CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.511.111-93-32

PARVELA, Timo Ela in prijatelji 1 / Timo Parvela ; [ilustrirala Sabine Wilharm ; prevedla Julija Potrč]. - 1. izd. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2012. - (Zbirka Pisanice)

Prevod dela: Ella ja kaverit 1-3

ISBN 978-961-01-2245-6

262890240

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distri bu iranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih

delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorski in sorodnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko dobite tudi na internetu: www.emka.si

Naslov izvirnika: ELLA JA KAVERIT 1-3

© za besedilo Timo Parvela 1995, 1996, 1998© za ilustracije Carl Hanser Verlag München 2007

© za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012

Prevedla Julija Potrč

Ilustrirala Sabine Wilharm

Timo Parvela

in prijatelji

Ela in izsiljevalec

7

Učitelj se čudno obnaša

Ime mi je Ela. Hodim v prvi razred. Imam prijetne sošolce in prijetnega učitelja. Oziroma imela sem prijetnega učite-lja, dokler se ni začel čudno obnašati.

Včasih je učitelj vedno delal smiselne stvari. Dal nam je veliko domačih nalog in nam zabičal, naj bomo tiho, če smo bili med poukom glasni. Potem se je vse spremenilo. Nekega dne je učitelj tabli rekel stol. Pozabil nam je dati domačo nalogo in ni opazil, da sta si Tadej in Sandi celo uro izmenjevala sličice hokejistov.

Nato je prišlo pismo. Sandi ga je videl, ko je šel v razred po žogo. Učitelj je sedel in ga bral. V obraz je bil ves rdeč in roke so se mu tresle. Ko je opazil Sandija, je skril pi-smo v torbo in se čudno nasmehnil. Sandija je celo pozabil okregati zaradi blatnih čevljev.

Z učiteljem se dogaja nekaj nenavadnega. Sumimo, da ga nekdo izsiljuje.

Tega se je spomnila Hana.»Izsiljevalsko pismo je,« nam je povedala, ko je slišala

za pismo.»Kako to misliš, izsiljevalsko?« je vprašal Patrik, ki niko-

li ničesar ne dojame.»To vem zato, ker so žrtve izsiljevanja vedno vse iz sebe.

Obnašajo se čudno in dobivajo pisma,« je pojasnila Hana.

»Potem tudi našega očeta izsiljujejo. Čudno se obnaša vsakič, ko dobi pismo telefonskega podjetja,« je zašepetal Sandi.

»Izsiljevalci v pismih zahtevajo, naj jim žrtev prinese poln kovček denarja v park ob polnoči,« nas je razsvetlil Tadej, ki ve vse.

»Zakaj bi učitelj odnesel denar v park?« se je začudil Patrik.

»Ker je nekdo ugrabil njegovega otroka,« je pojasnil Tadej.

10

»Ampak saj učitelj nima otrok,« ga je zavrnila Hana.»Mogoče mu je pa ugrabil ženo,« je rekel Tadej.»Saj ni poročen.«Vsem se je zdelo čudno, da namerava učitelj v park odne-

sti poln kovček denarja, čeprav sploh nima otroka ali žene.»Ubogi učitelj. Moramo mu pomagati,« je rekla Hana.»Kako pa?« je vprašal Patrik. Na to nihče ni znal odgo-

voriti. Niti Tadej ne, ki ponavadi vse ve. Odločili smo se, da počakamo.

11

Na bazenu

Učitelj se je čudno obnašal tudi naslednji dan, ko je šel naš razred na bazen.

»Podobni ste nilskemu konju iz otroškega programa,« je Patrik rekel šoferju avtobusa.

»Ni res, nilski konj že ni tako debel,« ga je popravil San-di. Šofer ni črhnil niti besedice. Samo z jeznim pogledom je ošinil učitelja, ki se je živčno zasmejal. Nato je vso pot pošteno pritiskal na plin, kar se nam je zdelo zelo zabavno.

Na bazenu nam je učitelj ukazal, naj se postavimo v vrsto.»Odloži milo ob rob bazena,« je rekel Patriku, ki je mi-

slil, da je bazen nekaj takšnega kot ogromna banja.»Plavanje je zabavno. Kdo že zna plavati?« je vprašal učitelj.Vsi smo mu hoteli pokazati, da znamo plavati, in smo

skočili v vodo. Potem je v vodo skočil še učitelj, da bi rešil

12

Tadeja, Patrika, Tino in Heidi, ki še niso znali plavati. Na svoje presenečenje smo opazili, da ima učitelj v vodi še vedno na sebi navadne obleke. Vsi drugi smo bili seveda oblečeni v kopalke ali kopalne hlače. No, vsi razen Sandija, ki so mu hlače padle v bazen. Pozabil jih je namreč zave-zati z vrvico.

Zelo smo se zabavali. Na ves glas smo vpili in škropili učitelja. Tudi učitelj je nekaj vpil, samo ga nihče ni slišal, ker je bilo že tako ali tako zelo hrupno.

Učitelj se je prvi naveličal in nam rekel, naj gremo ven. Zbrali smo se okrog njega; vsi razen Sandija, ki je v bazenu iskal kopalke. Učitelj je spet skočil v bazen, a se še vedno ni slekel. Zaskrbljeno smo se spogledali.

»Jasno kot beli dan,« je rekla Hana.»Znaki izsiljevanja,« je moral priznati tudi Tadej.Učitelj se mi je zasmilil. Tako prijazen je, pa tako živ-

čen. Upala sem, da ga bo plavanje pomirilo.Na koncu se je ves razred spet zbral ob robu bazena,

učiteljeve obleke so se sušile na ograji. Hecno, da je imel učitelj pod oblekami pravzaprav ves čas oblečene kopal-ke.

14

Učitelj je pokazal piščalko. Rekel nam je, da smemo v vodo šele takrat, ko bo zapiskal nanjo.

»Kako je to slišati?« je vprašal Patrik. Učitelj je zapiskal, da bi Patriku pokazal, in na njegov znak smo vsi skočili v bazen. Toda učitelj je zavpil, da moramo takoj priti ven. Potem ko je rešil Tadeja, Patrika, Tino in Heidi, ki še ve-dno niso znali plavati, smo bili spet vsi postrojeni. Razen seveda Sandija, ki so mu kopalke spet padle v bazen.

»Zdaj pa dovolj,« je rekel učitelj. »Sploh pa plavanje ni tako zelo zabavno,« je zavzdihnil.

To se nam je zdelo čudno, ker smo se mi strašno zaba-vali. Seveda smo obžalovali dejstvo, da je učitelju ob odho-du spodrsnilo na koščku mila, ki ga je Patrik odložil na rob bazena. Nismo mogli verjeti svojim ušesom, ko je učitelj plezal iz vode in izrekel več takih besed, ki nam jih je pre-povedal uporabljati. Kot kaže, se je res znašel v nemilosti izsiljevalca.

15

Jama

Medtem ko si je učitelj od nekoga poskušal sposoditi suhe obleke, smo ga pridno čakali pred vhodom na bazen. Ne-nadoma je nekdo opazil, da Patrik manjka. Začeli smo se ozirati okoli sebe in gledali drug drugega, ampak Patrika nismo opazili.

»Izsiljevalec je vzel tudi Patrika,« je ugotovil Tadej.»Kdo bi pa za Patrika kaj plačal?« je podvomila Hana.

Sandi je začel jokati. Včasih je prava jokica.»Tukaj sem,« se je na lepem zaslišal pridušen glas. Ustra-

šili smo se in se stisnili še bolj skupaj. Zdelo se je, kot da grozljivi glas prihaja izpod zemlje.

»Izsiljevalec je,« sem rekla z resnim glasom. Vsi so se stresli od groze.

16

»Pomagajte mi, bučmani,« je znova rekel glas. Tokrat se je zdelo, kot da prihaja s sredine travnika, ampak tudi tam ni bilo nikogar. Potem smo vseeno zagledali, kako nam je na sredi travnika pomahala roka, nato pa izginila tako hi-tro, kot se je prikazala. Previdno smo se približali. Sredi travnika je bila velika jama, na dnu katere je stal Patrik.

»Ja, kaj pa delaš tam notri?« se je začudil Sandi.»Padel sem. Saj ne misliš, da tukaj živim?« je bil Patrik

nejevoljen.»Ne bi vedel. Še nikoli nisem bil pri vas na obisku,« je

užaljeno rekel Sandi.»Le kakšna jama je to?« se je začudila Hana.»To je past,« je prepričano rekel Tadej.»Samo kdo bi bil tako neumen, da bi padel noter?« se

Hana kar ni mogla načuditi. Vsi smo pogledali Patrika.»Komu je past namenjena?« sem vprašala.»Učitelju, komu drugemu,« je odvrnil Tadej, pa tudi

Hana je prikimala.»Učitelj ni odnesel denarja v park, zato se je izsiljevalec

odločil, da bo odnesel učitelja,« je zaključila Hana, vidno razburjena.

17

»Hočem domov,« se je zadrl Patrik iz jame.»Saj si sam rekel, da živiš v tej jami,« je pripomnil Sandi

s privoščljivim glasom.»Ne, pa nisem!« se je uprl Patrik.»Mogoče bi lahko napolnili jamo z vodo in bi Patrik

splaval do roba,« sem predlagala.»Ne znam plavati,« je zavpil Patrik in začel jokati.»Res je,« smo vsi prikimali.»Znam pa narediti stojo,« je rekel bolj veselo in naredil

stojo ob steni jame. Zaploskali smo, Patrik je takoj postal boljše volje.

»Že vem!« je vzkliknil Tadej na presenečenje vseh. »Sandi in Hana naj skočita v jamo in pomagata Patriku ven.«

Patrik je kmalu zadovoljno stal ob jami.Zahvalil se je Sandiju in Hani. »Vama grem v trafiko po

bonbone,« je obljubil in šel.»Kaj pa midva?« se je Sandi zaskrbljeno ozrl po visokih

stenah jame.»Tina, Ela in jaz vama pridemo pomagat splezati ven,«

se je plemenito ponudil Tadej.

18

Skočili smo v jamo. Toda še preden smo lahko komur-koli pomagali ven, se je Sandi nenadoma sklonil in z dna jame pobral kovanec za en evro.

»Poglejte!« je zavpil. »V jami je zaklad!«»Zaklad! Mi bi tudi!« so zavpili preostali, ki so še stali

ob jami, in naglo skočili noter. Kar naenkrat je postalo zelo tesno. Nihče več ni mogel niti premakniti rok, kaj šele da bi se sklonil.

»Živjo,« je rekla Patrikova glava, ki se je pojavila nad jamo. »Je kdo videl kovanec za en evro? Po mojem mi je padel na tla, ko sem delal stojo.«

»Izvoli,« je rekel Sandi, ki je še vedno držal denar v izte-gnjeni roki, saj je ni mogel več spustiti.

»Hvala lepa,« se je zahvalil Patrik. »Zdaj pa moram iti, ker je ravnokar prišel učitelj.«

Ko nam je učitelj pomagal zlesti iz jame, je bil videti tako na koncu z živci, da se mi je prav zasmilil. Niti toliko se ni zbral, da bi se nam zahvalil, ker smo našli izsiljeval-čevo past.

19

Drugo pismo

Drugo pismo je ležalo na učiteljevi mizi, ko sem zjutraj prišla v šolo. Na beli pisemski ovojnici je bilo z okroglimi, čitljivimi črkami napisano učiteljevo ime. Pismo je bilo debelo. Skozi ovojnico nisem videla ničesar, naj sem jo še tako držala proti svetlobi. Že sem nameravala pismo od-ložiti nazaj na mizo, ko sem opazila nekaj nenavadnega: na ovojnici ni bilo niti ene znamke. To je lahko pomenilo le, da je avtor pismo prinesel osebno. Morda sem ga celo videla!

Koga vse sem srečala na poti v šolo? Je bil pretkani izsi-ljevalec eden od tistih, ki so mi prišli naproti? Mogoče ba-bica v temni obleki ali pa stric, ki je sprehajal pse? Takrat mi je prišlo na misel nekaj še bolj neverjetnega. Kaj pa, če je bil izsiljevalec nekdo s šole? Ravnateljica je hotela dobiti

20

denar od učitelja, da bi nas ta smel učiti. Kuharica ni bila več pripravljena delati mesnih kroglic, če ne bo dobila več denarja. Hišnik ne bo popravil Hanine klopi, dokler mu učitelj ne prinese polnega kovčka denarja v park. Kaj pa, če je izsiljevalec nekdo iz našega razreda? Odpiralo se je nešte-to možnosti. Od vsega tega se mi je začelo vrteti, v glavi mi je šumelo. Komaj sem čakala na priložnost, da bom lahko svoje ugotovitve delila s sošolci.

»Gotovo je učiteljica B razreda,« je rekel Patrik prepri-čano.

