UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

DARKO KNEŽEVIĆ

Ljubljana, 2016

1

2

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športni treniranje

Kondicijsko treniranje

OBJEKTIVNI TESTI ZA VRNITEV V TEKMOVALNO

TRENAŽNI PROCES PO POŠKODBI SPREDNJE KRIŽNE

VEZI

DIPLOMSKO DELO

MENTOR doc.dr. Vedran Hadžić, dr. med. SOMENTOR Avtor dela

izr. prof. dr. Edvin Dervišević, dr. med. DARKO KNEŽEVIĆ RECENZENT prof. dr. Damir Karpljuk, prof. šp. vzg.

Ljubljana, 2016

3

ZAHVALA

Študijska pot ni bila lahka. Zato, da sem jo uspešno opravil se moram iskreno zahvaliti:

mentorju doc. dr. Vedranu Hadžiću, da mi je omogočil opravljanje diplomskega dela

iz vsebine, ki me zelo zanima, ter da mi je nudil strokovno pomoč in nasvete,

staršema Sonji in Radulu, ki sta mi po svojih najboljšim močeh pomagala skozi vsa ta

leta,

bratoma Marku in Branku, ki sta mi priskočila na pomoč, ko mi je le-ta bila najbolj

potrebna in predvsem

se moram zahvaliti punci Mateji, ki me je naučila kako svojo silno energijo usmeriti v

pravo smer.

4

Ključne besede: poškodba, sprednja križna vez, pozna rehabilitacija, objektivni test, trenažni

proces.

OBJEKTIVNI TESTI ZA VRNITEV V TEKMOVALNO TRENAŽNI PROCES PO POŠKODBI

SPREDNJE KRIŽNE VEZI

Darko Knežević

IZVLEČEK

Namen diplomskega dela je predstaviti problematiko poškodbe sprednje križne vezi kolena,

vlogo in pomen pozne rehabilitacije ter objektivne teste za ocenjevanje primernosti vrnitve v

tekmovalni trenažni proces po poškodbi sprednje križne vezi. Za preučevanje problema smo

uporabili domačo in tujo literaturo, predvsem monografska dela, ki smo jih pridobili preko

bibliografskega sistema, informacijskih zbirk na spletu ter naše lastne knjižne zbirke. Skozi

pregled literature smo ugotovili, da je poškodba sprednje križne vezi zelo kompleksna, zato

se je tudi rehabilitacije treba lotiti previdno in zavzeto, da lahko na koncu s pomočjo

objektivnih testov ugotovimo ali se športnik lahko vrne v trenažni proces. V uvodnem delu

diplomskega dela je opisana anatomija in biomehanika kolenskega sklepa za lažje in boljše

razumevanje poškodbe sprednje križne vezi. Predstavljena je tudi rehabilitacija po tovrstni

poškodbi, predvsem principi in načela pozne rehabilitacije. Glavni del diplomskega dela

predstavlja opis laboratorijskih (izokinetično testiranje, tenziometrija, tenzioiografija) in

funkcionalnih testov (testi enonožnih skokov, testi agilnosti in hitrosti, testi vzdržljivosti), s

katerimi lahko testiramo stanje športnika tekom rehabilitacije. V razpravi je predstavljen

protokol (baterija objektivnih testov in kriteriji za napredovanje v naslednjo fazo

rehabilitacije) ki se je v različnih raziskavah pokazal kot najboljši. Ugotovili smo, da je težko

določiti testno baterijo, ki bi bila primerna za ocenjevanje vseh športnikov, ki se vračajo v

trenažni proces po poškodbi. Vedno je namreč treba izhajati individualno, iz značilnosti

športa, specifike poškodbe in športnika kot osebnosti, ter glede na vse to pripraviti program

rehabilitacije in s tem povezano tudi določiti teste s katerimi bomo preverjali pripravljenost

za vrnitev v trenažni proces.

5

Key words: injury, anterior cruciate ligament, late rehabilitation, objective test, training

OBJECTIVE TESTS FOR RETURN TO PLAY AFTER ANTERIOR CRUCIATE LIGAMENT

RECONSTRUCTION

Darko Knežević

ABSTRACT

The purpose of the thesis is to present the issue of anterior cruciate ligament (ACL) injury,

the role and significance of late rehabilitation and objective tests for assessing the ability of

return to play after ACL injury. In order to study the problem, we used domestic and foreign

literature, mainly monographic work, acquired through a bibliographic system, information

databases on the Internet and our own book collection. Through literature review, we

established that the ACL injury is very complex, therefore the ACL rehabilitation process

should be undertaken with caution and commitment so that in the end we can determine

whether the athlete can return to sports by using objective tests. In the introductory part of

the thesis the anatomy and biomechanics of the knee joint is described for easier and better

understanding of the ACL injury. Rehabilitation following an ACL reconstruction is also

introduced, in particular the algorithm for progression through return to sport phase. The

main part of the thesis presents a description of the laboratory (isokinetic testing,

tensiometric measurements, tensiomyography) and functional tests (single hop tests, agility

and speed tests, endurance tests) with which we can assess an athlete’s ability during

rehabilitation. The protocol (battery of objective tests and the criteria for progression to the

next stage of rehabilitation) presented in the discussion proved to be the best according to

various studies. We have found that it is difficult to develop a test battery suitable for

assessment of all athletes who are returning to sport after ACL injury. The characteristics of

the sport, the specifics of the injury and the athlete as a person must always be regarded

individually. In accordance with this, one must prepare a rehabilitation program and

determine the tests to examine an athlete’s readiness to return to the training process.

6

1. Kazalo vsebine

1. Kazalo vsebine ...................................................................................................................... 6

2. Uvod ..................................................................................................................................... 8

3. Funkcionalna anatomija kolenskega sklepa ............................................................................ 9

3.1. Aktivni stabilizatorji kolenskega sklepa ................................................................................ 10

3.2. Pasivni stabilizatorji kolenskega sklepa ................................................................................ 11

3.2.1. Notranja in zunanja stranska vez ..................................................................................... 11

3.2.2. Zadnja križna vez .............................................................................................................. 12

3.2.3. Sprednja križna vez .......................................................................................................... 12

4. Mehanizem poškodovanja sprednje križne vezi.................................................................... 13

5. Rehabilitacija po poškodbi sprednje križne vezi ................................................................... 15

5.1. Načrtovanje rehabilitacije ................................................................................................... 19

5.2. Faze rehabilitacije ............................................................................................................... 20

5.2.1. 1. faza: razvoj dinamične stabilizacije in krepitev mišic trupa ......................................... 20

5.2.2. 2. faza: razvoj funkcionalne moči ..................................................................................... 21

5.2.3. 3. faza: razvoj hitre moči .................................................................................................. 21

5.2.4. 4. faza: simetričnost športne učinkovitosti ...................................................................... 21

5.3. Vračanje v trenažni proces (angl. return to play – RTP) ......................................................... 22

6. Športna diagnostika – objektivni testi za ocenjevanje zmogljivosti ....................................... 25

1.1. Na splošno o objektivnih testih .................................................................................... 25

1.2. Laboratorijski testi ....................................................................................................... 26

1.3. Funkcionalni testi ........................................................................................................ 27

7. Opisi posameznih testov ..................................................................................................... 29

7.1. Izokinetično testiranje ......................................................................................................... 29

7.2. Tenziometrija ...................................................................................................................... 31

7.3. Tenziomiografija (TMG) ....................................................................................................... 32

7.4. Testi enonožnih skokov ....................................................................................................... 33

7.4.1. Enonožni skok v daljino (ang. single-hop test) ................................................................. 35

7.4.2. Križni poskoki v daljino (ang. single-leg crossover hop for distance test) ....................... 37

7.4.3. Posakovanje 6 metrov na čas (ang. six-meter timed hop) ............................................... 38

7.4.4. Trojni skok v daljino (ang. triple hop for distance) .......................................................... 40

7.4.5. Test bočnih poskokov (ang. side-hop test) ...................................................................... 42

7.4.6. Poskoki – risanje osmice (ang. figure 8 hop test) ........................................................... 45

7.4.7. Poskoki v kvadratu – 30 sekund (ang. Square hop test) .................................................. 46

7.5. Testi agilnosti in hitrosti ...................................................................................................... 48

7.5.1. Standardni t-test .............................................................................................................. 49

7.5.2. Modificirani t-test (ang. MAT test) .................................................................................. 50

7.5.3. Funkcionalni test za spodnje okončine (ang. LEFT test) .................................................. 52

7

7.5.4. Test agilnosti Illinois (ang. Illinois Agility test) ................................................................. 54

7.6. Testi vzdržljivosti................................................................................................................. 55

7.6.1. Laboratorijski testi vzdržljivosti ........................................................................................ 57

7.6.2. Terenski funkcionalni testi vzdržljivosti ........................................................................... 57

7.6.3. Intervalni prekinjajoči Yo-Yo test (ang. yo-yo intermittent recovery test) ...................... 58

7.6.4. Test ponavljajočih sprintov (ang. RSA test – repeated speed ability test) ...................... 60

7.7. Psihološka diagnostična sredstva ......................................................................................... 61

7.7.1. Subjektivni oz. psihološki dejavniki vračanja v trenažni proces ....................................... 61

8. Namen in cilj diplomskega dela ........................................................................................... 64

9. Metode dela ....................................................................................................................... 65

10. Razprava ............................................................................................................................. 66

11. Sklep .................................................................................................................................. 71

12. Viri ..................................................................................................................................... 72

Slika 1. Način merjenja sile na TP (Summit Medical and Scientific, 2011) ............................................ 31

Slika 2. Izvedba enonožnega skoka v daljino z uporabo rok in način merjenja razdalje ....................... 36

Slika 3. Križni poskoki v daljino .............................................................................................................. 38

Slika 4. Test Poskakovanje 6 metrov na čas .......................................................................................... 40

Slika 5. Trojni skok v daljino .................................................................................................................. 42

Slika 6. Test 10 bočnih poskokov (Itoh, idr. 1998) ................................................................................ 44

Slika 7. Test bočnih poskokov na čas (Risberg in Ekeland, 1994) .......................................................... 44

Slika 8. Enonožni skakalni test Risanje osmice(Itoh, idr. 2008) ............................................................. 46

Slika 9. Izvajanje enonožnih poskokov v kvadratu (Gustavsson idr. 2006) ........................................... 47

Slika 10. T-test (Raya idr., 2013) ............................................................................................................ 50

Slika 11. Modificirani t-test (Myer idr.,2011) ........................................................................................ 51

Slika 12. LEFT test (Bloch idr., 2016) ..................................................................................................... 53

Slika 13. Test agilnosti Illinois (Bloch idr., 2016) ................................................................................... 55

Slika 14. YO-YO test (Bloch idr., 2016). ................................................................................................. 59

8

2. Uvod

Z naraščanjem popularnosti vseh pojavnih oblik športa in športnega življenja je v Sloveniji in

po svetu naraslo število športnih poškodb, v zadnjem desetletju predvsem poškodb

kolenskega sklepa (poškodbe vezi, meniskusov, hrustanca). Pretrgana sprednja križna vez

(SKV) je tudi v Sloveniji med najpogostejšimi poškodbami kolenskega sklepa pri športnikih.

Rehabilitacija je sestavljen proces usposabljanja športnika po poškodbi, da se lahko vrne k

aktivnosti v vsakodnevnemu in profesionalnemu življenju. Začne se neposredno po nastanku

poškodbe in traja toliko časa, da se športnikove sposobnosti oz. pripravljenost vrne na vsaj

takšen nivo, kot ga je dosegal pred poškodbo. Proces rehabilitacije je potrebno individualno

prilagoditi vsakemu posamezniku, v našem primeru športniku.

Za hitro in predvsem varno vrnitev v šport je bistveno, da poznamo vsebine in naloge pozne

rehabilitacije po poškodbi kolenskega sklepa, bolj natančno sprednje križne vezi. Kolenski

sklep je namreč zaradi svoje anatomske zgradbe, velike izpostavljenosti zunanjim silam in

velikih funkcionalnih zahtev tudi zelo zahteven za rehabilitacijo.

Za načrtovanje pozne rehabilitacije je zelo pomembno, da vemo, kaj se je dogajalo v

predhodnih fazah rehabilitacije – zakaj je prišlo do poškodbe, kakšno je bilo stanje pred in

takoj po poškodbi, kako so potekale prejšnje faze rehabilitacije ter kakšni so bili vmesni

rezultati.

Pozna rehabilitacija je tista zadnja faza, ki mora biti strokovno in previdno izpeljana, da je

lahko vrnitev poškodovanega športnika v trenažni proces optimalna in smo lahko bolj

prepričani, da ne bo prišlo do vnovične poškodbe. Pozna rehabilitacija je tudi najdaljša faza

rehabilitacije, zato je zelo pomembno kako se je lotimo in kako jo načrtujemo ter katere

metode in sredstva uporabljamo. V tej fazi rehabilitacije, zlasti v vrhunskem športu, odločilno

vlogo prevzamejo kineziologi in trenerji, saj pacienti niso več deležni medicinske obravnave.

Objektivnost uspešnosti procesa rehabilitacije omogočajo meritve in merilne tehnologije, ki

podajajo hitre in ponovljive rešitve. Pri tem je pomembno, da poznamo teste in njihove

značilnosti, hkrati pa moramo poznati tudi interpretacijo rezultatov, da vemo, v kakšnem

9

stanju je poškodovani športnik in ali se lahko vrne v trenažni proces oz. ali je potrebno še

nadaljevati rehabilitacijo in počakati s športnikovo vrnitvijo na treninge.

V fazi pozne rehabilitacije je namreč pomembna ocena funkcije kolenskega sklepa, ki temelji

na dinamičnih in statičnih meritvah mišične moči, meritvah stabilnosti, ohlapnosti in obsega

gibljivosti sklepa.

3. Funkcionalna anatomija kolenskega sklepa

Kolenski sklep je največji in za mnoge najbolj komplicirano grajen sklep človekovega telesa.

Za njegovo stabilnost je odgovoren ligamentarni aparat, ki ga pomembno podpira mišično-

tetivni aparat. Gradbene strukture lahko razdelimo na tri dele: kostne strukture,

ekstraartikularne strukture in intraartikularne strukture (Košak in Travnik, 2001). V

kolenskem sklepu artikulirata stegnenica in golenica.

Kolenski sklep je v mehaniki tečajast sklep. Gibanje v njem je veliko bolj zapleteno, saj je

poleg fleksije in ekstenzije prisotna tudi rotacija. Poleg tega je oblika kolenskega sklepa taka,

da bolj malo prispeva k stabilnosti kolena. Temeljna biomehanska lastnost kolena je, da

deluje v območju ohlapnosti in da mora biti istočasno stabilno. To omogočajo mišice kot

aktivni stabilizatorji in pa vezi, ki predstavljajo pasivne stabilizatorje kolenskega sklepa, ki se

upirajo prevelikim pomikom kolenskih struktur. Relativna ohlapnost kolenskega sklepa je

posledica dejstva, da so poleg gibov v bočni ravnini (ekstenzija in fleksija) pri naravnih

gibanjih, kot je na primer hoja, vedno prisotne tudi rotacije v vodoravni ravnini (notranja in

zunanja rotacija) ter addukcija in abdukcija v čelni ravnini. Pri hoji ali še bolj pri kompleksni

športni vadbi so torej gibi v kolenu vedno kombinacija neštetih gibalnih podelementov. Med

hojo znašata addukcija in abdukcija po 10 °, notranja in zunanja rotacija pa od 10 ° do 15°. Pri

fleksiji kolena so rotacije obsežnejše, pri polni ekstenziji pa jih praktično ni (Zupanc in

Šarabon, 2003).

10

V kolenskem sklepu so torej možne različne smeri gibanja, ki pa imajo vse svoj obseg giba

(ang. range of motion – ROM).

Ekstenzija (iztegnitev) je možna do iztegnjenega položaja v kolenskem sklepu (0 °), pasivna

oziroma hiperekstenzija pa je možna do 5 °. V zadnjih stopinjah ekstenzije v kolenskem

sklepu zategovanje sprednje križne vezi rotira golenico navzven za 5 °. Končna rotacija

poveča stabilnost sklepa v ekstenziji (Hlebš, 2009).

Fleksija (upogib) v kolenskem sklepu znaša pasivna 130 ° oziroma aktivna 150 °–160° (Hlebš,

2009).

Rotacija (sukanje) v kolenskem sklepu je odvisna predvsem od fleksije v kolenu. Pri fleksiji so

obstranske vezi sproščene, zato je v sklepu možna večja rotacija. Zaradi poteka osi, ki gre bolj

medialno, je notranja rotacija manjša od zunanje. Pri fleksiji kolena 90 ° znaša notranja

rotacija 10 °–15 °, zunanja pa 40 ° (Hlebš, 2009).

3.1. Aktivni stabilizatorji kolenskega sklepa

Za stabilnost kolenskega sklepa so odgovorni predvsem aktivni stabilizatorji kolena – mišice.

Njihova funkcija je odvisna predvsem od lege, izvora in pripenjališča, zato je poznavanje le-

tega bistvenega pomena za razumevanje mišičnih funkcij in delovanja.

Vsaka mišica ima svojo primarno nalogo, bolj bistvenega pomena pa je njihovo medsebojno

delovanje – medmišična koordinacija in pa znotrajmišična koordinacija. Stegenske mišice

zadnje strani so dvosklepne in zato zaradi svoje aktivne insuficience/popuščanja ne morejo

izvesti gibov v popolnem obsegu v kolenskem in kolčnem sklepu sočasno. Njihova pasivna

insuficienca pa preprečuje antagonističnim mišicam popoln obseg giba v obeh sklepih v

nasprotni smeri. Prav zaradi omenjenega mišice zadnje strani omejujejo fleksijo v kolčnem

sklepu od 90 ° naprej, če je kolenski sklep ekstendiran. Prav tako omejujejo ekstenzijo v

kolenskem sklepu, če je kolčni sklep flektiran.

11

Tabela 1 Najpomembnejše mišice kolenskega sklepa (Hlebš, 2009)

V Tabeli 1 so naštete in opisane mišice, ki pripadajo kolenskemu sklepu. Podrobneje so

opisane vloge posamezne mišice.

3.2. Pasivni stabilizatorji kolenskega sklepa

3.2.1. Notranja in zunanja stranska vez

Vezi sta glavni izvensklepni statično stabilizirajoči strukturi kolena. Notranja stranska vez je

trikotasta vezivna struktura, ki se narašča na notranji stegnenični epikondil in spodaj na

notranji golenični kondil. Je glavni notranji stabilizator, a je zelo šibka, saj se že pri 7–8 %

podaljšanju pretrga. Zunanja stranska vez je glavni zunanji stabilizator kolena pri iztegnjenem

kolenu, zgoraj se narašča na zunanji stegnenični epikondil, spodaj pa na glavico mečnice. K

stabilizaciji kolena pripomorejo še kite dvosklepnih mišic, ki potekajo preko kolena, med

MIŠICE FUNKCIJA

m. quadriceps femoris

m. rectus femoris

m. vastus intermedialis

m. vastus medialis

m. vastus lateralis

m. sartorius

Flektira, addducira in zunanje rotira kolčni sklep, terflektira kolenski sklep. Pri

flektiranem kolenu omogoča zunanjo rotacijo goleni; pri ekstendiranem pa

stabilizira koleno.

m. gracilis

Dvosklepna mišica v kolčnem sklepu izvaja addukcijo in sodeluje prifleksiji in

zunanji rotaciji; v kolenskem sklepu pa izvaja fleksijo in sodeluje pri notranji

rotaciji goleni priflektiranem kolenu.

m. biceps femoris:

Dvoglava in dvosklepna mišica. Dolga glava ekstendira in zunanje rotira kolčni

sklep, pri flektiranem kolenu ni aktivna. Obe glavi flektirata kolenski sklep,

priflektiranem kolenu parotirata golen navzven

tractus iliotibialis

Je čvrst vezivni trak, ki poteka po lateralni strani stegnenice. Preprečuje addukcijo

kolčnega sklepa in pomaga pri stabilizaciji kolena (ekstendiran položaj, stoja na

eni nogi).

m. popliteusKolenski sklep flektira in notranje rotira. Kita mišice popliteus se veže na zunanji

rob lateralnega meniskusa.

Izvaja ekstenzijo kolenskega sklepa. Rectus femoris je dvosklepna mišica in

sodeluje tudi pri fleksiji kolčnega sklepa pri flektiranem kolenu. Je dvakrat

močnejša mišica od svojih antagonistov.

m. semitendinosus: Kolenski sklep flektira in notranje rotira golen. Če je koleno ekstendirano in vezi

napete pa notranje rotira kolčni sklep in s tem cel ud.

m. semimembranosus: Kolenski sklep flektira in notranje rotira golen, če je koleno flektirano. Pri

ekstendiranem kolenu notranje rotira celoten spodnji ud.

12

njimi pa je kot laterarni stabilizator predvsem pomemben iliotibialni trakt, ki je čvrst tako v

fleksiji kot ekstenziji kolena in mu s tem omogoča dodatno stabilnost (Podobnik, 2002).

3.2.2. Zadnja križna vez

Zadnja križna vez je najmočnejša kolenska vez in preprečuje pomik golenice nazaj pri fleksiji

in ekstenziji kolena. Zadnja križna vez se pripenja na notranji del medialnega stegneničnega

kondila, poteka navzdol, nazaj in rahlo lateralno in se narašča izza interkondilarne eminence

golenice. Sestavljena je iz dveh delov: anterolateralnega dela, ki preprečuje pomik tibije

nazaj prifleksiji od 60 ° do 90 °, medtem ko posteromedialni del postane bolj napet v

ekstenziji kolena in v tem delu giba preprečuje pomik goleni nazaj (Zupanc, 2002).

