Embed Size (px)
Citation preview
DIPLOMSKO DELO
MIGRACIJE, PRISILNO DELO IN IZKORIŠČANJE MAKEDONSKIH
DELAVCEV V SLOVENIJI
Avgust, 2015 Darko Poposki
DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA
Varnost in policijsko delo
MIGRACIJE, PRISILNO DELO IN IZKORIŠČANJE MAKEDONSKIH
DELAVCEV V SLOVENIJI
Avgust, 2015 Darko Poposki
Mentor: doc. dr. Aleš Bučar Ručman
3
Kazalo
Povzetek .................................................................................. 5
Summary – Migrations, forced labour and exploitation of Macedonian workers in
Slovenia ................................................................................... 6
1 Uvod ................................................................................. 7
1.1 Namen in cilj diplomskega dela ............................................ 8
1.2 Opredelitev predpostavk .................................................... 8
1.3 Predvidene metode raziskovanja .......................................... 8
2 Opredelitev pojmov ............................................................... 9
2.1 Mednarodne migracije ....................................................... 9
2.2 Oblike mednarodnih migracij .............................................. 10
2.3 Tipi migrantov ............................................................... 10
2.4 Posledice mednarodnih migracij .......................................... 11
2.5 Migracije v Sloveniji ......................................................... 12
3 Tujci v Republiki Sloveniji ....................................................... 14
3.1 Državljani Evropske unije .................................................. 15
3.2 Državljani tretjih držav ..................................................... 15
4 Pogoji za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji .............................. 15
4.1 Državljani Evropske unije .................................................. 16
4.2 Državljani tretjih držav ..................................................... 16
5 Zaposlitev tujih državljanov v Republiki Sloveniji ........................... 17
5.1 Dovoljenje za zaposlitev ................................................... 18
5.2 Osebno delovno dovoljenje ................................................ 18
5.3 Dovoljenje za delo .......................................................... 18
6 Podjetja in izkoriščanje delavcev .............................................. 19
6.1 Strukturno in direktno nasilje nad delavci migranti v Sloveniji ...... 20
7 Empirična terenska raziskava ................................................... 28
7.1 Analiza intervjujev .......................................................... 29
4
7.2 Makedonski delavci kot žrtve kršenja delovnopravne in kazenskopravne
zakonodaje v Sloveniji .............................................................. 30
8 Razprava ........................................................................... 38
9 Zaključek ........................................................................... 40
10 Uporabljeni viri ................................................................. 42
Kazalo grafov
Graf 1: Mednarodne migracije v Slovenijo ......................................... 13
Graf 2: Priseljevanja v Slovenijo iz Makedonije ................................... 14
5
Povzetek
V diplomski nalogi bomo skušali opisati stanje na področju držav bivše Jugoslavije,
predvsem v Republiki Makedoniji, s tem povezane migracije v Slovenijo, ki so
potekale zadnjih dvajset let ter različne načine izkoriščanja makedonskih delavcev
na področju podjetništva.
Sprva bomo opredelili ključne pojme na področju migracij ter predstavili njihovo
delitev. V nadaljevanju bomo podrobno predstavili imigracijsko politiko v Republiki
Sloveniji ter z njo povezane postopke, na podlagi katerih država omogoča začasno ali
sezonsko zaposlitev tujih delavcev. Ob tem bomo predstavili tudi pogoje za vstop in
bivanje v Sloveniji, ki jih morajo izpolnjevati tuji državljani. Zanimalo nas bo, kakšno
vlogo ima predpisana imigracijska politika pri izkoriščanju.
Dodatno pozornost bomo namenili vrstam zaposlovanja ter različnim načinom
izkoriščanja tujih delavcev. Pri tem nas bodo zanimale predvsem njihove življenjske
razmere, (ne)plačevanje rednega dela, nadur, prispevkov in zagotavljanje drugih
zakonsko določenih pravic (regres, dopust in bolniška) ter druge oblike nasilja, ki ga
delodajalci izvajajo nad tujimi, predvsem makedonskimi delavci. Zanimalo nas bo,
kakšne so posledice kršitev njihovih pravic zanje.
V empiričnem delu naloge bomo opravili nekaj intervjujev z Makedonci, ki opravljajo
delo v Sloveniji. Pri tem bomo ugotavljali, v kolikšni meri so dejansko kršene njihove
pravice ter na kakšen način jih delodajalci izkoriščajo.
Ključne besede: makedonski delavci, izkoriščanje, neizplačevanje
6
Summary – Migrations, forced labour and exploitation of
Macedonian workers in Slovenia
The main goal of the thesis will be describing the prevailing situation on the territory
of the former Yugoslav republics, specifically in the Republic of Macedonia, migration
processes in Slovenia as a result, that occurred in the last twenty years and also the
different ways of exploitation of the Macedonian workers in the field of enterprise.
At the beginning we will define the main concepts in the area of migrations and we
will present their division. Alongside we would like to present the immigration
politics in the Republic of Slovenia and the procedures in connection to those
migrations on which basis the state enables temporary or permanent employment of
foreign workers. In the same time we will present the conditions the foreign workers
must meet so that they could enter and stay in the country. We will pay special
attention to the role that the implemented immigration politics have in the process
of exploitation.
Additionally we will put our interest in the types of employment and also in the
different exploitation ways imposed on foreign workers. In a connection to that we
will be concentrating on the way the exploitation of foreign workers is done in regard
to the living conditions, (un) regular work, unpaid overtime work, welfare payments
and the ensure implementation of other rights set by law (subsidy, vacation and
sickness benefit) and also all other kinds of violence that was implemented from the
employers on the employees, especially on the Macedonian employees. We are
interested in finding out what are the consequences of the violation the low for
them.
In the empirical part of the theses we will conduct interviews with Macedonians that
are currently working in Slovenia. We will try to establish how the severity to which
they are exposed in violating their rights and in the same time what were the ways in
which their employers are exploiting them.
Key words: Macedonian workers, exploitation, refusal of payment
7
1 Uvod
V diplomski nalogi bomo obravnavali vzroke in posledice mednarodnih migracij, ki so
se dogajale na področju bivših Jugoslovanskih republik. Dodatno pozornost bomo
usmerili k procesu izkoriščanja in novačenja tujih delavcev v Sloveniji.
Politične in ekonomske okoliščine na območju bivše Jugoslavije so znatno vplivale na
gospodarski in socialni razvoj posameznih njenih držav. V Makedoniji so dane
razmere povzročile intenziven ekonomski upad in povečanje brezposelnosti. Slabe
ekonomske in socialne razmere v državi kot glavni vzrok migracij so mnoge
državljane Makedonije, ki so se znašli v finančni in/ali socialni stiski, prisilile, da
svojo domovino zapustijo. Večina se jih je usmerila na zahod. Za veliko število
migrantov, sicer iz področja celotne nekdanje Jugoslavije, je Slovenija predstavljala
ciljno državo. S svojim prihodom v Slovenijo so upali na novo priložnost za pridobitev
zaposlitve in s tem za izboljšanje svojega ekonomskega in socialnega stanja.
V Sloveniji so spremembe na ekonomskem in industrijskem področju pripomogle k
povečanju povpraševanja po tuji delovni sili. Pri tem se je Slovenija osredotočila na
delavce iz nekdanje skupne jugoslovanske države. Tudi celotna politika iz področja
migracij je temeljila na zgodovinski povezanosti med prebivalci nekdanje
Jugoslavije.
Bučar Ručman (2014) pri tem ugotavlja, da je v Sloveniji med tujci, ki so državljani
tretjih držav, največ priseljencev iz držav bivše SFRJ, torej državljanov Bosne in
Hercegovine, Srbije, Črne gore, Makedonije in Kosova.
V diplomskem delu se bomo osredotočili na različne načine in primere izkoriščanja
tuje delovne sile v slovenskem gradbenem sektorju. V empiričnem delu bomo
predstavili tudi konkretne primere, ki se navezujejo na izkoriščanje tujih delavcev.
Bučar Ručman in Frangež (2014:20) navaja nekaj tipičnih značilnosti dela tujih
delavcev v Sloveniji: »delo na črno, zaposlovanje brez dovoljenj, odjavljanje iz
zavarovanj brez odpovedi pogodbe o zaposlitvi, neprijavljanje delavcev v socialna
zavarovanja, kršitve pravil, vezanih na zagotovitev ustrezne varnosti, izplačevanje
plač “na roke”, neizplačevanje plač, kršitve časovnih omejitev dela in prekoračitev
omejitev nadur ter delo brez časa za počitek« Vse te kršitve pravic in oblike
izkoriščanja segajo na področje delovnopravne in kazenskopravne zakonodaje.
8
1.1 Namen in cilj diplomskega dela
V diplomskem delu z naslovom »Migracije, prisilno delo in izkoriščanje makedonskih
delavcev v Sloveniji« želimo predstavili problematiko iz področja izkoriščanja in
novačenja tujih državljanov kot delavcev v Republiki Sloveniji, birokratskih pritiskov
nanje in pritiskov delodajalca ali celega vodstva določenega podjetja. Poizkušali
bomo prikazati, kako so s tem kršene njihove pravice, ki izhajajo iz delovnega
razmerja ter kakšne posledice ima to na njihovo zasebno in družbeno življenje.
1.2 Opredelitev predpostavk
Skozi diplomsko delo bomo preverjali naslednji dve hipotezi:
Hipoteza 1: V Sloveniji je prihajalo do izkoriščanja tuje delovne sile s strani
delodajalcev. To izkoriščanje je omogočala tudi neustrezna imigracijska politika in
zakonodaja.
Hipoteza 2: Makedonski delavci so bili žrtve zlorab na področju neizplačevanja plač,
nadur, socialnih prispevkov in regresa.
1.3 Predvidene metode raziskovanja
Pri izdelavi diplomskega dela bomo uporabili različne raziskovalne metode. Uporabili
bomo domače in tuje študije, analize ter interpretacije primarnih in sekundarnih
virov, kot so zakoni, pravilniki, domača in tuja literatura, knjige, članki, raziskave,
statistični podatki, letna poročila in drugi javno dostopni viri. Za boljši uvid v
problematiko migracij in izkoriščanja tujih delavcev bomo dodatno opravili tudi
intervjuje z delavci iz Makedonije, ki so bili direktno vključeni v problematiko
oziroma izkoriščanje.
9
2 Opredelitev pojmov
Ob pregledu različne tuje in domače literature lahko ugotovimo, da so migracije
zgodovinski pojav, prisoten že od nekdaj. Sama beseda »migracija« (en. »migration«)
v slovenskem jeziku pomeni preseljevanje.
Pojem migracija se nanaša na gibanje prebivalstva, »bodisi čez državne meje ali
znotraj države« (International Organization for Migration [IOM], 2006: 47). Bučar
Ručman (2014) pri tem opozarja, da je pomembno tudi časovno obdobje, saj mora pri
migracijah preteči vsaj eno leto od odhoda osebe zdoma. Definicijo migracij lahko
dodatno dopolnimo z razlago njim sorodnega pojma - migrant, za katerega sicer ne
poznamo enotne definicije, je pa zelo primerna opredelitev, ki jo poda IOM (2006):
»Izraz najpogosteje označuje vse primere, ko oseba samostojno, brez vpliva drugih
zunanjih dejavnikov, sprejme odločitev, da bo migrirala zaradi 'osebnih ugodnosti'.
Ta pojem torej vključuje osebe in njihove družinske člane, ki potujejo v druge
države ali območja, da si izboljšajo materialne ali socialne razmere ter nadaljnje
možnosti zase in za življenje svojih družin« (IOM, 2006: 46).
Poleg omenjenih definicij migracij in migrantov je potrebno v povezavi s tem
opredeliti še dva pojma, ki se nanašata na način, na katerega je migrant spremenil
svoje prebivališče. To sta emigracija in imigracija. Emigracija predstavlja izselitev iz
države in odhod v drugo, medtem ko imigracija pomeni prihod in nastanitev tujca
oziroma nedržavljana v dano državo (IOM, 2006).
Iz analize omenjenih definicij lahko zaključimo, da migracija predstavlja proces pri
katerem migrant spremeni svoje prebivališče, v časovnem obdobju, ki traja več kot
eno leto, ne glede na to ali je selitev nastala znotraj države ali pa preko državnih
meja.
2.1 Mednarodne migracije
»Mednarodne migracije so gibanja ljudi prek meje države, v katerih migrant
spremeni državo običajnega prebivališča, tj. državo, v kateri živi oziroma ima
bivališče in kjer običajno preživlja dnevni počitek« (Bučar Ručman, 2014: 161).
