UNIVERZA NA PRIMORSKEM FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

KOPER

Katja Jordan

GRAFITI IN SUBKULTURA

DIPLOMSKO DELO

Mentor: prof. dr. Aleš Erjavec

Študijski program: Kulturni študiji

Koper, 2007

2

2

IZVLEČEK

Temeljni namen diplomskega dela je obravnava grafitov kot značilnega pojava za urbani

prostor. Predmet analize so grafiti, ki niso plod vandalizma.

Grafiti so lahko umetniški izraz, ki se je razvil v odvisni povezanosti urbanega okolja. V

diplomi obravnavam grafite kot socialni, kulturni, zgodovinski, politični in estetski fenomen v

različnih deželah, s poudarkom na slovenskem prostoru. Metodološko izhodišče predstavlja

zbiranje in preučevanje primarnih in sekundarnih virov: dokumentacije zbrane v empirični

raziskavi na terenu v Sloveniji, člankov in drugih virov. Uporabila sem metodo intervjuja in

literaturo, ki obravnava grafite in subkulturo. Tematiko sem obravnavala primerjalno z

zgodovinskega kot tudi s kulturnega vidika.

Grafiti so zanimiv fenomen in jih je potrebno upoštevati kot kulturno dejstvo, saj

pripovedujejo zgodbo časa s kulturnega in političnega vidika življenja v mestu.

Ključne besede: grafiti, subkultura, ulica, urbani prostor, mesto, ilegalnost, slikarstvo

3

3

ABSTRACT

The basic aim of the diploma is to discuss and present graffiti as a phenomenon specific to

urban environments. The subjects of analysis are graffiti that are not an act of vandalism.

Graffiti can also be an artistic expression that developed within the context of urban

environment.

In the diploma graffiti are dealt with as a social, cultural, historical, political and aesthetic

occurrence in different countries, with emphasis on the Slovenian graffiti scene. Methodology

utilized in the study consisted of the gathering of primary and secondary sources: the

materials and documentation gathered in empirical field studies in Slovenia (especially

Postojna), articles, and other documents.

In my opinion graffiti are a very interesting phenomenon and should be considered as a

cultural fact, for they tell the historical story from a cultural and political view specific for a

particular city.

Key words: graffiti, subculture, the street, urban environment, city, illegal, painting

4

4

IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA

Spodaj podpisana ___________________________, z vpisno številko_______________,

vpisana na študijski program________________________________________________,

rojena_______________ v kraju________________________, sem avtorica diplomskega

dela z naslovom____________________________________________________________.

S svojim podpisom zagotavljam, da je predloženo diplomsko delo izključno rezultat

mojega lastnega raziskovalnega dela. Prav tako se zavedam, da je predstavljanje tujih

del kot mojih lastnih kaznivo po zakonu.

V Kopru, dne______________ Podpis avtorice:___________________

5

5

KAZALO

1. UVOD .................................................................................................................................. 6

2. KRATEK PREGLED ZGODOVINE IN RAZVOJ GRAFITOV................................. 82.1. Pogled nazaj ................................................................................................................. 8

2.2. Pogled na zdaj .............................................................................................................. 9

3. GRAFITARSKA SUBKULTURA.................................................................................. 153.1. Hip Hop ...................................................................................................................... 17

3.1.1. ZDA........................................................................................................................ 17 3.1.2. Evropa in ostali svet ............................................................................................... 19

4. GRAFITARSKA TIPOGRAFIJA.................................................................................. 214.1. Klasifikacija grafitov.................................................................................................. 21

4.1.1. Tag.......................................................................................................................... 24 4.1.2. Throw up ................................................................................................................ 27 4.1.3. Masterpiece ............................................................................................................ 28 4.1.4. Wildstyle ................................................................................................................ 30 4.1.5. Public style ............................................................................................................. 31 4.1.6. Stencil..................................................................................................................... 31

5. GRAFIT KOT URBANO-DRUŽBENI FENOMEN .................................................... 335.1. Pomen prostora .......................................................................................................... 34

5.2. Grafiti in družba......................................................................................................... 35

5.3. Odnos do prostora ...................................................................................................... 36

5.4. Trajnost....................................................................................................................... 38

6. GRAFITI = VANDALIZEM?......................................................................................... 396.1. Privlačni vlaki ............................................................................................................ 41

7. GRAFITI SLIKARSTVO................................................................................................ 457.1. Jean-Michel Basquiat (Samo) (1960-1988) .............................................................. 45

7.2. Keith Haring (1958-1990).......................................................................................... 47

7.3. David Wojnarowicz (1954-1992) ............................................................................... 48

7.4. Lee Quinones (roj.1960) ............................................................................................ 49

7.5. Lady Pink (roj. 1964) ................................................................................................. 50

7.6. Banksy ........................................................................................................................ 50

8. GRAFITI V SLOVENIJI ................................................................................................ 538.1. Postojnska grafiti scena ............................................................................................. 56

9. SKLEP............................................................................................................................... 63

10. VIRI IN LITERATURA.................................................................................................. 6610.1. Internetni viri ............................................................................................................. 68

10.2. Drugi viri .................................................................................................................... 69

11. SEZNAM SLIK ................................................................................................................ 70

1.

6

6

1.UVOD

Z analizo subkulturnega načina umetniškega izražanja se posvečam grafitom kot zelo

značilnemu uličnemu pojavu za urbane prostore. V delu želim obširneje razpravljati o grafitih

kot umetniškem izrazu, ki se je razvil v kulturnem sobesedilu urbanega okolja. Moj pogled je

multidisciplinaren; zajema tako estetski, filozofski, antropološki kot tudi sociološki zorni kot.

Grafiti, takšni kot jih poznamo danes, imajo razmeroma kratko zgodovino, vendar je tej

subkulturi - alternativnem gibanju - uspelo pustiti pečat na vseh koncih sveta. Grafit, kot

proces pisanja in risanja po stenah, poznamo že iz časov prazgodovine, antike, srednjega

veka, itd., vendar pa današnje grafite lahko razumemo kot fenomen sodobne zgodovine.

Korenine uličnih, urbanih grafitov segajo v šestdeseta leta 20. stoletja, v New York.

V svojem delu želim predstaviti grafite kot atraktivno, zgovorno, predvsem pa zelo posebno

izrazno sredstvo subkulture.

Vzrok in povod za pisanje o navedeni tematiki izvira iz lastnega zanimanja za umetnost in

kulturo, predvsem pa za subkulture. Iz svojih izkušenj lahko pritrdim, da pripadnost določeni

(sub)kulturi igra pomembno vlogo pri oblikovanju določenih vzorcev vedenja, norm in

vrednot posameznikov in družbe.

Že konec sedemdesetih in v osemdesetih letih dvajsetega stoletja se je v ameriškem in

evropskem prostoru razmahnila nova ustvarjalnost – skozi sredstva marginalnega načina

izražanja (bodisi skozi glasbo, fanzine, posterje, grafite…) so se širile ideje, novi pogledi kot

napad na uveljavljene, globoko zasidrane predstave tradicionalne družbe. Menim, da so

kulture, ki bivajo na margini in so utemeljene na individualni participaciji ter na funkcionirajo

mimo uveljavljenih in dominantnih sredstev izražanja, izrednega pomena za razumevanje

celotne družbe, v kateri živimo.

V diplomski nalogi se posvečam grafitom kot urbanem fenomenu in njihovi funkciji v

različnih prostorih: grafitu kot družbenem pojavu, kriminalizaciji grafitov in grafitom v

prostoru umetnosti. Predvsem se osredotočam na grafite v slovenskem prostoru. Ker se po

moji lastni presoji sedaj dogaja eksplozija street arta v Sloveniji, menim, da je izredno

7

7

zanimivo in koristno vedenje, da se o street artu in predvsem o grafitih pri nas spregovori tudi

na drugačen način, ne le na straneh črne kronike.

V svoje delo na različnih mestih vključujem tudi vizualno gradivo, saj igra poglavitno vlogo

pri grafitih predvsem vizualnost. Fotografije so nastajale pod sprožilcem mojih prijateljev in

mene, nekaj pa sem jih prekopirala s svetovnega spleta, ki ponuja grafitom, da zaživijo ne le

na mestu nastanka, temveč kjerkoli. V virtualnem prostoru se oblikujejo arhivi grafitov1, ki

pokrivajo celotno zemeljsko oblo. V veliki meri sem se naslanjala na internetne vire, saj so ti

najbolj ažurni in tako informacije najhitreje krožijo. Če se dotaknem literature s pričujočo

tematiko, poudarjam, da sem se pretežno opirala na knjižno gradivo, ki sem ga prevzela iz

sistema COBISS slovenskih knjižnic, največ informacij pa sem našla v gradivih iz zasebnih

zbirk poznavalcev in navdušencev grafitne subkulture.

Iz obstoječe literature sem razbrala, da so informacije o navedeni tematiki izredno skope, saj

večina zajema predvsem slikovno gradivo, torej fotografije, medtem ko so teoretska dela zgolj

osnovna, subjektivna in premalo poglobljena.

Grafitarska subkultura pa kljub vsemu še vedno ostaja v veliki meri marginalizirana ter tako

distancirana od t.i. visoke umetnosti. Vsekakor pa je izredno slabo za katerokoli umetniško

formo, da obstaja z malo (ali skorajda nič) zapisane kritike ter teorije, ki sta nujno potrebni za

njeno vrednotenje, razumevanje, spremljanje napredkov in dosežkov. Izpostaviti moram tudi

dejstvo, da je večina zapisanega precej zastarela, zavedati pa se moramo, da se še posebej v

postmodernem času vse izredno hitro spreminja in da je bolj kot vse ostalo pomemben

trenutek – zdaj. Pomemben je tudi določen oseben pogled na problem – spreminjajo in mešajo

se pomeni, značilnosti, pojavljajo se novi vzorci vedenja, nove tehnologije, inovacije,

ideologije – v vseh družbenih aktivnostih. Tako se spreminja kultura. Zato se morajo

spreminjati tudi zapisi o njej.

Spreminjajo se tudi grafiti. Postajajo drugačni. Čeprav je sprej še vedno osnovno sredstvo

grafitiranja, so se (z)možnosti premaknile korak dlje – transformirale so se, ko so materiali in

načini (od akrilnih barv, voščenih barv, airbrusha, posterjev, nalepk, uličnih kolažev…) odprli

1 Npr. Art Crimes, Graffiti Org, Aerosol Art, Graffiti Planet, Streets are saying things, Art of Asfalt….

8

8

in razširili možnosti ustvarjalcem. Tako se grafiti spreminjajo skozi čas, bodisi s prihodom

novega ustvarjalca, bodisi novih materialov.

Večino diplomskega dela namenjam svojemu lastnemu opazovanju in razumevanju

grafitarske subkulture, predvsem v slovenskem prostoru, saj le ta povzroča številne probleme

(od policijskih intervencij, hišnih preiskav, vrste pojavljanj v medijih na to temo, med drugim

tudi v državnem zboru…). Čim bolj bom skušala vključiti svoja opažanja pa tudi insajderski

pogled v smislu poznavanja avtorjev in njihovega dela.

Nujno moram omeniti tudi uporabo nekaterih izrazov v svoji diplomski nalogi. Ker so grafiti

ameriški »izum«, je velika večina terminov angleških. Prevodov se nisem posluževala, saj

menim, da bi bila njihova uporaba nesmiselna in smešna, tako da so izrazi ostali v izvirnikih.

Pri razlagah sem prevajala le do te mere, da sem nakazala zakaj je določen izraz uporabljen.

2. KRATEK PREGLED ZGODOVINE IN RAZVOJ GRAFITOV

2.1. Pogled nazaj

Grafit je slengovski izraz (izraz grafiti izvira iz grške besede graphein (pisati); izraz graffiti

(ed.graffito) ali sgraffio pa pomeni risati oziroma čečkati na ravno površino, ki se nanaša na

grafite iz rimske arhitekture), pokriva pa široko polje od enostavnih potez, podpisov do

kompleksnih slikarskih kompozicij. Grafiti so bili kot del javnega življenja prisotni že od

nekdaj. Nekateri pravijo, da grafiti predstavljajo človekovo željo in potrebo po komuniciranju.

Ta oblika komunikacije pa sega daleč v zgodovino, vse tja do ene izmed prvih znanih oblik

komuniciranja – risanja oz. poslikav.

Najstarejše ohranjene stenske poslikave izvirajo iz paleolitika, ko so na stene jam2 z raznimi

naravnimi pigmenti upodabljali predvsem živali (bizone, mamute) in tematiko lova. Pogosto

so bile to v steno s kamni ali kostmi vrezane podobe3.

Novo obdobje stenskih poslikav se je začelo z antiko. V antičnih mestih, kot sta bili Atene in

Pompeji, so nastali prvi napisi na zidovih mestnih stavb. Tam so našli fragmente krede s

2 Najbolj znana primera sta Altamira v Španiji in jame Lascux v Franciji. 3 Britannica Encyclopedia of Art 2005, The Brown Reference Group, London, str. 2

9

9

katerimi so bili izpisani razni napisi. S pomočjo grafitov v Pompejih so zgodovinarji

preučevali življenje v tem mestu, vključujoč politične grafite, karikature, slogane, risbe in

podobno. Z njimi so lahko rekonstruirali edinstveno življenje in značaj Pompejev ter zasebna

življenja ljudi z ulic (Abel in Buckley, 1977, 4).

Kasneje, v drugi svetovni vojni, so nacisti z napisi na stenah in zidovih ulic širili svojo proti

židovsko propagando, medtem ko so bili na drugi strani grafiti tudi izredno pomemben medij

za aktivistke in aktiviste odporniških gibanj. Primer takšnega odporniškega gibanja je bila

skupina »Bela vrtnica«, skupina nemških nekonformistov, ki je bila aktivno usmerjena proti

Hitlerju in njegovemu režimu. Leta 1942 je prek letakov in uličnih napisov začela z aktivnim

uporom, ki je trajal vse do njihovega prijetja leta 1943. Prav dobro so poznani napisi tudi v

našem neposrednem okolju, saj so danes marsikje še vedno dobro berljivi napisi na številnih

vaških hišah v smislu »Tito je naš«.

»Grafiti so politični medij. Sporočajo vsebine, ki so onkraj družbenega ali političnega

konsenza ali vladajoče ideologije za njim … Če sledimo politološkim analizam, ki pod

drobnogled lovijo neoliberalizem, oziroma izrecno usmeritev institucionalne politike pa tudi

množičnih medijev k podpori zasebnih kapitalskih interesov, postane jasno, da druge

možnosti od uličnih zidov skorajda ni. Kot ni bilo medija za aktiviste in aktivistke

osvobodilne fronte med okupacijo v drugi svetovni vojni.« (Velikonja, 2004, 117, 118).4

Med študentskimi protesti konec šestdesetih in tudi kasneje v sedemdesetih so študentje svoja

prepričanja in ideje širši javnosti predstavljali preko posterjev in napisov po ulicah. Prav

francoski študenti so v veliki meri uporabljali pochoir, kar v francoščini pomeni stencil grafit,

ki ga danes zelo pogosto srečamo (Ganz, 2004).

2.2. Pogled na zdaj

Pojav grafitiranja kot ulične umetnosti se pojavi okrog leta 1970 v New Yorku. Začetki

tovrstne umetnosti so povezani z nastankom črnske hiphop subkulture, uličnega pojava, ki je

poleg grafitarske dejavnosti predstavil še nov pristop h glasbenemu in plesnemu ustvarjanju.

Tukaj govorim o sintetični, elektronski glasbi imenovani rap in na njenih ritmih baziranem

uličnem akrobatskem plesu lomljenih gibov, break dance-u.

4 Velikonja, N. (2004):“Grafiti:Poulično revolucionarno branje”,v: Zrinski, B., Stepančič, L.(ur.):Grafitarji/Grafittists, MGLC, Ljubljana

10

10

Sprva so bili grafiti definirani kot writing – kot dejavnost, ki se dejansko izvaja (ne slikanje

ali risanje, temveč pisanje). Sprva se grafitarji poimenujejo za writerje, grafitiranje kot

writing.

Grafiti temeljijo na imenih, črkah in besedah, ki vsebujejo estetske lastnosti in estetsko

obdelavo, skratka tovrstne dimenzije. Izraz grafiti (orig. graffiti) se pojavi kasneje, kot opis

neke vsakdanje aktivnosti s pridihom umetniškega izražanja.

Obstajajo številne forme in tehnike v grafiti gibanju, sploh dandanes, ko so se grafiti močno

transformirali, doživeli nadgradnjo (street art), zato se je izraz grafiti mogoče nekoliko

distanciral od tiste prvotne oblike izražanja. Nekateri ustvarjalci danes svoje delo označujejo

kot aerosol art, neo-grafitarstvo, post-grafitarstvo, street art… Sama bom uporabljala izraz

grafiti, ker menim, da kljub množici različnih transformacij, ki so jih doživeli grafiti, sam

termin še vedno pokriva bistvo, ki ga nosijo v sebi.

