Upload
others
View
5
Download
1
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORUFILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ZGODOVINO
DIPLOMSKO DELO
Sanja Štrok
Maribor, 2011
UNIVERZA V MARIBORUFILOZOFSKA FAKULTETA
ODDELEK ZA ZGODOVINO
Diplomsko delo
KRALJEVINA SRBIJA OD SMRTI ALEKSANDRA OBRENOVIĆA DO
ANEKSIJE BOSNE IN HERCEGOVINE NA PODLAGI ČASNIKOV SLOVENSKI
NAROD IN SLOVENEC
Mentor: red. prof. dr. Franc Rozman Kandidatka:Sanja Štrok
Maribor, 2011
Lektorirala in prevedla: Tamara Damjanac prof. slov. in angl. jezika
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju dr. Francu Rozmanu za strokovno pomoč pri pripravi
diplomske naloge. Prav tako bi se rada za pomoč in prijaznost zahvalila zaposlenim v
Slovanski knjižnici Ljubljana.
Posebna zahvala gre staršem, ki so mi omogočili študij in možu, ki mi je v času
študija stal ob strani.
POVZETEK
Diplomsko delo obravnava zgodovino Kraljevine Srbije v obdobju od spremembe
vladarske dinastije do aneksije Bosne in Hercegovine. Nova dinastija, ki je prišla na
oblast po majskem prevratu leta 1903, Karađorđević, prinese rast na področju
znanosti, kulture in demokracije. Nacionalno – politični program kralja Petra je
temeljil na potrebi osvoboditve in združitve celega srbskega naroda v Makedoniji,
Bosni in Hercegovini, Vojvodini in na Kosovu. Zagovarjal je kulturno
jugoslovanstvo s katerim je želel zbližati južnoslovanske narode. Zunanjepolitično se
je Srbija iz navezanosti na Avstro – Ogrsko preusmerila na Rusijo in antantne države,
na strani katerih je vstopila v 1. svetovno vojno.
Ključne besede:Kraljevina Srbija, majski prevrat, Karađorđevići, zunanja politika,
notranja politika, kultura, aneksija Bosne in Hercegovine.
SUMMARY
My diploma work discuss the history of Serbian kingdom in the period that begun
with the change of dynasty and ended with the annexation of Bosnia and
Herzegovina. The new dynasty Karađorđević took over the power after the May
revolution in 1903. They encourage the improvement of science, culture and
democracy. National – political programme of king Peter was based on the need to
liberate and connect all the Serbs in Macedonia, Bosna and Herzegovina, Vojvodina
and Kosovo. He promoted the cultural Yugoslavism that would converge the different
South Slavs nations. In foreign policy the Serbia conveted the attachment from
Austria – Hungary to Russia and the entente countries and on their side Serbia
entered to the first world war.
Key words: Serbian kingdom, May revolution, Karađorđević, foreign policy, inside
policy, culture, annexation of Bosnia and Herzegovina.
Kazalo vsebine
1. Uvod................................................................................................................11.1 Namen in cilji............................................................................................21.2 Metoda dela...............................................................................................2
2. Nastanek Kraljevine........................................................................................32.1Kralj Aleksander na oblasti........................................................................3
3. Konec dinastije Obrenović..............................................................................73.1 Majski prevrat..........................................................................................73.1.1 Odmev umora v tujini.........................................................................10
4. Nova dinastija na oblasti...............................................................................134.1 Potek izvolitve........................................................................................174.2 Nova vlada..............................................................................................19
5. Srbija v začetku 20. stoletja...........................................................................215.1 Notranje-politični dogodki......................................................................24
5.1.1 Nikola Pašić.....................................................................................275.2 Zunanja politika......................................................................................29
5.2.1Bolgarsko-srbski odnosi....................................................................305.2.2Črna Gora in Srbija............................................................................345.2.3Carinski spor z Avstro-Ogrsko...........................................................35
6. Družabni dogodki..........................................................................................396.1 Jugoslovanska umetniška razstava..........................................................406.2 Jugoslovanska umetniška razstava v Sofiji.............................................436.3 Srbi na Prešernovi proslavi......................................................................446.4 Slovenski igralci v Beogradu...................................................................46
7. Znanost, kultura in umetnost.........................................................................487.1 Prva srbska univerza................................................................................487.2 Kulturna združenja...................................................................................517.3 Kongresi...................................................................................................527.4 Književne razmere...................................................................................56
7.4.1 Tisk...................................................................................................567.4.2 Jovan Jovanović Zmaj......................................................................57
8. Bosna in Hercegovina...................................................................................608.1 Srbski vpliv..............................................................................................608.2 Razmere v Bosni in Hercegovini.............................................................62
8.2.1 Srbska reakcija na aneksijo..............................................................63
9.Zaključek........................................................................................................67
10. Viri in literatura...........................................................................................70
Kazalo slik:
Slika 1: Kralj Aleksander Obrenović............................................................................4
Slika 2: Podoba kraljice Drage...............…..................................................................5
Slika 3: Zarotniki leta 1903.........................................................................................10
Slika 4: Kralj Peter I. Karađorđević............................................................................14
Slika 5: Peter I. Karađorđević po vrnitvi v Srbijo 1903.............................................16
Slika 6: Zemljevid Makedonije, Albanije in Stare Srbije leta 1903...........................22
Slika 7: Pridobitve po 1. balkanski vojni....................................................................33
Slika 8: Pridobitve po 2. balkanski vojni....................................................................33
Slika 9:Reklamni listek ..............................................................................................46
Slika 10: Poslopje Velike škole...................................................................................49
Slika 11: Jovan Jovanović-Zmaj.................................................................................57
Kazalo tabel:
Tabela 1: Predsedniki vlad med med 29.5.1903-11.2.1909........................................25
Tabela 2: Število rednih in izrednih profesorjev.........................................................49
1. Uvod
V diplomski nalogi bom predstavila zgodovino Srbije med leti 1903 in 1908, ki je
bila v tem času kraljevina. Letnica 1903 je povezana z majskim/junijskim1
dogodkom in umorom zadnjega kralja dinastije Obrenović, Aleksandra Obrenovića,
njegovih bližnjih sodelavcev in soproge Drage, kar je posledično vodilo v konec
vladavine Obrenovićev. Letnica 1908 pa je opredeljena z Avstro-Ogrsko aneksijo
Bosne in Hercegovine v mesecu oktobru. Diplomska naloga temelji na virih iz
liberalnega časnika Slovenski narod2 in katoliško usmerjenega časnika Slovenec3.
Časnika izpričujeta predvsem politične dogodke in razmere v omenjenem obdobju.
Poleg omenjenih virov bo uporabljena tudi dodatna literatura, ki se nanaša na temo
diplomskega dela.
Prehod vladavine na dinastijo Karađorđević je zanimiv zaradi spremembe zunanje
politične usmeritve, navezovanja na Rusijo in predvsem kulturno - gospodarske
povezave Srbije z ostalimi južnoslovanskimi narodi. Ozadje kulturnega in
gospodarskega sodelovanja je predstavljala želja, da bi se južni Slovani politično
zbližali in postali skupaj močnejši ter bi tako združeni lahko tekmovali z ostalimi
evropskimi državami, predvsem Avstro – Ogrsko monarhijo, kajti tej je Srbija s svojo
velikosrbsko idejo predstavljala oviro pri vplivu na Balkanu. Pojavila se je ideja z
geslom: „Balkan, balkanskim narodom“, katere vodilni podpornik med Srbi je
Milovan Milovanović.4 Zagovornik idej o zbliževanju je tudi bil novi kralj Peter I.
Karađorđević in organiziranje različnih prireditev, z namenom zbliževanja, ni bilo za
ta čas nič nenavadnega.
1Po starem julijanskem koledarju se je umor zgodil v noči iz 28. na 29. maj, kateri zaostaja dva tedna za gregorijanskim.2Veliki splošni leksikon, VII. knjiga, DZS, Ljubljana, 1998, str.3970.
3Prav tam, str.3944.
4Politik, radikalno usmerjen, diplomat in književnik, rojen v Beogradu leta 1863. Bil je tudi profesor državnega in mednarodnega prava na Veliki školi, poslanik v Bukarešti in Rimu ter minister za zunanje zadeve od leta 1907. Zunanjepolitično se je naslanjal na Francijo in Rusijo in na sporazum med balkanskimi narodi. Tako je leta 1912 sprejel sporazum z Bolgari na osnovi katerega je organizirana skupna akcija balkanskih narodov proti Turčiji.
1
1.1 Namen in cilji
Namen diplomskega dela je na podlagi člankov predstaviti notranje in zunanje
politično, kulturno in gospodarsko dogajanje Kraljevine Srbije v obdobju od umora
kralja Aleksandra Obrenovića do aneksije Bosne in Hercegovine ter razložiti na kak
način in zakaj se je začela Srbija kulturno in gospodarsko povezovati z ostalimi
južnoslovanskimi narodi.
1.2 Metoda dela
Pri izdelavi diplomskega dela je bila uporabljena zgodovinska metoda dela. Temeljni
vir proučevanja sta bila časnika Slovenski narod in Slovenec s poudarkom na času
med leti 1903 in 1908. Časnika sem pregledovala v Slovanski knjižnici v Ljubljani,
kjer sem sproti izpisovala in slikala članke, ki so se navezovali na Kraljevino Srbijo.
Poleg člankov sem proučila literaturo, ki se nanaša na izbrano tematiko in z njeno
pomočjo vsebinsko dopolnila izbrane članke.
2
2. Nastanek kraljevine
Leta 1882 se je Srbija po zmagi nad Turki razglasila za kraljevino in knez Milan
Obrenović je postal srbski kralj. Osvoboditev je bila posledica dogodkov, ki so se
vrstili pred letom 1882. Že leta 1804 je za Srbijo nastopila nova doba. Turški pritisk
je izzval upor Srbov pod vodstvom Kara Đorđa.5 Boji so trajali 10 let in nazadnje so
Srbi onemogli. Kara Đorđe je obupal ter zbežal v Avstrijo. Takrat je vodenje upora
prevzel Miloš Obrenović in premagal Turke. Pod njim so Srbi dobili nekaj več
samostojnosti, Turki pa so, da bi bili varni pred upori, začeli prebivalstvu pobirati
orožje. Milošu je uspelo, da je Srbija dobivala vedno večje pravice, hkrati pa je
postal priljubljen med ljudstvom. Njegova priljubljenost je narasla do te mere, da so
ga leta 1817 imenovali za kneza, kar je tri leta kasneje potrdil tudi sultan. Odločilen
vpliv na srbski položaj je imela rusko – turška vojna (1828/29), ki se je končala z
odrinskim mirom.6 Leta 1830 je knez Miloš objavil, da oznanja vse pravice, ki so si
jih pridobili. Srbija je postala samostojna in po notranji upravi neodvisna kneževina
ter dobila svoj grb in zastavo. Do leta 1867 je postala skoraj popolnoma neodvisna in
je Turkom plačevala le še davek. Tako je ostalo vse do leta 1876 ko je Srbija Turčiji
napovedala vojno. S pomočjo Rusov se je vojna za Srbe uspešno končala in priznana
jim je bila neodvisnost. Tako se je leta 1882 Srbija razglasila za kraljevino, Milan pa
za kralja.7
2.1 Kralj Aleksander na oblasti
Aleksander Obrenović, (Beograd, 14.8.1876 – Beograd, 11.6.1903) je prišel na oblast
leta 1893 s tako imenovanim državnim udarom. Po tem, ko so na volitvah radikalci
in liberalci dobili enako število poslancev, se je Aleksander odločil, da bo vzel stvari
v svoje roke, kajti do takrat je vladalo namestništvo. Na dvor je povabil vse ugledne
ministre in celotno namestništvo. Po svečani večerji je razglasil, da zaradi razmer
razpušča vlado in namestništvo ter da Srbija stopa na novo politično pot. Novo vlado
je sestavil dr. Lazar Dokić z radikalci. Radikalci niso bili dolgo na oblasti saj so že 5 Črnega Jurija.6 Je sporazum, ki so ga podpisali predstavniki Rusije in Osmanskega cesarstva 2.9.1829. Z njim je
Srbija dobila dovoljenje, da anektira šest nahij, ki si jih je pridobila s prvim srbskim uporom, Grčiji pa je bila priznana avtonomija.
7 Anton Bezenšek, Bolgarija in Srbija, Osvoboditev, družba sv. Mohorja, Celovec, 1997, str.174-176.
3
naslednje leto so odstopili.8
Slika 1: Kralj Aleksander Obrenović9
Kralj Aleksander se je poročil z Drago Mašin, ki ni bila plemiškega porekla kar je
bilo sporno za javnost in dvor . Poroki sta nasprotovala tudi starša kralja Aleksandra,
kralj Milan in kraljica Natalija. Po umoru vladarskega para je bilo napisanih veliko
kritik na njun račun. Kraljica naj bi imela kralja Aleksandra popolnoma v oblasti. Kar
si je želela, se je zgodilo in kdor ni bil na njeni strani, ga je neusmiljeno preganjala.
8 Bogdan Sajovic, Od male Srbije do velike Jugoslavije, Založba Karantanija, Ljubljana, 2006., str.5-7.
9 Slovenec, 11.6.1903, str.1.
4
Da bi se ohranila na oblasti je na stotine poštenih ljudi vrgla v ječo. V kritičnem
trenutku, ko se je želel kralj oddaljiti od nje, je trdila, da je v drugem stanju. V
upanju, da bo dobil naslednika se je pomiril s soprogo. Ko pa se je razvedelo, da je
njena nosečnost lažna, ji je kralj to odpustil, kajti v tem času ga je ponovno
omrežila. Med drugim je želela spraviti na oblast lastnega brata in ko so se izvedle
nove volitve v skupščino, so zaradi velikega terorja zmagovali pristaši kraljice
Drage.10
Slika 2: Podoba kraljice Drage11
10 Kralj Aleksander, Slovenski narod, 12.6.1903, str.1.11 Slovenec, 11.6.1903, str.1.
5
V času vladanja kralja Aleksandra je značilna ukinitev ustave iz leta 188812 in vrnitev
k stari ustavi iz leta 1869.13 S prihodom novega kralja se je Srbija leta 1901 vrnila k
ustavi iz leta 1869, kar ne pomeni demokratizacije in vrnitve k parlamentarizmu.
Ključna novost ustave je položaj in organizacija Narodnega predstavništva, ki je
postalo dvodomno. Izvršna oblast, ki je bila v rokah monarha, se je okrepila. Država
se je radikalizirala, okrepila se je cenzura, kar je sprožilo velike demonstracije. Kralj
Aleksander je mislil, da ga bodo podprli vsi, ki mislijo pošteno in patriotsko, kar pa
se ni zgodilo. Zaradi masovnih demonstracij delavcev in študentov 25. 3. 1903 se je
zavedal, da novih volitev ne bo dobil. Zato je v roku 1 ure izvršil dva državna udara.
S prvim je ukinil ustavo iz leta 1901 in razpustil Senat ter Narodno skupščino. Tako
je na ta mesta na novo postavil svoje ljudi. Nato pa je z drugim državnim udarom
vrnil prej ukinjeno ustavo iz leta 1901. 18. 5. 1903 so potekale nove volitve, ki so
bile zadnja politična zmaga kralja Aleksandra.14
12 Politika kralja Milana Obrenovića je pripeljala Srbijo v težko stanje in s tem ogrozila obstoj dinastije. Da bi jo rešil in umiril nezadovoljno prebivalstvo je pozval radikali k formiranju vlade, ki so takoj začeli skupaj s kraljem oblikovati novo ustavo. Ta je bila sprejeta 2.12.1888. Z njo je bila prvič v zgodovini Srbije uvedena parlamentarna vladavina. Narodna skupščina je prvič dobila polno zakonodajno oblast. Toda ni bila sprejeta splošna volilna pravica. Ta je še vedno pripadala vsakemu Srbu, ki je dopolnil 21 let in je plačeval najmanj 15 dinarjev letnega davka.
13 Ustava je bila sprejeta 21.6.1869. Po tej ustavi je Narodna skupščina prvič v zgodovini Srbije postala zakonodajni organ, čeprav z omejitvami. Toda kljub temu se noben zakon ni mogel izdati brez njene potrditve. Razglašene so bile nekatere politične svoboščine, ki pa so bile leta 1870 omejene z nekaterimi zakoni, kot je na primer bil Zakon o poslovnem redu v Narodni skupščini.
14 B. Sajovic, Od male Srbije..., str.8-9, Ljubica Kandić, Zbornik Radova, Ustavnopravni razvoj Kneževine i Kraljevine Srbije (do 1918. godine), Srpska akademija nauka i umetnosti, Beograd, 1990, str.22-23.
6
3. Konec dinastije Obrenović
Prevrat je izražal spremembe nastale v razvoju Srbije, zaključno dejanje razvojne
faze iz 19. stoletja in začetek novega obdobja, ki je trajalo do 1. svetovne vojne. To
obdobje so označevale notranje uvajanje ustavne in parlamentarne demokracije na
notranjepolitičnem področju in aktivna nacionalna zunanja politika. Spremembe so
pripeljale do politične in ekonomske osvoboditve Srbije. Tragična usoda je že od
začetka spremljala dinastijo Obrenović. Toda preobrat in usmrtitev poslednjega
naslednika ni bila nepričakovana. Nenehno prehajanje iz enega ekstrema v drugega
in spremembe ustave so pomenile žalosten konec za dinastijo. Obrenovići so se
preveč igrali z ljudsko dušo in z državniki, ki so sedeli na ministrskih stolih. 15
3.1 Majski prevrat
Majski prevrat je bil državni prevrat v katerem je bil ubit kralj Aleksander in njegova
žena Draga in na ta način prekinjena dinastija Obrenovićev, ki je vladala Srbiji od
sredine 19. stoletja. Po prevratu je prišla na oblast dinastija Karađorđevićev.
Sprememba je bila zunanje političnega pomena, ker so se Obrenovići naslanjali na
Avstro – Ogrsko, Karađorđevići pa na Rusijo. Po julijanskem koledarju se je umor
zgodil v noči med 28. in 29. majem leta 1903.16
Nasprotujoča si poročila o umoru kraljevega para so prispela tudi do slovenskih
krajev. Dan po umoru je bilo znano, da so priprave za odstranitev dinastije Obrenović
so potekale več mesecev. Najbolj vneti pri tej zaroti so bili oficirji, ki so po več
krajih ustanovili tajne odbore, ki so pripravljali revolucijo. Začetniki tega gibanja so
bili višji oficirji v Beogradu. Za ustanovitev so se odločili štiri mesece pred umorom,
ko je kraljica Draga poklicala k sebi tri višje oficirje, ko je želela ugotoviti kolikšna
je njihova podpora njenemu bratu Nikodemu Lunjevici kot prestolonasledniku. Po
tem so imeli oficirji tajni sestanek, na katerem so se dogovorili, da bo dinastija
Obrenović odstranjena. Da bi to lažje izvedli, bi stopili v zvezo z različnimi
vplivnimi politiki kot so kraljev adjutant Naumović, Ljubomir Živković in dr.
15 Dimitrije Đorđević, Istorija srpskog naroda, Sučeljavanje sa Austro-Ugarskom, Srpska književna zadruga, Beograd 1983, str.135; Krvav konec Obrenovićev, Slovenec, 12.6.1903, str.1.
16 Krvav konec Obrenovićev, Slovenec, 12.6.1903, str.1.
7
Vojislav Veljković.17
Revolucionarni odbor je sklenil, da bo kralja najprej prisilil, da se sam odpove kroni
in zapusti Srbijo. Če pa tega ne bo storil, ga bodo nemudoma usmrtili. Večer pred
umorom so sklicali oficirski zbor, na katerem je govoril podpolkovnik Naumović.
Natančno je opredelil, kakšna nesreča so Obrenovići za Srbijo in srbski narod ter, da
ima narod pravico takega kralja odstaviti. Oficirji so z navdušenjem pritrjevali
govoru in prisegli, da se mora dinastija končati. V tem večeru so sklenili, da bo
pešpolk št. 6 prevzel izvršitev celotne akcije. Oficirji tega pešpolka so bili zvesti
pristaši Karađorđevićev.18
Iz Beograda so poročali, da je beograjski župan Marzičan vedel za zaroto saj je s
pomočjo svojih vohunov za to zvedel nekaj tednov pred tragedijo. Sled je kazala, da
so bili z zarotniki živečimi v Srbiji povezani tudi Srbi, ki živijo v tujini. Poskušal je
izvedeti več o tem in je poslal svoje agente v Reko. Ker je novosadsko časopisje
razkrilo županove namene, so v strahu pred razkritjem pa iz države zbežali
podporniki zarote radikalci, med njimi tudi Nikola Pašić, ki je bil od nekdaj
nasprotnik Obrenovićev. Vodje zarote pa so se odločili, da bodo brez odlašanja
izvršili revolucijo.19
Na večer umora je v Beogradu potekala glasbena slovesnost, katere se je udeležila
kraljeva dvojica. Po končani slavnosti sta se odpravila v konak.20 Medtem ko sta
stopala proti spalnici, naj bi 6. pešpolk obkrožal kraljevo palačo in pred vstopom v
kraljevo spalnico izvršil napad v spodnjih prostorih palače. Poročalo se je, da je
tistega večera bilo skupaj ubitih več kot 300 ljudi. Trupli kraljeve dvojice naj bi vrgli
skozi okno. Nasprotno poročilo pa trdi, da sta trupli dvojice obležali v spalnici, kjer
se je zgodil umor. Po verziji, ki jo je opisal polkovnik Dinka Nikolić, ki je bil eden
izmed tistih, ki so na večer umora, hiteli na pomoč umorjenemu kralju, do bojev z
zarotniki naj sploh ne bi prišlo. Kraljeva dvojica naj bi se sprla in je pri tem prišlo do
streljanja, pri katerem sta drug drugega umorila. Obstajale so tudi poročanje, ki so
17 Zarota vojaštva, Slovenski narod, 12.6.1903, str.1.18 Večer pred umorom, Slovenski narod, 12.6.1903, str.1.19 Prav tam.20 Kraljeva palača.