Kot mednarodna migracija se torej šteje vsak prehod državne meje s strani
posameznika ali skupine ljudi, ki so regularno ali pa neregularno vstopili na območje
neke tuje države. Tako, kot smo definirali pojem migrant, lahko na podlagi tega
10
definiramo tudi pojem mednarodni migrant. To je oseba, ki je migrirala v neko drugo
državo oziroma spremenila državo svojega prebivališča (Bučar Ručman, 2014).
Ob pregledu zgodovine migracij opazimo, da lahko določeni premiki ljudi v
preteklosti predstavljajo notranje migracije, danes pa gre na istem ozemlju zaradi
političnih sprememb za zunanje. Bučar Ručman (2014) kot tipičen primer tega navaja
migracije znotraj nekdanje SFRJ1. V času obstoja nekdanje skupne države so ljudje
znotraj te migrirali kot notranji migranti, danes pa so migracije na istem območju
vendar med danes različnimi državami, med katerimi so 'po novem' začrtane državne
meje, zunanje oziroma mednarodne.
2.2 Oblike mednarodnih migracij
Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije [ReIPRS] (1999) ločuje tri oblike
mednarodnih migracij:
Regularne, svobodne migracije posameznikov so migracije, kjer se je
posameznik brez vpliva drugih dejavnikov odločil spremeniti državo svojega
prebivališča in pri tem upoštevati obstoječe zakone.
Prisilne migracije so ravno nasprotne regularnim oziroma svobodnim
migracijam, saj pri prisilnih odločitev za spremembo prebivališča ni
samovoljna. Vzrok za selitev migrantov je beg pred kršitvami človekovih
pravic, različnimi konflikti ali pred naravnimi katastrofami.
Nezakonite migracije pa so migracije, v okviru katerih posamezniki ali
skupine ljudi nezakonito prečkajo državno mejo ter nedovoljeno prebivajo v
tuji državi.
Omenjene oblike mednarodnih migracij, njihov pomen ter razloge zanje dodatno
predstavljajo različne teorije migracij, ki podrobno opisujejo tudi vzroke za nastanek
migracijskih gibanj oziroma tokov. Takšne teorije se z migracijami ukvarjajo iz
različnih področij, in sicer sociologije, ekonomije, antropologije, geografije,
demografije, zgodovine, prava, politologije in psihologije (Bučar Ručman, 2014).
2.3 Tipi migrantov
Glede na različne načine migriranja, vzroke, poti in trajanje migracij Appleyard (v
Mertuk, 2009) ločuje naslednje vrste migrantov:
1 Socialistična federativna Republika Jugoslavija
11
- Stalni migranti so posamezniki, ki so svojo domovino zapustili za vedno in se
nimajo namena vrniti nazaj domov. Za to se najpogosteje odločijo zaradi
nestabilnih političnih ali ekonomskih razmer v domovini, ali pa z namenom
združitve s svojo družino.
- Začasni pogodbeni migranti so delavci, ki so odšli v tujino zaradi zaposlitve.
Sem spadajo tudi sezonski delavci in študentje, ki so se odločili, da bodo svojo
izobrazbo nadaljevali v tujini. Pri tem je pomembno, da se po pridobljeni
izobrazbi študentov, in po končani delovni dobi delavcev, ti imigranti vrnejo
nazaj v svojo izvorno državo.
- Začasni profesionalni migranti so intelektualci, ki v migracijah vidijo
priložnosti za izboljšanje svojega osebnega položaja. Njihov cilj je namestitev
v določeni državi, ne glede na njen ekonomski položaj, ter pridobitev večjega
osebnega zaslužka. Najpogosteje gre za mlade in izobražene osebe, ki v svoji
domovini ne vidijo prihodnosti. Zaradi odpiranja novih podjetij v tujini, v
katerih zaposlujejo mlade, se ti zato odločijo za migracije.
- Skriti ali ilegalni delavci pa predstavljajo tiste vrste migracij, ki so povezane z
nezakonitim vstopom in prebivanjem v določeni državi ter delom na črno.
Vstop v državo je sicer lahko popolnoma zakonit, vendar v tem primeru
migranti ne upoštevajo zakonodaje in predpisov glede bivanja in zaposlitve v
državi.
2.4 Posledice mednarodnih migracij
Preden se osredotočimo na posledice, ki jih prinašajo mednarodne migracije, je
potrebno opredeliti pojem integracija. Gre za »postopek, v katerem so priseljenci
sprejeti v družbo bodisi kot posamezniki bodisi kot skupina« (IOM, 2006: 37). S
problemom integriranja se srečujejo predvsem tisti priseljenci, ki so z migracijami
spremenili državo bivanja. Pri tem jih pogosto omejujejo ali celo onemogočajo
razlike med kulturami, drugačna barva kože, verska pripadnost in/ali jezik.
Bučar Ručman (2014) navaja tri možne izide procesa migracije in kasnejše
integracije: diferencialno izključevanje, asimilacija in multikulturalizem.
Diferencialno izključevanje pomeni, da priseljence ciljna država začasno vključi na
trg dela, vendar jih hkrati izključuje iz svojega socialnega sistema. Pri tem ima
glavno vlogo država, ki določa pravila in predpise glede gibanja in dela priseljencev.
Drugi, asimilacijski model predstavlja enostransko prilagoditev in vključitev
12
priseljencev, ki se morajo zato odpovedati svoji kulturi, jeziku in družbenimi
značilnostim okolja, iz katerega izhajajo. Tretji model pa je model
multikulturalizma, ki temelji na ideji, da družba dovoli etničnim manjšinam razvijati
svojo kulturo, jezik in religijo. Te tako soobstajajo z dominantno kulturo in drugimi
manjšinami.
2.5 Migracije v Sloveniji
Migracije na območju Slovenije so povezane z različnimi zgodovinskimi spremembami
na ekonomskem in socialnem področju. Predvsem v času razpada SFRJ so politične in
ekonomske okoliščine v določenih državah ustvarile slabe razmere, s tem pa
povzročile mnogo težav. Število nezaposlenih oseb se je močno povečalo, socialna
politika držav pa ni bila zmožna obvladovati tolikšno število oseb. Mnogi posamezniki
so tako morali zapustiti svojo domovino in v iskanju nove priložnosti migrirati v drugo
državo.
Slovenija je bila med letom 1890 in prvo svetovno vojno izrazito emigracijska država,
iz katere so se ljudje izseljevali. Najbolj intenzivna so bila migracijska gibanja
znotraj SFRJ, ki so se tudi povečala po letu 1955. V obdobju od leta 1976 do leta
1981 je imela Slovenija pozitivne neto migracije, kar se je obdržalo do razpada SFRJ,
hkrati pa se je zmanjšal saldo zunanjih migracij. Ob razpadu SFRJ pa je Slovenija
omogočila pridobitev državljanstva vsem, ki so se preselili v Sloveniji in tu imeli
prijavljeno stalno bivališče (Medica, Lukič in Bufon, 2010). Migracije v Slovenijo, ki
so potekale do leta 1991, so pomembno vplivale na slovensko populacijo. Prišlo je do
stika različnih kultur in narodnosti. Kljub temu je večina priseljencev, ki so imeli
prijavljeno bivanje v Sloveniji, takrat dobila stalni status bivanja oziroma
državljanstvo. Tako so dobili iste pravice, kot drugi prebivalci.
Pomembno vlogo v migracijskih procesih Slovenije imajo tudi migracije, ki so se
zgodile po osamosvojitvi Slovenije. Boljše gospodarske razmere so iz drugih držav
privabile mnoge migrante, ki so v Slovenijo prišli iskati zaposlitev.
Povečanje migracijskih gibanj je opazno tudi po vstopu Slovenije v Evropsko Unijo. V
obdobju od leta 2000 do leta 2004 je bilo povprečje na letni ravni neto selitveni
prirast približno 2.557 oseb. Po vstopu v EU pa so se povečale neto selitve, in sicer je
v letih 2005, 2006 in 2007 povprečje znašalo 6.434, 6.267 in 14.250 (Medica, Lukič in
Bufon, 2010).
13
Dolenc (v Bučar Ručman, 2014) opisuje štiri kategorije priseljencev v Slovenijo glede
na vzroke migracij: ekonomski priseljenci, ki so prišli zaradi pridobitve službe
oziroma izboljšanja ekonomskega položaja ali pridobitve izobrazbe; priseljenci iz
osebnih in družinskih razlogov, ki so se preselili zaradi združitve z družino; prisilni
priseljenci, ki so jih vojne razmere prisilile v spremembo prebivališča; ter priseljenci
iz drugih razlogov. Sem uvrščamo predvsem zaposlene v skupnih zveznih organih
(JLA, carina, državna uprava), za katere se je za migracijo odločila država. Dodatna
kategorija pa so priseljenci slovenskega rodu, ki so se kasneje vrnili v svojo
domovino.
Graf 1 prikazuje mednarodna migracijska gibanja na območju Slovenije v obdobju
med letom 1990 in letom 2013. Slovenija po njeni osamosvojitvi beleži upadajoči
trend migracij, ki je trajal vse do leta 1995. Prvič po osamosvojitvi je v letu 1995 in
1996 zasledila pozitivni trend migracij. Število migracij od leta 2000 do leta 2008 je
konstantno naraščalo, dokler ni bil viden prvi prelom oziroma negativni trend od leta
2009 naprej, takoj po svetovni recesiji in stagnaciji slovenskega gospodarstva.
Graf 1: Mednarodne migracije v Slovenijo (vir: SURS, 2015)
Graf 2 nazorno prikazuje priseljevanja makedonskih državljanov v Slovenijo v
obdobju med 1945 in 2010. Podatki, ki so združeni po desetletjih, nam prikazujejo
priseljevanje makedonskih državljanov na območje Slovenije. Po teh podatkih lahko
sklepamo, da se je prvi naraščajoči trend pojavil v obdobju med letoma 1971 in 1980,
0
5000
10000
15000
20000
25000
30000
35000
19
90
19
91
19
92
19
93
19
94
19
95
19
96
19
97
19
98
19
99
20
00
20
01
20
02
20
03
20
04
20
05
20
06
20
07
20
08
20
09
20
10
20
11
20
12
20
13
Meddržavne selitve - priseljeni iz tujine
14
kjer je zabeleženo 1588 priseljencev. Obdobja med letoma 1981 in 1990 ter 1991 in
2000 prav tako spadata med obdobja z naraščajočim trendom. Predvsem pa izstopa
obdobje med letoma 2001 in 2010, v katerem se je naraščajoči trend priseljencev
drastično povečal in je štel kar 7618 makedonskih prebivalcev, ki so se preselili v
Slovenijo. Skupno število priseljencev iz Makedonije v Sloveniji v obdobju med
letoma 1940 in 2010 znaša 13658 priseljencev.
Graf 2: Priseljevanja v Slovenijo iz Makedonije
(Vir: SURS, 2015a)
3 Tujci v Republiki Sloveniji
Kot smo že omenili, predstavlja Republika Slovenija ciljno državo mnogim tujim
državljanom, ki jih s prihodom na naše ozemlje obravnavamo kot tujce. Po Zakonu o
tujcih (2011) je kot tujec opredeljen vsakdo, ki v državi prebiva ali jo zgolj prečka,
pa nima njenega državljanstva; ne glede na to, iz kje prihaja. Znotraj območja
Republike Slovenije se kot takšni namreč lahko prosto gibljejo državljani članic
Evropske unije ali pa tretjih držav.
0
1000
2000
3000
4000
5000
6000
7000
8000
do 1940 1941-1950 1951-1960 1961-1970 1971-1980 1981-1990 1991-2000 2001-2010
Meddržavne selitve - priseljevanja v Slovenijo iz Makedonije
15
3.1 Državljani Evropske unije
Po 117. členu Zakona o tujcih (2011) je državljan Evropske unije vsaka oseba, ki je
prišla na slovensko ozemlje in ima državljanstvo druge članice Evropske unije. V
kontekstu migracij je znotraj te še posebej pomembno schengensko območje,
katerega del je 21. decembra 2007 postala tudi Slovenija. S tem je vstopila na
območje, znotraj katerega imajo pravico do prostega gibanja tako slovenski
državljani kot tudi državljani drugih držav, ki so del Schengena. To so naslednje
države: Avstrija, Belgija, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Islandija,
Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska,
Norveška, Poljska, Portugalska, Slovaška, Španija, Švedska in Švica. Z odpravo
nadzora tako na kopenskih kot tudi na pomorskih mejah med članicami
schengenskega območja so migracije znotraj tega postale precej manj zapletene
(Potovanja, Schengen, 2014).
