Glasilo-3-2008a

Gla

silo

, Let

nik

7,št

. 3, o

ktob

er 2

008,

ISSN

185

5-21

10

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti.

DOBER BOJ SEM IZBOJEVAL, TEK DOKONČAL, VERO OHRANIL.

(2 Tim 4,7)

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina

svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

2 OKTOBER 2008DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

UVODNIK 3NAGOVOR DiŽ 3NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA 4JESENSKA DUHOVNA POBUDA 5DELOVANJE DRUŠTVA 6

Veržej 6Glavotok 9Enodnevno srečanje družin 10

MOJ KOMENTAR 13PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA 14LETO SVETEGA PAVLA 16GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI 18ŽIVETI S SVETIM PISMOM 19MOJA DRUŽINA 20IZ OČETOVEGA DNEVNIKA 21STARŠEVSTVO 22KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA 24NAŠ POGOVOR 26VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI 30IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN 32KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA 36VABILO K BRANJU 41MALO ZA ŠALO, MALO ZARES 43DAR ŽIVLJENJA 44VABIMO 46

kazalo

Slika na naslovnici:

P. Marko I. Rupnik in Atelje duhovne umetnosti Centra Aletti: Sveti Pavel (Dvorana v duhovnem centru Le sorgenti, skupnost Emmanuel, Lecce - Italija). Mozaična poslikava je bila končana junija 2004.

Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom: Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada. Je čas pobijanja in čas zdravljenja, čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja. Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov, čas objemanja in čas odtegovanja objemanju. Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru. Božje delo je skrivnostno Kakšen dobiček ima, kdor dela, od tega, da se trudi? Videl sem opravilo, ki ga Bog daje ljudem, da se ubadajo z njim:dela vse lepo ob svojem času, tudi večnost jim je položil v srce, da človek dela, ki ga je Bog naredil, ne more doumeti od začetka do konca.

(Pridigar 3,1-11)

Pred vami je tretja številka letošnjega glasila, ki je posvečena apostolu Pavlu. Mogoče se vam res zdi, da o njem slišite že na vsakem koraku, pa vendar se nas po Božji besedi tolikokrat dotakne, da se mu enostavno nismo mogli izogniti.Verjetno se strinjate, da »njegove« besede (ki mu jih je v usta polagal Sveti Duh!) velikokrat tolažijo, bodrijo in vračajo moči ter napolnjujejo z upanjem in ljubeznijo; hkrati tudi opominjajo in karajo, vabijo oziroma kar zahtevajo, da smo in ostanemo čuječi in odgovorni – kot kristjani, zakonci, starši, otroci, bratje in sestre v Kristusu ... Zato vas vabim, da si vzamete čas in odprete oči in ušesa za besede, ki so se nam (vam) zapisale; za besede, ki so se izlile iz človeških src, ki čutijo, kako nepopolna in nebogljena so in čeprav polna mesenosti, vseeno (ali še toliko bolj) hrepenijo po idealu – nedosegljivem biseru, ki nas čaka na koncu, ko bomo stopili pred njegovo obličje »sveti, brezgrajni in neoporečni« (Kol 1,22). Objavljamo kup dogodkov, ki so se »zgodili« od našega zadnjega oglašanja: počitniške utrinke društva Družina in Življenje, sproščena zaključna srečanja zakonskih skupin, kamenčke, ki smo jih nabirali v rekah in potokih življenja, nove darove življenja, ki jih je Bog poslal v naše družine. Na vabilo h klepetu se je odzval oče France Špelič, ki s svojo nenavadno in preizkušenj polno življenjsko zgodbo lahko nagovori prav vsakega kristjana in ga tudi tako opominja, kako je potrebno samo eno in kako smo vsi pozvani, da si izberemo del, ki nam nikoli ne bo odvzet. O svetem Pavlu in njegovem pomenu za družine današnjega časa je spregovoril pater Anton Nadrah, ki nas vabi, naj se njegovih besed nikar ne ustrašimo, kajti »pred Bogom niso pravični tisti, ki postavo slišijo, pač pa bodo opravičeni tisti, ki postavo izpolnijo« (Rim 2,13) in nam celo ponuja nekaj »udarnih« Pavlovih misli. Mogoče si bomo sami ali skupaj z domačimi našli »svoje« udarne Pavlove misli, ki nas najbolj nagovarjajo in vabijo k pokorščini, ki je »boljša od maščobe ovnov« (1 Sam 15,22).

V duhovni pobudi za jesenski čas boste lahko prebrali o pomenu reda v človekovem življenju. Če se bomo odločili slediti zapisanim besedam, bomo mogoče spoznali, da naš »tek za časom« ni več tako ubijalski in da čez dan najdemo celo nekaj minut (14?) za to, da prisedemo v Božjo klepetalnico. Tako bomo lahko bivali s Kristusom in v Kristusu, kakor nas v pismu duhovnega spremljevalca vabi p. Ivan Platovnjak.In da ne bomo govorili vedno samo o duhovnem življenju, ki naj bogati življenje naših zakonov in družin, smo k sodelovanju povabili priznanega psihoterapevta in predvsem globoko vernega kristjana, dr. Bogdana Žorža, ki bo v vsaki številki odgovoril na nekaj vprašanj, ki najbolj mučijo »sodobne« starše. Tokrat je začel tam, kjer smo najbolj ranljivi – pri starševski avtoriteti.Prepričana sem, da bo vsak našel nekaj zase, zato vas vabim, da preberete vse od A do Ž. In mogoče boste v sebi začutili željo po spremembi, potrebo po novi obleki, nujo po razdajanju ljubezni ... In »potem bosta naše življenje in delo začela prežemati mir in blagoslov, ki ju more dati le Jezus Kristus« (iz pisma p. Ivana).

P. S. Seveda se moram na koncu zahvaliti vsem, ki ste se tokrat odzvali vabilu in prispevali svoje misli. Hvala za vaša pričevanja. Tudi po njih Bog stopa v srca tistih, ki se bojijo ali so obteženi.

Naš nasprotnik nikoli ne miruje (1 Pet 5) in hoče uničiti vse, kar je Božje: ljubezen, vero, upanje, edinost, ponižnost ... Zato smo vsak dan znova sredi bojnega polja. A Gospod nas vedno opogumlja: »Ne bojte se in ne plašite« (2 Krn 20,17)! Po psalmistu nam tudi pravi: »Gospod je na moji strani, ne bom se bal« (Ps 118,6). Drage sestre in bratje! Z zaupanjem prihajajmo k prestolu milosti in prosimo Gospoda, da bi, tako kot apostol Pavel, tudi mi izbojevali dober boj, dokončali tek in ohranili vero.

Sodelavci DiŽ

DOBER BOJ SEM IZBOJEVAL, TEK DOKONČAL, VERO OHRANIL.

(2 Tim 4,7)

3OKTOBER 2008 DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

UVODNIK

dragi prijatelji v kristusu!

KORAK V NEZNANONiso me naučili sanjati! Niso me naučili upati proti upanju. Želeli so, da verjamem le temu, kar vidim in doživljam, da preprosto sprejmem dejstva, kot mi jih prikazujejo, da niti ne poskušam sanjati o drugačnem svetu, ker je drugačen svet nemogoč, ker je naša usoda zapečatena, ker ne moremo nič spremeniti, ker smo nemočni, ker se svet vrti naprej in očitno teče svojo pot … Ko se sprašujem, kam vodi ta pot, kakšen postaja naš svet, kakšni postajamo ljudje, mi drugi vsiljujejo odgovore, da pač je, kar je, da ljudje drug drugemu vedno bolj postajamo tujci, da nimamo več časa zase in za druge, da je tempo vedno hujši, da se vse vrti z vedno večjo naglico, da razvoja ne moremo zaustaviti, da nekdaj veljavne norme, ki so stoletja oblikovale odnose med ljudmi, propadajo. Prepričujejo me, da je danes pač normalno, da mladi ljudje ne spoštujejo svojih staršev in odraslih, ker je pač tak čas. Prepričujejo me, da je normalno, če se dva, ki ne znata in ne zmoreta živeti drug z drugim, ločita. Bosta že prebolela, pravijo. Tudi za otroke, ki v taki situaciji ostajajo brez odgovora in se niti ne zavedajo globoke rane, ki jih je za vedno zaznamovala, pravijo, da se bodo pač morali navaditi, da v življenju ni vse lahko, da se je treba pripraviti na kruto realnost. Prepričujejo me, da je danes vse relativno, da ni več trdne vrednote, ki bi bila merilo odnosov, da je človek samemu sebi merilo in se mora ravnati po svojih občutkih …Najhuje je, da gre pri vsem tem za splošno prepričanje, da ljudje temu zares verjamejo, da mislijo, da je vse res, da se res ne da nič spremeniti, da se je treba pač prepustiti toku časa, se z vsem, kar se s človeštvom dogaja, strinjati, vsemu kimati in ostati miren. »Saj smo že vse poskusili,« pravijo, »pa se ne da nič spremeniti. Svet drvi v propad. Denar je sveta vladar in gonilna sila razvoja in nadvlade enih nad drugimi … Samomori, nesreče, korupcije, kriminal, zlorabe, nasilje, nezvestoba, razpad družine … - vse to se pač dogaja. Nič ne moremo pomagati, nič spremeniti! Nič se ne da storiti! Prepozno je, da bi kaj popravili.« Veste kaj, prizadet sem! V meni se vse upira, da bi vsemu temu verjel, da bi to žalostno in alarmantno stanje kar slepo sprejel in verjel, da se ne da nič narediti. Morda je ta prizadetost botrovala odločitvi, da sva se v jubilejnem letu 2000 oba z ženo podala na »pot«: v boj proti vsiljenim predstavam o zakonu in družini, v boj proti uničujočim vplivom javnega mnenja, v boj proti silam, ki rušijo naše družine.

Govoril jim je o Božjem kraljestvuKo je Jezus hodil po zemlji, je srečeval ljudi, katerih oči so bile zaslepljene in niso videli in razumeli, ko jim je govoril o Božjem kraljestvu: »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Jezus in apostoli so vedeli, da človeka ne more spremeniti, ozdraviti in osvoboditi »jed in pijača«.Kako je danes? Ljudje imajo dovolj »hrane in pijače« - v razvitem svetu ne govorimo o pomanjkanju materialnih dobrin. Lahko pa govorimo o pomanjkanju veselja, miru in pravičnosti. Vsak človek hrepeni po notranjem miru - po miru s seboj, okolico, sorodniki, sodelavci in prijatelji. Pa še eno hrepenenje je v človeku - hrepenenje po Bogu. Sveti Avguštin, ki je, preden je postal kristjan, z vsem bitjem užival življenje, o tem pravi takole: »Zase si nas ustvaril, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler se ne umiri v Tebi.« In prav to človekovo hrepenenje po Bogu je v samem bistvu hrepenenje po Božjem kraljestvu - hrepenenje po edinosti in srečanju z Bogom. Žal sodobni človek hrepenenja ne vidi in ne prepozna. Materializem (potrošništvo) mu vsiljuje razne »nadomestke« in ga prepričuje, da mora imeti še to in ono, izkusiti še to in ono, pa bo srečen. Rezultati tega nesmiselnega in praznega iskanja pravega odgovora in prave poti - pravega notranjega miru - so vidni in očitni. Nesrečen in nezadovoljen posameznik, bivanjska praznina - nesmisel bivanja.Le kdor je pripravljen narediti korak v neznano (v prvem hipu gre res za korak v neznano, ker človek nima tega izkustva), lahko izkusi notranji mir, mir, ki ga svet ne pozna, mir, ki ga lahko prinese le Bog. Zato želim v tem prispevku spregovoriti o tem, čemur pravim »korak v neznano«. Spregovoriti želim o svobodi, ki jo lahko prejme vsak, ki dovoli, da v njegovo srce vstopi in v njem zaživi Božje kraljestvo. Mogoče ste že kdaj slišali, da obstajata dve kraljestvi: Božje kraljestvo, kjer je Kralj Jezus Kristus, in satanovo kraljestvo, kjer kraljuje satan. Ti dve kraljestvi si med seboj nasprotujeta. Sicer pa gre za boj, kjer je zmagovalec že znan. To je Jezus Kristus, ki je s svojo smrtjo na križu in s svojim vstajenjem premagal satana, smrt, zlo, stiske, bolezni.Zanimivo pri vsem tem je, da ljudje ta boj med obema kraljestvoma nenehno doživljamo v svojem življenju - v svojem srcu. Že Dostojevski je rekel, da je največje bojišče človekovo srce. In prav je imel. V našem srcu se bojujeta dobro in zlo, kot bi se v nas bojevala dva vojaka: dobri in

zli vojak. Pravijo, da bolj dela – zmaguje - tisti, ki ga človek bolj »hrani« (s svojimi mislimi). Sicer pa o tem govori tudi prvi papež, apostol Peter, ko nas roti, naj se pripravimo na boj z nasprotnikom, ki »hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl« (1 Pet 5,8). In v tem boju, dodaja apostol Pavel, se ne borimo »proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih« (Ef 6,12). Dobra in vesela novica za kristjane je, da je že prej omenjena Kristusova zmaga vsem v vsakem trenutku na voljo. Na nas je le, da se odločimo, jo sprejmemo in se nanjo sklicujemo. Kako lahko to »zmago sprejmem« in se nanjo sklicujem? Tako, da se osebno in svobodno odločim, da Jezusa povabim za Kralja v svoje srce - v svoje življenje. Jezus je namreč rekel: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20). Če te besede »prevedem v sodobni jezik«, me s temi besedami Jezus vabi, naj mu zaupam in vanj verujem. Pravzaprav želi slišati moje osebno povabilo: »Da, Jezus, odpiram ti vrata svojega srca in te vabim, da vstopiš in postaneš moj Kralj. Zaupam ti, zato ti izročam »krmilo« svojega življenja in te prosim, da ti vodiš moje misli, besede in dejanja. Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu … Amen.« Ko izrečem te ali podobne besede, vstopim z Jezusom v osebni odnos in te besede postanejo moja osebna molitev. Jezus postane moj osebni Odrešenik in Gospod in zavem se, da je zame (namesto mene) umrl na križu in je namesto mene plačal kazen za moje grehe. Pomembno je, da je to moja osebna privolitev - moja osebna odločitev. Tako kot pri poroki z ljubljeno osebo tudi v tem primeru Jezusu izrazim svobodno osebno privolitev. S to molitvijo sedaj »prerastem« otroško vero, ki je temeljila na odločitvi staršev in botrov, ki so me kot dojenčka nesli h krstu. Sedaj sem kristjan, ker tako hočem jaz, ker je to moja odločitev. Sedaj v meni vlada - kraljuje - Kralj kraljev in Gospod gospodov. Ostane le eno in temeljno vprašanje: Kako »ohraniti« Kristusa na prestolu življenja, kako mu iz trenutka v trenutek dovoliti, da kraljuje oziroma vlada, kako izostriti svoje notranje uho, da bo slišalo njegov glas, kako izostriti svoje notranje oko, da bo videlo in spoznalo znamenja, ki mi jih pošilja … Več o tem prihodnjič.Do takrat pa naj bo Kristus vaša PRAVA IZBIRA. Naj bo Kristus Kralj in Gospod v vsakem trenutku vašega življenja, v vsaki vaši misli, besedi in v vsakem dejanju (tudi in predvsem takrat, ko ne bo tako kot bi vi hoteli), v vsaki vaši odločitvi ...

Dani Siter


NAGOVOR ODGOVORNEGA UREDNIKA

Sv. Benedikt in otroci današnjega časaZadnje poletne dni sva z Danijem namenila romanju in se z Odborom za posvetitev presvetima srcema (Jezusovemu in Marijinemu) odpravila k patru Piju iz Pietrelcine. Na poti domov smo se ustavili na Monte Casinu, kjer smo imeli sveto mašo in si ogledali samostan sv. Benedikta, zavetnika Evrope. O njem sem začela več brati in ga spoznavati, ko si je sedanji papež nadel njegovo ime. Zanimalo me je, zakaj prav Benedikt in kdo je sploh bil, da ga ima sedanji papež tako v čislih. Spoznala sem, da je imel v svojem času v Evropi zelo pomembno, da ne rečem »ključno« vlogo. Prav to me nagovarja in o tem želim nekaj povedati, čeprav vem, da je moje razumevanje sv. Benedikta in njegove vloge le eno od mnogih. Sv. Benedikt je v svoje samostane na zelo prefinjen način uvedel red, usklajen s človekovo naravo, ki so ga kasneje prevzeli vsi redovi in je razviden iz pravila: moli in delaj! Z njim je sv. Benedikt delu dal častno mesto. Do tedaj je bilo fizično delo podcenjeno in so opravljali le nižji sloji.

A pravilo ni povzdignilo le dela, pač pa je dan razdelilo na primerne časovne intervale: molitev, delo in čas za prehrano, kar vse je bistveno prispevalo k splošnemu redu. Ugotavljali so namreč, da so se mnogi vneti svetniki pretirano predajali askezi in tako škodili svojemu zdravju. Posebno mesto - prvo mesto - pa je sv. Benedikt dal molitvi, s čimer je jasno pokazal njen pomen. In zakaj me je to tako nagovorilo? Ko se oziram okoli sebe, opažam, da je danes prav red v dnevu največji problem mladih (verjetno pa tudi že staršev). Današnji mladi ne poznajo več reda, ki je položen v človekovo naravo. Ne vedo več, kdaj zjutraj vstati, kdaj zvečer leči v posteljo, kdaj je čas za delo (učenje), kdaj je čas za počitek, ne upoštevajo človekovih naravnih danosti in si domišljajo, da je vse dovoljeno; zato je v njih takšen odpor do avtoritete, ki zahteva red in disciplino. Ko tako premišljujem, mi prihajajo na misel narkomani in tisti, ki so zašli na kriva pota. Kaj jih učijo v komunah in rehabilitacijskih centrih? Predvsem to, kako v dan vnesti red, kaj pomeni jutranji čas in zgodnje vstajanje, kaj jutranje pospravljanje, kaj skrb za osebni red in čistočo, kaj red v družini in skupnosti … Zakaj? Ker je to temeljnega pomena za normalno preživetje. Osebno sem prepričana, da prav dobro oblikovan in urejen dan bistveno pripomore k izgrajevanju trdne, urejene in odgovorne osebnosti,

ki se zna upreti mnogim skušnjavam in trdo delati, ko je to v življenju najbolj potrebno. Zakaj si je torej sedanji papež nadel ime sv. Benedikt? To sicer ni uradna razlaga, osebno pa čutim, da je poslanstvo, kakršnega je imel sv. Benedikt v 6. stol., ponovno nujno potrebno v današnjem času: v dan je treba ponovno uvesti red, mu dati primerno obliko; otrokom dati tako nujno potrebne omejitve, jim jasno določiti meje in jim tako pomagati pri izgrajevanju trdne in odgovorne osebnosti. Papež Benedikt kljub imenu, ki si ga je nadel, tega gotovo ne bo zmogel sam. Pri tem pomembnem poslanstvu imamo namreč ključno vlogo starši. Mi smo tisti, ki otrokom lahko ponudimo pomoč za nadaljnje zdravo življenje in zdrav razvoj. To je naša starševska dolžnost, h kateri smo danes, ko se temu (redu) vse upira, poklicani bolj kot kdajkoli prej. Da, poklicani smo, da otroke naučimo in jim privzgojimo red, da bodo zrasli v zdrave in odgovorne (oblikovane in načelne) osebnosti. Le če bodo naši zanamci skladne osebnosti, se bodo zmogli spopasti z izzivi, ki jih bo pred njih postavilo življenje. Le tako bodo tudi oni lahko izpolnili svoje poslanstvo (poslanstvo moža in žene, očeta in matere oziroma poslanstvo poklica, ki ga bodo izbrali). »Kajti Bog ni Bog nereda, ampak miru« (1Kor 14,33).Iz lastne izkušnje pa se mi poraja še en pomislek. Ko se pogovarjamo o tem, kako bi morali otroke učiti reda in discipline, je prav, da se najprej vprašamo, kako je

z našim redom, kako mi sodelujemo z redom, ki ga je Bog postavil v naravo, tudi v človeško. Verjetno smo vsi poklicani, da naredimo neke vrste inventuro in začnemo tam, kjer smo spoznali, da je potrebno kaj narediti. Vemo, da je najteže spreminjati sebe, zato zlasti tu potrebujemo resno odločitev in Božjo pomoč. Pobuda: predlagam, da se v tem jesenskem času vsak dan obrnemo k sv. Benediktu in ga z molitvijo Oče naš prosimo, naj pri nebeškem Očetu posreduje za nas, da bi mi, starši, hoteli, znali in zmogli vedno bolje opravljati svoje odgovorno poslanstvo.

Vilma Siter

Sv. Benedikt je v svoje samostane na zelo prefinjen način uvedel red, usklajen s človekovo naravo, ki so ga kasneje prevzeli vsi redovi in je razviden iz pravila: moli in delaj!

Današnji mladi ne poznajo več reda, ki je položen v človekovo naravo. Ne vedo več, kdaj zjutraj vstati, kdaj zvečer leči v posteljo, kdaj je čas za delo (učenje), kdaj je čas za počitek, ne upoštevajo človekovih naravnih danosti in si domišljajo, da je vse dovoljeno; zato je v njih takšen odpor do avtoritete, ki zahteva red in disciplino

Da, poklicani smo, da otroke naučimo in jim privzgojimo red, da bodo zrasli v zdrave in odgovorne (oblikovane in načelne) osebnosti.


JESENSKA DUHOVNA POBUDA

Za nami je še eno poletje v Veržeju, teden, ki smo ga preživeli kot ena velika družina, teden, ki je minil, kot bi trenil, teden, ko si človek zaželi: »Ko bi le trajalo!«Ko se spomniva na otroško igrivost in njihovo iskrivo nedolžnost, na obraze in trenutke, ki smo jih skupaj ustvarjali v Veržeju, se v najinih srcih prebudi nepopisna hvaležnost Bogu, saj čutiva, da nas On zbira skupaj, »kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti« (Mt 23,37). Taka pristnost in poštenost, tako veselje, taka sproščenost! Zavedava se, da naju vsako leto kaj nagovori in veselo preseneti. Tako lahko rečeva, da sva tudi letos osupnila nad ustvarjalnostjo mladih animatorjev - v mislih imava predvsem jutranjo igro. Letos naju je prav ta igra še posebej nagovorila, saj je z udeležbo nekaterih očetov v raznih vlogah prikazala veliko možnost čudovitega sodelovanja med starši in otroki. Kakšno bogastvo, ki je, vsaj tako se zdi, zadnje čase skoraj povsem pozabljeno, saj nas povsod hočejo prepričati, da je pristno sodelovanje med starši in otroki - med dvema generacijama torej - nemogoče, zato naju letošnje izkustvo, ki je dokazalo nasprotno, še bolj veseli. Prav zato se želiva na tem mestu še posebej zahvaliti vsem, ki ste pomagali soustvarjati naš teden v Veržeju: v prvi vrsti mladim animatorjem za ustvarjalno delo v skupinah in pri igri Pod svobodnim soncem, očetom, ki ste pri igri sodelovali, gospodični Jelki, ki je zopet prevzela skrb za vrtec, vsem, ki ste pomagali pri snovanju in pripravi, še posebej Andreji in Janku ter Marjanu in Sabini, Oliverju, ki je namesto mene prevzel igranje na kitaro, Urški ter zakoncem iz Razkrižja, ki so nas zopet povabili medse in nam pripravili nepozabno športno popoldne, Mateju za dejavno glasbeno udeležbo pri družabnem večeru, osebju Doma Mavrica, sponzorju,

podjetju ANTAR nepremičnine d.o.o., ki nam je letos že drugič zapored priskrbelo majice … Seveda pa gre posebna zahvala gospodu Bogdanu Žoržu, ki nas je tudi letos obogatil s svojimi globokimi spoznanji o vzgoji in naših medsebojnih odnosih. Ob takem sogovorniku, ki stvari vidi v pravi luči, se človek zamisli in vidi, da bi se lahko marsikaj spremenilo in uredilo, če bi k stvari (našim medsebojnim odnosom - predvsem vzgoji) pristopili bolj resno in trezno, če bi o stvareh redno premišljevali in se dali tudi kdaj poučiti.Vsem udeležencem letošnjega in vseh dosedanjih tednov duhovnosti v Veržeju želiva obilo blagoslova in upava, da se vidimo tudi prihodnje leto.

