Embed Size (px)
Citation preview
DIPLOMSKO DELO
Nasilje na osnovni šoli Šturje Ajdovščina
December, 2010 Deni Šuligoj
Mentor: viš. pred. mag. Srečko F. Krope
1
Kazalo
1 Uvod ..................................................................................... 6
2 Nasilje .................................................................................. 8
2.1 Definicije nasilja med vrstniki ................................................. 8
2.2 Najpogostejše oblike nasilja v šoli ............................................ 9
2.2.1 Vrstniško nasilje ........................................................... 10
2.2.2 Vzroki za nasilje med vrstniki v šoli .................................... 12
2.2.3 Splošne posledice nasilja ................................................. 12
2.3 Značilnosti vpletenih v nasilje ................................................ 13
2.3.1 Ţrtev......................................................................... 13
2.3.2 Kako lahko pomagamo ţrtvam nasilja .................................. 14
2.3.3 Nasilneţ ..................................................................... 15
2.3.4 Kako lahko pomagamo nasilneţem ...................................... 16
2.3.5 Ţrtev in nasilneţ – lastnosti nosilcev obeh vlog ....................... 17
2.3.6 Opazovalec ................................................................. 18
2.3.7 Zakaj ţrtve in povzročitelji nasilja molčijo ........................... 18
2.4 Dejavniki, ki vplivajo na pojav nasilja na šoli .............................. 19
2.4.1 Vpliv druţine ............................................................... 19
2.4.2 Vpliv dednosti, razvoja in rasti .......................................... 20
2.4.3 Vpliv spola .................................................................. 21
2.4.4 Vpliv vrstnikov ............................................................. 22
2.4.5 Vpliv šole ................................................................... 22
2.4.6 Vpliv medijev .............................................................. 23
2.5 Preprečevanje nasilja med vrstniki .......................................... 23
2.5.1 Varnostni program ......................................................... 24
2.5.2 Ukrepi na ravni šole ....................................................... 25
2.5.3 Ukrepi na ravni posameznega oddelka ................................. 26
2.5.4 Ukrepi na ravni posameznika ............................................ 27
2.6 Organizacije in društva za pomoč žrtvam nasilja .......................... 28
3 Opis vzorca, uporabljena metoda in hipoteze ................................. 29
4 Rezultati in interpretacija ......................................................... 31
4.1 Rezultati in interpretacija vprašalnika za učence ......................... 31
2
4.2 Rezultati in interpretacija vprašalnika za učitelje ........................ 38
4.3 Preverjanje hipotez ............................................................ 42
4.4 Razprava o ugotovljenih rezultatih .......................................... 45
5 Zaključek .............................................................................. 47
6 Literatura ............................................................................. 49
7 Priloge ................................................................................. 51
7.1 Vprašalnik za učence ........................................................... 51
7.2 Vprašalnik za učitelje .......................................................... 55
3
Kazalo tabel
Tabela 1: Število anketiranih učencev v posameznem razredu ....................... 31
Tabela 2: Starost anketiranih učencev ............................................................ 31
Tabela 3: Občutek varnosti učencev ................................................................ 32
Tabela 4: Število učencev, ki so ţe doţiveli nasilje ......................................... 32
Tabela 5: Kdo je izvajal nasilje nad tabo? ....................................................... 32
Tabela 6: Najpogostejši način izvajanja nasilja med učenci ........................... 33
Tabela 7: Kako pogosto je bilo izvedeno nasilje nad učenci ........................... 33
Tabela 8: Kje se najpogosteje pojavlja nasilje? .............................................. 34
Tabela 9: Komu se ţrtve nasilja najpogosteje zaupajo? .................................. 35
Tabela 10: Najpogostejši vzrok zamolčanja nasilja ......................................... 35
Tabela 11: Reakcija osebe, kateri se je ţrtev nasilja zaupala ........................ 36
Tabela 12: Mnenje učencev o prisotnosti nasilja na šoli ................................. 36
Tabela 13: Kako učenci sprejemajo nasilje? .................................................... 37
Tabela 14: Ukrepi, s katerimi bi učenci zmanjšali pojav nasilja na šoli .......... 37
Tabela 15: Starost anketiranih učiteljev ......................................................... 38
Tabela 16: Spol anketiranih učiteljev .............................................................. 38
Tabela 17: Kdo največkrat izvaja nasilje? ....................................................... 38
Tabela 18: Pojav nasilja v razredih .................................................................. 39
Tabela 19: Najpogostejši način izvajanja nasilja ............................................ 39
Tabela 20: Najpogostejša mesta, izvajanja nasilja med učenci ...................... 40
Tabela 21: Komu se ţrtve nasilja najpogosteje zaupajo – mnenje učiteljic.... 41
Tabela 22: Ali učenci zaupajo svoje teţave učiteljicam ................................. 41
Tabela 23: Ukrepi učiteljic ob pojavu teţav pri učencih ................................. 42
Tabela 24: Mnenje učiteljev o pojavu nasilja na šoli ...................................... 42
4
Povzetek
Nasilje ni nekaj, kar je izven našega ţivljenjskega okolja in nas ne zadeva. Na
osnovni šoli Šturje Ajdovščina je bila med učenci in učitelji petih, sedmih in
devetih razredih opravljena raziskava o nasilju. Namen raziskave je bilo
ugotoviti, v kolikšni meri je nasilje na šoli prisotno, katere oblike nasilja se na
šoli izvajajo in kje se nasilje najpogosteje izvaja.
Ugotovili smo, da se učenci na šoli počutijo varne, zaskrbljujoč pa je podatek,
da je bila skoraj polovica anketiranih učencev ţe ţrtev nasilja. Učenci menijo,
da je fizično nasilje na njihovi šoli najpogostejša oblika nasilja. Prav
nasprotno pa učitelji menijo, da je nasilje v večini primerov verbalne oblike.
Učenci in učitelji so istega mnenja, da se večina nasilja izvaja na hodnikih
same šole. V primeru nasilja ţrtve največkrat pomoč poiščejo pri starših.
Potrebno se je zavedati, da je nasilja vse več in da je prisotno ţe na vsakem
koraku. Nasilje ničesar ne razreši, povzroča pa mnogo gorja in rodi novo
nasilje. Poleg doma je šola prostor, kjer otroci preţivijo velik del svojega časa
in najobčutljivejša leta svojega ţivljenja. Pomembno je tudi, da se otroku
omogoči zdrav odnos z drugimi, k čemur pripomore druţina, ki ima velik vpliv
pri otrokovemu odraščanju.
Ključne besede: nasilje, medvrstniško nasilje, šola, vrstniki, ţrtve nasilja,
nasilneţi, policija
5
Violence on primary school Šturje Ajdovščina
Summary
Violence is not something that happens outside of our living environment and
that does not concern us. A survey on violence was conducted among the
students and teachers of fifth, seventh and ninth grade classes at the primary
school Šturje Ajdovščina, in order to identify the extent to which violence is
present at this school and which types of violence are found in school. I was
also interested in finding out where the violence is most often carried out.
The research shows that students feel safe at school; however the fact that
almost half of the surveyed students have already been victims of violence is
a concern. Students believe that physical violence is the most common form
of violence at their school. In contrast, teachers feel that the violence in most
cases appears in a verbal form. The students and teachers share the same
opinion about the places where violence is carried out, namely the majority
of violence is carried out in school corridors. In the case of violence victims
often seek help with their parents.
We should be aware that the violence is increasing and is present at every
step. Violence does not resolve anything, but causes a lot of sorrow and
breeds new violence. Besides the family, the school is a place where children
spend much of their time and the most important years of their lives. It is also
important that a child develops a healthy relationship with others, in which
family plays an important role as it has a big influence on a child growing up.
Key words: violence, peer violence, school, peers, victims of violence,
bullies, police.
6
1 Uvod
Dejstvo, da so otroci vedno bolj grobi med seboj, je zaskrbljujoče. To
pripisujemo večji osveščenosti in senzibiliziranosti druţbe, ki nasilje danes
načeloma bolj problematizira kot ga je včasih, čeprav le na neosebni ravni.
Zaščita otrok in mladih je postala pomembna vrednota. A vendar odrasli vsake
generacije mislijo, da je takratna generacija mladih teţje vodljiva, brez
pravih vrednot in bolj nasilna od njihove.
Agresiven otrok predstavlja za druţbo posebno skrb. Agresivno vedenje je
odporno proti spremembam in se izjemno teţko zdravi. Je zelo vztrajno v
posameznikovem razvoju in v vsej generaciji. Napoveduje pojav disocialnosti
v adolescenci in kriminalitete v odrasli dobi. Nasilje, ki ga povzroča splet
različnih vplivov vsakdanjih spodbujevalcev nasilja, se odraţa v različnih
oblikah nasilnega vedenja do vrstnikov. Otroci so od prvega dne, ko se
pridruţijo vrstnikom v vrtcu, na igrišču in kasneje v šoli, učijo sodelovanja in
uveljavljanja. V takšnih skupinah se vedno najdejo šibkejši posamezniki, ki
veljajo za močnejše, zaradi česar se jih ostali bojijo ali se jih celo izogibajo.
Pogosto se sprašujemo ali je nasilja več kot nekoč ali ne. Odgovora na to
vprašanje pravzaprav ni. Dobili bi ga lahko edino s stalnim spremljanjem tega
pojava. Policija sicer vodi statistiko določenih oblik nasilja, vendar je pri tem
odvisna od prijav takega pojava. Nekaterih oblik pa sploh ne spremlja, ker ne
sodijo v njeno pristojnost. Tako se o pogostosti nasilja med vrstniki ustvarja
le mnenje, ki je odvisno od več dejavnikov, predvsem od občutljivosti
posameznikov za ta pojav.
Beseda nasilje ali pojav nasilja pri večini posameznikov vzbuja zgroţenost in
neodobravanje. Mediji nam vsak dan poročajo o nasilnih dogodkih, ki se
dogajajo na različnih koncih sveta. Ko pride do nasilja v naši neposredni
okolici, pa se pogosto oklenemo ignoriranja ali se posluţujemo kaznovanja. Da
se nasilje dogaja, priznamo le ob spremljanju ekstremnih in pretresljivih
dogodkov. Zavedati se moramo, da današnji vse hitrejši tempo ţivljenja vpliva
7
tudi na vse pogostejša in vedno bolj nasilna dejanja. V zavesti moramo imeti
tudi, da se temu ne morejo zoperstaviti niti otroci. Človek je z razvojem
zavesti postal druţbeno bitje. Druţbo torej sestavljajo posamezniki, ki jih
povezujejo skupne vrednote, norme in pravila, s katerimi izraţamo tudi odnos
do nasilja. Ker se druţba razvija in spreminja, se spreminjajo tudi vrednote in
norme, posledično pa tudi pojavne oblike nasilja in občutljivost ljudi na
nasilje.
Nasilje je prisotno v vseh porah našega ţivljenja, od intimnega, javnega, do
druţinskega. Lahko bi rekli, da se danes v svetu kaţe nasilje brez meja,
nasilje je naš vsakdan. Vse bolj pogosto slišimo in beremo, da je nasilje
prisotno tudi na naših šolah, čeprav nekateri tega ne priznajo. Je pa res, da so
oblike nasilja različne in da se nekaterih (predvsem psihičnih) ne opazi takoj.
Odrasli smo se nasilju dolţni upreti zaradi lastne varnosti in zaradi varnosti
naših otrok. Dolţni smo se naučiti in prepoznavati tudi manj pogoste in
izrazite oblike nasilja in morebitne posledice. Naučiti se moramo braniti pred
nasilneţi in vedeti, kje iskati pomoč. Zoperstaviti se moramo nasilju tam, kjer
smo, in kolikor nam naše moţnosti dopuščajo. Strinjati se moramo, da je
nedopustno, da močnejši zlorablja šibkejšega. Najbolj nevarno je, če si pred
nasiljem zatiskamo oči. Nasilje v šoli ni nov problem, je pa drugačen, kakor je
drugačen tudi naš pogled nanj. Preprečevanje nasilja ni le stvar posameznika,
posamezne stroke ali panoge, temveč vseh nas in hkrati vsakega posameznika.