»Zakaj bi bila ona?« ga je vprašal Tadej.»Zato, ker so vsi bejevci zviti,« je pojasnil Patrik.»Jaz pa mislim, da je učitelj telovadbe, ker je plešast. Iz-

siljevalci so ponavadi plešasti in veliki,« je rekel Tadej.»Učiteljica angleščine je majhna in zgubana, tudi takšni

lahko izsiljujejo,« je vedel Sandi.»Majhni in zgubani so zastrupljevalci,« je odvrnil Ta-

dej.»Izsiljevalci.«»Zastrupljevalci.«»Izsiljevalci.«

21

»Tiho, obadva,« jima je ukazala Hana. »Imam načrt. Učitelja ne smemo spustiti z oči ves dan, za vsak primer, če bi ga izsiljevalec poskušal izsiljevati.«

Med prvim odmorom je učitelj odšel v zbornico. Sandi in Tadej sta si naredila brke iz vate. Zakrinkala sta se v šol-ska inšpektorja, da bi lahko opazovala učitelja.

»A sem kaj podoben inšpektorju?« Sandi ni bil prepri-čan o svoji krinki. Poskušal je govoriti z globokim gla-som.

»Bolj si podoben Božičku,« je zašepetal Tadej izza br-kov. Inšpektorja sta potrkala na vrata zbornice in vsto-pila.

»Dan, dan. A ste kaj pridni, otroci?« je vprašal Sandi z basovskim glasom.

»To so učitelji, bumbar,« je zasikal Tadej in ga dregnil pod rebra.

»A ste kaj bumbarski, učitelji?« je ponovno poskusil Sandi. Učiteljem je vzelo sapo. Več kot očitno niso bili pri-pravljeni na nenapovedan obisk inšpektorjev. Le naš uči-telj se je znašel, ker se je skril za časopis in se delal, da in-špektorjev sploh ne vidi.

22

»Tukaj je prav prijetno,« je izjavil Sandi in se obrnil, da bi odšel. Postalo mu je nerodno, ker mu je ena polovica brkov odpadla.

»Res, ni slabo. Pa tudi piškoti so videti dobri,« je Ta-dej opazil krožnik na mizi. Sandija je držal za rokav in mu tako preprečil, da bi pobegnil.

»Ali bi rada inšpektorja preverila kakovost piškotov?« je vprašala majhna in zgubana učiteljica angleščine z nasme-škom na obrazu. »Kar pogumno. Saj niso strupeni,« se je nasmehnila.

»Na pomoč!« je zašepetal Tadej.»Mamica!« je zavpil Sandi in fanta sta stekla stran.»No?« smo ju vprašali zunaj.»Prav sem imel,« je rekel Tadej, ki je bil ves iz sebe.

»Majhni in zgubani SO zastrupljevalci.«

Med naslednjim odmorom bi morala Patrik in Hana za-sledovati učitelja pred šolo, a sta se skregala. Patrik ni hotel zasledovati s Hano, ker je Hana punca. Po njegovem mne-nju so punce boječke, ki vedno vse zamešajo. Hana mu je odvrnila, da so v resnici fantje strokovnjaki za zmešnjavo.

24

Potem je Patrik odrinil Hano, ona pa ga je odrinila nazaj, tako da je začel jokati. Prišel je učitelj in vprašal, kaj se do-gaja. Patrik je rekel, da so po njegovem mnenju vse punce podivjane in nepravične in da se on tega ne gre več, da ne bo nikogar več zasledoval, pa naj bo učitelj še tako ves iz sebe. Potem ju je učitelj odpeljal noter. Najbrž se tudi med tem odmorom ni sestal z izsiljevalcem. Za to namreč ni imel časa.

Med zadnjim odmorom se je učitelj na hodniku srečal z ravnateljico. S Hano sva se skrivali v garderobni omari in sva vse slišali.

»Poslušajte, Marta,« je začel učitelj.»Ja?« je rekla ravnateljica.»Rabim počitnice,« je rekel učitelj.»Počitnice? Šola se je vendar začela šele pred kakšnim

mesecem.«»Nekako sem ves iz sebe,« je priznal učitelj.S Hano sva se v garderobni omari dregnili.»Poleg tega obstaja še en razlog,« je rekel učitelj.»Kakšen?« je vprašala ravnateljica.

25

»Ne morem ga še razkriti, ampak povezan je s pismom, ki sem ga prejel danes,« je bil skrivnosten učitelj.

Pokimali sva si med plašči. Nato se mi je kolcnilo.»Ste kaj rekli?« je vprašala ravnateljica.»Nisem bil jaz,« je odvrnil učitelj.»Hik,« mi je ušlo.»Je bil mogoče plašč?« je ugibala ravnateljica.»Ni bil,« sem zavpila.»Aha,« je rekla ravnateljica.»Aha,« je rekel tudi učitelj, le da nekoliko bolj mlačno.»Vaši učenci so zadnje čase precej nemirni,« je rekla rav-

nateljica učitelju.»Ja, sem opazil,« je zavzdihnil učitelj.»Prošnja za počitnice odobrena,« je sklenila ravnateljica.

26

Javnomnenjska raziskava

»Učitelj si bo čez dva dni vzel počitnice,« sem povedala drugim.

»Takrat bo odnesel denar v park,« je sklepal Tadej.»To moramo preprečiti,« je rekla Hana.»Če pa ne vemo, v kateri park in kdaj,« sem jih spo-

mnila.»Ravno to moramo izvedeti,« se je odločila Hana.Učitelju smo neopaženo sledili vso pot do doma. To je

bilo seveda precej težko, saj nas je bilo skoraj dvajset. Poleg tega sta se Sandi in Tadej na ves glas prepirala o tem, kateri od njiju je Superman in kateri Batman. Mislim, da učitelj vseeno ni ničesar opazil. Vsaj ni nas prepoznal takrat, ko ga je policist vprašal, ali smo njegovi učenci.

27

Učitelj je živel v veliki rdeči stolpnici. To smo vedeli že prej, ker Patrik in Hana stanujeta v isti stolpnici.

»Kaj pa zdaj?« je bil zbegan Sandi, ko je učitelj odšel domov.

»Nekako moramo izvedeti, kje in kdaj,« je rekla Hana.»Pa kaj in kako,« je dodal Tadej.»Ter na kakšen način in kako dolgo,« sem pristavila

jaz.»Kaj?« ni bilo Patriku nič jasno.»Preoblecimo se spet v inšpektorje in pojdimo malo

preverit učiteljevo stanovanje,« je predlagal Sandi. Vendar nihče ni imel vate, da bi si naredili brke.

»Lahko gremo k meni in pokličemo učitelja,« je predla-gala Hana.

»A misliš, da ti bo učitelj kar meni nič, tebi nič povedal, kam mora odnesti denar?« je prhnil Tadej.

»Lahko se pretvarjamo, da delamo javnomnenjsko raz-iskavo,« mu je odgovorila Hana.

»Kakšno javnomirsko raziskavo?« je vprašal Patrik.»Javnomnenjsko. To pomeni, da sprašuješ vse sorte,« je

pojasnil Tadej.

28

Hana je odtipkala učiteljevo telefonsko številko, Patrik pa se je odkašljal v slušalko. Patrika smo izbrali za spraše-valca, ker zna govoriti z globokim glasom. Slišati je tako, kot bi govoril Darth Vader v filmu. Preostali smo vsi na trnih poslušali, zbrani okoli njega. V Hanini predsobi je bilo vroče in tesno, skoraj tako kot v jami pred bazenom.

»Halo,« je rekel učiteljev glas iz zvočnika na telefonu.»To je javnominska raziskava, dober dan,« je zabrundal

Patrik.»Javnomnenjska, butelj,« je zašepetala cela predsoba.»Prosim?« je vprašal učitelj.»Javnomnenjska, butelj,« se je panično popravil Patrik.»Aha,« je rekel učitelj. Njegov glas je zvenel utrujeno.»Kdo je finski prec … pres … prese …« je Patrik bral z

listka, ki smo mu ga napisali.»Pred-sed-nik. Kdo je finski predsednik?« mu je poma-

gal učitelj.»Tega pa ne vem,« se je zgrozil Patrik in pri tem pozabil

na bas.»Mimogrede, kaj smo že danes dobili za nalogo?« je vpra-

šal nato, spet z glasom iz Vojne zvezd. Učitelj je Patriku

29

povedal, katere strani so za domačo nalogo, in mu nato re-kel, da mora pripraviti prtljago.

»Šlo je kot po maslu,« se je Patrik spačil, ko je odložil slušalko. Vseeno smo se morali domisliti novega načrta.

S Hano sva pozvonili na učiteljevih vratih. Za to nalogo so naju izbrali, ker sva se že čez dan izkazali.

»A je to spet javnomnenjska raziskava?« je sumničavo vprašal učitelj, ko naju je zagledal.

»Prišli sva samo vprašat, kaj je za nalogo,« sem rekla in se trudila poškiliti mimo učitelja v stanovanje.

»Tudi vidve?« je bil jezen učitelj. »Me danes nihče ni niti malo poslušal?« Zmajal je z glavo in šel po knjige. S Hano sva ostali v veži. Na obešalniku so viseli učiteljev plašč, dežnik in zgornji del trenirke. Na steni je visela plu-tovinasta deska, polepljena z listki, na tleh pa je ležal velik zelen kovček s široko odprtim pokrovom. Kovček je bil prazen.

»Enak kovček, kot ga ima oči,« je zašepetala Hana in me dregnila s komolcem. Nisem ji odgovorila, ker nisem mogla odtrgati pogleda z rdečega listka na sredini plutovi-naste deske. Park pri postaji, čet., 21.15, je pisalo na listku.

30

»Sem noter gre pa veliko denarja,« je Hana z očmi pre-merila kovček.

»Tukaj imata domačo nalogo,« je rekel učitelj. Pred nama se je pojavil nepričakovano in obe sva se ga zelo ustrašili.

»Hvala za park,« sem rekla.»Denar v kovčku,« je dodala Hana, nato sva stekli stran.

Učitelj je bil videti zbegan.

31

Kovček

Učiteljev zeleni kovček je stal pred razredom. Bil je zakle-njen. To smo vedeli, ker smo ga poskušali odpreti med od-morom, preden je učitelj prišel v razred. Vse dopoldne je naš razred samo strmel v kovček in mislil na denar v njem, tako da nihče ni poslušal učitelja.

»Katera žival ima štiri noge, brke in prede?«»Kovček,« je raztreseno odgovoril Sandi.»Koliko je dve plus osem?«»Veliko denarja,« je odgovorila Hana z zaprtimi očmi.»Kje leži Grenlandija?«»V parku,« je rekel Patrik.»Iz tega ne bo nič. Gremo jest,« je zavzdihnil učitelj.Med odmorom za kosilo je Hana privlekla očetov ze-

leni kovček iz kleti v razred. Kovček je bil na las podoben

32

učiteljevemu. Prejšnji večer smo ga napolnili s stripi o racmanu Jaki, da bi tehtal toliko kot kovček z denarjem. Kovčka smo zamenjali, učiteljevega pa z vozičkom od-peljali v klet. Izsiljevalci bodo debelo pogledali, ko bodo namesto denarja dobili samo stare stripe. Čeprav je Pa-trik trdil, da je racman Jaka bolj dragocen od kovčka de-narja.

Vse popoldne smo spet strmeli v zeleni kovček, mislili na stripe v njem in sploh nismo poslušali, kaj nam je go-voril učitelj. Razen takrat, ko je rekel: »Odmor, in niti za hip prezgodaj,« ter si obrisal čelo.

Na dvorišču smo dorekli še zadnje podrobnosti in skle-nili, da se dobimo v parku pri postaji ob 20.45.

»Jaz še ne poznam na uro,« je zaskrbelo Patrika.»Mogoče boš znal, če ti predstavim svojo uro. Ura, to je

Patrik. Patrik, to je ura,« je rekel Tadej in Patriku pokazal svojo uro.

33

V parku

Bilo je temno kot v rogu. Sredi parka je bil majhen odprt prostor, kjer je bil učitelj dogovorjen z izsiljevalcem. Zdelo se mi je, da je v temi grmovje okoli odprtega prostora kot živo. Od vsepovsod je prihajalo pokljanje, ko so preostali učenci zasedli svoje položaje.

»Ste vsi tukaj?« je zašepetala Hana. Iz teme so se v odgo-vor zaslišali šepetajoči glasovi.

»Patrika ni,« je rekel nekdo.»Kje pa je?« je vprašala Hana.»Patrik je rekel, da pripravlja neko presenečenje. Pove-

dal je, da bo malo zamudil,« nam je pojasnil Tadej.»Imate vsi žepne svetilke?« je vprašala Hana. Vsena-

okrog so posvetili močni snopi svetlobe.»In ti?« se je obrnila k fantu, ki ni posvetil s svetilko.

34

»Imaš žepno svetilko ali ne?« ni odnehala. Fant se ni niti zganil.

»Naredi kaj, ne stoj tam kot kakšen kip,« se je razburila.»To JE kip,« je zašepetal Tadej in s svetilko udaril ob

kovino.»Razkropimo se naokrog,« je odločila Hana.Bilo je kar malo strašljivo tiho sedeti v temi, čeprav sem

seveda vedela, da je v bližini ves razred. Okoli nas je veter stresal veje. Nebo je bilo čisto črno, zvezd se ni videlo. Mi-nute so tekle počasi.