8
zatrjevala, da naj do streljanje v kraljevi spalnici ni prišlo, ampak, da je bila dvojica
bila umorjena s sekiro.21
Kraljica Draga je imela poleg brata Nikodema še enega brata Nikolaja. Na večer
umora je prišel oddelek vojaštva, da aretira oba brata, ki sta imela stanovanje v
vojašnici. Toda, ko so vojaki na silo odprli vrata, sta začela brata Lunjevica streljati,
na kar so jih oficirji na mestu ustrelili in poškodbe so bile smrtne. Usmrtili so tudi
ministre. V svojih stanovanjih so bili umorjeni ministrski predsednik general
Dimitrije Cincar Marković22, minister za notranje zadeve dr. Velja Todorović, vojni
minister general Milovan Pavlović in topničarski stotnik Jovan Milković, svak
ministrskega predsednika. Hči ministrskega predsednika Todorovića je skušala s
svojim telesom zaščititi očeta, pri čemer je bila ranjena.23
Beograjski časopisi in ljudstvo so sprejeli umor Obrenovićev in se po poročanju
časopisov to opredelili kot dejstvo, da so se znebili tirana Srbije. Besede, ki so jih
uporabili nekateri časopisi so bile ostre. „Male Novine“ označujejo kralja Aleksandra
za tepca, kraljico Drago pa vlačugo. „Štampa“ je zaključila svoje poročilo o umori z
naslednjimi besedami: „Iztakne se naj tisto oko, ki bi prelilo le eno solzo po kralju in
po kraljici.“ V mestu ni bilo razobešenih črnih zastav, podobe umorjenih vladarjev
so bile raztrgane, množice ljudi so napolnile ulice in izražale podporo novemu kralju.
Strašen konec dinastije Obrenović jih ni preveč vznemiril. Vse to kaže na izgubljeno
podporo in zvestobo ljudstva umorjenemu kralju. Zakaj se o zaroti ni razvedelo pred
krvavim dogodkom, glede na to, da so novosadski časniki poročali o morebitnem
napadu na kralja? Nihče ni pisanj o tem jemal resno. Kralju naj bi že večkrat grozili
in o tem se je že večkrat pisalo. Porajalo se je tudi vprašanje ali ni bilo javno pisanje
in grožnja kralju eden izmed zarotniških manevrov.24
Pred prihodom novega kralja je bilo organizirano restavriranje kraljeve palače, s
21 Krvavi dogodki v Belemgradu, Slovenec, 12.6.1903, str.1; Dogodki v Srbiji, Slovenec, 22 Rojen 6.9.1849 v Šabcu. Bil je predsednik vlade Kraljevine Srbije, načelnik glavnega generalštaba,
in profesor vojne zgodovine in strategije na Vojni akademiji. Kot bližnji sodelavec kralja Milana Obrenovića je med leti 1897 in 1900 dal velik doprinos pri reformiranju vojske Kraljevine Srbije, kar je omogočile njene uspehe v Balkanskih vojnah.
23 Smrt bratov Lunjevica, Slovenski narod, 12.6.1903, str.1; Umor ministrov, Slovenski narod, 12.6.1903, str.2.
24 Krvavi dogodki v Belemgradu, Slovenec, 12.6.1903, str.1; Nove brzojavne vesti, Slovenski narod, 12.6.1903, str.2.
9
katerim bi naj zakrili sledi strašnega umora in opustošenja. Izdelalo naj bi se 642
novih oken in 10 velikih ogledal, ki so bila uničena. Vse je kazalo na to, da so
zarotniki podili kraljevo dvojico skozi številne sobe in prostore, preden so jih
usmrtili. Vstop v palačo je bil prepovedan dokler se restavriranje ne dokonča.25
Slika 3: Zarotniki leta 190326
3.1.1 Odmev umora v tujini
Po umoru je bil angleški veleposlanik v Beogradu odpoklican in diplomatski stiki z
novo vlado so bili prekinjeni. Angleži so bili ogorčeni nad umorom. Istih misli so bili
tudi na Nizozemskem. Turški časopisi so odločno zahtevali kaznovanje morilcev.
Cenzura je celo prepovedala drugačno poročanje o tragediji, lahko so poročali le o
smrti kralja, smrt kraljice je bila cenzurirana. To je trajalo vse do 24.6.1903. Tako, da
je za Turčijo kraljica Draga vse do takrat živela kot vdova. Ruski časopisi so
večinoma ostro obsojali dogodek in žalovali so za kraljem, ki so ga imeli za dobrega
Slovana in plemenitega moža. Avstro – Ogrska pa se je čutila dolžno skrbeti, da
srbska zmešnjava ne seže na sosednje dežele. Na Dunaju poročajo, da če Srbiji uspe
ohraniti mir, Avstrija nima povoda vmešati se v državni prevrat. Medtem ko se se na
25 Dogodki v Srbiji, Slovenski narod, 16.6.1903, str.3.26 Istorija srpskog naroda, Srpska književna zadruga, Beograd, 1983, str.145.
10
Ogrski Kossuth postavil na stran mnenja, da s krvjo pridobljena krona ne daje
jamstva za miren razvoj v državi in bi naj zahteval, da se Avstro-Ogrska vmeša v
srbske zadeve. Uredništvo Slovenskega naroda je novico o umoru prejelo ob 7 uri in
10 minutah dopoldne. Ker takrat še ni bilo osebja v tiskarni, so prispele brzojavke
nalepili na vrata uredništva. Množice so se začele zbirati pred uredništvom. Ob 11 uri
je izšla posebna izdaja, ki je bila v trenutku razprodana. Na nekaterih dvorih so
določili večdnevna žalovanja za kraljevo dvojico. To so storili v Romuniji in Španiji.
V Romuniji je prišlo celo do protestnih shodov.27
Zaradi protestov monarhistične Evrope, ki so sledili po izvršitvi atentata in v katerih
je bila v ospredju Anglija, je bilo približevanje Srbije zahodnim silam oteženo.
Srbski ugled je padel v očeh svetovne javnosti. Rusija in Avstro – Ogrska sta sicer
priznali dejstvo o spremembi dinastije in želele nov režim pritegniti na svojo stran,
medtem ko sta Anglija in Nizozemska obstale pri obsodbi izvršenega dejanja. Zaradi
sporov z Avstro – Ogrsko je Srbija potrebovala podporo Anglije. Kot pogoj za
ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov je Anglija zahtevala, da se zarotnike
najprej kaznuje, nato še umakne iz visokih položajev, ki so jih pridobili na dvoru in v
vojski. Ker so sprva imeli zarotniki podporo kralja so, z njegovo podporo, zavrnili
zahteve, kar je pripeljalo do notranjih sporov med vlado in kraljem. Dokončna
zahteva Anglije je bila: imena petih zarotnikov, katera je London zahteval kot pogoj
za ponovno vzpostavitev diplomatskih odnosov. Samostalna stranka je zavrnila
pregovore z zarotnike, Pašić pa se je odločil za sporazum z njim, da bi si olajšal
prihod na oblast. Uspelo so skleniti sporazum o upokojitvi, s pokojnino v višini plač.
Z ukazom iz dne 17.5.1906 so bili upokojeni Aleksandar Mašin, Damjan Popović,
Petar Mišić, Luka Lazarević i Ljuba Kostić. Odnosi z Anglijo so bili obnovljeni. S
tem se je zaključil popoln vstop Srbije na stran antantnih sil, s katerim je vstopila
tudi v prvo svetovno vojno.28
Poveljnik vojaških čet v Beogradu je postal zarotniški častnik Mišić. On naj bi branil
državo pred napadi tujih časopisov. Ministri se temu sklepu niso upali upreti in Mišić
27 Dogodki v Srbiji, Slovenec, 22.6.1903, str.3; Časopisje o belgrajskem umoru, Slovenski narod, 15.6.1903, str.1; Protestni shod v Bukarešti, Slovenec, 16.6.1903, str.3; Nove brzojavne vesti, Slovenski narod, 12.6.1903, str.2.
28 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro-Ugarskom, str. 143-144.
11
je bil imenovan. Častniki naj bi zahtevali, da se iz Srbije izžene vse poročevalce
časopisov, ki so jih napadali, a se, po poročanju časopisa Slovenec, zaenkrat njihovi
želji še ni ustreglo, ker vlada želi, da bi se o imenovanju novega kralja v evropskem
časopisju obširno pisalo. Mnogi častniki so odšli v notranjost dežele, od koder
pošiljajo v Beograd deputacije. V okraju Valjevo je župan celo ustrelil častnika, ker
ni odposlal deputacije kot znak vdanosti.29
29 Kaj se sedaj godi na Srbskem?, Slovenec, 15.6.1903, str. 2.
12
4. Nova dinastija na oblasti
S koncem dinastije Obrenović se je končal dolgoletni boj med rodbinami velikih
osvoboditeljev Srbije, Črnega Jurija (Karađorđe) in Miloša Obrenovića. Črni Jurij se
je junaško boril proti Turkom, toda nazadnje je omagal in zbežal v Avstrijo. Boj je
slavno nadaljeval Miloš Obrenović in priboril Srbiji večjo svobodo. Obrenovići so
vladali vse do leta 1903, Karađorđeva dinastija je v tem času prišla na oblast le med
leti 1842 in 1859. Toda v letu 1903 se je Karađorđevićem spet ponudila priložnost
prevzeti oblast zaradi nezadovoljstva s kraljem Aleksandrom Obrenovićem. To jim je
tudi uspelo, ko je po umoru zadnjega Obrenovića postal novi srbski kralj Peter I.
Karađorđević. Bil je na prestolu Kraljevine Srbije med leti 1903 in 1918 ter na
prestolu Kraljevine SHS med leti 1918 in 1921.30
Rojen je bil 29. junija 1844 v Beogradu, očetu knezu Aleksandru in materi Persidi,
rojeni Nenadović. Šolal se je v Ženevi, Parizu in oficirski šoli v Meci. Njegovi hobiji
so bili fotografija, slikarstvo in prevajalstvo. Kot oficir „legije tujcev“ se je boril v
francosko – pruski vojni (1870) in sodeloval pri Pariški komuni (1871). V vstaji na
področju BIH (1875/76) je vodil in se bojeval s četo v okolici Dubice. Namesto
pričakovane dobrodošlice je naletel na nezaupanje in odbojnost. Knez Milan
Obrenović je načrtoval njegov umor, zato se je moral skrivati pred oblastjo in
srbskimi atentatorji. Junija 1914 je prenehal z aktivnim kraljevskim delovanjem, nato
pa odpotoval v Grčijo. Težko bolan se je leta 1919 vrnil v Srbijo, kjer je 17. avgusta
1921 tudi umrl.31
30 Aleksander Obrenović in Peter Karađorđević, Slovenec, 12.6.1903, str.2.31 Milena Milanović, Srbi koji su obeležili 20. vek, biografski leksikon, Beograd 2006, str. 221
13
Slika 4: Kralj Peter I. Karađorđević32
V začetku leta 1883 se je poročil z Zorko, hčerko kneza Nikole, in je živel na
Cetinju. Z njo je imel tri otroke: Jeleno, Đorđa in Aleksandra. Njegovo bivanje na
Cetinju je privedlo do zaostritve odnosov med knezom Nikolo in kraljem Milanom.
Leta 1894 se je preselil v Ženevo, kjer je ostal vse do leta 1903. Tu se je ukvarjal s
šolanjem svojih otrok, potovanji po Evropi in zbiranjem zagovornikov. Ves čas
bivanja v Ženevi pa je obdržal stike z nasprotniki Obrenovićev v Srbiji in se je
zanimal za politično dogajanje v kraljevini. Ker je bil seznanjen o načrtih in majskem
prevratu, je novico o smrti kraljeve dvojice sprejel mirno. Po smrti zadnjega
Obrenovića so ga poklicali, da zasede srbski prestol. Narodna skupščina je skupaj s
podporo vojske omogočila, da je bil 2. junija 1903 imenovan za kralja Srbije. Državi
je prinesel demokracijo, znanje in izkušnje pridobljene v Evropi. Bivanje v Franciji
in Švici je pustilo velik vtis na kralja, postali sta njegov vzor. Zapisal je: „Želeo bih
32 Istorija srpskog naroda, str.113.
14
da Srbija i Srbi budu kao Švajcarska i Švajcarci“. Zagovarjal je osebno svobodo,
svobodo tiska, parlamentarizem in demokracijo ter bil mnenja, da lahko le ob
svobodi človek pokaže svoje sposobnosti, opravlja dolžnosti in koristi svoje pravice.
To pa omogoča napredek naroda, razvoj znanosti, kulture in trgovine.33
Čeprav je bil zagovornik evropskih idej, je želel ohraniti tradicijo srbske patriarhalne
družbe. Trudil se je, da združi novo s starim in mesto z vasjo. Zaradi agrarne srbske
družbe je želel imeti dober odnos z vasjo in s kmeti. Njegove znane besede se
glasijo: „Bez ljubavi narodne slabi su prestoli zemaljski“. Njegova vladavina je
pustila sledi hitrih sprememb, rasti znanosti in kulture, demokracije in širjenja
svobod vseh vrst. Nacionalno – politični program kralja Petra je temeljil na potrebah
osvoboditvi in združitvi celega srbskega naroda v Makedoniji, Bosni in Hercegovini,
Vojvodini in na Kosovu. Zagovarjal je „kulturno jugoslovanstvo“ s katerim je želel
zbližati južne Slovane. Soglasne izvolitve niso pričakovali, ker so bili skrajni
radikalci in dva ministra za republiko. Zagovornike republike so pomirili tako, da je
začela znova veljati ustava kralja Milana iz leta 1888. Izvedli so dve pomembni
spremembi. Razglasili so splošno volilno pravico in vojaštvo od tedaj ni prisegalo le
kralju, ampak tudi ustavi. Glede prestolonaslednika so določili, da oblast deduje
neposredni moški potomec. Ženske potomke niso imele nobenih oblastnih pravic.
Enoglasna izvolitev je tako imela svojo ceno v smislu kraljeve moči in suverenosti.
Kralj je bil vse strankarsko odvisen, brez trdne opore v vojaštvu in uradništvu, torej
brez tistih slojev, ki v prvi vrsti odločajo o usodi v vsaki državi.34
33 M.Milanović, Srbi koji su..., str. 222.34 Peter I. Novi srbski kralj, Slovenec, 16.6.1903, str.3; Kralj je mrtev – živel kralj!, Slovenski narod,
16.6.1903, str.2.
15
Slika 5: Peter I. Karađorđević po vrnitvi v Srbijo leta 190335
Kralj Peter je poskušal na številne načine pridobiti prebivalstvo. Tako je o njem
znanih precej različnih anekdot. Ena pravi, da si je na dan svoje razglasitve za kralja
pridobil ljudi tako, da je šel med njih, pred tem pa odstranil policijski nadzor. Ta ga,
v nasprotju z njegovim predhodnikom, ni spremljala na njegovih sprehodih med
množico. Tako naj bi nekega večera prišel v gostilno, kjer se je usedel za mizo in
igral karte s tremi delavci. Ti ga niso prepoznali, vse dokler ni pri odhodu vstopil v
kočijo, ki ga je čakala na stranski ulici.36
Ne le s srbskim narodom, ampak tudi z bližnjimi narodi, je poskušal utrjevati dober
odnos. Na podlagi dopisov sklepamo, da je kot zagovornik zbliževanja južnih
Slovanov, in zaradi želje po rešitvi makedonskega vprašanja, kralj Peter napovedal
obisk pri bolgarskem knezu Ferdinandu. Ta ga je, skupaj z množico ljudi, slavnostno
sprejel na kolodvoru, nato pa sta se odpravila na počitek v knežji dvor. V Bolgariji si
je ogledal tudi nekaj znamenitosti, kot je cerkev sv. Milutina. Milutin je bil eden od
najslavnejših srbskih vladarjev in, ker je Sofija nekoč pod imenom Sredec, spadala
pod Srbijo, ležijo tu njegovi posmrtni ostanki. Obiskal je tudi vojaško šolo, Narodni
35 Istorija srpskog naroda, str.146.36 Dogodki v Srbiji, Slovenec, 1.8.1903, str.5.
16
muzej in narodno sobranjo37. V Sofiji je kralj Peter daroval 16.000 frankov za reveže,
2.000 frankov pa srbskemu društvu „Šumadija“. Ob zaključku obiska je bil kralj
odlikovan z najvišjim bolgarskim redom sv. Aleksandra. Z istim redom je knez
odlikoval še nekatere Srbe, kot so diplomant Simić, generala Gruić in Putnik,
polkovnik Bajović in minister Pašić.38
4.1 Potek izvolitve
Znano je, da je pred izvolitvijo novega kralja, bila uvedena ustava. To je bil dokaz
novega političnega vzdušja, pri katerem se je težišče političnega življenja preneslo z
dvora na skupščino. Srbija je stopila na pot parlamentarizma, ta pot pa ni bila lahka.
Politične stranke so dobile nov zagon, toda vojska je v tem obdobju še vedno
obdržala svoj vpliv, tudi dvor ni zlahka popustil. Tako so v začetni fazi srbskega
parlamentarizma vplivali trije dejavniki: politične stranke, dvor in vojska.39
Skupna seja senata in skupščine se je pričela 2. junija 1903 ob 11. uri zjutraj, okoli
poldneva pa volitev kralja. Od 130 članov skupščine, jih je bilo na izvolitvi prisotnih
119. Nekateri izmed njih so bili oblečeni v srbsko narodno nošo. Služabniki so za
ministre v prestolno dvorano prinesli pozlačene stole. Naslednji so vstopili člani
senata, ki so se med tem časom posvetovali v stranski dvorani. Od 52 članov jih je
prišlo 42. Njim so sledili ministri, ki so zavzeli prostore v prvih vrstah. Predsednik
senata Velimirović je zavzel osrednji prostor, pozdravil Narodno skupščino in
rekel:“Zbrana sta tukaj oba zastopa. Imela sta prej svoji seji in soglasni sklep vam je
že znan. Zdaj prehajamo k najvažnejši točki, volitvi kralja. Zedinili smo se vsi za
Petra Karađorđevića. Ustava določuje, da se vsak član pokliče imenom in ustmeno
odda svoj glas“. Tako se je začela izvolitev. Ko je bilo oddanih vseh 119 glasov
članov skupščine, so pričeli z glasovanjem člani senata. Nato se je predsednik senata
zahvalil skupščini in zaželel, da z novim kraljem pride v Srbijo mir. Dopisi poročajo,
da je, ne le vsa Srbija, ampak ves civilizirani svet pozdravljal novoizvoljenega kralja.
Mogoče so se strinjali z izbiro kralja, ampak na evropskih prestolih je še vedno burila
37 Parlament.38 Pisma iz Bolgarije, Slovenec, 5.11.1904, str.2.39 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro-Ugarskom, str.138.
17
duhove smrt Obrenovića in način odstranitve vladarja.40
Peter Karađorđević je bil v času izvolitve v Ženevi, od koder je sporočil, da sprejme
kraljevsko krono in da se bo imenoval Peter I. V proklamaciji se je zahvalil srbskemu
narodu, da je spet oživel tradicijo svojih prednikov in izjavil, da bo varno skrbel za
vso tradicijo. Vse kar se je slabega zgodilo v zadnjih letih naj pozabijo, vse
sovražnosti naj se umirijo in mir naj zavlada Srbiji. Zanimivo je, da je zahteval, da se
mu naj ne predstavi nobenega izmed častnikov, ki so sodelovali pri umoru kralja
Aleksandra in da se morajo morilci kralja kaznovati, kajti drugače bi moral on sam
prevzeti odgovornost za umor.41
Nekaj mesecev po izvolitvi je sledilo obredno kronanje novega srbskega kralja,
katerega potek je slovenskemu občinstvu predstavil beograjski dopisovalec.
Kronanje se je pričelo 21. septembra 1903 ob 6. uri zvečer s prenosom kraljevskih
insignij iz konaka v saborsko cerkev. Sprevod je odprl dvorni ceremonijar na konju,
za njim pa je jahal oddelek orožniške konjenice. Za njimi se je peljal upravitelj
mesta, načelnik beograjske občine Glavinić in predsednik glavnega odbora za
kronanske svečanosti. Neposredno za njim sta jahala dva kraljeva glasnika, z njimi
pa je prišel vojak kraljeve konjeniške garde. Kraljevo zastavo je nosil višji gardni
častnik v spremstvu dveh drugih oficirjev, krono predsednik vlade general Sava
Gruić, žezlo vojaški minister Putnik, kraljevi plašč in druge insignije pa predsednik
državnega sveta. Te so spremljali oficirji generalnega štaba. Pomikali so se po
Milanovi, Mihailovi in Dubrovački ulici do cerkve. Tam so čakali preostali ministri
in dostojanstveniki ter godba kraljeve garde. Pred cerkvijo jih je sprejel metropolit
Inokentij, insignije pa so med obredom postavljene na določena mesta pred oltarjem.
Posvetitvi insignij je sledila večerna maša pri kateri so bili prisotni vsi
dostojanstveniki. Po koncu obreda so se po enakem vrstnem redu vrnili nazaj v
konak.42
Kraljeva krona, žezlo in državno jabolko so bili uliti iz topa, s katerim je kraljev
praded Karađorđe pred 100 leti razstrelil marsikatero turško utrdbo. Izdelane so bile
40 Peter I. novi kralj srbski, Slovenec, 16.6.1903, str.3.41 Prav tam.42 Svečanosti v Belgradu, Kronanje srbskega kralja, Slovenski narod, 19.9.1904, str.1-2.
18
zelo preprosto, brez dragih kamnov, le v žezlo je bil vkovan drag diamant, ki je bil
vzet iz častne sablje, ki so jo Karađorđeviću darovali Rusi. Kraljevi znaki so bili
izdelani v Parizu, plašč je bil 2,8m dolg in 3m širok, njegov rob je bil iz kožuha. V
sredino plašča je bil izvezen srebrni orel, srbski državni grb in heraldične lilije. Bil je
izredno težak saj je tehtal 24kg, načrte zanj pa je naredil beograjski profesor Mihael
Valterović.43
Kronanju je sledilo še maziljenje kralja. Potekalo je 9. oktobra 1904 v Žici, opravil
pa ga je metropolit Inokentij z asistenco vseh štirih škofov v deželi. Mazilil ga je s
krizmo44 na čelu, nosu, ustih, ušesih in na prsih ter izrekel: „Pečat daru sv. duha“.
