Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
DIPLOMSKO DELO
Klavdija Hozjan
Maribor,2015
UNIVERZA V MARIBORU
FILOZOFSKA FAKULTETA
Oddelek za slovanske jezike in književnosti
Diplomsko delo
POIMENOVANJA ZA ŽIVALI V UČBENIKU IMRETA AGUSTIČA
PRIRODOPIS S KEPAMI ZA NÁRODNE ŠOLE
Graduation thesis
ZOOLOGIC NUMERICLATURE IN PRIRODOPIS S KEPAMI ZA NÁRODNE
ŠOLE TEXTBOOK BY IMRE AGUSTIČ
Mentorica: Kandidatka:
doc. dr. Natalija Ulčnik Klavdija Hozjan
Maribor,2015
Lektorica:
Sabina Oletič, prof. slovenščine in sociologije
Prevajalka:
Simona Horvat, prof. pedagogike in dipl. prevajalka in tolmačinja za angleški
jezik
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Nataliji Ulčnik za strokovno pomoč in
spodbudo pri pisanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se svojim domačim, prijateljem in Marku za podporo pri študiju in
nastajanju diplomskega dela.
Hvala vsem.
IZJAVA
Podpisana Klavdija Hozjan, rojena 17. 5. 1986, študentka Filozofske fakultete Univerze v
Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z
naslovom Poimenovanja za živali v učbeniku Imreta Agustiča Prirodopis s kepami za
národne šole pri mentorici doc. dr. Nataliji Ulčnik avtorsko delo.
V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso
prepisani brez navedbe avtorjev.
_______________________
(Podpis študentke)
Maribor, 2015
POVZETEK
Prekmurje, skrajni severovzhodni del današnjega slovenskega prostora, je v 19.
stoletju pripadalo ogrskemu delu Avstro-Ogrske. Od tam je prihajal tudi Imre
Agustič, stenograf in publicist, ki je leta 1875 v Budimpešti začel izdajati časopis
Prijatelj. Lotil se je tudi pisanja poezije, pripovedk, prevajanja, prisoten je bil na
političnem področju. Napisal je tudi učbenik Prirodopis s kepami za národne šole,
ki je izšel leta 1877 v Budimpešti. V diplomskem delu sem se posvetila predvsem
prvemu delu tega učbenika, v katerem so obravnavane živali in jih je Agustič
povzemal po Erjavčevih Domačih in tujih živalih v podobah. Knjigi se razlikujeta
po obsegu in količini predstavljenih živalskih vrst, skupna pa so nekatera
poimenovanja in informacije o posameznih živalih. Povsem drugačen je tudi
pristop k obravnavani tematiki – Erjavec podatke podaja skozi zgodbe, Agustič pa
je bolj enciklopedičen. Polovica Agustičevih poimenovanj živali je enaka
Erjavčevim. Večino poimenovanj najdemo v Pleteršnikovem Slovensko-nemškem
slovarju, v Slovarju stare knjižne prekmurščine Vilka Novaka in v SSKJ. V
živalskih poimenovanjih in v sobesedilu je viden vpliv starejših oblik knjižnega
jezika, opazen pa je tudi vpliv narečja. Vpliv madžarskega jezika ni izrazit, večina
živalskih iztočnic je namreč indoevropskega izvora.
Ključne besede: Imre Agustič, prirodopis, učbenik, živali, strokovno izrazje
ABSTRACT
Prekmurje, the most north-eastern part of today's Slovenia, was a part of
Hungarian territory of the Austria-Hungary in the 19. century. It was also the birth
place of Imre Agustič, a stenographer and publicist, who started publishing the
newspaper Prijatelj ("Friend") in 1875 in Budapest. He has also taken on writing
poetry, tales, translating, and politics. He was also the author of the textbook
Prirodopis s kepami za národne šole, published in 1877 in Budapest. My diploma
thesis focuses particularly on the first part of this textbook, which discusses
animals Agustič summarized after Domače in tuje živali v podobah by Erjavec.
The books differ in length and quantity of animal species presented, however
some nomenclature and information on individual animals are the same in both.
Also the approach on the theme is completely different - Erjavec reveals
information through stories and Agustič is more encyclopaedic. The half of
Agustič's nomenclature of animals is same as that by Erjavec. The most of
nomenclature can be found in Slovensko-nemški slovar by Pleteršnik, in Slovar
stare knjižne prekmurščine by Vilko Novak and in Dictionary of Standard
Slovene. We can detect the influence of older forms of the standard language, and
also see the impact of the dialect in animals' nomenclature and the context. The
influence of the Hungarian language is not distinct, because most of the animals'
entries are of Indo-European origin.
Key words: Imre Agustič, natural history, textbook, animals, professional
terminology
i
KAZALO VSEBINE
0 Uvod ................................................................................................................ 1
0.1 Namen diplomskega dela ......................................................................... 1
0.2 Metode dela .............................................................................................. 1
0.3 Raziskovalne hipoteze .............................................................................. 2
1 Šolstvo v Prekmurju do konca 19. stoletja .................................................. 3
1.1 Prirodopis v šolah ..................................................................................... 4
1.2 Učbeniki prirodopisa ................................................................................ 5
2 Razvoj prekmurskega knjižnega jezika ....................................................... 7
3 Imre Agustič ................................................................................................. 10
4 Prirodopis s kepami za národne šole ......................................................... 12
4.1 Zgradba učbenika ................................................................................... 13
4.2 Pregled Agustičevih živalskih poimenovanj v slovarjih in v Erjavčevih
Živalskih podobah ............................................................................................. 20
4.3 Statistična analiza živalskih poimenovanj .............................................. 50
5 Primerjava z drugimi učbeniki ................................................................... 63
5.1 Dela Frana Erjavca ................................................................................. 63
5.2 Sodobni učbeniki .................................................................................... 65
6 Sklep .............................................................................................................. 68
7 Literatura in viri .......................................................................................... 70
8 Priloge ........................................................................................................... 76
8.1 Priloga 1: Kratice .................................................................................... 76
8.2 Priloga 2: Primer besedila iz Živalskih podob Frana Erjavca ................ 78
8.3 Priloga 3: Primer besedila iz učbenika Imreta Agustiča ........................ 81
ii
KAZALO SLIK
Slika 1: Naslovna stran Prirodopisa za národne šole ........................................... 12
Slika 2: Drevesno deblo živali po Agustičevem učbeniku.................................... 14
Slika 3: Primer slike iz Prirodopisa s kepami za národne šole ............................ 19
iii
KAZALO GRAFIKONOV
Grafikon 1: Primerjava z Živalskimi podobami Frana Erjavca ............................. 50
Grafikon 2: Poimenovanja v primerjavi s Pleteršnikovim slovarjem ................... 51
Grafikon 3: Poimenovanje glede na SSKP ........................................................... 52
Grafikon 4: Poimenovanja glede na SSKJ ............................................................ 53
Grafikon 5: Primerjava s slovensko-madžarskim slovarjem ................................ 54
Grafikon 6: Pregled vseh primerjav ...................................................................... 55
Grafikon 7: Pregled po etimološkem slovarju ...................................................... 56
iv
KAZALO TABEL
Tabela 1: Naglašena poimenovanja ...................................................................... 59
Tabela 2: Vokalne razlike pri poimenovanjih ....................................................... 60
Tabela 3: Prikaz konzonantskih sprememb........................................................... 61
1
0 Uvod
Prekmurje je bilo kar osem stoletij pod ogrsko državo. Slovanski jezik in
zavedanje, da se ta narod razlikuje od madžarskega, sta vplivala, da so nastale
prve knjige tudi na tem področju. V ospredju so bila verska besedila, a so se
kmalu pokazale potrebe po publicistiki, šolskih knjigah. Imre Agustič je bil
zaslužen, da je leta 1875 začel izhajati prvi prekmurski časopis Prijatelj in da je
leta 1868 nastal edini naravoslovni prekmurski učbenik Prirodopis s kepami za
národne šole 1868. Ta kljub svoji zanimivosti še ni bil deležen natančnejše
analize s strokovnega in z jezikovnega vidika.
0.1 Namen diplomskega dela
V diplomskem delu je predstavljen prvi učbenik naravoslovja v prekmurskem
jeziku Prirodopis s kepami za národne šole (1878) avtorja Imreta Agustiča.
Najprej je orisan razvoj šolstva v Prekmurju do konca 19. stoletja, sledi pregled
pouka naravoslovja na slovenskih tleh ter učbenikov naravoslovja. Glede na to, da
je učbenik napisan v prekmurščini, je podan tudi razvoj prekmurskega knjižnega
jezika. V nadaljevanju je predstavljeno življenje in delo Imreta Agustiča, zgradba
izbranega učbenika in tamkajšnji zapis poimenovanj za živali. Živalska
poimenovanja so primerjana z zapisi v drugih delih podatki pa so tudi statistično
obdelani. Razhajanja pri poimenovanjih so pojasnjena. Na koncu je Agustičev
učbenik primerjan še z Erjavčevimi deli in s sodobnimi učbeniki.
0.2 Metode dela
Pri pisanju diplomskega dela so uporabljene naslednje metode:
– deskriptivna metoda (predstavljanje avtorja Imreta Agustiča),
– zgodovinska metoda (opisovanje zgodovinskih dejstev in oseb),
– komparativna metoda (primerjava iztočnic v različnih slovarjih,
primerjava Agustičevega in Erjavčevega dela),
– metoda analize (ugotavljanje jezikovnih značilnosti med iztočnicami),
– metoda sinteze (podajanje sklepnih ugotovitev).
2
0.3 Raziskovalne hipoteze
Pri raziskovalnem delu sem izhajala iz naslednjih hipotez:
V učbeniku Prirodopis s kepami za národne šole (1878) so poimenovanja
za živali zapisana v knjižni prekmurščini.
Avtor učbenika je pri živalskih poimenovanjih uporabljal tudi madžarske
izraze.
Avtor je pri zapisu živalskih poimenovanj uporabljal prekmurski črkopis,
ki so ga bili uporabniki v prekmurskem okolju bolj vajeni.
Avtor se je osredotočil na predstavitev živali, ki bivajo v človekovi
neposredni bližini.
3
1 Šolstvo v Prekmurju do konca 19. stoletja
Prekmurje je bilo dlje časa priključeno Ogrski, kar jena tem območju pustilo
socialne in kulturne sledi. Posledično se tudi šolstvo ni razvijalo enako kot drugje
na današnjem slovenskem območju. Prvi učitelji so bili prisotni že v 16. stoletju
npr. György Râcza, Andrâs Zuhadoly, Farkas Bakâs, Istvân Beythej in György
Kulcsâr (Kokolj, Horvat 1977: 15). Konec stoletja so tako že obstajale
evangeličanske cerkvene šole. Dolžnost vsakega evangeličana je bila branje
Biblije, zato so se učili predvsem branja, pisanja in računanja. Učili so se
prekmurščino, saj je verski nauk določal branje Biblije v svojem maternem jeziku.
Učitelji so si pomagali predvsem z učbeniki kajkavskih protestantov (Kokolj
1976: 37–46). V šolo so hodili vsi otroci, tudi deklice, ne glede na premoženje
staršev.
Začetek protireformacije v Prekmurju sega v leto 1672. Protireformacija,
izganjanje duhovnikov, učiteljev, uničevanje protestantskih šol, cerkva pa v leto
1733 (Kokolj in Horvat 1977: 43). V 17. in 18. stoletju so se protestantske šole
počasi uničile in prevladovati so začele katoliške. Leta 1715 je bil izdan Mali
Katechismus Franca Temlina, ki verski vsebini velja za prvi prekmurski učbenik.
Ljudje pa so potrebovali še abecednik, česar se je lotil Števan Küzmič. 1 V času
vladanja Marije Terezije, ki je zahtevala obvezno šolstvo, je veljalo, da je šolstvo
stvar države in ne cerkve. Leta 1777 je izdala zakon Ratio educantionis, ki je
urejal prakso učiteljevanja na Ogrskem in druga napredna načela. Glede na to, da
je bila Ogrska večnarodnostna država, ljudstvo pa je pripadalo raznim verskim
skupnostnim, je bil obvezujoč latinski in nemški jezik, v materinščini pa so lahko
poučevali določene predmete. Slovenski katoliki na Ogrskem so bili združeni v
eno škofijo s sedežem v Sombotelu. Leta 1790 je Mikloš Küzmič izdal ABC
kni'sico na narodni soul haszek, ki je bila pomembna za branje in učenje v šolah.
V času jožefinskih reform je znova zaživela evangeličanska cerkvena in šolska
organizacija (nemščina kot uradni in splošno občevalni jezik, šole bi naj bile
1Leta 1752 izda knjižico Male szlovenszki katekizmus, 1753 ABC kni'snicza, 1754 Vöre krščánske
krátki návuk, 1771 Nouvi zakon.
4
povsod, kjer je cerkev, obvezno šolanje od 6 do 12 leta, ustanavljale so se enotne
šole, cerkev je izgubljala moč, nemščina je bila učni jezik). Takrat je nastal drugi
prekmurski abecednik Mihaela Bakoša Szlovenski abecedár (1786). Madžarska
oblast je želela prekiniti germanizacijo, zato se je madžarščina poučevala v
osnovnih in srednjih šolah kot obvezen predmet od leta 1792 (Kokolj, Horvat
1977, 95). Ratio educationis II (1806) pravi, da se šole delijo na normalke in
narodne. Učiti se morajo verouka, črk, zlogovanja, branja, pravopisa, lepopisa,
računstva, spoznavanje državljanskih pravic, latinščino (za izbrane). Za nove
potrebe v šolstvu izide Lülikov Nôvi abeczedar (1820),2 Miha Barle pa izda
svetopisemske izreke Diktomszke, versuske i molitvene kni'ziche za tu málo
sôlszko deczo (1820). Janoš Kardoš je najuglednejši evangeličanski pisec, ki je v
naslednjih letih prevajal dela madžarskih pesnikov, njegove pesmarice so se
uporabljale pri pouku petja, napisal je tudi abecednik. Pisali so še Marko Žižek,
Jožef Bagáry, Janoš Murkovič in drugi. Leta 1868 pa je izšel šolski zakon o
narodnostni enakopravnosti in tako so prekmurske šole dobile pravico, da pouk
poteka v materinščini, pouk pa je v Prekmurju potekal le 6 let,3 na ostalem
slovenskem ozemlju 8 let (Schmidt 1970: 16). Vsi avtorji so dajali pomen
predvsem branju, petju, verski vsebini; Imre Agustič pa je napisal naravoslovni
učbenik (Kokalj in Horvat 1977: 60–209).