Vilma in Dani

Po lanski dobri izkušnji počitnic v Veržeju smo se zanje odločili tudi letos. V tem tednu smo krepili telo, dušo in duha. Dan smo začeli z molitvijo in sv. mašo, ki je bila lep uvod v začetek dopoldanskega dela. V njej nas je g. Platovnjak nagovarjal in spodbujal z besedami, ki bodo zakoncem v pomoč in oporo tudi v viharnih urah našega zakona. Vsebinsko so naju bogatile dopoldanske delavnice o vzgoji otrok in o reševanju konfliktov med zakoncema. Dobra šola za naju je bilo večerno branje Sv. pisma. Skozi prebiranje 1. pisma Tesaloničanom sva skušala spoznavati, s čim naju nagovarja Gospod kot zakonca in kot posameznika. V teh dnevih sva dobila odgovore na mnoga vprašanja, ki so se nama pojavila med letom. Ves čas, ko smo bili starši »zaposleni«, so bili otroci pod skrbnim vodstvom animatorjev.

»TUKAJ SEM, POŠLJI MENE« (IZ 6,8)

VERŽEJ 2008


DELOVANJE DRUŠTVA

Popoldanski prosti čas, namenjen družini, pa smo izkoristili za druženje in sklepanje novih prijateljstev, kar je pomembno tako za starše, kot tudi za otroke.Iz Veržeja smo se vrnili polni lepih vtisov, novih idej in spoznanj, kako čim bolje krmariti skozi osebno, zakonsko in družinsko življenje. Srčno upava, da bo to navdušenje trajalo čim dlje, da ne bo zbledelo v nekaj dneh.

Metka in Jože ŠtalecVtisi naših otrok:

Všeč so mi bile kateheze, ustvarjalna delavnica in druženje s prijatelji.

Miha, 13 letZelo zabavno je bilo varovanje Eme v vrtcu. Spoznal sem veliko novih prijateljev in srečal stare.

Jaka, 12 letNajboljše so bile vodne igre, kjer smo bili vsi mokri. Všeč pa mi je bila tudi igra Pod svobodnim soncem, ki so jo vsako jutro igrali animatorji in nekateri starši.

Luka, 10 letLepo se je bilo igrati s prijatelji.

Nika, 8 letVšeč so mi bile delavnice in otroška maša v parku pod kostanji.

Eva, 7 let

Naša družina je letošnje počitnice preživljala tudi v Veržeju, saj sva si z možem zaželela nekaj časa zase, kar pri treh predšolskih otrocih ni nekaj samo po sebi umevnega. Lahko rečem, da so bila najina pričakovanja ne samo izpolnjena, temveč daleč presežena. Ko sva se prijavljala, sva razmišljala, kako se bodo otroci

vključevali v program, vrtec. Se bodo odlepili od naju? Kako bo z našim najmlajšim, devetmesečnim Joštom? Sicer se s tem nisva preveč obremenjevala; nekako sva ostajala mirno sprejemljiva za vse možnosti, da morda

tudi ne bo šlo. In prvo izkustvo teh počitnic je bilo, da smo sprejeti v celoti, kot cela družina v vseh svojih posebnostih. Program je bil v tej smeri do potankosti premišljen in tudi dovolj prilagodljiv. Še vedno so bile to naše, družinske počitnice, in hkrati počitnice z drugimi.

Veliko truda je bilo vloženega v letno gledališče, igralci so z vsakim dejanjem bolj pokali od ustvarjalnosti in nas spravljali v smeh - vsako jutro smo namreč napeto čakali novo epizodo Pod svobodnim soncem. (Hvala vsem, ki ste se trudili!) Sledil je resnejši del, ko smo prisluhnili Bogdanu Žoržu. Starši smo dobili kar nekaj konkretnih napotkov, ki smo jih pridno premlevali v skupinah ali parih. Popoldne je vsaka družina režirala po svoje, po večerji pa so vzgojiteljice zopet prevzele naše otroke, da smo se lahko poglobili še v Božjo besedo. Manjkala ni niti dnevna sveta maša in tudi za osebno molitev je bilo dovolj priložnosti. Sama sem se v teh dneh odpočila in okrepila kot že dolgo ne. Tako telesno kot duhovno. Poleg počitka je bilo tudi delo za vse tisto, kar je življenjskega pomena - za izobraževanje in duhovno rast; to delo pa ni utrujalo ampak spočilo in umirjalo. Viden napredek sem opazila tudi pri otrocih, najstarejši je čez noč postal zelo samostojen, sklepali so nova prijateljstva, ki se jih še vedno spominjajo. Vse družine smo postale eno malo živo občestvo, kar gre velika zasluga Daniju in Vilmi, ki sta se nam v teh dneh velikodušno podarjala.

Nataša Pintar

Letos se je prvič duhovnega tedna udeležila tudi naša družina. Z velikim pričakovanjem in malo strahu pred neznanim smo se odpravili na dolgo in prijetno pot.

Prvi dan je bil namenjen nastanitvi, uvodnemu spoznavanju in podajanju osnovnih napotkov o bivanju in izvajanju programa. V soboto in nedeljo se nam je pridružil g. Bogdan Žorž, ki nam je govoril o reševanju konfliktov v družinah. Najbolj nama je ostalo v spominu, ko je govoril o štirih glavnih ovirah na poti do dobre družine (dednost, idealiziranje družine, znanje, in vzorci, ki jih prinašamo iz družin), o pomembnosti prepoznavanja, zavedanja in ukrepanja glede vzgojnih vzorcev in kako reševati konflikte v odnosu starši-otrok.Sicer pa se je »delovni« dan pričel z zajtrkom, nadaljeval pa z animacijo

otrok, jutranjo molitvijo in igro »Pod svobodnim soncem«, ki so jo na zelo domiseln način pripravili animatorji v sodelovanju z nekaterimi očeti. Po igri so mlajši otroci odšli v vrtec (zahvala vzgojiteljici Jelki in pomočnikom),


VERŽEJ 2008

»TUKAJ SEM, POŠLJI MENE« (IZ 6,8)

starejši otroci so se razdelili v delavnice, kjer so izdelovali različne izdelke (verižice, izdelke iz gline, ustvarjalne slike - zahvala animatorjem), zakonci pa smo se odpravili k sv. maši in nadaljevali z delavnicami na temo reševanja konfliktov - konflikt interesov, konflikt značajev in konflikt ob vzgojnih vprašanjih. Popoldan je vsaka družina preživela po svoje - nekateri smo izkoristili okoliške toplice, nekateri so si ogledali zanimivosti pokrajine, spet drugi so poklepetali drug z drugim. Po večerji smo prebirali Pavlovo prvo pismo Tesaloničanom.Eno noč smo bedeli pred Najsvetejšim in molili za slovenske družine, eno popoldne pa namenili športnemu druženju z zakonskimi skupinami iz Razkrižja in okolice.Vrhunec druženja je bila za naju zaključna sv. maša, ki jo je daroval p. Ivan Platovnjak (cel teden nas je duhovno spremljal in tudi njemu gre posebna zahvala).Šele na poti domov in kasneje doma smo ugotavljali, kako velik pečat je na nas pustil ta teden. Predvsem smo bili prijetno presenečeni nad odprtostjo parov, sprejemanjem različnosti značajev, sprejemanjem življenja v realnosti, ko si ne zatiskaš oči pred preizkušnjami, in še bi lahko naštevali.V Veržeju smo se počutili prijetno in na koncu lahko rečemo le še na svidenje v Veržeju avgusta 2009.

Družina Gartner

Ko smo načrtovali letošnje počitnice, smo na začetku imeli vsak svoje želje in pričakovanja. Edina skupna želja je bilo morje. Po uskladitvi različnih interesov smo naredili načrt, kako bomo preživeli poletje. Kmalu po koncu pouka smo odšli z družino Štalec na morje v Zaton pri Zadru. Preživeli smo blagoslovljen teden, poln dogodivščin. Zelo mi je bilo všeč, da smo se tako organizirali, da je imel vsak par en večer zase, drugi par pa je popazil na otroke. Z Lojzom sva odšla na sprehod v staro mestno jedro Zadra in si ga v miru ogledala. V tistem vrvežu je prav »pasalo« sprehajati se, ne da bi bilo potrebno paziti še na tri »leteče navihance«. Drugi večer sva na vse otroke (5) pazila midva. To za naše razmere - beri »dižovske« - ni veliko, a verjemite, da je bilo za nekatere ljudi na morju to število ogroooooooomnoooooo. Po morju je Lojz odšel na duhovne vaje v Logarsko dolino. Zdelo se mi je, da se je čas kar ustavil in da so dnevi potekali počasneje. Z vsakodnevnim trudom in molitvijo smo le pričakali dan, ko smo odšli ponj. Sama sem se v letošnjem dopustu najbolj veselila odhoda v Veržej, kjer je potekal duhovni teden za družine. Geslo letošnjega tedna je bilo: »Tukaj sem, pošlji mene!« (Iz 6,8)Prva dneva nam je predaval g. Bogdan Žorž, čemur je sledilo delo po skupinah ali oseben pogovor s sozakoncem. Zame so bili to po eni strani težki dnevi, po drugi strani pa dnevi polni milosti. Govorili smo o vzorcih vedenja, ki smo jih prinesli iz primarne družine. Ozaveščanje in sprejemanje le-teh se nama je z možem na trenutke zdelo precej naporno delo, potrebno zavzetega pogovora in

molitvene podpore. Bogu sem hvaležna za patra Ivana Platovnjaka, za njegove svete maše in pridige, kjer sem se lahko vsak dan našla, da je bil na razpolago za pogovor oz. sveto spoved ter za njegove molitve. Preživeli smo veliko lepega časa tudi kot družina (popoldanska plavanja, ogled trgovine z orhidejami ter lončarske vasi, obisk prijateljev itd). Izak se je naučil voziti kolo brez pomožnih koleščkov (za kar gre zahvala predvsem Marjanu Jesenku). Letošnji Veržej mi bo ostal v lepem spominu tudi zaradi pogovorov z Martino in Brigito, zaradi podoknice, s katero me je mož s pevskimi »kolegi« presenetil za obletnico poroke, zaradi večera, ko smo prepevali Mlakarjeve pesmi itd.Za piko na i letošnjega dopusta pa smo se v soboto, 6. 9. 2008, odpravili še v Ljubljano, kjer je potekalo enodnevno srečanje družin. Kakšna radost je to, ko srečaš prijatelje, ko slišiš od njih, koliko jih vsak dan misli nate, ko vidiš, koliko ljudi si prizadeva za gradnjo zakona po božji volji!Bogu hvala za tako lepe počitnice!

Petra


DELOVANJE DRUŠTVA

G L A V O T O K 2008Gospod Milan Knep, župnik župnije Ljubljana - Moste, je svoje zakonce letos že šestič zapored povabil na duhovne vaje v čudovito obmorsko vasico Glavotok, ki leži na zahodnem delu otoka Krk in ji daje poseben pečat samostan frančiškanov tretjerednikov z Marijino cerkvico. Z Vilmo sva imela že petič zapored privilegij, da sva smela izkušnje in misli podeliti s čudovitimi ljudmi. Če sva se morda prvi dve leti še počutila kot gosta, sedaj z gotovostjo trdiva, da so se med nami spletle trdne prijateljske vezi.Letos smo spregovorili o pomenu molitve, ki je osebna, zakonska, družinska, občestvena … Poskušali smo premišljevati o tej nedoumljivi skrivnosti, da Bog Oče, ki je naš Stvarnik, in Bog Sin, ki je naš Odrešenik, po Svetem Duhu, ki ga je naselil v naša srca, hrepeni po naši bližini in nas vabi na vsakodnevno srečanje z njim. Torej smo mi, ki smo »izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last« (1 Pt 2,9), vsak dan znova povabljeni na sprejem pri Kralju kraljev in Gospodu gospodov. Ko bi se le zavedali tega velikega privilegija! Tako smo na koncu duhovnih vaj spoznali, da je Bog, ki nas neizmerno ljubi in hrepeni po naši bližini in od katerega smo sprejeli vse, kar smo in kar imamo, vreden, da mu vsak dan »vrnemo« 14,4 minute dragocenega časa, ki je sicer njegov in ga imamo mi le »v uporabi«. In če mu

namenimo za osebno srečanje z njim (molitev) 14,4 minute časa na dan, je to natančno stoti del dneva. V teh 14 minutah se mu lahko na kratko zahvalimo za vse, kar od njega prejemamo, mu izročimo v njegovo usmiljeno srce vse želje, prošnje in skrbi ( Flp 4,5-7), preberemo dnevno Božjo besedo in premišljevanje ob prebranem odlomku, pri čemer nam lahko pomaga knjižica Beseda med nami, ki že nekaj let izhaja pri založbi Družina. Vsi, ki smo se tokrat zbrali na Glavotoku, prosimo Gospoda, da bi nam podelil milost in moč, da bi bili zvesti svoji obljubi njemu, sebi in sozakoncu. Dragi prijatelji iz župnije Ljubljana - Moste! Naj vas pri vseh odločitvah z močjo Svetega Duha podpira On, ki vas ljubi in je nenehno ob vas in v vas. Naj bodo vaša življenja odsev njegove ljubezni in naj se po vas razširja »po vseh krajih (kamor vas bo vodila Božja roka) blag vonj njegovega spoznanja« (2 Kor 2,14).

Hvaležna Vilma in Dani

Torej smo mi, ki smo »izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last« (1 Pt 2,9), vsak dan znova povabljeni na sprejem pri Kralju kraljev in Gospodu gospodov. Ko bi se le zavedali tega velikega privilegija!

In če mu namenimo za osebno srečanje z njim (molitev) 14,4 minute časa na dan, je to natančno stoti del dneva.

Duhovne vikende na Glavotoku spremljajo nepozabna doživetja, ki se z zlatimi črkami zapisujejo v zgodbe naših življenj. Zato se veliko zakonskih parov vedno znova vrača v to čudovito okolje, obsijano s še vedno toplimi sončnimi žarki poznega poletja, ki odseva v čistem morju in se meša z vonji morja in košatih pinij ...

Letošnja tema je bila molitev. Molitev - moja priložnost. Ob Svetem pismu smo premišljevali o odnosu do molitve, o molitvi kot prošnji, o molitvi kot hvalnici, da je predpogoj za molitev vera, kajti le v veri lahko pričakujemo odgovore na molitve, da moramo prositi, če želimo odgovore na molitve. Tudi o povabilu zakoncem k vsakodnevni molitvi ...

Rdeča nit in vrhunec naših duhovnih vikendov pa je sobotni večer - obnovitev zakonskih obljub. Večer, ko se z roko v roki zopet sprehodiva do oltarja, obujava spomine na prehojeno skupno pot in si pred Bogom, duhovnikom in prijatelji pogledava v oči in veva, da nama je lepo skupaj. Zato si lahko zopet obljubiva, da bova tudi ostala skupaj - v sreči in nesreči, v veselju in žalosti. In veselje najinih src se preliva v pesem, ki jo skupaj pojemo, v molitev, ki se dviga v skupni zahvali.

Ko odhajava iz Glavotoka, odhaja z nama spomin na najpomembnejši vikend, ki ga v celem letu preživiva skupaj. Večkrat ponavljava, da nama celo bolj koristi kot cel dopust skupaj ... Letos ni nič drugače. Polna vtisov razumeva, da je molitev tudi odraz najinega bitja in da morava dovoliti, da Bog skozi molitev vstopi v najino življenje.

Tudi Pavel nas opogumlja, ko pravi:»Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu.« (Flp 4,5-7)

Eva in Matej Porenta


DELOVANJE DRUŠTVA

JUNIJ 2008DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

ENODNEVNO SREČANJE DRUŽIN - ESD 2008

Ljubljana, 6.september 2008

Društvo Družina in Življenje je v soboto, 6. 9. 2008, že sedmič organiziralo enodnevno srečanje družin. Če povzamemo celotno dogajanje, lahko sklenemo z ugotovitvijo, da smo starši takšnih druženj potrebni, saj se s pričevanji opogumljamo, dobivamo potrditve, da se splača delati in graditi odnose, predvsem pa vedno znova odkrivamo, da samo z Bogom zmoremo vse napore, pred katere smo postavljeni.

V Zavodu svetega Stanislava se je v soboto zbralo več kot 270 ljudi (okoli 70 družin). Otroci so se razdelili v vrtec in delavnice (glasbena, ustvarjalna, športna, filmska) in dopoldne preživeli z animatorji. Starši smo se v delovnih skupinah po navodilih gostujočega predavatelja dr. Bogdana Žorža pogovarjali o vlogi očeta in matere. Dotaknili smo se pojma zdrave enakopravnosti med spoloma in kako le-ta vpliva na zdravo delitev dela v družini ter pojma starševske avtoritete. S pričevanji smo drug drugemu še potrdili misel, da je enakopraven le tisti odnos, ki gradi na edinosti in dopolnjevanju in kjer oba prispevata 100 % delež. Samo iz takšnega odnosa lahko starša gradita in ohranjata avtoriteto, se podpirata v vzgoji in sta otrokom pravi zgled. Delavnicam je sledilo predavanje psihoterapevta dr. Bogdana Žorža, ki je spregovoril o odnosu med otroki in starši. Poudaril je, kako je danes pomembna odločitev za starševstvo, ki je bila našim prednikom nekaj povsem samoumevnega, saj so se nanjo pripravljali od rojstva. Danes so mladi za takšno vzgojo prikrajšani. Svet je preplavljen z individualisti, ki živijo v »JAZ« svetu in se niso pripravljeni odreči enemu delu individualnosti in prestopiti v svet »MI«. Zato ne smemo zanikati dejstva, da obstaja kriza družine, kajti skupnosti, v kateri bi bila individualnost popolnoma nedotaknjena, ni. Odločitev za starševstvo je torej odrekanje enemu delu zasebnosti in ustvarjalnosti. Opozoril je na rušilno moč potrošništva in poudaril, da ljudje precenjujemo pomen materialnih dobrin. Tako tudi precenjujemo materialne pogoje za vzgojo in

zdrav razvoj otroka, podcenjujemo in zanemarjamo pa vzgojo vrednot in vzgojo značaja. Prepričan je, da mora zdrava priprava na starševstvo vključiti v prvi vrsti razčiščenje, ko človek sprejme vstopanje v odnos »MI« (prihod otroka ni nekaj, kar bo ogrozilo moje življenje!). Nadalje mora sprejeti dejstvo, da njegova

ambicija postane družina, prepoznati mora nevarnost navezanosti na materialne dobrine, dozoreti v zmožnosti odrekanja ter oblikovati pričakovanja do otroka. Spregovoril je tudi o napačnem razmišljanju, da je le popoln starš dober starš. Popolni oz. idealni starši so za otroka huda razvojna ovira, zato otroku smemo pokazati svojo nepopolnost in se o tem moramo pogovarjati. Otrok se bo naučil nepopolnost sprejemati, najprej pri starših, nato pa tudi kasneje, ko bo v svetu odraslih gradil nove odnose. V tem primeru govorimo o zdravi in resnični avtoriteti, ki ni nekaj, kar bi si starši pridobili z razvajanjem ali nasiljem. Ko je govoril o avtoriteti, je poudaril, da je mama danost in ima prirojeno avtoriteto, ki pa si jo lahko zapravi. Med njo in otrokom vlada čustvena navezanost, ki je nujno potrebna, a ne sme postati motnja. Že pri rojstvu se mora začeti proces odlepljanja matere od otroka. Oče, na drugi strani, v otrokovo življenje vstopa in si mora avtoriteto šele pridobiti. Če je mati simbol nežnosti in razumevanja, je oče simbol varnosti, trdnosti, stabilnosti. Oblikuje otrokovo spolno identiteto in ga vpelje v medčloveške odnose. Starša se pri vzgoji ne moreta in ne smeta odzivati enako, ampak živeti različnost in se dopolnjevati. Družina, kjer se starša trudita biti v vsem enaka, ne deluje dobro. Otrok mora pri vzgoji imeti mamo in očeta. Le tako se bo naučil reda, prilagajanja in pravil, jih spoštoval in izvajal.Sledilo je kosilo in klepet s starimi in novimi znanci in prijatelji. Otroci iz ustvarjalne delavnice so pokazali svoje


DELOVANJE DRUŠTVA

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE JUNIJ 2008

izdelke, športniki so utrujeni prisedli h kosilu, filmski navdušenci so pripovedovali o vsebini prikazanega filma o sv. Pavlu, glasbeniki pa so skrivnostno molčali.

Rezultate svojega druženja so prihranili za sveto mašo, s katero smo tudi sklenili naše druženje. Daroval jo je p. dr. Ivan Platovnjak, duhovni spremljevalec društva, ki nas je opozoril, da je »kljub hrupu in veliki gužvi« Bog vedno med nami in z nami, zato naj mu znamo izraziti hvaležnost za vse darovano. Povabil nas je, naj kljub sodobnim trendom, ki Gospodov dan zlorabljajo v čisto druge namene, nedeljo sprejemamo kot prostor medsebojnega druženja in še poudaril, da smo vsi tempelj Sv. Duha, da pa je tudi zakristijo treba včasih pospraviti.

In kaj so o tem dnevu rekli organizatorji in nekateri prisotni?

Še enkrat se je pokazalo, kako dobro in lepo je, kjer bratje prebivajo skupaj in si v odprtosti med seboj razdelijo delček svojega družinskega življenja.Tokrat je bil naš gost g. Bogdan Žorž, ki je ob svojem predavanju o avtoriteti staršev v odnosu do otrok in o zdravi delitvi dela v družini odgovarjal tudi na trenutno aktualna vprašanja udeležencev. Zakonci smo se namreč najprej zbrali v skupine, kjer smo si podelili izkušnje, kako se trudimo graditi in živeti starševsko avtoriteto, ki je otrokom in zakoncem v blagoslov in rast. Za tem pa smo prisluhnili predavanju gosta, ki nam je pomagal poglobiti in bolje razumeti vprašanja iz obravnavanih področij, s katerimi se srečuje v svoji dolgoletni praksi pomoči mladostnikom in staršem. V tem času so za naše otroke poskrbeli animatorji v delavnicah (likovna, športna, filmska, glasbena) ter za najmlajše v vrtcu ga. Lili Tolar s sodelavci - animatorji. Otroci so bili v delavnicah vsak na svoj način usmerjeni v spoznavanje sv. Pavla, saj smo se želeli tudi na tak način aktivno vključiti v delo Cerkve, v kateri letos obhajamo

Pavlovo leto.Po predavanju se je naše druženje nadaljevalo s skupnim kosilom in zaključilo s sv. mašo, ki jo je ob sodelovanju mnogih družin daroval naš duhovni spremljevalec p. Ivan Platovnjak. Vsi udeleženci smo lahko le hvaležni, da nam je bil darovan lep in blagoslovljen dan. Hvala Bogu, ki nas zbira leto za

letom, in hvala vsem, ki ste bili tudi letos razpoložljivi za aktivno sodelovanje in darovanje svojih talentov vsem udeležencem. Naj vam Gospod da obilno rast semena, ki ste ga sejali ta dan!

Lojze Kokalj, organizator ESD 2008

Ob letošnjem enodnevnem srečanju družin se sprašujeva, če je prav, da je ta dan tako delaven, tako natrpan s programom, saj skoraj ni prostega časa za oddih, igro, klepet … Takoj, ko smo se zbrali, smo morali najprej poskrbeti, da so se naši otroci razporedili v skupine (delavnice), potem smo se v manjše skupine razdelili tudi starši in že je stekel pogovor, ki mu je sledil kratek odmor; po njem se nam je pridružil predavatelj, ki je poskušal sredi otroškega živ-žava govoriti o pomembnih načelih vzgoje, vlogi staršev; v drugem delu srečanja pa je bilo skupno kosilo in sveta maša. Ko poskušava vso stvar razumeti in jo ovrednotiti, se nama pred očmi pojavijo številni izzivi in preizkušnje, s katerimi se moramo starši med šolskim letom srečevati, in zdi se nama še kako prav, da se nanje ustrezno pripravimo. Prav zato je Enodnevno srečanje družin, ki je v tem oziru neposredna priprava, saj se starši dejansko soočimo z realnostjo, ki nas čaka, umeščeno na začetek šolskega leta. Vesela sva, da se je gospod Žorž, ki se mu ob tej priložnosti iz srca zahvaljujeva, tudi tokrat odzval našemu vabilu in nam postregel s tako aktualnimi temami kot so: zdrava delitev dela v družini, starševska avtoriteta ter pomen vzajemne podpore med očetom in materjo. Mislim,

da smo vsi domov odhajali obogateni in smo dobili dovolj »materiala« za pogovor. Vsem udeležencem želiva, da bi pogovori o zdravih medsebojnih odnosih ter o tem, kako pomembno je, da starša pri vzgoji drug drugega podpirava, obrodili bogate sadove in bi nas v tej bitki za naše otroke med seboj še bolj povezali. Sicer pa jemljeva Enodnevno srečanje družin kot udejanjanje psalmistovih besed, ko pravi: »Glejte, kako

dobro in kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj« (Ps 133,1)! Zares je prijetno ponovno srečati znane obraze, stisniti roko prijatelju, se pogovoriti o tem in onem in skupaj prisluhniti besedam modrosti, ki so prihajale iz ust obeh govornikov, gospoda Bogdana Žorža in patra Ivana Platovnjaka.