3.2.3. Sprednja križna vez

SKV leži intraartikularno, vendar ekstrasinovialno. Izhaja iz zadnjega, gornjega dela notranje

strani lateralnega stegneničnega kondila, usmerjena je anteriorno navzdol in rahlo medialno.

Narašča se na golenico, tik pred interkondilarno eminenco (Košak in Travnik, 2001). SKV je

sestavljena iz dveh svežnjev, anteromedialnega in posterolateralnega, ki je po svoji zgradbi

krajši. Prav ta zgradba ji daje poseben pomen in vlogo v njeni funkciji, biomehaniki. Med

fleksijo je namreč napet anteromedialni trakt, posterolateralni pa je ohlapen. Med ekstenzijo

je ravno obratno. Gledano v celoti pa je SKV stalno in enakomerno napeta struna, pravimo,

da leži izometrično. Primarni funkciji SKV sta stabilizacija kolena in preprečevanje translacije

golenice naprej, zlasti pri popolnoma razbremenjenem kolenskem sklepu. SKV služi tudi kot

sekundarni mehanizem za preprečevanje rotacije golenice navznoter in navzven in

varusno/valgusnih angulacija (obremenitev, ki deluje v čelni ravnini navznoter in navzven) pri

popolni ekstenziji. Vez je oživčena z živčnimi vlakni posteriornega tibialnega živca. Glavna

funkcija teh živčnih vlaken naj bi bila proprioceptivna vloga, saj predstavlja SKV aferentni del

loka za posturalne spremembe, ki se pojavljajo med gibanjem in obremenitvijo vezi (Hadžić

in Dervišević, 2005). Po čvrstosti je SKV enaka notranji stranski vezi, je pa za polovico manj

čvrsta od zadnje križne vezi, ki je najmočnejša vez v kolenu (Zupanc in Šarabon, 2003). Prav

zaradi njene občutljivosti in izpostavljenosti je potrebno za ohranjanje nepoškodovane SKV

imeti dobro razvito sprednjo križno vez. Tu je potrebno omeniti predvsem mišice na zadnji

strani stegna, ki delujejo kot agonisti sprednji križni vezi in stabilizirajo koleno ob koaktivaciji

z m. quadriceps.

13

4. Mehanizem poškodovanja sprednje križne vezi

Glede na različne funkcije SKV obstajajo številni mehanizmi nastanka poškodbe, ki jih v

grobem delimo na kontaktne in nekontaktne. Kontaktni mehanizmi poškodbe so značilni

predvsem za skupinske športe, kjer prevladuje nogomet. Tu se največkrat zgodi, da pride do

udarca nasprotnika s strani pri flektiranem kolenu. Bolj pogosti mehanizmi poškodbe pa so

nekontaktni, predvsem zaustavljanje v fleksiji kolena, kjer je koleno v valgusu in zunanji

rotaciji in pa mehanizem pri tako imenovani izolirani poškodbi SKV, ki nastane med

zaustavljanjem pri iztegnjenem kolenu in notranji rotaciji. Prav tako je pogostost poškodbe

večja pri gibanjih, kot so doskoki na iztegnjeno koleno in nenadne spremembe smeri gibanja

v veliki hitrosti in obratih (Bračič, Hadžić in Erčulj, 2009). Nenavaden mehanizem, ki pa je zelo

pogost za alpsko smučanje, pa je hiperfleksija kolena, ko poskuša tekmovalec preprečiti

padec nazaj (Zupanc, 2002).

Mehanizmi, ki lahko povzročijo poškodbe SKV, so številni, saj ima SKV različne funkcije. Zelo

izpostavljeni tveganju za poškodbo SKV so predvsem športniki pri tistih športih, ki zahtevajo

skoke, doskoke, izpadni korak ob istočasni hitri menjavi smeri, velike hitrosti gibanja in

podobno. Različne študije, ki jih povzema Šimnic (2002), so pokazale, da so poškodbe SKV

pogoste predvsem pri športih, kot so ameriški nogomet, košarka, nogomet in smučanje.

V večini primerov je poškodba SKV izolirana, vendar se lahko zgodi, da poleg te poškodbe

prihaja tudi do drugih poškodb mehkih tkiv ali pa celo drugih vezi v kolenskem sklepu.

Pogosto pride poleg tudi do poškodbe meniskusa, stika med sklepno ovojnico in notranjim

meniskusom, notranje stranske vezi … (Radjenovič, 2010)

Primer takšne kompleksne poškodbe je t. i. nesrečna triada (unhappy triad), kjer pride poleg

poškodbe SKV še do poškodbe notranje stranske vezi in notranjega meniskusa (Stok in

Splihal, 1994).

Eden od dejavnikov tveganja za poškodbe spodnjega uda so tudi velike razlike v jakosti

mišičnih skupin med obema stranema, zlasti pa štiriglave stegenske mišice (Dervišević in

Hadžič, 2009). Dodatni dejavnik tveganja je prisotnost prevelike telesne mase in slabša

kondicijska priprava (Čokl, 2005).

14

Drugi dejavnik, ki vpliva na poškodbe SKV je spol – pri moških je število poškodb SKV večje

kot pri ženskah, čeprav bi se naj število poškodb SKV pri ženskah povečevalo. Vzrok bi lahko

bil v anatomski razliki. Širša medenica pri ženskah daje večjo gibljivost v kolkih, kar

posledično poveča notranjo rotacijo stegnenice in zunanjo rotacijo golenice. Ti dve rotaciji pa

močno povečata možnost za poškodbo SKV. Razlog so lahko tudi slabše razvite iztegovalke

kolena (štiriglava stegenska mišica), ki kot dinamični stabilizatorji sodelujejo s križnimi vezmi,

to pa povzroči večjo obremenjenost pri ženskem spolu, ki ima že tako manjše križne vezi

(Krivec, 2010).

Myklebust idr. (1997 in 1998) so opravili dve raziskavi glede mehanizmov poškodovanja SKV

na skupni populaciji 115 norveških rokometašev in rokometašic prve lige. Raziskavi sta

odkrili, da je v 95 % oz. 89 % do poškodb SKV prišlo brez kontakta. Merjenci so poročali, da je

do poškodb prišlo z gibi, ki so jih skozi kariero izvedli še veliko krat.

De Carli idr. (2014) so na Univerzi v Rimu izvedli retrospektivo 34 videoposnetkov

nogometašev, ki so med tekmo utrpeli poškodbo SKV. Kinematično analizo poškodb so

izvedli s pomočjo programa za natančno izvedbo videoanalize. Posnetke so ocenjevali trije

različni opazovalci. Ugotovili so, da je večina poškodb SKV zgodila v prvem polčasu. V 47 % je

prišlo do poškodbe v fazi zaviranja oz. v fazi deceleracije. V 29,5 % primerov je prišlo do

poškodbe SKV pri doskoku. V 47 % primerov je do poškodbe prišlo brez kontakta

nasprotnega nogometaša, 20,6 % poškodb je zakrivil direktni kontakt nasprotnika in do 32,4

% poškododb je prišlo s posrednim kontaktom. 53 % poškodb je nastalo v prvi tretjini tekme.

Poškodba se je v prvi polovici tekme zgodila v položaju valgusa z zunanjo rotacijo. 50 %

poškodb se je zgodilo med zimskim delom sezone. V 69 % je bil mehanizem poškodbe

položaj valgusa kolena, s kombinacijo zunanje rotacije golenice ter manjšo fleksijo v kolenu.

V 19 % je prišlo do poškodbe SKV zaradi pivot shift fenomena. Položaj nogometaša je bil v

večeni primerov v neravnotežnem položaju, trup je bil v trenutku poškodbe rotiran

posteriorno, v smeri nepoškodovanega uda. V 46 % je prišlo do poškodbe 40 milisekund po

udarcu žoge.

15

5. Rehabilitacija po poškodbi sprednje križne vezi

Rehabilitacija je proces bio-psihosocialnega prilagajanja telesno ali duševno prizadete osebe

za ponovno vključevanje v družbeno življenje. Pri športnikih pomeni rehabilitacija proces

ponovnega vračanja v stanje, v kakršnem se je športnik nahajal, preden je nastopila bolezen

ali poškodba (Vidmar, 1992).

Rehabilitacija torej pomeni, da bo s terapevtsko skrbno načrtovano in pravilno izvedeno

vadbo stanje športnika po poškodbi vsaj takšno, kot je bilo pred poškodbo in bo omogočalo

optimalno vključitev posameznika v trenažni proces.

Rehabilitacija vključuje sodelovanje strokovnjakov z različnih področij. Tu so zajeti zdravnik

(športni specialist ali specialist medicine dela in športa), fizioterapevt, psiholog, maser,

kineziolog, trener in drugi. Njihovo sodelovanje in dopolnjevanje vpliva na sam rezultat, ki je

viden po končanem procesu rehabilitacije. Prav tako je eden najpomembnejših členov v

rehabilitaciji tudi sam športnik – poškodovanec, ki mora biti aktiven in enakovreden člen

zgoraj omenjenega tima (Šetinc, 2007).

Čajevec in Heimer (2006) sta rehabilitacijo označila kot proces ponovnega doseganja

normalnega zdravja po poškodbi. Pri športnikih »normalno« pomeni zahtevo po visoki

stopnji fizičnih naporov, zato se izraz rehabilitacije pogosto povezuje s pridobivanjem telesne

kondicije, vendar pa to ni isto. Rehabilitacija je po enaki poškodbi lahko različna, saj se

športniki ukvarjajo z različnimi športi, kjer je tudi obremenjevanje telesa različno. Začetno

točko rehabilitacije določata narava in stopnja poškodbe, pri tem pa moramo upoštevati

individualne lastnosti športnikov in specifične zahteve določenega športa. Pristop k

poškodovancu mora biti individualen, saj so si poškodbe in športniki različni.

Čajevec in Heimer (2006) navajata 10 principov rehabilitacije:

1. specifično prilagajanje zastavljeni nalogi

Telo se na določeno nalogo odziva s specifičnim in predvidljivim odgovorom. Če želimo na

primer povečati moč določene mišične skupine (specifično prilagajanje), jo moramo

izpostaviti ponavljajočim se kontrakcijam proti obremenjevanju (zastavljena naloga). To velja

za vsako fizično lastnost, če jo hočemo izboljšati oz. razviti. Celotna rehabilitacija je

16

dosežena samo pod pogojem, da vsak element športnega delovanja posebej ponovno

razvijemo z izvajanjem takih zastavljenih (specifičnih) nalog.

2. doseganje cilja zdravljenja

Pogoj za doseganje cilja zdravljenja je načrt dela in njegovo dosledno izvajanje. Pri tem

moramo načrtovati dolgoročne, kratkoročne in dnevne cilje, ki skupaj tvorijo verigo, saj več

doseženih dnevnih ciljev pomeni doseganje kratkoročnega cilja, več uspešno doseženih

kratkoročnih ciljev pa pomeni doseganje in uresničevanje dolgoročnega cilja. Pri ciljih je

pomembno, da smo prilagodljivi, da jih sproti spreminjamo in dodajamo, če je to potrebno.

3. nenenhno ocenjevanje doseženega napredka

Ob pravem razumevanju narave poškodbe potrebujemo nenehno dnevno preverjanje

športnikovega odgovora na vse procese zdravljenja in nenehno ocenjevanje njegovega

napredovanja k zastavljenemu cilju.

4. funkcionalno napredovanje

Koncept funkcionalnega nepredovanja lahko definiramo kot zaporedje aktivnosti, s katerimi

športnik doseže različne športne prvine, ki omogočajo varno in učinkovito izvajanje športnih

nastopov. Slednje omogoči pravilno zaporednje vaj, izvajanje enostavnih do zahtevnih

fizičnih vaj, izvajanje vaj pri majhni hitrosti, kasneje pri normalni in na koncu pri visoki

hitrosti, izvajanje vaj brez obremenjevanja, nato z obremenjevanjem in na koncu s

preobremenjevanjem.

5. prenehanje bolečine

Zlato pravilo rehabilitacije pravi, da mora biti v procesu zdravljenja izvajanje vseh vaj brez

bolečin. Fraza »brez bolečine ni napredka« ne sodi v rehabilitacijo.

6. zgodnja hoja

Zgodnja hoja pospešuje proces celjenja tkiva, pomaga pri hitrejši resorpciji podplutb v tkivu,

pospešuje vaskularizacijo na mestu poškodbe in pospešuje regeneracijo mišic in

brazgotinskega tkiva ter je s tem zelo pomembna faza rehabilitacije.

17

7. hitro pridobivanje kondicije

Največja ovira pri tem principu rehabilitacije je definitivno bolečina, ki je zavora (inhibitor) za

dobro okrevanje. Ključ dobre rehabilitacije je tudi v tem, da se uspešno spopada s takimi in

drugačnimi zavorami in jih uspešno odpravlja.

8. zgodnji začetek rehabilitacije in trajanje do popolnega okrevanja

Rehabilitacijo moramo začeti neposredno po poškodbi in jo izvajati do popolnega okrevanja

športnika. Na koncu procesa rehabilitacije mora športnik doseči »normalno« funkcijo

celotnega telesa.

Po Houglumu (2005) obstaja sedem načel rehabilitacije:

1. izogibanje poslabšanju poškodbe

Nepravilna vadba lahko povzroči poslabšanje poškodbe, zato mora biti na prvem mestu skrb

za pravilno izvajanje vadbe. Pri tem moramo dobro poznati poškodbo in vaje ter biti

sposobni temu prilagodiditi proces rehabilitacije.

2. časovno načrtovanje

Splošno znano je, da je treba z rehabilitacijo pričeti čimprej po poškodbi, saj se lahko tako

poškodovanec tudi čimprej vrne k popolni športni aktivnosti, vendar pa ne smemo pozabiti,

da je po poškodbi včasih potreben tudi počitek.

3. motivacija

Brez motiviranosti in sodelovanja poškodovanega športnika rehabilitacijski program ne bo

uspešen. Da bo bolj motiviran in pripravljen sodelovati, ga moramo seznaniti z vsebino

programa rehabilitacije in s cilji (kratkoročnimi in dolgoročnimi). Poškodovani športnik se bo

lažje osredotočil na proces rehabilitacije, če se bo zavedal kaj spremljati pri programu

terapije, ko bo seznanjen z delom, ki ga bo moral opraviti in z informacijami, kaj vse je

pomembno v celotnem rehabilitacijskem procesu.

18

4. individualizacija

Vsak športnik reagira na poškodbo in na kasnejšo rehabilitacijo drugače. Nerealno je

pričakovati, da bo napredek dveh športnikov s podobnimi poškodbami v programu terapije

enak, zato tudi ni smiselna primerjava dveh športnikov z enakimi poškodbami. Tako

fiziološke in kemijske razlike vplivajo na specifičen odziv športnika na poškodbo. Na

okrevanje poškodovanega športnika pa seveda lahko vplivajo tudi drugi dejavniki, kot je npr.

podpora prijateljev, članov ekipe in družine.

Naloga tima, ki sodeluje pri rehabilitaciji, je, da oblikuje rehabilitacijski program za vsakega

športnika posebej oz. pripravi individualni program rehabilitacije.

5. specifično zaporedje

V terapevtskem vadbenem programu je potrebno spremljati specifično zaporedje dogodkov.

To specifično zaporedje ugotavljamo glede na fiziološki odziv celjenja telesa.

6. intenzivnost

Raven intenzivnosti terapevtske vadbe mora izzivati poškodovanega športnika in

poškodovano področje, hkrati pa ne sme povzročiti poslabšanja poškodbe. Dobro moramo

opazovati športnikove odzive in poznati proces zdravljenja, da vemo, kdaj povečati

intenzivnost. Vaje moramo stopnjevati počasi, prav tako količino bremena pri vsaki vaji.

Pozorni moramo biti, če je vaja za poškodovanca prezahtevna ali prelahka za izvajanje, saj le

primerna in pravilna izvedba lahko vodi k primernemu napredku. Včasih uporabimo

enostavnejšo različico in drugič bolj kompleksno. Za primer, če se zdi poškodovancu

nezahtevno držati ravnotežje na eni nogi, potem otežimo poškodovancu nalogo tako, da

izvaja enako nalogo, le da stoji na neravni površini (ravnotežne plošče). Če pa je izvajanje

naloge na tleh poškodovancu prelahko in izvajanje na ravnotežni plošči pretežko, potem

lahko izvaja nalogo na tleh, le da ima zaprte oči. Domiselnost in iznajdljivost sta zelo

pomembni, sploh če smo omejeni s športno opremo. Prav tako lahko kreativnost

kondicijskega trenerja vpliva na večje zanimanje oz. motivacijo športnika, od vsega tega pa je

odvisen uspeh rehabilitacije.

19

7. poškodovani kot celota

V rehabilitacijskem postopku moramo obravnavati celotnega športnika in ne le poškodovane

okončine ali dela telesa. Pomembno je, da športnik ne izgubi mišične mase na

nepoškodovanih delih, kar pomeni, da ohrani kardiovaskularni sistem na stopnji, ki je bila

pred poškodbo, ter da nepoškodovane ude in sklepe vzdržuje v gibljivosti, moči, koordinaciji

in mišični vzdržljivosti. Upoštevati moramo, da mora biti po končani terapiji pripravljeno celo

telo športnika.

5.1. Načrtovanje rehabilitacije

Pred rehabilitacijo torej moramo vedeti, kakšen je njen namen in postaviti jasne cilje – kako

bo potekala, kakšen bo časovni okvir, kakšne bodo zahteve oz. omejitve …

Ne glede na to, kako opredelimo rehabilitacijo in katere principe oz. načela zajamemo vanjo,

mora imeti vsaka rehabilitacija dva osnovna cilja, iz katerih izhajamo:

1. poškodovanec kot celota (v rehabilitacijo je treba zajeti celotno telo, da preprečimo

izgubo osnovne kondicije na delih telesa, ki niso poškodovani),

2. rehabilitacija mora biti varna, učinkovita in uspešna.

Rehabilitacija in vračanje športnika nazaj v trenažni proces mora biti skrbno načrtovana, pri

čemer je najbolj pomembno načelo načrtovanja postopnosti obremenjevanja.

Na splošno je zelo pomembno, da so cilji, ki si jih postavimo, objektivni in merljivi – zato se

bomo osredotočili na objektivne teste. Hkrati pa ne smemo zanemariti subjektivnega oz.

psihološkega vidika rehabilitacije, ki ga bom v tem delu prav tako obravnaval malo kasneje.

Rehabilitacijski programi morajo biti opisani v pisni obliki. To olajša komunikacijo med

zdravnikom, terapevtom in športnikom ter zagotavlja, da imajo vse tri strani enako

razumevanje procesa. Pomembno je, da zapisujemo meritve v različnih fazah terapije,

najbolj pogosto na začetku in na koncu. Zapisati moramo vsako spremembo, saj je to

pomembno pri pomoči poškodovanemu in hkrati tudi športnemu terapevtu, da skupaj

20

identificirata napredek (izboljšanje) rehabilitacije. Zapiski nam pridejo prav predvsem takrat,

ko ne pride do pričakovanih sprememb, saj se lahko na njihovi podlagi odločimo za

specifične modifikacije, ki so potrebne v programu. Napisani kriteriji so dragoceni, ker

zagotavljajo specifične smernice in pomagajo, da so pričakovanja vseh vpletenih strani

realna. Smernice morajo biti določljive, saj to pomaga ustvariti ciljno usmerjeno

rehabilitacijo, ki je sprejemljiva za večino športnikov. Tudi s psihičnega vidika bo imel vsak

športnik koristi od postavljanja kriterijev, saj mu bo jasno, kaj mora izpolniti, preden je

pripravljen na vrnitev v šport. Kirurgi sicer določijo približen časovni okvir rehabilitacije,

vendar to po navadi ni specifično – za vsakega športnika posebej. Ravno to pa bi bilo

potrebno, saj je treba proces rehabilitacije individualno prilagoditi vsakemu športniku, če

hočemo zagotoviti, da je zdravljenje res ustrezno.

Ne obstaja samo en kriterij, za katerega bi lahko rekli, da napoveduje uspešnost

rehabilitacije, ampak večina strokovnjakov uporablja kombinacijo kriterijev, da je pristop

zaokrožen (Cascio, Culp in Cosgarea, 2004).

5.2. Faze rehabilitacije

Myer, Paterno, Ford, Quatman in Hewet (2006) so rehabilitacijo razdelili v štiri faze in za

vsako jasno oz. natančno opredelili cilje ter kriterije za napredovanje.

5.2.1. 1. faza: razvoj dinamične stabilizacije in krepitev mišic trupa

CILJI

1) Postopno izboljšati sposobnost poškodovanega uda, da bo lahko prenašal vedno več

telesne teže pri postopno vedno večji fleksiji kolena.

2) Izboljšati simetrijo udov pri mehaniki teka.

3) Izboljšati posturalno ravnotežje z lastno telesno težo v enoopornem položaju na

poškodovanem udu.

21

5.2.2. 2. faza: razvoj funkcionalne moči

CILJI

1) Izboljšati moč spodnjega uda ob še ne polnem obremenjevanju poškodovanega uda.

2) Izboljšati simetrije v produkciji sile pri aktivnostih, ki jih izvajamo v položaju stoje

sonožno.

3) Izboljšanje strategije dušenja sile med pristankom posameznega uda.

5.2.3. 3. faza: razvoj hitre moči

CILJI

1) Izboljšanje hitre moči posameznega spodnjega uda.

2) Izboljšanje mišične vzdržljivosti spodnjih okončin.