3.2 Državljani tretjih držav
Na podlagi 2. člena Zakona o Tujcih (2011) so državljani tretjih držav opredeljeni kot
tisti tujci, ki prihajajo iz držav, ki niso članice Evropske unije in s tem tudi ne
schengenskega območja. Ti morajo, preden vstopijo na območje Slovenije, imeti
urejeno ustrezno dokumentacijo ter podan utemeljen razlog za migracijo. To določa
njihov status, na podlagi katerega dobijo dovoljenje za prebivanje oziroma vizum, ki
ga izda pristojni organ (Zakon o tujcih, 2011). Bučar Ručman (2014) pri tem
ugotavlja, da je v Sloveniji med tujci, ki so državljani tretjih držav, največ
priseljencev iz držav bivše SFRJ, torej državljanov Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne
gore, Makedonije in Kosova.
4 Pogoji za vstop in bivanje v Republiki Sloveniji
Vsaka oseba, ki namerava prestopiti državno mejo Republike Slovenije (ki je, po
vstopu v Schengen, vzpostavljena le še na meji s Hrvaško), mora ob tem pokazati
veljaven dokument za prestop državne meje ter opraviti mejno kontrolo (Zakon o
nadzoru državne meje [ZNDM-2], 2007). Po 4. členu ZNDM-2 (2007) je za nadzor
državne meje pristojna policija, ki ga vrši nad kopensko in morsko mejo ter letališči
16
in pristanišči. Druge pogoje in način vstopa tujih oseb v Republiko Slovenijo pa
določa Zakon o tujcih (2011).
4.1 Državljani Evropske unije
Državljani EU potrebujejo za vstop v Slovenijo veljavno osebno izkaznico ali potni
list. Po vstopu v Slovenijo imajo pravico do prebivanja na njenem območju do 90 dni
brez prijave prebivališča, če pa želijo to obdobje podaljšati ali prijaviti prebivališče,
pa morajo navesti utemeljen razlog za to. Razlogi, zaradi katerih državljani Evropske
unije najpogosteje prijavljajo prebivališče v Republiki Sloveniji, pri čemer se izda
potrdilo o prijavi prebivališča, so: zaposlitev ali delo, samozaposlitev, izvajanje
storitev, študij ali druge oblike izobraževanja ali združitev družine (Zakon o tujcih,
2011).
4.2 Državljani tretjih držav
Tujec, ki prihaja iz države, ki ni članica Evropske unije, po 31. členu Zakona o tujcih
(2011) za vstop na ozemlje Republike Slovenije ali na ozemlje druge članice Evropske
unije potrebuje dovoljenje za prebivanje ali vizum, ki ga izda pristojni organ na
podlagi navedenega utemeljenega razloga.
Dovoljenje za prebivanje se lahko izda kot dovoljenje za začasno prebivanje, ki se
izda za določen namen in čas, ali pa kot dovoljenje za stalno prebivanje (Zakon o
tujcih, 2011).
Po 33. členu Zakona o tujcih (2011) mora imeti tujec, ki želi prebivati v Republiki
Sloveniji, urejeno veljavno potno listino, katere veljavnost mora biti najmanj tri
mesece daljša od nameravanega prebivanja, zdravstveno zavarovanje in zadostna
sredstva za preživljanje v času prebivanja oziroma mu mora biti preživljanje kako
drugače zagotovljeno. Sredstva za preživljanje morajo mesečno znašati najmanj
toliko, kolikor znaša znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji.
Po 35. členu Zakona o tujcih (2011) se dovoljenje za začasno prebivanje izda tujcu,
ki namerava prebivati v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela, združitve
družine, študija, izobraževanja, specializacije in drugih razlogov, ki izhajajo iz
mednarodnih aktov ali načel.
17
Vsaka oseba, ki namerava vstopiti in bivati na slovenskem ozemlju, mora po Zakonu o
tujcih (2011) pridobiti ustrezno dokumentacijo oziroma dovoljenje za prebivanje, ki
ga izda pristojni organ. Vsaka tuja oseba je po Zakonu o prijavi prebivališča (2006)
dolžna, če želi prebivati v Sloveniji, po vstopu v državo prijaviti svoj naslov oziroma
naslov, na katerem bo prebivala. Če tujec prihaja iz države članice Evropske unije za
vstop v Slovenijo ne potrebuje dovoljenja za prebivanje, saj ima na podlagi
Schengenskega sporazuma pravico do svobodnega gibanja znotraj schengenskega
območja, brez opravljanja kontrole na notranjih mejah. Za prečkanje zunanje meje
schengenskega območja pa potrebuje veljavno osebno izkaznico ali potni list, brez
prijave prebivališča pa v državi lahko prebiva največ do 90 dni (Zakon o tujcih,
2011).
5 Zaposlitev tujih državljanov v Republiki Sloveniji
Spremembe, nastale po razpadu nekdanje SFRJ na celotnem njenem območju, so
pustile različne posledice na novonastalih državah in njihovih državljanih. Številni
problemi, nastali zaradi slabega delovanja gospodarskega sektorja, so povzročili
nezaposlenost, slabo politično in socialno stanje, negativen ekonomski in tehnološki
razvoj, zadolževanje in podobno. Takšnemu stanju, še posebej slabemu stanju na
socialnem in gospodarskem področju, se je mnogo posameznikov poskušalo izogniti z
izstopom iz kriznega območja. Začeli so iskati boljše življenje v bolj razvitih državah.
Med ciljnimi državami, v katerih so posamezniki iskali novo zaposlitev, je bila tudi
Republika Slovenija. Ta je takrat privabila večje število tujih delavcev, ki so prihajali
iz republik nekdanje SFRJ. Na to so, poleg ekonomskih razmer, pomembno vplivale
tudi zgodovinske in politične povezave, nekdanje skupno življenje in pozitivni ugled
Slovenije v Jugoslaviji (Bučar Ručman in Frangež, 2014).
Zaposlovanje tujih državljanov v Sloveniji so tuji delavci razumeli kot novo priložnost
za izboljšanje svojega ekonomskega in socialnega stanja. Od delodajalcev so pri tem
pričakovali poštenost - pridobitev tistih pravic, ki jim kot delavcem pripadajo po
zakonu.
Zaposlitev tujih državljanov ureja zakonodaja, ki jo je Republika Slovenija sprejela
na področju migracij in različnih zavarovanj. Pravice, ki izhajajo iz zaposlitvene
pogodbe tujih državljanov, določa Zakon o zaposlovanje in delu tujcev [ZZDT] (2011).
Dodatne pravice na področju zdravstvene in pokojninske varnosti ureja Zakon o
zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (2006) ter Zakon o pokojninskem
18
in invalidskem zavarovanju (2012). Preden se delodajalec odloči za zaposlitev osebe,
ki ima status tujca, mora izpolnjevati in upoštevati vse pogoje in pravice, ki izhajajo
iz omenjenih zakonov.
Tujci, ki želijo opravljati delo v Sloveniji, morajo na podlagi Zakona o zaposlovanju
in delu tujcev (2011) pridobiti delovno dovoljenje. Zakon našteva tri vrste delovnih
dovoljenj: osebno delovno dovoljenje, dovoljenje za zaposlitev in dovoljenje za delo.
Bučar in Frangež (2014) pri tem ugotavljata, da različna delovna dovoljenja prinašajo
tudi različne pravice. Poudariti pa je potrebno, da ta delovna dovoljenja veljajo le za
tujce, ki prihajajo iz tretjih držav.
5.1 Dovoljenje za zaposlitev
Dovoljenje za zaposlitev je delovno dovoljenje, ki je vezano na stalne zaposlitvene
potrebe delodajalcev. Z njim se lahko tujec zaposli le pri tistem delodajalcu, ki ima
veljavno dovoljenje za zaposlitev tujca (ZZDT, 2011).
5.2 Osebno delovno dovoljenje
Osebno delovno dovoljenje je delovno dovoljenje, ki v času veljavnosti tujcu
omogoča dostop do trga dela. Ta oblika dovoljenja dopušča največ svobode, saj
omogoča, da delavec zamenja delodajalca (ZZDT, 2011).
5.3 Dovoljenje za delo
Dovoljenje za delo pa ima vnaprej določeno časovno omejitev. Na podlagi tega
dovoljenja se tujec lahko začasno zaposli ali pa dela v Republiki Sloveniji v skladu z
namenom, za katerega je bilo dovoljenje za delo izdano (ZZDT, 2011).
Dovoljenje za delo je za tujca, ki prihaja iz tretjih držav, nujno za pridobitev
dovoljenja za prebivanje, ki ga mora po Zakonu o tujcih (2011) pridobiti vsak
državljan tretjih držav, ki se želi zaposliti v Republiki Sloveniji.
Delodajalec ali podjetje mora pri zaposlitvi tujih državljanov upoštevati tudi ostale
pravice, ki izhajajo iz Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju [ZPIZ] in
19
Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju [ZZVZZ]. Po 15. členu
ZZVZZ (2006) imajo pravico do zdravstvenega zavarovanja vse osebe, ki imajo
sklenjeno delovno razmerje v Republiki Sloveniji. To pomeni, da je delodajalec
dolžan delavca vključiti v zdravstveni sistem in zagotoviti vse pravice, ki jih ta zakon
določa. Poleg vključitve v obvezno zdravstveno zavarovanje mora delodajalec po 14.
členu ZPIZ (2012) obvezno zavarovati delavce, ki so v delovnem razmerju na območju
Republike Slovenije. Dodatno pravico do obveznega zdravstvenega zavarovanja po
20. členu ZZVZZ (2006) dobijo tudi ostali družinski člani, ki so ožje povezani z
zavarovancem. Tukaj imamo v mislih tudi tujce, ki po Zakonu o tujcih prebivajo na
območju Republike Slovenije, so zaposleni po Zakonu o zaposlovanju in delu tujcev
ter njihove družinske člane, ki po 35. členu Zakona o tujcih (2011) pridobijo pravico
o združitvi oziroma prebivanju v Republiki Sloveniji.
6 Podjetja in izkoriščanje delavcev
Zakonsko določene pravice predvsem tujih delavcev pa niso vedno upoštevane.
Izkoriščanje in novačenje tuje delovne sile iz strani slovenskih delodajalcev je kmalu
po množičnem zaposlovanju tujcev preraslo v cel sistem izkoriščanja. To je sicer
potekalo oziroma še vedno poteka na različne načine, očitno pa je, da prihaja do
kršenja delavnopravne in kazenskopravne zakonodaje.
Preden se osredotočimo na omenjeno problematiko je potrebno najprej definirati
določene pojme, ki nam bodo omogočili boljše razumevanje problema. Izkoriščanje
in novačenje delovne sile ima mnoge negativne posledice za vpletene delavce,
predvsem za njihovo materialno stanje in psihično zdravje. Takšno ravnanje je Bučar
Ručman (2014) opredelil kot kriminaliteto in nelegitimna dejanja, pri katerih
delodajalec do delavca ravna nepošteno in ga s tem huje oškoduje. Avtor
predpostavlja, da delodajalec ve oziroma vsaj mora predvideti negativne posledice,
ki jih ima to na delavca. Škoda, ki je nastala na podlagi izkoriščanja in novačenja
tuje delovne sile, lahko ogroža tudi ostale družinske člane delavca, ki so vezane na
njegov dohodek. Negativne posledice po ugotovitvah različnih (Bučar Ručman, 2014;
Medica, Lukič in Bufon, 2010), vključujejo različne kršitve na področju
neizplačevanja plač, nadur ter socialnih prispevkov. Med avtorji prevladuje konfliktni
pogled na to, ki »vidi v zakonodaji odsev različne politične moči posameznih
segmentov družbe, pri čemer tisti, ki imajo to moč, uresničujejo svoje interese prek
zakonodaje« (Bučar Ručman, 2014: 225). Če se navežemo na ta pogled lahko rečemo,
20
da ima glavno vlogo pri izkoriščanju tuje delovne sile sama država oziroma njena
politika.
6.1 Strukturno in direktno nasilje nad delavci migranti v
Sloveniji
Izkoriščanje tuje delovne sile ter posledice, ki so na podlagi tega nastajale v
Republiki Sloveniji lahko opredelimo kot strukturno nasilje nad delavci. Zanj je
značilno, da se kaže kot »neenaka moč in posledično neenake življenjske priložnosti«
(Galtung v Bučar Ručman, 2014: 247). Povzročena škoda tega sega na različna
področja, povezana s socialnimi in ekonomskimi pravicami tujih državljanov.
Strukturno nasilje razumemo kot dlje časa trajajoči pojav, ki je del kapitalističnega
sistema. Kot opozarja Kanduč (v Bučar Ručman, 2014), je »boj zoper strukturno
nasilje boj zoper kapitalizem« (Bučar Ručman, 2014: 251).