Hvala vsem, ki ste za to naše srečanje žrtvovali mnogo ur priprav, prevozili mnogo kilometrov in poskrbeli, da je vse potekalo po načrtu, da je bilo poskrbljeno za starše in otroke, za telesno in duhovno hrano … Tudi tokrat ste se odlično izkazali prizadevni animatorji ter vsi, ki ste s svojim sodelovanjem obogatili sveto mašo oziroma celotno prireditev. Naj vam Bog v obilju poplača za ves vaš trud in

S pričevanji smo drug drugemu še potrdili misel, da je enakopraven le tisti odnos, ki gradi na edinosti in dopolnjevanju in kjer oba prispevata 100 % delež. Samo iz takšnega odnosa lahko starša gradita in ohranjata avtoriteto, se podpirata v vzgoji in sta otrokom pravi zgled.

Svet je preplavljen z individualisti, ki živijo v »JAZ« svetu in se niso pripravljeni odreči enemu delu individualnosti in prestopiti v svet »MI«. Zato ne smemo zanikati dejstva, da obstaja kriza družine, kajti skupnosti, v kateri bi bila individualnost popolnoma nedotaknjena, ni.

Če je mati simbol nežnosti in razumevanja, je oče simbol varnosti, trdnosti, stabilnosti. Oblikuje otrokovo spolno identiteto in ga vpelje v medčloveške odnose.


ESD 2008


vse vaše žrtve. Posebno zahvalo pa želiva izreči Maruši in Tomažu ter Petri in Lojzu: brez vas in vašega dela bi bilo to naše druženje životarjenje. Tako pa je svetel biser v mozaiku DiŽ.

Hvaležna Vilma in Dani

Letos se je naša družina prvič udeležila enodnevnega srečanja družin. Kot na konferencah, smo tudi tukaj srečali veliko starih znancev, izvedeli pa smo kar nekaj novega o vzgoji, dobili vzpodbudo, da delamo v pravi smeri, in smernice, kako delati boljše. Za hip smo se ustavili, kar je v današnjem hitenju izjemnega pomena, in prisluhnili drug drugemu. Drugo leto zagotovo še pridemo, še prej pa obiščemo nadaljevalno konferenco.

Ivo in Darija Pivk, Vrhnika

Zelo sem uživala, saj imam rada otroke ... Malo mi je bilo nerodno, ker sem bila prvič animatorka, vendar je bila izkušnja odlična, občutek, da sem vse, kar sem morala narediti, dobro speljala, pa enkraten. Čeprav sem bila cel dan »zaposlena«, sem se imela zelo zelo v redu.

Animatorka Valerija Žebovec, Smlednik

Za srečanje sva izvedela na radiu Ognjišče. Bilo nama je zelo všeč, ker sva spoznala pare, ki podobno mislijo, in tako dobila vzpodbudo, da vztrajava pri svojih usmeritvah.

Sara in Peter Kobold iz Mežice

Poročena sva že 28 let in imava štiri otroke. Trije so odrasli in so že odleteli po poti svoje poklicanosti, četri pa je gimnazijec. Na srečanje prideva, ker nama ni vseeno, kaj se dogaja s slovenskimi družinami. Samo tako se vidi, da nas ni tako malo takšnih, ki čutimo svoje poslanstvo. Prideva tudi zato, da se srečava s starimi in novimi znanci, prijatelji iz društva Družina in Življenje, da izmenjava izkušnje in dobiva tudi kaj novega in pomembnega za najino zakonsko in družinsko življenje. Čeprav so najini otroci že odrasli, se nama takšna srečanja zdijo zelo pomembna. Danes sva s seboj pripeljala sina z ženo, ki sta poročena šele dober mesec, povabila sva tudi sestrino družino, ki tudi počasi

stopa na to pot. Predvsem pa prideva, ker je čudovito doživeti vso to energijo in življenjsko moč, ki jo izžarevajo vsi navzoči.

Marija in Ivan Halas, Škocjan na Dolenjskem

Letos smo tukaj drugič. Za kristjana naj bi bila hrana sveta evharistija in Božja beseda, jaz (Jože) pa sem letos še posebej začutil, da je to druženje in družba, ki ima toliko pozitivne energije, potrebna hrana za moj vsakdan. Tukaj smo se odlično počutili in zagotovo še pridemo. Podobno sprejetost smo doživeli tudi na duhovnih družinskih počitnicah v Veržeju. Današnji dan je zagotovo dan z veliko vsebino.

Marta in Jože Pečjak, Krka na Dolenjskem

Srečanje se mi zdi zelo pomembno in vzpodbudno. Čutim, da je tak dan prostor, kjer se zakonci zares lahko srečajo, se obogatijo in začutijo skupno pot, smer svojega življenja.

p. dr. Ivan Platovnjak

Tu smo že drugič. Takšnih in podobnih srečanj se zelo radi udeležujemo, saj nam pomagajo pri graditvi naših odnosov. Tako vedno stopamo naprej, v odnosu med nama in tudi v odnosu do otrok. Verjamem, da bomo še prišli.

Peter in Ivanka Štalec, Zapreval

Pripravila Urška Willewaldt

Tako tudi precenjujemo materialne pogoje za vzgojo in zdrav razvoj otroka, podcenjujemo in zanemarjamo pa vzgojo vrednot in vzgojo značaja.

Popolni oz. idealni starši so za otroka huda razvojna ovira, zato otroku smemo pokazati svojo nepopolnost in se o tem moramo pogovarjati.

Starša se pri vzgoji ne moreta in ne smeta odzivati enako, ampak živeti različnost in se dopolnjevati. Družina, kjer se starša trudita biti v vsem enaka, ne deluje dobro.

Zgodbe so vedno zanimive


DELOVANJE DRUŠTVA

Štejejo le še dejanja. In zgled. Ali tisto, kar danes šepetam, tudi živim oziroma ali tisto, kar danes živim, tudi šepetam. Samo to je pomembno. In samo takrat moj glas nagovarja.

Dober glas seže v deveto vas, sem slišala govoriti stare ljudi, ko sem bila še majhna. V otroški naivnosti sem bila prepričana, da s tem mislijo na moj glas, ki je med petjem vedno glasno donel. In sem bila ponosna. Na svoj glas, namreč. Kasneje sem seveda odkrila, da ima beseda 'glas' v tem pregovoru preneseni pomen in da pravzaprav pomeni, da je tisto, kar je dobro, znano daleč naokoli. Danes vem, da tisto, kar je slabo, mogoče seže še dlje. Dobesedno. In seže še globlje, kjer pusti globoke rane.

Včasih so tudi rekli, da je nekdo prišel ob dober glas. In se mi je tisti človek zasmilil, ker sem pomislila, da ga verjetno hudo boli grlo in zato ne more govoriti in peti. Tudi sama sem velikokrat imela angine, zato sem še kako dobro vedela, da ta bolezen ni od muh. Klepetulja, kakršna sem bila (in sem še!), si nisem mogla predstavljati hujše kazni kot biti tiho. Pa čeprav samo nekaj ur ali dni. Danes vem, da to pomeni, da si je človek zaradi slabih dejanj zapravil dobro ime, ugled. In da se to zgodi hitreje kot bi trenil, mi verjetno ni treba govoriti. Še zlasti takrat, kadar človek slabega dejanja niti ne stori.

Nekoč sem odprla Sveto pismo in v Prvi Mojzesovi knjigi prebrala, da je Bog kaznoval Adama, ker je poslušal Evin glas in pojedel sočno jabolko, ki je raslo na prepovedanem drevesu. Prešinilo me je, da je morala Eva kar dobro povzdigniti svoj glas, da je preglasila Božjega, ki je bil že pred njenim stvarjenjem »naseljen« v Adamu in mu je verjetno odzvanjal v ušesih ter ga svaril pred skušnjavo. Danes vem, da ji niti ni bilo treba govoriti na glas. Samo prave besede je morala uporabiti in že ga je zvabila v past. In takrat za to ni potrebovala nobene sodobne tehnologije, ni ji bilo treba podkupovati raznovrstnih medijev. Zadostoval je njen glas (hm, mogoče malce tudi stas in Adamova osamljenost).Jaz sem glas vpijočega v puščavi, sem slišala reči nekoga v družbi odraslih. Ob njegovih besedah sem se nasmehnila. Iz vljudnosti, seveda, ker mi ni bilo čisto nič jasno, zakaj bi človek hodil v pušavo in tam vpil. No, razen če si ni zaželel popolne tišine. Ampak za to bi menda lahko šel tudi v gozd, ne pa nekam v daljno afriško puščavo, mar ne? To sem si mislila takrat. Danes vem drugače, saj sem bila kasneje (in sem še!?) tudi sama eden teh

vpijočih, ki tulijo(mo) sredi puščave, pa ne afriške, ampak slovenske. In tukaj se zgodba šele začne.

Glas ima svojo moč. Naj bo glasno bobnenje ali tih šepet. Ima tudi posebno moč, da človeka s svojo melodijo zmore potegniti za seboj. Na svojo pot. Na pravo pot. Novi resnici naproti. Navadno tja, kamor si človek ravno ne želi. Ali pač? Koga pravzaprav lahko nagovori moj glas? Za neko dejanje, jasno. Otroke? Ja, dokler ne pridejo v puberteto (kar je iz generacije v generacijo bolj zgodaj) in če jih seveda ne prosiš, naj naredijo domačo nalogo in ti pomagajo skuhati kosilo. Moža? Jasno, če je prave volje in si obeta romantični zaključek večera. Sorodnike? Morda, čeprav dvomim, da verjamejo, da se človek lahko tudi spremeni. Prijatelje? Jih mar imam ali bi bilo mogoče bolje govoriti o znancih? Domačega duhovnika? Ne verjamem, ker se premalo trudiva, da bi se bolje spoznala. Vernike našega občestva? Mar imamo občestvo?

Izbira res ni velika. In moj glas, ki je po »puščavi« včasih glasno donel od gorečnosti, je medtem postal veliko bolj umirjen, tih, kot rahel šepet. Spoznala sem namreč, da glas ni vse, pa naj bo dober ali slab, glasen ali tih, tak, ki seže v deveto vas, ali tak, ki seže še dlje. Nič ni pomembno, ne kaj poveš ne kako to poveš. Štejejo le še dejanja. In zgled. Ali tisto, kar danes šepetam, tudi živim oziroma ali tisto, kar danes živim, tudi šepetam. Samo to je pomembno. In samo takrat moj glas nagovarja (drugače po »puščavi« odzvanjajo le prazne floskule!). Koga pa nagovarja? Moja »ciljna skupina« so moji otroci (čeprav jih bom morda pozivala k delu), moj mož (čeprav morda ne bom preveč razpoložena za romantiko), moji sorodniki (ki bodo morda sprejeli mojo drugačnost), moji znanci (med njimi so morda tudi prijatelji), moj domači duhovnik (s katerim si bova morda nekoč vzela čas in se bolje spoznala) in občestvo vernikov (ki se bo morda nekoč prebudilo iz spanca, ker bo zaslišalo glas - morda ravno glas vpijočega v puščavi?), ki se vsako nedeljo zbere v naši cerkvi pri sveti maši. Kako slišijo moj šepet in ali ga razumejo danes, v tem trenutku, pa je že druga zgodba ...

Urška WillewaldtGlavna urednica

KOGA NAGOVARJA MOJ GLAS?


MOJ KOMENTAR


Spodbuda apostola Pavla

BITI V KRISTUSU IN S KRISTUSOM

Apostol Pavel me vedno znova privlači. Nagovarja me njegov značaj, njegova življenjska pot spreobrnjenja, neutrudljivo oznanjevanje evangelija in misijonsko delovanje, njegova duhovnost, svoboda itd. Najbolj pa me vedno znova nagovori njegov odnos do Jezusa Kristusa, ki živi v njem in ga vsega prevzema in prežema (prim. Gal 2,20). Jezus je navzoč v vsem njegovem spoznavanju in doživljanju, mišljenju in čutenju, gledanju in presojanju, odločanju in delovanju. Vedno in povsod je z Jezusom Kristusom in v njem. Njegova ljubezen do Kristusa je neizmerna. Prav ta ga vedno znova žene iz kraja v kraj, da bi vsi spoznali Kristusovo skrivnost ljubezni, ki presega vsako človekovo spoznanje.

Jezus je zanj temelj stvarstva, človeštva,

zgodovine, odrešenja, posvečenja, poveličanja in preobrazbe vsega: sveta in

človeštva. Bog po njem vse ustvarja,

rešuje, preobraža in posvečuje. Z njim in po njem postajamo »novi ljudje«, ko vsak dan z njim živimo, trpimo in

vstajamo tam, kjer smo: v zakonu, družini, skupnosti,

kolektivu, šoli, župniji, okolju, državi itd. V njem

dobi naše življenje smisel, v njem se uresničuje prvotna

Očetova zamisel o nas, ljubljenih Božjih otrocih.

Pavel gradi vse samo na enem temelju, na Jezusu Kristusu. Jezus je zanj temelj stvarstva, človeštva, zgodovine, odrešenja, posvečenja, poveličanja in preobrazbe vsega: sveta in človeštva. Bog po njem vse ustvarja, rešuje, preobraža in posvečuje. Z njim in po njem postajamo »novi ljudje«, ko vsak dan z njim živimo, trpimo in vstajamo tam, kjer smo: v zakonu, družini, skupnosti, kolektivu, šoli, župniji, okolju, državi itd. V njem dobi naše življenje smisel, v njem se uresničuje prvotna Očetova zamisel o nas, ljubljenih Božjih otrocih. To resnico je Pavel še posebej izrazil

v himni v pismu Kološanom 1,9-23. V svojih pismih kar 164 krat uporabi formulo: »v Kristusu (Jezusu)« ali »v Gospodu«. »Biti v Kristusu« pomeni zanj imeti novo, popolnoma preobraženo življenje, saj pravi: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev« (2 Kor 5,17). Iz »biti v Kristusu« izvira za nas vse, kar potrebujemo, da moremo v polnosti živeti novo življenje, življenje po evangeliju. Iz globoke osebne povezanosti z njim priteka moč za to, da moremo ljubiti drug drugega, kakor nas on ljubi (Jn 15,11-17). Pavel rad govori o dveh načinih življenja: brez Kristusa ali s Kristusom. Živeti brez Kristusa pomeni živeti življenje, v katerem prevladujejo negativne sile in smo prepuščeni sami sebi: egoizmu, krivičnosti, raznim neurejenim strastem, zasužnjeni in zapleteni v greh. Nasproti temu obupanemu

življenju postavlja Pavel življenje s Kristusom in v Kristusu, po milosti, po kateri smo na skrivnosten, a vendar na konkreten način povezani s križanim in vstalim Jezusom Kristusom. Ta čudoviti dar pa ne odstrani našega napora, temveč ga predpostavlja in zahteva (Ef 2,4-22).

Pavel nenehno oznanja križanega Kristusa, ker se je po križu razodela Božja ljubezen do človeka. Ni proti človeški modrosti in filozofiji. Samo jasno pove, da nas ne rešujejo ideje, različne razumske teorije, znanje, sistem vrednot, temveč samo Bog po Jezusu Kristusu, in to križanem. Pogosto težko sprejmemo to logiko našega odrešenja. Upiramo se takšnemu reševanju in zato odklanjamo in zavračamo Križanega kot znamenje odrešenja in orodje sprave. A samo v njem je polnost odrešenja in posvečenja (prim. 1 Kor 1,18-31; 2,1-5; 2,6-12).Pavel želi biti v vsem podoben Kristusu. Še posebej se je poistovetil z njim v trpljenju: »Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v našem telesu razodelo tudi Jezusovo življenje« (2 Kor 4,10). Hkrati pa nenehno poziva vsakega izmed nas, naj sledi križanemu Kristusu kakor on sam: »Vsi skupaj postanite moji posnemovalci, bratje, in se ozirajte po tistih, ki živijo po zgledu, kakršnega

Živeti brez Kristusa pomeni živeti

življenje, v katerem prevladujejo negativne sile in smo prepuščeni sami sebi:

egoizmu, krivičnosti, raznim neurejenim strastem, zasužnjeni in

zapleteni v greh.


PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA


imate v nas. Mnogi namreč živijo - večkrat sem vam jih že omenil, zdaj pa jih omenjam jokaje - kot sovražniki Kristusovega križa. Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh, njihova slava je v njihovi sramoti, premišljujejo zemeljske stvari« (Flp 3,17-19).

Hoja za Kristusom pomeni so-umiranje s Kristusom in hkrati so-vstajanje z njim. Pavel govori o obojnem hkrati. Ko govori Rimljanom o umiranju in o vstajenju, ima pred očmi duhovno umiranje in vstajenje s Kristusom. Krst je začetek so-umiranja in so-vstajanje s Kristusom (Rim 6,4-5). Pavel, zazrt v Kristusovo neizmerno ljubezen, ki jo je na različne načine tudi sam dejansko okušal in videl navzočo v zakonski zvezi moža in žene (Ef 5,32), vabi vse nas, še posebej pa zakonce, da bi se pustili ljubiti tej Ljubezni in v moči nje ljubili drug drugega: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4-7).Apostol Pavel je bil mož nenehne molitve. Iz te svoje globoke osebne povezanosti s Kristusom v moči Svetega Duha nenehno vabi, da bi tudi mi vstopili v to molitev, preko katere more Jezus Kristus uresničiti v nas to, kar obljublja. »Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte« (1 Tes 5,16-19).Sebe in vas, dragi zakonci, želim spodbuditi, da bi vstopili v to molitev, ki je omogočila, da je Pavel ne samo vedel za Jezusa Kristusa, temveč da je on postal resnično njegovo življenje in moč za njegovo poslanstvo. Nismo poklicani, da bi postali kakor on, temveč da bi tudi v nas in po nas mogel Kristus v čim večji meri uresničiti svoje odrešenje in posvečenje. Dopustimo mu, da nas v letu apostola Pavla še bolj nagovarja po njegovih pismih, zgledu in priprošnji, da bi tudi za nas Kristus postal to, kar je za Pavla. Tako bomo lahko postajali novi ljudje tam, kjer smo.

Kako to uresničiti? Ni receptov. Brez Božje milosti gotovo ne gre. Prav tako pa tudi ne brez našega prizadevanja in pripravljenosti stopiti v duhovni boj, v katerem smo se pripravljeni skupaj s Kristusom boriti proti vzorcem našega starega človeka in naše sebičnosti ter skušnjavam Skušnjavca. Iz svoje izkušnje vidim, da so besede apostola Pavla resnične: »Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Rim 10,13). Kadar moji možgani nimajo kaj pametnega početi in se vanje želijo prikrasti različne misli zaskrbljenosti, samoobtoževanja, obtoževanja drugih, pesimizma in otožnosti ali pa lažnega optimizma itd., tedaj začnem klicati ime Jezusa Kristusa in moje misli postajajo misli Življenja. Včasih je težko, saj se zdi, da je vse zaman in da se nič ne spremeni. Toda počasi, po mesecih in letih, se vidijo sadovi tega zaupanja in klicanja. Lahko si izberem različne načine tega klicanja. Lahko v sebi samo ponavljam Jezusovo ime, lahko pa ponavljam tudi kakšne kratke stavke, npr.: Jezus, vate zaupam; moj Gospod in moj Bog; Jezus, verujem v te; Jezus, upam v te; Jezus, ljubim te; Jezus, ti si moje vse; Jezus, ti si tu; Jezus, ti si Gospod. Seveda lahko to zgleda kot beg od realnosti. Toda kaj je bolj realno kot to, da je Jezus tu in da samo z njim moremo res živeti in delovati v miru (prim. Jn 15). In če zaupamo vanj in vse odnose živimo skupaj z njim in vse delamo skupaj z njim, potem bosta naše življenje in delo začela prežemati mir in blagoslov, ki ju more dati le Jezus Kristus. Kaj pa se zgodi, ko se prepuščamo svoji zaskrbljenosti in kritiziranju, pa mi verjetno ni potrebno razlagati. Pojdimo vase in se iz svojega življenja in njegovih sadov učimo, kje je pot v večjo polnost življenja.

p. dr. Ivan Platovnjak

Jezuit p. dr. Ivan Platovnjak je duhovni spremljevalec društva Družina in Življenje.

Kadar moji možgani nimajo

kaj pametnega početi in se vanje želijo prikrasti

različne misli zaskrbljenosti, samoobtoževanja,

obtoževanja drugih, pesimizma in otožnosti ali pa lažnega optimizma itd., tedaj začnem klicati ime

Jezusa Kristusa in moje misli postajajo misli Življenja.

Ni proti človeški modrosti in

filozofiji. Samo jasno pove, da nas ne rešujejo

ideje, različne razumske teorije, znanje,

sistem vrednot, temveč samo Bog po Jezusu Kristusu, in to križanem.

Hoja za Kristusom pomeni so-umiranje s Kristusom in

hkrati so-vstajanje z njim.

Toda kaj je bolj realno kot to, da je Jezus tu in da samo z njim moremo res živeti in delovati v miru

(prim. Jn 15).


PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

L E T O S V . P AV L A I N D R U Ž I N A

Odločitev za Kristusa

Kako naj se v letu apostola Pavla srečujemo s tem največjim misijonarjem in apostolom vseh časov? Apostolska dela od 8. poglavja naprej govore predvsem o njegovem delovanju. To novozavezno in nadvse zanimivo knjigo lahko razume vsak, tudi manj izobražen kristjan in celo otrok v nižjih razredih osnovne šole. V njej se v 7. poglavju prvič srečamo z mladeničem Savlom ob kamnanju diakona Štefana. Pisatelj Apostolskih del, evangelist Luka, je takoj po opisu smrti prvega mučenca zapisal: »Savel pa je zatiral Cerkev; vdiral je v hiše, vlačil iz njih moške in ženske ter jih pehal v ječo« (Apd 8,3).Tedaj pa se je zgodilo nekaj, kar je popolnoma spremenilo Savla in prvo krščansko Cerkev. Bilo je pred Damaskom. Savel je šel tja, da bi kristjane vklenjene pripeljal v Jeruzalem, kjer bi jih doletela smrt. Sv. Luka poroča: »Med potjo, ko se je bližal Damasku, pa ga je nenadoma obsijala luč z neba. Padel je na tla in zaslišal glas, ki mu je rekel: 'Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?' Rekel je: 'Kdo si, Gospod?' Glas pa je odgovoril: 'Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš'« ( Apd 9,3–5).To je bilo prvo in za vse življenje odločilno Pavlovo srečanje z Jezusom. Po močnem delovanju Svetega Duha je postal popolnoma nov človek. Iz za krščanstvo zelo nevarnega preganjalca Savla je postal največji apostol Pavel. Kristus ga je popolnoma prevzel. To kaže vse njegovo misijonsko delovanje za Kristusa. To dokazujejo tudi njegove izjave: »Živeti je zame Kristus« (Flp 1,21); »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč?« (Rim 8,35).Pavel je bil pripravljen za Kristusa vse pretrpeti. Prav v tem se je najbolj pokazala njegova ljubezen do Gospoda. V Drugem pismu Korinčanom je zapisal: »Trikrat so me bičali, enkrat kamnali, trikrat sem doživel brodolom in eno noč in dan preživel na globokem morju« (2 Kor 11,25).Za vsakega člana družine je potrebno, da doživi svoj Damask. To je popolna in celostna odločitev za Kristusa. Da bo to zmogel, ga mora prej obsijati luč z neba, luč Svetega Duha, kakor je preganjalca Savla. To je milost, sami pa lahko za to milost prosimo.

Jezus v bližnjem

Srečanje pred Damaskom je Savlu vtisnilo tudi spoznanje, da je v bližnjem Jezus. Kar naredimo dobrega ali slabega bližnjemu, naredimo Jezusu. Če preganjamo bližnjega, preganjamo Jezusa. Spoznanje, da je v bližnjem Jezus, da se on istoveti z bližnjim, ima temeljni pomen tudi za družino. Tu gre za vprašanje medsebojnih odnosov med zakoncema in med starši in otroki. Sv. Pavel je v svojih pismih zelo naglasil ljubezen do bližnjega, kar se še posebej vidi v njegovem hvalospevu ljubezni v 13. poglavju Prvega pisma Korinčanom. Tam našteva lastnosti prave nadnaravne ljubezni, kar je čudovit program za srečno življenje v družini: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor 13,4–7). V Pismu Efežanom je glede družinskega življenja še bolj konkreten, ko daje navodila glede medsebojnega odnosa med možem in ženo in ta odnos primerja odnosu med Kristusom in Cerkvijo (prim. Ef 5,21–33).

Kako naj se lotimo branja Pavlovih pisem?