3) Izboljšanje biomehanike spodnjih okončin v pliometričnih aktivnostih.

5.2.4. 4. faza: simetričnost športne učinkovitosti

CILJI

1) Simetričen prenos sil reakcije podlage med oba spodnja uda.

2) Razvoj samozavesti in dinamične stabilnosti pri visokointenzivnih aktivnostih

spreminjanja smeri (agilnost).

3) Razvoj sposobnosti ohranjanja hitre moči ter simetrična izenačitev sposobnosti na

oba spodnja uda.

4) Pravilna tehnična izvedba oz. uporaba varne biomehanike pri izvajanju

visokointenzivnih pliometričnih nalog (povečana fleksija kolena in zmanjšan kot

abdukcije v kolenu).

22

Zupanc in Šarabon (2003) sta prav tako razdelila rehabilitacijo po poškodbi SKV v tri obdobja:

Obdobje visoke zaščite transplantanta (0–6 tednov),

obdobje zmerne zaščite transplantatna (6–12 tednov),

obdobje vračanja na športni teren (od 12. tedna naprej).

V obdobju vračanja športnika na športni teren imajo kondicijski trenerji zelo pomembno

vlogo pri rehabilitaciji omenjene poškodbe, saj omogočijo povrnitev funkcije in varno vrnitev

v trenažno-tekmovalni proces.

5.3. Vračanje v trenažni proces (angl. return to play – RTP)

Vrnitev v trenažni proces in na tekmovalno raven je vedno cilj rehabilitacijske terapije.

Preden se odločimo športnika vrniti v trenažni proces, moramo pomisliti na več vprašanj in si

poskusiti nanje odgovoriti ter osvetliti različne vidike, ne samo časovnega okvirja. Treningi in

tekmovanja zahtevajo visoko hitrost ter hitre reakcije, hkrati pa tudi odločnost in zaupanje

vase. Med samim procesom rehabilitacije športnika je potrebno večkrat opraviti meritve

njegovega gibalnega sistema, oceniti njegovo sposobnost za prenašanje obremenitev v

trenažnem procesu ter pripravljenost za vrnitev na tekmovanja. Popolna pripravljenost za

vrnitev športnika v trenažni proces na kratko pomeni, da poškodovanec na poškodovanem

področju ne sme imeti otekline, bolečine in/ali atrofije mišice, razvite morajo biti vse

motorične sposobnosti (gibljivost, moč, vzdržljivost), dosežen obseg gibljivosti v sklepih ter

razvita športna specifika, propriocepcija in koordinacija na primerni funkcionalni ravni.

Dobro bi bilo, če bi odločitev o vrnitvi v trenažni proces temeljila tako na objektivnih kot

subjektivnih ugotovitvah. Seveda nujno rabimo teste, ki so objektivni in funkcionalni,

moramo pa se vprašati oz. odločiti, koliko in katere teste uporabiti, da bo merjenje res

objektivno in občutljivo. Samo en test verjetno ne bo dovolj občutljiv, da bi lahko z njim

prepoznali pomanjkljivosti. V diagnostiko morata biti vključena najmanj dva oz. več

funkcionalnih testov. Vrnitev v trenažni proces je več kot samo izpolnjevanje objektivnih

meritev in ugotovitev, oceniti je treba tudi kvaliteto gibanja, izmeriti ravnotežje.

23

Za določanje časa za vrnitev v trenažni proces ni formule, za katero bi lahko rekli, da je

univerzalna oz. ni popolnoma objektivnega določanja. V člankih na to temo, ki so izšli leta

2011, je v samo 35 od spisanih 264 (13 %) navedeno oz. se govori o merljivih objektivnih

kriterijih (Barber-Westin in Noyes, 2011).

Myer idr. (2006) v svojem delu predlagajo objektivno ocenjevanje moči, stabilnosti,

ravnotežja, simetrije udov, hitre – eksplozivne moči, agilnosti, tehnike in vzdržljivosti z

namenom, da se športnika usmerja pri vračanju v trenažni proces.

Funkcionalne zahteve športnega treniranja, na katere moramo biti pozorni v procesu

rehabilitacije za vrnitev v trenažni proces, so:

1. mehanska stabilnost,

2. funkcionalna stabilnost,

3. moč,

4. hitra eksplozivna moč,

5. agilnost,

6. vzdržljivost,

7. ravnotežje, telesne simetrije in kontrola telesa.

Kriteriji za vrnitev v trenažni proces se lahko razlikujejo med športnimi panogami. Pri

kontaktnih športih in pri športih s hitrimi spremembami smeri gibanja se športnik lahko vrne

v tekmovalni šport, ko indeks simetrije udov (LSI) za moč fleksorjev in ekstenzorjev znaša 100

% in ko je LSI pri vzdržljivostnem testu poskokov (sposobnosti ohranjanja hitre moči) večji od

90 % (Harley in Samardžija Pavletič, 2014).

Športnikovo vrnitev v športni proces večinoma določajo stabilnost presadka, športnikovo

samozaupanje, pooperativni čas in subjektivno mnenje specialistov. Zaradi omejenih

podatkov glede celjenja presadka težko določimo optimalno obremenitev. Možno je, da se

špornik vrne v športni proces v kratkem času, 34 mesece po operaciji – pri športih, kjer

prevladujejo spremembe smeri. Vendar hitra vrnitev ni varna za športnike, ki nimajo dovolj

razvite funkcionalne stabilnosti, ki zaščiti oslabljen presadek. Napredovanje skozi

rehabilitacijo mora temeljiti na funkcionalni stabilnosti in živčno-mišični kontroli. To lahko

pripomore k zgodnji in uspešni vrnitvi v športni trening in omogoči dobre dolgoročne

24

rezultate. Sočasno z zmanjšanje biomehanične moči presadka se lahko pri športniku pojavi

manjša mišična moč, slabša propriocepcija (občutek pozicije sklepa), slabša stabilnost

telesne drže in slašbe dušenje sil od šestih mesecev pa do dveh let po rekonstrukciji SKV

(Myer idr., 2006).

25

6. Športna diagnostika – objektivni testi za ocenjevanje zmogljivosti

1.1. Na splošno o objektivnih testih

Razvoj sodobne tehnologije in informatike je vplival tudi na razvoj merilnih tehnologij v

športu, saj lahko s pomočjo specifičnih računalniških programskih rešitev omogočajo

objektivno, hitro in ponovljivo izvajanje meritev.

Vedno nas zanima ocena učinkovitosti rehabilitacije, zato je testiranje gibalnega sistema

bistveni del rehabilitacije. S sistematičnim ocenjevanjem gibalnega sistema skušamo

ugotoviti, katere anatomske strukture so okvarjene, športnikove funkcionalne omejitve, na

podlagi izsledkov testiranja načrtujemo terapijo, ocenjujemo napredek bolnika ter

ugotavljamo ustreznost terapije, pripisujemo pripomočke in ocenjujemo prizadetost in

oviranost (Štefančič, 2003).

Pri testiranju gibalnega sistema uporabljamo:

1) meritve obsega gibljivosti sklepov (goniometrija),

2) meritve gibljivosti hrbtenice,

3) meritve obsegov in dolžin udov,

4) meritve mišične moči,

5) ocenjevanje mišičnega tonusa,

6) ocenjevanje somatosenzorične občutljivosti,

7) ocenjevanje hoje,

8) funkcionalne teste.

Z uporabo objektivnih testov, ki količinsko merijo funkcionalne sposobnosti, lahko športniku

omogočimo vrnitev v šport na konkurenčni ravni kot pred poškodbo. Poleg zmanjšane moči

presadka in spremenjene funkcionalne kontrole sklepa tudi drugi faktorji prispevajo k bolj

tvegani pozni fazi. Zato morajo biti specialisti posebno pozorni na razkorak med športnikovo

dejansko pripravljenostjo in njegovim subjektivnim zaznavanjem športne pripravljenosti.

Brez objektivnih meril je ocenjevanje te razlike za specialista oteženo, prav tako lahko z

uporabo teh meril opraviči predpisane omejitve. Ciljno usmerjeno rehabilitacijo lahko

26

zagotovimo s posebno usmerjenimi merili. Trenutno pa še vedno primanjkuje objektivnih

meril za zanesljivo določitev časa in načina športnikove varne vrnitve v šport (Myer, Paterno,

Ford, Quatman in Hewet, 2006).

Različni strokovnjaki torej uporabljajo različne baterije, zato je dobro, da kondicijski trener

pozna čim več testov, njihove prednosti in slabosti, da se potem lahko odloči, katere bo sam

uporabil glede na športnika.

V tem delu nas zanima predvsem testiranje v zaključni fazi rehabilitacije, kjer so rezultati

testov temelj za odločanje o vrnitvi v trenažni proces.

V grobem lahko objektivne teste razdelimo na laboratorijske in funkcionalne teste. Med

laboratorijske teste spadajo testi, ki jih po navadi izvajamo v laboratoriju in ob tem

uporabljamo določene naprave. Funkcionalne teste lahko izvajamo tudi neposredno na

terenu.

1.2. Laboratorijski testi

Prednost laboratorijskih testov je, da se različna merjenja izvajajo v stabilnih in vedno enakih

pogojih, ki omogočajo višjo standardizacijo. Poleg tega, da nam omogočajo bolj natančne

rezultate, zahtevajo tudi dražjo opremo, kot so ergometri, tekoče preproge, pritiskovne

plošče itn. Meritve s posebni inštrumenti, kot so analizatorji krvi, sestave telesa, spirometri

idr., se lahko izvajajo samo v prostorih, ki so tem meritvam namenjeni. To je obenem tudi

slabost laboratorijskih testov, saj v teh prostorih ni možno posnemati ali posamezniku

približati tekmovalnih pogojev, posebej ne športnikom v ekipnih športih. Zato so ti testi bolj

priljubljeni v individualnih vzdržljivostnih športih, med tem ko se v ekipnih, kot je košarka,

uporabljajo v manjši meri (Ogrizović, 2012).

27

1.3. Funkcionalni testi

Tradicionalna rehabilitacija po rekonstrukciji SKV se je dolgo izvajala z gibalnimi aktivnostmi v

odprti kinetični verigi (OKV), kakor tudi testi za ocenjevanje moči in funkcije mišic ali mišičnih

skupin spodnje ekstremitete (Petschnig, Baron in Albrecht, 1998). Vendarle so počasi

ugotovili, da je obremenitev mišično-skeletnega sistema v OKV nefunkcionalna. To je

dokazovala predvsem slaba povezava med rezultati meritev zmogljivosti mišic v OKV in

bolnikovim resničnim dojemanjem funkcije oziroma njegovo pripravljenostjo vrniti se v šport

(Barber, Noyes in Mangine, 1990). Nastajati so začeli testi in vaje z gibalnimi aktivnostmi v

zaprti kinetični verziji (ZKV), ki so služili za trening, pripravo in vrednotenje funkcionalnih

sposobnosti posameznika (Petschnig in Baron, 1996). Med gibanjem v ZKV prihaja namreč do

kompresije v kolenskem sklepu in do ko-kontrakcije ekstenzornih in fleksornih mišic, kar

zmanjšuje translacijo golenice navspred in s tem zmanjšuje sile na presadek SKV (Wik, Zheng,

Fleising, Andrews in Clancy, 1997).

V želji, da bi ovrednotili funkcijo spodnje ekstremitete, so raziskovalci razvili številne

funkcionalne teste, ki ponazarjajo stresne situacije med vsakdanjimi in športnimi

aktivnostmi. Različni enonožni in sonožni skoki so se izkazali kot veljavna in zanesljiva

metoda za določanje vrnitve v vse funkcionalne prilike (Petschnig idr., 1996). Sonožni skoki

se uporabljajo predvsem za določanje funkcije spodnje ekstremitete pri običajnih

vsakodnevnih aktivnostih, medtem ko s pomočjo enonožnih skokov ugotavljamo moč in

funkcionalno stabilnost operiranega uda ter njegovo pripravljenost na večje in daljše napore,

predvsem športne (Risberg in Ekeland, 1994). Najbolj priljubljeni in največkrat uporabljeni so

enonožni in sonožni skoki v daljino, višino, globino, v levo in desno (lateralni skoki), skoki,

merjeni s časom, krožni tek okoli določene razdalje (ang. Shuttle run), uporaba prisunskih

korakov (ang. Cocontraction test), uporaba križnih korakov (ang. Carrioca test) in drugi.

Funkcionalni testi nam ne odkrijejo specifičnih pomanjkljivosti in težav, ampak nam

pomagajo ugotavljati funkcijo v splošnem (Bogla in Keskula, 1997). Funkcionalni testi so hitro

in lahko izvedljivi, saj ne zahtevajo veliko začetnega učenja preiskovane osebe.

28

Ker se uporaba funkcionalnih testov za vrednotenje funkcionalnih sposobnosti ekstremitete

povečuje, je stopnja zanesljivosti le-teh zelo pomembna za nadaljnjo analizo rezultatov.

Zanesljivost posameznih testov mora biti določena zato, da lahko preiskovalci razliko pri

ponovnem testiranju funkcionalnega testa, ki je bil dokazano zanesljiv, razumejo kot

resnično spremembo v funkciji. Nanaša se na število enakih rezultatov pri zaporednih

meritvah in je potrebna za določitev objektivnosti (Praček, 1999). Obstaja veliko testov, ki

dobro ocenjuejejo stabilnost in funkcijo kolenskega sklepa. Avtorji so prepričani, da lahko

takšno testiranje odkrije pomanjkljivosti rehabilitacije, vendar nihče ni objavil podatka,

kakšna je dejanska zanesljivost testov. Opisanih je le nekaj primerov, kjer so zanesljivost

preučevali na zdravih preiskovancih (Booher, Hench, Worrel in Stikeleauther, 1993; Grauffin

in Tropp, 1992; Ross, 1997).

Funkcionalni testi so standardizirani testi, s katerimi ocenjujemo poškodovančevo

funkcionalno sposobnost. Uporabljajo se za oceno funkcionalnega izida in oceno

učinkovitosti rehabilitacijskega programa. Z njimi dobimo podatke o moči, agilnosti, hitri

eksplozivni moči, ravnotežju in nevromišični kontroli.

Funkcionalne teste je smiselno uporabljati, saj so objektivni in kvantitativni, zdravstvenemu

osebju omogočijo večje zaupanje oz. prepričanje v njihove predloge in odločitve ter

zmanjšujejo možnost ponovne poškodbe pri športniku.

Funkcionalno vrednotenje je ocenitev poškodovančevih sposobnosti varne izvedbe vaje

glede na spretnost in natančnost, preden mu omogočimo napredovanje na naslednji nivo

rehabilitacije. Za varno napredovanje med nivoji rehabilitacije mora poškodovani športnik

uspešno opraviti določene funkcionalne teste. Ti se razlikujejo glede na poškodovančevo

raven znotraj rehabilitacijskega programa (Houglum, 2005).

S funkcionalnimi testi se izvajanje posameznega giba ocenjuje stopenjsko od 0 do 5 in

dodatnim znakom za spazem in bolečino. Izbrana ocena pove, ali je gib samo naznačen,

delen, popoln ali ga je testiranec napravil počasi, hitro, negotovo, gotovo (Goljar, 1995).

Zadnje funkcionalno testiranje izvedemo, preden športnik ponovno začne s popolnim

športnim udejstvovanjem (Houglum, 2005).

29

S finančnega vidika je uporaba laboratorijskih testov številnim športnikom in klubom

onemogočena. V tem primeru ostaja edini možen način nadzora vadbe in napredka

posameznikov testiranje s funkcionalnimi oz. terenskimi testi. Zahvaljujoč njihovemu

rednemu izvajanju in analizi so raziskovalci lahko v zadnjih letih naredili veliko raziskav za

merjenje vzdržljivosti. Njihova primerjava z laboratorijskimi testi pa je omogočila, da so se

uveljavili in postali zanesljivi.

Funkcionalni testi imajo nekaj prednosti v primerjavi za laboratorijskimi:

izvajajo se v realnih okoliščinah oz. v pogojih, v katerih športnik nastopa na tekmovanju,

omogočajo uporabo zahtevnejših in specifičnih struktur gibanja,

istočasno merjenje več športnikov.

Njihova slaba stran pa se pokaže ob uporabi zahtevnejših meritev (Ušaj, 2003).

7. Opisi posameznih testov

7.1. Izokinetično testiranje

Izokinetično testiranje je sodobna in po vsem svetu uveljavljena standardna metoda za

ocenjevanje mišične jakosti in moči dinamičnih stabilizatorjev kolena.

Uporabna je predvsem takrat, ko je poškodba kolena enostranska in nam nepoškodovana

stran predstavlja referenčno vrednost, s katero primerjamo vrednosti poškodovane strani.

Večkratno testiranje pacienta omogoča časovno spremljanje poteka zdravljenja in

rehabilitacije pacienta ter s tem objektivno spremljanje izboljšanja mišičnih zmogljivosti

poškodovane strani in nadaljnji napredek v rehabilitacijskem procesu vse do popolne,

predvsem pa varne vrnitve k vsakodnevnim aktivnostim (Dervišević in Hadžič, 2009).

Pri izokinetičnih meritvah gre za meritve mišične jakosti na tak način, da merjenec proizvaja

dinamično mišično silo (koncentrično ali ekscentrično) tako, da premika nastavek najhitreje

in najmočneje, kar se da pri konstantni, vnaprej izbrani testni hitrosti (zato izokinetična).

30

Mišica preko ročice ustvari navor (zmnožek dolžine nastavka in mišične sile; M= F×r), ki ga

zapisuje senzor dinamometra z ustrezno programsko opremo naprave. Osnovni parameter,

ki ga dobimo pri izokinetičnih meritvah, je tako navor (M, angl. peak torque - PT), izražen v

Newton-metrih. Dobljeni navor je posredno merilo mišične jakosti (Magnusson, 1998, v

Dervišević in Hadžić, 2009).

Računanje razmerij med mišicami nam omogočajo podatki o navoru agonistov in

antagonistov sklepa. Da lahko omogočimo primerjavo med zdravo in poškodovano nogo,

meritve opravljamo obojestransko.

Vse vrednosti navora, ki jih pri merjenju dobimo, običajno prevedemo na telesno maso

merjenca, da jih lahko primerjamo z normativnimi vrednostmi. Potem lahko tudi mišično

jakost merjenca ocenimo kot povprečno, nadpovprečno ali podpovprečno glede na njegov

spol in telesno maso (Dervišević in Hadžić, 2009).

Vendar pa samo analiza navora včasih ni dovolj. Obstajata namreč dva pokazatelja, mišična

jakost in mišična moč : mišična jakost je fizikalna količina in izraža sposobnost mišice, da

proizvaja silo. Mišična moč se razlikuje od mišične jakosti, saj predstavlja delo, ki ga je

posamezna mišica sposobna opraviti v določenem času. Delo, ki ga mišica opravi, je celo

boljši indikator mišične funkcije kot maksimalni navor, ker mora mišica navor ustvarjati med

celotno amplitudo giba in ne samo v eni njeni točki (Dervišević in Hadžić, 2009).

Poleg absolutnih vrednosti mišičnega navora in razlik med obema stranema ponavadi

izračunamo še razmerja med mišicami, ki nam dajo podatke o mišičnem ravnovesju in

sklepni stabilizaciji, kar je pomembno pri preprečevanju poškodb kolenskega sklepa. Pogosto

se ugotovi koncentrična šibkost zadnje lože stegna (upogibalk kolena) ob zelo dobrih

vrednostih mišičnega navora štiriglave stegenske mišice (iztegovalk kolena) (Dervišević in

Hadžić, 2009).

Poleg računanja razmerij med mišicami lahko računamo tudi razmerja iste mišične skupine

(znotraj-mišična razmerja). Gre za primerjavo ekscentričnih in koncentričnih navorov iste

mišične skupine. Če izvedemo izokinetični test m. Quadriceps pri isti kotni hitrosti

koncentrično in ekscentrično, mora biti razmerje ECC/CON večje od 1,00. To pomeni, da

mora biti vrednost maksimalnega ekscentričnega navora mišice večja od maksimalnega

31

koncentričnega navora iste mišice, kar potrjuje teorijo o odnosu sila – hitrost (Dervišević in

Hadžić, 2009).

7.2. Tenziometrija

Tenziometrija kot metoda se najpogosteje uporablja pri diagnosticiranju stopnje razvoja

odrivne – hitre moči v laboratorijskih in tekmovalnih – situacijskih razmerah (Čoh, 2009;

Strojnik, 1997). Pri meritvah nas zanimajo parametri krivulje sile v odvisnosti od časa.

Govorijo o tem, kolikšna je bila sila reakcije podlage v času odrivne akcije in kako je

posameznik dosegel končno vzletno hitrost, ki pogojuje višino skoka (Šarabon, 2002).

Uporablja se predvsem za merjenje eksplozivne moči in reaktivne sposobnosti mišic ter pri

merjenju ravnotežja (Pistotnik, 2011). Tovrstne sile merimo z inštrumentom, poznanim kot

tenziometrična plošča (TP). TP deluje po principu tehtnice za merjenje teže. Bistvena razlika

med omenjenima inštrumentoma se kaže v načinu merjenja sile.

Slika 1: Sile na TP (Summit Medical and Scientific, 2011)

Na Sliki 1 je prikazan način merjenja sil na tenziometrični plošči (TP). TP omogoča merjenje v

treh dimenzijah z večjo časovno ločljivostjo. Rezultanto sile na podlago lahko razstavimo na

tri komponente, ki delujejo v vertikalni smeri (gor – dol), naprej – nazaj in levo – desno.