Kot smo že pisali, izhajajo glavni vzroki za migracije delavcev v Slovenijo iz
ekonomske teorije in razlik med razmerami doma in v tujini. Že omenjene slabe
gospodarske in socialne razmere na območju republik bivše Jugoslavije so slovenski
industriji tako zagotavljale zadostno količino delovne sile, ki jo je država potrebovala
predvsem na področju gradbeništva. Bučar Ručman in Frangež (2014) pravita, da ima
država pri tem dvojno vlogo: uvozi delavce, kadar potrebuje delovno silo in jih vrne
nazaj, kadar je ne potrebuje več.
Iz pregleda literature je razvidno, da je pri tem prihajalo do intenzivnega
izkoriščanja delavcev, in sicer na različne načine. Glavno vlogo je pri tem imela
država kot institucija z njeno imigracijsko politiko, na katero so se sklicevali
delodajalci oziroma določena podjetja, ki so zaposlovala tujce in jih nato izkoriščala.
Zavedati se moramo, da je bil glavni cilj teh podjetij oziroma delodajalcev le čim
večji ekonomski dobiček, ki so ga najlažje pridobili ravno z izkoriščanjem. Določene
okoliščine in položaj migrantov v Sloveniji, predvsem šibko socialno in ekonomsko
stanje, pomanjkanje pravnega znanja in slaba socialna mreža, je to izkoriščanje le še
pospešilo in ga olajšalo (Bučar Ručman, 2014). V nadaljevanju bomo predstavili
različne ugotovitve o posledicah kršitev, izkoriščanja in novačenja delavcev
migrantov v Sloveniji. Sekundarna analiza virov prikazuje pomanjkljivosti bivanja
oziroma namestitve, prehrane in zdravstvene situacije tujih delavcev, ki so bili (ali so
še vedno) zaposleni v nekaterih slovenskih podjetjih, v katerih so opravljali predvsem
21
fizično zahtevne poklice. Pri tem bomo predstavili tudi s tem povezane kršitve
delovnopravne in kazenskopravne zakonodaje.
Poleg množičnega izkoriščanja delavcev migrantov na njihovem delovnem mestu in
znotraj samih delovnih razmerjih, so se ti pogosto srečevali še z dodatno težavo,
povezano z njihovo namestitvijo. Stanovanja, v katerih so bivali, so bila velikokrat
zelo skromna in jim niso zagotavljala pogojev za normalno življenje. Navadno je v
njih prebivala veča skupina ljudi. Medica in Lukič (2011) sta ugotovila, da se tuji
delavci, ki so prišli delat v Slovenijo, zelo pogosto soočajo s slabimi življenjskimi
razmerami predvsem v delavskih domovih in v stanovanjskih hišah v zasebnem
lastništvu. Kot primer navajata stanovanjsko hišo na Trojanah, ki je bila sicer v
zasebnem lastništvu, a jo je podjetje Vegrad, d.d. najelo in uporabljalo za začasno
prebivališče delavcev, ki so bili zaposleni v tem podjetju. Cena za ležišče je
novembra 2008 znašala tri evre za noč. Objekt je bil preurejen v večsobno
stanovanje, kjer so si stanovalci delili skupne sanitarije. Spalnica je bila urejena
tako, da je v njej lahko spalo osem oseb. Skupne kuhinje oziroma prostora za
kuhanje ni bilo urejenega. Takšen objekt lastniku ob polni zasedenosti prinese bruto
zaslužek približno 700 evrov, najemnikom pa niti slučajno ne nudi ustreznih pogojev
za življenje. Podoben primer predstavlja samski dom Kraškega zidarja. Gre za
večstanovanjski objekt, ki se je prav tako uporabljal za prebivanje delavcev
migrantov v Sloveniji. Urejenost in vzdrževanje objekta sta bila že od nekdaj na zelo
nizki ravni. Stanovalci, ki so hoteli tam prebivati, so plačevali najemnino, ki je
znašala več kot 200 evrov na mesec. Ta je vključevala souporabo skupnih prostorov in
sanitarij, neurejenih in neprostornih sob z dotrajanim pohištvom in opremo. To je
pogosto vodilo v nezadovoljive pogoje in neprijetne situacije. »Pri prhanju ni
intimnosti, saj ni zaves ali vrat, ki bi omogočale, da bi se stanovalec lahko oprhal
brez sramu« (Medica in Lukič, 2011: 45).
Pri izbiri nastanitve velikokrat sami delavci sploh niso imeli izbire, saj so bili tesno
povezani in odvisni od delodajalca. Mnoga podjetja so namreč delavcem, ki so bili
zaposleni z delovnim delovanjem podjetja, določala, kam se morajo nastaniti. Ti
tako niso mogli sami poiskati zase ustreznih stanovanj ali prebivališča zamenjati,
temveč so se morali nastaniti in ostati v domovih, ki so bili v lasti podjetja. Nekateri
delodajalci pa so namestitev delavcev v negativnem smislu prenesli na naslednjo
raven. Predvsem na gradbiščih, ki so bila od mest toliko oddaljena, da se
delodajalcem ni splačalo zagotavljati prevoza delavcev do njih, so te nastanili kar v
zabojnikih. V teh so bile razmere še slabše, saj so še posebej dovzetni za vremenske
vplive, notranjost pa navadno ni ustrezno urejena (Bučar Ručman, 2014).
22
Bučar Ručman (2014) opozarja, da je stanje na področju življenjskih razmer delavcev
migrantov, na čelu s prakso delavskih domov, ki določajo način življenja, delavce
odmikajo in jim preprečujejo stike z drugim delom prebivalstva, delavske domove
spremenilo v interne totalne institucije. Iz pričanja mnogih delavcev je namreč
razvidno, da so se ti v teh domovih počutili ravno tako, kot v totalnih institucijah.
Pomemben premik v tej smeri predstavlja zakonska določitev minimalnih življenjskih
razmer gradbenih delavcev na podlagi Pravilnika o določitvi minimalnih standardov za
nastanitev tujcev, ki so zaposleni ali delajo v Republiki Sloveniji, ki je bil objavljen v
Uradnem listu Republike Slovenije 9. septembra 2011 (Medica in Lukič, 2011). Vseeno
pa Medica in Lukič (2011) zaključujeta, da problem na področju neustreznih
življenjskih razmer temelji na slabo urejeni oziroma nedorečeni zakonodaji s strani
države, ki bi morala natančneje določati to področje. Dodatno vlogo pri tem pa imajo
seveda tudi podjetja in zasebniki, ki upravljajo z delavskimi domovi oziroma hišami,
v katerih delavci migranti prebivajo. Ti namreč strmijo po visokih zaslužkih in se ne
ozirajo na potrebe delavcev.
Eden od načinov izkoriščanja tujih delavcev je tudi delo na črno. Pri tem delodajalec
pogosto ne prijavi delavcev na zavodu za zdravstveno zavarovanje. V tem primeru
nastane dvojna škoda - tako za delavca, kot tudi za državo. Delavec v tem primeru
izgubi pravico do zdravstvenega zavarovanja in pokojninske dobe, država pa trpi
škodo zaradi neplačevanja davka in prispevkov, ki izhajajo iz ZPIZ in ZZVZZ. V
primerjavi s prej navedenim izkoriščanjem na področju življenjskih razmer, ima delo
na črno za delavca lahko še slabše posledice. Znani so mnogi primeri, ko delavec
kljub poškodbi, ki se je zgodila na delovnem mestu, ni imel pravice do zdravstvenega
zavarovanja. Eden od delavcev je tako opisal svoje izkušnje: »Ljudem leta in leta ne
plačujejo zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja. Šefi pa delajo tako, da
prijavijo delavca na M3 – obrazcu, nato ga pa takoj odjavijo. Moj osebni šef, vem, da
ima 50 – 60 ljudi zaposleni. Od teh 50 - 60 ljudi nas je bilo zavarovanih samo pet. In
šef je povedal ljudem: jaz sem vas odjavil. Sam sem vprašal žensko na upravni enoti
v Vrhniki, ali podpirajo to lopovščino. A tako je vsepovsod – šef pride čez nekaj dni,
odjavi delavca iz zavarovanj in nikome ništa« (Medica in Lukič, 2011: 55). Podoben
način izkoriščanja tujih delavcev v podjetju Vegrad, d.d nam na podlagi opravljene
raziskave prikazuje Bučar Ručman (2014: 407-408). Opisuje številne različne kršitve
pravic, ki naj bi jih delavec imel znotraj delovnega razmerja. Tako je intervjuvani
delavec povedal: »Torej, jaz sem bil za en mesec odjavljen iz podjetja, kot da ne
delam, ampak sem delal na črno, brez vednosti, da bi mi, da so mi, da bi mi podjetje
reklo, evo, delaš na črno«. Tudi drugi obravnavani primeri pričajo o neplačevanju
23
prispevkov s strani delodajalca in neprijavljanju delavcev, zaradi česar se jim v tem
času ni štela delovna doba (Bučar Ručman, 2014). Na kakšen način to ogroža delavce
in njihove pravice, prikazujejo številni primeri. Medica in Lukič (2011) navajata
primer delavca, ki se je poškodoval pri padcu, ker se je spotaknil ob kabel, na papir
pa so navedli, da je šlo za poškodbo zaradi njegove malomarnosti. Bučar Ručman in
Frangež (2014) opozarjata še na številne poškodbe, ki so nastale znotraj gradbišč in
so jih delodajalci skušali prikriti. Nekatere poškodovane delavce so celo vozili nazaj v
njihovo izvorno državo. Vse to se je dogajalo zaradi odjavljanja tujih delavcev od
obveznega zdravstvenega zavarovanja, s čimer je delodajalec prihranil na stroških.
Problematika iz področja izkoriščanja tujih delavcev ter neupoštevanja njihovih
pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja, se je pogosto nadaljevala tudi po
prenehanju delovanja oziroma stečaju podjetij, v katerih so bili zaposleni. Takrat so
mnogi delavci ostali brez dela in so se morali prijaviti na Zavod za zaposlovanje. S
tem so postali brezposelne osebe, ki so aktivno iskale delo. Prav s tem, da so bili
prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje, pa so delavci dobili določene pravice in
dolžnosti kot brezposelne osebe. V tem primeru Bučar Ručman (2014) opozarja na
strukturno nasilje in kriminaliteto, ki jo izvaja država na področju samega delovanja
zavodov za zaposlovanje in pravic, ki pripadajo brezposelnim. Šlo naj bi za
institucionalno izkoriščanje, o katerem priča eden od avtorjevih sogovornikov, tudi
delavec migrant: »…še ena grozljiva zadeva se je dogajala ravno s temi delavci/…/
Zavod za zaposlovanje je te delavce napotil delodajalcem, za katere je imel točna
obvestila in prijave, da predhodni skupini, ki so prišli tja, niso plačal. Potem je pa
tega delavca, ki je dobil iz jamstvenega sklada to, kar je pač dobil in vse tist, kar je
dobil, napotil k drugemu delodajalcu, ki je bil že znan pa ovaden pa tk v postopku…
pa delavcem ni redno plačal plače in ta revež zopet tle 3 mesece ni dobil. Ko je
prišel po prvem mesecu, ko ni dobil plačano, na Zavod za zaposlovanje, pa ne enkrat,
dvakrat, trikrat, ko ni dobil plače, so mu rekli, če bo še sam tam nehal delat, da bo
zgubil pravico iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti« (Bučar Ručman,
2014: 414).
Proces izkoriščanja tujih delavcev v Republiki Sloveniji se nadaljuje tudi na drugih
področjih, ki zajemajo različne kršitve delovnopravne zakonodaje. Načini
izkoriščanja so različni, vsi pa imajo za delavce izredno negativne vplive,
delodajalcem in podjetjem pa omogočajo še večje zaslužke in okoriščanje. Pri tem
ne smemo pozabiti, da je država na podlagi predpisanih imigracijskih politik dovolila
vstop in zaposlitev tujih državljanov na slovenskem ozemlju. Iz analize določenih
primerov, ki jih bomo podrobneje analizirali oziroma predstavili v nadaljevanju je
24
razvidno, da je ta ista politika, predpisana s strani državnih organov, pomagala in
omogočala sam proces izkoriščanja in novačenja delavcev migrantov. V nadaljevanju
bomo predstavili določene primere kršitev delavskih pravic na področju
neizplačevanja plač, nadur, regresa, bolniške in podobno.
