UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za glasbo

DIPLOMSKO DELO

JUDITA ILENIČ

MARIBOR, 2014

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za glasbo

Diplomsko delo

POTREBA IN PRILJUBLJENOST

PREDMETA NAUK O GLASBI V

GLASBENIH ŠOLAH

Mentor: Kandidatka:

red. prof. Cveto Kobal Judita Ilenič

Maribor, 2014

Lektorica: Helena Vukšinič, prof. slovenskega jezika

Prevajalka: Palmira Šašek, prof. angleškega jezika

ZAHVALA

Najprej se iskreno zahvaljujem mentorju, red. prof. Cvetu Kobalu, ki mi je s

svojim strokovnim znanjem pomagal, svetoval in me usmerjal pri izdelavi

diplomskega dela. Hkrati se zahvaljujem tudi izr. prof. dr. Albinci Pesek za

pomoč pri izbiri teme, za pomoč pri grobi postavitvi kazala diplomske naloge in

pomoč pri oblikovanju anketnih vprašalnikov za empirični del diplome. Iskrena

hvala tudi prijateljici Palmiri Šašek za angleški prevod, Heleni Vukšinič za

lektoriranje in Katarini Kasunič za pomoč pri oblikovnem izgledu diplomske

naloge.

Zahvaljujem se tudi Glasbeni šoli Črnomelj, Glasbeni šoli Trebnje in Glasbeni

šoli Brežice za pomoč pri izvedbi anket.

Zahvala je namenjena tudi moji družini, najprej staršem, ki so mi omogočili

študij, in nato še mojemu partnerju Mateju za vso njegovo podporo,

potrpežljivost, razumevanje in spodbudo. Hvala, ker je verjel vame, prenašal vse

nevšečnosti in mi z ljubeznijo stal ob strani. Hvala tudi mojima otrokoma Davidu

in Rebeki, ki sta potrpežljivo čakala, kdaj bo mamica imela več časa zanju.

Diplomo posvečam vsem učiteljem predmeta Nauk o glasbi in vsem svojim

učencem.

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Judita Ilenič, roj. 13. 2. 1973 v Novem mestu, študentka Pedagoške

fakultete Univerze v Mariboru, smer glasbena pedagogika, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Potreba in priljubljenost predmeta Nauk o glasbi v

glasbenih šolah pri mentorju red. prof. Cvetu Kobalu avtorsko delo. V

diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

_________________________

Maribor, _____________________

POVZETEK

Pogosto se pojavlja vprašanje o potrebnosti teorije glasbe oziroma Nauka o glasbi

v glasbenih šolah. A nujnost predmeta se kaže že iz zgodovinskega pregleda

glasbenega šolstva na Slovenskem, saj je bil omenjeni predmet od samega začetka

v predmetnikih glasbenih šol. Brez znanja teorije ni glasbene pismenosti. To je

potrdila tudi raziskava, v kateri se učitelji instrumentalnega pouka zavedajo, da v

okviru svojega pouka ne zmorejo poučevati še teorije glasbe. Tudi učenci se

zavedajo, da je znanje iz teorije splošna izobrazba vsakega glasbenika in da jim

pomaga pri igranju na instrument. Raziskava je zavrnila tudi znani stereotip o

nepriljubljenosti predmeta, saj je pokazala, da večina učencev rada obiskuje pouk

NOG, čeprav pri njem pogrešajo več povezovanja teorije s prakso in uporabo

modernih učnih sredstev pri pouku. Manj priljubljeno je seveda dejstvo, da se je

nekaterih stvari potrebno naučiti in jih vaditi, učenci pa priznavajo, da to počnejo

samo pred ocenjevanjem. V raziskavi se problem predmeta pokaže še v

neusklajenosti učnih načrtov, saj NOG v prvih treh razredih v snovi zaostaja za

instrumentalnim poukom. Rešitev za večjo priljubljenost in boljšo uporabnost

predmeta je v spremembi učnega načrta v prvih treh razredih predmeta NOG in v

večji povezanosti teorije s prakso.

KLJUČNE BESEDE:

- teorija glasbe,

- nauk o glasbi (NOG),

- potreba in priljubljenost,

- zgodovina slovenskega glasbenega šolstva,

- učni načrt,

- glasbena šola.

ABSTRACT

There often comes to the question about the necessity of music theory or the

subject Music Theory in music schools. But the necessity of the subject can

already be seen in the historical overview of music education in Slovenia where

Music Theory was part of the curriculum in music schools from the very

beginning. Without the knowledge of theory there is no musical literacy. This has

also been confirmed by the research in which the teachers of instrumental music

realize they cannot teach music theory during their lessons. Even the students

themselves are aware that the knowledge of music theory is general education and

helps them when they play the instrument. The research has also turned down the

famous stereotype about the unpopularity of the subject, for it has shown that the

majority of students like visiting the Music Theory, although they miss more

integrating of theory and practice and the use of modern means of education

during lessons. The fact that some things need to be studied and practiced is less

popular, but the students admit they do it only before oral examination. In the

research it can be seen that there is a discrepancy of the syllabuses as the Music

Theory is behind the instrumental lessons in subject matter. The solution for better

popularity and the usefulness of the subject is in the change of the syllabus in the

first three classes of Music Theory and in a better integration of theory and

practice.

KEY WORDS:

- music theory

- subject Music Theory

- necessity and popularity

- the history of Slovenian music education

- syllabus

- music school

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................. 1

2 TEORETIČNI DEL ........................................................................................ 3

2.1 Zgodovina glasbenega šolstva na Slovenskem v 19. stol. in do konca 1.

sv. vojne .............................................................................................................. 3

2.1.1 Začetki glasbenega šolstva na Slovenskem ...................................... 3

2.1.2 Glasbena šola pri ljubljanski Stolnici ................................................ 3

2.1.3 Javna glasbena šola pri ljubljanski normalki (1816-1875) ............... 4

2.1.4 Glasbena šola pri Filharmonični družbi ............................................ 8

2.1.5 Ljubljanska narodna čitalnica ......................................................... 15

2.1.6 Orglarska šola v Ljubljani (1877-1945) .......................................... 18

2.1.7 Orglarska šola v Celju ..................................................................... 20

2.1.8 Društvo Glasbene matice in njena glasbena šola ............................ 20

2.1.9 Glasbene razmere na Primorskem in podružnična šola v Gorici in

Trstu ......................................................................................................... 31

2.1.10 Razvoj glasbenega šolstva v severovzhodni Sloveniji .................... 32

2.2 Zgodovina glasbenega šolstva na Slovenskem od leta 1919 do 1945 .... 34

2.2.1 Glasbeno šolstvo v Ljubljani ........................................................... 35

2.2.2 Glasbeno šolstvo na Dolenjskem in Gorenjskem ........................... 45

2.2.3 Glasbeno šolstvo na Štajerskem ...................................................... 47

2.2.4 Glasbeno šolstvo na Primorskem .................................................... 52

2.3 Povzetek glasbenega šolstva na Slovenskem in zgodovina teorije glasbe

oziroma predmeta Nauk o glasbi ....................................................................... 53

2.4 Analiza učnega načrta za predmet Nauk o glasbi v nižji glasbeni šoli po

letnikih............................................................................................................... 56

2.4.1 Opredelitev predmeta ...................................................................... 56

2.4.2 Splošni cilji predmeta ...................................................................... 57

2.4.3 Operativni cilji predmeta – dejavnosti ............................................ 57

2.4.4 Operativni cilji predmeta – vsebine ................................................ 58

3 EMPIRIČNI DEL ......................................................................................... 67

3.1 Namen raziskave .................................................................................... 67

3.2 Raziskovalna vprašanja .......................................................................... 67

3.3 Hipoteze .................................................................................................. 69

3.4 Metodologija .......................................................................................... 71

3.4.1 Raziskovalna metoda ...................................................................... 71

3.4.2 Raziskovalni vzorec ........................................................................ 71

3.4.3 Postopki zbiranja podatkov ............................................................. 71

3.4.4 Postopki obdelave podatkov ........................................................... 71

3.5 Rezultati obdelave zbranih podatkov in interpretacija ........................... 72

3.5.1 Obdelava in interpretacija podatkov, pridobljenih z anketiranjem

učencev 6. razredov predmeta Nauk o glasbi................................................ 72

3.5.2 Obdelava in interpretacija podatkov, pridobljenih z anketiranjem

učiteljev instrumentalnega pouka v glasbenih šolah ..................................... 85

3.5.3 Tabela in analiza nekaterih odgovorov učencev v primerjavi z

odgovori učiteljev.......................................................................................... 94

3.6 Sklep ....................................................................................................... 95

LITERATURA .................................................................................................... 103

PRILOGI ............................................................................................................. 104

1

1 UVOD

Teorija glasbe je nujna veščina za vsakega glasbenika. Ne da bi se srečali z njo, ne

gre, če hočemo postati amaterski ali vrhunski poklicni glasbeniki. Ko se je

oblikovalo prvo glasbeno poučevanje in so se ustanavljale prve glasbene šole, se

je že takoj v začetku oblikoval tudi predmet teorija glasbe, ki se danes v

slovenskih nižjih glasbenih šolah imenuje Nauk o glasbi.

Učitelji individualnega instrumentalnega pouka v času, namenjenem poučevanju

določenega učenca, niso imeli časa poučevati še teorijo poleg praktične vadbe na

instrument. Zato se je ta predmet razvil posebej, kot samostojni predmet in

obvezen za vse učence glasbene šole. Predmet ni bil nikoli ravno priljubljen,

vendar potreben, saj brez osnovnih teoretičnih znanj ne moremo brati glasbe,

zapisane s posebno pisavo – notacijo, ki je brez osnovne teoretske podlage tudi ne

moremo zapisati. Velikorat si ljudje, predvsem pa otroci predstavljajo, da bodo po

vpisu v glasbeno šolo že kar igrali na glasbilo, brez nekih osnov, teoretskih znanj,

in potem so presenečni, da temu ni tako. Poleg vadbe na glasbilo je potrebno

osvojiti še teorijo, kar jim ni všeč, saj teorija vsebuje definicije, ima pravila, je

suhoparna in za njeno razumevanje se je potrebno tudi malce potruditi in se je

učiti.

Kaj sploh je teorija glasbe? Definicija v leksikonu Cankarjeve založbe Glasba se

glasi:

»Teorija glasbe je nauk o glasbenih vednostih, ki sestoji iz nauka o glasbenih

osnovah (notah, intervalih), harmonije in kontrapunkta, nauka o melodični in

ritmični gradnji, oblikoslovja, nauka o instrumentih, instrumentacije in

kompozicije.« (Bedina idr., 1987, str. 276)

Pregovorno velja, da teorija glasbe oziroma danes predmet Nauk o glasbi ni

priljubljen med učenci v glasbenih šolah. Na ta predmet je zadnja leta tudi vse več

pripomb s strani učiteljev instrumentalnega pouka v glasbenih šolah. Strokovnjaki

na področju glasbenega šolstva so pred leti celo prišli na idejo, da bi ta predmet v

glasbenih šolah ukinili.

2

Sama že nekaj let poučujem Nauk o glasbi v glasbeni šoli in zanimalo me je,

kakšna je dejanska priljubljenost tega predmeta. Porajajo se tudi vprašanja, kje

učenci vidijo problem tega predmeta, kaj pri pouku NOG pogrešajo, česa si želijo,

kje je težava za njihov neuspeh in ali se sploh zavedajo ciljev tega predmeta.