Danes ulična umetnost pokriva široko likovno področje grafitov, nalepk in plakatov, pa tudi

ulično gledališče, ples in podobne ulične aktivnosti, kot na primer skejtanje. Skupna lastnost

naštetih uličnih dejavnosti je doseganje širših množic in razbijanje določenih tradicionalnih

okvirjev. Street art danes obravnava vse vizualno, kar se lahko vidi na ulici ter skuša biti čim

manj destruktiven. Opozarja nase, je promocija nečesa zaradi promocije same. Je reklama

reklame. Od plakatov do nalepk in grafitov do šabloniranja, ki promovirajo same sebe in so

same sebi namen. Pomembno pa je prav dejstvo, da je ulica tista, ki daje vsemu prav poseben

čar, saj nastopa kot čisto posebna »galerija«, kot svojevrsten razstavni prostor, ki nudi

vpogled prav vsakemu mimoidočemu.

11

11

Slika 1: Street art, Postojna 2006 Slika 2: Street art, Postojna 2006

Foto: Katja Jordan Foto: Katja Jordan

Slika 3: Avtor Šnof, Koper

Foto: Katja Jordan

Pristna ulična umetnost je v svoji osnovi strogo neprofitna, nenapovedana, provokativna in

nezakonita (Lion The Tiger, 2004, 100). Grafiti na zidovih hiš, v podhodih, na vlakih in na

posebej za to namenjenih površinah za marsikoga pomenijo vandalizem, mnogim pomenijo

umetnost.

12

12

Če se dotaknemo obdobja v katerem so grafiti pridobili današnji pomen, se moramo vrniti v

pozna šestdeseta leta. Začelo se je, ko so Julio 204, Taki 183, Cat 161, Cornbread, pa tudi

drugi začeli po zidovih, vagonih in podzemnih postajah New Yorka, pisati svoje tage5. Prav

New York je bil s svojo edinstvenostjo, v katerem si Broadway in Harlem tako rekoč stojita

nasproti, zibelka za prve grafiti ustvarjalce. Grafiti so postali glas manjšine, glas upora.

Posledično so se združile in pretopile ena v drugo tudi številne različne kulture in družbene

razlike.

Leta 1970 je New York Times našel Taki-ja 183, da bi z njim opravili intervju, v katerem bi

jim razložil nov fenomen. V obdobju po intervjuju je v New York prispel velik val novih

grafiti ustvarjalcev in število takšnih podpisov, novih imen podzemlja, je močno naraslo tudi

po drugih ameriških in evropskih mestih (Chicago, San Francisco, Los Angeles, London,

Pariz...). Sprva samostojni ulični umetniki, writerji, so se začeli povezovati v skupine, crewje.

Tako so tagi in grafiti nadaljnje dosegli vrhunec nekje v začetku 70-tih ter istočasno

presenetili in šokirali ljudi, ki so bili do tedaj navajeni »naravnih« barv mesta in potem so se

kar naenkrat začeli pojavljati grafiti, ne da bi vedli od kje.6

Zanimivo, vendar ne šokantno je dejstvo, da so grafiti naleteli na splošno nerazumevanje in

neodobravanje ter da so jih kot kulturno dejstvo temeljiteje začeli preučevati šele z razvojem

kulturnih študij.

Ob koncu petdesetih in v začetku šestdesetih let so kulturne študije ob svojem nastanku v

marsičem pomenile pomemben prelom z uveljavljenimi pristopi k analizi kulture, ki so v

tistem času prevladovali v Veliki Britaniji, hkrati pa so izhajale iz predhodnih razumevanj

kulture in v nekaterih segmentih ohranjale številne njihove poudarke (Stankovič, 2002, 14).

Za intelektualni kontekst, znotraj katerega so se pojavile kulturne študije, je bila značilna

predvsem aristokratska vzvišenost nad banalnostjo sodobne množične kulture. Večina

britanskih literarnih kritikov je bila namreč prepričanih, da je sodobna množična kultura

neposredno nasprotje vzvišenemu poslanstvu klasične kulture, ki naj bi bila edina zmožna

povzdigniti človeka v svet lepote, odgovornosti in spoštljivosti (Stankovič, 2002, 17).

5 Angleško: tagging (pisanje imen, vzdevkov) za katero v slovenščini ni najti primernejše besede. Podroben opis tagov sledi v nadaljevanju. 6 Povzeto po http://www.jam2dis.com/j2dgraffitihist1.htm

13

13

Izhajajoč iz idej britanskih literarnih kritikov devetnajstega stoletja se je v dvajsetih in

tridesetih letih dvajsetega stoletja izoblikovala pomembna intelektualna struja t. i.

leavisovstvo (poimenovano po njenem najpomembnejšem avtorju F.R. Leavisu), ki je

proizvedlo eno prvih sistematičnih kritik t.i. množične kulture ter med pozitivno

ovrednoteno kulturo umestilo tudi ljudsko kulturo (Stankovič, 2002, 15). Leavisovci so, za

razliko od literarnih kritikov devetnajstega stoletja, živeli v časih, ko so prvi zametki

popularne kulture že pomembno začeli vplivati na družbeno življenje (popularna glasba, film,

radijske igre, varieteji in kabareti) in glede na to so ti mlajši literarni kritiki kot pomemben

del - sicer dekadentne - industrializirane sodobnosti razumeli tudi popularno kulturo.

Sodobno popularno kulturo oziroma, kot so jo sami imenovali množično kulturo, so

primerjali z idealizirano podobo tradicionalne angleške kulture. Njihov glavni zaključek je

bil, da je množična kultura dvajsetega stoletja brez estetske vrednosti in moralne resnosti

(Turner, 1998, 40).

Po drugi svetovni vojni, v času intenzivnega širjenja popularne kulture in sočasnega

odklanjanja le-te kot neavtentične in plehke, se je v Veliki Britaniji začela pojavljati

generacija mlajših literarnih kritikov, ki so (za razliko od svojih predhodnikov) izhajali iz

delavskih okolij (During, 1995, 3). Zgodnji kulturologi (Richard Hoggart, Raymond

Williams, E. P. Thompson) so sicer oblikovali analize kulture, ki so odpirale prostor

preseganju kulturnega elitizma, vendar pa so v svoji nezaupljivosti do popularne kulture in

oziranju po »zlatih časih« pristne ljudske kulture hkrati v marsičem ostajali pri

predpostavkah, ki so bile značilne za britansko razmišljanje o kulturi v času njihovega

nastopa (Stankovič, 2002, 17). Vendar pa kljub temu, da so avtorji te mlajše generacije v

marsičem sprejemali razumevanja kulture, ki je bila takrat uveljavljena v britanskem

akademskem svetu, jih je njihovo osebno izkustvo senzibiliziralo za drugačne poglede na

kulturo. Po eni strani so se strinjali z leavisovskim prepričanjem o vsestranski superiornosti

klasičnih kanoniziranih, oziroma uzakonjenih tekstih in odklanjanjem množične kulture,

obenem pa jih je leavisovsko spregledovanje pomena sodobne delavske kulture vodilo k

oblikovanju nekoliko drugačnih nastavkov za analizo kulture - ti pa so, gledano dolgoročno,

pripeljali do v marsičem, zelo pomembnih vsebinskih analitičnih premikov pri razumevanju

kulture (During, 1995, 3).

Vsebinsko je za kulturne študije značilno, da so avtorji, ki delujejo v okviru te

discipline, oblikovali številne vsebinske opredelitve sodobne kulture, vendar pa se te med

14

14

seboj pogosto precej razlikujejo, sam zgodovinski razvoj pa je že večkrat porušil marsikatera

že tako redka strinjanja, do katerih so kulturologi prišli. Kulturne študije v tem smislu nimajo

enotnih paradigmatskih predpostavk o tem, iz kakšnih zornih kotov se lotiti kulture, hkrati pa

o njej ne ustvarjajo teoretsko enoznačnih interpretacij. Vendar pa kljub opisanemu niso

kaotično področje raziskovanja, saj obstajajo med avtorji vsaj nekatera osnovna strinjanja,

samo teoretsko in epistemološko odprtost za drugačnosti, spremembe in novosti pa lahko

razumemo kot samo vsebinsko opredelitev kulturnih študij - nenazadnje ta izhaja iz

konkretnega spoznanja o nedokončnosti znanstvenega vedenja (Stankovič, 2002, 13).

Če se vrnemo h Hoggartu, Williamsu in Thompsonu, njihov pomen ni zgolj v tem, da so s

svojimi pogosto nekonvencionalnimi teoretskimi preskoki postavili temelje sodobnim

kulturnim študijam, prekinili s takrat uveljavljeno tradicijo britanske elitistične kritike ter

da so ustanovili Center za preučevanje sodobne kulture. Njihovo delo še vedno ponuja

številna zelo uporabna in inspirativna izhodišča za oblikovanje aktualnejših razmišljanj o

sodobni kulturi. Omenimo le nekaj najpomembnejših:

1. antropološko razumevanje kulture kot celotnega načina življenja, kjer kultura

niso le transcendentalni estetski presežki redkih genijev, ampak svet vsebin in

pomenov, ki jih ljudje oblikujemo iz svojih življenjskih izkustev;

2. spoznanje, da je izolirana estetska analiza kulturnih produktov oziroma tekstov

neustrezna, saj je treba za njihovo ustrezno razumevanje nujno upoštevati

zgodovinski, ideološki in politični kontekst njihovega nastanka;

3. razumevanje kulture kot nestabilnega polja boja, kjer si morajo vladajoči razredi

vedno znova zagotavljati svojo hegemonijo;

4. pomen kritične in politično angažirane analize, ki v vsakem trenutku poskusa

ustvarjati znanje, ki bo v pomoč različnim družbenim skupinam (Stankovič,

2002, 27-28).

Pri tem je treba opozoriti, da je raziskovanje, ki se je na osnovi teh premikov postopoma

razvilo v šestdesetih letih na novoustanovljenem Centru za preučevanje sodobne kulture, se

precej dolgo ostalo na družbenih in intelektualnih obronkih. Za tisti čas so bile

15

15

nekonvencionalne analize popularne kulture in eksplicitna levičarska politična

usmerjenost verjetno predaleč od uveljavljenih zanimanj in konvencij (Stankovič, 2002,

28). Stvari so se začele postopoma spreminjati šele v sedemdesetih letih s preučevanjem

mladinskih subkultur, ki so se ga lotili nekateri mlajši kulturologi, in je izzvalo veliko

zanimanja v širši intelektualni javnosti. Kot uveljavljen akademski študij in resna

znanstvena disciplina so se kulturne študije razširile šele v osemdesetih in intenzivneje v

devetdesetih letih. Sedemdeseta leta so torej pripeljala do številnih zanimivih izpeljav

teoretskih nastavkov začetnikov kulturnih študij. Med pomembnejše premike sodijo predvsem

strukturalizem (Ferdinand de Saussure, Claude Levi-Strauss) in semiotika (Roland Barthes),

Hallov model treh vrst branja tekstov in različne analize mladinskih subkultur (Stuart Hall,

Jefferson, Dick Hebdige, Angela McRobbie, Paul Willis, Mike Brake) (Stankovič, 2002, 28).

3. GRAFITARSKA SUBKULTURA

Subkulture (podkulture) ne predstavljajo »neke drugačne kulture«, pač pa zgolj oblikovno

spremenjeno prevladujočo kulturo. Vse družbe so kompleksne in notranje členjene. Čeprav

smo člani iste družbe, se med seboj razlikujemo po družbenem položaju, izobrazbi,

generacijski pripadnosti, religiozni ali etični pripadnosti ... Posledica take heterogenosti je

kulturna pluralnost. Pojavljajo se skupine, ki znotraj glavnega toka kulture izoblikujejo svoj

poseben sklop vrednot, norm, vzorcev vedenja, ki posamezno skupino bolj ali manj

razlikujejo od preostalih članov družbe. V takih primerih govorimo o subkulturi. Vsaka

kultura je podkultura in vsaka podkultura je kultura. In ni vrhnje kulture ter tistih »spodnjih«

(Muršič, 2000, 284).

Subkulture so opredeljene z različnimi družbeno-ekonomskimi in kulturnimi determinantami

kot tudi stvar izbire; so alternativne in mainstream hkrati, napadajo in ohranjajo vladajoče

kulture. Določena subkultura je vedno v opoziciji do vladajočih, dominantnih kultur, ponuja

jim vedno nove izzive in je zato pogosto obsojana in celo preganjana. Prav tako ne pristaja na

kakršnokoli komercializacijo. Gre torej za nepopravljivo nasprotje, za nepomirljivi

antagonizem: subkultura je vedno tudi nekulturna. Toda prehodi so možni, a le na način

izključitve iz subkulture ob vključitvi v dominantno kulturo, v skladu s preizkušenim rekom

ali z nami ali proti nam (Velikonja, 1999,17).

16

16

Kultura se z generacijami spreminja. Vrednote in norme mladih niso nikoli popolnoma enake

vrednotam in normam njihovih staršev. Velike družbene spremembe bistveno spremenijo

pomembne sestavine kulture, lahko pa to povzroči že ena sama generacija. Kulture se

spreminjajo z inovacijami, t.j. s pojavom novih vzorcev vedenja, novih orodij in strojev, novo

tehnologijo, pa tudi novimi ideologijami.

Francis Fukuyama je v svoji analizi sodobne družbe dokaj prepričljivo pokazal, da je v

ospredju človeških družbenih potreb potreba po prizna(va)nju. Toda, ko je priznanje enkrat

vzajemno in univerzalno, razpreda Fukuyama, ni več potrebe po zgodovinskih spremembah,

saj je zadovoljena temeljna človekova družbena potreba. Ali je priznanje res univerzalno?

Nedvomno je univerzalno v političnem smislu (splošna volilna pravica), toda ali je priznanje

»drugega« res značilnost vsakdanjega življenja?

Odraščanje je svojevrsten proces pri(po)znavanja. Majhni otroci se sprva poskušajo čim bolj

približevati svojim staršem (in posnemajo njihove vzorce), kasneje, ko gre zares, pa se morajo

obrniti proti staršem, da si zares zaslužijo pri(po)znanje (Fukuyama, 1992, 239).

Mladi se v zahodnem svetu prvič bolj glasno opozorili nase z rock 'n' rollom in »ekscesi« v

petdesetih letih ter z revolucijo leta 1968. V sedemdesetih so že bili že tako daleč, da

priznanje njihove subjektivnosti in obstoja ni bilo več bistveno. Sedaj so se stvari še bolj

radikalizirale: priznanje ni prineslo rešitve pred marginaliziranostjo mladih, zato so se sami

odvrnili od sanjarjenja prejšnjih »protikultur« in se povsem odvrnili od pritiska realnosti.

Vendar je priznanje marginaliziranega statusa posameznih skupin pomenilo tudi njihovo

počasno izginotje.

Strinjam se, da so v razvoju zahodnih kultur brez dvoma mladinske (sub)kulture nekakšno

»bojišče nasprotujočih si življenjskih stilov« (Ule, 1996, 26). Te kulture so poleg vsega

drugega tudi znanilec pospešenega procesa urbanizacije. Mladi v mestem prostoru si morajo

poiskati svoje scene srečevanja, sicer bi lahko postala ogrožena sama družbena reprodukcija.

Tako je v New Yorku, predvsem črnska in latino-ameriška mladina, prek glasbe (hip hop),

plesa (break dance) in grafitov izrazila svojo ustvarjalnost v getih. Kot tudi drugje je določena

skupina ljudi ustvarila kulturo, kjer je predvsem glasba igrala pomembno vlogo. Mladi, ki so

oblikovali to (hip hop) kulturo, so izvirali iz revnejšega mestnega okolja (Bronx, Harlem) in

17

17

odraščali daleč stran od uveljavljenega sveta umetnosti. Tako so resnično lahko razvili nekaj

popolnoma specifičnega in vsak od njih je lahko odkril in razvijal svoj individualen slog.

3.1. Hip Hop

Hip hop se je kot glasbeno in predvsem kulturno gibanje razvilo v getih med mladimi Afro-

Američani in Latino-Američani v New Yorku (Bronx, Harlem) in se nato razširilo po vsem

svetu. Ta glasbeni stil se je razvil v sedemdesetih letih in postal del popularne kulture.

Razširil se je iz ameriških getov v (še vedno rastoči) multikulturni fenomen. Kot pri večini

drugih subkultur tudi hip hop ni ušel dejstvu, da se danes trži kot proizvod. Tako je hip hop do

konca sedemdesetih let že postal komercialni del popularne glasbe in ameriškega

mainstreama. Ideologija hip hopa, ki jo širi med mladimi ljudmi, je predvsem postala

politična identiteta, ki predstavlja upor proti prevladi imperializma medijev in proti rasizmu.

Danes se način življenja mladih označuje kot stilno – scenska okolja mladih, ne toliko kot

subkulture. Sodobni pogledi na to obdobje življenja poudarjajo, da »mladostnik ni le objekt

različnih, nasprotujočih si dejavnikov, institucij socialnih moči, temveč le subjekt, ki

produktivno spreminja svojo (socialno) realnost in upravlja z njo« (Ule in Miheljak, 1995,

30).