Uvodi v posamezna pisma nam bodo marsikaj pojasnili, da bomo Pavlov nauk bolje razumeli. Ker je glavni avtor Svetega pisma in zato tudi Pavlovih pisem Sveti Duh, bomo prav storili, če se bomo pred branjem njemu priporočili. Ne smemo se prestrašiti in odnehati, če se nam bo zdelo kakšno besedilo pretežko, celo nerazumljivo.Eden od dobrih načinov, kako naj člani družine skupaj berejo Pavlova pisma, je naslednji: Vsi se najprej umirijo. Vsak ima isto besedilo v rokah in ga zase potiho bere. Lahko pa le eden besedilo prebere naglas. Po nekajminutnem tihem branju (ali poslušanju) in premišljevanju vsak pove tisto Pavlovo misel, ki ga je najbolj nagovorila. To naj traja toliko časa, dokler ima kdo še kakšno misel. Nato se lotijo naslednjega odlomka, kolikor imajo pač časa.

p. Anton Nadrah OCist

Kaj ima povedati sv. Pavel vsakemu kristjanu, posebej tistim, ki žive v družini? Zelo veliko. Več s svojim duhovno bogatim življenjem, kakor z besedami, čeprav so tudi njegova pisma velikansko duhovno bogastvo za Cerkev. Njegovo zelo pričevanjsko življenje odseva mnogo bolj iz Apostolskih del, kakor iz njegovih pisem. Nekdaj so apostolu Pavlu pripisovali štirinajst pisem. Danes strokovnjaki ugotavljajo, da je nekatera od teh v Pavlovem duhu oblikovala druga roka. Pomembno je, da so vsa navdihnjena od Svetega Duha.


LETO SV. PAVLA

Tako se medsebojno bogatijo in se Pavlove življenjske misli bolj vtisnejo v spomin.Zelo koristno je, če si posamezne krepke Pavlove misli zapišemo in jih pozneje še večkrat preberemo. Dobro bi bilo, da bi misel, ki je družino najbolj nagovorila, zapisali in dali na vidno mesto in bi se po njej ravnali v vsakdanjem življenju. O tem bi se tudi pogovarjali med seboj.

Nekaj Pavlovih misli

Naš župnik je dal izdelati velike plakate z značilnimi Pavlovimi mislimi in jih je obesil v cerkvi na stebre. Tako jih obiskovalci lahko berejo. Naj bodo nekatere tu navedene, da bodo koristile tudi bralcem revije Družina in Življenje.

p. Anton Nadrah

P. Anton Nadrah je cistercijan in doktor teologije. Živi in dela v cistercijanskem samostanu v Stični, kjer je bil dolga leta tudi opat.

• Pred Bogom niso pravični tisti, ki postavo slišijo, pač pa bodo opravičeni tisti, ki postavo izpolnijo (Rim 2,13).

• Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5).

• Njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu (Rim 8,28).• Ljubezen naj bo brez hinavščine. Odklanjajte zlo, oklepajte pa se dobrega.

Tekmujte v medsebojnem spoštovanju (Rim 12,9). • Veselite se v upanju, potrpite v stiski, vztrajajte v molitvi. Pred vsemi ljudmi

delajte dobro. Ne dajte se premagati hudemu, temveč premagujte hudo z dobrim (Rim 12,12.21).

• Veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami (2 Kor 13,11).

• Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo (Gal 6,2).

• Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi. Dokler torej še utegnemo, delajmo dobro vsem, še posebej pa domačim po veri (Gal 6,9-10).

• Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, in z zahvaljevanjem. In Božji mir bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu (Flp 4,4-7).

• Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu. Kakor je Gospod odpustil vam, tako tudi vi odpuščajte. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti (Kol 3,13-14).


LETO SV. PAVLA

Kot mlada zakonca sva imela kar nekaj privilegijev; izkušnje taizejske molitve in kasneje duhovnih vaj v okviru skupnosti Emanuel ter slavljenja v molitveni skupini so nama pomagale, da sva se počasi učila moliti kot zakonca in kasneje v to vključevati še naraščaj. Več let sva zahajala k biblični skupini. Tudi to je bila lepa in bogata izkušnja. Pomagala nama je, da sva v skupnosti odkrivala moč in pomen Božje besede, ki je živa, ostrejša kot dvorezen meč in ki zareže do ločitve duše in duha ter presoja vzgibe in misli srca (prim. Heb 4,12), in jo počasi »posvojila«. Naučila sva se ob pomembnih odločitvah, v hudih trenutkih, v dilemah, v trenutkih

veselja … iskati spodbude, napotke, tolažbo, besede zahvale tudi v Svetem pismu. Neka redovnica nama je podarila bogoslužni molitvenik. Spoznavala sva moč in bogastvo molitve ali petja psalmov. V življenje družine sva začela vključevati branje Svetega pisma, vsaj po eno vrstico ob raznih priložnostih.

Ko sva imela samo majhne otroke, smo pogosto prebirali otroške svetopisemske zgodbe. Tudi

sicer smo skupaj molili bolj po »otroško«. Veliko smo prepevali in celo preplesali. Danes se ob treh najstnikih kot odmev na Božjo besedo često začne kaka bolj «odrasla« debata, ki pa je ponavadi tudi bolj provokativno obarvana. Zgodilo se je tudi, da so ob branju odlomka iz pisma Timoteju, ki govori o tem, kakšni bodo ljudje v poslednjih dneh, fantje kar malo podivjali in hiteli ponazarjati vso tisto hudobijo in sprevrženost. Morda je naš najmlajši ob vsem tem nekoliko prikrajšan in se hočeš nočeš mora prilagajati.

Ne zdi se mi napačno, da majhen otrok ponavlja molitvene obrazce. Kot katehistinja namreč opažam, s kakšno težavo se otroci, na primer v pripravi na prvo sveto obhajilo, učijo molitve. V dokaj kratkem času morajo na pamet osvojiti kar nekaj obrazcev in vse skupaj lahko izpade moreče tako zanje kot za starše. Tako pa pri majhnem otroku učenje poteka samodejno.

Otroci med molitvijo velikokrat poskrbijo tudi za smeh. Naš dveletnik je nekaj časa molil: » …blagoslovljen je sad tvojega telesa, Zevs.« To ime je slišal, ko so se starejši otroci pogovarjali o grških bajkah in verjetno mu je zvenelo podobno kot Jezus. V želji, da bi skrajšal molitev rožnega venca, je nekoč eden izmed naših malih iz dveh naredil eno skrivnost in »iznašel« novo: ki si ga Devica v templju rodila. Zdaj pa se dogaja, da mali naredi križ in reče: »V imenu Očeta in Sina in Svetega angela.« Take situacije seveda vedno izzovejo huronski smeh. Pri vsem tem pa čutim v sebi neko gotovost, da nas Najvišji posluša in tudi uslišuje, saj smo nenazadnje Njegovi ljubljeni otroci in kdo bi zameril otroku, ki sicer obotavljajoč in jecljaje vendar želi izraziti ljubezen in vdanost.

Helena


GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI


»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28).

»Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28).

Jezususov klic, klic iz srca, namenjen celotni človeški družbi. Ponujena roka, ki nas bo potegnila ven, v srečo in mir. Pa znamo prijeti to roko? Se znamo odzvati Jezusovemu klicu? Žal, največkrat ne. Vedno smo polni izgovorov o prekratkem času, utrujenosti in sploh ne pomislimo, da nam je ponujen počitek.Brati Sveto pismo nama pomeni najti odgovore. Na vsa vprašanja, na vse zakaje. Pomeni tolažbo v žalosti, radost v veselju. Je živa beseda, knjiga, ki joče in se smeje z nama. Z nami. S celotno družino. Ponujena roka, ki jo je potrebno trdno zgrabiti in nikoli izpustiti. Odpreti oči in poskusiti doumeti veličastvo Božje besede.Tudi najina pot je posejana s preizkušnjami, ki jih poskušava reševati s pomočjo Božje besede. Toda v najtemnejšem času najinega življenja, ko sva žalovala za sinkom, drugorojencem, ki sva ga tako kmalu zgubila, sva izgubila tudi vso moč. Bila sva prepričana, da ne zmoreva. Molila

sva z očitkom, da nama je naložil prehudo breme, in sva skoraj klonila. Toda Gospod tega ni dovolil. Ko nisva zmogla sama, nama je na pomoč poslal ljudi, ki so nama znali pomagati. Približali so nama Boga na tak način, kot ga prej nisva nikoli poznala. Poslal nama je angele.Sveto pismo se mi odpre in v oči mi stopi odlomek: »Toda Jezus jim je rekel: Pustite otroke in ne branite jim priti k meni, kajti takšnih je nebeško kraljestvo.« (Mt 19,14). Kako preprost in lep stavek. Pustiti otroke k njemu, seveda, podariti jih v njegovo naročje, v večno varnost in srečo! Pa vendar nisva povsem razumela tega stavka. Vsi dnevno v molitvah podarjamo svoje otroke v najčiščejše varstvo, ko pa nama je Jezus klical, ko nama je to naročal za najinega sinka, pa je bilo tako težko. Dolgo je stal pred najinimi vrati, dolgo je trkal, na najino srečo, a se ni naveličal. Končno, ko so za naju molili tudi drugi, sva bila sposobna spustiti malega Klemna v Jezusovo naročje. Ko lahko iz srca rečeš »pojdi«, in to resnično misliš. Tega se ne da naučiti. Potrebna je Božja pomoč; takrat resnično začutiš Njegovo ljubezen. Od takrat je duša lažja. Ne tečejo več solze, ne poka več srce. Najina tolažba je Jezus, ki je bil z nama vsak trenutek najine poti, ki je najini ubogi ranjeni duši nosil v najhribovitejšem delu. In najini punčki, majhni deklici, ki s svojimi velikimi očkami požirata vso znanost tega sveta, prav tako radi odpreta Sveto pismo. In sprašujeta. Midva pa odgovarjava. Tako še bolj združujemo in povezujemo našo družino. In upava da bosta tudi onidve v vsakem trenutku znali uporabiti Božja navodila za življenje.Zdaj se s preizkušnjami soočava bolj pogumno. Oborožena sva s Svetim pismom, z Božjo besedo. Ne veva kaj vse naju še čaka, toda pogumnejša sva, ker imava orožje in sva se pripravljena boriti. Za naju, za najin zakon za najino družino. Jezus, hvala ti!

Peter in Valerija

Kako Sveto pismo napolnjuje najino življenje


ŽIVETI S SVETIM PISMOM

Iz dnevnika družine De Faveri, sobota, 6. 10. 2007, ob 21.15

Po romanju v Međugorje se je naša družina (beri: sem se) po nasvetu spovednika p. Paskala odločila, da bomo vsak večer molili rožni venec Božjega usmiljenja. Predvsem zato, ker je krajši in zato bolj ustreza otrokom. Kot ponavadi nič ne gre čisto gladko. Hudiču naš sklep ni bil všeč, a Bog mu je dovolil, da nas »obišče« in spozna, da smo Božja družina. Zaenkrat je naša odločitev na hudi preizkušnji. 5 dni smo že doma, 3-krat smo tudi že molili. In kako vse skupaj poteka?Nocoj je bilo takole: Po kar nekaj vabilih k skupni molitvi se nas nekaj usede na kavč v dnevni sobi. Preden se vsaj dva skregata, kdo bo na mizo postavil križ in Marijin kipec, vprašam, kdo je to storil včeraj, in takoj imamo kandidata manj. Čast je doletela Matijo, ki je svojo nalogo dostojno opravil. Sedimo že dve minuti, a še vedno nismo vsi. Manjkata Matej in glava družine, Denis. Vsi skupaj ju pokličemo. V odgovor zakličeta, da prideta takoj. Mi pa kar čakamo. Kristjan očitno misli, da smo blagoslovljena predmeta na mizico prinesli zanj, zato si hitro »prilasti« Marijo. Matija mu jo hoče vzeti in začne se boj. Da bi preprečila prepiranje in ker kipca še ne potrebujemo (nismo še vsi prisotni!?), rečem Matiji in Marti (ki mu je medtem priskočila na pomoč), naj Kristjanu kipec pustita. Krasno, trenutek miru. A že od nekod eden od otrok prinese Marijino kronico ter mi pametno svetuje, da bi bilo boljše Kristjanu Marijo vzeti, ker jo bo razbil. Na srečo Marta ugotovi, da se je kronica sama snela (enako se je prejšnji dan menda zgodilo Katji). Pomirjeno spet sedemo (vsaj »starejši«) in čakamo. Na ponoven klic končno pride papa, Mateja še vedno ni. Od nekod se oglasi, da prihaja. Takoj … Minejo 3 minute, njega pa od nikoder. Papa se »uštofa« (beri: utrudi) in gre pod tuš. Ostali pa kar čakamo. Pravzaprav čakam sama. Najraje bi tudi zmolila sama. Bi bilo še najbolj mirno in s srcem. Ampak ne, si rečem. Gospa hoče družinsko molitev. Čas nam tako ali tako daje Bog. To sem že izkusila. Bolj ko se mi mudi, hitreje se kaj zaplete. Zato sem (zaenkrat) še potrpežljiva. Katja, Marta in Matija se skrijejo v kuhinjo, ker mi hočejo nekaj pokazati. Ja, super. Vedno rada gledam njihove predstave. Samo … Sedaj bi molila … Priteče Matija in nekaj napove, ampak ga ne razumem skoraj nič. Sledi »nastop«. Katja in Marta plešeta, Matija pa pred njima tudi »miga«. Coccolinoti! In to moji! Eden manjka, ampak za predstavo jih je še vedno dovolj. Pricaplja še Kristjan - brez

kipca (smo ga nekako nadomestili s pravo igračko) - in tudi njega postavijo na oder. Ko končajo s plesom, smo končno sklepčni. Matej skoči k meni in objamem ga čez noge. Začnemo s križem. Denis, Katja in jaz istočasno, drugih ne vidim. Vprašam, če so se vsi pokrižali. Nekdo, ki ga nisem videla (saj vem, slabo vidim), zatrdi, da se je. Nadaljujemo.

Pri veroizpovedi me presenetita Katja in Matej, ker tako jasno in glasno molita. Vesela sem in ponosna (jaz v njunih letih tega nisem znala). Naprej molim sama. Odgovarja samo Denis. Pa še drugič. In tretjič ... Zahtevam, da molimo vsi. Uporno mi zatrdijo, da odgovarjajo. A tako? Torej sem tudi že naglušna? Mine prva desetka in hudič me pocuka za rokav, češ, nihče ne moli. Pogumno se ga otepam. Začnemo drugo desetko in spet jih opozorim, naj skupaj glasno odgovarjajo. Tokrat je še huje. Matija in Marta že skačeta po dnevni in se igrata. Pokličem ju, pa nič. Še enkrat pokličem. Marta pride, Matija pa si izmisli še lepšo igro - metanje žoge v koš. Molitev je le še ozadje. Vsi postanej(m)o aktivni gledalci. Zaprem oči, da bi se bolje zbrala in začutila Božjo bližino, s katero

bi »okužila« tudi njih. Ne čutim nič in po nekaj minutah spet vzkipim. Mož tudi in zagrozi, da bo vse skupaj pustil in šel spat. Vsi utihnejo. Tretja desetka, četrta… Malo več glasov se sliši (eni res tudi molijo). Mož je še vedno z nami in je bolj miren kot jaz, ki že delim kazni – Marti nategnem ušesa, Mateja uščipnem, Matijo grdo pogledam. In spet nadaljujemo. Še eno desetko po Marijinih namenih. Slišati je nekaj več sodelovanja. Očitno smo bili do sedaj priča ogrevanju. Da se otrokom ne bi zamerilo, končam z nekaj prošnimi vzkliki, nato vsakega posebej pokrižam in blagoslovim. Izkupiček? Papa se ni razjezil, jaz pa sem med molitvijo razdelila kar nekaj vzgojnih. Oh, ko bi Bog kdaj tudi mene za ušesa …

Tanja De Faveri


MOJA DRUŽINA

Bila je sobota na Kureščku. P. James je ravno zaključil govor in z Matejo se odpraviva malo na oglede in pretegnit noge. Koliko otrok sva imela s seboj, se niti ne spomnim več. Zagledam žensko postavo, vso razgreto v obraz (bilo je res zelo vroče), ki nama prihaja nasproti. Ker je žena zraven mene, se niti ne smem preveč ozirati. Postava naju ogovori. Ker me je strah za njeno zdravje, sem pripravljen sprejeti vse. In tako zdaj pišem očetov dnevnik.

Morje, kamp Pomer, MedulinTakšne počitnice v kampu, tik ob morju, pod borovci, v šotorčku in kombiju, brez kompliciranja s kakšno posebno opremo za kampiranje, so nam proti pričakovanju vsem prirasle k srcu. Ja, počitnice … Čeprav telefon vztrajno zvoni, da ne morem čisto izklopiti, si vendar končno lahko vzamem malo več časa za otroke in njihove želje. Pa se je treba kar potruditi, saj mi je dremež na plaži zelo pri srcu. »Ati, gremo lovit ribe!«, »Ati, gremo veslat s čolnom!«, »Ati, gremo plavat!«, »Ati, greva se badminton!«, »Ati, gremo na igrala!« …Uf … Ležim na plaži in razmišljam, kakšna je idilična slovenska družina in kje smo mi.Imeti mora vsaj štiri otroke. No, mi jih imamo. Še enega več. Ga čakamo. Imeti mora vikend ali vsaj dve hiši. Mi imamo hišo in zraven še staro hišo. Imeti mora dva avtomobila, enega manjšega in enega malo večjega, da se družina lahko pelje. Mi imamo malega, velikega tudi, zraven pa še leto in pol lizinga.Pogled mi vleče na morje in tam imam kaj videti: sami čolni in jahte. Mi imamo enega, napihljivega, dolgega 2 metra.No, pa imeti mora še letalo. Tudi tega imamo. Ima sicer samo dva sedeža,vendar leti.In še za konec, priimek se mora končati na –ić. Tudi to imamo.

Srečanje družin Aninega sklada, Dolenjske TopliceLetos smo prvič na srečanju. Ko smo s pomočjo »Mirančkov« uspešno našli mesto dogajanja, smo se zbrali v »zeleni katedrali«, kjer se je vse skupaj začelo s sveto mašo. Sam sem kar ponosen na družino, ki nama jo je z Božjo pomočjo uspelo ustvariti. Pogled na ostale družine je bil veličasten. Jaz, ki sem upal, da imam s štirimi otroki in enim na poti veliko družino, sem ugotovil, da v tej družbi to ne drži. Bilo je zelo lepo pokramljati z ostalimi družinami, si izmenjati poglede in seveda nabrati moči in voljo za vsakdanje izzive.

Zvečer:Gospod Bog, hvala ti za današnji dan. Vedno znova se ti imam za kaj zahvaljevati. Danes sem bil ponosen na svoje otroke, na vsakega posebej.Vid je bil zvezda za redovnice, ki se kar niso mogle ločiti od njega.Lenart je lepo sodeloval pri sveti maši. Imel je tudi priložnost jahati konja, česar je bil zelo vesel. Rok in Manca sta si dala duška na napihljivem trampolinu.Hvaležen sem za vsak trenutek, ki ga preživim z otroki. Prosim odpuščanja za vso nepotrpežljivost.»Jaz in moja hiša pa bomo služili Gospodu« (Joz 24,15b). Ta vrstica mi vedno sprašuje vest in me hkrati razveseljuje, ker vem, da se lahko zatečem h Gospodu in vse svoje skrbi preložim Nanj.Naši urednici najbrž spet dvigujem pritisk, ker sem tako pozen z oddajo tega članka. Upal sem, da bo medtem naše detece že prijokalo na svet. Smo namreč že čez rok. Pa še noče. Čas še ni dopolnil.

Štefan Kolić

DODATEKPonedeljek, 22. 9. 2008

Pozdravljena, urednica!

Zjutraj ob 4.30 me je Mateja prebudila in predlagala, da greva v porodnišnico v Celje (tam je namreč babica Matejina sestrična). Po mobitelu še uredim vse potrebno za prevoze otrok s posebnimi potrebami v šolo, ki se začnejo zjutraj ob 6.00. Ob 6.30 sva v Celju, kjer nas pričaka Brigita. Ko sem si uspel nadeti bolniško obleko in na teniske nataktniti vrečke, sem bil pripravljen za porod. Matejo je pregledala zdravnica in ob 8.00 smo bili v porodni sobi. Porod je bil zelo šolski in ob 10.05 je na svet prijokala naša Lucija, težka 3920 g in dolga 51 cm. Kot velik strokovnjak sem prerezal popkovino in dokončno ločil novorojenčico od zavetja in udobja, ki ga je do takrat uživala. Po nekaj urah premora se sprašujem, kdo sem jaz, da imam v rokah škarje in to moč odločanja, vendar se v nadalnjem trenutku že zahvaljujem Stvarniku za malo bitjece in njegovo mamo in hkrati s sklonjeno glavo priznavam, da res nisem gospodar življenja. Zahvaljujem se Gospodu za dar življenja in obe izročam pod Marijin plašč

Lep pozdrav,srečni ata Količek


IZ OČETOVEGA DNEVNIKA

Kmalu po napovedi nosilne teme tokratne številke našega glasila sem pri enem izmed tistih, ki sem jih prosila, če bi nam zaupali, kako jih nagovarja sveti Pavel, naletela na presenetljiv odziv v smislu: »Ja, letos bi pa radi tega Pavla čisto povsod uporabili. Na vsako kopito se ga pa res ne da natakniti.« Morda boste ob tem zaslutili, da nagovarjanje in vabljenje k pisanju člankov za naše glasilo niti ni tako preprosto, saj povabilo marsikdaj naleti na gluha ušesa, domnevno neprimernega pisca, časovno ali tematsko neugodno izbranega kandidata, zato naj ne bo odveč, če znova poudarim, da ste k sodelovanju pri nastajanju našega glasila iskreno povabljeni prav vsi. Kadar začutite, da bi lahko z nami delili svoje izkušnje ali preizkušnje, razmišljanja ali utrinke, se s svojim prispevkom čimprej obrnite na urednico Urško, ki bo brez dvoma poskrbela,

da se bo prispevek znašel v pravi rubriki.Naj nadaljujem s svojim razmišljanjem o zgovornosti in »uporabnosti« Pavlovih misli. Zgoraj omenjeni odgovor mi ni dal miru, saj sem bila vse bolj prepričana, da se sogovornik krepko moti. Pavel namreč na več mestih povsem konkretno nagovarja prav zakonce, starše in vzgojitelje. Naj omenim samo odlomke o otrocih in starših iz pisma Efežanom, o novem življenju v pismu Kološanom ali o lastnostih vzgojiteljev iz prvega pisma Timoteju. Še več: kako bi lahko dvomila v aktualnost in uporabnost Pavlovih besed, če pa se z njimi srečujemo v vseh obdobjih zakonskega in družinskega življenja?Že pri svetem krstu - ob samem izviru Božjega otroštva, ko se »po kopeli prerojenja« prenavljamo za »večno, neminljivo upanje« novokrščenci prejmejo belo oblačilo v duhu Pavlovih besed: »Kajti vsi, ki ste bili krščeni v Kristusa, ste Kristusa oblekli«. Nato pa duhovnik vsakega izmed maziljenih v novo življenje pospremi z besedami:

»Hodite kakor otroci luči«. In kje se delovanje Svetega Duha razmahne tako silovito kot pri svetem Pavlu? Njegovo spreobrnjenje, oznanjevanje je sad sodelovanja z Božjo ljubeznijo, »ki je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan«. Mar ob pripravah na prejem zakramenta svete birme ne poglabljamo resnice, da smo tempelj Svetega Duha, mar ne razmišljamo o njegovih darovih in sadovih, kot jih je Pavel razodel v pismu Galačanom?Nedvomno je vsak izmed nas tudi ob podaritvi ali vsaj prisostvovanju podaritve zakramenta svetega zakona prisluhnil Pavlovim besedam, saj slavospev ljubezni znova in znova odkriva in poglablja lepoto ter smisel

darovanjske ljubezni, ki »nikoli ne mine«. Ali pa smo katero izmed Pavlovih misli lahko prebrali kot geslo na podobici novomašnika, ki se je »zaradi vzvišenosti spoznanja Jezusa Kristusa« odločil oznanjati: »Živeti je zame Kristus.« Po naših duhovnikih se z apostolom Pavlom srečujemo pri vsaki sveti daritvi, če že ne ob branju Božje besede, pa ob evharistični molitvi, ko nas mašnik vabi k zavedanju Božje

navzočnosti: »V Njem živimo, se gibljemo in smo«.Sveti Pavel nas spodbuja tudi v preizkušnjah, trpljenju (Potrpite v stiski…) in nas opogumlja, da »tistim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu«. Celo ko se znajdemo v dvomu, kako moliti, nas Pavel pomiri, da »Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti«.Blizu nam je tudi v trenutkih, ko padamo pod težo lastne majhnosti in grešnosti ter iščemo pot k spreobrnjenju: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.« In ko »dokončamo svoj tek« ter »razpade naša zemeljska hiša, ki je le šotor«, je z nami, saj nas »ne smrt… ne kakršna koli druga stvar ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu«. Verjamete?