8
2 Nasilje
2.1 Definicije nasilja med vrstniki
Vrstniško nasilje so začeli preučevati v Skandinaviji, Angliji in na Japonskem,
in sicer po dogodkih, ki so močno odmevali v javnosti. Predvsem je šlo za
samomore otrok, ki so jih vrstniki dlje časa trpinčili. Ti otroci so bili v hudi
stiski in edino rešitev so videli v tem, da naredijo samomor. Trpinčenje, ki se
je dogajalo dlje časa in v šolskem prostoru, bi učitelji lahko opazili, oziroma
so ga včasih tudi opazili, a nanj niso odreagirali. Posledično so na to temo
začeli informirati ljudi in začeli delati več raziskav. Nasilje med vrstniki se
lahko dogaja v šoli, na poti vanjo ali iz nje in v njeni neposredni okolici.
Zajema lahko fizično (brcanje, pljuvanje, odrivanje..), verbalno (groţnje,
ţaljenje, različni vzdevki), in psihično nasilje (ustrahovanje, izločanje iz
skupine…). Za vrstniško nasilje gre tudi pri zahtevanju za denar, po zahtevi
materialnih dobrin, pri zahtevanju pisanja domačih nalog… (Pušnik, 1999).
Preučevanje vrstniškega nasilja v Sloveniji se je začelo pred pribliţno desetimi
leti. Leta 1993 je potekal tudi otroški parlament na temo »Prijateljstvo brez
nasilja« (Udovič, 2004).
Različni avtorji nasilje med vrstniki različno definirajo. Po Habbetu (2000) je
nasilje posledica nesposobnosti obvladovanja negativnih čustev, zato je
odvisno predvsem od kulture otrokovega druţinskega okolja in manj od
socialnega poloţaja druţine. Nasilje ne obstaja samo po sebi, ampak je
posledica značilnosti sodobnega ţivljenja: tekmovalnosti za boljšo izobrazbo,
za delovno mesto in socialni poloţaj, naraščanje socialnih razlik, osebnega
nezadovoljstva in zavisti, pomanjkanja časa in volje za negovanje prijaznih in
strpnih medčloveških odnosov.
Po Kristančičevi (2002) je nasilje lahko trenutno, situacijsko pogojeno ali kot
pridobljen vzorec posameznikovega vedenja, ki je druţbeno sankcioniran. Je
9
dejavnost, ki je zelo zapletena in je soodvisna od mnogih osebnih in druţbenih
dejavnikov.
Po Ančićevi (2002) je nasilje priučeno vedenje, v katerem je moţno izbrati ali
se bomo nasilno odzvali ali ne.
Po Deklevi (1996) je nasilje eden od pojavov, ki so na zapletene načine
povezani s celotnim druţbenim ţivljenjem in se zato ne spreminjajo hitreje
kot vsa druţba. Povezanost nasilja s celotno druţbo pomeni, da nasilja ne
moremo razlagati kot zla, ki je »prišlo od nekod« in je v vseh svojih vidikih le
slabo.
Po Semelinu (2000) pojem nasilje zajema vse, česar ni več mogoče prenašati.
Resnično nasilje je vse tisto, kar vodi k zanikanju drugega in nenazadnje
morda celo do njegove smrti. Opraviti imamo z več vrst nasilja. Najprej
pomislimo na telesno nasilje, vendar obstojajo še druge, manj opazne oblike
nasilja: ko je človek poniţan, ko nima sredstev za preţivetje, ne strehe nad
glavo, ko ga nihče niti ne pozdravi. Tudi tako nasilje, ki ga imenujemo tiho
nasilje, je lahko zelo boleče.
Po definicijah različnih avtorjev lahko povzamemo, da je nasilje dejaven
odnos človeka do človeka z uporabo sile in pritiska, s katerima storilec
uresničuje svoje ţelje in potrebe. Lahko je instrumentalno - motivirano s
ciljem, ki prinaša storilcu korist, ali izrazno, pri katerem gre za sproščanje
čustvenih energij.
2.2 Najpogostejše oblike nasilja v šoli
Nasilje, ki ga povzroča splet različnih vplivov, vsakdanjih spodbujevalcev
nasilja, se odraţa v različnih oblikah nasilnega vedenja do vrstnikov, odraslih,
njihovega osebnega premoţenja, do premoţenja šol in skupnosti nasploh.
10
Habbe (2000) razvršča nasilje v naslednje oblike:
- vrstniško nasilje,
- uničevanje premoţenja,
- kraje,
- tolpe,
- nevarni obiskovalci.
2.2.1 Vrstniško nasilje
Otroci se svojim vrstnikom pridruţijo ţe v vrtcu, na igrišču in kasneje v šoli.
Od prvega dne druţenja z njimi se učijo sodelovanja in uveljavljanja. V
skupinah se vedno najdejo šibkejši posamezniki, ki si jih ostali brezobzirno
privoščijo, in drznejši posamezniki, ki veljajo za močnejše, zaradi česar se ji
ostali bojijo ali se jih celo izogibajo. Tako eni kot drugi gradijo svoj odnos z
vrstniki in odraslimi: prvi vzbujajo pozornost z nemočjo, drugi pa s predrznim
vedenjem. Bolj kot delitev na šibke in močne, vzbuja skrb nasilje, ki ni
povezano le z uveljavljanjem, temveč sluţi sproščanju frustracij in
ustvarjanju dobrega počutja. V tem primeru ne govorimo več o močnejših in
šibkejših otrocih, temveč o nasilneţih in ţrtvah. Nasilje med vrstniki je lahko
fizično ali psihično, posamično ali skupinsko. V to pa ne spada pretep med
dvema vsaj pribliţno enakovrednima učencema. O nasilju med vrstniki
govorimo, kadar učenec ali skupina učencev drugemu učencu govori
neprijetne, nespodobne besede, ga zafrkava, brca, tepe, mu uničuje oblačila
ali šolske potrebščine, ga obrekuje in izloča iz druţbe vrstnikov, zaklene v
garderobo ali učilnico itd., zaradi česar učenec trpi in se ne more braniti
(Habbe, 2000).
Najbolj pogost izraz za obravnavo različnih oblik nasilja med vrstniki je
»bullying«, ki ga različno prevajajo. Pri nas sta v rabi dva prevoda te besede,
in sicer trpinčenje in ustrahovanje. Posamezni avtorji različno definirajo
pojem »bullying«, vendar pa so vsi enotnega mnenja, da imajo ustrahovalci
tudi lastnosti, ki jih imamo za pozitivne. Te lastnosti so naslednje:
11
samozavest, visoko spoštovanje in prepričanje, da je človek odgovoren zase in
si mora izboriti svoj uspeh. Ti otroci so pogosto nadpovprečno spretni in
priljubljeni (Udovič 2004).
Po Pušnikovi (1999) je »bullying« prikrita dejavnost in je posledica naslednjih
dejavnikov:
- Nasilneţi in ţrtve o tem molčijo; slednji zato, ker jih je strah,
nasilneţi pa zato, da nasilje lahko izvajajo še naprej.
- Odrasli največkrat niso navzoči pri dogajanju. Zdi se, da odrasli ta
pojav podcenjujejo (»Saj ni tako hudo«).
- V mnogih kulturah pričakujejo od otrok, da sami rešujejo probleme.
- Ţrtev se prepogosto čuti osramočeno, poniţano, noče priznati sebi in
drugim, da je socialno manj iznajdljiva in da se ne zna braniti.
Starši se sramujejo otrok, ki niso uspešni v socialnih stiskah. Na otroka so
jezni, ker se ne znajde.
Oblik nasilja med vrstniki je več vrst (Zabukovec Kerin, 2002):
- Telesno nasilje; porivanje, ščipanje, brcanje, pretepi, lasanje.
- Verbalno ali besedno nasilje; nanaša se na negativno odnos, ki se
izraţa v načinu ali vsebini govora. Lahko gre za groţnje, poniţevanje,
zasmehovanje, preklinjanje, kričanje.
- Socialno nasilje; pogosta oblika je preganjanje, stigmatizacija,
osamitev, izključevanje otroka iz skupinskih vrstniških dejavnosti,
preprečevanje, da bi ţrtev lahko uresničila svoje ţelje ter prikrajšanje
otroka pri zadovoljevanju čustvenih, socialnih in fizioloških potreb.
- Ekonomsko nasilje; zahteva po denarju in drugih materialnih
dobrinah ter zahteva po pomoči pri raznih goljufijah.
- Spolno nasilje; le to se kaţe kot preganjanje otrok z otipavanjem in
spolnim nadlegovanjem.
12
Izmed naštetih oblik nasilja je najpogostejše izsiljevanje denarja ali druge
osebne lastnine ter prisiljevanje ţrtve h kraji in vandalizmu.
2.2.2 Vzroki za nasilje med vrstniki v šoli
Najpogostejši vzroki za nasilje med vrstniki v šoli so izolacija, revščina,
negativna samopodoba, dostop do oroţja, izpostavljenost nasilju v medijih,
pritiski vrstniške skupine, pomanjkljiv nadzor v šoli in drugo (Soršak, 2008).
Isti avtor pravi, da psihološki vidiki, kot so jeza, sovraštvo in maščevanje,
nastajajo zaradi ustrahovanja in trpinčenja med sovrstniki. V šoli pogosto
spregledajo, da ţrtev trpi, saj učenci učiteljem ne povedo, da doţivljajo
zavrnitve. Gre za učence, ki so običajno tihi, mirni in boječi. Če teţave niso
pravočasno odkrite, lahko to v razvoju osebnosti pusti velike posledice, kot so
strah, depresija, občutek manjvrednosti, slab učni uspeh, izostajanje od
pouka in drugo.
2.2.3 Splošne posledice nasilja
Raziskave so pokazale, da ni ţrtev, ki bi brez posledic preţivele nasilje.
Najpogosteje se soočajo s psihičnimi teţavami, občutki kot so strah,
zaskrbljenost, ţivčnost, samoobtoţevanje, jeza, sram, izguba samopodobe in
spoštovanja, posledično pa z motnjami hranjenja, odvisnostmi in teţavami s
spanjem. Posledic nasilja ni mogoče v naprej določiti, saj so v veliki meri
odvisne od otrokove osebnosti. Velika verjetnost je, da se bodo znaki, ki se
kaţejo ţe v otroški dobi, z leti okrepili in vplivali na razmišljanje in način
ţivljenja. Izkušnje nasilja v otroštvu pustijo posledice za vse ţivljenje. Tisti,
ki so bili ţrtve nasilja, ali pa so bili samo očividci nasilnih dejanj, bodo
pozneje z večjo verjetnostjo tudi sami nasilni. O tem govori teorija o »krogu
nasilja« ali »cikličnosti nasilja«. Kanadska raziskava je pokazala, da je vsaj 23
% otrok ţe bilo priča nasilju v druţini. V Ameriki pa so ugotovili, da je od 5 %
do 14 % vseh otrok priča nasilju v druţini. Če upoštevamo dejstvo, da so
očividci in ţrtve nasilnega vedenja pozneje tudi sami pogosto nasilni, dajejo ti
13
podatki pribliţno sliko, kako se bo trend nasilnega vedenja širil v prihodnosti
(Habbe, 2000).
2.3 Značilnosti vpletenih v nasilje
2.3.1 Ţrtev
Tipične ţrtve izkazujejo tesnobnost in negotovost. Trpijo zaradi nizke stopnje
samospoštovanja, imajo slabo samopodporo. Samim sebi se zdijo, da niso
uspešne, počutijo se neumne, poniţane, zapuščene, neprivlačne, osamljene.
Pogosto so v zadregi in jih je velikokrat sram. Nasilje nad njimi začnejo
jemati kot nekaj, kar si zasluţijo. Ţrtve so v šoli zavrnjene, osamljene ali celo
izolirane. V razredu nimajo dobrih odnosov z drugimi učenci in o svojih
teţavah ne znajo spregovoriti. Med vrstniki se teţko uveljavljajo, veliko bolje
se razumejo z odraslimi; npr. z druţinskimi člani. Do nasilja in uporabe
nasilnih sredstev imajo ţrtve negativno stališče. Takšno ţrtev označimo kot
pasivno oziroma podrejeno. S svojimi stališči in vedenjem drugim
signalizirajo, da so šibki, negotovi, ničvredni posamezniki, ki se v primeru
napada ne bodo branili (Besag, 1989).
