DIPLOMSKO DELO

VIRI FINANCIRANJA MAJHNIH IN SREDNJE VELIKIH PODJETIJ S POUDARKOM NA

SLOVENIJI

SOURCES OF FINANCING FOR SMALL AND MEDIUM ENTERPRISES: THE CASE OF

SLOVENIA

Študent: Niko Zagoršek Naslov: Na postajo 61, 2251 PTUJ Številka indeksa: 81616307 Redni študij Program: Univerzitetni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Davor Savin

Maribor, april 2009

2

PREDGOVOR

Mala in srednje velika podjetja so največje gonilo današnjega gospodarstva. V Sloveniji predstavljajo kar 99 odstotkov vseh slovenskih podjetij in zaposlujejo od 65 do 70 odstotkov vseh zaposlenih. Prispevek majhnih in srednje velikih podjetij h gospodarskemu in ekonomskemu razvoju pa izhaja predvsem iz racionalnosti, inovativnosti, specializacije in fleksibilnosti teh podjetij. Zato so mala in srednje velika podjetja priznana kot najbolj dinamičen del gospodarstva. Na svoji poti, vse od ustanovitve, rasti, razvoja in hkrati uspešnega poslovanja podjetja, pa so mala in srednje velika podjetja podvržena številnim oviram.

Lastniki malih in srednje velikih podjetij so za preživetje primorani pridobiti različna finančna sredstva, ki pa so povezana z različnimi stroški. Ravno preskrba finančnih sredstev pomeni eno izmed največjih ovir za dosego uspešnega poslovanja podjetja, saj je dostopnost do finančnih virov ključnega pomena za pospeševanje podjetništva, konkurenčnosti, inovativnosti in rasti.

Vsako podjetje ima jasno zastavljen cilj, da posluje čim bolj uspešno. Pomemben dejavnik, ki uravnava uspešnost poslovanja, je financiranje. S problemom financiranja se podjetnik sreča že ob ustanovitvi in med ustanovitvijo podjetja, z razvojem podjetja in širitvijo dejavnosti pa se ta problem še poglablja in dobiva nove razsežnosti. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali bo poslovanje podjetja financirano z lastnimi sredstvi podjetnika ali si bo le-ta sredstva sposodil, kajti za realizacijo mnogih podjetniških idej in investicijskih programov, ki bi čez nekaj časa lahko prinesli dobiček in nova delovna mesta, navadno zmanjka zlasti obratnega denarja. Zaradi tega ostanejo velikokrat številne podjetniške ideje zgolj prazne črke na papirju.

Sredstva, ki jih podjetje potrebuje za poslovanje, lahko pridobi na različne načine. V osnovi ločimo notranje in zunanje vire financiranj podjetij, obstaja pa tudi delitev z vidika lastništva, in sicer na lastniške in dolžniške vire financiranj. Financiranje malih in srednje velikih podjetij je možno tudi s strani države (subvencije, dotacije …), kar pa uvrščamo med nepovratne vire financiranja. Iz tega lahko sklepamo, da ima podjetje na razpolago različne vire financiranja. S katerimi viri se bo podjetje financiralo je odvisno od faze razvoja podjetja, od stroškov, ki so povezani s posameznimi viri financiranja, podjetnikove sposobnosti …

Težava, s katero se srečujejo podjetja (zlasti v začetni fazi), je zagotovitev zadostnih količin finančnih sredstev, ki podjetju omogočajo normalno rast in razvoj. Podjetja imajo dve alternativi pri izbiranju kapitala, na eni strani lastniški vir, na drugi pa dolžniški vir financiranja. Ravno slednja so za novoustanovljena podjetja lahko problematična, ker še nimajo osnovnega premoženja, ki bi lahko služilo za zavarovanje kredita. Zaradi problemov, ki nastanejo pri ustrezni izbiri finančnih sredstev za dosego uspešnega poslovanja podjetja, njegove rasti, razvoja, je pomembno, da se seznanimo z obstoječimi viri financiranja in spoznamo njihove prednosti oziroma pomanjkljivosti, kar je namen tega diplomskega dela.

3

KAZALO

1. UVOD .................................................................................................................................. 6

1.1. Opredelitev problema in opis problema, ki je predmet raziskave ................................ 6

1.2. Namen, cilji in osnovne trditve ..................................................................................... 6 1.2.1. Namen .................................................................................................................... 6 1.2.2. Cilji ........................................................................................................................ 7 1.2.3. Osnovne trditve ..................................................................................................... 7

1.3. Predpostavke in omejitve raziskave .............................................................................. 7 1.3.1. Predpostavke .......................................................................................................... 7 1.3.2. Omejitve ................................................................................................................ 8

1.4. Predvidene metode raziskovanja .................................................................................. 8

2. SPLOŠNO O MALIH IN SREDNJE VELIKIH PODJETJIH IN O STRUKTURI KAPITALA ................................................................................................................................. 9

2.1. Definicija malih in srednje velikih podjetij .................................................................. 9

2.2. Struktura lastniškega in dolžniškega kapitala v podjetjih ........................................... 10

2.3. Tip financiranja malih in srednje velikih podjetij glede na življenjski cikel .............. 10 2.3.1. Semenska faza ..................................................................................................... 11 2.3.2. Zagonska faza ...................................................................................................... 12 2.3.3. Razširitvena/razvojna faza ................................................................................... 12 2.3.4. Faza zamenjave kapitala ...................................................................................... 12 2.3.5. Kapital za obrat .................................................................................................... 12 2.3.6. Faza odkupa ......................................................................................................... 13

2.4. Zanimivosti financiranja nastajajočih podjemov ........................................................ 13

3. VIRI FINANCIRANJA PODJETIJ ................................................................................... 14

3.1. Delitev virov financiranja podjetij .............................................................................. 14

4. FINANCIRANJE Z LASTNIŠKIM KAPITALOM .......................................................... 15

5. NEFORMALNI TVEGANI KAPITAL ( POSLOVNI ANGELI ) ................................... 17

5.1. Značilnosti neformalnih investitorjev ......................................................................... 18

5.2. Kako najdemo neformalnega investitorja ................................................................... 19

5.3. Neformalni tvegani kapital v Sloveniji in primerjava z državami EU........................ 19

4

5.4. Poslovni angeli v Sloveniji in evropski uniji .............................................................. 20

6. FORMALNI TVEGANI KAPITAL (SKLADI TVEGANEGA KAPITALA) ................. 24

6.1. Oblike formalnih virov lastniškega financiranja......................................................... 24

6.2. Skladi tveganega kapitala v Sloveniji ......................................................................... 25

6.3. Primerjava investicij tveganega kapitala med Slovenijo in EU .................................. 27

7. DELNIŠKI KAPITAL ....................................................................................................... 29

8. »MEZZANINE« OZIROMA NAVIDEZNI LASTNIŠKI KAPITAL .............................. 30

9. DOLŽNIŠKO FINANCIRANJE ....................................................................................... 31

10. BANČNI KREDITI – NAJPOGOSTEJŠI VIR FINANCIRANJA ............................... 32

10.1. Karakteristike pridobivanja kreditov .......................................................................... 33 10.1.1. Postopek odobravanja kreditov ........................................................................... 33 10.1.2. Zahteve bank........................................................................................................ 33 10.1.3. Odzivni čas .......................................................................................................... 33 10.1.4. Boniteta oz. bonitetna ocena ................................................................................ 34

10.2. Kriteriji podjetja za pridobitev kredita ........................................................................ 36

10.3. Cena kredita – obrestna mera ...................................................................................... 36

10.4. Krediti v Sloveniji ....................................................................................................... 37

11. LEASING ....................................................................................................................... 43

11.1. Prednosti leasinga ....................................................................................................... 43

11.2. Slabosti leasinga ......................................................................................................... 43

11.3. Finančni leasing .......................................................................................................... 44

11.4. Operativni leasing ....................................................................................................... 44

11.5. Kredit ali leasing ......................................................................................................... 44

11.6. Leasing v Sloveniji ..................................................................................................... 45

12. FACTORING ................................................................................................................. 46

12.1. Ekonoski pomen factoringa ........................................................................................ 46

12.2. Factoring v Sloveniji in primerjava z EU ................................................................... 47

5

13. FORFEITING ................................................................................................................. 50

13.1. Pojem posla forfetinga ................................................................................................ 50

13.2. Forfeting pogodba ....................................................................................................... 50

13.3. Pravni subjekti posla forfetinga .................................................................................. 51 13.3.1. Forfeter ................................................................................................................ 51 13.3.2. Forfetist ................................................................................................................ 51 13.3.3. Odstopljeni dolžnik ............................................................................................. 52 13.3.4. Ostale stranke ...................................................................................................... 52

14. DRŽAVNE POMOČI .................................................................................................... 53

14.1. Državne pomoči v Sloveniji........................................................................................ 53 14.1.1. Pregled dodeljenih državnih pomoči po velikosti podjetij .................................. 53

14.2. Nova uredba v zvezi z državnimi pomočmi ............................................................... 56

15. PRIDOBIVANJE SREDSTEV EBRD ZA SLOVENSKA PODJETJA ........................ 58

15.1. Posojila EBRD ............................................................................................................ 58

16. SKLEP ............................................................................................................................ 59

17. POVZETEK ................................................................................................................... 61

18. LITERATURA IN VIRI ................................................................................................. 63

19. KAZALO TABEL .......................................................................................................... 66

20. KAZALO SLIK .............................................................................................................. 67

21. KAZALO GRAFOV ...................................................................................................... 67

6

1. UVOD

1.1. Opredelitev problema in opis problema, ki je predmet raziskave

V diplomski nalogi bom raziskal različne vire financiranja malih in srednje velikih podjetij, opisal njihovo vlogo glede razširjenosti in uporabe v Sloveniji ter območju Evropske unije. V uvodnem delu diplomske naloge bom predstavil različne vire financiranja podjetij, za tem bom opisal pojem lastniških in dolžniških virov financiranja in predstavil njihovo vlogo v Sloveniji in državah Evropske unije. Z ozirom na ponudbo različnih virov financiranja bom opredelil tudi možnost izbire virov, pridobitev le-teh in hkrati možne izboljšave na področju pridobivanja. Raziskal bom delež virov financiranja, ki prevladujejo na domačem trgu in izvedel primerjavo s tujino, zanimalo me bo, zakaj se določeni viri večkrat uporabljajo v tujini, medtem ko doma niso izkoriščeni, saj do njih obstaja nezaupanje s strani komitentov. V praktičnem delu diplomske naloge bom primerjal različne vire financiranja in prikazal njihovo uporabnost ter razširjenost na območju Slovenije in EU.

Vira financiranja sta lastniški in dolžniški kapital. Lastniški kapital je kapital, kamor uvrščamo kapital prijateljev, sorodnikov, znancev, zasebnikov ali investicijskih podjetij, ki vlagajo kapital v posameznike s prodornimi, izvirnimi in za trg zanimivimi podjetniškimi idejami. Cilj navedenih investitorjev je dolgoročno plemenitenje vloženega kapitala. Lastniški kapital ima pravzaprav poglavitno vlogo financiranja v začetni fazi podjetja, oziroma ob njegovem ustanavljanju, ko podjetniki s težavo dostopajo do različnih vrst financiranja (boniteta, kreditna sposobnost). Dolžniški kapital predstavljajo banke, državne pomoči, subvencije in posebne oblike dolžniških virov financiranja. Slednji kapital se najpogosteje uporablja v fazi obstoječega podjetja, v fazi njegove rasti, razvoja …

1.2. Namen, cilji in osnovne trditve

1.2.1. Namen

Namen diplomskega dela je predstaviti različne možne vire financiranja malih in srednje velikih podjetij s poudarkom na Sloveniji. Osredotočil se bom tudi na vire, katerih vloga je v razvitem finančnem svetu že zelo razširjena, medtem ko se v Sloveniji zaradi nezaupanja še ne uporablja v tolikšni meri. Namen dela je predstaviti pomembnost neutečenih virov financiranja, ki v razvitem svetu doživljajo velik vzpon, in na podlagi tega seznaniti obstoječe in nove podjetnike s pomembnostjo različnih virov sredstev financiranja. Predvsem je pomembno, da se podjetniki seznanijo z vsemi razpoložljivimi viri financiranja in se na podlagi razumevanja le-teh odločijo za najracionalnejšega. Majhen obseg uporabe različnih virov financiranja bi bilo na slovenskem prostoru potrebno spodbuditi s strani države, saj bi le tako zmanjšali nezaupanje do manj uporabljenih virov sredstev, kot so skladi tveganega kapitala in kapital zasebnih investitorjev. Država bi lahko pripomogla k razvoju z znižanjem davčne stopnje in spodbujanjem podjetništva z različnimi subvencijami.

7

1.2.2. Cilji

Cilj diplomskega dela je opisati različne vire financiranja in pojasniti njihovo vlogo, pomembnost in uporabnost v Sloveniji ter drugih Evropskih državah. Pojasnil bom tudi načine pridobitve različnih virov financiranja in s tem prikazal pomembnost poznavanja vseh virov kot celote, za dosego ugodnejšega poslovanja podjetij. Želim raziskati bistvene značilnosti financiranja podjetij, ugotoviti kateri kriteriji so odločilni in imajo neposreden vpliv na podjetniško izbiro glede pridobitve kapitala. Raziskati želim vse pomembne in manj pomembne vire financiranja ter spoznati značilnosti virov financiranja malih in srednje velikih podjetij. Na podlagi tega želim ugotoviti, kateri viri so uporabnejši, pomembnejši in kateri se pogosteje pojavljajo kot vir financiranja doma in v tujini. Država, ki pri vsem tem igra zelo pomembno vlogo, bi morala vzpodbuditi podjetništvo z znižanjem davčnih stopenj in tako vzpostaviti boljše pogoje za razvoj določenih virov financiranja. V diplomski nalogi se bom osredotočil predvsem na področje Slovenije in Evrope ter tako primerjal razmere glede uporabe virov financiranja doma in v tujini.

1.2.3. Osnovne trditve

� Mala in srednje velika podjetja predstavljajo zelo pomembno vlogo v gospodarstvu � Največji delež zaposlenega prebivalstva je zaposlen v malih in srednje velikih

podjetjih � V Sloveniji ima pomembnejšo vlogo financiranje z dolžniškimi viri, saj obstaja strah

zaradi nepoznavanje lastniških virov financiranja (poslovni angeli, skladi tveganega kapitala)

� Odstotek uporabe lastniških virov financiranja (poslovni angeli, skladi tveganega kapitala) narašča predvsem v fazi ustanavljanja, kadar podjetja težje dostopajo do dolžniških virov financiranja (boniteta, sposobnost vračanja).

� Slovensko gospodarstvo je majhno in težje konkurira z ostalimi razvitimi Evropskimi državami, kjer imajo bogati investitorji in skladi tveganega kapitala pomembno vlogo

� Najpogostejši vir financiranja malih in srednje velikih podjetij predstavljajo banke

1.3. Predpostavke in omejitve raziskave

1.3.1. Predpostavke

V diplomski nalogi bom predpostavil, da lahko slovenski podjetniki, s poznavanjem in pravilno izbiro tako lastniških kot dolžniških virov financiranja, dosežejo ugodnejše poslovanje podjetja, vplivajo lahko na njegovo rast, razvoj in ugodnejše poslovne izide. To pa vpliva tudi na povečanje povpraševanja po delovni sili. Vsi ti faktorji neposredno vplivajo na večji gospodarski in nacionalni razvoj države. Večji dobički podjetij vplivajo na povečano povpraševanje po delovni sili, kar pa pozitivno vpliva tudi na večanje državne blaginje.

8

1.3.2. Omejitve

Predvidevam, da bom pri pisanju diplomske naloge imel težave s pridobivanjem podatkov o financiranju podjetij, saj gre za zaupne podatke, predvsem zaradi konkurence.

1.4. Predvidene metode raziskovanja

Pri snovanju diplomskega dela bom uporabil metodo raziskovanja podatkov, strokovne literature domačih in tujih avtorjev, raziskal pomembne članke s področja virov financiranja, pregledal različne dokumente o financiranju malih in srednje velikih podjetij in pregledal spletne strani na internetu. Pristop k raziskovanju je deskriptiven, v okviru katerega bo uporabljena metoda kompilacije, kjer bom na podlagi spoznanj podrobneje obravnaval različne vire financiranj. Uporabljena bo prav tako metoda analize z grafičnimi prikazi in metoda analize pridobljenih spoznanj.

9

2. SPLOŠNO O MALIH IN SREDNJE VELIKIH PODJETJIH IN O STRUKTURI KAPITALA

Na podlagi različnih kriterijev ločujemo mala, srednja in velika podjetja. Za celovito delovanje podjetništva v določeni državi, za njegov hiter in hkrati racionalen vzpon, pa igra pomembno vlogo tudi struktura kapitala. Tako je za dosego zdravega podjetništva zelo pomembno pridobivanje tako lastniškega kot dolžniškega kapitala.

2.1. Definicija malih in srednje velikih podjetij

Sodila za velikost podjetja so v literaturi različna. Poudariti je potrebno, da se tesno povezuje pojmovanje malih in srednje velikih podjetij v primerjavi z velikimi podjetji. Mala in srednje velika podjetja imajo več skupnih značilnosti kot primerjava le-teh z velikimi podjetji. V slovenskih razmerah se v skladu z 51. Členom ZGD podjetja razvrščajo v male, srednje in velike družbe na podlagi upoštevanja sledečih meril: število zaposlenih, prihodki in povprečna vrednost aktive po letnih računovodskih izkazih v zadnjem poslovnem letu. (Žugelj 2001, 22-23)

Tabela 1: Kriteriji za določanje velikosti podjetja

VELIKOST PODJETJA

KAZALNIKI MAJHNA SREDNJA ŠTEVILO ZAPOSLENIH < 50 < 250

LETNI PRIHODKI OD PRODAJE < 7 mio € < 40 mio € POVPREČNA VREDNOST

AKTIVE < 5 mio € < 27 mio €

Vir: Gospodarski vestnik, 1997, 26-37

Evropska komisija definira srednje veliko podjetje kot tisto, ki ima zaposlenih manj kot 250 ljudi in njegova letna prodaja ne presega 40 milijonov evrov, ali pa letna bilanca ne presega 27 milijonov evrov. Majhno podjetje je po definiciji komisije tisto, ki ima manj kot 50 zaposlenih in njegova letna prodaja ne presega sedem milijonov evrov, ali pa njegova letna bilanca ne znaša več kot 5 milijonov evrov. Mikro podjetje je tisto, ki zaposluje manj kot 10 ljudi. Vsa omenjena podjetja morajo izpolnjevati tudi merilo neodvisnosti. Neodvisna so tista podjetja, pri katerih je manj kot 25 odstotkov kapitala last enega ali več podjetij skupaj. (GV 1997, 3-4) Bistvene razlike med malimi in srednje velikimi podjetji ter velikimi podjetji so:

10

• Mala in srednje velika podjetja so večinoma v družinski lasti, nimajo dostopa na anonimni trg kapitala, zato so možnosti financiranja omejene in v stiski ne prejemajo nikakršne neposredne ali pa neznatne državne podpore.