Iz smeri postaje se je zaslišalo škripanje korakov. Resk, rask, so prihajali proti nam. Nenadoma me je spreletelo, da je morda izsiljevalec vendarle učitelj telovadbe. On je strašansko velik in močan. Kaj bi lahko opravili proti nje-mu?

Postava se je prikazala na robu odprtega prostora, na-redila še nekaj korakov, nato pa se ustavila ter glasno za-vzdihnila. Vsi smo poznali ta vzdih. Učitelj je odložil kov-ček, se usedel nanj in čakal na izsiljevalca.

Čas je mineval. Učitelj je škilil na zapestno uro in vsake toliko tudi na postajno uro. Zadrževali smo dih.

35

Naslednji koraki so bili drugačni. Prišli so iz mesta: tip, tap. Tudi izsiljevalec je imel kovček, le manjšega. Morda je nameraval že v parku preložiti denar v svoj kovček. V tem primeru bi bil naš podvig razkrit in vse bi šlo po gobe.

Izsiljevalec se je približal učitelju. Ta se je dvignil. Živč-no sem premikala prst po stikalu na svetilki. Še nekaj ko-rakov. Izsiljevalec se je ustavil. Kovček je položil na tla in dvignil roke.

»Zdaj!« je zavpila Hana. V tistem trenutku se je pro-ti učitelju in izsiljevalcu usmerilo dvajset snopov svetlobe. Svetlobni žarki so potovali kot proti sredini pajkove mreže, kjer se pajek pripravlja, da bo pojedel svojo žrtev. Učitelj in izsiljevalec sta otrpnila na mestu in dvignila roke k očem. Ravno smo hiteli v napad na izsiljevalca, ko sta s strani po-svetili še dve luči. Bili sta zelo veliki. Le kdo je imel tako krasno žepno svetilko?

»Tamle sta,« se je zaslišal Patrikov predirljivi glas iz sme-ri velikih luči.

»Ne premikajte se, to je policija,« je rekel glas poleg druge luči. Kmalu se je v mreži svetlobe pojavil Patrik z dvema policistoma. Takrat smo si tudi mi upali priti bliže.

36

Patrik je prvi prišel do učitelja in izsiljevalca.»Poglejte, koga sem pripeljal,« je zavpil proti nam in

ponosno pokazal na policista. Potem je prepoznal izsilje-valca in obmolknil.

»Kaj to pomeni?« je vprašal učitelj, ko si je opomogel od presenečenja.

»Ja, povejte tudi meni,« je rekla učiteljica B razreda. Stali smo v krogu okoli njiju in še vedno svetili z žepnimi svetilkami.

»Pa ugasnite že enkrat svetilke,« je velel učitelj. Vsi so jih takoj ugasnili, tudi policist. Bilo je povsem temno in čisto tiho.

»Ali lahko prižgem vsaj eno?« je plašno vprašal drugi policist.

»Kar izvolite,« mu je dovolil učitelj.»Torej, kdo tukaj koga izsiljuje?« je vprašal policist.»Tale,« smo rekli v en glas in pokazali na učiteljico

B razreda.»Poslušajte,« je rekel učitelj. »Tukaj nihče nikogar ne

izsiljuje. Z Ritvo odhajava na poročno potovanje, vsak čas bova zamudila vlak.«

38

»Na poročno potovanje?« nismo mogli verjeti svojim ušesom.

»Kako romantično,« je rekla Hana.»Ampak saj učitelj ni poročen,« se je začudil Tadej.»Zdaj je. Danes sva se poročila,« je povedala učiteljica

B razreda in pokazala prstan, ki se je bleščal v soju sve-tilk.

»Kako lepo,« smo na glas rekla dekleta.»Brezveze,« so zamrmrali fantje.»Kaj pa pisma?« se je spomnil Sandi.»Ljubezenska pisma,« nam je pojasnil Tadej. Učitelj in

učiteljica sta pokimala in se nasmehnila.»Se pravi, da nihče nikogar ne izsiljuje?« je negotovo

vprašal drugi policist.»Ne, tukaj smo sami zaljubljenci,« je rekel učitelj.»Kako lepo,« smo zavzdihnile punce.»Brezveze!« so rekli fantje.Potem smo prižgali svetilke in v koloni odkorakali za

učiteljem na postajo. Učitelj je rekel, da je naša kolona ime-nitna. Učiteljica B razreda je rekla, da se počuti zelo roman-tično. Patrik ji je predlagal, da gre lahko še na stranišče na

39

postaji, če se ne počuti dobro, toda učitelj je le zmajal z glavo in se nasmehnil.

Ko je vlak odpeljal, smo z žepnimi svetilkami mahali v velikih lokih in trikrat zavpili: »Naj živita učitelja!«

»Hecno, da se je učitelj poročil z izsiljevalko,« se je ču-dil Patrik.

»Upam, da mu je všeč racman Jaka,« me je zaskrbelo, ko nam je vlak izginil izpred oči.

Ela v gledališču

43

Nadomestni učitelj

Ime mi je Ela. Hodim v prvi razred. Imam prijetne so-šolce in prijetnega učitelja. Oziroma imela sem prijetnega učitelja, saj je zdaj na poročnem potovanju. Vsi mu želi-mo, da bi se imel na poročnem potovanju čim bolj lepo. No, čtiva mu prav gotovo ne bo manjkalo, saj smo njegov kovček zamenjali z drugim, napolnjenim s stripi o racma-nu Jaki. Pred kratkim smo od učitelja prejeli kartico. Na njej je pisalo: Pozdrave iz Račjigrada!

»Jaz sem pa mislil, da je učitelj odpotoval v Talin,« se je začudil Patrik, ki ponavadi ničesar ne dojame.

Med učiteljevo odsotnostjo smo dobili nadomestnega učitelja.

»Dober dan,« je pozdravil nadomestni učitelj. »Vaš uči-telj je na potovanju, zato sem jaz vskočil na njegovo mesto.«

»Ne, pa niste. Učiteljevo mesto je tamle, za mizo,« je rekel Tadej. On vedno vse ve. Tadej je genij.

»Krasno se bomo zabavali,« je obljubil nadomestni uči-telj in se sklonil za mizo. Komaj smo se posedli v klopi, že se je učitelj sunkovito obrnil in skočil pred nas. Na obrazu je imel gumijasto masko.

»Bu!« je zavpil.Sandi je planil v jok. Jaz sem pogoltnila radirko. Tadej

je zbežal ven. Hana je zavpila »Na pomoč!«.»Kam je izginil nadomestni učitelj?« je zanimalo Patrika.»Saj to sem vendar jaz,« je rekel učitelj in snel masko z

obraza. »Ali ni bilo zabavno?«

46

Ozirali smo se drug proti drugemu.»Jaz se sploh nisem ustrašil, niti malo,« je rekel Tadej,

ko se je vrnil v razred. »Samo noge sem si šel pretegnit.«»Ali lahko dobim novo radirko?« sem vprašala.»Kam je izginil tisti moški, ki je bil prej tukaj?« Patriku

še vedno ni bilo nič jasno.»Zdaj je na vrsti nekaj še bolj zabavnega. Boste videli,

kako bo smešno,« nam je obljubil nadomestni učitelj. Po-novno se je skril za učiteljevo mizo, le da smo bili tokrat hitrejši od njega. Uspelo se nam je razporediti okoli mize in že sta se za njo prikazali dve ročni lutki: volk in Rdeča kapica.

»Zakaj imaš tako velike oči?« je vprašala Rdeča kapica.»Kje pa ima ta pes oči?« je vprašal Patrik. Volk je iz-

ginil pod mizo, a se je kmalu spet pojavil. Tokrat je imel nazaj počesane dlake na kožuhu, pa tudi oči so se mu bolj videle.

»Kje je bil?« se je začudil Tadej.»Najbrž pri frizerju,« sem odgovorila.»Zakaj imaš tako velika usta?« je vprašala Rdeča kapica.»Jaz spravim keks prečno v usta,« se je pohvalil Sandi.

47

»Jaz znam pa pogoltniti radirko,« sem bila ponosna in Sandiju vzela radirko, da bi drugim pokazala, kako jo lah-ko brez težav spravim v usta.

»Tišina!« sta v en glas zavpila volk in Rdeča kapica.»Sandi se joka,« me je zatožila Hana.»Zakaj?« je bil radoveden volk.»Ker mu je Ela požrla radirko.«Potipala sem si trebuh in močno upala, da tistega dne

ne bom naredila prav veliko napak pri nareku.»Zdaj te bom požrl,« je z globokim glasom napovedal

nadomestni učitelj pod mizo ter z volkom grozeče poma-hal pred Rdečo kapico.

»Zakaj bi deklica rada požrla tega psa?« se je začudil Patrik.»Mogoče je Kitajka. Kitajci jejo pse,« je vedel Tadej.»Bumbarji, to je Rdeča kapica,« nas je razsvetlila Hana.»A je Rdeča kapica Kitajka?« ni šlo v glavo Patriku.»Ti si en bumbar,« je Tadej rekel Hani. Potem sta se za-

čela prerekati, jaz sem si poskušala od koga sposoditi novo radirko, drugi pa so se začeli loviti.

»Vdam se. Nikakor vas ne morem pripraviti, da bi se smejali,« je zavzdihnil nadomestni učitelj pod mizo. Toda

48

učitelj se je zmotil – ko je vstajal, se je namreč z glavo uda-ril v mizo. Takrat smo se vsi tako zelo krohotali, da nas je začel boleti trebuh.

49

Matematika

Nadomestni učitelj nas je nato hotel učiti matematiko.»Nehajte se že smejati,« nas je prosil. A kaj, ko si nismo

mogli pomagati – čim smo se le ozrli proti buški na njego-vem čelu, nam je šlo na smeh.

»Ali zna kdo šteti nazaj od ena do deset?«»Brez težave,« je rekel Sandi.»Sandi, takoj se obrni naprej!« mu je velel nadomestni

učitelj.»Če ste pa rekli, naj bomo obrnjeni nazaj.«»Hotel sem reči, da štejte nazaj.«»Ja, tja dol,« je rekel Sandi in pokazal proti zadnji steni.»Drugi pa bodite že enkrat tiho!« je ukazal nadomestni

učitelj vsem nam, ki smo še vedno šteli od ena do deset naprej in nazaj.

50

»In obrnite se naokrog,« je rekel proti Tadeju in Hani, ki sta se po Sandijevem zgledu obrnila s hrbtom proti uči-telju.

»Nisem mislil vseh,« je zavpil, ko smo se vsi zasukali na-okrog, tako da so bili proti tabli obrnjeni samo še Sandi, Tadej in Hana.

»Učitelj,« je dvignil roko Patrik, ko smo spet vsi gleda-li v isto smer. »Danes se bomo pri nas doma savnali,« je oznanil z nasmeškom na obrazu.

»Tišina!« je učitelj povzdignil glas zaradi Tadeja in San-dija, ki sta se smejala Patriku. »Na tem ni nič smešnega. Tudi jaz se bom danes savnal,« nam je povedal nadomestni učitelj in tako pokazal, da na Patrikovi pripombi ni bilo nič hecnega.

»Mi tudi!« sem rekla in s tem vsem dala vedeti, da ima-mo tudi pri nas doma savno.

»Mi se bomo pa savnali šele jutri,« je povedala Hana. Nato so še vsi drugi hoteli povedati, kdaj se pri njih doma savnajo.

»Učitelj, Sandi se joka,« se je oglasil Tadej.»Kaj je, Sandi?« je vprašal nadomestni učitelj.

51

»Oni sploh nimajo savne,« je povedal Tadej.»A tako,« je rekel učitelj. »No, zdaj pa vsi vstanite.«»Dol!« je velel Sandiju, ki je stopil na mizo. Sandi je hi-

ter, čeprav je včasih prava jokica.»Dvignite se s tal,« je ukazal vsem drugim, ki smo po-

čepnili.»Malo se bomo igrali,« je zavzdihnil učitelj, ko smo vsi

stali pri svoji mizi. »Prvi, ki me bo narobe razumel, bo mo-ral po pouku nekaj časa ostati v šoli.«

»Ta igra mi ni všeč,« je pripomnil Sandi.»Jaz že ne bom začel,« se je odločil Tadej.»Bi lahko nekdo še enkrat razložil pravila?« je prosil Pa-

trik.»Vi trije ste narobe razumeli, zato boste morali po po-

uku ostati v šoli,« sem rekla Sandiju, Tadeju in Patriku.Vsi smo se obrnili proti nadomestnemu učitelju, da bi

slišali njegovo mnenje o tej zadevi. Toda učitelj ni več gle-dal proti nam. Strmel je ven, skozi okno. Za trenutek je v razredu zavladala tišina, ki jo je prekinilo le Sandijevo po-smrkavanje. Sandi ni hotel po pouku ostati v šoli, ker je danes njihov pes praznoval rojstni dan.

