Glasilo-2-2008a

Društvo Družina in Življenje želi našim družinam vrniti pravo dostojanstvo veselje Božjih otrok, želi jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje krščanskih načel v življenju sodobne družine, da bi tako duhovno prerojena družina

svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

Glasilo, Letnik 7,št. 2, junij 2008, ISSN 1855-2110

Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.

Rim 5,5

Vsakdo se kdaj znajde v brezupni situaciji, ko se zdi, da je vse zastalo, da ne gre več naprej in išče pomoč ... Kristjani smo ljudje upanja. Svetu prinašamo upanje, saj v nas živi in deluje (ljubi, odpušča, sočustvuje, sprejema …) Sveti Duh, ki je vir upanja in je moč za pričevanje in življenje. Zato prosimo Očeta, da nas v vsakem trenutku napolnjuje s svojim Svetim Duhom, da bomo veseli kristjani – prinašalci upanja in prave Kristusove priče. Da bi bilo poletje polno milostnih in upanja polnih trenutkov, vsem bralcem glasila DiŽ želijo

sodelavci DiŽ

2 JUNIJ 2008DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

UVODNIK 3DELOVANJE DRUŠTVA 4

Kruta realnost in vloga DiŽ 4DiŽ na radiu Ognjišče 6Usposabljanje voditeljskih parov 7Usposabljanje ali osnovna šola pričevanja 9II. festival družin 11

POČITNIŠKA DUHOVNA POBUDA 12MOJ KOMENTAR 13PISMO PATRA IVANA PLATOVNJAKA 14GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI 16ŽIVETI S SVETIM PISMOM 17MOJA DRUŽINA 18IZ OČETOVEGA DNEVNIKA 19STARŠEVSTVO 20KRŠČANSKO UPANJE 21ZAKONSKO ŽIVLJENJE 22NAŠ POGOVOR 23VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI 26IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN 29DiŽ NA SPLETU 35SLOVENSKI PASTORALNI DAN 36KRISTJANI V JAVNOSTI 38VABILO K BRANJU 39ROMARSKO POHODNIŠTVO 40DAR ŽIVLJENJA 43MALO ZA ŠALO, MALO ZARES 45

kazalo

GOSPOD je moja luč in moja rešitev,koga bi se moral bati?GOSPOD je trdnjava mojega življenja,pred kom bi moral trepetati?Tudi če se tabor vojske utabori proti meni,se moje srce ne boji;tudi če proti meni izbruhne vojna,jaz pri tem zaupam.Poslušaj, GOSPOD, moj glas, s katerim kličem,izkaži mi milost in me usliši!Uči me, GOSPOD, svojo pot,vodi me po ravni stezizaradi mojih sovražnikov.Upaj v GOSPODA,bodi močan, tvoje srce naj se opogumi,upaj v GOSPODA.

Ps 27

Pred vami je druga letošnja številka glasila, ki je polna bogatega branja. V prvem delu smo obširno predstavili delovanje društva Družina in Življenje, ker menimo, da je o našem poslanstvu treba nenehno govoriti, najprej vam, ki nas že poznate, zlasti pa ga želimo predstaviti tistim ljudem (med njimi so tudi duhovniki), ki za nas še niso slišali. Tokrat smo vam skušali prikazati različna področja, na katerih delujemo, se izobražujemo in pričujemo za Kristusa, ki je vstal za vse nas in nam tako prinesel upanje. In upanje je tudi rdeča nit, ki se preliva skozi vse prispevke naših zunanjih sodelavcev. Spregovorili so o upanju, ki bi ga moral v sebi nositi vsak katoličan, o upanju, ki se ga ne bi smeli sramovati in o katerem bi morali večkrat javno spregovoriti, saj katoličani nismo odvisni od usode, nad katero človek nima moči, pač pa smo sami odgovorni za pot, ki si jo izberemo. Mogoče potem v javnosti ne bi veljalo prepričanje, da se katoličani zapiramo v ozek krog ljudi, kjer se počutimo varne in sprejete, ne znamo pa se soočiti z zunanjim svetom, ki nas vsak trenutek postavlja pred nove izzive. Danes je okoli nas vse preveč malodušja in obupa. Vsi mediji poročajo le še o strahotah in tragedijah, o naravnih katastrofah in dogodkih, ki so posledice človekovega delovanja; in če bi verjeli novinarjem, potem

za nas in naše družine ni svetle prihodnosti. Za vesele dogodke med njihovimi novicami ni prostora, zato mediji o njih poročajo zelo skopo ali pa sploh ne, zlasti če jih organizirajo katoličani. Zato smo še toliko bolj vabljeni, da svoje drugačnosti ne živimo le za svojimi vrati, ampak veselje, ki ga verni nosimo v sebi, delimo tudi drugim ljudem, jim na lica narišemo nasmehe, srca pa napolnimo z ljubeznijo in upanjem. Pred nami so počitnice in dopusti, trenutki, ko si bomo vsi, otroci in starši, kateheti, vzgojitelji in učitelji, voditeljski pari in duhovni spremljevalci, mogoče celo Vilma in Dani, malo oddahnili in umirili svoje vsakdane. Želim vam čim več sončnih nasmehov, razkuštranih las, raztrganih hlač in potolčenih kolen, razigranih korakov in globokega spanja, od pota in vode mokrih lic ter notranjega miru in radosti. In vse to delite z ljudmi, ki živijo okoli vas. Pri tem pa nikoli ne pozabite: »Le pri Bogu se umiri, moja duša, kajti od njega je moje upanje (Ps 62,6).

Spoštovani prejemniki glasila!

V prejšnjem glasilu je bila priložena položnica, s katero smo vas prosili za pomoč pri izdajanju glasila oziroma za pomoč pri našem delovanju. Iskrena hvala in Bog povrni za vse vaše darove. Želimo vam povedati, da vse darove, ki jih na ta ali oni način prejmemo, »vložimo« v delo DiŽ. Poleg tega, da se zavedamo, da smemo delovati in obstajati, ker je taka Božja volja, delujemo in obstajamo tudi zaradi vaše poslušnosti Bogu - zaradi vaše dobrote in podpore našemu delu. Tako si želimo, da bomo tudi v bodoče smeli skupaj z vami prinašati novo upanje mnogim družinam, mnogim zakoncem in staršem, ki so se sedaj že kar »navadili« na tovrstno pomoč (zakonske skupine, seminarji, srečanja, pričevanja, glasilo …). Da, še naprej želimo graditi odnose, za katere je vredno živeti, skrbeti za duhovno prenovo posameznika in družine, po spoznanju Boga in njegove besede prinašati novo upanje in smisel našim družinam; še naprej želimo vzgajati Kristusove učence - njegove priče, ki bodo v poslušnosti Bogu, Božji besedi in nauku Cerkve pripravljeni vsem ljudem povedati, kaj je »razlog njihovega upanja«.

Hvaležni sodelavci DiŽ

3JUNIJ 2008 DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

UVODNIK

dragi prijatelji v kristusu!

Leto družine je na vrhuncu in DiŽ-evci delamo s polno paro. Pred nami je poletje, v katerem sicer pričakujemo nekaj »delovnega zatišja«, vemo pa, da ne bo trajalo, saj sta avgusta v Veržeju Duhovni teden za družine in dvodnevni romarski pohod, v začetku septembra pa Enodnevno srečanje družin: potem se zadeve tja do božiča kar vrstijo. Skratka, pestro, slikovito, razburljivo, napeto … In res »ni časa« za malodušje. Ko tako premišljujem, ali naj naštevam številne dogodke, ki so se v zadnjih mesecih, zgodili po raznih krajih naše lepe domovine, ali naj se raje prepustim razmišljanju o realnosti, v katero smo vrženi in moramo »plavati«, ter o vlogi DiŽ sredi te realnosti, se raje odločim za slednje.

Marsikdaj rečemo, kako je realnost kruta in temu ne gre oporekati. Tudi sam vem, kako se obveznosti in pritiski nakopičijo in nas stiskajo, kako večkrat zahrepenimo po miru in si zaželimo, da bi vsaj to

ali ono minilo in bi lahko »zadihali s polnimi pljuči«. Vem, kaj pomeni nenehno živeti pod stresom, kako na nas pritiskajo službene obveznosti, povezane s preživetjem, kako na nas, starše, pritiskajo bremena in obveznosti naših otrok - zdi se, kot da bomo ta hip omagali pod preveliko težo … Večkrat si zaželim, da bi se še kdaj vrnili brezskrbni časi izpred 30 ali 40 let. V spominu namreč hranim »romantične« dogodke, kako smo se mladi fantje po jutranji nedeljski maši pred kosilom zbirali in ubrano prepevali lepe slovenske pesmi, kako smo kot otroci obiskovali sorodnike na kmetih, se tam veselo podili po pašnikih in gozdovih,

obračali seno, ga nalagali na vozove … In potem smo zvečer kaj dobrega pojedli (koruzni žganci z mlekom), se še dolgo v noč pogovarjali in utrujeni zaspali … Bilo je krasno in bili smo skromni. Nismo potrebovali veliko. Imeli smo drug drugega. Da nas le ni zeblo in smo imeli kaj za pod zob.Pogled na prehojeno pot je lahko zdravilen, lahko

pa tudi boleč. Zazrimo se raje v sedanjost in pomislimo, kam in kako nas nosi tok življenja

in ali znamo plavati proti njemu, če se izkaže, da je tako najbolj prav?Danes je čas obilja. Trgovine rastejo kot gobe po dežju. Je mogoče, da bodo vse obstale? In vendar kljub izobilju in prenatrpanim policam čutimo, da živimo v pomanjkanju - predvsem nam primanjkuje časa. Zdi se, kot da na bitko s časom nismo dovolj pripravljeni. Kakšni vojaki v tej bitki smo? Poznamo nasprotnike, ki nas hočejo uničiti? Vemo, kateri je največji nasprotnik naših dobrih družinskih odnosov? Pa saj sploh ne opazimo, da je kaj narobe, da naši odnosi razpadajo, dokler ni že prepozno … Naenkrat se nam zazdi, da se je med nami vse ohladilo, da smo postali nestrpni in nezadovoljni, da ni več zaupanja, da se ne znamo več pogovarjati, da si nimamo več kaj povedati, da smo kot tujci, ki sicer živimo pod isto streho, pa se ne poznamo … Mrzlično iščemo krivca v drugem in iskanje se konča z obtožbami. Odtujenost se poglablja iz dneva v dan, razdalje se povečujejo … In nastopi »smrt družine«. Poznate kakšno »mrtvo družino«? Poznate zakonca, ki životarita iz dneva v dan, ki drug drugemu ne privoščita lepe besede, pohvale, spodbude, nežnosti, objema, stiska roke, poljuba? Priznamo ali ne, to so »živi mrliči«, ki »zaživijo« (gre za navidezno življenje) le še v družbi s prijateljem, ki mu je ime Alko, ali ob plitvem klepetu ob kavici, kjer gre največkrat za opravljanje …Da, dragi prijatelji, to je naša realnost! Zelo me žalosti, da največkrat sploh ne prepoznamo pravega nasprotnika! Krivca iščemo v sozakoncu, v tašči in tastu, otroci v starših, starši v otrocih ... Drug od drugega venomer kaj pričakujemo, pa si tega niti ne povemo, češ, saj ve, saj bi moral vedeti. In ker ne ve in se ni zgodilo v skladu z našim pričakovanjem, nastopi razočaranje, počutimo se izigrane in zavržene. Sprašujemo se (največkrat pa tudi to ne), kdo je naš zviti nasprotnik, ki vsak dan vztrajno, zvijačno in zahrbtno napada naše družine, našo mladino, naše može in žene. Zakaj je tako skrivnosten? Zakaj smo vsak dan vrženi v bitko, pa niti ne vemo, zoper koga in kako naj se borimo? Zdravniki pravijo: »Ko spoznaš diagnozo, lahko začneš z zdravljenjem.« Rekli boste, da še vedno ne veste, v čem je prava nevarnost. Osebno sem prepričan, da je prava nevarnost v tem, da največkrat niti ne opazimo, da smo svoje misli podredili javnemu mnenju, da ne znamo in ne moremo upravljati s časom, da se naši odnosi krhajo, da smo se drug drugemu odtujili in da je treba nujno ukrepati. Spomnim se poskusa z žabo. Žabo lahko skuhamo (uničimo), če jo živo damo v mrzlo vodo, ki jo nato počasi segrevamo. V vedno toplejši vodi se žaba sprva dobro počuti. Žal je takrat, ko začuti, da jo peče, že prepozno, saj nima več moči, da bi skočila ven in se rešila. Če pa žabo vržemo v vročo

»KRUTA REALNOST« IN VLOGA DiŽ

In vendar kljub izobilju in prenatrpanim policam čutimo, da živimo v pomanjkanju - predvsem nam primanjkuje časa.

Osebno sem prepričan, da je prava nevarnost v tem, da največkrat niti ne opazimo, da smo svoje misli podredili javnemu mnenju, da ne znamo in ne moremo upravljati s časom, da se naši odnosi krhajo, da smo se drug drugemu odtujili in da je treba nujno ukrepati.


DELOVANJE DRUŠTVA

vodo, takoj skoči ven. Tudi nas venomer »počasi segrevajo« in nas navajajo, da je »najbolje«, da drugi mislijo namesto nas, da drugi krojijo naša prepričanja, da nam drugi (javno mnenje) povedo, kaj je za nas dobro, kako bomo srečni, če bomo to in ono doživeli ali imeli (TV reklame in tiste, ki vsak dan polnijo naše poštne nabiralnike). Nič več ne znamo izbirati. »Pogoltnemo« vse po vrsti, pritrjujemo in verjamemo vsemu ... Če je bila nekoč za naše starše družina še nekaj svetega in je bilo greh govoriti o ločitvi, je pogovor o tej problematiki za nas že nekaj povsem normalnega - »strokovnjaki« so nas prepričali, da je tako prav.

Prepričan sem, da je skrajni čas, da se začnemo na bitke, ki jih prinaša sodobno življenje, intenzivneje pripravljati. Čas je, da se »zbudimo iz spanja« brezbrižnosti in se opremimo za boj proti nasprotniku, ki nas odtujuje od nas samih in naših družin. Člani in sodelavci DiŽ smo se odločili, da bomo poskusili najprej pri sebi, da se bomo borili za svoje družine, da ne bomo dopustili, da nas »žive kuhajo« ter teptajo in izničijo vse vrednote. Odločili smo se za trdo delo, za garanje. Odločili smo se, da hočemo GRADITI ODNOSE, ZA KATERE JE VREDNO ŽIVETI. In prav to delamo, ko brez strahu in z navdušenjem pričujemo po raznih krajih naše domovine, ko nagovarjamo zakonce, naj se trdno postavijo v bran novodobnim smernicam, ki rušijo in uničujejo naše družine, ko ljudem pripovedujemo, da je naš Odrešenik in Gospod, Jezus Kristus, živ, da deluje, če mu le dovolimo in ga povabimo v svoje srce, če mu le dovolimo, da v našem srcu kraljuje in ne le domuje - v tem je namreč velika razlika. Da pa bo Jezus zares Kralj in Vladar v naših srcih in naših medsebojnih odnosih, moramo vsak dan k njemu na »avdienco«, da od njega prejmemo navodila za naše misli, besede in dejanja, da nas on usposobi za dobre odločitve. In prav v tem vidim vlogo in poslanstvo DiŽ:

pomagati ljudem odpirati notranje oči, da bodo spoznali pravo Resnico (Jn 14,6) in jih bo Resnica osvobodila jarma sužnosti potrošniški miselnosti in javnemu mnenju.Zato se želim vsem sodelavcem in prijateljem DiŽ, vsem članom zakonskih skupin in vsem, ki nas podpirate z molitvijo in vašimi darovi, zahvaliti za vašo pripravljenost in podporo. Želim vas povabiti, da zares na široko odprete vrata Kristusu in se v molitvi vsak dan odpravite na avdienco h Kralju (to imejte v mislih, ko zaprete oči in molite). Pristopite pred njegov

prestol in mu izročite vse svoje misli, skrbi, stiske, želje, namene, potem pa prisluhnite, kaj vam želi povedati; in ne pozabite odpreti Svetega pisma, ki je njegova beseda.»In Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni« (Kol 3,15).

Dani Siter

»Verjamem, da je Bog zaradi tega (11. 9.) žalosten, toda že pred leti smo mu rekli, naj izgine iz šol, oblasti in naših življenj. In ker vedno spoštuje našo voljo, se je tiho in mirno umaknil. Kako naj pričakujemo od Boga, da nam bo dal svoj blagoslov in nam zagotovil svoje varstvo, če smo vendar od Njega zahtevali, naj nas pusti pri miru? […] In sedaj se sprašujemo, zakaj naši otroci nimajo vesti, zakaj ne ločijo med dobrim in hudim, zakaj jim je popolnoma vseeno, če ubijejo svojega nerojenega otroka, tujca, sošolca ali sebe. Mislim, da za vse nas velja naslednje: »ŽANJEMO, KAR SEJEMO.«

Anne Graham, hči priznanega ameriškega pridigarja

In prav to delamo, ko brez strahu in z navdušenjem pričujemo po raznih krajih naše domovine, ko nagovarjamo zakonce, naj se trdno postavijo v bran novodobnim smernicam, ki rušijo in uničujejo naše družine, ko ljudem pripovedujemo, da je naš Odrešenik in Gospod, Jezus Kristus, živ, da deluje, če mu le dovolimo in ga povabimo v svoje srce, če mu le dovolimo, da v našem srcu kraljuje in ne le domuje - v tem je namreč velika razlika.

Nič več ne znamo izbirati. »Pogoltnemo« vse po vrsti, pritrjujemo in verjamemo vsemu ...


DELOVANJE DRUŠTVA

Še vedno smo v letu družine in vrstijo se mnoge prireditve in dogodki, ki so tako ali drugače posvečeni družini. Veliko naporov je vloženih v to, da bi družina zopet zaživela in zablestela kot osnovna celica družbe in Cerkve. Lahko rečem, da smo zakonci, očetje in matere Cerkvi hvaležni za to pozornost do družine, obenem pa čutim, da bi morala biti to najprej in predvsem skrb nas, zakoncev. In to, da je družina zares naša skrb, zakonci v tem letu vneto dokazujemo z mnogimi pričevanji po župnijah, v raznih skupinah staršev prvoobhajancev oziroma birmancev, pa tudi v radijskih katehezah, ki so na sporedu vsako sredo zvečer ob 20.30 uri na Radiu Ognjišče. V začetku leta smo bili večkrat na vrsti člani DiŽ. Posneli smo več oddaj, nekaj pa jih bo na vrsti še to poletje. Vsem, ki imate dostop do interneta, želimo tudi po tej poti sporočiti, da lahko te oddaje poslušate preko naše spletne strani: www.diz.si pod rubriko DiŽ na Radiu Ognjišče. Oddaje, ki jih lahko poslušate, so naslednje:

1. Milost krščanskega zakona - Vilma in Dani Siter ter pater Ivan Platovnjak (9. januar),

2. Razlike med moško in žensko naravo - Vilma in Dani Siter (23. januar),

3. Cerkvena zaroka in poroka -Barbara in Timotej Siter ter pater Ivan Platovnjak (13. februar),

4. Nevarnosti, ki ogrožajo edinost med zakoncema - Darja in Miro Tratar (27. februar),

5. Božji namen in Božji načrt za zakon - Milena in Tomaž Petan (5. marec),

6. Pogovor med zakoncema - Petra in Lojze Kokalj (19. marec),

7. Kako rešujeva spore – Vilma in Dani Siter (26. marec),

8. Intimnost med zakoncema -Vilma in Dani Siter (2. april),

9. Vloga moža in žene v zakonu - Barbara in Gregor Lotrič (9. april),

10. Kontaktna oddaja – Vilma in Dani Siter (16. april).

Dragi naši sodelavci! Naj se tudi po tej poti iskreno za-hvalim vsem, ki ste bili pri-pravljeni sodelovati v ome-njenih radijskih katehezah. Hvala vam za vaša pričeva-nja in vašo razpoložljivost. Apostol Pavel bi rekel: »Moj Bog, bogat, kakor je, bo po svojem bogastvu v veličastvu potešil vse vaše potrebe v Kristusu Jezusu« (Flp 4,19).

Dani Siter

DIŽ NA RADIU OGNJIŠČE

SvetopiSemSka družba SlovenijeSveto piSmo za vSakogar

dunajska 5, 1509 ljubljana • 01/430-62-40 • [email protected] • www.drustvo-svds.si • www.biblija.net

nov založniški projekt Svetopisemske družbe Slovenije z naslovom »govori beseda« predstavlja izdajo Svetega pisma v avdio obliki v zvočnem zapisu mp3. gre za zvočni posnetek Slovenskega standardnega prevoda Svetega pisma, ki ga spre-jemajo vse krščanske Cerkve. vsaki zgoščenki je dodana knjižica posnetih svetopisemskih besedil. zbirko odlikuje vrhunsko branje božje besede, sodoben oblikovalski pristop in nevsiljiva glasbena oprema.

prva zvočna knjiga v zbirki, z naslovom Luka, vsebuje Evangelij po Luku in Apostolska dela.

Cena: 16,50 €

Zbirka zvočnih knjig “govori Beseda”


DELOVANJE DRUŠTVA

Veliko smo že pisali o voditeljskih parih, kako nujno jih potrebujemo, kako pomembno vlogo imajo pri oblikovanju in vodenju zakonskih skupin, kako prav je, da zakonci pomagajo zakoncem na poti gradnje edinosti v zakonu in družini … Dobro se zavedamo, da voditeljski pari ne rastejo »na drevesu«, da jih je treba dobesedno izmoliti, kar pomeni: jih odkriti, povabiti k sodelovanju, usposobiti in poslati.Pot voditeljskega para vodi najprej »skozi osebno izkustvo srečanja z Bogom«, ki se za marsikoga zgodi na Temeljnem vikend seminarju za zakonce, potem gre preko nadaljevalnega seminarja ter rednih regijskih srečanj za usposabljanje voditeljskih parov, višek pa je t.i. Vikend seminar za usposabljanje voditeljskih parov.

Seveda govorimo o procesu oblikovanja voditeljskega para, ki mora najprej in predvsem delati na sebi in svojem odnosu do Boga in do bližnjega (sozakonca in svojih družinskih članov), kar z drugimi besedami pomeni: udejanjati načela, ki jih spoštujemo člani zakonskih skupin DiŽ. Tako je voditeljski par hkrati vključen v dve zakonski skupini, kjer v eni (matični) prejema, drugo pa vodi - daje naprej (načelo pretočnosti). Na Ljubelju v Oazi miru je bil sredi aprila Vikend seminar za usposabljanje voditeljskih parov, ki se ga je udeležilo 24 zakonskih parov iz vse Slovenije. V večini so to zakonci, ki se že »kalijo« kot voditeljski pari (so že člani vsaj dveh zakonskih skupin - v eni prejemajo, drugi dajejo).