Nato ga je obhodil s kruhom in vinom. Po končani ceremoniji se je kralju pred
cerkvijo poklonilo in ga pozdravilo množično ljudstvo. Nato se je odpeljal skupaj s
spremstvom v Kraljevo, kjer je bila svečana pojedina na kateri je imel govor. Rekel
je, da se bo potrudil in v trud vložil vso svojo moč, da si pridobi ljubezen in
spoštovanje ljudstva, katero je imela večina njegovih predhodnikov. Poudaril je tudi
pomen pravoslavne cerkve kot nosilke narodnega imena.45
4.2 Nova vlada
Majski prevrat ni pomenil zgolj navadne spremembe dinastije. Odgovarjal je široki
množici, saj je odprl pot parlamentarizmu, politični stabilnosti in koncu vladavine
manjšine, ki se je naslanjala na dvor in vojsko. Tako je izvršeno dejanje dobilo
politično podporo v Srbiji. Vodja, t.i. Revolucionarne, vlade je postal Jovan
Avakumović46. Odbor, ki je vodil revolucijo, je že pred umorom pripravil vse v
primeru, da se načrt posreči. Tako so sestavili novo ministrstvo in natisnili
proklamacijo za ljudstvo. V novem ministrstvu so bile zastopane vse stranke.
Radikalna je dobila 75 poslancev, Samostojna 66, Narodna 17 in Napredna le 1, prav
tako 20. julija 1902 na novo osnovana Srbska socialdemokratska delavska partija.
Ministrski predsednik Avakumović je bil vodja liberalne stranke, minister za zunanje
zadeve Ljuba Kraljević je bil naprednjak, minister za notranje zadeve Stojan Protić je
43 Svečanosti v Belgradu, Kronanje srbskega kralja, Slovenski narod, 19.9.1904, str. 2.44 Posvečeno mazilo s katerim duhovnik mazili vernike pri nekaterih krščanskih obredih, na primer
pri podelitvi zakramentov krsta, birme, ipd.45 Maziljenje kralja Petra, Slovenski narod, 11.10.1904, str.3.46 Pravnik, politik in eden izmed vodij liberalne stranke. Med leti 1890-1893 in leta 1903 je bil
predsednik vlade. Njegova vlada je pripeljala na oblast Petra I. Karađorševića.
19
bil radikalec, trgovinski minister Genčić je bil liberalec in je bil zelo dolgo časa
pristaš Obrenovićev, pravosodni minister je bil odvetnik Ljuba Živković in je bil
vodja radikalcev, finančni minister je bil nekdanji kraljevi tajnik dr. Vojo Veljković in
je bil liberalec, med ministri pa je bil tudi polkovnik Aleksander Mašin, svak kraljice
Drage in eden izmed prvih zarotnikov, ki pa ni pripadal nobeni stranki in je bil
skupaj z generalom Atanackovićem predstavnik armade v ministrstvu.47
Med 160 novo izbranimi poslanci je bilo 46 trgovcev, 36 bogatih kmetov, 13
nekdanjih ministrov, 12 odvetnikov, 9 profesorjev, 7 ekonomistov, 5 duhovnikov, 4
zdravniki ter pripadniki nekaterih drugih področij, kot so novinarstva in farmacije.
Izbranih je bilo večje število intelektualcev, ker je ustava iz leta 1903 določala, da
morata biti na vsaki kandidatni listi vsaj po dva kandidata z univerzitetno
izobrazbo.48
47 Kraljevska tragedija v Srbiji, Slovenski narod, 12.6.1903, str.2; D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro-Ugarskom, str.135.
48 Prav tam.
20
5. Srbija v začetku 20. stoletja
Uprava za državno statistiko je aprila 1906 objavila rezultate popisa prebivalstva in
domačih živali, ki se je končal 31. decembra 1905. Kraljevina je merila 48.302 km2
in imela 2.717.447 prebivalcev. Od teh je bilo 1.410.904 moških in 1.306.543 žensk.
Na podlagi štetja iz leta 1895 se je število prebivalcev povečalo za 375.872. Največ
ozemlja je obsegal vranjski okraj, ki je meril 4.341,8 km2, najmanjši pa je bil
smederevski okraj, ki je meril 1.271,1 km2. Med prebivalci je bilo 90,43 %
poljedelcev. Razen Srbov je v Srbiji živelo 89.873 Romunov, 41.148 ciganov, 7.494
Nemcev, 5.729 Židov, 2.151 Arnavtov49, 1.950 Madžarov, 1.904 Grkov, 1.408 Čehov,
1.007 Turkov, 890 Cincarjev50, 645 Bolgarov, 619 Azvatov, 575 Italijanov, 232
Poljakov, 151 Slovakov, 134 Rusov, 107 Francozov, 64 Armencev, 9 Angležev in 55
drugih narodnosti. Delež tujcev je znašal 7,8 % vsega prebivalstva. V Srbiji je živelo
tudi 524 Slovencev. Od teh je bilo 287 moških in 237 žensk. Po mestih jih je bilo
336, po vaseh pa 188. Prebivalstvo Srbije je bilo večinoma pravoslavne vere. Druga
najštevilčnejša verska skupnost je bila muslimanska z 14.745 pripadniki. 51
V letu 1903 se je poročalo o Srbiji kot državi na račun katere se je zabavala evropska
politika. Kadar ni imelo nemško in avstrijsko časopisje drugih senzacionalnih
motivov naj bi si te izmišljevalo. Zato so svarili slovenske politike, da naj sprejemajo
novice o Srbiji iz teh časopisov z ustrezno distanco. Med najbolj odmevnimi
novicami je bila ta, da je ruski minister grof Lambsdorff prišel na Balkan le zato, da
razdvoji srbski kraljevi par. Sam grof je izjavil, da nima nikakršnih pooblastil, da bi
se vmešaval med kraljevo dvojico. Poleg te je bila zelo odmevna tudi novica o novi
srbski ustavi, ki naj bi jo razglasili v roku treh mesecev.52
Prehod na novo politično pot ni bil enostaven. Vzpostavitev parlamentarizma je
pomenila aktiviranje političnih strank, ki so dobile nov elan. Razen radikalne stranke,
ki se je oklepala starega programa, so vse stranke oblikovale nove programe. Kljub
temu, so se radikali, vse od parlamentarnih volitev 8.9.1903 pa do leta 1918, obdržali
49 Albanci.50 Romanski narod, ki živi na Balkanskem polotoku. 51 Statistika Kraljevine Srbije, Slovenec, 25.4 .1906, str.1-2.52 Srbija, Slovenski narod, 9.1.1903, str.1.
21
na oblasti, z manjšimi vmesnimi prekinitvami. Od teh se je leta 1904 odcepil del
radikalcev, ki so se preimenovali v samostalce oziroma mlade radikalce. Poleg teh
dveh strank so obstajale še liberalna, napredna, na novoustanovljena srpska seljačka
sloga in od avgusta 1903 srpska socialdemokratska stranka. Liberalna se je prav tako
razdelila na dve struji, na narodno in liberalno demokratsko. Toda bolj kot razpad
liberalcev, je za srbsko zgodovino pomemben radikalni razpad. Obe strani sta bili
izredno enakovredni. Kot primer lahko vzamemo razpust skupščine in nove volitve
julija 1905, ko je samostalna stranka zmagala le za en glas večine.53
Slika 6: Zemljevid Makedonije, Albanije in stare Srbije iz leta 190354
V začetku 20. stoletja je bil na čelu državne uprave kraljevine Srbije, neposredno pod
kraljem, ministrski svet. Ministri so bili odgovorni kralju in skupščini. Ministrski
53 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro-Ugarskom, str. 138-139.54 Slovenec, 2.7.1903, str.3.
22
svet so sestavljali ministri za pravosodje, znanost, cerkvene zadeve, finančni, vojni,
stavbni, narodne „privrede“ (poljedelstvo, trgovino, pošto, telegraf, rudarstvo,
statistiko), notranje in zunanje zadeve. Srbija je imela poslaništva v Atenah, Berlinu,
Bukarešti, Londonu, Parizu, Petrogradu, Rimu, Carigradu in na Dunaju. Prav tako je
imela diplomatsko agencijo v Sofiji in glavno poslaništvo v Hamburgu, Bruslju,
Solunu in Skopju.55
Skrb za vojaštvo in dobro notranjo organizacijo je v začetku 20. stoletja predstavljalo
za Srbijo veliko finančno breme saj so skupni letni stroški zanju znašali 15 milijonov
dinarjev, kar je blizu 1/3 vseh državnih dohodkov. Od časa kneza Miloša, ki je vladal
med leti 1817 in 1839, je moral vsak Srb v boj, kar se je kasneje spremenilo. Zahvala
za prvo pravo uredbo vojske gre knezu Mihajlu, ki je leta 1861 osnoval vojno
ministrstvo in objavil zakon o narodni vojski. Vojaška dolžnost je bila za vse Srbe od
20 do 50 leta starosti. Leta 1864 je bil zakon popravljen in se vojaštvo deli na stalno
in narodno, slednje se leta 1883 ukine. Vojska se je delila na 3 razrede. V prvem
razredu so bili med 20 in 30 let stari moški, ki so morali služiti vojaško obveznost, v
drugem moški stari med od 30 do 40 let in v tretjem moški med 40 in 50 letom
starosti. 1889 pa je bila opravljena delitev na 5 divizij (šumadijska, drinska,
moravska, timočka in donavska), 15 okrogov za polke in 60 okolij za bataljone.56
Sodelovanje oficirjev v majskem prevratu je pokazalo kako veliko vlogo je imela
vojska v notranjem političnem življenju Srbije. Res je, da so zarotniki predali oblast
in niso poskušali oblikovati vojaške vlade, kar ne pomeni, da so se popolnoma
odpovedali svoji vlogi v političnem življenju kraljevine. Najstarejši izmed zarotnikov
so zavzeli najpomembnejše položaje v vojski, se približali kralju in začeli z
odstranjevanjem nasprotnikov, ki so bili večinoma pristaši z oblasti vržene dinastije.
V vojski, ki se je oblikovala za časa kralja Milana, je bilo veliko število
zagovornikov dinastije Obrenović. Takšna dejavnost oficirjev je bila v nasprotju s
parlamentarizmom. Vplivu oficirjev je nasprotovala tudi Anglija, ki je po majskem
prevratu prekinila diplomatske odnose s Srbijo in zahtevala izključitev zarotnikov iz
javnega življenja. Kralj je sprva sodeloval z oficirji, toda po tem ko so zahtevali
55 A. Bezenšek, Srbija in Bolgarija..., str. 179.56 Prav tam, str. 180.
23
prekinitev sodelovanja s političnimi strankami, se je od njih oddaljil.57
Leta 1903 je bila razglašena splošna volilna pravica. Nekateri podatki govorijo o
tem, da je bila Kraljevina Srbija s 23% volilnimi upravičenci v prednosti celo pred
Veliko Britanijo. Leta 1900 je imela Srbija le eno močno politično stranko in sicer
radikalno stranko. Poleg te sta obstajali še liberalna in napredna stranka, ki pa sta bili
tako slabi, da nista mogli nasprotovati radikalcem. Kralj Milan Obrenović je verjel,
da so radikalci njegovi nasprotniki, zato se je z vsemi sredstvi boril, da bi jih uničil.
Dosegel pa je ravno nasprotno. Zato je njegov naslednik, kralj Aleksander, skušal
stranko razcepiti, kar mu je tudi uspelo. Tako se je radikalna stranka razdelila. Uspel
je razdeliti tudi liberalno stranko tako, da so bile po 11. juniju 1903 politične stranke
v Srbiji povsem zmedene in zmešnjava je bila po majskem prevratu še večja. Prve
svobodne volitve so bile izvršene pod novim kraljem Petrom I., v času vlade, v kateri
so bile zastopane vse politične stranke. Od 160 poslancev je bilo izvoljenih 74
zmernih radikalcev, 14 liberalcev, 1 naprednjak. Dvorski radikalci in dvorski liberalci
se niso udeležili volitev. Nobena stranka ni dobila večine, tako da so se združili
zmerni in skrajni radikalci ter sestavili skupno vlado. Ob kraljevem kronanju sta se
obe strani zbrali v Beogradu, kjer je nastalo skupno gibanje, v katerega odbor so bili
izbrani Pero Velimirović, Stojan Protić, Andre Nikolić, profesor Prodanović in Gjoka
Stojanović. Ko je liberalna stran izvedela za gibanje, je še sama sklicala shod, na
katerem bi se tudi oni med sabo sporazumeli. Shoda se ni udeležil liberalni vodja
Avakumović, kar je znak, da je na tej strani še vedno obstajal spor.58
5.1 Notranje – politični dogodki
Minister vlade kraljevine Srbije od novembra 1902 pa vse do prevrata je bil general
Dimitrije Cincar – Marković. Njegova družina je bila izredno povezana z
Obrenovići, sploh v času vladavine Milana in Aleksandra Obrenovića. Zaradi
nestrinjanja in drugačnih nazorov zunanjega ministra Antonića s Cincar –
Markovićem glede makedonskega vprašanja je Antonić odstopil. Na mesto
zunanjega ministra je bil poklican visokošolski profesor Simeon Lozanić. Ta je
skupaj z Markovićevo vlado sprejel program s katerim so gojili prijateljske razmere z
57 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro-Ugarskom, str. 140.58 Pisma iz Srbije, Slovenec, 28.9.1904, str.1.
24
državami, posebno s tistimi, ki so se zanimale za Balkan. Izrednega pomena je bil
sporazum med Avstrijo in Rusijo iz leta 1897, ki je jamčil neodvisnost balkanskih
dežel. Korist pa bi imela Srbija od tega sporazume le, če bi v očeh obeh velesil
veljala za velik faktor pri vzdrževanju reda in miru na Balkanu. Zaupanje za to si je
lahko pridobila le, če bi bila notranje dovolj močna, enotna, gospodarsko in finančno
preskrbljena ter oborožena. 59
Predsednik vlade Čas predsedovanja (po julijanskem koledarju)
Jovan Avakumović 29.5.1903 – 21.9.1903Sava Grujić 21.9.1903 – 27.11.1904Nikola Pašić 27.11.1904 – 16.5.1905Ljubomir Stojanović 16.5.1905 – 1.3.1906Sava Grujić 1.3.1906 – 17.4.1906Nikola Pašić 17.4.1906 – 7.7.1908Petar Velimirović 7.7.1908 – 11.2.1909
Tabela1: Predsedniki vlad Kraljevine Srbije med 29.5.1903-11.2.190960
Presenečenja, ki jih je pripravljal kralj Aleksander s sprejemanjem novih ustav so
nakazovala na usodne dogodke. Poslušal je svoje strankarske svetovalce in izvršil
napad na radikalce, ki so tvorili večino srbskega prebivalstva. S tem si je poskušal
pridobiti liberalce toda ti so izjavili, da bodo še naprej ostali v opoziciji. V boju z
radikalci je podlegel kralj Milan, ki je bil vsekakor bolj nadarjen in izkušen od sina
Aleksandra. V Srbiji se je z novo ustavo uvedla tako rekoč vojaška diktatura.
General je bil načelnik ministrstva, generali pa načelniki državnega sveta in senata.
To še ni pomenilo pomoči kralju, ker ta ni imel za seboj vojske. V kritičnem trenutku
med demonstracijami se je uprl celoten polk, ki ni hotel iti nad demonstrante, ki so
zažigali podobe kralja in kraljice. V tem času je v Srbiji nastala stranka Ljunevica,
katere namen je bil proglasiti brata kraljice Drage, nadporočnika Nikodema
Ljunevico, za srbskega prestolonaslednika. Zaradi tega je nastajala med vladarskim
parom napetost. Kraljica je podpirala kot prestolonaslednika svojega brata Nikodema
in iskala podpornike zanj. Odnos med kraljem in kraljico se je izboljšal, ko se je
59 Srbija, Slovenski narod, 9.1.1903, str.1.60 Slovenski narod, 1903-1909.
25
kraljica oddaljila od stranke. Zakonca sta se sporazumela, da se vprašanje
prestolonasledstva še ne da na dnevni red. Tu se je pokazala kraljeva odločnost in
Ljunevičarjem se naklep ni posrečil. Tolikšna sovražnost se še ni pokazala proti
nobenemu kralju.61
Kralj je svoje vladanje videl v drugačni, pozitivni luči. Pri slavnostnem obredu v čast
njegovega desetletnega vladanja je poudaril, da ima kljub svojim 27 letom veliko
izkušenj, ki jih želi uporabiti v prid svojega ljudstva in svoje domovine. Svoje
vladanje je prilagajal ustavi, temu pa je nasprotovala premoč parlamenta. Zato je
moral znova sprejeti ustavo iz leta 1869 in nastopilo je sedemletno obdobje
izboljšanj, ki je vidno na gospodarskem področju.62
V zadnjem obdobju vladanja Obrenovićev se je odvijalo praznovanje petindvajsete
obletnice zavzetja Niša, v tistem času druge srbske prestolnice, ki je potekalo
11.januarja 1903. Tedaj se je knez Milan opogumil, napovedal vojno Turkom,
prestopil takratno mejo in osvojil Niš ter prodiral naprej proti Mitrovici. Vendar so o
usodi Srbije najbolj odločale ruske zmage, česar sta se obe državi zavedali. To se je
pokazalo prav na proslavi v Nišu, kjer je kralj Nikolaj II. sporočil kralju Aleksandru:
„Povodom pomenljive 25 letnice osvoboditve trdnjave in mesta Niša, pri kateri
priliki so se srbske oborožene sile pokrile z najsijajnejšimi uspehi v rusko – turški
vojno od leta 1877 in 1878, mi je zelo prijetno izraziti Vašemu Veličanstvu svoje
najodkritosrčnejše čestitke za nadaljni procvit srbske armade, ki naj bi služila
mirnemu razvoju in napredku. Rusiji sorodnemu srbskemu narodu“. Kralj
Aleksander je brzojavno odgovoril: „Globoko ganjen vsled srčne čestitke, ki mi jo je
poslalo Vaše Veličanstvo povodom slavljenja današnjega zvišenega dneva, se
požurim Vašemu Veličanstvu izreči svojo najtoplejšo zahvalo za krasne želje, ki jih
prinaša Vaše Veličanstvo moji armadi in mojemu narodu. Istočasno zagotavljam,
Vaše Veličanstvo, da gojim najtoplejše želje za srečo in blagostanje Vašega
Veličanstva, kakor tudi za slavo in veličino Vaše junaške armade in Vašega
naroda“.63
61 Dogodki na Srbskem, Slovenski narod,17.4.1903, str.2; Dimitrije Đorđević, U senci Austro - Ugarske, Istorija Srpskog naroda, Srpska književna zadruga, Beograd 1983, str.111.
62 Kralj Aleksander je govoril, Slovenski narod, 18.4.1903, str.2; Spletke na srbskem dvoru, Slovenski narod, 7.5.1903, str.1.
63 25letnica srbske neodvisnosti, Slovenski narod, 14.1.1903, str.1.
26
Slavnost, ki sta se je udeležila dvor in vlada, se je začela z mašo zadušnico za kralja
Milana in za padle v rusko – turški vojni. Škof Nykanor je blagoslovil mesto, kjer so
postavili spomenik kralju Milanu in vojakom, ki so padli v boju za zavzetje Niša. Pri
svečanem sprejemu so podelili vsem članom Markovićevega kabineta visoke
redove.64
5.1.1 Nikola Pašić
Nikola Pašić je bil eden izmed najbolj znanih srbskih politikov in začetnik ter vodja
Narodne radikalne stranke, diplomat in državnik ter izredno pomemben lik pri
ustanavljanju kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Rojen je bil 18. decembra
1845 v Zaječaru, umrl pa 10. decembra 1926 v Beogradu. Šolanje je začel v Zaječaru
in Kragujevcu in ga je kasneje nadaljeval na Tehniški fakulteti „Velike škole“65 v
Beogradu. Kot odličnega študenta ga je srbska vlada poslala na tehniško šolo v
Zürich, kjer se je štiri leta izobraževal na področju gradbenega inženirstva in
geodezije. Po šolanju je najprej opravljal prakso na progi Budimpešta – Dunaj, nato
pa se je vrnil nazaj v Srbijo. V Švici se je seznanil z idejami I. internacionale in
idejami ruskih revolucionarjev. Bil je nasprotnik absolutizma Obrenovićev in njihove
avstrofilske politike. Tako je bil vse do leta 1889 v izgnanstvu v Bolgariji.66
Prvič je postal predsednik srbske vlade leta 1891, predsednik beograjske občine pa je
bil v letih 1896/97. Nato pa je bil zaradi žalitve kralja obsojen na zapor. Zato je za
nekaj časa poniknil in se izoliral v lastni stranki. Ponovno je prišel na vrh po
Majskem prevratu in dokončnem padu dinastije Obrenović. V času treh kraljev je
sestavil 22 vlad. Uspešen je bil pri vzpostavljanju ravnotežja med zahodno Evropo
in Rusijo, peljal je deželo skozi dve balkanski vojni in skozi prvo svetovno vojno. Bil
je tudi vodja srbske delegacije na versajski mirovni konferenci in je v svojem času
veljal za enega največjih evropskih politikov.67
Kot tako pomemben in vpliven politik je bil vpleten v številne menjave vlad in afere,
ki so se dogajale v Kraljevini. V času predsedovanja je njegovi vladi grozila kriza.
64 25letnica srbske neodvisnosti, Slovenski narod, 14.1.1903, str.1.65 Predhodnica prve srbske univerze.66 M. Milanović, Srbi koji su..., str.382.67 Prav tam, str. 383.
