EtiopijaPotovanje skozi čas

Četrto potovanje National Geographica Slovenija,

25. oktober do 3. november 2013

DRAGI POPOTNIKI!

Velika afriška tektonska prelomnica, ki kot neka-kšen geološki muzej razkriva vedno nova in nova dejstva o človeški evoluciji, nedvomno ostaja ob-močje, ki ga lahko poimenujemo zibelka člove-štva. Velika kontinentalna razpoka se razteza od puščave Danakil skozi osrednjo Etiopijo proti je-zeru Turkana in vse do Tanzanije. Pred nekako 7,4 milijona let se je veja hominidov odcepila od nam najbližjega primata, šimpanza, ki se od nas genet-sko razlikuje samo v 1,2 %. Na območju afriške tektonske prelomnice so bili najdeni najstarejši ostanki hominidov, ki so se prek vrste Australo-pithecus afarensis in njegovih naslednikov razvili v vrsto Homo, iz katere je končno kot evolucijski zmagovalec izšel Homo sapiens sapiens. Zname-nito odkritje 3,2 milijona let starega okostja vrste Australopithecus afarensis na območju Danakila – poimenovali so ga Lucy – je leta 1974 Etiopijo postavilo v samo središče iskanja korenin človeške evolucije. Na območju Kibisha na zahodni obali reke Omo je bil najden najstarejši fosilni ostanek lobanje modernega človeka vrste Homo sapiens sapiens (poimenovan Omo I.) kot danes edinega preži-velega in zmagovitega člena te evolucijske tekme. Fosilni ostanek lobanje je bil datiran na starost 195.000 let in je bistveno starejši kot druge po-dobne najdbe v Maroku, Sudanu, Tanzaniji, Južni Afriki ali Izraelu. Sorodna Homo neanderthalen-sis (izumrl pred 28.000 leti) in skrivnostni Homo floresiensis (izumrl pred 12.000 leti) sta v evolu-cijski tekmi izgubila boj z očitno spretnejšim mo-

dernim človekom. Tudi zaradi teh paleontoloških najdb sta reka Omo in jezero Turkana pridobila nekakšno mitično podobo zibelke človeštva.Te paleolitske najdbe pa niso vse, kar porečje reke Omo ponuja sodobnemu času. Tudi plemenske kulture Oma, ta reliktni svet, ki nenadzorovano izginja pred našimi očmi, skrivajo neprecenljivo živo dediščino, z izginjanjem katere ne izgublja-mo samo neprecenljivega genetskega zapisa o naši evoluciji, temveč tudi starodavno vedenje in spo-min na naše evolucijsko otroštvo. Nemo sprejetje izginjanja teh reliktnih kultur ne pomeni samo izgube oziroma pozabe nekega arhaičnega sveta, temveč predvsem izgubo možnosti razumevanja naše evolucije in našega lastnega bistva. Anda-manski Negriti, amazonski Indijanci, avstralski aborigini, nedavno izumrli Tasmanci ali Sani kot zadnji ostanki arhaične rase nosilcev najbolj pr-vobitnega človeškega genoma so le del te žalostne zgodbe in arogance naše civilizacije. Žalostno je, da vse te zanimive plemenske kulture, njihove nosilce in njihova nema sporočila izgubljamo, še preden smo jim sploh utegnili prisluhniti.

Mare Lakovič

Etiopija je žal tudi prostor, ki je še zmeraj zaznamovan z revščino, družbeno neenakostjo in krutimi podnebnimi danostmi ter lakoto, ki občasno prizadene na milijone prebivalcev v sušnih območjih pokrajin Tigre, Afar in Oromia ter v jugovzhodni Etiopiji, seveda pa tudi v sosednji Somaliji in severni Keniji.

p otovanje skozi čas

Korenine etiopske države najdemo na območju Aksuma, ki je bilo po-membno že v obdobju razcveta starega Egipta. To je čas mitičnega kra-ljestva Kuš in legendarne kraljice iz Sabe, ki naj bi obiskala izraelskega vladarja kralja Salomona, njun potomec Menelik pa naj bi po legen-di postal eden izmed ustanoviteljev zgodnjega etiopskega kraljestva.

Sledilo je nekakšno mračno obdobje etiopske srednjeveške zgodovine, o katerem je le malo znanega – vse do vzpona dinastije Zagwe (od 10. do sredine 13. stol.) na območju Rohe, današnje Lalibele, ki je ustvarila vrhunec sakralnega stav-barstva etiopske krščanske cerkve. Roha leži na nadmorski višini 2600 m. Cerkve, izklesane iz monolitnih kamnin, spominjajo na nabatejsko Petro, in sakralni vpliv tega razcveta se odraža tudi v nadaljnjem političnem in zgodovinskem razvoju etiopske države. Timkat kot osrednji verski ceremonial Lalibele je postal eden izmed najpomembnejših dogodkov etiopske cerkve. Po različnih ocenah je cerkve klesalo skoraj 40.000 ljudi. Obdobje po koncu dinastije Zagwe (po letu 1250) na območju Lalibele lahko označimo za nekakšno etiopsko renesanso. Kralj Zara Yaqob (1434–1468) je zaznamoval vrhunec te dobe in postal eden izmed velikih vladarjev etiopske zgodovine.

V zgodnjem 17. stol. sta se etiopsko krščanstvo in njegova stoletna civilizacija soočila z novo ne-varnostjo. Jezuiti, nekdanji portugalski vojaki, so ob obalah jezera Tane ustanovili središče svojega delovanja in začeli nasilno širiti katoliško vero med okoliško prebivalstvo. Glede na zgodovinsko militantnost jezuitov se je to njihovo delovanje nazadnje sprevrglo v brutalno nasilje do tradici-onalne etiopske cerkve in vseh drugače mislečih. Pod vplivom jezuita Pera Paisa je celo vladar Su-sneyos sprejel katoliško vero. Po srditem odporu Amharov je oblast v letu 1632 prevzel njegov sin

Fasilidas, ki je ukazal izgon vseh Evropejcev in prepovedal vsako poseganje tujih sil na etiopskem ozemlju.