Odkrivanje in usposabljanje voditeljskih parov ostaja še naprej temeljna dejavnost našega poslanstva, zato prosimo vse, ki to berete, da zaprete oči in v Božje uho in srce pošljete naslednjo molitev: »Vsemogočni Bog, blagoslovi vse voditeljske pare -tiste, ki so in tudi tiste, ki bodo to šele postali. Napolni jih s svojim Svetim Duhom in jim daj modrost, da bodo razumeli tvojo besedo, ki pravi: »Če GOSPOD ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji« (Ps 127,1). Nebeški Oče, usliši nas po priprošnji Jezusove in naše matere Marije. To te prosimo v Jezusovem imenu. Amen.«

Dani

USPOSABLJANJE VODITELJSKIH PAROV

Nedelja. Prelepa, sončna. Vračava se domov iz Oaze miru, polna vtisov, prijetnih spominov, napolnjena z žarom, ki ga znata deliti Vilma in Dani. Za nama je še en DIŽ-evski vikend. Zbralo se nas je 23 voditeljskih parov. Vedno veliko pričakujeva in še več dobiva. Z leti se že dobro poznamo, veva, da bova srečala prijatelje. Zdaj so znanstva sklenjena in smo v pravem pomenu kot ena velika družina. Kako lepo je, kadar sva z vami, dragi prijatelji.Ko počasi a vztrajno zapuščava prelepo Gorenjsko, se utrinjajo misli,

vtisi. V smehu obujava spomine na »mrzle hodnike in sobe«, na dež, ki se je trudil ubogati vremenarje, na zvrhan koš smeha in dobre volje, ki nas ni zapustila kljub slabemu vremenu. Hvaležna sva Vilmi in Daniju, ki sta se ponovno zelo potrudila in nam pripravila izdatno gradivo ter nas takoj na začetku potolažila, da je več kot polovica »'za delo doma«'. In to je ta hrana, ki jo voditeljski pari potrebujemo. Saj vemo, da »… človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4).

Neprecenljiva so tudi vsa pričevanja parov, vse izkušnje in nasveti, ki si jih podelimo. In pa pater Ivan Platovnjak, ki je skrbel za dušno hrano, saj je bila soba za pogovore zasedena skoraj cel vikend. Med potjo premišljujeva o naju. Tudi midva sva nekaj mesecev »bojevala boj« in se odločala ali sprejeti izziv in postati voditeljski par ali ne. Zdaj sva srečna, ker sva privolila in ni nama žal. Delo v zakonskih skupinah naju bogati in poglablja najin medsebojni odnos. V obeh skupinah se trudiva za spontano,

prijetno, neprisiljeno vzdušje. Vikendi za voditeljske pare nama veliko pomenijo. So izvir, iz katerega črpava. Na njih poskrbiva za najino osebno duhovno rast in dovoliva Bogu, da stopi v najino srce in naju oblikuje. Na najini poti so vzponi in padci. Vendar veva, da sva skupaj močna. Tudi Vilma in Dani sta vedno na razpolago za pogovor.

Vikend za voditeljske pare je namenjen nam, ki imamo to čast, da smo izbrani za voditelje. Čast, ki bi

Vikend seminar (usposabljanje) za

voditeljske pare, 18. - 20. april. 2008


DELOVANJE DRUŠTVA

morala v nas zbuditi ponos, pogum in željo posredovati prejeto znanje in izkušnje zakoncem, ki so nam zaupani. In morali bi biti hvaležni, da smo izbrani za to poslanstvo. Ne veva, če se v polnosti zavedamo tega in ali je v nas prisotna potreba po bogatenju znanja, po izmenjavi izkušenj z drugimi voditeljskimi pari, po duhovni hrani, ki jo tak vikend nudi? Upava, da se in da bomo na naslednjem vikendu za voditeljske pare še številčnejši. Pridite, da bomo skupaj gradili odnose, za katere je vredno živeti.

Erika in Zlatko Novak

Kot zakonca sva se v mesecu aprilu odzvala povabilu na duhovno obnovo, ki je potekala na Ljubelju. Tudi sama sodelujeva v zakonskih skupinah. Prav med zakonci se čutiva poklicana, da jih vzpodbujava in vabiva k iskanju Kristusovega MIRU. Velikokrat ne veva, kako pare nagovoriti, da bi se udeležili kakršnega koli duhovnega vikenda, čeprav vsem želiva le to, da bi tudi sami doživeli lepoto takšnih srečevanj.Čas, v katerem živimo, nas je že tako globaliziral, da smo postali imuni na zdravila za dušo in duha, ki se imenujejo Božja Ljubezen. Vsi vemo, kako hitro se v odnos prikrade odtujenost. Vsakodnevno se srečujeva z zgodbami, v katerih zakonci živijo daleč vsaksebi, mnogi med njimi pa začno šele v letih jeseni iskati skupno pot in se v solzah obračajo na zgrešena prehojena leta. Tudi sama težko razumeva, čemu ne iščeva rešitve takrat, ko v sebi slišiva klic Očeta stvarnika, ki naju vabi na mnogo načinov, največkrat prav preko našega sozakonca. Saj vam je znano: »Zdi se mi pametno, da bi šla na duhovne vaje! Naju prijavim?« Odgovor: »Pa ravno ta vikend! Ali jih potrebujeva?« Možnosti za pobeg je vedno mnogo.Velikokrat se kot starša zalotiva, kako svoje otroke priganjava, naj že pospravijo svoje sobe. Opominjava jih tako dolgo (na žalost prevečkrat tudi z vpitjem), da doseževa zahtevano in soba je končno pospravljena. Otroke tako radi vzgajamo, sebe pa … Kdo bo pospravil mojo lastno sobo, ki se navsezadnje imenuje TEMPELJ BOŽJI - moje srce? Kaj res ne slišim glasu, ki nenehno vabi: »Pridi moj ljubljeni otrok! Pridi k meni in se spočij!« (Mt 11,28). Ko bi se le večkrat zavedali, da s tem, ko se odzovemo Njegovemu klicu, ne skrbimo le zase, ampak tudi za naše zanamce. Tudi midva se morava vedno znova spomniti, da sva le popotnika, ki naj bi uresničila Božji in ne najinega načrta. Prav zato potrebujeva duhovnih vzpodbud, ki jih na takem duhovnem vikendu zagotovo prejmeva.

Če se malce poigramo s številkami, ugotovimo, da bi bilo dobro iti na tak vikend vsaj enkrat na leto, kar nam od 365 dni vzame le 2 dneva. Kar sram naju je, da tolikokrat razmišljava o razlogih ZA in PROTI! Veva tudi, da se ponavadi prikrade strah in tu nas hudi duh dobi v svoje kremplje, saj prestrašen človek ne more uiti temu svetu, ker se ga preprosto preveč boji. Pozabljamo, da mi nismo od tega sveta (Jn 15,19) in da se tega dejstva hudič boji. Zavedanje, da je naš Oče hotel prav žrtev svojega Sina, ki je s svojo krvjo kupoval čas, da bi jaz, ti, on prišel vsaj enkrat letno na obisk k MOJEMU, TVOJEMU, NJEGOVEMU OČETU, naju osebno priganja, da spakirava in greva. Tam nama je ves strah odvzet in v okolju, kjer lahko mirno spregovoriva o veri, se napolniva za vse vzpone in padce, ki sledijo ob vrnitvi v vsakdanje življenje.Upava, da bi čim več zakoncev odgovorilo na Očetov klic in da bi tako prejeli tisto polnost življenja v obilju, ki nam ga Jezus obljublja in daje (Jn 10,10b).Bog naj blagoslavlja naše zakone, družine, otroke, posebej pa vse tiste, ki zbirate pogum za obisk duhovnih vaj!

Petra in Matej Berčan

Vikend seminar za usposabljanje voditelj-skih parov se nama zdi pomemben s treh vidikov:1. Gre za spodbujanje osebne duhovne rasti. Zakonci, ki želimo drugim spregovoriti o Božjem načrtu za zakon, moramo poznati Tistega, ki ga predstavljamo, ter z Njim (za)živeti oseben odnos. V Oazi miru je bilo dovolj priložnosti za srečevanja z Gospodom: v zakramentu sprave, osebni in skupni molitvi, premišljevanju Božje besede, obhajanju evharistije; pa tudi v ljudeh in stvarstvu okrog nas.2. Gre za globlje dojemanje dejstva, da je vodenje skupin poslanstvo, ki nam ga je zaupal Gospod. »Niste vi mene izvolili, temveč sem jaz izvolil vas, da greste in obrodite sad.« Prav gotovo pa se na to pot ne podajamo sami, pač pa z zaupanjem v Njegovo prisotnost in v luči Jezusove obljube: »Ne bom vas zapustil sirot.«3. Gre za spoznavanje, povezovanje in druženje zakoncev ter izmenjavo izkušenj o ustanavljanju in delovanju zakonskih skupin. »Glejte, kako dobro, prijetno je, kjer bratje prebivajo skupaj.« Da je bilo na Ljubelju res prijetno, vam lahko potrdiva iz prve roke. Načrtovala sva, da bova programu prisostvovala samo v soboto dopoldne, na licu mesta pa je padla drugačna odločitev: »Ostaneva do konca!«

Maruša in Tomaž

V današnjem tempu življenja se človek velikokrat niti ne zave, kako hitro odnos v družini pade v odtujenost, brezbrižnost in naveličanost. To spoznanje naju je nagovorilo, da sva se odločila, da greva v februarju na nadaljevalni seminar v Oazo miru. V teh treh letih najine pripravljenosti, da obogativa najin odnos, sva veliko spoznala, predvsem dejstvo: »Kjer Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji«.Bog mora biti na prvem mestu!!!. Ta načrtna odločitev je poglobila najin odnos in s tem tudi željo, da bi znala to tudi drugim povedati. Sama pa sva, kljub verski vzgoji, premalo podkovana z verskimi nauki. Zato sva se odločila, da greva še na seminar za voditeljske pare, še posebej zato, ker je Dani obljubil, da se bomo na tem seminarju pogovarjali o »verskih resnicah od A do Ž«. Želela sva se podučiti, poglobiti vero in najin odnos. Prosila sva k Svetemu Duhu za dar umnosti, da bi globoko spoznala pomen verskih resnic in jih znala razdajati tudi drugim.Seminar je bil poln darov. Pustila sva, da sta Dani in Vilma v naju pridno sejala, darovala svoje znanje, svoje pričevanje in svojo ljubezen. Trenutno to seme kali. Bog daj, da bi bilo tudi kaj žeti.

Dragotin in Slavka Štokelj

Kot voditeljski par mnogokrat čutiva nemoč in nedozorelost raznim nepredvidenim situacijam, ki nastanejo pri delovanju zakonske skupine. Usposabljanja sva se udeležila, da bi nadgradila svoje navdušenje in pripravljenost za vodenje skupine z znanjem in izkušnjami, ki jih imajo drugi, bolj izkušeni voditeljski pari. Usposabljanje lepo združuje osebno duhovno rast posameznika in para s praktičnimi napotki za delo z drugimi zakonskimi pari.

Mitja in Martina Stantič

Človek naj ne živi samo od kruha


DELOVANJE DRUŠTVA

Danes na vsakem koraku poslušamo: »Cerkev danes bolj kot kdajkoli potrebuje pričevalce!« Tako smo zadnji vikend v maju v Stični organizirali usposabljanje za pričevanje. Kaj to pomeni? Jezus nas je vse poklical in povabil, naj bomo njegove priče: »Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apd 1,8). In kaj je s tem mislil oziroma kdo je lahko priča? Priča ali pričevalec je tisti, ki pove, kaj je videl, slišal ali doživel ali kot pravi apostol in evangelist Janez: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja ... Kar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami – in mi smo v občestvu z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom« (1 Jn 1,1.3). Tudi danes pričevalec ne počne nič drugega: pove, kaj je videl, slišal in doživel. In ker imamo v mislih »Kristusove priče«, govorimo o tistih, ki so pripravljeni ljudem pripovedovati svojo zgodbo, kako so se osebno srečali z Jezusom, kako se jih je dotaknil in kako so ga sprejeli za svojega osebnega Odrešenika in Gospoda, ali z drugimi besedami, kdaj in kako so mu izrekli svoj osebni »Da« in kaj je Jezus v njih že storil in kaj trenutno dela. O tem, kako povedati osebno zgodbo, da poslušalce nagovori, kateri so elementi osebnega pričevanja in kaj moramo vedeti, ko stopimo pred ljudi, ki so nas povabili, smo spregovorili na usposabljanju v Stični. Zbralo

se nas je štirinajst parov iz vse Slovenije. Gre za pare, ki že imajo nekaj izkušenj, ki so že pričevali - smo jih že pošiljali »v ogenj« - in so pripravljeni s sporočilom, da je Jezus tudi danes živ in deluje, če mu le mi to dovolimo (če je zares Kralj v naših srcih in ne berač), tudi v

bodoče nagovoriti zakonce, starše, jubilante in druge zainteresirane skupine. Naslednje usposabljanje načrtujemo v drugi polovici avgusta, ko se bomo srečali v Velesovem.

Dani

USPOSABLJANJE ALI OSNOVNA ŠOLA

Delovno vzdušje v Jegličevi dvorani

PRIČEVANJA

Stična, 30. in 31. maj 2008

Priča ali pričevalec je tisti, ki pove, kaj je videl, slišal ali doživel ali kot pravi apostol in evangelist Janez: »Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja ... Kar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami – in mi smo v občestvu z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom« (1 Jn 1,1.3).

Za otroke so poskrbeli Katja, Tanja in Damjan


DELOVANJE DRUŠTVA

Trinajst zakonskih parov se je odzvalo povabilu zakoncev Siter in že na petkovem spoznavnem večeru doumelo, da bo sobotni dan delaven: vsak par bo moral pripraviti desetminutni

odsek pričevanja in ga izvesti pred vsemi udeleženci seminarja in video kamero. Ajoooj …Spat sva odšla po večerni (že skoraj nočni) maši in ne-kaj pred polnočjo zlezla v posteljo na-jine sobe v stiškem samostanu. Zaspal sem kot ubit in se prebudil ravno do-volj zgodaj, da sem se še uredil in odšel

do jedilnice. Medtem se mi je pridružila žena, ki je ulovila jutranjo mašo in mi vsa navdušena hitela poročat o čudoviti, z meniškimi glasovi obarvani Gospodovi daritvi. A globoko v naju se je že začela prebujati stara znanka Trema. Ta je kmalu pogostila še sestro Zmedo. Da ne bi zamudila nečesa tako pomembnega, je kmalu pritekla še teta Ustvarjalna praznina. Ko je prišepal še stric Obup, je bila okrog naju zbrana že cela žlahta.»Kaj naj poveva v pričevanju? Nisva se uspela niti pripraviti.« je skrbelo ženo Martino.»Nimam pojma,« sem bil bolj kot kaj drugega neuporaben. A Gospod naju je želel tudi tokrat, tako kot vse ostale pare, najprej nekoliko uglasiti, izklesati, oblikovati. V kratkem odmoru sva se pogovorila in Gospod je zasejal seme spoznanja, čeprav

tega nisva takoj vedela. Ko sva stopila na »oder«, sva se sprostila in besede so tekle kot bi nama jih »nekdo« polagal v usta. Tako kot mnogi pari pred nama in za nama sva s pričevanjem ne samo vadila nastopanje, temveč poslušalcem razdala tudi delček svoje zgodbe, svojega družinskega in zakonskega življenja.Pričevanje vsakega izmed parov je bilo svo-jevrstno doživetje in čeprav naj bi poslušalci predvsem opazovali njun nastop ter bili po-zorni na obnašanje, govorico, kretnje in druge dobro ali slabo izvedene elemente nastopanja, smo se vendarle zelo vživeli tudi v vsebine pričevanja. Spoznali smo, da ima vsak svoj način, vsak svoj dragocen, neponovljiv slog: pri nekaterih smo se počutili kot na predavanjih kakšnega imenitnega profesorja, pri drugih smo se smejali kot na gledališki komediji, pri tretjih nas je zgodba pretresla do solz … Toda čisto vsak par je z besedo, pogledom in navdušenjem segel do srca!Čemu ta vaja? Ker nas Gospod k temu kliče. Pravi nam: »Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, obleče-ni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru.« (Ef 6,13-15)Biti pripravljen za oznanjevanje pomeni tudi biti »usposobljen« za pričevanje. Ker smo ljudje tisti, ki pričujemo, in so ljudje tudi tisti, ki jih s pričevanjem nagovarja-mo, je zelo pomembno, da to, kar želimo sporočiti, sporočamo na način, ki zmore prenesti sporočilo do poslušalca. V soboto popoldne, kmalu zatem, ko se je zvrstil še zadnji zakonski par s svojim pričevanjem, nas je na naše veliko presenečenje (ki sta nam ga pripravila gostitelja, Dani in Vilma) in veliko navdušenje obiskal pomožni koprski škof dr. Jurij Bizjak. Naše navdušenje je seveda imelo svoje razloge: ne samo, da je škof s svojim obiskom potrdil smer našega delovanja in dal vrednost našim prizadevanjem, temveč nas je s svojim predavanjem »oborožil« še s teore-tičnim delom o oznanjevanju. Spregovoril nam je namreč o različnih vidikih oznanjevalcev, o različnih načinih oznanjevanja, o temeljnem sporočilu, o razlagi sporočila in o podajanju sporočila na način, da sporočilo zaživi, pože-ne, se oprime poslušalca.Zavedamo se, da je tudi najboljši govornik brez Jezusa le »brneč bron in zveneče cimbale«. Vsa tehnika nič ne zaleže, če ni z nami našega Gospoda. Da bi ostali z Jezusom in bili orodje v njegovih rokah, prosimo vse, ki ste pripra-vljeni, da naše navdušenje in pripravljenost spremljate z molitvijo.

Mitja Stantič

Pričevanja so bila globoka in življenjska

Blagoslov škofa Jurija Bizjaka


DELOVANJE DRUŠTVA

DRUŽINA IN ŽIVLJENJE JUNIJ 2008

II. FESTIVAL DRUŽIN, Postojna 2008

V dogovoru z vodstvom festivala smo bili v Postojni prisotni tudi predstavniki DiŽ - imeli smo svojo stojnico, saj smo želeli biti vidni za vse, ki nas še ne poznajo. In nam je uspelo. Mnogi so se ustavili ob stojnici in spraševali, kaj sploh je DiŽ, kakšen je naš program, komu je namenjen in kaj počnemo. Prizadevni člani DiŽ so s pomočjo slik, glasila in letakov odgovarjali na vprašanja, razdelili pa so tudi vabila na naše Enodnevno srečanje družin, ki bo v soboto, 6. septembra 2008, v Škofovih zavodih v Ljubljani (preberite vabilo in obširnejši program na zadnjih straneh glasila). Vsem vam, dragi in prizadevni DiŽ-ovci, se iskreno zahvaljujem za vaš trud, dobro voljo in razpoložljivost. Naj vam dobri Bog povrne s svojimi milostnimi darovi.Izkoriščam priložnost in se zahvaljujem tudi vodstvu Festivala družin, da nam je omogočilo udeležbo in postavitev stojnice, obenem pa izražam hvaležnost, da sva bila z Vilmo povabljena kot govornika na predavanju Najin odnos - najino upanje. Veselila sva se tega srečanja in priložnosti, vendar je nekaj dni pred festivalom na najina vrata potrkala huda viroza in naju oba priklenila na posteljo. Upava, da bomo imeli prihodnje leto več sreče.

Dani

Drugi festival družin z naslovom Naložba v odnose za največje donose! se je odvijal pred Postojnsko jamo Tudi naša družina se je kljub slabemu vremenu odpravila tja. Začetek vsega dogajanja je bila družinska sveta maša. Ozračje je bilo čudovito. Kamor koli si pogledal, povsod je bilo polno otrok različnih starosti. Mene je najbolj »zadel« tisti občutek sprejetosti - če se je en otrok oglasil, se niso vse glave z očitajočim pogledom obrnile vanj, občutek domačnosti, občutek varnosti …Naša družina oz. bolje rečeno ata Lojz je nato za eno uro prevzel stojnico DiŽ-a, kjer so ljudje dobili informacije o delovanju DiŽ-a, kupili majice, kape, dežnike z našim logotipom … Jaz pa sem z »mularijo« odšla poslušat - kaj drugega kot Čuke! Ni kaj, kdor zna, pač zna! Vzdušje je bilo krasno. Vmes je začelo še deževati, mi pa smo kar plesali in peli. Z Lojzem sva nato prisluhnila predavanju Darje in Tomaža Krmelja: Semena prvih let življenja. Kar nekaj informacij se naju je dotaknilo, predvsem pa to, da kljub naši nepopolnosti in napakam, ki jih delamo pri vzgoji otrok, ni nič izgubljenega! Z vztrajnim trudom in zaupanjem v Gospoda se vse da obrniti na dobro! Otroci so bili ta čas v varstvu, za katerega je bilo dobro poskrbljeno v delavnicah.Lepo je bilo, da smo srečali toliko znanih obrazov, najbolj žal pa mi je bilo, ker med nami (fizično) ni bilo Vilme in Danija. Ampak Gospod že ve, čemu je bilo to potrebno.Če bo Božja volja, se drugo leto spet vidimo v Postojni!

Petra

“Očka, mamica gremo brezplačno v Živalski vrt!”Dan, ki ga ne boste pozabili, bo 20. junija. Več informacij preberite v junijski reviji superMAMI in na www.superMAMI.si. Zagotovite si brezplačen vstop v ZOO Ljubljana, na otroške delavnice o naravi in živalih s kuponom, ki ga dobite na www.superMAMI.si.

Otr

oci d

.o.o

., Brn

čiče

va 1

3, L

jubl

jana

, ww

w.su

perM

AMI.s

i

Sponzorji:

Medijski pokrovitelji:

organizirata nepozabno zabavo v Živalskem vrtu!in


DELOVANJE DRUŠTVA


POČITNIŠKA DUHOVNA POBUDA

Kadar pomislim na svoja mladostniška leta, mi pred oči vedno stopi spomin na očetovo bolezen. Že zelo mlad je imel težave s hrbtenico in se je težko pripogibal. Stanje se je kasneje dobro popravilo, v meni pa so ostali spomini - vsak večer sem imela namreč priložnost, da mu umijem noge.

Ne vem, zakaj, vendar mi je to početje ostalo kot nekaj lepega, kot izraz moje ljubezni do očeta. Nikoli mi bilo težko in vedno sem to storila z veseljem, ne da bi me prosil za uslugo. Letos smo v naši fari na veliki

četrtek prvič imeli obred umivanja nog možem, ki naj bi predstavljali Jezusove apostole. Zdelo se mi je, da je gospod župnik izbral prave može. Med njimi je bil tudi moj oče in ponosna sem bila nanj, obenem pa sem bila vesela spomina, ko sem mu noge pred skoraj 40 leti smela umivati jaz. Vse to mi prihaja na misel ob odlomku iz Janezovega evangelija, ki stoji na mestu, kjer vsi drugi evangelisti opisujejo postavitev svete evharistije. Ko sem prebirala vrstico »… je vstal od večerje, odložil vrhnje oblačilo …« sem dobila občutek, da je v tem enaka skrivnost, kakršna je bila ob lomljenju kruha. V tem dejanju je bila neka obrednost in

spraševala sem se, zakaj je ravno z njim učencem pokazal ljubezen do konca, kot pravi apostol Janez.Preverila sem odlomek o postavitvi evharistije v Lukovem evangeliju, kjer piše, da se je takoj po postavitvi evharistije, ko je Jezus učencem jasno povedal, da odhaja od njih, da bo trpel in dal življenje za njih, med njimi vnel prepir in razprava, kdo med njimi je večji. Kako so vendar mogli? So bili res tako človeški, tako meseni, niso bili res nič boljši od nas? Da, če je bilo med njimi res tako, potem jim je Jezus dejanje ljubezni moral pokazati še na neki otipljivi in čisto izkustveni način. Umivanje nog je bilo v tistih časih delo, ki so ga opravljali le služabniki. Jezus jim je tako hotel pokazati, kaj pomeni ljubiti do konca. Umivanje nog je evharistija, ki naj bi jo živeli tudi zakonci in vsi, ki živimo v družinah. Ali ni prav služenje tisti zakrament, po katerem si v dejanjih na najbolj jasen način izkazujemo ljubezen in pripadnost? Onemim, ko pomislim, kako veliko poslanstvo nam je zaupano! S tem, da smemo služiti drug drugemu, izkazujemo ne le svojo ljubezen, pač pa tudi Božjo. Prepričana sem, da je tudi za to potreben

poseg Svetega Duha, saj zakonci dobro vemo, da tega ne zmoremo v svoji moči. Ali ni prav »umivanje nog« zakrament, po katerem v naše vsakodnevno življenje prihaja posvečenje?Sama imam slabo vest, da tega v svoji družini nisem znala živeti dovolj globoko ter da mi je bilo služenje velikokrat tudi težko in sem ga opravljala z godrnjanjem. Zdaj se zavedam, da služenje z godrnjanjem ne posvečuje, pač pa med člane družine vnaša negativno razpoloženje. Da, pa vendar imam možnost, da se tega izpovem in se vsaj v nadaljevanju učim Jezusovega izkazovanja ljubezni, ki bo med nas vnašal ljubezen, mir in sprejetost ter prinašal obilo priložnosti za posvečenje v družini. To je način, kako si v družini »lomimo kruh« in kako Jezusov nauk postaja Beseda med nami.