• Velika podjetja so praviloma široko razpršena, imajo neoviran dostop na anonimni trg kapitala, zato imajo veliko možnost financiranja in v stiski bodo verjetno prejemala neposredno državno podporo. ( Žugelj 2001, 22-23)

2.2. Struktura lastniškega in dolžniškega kapitala v podjetjih Idealno razmerje med zunanjimi in lastnimi viri financiranja je kočljiva dilema marsikaterega podjetnika, saj pomeni iskanje ravnovesja med lastnim nadzorom nad poslovanjem podjetja in njegovo pospešeno rastjo, ki je zagotovljena z dodatnimi, zunanjimi viri financiranja. (RSG-capital 2007 ) V praksi je v veliki meri vir financiranja determiniran z odgovoroma na vprašanji, koliko sredstev in predvsem kdaj jih podjetnik potrebuje. Pri določanju stroškov kapitala podjetja je potrebno upoštevati vse investitorje oziroma vse stroške vseh virov financiranja podjetja. Vrednost gospodarske družbe bo nato največja pri najnižjem strošku kapitala oziroma pri njeni optimalni strukturi financiranja. Slednjo je možno določiti z najrazličnejšimi metodami in modeli (teorija izključevanja (DFC z WACC), teorija vrstnega reda, premoženjska teorija (CAPM), teorija tempiranja trga, okna priložnosti itd.), za katere pa so značilne mnoge (večkrat nerealne) predpostavke, ki spodbijajo ustreznost rezultatov. Struktura kapitala, ki vsebuje preveč posojil in premalo lastniškega kapitala, povečuje tveganje gospodarske družbe in je velika ovira za nadaljnje naložbe. Tudi obdavčenje ki spodbuja posojila namesto zadržanega dobička in novega lastniškega kapitala, ovira izboljšanje bilance stanja, zato je zelo pomembno čim bolj nevtralno obdavčenje različnih oblik financiranja. Natančnega odgovora, kako naj podjetja izbirajo ustrezno razmerje med dolžniškim in lastniškim kapitalom, v strokovni literaturi še ni podanega, zato bo taka problematika še naprej gnala številne ekonomiste in vodilne managerje v nadaljnje raziskovanje. Najuspešnejša bodo predvsem tista podjetja, ki bodo neprestano zasledovala na trenutne razmere najustreznejšo strukturo kapitala na podlagi primarnih stroškov, ročnosti virov, dostopnosti virov, pravočasnosti virov, davčnih vidikov ter makroekonomskih kazalcev. Pri tem je pomembno upoštevati, da na optimalno razmerje vpliva kompleksen sklop dejavnikov med katerimi je nekatere težko ovrednotiti. (Krasnič 2008, 15)

2.3. Tip financiranja malih in srednje velikih podjetij glede na življenjski cikel

V podjetju lahko govorimo o različnih stopnjah financiranja. Te stopnje se delno skladajo z življenjskim ciklom podjetja, saj kažejo, kakšen kapital potrebuje podjetje v posamezni fazi življenjskega cikla. S tem, ko opredelimo posamezne faze življenjskega cikla podjetja, lahko opredelimo tudi različne tipe financiranja, ki so značilne za posamezno fazo. Stopnje

11

ZG

OD

NJI

KA

PIT

AL

(E

AR

LY

ST

AG

E C

AP

ITA

L)

TV

EG

AN

I K

AP

ITA

L (

VE

NT

UR

E C

AP

ITA

L)

LA

ST

NIŠ

KI

KA

PIT

AL

(P

RIV

AT

E E

QU

ITY

) la

stni

ška

nalo

žba

v dr

užbo

, kat

ere

vred

nost

ni p

apir

ji n

e ko

tira

jo n

a or

gani

zira

nem

trgu

.

financiranja so: semenski kapital, zagonski kapital, razširitveni kapital, nadomestni kapital, kapital za odkup družbe. ( Žnidar 2003, 6)

Slika 1: Tip financiranja podjetij glede na življenjski cikel

Vir: Pfeifer, 2008, 8

2.3.1. Semenska faza

Semensko fazo predstavlja stopnja razvoja mladega podjetja, ko proizvod (storitev) še ni dokončan ali testiran. Podjetje potrebuje za začetek finančna sredstva za dokončanje razvoja proizvoda, sredstva za izdelavo prototipa in sredstva za izdelavo poslovnega načrta. Najbolj pogosti finančni viri za financiranje te razvojne faze podjetja so lastna sredstva podjetnika,

SEMENSKI KAPITAL (SEED CAPITAL)

kapital za financiranje razvoja začetnega koncepta poslovnega modela podjetja

ZAGONSKI KAPITAL (START UP CAPITAL)

kapital za financiranje razvoja izdelkov, storitev in začetka poslovanja

RAZŠIRITVENI KAPITAL (EXPANSION

CAPITAL)

kapital za financiranje nadaljnjega financiranja razvoja podjetja za povečanje proizvodnih

zmogljivosti ali razvoj trga

NADOMESTNI KAPITAL (REPLACEMENT

CAPITAL)

odkup lastniškega deleža družbe od drugega investitorja

KAPITAL ZA ODKUP DRUŽBE (BUY OUT

CAPITAL)

12

sredstva družine, prijateljev ali bogatih posameznikov, t.i. poslovnih angelov, ki so pripravljeni v podjetju delovati kot mentorji. Le-ti so s svojim znanjem in aktivnim angažiranjem pripravljeni podjetje pripraviti do naslednje razvojne stopnje. Samo največji skladi tveganega (lastniškega) kapitala so običajno pripravljeni investirati v to stopnjo razvoja podjetja. Običajno v to fazo razvoja vstopajo tudi specializirani regionalni skladi kot strateški spodbujevalci razvoja gospodarstva regije ali države. Semenska faza se delil na predsemensko fazo (ang. pre-seed stage) in semensko fazo (ang. seed stage) V splošnem potrebuje semenski kapital od 7 do 10 let za realizacijo. Obseg financiranja predsemenske faze v tujini znaša med 25 tisoč dolarjev do 100 tisoč dolarjev, medtem ko se obseg financiranja semenske faze giblje med 100 tisoč dolarji do 250 tisoč dolarji.

2.3.2. Zagonska faza

Predstavlja naslednjo razvojno fazo. Podjetje lahko že ustvarja manjše prihodke, vendar še ne dobička. V to fazo razvoja pogosto že vstopajo skladi tveganega kapitala, ki so usmerjeni v financiranje visokih tehnologij, v povezavi s tem pa v prevzemanje visokih tveganj in možnosti pridobitve visokih donosov. Prav tako v to fazo razvoja podjetja vstopajo tudi skladi, t.i. skladi generalisti, ki v določenem manjšem odstotku z namenom razpršitve naložb investirajo tudi v takšne vrste naložb. Čas trajanja investicije je še vedno relativno dolg, in sicer od 5 do 7 let. Obseg financiranja zagonske faze v tujini znaša od 250 tisoč dolarjev do 1.3 mio dolarjev.

2.3.3. Razširitvena/razvojna faza

V tej razvojni fazi podjetje že ustvarja pozitivni denarni tok. Podjetje ima pretekle rezultate in vzpostavljeno organizacijsko managersko strukturo. Interes po investiranju kažejo že največji investitorji lastniškega kapitala, saj so običajno zahteve takšnih podjetij po večjih finančnih sredstvih, na drugi strani pa so riziki investiranja v tej razvojni fazi nižji. Običajni časovni horizont do realizacije investicije financiranja razširitvene/razvojne faze je od 3 do 5 let. Obseg financiranja t.i. druge runde v tujini znaša od 3 do 5 mio dolarjev.

2.3.4. Faza zamenjave kapitala

Pomeni odkup deleža v podjetju od obstoječih lastnikov ali odkup dela dolga podjetja. Z zamenjavo dolga z lastniškim deležem se poveča finančna trdnost podjetja. Nadomestni kapital ne predstavlja dodatnega kapitala za podjetje pri zamenjavi lastništva. Če je rast podjetja v tej fazi neuspešna, se lahko pojavi druga oblika financiranja, to je kapital za obrat.

2.3.5. Kapital za obrat

Kapital za obrat (ang. turn-around capital), ki je namenjen prestrukturiranju podjetja, ki je v težavah in ga poskušajo rešiti, ker je ocena, da je lahko podjetje ob spremenjenem poslovodenju in financiranju dobičkonosno. Čas do realizacije investicije te faze je od 2 do 3 let. Obseg financiranja faze zamenjave kapitala je od 5 do 50 mio dolarjev.

13

2.3.6. Faza odkupa

Nakup podjetja s strani managerske ekipe od obstoječih lastnikov, imenujemo fazo odkupa podjetja. V Evropi je veliko specializiranih skladov tveganega kapitala, ki so usposobljeni voditi in financirati proces nakupa podjetja s strani managerske ekipe. Če je to zunanja managerske ekipa, govorimo o zunanjem odkupu (ang. management buy-out ali MBO), če pa je managerska ekipa znotraj podjetja, govorimo o notranjem odkupu (ang. management buy-in ali MBI). Pristop pri financiranju te faze je popolnoma drugačen od financiranja predhodnih razvojnih faz. Odkup podjetja običajno zahteva velika finančna sredstva, zato so v to fazo vključeni tudi dolžniški viri preko bank in drugih finančnih institucij. Ko je obseg dolžniških virov visok, govorimo o buy-out kot leveraged buy-out (LBO). Čas realizacije investicije je 2 do 3 leta. (Prvi kapital, poslovno svetovanje, d.o.o. 2008)

2.4. Zanimivosti financiranja nastajajočih podjemov

Tabela 2: Financiranje nastajajočih podjemov

Element financiranja Vrednost Povprečni potreben znesek začetnega kapitala 53.457,62 €

Modificirana aritmetična sredina (brez 5 % najmanjših in 5 % največjih vrednosti) za povprečni potreben znesek začetnega kapitala 28.726,01 €

Najmanjši potreben znesek 834,59 € Največji potreben znesek 1.043.231,51€

Delež podjemov, kjer bodo nastajajoči podjetniki ves potreben začetni kapital zagotovili sami 39,50 %

Povprečni delež lastnega začetnega kapitala v skupnem potrebnem znesku pri tistih, kjer nastajajoči podjetniki ne bodo vsega potrebnega

kapitala zagotovili sami 40,18 %

Povprečni znesek lastnega začetnega kapitala pri tistih podjemih, kjer nastajajoči podjetniki ne bodo vsega potrebnega finančnega kapitala

zagotovili sami 17.500,45 € Najmanjši znesek lastnega začetnega kapitala 417,29 € Največji znesek lastnega začetnega kapitala 104.323,15 €

Vir: Rebernik, Tominc, Pušnik, 2006, 70

V Sloveniji v povprečju, torej nekaj manj kot 40 % nastajajočih podjetnikov, pričakuje, da bodo ves potreben začetni kapital zagotovili sami, kar je manj, kot je povprečje v državah, ki sodelujejo v GEM raziskavi. V svetovni GEM raziskavi namreč ugotavljajo, da je povprečni odstotek začetnega finančnega kapitala, ki ga zagotavlja nastajajoči podjetnik sam, približno 66 %. (GEM. Global Entrepreneurship Monitor. 2006)

14

3. VIRI FINANCIRANJA PODJETIJ

Vir financiranja je v veliki meri določen s tem, koliko sredstev potrebuje podjetnik in kdaj jih potrebuje, ali jih potrebuje pred začetnim obdobjem, v začetem obdobju ali kasneje ter ali financiranje zahteva dolžniška ali lastniška sredstva (to je v kakšni obliki jih potrebuje). Vire financiranja podjetij lahko v osnovi razdelimo na dolžniške in lastniške vire financiranja. Viri lastniškega financiranja so lastna sredstva podjetnika in sredstva drugih sovlagateljev, ki so lahko v podjetje vložena v obliki kapitalskih deležev ali pa v obliki delnic. Vlagatelju kapitala dajejo pravico do lastništva podjetja. Na drugi strani gre pri dolžniškem financiranju zgolj za izposojanje kapitala od pravnih ali fizičnih oseb (gre za tako imenovano dolžniško - upniško razmerje). ( Žugelj 2001, 26-27)

S problemom financiranja se podjetnik sreča že ob ustanovitvi podjetja, z rastjo in širitvijo dejavnosti pa se problem financiranja še poglablja. Podjetnik se odloča med tem, ali bo rast podjetja financiral z lastnimi viri, ali pa si bo potrebna finančna sredstva sposodil. Ob tem seveda ne smemo pozabiti, da je podjetnik v malem podjetju večinoma omejen glede na to, kateri finančni viri so mu dosegljivi. Financiranje kot odločanje je tako proces, ki obsega tako aktivnosti ugotavljanja potrebnih sredstev, kot tudi pridobivanje virov financiranja. Potrebe po pridobivanju finančnih sredstev pa uresničujejo namene podjetij po zagonu, razširitvi, modernizaciji proizvodnje, raziskovalne akcije in projekte, nove licence, prodor na domači ali tuji trg, promocijo, prevzeme podjetij, zagotavljanje likvidnosti … ( Stupica 2005, 15)

3.1. Delitev virov financiranja podjetij

Vire financiranja lahko najprej razdelimo med notranje in zunanje vire. Kot že ime pove, so notranji viri tisti, ki nastanejo oziroma so prisotni v podjetju samem, zunanje finančne vire pa lahko podjetje pridobi izven podjetja.

Tabela 3: Razdelitev virov financiranja

NOTRANJE

FINANCIRANJE ZUNANJE

FINANCIRANJE Samo-

financiranje dobiček Novi lastniški

kapital preko borze

amortizacija izven borze

Ostalo notranje financiranje

izboljšava koeficienta obračanja Dolžniške oblike

financiranja bančna posojila

začasno prosta sredstva druga posojila davčne olajšave obveznice

prestrukturiranje gospodarstva Posebne oblike

financiranja leasing

faktoring

Vir: Stupica, 2005, 16-17

15

4. FINANCIRANJE Z LASTNIŠKIM KAPITALOM

Lastniški kapital je dolgoročen vir financiranja nekega podjetja. Gre za vir financiranja, ki poenostavljeno rečeno, pride in ostane v podjetju. V podjetniško bolj razvitih in razgibanih okoljih ga najdemo v različnih fazah življenjskega cikla podjetja, in sicer kot zagonski kapital, kapital za odcepitev ali pripojitev, kapital za preobrat ali prestrukturiranje podjetja v težavah. Lastniški kapital se bistveno razlikuje od tistega, ki ga podjetje pridobi od finančnih ustanov, kot so na primer bančni krediti. Kreditodajalec ima zakonsko pravico, da za posojeni znesek zasluži obresti in dobi povrnjeno glavnico, ne glede na uspeh oziroma neuspeh podjetniškega projekta, v katerem so bila ta sredstva vpletena. Lastniški kapital pa dobi v zameno delež v podjetju v dobrem in slabem smislu: zaslužki vlagateljev so torej izključno odvisni od rasti in dobičkonosnosti podjetja. Propad takega podjetja seveda pomeni izgubo za vlagatelja, kar pomeni, da lastniški delež nosi proporcionalni del podjetniškega tveganja. Bistveno pri tem je, da je lastniški kapital najprej ključen za samo ustanovitev podjetja, ko pa je podjetje ustanovljeno, lastniški kapital prevzema največje tveganje v zvezi s poslovanjem podjetja. Ustrezen obseg lastniškega kapitala naj bi predstavljal tudi osnovo za zadolžitev podjetja, saj naj bi omogočil poravnanje obveznosti do kreditodajalcev tudi v primeru manjše izgube iz poslovanja. ( Žugelj 2001, str. 30 )

Podjetje mora imeti lastniški kapital od samega začetka, saj morajo lastniki za začetek poslovanja v podjetje naložiti svoje prihranke tako, da prevzamejo največ tveganja v zvezi z njegovim poslovanjem. Lastniški kapital pa je lahko naložen v podjetje tudi v nedenarni obliki, na primer v obliki zemljišča, gradbenega objekta, opreme, neplačanega ali manj plačanega dela …(Mramor 1993, 239 )

Podjetje prihaja do lastniškega kapitala na različne načine. Predvsem je to odvisno od faze razvoja podjetja. Kot je znano, ponavadi ob ustanovitvi podjetja naložijo lastniški kapital vanj lastniki (podjetniki) in njihove družine. Ta oblika lastniškega kapitala z redkimi izjemami najbolj spodbuja podjetnika (lastnika), da bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da bo podjetje uspešno poslovalo. Poleg tega pa predstavlja ustrezen obseg lastniškega kapitala tudi dobro osnovo za zadolžitev pri drugih finančnih subjektih, na primer bankah. Posojilodajalci namreč želijo, da bi lastniki naložili v podjetje dovolj lastniškega kapitala, s katerim je mogoče zagotoviti poravnavanje obveznosti do posojilodajalcev tudi takrat, kadar ima podjetje manjšo izgubo iz poslovanja. (Stupica, 2005, 19 – 20)

Obstajajo različni lastniški viri financiranja podjetja, kot so:

� lastna sredstva ustanovitelja, sorodnikov, prijateljev ali sodelavcev, � zadržani dobiček, amortizacija, rezervacije, � formalni finančni viri finančnih institucij, specializiranih za lastniške oblike financiranja

podjetij (skladi ali družbe tveganega kapitala), � neformalni finančni viri bogatih posameznikov t.i. poslovnih angelov, � alternativne borze, specifične za MSP ali zaprta prodaja delnic (prodaja izven borze), � mezzanin oblike financiranja (navidezni lastniški kapital).