Besagova pa govori še o dveh tipih ţrtev, in sicer:
- ţrtvenemu kozlu; v tem primeru gre za otroke, ki prevzamejo vlogo
ţrtve samo zato, da so sprejeti v skupino ter
- laţni ţrtvi; to so otroci, ki se neprestano obračajo k učitelju s
toţbami, ki niso vedno upravičene, in si na ta način ţelijo pridobiti
učiteljevo pozornost.
Značilnosti ţrtev po Pušnikovi (1999):
- Ţrtve so razdvojene v odnosih do staršev; na eni strani so na njih
navezane, se z njimi pogovarjajo, na drugi strani pa imajo občutek, da
se jih straši sramujejo in se počutijo kot manjvredni člani druţine.
14
- S šolo, ki jo obiskujejo, so nezadovoljni. Menijo, da med sošolci niso
priljubljeni. Počutijo se osamljene in potrte, strah jih je. Do šole in
njenega dela imajo pozitiven odnos, vendar je njihov učni uspeh
slabši, njihovo samozaupanje je majhno, ne znajo se braniti na pravi
način.
- Ţrtve menijo, da so neustrezno razvite, neprivlačne, zaprte so vase,
zato so rajši same, kot v druţbi. Z drugimi teţko vzpostavljajo stike.
Vse našteto so značilnosti tako imenovanih pasivnih ţrtev. To pasivno
sprejemanje pa lahko vodi v duševno potrtost. Poleg pasivnih ţrtev pa
poznamo tudi izzivalne ţrtve, katerih značilnost je kombinacija tesnobnosti in
nasilnega vedenja. To so otroci, ki imajo pogosto teţave z zbranostjo in s
svojim načinom obnašanja povzročajo razburjenost in napetost pri ljudeh, ki
jih obdajajo. Lahko so hiperaktivni; zanje je značilno, da burno reagirajo ţe
na nizke draţljaje, se slabo obvladujejo in ne znajo pravilno oceniti socialne
situacije ţrtve. Z vsemi svojimi značilnostmi pa izzivalne ţrtve privlačijo
nasilne vrstnike (Olweus, 1995).
2.3.2 Kako lahko pomagamo ţrtvam nasilja?
Ţrtvam je potrebno nuditi takojšnjo pomoč, predvsem je potrebno v proces
vključiti starše, ki mnogokrat sploh ne vedo, da je njihov otrok ţrtev
vrstniškega nasilja. Otroci se tega sramujejo, saj so prepričani, da tudi njihovi
starši in druţina nasploh, od njih pričakujejo, da bodo sposobni v vsaki
situaciji poskrbeti zase in končati kot zmagovalci. Sami pa se počutijo
poraţeni (Kuhar, 1999).
Pomembno je, da starši otrokom pravočasno pojasnijo, da je nasilje med
vrstniki v šoli sestavni del današnjega ţivljenja. Otrok mora vedeti, da se
lahko v primeru teţav vedno zateče po pomoč k staršem, ki mu bodo verjeli in
pomagali. Mnogo otrok meni, da je to toţarjenje, morda celo izdaja
sovrstnikov. Pojasniti jim moramo, da le tako lahko preprečimo nasilje. Poleg
tega pa moramo biti pozorni na spremenjeno otrokovo vedenje: izostanki od
15
pouka, bolečine v glavi ali trebuhu, nočne more, raztrgana obleka in
poškodovane ali izgubljene šolske potrebščine. Svetujmo mu, kako se lahko
izogne nasilju na poti v šolo ali domov in v šoli. Izogiba naj se določenih
krajev, kjer lahko pade v roke nasilnih vrstnikov. Čim več naj se druţi s sošolci
in si med njimi poišče dobre prijatelje, med odmori pa naj se zadrţuje v
bliţini deţurnih učiteljev. Na nasilje naj ne odgovarja z jokom ali silo, temveč
naj se pred nasilneţi umakne na varno, s čimer bo pokazal zdravo pamet in
zrelost. Pomembno je, da mu vztrajno dopovedujemo, da ni sramotno biti
ţrtev, sramotno je biti nasilneţ (Habbe, 2000).
2.3.3 Nasilneţ
Najpogostejša in najizrazitejša lastnost nasilneţev je agresivnost, ki se lahko
pokaţe v odnosu do vrstnikov in tudi do odraslih. Nasilneţi imajo izrazite
potrebe po nadvladi in podrejanju drugih, radi se uveljavljajo z močjo in
groţnjami. Včasih se pred svojimi vrstniki le širokoustijo. Nasprotovalni,
kljubovalni in agresivni so tudi do odraslih, ki se jih včasih bojijo. Nasilneţi so
zelo nagle jeze, imajo malo potrpljenja, za njih so značilne vročekrvne
reakcije in močna potreba po obvladovanju drugih. V drugega se ne morejo
vţiveti in ne poznajo občutka krivde. Teţko se podrejajo pravilom. Kadar se iz
določene situacije ne morejo »izmazati«, se vedno znajdejo z dobro idejo.
Zelo malo časa preţivijo doma, zato z ostalimi druţinskimi člani nimajo dosti
stikov. Samopodoba nasilneţev je pogosto dobra (Habbe, 2000).
Mnogi menijo, da nasilneţi najpogosteje postanejo telesno močni dečki,
vendar to ne drţi. Nasilne so lahko tudi deklice, ki uporabijo bolj potuhnjene
oblike nadlegovanja, kot so npr. izolacija, obrekovanje. Zelo rade pretiravajo
in se hvalijo. Nasilneţi ponavadi ţivijo v večjih druţinah in manj ugodnih
ţivljenjskih razmerah. V svojem druţinskem krogu se slabo počutijo in so
mnenja, da jih starši ne razumejo, da se na njih ne morejo zanesti in da niso
sprejeti. Do staršev imajo zato negativen odnos. Trdijo, da se starši za njih ne
zmenijo in da se z njimi ne morejo pogovoriti. S šolo, ki jo obiskujejo, so
zadovoljni, niso pa zadovoljni s šolskim programom. V svoje učne sposobnosti
16
dvomijo, kar je povezano z njihovim negativnim odnosom do šole in učiteljev.
Sami pri sebi mislijo, da jih vrstniki cenijo in spoštujejo. Prav zato se te osebe
čutijo pomembne in priljubljene. V šoli in v druţbi nasploh so povprečno ali le
rahlo podpovprečno priljubljeni. Pogosto jih obkroţa majhna skupina dveh ali
treh prijateljev, ki jih podpirajo v vedenju in jih imajo radi (Besag, 1989).
Razlikujemo dve različni vrsti nasilneţev (Besag, 1989):
- Pasivne nasilneţe ali privrţence – to so učenci, ki pri vrstniškem
nasilju sodelujejo, vendar ne prevzamejo pobude. Ta skupina je dokaj
mešana po lastnostih in jo sestavljajo tudi negotovi in tesnobni
učenci.
- Anksiozni nasilneţi – to je posebna vrsta nasilneţev, ki imajo manj
samozaupanja in so manj priljubljeni kot drugi nasilneţi. Zdi se, da
imajo doma več teţav in so učno neuspešni.
Moţni psihični izvori nasilnega vedenja nakazujejo tri motive, ki so med seboj
delno povezani (Olweus, 1995):
- Močna potreba po moči in dominantnosti; nasilneţi uţivajo v
nadziranju drugih in imajo potrebo po tem, da se jim drugi podrejajo.
- Druţinska vzgoja, za katero je značilno pomanjkanje starševske
ljubezni in spoštovanja otroka s strani staršev ter preostre kazni.
Predpostavljamo lahko, da so otroci v taki druţini razvili sovraţnost do
okolja. Ti občutki in impulzi lahko sproţajo zadovoljstvo ob
povzročanju poškodb in ob trpljenju drugih.
- Koristi; nasilneţi pogosto silijo ţrtve, da jim dajejo denar in jih
izsiljujejo.
2.3.4 Kako lahko pomagamo nasilneţem?
Starši morajo svojim nasilnim otrokom pojasniti, da gledajo na trpinčenje
drugih kot na resen problem, in da v prihodnje ne bodo prenašali takšnega
17
vedenja. Moţnosti za spremembo vedenja bodo vidno narasle, če bodo tako
starši kot šola dosledni pri negativnih reakcijah na trpinčenje. Bistveno je, da
se starši skupaj z otroki dogovorijo o nekaj preprostih druţinskih pravilih
ţivljenja. Pomembno je, da starši otroka pohvalijo, mu pokaţejo, da ga
cenijo, kadar spoštuje pravila o katerih so se dogovorili. Otrok laţje spremeni
svoje agresivno vedenje, če ima občutek, da je vsaj do neke mere spoštovan
in ljubljen. Nujno je, da sledijo negativne sankcije, kadar otrok pravila
prekrši. V povezavi z razpravo o druţinskih pravilih je potrebno spregovoriti
tudi o moţnih sankcijah v primeru, da otrok prekrši dogovorjena pravila.
Posledice morajo biti do neke stopnje neprijetne in neugodne, nikakor pa ne
smemo otroka telesno kaznovati. Zelo pomembno je, da skušajo starši
izvedeti, kdo so prijatelji njihovih otrok in kaj navadno počnejo. Aktivna
telesna moč in potreba po nadvladovanju sta lastnosti, ki sta prisotni pri
številnih nasilneţih in jih lahko usmerimo v konstruktivne dejavnosti. Mogoče
je otrok za kaj še posebej nadarjen in bi ga starši lahko spodbujali, da bi to
nadarjenost tudi razvijal (Olweus, 1995).
2.3.5 Ţrtev in nasilneţ – lastnosti nosilcev obeh vlog
Nekateri otroci so nosilci lastnosti obeh vlog, tako nasilneţa kot ţrtve, in se
med seboj zelo razlikujejo. Ti otroci so pogosto ţrtve pritiskov doma, nasilni
pa so do mlajših in bolj občutljivih otrok. Pri sklepanju prijateljstev imajo
veliko teţav, veliko raje so sami, kot v druţbi. Vedno so pripravljeni za pretep
in fizično obračunavanje. Starši se bolj malo zanimajo zanje, so nedosledni pri
vzgoji, pre strogi, pogosto jih kaznujejo. Otroci se s starši ne morejo
pogovoriti o problemih in jim ne zaupajo (Olweus, 1995).
Imajo negativen odnos do šole, z njenim programom in ostalimi dejavnostmi
niso zadovoljni. Pri pouku se ne počutijo dobro, so napeti, šola jim
predstavlja breme. S strani vrstnikov se počutijo nespoštovani in zavrnjeni.
Teţko se prilagodijo zahtevam okolja, povsod vidijo probleme. Teţko
sprejemajo odločitve, so zelo vzkipljivi, napeti, vse jim gre na ţivce, v odnosu
do drugih pa so zelo neprijazni (Besag, 1989).
18
2.3.6 Opazovalec
Pri nasilju med vrstniki moramo poleg nasilneţa in ţrtve omeniti še tretjo
stran , ki predstavlja večino – to so opazovalci. Ta skupina vrstnikov ne
prevzema nobene od prej omenjenih vlog, in se z nasiljem, ki se dogaja
njihovim vrstnikom in vrstnicam, ne strinja. To ni enotna skupina, saj nekateri
med njimi nasilje med vrstniki le opazujejo in vanj ne posegajo, drugi se
ţrtvam smejijo, in s tem dajejo podporo nasilnim vrstnikom (Pušnik, 1996).
Ista avtorica opredeljuje značilnosti in osebne lastnosti te skupine:
- v druţini se dobro počutijo, menijo da so sprejeti in upoštevani,
- s starši se dobro razumejo, o problemih se z njimi pogovarjajo,
- starši spremljajo njihovo šolsko delo in so z njimi zadovoljni,
- opazovalci se v šoli dobro počutijo, do šole in učiteljev imajo
pozitiven odnos in se radi učijo, menijo, da jih sošolci sprejemajo in
zaupajo v svoje sposobnosti,
- njihova razpoloţenja so dokaj stabilna, redko občutijo strah in
napetost,
- izraţajo veselje in pozitivno naravnanost do okolja; do ljudi so dokaj
odprti, prijazni in potrpeţljivi, radi jim pomagajo in zaupajo, ne
izraţajo nobenih oblik agresivnosti.