52

»Učitelj, še vedno ne razumem te igre,« se je pritožil Pa-trik in končno pretrgal tišino.

»Meni se zdi pa zabavna, skoraj tako zelo kot med dve-ma oknoma,« je bila navdušena Hana.

»Med dvema ognjema,« jo je popravil Tadej.»Kdo ima žogo?« je vprašal Patrik.»Zakaj ni še nihče vrgel žoge meni? Meni nikoli ne vr-

žete žoge,« je potožil Sandi in videti je bilo, kot da bo zdaj zdaj spet planil v jok.

V tistem trenutku se je nadomestni učitelj, še vedno sto-ječ pred oknom, premaknil. Dolgo nas je gledal in mi smo gledali njega, polni pričakovanja. Njegove igre so nam pri-rasle k srcu, čeprav so bile nekoliko posebne. Nadomest ni učitelj je vzdihnil in nato zmajal z glavo.

»Usedite se v klopi. Jaz enostavno ne morem več,« je priznal in odkorakal iz razreda. Tako na žalost ni mogel vi-deti, kako so se Patrik, Tadej in Sandi poskušali vsi usesti v isto klop.

53

Naš učitelj

Ko smo naslednjega dne prišli v šolo, je za katedrom že stal naš učitelj. Skoraj nič se ni spremenil, le na prstancu je nosil prstan in obleke je imel približno tako obrablje-ne, kot so bili obrabljeni stripi o racmanu Jaki v njegovem kovčku. Neznansko je bil vesel, ko smo iz kleti v razred prinesli pravi kovček – tistega, ki smo ga skrili in v katerem je imel svoje obleke.

Učitelj nam je povedal, da se je s potovanja vrnil prej, kot je sprva načrtoval.

»Pravzaprav bi se vam moral zahvaliti. Ravnateljica me je namreč poklicala in mi obljubila višjo plačo, če se vrnem prej, kot je bilo dogovorjeno,« je pojasnil. Seveda smo bili srečni, da smo lahko po svojih močeh pomagali učitelju. Veseli smo bili, ker je prišel nazaj.

54

Najprej je bila na urniku matematika.»Ali zna kdo šteti nazaj od ena do deset?« je vprašal uči-

telj. »Prvi brihtnež, ki se bo obrnil okrog na stolu, se bo vr-tel naokrog ves dan,« je dodal učitelj, še preden bi nam to utegnilo pasti na pamet. Ker smo se vsi potihem strinjali, da bi se bilo neumno tako dolgo obračati okrog na mestu, smo samo šteli od ena do deset naprej in nazaj. Naš učitelj je sicer krasen, toda igre nadomestnega učitelja so se mi zdele zabavnejše.

Ko je učitelj zadnjo uro stopil v razred, je bil videti za-skrbljen.

»Gotovo ga nekdo izsiljuje,« je zašepetala Hana.»Jasno kot beli dan,« se je strinjal tudi Tadej.»Izsiljujejo me,« je rekel učitelj.»No, kaj sem vam rekla?« se je zadovoljno namuznila

Hana.»Ali se še sama ne spomniš?« jo je vprašal Patrik.»Ravnateljica nas izsiljuje, da moramo pripraviti pred-

stavo za šolsko božično zabavo,« je pojasnil učitelj.»JUHUUUU!« smo se razveselili in začeli metati v zrak

različne stvari, ki so se ravno takrat znašle na naših klopeh.

55

Vsi razen Sandija smo bili zelo veseli – on je začel jokati, ker je njegova nova radirka ostala na luči. Učitelj ničesar ni vrgel v zrak. Samo sedel je za katedrom in si masiral senca. Po mojem je v mislih že načrtoval našo božično predstavo.

56

V gledališču

Pridno smo čakali v vrsti pred gledališčem. Vsi smo bili napravljeni v najlepše obleke in imeli smo imenitne frizu-re. To je še posebej veljalo za Patrika, ki si je lase počesal naprej in jih s pomočjo vode oblikoval v štrleč stožec, tako da je bil podoben članom neke rokovske skupine. Zunaj na mrazu je stožec zmrznil in je spominjal na ledeni rog, s katerim je Patrik zdaj drezal v vrat Tadeja; revež je stal rav-no pred njim.

Učitelj nam je notri urejal vstopnice. Odločil se je, da nas pelje v pravo gledališče, preden začnemo pripravljati svojo predstavo. Zdelo se mu je, da bi se tako lahko kaj naučili o igranju.

»Bolje boste razumeli, za kaj pri vsej stvari gre,« je po-jasnil učitelj.

57

»In za kaj pravzaprav gre?« je zanimalo Patrika, učitelj pa je samo odnesel pete in šel po vstopnice.

Gledališče je imelo v pritličju prostor, kjer smo oddali plašče.

»Koga predstavljata ti dve?« je vprašal Patrik in pokazal na gospe, ki sta obešali plašče na obešalnike.

»Oni skrbita za garderobo,« sem mu povedala.»Zelo sta prepričljivi,« je rekel Patrik in začel ploskati.

Zaploskali smo tudi vsi drugi razen učitelja, ki očitno ni nič opazil. Zatopljen je bil v neki plakat, na katerem sicer sploh ni bilo besedila. Gospe iz garderobe sta se nam pri-klonili.

»Dobra predstava, samo nekam kratka,« je pripomnil Patrik, ki bi skoraj odšel po svoj plašč, če ga učitelj ne bi porinil v vrsto k preostalim učencem.

Odšli smo v prvo nadstropje, kjer je bila velika dvorana, v njej pa dolge vrste stolov.

»Ta zavesa se imenuje gledališka zavesa,« je pojasnil Ta-dej. On ve vse o gledališču, ker njegova botra skorajda dela v gledališki hiši. V službi je na policijskem uradu, ki je či-sto zraven gledališča.

58

»Za zaveso je oder, na katerem se pojavijo igralci, ko se ugasnejo luči,« je še razložil Tadej.

»A se jim zdi pametno, da igrajo v temi, pa še za zave-so?« se je začudil Sandi.

»To je umetnost,« je zatrdil Tadej.»Aja, zdaj razumem, zakaj ne razumem,« si je oddahnil

Sandi.»Poslušajte me,« je obetaven pogovor o umetnosti pre-

kinil učitelj. »Usedite se in bodite enkrat za spremembo tiho.«

Posedli smo se v dolgo vrsto sedežev. Poleg nas je bilo v dvorani vsaj še sto učencev, ki so s prstom kazali naokrog in se zibali na zložljivih stolih. Otroci so vreščali, učitelji pa hecno sikali.

Luči so se ugasnile ravno takrat, ko mi je Sandi ponudil škatlo mentolovih čokoladk. Zavladala je skoraj popolna tišina. Prekinjali so jo le zvoki čokoladic, ki so se kotalile proti odru, ter Sandijevo smrkanje. Seveda sem se Sandiju opravičila, ker sem prevrnila škatlo s čokoladkami, in ga poskušala potolažiti z besedami, da jih bo lahko šel iskat po predstavi. Vendar je bilo za to malo prepozno, saj so

59

otroci pod nami že opazili sladkarije, ki so jim padale k no-gam, se sklonili in jih hiteli pobirati. Bilo je čisto tako, kot da pred nami ne bi sedel nihče, ker so se vsi plazili po tleh.

»Da se mi ne dotaknete čokoladk!« sem zatulila na ves glas in prestrašila Rdečo kapico na odru. Ustrašili so se tudi vsi otroci, ki so se plazili po tleh in pobirali Sandijeve čokoladke, ter skočili pokonci, to pa je vnovič prestrašilo Rdečo kapico. Meni se zdi, da je bila tista Rdeča kapica prava boječka.

»Rdeča kapica, bi odnesla to košaro babici?« je deklico prosila mama. Tokrat se Rdeča kapica ni tako zelo prestra-šila, temveč je vzela košaro in odšla v gozd.

»Na vece bom moral, povejte naprej učitelju,« mi je na uho zašepetal Patrik, ki je sedel na drugem koncu vrste kot učitelj.

»Patrika tišči na vece, povej učitelju,« sem zašepetala Sandiju.

»Patrik je na veceju, povej učitelju,« je Sandi zašepetal Hani.

»Patrik je padel v vece, gospod učitelj,« je Hana zašepe-tala Tadeju.

»Patrik poka vice, gospod vaditelj,« je Tadej zašepetal Tini. Potem so še preostali zašepetali sporočilo svojemu sosedu, dokler ni tisti, ki je sedel zadnji v vrsti, učitelju za-šepetal na uho: »Patrik je zmagal na Evroviziji.«

»Bodite tiho, vsi!« je zasikal učitelj, mi pa smo se seve-da začeli smejati, ker se je sporočilo na poti od prvega do zadnjega tako spremenilo. Škoda, da ga Patrik ni mogel slišati, ker je medtem odšel na vece.

Rdeča kapica se je ravno srečala z volkom, preobleče-nim v babico, ko se je na odru pojavil Patrik.

»Zakaj imaš tako velike oči?« je vprašala Rdeča kapica.»Je ta pes tvoj?« je Patrik vprašal Rdečo kapico.»Da te bolje vidim,« je volk odgovoril Rdeči kapici, ki

je poskušala neopazno zriniti Patrika z odra.»Katera pasma je?« se ni dal Patrik.

62

»Zakaj imaš tako velika ušesa?« je vprašala Rdeča kapica in odrivala Patrika. Gledalci smo začeli glasno protestirati, ker se nam je zdelo to krivično.

»Ti imaš pa velik nos,« je Patrik rekel Rdeči kapici. Gle-dalci smo zaploskali.

»Zakaj imaš tako velike zobe?« je Rdeča kapica zasikala skozi stisnjene čeljusti.

»Pazi se, pes, to je past! Rdeča kapica je v resnici zakrin-kana Kitajka, ki te hoče požreti,« je zavpil Patrik.

Občinstvo je zajelo sapo, ko je Rdeča kapica poskuša-la zgrabiti Patrika. Ta se ji je spretno izognil in se je rav-no nameraval skriti pod posteljo, ko ga je učitelj prijel za ovratnik.

»Se opravičujem,« je učitelj rekel Rdeči kapici.»Že v redu,« je odgovorila ona.»Vedno je tako,« je zavzdihnil še volk.»Res je,« se mu je pridružil učitelj. Med gledalci nihče

ni rekel nič, razen učiteljev, ki so ploskali in vzklikali od veselja. Učitelji imajo nenavaden smisel za humor.

63

Spet v šoli

Vsi smo se strinjali, da je bila predstava odlična in da smo se iz nje veliko naučili. Natančno tako, kot je učitelj načrtoval. Nihče ni vnaprej vedel, da v njej nastopata tudi Patrik in učitelj. Bili smo ponosni nanju, seveda pa še po-sebej na Patrika, ki je razkrinkal zahrbtne namene Rdeče kapice in tako rešil volka.

Božič se je nevarno hitro bližal, kot se je izrazil učitelj. Ker smo se iz preteklih izkušenj veliko naučili, smo za bo-žično predstavo predlagali Rdečo kapico, toda učitelj se ni strinjal. Rekel je, da bo šla Rdeča kapica v vsakem primeru po gobe.

Potem smo učitelju predlagali Batmana, Kačo oklep­njačo, Uganko iz konjskega hleva in Kralja Leara, a nad

64

ničimer ni bil navdušen. Gube na njegovem čelu so z vsa-kim naslednjim decembrskim dnem postajale globlje, do-kler se mu ni nekega dne obraz končno razjasnil.

S Hano sva bili tistega dne rediteljici. Ravno sva stali pred tablo in zalivali rožo v bližini učiteljeve mize, ko so v razred vstopili Patrik, Sandi in Tadej. Učitelj jim je pred tem naročil, naj gredo po potrebščine za uro ročnih spre-tnosti. Patrik je imel v naročju zlat papir, Sandi lepilo, Ta-dej pa kresničke.

»Kam naj to odložimo?« je vprašal Tadej.»Stojte pri miru!« jim je ukazal učitelj.Vsi v razredu so obstali kot vkopani. S Hano sva obstali

za učiteljevo mizo, Patrik, Sandi in Tadej so s stvarmi v na-ročju obstali pred tablo, vsi drugi pa so nepremično sedeli v svojih klopeh.

»Poglejte! Na kaj vas ta prizor spominja?« je vprašal uči-telj.

»Na uro ročnih spretnosti?« sem negotovo predlagala.»Na odmor?« je rekel Tadej.»Ne, ne, ne,« je učitelj zmajeval z glavo. »Ali ne vidite?

Vi ste kot ovce,« je pokazal na otroke, ki so sedeli v klopeh.

65

»Vi trije pa,« je pokazal še na Patrika, Tadeja in Sandija, »ste kot sveti trije kralji.«

Ovcam so se široko odprla usta, pa tudi sveti trije kralji niso bili videti nič modrejši.

»In vidve sta seveda Jožef in Marija pri jaslih,« je poja-snil učitelj, v mislih je imel naju s Hano. Obe sva začude-no strmeli v rastlino ob učiteljevi mizi. Še pred nekaj tre-nutki si nobena od naju ne bi mislila, kaj v resnici zalivava.