Komponente predstavljajo reakcijo podlage na stopala in odziv na pospeševanje telesa v

omenjenih smereh. Velikost reakcije podlage je odvisna od mase telesnih segmentov in

pospeševanja skupnega težišča telesa (Enoka, 2008).

32

7.3. Tenziomiografija (TMG)

S tenziomiografijo (TMG) lahko neinvazavno, selektivno, univerzalno in na preprost način

spremljamo kontraktilne lastnosti skeletnih mišic (Valenčič, 1990).

Metoda TMG je lahko uporabna kot sredstvo, ki jo je mogoče uporabiti v času po poškodbi

mišic, ker omogoča natančno spremljanje poteka rehabilitacije. Uporabna je tudi pri

preventivi pred poškodbami, saj omogoča zaznavanje mišičnih neskladij. Omogoča

zaznavanje šibkih členov v kinematični verigi, odpravljanje njihovih slabosti in s tem

izboljšanje rezultata, pa tudi izbor individualno najprimernejših načinov treniranja.

Metoda TMG lahko po mnenju njenih avtorjev v namene vrhunskega športa pomaga pri:

1) objektivnejšem spremljanju poteka zdravljenja poškodb mišic in kit ter natančnejšem

določanju trenutka, ko športnik lahko začne spet trenirati s polno močjo,

2) spremljanju rehabilitacije po operaciji,

3) preprečevanju nastanka pogostih popoškodbenih asimetrij, ki so lahko vzrok

nadaljnjih poškodb,

4) preprečevanju poškodb zaradi asimetrij (lateralne in funkcionalne),

5) določanju optimalnega časa počitka pri ponavljalnih treningih,

6) natančnejšem določanju najučinkovitejših metod treniranja posmeznih mišic oz.

mišičnih skupin,

7) ugotavljanju strukture (relativna vsebnost hitrih in počasnih mišičnih vlaken)

posameznih mišic, torej nekaterih naravnih predispozicij za ukvarjanje z določenimi

športi.

Lateralna (a)simetrija je (ne)usklajenost med istimi mišicami leve in desne strani telesa. Tako

npr. lahko ugotavljamo (ne)sorazmerje med silo (nanjo po metodi TMG sklepamo po

velikosti mišičnega trebuha), ki jo razvije vastus medialis (ena izmed sprednjih stegenskih

mišic) leve noge, z istoimensko mišico desne noge. Če sta sili, ki sta jo mišici sposobni razviti,

enaki oz. podobni, govorimo o njuni simetriji, če pa se občutno razlikujeta, gre za njuno

asimetrijo.

33

Funkcionalna (a)simetrija je primerjava med mišicami, ki omogočajo premikanje – med

agonisti in njim nasprotno delujočimi antagonisti (upogibalkami in iztegovalkami). Pri

preprečevanju poškodb v športu ji pripisujemo večji pomen kot ugotavljanju lateralne

(a)simetrije. Za primer vzemimo ugotavljanje usklajenosti med silami, ki jih razvijejo mišice

sprednjega dela stegna z nasprotno delujočimi silami zadnjega dela stegna (t. i. mišice

hamstring). Slednje so pri šprintu, ki je sestavni del večine športov, izredno obremenjene,

njihova neustrezna razvitost (glede na druge stegenske mišice) pa ima za posledico poškodbe

(npr. natrganje t. i. zadnje lože). Meritve, ki take asimetrije ugotovijo, in ustrezne vaje, ki jih

odpravijo, lahko poškodbe preprečijo.

Pomembno je tudi ugotavljanje simetrije med prednjima stegenskima mišicama (vastus

medialis in vastus lateralis), na kateri se pripenjajo kolenske vezi. Te se v primeru njune

medsebojne neusklajenosti pogosto poškodujejo. Podobno je v primeru neskladnosti obeh

glav mišic meč (gastrocnemius) nevarnosti poškodbe izpostavljena ahilova tetiva.

Asimetrije so pogost pojav zlasti po poškodbah in so lahko vzrok ponovnih ali drugih vrst

poškodb. Katere meritve je za športnika smiselno opraviti, pa je seveda odvisno od narave

izbranega športa (Žiberna, 2003, v Golob, 2008).

7.4. Testi enonožnih skokov

S pomočjo enonožnih skokov ugotavljamo moč in funkcionalno stabilnost operiranega uda

ter njegovo pripravljenost na večje in daljše napore, predvsem športne (Risberg in Ekeland,

1994). Testiranja enonožnih skokov se lahko udeležijo športniki, ki so sposobni brezhibno

izvesti sonožne skoke in ki so sposobni skočiti v daljino vsaj 90 % lastne telesne višine.

Športnice morajo doseči razdaljo vsaj 80-90 % lastne telesne višine. Enonožni skoki so

bistveno težji od sonožnih skokov. Če pri sonožnih skokih lahko v fazi doskoka kompenziramo

z večjim prenosom teže na zdravo nogo (zavestno ali podzavestno), tega pri enonožnih

skokih več ne moremo. Pri enonožnih skokih se mora športnik odriniti in tudi doskočiti na

isto nogo. Glede izvedbe je pri enonožnih skokih zelo pomembna razdalja izvedenega skoka

oz. doskoka in tudi kvaliteta same izvedbe. Primerna razdalja izvedenega testa pri moških

znaša vsaj 80-90 % telesne višine oziroma 70-80 % telesne višine pri ženskah. Nalogo

34

izvajamo z obema nogama. Dosežena razdalja enonožnega skoka z operiranim udom mora

znašati vsaj 85-90 % razdalje enonožnega skoka z zdravim udom. Običajni rezultati

enonožnega skoka znašajo 143 cm do 203 cm pri moških in 137 cm do 163 cm pri ženskah

(Reiman in Manske, 2009). Širok razpon v rezultatih je po vsej verjetnosti rezultat različnih

izvedb, uporabljenih na testiranjih. V različnih raziskavah namreč izvajajo enonožne skoke

brez uporabe rok (roke ob boku ali izza hrbta) in z uporabo rok (poljubni zamah). Ashby in

Heegaard (2002) sta dokazala, da so skoki v daljino brez uporabe rok krajši za 21,2 % glede

na enonožni skok z uporabo rok.

Na testu morajo športniki izvesti enonožni skok z operirano nogo vsaj v 85 % razdalje

enonožnega skoka, izvedenega z zdravo nogo. 85 % razlika v doseženi razdalji zdravega in

operiranega uda je normalna (Noyes et. Al 1991; Barbere et. al. 1990). Van der Harst in

sodelavci so leta 2007 ugotovili, da ni statistično značilnih različnih razlik v doseženi razdalji

pri izvedbi enonožnega skoka v daljino med dominantnim in nedominantnim udom zdravih

športnikov.

V kolikor športnik ni sposoben doseči minimalnih standardov v razdalji enonožnega skoka, se

mora vrniti nazaj v proces rehabilitacije, da odpravi težavo.

Testi poskokov so široko sprejeti kot dober pokazatelj. Kljub temu pa imajo tudi

pomanjkljivost, saj ocenjujejo zgolj simetrijo med operiranim in zdravim udom na podlagi

kvalitativno izmerjenih podatkov dolžine ali hitrosti izvedbe, ne pa tudi kvalitete izvedbe

oziroma ne ocenjuje same spremembe gibalnega vzorca, ki je bil mogoče celo eden od

razlogov za nastalo poškodbo. Z namenom, da bodo poskoki še boljši prediktorji dobrih

funkcionalnih sposobnosti po poškodbi SKV, moramo v enačbo uspeha poleg kvantitativnih

podatkov vključiti tudi kvalitativne podatke, kot so tehnika doskokov, postavitev stopala,

položaj kolena in trupa, stabilen položaj medenice (Sas, 2014).

Najpogostejši test enonožnih skokov so enonožni skok v daljino, enonožni troskok v daljino,

poskakovanje 6 m na čas, križni troskok v daljino, enonožni skoki v po osmici, horizontalni

enonožni poskoki (Reiman in Manske, 2009).

35

7.4.1. Enonožni skok v daljino (ang. single-hop test)

Enonožni skok v daljino so kot test prvič omenili Daniel idr. leta 1982 z namenom, da se

oceni delovanje kolena. Gre za zelo enostaven funkcionalni test, ki je eden najbolj

uporabljenih po poškodovanju SKV. Za njegovo izvedbo ne potrebujemo večje opreme in ga

lahko izvedemo skoraj povsod (Reiman in Manske, 2009).

Bandy, Rusche in Tekulve (1994) so sklenili, da so funkcionalni testi enonožnih skokov

zanesljivi, da lahko zagotovijo objektivno oceno napredka rehabilitacijskega programa in

tudi sposobnost toleriranja zunanjih sil.

Namen: kot funkcionalni test ga lahko uporabimo za določanje ocene splošne moči

posameznega spodnjega uda in za primerjavo moči med levim in desnim spodnjim udom. Z

njim ocenimo hitro moč, hitrost in ravnotežje posameznega uda. Zelo pomembno je, da pri

tovrstnih testih ne ocenjujejo zgolj rezultata, temveč predvsem kvaliteto izvedbe.

Potrebna oprema: meter ali preproga za merjenje horizontalne razdalje poskoka.

Protokol izvedbe :

1. Merjenec stoji v stoji enonožno pred startno linijo merilnega polja. Stojna noga je

noga, s katero bo izveden test.

2. Položaj rok za izvedbo samega testa določimo že v začetnem položaju. Roke lahko

položimo na boke, lahko jih imamo za hrbtom ali pa nam zgolj prosto visijo ob telesu,

med izvedbo pa jih uporabimo kot pomagalo pri izvedbi skoka (pri zamahu).

Pomembno je, da vedno uporabimo enak položaj skozi vsa testiranja (slika 2).

3. Naloga merjenca je, da maksimalno skoči v horizontalni smeri.

4. Pri doskoku moramo doskočiti na upognjeno koleno zato, da zadušimo sile reakcije

podlage, ki bi morebiti lahko vodile v poškodbo kolena.

5. Po izvedenem skoku izmerimo doseženo razdaljo skoka. Razdaljo merimo od startne

linije do točke na zadnji strani merjenčeve pete (slika 2).

6. Za veljaven skok se upošteva izvedba, kjer merjenec pri doskoku ne izgubi ravnotežja,

pade ali izvede dodaten kompenzacijski korak v fazi doskoka.

7. Položaj doskoka mora merjenec ohranjati vsaj 2 sekundi.

36

8. Merjenec izvede po dva skoka s poškodovano kot tudi z zdravo nogo, kar nam

omogoča primerjavo med zdravo in poškodovano nogo. Upoštevamo skok, pri

katerem je bil dosežen boljši rezultat.

9. Zelo je pomembno, da pri tovrstnih testih ne ocenjujemo zgolj rezultata, temveč tudi

kvaliteto izvedbe.

Analiza in interpretacija podatkov:

1. V večini primerov se kvantitativna ocena enonožnega skoka v daljino izvede s

primerjavo poškodovane in zdrave noge. Dokazano je bilo, da je tovrstna ocena

uporabna pri ocenjevanju funkcionalnih omejitev (Petschnig idr., 1998).

2. Dokazano je bilo, da nepoškodovano nogo (dominantno ali nedominantno) lahko

uporabimo kot referenčno vrednost, s katero primerjamo vrednosti

poškodovanega uda. Iz povedanega sledi, da je enonožni skok v daljino dragocen

test za določanje indeksa simetrije udov (LSI) (Petschnig idr., 1998).

Vrednosti testa enonožnega skoka v daljino se lahko pred vstopom v trenažni proces med

operiranim in zdravim udom razlikujejo za največ 10 %.

Slika 2. Enonožni skok v daljino z uporabo rok in način merjenja razdalje

Slika 2 prikazuje izvedno enonožnega skoka v daljino. Merjenka se odrine in pristane na isti

nogi. Prikazan je primer skoka z uporabo rok z zamahom in način, kako merimo razdaljo.

Dosežena razdalja znaša od statrtne črte do distalne točke na peti.

37

7.4.2. Križni poskoki v daljino (ang. single-leg crossover hop for distance test)

Namen testa: ocenjevanje sposobnosti razvijanja hitre moči, hitrosti, ravnotežja in enonožne

kontrole na določeni razdalji. Poseben poudarek v testu je na enonožnem premagovanju

razdalje in na sposobnosti bočnega gibanja. Izvedemo lahko primerjave med levo in desno

nogo ter ocenimo simetrijo udov.

Protokol izvedbe :

1. Začetni položaj je stoja na eni nogi izza startne linije.

2. Položaj rok za izvedbo samega testa določimo že v začetnem položaju. Roke lahko

položimo na boke, lahko jih imamo za hrbtom ali pa nam zgolj prosto visijo ob telesu,

med izvedbo pa si z njimi pomagamo pri izvedbi skoka (pri zamahu). Pomembno je,

da vedno uporabimo enak položaj skozi vsa testiranja.

3. Merjenec izvede tri zaporedne enonožne poskoke tako, da z vsakim poskokom

preskoči zarisano črto (slika 4).

4. Merjenčeva naloga je, da vsak poskok izvede maksimalno ter premaga čim daljšo

razdaljo.

5. Pri zadnjem skoku mora doskočiti v nepremičen položaj ter ga zadržati za eno

sekundo.

6. Ne pustimo, da merjenec izvede test z odmori med poskoki. Izvedba mora biti

vezana, zato da pride do izraza merjenčeva ekscentrično-koncentrična izvedba.

7. Test ni veljaven, če merjenec izgubi ravnotežje ali se dotakne podlage z zamašno

nogo.

8. Merjenec izvede po dva skoka s poškodovano in z zdravo nogo. Upoštevamo skok, pri

katerem je bil dosežen boljši rezultat.

Če primerjamo najboljši rezultat izvedbe leve in desne noge, lahko dobimo indeks simetrije

udov (LSI). LSI dobimo tako, da najnižjo vrednost delimo z najvišjo vrednostjo ter rezultat

pomnožimo s 100 (Reiman in Manske, 2009). LSI mora pred vrnitvijo v trenažni proces

znašati vsaj 90 %.

38

(Clark idr., 2002; Ross idr., 2002) v svojem delu omenjajo visoko notranjo zanesljivost

izvedbe testa (ICC znaša 0,94 in 0,93).

Modifikacija testa: Clark idr. (2002) so v svoji raziskavi raje izvedli test s štirimi poskoki,

predvsem zaradi večjega izziva, ker je sodo število skokov pomenilo enako število

mediolateralnih in rotacijskih sil na koleno. Notranja zanesljivost izvedbe testa je visoka (ICC

= 0,94).

Slika 3 prikazuje križne poskoke, ki se izvajajo v frontalni in bočni ravnini. S tremi koraki

moramo doseči čim večjo razdaljo. Test izvajamo z obema nogama in računamo LSI.

Slika 3. Križni poskoki v daljino

Na Sliki 3 vidimo doseženo razdaljo po izvedbi treh križnih poskokov. Primerjamo razdalji, doseženi z obema nogama. Razlika mora znašati manj kot 10 %.

7.4.3. Posakovanje 6 metrov na čas (ang. six-meter timed hop)

Namen testa: ocenjevanje sposobnosti razvijanja hitre moči, hitrosti, ravnotežja in enonožne

kontrole na določeni razdalji. Poseben poudarek v testu je na enonožnem premagovanju

razdalje. S pomočjo testa lahko izvedemo primerjave med levo in desno nogo ter ocenimo

simetrijo udov (LSI).

39

Potrebna oprema: trak za označitev starta in cilja, nedrseča podlaga, štoparica ali fotocelice

Protokol izvedbe :

1. Na razdalji 6 metrov označimo startno in ciljno črto tako, da na tla namestimo lepilni

trak ali zarišemo prostor.

2. Začetni položaj je stoja na eni nogi izza startne linije.

3. Položaj rok za izvedbo testa določimo že v začetnem položaju. Roke lahko položimo

na boke, lahko jih imamo za hrbtom ali pa nam zgolj prosto visijo ob telesu, med

izvedbo pa si z njimi pomagamo pri izvedbi skoka (pri zamahu). Pomembno je, da

vedno uporabimo enak položaj skozi vsa testiranja.

4. Merjencu naročimo, da na 6-metrskem označenem prostoru izvede enonožne skoke

v čim krajšem času.

5. Merjence moramo spodbujati, da izvedejo čim daljše in močnejše enonožne ter

tekoče enonožne poskoke.

6. Test se zaključi, ko merjenec s peto preide ciljno črto.

7. Merimo na stotinko natančno.

8. Za določitev indeksa simetrije udov (LSI) moramo deliti povprečni čas izvedbe zdrave

noge s časom poškodovane noge in rezultat pomnožimo s 100.

9. Merjenec izvede po dva oz. tri skoke s poškodovano in z zdravo nogo. Upoštevamo

skok, pri katerem je bil dosežen najboljši rezultat.

Pri izvedbi moramo imeti zaupanje v svoje spodnje ude, zato da bomo v koncentrični fazi

sposobni čim bolj eksplozivnih in čim hitrejših poskokov in še posebej, da bomo sposobni

pravilnih doskokov in prenosa velikih ekscentričnih sil, za katerimi sledi ponovna

koncentrična faza naslednjega skoka. Pri testu bodo uspešnejši tisti, ki imajo bolj razvite

fizične sposobnostmi (moč, hitrost, eksplozivnost, agilnost itn.).

Test poskakovanje 6 metrov na čas je eden od dveh funkcionalnih testov z največjo

občutljivostjo in eden najboljših pokazateljev telesnega delovanja.

Zanesljivost izvedbe testa znaša glede na dostopno literaturo od 0,66 do 0,96 (Reiman in

Manske, 2009).

40

Slika 4. Test Poskakovanje 6 metrov na čas

Slika 4 prikazuje izvedbo testa poskakovanje 6 metrov na čas. Gre za hitrostno različico testa,

saj moramo 6 metrov premagati v čim krajšem času. Kljub temu hitrost izvedbe ne sme biti

pomembnejša lastnost testa kot kvaliteta izvedbe. Na Sliki 4 vidimo tudi postavitev prostora

in princip določanja razdalje.

7.4.4. Trojni skok v daljino (ang. triple hop for distance)

Namen testa: ocenjevanje sposobnosti razvijanja hitre moči, hitrosti, ravnotežja in enonožne

kontrole na določeni razdalji. Poseben poudarek v testu je na enonožnem premagovanju

razdalje. S pomočjo testa lahko izvedemo primerjave med levo in desno nogo ter ocenimo

simetrijo udov (LSI).

Potrebna oprema: trak za označitev starta in cilja, nedrseča podlaga ali kontaktna preproga

Protokol izvedbe :

1. Začetni položaj je stoja na eni nogi izza startne črte (slika 5).

2. Položaj rok za izvedbo samega testa določimo že v začetnem položaju. Roke lahko

položimo na boke, lahko jih imamo za hrbtom ali pa nam zgolj prosto visijo ob telesu,

41

med izvedbo pa si z njimi pomagamo pri izvedbi skoka (pri zamahu). Pomembno je,

da vedno uporabimo enak položaj skozi vsa testiranja.

3. Merjenec mora izvesti tri vezane skoke na eni nogi v ravni liniji. Skoki morajo biti

maksimalno dolgi (slika 5).

4. Test izvedemo trikrat, potem izračunamo povprečno vrednost dosežene razdalje

vseh treh izvedb.

Test izvajamo z obema nogama zato, da lahko izračunamo indeks simetrije udov (LSI).

Izmerjena skupna dosežena razdalja posameznega uda nam omogoča primerjavo znotraj

posameznega testa kot tudi primerjavo več testov. Dosežena razdalja je še posebej zanimiv

podatek, ko je eden od spodnjih udov v fazi rehabilitacije zato, da spremljamo rezultate

testov skozi proces rehabilitacije. Petschnig idr. (1998) so v svoji raziskavi, kjer so ugotavljali

veljavnost 4 testov enonožnih skokov skozi proces rehabilitacije po poškodbi SKV, izmerili

rezultate LSI merjencev. 13 tednov po operaciji je povprečni LSI kontrolne skupine znašal

73,0. 54 tednov po operaciji pa je povprečni LSI kontrolne skupine znašal 88,4.

Ross, Langford in Whelan (2002) so v raziskavi, v kateri so z interklasnim korelacijskim

koeficientom (ICC) ugotavljali zanesljivost izvedbe testa, ugotovili visoko zanesljivost (ICC =

0,97).

Petschnig idr. (1998) so ugotovili pomembno korelacijo med doseženim rezultatom trojnega

skoka v daljino z rezultati moči izokinetičnih testiranj pri osebah, ki jim je bila opravljena

rekonstrukcija SKV. 13 tednov po operaciji je korelacija znašala r = 0,48, 54 tednov po

operaciji je korelacija znašala r = 0,55.

42

Slika 5. Trojni skok v daljino

Slika 5 predstavlja način izvajanja testa trojni skok v daljino. Cilj testa je s tremi frontalnimi

skoki premagati čim daljšo razdaljo brez vmesnih postankov. Pri tem pride do izraza

ekscentično-koncentično delovanje poškodovane in zdrave noge. Doseženi razdalji

primerjamo.

7.4.5. Test bočnih poskokov (ang. side-hop test)

Namen testa: Pri testu ocenjujemo sposobnost razvoja hitre moči, hitrosti, ohranjanja

ravnotežja in kontrole posameznega spodnjega uda v položaju enonožne stoje. Značilnost

testa je, da se med izvajanjem bočnih poskokov dogajajo še spremembe smeri, rotacije

sklepov (zasuki okoli osi sklepa). Slednje se ocenjuje skozi nalogo, v kateri merjenec s

posameznim udom na predpisani razdalji izvaja določeno število bočnih poskokov. Posebni

poudarek v testu je na hitrosti izvedbe ponavljajočih se lateralnih poskov. Test lahko

izvedemo z obema udoma in ocenimo indeks simetrije udov (LSI).