Vilma

J E Z U S U Č E N C E M U M I VA N O G E

Umivanje nog je bilo v tistih časih delo, ki so ga opravljali le služabniki. Jezus jim je tako hotel pokazati, kaj pomeni ljubiti do konca.

Zdaj se zavedam, da služenje z godrnjanjem ne posvečuje, pač pa med člane družine vnaša negativno razpoloženje.

Umivanje nog je evharistija, ki naj bi jo živeli tudi zakonci in vsi, ki živimo v družinah. Ali ni prav služenje tisti zakrament, po katerem si v dejanjih na najbolj jasen način izkazujemo ljubezen in pripadnost?

Statistike menda ne lažejo in jim gre verjeti. Zaradi njih vemo, da je med nami vedno več samomorilcev, alkoholikov, pedofilov, morilcev, vseh vrst nasilnežev. Zaradi njih vemo, da je med nami vedno več revežev, čeprav se je stopnja brezposelnosti zmanjšala. Zaradi njih vemo, da se na naših cestah število žrtev zaradi neprilagojene hitrosti in vinjenosti kljub strožjemu zakonu o varnosti cestnega prometa ni prav nič zmanjšalo (se je pa menda okrepil državni proračun). Zaradi njih vemo, da pri nas vrednote nimajo prave cene, saj med vsemi vrednotami na prvo mesto postavljamo družino, hkrati pa se vedno manj Slovencev odloča za zakon in družino. Zaradi njih vemo, da smo po številu splavov čisto na vrhu, po številu otrok pa čisto na dnu statistične lestvice. Zaradi njih vemo, da je večina Slovencev katoličanov, večina od njih pa gre v cerkev le za večje praznike, verouk obiskuje le do birme, Cerkve kot inštitucije in njenih dostojanstvenikov ne sprejema, zelo malo ali nič ne moli in ne zaupa v Boga. Zaradi njih vemo, da Slovenci pri vseh statističnih raziskavah izstopamo. Statistični podatki me vedno zbegajo in v meni prebudijo občutek nelagodja, saj mi govorijo, da pripadam narodu, ki nenehno živi na skrajni meji. V vseh pogledih smo namreč ekstremisti, ljudje, ki gredo do konca, ki ne razmišljajo dosti o posledicah svojih besed in dejanj in ki zanje nikoli niso pripravljeni sprejeti odgovornosti in posledic. Zato za vsako storjeno napako iščemo grešnega kozla. Izbira je zelo preprosta - ali je kriva vlada ali pa katoliška Cerkev. Tako že vrabci na veji čivkajo, da je glavni krivec za vse smrtne žrtve na cesti minister za notranje zadeve, saj njegovi uslužbenci od prehitrih in vinjenih voznikov pobirajo le denar (nič pa o tem, da je vinjen človek potencialni samomorilec in morilec in kot takšen ne bi smel sesti za volan!); del krivde za takšno stanje valijo celo na ministra za promet, ker noče popraviti luknjastih cest, ki niso prilagojene omejitvam, ki veljajo na njih (nič pa o tem, da bi morali vozniki vožnjo prilagoditi stanju na cestah!). Da se mladi nočejo odločati za zakon in družino, je kriva vlada, ker jim ne ponuja ugodnih stanovanj, primernih služb z visokimi plačami in zastonj vrtcev (nič pa o tem, kako visoki so naši standardi, kaj vse si želimo ustvariti, preden se odločimo za otroka, kako visoko se hočemo povzpeti v podjetju, preden bomo zaradi otroka za leto ali celo več ostali doma na porodniškem dopustu; še manj o tem, da z vsakim novim Slovencem starši prispevajo k prihodnosti našega naroda!). Najlaže je krivdo prevaliti na drugega. Tako smo ob SPD v Celju lahko prebrali komentar, da je katoliška družina, ki se zapira v ozek krog enakomislečih, zelo verjetno bodoče prizorišče takšnih družinskih tragedij, kakršno so pred časom odkrili v Avstriji.

Na komercialni televiziji sem spremljala oddajo, v katerih so razpravljali o pomenu in vrednosti uradno potrjene zakonske zveze, o vlogi (dvostarševske?) družine, o vplivu staršev (mame in očeta?) na otroke in njihovo vedenje, sprejemanje sveta, lestvico vrednot. Kar precej gostov je burno zagovarjalo svoje načine življenja in poglede na zakonsko zvezo med moškim in žensko. Drug čez drugega so hiteli zatrjevati, da je uradno sklenjeni zakon le stvar na papirju, ki še ne prinaša nobene trdnosti in ni sredstvo, s katerim bi si dva zagotovila večno zvestobo. Kot v poduk (in posmeh?) vsem drugače mislečim smo si lahko ogledali kratek prispevek o očetu in mami devetih otrok, ki že 26 let živita »na koruzi« in trdita, da za veliko družino poroka ni potrebna, med drugim pa se celo pohvalita, da hodita v cerkev. Presenetilo me je, da se niti po tem prispevku niti kasneje med oddajo na to nista odzvala duhovnika, ki sta sedela med gosti. Nihče od njiju ni omenil, da je življenje v izvenzakonski skupnosti za katoličana greh in zato ne more prejemati vseh zakramentov. Še več, na vprašanje, zakaj je pomembno biti poročen, je eden od njiju navedel kup izsledkov socioloških študij o tem, kako je življenje »na koruzi« manj kvalitetno od veljavno sklenjene zakonske zveze, niti z besedo pa ni omenil, da je zakon za katoličana zakrament in torej nekaj svetega. Škoda, kajti deloval bi veliko bolj prepričljivo. Tako njegova trditev, da bi družba morala več narediti za izobraževanje tudi na področju odnosov - vzgoja mladih za zakon in starševstvo - mogoče ne bi brez odziva obvisela v zraku.Na koncu oddaje sem bila še bolj zmedena. Kaj je torej prav - živeti v zakonu ali »na koruzi«, se odpovedati »ugodju« in postati starš ali se preprosto vdati uživanju tega trenutka? Statistično gledano imamo pri nas zelo visok standard - ne samo materialnih dobrin, pač pa tudi želja. In na tej lestvici je zelo visoko tudi družina, po kateri hrepenimo. Ko se na njen račun le ne bi bilo treba čisto vsemu odpovedati!

Urška

P.S.Še kdo naj reče, da se nekje globoko v sebi ne zaveda svojih krščanskih korenin! Le kdo zmaguje v različnih zabavnih oddajah? Duhovniki in deklarirani katoličani! Preprosti ljudje, brez visokoletečih nazivov in zvenečih imen, ki vlečejo z zgledom. Mogoče pa za naš narod še obstaja upanje …

V vseh pogledih smo namreč ekstremisti, ljudje, ki gredo do konca, ki ne razmišljajo dosti o posledicah svojih besed in dejanj in ki zanje nikoli niso pripravljeni sprejeti odgovornosti in posledic. Zato za vsako storjeno napako iščemo grešnega kozla. Izbira je zelo preprosta - ali je kriva vlada ali pa katoliška Cerkev.


MOJ KOMENTAR

JUNIJ 2008DRUŽINA IN ŽIVLJENJE

Uvodna molitev:Pesem: Blagoslovljen bodi Gospod, na ve-kov veke, blagoslovljen (ponovimo trikrat ta odpev).

Božja beseda: 4 Mz 6,22-27:GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Govôri Aronu in njegovim sinovom: ›Tako blagoslavljajte Izraelove sinove; recite jim: GOSPOD naj te blagoslovi in te varuje. GOSPOD naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. GOSPOD naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.‹ Tako naj polagajo moje ime na Izraelove sinove in jih bom blagoslovil.«

Molitev blagoslavljanja:Zahvaljen, Gospod, za tvoj blagoslov, ki se razliva nad nami že od stvarjenja sveta in stvarjenja vsakega izmed nas. Hvala za tvoj blagoslov, ki se od trenutka krsta še posebej razliva nad nami. Postali smo Božji otroci, ko je tvoj blagoslov prodrl v naša srca.Hvala ti za blagoslov, ki si nam ga dal z zakramentom birme. Na nas si razlil blagoslov svojega Duha, da bi tudi mi blagoslavljali drug drugega, še več, da bi z vsem, kar smo, postali blagoslov za druge, blagoslov za vse, ki nas obdajajo.

Hvala ti za blagoslov, ki se je na poseben način razlil na zakonski par po zakramentu zakona in ju napravil za blagoslov drug drugemu, njunim otrokom in vsem, ki so ob njima.

Hvala ti, Gospod, za blagoslov, ki nam ga daješ v hrani in v kruhu življenja. Hvala ti za blagoslov evharistične daritve in svetega obhajila. Hvala ti za vsak blagoslov, izrečen na koncu svete maše, s katerim želiš utrditi v nas sadove bogoslužja.Zahvaljen, Gospod, ker s svojo dobroto blagoslavljaš vse trenutke našega življenja, od našega rojstva do smrti. Hvala ti, ker ni stvari, ki je ti ne bi mogel blagosloviti.Bodi blagoslovljen v vsem, kar si, v vsem, kar gledamo, v vsem stvarstvu in v vsakem človeku. Naj odkrivamo znamenje tvoje dobrote in blagoslova v vsem, kar srečujemo v življenju, v vsem, kar je okrog nas, v ljudeh, v stvareh, v živih bitjih, v vsem ustvarjenem. Prav vse mi govori o tvoji dobroti in blagoslovu. Amen.

Vprašanja za ozaveščanje navzočnosti blagoslova v našem življenju:- Kaj mi pomeni blagoslov?- Kje vse v zgodbi svojega življenja lahko vidim navzočnost blagoslova?- Če sem doživel, da me je kdo blagoslovil, poskušam opisati, kaj je to zame takrat pomenilo oz. kakšne spremembe je prejem blagoslova povzročil v meni.- Koliko je blagoslavljanje navzoče v mojem vsakdanjem življenju?- Kako je blagoslavljanje navzoče v mojem zakonskem življenju?- Kaj je mogoče narediti, da bi bilo blagoslavljanje bolj navzoče?

Potem ko si na zgornja vprašanja odgovori vsak sam, si to podelita med seboj.

Mesto blagoslova v družini:Latinska beseda za blagoslavljati benedicere pomeni dobesedno „dobro reči“. V blagoslovni prošnji prosimo Boga, naj ljudem reče nekaj

MOČ BLAGOSLAVLJANJA V

ZAKONU IN DRUŽINIHebrejska beseda za blagoslov je baruk in pomeni nekomu dati moč, da uspeva, se razvija, podeduje, doseže svoj cilj. Polnost blagoslova je v tem, da poznamo Kristusa in resnico o tem, kdo smo in kakšno je v njem naše upanje. Še posebej zakonci in starši ste poklicani, da drug drugemu in svojim otrokom prinašate blagoslov in s tem tudi upanje, ki se želi preko njega razliti na vas vse. Pripravil sem vam ne samo razmišljanje, temveč kar molitveno vajo. Lahko jo uporabite in tako praktično izkusite moč blagoslavljanja. Upam, da boste dobili kakšno konkretno spodbudo za vaše vsakdanje življenje.

V velik blagoslov nam je lahko, ko drugi, še

posebej naši dragi, v molitvi izgovarjajo na glas naše ime

in kličejo nad nas Božji blagoslov. Škoda je, da

drug drugemu zaradi najrazličnejših

predsodkov ali nerazumljivih navad preprečujemo, da bi se

Božji blagoslov mogel razlivati v vsej svoji

obilnosti.


PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA


Z zakramentom svetega zakona dobijo

krščanski starši oblast in nalogo, da blagoslavljajo

drug drugega in otroke. Če se to v zakonu in družini dogaja redno

in v duhu vere - morda zjutraj, ko vstanejo, ali ko vsi gredo iz

hiše, ali zvečer, preden gredo spat - tedaj bo ta blagoslov vir

milosti, edinosti, miru, razumevanja

in pravega veselja.

dobrega, želi nekaj dobrega, dá nekaj dobrega za telo, dušo in duha. V vseh življenjskih okoliščinah, v veselju in trpljenju, za mlade in stare, je Božji blagoslov vir upanja in zaupanja. Že ob začetku stvarjenja je dal Bog možu in ženi poseben blagoslov: „Bog ju je blagoslovil in jima rekel: ‘Rodita in množita se!’“ (1 Mz 1,28). Z zakramentom svetega zakona dobijo krščanski starši oblast in nalogo, da blagoslavljajo drug drugega in otroke. Če se to v zakonu in družini dogaja redno in v duhu vere - morda zjutraj, ko vstanejo, ali ko vsi gredo iz hiše, ali zvečer, preden gredo spat - tedaj bo ta blagoslov vir milosti, edinosti, miru, razumevanja in pravega veselja. Jezus se je zavedal moči izrečenih besed. Z besedo je izganjal demone, ozdravljal bolne, obujal mrtve in pomiril morje. Ni le tiho molil. Izrekel je besedo: »Bodi ozdravljen«; »Lazar, pridi ven«; »Vstani in hodi«. Jezusov zgled spodbuja može in očete, da bi tudi oni izrekli besedo blagoslova, še posebej nad ženo in otroki, tudi nad sorodniki in sodelavci, nad vsemi, ki jih srečujejo, nad tistimi, ki jim želijo slabo ... Enako spodbuja tudi žene in matere. Žena, ki želi dobro možu, ga vedno znova blagoslavlja. Če želi svojim otrokom posredovati notranjo moč in polno življenje, jih na glas blagoslavlja. Dobro je, če kot oče ali mati rečeš svojemu otroku: »Moj sin« ali »Moja hči«. Toda še veliko več je, če položiš roke na njegovo glavo in v Božjem imenu zanj glasno moliš: »Moj sin, …« ali »Moja hči, …«. Te besede prodrejo globoko v otrokovo dušo in srce. Bog želi s svojim blagoslovom zapolniti vsako praznino njihovega srca, ki je ti, kot zemeljski oče ali mati, na noben način ne moreš, pa si lahko še tako dober in popoln. Samo nebeški Oče more v polnosti napolniti človekovo nemirno srce. In ko kot zakonca blagoslavljata drug drugega, moreta drug drugemu dati tisto, česar ne moreta dati drug drugemu, pa če bi bila vajina ljubezen še tako popolna. Mnogi zelo trpijo, ker se jim zdi, da jih drugi (mož, žena, otroci itd.) ne ljubijo dovolj. Toda če v veri sprejmejo to, da jih ti njihovi dragi ne morejo ljubiti s popolno, povsem nesebično ljubeznijo in da jim to more dati le nebeški Oče po Jezusu Kristusu v Svetem Duhu, najdejo neizmerni notranji mir, globoko gotovost ljubljenosti in zmožnost, da ljubijo svoje drage takšne, kakršni so. Medsebojno blagoslavljanje more napolniti naša srca z globoko gotovostjo, da je Bog vedno z nami, da nas sprejema takšne, kakršni smo, da smo vedno vredni neizmerne ljubezni, da nas ne bo nikoli zapustil. To nam da notranjo svobodo in omogoča, da to svobodo dajemo tudi drugim.

V Iz 43,1-7 se Bog obrača na svoje ljudstvo: »Ne boj se, saj sem te odrešil; poklical sem te po imenu, moj si.« Bog ljubi moje ime. Zelo rad ga izgovarja. Moje ime je vedel, preden sem se rodil in še preden so ga moji starši izgovorili. Prav je, da dovolim, da mi Bog pove moje ime in mi razloži njegov pomen. Če bom prosil Boga, mi bo povedal, kaj sem po imenu, razkril mi bo mojo identiteto (lahko si pomagam s Ps 139).V velik blagoslov nam je lahko, ko drugi, še posebej naši dragi, v molitvi izgovarjajo na glas naše ime in kličejo nad nas Božji blagoslov. Škoda je, da drug drugemu zaradi najrazličnejših predsodkov ali nerazumljivih navad preprečujemo, da bi se Božji blagoslov mogel razlivati v vsej svoji obilnosti.

Osebna refleksija in iskanje poti naprej:V tišini vsak zase premislita, na kakšen način bi lahko povedano konkretno prenesla tudi v svoje življenje.Zakonca skupaj poiščeta možnosti, kako bi to udejanjila v svojem zakonu in družini.

Molitev blagoslavljanja:- Najprej mož položi ženi na glavo roko in polglasno kliče nanjo Božji blagoslov. Nato to stori tudi žena. - Zakonca se lahko držita za roke in skupaj blagoslavljata svoje otroke, starše, sorodnike in vse, ki jih poznata. - Zakonca skupaj blagoslavljata vse človeštvo, še posebej tiste, ki jih nihče ne blagoslavlja, in tiste, ki jim morda želimo slabo …- Zaključita s skupno blagoslovno molitvijo, ki jo daje Bog po svoji besedi:

GOSPOD naj te blagoslovi in te varuje. GOSPOD naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. GOSPOD naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir.

Na koncu mož in žena blagoslovita drug drugega na način, ki jima je blizu.

Sledi skupna refleksija.

p. Ivan Platovnjak DJ

Jezuit Ivan Platovnjak je duhovni spremljevalec društva Družina in Življenje.


PISMO p.IVANA PLATOVNJAKA

Svoj odnos z Bogom negujem z molitvijo. V njej namreč Očetu pripovedujem vse, kar doživljam, kar se z menoj dogaja, kar čutim oziroma kako se počutim, česa si želim … Vem, da on vse ve, še preden mu jaz povem, vendar je zame bolje, da to v njegovi prisotnosti izrečem. Ko zaprem oči, si živo predstavljam, da sem v Kraljevi palači, pred Kraljem kraljev, ki me je povabil na privatno avdienco. Kakšen privilegij! Kako vzvišen občutek! Jaz, nevrednež, Kralju kraljev nekaj pomenim! On si želi moje bližine! Halo!?Pa vendar je ta Kralj najprej moj ljubeči Oče. Ko sem pred njim in me »zaljubljeno« gleda, se mu najprej zahvalim za povabilo in čas, ki mi ga je namenil (Osupljivo je dejstvo, da nikoli ni preveč zaseden in ima zame vedno čas, če le pridem.). Nato ga prosim, naj mi pomaga »preiskati« srce, da spoznam, če je v meni prisoten greh. In ko se greha zavem, ga prosim, naj mi odpusti in me očisti vse krivičnosti. Pri tem se sklicujem na njegovo besedo, kajti sam je po apostolu Janezu rekel: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen (1 Jn 1,9). Svoje druženje z Očetom nadaljujem s slavljenjem. Rečem nekako takole: »Slavljen bodi moj Oče nebeški, slavljeno bodi tvoje presveto ime, prihajam k tebi, da te slavim, ker si ti nad vsem, ker si moj Stvarnik, ker me ljubiš in mi odpuščaš, čeprav poznaš vse moje grehe in napake, vse moje slabosti in nikoli uresničene dobre namene … Slavim te in naj bo posvečeno tvoje ime, povzdignjeno nad vsa imena …« Potem se mu zahvalim za dar življenja in za vse darove, ki mi jih nesebično podarja: za ženo, otroke, vnukinjo, prijatelje, sorodnike, sodelavce, za nov dan, za čudovito naravo, ki me obdaja, za hrano in obleko, za brate in sestre, s katerimi smem biti povezan v eno Telo - Cerkev, za cerkvene in državne voditelje … Zahvaljevanju sledi pripoved o tem, kaj se je z menoj dogaja, kaj čutim, česa me je strah, razložim mu vse svoje skrbi in želje ter ga prosim za blagoslov in njegovo vodstvo … Ko preneham s pripovedovanjem, je na vrsti On. Da, poskušam se zavedati, da je molitev dialog. In če je dialog, morata oba partnerja spregovoriti, se poslušati in slišati. Vem, da mene Oče posluša. Kaj pa jaz? Sem ga tudi jaz pripravljen poslušati in slišati? Sem pripravljen upoštevati njegove besede? Sem zares pravi »podložnik« Kralja kraljev? Res vem, kaj mi hoče v tistem trenutku povedati? In kako lahko to vem? Zelo preprosto. V roke vzamem Sveto pismo, ki je Božja beseda (gre za besede, ki mi jih Bog govori). Če Svetega pisma dovolj ne poznam, je najbolje, da si pomagam z vodnikom za njegovo branje. Pred leti je pri Družini začela izhajati knjižica Beseda med nami, ki mi je v pomoč, ker prinaša svetopisemske odlomke, ki se dnevno berejo v Cerkvi po vsem svetu. Pozorno in počasi po vrsti

preberem odlomke kot pri maši: berilo, psalm in evangelij. Predstavljam si, da so to Očetove besede, ki mi jih tisti dan namenja. In ga vprašam: »Oče, kaj mi želiš po teh odlomkih sporočiti? Česa me želiš naučiti? Želiš, da kaj v svojem življenju spremenim? Mi naročaš kaj konkretnega glede mojega odnosa do žene, otrok, mojega dela, prijateljev, Cerkve?« Pomembno je, da si ideje, ki mi prihajajo med molitvijo na misel, zapišem, zato je dobro, da imam neke vrste »molitveni dnevnik«. Naš nebeški Oče je konkreten. Želi, da mu povem konkretne stvari, želi, da mu izročim vse svoje stiske in skrbi, da izrečem (ga prosim) vse svoje želje in hrepenenja. Po apostolu Pavlu me spodbuja: »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem« (Flp 4,6). Da, Gospod, ti si želiš moje bližine. Ti me vsak dan vabiš, naj pridem k tebi. Ti me vabiš, naj nate preložim vse svoje skrbi (1 Pet 5,7). Še več kot to, vabiš me, naj neprenehoma molim (1 Tes 5,17). Ko se sprašujem, kako naj izpolnim to tvoje naročilo, mi poveš, da mi ne želiš nalagati dodatnega bremena, pač pa me vabiš, naj »molim«, ko delam ročna opravila (pospravljanje, pranje avtomobila, košnja trave, likanje, kuhanje …), pri katerih ni potrebno ves čas misliti. Takrat lahko kličem tvoj blagoslov na vse tiste, ki se mi priporočajo v molitev, na svoje otroke in sorodnike, prijatelje, sosede in znance, lahko te prosim za spreobrnjenje tega ali onega, za rešitev nastalega problema, za krizo v tem ali onem zakonu, ki jo poznam, za našo domovino in mir na svetu … »Nauči nas moliti, Gospod! Nauči nas prav pristopati k prestolu tvoje milosti. Daj, da molitev zares postane kanal, po kateri boš ti izlival svoje milosti na vse človeštvo.«

Dani

Trdno sem prepričan, da je molitev, ki je »pogovor z Bogom« in je torej dialog med Bogom in menoj, zame velik privilegij, saj gre za moj osebni odnos z Bogom. Poskušam se zavedati, da je moje krščanstvo nič drugega kot MOJ ODNOS Z BOGOM. Od tega, kako ta odnos negujem, je odvisno, ali odnos živi ali umira. Sem živ kristjan ali mrtev?


GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI

Živimo v času, ko je pisana beseda med ljudmi vedno manj cenjena, predvsem leposlovje in zahtevnejša besedila. Vsi se veliko raje zatekamo k lahkotnim revijam in člankom. Zato je še toliko bolj pomembno, da se zavestno odločimo za čim bolj redno branje Svetega pisma.Vedno znova tudi midva dobivava potrditev, da je Božja beseda v Svetem pismu živa in odgovarja na konkretne življenjske situacije, v katerih se znajdeva, na primer za potrditev neke odločitve, za razpršitev kakega dvoma …S Svetim pismom sva se pobližje spoznala na srečanjih zakonske skupine, kjer uporabljamo Sveto pismo kot učbenik, gradivo pa kot delovni zvezek. V odlomkih iz Svetega pisma najdemo odgovore na vprašanja. Zanimivo je, da v odlomku, ki ga na srečanju beremo, ponavadi vsak najde drugačen poudarek. Najde pač tisto, kar v danem trenutku potrebuje, da ostane na pravi poti. To nama je bilo v pomoč in spodbudo, da sva Božjo besedo začela brati bolj redno. Zdaj lahko rečem, da je postopoma, a vztrajno, iz najinih življenj izrinila lahkotne revije in članke. Čutiva tudi, da je najino življenje postalo bolj kakovostno.V zakonu in družini nenehno potrebujemo usklajevanje misli in dejanj, čemur midva rečeva brušenje, ki je podobno drgnjenju in brušenju kamenčkov v rečni strugi. Ob vsakem trku se jim zunanjost rahlo spremeni in čeprav so v bistvu še vedno isti kamenčki, sčasoma na zunaj postajajo drugačni, vedno bolj gladki. Reka življenja tudi naju nenehno trka med seboj in z drugimi, Božja beseda pa naju gladi in usmerja po rečni strugi, da ne zaideva.Nina: »Trenutno me v Svetem pismu najbolj nagovarja Pohvala vrle žene (Pregovori 31,10-31), ker smo verjetno z družino v obdobju, ko potrebujemo jasne smernice za pravilno umestitev med sovaščane.«Zgodi se tudi, da odlomka iz Svetega pisma ne razumeva takoj, zato ga bereva dan za dnem tako dolgo, dokler se sporočilo za naju ne razjasni; šele potem sva sposobna Božjo besedo udejanjiti, jo prenesti v življenje.Za naju je bil izredno pomemben odlomek 1 Mz 2,24: »Zaradi tega bo zapustil mož očeta in mater in se držal svoje žene in bosta eno

telo.« Tudi nama, tako kot mnogim, ni bilo prizanešeno z bolečo in dolgotrajno izkušnjo osamosvajanja od staršev. Z Božjo pomočjo in s pomočjo prijateljev, ki nama jih je Bog poslal v kritičnih trenutkih, smo premagali tudi to prepreko in sedaj lahko tri generacije živimo v sožitju drug z drugim ter v sozvočju s Svetim Duhom.Z branjem Božje besede se je krepilo tudi najino zaupanje v Božjo previdnost in pravičnost. V trenutkih nemoči, ko nisva bila sposobna sprejemati Božjega načrta za naju in najino družino, sva se lahko le priporočala v milost in varstvo, predvsem v naročje Božji materi Mariji, ki na svojstveni način zaznamuje naju in življenja najinih otrok. Starejša hčerka Staša se je rodila na Marijin praznik, 25. marca, mlajša hčerka Manja je po milosti in posredovanju Božje Matere preživela utopitev, najmanjši sin Matic je štiri dni po porodu močno zbolel in Božja porodnica je uslišala moje prošnje po zaščiti nedolžnega bitjeca, ne nazadnje pa je Marija posredovala pri Nebeškem očetu tudi za čim hitrejšo selitev v novi dom, saj smo od začetka gradnje potrebovali le dobro leto …Premajhni smo, da bi mogli doumeti mogočnost in čarobnost Božjega načrta!

Nina in Matjaž Vidic

»Tvoja Beseda, Gospod, je luč na moji poti!«(Psalm 119,105)


ŽIVETI S SVETIM PISMOM

»Moli, morda si pa premisli,« mi je svetovala sestra Štefka, ki me je duhovno spremljala na duhovnih vajah v tišini. Sama sem si namreč neizmerno želela še četrtega otroka, celo obljubila sem ga Bogu, mož pa je bil skeptičen, še posebej, ker so bili za mano trije carski rezi. Nasvet sestre Štefke sem upoštevala in začela vsak večer moliti po sedem očenašev ter upala, da mi, preden bom uslišana, ne bo odtiktakala biološka ura. A za čudež je bilo dovolj nekaj tednov molitve. Očitno je bil ta otrok res del Božjega načrta, saj je mož po vikendu pri Vilmi in Daniju v Ankaranu nekega večera rekel: »No, torej bomo imeli še enega otročka!« Za vsak slučaj sem šla vsa navdušena še na posvet k znanemu zdravniku, ki pa je skoraj pokopal moje upe, rekoč, da zaradi raztrganja stanjšane maternice obstaja velika verjetnost prezgodnjega rojstva, zaradi česar bi bil otrok zelo prizadet, če bi sploh preživel, ob tako tvegani nosečnosti pa ni izključil niti moje smrti. Za nekaj mesecev sem misel na materinstvo zakopala, a ko sem bila na pogovoru pri spovedniku, je v meni prav odmevalo: »Izpolni obljubo, ki si mi jo dala!«Prvič sem bila postavljena pred dejstvo, da se povsem izročim Bogu in njegovi volji. Da sem zanj pripravljena tudi umreti in ga imeti raje kot svojo zemeljsko družino. Zmagalo je zaupanje in nekega poletnega dne sem spoznala, da nosim pod srcem še eno življenje. Silovito veselje, pomešano s strahom, me je spremljalo le prvih nekaj tednov, nato pa se je vame naselil globok mir. Mir, ki ga lahko da le Gospod. Vedela sem, da bo vse v redu in da bo on poskrbel za bližnje, če je v njegovem načrtu, da me pokliče k sebi. Saj bi me lahko tudi zaradi drugih razlogov, kajne? A nekje na dnu srca sem bila prepričana, da mi bo dal doživeti veselje novega življenja v krogu družine.Pa je prišla nova preizkušnja zaupanja, tako imenovana NS, kot nosečnice skrajšano rečemo preiskavi, pri kateri napovedujejo tveganje za rojstvo otroka z Dawnovim

sindromom. Naivno sem mislila, da na tem pregledu povedo, ali je otrok prizadet ali ne in ni se mi zdelo nič narobe, če to izvem prej. A izvedela sem le, da je tveganje izjemno povečano in naletela na nerazumevanje zdravnice, ki se ni mogla načuditi, da odklanjam amniocentezo, ki bi lahko ovrgla ali potrdila sume. Tveganje za splav je pri tej preiskavi 1 %, mi je dopovedovala, tveganje za rojstvo prizadetega otroka pa je bilo pri meni višje. Pa še tri zdrave otroke imam, le kaj se igram, me je skušala prepričati. A raje kot v tvegane preglede sem se zatekla k molitvi in branju Svetega pisma, ki se mi je odprlo pri odlomku, ko Jezus ozdravi hromega. Prinese mi novo upanje, ki ga utrdi še obisk pri spovedniku, ki me spodbuja, naj zaupam. Vprašam ga, kdo sem jaz, da molim »zgodi se tvoja volja« in hkrati prosim, da

naj bom ravno jaz mamica, mimo katere naj gre kelih trpljenja. V odgovor dobim psalmistove besede: »Nič se ne bojte, Gospod je tu …«Velika tolažba, ob kateri sem začutila, da me Gospod ne bo preizkušal bolj, kot zmorem. In da hoče, da svetu pričujem in oznanjam njegovo dobroto ter še kakšno mamico opogumim za novo življenje. V molitvi sem se zatekla še k svetemu Judi Tadeju, priprošnjiku v sili. V ljubljanski stolnici je na desni strani zadaj njegova podoba, pod katero piše, da pomaga iz vsakršnih stisk, da ima pri Bogu nekakšno »modro luč«, saj lahko izprosi rešitve »po prednostni cesti«. Skupaj z otroki, ki imajo tako ali tako neomajno vero brez sence dvoma v uslišanje, sem nekega mrzlega decembrskega jutra klečala pred njegovo podobo in se vse dogovorila. Po tistem tudi sama nisem več dvomila in tudi zdravnikom sem povedala, da vem, da bo otrok zdrav in porod uspešen.Jakob Tadej se je rodil 12. februarja letos. V zahvalo svetemu Judi Tadeju nosi drugo ime po njem, da bo tudi z njim vedno oznanjal to uslišanje. Da bo s svojim življenjem pričeval, kako veliko je Božje plačilo, če mu

povsem zaupamo in se mu predamo. Karolina Vrtačnik

P. S.Jakob Tadej je rojen na isti dan in ob isti uri kot je bil rojen tudi moj edini, pred nekaj leti tragično umrli brat Luka. Kot bi hotel Gospod tudi s tem pokazati, da v še tako hudi preizkušnji lahko najdemo seme upanja.

Materinstvo je namen ženinega bivanja, njen poklic, njena radost in njena rešitev.

A. Daudet

G o s p o d , v a t e z a u p a m !


MOJA DRUŽINA

SobotaV Celje gremo. Vsi. Da bomo v živo prisotni na pastoralnem dnevu, na koncu pa prejeli še sliko Sv. družine in jo prinesli v našo župnijo.S Heleno sva vstala ob sedmih. Ona je dala za malico peč medaljončke. Sam sem si delal zajtrk, predvsem pa sem urejal samega sebe. Sem mnenja, da je treba najprej obleči in urediti sebe, šele nato ostale. Tako ti ostane več časa in si manj živčen. Sliši se nelogično, pa vendar je res … Ob pol osmih sem ugotovil, da kljub zelo glasnim pozivom nihče od otrok še ni vstal. Zato sem začel rjoveti. To je zaleglo. V skrajni naglici smo poskušali iz kupa nahrbtnikov, oblačil, hrane, otrok in druge opreme napraviti nekaj smiselno uporabnega. Na zbirališče smo prispeli ob 8:15. Ob 8:18 je avtobus brez usmiljenja odpeljal. Župnik nas je pozdravil, preštel in naredil kratek nagovor. Sledil je veseli del rožnega venca. V Celje smo prispeli po dobri uri vožnje. Na štadionu se je zbralo kakih 12 000 ljudi. Dogajanja ni bilo kaj dosti videti. Na oddaljenem malem odru so nastopali pevci in peli ritmične duhovne pesmi. Moderatorji so delali intervjuje z izbranimi ljudmi. Bilo je, kot bi na štadionu gledal radijsko oddajo. Sledila je maša, ki je trajala skoraj tri ure. Neverjetno, kako je mogoče preprost obred tako strašansko razvleči. Na koncu so nam škofje podelili slike Sv. družine. Nam jo je dal v roke celjski škof Stres. Po petih urah sedenja na ozkih sedežih smo bili že kar precej nestrpni, zato smo se hitro prerinili ven. Sliko smo predali župniku, da bo občestvo pripravil na njeno romanje po družinah.Domov smo prišli okrog pol šestih. Jaz sem šel v picerijo po pice.Na tv dnevniku je bila zvečer najprej reportaža o pohodu okoli okupirane Ljubljane. Sporočilo te prireditve je bilo, da so naši borci res pomembni ljudje, brez njih se menda ne bi niti osamosvojili. Nekdo od udeležencev je celo trdil, da so borci mnogo pomembnejši od Evrope, ker Evropa da je v zatonu, borci pa baje cvetijo.

Poročilo s celjske prireditve pa je povedalo, naj se v družbi bolj posvetimo družinam, družine pa svoji življenjski usmeritvi in naj imajo več otrok. Ker življenje eksponentno rojeva novo življenje, upanje, novo samozavest in s tem med drugim tudi materialni standard. Razlika sporočil obeh prireditev je očitna.

NedeljaUtrujeni in zaspani. Malo nas je pobilo neverjetno močno celjsko sonce. Helena je čisto rdeča po dekolteju, mene pa je opeklo po čelu. Danes smo bili pri treh mašah: ob 8h Helena s fanti, da je uradno predala sliko, ob 9h Miha, ob 10:30 midva s Katarino. Potem sem šel teč, da se malo razmigam. Že vse od srede me boli rama. Bom moral za nekaj časa nehati z odbojko.Moja starša sta se vrnila s Češke. Meni sta prinesla keramičen kozarec in pivo iz Plzna. Otroci so dobili premajhne majice. Bili smo jih veseli.

PonedeljekIzvedel sem, da ima Miha pri matematiki že zelo resno situacijo. Oglasil sem se v šoli pri profesorici. Ker sem bil prezgoden, sem se sprehodil do cerkve v Stari Loki. Okrog je urejeno pokopališče, kjer je tudi veliko grobov iz 19. stoletja. Predstavljal sem si vse te ljudi, ki so takrat prav tako polni skrbi živeli iz dneva v dan in upali na bolje. Kot jaz. Pa tudi mene ne čaka nič drugačen konec. Moje telo bodo zakopali, skrbi bodo pa s tistim trenutkom rešene. Zakaj se torej zapletamo v ta klobčič težav in morečih odnosov? Res ne zamerim tistim, ki so rekli »dost mam« in odšli. Eni na morje, drugi klošarit, tretji v nove težave … Jaz tega ne morem. In vztrajno rijem dalje, čeprav pogosto z divjim pogledom in s kako pripravno srbsko sočno … Saj vem, da bo še vse dobro. Do takrat pa ... kot piše na Heleninem predpasniku: »Bo že kok. Še zmer je blo kok«.

Primož


IZ OČETOVEGA DNEVNIKA

Pred dnevi sem imela priložnost za kratek čas stopiti v prav posebno svetišče – v majhno, lično bolniško kapelico na Onkološkem oddelku ljubljanskega kliničnega centra. Ni se me toliko dotaknil veličastni mozaik patra Marka Rupnika, čeprav je čudovit, ampak neka na zunaj povsem običajna stvar. Mojo pozornost je pritegnil velik sto listni črtasti zvezek, popisan prek polovice. V njem pa mozaik besed, ki so jih na papirnate strani prelile roke, ki so iz srca zajemale besede trpljenja, strahu, bolečin, preizkušenj, vendar tudi upanja… Rdeča nit vseh teh prošenj, uslišanih ali neuslišanih, je prav upanje. Upanje na moč, potrebno za premagovanje neizogibnih bolečin ob kemoterapiji, upanje na podporo svojcev, na pomoč medicinskega osebja, upanje na ozdravitev, upanje, da se zgodi čudež. V besedah priprošenj in srčnih želja tli vera. V njih vidimo celoten razpon človeške moči in nemoči. Skrajni obup in neskončen up … Koliko prošenj je uslišanih, ne vem. Ko sem se vprašala, koliko mojih prošenj je do zdaj uslišal nebeški Oče, tudi nisem našla pravega odgovora. Vem pa, da je moje življenje sestavljeno iz številnih upov in srčnih želja. Biti srečna, zdrava, koristna, dobra, zadovoljna, uspešna in še kaj. Toda ne izteče se vedno po mojih pričakovanjih in merilih. Ko me je Maruša prosila, naj napišem nekaj o upanju pri vzgoji, se mi je zdela stvar lahka in preprosta. Pa ni! Pravzaprav nikoli nisem razmišljala v tej smeri. Tudi najino zakonsko življenje z Marjanom je na neki način mozaik takšnih in drugačnih upov. Ko se je najavil najin prvi, drugi, tretji, četrti in peti otrok, se je veselju pridružilo malce strahu. »Kaj, če otrok ne bo zdrav? Kako bom prenašala nosečnost? Bom imela te ali one težave? Kako bom prestala porod? Ali bova znala prav in dobro vzgajati?« In še in še vprašanj in dvomov … Toda vsakokrat je bilo zraven tudi upanje, da se bo vse dobro izteklo. Toda pri petem otroku se je nosečnost končala, še preden je lahko ugledal luč sveta. Kljub upanju, da se bo drugače izteklo. Na krut način sva bila poučena, da morava kaj tudi izpustiti, izročiti, čeprav je vse v nama vpilo drugače. Izpuščati in izročati pa se učiva tudi zdaj, ko najini dve najstarejši hčerki, Urška in Nina, postajata vse bolj samostojni. Kako hitro so minila leta od njunih prvih korakov, otroškega čebljanja, od vstopa v vrtec, osnovno in srednjo šolo, na fakulteto! Vsa ta leta, mesece, dneve je bilo z nami upanje, da jim bo v šoli šlo dobro, da se bosta dobro in prav odločali za svoj poklic, da nam bo uspelo

dobro previhariti njuna najstniška leta in vse, kar sodi zraven; da se ne bosta izgubili na stranpoteh življenja in da bosta dobro pripravljeni znali samostojno in zrelo stopiti v odgovorno odraslost in se osamosvojiti. Zlasti pa - kot je nekoč dejala moja svakinja in soimenjakinja: »Želim si, da bi nekoč nekdo ob mojem otroku bil srečen…« Upava, da sta v vseh teh letih dobili popotnico, ki ju potrebujeta za življenje. Pri mlajših dveh gojiva isto upanje, le da gre zaradi izkušenj in »vzgojne kilometrine«, ki ni bila enostavna in lahka, za spoznanje lažje. Upava, da bova z Božjo pomočjo tudi Ano in Evo dobro opremljeni pospremila v odraslost. Upava, da bova tudi midva čim bolje krmarila naprej. Da bova živela v slogi in sožitju, v kar morava vlagati že zdaj. Oba!Zaradi grenkega osebnega izkustva tudi upam, da bom svojim otrokom ostala blizu, ko me bodo potrebovali, in da jim bom znala predvsem pustiti živeti njihovo lastno življenje in jih tudi v bodoče sprejemati takšne, kakršni so. V dobrem in slabem. Da bom imela dovolj modrosti in preudarnosti, da jih bom podpirala v njihovih sanjah in načrtih in da jim ne bom nikoli grenila in rušila njihovih upov. Upam, da bom nekoč lahko prerasla in prebolela, česar zdaj še ne morem in ne znam odpustiti …

V Svetem pismu beremo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost pa upanje. Še vedno doživljam stiske, kot žena in mati. Kolikokrat mi zmanjkuje potrpljenja! Kako nepotrebne so mi takšne in drugačne preizkušnje, ko bi po moji oceni stvari lahko tekle mnogo bolj gladko in manj problematično! Kolikokrat pokopljem upanje in postanem malodušna! Bog se takrat zdi neskončno daleč, jaz pa sama s sabo in s kupom problemov obtičim sredi sivega vsakdanjika in ne vem ne kje ne kako naj se jih lotim.Takrat pomolim Bogu svoj močno popisan »sto listni zvezek«, ki je pravzaprav moje srce, in čakam na odgovor. Ki ni vedno po moji volji, saj je običajno uglašen na potrpljenje in na upanje, to pa pomeni, da je hkrati boleč in dlje časa trajajoč …

Sabina Majcen


STARŠEVSTVO


Kako pomembna je papeževa okrožnica o krščanskem upanju: Spe salvi. Tam med drugim pravi: “Potrebujemo manjše ali večje upe, ki nas dan za dnem držijo na poti. A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog, ki objema celoto in ki nam more dati in podariti tisto, česar mi sami ne zmoremo. Prav ta obdarjenost spada k upanju. Bog je temelj upanja. Ne kateri koli bog, marveč Bog, ki ima človeško obličje in ki nas je ljubil do konca: vsakega posameznika in človeštvo kot celoto. Njegovo kraljestvo ni navidezno onostranstvo neke prihodnosti, ki ne bo nikoli prišla; njegovo kraljestvo je tu, kjer je on ljubljen in kjer njegova ljubezen prihaja k nam. Edino njegova ljubezen nam daje možnost, da v vsej treznosti vedno znova vzdržimo v svetu, ki po svojem bistvu ni popoln, ne da bi izgubili polet upanja. Njegova ljubezen nam je hkrati jamstvo, da obstaja tisto, kar slutimo le nejasno in vendar najgloblje pričakujemo: življenje, ki je ‘resnično’ življenje.” (31). Krščansko upanje torej podarja Bog. Zato se moramo ozirati k njemu. Prav to je naš papež zelo lepo izrazil že pred leti, ko je svoji knjigi o treh Božjih krepostih vere, upanja in ljubezni dal naslov: »Glejmo na Kristusa«. Kardinal Joseph Ratzinger krščansko upanje ponazori s tremi svetopisemskimi primeri. Najprej navaja preroka

Jeremija, ki se zelo močno upira prevladujočemu optimizmu »javnega mnenja«. Jeremija se izkaže kot pravi nositelj upanja. Za druge je moralo biti s porazom Izraela vse pri kraju, zanj pa se v tem trenutku začenja vse novo. Bog ni nikdar poražen in njegove obljube v človeških porazih ne propadejo, da, postanejo celo večje, tako kakor ljubezen raste v tisti meri, v kateri jo ljubljeni potrebuje. Drugi primer nam daje Razodetje sv. Janeza. Veličastna, a pogosto grozovita videnja nam kažejo svetovno zgodovino iz Božje perspektive. “Človeška zgodovina kljub vsem grozotam ne bo utonila v noči samouničenja; Bog je ne pusti strgati iz svojih rok.” Bog ostaja Bog, ostaja Odrešenik z neuničljivo dobroto. Človek ni edini delujoči in smrt nima zadnje besede. Kot tretji primer navaja kardinal Ratzinger blagre iz govora na gori. Blagri nam govorijo: Če živite kot kristjani, boste vedno v tej paradoksni napetosti. Konkretno to pomeni: v hoji za Kristusom more človek sicer prenašati veliko trpljenja, a prav tako sme doživljati tolažilno Božjo bližino. To je jedrnato izrazil sv. Avguštin, ko je dejal: “Cerkev nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga”.

Kardinal Joseph Ratzinger končuje svoje premišljevanje o upanju s podobo sv. Bonaventura in z besedo sv. Tomaža Akvinskega. Serafinski učitelj primerja vzgib upanja s poletom ptice, ki svoja krila razprostre kolikor more in si z vsemi močmi prizadeva, da bi letela. Upanje je letenje, pravi Bonaventura. Upanje od nas terja radikalno zavzetost. Človek naj uporabi zunanje in notranje čute. Kdor upa, “mora dvigniti glavo s tem, ko

svoje misli usmeri navzgor, v višavo našega bivanja, se pravi k Bogu. Povzdigniti mora svoje srce s tem, ko odpre svoje čutenje za najvišjo ljubezen in za vse njene odseve v svetu. Zganiti pa mora tudi svoje roke k delu”. Upanje potemtakem vključuje vse moči našega bitja. K temu je treba dodati še bistveno prvino: molitev. Sv. Tomaž Akvinski to podčrta v svoji Teološki sumi. Molitev je zanj govorica upanja. Gospod nas je učil upati, ko nas je učil svojo molitev, pravi sv. Tomaž. Očenaš je šola upanja - je konkretno uvajanje v upanje. Obupani človek ne moli, ker nič več ne upa. Kdor moli, upa. “Kdor se uči moliti, se uči upati in zato se uči živeti”, pravi na kratko Joseph Ratzinger. “Kristjanovo razpoznavno znamenje je upanje, medtem ko brezupnost označuje ateista”. K tej označitvi nas vodi apostolova trditev, da so Efežani, preden so postali kristjani, “živeli na tem svetu brez upanja in brez Boga” (Ef 2,12). Vera in upanje kažeta druga na drugo. Pismo Titu označuje vero kot “sveto upanje” (2,13). “Poklicani smo k enemu upanju” (Ef 4,4-6). Kristjani naj dajo razlog o svojem upanju, ko poganom pojasnjujejo svojo vero (1 Pt 3,15). V pismu Hebrejcem je “vera 'temelj' tistega, kar

Papeža Benedikta XVI. so ob njegovem nedavnem pastoralnem obisku v Ameriki pozdravljali z napisi: Pope of Hope, papež upanja. Zares, papež je glasnik upanja za vse ljudi.