1.1 Prirodopis v šolah
Sagadin navaja, da je zakon iz leta 1869 določal, da se morajo učenci učiti verouk,
jezik, računstvo, prirodoznanstvo, zemljepis, zgodovino, pisanje, petje, telovadbo,
ženska ročna dela in gospodinjstvo (Sagadin 1970: 46). V učiteljskem časopisu
Tovariš je leta 1876 izšel članek o prirodopisu v ljudski šoli. Avtor članka (V. J.
1876) je zapisal, da je predmet treba obravnavati tako, da bo od njega korist, ne pa
s stališča znanosti. Grajal je učbenike, ki so se začeli z opicami, levi in leopardi,
namesto z domačimi živalmi, drobnico. Glede rastlinstva je menil, da se morajo
učitelji ravnati po letnih časih in ne smejo pozimi govoriti o rožah, temveč o ledu,
2 Delo obsega preprosta zlogovanja, sestavke za nazorni pouk, o človeku, o delih telesa, o
gluhonemih, razlike med človekom in živalmi, o rastlinah, osnovnih pojmih iz domoznanstva, o
božjih lastnostih, molitve, basni. 3Skrajšana šolska obveznost je bila namenjena predvsem revnemu, kmečkemu prebivalstvu,
otrokom, ki so bili zaposleni v tovarnah pa sploh ni bilo treba obiskovati šol, saj naj bi jim znanje
nudili «industrialci« (Schmidt 1970: 16).
5
snegu. Potrebno se mu je zdelo otroke naučiti, kako vzgojiti rastline, kako živali
preživijo in se gojijo (V. J., časopis Tovariš, list 21, 1876).
Učni načrt iz leta 1874 pravi, da so določene živali morali poznati v drugem
razredu4 (Kopriva 1970: 489). V naslednjih letih se je krog poznavanja živali širil
najprej na okolico, domovino. Prve samostojne knjige za stvarni pouk pa so
uporabljali šele v četrtem ali petem razredu (Kopriva 1970: 493).
Prirodopis je postal samostojen predmet na meščanskih šolah in v 5. razredu
osnovnih šol. Na nižji stopnji se je prirodopis poučeval v zvezi s čitanko. Posebna
učna knjiga je bila dovoljena šele v 6. razredu. Friedrich Herbart je v Šolskem
prijatelju pozval slovenske pisce, da morajo Slovenci pisati knjige o naravi.
Poznati so morali osnove botanike, zoologije in mineralogije, zlasti zgradbo,
zakonitosti in povezanost teh naravnih področij (Schmidt 1979: 350).
Predmet naravoslovje, kot ga poznamo danes, se je v preteklosti imenoval in
poučeval drugače, kakor smo vajeni danes. Poučevanje naravoslovja je bilo sprva
prisotno kot sestavni del slovenskega jezika, in sicer se je predmet imenoval
stvarni pouk. Kasneje je prirodopis že obstajal kot samostojni predmet v šolskem
predmetniku (Hus 2000: 309–321). Leta 1966 je bil predmet preimenovan v
spoznavanje narave in družbe (Schmidt 1979: 475).
1.2 Učbeniki prirodopisa
Slovenski naravoslovci so učinkovito posegali v kulturno politična dogajanja v
predmarčni in porevolucijski dobi. Takrat je na slovenskih tleh vladalo
nacionalistično nemško meščanstvo in je trajalo do razpada avstro-ogrske
monarhije (1918). Zaradi prepovedi rabe domačega jezika v šolah (uporabljala se
je nemščina) so Nemci hoteli, da se uporabljajo tudi nemški strokovni izrazi
(Bufon 1964: 129). Leta 1861 so Kmetijske in rokodelske novice objavile poziv
slovenskim učiteljem, naj pripravijo šolske knjige, dodan pa je bil tudi seznam
primernih učbenikov, napisanih v nemščini. Na seznamu je bilo mogoče najti tudi
Živalstvo in Rastlinstvo za nižje razrede srednjih šol avtorja Aloisa Pokornya. Na
4Imena živali, rastlin in mineralov.
6
poziv sta se odzvala Fran Erjavec in Ivan Tušek, a sta se odločila za prevode in ne
izvirne učbenike (Bufon 1964: 130). Tako za prva naravoslovna učbenika v
slovenskem jeziku, napisana za srednje šole, veljata prevod Živalstva (1864)
avtorja Frana Erjavca ter Rastlinstvo (1864) avtorja Ivana Tuška (Bufon 1964:
133).
Pomembni avtorji prvih učbenikov prirodopisa so:5
Alois Pokorny – prevod Ivan Tušek: Rastlinstvo (1864), Prirodopis
rastlinstva s podobami (1872); prevod Fran Erjavec: Živalstvo (1864);
Fran Erjavec Prirodopis živalstva s podobami (1881),
Franc Govekar: Prirodopis za ljudske šole (1871),
Netoliczka Eugen – prevod Ivan Lapajne: Mali prirodopis s podobami
(1875),
Fran Erjavec: Domače in tuje živali v podobah (1888–1893),
Hubad Josip: Prirodopis za ljudske in meščanske šole v 3 delih (1892),
Cilenšek Martin: Naše škodljive rastline v podobi in besedi (1892),
Alfonz Paulin: Prirodopis rastlinstva (1898),
Ivan Macher: Prirodopis živalstva (1907), Prirodopis za meščanske šole
(1905–1907),
Leopold Poljanec: Prirodopis živalstva (1910, 1911).
Avtorji strokovnih knjig so morali od nekod črpati terminologijo, ob tem pa je
oblast zahtevala rabo nemškega izrazja. Prvo strokovno izrazje se je na
Slovenskem pojavilo v drugi polovici 16. st. (katekizmi, abecedniki), in sicer je
bilo to teološko izrazje (Legan Ravnikar 2009: 51). Obvezno šolstvo in
gospodarske spremembe pa so sprožile potrebo po slovenskem strokovnem
izrazju (Legan Ravnikar 2009: 54). Prve korake izven verskih vsebin je naredil
Marko Pohlin z delom Kmetom za potrebo in pomoč (1789); J. V. Valvasor in
Giovani Antonio Scoponi sta pisala npr. o čebelarstvu; Urban Jarnik o sadjarstvu
(Sadje – Reja ali Navuk Kako se more prav lenko, ino v kratkem času nikar ko
veliko dobreh, ino zdraveh dreves podreti, temoč tudi naržlahtnejši sadje zadobiti,
5Za pomoč pri ustvarjanju seznama učbenikov se zahvaljujem Boži Janžekovič uni. dipl. biol.
7
1817); Anton Makovic je napisal še nekaj poljudnostrokovnih priročnikov, npr.
Prashanja inu odgovori zhes vsegarstvu (1782), Vshegarske bukve sa babice na
desheli (1788), Valentin Vodnik se je lotil Babištva (1818) in Kuharskih bukev
(1799). Pojavljati so se začeli jezikovni termini, pravni termini, vojaški, politični
itd. (Legan Ravnikar 2000: 55, 56). V drugi polovici 18. stoletja pa se je začelo
razvijati tudi naravoslovno strokovno izrazje. Giovanni Antonio Scopoli je v
latinščini izdal prvo znanstveno delo o naravi Flora carniolica (leta 1772), v
kateri je navedel 127 slovenskih rastlinskih imen. Franc Anton Breckerfeld je
napisal seznam imen ptičev, žuželk in rastlin. Žiga Zois, strokovnjak za
mineralogijo, kemijo, rudarstvo in metalurgijo, je pripravil mineraloško zbirko
(Legen Ravnikar 2000: 59). Množile so se knjige iz kmetijskih strok, Franc Pirc je
napisal delo Kranjski vertnar (1835), v katerem najdemo sadjarsko izrazje.
Izhajali so časopisi o čebelarstvu, npr. Slovenski čebelar, Slovenski čebelar in
sadjerejec. Matija Vertovec je leta 1847 izdal Kmetijsko kemijo (Legan Ravnikar
2000: 58). Zelo priljubljena je bila tudi knjižica Antona M. Slomška Blaže in
Nežica v nedeljski šoli (1842), v kateri je izpostavljeno računstvo, zdravilstvo,
prirodoslovje, leposlovje, v veliko pomoč pri razvoju terminologije so bili tudi
časopisi: Kmetijske in rokodelske novice, Naprej, Slovenski glasnik, Zgodnja
Danica, Slovenski pravnik … (Legan Ravnikar 2000: 59, 60).
2 Razvoj prekmurskega knjižnega jezika
Glavne značilnosti prekmurskega narečja so se izoblikovale v 800 letih, ko so
prekmurski Slovenci konec 11. stoletja pripadali ogrski državi. 90.000
prebivalcev, naseljenih na 1.000 km2, je etnični in jezikovni značaj slovenskega
Prekmurja ohranilo vse do leta 1919, ko so se priključili h Kraljevini SHS (Sinic
2000: 4). Leta 1000 je ogrski kralj področje razdelil na dve županiji – Železno
(zahodni in severozahodni del Prekmurja z Mursko Soboto in Monoštrom) ter
Zalsko (vzhodni del Prekmurja z Dolnjo Lendavo). V 16. stoletju so na to
območje vdirali Turki in bili na njem prisotni do sredine 17. stoletja, sledilo je
protestantsko obdobje. Prebivalstvo je bilo večinoma kmečko, zato protestantizma
ni bilo težko širiti, pa tudi Turki so mu bili bolj naklonjeni kot Vatikanu (Sinic
8
2000: 15). Reformacija se je bolj obdržala na severu Prekmurja, na jugu pa so
imeli večji vpliv jezuiti, ki so si prizadevali za obnovitev katoliške cerkve (Sinic
2000: 16). Prvi prekmurski tisk sega v leto 1587, ko je v Monyorokereku (Eberau
na Gradiščanskem) izšel Slovenski obrednik Agenda Vandalica,6 avtor ni znan
(Sinic 2000: 17). Omeniti je treba še Martjansko pesmarico, ki velja za najstarejši
ohranjeni zapis v prekmurskem jeziku (Jesenšek 2013a: 24).
Zaradi pomanjkanja dokazov o obstoju Angende Vandalice, velja leto 1715 za
izdajo prve tiskane knjige (Temlin, Mali Katechismus), deset let kasneje je sledila
še knjiga za poučevanje branja (Abecedarium Szlovenzko, 1725). Temeljno delo
pa je prevod Svetega pisma Nove zaveze iz grščine v slovenščino, ki je bilo
natisnjeno leta 1771 (Števan Küzmič, Nouvi Zakon) (Jesenšek 2005: 69). Števan
Küzmič je v uvodu zapisal: » zdaj oprvič z grčkoga na stári slovenski jezik
obrnjeni« v jeziki, »kakšnega šteš i čüješ« (po Orožen 2013: 420).
Prekmurski jezik je bil v 18. stoletju bolj kot osrednje slovenskemu knjižnemu
jeziku podoben kajkavščini. Oblikoval se je kot narečna tvorba ravenskega in
goričkega govora, pozneje (19.–20. st.) pa so nanj vplivale še dolinske narečne
značilnosti. Jezik se je utrdil predvsem v katoliških tiskih Mikloša Küzmiča
(Szveti evangyeliom, 1780, in Kniga molitvena, 1782) ter Jožefa Košiča
(Zobriszan Szloven i Slovenka med Mürov i Rabov,1845–1848) (Jesenšek 2013a:
51). Sredi 19. stoletja, ko je bilo poudarjeno zedinjenje Slovencev na
narodnostnem ozemlju, sta se vzhodnoslovenski in osrednjeslovenski jezik
združila v t. i. novoslovenščino. Takratni jezikoslovci so prekmurski jezik
poudarjali kot zgled »čiste in arhaične« slovenščine (Jesenšek 2013b: 436).
V 20. stoletju se je začela pojavljati vse večja razlika med zapisanim in
govorjenim jezikom, med narečjem in knjižno normo. Zmanjšal se je vpliv
madžarščine, nemščine in kajkavščine, prodirala pa je srbohrvaščina.
Severovzhodni del Slovenije je tako sprejel knjižno normo osrednje Slovenije,
6O Agendi Vandalici piše Mihael Bakoš v pismih Mihaelu Institorisu. Kljub pismom, pa ni
nobenih sledi o ohranitvi ali registraciji tega dela v domačih ali tujih katalogih (Sinic 2000: 17–
19). Natisnil naj bi jo Janž Mandelc, ki se je ravno takrat mudil v teh krajih (Kokolj, Horvat 1977:
18).
9
prizadevanja za ohranjanje prekmurščine pa še vedno ostajajo (Jesenšek2013a:
37–40, 55–61).
Danes se prekmursko narečje deli na tri podnarečja: goričko, ravensko in
dolinsko, ki se med seboj delijo po mladih inovacijah: zaokroženi kratki in
nenaglašen -a v goričkem in ravenskem podnarečju, zaokrožen dolgi naglašen -a
v dolinskem podnarečju, razvoj končnega -ł v -o (goričko, ravensko) ali v -u
(dolinsko), sprememba j > d' (goričko, ravensko), t > k pred (Zorko 2005: 47).
10
3 Imre Agustič
Imre (Emerik, Mirko) Agustič7 plemeniti Razdrtovski se je rodil 29. septembra
1837 v Murskih Petrovcih. Njegovi straši,oče Lajoš sodnik, mati Julianna, rojena
Zanathy, so bili plemiškega rodu. Šolal se je na gimnaziji v Sombotelu, kjer je
dokončal šest razredov. Od sedemnajstega leta pa do šestindvajsetega leta je delal
na posestvih v okolici svojega doma.8 Leta 1863 je v Budimpešti opravil izpit za
stenografa in se zaposlil v državnem zboru, ta poklic je opravljal petnajst let.
Umrl je 17. julija 1897 v Budimpešti (Narat 2013: 91).
Agustič je bil pomemben publicist, ki je pisal za različne časopise: Szegedi
Hirado, Vasarnapi Ujság, Magyar Ujság, Eletkepek … (Ulčnik 2009: 16–17).
