Upload
others
View
3
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
DIPLOMSKO DELO
Zasliševanje žrtev in prič kaznivih dejanj
Maj, 2013 Aleksandra Drev
DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA
Varnost in policijsko delo
Zasliševanje žrtev in prič kaznivih dejanj
Maj, 2013 Aleksandra Drev
mentor: doc. dr. Igor Areh
ZahvalaZahvalaZahvalaZahvala
Rada bi se Rada bi se Rada bi se Rada bi se zahvalilazahvalilazahvalilazahvalila mentorju, doc.mentorju, doc.mentorju, doc.mentorju, doc. dr.dr.dr.dr. Igor ArehuIgor ArehuIgor ArehuIgor Arehu,,,, za vso pomočza vso pomočza vso pomočza vso pomoč
in nasvetein nasvetein nasvetein nasvete pri izdelavi diplomske naloge.pri izdelavi diplomske naloge.pri izdelavi diplomske naloge.pri izdelavi diplomske naloge.
Rada bi se zahvalila tudi staršem in stari Rada bi se zahvalila tudi staršem in stari Rada bi se zahvalila tudi staršem in stari Rada bi se zahvalila tudi staršem in stari mamimamimamimami MarijiMarijiMarijiMariji za vso za vso za vso za vso
podppodppodppodporo in spodbujanje pri izdelavioro in spodbujanje pri izdelavioro in spodbujanje pri izdelavioro in spodbujanje pri izdelavi ter fantu Andreju za pomoč in ter fantu Andreju za pomoč in ter fantu Andreju za pomoč in ter fantu Andreju za pomoč in
podporo.podporo.podporo.podporo.
Zahvalila bi se tudi Duški Merc, za pomoč pri lektoZahvalila bi se tudi Duški Merc, za pomoč pri lektoZahvalila bi se tudi Duški Merc, za pomoč pri lektoZahvalila bi se tudi Duški Merc, za pomoč pri lektoriranju in riranju in riranju in riranju in
prevajanjuprevajanjuprevajanjuprevajanju ter Teodorju Mercu za pomoč pri tehnični izdelaviter Teodorju Mercu za pomoč pri tehnični izdelaviter Teodorju Mercu za pomoč pri tehnični izdelaviter Teodorju Mercu za pomoč pri tehnični izdelavi
diplomske nalogediplomske nalogediplomske nalogediplomske naloge....
3
Kazalo
Povzetek .................................................................................................................. 5
Summary .................................................................................................................. 6
1 Uvod ..................................................................................................................... 7
1.1 Namen diplomske naloge ....................................................................................... 8
1.2 Domneve oziroma hipoteze, ki jih bom raziskala v diplomski nalogi ..................... 8
2 Spomin ................................................................................................................ 10
3 Zbiranje obvestil od očividcev in oškodovancev ................................................... 14
3.1 Kaj je obvestilo? .................................................................................................... 15
3.1.1 Element zaznave ............................................................................................ 15
3.1.2 Element spomina ........................................................................................... 16
3.1.3 Reprodukcija spominske slike ....................................................................... 16
4 Potek zbiranja obvestil......................................................................................... 18
4.1 Iskanje ljudi, ki kaj vedo o dogodku ...................................................................... 18
4.2 Pripovedovanje ..................................................................................................... 18
4.3 Izpraševanje (Intervjuvanje) ................................................................................. 19
5 Zbiranje obvestil pri posameznih kaznivih dejanjih ............................................... 21
5.1 Zbiranje obvestil pri krvnih deliktih....................................................................... 21
5.1.1 Uboj ............................................................................................................... 21
4
5.1.2 Samomor ....................................................................................................... 23
5.2 Zbiranje obvestil pri premoženjskih deliktih ......................................................... 24
5.2.1 Vlomi .............................................................................................................. 24
5.2.2 Rop ................................................................................................................. 26
5.3 Zbiranje obvestil pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost ..................... 27
5.3.1 Posilstvo ......................................................................................................... 27
5.3.2 Razgovor z otrokom kot žrtvijo spolnega napada ......................................... 31
6 Uporaba kognitivnega intervjuja .......................................................................... 35
7 Hipnoza v kriminalističnem raziskovanju .............................................................. 38
8 Posebna vrsta zbiranja obvestil - prepoznave ....................................................... 40
9 Tehnična sredstva pri zbiranju obvestil ................................................................ 42
10 Zavestno lažna obvestila .................................................................................... 43
11 Kako presojamo verodostojnost pričanja očividcev? ........................................... 44
12 Značajske lastnosti preiskovalcev ....................................................................... 45
13 Zaključek ........................................................................................................... 46
14 Uporabljeni viri .................................................................................................. 49
5
Povzetek
Ko policija dobi obvestilo o storjenem kaznivem dejanju, odhiti na kraj dejanja, kjer
začne zbirati obvestila. Z zbiranjem obvestil se ugotavljajo dejstva in okoliščine
storjenega kaznivega dejanja.
V moji diplomski nalogi je opisanih več primerov zbiranja obvestil, saj so za vsako
kaznivo dejanje določena pravila. Pri storjenem uboju se zbirajo obvestila od
očividcev in svojcev, pri samomorih predvsem od svojcev, pri vlomih in ropih pa
predvsem od oškodovanca. Pri storjenem spolnem nasilju nad žensko se opravljata
dva razgovora. Predvsem je pomembno, da so preiskovalci iskreni, nepristranski,
vredni zaupanja, pozitivno naravnani in spoštljivi. Še pred nekaj časa so otroci veljali
za neverodostojne priče, vendar to ni res. V 98 odstotkih otroci govorijo resnico. Ko
se opravlja razgovor z otrokom, ga mora izpraševati tisti preiskovalec, ki je vešč še
na drugih področjih. Preiskovalec mora otroka najprej sprostiti, se malo poigrati z
njim in mu dokazati, da mu lahko zaupa. V zaslišanjih je dostikrat pomembno, da ga
izvaja tisti preiskovalec, ki bo iz priče, osumljenca ali žrtve znal izvedeti čim več
informacij, ki so verodostojne. Zaradi tega se je razvil kognitivni intervju, da bi se
povečala kvaliteta in kvantiteta pridobljenih informacij. Cilj kognitivnega intervjuja
je, da preiskovalec pričo pripelje do tistih vprašanj, kjer se bo priča spomnila
pomembnih dogodkov ter ostalih informacij, ki bodo pomagale razjasniti vprašanja,
ki jih imajo preiskovalci.
Ključne besede: zbiranje obvestil, uboj, samomor, očividci, oškodovanci
6
Summary – Interviewing victims and witnesses of crimes
When the police get notice about a done criminal offence, they hurry up on the
place of an act, where they start to gather notices. Facts and circumstances of a
done criminal offence are being found out by collecting notices.
In my graduate thesis it is described in several cases the gathering of notices,
as they are defined rules for any offense. In the case of a homicide they
collect announcements from eye-witnesses and relatives, in a suicide
especially from relatives, in burglaries and robberies, especially from the
victims. After sexual violence over a woman, two conversations are being done.
First of all it is important that the investigators are sincere, neutral,
worthtrusted, directed positively and respectful. Yet not so long time ago,
children were considered to be partly reliable witnesses, however this is not
true. Children tell the truth in 98 percents. When a conversation is done with
a child, the investigator must quiz him and needs to be skilled also on other
fields. First the investigator must relax a child, by playing with him for a
littlewhile, to prove to him, that a child can trust him. In the hearings it is
very important, that it is done by an investigator, who will be referred to the
witnesses, the suspect or the victims, and who will know how to find out as
much information as possible that will be credible. As a result of this, a
cognitive interview was developed in order to increase the quality and
quantity of information. The aim of the cognitive interview is that the
investigator prepare a witness to ask those questions where will a witness be
reminded of important events and other information that will help to clarify
the issues which the investigators will have.
Keywords: gathering of notices, homicide, suicide, eyewitnesses, victims
7
1 Uvod
Razmišljanja o spominu (s strani filozofov) so se začela že pred drugo svetovno vojno,
po njej pa se je raziskovanje bistveno povečalo, s tem pa tudi razvoj kognitivne
znanosti, ki je prinesel veliko odgovorov, pa tudi vprašanj, na katera odgovore še
iščejo in jih bodo še tudi dolgo iskali (Areh, 2011). V zadnjih desetletjih raziskovalci
dajejo večji poudarek na resničnem življenju oziroma primerih iz življenja, kot pa
samo iz laboratorijev. Primer takšnega raziskovanja je preučevanje vsakdanjega
spomina, kamor lahko uvrstimo tudi analize spominske obnove očividcev, žrtev in
storilcev kaznivih dejanj (Areh, 2011). Spoznavne procese so začeli pojasnjevati kot
tok informacij, ki v organizem vstopa preko čutil, prehaja v zaznavne analizatorje,
potem pa se informacije vkodirajo v dolgoročni spomin (Areh v Smith, 2001). Sigmund
Freud je sklepal, da so nekateri spomini tako neprijetni, da jih izrivamo iz zavesti,
vendar pa to ne pomeni, da jih tudi odstranimo, saj se pretvorijo v drugo obliko, in
se lahko izrazijo, tudi v vedenjski obliki ali v telesnih izrazih (fobije, paralize, tiki,…)
(Areh, 2011). Freud je razvil teorijo, da je spomine, ki so neprijetni, težje priklicati
iz spomina, kot tiste, ki ne zbujajo nobenih občutkov. Obvestilo je ustna obnovitev
spominske slike. Gre za obnovitev vsega, kar je oseba zaznala in ohranila v svojem
spominu (Žerjav, 1984). Obvestilo, ki ga pove očividec ali oškodovanec ni odvisno
samo od čutil, spomina ali obnove, ampak tudi od ostalih dejavnikov. Preiskovalec
mora imeti določene kompetence, da lahko uspešno izvede razgovor, predvsem ko
mora intervjuvati žensko, ki je bila žrtev spolnega kaznivega dejanja. Po ogledu
trupla, pri uboju, se začne temeljito zbiranje obvestil. Najprej je potrebno opraviti
razgovor s tistim, ki je bil na kraju prvi (prvi očividec). Prvi očividec mora najprej
opisati, kje se je gibal okrog trupla, ker so lahko njegovi sledovi na kraju dejanja.
Opisati mora vse, kar se je po njegovi najdbi trupla pred njegovimi očmi spremenilo.
Ko začnejo preiskovalci preiskovati samomor, je potrebno ugotoviti, ali je dejansko
šlo za osebo, ki ji glede na osebnostne lastnosti preiskovalci lahko pripišejo
samomorilsko nagnjenje. Do teh informacij lahko pridejo s pomočjo razgovorov tistih
ljudi, ki so žrtvi bili blizu in so jo dobro poznali. Najbolj pomemben pri vlomih je
ogled, nato se začnejo zbirati obvestila s pomočjo ostalih informacij. Ko se vlom
zgodi, navadno storilec in oškodovanec nimata stika. Zbiranje obvestil je predvsem
pomembno zaradi določanja možnih osumljencev. Pri ropu se preiskovalci
osredotočijo na pogovor z žrtvijo, saj je ogled težko opraviti, če gre za rop osebe na
prostem.
8
1.1 Namen diplomske naloge
Namen diplomske naloge je opisati delovanje spomina ob tragičnih dogodkih, kako se
ti dogodki vtisnejo v spomin oziroma koliko si je človek takrat sposoben zapomniti.
Velikokrat se zgodi, če je človek prisoten na kraju, ko se kaznivo dejanje zgodi, da je
ta v takšnem šoku, da se kasneje ne spomni niti kaj je imel oblečeno. Skušala bom
ugotoviti ali je res, da se človek ne more ničesar spomniti oziroma da se spomne zelo
malo.
Zanima me, na kakšen način preiskovalci zbirajo obvestila pri različnih kaznivih
dejanjih, in kakšne so razlike pri preiskovanju.
Ker sem tudi sama nastopila na sodišču kot priča, sem se odločila za to temo, saj me
je zanimalo, kako je zasliševanje napisano v teoriji, in ali se v praksi ta teorija
dejansko uporablja. Želim izpostaviti problem zasliševanja žensk in otrok kot žrtve
spolnih kaznivih dejanj ter problem zbiranja obvestil pri krvnih in premoženjskih
deliktih, ki so najpogostejši ter kako naj bi se preiskovalci v teh primerih obnašali.
Zanima me, kako uporaben je kognitivni intervju pri zasliševanju in kako je uporabna
hipnoza.
1.2 Domneve oziroma hipoteze, ki jih bom raziskala v
diplomski nalogi
Hipoteza 1: Izkušnja z izredno negativnimi čustvi deloma vgradi v spomin, kajti
zavesti je težje dosegljiva, vplivna pa še vedno nanjo.
Hipoteza 2: Zbiranje obvestil ima lahko tudi različne rezultate; to je odvisno od
izpraševalca, če obvlada tehnike in taktike zbiranja obvestil, saj s tem lahko doseže,
da bo obvestilo, ki so ga preiskovalci dobili od občana, resnično in bo ta tudi
sodeloval pri nadaljnji preiskavi.
Hipoteza 3: Dober preiskovalec si mora pridobiti zaupanje žrtve, tega pa pridobi na
takšen način, da se vživi v žrtvino vlogo, da razume žrtev in to pozitivno vpliva
9
nanjo, ker ima žrtev že tako ali tako težko vlogo, ko mora znova pripovedovati o
vsem, kar se ji je zgodilo.