»Ali razumete? Uprizorili bomo Jezusovo rojstvo!« je od veselja zavriskal učitelj. Videti je bil navdušen, pa tudi gub na čelu ni imel več.

»Kaj naj s temi stvarmi?« je Patrik potihem vprašal Ta-deja, medtem ko je učitelj plesal naokrog po razredu. Ta-dej ni odgovoril. Samo pokazal je proti osamljeni namizni svetilki nad našimi jaslimi.

66

Dražba

Imeli smo težavo. Do božične predstave je bil še natan-ko teden dni, pa še vedno nismo imeli primernih kostu-mov. Učitelj je bil prepričan, da šolsko skladišče z gleda-liškimi pripomočki kar poka po šivih od kril za angele in pastirskih ogrinjal, vendar je hišnik po nesreči vse gledali-ške kostume daroval Rdečemu križu. Ostala je le ena po-nošena obleka za palčka.

»Pa ravno hišnik se mora vmešavati v te stvari,« je za-mrmral učitelj. Vil je roke in korakal gor in dol pred ra-zredom. Čelo se mu je spet nabralo v gube, tokrat so bile še globlje.

»Že vem!« je nenadoma vzkliknil Patrik. Učitelj ni zara-di Patrikove izjave niti malo upočasnil koraka.

67

»Na šolskih vratih sem danes videl oglas za dražbo. Pisa-lo je: Prodajamo knjige, igrače, orodje in gledališke kostume,« je nadaljeval Patrik.

Učitelj se še vedno ni ustavil, temveč je z enako hitrost-jo odkorakal iz razreda. Kmalu se je vrnil z jasnim čelom in Patrika poljubil na teme.

»Fuj!« se je zmrdoval Patrik.»Rešeni smo!« se je veselil učitelj.

Patrik, Sandi, jaz, učitelj in njegova žena smo skupaj odšli na dražbo. Učiteljeva žena je pravzaprav učiteljica B razreda. Patrik, Sandi in jaz smo šli zraven zato, da bi pomagali nositi stvari.

Dražba se je začela. Učitelj je še enkrat preštel denar, ki smo ga zaslužili s prodajo stripov o racmanu Jaki antikva-riatu (tistih, ki jih je učitelj vzel na poročno potovanje).

»Pazite, da ne boste dvigovali rok,« nas je opomnil uči-telj.

»A takole?« je vprašal Patrik.»Ljubica, imaš mogoče s sabo kaj vrvi?« je učitelj vprašal

ženo, ta pa je odkimala in ga dregnila s komolcem.

68

»Prodamo petdeset metrov izvrstne najlonske vrvi. Iz-klicna cena je dvajset evrov,« je izklicevalec začel dražbo.

»Mi jo rabimo!« se je zadrl Patrik, in tako smo opravili prvi nakup. Nihče drug ni vedel, da za predstavo potre-bujemo tudi vrv, a na srečo je Patrik mislil na vse. Čudno, da učitelj ni bil zadovoljen, ko je prinesel težek zvitek vrvi.

»Se lahko zmenimo, da zaenkrat tukaj vpije samo tisti izklicevalec tamle?«

»Kdo je izklicevalec?« je zanimalo Sandija.»Tisti tam,« je učitelj pokazal na dražbarja, ta pa je po-

kazal nazaj proti učitelju.»Samokolnica prodana gospodu z brado tam zadaj,« je

rekel izklicevalec. Nihče od nas ni slišal, kaj si je učitelj za-mrmral v brado, ko je šel iskat samokolnico.

»Biti boste morali previdnejši,« nas je okregala učitelje-va žena. »Kdo se še spomni pravila, ki vam ga je malo prej povedal učitelj?« Seveda smo vsi dvignili roko.

Potem ko je učitelj odšel še po pet snežnih lopat, ki smo jih pravkar kupili, nas je odgnal na hodnik z vrvjo, samo-kolnico in lopatami.

69

»Evro dobi vsak, če ostanete tukaj do konca dražbe,« nam je rekel in se vrnil v učilnico.

Odškrnili smo vrata in spremljali razplet dražbe. Na koncu so bili na vrsti kostumi za predstavo.

»Odlični kostumi, primerni na primer za božično pred-stavo!« je vpil izklicevalec. Iz velike kartonske škatle je po-tegnil krila za angela in pastirska ogrinjala, da so jih lahko vsi videli. Nihče ni dvignil roke. V učilnici je vladala po-polna tišina. Tudi učitelj ni rekel nič, samo buljil je v pra-zno denarnico. Očitno je porabil ves denar pri prejšnjih nakupih.

Spogledali smo se, nato smo pogledali kovance, ki nam jih je učitelj pred nekaj trenutki porinil v roke.

»Tri evre!« smo v en glas zavpili izza priprtih vrat.»Prodano trem modrecem zadaj pri vratih,« je sklenil

izklicevalec in udaril s kladivcem po mizi.

70

Generalka

Vsem se je zdelo nadvse zabavno, da smo na dražbi ku-pili iste obleke, ki jih je hišnik prej podaril v dobrodelne namene.

Od božične predstave nas je ločil le en dan. Zelo zagre-to smo vadili uprizoritev Jezusovega rojstva. Vsi smo bili dobre volje in tudi učitelj se je več kot očitno nalezel bo-žičnega razpoloženja. Imel je daljšo brado kot ponavadi in nekoliko je osivela. Če upoštevamo še njegovo sključeno držo, je jasno, da je učitelj iz dneva v dan bolj spominjal na Božička.

»Hana, poravnaj si krila, ti, Tadej, pa ne pozabi, da pa-stirska palica ni hokejska palica,« je naročal učitelj.

»Nič bat, nekaj finega vam moram povedat,« je ozna-nila Hana.

71

»Ne skrbite, imam dobre novice, Hana,« jo je popravil učitelj.

»Aja, kakšne pa?« je hotela izvedeti Hana, toda učitelj je ni slišal ali pa se preprosto ni zmenil zanjo.

»Sandi, če še enkrat brcneš tisto ovco, bom preklical tvoje božične počitnice,« je zagrozil učitelj.

»Pojdite v Betlehem! Tam boste našli dete, polo… polo…?«

»Položeno v jasli,« je na pomoč priskočil učitelj.»Točno tako,« je pritrdila Hana.Pastirji so se odpravili na drugo stran odra, kjer so otro-

ški vozički za punčke predstavljali jasli.»Učitelj, ta brisača mi kar naprej pada na oči, da nič ne

vidim,« se je pritožil Sandi, ki je korakal na repu skupine pastirjev.

»Saj ti ni treba ničesar videti. Samo sledi robu ogrinjala pred sabo,« mu je svetoval učitelj. »Ela, obrni jasli tako, da se bo Jezuščka dobro videlo.«

»V resnici ji je ime Madonna, po eni pevki,« sem rekla.»Kako pa to veš?« mi ni verjel Sandi.»Vem, ker je moja punčka.«

72

»Mi smo sveti trije kralji,« je oznanil Tadej.»Tako je,« mu je pritrdil Patrik, tretji modrec pa je mol-

čal.»Poslušajte, vi, brihtneži,« jim je rekel učitelj. »Na vrsti

ste šele takrat, ko zažari zvezda.« Pokazal je proti rume-ni svetilki, ki je visela nad jaslimi. Modreci so odkorakali stran in se vrnili, ko je zasijala zvezda.

»Sledili smo tisti zvezdi,« je pojasnil Tadej in pokazal na svetilko.

»Otroku bi radi dali darila,« je rekel Patrik.»In na zemlji sta zavladala mir in sožitje,« je predstavo

sklenil angel, ko so se darila znašla v jaslih.»Še vedno ne razumem, kako je lahko Jezuščku ime Ma-

donna,« si je Sandi belil glavo. Učitelj ni rekel nič.

73

Božična predstava

»Nič bat, imam dobre novice,« je oznanila Hana v svo-jem angelskem kostumu in vprašujoče pogledala učitelja, ki je sedel v prvi vrsti. V dvorani se je kar trlo očkov, ma-mic, bratov, sester, babic, dedkov, botric, botrov in drugih oseb, ki so sodile zraven. Učitelj je Hani ohrabrujoče poki-mal. Prvič po celem tednu se je nasmehnil.

Pastirji so vdano stali v bližini ovc in občudovali angele. Oziroma dva pastirja sta jih občudovala, saj Sandi ni nič videl izpod svojega naglavnega pokrivala.

»Pojdite v Betlehem! Tam boste našli dete, vloženo v juho,« je veselo oznanil angel. Nekomu iz občinstva je ušel živčen smeh, vendar se je polegel, ko je Hanina mama dre-gnila Haninega očeta pod rebra. Učitelj je zamižal. Sandi je poskušal dogajanju slediti izpod svojega pokrivala, a mu to

74

nikakor ni uspevalo, tako da se je moral sprijazniti s pogle-dom na rob ogrinjala, ki je opletal pred njim. Ko so se pastirji napotili proti Betlehemu, se je občinstvo začudilo, saj je eden od pastirjev sledil angelom in izginil v zaodrje. Sandi se je na-mreč napotil za robom obleke enega od nebeških glasnikov.

»Prišli smo priklonit otroka,« je rekel eden od dveh pa-stirjev, ki sta srečno prišla do cilja.

»Ne smej se mi, ti sraka, če ne ti bom strgal krila dol s hrbta,« je prineslo Sandijev jokavi glas nekje izza odra.

Čez nekaj trenutkov je v Betlehem ves objokan prispel še tretji pastir. Priklonil se je pred jaslimi in s pastirsko palico za-mahnil proti svetilki v obliki zvezde nad njimi, da se je razlete-la na koščke. Po glasnem poku se je zaslišalo žvenketanje, nato je zavladala tišina. Jožef, pastirji in jaz smo obstali prikovani na svojih mestih, gledalci so zadržali dih, učitelj pa je končno odprl oči, saj je moral ugotoviti, kaj je povzročilo ropot.

»Saj sem vedel,« je zajokal Sandi in ihteč izginil za oder. Po poti je pred sabo z odra zrinil še eno ovco.

Vsi so na trnih čakali, kaj bo sledilo. Pravzaprav vsi ra-zen Sandijevega očka in mamice, ki sta iz prostora za gle-dalce izginila približno takrat, kot je Sandi izginil z odra.

76

»Pojdi že enkrat,« se je zaslišalo za odrom. Na odru se je za trenutek prikazal zbegan modrec in takoj spet pobegnil v zaodrje.

»Ne porivaj me. Zvezda še ni zasijala,« se je slišal Tade-jev razdraženi glas.

»Pa tudi nič kaj kmalu ne bo,« je odločil drugi od mo-drih mož in Tadeja ponovno porinil na oder.

»Mi smo sveti trije kralji, sledili smo tisti zvezdi,« je ozna-nil Tadej in s prstom pokazal na žico s praznim nastavkom za žarnico, ki se je še vedno rahlo zibala.

»Poleg tega sva tukaj samo dva, ker je Patrik še vedno na veceju,« je rekel Tadej drugemu modrecu. »Saj sem ti rekel, da bi morala počakati.«

V tistem trenutku se je za odrom zaslišal strašen hrušč in par rok je nazaj na oder porinil pastirja, ki je malo prej zbežal dol. Medtem ko smo se vsi še vedno spraševali, ali pripadajo roke Sandijevi mami ali neki višji sili, se je po-grešani modrec že znašel na odru.

»Otroku bi radi dali darila,« je modri mož zaklical že od daleč. Mrzlično je nekaj iskal v ogrinjalu, nato se je z roko udaril po čelu.

77

»Joj, steklenico sem pozabil na veceju,« je zamrmral Pa-trik in odbrzel nazaj za oder, od koder se je nato zaslišalo, kot bi nekdo na glas nekaj strgal.

»In na zemlji sta zavladala mir in sožitje,« je rekel angel in sovražno bolščal v Patrika. Angel je imel le eno krilo, pa še tisto je nekam čudno bingljalo.

Občinstvo je navdušeno zaploskalo.

Ela na šolskem izletu

81

Odhod

Ime mi je Ela. Hodim v prvi razred. Imam prijetne so-šolce in prijetnega učitelja. Oziroma imela sem prijetnega učitelja, saj je zadnje čase ves iz sebe.

»Učitelj bo postal očka, povej naprej,« mi je prišepnila Hana. Lepo poravnani smo stali v vrsti in čakali na avto-bus, ki nas bo odpeljal na šolski izlet.

»Ne, ne bom,« se nisem strinjala. »Če povem naprej, bo kdo slišal narobe in sporočil naprej kaj neumnega.«

»Kaj je neumno?« je vprašal Tadej, ki je stal pred mano.»Učiteljev otrok,« sem mu pojasnila.»Učiteljev otrok je neumen, povej naprej,« je Tadej re-

kel Sandiju.»Učiteljev obrok je neviden,« je Sandi zašepetal Tini.