Objavljal je predvsem politične članke v madžarščini in opozarjal na napačno
enačenje Prekmurcev in Slovakov. 15. 9. 1875 je začel v Budimpešti izdajati prvi
prekmurski časopis Prijátel. Uporabljal je madžarski črkopis in prekmurski
knjižni jezik, pozneje gajico in jezik, ki se je približeval knjižni slovenščini. Po
Agustičevi smrti je list prenehal izhajati (Narat 2013: 93).
Pisal je tudi pesmi, ki nakazujejo njegovo navezanost na Prekmurje in tamkajšnje
prebivalstvo. Objavljene so bile v časopisu Prijatel in med njimi najbolj izstopajo
priložnostnice: Veszelo novo leto, Povoden in Gorisztánemo (Ulčnik 2009: 21).
Anton Trstenjak in Janko Šlebinger trdita, da je pisal tudi prozna dela, vendar ta
niso nikjer konkretneje navedena (Ulčnik 2009: 19).
Agustič se je preizkusil tudi v prevajalstvu. Prevajal je predvsem iz nemščine in
francoščine v madžarščino, nekaj besedil pa je objavljenih v časopisu Prijatelj.
Objavil je prevoda dveh pripovedk iz prekmurščine (Bolni lev in V pekel ga nesi).
Prevajal pa je tudi iz tujih jezikov v prekmurščino (Ulčnik 2009: 26).
Dejaven je bil tudi na poljudno-strokovnem področju. Leta 1868 je izdal A polgári
házasság (Civilni zakon), učbenik Navuk vogrszkoga jezika (1876) ter Prirodopis
s kepami za národne šole (1878) (Ulčnik 2009: 28).
7 Pojavljajo se različni zapisi njegovega priimka: Agustich, Agostich, Augustič, Augustić,
Augusztich in Avgustinčič (Ulčnik 2009: 14) Odločila sem se za zapis Agustič, saj se ta oblika
pojavlja tudi v Novem Slovenskem biografskem leksikonu. 8 Delal je na posestvu grofa Jozsefa Batthyányja v Oroszlámosu pri Szegedu in na Dolnjem Seniku
(Narat 2013: 91).
11
Deloval je tudi na političnem prostoru. Dvakrat je kandidiral za poslanca
murskosoboškega okrožja, a ni bil uspešen. Pozneje je bil uvrščen na seznam
panslavistov, posledično je bil deležen hišne preiskave s strani madžarske oblasti.
Leta 1875 je napisal brošuro Na preletnyek vecsnoga szpomenka vrednoga 15-
toga márciusa 1848 in tako pokazal navdušenje nad revolucionarnimi
pridobitvami (Ulčnik 2009: 32–33).
12
4 Prirodopis kepami za národne šole
V učbeniku, ki obsega 58 strani, so na kratko opisane značilnosti po vrstah
razporejenih živali, rastlin in kamnin. Prirodopis9 je prvi in obenem zadnji
učbenik v prekmurščini s področja naravoslovja. Agustič se je pri nastajanju tega
dela opiral na Erjavčeva dela o naravi. Učbenik je napisan v gajici, na jezikovni
ravni pa je kljub prekmurščini opazno naslanjanje na tedanjo knjižno slovenščino
(Kokolj in Horvat 1977: 208–211). Z naslovne strani učbenika izvemo, da ga je
učbenik napisal Imre Agustič in da je bil leta 1877 izdan v Budimpešti, pri
Društvu Svetega Štefana. Učbenik je tudi slikovno opremljen. V razdelku o
živalih je prikazanih 28 slik, v razdelku o rastlinah 5 slik. Avtorja slikovnega
gradiva ne poznamo.
Slika 1: Naslovna stran Prirodopisa za národne šole10
9Prirodopis je po SSKJ opredeljen kot: učni predmet v osnovno šoli, ki obsega botaniko, zoologijo
in somatologijo. Somatologija, veda o človeškem telesu,v Agustičevem učbeniku ni zajeta. 10Vir: Preslikava knjige Univerzitetna knjižnica Maribor. Imre AGUSTICH (1878): Prirodopis s
kepami za na rodne šole. Budimpešta: Družba Svetega Števana. 1.
13
4.1 Zgradba učbenika
Uvod, ki je obsega stran in pol, nam pove, zakaj je narava pomembna in da nas
povsod obkroža življenje. Narava je v učbeniku razdeljena na tri dele. V prvem
delu so na petintridesetih straneh predstavljene živali (Stvári), sledijo rastline
(Nárastvo) na dvanajstih straneh, kamnine (Kopalinje) na štirih straneh, na koncu
je na dveh straneh dodano še kazalo.
Živali je avtor razdelil na: (1) vretenčarje (hrbetnični) in (2) nevretenčarje
(brezhrbetnični/brezčontnici). Vretenčarje je delil na štiri dele: (1) sesalci, (2)
ptiči, (3) dvoživke in (4) ribe. Sesalce (cecávci) je potem razdelil na enajst redov:
I. štirinožci (četvérorokci), II. letalci (rokokrilci) III. plenilci (zgrablivci) IV.
glodavc i (glodari) V. brezzobci, VI. vrečarji (turbarji), VII. kopitarji (kopitari),
VIII. prežvekovalci (preživari), IX. parklarji (pajžlari), X. tjulnji (tuleni), XI. kiti
(kitovi). Druga skupina vretenčarjev so ptiči (ftiči: poprek od ftičov, krotki, divji
ftiči), tretja skupina dvoživke (dvaživotnici) in četrta skupina ribe (imenitnejše
ribe, morske ribe). Nevretenčarji se v učbeniku delijo na hrošče (rošči), metulje
(metüli), skakalce (konjiče), čebele (včele), ose, mravlje (mravlé), muhe (mühe),
krilaste žuželke (mrežokrilci), rake, pajke (pávuki), črve, mehkužce (mekošči).
Živalsko razdelitev prikazuje tudi Slika 2.
Rastline so razdeljene na domače in tuje (tüjinske). Domače rastline se delijo na
osem skupin: (1) žita (narasi silja),(2) vrtnine (narasi ograda i verstva), (3) rože
(narasi lepševanja), (4) sadna drevesa (sadoveno drevje), (5) gozdna drevesa
(divje drevje), (6) grmovje, (7) strupene rastline (čemernati narasi) in (8)
zdravilne rastline (narasi vračenja).
Tretji del so kamnine. Le-te se delijo na: (1) zemljo, (2) minerale (kamenje), (3)
soli, (4) gorljive kamnine, (5) kovine.
14
Slika 2: Drevesno deblo živali po Agustičevem učbeniku
15
Najnavadnejši je potokni rak (a pataki rák), šteri se po celoj
Europi nájde po potokaj i vodaj, gde se v lüknjaj i pod koréne
skriva. Po večéri se ritlansko prikobáca z svojga skrivališča. Za
hráno si išče žabe, pužé, črvé i drüge mále stvári, jeli so živi ali
mrtvi. Pokriti je strdov, čarno zelenom lüpinjom, štera de pri
kühanji erdéča. Z glavov je vküpzrašen, členkasti rép na konci
plavote. Má 5 párov pravi nog, prednje spremenjene v škárje za
prijmanje i stiskanje. Šlátalnice so duge. Raki zrastéjo odtrgani
nezáj, kakti ščipalnice, škárje, v sili je eše sam pisti, ka se li reši
gvüšne smrti. V jakobeščaki(julius) i méšnjeki (augusztus)
zrasté njim pod stárov lüpinjov nova, i stáro si slečéjo. V želoci
nájdemo mále, kak grahovo semen veliko vápneno zrno, tak
zváno rakovo oko (rákszem). Raki se z jajčic ležéjo, šteri so
ribjim ikram podobne (Agustič 1878, 38).
Opis posameznega razdelka je predstavljen z naslednjimi podatki: kraj bivanja,
videz, prehranjevanje, temeljna značilnost, zanimivosti, ponekod tudi
razmnoževanje.
Iz primera razberemo, da je poimenovanje obravnavane živali zapisano krepko, v
oklepaju pa je naveden madžarski izraz. Pri nekaterih poimenovanjih sta napisana
izraza za samca in samico npr. lisica–listják, vuk–volčica, srna–srnja k, pura–
puran, reca–recák. Pri čebelah najdemo tudi poimenovanje glede funkcije
(kralica, samec, delavec), priložene so tudi slike. Metulji imajo v opisu naštete
podvrste, ki pa niso krepko zapisane, temveč razprto in brez madžarskega izraza.
Pri opisu sviloprejca je priložena slika razmnoževanja in v opombi napisan
podroben proces razmnoževanja. Konji in govedo so navedeni kot živalska
družina, ki se v nadaljevanju deli na kravo, biká, vola, telico; pri konjih pa žrebec,
kobila, žerbé.
Učbenik kljub želji avtorja, da se približa osrednji slovenščini, uvrščam med
besedila, ki so zapisana v prekmurski knjižni različici. Glede na funkcijsko zvrst
16
jezika imajo učbeniki strokovni jezik, najvišja oblika strokovnega jezika je
znanstveni jezik, v Agustičevem učbeniku pa najdemo preplet
praktičnostrokovnega in znanstvenega jezika, torej t. i. poljudnoznanstveni jezik.
Besedilo je namenjeno širši javnosti in učencem narodnih šol. Avtor je skušal
zapletene stvari povedati preprosto, namesto tujk je uporabljal domače besede
(nevretenčarji – brezčontnici). Na primeru vidimo, da je določene besede tudi
naglaševal. Agustič je do nekaterih živali spoštljiv in jih ceni (Govedo dáva
človeko vnogi i velki hasek; nücliva stvar pravi za kamelo, hasnovita hižna stvar –
kura), na nekatere pa opozarja, saj so nevarne (preveč močna stvár – tiger, jako
močna i požrejna stvár – volk, jáko škodliva stvar – hrček). Poleg teh besedil je
subjektiven tudi pri opisih, opozarja na lepoto (jáko lepa stvár – zebra, metüli so
za volo svoje fárbe najlepši žužki,ta naplepša stvár med preživalci – jelen…) in če
mu katera žival ni všeč (bedasta ovca, grdi ftič – jastreb),z glagolom poznati
pokaže, katero žival pozna oz. jo je že videl (poznana hižna stvar – pes, nájdemo
povsédi – mačka, poznana stvár – zajec, pri sénčasti potokaj vidimo – kačji pastir
…). Pri nekaterih opisih pa je iz glagolov razvidno, da žival pozna le iz drugega
vira (vidili so ga – gorila). Živali večkrat primerja medseboj (podoben je velkomi
ovčárskomi psovi – volk, od koze malo vékša – srna, ménši od elefanta – nosorog,
velki kak golob – bibic, tak velki,kak mesárska müha – goveči obád). Najdemo pa
tudi primer premega govora, sicer brez narekovajev (Bibic je jáko šaljivi ftič, sem
tam krožano leže i vsigdár kriči : bibic!).
Agustičevo besedje je polno narečnih značilnosti, ima pa tudi veliko arhaičnih
elementov.
Pri samoglasnikih zasledimo ö in ü namesto o in u (rejšüvao), ostanki jata so
vidni v dvoglasniku ej (nej, jej), dvoglasnik ou pa je iz dolgega ó. Samoglaniški r
je zapisan kot ar, er (čarni, erjavi, erdečo, metera, erjevenje), najdemo pa tudi r,
ki ni oslabel (držela). U, ki je nastal iz duge, vuna, gučati. Polglasnik je prešel v
e (nohete). Vzglasni i- ponekod onemi (ma, Talijanskom). Zasledila sem tudi
metatezo ubi- > bui- (bujti).
17
Končni trdi -ł je zapisan z -o (požro), palatalni l' je otrdel (pazlivo, bole, gible,
vola, kral), sekundarni l' najdemo ponekod zapisan z lj (valjasto). Palatalni n' je
ohranjen (njegovo). V se večkrat pojavlja kot proteza (vujti, vüsta, vöra), namesto
u (navčijo), v sklopu -vi- papreide v j (rokajice). Najdemo tudi parazitski j pred š,ž
(rejši, nesnajžen). Ponekod d in j preideta v g (v gojdno, bogšem). H se pojavlja
sredi besede (posühši, krühne), v izglasju onemi (včasi, močni) ali pa preide v j
(po ogradaj). Pojavljajo se tudi premene sičnikov in šumevcev s/š/z/ž (hižna, hiža,
najbiztrejšega, škrčenim, cecanje, Kristuš). Zasledimo lahko tudi soglasniške
premene v naslednjih sklopih: xt > šč (šče), kt > št (šteri, štere, šteriva), mn > vn
(mnogo > vnogo), šč > š, č (ešče, nešče), ž > žč (dežč).
Pri samostalnikih moškega spola sem v dajalniku ednine zasledila končnico -i
namesto -u (človeki, gospodi, sveti, boji). Samostaliki moškega spola imajo v im.
mn. končnico -i (kopitari, ftiči), izjema je končnica -ovi (kitovi). V orodniku
množine je namesto -ih končnica -aj (logaj, nogaj, večeraj, lüknjaj). Preglas -o v
-e za za c ni uresničen (zajcov). Samostalnik ženskega spola ima v tožilniku
ednine končnico -ov namesto -o (opicov), zasledila sem tudi primer s končnico -oj
(na Bernardinskoj). V orodniku množnine končnica -ami namesto -i (kačami,
pužami, bilicami, korenami) v vseh spolih. Srednje spol v določenih primerih
nima podaljšave (po teli, vendar vremena). Nastale so tudi novotvorbe na -ci
(zgrablivci, rokokrilci, cetverorokci). Samostalniških zaimkov ni veliko,
največkrat se pojavita zaimka on, ona v vseh sklonih (ga, jo, njemi, ona).
Pridevniki imajo značilno končnico -oga v rod. ed. (šteroga) namesto -ega.