10
2 Spomin
Razmišljanja o spominu so se začela že pred drugo svetovno vojno, predvsem s strani
filozofov. Po drugi svetovni vojni pa se je raziskovanje bistveno povečalo, s tem pa
tudi razvoj kognitivne znanosti, ki je prinesel veliko odgovorov, pa tudi vprašanj, na
katera se odgovori še iščejo in se še tudi dolgo bodo (Areh, 2011). V zadnjih
desetletjih pa lahko opazimo da raziskovalci dajejo večji poudarek na resničnem
življenju oziroma primerih iz življenja, kot pa samo iz laboratorijev. Primer takšnega
raziskovanja je preučevanje vsakdanjega spomina, kamor pa lahko uvrstimo tudi
analize spominske obnove očividcev, žrtev in storilcev kaznivih dejanj (Areh, 2011). V
60. letih se je uveljavil nov pristop, imenovan računalniška metafora, ki se je
predvsem osredotočil na procesiranje informacij v možganih, pojav le-te pa je
pomenil pravo revolucijo v razumevanju delovanja spomina. Leta 1958 sta Shannon in
Wiener razvila informacijsko teorijo, ki je bistveno prispevala k razvoju tega
pristopa. Spoznavne procese sta začela pojasnjevati kot tok informacij, ki v
organizem vstopa preko čutil, prehaja v zaznavne analizatorje, potem pa se
informacije vkodirajo v dolgoročni spomin (Areh v Smith, 2001). Računalniška
metafora ima veliko podobnosti med računalniškim programom in delovanjem
človeškega spoznavnega sistema, zato je tudi dobila takšno ime. V psihologiji so se
začeli uporabljati takšni izrazi, ki se uporabljajo tudi v računalniškem jeziku, kot so
vhod, izhod, kodiranje, procesiranje, priklic, pogojno odločanje, zmogljivost
(Hergenhahn, 2005). Centralni živčni sistem in duševnost, sta tako kot pri računalniku
strojna in programska oprema, v podobnem odnosu. Vendar pa so pri raziskovanju
podobnosti med računalnikom in človeškim spominom naleteli tudi na veliko razlik, ki
jih prej niso niti opazili. Omenimo nekaj tipičnih očitnih razlik (Loftus in Calvin,
2001):
• Prehajanje podatkov iz začasno shranjenih podatkov (RAM) v dolgoročni
spomin, je bistveno počasnejše kot pri računalniku, vzrok za to pa je
utrjevanje spominskih sledi
• Možni so delni ali nepopolni priklici, kot takrat, ko rečemo, da imamo nekaj
na koncu jezika, pa se ne moremo spomniti pravega izraza
• Spominjanje resničnosti, kot je bila v času zaznavanja in vkodiranja v
dolgoročni spomin, je pri človeku nepričakovan pojav. Biološko spominjanje je
vedno rekonstrukcija in nikoli kopija preteklosti, medtem ko gre pri
računalniku, vedno za kopijo, ki jo shranimo na trdi disk.
11
Računalniška metafora danes ni več tako priljubljena, še vedno pa velja za
prevladujočo teorijo. Še vedno ni odpravila glavne pomankljivosti, in sicer še vedno
ne upošteva, da človek ni pasivni oddajnik in sprejemnik informacij (Areh v Griffin,
2003).
Za učinkovito delovanje spomina, je ključnega pomena obstoj asociativnih povezav
med spominskimi podatki. Te omogočajo priklic starih in vgradnjo novih informacij v
obstoječe mreže konceptov. Te mreže se postopoma dopolnjujejo s sočasnim
pojavljanjem vsakodnevnih izkušenj, to pa omogoči vzpostavitev novih povezav. Ko
je nova povezava vzpostavljena, se ob ponovnem doživljanju izkušnje iz spomina
prikliče z njo povezana izkušnja (Areh, 2011). Ebbinghaus je ugotovil, da asociativne
povezave dopuščajo priklic podatkov, ki so podobni podatkom v osnovni asociativni
zvezi (Ebbinghaus, 1885). S temi mrežami, pa si lahko razložimo, zakaj si je teže
zapomniti tiste stvari, ki so za nas nekaj novega ali tujega (Areh, 2011). Ebbinghaus
je ugotovil, da obstaja spomin, ki mu rečemo kratkoročni ali delovni spomin. Obseg
delovnega spomina naj bi bil omejen na sedem dražljajev. To omejitev pa lahko tudi
presežemo z učenjem, vendar pa je tudi ta omejena, saj so kasnejše raziskave
pokazale, da lahko v delovnem spominu zadržimo od pet do devet skupin podatkov,
brez dodatnega učenja (Areh v Haberlandt, 1999). Tok pozornosti, katerega
usmerjenost odloča o tem, kateri podatki pridejo v zavest in kasneje v dolgoročni
spomin, je omejen, zato dogajanja ne moremo spremljati v celoti. Dober primer za
omejenost delovanja zavesti ali spomina je učinek prezrtja sprememb. Pri tem pa
spregledamo očitne spremembe, ki niso bistvenega pomena za naše vedenje ali
razumevanje resničnosti (Areh, 2011). Alfred Binet je s kolegom Victorjem Henrijem
preučeval tako imenovani prozni spomin, v zvezi s poučevanjem otrok v šolah.
Skušala sta pojasniti učinek zaporedja, pri katerem velja, da je iz dolgoročnega
spomina lažje priklicati, tiste na začetku in tiste na koncu niza. Ugotovila sta, da se
napake pri podobnih besedah zgodijo, ker so besede zvočno podobne. Ugotovila sta
tudi, da je priklic smiselnega gradiva boljši, kot pa priklic nepovezanih besed.
Neodvisne besede si težje zapomnimo, ker nam predstavljajo podrobnosti brez
pomena (Areh v Haberlandt, 1999). Semon je prvi omenil obstoj učinka konteksta,
pojasnil ga je s pravilom posebnosti vkodiranja podatkov (Areh, 2011). Na kakšen
način dojemamo nek dogodek, določa, kako se informacije vkodirajo v dolgoročni
spomin, priklic teh podatkov pa je odvisen od stopnje ujemanja med značilnostmi
vkodiranja in značilnostmi priklica. Učinkovitost spominskega priklica pa je zmeraj
odvisna od skladnosti med procesoma priklica in vkodiranja (Areh, 2011).
12
Sigmund Freud je sklepal, da so nekateri spomini tako neprijetni, da jih izrivamo iz
zavesti, vendar pa to ne pomeni, da jih tudi odstranimo. Potem, ko se pretvorijo v
drugo obliko, se lahko tudi izrazijo, v vedenjski obliki ali v telesnih izrazih (fobije,
paralize, tiki,…) (Areh, 2011). Freud je razvil teorijo, ki sklepa, da je spomine, ki so
nam nelagodni, težje priklicati iz spomina, kot tiste, ki nam ne zbujajo nobenih
občutkov.
V tem delu sem se tudi sama spomnila primera nekega fanta, ki je doživel izredno
tragičen dogodek. Kasneje se je začelo dogajati točno to, kar sem zgoraj opisala.
Nekaj let po dogodku, se ni mogel več peljati po avtocesti, saj ga je zagrabila takšna
panika, da bi najraje kar sredi vožnje zbežal iz avtomobila. Bil je pri psihologu, ki mu
je povedal, da je dobil fobijo na avtocesto in višino, čeprav je pred tem dogodkom
normalno opravljal dela na višini in se vozil po avtocesti. Sprašujem se ali ta fobija
izgine, ko se človek umiri oziroma neke zadeve uredi, in ali ima občutek, da je
zaključil to obdobje in načel novega?
Omenila bi rada še Janetovo razmišljanje iz leta 1904, ko je menil, da se izkušnja z
izredno negativnimi čustvi deloma vgradi v spomin, kajti zavesti je težje dosegljiva,
vplivna pa še vedno nanjo. Bartlett pa je menil, da priklic ni kopija doživete
resničnosti, ampak temelji na konstrukciji ali rekonstrukciji zapomnjenega. Spomin
je razumel kot del posameznikovega stika z resničnostjo, zato ga moramo preučevati
s preučevanjem zaznavanja, miselnega predstavljanja in s poznavanjem vplivov iz
socialnega življenja (Bartlett, 1932).
Pri preiskovanju kaznivih dejanj in sprejemanju odločitev na sodiščih je izredno
pomembno, da se žrtve in priče skušajo spomniti čim več natančnih podatkov, vendar
pa velikokrat temu ni tako, saj je pomembna že majhna spominska napaka, ki lahko
zelo vpliva na končno odločitev sodnika.
V primerih, ko materialnih dokazov ni veliko, ali pa so ti zelo pomanjkljivi ali
nenatančni, pa so odločitve sodnikov prepuščene pričanju žrtev in prič ter njihovemu
nastopu in prepričljivosti nastopa. Za večino krivičnih obsodb je krivo ravno to, da
priča ali žrtev zmotno navaja dejstva (nevede, ali pa z namenom).
13
Schacter navaja 7 spominskih napak (Schacter, 2001):
1. Slabljenje spominov
2. Odsotnost zavedanja resničnosti (ne osredotočimo se na stvari, ki bi si jih
morali zapomniti)
3. Blokade spomina (nespominjanje dobro znanih podatkov)
4. Zamenjava vira informacij (informacije iz »druge roke«, podrobnosti iz knjig,
filmov ali pripovedovanj drugih, ko mislimo, da smo to doživeli sami)
5. Sugestibilnost (vsajeni spomini zaradi zavajujočega spraševanja, pripomb, ko
se skušamo spomniti preteklosti)
6. Pristranskost (prepričanja, ki jih imamo, spreminjajo spomin na preteklost)
7. Vztrajnost neprijetnih in motečih spominov
14
3 Zbiranje obvestil od očividcev in oškodovancev
Ko se zgodi kaznivo dejanje, morajo obstajati razlogi za sum, po katerih se storilca
preganja po uradni dolžnosti. Policija mora za to storiti kar je potrebno, in sicer
takoj oditi na kraj kaznivega dejanja, da se zavarujejo in odkrijejo sledovi kaznivega
dejanja ter tisti predmeti, ki so lahko dokaz v postopku in poskrbeti za to, da storilec
ne pobegne in začeti zbirati obvestila. Obvestila začnejo zbirati od občanov, ki kaj
vedo ali pa se domneva, da imajo informacije o storjenem kaznivem dejanju, ali
storilcu, prav tako pa se obvestila zbirajo tudi od osumljenca. Zbiranje obvestil ima
lahko tudi različne rezultate; to pa je odvisno od izpraševalca, če obvlada tehnike in
taktike zbiranja obvestil, saj s tem lahko doseže, da bo obvestilo, ki so ga
preiskovalci dobili od občana, resnično in bo ta tudi sodeloval pri nadaljnji preiskavi.
Se pa velikokrat tudi zgodi, da so pri zbiranju obvestil nekateri izpraševalci bolj,
nekateri pa manj uspešni. To je odvisno od osebnosti in lastnosti izpraševalca. Ciril
Žerjav (1984) je navedel nekaj lastnosti, ki bi jih naj imel izpraševalec:
• Stalno je potrebno preučevati človeški značaj, potrebno se je usposobiti za
analiziranje in ocenjevanje vsake osebe in spoznavati človeške slabosti
• Ves čas se je potrebno prilagajati in govoriti z očividcem na njegov način, saj
bo le na ta način podal čim več informacij
• Vsakdo ima svoj hobi, in če poskusi izpraševalec z vsakim očividcem najprej
napeljati pogovor v to smer, potem mu bo občan hitreje zaupal
• Vljudnost je na prvem mestu; izpraševalec mora z vsakim govoriti vljudno in
pozabiti v tistem trenutku na svoje osebne občutke (ki jih ima takrat)
• Potrebno je vaditi spomin, vendar pa si je potrebno tudi zapisovati
• Vse informacije, ki jih izpraševalec, dobi je potrebno preveriti in ne verjeti,
dokler ni zadeva preverjena
• Izpraševalec mora ravnati spoštljivo, da ne užali časti občana in zmeraj mora
ostati profesionalno zadržan in taktičen
Z zbiranjem obvestil ugotavljamo dejstva in okoliščine storjenega kaznivega dejanja.
Obvestila pa zbiramo od:
• Oškodovanca, ki je bil oškodovan osebno ali premoženjsko
15
• Očividcev, ki so kaznivo dejanje storilca videli ali pa drugo okoliščino, ki je
pomembna za odkrivanje in raziskovanje kaznivega dejanja
• Drugih občanov, ki tudi vedo kakšno okoliščino, ki je lahko pomembna
• Osumljencev, za katere se domneva, da so le-to kaznivo dejanje storili
3.1 Kaj je obvestilo?
Je ustna obnovitev spominske slike. Gre za obnovitev vsega, kar je oseba zaznala,
ohranila v svojem spominu (Žerjav, 1984). Obvestilo, ki ga pove očividec ali
oškodovanec, ni odvisno samo od čutil, spomina ali obnove, ampak tudi od ostalih
dejavnikov, kot so na primer čas, vidljivost, kraj, oddaljenost; ti dejavniki so
objektivni in subjektivni, kot so starost očividca, spol in duševno stanje. Zelo
pomemben pa je tudi odnos človeka do zadeve, za katero daje obvestilo. Obvestilo je
torej odvisno od treh dejavnikov, in sicer zaznave, spomina in reprodukcije.