Hkrati pa me je tudi zanimalo, kako vidijo povezavo tega predmeta s svojim

instrumentalnim poukom učitelji instrumentalnega pouka. Zanimala so me

njihova mnenja in opažanja v zvezi s tem predmetom. V čem oni vidijo težavo in

potrebo tega predmeta? Kje so luknje v teoretičnem znanju učencev v povezavi s

prakso? Zaradi teh vprašanj sem se odločila, da to bolj podrobno raziščem.

V prvem delu diplomske naloge sem zapisala zgodovinski pregled in razvoj

organiziranega glasbenega šolstva na Slovenskem v 19. stoletju in med obema

vojnama. V tem pregledu se najdejo tudi predmetniki glasbenih šol, in s tem tudi

predmet glasbena teorija. Preučila in analizirala sem tudi učni načrt za predmet

Nauk o glasbi za vse letnike od 1. do 6. razreda in anketirala učence in učitelje, da

bi dobila odgovore na svoja vprašanja o priljubljenosti in potrebi predmeta Nauk o

glasbi. Iz raziskave sem želela tudi dobiti razloge za neuspeh in predloge za

izboljšanje poučevanja tega predmeta.

3

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Zgodovina glasbenega šolstva na Slovenskem v 19. stol. in do

konca 1. sv. vojne

2.1.1 Začetki glasbenega šolstva na Slovenskem

Pred 19. stoletjem so na Slovenskem poučevali glasbene predmete le v okviru

samostanskih in stolničnih šol ter jezuistkh kolegijev. Slovenci smo dobili prvo

glasbeno šolo na začetku 19. stoletja. V primerjavi z drugimi narodi, zlasti

Italijani in Francozi, je bilo to pozno. Zamujeno smo poskušali nadoknaditi v 19.

stoletju, saj je takrat na slovenskem ozemlju zraslo kar 7 glasbenih šol in v

začetku 20. stoletja še 4 podružnične šole. (Budkovič, 1992, str. 11)

Vzrok za nastanek glasbenih šol je potreba po sposobnih inštrumentalistih in

dobrih pevcih ob koncu 18. in še bolj v začetku 19. stoletja. Reproduktivce so v

Ljubljani iskali škofovska kapela, Stanovsko gledališče in Filharmonična družba.

Za izobraževanje glasbenikov naj bi skrbela posebna glasbena šola, ki pa je na

Slovenskem v tistem času ni bilo. V Ljubljani so poskusili prvo glasbeno šolo

ustanoviti leta 1800. Zanjo so se zavzemali stanovska uprava, okrožni urad in

stolni kapitelj. Deželna ustanova ni odobrila predloga Filharmonične družbe. Ta je

leta 1803 poskušala ponovno. Stanovom je poslala spomenico in opozorila na

propadanje cerkvene in gledališke glasbe in na svojo vlogo iz leta 1800, v kateri je

predlagala ustanovitev glasbene šole. Stanovi so priznali potrebo po taki ustanovi

in obljubili, da bodo dobivali sredstva iz posebnega sklada za učitelja glasbe,

vendar obljube niso izpolnili. Leta 1805 je stolni kapitelj predlagal deželni vladi,

naj bi nastavila sposobnega učitelja – kapelnika, ki bi izobraževal pevce in

inštrumentaliste. Dne 16. januarja 1806 je dvorna pisarna na Dunaju končno

dovolila deželnemu glavarstvu, da sme pri stolnici odpreti glasbeno šolo.

(Budkovič, 1992, str. 13, 14)

2.1.2 Glasbena šola pri ljubljanski Stolnici

Deželni urad je leta 1805 stolnemu kapitlju naročil, naj v časopisih razpiše

delovno mesto glasbenega učitelja. Po več razpisih je kapitelj sprejel Leopolda

Ferdinanda Schwerdta. Z njim je 13. avgusta 1807 stolnična glasbena šola po

4

večletnih pripravah končno zaživela. Schwerdt je po sprejetju službe predložil

seznam učencev, med katerimi je bilo devet otrok in 8 odraslih. Poučeval je v

svojem stanovanju. Deželni urad je bil z delom glasbene šole zadovoljen. Število

učencev je naraščalo in Schwerdt je julija 1808 zaprosil za pomočnika, a ga ni

dobil. Politični in vojaški dogodki ob Napoleonovih uspehih in vrnitvi maršala

Marmonta v Ljubljano leta 1809 so deželo gmotno močno izčrpavali in denarja za

kulturne potrebe je bilo vedno manj. 5. januarja 1810 so v stolnici razpustili

celotno kapelo in to je bil tudi konec glasbene šole. Ta glasbena šola v dobrih

dveh letih in pol ni mogla prikazati velikih sadov dela, je pa kot prva javna

glasbena šola na Slovenskem bila glasnik novih obetavnejših časov. (Budkovič,

1992, str. 15, 16, 17)

2.1.3 Javna glasbena šola pri ljubljanski normalki (1816-1875)

Pobudo za ustanovitev javne glasbene šole je dal guberij z odlokom novembra

1814. Filharnonična družba je bila zadolžena da izda predlog in načrt šolskih

pravil s pripombo, naj bi pouk obiskovali tudi učiteljski pripravniki. Predlog je

vseboval predmetnik, po katerem bi na šoli poučevali petje, violino, klavir, orgle

in generalbas. Šolanje naj bi trajalo štiri leta, razdeljeno v osem polletnih tečajev.

Od prvega do četrtega tečaja naj bi pouk obsegal osnovno teoretično znanje s

petjem in instrumentalno igro. V petem tečaju naj bi učenci omenjeno snov

utrjevali in razširjali in bili dolžni sodelovati pri petju v cerkvi. V šestem tečaju

naj nastopajo tudi na javnih akademijah in pri cerkvenih slovesnostih. V sedmem

tečaju naj bi se več posvečali praktičnim vajam na violini, v osmem pa orglam,

pihalom in študiju generalbasa. Šola bi sprejemala učence od osmega do

dvanajstega leta, predvsem revne dečke, medtem ko naj bi otroci premožnejših

staršev plačevali šolnino. Število vpisanih učencev je bilo omejeno na osemnajst.

Učenci glasbene šole pa lahko obiskujejo tudi splošni program izobraževanja šole.

Učitelj naj bi bil odličen pevec, organist in violinist. Obvladati pa mora tudi pihala

v osnovah. Poleg tega mora tudi moralno ustrezati. Podrejen je vodstvu normalke

in odgovoren višjemu šolskemu nadzorstvu. Mnenja in predloge je maja 1815

obravnavala gubernijska komisija. Sklenila je, da revni učenci ne bodo plačevali

šolnine. Učitelj bo poučeval 3 ure na dan, tako da bo pouk lahko obiskovalo 36

učencev. Glasbeni učitelj se mora obvezati, da bo ob torkih, četrtkih in sobotah

učil petje in orglanje učiteljske pripravnike, ki obiskujejo polletni tečaj, trikrat na

5

teden po eno uro. Glede učil so določili, da šola potrebuje: knjige, note za pouk

petja, violine in orgel, šolsko tablo z notnim črtovjem, stojalo, klavir in nekaj

godalnih in pihalnih instrumentov. Dokončne organizacijske statute so oblikovali

Janez Krstnik Novak, Anton Alojzij Wolf in ravnatelj normalke J. Ev.

Eggenberger. Gubernij je statute (33 členov) končno potrdil marca 1816.

(Budkovič, 1992, str. 21, 22, 23)

Gubernij je januarja 1816 razpisal službo glasbenega učitelja. Na razpis se je

prijavilo 21 kandidatov. Med drugimi se je za službo prijavil tudi Franz Schubert.

Bil je kar visoko na lestivici za izbor, vendar so ga po vsej verjetnosti zavrnili

zaradi njegove mladosti. V ožji izbor 3 kandidatov so prišli: Jakob Schauff, ki je

bil zasebni glasbeni učitelj na Dunaju, Franz Sokol, učitelj glasbe v Celovcu, in

Franz Kubick, stalni kapelnik v Gorici. Gubernij je avgusta med temi kandidati

izbral Franza Sokola, ki je začel poučevati novembra 1816. (Budkovič, 1992, str.

24-27)

Sokol je bil torej prvi uradni učitelj Javne glasbene šole, njen organizacijski,

pedagoški in umetniški vodja. Sokol je poučeval 17 ur violino, klavir in petje v

glasbeni šoli ter cerkveno petje in orgle na preparandiji (učiteljišče) 3 ure.

Poučeval je tudi didaktiko in specilano metodiko za domače učitelje. Kot član

Filharmonične družbe je tudi sam sodeloval v orkestru in nastopal kot solist

klarinetist, čelist in pevec. Bil je tudi skladatelj in odličen vzgojitelj. Glasbena

šola je pod njegovim vodstvom lepo napredovala. V 43. letu starosti pa je

nenadoma umrl. Po Sokolovi smrti so ponovno razpisali delovno mesto za učitelja

in izmed prijav so izbrali Gašperja Maška, ki je takoj po Sokolovi smrti vstopil v

nadomeščanje pouka in je bil kapelnik Filharmonične družbe ter skladatelj. Mašek

je uradno službo nastopil decembra 1822. Kmalu pa se je izkazalo, da ta izbira ni

bila najboljša. Gradiva povedo, da od leta 1826 oblasti s pedagoškim delom G.

Maška niso bile zadovoljne. Očitali so mu vrsto malomarnosti, izgubo muzikalij,

zamujanje pouka, predčasno odhajanje iz razreda, uporabo učnega časa za

prepisovanje not. Vse to je imelo za posledico slab učni uspeh učencev, zlasti

učiteljskih pripravnikov. V razredu je bil tudi nepotrpežljiv, zato so mnogi učenci

iz šole izstopili. Na omenjene prekrške je bil večkrat opozorjen, vendar brez

uspeha. Namesto, da bi oblasti proti Mašku energično ukrepale, že ko se je leta

6

1830 jasno pokazalo, da za pedagoško delo ni, so zadevo odlagali iz leta v leto.

Mašek je nepretrgoma poučeval od leta 1822 do 1854, ko so ga končno upokojili.

Deželna vlada je razpisala mesto začasnega učitelja in izdala za glasbeno šolo 30

točk obsegajoč začasni pravilnik. Ta določa, da ima šola dva glasbena oddelka, za

normalko in preparadnijo – učiteljišče. Na slednjem so se vzgajali pripravniki po

12 ur na teden v petju, violini, orglah, klavirju in generalbasu. Šolanje je trajalo 2

leti. Na glasbeni šoli pa je pouk trajal štiri leta. Starostna meja učencev je bila

med 7. in 10. letom. Na razpis deželne vlade se je prijavilo devet kandidatov. V

ožji izbor je prišel tudi sin Gašperja Maška, Kamilo Mašek, ki je bil izbran, in od

takrat se je pouk spet temeljiteje začel. (Budkovič, 1992, str. 29-38)

Vlada je torej Kamila Maška novembra leta 1854 imenovala za začasnega

glasbenega učitelja. Kamilo Mašek je pokazal mnogo več smisla za

glasbenopedagoška in metodično-didaktična vprašanja kot njegov oče. S svojim

velikim zanimanjem in mladeniškim žarom je zbudil pozornost in zanimanje za

predmet, lotil pa se je tudi pisanja prepotrebnih priročnikov za glasbeno

izobraževanje. Dobro je poznal razmere v šolstvu na podeželju in vedel je, kakšne

učne pripomočke potrebuje učitelj v osnovni šoli in kakšno literaturo organist v

cerkvi. Zato je dal v tisk »Musikalischer Katechismus«, ki je vseboval

najpomembnejša glasbena pravila za elementarni pouk v vprašanjih in odgovorih.