16

Slika 2: Razdelitev lastniškega financiranja

Vir: Pfeifer, 2008, 9

17

5. NEFORMALNI TVEGANI KAPITAL ( POSLOVNI ANGELI )

Večinoma neformalni viri lastniškega kapitala niso institucije in so ključnega pomena v prvih fazah razvoja podjetja: to je v fazi organizacije in načrtovanja in ko je podjetje ustanovljeno in so proizvodi ali storitve pripravljeni za proizvodnjo. Ti viri so praviloma zelo omejeni in se nanašajo predvsem na sorodnike, prijatelje in pretekle poslovne znance, saj povprečni varčevalec praviloma ni pripravljen sprejeti velikega tveganja naložbe v teh zgodnjih fazah razvoja podjetja.(Mramor 1993, str. 251-252)

Trg neformalnega tveganega kapitala predstavlja skupina individualnih investitorjev (zasebnih vlagateljev) ali tako imenovanih poslovnih angelov. Gre za bogate posameznike, ki so pripravljeni svoje finančne vire vlagati v tvegane investicije na podlagi svojih izkušenj in interesov. Pogosto takšne investitorje predstavljajo upokojeni direktorji organizacij ali pa ljudje, ki so prodali svoje podjetje in bi radi svoj denar investirali. Njihova motiviranost za investiranje je visoka; investirajo sami ali pa v majhnih skupinah. Gledajo predvsem na to, da obstaja finančni potencial podjetja. Neformalni investitorji ali poslovni angeli vlagajo na način, da postanejo delničarji oziroma lastniki podjetja, v katerega investirajo. Investirajo predvsem v mala in srednje velika podjetja, zneski njihovih investicij pa se navadno gibljejo do 250.000 evrov. (Žugelj, 2001, 32)

Hitro rastoča podjetja se običajno financirajo v določenem zaporedju iz različnih finančnih virov, pri čemer so skoraj vedno najprej aktualni lastniški viri, ko je tveganje večje, kasneje pa se podjetja poslužujejo še dolžniških virov (kratkoročni in dolgoročni krediti itd.), če oziroma ko so jih sposobna pridobiti. Največji problem je financiranje podjetij v čisto začetnih fazah rasti, to sta semenska in zgodnja faza, ko je tveganje daleč največje. V semenski fazi je podjetje komaj ustanovljeno s prototipom ali prvimi alfa strankami. Statistika kaže, da okoli 8 od 10 podjetij ne pride do faze hitre rasti, kar pomeni, da je tveganje res zelo veliko. Rešitev tega problema so običajno poslovni angeli, skladi tveganega kapitala in različne državne pomoči. Prvi finančni viri, ki jih pridobi podjetnik, so običajno 4F; to so founders (ustanovitelji), friends (prijatelji ustanoviteljev), family (družinski člani ustanoviteljev) in fools ( naivneži). Gre za pomemben del financiranja podjetja, s katerim se lahko zagotovi ustanovitev podjetja, izdelava prototipa ali izvedba pilotnega projekta, pridobitev prvih alfa strank in podobno. V tej fazi se pokaže, ali obstaja trg za proizvode oziroma storitve, ki jih ponuja novo ustanovljeno podjetje. Pred tem je skoraj nemogoče pridobiti zunanje vire financiranja. Ko podjetnik pridobi vire od 4F, ustanovi podjetje in ne želi rasti organsko, temveč ima ambicije po eksponentni rasti - mora biti sposoben zbrati sredstva še iz drugih virov. Hitra rast podjetja namreč pomeni tudi velike potrebe po finančnih sredstvih, ki jih podjetnik običajno ni sposoben zagotoviti sam. Kot omenjeno, je podjetje še vedno v fazi, ko je tveganje zelo veliko, saj ima zgolj potrjen koncept, prototip in prvih nekaj strank. Običajno v tej točki odigra ključno vlogo oseba, ki dobro pozna panogo, v kateri deluje podjetje, tehnologijo in najbolj verjetne trende, predvsem na podlagi preteklih izkušenj. Ta oseba vidi poslovno priložnost

18

prav tako kot podjetnik sam, verjame v podjetnika in njegove sposobnosti, obenem pa lahko del svojega premoženja nameni za bolj tvegane investicije, kot so podjetja v začetnih fazah rasti. Te osebe, ki odigrajo ključno vlogo, se strokovno imenujejo poslovni angeli. Z investicijo poslovni angel postane solastnik podjetja in predstavlja veliko dodano vrednost za podjetnika, saj poleg denarja investira tudi vse svoje znanje, izkušnje in socialni kapital. Tako so poslovni angeli običajno aktivno vpleteni v delovanje podjetja in podjetniku tudi neke vrste mentorji. Obenem pa za poslovnega angela investicija predstavlja sofisticirano plemenitenje denarja s potencialnimi visoki donosi in možnostjo vplivanja na investicijo. Izkušnje kažejo, da je povprečni čas investicije poslovnih angelov običajno od 3 do 7 let, investicije znašajo od 5.000 € do 500.000 €, zahtevan donos na investicijo pa je vsaj 30 % na leti ravni. Poslovni angeli investirajo v podjetnike oziroma podjetja, ki imajo potencial hitre rasti, sposoben management in jasno strategijo izhoda. Torej gre za popolnoma »win – win« situacijo, saj poslovni angel investira v tvegano naložbo, s čimer ima tudi možnost potencialnih velikih donosov ter možnost aktivnega vplivanja na naložbo. Obenem pa preko podjetnika podoživlja svoje lastne uspehe na podjetniški poti. Na drugi strani podjetnik s strani poslovnega angela dobi izkušenega mentorja, ki poleg finančnega kapitala v podjetje vloži tudi vse svoje znanje, izkušnje ter svoje kontakte. (Poslovni angeli Slovenije. 2007)

5.1. Značilnosti neformalnih investitorjev

Ponavadi so neformalni investitorji dobro izobraženi in izkušeni na tržnih in tehnoloških področjih, v katera vlagajo. Večinoma so tudi sami podjetniki, ki so z lastnim delom prišli do večjega premoženja ("self-made" milionarji). Uspeli so torej z lastnimi močmi, imajo precejšnje poslovne in finančne izkušnje in so stari od 40 do 50 let. Ti investitorji lahko investirajo sami ali skupaj z drugimi bogatimi posamezniki, lahko zahtevajo znaten obseg lastništva za zadovoljitev svojih interesov, ali pa lahko poskušajo celo dominirati v podjetju. Prav tako lahko postanejo zelo nepotrpežljivi, če prodaja in dobički ne rastejo s takšno dinamiko, kot so pričakovali. Tendenca neformalnih investitorjev je, da ohranijo dobre poslovne stike s podjetjem, ki ga financirajo. To se odraža tudi v geografski distribuciji njihovega portfelja naložb. Verjetnost, da bo potencialna investicijska priložnost pritegnila investitorjevo pozornost, narašča s krajšanjem razdalje med njima. Tvegani kapital je "potrpežljiv denar". Donosi imajo obliko dolgoročnih kapitalskih donosov, ki se realizirajo po daljšem časovnem obdobju, v katerem ima investicija malo ali nobene likvidnosti oz. tržne vrednosti. Pričakovanja glede likvidacije oz. stečaja podjetja, z upoštevanjem časovne komponente in metode ocenjevanja investicije, vplivajo na investicijske odločitve neformalnih investitorjev. Zato so provizije za likvidacijo njihove investicije pogosto vključene v investicijske pogodbe. Povprečna pričakovanja glede trajanja investicij so od 5 do 7 let.

Poleg finančnih nagrad so za "poslovne angele" pogosto celo pomembnejše neekonomske spodbude za vlaganje sredstev. Nekatere izmed njih odsevajo močan občutek socialne odgovornosti številnih neformalnih investitorjev, druge predstavljajo razne oblike "psihičnih donosov" (ali t.i. vročih gumbov), ki motivirajo posamezne vlagatelje.

19

Ravno nefinančni motivi ločijo poslovne angele od profesionalnih skladov tveganega kapitala. Mednje sodi financiranje podjetij, ki lahko ustvarjajo delovna mesta v območjih z visoko brezposelnostjo, financiranje podjetij, ki razvijajo družbeno koristne tehnologije (npr. medicinske ali energetsko varčne tehnologije), podpiranje podjetij, ki prispevajo k urbani revitalizaciji kakšnega območja, financiranje podjetij, ki so jih ustanovile ženske podjetnice (te so navadno v manjšini) in osebno zadovoljstvo, ki izvira iz pomoči podjetnikom, da zgradijo uspešna podjetja v svobodni podjetniški ekonomiji. (Bajec 1998, 3-7)

5.2. Kako najdemo neformalnega investitorja

Kot smo že omenili, je trg neformalnega tveganega kapitala "neviden" trg. Ne obstajajo niti seznami neformalnih individualnih investitorjev niti javni zapisi njihovih investicijskih transakcij. Zato je "poslovne angele" najverjetneje in najpogosteje moč najti z uporabo podjetnikove lastne mreže prijateljev in poslovnih partnerjev. Drugi najboljši način, da najdemo neformalne investitorje je, da poiščemo reference pri odvetnikih, investicijskih bančnikih, strokovnjakih za računovodstvo, fakultetah in podjetnikih, ki imajo opravka z novimi podjetji, in ki zelo verjetno poznajo take ljudi. Ker ti investitorji izvejo za investicijske priložnosti od svojih poslovnih partnerjev, kolegov podjetnikov, prijateljev, odvetnikov in računovodij, in ker številni neformalni investitorji investirajo skupaj, bolj ali manj redno, v številna nova podjetja, lahko kontaktiranje enega neformalnega investitorja pripelje podjetnika tudi v kontakt z drugimi. (Bajec 1998, 3-7)

5.3. Neformalni tvegani kapital v Sloveniji in primerjava z državami EU

Slovenija je mlada država na prehodu od planskega k tržnemu gospodarstvu. Zasebna mala in srednje velika podjetja so v tem okviru odločilnega pomena za uspešno tranzicijo, saj so pričakovani nosilec hitrejše prilagoditve novim zahtevam. Zato je vprašanje prihodnosti in vloge malih in srednjih podjetij v tranziciji odločilno za sam uspeh tranzicije. Da se bo mali in srednji podjetniški sektor, kot je navzoč v tradicionalnem tržnem gospodarstvu, uspel trajno uveljaviti, bo morala določena gospodarska politika najti ravnotežje med uspevanjem starih struktur in pravil stabiliziranja nove pozitivne investicijske klime.

Kot pravi Dr. Robert D. Hisrich(*2), je za državo v tranziciji, kot je Slovenija, pravi odnos do investicij in tujega kapitala odločilnega pomena. Dejstvo je, da je v Sloveniji problem pomanjkanje kapitala, predvsem svežega kapitala, ki bi omogočil nov zagon našega gospodarstva. V financiranju nove gospodarske rasti bo morala igrati ključno vlogo država, predvsem pa bomo morali premagati strah pred tujim kapitalom.

Profesor Hisrich meni, da bo ravno neformalni tvegani kapital imel v naši prihodnosti pomembno vlogo. Tudi v Sloveniji se je namreč začel oblikovati sloj bogatih ljudi, ki bodo imeli interes in predvsem sredstva za vlaganje v nove podjetniške projekte. kapitala. (Bajec 1998, 6)

20

5.4. Poslovni angeli v Sloveniji in evropski uniji

Tabela 4: Primerjava poslov poslovnih angelov v Sloveniji in EU

POSLI POSLOVNIH ANGELOV

DRŽAVA

ŠTEVILO OMREŽIJ

POSLOVNIH ANGELOV

ŠTEVILO POSLOV

POSLOVNI ANGELI V OMREŽJU

KOLIČINA INVESTICIJ S

STRANI POSLOVNIH ANGELOV

POVPREČNI ZNESEK

INVESTICIJE

AVSTRIJA 2 5 147 600,000.00 € 120,000 €

ČEŠKA 1 1 41 500,000.00 € 500,000 €

IRSKA 4 5 232 2,200,000.00 € 440,000 €

LUKSEMBURG 1 2 31 80,000.00 € 40,000 €

SLOVENIJA 1 2 25 280,000.00 € 140,000 €

Vir: EBAN-statistics compendium, 2008, 5

V zgornji tabeli je prikazana primerjava poslov poslovnih angelov med petimi evropskimi državami. Tako po številu omrežij poslovnih angelov kot tudi po številu sklenjenih poslov poslovnih angelov prevladujeta Irska in Avstrija. Količina investicij s strani poslovnih angelov je zelo visoka na Irskem (poslovni angeli so investirali kar 2,200,000.00 € in je povprečni znesek investicije znašal 440,000 €). Količina investicij s strani poslovnih angelov je visoka tudi v Avstriji in na Češkem, pri slednji je količina investicij z ozirom na število poslov zelo visoka (500,000.00 € za en posel). Češka ima torej največji povprečni znesek investicije s strani poslovnih angelov.

Primerjalna analiza sklenjenih poslov poslovnih angelov kaže, da v Luksemburgu, Sloveniji in Avstriji posli poslovnih angelov še niso povsem uveljavljeni.

V Sloveniji je, kot opažajo upravljavci skladov tveganega kapitala, čedalje več premožnih posameznikov, ki bi lahko postali poslovni angeli in kupovali deleže podjetij. Pričakovani zaslužki so pri tem višji, poleg tega so lahko vlagatelji dejavno vpeti v poslovanje podjetja, ki ga obvladajo. Vendar v Sloveniji še ni veliko posameznikov, ki bi denar zaupali skladom tveganega kapitala, v svetu pa je priljubljena oblika vlaganja. Res je, da skladi tveganega kapitala običajno niso primerni za posamezne vlagatelje, temveč predvsem za institucionalne investitorje, se pravi za zavarovalnice, banke, pokojninske sklade ... Ugotavljam da poslovni angeli v Sloveniji ne predstavljajo pomembnega vira financiranja v podjetjih, ker ta način financiranja v Sloveniji še ni povsem uveljavljen. (Pinterič 2003, 1-2)

21

Graf 1: Število poslovnih angelov v odstotkih v Evropi

Vir: EBAN-statistics compendium, 2008, str. 18

Iz podatkov grafa je razvidno, da največji delež števila poslovnih angelov dosegata državi Nemčija s kar 19 odstotki in Francija, katere delež je 17 odstotkov. Prav tako velik delež zavzema Velika Britanija s 15 odstotki, sledi ji Švedska z 12 odstotki. V ospredje z ozirom na odstotke poslovnih angelov v Evropi sodijo še: Italija, Belgija, Danska in Švica. Na dnu lestvice je večina evropskih držav, med njimi tudi Slovenija, katerih delež se giblje od 0,5 do 1 odstotne točke.

22

Tabela 5: Evolucija trga poslovnih angelov

Vir: EBAN-statistics compendium, 2008, 22

EVOLUCIJA TRGA POSLOVNIH ANGELOV Država 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 Andora 0 0 0 0 0 0 0 0 1 0 Avstrija 1 1 1 1 1 1 2 2 2 3 Belgija 4 6 7 7 7 5 6 6 5 4

Bulgarija 0 0 0 0 0 0 0 0 0 2 Hrvaška 0 0 0 0 0 0 0 0 0 1 Češka 0 0 0 1 1 2 2 2 1 2

Danska 0 1 4 6 8 8 8 7 7 3 Finska 1 1 1 1 1 1 1 1 1 1

Francija 4 13 32 48 48 40 38 35 41 66 Nemčija 1 43 36 40 40 40 43 41 38 38 Grčija 0 0 0 0 0 1 1 1 1 1

Madžarska 0 0 0 0 0 1 1 1 2 3 Irska 1 1 1 1 3 1 1 1 1 4 Italija 2 5 12 11 10 12 12 11 10 11 Latvija 0 0 0 0 0 0 1 1 1 1

Luksemburg 0 0 0 0 0 1 1 1 1 1 Malta 0 0 0 0 1 1 1 1 1 1

Monako 0 1 1 1 1 1 0 0 0 0 Norveška 0 0 1 1 3 7 7 6 8 7 Poljska 0 0 0 0 0 1 2 3 4 5

Portugalska 0 0 1 1 1 1 1 2 7 10 Rusija 0 0 0 0 1 4 4 2 4 4

Slovenija 0 0 1 1 1 1 1 1 1 1 Španija 0 1 1 2 3 11 20 21 33 37 Švedska 1 2 2 2 9 28 28 23 21 22

Švica 1 3 3 2 3 7 7 7 6 8 Nizozemska 1 1 2 2 3 3 5 4 5 9

Turčija 1 1 1 1 1 2 2 1 2 2 Ukrajina 0 0 0 0 0 0 0 0 0 1

Velika Britanija 49 52 48 48 51 51 35 34 36 34 Škotska / / / / / / / / / 18 Skupaj 66 131 154 176 195 228 226 212 236 293

23

Iz podatkov je razvidno, da se je v letu 2000 močno povečalo število poslovnih angelov v Nemčiji in Franciji, medtem ko se je to število nekoliko pozneje močno povečalo v sledečih državah: Danska, Italija, Švedska, Švica, Španija, Nizozemska in Norveška. Pozitiven trend naraščanja poslovnih angelov v letih 2004 – 2006 se kaže v državah: Rusija, Poljska in Portugalska. V večini držav je v obdobju od 1999 – 2008 število poslovnih angelov konstantno nizko, kar velja tudi za Slovenijo.