82

»Učitelj okrog nosi plen,« je Tina zašepetala Patriku.»Kaj šepetate?« je učitelj vprašal Patrika, ki je stal prvi

v vrsti.»Se lahko dotaknem?« ga je vprašal Patrik nazaj.»Česa, te torbe?« se je začudil učitelj.»Ne, plena,« je odgovoril Patrik.»Kar dotakni se,« je začudeno rekel učitelj in torbo od-

ložil pred Patrika.»Osemnajst,« je učiteljeva žena končala štetje. Tudi ona

je šla z nami na izlet, čeprav je bila učiteljica B razreda.»Poglej, kakšen trebušček ima učiteljeva žena,« mi je

prišepnila Hana. Kot kaže, je imela Hana prav glede otro-ka.

»A misliš, da učitelj ve?« sem vprašala Hano.Ob misli na učiteljev obraz, ko bo nekega dne izvedel

novico, nam je šlo že zdaj na smeh.Potem je prišel avtobus. Bil je zelo velik in visok. Šofer

avtobusa pa je bil, ravno obratno, majhen, debel in bradat. Ko sva se s Hano vzpeli na avtobus, sva mu pomežiknili. Očitno učitelj ni edini, ki bo dobil otroka.

»Pripravljeni smo,« je učiteljeva žena rekla učitelju.

83

»Ali hočeš reči, da vsi pridno sedijo na svojih mestih?« jo je nezaupljivo vprašal.

»Ne bodi živčen, dragi. Sem jih že preštela,« mu je pri-govarjala, ko nas je ponovno štel. Že drugič.

»Ali imate vsi denar?« je zanimalo učitelja. Pokazali smo mu denar.

»Imate vsi torbe in nahrbtnike?« Pokazali smo mu jih.»Pa hrano?« Pokazali smo mu tudi to.»Dežnike?« Pokazali smo dežnike.»Patrika?« Pokazali smo Patrika.»Vrečke za bruhanje in svetilne rakete?« Presenečeno

smo se spogledali.»Pomiri se in se usedi, dragi,« je moža prosila učiteljeva

žena.»Povsem nepredstavljivo. Gotovo kaj naklepajo,« si je

učitelj zamrmral, medtem ko je sedal na svoje mesto.»Lahko gremo,« je nato rekel majhnemu in okroglemu

šoferju, in že smo se odpeljali. Pomahali smo šoli in učite-ljevi torbi, ki je ostala na šolskem dvorišču.

»Škoda za plen,« je obžaloval Patrik.

84

Na avtobusu

Tadej se je spomnil krasne igrice. Kadar smo zagledali traktor, smo morali pritisniti rdeč gumb na stropu avtobu-sa. Tadeju gre izmišljevanje igric odlično od rok.

»Kaj pa, če ne dosežem gumba?« je zaskrbelo Patrika, ki je najmanjši v razredu.

»Potem moraš zapiskati,« mu je naročil Tadej. Najprej nismo videli nobenega traktorja, ker smo bili še

vedno v mestu. Potem smo prišli iz mesta, ampak še vedno nismo videli traktorjev, samo gozd. In potem smo prišli v naslednje mesto, kjer prav tako ni bilo traktorjev.

»Kako so tihi,« je rekla učiteljeva žena učitelju.»Samo počakaj,« ji je odvrnil učitelj. V tistem trenut-

ku smo se pripeljali do tovarne traktorjev. Zdelo se nam je

85

škoda, da je učitelj prepovedal igro, ravno ko smo jo dobro začeli igrati.

»Naslednji, ki pritisne na gumb, bo šel do konca poti peš,« nam je zagrozil učitelj.

Tadejeve igre so veliko zabavnejše od učiteljevih.»Ti pa že nehaj piskati,« je učitelj ukazal Patriku, ki je še

vedno piskal, ker je videl traktorje pred tovarno.»Zmagal sem!« je bil ponosen Patrik. »Kaj se gremo zdaj?«»A ste že slišali za igro, pri kateri je treba zavpiti MUU,

ko vidite kravo?« nas je vprašal Tadej.Imeli smo veliko srečo, ker smo se takoj zatem peljali

mimo govedorejske razstave. Sicer je bilo zaradi vpitja in hrušča težko ugotoviti, kdo je zmagal, a najverjetneje je bil to kar učitelj. Uspelo mu je vpiti glasneje od nas.

»Pomiri se, dragec,« je učiteljeva žena prigovarjala možu, ko je ta grozil, da nas bo prodal na govedorejski razstavi. To se nam je zdelo nenavadno, ker so tam proda-jali samo goveda. Učitelj je včasih zelo hecen. Tudi šofer se je tako močno smejal, da bi kmalu zapeljal v jarek.

Do konca poti se ni več zgodilo nič takega. Hana je dva-krat bruhala, ker je pojedla skoraj vse sadne žele bonbone in

86

obe tablici čokolade. Strinjali smo se, da je bilo njeno bru-hanje imenitne barve. Tadej je šel štirikrat lulat, Patrik pa se je zataknil med sedeže ravno takrat, ko smo prispeli na cilj.

»Vsi dol z avtobusa,« nam je ukazal učitelj. Ubogali smo ga vsi razen Patrika, ki je bil seveda še vedno zataknjen med sedeže. Tadej, Hana, Sandi in jaz smo šli z učiteljem, da bi mu ga pomagali rešiti.

»Kako si se lahko zataknil med sedeže?« se ni mogel načuditi učitelj, medtem ko je skušal potegniti Patrikovo nogo izmed naslonjal. Drugi smo učitelju pokazali, kako se je Patriku uspelo zatakniti, tako da smo se, seveda, za-taknili še mi. Sandi se je začel jokati, ko je učitelj rekel, da nas bo kar pustil na avtobusu. Potem nas je vendarle re-šil. Učitelj se včasih res ne zna odločiti. Škoda samo, da se je učitelju ura zataknila za vijak sredi hrbtnega naslonjala ravno takrat, ko je rešil še zadnjega od nas. Učitelj ni mo-gel nikamor, dokler ni šofer odvil naslonjala. Trajalo je zelo dolgo, ker se je šofer vmes na vse grlo smejal. Šofer je bil res dobrovoljen možakar.

Težko je bilo oceniti, kakšne volje je učitelj, ker se je z obrazom naslanjal na hrbtno naslonjalo sedeža. Zato sva

87

se ga s Hano odločili razvedriti in sva mu povedali, da bo kmalu dobil otroka.

»Meni se je zdelo, kot da se bo učitelj začel jokati,« ni šlo v račun Hani.

»Solze sreče,« sem ji zagotovila. Bili sva presrečni, da sva učitelja spravili v boljšo voljo.

88

V restavraciji

Ko smo tudi učitelja rešili z avtobusa, smo odšli jest. Bili smo že strašno lačni. Gotovo sta bila lačna tudi učitelj in njegova žena, a njun denar je na žalost ostal v torbi na šolskem dvorišču.

»Je bil notri ves najin denar?« se je hotela prepričati uči-teljeva žena.

»Ves, do zadnjega centa,« je moral priznati učitelj.»Pa kreditne kartice?«»In malica, mleko ter milo,« je našteval učitelj.»Pa na plen ne pozabit,« je dodal Patrik.Na srečo sta Hani ostala še dva sadna žele bonbona, ki

ji ju ni uspelo pojesti, preden je bruhala. Podarila ju je uči-telju in njegovi ženi. Hana je dobrega srca.

89

»Bi rumenega ali rdečega?« je učiteljeva žena vprašala moža. Tudi učiteljeva žena je dobrega srca. In seveda uči-telj, saj je ženi odstopil oba bonbona.

»Eden zate in eden za dojenčka,« je rekel.»Dober človek si,« je rekla učiteljeva žena in se nasloni-

la na moža. Prinesli smo ji stol, ampak ga ni potrebovala. Rekla je, da se bo raje naslanjala na učitelja, ker ga ima rada. Ker smo imeli tudi mi radi učitelja, smo se seveda še sami poskusili nasloniti nanj. Hecno je bilo videti, kako se je velika gručica naslanjala na učitelja sredi restavracije. Še šofer avtobusa se je tako krohotal, da bi se kmalu zadavil z zrezkom.

»So to vaši otroci?« je zanimalo strica iz restavracije.»Najini so,« je potrdil učitelj.»Vsi?« se je začudil stric.»In naslednji je že na poti,« je zavzdihnil učitelj in po-

božal ženo po trebuhu. Stric je zmajal z glavo in odšel, še prej pa je učitelju in njegovi ženi ponudil brezplačno ko-silo.

»Najbrž sva se mu zasmilila,« je rekel učitelj. Tudi stric iz restavracije je bil dobrega srca.

Za našo mizo smo sedeli Hana, Tadej, Sandi, Patrik in jaz.

»S čim lahko postrežem?« nas je vprašal stric.»Jaz bom špagete z bolonjsko omako,« sem naročila.»Jaz tudi,« je rekla Hana.

»Tudi zame,« se je pridružil Tadej.»Jaz bi špagete po bolonjsko,« je rekel Sandi.»Jaz bi nekaj jedel,« se je odločil Patrik.»Torej hrenovka in pire krompir,« je zapisal stric in od-

šel.

92

»Pozabil sem naročiti kokakolo,« je rekel Patrik in odšel za stricem.

Patrik je iskal strica, našel pa veliko rdečelično teto, ki je imela na glavi hecen bel klobuk.

»Si ti novi vajenec?« je teta vprašala Patrika.»Jaz sem Patrik,« je odgovoril Patrik.»Mislila sem, da bodo poslali nekoga starejšega,« ni šlo

v račun teti.»Saj bom še zrasel,« ji je zatrdil Patrik.»Bo že držalo,« je rekla teta in mu na glavo poveznila

klobuk, ki je bil še bolj hecen od njenega.»Hvala. Zdaj bi pa svojo kokakolo,« je naročil Patrik, iz

žepa potegnil kovance in ji jih pokazal.»Najprej bi lahko premešal omako za špagete.« Teta je

Patriku v roke pomolila velikansko kuhalnico. Patriku se je zdelo nekoliko nenavadno, da je lahko do kokakole prišel samo s hecnim klobukom na glavi in z mešanjem omake za špagete. Vendar po drugi strani še nikoli prej ni naročil kokakole v restavraciji.

Najprej je Patrik poskušal omako mešati z eno roko, pa mu ni šlo. Nato je kuhalnico zgrabil z obema rokama.

93

Zdaj mu je šlo bolje od rok, toda na svojo žalost je opazil, da so mu pri tem v omako padli vsi kovanci za kokakolo.

Poskusil je spraviti kovance na kuhalnico, a se mu ni posrečilo. Nato je poskušal z žlico. Spet ni imel sreče, je pa v omako vrgel še žlico. Z odpiračem za steklenice ni ulovil ne kovancev ne žlice, pa tudi stiskalo za česen ni bilo v po-moč pri lovljenju kovancev, žlice in odpirača za steklenice. Ko je Patrik poleg stiskala v omako vrgel še termometer za pečico, ščetko za čiščenje steklenic, tri modelčke za piško-te, škarje, nož za sir ter krtačo za lase rdečelične tete, se je vdal.

»Je pripravljena?« je vprašala teta.»Jaz sem pripravljen,« je odgovoril Patrik.»Najbrž si postal žejen,« je uganila teta in mu nalila ve-

lik kozarec kokakole.»Hvala,« je rekel Patrik.»Zdaj boš tale krožnik odnesel na mizo,« mu je ukazala

teta. Izročila mu je krožnik špagetov z bolonjsko omako, iz katerega se je kadilo.

»Hej,« je za Patrikom zaklicala teta. »Si mogoče kje vi-del škarje? Odpreti moram zavitek hrenovk.«

94

Ko je Patrik postavil hrano pred Tadeja, smo mu seveda vsi zavidali novi klobuk. On pa je zavidal nam, ker nam ni bilo treba mešati omake, da bi dobili kozarec kokakole.

»Nenavadna restavracija,« je rekel Patrik. Morali smo mu pritrditi. Ko je stric prinesel še naše špagete, smo konč-no začeli jesti.

»Ali bi lahko vseeno dobil špagete?« je upajoče vprašal Patrik, toda to ni bilo več mogoče.

Strinjali smo se, da je bila hrana polna presenečenj. Hana je v omaki za špagete našla krtačo za lase.

»Krasno!« se je razveselila.Tadej je našel modelček za piškote. »Saj ni božič.«Sandi je našel ščetko za čiščenje steklenic. »Raje bi imel modelček za piškote,« je rekel in začel jo-

kati. Sandi nikoli ni zadovoljen. Jaz sem našla škarje.»Mi jih posodiš?« me je prosil Patrik, ki je imel na kro-

žniku pire krompir in neodprt zavitek hrenovk. Ko je Pa-trik odprl paket in sta Sandi in Tadej zamenjala stvari, ki sta jih dobila, smo bili vsi zadovoljni. Še najbolj zadovolj-na pa sta bila učitelj in njegova žena.

95

»Ljubica, delaj se, da ni nič. V omaki sem našel kovan-ca za dvajset in pet centov,« je učitelj prišepnil ženi in se skrivnostno nasmehnil.