Priročnik je bil učiteljem v veliko pomoč. Že prej je objavil članek »O cerkvenem

petji in orglanju po deželi«, v katerem je pojasnil nekatera pravila iz glasbene

teorije, generalbasa, harmonije, prostega preludiranja in o gradnji orgel. Pri »Šoli

za petje« pa je naletel na težave, saj ni imel dovolj pesmi v slovenskem jeziku,

zato je skladatelje, učitelje in ljubitelje glasbe prosil, da mu pomagajo pri zbiranju

slovenskih pesmi, da bo »dovršil delo«, s katerim se je ukvarjal že vrsto let.

Zamislil si je »Pevsko šolo« v nadaljevanjih. V 1. zvezku (1857) je sporočil, da bo

dal v tisk po en muzikalni zvezek vsak mesec, pojasnjeval bo, kako naj učitelji

poučujejo, katere pesmi (latinske, nemške, slovenske) naj učenci pojo. Zvezek pa

bo vseboval tudi primerne skladbe za organiste in življenjepise pomembnih

glasbenikov. Število zvezkov ni omejil. Zvezke je poimenoval Cäcilia (Cecilija).

Besedila so bila v nemščini in slovenščini. Bil je tudi med prvimi Slovenci, ki je

opozoril na Gallusa in dal pobudo za rnjegovo raziskovanje. Po Maškovi smrti je

postal urednik Cecilije Andrej Praprotnik. Končal je 3., 4. in 5. zvezek. Objavljal

7

je slovenske cerkvene in šolske pesmi. Žal je Cecilija po dveh letih prenehala

izhajati. Zaradi bolezni je Maška leta 1859 prvič nasledil Anton Nedved. Mašek je

že od leta 1857 imel težave s pljuči – jetiko in junija leta 1859 je umrl star komaj

28 let. Bil je eden najbolj nadarjenih slovenskih glasbenikov svojega časa in

obetajoč skladatelj, odličen vzgojitelj, ki bi lahko še veliko prispeval k hitrejši in

vrednejši rasti slovenske glasbene kulture v drugi polovici 19. stoletja. (Budkovič,

1992, str. 38, 39)

Po Maškovi smrti je vlada razpisala delovno mesto za stalnega in pomožnega

učitelja. Stalno službo je dobil Anton Nedved, za pomožnega pa so iz prijav

izbrali Karla Zappeja, violinskega pedagoga pri filharmonični šoli v Ljubljani,

četudi ni znal slovenščine. Oba sta poučevala glasbo na Javni glasbeni šoli pri

ljubljanski normalki do njene odprave 1875. V času poučevanja Nedveda je v šoli

naraslo število učencev. (Budkovič, 1992, str. 40, 41)

Zaradi pomanjkanja učiteljev in njihove pomanjkljive izobrazbe je leta 1867

ministrstvo za uk in bogočastje ustanovilo v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Gorici

učiteljišča s tremi, ponekod s štirimi leti šolanja. Na ljubljansko učiteljišče je bil

za stalnega učitelja imenovan Anton Nedved, s čimer je bil postavljen pod vprašaj

tisti del Javne glasbene šole, ki je na preparadniji vzgajal bodoče učitelje. Leta

1875 je ministrstvo ugotovilo dvotirnost v učnem sistemu in sklenilo, da preidejo

prvi štirje razredi Javne glasbene šole v okvir šole Filharmonične družbe,

preparandija pa naj se združi z učiteljiščem. S tem je Javna glasbena šola pri

ljubljanski normalki prenehala obstajati. (Budkovič, 1992, str. 41, 42)

Pomen Javne glasbene šole za slovensko glasbeno kulturo

Šola je delovala 59 let z dvojno vlogo. Začetki šolanja so bili obetavni. Sokol,

njen prvi učitelj in vodja, je v šestih letih pedagoškega delovanja na

filharmoničnem odru predstavil precej svojih učencev. Škoda, da je smrt njemu in

Kamilu Mašku onemogočila obetavno pedagoško delovanje. Če bi jima bilo

namenjeno daljše življenje, bi bila podoba glasbene ustvarjanosti, poustvarjalnosti

in pedagoške storilnosti na Slovenskem verjetno drugačna. Maškovo delo je

nadaljeval Nedved, ki je, še preden je prišel na učiteljišče, pripravil za glasbeni

pouk vrsto samostojnih učnih pripomočkov in prispevkov za ljudske šole. Na

šolah so uporabljali zbirko njegovih šolskih pesmi imenovano »Slavček«. Nedved

8

je uvedel v slovensko glasbeno izobrževanje nov, bolj dinamično in sistematično

posredovanje učne snovi in od učencev je več zahteval. Pri reorganizaciji Javne

glasbene šole in morebitni zamenjavi učitelja v času delovanja Gašperja Maška,

ko je šola dobila največ kritik na svoje delo, trčimo na neučinkovito, prepočasno

delovanje in ukrepanje avstrijske državne in deželne birokracije ter zakonodaje, ki

je ščitila Gašperja Maška kot učitelja, ko je bilo vsem jasno, da za glasbeno-

pedagoško delo ni bil dovolj vnet. Kljub opozorilom in slabemu znanju učencev

se razmere vrsto let niso spremenile. Res pa je, da en sam učitelj v 17 urah na

teden, tudi z boljšo metodo in večjim prizadevanjem, ne bi mogel 25 do 36

pripravnikov bistveno več naučiti. Kakšnih izjemnih uspehov šola ni dosegla.

Gledano v celoti je kljub pomanjkljivostim izpolnila pomembno izobraževalno

nalogo in z 59-letnim prizadevanjem veliko prispevala k slovenskemu

glasbenemu izobraževanju. (Budkovič, 1992, str. 42-45)

2.1.4 Glasbena šola pri Filharmonični družbi

Želja po ustanovitvi glasbene šole pri Fiharmonični družbi je obstajala že v času

direktorovanja Janeza Krstnika Novaka, od 1809 do 1816. Pogoji za njeno

uresničitev pa takrat niso dozoreli. Glasbene razmere so se spremenile leta 1820,

ko je prišel v Ljubljano iz Gradca Gašper Mašek na povabilo Stanovskega

gledališča. V jeseni leta 1820 je Filharmonična družba ustanovila pevsko šolo in

za njenega učitelja imenovala Gašperja Maška. Poučevati je začel januarja 1821.

V začetku je pouk obiskovalo 17 učencev. Poleg petja je učil tudi klavir. V slabih

treh letih je sestavil mešani zbor, ki je štel 40 pevcev, in vodil orkester, ki je štel

52 članov, večinoma diletantov. Filharmonična družba je bila z njegovim

delovanjem zadovoljna. Mašek je v tem času s pevsko šolo zapolnil veliko vrzel

na pevskem področju. Leta 1822 pa je Mašek odstopil kot direktor orkestra zaradi

spora s prvim violinistom Leopoldom Ledenikom. Spor je trajal tudi ves čas

učiteljevanja Maška na Javni glasbeni šoli do njegove upokojitve. (Budkovič,

1992, str. 51, 52, 53)

Z velikimi težavami in zelo zapleteno so potekale priprave za izobraževanje

instrumentalistov, katerih je v mestu še bolj primanjkovalo kot pevcev. Večkrat so

na pomoč poklicali vojaške godbenike. Fiharmoniki so se zavedali, da ni problem

samo ustanovitev šole za pihala in trobila, ampak je potrebno zagotoviti tudi

9

instumentarij, muzikalije in prostor. Potrebno je bilo najti učitelja, sposobne

učence in finančna sredstva. Zavedali so se, da šola ne bi koristila samo

Filharmonični družbi, ampak tudi drugim glasbenim ustanovam v Ljubljani.

Fiharmonična družba je leta 1826 ustanovila instrumentalno šolo. Za različne

instrumente – oboo, klarinet, flavto, fagot, rog, pozavno in trobento je bil pouk

izdelan po navodilih po dve uri na dan. Direkcija Filharmonične družbe je sklenila

pogodbo z glasbenim učiteljem Johannom Wagnerjem. Istega leta so sprejeli tudi

učitelja za violino Josefa Beneša. V šolo za pihala se je vpisalo 27 učencev, v šolo

za violino pa 16 učencev. (Budkovič, 1992, str. 54-57)

Navzlic velikim naporom direkcije in podpori uživalcev umetnosti so že po dveh

letih (1828) zaradi pomanjkanja sredstev za 20 let opustili pouk violine in več kot

za pol stoletja pouk pihal in trobil. Fiharmoniki so morali opustiti tudi učitelja

petja. Šola od leta 1829 do 1838 ni delovala. Po opustitvi glasbene šole je

glasbeno življenje v Ljubljani počasi nazadovalo. Leta 1837 se je direkcija

zavzela za ponovno ustanovitev glasbene šole. Pisali so direktorju praškega

konzervatorija, naj pomaga pri iskanju učitelja za petje. Po njegovem

posredovanju je direkcija Filharmonične družbe v službo sprejela učiteljico petja,

Josephino Haderlein. Tako je moška pevska šola postala glavna opora

Filharmonične družbe. Pevski pouk se je ponovno začel septembra leta 1839.

Učiteljica Haderlein je bila sposobna, dobra in stroga pedagoginja. Hkrati je

delovala kot solistka in komponistka. Pevska šola je pod njenim vodstvom

izvrstno napredovala. (Budkovič, 1992, str. 57-59)

Filharmonična družba je leta 1848 želela razširiti glasbeno šolo, če ne s poukom

pihal in trobil, pa vsaj s šolo za violino. Začasno so sprejeli Josepha

Leitermayerja, kasnejšega direktorja ljubljansekga Stanovskega gledališča.

Leitermayer je bil skladatelj, dirigent in violinist. Bil je odličen violinski pedagog

in njegova violinska šola je pod njegovim vodstvom slovela zaradi izjemnih učnih

uspehov. Iz nje so izšli temeljito izobraženi violinisti. Po odhodu učiteljice

Haderlein so razpisali delovno mesto za učitelja petja. Direkcija Filharmonične

družbe se med vsemi prijavami skoraj eno leto ni mogla odločiti, koga bi izbrala.

Končno se je odločila za učiteljico, koncertno pevko in komponistko Fanny

Stewart Sternegg. Petje je poučevala od marca 1849 do leta 1856. Od leta 1849 so

10

poučevali teorijo glasbe z namenom »naučiti mladino na najlažji in privlačnejši

način elementarnega znanja glasbe«. Tečaj teorije je na svojem domu učil Alfred

Khom. (Budkovič, 1992, str. 60,61)

Filharmonična družba je leta 1852 hotela reorganizirati in razširiti instrumentalni

in pevski oddelek, tako da bi nastavila še enega učitelja. To ji je uspelo šele leta

1856, po odhodu Leitermayerja in Stewartove. Na razpis se je prijavilo več

kandidatov, med njimi so izbrali Antona Nedveda iz Prage. V glasbeni šoli je

uspešno poučeval petje in violino, kmalu je prevzel moški zbor od Kamila Maška,

direkcija mu je zaupala tudi mesto glasbenega direktorja. Povsod se je izkazal za

mojstra. Izpolnil in izboljšal je programsko politiko s klasičnimi opusi dunajskih

skladateljev, povzdignil je zborovsko reprodukcijo tudi kot izvrsten interpret,

odpravil je razvade pevcev. Sam je nastopal solistično kot dober bas baritonist.