Maruša Kržišnik, urednica rubrike Starševstvo

Sv. Pavel nagovarja človeka, da premisli vsak korak. Vse, kar delate, delajte v Gospodu! Pri vsakdanjih opravilih, vzgoji, odnosih z ljudmi, sprejemanju odločitev. Ob spreobrnenju je dojel, da mu vse znanje ali izkušnje nič ne govorijo o smislu. Edini smisel mu je bil podarjen! Zastavil je Zanj svoje življenje. Vsakokrat, ko tehtava o pravilnosti odločitve, se prej ali slej ustaviva ob istem vprašanju: Ali ima smisel? Lahko bi rekla, da naju sv. Pavel spremlja odkar se poznava, saj je bilo v najinem Svetem pismu 1 Kor 13 posebej označeno. Govori o tem, kakšna je Ljubezen. In vzela sva si jo za ideal.Kako prav je prišel odlomek skozi leta poročenosti! Ko sva se pogrešala zaradi službenih obveznosti, ko sva delala načrte za prihodnost, ko sva se odločila, da bomo živeli v razširjeni družini, je bila vsebina tega odlomka opora in spodbuda. Enako sva tehtala in še tehtava odločitve pri vzgoji. Kaj je tisto, kar otrok dejansko potrebuje? Prepričanje, da je brezpogojno sprejet in da vsak »ne« spremlja dobrohotnost. Veselje nad življenjem naj bo del vsakdana, pomoč obnemoglim dragocena izkušnja. Vse mine. Le ljubezen ostane. Ni je večje tolažbe!

AKTUALNOST PAVLOVIH BESED V ŽIVLJENJU DRUŽINE

OB PAVLOVEM LETU

Pavel namreč na več mestih povsem konkretno nagovarja prav zakonce, starše in vzgojitelje.

Kako bi lahko dvomila v aktualnost in uporabnost Pavlovih besed, če pa se z njimi srečujemo v vseh obdobjih zakonskega in družinskega življenja?

Po naših duhovnikih se z apostolom Pavlom srečujemo pri vsaki sveti daritvi, če že ne ob branju Božje besede, pa ob evharistični molitvi, ko nas mašnik vabi k zavedanju Božje navzočnosti.


STARŠEVSTVO

Veseli naju, da je letošnji Oratorij potekal pod geslom Odpri oči in so otroci spoznavali življenjsko pot sv. Pavla.

Ena kot animator, ostali kot udeleženci. Kako je bil najprej obrtnik, nato učenjak in nato goreči apostol. Dve močni sporočili sta se prepletali: Tudi ti lahko spregledaš! Vsak je nekaj posebnega in dragocen za Boga! In kako to veva? Otroci so nama povedali!

Irena Ahčin

Sva starša petih otrok, ki so stari od enega do dvanajst let. Vedno bolj doživljava, da je vzgoja zahtevna stvar. Da se trudiva, ne veva pa, kako se bo vse skupaj izšlo. Zato kličeva na najine otroke Božjega blagoslova in jih izročava v Marijino varstvo. Zavedava se, da je potreben predvsem zgled in skušava živeti krščanstvo v vseh situacijah. Z odraščanjem otrok je potrebna tudi pomoč od zunaj, ker je takrat zelo pomembna družba vrstnikov. In če se ozreva okrog sebe, ugotoviva, da so najini otroci

v družbi vrstnikov, ki v družinah ne prakticirajo krščanstva, čeprav svoje

otroke pripeljejo v nedeljo k maši, jih pošiljajo k verouku do birme … In kaj pričakujeva od cerkve oz. domače župnije:- da so na župniji dejavnosti, ki dajejo otrokom vrednost in se počutijo ob njih koristne,- da je župnišče kraj, kjer se otroci

lahko družijo ob športnih dejavnostih in da razni športni pripomočki niso sami sebi namen,- da se odraščajočim otrokom na njim primeren način spregovori o vrednotah kot so čistost, zvestoba, poštenost …- da se v župniji ne dogaja zgolj »akcija« brez duhovnosti,- da se otrokom pričuje o tem, da Jezus še vedno živi in deluje tudi danes in da Jezus ni le zgodovinska osebnost, - da otroke vodijo animatorji, ki so verni in so povezani z duhovnikom, ki sodeluje pri njihovi duhovni rasti.

Vedno bolj spoznavava, da je pričevanje o Jezusovem delovanju v naših življenjih temeljnega pomena. Žal pa opažava, da je Cerkev vse prevečkrat socialna ustanova, da se duhovniki ukvarjajo s stvarmi, ki bi jih lahko prepustili laikom. Želiva si, da bi bilo v Cerkvi vedno več zakonskih občestev, majhnih molitvenih skupin, kjer bi se starši otrok navdušili za Jezusa in tako to navdušenje prenašali na otroke. Papež Janez Pavel II. je rekel: »Ne bojte se Kristusa!«Zato si želiva, da bi se naši otroci, starši, duhovniki in vsa Cerkev odprli Kristusu in zanj brez strahu pričevali.

Daniela in Jan Škrobar

KAKO VIDIVA VLOGO CERKVE PRI VZGOJI NAJINIH OTROK?

Kako prav je prišel odlomek skozi leta poročenosti! Ko sva se pogrešala zaradi službenih obveznosti, ko sva delala načrte za prihodnost, ko sva se odločila, da bomo živeli v razširjeni družini, je bila vsebina tega odlomka opora in spodbuda.

Zavedava se, da je potreben predvsem zgled in skušava živeti krščanstvo v vseh situacijah. Z odraščanjem otrok je potrebna tudi pomoč od zunaj, ker je takrat zelo pomembna družba vrstnikov. In če se ozreva okrog sebe, ugotoviva, da so najini otroci v družbi vrstnikov, ki v družinah ne prakticirajo krščanstva, čeprav svoje otroke pripeljejo v nedeljo k maši, jih pošiljajo k verouku do birme.

Papež Janez Pavel II. je rekel: »Ne bojte se Kristusa!«

Zato si želiva, da bi se naši otroci, starši, duhovniki in vsa Cerkev odprli Kristusu in zanj brez strahu pričevali.


STARŠEVSTVO

Na srečanju družin v Ljubljani so starši na delavnicah izoblikovali kar nekaj vprašanj, ki se nanašajo na vlogo staršev. Ker podobna vprašanja brez dvoma ne pestijo le staršev, ki so se udeležili srečanja, smo se dogovorili, da bom v nekaj naslednjih številkah revije na ta vprašanja poskušal odgovoriti. Tokrat odgovarjam na dve vprašanji, ki segata na področje starševske avtoritete.

1. Kako naj zagotavljajo starševsko avtoriteto starši, ki so pogosto utrujeni, prebremenjeni z delom in domačimi obveznostmi?

Srečujem veliko (pre)utrujenih ljudi. Ne le v psihoterapevtski praksi, tudi v vsakdanjem življenju. Tudi v časopisih in revijah je vse več člankov o stresu in izgorevanju. Vse kaže, da je to problem naše dobe - ali kar problem naše kulture, civilizacije. Živimo z občutkom, da čas neznansko drvi in zato se nam vsem nenehno mudi. Poglejmo ceste. Tisti nekoliko starejši se še spominjamo časov, ko so bile asfaltirane le glavne ceste, asfalt pa je bil že sam po sebi tak luksus, da se za luknje v njem nihče ni kaj prida zmenil - saj je bil vendar asfalt! In po teh makadamskih, ozkih in luknjastih asfaltiranih cestah je tu pa tam res zapeljal kak avto, celo tovornjak - a s tako hitrostjo, da ga je dober tekač lahko prehitel. In vendar ni bilo nobene gneče, nikomur se ni posebej mudilo … Kar zaradi naglice doživljamo danes, se je izoblikovalo v zadnjih desetletjih po drugi svetovni vojni!Pa se nisem namenil pisati o tem - gornje misli sem zapisal le zato, da bi vse sodobne pojave, med katere sodijo tudi stres, preobremenjenost, preutrujenost, izgorelost in še marsikaj, razumeli kot stranske učinke iluzije sodobnega načina življenja - iluzije, da bomo s hitenjem prej dosegli, ustvarili »raj na zemlji«, svojo srečo …Tudi med starši najdemo vse več takih, ki sicer želijo biti kar se da dobri starši, hkrati pa družini, otrokom, hočejo zagotovili čim boljše življenje. In se, ne da bi se zavedeli kdaj in kako, znajdejo v začaranem krogu hitenja, drvenja, (pre)obremenjenosti … Tako se vse pogosteje zgodi, da so žrtve te naglice prav otroci, kar je svojevrstni paradoks: hitimo zato, da bi bilo našim otrokom bolje!

Namesto, da bi se z njimi poigrali, kaj lepega doživeli, jih o čem lepem podučili, prisluhnili njihovim stiskam, smo nervozni, napeti, jezni, slabe volje, preutrujeni. In slabo voljo nehote stresemo na otroka, ki največkrat niti ne ve in ne razume, zakaj je starš slabe volje!No, tu bi bilo sedaj najlažje zapisati nasvet, ki se vsiljuje sam po sebi: postavite otroke na prvo mesto, pazite, da ne boste preobremenjeni, slabe volje; če pa že ste - stresite jo kje drugje, ne nad otroke. Zveni sicer lepo, izvedljivo pa je težko! Zato bom zapisal nekaj drugega: Res je, da iz vlaka naglice ne moremo kar izstopiti, lahko pa se začnemo vsega tega bolje zavedati in upoštevati! Potrudimo se in si priznajmo, da smo utrujeni, da smo slabe volje, da nam ni do pogovora, ki ga otrok potrebuje, ali do igre, ki si jo želi. A ne pozabimo voditi seznama, kako pogosto se nam to dogaja. Če se to zgodi tu in tam, bodo otroci razumeli. Še več: ob tem se bodo naučili, da tudi takšne stvari sodijo v življenje. Pazimo pa, če se nam to dogaja prepogosto!

Starši imamo pravico, da smo včasih tudi slabe volje, preutrujeni in preobremenjeni. Tega pred otrokom niti ni treba pretirano skrivati. Avtoriteta ni v tem, da sem otroku vedno na razpolago, vedno pripravljen, dobre volje,

IZGUBA STARŠEVSKE AVTORITETE

Starševska avtoriteta je danost. Vsak otrok ima rad starše, jih spoštuje, občuduje in doživlja kot najboljše starše. Vse to, za povrh pa še kaka »drobnarija«, je tisto, kar tvori starševsko avtoriteto.

Potrudimo se in si priznajmo, da smo utrujeni, da smo slabe volje, da nam ni do pogovora, ki ga otrok potrebuje, do igre, ki si jo želi. A ne pozabimo voditi seznama, kako pogosto se nam to dogaja. Če se to zgodi tu in tam, bodo otroci razumeli. Še več: ob tem se bodo naučili, da tudi takšne stvari sodijo v življenje.


KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA

vedno »idealen«. Če starš igra vlogo takšnega idealnega starša, je neiskren, nepristen, igra in pravzaprav ne more imeti dobre avtoritete. Otrok naj ve tudi za takšne starševe težave, naj spozna tudi ta del starševske slike. Vendar pa je za starševsko avtoriteto zelo pomembno, kako to otrok spoznava. Otrok ne sme dobiti občutka, da je starš slabe volje zaradi njega, ker ga je nekaj vprašal, ker je nekaj želel. Zato mu povejmo, da smo utrujeni in ga prosimo za malo miru. Otrok bo opravičilo in prošnjo razumel in spoštoval. V primeru, da prošnje ne upošteva, od njega lahko to tudi zahtevamo. Starši izgubljajo starševsko avtoriteto, kadar otroku vcepljajo občutke krivde, so pretirano popustljivi, ne vztrajajo pri svojih odločitvah in otroku dopustijo, da z njimi manipulira.

2. Kaj v primeru, če so starši starševsko avtoriteto pri otroku že zapravili?

No, zgoraj naštete napake starši lahko tudi dlje časa ponavljajo in s tem neopazno izgubijo avtoriteto. Srečujem starše 10-letnih otrok in tudi mlajših, ki so svojo avtoriteto že povsem zapravili. Ugotavljam, da so si jo največkrat zapravili prav z napakami, ki sem jih naštel zgoraj. Zapisal sem, da so avtoriteto zapravili – in tu se moram nekoliko ustaviti. Mnogi starši me sprašujejo, kako naj si pri otroku ustvarijo avtoriteto. To vprašanje je odveč! Starševska avtoriteta je danost. Vsak otrok ima rad starše, jih spoštuje, občuduje in doživlja kot najboljše starše. Vse to, za povrh pa še kaka »drobnarija«, je tisto, kar tvori starševsko avtoriteto. Seveda pa starši to avtoriteto kaj zlahka zapravijo, izgubijo, če je ne potrjujejo. Otrok potrebuje varnost. Če ugotovi, da se na starše ne more zanesti in se ob njih ne počuti varnega, avtoriteta začne pešati. Smo torej v nekem začaranem krogu: starševska avtoriteta je pogoj za otrokov občutek varnosti, pomanjkanje občutka varnosti pa avtoriteto odplakne!Mnogi starši se ob ugotovitvi, da so izgubili avtoriteto, zatečejo k nasilju. Mislijo, da si jo bodo povrnili s tepežem, kaznimi in avtoritarno držo. Vendar to ne gre! Z nasilno vzgojo si ni mogoče povrniti zapravljene starševske avtoritete. Lahko sicer dosežejo, da otroka ustrahujejo in ga celo nasilno disciplinirajo, a to jim ne bo povrnilo avtoritete. Otrok se jim bo podredil, se jih bo morebiti bal – jih pa ne bo spoštoval! Brez spoštovanja pa prave avtoritete ni.Izkušnje me učijo, da si lahko starši tudi v takih primerih avtoriteto povrnejo. Potreben pa je zelo odprt, odkrit dialog, pogovor, v katerem ni prostora za manipulacijo, pogovor, v katerem oboji, tako starši, kot otrok, spregovorijo o sebi, svojih željah, pričakovanjih … Tega so sposobni le redki starši! Upoštevati moramo, da

so tudi oni le ljudje in da se do otrok obnašajo tako, kot so navajeni ali - kar je zelo običajno - kot so sami doživljali starševsko vlogo. In tega vzorca ni mogoče spremeniti kar tako, lahkotno, zgolj s »trdnim sklepom«!

Zelo jasen in preprost nasvet staršem, ki ugotovijo, da so zapravili svojo starševsko avtoriteto, je naslednji: ne odlašajte, ne sramujte se in avtoritete ne poslabšujte še bolj z neustreznimi poskusi, ampak si poiščite strokovno pomoč!

Bogdan Žorž

Starši izgubljajo starševsko avtoriteto, kadar otroku vcepljajo občutke krivde, so pretirano popustljivi, ne vztrajajo pri svojih odločitvah in otroku dopustijo, da z njimi manipulira.

Otrok potrebuje varnost. Če ugotovi, da se na starše ne more zanesti in se ob njih ne počuti varnega, avtoriteta začne pešati.

Izkušnje me učijo, da si lahko starši tudi v takih primerih avtoriteto povrnejo. Potreben pa je zelo odprt, odkrit dialog, pogovor, v katerem ni prostora za manipulacijo, pogovor, v katerem oboji, tako starši, kot otrok, spregovorijo o sebi, svojih željah, pričakovanjih … Tega so sposobni le redki starši!


KOTIČEK BOGDANA ŽORŽA


Oče Franc Špelič je katoliški duhovnik, ki je bil v mašnika posvečen novembra 1993, star 65 let. Številni ljudje ga poznajo zaradi Kraljice miru na Kureščku. Danes Gospodu služi predvsem z molitvijo in darovanjem trpljenja. Oče Špelič je skoraj 47 let živel zakonsko življenje in je tudi oče in ded. Upamo, da bo s svojimi izkušnjami in pogledom na življenje pokazal, kako zaupanje v Božji načrt zmore premagati vse ovire in prenesti vse bolečine.

o č e F R A N C Š P E L I ČOče Špelič, poznava se že dolgo let in vem da sva velikokrat pokramljala o raznih stvareh. Danes bi te prosil, da podeliš z mano in našimi bralci nekaj življenjskih izkušenj.Najprej nam povej, iz kakšne družine izhajaš in kakšne spomine imaš na očeta, mamo, brate, sestre?

Izhajam iz najbolj siromašne od siromašnih družin. Oče je bil drvar, apnenčar, ogljar, dninar. Tudi mama je bila dninarica. Živeli smo v najetem hramu – polovica hrama so bili sodi za vino, druga polovica pa je bila sobica s krušno pečjo, ki so jo oddajali tistemu, ki je vinograd obdeloval. Bili smo trije otroci. Najstarejši Janez je bil rojen 1913, Anica 1921, jaz pa 1927. Z osmimi leti sem moral služit za kruh in ponošeno obleko domačih otrok. Ata se je zgovoril še za mernik pšenice in krompirja. Tako sem služil tudi za dom. Čez zimo sem šel domov in hodil v šolo. Toda šolskih potrebščin nisem imel. Včasih sem si lahko kupil polo papirja. Moral bi imeti zvezek in moje ocene so bile tudi zato slabe. Pri štirinajstih sem služil pri Devici Mariji v Polju (danes Polje pri Ljubljani) pri zelo hudem kmetu. Takrat sem bil večkrat tepen kakor sit. Ko se je 6. aprila 1941 začela vojna, sem moral domov v Šmaver, župnija Dobrnič, ker sta ata in Janez morala v vojsko.

Kakšne spomine imaš na očeta in mamo? Kakšna sta bila do otrok?

Ata je bil poznan garač, priden delavec, dokler ni pokusil alkohola. Takrat je tudi 14 dni delal samo za pijačo. In


NAŠ POGOVOR


kako je bilo potem doma, si lahko misliš. A bil je moj oče in rad se ga spominjam po dobrih stvareh. Ko sem bil star štiri leta, je bila mama prvič zaradi raka operirana na rodilih. Moj prvi spomin nanjo je dan, ko so jo z lojtrnikom pripeljali iz Novega mesta, ki je 18 km daleč. Do hiše se ni dalo priti z vozom. Zagledal sem jo, ko se je vzpenjala po strmini. Stekel sem proti njej in jo klical, ona pa je samo vzkliknila: »Francelj, ne!« in stegnila roke, da se ji ne bi zaletel v trebuh. Nismo imeli primerne hrane zanjo in tudi delati je bilo treba takoj začeti. Kar nekajkrat je krvavela.

Tvoji spomini na otroška leta so povezani s trpljenjem, bolečino, garanjem, mukami, in stiskami, ki jih je doživljala revna družina.

Brat je bil veliko starejši in je živel pri stari mami, ki je bila babica in so jo kmetje podpirali. Imela je dovolj kruha, zato moj brat ni občutil pomanjkanja, kakršnega sva doživljala s setro. Bil je zelo bister, veliko je bral in se izobraževal. Končal je srednjo železničarsko šolo in postal prometnik na železniški postaji Trebnje. Bil je »ljudski pisar«, saj je vsem daleč naokoli pisal razna pisma. Najprej so ga vpoklicali v italijansko vojsko, potem pa je pobegnil k partizanom. S štirinajstimi leti in pol sem se mu pridružil še jaz. Bil je globoko veren, zato je večkrat prišel v konflikt z ostalimi partizani. Nenehno me je varoval in bil je moj angel varuh. Vem, da so ga ubili partizani. Ko sva se zadnjič videla, mi je rekel, naj nikoli ne pozabim, da Bog resnično obstaja. Te besede še danes slišim.Zaradi njega so me partizani šikanirali, potem pa sem brez privolitve nekega dne postal član partije. Kljub vsem bridkostim pa se je življenje utirilo na normalne tirnice, ko si se poročil in ustvaril družino.

Devetnajst let sem bil star, ko sem se poročil. Po vojni sem prišel v Kamniški okraj kot prometni referent in tam sva se spoznala. Bila je vdova z enim otrokom. Moža so ji zverinsko ubili Nemci. Bila je Prekmurka, a se je poročila na Gorenjsko. Spoznala sva se februarja, 4. junija pa sva se poročila. In nikoli mi ni bilo žal. Spoštovanje med zakoncema in družina so bili zame veliki ideali, po katerih sem hrepenel. Kmalu so me premestili v Črnomelj, nato pa sem moral za dve leti v oficirsko šolo v Sremsko Kamenico. Žena je smela priti na obisk samo enkrat na leto.

In koliko otrok se vama je rodilo?

Tri otroke sva imela. Skupaj sva imela dve hčerki, ki sta poročeni. Tudi njen prvi otrok me je sprejel za očeta, jaz pa njega za sina. Umrl je tri mesece pred mamo, mojo ženo. Po njegovi strani imam dva vnuka in dva pravnuka. Tako imam skupaj 6 vnukov in 11 pravnukov.

Praviš, da ti je bilo življenje v zakonu, spoštovanje med zakoncema, svetinja in ideal, ki si ga skušal tudi sam uresničevati. Kako ti je to uspelo?

Včasih je bilo hudo, včasih je šlo bolj gladko. Ko sem prišel iz oficirske šole, sem rekel, da nikoli ne bom oficir.

In sem se kot izredni študent vpisal na učiteljišče, ki sem ga tudi končal in učil v Begunjah na Gorenjskem. Hudo sem trpel, ko sem spoznal , da ne morem učiti proti Bogu, da mi vest tega ne da ... Trpel sem v tej dvojnosti in se potem odločil ter začel brati Sveto pismo.

To je že zgodba tvojega spreobrnenja ...

Nekoč sem tako prebral, da ne moreš služiti Bogu in mamonu. To me je močno zagrabilo. In kmalu nato, kot bi na goreči ogenj prilil bencin, še iz Knjige razodetja:»O da bi bil mrzel ali gorak. Ker nisi ne mrzel ne gorak, te bom izpljunil iz svoji ust.« Takrat je bilo konec. Celo noč nisem spal. Zjutraj sem sedel za pisalni stroj in sem kakor pri spovedi vse po pravici napisal, štiri gosto tipkane stvari. Da ne morem biti več njihov, da še takrat nisem vedel, kako sem prišel v partijo in kaj partija sploh je.

To je bil tvoj izstop iz partije ...

Da. Napisal sem tudi, da bom kljub prepovedi učil po vesti. Nekaj časa so me nagovarjali, potem pa izključili iz šole. To je bilo leta 1955.

In potem so se začele tvoje kalvarije ...

Potem me je v roke dobila udba, češ da sem povezan s politično emigracijo, z domobranstvom, in so me mučili, strašno mučili. S svetlobo in elektrošoki. Golega so me privezali na stol ali metali po tleh. Po vsakem mučenju so me odpeljali domov in vrgli na hišni prag. Enkrat so me našli otroci, enkrat žena, enkrat sosedje. Najhuje je bilo, da nikomur, niti ženi, nisem smel povedati, kaj delajo z mano in zakaj. Ko so me tako že dvanajstič mučili in sem ležal na tleh zvit kot jež, je prišel nekdo od zadaj (vedno so bili zamaskirani) in me s peto udaril v hrbtenico, kjer sem bil med vojno ranjen in tako sem popolnoma ohromel. Vzeli so mi volilno pravico, pravico do vsake socialne pomoči, do službe, bil sem brezpravno bitje.


NAŠ POGOVOR


Še sedaj ne vem, kdo je poskrbel, da sem prišev bolnico, k zdravniku, ki me je sprejel, predpisal zdravila, potem pa prišel k meni in mi rekel, naj jemljem samo zdravila, ki mi jih bo on osebno prinesel. Dal je namreč lažno diagnozo.

Se pravi, da je bil dober človek?

Dober. Osem mesecev me je zdravil in nikoli nisva govorila drugega kot o mojem zdravljenju. Spet sem se začel učiti hoditi. Ko je videl, da sem nogo dvignil v korak brez pomoči, je začel skakati v zrak in kričati od navdušenja.

Se pravi, da je bilo zdravljenje učinkovito?

Da, bilo je. Poslal me je domov in naročil, naj trmasto vztrajam in bom spet shodil.

To je bilo leta 1962.

Tako nekako. Zanimivo je, da je ta zdravnik potem v čudnih okoliščinah umrl v ambulanti. In ko sem bil jaz pri Razingerju pomočnik, že posvečen duhovnik, sem hodil vsaj enkrat na teden pokopavat in sem tako šel mimo njegovega groba. Pokopan je bil tik ob vratih pokopališča. Po pogrebu sem ministrante poslal naprej, jaz sem se pa ustavil pri svojem dobrotniku ... Ni večjega dobrotnika od tistega, ki da življenje za bližnjega.

Koliko let sta z ženo živela skupaj?

Z ženo sva skupaj živela 47 let. 20 let je samo ležala v postelji, da tudi muhe ni mogla prepoditi z nosa ali čela. Če smo jo hoteli kam peljati, smo jo morali nesti in posesti v avto.

Torej si 20 let skrbel za nepokretno ženo.