Izkušnje, ki so jih pridobili delavci na področju neizplačevanja plač ter kršitve
delavskih pravic so bile različne, vendar so procesi, ki so pri tem potekali, imeli isti
pomen tako za glavne izvajalce oziroma podjetja kot tudi za podizvajalce. Primeri,
ki jih je analiziral Bučar Ručman (2014), temeljijo na opravljenih intervjujih z bivšimi
delavci gradbenega podjetja Vegrad, d.d., pri čemer je ugotovil kršitve
delovnopravne zakonodaje oziroma poseganje v delavske pravice. V kolikšni meri so
držale obljube delodajalcev, da bodo delavci delali za dobro plačilo, eden od
intervjuvanih delavcev opisuje tako: »Čist minimalne plače so ble. Še tistih nismo
dobivali zadnjo leto… oziroma dve leti nismo redno dobivali. Z zamudo smo dobivali,
ampak… Zadnje leto pa iz meseca v mesec po 50, 100, 150, 200« (Bučar Ručman,
2014: 407).
Kljub temu, da so se delavci zavedali vseh naštetih kršitev in neprimernega odnosa
do njih, so pri delu še vedno vztrajali in trpeli posledice različnih oblik nasilja. To je
od njih zahtevala njihova eksistenčna odvisnost od dela v Sloveniji, saj so bile
razmere v njihovi domovini preslabe, da bi se lahko tja vrnili. Delodajalci so pri
izkoriščanju šibke točke delavcev na področju materialnega in socialnega stanja
uporabljali kot orodje prisile, saj so na ta račun izvrševali še več nasilja nad delavci.
Opozarjali so jih na to, da če ne želijo delati pod takšnimi pogoji, lahko brez težav
podjetje dobi nove delavce iz ekonomsko šibkejših držav, njih pa odpusti. Ker so za
preživetje nujno potrebovali sredstva, čeprav minimalna, so zato tudi v takšnih
pogojih vztrajali (Bučar Ručman, 2014).
Izkoriščanje oziroma novačenje delavcev migrantov v Republiki Sloveniji se je
izvajalo v mnogih podjetjih. V nadaljevanju bomo predstavili primer kršitve delavskih
pravic, ki jih predstavljata Medica in Lukič (2011) na podlagi opravljenih intervjujev s
tujimi delavci, ki so bili zaposleni pri različnih delodajalcih. »V ljubljanskem
samskem domu Novrata, d.o.o., na Vojkovi ulici, so bili večinoma delavci podjetja
Grep, d.o.o., bilo pa jih je tudi iz drugih podjetij. Pritoževali so se zaradi nadur, ki
jim jih podjetje plača toliko, kolikor jih je dovoljeno imeti na mesec, torej 20,
ostalih jim ne plačuje, če pa odklonijo, jih naslednji dan čaka knjižica« (Medica in
Lukič, 2011: 50). Kršitve na področju delovnopravne zakonodaje potrjuje tudi
naslednji primer: »Delavec podjetja Bograd gradbene storitve in trgovina, d.o.o. je
25
povedal, da v tem podjetju nimajo plačanega dopusta, bolniške, regresa. Na mesec
so opravili tudi po 300 do 350 ur dela. Plačilna lista, ki jo je pokazal, je po
informacijah predstavnice Info točke Zavoda za zaposlovanje neveljavna in skopirana
z Adecco portala. Na tej plačilni listi, ki nam jo je delavec pokazal, ni žiga podjetja
in podpisa delavca. Denarja jim delodajalec ne nakazuje, temveč ga dobijo na roke«
(Medica in Lukič, 2011: 50).
Skupaj z razvojem industrije in gradbeništva je s časoma naraščalo tudi načrtno
izkoriščanje in novačenje tujih delavcev v Republiki Sloveniji, ki so predstavljali
dober vir poceni delavne sile. Kot ugotavljata Bučar Ručman in Frangež (2014), se je
najbolj številčno načrtno izkoriščanje tujih delavcev se izvajalo na področju
gradbeništva. Delavce so pridobili z lažnimi obljubami o visokih plačah, dobrih
delovnih pogojih in zagotavljanju pravic pri delu. Tako opisuje svoje izkušnje član
Nevidnih delavcev sveta: »/…/ ker tut vemo za direktorja ene firme, k je šel recimo
v Doboj, Tuzla, je novaču delavce. Oblubu jim je, da bojo mel stanovanje, da bojo
mel ne vem kolk plače, da bojo vse mel. K so pa sem prišli so pa vidl, da so pač, da
so izigrani, no. In niso plač dobival pa ni blo tko urejeno kukr je blo ne. S tem da so
še mogl podpisat nekateri, da to vso dokumentacijo, ki so jim rihtal, so njim od plače
trgal« (Bučar Ručman in Frangež, 2014: 25).
Sistemsko izkoriščanje delavcev pa je v nekaterih primerih potekalo tudi v drugih
oblikah. Avtorji Medica, Lukič in Kralj (2011: 30) so opisali primer izkoriščanja
delavcev na podlagi izsiljevanja s statusi. Načrtno izkoriščanje delavcev temelji na
povezanosti oziroma odvisnosti delavca od delodajalca in izhaja iz zakonodaje, ki je
veljala vse do leta 2011. Izkoriščanje delavcev migrantov je vključevalo tudi grožnje
delodajalca delavcem na področju pridobitve osebnega delovnega dovoljenja ter
ohranjanja statusa oziroma pridobitve dovoljenja za legalno prebivanje v Republiki
Sloveniji. ZZDT (2011) po novem v 22. členu določa, da lahko dobi osebno delovno
dovoljenje delavec s poklicno izobrazbo ali pridobljeno nacionalno poklicno
kvalifikacijo v Sloveniji in dnevni delovni migrant, ki je bil zadnjih 24 mesecih
najmanj 20 mesecev zaposlen v Sloveniji in na tej podlagi prijavljen na socialno
zavarovanje. Če pa to primerjamo z istim prejšnjim zakonom, ki je veljal do leta
2011, lahko ugotovimo, da so bili pogoji bistveno drugačni. Po 10b členu prejšnjega
ZZDT (2007) je lahko osebno delovno dovoljenje pridobil delovni migrant, ki je bil
zadnji dve leti pred vložitvijo vloge neprekinjeno zaposlen pri istem delodajalcu ali
pri njegovem pravnem predniku. Poleg pomanjkljivega poznavanja predpisane
zakonodaje iz strani delavcev ta določba lahko predstavlja velik problem, saj
povzroča odvisnost delavca od delodajalca. Delavec je bil namreč dolžan ostati
26
najmanj 2 leti pri istem delodajalcu, ne glede na razmere dela. Šele po tem je
delavec lahko pridobil osebno delovno dovoljenje in zamenjal delovno mesto. To
odvisnost so delodajalci spretno izkoriščali in jo utrjevali z grožnjami in
podrejanjem. Če je delavec želel še naprej delati v Sloveniji, se je moral delodajalcu
za vsaj 2 leti podrediti in sprejeti pogoje, ki mu jih ta nudi. Če bi namreč dobil
odpoved delovnega razmerja, to avtomatično pomeni vrnitev za dve leti nazaj, saj bi
moral pri novem delodajalcu spet ostati 2 leti, preden bi lahko pridobil dovoljenje. S
takšnimi težavami so se srečevali mnogi delavci migranti: »Delavec je štiri leta in
osem mesecev delal v podjetju Euro stan nepremičnine, d.o.o., kjer mu je
delodajalec plačeval vse prispevke, hkrati pa je bil tudi prijavljen. Potem so ga
delodajalci premestili v drugo podjetje, kjer pa ga delodajalec ni prijavil in mu že
dlje časa govori, da bo to naredil. Ker mu manjka samo štiri mesece do pravice za
stalno prebivanje, nas je spraševal, kaj lahko naredi. /…/ V istem podjetju nam je
drugi delavec povedal, da doživlja grožnje od delodajalca, da ga bo pretepel, mu
uničil vizum, ne bo dobil denarja, ki mu ga je dolžan… Plač v tem podjetju ne
plačujejo redno« (Medica, Lukič in Kralj, 2011: 30). Takšno načrtno izsiljevanje s
statusi je bilo večinoma učinkovito, saj delavci niso imeli druge izbire kot ostati na
slabem delovnem položaju. Saj je tudi tak položaj boljši od ničesar.
Bučar Ručman in Frangež (2014) ob analizi primerov podrejanja delavcev ugotavljata,
da so delodajalci pri tem uporabljali različne strategije. Večinoma so delavcem
otežili in zavlekli pridobitev osebnega delovnega dovoljenja ter jih na podlagi
groženj izkoriščali s slabimi delovnimi pogoji. So pa imeli podobne težave z
nepridobitvijo dovoljenj tudi delavci na črno, ki zaradi tega niso imeli nobenih
pravic. Zakon namreč določa, da mora biti delavec vključen v socialno zavarovanje,
če želi pridobiti osebno delovno dovoljenje. Če delodajalec delavca ni prijavil, je to
avtomatsko pomenilo podaljševanje obdobja izkoriščanja brez pravic, ki bi delavcu
morale pripadati. Nekateri sogovorniki opozarjajo tudi na nezakonite odjave iz
zdravstvenega zavarovanja, podpisovanje pogodb in sporazumov, celo odpovedi v
naprej (Bučar Ručman in Frangež, 2014).
Naj izpostavimo še en primer, o katerem piše Bučar Ručman (2014), in sicer glede
izkoriščanja v gradbenem podjetju Vegrad, d.d. Ta način izkoriščanja je temeljil na
povezanosti med namernim povzročanjem kršitev in izkoriščanja s strani delodajalca
in predpisano imigracijsko politiko države, ter na povezanosti med delodajalcem in
represivnim aparatom države. Delodajalec je na podlagi izsiljevanja imel popolni
nadzor nad delovnimi dovoljenji in nad dovoljeni za prebivanje delavcev in je točno
vedel, kateremu delavcu kdaj poteče status. Poleg tega se je zavedal tudi, kdo je v
27
podjetju zaposlen na črno. To je obračal sebi v prid v primerih, ko so se delavci
želeli pritožiti nad neustreznimi pogoji ali kršitvami predpisov. Takrat se je zaščitil z
grožnjami ali dejansko s prijavami delavcev, ki se jim je iztekal oziroma jim je že
potekel status, na policijo. V tem primeru je bila policija dolžna ukrepati in tujega
delavca, ki je bil obravnavan kot ilegalec, nemudoma odstraniti iz države. S tem je
pod svojim nadzorom držal delavce kljub temu, da jih je istočasno izkoriščal. To je
potrdil tudi sogovornik: »Ta naša šefica kadrovske službe je dajala informacije na
policijo, kdaj komu poteče delovno dovoljenje. Sam, da se ga je reš'la, če so se ga
hot'li rešit« (Bučar Ručman, 2014: 413).
Na podlagi tega lahko zaključimo, da država in njena imigracijska politika
predstavljata enega izmed glavnih dejavnikov pri izkoriščanju tujih delavcev. Tik za
njo pa so podjetja, ki so vključena v sam proces delovanja institucionalnega sistema
in na ta račun delavce brez slabe vesti izkoriščajo. Ti tako predstavljajo podjetjem le
orodje za povečanje svojega dobička. Če se podrobneje osredotočimo na
predstavljene primere izkoriščanja delavcev migrantov in na načine izkoriščanja, ki
so ga delodajalci izvajali nad njimi, lahko ugotovimo, da gre za izkoriščanje, ki ga
Bučar Ručman (2014) označuje kot strukturno nasilje. Gre za različne oblike
izkoriščanje, nehumane odnose delodajalcev in zelo slabe delovne in nastanitvene
razmere, v katerih živijo delavci migranti. Pri tem je najpomembnejše to, da se
delodajalci dobro zavedajo, kaj počnejo in v kolikšni meri s tem izkoriščajo tujo
delovno silo. Vseeno pa se pod okriljem pomanjkljive zakonodaje odločajo za načrtno
in strateško izkoriščanje delavcev sebi v prid.
Kot so avtorji (Medica, Lukič, Kralj, Bučar Ručman in Frangež) že ugotovili, praksa
izkoriščanja sega na področje kratenja različnih pravic, ki izhajajo iz delovnopravne
zakonodaje, prihaja pa tudi do zlorab zakonskih nedorečenosti, ki se navezujejo na
nekatere pravice, določene z zakonodajo. Posledice, nastale pri strukturnem
izkoriščanju delavcev v gradbenem sektorju ustvarjajo različne probleme, kot so:
neupoštevanje pogojev na področju življenjskih razmer delavcev, izključevanje
delavcev iz socialnega sistema, ki je določeno v ZPIZ in ZZVZZ, neizplačevanje plač,
nadur, regresa in bolniške ter izsiljevanje s statusi. S tem pa so povezani tudi slabši
pogoji življenja, tako na področju ekonomskih kot tudi socialnih okoliščin.