Stopnjevanje pridevnikov je lahko opisnoali z obrazili (visiki, vekši, najvekši;
malo. menši, najmenši; najbiztrejša; najdebelejša). V primerniku besede večji
(vekši) t' preide v k. Največ pridevniških zaimkov je kazalnih (ta, eti, toga, etih,
etakšni), zasledimo pa tudi vprašalni zaimek (ka), oziralni (šteri), nedoločni
(ništeri), drugostni (drügi), mnogostni (vnogo), celostni (vsakoj). Prisotni so tudi
svojilni zaimki (nas, nam, njena, njegova, njihov … ) in povratni svojilni zaimek
svoj v različnih oblikah (svoj, svojga). V besedilu se pojavljajo glavni števniki
(dva, osem, 15, 600, 50 …); zanimivo je, da je števnik dva in pol zapisan s
kombinacijo števke in besede (2 i pol). Zaslediti je mogoče tudi primer, kjer je
18
stotica zapisana z besedo (6 sto), najdemo tudi piko za glavnim števnikom (dugi je
do 8. metera); pike, ki bi ločila tisoči del, ni zapisoval (1500), zapisal pa je vejico
(eden kit ma okoli 30,000011 kilogram). Pri vrstilnih števnikih je ponekod zapis s
števkami, ponekod pa z besedami (drügi, 5.). Merske enote (predvsem za dolžino
in maso) se večkrat ne ujemajo (pet centimerere12 debela – pet centimetrov,
odnese 400 kilograme žmeče – 400 kilogramov).
Večkrat je izpuščen pomožni glagol biti, kar je vpliv madžarščine, v 3. os.
množine pa je lahko zapisan v daljši obliki sojo (tam sojo takša mesta) in krajši
obliki so (tej ftiči so človeki). Nedoločnik ima končnico -ti (poznati, skriti,
prebaviti).
Avtor velikokrat uporablja prislov jako, za osrednjeslovenski zelo.13 Zasledimo
pa še druge prislove: vsigdar, teško, indri, ešče, bole, dosta, lepo, nikak, včasi, vnoči,
domo.
Predloga s/z nista dosledno rabljena (z vekšega, z tem, z šterimi, z turbe). Z je pred
nj- prešel vž (ž njim). Zasledimo tudi primere, ko sta predlog in naslednja beseda
pisana skupaj (žnjimi, vöpotisnejo, prinas, vjesen,) ali pa predloga sploh npr. v
orodniku hráni se rastlinam). Besedilo je polno tudi drugih veznikov: ker (ob), za,
na, nad, po,od, do, (najdemo tudi zapis s pomišljajem 7–10) … Nekateri so
zapisani v narečju: i (in), ka (da), či (če), tüdi (tudi), gda (ko), ampak (nego), ar
(ali), dokeč (dokler), kama (kamor).
Zasledimo tudi nekaj členkov: ešče (še), celo, naj, že, jeli, nikalni členek ni v
obliki iz nekdanjega jata nej.
Medmeti se uporabljajo predvsem v poglavju o ptičih (hup, hup, bibic).
11 Tiskarska napaka, moralo bi biti 300.000. 12Najverjetneje tiskarska napaka: centimerere centimetere. 13Beseda jako je iz Notranjskega prišla, poroča v rubriki Jezikovna drobtinica J. Bile. Snojev
Etimološki slovar pa pravi: jâk -a prid. 'močan' 16. st. Enako je hrv., srb. Pomen 'močan' se je v
teh jezikih razvil iz oziralnega, kasneje tudi vprašalnega zaimka pslovan. *jâk'ь 'kakršen, kakšen'.
Beseda zelo je v Snojevem Etimološkem slovarju definirana kot: zel prisl. (16. stol.) Enako je
stcslovan. dzělo 'zelo' star. rus. zelo. Pslovan. *dz lo 'močno' je prislov od pridevnika, ki se
ohranja v stlit. gailas 'močan'.
19
Slika 3: Primer slike iz Prirodopisa s kepami za národne šole14
Zasledimo tudi nekaj arhaizmov in dialektizmov npr.: istina (resnica), protivnik
(nasprotnik), in narečne besede žmetno (težko),15 hamičen (sebičen),16
beteg17(bolezen), tüčno (maščobno), bilice (jajca), žmajno (okusno). Zanimiva je
tudi beseda za škodljivca, kvaritelja – kvardelaš, ki je sestavljena iz samostalnika
in glagola. Uporabljena je tudi nemška izposojenka za barvo farba.
Agustičeva poimenovanja so večinoma enobesedna (144), redkeje dvobesedna
(24). Dvobesedna so sestavljene iz samostalnika, ki je jedro besede, in levega
ujemalnega prilastka (divji ftič, zláta minica, povodni konj …), eno poimenovanje
ima desni prilastek (konjič selivlí). Levi prilastki so pridevniki, ki prikazujejo
značilnost živali, npr. telesne značilnosti: barva (zláta minica, erjávi rošč, križnati
pávuk), velikost (velikanska kača, velika vüharica); prostorske značilnosti:
življenjski prostor (povodni konj, letéča riba, hižni pávuk), geografsko
pripadnost/izvor (severni jelen, malarska školjka, amerikanska ščergetača, goveči
obád); udomačenost (divja koza, divji ftič).
14 Vir: Imre AGUSTICH (1878). 15V Pleteršnikovem slovarju: vzhodnoštajerska, kajkavska beseda. 16V Pleteršnikovem slovarju: v zapisih pri Miklošiču in v ogrskem jeziku. 17V Pleteršnikov slovarju: vzhodnoštajersko; SSKJ: narečno.
20
4.2 Pregled Agustičevih živalskih poimenovanj v slovarjih in v
Erjavčevih Živalskih podobah
Avgustičeva živalska poimenovanje sem preverjala v: (1) Erjavčevih Domače in
tuje živali v podobah (1888–1893) in v različnih slovarjih: (2) Pleteršnikovem
Slovensko-nemškem slovarju iz leta 1884/1885, (3) v Slovarju stare knjižne
prekmurščine Vilka Novaka (v nadaljevanju SSKP) (2006), (4) v Slovarju
slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ), (5) Slovensko-madžarskem
slovarju (v nadaljevanju madž.) (1996) in (6) v Snojevem Slovenskem
etimološkem slovarju (v nadaljevanju etim.) (2009). Česar nisem našla pri Snoju,
sem poiskala še v Etimološkem slovarju slovenskega jezika Franceta Bezlaja
(1976). V nadaljevanju je naveden abecedni seznam živalskih poimenovanj, ki so
v Agustičevem učbeniku, sledi madžarski izraz v učbeniku, poimenovanja v
naštetih slovarjih. Ponekod najdemo več izrazov, ki so enakovredni, kar je
označeno z =.
21
AMERIKANSKA ŠČERGETAČA
– a scörgökigyo
Erjavec: severnoamerikanska
klopotača
Pleteršnik: klopotáča
SSKP: klopotača
SSKJ: klopotáča
Madž.: amerikai csörgőkígyo
Etim.: 19. st., izpeljano iz
klopotáti, nem. klappen, stcs.
klopotъ, pslovan. *klopot
verjetno iz onomatopeje *klop
(*klap, *klep)
BIBIC – a bibicz
Erjavec: priba (narečni izrazi
vivek, gavek, čibes, pegulica,
pipulica)
Pleteršnik: príba
SSKP: priba
SSKJ: príba
Madž.: -
Etim.: Snoj: - Bezlaj: verjetno
onomatopejsko posnemanje
ptičjega krika sbh. bíbik
BIK
Erjavec: bik
Pleteršnik: bik
SSKP: bik
SSKJ: bík
Madž.: bika
Etim.: 18. st., pslovan. *byk ,
verjetno iz enako z lit. b kas.
Oboje izpeljano iz glagola, ki je
pomensko ustrezen slovensko
bučáti
BIVOL – a bival
Erjavec: bivol
Pleteršnik: bívol
SSKP: bívol
SSKJ: bívol
Madž.: bivaly
Etim.: 16. st., slovan. *b volъ,
izposojeno iz vlat. *būvalus, gr.
izpeljanka bo s
BOBER – ahod
Erjavec: bober ali daber
Pleteršnik: bóbǝr
SSKP: -
SSKJ: bóber
Madž.: hód
Etim.: 16. st., pslov. *bobr ,
*bebr . Prvotno *bhe/obhro/u-,
kar je tvorba iz ide. korena *bher-
22
BOŽIKA –a hétpöttösböde
Erjavec: božja kravica
Pleteršnik: pînka, pinka-polonka
SSKP: pikapolonica
SSKJ: pikapolnica
Madž.: katicabogár
Etim.: nejasno, morda prvotno
otroška beseda, v kateri je prvi
člen pînka, píka v pomenu
»malenkost«; drugi del soroden z
ukr. polyn-myška
BÜHA – balha
Erjavec: bolha
Pleteršnik: bółha
SSKP: bolha
SSKJ: bólha
Madž.: balha
Etim.: 16. st., pslovan. *blъx , je
enako z lit. blusà, afg. vraža
'bolhà. Izhodišče za
baltoslovansko in afg. besedo je
ide. *b(h)lusah2
ČAPLA – a gém
Erjavec: siva, rjav, velika bela,
mala bela čaplja
Pleteršnik: čâplja
SSKP: čaplja
SSKJ: čáplja
Madž.: bela: kócsag; siva: gém
Etim.: 16. st., pslov.*č pъl'a iz
glagola *č pati (čofotati). Glagol
*č pati je tvorjen iz onomatopeje
*čap
ČISEK – czis
Erjavec: čižek, cizek, ješica
Pleteršnik: cîzək
SSKP: čižek
SSKJ: čížek
Madž.: czís
Etim.:-
ČRV – a féreg
Erjavec: črv
Pleteršnik: č v
SSKP: črv
SSKJ: čŕv
Madž.: féreg, kukac
Etim.: 16. st., pslovan. *č rvƅ,
*č rmƅ, je enako z lit. kirmís.
Polna prevojna stopnja je znana v
let. cèrme »deževnik« ide. beseda
*kur-mi je povsod ohranjena, kjer
je ohranjena beseda črv
23
ČUK – kuvik
Pleteršnik: čûk
Erjavec: čuk
SSKP: -
SSKJ: čúk
Madž.: kuvik
Etim.: 16. st., pslovan. *čûkъ; gre
za tvorbo iz stare onomatopeje,
ide. *(s)k -, *sk -, *sk - 'tuliti,
cviliti'.
DETEO – a harkaály
Pleteršnik: détǝł
Erjavec: detal
SSKP: -
SSKJ: détel
Madž.: harkály, fakopács
Etim.: 18. st., pslovan. *d tƅlъ iz.
pslovan. *del(b)t (dolbsti), druga
možnost je iz pslovan. *dƅme ti
(brneti, bučati)
DEŽČÉVNIK (deževna glista) – a
földi giliszta
Erjavec: posenka/deževnik (ptič)
Pleteršnik: dǝž vnik
SSKP: deževnik
SSKJ: dežévnik
Madž.: földi gliszta
Etim.: dež: 16. st., pslovan.
*dъzd' se je razvilo iz ide. *dus-
d u- (slabo nebo)
DIVJA KOZA – a zerge
Erjavec: divja koza, gams
Pleteršnik: krpúlja, s nka
SSKP: -
SSKJ: zool. divja koza,gámspod
geslom dívji
Madž.: pod geslom gams: zerge
Etim.: 20. st., bav. nem. Gams,
prevzeto iz nekega neznanega
predantičnega alpskega jezika
DIVJI FTIČ
Erjavec: fazān
Pleteršnik: fazān, divji petelin
SSKP: -
SSKJ: dívji petelin-fazán
Madž.: fácán-fazan; vadmadár
Etim.: 16. st., nem. Fasan iz lat.
Phāsiāna, iz gr. Phāsianos
DROPLA – a tuzok
Erjavec: droplja
Pleteršnik: dr plja (dr p)
SSKP: -
SSKJ: dróplja
Madž.: túzok
24
Etim.: Snoj: - Bezlaj: jslov.
*drop'a, ide. *der-'leteti, teči,
stopati'
ENODNÉVNICA – tiszavirdág
Erjavec: enodnevnica
Pleteršnik: enodn vnica
SSKP: -
SSKJ: enodnévnica
Madž.: tiszavirág
Etim.: 10. st., dan: stcslovan.
dƅnƅ, hrv., srb. dân, rus. dénƅ,
češ. den. Pslovan. *d nƅ, iz ide.
*de -en-, tvorbe iz korena *de -
'svetiti (se)'
ELEFANT – az elefánt
Erjavec: slon
Pleteršnik: pod geslom elefant je
zapisano: bêtvọ; najdemo pa tudi
geslo slòn
SSKP: slon
SSKJ: slon
Madž.: elefánt
Etim.: 16. st., prvotno *slon je
verjetno prevzeto iz nekega
vzhodnega jezika, morda turš.
arslan, kumansko astlan, od
koder je prevzeto madž. oroszlán.
Pomen se spremni, ker so Slovani
poznali leva in slona le po
pripovedovanju. Beseda se je
slov. ljudsko etimološko naslonila
na slon ti, ker v srednjem veku
opisujejo slona kot žival, ki spi
naslonjena na drevo
ERJÁVI ROŠČ – a czerbogár
Erjavec: navadni hrošč
Pleteršnik: hr č
SSKP: rjav hrošč
SSKJ: rjavi ali májski hrôšč,
kéber
Madž.: Czerebogár
Etim.: 16. st., prevzeto iz srvnem.
këver iz česar današnje nem.
Käfer. iz pger. *kebra-
FTIČ
Erjavec: ptica
Pleteršnik: ptìč
SSKP: ptič
SSKJ: ptìca
Madž.: madár
Etim.: 16. st., pslovan. *pъtĩca
izpeljano iz *pъt , sorodno z let.
punts in lit. pa kštis
25
FTIČÁR
Erjavec: ptičar ali prepeličar
Pleteršnik: ptîčar
SSKP: ptičar
SSKJ: ptíčar
Madž.: vizsla
Etim.: 16. st., pslovan. *pъtĩca
izpeljano iz *pъt , sorodno z let.
punts in lit. pa kštis
GAMILA – a teve
Erjavec: velblod ali kamela
Pleteršnik: gamíla
SSKP: -
SSKJ: kaméla
Madž.: teve
Etim.: 16. st., nem. Kamel,
izposojeno iz semitskega jezika
npr. hebr. gāmāl, arab. gămal
GLAVATICA – harcsa
Erjavec: glavâtica
Pleteršnik: glavâtica
SSKP: glavnata solata-napaka v
slovarju
SSKJ: glavática; som; soška
postrv
Madž.: márványos pisztráng
Etim.: 16. st., glava: stcslovan.
glava, hrv., srb., gláva, rus golová,
češ. hlava. Pslovan. *golv
sorodno z arm. glux, iz ide. *ghō-
lu-ko
GOLOB – a galamb
Erjavec: golob
Pleteršnik: gol b
SSKP: golob
SSKJ: golób
Madž.: galamb
Etim.: 16. st. pslovan. *gȍlǫb, iz
*kȍlǫbъ to pa iz ide. *kólonb, iz
ide. korena *kel-
GORILA – a gorilla
Erjavec: gorila
Pleteršnik: gorīla
SSKP: gorila
SSKJ: goríla
Madž.: gorila
Etim.: 19. st. nem. Gorilla, iz agl.
gorilla.