Zaradi dejstva, da Etiopija vse od leta 1270 ni imela prave prestolnice in prave centralne obla-sti, je vladar Fasilidas ustanovil Gondar, ki se je iz majhnega provincialnega mesta spremenil v prestolnico Etiopije za naslednjih 250 let. Sledil je dolg razcvet Gondarja (med letoma 1635 in 1855) z močno dinastijo vladarjev, od Fasilida-sa do Iyasuja I., ki so utrdili centralno oblast in okrepili moč etiopske cerkve. Kako izolirana je bila etiopska država, kaže podatek, da je bil med letoma 1640 in 1770 edini tujec, ki je stopil na etiopska tla, neki francoski zdravnik.

Največja znamenitost Gondarja je postal grad vladarja Fasilidasa, ki je bil zgrajen leta 1640 kot nekakšna eklektična arhitektura, v kateri je čutiti vplive Aksuma ter celo portugalske ter indijske

STARODAVNA TRDNJAVA KRŠČANSTVA TISOČLETNA TRADICIJA DRŽAVNOSTI

Perzijski pisec Manni kasneje postavlja kraljestvo Aksum ob bok trem največjim državnim entite-tam tistega obdobja, Perziji, Kitajski in rimskemu cesarstvu. V zgodnjem 4. stol. n. št. sta dva sirska kristjana, Frumentius in Aedissius, na območju Aksuma začela širiti krščanstvo. V tem začetnem obdobju je bilo to zgodnje krščanstvo pod moč-nim vplivom judaizma. Judje so to območje od nekdaj imenovali Kuš. Že okrog leta 340 n. št., v času vladarja Ezana, je krščanstvo postalo uradna vera etiopske države. Iz tega obdobja izvira tudi skrivnostna skrinja zaveze, in kontroverzne teorije o tej skrivnostni relikviji vse odtlej burijo duho-ve. Originalna skrinja zaveze naj bi bila še danes skrbno čuvana v Aksumu, v cerkvi Maryan Tsion, kot najsvetejša relikvija etiopske cerkve. Samo en menih ima dostop do te kontroverzne relikvije. Vladar Kaleb je v 6. stol. n. št. etiopski krščanski cerkvi dokončno utrdil položaj in s tem poskrbel tudi za temelje srednjeveške Etiopije. S prodorom islama na območje Bližnjega vzhoda in severne Afrike v 7. stol. sta sledila dokončna izolacija eti-opske krščanske cerkve in konec slavne zgodovine Aksuma. Na območju afriškega Sahela je nastala ločnica, ki je to osamljeno krščansko cerkev ločila tako od egipčanskih Koptov kot tudi od ostalega krščanskega sveta. Mit o skrivnostnem afriškem krščanskem kraljestvu se je ohranil, vendar je Eti-opija skozi celoten zgodnji srednji vek ostala izo-lirana. Arabski prevzem trgovskih poti v Rdečem morju in vzhodni Afriki je zadal dokončni udarec Aksumu in ga potisnil v zgodovinsko pozabo.

arhitekture. Danes je ta za afriške razmere zelo nenavadni arhitekturni kompleks z okoliškimi palačami pod mednarodno zaščito Unesca.

Na območju Gondarja je živela tudi močna ko-lonija etiopskih Judov, Falašev, ki naj bi na tem območju ter zlasti okrog jezera Tana in Aksuma prebivali od antičnih časov. Na območju Woleke je živelo skoraj 30.000 Judov, ki jih je izraelska vlada evakuirala v času režima Mengistuja med letoma 1985 in 1992. Evakuacija teh etiopskih, »črnih« Judov je potekala v obliki drzne akcije izraelskih letalskih sil, ki so izvedle evakuacijo v gorah okrog Woleke. Tragični del te zgodbe je, da je bila za vedno izgubljena tisočletna tradicija etiopskih Judov, ki so bili vedno pomemben se-gment etiopske družbe in so imeli nesorazmer-no velik vpliv na politično oblast fevdalnih in cerkvenih elit Etiopije. Zanimivo je, da je Izrael podobno akcijo izpeljal tudi v Jemnu; tudi v tem

Starodavna cerkev Bet Giyorgis je ena izmed največjih znamenitosti Lalibele. Monolit v obliki križa, vklesan v živo skalo, je danes edina cerkev Lalibele, ki je ne pokriva zaščitna streha.

etiopija p otovanje skozi čas

primeru so evakuirali skoraj vso judovsko sku-pnost, ki je imela tam sicer tisočletno tradicijo.

Po zatonu gonderskih dinastij sta si kasneje predvsem vladarja Tewodros II. (1855–1869) in Yohannis IV. (1872–1889) prizadevala moderni-zirati in centralizirati etiopsko državo v priha-jajoči grožnji evropske kolonizacije, ki si je do tega obdobja razdelila praktično celoten afriški kontinent. Britanska monarhija je obvladovala skoraj celotno vzhodno Afriko od Egipta do Juž-ne Afrike, Francozi pa zahodni del Afrike razen Toga, Kameruna in Jugozahodne Afrike (dana-šnje Namibije), ki so si jih prisvojili Nemci, in Konga, ki je končal v rokah belgijskega monarha. Portugalci so si prisvojili Angolo in Mozambik, svoj del afriške pogače pa je zahtevala tudi Italija, ki si je prisvojila Cirenajko (današnjo Libijo) in imela pretenzije na območju Eritreje, Somalije in Etiopije.

Naslednjo pomembno prelomnico v etiopski zgodovini pomeni vladavina vladarja Menelika II., ki je zaznamoval obdobje med letoma 1889 in 1913. V dobrih dveh desetletjih mu je uspelo ponovno združiti razdrobljene napol avtono-mne regije in ustanoviti prestolnico v Intotu, na območju, kjer je kasneje nastala Adis Abeba. Menelik je že v obdobju svojega predhodnika Yohanisa IV. sodeloval z Italijani, ki so si s spo-razumom v Wechali pridobili pravico nad delom Etiopije, ki je kasneje postal Eritreja, v zameno za priznanje suverenosti in samostojnosti osta-lega dela Etiopije. Italijani so si podpis inter-pretirali tudi kot izključno pravico do etiopske zunanje politike v smislu protektorata, kar je privedlo do konflikta glede province Tigre, ki so si jo podvrgli Italijani in v prestolnici Mekele postavili svoje utrdbe. Menelik II. je v začetku leta 1896 zbral skoraj 100.000 vojakov in 1. mar-ca je prišlo do znamenite bitke pri Adui, kjer je italijanska vojska doživela sramoten poraz. To je bil hkrati tudi prvi poraz katerekoli evropske kolonialne sile v zgodovini Afrike. V letu 1900 je bil podpisan sporazum, s katerim je Italija ohranila oblast v Eritreji, Etiopija pa je kot edina afriška država ohranila svojo samostojnost. Po smrti Menelika II. si je njegov naslednik Iyasu (1913–1916) prizadeval modernizirati državo,

ukiniti suženjstvo in predvsem povezati številno muslimansko prebivalstvo v okvire sicer izra-zito etnocentrične oblasti krščanskih Amharov in Tigrejcev.