3.1.1 Element zaznave
Zaznavanje je vse, kar deluje na naša čutila in je miselno doživeto. Zaradi tega
delovanja, ljudje sprejemajo predmete in posledično dogodke v svojo zavest. Ljudje
ves čas zaznavajo ljudi, predmete, okoliščine, v katerih se znajdejo, le da nekatere
stvari opazujejo bolj, nekatere pa manj. Opazovanje je aktivno zaznavanje ob
aktivaciji naših čutil. Zaznavanje pa ni vedno enako, saj je odvisno tudi od okoliščin,
v katerih se človek znajde (močna svetloba, mraz, razburjenost, mirnost
opazovalca). Na pravilnost zaznavanja vplivajo okoliščine (Žerjav, 1984): * Sposobnost čutil * Sposobnost subjekta * Strokovno znanje, interes, zanimanje * Razmere pri opazovanju (zaznavanju) * Praznine v zaznavanju * Starost in spol
Očividec bo najbolje opisal tisti dogodek, ki ga je sam videl, vendar pa je njegovo
zaznavanje odvisno od zunanjih dejavnikov. Oči so pri zaznavanju najpomembnejše
in tudi najbolj zanesljive.
16
Vsakdo zaznava okolje in okoliščine, v katerih se znajde, drugače. Nekdo si bo
zapomnil več podrobnosti. Sposobnost zaznavanja je predvsem odvisna od fizične in
psihične utrujenosti in od počutja. Zunanje okoliščine, ki lahko sliko prekrijejo, kot
na primer dež, megla ali pa ne slišimo klica na pomoč.
Kadar se pred očividcem nekaj zelo hitro odvija, si vsega ne more zapomniti oziroma
opazi le posamezne slike, in med njimi nastane praznina. Ko se to zgodi, ljudje želijo
to praznino zapolniti z neko smiselno vsebino, ki je lahko napačna. Ravno zaradi tega
so izpovedi očividcev lahko različne.
Otroci zaznavajo le na splošno, podrobnosti prezrejo zaradi pomanjkanja izkušenj;
ženske so bolj čustvene in v ženskem svetu boljše opazovalke; moški pa so stvarnejši
in svojega mnenja ne bodo pomešali z dejansko zaznavo. Starejši so manj pazljivi,
njihovo zaznavanje je slabše, spomin jim peša, čutila pa oslabijo.
3.1.2 Element spomina
Kako se bo dogodek vtisnil v spomin, je odvisno od jakosti dražljajev, od pazljivosti,
čustvene poudarjenosti, dražljaja, od vmesne dobe, od večkratne ponovitve dogodka,
povezanosti dogodka z drugimi doživljaji ter od fizičnega in psihičnega stanja
očividca ob času vtisa (Žerjav, 1984). Znano je, da se prvi in zadnji doživljaji najbolj
vtisnejo v spomin. Več časa, kot je minilo med dogodkom in spominsko obnovitvijo,
manj se spominjamo. Tisti dogodki, ki so bili bolj podrobno opazovani, se bolj
vtisnejo v spomin. Pri spominu nastajajo napake, kot so (Žerjav, 1984):
� Spominske vrzeli, ki jih spoznamo in so začasne ali trajne
� Spominske vrzeli, ki jih ne spoznamo, jih pa takoj podzavestno zapolnimo z
drugimi predstavami
� Časovne premaknitve in zamenjave
� Delne zamenjave iz podobnih spominskih slik
Te nastanejo, kadar se dogodek ne spremlja zavestno, ali če mu ni bilo posvečeno
dovolj pozornosti.
3.1.3 Reprodukcija spominske slike
Za podajanje obvestila je pomembno, da občan opiše, kaj je zaznal (spominsko
sliko), čemur pravimo reprodukcija spominske slike, ta pa je odvisna od:
17
• Želje in pripravljenosti občana, da dogodek opiše in da pooblaščeni osebi
obvestilo
• Sposobnosti izražanja
Včasih pa se zgodi, da domnevni storilci, sorodniki ali prijatelji nočejo dati obvestila.
Razlogi so lahko različni, lahko je tudi sovraštvo ali podkupovanje.
18
4 Potek zbiranja obvestil
Začne se s prvo fazo in poteka v treh fazah (Žerjav, 1984):
1. Iskanje ljudi, ki vedo kaj o dogodku
2. Pripovedovanje
3. Izpraševanje (intervjuvanje)
4.1 Iskanje ljudi, ki kaj vedo o dogodku
Ko se za kaznivo dejanje izve, je potrebno najti nekoga, ki je kaj videl, ki kaj ve o
drugih stvareh, pomembnih za odkrivanje dokazov in raziskovanje kaznivega dejanja.
Dobro je, kadar se občani sami oglasijo, da bi povedali, kar vedo; tiste ki pa nekaj
vedo in ne pridejo sami na policijsko postajo, pa je potrebno iskati, kar pa ni vedno
tako lahko in je potrebnega veliko truda, saj občani največkrat sami ne vedo, da
imajo zelo pomembne informacije. Vedno se začne iskanje v bližini storitve
kaznivega dejanja in tistih, ki so bili tisti čas v bližini (mimoidoči, sosedi, zaposleni v
bližini). Ampak niso pomembni samo ti ljudje, temveč tudi tisti, ki lahko povedo, kaj
tudi o tem, kaj se je dogajalo pred in po kaznivem dejanju; večinoma se potem te
informacije uporabijo za iskanje in izsleditev storilca (ker je bil storilec pred
dejanjem v bližnji trgovini ali na kraju, kjer je potem storil kaznivo dejanje).
4.2 Pripovedovanje
V drugi fazi, se občanu prepusti, da samostojno govori o vsem kar ve in kar se mu zdi
pomembno. Potrebno ga je poslušati in ga ne prekinjati (razen, če ni razumljiv). Zelo
pomembno je, da dobi pripovedovalec občutek, da so informacije, ki jih sporoča zelo
koristne in nove za policijo, prav to ga bo spodbudilo, da se bo še bolj potrudil in
sodeloval, kolikor le lahko. Med pripovedovanjem bo občan povedal tudi veliko tistih
informacij, ki sploh niso pomembne za preiskovalce. Najbolj zanimivo pa je to, da pri
prostem govorjenju ni vpliva sugestije in število napak je manjše. Dobra lastnost je
tudi v tem, da je vsak človek drugačen, in ko pride očividec pripovedovati o
kaznivem dejanju, takrat preiskovalci sami opazujejo lastnosti človeka. Takrat se
vidi, ali je ta, ki govori, inteligenten in razgledan, ali pa je duševno prizadet.
Opazuje pa tudi način pripovedovanja, saj nekdo govori sproščeno, drugi pa
19
zmedeno, boječe, lahko pa je tudi previden. Najpomembnejše pa je ugotovitev ali
občan govori resnico ali pa se iz kakršnega koli razloga laže.
Vendar pa preiskovalci ne smejo takoj soditi, ali je to laž ali pa ne. Možno je, da so
to samo napake v zaznavanju in spominu očividca, kot sem že prej omenila. Nikoli ne
smejo preiskovalci dajati nikakršnega znaka, ki bi kazal na to, da ne verjamejo
izpovedi očividca. Če pa ima pripovedovalec slabe namene in laže zavestno, potem
bo njegovo pripovedovanje še bolj sproščeno, v tem primeru preiskovalcem olajša
delo v tretji fazi.
4.3 Izpraševanje (Intervjuvanje)
V tretji fazi se občanu zastavljajo vprašanja, pri katerih imajo preiskovalci namen
(Žerjav, 1984):
• Izpopolniti vrzeli v obvestilu
• Obvestilo precizirati
• Obvestilo preizkusiti
Ko pride očividec na pogovor, velikokrat pozabi, ali pa ne omeni tistih stvari, za
ketere misli, da niso koristne ali so nepomembne in takrat se te vrzeli zapolnijo z
vprašanji. Očividca je potrebno vprašati, o izvoru okoliščine oziroma kje je izvedel
to, kar je povedal. Potrebno je ravnati tako, da bo občan povedal vse, kar ve, po
resnici. Nanj ne sme biti vpliva, saj bi to lahko popačilo obvestilo. Vprašanja morajo
biti kratka, jasno določna in morajo potekati po poteku dogodka. Vprašanje mora
obsegati eno samo stvar, vprašani pa mora razumeti, kaj je vprašan, saj je od tega,
kako si je vprašanje interpretiral, odvisen tudi njegov odgovor. Vprašanja si morajo
slediti po vrstnem redu dogodka, saj bo vprašani le tako najlažje odgovarjal nanje.
Vprašanja morajo biti zastavljena tako, da ne sugerirajo odgovore (sugestivna
vprašanja). Preiskovalci lahko sugestivno vplivajo že s svojim nastopom ali glasom,
morajo pa biti izredno pazljivi, katere kretnje uporabljajo pri zastavljanju vprašanja,
saj bo morebitna priča na sodišču, to videla in bo odgovorila tako, da bodo
preiskovalci zadovoljni. Če je občan morebitna priča, je potrebno da so preiskovalci
še bolj pazljivi, saj lahko sugestivno vprašanje popolnoma popači občanovo izjavo, ki
je potem ne bo hotel spreminjati pred sodnikom.
20
Direktno sugestivna vprašanja so tista, ki navezujejo na odgovor odkrito oziroma
dajejo navodilo za odgovor. Alternativna vprašanja dajejo omejeno izbiro odgovorov
(na primer rdeča ali modra obleka, čeprav je bila obleka v resnici siva).
Kapciozna vprašanja dajo občanu občutek, da je neko okoliščino že povedal, čeprav
je sploh ni. Preiskovalci se morajo vedno vzdržati svojega mnenja in nikoli ne smejo
niti s svojo mimiko obraza niti z držo telesa nakazati svojega mnenja. Velikokrat se
zgodi, da hoče preiskovalec, ki ima svojo teorijo, le-to potrditi in zato tudi išče
dokaze, da jo potrdi. Mislim, da to ni pravi način preiskovanja primera, saj to
preiskavo zelo ovira, ker preiskovalec s svojimi vprašanji zelo vpliva na občanove
odgovore. Vse kar očividec pove, si preiskovalec zapiše v beležnico, prav tako pa
zabeleži tudi osebne podatke očividca.
21
5 Zbiranje obvestil pri posameznih kaznivih dejanjih
5.1 Zbiranje obvestil pri krvnih deliktih
5.1.1 Uboj
V vsakdanjem življenju se srečujemo z različnimi vrstami krvnih deliktov. Po
televiziji gledamo novice o umorih, samomorih in drugih nasilnih kaznivih dejanjih, ki
so zmeraj bolj pogosti. Med najbolj znane nasilne smrti pa spadajo uboji, samomori
ter nesrečni primeri smrti. Ko pridejo preiskovalci na kraj, kjer je truplo, ne morejo
takoj vedeti, za kakšno vrsto kaznivega dejanja gre, saj so lahko poškodbe od padca,
lahko pa gre za uboj.
Poznamo prikrite in neprikrite uboje. Neprikriti uboji največkrat niso tako zahtevni
za preiskovanje, ker preiskovalci vedo, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, saj se
storilec sam javi na policiji ali pa so ga prepoznali očividci. Poleg tega, je storilec
storil uboj na takšen način, ki točno kaže na to, da je nekdo drug vpleten v njegovo
smrt oziroma da ni umrl po svoji presoji. Pri prikritih ubojih gre za to, da storilec
zabriše sledi ali pa truplo skrije (uboj stori na način, ki sprva kaže, da je šlo za
naravno smrt, samomor ali nesrečo) (Dvoršek, 2008).
Preiskovanje se začne s samo najdbo trupla. Ko policist zavaruje kraj kaznivega
dejanja, začne zbirati obvestila od očividcev. Če se na kraju zadržujejo ljudje, jih je
potrebno odstraniti ter vprašati, ali je kdo kaj videl ali pa med temi najti tiste, ki so
žrtev poznali. Poskrbeti mora, da se ti ljudje oziroma očividci med seboj ne
pogovarjajo o konkretnem primeru, saj lahko kasneje zelo nepovezano podajajo
obvestilo, ker mešajo svoje videnje in tisto, kar jim je nekdo drug povedal. Dobro je,
da se prisotnost očividcev dokumentira, saj je lahko med njimi tudi storilec. Po
ogledu se začne temeljito zbiranje obvesti in najprej je potrebno opraviti razgovor s
tistim, ki je bil na kraju prvi (prvi očividec). Najprej mora opisati, kje se je gibal
okrog trupla, ker so morebiti njegovi sledovi na kraju dejanja. Opisati mora vse, kar
se je po njegovi najdbi trupla pred njegovimi očmi spremenilo. Mogoče je hotel
očividec žrtev oživljati, ali pa je truplo potegnil na obrežje, da ga vodni tok ne bi
odnesel. Lahko je truplo pokril ali oblekel, ker se je moralno počutil slabo. Nujno
potrebno je, da se vse spremembe po njegovem prihodu razjasnijo, mogoče so
nastale poškodbe ob njegovem prihodu na oblačilih ali na truplu zaradi premikanja
22
(Dvoršek, 2008). Ko se zgodi uboj, so ljudje po navadi prestrašeni in raztreseni. Na
kraju se pogovarjajo o žrtvi in njenem življenju. V ta namen je dobro prisluhniti
tistim, ki so žrtev poznali, saj je izredno pomembno, da se zberejo koristni podatki o
osebnosti in življenju žrtve. Mogoče je, da tisti, ki kaže navzven mirno življenje, živi
še drugo, prikrito in popolnoma drugačno. Za preiskovalce so zanimive spontane
izjave, ki se dogajajo na prizorišču, vendar pa te izjave na preiskovanje večkrat
vplivajo slabše.