3.1.1. ZDA

Okolje, v katerem so se razvili grafiti, je spodbudilo, da so le ti postali medij politične,

kulturne, socialne in estetske opozicije. Postali so »glas« proti posrednikom moči v družbi in s

tem mladim odprli vrata za izhod iz revščine in geta. Prek pionirjev grafitiranja so se rodili

ameriški grafiti (American graffiti), ki so kot veter švignili na vse strani sveta in uročili

številne mlade ljudi.

Sprva so grafitarji uporabljali psevdonime kot motiv obdelave. V tem obdobju se je pojavil

velik val novih grafiti ustvarjalcev in zavladala je konkurenca med njimi. Na začetku grafiti

niso toliko insistirali k artistični izpopolnjenosti. Ko pa je konkurenca postajala vedno večja,

so tudi grafiti postajali vedno večji in boljši. Vsak ustvarjalec je razvijal svoj tag v smeri, da

je le-ta izstopal v množici drugih. Tagi so postajali vedno boljši in kaj kmalu so se na

podzemnih vlakih pojavili prvi masterpieces (pieces). Avtorji grafitov so težili k temu, da so

18

18

pridobili priznanje znotraj subkulture, bodisi z čimveč poslikanimi vlaki, največjimi,

najlepšimi grafiti, komunicirali so (in še vedno) z mimoidočimi in preoblikovali mesto brez

kakršne koli zadrege. Seen, Lee, Zephyr, Stayhigh 149, Blade, Iz the Wiz, Dondi, itd. so

postali prepoznavni v kvaliteti in kvantiteti pisanja oz. slikanja grafitov.

Slika 4: Epitaph, Lee Quinones (iz knjige Marthe Cooper & Henryja Chalfanta Subway

Art)

Vir: http://www.visualresistance.org/wordpress/images/lee_epitaph1.jpg

Slika 5: Lee, 1980

Vir: www.haringkids.com/.../graffiti_lee3.jpg

19

19

3.1.2. Evropa in ostali svet Grafiti so se v začetku osemdesetih začeli pojavljati povsod po večjih mestih v Evropi,

medtem ko se je grafiti gibanje s koreninami v punku začelo že prej v Amsterdamu in

Madridu. Do danes so grafiti pritegnili množice ne glede na spol, raso, religijo in nacionalnost

ter družbeni sloj.

S prihodom hip-hopa v evropski prostor so se grafiti popolnoma razmahnili. Večina grafitov v

Evropi je temeljila na ameriškem modelu, ki je vse do danes ostal najbolj razširjen. Hip-hop

in grafiti so zaživeli v domala vseh zahodnih in vzhodih deželah. Azijo in Latinsko Ameriko

so zajeli kasneje, ampak njuna grafitarska kultura raste in se razvija na najvišjem nivoju ter je

skoraj dosegla vrhunec predvsem v Latinski Ameriki7.

Newyorški model grafitiranja je pretežno osredotočen na artistično obdelavo črk, do danes so

se razvili še številni drugačni pristopi in premaknili meje ustvarjanja znotraj grafitarske

subkulture. Pri nekaterih ustvarjalcih grafitov so upodobitve odvisne tudi od države in kulture

kjer umetnik živi, saj se to pozna tudi na njegovem osebnem umetniškem razvoju. Iz

nekaterih grafitov lahko izvemo tudi kaj o izdelovalcu samem in izluščimo kakšen je pomen

določenega grafita.

Zanimivo je dejstvo, da se je prav angleški jezik uveljavil kot univerzalni jezik grafitiranja

povsod po svetu. Gre za nekakšen globalni pojav, saj glede na to, kot pravi Jameson8, je danes

postmodernost kulturna dominanta in izginjajo meje med centri in periferijo, oblikuje se nek

nov globalni red ter se mešajo kulture. Njihov različen vpliv se čuti povsod po svetu in če je

potrošniška kultura res tako zelo na delu, potemtakem ni niti čudno, da »grafiti razmišljajo

globalno in nastopajo lokalno«.

7 Povzeto po Nicolas Ganz, Graffiti world, str. 8,9 8 Jameson, Fredric (2001), Kulturna logika poznega kapitalizma, v: Postmodernizem, Društvo za teoretskoanalizo (Analecta), Ljubljana

20

20

Slika 6: CBS Crew, Berlin

Vir: www.ekosystem.org/.../cbs_berlin_roof.jpg

Slika 7: ElXupetNegre, Barcelona

Vir: www.ekosystem.org/0_Images/Streets/barcelona/...

21

21

4. GRAFITARSKA TIPOGRAFIJA

Razvoj grafitiranja je potekal v smeri slikarskega perfekcionizma v smislu risbe, barve,

prostorskih in iluzijskih učinkov. Sodobni koncept grafita je povezan z newyorško šolo,

oziroma stilom in hiphop kulturo. Poleg tehničnih sposobnosti avtorjev pa velja omeniti tudi

širši razvoj grafitarske tipografije, ki s svojim izvirnim likovnim pristopom navdušuje tako

grafične oblikovalce kot tudi druge vizualne umetnike. Med uličnimi poslikavami tako

prevladujejo tekstovni grafiti, med njimi pa največkrat, kot že omenjeno, uporabljeno ime

avtorja kot motiv obdelave. Grafit je svojevrstna, poceni oblika komuniciranja in nastopa kot

odgovor naraščanju visoko tehnoloških sredstev komunikacije. V svojem bistvu združuje

elemente destruktivnosti in kreativnosti, kar vpliva na njihovo minljivost. Obstoj grafitov je

začasne narave, kjer se umetniške forme stalno spreminjajo.

Prvi dejavnik, ki vpliva na njihovo nestalnost, je družbena netoleranca, drugi pa boj avtorjev

znotraj gibanja, ki je povezan s prevlado terena in pomembnostjo imena. V skrajnih primerih

se ta kaže v prekrivanju in preslikavanju grafitov. Vseprisotnost tagov konkurira velikim

blagovnim znamkam in logotipom multinacionalnih združb, izpostavlja pa pomen

posameznika in njegovih posebnosti, ko se bori za prevlado uličnega prostora (Lion The

Tiger, 2004,100).

4.1. Klasifikacija grafitov

Kar težko je opredeliti grafite v skupine, saj so do danes doživeli množico raznih

transformacij, pa vendar »stara šola« še vedno drži. Razdelimo jih lahko preprosto na

slikovne ter vsebinske (tudi simbolne) grafite.

Povzemam klasično Stewartovo9 razdelitvijo grafitov. Avtor jih razdeli na pet glavnih

kategorij, in sicer:

1. agnomični (vezani na ime),

2. ljubezenski,

3. opolzki, erotični in skatološki,

4. intelektualni, šaljivi (sem spadajo tudi razne modrosti) ter

5. politični, verski in družbeno kritični.

9 http://en.wikipedia.org/wiki/Michael_Stewart_(graffiti_writer)

22

22

Prva kategorija pokriva grafite, ki so vezani na ime, bodisi pravo ime, vzdevek, začetnice

imen, prekrite, zakodirane identitete … Te oblike grafitov najdemo povsod po svetu: od imen

»vrezljanih« v drevesa, ali Katja was here grafitov, imen podpisanih na šolskih klopeh,

zadnjih sedežih avtobusov in jetniških celic okrog sveta. To so grafiti, ki označujejo ime,

identiteto in entiteto nekoga, lahko pa tudi skupine.

Druga kategorija pokriva grafite, ki sporočajo vsebino (bodisi napisano na neko mestno

površino ali »vrezljano« v drevo…) z ljubezenskim sporočilom. Tudi teh najdemo kar nekaj,

če smo dovolj pozorni na okolico.

Tretja kategorija pokriva predvsem grafite, ki imajo veliko skupnega z definiranjem

posameznikovega lastnega prepričanja.

Isto velja za četrto in zadnjo, peto kategorijo. K tema dvema kategorijama prištevamo

predvsem tekstovne, ideološke grafite, ki večkrat ne fascinirajo s svojo likovno dovršenostjo,

temveč s svojo sporočilnostjo. Obdelavi črk se ne daje velikega pomena, važno je (ideološko)

sporočilo. Ti grafiti najpogosteje pokrivajo aktualna družbena vprašanja ter jim lahko tako

določimo njihov čas nastanka.

Pri vsebinskih grafitih so pisci le teh večinoma neznani, medtem ko slikovne lahko

prepoznamo na podlagi njihovega specifičnega sloga. Zaradi njihove vpadljivosti in

enostavnosti, so ti zelo učinkovito sredstvo za izražanje bodisi nezadovoljstva ali spontanega

odziva na aktualno družbeno dogajanje. Pomemben je čas nastanka, saj odražajo politično,

kulturno in družbeno dogajanje v nekem prostoru in času. Grafit kot sredstvo za izražanje

političnega nezadovoljstva je v očeh dominantne kulture vsekakor problematičen.

Poznamo tudi športno-navijaške grafite, ki se nanašajo na različne športne prireditve (pri nas

predvsem nogomet),10 medtem ko so na primer simbolni grafiti narisani v obliki simbola (npr.

»peace« znak, pentagram…) in njihov namen je ta, da posameznik na ta način izrazi svojo

(sub)kulturno naravnanost, politično stališče ali glasbeno usmerjenost.

10 Pri nas sta grafitarsko najaktivnejša navijaška kluba Green Dragons in Viole, ki v svojem imenu pišejo propagandna ali anti propagandna sporočila in na ta način komunicirata med seboj.

23

23

V nadaljevanju bom opisala nekaj glavnih tipov (slikovnih) grafitov s katerimi se

najpogosteje srečamo. Izpostaviti moram, da gre tukaj za grobo klasifikacijo. Stil, ki ga

razvije vsak posamezen avtor, je izredno specifičen in ga je težko posploševati. Vendar pa

obstajajo določene smeri po katerih so se grafiti razvijali v zgodovinskem pogledu, zato bom

razdelala oziroma izpostavila tiste, za katere menim, da so izstopajoči. Vsi izrazi so v

angleškem jeziku, prevodov zanje v slovenskem jeziku nisem zasledila. Grafitarji in

grafitarke tudi v Sloveniji uporabljajo angleške izraze, saj so se znotraj subkulture prijeli

izrazi v izvirnikih.

Ko ustvarjalec razvije svoj stil pri podpisovanju svojega imena, se ponavadi premakne na

druge oblike upodobitve grafitov. Vendar kako vemo, da je ustvarjalec razvil dobršno mero

lastnega stila? Pri tagih je pomembna določena mera znanja uporabe kaligrafije, saj gre za

formo, ki bazira na lepopisu. Danes v pisavi baziramo na latinici in smo skorajda pozabili na

lepopisje, ki so se mu včasih v veliki meri posvečali. Oblikovanje in preoblikovanje črk ima

še danes na primer v islamskem svetu11 velik pomen. Na Kitajskem poznamo ideograme, ki

so figurativni in hkrati reprezentativni. Tako tudi v grafite intervenira energija preoblikovanja

avtorjevega odnosa s svetom in sledmi preteklega časa.

Vsak dober grafitar razvije svoj lastni stil in tehniko. Vsak(a) ustvarjalec/ka grafitov stremi k

temu, da razvije nekaj, kar je popolnoma njenega ali njegovega, nekaj kar je specifičnega, po

čemer izstopa. Velik izziv predstavlja prav dejstvo, da išče svoj lasten, oseben stil, s katerim

izraža svojo družbeno naravnanost, mnenja, čutenja … Stil kot tak ne daje velikega pomena

grafitom v celoti, vendar ostaja zelo pomemben del. Je kot orodje, ki daje pomen in učinek

nečemu, kar želi biti sporočeno. Je nekaj, kar ima posameznik takrat, ko sporoča, neko idejo.

Način, nek okvir, temelj za vsa nadaljnja dela nekega posameznika. Poleg tega pa je tudi

nekaj, kar ločuje enega od drugega, je močan okvir lastnega sebe. Vendar pa je pomembno

tudi dejstvo, da razlikujemo med stilom in tehniko. Tehnika omogoča svobodo pri nanosu

barv, perspektivi črk… Je nekaj, česar se lahko naučimo, medtem ko moramo stil najti v sebi.

Tehnika je univerzalna, stil oseben. Tehnike se je gotovo lažje naučiti, nedvomno se razvija s

prakso in novimi, drugačnimi oblikami grafitiranja. Ravno zato je tako pomembno, da grafitar

razvije svoj lasten stil, ne glede kako je tehnično izpopolnjen. Gre za prispevek h kulturi, ki je

11 Glede na prepoved upodobitve v islamskem svetu.

24

24

edinstven in individualen. Po mojem mnenju poznamo verjetno prav toliko različnih stilov

grafitiranja kot je ustvarjalcev.

Izpostavila bi dejstvo, da je prav okus opazovalcev grafitov izredno delikatna tema, saj se ta

razlikuje med posamezniki. Za marsikoga marsikateri grafit »ni lep«, temveč »grd«. Tukaj gre

za nekaj povsem individualnega in vseeno so večini opazovalcev všeč veliki, predvsem

barvni, artistično dovršeni grafiti, medtem ko so tisti manj barvni, manjši, preprostejši, »grdi«.

Nekateri avtorji (tudi pri nas) razvijejo estetiko svojega ustvarjanja na način, da je le-ta

»grda«. In prav to jih dela specifične, lahko tudi privlačne in prepoznavne.

4.1.1. Tag

Specifičen tip agnomičnih grafitov so tagi. Začelo se je čisto preprosto, ko so se pionirji

grafitiranja podpisovali (bodisi s svojim imenom ali vzdevkom) na vseh mogočih mestih in

vogalih ter tako čisto nevedoč sprožili največje neformalno umetniško gibanje 20. stoletja.

Čisto pravega začetka ne poznamo, vendar ga lahko povežemo z Taki-jem 183. Bil je prvi,

katerega dela so pričeli prepoznavati preko njegovega imena. Svojo vsakdanjo pot je

označeval s svojim imenom, ter tako postal prepoznaven. Leta 1970 je New York Times

objavil intervju z njim in gibanje je bilo takrat rojeno.12

12 http://en.wikipedia.org/wiki/Graffiti

25

25

Slika 8: Tagi

Vir: www.graffandcrews.wordpress.com/.../tags-en-banos/

Slika 9: Zgodnji tagi, 1970, Tree 127, Cay 161, Taki 183

Vir: www. subwayoutlaws.com/tag%20page2/new_page_5.htm

Tagi so bolj na prefinjen način pisana imena ali vzdevki13. Ti so navadno oblikovani na

različne stilistične načine, odvisno od ustvarjalca, vendar pa kljub določeni kvaliteti še vedno

ne vsebujejo zelo velike mere artističnega dela - lahko jih ustvari vsakdo z idejo in malo

13 V ime je pogosto vključena tudi številka, npr. Taki 183, Futura 2000, pri nas Rone 84, Joke 42…

26

26

prakse. Njihov namen ni prikazovati »umetnosti«, temveč indicirati ustvarjalčevo prisotnost.

Tag je enobarven podpis; enostavnih potez, napisan največkrat z alkoholnim flomastrom,

zasledimo pa ga na vseh mogočih, za grafitarje privlačnih površinah – od sten mestnih zgradb,

električnih omaric, prometnih znakov, poštnih nabiralnikov, avtobusnih postajališč, na

klopeh, v in na sredstvih javnega prevoza, drogovih, tablah, ograjah, žlebovih, telefonskih

govorilnicah, pod podhodi, na stopniščih in še kje ...

Slika 10: Tagi, Postojna

Foto: Katja Jordan

Tag predstavlja izmišljeno ime ali psevdonim. Vsak grafiti ustvarjalec ali ustvarjalka že na

začetku razvije svoj tag ter prične razvijati njegov stil in način upodobitve. Ime je tisto, ki

predstavlja srž grafitov in prav tag je najenostavnejša in najhitrejša reprezentacija kodirane

identitete ustvarjalca. Precejšna mera ustvarjalnega dela grafitarja se suče okrog obdelave

njegovega »imena«. Izbira imena je odvisna od vsakega ustvarjalca posebej, bodisi da gre za

izpeljavo njegovega lastnega imena ali za čisto poseben vzdevek, ki pa teži k temu, da postane

čim bolj razpoznaven.14 Tako torej so tagi najbolj osnovno pisanje svojega imena s sprejem

14 Jason Dax Woodward (http://www.team183.com/) pravi, da se mu zdi popolnoma smiselno, da bi v poznem

kapitalizmu morali umetniki uporabljati svoje ime kot središčno točko svojega ustvarjanja, saj se popolnoma

zabrisuje pomen posameznika v družbi. Sama menim, da prav v povprečnem posamezniku, ki je sam na sebi

nepomemben in prav zato reprezentativen, lahko kot v mikrokozmosu opazujemo značilnosti celotnega

družbenega segmenta v nekem določenem zgodovinskem obdobju.

27

27

ali flomastrom. Prav taging nasprotniki grafitov navajajo kot vandalizem, saj mu primanjkuje

umetniške forme.