Dr. Anton Štrukelj

Upanje potemtakem vključuje vse moči našega bitja. K temu je treba dodati še bistveno prvino: molitev.

Prava ozvezdja našega življenja so ljudje, ki so znali prav živeti. Oni so

svetilniki upanja.

V hoji za Kristusom more človek sicer prenašati veliko trpljenja, a prav tako sme doživljati tolažilno

Božjo bližino.


KRŠČANSKO UPANJE


Ko slišim besedo upanje, kaj hitro pomislim na besedo zaupanje. Z ženo Majo imava tri mesece staro hčerko Mirjam. Težko bi bilo življenje, ko bi imel v težkih trenutkih samo upanje (besedo razumem v pomenu upati brez vere). Ko se pojavljajo težave in se kar kopičijo druga vrh druge, ko gre vse narobe, takrat bi človek lahko še obupal, če ne bi z zaupanjem iskal smisla in pomena življenja.Hvala Bogu imava vero v Boga, zaupanje v nekoga, ki mu lahko predaš svoje skrbi, strahove, dvome in pomisleke. Ko človek na koncu hodnika ne vidi svetlobe, je vse bolj preprosto, če imaš zaupanje v Boga, kajti s tem, ko mu težave zaupaš, ko mu predaš težki križ svojega življenja, je vse veliko laže. Bog je s teboj, ti pomaga, te usmerja in te vodi po pravi poti.Ko se v mislih vračam nazaj v nosečnost, se spomnim, koliko skrbi in dvomov se je pojavljalo, ko sva čakala na preglede, se spraševala ali bova znala biti dobra starša, kaj bova dala svojim otrokom. Človek sam samo upa, da bo vse v redu, kako enostavno pa je, če človek izroči vse to Bogu in mu zaupa, saj te on vedno spremlja na poti življenja, če se mu le prepustiš.Ob upanju, da bi se v domačem kraju lahko ustanovila zakonska skupina, so se težave kar vrstile. Ko sva z ženo z zaupanjem vse skupaj izročila Bogu in se zavedla citata iz Svetega pisma: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji«, se je vse uredilo ob pravem času, prišlo je dovolj zakonskih parov, dobili smo voditeljski par in župnika, ki je bil pripravljen sodelovati.V vsakodnevnem življenju hitro občutim svojo šibko človeško naravo. Ko se pojavijo težave, jih velikokrat hočem reševati sam in upam da se bodo rešile; kako lažje bi bilo, če bi že v začetku, vsak dan znova zaupal Gospodu in ga prosil za njegov blagoslov. Vedno bolj se zavedam pomena besed, da kjer je Bog na prvem mestu, je vse na pravem mestu!

Hvala ti Gospod, da si me poklical po imenu, da si me izbral za svojega učenca. Naj bom z zaupanjem, vero in ljubeznijo tvoj glasnik miru.

BB

upamo, zagotovilo tistega, česar ne vidimo” (Heb 11,1). Vera pomeni, da smo našli tla, da smo prišli do resničnega temelja vseh reči. Kristjani imamo trdna tla tudi tedaj, ko izgubimo vse drugo. Naše življenje je s Kristusom pri Bogu. Sijajen zgled svobodnega človeka, ki je našel neminljivo veselje onkraj zemeljskih dobrin, je sv. Frančišek Asiški. “Sredi skoraj neznosnih bolečin svoje bolezni in v najbolj neprijaznem domovanju se Frančišek zave zaklada, ki

mu je podarjen ... Ker se je osvobodil mnogih upov, je postal veliki pričevalec tega, da ima človek 'upanje', da je bitje upanja”. Jezusovo oznanilo je evangelij, ker prihaja od tistega, ki ima ključe do pravega veselja. Krščansko veselje velja tudi stiskanim in obteženim. Za takšno upanje nas usposablja in pooblašča krščansko “upanje, ki ne osramoti”. Božja moč nam podarja “blaženo upanje”. Daje nam življenje in prihodnost. Papež v svoji okrožnici o upanju pokaže tudi na Marijo kot zvezdo upanja. Takole pravi: »Življenje se nam dozdeva kakor vožnja na pogosto temnem in viharnem morju zgodovine, med katero se oziramo po zvezdah, ki nam kažejo pot. Prava ozvezdja našega življenja so ljudje, ki so znali prav živeti. Oni so svetilniki upanja. Gotovo, Jezus Kristus je luč sama, sonce, ki je vzšlo nad vsemi

teminami zgodovine. A potrebujemo, da bi ga našli, tudi bližnje luči - ljudi, ki podarjajo luč od njegove luči in tako dajejo orientacijo na naši vožnji. In kateri človek bi mogel biti bolj kakor Marija zvezda upanja? Marija, ki je s svojo privolitvijo samemu Bogu odprla vrata v naš svet.”

Dr. Anton Štrukelj

Dr. Anton Štrukelj je redni profesor za dogmatično teologijo in ekumenizem ter patrologijo na Teološki fakulteti in avtor številnih knjig.

Potrebujemo manjše ali večje upe, ki nas dan za dnem držijo na poti. A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo.

To veliko upanje more biti edino Bog, ki objema celoto in ki nam more dati in podariti

tisto, česar mi sami ne zmoremo.

Edino njegova ljubezen nam daje možnost, da v vsej treznosti vedno znova vzdržimo v

svetu, ki po svojem bistvu ni popoln, ne da bi izgubili polet upanja.

Hvala Bogu imava vero v Boga, zaupanje v nekoga, ki mu lahko predaš svoje skrbi, strahove, dvome in pomisleke. Ko človek na koncu hodnika ne vidi svetlobe, je vse bolj preprosto, če imaš zaupanje v Boga, kajti s tem, ko mu težave zaupaš, ko mu predaš težki križ svojega življenja, je vse veliko laže. Bog je s teboj, ti pomaga, te usmerja in te vodi po pravi poti.


KRŠČANSKO UPANJE

Upanje

ZAKONSKO ŽIVLJENJE

Jure, kako bi se opisal s tremi besedami? Najprej bi rekel, da sem oče in bi si to želel biti vedno. Želim si biti optimist, čeprav zdaj že vidim, da sem malce »nergača«, na tretjem mestu pa bi rekel, da sem prijazen, ker nikomur ne bi nič naredil ... Nekoč smo morali pri vokalni skupini Krila z dvema besedama opisati sopevca. Prijatelj Tone me je opisal z besedama iz rastlinskega in živalskega sveta: »lipa« in »medo«. Takrat se nam je zdel takšen telegrafski stil karakterizacije čisto neprimeren, zapomnil sem si pa ravno to.

Poznamo te kot radijskega napovedovalca in voditelja oddaj. Kako se razumeš kot medijska osebnost?Ko danes slišimo besedo medijska osebnost, takoj vsi pomislimo na revije z rumenim tiskom. Tukaj se ne vidim, razen morda ko pride kakšna nagrada, ko se okoli mene zabliskajo fotoaparati; mislim pa, da nisem »vroča roba« za rumene medijske svetove. Sem preveč povprečen, preveč miren.

Ali kdaj čutiš, da si pod drobnogledom?Zgodilo se je, da sem se enkrat opazil na naslovnici neke revije, za katero se nisem dogovoril za objavo. In na naslovni strani je bila naša družina ravno ko smo odhajali iz porodnišnice. Paparaci so pravzaprav čakali nekoga drugega, ujeli pa so tudi nas. Pod takšnim drobnogledom si prav gotovo ne želim biti.

Si poročen, oče Luke, Mihe in Jana, zelo zaposlen. Kako ti uspe uskladiti urnik in svoj delovnik s potrebami, ki jih ima tvoja družina?Če Urša ne bi bila pripravljena nositi treh vogalov naše hiše, bi moral marsikakšen hobi, ki ni povezan s kruhom, črtati s seznama. Že od nekdaj me tare to, da me zanima veliko stvari, pa ne samo zanima - rad bi jim tudi posvetil nekaj časa. To je v zadnjem času igra, ki mi vzame pomlad in poletje. Na Studencu pripravljamo novo igro Klobčič - komedijo zmešnjav, katere premiera bo 18 julija. Kadarkoli grem od doma, se zavedam, da sem pravzaprav premalo doma, ker opažam, da pri otrocih šteje ne samo kvaliteta, ampak tudi kvantiteta, predvsem zdaj, ko so še majhni. Ko odhajam, za seboj velikokrat slišim vprašanje otrok: »Oči, a že spet greš?« Marsikdaj pa sodelovanje pri vodenju tudi odklonim in rajši ostanem doma. Vseeno nimam občutka, da nismo veliko skupaj, kajti aktivnosti, ki jih imam, so večinoma v večernem času, tako da popoldne preživimo skupaj kot družina. So pa tudi ostale stvar, ki nam jemljejo skupni čas: popoldanske aktivnosti, glasbena šola. Vedno se nama je zdelo trapasto, da so bili naši starši taksisti;

Jureta poznam že dolgo časa. Morda ne tako osebno, kot se nam je predstavil v pogovoru, pač pa bolj kot radijskega kolego, človeka z resničnim talentom za vodenje in povezovanje. Ob zelo natrpanem urniku si je vzel čas za iskren pogovor o tem, kaj mu pomeni radijsko delo, kako se vidi v vlogi očeta in kaj osebno njemu in družini pomeni vera.J U R E S E Š E K

Predvsem velike družine v zadnjem času vedno bolj pridobivajo na pomenu in videti je, da se morda vsaj kdo zanima za to, kako takšne družine živijo in kako se imajo. Da se jim pusti povedati, da je to nekaj najlepšega, kar lahko človek v življenju doživi.


NAŠ POGOVOR

danes se zaradi najinih ambicij ali pa zato, da bi otrokom omogočila tisto, kar misliva, da bi bilo dobro za njih, to dogaja tudi nama. Tak primer je glasbena šola, ki je midva z Uršo nisva nikoli okusila, sedaj pa imava željo, da bi je bili deležni vsaj najini otroci.

Si kdaj mislil, da te bo pot zanesla med radijske in televizijske vode?Študiral sem čisto nekaj drugega. Spominjam se, da smo se v srednji šoli pri slovenščini pogovarjali o medijih in o delu spikerja in sem takrat pomisli, da to pa sploh ne bi bilo slabo. Imel sem nekaj izkušenj s povezovanjem srečanj. Potem sem opravil avdicijo napovedovalca na RTV, kar mi je dalo vedeti, da je z mojim glasom vse v redu. Mogoče je ta želja delati na radiu od nekdaj tlela v meni. Spominjam se, da je bil radio pri nas vedno prižgan. Zjutraj, ko je mama vstala, je vedno najprej prižgala radio. Tako smo vedno nekako živeli z njim. Nikoli nisem bil naravoslovec in tehnični tip, zato sem vedel, da bom pristal nekje v družboslovju in pri besedah.

Rekel si, da ste bili povezani z radiem. Kakšno vlogo imajo po tvojem mnenju mediji danes?Mislim, da so mediji danes malo iztirili. Z vso poplavo medijev se je njihov smisel oddaljil od bistva. Če pomislim na čas svojega otroštva, smo imeli enega ali dva programa - tisti, ki so živeli na hribu, so ujeli še kakšno tujo postajo - pa smo dobili več dobrega, kot z vso množico novic, ki so na voljo danes. Pri vsej tej gneči je hvala Bogu za vsakogar nekaj, ampak stvari, ki so si na moč podobne, je pa tudi veliko in jih med seboj ne bi ločil, če ne bi bilo vsakih trideset sekund rečeno »poslušate ta in ta radio«. Mediji so se s tem napihovanjem začeli zavedati, kako pomembni so in kako lahko oblikujejo javno mnenje. Veliko stvari govori o tem, da z mediji in poplavo le-teh nekaj ni čisto v redu. Ko se pogovarjam s kakšnimi glasbeniki, mi govorijo o tem, da za njihovo glasbo in njihov način razmišljanja sploh ni več prostora.

Kako si sprejel izziv petja v oddaji Zvezde pojejo?Odkar se zavedam, imam rad glasbo. Ljubezen do glasbe sem podedoval od staršev. Glasba je prisotna tudi v naši družini. Ideja za moj nastop je prišla s strani Nuške Drašček. Povabilo sem sprejel kot izziv, kot še eno pevsko izkušnjo. Preden sem izziv sprejel, sem se o tem seveda pogovoril s svojo družino, ki me je ob vsakem nastopu spremljala. Zaradi tega mi je bilo tudi lažje. Ob

tej izkušnji bolj spoštujem tiste, ki se takšnemu nastopu tudi odrečejo.

Se ti zdi, da je danes družina postavljena pred velik izziv? Kaj tebi pomeni družina?Mislim, da se danes družina spet postavlja na pravo mesto. Čeprav je ob tem postavljanju družine tja, kamor sodi, in s poudarjanjem njenega pomena, okoli nas seveda tudi polno družin v narekovajih. Hvala Bogu se pri nas dobro zavedamo, kaj je prava družina in da bomo brez spoštovanja te osnovne celice nekam zašli. Pred leti sem imel občutek, da se je o tem malo manj govorilo. Predvsem velike družine v zadnjem času vedno bolj pridobivajo na pomenu in videti je, da se morda vsaj kdo zanima za to, kako takšne družine živjijo in kako se imajo. Da se jim pusti povedati, da je to nekaj najlepšega, kar lahko človek v življenju doživi. Po drugi strani pa smo priča poskusom, s katerimi bi nekateri družini radi vzeli tisto, kar ji gre.

Kako sprejemaš vlogo očeta? Ti je izziv?Biti oče je gotovo izziv. Z vzgojo je pa križ; to je ena sama velika loterija. Vsi upamo, da delamo prav, vsak bi rad naredil tako, da bo stvar peljala tja, kamor si želi, kakšen bo izid, pa največkrat ostane pravo presenečenje. Največ lahko narediš z zgledom. Upam, da pri tem ne grešim preveč. Z zgledom, če včasih že z besedo nisem dovolj oster. Za pravega očeta sem prav gotovo malo premehak. Lahko bi rekel, da je naša družina stereotipno slovenska, da »mati nosijo trdo roko«.

Ali z ženo obiskujeta kakšno zakonsko skupino?Ne, ne hodiva v nobeno. Baterije napolniva z družbo, ki ni samo pevska - ravno o tem smo se pred kratkim pogovarjali - in bi ji lahko rekli tudi zakonska skupina

Kadarkoli grem od doma, se zavedam, da sem pravzaprav premalo doma, ker opažam, da pri otrocih šteje ne samo kvaliteta, ampak tudi kvantiteta, predvsem zdaj, ko so še majhni.

In vedno smo razumevanje tega sveta, to zavedanje, da je nekje Nekdo, na katerega se lahko v čisto vsakem trenutku, na glas ali v tišini svojega srca, obrneš, zaneseš, razumeli kot velik privilegij.


NAŠ POGOVOR

Krila. Gre seveda za Vokalno skupino Krila. Petnajst let bo že tega, kar z Uršo v njej aktivno sodelujeva. V njej smo vsi poročeni, dolgo časa se poznamo in poznamo se tudi v družinski luči. Kjerkoli in kadarkoli nastopamo, družine vzamemo s seboj. Veliko stvari je, o katerih se med seboj pogovarjamo in delimo. Drugače pa sem jaz

tisti, ki sem nekako zavora za kakšno zakonsko skupino ali duhovne vaje. Na duhovnih vajah sva bila v letih skupnega življenja enkrat. Oba se zavedava, da to pravzaprav ni dobro. Pri sebi opažam, da imam nekakšno zavoro, ki je žal do danes še nisem prebil. Sama z Uršo se veliko pogovarjava, sam kot moški kakšnih zaupnikov nimam, Urša jih med puncami gotovo ima. Hvala Bogu se nama do sedaj še ni tako resno zataknilo, da ne bi mogla naprej. Moram reči, da z Uršo zelo dobro funkcionirava.

Je pri vas doma prisoten pogovor o veri?Pogovor o veri je bil prisoten v najinih matičnih družinah in gojiva ga tudi v najini družini. Pogovarjamo se o tem, kaj fantom pomeni vera. Če jih učiš, da Gospodov dan nekaj pomeni, da torej nedelja brez maše ni nedelja, že to pri odraščajočem otroku prinaša tisoče vprašanj, kot npr. ali gremo k maši samo po listek. Pa potem jutranja trma, ko nekdo ne bi šel k maši, pa najino prigovarjanje, da gremo pozdravit Jezusa, ki nas čaka, v odgovor pa

spet vprašanje, kje nas čaka in kako ga bomo pozdravili … O bistvenih stvareh se pogovarjaš v njihovem jeziku. Ta pogovor je že sam po sebi nujen in pride spontano. So stvari, ki so fantom jasne in se o njih niti ne pogovorajamo. Potem pride kakšna bolezen v družino in pogovor hitro nanese na to, kako Bog to dovoli.

Izkušnjo pogovora o veri prinašaš pravzaprav od doma … Doma smo se o tašknih stvareh pogovarjali. Nikoli nasilno ali tako, da bi pogovor o tem bil nujen vsakdan. Če pa je pogovora nanesel na to, smo o veri vedno govorili. In vedno smo razumevanje tega sveta, to zavedanje, da je nekje Nekdo, na katerega se lahko v čisto vsakem trenutku, na glas ali v tišini svojega srca, obrneš, zaneseš, razumeli kot velik privilegij. Za razliko od nekaterih sorodnikov, ki so v preizkušnjah in težavah iskali krivca, smo bili v naši družini vedno pomirjeni, saj smo verovali, da je tudi preizkušnja za nekaj dobra, ali pa da se bo stvar uredila z neko iskreno prošnjo ali z močjo molitve. To je bilo pri nas vedno prisotno.

Najlepša hvala, da si si ob tako natrpanem urniku vzel čas za pogovor in za tvojo iskrenost.

Pogovarjal se je Gregor Lotrič

Z vzgojo je pa križ; to je ena sama velika loterija. Vsi upamo, da delamo prav, vsak bi rad naredil tako, da bo stvar peljala tja, kamor si želi, kakšen bo izid, pa največkrat ostane pravo presenečenje. Največ lahko narediš z zgledom.

Vedno se nama je zdelo trapasto, da so bili naši starši taksisti; danes se zaradi najinih ambicij ali pa zato, da bi otrokom omogočila tisto, kar misliva, da bi bilo dobro za njih, to dogaja tudi nama.


NAŠ POGOVOR

Čeprav že vrsto let spremljam njuno skupno pot, moram priznati, da me je njuno pričevanje presenetilo. Je mar možno prehoditi toliko stopnic v tako kratkem času? Od kod to njune veselje in neizmerno zaupanje? Saj vem …, vse vem …, pa vendar …? Se imam pravico sama ustaviti, ko naletim na oviro? Imam pravico, da se, četudi le v tišini srca, pritožujem nad vsemi krivicami? Se po temu pričevanju lahko kdorkoli smili sam sebi? Jaz se ne morem več! Pa vi?

(Ko sta moja tokratna sogovornika prebrala moj uvod, sta pripomnila: »Meniva, da je med nami, ki to glasilo prebiramo, še veliko bolj preizkušanih bratov in sester in to najino pričevanje oziroma življenje ni nič posebnega. Vesela sva le, da zaupava v Božjo pomoč, v Njegovo skrb in ljubezen!«)

Kako bi predstavila svojo družino ter svoje udejstvovanje na različnih področjih?

Petra: Sva Petra in Matej in sva poročena 7 let. Imava tri otroke: Lucijo (6 let), Jakoba (4 leta) in Rebeko (2 leti). Spoznala sva se, ko sva bila oba stara 17 let, in sicer v mladinski skupini, ki je delovala v najini takratni župniji.

Matej: Takoj po poroki sva se preselila na Polico pri Grosupljem. Lahko rečem, da je bilo to obdobje, odkar živiva na Polici, zelo zanimivo. Izhajava namreč iz župnije Sveti Križ v Ljubljani, kjer sva bila oba vpeta v župnijsko življenje. Petra je pela v pevskem zboru, jaz pa sem bil ministrant. In ko sva prišla na Polico, sva se zelo težko vključevala v že obstoječe dejavnosti v župniji, kjer je tradicija igrala močno vlogo. Med drugim sva tako začutila poklicanost, da bi v župnijo poskusila prinesti to veselje do življenja, ki ga čutiva v Kristusu. Lahko povem, da je v teh sedmih letih začela delovati biblična skupina, povezujemo se s pevskimi zbori, v letu družine pa je začela delovati tudi zakonska skupina. Kot voditeljski par sedaj sodelujeva tudi v dveh zakonskih skupinah, in sicer v Žužemberku in na Polici, še vedno pa sva člana najine prve zakonske skupine, ki deluje po programu p. Vitala Vidra.

Le molitev lahko prinese mir. V začetku preizkušnje ti morajo ta mir izmoliti drugi, ker si ga sam ne moreš.

P E T R A I N M AT E J BERČAN


VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

Čeprav sta kot dekle in fant preživela skupaj pet let in pol, je verjetno začetek vajinega skupnega zakonskega življenja vseeno prinesel kakšno presenečenje?

Petra: Že ko sva bila skupaj kot fant in dekle, je Matej veliko delal. Zelo me je skrbelo, kako bova midva začela najino skupno pot, če bo tudi potem tako vpet v delo. Spraševala sem se, kako bova lahko živela svojo zakonsko poklicanost. Po poroki sva čas, ki sva ga imela na voljo do prihoda Lucije, slabo izkoristila. Ob večerih sva gledala televizijo ali pa sva šla spat. Izletov ni bilo veliko, saj tudi časa ni bilo. Matej je še vedno veliko delal, jaz pa sem na sprehodih s psom sama spoznavala Polico. Nehote sva se začela odtujevati. Ko sem včasih ob večerih začenjala kakšen pogovor, sem videla, da je Mateja to zelo odbijalo. Kar nekako blokiralo ga je. Vedela sem, da to ni v redu. Potem pa so prihajali otroci, imela sva vedno več opravkov z njimi in najinemu odnosu sva začela posvečati še manj časa. Živela sva nekako vzporedno. Sama sem čutila, da mi ga tudi njegova služba oddaljuje. Ne toliko njegovo delo, pač pa vse, kar zaznava okoli sebe. Pogovori s sodelavci, internet, plakati. V vsem tem sem čutila nekako odnašanje najinega odnosa. In takrat se je v mene naselil strah. Matej me ni mogel več prepričati, da ni za to nobene potrebe niti vzroka. Čutila sem strah pred najino popolno odtujitvijo. Priznam, malo sem zakompleksana in ne morem se primerjati z vsemi plakati, ki so na vsakem koraku. V sebi nisem bila več prepričana, da se bo moj mož v trenutku skušnjave odločil zame. Ker sproti nisva razčiščevala najinega odnosa, tega nisem več čutila. Ostalo mi je samo upanje.

Matej: Lahko povem, da jaz takrat nisem tako dojemal ženinega gledanja na najin zakon. To njeno gledanje na najin odnos sem lahko doumel šele kasneje.