2.3.7 Zakaj ţrtve in povzročitelji nasilja molčijo?
Razlogov, zakaj ţrtve in opazovalci molčijo, je več (Zabukovec Kerin, 2002):
- Strah jih je maščevanja povzročiteljev.
- Strah jih je reakcije učiteljev, bojijo se, da jih bodo hitro odslovili z
nasvetom, ki so ga ţeleli slišati, pa ne deluje (npr. »nikoli ne hodi sam
v garderobo«). Morda bodo nekateri mislili, da se učiteljem problem
ne bo zdel velik, da jih bodo zavrnili in poniţali. Nekatere je strah, da
jih bodo učitelji kaznovali ali ošteli.
19
- Ne vedo, kako naj svoje potrebe in pričakovanja izrazijo.
- Situacija se jim zdi nerešljiva.
- Mislijo, da morajo učiteljevo pomoč ali posredovanje najprej zasluţiti.
- Nerodno jim je in strah jih je, kako se bodo v pogovoru odrezali, kaj si
bodo učitelji mislili o njih.
Takšne osebe morajo učitelji povabiti na pogovor, saj potrebujejo pomoč. Na
ta način bodo laţje zaupali svoje teţave.
2.4 Dejavniki, ki vplivajo na pojav nasilja na šoli
Vrstniško nasilje je celosten pojav, na katerega vplivajo mnogi dejavniki.
Nasilje na šoli pa je pojav, ki je povezan z različnimi dejavniki.
Najpomembnejši so (Pušnik, 1999):
- vpliv druţine – vzgoja,
- vpliv dednosti – genske dispozicije, temperament, starost, razvoj,
- vpliv spola – vzgoja med dečki in deklicami se razlikuje,
- vpliv vrstnikov – neprimerna komunikacija, reševanje konfliktov,
- vpliv šole – poleg druţine ima močan vpliv na psihosocialni razvoj
otroka,
- vpliv medijev – nudijo priloţnost za učenje novih oblik nasilnega
vedenja.
2.4.1 Vpliv druţine
Druţinska skupina je prvi socialni sistem, v katerem otrok ţivi, in ki s svojimi
značilnostmi vpliva na osebnost otroka v vseh fazah njegovega razvoja. Starši
so pomembni drugi, ki določajo svet, ki ga mora otrok interanalizirati. Otrok
si pomembnih drugih ne more izbrati, temveč mora interanalizirati svet, ki ga
pomembni drugi določijo zanj (Čačinovič Vogrinčič, 1992).
20
V druţini otrok dobi prvo občutje lastne vrednosti ter zaupanja v ljudi in svet
okoli sebe. Spodbude in zgledi najbliţjih oseb mu zasujejo njegov vrednostni
sistem, način izraţanja samega sebe, sposobnosti za reševanje in
premagovanje vsakodnevnih teţav in obremenitev. Ţe v druţini naj bi starši
otroke navadili na red. Pomembno je pri otroku razvijati občutek pripadnosti
in skrbeti za dobre druţinske odnose. Potrbno jih je naučiti obnašati se kot
član neke skupine. Pri otroku je zelo pomemben občutek varnosti, tako v šoli
kot doma. Varnost pa pomeni, da starši ali učitelji otroku razloţijo, kaj od
njega pričakujejo in da mu zaupajo. Pomemben vpliv v druţini ima
kaznovanje. Učinki kazni so večkrat bolj škodljivi kot pa koristni, kar je
posledica napačnega načina kaznovanj (pretirano in poniţevalno). Posledice
fizičnega nasilja v druţini se pri otrocih izraţajo v njihovem čustvovanju,
razdraţljivosti, teţavah s koncentracijo in nazadovoljstvom. Ti otroci imajo
tudi slabšo samopodobo (Pušnik, 1996).
Študije vpliva druţinskih razmer navajajo pomen naslednjih dejavnikov
(Olweus, 1995):
- čustven odnos med staršem in otrokom,
- odnos med starši,
- doslednost pri vzgoji,
- nadzor otrokovega vedenja,
- otrokov temperament,
- patologija staršev,
- vzgojne metode (uporaba moči, ostrost kazni).
-
Otrokov pogled na svet, osnovne vrednote in tudi filozofija ţivljenja so odvisni
od tipa druţine v kateri otrok ţivi.
2.4.2 Vpliv dednosti, razvoja in rasti
Dednost, okolje in lastna dejavnost so temeljni dejavniki doţivljanja in
vedenja. Dedne zasnove so potenciali v naših genih. Od okolja in
21
samodejavnosti je odvisno, kako se bodo razvili. Osebnost je torej rezultat
vplivov dednosti povezanih z okoljem in samodejavnostjo (Pušnik, 1996).
Strokovnjaki se ţe od nekdaj prepirajo o tem, ali ni agresivnost prirojen
nagon, kot sta na primer spolnost in potreba po hrani. Vendar pa pri
agresivnosti ni mogoče dokazati nekaterih znakov obnašanja npr. rastoče
napetosti, ki ji sledi faza mirovanja. Dejstvo je, da se nikoli ne podedujejo
lastnosti kot take, podedujejo se lahko samo nagnjenja k določeni lastnosti. K
pojavu motenj vedenja pa lahko prispevajo tudi nekatere otrokove lastnosti,
kot je na primer temperament. V zgodnjem razvojnem obdobju se otrok začne
gibati, spoznavati svet okoli sebe in se izraţati. Takrat otrok ţe pokaţe
nezadovoljstvo, nemir in vzkipljivost, če mu kaj ni prav. Z otrokovim
odraščanjem in dozorevanjem se razvijejo tudi sposobnosti za obvladovanje
čustev. Nasilno vedenje se v obdobju adolescence še poveča, je bolj opazno in
ima hujše posledice. Mladostnik je v dobi odraščanja zelo dovzeten za zunanje
vplive, ki mu pomagajo oblikovati njegovo osebnost, vrednostni sistem,
njegovo vedenje pa usmerjajo v druţbeno sprejemljivo ali nesprejemljivo
(Udovič, 2004).
2.4.3 Vpliv spola
V vzgojnem procesu pri fantih zelo zgodaj vzpodbujamo sposobnost za
samostojnost in dejavno uveljavitev. Pri dekletih pa v naši kulturi spodbujamo
pasivnost in odvisnost. V vzgoji jih usmerjamo na notranja čustvena dogajanja
in na subjektivne podrobnosti v medosebnih odnosih. Dekleta, ki imajo dovolj
zaupanja vase, nasilje izvajajo redko, pri fantih pa je to ravno obratno, saj je
v ospredju boj za dominacijo izkazovanja moči (Pušnik, 1996).
Dekleta in fantje, ki izvajajo vrstniško nasilje, se razlikujejo glede na (Pušnik,
1996):
- telesno moč (fantje so pri reševanju konfliktov pogosto posluţujejo
telesne agresije, dekleta pa ne, saj so telesno šibkejša),
22
- obliko trpinčenja (fantje izvajajo nasilje direktno, agresija je
neposredno usmerjena, dekleta pa izvajajo nasilje posredno),
- samopodobo in odnose z vrstniki (fantje imajo dobro samopodobo in
so pogosto zelo priljubljeni med vrstniki ter imajo tudi svoje
spremljevalce, dekleta imajo slabšo samopodobo in slabše odnose z
vrstniki).
2.4.4 Vpliv vrstnikov
Človek je druţabno bitje, zato se pridruţuje skupinam, v katerih začuti
skupne interese. Ravno tako je z otroki, ki se druţijo s svojimi vrstniki, saj
med njimi najdejo svojo identiteto. Pri otrocih je zelo pomembno s kom se
druţijo, ker še nimajo izoblikovane osebnosti in tako lahko hitreje podleţejo
zunanjim vplivom. Skupina vrstnikov je za posameznega otroka pomemben
segment socialnega okolja. V njej se uči socialnih spretnosti. Za otroka so
vrstniki neke vrste razširjena druţina, ki skupaj iščejo svoje mesto v svetu,
odkrivajo človeško podobo in hkrati dozorevajo. Vsaka skupina oblikuje in
sprejme določena pravila sodelovanja, vključevanja in aktivnosti. Hitro pa se
izoblikuje tudi hierarhija članov skupine. Otroci, ki se tem pravilom ne
podredijo, so sčasoma postavljeni vstran, ali pa so celo zavrnjeni s strani
skupine (Udovič, 2004).
2.4.5 Vpliv šole
Poleg druţine je šola najpomembnejši dejavnik, ki vpliva na otrokovo
ţivljenje in razvoj. Za otroka je šola fizični in psihosocialni ţivljenjski prostor
s številnimi pomembnimi odnosi in dogajanji, v katerem preţivi veliko časa.
Šola je prostor, kjer se v otrokovem odraščanju stopnjuje njegova izobrazba
in vzgoja v več let trajajočem obdobju njegovega ţivljenja. Otrok v šolskem
okolju preţivi večji del dneva. Razred je poleg druţine širša organizirana
skupina, kateri otrok pripada. Znotraj te skupine in tudi izven nje, se
oblikujejo medsebojni odnosi, ki so pomembni v nadaljnji socializaciji otrok.
Problematika nasilja je odvisna od norm in pravil v šoli. Od tega, koliko šola
23
uporablja, dovoljuje, ceni ali preganja nasilne oblike vedenja ter od tega, ali
omogoča posamezniku uporabo nasilnih oblik vedenja za dosego svojih ciljev
ali lastne uveljavitve. Na količino nasilnega vedenja vpliva tudi organizacija
šole, vzdušje, morala in etika šole. Preventivna naloga šole je, da mora šola
razvijati takšno klimo, ki trpinčenja ne dopušča. Šola ima veliko moţnosti za
odkrivanje in preprečevanja trpinčenja, za ukrepanje ob pojavu ter za pomoč
trpinčenemu otroku (Udovič, 2004).
2.4.6 Vpliv medijev
Mediji so, tako kot druţina, socializator, ki vzgaja in poučuje ter s tem
prenaša vzorce vedenja. K nasilju prispevajo s prikazovanjem nasilnih risank,
filmov ter utrjevanjem stereotipnih predstav o razmerju med moškim in
ţensko. Moški so vedno prikazani kot nosilci moči in oblasti, ki imajo denar,
ţenske pa naj bi bile krotke, nemočne in odvisne. Raziskave so pokazale, da
se otroci po gledanju nasilnih risank resnično bolj nasilno obnašajo, a le takoj
po gledanju, kratek čas po tem pa stopnja nasilnega vedenja pade na prejšnjo
raven (Kuhar, 1999).
2.5 Preprečevanje nasilja med vrstniki
Otroci se v obdobju odraščanja srečujejo z mnogimi vprašanji, so negotovi in
iščejo samega sebe. Naloga staršev je, da jim pomagajo postati čim bolj
samostojni in se vključiti v svet odraslih. Za preprečitev nasilnega vedenja
moramo pri otroku vzbuditi občutek zaupanja, čutiti mora, da je cenjen in
sprejet, ne glede na morebitne drugačnosti. Tudi nasilen otrok išče premirje
in meje, do katerih lahko gre s svojim vedenjem, brezbriţnost in neodločnost
odraslih pa ga k napadalnosti naravnost spodbujata. Odraščajoči otroci ţelijo
vedeti, kaj si o njih mislijo njihovi starši, čeprav s tem tvegajo kritiko, ki pa
nikoli ne sme biti poniţujoča. Vsekakor je v druţini boljši dober prepir kot
pomanjkanje pogovora. Če se otrok kljub vsemu upira ustaljenemu redu, naj
sam predlaga rešitev, ki jo je nato potrebno usklajevati, dokler ni
sprejemljiva tudi staršem. Najslabše je, če nasilnega otroka prepustimo
24
samemu sebi, saj ga bodo sicer nasilno vedenje in z njim povezane teţave
morda spremljale celo ţivljenje. Za preprečevanje je potrebno celovito
ukrepati, v skladu s premišljenim programom, ki vključuje vse udeleţence
vsakdanjega šolskega procesa: učitelje in druge strokovne delavce šole,
učence in njihove starše (Habbe, 2000).