»V ustih že skrivam šestdeset centov,« je učitelju zašepe-tala žena in mu pomežiknila.

96

Umetnost

Naslednja stvar na programu je bila umetnost. Stavba umetnostnega muzeja je bila zelo velika in nadvse ime-nitna. Učitelj nam jo je opisal že vnaprej. Vedeli smo, da je polna znanih slik in lepih kipov. Obisk umetnostnega muzeja spada v splošno izobrazbo. Škoda samo, da nas niso spustili noter, ker učitelj ni imel denarja za vstopni-ce.

»Vstopnica za odrasle stane dva evra,« je rekla teta na blagajni.

»Že, ampak nimam več kot toliko,« je pojasnil učitelj.»Žal mi je,« je rekla teta.»Denar je ostal v torbi, ki je ostala na dvorišču. A razu-

mete?« je učitelj povzdignil glas.»Skupaj s plenom,« je dodal Patrik.

97

»Kaj pa, če greste po torbo in jo prinesete sem?« je pre-dlagala teta.

»Pa na plen ne pozabit,« je pristavil Patrik.»To ni plenilski muzej,« ga je opozorila teta.»Kako pa naj spravim torbo sem?« je zanimalo učitelja.»Ne vem, na primer peš,« je odvrnila teta.»Vi niste čisto pri sebi,« je zamrmral učitelj.»Žal mi je,« se je opravičila teta.»Poskušaj se obnašati lepo, dragec,« je rekla učiteljeva

žena.»Plenilka!« je učitelj zabrusil teti, ko je pobiral kovance

s prodajnega pulta. Imel je štiri kovance za dvajset centov in enega za pet, ki se ga je držal košček špageta.

»Tukaj si lahko ogledate mumijo,« nam je pojasnil uči-telj na ves glas in s prstom pokazal na teto pri blagajni. »Si-cer ni čisto prava umetnost, a nedvomno spada v muzej.«

»Pridi že,« je rekla učiteljeva žena. V obraz je bila ne-kam hecno rdeča. Skoraj tako rdeča kot teta na blagajni.

»Tole je vhodna avla. Kaj več od muzeja na žalost ne boste videli, ker noče nihče tvegati prekletstva mumije,« je sklenil učitelj.

99

Kako razburljivo! Neverjetno, da smo res videli mumi-jo, živo mumijo, in še zastonj povrhu. Vsi smo tako zbra-no strmeli vanjo, da nihče ni opazil strica, ki je pospremil učitelja skozi vrata. Stric je učitelja za roko držal zato, da mu ne bi spodrsnilo na stopnicah. Strinjali smo se, da je bilo to zelo lepo od njega. Sledili smo njunemu zgledu, se prijeli za roke in se v parih pospremili ven, za stricem in učiteljem. Vsi razen učiteljeve žene, ki je že prej stekla k avtobusu.

»Če je bila teta mumija, kdo je bil potem tisti stric?« je vprašal Patrik.

»Mumijin mož,« je odgovorila Hana.»Faraon,« je dodal Tadej, ki ve vse. Strinjali smo se, da je imel učitelj prav. Obisk muzeja

je res spadal v splošno izobrazbo. Pa še zelo razburljivo je bilo.

100

V živalskem vrtu

Iz muzeja smo odšli v živalski vrt. Dolgo smo se vozili, ker se je šofer večkrat izgubil. Razlog je bil v tem, da se ni mogel nehati krohotati in zaradi solz ni dobro videl, kam vozi. Šofer je bil res dobrovoljen možak.

Živalski vrt je bil zelo velik in nadvse imeniten. V njem je bilo vse polno čudnih in redkih živalskih vrst. Učitelj nam ga je opisal že vnaprej. Tudi obisk živalskega vrta je spadal v splošno izobrazbo. Komaj smo čakali, da ga vidi-mo.

»Žal mi je,« je učitelja zavrnil stric na blagajni, ko mu je izročil denar. »Vstopnica za odrasle stane dva evra.«

»Ampak ves vražji denar je ostal v torbi,« je učitelj za-mrmral skozi stisnjene zobe.

»Skupaj s plenom,« je dodal Patrik.

101

»Kaj pa, če greste po torbo in jo prinesete sem?« je pre-dlagal stric.

»Pa na plen ne pozabit,« je pristavil Patrik.Učitelju so se oči zožile v tanko črto. Zadrževali smo

dih. Strinjali smo se, da je splošna izobrazba zelo razbur-ljiva reč.

»Kako pa naj spravim torbo sem?« je zasikal učitelj.»Peš!« smo zavpili, ker smo dialog znali že na pamet.»Otroci, poskusite uganiti, kdo sedi na blagajni žival-

skega vrta?« nas je vprašal učitelj.»Mumija!« smo odgovorili, toda učitelj je zmajal z glavo. »Ne, mumije so samo v muzejih. Zdaj smo v živalskem

vrtu in tisto tamle je več kot očitno …«Bilo nam je zelo žal, da nismo nikoli izvedeli, kaj ozi-

roma kdo je bil v resnici tisti stric, saj se je ravno takrat v pogovor vmešala učiteljeva žena.

»Se bom raje jaz pomenila, dragec,« je rekla in nežno odrinila učitelja. »Postavite se v vrsto,« nam je ukazala. Seveda smo jo ubogali, čeprav to ni bilo tako razburlji-vo kot v muzeju. Nato nam je naročila, naj si vsak kupi vstopnico.

102

»Uživajte v ogledu živalskega vrta!« nam je rekla učite-ljeva žena, ko smo vsi imeli vstopnice.

»Samo malo,« se je oglasil stric na blagajni. »Jih boste res spustili, da bodo tekali naokrog brez spremstva?« Nezauplji-vo nas je ošvrknil s pogledom. Patrik je imel še vedno na gla-vi kuhinjski klobuk, Sandi je z modelčkom za piškote delal zvezde v pesek, Tadej si je drgnil ušesa s ščetko za čiščenje steklenic, jaz pa sem iz vstopnice izrezala papirnate možice.

»Kaj pa naj?« je vprašala učiteljeva žena. »Vsi imajo vstopnico. Otroci, pokažite stricu svoje vstopnice.«

Vsi razen Patrika in mene so dvignili vstopnice v zrak. Jaz sem v zrak dvignila papirnate možice, Patrik pa brez-oblično papirnato gmoto, ker je na vstopnico in na glavnik igral Na golici. Tako je vsaj trdil. Nam se je slišalo bolj kot valček. »Toda, toda … To je živalski vrt, tukaj se ne sme prosto tekati naokrog,« je vzkliknil stric na blagajni.

»Boste že našli kakšno prazno kletko,« se je učitelj vme-šal v pogovor, a je utihnil, ker mu je žena po nesreči stopila na nogo.

»Saj bi šla zraven, ampak na žalost nimava dovolj denar-ja,« je rekla učiteljeva žena.

103

»Koliko drobiža ste že imeli?« se je pozanimal stric na blagajni.

»Petinosemdeset centov,« je učitelj položil kovance na pult.

»Dovolj bo,« je odločil stric, pobral kovance in izročil učitelju vstopnici.

»Hvala. Špaget dobite gratis,« se je zahvalil učitelj. Šli smo v živalski vrt.

104

Živali

V živalskem vrtu je bilo zabavno. Prva kletka je bila pre-raščena s travo. Druga kletka je bila obrasla z visokim gr-mičevjem. V tretji kletki so bile skale in stara avtomobilska guma. V četrti kletki je bila celo žival.

»Kar veliko kletko ima,« se je zdelo Patriku.»Kletka ni njena, osel,« je rekel Tadej.»Čigav pa je osel?« je bil radoveden Patrik.»To sploh ni osel,« je rekla Hana. »Na tabli piše: snežni

leopard.«»Kako je majhen,« se je začudil Patrik.»Zna pa zato lepo leteti,« je dodal Sandi, ko je snežni

leopard poletel na vejo.»Ojoj, pobegnil je!« se je ustrašil Patrik, ko je žival od-

letela iz kletke. Zavpili smo na pomoč.

105

»Vrabec je bil,« je rekel Tadej.»Res je, samo vrabec je bil,« nas je miril še učitelj, da bi

nehali vpiti.»Snežni leopard je tam dol, v kotu,« je učitelj pokazal

na kosmato glavico, ki je molela izza skale. Vrabec se nam je zdel veliko bolj divji.

V naslednji kletki je bil pravi pravcati lev. Ravno ko smo prišli do kletke, se je dvignil na vse štiri. V veličast-nem loku je skočil na skalo, strašljivo zarjovel, nato pa s prožnimi koraki šestkrat stekel okoli kletke ter na koncu še na široko odprl svoje velikansko žrelo in pokazal gromo-zanske podočnike. Tako je vsaj trdil učitelj. Nihče od nas namreč zveri ni videl, ker smo ravno takrat hranili udoma-čeno veverico, ki je znala z dlani vzeti oreh.

Ko smo bili na polovici ogleda, je učitelj predlagal od-mor. Kako hecno – šele takrat smo opazili, da Patrik in Sandi manjkata.

»Nazadnje sem ju videla pri kletkah z opicami,« je po-vedala Hana.

»Joj, opice so vzele Patrika in Sandija za talca!« sem se ustrašila.

106

»Kako ju bomo pa ločili od drugih opic?« je zaskrbelo tudi učitelja.

»Dragec!« je učiteljeva žena okarala moža in nas razpo-redila v skupine, da bi ju laže našli. Bilo je skoraj tako raz-burljivo kot videti mumijo in faraona v muzeju. S Hano sva se najprej odpravili iskat k medvedji votlini. Medvedi so se ravno najedli, videti so bili obetavno siti. Skrbnik je povedal, da so pojedli zajca. To je pomenilo, da sva morali nadaljevati iskanje.

Volkovi so bili preveč koščeni. Nosorog je bil predebel, ampak izvedeli sva, da se prehranjuje samo z zelenjavo. Pri oslih sva nekaj časa razmišljali, vendar sva se obe strinjali, da so videti preveč pametni. Poleg tega je Ostržek izmišljen.

Pred naslednjo ogrado sva zagledali veliko ljudi. V ogradi so bili pesek, trije grmički, dve veliki skali in en Pa-trik. Na smeh nama je šlo, ko sva opazili, da ima Patrik na spod njih hlačah slikice raket. Poleg spodnjih hlač je imel na sebi samo še tisti kuhinjski klobuk. Preostali kosi obla-čil so zviti v sveženj ležali pred ogrado, v Sandijevi bližini.

»Pridite pogledat! Udomačen divji človek, samo evro,« je vpil Sandi.

107

»Ne, jaz sem faraon!« je trmaril Patrik.»Potem pa divji faraon,« se je popravil Sandi.»Ga lahko nahranimo?« je neki fantek vprašal Sandija.»Ne, lahko pa nahraniš mene,« je odgovoril Sandi, ko je

opazil, da ima fantek v roki bonbone.»Kako zanimivo. Kakšno je njegovo latinsko ime?« je

vprašala neka gospa.»Patrikus Novakus,« je odvrnil Sandi.»S čim se hrani?« je zanimalo fantka z bonboni.»Z vsem razen z bonboni,« mu je pojasnil Sandi.»Ima kakšne naravne sovražnike?« je še vprašala gospa.»Samo enega,« je odgovoril Sandi, ko je v gneči opazil

učitelja, ki je začel plezati čez ograjo.»Oglejte si boj na življenje in smrt! Faraon proti učite-

lju, samo dva evra,« je vpil Sandi, ko je učitelj tekel že dru-gi krog za Patrikom okoli skal. Gledalcev je bilo vse več, nekateri so boj fotografirali.

»Veličastna predstava narave! Kdo bo požrl koga? Samo tri evre,« je oglaševal Sandi, ko se je v ogrado pognal še stric iz živalskega vrta. Nekaj časa so se vsi trije podili drug za drugim, toda kmalu je učitelj dohitel Patrika, hkrati pa

108

je tudi stric dohitel učitelja in Patrika. Občinstvo je zaplo-skalo.

»Je to vaš otrok?« je zadihano vprašal stric.»Ali je to otrok?« se je učitelj delal presenečenega.»Ne delajte se neumnega, sicer boste morali plačati ka-

zen.«»Ampak ves denar sem pozabil v torbi,« se je učitelj ču-

dno nasmehnil.»Pa plen tudi,« je dodal Patrik, ki ga je učitelj držal za

vrat.»Kakšen plen?« se je v stricu vzbudilo zanimanje.»Tisti, ki je v torbi,« je pojasnil Patrik.»V kateri torbi?« je vprašal stric.»Tisti, ki je ostala na dvorišču,« je dodal Patrik.Stric iz živalskega vrta je pogledal učitelja, ta je priki-

mal in se nasmehnil. Potem je stric pogledal Patrika, ki je že dobival kurjo polt.

»Kdo bo potem požrl koga?« je vprašal fantek, ki je v tem času nahranil Sandija z bonboni.

»Pozabimo na kazen,« se je odločil stric in učitelja prija-teljsko potrepljal po ramenu.