Da, 20 let. Lahko rečem, da sva se na neki način imela še rajši kot prej, ko sva bila zdrava. Midva sva se silno dobro razumela, nikdar se nisva kregala. Seveda se kdaj nisva strinjala drug z drugim, a se zaradi tega nikoli nisva prepirala. Nesoglasij nikoli nisva reševala pred otroci. To sva se domenila že pred poroko in tega sva se držala. In koliko lepih stvari sva imela v teh 20 letih njene bolezni: držala sva se za roko in kramljala, pa tudi načrtovala.

Kako vidiš vlogo družine in poslanstvo družine v tem krutem času, v tem zelo odtujenem času v katerem živimo?

Kot mož, oče, vdovec in mašnik sem bil deležen veliko obiskov. Zdaj jih tudi zaradi zdravstvenega stanja ne zmorem več toliko. Prihajajo ljudje, zakonci v krizi, ki so prepozno ugotovili, da so naredili napako, ko so se odločili za zakonca , ki imajo probleme z otroki, alkoholom, mamili, nezvestobo v zakonu in podobno. Pridejo ne samo

iz Slovenije, tudi iz Hrvaške, Belgije, Nemčije, Avstrije; tisti, ki vedo, da ne znam nemško, pripeljejo prevajalca ali prosijo, naj ga dobim. Vse izkušnje, ki jih imam kot oče in mož, kot nekdo, ki je šel skozi hude življenjske preizkušnje, so bogastvo, iz katerega dajem kot pogovorni duhovnik ali spovednik. Ljudje pravijo, da so bili že pri drugih duhovnikih, pa posebej pri mladih duhovnikih nasveti niso tako tolažilni. Od mene odhajajo potolaženi, razbremenjeni, polni upanja, okrepljeni. Največ pomeni obljuba, ki jo ženin in nevesta pri poroki dasta drug drugemu: ljubiti v sreči in nesreči, v zdravju in bolezni, v mladosti in starosti, dokler ju smrt ne loči. Jaz sem to zmogel z Božjo pomočjo, ker drugače ne bi zmogel. Bog me je podpiral, kljub temu, da sem v očeh drugih veljal za nevernega, saj nisem hodil v cerkev in javno molil. Velikokrat sem v molitvi posnemal brata, ki je vedno

poudarjal, da se nikoli ne smem pozabiti zahvaliti. V molitvi ne smeš samo prositi, ampak se tudi zahvaljevati.

Kaj ti pomeni vrednota družine?

Z ničemer je ne morem primerjati. V lepoti zakonske zveze je toliko dobrih, pozitivnih stvari - mir, ljubezen, moč odpuščanja, moč potrpežljivosti, moč vztrajnosti. Jaz sem ob bolni ženi mogel vztrajati 20 let. Imel sem občutek, da jo imam še rajši kot prej, pa sem jo imel zelo rad. Nikoli nisem bil v dvomih, kajti bila je vredna besede žena.

Kaj bi svetoval današnjim ženam in možem?

Ljubezen ne sme nikoli opešati. V tej besedi, v božjem pojmu ljubezen je toliko bogastva: mir, potrpežljivost, odpuščanje, znati poslušati drugega zakonca, vztrajati, in tako kot pravi ljudski pregovor - nekatere stvari je potrebno prespati. Ne takoj vzrojiti, ker se boš opekel. Potrebno je


NAŠ POGOVOR


znati vztrajati. Lahko je vztrajati, ko gre vse gladko, ko je vse lepo, ko pa nekaj zaškriplje, je to veliko teže. Vedno je treba vztrajati in se zanašati na Boga, ne popustiti. Bog nikogar ne zapusti. Vedno ponudi pravo rešitev, le ob svojem času. Ko sem zaradi mučenja policije ohromel ležal doma na divanu v kuhinji, je žena sedela na zaboju za premog in jokala, ker ničesar nismo imeli za v lonec. Ves v solzah sem jo tolažil, da bo že kako, ko je prvič in zadnjič v življenju nad menoj povzdignila glas. V tistem je nekdo potrkal na vrata. Skušala sva prikriti sledove solz, a se ni dalo. Vstopila je gospa in v vsaki roki držala cekar ter rekla, da je mož slišal, da smo v stiski in ker so imeli koline, nam je nekaj malega prinesla: v enem cekarju koline, v drugem moko in proseno kašo, zunaj na saneh pa je imela še dve veliki vreči krompirja. Vpričo gospe sem zajokal in ženi dejal, da je to znamenje, da je Nekdo, ki skrbi za naju.

Ali temu lahko rečemo zaupanje v Božjo previdnost?

Velikokrat, ko ni bilo nobenega upanja, ko sem bil čisto brez denarja, sem dobil kuverto, brez pisanja, notri pa 500 dinarjev . To so tiste drobne stvari, o katerih spregovorim z ljudmi, ki iščejo pri meni nasvet. Govorim jim iz doživete vere, iz lastnega izkustva in osebnega srečanja z Bogom pričujem o Božji moči in ljubezni. To je moja snov. Ponosen sem, da sem bil mož, ponosen, da imam otroke, in srečen, da sem duhovnik.

Bog ne bo pustil na cedilu tistih, ki mu zaupajo v vseh trenutkih, v vseh podrobnostih ...

Ne, ne bo. To je moje osebno pričanje, moje osebno doživetje, pa ne samo moje. Pozam veliko ljudi, ki so prišli k meni po nasvet in nasvet upoštevali in so dočakali rešitev. Jaz nisem imel pravega otroštva, velikokrat sem bil lačen, hlače sem dobil šele v prvem razredu, pa ne kupljenih, ampak od nekega fanta, ki jih je mama potem predelala. Še preden sem odrasel, sem skočil pod orožje, od tam pa v zakon. Nimam spominov na otroštvo in fantovska leta, imam pa bogato življenje moža in očeta. In iz tega dajem tistim, ki iščejo tolažbo pri meni.

France, hvala za pogovor in želim še veliko blagoslova tebi in vsem tisti, ki se bodo k tebi zatekli s kakšno stisko in ki jim boš gotovo iz svojega izkustva Božjega dotika in srečanja z Bogom znal še veliko svetovati.

Bog lonej za te dobre želje. Moje življenje se počasi izteka. Star sem 81 let in hudo bolan. Gospod ne bo več dolgo čakal, sicer pa je to Negova stvar.

Lahko našim bralcem sporočim, da jih spremljajo tvoje molitve?

Obljubim zatrdno in obljuba dela dolg, jaz pa ne želim biti dolžan, tudi Bogu ne.

Pogovarjal se je Dani Siter


NAŠ POGOVOR

Iz pogovora s tokratnima sogovornikoma veje prekmurska duša, njuna mehkoba v govoru pa daje posebno intonacijo napisanemu. Na videz »povprečni zakon« in spoznanje, da jima pravzaprav nič ne manjka, zamenja želja po globini ... Neopazno sta vstopila v skupno osebno rast. In včasih je za to potreben povsem naključni moment. Pri njima je bil to katoliški vrtec ...

Prosim, če se našim bralcem predstavita.Milena: Prihajava iz Gančan v Prekmurju, župnija Beltinci. Poročena sva devet let in imava enega sina, Primoža, ki je star 7 let. V začetku avgusta je bila naša družina deležna posebnega blagoslova, saj smo dobili tri tedne staro rejenko Leo. Matej: Zdaj sodelujeva v dveh zakonskih skupinah v župniji Beltinci, najina prva zakonska skupina pa je bila v župniji Turnišče, ki je razpadla, saj so se njeni člani prerazporedili po novo ustanovljenih zakonskih skupinah v murskosoboški škofiji.

Sta mlada zakonca. Kaj lahko povesta o začetku skupne zakonske poti?Matej: Pred poroko nisva živela skupaj in nisva prakticirala »koruzništva«. Tako sva se na dan poroke vselila v najeto stanovanje. Oba izhajava iz tradicionalnih krščanskih družin, sva tudi cerkveno poročena, zato o najini veri nikoli ni bilo dileme. V začetku zakona sva se precej trudila, na raznih področjih, prebirala sva zanimive knjige, se o njih pogovarjala. Pa vendar sem kmalu začutil, da nama odnos ne daje vsega, kar sem od njega pričakoval.

Milena: Ko sva se poročila, sem bila vesela, da sva zaživela skupaj. Ko danes gledam nazaj, lahko rečem, da sva se kar dosti ukvarjala sama s seboj in z najinim odnosom, vendar nisva tega delala tako, da bi v zakon povabila Boga. Zato je najin odnos vedno bolj bledel in med nama je nastajalo brezno. Začutila sem, da se vedno bolj oddaljujeva. Oba sva se začela posvečati svojemu delu, svojim hobijem. Mislim, da sva to počela zato, ker si nisva hotela vzeti časa za pogovor in časa za molitev.

Ker danes pred seboj vidim zelo ljubeč zakonski par, sta potem le našla pot drug do drugega. Kako?Matej: Najprej sva leto in pol živela v podnajemniškem stanovanju, potem sva kupila hišo in se preselila vanjo. Seveda je bilo hišo treba še urediti, jo odplačati. In brezno, o katerem je prej govorila žena, je bilo res vedno bolj globoko. Morda sva sicer čutila neko zadovoljstvo, češ, zdaj imava svoj dom, lahko sva srečna. A ni bilo tako. Potem pa sva v prvem letu po vselitvi dobila sina Primoža. Takrat sva začutila, da se morava malo več ukvarjati s svojim odnosom, saj sva spoznala, da se bo vse, kar se bo dogajalo med nama, nedvomno odražalo na otroku. Milena: Zase lahko rečem, da sva v razmaku enega meseca dobila dva blagoslova. Najprej sva v avgustu, na praznik velikega šmarna, poslušala pričevanje zakoncev Siter, ki je mene zelo nagovorilo. In potem naju je mesec dni kasneje obiskal takratni turniški kaplan Damjan Kejžar in naju povabil, da bi se pridružila novo ustanovljeni zakonski skupini v Turnišču. Oba sva takrat že močno čutila, da najin odnos ni dober, da nama nekaj manjka. Za nama sta bili dve leti zakona in v tem času sva spoznala, da potrebujeva več. Zato sva se njegovemu povabilu z veseljem odzvala.

M I L E N A i n M AT E J Z AV E C


VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

Nekako v istem času je tudi Primož začel obiskovati katoliški vrtec Lavra.Milena: Ko sva dobila Primoža, so se mi izpolnile sanje. Pred Primoževim rojstvom sva namreč že izgubila otroka. Zato sem bila takrat zelo srečna. Zanj sem hotela vse najboljše. Z možem sva se pogovarjala o vpisu v vrtec in ker je Matej služil civilni vojaški rok v župnišču v Murski Soboti, kjer je prišel v stik s katoliškim vrtcem Lavra, sva se odločila, da bo tudi najin sin obiskoval ta vrtec. Drugi vrtci bi bili seveda bližje, a sva se odločila, da bova otroka v varstvo raje vsak dan vozila 10 km daleč. Primož je bil v vrtcu štiri leta in ta leta so za nas pomenila veliko obogatitev, saj je hkrati rasel tudi najin odnos, predvsem pa sva rasla v veri. Nekako posredno sva začela posnemati njihove vzorce, vzgojne prijeme, udeleževala sva se izobraževanj, ki so jih prirejali za starše v vrtcu, srečevala sva se z drugimi starši. Spoznala sem, da se vzgojitelji niso trudili le za vzgojo otrok, pač pa so želeli tudi to, da se starši aktivno vključijo v življenje in versko vzgojo otrok. Na to obdobje imam zelo lepe spomine.Matej: Promožev vstop v vrtec je časovno sovpadel z ustanovitvijo zakonske skupine v Turnišču, kjer sva tudi začela sodelovati. Takrat sem začutil, da se bo najino brezno mogoče le začelo nekako zasipavati.

Omenila sta vajino prvo zakonsko skupino v Turnišču. Kako je vključitev v to skupino pomagala v vajinem odnosu?Milena: To skupino sta dve leti vodila Janko in Andreja Brumec. Zelo sem bila navdušena nad tem, kako onadva globoko doživljata Boga v svojem življenju in živita po Božjem načrtu. Takrat sem videla, kako je, ko sprejmeš Boga v svoje življenje. Matej: Sam sem bil predvsem navdušen nad programom. Vse je bilo dodelano: srečanja, domača naloga, zmenek. Delo po tem programu sem vzel resno in tako sva si počasi začela jemati več časa zase.

In potem sta nastali še dve zakonski skupini, kjer zdaj sodelujeta ...Matej: Močna spodbuda, da sva se z ženo sploh odločila za ustanovitev prve zakonske skupine v Beltincih, so bile duhovne počitnice v Veržeju. Bile so zelo polne, na raznih področjih. Poslušala sva o odnosih med zakoncema, o vzgoji otrok, o najini skupni duhovni rasti in še o marsičem. Ko sva prišla z duhovnih počitnic, sva zbrala pogum in šla k domačemu župniku ter mu predlagala, da bi tudi v naši župniji ustanovili zakonsko skupino. Odziv je bil velik in tako je po dveh letih nastala še druga zakonska skupina.

Če se vrnemo še malo nazaj, na čas, ko je bil vajin Primož v katoliškem vrtcu, me zanima, kaj vaju je morda prav posebej nagovorilo?Matej: Mogoče bi omenil adventni čas. To je bil čas, ki ga je družina preživljala v posebni povezanosti z vrtcem. Tam so namreč adventni čas začeli praznovati s skupnim pletenjem venčkov. Potem so ves adventni čas vsak dan sproti postavljali jaslice. Milena: Najprej so prebrali kakšno zgodbico in potem kot njeno nadaljevanje v tistem dnevu postavili košček jaslic. S tem pa delo še ni bilo končano. Ko so otroci prišli domov,

so imeli še domačo nalogo, npr. naredil bom dobro delo, pomagal bom mami ipd.

Zelo pogosto v pogovoru omenjata katoliški vrtec in njun prispevek k vaši družini ...Milena: Vključitev Primoža v ta vrtec je ogromno pripomogla k izboljšanju najinega odnosa. Oba sva namreč zaposlena v pedagoških poklicih in vidiva, kakšno škodo lahko povzroči nedoslednost pri vzgoji otrok. Po najinem mnenju je katoliški vrtec pri vzgoji otroka zelo močen vzgojni element. Videla sva, kako tam spodbujajo pozitivne lastnosti otroka, kako jih navajajo na sprejemanje drugačnosti. V tem vrtcu namreč bivajo tudi otroci s posebnimi potrebami, druge narodnosti, druge veroizpovedi. Videla sva, kako se je Primož brez težav navadil sprejemati različne ljudi.

Vem, da sta večkrat povabljena tudi na kakšno pričevanje. Kaj to pomeni za vajin odnos?Matej: Če hočeš nekomu nekaj povedati, moraš najprej to sam živeti. Ne moreš govoriti o stvareh, ki so ti tuje. Midva hodiva okoli in predstavljava delo z zakonskimi skupinami. In lahko rečem, da najin odnos raste. Sicer se to ne vidi sproti, ampak ko pogledava nazaj, vidiva, da napredujeva.Milena: Ko se pripravljava za pričevanje, najprej nekaj dni v sebi to premišljujeva. Potem se pogovoriva in si

dorečeno napiševa na papir. Ponavadi se tudi posvetujeva z Vilmo in Danijem, pa tudi z župnikom, kamor sva povabljena. Gledava pa tudi, kakšna je publika, ki ji pričujeva. Pred pričevanji veliko moliva. Vem, da smo ljudje nezanesljivi in če »vzameva s seboj« Svetega Duha, ki naju bo vodil skozi pričevanje, potem z veliko lažjim srcem stopiva pred ljudi.

Kako bi lahko opisala svojo rast v veri?

Matej: Moj odnos do Boga se je krepil postopoma. Že v najstniških letih sem hodil na duhovne vaje v Želimlje. Bil sem vesel in navdušen, ko pa sem se vrnil domov, je »vnema« hitro popustila. In ko danes gledam nazaj, vidim, da se je moj odnos z Jezusom poglabljal zelo, zelo počasi. Brez večjih pretresov.Milena: Vedno sem bila verna, a stalno sem čutila, da potrebujem več globine. Bila sem tudi ministrantka, pela sem pri zboru, kot študentka sem v Ljubljani obiskovala prekmursko veroučno skupino, pa mi je kljub vsemu nekaj manjkalo. Tudi sama lahko rečem, da je moja rast potekala po zelo blagem vzponu.

Še vajino sporočilo bralcem?Milena: Rada bi se zahvalila Bogu, da nama je v življenje »pripeljal« vrtec Lavra, saj nas je vse obogatil v veri. Že


VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

nekaj let se z Matejem trudiva, da bi povečala najino družino, a po naravni poti žal ne gre, čeprav si želiva več otrok. Jezus nama je vedno pomagal prenašati to preizkušnjo. Tako sva se pred tremi leti odločila, da bova v našo družino sprejela še kakšnega otroka. Pred letom in pol sva pridobila licenco za rejništvo. Bratca ali sestrice si je tudi Primož močno želel. Zato smo zdaj toliko bolj veseli, ko se je s prihodom Lee ljubezen v naši družini pomnožila. Matej: Ko je bil Primož star tri leta, sem spoznal, da ne morem več opravljati dvojne službe. Videl sem, da me sin potrebuje. Tako sem se odločil in prenehal z igranjem zabavne glasbe. Še vedno sicer sodelujem pri drugih glasbenih aktivnostih, vodim tudi Društvo harmonikarjev Murska Sobota, sodelujem v klasičnem triu harmonikarjev SLO A3, s 1. septembrom pa sem prevzel vodenje novo nastale zasebne glasbene šole v Beltincih. Služba mi ne vzame več toliko časa kot prej, ko sem bil odsoten

vse vikende. Sedaj je tudi več časa za skupno molitev. S prihodom Lee v našo družino se je naše zaupanje v Boga še okrepilo. Prav tako se zavedava moči molitve in se ob tej priložnosti zahvaljujeva vsem, ki so nam izmolili Božjo milost.

Pogovarjala sem se: Tanja Mlakar

Že med letom smo se v zakonski skupini dogovarjali, da bi bilo lepo, če bi se tudi med poletjem kaj dobivali oziroma hoteli smo imeti skupne duhovne vaje. A duhovne vaje na klasičen način se nam niso uresničile, smo se pa kljub naglici uspeli dvakrat dobiti na enodnevnih izletih. Najprej smo se 25. junija odpravili proti Ljubelju in Oazi miru, od tam pa pot nadaljevali proti Prevalu. Pot ni naporna in večji del vodi po senci. Šele proti vrhu je na nas posijalo sonce. Na cilju smo si privoščili kislo mleko in dobrote iz nahrbtnika. Po počitku smo se postavili h križu za skupno fotografiranje in vodja skupine Tone je naredil odličen posnetek. Nato smo malo pogledali proti vrhovom in Julijskim Alpam tam v daljavi in se odpravili proti dolini. Naš najmlajši pohodnik, ki ga je oče nosil na ramenih, je omagal. V Oazi miru pri župniku Vladu Pečniku smo sedli k obedu. Ob kosilu nam je zaigral na kitaro naš župnik Marko in hrana je še bolj teknila ... Pred odhodom smo imeli v kapeli kratko molitev. Bilo je lepo in dogovorili smo se, da se drugo nedeljo v avgustu spet dobimo ...

In smo se ... Ob osmih zjutraj pri sveti maši v Podutiku. Po maši smo se odpravili proti Bohinju. Avtomobile smo pustili na parkirišču pri jezeru in zakorakali po levem bregu proti drugemu koncu jezera. Za izlet smo posvojili še en par, ki je v drugi zakonski skupini, in se na koncu dogovorili,

Poletje zakonske skupine Podutik


Poletje zakonske skupine Podutik

da nam bosta prišla kdaj povedat, kako je biti že več kot 30 let v neki zakonski skupini.

Po dobrih dveh urah nezahtevne hoje smo prišli do izliva slapa Savice v Bohinjsko jezero. Na prodnati plaži smo pojedli kosilo iz nahrbtnikov in po počitku pot nadaljevali do hotela Zlatorog in po razbeljenem asfaltu do

avtokampa, kjer ima svoj pristan bohinjska ladjica, na katero smo se vkrcali. Po prijetni vožnji smo se nekateri osvežili v jezeru, drugi pa odprli razpravo o odnosih med mladimi in imeli pravo zakonsko skupino s širšim krogom poslušalcev (beri: ostali obiskovalci Bohinjskega jezera). Proti večeru smo se poslovili.

Kmalu bomo pričeli z resnim delom, ne bomo pa pozabili na pobudo, da bi se z zakonsko skupino vsaj enkrat na mesec odpravili na izlet.

Lep počitniški pozdrav od zakonske skupine Podutik, ki jo vodita Tone in Erna Berčan


IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN

V nedeljo, 1.6.2008, smo zakonci iz zakonske skupine Kranj Zlato polje skupaj z otroki in našim duhovnim asistentom, g. Mitjo Štirnom, uradno sklenili tretje leto spoznavanja in uresničevanja programa Zakonca na skupni poti. Z oblikovanjem svete maše in sodelovanjem pri rednem nedeljskem bogoslužju smo se Bogu zahvalili za vsa spoznanja, misli in izkušnje, ki smo si jih podelili v

preteklih srečanjih. Po sveti maši smo bili navzoči pri svečanem dogodku, ko je do tedaj najmlajši član našega zakonskega občestva - Matija - prejel zakrament svetega krsta. Z velikim veseljem in hvaležnostjo smo znova okušali resničnost besed apostola Janeza: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo«. Sledil je sedaj že tradicionalni piknik. Čas je hitro mineval predvsem ob

prijetnem klepetu in igrah z žogo, saj so se očetje in sinovi pomerili v nogometu, večji del udeležencev pa tudi v odbojki na mivki. Ob snovanju načrtov in oblikovanju odločitev za naše nadaljnje delo v jeseni smo se poslovili.

Piknik zakonske skupine Kranj Zlato polje 2008

Že tretjič smo se zakonci zakonske skupine Zreče tretji vikend v septembru odpravili na morje v Lucijo. S seboj smo vzeli tudi otroke in tako skupaj preživeli vikend. Naši otroci počasi odraščajo, a vendar je lepo spoznanje, da si še znamo nekaj trenutkov utrgati drug za drugega. Z nami je bil tudi naš duhovnik, Simon Potnik, duhovni asistent in naš dober prijatelj. Čeprav nam vreme ni bilo najbolj naklonjeno, pa smo preživeli dva čudovita dneva. Sploh nam ni manjkala voda, v katero so se najbolj korajžni tudi podali; veseli smo bili, da smo skupaj, da lahko živimo v harmoniji in trenutku, ko ni potrebno kar naprej gledati na uro. Pa še moči in zagona za novo šolsko leto si naberemo - otroci, da jim je lažje v šoli, mi pa, da komaj čakamo, da zakonska skupina spet začne s svojim delom, saj smo med seboj postali dobri prijatelji, ki si želijo srečanj in skupnih trenutkov.

Vsako leto ta dva dneva končamo z zahvalo, da smo smeli biti skupaj, in s prošnjo, da se zgodba naslednje leto ponovI.

Karolina Črešnar

Zakonska Skupina Zreče na morju



Resnično je prijetno, ko smo zbrani skupaj. Ob zaključku naših mesečnih srečanj smo v juniju že

kar tradicionalno poromali k Mariji na Trsat in se zahvalili za vse darove, ki smo jih bili deležni v minulem letu. Zahvalno mašo je za nas daroval naš duhovni voditelj, g. župnik Silvester Fabijan. Obenem smo praznovali tudi deset in dvajsetletnico poroke dveh naših parov. Kot se spodobi za praznovanje, smo druženje nadaljevali ob dobri hrani, ker pa smo bili blizu obale, smo skočili še v morje in tako naznanili začetek kopalne sezone.

Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj! (Ps 133,1)

Zakonska skupina stolne župnije Novo mesto

www.diz.si




Ko zmoreš zaradi Njega ...

Letošnje leto mi ne prizanaša. Danes dobim udarec z leve, včeraj sem ga z desne. Jutro mi prinese eno presenečenje in popoldne ječim pod drugim. Priznam, malo mi je vseeno lažje, ker sem se na tako stanje že navadila, saj traja že nekaj časa. Bolj natančno: nekaj let. A presenečenje, ki sem ga dobila v tem tednu, presega vse. Za kaj gre?