24

6. FORMALNI TVEGANI KAPITAL (SKLADI TVEGANEGA KAPITALA)

Vsi formalni viri lastniškega kapitala so institucije. (Mramor 1993, str. 252) Je poseben vir kapitala, ki ga štejemo med trajni kapital in ima lastnosti, ki ga delno ločijo od drugih oblik trajnih kapitalov. Tvegani kapital lahko nadomešča, lahko pa dopolnjuje bančni kapital, lastniški trajni kapital in tudi državne podpore pri nastajanju novih proizvodov, uvajanju novih tehnologij, visoke tehnologije in nastajanju nove zaposlenosti, in sicer zlasti v rastočem poslu. Tvegani kapital je torej oblika lastniškega financiranja ustanovitve podjetja, njegovega tekočega poslovanja ter zlasti rasti in je eden zelo zanimivih virov financiranja malih in srednje velikih podjetij. (Žugelj 2001, 34)

Skladi tveganega kapitala so zaprte oblike skladov, v katere investirajo banke, pokojninske in druge finančne institucije ter bogati posamezniki z namenom plemenitenja premoženja ob pričakovanih višjih donosih. Vsak sklad ima tudi profesionalne upravljalce, katerih naloga je, da identificirajo primerne naložbe in upravljajo s sredstvi sklada. Ime tvegani kapital izhaja iz naložbene politike skladov, ki narekuje, da vlagajo v mlada mala in srednje velika podjetja s potencialom hitre rasti. Glavna razlika med poslovnimi angeli in skladi tveganega kapitala je predvsem v fazi vstopa v podjetje, pri čemer običajno najprej vstopijo poslovni angeli, v višini investicije, v dodanih vrednostih, stopnji tveganja in načinu financiranja. Obstajajo pa še nekatere druge razlike. Na primer, pri poslovnih angelih v podjetje vstopi sam investitor, saj se tudi sam odloči, kateremu podjetju lahko prinese največ dodanih vrednosti, pri skladih pa je denar investiran iz sklada in se običajno ne ve, kdo so investitorji, ki so svoja sredstva zaupali skladu, dodane vrednosti pa prinesejo upravljalci. Skladi tveganega kapitala investirajo običajno zneske od 500.000 € pa do nekaj milijonov evrov, prav tako pa ima vsak sklad specifično lastno naložbeno politiko, v katere panoge vlaga, v točno kakšna podjetja (faza rasti, prihodki itn.) in podobno. Poleg denarja, ki ga skladi investirajo v podjetje, imajo za podjetje tudi druge dodane vrednosti. Podjetnikom pri vstopu v podjetje pogosto pomagajo s pravnimi in finančnimi znanji, svojo mrežo strokovnjakov in drugih posameznikov, ki lahko pomagajo pri rasti podjetja. (Poslovni angeli Slovenije. 2007)

6.1. Oblike formalnih virov lastniškega financiranja

• finančne institucije visoko tveganega kapitala – poznamo jih celo vrsto, od majhnih zasebnih do relativno velikih, ki so podružnice investicijskih bank, zbrani kapital pa je lahko zaseben ali celo delno državen. Država je lahko pri tem udeležena na različne načine: v obliki neposrednega vložka, garancij na kredite, odstopa zemljišč ali objektov v državni lasti. Za vse finančne institucije visoko tveganega kapitala navadno velja, da nalagajo lastniški kapital v novo ustanovljena podjetja, predvsem v zgodnji fazi, pri čemer se praviloma osredotočajo na eno ali več panog. Lastniške naložbe v podjetje, ki je v tako zgodnji fazi razvoja, so seveda izjemno tvegane, zato so finančne institucije visoko tveganega kapitala pri izboru podjetij izredno skrbne. Izberejo praviloma izredno majhno število podjetij, v katere lastniško nalagajo in to predvsem tista, ki imajo izjemno dobre možnosti za uspeh in katerih uprava je ocenjena kot zelo sposobna;

25

• lokalni in državni razvojni skladi in družbe – te institucije so ustanovljene z namenom spodbujanja gospodarskega razvoja na določenem območju. Manjši del njihove dejavnosti se nanaša tudi na lastniško financiranje v podjetja v zgodnji fazi razvoja, da bi s tem pomagala pri razvoju teh podjetij, večji del aktivnosti pa posvečajo vsem drugim oblikam pomoči podjetjem v zgodnjih fazah razvoja, kot so: ugodni pogoji nakupa zemlje in objektov, davčne olajšave, itd. – kar vse pomaga povečati kupno moč vloženega lastniškega kapitala;

• investicijske banke – so finančne institucije, ki so ustanovljene predvsem z namenom, da ponujajo storitev prodaje novih vrednostnih papirjev podjetij. Investicijska banka praviloma pomaga pri prodaji tako, da prevzame nase večje ali manjše tveganje prodaje. Logika poslovanja investicijske banke je enaka ne glede na to, ali prodaja nove dolžniške ali lastniške vrednostne papirje. Največ tveganja prevzame investicijska banka takrat, ko v celoti odkupi lastniške vrednostne papirje od podjetja in jih nato poskuša prodati naprej, seveda po višji ceni. V teh primerih je investicijska banka z vidika podjetja pravzaprav vir lastniškega kapitala, seveda pa za večje tveganje banka zahteva višji donos in je zato cena, ki jo ponudi za vrednostne papirje relativno nizka. Najmanj tveganja prevzame investicijska banka takrat, ko nastopa kot komisionar, ki naredi za svojo stranko vse, da bi prodal vse novo izdane vrednostne papirje po čim višji ceni, ne zagotavlja pa niti obsega prodaje niti cene (komisijska prodaja);

• samostojna zaprta prodaja – v razvitih tržnih gospodarstvih so sicer znani primeri podjetij, ki so sama brez posredovanja investicijske banke odprto prodala novo izdajo lastniških vrednostnih papirjev, vendar je uspešnih primerov relativno malo. Vendar pa obstaja veliko primerov podjetij, ki so brez posredovanja investicijske banke prodala lastniške deleže ali pa lastniške vrednostne papirje samo nekaj investitorjem, takrat govorimo o zaprti prodaji. (Mramor 1993, str. 252-254)

6.2. Skladi tveganega kapitala v Sloveniji

Slovenija se kljub temu, da je članica Evropske Unije, in da je prevzela skupno valuto na posameznih finančnih področjih, razvija počasneje kot bi si želeli. Eno takšnih področij je prav gotovo področje tveganega kapitala. Prvo zakonodajo, ki ureja to področje, smo dobili leta 2007 jeseni, podzakonske akte pa leta 2008. V Sloveniji smo torej potrebovali kar sedemnajst let, da smo pričeli razvijati in urejati finančni sektor, ki je v vseh razvitih državah gonilo razvoja. Treba je priznati, da so v Sloveniji že pred ureditvijo zakonodaje delovali posamezni skladi slovenskega tveganega kapitala, registrirani v tujini in so bili in so še vedno geografsko bolj usmerjeni v Slovenijo in države JV Evrope. V tabeli so predstavljeni za Slovenijo trenutno dosegljivi aktivni skladi tveganega kapitala. (Tvegani kapital v Sloveniji. 2009)

26

Tabela 6:Družbe tveganih kapitalov v Sloveniji

Vir: Tvegani kapital v Sloveniji [online]. (Citirano 13.5.2009). Dostopno na naslovu: http://www.donos.net/client/index.php?table=articles&ID=569

27

6.3. Primerjava investicij tveganega kapitala med Slovenijo in EU

Graf 2: Odstotek investicije glede na BPD po letih

Vir: EVCA-Central and Eastern Europe Statistics, 2007, 7

Iz podatkov je razvidno, da največji delež investicije glede na BDP pripada Bolgariji, katere delež je v letu 2007 znašal kar 1,92 % BDP. Velik delež tega vira financiranja pripada tudi državam: Madžarska, Latvija in Litva. V preostalih državah je zaznati majhen obseg tega vira financiranja. Med te države sodijo Poljska, Češka, Slovaška, Hrvaška in Slovenija. V Sloveniji je tako od leta 2003 do 2007 konstantno prisoten rahel trend rasti BDP in je v letu 2007 znašal 14 %.

28

Graf 3: Celotna investicija v milijonih evrih po državah

Vir: EVCA-Central and Eastern Europe Statistics, 2007, 7

Podatki kažejo, da največji zneski investicij pripadajo Bolgariji, Madžarski, Poljski, Romuniji in Češki. Največji znesek investicije je imela Madžarska v letu 2006, ki je znašal kar 734 milijonov evrov. Manjši zneski investicij pripadajo Latviji, Slovaški, Hrvaški, Litvi, Estoniji in Sloveniji. V Sloveniji je leta 2003 celotna investicija znašala slabe 4 milijone evrov in se tako do leta 2007 povzpela na slabih 47 milijonov evrov.

29

7. DELNIŠKI KAPITAL

Delniški trg oziroma trg vrednostnih papirjev zagotavlja hitro rastočim, inovativnim podjetjem dolgoročni kapital v zameno, da le-ta prodajo svoj delež zunanjim investitorjem. Zbiranje sredstev z javno ponudbo delnic je primerno zgolj za tista podjetja, ki so si s preteklim poslovanjem že zagotovila tržni položaj in si ustvarila dobro ime. Zbiranje delniškega kapitala za zagon ali začetno rast podjetij je težko, medtem ko zrela podjetja običajno tudi dosegajo večjo vrednost, ki podjetniku omogoča, da zadrži večji del lastništva, kot bi ga sicer. Ko podjetje uvrsti svoje vrednostne papirje na borzo, njegova vrednost lahko naraste tudi za 30 odstotkov. Ta dodatna vrednost se pojavi zato, ker delničarji tovrstnih podjetij v nasprotju z zasebnimi investitorji uživajo likvidnost, saj so njihove delnice »tržne«. Torej, če podjetje želi hitro in dramatično povečati svojo vrednost, to lahko doseže z javno ponudbo delnic. ( Žugelj, 2001, str. 33 )

30

8. »MEZZANINE« OZIROMA NAVIDEZNI LASTNIŠKI KAPITAL

Mezzanine kapital ima značilnosti tako lastniškega kot dolžniškega kapitala. Zanj je značilna podrejenost glede na klasičen tuji kapital, a hkrati prednostno obravnavanje glede na lastniški kapital. To pomeni, da so v primeru nezmožnosti poplačila upnikov s strani podjetja posojilodajalci mezzanine kapitala poplačani zadnji, za vsemi upniki, a pred lastniki podjetja. S tem ima dejansko lastnosti lastniškega kapitala in zvišuje njegovo osnovo, ne posega in ne spreminja pa razmerja lastniških pravic. Posojilodajalci dobijo po navadi le pravico do informacij in nadzora, nimajo pa direktnega vpliva na politiko poslovanja. Zaradi dodatne zaščite pred izgubo (v obliki dodatnega lastniškega kapitala) se izboljša bilančna struktura in struktura tveganja podjetja kar nadalje pomeni pozitiven vpliv na oceno bonitete, saj se mezzanine kapital v okviru analize bonitete pripisuje lastniškim sredstvom. V primerjavi s klasičnim dolžniškim kapitalom zaradi podrejenosti zahteva višjo obrestno mero. Poplačilo posojilodajalca je lahko v obliki brez-kuponskega fiksnega povračila ali pa variabilnega, na uspešnost podjetja vezanega povračila, kjer so možne kombinacije fiksnih in variabilnih obresti. Poleg tega so v strukturo povračila pogosto vključene tudi dodatne komponente (t.i. kicker komponente), ki zagotavljajo več vrst udeležb v podjetju in njegovem uspehu. Delimo jih na komponente (equity-kicker), ki preko nakupnih bonov ali možnosti zamenjave v delnice zagotavlja pridobitev kapitalskih deležev v podjetju, in na komponente (non-equity-kicker), kjer ne gre za udeležbo v kapitalu, ampak za predhoden dogovor o dodatnih izplačilih investitorju v primeru določenega povečevanja vrednosti podjetja oziroma njegove uspešnosti v obdobju mezzanine investicije. Posebna zavarovanja pri najemu mezzanine kapitala za razliko od večine dolžniških sredstev niso potrebna, tako da je s tega vidika podjetju olajšan dostop do financiranja, je pa potreben skrben pregled podjetja s strani posojilodajalca. (Stele 2008, 11) Navidezni lastniški kapital je v Smernicah definiran kot naložba, kjer donos za imetnika (investitor/posojilodajalec) v glavnem temelji na dobičku ali izgubah zadevnega ciljnega podjetja ter so nezavarovani v primeru neizpolnitve obveznosti. V Slovenski zakonodaji (Zakon o podpornem okolju za podjetništvo Ur. l. RS št. 40/2004) je navidezni lastniški kapital opredeljen kot »mezzanin« oblika financiranja podjetij. (Pfeifer 2008, 9)

31

9. DOLŽNIŠKO FINANCIRANJE

Z dolžniškim financiranjem podjetnik prevzame odgovornost za odplačevanje glavnice dolga in pripadajočih obresti. Prednost dolžniškega financiranja v primerjavi z drugimi oblikami je v tem, da podjetnik pridobljena sredstva poplača ( vrne ) v prihodnosti. Hkrati pa ne prepusti (so)lastništva vlagatelju ( torej posojilodajalcu ), prav tako pa se posojilodajalec ne vmešava v upravljanje podjetja in ne kontrolira podjetnika, kako uspešno in učinkovito vodi podjetje. Slabost dolžniškega zadolževanja pa je v tem, da je potrebno sposojeni denar vrniti, skupaj seveda s pripadajočimi obrestmi. To pa je obveznost, ki ni odvisna od rezultatov poslovanja podjetja.

Vir dolžniškega financiranja so:

• banke, ki se povezujejo z občinami, zavarovalnicami, zbornicami, ministrstvom RS, javnimi skladi …,

• factoring, • leasing in • forfeting.

( Stupica, 2005, str. 20 - 21)

32

10. BANČNI KREDITI – NAJPOGOSTEJŠI VIR FINANCIRANJA

Banke predstavljajo prvi institut trgovine z denarjem in zato igrajo eno najpomembnejših vlog pri obstoju, rasti in uspehu podjetja. (GZS-gospodarska zbornica Slovenije. 2002) Banke nudijo kratkoročne vire denarja, to so viri, ki imajo rok zapadlosti manj kot eno leto. Ti viri so praviloma namenjeni financiranju zalog, za obratna sredstva, za uravnavanje likvidnosti podjetja in podobno. Prav tako pa nudijo dolgoročne vire financiranja, katerih zapadlost sega preko enega leta. Ta vir predstavlja primernejšo obliko financiranja v primerjavi s kratkoročnimi viri, saj je odplačevanje raztegnjeno, s tem pa tudi breme financiranja. Ta oblika je posebej primerna, kadar podjetje investira v osnovna sredstva, kot so stroji, oprema, poslovne zgradbe in podobno. (Stupica, 2005, str. 57 - 58)

Ponudba bančnih storitev je zelo obsežna - od:

� dajanja različnih vrst posojil, ki se razlikujejo glede na ročnost in namen; � izdajanje everskih in deviznih garancij; � odkup terjatev od komitentov; � zbiranje finančnih sredstev v domači in tuji valuti; � menjalniške posle; � ocena in izdelava mnenja o poslovnem načrtu; � sprejem depozitov; � trgovanje z vrednostnimi papirji in borznim posredovanje; � devizno poslovanje in plačilni promet s tujino; � prodajo blagajniških zapisov; � izdajanje poslovnih kartic.

Bančni kredit je eden izmed zunanjih virov financiranja podjetja tako na krajši kot na daljši rok. Podjetja si denar sposojajo za gibljiva sredstva, za zagotavljanje likvidnosti, za poravnavanje mesečnih obveznosti iz poslovanja in zalog, za stalna sredstva in za trajno gibljiva sredstva.

Omenili bomo nekaj pomembnih vrst kreditov, ki jih je možno pridobiti pri slovenskih bankah in sicer:

� Kredit na tekoči oziroma žiro račun banka odobri na podlagi vloge. Za odobreno kreditno linijo ali kredit skleneta banka in komitent kreditno pogodbo, v kateri so navedeni pogoji kreditiranja, zavarovanja kredita, stroški in odpoved pogodbe. Pri kreditu na žiro račun banka vsakokratni znesek kredita odobri žiro račun tako, da za znesek kredita poveča dobroimetje. Ta vrsta kredita je običajno kratkoročna, lahko pa banka ob zapadlosti kredita, vračilo podaljša.

� Menični krediti v obliki eskontnega, akceptnega, remboursnega, negacijskega ali packing kredita. Pri tem se zadnji trije uporabljajo predvsem pri izvoznih poslih. Pri eskontnem kreditu gre za odkup menice pred njeno dospelostjo. Banka od zneska, na katerega se

33

menica glasi odšteje določeni znesek, ki se imenuje eskont ali diskont in vsebuje znesek nedospelih obresti, stroškov in provizije. Lahko pa banka izplača celotni znesek menice, komitent pa plača obresti, provizijo in druge stroške posebej. Banka bo odkupila samo tiste menice, ki imajo vse bistvene in nebistvene elemente.

� Lombardni kredit banka odobri na podlagi zastave vrednostnih papirjev, blaga in plemenitih kovin. Običajno se zastavljeni predmeti izročijo banki z dokumentom, ki služi za prenos pravice do lastništva. Za storitve lombardnega kredita si banka pri vseh oblikah jamstva zaračunava redne aktivne obresti. Po vrnjenem kreditu banka vrne komitentu jamstva, ki jih je zastavil za najeti kredit.

� Avalni kredit pri tem kreditu banka prevzame od svojega komitenta jamstvo tretji osebi, da bo poravnal določene obveznosti, če tega ne bo storil njen komitent. Banka torej ne daje denarja, temveč prevzame obveznosti poravnave terjatev in s tem spremeni jamstveno obliko kredita v izplačilo. Komitent pa mora poskrbeti, da bo imel ob roku zapadlosti obveze na svojem računu kritje pri banki, sicer bo obvezo morala poravnati banka. Za dani aval banka zaračuna le provizijo, medtem ko si za izplačilo kredita zaračuna normalne obresti, komitent pa mora avalni kredit poravnati ob dogovorjenih pogojih in roku. (GZS-gospodarska zbornica Slovenije. 2002)

10.1. Karakteristike pridobivanja kreditov

10.1.1. Postopek odobravanja kreditov

Glavne faze postopka odobravanja kreditov so: sprejem vloge, ocena kreditne sposobnosti, odobritev naložbe, črpanje, spremljava ter vračilo kredita ali izterjava. Odločitev o bančnem kreditu je potrebno pretehtati z ozirom na nujnost, ali kredit res potrebujete, saj le-ta, kot tudi noben drugi vir, ni zastonj. Bistvene so cena kredita, stroški odobritve, zavarovanja in vodenja kredita, pomembna pa je tudi odločitev o vrsti kredita in zagotovitvi sredstev za njegovo poplačilo. (Taškar Beloglavec 2007, 1-3)

10.1.2. Zahteve bank

Skoraj vse banke v Sloveniji zahtevajo podobno dokumentacijo za odobritev kredita, za najem dolgoročnega kredita zahtevajo poslovni načrt. Posebej pazljive pa so, ne glede na višino kredita, pri odobravanju kreditov podjetjem začetnikom. Obvezne sestavine poslovnega načrta so predstavitev podjetja, predstavitev naložbe s cilji, opis naložbe, ocenjena vrednost naložbe, viri financiranja, predvideni poslovni rezultati in predvideno odplačilo kredita. Priloge so računovodski izkazi in njihova pojasnila. (Taškar Beloglavec 2007, 1-3)

10.1.3. Odzivni čas

Povprečen čas za odobritev kredita od prejema vloge je v bankah v Sloveniji različen, v povprečju pa se giblje okrog 14 dni. Čas je odvisen od zavarovanja kredita in od tega, ali je kreditojemalec že komitent banke ali ne. Če ima banka že večino zahtevanih podatkov o kreditojemalcu, je ta čas krajši. Največje ovire, ki podaljšujejo čas priprave kreditne dokumentacije, so postopki v zvezi z urejanjem zavarovanja kredita. Poleg tega je ovira lahko

34

tudi visoka predračunska vrednost projekta, pomanjkljiv poslovni načrt in nemalokrat nepripravljenost komitenta, da banki razkrije podatke. (Taškar Beloglavec 2007, 1-3)

10.1.4. Boniteta oz. bonitetna ocena

Boniteta oz. bonitetna ocena je ocena sposobnosti kreditojemalca glede izpolnjevanja obveznosti, ki izhajajo iz posameznega kreditnega razmerja. Poznamo zunanjo bonitetno oceno (s strani bonitetne hiše, običajno pri velikih kreditojemalcih) in notranjo bonitetno oceno (izdelana s strani bank, predvsem za MSP-je).