Sledilo je kratko obdobje nestabilnosti in boja za nasledstvo, iz katerega je nazadnje kot zma-govalec izšel Ras Tefari, ki je bil leta 1930 kronan kot Haile Selassie. Tudi on je skušal modernizi-rati državo, omejiti moč duhovništva in z usta-vo dokončno ukiniti fevdalizem. V Italiji pa je z vzponom fašizma naraščala tudi njena želja po maščevanju sramotnega poraza iz bitke pri Adui. Italijani so tokrat s spretno taktiko pridobili na svojo stran Eritrejcem sorodne Tigrejce. Do pr-vega incidenta in manjših obmejnih spopadov je prišlo že v letu 1934 in Haile Selassie se je v priza-devanju za obrambo etiopske suverenosti obrnil na Društvo narodov, ki pa je v ozračju takratne nemoči Francije in Anglije ter naraščajoče moči

V skritih kriptah lalibelskih cerkva potekajo skrivnostni obredi predanih menihov. Arhitektura podzemnih in skalnih cerkva Lalibele je skrbno načrtovana in tako dovršena, da se jih stoletja skoraj niso dotaknila.

Tržnici v Turmiju in Dimeki sta središčni območji plemena Hamer. Tržnice so pomembne tudi zaradi družbenih stikov te plemenske skupnosti, ki živi v raztresenih in med seboj zelo oddaljenih vasicah v porečju reke Kaske.

p otovanje skozi čas

du, zato so ZDA potrebovale močnega zaveznika na vhodu v Rdeče morje in v Suez. V eritrejski Asmari je bilo ustanovljeno močno oporišče ame-riške vojske. Tu je tudi iskati ameriški interes za podporo Etiopiji: v tem obdobju so ZDA odkrito pomagale modernizirati etiopsko vojsko in njiho-va pomoč je obsegala polovico celotnih sredstev, ki so jih ZDA namenjale Afriki. V letu 1962 si je Etiopija tudi formalno priključila Eritrejo in s tem se je pričel tridesetletni boj za neodvisnost Eritreje (ki je utrpela 100.000 žrtev). Kljub veli-kemu mednarodnemu vplivu Haileja Selassieja, ki je vladal Etiopiji med letoma 1930 in 1974, je razen v kratkem obdobju italijanske okupacije v bistvu naredil zelo malo za blaginjo etiopske-ga prebivalstva. Ustava iz leta 1931 je še naprej ščitila interese plemstva in zelo malo naredila za preprosto prebivalstvo.

Dekolonizacija Afrike in samostojnost nekda-njih kolonij ter želja po družbenih spremembah za celoten kontinent so prispevale tudi k neza-dovoljstvu in močni opoziciji Haileju Selassieju,

Italije in Nemčije sramotno podleglo italijanskim interesom ter Etiopijo prepustilo interesnemu ob-močju Italije. Že v letu 1935 so Italijani zasedli severne province in celoten Tigre ter simbolično tudi mesto svojega prvega poraza, Aduo. Etiopska vojska se jim je sicer pogumno uprla in v bitki pri Tembienu celo dosegla zmago. Kljub pogu-mu etiopske vojske so Italijani, podprti s svojimi letalskimi silami, v bitki pri Maychewu 31. marca 1936 njen odpor dokončno strli. Nato so na tem prostoru ustvarili ogromen imperij, ki je obse-gal Eritrejo, Somalijo in Etiopijo, poimenovali pa so ga Italijanska vzhodna Afrika. To kratko italijansko kolonialno epizodo (1936–1941) so leta 1941 končale britanske sile, ki so dokončno porazile Italijane v tem delu Afrike. Haile Selassie je v svojem drugem obdobju (1941–1974) ponov-no prevzel oblast in suverenost nad Etiopijo, in zaradi tesnih stikov z Američani in Britanci mu je celo uspelo pridobiti Eritrejo in dostop do morja.

V povojnem obdobju sta postala ključnega po-mena nadzor in politični vpliv na Bližnjem vzho-

Naravo Etiopije najbolj ogroža nenadzorovana demografska rast. V samo petdesetih letih se je število prebivalcev Etiopije podvojilo. Kljub temu številna odročna območja in tudi narodni parki še vedno dajejo zatočišče številnim ogroženim živalskim vrstam.

Dramatična pokrajina velike afriške prelomnice, kot je ta erodirani kanjon v bližini Konsa, je prava zakladnica človeške evolucije in raj za arheologe ter paleontologe, ki iščejo ključne dokaze o izvoru naše vrste.

ki je zaznamovala pozna šestdeseta leta prejšnjega stoletja. Vrstili so se upori v etiopskih provincah, krepila sta se pritisk množic z zahtevo po dejanski agrarni reformi in želja Eritreje po samostojnosti. Opozicija proti Haileju Selassieju je postajala vse močnejša in tragični dogodki ob lakoti v provin-cah Tigre in Wolo, ki je zahtevala 200.000 življenj, so kulminirali v povezavi policijskega in vojaške-ga vrha, ki sta skupaj ustanovila nov vzporedni oblastni organ, imenovan derg. Ta je osovraže-nega cesarja v letu 1974 končno odstavil. Derg je v letu 1975 dokončno odpravil monarhijo in Haile Selassie je bil malo kasneje v kontroverznih okoliščinah brutalno usmrčen.