110

Na koncu učitelj sploh ni bil tako zelo jezen na Patri-ka in Sandija. Ko je dobil polovico denarja, ki ga je Sandi zbral pred ogrado, nas je celo povabil na sladoled. Učitelj je dobrega srca.

111

Pot domov

Na poti nazaj se ni zgodilo skoraj nič. Sandi je, seveda, bruhal, ker se je v živalskem vrtu prenajedel bonbonov. Strinjali smo se, da je bilo njegovo bruhanje še bolj barvito od Haninega.

»Že, ampak Sandiju je pomagal tisti fantek,« je Hana poskusila dati v nič Sandijev dosežek.

Tadej se je spomnil, da lahko s ščetko za čiščenje stekle-nic žgečka po vratu tiste, ki so sedeli pred njim. Patrik je zamenjal svoje pokrivalo za Sandijev modelček za piškote, Hana pa mi je uredila pričesko z novo krtačo za lase. Pri-česka je bila krasna, ker so bili na krtači koščki špagetov, ki so se mi prijeli na lase.

Učitelj in njegova žena sta bila zadovoljna, ker sta jima tudi po plačilu sladoleda ostala skoraj dva evra.

112

»S tem lahko dojenčku kupiva dudo,« je rekla učitelje-va žena.

»Ali pa mini lisice,« je rekel učitelj.»Dragec,« se mu je nasmehnila in se ponovno naslonila

nanj. Mi nismo naredili nič. Vedeli smo, da se učiteljeva žena naslanja na učitelja, ker ga ima rada. Tako, kot smo ga imeli radi mi.

Na cilju se nam je šofer avtobusa zahvalil. Rekel je, da se še nikoli ni tako zabaval.

»Zavidam vam, ker imate tako prijetno službo,« je šofer rekel učitelju.

»Ste že kdaj razmišljali, da bi postali fakir? To bi vam bilo gotovo pisano na kožo: postelje z žeblji, razbeljeno oglje in kar je še takega,« mu je svetoval učitelj.

»Dragi,« je učiteljeva žena odpeljala moža na dvorišče.Učitelj je bil zelo srečen, ko je našel torbo na istem me-

stu, kjer jo je pustil. Vse stvari so bile še v njej. »Samo plena ni več,« je ugotovil Patrik.

113

Poletje v zraku in spričevalo na drevesu

Od šolskega izleta je minil en teden. Proslava ob pode-litvi spričeval se je končala in vsi razen mene, Tadeja, Hane in Patrika so že odšli domov ter na poletne počitnice. Mi štirje pa smo poskušali s kamni sklatiti Patrikovo spričeva-lo z velikega drevesa, ki je raslo na dvorišču.

»Previdno, da se ne bodo naredile luknje,« je skrbelo Patrika.

»Na to bi mislil prej, preden si iz njega naredil avion-ček,« mu je rekel Tadej.

»Mogoče bo pa samo od sebe padlo dol. Jeseni, skupaj z listi,« je Patrika tolažil Tadej.

»Jeseni!« je vzkliknil Patrik. »Ne morem čakati do jese-ni. Pa mamica tudi ne,« je dodal.

114

»Kaj pa, če bi mami rekel, da nam je učitelj pozabil raz-deliti spričevala,« se je spomnila Hana, toda Patrik je le ža-lostno zmajal z glavo.

»Če mi mama že za božič tega ni verjela, zakaj bi mi zdaj?«

Veje velikega drevesa so se zibale v prijetnem poletnem vetriču, toda avionček iz spričevala se ni premaknil z me-sta. Naj smo še tako strmeli navzgor z nazaj nagnjeno gla-vo, se nikomur ni sanjalo, kako bi ga dobili dol. Razen Pa-triku, ki je predlagal, da podremo drevo.

»Kaj si ogledujete?« je vprašal znan glas za našimi hrbti. Učitelj je stal v bližini in pripiral oči, da bi videl, kaj gle-damo.

»Oblake,« je rekel Tadej.»Letala,« sem rekla jaz.»Ptiče,« je rekla Hana.»Spričevalo,« je rekel Patrik.»To je breza,« nam je povedal učitelj. »Poznamo dve

vrsti brez: navadno brezo in puhasto brezo. Tole je … aja, saj sem že na počitnicah,« se je spomnil, nam zaželel lepo poletje in odšel.

115

»Uf, za las je šlo,« je olajšano zavzdihnila Hana.»Z okna naše učilnice bi lahko dosegli vejo in jo po-

tresli,« sem predlagala. Vsi so se obrnili in se prepričali o pravilnosti moje ugotovitve. Naša učilnica je bila v prvem nadstropju. Veja, za katero se je zataknilo Patrikovo spri-čevalo, pa je bila na povsem isti višini in se je skoraj doti-kala okna.

Takrat smo zagledali Sandija, ki nam je pomahal z okna naše učilnice. Seveda smo mu pomahali nazaj. Potem je Sandi začel poskakovati gor in dol, mi smo sledili njegove-mu zgledu. Igrica se nam je začenjala že zdeti dolgočasna, ko je Sandi nenadoma izginil.

»Kaj dela Sandi tam notri?« mi ni šlo v račun.»Kaj pa, če je moral za kazen ostati v šoli po pouku?« se

je domislil Patrik.Zdelo se nam je grozno, da bo moral Sandi preživeti

vse poletje v šoli. Moral bi biti bolj previden pri razka-zovanju svojih veščin v metu kladiva ali pa bi moral vsaj učiteljev fotoaparat pustiti pri miru. Odločili smo se, da bomo prišli Sandiju pomahat enkrat na teden. Gotovo nas bo vesel.

116

Nenadoma se je Sandi spet pokazal za oknom, s čopi-čem za vodenke v roki. Nato je na steklo z velikimi rdečimi črkami napisal: ČOMOP AN.

»Učitelj je Sandiju gotovo naročil, naj vadi pisanje,« je rekel Tadej, ki ponavadi vse ve.

»Ampak kaj je napisal?« sem se spraševala.»ČOMOP AN,« je ustrežljivo prebral Sandi.»Že, toda kaj to pomeni?«»Vprašajmo Sandija,« je predlagal Tadej. Vsi smo začeli

Sandiju kazati, naj odpre okno.»Kaj si prej napisal?« sem ga vprašala.»A ne znate brati?« se je čudil Sandi.»Znamo, ampak ne vemo, kaj pomeni čomop an,« je

pojasnila Hana.»Kaj?!« je bil zbegan Sandi.»Čomop an!« smo zavpili v en glas. Čudno se nam je

zdelo, da se Sandi ni spomnil, kaj je pravkar napisal na ste-klo. Še bolj čudno pa je bilo to, da tudi sam ni vedel, kaj besede pomenijo.

»Mogoče je angleško,« je prešinilo Sandija. »Kakorkoli že, pomoč potrebujem. Ne morem ven iz razreda.«

117

Ob tem nam je šlo na smeh. Sandiju smo seveda po-jasnili, da je bil namen kazni prav to – ni smel ven iz ra-zreda. Začel je jokati in sveto prisegal, da ni bil kaznovan, temveč je enostavno ostal zaklenjen v učilnici. Šele takrat smo se spomnili, da smo se pred razdelitvijo spričeval igrali skrivalnice. Nihče se ni spomnil poiskati Sandija, ker je v razred prikorakal učitelj in prekinil igro.

»Ko sem se prikazal iz skrivališča, ni bilo tukaj nikogar več. Vsa vrata so zaklenjena, tako da ne morem ven,« je ponovno pojasnil Sandi in jokal kot dež. Sandi je jokica našega razreda.

»Ne sekiraj se, jaz sem vzel tvoje spričevalo,« ga je po-tolažil Tadej, ko se je spomnil, da je vzel tudi Sandijevo spričevalo. Vsem razen Patriku in Sandiju se je zdelo zelo zabavno, da je bil Patrik spodaj in njegovo spričevalo zgo-raj, Sandi pa zgoraj in njegovo spričevalo spodaj.

»A bi lahko potresel vejo in vrgel dol moje spričevalo, če si že ravno tam gor?« je vprašal Patrik. Sandi je v predlog privolil šele, ko smo mu obljubili, da ga ne bomo zapustili, tudi če bo Patrik dobil svoje spričevalo.

118

Sandi se je previdno stegnil proti drevesni veji. Komaj jo je dosegel, a uspelo mu jo je zgrabiti in jo stresti. Toda spričevalo se še vedno ni nikamor premaknilo.

»Potresi močneje,« mu je svetoval Tadej. Sandi se je ste-gnil še malo bolj naprej, zgrabil vejo tudi z drugo roko in jo stresel. Spričevalo je nekoliko poskočilo, ampak še vedno ni padlo na tla. Takrat se je zgodilo nekaj nepriča-kovanega: Sandija je potegnilo čez okno, tako da je bil za okensko polico zataknjen samo še s prsti na nogi, z rokami pa se je še vedno trdno oklepal veje.

»Zakaj je to naredil?« je bila osupla Hana.»Poskusi zdaj stresti vejo,« je zavpil Patrik.»Na pomoč!« se je zadrl Sandi.»Zdaj vem, kaj je napisal na okno,« se je posvetilo Ta-

deju, toda ni nam utegnil pojasniti, ker so takrat Sandijevi prsti na nogi na lepem popustili, tako da ni bil več zata-knjen za okenski okvir. Nato se je, glasno vpijoč, na veji zagugal na drugo stran drevesa in pristal na drugi veji, ki je bila skoraj na isti višini kot tista prva. Vsi smo mu, seveda, zaploskali. Nikomur se ni sanjalo, da zna Sandi tako ime-nitno tuliti kot Tarzan.

119

»Daj še enkrat,« ga je prosil Patrik, ampak Sandi je samo zmajal z glavo in se trdno oklepal veje. Sandi je vča-sih zoprn. Kljub temu se je vsem zdelo čudovito, da se je Patrikovo spričevalo med Sandijevim poletom končno lo-čilo od veje in elegantno zakrožilo na tla.

»Hvala,« se je zadovoljno nasmehnil Patrik, ko je dobil v roke potrdilo o šolskem uspehu.

»Kaj pa jaz?« je zavpil Sandi z veje. Strinjali smo se, da bi moral biti v resnici zadovoljen, ker je poletje gotovo pri-jetneje preživeti v drevesni krošnji kot v šoli. Toda Sandi je začel jokati in rekel, da poletja ni hotel preživeti v šoli ali na drevesu. Sandi ni nikoli zadovoljen.

»Ali še vedno gledate gor?« smo spet zaslišali znani glas za hrbtom. Učitelj se je vrnil; stal je za nami in gledal v drevo. »Kaj zanimivega ste odkrili?«

»Oblake, letala in ptiče,« je rekel Patrik.»Sandija,« smo rekli preostali.»Presneto, prav imate,« se je začudil učitelj, ko si je dal

očala na nos. »Le kaj počne na drevesu?« Seveda smo učitelju pojasnili, da je Patrik iz spričevala

najprej naredil avionček, ki je nato pristal na drevesu. To

120

Patrikovi mami gotovo ne bi bilo niti malo všeč. Potem smo povedali, kako je Sandi na šipo v razredu napisal čo-mop an, čeprav niti sam ni vedel, kaj to pomeni. Tadeju se je sicer kasneje posvetilo, ampak nam še ni utegnil pove-dati, ker je ravno takrat Sandi začel vpiti kot Tarzan in se zagugal na vejo, kjer pa vseeno ni hotel preživeti poletnih počitnic.

Ko smo nehali pripovedovati, je učitelj gledal proti San-diju, ki se je v joku še vedno oklepal veje.

»Nič,« je nato rekel, pljunil v roke in splezal na dre-vo. Zelo smo bili presenečeni, ker je učitelj znal tako do-bro plezati. Ker je znal Sandi imenitno oponašati Tarzanov krik, smo se strinjali, da bi bila učitelj in Sandi zelo dober par. Škoda samo, da so učiteljeva očala padla na tla, pred naše noge, ravno takrat, ko je že skoraj dosegel Sandija.

»Kaj počneš tam gor, dragec?« je vprašala učiteljeva žena, ki je prišla na šolsko dvorišče z otroškim vozičkom. Učitelj in njegova žena sta dobila dojenčka skoraj takoj po šolskem izletu. »Gotovo je bil kriv šok,« je razložil učitelj.

»Poslušaj me,« je učitelj rekel ženi. »Čisto nič ne vidim brez očal, zato te prosim, če bi lahko …«

Zbirka Pisanice

Timo Parvela

ELA IN PRIJATELJI 1

Prva izdaja

Ilustrirala Sabine Wilharm

Prevedla Julija Potrč

Jezikovni pregled Meta Matjačič

Uredila Alenka Veler

Tehnično uredila Petra Jerič Škrbec

Mladinska knjiga Založba, d. d., Ljubljana 2012

Predsednik uprave Peter Tomšič

Glavni urednik Bojan Švigelj

Natisnila tiskarna Grafika Soča, d. o. o.

Naklada 1000 izvodov

Knjiga je izšla s finančno podporo FILI– Finnish Literature Exchange.