V angleščini se zbiranju začetnih informacij reče »kanvas«. To je splošno
poizvedovanje, kratki razgovori z ljudmi, na ulici, ki preiskovalcem pomagajo do
informacij, o možnih pričah dogajanja. S kanvasom preiskovalci lahko izvedo
(Dvoršek, 2008):
• Podatke o očividcih
• Okoliščine, ki so povezane z dejanjem
• Približen čas dogajanja, smrti
• Informacije o življenju žrtve, prijateljih, hobijih, navadah, sovražnikih
• Mogočem motivu
Pri izvajanju kanvasa je pomembno, da se preiskovalci pogovorijo čisto z vsakim, ki
bi lahko karkoli povedal o žrtvi ali samem dogodku. Pomembne so vse informacije, ki
jih policija na začetku preiskave dobi, saj so jim ti podatki lahko v pomoč pri iskanju
motiva ali storilca. Storijo vse pomembno, da ugotovijo identiteto žrtve. Dobro je, da
nekaj dni zaporedoma nadzorujejo kraj dogajanja, da ugotovijo ali se je v tistem
času (čas storitve uboja) nahajal kdo, ki bi lahko kaj videl. Opazujejo kraj, če je
mogoče ustrezen za sprehajalce ali nabiralce gozdnih sadežev (Dvoršek, 2008). Ko
sprva preiskovalci zbirajo obvestila, se lahko zgodi, da ne dobijo informacij, ki bi jim
prišle prav. Za ta namen obstaja obrazec, kamor se vpišejo osebni podatki občana, ki
je dal prvotne informacije, prav zaradi možnosti ponovitve razgovora in iskanju ali
potrditivi informacij, ki so jih dobili od nekoga drugega (Dvoršek, 2008). Zbiranje
informacij (kanvas) preiskovalce privede do osebe, ki ji je žrtev zaupala. Oseba, ki je
žrtev dobro poznala, lahko pove veliko informacij o njenem življenju, o njenem
značaju, premoženjskem stanju, spolnem življenju, posebnih hobijih, boleznih, ali je
imela veliko prijateljev, sovražnikov, ali je bila življenjsko zavarovana ali je imel kdo
motiv za njeno odstranitev in če je bila kdaj kaznovana (Dvoršek, 2008). Ljudje se
med seboj družijo, glede na status, starost, izobrazbo ter hobije. Te informacije so
23
izredno pomembne še posebno takrat, ko preiskovalci sumijo, da se je uboj zgodil
brez posebnega namena, kjer sta se storilec in žrtev poznala in nista bila med seboj v
konfliktu. Če pa sta se skregala, je bilo odločilno to, kdo je prvi pograbil orodje s
katerim je zagrešil uboj in kdo je žrtev (Dvoršek, 2008).
Mislim, da je izrednega pomena prav to, da se zbirajo obvestila tako dolgo, dokler se
ne najde priče, ki bi lahko podala največ verodostojnih informacij, še boljše pa je,
če je teh prič več in so v postopku njihove izjave podkrepljene z materialnimi dokazi.
5.1.2 Samomor
Pri truplu, ki kaže na samomor, je potrebno ugotoviti dejstva, ki lahko potrdijo
hipotezo samomora. Ko začnejo preiskovalci preiskovati samomor, je potrebno
ugotoviti, ali je dejansko šlo za osebo, ki ji glede na osebnostne lastnosti preiskovalci
lahko pripišejo samomorilsko nagnjenje. Do teh informacij lahko pridejo s pomočjo
razgovorov tistih ljudi, ki so bili žrtvi blizu in so jo dobro poznali. Preiskovalce bodo
zanimali različni motivi samomorilnosti. Skušali bodo izvedeti (Žerjav, 1984: 336):
a) »Ali bi žrtvi pripisali samomorilski namen?«
b) »Ali so v družini žrtve prisotne duševne bolezni?«
c) »Ali je imela žrtev zmanjšano željo po življenju?«
d) »Ali je žrtev kdaj govorila ali se šalila o tem, da bi storila samomor in kakšno
je bilo vedenje v zadnjih dneh?«
e) »Ali so svojci našli poslovilno pismo, ki ustreza žrtvinemu rokopisu?«
f) »Ali je žrtev, že kdaj skušala napraviti samomor?«
Vsa ta vprašanja in odgovore nanje morajo preiskovalci dobiti s pomočjo razgovorov s
svojci. Poleg vseh teh vprašanj morajo izvedeti še ali je žrtev mogoče pred
samomorom poravnavala dolgove, se drugim opravičevala, ali je bila v tehnični
trgovini (je kupila vrv za obešanje). Pomembno je ugotoviti kaj natančno je v zadnjih
24 urah počela, s kom je bila, kje je bila, kdo jo je nazadnje videl, kaj je govorila
(Žerjav, 1984; Dvoršek, 2008).
Kadar gre za samomor, preiskovalci izvedo največ podatkov od njenih bližnjih, zato
so razgovori v tem primeru izredno pomembni. Najbolj zanimivo zame je bilo to, da
se samomori prav tako preiskujejo kot vsa druga kazniva dejanja. Marsikdo, ki sliši da
je nekdo storil samomor, misli, da je vse kar naredijo policisti ko pridejo na kraj
24
dejanja, vse skupaj samo popišejo, malo povprašajo, mrliški oglednik pa truplo
odpelje. Pa vendar ni tako. Za tem je potrebnega še veliko dela s preiskovanje
okoliščin in zbiranjem obvestil.
5.2 Zbiranje obvestil pri premoženjskih deliktih
5.2.1 Vlomi
Vlomi so drugo najpogostejše kaznivo dejanje med premoženjskimi delikti. Storilec
vloma ima težjo nalogo ko tat, saj mora premagati več različnih preprek, da lahko
pride do željenega. Prepreke so različne (ograja, vrata ali okna, ki so zaprta) in
največkrat jih premagujejo z nasiljem (Dvoršek, 2008). Vlomi se navadno dogajajo
takrat, ko so hiše, stanovanja ali druge stavbe prazni. Najpogostejši načini vloma v
objekte so (Breznik, 2012):
− Razbitje steklenih površin
− Neprevidnosti lastnikov objektov (ključi na »skritem« mestu, odprta okna,
vrata)
− Lomljenje cilindričnih vložkov ali ključavnic
− Vlom s telesno silo ali s predmeti na vzvod
Ko storilec v objekt vlamlja, ob premagovanju preprek pušča za seboj sledove in ti
sledovi nato policistom olajšajo delo. Ogled je pri vlomih najbolj pomemben. Nato se
začnejo zbirati obvestila s pomočjo ostalih informacij. Ko se vlom zgodi, navadno
storilec in oškodovanec nimata stika. Zbiranje obvestil je pomembno predvsem
zaradi določanja možnih osumljencev. Prvi vir podatkov policisti navadno zberejo od
oškodovancev, z namenom, da lahko pravilno zavarujejo kraj dejanja. Informacije
pred, med in po ogledu policisti zbirajo od odškodovanca. Pred ogledom je potrebno
od oškodovanca natančno izvedeti, kaj je ukrenil, ko je odkril vlom (je šel na mesto,
kjer hrani denar in tako spremenil prvotno mesto kraja). Če pa je že pred ogledom
razvidno, kje je vlomilec vlomil in na kakšen način, potem razgovor pred ogledom ni
potreben. Med ogledom je pogovor z oškodovancem pomemben iz razloga, da pove in
pokaže, kakšne spremembe so bile na objektih ali predmetih, ko je odkril vlom
(odprti predali, omare, premaknjene slike). Vsi ti podatki so pomembni za
preiskovalce prav zaradi gibanja vlomilca. Po opravljenem ogledu sledi pogovor o
tem, kateri ljudje so vedeli za okoliščine, ki so bile ugodne za nemoteno storitev
25
vloma. Ali so bili pred vlomom ljudje na obisku, kdo je bil tam, katera oseba je bila
pred dogodkom zaposlena v trgovini, je mogoče oškodovanec koga odpustil ali pa se
je pred objektom dolgo zadrževal neznanec, ki je opazoval predmet vloma (Dvoršek,
2008). Če je storilec vlomil v objekt in šel na določeno mesto (tja kjer je bil skrit
plen), je potrebno od oškodovanca izvedeti natančno, kdo je vedel za ta prostor
oziroma kje se je denar ali predmet nahajal. Lahko pa je kdo od poznanih ljudi
nevede povedal to informacijo ravno tistemu, ki je dejanje potem izvršil, ali pa je
podal informacijo naprej (Dvoršek, 2008). Kadar pa dokazi kažejo na to, da je bilo
vlomljeno na »prijazen način« s ponarejenim ali original ključem, je od oškodovanca
potrebno izvedeti, kdo je vedel za ključ pod loncem, ali ga je komu posodil, ali
naredil duplikat. Potrebno je izvedeti vse informacije, pa čeprav gre za ljudi, ki jim
oškodovanec zaupa. S temi informacijami bodo prišli do različnih ugotovitev (Žerjav,
1984):
• Kdo se je na vlom pripravljal?
• Kdo je vedel za različne okoliščine?
• Kdo je imel sredstvo za vlamljanje?
• Kdo je bil na kraju dejanja pred tem dogodkom?
Lahko se zgodi, da je bil oškodovanec nepreviden in je pustil ključ v vratih, ali
blagajni ali pa ga je dal nekomu, ki mu zaupa. Izvedeti je treba, na kakšen način je
odreagiral, če je slučajno zalotil storilca pri dejanju (roparska tatvina ali vlom). Nato
zberejo podatke o ukradenih predmetih. Kako dolgo je imel predmet, kje ga je dobil
ali kupil, ga je mogoče slikal in dal v oglas, ali gre za redek primerek predmeta, ki je
dragocen in natančen opis predmeta (skica). Kadar gre za denar mu preiskovalci
postavijo enaka vprašanja (kje ga je hranil, dobil, kdo je vedel kje ga ima
shranjenega). Nenazadnje pa morajo oškodovanca tudi vprašati, ali sumi koga, ki bi
bil lahko vpleten (Dvoršek, 2008). Oškodovanec mora razmisliti o vseh prejšnjih
dogodkih, kaj je bilo, kar se mu je zdelo neobičajnega (sumljive in neznane osebe,
neznani avtomobili). Podobna vprašanja, ki sem jih naštela nazadnje, morajo
preiskovalci zastaviti tudi svojcem, sosedom, zaposlenim ali tistim, ki so bili v bližini.
Zelo zanimivo je, da največkrat ljudje ne posumijo ali pomislijo na nekoga, ki ga
poznajo. Velikokrat sem že slišala, da so vlamljali in kradli ravno tisti ljudje, ki so jih
oškodovanci poznali. Storilec je bil narkoman, ki je nato plen prodal za drogo.
26
Nedolgo nazaj pa sem bila tudi sama priča, ko smo izvedeli, da je bilo vlomljeno v
objekt, ki ga imamo v najemu. Na srečo ni trajalo niti uro, ko so storilce našli, saj jih
je videl očividec, ki nas je takoj poklical, prav tako pa je storilce tudi poznal. Izginilo
je veliko orodja, ki pa smo ga nato dobili nazaj.
5.2.2 Rop
Rop se navadno zgodi na ljudi ali objekte, ki imajo v lasti veliko denarja ali vredne
predmete. Roparji za premagovanje prepreke uporabijo lastno silo oziroma grožnjo.
Pri ropu gre za kontakt med roparjem in žrtvijo. Pri ropu se preiskovalci osredotočijo
na pogovor z žrtvijo, saj je ogled težko opraviti, če gre za rop osebe na prostem.
Najprej skušajo izvedeti natančen opis storilca, ter kako je le-ta hodil, govoril (jezik,
sleng ali žargon), kako se je žrtvi približal, ali je imel orožje, kaj je imel, opis le-
tega, ali je iskal določen predmet. Izvedeti skušajo tudi, ali se je žrtev upirala, ali je
prišlo do pretepa, ali je na kakšen način »označila« roparja tako, da ga je
poškodovala na vidnem mestu (obraz, roke) ali pa oblačila. Policisti morajo
povprašati oškodovanca, kaj je izginilo, kolikšna vsota, kakšen predmet (verižica,
prstan, ura) in vidne posebnosti predmetov (Dvoršek, 2008). Vprašanja se nanašajo
tudi na aktivnosti žrtve pred ropom, ali je storilca že prej kje videla. Žrtev mora
povedati tudi, podobno kot pri vlomu, ali je opazila kaj nenavadnega, ji je kdo sledil,
se skušal približati, je bil za njo v banki kjer je lahko slišal za znesek. Povprašajo ga
tudi o njegovih bližnjih, ima mogoče prijatelje, ki uživajo mamila. Če je žrtev
roparja dobro videla in si ga zapomnila, jo preiskovalci pozovejo na prepoznavo v
albumu.
Nedolgo nazaj sem slišala, da je nekdo hotel oropati žensko pred banko. Roparju
sicer denarja ni uspelo dobiti, vendar je rop izpeljal na takšen način, da so očividci
mislili, da gre za družinski prepir. Ženska je bila hrabra, saj je torbico trdno držala,
roparja pa je z dežnikom v drugi roki udarjala po glavi. Ropar je svojo namero
opustil ter zbežal.
27
5.3 Zbiranje obvestil pri kaznivih dejanjih zoper spolno
nedotakljivost
Pri preiskovanju kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, je zame
najpomembnejše, da so preiskovalci dobro izurjeni za to področje, saj je po mojem
mnenju ponovno pripovedovanje preiskovalcem, za žrtev nekaj najhujšega po
prestani spolni zlorabi.
V tej temi bom predstavila, na kakšen način se le-ta dejanja preiskujejo.
Osredotočila se bom na ženske in otroke.
5.3.1 Posilstvo
Na žalost ostane veliko posilstev neprijavljenih zaradi občutka sramu in ponižanja.