2.5.1 Varnostni program
Kakovostna varnostna ocena šole vodstvu šole nazorno prikaţe prevladujoče
oblike nevarnosti, ranljive točke šolskih objektov ter smeri spreminjanja oblik
nasilja v šoli in širšem lokalnem okolju. Na njeni podlagi lahko šola pripravi
seznam pristopov in ukrepov, s katerimi odpravi trenutne teţave z nasiljem in
ranljiva mesta ter s preprečevalnim delovanjem zagotovi varno šolsko okolje
tudi v prihodnosti (Habbe, 2000).
Dokument, ki opredeljuje pristope in ukrepe za dosego opisanih ciljev,
imenujemo varnostni program (zdajšnji vzgojni načrt), iz katerega naj bi bili
razvidni:
- razlogi za izdelavo programa,
- konkretni cilji, ki jih ţeli vodstvo šole s programom doseči,
- pristopi in konkretni ukrepi, s katerimi namerava vodstvo šole
zastavljene cilje doseči.
Varnostni program lahko sestavi vodstvo šole v sodelovanju z lastnimi ali
zunanjimi strokovnimi sodelavci. V večjih šolah pa je boljša moţnost, da šola
oblikuje skupino, na primer odbor za varnost, ki jo sestavljajo predstavniki
lokalne skupnosti, policije in varnostnih podjetij. Takšna raznolikost omogoča,
da probleme obravnavamo iz različnih zornih kotov in da so v varnostnem
programu zajeti pogledi in interesi vseh naštetih udeleţencev šolskih
procesov. Uvajanje varnostnega programa pomeni postavljanje nekaterih
novih pravil, kar lahko med učenci in tudi šolskimi delavci vzbudi določen
odpor. Da ne prihaja do takšnih teţav, je koristno, da učencem, učiteljem,
25
staršem in drugim pomembnim skupinam program in njegove cilje najprej
pravilno predstavimo in si zagotovimo njihovo podporo. Razmere v šoli in
njeni okolici se nenehno spreminjajo, zato naj bo varnostni program
prilagodljiv. Pregledati in posodobiti ga je koristno pred začetkom vsakega
novega šolskega leta, po potrebi pa naj omogoča tudi spremembe med šolskim
letom (Habbe, 2000).
Isti avtor trdi, da sta za izvedbo takšnega programa, ki vključuje pristope na
ravni šole, oddelka in posameznika, potrbna naslednja predpogoja:
- odrasli, predvsem vodstvo šole, učitelji in starši, se morajo zavedati
pomena problema nasilja v njihovi šoli,
- odrasli se morajo odločiti, da bodo z vso resnostjo pomagali
spreminjati obstoječe stanje in zagotavljati varno šolsko okolje.
2.5.2 Ukrepi na ravni šole
Šola mora biti za povečanje občutljivosti pozorna na dejavnike, ki delujejo
kot rizični. To so na primer nepregledni hodniki, pomanjkanje nadzora, upad
učnega uspeha, druţinske teţave učencev itd. Pozorni morajo biti na lastno
vedenje, odzivanje, komunikacijo in dopolnjevati znanje ter iskati pomoč, če
učitelji sami ne znajo obvladati situacij. Lahko se zgodi, da tudi učitelji
izvajajo nasilje nad učenci, ki pa je bolj ali manj zavedno. Učitelji lahko
nasilje povzročajo tudi posredno. Seveda pa ima šola ogromno moţnosti, da
nasilje odkrije in ga prepreči. Šola mora razvijati takšno kulturo in klimo, ki
trpinčenja ne dopušča. Šola mora oblikovati takšne programe, ki preprečujejo
nasilje v šoli (Pušnik, 2008).
Devet pomembnih dejavnikov za preprečevanje nasilja v šolah (Verbnik
Dobnikar, 2002):
26
1. Šola naj oblikuje jasen sistem vrednot. Učitelj poleg snovi poučuje in
na otroke prenaša vrednote. Pomemben del vzgoje je, da se otroke
pouči o človekovih pravicah.
2. Ozaveščanje o resnosti problema nasilja.
3. Organizacijska struktura šole naj spodbuja k sodelovanju in
doseganju dogovorjenih ciljev, ki temeljijo na skupnih vrednotah.
4. Jasno oblikovan šolski red, ki ga učitelji oblikujejo skupaj z učenci in
njihovimi starši.
5. Prisotnost in nadzor deţurnih učiteljev na hodnikih, straniščih,
odmorih. Vsak učitelj bi moral vedno reagirati, ko bi naletel na pojav
nasilja. Kjer pa nadzirajo s pomočjo kamer, naj bi bil vedno nekdo
zadolţen za pregledovanje posnetkov. Vendar tu nastaja problem,
kajti na pojav nasilja med vrstniki se odziva zelo malo učiteljev.
6. Ureditev prostora.
7. Naravnanost šolske klime, ki spodbuja nenasilno reševanje
konfliktov, toplina, spoštovanje, sprejemanje, pozitivni odnos
učiteljev do otrok in skrb za razvijanje občutka pripadnosti šoli in
razredu.
8. Vključevanje širokega kroga otrok v interesne dejavnosti, ki
pokrivajo različne interese in omogočajo uveljavitev.
9. Izvajanje preventivnih programov za učence. Ti so najbolj uspešni,
če so vključeni v proces poučevanja, v dejavnosti in razredne ure.
Nekatere teme preventivnih programov:
- spretnosti sodelovanja v skupini,
- izraţanja svojih čustev in misli,
- obvladovanje lastnih reakcij,
- prepoznavanje in sprejemanje razlik,
- reševanje konfliktov na miren način,
- spretnosti, odločanje in pogajanje.
2.5.3 Ukrepi na ravni posameznega oddelka
Ukrepi na ravni posameznega oddelka – razreda so (Olweus, 1995):
27
- oddelčna pravila proti nasilju; razjasnitev, pohvale in sankcije,
- redne razredne ure,
- igranje vlog, literatura,
- kooperativno učenje,
- skupne pozitivne dejavnosti v oddelku,
- sestanki med učitelji, starši in učenci.
Glavni cilj programa preprečevanja je čimbolj zniţati trenutno raven
trpinčenja med učenci in preprečevati pojavljanje novih primerov. Potrebno
bi bilo doseči boljše odnose med vrstniki v šoli in ustvariti pogoje, ki dajejo
ţrtvam in nasilneţem moţnost, da se med seboj razumejo in se primerneje
obnašajo v šoli in izven nje. Za ţrtve to pomeni večji občutek varnosti v šoli,
večje samozaupanje in občutek, da jih ima rad vsaj eden od sošolcev (Verbnik
Dobnikar, 2002).
2.5.4 Ukrepi na ravni posameznika
Ukrepi na ravni posameznika so (Habbe, 2000):
- pogovori z nasilneţem in/ali ţrtvijo nasilja, namenjeni opozorilu
nasilneţa in/ali podpori ţrtvi,
- pogovor s starši nasilneţa in/ali ţrtve nasilja, namenjeni seznanjanju
in ukrepanju staršev,
- domiselnost učiteljev in staršev, namenjena usklajenemu delovanju
pri zagotavljanju varnosti v šoli in doma,
- pomoč ''nevtralnih'' učencev, namenjena navezovanju prijateljskih
odnosov z mirnejšimi in prijaznimi sošolci,
- pomoč in podpora staršem nasilneţa in ţrtve, namenjena skupnemu
iskanju rešitev,
- prepis na drugi oddelek ali šolo.
28
2.6 Organizacije in društva za pomoč žrtvam nasilja
Kuhar (1999) našteva društva in organizacije v Sloveniji, ki pomagajo ţrtvam
nasilja. Nudijo jim:
- telefonsko svetovanje,
- osebni pogovor,
- zagovorništvo (pomoč pri stikih z institucijami, kot sta policija in
centri za socialno delo),
- skupine za samopomoč,
- druţenje s prostovoljkami in prostovoljci,
- zatočišča oziroma umik v varen prostor.
Poleg SOS telefona namenjenega ţrtvam nasilja, ki je bila prva tovrstna
organizacija v Sloveniji, so sedaj na voljo še naslednje:
- Center za pomoč mladim – nudi svetovanje mladim,
- Krizni center za mlade – nudi zatočišče mladim, ki zbeţijo od doma,
- Zdruţenje proti spolnemu zlorabljanju - nudi pomoč predvsem
zlorabljenim v otroštvu.
29
3 Opis vzorca, uporabljena metoda in hipoteze
V raziskavo je bila zajeta osnovna šola Šturje Ajdovščina, ki jo je v šolskem
letu 2009/2010 obiskovalo 265 učencev. Raziskava je bila na osnovni šoli
opravljena v sredini meseca maja.
V raziskavi je sodelovalo 26,8 % vseh učencev, ki obiskujejo šolo. Vprašalnike
so izpolnjevali učenci petih, sedmih in devetega razreda. Izmed vseh učencev,
ki jih je v omenjenih razredih skupno 93, je 71 ali 76,4 % učencev izpolnilo in
vrnilo rešene vprašalnike. V petih razredih je izmed 28 učencev, 23 ali 82,2 %
učencev izpolnilo vprašalnik, v sedmem razredu je izmed 42 učencev, 35 ali
83,3 % učencev izpolnilo vprašalnik, v devetem razredu pa je izmed 23
učencev, 17 ali 73,9 % učencev izpolnilo vprašalnik. Učenci so anketni
vprašalnik izpolnjevali v času pouka. V raziskavi so sodelovali tudi učitelji, ki
poučujejo anketirane učence.
Podatki v tabelah so bili izračunani s SPSS 16 programom, tabele pa so bile
urejene v programu Excel in Word.
Za potrebe raziskave sta bila sestavljena dva anketna vprašalnika in sicer
vprašalnik za učence s 13-timi vprašanji, in vprašalnik za učitelje s prav tako
13-timi vprašanji. Anketiranci so najprej odgovarjali na demografska
vprašanja (spol, starost ipd.), v drugem sklopu na vprašanja, ki se navezujejo
na sam pojavu nasilja med učenci, na koncu pa na vprašanja o oblikah nasilja.
Hipoteza 1:
Učenci, ki so doţiveli nasilje, le tega zamolčijo, ker se bojijo, da bi se jim
zaradi groţenj še kaj zgodilo. Hipotezo bom potrdil, če bo več kot polovica
učencev, ki so nasilje utrpeli, na vprašanje »Zakaj niso tega nikomur
povedali?«, odgovorili, da so zaradi groţenj teţave zadrţali zase.
30
Hipoteza 2:
Učenci in učitelji menijo, da je nasilja na njihovi šoli veliko. Hipotezo bom
potrdil, če bo več kot polovica učencev in učiteljev na vprašanje o
prisotnost nasilja na šoli potrdilo, da je nasilje prisotno.
Hipoteza 3:
Učitelji, ki poučujejo na osnovni šoli Šturje Ajdovščina, se v primeru zaznave
nasilja zavzamejo za učence in mu pomagajo rešiti teţavo. Hipotezo bom
potrdil, če bo več kot 60% učiteljev na vprašanje o ukrepanju ob pojavu
nasilja na šoli potrdilo, da učencem pomagajo rešiti teţavo.
Hipoteza 4:
Nasilje, ki se pojavlja med vrstniki, pogosteje izvajajo dečki kot deklice.
Hipotezo bom potrdil, če bo več kot polovica učencev in učiteljev potrdila,
da nasilje največkrat izvajajo dečki.
Hipoteza 5:
Nasilje, ki se pojavlja med vrstniki, se najpogosteje dogaja na hodnikih šole.
Hipotezo bom potrdil, če bo večina učencev in učiteljev potrdila, da do
nasilja najpogosteje prihaja na hodnikih šole.