Potrebna oprema: dve štoparici, trak za označitev prostorov, med katerima je 30 cm razlike.

Navodila za izvedbo:

1. Začetni položaj merjenca je enonožna stoja, bočno glede na označeni prostor.

Pasivna noga je nekoliko privzdignjena, tako da nima kontakta s podlago.

43

2. Naloga merjenca je, da v čim krajšem času izvede 10 bočnih poskokov preko

označenega, 30 centimetrov širokega prostora.

3. Položaj rok med izvedbo izberemo poljubno. Roke so lahko izza hrbta, na bokih ali pa

jih lahko prosto uporabljamo med izvedbo. Pomembno je, da med testiranji vedno

uporabimo enak položaj rok zato, da dobimo primerljive rezultate.

4. Najprej testiramo zdravo, nato poškodovano nogo.

5. Merimo čas, potreben za izvedbo testa na desetinko natančno (Reiman in Manske,

2009).

Itoh, Korusaka, Yoshiya, Ichihashi in Mizuno (1998) so v raziskavi ocenjevali funkcionalne

deficite s pomočjo štirih različnih testov enonožnih skokov. Med vrsto testov je bil tudi Test

bočnih poskokov. Raziskava je vključevala 60 merjencev, ki so v preteklosti utrpeli poškodbo

SKV. Rezultate so razdelili glede na spol in na vlogo spodnjega uda (dominanten,

nedominanten). Pri moških je povprečni čas izvedbe bočnih poskokov z dominantno nogo

znašal 7,36 s (SD = ±1,51 s), z nedominantno nogo pa 7,40 s (SD = ±1,56 s). Pri ženskah je

povprečni čas izvedbe bočnih poskokov z dominantno nogo znašal 8,20 s (SD = ±0,80 s), z

nedominantno nogo pa 8,21 s (SD = ±0,82 s).

Risberg in Ekeland (1994) sta v raziskavi ovrednotila 35 merjencev z opravljeno

rekonstrukcijo SKV z namenom, da se določijo normativne vrednosti za test bočnih

poskokov. Merjenci so bili v povprečju operirani pred 18 meseci. Povprečni čas izvedbe

bočnih poskokov z zdravo nogo je bil 13,4 s (SD = ±5,1 s), s poškodovano nogo pa 13,9 s (SD =

±5,2 s). Če primerjamo rezultate s prejšnjo raziskavo, lahko opazimo precejšnje razlike. Po

podrobnejšem ogledu sem ugotovil, da gre v tem primeru za nekoliko drugačen test bočnih

poskokov. V zgornjem primeru merjenci izvajajo zgolj bočne poskoke na razdalji približno 30

centimetrov. V tem primeru pa gre za delno bočne poskoke oz. za diagonalne poskoke v

frontalni smeri (glej sliko). Še pomembnejši podatek pa je, da razdalja med poskoki znaša

približno 60 centimetrov, kar pomeni tudi daljšo letno fazo in tudi daljši čas izvedbe testa.

Primer sem obdržal z namenom, da ga omenim kot različico izvornega testa bočnih

poskokov, ki sem ga preimenoval v test bočnih cikcak poskokov.

44

Slika 6. Test 10 bočnih poskokov (Itoh, idr. 1998)

Slika 6 prikazuje test bočnih poskokov. Pri izvedbi ne prihaja do premikanja v frontalni

ravnini, ampak zgolj v bočni ravnini oz. na mestu. Naloga v testu je izvesti 10 bočnih

poskokov v čim krajšem času (Itoh, idr. 1998).

Slika 7. Test bočnih poskokov na čas (Risberg in Ekeland, 1994)

Slika 7 prikazuje drugačno izvedbo testa bočnih poskokov. Risberg in Ekeland (1994) sta v svoji

raziskavi izvedla svojo različico testa bočnih poskokov na čas. Merjenci se pri izvedni bočnih

poskokov premikajo tudi v čelno dolžino. Test vsebuje isto število ponovitev, 10. Cilj je

izvedba testa v čim krajšem času (Risberg in Ekeland, 1994).

45

7.4.6. Poskoki – risanje osmice (ang. figure 8 hop test)

Namen testa: Pri testu ocenjujemo sposobnost produciranja moči, hitrosti, ravnotežja in

sposobnosti enonožne kontrole na horizontalni podlagi v večih smereh (natančneje v obliki

številke 8). Poseben poudarek je na enonožni hitrosti izvedbe. Pri tem primerjamo čas

izvedbe z levo in desno nogo.

Potrebna oprema za izvedbo: dve štoparici ali fotocelice in zarisani črti

Navodila za izvedbo:

1. Merjenca namestimo tako, da stoji na spodnjem udu, ki ga testiramo, izza startne

linije. Nasprotna, pasivna noga, je privzdignjena (flektirana v kolku in kolenu), da ne

pride v stik s podlago.

2. Merjencu naročimo, da v čim krajšem času izvede enonožne poskoke v obliki številke

8 na razdalji 5 metrov.

3. Položaj rok med izvedbo izberemo poljubno. Roke so lahko izza hrbta, na bokih ali pa

jih lahko prosto uporabljamo med izvedbo. Pomembno je, da med testiranji vedno

uporabimo enak položaj rok zato, da dobimo primerljive rezultate.

4. Najprej testiramo zdravo, nato poškodovano nogo.

5. Merimo čas izvedbe dveh zaporednih krogov na desetinko sekunde natančno

(Reinman in Manske, 2009).

Notranja zanesljivost testa znaša 0,99 (Ortiz, Olson, Roddey in Morales, 2005).

Itoh idr. (1998) so v raziskavi ocenjevali funkcionalne deficite s pomočjo štirih različnih

testov enonožnih skokov. Raziskava je vključevala 60 merjencev, ki so v preteklosti utrpeli

poškodbo SKV. Rezultate so razdelili glede na spol in na vlogo spodnjega uda (dominanten,

nedominanten). Pri moških je povprečni čas v testu risanje osmice z dominantno nogo znašal

11,36 s (SD = ±1,30 s), z nedominantno nogo pa 11,39 s (SD = ±1,38s). Pri ženskah je

povprečni čas izvedbe v testu risanje osmice z dominantno nogo znašal 12,47 s (SD = ±0,89s),

z nedominantno nogo pa 12,46 s (SD = ±0,88 s).

46

Slika 8. Enonožni skakalni test Risanje osmice(Itoh, idr. 2008)

Slika 8 prikazuje izvajanje testa poskoki – risanje osmice. V testu moramo v čim krajšem času

premagati razdaljo 5 metrov z enonožnimi poskoki. Med izvedbo moramo z enonožnimi poskoki

zaobiti še stožec. Namen tega manevra je testirati stabinost izvedbe, kontrolo merjenca ipd. (Itoh,

idr. 2008).

7.4.7. Poskoki v kvadratu – 30 sekund (ang. Square hop test)

Pri pregledu literature lahko v različnih raziskavah opazimo, da se izvajata dve različici testa.

V tej različici, poskoki v kvadratu – 30 sekund, gre za vzdržljivostni test. Naloga merjenca je,

da v 30 sekundah izvede čim več poskokov. Pri drugi različici gre za test, pri katerem je

poudarek na maksimalno intenzivnem delu, saj moramo izvesti 5 poskokov v čim krajšem

času.

Namen testa: V 30 sekundah moramo izvesti čim več enonožnih poskokov v različne smeri.

Potrebna oprema: Za izvedbo je potrebno sestaviti (lepilni trak) ali narisati (kreda ali sprej)

prostora kvadratne oblike 40 x 40 cm. Kvadrat vsebuje 10 centimetrov širok okvir (glej sliko

9).

Navodila za izvedbo:

1. Začetni položaj merjenca je stoja enonožno, zunaj kvadrata (glej sliko 9).

47

2. Položaj rok med izvedbo je poljuben. Roke so lahko izza hrbta, na bokih ali pa jih

lahko prosto uporabljamo med izvedbo. Pomembno je, da med testiranji vedno

uporabimo enak položaj rok zato, da dobimo primerljive rezultate.

3. Poskoke izvajamo najprej z eno nato z drugo nogo. Dobljene rezultate primerjamo.

4. Med izvajanjem poskokov se pomikamo z desno nogo v in iz kvadrata v smeri urinega

kazalca, pri izvedbi z levo nogo pa v nasprotni smeri urinega kazalca.

5. Med izvajanjem testa štejemo število uspešno opravljenih poskokov. Dotik

odebeljenega okvirja štejemo za napačni poskus, ki ga ne upoštevamo.

6. Test ponovimo, če je napačnih več kot 25 % vseh poskokov. Drugi poskus pričnemo

po 3-minutnem odmoru.

7. Priporočljiv je, da izvedbo testa posnamemo z videokamero, da lahko izvedemo še

dadatno oceno kvalitete izvedbe (Gustavsson idr., 2006).

Slika 9. Izvajanje enonožnih poskokov v kvadratu (Gustavsson idr. 2006)

Slika 9 prikazuje način izvajanja testa poskoki v kvadratu. Desna stran slike prikazuje kvadrat,

ki ga potrebujemo za izvedbo testa, pri katerem je cilj izvesti čim več enonožnih poskokov v

30 sekundah. Doseženi rezulatat z levo in desno nogo primerjamo (Gustavsson idr. 2006).

Gustavsson idr. (2006) so izvedli raziskavo, s katero so želeli razviti testno baterijo, ki bi

vsebovala teste enonožnih poskokov, ki imajo visoko sposobnost razlikovanja poskokov,

izvedenih s poškodovano in zdravo nogo v populaciji oseb s poškodovano SKV in v populaciji

48

oseb, ki je že prestala rekonstrukcijo SKV (rSKV). Testi enonožnih poskokov bi morali imeti

visoko razvite naslednje sposobnosti: zanesljivost (znotraj testa in med testi), občutljivost,

specifičnost in natančnost. V raziskavi so uporabili 4 teste in tudi test poskoki v kvadratu (30

s). Glede na ugotovitve v raziskavi so na koncu sestavili testno baterijo.

V raziskavi so prišli do naslednjih ugotovitev:

poskoki v kvadratu (30 s) pri osebah s poškodovano SKV in pri osebah z

rekonstrukcijo SKV test (rSKV) ni zaznal razlike med izvedbo poskokov s poškodovano

in zdravo nogo;

pri primerjavi zdravih in poškodovanih oseb (s poškodbo SKV in rSKV) test prav tako

ni zaznal razlike med izvedbo poskokov s poškodovano in zdravo nogo;

test poskoki v kvadrati 30 s ni bil izbran v testno baterijo testov, ker ni bil zmožen

prepoznati razlike med izvajanjem poskokov s poškodovano in zdravo nogo med

populacijo zdravih in poškodovanih oseb. Test je pokazal tudi najnižjo stopnjo

specifičnosti (67 %) in natančnosti (58 %) med vsemi testi;

zanesljivost znotraj testa je bila visoka ICC=0,85 %.

7.5. Testi agilnosti in hitrosti

V športni znanosti se pojavljajo različne definicije agilnosti. Klasična definicija jo opisuje kot

sposobnost hitre in natančne spremembe smeri (Bloomfield, Ackland in Elliot, 1994), novejše

pa kot sposobnost hitre startne akcije in nenadnega zaustavljanja ter hitrega spreminjanja

smeri (Little in Williams, 2005) ali kot kontrolo in ohranjanje položaja telesa med hitrim

spreminjanjem smeri (Sporiš, Jukić, Milanović in Vučetić, 2010). Zelo pogosto je omenjena

tudi kognitivna komponenta, ki pa ima zelo različno vlogo pri tradicionalnih gibalnih

zahtevah, kot so sprinterski start, sunek krogle in cik-cak tek. Bistvena razlika te komponente

je v negotovosti komponente časa in prostora (npr. reakcija na napadalni udarec pri odbojki,

izogibanje nasprotniku pri nogometu) (Sheppard in Young, 2006). Iz te perspektive lahko

sposobnosti delimo na zaprte (mogoče jih je vaditi in predhodno načrtovati) ter odprte

(odziv na senzorni dražljaj, ki je avtomatski) (Cox,2002). Torej lahko motorično nalogo

obravnavamo kot agilnost (odprta) oziroma v drugem primeru to ni (Sheppard in Young,

49

2006). Zato Sheppard in Young (2006) predlagata spremenjeno definicijo agilnosti:»Hitro

premikanje celotnega telesa s spremembo hitrosti ali smeri kot odgovor na stimulus«.

7.5.1. Standardni t-test

Namen: testirati hitrost v različne smeri (lateralno, vzvratno, čelno), testirati agilnost in

kontrolo telesa.

Potrebna oprema: 4 klobučki ali stožci, štoparica, prostor na nedrseči podlagi, meter za

merjenje razdalje. Štirje stožci so postavljeni v obliki črke T, med seboj pa so oddaljeni 9,14

oz 4,57 m.

Navodila za izvedbo:

1. Merjenec z maksimalnim sprintom na razdalji 9,14 metra teče v smeri naprej proti

stožcu B in se ga dotakne.

2. Nato se s prisunskimi koraki pomika v levo stran, do stožca C in se ga dotakne z levo

roko.

3. Gibanje nadaljuje s prisunskimi koraki v desno stran na razdalji 9,14 metra proti točki

D, kjer sledi dotik z desno roko.

4. Sledi gibanje s presunskimi koraki v levo stran proti složcu B, kjer se ponovno

dotakne stožca B z levo roko.

5. Zatem sledi tek vzvratno do točke A.

Merjenec se sam odloči, kdaj starta, test pa se konča, ko merjenec prestopi startno-ciljno

črto. Čas se meri s štoparico na stotinko sekunde natančno.

Izvedemo dve ponovitvi testa. Upoštevamo boljši čas obeh ponovitev. Merjencu med obema

ponovitvama dovolimo odmor 1-2 minuti. Merjencu se izvedba ne prizna,če se ne dotakne

stožca, če izvedba bočne preže s presunskimi koraki ni pravilna (križanje nog, poskoki ipd.) ali

če s trupom ni obrnjen v smeri naprej skozi celotno izvedbo (pri izvedbi bočne preže s

presunskimi koraki, pri teku vzvratno ipd.) (Reiman in Manske, 2009).

Souissi idr. (2011) so v svoji raziskavi proučevali vprliv vadbe na izvedbo T-testa v populaciji s

poškodbo SKV. Meritve T-testa so izvedli 4 oz. 6 mesecev po operaciji. Ugotovili so visoko

notrajno in tudi visoko zunanjno zanesljivost T-testa. V raziskavi so sodelovali zgolj merjenci s

50

poškodbo SKV. Zanesljivost testa je znašala 0,99 (znotraj testa) oz. 0,96 (primerjava dveh

testiranj znotraj raziskave). Povprečno trajanje izvedbe T-testa znotraj skupine poškodovanih

je trajala 11,92 s (1.merjenje) in 10,18 s (2.merjenje).

ICC je poleg Pearsonovega korelacijskega koeficienta najbolj razširjena metoda statistične

analize za določanje ponovljivosti. ICC›0,75 se smatra za odlično ponovljivost (Fleiss, 1986).

Slika 10. T-test (Raya idr., 2013)

Slika 10 prikazuje poligon za izvedbo T-testa. Prikazana je tudi smer izvedbe gibanja ter

razdalja med stožci (Raya idr., 2013).

7.5.2. Modificirani t-test (ang. MAT test)

Modificirani T-test je bil razvit iz standardnega T-testa z namenom, da ovrednoti razlike med

spodnjima udoma pri izvedbi različnih smeri gibanj in različnih nalogah agilnosti. Cilj

modifikacije je izolirati deficit časa izvedbe testa nepoškodovanega uda od poškodovanega

uda. Standardni T-test v svoji izvedbi vsebuje isto število bočnih gibanj v levo oziroma desno

stran, zato ni ustrezen test za iskanje razlik med posameznima udoma. Medtem pri izvedbi

modificiranega T-testa izvajamo startni tek in štiri izvedbe bočnih sprememb gibanj pod

kotom 90⁰ samo z levo oziroma desno nogo. Zanesljivost ponovljivosti meritev v testu je

visoka (r = 0,94-0,98) (Myer idr., 2006).

51

Myer idr. (2011) so MAT-test uporabili v raziskavi, kjer to testirali NFL testno baterijo. V

raziskavi so sodelovali posamezniki z opravljeno rekonstrukcijo SKV (R-SKV). MAT-test so

uporabili kor sredstvo določanja funkcionalnih deficitov pri športnikih v procesu vračanja na

teren. Povprečni čas R-SKV moških posameznikov MAT-testa je znašal 10,4 sekunde za

poškodovano nogo ter 10,3 sekunde za zdravo nogo. Povprečni čas R-SKV žensk pri izvedbi

MAT-testa je znašal 10,8 sekunde za poškodovano nogo ter 10,8 sekunde za zdravo nogo.

Navodila za izvedbo:

Štiri stožce postavite v obliki črtke T. Med stožci naj bo 4,5 metra razmaka. Športnik prične

test s tako postavitvijo, da je stopalo odrivne noge v startnem položaju enako odrivni nogi pri

bočnem gibanju. Na trenerjev signal športnik najprej teče od starta mimo štozca številka tri,

sledi bočno gibanje s prisunskimi koraki mimo stožca številka 2, nato teče vzvratno mimo

štožca številka 4, teče mimo štožca številka 2, ponovno sledi bočna preža s presunskimi

koraki mimo štožca številka dva ter na koncu teče vzvratno mimo ciljne črte. Športnik ponovi

test v obratni smeri, torej prične v cilju in konča v startu. Cilj testa je, da športnik doseže čas,

ki znaša manj kot 10 % razlike s poškodovano nogo glede na čas izvedbe z zdravo nogo. (Chu

in Myer, 2013).

Slika 11. Modificirani T-test (Myer idr.,2011)

Slika 11 prikazuje sestavo poligona, izvedbo testa ter način gibanja na različnih delih poligona

v modificiranem T-testu (Myer idr. 2011).

52

7.5.3. Funkcionalni test za spodnje okončine (ang. LEFT test)

LEFT-test je bil zasnovan za ocenjevanje športno specifičnih gibalnih vzorcev poškodovanih

športnikov.

Namen: LEFT-test vsebuje osem gibalnih nalog, ki se jih izvaja na poligonu diamantne oblike

(glej sliko 13). Vsaka gibalna naloga se izvede dvakrat. Gibalne naloge, ki se izvajajo v testu,

so tek v smeri naprej, tek vzvratno, bočno gibanje s prisunskimi koraki, bočna preža z

izmenični križanjem spredaj in zadaj (ang. Carioca), tek s krožno spremembo smeri gibanja,

spremembe smeri gibanja s 45⁰-kotno spremembo, spremembe smeri gibanja z 90⁰ kotno

spremembo ter spremembo smeri gibanja z 90 ⁰ prednjim obratom. Tek v smeri naprej in tek

vzvratno se ponovno izvedeta na koncu omenjenega zaporedja, torej po spremembi smeri

gibanja z 90 ⁰ prednjim obratom.

Potrebna oprema: dovolj prostora za postavitev poligona (dolžina znaša 9,14 metra, širina

znaša 3,05 metra), 4 stožci, štoparica.

Protokol izvedbe :

1) Začetni položaj testa se nahaja izza stožca A. Merjenci vsako naslednjo gibalno nalogo pričnejo iz tega položaja.

2) Merjenec teče skozi postavitev ter izvaja omenjenih 8 gibalnih nalog v naslednjem zaporedju.

3) Čas merimo v sekundah 4) Čeprav se test izvaja na čas, moramo biti pozorni na občutke nelagodja in

kompenzacijska gibanja merjenca (Reiman in Manske, 2009).

Tabor, Davies, Kernozek, Negrete in Hudson (2002) so z interklasnim korelacijskim

koeficientom (ICC) ugotavljali zanesljivost izvedbe testa v dveh ločenih raziskavah ter

ugotovili visoko zanesljivost znotraj obeh. ICC je prvi raziskavi znašal 0,95, v drugi pa 0,97.

Bloch, Riepenhof in Krutsch (2016) so sestavili standardizirano, praktično progresivno testno

metodo za optimalno vračanje v športni trening in za optimalno vračanje na tekmo po

poškodbi SKV. Naročnik je bila nemška zavarovalnica VBG (Verwaltungs-

Berufsgenossenschaft). V testno metodo so, med drugim, vključili tudi LEFT-test.

Priporočena najnižja vrednost v LEFT-testu znaša 135 sekund (za ženske) ter 100 sekund (za

moške).

Tabela 2 Normativi LEFT- testa (Davis in Zillmer, 2000)

moški ženske <25 let ženske >25 let

90 s - dobro 100 s - dobro 120 s - dobro

100 s - povprečno 120s - povprečno 150 s - povprečno

125 s - podpovprečno 140s - podpovprečno 180 s - podpovprečno

LEFT test norme

53

V Tabeli 2 so prikazane ocenjene vrednosti LEFT-testa, ki sta jih v svojem delu oblikovala

Davis in Zillmer (2000).

Tabela 3 Vrstni red zadanih gibalnih nalog v LEFT-testu (Bloch idr., 2016)

Tabela 3 predstavja zaporedje osmih gibalnih nalog, ki jih izvedemo v LEFT-testu. Vsaka od gibalnih

nalog se izvede dvakrat oz. v obe smeri. Naloge se izvajajo v zaporedju in brez prestanka. Vsaka vrsta

gibanja ima svoj način gibanja po poligonu. Načini gibanja so skicirani na sliki 12.