In potem je prišel začetni vikend seminar v Ankaranu …

Matej: Najprej moram povedati, da svoje življenje delim na dva dela, in sicer do Ankarana in po Ankaranu. Moji starši so nama kupili darilni bon za udeležbo na tem vikendu. Moram priznati, da sem na ta seminar šel poln dvomov. Čutil sem nekak odpor do teh duhovnih vaj, še posebej, ko so mi starši razlagali, da Siterjeva poznata že od prej. To me je še bolj oddaljevalo od njiju. Pa tudi mislil sem si, da so pač duhovniki tisti, ki so najbolj poklicani, da vodijo duhovne vaje, da pričujejo in nas vodijo po Svetem Duhu. Potem sva le šla v Ankaran in moram priznati, da sem se prvi

dan zelo distanciral od njunega pričevanja. Dokler ni prišlo na vrsto vprašanje vrednot. Dani nam je rekel, naj vzamemo listke in napišemo svoje vrednote. Napisal sem jih. Ko pa smo morali zraven pripisati še število ur, ki jih posvetimo določeni vrednoti, se je v meni nekaj obrnilo. Videl sem namreč, da sem delu pripisal 24 ur. Tedaj sem nenadoma spoznal, da je delo moja vrednota. Videl sem, da je urejena družina moja želja, nikakor pa to ni moja vrednota. Spoznal sem, da so želje in vrednote nekaj popolnoma različnega. In tega ne gre enačiti. Po tem spoznanju sem postal zmeden in nenadoma nisem vedel, kaj se z menoj dogaja. Ko sva se vrnila s seminarja in se doma začela pogovarjati o vsem, kar se naju je dotaknilo, pa sem začel dojemati, kaj je Petri manjkalo v preteklih letih; ko mi je ob večerih pripovedovala, kaj se ji je zgodilo v minulem dnevu, je potrebovala moj čas. Takrat sem tudi sam spoznal, da se je tudi meni marsikaj zgodilo, pa ji tega nisem znal povedati. Povedala mi je, da je vseskozi molila zame, da bi se zmogel odpreti najinemu odnosu. Danes lahko trdim, da je Petra z molitvijo dosegla to, da sem se jaz lahko čustveno odprl. V to neizmerno verjamem.

Petra: V dosedanjem življenju sem bila stalno povezana z Bogom, z Jezusom. Lahko rečem, da bi se lahko zgodilo, da bi v najstniških letih »zgrešila« pot, ko ne bi imela živega odnosa z Jezusom. Vseskozi sem živela dejavno vero. Do tega seminarja v Ankaranu pa nisem poznala Svetega Duha v tako konkretni obliki, kot mi je bil tam predstavljen. Pozneje, ko sva z Matejem prebirala knjižice Billa Brighta, sem še bolj v polnosti dojela, da je Sveti Duh ob meni zato, da mi pomaga.

Pa vendar, že tudi prej sta se redno udeleževala duhovnih vaj …

Matej: Vsa leta sva vsaj enkrat letno hodila na duhovne vaje. Vedno so v nama pustile nek pečat. Navdušena sva prišla domov, predelovala sva teme, ki sva jih tam dobila, se pogovarjala o njih, ampak vse to je kmalu izzvenelo. V nama niso pustile nekega trajnega odtisa …

Kaj konkretno se je potem v vajinem odnosu spremenilo, ko sta prišla iz Ankarana?

Petra: Najprej sva prebrala knjigo Pet jezikov ljubezni. Takrat sem videla, da so Matejev prvotni jezik ljubezni besede potrditve. Čeprav sem se prej trudila na vseh drugih področjih, sem potem zavestno začela upoštevati to, kar sem spoznala v tej knjigi. Da sem ga znala pohvaliti za vse, kar naredi, in tega res ni malo. Potem sva v najin vsakdan vključila

Prišla sva do zaključka, da sva po Svetem Duhu tako povezana, da sploh ne moreva biti več sama v družbi. Če nekdo povabi mene, je moja žena vedno z mano. Če že ne more biti fizično ob meni, pa je ob meni vsaj v duhu.

Danes lahko trdim, da je Petra z molitvijo dosegla to, da sem se jaz lahko čustveno odprl. V to neizmerno verjamem.



tudi prebiranje Svetega pisma.

Matej: Vedno bolj sem začel spoznavati, da midva nisva več dva, ampak sva eno. Da sva le kot celota skupaj lahko odsev Božjega obličja. Uvidel sem, da ne drži to, kar sem poslušal do tedaj, češ, pojdimo fantje kam skupaj, dekleta bodo šla pa posebej, saj imamo vsak svoje pogovore in svoje teme. Kadar sem šel kam z moško družbo, sem čutil, da mi nekaj manjka. Nisem se mogel sprostiti tako, kot so se drugi. Mene je to begalo, potem pa sva skupaj s Petro ugotavljala, da se enako dogaja njej, ko gre ona sama v družbo. Po izmenjavi izkušenj sva ugotovila, da se mešana družba preoblikuje v pogovoru, v obnašanju. Prišla sva do zaključka, da sva po Svetem Duhu tako povezana, da sploh ne moreva biti več sama v družbi. Če nekdo povabi mene, je moja žena vedno z mano. Če že ne more biti fizično ob meni, pa je ob meni vsaj v duhu.

Potem je prišla težka preizkušnja…

Petra: Moja bolezen je prišla čez noč. Dobila sem diagnozo: skleroza multipleks. O tej bolezni nisem vedela veliko, toliko pa le, da so

taki bolniki lahko zelo kmalu na invalidskem vozičku. V trenutku, ko sem zvedela za diagnozo, me je postalo neizmerno strah. V prvem hipu sem se počutila izpraznjeno, osamljeno in od Boga zapuščeno. Nisem več našla poti do njega, nisem več mogla moliti. Matej je takoj organiziral molitveno verigo in lahko rečem, da sem že naslednje jutro, ki sem ga preživela v bolnišnici, v sebi ponovno začutila globok mir. Čutila sem, da je ta mir posledica vseh molitev, ki so bile darovane v ta namen. Naslednji dan sem se izročila v Jezusove roke s prošnjo, naj mi pomaga nositi to preizkušnjo. Meni in mojim domačim. Naj povem, da se mi ni bilo težko sprijazniti z mojo boleznijo; veliko težje mi je bilo sprejeti to, da bom odvisna od drugih, da ne bom mogla poskrbeti za svoje najbližje. Tega me je še danes zelo strah. Matej pa mi je rekel: Morda se moraš toliko ponižati, da bo lahko nekdo drug nekaj postoril namesto tebe; morda je to njegova pot k odrešenju in svetosti. Tako se zdaj vsako jutro izročam v Jezusove roke in sem mu neizmerno hvaležna, da še lahko skrbim zase in za otroke. Lahko rečem, da je v tej bolezni zelo na preizkušnji tudi moja vera, koliko bom zaupala in verjela v Božjo pomoč, v Svetega Duha, v svojega moža

Tedaj sem nenadoma spoznal, da je delo moja vrednota. Videl sem, da je urejena družina moja želja, nikakor pa to ni moja vrednota. Spoznal sem, da so želje in vrednote nekaj popolnoma različnega.



in njegovo ljubezen! Tedaj, ko mu morda ne bom več mogla biti žena v polnosti tega pomena.

Matej: Takoj potem, ko sem izvedel za Petrino diagnozo in sem se vozil proti domu, sem se zavedel, da ne znam več moliti. To je bilo prvo, kar sem ozavestil. Nisem vedel, ali bi se zahvaljeval ali bi prosil, koga bi postavil na prvo mesto, ničesar več nisem vedel. Tudi molitvenih obrazcev nisem več razumel. Veš, da je samo v molitvi rešitev, moliti pa ne zmoreš.

Kako lahko osem mesecev po začetku te preizkušnje osmislita to trpljenje?

Petra: Nenehno mi hodi po glavi: daruj, daruj, pa ne bo zaman. Tako tudi sama to trpljenje vedno znova polagam v Jezusovo trpljenje. Vidim tudi, da ljudje, ki so z nama čutili to najino trpljenje, zdaj skupaj molijo. Začeli so ob začetku te najine preizkušnje in to jim je zdaj ostalo. Takrat čutim, da moja bolezen ni bila poslana samo v najino preizkušnjo.

Matej: Če se navežem še na knjigo Pet jezikov ljubezni, lahko rečem, da je bil Petrin jezik ljubezni vseskozi posvečen čas. In če bi danes mene vprašali, kateri je moj jezik ljubezni, bi rekel, da je enak Petrinemu. Moje vrednote so se prevrednotile. Zdaj je na prvem mestu najin - skupni posvečeni čas in najin zakon. Vsako jutro vsaj eno uro in pol molim in premišljujem ob Svetem pismu. Tudi ves moj dan je prežet z molitvijo. In zvečer si vzameva dve uri, ki jih prav tako posvetiva drug drugemu, skupni molitvi in predelovanju različnih tem. Ta čas oba neizmerno potrebujeva in takrat tudi od otrok zahtevava mir.

Kaj reči na koncu tega pogovora?

Petra: Vsem bi rada povedala, naj se ne ustrašijo preizkušenj. Naj vsak svoje trpljenje podeli s svojimi najbližjimi. In pričujem o moči molitve. Le molitev lahko prinese mir. V začetku preizkušnje ti morajo ta mir izmoliti drugi, ker si ga sam ne moreš. Še vedno ne vem, kako se bo moja bolezen razpletla, po treh letih bom imela dokončno diagnozo, a vendar lahko rečem, da sem vesela za vsak dan, ki ga preživim. In hvaležna za vsak trenutek.

Pogovarjala se je Tanja Mlakar

Stari ljudje so radi rekli, da se človek celo življenje uči. Lahko temu kdo oporeka? Zdi se mi, da ne in da trditev še vedno drži kot pribita. In kdor misli, da vse zna in se mu ni treba nič več učiti, je vase zagledan in sebičen neumnež.

Seveda se marsikaj, kar je v življenju potrebno, naučimo enkrat za vselej in to potem znamo za vedno. So pa v življenju stvari, ki se nenehno spreminjajo in od nas zahtevajo stalno izobraževanje. Med take stvari prav gotovo sodijo naši medsebojni odnosi, v katere vstopamo. In gotovo je prav, da smo zaradi spreminjajoče se narave odnosov vedno pripravljeni slediti njihovim spremembam in se vedno učiti. In zakaj se odnosi venomer spreminjajo? Ker se spreminjamo mi, ljudje. Danes smo drugačni, kot smo bili včeraj in kot bomo jutri. Seveda na to, kako smo danes »drugačni«, lahko vplivamo, saj se danes lahko odločimo, da tega ali onega, kar smo počeli včeraj, ne bomo več delali, ali da bomo to, česar včeraj še nismo storili oziroma zmogli storiti, storili danes.Le kam nas Dani pelje s tem razmišljanjem, se morda sprašujete. Priznam. Nekaj imam v mislih. »Iz dobro obveščenih krogov« sem namreč izvedel, da se nekateri med vami, ki prejemate naše glasilo in ste že veliko lepega prebrali o pomenu in vrednoti družine, še vedno ne morete odločiti, da bi se priključili zakonski skupini, ki se zbira v vašem ali sosednjem kraju. Rad bi vam v pogum in razmislek zopet nanizal nekaj misli o pomenu in vrednosti zakonske skupine.Kaj je torej zakonska skupina in zakaj se zakonci na ta način med seboj povezujemo?Zakonska skupina je neke vrste »interesno združenje«. Med člani zakonske skupine je namreč nekaj skupnega, nekaj, kar nas povezuje - gre za skupni interes, zato pravim interesno združenje. In kaj je tisto, kar nas povezuje? Povezuje nas zavest pripadnosti enakim idealom oziroma vrednotam; povezuje nas zavedanje, da nam ni vseeno, kaj se dogaja z nami in našimi družinami, kakšni odnosi oziroma kakšno razpoloženje vlada v naših družinah …Povezuje nas zavedanje, da smo mi sami odgovorni za dobro ali slabo razpoloženje v naših družinah, in smo za to, da bodo naše družine postajale vedno bolj kraj varnega zavetja, medsebojne naklonjenosti, zaupanja in človeške topline, dolžni nekaj storiti. In kaj lahko storimo? Najmanj, kar lahko storimo, je, da se vključimo v zakonsko skupino. V zakonskih skupinah se namreč zbiramo možje in žene, ki nam je skupna ljubezen do naših družin, možje in žene, ki smo pripravljeni drug drugega poslušati, se spodbujati in opogumljati, drug drugemu stati ob strani in drug drugemu pomagati razumeti pritiske, ki na nas in naše družine z vseh strani vedno bolj pritiskajo ... V zakonskih skupinah se zbiramo zakonci, ki upamo priznati, da naši odnosi (najprej je tu odnos med možem in ženo) niso nekaj, kar raste samo po sebi in brez nege, pač pa je za negovanje in ohranjanje naših medsebojnih odnosov potrebno najino skupno delo, najino skupno prizadevanje, najina odločitev. Prav zato so zakonske skupine za zakonce neke vrste »šolsko okolje«; lahko bi rekli, da so »izobraževalne ustanove« oziroma »učilnice«. V zakonskih skupinah se zakonci drug od drugega, pa tudi iz gradiva (Imamo gradiva, ki jih lahko imenujemo kar »Učni načrt za zakonske skupine«.), ki ga uporabljamo, učimo. Ko imam pred seboj gradiva za posamezne »letnike«, je zanimivo to, da se večina gradiv nanaša na najin odnos - razlagajo

ZAKONSKA SKUPINA – ŽIVLJENJSKA UČILNICA


IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN

dinamiko in razsežnosti najinega odnosa, opozarjajo na pasti in nevarnosti, s katerimi se zakonca na svoji življenjski poti srečujeta … In ob vsem tem se čudim in sprašujem, zakaj je temu tako, ko pa večina mož in žena tarna, kako velik problem je danes vzgoja otrok. Pa se kmalu več ne čudim, ko se spomnim, da je največje bogastvo - največja dediščina, ki jo starša lahko dava najinim otrokom - najina ljubezen in zvestoba, najina iskrena predanost in podarjenost drug drugemu. In če hočeva, da ta najina ljubezen raste, da raste najina edinost in pripadnost, ne moreva stati križem rok, saj se vedno bolj zavedava, da najin (zakonski) odnos, če vanj vzajemno ne vlagava, počasi »drsi v odtujenost«, le-ta pa pogosto pripelje do smrti odnosa (družine) - do ločitve. Program, ki ga v zakonskih skupinah predelujemo, je utemeljen na »brezčasnih« načelih, ki so zapisana v Svetem pismu. Prepričan sem - kar vedno znova potrjujejo izkušnje članov zakonskih skupin - da nam je Bog po svojem Svetem pismu, ki nam ga je z ljubeznijo napisal, izročil neizmerno število navodil za naše življenje, navodil za naše medsebojne odnose in za vzgojo naših otrok. In na nas je, kako se do teh Božjih navodil opredelimo, kako jih hočemo vzeti zares, kako jih upoštevamo. Naša je odločitev, naše pa so tudi posledice naše odločitve.Dragi zakonci! Vem, izredno težko je narediti prvi korak. Izredno težko je pristopiti k nekomu, za katerega vemo, da je član zakonske skupine oziroma iti k duhovniku in reči, da bi se rada vključila v zakonsko skupino. Vem, izredno težko je, ker vse govori proti. Nekateri celo menijo, da nimajo problemov in zakonske skupine ne potrebujejo. (A res? Kdo jih pa nima?) Drugim »nekdo« (zlobni) šepeta: »Saj se ti bodo v službi smejali. Pa to je za tercialke.« In še bi lahko našteval. Pa naj povem še to: ne poznam nikogar, ki se je kdaj vključil v zakonsko skupino in je stvar vzel zares, da bi mu bilo žal. Ne poznam nikogar, ki ne bi rekel: »Odkar sva v zakonski skupini, se je najino življenje spremenilo. Raje sva skupaj. Začela sva uživati drug ob drugem. Sedaj bolje razumeva drug drugega, učiva se prisluhniti drug drugemu. Najino družino sva postavila visoko na lestvico najinih prioritet …« Poskusite! Odločite se! Dokler nimate osebnega izkustva zakonske skupine, težko presodite, ali je to za vas, ali ne. Če je za toliko skupin, ki v Sloveniji delujejo, in njihovo število iz tedna v teden raste, sem trdno prepričan, da bo tudi za vas.

Dani Siter

»Kdo sem jaz, da bi mogel Bogu nasprotovati?« (Apd 1,17b),je bil odgovor na povabilo, da kot člana Zakonske skupine Razkrižje 1(sedaj smo v četrtem letniku), greva v župnijo Radenci in kot voditeljski par pomagava pri ustanovitvi nove zakonske skupine. Prisotna naj bi bila na dveh ali treh srečanjih, vendar se je naše druženje zavleklo že v drugo leto. Včasih se pošaliva in rečeva, da naju je Bog poslal na popravni izpit. Še enkrat morava namreč obdelati teme, ki so mogoče bile prvič pretežke, in narediti domače naloge, katerim sva se takrat izognila. Zakonska skupina Radenci II se je prvič srečala 1. 2. 2007. V zakonsko skupino je vključenih šest parov, duhovni vodja pa je g. župnik Janko Ivančič. S svojo navzočnostjo na srečanjih podpira naše delo, pomaga nam iskati pota ob Božji besedi. Na srečanja prihajamo z velikim veseljem, združeni v občestvo poskušamo razumeti Božja navodila za zakon. Zavedava se svojih omejitev in svoje majhnosti v primerjavi z Božjo veličino, saj sva spoznala, da bo najin odnos ostal živ le z Božjo pomočjo. In nekaj sva zagotovo spoznala: da poti nazaj ni več, da je to le začetek in da tako kot sva živela, ne želiva več živeti. Sedaj je Bog najin sodelavec. Hvala zakoncem za njihovo izvirnost, da si upajo biti to, kar so, za spoznanja, ki so jih pripravljeni podeliti s skupino, in za molitve ki nas združujejo. Hvala za srečanja zakonske skupine, hvala za družinski spust po Dravi, hvala za Sveto mašo ki smo jo pripravili za zakonce jubilante, hvala za

sodelovanje na binkoštni vigiliji… Hvala g. Janku za duhovno bogastvo, ki nam ga nesebično razdaja. Hvala Bogu, da nas je združil.

Oton in Cvetka Bogdan, voditeljski par



Najino dosedanje skupno življenje lahko razdeliva na sledeča obdobja: pomladni čas (obdobje zaljubljenosti), vroč poletni čas (obdobje podarjajoče ljubezni), jesenski čas monsunov, cunamijev in potresov (obdobje iskanja služb, selitve na svoje, ustvarjanje doma in družine). Že sva se bala, da bo prej ali slej prišel tudi zimski čas (ohlajanje ljubezni, mlačna čustva, sebičnost in odtujitev od svoje ljubljene osebe), kot se pač »spodobi« v 21. stoletju, kjer je edino pomemben zelo uspešen »jaz« in kjer je odtujitev »normalen« pojav zaradi preobremenjenosti in pehanja za lepši kapitalistični jutri. Toda, hvala Bogu, vmes je prišlo obdobje zakonske skupine. To čisto novo in nenačrtovano obdobje naju je vrnilo nazaj v poletni čas. Spet so se »zgodile« zmenkarije, pogovor v dvoje in skupno reševanje težav. V prejšnjih obdobjih sva pričakovala in poskušala spreminjati drug drugega ter se prilagajati svojemu partnerju. Mnogo skupnih težav sva prespala in jih potlačila skupaj s »tihimi« dnevi. Sedaj pa se je zgodilo nekaj izjemnega. Ob skupni molitvi in prebiranju Svetega pisma naju je začel spreminjati On. Medse sva povabila Jezusa in mu posvetila svojo družino. Začutila sva Božjo ljubezen in zopet sva se začela pogovarjati s svojimi srci. Zopet sva se začela dotikati v ljubezni in jo krepiti. Vse z Njegovo čudovito pomočjo.Vesela sva in komaj čakava na srečanja naše zakonske skupine. Takrat kletni prostori radenske cerkve postanejo drug svet. Svet prijetnih ljudi, ki se jih je, kot na binkoštni dan, dotaknil plamen Božje ljubezni. Majhna skupnost, v kateri čutimo pripadnost drug drugemu in spoznavamo, da z Njegovo pomočjo postajamo boljši ljudje, boljši zakonci in boljši starši.Zavedava se, da bo prišel čas, ko bo potrebno ta dar iz kletnih prostorov ponesti na plan. Da bodo lučke, ki svetijo v naših srcih, morda osvetlile kakšen par v zunanjem svetu. Mogoče se še bojimo, vendar se prepustimo, da nas vodi Jezus.

Sonja in Dušan Horvat

Po skrivnostnih Gospodovih poteh sva se vključila v zakonsko skupino v sosednji župniji. Pred prvim srečanjem naju je skrbelo, kako bova v vsakdanji tempo vključila še eno dodatno obveznost. Na srečanju sva doživela utrip naše skupine in vedela sva: to ni obveznost, to je »polnjenje baterij« za najin zakon in najino družino. Nikoli v vseh letih zakona nisva dvomila, da naju je Bog pripeljal skupaj in da On vodi najini življenji. Ob stiskah vsakdana pa sva pričela pozabljati, da nama Gospod govori: »Ker si drag v mojih očeh, spoštovan in te ljubim; ne boj se, saj sem jaz s teboj« (Iz 43,4). Z veseljem se udeležujeva naših srečanj ter tako vedno znova spoznavava Božji načrt za naju. Ob vsem tem pa je prav lepo in dobro, da sva našla tudi prijatelje, s katerimi se radi družimo, nasmejimo in smo med seboj pove-zani. In gotovo, ne samo za najin zakon in najino družino, ampak tudi za življenje naše skupine ve-lja: »In zdaj, Gospod, si ti naš oče! Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok« (Iz 64,7). Slavimo Gospoda!

Dominika in Miran Ros

Zakonska skupina je za naju dar

PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE RADENCI II



Po priporočilu prijateljev sva se pred dvema letoma pridružila zakonski skupini v Radencih. Ker sva v zakonskem življenju bolj nova (letos bova praznovala četrto obletnico poroke), sva bila na začetku v dvomih, če je to že za naju in ali srečanja niso namenjena bolj zrelim parom. Pa sva poskusila graditi najin zakon s pomočjo zakonske skupine, učbenika, ki ga uporabljamo, in seveda Boga. Sedaj vidiva, kako dobro sva se odločila, kajti

z modrostjo, ki jo dobivava v zakonski skupini, dosti lažje gradiva najine odnose, odnos do Boga in do bližnjih. Da pa ne bi bila zakonska skupina samo srečanje in pogovor, poskrbi domača naloga in seveda randi.

Monika in Gregor Paluc

Srečanja v zakonski skupini so nama v veliko veselje; čeprav so obveza, so tudi potreba, saj se vedno nasmejimo in hkrati govorimo o zelo resnih stvareh. Učimo se živeti po Svetem Duhu. Mihaela: Hvaležna sem, da lahko sodelujeva v zakonski skupini, za katero sva izvedela po naključju pred ustanovitvijo 2. zakonske skupine v Radencih, ko naju je članica iz prve zakonske skupine vprašala, če naju zanima. Takoj sem »zagrabila«. Tudi moža mi ni bilo treba prepričevati, čeprav se moramo večkrat časovno uskladiti zaradi službene zasedenosti. Davorin: Pritegnilo me je predvsem skupno druženje, saj v drvenju skozi dogodke življenja, ko otroci rastejo in v službah in doma urejamo vedno več stvari, res ne ostane več časa za medsebojne odnose. Moramo si ga vzeti. Potem pa vidiš, kako v življenju pomaga tako druženje, spoznavanje sebe in partnerja. Sočustvovanje

z drugimi, ki doživljajo podobne stvari, te potolaži in lažje sprejmeš stvari, ki jih mogoče nisi razumel in jih je težko spremeniti. Partnerja se morata pogovoriti o vsem, predvsem pa z Božjo pomočjo spoznavati drug drugega ter razumeti in verjeti v ljubezen in Boga. Sveti zakon nama pomeni zvestobo, zaupanje, sodelovanje, vero, iskreno ljubezen.

Mihela in Davorin Zamuda

Že drugo leto z veseljem prihajava na naša mesečna srečanja. Med pari v skupini čutimo bratstvo, neko skupno občutje, zaupanje, skupno hojo v isto smer. Iz naših pogovorov črpava pogum, potrditev najinih odločitev, da uresničiva Njegov načrt.Zavestno sva sprejela odgovornost in z vzgledom vzgajava svoji hčerki z željo, da bosta tudi oni nekoč zgradili varen odnos in sprejeli nova življenja.