Moja mama se bori z Alzheimerjevo. V bistvu se zdaj sploh ne bori več, ampak v njej le ždi. Vedno pa ni bilo tako. In časi so bili težki. Zame, mojo družino, predvsem pa za očeta, ki je bil ob njej vsak trenutek. Tudi sam zelo bolan. Zdaj, ko vem, kako poteka ta bolezen, molim za zdravo pamet. Včasih, ko sem koga slišala, da moli v ta namen, ga nisem razumela. Saj imaš zdravo, sem pomislila. Danes mi je jasno, čemu je ta molitev potrebna. In najprej, ko se bolezen pojavi, je ne prepoznaš. Stari ljudje so »žleht«, sem včasih slišala. Mame nisem več razumela, ni bila več ista. Take nisem poznala. Prizadela me je, sem odgovarjala sama sebi, ko sem mnogo noči prebedela in premolila. In se kregala z ljubim Bogom, čemu vse to. Mar ne vidiš, da si tega nisem zaslužila, sem mu očitala. Še dobro, da me sploh še pogleda, sem včasih pomislila. Takrat sem bila potolažena. Kajti milosti, ki jih je delil v moji družini, so bile dokaz za to, da se ni obrnil stran. Nekega dne pa ... Ne, mamina bolezen ni izginila. Le sprejela sem jo. Nekega jutra sem se zbudila mirna. Bolezen - tukaj je, sem si priznala, ne bo izginila. Izginil pa je moj upor. Proti mamini bolezni, proti Bogu in temu, da mi je poslal to preizkušnjo. Ja, prav ste prebrali. Prej sem mislila, da je ta preizkušnja namenjena meni. Potem sem spoznala, da je namenjena moji mami. Posredno pa tudi vsem nam okoli nje. Je že vedel, zakaj ...

V skrbi za njo smo se sčasoma morali organizirati. Ker so drugi bližnji zelo jasno povedali, da pri skrbi za mamo ne bodo sodelovali, sem ostala sama s svojo družino. In seveda moj oče. Hvala Bogu, pravim danes. Zakaj tako, sem spraševala Boga takrat. Ko nisem razumela, čemu ne vpreže vseh enako ... A tudi to je minilo. Čas je postal dragocena dobrina. Naša pomoč je pripomogla, da sta lahko še nekaj let živela doma, skupaj, drug z drugim, v svojem domu. Ura prostega

časa je dobila nov pomen. Razkošje. Oče se je na »stara leta« privadil marsikateremu gospodinjskemu opravilu. In skrbel za mamo po svojih močeh. Zato, da je lahko bil ob njej.

Telefon, prej praktični pripomoček, je zdaj postal nujnost. Brez njega nisem več mogla nikamor. Zvečer, preden sem šla spat, je bila zadnja stvar, ki sem jo preverila, če je telefon poln in v bližini spalnice. In mnogo noči je res reševal življenje. Mojemu očetu. Nešteto noči sem preživela z njim na urgenci. Mož je ta čas preživel ob moji mami. Zvonec ponoči je pomenil le eno: GREVA, HITRO! Včasih sem rešilca klicala že od doma, odvisno od glasu, ki sem ga slišala na drugi strani slušalke. In neke noči sem na urgenci kapitulirala: Ne morem več, sem Mu priznala. Dovolj je. Ne gre. Nehaj. Takoj! A sem v hipu spet prišla »k sebi«. »Te zebe,« sem se obrnila k očetu, ki je ležal na postelji in čakal na pregled. Modre ustnice in pepelnato siv obraz je izdajal njegovo bolečino. Odkimal je in se mi nasmehnil. Nasmehnila sem se nazaj. Če zmore on, potem zmorem tudi jaz! In smo šli dalje ...

A ker se take stvari obračajo ponavadi le navzdol, se je tako razvijala tudi mamina bolezen. Včasih me ni več spoznala. In večino časa je bila tiho. Prej glasna in zelo zgovorna, je zdaj postajala le svoja senca. A nasmeh, ko me je zagledala na vratih, je poplačal vse. Pecivo, ki sem ga pripravila zanjo, je v hipu izginilo v njenih ustih. Kosila, domača, so bila vedno boljša kot tista, ki so bila prinešena iz doma starejših. Saj imata naročeno kosilo, zakaj izgubljaš čas za take stvari, sem mnogokrat slišala. Zato, ker ... Ja, mnogo je odgovorov, šteje pa le eden. In dotičnemu nisem odgovarjala.

Letos poleti pa je prišlo tako daleč, ko naprej ni bilo mogoče. Ne morem vam opisati trepetanja srca, ko sem v bolnici mamo videla privezano na posteljo. Ne moremo drugače, so mi odgovarjale sestre. Dajte ji pomirjevala, sem jih prosila. Čeprav sem ves čas zagovarjala tezo o čim manj pomirjevalih, sedaj ni bilo dvoma. Bolje kot biti privezan na posteljo je to, da človek spi. Četudi omamljen od pomirjeval. Drugi dan sem jo našla spečo. In odvezano. Pot domov je bila mnogo lažja kot prejšnji dan ...


KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA


In potem dom starejših. A šele po tistem, ko smo jo nekaj časa imeli doma, nepokretno. To je bil čas, v katerem sem se lahko dokončno prepričala, da je nujno, da gre v domsko oskrbo. Dopust bom porabila, kaj potem, sem se spraševala. Vsak dan, ki sem ga preživela ob njej, me je potrjeval v tej odločitvi. Zdaj je bila vsa moja družina »polno mobilizirana«. Hčeri sta me zamenjevali, ko sem morala za kakšno urico skočiti po opravkih. Ena lahko pride dopoldne in druga popoldne, sta me obveščali. Hvala, sem se jima zahvaljevala. Mami, saj je naša mama, sta mi odgovarjali. NAŠA! Beseda je povedala vse. NAŠA.

In ta zgodba, resnična, ne bi bila vredna tega zapisa, če se mi v tem tednu ne bi zgodilo nekaj, kar je preseglo vso mojo domišljijo. V tem tednu sem od bližnjega dobila očitek, da sem si pač sama kriva, da sem zadnja leta »pozabila« nase. Navsezadnje ti za starše ne bi bilo treba skrbeti, sem slišala. Nihče te k temu ni silil, so še prišle besede do mene. Najprej nisem verjela, da sem dobro slišala. Bližnji, ki je že takoj na začetku mamine bolezni povedal, naj nanj ne računam, mi je zdaj izrekel očitek!? Vse drugo, samo tega pa res nisem pričakovala. A Gospod je že vedel, zakaj tako ...

Ne boste verjeli, ampak po tihi prošnji k Svetemu Duhu sem mu zmogla odgovoriti. Brez očitkov in v ljubezni do Njega. Ogledalo, v katerem se je moj bližnji zdaj zelo jasno videl, je bilo čisto. Molitev ga je očistila. In ustvarila odsev ... Hvala Bogu! Še je čas zanj, sem pomislila. Za mojega bližnjega ...

»Ljubezen bližnjemu ne prizadeva hudega; ljubezen je torej izpolnitev postave.« (Rim 13,10), mi govori Pavel. Če se je v Njegovi milosti zmogel spreobrniti on, če sem v Njegovi milosti zmogla jaz, potem se bo v Njegovi milosti znašel tudi moj bližnji. A le, če se bo sam tako odločil. Da bi se le, mi odzvanja v moji duši. In sklenem roke v molitvi. Pomagaj, zaprosim. In hrepenim po tem, da ne prosim zaman.

T. M

SPREJETI OTROKA

Na dan, ko sem praznovala okroglo obletnico, me je veselo presenetil pozdrav in voščilo nečakinje: »Vimica Šin, vse najboljše za tvoj rojstni dan.«

V meni so se prebudili spomini na otroštvo. Pripovedovali so mi, da sem se pri treh letih vsem predstavljala kot Vimica Šin, kar je bilo pomanjševalnica in otroška verzija za moje ime - Vilma Lovšin. Pa sem v vsej igrivosti celo na torto napisala: Vimici Šin za rojstni dan.Izrazito jasno in globoko sem doživljala dejstvo, da v vsakem človeku, pa naj bo star 50 ali več let, še vedno živi otrok. To je nekaj, kar je samo naše, kar nam tudi leta ne morejo vzeti. Obenem pa sem doživljala, kako je Božje delovanje močno zaznamovalo že moja otroška leta, saj se jih pred sploh nisem želela spominjati, ker je bil marsikateri spomin preveč boleč.Danes se v meditacijah rada vračam v otroštvo. Močno čutim, kako potrebujem Božjega zdravilnega dotika tam, kjer mi starši, ki jih imam sicer zelo rada in jih spoštujem iz vsega srca, niso znali dati ljubezni, nežnosti, pozornosti, pohvale, zavetja in trdnosti ... Vse preveč sta bila tudi onadva ranjena, da bi mi znala izkazovati ljubezen, ki jo otrok želi in potrebuje. Tako sem se večkrat počutila nezaželeno, nevredno pozornosti, grdo ... Šele zdaj se zavedam, da me je Jezus hotel prav tako, kakršna sem, šele zdaj se v meditacijah upam »igrati z Jezusom na cvetočih poljanah«. Ozaveščam in negujem zavedanje, da je končno tu nekdo, ki ima čas zame, ki se mu zdim toliko vredna in pomembna, da se ukvarja z menoj, ki sem mu lepa ... Tako se učim počasi prepuščati Njegovi roki in tako v otroška leta šele sedaj On prinaša odrešenje … Vse to mi je v teh dneh ponovno priplavalo na površje, ko sem prebirala Božjo besedo, kjer Jezus opominja učence: »Če kdo hoče biti

prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« In vzel je otroka, ga postavil mednje, ga objel in jim rekel: »Kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme; kdor pa mene sprejme, ne sprejme mene, temveč tistega, ki me je poslal« (Mr 9,35-37).Jezus je govoril učencem, kako smo poklicani, da bi drug drugemu služili. Verjamem, da vsi, ki živimo v družini, dobro vemo, kaj je imel v mislih - dobro vemo, da nam prav življenje v družini nudi največ priložnosti za učenje in izpopolnjevanje tega Jezusovega naročila.Najbolj pa so me nagovarjale besede: sprejeti otroka, sprejeti otroka … Ko sem na začetku omenila, kako v vsakem od nas še vedno živi otrok, sem se naenkrat zdrznila ob misli: Kaj pa sprejeti otroka v sozakoncu? Pomislila sem na može in žene, ki kljub temu, da so poročeni in že sami starši, v življenju večkrat začutijo primanjkljaj ljubezni iz otroštva in si zaradi njih izberejo zakonca z »enakim primanjkljajem«, nekoga, ki je edini primeren, edini, za katerega so prepričani, da jim bodo pomagali zapolniti nastalo praznino. Prav te »rane otroštva« ali primanjkljaji ljubezni pogosto postanejo vzrok (ovira), da v določenih smereh ne dorastemo - preprosto ne zmoremo dozoreti, ker si ne upamo. Rana je preveč boleča, da bi otroku v meni dovolila odrasti. Če je ta otrok preveč ranjen, se stisne v kot, tam ždi in se boji, da bi se ga kdo na neprimeren način dotaknil. In če se to slučajno zgodi, se brani na najbolj nemogoč način - kot ranjena žival kriči in opleta okrog sebe in pogosto prizadene vse, ki so trenutno ob njem ...Tako se dogaja, da na videz odrasel mož, odrasla žena, ne more v resnici odrasti - postati zrel mož, zrela žena, pač pa ostaja otrok. Le če doživi »ozdravljajoč« dotik ljubljene osebe, lahko preraste




svojo otroškost - dozori in »zraste« v zrelo osebnost. Bolj ko se žena možu, ki v sebi »pestuje« ranjenega otroka, odteguje, bolj se njegova rana poglablja in manj ji je sposoben dati tisto, kar bi ji kot mož moral, obenem pa tudi svojim otrokom ne more dati tistega, kar bi jim kot oče moral dati. Tako se primanjkljaj ljubezni prenaša oziroma celo poglobi v naslednji generaciji …Zanimivo pri vsem tem je, da smo se poročili zato, da bi drug drugemu pomagali zapolniti prav primanjkljaje iz otroštva. Za to pa je potreben korak vere in ne korak občutka! Narediti korak vere pomeni: narediti nekaj, kar veš, da moraš narediti, pa čeprav tega ne čutiš. Naši občutki so bili namreč prevečkrat izdani in zlorabljeni, prevečkrat smo bili globoko prizadeti, prevečkrat so v nas krvavele rane, ki smo jih morda potisnili v pozabo, pa so se sedaj znova odprle … Zakaj? Zato, ker vse, kar smo doživeli, nosimo s seboj in se nam dogaja, da nas kdo hote ali nehote prizadene in »pozabljeno rano« še poglobi. Kako torej priti do koraka vere, do tega, da bi lahko storili, kar bi morali storiti in vemo, da bi bilo za nas in bližnje zdravilno in odrešujoče? Najprej moramo pozabiti nase in se vživeti v potrebe sozakonca. Pa ni dovolj, da to poskusimo le enkrat! Jezus je rekel 70 x 7 krat. Sozakoncu najprej v duhu odpustimo in v tišini srca ponavljamo besede: »Priznam, da to, kar hočem storiti, presega moje moči, zato kličem na pomoč Jezusovo moč in ti v Njegovi moči odpuščam, ker je On najprej odpustil meni. Da, hočem ti odpustiti. Želim, da si svoboden.« Nato ga v duhu vzljubimo in ponavljamo: »Rad te imam. Zdaj ti tega še ne morem povedati naglas, povedal pa ti bom, ko bom to zmogel. Sedaj želim biti o tem najprej prepričan v sebi.« Korak vere je lahko še bolj konkreten: sozakonca objamemo, pobožamo in končno sprejmemo otroka v njem. Pravzaprav bi lahko rekla, da najprej sprejmemo in objamemo ranjenega in osamljenega otroka v njem ... Da, to je korak vere in ne korak občutka. Tako sem razumela konkreten pomen Jezusovih besed: »Kdor sprejme tega otroka v mojem imenu, mene sprejme« (Lk 9,48). Zelo verjetno je, da bo naš poskus na začetku večkrat naletel na odpor, saj bo ranjeni otrok v sozakoncu reagiral kot ranjena žival in bo na pobude odgovarjal na neprimeren način, ker se bo bal dotika, predvsem pa razočaranja in misli, da to, kar mu nameravamo dati, ni resnično in ni vredno zaupanja. Zato se moramo zavedati in razumeti, da se bo bal ponovnega razočaranja, ponovne bolečine, ponovnega izdajstva - le-tega je bil tudi po nas tolikokrat deležen …

Da, res je, za korak vere nimam dovolj moči in priznam, da potrebujem Njegovo moč in vero, saj je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna« (Lk 17,6).Vemo, da je gorčično zrno najmanjše od semen na zemlji, pa vendar nas Jezus roti, naj v sebi najdemo vsaj toliko vere, vse drugo je namesto nas pripravljen narediti On! Zato, ker nas neizmerno ljubi, ker je bil prav zaradi naše nemoči pripravljen priti na svet in dati življenje za nas - zate in zame - preliti kri, da bi midva imela življenje, da bi midva lahko med seboj izkušala ljubezen, da bi si lahko midva polnila vrzeli ljubezni in bi tudi midva mogla najinim otrokom privoščiti življenje, ki je vredno tega imena. In to je tudi glavni razlog njegovega prihoda: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10b).Da, v tem je skrivnost naše podarjenosti. Zato smo drug drugemu podarjeni kot pomočniki, da drug drugemu pomagamo zapolniti vrzeli in zdraviti rane v srcu otroka, ki se skriva v nas, odraslih ljudeh, mamah in očetih, ki to prav zaradi tega niti ne moremo v polnosti postati, čeprav si želimo in si tega želijo in nujno potrebujejo tudi naši otroci.To je naše poslanstvo! To je moj delež! To je moja naloga v življenju! To je moja poklicanost - poklicanost žene in matere, moža in očeta. To je novo upanje v najinem odnosu, ki ga nama nihče ne more vzeti.Vse to pa bo postalo resnično in možno le, če bom sama najprej trdno zakoreninjena v Njem, ki mi daje moč, če bom Jezusu dovolila, da se bo On s svojo ljubeznijo dotikal mojih ran in jih zdravil - na ta način se bo vsak dan dotikal ranjenega in zapuščenega otroka v meni …

Vilma Siter




Ko se te dotakne Ljubezen in ti napolni srce, ne moreš molčati, ne moreš vsega veselja zadržati le zase. Vsem bi rada povedala in izkričala, kako nežen, blag in usmiljen je ta naš Bog!

Na duhovne vaje v tišini me je vlekla neznana sila, tako močna, da sem se zmogla upreti vsem skušnjavam, ki so me poskušale premamiti, da si še zadnji trenutek premislim. Največji nemir je povzročalo zavedanje, da napredovanja na duhovni poti ne bo, dokler ne bom zmogla izreči vsega, kar je bilo dolga leta znotraj mene pokopano v temo. Storiti to pa se mi je zdelo nemogoče.

Prvi dan:

Jezus pomiri vihar (Lk 8, 22-25)

Sredi viharja sem se znašla v čolnu z Jezusom. Mučila sem se v boju z vodo, ki je zalivala čoln, da se je skoraj že pričel potapljati, ko sem zaznala na sebi njegov pogled. Podarjeno mi je bilo spoznanje, da je voda, ki zaliva čoln mojega življenja, bolečina spominov, ki me vleče na dno, v nemir; da je nasprotni breg, kamor želim priti, svoboda in rešitev iz ujetosti ter da je nasprotni veter moja nepripravljenost odpustiti, ker nočem, da bi bolečina utonila v odpuščanju. Jezus me je le opazoval in čakal, da bi pričela prositi in vpiti, naj vendar pomiri vihar, vihar, ki hrumi v mojem srcu.

Drugi dan:

Jezus na vrtu Getsemani (Mr 14, 32-42)Zakaj trepečeš od groze, moj Gospod? Se sprašuješ, če boš zmogel nositi grehe vsega človeštva, vse bolezni in bolečine? Eden za vse, pravični za grešne. Se sprašuješ, za koliko ljudi boš trpel zaman, ker ne bodo sprejeli tvoje daritve? Strašno je breme greha, ki v noči osamljenosti in zapuščenosti pritiska na tvojo dušo. Oče se je umaknil, ker želi, da svobodno sprejmeš odločitev za izvršitev svojega poslanstva. Peter, Janez in Jakob pa spijo. Kje je srce, ki bi utripalo zate? Sprejeti moraš težo odločitve. Neomajno zaupaš v Očeta in odločiš se, da kljub grozi, ki

REŠENA IZ JEcEˇ jo čutiš, stopiš na pot, ki je dejansko pot moje rešitve. Tudi jaz moram sprejeti odločitev: pustiti, da me bolečina ohromi, ali pa zbrati pogum in dopustiti, da v temo spominov posveti tvoja luč, Gospod. Opazujem tvoj trepet in se zavem, da nisem sama. Sem mar tudi zate trpel zaman, me sprašuješ. Odločitev pade. Končno najdem moč, da spregovorim sebi in Tebi. Oživijo spomini in občutki, zaradi katerih sem v otroštvu pričela graditi stene, da bi bila za njimi varna. Toda prerasle so, ne da bi se tega sploh zavedala, v zidove ječe, ki me duši in v kateri sem ujeta. Poslušam se in se zavem, da pripovedujem zgodovino svojega življenja. Le kdaj jo bom zmogla kot tako tudi sprejeti?

Tretji dan:

Zavrtel se je film mojega življenja: krik po ljubezni, po sprejetosti; zaznavanje plehkosti življenja; iskanje svoje identitete; vprašanja, na katera nisem našla odgovorov; noro iskanje nečesa, kar bi zapolnilo praznino mojega srca, čeprav tako dolgo nisem vedela, kaj sploh iščem. Zdaj končno vem, da jo lahko napolni le Stvarnikova ljubezen. …Mi odpustiš, hči, ker sem vse to dopustil? Nisem hotel, da izgubljeno tavaš skozi življenje, temveč da spoznaš, da zmore moja ljubezen zaceliti vse rane. Ljubim te v Sinu, Jezusu Kristusu. Njega sem poslal na svet, da te poišče, najde, ozdravi, ljubi. On bo odvzel tvojo bolečino, ti dal svobodo. Verjemi mi, hči, zaupaj, pusti se ljubiti. …

Prilika o izgubljenem sinu (Lk 15, 11-24)Dovolj je bilo tavanja in iskanja. Želim najti Dom in začutiti varnost, se odpočiti in napiti brezpogojne Ljubezni. Vsaj za trenutek bi rada pozabila, da sem žena in mati; vsaj za trenutek bi rada bila spet majhna deklica, ki bi stekla v Očetov objem. …Toda Oče je tako daleč in nepoznan, razdalja med nama pa prevelika. Oklevam. Vem, da ne zmorem sama. Prosim Jezusa, naj mi da svojo roko in me vodi k Očetu. Že si oddahnem,

ko se pojavi misel, ki zaseje dvom, mi vzame upanje in pogum, da se ne morem premakniti. Slišim Jezusovo povabilo, naj pridem, ker naju Oče čaka, toda sem kamnit kip, brez misli, čustev in volje. Ne morem se odzvati. Moja roka ne zmore seči v njegovo dlan, ki vabi in čaka. V sebi zaznavam hrepenenje in željo po vrnitvi k Očetu ter nemoč, ki zaradi moje hrome roke prerašča v bolečino.

Četrti dan

Žena, zasačena v prešuštvovanju (Jn 8, 2-11)»Kje so žena? Te ni nihče obsodil?« vpraša Jezus ... Poslušam odmev tvojega glasu, Gospod, ki je tako mehak, topel in nežen. Ne, ti nočeš njene in tudi ne moje smrti. Želiš, da pričnem znova, osvobojena od grehov. Tvoja ljubezen, ki rešuje, mi vliva upanje in moč.…Občutila sem bolečino, ki so jo prebudili spomini. Bližala se je kot kipeč val in zdelo se mi je, da me hoče zaliti. Želela sem si, da mine, da izgine … Nekaj blagega je zmehčalo moje srce, da se je bilo končno pripravljeno posloviti od bolečine in grenkobe, ki sta domovali v njem. Zmogla sem prositi Kristusa za dar odpuščanja in se odreči vsemu, iz česar so bile zgrajene stene moje ječe … Kmalu zatem sta se v meni razbohotila veselje in radost. V sobi nisem mogla več dihati, potrebovala sem zrak, sonce, veter. Zdelo se mi je, da imam krila, da zmorem poleteti nad gozdom. Objemala sem drevesa, božala kamne in počutila sem se sveže zaljubljena v Jezusa, ki je odklenil in odpahnil vrata moje ječe. Prepevala sem in ga slavila, kajti Bog mi je dal dar hvaležnosti in življenje je naenkrat postalo tako lepo.K sv. spovedi sem pristopila z veseljem, da zmorem in smem izročiti Jezusu vse, kar me teži, in mi jemlje svobodo. Želela sem izprazniti svoje srce vse navlake, da bi praznino lahko napolnila Jezusova vroča ljubezen. Čutila sem, da me On ne obsoja, temveč sprejema in razume ter želi, da živim iz njegovega usmiljenja in odpuščanja.




Pravijo, da smo ljudje angeli z eno perutjo in da dobro delujemo le, če se povežemo in postanemo človek človeku človek. Bog že ve, zakaj nas je tako ustvaril. So pa tudi ljudje, ki želijo imeti več parov kril ter se razdajajo in povezujejo na mnogih področjih.Sploh ne vem, kdaj so se najine poti začele močneje prepletati. Pa to ni važno, lepo je, da sva del poti prehodili z roko v roki … Bila je človek razdajanja. Morda se je ravno zato odločila za human in neizmerno lep poklic. Bila je namreč babica. Koliko srečnih obrazov mladih mamic je nosila v srcu, je vedela le ona. Pa tudi mnogo nemoči in skrbi je vsak dan hodilo z njo. A vendar - ljubila je življenje, imela rada ljudi ob sebi, sočustvovala z vsakim, ki je potreboval drobno

spodbudo … Tudi sama je podarila dvoje življenj in sončka sta ji svetila v vseh trenutkih, posebej še v preizkušnjah, ki jih v življenju ni bilo malo…Bog jo je izbral za pričevalko svoje ljubezni, za pričevalko, ki ji križ ni bil nikoli v breme, temveč vera in ljubezen. Bili so trenutki obupa, razočaranj, nečloveškega trpljenja, pa vendar je vedno znala vstati in križ nositi naprej. Pred devetimi leti je zbolela za rakom na dojki. A ker je neizmerno ljubila otroke, se jim je v najnežnejšem otroštvu, ko otroci prestopijo šolski prag, posvetila kot katehetinja. Koliko materinske ljubezni je razdala tem nadobudnim glavicam, ve le Bog. On tudi ve, zakaj ji je naklonil toliko trpljenja, saj je rak počasi, a vztrajno napredoval in ji pogoltnil vse človeške moči, da se je julija, stara komaj 52 let, poslovila. Dobesedno. Ob obiskih, ki so se vrstili v času njene zadnje preizkušnje, se je poslavljala. Preprosto, a vendar zelo veličastno. Vedela je, da se njen odhod bliža, pa vendar ni bila žalostna, ne, na njenem licu so sijali mir, vdanost, spokojnost. Odšla je v večnost in postala angel, angel, ki bo vse, ki smo se srečevali z njo, varoval, vlival poguma in vere v boljši jutri, in vero, da smrt ni konec, temveč začetek nečesa lepega, neponovljivega …

Karolina Črešnar

Peti dan:

Jezus in Peter (Jn 21, 15-19)Zjutraj, ko sem še vedno zaljubljeno plavala nad oblaki, me Jezus ob Tiberijskem jezeru preseneti z vprašanjem: »Ali me ljubiš?« Razmišljala sem, kaj naj rečem, ko sem zaslišala glas svojega srca: »Želim te ljubiti, toda moja vera je tako šibka.« Odgovor se mi je zdel medel in nič kaj vznesen, toda priznati sem si morala, da odzvanja resnično podobo mojega srca. Jezus se je zazrl vame in me objel s pogledom, ki je sporočal: Verjemi, zaupaj in hodi. Priplazila se je slutnja, da bodo koraki spet zašli v temo, ko bo potrebno verjeti, da hodi pred menoj in da bo v nekem trenutku spet zasvetila njegova Luč. Zaljubljenost bo morala prerasti v ljubezen skozi odnose, ki jih živim, in se prečistiti v viharjih preizkušenj.