Izpopolnil je ženski zbor in veliko komponiral. V glasbeni šoli je poučeval do leta

1860, dokler ni bil imenovan za učitelja na Javni glasbeni šoli. V Filharmonični

družbi je ostal kot umetniški vodja zbora in glasbeni direktor. Orkester je pod

Nedvedovo taktirko polagoma napredoval. Leta 1862 je dobila Filharmonična

družba izdatnejšo podporo Kranjske hranilnice, s čimer se je zanjo pričelo novo

obdobje ustvarjalnega delovanja. S povečanjem števila učencev je narasla potreba

po učiteljih. Leta 1864 se je za delo neplačanega čelista ponudil Josef Zöhrer. Po

nastanitvi za učitelja violončela je leta 1863 začel učiti tudi klavir, petje, pevski

zbor in harmonijo. Leta 1883 je postal glasbeni direktor in šolski nadzornik. V

Filharmonični družbi je deloval polnih 49 let, od 1865 do 1914. Leta 1866 je

službo nastopil tudi Gustav Moravec. Na šoli je poučeval klavir, violino in petje,

bil pa je tudi član filharmoničnega orkestra. Moravec je bil poleg Zöhrerja in

kasneje Johanna Gerstnerja po pomenu 3. steber vzgojiteljev, ki so dolga leta

delovali na šoli in ustvarjali ugodne pogoje za njen razvoj. (Budkovič, 1992, str.

62-67)

V šolskem letu 1870/71 so na glasbeni šoli poučevali J. Zöhrer klavir, violončelo

in harmonijo, g. Moravec petje in klavir in C. Zappe violino. Ko je Zappe zaradi

osebnih razlogov dal odpoved, so zaposlili Johanna Gerstnerja. Ta se je v

Ljubljani razvil v odličnega violinskega pedagoga. Vzgojil je vrsto dobri

violinistov, orkestrašev in solistov. Tako so se v glasbeni šoli Filharmonične

11

družbe srečali trije učitelji, ki so dočakali ob nepretrganem poučevanju na istem

delovnem mestu doglo delovno dobo: Zöhrer 49 let, Moravec 46 let, Gerstner 48

let. Dolgoletna trojka izvrstnih pedagogov je omogočila izboljšanje učnega

procesa. (Budkovič, 1992, str. 72-75)

Ob koncu šol. leta 1874/75 je kranjski šolski svet direkciji Filharmonične družbe

sporočil, da bo Javna glasbena šola pri ljubljanski normalki prenehala delovati in

da se bo pridružila glasbeni šoli Filharmonične družbe, seveda brez pripravnice za

učitelje. Direkcija je ponudbo sprejela. Dežela vlada je Filharmonični družbi z

aktom leta 1875 izročila v varstvo in oskrbo tudi ves glasbeni sklad in inventar

Javne glasbene šole, ki je s tem aktom prenehala obstajati. (Budkovič, 1992, str.

76-80)

Kljub temu, da je Filharmonična družba izkazovala kot koncertna ustanova

pozitivno bilanco, pa poročila po letu 1878 negodujejo zaradi splošnega

primanjkljaja, ki ji ga povzročajo stroški za glasbeno šolo. Po letu 1882 je postala

za oba pripravljalna iz izobraževalna razreda obvezna glasbena teorija, učni načrt

in predmetnik pa sta bila tudi dopoljnjena s predavanji iz harmonije. Kljub

rešenim finančnim težavam glasbeni šoli Filharmonične družbe, se je zatikalo pri

vpisu učencev za harmonijo, zlasti pa pri oddelku za pouk pihal in trobil. Tega

oddelka kljub več poskusom nikakor niso mogli uvesti, a ljubljanska hranilnica je

dajala sredstva ravno z namenom učenja pihal in trobil. Tako so leta 1882 sprejeli

stalnega učitelja za pihala Josefa Sklenarja in za trobila Georga Štarala. Vse je

kazalo, da se bo dolgoletna želja filharmonikov in glasbene šole uresničila, pa se

je že v prvem letu zgodil osip. Vseeno pa je glasbena šola v tistem času po številu

učencev in učnih uspehih dobro napredovala in bila največji glasbenovzgojni

zavod v Ljubljani, na Kranjskem in jugu monarhije. Ustaljenemu predmetniku so

se klavirju, godalom in solopetju pridružila še pihala in trobila. (Budkovič, 1992,

str. 81-84)

Avgusta leta 1883 je zaradi bolezni Anton Nedved odpovedal službo glasbenega

direktorja v Filharmonični družbi. To je bil za ustanovo, v kateri je 25 let deloval,

hud udarec. Člani direkcije Filharmonične družbe so bili prizadeti zaradi

Nedvedove odpovedi tudi zato, ker je društvo Glasbena matica leta 1882

ustanovilo svojo slovensko glasbeno šolo, ki je postajala konkurenca glasbeni šoli

12

Filharmonične družbe. Mogoče Nedved tudi ni dal odpovedi samo zaradi bolezni,

ampak tudi zaradi tega, ker je uvidel, da glasbeno šolo izkoriščajo za

pospeševanje germanizacije, on kot Slovan pa je čutil večjo pripadnost Slovencem

kot Nemcem. Po vsej verjetnosti razlog za Nedvedovo odpoved ni bil samo

zdravstvenega značaja, ampak je imel tudi politično ozadje. (Budkovič, 1992, str.

85, 86)

V začetku (1882) je šola za pihala in trobila dobro delala, a je po enem letu

izstopilo 9 učencev. Učitelji so zamujali na pouk zaradi drugih obveznosti, bila je

močna finančna stiska v letu 1883, učenci niso redno obiskovali vaj. Pouk je proti

letu 1886 grozeče upadal in končno usahnil. Direkciji ni preostalo nič drugega,

kot da je z junijem leta 1886 pouk iz teh predmetov odpravila. Tako je zamrlo

vsako upanje za ustanovitev godbe na pihala, posledice pa je občutil tudi šolski

simfonični orkester. Šola za pihala in trobila je imela v resnici ze delo in uspeh

najboljše pogoje – ustrezne učitelje, instrumente, prostor za vadbo, brezplačen

pouk, visoko namensko podporo, posebno skrb in podporo direkcije ter izredo

ugoden začetek (vpis 36 učnecev). K navedenim vzrokom za prekinitev pouka

sodi še utemeljen pomislek, da so učenci, obremenjeni s šolskimi obveznostmi,

sprva sprejeli pouk pihal in trobil z navdušenjem, ko pa so sprevideli, da jim

jemlje preveč časa, a jim ne obeta nekega zaslužka, so zaradi napornega študija

doma in preobloženega urnika v šoli študij teh glasbil raje opustili. In v tem je

glavni vzrok neuspeha te šole. Šola je ponovno uvedla obvezna predmeta

glasbeno teorijo in zborovsko petje, za vse učence večerne produkcije in izpite za

učitelje hospitacije. (Budkovič, 1992, str. 87-89)

V šolskem letu 1890/91 je šola sprejela nov predmetnik:

- Pouk klavirja in violine je razdeljen na 3 stopnje: 1. nižja (1., 2., 3. razred),

2. srednja (4. in 5. razred) in 3. višja (6., 7. in 8. razred). Višja stopnja se

pri violini imenuje solistični razred, pri klavirju pa izobraževalna šola.

- Pouk solopetja in violončela prav tako na 3 stopnje, le da vsaka stopnja

obsega samo po dva razreda.

Šola je lepe uspehe v tistih letih dosegala tudi na področju zborovskega petja,

scenskega uprizarjanja in orkestralne igre. Direkcija je uspehe učiteljev ob vsaki

13

priliki javno hvalila in tudi podpirala njihova prizadevanja, med drugim v prid

pokojninskega sklada. (Budkovič, 1992, str. 93-97)

V noči iz 14. na 15. april 1895 potres strese Ljubljano in prizadane veliko škodo

zgrajeni stavbi Filharmonične družbe. Filharmonična dvorana je bila povsem

uničena. Veliko premožnih meščanov je Ljubljano zapustilo, med njimi tudi

učitelji. Število družbenih članov se je začasno občutno zmanjšalo, ker ni bilo

pouka, učenci niso plačevali učnega prispevka, učiteljem pa je direkcija morala

izplačati plače. Koncerti so bili preloženi. V tem težkem položaju je

filharmonikom pomagala država s podporo. Na pomoč so priskočila tudi glasbena

društva v Avstriji, Nemčiji in Ameriki, nekaj pa je darovala tudi Kranjska

hranilnica. Poleti leta 1896 so dvorano že v celoti obnovili. (Budkovič, 1992, str.

98, 99)

Učiteljski zbor šole Filharmonične družbe so do leta 1904 sestavljali izključno

pedagogi od zunaj, torej tisti, ki se niso šolali v Ljubljani. Po tem letu pa je

direkcija polagoma pridobivala doma šolane pedagoge in jih sprejemala na delo

začasno kot pomožne učitelje, ki so nadomeščali obolele stalne učitelje. V

šolskem letu 1906/07 je šola dosegla vrh v vpisu učencev. V tistem letu so jih

imeli vpisanih 229. Učne načrte so sestavljali več let in jih postopoma

dopolnjevali. Izmed teoretičnih predmetov sta obvezna le glasbena teorija in

harmonija, neobvezni pa kontarpunkt, oblikoslovje in glasbena zgodovina. Pouk

teorije učenci povezujejo z osnovnim poukom zborovskega petja in obsega v

glavnem petje nemških narodnih pesmi in intervalov, traja po eno uro na teden,

dve šolski leti. Učenci imajo v drugem šolskem letu glasbeni diktat. Teorije so

oproščeni samo tisti učenci, ki so pred glasbenim direktorjem opravili izpit iz

predpisanega učnega gradiva. (Budkovič, 1992, str. 107, 110, 111)

Od šolskega leta 1910/11 je šola organizirala pripravljalne glasbene tečaje za

državno izprašane učitelje srednjih šol in za učiteljišča. V redni šoli pa so

poučevali naslednje predmete: solopetje, klavir, violino, violo, violončelo,

kontrabas, zborovsko petje, splošno glasbeno teorijo in ansambelsko igro, redni in

izredni učenci pa so lahko obiskovali še druge instrumente, mišljena so pihala in

trobila, in predmete, kot so harmonija, kontrapunkt, obikoslovje, instumentacija,

14

glasbenena zgodovina, komorna igra in govorni pouk. (Budkovič, 1992, str. 11-

117)

V času 1. sv. vojne je bilo v vojaško službo poklicanih kar nekaj učiteljev šole in

tudi njen ravnatelj. Vodstvo šole je takrat prevzel Hans Gerstner. Vojne razmere

so slabo vplivale na utečeni red v šoli. Naglo je naraščala draginja, primanjkovalo

je živeža, direkcija ni povečala učiteljem plač, starši so vse težje plačevali učni

prispevek, težave so nastopile zaradi učnih prostorov, saj je veliko filharmonično

dvorano zasedla rezervna bolnica, v stavbi pa je zasedel prostore urad za izdajo

propustnic. Učitelji so nekaj časa poučevali doma. Za nekaj časa je šola v šol. letu

1914/15 celo prenehala delovati. Šolski pevski zbor od septembra 1915 več ni

deloval. (Budkovič, 1992, str. 118-124)

V odsotnosti glasbenega direktorja R. Weis-Ostborna je vso odgovornost in

dejavnosti za šolo prevzel Hans Gerstner, ki je bil znan in ugleden violinski učitelj

doma in v tujini. Kot solist, prvi violinist in koncertni mojster je deloval pri

Filharmonični družbi 48 let. Izredno je bil aktiven kot glasbeni pedagog in na šoli

Filharmonične družbe je vzgojil tisoč učencev. Glasbena šola je delovala vse

šolsko leto 1918/19. Pouk je kljub prostorski stiski potekal nepretrgoma. Zadnji

javni šolski nastop je bil junija 1919 ob udeležbi veliko posušalcev. Zaradi

spremenjenih političnih razmer in nastanka nove države kraljevine Srbov, Hrvatov

in Slovencev je imela Filharmonična družba 10. 4. 1919 še zadnji občni zbor.