4.1.2. Throw up

Najbližja definicija throw upa je, da throw up predstavlja hitro napisano ime z eno plastjo

spreja in z konturo. Gre za to, da v prostem prevodu throw up pomeni nekaj, kar je hitro

napisano, je »vrženo gor« (bodisi na steno, zid ali katero drugo površino). Zgodovinsko

gledano je throw up nastal za tagom. Tag, ki je napisan z eno barvo, je kasneje dobil obrobo

in tako postal throw up (kasneje se razvije v masterpiece ali piece). Pri throw up-u gre od

začetka največkrat za razširjeno obdelavo taga, zato tudi bolj izstopa. Vizualno gre za grafit,

ki je v svojem bistvu izredno enostaven, tako v smislu barv kot dizajna. Narejen je hitro, z

enostavnimi elementi in nekaj barve, kljub temu da gre za večji grafit. Ponavadi zajema le

črko ali dve izpeljani iz taga ustvarjalca (lahko prvi dve, zadnji dve). Zelo redko se pri throw

upih pojavlja celo ime.

Slika 11: Throw up, Jezik, Postojna

Foto: Šintr

Po nekih določenih standardnih dimenzijah naj bi vsaka črka bila velika toliko, kot je dolžina

roke. Poznamo pa tudi primere, ko so bile črke velike čez dve nadstropji. Zelo redko throw

up predstavlja bistveno postavko pri grafitarjevem repertoarju. Redko je tudi iz več kot dveh

barv - barve, ki zapolnjuje in barve, ki obroblja, saj teži k temu, da se s čim manj barve

doseže čim več. Kvaliteta dobrega throw up-a se največkrat pojmuje s kriteriji, ki veljajo za

28

28

vse grafite – inovativnost v smislu dizajna, v smislu obvladovanja barv in v tem, da je grafit

izstopajoč. Pri throw up-u gre za to, da je čim bolj enostaven in dobro proporcioniran.

4.1.3. Masterpiece

Tukaj gre za besedno igro, saj se izraz nanaša na dela v klasičnem slikarstvu, ki so močno

zaznamovala celotno umetnostno zgodovino. Nanaša se na dela, ki v tradicionalnem pomenu

zavzemajo mesto nečesa genialnega, zelo dobro poznanega in visoko cenjenega. Največkrat

se pojavlja skrajšan izraz piece. Predvsem je pomembno dejstvo, da je takrat tag postal

obsežnejši in narejen z bistveno širšim capom (razpršilec na spreju). Pieci so grafiti, ki so

večji in bolj izstopajoči kot na primer tagi ali throw upi. Nekaterim ustvarjalcem se je sprva

zdelo to potratno, saj bi z tolikšno količino spreja bili zmožni narediti na stotine tagov.

Trajalo je nekaj časa preden se je piece sploh prijel.

Piece zadeva vsaj dve barvi in večjo angažiranost v kompleksnem in ustvarjalnem delu. Gre

za grafit, ki je minimalno sestavljen iz konture, barve za zapolnitev, barve v ozadju in

osvetlitve/zatemnitve. Večkrat piece prav tako predstavlja avtorjevo ime v celoti. Vsako delo

v tem obsegu pri grafitih predstavlja masterpiece.

Burner je izraz, ki ga uporabljajo ustvarjalci med seboj in se nanaša na izredno dobro izveden

masterpiece. Burner je takšne vrste grafit, ki daje ustvarjalcu možnost, da resnično pokaže vse

svoje veščine15.

15 http://www.team183.com/ »Because it burns all competition or the space it is sited in.« (prevod: »ker zažge vso tekmovalnost oziroma prostor v katerega je umeščen«) Jason Dax Woodward, 1999, 8.

29

29

Slika 12: Masterpiece, Nova Gorica, Slovenija

Foto: Gandalf

Slika 13: Piece, Dunaj, Avstija

Foto: Katja Jordan

30

30

4.1.4. Wildstyle

Gre za grafit večjih razsežnosti tako v smislu barv kot veličine. Namenoma gre pri tem delu

za večinoma nečitljiv in kompleksen izdelek. Pretiravanje in medsebojna povezanost črk sta

ključnega pomena za dober wildstyle.

Da avtor doseže tak učinek, uporablja številne metode pisanja črk – od rezanja, presekov,

form, ki zaokrožujejo, ožijo ali širijo izvirno obliko črk. Wildstyle je nečitljiv, oziroma težko

čitljiv, razen za dobro izurjeno oko poznavalcev grafitarske subkulture.

Igriva medsebojna povezanost črk je dosežena še z dodatnimi detajli, da doseže svoj

namen. Ponavadi wildstyle vsebuje razne »dodatke« (puščice, zvezdice…), stične točke, da

resnično ustvari atraktivnost, dinamično gibanje in povezanost med črkami ter neko določeno

energijo. Pomembno pa je, kako in kje so le-ti postavljeni. Izgleda tako, kot da bi se črke

držale ena druge. Wildstyle s svojo nečitljivostjo ali pa vsaj težko berljivostjo izpostavlja

avtorja, ki ne teži toliko k razpoznavnosti njegovega imena, temveč k novim estetskim

izzivom obdelave črk.

Slika 14: Wildstyle

Vir:www.graffiti.org/faq/graffiti.glossary.html

31

31

4.1.5. Public style

Ta vrsta grafitov je preprostejša in jo širša publika lažje bere. Prav čitljivost je tista, ki je

poglavitna za to vrsto grafitov. Gre za preprosto obliko, teži pa k razpoznavnosti avtorjevega

imena. Znotraj public styla poznamo več vrst načinov obdelave črk, kot so na primer ravne

linije, mehurčkaste črke … Vsak avtor razvija svoj specifičen stil, ki je v prvi vrsti čitljiv,

specifičen, vsebuje pa kriterije, ki so pri drugih načinih grafitiranja izredno pomembni, torej –

inovativnost v nanosu barv, potek grafita…

Slika 15: Publicstyle, Nova Gorica

Foto: Gandalf

Najpogostejša oblika je blockbuster. Sam izraz je vzet iz sveta filma, ki nakazuje nekaj

novega, obetajočega in uspešnega na tržišču. Blockbuster je podoben throw upu v preprostosti

in minimalni uporabi barv. Vključuje velike, odebeljene črke. Značilnost blockbusterja je ta,

da so črke enake velikosti in ravnih linij. Nasprotni stil od opisanega je wildstyle.

4.1.6. Stencil

Po slovensko pomeni šablono, kar je glavna značilnost te tehnike. Izdelek je enobarven ali več

barven. Kot šablono grafitarji uporabljajo papir (največkrat dimenzije A4), karton ali kovino v

katero vrežejo črko, številko, simbol, obliko ali podobo in jo potem pobarvajo s sprejem.

Izvedba je hitra, šablono pa lahko uporabijo večkrat, saj gre tukaj v prvi vrsti za neprestano,

hitro umeščanje ene in iste podobe. Stencil se pogosto pojavlja tudi v kombinaciji z drugimi

oblikami ulične umetnosti (nalepka, plakat)… Danes si večina grafitarjev pri izdelavi podobe

32

32

pomaga z računalnikom, temu primerno pa so grafiti postali bolj komplicirani in zahtevni.

Dobili so tudi drugačen značaj in vsebine.

Slika 16: Stencil

Vir:www.andybudd.com/archives/2004/05/graffiti_vs_stencil_art/

Pri ustvarjanju dobrega grafita je seveda najpomembnejša ideja, pa tudi kraj, kjer se te ideje

prvo zabeležijo; to je ustvarjalčeva skicirka. V njej se zbirajo ideje, študije, asociacije,

predvsem skice grafitov, ki kasneje zaživijo v mestnem prostoru (ali pa tudi ne). Vzgibi

prihajajo od vsepovsod: kar vidijo, slišijo, preberejo .... Potem zaznano prenesejo v skicirko,

tam pa obdelajo. Lahko pa gre neposredno za čisto improvizacijo in aplikacijo na steno.

Nekateri posamezniki gredo v svoji želji po provokaciji zelo daleč.

Vse naštete oblike grafitov in njihovi izvirni izrazi se pojavljajo tudi v slovenskem prostoru,

med slovenskimi grafitarji. Pri slovenskih grafitarjih je sicer čutiti vpliv ameriških grafitov,

vendar pa gre pri njihovem delu za razmeroma drugačno ikonografijo.

Obstajajo različne oblike in stili grafitov. Poznamo tri glavne tipe grafitov. Prvi je tag, ki

simbolizira avtorjevo ime, sledi mu neprezahteven throw up, je večji kot večina tagov in

ponavadi narejen iz mehurčkastih črk in navadno ne več kot iz dveh barv. Throw up-u sledi

bolj kompleksno in ustvarjalno delo, piece16, ki daje grafiti umetniku možnost, da se izrazi.

Čeprav sta tag in throw up lahko izvedena z veliko mero ustvarjalnosti, je pomen sodobnega

grafita predvsem v neki interni komunikaciji znotraj gibanja samega (predvsem pri večjih,

16 Ustvarjalno delo (skillful piece), ki je okrajšava za masterpiece oz. burner.

33

33

barvnih grafitih), ko po končani akciji avtor ponavadi pripiše pozdrave in zahvale kolegom ter

druge zaznamke, ki se tičejo te ulične umetnosti znotraj določenega prostora (Lion the Tiger,

2004, 101).

Ne glede na to kakšne grafite ustvarjajo posamezni avtorji, je potrebno upoštevati nekaj

nenapisanih »pravil«, ki so del »nenapisane grafiti institucije«. Svojih grafitov ni dovoljeno

ustvarjati preko drugih in nikomur ni dovoljeno nespoštovanje – saj bi se na ta način porušila

harmonija.

5. GRAFIT KOT URBANO-DRUŽBENI FENOMEN

Namen grafitov je nakazovati oziroma napovedovati ustvarjalčevo prisotnost. V tem so si

grafiti ustvarjalci podobni s pripadniki tolpam (gang members)17. Slednji le redko kdaj

izražajo kaj artističnega, saj je njihov cilj ustrahovanje. Namen pa je isti: opozoriti nase.

Čeprav se grafiti ustvarjalci neradi primerjajo s pripadniki tolp, imata ti dve skupini kar nekaj

skupnih točk: tako eni kot drugi iščejo priznanje svojih sovrstnikov, vključeni so v ilegalne

aktivnosti, vidijo sebe kot »ugledne« odpadnike ter so večinoma mlajše generacije (nekje do

30 let starosti). Boj za prevlado, ki se dejansko odvija znotraj grafitarske kulture, poteka na

nivoju pridobitve »častnega naziva kralja podzemlja«. Več teritorija kot si grafitarji prisvojijo,

višji je njihov položaj znotraj hierarhije, seveda pa kvantitativni faktor ni edino merilo

grafitarjeve pomembnosti. Poleg te, recimo stalne prisotnosti na sceni, ki jo je potrebno redno

potrjevati z novimi grafiti, ima velik pomen tudi avtorjeva veščina, kako oblikuje črke

(polnoplastičnost), jih kombinira z ozadjem, kakšen prostorski učinek dosega, barva ... Iz

načina likovne obdelave naj bi bil razviden način, kako je beseda izrečena. Po načinu

grafitarjevega oblikovanja črk se ponavadi imenuje tudi stil s katerim je povezana avtorjeva

slava. Poleg teh dveh komponent pa grafitarja opredeljujejo tudi drznost, izbira in prilagajanje

terenu, kako presenetiti mimoidoče in grafitarske kolege ter v njih vzbuditi spoštovanje ali

zavist (Lion The Tiger, 2004).

Grafiti so oblika subkulture, ki obstaja v mestu in je od njega odvisna.

17 Značilnost uličnih tolp, predvsem v ameriškem prostoru, je označevanje teritorija z grafiti

34

34

5.1. Pomen prostora

Ulica predstavlja izredno zanimiv in mnogovrsten kulturni prostor. V modernem času prehaja

družba iz ruralne v urbano civilizacijo in s tem se pojavlja vrsta prilagoditvenih sprememb na

novo družbeno obliko. Urbana družba je opredeljena predvsem z določeno kulturo v

antropološkem smislu, z urbano kulturo. Gre za določen sistem vrednot, norm in družbenih

razmerij, ki imajo svojevrstno logiko organizacije gledano z zgodovinskega zornega kota.

Simmel pravi, da v tovrstni družbi obstaja splošno neravnotežje v socialni organizaciji in

posledično oblikovanje tržnega gospodarstva ter razvoj velikih birokratskih organizacij,

razosebljanje in racionalizacija, ki ju zahteva urbana kompleksnost (Simmel, 1993, 46).

Obstaja »metropolitanski« tip ljudi, ki so osredotočeni na svojo individualnost. Kulturologi

čikaške šole so teme o urbanizaciji strnili in v njihovem okviru se je razvila urbana

sociologija kot znanost o novih oblikah družbenega življenja v velikih metropolah. V urbanih

prostorih se vedno nekaj dogaja. Urbano ni nič drugega kot osvobojena ustvarjalna

spontanost, je proizvedeno. Ne proizvajata ga niti prostor niti čas, ampak oblika, ki ni ne

objekt ne subjekt.

Grafiti so oblika subkulture, ki obstaja v mestu in je od njega odvisna. Gre za del popularne

kulture nekega stiliziranega urbanega industrijskega oblikovanja. Geografsko ulica

predstavlja dinamičen prostor poln podob, v katerem vsak dan bivamo in je tudi kraj fizičnega

in emocionalnega doživljanja. Lahko jo razumemo kot kraj za ustvarjanje in pospeševanje

individualnih in kolektivnih odnosov. Sodobno mesto je v svojih nepredvidljivih potekih

nenadzorljivo ozemlje. V zadnjem obdobju so mesta skladišča energije in nasilja, vitalnosti

in depresije. Umetniki zadnjih generacij, na katere vse to vpliva, ustvarjajo dokumentacijsko

umetnost, ki registrira negativnost modernega mesta, njegovo nestabilno ravnovesje v stalni

napetosti med hitrostjo teka komunikacije in resničnostjo kraja v katerem skupaj živijo in se

potrjujejo (Oliva, 2000, 141).

Vse kar se dogaja na ulici, ima javni pomen. »Javna umetnost se kaže v raznih pojavnih

oblikah. To so umetelne cvetlične gredice, fontane, spomeniki, pomniki, kipi, avtorski

projekti v časopisih in drugih nosilcih javnih tiskanih sporočil, internetna umetnost, site-

specific postavitve, ulično gledališče itn. Poleg teh oblik poznamo še novo javno umetnost, ki

označuje akcije umetnikov, t.i. umetniški aktivizem, s katerim umetniki zadostijo potrebam

35

35

ljudi v lokalnih skupnostih in prispevajo k reševanju njihovih lokalnih zagat.« (Stepančič,

2004, 16).

Tako so torej grafiti javna umetnost. Dostopni so vsem, vsem na očeh in komunicirajo z

vsemi, če smo le dovolj pozorni in jih pripravljeni videti. Gre za interakcijo med mimoidočim

in grafitom. Grafit spregovori z mimoidočim, mu pošilja sporočilo. Ulica komunicira s tistim,

ki sporočilo vidi, ta pa ga bodisi sprejme ali zavrne, lahko mu je všeč ali pa tudi ne. Grafit je z

mladostniško kreativnostjo in domišljijo ustvarjena oblika za svobodno izražanje misli. Ta

oblika ustvarjalnosti ima svoje bistvo v tem, da si želi biti vidna vsem.

5.2. Grafiti in družba

Obstaja na tisoče razlogov zakaj ljudje ustvarjajo grafite. Ustvarjanje zaradi uporništva, za

umetnost ali celo za šport pa so eni glavnih oz. najbolj pogostih razlogov.

Grafiti umetniki vidijo to, kar počnejo, kot nekaj kar polepša mesto, ga naredi bolj

atraktivnega, kot neka »javna služba«. Če bi se pred leti ozrli po mestu, v katerem smo, bi

opazili številne prazne stene ali stene prikrite z neprijetnimi, žaljivimi grafiti. Za grafiti

ustvarjalca prazna turobna stena predstavlja več slabega kot katerikoli način poslikave le–te.

Za nekatere ljudi pomenijo grafiti edini možni način, da se uprejo svetu, oziroma

predstavljajo upor proti družbi, ki jo občutijo kot krivično in podkupljivo. Za druge so čista

želja po ustvarjanju, umetnosti - možnost zlitja svoje duše na steno in korak nazaj ter

občutenje svojih želja, strahov, sanj, kar resnično poglablja razumevanje o sebi in o osebnem

duševnem stanju. Za druge so grafiti skoraj igra. Igra z imenom »getting up«, katere cilj je

naslikati grafite, ne da bi te ujeli. Za slednje pomeni »šport«, ki pripada samo njim. Pravila

regulira tisti, ki je zadosti spreten pri ustvarjanju novih grafitov.