Da banke lahko izdelajo (notranjo) bonitetno oceno seveda potrebujejo podatke, tako kvalitativne kot kvantitativne. Razvrstitev posameznega podjetja v določen bonitetni razred kaže na njegovo sposobnost izpolnjevanja obveznosti oz. možnost, da le-teh ne bo izpolnilo. Iz spodnje slike, ki kaže število neizpolnjenih obveznosti na 1000 podjetij na leto po posameznih bonitetnih razredih, je razvidno v katere bonitetne razrede najpogosteje sodijo MSP-ji. (Slovenski podjetniški sklad. 2008)

Slika 3: Razporeditev kreditojemalcev v bonitetne razrede

Vir: Slovenski podjetniški sklad, 2008, 4

Banke zbirajo kvantitativne in kvalitativne podatke (računovodski izkazi, letna poročila poslovni načrti, dohodninske napovedi) neposredno od kreditojemalcev, nato jih primerjajo s svojo bazo podatkov, ki temelji na historičnem spremljanju izpolnjevanja obveznosti svojih komitentov. S primerjavo podatkov in značilnosti ter na podlagi statističnih algoritmov

35

uvrščajo komitente v posamezne bonitetne razrede. Raziskave so pokazale, da so za banke pri razvrščanju komitentov v bonitetne razrede izredno pomembni podatki o zadolženosti, likvidnosti in donosnosti. V okviru zbiranja kvalitativnih podatkov banke največkrat organizirajo sestanke, kjer skozi osebni stik ocenijo vodstvene in »upravljavske« sposobnosti posameznega podjetnika oz. komitenta, pomembna pa sta še predvsem tržna situacija MSP-ja in organizacijsko pravna oblika. Praviloma imajo ti kvalitativni podatki večji vpliv na razvrstitev v bonitetni razred pri večjih podjetjih in družbah. Se pa seveda z večanjem zneska kredita veča tudi obseg podatkov, ki ga bo banka hotela pridobiti. Od povprečja odstopajo tudi »start-up« podjetja, ki so šele v ustanavljanju in še ne razpolagajo s finančnimi podatki; banke od njih zahtevajo predvsem: poslovni načrti, upravljalska (management) pooblastila in mandate ter potrdila o izkušnjah upravljavcev.

Ko banka razvrsti komitenta v bonitetni razred ga s tem razvrsti v specifične značilnosti nadaljnjega obravnavanja kredita, kot kaže spodnja slika (prošnja za kredit – ocena in »odločitev da/ne« – cena kredita – spremljanje oz. nadziranje kreditojemalca)

Slika 4: Odobravanje kredita

Vir: Slovenski podjetniški sklad, 2008, 4

Med podjetniki večkrat slišimo kritike na račun bank, češ da:

• imajo preveč birokratske in predolge postopke za pridobitev kredita; • banke so prezahtevne glede pridobitev zavarovanja; • obrestna mera je previsoka; • banke niso zainteresirane vlagati in pospeševati razvoja malih podjetij.

Žal te trditve vsled prevelike potrebe po kreditih nemalokrat držijo, vendar se bo klima glede na vse ostrejšo konkurenco trgovcev z novci počasi, a zanesljivo izboljševala. (Slovenski podjetniški sklad. 2008)

36

10.2. Kriteriji podjetja za pridobitev kredita

Podjetnik lahko zaprosi za kredit pri katerikoli banki, praviloma le-te pogojujejo komitentstvo pri banki. Seveda pa se od poznavanja komitenta razlikujejo oblike jamstva. S tem problemom se zlasti srečujejo novo nastala podjetja, ki nujno potrebujejo denar za začetek dejavnosti, zato so nekatere banke, čeprav redke, čedalje več pozornosti namenile kreditiranju novih perspektivnih podjetij. Pri tem pa še vedno ostaja osnovni cilj banke poplačilo kredita in obresti. Pogoji in cena kredita se razlikujejo in so odvisni od bonitete komitenta, kreditne sposobnosti, njegovega poslovnega sodelovanja z banko, kvalitete in realnosti poslovnega načrta, likvidnosti in verjetnosti sprotnega odplačevanja anuitet, oblike zavarovanj, odplačilne dobe kredita, glede na vire sredstev (razpisi občinskih skladov in republiškega sklada za razvoj malega gospodarstva), torej od rizičnosti naložbe. Banke so sicer pripravljene prevzeti rizik ob za to ustrezni ceni. Kratkoročni krediti so na voljo predvsem v obliki raznih premostitvenih kreditov, posojil po principu tekočega računa za financiranje tekočega poslovanja t.j. nakup obratnih sredstev, kakor tudi odkupa in financiranja izvoznih terjatev. Doba vračanja je do enega leta. Dolgoročni krediti pa so namenjeni nakupu, gradnji in adaptaciji poslovnih prostorov ter financiranju nakupa strojev in opreme. Doba vračanja je od 3 do 10 let, najpogosteje pa 5 let. Za pridobitev posojila, mora podjetje pripraviti kar obsežno dokumentacijo. Poleg podjetniškega poslovnega načrta mora v glavnem vsebovati identifikacijske dokumente podjetja. Najpomembnejši, vsebinski del za pridobitev posojila pa je natančen, konsistenten podjetniški načrt, ki mora natančno predstaviti vse sklope podjetniške ideje s tem, da bo za banko seveda najzanimivejši finančni načrt s pretokom denarja, likvidnostjo, obračanjem sredstev, lastno udeležbo in zavarovanjem. Žal za podjetnike, ki so bolj na začetku poti predstavlja eno najmočnejših zavarovanj le hipoteka, katere vrednost je skoraj praviloma 3-kratna glede na vrednost posojila. Podjetnik mora pripraviti tudi kar se da natančno poročilo o poslovanju podjetja. Vsekakor je tudi osebni kontakt med banko in podjetnikom čedalje pomembnejši. Banke zato uvajajo svoje strokovnjake, ki si vzamejo čas, da spoznajo podjetje, svetujejo ter obdelujejo prejete vloge. V prihodnosti naj bi tudi v okviru danih pooblastil odobravali kredite. Najtrši oreh pa je priprava dokumentacije, ki jo je potrebno zagotoviti za zavarovanje posojila. Obvezno je to menica in še določen čas bianco akceptni nalog ter dodatna zavarovanja (hipoteka na nepremičnine in premičnine, odstop domačih in tujih terjatev, zavarovanje pri zavarovalnici, osebno poroštvo lastnikov podjetja oz. direktorja ter drugih pravnih oseb, zastava vrednostih papirjev in blagajniških zapisov BS). Zlasti pri dolgoročnih kreditih se poleg osnovnega zavarovanja z menico in akceptom uporabljajo ostali instrumenti dodatnih zavarovanj. Če želimo pridobiti od banke investicijska sredstva, potem moramo pripraviti dober poslovni načrt oz. investicijski elaborat, ki naj ga sami sestavijo samo vešči podjetniki. Svetujemo pa, da si dobijo dobrega svetovalca, saj jih je kar veliko število (GZS-gospodarska zbornica Slovenije. 2002)

10.3. Cena kredita – obrestna mera

Ceno kredita oz. obrestno mero kredita postavi banka na podlagi: Stroškov financiranja; obrestna mera, ki velja za banke. (npr. EURIBOR)

37

Operativni stroški; stroški banke za izdane kredite. Pričakovane izgube; pričakovana ocena izgub pri kreditiranju (na podlagi historičnih podatkov – več za komitente s slabšo bonitetno oceno in manj za tiste z boljšo). Stroški kapitala; banke morajo oblikovati kapitalske rezerve za kreditiranje, ki se bodo aktivirale v primerih, da bodo izgube večje od pričakovanih (tudi primer gospodarskih kriz; splošno - več za komitente s slabšo bonitetno oceno in manj za tiste z boljšo). Pogajalska marža; nekatere banke zahtevajo tudi to maržo. (Slovenski podjetniški sklad. 2008)

10.4. Krediti v Sloveniji

Graf 4: Primerjava deležev kreditov nebančnemu sektorju glede na BDP v Sloveniji in EMU

Vir: UMAR-Ekonomski izzivi ( razvitost finančnega sektorja in gibanja finančnih tokov), 2008, 48

Zaostanek za povprečjem EMU pri deležu kreditov podjetjem in NFI je relativno majhen. Pri deležu kreditov podjetjem in NFI v primerjavi z BDP le malenkostno (dobri 2 o. t.) zaostajamo za povprečjem EMU, ki je bilo v letu 2007 na ravni dobrih 60 %. Delež kreditov podjetjem v primerjavi z BDP (brez NFI) pa že presega povprečje EMU. Razlog za razmeroma velik pomen bančnih kreditov pri financiranju podjetniškega sektorja gre najbrž iskati v strukturi slovenskega finančnega sistema, ki je bančno zasnovan, oziroma v nezadostni razvitosti finančnega sektorja oz. plitvosti domačega finančnega trga. Druge možnosti za financiranje podjetij so namreč še precej omejene. Tudi v nekaterih nam primerljivo razvitih državah članicah EU (Portugalska in Španija) podobni razlogi vplivajo na visoko odvisnost podjetij od bančnega sistema, delež kreditov podjetij v primerjavi z BDP v teh državah tudi precej presega slovensko raven. (Umar-Ekonomski izzivi. 2008)

38

Tabela 7: Stanje finančnih obveznosti podjetij po instrumentih

Vir: BS-poročilo o finančni stabilnosti, 2008, 26

Drugače, kot pri lastniškem kapitalu, se pomen posojil v strukturi finančnih obveznosti podjetij povečuje prav zaradi njihove odločilne vloge pri zagotavljanju tekočega financiranja podjetij. Njihov delež v virih financiranja se je do septembra 2007 približal 30 odstotkom. Trend krajšanja ročnosti posojil pri bankah in drugih upnikih, se kaže v njihovem večjem deležu kot v preteklih letih. Skupaj s komercialnimi krediti, ki so v največji meri kratkoročni, je delež virov z ročnostjo do enega leta v stanju zadolženosti podjetij presegel 25 odstotkov.

Dolg podjetij, ki je ožji agregat od celotnih obveznosti, se je v letu 2007 dvignil na 79,3 odstotka BDP, kar je nekoliko pod zadolženostjo evroobmočja. Ta je v letu 2006 dosegla 87 odstotkov. Zadolženost podjetij po posameznih državah se bisveno razlikuje tudi med tistimi s podobno stopnjo razvitosti. Tako na primer spadajo Portugalska podjetja z več kot 100 odstotnim deležem dolga v BDP med najbolj zadolžena podjetja v evroobmočju, na drugi strani pa izstopa podjetniški sektor Grčije z najnižjo stopnjo zadolženosti med članicami evroobmočja. (BS-Poročilo o finančni stabilnosti. 2008)

STANJE FINANČNIH OBVEZNOSTI PODJETIJ PO INSTRUMENTIH 2002 2003 2004 2005 2006 2007

(v mio EUR)

Skupaj 47.407 52.263 56.589 62.358 0,071 86.072

stopnja rasti (v %) 15,3 10,2 8,3 10,2 13,9 26,1

Dolg 11.839 13.743 15.953 18.697 21.333 26.072

stopnja rasti (v %) 16,8 16,1 16,1 17,2 14,1 24,8

v % BDP 52,0 55,6 59,8 66,2 70,1 79,3

Struktura finančnih obveznosti (v %)

Vrednostni papirji, razen delnic 0,4 0,4 0,6 0,8 0,7 0,7

Posojila 24,6 25,9 27,6 29,2 29,3 29,7

kratkoročna 8,8 9,0 8,7 9,5 9,8 11,2

dolgoročna 15,8 16,9 18,9 19,6 19,5 18,5

Delnice in drugi lastniški kapital 53,8 53,4 53,2 50,1 49,9 51,0

Druge terjatve 21,1 20,3 18,6 19,9 20,1 18,6

komercialni krediti in avansi 15,5 14,8 13,8 14,2 15,0 14,1

drugo 5,7 5,4 4,9 5,7 5,0 4,6

39

Graf 5: Struktura dolga slovenskih podjetij v odstotkih

Vir: BS-poročilo o finančni stabilnosti, 2008, 27

Iz podatkov je razvidno, da imajo največji pomen pri financiranju malih in srednje velikih podjetjih domače banke. Leta 2003 so tako predstavljale 53 odstotni delež vseh posojil, ki se je do leta 2007 povzpel kar na 64 odstotkov. Pomen tujih bank pa vse od leta 2003 upada, tako je leta 2003 znašal skoraj 10 odstotnih točk in do leta 2007 upadel na slabih 5 odstotkov. Drugi domači sektor pa nekako ohranja svoj trend rasti in se vse od leta 2003 do 2007 giblje nekje na 24 odstotkih, medtem ko drugi tuji sektor prav tako zgublja na pomenu.

40

Tabela 8: Koeficient zadolženosti po sektorjih

Vir: BS-poročilo o finančni stabilnosti, 2008, 27

Iz podatkov je razvidno, da se koeficient zadolženosti pri bankah povečuje v vseh gospodarskih sektorjih. Skoraj povsod je viden trend rasti, oziroma se je ponekod koeficient zadolženosti ustalil na določeni točki z minimalnim letnim odstopanjem. Najvišji koeficient zadolženosti predstavljajo poslovne storitve in nepremičnine, sledi jim gostinstvo ter nato kmetijske, gozdarske, ribiške in rudarske storitve.

2001 2002 2003 2004 2005 2006

Koeficient zadolženosti - finančne in poslovne obveznosti na vire sredstev (v %)

Kmetijstvo, gozdarstvo, ribištvo in rudarstvo 26,0 28,6 32,8 37,4 40,2 41,0

Predelovalne dejavnosti 40,1 40,6 41,7 44,6 46,1 48,6

Elektrika, plin in voda, saniranje okolja 34,1 34,6 32,3 32,7 33,6 36,4

Gradbeništvo 63,7 66,0 68,5 70,7 71,2 72,8

Trgovina 58,3 60,1 60,2 63,3 63,3 63,2

KOEFICIENT ZADOLŽENOSTI PO DEJAVNOSTI 80,4 81,0 78,9 78,8 78,1 77,6

Gostinstvo 32,3 35,7 37,0 42,0 42,2 46,3

Informacije in komunikacije 41,9 45,0 41,9 42,5 41,5 40,8

Poslovne storitve ter nepremičnine 37,2 38,4 40,1 42,4 46,7 51,5

Javne storitve 43,6 46,4 40,2 48,3 48,7 50,0

Skupaj 48,2 49,3 49,0 51,7 52,9 55,2

41

Tabela 9: Bruto in neto zadolženost podjetij pri bankah

Vir: BS-poročilo o finančni stabilnosti, 2008, 30

V tabeli so ponazorjena celotna posojila v milijon evrih podjetjem s strani bank, vloge podjetij in na podlagi tega tudi izračunana neto zadolženost podjetij pri bankah. Zadolženost podjetij vse od leta 2000 strmo narašča, medtem ko vloge podjetij niso deležne takšnega trenda rasti. Tako smo priča vse večjemu deležu, ki nam ga prikazuje razmerje med celotno zadolženostjo podjetij in njihovimi vlogami.

Graf 6: Delež finančnih posrednikov v Sloveniji

Vir: BS-Letno poročilo, 2007, 36

Iz slike je razvidno, da največji delež finančnih posrednikov predstavljajo banke oziroma denarne finančne institucije. Sledijo ji leasinška podjetja, zavarovalnice, investicijski skladi in pokojninski skladi.

Zadolženost podjetij pri bankah Vloge podjetij

Neto zadolženost podjetij pri bankah

Posojila podjetjem (v mio EUR) v % BDP (v mio EUR) (v mio EUR) Razmerje v % BDP

(1) (2)=(1)/BDP (3) (4)=(1-3) (5)=(1/3) (6)=(4)/BDP

2000 3.915,6 21,5 1.843,5 2.072,1 2,1 11,4

2001 4.870,1 23,9 2.160,5 2.709,6 2,3 13,3

2002 5.353,2 23,5 2.524,4 2.828,8 2,1 12,4

2003 6.663,6 27,0 2.585,5 4.078,1 2,6 16,5

2004 8.087,0 30,3 2.654,6 5.432,4 3,0 20,4

2005 9.907,0 35,1 3.128,1 6.778,9 3,2 24,0

2006 12.364,1 40,6 3.341,1 9.022,9 3,7 29,6

2007 16.821,2 50,0 3.660,1 13.161,0 4,6 39,1

42

Tabela 10: Posojila denarnih in nedenarnih finančnih institucij v mio evrih

Vir: BS-Letno poročilo, 2007, 37

Iz podatkov je razviden zelo velik pomen denarnih finančnih institucij, ki so v letu 2006 posodile slabih 34.000 mio evrov in s tem dosegle kar 72,2 odstotni delež celotnih posojil podjetjem, medtem ko nedenarne finančne institucije z dobrimi 13.000 mio evrov predstavljajo le 27,8 odstotni delež vseh posojil podjetjem. Tako lahko sklepamo da banke v Sloveniji resnično predstavljajo zelo pomembno vlogo financiranja podjetij, saj se delež posojil skozi vsa leta razmeroma počasi povečuje oziroma ohranja raven 72 odstotkov.

43

11. LEASING

Leasing je oblika srednjeročnega financiranja, ki omogoča dajanje v najem poslovne in obratne opreme, hkrati pa je to posebna oblika prodaje naložbenega in potrošnega blaga. Leasing pomeni tudi način pridobivanja sredstev, kjer ena stran – najemnik – izbere sredstvo, druga stran – najemodajalec – pa mu za to izbiro zaračunava ceno. Najemnik izbrano sredstvo uporablja v določenem času in zanj plačuje najemnino.

Osnovna področja uporabe leasinga so: vozila, proizvodna oprema, ostala poslovna oprema in nepremičnine. Predmeti najema so največkrat osebna vozila, v zadnjem času pa se pojavlja veliko povpraševanje tudi po operativnem leasingu oziroma najemu nepremičnin. (GZS-gospodarska zbornica Slovenije. 2002)

11.1. Prednosti leasinga � hiter dostop do poslovnih sredstev brez visokega finančnega vložka, ki bi bil sicer

potreben za nakup lastnega kapitala; � izogibanje večini birokratskih postopkov, ki bi jih morali prestati ob najemu

bančnega kredita; � ob vse večji konkurenci podjetij, ki se ukvarjajo z dejavnostjo dajanja leasinga, so

se pogoji odplačevanja približali pogojem odplačevanja bančnih kreditov; � porazdelitev plačevanja DDV pri operativnem leasingu.