GOS – a lud
Erjavec: gos
Pleteršnik: gôs
SSKP: gos
SSKJ: gós
Madž.: liba
26
Etim.: 16. st., pslovan. *g s, ide.
*ghans
GOSANCA – hernyó
Erjavec: gosenica
Pleteršnik: gos nica
SSKP: gosenica
SSKJ: gosénica
Madž.: hernyó
Etim.: 16. st., pslovan. *g sĕnica,
izpeljanka iz pslovan. *v sĕnica,
iz pslovan. *v sƅ (brada, kocina)
GOVEČI OBÁD – a marha bögöly
Erjavec: gov ji obàd
Pleteršnik: gov ji obàd
SSKP: goveji obad
SSKJ: govéji obád
Madž.: marhabögöly
Etim.: obad: 18. st., pslovan.
verjetno *ovadъ in je zloženka iz
ide. *h2áu(i) in *h1ōdo-. Druga
možnost je domnevanje iz
pslovan. *ob(v)adъ
GOVEDO – a marha
Erjavec: govedo
Pleteršnik: gov dọ
SSKP: govedo
SSKJ: govédo
Madž.: marha, szaarvasmarha
Etim.: 16. st., pslovan. *gov do,
ide. *gṷoṷ
HERT – az agár
Erjavec: hrt
Pleteršnik: h t
SSKP: hrt
SSKJ: hŕt
Madž.: ágar
Etim.: 16. st., pslovan. *x rt, ide.
sker- 'skakati, hitro teci'
HIJENA – a hijena
Erjavec: hijena
Pleteršnik: hij na
SSKP: -
SSKJ: hijéna
Madž.: hiena
Etim.: 19. st., nem. Hyäne, lat.
hyaena, gr. hŷaina
HIŽNI PÁVUK – a házipók
Erjavec: hîšni pâjǝk
Pleteršnik: hîšni pâjǝk
SSKP: hišni pajek
SSKJ: hišni pajek
Madž.: pók-pajek
Etim.: 16. st., pslovan. *pa(j)ękъ,
27
iz predpone *pa- in ide. tvorbe
*h2ank-, *h2 k-
HRČEK – a hörcsög
Erjavec: hrček ali skriček
Pleteršnik: hȓčǝk, skrîčǝk –
najdeni sta bili obe iztočnici, obe
pomeniti isto žival: hrček
SSKP: skriček, hrček
SSKJ: hŕček
Madž.: hörcsög
Etim.: 19. st., pslovan. *xъrčƅk
izpeljano iz *x rkati
HUPKAŠ – a büdös banka
Erjavec: smrdokavra, udeb, butej,
mutec …
Pleteršnik: smrdokâvra
SSKP: smrdokavra, vodeb
SSKJ: smrdokavra
Madž.: büdös banka
Etim.: 18. st., zloženo smrd ti in
kâvra (vrana). Smrdeti: pslovan.
*smƅrd ti. Vrana: 16. st., pslovan.
*vőrna, *vôrnъ (vran) iz ide.
*ṷorHno. (opis pravi, da je ime
hupkaš dobil verjetno zaradi
oglašanja »hup, hup«)
IVÁNŠČICA – a szent jános bogár
Erjavec: ivânjščica
Pleteršnik: ivânjščica= krẹsníca
SSKP: kresnica
SSKJ: kresniíca
Madž.: szentjánosbogár
Etim.: 16. st. (kres), pslovan.
*kr sъ, etimološko ni dokončno
pojasnjeno
JÁSTREB – a vércse
Erjavec: jastreb
Pleteršnik: jâstreb
SSKP: jastreb
SSKJ: jástreb
Madž.: keselyű
Etim.: 16. st., pslovan. * strębъ,
iz ide. * k'upt(e)r-(e)nbho-
JÁZBEC – a borz
Erjavec: jazbec
Pleteršnik: jâzbǝc
SSKP: jazbec
SSKJ: jázbec
Madž.: borzeb
Etim.: 16. st. pslovan. zvƅcƅ iz
pslovan. * zva
28
JAZBIČAR – a tacskó, borzeb
Erjavec: jazbečar
Pleteršnik: jâzbǝčar
SSKP: jazbečar
SSKJ: jázbečar
Madž.: tacskókutya, dakszli
Etim.: Snoj: - Bezlaj: jâz »votlina,
luknja, lit. áiža »razpoka,
špranja«, *(j)ězva
JELEN – a szarvas
Erjavec: jelen, severni jelen
Pleteršnik: jélen
SSKP: jelen
SSKJ: jêlen
Madž.: szarvas
Etim.: 16. st., pslovan. *jȅlę, ide.
*h1el-en-
JERÉB – a fogoly
Erjavec: jer b (snežni, skalni,
gozdni, poljski)
Pleteršnik: jer b
SSKP: -
SSKJ: jeréb
Madž.: császármadár
Etim.: 16. st., pslovan. * ręb, iz
ide. *erebh-
JEŽ – a sün
Erjavec: jež
Pleteršnik: j ž
SSKP: jež
SSKJ: jéž
Madž.: sündisznó
Etim.: 16. st., pslovan. *jež , iz
ide. *eg'hi
KÁČJI PASTÉR
Erjavec: kačjak
Pleteršnik: kâčjak = kačji pastir
SSKP: kačji pastir
SSKJ: káčji pastír
Madž.: szitakötő
Etim.: kača: 16. st. izpeljano iz
*kačiti,pasti: 10. st. pslovan.
*p sti, ide. pah2-sk'e/o-
KENGERU – kénguru
Erjavec: kenguru ali klokan
Pleteršnik: kengurūj
SSKP: kenguru
SSKJ: kengurú
Madž.: kenguru
Etim.: 19. st., nem. Känguruh,
agl. kangaroo
29
KIT – a bálna
Erjavec: kit
Pleteršnik: kìt
SSKP: kit
SSKJ: kít, orka
Madž.: cethal, bálna
Etim.: 16. st., prevzeto prek slov.
jezikov, hrv. kit, rus. kít …
etimološko beseda ni pojasnjena.
KOKOŠ – a tyuk
Erjavec: kokoš
Pleteršnik: kokộš
SSKP: kokoš
SSKJ: kokóš
Madž.: tyúk
Etim.: 16. st., pslovan. *kȍkošƅ iz
onomatopeje *koko
KOKOT-KOKOUT – a kakas
Erjavec: petelin
Pleteršnik: kok t
SSKP: petelin
SSKJ: kokót, nar. vzhodno;
petelin
Madž.: kakas
Etim.: 16. st., *pĕtelìnƅ (pevec),
pslovan. p ti
KOLIBRI – a kolibri
Erjavec: kolibrij
Pleteršnik: kolībrij/kolībrič
SSKP: -
SSKJ: kolíbri
Madž.: kolibri
Etim.: 19. st., nem. Kolibri, frc.
colibri, izposojeno iz karibskega
jezika
KOMÁR – szunyog
Erjavec: komar
Pleteršnik: komár
SSKP: -
SSKJ: komár
Madž.: szúnyog
Etim.: 16. st., pslovan. *komar ,
ide. *kem-
KONJ – a ló
Erjavec: konj
Pleteršnik: kònj
SSKP: konj
SSKJ: kònj
Madž.: ló
Etim.: 16. st., pslovan. *kon' ,
etimološki ni dovolj pojasnjeno.
30
KONJIČ SELIVLÍ – sáska
Erjavec: kobilica
Pleteršnik: konjìč kobílica
SSKP: kobilica
SSKJ: kobílica
Madž.: szöcske
Etim.: 16. st., konj-glej pod
iztočnico konj
KONOPLENKA – kendericze
Erjavec: repnik ali konopljenka
Pleteršnik: -
SSKP: laška konoplenšica
SSKJ: konôplejščica
Madž.: kendrike
Etim.: -
KORALA – koral /ékesburjány
Erjavec: korala
Pleteršnik: ko ala, koralda,
koralja
SSKP: -
SSKJ: korála
Madž.: korall
Etim.: 19. st., nem. Koralle, stfrc.
coral, lat. corallieum, gr.
korállion, beseda etimološko ni
zadovoljivo pojasnjena.
KOS – rigó
Erjavec: kos
Pleteršnik: k s
SSKP: -
SSKJ: kós
Madž.: rígo
Etim.: 16. st., pslovan. kȍsъ, ide.
*kópso-, beseda ni dovolj etim.
pojasnjena.
KOZA – a kecske
Erjavec: koza
Pleteršnik: kóza
SSKP: koza
SSKJ: kôza
Madž.: kecske
Etim.: 16. st., pslovan. *kozã iz
ide. *kag'ah2 ali *H2 g'
KRAP/ŠARAN – ponty
Erjavec: krap
Pleteršnik: kràp
SSKP: sladkovodna riba
SSKJ: kràp
Madž.: ponty
Etim.: 18. st., pslovan. *kõrpъ,
beseda je v vezi s stvnem.
karp(f)o, razmerje med
germanskim in slovanskim
31
jezikom ni pojasnjeno.
Germanska oblika je prevzeta iz
lat. carpa, gr. kyprĩnos, ni
izključeno, da je izhodišče ide.
*k(u)oh1pro-
KRAVA
Erjavec: krava
Pleteršnik: kráva
SSKP: krava
SSKJ: kráva
Madž.: tehén
Etim.: 16. st., pslovan. *kõrva, iz
ide. *k'erh2uah2, iz baze *k'erh2-
KRIŽNATI PÁVUK – a
keresztespók
Erjavec: križasti pajek
Pleteršnik: krížasti pájǝk
(križpajǝk)
SSKP: križen pajek
SSKJ: krížavec/kríževec
Madž.: keresztezett, hibrid
Etim.: križ: 14. st., v 7., 8. st.
prevzeta iz rom. predloge
*kr (d)že, iz lat. crux, izpeljano iz
ide. baze *kreṷ-k-, pajek:
p
KROKODIL – a krokodil
Erjavec: krokodil
Pleteršnik: krokodīl
SSKP: -
SSKJ: krokodíl
Madž.: krokodil
Etim.: 17. st., nem. Krokodil, lat.
crocodīlus, gr. króke
KRT – a vakand
Erjavec: krt
Pleteršnik: k t
SSKP: krt
SSKJ: kŕt
Madž.: vakond
Etim.: 17. st., pslovan. krъt ali pa
iz ide. *(s)ker(H)-
KRVOCECAŠ
Erjavec: krvoses, vampir
Pleteršnik: krvos s, vampir
SSKP: vampir
SSKJ: krvosès -žival (netopir),
vampír (mrtvec)
Madž.: vámpír
Etim.: 16. st., pslovan. netopyr' ,
zloženka iz ide. *nekṷt- in
nepojasnjene osnove
32
KÜNA – a nyest
Erjavec: kuna
Pleteršnik: kúna
SSKP: kuna
SSKJ: kúna
Madž.: nyuszt, nyest
Etim.: 16. st., pslovan.*kun ,
beseda ni etimološko dovolj
pojasnjena
KÜRA
Erjavec: kura
Pleteršnik: kúra
SSKP: kura
SSKJ: kúra
Madž.: tyúk
Etim.: 16. st., pslovan.*kűra, ide.
*kāṷro
KÜŠČAR – gyik
Erjavec: kuščar
Pleteršnik: kúščar
SSKP: kuščar
SSKJ: kúščar
Madž.: gyík
Etim.: 16. st., pslovan.*gűščerъ,
zloženka iz ide. *geṷ-, *geṷp-
KUKOVICA – a kakuk
Erjavec: kukovica
Pleteršnik: kúkavica
SKP: kukavica
SSKJ: kúkavica
Madž.: kakukk
Etim.: 16. st., pslovan.*kűkati iz
onomatopeje *ku, izhodišče v ide.
korenu *k ṷ-, *k ṷ-
LABÜD – a hattyu
Erjavec: labud
Pleteršnik: labǫd
SSKP: labod
SSKJ: labód
Madž.: hattyú
Etim.: 16. st., pslovan.*olbǫdƅ,
*elbǫdƅ, iz ide. tvorbe *albh-
LASTOVICA – fecske
Erjavec: lastavica
Pleteršnik: lástovica
SSKP: lastovka
SSKJ: lástovica
Madž.: fecske
Etim.: 16. st., pslovan. *l stovica,
etimološko ni zadovoljivo
pojasnjeno
33
LETÉČA RIBA – a röpülöhal
Erjavec: morska lastovica
Pleteršnik: lástovica- morska
lastovica
SSKP: -
SSKJ: morska lástovica
Madž.: a tengeri fecske
Etim.: leteti: 16. st., pslovan.
*let ti iz *lȅtъ, ide. *lek-, riba: 16.
st., pslovan.*r ba, morda je
beseda nastala iz ide. *ūrbah2
LISICA (listják) – a róka
Erjavec: lisica
Pleteršnik: lisíca, lisják
SSKP: lesica, lisica, lisjak
SSKJ: lisíca, lisják
Madž.: róka (him roka)
Etim.: 16. st., pslovan.*lis ca,
izpeljano iz *lîsъ (lisjak)
LOVSKI PES – a kopó
Pleteršnik: lóvski pes
Erjavec: lovski pes
SSKP: lovski pes
SSKJ: naštetih 27 vrst psov
Madž.: vadászkutya
Etim.: loviti: 16. st., pslovan.
*lov ti iz ide. baze *la(h2)u-
MÁČKA – a macska
Erjavec: mačka, maček
Pleteršnik: mâčka
SSKP: mačka
SSKJ: máčka, máček
Madž.: macska
Etim.: 16. st., pslovan.*m čƅkƅ ,
iz vabnega klica *mac, *maca.