V obdobju vladavine derga (1974–1991) so v duhu socialističnih idej in odklona od ZDA sledile agrarne reforme, nasilne kolektivizacije, razlastitve lokalnih mogotcev, kar je povzročilo padec kme-tijske proizvodnje in z zatonom zahodne pomoči tudi padec in zastoj prvih zametkov industrije. Krepil se je tudi odpor eritrejskega osvobodilnega gibanja (EPLF) in gibanja za neodvisnost province

Tigre (TPLF). Po letu 1977 je oblast v dergu pre-vzel Mengistu Haile Maryan. Etiopija je v tistem času doživljala obdobje največje nestabilnosti, saj je začela aktivno vlogo opozicije prevzemati tudi Liberalna fronta Oroma, ki je zastopala islamsko prebivalstvo vzhodne Etiopije oziroma največjo etnično skupino Etiopije. Država se je v tem času zapletla tudi v spopade večjih razsežnosti s sose-dnjo Somalijo. V letu 1985 je izbruhnila največja lakota v zgodovini Etiopije. V provincah Tigre, Wolo, Gojjam in celo Gonder je od lakote kljub mednarodni pomoči umrlo skoraj milijon ljudi.

S padcem evropskega komunizma se je kon-čala tudi finančna pomoč Mengistuju, ki je tako izgubil popolni nadzor nad Eritrejo in provinco Tigre. Maja leta 1991 se je njegova dolgoletna oblast končala in pred upornimi množicami je zbežal v Zimbabve, kjer je zaprosil za politični azil. Šele po letu 1991 se je v Etiopiji dejansko začela demokratizacija družbe in politična inte-gracija nemirnih provinc, kot sta bili v preteklosti provinci Tigre in Oromia.

etiopija p otovanje skozi čas

Čeprav v Etiopiji vlada stoletno sožitje islama in krščanstva, ki mu skoraj ni para ne na Bližnjem vzhodu ne v Afriki, lahko v spremenjenih geo-političnih okoliščinah doživi usodo sosednjega Sudana ali pa podobno nestabilnost in etnične konflikte kot Nigerija, ki je prav tako na robu razkola med islamskim severnim delom in kr-ščanskim jugom. V Etiopiji muslimansko prebi-valstvo v odstotkih že presega kristjane, še večja nevarnost pa so etnična trenja, ki so Etiopijo v zadnjem stoletju dodobra skrčila (izguba Eritreje, province Wolo, dostopa do morja). V provincah Oromia, Somalia in Danakil je prebivalstvo skoraj izključno muslimansko in vsa ta ogromna obmo-čja mejijo na militantni Eritrejo in Somalijo ter na sicer precej manj problematični Džibuti. Manjši problem bi lahko pomenila tudi provinca Gam-bela na sudanski meji, ki je zaradi državljanske vojne v sosednjem Sudanu doživela nekontroliran dotok beguncev in migracij ljudstev iz plemen-skih skupin Nuer in Anuak. Te migracije so poru-šile ravnovesje med lokalnim prebivalstvom, kar je povzročilo etnične konflikte večjih razsežnosti.

Ti etnični spopadi bi se lahko razširili v demo-grafsko še bolj kompleksno porečje reke Omo ter na vedno problematično in neobvladljivo trome-jo med Sudanom, Etiopijo in Kenijo. Največjo nevarnost za etiopsko integriteto pa pomeni ne-nadzorovana demografska rast, saj se je etiopsko prebivalstvo v manj kot petdesetih letih podvojilo. V procesu globalizacije se tujemu kapitalu odpi-ra tudi etiopsko gospodarstvo. Zaradi koruptivne centralne oblasti in pritiska tujega kapitala šte-vilne svetovne multinacionalke nekontrolirano pridobivajo koncesije za izkoriščanje surovin, obdelovalne zemlje in energetike. Globalno gle-dano se Afrika žal čedalje bolj zdi kot zadnji plen mednarodnega kapitala in območje nekakšne novodobne rekonkviste oziroma ponovnega je-manja tistega, kar je zahodni svet nekoč že imel. Obstoj Etiopije se nekako navezuje na primer In-dije in njenega federalizma – ta največji etnični konglomerat na svetu držijo skupaj samo religija, kastni sistem, tradicionalna strpnost ter revščina in nemoč množic, ki obstoječega stanja v danih okvirih ne morejo spremeniti.

Bogata mitologija etiopske cerkve je polna starodavnega izročila o slavni zgodovini etiopske državnosti ter obdobju njene velike moči in ugleda. Skrivnostna sakralna liturgija se zaradi stoletne osame močno razlikuje od ostalega krščanskega sveta.

DOLINA REKE OMO ZADNJA AFRIŠKA DIVJINA

Ob spodnjem toku porečja reke Omo na meji med Etiopijo, Suda-nom in Kenijo še vedno obstaja divjina, daleč stran od vseh komu-nikacij in mest, nekakšen svet, izgubljen v času in prostoru. V bližini ekvatorja in vzhodnoafriške prelomnice na področju, velikem pri-bližno 60.000 km2, še vedno obstaja nekakšna nikogaršnja zemlja, ki daje zatočišče zadnjim tradicionalnim plemenskim kulturam Afrike.

zadnje skrivnosti človeške evolucije. Ko primer-jamo genome posameznih plemenskih skupin doline reke Omo, ugotovimo, da se med seboj kljub stoletni bližini razlikujejo bistveno bolj, kot se na primer genom Evropejca razlikuje od genskega zapisa Japonca iz Hokaida, pri čemer ju delita velikanska razdalja ter popolnoma dru-gačna kulturna in politična preteklost.

Hamerji, največja plemenska skupina ob-močja spodnjega toka reke Omo, štejejo pribli-žno 70.000 pripadnikov, najmanjša skupina, ki je praktično na robu izumrtja, pa šteje komaj kakšnih 1000 pripadnikov. Nedostopnost je to območje stoletja varovala pred posegi oziroma interesi zunanjega sveta. Podnebne razmere so iz-redno surove, saj poletna suša traja večji del leta, razen dveh mesecev deževja (v aprilu in maju), ki pomeni kratko olajšanje za redek, sušen akacijev gozd ter zlasti za govedo, ki je nepogrešljivo za preživetje večine teh plemenskih skupin. Celo zloglasna trgovina s sužnji je temu delu Etiopi-je nekako prizanesla, saj so bila številna druga območja vzhodne Afrike za brutalne trgovce s črnim blagom dostopnejša. V deževnem obdo-bju je porečje reke Omo praktično odrezano od zunanjega sveta. Razen redkih kolovozov, ki so prevozni samo v sušnem obdobju, je edini način za premagovanje teh brezpotij hoja.