27
Ljudje so hoteli vreči vlado, ki je bila sestavljena iz najmočnejše srbske stranke in
njenih najsposobnejših članov. Ti, ki so se organizirali proti vladi, so uporabljali
kraljevo ime tako, da je bilo videti kot, da bi tudi kralj sodeloval pri tem. Temu je
pripomoglo tudi dejstvo, da je bil tajnik kralja Petra Balugdžić68, vodja kampanje
proti vladi. Trdil je, da se je Srbska vlada vedla sovražno do Avstro – Ogrske in da
zato pri njej ni vzela posojila za nakup novih topov za armado. Pravi vzrok krize pa
bi naj bilo že sklenjeno posojilo s Parizom in Berlinom. Nasprotna stran je to
zanikala in trdila, da posojilo še ni bilo sklenjeno. Zaradi omadeževanja časti je
predsednik vlade Pašić vložil tožbo zoper Balugdžića.69
Beograjski dopisniki so poročali slovenskim bralcem, da je 3. marca 1905 potekal na
sodišču boj med predsednikom vlade Nikolo Pašićem in nekdanjim načelnikom
srbskega tiskovnega oddelka, kraljevim zasebnim tajnikom, Živojinom Balugdžićem.
Balugdžić, ki se je od prihoda iz Nemčije obnašal sumljivo, je obtožil finančnega
ministra Lazarja Pačuja nepoštenosti pri naročanju novih topov, ministrskemu
predsedniku Pašiću pa je očital veleizdajo. Toženi je trdil, da je Pašić vzel iz
denarnega fonda dvakrat po 20.000 dinarjev, ne da bi povedal za kak namen
potrebuje denar. Trdil je, da je bil ta denar porabljen za podkupovanje glasov v
skupščini, da bi bil sprejet predlog glede posojila. Trdil je tudi, da je že leta 1885
izdal državo tako, da je ponujal Bolgarom svojo pomoč pri tem, da se bi Srbiji
prepovedalo vstop oziroma vpad v „Staro Srbijo“.70 Prava veleizdaja naj bi slonela
na tem, da je z Bolgarijo podpisal sporazum v katerem je sprejel obveznosti o
medsebojnem podpiranju dinastij. Tako se je bila srbska armada prisiljena bojevati za
bolgarsko dinastijo, namesto da bi branila lastno domovino. Dokazov za vse to
Balugdžić ni imel in je bil obsojen na trimesečni zapor ter denarno kazen v višini 600
dinarjev. Balugdžić je po obsodbi zbežal v Zemun od koder je poslal kralju prošnjo
za pomilostitev. Vlada se odločno upirala ugoditvi prošnje vendar je bil Balugdžić
pri kralju priljubljen, ker je poznal marsikatero skrivnost. V času razglasitve
68 Vir navaja Balugjić; Politik, diplomat, privržen Karađorđevićem. Rojen je bil 19. februarja 1868 v Beogradu, kjer je 26. septembra 1941 tudi umrl. Med emigracijo v Švici je spoznal Petra Karađorđevića in tako postal njegov bližnji sodelavec. Od leta 1903 je osebni sekretar kralja Petra in je bil deležen njegovega popolnega zaupanja.
69 Ministrska kriza v Srbiji, Slovenski narod, 9.2.1905, str.2; Položaj v Srbiji, Slovenski narod, 10.2.1905, str.2.
70 Naziv, ki je nastal v Kneževini Srbiji v 19. stoletju, za oblasti, ki so tvorile srednjeveško Srbijo. Pojem zavzema Raško (Sandžak), Kosovo in Metohijo ter Makedonijo.
28
polnoletnosti prestolonaslednika je izšel kraljev ukaz s katerim so bili pomiloščeni
vsi politični kaznjenci, čeprav je bila vlada samo za delno pomiloščenje. Tako je,
med drugimi, bil pomiloščen tudi Živojin Balugdžić.71
5.2 Zunanja politika
Sprememba vlade v Srbiji leta 1900 in poroka kralja Aleksandra z Drago Mašin sta
pomenila spremembe v zunanji politiki in usmeritev od Avstro-Ogrske k Rusiji. Kralj
in nova vlada sta posebno pozornost namenila izboru stalnega poslanika v
Petrogradu. Za to mesto je bil izbran Stojan Novaković. Kot predsednik ruskofilske
vlade med leti 1895-1896, je imel rusko naklonjenost. Tako je med najuglednejšimi
ruskimi krogi vladala pozitivna reakcija na trenutne razmere v Srbiji. Tudi
petrograjski tisk je, po dolgih letih nasprotovanj srbski dinastiji, pisal popolnoma
drugače.72
Rusija je Srbiji pri povezovanju in ustvarjanju boljše atmosfere z ostalimi
balkanskimi državami nudila podporo in pomoč. V Petrogradu so delovali v smeri
zmanjševanja napetosti in vzdrževanju mira na Balkanu. Toda temu so bila
nesoglasja na polotoku nenehna grožnja. Gledano iz srbske strani bi jim prijateljski
odnos z Rusijo lahko prinesel več pozitivnih stvari. V prvi vrsti to pomeni zaščito
zaradi sprememb, ki so se zgodile v Srbiji. Preko Rusije so dobili tudi podporo
njenih zaveznikov, predvsem Francije. V njenem primeru je bilo govora o finančni
pomoči.73
Majski prevrat ni imel velikega pomena le v srbski zgodovini in njenih
notranjepolitičnih spremembah, ampak tudi na vpliv Srbije in njen položaj na
Balkanu ter v mednarodnih odnosih. Z odstranitvijo zadnjega Obrenovića je Srbija
stopila na novo pot, Rusi pa so bili presenečeni nad hitro vzpostavitvijo nove oblasti.
Spremembo so pozdravili kot izhod iz krize, po drugi strani pa so zahtevali, da se
kaznujejo krivci za smrt kraljevega para. Vsekakor pa je zamenjava in prihod novega
kralja Petra I. Karađorđevića pomenila učvrstitev odnosov z Rusijo. Novi kralj je 25.
71 Politična pravda Pašića contra Balugjić, Slovenski narod, 6.3.1905, str.2.72 Mihailo Vojvodić, Srbija u međunarodnim odnosima krajem XIX. i početkom XX. veka, Srpska
akademija nauka i umetnosti, Beograd, 1988, str. 294.73 Prav tam, str.295.
29
junija 1903 prisegel, da se bo ravnal po tradiciji, kar pomeni naslonitev na Rusijo ter
da bo varoval prijateljske vezi s sosednjimi državami. Vse to je pomenilo le uvod v
oddaljevanje srbske politike od Avstro-Ogrske.74
K oddaljevanju od Avstro - Ogrske je pripomogla tudi bolgarsko – srbska carinska
zveza. Novice o zvezi, ki je bila potrjena 2. januarja 1906, so prihajale iz srbske in
bolgarske prestolnice. Po zbliževanju bolgarsko-srbske mladine, je bil to drugi korak
k zbliževanju Bolgarije in Srbije. Dolgo se je razpravljalo o zvezi teh dveh držav,
katere idejni oče je bil srbski ministrski predsednik Pašić. V Bolgariji so zvezo
pozdravili z navdušenjem, katerega znak je bilo glasovanje opozicije v podporo
zvezi, čeprav je stala nasproti vlade. In čeprav ni imela velikega gospodarskega
pomena, je bila temelj politične in vojaške zveze, brez katere, kakor poročajo, bi bili
Bolgarija in Srbija brez prihodnosti.75
5.2.1 Bolgarsko – srbski odnosi
Po carinski zvezi sta se državi zavzemali za tesno gospodarsko zbližanje in popolno
carinsko enotnost. V zvezo sta stopili s skupnim trgovinskim ozemljem za
mednarodni promet svojih izdelkov in na podlagi tega dogovora sta sklepali
pogodbe z ostalimi državami. Vsi izdelki so bili v obeh državah prosti carine. Državi
sta se sporazumeli, da bosta do konca leta sklenili še železniško pogodbo, v pripravi
pa so bili tudi sporazumi glede pošte, potnih listov in denarja. Na podlagi teh pogodb
bi lahko obe nastopili kot skupna in močna država na Balkanu naproti ostalim
državam.76
Ko je bila avstrijska vlada seznanjena s pogodbo med Srbijo in Bolgarijo je ostro
nastopila proti Srbiji ter z njo pretrgala nadaljnje pogovore o sklenitvi trgovinske
pogodbe. Srbska vlada se je pustila ustrahovati tako, zaradi česar bila srbsko-
bolgarska zveza prekinjena. Nasprotovanje Avstrije pa je bil jasen dokaz, da je bila
zveza izredno pomembna tako za Bolgarijo in Srbijo kot tudi za cel slovanski svet.77
74 M. Vojvodić, Srbija u međunarodnim..., str.467-468.75 Bolgarsko – srbska zveza, Slovenec, 8.1.1906, str.5.76 Prav tam; Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 11.1.1906, str.3.77 Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 11.1.1906, str.3.
30
Hkrati z omenjeno carinsko pogodbo so Bolgari sklenili trgovinske pogodbe z
Anglijo, Nemčijo in Rusijo. V prihodnosti pa so računali na sklenitev pogodb s
Francijo, Italijo in Belgijo. Z vsemi sklenjenimi pogodbami so bili v Bolgariji
zadovoljni, ker so pomenile začetek novega razvoja bolgarske trgovine in
industrije.78
Ozemlje Makedonije je v zadnjih desetletjih 19. stoletja postalo jabolko spora med
balkanskimi narodi. Bil je posledica niza dogodkov kot so: razvoj mladih balkanskih
držav in nacionalno prebujanje mas v še neosvobojenih delov turškega imperija. Za
Bolgarijo in Srbijo je bilo makedonsko vprašanje poglavitnega pomena. Okoli tega
vprašanja so se prepletali različni interesi. Bolgari in Srbi so v pridobitvi
makedonskega ozemlja videli izhod na morje. Poleg ekonomskih vzrokov so boji za
Makedonijo izhajali tudi iz zgodovinskih spominov, podobno kakor na Kosovu.
Srbska propaganda se ne naslanjala na tradicijo srednjeveške države. Toda, tako kot
so se Srbi sklicevali na carja Dušana, tako so se Bolgari na Simeona. Tudi Grki so
bili dejavni pri vprašanju makedonskega ozemlja in se sklicevali na Bizantinsko
cesarstvo. Nacionalistično usmerjeni so trdili, da so po jeziku, zgodovini, verskih in
narodnih običajem Makedonci Srbi, Makedonija pa srbska dežela. Ustanovitev
neodvisne makedonske države bi bila neugodna za Srbijo. Ta bi izgubila izhod na
morje in bila na milost in nemilost prepuščena ekonomski nadvladi Avstro-Ogrske
monarhije, ter tako izgubila lastno neodvisnost. Za Srbijo in Bolgarijo bi bila najbolj
ugodna delitev makedonskega ozemlja. Vardarska dolina bi pripadla Srbiji, dolina
Strumice pa Bolgariji. Zaradi makedonskega vprašanja so se večkrat srečevali srbski
in bolgarski politiki, intelektualci ter tudi študenti. Zabeleženo je, da so se zastopniki
slednjih zbrali v Sofiji 8. in 9. januarja (po starem koledarju) 1904 in sklenili
naslednji dogovor:
1. Srbska in bolgarska mladina želita širiti ideje o federaciji balkanskih narodov
v obrambo politične in gospodarske neodvisnosti od zunanjih držav, sploh
Rusije in Avstrije.
2. Vprašanje Makedonije ni vprašanje Srbije, Grčije ali Bolgarije, ampak
78 Bolgarsko – srbska zveza, Slovenec, 8.1.1906, str.5; Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 11.1.1906, str.3.
31
izključno vprašanje potlačenih narodov, ki tam živijo. Edina pot do svobode,
v smislu avtonomije, je revolucija politično zedinjenih tamkajšnjih narodov.
Dogovoru so sledila številna srečanja mladih Bolgarov in Srbov, na katera so bili
vabljeni tudi Slovenci in Hrvati. To so bili prvi uspehi sporazuma. Izmenjali so misli,
razčistili nasprotja in sklepali prijateljstva.79
Dejstvo pa je, da se je naproti „osvajalskim“ narodom pojavil dejavnik, ki je
nasprotoval zunanjim dejavnikom sosednjih držav. To je bilo gibanje Notranje
makedonske revolucionarne organizacije, ki se je sklicevalo na geslo „Makedonija
Makedoncem.“ Zahtevali so avtonomno Makedonijo v okviru Turškega cesarstva ali
svobodno Makedonijo v okviru skupnosti ostalih balkanskih držav. Srbija je
zavračala avtonomijo Makedonije, Bolgari pa so poskušali, z vključevanjem svojih
članov v organizacijo, dodati organizaciji svoj pridih.80
Bolgarsko srbski odnosi so se glede makedonskega vprašanja začeli izboljševati. Od
leta 1905 so se začeli pogovori, pod vplivom socialistov, o možnosti nastanka enotne
balkansko – slovanske federacije. Ta predlog je bil predstavljen tudi v sobranju, kjer
so bili odzivi na avtonomno Makedonijo, znotraj balkansko – slovanske zveze,
pozitivni. V Srbiji je velik podpornik te ideje Srpska socialdemokratska stranka. Toda
že v letu 1907 se je situacija spremenila. Srbija je bila v carinski vojni z Avstrijo,
Bolgarijo pa je zunanjepolitično zastopal avstrofil D. Stančov, ki je pod vplivom
avstro – ogrske diplomacije, grozil Srbiji s prekinitvijo diplomatskih odnosov.
Čeprav je bilo leto 1908 izjemno težavno in porazno za srbsko zunanjo politiko,
zaradi aneksije Bosne in Hercegovine, je Srbija kljub temu, takoj za Rusijo, priznala
razglasitev bolgarske neodvisnosti. Trdili so, da Srbija ni nasprotnik Bolgarije in
poudarili željo k ponovni vrnitvi bolgarske zunanje politike v okvir balkanskih
interesov. To je za kratek čas storila med prvo balkansko vojno, ko so se poleti 1912
v balkansko zvezo povezale Srbija, Črna Gora, Bolgarija in Grčija proti
Osmanskemu cesarstvu ter osvojile Makedonije in del Trakije. Toda že v letu 1913 je
prišlo med zmagovalkami do sporov glede delitve ozemlja. Kajti Bolgari so zahtevali
večino makedonskega ozemlja zase, s čimer se je začela druga balkanska vojna. Na
79 Srbsko-bolgarsko prijateljstvo, Slovenec, 4.2.1904, str.1.80 D. Đorđević, U senci Austro - Ugarske, str.124.
32
srbsko stran se je postavila tudi Romunija. Bolgari so bili nemočni in so morali
zaprositi za mir.81
Slika 7: Pridobitve po 1. balkanski vojni82
Slika 8: Pridobitve po 2. balkanski vojni83
81 Enciklopedija Jugoslavije, II. del, str. 277.82 Atlas evropske zgodovine, Slovenska knjiga, Ljubljana, 1995, str.170.83 Prav tam.
33
5.2.2 Črna Gora in Srbija
Ob koncu 19. stoletja je prihajalo med Črno Goro in Srbijo do nenehnih sporov med
srbskim kraljem Milanom Obrenovićem in črnogorskim knezom Nikolo
Petrovićem84. Poleg tega so do leta 1903 v Črni Gori bivali nasprotniki dinastije
Obrenović in njihove politike. Knez Nikola je želel z njihovo pomočjo pridobiti
nekatere politične skupine v Srbiji. Menil je, da glede na dejstvo, da je njegova
dinastija starejša od Obrenovićev in da je Črna gora v narodnoosvobodilnih bojih
pridobila ugled, je njegova dinastija ta, ki bi morala združiti srbski narod. Srbi iz
nekaterih krajev so v njemu videli osvoboditelja, kar ga je še bolj spodbudilo. Toda
realnost njegove države je bila revščina, opustošenje in padec ugleda kneza v začetku
20. stoletja. Takšna Črna Gora ni imela moči postati jedro srbske združitve. Med leti
1903 in 1905 so potekala pregovarjanja o zvezi med tema dvema državama, ki pa so
bili neuspešna. Kljub najnovejšemu sporazumu, sprejetemu 1. januarja 1905, so bili
trgovinski odnosi slabo razviti. Prihod nove dinastije na srbski prestol tudi ni
pomenil izboljšanja odnosov. Sprememba je bila zgolj v Srbiji, kjer so Karađorđevići
imeli velik ugled.85
Spori med njima so šli tako daleč, da je črnogorska vlada odvzela štipendije vsem
študentom, ki so se šolali na njihov račun v Srbiji. Najbolj odmeven dogodek pa je
nedvomno bila tako imenovana „bombaška afera“86, po kateri so hotele črnogorske
oblasti dokazati, da je bila zarota spodbujena iz Beograda. Res pa je, da so novice v
Beograd o knezu prinašali črnogorski študenti in dijaki. Te večinoma niso bile
84 Knez in kralj Črne Gore med leti 1860 in 1918. Šolal se je v Trstu in Parizu. Po razglasitvi za kneza je začel izboljševati odnose z Rusijo, s Srbijo pa je sklenil vojno proti Turčiji med leti 1876-78. Leta 1910 se je proglasil za kralja.
85 Novica Rakočević, Lična vlast knjaza i ustavne borbe, Istorija Srpskog naroda, str. 229.86 Decembra 1906 je v Črni Gori osnovana prva prava politična stranka Klubaši. Že od prvega dne
delovanja so zahtevali od kneza Nikole dokument, ki so prikazovali delovanje dotedanje avtokratske vlade. Tako je organiziral sebi naklonjene ljudi v stranki Pravaši, ki so se boroili proti Klubašem, kar je pripeljalo do terorja nad njimi. Napadi na lastnino Klubašev so postali nekaj vsakdanjega. Na njihovi strani so bili črnogorski študenti, ki so se izobraževali v Beogradu. Ti so vzeli vajeti v svoje roke in začeli z organiziranim oboroževanjem in bojem proti knezu in Pravašem. Študentska mladina, pod vodstvom Todora Božovića, se je pripravljala na organiziran boj proti knezu. Začeli so nabavljati bombe v Srbiji in jih preko Sandžaka prenašati v Črno Goro. To je trajalo vse dokler eden izmed zarotnikov, Stevan Rajković, ni predal dela bomb ministru za notranje zadeve in je bila zarota odkrita. Knez in Pravaši so tako dobili priložnost, da doknčno obračunajo s Klubaši. Večina teh je bila aretiranih. Bilo je celo formirano posebno sodišče za anarhistične zločine. To isto sodišče je obtožilo tudi srbsko vlado kot podpornika zarotniške organizacije. Da bi bila obtožba pravno močnejša je avstrijski vohun Đorđe Nastić s svojim pričevanjem to okrepil.
34
prijetne in včasih so celo pretiravali. S tem so spodbujali v Srbiji živeče Črnogorce k
sovražni nastrojenosti proti knezu Nikoli. Časopisi so se tako razdelili na dve strani.
Eni niso verjeli govoricam, da so bombe bile poslane iz Beograda, drugi pa so verjeli
in pisali o srbskem napadu na Cetinje. „Beogradske novine“, katerih članek je bil
objavljen v „Slovencu“, sumijo Srbijo. Na podlagi do danes odkritih virov se ve, da
je bombe priskrbel vodja črnogorskih študentov Todor Božović. Konec oktobra 1907
so bile poslane v Črno Goro, toda niso bile uporabljene. Oseba, pri kateri so bile
bombe skrite, jih je predala oblastem. Te so obvestile kneza Nikolo o poskusu
napada, ki je 28.novembra 1907 v Narodni skupščini razglasil odkritje poskusa, s
katerim so hoteli v Črni Gori vzpostaviti brezvladje. Pretreseni Črnogorci so menili,
da je organizator zarote bil Nikola Pašić in da je za njegove namene vedel tudi kralj
Peter.87
5.2.3 Carinski spor z Avstro – Ogrsko
Srbski izvoz je bil večinoma usmerjen na avstro – ogrski trg, tako, da je bila Srbija
ekonomsko odvisna od Avstro – Ogrske. Zaradi te odvisnosti je imela možnost
preprečiti bolgarsko – srbske sporazume. To se je pokazalo v carinski vojni leta 1906
ko je Srbija ta sporazum prekinila. Brez predhodne osvoboditve od Avstro – Ogrske,
ni bilo mogoče srbsko – bolgarsko zbliževanje.88
Kmalu so sprejetju sporazuma je novica o srbsko – bolgarski carinski zvezi prišla
med vodilne kroge na Dunaju in je le te razburila. Iz Sofije so poročali, da lahko
sklenjena pogodba, pomeni začetek boja obeh balkanskih držav proti Avstro –
Ogrski. Bolgarski listi so spodbujali vlado naj se trdno drži veze s Srbijo. V Srbiji pa
je pretrgano pogajanje o trgovski pogodbi na Dunaju povzročilo vznemirjenje.
Menijo, da ne toliko zaradi tega, ker bi ta zveza škodila avstrijskemu izvozu v Srbijo
in Bolgarijo, ampak ker je zveza pomenila dokaz, da je prišlo do pomiritve med tema
dvema državama in da se lahko v bodoče pričakuje pomiritev tudi na političnem
področju. Avstrijska politika je računala na balkanske spore in je na račun teh dolgo
uspevala. Avstrijskim diplomatom je uspelo zanetiti spor med Srbi in Hrvati, in
87 N. Rakočević, Lična vlast knjaza..., str.229; Črna Gora, Slovenski narod, 23.11.1907, str.3.88 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro – Ugarskom, str. 152.