Prevod nemške besede Kater
pomeni »žival maček« in »slabo
počutje« - beseda je sorodna z agl.
cat, s rus. kót.
MALARSKA ŠKOLJKA – festö
kagyló
Erjavec: -
Pleteršnik: šk ljka
SSKP: malarski - slikarski
(nepravilno rabljeno ponazarjalo
gradivo)
SSKJ: potočni škŕžek (vrsta
školjke)
Madž.: -
Etim.: 19. st., pslovan.* skòlƅka
MANDRIL – a közönséges
farkagom
Erjavec: mandril
Pleteršnik: mandrîl
34
SSKP: mandril
SSKJ: mandríl
Madž.: mandrill
Etim.: svetovni splet: man- iz agl.
moški, drill- »baboon«- izvirno iz
zahodne Afrike
MANJIVEC – a lajhár
Erjavec: lenivec, tropski lenivec
Pleteršnik: lenîvǝc, tropski lenivec
SSKP: tropski lenivec
SSKJ: lenívec
Madž.: lajhár
Etim.: 16. st. lèn, pslovan.*l nъ,
iz ide. *len1-no-
MEDVED – a medve
Erjavec: medved
Pleteršnik: médvẹd
SSKP: medved
SSKJ: mêdved
Madž.: medve
Etim.: 16. st., pslovan. *medv dƅ,
iz pslovan. izpeljanke *mȅdъ (ide.
*médha) in * sti (ide. *h1ed-).
MESÁRSKI PES – a mészáros
kutya
Erjavec: mesarski pes, samosov
Pleteršnik: pes mesarski pes
SSKP: mesarski pes
SSKJ: -
Madž.: -
Etim.: meso: 16. st. pslovan.
*męso iz ide. *ēmsó
MIŠ – az egér
Erjavec: miš
Pleteršnik: mìš
SSKP: miš
SSKJ: mìš
Madž.: egér
Etim.: 16. st., pslovan.*m šƅ , ide.
*mūs- iz baze *meṷs
MOČAVNIK – ázalagok
Erjavec: migetalka
Pleteršnik: migetȃłka
SSKP: migetalkar
SSKJ: infuzórij, migetálkar
Madž.: ázalagok
Etim.: migetalka (migati): 16. st.,
pslovan. *mig ti, ide. *me gh-
MOL
Erjavec: -
Pleteršnik: mòlj
SSKP: molj
SSKJ: mòlj
35
Madž.: éjjeli lepke
Etim.: 16.st.,stcslovan. mol'ƅ, hrv.
srb. mȍlj, pslovan. *mol' iz ide.
korena*melh2- 'drobiti, tolči,
mleti'
MOPS – a mopszli
Erjavec: -
Pleteršnik: -
SSKP: mops
SSKJ: móps
Madž.: -
Etim.:20. st., nem. Mops iz
spnem. mops, iz star. niz. moppen
MORSKA ŠKOLJKA – tengeri
kagyló
Erjavec: morski pȓstǝc
Pleteršnik: šk lja
SSKP: -
SSKJ: glede na iztočnico je
naštetih 9 vrst morskih školjk;
škóljka
Madž.: -
Etim.: morje: 16. st., pslovan.
*mȍr'e iz *mor o-, iz ide. *móri,
iz korena *mer-
MRAVLA – a hangya
Erjavec: mravla
Pleteršnik: mrávlja
SSKP: mravlja
SSKJ: mrávlja
Madž.: hangya
Etim.: 18. st., pslovan.*mőrvl'i,
ide. *morṷo, ž. oblika *morṷih2
MROŽ – a közönséges rozmár
Erjavec: mrož
Pleteršnik: mrōž
SSKP: mrož
SSKJ: mróž
Madž.: rozmár
Etim.: 19. st., prevzeto iz češ.
mrož, rus. mórž, izposojeno iz lap.
morša
MÜHA – légy
Erjavec: muha
Pleteršnik: múha
SSKP: muha
SSKJ: múha
Madž.: légy
Etim.: 19. st., pslovan. *múxa,
ide. *m usah2, ide. koren je *m -
MULA – az öszvér
Erjavec: mula
Pleteršnik: múla
36
SSKP: mulek, mula
SSKJ: múla
Madž.: öszvér
Etim.: 18. st., prevzeto iz it. mula,
izvor je soroden pslovan. *mъzg
NAOČÁLKA – a pápaszemeskigyó
Erjavec: ščitarka ali naočarka
Pleteršnik: naočârka
SSKP: naočarka
SSKJ: naóčarka, kobra
Madž.: kobra, pápaszemes kígyo
Etim.: 19. st., prevzeto iz hrv., srb.
nȁočarka; kobra: 20. st., nem.
Kobra, iz port. cobra, iz lat.
colubra. ide. *kel(h2)odhro-
NAVADNA RAKOVICA –
közőnséges zsebrák
Erjavec: navadna rakovica, velika
rakovica
Pleteršnik: rákovica
SSKP: navadna rakovica
SSKJ: rákovica
Madž.: parti tarisznyarák
Etim.: 16. st. rak: pslovan.*r kъ,
etimološko ni dokončno
pojasnjeno
NOSOROG – az orrszarvu
Erjavec: nosorog
Pleteršnik: nosoròg
SSKP: -
SSKJ: nosoróg
Madž.: orrszarvú
Etim.: 19. st., zloženo iz n s in
r g; nos: pslovan.*nȍsъ (ide.
*nas-), rog: pslovan. *rȍgъ
OPICA
Erjavec: opica
Pleteršnik: pica
SSKP: opica
SSKJ: ópica
Madž.: majom
Etim.: 18. st., Slovan.*òpica, ž.
oblika od *opъ, izposojenke iz
neke stare germanske predloge, ki
sorodna s stvnem. affo, arab.
izposojenka kapí
ORANGUTANG – a vörös utancs
Erjavec: pongo ali orangutan
Pleteršnik: orangūtang
SSKP: orangutan
SSKJ: orangútan
Madž.: orangután
Etim.:19. st., prevzeto po nem
37
Orang-Utan in frc. orang-
outan(g) iz indonez. orang utan
'gozdni človek'
ORLA – a sas
Erjavec: orel
Pleteršnik: órǝł
SSKP: orel
SSKJ: ôrel
Madž.: sas
Etim.: 16. st., pslovan. *orƅlъ,
ide. *h2or-
OROSLAN – az oroszlán
Erjavec: lev
Pleteršnik: oroslân/oroslânj = lệv
SSKP: lev
SSKJ: lév
Madž.: oroszlán
Etim.: 16. st., slovan.*lƅv iz
germanske predloge *liuwaz, lat.
leō, gr. léon, iz semitske predloge
prim. hebr. lābī
OSEL – a szamár
Erjavec: osel
Pleteršnik: ósǝł
SSKP: osel
SSKJ: ôsel
Madž.: szamár
Etim.: 16. st., pslovan.*osƅl iz
germ. jezika got. Asilus, iz lat.
asinus, izposojeno iz nekega
predantičnega sredozemskega
jezika
OSTRIGA – ostriga
Erjavec: ostriga
Pleteršnik: ōstriga
SSKP: ostriga
SSKJ: ostríga
Madž.: osztriga
Etim.: 17. st., furl. ostrighe, lat.
ostreum, gr. óstreion
OVCA – a juh
Erjavec: ovca
Pleteršnik: óvca, bîrka
SSKP: ovca
SSKJ: ôvca
Madž.:juh, birka
Etim.: 16. st., pslovan.*ovƅc , ide.
*h2auikáh2
OVČÁRSKI PES – a juhász kutya
Erjavec: ovčarski pes
Pleteršnik: bûndaš, ovčáski p s
SSKP: ovčarski pes
SSKJ: ovčarski pes
Madž.: juhász
38
Etim.: ovčar izpeljanka iz ovca,
*h2o-ṷi-pah2
PASTARIČICA – barázda
Erjavec: pastirica ali
pliska/trenorepka
Pleteršnik: pastaríca = pastiríčica
SSKP: pastirica, tresorepka
SSKJ: pastiríčica
Madž.: -
Etim.: 18. st., nem. Viehhirt
Motacilla flava
PÁV – a páva
Erjavec: pav
Pleteršnik: pâv
SSKP: pav
SSKJ: páv
Madž.: páva
Etim.: 16. st., iz romanske
predloge, iz lat. pāvus, gr. taos,
izposojenka iz antičnega
vzhodnega jezika (Indija)
PELIKAN – a gödéng
Erjavec: pelikan
Pleteršnik: pelikān
SSKP: pelikan
SSKJ: pelikán/pélikan
Madž.: pelikán, gödény
Etim.: 18. st., nem. Pelikan, gr.
pelikán
PES – a kutya
Erjavec: pes
Pleteršnik: p s
SSKP: pes
SSKJ: pès
Madž.: kutya
Etim.: 16. st., pslovan.* pƅs , ide.
*pik'ó- iz korena *pe k'-
PETELIN – a gyöngytyuk
Erjavec: petelin
Pleteršnik: pẹtélin
SSKP: -
SSKJ: petêlin
Madž.: kakas
Etim.: 16. st., *pětelĩnƅ (pevec),
izpeljanka iz pslovan. *p ti
PIJAJCA – a piócza vagy nadály
Erjavec: pijavka: navadna, prava
Pleteršnik:
pijâvica/pijavka/píjavica
SSKP: pijavka
SSKJ: pijávka
Madž.: pióca
Etim.: 10. st. piti, pslovan.*p ti, iz
39
ide. *poh3i
PIŠKOR – csik
Erjavec: -
Pleteršnik: piš r = piškur
SSKP: piškur
SSKJ: piškúr
Madž.: ingola
Etim.: 17. st., pslovan.*pȉskor'ƅ iz
*p skati, ide. *(s)pe s-
PODGAN – a patkány
Erjavec: podgana
Pleteršnik: podgân=podgana
SSKP: podgana
SSKJ: podgána
Madž.: patkány
Etim.: 17. st., iz rom. predloge
ben. it. pantegàna, iz vlat.
*ponticāna, gr. pontikós
PODGEDEC – a közönségea
Erjavec: bramor
Pleteršnik: podj d
SSKP: ogrc, črv
SSKJ: podjèd
Madž.: -
Etim.: 16. st., jed: stcslovan. jadƅ,
hrv. jîd, rus. édƅ, pslovan. * dƅ
izpeljano iz * sti
POTOKNI RAK – a pataki rák
Erjavec: -
Pleteršnik: ràk
SSKP: potočen rak
SSKJ: potóčni ràk
Madž.: -
Etim.: 16. st. (potok),
pslovan.*potòkъ,rak:
pslovan.*r kъ, etimološko ni
dokončno pojasnjeno
POVODNI KONJ – a viziló
Erjavec: povodnikonj
Pleteršnik: povodni konj
SSKP: povodni konj
SSKJ: nílski kònj ali povodni konj
Madž.: víziló
Etim.: 16. st., voda: pslovan.
*vod (ide. edōr), konj: pslovan.
*kon'
POZOJ – a sárkány
Erjavec: leteči zmaj
Pleteršnik: pozòj, zmâj
SSKP: zmaj
SSKJ: zmáj
Madž.: sárkány
Etim.: 19. st., pslovan. *zm jƅ,
ide. *dhg'hm o
40
POŽÉRAN – a czápa
Pleteršnik: kìt
Erjavec: kit
SSKP: kit
SSKJ: kít
Madž.: cet
Etim.: 16. st., prevzeto prek slov.
jezikov, hrv. kȉt, rus. kít …
etimološko beseda ni pojasnjena
PREPRELICA – a fürj
Erjavec: prepelica
Pleteršnik: prepelíca
SSKP: prepelica
SSKJ: prepelíca
Madž.: fürj
Etim.: 16. st., pslovan.* pêrpelъ,
iz onomatopeje *per/l-pel-
PREPELIČAR – a vizsla
Erjavec: prepeličar ali ptičar
Pleteršnik: prepelîčar
SSKP: prepeličar
SSKJ: prepelíčar
Madž.: -
Etim.: 16. st., pslovan.*pêrpelъ, iz
onomatopeje *per/l-pel-
PROSTI PIRUŠLEK – a közönség
denéver
Erjavec: mrakulj
Pleteršnik: netopír, jvzhšt.
matopir, matofir; mračnik-kor.,
sav., per. pogača-prim., pirezeljm
pirožaba, piroželj-ogr
SSKP: netopir
SSKJ: netopír
Madž.: denevér
Etim.: 16. st., pslovan. netopyr' ,
zloženka iz ide. *nek t- in še
nepojasnjene osnove
PURA – a pulyka
Erjavec: puran
Pleteršnik: pûra
SSKP: pura
SSKJ: púra
Madž.: pulyka
Etim.: 18. st., beseda etimološko
ni jasna, morda izpeljana iz
vabnega klica pur-pur
PUŽ – csiga
Erjavec: -
Pleteršnik: półž
SSKP: polž
SSKJ: pólž
41
Madž.: csiga
Etim.: 16. st., pslovan. *pƅlz'
izpeljano iz *p lzti, iz ide. *pelh2-
RECA – a kácsa
Erjavec: raca
Pleteršnik: r ca=raca
SSKP: raca
SSKJ: ráca
Madž.: kacsa
Etim.: 16. st., prevzeto iz furl.
raze, verjetno skrajšano iz
Anaraz(z)a, knjiž. it. anatra, lat.
anas
RIBA
Erjavec: riba
Pleteršnik: ríba
SSKP: riba
SSKJ: ríba
Madž.: hal
Etim.: 16. st., pslovan.*r ba,
morda je beseda nastala iz ide.
*ūrbah2
ROGLÁČ – a szarvasbogdár
Erjavec: -
Pleteršnik: rogáč
SSKP: rogač
SSKJ: rogáč
Madž.: szarvabogár
Etim.: 16. st. rog, pslovan. *rȍgъ
ROMARSKA ŠKOLJKA –
zarándok kagyló
Erjavec: pokrovača
Pleteršnik: škǫłjka
SSKP: -
SSKJ: pokrováča
Madž.: -
Etim.: 18. st,. pokrovača, pokrov:
pslovan. pokrov iz *pokr ti
ROŠČ
Erjavec: hrošč
Pleteršnik: hr šč
SSKP: hrošč
SSKJ: hrôšč
Madž.: bogár
Etim.: 19. st., pslovan.* xrǫšt'
SEVERNI JELEN – a nyargalócz
Erjavec: severni jelen
Pleteršnik: jélen
SSKP: -
SSKJ: jêlen, severni jelen
Madž.: -
Etim.: 18. st., sever: pslovan. *
s verъ, jelen: pslovan. *jȅlę, ide.