Tudi zaradi ponovnega doživljanja v preiskavi in na sodišču. Menim, da se žrtve
posilstev bojijo, da se jim bo posiljevalec kasneje maščeval, še posebej, če žrtev
pozna storilca. Borque (v Carney, 2010: 43) je ugotovil,« da je pomen posilstva med
ljudmi odvisen od družbenega položaja vpletenih, izobrazbe, njihovega odnosa do
spolnosti in nasilnega vedenja ter njihovega odnosa do tistih, ki jih obkrožajo in
vedenja do njih«.
Do suma o posilstvu pridejo policisti na več različnih načinov. Žrtev pride sama na
policijsko postajo in posilstvo prijavi. Posilstvo prijavijo prijatelji na policijski
postaji, potem, ko jim je žrtev to povedala; lahko pa ga prijavi tudi tisti, ki sumi, da
je prišlo do posilstva (sosed, zdravnik). To se zgodi le malokrat, saj je še vedno velik
delež posilstev neprijavljenih. Žrtev je po posilstvu zelo raztresena in jezna, zato o
tem noče več razmišljati; in pogosto drugi prijavijo posilstvo. Ta način prijave se
imenuje indirektna prijava.
Ko sem razmišljala in skušala ugotoviti, kako se počuti ženska po spolnem napadu,
sem se pogovorila z žensko, ki je to doživela sama pri 13. letih. Nisem mogla verjeti,
ko mi je zaupala svojo izkušnjo. Bila je jezna nase, na storilca, na cel svet. S čim si
je to zaslužila, da jo je doletelo to grozljivo dejanje. Napadalca ni prijavila, o
posilstvu ni vedel nihče, nikomur ni tega zaupala, saj je živela v majhnem kraju. Bilo
jo je sram, in bala se je, da bodo ljudje govorili, da je sama kriva (napadalca je
poznala). Najhuje se mi je zdelo to, da ga ni upala prijaviti na policiji, saj ji je
grozil, da jo bo ubil oziroma povozil. Posiljevalec je zato napadal naprej in šele ta
28
dekleta so se opogumila ter ga prijavila. Tudi ona žrtev sama je naknadno dala
izjavo, saj je do nje stopil policist, ki jo je poznal in je za to dejanje izvedel
kasneje. Napadalec je bil obsojen in je šel v zapor za 6 let. Šele takrat je tudi ona
sama začela živeti nekako normalno življenje naprej.
Z žrtvijo je potrebno opraviti dva razgovora, in sicer enega takoj, ko pridejo
preiskovalci v osebni stik (ponavadi na prizorišču, doma, ter v bolnišnici). Menim, da
je za žrtev najhuje po spolnem napadu ravno prošnja preiskovalcev, da se ne sme
okopati, si umiti ustne votline ali odvreči oblačil (kar bi žrtev verjetno najhitreje
rada naredila in pogosto se to tudi zgodi), da se ne izgubijo dokazi. V prvotnem
razgovoru, ki je navadno v bolnišnici, skušajo preiskovalci dobiti čim več podrobnosti
o napadalcu (njegov opis, mesta možnih dokazov krvi, semena oz. ejakulacije,
prstnih odtisov). Ta del pogovora je pomemben predvsem zaradi zdravstvenega
pregleda, saj bodo zdravstveni delavci bolj pozorni na tista mesta, kjer bi lahko
dokaze tudi dobili. Zdravstveno osebje s podatki, ki jih je dobilo od preiskovalcev,
natančno ve, kje mora vzeti bris za forenzične preiskave. Posebej za te namene jim
izročijo komplet za zavarovanje in preiskavo forenzičnih dokazov. Nujnost pogovora
med preiskovalci in zdravstvenim osebjem je velika, zaradi nevarnosti izvedbe
rutinskega pregleda nožnice, zaradi katerega se lahko izgubijo dokazi, ki so lahko
ključnega pomena. Pred samim razgovorom je nujno potrebno, da se preiskovalci
predstavijo in povedo, da so profesionalci v tem kar počnejo in da bodo storili vse,
kar je v njihovi moči, da bodo žrtvi pomagali in našli napadalca. Preden pa lahko
preiskovalec sploh začne z mučnimi vprašanji, mora doseči, da se ženska malo sprosti
(sprostitvena faza). Mora si pridobiti zaupanje žrtve. Sprostitvena faza zajema
informacije o žrtvinem splošnem življenju, družini, prijateljih, kaj rada počne
oziroma vse, kar bi lahko malo omililo to težko situacijo. Ko preiskovalec začuti, da
lahko napelje pogovor v smer dogodka, jo povpraša, kako je potekal tisti dan in jo
pusti, da prosto govori. Drugi razgovor se običajno zgodi nekoliko kasneje. Obvezno
je treba poudariti to, da mora preiskovalec natančno razložiti pomen vsakega
zastavljenega vprašanja, saj lahko žrtev izpusti kakšno podrobnost, ki se ji ne zdi
pomembna. Pogovor mora biti opravljen v pisarni, ki je namenjen tovrstnim
razgovorom. Pogovor mora potekati v popolni zasebnosti, saj se bo tudi tako žrtev
bolj sprostila kot v primeru, da se ljudje sprehajajo v prostor in ven. Nikakor in nikoli
pa se ne sme opravljati tovrstnega razgovora v sobi, ki je namenjena zasliševanju
osumljencev. Zulawski in Wicklander (v Carney, 2010) sta predlagala, da naj se
razgovori z žrtvami spolnih kaznivih dejanj opravljajo na takšen način, da se
29
preiskovalci postavijo v kožo le-te, da se bo počutila dobro, saj so ugotovili, da v tem
primeru žrtev bolje sodeluje pri raziskovanju primera. Kadar so žrtve v dobrem
počutju, in ko vedo ter čutijo, da preiskovalci delajo vse, kar je v njihovi moči, da se
ti mučni pogovori zaključijo v čim krajšem možnem času, so pripravljene še bolj
pomagati in sodelovati in so iskrene. Med razgovorom se lahko zgodi, da ženska
zaradi stresa in zmedenosti napačno interpretira vprašanje; takrat je potrebno hitro
ukrepanje in pomiritev žrtve, saj se lahko zaradi užaljenosti in občutka ponovnega
napada nanjo, neutemeljeno pritoži nad postopkom in obnašanjem kriminalista. Prav
zato je dobro, če je pri razgovoru prisoten še en kriminalist, ki skrbi za to, da je
žrtev mirna in da ob morebitnem nesoglasju hitro ukrepa na primeren način.
Potrebno je izvedeti, kako pogosto je žrtev spolno aktivna, kdaj je imela nazadnje
spolne odnose, saj je možno, da je med dokazi tudi seme moža, ki ga je tudi
potrebno identificirati, da ga izločijo iz skupine osumljencev. Ker se žrtev napada
morda sramuje tega, kar je počela pred dogodkom samim (je s tem človekom
plesala, ga povabila k sebi, se z njim spogledovala), je povsem mogoče, da bo to
hotela prikriti in se bo zlagala (češ da se ne spomni). Poleg vsega, omenjenega je
potrebno biti pozoren še na dodatne stvari. Iz samega opisa napada, lahko
preiskovalec ugotovi, s kakšnim napadalcem ima opravka. Z žrtvijo se je potrebno
pogovoriti o telesnih značilnostih storilca, ki so navadno skrite. Mogoče je imel
tetovažo, znamenje, brazgotino ali pa kaj takega na telesu kar, je pritegnilo žrtvino
pozornost.
Med razgovorom velja pravilo nenehnega preverjanja razumevanja vprašanj žrtve, da
se izognejo morebitna nepotrebna nesoglasja. Naslednja zadeva, ki jo je potrebno
ugotoviti, je modus operandi (način delovanja storilca), zato je potreben podroben
opis napada, saj je zbir kliničnih podatkov ključnega pomena, če gre za več
primerov. Ta pa vsebuje zelo pomembna vprašanja, za žrtev zelo boleča, vendar
nujno potrebna. Naštela bom nekaj vprašanj, ki bodo pomagala pri iskanju
osumljenca (Carney, 2010):
• Kako se je do žrtve obnašal storilec pred in med samim dejanjem in če se je
njegovo vedenje vmes kaj spremenilo?
• Ali je bil napadalec čist ali umazan, kakšna so bila njegova oblačila (urejenost
njega, oblačil)?
• Kaj so bile njegove najpogostejše besede in kaj je od žrtve zahteval takrat,
ko jo je imel »v pasti«?
30
• V kakšne spolne dejavnosti jo je silil in po kakšnem vrstnem redu so potekale?
• Ali je uporabil kondom in kam ga je odvrgel, ter kam je ejakuliral?
• Ali se je obrisal, žrtev in v kaj je obrisal? Ali je hotel odstraniti dokaze DNK,
ali je umil žrtev ali sebe?
• Ali se je storilec skrival, je imel masko? Ali je zahteval, da ga gleda ali ji je
zabičal, da ne sme pogledati vanj?
31
5.3.2 Razgovor z otrokom kot žrtvijo spolnega napada
Moje mišljenje je, da človek, ki je sposoben otroka zlorabiti, še posebej pa spolno, je
najbolj grozen človek in takšne bi morali za vedno zapreti v zapor. To je zame
osebno nekaj najbolj nizkotnega in ogabnega, kar se lahko zgodi otroku v njegovem
mladem, naivnem in nedolžnem obdobju, v katerem bi moral uživati in se učiti novih
stvari. Namesto tega pa takšni ljudje otrokovo življenje uničijo že na začetku. Na
spletni strani Združenja proti spolnemu zlorabljanju sem brala izpovedi otrok, kjer so
se starejši igrali z njimi, jih masirali, slikali in tako naprej. Žalostno je , ko punčka
stara 5 let reče, da noče k očetu, vendar mora iti, ker je tako sodno odločeno, pa
vendar se sluti, da nekaj ni vredu. Ko pride do take situacije, je nujno potreben
pogovor z otrokom, saj kaže njegov odnos in obnašanje neko nepravilnost in
neskladje. Skupne značilnosti pedofilov so prijaznost, dobrodušnost, so navadno
zaposleni, neporočeni, urejeni, radodarni. Ta kazniva dejanja za zmeraj pustijo na
otroku duševne brazgotine in ravno zaradi rosnih let, pa so otroci še bolj nagnjeni k
posttravmatski stresni motnji (PTSM) (Carney, 2010).
Še nekaj časa nazaj so otroci veljali kot popolnoma nezanesljive priče, vendar pa je
zanimivo ravno to, da so otroci veliko bolj zanesljivi kot odrasli. V 98 odstotkih
govorijo resnico, laži pa se bolj poslužujejo najstniki, ki skrivajo določene dejstva
pred starši ali pa ločeni starši v sporu (Dvoršek, 2008). Res pa je , da preiskovalca
čaka izjemno težka naloga, ko je potrebno opraviti razgovor s spolno zlorabljenim
otrokom. Thomas P. Carney (2010) navaja, da sta med razgovorom z otrokom in
preiskovanjem prisotna dva preiskovalca, ki sta izučena na več področjih, kot so
medicina, socialna služba, policija, tožilstvo, sama sem pa mnenja, da potrebujeta
tudi nekaj znanja psihologije. Če zna preiskovalec dobro opazovati obnašanje,
mimiko obraza in telesno držo otroka, lahko marsikaj izve. Najbolj zanimiv in ne prav
šokanten je bil zame podatek, da se večina spolnih zlorab zgodi v krogu poznanih
ljudi, in sicer so to najpogosteje tisti ljudje, ki so otroku zelo blizu, tem pa otrok
popolnoma zaupa, zelo šokiral pa me je podatek, da je vsak četrti storilec spolne
zlorabe očim ali rejnik. Nezamerljiv podatek pa je tudi, da večina ljudi misli, da se
takšne zlorabe dogajajo najpogosteje vmanj premožnih družinah. Več se jih pa zgodi
ravno med uglednimi in socialno močnimi družinami, vendar pa so zaradi svojega
vpliva še bolj prikriti in jih je zelo težko odkriti (Dvoršek, 2008). Ko se ugotovi, da je
bilo pri otroku storjeno spolno kaznivo dejanje, morajo preiskovalci začeti z
dokaznim postopkom. Vendar pa tu nastane problem, če zloraba poteka dalj časa
32
zaradi tega materialnih dokazov primanjkuje. To pa predstavlja dodatno nevarnost,
saj se lahko zgodi, da ne bo dovolj dokaznega materiala za vložitev obtožnice. Zato
je postopek sestavljen iz treh korakov, (Dvoršek, 2008) jaz bom opisala dva.
V prvem koraku se začne zbirati obvestila od oseb, ki bi lahko kaj vedele o zlorabi.
To so navadno ljudje v bližnji otrokovi okolici (učitelji, zdravniki, sorodniki,
prijatelji, socialni delavci). Od vseh teh je potrebno zbrati informacije, o takšnih
dogodkih, zadevah in obiskih, ki so se tudi njim zdele neobičajne, kot na primer:
obisk staršev oziroma sorodnikov na pogovoru pri socialni delavki, ki se ukvarja s
tovrstnimi zadevami; učitelji, ki so pri telovadbi opazili drugačno obnašanje in
modrice; zdravniki, o dosedanjih pregledih žrtve; starši, ker se je mati mogoče
zatekla na policijo, ker se je njen partner obnašal bolj pozorno do otroka kot nekaj
časa nazaj. Potrebno je povedati, da te informacije največkrat niso dovolj za
obsodbo, vendar so v pomoč, saj lahko dodatno potrdijo indice (Dvoršek, 2008).