35
doseči, da so se pobijali med seboj, prav tako so bili krivi za konflikte med Srbi in
Bolgari, ki so dosegli vrhunec leta 1885. Takšna politika je omogočala Avstriji, da je
zagospodarila na področju Balkana. Odkar pa so z oblasti izginili Obrenovići, ki so
bili Avstriji naklonjeni, se je situacija spremenila. Slovanski narodi na jugu so odprli
oči in videli, da jim medsebojni boji samo škodijo in da ima Avstrija največjo korist
od tega. Iz tega spoznanja je izšla združena Hrvaška, Slavonija in Dalmacija, hrvaško
– srbski sporazum, reška resolucija ter zbližanje Bolgarije in Srbije. Se pa iz pogodbe
sklenjene med Bolgarijo in Srbijo lahko razbere, da je bila sklenjena iz povsem
političnih razlogov. Ta značaj je viden pri vsaki točki, pri kateri se Bolgarija in Srbija
imenujeta „zvezni državi“. Da je ta zveza bolj politično in manj gospodarsko
pomembna, so se zavedali tudi vplivni dunajski krogi in prav zaradi tega so začeli
proti Srbiji hud boj.89
Avstro – ogrska vlada je delovala z vsemi sredstvi, da bi spravila Srbijo v popolno
odvisnost, vtikala se je v vse, kar se je je zadevalo. Tako se je na primer v letu 1905
vmešala v srbski najem posojila v tujini za izgradnjo železnice in nakup novih topov
za armado. Najem posojila je bil, po mnenju časopisnih poročil, povsem interna
zadeva Srbije, a se je Avstrija vseeno vmešala in zahtevala, da mora Srbija najeti
posojilo in kupiti topove pri njih. Tako, da je bilo razumljivo, da se je Srbija želela
povezati z balkanskimi narodi in z Bolgarijo in se tako ubraniti pred avstrijskim
vplivom. Avstrijska vlada pa je poskušala te zveze zavirati z gospodarskimi
blokadami in carinsko vojno.90
Za Avstrijo je bil najem posojila izrednega pomena, saj je Srbija z izbiro posojevalca
jasno pokazala, v katero stran se bo zunanjepolitično usmerila. Pogajanja in spori o
posojilu ter nabavi orožja, so se spreminjali, kakor so se spreminjale vlade na oblasti.
Tako se je najem posojila zavlekel za dve leti. Dokončno je bil sklenjen s Francijo
novembra 1906.91
Po naznanitvi avstrijske vlade o prekinitvi pogajanj o trgovinski pogodbi s Srbijo se
je na Dunaju sestal ministrski svet, katerega se je udeležil tudi ogrski predsednik
89 Avstrija v borbi proti Srbiji, Slovenski narod, 24.1.1906, str.1.90 Prav tam. 91 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro – Ugarskom, str.153.
36
vlade. Zaradi odpovedi je Srbija odpoklicala svoje poverjenike na Dunaju. Avstrija
pa ni dovolila nadaljevanja pogajanj, ker Srbija ni upoštevala njihovih pogojev in ker
je sklenila zvezo z Bolgarijo. Carinska vojna je zajemala predvsem prepoved uvoza
živine iz Srbije. Več škode z zaprtjem meje je imela zagotovo Avstrija, kajti Srbija je
izvažala tudi izven avstro – ogrskih meja, predvsem žito, sadje, suhe slive in jajca.
Poročalo se je, da bi škoda nastala samo pri izvozu živine, toda tudi to bi se sčasoma
popravilo, ko bi začela Srbija izvažati živino tudi v druge države. Nasprotno bi bila
izguba za Avstrijo velika, kakor je bila tudi v carinskem sporu, ki ga je že imela z
Romunijo.92
Pravzaprav je spor in prepoved uvoza živine v monarhijo za Srbijo bil izrednega
pomena, saj je do takrat 86% srbskega izvoza odhajalo v Avstro – Ogrsko. Ta vez je
bila že dolga in utrjena. Spor bi lahko povzročil finančno krizo, v kolikor bi prišlo do
izgube trga. Niti mednarodni položaj Srbije ni bil ugoden, saj ji je iz južne strani
grozila Turčija, ki je bila pripravljena zapreti mejo na jugu, v primeru, da srbsko –
bolgarski sporazum ne bi bil prekinjen.93
Avstro – ogrski poslanci so vložili dva nujna predloga za odpoved trgovinske
pogodbe s Srbijo. Nekateri menijo, da tega niso to storili zaradi prepričanja, da bi
trgovinska pogodba škodovala, ampak zato, ker je Srbija slovanska država. Iz
zagovorov nekaterih nemških poslancev, proti ukinitvi pogodbe, je zvenelo kakor
ponos, kakor da izkazuje Avstro – Ogrska posebno milost, da je s Srbijo v trgovinski
zvezi ter da se zaradi „starega prijateljstva“ pogodbe zaenkrat še ne sme odpovedati.
Nasprotniki so trdili, da bi morala biti avstro – ogrska politika hvaležna Srbiji, da
hoče ostati v trgovinski zvezi. Za gospodarsko svobodo Srbije bi bilo najboljše, da se
pogodba ne le odpove, ampak da se nikoli več ne ponovi. To pa bi obžalovali
avstrijski Slovani, sploh Slovenci, ki so bili v različnih trgovinskih zvezah s Srbijo. 94
Spor je bil rešen v korist avstrijskih zahtev, Srbija pa je popustila. Odgovor Avstriji je
predstavil srbski poslanik na Dunaju dr. Vujiću. Srbska vlada je izjavila, da je
pripravljena spremeniti pri srbsko – bolgarski dogovor, kot je zahtevala Avstrija.
92 Carinska borba med Avstrijo in Srbijo, Slovenec, 23.1.1906, str. 1.93 D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro – Ugarskom, str.157.94 Avstro – Ogrska proti Srbiji, Slovenski narod, 30.4.1903, str.1.
37
Žrtvovala in opustila je vse, medtem ko niso bile upoštevane niti najmanjše srbske
zahteve. Med državama so znova potekala pogajanja. Najprej je bilo na vrsti
reševanje vprašanja trgovinske pogodbe, kajti med državama so se 1. marca 1906
končale vse prej sklenjene pogodbe.95
Avstrija je zahtevala, da bi iz Avstro – Ogrske v Srbijo uvoženo blago uživalo
carinske ugodnosti nemško – srbske, srbsko – turške in turško – bolgarske trgovinske
pogodbe. Srbija pa bi morala plačati tiste carine, ki so določene v trgovinskih
pogodbah, ki jih je sklenila Avstrija z Nemčijo, Italijo, Rusijo in Belgijo. Ukinjen je
bil uvoz živine iz Srbije, si pa je Avstrija puščala pravico uvažati živino iz
neokuženih krajev Srbije pod zdravstvenim nadzorom.96
1. septembra 1908 je stopila v veljavo nova trgovinska pogodba med kraljevino
Srbijo in Avstro – Ogrsko monarhijo. S ponovno uveljavitvijo pogodbe se je položaj
za obe strani izboljšal. Znova je omogočila redno izmenjavo blaga in končala
carinski spor, vendar nova pogodba ni bila bolj neugodna za Srbijo kakor prejšnja.
Dovoz živine iz Srbije je bil še vedno ukinjen, za poljedelske izdelke pa so bile
določene visoke carine. Zaradi stalnih nesporazumov na Balkanu, posebno avstrijsko
– srbskih, sklenjena pogodba ni dolgo zdržala. Spor, ki je nastal po aneksiji Bosne in
Hercegovine, je skoraj zanetil vojne spopade, toda prekinil trgovsko pogodbo. Odpor
Srbije v aneksijski krizi so izkoristili Madžari, ki so preprečili sprejetje pogodbe
avstro – ogrskem parlamentu. Na njihovo zahtevo je bilo sprejeto, da se količina
mesa, ki je bila dodeljena za uvoz mesa iz Srbije, dodeli Romuniji. 97
95 Carinski spor s Srbijo končan, Slovenec, 20.3.1906, str. 3.96 Spor s Srbijo, Slovenski narod, 5.3.1906, str.2.97 Pot v Srbijo-odprta, Slovenski narod, 31.8.1908, str.1; D. Đorđević, Sučeljavanje sa Austro-
Ugarskom, str. 161.
38
6. Družabni dogodki
Umetniške razstave, proslave, srečanja in zbliževanja južnoslovanskih narodov so
bila v obravnavanem času številna. Večina teh dogodkov se je odvijala v srbski
prestolnici. Tja so se odpravljali umetniki, znanstveniki, dijaki, študentje in vsi tisti,
ki so se zanimali za katerega izmed dogodkov. O teh dogodkih so slovensko
prebivalstvo obveščali beograjski dopisovalci. Prvič so se jugoslovanska98 plemena
srečala 20. septembra 1904 na jugoslovanski umetniški razstavi v Beogradu. To se je
zgodilo kljub temu, da so se med njimi pojavljala nesoglasja, za katera naj bi bili
večinoma krivi tuji politiki, ki so spoznali kako močno silo lahko predstavlja
združeno Jugoslovanstvo. Pisalo se je o ilirski ideji. Kar ni uspelo takrat, so hoteli
sedaj uresničiti. Bolgari, Hrvati, Slovenci in Srbi so se začeli zbliževati. Idejo
jugoslovanske umetniške razstave naj bi rodil shod jugoslovanskega dijaštva. Sad teh
dveh pa kongres jugoslovanskih zdravnikov in naravoslovcev. Pomembno vlogo pri
tem je odigral tudi veliki Slovan kralj Peter I. Vprašanje je, če bi se v Beogradu
odvijali jugoslovanski kongresi, če ne bi bil kralj iz dinastije Karađorđevićev.
Slovenci še nikoli niso imeli priložnosti biti prostoni pri slavnostnem kronanju kralja,
ki se jim je ponudila prvič v Beogradu. Junija 1904 so prišli iz Beograda v Ljubljano
trije odposlanci srbskih študentov, da bi povabili Slovensko umetniško društvo k
sodelovanju na jugoslovanski umetniški razstavi. Hkrati z obiskom slovenskih
umetnikov so obiskali tudi slovenske visokošolce, da bi se pogovorili o njihovi
udeležbi pri jugoslovanskem dijaškem kongresu v Beogradu. Poleg poteka prireditev
je bila opisana pot Slovencev v Beograd in sprejem slovenskih in hrvaških
umetnikov. Vso pot jih je spremljala avstro-ogrska policija, ki jim ni pokvarila
navdušenja. Navdušeni so bili tudi ob sprejemu na Donavi. Srbsko občinstvo jih je
pozdravljalo z vzkliki: „Živeli Slovenci in Hrvatje, živela Jugoslavija!“99
Sprožila se je misel, da bi se razstava iz Beograda prenesla v Sarajevo. Zdelo se je,
da je za prenos že vse pripravljeno, toda prišlo je do sprememb. Ko se je izvedelo, da
ima sarajevska razstava podporo bosanske vlade, se je pojavil v jugoslovanskih
političnih krogih hud odpor. „Novi Srbobran“ je pisal“: Svrha te nakane je očividna.
98 Uporablja se kot izraz za južnoslovanske narode in sicer Bolgare, Hrvate, Slovence in Srbe.99 Iz Srbije, Slovenski narod, 22.8.1904, str.2; Srbski visokošolci iz Beograda v Ljubljani, Slovenski
narod, 20.6.1904, str.3.
39
Smer avstrijske politike na Balkanu ni samo sovražna političnemu zbliževanju
Jugoslovanov, marveč ona zre že v kulturni zajednici jugoslovanske književnosti in
umetnosti veliko nevarnost zase, ker tudi ta zajednica ne more ostati brez vpliva na
politično gibanje. Zato se sedaj ona trudi, da bi to kulturno zajednico ali
kompromitovala ali spravila v svojo službo. Tako se je rodila misel o jugoslovanski
razstavi v Sarajevu...“.100
6.1 Jugoslovanska umetniška razstava
Ob pripravah na svečano prireditev je bilo v Beogradu vse ostalo potisnjeno v
ozadje. Mesto je bilo lepo okrašeno in urejeno, ulice so bile polne gostov. Poleg
hrvaške in slovenske mladine, se je v mestu pripeljala tudi srbska akademska
mladina iz neosvobojenih krajev. Na kongresu, ki ga je imela srbska mladina 16.9. so
odločili, da se bo združila srbska mladina iz vseh krajev in bo delovala za zavedanje
narodne misli. V Beograd so prispeli tudi Bolgari. Ob 11. uri dopoldne je prispel
kralj v „Veliku školu“ in oznanil otvoritev velike jugoslovanske umetniške razstave,
ki je bila v 2. nadstropju šole. V srbskem oddelku je bil pripravljen sprejem za kralja.
Govor je pripravil dr. Vasić, ki je poudarjal pomen vladavine Karađorđevićev, pod
katerimi se je zgodila kulturna združitev Jugoslovanov, ki še pred kratkim ni bila
mogoča. Kralj si je nato ogledal vsak oddelek posebej – bolgarski, hrvaški, slovenski
in srbski. V vsakem oddelku ga je pričakal po en umetnik, ki mu je bil mentor. 101
Poročali so tudi, da si je kralj Peter I. ogledal razstavo še dvakrat. Zadnji obisk
razstave je pomenil dokončno odločitev glede nakupa slik. Za nakup je namenil
45.000 dinarjev, ki jih je razdelil med vse štiri oddelke, torej bolgarski, hrvaški,
slovenski in srbski. Veliko časa je posvetil slovenskemu oddelku, kjer so ga prevzela
Jakopičeva, Groharjeva in Veselova dela. Tudi med prebivalci je bilo veliko
zanimanja za razstavo, kar se kaže v množičnih obiskih. Načrtovano je bilo, da bo
odprta še do 8. oktobra, toda zaradi velikega zanimanja in prihoda častnikov
francoske vojne akademije, ki so si želeli ogledati razstavo , so razmišljali o
podaljšanju vsaj do 18. oktobra.102
100Umetniške razstave v Sarajevu ne bo, Slovenski narod, 7.10.1904, str.3.101Pisma iz Srbije, Slovenec, 20.9.1904, str.1; Otvoritev Jugoslovanske umetniške razstave,
Slovenski narod, 22.9.1904, str.1.102Z jugoslovanske umetniške razstave, Slovenski narod, 5.10.1904, str. 4.
40
Ob zaključku razstave je minister za znanost prebral kraljev ukaz, s katerim je kralj
odlikoval mnoge jugoslovanske književnike in umetnike. Zaključku je sledila velika
umetniška veselica, na kateri je bil prisoten tudi kralj skupaj s prestolonaslednikom
in ministri. Prisotni so bili tudi poslaniki tujih držav, razen avstrijskega. Mnogi
umetniki, dijaki in novinarji so po tem zaključku odpotovali v Sofijo na obisk k
bolgarskim kolegom. Obisk je trajal od dva do tri dni. Od slovenskih udeležencev so
odpotovali trije: R. Jakopič, F. Vesel in časnikar M. Plut. Bili so toplo sprejeti. Tudi
na tem banketu se je vrstilo veliko govorov. Zanimivo je bilo poudarjanje hrvaškega
govornika dr. Vidriča, da prihajajo Hrvati skupaj s Srbi kot eno jugoslovansko pleme.
Govoru je sledil buren aplavz. Tega sta bila deležna tudi srbski govornik Rista
Odavič in slovenski novinar M. Plut.103
Svoja dela so razstavili tudi slovenski umetniki. Sodelovalo je 24 umetnikov in 6
umetnic. Predstavili so 160 del in so bili najmočneje zastopan narod. Največji del so
zavzemali člani umetniškega društva „Sava“. Pri vhodu je kralja pričakal dr. Rihard
Jakopič, kateremu je kralj najprej podal roko, nato pa še večini slovenskih dijakov.
Nato si je ogledal oddelek društva „Vesna“, nazadnje pa še oddelke neorganiziranih
slovenskih umetnikov. Tu mu je v oko padla ena izmed slik, ki je zelo živo
prikazovala gorečo cigareto. Znano je bilo, da je bil kralj Peter I. strasten kadilec.
Izjavil je:“Divno je izražen ogenj, tako da bi človek najrajši pušil, a to je hudo za
mene, ker vidim, da je tu zabranjeno pušiti“. Posebno pozornost je namenil delom
Antona Gvaiza, Ivana Vavpotiča, Ivana Groharja, Riharda Jakopiča, Ivana Zabrta,
Avgusta Bertolda, sploh pa delom Antona Ažbeja. Od kiparskih del se je zanimal za
dela Svetislava M. Perucija in Celestina Missa. Dela nekaterih slikarjev so bila na
razstavi prodana. Sliko slovenske slikarke gdč. Helene Šentljeve, „V gozdu“ je kupil
srbski poslanec dr. Voja Veljković. Nekatere slike so bile kupljene za jugoslovansko
galerijo v Beogradu. To so dela A. Gvaiza „Kostanjeviška pot“, J. Zoljeva „V
gozdu“, M. Jamova „Breze v megli“, R. Jakopiča „Na bregu“ in F. Vesela „Svetnica“
in „Pokrajina“. Za vse slike je bilo porabljenih 6000 dinarjev. 104
Zanimiva je kritika srbskih umetnikov, ki so jo zapisali srbski časniki in je bila
posredovana slovenskim bralcem. Razen Paje Jovanovića se nihče izmed srbskih
103Zaključek jugoslovanske umetniške razstave, Slovenski narod, 26.10.1904, str.3.104Pisma iz Srbije, Slovenec, 20.9.1904, str.1.
41
slikarjev ne more kosati z deli svojih gostujočih kolegov. Bili so najmanj originalni,
oklepali naj bi se svojih umetniških šol in ne upali oddaljiti od priučenega. Nasprotno
pa naj bi se pri Slovencih pokazala iniciativa osvoboditi se šol in priučenega ter želja
po osvoboditvi.105
V srbskem umetniškem društvu „Lada“ iz Beograda se je bila rodila misel, da bi se
jugoslovanski umetniki udeležili mednarodne razstave v Liegu v Belgiji. Društvo se
je že obrnilo na ministra za šolstvo in na predsednika vlade Gruića, da bi jim
moralno in finančno pomagala. Na razstavi so želeli umetniki vseh štirih narodnosti
nastopiti skupaj kot celota.106
V čast v Beogradu zbranim jugoslovanskim umetnikom in literatom je časopis
„Srbski književni glasnik“ skupaj s srbskimi umetniki 24. septembra priredil banket
v hotelu „Paris“.. Organizacija je bila natančna in moderna. Prisotnih je bilo 52
Bolgarov, Hrvatov, Slovencev in Srbov, sama izbrana in elitna družba jugoslovanske
kulture. Prvi govornik je bil dr. Bogdan Popović, ki je bil urednik Srbskega
književnega glasnika in predavatelj na veliki školi. Poudarjal je kulturno združitev, ki
ni mogoča brez politične. V imenu Slovencev je govoril slikar Germ, ki je menil, da
Popovićeve besede ni možno, niti potrebno dopolnjevati. Na umetniškem večeru
istega dne pa so bili na sporedu različni dramski, pevski in glasbeni nastopi.
Odmeven je bil nastop gospodične Mire Devove, ki je zapela trikrat. Najprej
Prochazkovo „Zvezde žarijo“, nato Čajkovskega „Zapoj mi pesem, o mati“ in
Grigovo „Solovegovo pesem“. S svojim nastopom in lepim glasom je navdušila
publiko. Nastopila je tudi bolgarska vrituozinja Mara Čaranova. Srbski časopisi so
bili polni pohval bolgarskima umetnicama. Na odru je zapelo tudi hrvaško
akademsko društvo „Mladost“ in slovenski oktet.107
Na enem izmed sestankov v Beogradu so se bili književniki in umetniki odločili
izdati posebni jugoslovanski almanah. Odločitev je bila dokončna. To bi bil almanah
prve jugoslovanske razstave, vsako leto pa bi priredili novo umetniško razstavo v
105Jugoslovanska umetniška razstava, Slovenski narod, 19.9.1904, str.3.106Jugoslovanski umetniki v Belgiji, Slovenski narod, 19.11.1904, str.4.107Svečanost v Belgradu, Banket jugoslovanskih umetnikov in književnikov, Slovenski narod,
28.9.1904, str.2.
42
katerem od večjih jugoslovanskih mest. V almanahu naj bi bila reproducirana vsa
boljša razstavljena dela. V uredniški odbor za književniški del almanaha so bili
izvoljeni: za Slovence Govekar in Regali, za Hrvate Mikolić in Gjalski, za Srbe dr.
Skrlić in dr. Dučić, za Bolgare Todorov in Protić. Izmed umetnikov pa za Slovence
Germ in Jakopič, za Hrvate Frangeš in Valdec, za Bolgare Mihajlov, Mitov in
Angelov in za Srbe Jovanović in Vukanović. Sklenili so, da bodo v almanah sprejeli
samo dela živih književnikov in umetnikov, dodajo pa še že natisnjena dela, katera
izbere uredniški izbor v dogovoru z dotičnim pisateljem. Za besedila je bilo
določenih 40 strani, za vsako narodnost 10. Za literate so izdali oklic, da naj
sodelujejo v almanahu. Od slovenskih umetnikov so bile reproducirane slike Antona
Ažbeja „Zamorka“, Antona Gvajza „Kostanjevska pot“, Gvida Birola „Cerkev na
gori“, Ivana Vavpotiča „Zavest“, Ivana Groharja „Na paši“ in „Poletja“, Josipa Ajleca
„Mladi Faun“, J. Germa „Molitev“, Maksa Gasparija „Radost“, M. Sternena „Po
dežju“, M. Jama „Kmet“ in „Jutranje solnce“, R. Jakopiča „Osamljene steze“,
„Breze“ in „Na bregu“, Ferda Vesela „Usmiljenje“, „Žena s Kranjskega“ in „Bajke“,
Henrika Šentela „U podrumu“ in Hinka Smrekarja „Katoliški mladeniči“. 108
Na prvi jugoslovanski umetniški razstavi je bilo odločeno, da bo naslednja razstava
potekala v Bolgariji, in sicer leta 1906 v Sofiji. Upali so, da bi se, poleg
Jugoslovanov, razstave udeležili tudi umetniki drugih slovanskih narodov. Tako bi
razstavo razdelili na dva dela. En del bi obsegal dela Jugoslovanov, drugi del bi bil
splošno – slovanski.109
6.2 Jugoslovanska umetniška razstava v Sofiji
Januarja 1906 je bilo na seji v Sofiji sklenjeno, da se razstava odpre 23. avgusta
istega leta. Istočasno z razstavo je prišlo do otvoritve bolgarskega narodnega
gledališča in kongresa jugoslovanskih časnikarjev. Protektorat nad razstavo je
prevzel bolgarski knez Ferdinand, bolgarska vlada pa je že določila vsoto namenjeno
za nakup slik, ki bodo razstavljene. Srbski umetniki so se na razstavo dobro pripravili
in imeli večino del, ki jih bodo razstavili, že zaključenih. Preden so dela poslali v
108Svečanost v Belgradu, Jugoslovanski almanah, Slovenski narod, 24.9.1904, str.2; O jugoslovanskem almanahu, Slovenski narod, 19.11.1904, str.4.