31
4 Rezultati in interpretacija
4.1 Rezultati in interpretacija vprašalnika za učence
Tabela 1: Število anketiranih učencev v posameznem razredu
RAZRED ŠTEVILO ANKETIRANIH
% UČENCEV
peti 23 32,4
sedmi 35 49,3
deveti 13 18,3
SKUPAJ 71 100
Iz tabele 1 je razvidno, da je največ anketiranih učencev, 35 ali 49,3 %, iz 7.
razreda, 23 ali 32,4 % učencev iz 5. razreda, najmanj učencev, 13 ali 18,3 %,
je bilo iz 9. razreda. Izmed vseh 71 anketiranih učencev je bilo 28 ali 39,4 %
dečkov in 43 ali 60,6 % deklic.
Tabela 2: Starost anketiranih učencev
STAROST ŠTEVILO %
UČENCEV UČENCEV
10 let 10 14,1
11 let 12 16,9
12 let 17 23,8
13 let 18 25,4
14 let 7 9,9
15 let 7 9,9
SKUPAJ 71 100
Starost anketiranih učencev je bila med 10 in 15 let. Največ učencev, 18 ali
25,4 %, je starih 13 let, sledijo jim učenci stari 12 let, teh je 23,8 %. Najmanj
anketiranih učencev, 7 ali 9,9 %, je bilo starih 14 in 15 let.
32
Tabela 3: Občutek varnosti učencev
SE V ŠOLI POČUTIŠ
VARNO? ŠTEVILO UČENCEV %
da 66 93
ne 5 7
SKUPAJ 71 100
Na vprašanje, ali se v šoli počutiš varno, je pritrdilno odgovorilo 66 ali 93 %
učencev. 5 ali 7 % učencev pa se v šoli ne počuti varno.
Tabela 4: Število učencev, ki so ţe doţiveli nasilje
SI V ŠOLI DOŢIVEL
NASILJE? ŠTEVILO UČENCEV %
da 34 47,9
ne 37 52,1
SKUPAJ 71 100
Na vprašanje, ali si v šoli doţivel nasilje, je 34 ali 47,9 % učencev odgovorilo,
da so nasilje ţe doţiveli, 37 ali 52,1 % učencev pa nasilja v šoli niso doţiveli.
Tabela 5: Kdo je izvajal nasilje nad tabo?
KDO JE IZVAJAL NASILJE NAD TABO? ŠTEVILO %
učenec iz istega razreda 19 51,4
učenec iz niţjega razreda 2 5,4
učenec iz višjega razreda 11 29,7
učenka iz istega razreda 4 10,8
učenka iz niţjega razreda 1 2,7
učenka iz višjega razreda 0 0
SKUPAJ 37 100
Na vprašanje, kdo je izvajal nasilje nad tabo, je od 37 anketiranih učencev,
19 ali 51,4 % učencev odgovorilo, da je nasilje nad njimi izvajal učenec iz
istega razreda, 11 ali 29,7 % učencev je odgovorilo, da je nasilje nad njim
33
izvajal učenec iz višjega razreda. 4 ali 10, 8 % učencev je odgovorilo, da je
nasilje izvajala učenka iz višjega razreda, 2 ali 5,4 % učencev je odgovorilo,
da je nasilje izvajal učenec iz niţjega razreda. 1 ali 2,7 % učenecev je
odgovorilo, da je nasilje izvajala učenka iz niţjega razreda. Noben učenec pa
ni ogovoril, da je nasilje nad njim izvajala učenka iz višjega razreda.
Tabela 6: Najpogostejši način izvajanja nasilja med učenci
NAČIN IZVAJANJA NASILJA ŠTEVILO %
groţnja 15 30,6
pretep 13 26,6
izključitev iz druţbe 3 6,1
posmehovanje 12 24,5
otipavanje 0 0
pljuvanje 3 6,1
jemanje ali uničevanje lastnine 3 6,1
izsiljevanje za denar 0 0
SKUPAJ 49 100
Na vprašanje, na kakšen način je bilo nad tabo izvedeno nasilje, je največ
učencev, 15 ali 30, 6 %, odgovorilo, da so doţiveli nasilje v obliki groţnje, 13
ali 26,6 % učencev je bilo ţrtev pretepa, 12 ali 24,5 % učencev je doţivelo
nasilje v obliki posmehovanja. 3 ali 6,1 % učencev je bilo izključenih iz
druţbe, 3 ali 6,1 % učencem so vzeli ali uničili lastnino, prav tako, 3 ali 6,1 %
učencev, je doţivelo nasilje v obliki pljuvanja.
Tabela 7: Kako pogosto je bilo izvedeno nasilje nad učenci
KAKO POGOSTO JE BILO NAD
TABO IZVEDENO NASILJE ŠTEVILO %
enkrat 18 53
dvakrat 3 8,8
večkrat 13 38,2
SKUPAJ 34 100
34
Na vprašanje, kako pogosto je bilo nad tabo izvedeno nasilje, je največ
učencev, 18 ali 53 %, odgovorilo, da je bilo nasilje nad njimi izvedeno enkrat.
Nad 13-imi ali 38,2 % učenci je bilo nasilje izvedeno ţe večkrat, 3 ali 8,8 %
učencev pa je nasilje doţivelo dvakrat.
Tabela 8: Kje se najpogosteje pojavlja nasilje?
KJE JE BILO IZVEDENO NASILJE? ŠTEVILO %
v razredu 6 15
v stranišču 2 5
na igrišču 2 5
v jedilnici 1 2,5
na dvorišču 2 5
na hodniku 18 45
na poti v/iz šole 4 10
na avtobusni postaji 1 2,5
drugod 4 10
SKUPAJ 40 100
Na vprašanje, kje je bilo nad tabo izvedeno nasilje, je ogovarjalo 34 učencev.
4 od teh so na vprašanje odgovorili z več odgovori. Največ učencev, 18 ali
45 %, je odgovorilo, da je bilo nasilje nad njimi izvedeno na hodniku. Najmanj
nasilja je bilo izvedenega na igrišču in avtobusni postaji. Na omenjeni odgovor
je odgovoril po 1 učenec.
35
Tabela 9: Komu se ţrtve nasilja najpogosteje zaupajo?
KOMU SI ZAUPAL DOGODEK OZIROMA ŠTEVILO %
KOMU SI POVEDAL ZA NASILJE?
staršem 17 29,9
sestri (bratu) 6 10,5
učitelju 11 19,3
ravnatelju 1 1,8
svetovalnemu delavcu 0 0
sošolcu 6 10,5
prijatelju 8 14
nikomur 8 14
SKUPAJ 57 100
Na vprašanje, komu si zaupal dogodek oziroma komu si povedal za nasilje, je
odgovarjalo 34 učencev, od tega je 14 učencev na vprašanje odgovorilo z več
odgovori. Največ učencev, 17 ali 29,9 %, je odgovorilo, da so za nasilje
povedali staršem, 11 ali 19,3 % učencev je dogodek zaupalo učitelju, 8
učencev ali 14 % ni o dogodku spregovorilo z nikomer. Prav tako se je 8 ali
14 % učencev zaupalo prijateljem, 6 ali 10,5 %, se je o dogodku pogovorilo z
bratom ali sestro, in 6 ali 10,5 % učencev se je zaupalo sošolcem. Samo en
učenec se je o dogodku pogovoril z ravnateljem, nihče od anketiranih pa
dogodka ni zaupal svetovalnemu delavcu.
Tabela 10: Najpogostejši vzrok zamolčanja nasilja
ČE NISI POVEDAL/A NAVEDI RAZLOG ŠTEVILO %
se mi ni zdelo potrebno 6 75
bal sem se, ker so mi grozili 1 12,5
mislil sem, da ne bo nič pomagalo 1 12,5
SKUPAJ 8 100
8 učencev ki dogodka niso zaupali nikomur so odgovarjali na vprašanje, zakaj
o tem niso spregovorili. Največ, 6 ali 75 %, učencem se to ni zdelo potrebno, 1
36
ali 12,5 % se je balo zaupati dogodek zaradi groţenj in prav tako 1 ali 12,5 %
učencev pa je bilo mnenja, da to ne bo nič pomagalo.
Tabela 11: Reakcija osebe, kateri se je ţrtev nasilja zaupala
KAKO JE UKREPAL TISTI, KI SI MU POVEDAL/A ZA
NASILJE ŠTEVILO %
pomagal mi je rešiti teţavo 18 69,2
samo poslušal me je 7 27
ni se zmenil 1 3,8
SKUPAJ 26 100
Na vprašanje, kako je ukrepal tisti, ki si mu povedal za nasilje, je največ
učencev, 18 ali 69,2 %, odgovorilo, da mu je pomagal rešiti teţavo, 7 ali 27 %
učencev je odgovorilo, da so jih samo poslušali in 1 učenec je odgovoril, da se
zanj niso zmenili.
Tabela 12: Mnenje učencev o prisotnosti nasilja na šoli
KOLIKO JE PO TVOJEM
NASILJA NA ŠOLI?
ŠTEVILO VSEH
ANKETIRANIH %
veliko 6 8,5
malo 59 83
ga ni 6 8,5
SKUPAJ 71 100
Na vprašanje, koliko je nasilja v šoli, je največ učencev, 59 ali 83 %, mnenja,
da je na šoli malo nasilja, 6 ali 8,5 % je mnenja, da je nasilja na šoli veliko, in
prav tako 6 ali 8,5 % učencev meni, da nasilja na njihovi šoli ni.
37
Tabela 13: Kako učenci sprejemajo nasilje?
KAKO SPREJEMAŠ NASILJE NA ŠOLI? ŠTEVILO %
to se mi zdi normalno 16 22,5
nasilje obsojam 55 77,5
SKUPAJ 71 100
Na vprašanje, kako učenci sprejemajo nasilje na šoli, je največ učencev, 55
ali 77,5 %, ogovorilo, da nasilje na šoli obsojajo, 16 ali 22,5 % učencem se
nasilje na šoli zdi normalno.
Tabela 14: Ukrepi, s katerimi bi učenci zmanjšali pojav nasilja na šoli
KAJ BI STORIL/A, DA BI BILO NASILJA V ŠOLI MANJ? ŠTEVILO %
uvedba video nadzora 18 25,4
varovanje v šolah s strani varnostnikov 19 26,7
večje kazni zoper nasilneţe 34 47,9
SKUPAJ 71 100
Na vprašanje, kaj bi storili, da bi bilo nasilja na šoli manj, je največ učencev,
34 ali 47,9 %, odgovorilo, da bi zoper nasilneţe uvedli večje kazni, 19 ali
26,7 % učencev bi v šoli uvedlo varovanje s strani varnostnikov, 18 ali 25,4 %
učencev bi v šoli uvedlo video nadzor.
38
4.2 Rezultati in interpretacija vprašalnika za učitelje
Tabela 15: Starost anketiranih učiteljev
STAROST
UČITELJEV ŠTEVILO %
20-25 let 1 5,9
25-35 let 9 52,9
35-45 let 2 11,8
45-55 let 5 29,4
skupaj 17 100
Starost anketiranih učiteljev je med 20 in 55 let, največ učiteljev, 9 ali
52,9 %, je v starosti med 25 in 35 let. Sledijo jim učiteljice v starosti med 45
in 55 let, omenjenih je 5 ali 29,4 %. V starosti med 35 in 45 let sta 2 ali 11,8 %
učiteljici in 1 ali 5,9 % učiteljic v starosti 20 in 25 let.
Tabela 16: Spol anketiranih učiteljev
SPOL ANKETIRANIH ŠTEVILO %
UČITELJEV
moški 0 0
ţenski 17 100
SKUPAJ 17 100
Izmed 17 anketiranih učiteljev je bilo 17 ali 100 % ţensk in nobenega
moškega. Ker v anketi ni sodeloval noben učitelj sem v nadaljevanju
diplomske naloge uporabljal le ţensko obliko samostalnika.
Tabela 17: Kdo največkrat izvaja nasilje?
KDO NAJVEČ KRAT IZVAJA NASILJE? ŠTEVILO %
učenci 14 82,4
učenke 3 17,6
SKUPAJ 17 100
39
Na vprašanje, kdo največkrat izvaja nasilje na njihovi šoli, je 14 ali 82,4 %
učiteljic odgovorilo, da so to učenci, 3 ali 17,6 % učiteljic je odgovorilo, da
nasilje izvajajo učenke.