Veliko njenih članov se je iz Ljubljane že izselilo. Premoženje filharmonikov je

prevzela nova oblast. Državni pooblaščenec, okrajni sodnik Anton Lajovic, je po

naročilu policijske direkcije 18. 4. 1919 odredil prekinitev dejavnosti

Filharmonične družbe in tri dni za tem razpust glasbene šole ter odpust vseh

učiteljev. (Budkovič, 1992, str. 125-127)

Pomen Filhamonične glasbene šole za slovensko glasbeno kulturo

Fiharmonična družba je bila ena izmed najstarejših glasbenih društev v

srednjeevropskem prostoru in leta 1821 je ustanovila svojo glasbeno šolo.

Spodbudo za svoj nastanek je našla v ljubljanski Academiji philharmonicorum, za

nastanek glasbene šole pa v zahodnoevropskih, zlasti italijanskih konservatorijih.

Glasbena šola je z 9-letnim presledkom obstajala skoraj 100 let. Pri učnih

dosežkih je doživljala vzpone in padce, vzroki so bili različni. Ko govorimo o

15

vzrokih, mislimo predvsem na dva: političnega in ekonomskega. Zatikalo se je pri

kvalificiranih učiteljih, katerih je vedno primanjkovalo povsod po svetu, ne samo

na Slovenskem. Glasbena šola je dosegla višek že v letih 1821-1828 in ponovno

leta 1862 po reorganizaciji, ki je preuredila statute, predmetnike, učne načrte, ko

je v večjem obsegu predstavljala javnosti dosežke in vzgojila prve glasbene

talente. Pred nastankom matične šole 1882 in v prvih šestih letih njenega

delovanja je bila filharmonična šola največlji in najbolje organiziran

glasbenovzgojni zavod na jugu cesarstva in zaradi uglednih učiteljev so se vanjo

vpisovali tudi učenci izven Kranjske. Ugodne ocene so ji pripisovali tudi

nadzorniki iz ministrstva na Dunaju. Z nekaterimi učitelji je šola dosegla celo

raven začetne stopnje konservatorija. Šola je imela tudi nekaj spodrsljajev: ni

uspela stalno organizirati šole za pihala in trobila, solopevski in zborovski oddelki

so imeli vzpone in padce, ponesrečil se je tudi prvi poskus gradnje nove stavbe.

Uresničili so ga šele leta 1901, a brez samostojnih učnih prostorov za glasbeno

šolo. Ne glede na te pomanjkljivosti je imela šola izjemen pomen za kulturni

razvoj Ljubljane, Kranjske in drugih dežel, kjer so v tem času prebivali Slovenci,

do nastanka Čitalnice, ko sta živela oba naroda, Slovenci in Nemci, složno in brez

večjih nesoglasij na glasbenem področju. Ta nesoglasja so se pričela, ko so

Slovenci dosegli s čitalniškim pevskim zborom pod Nedvedovim vodstvom

bleščeč uspeh. K nesoglasju je pripomogla tudi ustanovitev Glasbene matice

(1872) in njene glasbene šole (1882). Razhajanja so bila vse večja tudi zaradi

prepričanja Nemcev o slovanski in slovenski kulturni zaostalosti. Slovenci so iz

Filharmonične družbe izstopali in se vključevali v Čitalnico, Dramatično društvo

in Glasbeno matico. Vseeno pa razmere med Slovenci in Nemci niso bile tako

napete, saj je šola imela strpen odnos do vpisa slovenskih otrok v njihovo šolo.

Slovenci so se upirali poskusom germanizacije, ne pa nemški kulturi. Leta 1919,

po odhodu Nemcev, je matična šola nadaljevala idejo o vzgojnem in kulturnem

poslanstvu glasbe, za katero sta se ob ustanovitvi Filharmonične družbe

enakovredno zavzemala oba naroda, Slovenci in Nemci. (Budkovič, 1992, str.

127.129)

2.1.5 Ljubljanska narodna čitalnica

Dokler smo bili Slovenci brez kulturnih ustanov, smo na kulturnem področju do

približno leta 1860 sodelovali z Nemci, vodilnim narodom monarhije. To velja

16

zlasti za glasbeno področje, za katero je potrebno znanje, ki se ga ne da dobiti

samo iz knjig, ampak je potrebno tudi veliko praktičnega izobraževanja in vaj. Z

ljubiteljskim odnosom do glasbenega izobraževanja in kot samouki se težko

doseže zavidljive uspehe. Tega so se zavedali tudi slovenski glasbeno-kulturni

delavci že ob ustanovitvi čitalnice (1861) in kasneje društva Glasbene matice

(1872). V čitalnici je vrh naprednega slovenskega meščanstva prvič na domačih

tleh poleg literarno-jezikovnih dosežkov javno predstavil tudi glasbene. Ravno

čitalnica je pognala prvo kal za lastne narodne poustvarjalne vokalne in

orkestralne glasbene izpovedi. Namen čitalnice je bil branje časopisov in knjig,

pisanih v raznih evropskih jezikih, razveseljevanje na besedah, plesih in igrah.

Čitalnica je ob bralno-literarno-dramski in plesno-družabni zasnovi posvečala

veliko skrb glasbeni dejavnosti, pevskemu zboru, orkestru, koncertno-solistični in

komorni glasbi. Posvečala je skrb tudi vzgoji pevcev – zboristov, solistov in

instrumentalistov. Leta 1862 je vodstvo čitalniškega moškega pevskega zbora

sprejel Anton Nedved. Imeli so redne in temeljite vaje dvakrat na teden in zbor je

kmalu dosegel zavidljivo umetniško raven, da se je lahko kosal s filharmoničnim

zborom, ki je veljal za najboljšega v Ljubljani. To Nemcem in glasbenikom v

Filharmonični družbi ni bilo najbolj všeč, saj je nastop čitalniškega zbora na taki

kvalitetni ravni spodbudil nastanek podobnih zborov v Celju, Mariboru, Vipavi,

Tolminu in Škofji Loki. Vodstvo Filharmonične družbe ni moglo razumeti uspeha

tega zbora, še posebej zato, ker jo je vodil Nedved, ki je bil filharmonični

pevovodja in njen glasbeni direktor. Takrat so nastali prvi spori med slovenskimi

in nemškimi glasbeniki. Nedveda sta nadomestila Leopold Belar in Vojteh

Valenta, vendar nista mogla obdržati zbora na doseženi ravni in ustrezno

zamenjati poklicno izurjenega zborovodje. Večji uspeh pri vodenju zbora je imel

Josef Fabian. On je zbor iz moškega razširil v mešanega. Leta 1863 pa so tudi v

okviru čitalnice ustanovili »učilnico za petje«. V njej so dobili pevci osnovno

glasbenoteoretično znanje. Čitalniška pevska šola pa kljub temu ni mogla pokazati

večjih rezultatov, saj je primanjkovalo šolanih pedagogov, zlasti zborovodij. Na

povabilo Čitalnice in Dramatičnega društva je v Ljubljano avgusta leta 1867 prišel

Anton Foerster. Pri Narodni čitalnici se je zaposlil kot zborovodja, pri

Dramatičnem društvu pa kot kapelnik. Foerster je prišel iz praškega

konservatorija. Kot poklici glasbenik se je s svojo natančnostjo, vestnostjo,

disciplino in zahtevnostjo trudil dvigniti čitalniško zborovsko petje na višjo

17

umetniško raven. V koncertne programe je začel vključevati slovenske romantične

skladatelje in svoje skladbe. Leta 1870 je delo v Čitalnici opustil. Za umetniški

upad zbora in vrzel, ki je zazijala s Foerstnerjevim odhodom, so iskali v Čitalnici

nove rešitve. V letih 1870–1873 je zbor vodil Vojteh Valenta. Po letu 1975 je

postal zborovodja skladatelj Anton Stöckl. Prizadeval si je, da bi glasbena šola pri

Čitalnici pokazala več napredka. Osnoval je dva oddelka, začetniškega in

nadaljevalnega. Šola je dajala osnovno znanje iz glasbene teorije in pevske

tehnike. Kljub prizadevanju se zbor ni obdržal na želeni umetniški ravni.

(Budkovič, 1992, str.155-162)

Poleg vokalno-zborovske glasbe je želela imeti Čitalnica tudi svoj orkester, da ne

bi bila odvisna od orkestrašev Filharmonične družbe, mestne godbe. Do tega časa

Slovenci nismo imeli svojega lastnega orkestra. Viktor Bučar je leta 1863 prvič

zbral med čitalniškimi člani 12 instrumentalistov. To je spodbudilo vodstvo, da bi

ustanovili svojo »posebno javno muzikalno šolo«. Zamisel se ni uresničila, a

čitalniški odbor je ni opustil. Orkester je vodil od leta 1864 Jurij Šantel in obdržal

se je kljub majhni in pomanjkljivi zasedbi. Leta 1869 je orkester utihnil. Orkester

je ponovno oživil leta 1875 kapelnik Anton Stöckl. Zbral je 17 diletantov, ki so

vadili in nastopali dobro leto na čitalniških prireditvah. Znova je godbenike

pritegnil k sodelovanju leta 1878 Srečko Stegnar in z njimi nastopal dobro leto, ko

so se za zmeraj razšli. (Budkovič, 1992, str.162, 163)

Prispevek Čitalnice k slovenski glasbeni kulturi, ni bil ne majhen in ne skromen.

Nedvedov nastop z zborom je odmeval povsod na Slovenskem in od takrat so v

večjem številu nastajali pevski zbori v drugih krajih. V okviru čitalniškh

koncertov so v Ljubljani nastopali priznani tuji glasbeniki in slovenski pevci in

instrumentalisti, kljub političnemu trenju Nemcev in Slovencev. Glasbeni dosežki

Čitalnce so ohrabrili slovenske glasbenike, da so ustanovili društvo, ki naj bi

skrbelo izključno za potrebne glasbene ustvarjalnosti, poustvarjalnosti in vzgoje.

To je društvo Glasbene matice in v okviru le-te glasbena šola. (Budkovič, 1992,

str.164, 165)

18

2.1.6 Orglarska šola v Ljubljani (1877-1945)

Slovenska cerkvena glasba je konec 18. stoletja nazadovala. Vanjo so vdirali

posvetni elementi. Po korih so ob podpori trobil in pihal velikokrat igrali polke,

valčke in koračnice. Organisti so bili ponavadi slabo izobraženi in primanjkovalo

je dobrih skladb za orgle. Ker cerkveni skladatelji, organisti in duhovniki niso

mogli dati glasbi pravega poslanstva, da bi služila liturgiji in navajala vernike k

pobožnosti, so Nemci sprožili zamisel o ustanovitvi Cecilijinega društva. Člani

društva naj bi organizirali odpor proti praznini, plitvosti in slabi proizvodnji

cerkvenih skladb. Eden izmed motivov za nastanek tega društva in glasbene šole

na Slovenskem pa je tudi v tem, da je na učiteljišču močno upadlo število učencev

za orgle in leta 1875 so zaprli Javno glasbeno šolo, učiteljišče pa ni dajalo dovolj

časa za pogloben študij orgel. Leta 1877 so ustanovili Cecilijino društvo in istega

leta tudi Orglarsko šolo. Za širjenje idej so začeli tiskati glasilo Cerkveni

glasbenik (1878–1945). (Budkovič, 1992, str. 169-174)

V orglarsko šolo so se vpisovali učenci s končano osnovno šolo, stari najmanj 15

let, na priporočilo župnika ali na podlagi sprejemnega izpita. Večinoma so sprejeli

20 učencev, saj jim prostor več ni dopuščal. Kandidati so morali obvladati nekaj

glasbene teorije, imeti so morali dober posluh, ritmični čut in zdrav pevski organ.