109Druga jugoslovanska umetniška razstava, Slovenski narod, 22.11.1905, str.5.
43
Sofijo, so jih predstavili še v Beogradu. Enako so naredili slovenski umetniki v
Ljubljani.110
Gostiteljica razstave se je potrudila in omogočila, da je bila slavnost prijetna in
udobna za obiskovalce, predvsem pa za umetnike. Prevoz umetnin je plačala sama,
sofinancirala je prevoz umetnikov z bolgarskimi železnicami. Enake ugodnosti je
nudila tudi srbska vlada gostom, ki so potovali skozi Srbijo. K sodelovanju in
finančni podpori za razstavo in tako k čim večjemu uspehu le te, so se javljali številni
bolgarski državniki in podjetniki.111
Med slovenskimi umetniki se je porajalo vprašanje o tem, kdaj bo nastopil čas za
jugoslovansko umetniško razstavo v Ljubljani. Odvijala se je že v Beogradu, Sofiji
pa tudi v Zagrebu. O ljubljanski razstavi pa se ni govorilo. Že od slovenske
umetniške razstave v Narodnem domu je poteklo več let. Zato so umetniki pozivali
slovanske rojake k razmišljanju o organiziranju jugoslovanske umetniške razstave v
Ljubljani. V letu 1906 je občinski svet sklenil ustanoviti mestno umetniško galerijo
in vsakoletno zbiral denar za lasten fond. Tako, da bi v primeru jugoslovanske
razstave to podprli in kupili nekaj umetnin, ki bi bile razstavljene.112
6.3 Srbi na Prešernovi proslavi
Julija 1905 je potekala v Ljubljani Prešernova proslava. Poleg nekaterih drugih
narodov, so se je udeležili tudi Srbi in srbsko društvo književnikov. Obiskali so
Ljubljano in Postojno. Prišli so izletniki iz vseh krogov, največ pa je bilo častnikov,
trgovcev in uradnikov. Ker Ogrska ni dovolila posebnega vlaka, so se pripeljali z
enim vlakom do Zagreba, kjer so prestopili na drug vlak, ki je odpeljal proti
Ljubljani. Pobudnik cele akcije je bil nek srbski častnik, ki je bil po rodu Slovenec, a
je bil že 30 let v srbski vojski in je bil odlikovan v mnogih bitkah. Moški odbor za
Prešernovo veselico je prevzel odgovornost, da so priredili Srbom topel sprejem.
Znotraj odbora se je oblikoval poseben odsek, ki ga je vodil dr. Ivan Oražen, ki se je
obrnil na vsa ljubljanska društva, da bi se udeležila sprejema gostov. Prošnja je bila
110Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 27.2.1906, str.3.111Jugoslovanska umetniška razstava v Sofiji, Slovenski narod, 23.3.1906, str.3.112Prva jugoslovanska umetniška razstave v Ljubljani, Slovenski narod, 12.6.1907, str.1.
44
namenjena zlasti ljubljanskim pevskim društvom („Glasbena Matica“, „Ljubljana“,
„Merkur“ in „Slavec“), da bi poslali svoje pevce na sprejem, na katerem bi zapeli
pesem Srbom v čast. Glavni sprejemnik gostov je bil predsednik moškega odbora za
Prešernovo veselico dr. Karel Triller. Hkrati so povabili tudi vse slovensko
prebivalstvo, da se udeleži sprejema in da bi tako ta bil čim lepši.113
Skupaj s Srbi je prispel tudi slavni hrvaški romanopisec Šandor Gjalski. Glasbena
društva so se odzvala povabilu na sprejem, prišla je tudi velika množica slovenskega
prebivalstva. Peron in vrt restavracije, kjer se je sprejem odvijal, sta bila polna. Srbi
so bili do solz ganjeni ob govoru dr. Oražna o bratski ljubezni med jugoslovanskimi
narodi. Na pozdrav je odgovoril beograjski župan, g. Milošević, ki je poudarjal kako
srečni so Srbi, da so prišli med svoje najljubše brate. Ob koncu govora je obljubil, da
se bo udeležil Prešernove slavnosti in da bo prišlo tudi veliko Srbov.114
Srbski časniki so povabili srbsko javnost, da se v čim večjem številu udeleži
slavnostnega odkritja spomenika največjemu pesniku bratskega slovenskega naroda
dr. Francetu Prešernu. Prijave je sprejemal vseučilišni tajnik g. Dačić. Časopisi so k
vabilu dodali še program poteka slavnosti. Odbor, ki je prispel v Ljubljano so vodili
g. Ljuba Jovanović, prof. B. Todorović, ravnatelj Trgovske akademije Milan
Miladinović, skupščinski poslanec dr. Alkalaj in trgovec Dimitrije Živadinović.115
Pred odhodom so v Beogradu priredili shod v hotelu Kolarac, ki se je ukvarjal z
vprašanjem glede izleta v Ljubljano. Zborovanje je sklical poslanec in vseučiliški
prof. L. Jovanović, ki je razložil pomen sklicanega shoda in pozval vse udeležence,
da naj delujejo z vsemi silami, da se izleta k slovenskemu bratskemu narodu udeleži
čim večje število Srbov. Slovenci so Srbom ljubi zato, ker se med vsemi slovanskimi
narodi najbolj borijo za svojo kulturo. Težek položaj slovenskega naroda pod oblastjo
tuje vlade in tujih vplivov je opisoval tudi vseučiliški tajnik g. Dačić. Tuji vplivi so
narod oropali vsega in sedaj je ostal samo še boj za kulturo, iz katere Slovenci črpajo
moč. Zato je bilo tako pomembno odkritje spomenika največjemu slovenskemu
113Sprejem Srbov, Slovenski narod, 13.7.1905, str.3.114Prav tam.115Srbi in Prešernov spomenik, Slovenski narod, 2.9.1905, str.3.
45
pesniku dr. Prešernu in udeležbe srbskega naroda pri tem.116
Na prireditvi so imeli govore predstavniki vseh narodov. Srbski govornik je bil
beograjski podžupan Petrović. V svojem govoru je poudarjal tri stvari, ki jih je
Slovencem dal Prešeren. To so vera, upanje in ljubezen, ki jih prepevajo njegove
pesmi, katerih dediči so vsi Slovani. Nato je v imenu mesta Beograd in srbskega
naroda položil pred kip srebrn lovorov venec s trakovi v srbskih narodnih barvah.117
Slika 9: Reklamni listek namenjen hrvaškim in srbskim gostom v Ljubljani118
6.4 Slovenski igralci v Beogradu
Več let se je porajala misel, da bi se slovenski igralci odpravili v Beograd, kjer bi se
spoznali s svojimi srbskimi kolegi in vzpostavili vez med igralci obeh narodov.
Slovenska gledališka umetnost je bila omejena le na ljubljansko gledališče in tako bi
vsak stik s tujim gledališčem bil dobrodošel. Ni ostalo le pri zamisli. Na podlagi
zapisov v časnikih ugotovimo, da so se slovenski igralci avgusta 1906 odpravili v
Beograd, kjer so z izbranim igrami predstavili svojo deželo, narod in navade. V
gostujočem mestu je bilo že v takrat pet dvoran in Slovenci so se odločili, da se bodo
116Beligrad in odkritje Prešernovega spomenika, Slovenski narod, 7.9.1905, str. 2.117Govori slovanskih odposlancev, Slovenski narod, 11.9.1905, str.2.118Slovenski narod, 15.7.1905, str.1.
46
predstavili v najbolj priljubljeni, „Dobrotvor – Kolarac“. Toda obisk predstav je bil
slab. Vzrok temu so iskali v obveščanju srbskih časopisov, ki so se za slovenske
predstave zavzeli prepozno in tako so morebitni zainteresirani obiskovalci ostali
neobveščeni. Tako je večina obiskovalcev bila elitnih. Prihajali so ministri, vojaki,
novinarji, umetniki, profesorji in odvetniki. Prav tako je svojega predstavnike imel
dvor. To je bil Luja Vojnović, zastopnik srbskega prestolonaslednika. Toda manjši
obisk predstav je kmalu zasenčila priljubljenost. Po prvem večeru nastopov so se
pojavile novice o slovenskih igrah v kar trinajstih beograjskih časopisih, igralci pa so
bili predstavljeni srbskim kolegom in režiserjem. Potovanje slovenskih igralcev ni
bilo omejeno le na Beograd, ampak so se odpravili tudi v druge kraje kraljevine, kot
so Kragujevac, Šabac in Niš, kjer so prav tako odigrali svoje predstave. Da so s tem
potovanjem doživeli uspeh dokazuje to, da se je porodila želja pri srbskem pisatelju,
g. Jovanoviću, prevesti in izdati predstavljene slovenske igre.119
119Kragujevac in Niš, Slovenski narod, 6.8.1906, str.1; Slovenski igralci v Beogradu, Slovenski narod, 8.8.1906, str.1.
47
7. Znanost, kultura in umetnost
Čas od začetka 20. stoletja je prinesel velike spremembe v srbski, še večje pa v
južnoslovanski umetnosti. Vse te spremembe so bile pogojene s politično situacijo,
sploh v zvezi z Avstro-Ogrsko monarhijo in rastjo osvobodilnih teženj v njej živečih
narodov. Dejstvo je, da je bila moderna umetnost Slovencev, Hrvatov in Srbov
najtesneje povezana z idejami velike politične angažiranosti. Umetniki so črpali svoj
navdih iz narodne epike in odpora. Glavni nosilci narodnega odpora in večje
samostojnosti Kraljevine Srbije so bili usmerjeni k inteligenci, ki je sprejemala
njihove ideje in jih podpirala. Kot dokaz občutenja enotnosti med narodi in novega
jugoslovanstva je bila prireditev prve jugoslovanske umetniške razstave leta 1904.
Formirala se je skupina umetnikov, ki so nastopali kot Jugoslovani. Z vizijo politične
sloge in enotnosti vseh južnoslovanskih narodov, vključujoč Bolgare, se je
oblikovala duhovna enotnost, ki je bila pred politično slogo sprejeta z navdušenjem v
političnih krogih. Umetniki vseh jugoslovanskih narodov so sanjarili o veliki
civilizaciji slovanstva na Balkanu. Menili so, da lahko edino visoka kultura in
umetnost usposobita jugoslovanstvo za kulturno vladanje na Balkanu. Nihče med
njimi ni slutil, da bi se te želje lahko razlagale kot skrita velikosrbska propaganda.120
7.1 Prva srbska univerza
Ustanovitev prve srbske univerze sega v leto 1808, ko je bila ustanovljena Velika
škola v Beogradu, v času prve srbske vstaje. Ta je bila v bistvu takrat še srednja šola.
Njen ustanovitelj je bil veliki Dositije Obradović, prvi profesor pa Ivan Jugović. Šele
leta 1838 je bil osnovan licej, katerega dijaki so bili vzgajani v patriotskem duhu in
so se navduševali nad borbo srbskih voditeljev za svobodo. Posledica te vzgoje je
bilo mladinsko gibanje iz leta 1860. Licej je svojo nalogo opravljal 25 let, nato se je
preoblikoval v Veliko školo, ki je bila razdeljena na tri fakultete: filozofsko, pravno
in tehniško. Njena prvotna naloga je bila vzgoja dobrih in poštenih uradnikov.
Največ zaslug za veliko šolo sta v tem času imela Danilović in Atanasijević, ki je
zgradbo, v kateri se nahaja danes univerza, podaril veliki šoli. Več svobode za širitev
svojega delovanja je dobila šele med leti 1897 in 1900, ko je zbirala okoli sebe
120Dejan Medaković, Zbornik radova, Idejne osnove južnoslovenske umetnosti novijeg doba, Srpska književna zadruga, Beograd, 2003, str.236-238.
48
srbske mladeniče, ki so se šolali v tujini in s svojim znanjem prispevali domovini.
Nato je Srbija po sto letih prvega srbskega upora, na 27. februar 1905, dobila hram
znanosti – univerzo. Nadgradnja naj bi bila v tem, da univerza dobi še medicinsko,
kmetijsko in teološko fakulteto, kar se je uresničilo šele po koncu 1. svetovne
vojne.121
Slika 10: Poslopje Velike škole122
Z zakonom o Univerzi v Beogradu, iz leta 1905, je bil Veliki školi priznan status
univerze. S tem zakonom je bilo predvideno odprtje treh novih fakultet. Prav tako so
s tem zakonom omejili število rednih in izrednih profesorjev na že obstoječih
fakultetah:
Fakulteta Število rednih profesorjev Število izrednih profesorjev
Filozofska 10 15Pravna 4 6Tehniška 6 9
Tabela2: Število rednih in izrednih profesorjev123
121Slavnostna otvoritev srbskega vseučilišča, Slovenski narod, 17.10.1905, str.1.122Enciklopedija Jugoslavije, VII. del, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb, 1968, str.627.123Prav tam.
49
V začetku leta 1906 se je porodila ideja o odprtju druge srbske univerze v Novem
Sadu. Predlog je podal madžarski politik Močari, ki je kritiziral madžarske voditelje,
ker se ne morejo znebiti madžarskega šovinizma in predlagal, da se naj v smislu
narodnostnega zakona ustanovi srbsko vseučilišče v Novem Sadu. Tako bi Srbi, ki
študirajo na dunajski, graški in drugih tujih univerzah, raje obiskovali to. S tem pa bi
se krepili prijateljski odnosi med srbskim in madžarskim narodom.124
Slavnostna otvoritev prve srbske univerze je potekala 15. oktobra. Program se je
odvijal takole: 1. pozdravna pesem kralju in Obilićeva himna, 2. kraljev govor, 3.
govor ministra za znanost, 4. govor rektorja nove univerze, 5. govori odposlancev, 6.
pesem Vivat Akademia, 7. položitev vencev na spomenika Pančiću in Dančiću.125
Prisotni so bili predstavniki srbske inteligence iz vseh krajev in odposlancev
slovanskih narodov. To je bil edinstven dogodek v kulturni zgodovini srbskega
naroda, praznik, ki je vzbujal upanje drugim Slovanom. Množica se je začela že ob 8.
uri zjutraj zbirati pred Veliko školo, sedaj vseučiliščem. Vstop je bil dovoljen le
povabljenim gostom, ker slavnostna dvorana ni bila dovolj velika, da bi sprejela vse,
ki so želeli biti prisotni pri svečanosti. Uro zatem je prišla še povabljena elitna
inteligenca. Na sredini odra je bil določen prostor za kralja in prestolonaslednika.
Desno od njiju je bil prostor za diplomatski zbor, na levi strani pa sedež za
metropolita. Na odru nasproti so sedeli odposlanci slovanskih narodov, za njimi pa
predstavniki akademij za znanost, društev, nekdanji profesorji Velike Škole, sedanji
profesorji, državniki, književniki, umetniki, novinarji in izbrana družba vseh slojev.
Okrog teh so stali študenti, poseben prostor pa je zavzel zbor akademskega pevskega
društva „Obilić“. Točno ob 9. uri in 30 minut je v prostor stopil kralj, ki je po himni
vstal in s posebnim govorom odprl univerzo. Naglašal je zasluge prvega Karađorđa
in njegovih „sodelavcev“, ki so, medtem ko so se še borili s Turki, položili temelje
današnji univerzi.126
Po kraljevem govoru je prvi na oder stopil predsednik vlade Ljubo Stojanović, za
katerega je bila posebna čast, da nastopi kot prvi izmed vseh povabljenih govornikov
124Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 29.1.1906, str.3.125Prav tam.126Slavnostna otvoritev srbskega vseučilišča, Slovenski narod, 17.10.1905, str.1.
50
in čestita tistim, ki so delovali za to, da se Velika škola preoblikuje v univerzo. Če bo
univerza uspešna in bo vzgajala cvet naroda, to je mlade, bo to koristno za cel narod.
Za predsednikom vlade je prišel na vrsto rektor nove beograjske univerze Sima
Lozanić. Zahvalil se je predvsem kralju, vladi in poslancem, ki so omogočili
nastanek univerze ter vsem, ki so prišli na otvoritev. V čast mu je bilo, da je bil
izvoljen za prvega rektorja prve srbske univerze, ki bo povzročila spremembe v
narodni zavesti in ponosu ter bo širila narodno idejo. Z željo, da bi srbska univerza
cvetela še naprej je zaključil svoj govor. Prebrana je bila še brzojavka črnogorskega
kneza Nikole in govorili so odposlanci, med njimi tudi slovenski Anton Trstenjak.127
7.2 Kulturna združenja
Med različnimi političnimi in kulturnimi dogodki, dopisi omenjajo tudi zveze in
društva ustanovljena v tistem času. S tem mislim predvsem zveze južnoslovanskih
narodov, ki so nastale na pobudo različnih kulturnih predstavnikov, bodisi pisateljev
ali umetnikov, južnoslovanskih narodov. Tako se je na poziv hrvaškega pisatelja
Gjalskega sredi februarja 1905 v Zagrebu sklical shod hrvaških časnikarjev in
književnikov, da bi se posvetovali o ustanovitvi zveze jugoslovanskih novinarjev in
književnikov. Za tako zvezo so se že izrekli Srbi in Bolgari, ni pa se še vedelo kako
bo s Slovenci. Posvetovanja so se udeležili Glajski, Krizman, Radič in Dežman.
Odločeno je bilo, da ne bodo ustanovili posebnega društva hrvaških novinarjev,
ampak da bi ti vstopili v Društvo hrvaških časnikarjev. Nato so volili poseben odsek,
ki bi moral poskrbeti za čimprejšnjo ustanovitev Zveze jugoslovanskih časnikarjev. V
ta odsek so bili izvoljeni dr. Dežman, dr. Lorković, Radić, Wildner, dr. Cihlal in
Krizman.128
Prijatelji jugoslovanske ideje so v Beogradu leta 1906 osnovali meščanski klub in
čitalnico „Slovanski jug“ in s pomočjo te delovali v smeri zedinjenja Jugoslovanov.
Otvoritev je potekala 25. marca. Izvoljen je bil odbor katerega člani so bili: profesor
dr. Jovan Cvijić, beograjski župan Kosta Glavinić, član vrhovne državne kontrole
Milutin Stepanović, narodni poslanec Ljuba Davidović, sekcijski načelnik
127Slavnostna otvoritev srbskega vseučilišča, Slovenski narod, 17.10.1905, str.1.128Zveza jugoslovanski novinarjev in književnikov, Slovenski narod, 15.2.1905, str.3; Društvo
jugoslovanskih književnikov in novinarjev, Slovenski narod, 24.2.1905, str.3.
51
poljedelskega ministrstva Marko Trifunović, direktor narodnega muzeja Miloje
Vasić, profesor Pera Janković, uradnik dr.Milan Milojević, suplent Miodrag Ristić,
urednik Ljubomir Jovanović, arhitekt Kosta Jovanović in študent novinarstva Mirko
Mičić.129
Ustanovitvi jugoslovanskega umetniškega kongresa na beograjski razstavi, je sledila
že naslednje leto ustanovitev jugoslovanske umetniške zveze. Sestavljena je bila iz
štirih narodnih sekcij s sedeži v Ljubljani, Beogradu, Zagrebu in Sofiji. Odločeno je
bilo, da se razstave vrstijo po vseh štirih glavnih mestih. Tako je bila druga razstava v
Sofiji, tretja v Zagrebu in četrta, namesto v Ljubljani, spet v Beogradu. In prav na
drugi razstavi v Sofiji je bila ustanovljena jugoslovanska umetniška zveza „Lada“.
Ob tej priložnosti so kralju Petru poslali brzojavno sporočilo: „Zastopniki
jugoslovanskih umetnikov, zbrani na zboru novoosnovane jugoslovanske umetniške
zveze „Lada“ prosijo Vaše Veličanstvo, uzvišenega pokrovitelja jugoslovanske
umetnosti, da sprejmete izraze najnajvdušenejšega pozdrava“. Brzojavko sta
podpisala po dva umetnika vsakega naroda. Kralj se jim je zahvalil in zaželel veliko
uspeha.130
V Sofiji je bila leta 1907 ustanovljena jugoslovanska čitalnica. Ustanovitelj je bilo
„Družestvo na blgarskitje publicisti“ oziroma predsednik društva S.S. Bobčev.
Čitalnica je bila nastanjena na Slavjanski ulici. Dvorano čitalnice so krasili grbi vseh
jugoslovanskih narodov, v njej pa so bili razstavljeni vsi uglednejši bolgarskih,
srbskih, hrvaški in slovenski časopisi. Bobčev je imel ob otvoritvi slavnostni govor, v
katerem je poudarjal, da je potrebno v čim večji meri delovati v smeri okrepitve
jugoslovanske ideje, ki je edino jamstvo za boljšo prihodnost vseh jugoslovanskih
narodov.131
7.3 Kongresi
Dijaški kongres je potekal 20.9.1904 v Beogradu. Slovenski udeleženci so se na
kongres odpravili preko Hrvaške. Za slovenske dijake, kakor tudi za druge Slovence,
129Čitalnica in klub „Slovanski jug“, Slovenski narod, 23.3.1906, str.3.130Jugoslovanska umetniška zveza „Lada“, Slovenski narod, 2.1.1905, str.3.131Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 22.1.1907, str.3.