Tabela 18: Pojav nasilja v razredih
ALI SE V RAZREDIH ŠTEVILO %
POJAVLJA NASILJE?
da 11 64,7
ne 6 35,3
SKUPAJ 17 100
Na vprašanje, ali se v razredih pojavlja nasilje, je 11 ali 64,7 % učiteljic
potrdilo pojav nasilja v razredih, 6 ali 35,3 % učiteljic nasilja v razredu ni
zaznalo.
Tabela 19: Najpogostejši način izvajanja nasilja
NA KAKŠEN NAČIN SE NASILJE
IZVAJA ? ŠTEVILO %
groţnja 7 18,9
pretep 6 16,2
izključitev iz druţbe 13 35,1
posmehovanje 10 27,1
otipavanje 0 0
pljuvanje 0 0
jemanje ali uničevanje lastnine 1 2,7
izsiljevanje za denar 0 0
nič takega 0 0
SKUPAJ 37 100
Na vprašanje, na kakšen način se med učenci izvaja nasilje, je največ
učiteljic, 13 ali 35,1 %, odgovorilo, da se najpogosteje pojavlja izključitev
vrstnikov iz druţbe, 10 ali 27,1 % učiteljic je odgovorilo, da pogosto prihaja do
posmehovanja. 7 ali 18,9 % učiteljic je odgovorilo, da se nasilje pojavlja v
40
obliki groţnje, 6 ali 16,2 % učiteljic je mnenja, da je najpogostejša oblika
pretep, 1 ali 2,7 % učiteljic pa meni, da se nasilje izvaja z uničevanjem
lastnine. Na vprašanje je odgovarjalo 17 učiteljic, od tega je 11 učiteljic
navedlo več odgovorov.
Tabela 20: Najpogostejša mesta, izvajanja nasilja med učenci
KJE SE NASILJE NAJVEČKRAT
IZVAJA? ŠTEVILO %
v razredu 1 3,7
v stranišču 5 18,5
na igrišču 1 3,7
v jedilnici 1 3,7
na dvorišču 1 3,7
na hodniku 13 48,2
na poti v/iz šole 3 11,1
na avtobusni postaji 0 0
drugod 2 7,4
SKUPAJ 27 100
Na vprašanje, kje se nasilje na šoli največkrat izvaja, je odgovarjalo 17
učiteljic, od tega je 7 učiteljic odgovorilo z več odgovori. Največ učiteljic, 13
ali 48,2 %, je mnenja, da se nasilje najpogosteje izvaja na hodniku, 5 ali
18,5 % učiteljic meni, da se nasilje izvaja na stranišču, 3 ali 11,1 % učiteljic
meni, da se nasilje najpogosteje izvaja na poti v šolo in iz nje. Na krajih kot
so avtobusna postaja, dvorišče, jedilnica in razredi, pa so učiteljice mnenja,
da do nasilja ne prihaja oziroma prihaja zelo redko.
41
Tabela 21: Komu se ţrtve nasilja najpogosteje zaupajo – mnenje učiteljic
KAJ MENITE, KOMU SE ŢRTVE NASILJA
NAJVEČKRAT ZAUPAJO? ŠTEVILO %
staršem 5 15,6
sestri (bratu) 1 3,1
učitelju 7 21,9
ravnatelju 1 3,1
svetovalnemu delavcu 1 3,1
sošolcu 9 28,2
prijatelju 7 21,9
nikomur 1 3,1
SKUPAJ 32 100
Na vprašanje, komu se ţrtve nasilja največkrat zaupajo, je odgovarjalo 17
učiteljic, od tega jih je 10 odgovorilo z več odgovori. 9 ali 28,2 % učiteljic
meni, da se ţrtve nasilja najpogosteje zaupajo sošolcu, 7 ali 21,9 %
anketiranih učiteljic meni, da ţrtve najraje zaupajo učitelju, prav tako 7 ali
21,9 % učiteljic meni, da se ţrtve zaupajo prijatelju. 5 ali 15,6 % učiteljic je
mnenja, da se ţrtve zaupajo staršem. Po mnenju učiteljic se ţrtve nasilja
najredkeje zaupajo sestri, bratu, ravnatelju in svetovalnemu delavcu.
Tabela 22: Ali učenci zaupajo svoje teţave učiteljicam
ALI VAM UČENCI ZAUPAJO
SVOJE TEŢAVE? ŠTEVILO %
da 16 94,1
ne 1 5,9
SKUPAJ 17 100
Na vprašanje, ali vam učenci zaupajo svoje teţave, je največ učiteljic, 16 ali
94,1 %, na vprašane odgovorilo pritrdilno. 1 ali 5,9 % učiteljic pa je
odgovorilo, da jim učenci svojih teţav ne zaupajo.
42
Tabela 23: Ukrepi učiteljic ob pojavu teţav pri učencih
KAKO UKREPATE? ŠTEVILO %
pomagal/a sem mu rešiti teţavo 16 94,1
nisem se zmenil/a za pritoţbo 1 5,9
SKUPAJ 17 100
Na vprašanje, kako učiteljice ukrepajo, kadar jim učenci zaupajo svoje
teţave, je največ učiteljic, 16 ali 94,1 %, odgovorilo, da učencem pomaga
rešiti teţavo, 1 ali 5,9 % učiteljic pa se za teţave učencev ne zmeni.
Tabela 24: Mnenje učiteljev o pojavu nasilja na šoli
KOLIKO JE PO VAŠEM MNENJU
NASILJA NA ŠOLI? ŠTEVILO %
malo 15 88,2
veliko 0 0
ga ni 2 11,8
SKUPAJ 17 100
Na vprašanje, koliko je na šoli nasilja, je največ učiteljic, 15 ali 88,2 %,
mnenja, da je na njihovi šoli nasilja zelo malo. 2 ali 11,8 % učiteljic je
mnenja, da nasilja na njihovi šoli ni.
4.3 Preverjanje hipotez
Hipoteza 1:
Hipoteza številka 1 se je glasila: »Učenci, ki so doţiveli nasilje, le tega
zamolčijo, ker se bojijo, da bi se jim zaradi groţenj še kaj zgodilo«.
Iz analize podatkov je razvidno, da se 75 % učencem ni zdelo potrebno zaupati
nasilja nikomur, 12,5 % se je balo zaupati dogodek zaradi groţenj, in prav
tako 12,5 % učencev je bilo mnenja, da jim to ne bo nič pomagalo.
43
Na podlagi ugotovljenega lahko hipotezo, ki se je glasila: »Učenci, ki so
doţiveli nasilje le tega zamolčijo, ker se bojijo, da bi se jim zaradi groţenj še
kaj zgodilo«, zavrţemo.
Hipoteza 2:
Hipoteza številka 2 se je glasila: »Učenci in učitelji menijo, da je nasilja na
njihovi šoli veliko«.
Iz analize podatkov je razvidno, da je 83 % učencev mnenja, da je na šoli
malo nasilja, 8,5 % jih meni, da je nasilja na šoli veliko, in prav tako 8,5 %
učencev meni, da nasilja na njihovi šoli ni. 88,2 % učiteljic meni, da je na
njihovi šoli nasilja malo, 11,8 % učiteljic pa je mnenja, da nasilja na njihovi
šoli ni.
Na podlagi ugotovljenega, lahko hipotezo, ki se je glasila: »Učenci in učitelji
menijo, da je nasilja na njihovi šoli veliko«, zavrţemo.
Hipoteza 3:
Hipoteza številka 3 se je glasila: »Učitelji, ki poučujejo na osnovni šoli
Šturje Ajdovščina, se v primeru zaznave nasilja zavzamejo za učence in
jim pomagajo rešiti teţave«.
Iz analize podatkov je razvidno, da je 94,1 % učiteljic odgovorilo, da učencem
pomagajo rešiti teţave, 5,9 % učiteljic pa se za teţave učencev ne zmeni.
Na podlagi ugotovljenega lahko hipotezo, ki se je glasila: »Učitelji, ki
poučujejo na osnovni šoli Šturje Ajdovščina se v primeru zaznave nasilja
zavzamejo za učence in jim pomagajo rešiti teţave«, potrdimo.
Hipoteza 4:
Hipoteza številka 4 se je glasila: »Nasilje, ki se pojavlja med vrstniki,
pogosteje izvajajo dečki kot deklice«.
44
Iz analize podatkov je razvidno da je 82,4 % učiteljic odgovorilo, da nasilje
izvajajo dečki, 17,6 % učiteljic pa je odgovorilo, da so za nasilje krive deklice.
Med učenci pa je 86,5 % anketiranih odgovorilo, da nasilje izvajajo dečki,
13,5 % pa da nasilje izvajajo deklice.
Na podlagi ugotovljenega lahko hipotezo, ki se je glasila: »Nasilje, ki se
pojavlja med vrstniki, pogosteje izvajajo dečki kot deklice«, potrdimo.
Hipoteza 5:
Hipoteza številka 5 se je glasila: »nasilje, ki se pojavlja med vrstniki, se
najpogosteje dogaja na hodnikih šole«.
Iz analize podatkov je razvidno, da je 45 % učencev in 48 % učiteljev
odgovorilo, da se nasilje najpogosteje izvaja na hodnikih šole.
Na podlagi ugotovljenega lahko hipotezo, ki se je glasila: »Nasilje, ki se
pojavlja med vrstniki, se najpogosteje dogaja na hodnikih šole«, potrdimo.
V diplomskem delu smo postavili 5 hipotez; 3 hipoteze smo potrdili, 2 hipotezi
pa ovrgli. Potrdili smo sledeče hipoteze:
- Hipoteza številka 3: »Učitelji, ki poučujejo na osnovni šoli Šturje
Ajdovščina, se v primeru zaznave nasilja zavzamejo za učence in jim
pomagajo rešiti teţave«.
- Hipoteza številka 4: »Nasilje, ki se pojavlja med vrstniki, pogosteje
izvajajo dečki kot deklice«.
- Hipoteza številka 5: »Nasilje, ki se pojavlja med vrstniki, se
najpogosteje dogaja na hodnikih šole«.
45
Ovrgli smo naslednje hipoteze:
- Hipoteza številka 1: »Učenci, ki so doţiveli nasilje, le tega zamolčijo,
ker se bojijo, da bi se jim zaradi groţenj še kaj zgodilo«.
- Hipoteza številka 2: »Učenci in učitelji menijo, da je nasilja na njihovi
šoli veliko«.
4.4 Razprava o ugotovljenih rezultatih
V diplomskem delu smo z raziskavo ţeleli in poskušali ugotoviti, v kolikšni
meri je prisotno nasilno vedenje na osnovni šoli Šturje Ajdovščina, katere
oblike nasilja se izvajajo in dobiti trenuten vpogled na stanje med učenci na
omenjeni osnovni šoli.
V raziskavo je bilo zajetih 71 učencev: 32 % iz petega razreda, 47 % iz
sedmega in 18 % iz devetega razreda. Sodelovalo je 12 učiteljic, ki anketirane
učence tudi poučujejo.
Med njim je bila opravljena primerjalna analiza mnenj o prisotnosti nasilja na
njihovi šoli. Učenci so v 83 %, učiteljice pa v 88 % mnenja, da je na njihovi šoli
nasilja malo. Oboji so v večini, učenci v 45 %, učiteljice pa v 48 %, mnenja, da
se nasilje največkrat izvaja na hodnikih šole.
Mnenja o obliki nasilja s strani učencev in učiteljic pa so si različna. Učenci v
30 % opaţajo nasilje v obliki groţenj in pretepov, medtem ko učiteljice v
večini nasilje zaznavajo v obliki izključevanja iz druţbe, posmehovanja,
groţenj in pretepa.
Zaskrbljujoč je podatek, da je izmed 71 anketiranih učencev skoraj polovica,
48 % učencev, na osnovni šoli ţe doţivela nasilje. Ravno nasprotno mnenje pa
imajo učenci o samem počutju varnosti, saj so v 93 % mnenja, da se na šoli
počutijo varno.
46
Iz rezultatov ankete, ki so jo reševali učenci, je razvidno, da nasilje na šoli v
86 % izvajajo dečki, po mnenju učiteljic pa dečki nasilje izvajajo v 82 %.