Slika 12. LEFT test (Bloch idr., 2016)

Na Sliki 12 je prikazano gibanje po poligonu v LEFT-testu. Narisani so vsi štirje načini gibanja po

poligonu (Bloch idr., 2016).

54

7.5.4. Test agilnosti Illinois (ang. Illinois Agility test)

Test agilnosti Ilinois se predvideva za standardni test agilnosti. Illinoiski test zajema sprint

naravnost, hitre spremembe smeri levo-desno, »cikcak« tek, vendar pa ne zajema gibanja

vzvratno in bočnih gibanj.

Potrebna oprema: nedrseča podlaga, 8 stožcev, štoparica in merilni trak

Protokol izvedbe :

1. Za izvedbo testa je potreben dovolj velik prostor za postavitev poligona, ki je dolg 10

metrov in 5 metrov širok.

2. Uporabimo 4 stožce, da označimo startno-ciljno črto in končno linijo, ki je

namenjena obračanju.

3. Ostale štiri stožce postavimo tako, da razdalja od konice do konice stožca znaša 3,3

metra.

4. Naročimo merjencu, da se uleže na trebuh, z glavo na startni liniji in z dlanmi ob

ramenih.

5. Merjenec na znak merilca čim prej vstane in prične z maksimalnim tekom

premagovati poligon do ciljne črte (kot je narisano na skici), ne da bi pri tem podrl

katerega od stožcev.

6. Z merjenjem časa pričnemo v trenutku, ko naznanimo znak za pričetek izvedbe testa.

Tabela 4 Normativne vrednosti testa Illinois

V tabeli 4 je predstavljen primer ocenjevanja testa agilnosti Illinois. Obstaja veliko norm, v

tabeli 4 lahko vidimo ocenjene izvedbe testa v sekundah za moške in ženske starosti 16-19

let.

OCENA MOŠKI (sekunde) ŽENSKE (sekunde)

odlično <15,2 <17,0

nadpovprečno 16,1 - 15,2 17,9 - 17,0

povprečno 18,1 - 16,2 21,7 - 18,0

podpovprečno 18,3 - 18,2 23,0 - 21,8

slabo >18,3 >23,0

55

Slika 13. Test agilnosti Illinois (Bloch idr., 2016)

Na Sliki 13 vidimo potek gibanja in ogranizacijo poligona v testu Illinois (Bloch idr., 2016). Bloch,

Riepenhof in Krutsch (2016) so sestavili standardizirano, praktično progresivno testno

metodo za optimalno vračanje v športni trening in za optimalno vračanje na tekmo po

poškodbi SKV. Naročnik je bila nemška zavarovalnica VBG (Verwaltungs-

Berufsgenossenschaft). V testno metodo so, med drugim, vključili tudi test agilnosti Illinois.

7.6. Testi vzdržljivosti

Znano je, da obdobje mirovanja zaradi poškodbe SKV v prvi vrsti vpliva na kardiorespiratorno

telesno pripravljenost oz. na količino kisika, ki ga zmore naše telo porabiti pri maksimalnem

naporu (VO2max) (Fazzini in Roi, 2016).

Športnik mora imeti razvito aerobno vzdržljivost, saj se bo v nasprotnem primeru prehitro

utrudili in bo njegova živčno-mišična kontrola telesa ogrožena (Williams, 2016).

56

De Almeida, Santos-Silva, Pedrinelli in Hernandez (2016) so v svoji raziskavi testirali VO2max

testno skupino 36 profesionalnih nogometašev, ki so prestali operacijo SKV, in kontrolno

skupino zdravih profesionalnih nogometašev. Meritve so potekale 6 mesecev po operaciji. V

času meritev je bila funkcija poškodovanega kolena brezhibna. Kljub temu so rezultati

VO2max pokazali, da je testna skupina poškodovanih nogometašev dosegla občutno nižje

rezultate VO2max v primerjavi s kontrolno skupino. Zdravi nogometaši so v povprečju dosegli

vrednost 57,5 mlO2/kg/min±4,2, poškodovani pa 48,7mlO2/kg/min±3,9. Željene VO2max

vrednosti pri zdravih profesionalnih nogometaših znašajo okrog 60ml/kg/min. V zaključku

raziskave poudarjajo, da v procesu rehabilitacije naj ne bo poudarek zgolj na poškodovanem

segmentu in njegovi funkciji, ampak tudi na razvoju aerobne kapacitete.

Pri poškodovanih športnikih bi morali kardiorespiratorno telesno pripravljenost obravnavati

kot eno od petih komponent motoričnih sposobnosti, ki so tesno povezane z zdravjem

(skupaj s telesno sestavo, mišično močjo, mišično vzdržljivostjo in gibljivostjo) (American

College of Sports Medicine, 2013). Zato je iz metaboličnega stališča prvi cilj funkcionalnega

okrevanja športnikov po poškodbi SKV ponovni razvoj naštetih motoričnih sposobnosti vsaj

do dosega nivoja pred poškodbo. Z obnovo telesne pripravljenosti lahko pričnemo s

specifičnimi sredstvi že v zgodnjih fazah rehabilitacije kjer aerobno vzdržljivost razvijamo

preko aktivnosti, ki imajo nizki učinek na razvoj vzdržljivosti (vadba v bazenu, vadba na

sobnem kolesu, vadba na eliptiku ipd.). Ko športnik premaga vnetje in oteklino (prva faza), ko

se mu povrneta gibljivost (druga faza) in zadovoljiva mera moči (tretja faza), lahko ponovno

prične s tekom in po nekaj treningih postane sposoben, da se udeleži vzdržljivostnega testa

(Fazzini in Roi, 2016).

Della Villa idr. (2012) so ugotovili, da je medicinska oskrba prve mesece po poškodbi SKV na

zelo visokem nivoju. Ko pa se igralec enkrat pojavi na igrišču, se oskrba postopoma

zmanjšuje. Poškodovani je zato pogosto prepuščen, da sledi navodilom trenerja, ki je

načeloma bolje pripravljen za treniranje zdravih športnikov in ne športnikov, ki se vračajo po

poškodbi SKV. Ravnanje na ta način v končni fazi rehabilitacije lahko povzroči vrsto zapletov,

nepopolno živčno-mišično obnovo ali celo obnovitev poškodbe. Četudi je pred prihodom

igralca na teren rehabilitacija potekala brez težav, je zadnja faza rehabilitacije

profesionalnega nogometaša še vedno precej tvegana in občutljiva, a je kljub temu še vedno

v večji meri pod kontrolo zdravnikov in specialistov rehabilitacije zgolj na daljavo.

57

Iz zgoraj napisanega je pomembno, da v procesu rehabilitacije po poškodbi SKV izvedemo

tudi teste vzdržljivosti in nadaljujemo proces, dokler igralec ni popolnoma bio-psiohološko

pripravljen. Spodaj bom navedel nekaj laboratorijskih in terenskih testov vzdržljivosti, ki nam

lahko pomagajo.

7.6.1. Laboratorijski testi vzdržljivosti

Della Villa idr. (2012) poročajo, da se športnik lahko udeleži svojega prvega testa vzdržljivosti,

ko ne čuti bolečine, mu koleno ne oteka, ima polno ekstenzijo, ko je fleksija večja od 120⁰ in

ko je sposoben teči s hitrostjo 8km/h vsaj 10 minut.

Večstopenjski obremenilni test (VOT) – Fazzini in Roi (2014) v svoji raziskavi uporabljata VOT

kot sredstvo za določanje aerobnega in anaerobnegu praga. Ta omogočata prilagojen

ponovni razvoj kardiorespiratorne telesne pripravljenosti oz. aerobne zmogljivosti. Na primer

za poškodovanega nogometaša prilagojeni trening za ponovni razvoj aerobne zmogljivosti po

navadi vključuje 3 vadbene enote na teden. Posamezna vadbena enota traja 30 minut in je

sestavljena iz aerobnega dela, katerega intenzivnost je skladna z 2mmol/l laktata (aerobni

prag) ter iz ene vadbene enote na teden, ki vsebuje intenzivnost na anaerobnem pragu

(4mmol/l laktata). Vadbena enota na anaerobnem pragu 2 ponovitvi po 6 minut s 3–5

minutami odmora med ponovitvama. Na ta način je v 4 tednih mogoče povrniti približno

2km/h hitrosti na aerobnem pragu. Zaradi tega moramo vzdržljivostni test ponoviti 4–5

tednov po pričetku vzdržljivostne vadbe Cilj ponovnega razvoja kardiorespiratorne telesne

pripravljenosti oz. aerobne vzdržljivosti profesionalnih nogometašev je doseganje minimalne

hitrosti ne aerobnem pragu (11,5km/h) ter minimalne hitrosti za anaerobni prag (13,5km/h).

V kolikor ne bi uporabljali testov vzdržljivosti in bi športniku predpisali vadbene količine »po

logiki« bi lahko povečali tveganje obnovitve poškodbe.

7.6.2. Terenski funkcionalni testi vzdržljivosti

Bizzini, Hancock in Impellizzeri (2012) pravijo, da v nogometu ne obstaja športno-specifični

test (terenski testi), ki bi imel moč objektivnega testa in bi lahko odlločal o vrnitvi igralca po

58

poškodbi SKV v trenažo. Po pregledu literature takšnega testa nisem našel niti v povezavi z

drugimi športi.

Kljub temu, da ni veljavnih testov, ki bi odločali o vrnitvi igralca po poškodbi SKV na teren ali

celo na tekmovanja, pa po mnenju Bizzini idr. (2012) obstajata 2 testa, ki sta pokazala

najvišjo veljavnost in zanesljivost merjenja vzdržljivosti z zdravo polupacijo, in to sta

Intervalni YO-YO test ter test ponavljajočih sprintov.

Bloch idr. (2016) prav tako izpostavljajo pomen terenskih, športno-specifičnih testov, ki

odločajo o vrnitvi športnika po poškodbi SKV. V svojem delu poudarjajo pomembnost

intervalnega YO-YO testa, testa ponavljajočih sprintov in tudi testa 6-minutnega

maksimalnega teka.

7.6.3. Intervalni prekinjajoči Yo-Yo test (ang. yo-yo intermittent recovery test)

Intervalni prekinjajoči test ali Yo-Yo test je eden izmed najbolj uporabljanih testov v športni

praksi ter različnih raziskavah v zadnjih letih. Izhaja iz Legerjevega 20 m multistage fitness

testa, kjer posameznik teče 20 m razdalje tja in nazaj. Razlika med tema dvema testoma je

faza odmora. Po pretečeni razdalji 20-ih metrov ima posameznik 10 sekund aktivnega

odmora (Recovery). Zaradi tega ga tudi imenujejo »yo-yo intermittent recovery test«.

Športne igre so s svojimi zahtevami vplivale na delitev Yo-Yo testa na dve smeri. Prvi Yo-Yo

IRT1 ugotavlja aerobno sposobnost posameznika, drugi Yo-YoIRT2 pa ugotavlja sposobnost

regeneracije med ponavljajočimi intervali visoke intenzitete, ki poteka iz anaerobnih virov

energije (Bansgbo, Iaia in Krustrup, 2008).

YO-YO test nam zaradi svoje specifičnosti in praktičnosti omogoča ocenitev nogometaševe

sposobnosti ponavljanja visoko intenzivnih obremenitev (Bangsbo idr., 2008).

Razlika v izvedbi je predvsem v začetni hitrosti teka in hitrosti povečanja intenzivnosti.

Razmerje napora se spremeni zaradi intenzivnejšega začetka pri Yo-Yo IRT2, pri čemer pride

do hitrejšega vključevanja anaerobnih virov energije.

59

Bansbo idr. (2008) so v svoji raziskavi dobili grobo oceno VO2max za oba testa. Glede na velik

razpon rezultatov ugotavljajo, da test ni primeren za ugotavljanje dejanske maksimalne

porabe kisika. Spodaj so sicer opisane formule, na osnovi katerih je možno približno oceniti

VO2max teh testov.

YO-YO IR1 test: VO2max (ml/min/kg) = IR1 distance (m) x 0.0084 + 36.4

YO-YO IR2 test: VO2max (ml/min/kg) = IR2 distance (m) x 0.0136 + 45.3

Če ta dva testa neposredno primerjamo, ugotavljamo naslednje: oba maksimalno aktivirata

aerobni sistem ter tudi maksimalni srčni utrip. Odstotek anaerobnega napora je večji pri Yo-

YoIRT2, kar dokazuje manjša količina CrP, večja količina LA med testom in celo do 5-krat

manjši pH pri izčrpanosti ter večja poraba mišičnega glikogena (Bangsbo idr. 2008).

Prednosti tega testa so:

1. izvedba testa poteka na igrišču ali v športni dvorani,

2. test lahko opravlja več športnikov istočasno,

3. vključena so specifična gibanja, kot so spremembe smeri, pospeševanja,

sprinti in zaustavljanja,

4. test izraža specifično (intervalno) obremenitev, ki nastaja med tekmo,

5. ugotavljanje aerobne ali anaerobne vzdržljivosti glede na izbran test (level 1

ali level 2),

6. pri obeh testih, glede na dosežen rezultat, dobimo približno vrednost VO2max,

7. enostavnost izvedbe in poceni.

Slika 14. YO-YO test (Bloch idr., 2016).

60

Na Sliki 14 je prikazan način izvajanja Yo-Yo testa, postavitev poligona za izvedbo testa ter način

gibanja po sekvencah.

7.6.4. Test ponavljajočih sprintov (ang. RSA test – repeated speed ability test)

Bloch, Riepenhof in Krutsch (2016) priporočajo, da se športnik ne sme vrniti v športni trening

v kolikor indeks utrujenosti, ki ga dobimo v testu ponavljajočih sprintov, ne znaša vsaj 85–89

% ali več. Omenjeni avtorji so sestavili standardizirano metodo za optimalno vračanje v

športni trening po poškodbi SKV. Naročnik je bila nemška zavarovalnica VBG (Verwaltungs-

erufsgenossenschaft). V testno metodo so, med drugim, vključili tudi teste ponavljajočih

sprintov.

Sposobnost ponavljajočih sprintov je izraz, ki vse bolj pridobiva na veljavnosti in označuje

sposobnost izvajanja več povezanih kratkotrajnih sprintov ali visoko intenzivnih gibanj, ki so

med seboj ločena s kratkimi, nepopolnimi odmori.

V praksi se uporablja ime RAST (Running anaerobic sprint test) ali RSA test (Repeated speed

ability test).

Ko obravnavamo sposobnost ponavljajočih šprintov, predvsem mislimo na anaerobno

alaktatno vzdržljivost, saj so glavna goriva fosfagenske zaloge. Počasneje kot se porabljajo,

manjši je upad hitrosti. Zaradi tega se pri vseh testih tega tipa, analizirajo časi najboljšega in

povprečnega časa sprinta ter upad hitrosti s časom, ki je posledica utrujenosti. Zanj je

značilno, da manjši kot je, boljša je hitrost regeneracije (Vučetić, 2009).

Obstajajo različne modifikacije testa, kjer posamezniki tečejo na čas in to 4 do 6 sekund ali

dolžino od 10 do 35 m. Ker so opredeljeni s številom ponovitev, se izvajajo v manjšem in

večjem obsegu, in to od 6 do 15 ponovitev.

Prednosti testa:

1. lahko se izvaja na košarkarskem igrišču,

2. test lahko izvaja več košarkarjev istočasno,

61

3. vključena so specifična gibanja, kot so spremembe smeri, pospeševanja, šprinti in

zaustavljanja,

4. test izraža specifično – intervalno obremenitev, ki nastaja med tekmo,

5. glede na dosežen rezultat lahko ugotovimo približno VO2max,

6. enostavnost izvedbe in poceni.

7.7. Psihološka diagnostična sredstva

7.7.1. Subjektivni oz. psihološki dejavniki vračanja v trenažni proces

Pomemben vidik pri rehabilitaciji po poškodbi je tudi psihološki odziv na poškodbo, kjer

raziskave precej zaostajajo za raziskavami o psiholoških prediktorjih nastanka poškodb. Kljub

temu lahko nekatera spoznanja koristijo športnikom, zdravnikom, trenerjem in psihologom.

Rehabilitacija je, kot že prej omenjeno, kompleksen biopsiho-socialni proces v katerem

sodeluje širok krog oseb, od katerih mora vsak prispevati svoj delež k uspešni ozdravitvi.

Psihična rehabilitacija športnika predstavlja kompleksen in interdisciplinaren del, ki jo

športnik sam skoraj zagotovo ne more uspešno zaključiti. Zato lahko z medsebojnim

sodelovanjem in dobrim poznavanjem dejavnikov, ki vplivajo nanj, športniku pomagamo na

poti k uspehu (Faganel in Tušak, 2004).

Psihološki dejavniki so lahko celo bolj pomembni za ocenjevanje primernosti vračanja v

trenažni proces kot pa objektivne meritve. Za rehabilitacijo je zelo pomembno je, kako

športnik gleda na svojo poškodbo in kako jo dojema. Prav tako je je drugače, če informacije

glede poškodbe samo sprejema oz. posluša od drugih (zdravnika, fizioterapevta,…), kot pa če

si jih lahko prebere in sam razmisli o njih. Zato je dobro, da so cilji in kriteriji rehabilitacije

zapisani tudi na papirju. Drugače je, če na papirju, »črno na belem«, športnik vidi kaj vse

mora narediti preden se vrne v šport. S tem, ko športnik preko nekih vmesnih ciljev in

kriterijev spremlja svoj napredek v rehabilitaciji, pridobi na zaupanju v proces rehabilitacije

in lahko bolj verjame v doseganje končnih ciljev ter s tem v vrnitev v trenažni proces.

Pri tem so zelo pomembni tudi psihološki dejavniki, saj si lahko športnik glede na tempo

treningov in tekmovanj pred samo rehabilitacijo postavi previsoka ali nerealna pričakovanja,

kar potem lahko vodi v pomanjkanje motivacije in nižje psihično blagostanje (Podlog in

62

Eklund, 2007). Razumljivo oz. povsem normalno je, da je pri športnikih prisotna določena

vznemirjenost, ko se vračajo v trenažni proces. Zavedati pa se morajo, da jih bodo vaje, ki jih

delajo med rehabilitacijo pripravile za ponoven trening oz. športno udejstvovanje, ne bodo

pa avtomatsko preprečile ponovne poškodbe. Še vedno bodo morali biti previdni in

upoštevati varnostne ukrepe, hkrati pa biti tudi prepričani in zaupati v proces rehabilitacije

ter to, da so pripravljeni za vrnitev.

Pri športniku je po poškodbi lahko prisotno več strahov: strah pred poškodbo oz. vnovično

poškodbo, strah pred gibanjem, pomanjkanje zaupanja vase. Težko je predvideti pri katerih

športnikih bodo prisotni strahovi v rehabilitacijske procesu. Zaznavanje oz. občutenje

bolečine in na to vezano vedenje se med športniki lahko zelo razlikuje: nekateri se

distancirajo od občutenja bolečine, nekateri pa pretirano občutijo bolečino. Obstajata dva

možna načina spoprijemanja s trahom pred bolečino: soočitev ali izogibanje.

Zato, da bi lažje primerjali športnike med sabo oz. bi bila ta zaznavnja bolj objektivna, je bil v

tujini razvit vprašalnik Athletic Fear Avoidance Questionnaire (AFAQ), ki se ukvarja s strahom

pred športnimi poškodbami pri športnikih in ki identificira potencialno negativne psihološke

vedenja med rehabilitacijo (Dover in Amar, 2014).

Za preverjanje psihičnega stanja športnika so razviti različni pripomočki s katerimi lahko

ugotovimo v kakšni meri je športnik psihično pripravljen na vrnitev v trenažni proces. Ti

pripomočki se uporabljajo predvsem v tujini (Chmielewski idr.,2008):

–Patient Reported Outcomes: (PRO) – od pacienta odvisni izid

–Tampa lestvica kineziofobije / TSK-11: z njo ocnjujemo strah pred bolečini, ki se lahko pojavi

pri gibanju- je kratek pripomoček z 11 postavkami, ki se je pokazal kot veljaven in zanesljiv

pripomoček.

–Vprašalnik o čustvenem odgovoru športnika na poškodbo (Emotional Response of Athletes

to Injury Questionnaire - ERAIQ)

- Lestvica za vrnitev v šport po poškodbi sprednje križne vezi (Anterior Cruciate Ligament –

Return to Sport after Injury Scale - ACL-RSI): specifičen vprašalnik z 12 postavkami, ki

63

ocenjuje psihološke dejavnike. Ima visoko veljavnost, zanesljivost in re-tetsno zasnesljivost.

Prav tako dobro ločuje med posameznimi športniki- visoka občutljivost (Kvist, 2004).

V članku Myerja, Paterna, Forda, Quatmana in Heweta (2006) so uporabili vprašalnik za

subjektivno ocenjevanje kolena (International Knee Documentation Comitee - subjective

knee evaluation form). Vprašalnik sestavlja več vprašanj glede: bolečine v kolenu med

trerniranjem, pogostosti bolečin, togosti kolena, najvišji stopnji aktivnosti brez otekline in

redni aktivnosti. Da prepoznamo kako se športnik počuti prepričan glede vrnitve v trenažni

proces ga po vseh funkcionalnih testiranjih lahko vprašamo dve enostavni vprašanji (»Kako

stabilno je vaše koleno?«, »Menite, da ste pipravaljeni na vrnitev v trenažni proces s polno

aktivnostjo?«) in se o njih z njim pogovorimo.