52
ki so se želeli udeležiti izleta, je bilo potovanje brezplačno. Poskrbljeno je bilo tudi
za brezplačne nočitve v Beogradu. Po kongresu, 21.septembra, se je odvijala tudi
slovesnost ob kronanju kralja Petra I. Zaželena je bila čim večja udeležba Slovencev,
ker se je ponujala velika in ugodna priložnost, da si ogledajo prestolnico svobodne
Srbije in se udeležijo svečanosti..132
Tako se je iz Ljubljane odpravilo 40 Slovencev, na poti proti Hrvaški se jim jih je še
nekaj pridružilo. Vseh skupaj na poti v Beograd je bilo 77. Izletnike so pozdravljali
na vseh postajah. Na železniški postaji v Zagrebu jih je pričakalo hrvaško akademsko
dijaštvo z veliko množico in bratskim pozdravom. Po sprejemu so odšli skupaj proti
mestu do Jelačičevega spomenika, kjer so zapeli: „Lepa naša domovina“. Od tod so
odšli nazaj na postajo, kjer se je znova zbrala velika množica ljudi. Vlak je odpeljal
pozno zvečer in ob 11. uri zjutraj so prispeli v Zemun. Od tu so se proti Beogradu
odpeljali z ladjo. Tudi tu so izletniki doživeli navdušen sprejem z burno množico. Z
godbo v ospredju so odkorakali proti mestu, ki je bilo odeto v rdeče-belo- modre
srbske zastave. Ko so korakali mimo konaka jih je z balkona pozdravil kralj. Potem
so se odpravili na skupno kosilo, kjer so prepevali različne narodne himne, ki so dale
pečat bratskemu duhu.133
Prvi jugoslovanski dijaški kongres je potekal 20. septembra 1904. Za predsednika je
bil izvoljen Slovenec Žerjav, za podpredsednika pa Hrvat Križman. Ta je prebral
resolucijo, ki je bila soglasno sprejeta. Glasi se: „Srbska, bolgarska, hrvatska in
slovenska omladina, zbrana na I. jugoslovanskem dijaškem kongresu, hoče
osredotočiti svoje delovanje na kulturno edinstvo Jugoslovanov in pozivlja
književnike in umetnike jugoslovanskih narodov, da posvetijo vse svoje delovanje
vzajemnosti in edinstvu južnih Slovanov. Ker so bili časovno omejeni, so bili nekateri
govori skrajšani. S tem so bili zadovoljni vsi, razen bolgarskega govornika, ki svoje
predstavitve ni hotel skrajšati. Odšel je iz dvorane in zaradi tega se je zborovanje
prekinilo in preložilo. Ta dogodek so izrabili nekateri tuji novinarji in odhod
bolgarskega predstavnika sporočili svojim časopisom. Pisali so o demonstrativnem
odhodu nekaterih Bolgarov v Zemun. Kot dokaz, da odhod ni bil demonstrativen je
132Jugoslovanski dijaški kongres v Belgradu, Slovenski narod, 23.7.1904, str.4; Pisma iz Srbije, Slovenec, 14.9.1904, str.2.
133Slovenci v Belemgradu, Slovenec, 19.9.1904, str.2.
53
bila resolucija, ki so jo sprejeli bolgarski dijaki: „dopoldne se je pojavilo
nesporazumljenje med bolgarskim referentom in predsedništvom, temu pa ni vzrok
nobeno narodno ali politično vprašanje, ampak je samo posledica nesporazumljenja
med bolgarskim referentom in predsedništvom“. Zborovanje se je nadaljevalo ob 4.
uri popoldne in sprejeti sta bili obe navedeni resoluciji. Predlagali so tudi, da bi se
jugoslovanske umetniške razstave odvijale bolj pogosto, književniki pa bi skupaj z
dijaki pripravljali pot h kulturni enotnosti južnih Slovanov. Na slovanskem jugu bi se
v vsakem kulturnem centru ustanovili pododbori, katerih naloga bi bila priprava
razstav. Po sprejetju predlogov se je kongres zaključil.134
Naslednje leto je bila v beograjskem narodnem gledališču 18. septembra ob 10. uri
dopoldne svečana otvoritev kongresa jugoslovanskih zdravnikov in naravoslovcev.
Predsedoval ji je dr. Josip Danić, direktor beograjske bolnišnice. Točno ob 10. uri je
stopil na oder predsednik vlade Sava Gruić v lesketajoči se generalski uniformi,
govoril o pomembnosti medicinske znanosti, zaželel gostom dobrodošlico in odprl
kongres. Udeležba zdravnikov in naravoslovcev je bila izredno velika. Razumljivo
je, da je bilo največje število udeležencev iz Kraljevine Srbije. Lepo število je bilo
tudi predstavnikov ostalih Jugoslovanov, nekaj tudi Čehov. Slovence so zastopali na
kongresu zdravniki dr. Edo Šlajmer, dr. Demeter Bleiweis, dr. Jos Homan in dr. Jos
Stražek. Hrvatje so bili številno zastopani. Omenjeni so le tisti najbolj znani, kot so
dr. Rakovac, predsednik društva hrvaških lekarn, dr. Kosirnik in dr. Gorjanovič. V
imenu Slovencev je v srbskem jeziku govoril dr. Edo Šlajmer iz Ljubljane, ki je
rekel, da ta kongres ni le strokovnega pomena, ampak tudi kulturnega in političnega,
ker so se prvič združili bratje na jugu „od divnega Triglava do snežnega Balkana“.
Tudi on je poudarjal pomen nove dinastije na oblasti in njenega prispevka
srečanjem.135
Ob otvoritvi nove univerze v Beogradu, se je porodila ideja, da bi se sklical kongres
jugoslovanskih časnikarjev in književnikov. Tako bi lahko ti bili prisotni ob otvoritvi
univerze. Ker pa je bilo premalo časa, da bi vse obvestili, so to misel opustili. Zato so
se odločili, da bodo sklicali kongres novembra. Kongres je potekal 19., 20. in 21.
novembra 1905. Nekateri časopisi so poročali, da bi se naj kongres prestavil na
134Prvi kongres Jugoslovanske omladine, Slovenski narod, 26.9.1904, str.1.135Kongres jugoslovanskih zdravnikov in naravoslovcev, Slovenski narod, 21.9.1904, str.1
54
naslednje leto in bi se odvijal istočasno kot kongres slovanskih književnikov. Toda
tako ne bi mogli biti vsi prisotni na obeh kongresih. Ta novica se je izkazala za
neresnično.136
Prvi in drugi dan časnikarskega kongresa so volili predsedstvo. Nekateri izmed
izvoljenih so bili: Georgijev, srbski pesnik Šantić, slovenski novinar M. Plut,
bolgarski dramatik Todorov in hrvaški časnikar Wilder. Predsedstvo bi se moralo
oblikovati že prvi dan, ampak ker Šantić takrat ni bil prisoten, so morali njegovo
izvolitev prestaviti.137
S svojimi govori so nastopili gostje vseh štirih narodnosti. Govorili so g. Wilder, v
imenu Dežmana, ki ni mogel priti na kongres, nato g. Jordanov, katerega govor je
pripeljal do razprave o organizaciji jugoslovanskih književnikov, v kateri so
sodelovali Gjalski, dr. Skerlić, dr. Belić, Jocov in Plut. S tem se je drugi dan shoda
končal. Zadnji dan je bil obisk najmanj številčen. Sicer je bilo publike zelo veliko,
ampak udeležencev malo. Manjkali so celo nekateri izmed članov predsedstva, kot je
recimo Georgijev in trije tajniki. Takoje bil g.Plut edini prisoten tajnik. Glede
naslednjega kongresa ni bilo nič dogovorjenega. Vedelo se je le to, da naj bi se
odvijal v Ljubljani. Govorilo se je tudi o nastanku jugoslovanske himne in grba.138
V čast gostom se je ob zaključku slavnosti v beograjskem narodnem gledališču
priredil jugoslovanski večer. Nastopili so bolgarski, hrvaški, slovenski in srbski
igralci. Vsak je odigral eno igro. Slovenci so nastopili z delom Zofke Jelovškove
„Ljubezen“. Predstave se je udeležil tudi kralj Peter I. in s tem izrazil naklonjenost
zbliževanja jugoslovanskih književnikov.139
Že naslednje leto so ob praznovanju dvajsete obletnice „učiteljskega združenja“ v
Beogradu 19. julija 1906 priredili učiteljski kongres, ki so se ga udeležili tudi
slovenski učitelji in učiteljice. Pred spomenikom Jovana Gavrilovića so položili
venec. Govor v imenu slovenskih gostov je imel Engelbert Gangl, urednik
136Kongres jugoslovanskih književnikov in časnikarjev, Slovenski narod,16.10.1905, str.1.137Kongres jugoslovanskih književnikov in časnikarjev, Slovenski narod, 23.11.1905, str.3.138Jugoslovanska himna, Slovenec, 6.12.1905, str.3; Kongres jugoslovanskih književnikov in
časnikarjev, Slovenski narod, 23.11.1905, str.1.139Kralj Peter in jugoslovanski večer v gledališču, Slovenski narod, 22.11.1905, str.5.
55
„Učiteljskega tovariša“. Kongres je bil sklican z namenom, da bi se ustanovila zveza
jugoslovanskih učiteljskih društev. Tako so poleg slovenskih delegatov bili
povabljeni še hrvaški in bolgarski.140
Jugoslovanski pravniški kongres je sicer potekal v Zagrebu, a je vseeno vreden
omembe. Sklicali pa so ga pravniki zagrebškega vseučilišča. Udeležili so se ga
pravniki vseh jugoslovanskih dežel. Ljubomir Šandor Gjalski, hrvaški pisatelj, ki je
odpotoval na umetniško razstavo v Sofiji, je imel nalogo, da se o zagrebškem
kongresu dogovori s srbskimi pravniki.141
7.4 Književne razmere
Srbska književnost v tem času ni napredovala, ampak propadala. Pisatelji so
opravljali druga dela, ki so jim nudila večji zaslužek in tako lagodnejše življenje. Po
državi so se širili prevodi tujih avtorjev, katerim nihče ni nasprotoval. Slabo pa je
bilo to, da so bili ti prevodi nekvalitetni. Žalostno je bilo, da srbski narod ni imel
nikogar, ki bi se zanimal za njihovo življenje in ukvarjal z njihovo problematiko. Vse
moči so bile usmerjene na področje burnega političnega življenja. Že na prvem
kongresu srbskih časnikarjev je bilo sklenjeno, da se izboljša razmere. Toda zaradi
političnih dogajanj in menjave dinastije so želje ostale neuresničene. Za
južnoslovansko književnost in Slovence je bila pomembna v beograjski knjigarni
ustanovljena „Jugoslovanska biblioteka“, ki je izhajala v manjših zvezkih. V teh so
bila predstavljena dela iz književnosti vseh južnih Slovanov. V prvih zvezkih naj bi
izšla tudi Prešernova dela in drama Zofke Jelovškove „Ljubezen“. Oboje je prevajal
mladi srbski pesnik Vladimir Stanimirović.142
7.4.1 Tisk
Sprememba dinastije in vstop Srbije na parlamentarno pot je pomenil napredek za
tudi za tisk. V letu 1904 je izhajalo 90 listov in časopisov, od tega kar 72 v Beogradu.
Od 16 listov, ki so izhajali v Beogradu, je bilo 12 dnevnih. Kot politični dnevniki so
140Jugoslovanske vesti, Slovenski narod, 4.8.1906, str.5.141Jugoslovanski pravniški kongres, Slovenski narod, 2.1.1905, str.3.142Jugoslovanske novice, Slovenski narod, 17.1.1907, str.4; Književne razmere v Srbiji, Slovenec,
25.1.1907, str.5
56
izhajali: Srpske novine, Dnevni list, Večernje novine, Mali žurnal, Beogradske
novine, Samouprava, Pravda in Politika. Slednja je s svojim razvojem vplivala na
preostale časopise. S težnjo, da njeni bralci dobijo sodobne in sporočilne informacije,
je prinesla spremembe v takratni novinarski praksi. Te temelje je postavil njen
ustanovitelj Vladislav F. Ribnikar. Začeli so organizirati dopisnike po Srbiji in izven
njenih meja ter s pomočjo njihovega poročanja obveščala javnost. Toda leta 1906 se
je pojavila ideja takratnega ministra za notranje zadeve Stojana Protića, da bi uvedli
spremembe na področju tiska in ga z novim zakonom omejili. Do tega bi naj prišlo
zaradi kritik na račun majskega prevrata. Zakon je bilo potrebno spremeniti le toliko,
da se je prepovedala kakršnakoli razprava o prevratu in delitvi častnikov na zarotnike
in nezarotnike. Toda Protić je želel spremeniti oziroma dodati še nekatere določbe v
zakon, ki bi pomenile udarec za svobodo tiska. Bil je za to, da se omeji število
časopisnih poročanj o delovanju narodne skupščine. Toda to ni imelo nobenega
smisla. V tistem času je že obstajal zakon, ki je delil seje na javne in tajne in če
skupščina ni želela, da bi bila javnost seznanjena z razpravami, je bila seja tajna.143
7.4.2 Jovan Jovanović Zmaj
Slika 11: Jovan Jovanović Zmaj144
143Sprememba tiskovnega zakona v Srbiji, Slovenski narod, 13.9.1906, str.2; Enciklopedija Jugoslavije, str.561.
144Leksikon pisaca Jugoslavije, II. del, Matica srpska, Beograd, 1979, str.636.
57
Na sliki je prikazan Jovan Jovanović Zmaj, pesnik srbske narodne poezije, ki je v
obravnavanem obdobju umrl. Rodil se je 23.novembra 1833 v Novem Sadu očetu
Pavlu Jovanoviću, ki je bil mestni svetnik in novosadski župan. Ta je skrbel za
njegovo izobrazbo, skupaj z novosadskim duhovnikom Đorđem Vukovićem. Prav
tako je oče skrbel za dobro izobrazbo vseh svojih otrok. Jovan Jovanović je po
dokončani gimnaziji v Novem Sadu nadaljeval študij prava v Pešti, Pragi in na
Dunaju. Kasneje se je posvetil še študiju medicine v Pešti. Pravni posli mu niso
ležali, zato se je leta 1863 začel potegovati za mesto nadzornika v peštanskem
srbskem zavodu „Tekelianum“. Za nadzornika ga je imenovala upraviteljica zavoda
Matica srpska. Leta 1864 je začel urejevati satirični list „Zmaj“, po katerem je dobil
vzdevek. Bil je založnik, urednik ali sourednik večine srbskih listov. Po letu 1870 je
opravljal tudi delo zdravnika po različnih krajih Srbije. V spomin na velikega
srbskega pesnika, ki je umrl 3. junija 1904, so učenci vseh beograjskih šol priredili
slovesnost. Po maši v katedrali so se zbrali pred narodnim gledališčem, kjer so imeli
učitelji govore o Zmaju in njegovem pomenu za srbsko pesništvo, učenci pa so
prepevali njegove pesmi.145
Vrhunec Jovanovićeve poezije predstavljajo „Đulići“146 in „Đulići uveoci“. Poleg
narodno zavednih je pisal tudi pesmi za otroke in mladino. Znana je zbirka otroških
pesmi „Čika Jova srpskoj deci“ iz leta 1899 in mladinskih pesmi iz leta 1901 „Čika
Jova srpskoj omladini“. Prav tako je bil dober prevajalec tujih pesnikov, na primer
Goetheja. Število njegovih prevedenih del je veliko. Prevedel je tudi delo
slovenskega pesnika Prešerna. Na ta način je želel seznaniti srbsko občinstvo s tujimi
velikimi književniki. Njegova dela so prevajali, predvsem na nemški in madžarski
jezik.147
Bistvo njegove poezije je lirika. Ta je včasih burna, polna čustev in odseva žalost ter
veselje njegovega srca. Včasih pa je mirna, „...podobna je vetru, ki mahodma,
nenadoma pridrvi izza vogla, trga listje in dela vrtince prahu na cestah, a se ravno
tako naglo pomiri in utihne...“.148 Njegove pesmi spremljajo srbski narod na vseh
145Zmaj Jovan Jovanović, Slovenski narod, 27.8.1903, str.1; Pismo iz Srbije, Slovenec, 26.6.1904, str.2.
146„Cvetje“.147Zmaj Jovan Jovanović, Slovenski narod, 27.8.1903, str.1.148Prav tam.
58
njegovih poteh. Je pesnik boja za svobodo in čast. V bojni pesmi poje:
„U boj!
Za narod svoj!
Da crnoj noći svane,
da jarko sunce grane,
da Srbin lance zdere,
i tešku kletvu spere,
kletvu sa srama svog-
pa da nas vodo bog!
Za narod svoj
napred-
u sveti boj – u Boj!“149
Toda njegov klic ni vedno tako zanosen:
„Ja bih bio pesnik mira,
mrska mi je bojna truba,
bio bih lepši od leptira,
golublji od goluba.
Ja bih bio pesnik mira,
jer to mojoj duši prija...
Ja bih bio pesnik mira,
al' nasilje mira neće“.150
149Zmaj Jovan Jovanović, Slovenski narod, 27.8.1903, str.1.150Prav tam.
59
8. Bosna in Hercegovina
Bližja kot je bila aneksijska kriza151, več dopisov je bilo namenjenih vprašanju Bosne
in Hercegovine in sporov med narodi okoli te dežele. Po podatkih iz leta 1895 je
Bosna in Hercegovina obsegala 51.027 km2, število prebivalcev je znašalo 1.591.036,
leta 1904 pa 1.737.000. Od teh je bilo Srbov 673.246, katolikov Hrvatov 334.142,
muslimanov 548.632, Albancev 30.000, Judov 8.213 in protestantov 3.596. Kar se
tiče hierarhije je bila posest večinoma last begov.152 Hrvaško in srbsko prebivalstvo
se je večinoma ukvarjalo s kmetijstvom in so morali z begom skleniti najemniško
pogodbo. V deželnem proračunu iz leta 1906 je bilo 51.681 milijonov kron
odhodkov, 56.048 milijonov dohodkov.153
Bosna in Hercegovina je pretežno gorata dežela. Najvišja gora je bila Maglič na
črnogorski meji z višino 2.397m. 44% zemlje je bilo pokrite z gozdovi, 17% s
pašniki in travniki, 25% pa obdelane zemlje. Glavne reke so na severu Sava z
Vrbasom, Uno in Bosno, na vzhodu teče Drina, v Hercegovini pa Neretva. Od rud se
tu nahajajo rjavi premog, železova ruda in mangan. Velika je bila proizvodnja
tobačne industrije in izvoz žita ter lesa.154
8.1 Srbski vpliv
Glede nacionalno – ideoloških zahtev v Bosni, je srbska narodnost najbolj dvigovala
svoj glas. Ta zahteva je imela svoje korenine že v daljni preteklosti. Srbski
pravoslavni menihi so si lastili južnoslovanski prostor in ga na svojih potovanjih
predstavljali kot srbskega, islamizirane južne Slovane pa kot nekoč pripadnike
pravoslavnih narodov. V času, ko je Avstro – Ogrska okupirala Bosno in
Hercegovino pa so se Srbi bali kroacizma dežele, kar je izzvalo nacionalno –
ideološke boje med Srbi in Hrvati. Boj je dosegel vrhunec na prehodu iz 19. v 20.
stoletje.155
151Politična kriza, ki je trajala med med oktobrom 1908 in aprilom 1909, zaradi aneksije Bosne in Hercegovine s strani Avstro-Ogrske.
152Guverner province.153Statistika Bosne, Slovenec, 8.10.1908, str.1.154Prav tam.155 Srećko M. Džaja, Bosna i Hercegovina u Austrougarskom razdoblju (1878-1918), Ziral, Mostar-
Zagreb, 2002, str. 194.
60
Srbska politika v Bosni je v času okupacije delovala izključno v okviru velikosrbske
ideologije. Posebno ostro je v svojem članku „Srbi i Hrvati“ iz leta 1902 proti
Hrvatom nastopil Nikola Stojanović (1880-1964). Trdil je: „Hrvati nisu ni pleme niti
samostalna nacionalnost, a kamoli narod jer oni nemaju ni vlastitog jezika, niti
zajedničkih običaja niti čvrsto životno jedinstvo i -glavna stvar- nikakvu svijest o
zajedničkom pripadništvu. Hrvati se nalaze na putu, da se integriraju u srpsku
nacionalnost. Proces pretapanja je nezadrživ. Ta se borba mora voditi do istrage
naše ili vaše. Jedna strana mora podleći i to Hrvati. Za to govori njihova manjina,
geografski položaj, isprepletenost sa Srbima, općeniti proces evolucije u kojemu
ideja srpstva znači napredak. Prosvjećivanjem narodne mase i njezinim
osposobljavanjem za političku odluku morat će iščeznuti i reakcionarne klerikalne
ideje. Propast klerikalizma u našem narodu znači istodobno i propast hrvatstva.156
Srbska propaganda v Bosni se je izjemno hitro širila. V Beogradu je bil osnovan
„Srbski odbor“ h kateremu so pristopali ugledneži in širili veliko društvo, ki je težilo
k priključitvi Bosne k Srbiji. Veliko mladih iz Bosne se je šolalo v Srbiji in nato
doma zaposlovalo v uradih, kjer so širili srbsko idejo. Usmerjeni so bili proti Avstriji
in njenem vplivu. Eden takih je bil tudi vodja bosanskih Srbov Jeftanović.157
Srbsko in hrvaško prebivalstvo Bosne se je trudilo na svojo stran pridobiti
mohamedance. Duhovni poglavar muslimanov je bil rejs-ul-ulema, ki je lahko
nastopil svojo službo samo takrat, ko ga je imenoval duhovni poglavar – kalif. V
deželah, ki niso bile več pod sultanovo oblastjo je bilo določeno, da imenuje
duhovnega poglavarja dežele dotični svetni vladar, duhovno pooblaščenje (menšuro)
pa mora dobiti od sultana. Tako je bil od avstrijske okupacije rejs-ul-ulema imenovan
od avstrijskega cesarja. Opozicija je zahtevala, da bi menšura bila pridobljena od
carigrajskega sultana. Kasneje so zahteve šle tako daleč, da je hotela, da bi mu
pripadalo tudi imenovanje. Srbi so podpirali te zahteve in na tak način pridobivali
muslimansko prebivalstvo na svojo stran. Za njih je bilo ugodno, če bi se krepila
turška stran, ker bi od Turkov lažje pridobivali ozemlje, kakor če dežela ostane pod
Avstrijo. Hrvati pa so bili v težkem položaju, ker je avstro – ogrska uprava kazala
156 S. M. Džaja, Bosna i Hercegovina..., str. 197.157 Srbska propaganda v Bosni, Slovenec, 16.4.1908, str.1.
61
večjo naklonjenost Srbom kakor njim.158
Prvi poskus osnovanja srbskega lista v Bosni in Hercegovini je segal v letu 1881.