(GZS-gospodarska zbornica Slovenije. 2002)

11.2. Slabosti leasinga � ob nezadostnem informiranju so lahko stroški leasinga bistveno večji kot stroški bančnega kredita

� izbira ustreznega partnerja. Ker je predmet pogodbe v času trajanja pogodbe last dajalca leasinga se je potrebno predhodno pozanimati o tem ali sklepamo pogodbo s podjetjem, ki ima ustrezno podporo tako v kapitalu kot v znanju in izkušnjah, da bo vse svoje obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe tudi realiziral.

(GZS-gospodarska zbornica Slovenije. 2002)

Leasing delimo tudi:

- s stališča dajalca na neposredne in posredne, - po vrstah blaga na naložbene in porabniške, - glede na amortizacijo na polne in delne - najpomembnejše pa je razlikovanje med finančnim in operativnim leasingom

(Kenda 1992, 75)

44

11.3. Finančni leasing

Finančni leasing je najpogostejša oblika leasinga, primerna tako za fizične kakor pravne osebe. Jemalec leasinga se že ob sklepu pogodbe odloči, da želi na koncu odplačilne dobe z odkupom lastniške opcije postati pravni lastnik predmeta pogodbe (avtomobila, stanovanja, hiše, plovila, itd.). Pravni lastnik predmeta pogodbe do poplačila vseh anuitet ter odkupne opcije pa je leasingodajalec. (NLB-leasing. 2008)

11.4. Operativni leasing

Operativni leasing je namenjen tistim strankam, ki jih zanima predvsem uporaba, ne pa tudi nakup predmeta pogodbe. Običajno se za to obliko leasinga odločajo pravne osebe in podjetni posamezniki, ki imajo možnost prilagoditi višino mesečnih najemnin. Ob izteku pogodbe lahko najem podaljšajo, predmet pogodbe vrnejo ali odkupijo. (NLB-leasing. 2008)

11.5. Kredit ali leasing

Fizične osebe se še vedno bolj nagibajo h kreditiranju, čeprav je finančni leasing enostavnejši, za stranko pa je lahko tudi bolj varen in cenejši način financiranja, predvsem z vidika vzporednih stroškov ter preverb pri nakupu novih nepremičnin. Poglavitni razlog za tako nizko zanimanje za nakup nepremičnine z leasingom med fizičnimi osebami je v lastništvu, oziroma vpisu v zemljiško knjigo, kamor se do poplačila obveznosti vpiše leasingodajalec. Finančni leasing po eni strani jemljejo finančno bolj izobražene stranke in stranke, ki si kupujejo drugo nepremičnino, po drugi strani pa stranke, ki težje izkažejo bonitetno sposobnost odplačevanja.

Pri ponudniku, ki nudi financiranje nepremičnine tako s hipotekarnim kreditom kakor tudi finančnim lizingom, smo prosili za informativni izračun za obe obliki financiranja, za nepremičnino, katere cena z DDV znaša 130.000 evrov. Predpostavili smo 30.000 evrov zagotovljenih lastnih sredstev in dobo odplačila dolgo 240 mesecev. Rezultati v priloženi tabeli povedo vse - velja razmisliti. (Svarun Bajec 2008, 1-3)

Tabela 11: Odločitev (kredit ali leasing)

Vir: Svarun Bajec, 2009, 1-1

45

11.6. Leasing v Sloveniji

Leasing se je kot oblika financiranja v slovenskem finančnem prostoru postopoma razvil v del finančne industrije, ki ima vse atribute podobnih družb v Evropi in drugje po svetu. Nekaj znanja in izkušenj so v naš prostor prinesle leasing družbe v lasti tujega kapitala, ki so največji igralci na slovenskem leasing trgu. Veliko so k razvoju leasinga pripomogle tudi manjše družbe. Te so znale izkoristiti tržne niše in možnosti, ki jih leasing prinaša predvsem leasingojemalcem pravnim osebam.

Po uveljavitvi leasinga premičnin je pri nas zadnja leta vedno pogostejši tudi leasing nepremičnin. Kljub temu je še vedno slabo razvit. Večje leasing družbe se odločajo tudi za širitev poslovanja na jugovzhodne trge. Z večjim povpraševanjem naj bi se nekoliko znižala tudi povprečna cena leasinga. (Finance. 2003)

Tabela 12: Trg leasinga v Sloveniji

Vir: Svarun Bajec, 2009, 1-1

Leto 2007 je bilo za leasinške hiše uspešno, saj so v primerjavi z letom 2006 sklenile za 542,49 milijona evrov več poslov, kar pomeni 31,5-odstotno rast trga. Sicer je bilo lani vseh leasinških poslov za 2,26 milijarde evrov. Sodeč po statističnih podatkih, ki jih po novem obdeluje Združenje bank Slovenije, kamor so se vključila tudi leasinška podjetja, se z leasingom še vedno največ financirajo premičnine, predvsem vozila in proizvodni stroji – vrednost sklenjenih poslov znaša 1,5 milijarde evrov. Leasing nepremičnin pa pomeni 33,49 odstotka vseh leasinških poslov.

Vrednostno gledano stranke še vedno sklenejo največ leasinških poslov za osebna vozila – leta 2007 jih je bilo za nekaj manj kot 694 milijonov evrov, leto prej pa za 520 milijonov evrov. Sledijo komercialna vozila s skoraj 400 milijoni evrov (287 milijonov evrov v letu 2006). Na tretjem mestu so stroji in proizvodna oprema, za kar so leasinške hiše lani sklenile za 264 milijonov evrov pogodb. Približno polovica premičninskih leasingov je sklenjenih za dve do pet let (vrednostno 959 milijonov evrov), sledijo tista z ročnostjo do dveh let in od pet do deset let. Če pogledamo še razporeditev leasinških poslov glede na dejavnost leasingojemalca, ugotovimo, da jih največ prihaja iz zasebnega storitvenega sektorja, sledita industrija in gradbeništvo, na tretjem mestu pa so fizične osebe. Zadnje so lani sklenile za skoraj 364 milijonov evrov leasinških pogodb. (Kondža 2008, 31)

46

12. FACTORING

Factoring, eden izmed pogodbenih tipov novejšega časa, predstavlja metodo zunanjega financiranja gospodarskih subjektov ter stopa ob bok nekaterim finančnim instrumentom (akreditivu). Glede na svojo funkcijo predstavlja factoring posel bančnega prava. Prav zaradi tega ga mnoge ureditve tudi izrecno navajajo v bančnih predpisih. Factoring je v naši gospodarski praksi razmeroma neznan. Menimo, da bi ga bilo treba v čim večji meri implementirati v naše gospodarsko življenje, saj omogoča mnogo večjo likvidnost gospodarskih subjektov na trgu.

Factoring predstavlja tristransko razmerje, v katerem klient oziroma dobavitelj (cedent) z globalno cesijo prenese na factorja (cesionarja) svoje obstoječe ter bodoče terjatve, ki jih ima do svojih dolžnikov (cessusov) iz naslova prodaje blaga ali opravljenih storitev. Iz vidika pogodbe o factoringu govorimo torej o factorju in klientu, medtem ko lahko slednjega iz vidika pogodbe o prodaji blaga ali opravi storitev poimenujemo tudi kot dobavitelja, njegovega pogodbenika pa kot dolžnika oz. kupca. Ker gre nadalje pri factorinškem razmerju za globalni odstop terjatev, se v razmerje vključijo vse tri pogodbene stranke, pri čemer je factor cesionar, klient cedent, dolžnik pa cesus. (Vrenčur 2000, 1-8)

12.1. Ekonoski pomen factoringa

Med funkcijami je izjemno pomembna funkcija finaciranja oziroma likvidnostna funkcija. Factor namreč zagotovi klientu s plačilom še nezapadlih terjatev takojšnjo likvidnost. Klientu tako ni potrebno čakati na dospelost ter mu je zagotovljen trajen pritok gotovine za opravljanje dejavnosti. Tako postaja factoring metoda zunanjega financiranja gospodarskih subjektov. Iz gospodarskega vidika lahko torej financiranje preko pravega factoringa gledamo po izvoru sredstev kot zunanje in tuje financiranje, po uporabi sredstev kot financiranje prodaje in po trajanju financiranja kot instrument kratkoročnega financiranja. Smisel izvoznega factoringa je npr. v tem, da finančna institucija pomaga oziroma finančno podpre (financira) izvoznika ter se tako lahko izvoznik osredotoči zgolj na svoje posle, t. j. prodajo in trženje svojih proizvodov. Tako lahko rečemo, da proizvodni, prodajni, izvozni ter dobavni del prevzame izvoznik (klient), finančni del pa factor. Iz tega vidika je mednarodni factoring izjemno pomemben pri modernih izvoznih poslih, saj olajšuje pretok denarja iz izvoznikovih poslov. Še zlasti, če je zasnovan na "non-recourse" (tudi without recourse ali brez regresa) principu, torej kot pravi factoring, pomeni za klienta zaščito pred slabimi dolžniki. Ko factor plača za odstopljeno terjatev klientu določen znesek, dobi zanj ekonomski ekvivalent (denar) šele ko prejme plačilo od dolžnika. Factor torej financira klienta na ta način, da mu plača terjatev še pred dospelostjo, medtem ko se sam poplača ob dospelosti. Če bi bilo s pogodbo o factoringu dogovorjeno, da factor izplača klienta na dan dejanskega plačila dolžnika, tak factoring ne bi vseboval funkcije financiranja. (Vrenčur 2000, 1-8)

47

12.2. Factoring v Sloveniji in primerjava z EU

Slovenija v panogi faktoringa v svetovnem merilu ne pomeni skoraj nič, kljub temu pa imamo v panogi že 15-letno tradicijo, domači trg raste, prav tako izvozni faktoring, saj te storitve zanimajo čedalje večje število slovenskih podjetij.

V svetu sta dve konkurenčni združenji podjetij za faktoring. Eno je International Factoring Group (IFG), v okviru katerega deluje vzhodnoevropska zveza EEFA, organizatorka ljubljanske konference. Drugo združenje je Factors Chain International (FCI), ki ima preko 200 članic v 60 državah; te so lani ustvarile 64 odstotkov (860 milijard evrov) svetovnega faktorinškega posla. V FCI sta iz Slovenije dva člana, Finea Holding in Prvi faktor.

Faktorinški posli v okviru članic FCI so najmočnejši v Evropi (612 milijard evrov oziroma 71 odstotkov svetovnega posla v letu 2004). Slovenija je s 185 milijoni evrov obrobna država, saj ustvari zgolj dva promila svetovnega prometa panoge. Slovenski faktoring je, če ga merimo po obsegu, razmeroma šibek, ne le v primerjavi z razvitimi evropskimi finančnimi trgi, ampak tudi v primerjavi z državami vzhodne in srednje Evrope. Najmočnejši od novih članic EU Estonija in Poljska ustvarita približno 20-krat več posla kot mi, Češka 14-krat več, precej večji so madžarski, ruski in litvanski, pa tudi slovaški trg. Manjši od nas so Hrvati in države na območju nekdanje Jugoslavije, kjer faktoringa ponekod donedavno sploh še ni bilo.

Kljub majhnemu obsegu je letna rast poslov, predvsem po zaslugi čedalje večjega števila podjetij, ki odkrivajo to možnost, povprečno 30-odstotna. (Vozel 2005, 1)

Faktoring podjetju omogoča zaščito terjatev ali pridobitev finančnih sredstev, zanimiv pa je predvsem za manjša in hitrorastoča podjetja. Z njegovo pomočjo lahko finančna sredstva dobimo hitreje kot pri bančnem posojilu. (Kranjec 2008, 1)

Ta finančna storitev je dražja od bančnega posojila, saj so provizija in obrestne mere, ki si jih faktor zaračuna, višje kot pri bankah. Njihova višina je odvisna od finančne analize odstopnika in dolžnika, rokov plačil in višine predvidenega prometa. Je pa hitreje dostopen. Po faktoringu pri nas najbolj povprašujejo mala, srednja in hitrorastoča podjetja, pri čemer se 76 odstotkov vrednosti poslov ustvari s tako imenovanim domačim faktoringom, ko so vse tri stranke slovenska podjetja. Domačemu sledi tako imenovani izvozni faktoring (16 odstotkov), kjer podjetje blago izvaža v tujino, drugo (osem odstotkov) pa je uvozni faktoring. Razmerje je primerljivo s tujimi faktorinškimi hišami. V Sloveniji delujejo na področju faktoringa tri večja podjetja. Vodilni je Prvi faktor, ki je tudi najdlje na trgu, druga dva sta A Faktor in holding Finea. V Prvem faktorju pravijo, da je faktoring v primerjavi z drugimi državami pri nas slabo razvit, vendar postaja vse bolj prepoznaven, saj ima vsako leto vsaj 40-odstotno rast vrednosti poslov. V skupnem prometu EU ne dosegamo niti odstotka, faktorska velesila pa je Velika Britanija. (Kranjec 2008, 1)

48

Graf 7: Domači in mednarodni factoring v mio evrih

Vir: FCI – Factor Chain International [online]. Dostopno na: http://www.factors-

chain.com/?p=ich&uli=AMGATE_7101-2_1_TICH_L373617428 , 2009

Iz podatkov je razvidno, da največje vrednosti domačega factoringa pripadajo Franciji, Nemčiji in Italiji, medtem ko je vrednost domačega factoringa v državah Avstrije, Hrvaške, Češke in Slovenije zelo nizka. Iz tega sklepamo, da ta vir financiranja še ni dodobra razvit, a se počasi uveljavlja. Pri vseh državah je moč ugotoviti, da mednarodni factoring močno zaostaja za domačim, a ga nekatere države že vse pogosteje uporabljajo.

V razvitem svetu dobro znana finančna storitev faktoring se v Sloveniji še ni dodobra razmahnila, čeprav njen obseg v zadnjem času strmo narašča. Medtem ko obseg teh transakcij v razvitih državah dosega okrog pet odstotkov bruto domačega proizvoda, je v Sloveniji še krepko pod odstotkom. Stranke faktorinških družb so v Sloveniji predvsem mala in srednja podjetja, prostora za rast pa je po mnenju poznavalcev še veliko. Storitev je namreč kot alternativni vir likvidnostnega financiranja zanimiva predvsem za ta podjetja. (Izvoznookno. 2004)

49

Tabela 13: Uporaba factoringa po državah v zadnjih sedmih letih v mio evrih

UPORABA FACTORINGA PO DRŽAVAH V ZADNJIH 7 LETIH V MIO EVRIH

2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 Avstrija 2275 2932 3692 4273 4733 5219 6350 Belgija 9391 11500 13500 14000 16700 19200 22500 Hrvaška 0 0 28 175 340 1100 2100 Češka 1681 1880 2620 2885 4025 4780 5000 Estonija 2143 2262 3920 2400 2900 1300 1427 Francija 67398 73200 81600 89020 100009 121660 135000 Nemčija 30156 35082 45000 55110 72000 89000 106000 Madžarska 580 1142 1375 1820 2880 3100 3200

Italija 134804 132510 121000 111175 120435 122800 128200

Poljska 2500 2580 3540 3700 4425 7900 7800

Slovenija 75 170 185 230 340 455 650

Španija 31567 37486 45376 55515 66772 83699 100000

Vir: FCI – Factor Chain International [online]. Dostopno na: http://www.factors-chain.com/?p=ich&uli=AMGATE_7101-2_1_TICH_L373617428 , 2009

50

13. FORFEITING

Z razvojem mednarodne trgovine so se izvozno usmerjena gospodarstva držav vse pogosteje srečevala poleg že ustaljenih zahtev po kvalitetnem blagu, dobavnih rokih itd., tudi z zahtevami kupcev po kreditiranju oz. po financiranju izvoza. V današnji močni konkurenci je kredit eden od motivov za sklenitev kupoprodajne pogodbe, zato financiranje izvoza pomeni prodajno prvino in enakovredno konkurenčno sredstvo, kot so cena, kakovost ali dobavni rok. Nastal je problem, kako ponuditi izvozno financiranje in obenem zagotoviti zavarovanje sredstev za to financiranje, saj je to poleg domačih - komercialnih rizikov obremenjeno tudi s političnimi in ekonomskimi riziki, ki so značilni za zunanjetrgovinsko poslovanje. V ta namen so se v mednarodni poslovni praksi izpopolnjevale stare in oblikovale nove oblike financiranja, ki so dale osnovo za nastanek posla forfetinga. Posel forfetinga so v šestdesetih letih ustvarile poslovne banke kot način financiranja, ki omogoča izvozniku, da se refinancira za kreditiranje izvoza, ki ga je ponudil in se pri tem še osvobodi negativnega dejstva rizika. Posel forfetinga se je nato hitro razvijal in pridobival na pomenu. (Goršič 1995, 1-7)

13.1. Pojem posla forfetinga

Po svoji vsebini je posel forfetinga prodaja srednjeročnih nedospelih terjatev, ki se nanašajo na dobave blaga in storitev, z izključitvijo pravice do regresa napram prodajalcu terjatve. Pri poslu forfetinga se torej trguje s terjatvami, ki pa morajo izpolnjevati določene pogoje.

Osnovni pogoji so:

-da je čas do dospelosti terjatve daljši (gre običajno za srednje, včasih za dolgoročne terjatve); -da ima terjatev potrebno stopnjo abstraktnosti (forfeter bo vedno zahteval, da so terjatve, ki so predmet odkupa čiste, abstraktne, tako, da ni možno uveljavljati ugovorov iz temeljnega posla); -da je riziko za forfeterja sprejemljivo visok.

13.2. Forfeting pogodba

Pravno-teoretično je pogodba o forfetingu samostojna, dvostranska pogodba z bremeni, s katero se forfetist obveže, da bo na forfeterja definitivno prenesel terjatev s tujim elementom, ki bo v prihodnosti dospela, forfetist pa se zaveže, da bo plačal ceno in da ne bo ne on ne naslednji pravno vznemirjal forfetista z regresnim zahtevkom.