Drugi, najpomembnejši in hkrati najbolj mučen korak, je zbiranje informacij od
žrtve. Na ta razgovor se je vedno potrebno pripraviti še posebej dobro, saj je zelo
pomembno, da otroka o tej mučni zadevi sprašujejo čim manjkrat. Vsak otrok je
drugačen, zato se je potrebno nenehno prilagajati. Vedeti je potrebno čim več
podatkov o otrokovem okolju, življenjskih pogojih, hobijih, prijateljih, družini in šoli
saj lahko tudi to pripomore k boljšemu počutju otroka pred začetkom samega
razgovora. Prva stvar, ki jo mora storiti preiskovalec je vzpostavitev dobrega odnosa
z otrokom. Preiskovalec se mora najprej predstaviti otroku, da bo vedel s kom se
pogovarja, vzpostaviti mora čim bolj sproščujoče in domače okolje. Če se
preiskovalec (ki ne sme biti uniformiran) pred začetkom samega razgovora malo z
otrokom poigra in pogovori, otrok dobi občutek, da mu lahko zaupa in je njegov
prijatelj. Preiskovalec mu nato razloži zakaj je sploh tam in ga spodbudi h
govorjenju. Pove mu, da naj odgovarja točno tako kakor zna, če ne razume
vprašanja, da lahko to pove ali pa enostavno reče da ne pozna odgovora. Pomembno
pa je, da otroka ne vrednoti z besedami (priden fant, super si to opisal) pred koncem
intervjuja. Ko se razgovor začne, je otroku potrebno postavljati odprta vprašanja s
specifičnimi podvprašanji, ki ne smejo biti sugestivna, zato da bo povedal tudi
podrobnosti, ki jih navadno ne pove (Umek, 2009). Pri razgovoru je potrebno
upoštevati stopnjo razvoja sporazumevanja. Značilno je, da spolno zlorabljeni otrok
govori slabše, saj je njegov govorni razvoj zaostal, zato tudi preiskovalec lahko
otroka nepravilno razume. Predšolski otroci že uporabljajo besede, ki jih niti sami ne
33
razumejo oziroma ne razumejo njihovega pomena. Jezik razumejo in govorijo v
dobesednem smislu, dobro pa odgovarjajo na lažja vprašanja (kdo in kaj), ko se
vprašanje navezuje na osebe in predmete. Sami dogodkov ne zmorejo posplošiti, zato
ne znajo odgovoriti na splošno vprašanje, kot na primer: »Se je kaj takšnega zgodilo
že prej?« (Umek, 2009). Slaba stran razgovora z otrokom je ta, da preiskovalci ne
vedo točno, kakšne so otrokove sporazumevalne možnosti in pričakujejo enake
odgovore, kot od odraslega (povezane, z neko logično razlago) in uporabljajo besede,
ki jih otrok ne razume, postavljajo dvoumna vprašanja ali pa v negativni obliki. Otrok
se lahko enostavno zmede, a se trudi odgovoriti in potem največkrat poda tak
odgovor, kot misli, da ga želi policist slišati (Umek, 2009). Zelo pazljivo jih je
potrebno spraševati, saj obstaja nevarnost, da na isto postavljeno vprašanje na več
načinov, otrok odgovori vsakokrat drugače. Odgovoril bo razumljivo na konkretno in
enostavno zastavljeno vprašanje. Otrok ne ve, kakšen odgovor si preiskovalec želi
slišati, zato je najbolje postaviti vprašanje odprtega tipa, in tako bo preiskovalec
dobil največ verodostojnih podatkov.
Ugotovili so , da so otrokovi odgovori zelo odvisni od načina spraševanja, in ne toliko
od samih značilnosti otroka. Na njegove odgovore pa vpliva več dejavnikov: stil
spraševanja, vzdušje in splošne značilnosti ter posebni prijemi in pripomočki. Stil
spraševanja je odvisen od treh značilnosti (Umek, 2009): * Od uporabe vprašanj, ki so usmerjena * Sugestije (neposredne) * Ponavljajočih vprašanj
Najbolj neposredno na odgovore vplivajo sugestivna vprašanja, posredno pa vzdušje.
Otroci so zelo dovzetni za več stvari, ki potem tudi vplivajo na verodostojnost
otrokovih izjav. Nekaj poudarkov, ki vplivajo na otrokove odgovore (Umek, 2009):
obtožujoč ton spraševanja, poudarjanje avtoritete, primerjanje z izjavami vrstnikov.
Včasih so se med razgovorom uporabljale anatomske lutke, vendar so ugotovili, da
spolna zloraba nima nobene zveze z anatomskimi lutkami, zaradi le-teh otrokove
informacije niso nič bolj izčrpne, premajhni otroci pa sploh ne razumejo pomena
lutk. Namenjene so samo razjasnitvi informacij, ki jih je otrok že povedal (Umek,
2009). Otroci so verodostojne priče, kar pa povedo, je zelo odvisno od
usposobljenosti preiskovalca oziroma izpraševalca. Otroci se spreminjajo; če
primerjam sebe pred petnajstimi leti in otroke danes, vidim da so spremembe v
34
vedenju, govorjenju in nenazadnje tudi v igranju zelo velike. To je eden izmed
razlogov, da se morajo preiskovalci konstantno in nenehno usposabljati in ponavljati
že slišano, saj se lahko hitro zgodi napaka, ki je lahko ključna za posamezen primer.
Da bi bilo otrokom lažje, kadar so v tovrstnih postopkih, je Vrhovno sodišče Slovenije
izdelalo dve slikanici za fante in punčke, v kateri je opisan ves postopek od
zunanjega izgleda sodišča pa do oseb, ki so prisotne ob njenem/njegovem zaslišanju.
Otroku pomaga z nasveti, da govori resnico in pozorno posluša pa tudi pomiri ga, če
se ne spomni vsega, da ni s tem nič narobe. Za pogum ima lahko otrok s sabo
najljubšo igračko. Da bi bilo otrokom lažje, bi razgovor potekal na centru za socialno
delo, kjer bi bila prisotna samo sodnik in izvedenec, ostali pa bi jih spremljali preko
videokamere na sodišču, tako da bi se otrok počutil še bolj sproščeno in varno.
35
6 Uporaba kognitivnega intervjuja
V zaslišanjih je dostikrat pomembno, da ga izvaja tisti preiskovalec, ki bo od priče,
osumljenca ali žrtve znal izvedeti čim več informacij, ki so verodostojne. Zato se je
razvil kognitivni intervju. Da bi se povečala kvantiteta in kvaliteta pridobljenih
informacij. Cilj kognitivnega intervjuja je, da preiskovalec pričo »pripelje« do tistih
vprašanj in odgovorov, kjer se bo spomnila pomembnih dogodkov ter ostalih
informacij, ki bodo pomagale razjasniti vprašanja, ki jih imajo preiskovalci.
Kognitivni intervju je primeren za uporabo pri pričah in žrtvah, ki si želijo sodelovati.
Pri tem preiskovalci izhajajo iz dveh predpostavk: iz učinka konteksta (priča je v
okolju, ki je podobno izvirnim okoliščinam) in iz uporabe različnih načinov, da
kompleksno sestavljen dogodek oziroma spomin nanj, sestavijo v celoto (Areh, 2011).
Sama bom opisala razširjen kognitivni intervju, ki je nastal zaradi napak v osnovnem
spoznavnem intervjuju. Razširjeni kognitivni intervju ima namesto štirih faz, sedaj
sedem faz, ki imajo neko celoto (začetek, sredina, konec) (Areh in Umek, 2010).
1. Faza: pozdrav in vzpostavitev odnosa (Areh in Umek, 2010).
Lahko rečemo, da je ta faza bistvena za potek razgovora. Najprej mora preiskovalec
personalizirati razgovor (predstaviti sebe in zaslišanca pozdraviti po imenu). Zelo
dobro je, da zasliševalec začne s sprostitveno fazo, v kateri se pogovarjata o
vsakodnevnih in pozitivnih stvareh. Zelo dobrodošlo je tudi, da zasliševalec govori o
sebi in pokaže, da je iskrenost pričakovana tudi od njega. Zasliševalec mora
pokazati, da ga aktivno posluša, pomembno je načelo sinhronosti, kjer sčasoma
vpliva na zaslišanca, tako da govori umirjeno in počasi, takrat nezavedno začne
zaslišanec početi isto, kar je dobro za beleženje podatkov. Zasliševanec mora biti
povsem sproščen in med lahko govorom uporablja premore.
2. Faza: cilji razgovora
V tej fazi, zasliševalec razloži namen razgovora in dobro je, da le-ta tudi malo opiše
potek razgovora. Na tej točki je pomembno, da zasliševalec zaslišancu pojasni, da v
bistvu on nadzira razgovor, saj mora večino miselnega procesa in izpovedovanja
opravljati sam. Zasliševalec mora zaslišanemu vzbuditi koncentracijo, ter pustiti
36
neomejen čas, da lahko dobro razmisli. Pogovor mora hkrati potekati samo z eno
osebo.
3. Faza: prosto pripovedovanje
Zaslišanec dobi priložnost prostega pripovedovanja. Tukaj gre za »ponovno vrnitev«
(mentalno) v čas dogodka, o katerem le-ta prosto govori o vsem česar, se spomne.
Medtem ko zaslišanec prosto pripoveduje, ga lahko zasliševalec opazuje (neverbalna
komunikacija) in beleži vprašanja, ki mu jih bo kasneje zastavil.
4. Faza: postavljanje vprašanj
Ko prideta do te faze, zopet zasliševalec ponovi pomembnost koncentracije in pove,
da je dovoljen odgovor »ne vem«, ter v primeru nerazumevanja vprašanja,
pojasnitev le-tega od izpraševalca. Ker si je v prejšnji fazi zasliševalec zapisoval
sproti, kar je zaslišanec govoril, bodo vprašanja postavljena v vrstnem redu
dogodkov, ki jih je govoril. Zasliševalčeva naloga je, da ugotovi, na kakšen način je
zasliševanec podatke shranil in nato prilagodi vrstni red vprašanj. Zelo dobro je, da si
ob postavljenem vprašanju zasliševanec ustvari svojo sliko in iz te slike izlušči
informacije, ki morajo biti popolnoma jasne pred naslednjo miselno sliko.
5. Faza: razširjeno spominjanje
Večkrat, ko zasliševalec in zasliševanec poskušata, več podatkov bo pridobljenih.
Potrebno je spodbujanje k čim večkratnemu spominjanju. Dobre so tudi strategije, ki
pomagajo pri spominjanju (spominjanje v obratnem vrstnem redu). Vendar je pri tem
pomembno zaslišancu povedati, da pri tem ne gre za dvom vanj.
6. Faza: povzetek
V tem delu zasliševalec obnovi, kar je povedal zaslišanec (bere njegove besede).
Tukaj gre za preverjanje razumevanja zaslišanca. V primeru, če se spomne še kakšne
informacije, to tudi navede.
37
7. Faza: zaključek
Kadar gre za občutljive dogodke, je zelo pomembno, da zaslišanec razgovor zapusti s
pozitivnimi mislimi. V zaključku se mora zasliševalec zahvaliti za sodelovanje ter mu
dati vizitko v primeru kakšnega vprašanja v kasnejšem času, saj ljudje tudi po
razgovoru, o tem še razmišljajo in lahko privede do novih informacij. V tej fazi se
zasliševalec vrne nazaj na razne teme o katerih sta govorila na začetku, prav tako pa
ga na koncu povpraša še za osebne podatke, ker bi na začetku lahko to slabo vplivalo
na celoten potek razgovora (Areh in Umek, 2010).
Uporaba kognitivnega intervjuja bi naj prinesla več pravilnih informacij, kot uporaba
običajnega intervjuja. Pravilno spominjanje pri kognitivnem intervjuju se je pokazalo
pri širši populaciji (starejši, odrasli ter otroci z motnjo učenja, ter odrasli). Tovrstni
intervju bi naj trajal dlje časa kot navadni, vendar je bilo ugotovljeno, da je bilo pri
manj popolnih razgovorih potrebno le-tega ponoviti, da bi se pridobile takšne
informacije, kot so se pridobile pri kognitivnem intervjuju. Prav tako pa so zapisi pri
uporabi kognitivnega intervjuja bolj pravilni in točni kot pri navadnih razgovorih
(Areh in Umek, 2010).
38
7 Hipnoza v kriminalističnem raziskovanju
Za stanje hipnoze ne obstaja enotna teorija, skuša jo razložiti več teorij, ki pa jih
razdelimo v dve skupini (Areh in Umek, 2010):
• Hipnoza je spremenjeno stanje zavesti
Pri tej teoriji gre predvsem za dovzetne zbranosti, vedenje je ločeno od zavesti, gre
za intenzivno sprejemanje izoliranih zaznavnih doživetij ter skritih psihičnih vsebin
(Kmet in Špernjak, 2009). Ker je zavest izključena, so prav tako izključeni tudi tudi
nadzorni mehanizmi, zato hipnotizirani ne ločijo resničnosti od sugerirane
resničnosti (Areh in Umek, 2010).
• Hipnoza ni spremenjeno stanje zavesti
Ne izboljšuje sposobnosti osebe, lahko jo pojasnimo s soodvisnostjo med domišljijo,
pozornostjo, vživljanjem v vloge, pričakovanj in prilagajanjem drugim (Areh in
Umek, 2010).
Hipnotizabilnost (dovzetonost za hipnozo) bi naj bila po raziskavah stabilna in
merljiva lastnost človeka, tako kot IQ (inteligenčni kvocient) (Kmet in Špernjak,
2009).