64

8. Namen in cilj diplomskega dela

Namen diplomskega dela je opozoriti na specifično zgradbo kolenskega sklepa in zahtevnost

poškodbe sprednje križne vezi ter na veliko pomembnost skrbno načrtovanega procesa

rehabilitacije pred vrnitvijo športnika v trenažni proces. Za hitro in predvsem varno vrnitev v

šport je namreč bistveno, da poznamo značilnosti poškodbe sprednje križne vezi ter vsebine

in naloge pozne rehabilitacije po poškodbi. Kolenski sklep je namreč zaradi svoje anatomske

zgradbe, velike izpostavljenosti zunanjih sil in velikih funkcionalnih zahtev tudi zelo zahteven

za rehabilitacijo.

Cilj tega diplomskega dela je na podlagi teoretičnega znanja o zgradbi kolenskega sklepa,

poškodbi sprednje križne vezi in značilnostih rehabilitacije, sestaviti tetsno baterijo, ki nam

pomaga oceniti kdaj je primeren čas za vrnitev v šport po poškodbi sprednje križne vezi.

65

9. Metode dela

Diplomska naloga je monografskega tipa. Za preučevanje smo uporabili domačo in tujo

literaturo iz različnih medijev in virov. Literaturo smo pridobili preko bibliografskega sistema

Cobiss, informacijskih zbirk na spletu (Sport disicus, Medline, PubMed, Ebscohost) in lastne

knjižne zbirke. Ključne besede, ki smo jih uporablili pri iskanju literature so bile: kolenski

sklep, sprednja križna vez, poškodba, pozna rehabilitacija, objektivni test, funkcionalni test.

Določen del diplomske naloge temelji tudi na teoretičnih in praktičnih izkušnjah pridobljenih

tekom študija na Fakulteti za šport (zapiski, skripte, vaje,…).

66

10. Razprava

Pri odločanju o vračanju v trenažni proces se moramo vprašati oz. odločiti, koliko in katere

teste uporabiti, da bo merjenje res objektivno in občutljivo. Samo en test verjetno ne bo

dovolj občutljiv, da bi lahko z njim prepoznali stanje pripravljenosti športnika in morebitne

pomanjkljivosti. V diagnostiko mora biti vključena najmanj dva oz. več funkcionalnih testov,

priporočeno je imeti sestavljeno baterijo testov oz. točno določene kriterije za vrnitev.

Kondicijski trener mora prepoznati komponente funkcionalnega testa, poznati strokovno

področje o funkcionalnem testiranju, razumeti kako pomembno je testiranje pri odločanju v

vrnitev v trenažni proces in najbolj pomembno, mora biti sposoben izvesti, izmeriti in biti

kritičen do vsakega funkcionalnega testa.

Najbolj znani oz. najpogosteje uporabljani funkcionalni testi, ki smo jih zasledili v literaturi,

so:

Enonožni skok v daljino,

Enonožni troskok v daljino,

Poskakovanje 6m na čas,

Križni troskok v daljino,

Enonožni skoki v po osmici,

Horizontalni enonožni poskoki

Najpogosteje so torej uporabljani enonožni testi. Zakaj je tako pomembno, da ocenjujemo s

testi za eno nogo? Pri bilateralnih gibanjih (sonožni poskok) deficiti niso razvidni, zato je

uporaba enonožnih testov, s katerimi nadzorujemo šibkost operiranega uda v razmerju z

zdravim udom veliko bolj smiselna. Asimetrije v moči spodnjih udov so namreč lahko

dejavnik tveganja za nastanek poškodb. Menim da je uporaba testov izvedenih na eni nogi

bistvena predvsem zaradi dejstva, ki govori, da se skozi tekmo v ekipnih športih pojavlja

veliko doskokov na eno nogo, bodisi zavestno ali podzavestno. V kolikor športnik ne pozna

pravilne tehnike doskoka se sile preko sklepov (preko kolena) prenašajo nepravilno kar

privede do valgusa v kolenu in posledično do poškodbe. Zaradi opisanega dejstva je uporaba

funkcionalnih enonožnih testov bistvenega pomena. Še pomembnejša pa je preventivna

uporaba enonožnih vaj, z namenom, da čim bolj zmanjšamo možnost nastale poškodbe.

67

Braegelemann, Corbo in Himmerick (2012) navajajo, da so trije skakalni testi dovolj

občutljivi, da pokažejo na asimetrije med udoma:

Enonožni skok v daljino (Single hop test)

Križni troskok v daljino (Single-leg crossover hop for distance test)

Enonožni troskok v daljino (Triple hop for distance)

S skakalnimi testi lahko ocenimo moč, ne moremo pa oceniti simetrije gibanja. Pri skakalnih

testih lahko opazimo tudi samozavest športnika (si upa skočiti), če ima slučajno napačen

vzorec gibanja, ima nadomestne vzorce gibanja…

Skakalne teste lahko uporabimo tudi kot napovednike kasnejše funkcionalne sposobnosti

posameznika:

Pri posameznikih, katerih funkcija kolena je bila pod normalnimi vrednostmi, je

petkrat pogosteje indeks simetrije udov (limb symmetry index-LSI) pri testu

Poskakovanje 6m na čas znašal manj kot 88%.

Pri posameznikih, katerih funkcija kolena je bila nad normalnimi vrednostmi, je

štirikrat pogosteje indeks simetrije udov (limb symmetry index-LSI) pri testu Križni

troskok v daljino znašal več kot 95%.

Različni avtorji oz. raziskovalci uporabljajo različne teste. Na Univerzi v Utahu so izbrali teh

pet testov: obseg štiriglave stegenske mišice, izokinetično testiranje, enonožni skok v daljino,

3PQ test kjer se testira moč in hitra eksplozivna moč s pomočjo nožne preše in pritiskovne

plošče in enonožni potisk z nogo v nožni preši – saj nam ti omogočijo primerjavo moči, hitre

eksplozivne moči, vzdržljivosti, hitrosti in agilnosti.

Na Univerzi v Utahu ugotavljajo, da je najboljši test enonožni skok, ker z njim testiramo moč,

stabilnost kolena in anteriorno translacijo golenice (Hamilton, 2011).

V člankih avtorjev Manala, Hartigana in Myerja so uporabljeni nekoliko drugačni kriteriji za

vračanje v trenažni proces kot pri drugih, toda skupno vsem je da so uporabljeni: skakalni

testi, izokinetično testiranje in test moči štiriglave stegenske mišice. V člankih so uporabljene

različne verzije testov, velikokrat pa se pojavijo oz. so navedeni enaki testi, npr. Enonožni

skok v daljino.

68

Na Univerzi v Utahu si prizadevajo, da bi med kriterije za vrnitev v trenažni proces vključili

tudi test enonožni potisk v nožni preši. Raziskave so namreč pokazale, da omenjeni test daje

pozitivno napovedno vrednost pri odločanju ali športnika, po poškodbi SKV, poslati nazaj v

proces športnega treniranja (Hamilton, 2011). Obstaja namreč potreba po bolj natančnem

ocenjevanju moči poškodovanega uda. S tem ocenjevanem bi merili moč štiriglave stegenske

mišice in tudi njeno vzdržljivost.

Mišice štiriglave stegenske mišice so še posebej pomembne, ker trenutna njihova šibkost

lahko vodi v osteoartritis kolenskega sklepa v prihodnosti (Neeter in drugi, 2006). Zato je

zelo pomembno se takoj po operaciji posvetimo krepitvi štiriglave stegenske mišice.

V študiji Neeterja idr. (2006) so rezultati potrdili, da vaja enonožni potisk v nožni preši najde

razliko v moči med poškodovanim in zdravim udom. Prav tako so izrazili pozitivno stališče

glede dejstva, da je pomembno imeti kombinacijo športno specifičnih testov, ki se jih izvede

pred vračanjem športnika na teren. Baterija testov izboljša občutljivost, saj daje večji

poudarek na športnika in njegovo na njegovo mišično delovanje.

Poleg enonožnih skakalnih testov je pomembno, da ocenimo tudi Agilnost (T-TEST; MAT).

Testi agilnosti morajo biti sestavljeni iz gibanj v vse smeri in biti ustrezno izmerjeni.

Vzdržljivostni test izvedemo povsem na koncu procesa rehabilitacije, ko je športnik že

vrhunsko pripravljen. Uporabimo lahko Cooperjev test, Test ponavljajočih sprintov (RSSA),

YO-YO test.

V tem delu smo izbrali baterijo testov povzeto po članku Myer, Paterno, Ford, Quatman in

Hewett (2006), ki jo predstavljamo skupaj s kriteriji za napredovanje v naslednjo fazo

rehabilitacije. Športniki, ki so se držali protokola, ki temelji na spodnjih kriterijih, so imeli

veliko manj pogoste ponovne poškodbe (Myer, 2008).

69

Za prehod iz prve faze v drugo fazo so potrebni doseženi naslednji kriteriji:

Športnik je sposoben izvesti test Počep in ga zadržati 5 sekund (izvede se enonožni

počep do minimalno 60 stopinjskega kota, nato se zadrži položaj za 5 sekund). Test se

izvede na obeh nogah.

Slušno ritmičen vzorec tekaškega koraka brez večjih vidnih asimetrij pri hitrosti 10-16

km/h na tekalni stezi.

Sprejemljivi rezultati pri oceni ravnotežja na eni nogi na stabilometru (ženke manj kot

2,2 deflekcije; moški manj kot 3,0 deflekcije)

Pred prehodom v tretjo fazo (v kateri se razvija predvsem hitra moč) je priporočljivo, da

športnik dosega naslednja merila:

razlika maksimalnega navora mišic iztegovalk in upogibalk kolena med zdravo in

operirano nogo naj bo znotraj vrednosti 15% pri kotni hitrosti 180⁰/s in 300⁰/s ter

razlika maksimalnega navora mišic odmikalk med zdravo in operirano nogo naj bo

znotraj vrednosti 15% pri kotni hitrosti 60⁰/s in 120⁰/s.

odstopanje pri prenosu teže spodnjih udov pri izvedbi počepa do 90⁰ fleksije v kolenu

naj znaša manj kot 20%.

Maksimalne sile pri doskoku z eno nogo naj znašajo manj kot 3x telesne teže,

razmerje med zdravo in operirano nogo naj znaša manj kot 10%.

Preden športni napreduje v naslednjo fazo, mora dosegati naslednja merila:

Enonožni skok v daljino (razlika med zdravo in poškodovano nogo ne sme presegati

15%)

Vezani trojni križni enonožni skok v daljino (razlika med zdravo in poškodovano nogo

ne sme presegati 15%)

Poskakovanje 6 metrov na čas (razlika med zdravo in poškodovano nogo ne sme

presegati 15%)

Enonožni skok v višino (razlika med zdravo in poškodovano nogo ne sme presegati

15%)

Skok s pritegom kolen (razlika med zdravo in poškodovano nogo ne sme presegati

15% ali vsaj 80 točk v formularju IKDC )

70

Za uspešen zaključek četrte faze in za zaključno potrditev faze vključevanja nazaj v športno

aktivnost, morajo športnikove sposobnosti dosegati naslednja merila, ki so povezana s

športno specifičnimi gibanji:

Simetričnega izvedba globinskega doskoka (razlika v sili reakcije podlage med zdravim

in poškodovanim udom mora znašati manj kot 15%)

Prilagojeni T-test agilnosti (MAT): izvedemo dva krat oz. v različno smer (končni čas

izvedbe v obe smeri se ne sme razlikovati za več kot 10%)

Enonožni navezani poskoki na pritiskovni plošči (Povprečna vrednost maksimalne sile

vseh skokov med zdravo in operirano nogo mora znašati manj kot 15%)

Ponovna ocenitev poskoka s pritegom kolen (20% izboljšanje od predhodnega testa)

Treba pa se je zavedati, da je za funkcionalne teste značilna nizka občutljivost in da je vedno

potrebno upoštevati tudi druge ocene poškodovanosti oz. funkcioniranja (mišična

zmogljivost, ohlapnost kolena, propriocepcija, samo-ocenjevalne mere funkcioniranja).

Nizke korelacije med različnimi skakalnimi testi in samo-ocenjevalnimi merami

funkcioniranja lahko kažejo na to, da nobena od teh metod ni primerna, da bi jo uporabljali

kot samostojno mero za ocenjevanje funkcije kolena.

71

11. Sklep

Preden se kondicijski trener loti načrtovanja zadnje, pozne faze rehabilitacije mora poznati

značilnosti poškodbe, to pomeni tudi anatomijo in biomehaniko poškodovanega dela ter

načela rehabilitacije. Ugotovili smo, da je težko določiti testno baterijo, ki bi bila primerna za

ocenjevanje vseh športnikov, ki se vračajo v trenažni proces po poškodbi SKV. Vedno je

namreč treba izhajati individualno, iz značilnosti športa, specifike poškodbe in športnika kot

osebnosti, ter glede na vse to pripraviti program rehabilitacije in s tem povezano tudi določiti

teste s katerimi bomo preverjali pripravljenost za vrnitev v trenažni proces. Čeprav je težko

določiti enotno baterijo, je dobro, da se uporabljamo objektivne teste, ki nam dajo dobre

informacije oz. nam objektivno pokažejo v kakšni meri je športnik pripravljen. Ti testi nam

omogočajo tudi primerljivost rezultatov med različnimi športniki (npr. dva športnika z enako

vrsto poškodbe izmerimo z istimi objektivnimi testi, medtem ko je njun vadbeni proces

tekom rehabilitacije različen) – tisti športnik, ki je dosegel boljše rezultate na testih je bil

verjetno deležen boljšega vadbenega procesa.

V tem delu so različni objektivni testi izpostavljeni kot orodja, ki nam lahko olajšajo odločitev

o primernosti vračanja športnika v trenažni proces. Poleg objektivnih testov, ki so navadno

ospredju, pa ne smemo zanemariti tudi subjektivnih dejavnikov športnika, ki vplivajo na

odločanje o vrnitvi v trenažni proces.

Menimo, da je diplomsko delo lahko koristno za različne strokovne profile, ki se ukvarjajo s

športnikom in pa tudi za športnike same, saj jim omogoča razumeti naravo poškodbe ter

pomembnost in zahtevnost rehabilitacijskega procesa. Odločitev o vrnitvi v trenažni proces

je namreč zelo pomembna, zato mora temeljiti na zanesljivih informacij, kar nam omogočijo

ravno objektivni testi.

Pomanjkljivost dela vidim predvsem v obsegu literature. Če bi želeli narediti res natančen

pregled vseh objektivnih testov, ki se dejansko uporabljajo, bi morali pregledati veliko več

člankov kot smo jih sedaj. V tem delu smo se osredotočili predvsem na že znane objektivne

teste, ki se največ uporabljajo, manj pozornosti pa sem namenil tistim, ki niso tako znani,

zato lahko to delo služi kot iztočnica za nadaljnje raziskovanje na tem področju.

72

12. Viri

Alricsson, M., Harms-Ringdahl, K. in Wernes, S. (2001). Reliability of sports related functional

tests with emphasis on speed and agility in young athletes. Scandinavian Journal of

Medicine & Science in Sports, 11(4), 229-232.

Anderson, O. (1999). Things were so easy, until vVO2max and then tlimvVO2max had to

come along. Running Research News, 15(2), 1-5.

Antolič, V. (1994). Uvod v biomehaniko kolena. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni in poškodbe

kolena. (str. 7–17). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

ACSM’s Health-related physical fitness assessment manual (Fourth edition). (2013).

Philadelphia: American College of Sports Medicine.

Ashby, B.M., Heegaard, J.H. (2002). Role of arm motion in the standing long jump. Journal of

Biomechanics 35(12), 1631-1637.

Aziz, A. R., Chia, M., Teh K.C. (2000). The relationship between maximal oxygen uptake and

repeated sprint performance indices in field hockey and soccer players. Journal of

Sports Medicine and Physical Fitness, 40(3), 195-200.

Bandy, W.D., Rusche, K.R., Tekulve, F.Y. (1994). Reliability and limb symmetry for five

unilateral functional tests of the lower extremities. Isokinetics and Exercise Science,

4(3), 108-111.

Bangsbo J., Iaia, F.M. in Krustrup, P. (2008). The Yo-Yo intermittent recovery test. Sports

medicine., 38(1), 37–51.

Barber, S.D., Noyes, F.R., Mangine, R.E., McCloskey, J.W. in Hartman, W. (1990). Quantitative

assessment of functional limitations in normal and anterior cruciate ligament-

deficient knees. Clinical orthopaedics and related research, 255(jun), 204-214.

73

Barber-Westin S.D. in Noyes, R.D. (2011). Factors Used to Determine Return to Unrestricted

Sports Activities After Anterior Cruciate Ligament Reconstruction. Arthroscopy: The

Journal of Arthroscopic and Related Surgery, 27(12), 1697-1705.

Bizzini, M., Hancock, D. in Impellizzeri, F. (2012). Suggestions form the field for return to

sports participation following anterior cruciate ligament reconstruction: soccer. The

Journal of Orthopaedic and Sports physical therapy, 42(4), 304-312.

Bloch, H., Riepenhof, H. in Krutsch, W. Return to competition after ACL reconstruction: A

fultifaced approach. V Football Medicine Strategies – Return to play – 25th

International Conference on Sports Rehabilitation and Traumatology (str. 156-157).

London: Isokinetic Medical Group.

Bloomfield, J., Ackland, T. R. in Elliot, B. C. (1994). Applied anatomy and biomechanics in

sport. Melbourne: Blackwell Scientific Publications.

Bogla, L. A. in Keskula, D.R. (1997). Reliability of lower extremity functional performance

tests. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy 26(3),138-142.

Booher, L.D., Hench, K.M., Worrel, T.W. in Stikeleauther, J. (1993). Reliability of three single-

leg hop tests. Journal of Sport Rehabilitation, 2, 165-170.

Bradley, P.S., Mohr, M., Bendiksen, M., Randers M.B., Flindt, M., Barnes, C., Hood, P.,

Gomez, A., Andersen, J.L., Di Mascio, M., Bangsbo, J. in Krustrup, P. (2011). Sub-

maximal and maximal Yo-Yo intermittent endurance test level 2: heart rate response,

reproducibility and application to elite soccer. European journal of applied

physiology, 111(6): 969–978.

Bračič, M., Hadžić, V., Erčulj, F. (2009). Koncentrična in ekscentrična jakost upogibalk in

iztegovalk kolena pri mladih košarkašicah. Šport, 57(1-2), 83-87.

Braegelemann, B., Corbo, J. in Himmerick, R. (2012). Pridboljeno iz

http://c.ymcdn.com/sites/www.mnapta.org/resource/resmgr/imported/Athlete%20

1.pdf

74

Bremander, A.B., Dahl, L.L. in Roos, E.M. (2007). Validity and reliability of Functional

performance tests in meniscectomized patients with or without knee osteoarthritis.

Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 17(2), 120-127.

Brumit, J., Heiderscheit, B.C., Manske, R.C., Niemuth, P.E. in Rauh, M.J. (2013). Lower

Extremity Functional tests nad risk of injury in division III colegiate athletes.

International Journal of Sports Physical therapy, 8(3), 216-227.

Caffrey, E., Docherty, C.L., Schrader, J. in Klossner, J. (2009). The Ability of 4 Single-Limb

Hopping Tests to Detect Functional Performance Deficits in Individuals With

Functional Ankle Instability. Journal of orthopaedic & sports physical therapy, 39(11),

799-806.

Cascio, B.M., Culp, L. in Cosgarea, A.J. (2004). Return to play after anterior cruciate ligament

reconstruction. Clinics in Sports Medicine, 23(3), 395-408.

Chan, H.C.K., Ho, W.K.Y., Yung, P.S.H., in Chan, K.M. (2016). Effect of High Intensity Interval

Cycling Training on Soccer-Specific Fitness: V Football Medicine Strategies – Return to

play – 25th International Conference on Sports Rehabilitation and Traumatology (str.

156-157). London: Isokinetic Medical Group.

Chmielewski T.L., Jones, D., Day, T., Tillman, J.M., Hentz, T.A. in George, Z.S. (2008). The

Association of Pain and Fear of Movement/Reinjury With Function During Anterior

Cruciate Ligament Reconstruction Rehabilitation. Journal of orthopaedic & sports

physical therapy, 38, 746-753.

Chu, D.A. in Myer, G.D. (2013). Plyometrics: Dynamic strength and explosive power.

Champaign: Human Kinetics.

Clark, N.C., Gumbrell, C.J., Rana, S., Traole, C.M. in Morrissey, M.C. (2002). Intratester

reliability and measurement error of the adapted cross-over hop for distance.

Physical Therapy in Sport 3(3), 143-151.

Cox, R. H. (2002). Sport psychology: Concepts and applications, 5th ed. Boston: McGraw-Hill.

75

Čajavec, R. & Heimer, S. (2006). Medicina športa. Celje: Diagnostični center Celje d.o.o.

Čoh, M., Škof, B., Tomažin, K., Supej, M., Bračič, M. in Štuhec, S. (2009). Sodobni diagnostični

postopki v treningu atletov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.

Čokl, J. (2005). Terapevtska vadba v sklopu rehabilitacije po poškodbi in rekonstrukciji

sprednje križne vezi. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za

šport.

Dahmane, R. (2005). Ilustrirana anatomija. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.

Daniel, D., Malcolm, L., Stone, M.L., Perth, H., Morgan, J. i Riehl, B. (1982). Quantification of

knee stability and function. Contemporary Orthopaedics, 5(1), 83-91.

Davis, G.J., Zillmer, D.A. (2000). Functional progression of a patient through a rehabilitation

program. Orthopaedic Physical Therapy Clinics of North America, 9(1), 103-118.