Učenci, ki so bili ţrtve nasilja, največkrat svoje teţave v zaupajo staršem,
30 %, 19 % učencev se zaupa učiteljem, ostali pa sošolcem, sestram, bratom.
Učenci, ki teţav ne zaupajo nikomur, pa so v 75 % mnenja, da se jim to ne zdi
potrebno.
Učiteljice menijo, da se večina učencev, ki so bili ţrtve nasilja, največkrat o
teţavah pogovorijo s sošolci, 28 %, 21 % učencev se zaupa učiteljem. Zanimivo
pa je, da so učiteljice mnenja, da se ţrtve v zelo majhnem odstotku, le 3 %,
zaupajo svetovalnemu delavcu.
O samem ukrepanju učiteljic je iz raziskave razvidno, da se učitelji na šoli
zavzamejo za ţrtve nasilja in učencem v 94 % pomagajo rešiti teţave.
Spodbuden podatek pa je, da je 21 % učencev, ki svoje teţave zaupajo
učiteljem, povedalo, da so jim učitelji pomagali rešiti teţave.
O samih ukrepih, kaj bi učenci na šoli storili, da bi bilo nasilja manj, je skoraj
polovica anketiranih učencev mnenja, da bi morali zoper nasilneţe uvesti
večje kazni. Za uvedbo varovanja s strani varnostnikov je četrtina učencev,
prav tako je četrtina učencev za uvedbo video nadzora.
47
5 Zaključek
V teoretičnemu delu diplomskega dela smo obdelali do sedaj ţe znane
ugotovitve različnih avtorjev in raziskovalcev o nasilju. Največ pozornosti smo
namenili nasilju med vrstniki, ki se pojavlja na šoli. Opisali smo tipične
lastnosti udeleţencev v nasilju in najprimernejše oblike pomoči le tem. Znano
je, da so najpogostejši znaki za nasilneţa vedenjska neprilagojenost, za ţrtve
pa čustvena neprilagojenost. Največjo vlogo pri vzgoji otrok ima druţina, kajti
starši so vzor svojim otrokom. Posledica neurejenih druţinskih razmer je
neprimerno vedenje otroka v druţbi s svojimi vrstniki. Na koncu teoretičnega
dela smo se dotaknili še ukrepov za preprečevanje nasilja ter samih
organizacij in društev v Sloveniji, ki pomagajo ţrtvam nasilja.
Namen diplomskega dela je proučevati vrstniško nasilje in s tem ugotoviti
osnovne podatke o obsegu in značilnostih nasilja na šol ter dobiti vpogled v
trenutno stanje na šoli. Zanimalo nas, je kako pogosto in kakšne oblike nasilja
učenci doţivljajo ali izvajajo, kje se nasilje izvaja, zakaj učenci doţiveto
nasilje zamolčijo.
V raziskovalnem delu svojega dela smo na osnovni šoli Šturje Ajdovščina
izvedli anketo med učenci in učitelji petih, sedmih in devetih razredov. Za
izvedbo ankete med osnovnošolci in učitelji smo sestavili anketni vprašalnik,
ki je vseboval 15 vprašanj za učence in 13 vprašanj za učitelje. Vzorec je
zajemal 71 osnovnošolcev in 17 učiteljic iz prej omenjene šole.
Z analizo rezultatov smo ugotovili naslednje:
Skoraj polovica anketiranih učencev je ţe doţivela eno izmed oblik nasilja,
kar je zelo zaskrbljujoč podatek. Kljub temu pa se učenci na šoli počutijo
varne. Tako učenci in učitelji so mnenja, da je na njihovi šoli nasilja malo in
da se le to največkrat pojavlja na hodnikih osnovne šole. Učenci menijo, da
sta najpogostejši obliki nasilja na šoli pretep in groţnje, medtem ko učitelji
zaznavajo nasilje v obliki izključevanja iz druţbe ter posmehovanja.
48
Naše mnenje je, da vrstniško nasilje lahko rešujemo le, če ga pravočasno
opazimo in stopimo v stik z ţrtvijo, nasilneţem ter njihovimi starši. Šole
morajo vse pritoţbe ţrtev vzeti resno in jih takoj obravnavati, nasilneţu pa
dati vedeti, da nobena oblika nasilja ni dopustna.
49
6 Literatura
1. Ančić, K. (2002). Nasilje - nenasilje. Priročnik za učiteljice, učitelje,
svetovalne sluţbe in vodstva šol. Ljubljana, Alfagraf trade.
2. Besag, E. (1989). Bullies and victims in schools. Philadelphia, Open
University Press.
3. Čačinovič Vogrinčič, G. (1992). Psihodinamski procesi v družinski
skupini. Ljubljana, Advance.
4. Dekleva, B. (1996). Nasilje med vrstniki v šoli in zvezi s šolo. Ljubljana,
Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.
5. Habbe, J. (2000). Nasilje in varnost otrok v šolah: nasveti za
ravnatelje, starše in vse, ki skrbijo za varnost otrok v osnovnih in
srednjih šolah. Ljubljana, Lisac&Lisac.
6. Kristančič, A. (2002). Socializacija agresije. Ljubljana, AA Inserco,
svetovalna druţba.
7. Kuhar, R. (1999). O nasilju. Ljubljana, Društvo za nenasilno
komunikacijo.
8. Olweus, D. (1995). Trpinčenje med učenci. Ljubljana, Zavod Republike
Slovenije za šolstvo in šport.
9. Pušnik, M. (1996). Trpinčenje med otroki in mladoletniki. Ljubljana,
Zavod Republike Slovenije za šolstvo.
10. Pušnik, M. (1999). Vrstniško nasilje v šolah. Ljubljana, Zavod Republike
Slovenije za šolstvo.
11. Pušnik, M (2008). Vloga šole pri zmanjševanju nasilja. Bled, ZRSŠ.
12. Semelin, J. (2000). Kako sem hčerkama razložil nenasilje. Ljubljana,
Cankarjeva zaloţba.
13. Soršak, S. (2008). Obvladovanje nasilja v osnovni šoli: priročnik.
Maribor, Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
14. Udovič, S. (2004). Vrstniško nasilje v osnovni šoli Belokranjskega
odreda Semič. Ljubljana, Diplomska naloga.
15. Verbnik Dobnikar, T. (2002). Razrednik na stičišču različnih vlog.
Socialna pedagogika. 6 (1), 47-67. Ljubljana, Pedagoška fakulteta.
50
16. Zabukovec Kerin, K. (2002). Vrstniško nasilje v šoli. Nasilje-Nenasilje:
priročnik za učiteljice, učitelje, svetovalne službe in vodstva šol.
Ljubljana, i2. druţba za zaloţništvo.
51
7 Priloge
7.1 Vprašalnik za učence
ANKETNI VPRAŠALNIK
Sem Deni Šuligoj, študent Fakultete za varnostne vede in pišem diplomsko
delo z naslovom Nasilje na osnovni šoli Šturje-Ajdovščina. Prosil bi te, da z
iskrenimi odgovori izpolniš anketni vprašalnik, ki je pred teboj. Anketa je
anonimna, dobljene podatke bom uporabil zgolj v sumarni obliki.
Hvala za sodelovanje.
Deni Šuligoj
Na vsa vprašanja odgovoriš tako, da obkroţiš po en odgovor.
1. Obkroţite spol.
a) ţenski
b) moški
2. Kateri razred obiskuješ?
a) 5. razred
b) 7. razred
c) 9. razred
3. Ali se v šoli počutiš varno?
a) da
b) ne
4. Ali si v šoli ţe doţivel/a nasilje?
a) da
b) ne
52
5. Kdo je izvajal nasilje nad tabo?
a) učenec iz istega razreda
b) učenec iz niţjega razreda
c) učenec iz višjega razreda
d) učenka iz istega razreda
e) učenka iz niţjega razreda
f) učenka iz višjega razreda
6. Obkroţi način izvajanja nasilja nad tabo.
a) groţnja
b) pretep
c) izključitev iz druţbe
d) posmehovanje
e) otipavanje
f) pljuvanje
g) vzeli ali uničili lastnino
h) izsiljevanje za denar
7. Kako pogosto je bilo izvedeno nasilje nad tabo?
a) enkrat
b) dvakrat
c) večkrat
8. Obkroţi kraj kjer je bilo storjeno nasilje?
a) v razredu
b) v stranišču
c) na igrišču
d) v jedilnici
e) na dvorišču
f) na hodniku
g) na poti v / iz šole
h) na avtobusni postaji
i) drugo
53
9. Komu si zaupal dogodek oziroma povedal/a o nasilju?
a) staršem
b) sestri (bratu)
c) učitelju
d) ravnatelju
e) svetovalnemu delavcu
f) sošolcu
g) prijatelju
h) nikomur
10. Če nisi povedal/a, navedi razlog?
a) ni se mi zdelo potrebno
b) bal sem se, ker so mi grozili, da ne smem
c) mislil sem, da ne bo nič pomagalo
11. Kako je ukrepal tisti, ki si mu povedal/a za nasilje?
a) pomagal mi je rešiti teţavo
b) samo poslušal me je
c) ni se zmenil
12. Koliko je po tvojem mnenju nasilja na vaši šoli?
a) veliko
b) malo
c) ga ni
13. Kako sprejemaš nasilje v šoli?
a) to se mi zdi normalno
b) nasilje obsojam
14. Kaj bi storil/a, da bi bilo manj nasilja v šoli?
a) uvedba videonadzora
b) varovanje v šolah s strani varnostnikov
c) večje kazni zoper nasilneţe
54
15. Prosim, da navedeš svojo starost.
______________let
55
7.2 Vprašalnik za učitelje
ANKETNI VPRAŠALNIK
Sem Deni Šuligoj, študent Fakultete za varnostne vede in pišem diplomsko
delo z naslovom Nasilje na osnovni šoli Šturje-Ajdovščina. Raziskavo na
omenjeno temo bom opravljal pri učencih in učiteljih vaše šole. Prosil bi vas,
da z iskrenimi odgovori izpolnite anketni vprašalnik, ki je pred vami. Anketa
je anonimna, dobljene podatke bom uporabil zgolj v sumarni obliki.
Hvala za sodelovanje.
Deni Šuligoj
Na vsa vprašanja odgovarjate tako, da obkroţite po en odgovor.
1. Obkroţite spol.
a) ţenski
b) moški
2. Prosim, da navedete svojo starost.
a) 20-25 let
b) 25-35 let
c) 35-45 let
d) 45-55 let
3. Število let dela na delovnem mestu učitelja.
a) do 5 let
b) od 5 do 10 let
c) od 10 do 15 let
d) od 15 do 20 let
e) od 20 do 25 let
f) od 25 do 30 let
g) od 30 do 35 let
56
4. Ali menite, da se učenci, ki jih poučujete med seboj dobro razumejo?
a) da
b) ne
5. Se v razredih pojavlja nasilje med učenci?
a) da
b) ne
6. Kako pogosto pride v razredu do nasilja?
a) pogosto
b) redko
c) nikoli
7. Kdo ga največkrat izvaja?
a) učenci
b) učenke
8. Na kakšen način se nasilje izvaja?
a) groţnje
b) pretepi
c) izključevanje iz druţbe
d) posmehovanje
e) otipavanje
f) pluvanje
g) uničevanje osebne lastnine
h) izsiljevanje za denar
i) nič takega
9. Kje se nasilje največkrat izvaja?
a) v razredu
b) v stranišču
c) na igrišču
d) v jedilnici
57
e) na dvorišču
f) na hodniku
g) na poti v / iz šole
h) na avtobusni postaji
i) drugod
10. Komu menite, da se ţrtve nasilja največkrat zaupajo?
a) staršem
b) sestri (bratu)
c) učitelju
d) ravnatelju
e) svetovalnemu delavcu
f) sošolcu
g) prijatelju
h) nikomur
11. Ali vam učenci zaupajo svoje teţave (na temo nasilje)?
a) da
b) ne
12. Kako ukrepate?
a) Pomagal-a sem rešiti teţavo
b) sem samo poslušal-a
c) nisem se zmenil-a za pritoţbo
13. Koliko je po vašem mnenju nasilja na vaši šoli?
b) veliko
c) malo
d) ga ni