Izhajati je začel „Trebević“ (poimenovan po hribu južno od Sarajeva), ki je že po
izhodu druge številke zaradi cenzure, propadel. Glede na vsebino so se delili na
politične, književne,, cerkvene, gospodarske, šolske in socialistično –
nacionalistične. Med leti 1903 in 1908 so izhajali:
− Politični: Srpski vjesnik (Mostar), Srpska štampa (Sarajevo), Srpska riječ
(Sarajevo), Dan (Sarajevo), Narod (Mostar, Sarajevo), Otadžbina (Banjaluka,
Sarajevo)
− Književni: Bosanska vila (Sarajevo), Mala biblioteka (Mostar)
− Cerkveni: Istočnik (Sarajevo)159
8.2 Razmere v Bosni in Hercegovini
Kljub avstro - ogrski okupaciji Bosne in Hercegovine leta 1878 je še vedno obstajala
suverenost turškega sultana. Socialni in politični nemiri v deželi so zahtevali, da se
reši njen mednarodni položaj. Ob naraščajoči krizi dualizma je nastal načrt, da se
združijo južnoslovanski narodi pod Habsburžani. Avstro-Ogrsko je pri
imperialističnih tezah podpirala Nemčija, zato je leta 1908 brez ovir anektirala Bosno
in Hercegovino. Nastala je ostra zunanjepolitična kriza, toda leta 1909 so velesile
njeno aneksijo priznale.160
Srbi so upali, da bodo onemogočili aneksijo z intenzivnim političnim delovanjem.
Toda Avstro-Ogrska vlada se je odločila, da bo 6. oktobra 1908 z okrožnico
naznanila aneksijo Bosne in Hercegovine in se obenem odpovedala novopazarskemu
Sandžaku. Tako so jo že 7. oktobra razglasili kot deželo pod habsburškim žezlom.
158Srbska propaganda v Bosni, Slovenec, 16.4.1908, str.1.159 S. M. Džaja, Bosna i Hercegovina..., str. 97-99.160Prav tam, str.220.
62
Sam cesar Franc Jožef pa je izročil vsem vladarjem, ki so podpisali berlinsko
pogodbo, lastnoročno pismo o aneksiji. S tem dejanjem so poleg Srbije bile
nezadovoljne še Anglija in Francija, ter muslimansko prebivalstvo. Nekateri srbski,
angleški, francoski in tudi slovenski listi so trdili, da je z aneksijo Avstro – Ogrska
prekršila mednarodno berlinsko pogodbo. V podporo proti aneksiji je v Srbiji prišlo
do protestnega shoda. Časnik „Politika“ je izdal manifest, v katerem roti kralja naj se
postavi na čelo armade in nemudoma odkoraka proti Drini. Srbija se mora do zadnje
moči boriti in ne dovoliti, da se Bosna in Hercegovina priključi k monarhiji.161
V prvih dneh aneksije so poročali, da je bilo Sarajevo odeto v zastave, cesarjevo
proklamacijo so prebirale oblasti in posebni razglašalci. Večina izhajajočih glasil je
pozdravljala aneksijo s posebnimi izdajami. Na čelu teh je bil „Hrvatski dnevnik“, ki
je poudaril, da je usoda Hrvatov močno povezana s habsburškim žezlom. Občinski
svet je poslal cesarju vdanostno izjavo. Župan mesta, Avstriji naklonjen Esad
Kulović, je v govoru poudaril, da gre Bosna sedaj naprej proti srečni prihodnosti.
Slavnost je bila zgolj uradna, veselja med prebivalstvom, razen katoliškim, ni bilo.
Srbi niso razsvetlili hiš, niti obešali zastav. Prav tako se niso udeležili uradne maše v
pravoslavni cerkvi, prisotni so bili le uradniki in častniki. Vladalo je splošno
nezadovoljstvo med srbskim in muslimanskim prebivalstvom. Oblast pa jih je še bolj
izzivala s tem ko so po ulicah igrale hrvaške vojaške godbe in pele bojne pesmi proti
Turkom.162
8.2.1 Srbska reakcija na aneksijo
Tako kot srbsko prebivalstvo v Bosni in Hercegovini, so tudi Srbi v kraljevini Srbiji
zavračali aneksijo. Poročalo se je o hudih nemirih. Narod je zahteval preklic aneksije
in bil pripravljen na vojno, kar je kazalo na to, da je Srbijo z aneksijo zadel hud
udarec. Novice o možnosti izbruha vojne so se spreminjale iz dneva v dan. Srbski
narod je živel po različnih deželah in pod različnimi vladarji. Na račun večinskega
srbskega prebivalstva v Bosni so menili, da je nujno, da se priključi k njihovi
kraljevini. Sploh zato, ker so si jo Turki prilastili s silo, Avstrija pa jo je od njih
161Bosansko vprašanje, Slovenec, 3.10.1908, str.1; Habsburška Bosna, Slovenec, 7.10.1908, str.1; Milorad Ekmečić, Istorija srpskog naroda, Nacionalni pokret u Bosni i Hercegovini, Srpska književna zadruga, Beograd, 1983, str. 637.
162Aneksija, Slovenec, 8.10.1908, str.1, Položaj v Bosni, Slovenski narod, 6.10.1908, str.1.
63
prevzela samo v upravo. Evropske velesile so ji upravo prepustile za 30 let zgolj s
tem namenom, da uredi razmere v deželi. Sedaj si jo je prilastila in s tem kršila
berlinsko pogodbo.163
Za srbsko vlado so bile to težke razmere, saj ni mogla krotiti proti Avstriji
usmerjenega naroda. Posvetila se je vojnim pripravam in sklicu nove konference
velesil, na kateri bi revidirali berlinsko pogodbo in dali Srbiji primerno ozemeljsko
nadomestilo za aneksijo. Rusija in Francija sta bili na konferenco pripravljeni, ostale
države pa so se temu izogibale. Sploh Avstrija, ki je zavračala konferenco, na kateri
bi se govorilo o prelomu berlinske pogodbe. Vse je kazalo na vojno v primeru, da
Srbija ne dobi nadomestila. Glavni cilj Avstrije je bil preko Bosne in Hercegovine
zakorakati na čez Balkan do Soluna. Da bi zmanjšala rast srbske nacionalne zavesti
je razvijala bosanski patriotizem in kult bosanske preteklosti. Za lažjo uresničitev
svojega načrta je spodbujala sovraštvo med srbskim in hrvaškim prebivalstvom, da to
ne bi stopilo v skupne akcije naperjene proti Avstro – Ogrski.164
Priprave na vojno so bile v Srbiji ves čas prisotne. Med prebivalci se je zbiral denar
in prostovoljci. Na spomeniku kneza Mihajla, ki s svojo sabljo kaže proti Bosni, je
visela zastava z napisom: „Rat dušmaniku srpstva“, na katero so prisegali
prostovoljci. Število teh se je iz dneva v dan množilo in v nekaj dneh doseglo
100.000. Armada je bila dobro oborožena, njena najnovejša pridobitev so bili novi
topi in puške. Kar se tiče duha srbske armade je bilo dobro znano, da je bila
nacionalna, oficirji in vojaki so bili Srbi, ki so vedeli, da gredo v boj za čast svojega
naroda. Med razumnimi oficirji in politiki je prevladovalo mnenje, da Srbija ne more
premagati Avstrije, za katero je stala številčno močnejša vojaška sila. Toda pravili so,
da nimajo kaj izgubiti, ampak lahko samo pridobijo. Z vojno so želeli evropsko
intervencijo in Evropo pripraviti do tega, da preuredi razmere na Balkanu.165
Avstrija je menila, da Srbija nima nobenih pravic do nadomestila. Po njihovem
mnenju je Bosna in Hercegovina kvečjemu turška provinca, ki je bila pod avstrijsko
163Vihar na Balkanu, Slovenski narod, 10.10.1908, str.1.164Prav tam; Narodna enciklopedija, Srpsko-hrvatsko-slovenačka, I.del, Bibliografski zavod, Zagreb,
1925, str.267-268.165Prav tam.
64
upravo, tako da je aneksija bolj v škodo Turčije, nikakor pa v škodo Srbije. Turčiji pa
je povrnila ozemeljsko škodo z odstopitvijo Sandžaka. Vprašanje Bosne in
Hercegovine je zadeva zgolj Turčije in Avstro – Ogrske. Te izjave so bile sporne,
kajti Avstro – Ogrska je dobila mandat za okupacijo Bosne in Hercegovine od velikih
sil, ne od Turčije in tako bi spremembe v zvezi s tem morale priti s strani velikih sil.
S tem ko je Srbiji postalo jasno, da ne more veliko pričakovati od konference velesil,
se je med demonstranti povečeval nemir. Da bi umirili prebivalstvo, so vladajoči
krogi izdali odločbo, da se morajo vsi protestni shodi naznaniti oblasti in da bodo za
mir in red odgovorni sklicatelji teh. Kdor ne bi shodov naznanil ga je čakala denarna
kazen ali pa zapor do 20 dni. Če bi oblastem uspelo na tak način zagotoviti mir v
državi, bi preprečile napad na Srbijo od zunaj. Predsednik srbske skupščine
Jovanović, je za nekega češkega poročevalca izjavil, da so govorice o njegovih željah
po vojni neresnične. Prav tako pa ne bo pustil žaliti srbskega naroda in gledal kako
se mu godi krivica. Rekel je, da je Srbija vedela za avstrijske namene glede Bosne in
Hercegovine, ni pa pričakovala, da bo to izvršila, brez pristanka velesil. Zanikal je
željo po zavzetju te dežele, ampak je izrazil, da podpira prostovoljno odločitev
bosansko-hercegovskega prebivalstva h komu se bodo pripojili. Srbske zahteve naj bi
bile le avtonomna Bosna in Hercegovina.166
Brez manjših obmejnih spopadov ni šlo. Tako je konec decembra prišlo do streljanja
pri vasi Zelenice s srbske strani na avstrijske vojake, ki so se odzvali z enako mero.
Po eni strani se je poročalo , da je srbska stran prva začela s streljanjem in da sta pri
spopadu bila ubita dva Srba. Medtem ko je vojno ministrstvo sporočilo, da v
dogodek niso bili vpleteni srbski vojaki, ampak kmetje in da sta dva mrtva Srba prav
tako bila kmeta in ne vojaka. Avstrijsko politično mnenje je za dogodek krivilo
srbsko vlado, ki naj bi med obmejno prebivalstvo razdelila 100.000 pušk in so zaradi
tega zavladale anarhistične razmere. Ni se pisalo samo o oboroženih spopadih,
ampak so se na teh ozemljih množili ropi in umori. Zaradi takih nevzdržnih razmer je
avstrijska vlada zahtevala, da se srbsko obmejno prebivalstvo razoroži.167
Ne samo novice o morebitnih manjših obmejnih spopadih, ampak tudi napovedi o
166Položaj v Srbiji, Slovenec, 17.10.1908, str.5; Vladimir Čorović, Istorija Srba, Beogradski izdavačko-grafički zavod, Beograd, 1993, str.700.
167Prvi spopad na srbsko-bosanski meji, Slovenski narod, 29.12.1908, str.2.
65
oboroževanju in napadih srbske vojske na Bosno, so bili vsakdanji. Za ta načrt naj bi
Srbija pripravila 300.000 vojakov, ki so bili sestavljeni iz različnih legij, kot so
bosansko-hercegovska, črnogorska, makedonska in legija smrti. Na drugi strani je
srbska vlada zanikala kakršnekoli vojne priprave in poudarjala svojo angažiranost pri
preprečevanju organiziranja vojaških čet. Kriza, ki je zajela Bosno in Hercegovino je
trajala do pomladi 1909. Tako kot se je eni strani oboroževala in na vojno
pripravljala Srbija, se je na drugi strani na vojno, napovedano marca 1909,
pripravljala Avstro-Ogrska. Toda prav takrat je prišlo do pomiritve, Srbija je
popustila in priznala aneksijo. S priznanjem se je spremenila srbska politika v državi.
Od takrat so bili upi položeni na poskus osamosvojitve posameznih pokrajin.168
168M. Ekmečić, Istorija srpskog naroda, str.638.
66
9. Zaključek
Časnika Slovenski narod in Slovenec sta pripadala nasprotni politični usmeritvi, zato
ni nenavadno, da med prebiranjem obeh naletimo na članke in komentarje, ki so bili
uperjeni drug proti drugemu. Ne glede na to ali so bili dogodki objavljeni v obeh
časnikih politični, kulturni ali pa so bili le vsakdanje nasprotovanje in zahteve
prepovedi prodaje enega ali drugega, se je očitno nasprotovanje med njima vedno
pokazalo. Večkrat so bili objavljeni članki, v katerih se je lahko prebiralo pisma
neznane osebe, ki je zahtevala od lastnikov trgovin, da naj ne prodajajo časnika
Slovenski narod, ker obrekuje katolištvo, ali pa Slovenca, ker straši ljudi in izvaja
duševni terorizem ter izrablja spovednico. Z dejanji, kot je odrekanje zakramentov, je
silil ljudi, da so prenehali kupovati ali prebirati Slovenski narod. Šli naj bi tako daleč,
da so svoje delovanje razširili na šole, kjer so nune izročale listke preko otrok
staršem. Na teh so zahtevali, da naj sežgejo Slovenski narod, da jim ne bi duše gorele
v peklu. Medtem ko so spori med časnikoma okoli vprašanj na Slovenskem in
Avstro-Ogrski nasploh, bili očitni, pisanje o dogodkih na Srbskem ni bilo tako
subjektivno. Oba časnika sta imela v Kraljevini svoje dopisnike, ki so jim pošiljali
poročila, namenjena za objavo slovenskim bralcem. Članke so ali povzemali po
srbskih časnikih ali pa po drugih tujih dopisnikih v Srbiji, na primer čeških, ruskih,
nemških ali avstrijskih. Včasih so pisali dopisniki o dogodkih glede na lastne
izkušnje, če so bili prisotni na kaki prireditvi, kot sta bili jugoslovanska umetniška
razstava in kongres jugoslovanskih književnikov in časnikarjev. Pisanje avstrijskih in
nemških listov o razmerah na Srbskem so večinoma zanikali, bile naj bi laži in
blatenje Srbije. Dopisniki so poročali predvsem o političnih dogodkih, veliko število
člankov pa je namenjeno začetku srečevanj južnoslovanskih umetnikov,
književnikov, zdravnikov, naravoslovcev in študentov v Beogradu in Sofiji. Oba
časnika sta poročala o nevarnih posledicah dogodkov v Srbiji, katere bi lahko imele
vpliv na vsesplošne balkanske razmere. Že majski prevrat iz leta 1903, nato
oddaljevanje od Avstro – Ogrske in kasneje tudi carinski spor med njo in Srbijo, bi
lahko povzročila nemire in napetosti, ki bi lahko pripeljale do resnih oboroženih
spopadov. Toda s carinsko vojno še ni bilo konec nesoglasij med njima. Ta so se
nadaljevala še v čas aneksijske krize, Avstro – Ogrska pa ni varčevala niti pri
spodbujanju spopadov med balkanskimi narodi in Srbijo in iskanju zaveznikov v
67
balkanskih državah, kot ga je na primer našla pri bolgarskem avstrofilu D. Stančevu.
Slovenski narod je slovenski liberalni časnik, ki je v začetku zagovarjal stališča
mladoslovencev in se razvil v časnik Narodne napredne stranke. Med uredniki sta
bila tudi pisatelja Josip Jurčič in Ivan Tavčar, ki je bil tudi vodja slovenskih
liberalcev. Z njegovo ustanovitvijo je liberalno meščanstvo naredilo odločilen korak
k politični osamosvojitvi in utrditvi. Ker ni bil tiskan v lastni tiskarni je posloval z
izgubo, z selitvijo v Ljubljano pa je dobil lastno tiskarno, kjer je delniška družba
Narodna tiskarna postala lastnica Slovenskega naroda. Po nastanku časnika „Jutro“
leta 1920 je začel izgubljati položaj glasila liberalcev. Vendar je izhajal vse do leta
1945 ko ga je ukinila komunistična oblast
Slovenec je slovenski katoliški časnik, ki je izhajal sprva trikrat na teden, od 11.7.
1883 postane dnevnik. S krepitvijo Slovenske ljudske stranke je postajal vse bolj
bran. Med leti 1888 – 1896 je izhajal s prilogo „Domoljub“, med leti 1924 – 1932 pa
s prilogo „Ilustrirani Slovenec“. Na začetku je imel podnaslov Politični list za
slovenski narod, leta 1929 se je preimenoval v Informativni list za slovenski narod,
od leta 1930 dalje pa je izhajal brez podnaslova. V času okupacije je propagiral
politiko Slovenske ljudske stranke sodelovanja z nemškim in italijanskim
okupatorjem. Leta 1945 je bil odpravljen. Ponovno obnovljen je bil leta 1991 kot
dnevnik konservativne usmeritve. Ker pa ni dosegel zaželene naklade je leta 1996
prenehal izhajati.
Po številnih krizah, ki so nastopile v obdobju od leta 1903 in 1908, je uspela Srbija
ohraniti dokaj stabilen položaj. Bodisi na podlagi kompromisov ali zgolj popuščanja,
kateremu je podlegla s strani Avstrije. Padec Obrenovićev je povzročil nestrinjanje,
ne samo med nekaterimi političnimi zagovorniki dinastije, ampak tudi med
preprostimi prebivalci, kmeti, ki so jim bili naklonjeni. Veliko ogorčenje proti novi
oblasti je vladalo v niškem okraju, kjer so imeli Obrenovići najzvestejše pristaše.
Srbija, je po mnenju evropskih držav, bila izrednega pomena za ohranitev miru na
Balkanu. Zato so se te nenehno vmešavale v srbske, predvsem politične, dogodke in
zaskrbljeno opazovale in kritizirale beograjske nemire, da se iz teh ne bi razvila
68
balkanska vojna. Srbska politika pa se je večkrat prepletala s kulturno in gospodarsko
povezanostjo južnih slovanskih narodov, kar je pripeljalo do nove vrste
zaskrbljenosti Evrope, to je močnega združenega jugoslovanstva. Južnoslovanski
narodi so se začeli srečevati na umetniških razstavah, združevati v različna
jugoslovanska društva in organizirati kongrese. Prvič so se srečali na jugoslovanski
umetniški razstavi v Beogradu septembra 1904. Organizirana je bila v prostorih
„Velike škole“ in razporejena po narodnostnih oddelkih (bolgarskem, hrvaškem,
slovenskem in srbskem). Veselice po razstavi so se udeležili odposlanci vseh držav v
Beogradu, razen avstrijskega. Čas od začetka 20. stoletja je prinesel velike
spremembe v srbski in južnoslovanski umetnosti, ki so bile pogojene z rastjo
osvobodilnih teženj izpod Avstro – Ogrske. Iz teh teženj so umetniki črpali navdih.
Srbija je bila politično dejavna tudi izven svojih meja. Makedonsko ozemlje je
pomenilo izhod na morje, želela pa je tudi čim večji vpliv v Bosni in Hercegovini,
katero je 6. oktobra 1908 anektirala Avstro – Ogrska. Srbija je bila nezadovoljna z
aneksijo in je v protest tej organizirala shod. Najbolj so se bali kroacizma dežele, kar
je izzvalo nacionalno – ideološke spore med Srbi in Hrvati. Z aneksijo se je rodila
nova balkanska velesila, Avstro – Ogrska, obstoj te pa zavira velikosrbsko idejo o
združitvi vseh Srbov. Pomiritev Srbije z aneksijo in podpis sporazumov je pomenil
konec krize, ki je pustila globoke sledi v Evropi. Sile so se razdelile v dva tabora.
Prvi je branil spoštovanje mednarodnih sporazumov, drugi pa je bil tisti, ki je
zavestno te kršil. Srbija in Rusija sta izšli iz krize ponižani, slednja vse do prve
svetovne vojne ni stopala v nikakršne povezave ali sodelovanje z Avstro – Ogrsko.
Prav tako ni bilo s tem konec jugoslovanskega vprašanja, ampak se je to šele zares
pojavilo.
69
10. Viri in literatura
Viri:
◦ Slovenski narod (1903 - 1908)
◦ Slovenec (1903 - 1908)
Literatura:
• Anton Bezenšek, Bolgarija in Srbija, Osvoboditev, družba sv. Mohorja,
Celovec 1997
• Atlas evropske zgodovine, Slovenska knjiga, Ljubljana, 1995
• Vladimir Čorović, Istorija Srba, Beogradski izdavačko-grafički zavod,
Beograd, 1993
• Srećko M. Džaja, Bosna i Hercegovina u Austrougarskom razdoblju (1878-
1918), Ziral, Mostar-Zagreb, 2008
• Enciklopedija Jugoslavije, Jugoslavenski leksikografski zavod, Zagreb, 1968
• Istorija srpskog naroda, Srpska književna zadruga, Beograd, 1983.
• Ljubica Kandić, Zbornik radova, Ustavnopravni razvoj Kneževine i
Kraljevine Srbije (do 1918 godine), Srpska akademija nauka i umetnosti,
Beograd, 1990
• Leksikon pisaca Jugoslavije, II. del, Matica srpska, Beograd, 1979
• Milena Milanović, Srbi koji su obeležili 20. vek, biografski leksikon,
Beograd, 2006
70
• Dejan Medaković, Zbornik radova, Idejne osnove južnoslovenske umetnosti
novijeg doba, Srpska književna zadruga, Beograd, 2003
• Mihailo Vojvodić, Srbija u međunarodinim odnosima krajem XIX. i
početkom XX. veka, Srpska akademija nauka i umetnosti, Beograd, 1998
• Nacionalna enciklopedija, Srpsko – hrvatsko – slovenačka, I. del,
Bibliografski zavod, Zagreb, 1925
• Bogdan Sajovic, Od male Srbije do velike Jugoslavije, Založba Karanatanija,
Ljubljana, 2006
• Veliki splošni leksikon, VII. knjiga, DZS, Ljubljana, 1998
71