Tako na zidovih mest nastaja umetnost, ki spreminja prostor, ga dela bolj atraktivnega,

zabavnega, spreminja sive zidove v velikansko galerijo. Tovrstne poslikave niso nikogaršnja

last, kar kaže na moč in edinstvenost grafitov v družbi, kjer so lastniške pravice in kapitalizem

poglavitnega pomena. Vprašajmo se, ali ne bi bilo smiselno, da bi na grafite lahko gledali v

drugačni luči – kot na konstruktivno kritiko dan današnje družbe. Iz omenjenega zornega kota

grafiti zavzemajo mesto (nas)proti tržni ekonomiji kapitalizma, ki prevzema vse nivoje našega

36

36

življenja in pušča malenkosti za nedoumljivo; za neprofitno ustvarjalnost in domišljijo. Mladi,

ki se poistovetijo s tovrstnimi prepričanji, so le stežka prepričani v nasprotno in sama dejanja

jemljejo kot nekaj, kar je družbeno sprejemljivo. Škoda, ker oblasti omenjeno tako težko

razumejo. Vprašanje ostaja. Kje in kako ponuditi mladim iz družbenega obrobja, da uresničijo

svoje interese, ambicije? Moral bi obstajati javni interes za to mlado obliko umetnosti. Vendar

je običajno tako, da je nova oblika umetnosti zavrnjena in ljudje se nad njo zgražajo. Tisti, ki

tovrstno obliko zavračajo in obsojajo, niti približno ne vedo, koliko je vanjo vloženega truda,

znanja, spretnosti, talenta, da ne govorimo o času, delu in energiji, ki je na primer potrebna za

en sam grafiti piece.

V urbani družbi, kjer je anonimnost vedno bolj doživeta, je pomembno, da vsak izpostavi

oziroma izrazi svojo lastno osebnost, srce in dušo s kreativnostjo, z nečim kar je popolnoma

njegovo in lastno. Naš glas izraža našo identiteto, skozi jezik komuniciramo in razumemo

sami sebe, tako slikanje izraža individualnost umetnika. Grafit kot vrsta komunikacije

prestopa v bistven medij dialoga med posameznikom in okoljem. Značaj sporočila določa

oblika medija. Grafiti kot medij oddajajo provokativna sporočila. Nestrinjanje z

dominantnimi družbenimi vrednotami avtorji izražajo tako z obliko kot s sporočilom grafitov.

S pisanjem na zidove in ostale objekte poudarjajo neortodoksne vrednote, ki si jih delijo, in s

katerimi se razlikujejo od družbe. Grafitiranje jim predstavlja način komuniciranja, značilen

za njihov stil obnašanja. Zato so grafiti avtentično subkulturno orodje, s katerim mladi

nasprotujejo občim, konvencionalnim, družbeno ustaljenim normam.

Odnos grafitarja do prostora je eden najbolj agresivnih in hkrati prefinjenih od vseh oblik

umetnosti. Gre za to, da si v bistvu grafitarji prisvojijo svoj prostor, ne da bi bil to dejansko

njihov prostor. Grafiti so v svojem bistvu ilegalni in zato predstavljajo kaznivo dejanje.

5.3. Odnos do prostora

Grafitar ali grafitarka s svojo umetnostjo, ki jo izvaja, preoblikuje prostor in ga predlaga v

širšem, kompleksnejšem modelu. Njeno ali njegovo dejanje je dogodek, ki izhaja iz namena

kopičenja, iz nekih prostih asociacij dejanja in tudi predmeta samega. Ti pa najdejo svojo

nujnost predvsem v njihovem količinskem zbiranju. Pri tem dejanju ustvarjalec ali ustvarjalka

izkazuje svojo kritično naravnanost in ozavešča.

37

37

Grafitiranje lahko razumemo bodisi kot umetnost, igro ali politično akcijo, ki vpliva na našo

zaznavo okolja in spreminja našo mentalno zaznavo o njem. Tako se pojavljajo sporočila, v

katerih prepoznavamo sebe, našo preteklost in čas v katerem živimo.

Grafiti so le izsek, so neka soustvarjalna sestavina celostnega oblikovanja našega okolja.

Sporočila, ki nam jih posredujejo, so neke upodobljene misli o nas samih, so sporočila, ki nas

zadenejo v živo. Najbolj udarna so takrat, ko se povsem prekrijejo z našo lastno miselno

podobo, kajti potlej izmik iz nje ni več mogoč, preostane pa nam le še odkrito soočenje in

samokritična podoba. Bodisi nas sporočila nasmejijo (meni se to večkrat dogaja), nam dajo

misliti ali nas pustijo ravnodušne, mogoče pa jih sploh ne opazimo …

Teren, na katerem delujejo grafitarji, je poglavitnega pomena in jim predstavlja največji izziv.

Skoraj vedno je nevaren, saj obstaja na vsakem koraku možnost, da izvajalca ulovijo, ali pa

predstavlja nevarnost v smislu telesnih poškodb. Mesta, ki so težko dosegljiva, predstavljajo

grafitarjem še dodaten izziv, saj jih »rangirajo« višje na lestvico grafitarske subkulture.

Večkrat grafite povezujemo z zanemarjenimi, neobiskanimi prostori, ki nam vzbujajo občutek

umazanosti, zapuščenosti in tudi kriminala, kot so na primer razni podhodi, mostovi ob

cestah, viadukti, ograje ob avtocestah, zapuščeni objekti, … saj se tam običajno niti po

naključju ne znajdemo, vendar pa grafite skoraj vedno zasledimo. Ti prostori predstavljajo

grafitarjem mesto, kjer se lahko izrazijo brez nepotrebnih preganjanj, saj naj ne bi pripadali

nikomur. Zelo zapleteno in skorajda nemogoče je potegniti neko ločnico, kje grafitarji

ustvarjajo in kje ne, saj v različnih primerih prav mesto samo, kjer se grafit nahaja, izraža

njegovo bistvo in avtorjevo sporočilo. Z marsikom sem se pogovarjala o tej ločnici »kje ja in

kje ne« uresničiti svoj grafit, pa so se odzivi razlikovali, saj so zelo očitno stvar posameznika.

Nevarne lokacije, na katere se je treba povzpeti, s tem tvegati padec ali celo kaj hujšega, so

znotraj subkulture izredno cenjene. Grafitarji popolnoma drugače dojemajo okolje okrog nas,

saj vedno znova iščejo primerne objekte, kjer bi se lahko izrazili. Grafite opazimo povsod,

kjer pride do izraza njihova estetika v formalnem smislu in v smislu akcije, polne adrenalina

in dogodivščin (Zrinski, 2004).

38

38

5.4. Trajnost

Grafiti so začasne narave in se kot umetniške forme stalno spreminjajo. Grafiti nikakor niso

trajni, medtem ko je na drugi strani bistvo klasične slike prav v tem – da ostane in da traja.

Slika kot produkt preteklih obdobij ima danes še vedno svoj položaj, ki po mnenju nekaterih

nikakor ni primerljiv z nekimi novimi obravnavami prostora. Pa vendar, (likovna)

predstavitev ni v fizičnem smislu, temveč v sporočilnem, energetskem, ko ji ni moč več

ničesar vzeti ali dodati. Takšna kot je, je najbolj resnična. Slika v tradicionalnem smislu

vsebuje pomen nečesa splošno lepega, zaznamovana je z razstavljanjem, utrjena z visoko

kontemplativno stopnjo javnosti, ki jo gleda in okuša svojo lastno potrditev v tradiciji,

obešeni na stenah. Znotraj muzejev in galerij umetnost priteguje pozornost, tišino in

občudovanje.

Grafit ni končno delo, temveč je puščeno na milost in nemilost slučajnih mimoidočih. V

nasprotju s tradicionalno umetnostjo so grafiti v konfliktu, saj poleg tega, da vsebujejo močno

subverzivno funkcijo, so tudi izredno provokativni, ilegalni in predvsem minljivi, upodobljeni

v »zunanjem« mestnem prostoru. So odlična možnost, da skozi umetniški, neposreden izraz v

realnih možnostih nekdo izrazi družbeni protest. Vendar se avtorji minljivosti in umrljivosti

njihovega dela zelo dobro zavedajo, saj ne težijo k temu, da bodo njihovi grafiti za večno

ostali, saj vedo da lahko njihov izdelek traja le kratek čas. Uničenje ne povzroči občutka

žalosti, razočaranja in jeze, ker nihče ne more vzeti tega, kar je bilo ustvarjeno. Vendar pa je

bistvo grafitov prav v tem, da so minljivi. Grafiti so mnogokrat nezaželeni in zato posledično

tudi uničeni. Izpostavljeni so tudi različnim naravnim vplivom, tako jim (če niso izbrisani s

strani bodisi občin ali lastnikov površin, kjer se nahajajo), njihovo življenjsko dobo narekuje

tudi narava sama. Lahko zbledijo, se izperejo ali postanejo podlaga drugim grafitom. Vendar

ne izgubijo svojega čara, temveč pridobijo neko novo dimenzijo in postanejo drugačni, se

transformirajo. Če pa grafit ostane – toliko boljše, saj je s tem potrjen proces ustvarjalčevega

umetnostnega in spoznavnega udejstvovanja.

Sama sem večkrat spraševala lastnike objektov, kjer so se pojavili grafiti, kako gledajo na

celotno stvar, pa sem naletela na različne odgovore. Nekje so bili popolnoma zaprepadeni in

so grafite nemudoma odstranili, kar pa ni poceni in predstavlja zajeten finančni zalogaj, so pa

na drugi strani nekateri sprejeli grafit kot nekaj čisto običajnega, jim je celo všeč in bo tam

39

39

verjetno tudi ostal. Na takšen način tudi urbani prostor dobiva nove dimenzije in poglede ter

nevsakdanjost, ki postaja vsakdanja.

Z grafitiranjem ustvarjalec postavlja svojo vlogo, funkcijo in nenazadnje tudi sebe v nek nov

družben položaj. Svoja dela grafitarji umeščajo v mestni prostor in tovrstno akcijo lahko

razumemo tudi kot neke vrste aktivistično intervencijo v prostor. Na ta način se izpostavljajo

in osvetljujejo nekateri prostori urbanega okolja, s tem da se jim dodaja širše dimenzije,

drugačne strukture, ideologije, temelječe na barvah, novih oblikah in podobah.

6. GRAFITI = VANDALIZEM?

Vandalizem je poškodovanje ali uničenje česa koristnega, lepega brez pravega razloga ali

namena18. Vendar pa bi pri grafitih o namenu prav lahko spregovorili, kajne?

Grafiti so ilegalni in niso povsem nedolžno dejanje. Vsak grafiti ustvarjalec ima

predispozicijo, da je hkrati tudi kriminalec. Tako ustvarjalci z grafitiranjem postajajo

kriminalci. Ustvarjanje grafitov ima svoj čar prav zato, ker je ilegalno. Sociologi in

kulturologi, pa tudi strokovnjaki znotraj estetike iščejo smisel in pomen grafitarske umetnosti,

policija in sodstvo pa grafitarje preganjata.

Vsak grafitar razvije svojo lažno identiteto, ime s katerim se podpisuje. Grafiti pa

predstavljajo del posameznikove identitete. Prav ilegalnost grafitov je tista, ki prisili

ustvarjalce, da razvijejo »dvojno življenje«. Morda jih potisne še dlje, do meje, kjer morajo

razviti dva stila; tistega za ilegalne poslikave in drugega za legalne. Številna mesta so danes

poslikana z grafiti ali s tako imenovanimi vandalskimi poslikavami mladostnikov s sprejem v

roki. Na eni strani nekateri vidijo street art kot smiselna verbalna in likovna sporočila, na

drugi kot »avtorsko delo« mladoletnih delikventov s katerimi se grafite največkrat povezuje.

Tolpe, ki živijo v industrijskih, revnih področjih (predvsem v ameriškem prostoru), lahko

uporabljajo grafite za različne namene, še posebej če se na določenem območju nahaja več

tovrstnih skupin (gangov). Glavni namen uporabe grafitov je v tem, da z njimi označujejo

svoj teritorij. Svoje sledove v podobi grafitov puščajo na stavbah, kjer geografsko

18 SSKJ,1994, 1488.

40

40

zaznamujejo meje svojega teritorija. Z grafiti ostalim sporočajo, da so prisotni na izbranem

terenu. Ponavadi ti grafiti nastajajo v podobi tagov, ki predstavljajo ime določene tolpe. Na ta

način tolpe med seboj komunicirajo, si sporočajo določene agresivne informacije, prekrivajo

grafite eden drugemu, kar je simbolno dejanje, da si na ta način jemljejo teritorij, izmenjujejo

grožnje, tudi o morebitnih obračunih med njimi. Čeprav mestne oblasti v veliki meri stremijo

k temu, da preprečujejo tovrstna dejanja z odstranjevanjem takšnih tagov, so vseeno manj

dejavni kot so bili na primer v osemdesetih letih, ko je bilo to vseeno bolj pogosto kot je

danes. Že leta 1984 so v ZDA ustanovili Philadelphia Anti-Graffiti Network, ki deluje na

področju odstranjevanja grafitov.

Danes se kazni za grafitiranje razlikujejo od države do države. Medtem ko so danes grafiti na

ulicah tudi v evropskem prostoru vse bolj prisotni, jih še vedno marsikdo občuti kot

nezaželene stvaritve posameznikov, kot zelo drag vandalizem, ki zahteva nujno očiščenje,

popravilo in vrnitev v prejšnje stanje. Zelo prisoten je strah pred uničenjem privatne pa tudi

javne lastnine.

Vsak grafitar za sebe zelo dobro poskrbi, da ga policija ne zasači, pravijo ustvarjalci. Oblast v

njihovem početju vsekakor išče proti-družbeno dimenzijo. Grafitarji se med seboj poznajo, ne

izdajajo identitete in drug drugemu ščitijo hrbet.

Grafite čistijo na različne načine, lahko je to pranje z visokotlačnim čistilcem, ki je primeren

samo za trde podlage, kot sta kamen in beton, lahko jih prebarvajo, obstajata pa še načina

odstranjevanja s finim peskanjem in suhim ledom, le da sta ta dva zelo draga, lahko pa

povzročita tudi mehanske poškodbe fasad.

Površin, ki bi bile na razpolago za legalno risanje grafitov skorajda ni, sploh pa kot pravijo

nekateri ustvarjalci, je siva stena tista, ki si zasluži grafit. Ilegalno in legalno ustvarjanje

grafitov se v kar precejšnji meri razlikujeta. Ilegalni grafiti so v primerjavi z legalnimi pravi

odsev resničnosti. Pri ilegalnih grafitih ima posameznik priložnost, da brez cenzure izrazi

svoje mnenje. Preprosto ustvari tisto, kar čuti, brez dovoljenja in odobravanja drugih. Pravi in

prvobitni grafiti so ilegalni grafiti. Namenjeni so na zidove, na ulice. Grafiti v zaprtih

prostorih zgubijo bistvo in pomen, ostrino in čar. Danes so legalni grafiti vse bolj pogosti in

tako vse bolj odmevajo v javnosti. Tako kot ilegalni grafiti, se tudi te riše s sprejem na javne

površine, kar ne spremeni osnovne definicije grafitov, da je grafit vsak s sprejem napisan

napis na javni površini.

41

41

V Sloveniji je risanje grafitov kaznivo dejanje takrat, kadar so izpolnjeni vsi elementi

kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari v skladu z 224/1 Kazenskega zakonika, ki pravi,

da kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno, se kaznuje z denarno kaznijo (do 500

evrov) ali z zaporom da dveh let. Če pa je povzročena škoda velika, se storilec kaznuje z

zaporom do petih let. Pregon za tako dejanje, ko ni povzročena velika škoda, se prične na

predlog oškodovanca, kar pomeni, da mora prijaviti navedeno zadevo policiji.

Zakon o varstvu javnega reda in miru predvideva v svojem 13. členu tudi kršitev, da kdor piše

ali riše po zidovih, ograjah ali drugih javno dostopnih krajih, razen na krajih, kjer je to

dovoljeno, se to kaznuje z globo 200 evrov. Torej je pisanje ali risanje lahko prekršek

oziroma kaznivo dejanje, odvisno od konkretnega primera in okoliščin. Kar se tiče prekrškov,

je policija od uveljavitve zakona t.j. od 21. 7. 2006 dalje obravnavala osem kršitev, medtem

ko je pri kaznivih dejanjih poškodovanja tuje stvari (risanje grafitov) v letu 2006 obravnavala

41 primerov, leta 2005 pa 38 primerov. Prekrški izvzemajo mladoletne osebe, ker niso

kazensko odgovorne, in ne morejo zoper njih podati kazenske ovadbe.19

Kljub temu, da imamo pri nas in tudi drugod po svetu, jasno dorečene zakone in sankcije, ki

sledijo kršitvam, kar nekako na morejo ustaviti porasti podob, ki nas spremljajo ob korakih po

naših vsakdanjih opravkih.

6.1. Privlačni vlaki

Od sredine 19. stoletja pa do danes so narodi v Evropi in Ameriki širili svoje povezave s

cestami, železniškimi progami in podzemnimi železnicami. Hkrati se je tudi v tistem času tudi

literatura (pa tudi druga umetnost) v veliki meri naslanjala na razvoj hitrosti in transporta.

Že tedaj se je pojavil tudi odpor do tovrstnega napredka, predvsem do vlakov in v splošnem

do železnic (William Wordsworth, John Ruskin), češ da v veliki meri posegajo v naravo.

Zaščititi so hoteli naravo pred industrializacijo in prezirali so železniški transport. Medtem pa

je bila leta 1844 na Royal Academy razstavljena Turnerjeva slika »Rain, Steam and Speed«, ki

je povzdigovala vlak ter predstavljala popolno nasprotje in čisti odklon od Turnerjevega

19 Vir: Radijska oddaja, Gymnasium: Grafiti, 22.11.2006 ob 20ih na 1.programu Radia Slovenija

42

42

mentorja Ruskina. Prav ta moč železnic (hitrost, drugačna percepija časa…) je postala glavna

karakteristika modernizma.