28
7 Empirična terenska raziskava
Kot smo ugotovili do tukaj, se je izkoriščanje oziroma novačenje tujih delavcev v
Sloveniji na področju gradbeništva v zadnjem desetletju konstantno povečevalo.
Razpad nekdanje skupne države je vplival na sam gospodarski sektor in v nekaterih
državah povzročil veliko škode. Njene posledice so še danes vidne predvsem na
ekonomskem in socialnem položaju teh držav. Je pa pri tem razvidna tudi neenakost
med različnimi državami nekdanje skupne republike, saj so se gospodarsko in
industrijsko razvijale različno intenzivno, prav tako pa niso imele enake moči.
Slovenija med temi državami spada med tiste, ki so se razvile hitro, z novimi
političnimi in gospodarskimi cilji pa se je tukaj tudi pojavila potreba po tuji delovni
sili. Država in njena imigracijska politika je veliko pripomogla k temu, da so tuji
državljani lahko prišli delati v Slovenijo. Kot smo že videli v predhodnem poglavju,
pa je na drugi strani pripomogla tudi k izkoriščanju delavcev migrantov.
Med tujimi državljani, ki so prihajali v Slovenijo iskat zaposlitev, so bili tudi
državljani Republike Makedonije. Njihov razlog za prihod se je dotikal predvsem
gospodarskega in socialnega področja. Cilj empiričnega dela naloge je v praksi
predstaviti ključna izhodišča, ki smo jih raziskovali v teoretskem delu in se
navezujejo na problematiko različnih kršitev, v katere so bili neposredno vključeni
makedonski delavci, ki so prišli z namenom začasnega ali sezonskega dela v
Slovenijo.
Za pridobitev čim večjega števila izčrpnih in konkretnih podatkov, smo se odločili
uporabiti obliko polstrukturiranih intervjujev. Gre za obliko intervjuja, ki sta ga
Gibson in Brown (v Bučar Ručman, 2014) označila kot intervju, ki se navezuje na
določeno problematiko in poteka na način, ki vključuje različne oblike vprašanj.
Na samem začetku, pred izvedbo intervjujev, smo se osredotočil na že predstavljeno
teorijo in podrobno analizirali predstavljeno problematiko izkoriščanja tujih
delavcev. Na podlagi pridobljenih ugotovitev smo sestavili vprašanja, ki so se točno
navezovala na določene sklope, za katere smo hoteli dobiti za raziskavo pomembne
podatke. Vsako vprašanje se je nanašalo na določeno temo, pripravili pa smo tudi
podvprašanja, ki smo jih uporabili le v primeru, če nam je sogovornik izpostavil
določene načine izkoriščanja, katerih žrtev je bil on sam.
Sprva smo vsakega intervjuvanca posebej vprašali, ali je pripravljen sodelovati in
iskreno odgovarjati na vsa postavljena vprašanja. Vsakemu smo prebrali odstavek z
opisom poteka raziskave ter ga seznanili z vsebino in namenom. Pri tem jim je bila
29
zagotovljena anonimnost, saj jim ni bilo treba povedati osebnih podatkov. Vsi
posnetki so shranjeni zgolj v arhivu avtorja naloge. Intervjuji so bili opravljeni v
obdobju med 5. in 20 julijem 2015, potekali pa so večinoma v samskih domovih, v
kavarni in na glavni avtobusni postaji v Ljubljani. Opravljenih je bilo devet
intervjujev, v katerih je sodelovalo deset oseb. Med tem smo 5 intervjujev posneli na
pametni telefon, pri štirih pa so bili delavci pripravljeni sodelovati le brez avdio
snemanja. V teh primerih je bil narejen zgolj zapisnik. Vse skupaj je bilo posnetih 61
minut in 2 sekundi pogovora. Na podlagi posnetkov smo naredili transkripte, ki smo
jih analizirali in vključili v sam empirični del naloge, ki temelji na analizi izkoriščanja
makedonskih delavcev v Sloveniji. Intervjuji so potekali v makedonskem jeziku, v
slovenski jezik sem jih prevedel avtor naloge.
7.1 Analiza intervjujev
Vse podatke, ki smo jih pridobil na podlagi intervjujev, smo najprej predelal v
transkripte, nato pa smo jih podrobneje analizirali. Pri tem smo za izhodišče
obdelave uporabili model kvantitativne analize intervjujev, kot ga opisujeta
Auerbach in Silversteinter (v Bučar Ručman, 2014: 403-404), ki smo ga nadgradili z
modelom opisa analize kvalitativnih podatkov, ki ga predstavljata avtorja Gibson in
Brown (v Bučar Ručman, 2014: 403-404). Nato smo iskali kode. Pri teh smo razlikovali
vnaprej določene kode, ki smo jih določili že na začetku in se direktno navezujejo na
samo tematiko ter empirične kode, ki smo jih postavili in jih oblikovali šele skozi
proces obdelave podatkov.
Vnaprej določene kode:
imigracijska politika, pravice tujih delavcev, življenjske razmere, kršitve zakonodaje
in izkoriščanje delavcev.
Empirične kode:
Socialne in gospodarske razmere v Makedoniji, stroški za vizum, bolgarski potni list,
ustanavljanje podjetij za izogibanje plačila.
30
7.2 Makedonski delavci kot žrtve kršenja delovnopravne in
kazenskopravne zakonodaje v Sloveniji
V obdobju po razpadu skupne države in z vzpostavitvijo novih političnih ideologij,
spremembami sistema in reformami, ki so jih novonastale države sprejemale z
namenom doseganja svojih zastavljenih ciljev, se je ekonomski in socialni položaj
novih držav na območju bivše Jugoslavije močno spremenil. Med državami, ki so se v
obdobju tranzicije soočale z različnimi problemi na področju gospodarskega in
industrijskega razvoja, se je znašla tudi Republika Makedonija. Razmere, ki so
prevladovale na gospodarskem in socialnem področju v Makedoniji, so odražale
visoko stopnjo brezposelnosti, nizki standard, nezadostno socialno varnost, nizke
plače in druge pogoje, ki so negativno vplivali na pogoje za življenje preživetja. To
je prisililo mnogo državljanov Makedonije, da novo priložnost za zaposlitev in
izboljšanje svojega položaja, poizkuša najti preko državnih meja, v tujini. Ena od
njihovih ciljnih držav je bila tudi Slovenija.
Ugotovitve, ki smo jih pridobili na podlagi opravljenih intervjujev z makedonskimi
delavci, kažejo na različne izkušnje makedonskih delavcev z delom v Sloveniji,
predvsem na področju gradbeništva. Obstoječe stanje, predvsem slabe gospodarske
in socialne razmere v Makedoniji predstavljajo glavni dejavnik izseljevanja
Makedoncev v tujino. Slabo urejen socialni sistem, brezposelnost, ki se je v zadnjem
desetletju še povečevala, nizki standard in številne druge pomanjkljivosti na
področju vsakdanjega življenja, so spodbujali prebivalce k iskanju novih načinov
preživetja ter zagotovitve boljše prihodnosti za svoje potomce. S temi besedami je
svoje vzroke za prihod opisala oseba D3:
Prišel sem, ker v Makedoniji ni bilo dela, slaba socialna oskrba, poceni delovna sila,
ni sem bil socialno prijavljen, slab standard, slabo je bilo nasploh, in sem mislil da
bodo pogoji v Sloveniji boljši.
Ob tem ne smemo spregledati tudi druge načine izseljevanja prebivalcev iz
Makedonije. Slabe ekonomske in socialne razmere v Makedoniji so spodbudile tudi
druge, bolj ali manj legalne migracijske tokove. Nenehno bojevanje na področju
preživetja je nekatere posameznike prisililo v drugačne načine zapustitve izvornega
državnega ozemlja ter prihoda v druge evropske države. Ti so vključevali postopke za
pridobitev dvojnega državljanstva ter takojšno izpolnitev evropskih pogojev na
podlagi koruptivnega ozadja, kot v primeru osebe D5:
D.P.: Kakšno državljanstvo imate?
31
D5: Bolgarsko državljanstvo, ampak sem bil prisiljen v to, da ga kupim.
D.P.: Vendar ste drugače Makedonec?
D5: Ja, sem iz vzhodnega dela Makedonije.
Takšni primeri so se razširili takoj po vstopu Bolgarije v Evropsko območje. Tako je
na primer sogovornik D4 opisal svoje izkušnje. Tudi on je med samim procesom
migracije moral plačati določen znesek denarja, da je pridobil bolgarsko
državljanstvo. Ta praksa je v zadnjem desetletju postala zelo razširjena, predvsem
na območju Makedonije.
D.P.: Bolgarski potni list imate, aha. Kako pa ste ga dobili?
D4: Sem ga dobil prek znancev, prijateljev.
D.P.: Ali ste kaj plačali, da ste ga lahko dobili?
D4: Ja, normalno, drugače ne moreš dobiti tega potnega lista.
D.P.: Republika Makedonija, vam je delala težave pri pridobitvi?
D4: Ne, nič ni komplicirala.
D.P.: Samo vi ga imate, ali ga ima še kdo, je še kakšen primer?
D4: Ja, tudi drugi primeri so, razumljivo.
Zaradi slabega gospodarskega položaja Makedonije in njenih prebivalcev pa je jasno,
da ni vsak imel denarja, da bi kupil bolgarsko državljanstvo. Tako se pojavljajo tudi
primeri, pri katerih je bila vzpostavljena povezava med delavci in delodajalci, ki so
skupaj uredili dokumente in pridobitev vizuma. Dodatno vlogo pri tem so imeli drugi
delavci, ki so že imeli razširjeno socialno mrežo na tem področju, ter ostali
priseljenci, ki so svojo državo zapustili že pred razpadom skupne države.
Delodajalec, ki je delavcem pomagal pri pridobitvi vizuma ob prihodu v Slovenijo, je
sprva sam plačal stroške postopkov, kasneje pa je od delavcev zahteval, da mu jih
povrnejo. To nam opisuje delavec D3:
Sami smo plačali, potem nam je delodajalec odbijal. Tako smo se zmenili po prihodu
v Slovenijo, da nam odbije stroške od prvega mesečnega plačila, ne spomnim se
natančno koliko nam je odbil...
32
Kmalu po prihodu se je pojavila tudi dodatna ovira pri življenju makedonskih
delavcev v Sloveniji, in sicer na področju življenjskih razmer. Delavci so se
neprestano soočali z različnimi težavami v bivalnih prostorih: pomanjkanje prostora,
slabe higienske razmere, souporaba sanitarij, vprašljiva uporaba kuhinjskega
prostora. Tudi v teh primerih je šlo za izogibanje stroškom iz strani delodajalca in za
interes po povečanju svojega dobička, ne glede na potrebe delavcev. O življenjskih
pogojih pričata dva sogovornika:
D2: Nas je bilo šest, sedem oseb, to ni tisto, kar bi moralo biti... . Zjutraj, ko smo
vstali za v službo, sedem nas je bilo istočasno v enem WC-ju, bilo je neznosno, to niso
dobri pogoji.
D6: Za osebno higieno ni bilo dovolj prostora, ena kopalnica je bila za celo
nadstropje, skupna kopalnica, v sobi nas je bilo pet oseb.
Nekateri delavci migranti so bili večkrat nastanjeni tudi v kontejnerjih, ki so bili
postavljeni v bližini gradbišč. Pogoji v teh so bili še slabši, kot v skupnih stanovanjih
in predvsem podpovprečni. Tako je to opisal sogovornik D3:
Tako prek poletja in tudi prek zime, bilo je neprijetno, neprijetno je bilo ne glede na
letni čas, med poletjem je bilo preveč vroče, v času zime je bilo premrzlo,
potrebovali smo dvojna oblačila, da bi lahko funkcionirali, ni enostavno delati v
gradbeništvu, ni lahko.
Svoje izkušnje pri zaposlitvi na področju gradbeništva nam intervjuvanci opisujejo
različno. Poudarjajo predvsem nezadosten nadzor državnih institucij na področju
zaposlitve delavcev migrantov, kar je delodajalcem omogočalo preveliko svobodo v
procesu izkoriščanja in novačenja delavcev. Praksa, ki se je razvila v zadnjem
desetletju na območju Slovenije, kaže na različne kršitve in posege v delovnopravno
zakonodajo. Kršitve, ki so nastajale v procesu izkoriščanja delavcev, so vključevale
različne oblike grobih kršitev in posege v delavske pravice.