Največkrat se za hipnozo odločijo takrat, ko je bila priča ali žrtev med dogodkom v
psihični travmi, zaradi katere spomine potlači v nezavedno (PTSM) in s pomočjo
hipnoze bi naj prišli do teh spominov oziroma naj bi odpravili te travmatske
amnezije. Zmeraj bolj pa se uveljavlja takrat, ko si želijo preiskovalci dobiti tudi
več informacij. Vendar pa pri tem obstaja tudi nevarnost zapolnjevanja spominskih
vrzeli z neresničnimi podatki (Kmet in Špernjak, 2009). Najpogostejša tehnika pri
hipnozi v preiskovanju je TV tehnika. Hipnotizer osebo spravi do stanja, kjer
dogodek podoživlja (»dogodek gleda na zaslonu«). To dogajanje lahko hipnotizer
upočasni, ustavi, vrti naprej in nazaj, ter poveča oziroma približa neko podrobnost,
vendar pa v povečavi tudi iz petih metrov lahko hipnotizirani doda neke lastnosti, ki
jih ni zmogel zaznati v resnici. Takrat pride že do prej omenjenega zapolnjevanja
vrzeli zaradi pričakovanja odgovora hipnotizerju (Areh in Umek, 2010). Zanimivo je,
da je boljši priklic predvsem posledica dobre motiviranosti. Iz dolgoročnega spomina
39
hipnotizer prikliče več podrobnosti kot pa iz spomina človeka v običajni zavesti.
Oseba pripoveduje tudi tiste podatke, za katere je zmotno prepričana, da so
resnični in so se zgodili (Areh in Umek, 2010). Hipnoza omogoča odstranitev
obrambnega potlačenja in neobremenjen pogled na dogodek, ki je travmatično
vplival nanj (Kmet in Špernjak, 2009).
Slovenska zakonodaja hipnoze ne sprejema kot dokazno sredstvo, niti je ne dopušča.
Uporaba hipnoze v kriminalističnem preiskovanju bi lahko doprinesla predvsem kot
indic za nadaljnje raziskovanje. Najbolj zanimivo pa je to, da je učinek hipnoze v
bistvu enak kot pri kognitivnem intervjuju. Maver (Umek, 2010) je ugotovil, da imajo
podatki, pridobljeni s hipnozo, predvsem orientacijski pogled na raziskovanje
naprej; Pavel Jamnik (Umek, 2010) pa je ugotovil, da podatki pridobljeni s pomočjo
hipnoze, niso dokaz o storilcu, ampak indic, ki ga je potrebno potrditi.
Sama menim, da bi bila hipnoza v kriminalističnem preiskovanju zelo koristna,
predvsem v tistih primerih, ko se lahko izjave potrdijo z materialnimi dokazi ali pa z
izjavami drugih očividcev, žrtev in osumljencev. Dobro bi bilo, da se bi hipnoza
uporabila tudi v primerih, ko si žrtev ali očividec želi s pomočjo hipnoze pomagati v
preiskovalnem primeru.
Ko sva se z mamo pogovarjali o hipnozi, je rekla, da bi rada tudi sama preizkusila
hipnozo saj jo zanima, ali bi se pod hipnozo spomnila svojega očeta, ki je preminil,
ko je bila stara komaj štiri leta.
40
8 Posebna vrsta zbiranja obvestil - prepoznave
Prepoznave so nekakšna orientacija pri odkrivanju kaznivih dejanj in iskanju storilca
(Žerjav, 1984). Ta oblika preiskovanja kaznivih dejanj je ena najpomembnejših oblik
zbiranja obvestil, ko je občan videl kaznivo dejanje in storilca, ki ga ne pozna,
vendar pa si je zapomnil njegov zunanji izgled. Občanu se pokažejo fotografije
storilcev, ki so že storili tovrstno kaznivo dejanje, če prepozna med fotografijami
tisto fotografijo osebe, ki mu je podobna.
Prav tako obstaja prepoznava predmetov, za katere se ugotavlja, čigavi so, ali so bili
ukradeni, ali so bili najdeni predmeti na kraju kaznivega dejanja osumljenčevi; prav
tako pa se v posameznih primerih prepoznava tudi hojo, vzklike, govor, če se je le-to
videlo ali slišalo.
Pri odkrivanju kaznivega dejanja in iskanju storilca, se preiskovalci najpogosteje
poslužujejo zbiranja obvestil v obliki prepoznave:
1. Osebe po fotografijah
2. Predmet na fotografijah ali podobni predmeti
3. Lastnosti oseb, na primer: hoja, glas, klic, vzklik, na podlagi teh se
prepoznava
1. Osumljenca največkrat prepoznavajo očividci in oškodovanci. Ko občan
storilca opiše in je prepričan, da bi ga tudi prepoznal, takrat se preiskovalci
odločijo za prepoznavo po fotografijah (Žerjav, 1984). Občan pride v
prostore, kjer se mu pojasni potek prepoznave. Tam še enkrat opiše, kdaj in
kje je videl storilca in ga opiše, preiskovalec pa si to zabeleži in začne s
prepoznavo.
V prepoznavni kartoteki so fotografije povratnikov in so določene po starosti, višini,
po vrstah kaznivih dejanj. Iz kartoteke se vzame vedno šest fotografij, da ne delujejo
sugestivno, odgovarjajo po opisu storilca in se pokažejo očividcu oziroma
oškodovancu. Na fotografiji ne sme biti nobenih podatkov. Ko si očividec oziroma
oškodovanec fotografije dobro ogleda, ga preiskovalec vpraša, če je na fotografiji
41
prej opisana oseba in si njegov odgovor zabeleži, nato pa se ves postopek in rezultat
zapiše v »uradni zaznamek o prepoznavi osebe po fotografijah«, zapiše se številka
prepoznane fotografije in podatki prepoznane osebe.
2. Predmeti, ki so bili ukradeni, najdeni, izgubljeni, zaseženi ali pozabljeni, so
velikokrat objekti prepoznav, sploh če imajo neko vezo s kaznivim dejanjem.
Prepoznava predmetov poteka podobno kot pri osebah. Očividec ponovno
opiše predmet in zagotovi, da bi ga prepoznal, potem pa se mu pokaže šest
podobnih predmetov. Občan nato pove, ali je našel pravega. Odgovor se
zapiše in naredi uradni zaznamek o prepoznavi predmeta.
3. Včasih pa očividec storilca ne vidi razločno, ampak je mogoče samo slišal
njegov glas ali pa videl njegov način hoje. Dobro je, če ima storilec na sebi
kaj takšnega, kar si bo očividec dobro zapomnil, vendar pa se to v praksi
dogaja zelo redko. Tovrstne prepoznave se preiskovalci lotijo, ko je očividec
samo na hitro videl ali slišal osumljenca.
42
9 Tehnična sredstva pri zbiranju obvestil
Ko očividec daje obvestilo, je zelo dobro, da se ga posname na magnetofon pri
zbiranju obvestil, saj to pripomore k dodatnemu proučevanju obvestila, kadar
preiskovalcem pri obvestilu kaj ni jasno. Kar pove občan, si ni mogoče vedno
zapisati, zato je snemanje dobro. Najbolj zadovoljen bo občan takrat, ko mu ne bo
treba večkrat ponavljati iste zgodbe. Vendar pa ima snemanje tudi slabe lastnosti, in
sicer se občan ne počuti dobro, ker ve, da bo vsaka njegova beseda posneta, zato
zelo pazi kako govori, kaj govori in se počuti nelagodno. Pove pa tudi zelo malo tega,
kar v resnici ve, zato je najbolje, da se preiskovalec z njim pogovarja, saj bo tako
povedal veliko več, še bolje pa je, da se občana obišče na domu, ker bo bolj sproščen
zaradi domačega okolja (Žerjav, 1984).
43
10 Zavestno lažna obvestila
Vzroki za zavestno laganje in podajanje neresničnih podatkov so lahko različni. Lahko
so posledica slabosti značaja, različnih interesov (podkupnina) ali čustveni (strah,
jeza, maščevalnost). Največkrat pa se zgodi, da je ravno strah tisti poglavitni vzrok
za lažno podajanje informacij, saj se lahko občan počuti ogroženega, ker se boji, če
bo izdal storilca, da se mu bo le-ta maščeval. Boji se za življenje sebe in svoje
družine, morebiti tudi za svoje premoženje. Se pa zgodi, da je storilec tako sovražno
nagnjen, da začne groziti in takrat okrog sebe povzroči veliko strahu, pa čeprav ga
ljudje ne poznajo (Žerjav, 1984).
Gledala sem poročila, kjer je nekdo oropal banko s pištolo, njegova slika je bila v
medijih. Sprašujem se kako bi reagirala sama v primeru, da bi storilca poznala; ali bi
si upala poklicati na policijo in ga prijaviti. Zdi se mi, da bi še vedno v podzavesti
razmišljala o tem, če bi ga prijavila ali bo storilec ugotovil, da sem bila jaz
prijaviteljica in prišel nadme. Spet drugi pa se morebiti bojijo tudi varnostnih
organov in sodišča, zato se izogibajo podajanju obvestila in rečejo, da niso videli
ničesar, ker nočejo imeti opravka s temi organi. So pa tudi primeri, ko občan noče
dati obvestila zato, ker noče govoriti o tem, ker se mu narava kaznivega dejanja
upira (spolni, krvni delikti) in jim vzbudi gnus, strah, ter zaradi lastnega duševnega
miru nočejo o dogodku vedeti ničesar. Zaradi narave kaznivega dejanja pa včasih
obvestilo poseže v osebne razmere očividca ali oškodovanca in zaradi tega bo
namerno navedel lažno obvestilo. Ta problem se lahko reši tudi tako, da se
preiskovalec z očividcem pogovori na štiri oči in mu zagotovi diskretnost. Tudi
različne vezi med osumljencem in občani lahko privedejo do laži, saj bo očividec
hotel storilca zaščititi ali pa je morebiti dobil podkupnino. Lahko je duševno bolan in
ne razume pomena obvestila (Žerjav, 1984).
44
11 Kako presojamo verodostojnost pričanja očividcev?
Najbolj uporaben je Biggersov kriterij, ki temelji na petih vrstah presoje, in sicer
(Areh, 2011):
• Na presoji prepričanosti priče o lastnem spominu
• Na presoji kakovosti pogojev zaznavanja v času opazovanja dogodka
• Na presoji stopnje osredotočenosti na osumljenca
• Na presoji ujemanja pričinega opisa osumljenca z njegovim resničnim videzom
• Na presoji časa, ki je minil med kaznivim dejanjem in postopkom
prepoznavanja
Biggersov kriterij prispeva k natančnejši presoji verodostojnosti priče, vendar imajo
duševni in socialni dejavniki, ki vodijo v napačno presojo, tako velik vpliv, da se kljub
njegovi uporabi zgodijo zmotne obsodbe (Areh, 2011).
Raziskave so pokazale, da smo boljši v prepoznavi resničnih informacij, kot pa lažnih,
to se imenuje učinek resnicoljubnosti (Areh, 2011). Ljudje smo nagnjeni k temu, da
ljudem verjamemo informacije in jih ne preverjamo. Odkrivanje nenamernega
zavajanja, ki se zgodi zaradi nepopolnosti spomina je težje, kot je pa odkrivanje
namernega zavajanja ali laganja. To velja zlasti takrat, ko priča nastopa
samozavestno in umirjeno (Areh, 2011).
45
12 Značajske lastnosti preiskovalcev
Dober preiskovalec si mora pridobiti zaupanje žrtve, tega pa pridobi na takšen način,
da se vživi v žrtvino vlogo, da razume žrtev in to pozitivno vpliva nanjo, ker ima
žrtev že tako ali tako težko vlogo, ko mora znova pripovedovati o vsem, kar se ji je
zgodilo. Vendarle pa je veliko lažje govoriti o najintimnejših podatkih tistemu
sočloveku, ki mu zaupa in verjame. Preiskovalčeva naloga je, da ostane pozitivno
naravnan, sočuten in takrat bo bolj uspešen. Odkritost je zame osebno ena najbolj
pomembnih lastnosti, ki jih mora imeti preiskovalec. Mora biti odkrit in žrtvi sproti
sporočati, kako napreduje preiskava. Žrtev mora vedeti, da je njeno sodelovanje s
policijo tako pomembnega pomena, da je z njeno pomočjo sodišče lahko zapre
napadalca. Vedno se mora preiskovalec potruditi pridobiti zaupanje, saj brez njega
lahko vse ostane na točki, ko napadalec ostane na prostosti in napada naprej. Ko
človek raste, ga starši vzgajajo po svojih vzorcih ter merilih, in ga učijo moralnih
vrednost. Kasneje vsak človek v svoje delo vgrajuje vse kar se je naučil od staršev,
ter le-to odraža njegovo mišljenje in odnos do dela. Vsak človek živi na način kot
hoče, pa če to drugi odobravajo ali pa ne. Ne glede na življenjski slog žrtve, mora
dati preiskovalec vse od sebe, da ravna nepristransko, saj bo le na ta način učinkovit.
Tisti preiskovalec, ki zaradi svojih moralnih vrednot obsoja žrtev zaradi njenega
načina življenja, bo naletel na žrtvin odpor, saj bo začutila in ne bo iskrena, kar pa
je najhuje, se lahko zgodi, da ne bo več hotela sodelovati. Mislim, da si vsak človek
zasluži, da ga preiskovalci obravnavajo nepristransko in enakopravno, najbolje po
njihovih močeh, ne glede na življenjski slog in storjene napake, saj je pomoč žrtvi na
prvem mestu. Preiskovalec naj ravna z žrtvijo tako, kot si on sam želi, da bi v takem
primeru ravnali z njim. Poleg tega, da mora biti preiskovalec tako rekoč »rojen« za
preiskovanje kaznivih dejanj, oziroma mora biti profesionalen, sočuten, odkrit,
nepristranski, izkušen in izobražen, mora vseeno poskrbeti tudi za svoj videz in videz
prostora, v katerem opravlja razgovor.