Pravni odnos med forfeterjem in forfetistom je urejen izključno s pogodbo o forfetingu. Gospodarska osnova oz. pravni predhodnik posla forfetinga pa je mednarodna prodajna pogodba. Le-ta pogojuje nastanek posla in ga tudi opredeljuje, vendar pa je pogodba o forfetingu že ob nastanku v času obstoja in ob koncu ločena in neodvisna od drugih pravnih razmerij. Poleg samostojnosti pa je zelo pomemben element prenos terjatve in njeno pogodbeno nadomestilo. Gospodarski interes forfetista je namreč priti do dodatnih denarnih sredstev s prenosom terjatve na način, s katerim se osvobodi vseh rizikov v zvezi s terjatvijo.

51

To pa omogoča le prodaja pod posebnimi pogoji. Tako, kot je plačilo cene karakteristično za vse prodajne pogodbe v gospodarstvu, je plačilo pogodbenega nadomestila za terjatev specifično za posel forfetinga. Gre za dogovorjeni pavšal, ki predstavlja nominalno vrednost terjatve plus morebitne obresti, minus eskont.

13.3. Pravni subjekti posla forfetinga

Kljub pravni neurejenosti posla pa so vsem opisom skupni osnovni trije subjekti:

- forfeter

- forfetist

- odstopljeni dolžnik

13.3.1. Forfeter

Je kupec bodoče terjatve, ki se ob nakupu odpove pravici do regresa. Posamezni pravni viri okvirno določajo, kdo se lahko pojavi v vlogi forfeterja. V precejšni meri pa forfeterja določajo gospodarski razlogi, kot njegova finančna moč, možnost oz. sposobnost refinanciranja na forfetnem tržišču in pa tudi forfeterjev mednarodni poslovni ugled. Zato se po pravilu kot forfeterji pojavljajo mednarodno priznane banke in od njih kontrolirane specializirane finančne institucije ter društva za financiranje.

V praksi se v vlogi velikokrat pojavljajo tudi neodvisne finančne firme in finančni posredniki, predvsem iz Švice in iz drugih razvitejših zahodnoevropskih držav. Pogosto se dogaja, da se forfetirajo velike terjatve, ki zahtevajo večjo finančno investicijo kot pa jo zmore en sam forfeter.

V takem primeru sta dve možnosti, in sicer:

- posel forfetinga lahko prevzame le en forfeter, ki se bo refinanciral na forfetnem tržišču ali pa se bo za to pojavil še drug forfeter;

- istočasno se bo v vlogi forfeterja pojavilo več oseb, ki bodo nastopale v pravni obliki konzorcija (Forfeterji v konzorciju so lahko subjekti različnih držav, lahko so forfeterji v drugem forfetingu oziroma v refinanciranju).

13.3.2. Forfetist

Je proizvajalec blaga (običajno investicijske opreme) in izvoznik, ki prodaja bodočo terjatev forfeterju brez pravice do regresa. Je prodajalec iz osnovnega posla izvoza blaga v mednarodnem pravnem poslu prodaje na kredit, iz katerega pridobi vse pravice in obveznosti. Blago mora dostaviti na predviden način in dati kredit za dostavljeno blago na dogovorjen način in v skladu s sklenjeno pogodbo. Iz te pa pridobi pravico za plačilo kreditnega zneska v predvidenem roku, skupaj s pripadajočimi obrestmi.

52

Njegove obveznosti so torej:

-prenos bodoče terjatve na forfeterja; - jamstvo za pravni obstoj terjatve; - plačilo dogovorjene nagrade; - prenos dogovorjenega sredstva zavarovanja na forfeterja.

V primeru, da je terjatev zavarovana z vrednostnim papirjem ali s kakšnim drugim sredstvom zavarovanja, se forfetist lahko pojavlja v vlogi npr. uporabnika potrjenega ali nepotrjenega mednarodnega dokumentarnega akreditiva z odloženim plačilom, kot uporabnik garantnega kreditnega pisma oziroma bančne garancije, lahko je remitent (menični upnik) vrednostnega papirja. Lahko je torej oseba s pravicami in dolžnostmi iz tega konkretnega pravnega razmerja. Tudi ti pravni odnosi so samostojni, njihova povezanost je ekonomske narave. Forfetist je načelno lahko vsaka oseba. Točneje je to vprašanje urejeno v nacionalnih pravnih predpisih, ki urejajo ekonomske odnose s tujino (devizni režim).

13.3.3. Odstopljeni dolžnik

Je oseba s katere dolgom se trguje v poslu forfetinga. Je torej kupec in uvoznik, ki kupuje blago od proizvajalca - izvoznika in postane z odstopom terjatve dolžnik forfeterju (in ne več forfetistu). Za stranke pogodbe o forfetingu je odstopljeni dolžnik 3. oseba, ki v poslu sodeluje s pravnim dejstvom pogodbe o brezregresni prodaji terjatve. Na prvi pogled je videti, kot da ima odstopljeni dolžnik v poslu forfetinga le pasivno vlogo, vendar pa je poleg aktivnosti po nastanku pogodbe o forfetingu, to je ob plačilu svojega dolga, lahko aktiven že pred sklenitvijo pogodbe o forfetingu, saj lahko že v osnovni pogodbi prepove odstop terjatve, in s tem onemogoči nastanek posla forfetinga, ali pa pogojuje prenos terjatve z njegovim poprejšnjim soglasjem. (Goršič 1995, 1-7)

13.3.4. Ostale stranke

Terjatev, ki je predmet pogodbe, je največkrat zavarovana, tako da se v poslu pojavljajo še druge osebe kot dajalci zavarovanja. Glede na vrsto zavarovanja so stranke lahko še: avalist (če je predmet posla menična terjatev), garant (če je terjatev zavarovana z garancijo), akreditivna banka (če je plačilo terjatve zavarovano z nepreklicnim dokumentarnim akreditivom), potrjujoča banka (če posreduje pri dokumentarnem akreditivu), ter ostale osebe, ki predstavljajo numerus klusus. Kljub temu, da posel ni izrecno pravno urejen, pa lahko že iz razmerij med subjekti vidimo, da gre pri poslu forfetinga za sestavljeno obliko pravnega posla, ki vsebuje značilnosti kupoprodajne pogodbe, kreditne pogodbe ter pogodbe o zavarovanju. (Goršič 1995, 1-7)

53

14. DRŽAVNE POMOČI

Državne pomoči so izdatki in zmanjšani prejemki države oziroma občine, ki pomenijo korist za prejemnika pomoči, in mu tako zagotavljajo prednost pred konkurenti in so namenjeni za financiranje in sofinanciranje programov v institucionalnih enotah, ki se ukvarjajo s tržno proizvodnjo blaga in storitev z namenom zagotavljanja določene konkurenčne prednosti.

Oblike pomoči - dotacija - posojilo z nižjo obrestno mero (vključno s podatki o zavarovanju posojila) - subvencionirane obresti - davčna olajšava - garancija (vključno s podatki o zavarovanju garancije in stroški garancije) - drugo (Ministrstvo za finance. 2008)

14.1. Državne pomoči v Sloveniji

14.1.1. Pregled dodeljenih državnih pomoči po velikosti podjetij

MSP imajo odločilno vlogo pri ustvarjanju delovnih mest in veljajo na splošno kot dejavnik socialne trdnosti in gospodarskega zagona. Vendar je lahko njihov razvoj omejen zaradi tržnih pomanjkljivosti. Ta podjetja imajo pogosto težave pri pridobivanju sredstev ali posojil zaradi finančnih trgov, ki niso pripravljeni prevzeti tveganja in zaradi omejenih jamstev, ki jih lahko ponudijo. Zaradi omejenih virov imajo manjši dostop do informacij, zlasti glede nove tehnologije in možnih trgov. Za olajšanje razvoja gospodarskih dejavnosti MSP se tak razvoj spodbuja in podpira s poenostavljanjem pravil, ki veljajo na področju državnih pomoči.

Za potrebe letnega poročila je v tabeli prikazana porazdelitev sredstev državnih pomoči po velikosti podjetij zgolj na podlagi kriterija števila zaposlenih v podjetju iz podatkov, ki so dostopni preko Poslovnega registra Slovenije (baza AJPES). (Ministrstvo za finance. 2008)

54

Tabela 14: Pregled dodeljenih državnih pomoči po velikosti podjetij prejemnikov pomoči v obdobju 2000-2007, v %

Pregled dodeljenih državnih pomoči po velikosti podjetij prejemnikov pomoči v obdobju 2000-2007, v %

Velikost podjetja

Št. Zaposlenih

2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007

Mikro podjetje

0 2,5% 2,0% 3,1% 2,4% 2,6% 2,9% 5,0% 4,2%

1 6,3% 1,0% 1,9% 1,6% 1,4% 1,2% 1,6% 1,7%

2 1,3% 2,1% 1,0% 0,9% 0,8% 1,0% 1,1% 2,4%

3 - 4 1,4% 2,0% 1,7% 1,6% 1,3% 1,4% 2,1% 2,2%

5 - 9 2,1% 2,2% 3,2% 3,7% 2,3% 2,2% 5,1% 3,9%

Skupaj 13,5% 9,3% 10,9% 10,1% 8,3% 8,8% 14,8% 14,5%

Majhno podjetje

10 - 19 6,1% 11,0% 4,4% 3,3% 2,9% 3,8% 6,3% 3,8%

20 - 49 7,4% 8,2% 9,5% 6,3% 6,9% 9,7% 12,5% 10,4%

Skupaj 13,4% 19,1% 13,9% 9,6% 9,9% 13,5% 18,8% 14,2%

Srednje veliko

podjetje

50 - 99 7,3% 3,8% 4,0% 6,0% 4,3% 4,5% 7,5% 4,4%

100 - 149 7,8% 2,5% 3,4% 3,3% 3,1% 4,8% 3,2% 3,2%

150 - 199 4,7% 2,4% 2,7% 2,6% 3,0% 2,5% 2,6% 1,3%

200 - 249 2,1% 3,8% 2,1% 2,7% 3,4% 2,1% 2,3% 2,1%

Skupaj 21,9% 12,4% 12,2% 14,7% 13,8% 13,9% 15,6% 11,0%

Veliko podjetje

250 - 499 3,0% 5,4% 5,3% 5,1% 4,1% 7,5% 4,2% 6,2%

500 - 999 14,5% 16,6% 16,6% 15,9% 17,0% 14,9% 8,7% 10,9%

Nad 1000 17,1% 8,6% 9,0% 19,0% 25,5% 21,0% 23,1% 20,8%

Skupaj 34,6% 30,5% 30,9% 40,0% 46,5% 43,4% 36,0% 37,9%

Vir: Ministrstvo za finance-Deseto poročilo o državnih pomočeh v Sloveniji, 2008, 44-45 {online]. (Citirano

21.5.2009). Dostopno na naslovu: http://www.mf.gov.si/slov/nadz_pom/Deseto_porocilo_DP_koncno.pdf

V letu 2007 so se glede na velikost podjetja povečale pomoči samo pri velikih podjetjih, ki zaposlujejo do 1000 ljudi (za 27%). Večje povečanje je zaznati tudi pri mikro podjetjih, vendar samo v kategoriji do 2 zaposleni osebi, kjer so se pomoči podvojile. Povsod drugod je so se pomoči znižale. V kolikor seštejemo pomoči za mikro, majhna in srednje velika podjetja in jih primerjamo s pomočmi, ki so bile dodeljene velikim podjetjem ugotovimo, da so v letih 2003-2005 prevladovale pomoči, namenjene velikim podjetjem. Glavni razlog za tako veliko odstopanje v letu 2004 so pomoči namenjene prestrukturiranju večjih podjetij v letu 2004 ter prestrukturiranju holdinga Slovenskih železnic. (Ministrstvo za finance. 2008)

55

Graf 8: Gibanje deleža državnih pomoči za MSP in velika podjetja v obdobju 2000-2007, v%

Vir: Ministrstvo za finance-Deseto poročilo o državnih pomočeh v Sloveniji, 2008, 45 {online]. (Citirano 21.5.2009). Dostopno na naslovu: http://www.mf.gov.si/slov/nadz_pom/Deseto_porocilo_DP_koncno.pdf

V letu 2006 je po treh letih višina dodeljenih pomoči za MSP zopet višja od višine pomoči, ki so bile dodeljene velikim podjetjem, v letu 2007 pa je razmerje skoraj izenačeno.

Graf 9: Gibanje višine dodeljenih državnih pomoči po velikosti podjetij v obdobju 2000-2007, v mio evrih

56

Vir: Ministrstvo za finance-Deseto poročilo o državnih pomočeh v Sloveniji, 2008, 46 {online]. (Citirano 21.5.2009). Dostopno na naslovu: http://www.mf.gov.si/slov/nadz_pom/Deseto_porocilo_DP_koncno.pdf

Zgornja slika nam podrobneje prikazuje razmerje dodeljenih pomoči glede na velikost podjetij. Pomoči dodeljene mikro podjetjem so edine v vzponu, velika podjetja zadržujejo stanje iz preteklega leta, medtem ko pomoči namenjene majhnim in srednje velikim podjetjem padajo. Po pravilih, ki veljajo na področju državnih pomoči, je definicija za velikost malih in srednje velikih podjetij nekoliko strožja. Če povzamemo definicijo velikosti podjetja po Uredbi Komisije (ES) št. 364/2004 z dne 25. februarja 2004 o spremembi Uredbe (ES) št. 70/2001, potem kategorijo mikro, majhnih in srednje velikih podjetij sestavljajo podjetja, ki imajo manj kot 250 zaposlenih ter letni promet, ki ne presega 50 milijonov EUR in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 43 milijonov EUR. Poleg teh omejitev pa omenjena pravila opredeljujejo velikost podjetja tudi glede na povezanost, delež lastništva ipd., kar pa smo zanemarili, saj smo želeli prikazati le relacijo med državnimi pomočmi in dejansko velikostjo podjetja. Majhno podjetje je tisto, ki ima manj kot 50 zaposlenih in ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 10 milijonov EUR. Mikro podjetje je tisto, ki ima manj kot 10 zaposlenih in ima letni promet in/ali letno bilančno vsoto, ki ne presega 2 milijona EUR. Podjetje se ne obravnava kot malo oz. srednje veliko podjetje, če 25 % ali več kapitala ali glasovalnih pravic ni v neposredni ali posredni, skupni ali posamezni lasti enega ali več javnih organov. (Ministrstvo za finance. 2008)

14.2. Nova uredba v zvezi z državnimi pomočmi

Države tako lahko odobrijo državno pomoč med drugim za mala in srednja podjetja (MSP) - nova mala podjetja, ki jih ustanovijo podjetnice, svetovalne storitve zanje, njihovo udeležbo na sejmih, stroške pravic industrijske lastnine ipd., mlada inovativna podjetja ter svetovalne in podporne storitve za inovacije. Nadalje se lahko pomoč brez priglasitve Bruslju dodeli za

57

zagotovitev tveganega kapitala, raziskave in razvoj (R&R)-tudi v kmetijskem in ribiškem sektorju, študije tehnične izvedljivosti, posojanje visokokvalificiranega osebja, usposabljanje, zaposlovanje prikrajšanih delavcev v obliki subvencij plače, zaposlovanje invalidov v obliki subvencij plače, nadomestilo dodatnih stroškov zaradi zaposlovanja invalidov. Možne so tudi regionalne naložbe in zaposlovanje, novo ustanovljena mala podjetja v regijah, ki prejemajo podporo, naložbe, ki presegajo standarde EU na področju varstva okolja, pa tudi nabava transportnih vozil, ki presegajo standarde EU na področju varstva okolja, čimprejšnje prilagajanje MSP na prihodnje okoljske standarde. Ob tem pa komisija ni pozabila še na naložbe v ukrepe varčevanja z energijo, naložbe v visoko učinkovito soproizvodnjo, naložbe za spodbujanje izkoriščanja obnovljivih virov energije, okoljske študije ter davčne olajšave v zvezi z okoljem. Uredba tako spodbuja države članice k usmerjanju državnih virov v pomoč, ki bo resnično koristila ustvarjanju delovnih mest in konkurenčnosti Evrope, hkrati pa zmanjšuje administrativno breme javnih organov, upravičencev do pomoči ter komisije same. Nova uredba o splošni skupinski izjemi združuje pravila iz prejšnjih petih ločenih uredb v eno samo in usklajeno celoto ter razširja kategorije državne pomoči, za katere velja izjema. (Avu/Ase 2008, 1)

58

15. PRIDOBIVANJE SREDSTEV EBRD ZA SLOVENSKA PODJETJA

Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD) dejavno sodeluje pri prestrukturiranju in spodbujanju gospodarstev držav srednje in vzhodne Evrope ter bivše Sovjetske zveze in jim nudi pomembno pomoč v njihovem prehodu k demokraciji in tržnemu gospodarstvu. Tako jim ponuja kombinacijo ekspertiz s področja javnega in zasebnega bančništva ter podpira številne projekte s posojili, investicijami in z možnostjo tehničnega sodelovanja. Slovenija je postala članica EBRD leta 1992 kot prva država s področja bivše Jugoslavije. (Nusdorfer 2001, 1)

15.1. Posojila EBRD

Posojila EBRD, namenjena malim in srednje velikim podjetjem, lahko podjetja dobijo preko posrednikov oziroma lokalnih bank, v katerih EBRD sodeluje s kapitalskimi naložbami ali pa je z njimi sklenila poseben sporazum. V Sloveniji sta to Nova kreditna banka Maribor in Banka Koper.

Eden izmed ključnih pogojev za pridobitev posojila je predvsem upoštevanje ustreznih ekoloških standardov. Če je ta pogoj upoštevan, so merila za pridobitev posojila naslednja:

� dober poslovni načrt za ustanovitev ali širitev podjetja, � dokazano dober management podjetja, � konkurenčnost podjetja oziroma projekta.

Pri tem lokalna banka postavi še naslednje zahteve:

� finančne in poslovne informacije o lastnikih in parterjih podjetja, � finančno zgodovino, � približno 35- odstotni finančni prispevek lastnikov, � varnost v obliki jamstev, hipotek ipd.

(Nusdorfer 2001, 7)

Sredstva, ki jih podjetje dobi, so namenjena projektom, kot je npr. modernizacija opreme, obratnemu kapitalu ali izboljšanju konkurenčnega položaja podjetja. Vsekakor pa mora biti posojilo vedno porabljeno popolnoma skladno z začetnim poslovnim načrtom. (Nusdorfer 2001, 8)

59

16. SKLEP

Mala in srednje velika podjetja s svojim deležem v Sloveniji predstavljajo 90 odstotni delež vseh podjetij, podobne rezultate bi zasledili tudi v Evropski uniji. Trdim lahko, da so mala in srednje velika podjetja pomemben dejavnik pri zaposlovanju v Sloveniji, saj je kar 70 odstotkov aktivnega prebivalstva v Sloveniji zaposlenega v malih in srednje velikih podjetjih. Zaradi svojega deleža so ključen dejavnik gospodarske stabilnosti in regionalnega razvoja.