Delavci so v intervjujih najpogosteje opozarjali na kršitve neupoštevanja delovnega
časa. Delavci, ki so bili eksistenčno vezani na osebni dohodek, so bili velikokrat
primorani delati tudi v slabih vremenskih razmerah, opozarjajo pa tudi na
neupoštevanje predpisov glede nadur. Po 144. členu Zakona o delovnih razmerjih
(2013), nadurno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in
največ 170 ur na leto. Prav tako delovni dan lahko traja največ deset ur. V kolikšni
meri delodajalci to upoštevajo, nam povejo sogovorniki:
33
D2: Ja, delamo več kot osem ur, če imaš manjšo urno postavko, boš delal več, kar je
vsaj razumljivo.
D3: Ne glede na vreme, ali je bilo vreme mrzlo ali prevroče, smo morali priti na
gradbišče, razen če je vodja gradbišča določil drugače, da se ne bo delalo. Naš
delodajalec je ves čas govoril, da moramo priti na gradbišče, ne glede na vreme, ali
je minus ali je plus, ne glede na pogoje, ali dežuje ali ne.
D6: Deset, dvanajst, štirinajst ur...
Bolj jasno sliko nam prikažejo podatki o mesečnem številu ur, ki jih sogovorniki
oddelajo. Poleg kršitve omenjene zakonodaje na tem področju, delavci ugotavljajo
tudi, da jim delodajalec ne izplačuje nadurnega dela v celoti. Tako so nam
sogovorniki opisali svoje izkušnje, ki se navezujejo na neupoštevanje in
neizplačevanje nadurnega dela:
D3: ...pogosto nam je plačal manj ur, kot je bilo potrebno, govoril je, da mu
izvajalsko podjetje ni priznalo ... .
D9: Od 200 do 220 ur na mesec, približno.
D5: ... 270 ali 280 ur, kar smo jih predelali ... .
D10: Okoli 230, 240 ur.
Negativne posledice takšnega neupoštevanja zakonodaje in neplačevanja ur, ki so jih
delavci v resnici oddelali pa še poslabšuje dejstvo, da je večina delavcev in njihovih
družin eksistenčno odvisnih od dela in plače, ki jo zanj dobijo. V nadaljevanju si
bomo ogledali nekatere najbolj izstopajoče kršitve iz področja neplačevanja plač,
prispevkov, dopusta, regresa in bolniške.
Poleg opisanih primerov kršenja pravic delavcev migrantov so se dogajale tudi druge
kršitve delovnopravne zakonodaje. Zelo razširjeno je še danes neizplačevanje plač
delavcem migrantom, kar nam potrdijo tudi sogovorniki. Opisani primeri in prakse so
znane v številnih podjetjih v gradbenem sektorju. Poleg tega, da so bili delavci
prisiljeni delati več časa, kot je zakonsko določeno, da bi zaslužili vsaj minimalno
plačo za preživetje skozi mesec, je prihajalo tudi do tega, da niti to, kar so zaslužili,
ni bilo redno izplačevano. Takšna praksa, ki je postala aktualna predvsem v zadnjem
desetletju, je posledica strmenja delodajalcev le k uresničevanju lastnih interesov in
povečanju dobička. Sogovornik D2 nam podrobno opisuje svoje izkušnje na področju
neplačevanja plač:
34
D2: Ja, takrat je to bilo, ko je bila kriza, takrat se ni vedelo nič, na mesec nam je
plačal po sto evrov ali dvesto evrov, tako je bilo.
D.P.: Kako pa ste vi živeli, a se je dalo normalno živeti s sto evri na mesec?
D2: Takrat je bilo težko, sposojali smo si denar, prišli smo in nismo imeli niti za
hrano, če me razumeš.
Tudi oseba D9 nam je predstavila podobne izkušnje:
D9: Sem delal za minimalno plačilo, tako plačilo ni bilo dovolj, da bi normalno živel,
prav tako nismo bili redno plačani, nekaj nam je tudi ostal dolžan.
Kot dodatna oteževalna okoliščina delavcem je bila do nedavnega tudi že omenjena
neustrezna urejenost zakonodaje, zaradi česar so bili ti od delodajalca odvisni. To
izhaja iz določil prejšnjega Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, ki je omogočal
podrejanje tujih delavcev delodajalcu. Delavec, ki je prvič prišel v Slovenijo in je bil
zaposlen pri določenem delodajalcu ter je imel status začasnega prebivanja, je bil
vezan na delodajalca za neprekinjeno dobo dveh let, šele nato pa je imel pravico do
pridobitve osebnega delovnega dovoljenja. Kot je povedal sogovornik D6:
D6: Dokler smo bili odvisni od delodajalca, se je dogajalo marsikaj, ni nam plačal,
predplačilo smo dobivali namesto plače, po dvajset, petdeset evrov, nekaj takega.
D.P.: Torej dobivali ste le toliko, da lahko preživite?
D6: Ja, to je bilo toliko, da smo lahko preživeli, po moje to je bilo nasilje, psihično
nasilje, ker nas je držal v negotovosti.
Sogovornik D8 pri tem dodaja:
...potem ko je prišla kriza, bilo je težje, po letu 2008. Takrat nam je plačeval po 100,
200 evrov, ostalo, nam je obljubljal, da nam bo dal pozneje. Imeli smo le za
preživetje.
Poleg tega, da delavci niso bili redno plačani, so delodajalci poskrbeli tudi za to, da
delavci niso dobili overjen in podpisan plačilni list, ki je sicer obvezen pri
izplačevanju delavcev:
D3: Ja, podpis in žig sta bila le na zvezku, navadni zvezek, ne vem ali obstaja še kaj
drugega.
D5: Večkrat je prihajal, ja plačilne liste je imel poleg, ampak to je bilo le na zvezek.
Tam je imel izračun obdelanih ur... .
D9: Ne nismo, ure je zapisoval v zvezek in tako je potem izračunal.
35
Poleg teh kršitev neplačevanja plač in neustrezno izpolnjenega plačilnega lista, so
bili sogovorniki deležni tudi drugih kršitev, ki so posegale ne le v delovnopravno
zakonodajo, ampak tudi na področje kazenskopravne zakonodaje. V težnji po vedno
večjem zaslužku in izogibanju stroškom so poleg neplačevanja delavcev delodajalci
te plačevali zgolj na roke - delno ali tudi v celoti. Na podlagi takšnega načina
plačevanja so se izognili plačevanju davkov.
D.P.: Ali ste plačo dobivali prek računa?
D6: Ne.
D.P.: Kako pa, vam je plačal na roko?
D6: Na roko, ja.
Kar ni osamljen primer:
D9: Prek transakcijskega računa, del je doplačal na roko. Minimalna plača je bila
prikazana na računu, ostalo pa smo dobivali na roko. Kadar je bila kriza, smo celoten
znesek dobivali na roke.
Sogovorniki potrjujejo tudi kršenje pravic in predpisov zaradi neplačevanja
prispevkov za zdravstveno in invalidsko zavarovanje. Poleg tega, da neprijavljeni
delavci niso bili zdravstveno zavarovani, se jim tudi ni upoštevala delovna doba, kar
vodi v zavlačevanje ali celo onemogočanje pridobitve pokojnine. Mnogi se tega, da so
izključeni iz sistema zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja, sploh niso
zavedali. Neprijavljeni so bili tudi delavci, ki so na gradbiščih delali na črno.
D.P.: Kako pa ste zvedeli, da vam ne plačuje zdravstveno in socialno zavarovanje?
D6: Šli smo preverit.
D.P.: Ste šli, preverili ali... ?
D6: Smo šli, smo preverili, tamle pri konju, kako naj vam to povem.
D.P.: Pri konju, torej ste šli na Zavod?
D6: Ja, na Zavod smo šli.
D.P.: Vi ste to preverili, vendar, ali je bilo veliko takšnih primerov, ali samo vi, v
tistem podjetju?
D6: Ja, bilo je veliko primerov.
36
Tudi sogovornik D3 opisuje svoje izkušnje glede tega:
D3: Nismo imeli možnosti, da bi to preverili, na koncu se vidi ali nam je plačal ali ne,
pogosto nam ni plačal, večini delavcem, jaz sem imel srečo, prvi dve leti mi je vse
plačal, potem celo eno leto ni bilo plačano, večkrat sem šel do šefa in ga prosil, da bo
plačal, na koncu je ostalo neplačano, eno leto preden sem šel od njega, šest mesecev
ni bilo plačanih.
Zaradi napornega in občasno nevarnega dela so se mnogi delavci na gradbišču tudi
telesno poškodovali. Ker pa niso imeli urejenega zdravstvenega zavarovanja, zanje
takrat ni bilo ustrezno poskrbljeno in niso dobili potrebne zdravniške pomoči. Tako
nam je oseba D3 opisala primere, ki so se pogosto dogajali na gradbiščih:
...o takih zgodb lahko razlagamo na dolgo in široko, bili so delavci brez zdravstvenega
zavarovanja, brez nobene zdravstvene oskrbe, delodajalci so se izogibali odgovornosti
do delavcev in tako naprej... .
Poleg problematike neplačevanja in neupoštevanja pravic delavcev nam sogovorniki
potrjujejo tudi primere kršitve drugih predpisov, ki jih delodajalci niso upoštevali.
Zelo pogosta praksa naj bi bila tudi neplačevanje regresa, dopusta in bolniške.
D.P.: Regres, bolniško, dopust?
D9: Na samem začetku je rekel, da nam bo vse plačal, vendar nam ni ničesar plačal.
In drugi sogovornik:
D1: Zmenili smo se tako, da nam on plačuje stanovanje namesto regresa.
Ugotovili smo tudi, da so se delodajalci posluževali mnogih različnih načinov, s
katerimi bi se lahko izognili plačevanju plač in prispevkov delavcem. Ti so se nanašali
predvsem na podjetništvo. Pogosto se dogaja, da lastnik podjetja, pri katerem
delavci delajo, ustanovi drugo podjetje ali celo več, preko katerih svobodno izkorišča
zaposlene delavce. Nezadostni nadzor državnih institucij še dodatno omogoča kršitve
na tem področju. Kot nam sogovorniki potrjujejo, takšnih primerov ni malo:
D3: Ja, imel jih je več, na začetku je bilo recimo podjetje »Plastnica«, nato pa je
spremenil eno črko, spremenil je eno piko, pa je bila »Plustnica«, mi smo mislili da
delamo za isto firmo, bila je pa druga firma.
37
D5: Sem slišal da je imel potem drugo, da je vse dal v stečaj, tako da na koncu
delavec ne more dobiti odškodnine.
Podobno zgodbo nam je opisal tudi sogovornik D6:
D6: Ja, imel jih je več, en mesec smo bili prijavljeni na eno, drugi mesec pa na neko
tretjo.
D.P.: Ali ste morali kaj podpisati?
D6: ... mesec, nekaj pogodb, druge različne, enkrat v Mariboru ena firma, enkrat v
Ljubljani druga, potem je prišel pod drugo.
D.P.: Preden vas je prijavil na tisto drugo firmo, vam je to povedal, vas je obvestil za
nastalo spremembo... ?
D6: Ne, samo je prišel... nekaj s firmo, problemi, težave, in je rekel da mora
ustanoviti novo, drugo firmo, da moramo iti pod drugo firmo, tako nam je govoril.
Intervjuvanci so nam potrdili tudi prisotnost že omenjenega izsiljevanja tujih
delavcev s statusi. Poleg eksistenčne odvisnosti so delavci namreč tudi zaradi statusa
odvisni od podjetja, v katerem delajo. Ne glede na že tako slab položaj delavcev
migrantov iz ekonomsko šibkejših držav, se delodajalci pogosto na to niso ozirali in
nadaljevali z kršenjem njihovih pravic in podrejanjem z izsiljevanjem. Tako nam je
sogovornik D3 opisal svoje izkušnje na področju podrejanja in odvisnosti delavcev:
D3: Ja, nam je povedal, vse to smo vedeli, vedeli smo tudi to, da smo odvisni od
njega, če ne greš nazaj, nič ti ne bo priznal, plačal ti ne bo nič.
D.P.: To pomeni, da bi v takem primeru morali vse spet ponoviti od začetka?
D3: ... ja spet na novo, spet celoten postopek, bilo je preveč zapleteno, morali smo
vse to pretrpeti, saj je bil naš cilj dobiti stalni vizum, nič drugega.
D.P.: Ali je obstajala kakšna druga oblika nasilja, fizično ali psihično nasilje?
D3: Ah, fizičnega nasilja ni bilo, ampak problem je to, da moraš imeti neko težo nad
glavo, ker nam je bilo jasno, da lahko ostanemo brez vizuma, in s tem bi se morali
vrniti nazaj v Makedonijo, ostali bi brez svojih prihodkov. Do spopadov pa ni prišlo,
vsaj do fizičnih spopadov ne.
D.P.: Poznate kakšen primer, da je nekdo od delavcev ostal brez dokumentov, da ga
je delodajalec odjavil?