42
*hlelen
SLANIK – héring
Erjavec: slanik
Pleteršnik: slaník
SSKP: -
SSKJ: slaník
Madž.: hering
Etim.: 16. st. slan, pslovan. *sôlnъ
SLAVIČEK – a fülemile
Erjavec: slavec
Pleteršnik: slavîčǝk, slavič
SSKP: slavec
SSKJ: slávec
Madž.: fülemüle, csalogány
Etim.: 17. st., pslovan.*solvƅcъ
SLEPEC – a vak kigyó
Erjavec: slepec
Pleteršnik: sl pǝc
SSKP: slepec
SSKJ: slépec
Madž.: vak
Etim.: 16. st. slep, pslovan.
*sl pъ, etimološko ni dovolj
pojasnjeno
SLOKA– a szalonka
Erjavec: sloka
Pleteršnik: sl ka
SSKP: -
SSKJ: slóka
Madž.: szalonka
Etim.: 19. st. pslovan. *slo ka,
prvotno *slōnkah2 izpeljano iz
*slonkah2
SMERČEK – tücsök
Erjavec: kríkavǝc
Pleteršnik: črîčǝk
SSKP: cvrček
SSKJ: čríček
Madž.: tücsök
Etim.: 18. st., iz glagola číriti
'cvrčati', pslovan* čir ti iz
onomatopeje *čirí
SOKOL
Erjavec: sokol, selec, postolka,
ostriž, sokolič
Pleteršnik: sókol
SSKP: -
SSKJ: sôkol
Madž.: sólyom
Etim.: 18. st., pslovan. *sokol
SOVA– a bagoly
Erjavec: sova
43
Pleteršnik: sóva
SSKP: sova
SSKJ: sôva
Madž.: bagoly
Etim.: 16. st., pslovan. *sov , iz
ide. *k'auah2
SRAKA – a szarka
Erjavec: sraka
Pleteršnik: sráka
SSKP: sraka
SSKJ: sráka
Madž.: szraka
Etim.: 16. st., pslovan. *sőrka, iz
ide. *k' rkah2, iz korena *k'er
SRNA – az ösz
Erjavec: srna
Pleteršnik: sŕna
SSKP: srna
SSKJ: sŕna
Madž.: oz
Etim.: 16. st., pslovan. *s rna,
beseda etimološko ni dokončno
pojasnjena
SRŠÉN – a darázs
Erjavec: sršénar ali osar
Pleteršnik: sŕšen
SSKP: sršen
SSKJ: sršèn/sršén/sŕšen
Madž.: lódarázs
Etim.: 16. st., pslovan. *sƅrš iz
ide. *k' h2s-én
STENICA – poloska
Erjavec: stenica
Pleteršnik: stẹníca
SSKP: stiníca
SSKJ: sténica
Madž.: poloska
Etim.: 16. st., *stěnƅn ca, iz
*stěn , iz ide. *ste -
STRNÁP – sármány
Erjavec: strnad
Pleteršnik: strnâd
SSKP: strnad
SSKJ: strnád
Madž.: sármány
Etim.: 18. st., pslovan. *str nadъ,
iz ide. *k'ri(m)n- d
STRUC – strucz / nyarga
Erjavec: noj ali strus
Pleteršnik: n j
SSKP: noj
44
SSKJ: nój
Madž.: strucc
Etim.: 19. st., prevzeto iz hrv., srb.
nôj. Poimenovanje v 19. st.
umetno preneseno na ptico
»Struthio«, ki ne živi na ozemlju,
poseljeno s Slovani. Beseda
etimološko ni dokončno
pojasnjena.
SVILOPREJEC – a selymér,
selyembogár
Erjavec: -
Pleteršnik: svilopr jec
SSKP: sviloprejka
SSKJ: svilopréjec
Madž.: selyemfonó
Etim.: 16. st. svila: svilopr jka (ki
prede svilo), prevzeto iz cslovan.
svila, Jslov. *s(ъ)vil
ŠČUKA – a csuka
Erjavec: -
Pleteršnik: ščúka
SSKP: ščuka
SSKJ: ščúka
Madž.: csuka
Etim.: 16. st., pslovan. *ščűka iz
*ščukati
z ide. baze *ske h2-
ŠIMPANS – a fekete utancs
Erjavec: šimpanz
Pleteršnik: šimpāns
SSKP: šimpanz
SSKJ: šimpánz
Madž.: csimpánz
Etim.: 19. st., prevzeto iz nem.
Schumpanse in agl. chimpanzee iz
zah. afr. jezika (Angola, Kongo),
podlaga ni znana
ŠKOLJKA – kagyló
Erjavec: školjka
Pleteršnik: šk ljka
SSKP: -
SSKJ: škóljka
Madž.: kagyló
Etim.: 19. st., pslovan.* skòlƅka,
ide. koren *(s)kel-
ŠKORPION – a skorpio
Erjavec: ščipavec ali škorpijon
Pleteršnik: škorpij n
SSKP: škorpijon
SSKJ: škorpijon
Madž.: -
Etim.: 16. st., prevzeto prek nem.
Skoripion, it. scorpione, lat.
scorpiō, izposojeno iz gr.
45
skorpíos, izposojena iz neznanega
predantičnega sredozemskega
jezika
ŠKRIPEC
Erjavec: -
Pleteršnik: ščúrǝk
SSKP: ščurek
SSKJ: ščúrek
Madž.: svábbogár
Etim.: 17. st., pslovan. *ščur ,
ide. baza *ske h2-
ŠKVORC – a seregély
Erjavec: škorec
Pleteršnik: škvórǝc
SSKP: škorec
SSKJ: škôrec
Madž.: seregély
Etim.: 16. st., pslovan. *skvorƅc
ŠKVORJÁNEC – pascirta
Pleteršnik: škrjánǝc
Erjavec: škrjanec ali škrlec
SSKP: -
SSKJ: škrjánec
Madž.: pascsirta
Etim.: 16. st., pslovan.
*skvor' nƅcƅ
ŠTRK – a gólya
Erjavec: štrk ali štorklja
Pleteršnik: št rklja
SSKP: šterk/štorklja
SSKJ: štŕk-prekm. štórklja
Madž.: gólya
Etim.: štorklja: 16. st., iz
*st rkъl(')a, nem. Störchel; štrk:
18.st., pslovan. *st rk'ъ, nem.
Storch, iz pgerm. *sturka-,
Povezava balto-slov. in germ.
besede ni jasna
TIGRIŠ – a tigtris
Erjavec: tiger
Pleteršnik: tīgǝr
SSKP: tiger
SSKJ: tígeŕ
Madž.: tigris
Etim.: 18. st., nem. Tiger, frc.
tigre, lat. tigris, gr. tígris, iz iran.
predloge (stperz.) tigra
TOR – a görény
Erjavec: dihur
Pleteršnik: dihûr
SSKP: dihur
SSKJ: dihúr
Madž.: görény
46
Etim.: 18. st., pslovan. *d xor'ƅ,
izpeljano iz *dъxőti
TRSKA – a tökehal
Pleteršnik: trskà
Erjavec: trska, treska
SSKP: trska
SSKJ: tŕska
Madž.: faszilánk
Etim.: 16. st., pslovan. *trěsk
TULEN/MORSKI PES – a
borjufóka
Erjavec: tjulenj
Pleteršnik: tjulènj, tulenj
SSKP: tjulen
SSKJ: tjúlenj
Madž.: (borjú)fóka
Etim.: 19. st., prevzeto iz rus.
tjulénƅ, izposojeno iz samojed.
tul'l'a
TUR – a bölény
Pleteršnik: tûr –prabik
Erjavec: tur
SSKP: -
SSKJ: túr-izumrlo govedo
Madž.: böleny
Etim.: 18. st. turin, pslovan.
*tûrъ,ide. tə ro, iz ide. baze
*te h2
VAGANCA – teknös béka
Erjavec: želva, močvirska,
morska, kornjača
Pleteršnik: ž łva
SSKP: želva
SSKJ: žélva
Madž.: tekősbéka
Etim.: 18. st., pslovan. *žely, iz
ide. *g(')heh3 ; vaga: 16.st., iz
stvnem wāga 'nihati, zibati', iz
pgerm. *wǣgō
VAMPIR – a vámpir
Erjavec: krvoses ali vampir
Pleteršnik: vampīr
SSKP: vampir
SSKJ: vampír
Madž.: vámpír
Etim.: 18. st. nem. Vampir, frc.
vampire, bolg. vъpír pslovan.
*ǫpyr , naprej še ni dokončno
pojasnjeno
VČÉLA – a méhe
Erjavec: čebela
Pleteršnik: čǝb la
SSKP: čebela
47
SSKJ: čebéla
Madž.: meh
Etim.: 16. st., pslovan. bъčel , iz
ide. *bhe -
VELIKA VÜHARICA – a füles
bayoly
Erjavec: velika uharica
Pleteršnik: ûharica -velika
uharica
SSKP: velika uharica
SSKJ: velika úharica
Madž.: uhu
Etim.: velik: 10. st., pslovan.
*vel kъ, iz *vel , iz ide. baze
* elH-; uho: 16. st., pslovan.ûxo,
iz ide. *h2/3á sos
VELIKANSKA KAČA – az óriás
kigyó
Erjavec: piton
Pleteršnik: káča-velikanska kača
SSKP: -
SSKJ: káča, piton
Madž.: tigriskígyó, piton
Etim.: 20. st. piton:, nem. Python,
gr. Pythōn, etim. ni pojasnjeno.
VEVERICA – a mókus
Erjavec: veverica
Pleteršnik: v verica
SSKP: veverica
SSKJ: véverica
Madž.: mókus
Etim.: 16. st., pslovan. *v verica,
iz *v verƅ, izhodišče je * ē(r)-
er-
VIPERA – vípera
Erjavec: gad
Pleteršnik: gàd
SSKP: gad
SSKJ: rilčastgad
Madž.: vipera
Etim.: 16. st., pslovan. *g dъ, iz
ide. *g o/eH(u)dh-
VIZA – viza
Erjavec: viza
Pleteršnik: víza
SSKP: beluga
SSKJ: belúga
Madž.: tokhal
Etim.: beluga: -
VOL
Erjavec: vol
Pleteršnik: vòł
SSKP: vol
48
SSKJ: vòl
Madž.: ökör
Etim.: 16. st., pslovan. *vol ,
etimološko ni zadovoljivo
pojasnjeno
VRÁBEO – veréb
Erjavec: vrabec
Pleteršnik: vrábǝc
SSKP: vrabec
SSKJ: vrábec
Madž.: veréb
Etim.: 16. st., pslovan. *vorbƅc
VRANA – a kánya
Pleteršnik: vrána
Erjavec: vrana
SSKP: vrana
SSKJ: vrána
Madž.: ajtó, kapu
Etim.: 16. st., pslovan.*vőrna,
vran: pslovan. *vôrnъ, iz ide.
* orHnó
VRTAR – a szu
Erjavec: -
Pleteršnik: -
SSKP: lesni črv
SSKJ: lesni črv
Madž.: fa féreg
Etim.: les: 10. st., pslovan. *l sъ,
iz ide. *leh1
VUK (vučica) – a farkas
Erjavec: volk
Pleteršnik: vôłk, vołkúlja, vołčíca,
vôłkinja
SSKP: volčica
SSKJ: vólk, volkúlja, volčíca
Madž.: nőstényfarkas
Etim.: volk: 16. st.,
pslovan.*v lkъ, ide. volkulja:
** k íh2
VÜŠ – a tetü
Erjavec: uš: lesna, trtna, bela
Pleteršnik: ùš
SSKP: uš
SSKJ: úš
Madž.: tetű
Etim.: 16. st., pslovan. *v šƅ, iz
ide. *l s
ZÁVEC – a nyul
Erjavec: domači zajček, kunec
Pleteršnik: zâvǝc=zajec
SSKP: zajec
SSKJ: zájec
49
Madž.: nyúl
Etim.: 16. st., pslovan. *z jęcƅ, iz
ide. *g'h ko-, iz ide. baze
*g'he -
ZEBRA – a zebra
Erjavec: cebra
Pleteršnik: zébra
SSKP: -
SSKJ: zébra
Madž.: zebra
Etim.: 19. st. nem. Zebra, agl.
zebra, špan. zebra, vlat. *ecifera,
klas. lat. Equifera 'divja kobila'
ZLÁTA MINICA – az aranyos
böde
Erjavec: zlata mínica
Pleteršnik: zlata mínica
SSKP: minica, hrošč
SSKJ: zláta mínica
Madž.: -
ŽABA – zöld béka
Erjavec: žaba
Pleteršnik: žába
SSKP: žaba
SSKJ: žába
Madž.: béka
Etim.: 16. st., pslovan. *ž ba, iz
*g e1b(h)ah2,iz ide. baze *g ēb(h)-
ŽERJAV – a daru
Erjavec: žerjav
Pleteršnik: žerjàv/žarjàv
SSKP: žarjav, žerjav
SSKJ: žerjàv
Madž.: daru
Etim.: 16. st. pslovan. *žerȁvƅ,
*žeravl, iz ide. *gerh2-
50
4.3 Statistična analiza živalskih poimenovanj
Po pregledu živalskih poimenovanj v petih različnih slovarjih in Erjavčevih
živalskih zbirkah sem podatke prikazala v grafikonih. Poimenovanje sem ločila,
glede na to, ali je le-to v primerjavi z Agustičevim poimenovanjem:
– v enakem zapisu,
– v različnem zapisu (pravopisna, oblikoslovna, naglasna razlika …),
– drugače poimenovano,
– brez pojavitev v iskanih delih.
Primerjava poimenovanj Erjavca in Agustiča kaže, da je 47 % (77 poimenovanj)
enako zapisanih, 30,5 % (50 poimenovanj) besed se razlikuje, a so si podobne.
Povsem drugo poimenovanje je pri 15,9 %, kar znaša 26 živalskih iztočnic. Enajst
(6,7 %) poimenovanj pa pri Erjavcu nisem zasledila.