Spust z obljudenega etiopskega višavja proti jugu in spodnjemu toku reke Omo se zdi kot nekakšno nadrealistično potovanje v svet, izgu-bljen v času in prostoru. Celo za afriške razmere

Znamenita tektonska prelomnica je tudi geograf-ska zibelka človeštva, kjer so bili najdeni najsta-rejši ostanki hominidov, kot je bila na primer znamenita Lucy kot pripadnica zgodnje vrste Australopithecusa afarensisa, enega naših zgo-dnejših prednikov, ki so v novonastali savanski krajini prešli na dvonožno hojo. Najpomembnej-ša arheološka najdišča velike tektonske prelomni-ce, predvsem na območju Turkane v Etiopiji in v Keniji, so danes pod zaščito Unesca, saj skriva-jo ključne odgovore na vprašanja o poteku člo-veške evolucije. Prvi Evropejec, ki je raziskoval v zgornjem in srednjem toku reke Omo, je bil Jules Borelli v letih 1880–1883. Nekoliko kasneje, med letoma 1895 in 1897, je italijanski razisko-valec Vittorio Bottego raziskal celotno porečje reke Omo in na svoji drugi odpravi tudi tragično izgubil življenje. Leta 1898 je nato Henry Austin končno dosegel delto reke Omo in severno oba-lo jezera Turkana, kjer je etiopska odprava Rasa Wolde Giyorgisa leto kasneje dosegla skrajni do-met poseganja etiopske države proti jugu.

Do osemdesetih let 20. stoletja je bil spodnji tok reke Omo nedotaknjena divjina, ki je kljub neizprosnim podnebnim razmeram dajala za-vetje približno 250.000 pripadnikom različnih, pretežno nilotskih ljudstev, razdeljenih na več kot 22 popolnoma različnih plemenskih skupin. Dolina reke Omo in širše območje Turkane kot zibelke človeštva sta prava genetska zakladnica: ta hrani starodavni genski zapis, ki antropolo-gom in genetikom, kot je Spencer Wells, odstira

etiopija p otovanje skozi čas

je to odročen svet. To je področje neznosno vroče depresije Turkane, kjer poleg surovih podneb-nih razmer in neznosnih poletnih temperatur, ki presegajo 40 °C, pustošijo malarija, rumena mrzlica, denga, muha cece, bilharzija, kolera, ti-fus in druge tropske bolezni.

Etiopske oblasti so kulturno in rasno dru-gačna ljudstva juga Etiopije puščale v osami vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so ta odročni svet in izredno zanimive, prvinske plemenske kulture odkrili zahodni antropologi. Plemenske skupine, pretežno nilotske skupine ljudstev, kot so Suriji, Mursiji, Kari, Hamerji, Bena, Bodiji (Meeni), Nyangatomi, Tsemaji, Dasaanechi, Arbori in druga, so postale prava turistična atrakcija za redke turiste, ki so se začeli podajati v ta deviška območja Etiopije. Usodno je na plemenske skupine porečja reke Omo vpliva-la tudi državljanska vojna v sosednjem Sudanu, kjer so do nedavne razdelitve Sudana desetletja trajali spopadi med vladnimi silami privilegira-nega muslimanskega severa ter animističnimi in tudi krščanskimi plemenskimi skupinami črnih, nilotskih skupin juga, kot so Nube, Nuerji, Šiluki, Anuaki in drugi.

Državljanska vojna v sosednjem Sudanu je prinesla orožje tudi etiopskim plemenskim sku-pinam porečja reke Omo. Znamenita puška Kala-šnikova, AK47, je danes najbolj cenjena dobrina med pogosto na smrt sprtimi plemenskimi sku-pinami, ki se zdaj tudi v Etiopiji srdito borijo za plemenska ozemlja in dostope do vodnih virov, ki jih ogrožajo tako podnebne spremembe kot tudi pohlep tujega kapitala. Sudanski kulturni in rasni antagonizem je podoben etiopskemu, saj dominantna kultura krščanskih, semitskih Amharov in Tigrejcev nima veliko simpatij do animističnih plemenskih kultur skrajnega jugo-zahoda Etiopije.

Temelj gospodarstva večine teh polnomadskih nilotskih ljudstev je živinoreja, ki jim pomeni praktično edino sredstvo za preživetje. Posedo-vanje goveda jim pomeni vse, saj je krava drago-cenost, ki jim prinaša beljakovine v obliki mesa, mleka in tudi krvi, ki jo podobno kot kenijski Samburiji ali Masaji občasno puščajo iz vra-tnih žil svojih krav in uživajo kot zelo hranljivo

Nekoč nedotaknjena narava na levem bregu Oma pri slikoviti vasici Kolcho je danes samo še žalosten spomin. Turška multinacionalka je pred letom dni dobila koncesijo za ogromno plantažo bombaža in pleme Karo lahko samo nemočno opazuje, kako pod gigantskimi delovnimi stroji izginja njihova deviška savana.

etiopija p otovanje skozi čas

poživilo. Ves njihov vrednostni sistem sloni na premoženju, ki se vrednoti v številu goved, saj so v stik z denarnim sistemom države, ki ji pripada-jo, prišli šele pred dobrim desetletjem.

Črede podeduje starejši sin in običajna cena za nevesto je lahko tudi 30 krav. Brutalni ple-menski spopadi in kraje goveda so tradicija in ta sovraštva med posameznimi plemenskimi skupinami so stara stoletja. Ubijanje posame-znih pripadnikov sosednjih sovražnih plemen za moške pogosto pomeni nekakšno iniciacijo oziroma potrditev pripadnosti lastni skupnosti. Zanimivo je, da so iz teh plemenskih spopadov praviloma izvzeti otroci in ženske ter da med ple-menskimi skupinami obstajajo nekakšne nevidne meje oziroma vmesna, nikogaršnja območja, ki preprečujejo spopade večjih razsežnosti. Z denar-nim sistemom so prvič prišli v stik praktično šele s prihodom turistov, ki so začeli plačevati to ek-sotiko in njihovo prvinsko zunanjost. Plemena še danes nimajo nobenega občutka pripadnosti dr-žavi, ki so ji bila dodeljena, oziroma navideznim političnim mejam, ki delijo njihova plemenska ozemlja. Etiopska vlada in njeni uradniki, šolniki ali policisti le redko zaidejo v ta neobvladljiva plemenska območja. Mestece Jinka je nekakšna zadnja, simbolna civilizacijska točka, od koder se redki kolovozi spuščajo v pekel nižinskih prede-lov reke Omo.