Kulturni zgodovinarji (Richards, MacKenzie) so poudarjali interakcijo med politično in

ekonomsko močjo v povezavi z družbeno in umetniško izkušnjo. Glavna ost je, da je mreža

povezav zrasla skupaj – svet je postal eno »veliko mesto«. V zgodnjem 20. stoletju so velika

mesta v Evropi postala pomembna središča, medtem ko so železniške povezave med njimi

postale glavne arterije.20 Vlak je tako popeljal ljudi kamor so si želeli. Železnice (poleg

razvoja elektrike, telefona, kina, radia) so spromovirale nekakšen »National Unity«, neko

skupnost, mešanico regionalnih populacijskih skupin s pomočjo distribucije mestnih

časopisov, pošte in telegrafa. Na prelomu 19. v 20. stoletje je mesto postalo centralni prostor

modernosti.

Tako je železnica postala močna sila, ki povezuje različne posameznike in tudi različne

kulturne karakterje. Postala je link, povezava »vsega«. Gosta povezava transporta,

komunikacije, intelektualne povezave – vse to poveže center s periferijo, meščane in

imigrante vseh družbenih slojev … Skonstruirala se je nova družba, katere karakter je bil

oblikovan – z realnostjo in mentaliteto velikih mest (Gillespie, 2003).

Zanimivo je, da že od začetka ameriških/hiphop grafitov dalje predstavljajo poslikave vlakov

grafitarjem prav poseben izziv. Takrat se je začelo pojavljati vedno večje število poslikanih

podzemnih vlakov, saj so ti potovali po celotnem območju in bili postavljeni na ogled

milijonom. V sredini osemdesetih naj ne bil bilo niti enega samega podzemnega vlaka v New

Yorku, ki ne bi bil vsaj enkrat popolnoma poslikan – whole car (from top to bottom). Uradno

so grafiti, ki so se pojavljali v podzemnih železnicah, zamrli že konec osemdesetih let. Čeprav

je te še vedno mogoče zaslediti, je njihov nastanek veliko težji. New York in druga mesta so

poostrila varnost s tem, da so začela postavljati zaščitene ograje, bolje zaščitila vlake ter

uvedla strožje zakone oz. kazni v primeru pojavitve grafitov. Vendar pa je bil učinek te

prepovedi ravno nasproten, pogostost grafitov se je znatno povečala ter še bolj kot kdajkoli

prej sta se izpostavila prepoznavnost in avtorski slog ustvarjalcev. Mestne oblasti v New

Yorku so leta 1971 porabile okrog 300.000 ameriških dolarjev samo, da so odstranile grafite

Taki-ja 183.

20 Sprva je torej dominirala železniška povezava, po drugi svetovni vojni dominanto prevzamejo letala.

43

43

Tako so se grafiti v osemdesetih iz podzemlja preselili na površje ter nadaljevali tradicijo.

Nekateri so začeli risati po tovornih vagonih, ker je tako njihovo delo potovalo in bilo

opaženo po celotnem območju države. Glavni namen je, da postane avtorski izdelek viden

povsod, v mestih in podeželju. Grafiti se prestavljajo iz enega mesta v drugega, potujejo kot

neke vrste nomadi. Slike so prepotovale kilometre, po poti pa dobivale nove razsežnosti, saj

so na postajah po svoji poti komunicirale s svojimi gledalci, ki so včasih pripisali svoje

pozdrave in misli. Ta fenomen se je hitro razširil po Združenih državah Amerike in kmalu so

tudi v Evropi vlaki postali privlačna tarča evropskih ustvarjalcev.

Danes je ta fenomen v Sloveniji razmeroma nov, vendar pa lahko zasledimo vedno več

poslikanih vagonov.

Slika 17: Vlak 1, Slovenske železnice

Foto: Gandalf

44

44

Slika 18: Vlak 2, avtor Šnof, Slovenske železnice

Foto: Gandalf

Slika 19: Vlak 3, avtor Joke 42, Slovenske železnice

Foto: Gandalf

45

45

7. GRAFITI SLIKARSTVO

Urbani grafiti so v osemdesetih postali prepoznavni tudi znotraj umetnostnega področja,

dobili so pomen umetniške forme. Iz ulic in vagonov so vstopili v svet galerij in muzejev.

Ustvarjalci grafitov, ki so prej iskali priložnost, da poslikajo oz. posprejajo kakršnokoli

prazno mestno površino, so dobili možnost, da so »zunanji prostor« zamenjali za

»notranjega«. Galerija je ponudila drugačno razsežnost za predstavitev grafitov, postala je

medij, ki je ponudil izkoriščanost sten mestnih galerij. Mestne stene in vagone za ponujene

stene znotraj galerij. Tako se za grafitarje (predvsem v New Yorku) začnejo zanimati galerije

in prvo razstavo grafitov odprejo leta 1973 v galeriji Razor v New Yorku.

Grafiti, kot eden prednostnih medijev sodobnosti, nosijo v sebi močno zapopadenost, so le

vulgarno nasilje nad privatno lastnino, so ilegalni in s tem tudi opredeljeni kot kriminalno

dejanje. Pa vendar se v zadnjih letih tudi v Sloveniji odvijajo razstave v pomembnejših

galerijah (Razstava grafitov v MGLC, 2004, Street art, MGLC, 2006, Rone84, MCP Postojna,

2007,…). Prihaja tudi do protislovij, saj s tem, ko grafit postavimo v galerijo, ne le da

izgublja svoj čar, se pravi, da ulico zamenja galerija, ta grafit postane tudi legitimen, saj mu

galerija »dovoljuje« prepovedano dejanje, ampak gre tudi nadalje v precejšnji meri za

propagiranje ilegalnega dejanja. Umetniški svet daje legitimiteto tistim, ki jih sodstvo in

policija preganjata in obravnavata kot kriminalce. Torej se v ospredje postavlja svoboda

izražanja pred pravico do nedotakljivosti privatne lastnine.

Za Keitha Haringa, Kennyja Scharfa, Jeana-Michela Basquiata in še bi lahko naštevali, so

grafiti rdeča nit njihovega ustvarjanja. Ti umetniki so v ZDA pretresli umetniško srenjo v

osemdesetih letih in ji iz ulic prinesli nov pridih.

7.1. Jean-Michel Basquiat (Samo) (1960-1988)

Bil je pomemben akter ameriške newyorške art scene v osemdesetih. Njegova dela v veliki

meri temeljijo na grafitih, njegove risbe in slike pa združujejo marginalno urbano črnsko

kulturo in črnsko zgodovino, skupaj z njegovim občutkom lastne identitete. Basquiat je postal

poznan kot Samo, čigar tagi so se množično pojavljali na vseh avenijah, predvsem pa tam,

kjer se nahajajo vse dobro poznane umetniške galerije. Ko je pri osemnajstih pustil šolo in

prišel v New York, je praktično živel na cesti in tam tudi brez prekinitev ustvarjal. Že leto

46

46

kasneje je na East Villageu dosegel, da so njegove stvaritve in njegovo ime postali

prepoznavni.

Slika 20: Jean-Michel Basquiat

Vir: www.designboom.com/history/basquiat.html

Slika 21: Jean-Michel Basquiat, Brez naslova, 1982

Vir: www.designboom.com/history/basquiat.html

Leta 1981 je umetnostni kritik in pesnik Rene Richard v reviji Artforum objavil članek z

naslovom »The Radiant Child« in s tem Basquiata povzdignil do točke mednarodne

prepoznavnosti. Kasneje je razstavljal v New Yorku skupaj z umetniki, kot na primer

Haringom in Barbaro Kruger, promovirali pa so ga različni kustosi od Annine Nosei, Vreja

Baghoomiana, Larryja Gagosiana in Bruna Bischofbergerja. Od leta 1982 je Basquiat redno

razstavljal skupaj z Julianom Schnabelom, Davidom Sallejem, Francescom Clementjem in

Enzom Cucchiem. Leta 1982 je spoznal Andyja Warhola in z njim navezal tesno prijateljstvo.

47

47

Skupaj sta tudi ustvarjala in medsebojno vplivala na delo drug drugega. Samove poslikave so

bile polne artistično obdelanih besed in fraz in težil je k vedno boljši in zahtevnejši izdelavi.

Njegove stvaritve so vsebovale osorno kritiko sodobne ameriške družbe in položaja črncev

(tudi znotraj umetnosti). Sprva je začel z grafitiranjem newyorških ulic, kasneje postal visoko

cenjen slikar osemdesetih let. Številni ga priznavajo za vodilno figuro sodobne umetnosti in

njegove slike dosegajo vrtoglave cene na trgu umetnosti. Tragično je umrl leta 1988, zaradi

prekomernega odmerka drog.

7.2. Keith Haring (1958-1990)

Bil je mlad umetnik, ki je začel svojo kariero z grafiti, kasneje pa postal znan umetnik širom

sveta. Rojen je bil v Readingu (Pennsylvania), odrasel je v Kutztownu (Pennsylvania). Postal

je eden najbolj cenjenih in originalnih umetnikov osemdesetih let. Njegova dela so

prepoznavna po njegovem edinstvenem stilu. V New York je prišel konec sedemdesetih let in

tam začel kot ustvarjalec uličnih poslikav. Risal je risbe preprostih linij na javnih mestih, na

postajah podzemne železnice, uličnih panojih, kjer so bile postavljene na ogled številnim

mimoidočim. Njegov stil je preprost, vendar energičen, z odebeljeno uporabo linij in oblik.

Slika 22: Keith Haring, Brez naslova, 1982. Huston Street, New York. Danes poslikava ne

obstaja več.

Vir: www.haring.com/popshop/index.html

Kmalu so se zanj pričele zanimati umetniške galerije v New Yorku. Uspelo mu je »pretresti«

tradicionalni galerijski sistem. Grafiti ustvarjalci, nova hip hop kultura in »anti-kultura«

uličnih ustvarjalcev (pojmovana tudi kot newyorška avant garda osemdesetih let, ki kasneje

postane Street art), so prestopili prag umetniških galerij. Leta 1982 je Haring razstavljal v

slavni galeriji Tonyja Shafrazya serijo »ponjav«; z air-brushem poslikane opažne plošče,

48

48

kakršne uporabljajo zidarji pri svojem delu. Te so bile razstavljene skupaj s serijo amfor in

kipcev iz mavca, ki so predstavljali kopije slavnih kipov (Michelangelov David, kopije grških

in egipčanskih amfor …).

Glavni namen njegovih del je bila komunikacija, njegove risbe predstavljajo »vizualen jezik«,

življenje, nekaj kar lahko berejo in razumejo vsi, prav s takšno enostavnostjo kot jih je

ustvaril on. Haring je želel stopiti korak nazaj, v stik z začetno fazo jezika, kjer vizualni

simboli stopajo v verbalne, kot nekakšni ideogrami.

V njegovih delih opažamo, da izpostavlja družbene probleme, v ospredje postavlja ljubezen in

ljubezen do življenja, njegove dobro znane figurice nimajo ne spola ne rase. Njegove stvaritve

so hitro izdelane, enostavne risbe s kredo ali markerjem, sprva predvsem na oglasnih deskah v

podzemnih podhodih New Yorške podzemne železnice. Tako so takrat uporabnike metroja, ki

so se vsak dan vozili po svojih vsakodnevnih opravkih pritegnile, da so si jih ogledali in o njih

razmišljali. Bil je izredno družbeno angažiran. Leta 1979 je oblikoval, natisnil in razdelil

20.000 plakatov za anti-nuklearne proteste v Centralnem parku. Keith Haring je umrl zaradi

aidsa leta 1990.21

7.3. David Wojnarowicz (1954-1992)

Bil je pomemben fotograf, slikar, pisatelj, ustvarjalec filmov, performer in aktivist

newyorškega umetniškega sveta osemdesetih let.

Rojen je bil v Red Banku (New Jersey), kasneje se je preselil v New York, kjer je nekaj časa

obiskoval High School of Performing Arts, kasneje je šolanje opustil in živel na ulicah New

Yorka. Od leta 1970 do 1973 je imel izredno plodno ustvarjalno obdobje, saj je v tistem času

ustvarjal filme (Heroin), začel s serijo fotografij (o Arthurju Rimbaudu), ustvarjal stecile, celo

igral v bendu 3 Teens Kill 4. Razstavljal je v zelo znani galeriji East Village. Leta 1985 je bil

vključen v Whitney Biennal, tako imenovan Graffiti Show.

David Wojnarowicz je umrl leta 1992 zaradi aidsa.22

21 Povzeto po www.coalregion.com/Famous/haring.htm in www.comune.pisa.it/…/itinerari/haring-gb.htm 22 Povzeto po http://www.en.wikipedia.org/wiki/David _Wojnarowicz

49

49

7.4. Lee Quinones (roj.1960)

Rojen je v Puerto Ricu, odrasel je v New Yorku. Spada v skupino najpomembnejših zgodnjih

grafiti ustvarjalcev. Njegovi grafiti so večkrat upodabljali like iz animiranih filmov in stripov.

Bil med prvimi, ki so svoje kreacije iz »tradicionalnih« zidov premaknili na platna. Razstava

njegovih platen je bila predstavljena leta 1979 in sicer v Galleria Medusa v Rimu, katere

lastnik je bil Claudio Bruni. Takrat je ulična umetnost prestopila ameriške meje in bila

predstavljena ostalemu svetu. Nekatere njegove slike so danes na ogled v stalni zbirki v

Whitney Museum of American Art, so pa tudi del javnih in privatnih zbirk širom sveta. Leta

1982 je odigral ključno vlogo v filmu Charlieja Ahearna Wild Style.23 Še danes ustvarja na

ulicah New Yorka.

Slika 23: Lee Quinones, New York, 2006

Vir: www.aerosolplanet.com/NEWYORK2006/NEWYORK2006.htm

23 Povzeto po http://www.en.wikipedia.org/wiki/Lee_Quinones

50

50

7.5. Lady Pink (roj. 1964)

Prav tako je odrasla v New Yorku, leta 1979 je začela z grafitiranjem in kmalu postala znana

kot ena redkih žensk znotraj grafitarske subkulture. Je gotovo ena najpomembnejših ženskih

predstavnic umetnosti grafitov danes.

Slikala je predvsem po vlakih podzemne železnice (1979-1985). Proglašena je za kultno

osebnost znotraj hip hop kulture, od že omenjenega filma Wild Style (1982), kjer je odigrala

glavno vlogo. Že kot srednješolka je razstavljala v umetniških galerijah, pri enaindvajsetih pa

je še samostojno razstavljala v Moore College of Art. Danes je članica 156 Crew-ja,

popularne grafitarske skupine v New Yorku, ustvarja tudi na ulici. Njena dela so postala del

pomembnih umetniških zbirk, kot na primer v Whitney muzeju, MET v New Yorku, Muzeju

Brooklyn in Muzeju Groningen na Nizozemskem. 24

Slika 24: Lady Pink, 2005

Vir: www.giantpeachnews.com/.../2005_06_14.php

7.6. Banksy

Banksy je danes aktualen britanski grafitar mlajše generacije, katerega identiteta ostaja skrita.

Njegove stvaritve najdemo povsod po svetu. Je britanski grafitar, negotovost o njegovi

identiteti ostaja še danes, tako da o njem ne bom razpravljala.

24 Povzeto po http://www.en.wikipedia.org/wiki/Lady_Pink.

51

51

Njegova dela so provokativna, satirična, družbeno kritična, pokrivajo vse segmente: od etike,

kulture, politike … Njegova ulična umetnost, kjer kombinira grafite s stencil tehniko, postaja

v zadnjem času vse bolj poznana in občudovana, dosega pa vratolomne zneske na internetnih

dražbah slik.

Slika 25: Banksy

Vir: http://www.studio.st/weblog/banksy-artista-callejero/

Njegovi začetki segajo v pozna devetdeseta, ko je deloval kot član bristolske DryBreadZ

Crew (DBZ). Od leta 2000 dalje svoje delo uveljavlja predvsem prek stencilov in tudi nalepk.

Njegovi stencili upodabljajo udarne, provokativne in humoristične like, včasih kombinirane s

slogani. Sporočila so ponavadi anti-vojna, anti-kapitalistična, anti-državna in zagovarjajo

svobodo. Upodobitve vključujejo živali, kot so opice in podgane, pa policiste, vojake, otroke

in starejše. Leta 2003 je oblikoval naslovnico albuma Think Tank, skupine Blur. Njegova

kreativnost skorajda ne pozna meja, saj je aktiven tako na ulici kot znotraj muzejev, čeprav ga

tja nihče ne povabi. Gre namreč za to, da je svoja dela obesil na stene muzejev in galerij (Tate

Britain v Londonu, Museum of Modern Art, Metropolitan Museum of Art, Brooklyn Museum

52

52

in v American Museum of Natural History (vsi v New Yorku)), ne da bi kdo vedel za to

akcijo.