Razburkano in nemirno obdobje zadnjih štirih mesecev se končno umirja in v moje srce se počasi naseljuje mir. Končno poznam hrepenenje svojega srca. Vem, da želim najti Očeta in le Jezus je pot, ki vodi k njemu. Verjamem, da bo nekoč prišel milostni čas, ko bom zmogla seči v njegovo dlan in mu predati vse niti življenja. Zaupanje v Gospoda bo raslo ob zahvaljevanju za vse, kar je storil v mojem srcu. Naj moja duša nikoli ne pozabi

milostnega objema Ljubezni in rešitve iz ječe moje ujetosti. Zaenkrat pa mi je dovolj njegova milost, saj On živi v mojem srcu. Je z menoj ko spim, hodim in delam, ko počivam, se jočem ali smejem, ko objemam in ljubim. Vabi me na srečanje z njim v Besedi, daje se mi v hrano, da bi me okrepil s kruhom Življenja. To je naš Bog, ki je Ljubezen. Sprejema nas v naši šibkosti, ne vrača nam po naših krivdah, ljubi nas kljub našim padcem. Ne vsiljuje se, temveč potrpežljivo čaka, da mu odpremo vrata svojega srca.

»Milostljiv in usmiljen je Gospod,počasen v jezi in velik v dobroti.Gospod je dober do vsakega, njegovo usmiljenje je nad vsemi njegovimi deli.Gospod, zahvaljevala se ti bodo vsa tvoja dela,tvoji zvesti te bodo slavili.« (Ps 145, 8-10)

Irena

IRENA JE POSTALA ANGEL Z DVEMA PERUTIMA




Gregor Čušin, Zmagovalec; Založba Družina, zbirka Mavrična knjiga, 2008, 24 str., 12,00 EUR

»Prvi pri vodnjaku je zmagovalec! Kdor bo zadnji, je tepček!« Tako se začne knjiga, ki želi otrokom preko hudomušne zgodbice približati lik apostola Pavla. Avtor domiselne slikanice je igralec Gregor Čušin, ki je napisal že kar nekaj pravljic za otroke. In kaj je bistvo Pavlovega sporočila?

Vsak od nas bojuje boj v tem zemeljskem življenju. Tega se nam ni potrebno bati, pač pa se moramo pogumno bojevati. Pavel nas nagovarja, naj si oblečemo Božjo bojno opremo: okoli

ledij naj se prepašemo z resnico, oblečemo naj oklep pravičnosti, obujemo naj se v mir ter si vzamemo ščit vere, čelado odrešenja in meč Božje Besede. Glavna nagrada za dober boj pa je nevenljivi venec, ki nam ga bo podelil sam Gospod Jezus - Zmagovalec vseh časov, če ga bomo le ljubili v vsem in v vsakomur!

Petra

Anselm Grün: Boj in ljubezen – Kako moški najde pot do sebe; Celjska Mohorjeva družba, 2008, 180 str., 17,00 EUR.

Knjiga se na zanimiv način sooča z vprašanjem identitete moškega. Avtor v njej predstavi osemnajst moških likov iz Svetega pisma. Vsak od njih gre po svoji osebni poti. Nihče od njih ni na začetku poti popoln. Vsak se mora učiti skozi poskus in zmoto ter tako spoznavati tudi svoje senčne strani. In kljub temu (ali morda ravno zato) so nam ti možje lahko vzor.Avtor želi pokazati pot, kako lahko moški najdemo lastno identiteto. Pri tem sta zanj pomembna oba pola: boj in ljubezen. Kdor se samo bojuje, je v nevarnosti, da postane trd in neobčutljiv. Kdor pa samo ljubi, se nagiba k temu, da dopusti in izraža samo svojo nežno stran. K moškemu sodita obe sposobnosti: njegova ljubezen potrebuje odlike osvajalca in zaščitnika, njegov boj pa potrebuje ljubezen, da ga jeza ne zaslepi.Moške iz Svetega pisma avtor v knjigi vedno opazuje le iz enega zornega

kota in jih uvrsti v arhetipsko podobo, ki se mu zdi pri vsakem od njih prevladujoča. Vrstni red moških likov se ravna po kronologiji Svetega pisma, vendar pa se bralec sam odloči, kdo ga v trenutni življenjski situaciji najbolj zanima in nagovarja (vsak od osemnajstih arhetipov velja tudi za ženske). Nobenega moškega ni mogoče opredeliti

z enim samim arhetipom, saj vsak v življenju živi različne vidike. Toda vsakdo lahko v enem ali drugem liku prepozna podobnosti s seboj. Tako so ti moški liki povabilo vsakemu moškemu, da odkrije svoje odlike, pa tudi, da se zave svojih nevarnosti; da odkrije možnosti, ki jih omogoča njegova struktura, pa tudi pasti, ki prežijo nanj; da spozna, kje je trenutno na svoji razvojni poti in kako mora naprej. Naloga vsakega moškega je, da hodi po čisto osebni poti, na katero Bog pošilja le njega.Možje iz Svetega pisma so močni in v nas zbudijo moško moč, nas nagovarjajo in izzivajo. Vendar niso idealni liki, ob katerih bi lahko dozorevali le s slabo vestjo. Sami so hodili po ovinkih in krivih poteh, doživljali neuspehe in padali, a nam hočejo povedati: »Ni pomembno, da delamo vse odlično, temveč, da si upamo živeti. Ne skrivaj svojih napak, temveč se uči na njih! Ni hudo, če padeš. A ne obleži! Vstani, če si padel. Ko se boriš, si vedno znova tudi ranjen. Ne boj se ran, saj so na

tvoji poti potrebne! Usposabljajo te za ljubezen, kajti ni ljubezni brez ran! Vzpostavi stik s svojo moško močjo, s svojo agresijo, spolnostjo, disciplino, pa tudi s svojimi strastmi! Varujejo te pred tem, da bi postalo tvoje življenje dolgočasno. Bori se z vsem, kar bi ti hotelo preprečiti življenje. Bori se za ljudi in njihovo življenje. Uporabi vse svoje moči. Potem boš z veseljem moški.«Vsakemu izmed Vas (in tudi sebi) želim, da bi (tudi ob prebiranju knjige) vedno spoznaval, kje je na svoji osebni poti, na poti, na katero Bog pošilja samo njega. Naj nas vse skupaj vodi in razsvetljuje Sveti Duh!

Mirko Klobučar

Anselm Grün:BOJ IN LJUBEZEN

– KAKO MOŠKI NAJDE POT DO

SEBE

Gregor Čušin: ZMAGOVALEC

VABILO K BRANJU

CLIVE STAPLESE LEWIS, ZGODBE IZ NARNIJE (sedem knjig), založba Mladinska knjiga, 2006 – 2008, cena posamezne knjige 18,95 EUR.

Starši smo v poplavi otroške in mladinske (v šoli predpisane?) literature velikokrat v zadregi, kaj ponuditi odraščajočemu otroku, ki bi še vedno rad živel v domišljijskem svetu pravljic, hkrati pa ga v svoj svet vlečejo junaški pustolovci, ki se vedno za nekaj borijo. Katera pustolovčina je prava, kdaj se junak bori za višje cilje, kdaj pa le za oblast, kdaj je domišljija zdrava, ko otroci še zmorejo

narediti ločnico med resničnim in neresničnim, kdaj pa je domišljija na meji čarovništva in delovanja mračnih sil in nas zapelje v svet sovraštva, maščevanja in boja za oblast?Junaki sedmih zgodb, ki se dogajajo v Narniji, bijejo boje med dobrim in zlim. Nikoli ni nič enostavno, kajti za zmago dobrega je potrebno trdo delo, pogum in srčnost, plemenitost in vztrajnost, čisto srce in duša ter odprte oči, ki vidijo, pravi Aslan. Svet, ki je sprva še črno-bel (otroci so majhni), se skozi zgodbe počasi spreminja (otroci odraščajo, zato so vedno manj dovzetni za duhovnost) in nič več ni mogoče čisto preprosto ločiti dobro od zla. Ljudje, za katere smo prepričani, da so pošteni in odkriti, se pokažejo v čisto drugi luči, v bojih zmagovalci postanejo poraženci ...

Zgodbe imajo odrešenjsko sporočilo – Aslan, mogočni lev, zaščitnik Narnijcev in njihov vladar, svoje življenje daruje za Edmundov greh, potem pa vstane in premaga zlo (Ledena kraljica). Narnija je prispodoba za naš svet - ustvaril jo je Aslan (Bog) - otroci so Evini in Adamovi potomci, ki hrepenijo po njej in se tudi zavedajo, da boj brez višjih ciljev - boj za dobro in ljubezen! - ni

pravi boj, da morajo gledati s čistim in otroškim srcem, če hočejo stvari videti takšne, kakršne so. Irsko-britanski pisatelj C. S. Lewis je bil že univerzitetni profesor, ko se je spreobrnil in postal globoko veren kristjan. Razmišljal je o krščanstvu, ki osvobaja, o smislu trpljenja, o boju s hudičem (Ledena kraljica), o modernem svetu, polnem napredka in tehnologije, v katerem nihče več ne verjame v mit in magijo (Telmarinci). Bralce opozarja, da vsak v sebi nosi duhovnost, pa čeprav vanjo nič več ne verjame. Da bi v njih prebudil občutek

za duhovnost, jih z zgodbami ponese v svet mitov in legend, v čas poganstva, ko je bil človek za duhovnost veliko bolj odprt.Knjige so primerne za vse generacije. Mlajši bodo ob prebiranju napetih zgodb odplavali v svet fantazije in junaških bojev, najstnikom pa se bodo verjetno že odprla vprašanja o bivanju, soočanju z nekaterimi življenjskimi odločitvami in nalogami (za zgled si lahko vzamejo princa Kaspijana, ki kljub temu, da se za boj s Telmarinci ne čuti dovolj zrelega, na Aslanovo pobudo stopi v boj in premaga zlo), dobili pa bodo tudi namig, kje iskati odgovore in pomoč. Vsi skupaj pa bomo lahko spoznali, da se tudi v današnji Narniji, v kateri nas mnogi hočejo prepričati, da Boga ni, da se za ljubezen, poštenje, odkritosrčnost

in zvestobo ne splača truditi, lahko odločimo verjeti.Več o tem: Družina 32, 10. avgust 2008, rubrika Mladi val.

Urška Willewaldt

Clive Staplese Lewis:

ZGODBE IZ NARNIJE


VABILO K BRANJU

NEKAJ POSEBNEGAPrijatelj je odprl ženin predal, iz njega vzel omot in rekel: »Tole ni kar tako, tole je nekaj posebnega.« Odvil je paket in papir odvrgel, nato pa se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. »Perilo je kupila, ko sva bila pred približno osmimi ali devetimi leti prvič v New Yorku. Nikoli ga ni oblekla. Hranila ga je za posebno priložnost. Prav. Mislim, da je sedaj prava priložnost za to.« Stopil je k postelji in perilo položil poleg druge garderobe, ki jo bo žena nosila na pogrebu. Njegova žena je umrla.Obrnil se je k meni in mi rekel: »Nikoli ničesar ne hrani za posebne priložnosti, vsak dan v življenju je poseben!« Še vedno premišljujem o teh besedah. Spremenile so mi življenje. Berem več, čistim manj. Sedim na terasi in uživam v razgledu, niti plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino in manj v službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena z užitki, ne pa tečaj o preživetju. Ničesar več ne hranim. Vsak dan uporabljam kristalne kozarce. Odvržem stari suknjič, ko grem v trgovino in si zaželim novega. Najboljšega parfuma ne hranim za posebne prilike, uporabim ga, ko si ga zaželim. Fraze kot 'nekega dne' in 'enkrat te dni' so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je nekaj vredno videti, poslušati ali narediti, tedaj si to ogledam, prisluhnem in naredim TAKOJ. Nisem prepričan, kaj bi žena mojega prijatelja

storila, če bi vedela, da je jutri ne bo tukaj, v kar mi vsi verjamemo. Mislim, da bi se več pogovarjala z družino, z najbližjimi prijatelji. Morda bi poklicala stare prijatelje, jih prosila odpuščanja in se z njimi pomirila. Verjamem, da bi zavila v kitajsko restavracijo, kjer so pripravljali njeno najljubšo hrano. Pravzaprav so te drobne neizpolnjene

stvari tisto, kar mi da misliti, če bi vedel, da so mi ure štete. Moti me, ker sem se nehal srečevati z dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekoč želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem pisma, ki sem ga mislil poslati enkrat v teh dneh. Moti in žalosti me, ker svojim staršem, bratom in otrokom nisem bolj pogosto povedal, kako rad jih imam. Sedaj poskušam ne zamuditi, hranim le tisto, kar naše življenje lahko obogati s smehom in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan. Vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta je posebna.

Kadar vam otroci tako zrastejo čez glavo, da ste povsem obupani, se spomnite prvih dveh božjih otrok. Bog je napravil Adama in Evo in jima dejal:»Nikar!«»Nikar kaj?« vpraša Adam.»Nikar ne jejta od prepovedanega drevesa!«»Prepovedanega drevesa? Imamo prepovedano drevo? Hej, Eva, prepovedano drevo imamo!«»Kul,« pravi Eva. »Kje je?«»Nikar ne jejta od prepovedanega drevesa!« ponovi Bog.»Zakaj ne?«»Ker sem vajin oče in ker sem tako rekel!«Dve uri kasneje se Bog sprehaja po raju, zagleda otroka, ki grizljata jabolko, in se strašno razjezi.»Ali vama nisem rekel, da ne jejta od tega drevesa?«»No …« se izvija Adam.»Zakaj me torej nista ubogala?« zakriči Bog.»Ne vem,« pravi Eva.»Ona je začela,« reče Adam.»Nisem!«»Si!«»Nisem!«»Si!«Ker nista ubogala, ju je Bog kaznoval tako, da sta dobila svoje otroke in do danes se ni nič spremenilo. Zakaj torej mislite, da bi lahko bili uspešni tam, kjer niti Bog ni bil!

So časi, ko se zdi, da pomeni starševstvo le hranjenje ust, ki vas grizejo.

Peter De Vries

Moško oko vidi bolje v daljavo, žensko je navadno bolj ostrovidno za to, kar je blizu. In tako je tudi prav, tako se mož in žena dopolnjujeta.

Josip Stritar

Mati me je varovala pred svetom, oče mi je z njim grozil.Quentin Crisp

Potrošniško družbo bolj skrbi vzreja, kot pa vzgoja otrok.

Biti soprog je polna zaposlitev. Zato tako številnim soprogom spodleti. Stvari se ne morejo docela posvetiti.

Enoch Arnold Bennett


MALO ZA ŠALO, MALO ZARES


Ko začnemo zbirati material za novo številko glasila, se klicarimo in v strahu drug drugega sprašujemo, kdo in kje "je rodil", da rubrika Dar življenja ne bi ostala prazna. Na koncu se izkaže, da nam vedno dobesedno zmanjka prostora za vse novorojence, pa čeprav verjetno nikoli ne dobimo vseh. Bodimo veseli vsakega novega rojstva in se Bogu zahvaljujmo za blagoslove, ki jih podarja tem družinam. Vse nove in bodoče starše pa vabim, da na naslov [email protected] takoj po rojstvu pošljejo kratko notico in fotografijo. Naj se skupaj z vami veselimo tudi mi!


DAR ŽIVLJENJA

SARA JURINČIČ

Sem Sara Jurinčič s Škofij pri Kopru. S svojim rojstvom 16. junija letos sem zelo razveselila mamo Darjo in očka Igorja, ki sta zame Bogu zelo hvaležna. Veseli so me tudi moji trije bratje, saj so končno dobili sestro. Jaz pa sem ponosna na njih, ker so že tako veliki: Andraž in Gregor sta ravnokar postala srednješolca, Rok pa ima 9 let.Sem zelo pridna. Lahko mi verjamete, saj tako pravi tudi moja mama. Že nekaj časa spim celo noč, podnevi, ko sem budna pa sem zelo živahna. Rada imam družbo, vse okrog sebe razveseljujem z nasmehi in čebljanjem.

ROŽLE VALJAVEC

Je velikonočni otočiček, saj se je rodil v velikonočnem jutru 23. marca 2008 ob 00:25, in verjetno pred vsemi vstajenskimi procesijami zavriskal vstajenjsko alelujo. Srečna starša, Urška in Klemen, sva ga izročila v varstvo svetemu Ambrožu. S sv. krstom je 29. junija Rožle postal Božji otrok, kar vsak dan znova potrjuje z veseljem in smehom.

ANDREJ KOVAČSem najmlajši član zakonske skupine Kranj Zlato polje.Ime mi je Andrej, družbo pa mi delata brata Janez in Štefan.Eden na levi, drugi na desni: ŠtefANDREJanez.Imamo se radi, imejte se tudi vi!

LUCIJA KOLIČ22. 9. 2008 je po dolgem čakanju luč sveta ugledala Lucija in s svojim prihodom "osvetlila" bratce Roka, Lenarta in Vida, sestrico Manco ter mamico Matejo in atija Štefana. Hvaležni se Bogu zahvaljujemo za ta dar in Lucijo izročamo v Marijino varstvo.

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE JUNIJ 200845OKTOBER 2008 DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

DAR ŽIVLJENJA

EMA KAPLER

22. julij je za našo družino poseben dan, saj je na ta dan na svet privekala Ema. Poseben pa je tudi zato, ker je bila na ta dan pred 90 leti rojena njena prababica. Eminega rojstva je bila poleg domačih še posebej vesela triletna sestrica Ana.

MATIJA ŠIFRER

24. 4. se nam je rodil fantič, z imenom Božji dar ( Matija). Starša sva se ga zelo razveselila, leto in pol starejši bratec Bor pa je bil sprva precej zmeden. V nekaj mesecih pa sta se že spoprijateljila. Krst smo imeli v župniji Kranj Zlato polje v nedeljo, 1. junija.

MARCEL PERKOŠestega julija smo Perkotovi postali prava družina. Mamico Danijelo in atija Boruta sem neskončno razveselil jaz - mali lepotec Marcel. Zelo sem navdušil tudi oboje stare starše (Perkotove in Halasove), saj sem njihov prvi vnuk. Pa seveda teti in dva strica, da ne govorim o ostalih oboževalcih. Mamica in ati obiskujeta zakonsko skupino v Žužemberku, kjer me septembra tudi vsi veselo pričakujejo. Tako. Sedaj jaz delam red v hiši.

ŠPELA KRAMAR

Konec aprila se nam je pridružila Špela, ki je že kar velika punca. Miha za nič na svetu nikomur ne bi dal svoje »Pele«, ki jo obožuje, lupčka in boža, midva pa lahko tako uživava ob nagajivih otrocih.

E-priprava na zakonSodoben način priprave na zakon, ki združuje samostojno delo v paru (pogovori), delitev izkušnje na internetu (sodelovanje v internetni skupini) ter skupni vikend po izkušenjski metodi. Pripravo vodijo mlajši zakonski pari in duhovni spremljevalec.

Začetek: 7. november 2008

Vikend: 9. do 11. januar 2009 (Sv. Jožef v Celju)

Opravljena e-priprava je priznana kot uradni program priprave na sklenitev cerkvene poroke. Po pripravi dobite potrdilo, s katerim se lahko prijavite za sklenitev cerkvene poroke.

Prijave sprejemamo do zapolnitve mest.

Vse druge informacije na www.iskreni.net.

Kaj imata skupnega Mojzes in šofer avtobusa? Zakaj se papež vozi z biciklom? Kaj druži Čušina in Pavla iz Tarza? Predstava o človeku, njegovih prevoznih sredstvih, poteh in stranpoteh. O srečevanju z zapovedmi, prepovedmi, pravili in predpisi. Zgodba o velikih pešcih zgodovine. PEŠEC - predstava ob kateri vam bo zastal korak!

Naročilo predstave: 041/260 904 ali [email protected]

Foto: Tamino Petelinšek

GREGOR ČUŠIN, MONODRAMA PEŠEC

Šola za starše predšolskih otrokNamenjena je staršem otrok v starosti 0 do 6 let. Potekala bo v obliki 5 predavanj-delavnic, enkrat mesečno, od 17.00 do 19.00 v prostorih

vrtca Hiša otrok Dravlje na Sojerjevi 9 v Dravljah (Ljubljana).

21. oktober 2008 – Razvoj gibanja in njegove pomen v predšolskem obdobju18. november 2008 – Spalne navade otrok16. december 2008 – Življenjski ritem z otrokom20. januar 2009 – Disciplina, večni izziv17. februar 2009 – Razvoj govorjene in pisane besede pri predšolskem otroku

Šolo za starše bodo izvajale Melita Kordeš Demšar, Edvarda Šteblaj in Romana Kogovšek, strokovnjakinje s področja pedagogike montessori. Potrebne so predhodne prijave. Cena za celoten sklop je 60 EUR oz. 15 EUR za posamezno predavanje.

Več na: www.iskreni.net.


VABIMO

Svetopisemski maraton

Beseda v življenje

Duhovno središče sv. Jožefa, Ljubljana-Poljane

od 5. do 12. oktobra 2008

Duhovno središče sv. Jožefa, Ljubljana-Poljane, od 5. do 12. oktobra 2008Svetopisemski maraton je izmenično, nepretrgano branje Božje besede, ki traja 24 ur na dan. Je dejanje počastitve Božje besede ter hkrati priložnost za njeno glasno prebiranje in oznanjevanje. Spremljajo ga različni dogodki, povezani s Svetim pismom. V času maratona boste Sveto pismo lahko kupili po znižani ceni.

Z njim kristjani želimo oznaniti »dobro Božjo besedo« (Heb 6,5) ljudem, ki živijo okoli nas, sebi pa dati priložnost, da se globlje seznanimo z vsebino Svetega pisma in ga na ta način bolje »posvojimo«. Božja beseda ima moč za spreminjanje življenj!

Letošnji maraton v Ljubljani je organiziran v počastitev škofovske sinode Božja beseda v življenju in poslanstvu Cerkve, ki bo prav v teh dneh potekala v Rimu.

PROGRAM ZA LETO 2008DOGODEK

ODGOVORNA OSEBA, PRIJAVE, INFORMACIJE…

OKTOBERVikend (začetni) seminar za zakonce ZAKONCA NA SKUPNI POTI,17.-19. Oktober 2008, ANKARAN, Debeli rtič

Turistična agencija BOOM, Krško, Tel.: 07/4921674, GSM: 041/684320 E-mail: [email protected]

NOVEMBER5. romarski pohod: sobota, 8. november 2008, Marija Rožnovenska na Stopnem pri Škocjanu

Ivan Zorko: GSM 041 / 809 121E – mail : [email protected] in Marija Halas: GSM 041 / 616 534E-mail: [email protected]

NOVEMBERVikend (nadaljevalni) seminar za zakonce, 14.-16. november 2008, Crikvenica, Life Center

Erika Novak, GSM: 041 459 666Zlatko Novak, GSM: 041 457 763E-mail: [email protected]

NOVEMBERVikend seminar TEMELJNA SKUPINA;usposabljanje regijskih koordinatorjev; 28. - 30. nov. 2008,Crikvenica, Life Center

Rajko Šimonka, GSM: 051 / 654 844E-mail: [email protected]

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Odgovorni urednik Dani Siter ([email protected]; telefon: 07/490 35 51; GSM: 041 770 200). Glavna urednica in lektorica Urška Willewaldt (e-pošta: [email protected]). Uredniki posameznik rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminar, Nadaljevalni seminar, [email protected]), Vilma Siter (Pobuda, [email protected]), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-mail: [email protected]), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, [email protected]), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, [email protected]), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, [email protected]), Tanja Mlakar (Voditeljski par se predstavi, [email protected]), Gregor Lotrič (Kristjani v javnosti, [email protected]), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, [email protected]), Mirko Klobučar (Vabilo k branju, [email protected]), Anita Šimonko (Dar življenja, [email protected]), Oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski ([email protected]). Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3000 izvodov.Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na Transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d.d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakonca Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d.d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00-1-901, namen: prostovoljni dar. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo.

Documents

Glasilo-3-2008a