Hvaležna sva za nasvete in namige, kako premagati težave in negativna občutja. V posodo najine ljubezni dajeva drobne dotike naklonjenosti in spoštovanja. Tako uresničujeva in živiva obljubo, dano tistega lepega poročnega dne.

Tatjana in Tomaž Antolič



V življenju pride trenutek, ko začutiš, da moraš nekaj spremeniti, ko omahuješ, preden stopiš, ko ti duša pravi, da jo je potrebno nahraniti. Če ne prisluhneš temu klicu, lahko priložnost odhiti drugam in trenutek mine. Šele kasneje začutiš v sebi praznino in neizpolnjeno hrepenenje.Šele čez nekaj časa sva se zavedala moči teh besed, kako naju Gospod kliče,vabi na pot resnice in življenja. Zakonska skupina nama pomeni vir razumevanja, topline, pridobivanje novih izkušenj, spoznanj in iskrenega prijateljstva. Hvaležna sva Bogu za vse blagoslove, s katerimi nama kaže pot, naju venomer spremlja, nagovarja in varuje in ki kakor božanski žarek razsvetljuje najino pot in varno vodi najine korake.

Brigita in Igor Benkovič

V nedeljo, 1. junija 2008, smo se člani drugega zakonskega občestva iz Fužin odpravili na Ljubelj v Oazo miru, od koder smo se po dobrem kosilu povzpeli na 1311 metrov visoko planino Prevalo.Kmalu nas je Bog blagoslovil z dežjem, a smo vseeno pogumno stopali proti cilju. Po nekaj kapljah nas je znova pobožalo toplo sonce. Krasen razgled, dišeči cvetovi, zlasti pa prijeten klepet so nam hojo samo polepšali. Po dobri uri in pol hoje smo prispeli do planine. Za sosednjo mizo pred kočo Bojan Križaj, zgovoren gospodar planinske koče, krave za vogalom, toplo sonce, krasen pogled na Radovljico in Begunjščico, vse to je lepšalo dan in veselilo srce. Pot nazaj je bila prekratka, da bi si lahko vse povedali, zato smo sklenili, da še ne smemo domov.Mirko je iz prtljažnika vzel harmoniko, jo raztegnil in obe gospodinji iz Oaze miru sta bili v trenutku zunaj. Nasmejani sta se zavrteli v ritmu polke in valčka. Takoj so se jima pridružili še ostali. Ena od gospodinj je zaprosila za harmoniko in jo raztegnila v prijetno vižo. “Joj, koliko časa že nisem vadila,” nam je s širokim nasmehom in srečna s harmoniko na prsih razlagala o veselju do harmonike.

Ne gremo še domov. Zavijemo v Kranj na Zlato polje, da stopimo v novo cerkev, kjer se srečamo z gospo Berto Golob. Pozno v noč smo odšli iz Kranja. Na parkirišču ob cerkvi v Fužinah je sledil še en klepet, nato smo se končno poslovili. Vsak je odšel na svoj dom, v srcih pa so nam ostali lepi vtisi, zadovoljstvo in želje, da še kdaj doživimo kaj podobnega.

Milan Grden, župnik

ŽUPNIJA LJUBLJANA FUŽINEDRUGO ZAKONSKO OBČESTVO NA 1311 METROV



Velika želja gospoda župnika župnije Sv. Cirila in Metoda na Teznu, Bernarda Geršaka, je bila ustanoviti zakonsko skupino. Po vztrajnem prizadevanju in pogovorih z mno-gimi zakonci mu je le uspelo. Vodenje zakonske skupine sta prevzela Stanka in Mirko Nidorfer, duhovno vodstvo pa gospod župnik. Na prvo srečanje je vsak prišel s svojimi predsodki in strahovi. Ob sproščenih pogovorih in pripravljenih temah smo spoznali, da si z njimi polnimo duha in krepčamo moči. Zakonci se o teh stvareh moramo pogovarjati, saj ob stresnem življenju potrebujemo duhovno oporo in osebno vero v našega Gospoda, družine potrebujemo dejavno medsebojno ljubezen, razumevanje in spoštovanje, čas,

druženje … Potrebujemo pa tudi duhovno hrano. V tem letu smo spoznali, da je na življenjski poti mnogo padcev, razočaranj, bolečin in presenečenj, za kar smo pogosto krivi sami, smo pa tudi odgovorni, da se ponovno postavimo na pravo pot v življenju. Pri tem pa je po-membno, da človek poskrbi tudi za svoj odnos do Boga, da kljub obča-sni praznini in suši, preizkušnjam, ki ga lahko bogatijo in mu odpirajo nova obzorja življenja, vztraja. Pari zakonske skupine Tezno smo kot ena družina. Pridobljena spo-znanja gradijo naše odnose v zako-nu in družini. Zavedamo se, da so v zakonu potrebni spoštovanje, razu-mevanje, strpnost, velikodušnost, dejavna ljubezen med možem in ženo, predvsem pa ljubezen do Boga, ki nam pomaga, da zmoremo premagovati vsakodnevne ovire. Osem srečanj je hitro minilo. Ob zaključku smo skupaj z otroki v

Dominikovem domu na Pohorju organizirali družinski pi-knik in mašo. Zakonci smo na koncu prejeli CERTIFIKAT LJUBEZNI, ki nas bo spominjal in opominjal, da bomo vztrajali še naprej. Že sedaj se veselimo septembra, ko bomo ponovno sedli v »šolske klopi« zakonske skupine. Tokrat ne bomo več »majhni in prestrašeni«. Zelo pa bomo pogrešali Stanko in Mirka, ki sta uspešno začrtala našo pot in nam dala smernice za druženje in delo v zakonski skupini. Jasmina in Franci Čerček

ZAKONSKA SKUPINA MARIBOR – TEZNO

Tudi zakonske skupine gredo do jeseni na počitnice. Večina je že imela zadnja srečanja v tem šolskem letu, nekatere se bodo srečale v teh nekaj dneh, ki nas še ločijo od počitnic. Člani zakonske skupine iz Smlednika so tako svoje srečevanje zaključili s prijetnim piknikom v naravi.

tekmovanje v prelivanju vode - očete so premagali otroci



Od konca februarja 2008 je Družina in Življenje prisotna tudi na svetovnem spletu oziroma po domače na »internetu«. Na spletnem naslovu www.diz.si obiskovalci lahko dobijo najnovejše informacije o seminarjih, pohodih in drugih organiziranih srečanjih našega društva. Na temeljito razčlenjeni strani o seminarjih si lahko vsakdo, ki se zanima za udeležbo na katerem od seminarjev (temeljni, nadaljevalni …), prebere opise seminarjev in odzive udeležencev, si ogleda foto galerijo ter dobi odgovore na pogosto zastavljena vprašanja o seminarjih. Vsekakor je to prvo mesto, kamor napotite zakonce, ki se zanimajo za udeležbo na seminarjih Družine in Življenja! Na spletni strani so objavljene tudi vse aktualne telefonske številke in elektronski naslovi za prijavo na seminarje ali za pridobivanje splošnih informacij o seminarjev.

Na podstrani o Zakonskih skupinah si lahko obiskovalci preberejo osnovne informacije o delu v zakonskih skupinah in o programu Zakonca na skupni poti. Tam najdejo tudi izkušnje in odmeve članov zakonskih skupin ter si ogledajo seznam delujočih zakonskih skupin in skupin v nastajanju. To so

dobrodošle informacije predvsem za pare, ki iščejo zakonsko skupino, ki bi se ji radi pridružili. Vprašanja o zakonskih skupinah zainteresirani lahko pošljejo na elektronski naslov [email protected], na katerem se oglašata Tomaž in Maruša Kržišnik. Ta zakonski par tudi sprejema pripombe, predloge in dopolnitve, ki jih predlagate glede spletne strani za področje Zakonskih skupin.

Oglejte si podstran Galerija! Mogoče se tam skriva tudi vaša fotografija … Na tej podstrani namreč Ivan Fortner izbrane fotografije ureja v albume »dogodkov« Družine in Življenja, kot so

seminarji, romarski pohodi in srečanja družin. Če imate kakšno posebno fotografijo iz delovanja Družine in Življenja in menite, da bi bila primerna za objavo, jo naslovite na elektronski naslov [email protected].

Spletne strani bomo obogatili še z drugimi vsebinami. Razpisali se bomo o počitnicah v Veržeju, o letnem srečanju družin, o romarskih pohodih, našem glasilu in mogoče še o čem. Mogoče bo katera od teh vsebin na spletni strani objavljena še preden bo ta moj članek prišel do tiskarja … Internet je namreč hiter. To je njegova prednost. Vendar v ozadju potrebuje »hitre« ljudi ... Nekaj takšnih sem spoznal ob snovanju spletne strani www.diz.si in bi se jim rad na tem mestu zahvalil: Tomažu, Maruši in Ivanu, ki so prevzeli del odgovornosti in omogočajo, da spletna stran živi. Kaj pa ti, ki bereš te vrstice? Če bi rad skrbel za delček tega spletnega mesta ali nam kako drugače pomagal in svetoval, se opogumi in pošlji svoje mnenje, pohvalo, grajo ali pobudo na naslov [email protected]. Razveselili se te bomo vsi, ki se trudimo, da bi sporočilo Družine in Življenja med slovenskimi družinami odmevalo tudi iz spletnih strani!

Mitja Stantič

www.diz.si


DiŽ NA SPLETU

Že kar nekaj časa sva vedela, da se bova srečanja v Celju zagotovo udeležila. Ne kot gledalca; domači župnik naju je povabil, da v Celju pričujeva. Spraševala sva se, zakaj ravno midva. Ali niso mogli najti nekoga drugega? Odgovor je bil, da so našli primeren zakonski par - naju. Takrat sem si mislil, da priprava na pričevanje ne more biti težka, saj sva imela dovolj časa za najino »zgledno« krščansko življenje. Minevali so meseci in dan se je hitro bližal, pa nisem imel kaj, s čimer bi se lahko pohvalil. Sem bil v tem času kaj bolj prizanesljiv do svoje žene in otrok? Sem se, ker sem vedel, da bom moral pričevati o najinem zakonu, kaj bolj potrudil pri branju Božje besede? Ves čas se mi je zdelo, da je Bog nekje daleč in me pušča samega. Pregovor pravi: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Vedel sem, kakšno vprašanje mi bo voditelj zastavil in kakšen je pravilen odgovor. Na stadionu sem globoko vdihnil in resnično prosil Svetega Duha, da vstopi in me navdihne. Pred tem sem mislil, da se bodo dane sekunde

vlekle, na koncu pa sem hotel toliko povedati, da sem bil hvaležen za minutažo, ki me je omejila. Spoznanje, da krščansko življenje ni postlano z rožicami, je veliko olajšanje. So padci, popravni izpiti, veselje in sreča z nekom, ki odpušča, na katerega se lahko resnično zanesem. Takšno je bilo moje pričevanje. Krščanski zakon je potrditev v najini odločitivi ostati skupaj. Vendar ne sama, pač pa z Njim, ki naju je skupaj poklical v ZAKRAMENT. Brez Njegovega odpuščanja to ni mogoče. Preveč sem sebičen, preveč domišljav, včasih si rečem, da vse zmorem sam. Največja zmaga je, da v moči zakramenta svetega zakona lahko rečem in potrdim: Sam tega nikoli ne bi zmogel. Zato hvala Jezusu, da naju je poklical skupaj, da naju povezuje in nama aje milost odpuščanja. Najbolj sva bila vesela vprašanja, kaj nama pomeni zakonska skupina. To je res kraj, kjer smo združeni

v Jezusovem imenu, kjer si zaupamo in se bogatimo z izkušnjami, kako živeti po veri in slediti Kristusu. Bogu sva hvaležna za vsak par v naši skupini. Ob koncu najinega pričevanja sva dobila nekaj vzpodbudnih sporočil, da je bilo najino pričevanje dobro. Pastoralni dan še vedno odmeva. Iz Celja sva prinesla tudi sliko Svete družine, ki bo sedaj potovala po naši župniji. Kako lepa simbolika, ki kaže, kako sta Marija in Jožef povezana z Jezusom! Tako smo tudi mi poklicani, da se trudimo postati Marija in Jožef. In rezultat tega je Jezus v najinem odnosu.

Gregor

10. maj 2008


SLOVENSKI PASTORALNI DAN V CELJU

Odmevi prisotnih:

Slišal sem, da ni bilo ravno toliko obiskovalcev, kolikor so jih pričakovali organizatorji, ampak: TO SPLOH NI POMEMBNO! Glavno je, da smo na ta dan pred binkoštnim praznikom v Celju resnično čutili, da v slovenski cerkvi še vedno (ponovno? - beri čudovito sporočilo slovenskega pastoralnega dne!) veje Sveti Duh.

Jaz sem se ga udeležil »službeno« - na stojnici Svetopisemske družbe Slovenije se je trlo (naših) ljudi, ki so izpolnjevali anketo o branju Božje besede (z rezultati vas seznanim kdaj drugič), zato smo resnično uživali. Imeli smo občutek, da tudi mi, ki skrbimo, da je Božja beseda dostopna v primernih oblikah za vse, prihajamo iz »ilegale«, tako da smo tudi v »službi« uživali in ob tem slavili Gospoda.

Benjamin Siter

Sobotno jutro se je začelo s pestrim programom. Trije mlajši otroci so se z velikim veseljem in navdušenjem pripravljali, da gremo v Celje, in to za skoraj cel dan! Čisto drugače pa sta na zadevo s pastoralnim dnevom gledala naša najstnika. Na vse negodovanje, zakaj gremo, pa za koliko časa in kaj bomo tam sploh delali, sva z možem najprej odgovarjala potrpežljivo, na koncu pa sva morala uporabiti vso avtoriteto, ki jo premoreva, da sva ju s svojo vztrajnostjo prepričala, da gremo - in to vsi skupaj!Peljali smo se z avtobusom, na katerem so bile družine iz naše in sosednje župnije. Avtobus je bil poln - hvala Bogu!Zanimivo in lepo je bilo gledati vse ljudi, ki so prihajali na prizorišče. Najlepše pa je bilo srečati znance in prijatelje, ljudi, ki jim vera, družina in Življenje veliko pomenijo. Odšli smo na tribuno, kjer smo bile družine predstavnice župnij, ki smo na koncu dobile sliko nazareške družine.

Romala bo po domovih naših župnij in s tem pripomogla k blagoslovu družin.Že na samem začetku smo spremljali duhovno bogat program. Najbolj so se nas dotaknila pričevanja, podkrepljena s čudovito duhovno glasbo. Hvala vsem pričevalcem za njihov pogum in vse izrečene besede. Res je bilo ganljivo in upam si trditi, da polno Svetega Duha že pred samim binkoštnim praznikom.Vrhunec vsega dogajanja je bila sveta maša. Hvala ti, Gospod!Bilo je lepo in niti malo dolgočasno, sta na koncu povedala tudi naša najstnika.

družina Tratar iz Loke pri Zidanem mostu


SLOVENSKI PASTORALNI DAN V CELJU


Za iskreni.net je najbrž največ ljudi slišalo v zvezi s festivalom družin - prireditvijo, ki je tekorekoč še v plenicah (letos se je namreč zgodila šele drugič), pa se vseeno lahko pohvali s tem, da je največje srečanje za družine v Sloveniji. Vendar poleg festivala družin delamo še marsikaj: urejamo spletni portal www.iskreni.net, vodimo programe priprave na zakon ter izobraževanja za mlade na temo ljubezni in spolnosti, organiziramo vikende za družine in izobraževanja za starše ... in se nenazadnje kot zakonci povezujemo v zakonske skupine.

Iskreni.net je nastal pred petimi leti. Bili smo skupina mladih na prehodu, ki bi ga najlaže označili z besedami »iz mladinskega v družinsko«. Kot mladi smo odraščali v 90. letih prejšnjega stoletja, ki so nam ponudile veliko življenjsko priložnost: kot kristjan biti aktiven v družbi, delati za rast Božjega kraljestva in za dobro vseh ljudi. Kar nekaj »aktivnih« se nas je tedaj srečalo pri spletnem portalu mladi.net. Ko smo se začeli poročati in poslavljati od mladinske scene, si enostavno nismo mogli zamisliti, da bi za deset let poniknili samo med plenice, službo in zakonsko skupino (vsaj tako so nas mnogi podučili, da se bo gotovo zgodilo ...).

A mi se nismo dali. Najprej je padla ideja, da bi namesto mladinskega portala ustvarjali družinskega! Potreben je bil samo še preblisk Svetega Duha, ki se je zgodil na enem od sestankov, in dobili smo tudi ime: iskreni.net. Rodil se je nov portal, ki je v poplavi internetnih vsebin o ljubezni, odnosih, vzgoji itd. želel biti drugačen. V svojem prvem obdobju mu je to uspelo biti predvsem pri kulturi pogovora in dialoga. Letos smo portal tudi vsebinsko prenovili z vizijo, da bo v prihodnjih letih spletišče kvalitetnih vsebin za vso družino.

V spletnem okolju smo dobili nov preblisk: Zakaj ne bi za pripravo na zakon uporabili potenciala interneta? Rodila se je »e-priprava«, prva priprava na zakon po interentu. Kljub nekaterim pomislekom, da bo priprava preveč neosebna, se je izkazalo ravno nasprotno: parom je omogočila še več interakcije, saj je pogovoru med fantom in dekletom pridala še ustvarjalni napor pisanja. Kot sestavni del priprave pa smo oblikovali tudi intenzivni vikend v živo, voden po interaktivnih izkušenjskih metodah, kjer se vsi pari srečajo z voditeljskim zakonskim parom in duhovnikom - in prav vikend da pripravi še poseben pečat. Vsebinsko smo pripravo v začetku povzeli po šoli za zakon, z naslednjim letom pa bo deležna korenite vsebinske prenove.

Ob ustvarjanju e-priprave na zakon smo bili soočeni tudi z drugimi potrebami mladih parov in zaročencev, predvsem tistih, ki so se želeli pripraviti na zakon še bolj poglobljeno. Tako smo najprej razvili program predporočnega za pare tik pred poroko. Ker se nam je zdelo, da v pripravi na zakon posebno poglobitev potrebuje vprašanje spolnosti, smo letos poskusno izvedli izobraževalni program »Spolnost

kot podaritev«, ki ga bomo v prihodnjem letu razvijali še naprej. Zelo pa si želimo popularizirati tudi učenje metod naravnega uravnavanja spočetij, zato jeseni pripravljamo izobraževanje za bodoče voditelje tečajev NND.

Tretja velika želja iskreni.net pa je bila organizirati vseslovenski družinski festival. Želeli smo, da se ne bi v slovenski družbi o družini govorilo samo v zvezi s problemi, ampak da bi bil en dan resnično namenjem energiji, potencialom, zaupanju, veselju! Ker je družina ena od vrednot, s katero lahko kristjani nagovorimo širšo družbo,

smo se odločili festival postaviti v civilni prostor, in sicer tako fizično (kompleks Postojnske jame) kot vsebinsko (pretežno družabni in izobraževalni program). Želeli smo se izogniti idealizaciji in mitizaciji družine, ki se vse prevečkrat pojavlja v cerkvenem prostoru, zato smo za temeljni namem festivala postavili krepitev zaupanja v vrednost prav vsake družine - v veri, da Gospod prinaša odrešenje predvsem tam, kjer so slabosti, nemoči in ranjenost. Odziv udeležencev in javnosti je pokazal, da slovenski prostor tak družinski festival resnično potrebuje.

Pri iskreni.net imamo še veliko načrtov. Še bolj želimo poskrbeti za odnose. Zavedamo se, kako pomembna so zakonska občestva, še posebej za nas, ki smo poleg služb aktivni tudi pri delu za družine. Tako z jesenjo z našima prvima zakonskima skupinama vstopamo v novo obdobje, saj bomo odslej delali po programu zakonskih skupin DiŽ, ki se nam zdi v tem trenutku najboljša ponudba v slovenskem prostoru. V prihodnje pa si zelo želimo povezovanja in sodelovanja z organizacijami, ki delajo za družine, še posebej z vsemi, ki razvijajo laiški apostolat. Z veseljem smo se tako odzvali povabilu za predstavitev na straneh glasila DiŽ, v želji, da bi z Božjim blagoslovom skupaj lahko naredili še kaj dobrega za naše družine in našo družbo!

Štefan Kržišnikvodja programovZavod iskreni.net


KRISTJANI V JAVNOSTI

Petra Herbecka sva z možem nekajkrat tudi osebno srečala in se z njim pogovarjala. V svojih nagovorih naju je vedno znova navdušil, saj je iz vsega njegova bistva odsevala navdušenost nad našim Odrešenikom Jezusom Kristusom. Nagovarjal naju je kot laik in oče štirih otrok; našli smo se v istem Gospodovem vinogradu in začutili, da smo na isti valovni dolžini.Knjiga ni suhoparno naštevanje teoloških dejstev, pač pa so le-ta razložena na jasnih primerih, ki jih je avtor doživel v svoji hoji s Kristusom. Navdušuje s svojo jasnostjo, ki je v današnjem času prava redkost in je zelo osvobajajoča. Navdušuje tudi s svojo razlago svetopisemskih citatov in izjav zadnjih papežev. Naj

omenim le eno: Sedanji papež je še pred svojo izvolitvijo takole označil krizo današnjega časa: »Osrednja težava današnjega časa je izvotljenje zgodovinskega lika Jezusa Kristusa. Namesto njega pa nam je dan »Jezus po naši meri, možni in doumljivi Jezus«. Kristusa

so umaknili iz njegovega prestola, da ga lahko prilagajajo relativistični, posvetni miselnosti, ki prevladuje v naši kulturi. V takšnem svetovnem nazoru je vsa resnica relativna (…) Skrčenje Jezusovega lika, zanikanje njegove osebnosti in njegovih dejanj pomeni uničiti človeškemu rodu vsako upanje (…) Brez Kristusa , Gospoda in Odrešenika vseh, svet zdrsne nazaj v poganstvo, v duhovno temo …«Prav s poganstvom in duhovno temo pa se vsi zelo konkretno srečujemo ne le v naši širši družbi, pač pa še bolj konkretno v svojih medsebojnih odnosih. V vsakodnevnem življenju potrebujemo Luč, da ne bi hodili v temi, sovraštvu in prepiru, pač pa v ljubezni in medsebojni pomoči, zaradi

česar smo tudi postavljeni v ta čas, v ta prostor in konkretno v svojo družino. Prepričana sem, da smo danes mi tisti, ki smo poklicani k temu, da preko osebnega poznavanja Jezusa Kristusa kot osebnega Odrešenika in Gospoda v ta svet prinašamo upanje.Pričujoča knjiga lahko služi kot učinkovit pripomoček, ki nam pomaga v naši duhovni rasti in h kateri se lahko vedno znova vračam.

Vilma

Današnji svet je poln utvar, ki nas prepričujejo, da je središče vsega človek, ki so mu dane neslutene moči in ponujene neslutene možnosti. Tako ljudje izgubljamo notranje ravnovesje in pravo smer, v nobeni stvari ne vidimo več smisla, za katerega bi bilo vredno upati in živeti.Najnovejša knjiga Cirila Sorča govori o človeškem upanju, ki ga lahko daje le vera v Boga. »Samo kdor nam more povedati, kdo je človek v resnici, kdor nam pokaže pot k njegovi uresničitvi, predvsem pa nam pokaže

pot onkraj smrti, ta je resnični učitelj življenja«. To je Jezus Kristus, je prepričan avtor. Od tod tudi naslov knjige: Bog, ki daje krila, da naše upanje lahko poleti!.