Poleg zanimivih plemenskih skupin je porečje reke Omo tudi kraj, kjer sta bila ustanovljena dva narodna parka, ki naj bi skušala obvarovati ogroženi živalski in rastlinski svet prenaseljene Etiopije. Narodni park Mago leži 800 km južno od Adis Abebe in se razteza na skoraj 2160 km2. Na severu prevladuje gričevnato območje suhe-ga akacijevega gozda okrog 2528 m visoke gore Mago, ki se proti jugu spušča v savanska nižavja vse do polpuščavskih obal jezera Turkana. Na-rodni park Mago daje zatočišče zadnjim večjim čredam slonov, žiraf, kudujev in zeber, pa tudi redkim plenilcem, kot so levi, leopardi, hijene ali še redkejši hijenski psi in gepardi.

Krivolov in neobvladljive plemenske skupine, kot so Mursiji in Suriji, ki živijo znotraj meja parka, pomenijo velik problem za redke čuvaje, ki ob skoraj neobstoječi infrastrukturi težko za-

gotavljajo zaščito ogroženim živalskim vrstam. Še večji in odročnejši kot Mago je narodni park Omo na zahodnem bregu Oma, ki obsega več kot 4000 km2 in na zahodu meji s Sudanom, na jugu pa s Kenijo. Ustanovljen je bil leta 1975, da bi zaščitil zadnje leve in nosoroge Etiopije, vendar za oba omenjena narodna parka vsekakor velja, da nista niti približno tako bogata z divjad-jo kot narodni parki Kenije, Namibije, Bocvane ali Južne Afrike.

Surma – Suri, Mursi in MeenSurma je uradni naziv etiopskih oblasti za sku-pno, sorodno plemensko skupino Surijev, Mur-sijev in Meenov (Bodijev). V posameznih virih termina Surma in Suri označujeta isto plemensko skupino. Najmanjša skupina izmed naštetih treh so Mursiji, ki štejejo približno 7500 pripadni-kov. Pred kakšnima dvema desetletjema so pri-šle v svet slike znamenitih razširjenih spodnjih ustnic z vstavljenimi glinenimi ploščami, ki krasijo odrasle ženske Surijev in Mursijev. Od takrat se čedalje več turistov podaja na lov za fotografskimi trofejami plemenskih lepotic, ki še zmeraj vztrajajo pri tradicionalnih idealih lepote. Obstaja tudi teorija, ki trdi, da so si surijske in mursijske ženske namerno pohabljale telesa, da bi bile nezanimive za trgovce s sužnji.

V svetu poleg Surijev in Mursijev poznamo le še nekaj podobnih primerov preoblikovanja spodnjih ustnic, in sicer pri amazonskih Indi-jancih iz plemenske skupine Suya in Kayapih, ki s tem običajem sledijo podobnemu kultu lepote (tam to počnejo predvsem moški). Pri Surijih in Mursijih je zelo pogosto tudi okraševanje teles z brazgotinjenjem. Z nožem ali britvicami vrežejo v kožo nenavadne geometrične vzorce in nato rane natrejo s pepelom, da se zabrazgotinijo. Moški si take tetovaže prislužijo v bojih ali s številom

Porečje reke Omo daje zatočišče več kot dvajsetim plemenskim skupinam, ki se med seboj srdito borijo za svoja ozemlja in hitro izginjajoče vodne vire. Neenakopravno soočenje z zunanjim svetom in interesi kapitala ni prineslo blagostanja in bo za večino od njih pogubno.

etiopija p otovanje skozi čas

ubitih sovražnikov. Njihova zabrazgotinjena koža tako postane nekakšen zemljevid oziroma njihova osebna zgodba, ki jim dodeljuje vlogo v skupnosti.

Vse tri sorodne skupine si tudi sicer delijo zelo podobno kulturo. Moški so običajno obriti in popolnoma goli, celo med znamenitimi ritual-nimi spopadi s palicami. Suriji, ki danes štejejo približno 45.000 pripadnikov, so prišli v pogorje Naita zahodno od reke Omo šele pred dobrimi 200 leti. Njihove vasi imajo od 40 do 1000 pre-bivalcev. Le izredno majhno število Surijev in tudi Mursijev je prišlo v stik z amharščino kot uradnim jezikom Etiopije oziroma s šolskim sis-temom etiopskih oblasti. Tradicionalni sovražnik Surijev je plemenska skupina Nyangatom, pa tudi pleme Toposa, s katerim so v nenehni sovra-žnosti. Sudanska državljanska vojna je vplivala tudi na plemena v Etiopiji, saj so bili pripadniki določenih sudanskih ljudstev, kot so Anuaki in Nuerji, kot begunci primorani iskati zatočišče na etiopskem ozemlju, kar je sprožilo spopade za plemenska ozemlja.

Gospodarstvo Surijev in Mursijev temelji na govedoreji, kozjereji in na sezonskem poljedel-stvu, katerega osnova so jam, zelje, fižol, tobak in kava. Krave so dragocenost, tako da njihovo meso večinoma uporabljajo samo ob posebnih ritualnih priložnostih. Tako za Mursije kot tudi za Surije je značilen tradicionalni boj s palicami, imenovan »donga«, ki pomeni nekakšno inici-acijo moških bojevnikov in je pomemben ritual njihove mačistične kulture pri ženitvenih obre-dih. Obredne skupinske in individualne spopade s palicami pogosto spremljajo poškodbe, včasih pa se boji končajo tudi s smrtjo katerega izmed bojevnikov. Bojevniki Surijev si gola telesa pogo-sto barvajo z nekakšno belo ilovico, ki jim daje strašljiv videz.

HamerNa vzhodni strani reke Omo živi v do 1700 m vi-sokih gorah okrog Turmija in Dimeke v porečju presihajoče reke Kaske skoraj 70.000 pripadni-kov izredno slikovitega ljudstva Hamer. Po svoji zunanjosti nenavadno spominjajo na namibij-ske in angolske Himbe (podskupine Hererov),

ki so se pred nemškimi in kasneje britanskimi kolonialnimi silami in misijonarji umaknili v nedostopne gore Kaokolanda na skrajnem se-veru Namibije ob mejni reki Kunene. Hereri so se kot del prodirajočih, uspešnih bantujskih in nilotskih skupin že od 16. stoletja širili proti jugu afriškega kontinenta, del pa je naselil vzhodne predele porečja reke Omo. Podobnost med Ha-merji in Himbami, ki jih deli velikanska razdalja, je osupljiva. Hamerji si tako kot Himbe mažejo kožo z mešanico olja in rdečkaste gline, še bolj osupljiva pa je podobnost spletanja las v drobne kite. Telesa si krasijo s školjkami kauri, kozjimi kožami in nakitom, izdelanim iz različnih ko-vinskih odpadkov.