Leta 2003 je pripravil razstavo »Turf War«, prikazano v nekem skladišču, kjer je porisal žive

živali. Seveda so se oglasili aktivisti proti mučenju živali, vendar pa inšpektorji niso odkrili

nepravilnosti in so celotno stvar odobrili. V protest se je ena od aktivistk priklenila na ogrado,

kjer so bile živali in postala »del razstave«. Leta 2006 je prav tako za svoje »platno« uporabil

živo žival, in sicer slona, ki ga je postavil v sobo in ga poslikal z rdečim in zlatim vzorcem

stenskih tapet.

Njegovo ustvarjalno delo zajema tudi oljne slike, pri katerih že znane slike znanih slikarje

transformira, jim da drugačen pridih, predvsem urbanega uničenja. Njegove slike dosegajo

enormne cene, saj se za njegova dela zanimajo številne zvezde šovbiznisa (Kate Moss,

Christina Aguilera…). Februarja leta 2007 je na dražbi njegovo delo Bombing Middle

England doseglo rekordnih 102.000 angleških funtov (poleg drugih prodanih slik, seveda prav

tako po vrtoglavih zneskih). Že naslednji dan pa je Banksy na svoji spletni strani objavil sliko

ljudi z dražbe njegovih slik25, zraven pa dodal »I Can't Belive You Morons Actually Buy This

Shit«.

Zelo zanimivo je, da se nekatere njegove ilegalne ulične poslikave skušajo ohraniti s strani

(tudi) oblasti in javnosti. Stencil dveh angleških policistov, ki se poljubljata, so namreč

zaščitili s pleksi steklom, z namenom, da se ne bi poškodoval. Februarja 2007, ko so se

lastniki hiše v Bristolu, ki jo je na eni strani krasila Bansyjeva poslikava, odločili, da jo bodo

prodali, so potencialni kupci želeli odstraniti poslikavo. Tako so se lastniki odločili, da jo

bodo prodali kot hišo, skupaj s pripadajočo poslikavo.

Fotograf Steve Lazarides je Banksyjev agent, lastnik londonske galerije Laz Inc, kjer se

Banksyjeva (serijsko omejena) dela lahko kupijo, Banksyjeva spletna stran je prav tako

registrirana na njegovo ime. Banksy je postal »zvezda« grafiti slikarstva in danes postaja vse

bolj poznan in cenjen.26

25 Sam se na svojih razstavah in dražbah ne pojavlja, saj ostaja anonimen, sploh pa je za njim razpisanih večpolicijskih tiralic. 26 Povzeto po http://www.banksy.co.uk

53

53

Slika 26: Banksy, 2005, Stencil na zidu, Zagodni breg, »varnostni zid«

Vir:htpp://www.briansewell.com/artist/b-artist/banksy/ba...

8. GRAFITI V SLOVENIJI

Na začetku osemdesetih let je mladina v kletnih prostorih Diska FV v Ljubljani začela s

pisanjem sloganov in napisov, ki pa so bili v veliki meri razumljeni pripadnikom znotraj punk

subkulture. Tako so se prvi sodobni grafiti v Sloveniji pojavili že razmeroma zgodaj, takrat ko

se je razvijala prva rokovska subkultura pri nas. Največkrat so se pojavljali zidni napisi

(stenski izreki), ki so bili izrazito politični in provokativni, seveda naperjeni proti tedanji

oblasti. Pomembno je poudariti, da se je oblast v tedanjem času zelo angažirala pri pregonu

takratnih grafitarjev, in če so grafitarja ujeli, so ga vztrajno preganjali kot policijskega

osumljenca, seveda s pripadajočim dosjejem. V osemdesetih letih so se prvič pri nas začeli

pojavljati slikovni grafiti. Razvijali so se po ameriškem vzoru, vendar so podzemne železnice

pri nas nadomestili razni podhodi in ulice.

V Sloveniji se je kmalu začelo razvijati tudi grafiti slikarstvo. Že novembra leta 1983 je bila v

Mladinskem Centru v Zgornji Šiški (Disko FV) organizirana prva razstava grafitov z

naslovom Sveti Urh (Gržinič, Erjavec, 1991, 136). Na samem prizorišču so (Marko Kovačič,

54

54

Dušan Mandič, Andrej Savski in Roman Uranjek)27 izdelali grafiti slike na podlagi knjige s

fotografijami usmrtitve partizanov na Sv. Urhu. Kasneje, februarja 1984, se je tam v

organizaciji skupine R Irwin S odvila še ena razstava grafitov in sicer razstava »erotičnih

grafitov«. Pri grafitih skupine Irwin je sicer čutiti vpliv ameriških grafitov, vendar pa gre pri

njihovem delu za popolnoma drugačno ikonografijo (Zrinski, 2004, 47).

Leta 1991 sta Marina Gržinić in Aleš Erjavec izdala knjigo Ljubljana, Ljubljana v kateri smo

priča izčrpnemu pregledu umetnosti in kulture v osemdesetih letih. Dušan Mandič je omenjen

kot eden prvih, ki se je pri nas začel ukvarjati z grafiti slikarstvom kot umetnostjo (Erjavec,

Gržinić 1991, 126).

»Za razliko od npr. newyorškega grafiti slikarstva kakšnega Davida Wojnarowicza, Samo-a

ali Keitha Haringa iz druge polovice sedemdesetih in prve polovice osemdesetih let je bila za

grafiti slikarstvo ljubljanske subkulturne scene specifična ravno drugačna ikonografija ter

zavezanost množični kulturi v njenem, tedaj še začetnem subvertiranju ideološke in politične

stvarnosti. Član skupine Irwin Borut Vogelnik poudarja, da uradna likovna umetnost izgublja

svojo socialno vlogo, deluje namreč kot obrtni izdelek, ravno z grafiti pa si likovna umetnost

to socialno vlogo znova pridobiva.« (Erjavec, Gržinić ,1991, str.136)

Začetek devetdesetih let je v slovenskem prostoru z grafiti zaznamovala ljubljanska skupina

Strip Core. Gre za skupino, ki se je med drugim intenzivno ukvarjala tudi z risanjem grafitov.

Predvsem so risali po zidovih, vendar pa so svoje grafite upodabljali tudi na platno, les,

kovino in papir ter so te uporabljali kot sceno na koncertih skupine 2227. Pri svojih

poslikavah so razvili neko specifično ikonografijo, ki je bila bolj oddaljena od ameriškega

grafita in bliže klasičnemu slikarstvu (Zrinski, 2004, 49).

Posebnost njihovih grafitov je v tem, da so upodabljali domišljijske podobe, polne pošasti in

prividov, in kot pravi Božidar Zrinski »niso se obremenjevali s tipografskimi in oblikovnimi

rešitvami, v njih so raje iskali svet, kateremu so tudi sami pripadali, svet podzemnih

hodnikov, klubov, prebivalcev podzemnih svetov, ki se z razprtimi očmi spuščajo v temo in

27 Večina teh avtorjev kasneje ustanovi skupino RROSE IRWIN SÉLAVY.

55

55

se s priprtimi vračajo na svetlobo« (Zrinski, 2004, 49). Malokdaj je skupina Strip Core

ustvarjala zunaj (ena redkih leta 1993 poslikana bivša stavba Mercatorja v Idriji). 28

Mega Medi Group, Mizz Art, SK8 Core, kasneje tudi Klon Art Resistance so bile skupine

ljudi, ki so v devetdesetih zaznamovale slovensko sceno bolj z grafitiranjem klubov in

lokalov, kot pa s poslikavami ulic. Takrat se je v slovenskem prostoru intenzivno razvijal hip

hop, tudi skejtanje. Oboje je vplivalo na mlajšo generacijo. Grafitiranje se je začelo kar hitro

širiti po slovenskem prostoru in kmalu je bilo grafite moč zaznati v vseh večjih mestih po

Sloveniji.

Slika 27: Strip Core, 1994, sprej na lesu

Vir: Skenirana razglednica, zasebna zbirka

V Ljubljani, na območju vojašnice na Metelkovi, v Mariboru, v Pekarni, so v devetdesetih

grafitarji našli atraktiven in grafitom prijazen prostor (predvsem alternativni klubi in skejt

park). Metelkova je še vedno pomemben prostor in igra pomembno vlogo v procesu razvoja

slovenskih grafitov, saj se tam brez težav in preganjanja grafiti lahko rišejo. Leta 2000 se je

28 Zanimivo je, da je predvsem skupina Strip Core po svojem ustvarjanju dosti bolj znana v tujini kot pa pri nas. Leta 1990 so njeni člani sodelovali na milanskem svetovnem »prvenstvu« grafitarjev Coloriamo lo sport.

56

56

na Metelkovi odvil Subrban Cakes festival, kjer so ustvarjalci iz slovenskih mest skupaj s

kolegi iz bivše Jugoslavije ustvarili tako imenovani Wall of Fame.

Na območju BTC-ja, v zapušenem skladišču, stoji Ghetto Art Gallery, ki je bila nekoč

opuščeno skladišče. V tej stavbi je nastala velikanska galerija grafitov, ki predvsem temeljijo

na abstrakciji in sloganih in se združujejo v zanimivo celoto.

Danes sta najbolj aktivni grafitarski skupini Egotrip in Zek.

Tudi v drugih večjih mestih, kot so na primer Maribor, Celje, Nova Gorica, so se grafiti prijeli

in o grafitarski sceni v njih piše na primer Božidar Zrinski v knjigi Grafitarji/Graffitist.

Ker o grafiti sceni zgoraj naštetih mestih lahko (že) beremo, sem se odločila, da v svoji

diplomi opišem street art v Postojni. V zadnjem letu se je v Postojni odvila zanimiva zgodba,

ki si prav gotovo zasluži pozornost.

8.1. Postojnska grafiti scena

O zgodovini postojnskih grafitov ne moremo govoriti, kot lahko o njej govorimo na primer

pri mariborskih, celjskih ali ljubljanskih grafitih. Tako so sive stene v Postojni na veselje

enih in zgražanje drugih začele dobivati poslikave šele pred kratkim. In prav zaradi tega so si

verjetno grafiti v Postojni zaslužili tolikšno pozornost. V zadnjih letih so se v Postojni začeli

pojavljati tagi, z nami so pričele komunicirati nalepke, mini stripi, zrasle so sočne lubenice in

še bi lahko naštevala. Takrat je v Postojni vzklil street art. V Postojni grafitov prej nismo

poznali. Razen v podhodu pri Primorki29 in kakšnega napisa sem pa tja. Tako so po mojih

opažanjih meščani Postojne bili prav prijetno presenečeni v času lokalnih volitev. Takrat so se

s plakatov predvolilne kampanje smehljali lokalni politiki, na drugi strani pa so zrasle velike,

lepe, rožnate lubenice, »zelenko«, ki nam ponuja rožico in »zelenko«, ki pravi, da nas ima

rad…

Verjetno ni potrebno posebej poudarjati, da velja Postojna za zaspano in pretežno dolgočasno

mesto. Poleti, leta 2006, so jo predramili veliki barvni grafiti, ki so se pojavili na različnih

29 V centru Postojne, pri avtobusni postaji.

57

57

pročeljih stavb. V Postojni so na treh mestih »zrasle« velike, sočne lubenice, »zelenkoti«30 ter

še nekaj drugih grafitov, ki so za seboj potegnili paleto različnih odzivov, mnenj, obsojanj in

nenazadnje tudi kazenskega pregona zoper devetindvajsetletnega akademskega slikarja, ki se

ukvarja med drugim tudi z raziskovanjem dimenzij street arta in možnostmi prenosa grafitov

na platno.

Slika 28: Lubenica na opuščeni bencinski črpalki, Postojna, 2006

Foto: Katja Jordan

Slika 29: Lubenica na podpornem zidu, Postojna, 2006

Foto: Katja Jordan

30 Kot jim pravi sam avtor.

58

58

Slika 30: »Zelenko«, Cvetličarna Bouquet, Postojna, 2006

Foto: Katja Jordan

Policisti Policijske postaje Postojna so prijeli devetindvajsetletnega Postojnčana, ki so ga

sumili, da je v poletnih mesecih 2006 z uporabo različnih barvnih razpršilcev narisal grafite

na osmih pročeljih različnih stavnih objektov v Postojni. Pri opravljeni hišni preiskavi so pri

njem našli in zasegli več dokaznih predmetov. Napisali so kazensko ovadbo zaradi suma

storitve kaznivih dejanj - poškodovanje tuje lastnine po členu 224/1 kazenska zakonika. To je

le približen povzetek tistega, kar smo lahko brali v vseh osrednjih slovenskih časnikih 14. 9.

2006. Policija ga je osumila kaznivega dejanja poškodovanja lastnine podjetja Avrigo (stavba

avtobusne postaje Postojna) in oškodovanja objektov v lasti občine Postojna (razpadajoča,

opuščena bencinska črpalka in zid županovega dvorišča). Fanta so policisti izsledili na

podlagi plakatov za alternativni glasbeni festival Trnje, ki jih je oblikoval in na katerih sta bili

v ozadju upodobljeni opica in roka identični grafitoma na stavbi avtobusne postaje in

podpornega zidu na županovem dvorišču. Ko so policisti kasneje še na internetnih forumih

pod krinko spraševali po vzdevku oblikovalca plakatov in ga tudi dobili, je bilo zbranih

dovolj indicev za izvedbo hišne preiskave.

Odziv medijev je bil velikanski, saj se je zgodba (s fotografijami grafitov) pojavila v vseh

večjih dnevnih časnikih vključno z lokalnim časopisom, ki pokriva Notranjsko regijo. Seveda

na straneh črne kronike. Na postojnskem radiu (Radio 94) je bila tej problematiki posvečena

oddaja (Tudi če niste vprašali - Grafiti, 19.9.2006). V Postojno so prišli novinarji RTV

Slovenija in pripravili prispevek za Slovensko kroniko, 12.10.2007).

59

59

Takrat je bil čas lokalnih volitev in vsepovsod po Postojni so zadoneli stroji, oglasile so se

lopate in čutiti je bilo, da se bo mesto polepšalo z novimi pridobitvami in postalo čistejše.

Ker so grafiti nastajali v času predvolilne kampanje, je bilo jasno, da bo šlo pri pregonu zoper

grafitarje tudi za lokalno/politično dokazovanje moči. Umetnik, ki so ga policisti ovadili,

pravi, da zadevo odločno obsoja in meni, da če ne bi bile na pragu volitve, tega dvigovanja

prahu ne bi bilo. Pravi, da če so se že toliko potrudili, da so prišli do njegovega vzdevka, bi

lahko tudi nekaj truda vložili v razumevanje potencialov grafitarske subkulture (Mladina, št.

40, 52, 2006).

Nemalo težav so imeli grafitarji v Postojni, saj so postali kriminalizirani, pa vendar so njihove

akcije eden redkih izrazov kreativnosti v zaspani Postojni. Eden izmed postojnskih grafitarjev

pravi, da gre pri grafitih za večplastno stvar, in sicer, da grafiti naredijo aktivno tisto

arhitekturo, ki je na robu izumiranja, poleg tega pa nosijo v sebi še sporočilo, ki ga politične

elite nikoli niso uspele rešiti.

Verjamem, da malokdo sploh opazi vso to »obogatitev« ulic, saj je razumljiva le

poznavalcem. Verjetno je stvar v tem, da so grafiti v Postojni nekaterim ljudem neznani, jih

ne poznajo, zato jih sprejemajo kot tujek v okolju. Vendar so večini všeč in jih sprejemajo kot

dobrodošlo popestritev postojnskih ulic.

Slika 31: Lubenica na avtobusni postaji Postojna, 2006

Foto: Katja Jordan

60

60

Slika 32: Spremenjena lubenica na avtobusni postaji, Postojna, 2006

Foto: Katja Jordan

Lubenica na avtobusni postaji je neke noči dobila nove razsežnosti in postala nož, avtor pa je

prejšnji napis »U POSTOJNI LUBNICE RASTEJO TUT POZIMI HE HE« transformiral v

»LUBENICE - UMETNOST ALI ZLOČIN«31. Celotno akcijo lahko prav gotovo razumemo

kot provokacijo ali kot reakcijo enega od postojnskih grafitarjev na politiko tega kraja. Na

opuščenem hotelu Kras v centu mesta je nastal grafit KRALJI ULICE VOTE FOR MR.

GRAFFITI, malo za tem pa je neke noči na frontalni strani bivšega hotela Kras, zgrajenega

leta 196332, čez dve nadstropji nastal grafit »SPICE GIRLS«. Malo pod njim (v pritličju, na

oknih nekdanje restavracije) je nekdo izdelal velik grafit v srebrno beli barvi, ki je zvečer ob

svetlobi luči dajal efekt snežnega zameta, ki smo tako zelo (celo v Postojni) čakali vso zimo.

Kmalu teh grafitov ne bo več, ker bodo stavbo porušili, ampak takšna je pač usoda grafitov.

Če ne drugače, bodo za vedno ostali na teh straneh …

31 Naslov članka iz Notranjskih novic, 22.September 2006, avtorice Petre Trček. 32 Ta objekt je letos predviden za rušenje.