46
13 Zaključek
Za učinkovito delovanje spomina, je ključnega pomena obstoj asociativnih povezav
med spominskimi podatki. Te omogočajo priklic starih in vgradnjo novih informacij v
obstoječe mreže konceptov. Te mreže se postopoma dopolnjujejo s sočasnim
pojavljanjem vsakodnevnih izkušenj, to pa omogoči vzpostavitev novih povezav. Na
kakšen način dojemamo nek dogodek, določa, kako se informacije vkodirajo v
dolgoročni spomin, priklic teh podatkov pa je odvisen od stopnje ujemanja med
značilnostmi vkodiranja in značilnostmi priklica. Izkušnja z izredno negativnimi čustvi
se deloma vgradi v spomin, kajti zavesti je težje dosegljiva, vplivna pa še vedno
nanjo. Bartlett je menil, da priklic ni kopija doživete resničnosti, ampak temelji na
rekonstrukciji zapomnjenega. Spomin je del posameznikovega stika z resničnostjo,
zato ga moramo preučevati z več dejavniki iz socialnega življenja.
O čutilih odločajo fiziološke zmožnosti, kot so na primer ostrina vida ter razlikovanje
barv, določanje položaja zvočnih virov. Vse sposobnosti pa so odvisne od prirojenih
lastnosti organizma, starosti, prehrane, splošnega zdravja ter čustev, motivacije,
mišljenja, stresnih trenutkov in psihoaktivnih snovi. Zaznavanje je odvisno tudi od
zunanjih okoliščin, v katerih se žrtev ali priča znajde, kot na primer vremenske
razmere, oddaljenost, hitre spremembe razdalj, strel in značilnosti opazovanih
predmetov ali ljudi (barva oblačil, orožje, maska, način komuniciranja). Pričanje je
manj natančno v dogodkih z orožjem, kjer je prisotnih več očividcev, žrtev ali
storilcev. Ena najpogostejših napak v delovanju pozornosti je prezrtje spremembe
(change blindness). Prezrtje sprememb je pogost vzrok za napačno prepoznavo
osumljencev (namesto osumljenca, prepozna nedolžno osebo, ki je bila na kraju).
Tiste informacije, ki so manj vznemirjajoče, se slabo vkodirajo v dolgoročni spomin.
Nasprotno pa se zgodi z informacijami, ki so ogrožale, le-te si očividci ali oškodovanci
bolje zapomnijo.
Zaradi občutkov, ki se porodijo ob ogroženosti, se pojavijo vsiljive misli, ki še
dodatno prispevajo k zožitvi toka pozornosti (na primer ob pogledu na pištolo,
nezavedno pomislijo na občutek ob strelni rani, o onstranstvu, pomislijo pa tudi na
možne izhode iz nevarnosti). Ta zožitev toka pozornosti se imenuje učinek
spoznavnega lijaka, ki zooži širino kota zaznavanja. Primer spoznavnega lijaka je
47
osredotočenost na orožje (weaponfocus), kjer si žrtev dobro zapomni orožje in ga
natančno opiše, storilca kaznivega dejanja pa opiše slabo.
Tisti spomini, ki spominjajo na nek tragičen dogodek, so nadležni in velikokrat tudi
povzročitelji dodatnega stresa, lahko pa se pojavi delna ali splošna psihogena
amnezija, ki zabriše del ali pa celotno tragično dogajanje. Pri tem gre za avtomatični
zaščitni mehanizem, ki omogoča umik iz teh spominov, ki so vznemirjajoči. Vroče
točke, so oznaka za najbolj travmatične spomine, ki povzročajo dodatno nelagodje in
stres, pri katerem je izrazit občutek besa in ko preiskovalci pri intervjuvanju naletijo
na te točke, morajo biti previdni, saj ne smejo še dodatno poglobiti negativnih
čustev, ki jih je oškodovanec že doživljal. Ugotovila sem, da je spomin na bistvene
značilnosti dogodka trdoživ. Očividci in oškodovanci kaznivih dejanj marsikdaj mislijo
za kakšen podatek, da ni pomemben (da je roben), zato ga tudi pozabijo omeniti.
Poleg tega pa očividci in oškodovanci navadno več pozornosti »polagajo« na sam
potek dogajanja kaznivega dejanja, čeprav bi se morali bolj osredotočiti na storilca,
kar v primerih spolne zlorabe ne drži in si žrtev velikokrat zapomni, kako je storilec
izgledal. V določenih razmerah pa se zgodi ravno obratno, kar se imenuje
hipermnezija (pri tem se količinsko in kakovostno spomin okrepi). Je posledica
pogostih obnov spomina, pri katerem je zanimivo to, da je spomin dober tudi ob
stresnih in travmatičnih dogodkih. Preiskovalci na podlagi Biggersovega kriterija
preverjajo verodostojnost pričanja očividcev. S pomočjo tega kriterija ugotavljajo,
kako verodostojna bi naj bila priča, vendar pa psihični in duševni dejavniki zelo
vplivajo na pričanje in končno obsodbo.
Ko sem se odločila za to temo, si nisem mislila, da bom izvedela veliko stvari, ki mi
bodo lahko v pomoč tudi v prihodnje. Ugotovila sem, da sama nisem bila zaslišana na
takšen način, čeprav sem bila stara 15 let. Mislim da bi morali z mano ravnati lepše
oziroma drugače. Ugotovila sem, da se teorija sliši veliko lepše, kot pa je v praksi.
Ko sem prebirala gradivo, sem ugotovila, da mora bit vsak preiskovalec strokovnjak
na svojem področju in nikakor ne sme zagrešiti hujše napake. Točno mora vedeti,
katere informacije bi rad dobil od oškodovanca, očividca in osumljenca, da bo lahko
sestavil sestavljanko. Nisem vedela, da preiskujejo tudi samomore, ker se mi je zdelo
samoumevno, da ko sem slišala za nekoga da ga je storil, pač ga ni več, vendar pa se
v ozadju skriva celotno raziskovanje.
48
Izvedela sem tudi, kakšne lastnosti morajo imeti preiskovalci, in biti morajo rojeni za
to službo. Občudujem jih, saj morajo biti psihično zelo močni, ter poskrbeti, da
njihova služba ne vpliva na njihovo zasebno življenje.
Izredno pomembno je, da so pred preiskavo določeni tisti preiskovalci, ki so izučeni
za določeno področje, saj je zelo dobro da so naloge preiskovanja razdeljene tako,
da se točno ve, kaj kdo preiskuje. Mislim, da je dobro, da zaslišujejo izurjeni in
izkušeni preiskovalci, saj lahko z različnimi taktikami in veščinami (neverbalna
komunikacija) izvedo marsikaj, kar človek ni povedal iz strahu ali pa ni hotel
povedati določene informacije. Ko preiskovalec ugotovi, da neko informacijo skriva,
ga lahko s temi veščinami pripeljejo tako daleč, da očividec odgovori na vprašanje ali
pa pove nekaj, kar prej ni hotel, ne da bi se tega sploh zavedal.
Pri pisanju diplomske naloge, sem prav tako ugotovila, da morajo preiskovalci zelo
pazljivo delati in opravljati razgovore, saj lahko s svojim neprimernim vedenjem ali
govorico naredijo napako in očividec, oškodovanec ali osumljenec ne bo več hotel
sodelovati. Zelo pomembno je, da ga ne glede na način življenja zaslišanega,
preiskovalec spoštuje in z njim ravna spoštljivo. Pomembno se mi zdi tudi to, da
preiskovalci smatrajo osumljenca za nedolžnega, dokler se mu krivda ne dokaže,
čeprav smo velikokrat že doživeli, da je po dvajsetih letih nekdo dokazal svojo
nedolžnost, pa čeprav so takrat vsi dokazi kazali proti obdolžencu. Mislim, da je
preiskovanje vseh vrst kaznivih dejanj izjemno natančno in preudarno delo, saj lahko
že ena malenkost zapravi ves trud, tako preiskovalcev, kot tudi ostalih, ki sodelujejo
v primeru.
Na žalost bo potrebno v Sloveniji še kar nekaj dela na tem področju. Kolikor sem
imela sama izkušenj s pričevanjem in zasliševanjem, policisti nimajo kompetenc kot
sem jih opisala in sem jim jih pripisovala, preden sem začela delati mojo diplomsko
nalogo
49
14 Uporabljeni viri
Aćimović, M. (1979). Uvod u psihologiju krivično gpostupka. Beograd: Savremena
administracija.
Areh, I. (2011). Forenzična psihologija : predstavitev, pričanje in ugotavljanje laži.
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Areh, I. (2011). Kratek oris forenzične psihologije. Revija Varstvoslovje, 13(3).
Pridobljeno na http://www.fvv.uni-mb.si/varstvoslovje/articles/VS-2011-3-
06_Areh.pdf
Bartlett, F. C. (1932). Remembering: A Study in Experimentaland Social Psychology.
Cambridge University Press. Pridobljeno na http://www-
pmhs.stjohns.k12.fl.us/teachers/higginj/S0DBE8052.7/Remembering,%20Bartl
ett%20%281932%29.pdf
Bull, R. in Carson, D.(1995). Handbook of psychology in legal contexts. Chichester:
New York : J. Wiley & Sons, cop.
Carney Thomas P. (2010). Spolno nasilje : strateški in operativni postopki
kriminalistične preiskave in samovarovanje potencialnih žrtev. Ljubljana:
Amalietti & Amalietti.
Davis, D., Loftus, E. F., Vanous, S. in Cucciare, M. (2007). ‘Unconscious
Transference’ Can Be an Instance of ‘Change Blindness’. Applied Cognitive
Psychology, 22. Pridobljeno na
https://webfiles.uci.edu/eloftus/Davis_Loftus_ChangeBlind_ACP08.pdf?uniq=
kyyw28
Dvoršek, A. (2008). Kriminalistična metodika. Ljubljana: Fakulteta za varnostne
vede.
50
Ebbinghaus H. (1885) Memory: A Contribution to Experimental Psychology. Classics in
the History of Psychology. Yorku. ca. Pridobljeno na
http://psychclassics.yorku.ca/Ebbinghaus/index.htm
Forrest, K. D., Wadkins, T. A. in Miller R. L. (2002). The Role of Preexisting Stress on
False Confessions: An Empirical Study. The Journal of Credibility Assessment
and Witness Psychology, 3(1). Pridobljeno na
http://truth.charleshontsphd.com/JCAAWP/200203/200203.pdf
Furlan – Rus, M. (5.10.2010). Otroci kot priče na sodišče: Na zaslišanje z najljubšo
igračko. Dnevnik.si. Pridobljeno na
http://www.dnevnik.si/kronika/1042392884dnevnik.si
Green, M. (2006) "Is It A Gun? Or Is It A Wallet?" Perceptual Factors In Police
Shootings of Unarmed Suspects. Visual Expert, Human Factors. Pridobljeno na
http://www.visualexpert.com/Resources/policeshooting.html
Griffin, E. (2003). A firstlook at Communication Theory (5th ed.) Wheaton: Mc-Graw-
Hill, Higher Education.
Haberlandt, K.(1999). Human Memory; Exploration and Application. Boston: Allyn
and Bacon.
Hollin Clive, R. (1989). Psychology and crime : an introduction to criminological
psychology. London ; New York : Routledge.
Jakomin, N. (2004). Informativni razgovor z žrtvami in očividci kaznivih dejanj
(Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Kanduč, Z. (2002). Žrtve, viktimizacije in viktimološke perspektive. Ljubljana:
Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
Kmet, S. in Špernjak, D. (2009). Hipnoza v sodni psihologiji in (slovenskem)
kazenskem postopku. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60 (2).
Pridobljeno na http://www.policija.si/index.php/publikacije/61681-rkk-2009-
2
51
Loftus, E. in Calvin, W. (2001) Memory's Future. Psychology today, 34 (2). Pridobljeno
na http://www.psychologytoday.com/articles/200103/memorys-future
Roso, Z. (1995). Informativni razgovor i intervju. Zagreb: Ministarstvo unutarnjih
poslova Republike Hrvatske.
Ule Nastran, M. (1997). Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in
publicistično središče.
Umek, P. (2009). Kako dobre priče so zlorabljeni otroci ali kako dobri spraševalci so
preiskovalci. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 60(1), 16-24.
Umek, P. in Areh, I. (2010). Forenzična psihologija. Skripta za 3. letnik
dodiplomskega študija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Vodinelič, V. in Aleksič, Ž. (1990) Kriminalistika : udžbenik za studente pravnih i
kriminalističkih fakulteta, viših škola unutrašnjih poslova, operativne radnike
javne i državne sigurnosti, vojnu policiju, radnike izvršenja krivičnih
sankcija, javne tužioce, istražne i raspravne suce, advokate, carinike,
socijalne pedagoge i sve ostale koji se bave utvrđivanjem istine. Zagreb:
Informator.
Zadravec, L. (2009). Uporaba kognitivnega intervjuja pri preiskovanju kaznivih
dejanj (Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
Zalokar, B. (1999). Informativni pogovor z otroki v predkazenskem postopku
(Diplomsko delo). Maribor: B. Zalokar.