Znamenit je njihov nevarni ritual preskako-vanja bikov kot dokazovanja moškosti in zrelosti za ženitev oziroma vstop v svet odraslih (maza). Vzporedno s tem dogodkom poteka tudi bru-talen ritual prostovoljnega bičanja žensk, ki z lastno bolečino pokažejo vdanost in pripadnost moškim junakom tega rituala. Moški se lahko glede na svoje premoženjsko stanje poročijo z do tremi ženskami, ki nato živijo v isti skupno-sti. Del Hamerjev je pod vplivom muslimanov vzhodne Etiopije prevzel islam, čeprav je njihova kultura obdržala številna animistična obeležja.

Tako kot v vsej vzhodni Afriki in na celotnem območju Sahela se je tudi v delu porečja reke Omo ohranila brutalna navada obrezovanja spolovil žensk, predvsem pri plemenskih skupi-nah Arbore, Dasaanech in Borana. Kljub priza-devanjem OZN in drugih organizacij v severni Afriki živi skoraj 120 milijonov žensk, ki jim je bilo spolovilo pohabljeno zaradi tradicionalnih verovanj in praznoverja. Kljub mednarodnim protestom in obsodbam je na tak način letno še vedno pohabljenih skoraj dva milijona žensk.

KaroV nekaj slikovitih vasicah ob spodnjem toku reke Omo živijo pripadniki močno ogroženega ljud-stva Karo, ki slovijo kot pravi mojstri barvanja teles. Samo še kakšnih 1500 jih vztraja v nekaj va-seh, kot so Kolcho, Dus in La Buk; obkroženi so s številnejšimi in militantnejšimi Mursiji, Bumiji (Nyangatomi) in Dasaanechi. Umetnost krašenja

svojih golih teles z barvami so razvili do popol-nosti. Z barvami, narejenimi iz mineralnih prsti – rdečo, črno, belo in oker – si krasijo telesa v nenavadnih geometričnih vzorcih. Skupaj z zave-zniškimi in jezikovno sorodnimi Hamerji so bili od nekdaj smrtni sovražniki Nyangatomov, ki slovijo kot ena najtežje obvladljivih plemenskih skupin Oma. V sedemdesetih letih prejšnjega sto-letja so v enem samem plemenskem spopadu na zahodnem bregu Oma ubili skoraj 600 Surijev. Kari so svoje zunajzakonske novorojenčke obi-čajno izpostavljali v divjini, kjer jih je doletela kruta smrt v zobeh plenilcev, kot so hijene in levi. Kulturo Karov kot enega najmanjših plemen doline reke Omo je v svet ponesel članek v reviji National Geographic, ki je predstavil vasico Kol-cho, ležečo na slikovitem platoju nad reko Omo.

Prihodnost plemenske skupine Karo je najver-jetneje zapečatila turška multinacionalka, ki je leta 2012 dobila koncesijo za ogromno plantažo bombaža na večjem delu njihovega plemenskega ozemlja. V manj kot letu dni je bilo neusmiljeno izkrčenih okrog 200 km2 njihove deviške savane in pašnikov.

Ogromni delovni stroji, ki krčijo savano, se zdijo ob prisotnosti golih, nemočnih Karov kot pošasti iz nekega drugega sveta. Kljub med-narodnim protestom zahodnih aktivistov in sporadičnega odpora Karov je bil vsak poskus nasprotovanja projektu brutalno zatrt s strani etiopske vojske.

Ekologija južne etiopije in prihod tujega kapitalaMursiji, Hamerji, Kari, Bena, Nyangatomi (Bu-miji), Dasaanechi, Arbori in pripadniki številnih drugih maloštevilnih plemenskih ljudstev juga Etiopije so se v zadnjih dveh desetletjih sooči-li z zunanjim svetom, ki bo za njihove kulture nedvomno poguben. Vsekakor se je s prihodom turizma v ta najodročnejša področja Etiopije oziroma porečje reke Omo začel proces propa-da zanimivih plemenskih kultur, ki jih ogrožata centralizirana, etnocentrična oblast krščanskih Amharov in Tigrejcev ter muslimanskih Oromov in predvsem razpad tradicionalnega življenja in vezi, ki so stoletja varovale te krhke skupnosti

Ob vznožju skoraj 4500 metrov visokega gorovja Bale v jugovzhodni Etiopiji še zmeraj obstajajo nedotaknjeni predeli subtropskega deževnega gozda.

pred zunanjim svetom. Kulture, ki so preživele stoletja plemenskih bojev, pomanjkanja, krutih podnebnih razmer in bolezni, so sicer lahko dese-tletja kljubovale hordam turistov, antropologov, vladnih uradnikov, alkoholu in tujim vrednotam, ki so jim popolnoma tuje, proti prihodu tujega kapitala v ta deviška prostranstva, ki bo podo-bo tega plemenskega raja spremenil v manj kot desetletju, pa nimajo nobene možnosti. Pred kakšnimi desetimi leti se je s kitajskim kapita-lom začela graditi prometna povezava od Arba

etiopija p otovanje skozi čas

Mincha proti Konsu in nižavju spodnjega toka reke Omo. Osnovni namen te cestne povezave je bil seveda dostop do surovin in plodne zemlje na območju Oma. V gorah Hamerjev je bila od-krita nafta. Turški, indijski, italijanski, korejski in kitajski kapital ter multinacionalke pridobi-vajo koncesije nad na videz nikogaršnjo savano, ki je stoletja preživljala plemenske skupine. Na ozemlju Mursijev, Bodijev in Kwegujev nastaja 245.000 h velik nasad sladkornega trsa. Najve-čjo nevarnost za odrinjene Mursije in Bodije pa pomeni prihod več deset tisoč delavcev, ki delajo v predelovalnih obratih sladkorja in na planta-žah, saj domorodnih ljudstev zaradi kulturnih razlik praviloma ne uporabljajo kot delovno silo. Na drugi strani Oma, v še odročnejši savani, ki se razteza vse do sudanske meje, so nasilno pre-selili del Surijev ter na njihovem tradicionalnem plemenskem ozemlju zasadili ogromne plantaže oljne palme in postavili obrate za pridobivanje palmovega olja. Spopadi med ponosnimi Suriji in Mursiji na eni strani ter tujimi delavci na drugi so postali vsakdanjost. Meje med plemenskimi območji so do pred nekaj leti strogo ohranjale krhko ravnovesje med plemeni in omogočale preživetje vsem plemenskim skupinam. Danes so nekatera plemena, zlasti Bodiji in Mursiji, nasilno razseljena v rezervate v bližini mest in

obsojena na odvisnost od lokalne in mednarodne pomoči ter na izgubo etnične in jezikovne identitete.