Prednost so imeli učenci z znanjem instrumenta, klavirja, harmonije, orgel in

učenci, ki so že mutirali. Polletne in letne izpite so redni in izredni učenci

opravljali pred izpitno komisijo. Javno izpraševanje je bilo povezano z javnim

nastopanjem na klavirju ali na orglah. Šola se je vzdrževala z letno podporo

župnij, z vpisnino in šolnino učencev, z darili vlade, hranilnic in posojilnic. Za

njen razvoj so največ prispevali verniki in ljubitelji glasbe ljubljanske škofije.

Prvih 12 let šola ni odmerjala učnega prispevka, potem pa so morali plačevati

šolnino samo tisti učenci, ki so stanovali zunaj ljubljanske škofije, zelo revni

učenci pa učnega prispevka niso plačevali. Sprva šola ni imela natančno

določenega trajanja študija. Potem so spremenili trajanje na dve leti, kasneje pa na

triletno. V začetku je imela šola v uporabi 3 instrumente: orgle, harmonij in klavir.

Leta 1911 je Ivan Milavec popravil stare orgle, naslednje leto pa izdelal nove

pnevmatične. Šola je od Glasbene matice kupila rabljen klavir in nov harmonij.

Prvi predmetnik je predlagal vodja šole Anton Foerster: petje in metodika

pevskega pouka, harmonija, kontrapunkt, igra na klavir, orgle, osnove liturgije.

19

Ob začetku šol. leta 1877 so ga dopolnili z zgodovino cerkvene glasbe ter 1. in 2.

stopnjo glasbene teorije. Leta 1885 se je predmetnik spet spremenil: liturgika,

zgodovina cerkvene glasbe, harmonija z generalbasom, modulacija, kontrapunkt,

imitacija, kanon in fuga, koralno in figuralno petje, orgle in klavir. Leta 1904 je

dobil predmetnik dva nova predmeta: lepopisje in knjigovodstvo z

računovodstvom. Leta 1905 so opustili predmet modulacija, imitacija, kanon in

fuga, ter uvedli glasbeno teorijo za višjo in nižjo stopnjo, ki jo je opustil

predmetnik iz leta 1885. Učenci 2. in 3. letnika so se morali udeleževati pevskih

vaj na stolnem koru in sodelovati pri mašah. V zborovskem petju so se učenci

vadili sami ob vodenju pevskih zborov. Šola je imela premišljeno, prizadevno in

metodično utemeljeno vzgojno delo. Učitelji pa so ocenjevali zelo strogo.

Največji pečat šoli so dali učitelji Anton Föerster, Stanko Premrl in pater Angelik

Hribar. V 25 letih so ti trije učitelji vzgojili 144 organistov. Vsi učitelji glavnih

predmetov so imeli visokošolsko glasbeno izobrazbo in širok vpogled v glasbeno,

zlasti cerkvenoglasbeno umetnost, poleg tega pa so bili zahtevni in odlični

pedagogi. (Budkovič, 1992, str. 174-179)

Pomen ljubljanske orglarske šole

Orglarska šola v Ljubljani je bila ustanovljena 5 let pred šolo Glasbene matice.

Ljubljanska orglarska šola je bila ob nastanku in prvih 5 let edini povsem

slovenski glasbenovzgojni zavod. V njem se niso vzgajali samo organisti za

potrebe cerkve, ampak tudi zborovodje posvetnih pevskih zborov. V zelo kratkem

času so se učenci pri praktičnih vajah seznanili z glasbenoteoretičnimi in

instrumentalnimi predmeti, predvsem z igro na orglah in pevsko glasbeno kulturo.

Organisti niso delovali samo na cerkvenem področju v svojem kraju, ampak tudi

na posvetnem področju, predvsem pri dvigu zborovskega petja. Njihov prispevek

je bil zaznaven, učinkovit, predvsem pa premalo ovrednoten in priznan. V 52 letih

je orglarska šola vzgojila 250 organistov z zaključnim spričevalom in okrog 100

organistov z nedokončanim študijem. Nadarjeni učenci so nadaljevali glasbeno

šolanje na višjih in visokih šolah. Pomen šole je tudi v tem, da so se v njej šolali

tudi organisti, ki so delovali na podeželju in tam s trdim delom polagali temelje

glasbene kulture na vasi. In prav v tem je treba iskati pravi pomen ljubljanske

orglarske šole. (Budkovič, 1992, str. 182-184)

20

2.1.7 Orglarska šola v Celju

Leta 1899 je Karel Bervar z dovoljenjem lavantinskega škofijskega ordinariata in

deželnega šolskega sveta za Štajersko v Gradcu ustanovil privatno orglarsko šolo

v Celju. Bervar je izšel iz ljubljanske orglarske šole in se nadalje glasbeno šolal še

v Cerkvenoglasbeni šoli v Regensburgu. Prvo leto je bilo vpisanih 15 učencev, v

naslednjih letih pa od 20 do 30 učencev. Šolo so obiskovali predvsem učenci iz

Štajerske, pa tudi iz drugih pokrajin, goriške, celovške in sosednje Hrvaške.

Učitelji so se menjavali. Med 1. sv. vojno je število učencev upadlo, kar je bilo

razumljivo. Težko so krili učni prispevek, šola ni dobila podpore in je komaj krila

tekoče stroške. Kasneje so v šolo začeli sprejemati tudi dekleta. Tako je šolsko

leto 1917/18 orglarsko šolo obiskovalo že 5 učenk. Celjska orglarska šola je do

zloma avstro-ogrske monarhije vzgojila okoli 105 organistov. Med njimi so

nekateri nadaljevali študij na visokih glasbenih zavodih in zasedli pomembna

mesta v izobraževalnem sistemu ali kot skladatelji in zborovodje. Celjska

orglarska šola je skrbela za izobraževanje organistov v severnovzhodnem delu

Slovenije. Ljubljanska orglarska šola je ni bila vesela, saj je v njej videla

konkurenco. Po letu 1937 je šolo v celoti z inventarjem odkupila lavantinska

škofija in prenesla sedež v Maribor, kjer je do nemške okupacije leta 1941

uspešno delovala. (Budkovič, 1992, str.189-191)

2.1.8 Društvo Glasbene matice in njena glasbena šola

Eden izmed vzrokov za nastanek društva Glasbene matice je, da je pri čitalniškem

društvu glasba imela drugoten pomen, Cecilijino društvo in orglarska šola pa sta

prevzeli nalogo za vzgojo organistov in razvoj cerkvene glasbe. Pri nastanku

društva Glasbene matice je postala glasbena dejavnost prvenstvena. Ustanovitelji

so se zavedali, da ima glasba za kulturno oblikovanje mladega človeka velik

pomen. Osnovni program društva ima vzgojnoizobraževalno tendenco in kaže na

razvijanje nacionalne zavesti. Idejo o ustanovitvi Glasbene matice so sprožili

glasbeni amaterji iz vrst vokalne in zborovske dejavnosti in slovenski učitelji.

Uresničil jo je Vojteh Valenta, eden izmed največjih glasbenoorganizacijskih

talentov pri Slovencih, nacionalno osveščen, nesebičen, spreten, optimističen

delavec, muzikalno razgledan, učenec Kamila Maška, pevec in vodja zbora

ljubljanske Čitalnice ter član in režiser Dramatičnega društva. Organiziral je odbor

21

somišljenikov, ki je pripravil Pravila, deželni predsednik Wurzbach jih je potrdil,

magistrat pa je 16. 6. 1872 z aktom odbor obvestil, da so sprejeta in potrjena. V

Pravilih je odbor navedel, da bodo skrbeli za pospeševanje glasbene literature in

skrbeli za tisk slovenskih skladb za cerkev, šolo in dom ter razpisovali nagrade za

najboljša domača dela. Po vsej Sloveniji naj bi zbirali narodne pesmi in jih v

zbirkah tiskali, ustanovili glasbeno knjižnico, pripravljali glasbene produkcije in

po možnosti še pevsko-glasbene šole. Člani so bili častni, ustanovni, podporni in

delovni. Odbor je računal na ustanavljanje mreže glasbenih šol po Sloveniji. Po

dobrem letu obstoja je kazalo, da se bo društvo lepo razvijalo, po nekaj letih,

1877-1881, pa je pričelo zaostajati. Izpolnjevalo je le del nalog, v glavnem tiskalo

muzikalije. (Budkovič, 1992, str. 193-196)

Odbor Glasbene matice se ni lotil dveh točk Pravil, to je glasbene produkcije in

glasbene šole. Zbiranje narodnih pesmi pa je potekalo zelo počasi. V matici se so

se pričele strankarske razprtije in vse te spore med Slovenci so s pridom

izkoriščali Nemci. Matica, stisnjena med dva sovražna tabora, cecilijansko

klerikalnega in nemško osvajalnega, je iskala izhod. S pritegnitvijo mladine in

pridobitvijo novih članov je poskušalo društvo Glasbene matice rešiti probleme in

ustanovitev lastne glasbene šole je bila nujna. (Budkovič, 1992, str. 196-198)

Društvo Glasbene matice ni dobilo finančne podpore, dokler ni izkazalo

ministrstvu za uk in bogočastje, da bo šlo v primeru glasbene šole za tak zavod, ki

bo gojence poučeval. Šele ko je odbor v svojih Pravilih sprejel vsebino in cilje

delovanja glasbene šole v smislu zahtev ministrstva, je to julija 1882 sprejelo

sklep o ustanovitvi glasbene šole. Otvoritev je bila novembra 1882. Namen

društva je bil vzgojiti usposobljene glasbenike, ustvarjalce, poustvarjalce in

ljubitelje glasbe na Slovenskem. Nadarjeni učenci bi tako imeli možnost šolanja

doma in ne bi odhajali študirat v tujino, kjer so največkrat tudi ostali.

Novoustanovljena glasbena šola bi tudi zmanjšala nemški vpliv in meščanski

otroci in otroci izven Ljubljane ne bi bili primorani obiskovati poleg orglarske

šole edino delujočo nemško usmerjeno glasbeno šolo Filharmonične družbe. Ta bi

zgubila svoj vpliv, otroci bi se učili v slovenščini, spoznavali in izvajali dela

slovenskih in slovanskih skladateljev. Društvo si je želelo ustanavljati

podružnične glasbene šole. (Budkovič, 1992, str. 201, 202)

22

V prvih letih Glasbena matica ni imela društvenih prostorov, zato je odbor našel

prostor za glasbeno šolo pri Premku, oziroma v Goltnerjevi stari hiši. Ta skromna

soba je postala prvi učni prostor slovenskim otrokom, željnim glasbene izobrazbe.

Odbor je sklenil kupiti nov klavir, naročiti violino in potreben šolski inventar.