PETER HERBECK: V MOČI SVETEGA

DUHA

CIRIL SORČ:BOG, KI DAJE

KRILA - TEMELJ IN VSEBINA

KRŠČANSKEGA UPANJA


VABILO K BRANJU

Drugi del našega romanja se je nadaljeval v manjšem kraju Otlica. V lepo obnovljeni baročni cerkvici Angelov varuhov je duhovnik gospod Saksida daroval sveto mašo in v pridigi toplo nagovoril družine, ki smo se ta dan zbrale na romarskem pohodu.Kraj Otlica nas je presenetil še z nečim. Dobrih petnajst minut hoje nas je nagradilo s pogledom skozi posebno okno, ki naj bi ga v veliko skalno gmoto po legendi sodeč izvrtal sam hudič. Sveti Peter in Jezus naj bi se nekoč pomenkovala tudi o tem, da Čaven stoji na treh zlatih stebrih, pod katerimi naj bi ležalo zlato jezero. Hudiču, ki je njun pomenek slišal, gore ni uspelo premakniti, zato je v jezi in besu z rogom treščil v skalo in od takrat se nad Ajdovščino dviguje ta znamenita posebnost. Pravijo, da ni dovolj samo gledati, da moraš znati tudi videti - otliški kraški travniki so polni lepega in redkega cvetja. Tako se nam je iz zelenja smehljal modri encijan, tu in tam nam je rumeno pomežiknil lepi jeglič, imenovan

Ljudje od Boga velikokrat pričakujemo čudeže. Čudeže v velikem merilu, o katerih bi se govorilo in pisalo. V tej svoji slepoti mnogokrat ne prepoznamo čudežev, ki se vsak dan dogajajo okrog nas. Prepričan sem, da se je Bog s svojo ljubeznijo čudežno razlil nad vse romarje, ki smo se povzpeli na Golake. Že samo jutranje zbiranje je bil blagoslov, saj smo se zbrali v res lepem številu. Ali lahko kdo od prisotnih reče, da ni bil nagovorjen? Gospod nam je naklonil lep in za naše družine prazničen dan. V skupini, v kateri vlada sproščeno vzdušje, prijeten pogovor in zadovoljstvo na obrazih, je gotovo navzoč Bog. In vse to smo pri maši v zahvalo darovali Njemu. Naše družine so postale ena sama velika družina. Hvala, Gospod, za vse to, kar smo prejeli.

Dragotin Štokelj

Ni treba prav daleč in tudi ne čez mejo, da bi v razkošni lepoti majske narave, ki se kopa v sončnih žarkih in prijetnem vetrcu, odkrili in doživeli nekaj lepega in posebnega. V soboto, 3. maja 2008, smo se DiŽ-ovci v zavidljivem številu zbrali na Primorskem, v Ajdovščini, od koder smo jo ubrali na pohodniški potep po pogorju Trnovske planote. Zagrizli smo po strmini navkreber in malo naprej od Iztokove koče pod Golaki naleteli na presenečenje. Na severozahodni strani poti nas je pričakala dobršna snežna podlaga, sneg namreč še ni skopnel in je tistim, ki nis(m)o bili ravno najbolj primerno obuti, povzročil rahle nevšečnosti pri »naskoku« in sestopu z vrha, visokega 1495 m. Smo bili pa zato poplačani s čudovitim razgledom, med drugim na Triglav, Jadransko morje in na vse, kar pogled lahko zaobjame.Pravijo, da se ob zelo jasnem vremenu vidi celo Benetke …

ROMANJE NA GOLAKE

Na startu

V cerkvi angelov varuhov

Na cilju


ROMARSKO POHODNIŠTVO

tudi avrikelj. Prilezli smo celo do spiralastega kamnitega polža, ki ga je zasnoval in s pomočjo domačinov izdelal mlad arhitekt Popelar. Sicer pa budnim očem niso ušle kraške posebnosti kot so vrtače in škraplje. Naslednji del našega pohoda - če nekoliko poenostavim in simboliziram, da je bil prvi del za srce, drugi pal za dušo - je tretji in zadnji del našega potepa zaokrožilo druženje ob odličnem pršutu, siru, kruhu, vipavskih jogurtih, rujni kapljici in sokovih. Kar je seveda nadvse blagodejno vplivalo tudi na telo, natančneje na naše že pošteno lačne želodce, za kar se zaslužnim za to, da smo bili tako lepo pogoščeni, v imenu vseh pohodnikov lepo zahvaljujem. Dobra hrana je v dobri družbi še boljša, zato se nam kar nekako ni pretirano mudilo narazen. Če vas ni bilo zraven, pa vas mika, da bi se nam pridružili - dobrodošli na naslednjem romarskem pohodu!

Sabina Majcen, Zadobrova

Kot smo napovedali že v prejšnji številki, je letošnji poletni pohod oziroma romanje kar čisto prava hribovska tura k naši skupni materi Mariji Snežni na Kredarico. Naše druženje bo osredinjeno na sveto mašo, ki bo ob letu družine na najvišje ležeči kapeli v Sloveniji. Sv. maša bo na

Kredarici v ponedeljek, 4. avgusta 2008, ob 16.uri. Vsi vemo, da do Kredarice vodijo različne poti, zato ste tokrat povabljeni, da si sami izberete izhodišče in čas odhoda. Seveda se lahko dogovorite s prijatelji iz zakonske skupine ali drugimi ali pa pokličete katerega od spodaj navedenih telefonov za kakšno dodatno informacijo. Nekateri si boste za romanje verjetno vzeli več časa in odšli na pot že v nedeljo, večina pa nas bo najbrž šla iz doline v ponedeljek zjutraj. Vsaj enkrat, če ne dvakrat, bo potrebno prespati, zato si mora posamezna družina v eni od koč pravočasno rezervirati prenočišče, ker je v tem času v hribih veliko ljudi. Glede na vse zgoraj navedeno se moramo zavedati, da se odpravljamo v visokogorje, za katerega se je potrebno ustrezno pripraviti in opremiti – poskrbeti moramo za dobro telesno pripravljenost, ustrezno obutev in oblačila, hrano in predvsem pijačo ter s seboj prinesti veliko dobre volje.Prav je, da tokrat s seboj povabimo svoje duhovne asistente, se pravi naše župnike ali kaplane, da se bomo Mariji in Jezusu skupaj zahvalili za letošnje pastoralno leto.Če bo vreme neugodno, pohod odpade.

Informacije: »dežurni« GSM 041/809 121 (Ivan Zorko) ali 041/616 534 (Marija in Ivo Halas).

Napovedi in povabila za romarske pohode v 2008

ROMANJE K MARIJI SNEŽNI NA KREDARICI



Jesenski pohod v septembru bo v soboto, 27. septembra 2008. Že tretjič se bomo skušali povzpeti na Uršljo goro. Molimo za to, da bi nam bilo vreme tokrat naklonjeno.

Cerkev sv. Uršule stoji v kotanji pod grebenom vrha Uršlje gore, prav na črti nekdanje deželne meje med Štajersko in Koroško. Temelje prostrane cerkve, ki meri 29 metrov v dolžino, 17 metrov v širino in 14 metrov v višino, so vzidali že v sedemdesetih letih 16. stoletja. Okoliški kmetje so z lastnimi rokami in skromnim obrtniškim znanjem postavili mogočno cerkev na gori, ki jim je že v času

turških vpadov dajala varno zavetje. Prvi zvon se je z gore oglasil leta 1584. Leta 1601 je vrh prvič obiskal škof Hren. Naročil je izdelavo treh oltarjev, ki jih je leto kasneje 18. avgusta 1602 tudi posvetil. Obnovitvena dela na cerkvi intenzivno potekajo že od leta 2004.Zbrali se bomo med 8.45 in 9. uro v Slovenj Gradcu. Ko se pripeljemo do Slovenj Gradca, izpustimo prvi odcep za center ter

nadaljujemo po obvoznici do naslednjega semaforiziranega križišča. Tu zavijemo levo proti centru in se zberemo na parkirišču pred Mercatorjem. Pot bomo nadaljevali skozi center mesta, mimo pokopališča proti Kotljam in Ravnam. V Kotljah se v križišču usmerimo naravnost mimo cerkve sv. Marjete proti Naravskim Ledinam (1072 m), od koder bomo pot nadaljevali peš. Do vrha Uršlje gore ali Plešivca, kot mu pravijo domačini, je uro in pol hoje po široki, senčni in dobro uhojeni planinski poti, ki je primerna tudi za otroke.

Ob 12. uri se bomo udeležili svete maše v cerkvi sv. Uršule, ki je najvišje ležeča cerkev na Slovenskem. Z Uršlje gore je lep razgled po Mislinjski in Mežiški kotlini, Pohorju, Kozjaku in Graški gori, na zahodu pa nas pozdravljajo Peca, Olševa in Savinjske Alpe. Hrana in pijača sta lahko iz nahrbtnika, sicer pa je v neposredni bližini cerkve planinski dom, kjer se bo mogoče okrepčati.

Informacije: »dežurni« GSM 041/809 121 (Ivan Zorko) ali 041/616 534 (Marija in Ivo Halas). V primeru slabega vremena zjutraj pred odhodom od doma pokličite eno izmed »dežurnih« telefonskih številk.

Za zadnji letošnji pohod bomo poromali na Dolenjsko. Napotili se bomo k Mariji Rožnovenski na Stopno pri Škocjanu. Pohod bo na Martinovo soboto, 8. novembra 2008. Podrobnosti o romanju bomo objavili v jesenski številki, za predokus pa spodnji sliki:

ROMANJE na URŠLJo GORo NAD SLOVENJ GRADCEM (1699 m)

ROMANJE K MARIJI ROŽNOVENSKI NA STOPNO PRI ŠKOCJANU




LUC IRTTo sem jaz – Luc Irt. Bilo je lepo novembrsko popoldne leta 2007, ko sem s svojim prihodom na svet razveselil bratca Jana in Gala ter mamico in atija. Sedaj sem star že skoraj sedem mesecev in komaj čakam, da se postavim na noge ter se pridružim nadebudnima bratcema pri igranju nogometa. Zato pa pridno spim in sem nasploh dobre volje. Kako ne bi bil, ko pa me je ljubi Bog po starših poklical v življenje, mi dal za družbo brata in toliko ljudi dobre volje! Tudi vas blagoslavljam in vam želim iskreno srce, polno pristnega veselja, ki ga nam, otrokom, v polnosti podarja naš nebeški Oče.

JAN NOVLJANV nedeljo, 25. maja 2008, se je mala Manca zjutraj zbudila sama. Mamica in oči sta namreč odhitela v kranjsko porodnišnico, saj je mali Jan najavil svoj prihod. Rodil se je ob 12.12 in nas vse neskončno razveselil – čudež življenja je nedoumljivo lep in veličasten. Pravo družinsko veselje pa se je začelo ob prihodu domov, saj dve leti starejša sestrica Manca za Jana pridno skrbi in ga zasipa s poljubčki.

TOMAŽ ŽAVBI 13. februarja je na svet privekal naš Tomaž, v radost in veselje nam, pa tudi vsem vam.V njegovi bližini uživamo in ga "kokolamo" bratci Tadej, Matija, Jernej, Marko, Luka ter mama Marta in očka Fabio.


DAR ŽIVLJENJA

Spet se je nabralo za dve strani »oznanil« o novih rojstvih. Čestitamo vsem staršem in nad njihove družine kličemo Božji blagoslov. Veseli nas, da je toliko Slovencev tako odprtih za dar življenja, ki prinaša veselje, poživlja vero in utrjuje upanje ter tako uspešno zavračajo statistike, ki slovenske družine po številu otrok uvrščajo na sam rep seznama. Pred vami so dokazi, ki trdijo ravno nasprotno. Upamo, da bodo lep zgled vsem tistim, ki obteženi s skrbmi mogoče še omahujejo.Slike s kratkim besedilo pošljite na e-mail: [email protected].


NADJA NUČV začetku februarja sem s svojim rojstvom polepšala življenje očiju Robiju in mamici Mojci, veliki sestri Agati (15), bratu Timoteju (13) in sestrici Katjuši (6), ki se kar naprej suče okrog mene, mi poje pesmice in klepeta z menoj ... Ne smem pozabiti omeniti ponosnih starih staršev. V začetku je bilo tako, da je mamica prišla na vrsto za crkljanje samo ko sem bila lačna in ko je bilo treba zamenjati pleničko. Ja, je kar luštno tole življenje, ko je vedno kdo pri roki za ujcanje in ker se kar naprej okrog tebe ful dogaja.

DANJEL De FAVERI Najprej vas vse lepo pozdravljam. Ime mi je Danjel. Javljam se iz bližine vedno toplejšega morja, iz Pobegov pri Kopru. 11. maja, na binkoštno nedeljo, sem se pridružil četici družine De Faveri. V naročju me drži še ne dveletni bratec Kristjan, ki ga podpirata moj najstarejši brat, dvanajstletni Matej, in enajstletna sestrica Katja. Spredaj pa sta še štiriletni Matija in sedemletna Marta. Vsi skupaj smo v veselje (pa tudi skrb) mami Tanji in papaju Denisu.

DANIJEL ŠTIHPotem, ko je sv. Matija tudi letos razbil led, je v našo družinico 25. februarja posijal prav poseben žarek sonca. Dveletni Jakob je namreč na ta dan dobil bratca Danijela. Ta je medtem iz žarka postal že celo sonce in skupaj z Jakobom veselo svetita in lepšata življenje očku in mamici.

JAKOB TADEJ VRTAČNIK12. februarja nam je bil podarjen Jakob Tadej. Pridružil se je sestricam Maši Mariji, Izi in Loti in je za nas res pravi Božji dar, saj je na svet prijokal s četrtim carskim rezom (ki pa je bil od vseh najlažji). Ime Jakob ga je čakalo dobrih enajst let, z drugim imenom pa oznanja zahvalo za uslišanje, ker sta z mamico oba tako dobro prestala tvegano nosečnost in porod in ker je bil fantiček rojen zdrav.Na fotografiji je star dva dni.Hvaležna družina Vrtačnik


DAR ŽIVLJENJA

Rad svoje otroke o navdušujem, spodbujam in jim pomagam.

Rad ljubim njihovo mamo.

Rad imam domače video posnetke, tiste »v živo«. Prave »resničnostne šove«, ki se odvijajo pri nas doma, ko se otroci med seboj ravsajo, ko govorijo drug čez drugega, ko se pri vratih še zadnjič objamemo, ko se resno pogovarjamo, ko si povemo, da se imamo radi …

Rad imam vesele pesmi za rojstni dan – pesmi, ki jih zapojemo z ljubeznijo in jih tudi sprejmemo z ljubeznijo.

Rad opazujem svoje otroke, ki se igrajo s svojimi otroki.

Rad vidim nasmejane obraze otrok in vnukov.

Rad imam lepe spomine, družinske fotografije po stenah hiše in čestitke, ki sem jih od otrok dobival za dan očetov.

Rad z otroki potujem po njihovi poti odraščanja.

Rad pomagam po svojih močeh in sem žalosten, kadar ne morem.

Rad molim za svoje otroke.

Rad se opravičim, kadar spoznam, da sem se zmotil.

Rad prisluhnem uspavankam, ki jih moji otroci pojejo svojim otrokom.

Rad slišim, da mi otroci rečejo »stari«.

Rad delim življenje z otroki in njihovo mamo.

Rad opazujem veselje v ženinih očeh, ko se po telefonu pogovarja s svojimi otroci. (Povedati moram, da se pri nas to zelo pogosto dogaja!)

Rad se igram z vnuki in jih še pravi čas vrnem v varno zavetje njihovih staršev.

Rad prisluhnem smehu otrok, ki prihaja iz sosednje sobe.

Rad sem oče in prijatelj.

Rad sem tast.

Rad se spominjam ljubezni, ki mi jo je izkazoval moj oče.

Sem vam že povedal, da sem rad oče?

Resnično bogat je tisti človek, ki mu otroci stečejo v objem, ko so praznih rok.

(neznani avtor)

N e k a j r a z l o g o v ,

z a k a j s e m r a d o č e


MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Sedem čudes svetaŠtudentje so na predavanju morali napisati seznam sedmih čudes sveta. Večina je na seznam uvrstila naslednje stvari:1. piramide v Egiptu2. Taj Mahal3. Veliki kanjon4. Panamski prekop5. Empire State Building6. Bazilika svetega Petra7. Kitajski zid

Le še ena študentka ni oddala seznama. Sedela je v klopi in nepremično strmela v list pred seboj. Profesorica se ji je približala in vprašala, če ji pri sestavljanju seznama lahko pomaga. Dekle se je ozrlo vanjo in se nasmehnilo, nato pa reklo:»Toliko stvari je, nad katerimi se čudimo, in težko je, ker jih lahko napišem le sedem. Vsekakor na seznam sedmih čudes moram uvrstiti to, da vidimo, slišimo, se dotikamo, okusimo, občutimo, se smejimo in ljubimo.«V predavalnici je zavladala tišina.

Stvari, ki jih imamo za samoumevne, so preproste, zato jih večkrat spregledamo. V resnici pa so neverjetne. Stvari, nad katerimi se najbolj čudimo, ne moremo kupiti, pač pa so nam podarjene.

Zakaj kričimo?Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: »Zakaj ljudje kričimo, kadar smo jezni?«Učenci so nekaj časa razmišljali, nato pa je eden odgovoril: »Zato, ker izgubimo potrpljenje.«Učitelj z njegovim odgovorom ni bil zadovoljen in je še naprej spraševal: »Zakaj je potrebno kričati, če pa oseba, na katero kričiš, stoji ob tebi? Mar te ne bi slišala, če bi govoril tiho? Zakaj torej kričimo, kadar smo jezni?«Učenci so zaman iskali pravi odgovor. Končno jim je učitelj razložil: »Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuni srci oddaljita. Zato morata drug na drugega kričati, da bi tako presegla razdaljo in se slišala. Bolj ko sta jezna, večja je razdalja med njima, glasneje morata kričati. Učitelj je po kratkem premoru nadaljeval: »Kadar sta dva zaljubljena, kričanje ni potrebno. Njuni srci sta si takrat namreč zelo blizu in razdalja med njima je neznatna. Ko se še bolj zaljubita, si zgolj šepetata, kajti ljubezen ju še bolj zbliža. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Dovolj je pogled in že vesta, kaj si želita povedati.«

Učitelj je svojo zgodbo končal takole: »Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo. Ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile. Prišel bo namreč dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj.«

p. Nadino Conte


MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Dragi bratje in sestre,zakonci, ki se srečujemo v zakonskih skupinah in naši domači,cenjeni duhovni spremljevalci in dragi prijatelji tervsi, ki vam družina nekaj pomeni,lepo pozdravljeni!Se že poznamo?Seveda! Morda? Res ne?Potem pa je že skrajni čas, da se (ponovno) srečamo!

Priložnost, da si sežemo v roke in skupaj preživimo lep dan, se nam obetav soboto, 6. septembra 2008, ko bo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano potekalo tradicionalno enodnevno srečanje družin. Poleg prijetnega druženja med seboj in z Gospodom si bomo ta dan vzeli čas tudi za poglabljanje zavedanja o pomembnosti našega vzgojnega poslanstva. Z nami bo namreč g. Bogdan Žorž, priznani psiholog in psihoterapevt, ki nam bo predstavil svoje razmišljanje o sodobni vzgoji ter podal nekaj izhodišč za pogovor v skupinah. Za najmlajše bo v tem času organizirano varstvo, malce starejši pa bodo svoje talente lahko razvijali v športni, likovni ali glasbeni delavnici.Nato bomo imeli čas za kosilo, ki ga bodo pripravili v šolski kuhinji. Prispevek za enolončnico, sladico in pijačo znaša 3 eure na osebo.Uradni del srečanja bomo sklenili s sveto mašo, ki jo bo daroval p. Ivan Platovnjak.

Zaradi lažje izvedbe programa, rezervacije in priprave ustreznih prostorov, hrane ter materialov za otroke vas prosimo, da se za srečanje vnaprej prijavite. Svoje prijave in morebitna vprašanja lahko posredujete po elektronski pošti na naslov [email protected], ali pokličete na tel. št. 041/550 189 (Tomaž).Pridružite se nam!

Program srečanja: • 900-930 – zbiranje• 945-1100 – predavanje g. Bogdana Žorža za starše z naslovom Vloga očeta in vloga matere v

družini oz. delavnice za otroke in mladino• 1130-1245 – delo po skupinah• 1300 - čas za kosilo• 1430 – sveta maša • sledi sproščeno druženje

»Začetek modrosti je namreč najiskrenejša želja po vzgoji, skrb za vzgojo je ljubezen.«(Mdr 6,17)

VABILO NA ENODNEVNO SREČANJE DRUŽIN

PROGRAM ZA LETO 2008DOGODEK

ODGOVORNA OSEBA, PRIJAVE, INFORMACIJE…

AVGUSTDUHOVNI TEDEN ZA DRUŽINE, 08.-15. avgust 2008;Od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE

Andreja in Janko Brumec, GSM: 041/533279E-mail: [email protected]

AVGUST 3. romarski pohod: ponedeljek, 4. avgust 2008, Marija Snežna na Kredarici, maša bo ob 16.00. Dobimo se pred kapelo.

Ivan Zorko: GSM 041 / 809 121E – mail : [email protected] in Marija Halas: GSM 041 / 616 534E-mail: [email protected]

SEPTEMBER Enodnevno srečanje družin, 6. september 2008, Ljubljana, Šentvid, Zavod svetega Stanislava

Tomaž Kržišnik, GSM: 041/550189E-mail: [email protected] Kokalj, GSM: 041/826577 E-mail: [email protected]

SEPTEMBERVikend (nadaljevalni) seminar za zakonce,12.-14. september 2008, Glavotok, otok Krk - zaključena skupina

Zakonci župnije Ljubljana Moste,gospod Milan Knep, župnik

SEPTEMBER

Regijska srečanja (usposabljanja) za voditeljske pareseptember 2008; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju),Celje (Škofiji: CE in MB), Veržej (Škofija MS),Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP)

O srečanjih bodo po elektronski pošti oz.s pismenim vabilom obveščeni vsi voditeljski pari in duh. asistentje

SEPTEMBER4. romarski pohod: sobota, 27. septembra 2008, Uršlja gora, 1699 m; zbiranje med 8.45 in 9. uro v Slovenj Gradcu


OKTOBERVikend (začetni) seminar za zakonce ZAKONCA NA SKUPNI POTI,17.-19. Oktober 2008, ANKARAN, Debeli rtič

Turistična agencija BOOM, Krško, Tel.: 07/4921674, GSM: 041/684320 E-mail: [email protected]

NOVEMBER5. romarski pohod: sobota, 8. november 2008, Marija Rožnovenska na Stopnem pri Škocjanu


NOVEMBERVikend (nadaljevalni) seminar za zakonce, 14.-16. november 2008, Crikvenica, Life Center

Erika Novak, GSM: 041 459 666Zlatko Novak, GSM: 041 457 763E-mail: [email protected]

NOVEMBERVikend seminar TEMELJNA SKUPINA;usposabljanje regijskih koordinatorjev; 28. - 30. nov. 2008,Crikvenica, Life Center

Rajko Šimonka, GSM: 041/434618E-mail: [email protected]

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Odgovorni urednik Dani Siter ([email protected]; telefon: 07/490 35 51; GSM: 041 770 200). Glavna urednica in lektorica Urška Willewaldt (e-pošta: [email protected]). Uredniki posameznik rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminar, Nadaljevalni seminar, [email protected]), Vilma Siter (Pobuda, [email protected]), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-mail: [email protected]), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, [email protected]), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, [email protected]), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, [email protected]), Tanja Mlakar (Voditeljski par se predstavi, [email protected]), Gregor Lotrič (Kristjani v javnosti, [email protected]), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, [email protected]), Mirko Klobučar (Vabilo k branju, [email protected]), Anita Šimonka (Dar življenja, [email protected]), Oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski ([email protected]). Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 3500 izvodov.Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici. Transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d.d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakonca Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d.d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00-1-901, namen: prostovoljni dar. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo.

Documents

Glasilo-2-2008a