V zgornjem toku reke Omo ita-lijansko podjetje Salini Costruttori že od leta 2006 gradi tretji največji jez na svetu, Gibe III, ki ga financi-rata kapital ene največjih kitajskih bank, ICBC, in deloma tudi Sve-tovna banka. Ta orjaški jez, katere-

ga akumulacija bo namenjena tudi namakanju kmetijskih površin etiopskega višavja, bo ustavil tako pretok rodovitnih sedimentov kot tudi dra-stično zmanjšal količino vode, ki napaja jezero Turkana. Pretok vode bo po nekaterih pesimi-stičnih ocenah zmanjšan za 90 odstotkov, kar bi v spodnjem toku Oma usodno prizadelo skoraj 100.000 ljudi.

Ta poseg v pretok reke Omo bo ogrozil tudi samo jezero Turkana, ki kot eno najzanimivejših jezer velike afriške tektonske prelomnice uživa zaščito Unesca kot del svetovne dediščine. Nekoč skoraj 2000 km2 veliko bližnje jezero Chew Bahir se je v zadnjih nekaj desetletjih zaradi podnebnih sprememb praktično izsušilo, in podobna usoda najverjetneje čaka tudi jezero Turkana.

S tem bodo posledično ogrožena tudi domo-rodna ljudstva severne Kenije na območju Turka-ne, kot so Elmolo, Rendille, Turkane, Samburuji, Borana, Toposi in drugi.

Podoben megalomanski jez se je pričel gra-diti tudi na še bolj vodnatem Modrem Nilu v osrednjem etiopskem višavju, kar sproža spo-re mednarodnih razsežnosti, saj bo jez zmanjšal pretok Nila v sosednjem Sudanu in ogrozil koli-čino vode Nila vse do Egipta.

Še v 19. stoletju so gozdovi pokrivali skoraj 30 odstotkov etiopskega ozemlja, danes pa zadnji

ostanki gozdov zavzemajo samo še 4 odstotke po-vršine Etiopije. Žalostni ostanki nekoč mogočnih subtropskih deževnih gozdov izginjajo kot posle-dica prenaseljenosti Etiopije, ki je s svojimi skoraj 85 milijoni prebivalcev poleg Nigerije in Egipta demografsko najhitreje rastoča država Afrike. Naraščajoče prebivalstvo potrebuje nove in nove obdelovalne površine, in neskončni nasadi oljnih palm in kave izpodrivajo še zadnje ostanke pra-gozdov v gorah Kaffe na območju Mizan Tefari-ja in gorovja Bale. Pragozd Harrena ob vznožju 4500 m visokega gorovja Bale je eden zadnjih ostankov prvobitne narave etiopskega visoko-gorja. Etiopija kljub izgubi svojih gozdov ostaja ornitološki raj Afrike. Kljub degradaciji okolja in prenaseljenosti dežela še vedno daje zatočišče tudi številnim ogroženim živalskim vrstam, ki uživajo strogo zaščito v številnih narodnih parkih, kot so Mago, Omo, Bale, Gambela, Simien itd. Med naj-bolj znanimi endemičnimi vrstami sesalcev lahko izpostavimo etiopskega volka (Canis simensis), walijskega kozoroga (Capra walie) in dželade (Theropithecus gelada), ki živijo izključno v go-rovju Bale in Simien. Na skrajnem jugu in vzhodu proti Somaliji se je ohranila tudi dokaj številna,

a razpršena populacija levov (Panthera leo). Eti-opski levi, ki imajo izrazito temno grivo, naj bi bili po najnovejših genetskih raziskavah celo sa-mostojna podvrsta, podobno kot izumrli atlaški levi, ki jih danes v Maroku želijo ponovno oživiti s povratnim križanjem sorodnih ostankov te pod-vrste. Število levov v Etiopiji ocenjujejo na pribli-žno 1000 primerkov (celotna afriška populacija šteje ok. 25.000 primerkov), še bolj ogroženi pa so gepardi (Acinonyx jubatus) in afriški lisasti ali hijenski psi (Lycaon pictus), ki veljajo za najbolj ogroženo vrsto sesalcev v Afriki (celotno afriško populacijo ocenjujejo na komaj 6000 primerkov).

Veliko odkritje, ki utegne radikalno spremeniti širše območje Turkane, pa je dejstvo, da so pred nekaj meseci kitajski geologi v poskusnih vrtinah namesto dragocene nafte na območju sušne se-verne Turkane našli ogromne podzemne zaloge vode (skoraj neverjetnih 250 milijard m3 vode), ki bi za skoraj sedemdeset let zadostila vsem ke-nijskim potrebam po pitni vodi. Količina vode je primerljiva s tisto v jezeru Turkana. Seveda pa je ta podzemna talna voda neobnovljiva, podobno kot ogromni podzemni bazeni talne vode v južni Libiji, Čadu in Nigru.

Skromna, a za te podnebne razmere dovršena in funkcionalna arhitektura plemena Hamer se v stoletjih ni spreminjala. Do nedavnega stika z zunanjim svetom so bile te plemenske skupine popolnoma samozadostne.

Kljub ekstremnim naravnim danostim bi Etiopija ob ustreznem kmetijstvu lahko prehranila svoje prebivalstvo. Ključ do zadostne pridelave hrane je voda, in na območju Turkane so bile nedavno odkrite ogromne zaloge talne vode.

etiopija p otovanje skozi čas

National Geographic SlovenijaZaložba Rokus Klett, d.o.o.Stegne 9b, 1000 LjubljanaTelefon: 01 5134 600, telefaks: 01 5134 699www.ngm.si

Publikacijo o Etiopiji je za potnike četrtega potovanja National Geographica Slovenija pripravil Mare Lakovič.