Prvo šolsko leto se je vpisalo 28 učencev in poučevali so klavir in violino. Vsi

učenci so bili začetniki in vsi so se šolali brezplačno. Klavir so imeli dvakrat

tedensko, violino pa trikrat na teden. Začetek delovanja šole je bil skromen, a

obetajoč. Šola ni imela dobro izdelanega učnega načrta, osnutek so dobili v šoli

Filharmonične družbe. Učitelj je v eni uri poučeval več učencev hkrati, kar je

slabo vplivalo na vzgojne rezultate. Učitelji so bili amaterji, ki jim je bilo

poučevanje poleg redne službe v veselje. Učili so za najmanjši honorar. Društvo je

dalo razpis za šolanega učitelja in zraven še pomembno zahtevo, da se mora

učitelj naučiti slovenščine, če je ne obvlada. Na razpis se je pojavilo 7 kandidatov,

vendar se odbor ni odločil za nobenega, tako da so v drugem šolskem letu

poučevali le začasno nastavljeni učitelji. V drugem šolskem letu se je vpisalo 50

učencev. Pri vpisu so pazili na muzikalnost in na to, ali so njihovi starši narodno

zavedni. V tem letu so na novo poučevali petje. Učence so razdelili na začetnike

in na tiste, »že nekoliko izvežbane«. Zaradi slabih gmotnih razmer v društvu so

morali premožnejši učenci v drugem šolskem letu plačevati učni prispevek. Šola

je imela neprestane težave s prostori. Povečano število učencev je zahtevalo več

prostorov. Začasno so se vselili v prostore Narodne čitalnice, kjer so imeli tudi

prve javne nastope. V šolskem letu 1884/85 je bilo vpisanih 82 učencev in poleg

klavirja in violine so poučevali še violo, violončelo, kontrabas, solopetje, glasbena

teorija pa je bila obvezna od 3. razreda dalje. Zborovsko petje so morali

obiskovati vsi učenci. Odbor Glasbene matice in učiteljski zbor sta veliko

pozornost posvetila vzgoji godalcev, saj se je godala učilo 42 učencev. Velika

pozornost je veljala tudi vokalni zborovski in solistični izobrazbi, skupnemu

muziciranju, godalnim ansamblom in celo klavirju, v štiri- in osemročni igri. 53

učencev se je učilo igrati klavir, petje so obiskovali vsi učenci, teorijo pa od 3.

razreda dalje. Odbor Glasbene matice je v tistem šolskem letu tudi objavil »Šolski

red«, ki vsebuje 12 členov, ki pojasnjujejo vpisne pogoje. Med njimi je bilo, da

šola sprejema le muzikalno nadarjene učence tistih staršev, ki so člani Glasbene

matice. Učenci so dolžni obiskovati skupinske, komorne, orkestralne in zborovske

vaje in javno nastopati, če jih za to določi učitelj. Odbor je od začetka šole skrbel

23

za tiskanje šolske ilustrativne literature. Ob koncu leta 1885 je izšel prvi zvezek

Foersterjeve Klavirske šole v dveh jezikih, slovenščini in nemščini. Ta klavirska

šola je bila za tiste čase dovolj sistematično in praktično urejeno gradivo. Odbor je

sklenil tiskati še »Vaje za gosli in klavir« ter »Predigre«. (Budkovič, 1992, str.

203-215)

V 5. letu delovanja je glasbena šola zopet razširila predmetnik. Glasbeno teorijo

so razdellili v 1. in 2. letnik, uvedli harmonijo, na novo vpeljali solopetje in

splošno petje ter orkestralne vaje. Razširjeni predmetnik je odprl vrata novim

učencem in novim učiteljem. Šola je nujno potrebovala poleg dobrega, narodno

zavednega učitelja, še strokovno izobraženega, odličnega pedagoga, izkušenega

organizatorja, vodjo in ravnatelja šole. V tistem času je bilo zelo malo izobraženih

glasbenih pedagogov slovenskega rodu. Večinoma so poučevali Čehi in Nemci,

zato so bili Slovenci še posebej iskani. Kar 3 društva – Glasbena matica,

ljubljanska Čitalnica in Dramatično društvo so potrebovali glasbenega pedagoga,

zborovodjo in dirigenta. Vabilu se je odzval in ga sprejel Fran Gerbič, leta 1886.

Poleg poučevanja klavirja, solopetja in glasbene teorije mu je bilo zaupano tudi

mesto ravnatelja glasbene šole. Fran Gerbič je prvi Slovenec, glasbeni pedagog z

visoko izobrazbo, ki je v pravem trenutku posegel v razvoj slovenske glasbene

pedagogike. V letih 1889–1891 je poučeval petje, orgle, glasbeno teorijo in

harmonijo na ljubljanskem učiteljišču. Kasneje je postal utemeljitelj slovenskega

opernega gledališča. V letih 1886–1890 je vodil čitalniški zbor, leta 1899–1990 pa

je bil regens chori šentjakobske cerkve. Kot učitelj, ravnatelj in umetniški vodja se

je lotil dela zavzeto in odgovorno. Na Gerbičev predlog so leta 1887 spet uvedli

javne izpitne nastope in uspeh teh izpitov je navzoče zelo presenetil. V petih letih

delovanja se je šola organizacijsko in finančno utrdila. Našla je sposobnega vodjo,

z novim predmetnikom, večjim številom učencev in učiteljev je razširila dejavnost

in dobila priznanje za uspešno strokovno delo od vlade. Pomemben podatek o

napredku šole so vpisi učencev. Od leta 1882 je iz 28 učencev v šestih letih zrasel

na 101 učenca (šol. leto 1887/88). Poučevalo je 7 učiteljev. Gerbič je z nastopom

službe pripravil nov učni načrt. Glasbena teorija je bila obvezen učni predmet v

dveh razredih, pouk harmonija in kontrapunkta je trajal 2 leti, zborovsko petje so

delili na deške, dekliške in moške glasove. Skupne vaje v mešanem zboru so bile

v dveh oddelkih, solopetje v petih. Klavir so poučevali v pripravnici eno šolsko

24

leto, v »poučevalnici« 4 leta in v »izgojevalnici« 3 leta. Po 8 letih se je učenec

lahko vpisal na višjo šolo. Podobno se je delil pouk violine, samo da je sledila

višja šola že po šestem razredu. Pouk teorije in harmonije so v šol. letu 1888/89

začeli deliti za manj in bolj izobražene gojence. Pod Gerbičevim vodstvom je

šolski mešani zbor dosegel visoko raven umetniškega izvajanja. (Budkovič, 1992,

str. 215-219)

Odbor Glasbene matice si je že kmalu po ustanovitvi prizadeval ustanoviti šolo za

pihala in trobila, da bi s svojimi učenci pomagali ustanoviti mestno godbo in

kasneje tudi lasten simfonični orkester. Ta glasbila je poučeval Fran Štaral in

pokazal prve uspehe že na javnem nastopu leta 1888. Zavzetost za ustanovitev

godbe je bila vsesplošna. Učitelj Štaral je po odobritvi odbora v šol. letu 1887/88

sprejel 2 učenca za klarinet, 2 za trobetno, 3 za rog in 1 za pozavno. Kazalo je, da

bo šola dobro uspevala, zlasti zato, ker se je naslednja leta vpisalo še več učencev

in uspeh je bil sprva zadovoljiv. Toda že po treh, štirih letih se je vpis znova

zmanjšal, stevilo starih učencev je padlo, menda zaradi menjave učiteljev in

nerednega obiskovanja pouka. Četudi so imeli učenci pouk brezplačen, je

zanimanje za pouk trobil in pihal poniknilo, tako da bil je leta 1892 odbor prisiljen

pouk pihal in trobil preložiti na kasnejši čas. (Budkovič, 1992, str. 219, 220)

Od leta 1890 so se na šoli vršile nagle menjave učiteljev in tako je odbor Glasbene

matice leta 1891 sklenil pisati Mateju Hubadu na Dunaj, naj sprejme mesto

učitelja klavirja in zborovodje. Hubad je tam že 4 leta študiral glasbo in novembra

1891 se je vrnil v Ljubljano. Na matični šoli je poučeval klavir, glasbeno teorijo,

harmonijo, solopetje, splošno in zborovsko petje in zbor. Šola Glasbene matice je

s Hubadom pridobila poleg Gerbiča še enega Slovenca z visoko glasbeno

izobrazbo, odličnega pedagoda in zborovodjo. Spremembe v učiteljskem zboru so

se vrstile tudi po prihodu Hubada. Tako je v šol. letu 1892/93 šolo obiskovalo 276

učencev, poučevalo pa jih je 6 učiteljev: Gerbič – klavir in solopetje; Ana Šuklje

- klavir; Bandis – klavir in violino, po odpovedi službe K. Jeraj; Hoffmeister –

klavir in Hubad – klavir, teorijo, solopetje, harmonijo, splošno in zborovsko petje.

Vsi učitelji so bili preobremenjeni. (Budkovič, 1992, str. 226-230)

Da bi pedagoško delo bilo še boljše, so učitelji po prejšnjih učnih načrtih in po

lastnih pedagoških izkušnjah pripravili osnutke novih učnih načrtov za glasbeno

25

šolo. Hubad je pripravil osnutek za splošno glasbeno teorijo, harmonijo,

kontrapunkt in zborovsko petje, Gerbič in Hubad za solopetje, Hoffmeister za

klavir in Jeraj za violino. Hkrati so zasnovali učne načrte za violo, violončelo,

kontrabas, flavto, klarinet, rog, trobento in pozavno. Gojili so skupno štiriročno in

osemročno igro na klavirju in klavir kot spremljevalni instrument. Splošna

glasbena teorija je bila obvezen stranski predmet za dva razreda in jo je moral

učenec končati v treh letih. Učni načrt spošne glasbene teorije je obsegal: znanje

glasbene pismenosti, znanje ključev, taktov, tempo, lestvice, intervale,

dinamičnine in agogočne oznake, trizvoke na vseh stopnjah durovih lestvic. V

drugem razredu so utrjevali znanje intervalov in trozvokov, seznanjali se z novimi

tonovskimi načini, sorodnostjo in funkcijami akordov, z razvojem notne pisave,

okraski in instrumenti. Pouk harmonije je trajal 2 leti, po 2 uri na teden. Pogoj za

vpis je bilo znanje dveh razredov teorije in vsaj dveh razredov klavirja, za drugi

razred pa znanje iz prvega razreda. Učni načrt za prvi razred je obsegal nauk o

akordih in njihovih vezavah, kadence na vseh stopnjah, vaje v generalbasu. Učni

načrt za drugi razred pa je obsegal akorde v molu, modulacije, diatonične in

enharmonične spremembe, zadržke, prehajalne in menjalne tone, anticipacije,

ležeče tone, igranje generalbasa prima vista, harmoniziranje danih melodij, prosto

figuracijo, imitacijo in vaje v različnih ključih in po posluhu. Kontrapunkt je imel

enako časovno razporeditev kot harmonija in enake vpisne pogoje, zraven pa še

predhodno znanje harmonije. Obravnaval je praktično sestavo kanona in fuge.