De Almeida, A.M, Santos-Silva, P.R., Pedrinelli, A. in Hernandez, A.J. (2016). Maximum

oxygen uptake in ACL-injured professional soccer players: Preliminary results. V

Football Medicine Strategies – Return to play – 25th International Conference on

Sports Rehabilitation and Traumatology (str. 412). London: Isokinetic Medical Group.

De Carli, A., Marzano, F., Ciompi, A., Lupariello, D., Lanzetti, R., Ferretti, A. (2014). ACL and

Neuromuscular control: A Video analysis of onjury mechanism. V Football Medicine

Strategies Return to play – 23th International Conference on Sports Rehabilitation

and Traumatology (str. 117). Milano: Isokinetic Medical Group.

Della Villa, S., Boldrini, L., Ricci, M., Danelon, F., Snyder-Mackler, L., Nanni, G. in Roi, G.S.

(2012). Clinical Outcomes and Return-to-Sports Participation of 50 Soccer Players

After Anterior Cruciate Ligament Reconstruction Through a Sport-Specific

Rehabilitation Protocol. Sports Health, 4(1), 17-24.

Dervišević, E., Bilban, M. in Valenčič, V. (2002). The influence of low-frequency

electrostimulation and isokinetic training on the maximal strenght of m. quadriceps

femoris. Isokinetic and Exercise sience, 10(4), 203–209.

76

Dervišević, E. (2003). Vpliv nizko-frekvenčne električne stimulacije in izokinetičnega treninga

na maksimalno moč štiriglave stegenske mišice. Doktorska disertacija, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Dervišević, E. (2004a). Incidence of sport injuries among Slovenian top-level atletes. V

Mednarodni kongres Sodobne medicine rehabilitacije športnikov (str. 1–9). Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Dervišević, E. (2004b). Izokinetična ocena lokomotornega sistema. V Mednarodni kongres

Sodobne medicine rehabilitacije športnikov (19–22). Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Fakulteta za šport.

Dervišević, E. in Hadžić, V. (2009). Izokinetično ocenjevanje kolena. Rehabilitacija, VIII(1), 48-

56.

Dover, G. & Amar, V. (2014). Development and Validation of the Athlete Fear Avoidance

Questionnaire. Journal of Athletic Training, 49(3), 0-0.

Erčulj, F., Jakovljević, S., Bračić, M., Štrumbelj, B., (2012). Prirejeni intervalni vzdržljivostni

test »30-15IFT« in njegova uporaba v košarki. Šport, 60(1/2), 27-34.

Enoka,R. M. (2008). Neuromechanics of human movement. Champaign: Human Kinetics.

Faganel, M. in Tušak, M. (2004). Bio-psiho-socialni dejavniki uspešne rehabilitacije športnika.

V Sodobne metode rehabilitacije športnikov (str. 65-68). Ljubljana: Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport.

Fairshter, R.D., Walters, J., Salness, K., Fox, M.,Minh, V.D., Wilson, A.F. (1983). A comparison

of incremental exercise tests during cycle and treadmill ergometry. Medicine and

Science in Sports and Exercise, 15(6), 549-554.

Fazzini, D. in Roi, G.S. (2016). The Aerobic and Anaerobic Threshold Test. V Football Medicine

Strategies Return to play – 25th International Conference on Sports Rehabilitation

and Traumatology (str. 407-408). London: Isokinetic Medical Group.

77

Fleiss, J.L. (1986). The design and analysis of clinical experiments. New York: John Wiley and

Sons.

Floyd, R.T. in Thompson, C.W. (1998). Manual of structural kinesiology (thirteenth edition).

Singapur: McGraw-Hill.

Gage, B.E., McIlvain, N.M., Collins C.L., Fields S.K. in Dawn Comstock R. (2012). Epidemiology

of 6.6 Million Knee Injuries Presenting to United States Emergency Departments

From 1999 Through 2008. Academic Emergency Medicine, 19(4), 378-85.

Gatti, M., Vago, B., Danelon, F., Colombo, L., Pratico, S., Cereda, F. (2014). Have

personological traits a role on rehabilitation after knee ligament surgery? V Football

Medicine Strategies for Joints & Ligament Injuries– 23th International Conference on

Sports Rehabilitation and Traumatology (str. 77-78). Milano: Isokinetic Medical

Group.

Gauffin, H. in Tropp, H. (1992). Altered movement and mascular-activation patterns during

the one-leggeg jump in patients with an old anterior cruciate ligament rupture.

American Journal of Sports Medicine, 20(2), 182-191.

Goljar, N. (1995). Testiranja gibalnega sistema. V Fizikalna medicina za zdravnike splošne

prakse: zbornik predavanj, Ljubljana 26. in 27. maj 1995 (30–36). Ljubljana: Inštitut

Republike Slovenije za rehabilitacijo.

Golle, K., Muehlbauer, T., Wick, D. in Granacher, U. (2015). Physical Fitness Percentiles of

German Children Aged 9–12 Years: Findings from a Longitudinal Study (Raziskovalno

poročilo). Potsdam: University of Potsdam, Division of Training and Movement

Sciences, Research Focus Cognition Sciences.

Golob, L. (2008). Primerjava tenziomiografskih meritev med predstavniki različnih disciplin v

alpskem smučanju. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Gustavsson, A., Neeter, C., Thomee, P., Silbernagel, K.G., Augustsson, J., Thomee, R. in

Karlsson, J. (2006). A test battery for evaluating hop erformance in patients with an

78

ACL injury and patients who have undergone ACL reconstruction. Knee Surgery Sports

Traumatology Arthroscopy, 14(8), 778-788.

Hadžić, V. in Dervišević, E. (2005). Biomehanika kolena po poškodbi in rekonstrukciji

sprednje križne vezi. Šport, 53(2), 16-24.

Hamilton, B. (2011). Utah State University Return to Play Criteria Following Anterior Cruciate

Ligament Surgery. Pridobljeno 1.9.2016, iz

http://digitalcommons.usu.edu/gradreports/16/

Harley, S. in Samardžija Pavletič, M. (2014). Effective Rehabilitation – The Key Factor for a

Successful Return to Sport. Pridobljeno 1.9.2016, iz

http://www.cmszvd.si/media/medialibrary/2014/06/MS_2014_1.pdf

Hartigan, E., Axe, M. & Snyder-Mackler, L. (2010). Time line for noncopers to pass return-to-

sports criteria after anterior cruciate ligament reconstruction. Journal of Orthopaedic

& Sports Physical Therapy, 40(3), 141-154.

Herrington, L., Wrapson, C., Matthews, M. in Matthews, H. (2005). Anterior cruciate

ligament reconstruction, hamstrins versus bone-patella tendon-bone grafts: a

systematic literature review of outcome from surgery. Knee, 2(1), 41-50.

Hlebš, S. (2009). Funkcionalna anatomija gibalnega sistema. Univerza v Ljubljani,

Zdravstvena fakulteta. Za interno uporabo.

Houglum, P. (2005). Terapeutic exercise for musculoskeletal injuries. United States: Human

Kinetics, 2nd ed.

Itoh, H., Korusaka, M., Yoshiya, S., Ichihashi, N. in Mizuno, K. (1998). Evaluation of functional

deficits determined by four different hop tests in patients with anterior cruciate

ligament deficiency. Knee Surgery Sports Traumatology Arthroscopy, 6(4), 241-245.

Kang, J., Chaloupka, E.C., Mastrangelo, M.A., Biren, G.B., Robertson, R.J. (2001). Physiological

comparisons among three maximal treadmill exercise protocols in trained and

untrained individuals. European Journal of Applied Physiology, 84(4), 291-295.

79

Kokmeyer, D., Wahoff, M. in Mymern, M. (2012). Suggestions from the field for return to

sport rehabilitation following anterior cruciate ligament reconstruction: Alpine Skiing.

Journal of Orthopaedic and sports physical therapy, 42(4), 313-325.

Koron, M. (2009). Razvoj specifične vzdržljivosti v rokometu. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Košak, R. in Travnik, R. (2001). Anatomija in stabiljnost kolenskega sklepa. V Zbornik izbranih

predavanj simpozija o poškodbah in okvarah kolena (str. 8-17). Celje: Splošna in učna

bolnica Celje.

Krivec, P. (2010). Sredstva in metode kondicijske vadbe v obdobju vračanja športnika na

športni teren po rekonstrukciji prednjega križnega ligament. Diplomsko delo,

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Kvist, J. (2004). Rehabilitation following anterior cruciate ligament injury: current

recommendations for sports participation. Sports Medicine, 34(4), 269-80.

Lemmink, K.A., Visscher, C., Lambert, M.I. in Lamberts, R.P., (2004). The interval shuttle run

test for intermittent sport players: evaluation of reliability. Journal of strength and

conditioning research, 18(4), 821–827.

Little, T. in Williams, A. G. (2005). Specificity of acceleration, maximum speed, and agility in

professional soccer players. Journal of strength and conditioning, 19(1), 76-78.

Magnusson, S.P. (1998). Passive properties of human skeletal muscle during stretch

maneuvers: a review. Scandinavian Journal of Medicine & Science in Sports, 8(2), 65-

77.

Majewski , M., Susanne H. in Klaus S. (2006). Epidemiology of athletic knee injuries: A 10-

year study. Knee,13(3), 184-8.

Manal, T. in Snyder-Mackler, L. (1996). Practice guidelines for anterior cruciate ligament

rehabilitataion: a criterion-based rehabilitation progression. Operative Techniques in

Orthopaedics, 6(3), 190-196.

80

Masouros S.D, Bull, A.M.J. in Amis A.A. (2010). Biomechanics of the knee joint. Orthopaedics

and Trauma, 24(2), 84-91.

Mesesnel, D. (2005). Funkcionalna rehabilitacija vrhunskega športnika po težki poškodbi

kolena. Šport, 53(3), 27–32.

Milner, C. (2008). Functional Anatomy for Sport and Exercise: Quick Reference. London:

Routledge.

Mravlje, N. in Hlebš, S. (2009). Ocenjevanje uspešnosti rehabilitacije in sodelovanje med

izvajalci rehabilitacije po rekonstrukciji sprednje križne vezi. Rehabilitacija, 8(1), 23-

29.

Myer, G. D., Paterno, M. V., Ford, K. R., Quatman, C. E. in Hewett, T. E. (2006). Rehabilitation

after anterior cruciate ligament reconstruction: criteria-based progression through

the return-to-sport phase. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 36(6),

385-402.

Myer, G. D., Paterno, M. V., Ford, K. R. in Hewett, T. E. (2008). Neuromuscular training

techniques to target deficits before return to sport after anterior cruciate ligament

reconstruction. The Journal of Strength & Conditioning Research, 22(3), 987-1014.

Myer, G.D., Schmitt, L.C., Brent, J.L., Ford, K.R., Barber Foss, K.D., Scherer, B.J., Heidt, R.S.,

Divine, J.G. in Hewett, E.T. (2011). Utilization of Modified NFL Combine Testing to

Identify Functional Deficits in Athletes Following ACL Reconstruction. Journal of

Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 41(6), 377-387.

Myer, G. D., Ford, K. R., Brent, J. L. in Hewett, T. E. (2012). An Integrated Approach to Change

the Outcome Part II: Targeted Neuromuscular Training Techniques to Reduce

Identified ACL Injury Risk Factors. The Journal of Strength & Conditioning Research,

26(8), 2272–2292.

Myklebust, G. , Maehlum, S., Engebretsen, L., Strand, T. in Solheim, E. (1997). Registration of

cruciate ligament injuries in Norwegian top level team handball. A prospective study

81

covering two seasons. Scandinavian Journal of medicine & science in sports, 7(5),

289-292.

Myklebust, G., Maehlum, S., Holm, I. in Bahr, R. (1998). A prospective cohort study of

anterior cruciate ligament injuries in elite Norwegian team handball. Scandinavian

Journal of medicine & science in sports, 8(3), 149-153.

Neeter, C., Gustavsson, A., Thomeé, P., Augustsson, J., Thomeé, R., in Karlsson, J. (2006).

Development of a strength test battery for evaluating leg muscle power after anterior

cruciate ligament injury and reconstruction. Knee Surgery, Sports Traumatology,

Arthroscopy, 14(6), 571-580.

Nordin, M., Frankel, V. H. in Walker, P. S. (2012). Biomechanics of the knee. V M. Nordin in V.

H. Frankel (Eds.), Basic biomechanics of the musculoskeletal system. Lippincott

Williams & Wilkins.

Noyes, F.R., Barber, S.D. in Mangine, R.E. (1991). Abnormal lower limb symmetry determined

by functional hop tests after anterior cruciate ligament rupture. American Journal of

Sports Medicine, 19(5), 513-518.

Ogrizović, S. (2012). Analiza terenskih testov vzdržljivosti ter njihova modifikacija za uporabo

v košarki. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Ortiz, A., Olson, S.L., Roddey, T.S. in Morales, J. (2005). Reliability of selected physical

performance tests in young adult women. Journal of Strength and conditioning

research, 19(1), 39-44.

Petschnig, R., Baron, R. (1996). Assessment of quadriceps strength and functional limitations

determined by hop tests for distance and a newly designed vertical jump after

anterior cruciate ligament reconstruction. European jounal of Physicion Rehabilitation

Medicine 6(3), 81-86.

Petschnig, R., Baron, R. in Albrecht, M. (1998). The relationship between isokinetic

quadriceps strength test and hop tests for distance and one-leggeg vertical jump test

82

following anterior cruciate ligament reconstruction. The Journal of orthopaedic and

sports physical therapy, 28(1), 23-31.

Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Podlog, L.W. in Eklund, R.C. (2007). The psychological aspects of return to sport following

serious injury: a review of the literature from a self-determination perspective.

Psychology Sport Exercise, 8(4), 535-566.

Podobnik, J. (2002). Akutne poškodbe bočnih vezi. V Pavlovčilč, V. Vengust (ur.), Koleno (str.

22-26). Celje: Zdravstveni dom Celje.

Praček, N. (1999). Zanesljivost posameznega preiskovalca pri merjenju mediolateralnega in

dorzovolarnega premera zapestja. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani,

Visoka šola za zdravstvo.

Radjenovič, N. (2010). Pozna rehabilitacija po operativni rekonstrukciji sprednje križne vezi.

Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Raya, M.A., Gailey, R.S., Gaunaurd, I.A., Jayne, D.M., Campbell, S.M., Gagne, E., Manrique,

P.G., Muller, D.G. in Tucker, C. (2013). Comparison of tree agility tests with male

servicemembers: Edgren Side Step Test, T-Test, and Illinois Agility test. Journal of

Rehabilitation Research & Development, 50(7), 951-960.

Reinman, M.P. in Manske, R.C. (2009). Functional Testing in Human Performance.

Champaign: Human Kinetics.

Risberg, M.A. in Ekeland, A. (1994). Assessment of functional tests after anterior cruciate

ligament surgery. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 19(4), 212-217.

Ross, M. (1997). Test-retest reliability of the lateral step-up test in young adult healthy

subjects. Journal of Orthopaedic & Sports Physical Therapy, 25(2), 128-132.

Ross, M.D., Langford, B. in Whelan, P.J. (2002). Test-retest reliability of 4 single-leg

horizontal hop tests. Journal of Strength and Conditioning Research, 16(4), 617-622.

83

Sas, B. (2014). ACL Reconstruction. Aspetar Sports Medicine Journal, 3(2), 394-398.

Savill, L., Hernandez-Sendin, M. I., Puig, P. L. in Trouve, P. (2004). Pain after anterior cruciate

ligament reconstruction: detail and treatment. Annales de Readaptation et de

Medicine Physique 47(6), 299-308.

Sheppard, J. M. in Young, W. B. (2006). Agility literature review: classifications, training and

testing.[Review]. Journal of sports sciences, 24(9), 919–932.

Sherman, O.H. in Banffy, M.B. (2004). Anterior cruciate reconstruction: which graft is best?

Arthroscopy, 20(9), 974-980.

Sporiš, G., Jukić, I., Milanović, L. in Vučetić, V. (2010). Reliability and factorial validity of

agility tests for soccer players. Journal of strength and conditioning 24(3), 679–686.

Souissi, S., Wong, D.P., Dellal, A., Croisier, J.L., Ellouze, Z. in Chamari, K. (2011). Improving

functional performance and muscle power 4-to-6 months after anterior cruciate

ligament reconstruction. Journal of Sports Science and Medicine 10(4), 655-664.

Stok, R. in Splihal, M., (1994). Poškodbe kolenskih vezi. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni in

poškodbe kolena (str. 57–70). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

Strojnik, V. (2001). Vadba za moč in gibljivost. Neobjavljeno delo.

Strojnik, V. in Šarabon, N., (2003). Proprioceptivna vadba v rokometu. Trener rokomet, 10(1),

25–37.

Strojnik, V., (2004). Vadba za moč in propriocepcijo v rehabilitaciji. V Zbornik predavanj

mednarodnega kongresa sodobne metode rehabilitacije športnikov (37–39).

Ljubljana: Fakulteta za šport, Katedra za medicino športa.

Supej, M. in Zorko, M. (2014). Osnove biomehanike kolenskega sklepa. Pridobljeno iz

http://www.cms-zvd.si/media/medialibrary/2014/06/MS_2014_1.pdf

84

Šarabon, N. (2002). Napovedovanje parametrov skoka iz polčepa na osnovi diferencialnih

testov mišične zmogljivosti. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta

za šport.

Šetinc, A. (2007). Postopki in sredstva pri rehabilitaciji športnika. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Šimnic, L., (1994). Poškodbe meniskusov. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni in poškodbe kolena (str.

43–56). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

Šimnic, L. (2001). Poškodbe kolena pri športnikih. V Dnevi medicine športa XI (str. 17–23).

Celje.

Šimnic, L. (2002). Ligamentarne poškodbe kolena. V V. Pavlovčič (ur.), Poškodbe pri športu

(str. 145–156). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

Šimnic, L., (2004). Poškodbe sprednje in zadnje križne kolenske vezi. V V. Pavlovčič (ur.),

Bolezni in poškodbe kolena. (str. 99–110). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični

center.

Štefančič, M. (ur.) (2003). Elektroterapija. V Osnove fizikalne medicine in rehabilitacije

gibalnega sistema [več avtorjev]. Ljubljana: DZS.

Tabor, M.A., Davies, G.J., Kernozek, T.W., Negrete, R.J. in Hudson, V.A. (2002). A Multicenter

study of the test-retest reliability of the lower extremity functional test. Journal of

Sports Rehabilitation, 11(3), 190-201.

Travnik, L., Košak, R. (2004). Anatomija in biomehanika kolenskega sklepa. V V. Pavlovčič

(ur.), Bolezni in poškodbe kolena. (str. 7–21). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični

center.

Turk, Z., Barovič, J.,Celan, D., Jesenšek Papež, B., Osredkar, J., Peternel, M. in Turk, K. (2008).

Osnove medicine športa. Maribor: Pedgoška fakulteta

85

Urbanič, R. (2003). Poškodba sprednjega križnega ligamenta pri nogometu. Diplomsko delo,

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Ušaj, A. (2003). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport,

Inštitut za šport.

Valenčič, V. (1990). Direct Measurement of the Skeletal Muscle Tonus, Advances in External

Control of Human Extremities, Beograd: Nauka.

Van der Harst, J.J., Gokeler, A. in Hof, L. (2007). Leg kinematics and kinetics in landing from a

single-leg hop for distance. A comparison between dominant and non-dominant leg.

Clinical Biomehanics, 22(6), 674-680.

Vaquera, A., Villa, J.G., Garcia-Lopez, J., Rodriguez-Marroyo, J.A., Morante, J.C. in Mendoca,

P.R. (2007). Validation of a field test for the evaluation of specific endurance in

basketball. V Iberian Congress on Basketball Research (str. 99–103). Leon: University

of Leon, Department of Physical Education and Sports.

Vaquera, A., Villa, J.G., Morante, J.C., Thomas, G., Renfree, J. in Peters, D. (2016). Validity

and Test-Retest Reliability of the TIVRE-Basket Test for the Determination of Aerobic

Power in Elite Male Basketball Players. Journal of Strength and Conditioning

Research, 30(2), 584-587.

Vidmar, J. (1992). Kinezioterapija: skripta za študente FŠ, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, FŠ.

Vučetić, V., (2009). Dijagnostički postupci za procjenu energetskih kapaciteta sportaša. V

Zbornik radova Kondicijska priprema sportaša 2009 – trening izdržljivosti (str. 20–30).

Zagreb: Kineziološki fakultet Sveučilišta u Zagrebu, Udruga kondicijskih trenera

Hrvatske.

Wik, K.E., Zheng, N., Fleising, G.S., Andrews, J.R. in Clancy, W.G. (1997). Kinetic chain

exercise: Implications for the anterior cruciate ligament patient. Journal of Sports

Rehabilitation, 6(2), 125-143.

86

Williams, R.J., (2016). Surgeons perspective on return to play in the elite athlete. V Football

Medicine Strategies Return to play – 25th International Conference on Sports

Rehabilitation and Traumatology (str. 407-408). London: Isokinetic Medical Group.

Zupanc, O. (2002). Poškodbe križnih vezi. V V. Pavlovič, V. Vengust (ur.), Koleno (str. 27-34).

Celje: Zdravstveni dom Celje.

Zupanc, O., Šarabon, N. (2003). Poškodbe prednje križne vezi. Šport, 51(4), 29–37.

Zupanc, O., Šarabon, N. (2004). Artroskopski šiv meniskusa. V V. Pavlovčič (ur.), Bolezni in

poškodbe kolena (str. 91–110). Ljubljana: Ortopedska klinika, Klinični center.

Žiberna, M., (2003). Tenziomiografija - metoda merjenja biomehanskih lastnosti skeletnih

mišic. Življenje in tehnika, 44, str. 48-53.