Za vsako podjetje, ne glede na njegovo velikost, je zelo pomembna ponudba različnih virov financiranja. Z vprašanjem financiranja podjetja se podjetnik sooči že pred in ob ustanovitvi podjetja, z razvojem, rastjo in širitvijo dejavnosti pa se ta problem še poglablja.

Podjetniki imajo na voljo različne vire financiranja. Pri pridobivanju finančnih virov malim in srednje velikim podjetjem povzročajo zelo velike težave neinformiranost o obstoječi ponudbi finančnih virov, zavarovanja, garancije, dolgotrajni postopki odobritve in iskanje ponudnikov kapitala.

V Sloveniji prevladujejo dolžniški viri financiranja. Lastniško financiranje je pri nas še v začetni fazi razvoja. Mali podjetniki se na podlagi presoje o višini zadolženosti odločajo o tistih sredstvih, ki so na podlagi njihove sposobnosti kritja najhitreje dostopna.

Največ malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji in v Evropski uniji se odloča za financiranje s posojili bank. Letno poročilo Banke Slovenije za leto 2007 govori celo o 73 odstotnem deležu bančnih posojil, kot virom financiranja podjetij. Mala in srednje velika podjetja velikokrat pomanjkljivo predstavijo svojo poslovno idejo, ki za banko ni racionalna. Banka je podjetje, ki se trudi za dobro lastno poslovanje, kar ima za posledice manj ugodne kreditne pogoje. Mala in srednje velika podjetja se za posojila bank odločajo predvsem na podlagi pravočasnosti dodelitve sredstev, manj pa na podlagi višine obrestne mere. Poslovne banke so s svojimi krediti stroškovno podobne ostalim virom financiranja. Res je, da je za kredit poslovne banke potreben daljši čas odobritve, zaradi tega ker imajo poslovne banke ostrejše kriterije za odobritev kredita, visoka jamstva in garancije.

Leasing se je kot oblika financiranja v slovenskem finančnem prostoru postopoma razvil v del finančne industrije, ki ima vse atribute podobnih družb v Evropi in drugje po svetu. V trenutnih gospodarskih razmerah je leasing po finančnih merilih cenejši od bančnega posojila. Na osnovi primerjav sem prišel do ugotovitve, da je leasing kot vir financiranja cenejši, za njegovo odobritev je potrebno manj dokumentacije, odobritev je hitrejša od bančnega posojila, zavarovanje pa je potrebno le v primeru slabšega poslovanja podjetja.

Iz podatkov o factoringu kot viru financiranja sem ugotovil, da Slovenija, v primerjavi z Evropsko unijo, ne pomeni skoraj nič, kljub temu pa imamo v panogi že 15-letno tradicijo. Izvozni factoring počasi raste, saj se za to storitev zanima čedalje več slovenskih podjetij. Odobritev factoring poslov je dražja od leasinga in bančnih posojil, je pa odobritev izjemno hitra in omogoča financiranje slabše bonitetno ocenjenih podjetij in popolnoma novih podjetij. Glavni kriterij odkupa terjatev je boniteta dolžnika in ne lastnika terjatve. Kljub temu, da

60

Slovenija ne predstavlja niti odstotka factoring poslov je od leta 2002 do 2008 poslovanje s factoringom poraslo za skoraj 600 milijonov evrov.

Poslovni angeli in skladi tveganega kapitala v Sloveniji razpolagajo z vedno večjim naložbenim potencialom. Skladi v Evropski uniji se srečujejo s premalo realiziranimi investicijami. To predstavlja problem tudi tveganim skladom v Sloveniji. Če bi iskali vzrok, bi ugotovili, da so to previsoki naložbeni kriteriji, premalo inovativnih in drznih domačih podjetniških idej in neprimerna predstavitev teh idej. Ta vir financiranja je najdražji, se pa na daljše obdobje izkaže kot najkakovostnejši. Za njegovo pridobitev je potrebno veliko predpriprav, dokumentacije, pogajanj, podrobnega pregleda poslovanja, ipd. Zaradi vsega tega, bi ga lahko uvrstili ob bok državnim virom.

Hitre spremembe, katerim smo priča v obstoječem gospodarskem okolju, podjetja silijo k iskanju najbolj optimalnih rešitev za zagotovitev nemotenega in uspešnega delovanja podjetij. Tako ima za zagotovitev uspešnega delovanja podjetja pomembno vlogo tudi preskrba finančnih sredstev. Naloga podjetnika je poiskati najbolj optimalne finančne vire, s katerimi so pogojene rast, razvoj in širitev dejavnosti podjetij. Problem s katerim se srečujejo mala in srednje velika podjetja je posledica nepravilne izbire vira finančnih sredstev in zatekanje k tradicionalnim virom financiranja, kot so družina, prijatelji in lastni prihranki. V primeru zadolževanja se mala in srednje velika podjetja prepogosto zatekajo k bančnim kreditom.

Sklepam, da bi se podjetniki morali pri iskanju različnih finančnih virov osredotočiti in hkrati seznaniti tudi z neutečenimi viri financiranja. Le-ti imajo namreč zelo pomembno vlogo v začetnih fazah razvoja podjetja, kadar mala in srednje velika podjetja še težje dostopajo do utečenih virov financiranja. Rešitev finančnih problemov malim in srednje velikim podjetjem tako predstavljajo skladi tveganega kapitala in neformalni tvegani kapital, čeprav raziskave kažejo, da tudi skladi tveganega kapitala svoje finančne vložke raje usmerjajo v kasnejše faze razvoja podjetja. Majhen obseg uporabe lastniških virov financiranja bi tako na slovenskem prostoru bilo potrebno spodbuditi s strani države, saj bi le tako zmanjšali nezaupanje do manj uporabljenih virov sredstev, kot so skladi tveganega kapitala in kapital zasebnih investitorjev. Država bi lahko k razvoju pripomogla z znižanjem davčne stopnje in s spodbujanjem podjetništva z različnimi subvencijami.

61

17. POVZETEK

V diplomskem delu sem želel predstaviti pomen, vlogo in razširjenost različnih virov financiranja pri malih in srednje velikih podjetjih. Osredotočil sem se na območje Evropske unije pri čemer sem največji poudarek namenil Sloveniji. V nalogi sem želel ponazoriti primerjavo različnih virov financiranja v Sloveniji in EU.

Podjetja si lahko finančna sredstva zagotovijo na različne načine. V osnovi ločimo notranje in zunanje financiranje. Notranje financiranje predstavljajo dobiček, amortizacija in druge kratkoročni denarni tokovi. Zunanje financiranje pa obsega bančne kredite, leasing, factoring, forfeting, državne vire…

Vsa podjetja se z vprašanjem financiranja srečajo že ob ustanoviti podjetja in kasneje z razvojem, rastjo in širitvijo dejavnosti. Tako podjetnik že v začetni oziroma razvojni fazi naleti na ovire, ki so posledica predragih finančnih sredstev (zavarovanja, garancije), nezadostne informiranosti in s tem nepoznavanje in nezaupanje do neutečenih virov financiranja. To je vzrok, zaradi katerega se podjetniki malih in srednje velikih podjetij zatekajo k dolžniškim virom financiranja, medtem ko je lastniško financiranje še v začetni razvojni fazi. Pri presoji o višini zadolženosti se podjetniki odločajo o tistih virih sredstev, ki so na podlagi njihove sposobnosti kritja najhitreje dostopna.

KLJUČNE BESEDE: financiranje, mala in srednje velika podjetja, lastniško financiranje, dolžniško financiranje, bančni krediti, leasing

ABSTRACT

The present diploma work’s main objective is to present the meaning, the role and the spread of financial sources for small- and medium-sized enterprises. The special focus is on the European Union with the strongest emphasize on Slovenia. The present work wants to illustrate the comparison between different financial sources in Slovenia and in EU.

Enterprises can provide for their financial funds in different ways. Basically there is a distinction between internal and external financing. The internal financing includes a profit, amortization and other short – term financial flows. The external financing consists of bank loans, leasing, factoring, forfeiting, state sources, and other.

All enterprises come across the question of financing at the setting-up the business and later at their development, growth and spreading of activities. Thus entrepreneur is faced with obstacles already in the starting or developmental phase. Those obstacles are the consequences of too expensive financial means (insurances, guarantees), of insufficient information, thus resulting in ignorance and mistrust of uncommon sources of financing. This is the reason why the small and medium-sized enterprises resort to debt-generating financial sources, while the equity financing is still in the initial stage. At the estimation of the level of indebtedness the

62

entrepreneurs decide for the sources which are the most accessible according to their capacity of covering the debts.

KEY WORDS: financing, small and medium enterprises, equity financing, debt financing, bank loans, leasing

63

18. LITERATURA IN VIRI

� Literatura

1. Avu/Ase. 2008. Nova uredba omogoča dodeljevanje državnih pomoči za rast in zaposlovanje brez obveščanja Bruslja. STA. 1:1

2. Bajec, Svarun. 2008. Lizing = kredit ?!: Nezaupanje do nelastništva. Kapital. 437:66 3. Bajec, Mojca. 1998. Neformalni tvegani kapital. Svetovalec iz gospodarskega vestnika.

13:89 4. Goršič, Katarina. 1995. Posel forfetinga kot pojavna oblika financiranja. Svetovalec iz

Gospodarskega vestnika. 4:89 5. Kenda, Vladimir. 1992. Kako uspeti v zunanji trgovini – priročnik za mednarodno

poslovanje. NUK: Gospodarski vestnik 6. Kondža, Blaž. 2008. Še vedno financirajo največ vozil. Delo-FT. 36-85 7. Kranjec, Samo. 2008. Factoring: zaščita terjatev in sredstva financiranja. Finance. 57:21 8. Krasnič, Janža. 2008. Viri financiranja majhnih gospodarskih družb s poudarkom na

Sloveniji. Ljubljana: Ekonomska fakulteta 9. Mramor, Dušan. 1993. Uvod v poslovne finance. Založba: GV 10. Nusdorfer. 2001. Pridobivanje sredstev EBRD za slovenska podjetja. NUK-Ljubljana 11. Pfeifer, Boris. 2008. Osnove lastniških oblik financiranja MSP in razvoj tega rizičnega

kapitala in tveganega kapitala v republiki Sloveniji. Prvi kapital-poslovno svetovanje d.o.o.

12. Pinterič, Jan. 2003. Na poti do poslovnega angela. Manager. 5 13. Stele, Jan. 2008. Mezzanine kapital kot alternativni vir financiranja malih in srednjih

podjetij. Ljubljana: Ekonomska fakulteta 14. Stupica, Mateja. 2005. Denar, denar, denar: priročnik za zadolževanje malih in srednjih

podjetij ter samostojnih podjetnikov. NUK: Ljubljana – založba Legat 15. Taškar Beloglavec, Bojan. 2007. Mali težje do kredita kot veliki. Kapital. 424:42 16. Vozel, Mojca. 2005. Slovenija ne pomeni niti odstotka svetovnega trga terjatev. Finance.

215:31 17. Vrenčur, Renato. 2000. Pogodba o factoringu. Pravna praksa. 16:19 18. Žnidar, Tina. 2003. Viri financiranj malih podjetij v Sloveniji. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta 19. Žugelj, Damjan. et al 2001. Tvegani kapital. Si upate tvegati? Ljubljana. Lisac&Lisac

d.o.o.. 20. 1997. Evropska unija: Mala podjetja so vir rasti in zaposlovanje. Gospodarski vestnik.

26:37

� Viri

1. BS – Banka Slovenije. 2007. Letno poročilo [online]. Dostopno na: http://www.bsi.si/iskalniki/letna_porocila.asp?MapaId=709

64

2. BS – Banka Slovenije. 2008. Poročilo o finančni stabilnosti [online]. Dostopno na: http://www.bsi.si/publikacije-in-raziskave.asp?MapaId=285

3. BS – Banka Slovenije. 2007. Poročilo o poslovanju bank in gibanja na kapitalskem trgu [online]. Dostopno na: http://www.bsi.si/publikacije-in-raziskave.asp?MapaId=1057

4. Donos. 2008. Tvegani kapital v Sloveniji [online]. Dostopno na: http://www.donos.net/client/index.php?table=articles&ID=569

5. EBAN – European Business Angel Network. 2008. Statistics compendium [online]. Dostopno na:http://www.eban.org/download/EBAN%20Statistics%20Compendium%202008_Final.pdf

6. EBAN – European Business Angel Network. 2008. Directory of network [online]. Dostopno na: http://www.slideshare.net/soniabess/eban-directory-ba-20084

7. EVCA – European Privat Equity & Venture Capital Association. 2008. Central and Eastern Europe Statistics [online]. Dostopno na: http://www.evca.eu/uploadedFiles/Home/Knowledge_Center/CEE_Stats_2007.pdf

8. FCI – Factor Chain International [online]. Dostopno na: http://www.factors-chain.com/?p=ich&uli=AMGATE_7101-2_1_TICH_L373617428 , 2009

9. FCI – Factor Chain International [online]. Dostopno na: http://www.factors-chain.com/?p=ich&uli=AMGATE_7101-2_1_TICH_L470153550 , 2009

10. Finance. 2003. Za tretjino več lizinških poslov v letu 2003 [online]. Dostopno na: http://www.finance-on.net/index.php?cat=546

11. GEM. Global Entrepreneurship Monitor. 2006. Počasne spremembe podjetniške stvarnosti [online]. Dostopno na:http://www.gemconsortium.org/download/1245331192118/gem%20slovenija%202006_zv.pdf

12. GZS-gospodarska zbornica Slovenije. 2002. Viri financiranja za mala podjetja in podjetnike [online]. Dostopno na: http://www.gzs.si/slo/7583

13. Izvoznookno. 2004. Faktoring-alternativni vir likvidnostnega financiranja podjetij [online]. Dostopno na: http://www.izvoznookno.si/?act=8&act2=5&id=3239

14. Ministrstvo za finance. 2008. Deseto poročilo o državnih pomočeh v Sloveniji [online]. Dostopno na: http://www.mf.gov.si/slov/nadz_pom/Deseto_porocilo_DP_koncno.pdf

15. NLB-leasing. 2008. Operativni leasing [online]. Dostopno na: http://www.nlbleasing.si/nlb.asp?FolderId=222

65

16. NLB-leasing. 2008. Finančni leasing [online]. Dostopno na: http://www.nlbleasing.si/nlb.asp?FolderId=221

17. Poslovni angeli Slovenije. 2007. Poslovni angeli [online]. Dostopno na: http://www.poslovniangeli.si/Domov/tvegani-kapital/poslovni-angeli.aspx

18. Poslovni angeli Slovenije. 2007. Skladi tveganega kapitala [online]. Dostopno na: http://www.poslovniangeli.si/domov/tvegani-kapital/skladi-tveganega-kapitala.aspx

19. Prvi kapital, poslovno svetovanje, d.o.o. 2008. Faze financiranja [online]. Dostopno na: http://www.prvikapital.si/node/31

20. Rsg-capital. 2007. Pomoč pri iskanju zunanjih virov financiranja [online]. Dostopno na: http://www.rsg-capital.si/podrobneje/5

21. Slovenski podjetniški sklad. 2008. Priročnik za kreditno financiranje MSP-jev po priporočilih Evropske komisije [online]. Dostopno na: http://www.podjetniskisklad.si/assets/files/razpisi/Prirocnik-krediti1%20(2).pdf

22. Tvegani kapital v Sloveniji [online]. (Citirano 13.5.2009). Dostopno na naslovu: http://www.donos.net/client/index.php?table=articles&ID=569

23. UMAR-Ekonomski izzivi. 2008. Razvitost finančnega sektorja in gibanja finančnih tokov [online]. Dostopno na: http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/izzivi/2008/PoglavjeIII.pdf

66

19. KAZALO TABEL

Tabela 1: Kriteriji za določanje velikosti podjetja ...................................................................... 9

Tabela 2: Financiranje nastajajočih podjemov .......................................................................... 13

Tabela 3: Razdelitev virov financiranja .................................................................................... 14

Tabela 4: Primerjava poslov poslovnih angelov v Sloveniji in EU ........................................... 20

Tabela 5: Evolucija trga poslovnih angelov .............................................................................. 22

Tabela 6:Družbe tveganih kapitalov v Sloveniji ....................................................................... 26

Tabela 7:Stanje finančnih obveznosti podjetij po inštrumentih ................................................ 38

Tabela 8: Koeficient zadolženosti po sektorjih ......................................................................... 40

Tabela 9: Bruto in neto zadolženost podjetij pri bankah ........................................................... 41

Tabela 10: Posojila denarnih in nedenarnih finančnih institucij v mio evrih ............................ 42

Tabela 11: Odločitev ( kredit ali leasing) .................................................................................. 44

Tabela 12: Trg leasinga v Sloveniji ........................................................................................... 45

Tabela 13: Uporaba factoringa po državah v zadnjih sedmih letih v mio evrih ........................ 49

Tabela 14: Pregled dodeljenih državnih pomoči po velikosti podjetij prejemnikov pomoči v obdobju 2000-2007, v % ........................................................................................................... 54

67

20. KAZALO SLIK

Slika 1: Tip financiranja podjetij glede na življenjski cikel ...................................................... 11

Slika 2: Razdelitev lastniškega financiranja .............................................................................. 16

Slika 3: Razporeditev kreditojemalcev v bonitetne razrede ...................................................... 34

Slika 4: Odobravanje kredita ..................................................................................................... 35

21. KAZALO GRAFOV

Graf 1: Število poslovnih angelov v odstotkih v Evropi ........................................................... 21

Graf 2: Odstotek investicije glede na BPD po letih................................................................... 27

Graf 3: Celotna investicija n milijonih evrih po državah .......................................................... 28

Graf 4: Primerjava deležev kreditov nebančnemu sektorju glede na BDP v Sloveniji in EMU ................................................................................................................................................... 37

Graf 5: Struktura dolga slovenskih podjetij v odstotkih ............................................................ 39

Graf 6: Delež finančnih posrednikov v Sloveniji ...................................................................... 41

Graf 7: Domači in mednarodni factoring v mio evrih ............................................................... 48

Graf 8: Gibanje deleža državnih pomoči za MSP in velika podjetja v obdobju 2000-2007, v% ................................................................................................................................................... 55

Graf 9: Gibanje višine dodeljenih državnih pomoči po velikosti podjetij v obdobju 2000-2007, v mio evrih ................................................................................................................................. 55

0