Zborovsko petje je imelo podrobno sestavljen učni načrt za dva razreda. Obsegal

je ritmične vaje, dikcijo, intonacijo, petje in interpretacijo narodnih in umetnih

večglasnih pesmi, muzikalno in deklamacijsko fraziranje. Uporabljali so

Nedvedovo pesmarico Slavček III, Vilharjeve, Foersterjeve, Mendelssohnove,

Dvorakove, Brucknerjeve, Händlove, Abtove in pesmi drugi skladateljev. V

drugem razredu so obravnavali vse oblike zborovskega petja: figuralno,

koloraturno, petje fug in oratorijev. Učila so bila podobna kot v prvem razredu,

vendar zahtevnejša. Pouk solopetja je trajal 5 let po 2 uri na teden v skupini štirih

učencev. Učni cilj je bil vzgojiti koncertnega ali opernega pevca. Vpisali so se

lahko kandidati s primernim glasom, z znanjem klavirja, splošne glasbene teorije,

ugodnimi fizičnimi dispozicijami in končano mutacijo. Kot učne pripomočke so

uporabljali različne pevske šole. Pouk klavirja je obsegal 8 razredov in je trajal 2

učni uri na teden v skupini štirih učencev. Pogoj za sprejem je bil posluh in

26

izpolnjeno osmo leto starosti. Med predpisanimi učili za 1. razred je bila

Foersterjeva Klavirska šola I. del, etude – Diabelli, Koehler, Loeschhorn. Za

naslednje razrede pa so literaturo našli v opusih Clementija, Duvernoyja,

Czernyja, Kuhlauja in drugih mojstrov baroka, klasike in romantike. Po

zaključenih 8 razredih se je učenec lahko vpisal na višjo šolo, kjer mu je učitelj

izbral gradivo po njegovih sposobnosti in muzikalnosti. Pouk violine je obsegal

šest razredov po 2 uri na teden v skupini štirih učencev. Pogoji za vpis so bili isti

kot pri klavirju. Uporabljali so Hofmannovo šolo I. in II. zvezek, Schoena, Šolo

spretnosti Hermanna, Grünwaldove Prstne vaje itd. Učno gradivo v nadaljnjih

razredih so prilagajali učenčevim sposobnostim in muzikalnosti. Višja šola je bila

namenjena solistični violinski igri. Učnih načrtov za violo, violončelo in

kontrabas niso objavili, čeprav so jih poučevali, kakor tudi za pihala in trobila. Ne

glede na vse to, je bil novi osnutek učnega načrta v primerjavi s prejšnjimi

bistveno izpopolnjen in bolj sistematično urejen. Za višjo šolo se je celo lahko

usklajeval s konservatorijskem. (Budkovič, 1992, str. 241-243)

V letih 1888-1894 je matična glasbena šola zelo razvila vokalno zborovsko

dejavnost, medtem ko je odbor pustil šolo za pihala in trobila, da je po petih letih,

1888–1893, propadla. Zelo so se povečali pevski zbori – moški, ženski, mešani.

Vodilna pedagoga matične glasbene šole in njen ravnatelj, Gerbič in umetniški

vodja Hubad, sta bila prvenstveno teoretično in vokalno usmerjena. Prvi je bil

poklicni operni pevec, drugi se je izkazal kot učitelj teoretičnih predmetov in

zborovodja. Nihče od njiju ni bil vešč igranja v simfoničnem orkestru, če

izvzamemo igranje orgel in klavirja. Georg Štaral, ki ni imel v odboru nobene

besede, je poučeval godala, pihala in trobila in »razne druge instrumente«, kar

zveni tako, kot da bi bil odveč. Po prenehanju pouka pihal in trobil leta 1893 tudi

na sejah odbora šole tega vprašanja niso posebej obravnavali. Nema in

neprizadeta sta ostala tudi oba odgovorna za napredek šole, Gerbič in Hubad. To

je bila velika škoda, saj se zamujenega še vrsto let ni dalo nadomestiti. Odbor je

reševal druge naloge, spremenil učne načrte, odprl glasbeno knjižnico z

muzikalijami, podprl je zamisel o ustanovitvi lastnega glasbenega lista in

načrtoval razširitev pedagoške dejavnosti na podeželje z ustanovitvijo

podružničnih glasbenih šol. Razmer za uresničitev in obnovitev pouka za pihala in

27

trobila ter za ustanovitev simfoničnega orkestra pa odbor ni znal, hotel ali mogel

ustvariti. (Budkovič, 1992, str.244-247)

V noči iz 14. na 15. 4. 1895 je Ljubljano prizadel močan potres. Obe stavbi

Glasbene matice je potres uničil in morali so ju porušiti in zgraditi novo stavbo.

Pouk so ustavili za nekaj časa. Šola je kasneje dobila učne prostore v Križevniški

ulici in knežjem dvorcu Cojzove hiše. Iz ruševin so rešili le pohištvo,

instrumentarij in arhiv. Nesreča pa kljub temu ni zavrla koncertne dejavnosti,

ampak jo je celo vzpodbudila in pospešila. Potresno območje si je ogledal sam

cesar in zbirke pomoči so prihajale od vsepovsod, tudi z Dunaja. (Budkovič, 1992,

str. 247-252)

Leta 1896 se je matična šola preselila v svoje prostore v Vegovi ulici in s tem je

bilo konec dolgoletnega preseljevanja. Glasbena matica je imela leta 1896 700

članov. Zelo delovni odbor je tiskal slovenska glasbena dela, narodne pesmi,

ilustrativno pedagoško literaturo in razpisoval nagrade za najboljša glasbena dela.

Od leta 1894 je društvo načrtovalo ustanoviti višjo stopnjo – konservatorij.

Razširajli so koncertno dejavnost in imeli bogato založeno glasbeno knjižnico,

posojali so muzikalije in poučne glasbene knjige v več jezikih vsem članom

društva. Društvo je načrtovalo natis glasbenega lista in bilo pobudnik gibanja za

ustanovitev podružničnih glasbenih šol. Prvo podružnično šolo mu je uspelo

ustanoviti leta 1898 v Novem mestu in še istega leta kasneje v Celju. Učenci so

pouk marljivo obiskovali in učitelji so vestno podajali svoje pedagoško znanje. Ko

se je šola notranje uredila, je imela sposobne in disciplinirane učitelje, sodobno

urejene učne načrte, dosegla je lepe pedagoške uspehe. (Budkovič, 1992, str. 256-

260)

2.1.8.1 Ustanovitev društvene godbe in Slovenske filharmonije

Šola Glasbene matice je postopoma doponjevala predmetnik. Kot vedno je bil

najbolj zaseden oddelek klavirja, nato solopevski in godalni. Izmed pihal se je

najprej uveljavila flavta in šele po letu 1908 tudi druga pihala in trobila.

(Budkovič, 1992, str. 267-269)

Odbor Glasbene matice se je zelo trudil, da bi mu na šoli uspelo s poukom za

pihala in trobila. Ko je ta oddelek leta 1893 prenehal delovati, je društvo

28

organiziralo brezplačne orkestralne vaje za ljubitelje glasbe pod vodstvom

kapelnika Ernesta Eberharta. Redni pouk flavte in orkestralnih vaj so pričeli leta v

šol. letu 1903/04. Šolski godalni orkester je nastopil maja 1904. Poleg šolskega

orkestra je od leta 1900 v Ljubljani delovala društvena godba, ki je po letu 1908,

ko je dobila večjo finančno podporo, močno razširila svoje vste in dejavnost. Od

takrat je orkester štel do 32 instrumentalistov in je bil sposoben sodelovati pri

velikih matičnih koncertih, v slovenskem in nemškem gledališču. Orkester, ki je

nastal iz društvene godbe, je prvič nastopil oktobra leta 1908 v dvorani hotela

Union, pod vodstvom Vaclava Talicha. To je bil prvi slovenski koncertni oziroma

simfonični orkester, sestavljen iz samih izvrstnih glasbenikov. Od takrat je

sodeloval pri opernih in operetnih predstavah, na koncertih Glasbene matice,

izvajal je velika simfonična dela, prirejal ljudske, promenadne in zabavne

koncerte ne glede na politično pripadnost organizatorjev ali društev. Ljubljana je

potrebovala svoj simfonični orkester, še posebej zato, ker je vrednost vojaške

godbe počasi usihala. Na občnem zboru septembra 1908 je Glasbena matica

preimenovala društveno godbo v Slovensko filharmonijo. Med vsemi člani

orkestra so bili vsi šolani orkestraši, nekateri so končali konservatorij. Sklenili so,

da bo Slovenska filharmonija finančno samostojno društvo, da se organizacijsko

poveže z Glasbeno matico na ta način, da ta sprejme v službo nekatere člane za

pomožne pedagoge v glasbeni šoli. Slovenska filharmonija je daleč presegla vse

dotedanje dosežke slovenske orkestralne poustvarjalnosti. (Budkovič, 1992, str.

273-279)

2.1.8.2 Podružnične šole Glasbene matice

Podružnična šola v Novem mestu – delovala od leta 1898 do 1904, poučevali so

klavir, violino, petje in glasbeno teorijo. (Budkovič, 1992, str. 261-263)

Podružnična šola v Celju – delovala je od leta 1908 (uradno od leta 1910) do

začetka 1. sv. vojne, poučevali so violino, klavir, pevski zbor, teoretičnih

predmetov pa ne. (Budkovič, 1992, str. 282-284)

Podružnična šola v Kranju – delovala je od 1909 do 1. sv. vojne, poučevali so

violino, klavir, petje, glasbeno teorijo, dekliški in deški pevski zbor, imeli so tudi

godalni orkester. (Budkovič, 1992, str. 294-296)

29

2.1.8.3 Šola ljubljanske Glasbene matice pred 1. sv. vojno in med njo

Ljubljanska matična šola je v času do nastanka konservatorija rasla po številu

učencev, učiteljev, razširitvi predmetnika in učnih dosežkih. V šol. letu 1918/19 je

bilo vpisanih 836 učencev in delalo 16 učiteljev. Zaradi takega vpisa je

primanjkovalo učiteljev, primanjkovalo je klavirjev in učnih prostorov. Vojna je

prinesla tudi finančno stisko in odbor je to vse nekako prebrodil, da so učenci vsa

leta vseeno kakovostno napredovali. Nekateri so nadaljevali študij na praškem in

dunajskem konservatoriju in se kot učitelji vračali v zavod, iz katerega so izšli, s

vključevanjem v učni proces. V tem času, v začetku let 1917 je šola tudi izgubila

svojega učitelja, organizacijskega vodjo, ravnatelja in skladatelja Frana Gerbiča.

31 let je vodil največjo in najpomembnejšo glasbenovzgojno ustanovo. Na

položaju ravnatelja matične glasbene šole in od leta 1919 konservatorija ga je

nasledil Matej Hubad. Ta, doslej največji slovenski pedagog z velikim strokovnim

znanjem in metodično-didaktičnimi izkušnjami je vzgojil vrsto zboristov,

koncertnih in opernih solistov. Pri poučevanju je uporabljal najsodobnejše učne

pripomočke in tudi sam z veliko avtoriteto in svojo muzikalnostjo odločujoče

vplival na razvoj svojih učencev. (Budkovič, 1992, str. 313-323)

Proti koncu leta 1918 so končno dozoreli pogoji za nastanek konservatorija.

Število učencev in učiteljev je ne glede na vojne razmere v šoli presenetljivo

naraščalo. K nastanku pa so pomagale tudi nove politične razmere, torej nastanek

nove države Srbov, Hrvatov in Slovencev. Marca 1919 so ustanovili konservatorij

in maja istega leta orkestralno društvo. Ljubljanski konservatorij je dobil svoje

prostore, deželna vlada mu je nakazala finančno podporo. Prvo vpisovanje v

konservatorij je bilo septembra 1919 za vse instrumente, teoretične predmete,

solopetje, operno in dramsko šolo. Junija leta 1921 je država sprejela obveznosti

do matične glasbene šole in konservatorija. Odslej so vodili ločeno knjigovodstvo

za glasbeno šolo posebej in za konservatorij posebej. (Budkovič, 1992, str. 232-

237)

Pomen matične glasbene šole

Priprave za ustanovitev društva Glasbene matice so trajale več let. Njeno

ustanovitev so Nemci sprva sprejeli z omalovaževanjem, kmalu pa so spoznali, da

je njen program zasnovan ne samo premišljeno, ampak da ga bodo Slovenci kljub

30

notranjim političnim zdraham in trenjem ter finančniim težavam uspešno

uresničili. Po letu 1881 si je društvo opomoglo z ustanovitvijo glasbene šole.

Odbor je veliko naporov posvetil ustanovitvi glasbene šole, priskrbeti je moral

prostore, poiskati kvalificirane in narodno zavedne učitelje, pripraviti učne načrte,

kupiti glasbila, učne pripomočke in za redni pouk zagotoviti finančna sredstva.

Vse to in lepe učne u