38
D3: Veliko primerov je bilo, veliko, delodajalec, zaradi določenega razloga, ali
delodajalec je bil nezadovoljen, ali so bili slabi delavci, ali so oni zahtevali nekaj, kar
jim je delodajalec obljubil na samem začetku, a tega kasneje ni upošteval, bilo je kar
nekaj delavcev, ki niso dobili ali podaljšali dokumentov.
Ugotovitve, predstavljene v raziskovalnem delu naloge, nam podajajo jasno sliko
odnosa delodajalcev do makedonskih delavcev migrantov v Sloveniji. Potrjujejo v
teoriji analizirane načine kršitev delavnopravne in kazenskopravne zakonodaje in
predpisov ter posege v osnovne pravice delavcev, predvsem z neodgovornim
ravnanjem delodajalcev, neplačevanjem plač, prispevkov, dopusta, regresa,
bolniške in neupoštevanjem drugih zakonskih predpisov.
8 Razprava
Skozi izdelavo diplomske naloge smo ugotovili, da pojem mednarodnih migracij ni
nov, že od nekdaj pa temelji na različnih dejavnikih, ki se pogosto vežejo na
ekonomsko in socialno stanje. Različne politične in gospodarske okoliščine na
področju nekdanje Jugoslavije so v posameznih novonastalih republikah povzročile
negativne posledice na področju ekonomskega in socialnega življenja prebivalcev.
Nezmožnost za normalno življenje, slab industrijski razvoj ter nezadostno socialna in
ekonomska oskrba, ki so v zadnjih dvajsetih letih obstajali na območju Makedonije,
lahko označimo kot glavne dejavnike za širjenje migracijskih gibanj oziroma
migracijskih tokov posameznikov, ki so svoje upanje za boljšo prihodnost iskali prek
državnih meja.
Ob tem ne smemo spregledati tudi takratno stanje v Sloveniji. Pojavila se je potreba
po tuji delovni sili, predvsem v industrijskem in gradbenem sektorju. Država je zato
preko predpisane imigracijske zakonodaje omogočala prihod ter zaposlitev tujih
delavcev na območju Slovenije. Obstoječi sistem, ki je spodbujal prihod tujih
delavcev v Slovenijo, temeljil na dveh idejah. Prva ideja se nanaša na delavce, ki jim
zaposlovanje v Sloveniji lahko predstavlja novo priložnost na področju zaposlitev in
izboljšanja ekonomskega in socialnega stanja. Druga ideja pa izhaja iz
kapitalističnega sistema in je plod delodajalcev. Ta se osredotoča na uresničevanje
individualnih interesov delodajalcev in podjetij ter na povečanje njihovega
ekonomskega dobička z izkoriščanjem poceni tuje delovne sile.
39
Tudi z opisom izkušenj nekaterih makedonskih delavcev v Sloveniji smo ugotovili
različne kršitve delavnopravne in kazenskopravne zakonodaje. Do samega dejanja
migracije so jih prisilile slabe ekonomske in socialne razmere, ki so prevladovale na
območju Makedonije. Večje število prebivalcev, ki se je dejansko znašlo v
brezizhodnem stanju, je bilo primorano posegati tudi v nelegalne postopke s
pridobitvijo bolgarska državljanstva, ki jim je omogočalo svobodno gibanje ter
zaposlitev v drugih Evropskih državah. Za to so se odločili, ker so bili pogoji za
ustrezno ekonomsko in socialno življenje v domovini preslabi. Že takoj ob njihovem
prihodu v Slovenijo so se pričele kršitve predpisov in izkoriščanje - sprva pri
pridobivanju vizuma in dovoljenj za delo na območju Slovenije. Delavci iz
Makedonije, ki so jih delodajalci pripeljali na eno od slovenskih gradbiščih, so
opozorili na neustrezen odnos delodajalcev po njihovem prihodu v Slovenijo. Ker so
morali takoj pokriti osnovne stroške bivanja in postopkov za pridobitev vizuma,
začetnega kapitala pa niso imeli, so se pri delodajalcu zadolžili za določen znesek
denarja, ki so mu ga kasneje izplačevali. Prav tako so bili neustrezno organizirani in
urejeni prostori za prebivanje delavcev, kjer so se ti soočali z različnimi
pomanjkljivostmi pri pogojih za preživetje, osebno higieno in podobno. Ob tem lahko
dodamo tudi druge pomanjkljivosti, ki so bile prisotne na gradbiščih. Tam so bili
delavci izpostavljeni slabim delovnim razmeram, prekoračitvam dovoljenega
maksimalnega delovnega časa ter neupoštevanju nedelovnih dni, ki so predvideni za
nujno potreben počitek delavcev. Poleg vsega tega so delavci kmalu spoznali, da so
bili z obljubami o dobrih pogojih in plačilu s strani delodajalca izigrani, saj
obljubljenega nikoli niso prejeli. Nezadostni nadzor državnih organov in podjetniška
svoboda delodajalcev sta omogočila še dodatno oškodovanje makedonskih delavcev
predvsem na področju neplačevanja plač, prispevkov za zdravstveno in pokojninsko
zavarovanje ter neupoštevanja drugih zakonskih predpisov.
Delodajalci so poleg standardnih izoblikovali tudi druge mehanizme izkoriščanja tujih
delavcev, njihovega podrejanja in s tem večanja lastnega zaslužka. Pri tem je
potrebno omeniti predvsem primere izsiljevanja delavcev s statusi in dovoljenji za
prebivanje, zaradi česar ti postajajo odvisni od delodajalca. Pri vsem tem so se
slednji lahko sklicevali na državno migracijsko politiko in delavcu celo grozili s
sankcijami državnih organov, če se ne bo podredil.
Celotna opisana praksa izkoriščanja, razširjena predvsem v gradbenem sektorju, ima
za žrtve, torej delavce migrante, izredno negativne posledice, ki segajo na različna
področja njihovega življenja. Poleg tega, da že tako ali tako prihajajo iz države s
slabšim ekonomskim položajem, jim dostojno življenje in zmožnost preživljanja
40
družine še dodatno onemogoča neplačevanje njihovega dela po prihodu v tujino.
Zaradi prejšnje zakonodaje so bili neustreznim pogojem temu prisiljeni ostati pri
istemu delodajalcu. Ker se je ta tega zavedal, mu je to omogočilo podrejanje in
izkoriščanje delavca, to pa še utrdilo prakso neplačevanja nadur in prispevkov ter
nespoštovanja zakonsko predpisanega delovnega časa. Zaradi vsega tega ti delavci
niso imeli veliko prostega časa, preživljali so se komaj iz dneva v dan, niso imeli
urejenega dostopa do zdravstvene oskrbe, prav tako pa se jim ni priznavala delovna
doba.
Kot smo opazili, je proces izkoriščanja delavcev migrantov precej kompleksen, a
načrten proces. Pri tem ne smemo spregledati tudi vlogo države in sistema v samem
procesu izkoriščanja. Obstoječi kapitalistični sistem, ki se v zadnjem desetletju le še
poglablja, je pogosto prispeval k oblikovanju novih politik, ki po kapitalističnih
načelih omogočajo izkoriščanje predvsem tuje delovne sile. Ta je zato deležna
predvsem strukturnega, pa tudi direktnega nasilja nad delavci. Ugotovimo lahko, da
je država omogočala in celo spodbujala uvoz poceni tuje delovne sile toliko, kolikor
jo je potrebovala za izkoriščanje. Ko so večja podjetja delavce izkoristila in jih niso
potrebovala več, pa zanje ni bilo več poskrbljeno. Izkoriščeni in brez obljubljenih
sredstev in pravic naj bi se kar vrnili nazaj v svojo domovino, čeprav niti tam zanje ni
prihodnosti.
9 Zaključek
V nalogi predstavljene teoretične ugotovitve in primeri iz empiričnega dela nam
nazorno opisujejo različne načine kršitev, s katerimi delodajalci izkoriščajo delavce
migrante. Jasno je, da je pri tem prisotno strukturno in direktno nasilje - tudi nad
makedonskimi delavci, ki so zaradi eksistenčnih razlogov iskanja načina preživetja
prišli v Slovenijo iskat zaposlitev. Vsi primeri prikazujejo grobe kršitve temeljnih
človekovih pravic in svoboščin, ki so nastajale predvsem preko novačenja oziroma
izkoriščanja delavcev migrantov. Takšno poudarjanje razlik in izključevanje delavcev
migrantov v primerjavi z domačo delovno silo lahko natančneje opredelimo kot
diferencialno izključevanje na trgu delovne sile. Predstavljeni primeri opozarjajo
tudi na družbeni položaj delavcev migrantov, ki se jasno razlikuje od položaja
delodajalcev, s čimer lahko potrdimo ugotovitve na začetku omenjenega konfliktnega
pogleda.
41
Na podlagi analizirane teorije in predstavljenih primerov, ki dodatno opozarjajo na
različne načine izkoriščanja in novačenja tudi makedonskih delavcev, lahko
zaključimo, da je glavni dejavnik, ki omogoča in spodbuja strukturno nasilje najprej
sama država kot institucija, skupaj z njeno (i)migracijsko politiko in neurejeno
zakonodajo. Šele nato so za izkoriščanje kriva podjetja v rokah delodajalcev, ki
izkoriščanje dejansko izvršujejo. Prva hipoteza je tako ob tej ugotovitvi potrjena. Z
analizo primerov makedonskih delavcev v Sloveniji smo ugotovili, da je prihajalo do
različnih načinov izkoriščanja in poseganja v pravice delavcev iz strani slovenskih
delodajalcev. Predvsem gre za problematiko iz področja neplačevanja plač, nadur,
socialnih prispevkov in regresa. S tem je potrjena tudi druga hipoteza. Zaključimo
lahko, da so makedonski delavci, ki so svojo migracijsko pot končali na enem od
slovenskih gradbiščih, postali žrtve obstoječega kapitalističnega sistema, ki je
vzpostavljen tudi na območju Republike Slovenije. Kljub resnim kršitvam pravic ob
izkoriščanju in novačenju delavcev migrantov pa se je izkazalo, da državne institucije
na tem področju niso dovolj učinkovite, saj ne uspejo preprečiti kršitev in kratenja
pravic.
42
10 Uporabljeni viri
Bučar Ručman, A. (2014). Migracije in kriminaliteta: pogled čez meje stereotipov in
predsodkov. Ljubljana: Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC
SAZU.
Bučar Ručman, A. in Frangež, D. (2014). Zaključno poročilo raziskave: Analiza
trgovine z ljudmi z namenom izkoriščanja. Pridobljeno na
http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/THB/ZAKLJUCNO_POROCILO_-
_TZL.pdf
Medica, K., Lukič, G. in Kralj, A. (2011). Zaključno poročilo študije: Delovne in
življenjske razmere delavcev migrantov v Sloveniji. Pridobljeno na
http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__
pdf/el2010_raziskava_razmere_delavcev_migrantov_250311.pdf
Medica, K., Lukič, G. in Bufon, M. (2010). Migranti v Sloveniji – med integracijo in
alienacijo. Koper: Univerzitetna založba Annales.
Medica, K. in Lukič, G. (2011). Migrantski circulus vitiosus: delovne in življenjske
razmere migrantov v Sloveniji. Koper: Univerzitetna založba Annales.
Mertuk, J. (2009). Migracije v Evropi – vzroki in posledice (Diplomsko delo).
Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.
International Organization for Migration. (2006). Glosar migracij. Pridobljeno na
http://publications.iom.int/bookstore/free/IML_8_SLO.pdf
Potovanja, Schengen. (2014). Arhiv.Evropa.Ukom.gov.si. Pridobljeno na
http://www.arhiv.evropa.ukom.gov.si/si/potovanja-schengen/index.html
Resolucija o imigracijski politiki Republike Slovenije. (1999). Uradni list RS, (40/99).
SURS (2015). Meddržavne selitve po spolu, na leto. Pridobljeno na
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp
SURS (2015a). Prebivalci s prvim prebivališčem v tujini. Pridobljeno na
http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp
Zakon o delovnih razmerjih. (2013). Uradni list RS, (21/13).
Zakon o nadzoru državne meje. (2007). Uradni list RS, (60/07).
43
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. (2012). Uradni list RS, (96/12).
Zakon o prijavi prebivališča. (2006). Uradni list RS, (59/06).
Zakon o tujcih. (2011). Uradni list RS, (50/11).
Zakon o zaposlovanju in delu tujcev. (2007). Uradni list RS, (43/07).
Zakon o zaposlovanju in delu tujcev. (2011). Uradni list RS, (26/11).
Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. (2006). Uradni list RS,
(72/06).