61

61

Slika 33: Hotel Kras in »Spice girls«, Postojna, 2006

Foto: Šintr

Na dvorišču Mladinskega Centra Postojna so avgusta 2006 v sklopu festivala Zmaj 'ma

mlade, grafitarjem legalno dali na razpolago celotno fasado bivše porodnišnice. Tako so se

zbrali grafitarji iz cele Slovenije in popestrili prostor tudi postojnski mladini.

Slika 34: Dvorišče MCP-ja, Postojna, 2006

Foto: Katja Jordan

62

62

Slika 35: SEOS, MCP Postojna, 2006

Foto: Andre

Nemalo težav imajo pri svojem ustvarjanju grafitarji ne le v Postojni, temveč tudi drugje.

Pa vendar so volitve v Postojni že zdavnaj mimo, imamo novega/starega župana, ki ga grafiti

nič več ne motijo, celo zatrdil je, da so mu všeč, problematika se je umirila, vse je zopet

zaspalo, grafiti pa se počasi, previdno, potiho in vztrajno množijo.

63

63

9. SKLEP

Grafiti so postali nepogrešljiv del vsakega večjega urbanega središča, pa če nam je to všeč ali

ne. Od nekdaj je človek stremel h komunikaciji, že od prazgodovine, in prav risanje ter

poslikave poznamo kot ene prvih oblik komunikacije, ki jih je razvil. Kasneje so postali napisi

in poslikave javnih prostorov namenjeni različnim stvarem (politični propagandi, obvestilom,

včasih zgolj zabavi…), vendar so bili vedno pomemben medij za tiste, ki se niso mogli,

oziroma smeli izraziti drugače.

Vendar, kot je razvidno iz moje diplomske naloge, sem svojo pozornost namenila predvsem

sodobnim grafitom. Razvili so se v getih New Yorka, med revno mladino, v veliki meri

povezani s hip hop subkulturo, ki - lahko bi rekli, poleg glasbe in plesa - tudi ni imela pravega

medija, kjer bi lahko razvila svojo ustvarjalnost. Najpogosteje s kredo, flomastrom, s spreji.

Mladi so se začeli podpisovati na vseh vogalih in tako postali prepoznavni. Ime je postalo

glavni motiv in hkrati se je razvila tudi stilistična obdelava črk. Tako se je priložnost pokazala

v poslikavah podzemnih vlakov in zidov, sten mestnih ulic. Vsak od njih je v svojem

ustvarjanju s sprejem razvil svoj specifičen stil, svoj individualen slog. Nekoliko kasneje so

pionirji grafitiranja prenesli grafite iz njihovega pristnega okolja med stene elitnih galerij,

med ljubitelje tradicionalne umetnosti.

Do sedaj so se slikovni grafiti že tako zelo transformirali v načinih upodabljanja in novih

materialih, da lahko govorimo o post-grafitih, neo-grafitih, Spay Can Artu ali mogoče še o

čem, vendar bistvo ostaja isto.

Gre za ilegalno, provokativno, poceni obliko izražanja svojega lastnega mnenja,

ustvarjalnosti, goreče želje po adrenalinu. Poleg grafitarja definirajo še drznost, izbiro in

prilagajanje terenu ter kako vzbuditi v mimoidočih zanimanje, pri kolegih spoštovanje.

Delujejo na ulici, ki predstavlja njihovo galerijo brez kustosov, elitne publike in žarometov.

Njihova dela se spogledujejo z vsakim mimoidočim, če jih ta le opazi. Želijo si, da so

opažena, da spodbujajo emocionalni odziv ne glede na to kakšen ta je.

Obstajajo številni razlogi zaradi katerih ljudje ustvarjajo grafite. Vsekakor je vsem skupno

sledeče: vsi izražajo svoje zamisli, želje, strahove, sanje… Izražajo nekaj, kar je njim

64

64

popolnoma lastno. Včasih gredo v svoji želji po izraznosti tudi predaleč v smislu provokacije

vsebinskega sporočila ali nevarnosti terena.

Grafiti so izredno zanimiv fenomen in jih je treba upoštevati kot kulturno dejstvo. Pri pisanju

ali risanju grafitov se izkazuje kritično naravnanost in ozavešča. Grafitar se aktivno vključuje

v prostor in komunicira z mimoidočimi. Z grafitiranjem ustvarjalec postavlja svojo vlogo,

funkcijo in nenazadnje tudi sebe v nek nov družben kontekst. Ker so grafiti ilegalni,

ustvarjalci razvijejo dvojno življenje. Ustvarijo si izmišljeno ime, pod katerim delujejo.

Marsikdaj se grafite označuje za vandalizem. Grafiti so zagotovo prekršek, saj se smatrajo za

kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari. Povsod po svetu so jasno dorečeni zakoni o

kaznovanju kršiteljev. In prav gotovo ravno to predstavlja nekaterim izziv.

Prav poseben izziv pa predstavljajo grafitarjem poslikave vlakov, oziroma vagonov. Tako

lahko njihove umetnine prepotujejo kilometre, srečujejo različne ljudi v različnih deželah in ti

lahko pripišejo ali dorišejo svoje misli in pozdrave. Ta fenomen se je razvil v ZDA, vendar so

vlaki privlačna površina tudi za grafitarje drugod po svetu. V Sloveniji smo v zadnjem času

priča vedno več poslikanim vagonom, kar pa je sprožilo številne polemike in vprašanja, celo v

državnem zboru (glej priloge). In prav tukaj smo lahko priča zgovornemu primeru, kako daleč

od razumevanja je grafitarska subkultura v slovenskem prostoru.

Čeprav se je v Sloveniji že zelo zgodaj, in sicer v osemdesetih, začelo razvijati grafiti

slikarstvo, se zdi, kot da so še vedno v konfliktu s tradicionalno umetnostjo. Od začetka

devetdesetih imamo v Sloveniji kar nekaj skupin, ki so razvijale svoje kvalitetno delo na

podlagi grafitov in bile uspešne tako pri nas, še bolj pa na tujem.

Skoraj v vseh slovenskih mestih najdemo grafite in verjamem, da jih bo vedno več. Dobro bi

bilo, da bi se ljudje poučili o njihovem pomenu. Tudi mladim je potrebna priložnost, da se z

grafiti spoznajo in razvijejo svoj potencial, če ga imajo in pričenjajo razumeti bistvo grafitov,

se izogniti vandalizmu. Kajti le tako bodo tudi grafiti drugače razumljeni in ne bodo le

»grozne, grde packarije, ki jih kracajo mladi delikventi«. Škoda je, ker večina ljudi grafite

prevečkrat povezuje z vandalizmom. Mogoče tudi zato razstave moderne umetnosti, ki se

opirajo na čar grafitov, nikoli ne pritegnejo širše publike.

65

65

Grafiti na primernih stenah so vsekakor dobrodošla popestritev sivih zidov v našem

neposrednem okolju. Prijeten je pogled nanje in njihove barve vzbudijo prijetne občutke. Če

bi si vsak vzel trenutek za razmislek o njihovi vlogi, pomenu, obliki in navsezadnje tudi o

učinkovitosti na našo zaznavo okolja, bi jih morda začeli drugače sprejemati.

66

66

10. VIRI IN LITERATURA

• Ganz, Nicholas (2004): Graffiti World: Street art from five continens,

Thames&Hudson, London.

• Mednarodni grafični likovni center (2004): Grafiti kot sodobni spomeniki, Ljubljana .

• Cooper, Martha in Chalfant, Henry (1996): Subway art, London.

• Christ, Thomas (1984): Subway Graffiti, New York 82,83; Basel.

• Britannica Encyclopedia of Art 2005, The Brown Reference Group, London

• Abel, Ernest L., Buckey, Barbara E. (1977): The writing on the wall: Toward

sociology and psychology of graffiti. Greenwood Press, Westport, Connecticut.

• Stensili, posterji in stikerji, A Low-Tech Re-Action (2006), Ljubljana.

• Kolomančič, Petra (2001): Fanzini - Komunikacijski medij subkultur. Frontier 015.

Maribor, Subkulturni azil

• Gržinič, Marina, Erjavec, Aleš (1991): Ljubljana, Ljubljana. Mladinska knjiga,

Ljubljana

• Jameson, Fredric (2001), Kulturna logika poznega kapitalizma, v: Postmodernizem,

Društvo za teoretsko analizo (Analecta), Ljubljana

• Lion the Tiger (2004):“Grafitiranje v galeriji“, v: Zrinski, B., Stepančič,L.(ur).:

Grafitarji/Graffitists, MGLC, Ljubljana.

• Muršič, Rajko (2000): Trate vaše in naše mladosti 1,2, Subkulturni azil, Maribor

• Ule, Mirjana, Miheljak, Vlado (1995): Pri/e/hodnost mladine. DZS, Ljubljana

• Ule, Mirjana (1996): Sociološki oris mladosti/mladine V: Mirjana Ule: Mladina v

devetdesetih - Analiza stanja v Sloveniji. Zbirka Forum, 5. Ljubljana, Znanstveno in

publicistično središče, str. 9 –24.

• Jakhel, Rudi (1979): Iluzija in resničnost urbanih središč. Prispevek h kritiki urbanih

središč. Ljubljana, Cankarjeva založba, str. 58 – 68.

• Gantar, Pavel (1985): Urbanizem Družbeni konflikti Planiranje. Krt. Ljubljana.

• Achille Bonito, Oliva (2000): Umetnost onstran dva tisoč. Edicija Artes. Piran, Obalne

galerije Piran.

• Archer, Michael (2002): Art Since 1960. London, Thames&Hudson Ltd..

• Black, Bob in Tomc, Gregor (1987): Pozdravi iz Babilona, Krt, Ljubljana.

• Stankovič, Peter. Tomc, Gregor. Velikonja, Mitja (1999): Urbana plemena: subkulture

v Sloveniji v devetdesetih, Študentska založba, Ljubljana

67

67

• Tristan, Manco (2002): Stencil Graffiti, London.

• Gastman, Roger (2004): Enamelized Graffiti Worldwide, R77 Publishing, Bethesda

• Fukuyama, Francis (1992): The End of history and the last man. Penguin books,

London.

• Verbinc, France (1991): Slovar tujk. 10. izd. Ljubljana, Cankarjeva založba.

• Jereb, Robert (2005): Prostori mesta in identiteta. V: Lenart Škof: Poetika in simbolika

prostora. Društvo za primerjalno religiologijo. Ljubljana, Nova Revija, str. 29 – 45.

• Bibič, Bratko (2003): Hrup z Metelkove. Politike. Ljubljana, Mirovni inštitut.

• Stankovič, Peter (2002): Kulturne študije: pregled zgodovine, teorij in metod. V:

Debeljak, Aleš et al.: Cooltura. Uvod v kulturne študije. Študentska založba,

Ljubljana, str. 11 – 70.

• Simmel, Georg (1993): Temeljna vprašanja sociologije: individuum in družba. Studia

humanitatis, Škuc, Ljubljana.

• Velikonja, Nataša (2004):“Grafiti: Poulično revolucionarno branje”, v: Zrinski, B.,

Stepančič,L.(ur).: Grafitarji/Graffitists, MGLC, Ljubljana.

• Stepančič, Liljana (2004): “Grafiti kot sodobni spomeniki”, v: Zrinski, B.,

Stepančič,L.(ur).: Grafitarji/Graffitists, MGLC, Ljubljana.

• Gillespie, Gerald E. P. (2003): “Nexus and Connection in the Modern city”, V:

Dieterle, B., Clavaron, Y.(ur).: La Memoire des villes/The memory of Cities,

Publications de l'Universite de Saint.Etienne.

• Gačič, Siniša (2006): “Kriminalci s spreji”, Mladina, št.40, Ljubljana.

• During, Simon (1995): Introduction. The Cultural Studies Reader. London in New

York: Routledge.

• Debeljak, Aleš in drugi (2002): Cooltura: Uvod v kulturne študije. Ljubljana:

Študentska založba.

• Stankovič, Peter (2002): Predavanja pri predmetu Uvod v kulturne študije. Koper,

Fakulteta za Humanistične študije.

• Turner, G. (1996): It works for me: British cultural studies, Australian cultural studies,

Australian film. What is Cultural Studies. A Reader. London: Arnold.

• Turner, G. (1998): British Cultural Studies. An Introduction. (Second Edition).

London in New York: Routledge.

• Slovar slovenskega knjižnega jezika (1994), Slovenska akademija znanosti in

umetnosti, DZS, Ljubljana.

68

68

10.1.Internetni viri

http://www.jam2dis.com/j2dgraffitihist1.htm(12.4.2207)

http://www.Lost.Art.br (23.5.2007)

http://www.ZGBKaos.com(23.5.2007)

http://art-of-asfalt.com/street/?cat=1(23.5.2007)

http://www.at149st.com/leeq.html(23.5.2007)

http://www.banksy.co.uk/menu.html(23.5.2007)

http://www.graffiti.org(dj) (23.5.2007)

http://www.vlaki.info/(23.5.2007)

http://www.fotolog.com/slograffiti(23.5.2007)

http://www.graffiti.org/(23.5.2007)

http://www.aerosoldreams.com/(23.5.2007)

http://www.graffitiplanet.com/(23.5.2007)

http://www.graffitinet.com/(23.5.2007)

http://www.ilovegraffiti.com/(23.5.2007)

http://www.geocities.com/padesignde/(23.5.2007)

http://www.stencilarchive.org/(23.5.2007)

http://www.tagsareknown.com/(16.5.2007)

http://membres.lycos.fr/janlo/(23.5.2007)

http://www.urbanshit.com/(23.5.2007)

http://www.urbanartistnetwork.net/(23.5.2007)

http://sl.wikipedia.org

http://streetartworkers.org/2006/(6.6.2007)

http://www.haringkids.com(6.6.2007)

http:// www.giantpeachnews.com/.../2005_06_14.php(6.6.2007)

http://www.aerosolplanet.com/NEWYORK2006/NEWYORK2006.htm(6.6.2007)

http://www.designboom.com/history/basquiat.html(6.6.2007)

http://www.briansewell.com/artist/b-artist/banksy/ba...(17.7. 2007)

69

69

10.2.Drugi viri

• Film: Wild Style (1982), režija Charile Ahearn, glasbena drama, ZDA.

• Radijska oddaja: Gymnasium: Grafiti, 22. 11. 2006, 1. Program Radia Slovenija

• Pogovori z »anonimnimi grafitarji«, Postojna, april, maj, 2007.

70

70

11. SEZNAM SLIK

Slika 1: Street art, Postojna 2006 ............................................................................................. 11

Slika 3: Avtor Šnof, Koper....................................................................................................... 11

Slika 6: CBS Crew, Berlin ....................................................................................................... 20

Slika 7: ElXupetNegre, Barcelona ........................................................................................... 20

Slika 8: Tagi ............................................................................................................................. 25

Slika 9: Zgodnji tagi, 1970, Tree 127, Cay 161, Taki 183....................................................... 25

Slika 10: Tagi, Postojna ........................................................................................................... 26

Slika 11: Throw up, Jezik, Postojna......................................................................................... 27

Slika 12: Masterpiece, Nova Gorica, Slovenija ....................................................................... 29

Slika 13: Piece, Dunaj, Avstija................................................................................................. 29

Slika 14: Wildstyle ................................................................................................................... 30

Slika 15: Publicstyle, Nova Gorica .......................................................................................... 31

Slika 16: Stencil ....................................................................................................................... 32

Slika 17: Vlak 1, Slovenske železnice ..................................................................................... 43

Slika 18: Vlak 2, avtor Šnof, Slovenske železnice................................................................... 44

Slika 19: Vlak 3, avtor Joke 42, Slovenske železnice.............................................................. 44

Slika 20: Jean-Michel Basquiat................................................................................................ 46

Slika 21: Jean-Michel Basquiat, Brez naslova, 1982 ............................................................... 46

Slika 22: Keith Haring, Brez naslova, 1982. Huston Street, New York. Danes poslikava ne obstaja več. ......................................................................................................................... 47

Slika 23: Lee Quinones, New York, 2006 ............................................................................... 49

Slika 24: Lady Pink, 2005 ........................................................................................................ 50

Slika 25: Banksy....................................................................................................................... 51

Slika 26: Banksy, 2005, Stencil na zidu, Zagodni breg, »varnostni zid«................................. 53

Slika 26: Banksy, 2005, Stencil na zidu, Zagodni breg, »varnostni zid«................................. 53

Slika 27: Strip Core, 1994, sprej na lesu .................................................................................. 55

71

71

Slika 28: Lubenica na opuščeni bencinski črpalki, Postojna, 2006 ......................................... 57

Slika 29: Lubenica na podpornem zidu, Postojna, 2006 .......................................................... 57

Slika 30: »Zelenko«, Cvetličarna Bouquet, Postojna, 2006..................................................... 58

Slika 31: Lubenica na avtobusni postaji Postojna, 2006.......................................................... 59

Slika 32: Spremenjena lubenica na avtobusni postaji, Postojna, 2006 .................................... 60

Slika 33: Hotel Kras in »Spice girls«, Postojna, 2006 ............................................................. 61

Slika 34: Dvorišče MCP-ja, Postojna, 2006............................................................................. 61

Slika 35: SEOS, MCP Postojna, 2006...................................................................................... 62