Grafikon 1: Primerjava z Živalskimi podobami Frana Erjavca
56,1 %31,7 %
10,4 %
1,8 %
Poimenovanja glede na Erjavčeve zbirke
enak zapis različen zapis drugačno poimenovanje ni pojavitve
51
Grafikon 2 prikazuje poimenovanja Agustiča v primerjavi s Slovensko-nemškem
slovarjem Maksa Pleteršnika. Malce več kot polovica (56,1 %) oz. 92
poimenovanj je enakih, razliko sem našla pri 31,7 % poimenovanj (52 besed),
povsem druga beseda je uporabljena v 17 primerih (10,4 %), v slovarju pa nisem
zasledila 3 poimenovanj (1,8 %).
Grafikon 2: Poimenovanja v primerjavi s Pleteršnikovim slovarjem
56,1 %31,7 %
10,4 %
1,8 %
Poimenovanja glede na Pleteršnikov slovar
enak zapis različen zapis drugačno poimenovanje ni pojavitve
52
Tretji grafikon prikazuje razmerje v primerjavi s Slovarjem stare knjižne
prekmurščine. V slovarju nisem našla kar 18,9 % (31) poimenovanj, 34,8 % (57)
poimenovanj je identičnih. Povsem drugo poimenovanje pa sem zasledila pri
15,2 % (25) poimenovanj, slaba tretjina poimenovanj (31,1 %, 51) pa se nekoliko
razlikuje.
Grafikon 3: Poimenovanje glede na SSKP
34,8 %
31,1 %
15,2 %
18,9 %
Poimenovanja glede na Slovar stare knjižne
prekmurščine
enak zapis različen zapis drugačno poimenovanje ni pojavitve
53
V Slovarju slovenskega knjižnega jezika nisem zasledila le enega (0,6 %)
poimenovanja, polovica (85), 51,8 % pa jih je identičnih. Povsem drugačno
poimenovanje je v 16,5 % (27) poimenovanj, razliko sem zasledila v 51 primerih
(31,1 %).
Grafikon 4: Poimenovanja glede na SSKJ
51,8 %
16,5 %
31,1 %
0,6 %
Poimenovanja glede na Slovar slovenskega
knjižnega jezika
enak zapis različen zapis drugačno poimenovanje ni pojavitve
54
Primerjava madžarskega zapisa v Agustičevem učbeniku in v slovensko-
madžarskem slovarju (Grafikon 5) je pokazala, da je 58,5 % (96) poimenovanj
enakih. Majhna razlika je pri 12,2 % (20) poimenovanj, povsem drugo
poimenovanje pri 12,2 % (20), 17,1 % (28) poimenovanj pa nisem zasledila niti
pri Agustiču niti v madžarskem slovarju.
Grafikon 5: Primerjava s slovensko-madžarskim slovarjem
58,5 %12,2 %
12,2 %
17,1 %
Primerjava s slovensko-madžarskim slovarjem
enak zapis različen zapis drugačno poimenovanje ni pojavitve
55
Grafikon 6 prikazuje pregled vseh primerjav skupaj. Kot lahko razberemo iz
grafikona, je največ identičnih zapisov v slovensko-madžarskem slovarju, sledi
SSKJ, Pleteršnikov slovar, Erjavčeva zbirka, najmanj ujemanj pa je s Slovarjem
stare knjižne prekmurščine, kar kaže na to, da je Agustič jezik v učbeniku skušal
približevati osrednjeslovenskemu jeziku. Največ besed, ki se v primerjavi z
Agustičevim poimenovanjem razlikujejo v pravopisu, oblikoslovju, naglasu, je v
Pleteršnikovem slovarju, SSKJ, sledi SSKP in Erjavčeva zbirka, najmanj podobnih
besed je v slovensko-madžarskem slovarju. Povsem drugo poimenovanje je v
največji meri vidno v Erjavčevih zbirkah, sledijo SSKP, SSKJ in Pleteršnikov
slovar, razlike pa so zelo majhne. Nekaj besed nisem zasledila, večina teh je v
slovensko-madžarskem slovarju in SSKP, pol manj pri Erjavcu, peščica pa pri
Pleteršniku in v SSKJ.
Grafikon 6: Pregled vseh primerjav
Pregled v etimološkem slovarju (Grafikon 7) kaže, da je tretjina živalskih
poimenovanj praslovanskega izvora (bik, čapla, golob, jástreb, jelen, konj, komár,
kos, kukavica, mol, labüd, ovca, sokol, srna, veverica, závec ...). Poimenovanja, ki
so prevzeta iz nemščine, so večinoma prišla iz grškega jezika (krokodil, škorpijon,
hijena …). Drugega izvora so poimenovanja, ki prihajajo iz Turčije (elefant),
Arabije (gamila, opica), Anglije (kobra), Karibov (kolibrij), Afrike (mandril,
šimpans), Laponske (mrož), Nizozemske (mops), Indonezije (orangutang),
47 %
32 % 35 %
52 % 52 %
30 % 56 %
31 %
16 % 16 %
16 %
10 %
15 %
31 % 31 %
7 %2 %
19 %
1 % 1 %
Erjavec Pleteršnik SSKP SSKJ slov.-madž.
slov.
Pregled primerjav
Ni pojavitve
Drugačno poimenovanje
Različen zapis
Enak zapis
56
hebrejščine (oroslan), Indonezije (pav), Kitajske (sviloprejec), Irana (tigriš). Tri
poimenovanja smo prevzeli iz italijanščine (mula, ostriga,raca). Nisem zasledila
poimenovanj za čisek, konoplenko in puro, vizo. Povezavo z madžarskim jezikom
sem našla pri poimenovanjih za leva – oroslan, slona – elefant, gada – vipera.
Nekatera poimenovanje so nastala na podlagi onomatopeje, in sicer za
amerikansko ščergetačo (klopotača: klop, klap, klep), čaplo (čaplja: čap, čap), čuk
(*(s)k u-, *sk u-, *sk ), kokoš (*koko), kukovico (*ku), smerčka (čriček: *čiri),
hupkaša (smrdokavra *hup hup), mačko (*mac, mac), puro (pur, pur). Zanimivo
je, da je Agustič uporabil slovanske različice poimenovanj za divji ftič, Pleteršnik
in Erjavec pa uporabljata nemško izposojenko fazan, enak pojav sem zasledila pri
poimenovanju divja koza, Erjavec pravi, da gre za gamsa, Pleteršnik za krpuljo,
SSKJ pa nemško izposojenko gams.
Grafikon 7: Pregled po etimološkem slovarju
Poimenovanja se med seboj razlikujejo v naglasu. Agustič je naglasil le 29 besed
od 164. Teh 29 besed sem primerjala s Pleteršnikovim slovarjem in SSKJ, kar je
prikazano v Tabeli 1.
81,7 %
11,0 %
4,9 %2,4 %
Izvor poimenovanj v etimološkem slovarju
Praslovanski izvor Germanski izvor Drug izvor Ni izvora
57
Razvoj vokalnih sprememb sega daleč nazaj v 10. stoletje, ko se je praslovanski
jezik začel spreminjati. Po splošno slovenskih naglasnih premikih,18
depalatalizaciji, skrajšanju pslovan. dolgega starega akuta, metatezi likvid,
onemitvi ь in ъ v ə, zlitju i in y v i nastane t. i. alpska slovenščina.19 V 12. stoletju
je razvoj razpadel na jugovzhod in severozahod, panonsko ozemlje je spadalo v
jugovzhodni del. Na jugovzhodu se jat zoži, nosniki se raznosijo, naglasne dolžine
se spreminjajo (dolgi o je par dolgemu jatu, u se pomika naprej). V 15. stoletju
(3. etapa po Riglerju) pride do diftongizacije ẹ e , ọ o , podaljšanje
nezadnjih kratkih glasov privede do nove delitve samoglasniških sistemov
(centralni in južnoštajerski, zahodni, severno štajerski in panonski, severni).
Panonsko narečje se je čez čas začelo drugače razvijati: e in se izenačita v e,
dolgi e se razvija z dolgim in dolgim ę v dolgi ẹ, kratko naglašeni nezadnji zlogi
so drugi kratki, dolgi polglasnik se razvije v a. Po sekundarnem naglasnem
umiku, velarizaciji a-ja, izgubi tonemskih nasprotij, moderni vokalni, seu razvije
v ű, v u, nastane novi dolgi ọ, stari dolgi o sovpade z ǫ v o , kratki polglasnik se
razvije v e, kratki o in ọ sovpadeta v ọ (Koletnik 2003: 37–41).
Knjižna prekmurščina je poznala naslednje samoglasnike: a, á, e, e, e, i, í, o, o, o,
ö, ő, u, u, ü, u in zlogotvorni r. V rabi sta bila še zlogotvorna l (greblca) in n
(lácsnca) (Pavel 2013: 25).
Vse te lastnosti so privedle do tega, da so opazne tudi razlike pri naglaševanju
analiziranih besed v Pleteršnikovem slovarju in pri Agustiču; slednji je sledil
značilnostim prekmurščine, vidni pa tudi vplivi madžarščine in Erjavčevih
Domačih in tujih živalih. V primeru besednozveznih poimenovanj Agustič ni
naglasih obeh delov, temveč le enega (hižni pávuk). Razlika je tudi v tem, da je
Pleteršnik uporabil tonemsko naglaševanje, Agustič pa jakostno (vsa Agustičeva
naglasna znamenja so označena z ostrivcem), v SSKJ je geslo napisano z
jakostnim naglasom, v oklepaju pa najdemo tonemski naglas. Pri vseh
poimenovanjih je naglas na istem fonemu, razen pri poimenovanju ftičár
18Splošnoslovenski premik: pomik z dolgega in kratkega cirkumflektiranega zloga: zlâto zlatô;
ôko okô in umik naglasa s končnega kratkega zloga na prednaglasno dolžino: dūšà dúša
(Koletnik 2003: 43). 19Alpska slovenščina je poimenovanje, ki ga je podal Fran Ramovš.
58
(Pleteršnikov slovar: ptîčar, SSKJ: ptíčar). Razlike so opazne tudi med
Pleteršnikovim slovarjem in SSKJ (dež vnik-dežévnik( ), enodn vnica-
enodnévnica( - ə - )).
Agustičevo
poimenovanje
Pleteršnikov
slovar SSKJ
dežćévnik dež vnik dežévnik ( )
enodnévnica enodn vnica enodnévnica ( )
erjávi rošč hr šč rjávi hrôšč (ȁȍ)
ftičár ptîčar ptíčar (í)
goveči obád gov ji obad govéji obád ( )
hižni pávuk hîšni pâjək híšni pájek (íâ)
ivánščica ivânjščica kresníca (í)
jástreb jâstreb jástreb (â)
jázbec jâzbec jázbec (â)
jeréb jer b jeréb ( )
káčji pastér kâčjak káčji pastír (â í)
komár komár komár (â)
konjič selivlí konjìč kobílica (í)
križnati pávuk krížasti pájək krížavec (í)
letéča riba lástovica môrska lástovica (ó á)
máčka mâčka máčka (â)
mesárski pes mesarski pes -
naočálka naočârka naočarka ( )
ovčárski pes ovčárski pes ovčár (á)
páv pâv páv (â)
požéran kìt kít (í)
rogláč rogáč rogáč
sršén sŕšen sršèn, sršén, sŕšen (ȅ ; ;
strnáp strnâd strnád (â)
škvorjánec škrjánəc škrjánec (á)
včéla čəb la čébela( )
59
Agustičevo
poimenovanje
Pleteršnikov
slovar SSKJ
vrábeo vrábəc vrábec (á)
závec zâvəc zájec (â)
zláta minica zlata mínica zláta mínica (âí)
Tabela 1: Naglašena poimenovanja
V Tabeli 2 so prikazane vokalne razlike med posameznimi poimenovanji. Vidne
so narečne značilnosti, npr. pojav diftongov20 (-ou-; kokout), zaokroženi ü21 (ü;
küna, küra, küščar, müha), moderna vokalna redukcija (gosanca), -oł-/-ol- gre v -
u-/-ü- (puž), zasledila pa sem tudi nekaj drugačnih glasovnih uresničitev (-a-/-e-,
-a-/-o-, -i-/-e-, -o-/-ü-, -u-/-o-), končni trdi -l se je pri Agustiču uresničuje z -o
(deteo), polglasnik pa se je razvil v e (bober).
Agustičev zapis Zapisi ostalih avtorjev
reca raca (P, E, SSKP, SSKJ)
kukovica kukavica (E, P, SSKP, SSKJ)
deteo detal (P)
bober bobər (P)
gosanca gosenica (P,SSKJ, SSKP)
jazbičar
kačji paster
jazbečar (P, SSKP, SSKJ)
kačji pastir (P, SSKP, SSKJ)
vrabeo
deteo
detel (SSKJ)
vrabec (E, P, SSKP, SSKJ)
gosanca gosenica (P,SSKJ, SSKP)
labüd labod (E, P, SSKP, SSKJ)
büha
büha
puž
puž
vuk
bolha (SSKJ, SSKP)
bołha (P)
polž (SSKP, SSKJ)
połž (P)
volk (E, SSKP, SSKJ)
20Diftong ou je nastal iz dolgega ó. 21 Glas ü je nastal iz dolgega u.
60
kokout kokot (P, SSKJ, SSKP)
piškor piškur (P, SSKP, SSKP)
küna
küna
küščar
müha
kuna (E, P, SSKJ)
kura (E, P, SSKJ, SSKP)
kuščar (E, P, SSKJ, SSKP)
muha (E, P, SSKJ, SSKP)
Tabela 2: Vokalne razlike pri poimenovanjih22
V nadaljevanju so prikazane razlike v zapisu živalskih poimenovanj na
konzonantski ravni. Pri Agustiču je ohranjena oblika pavuk 'pajek', prišlo je do
izgube zvenečnosti (čisek, strnap, šimpans), nekateri konzonanti so onemeli, npr.
vzglasni h- (rošč), hiat ni zapolnjen z -j- (škorpion). Palatalna l' (-lьj-) in n' (-nь-j,
-n -) otrdita (čapla, mravla, tulen), skupina pt- se razvije v ft- (ftič). Nenaglašeni
zlogotvorni je navzglasju zaradi težke izgovorljivosti uresničen kot er- (erjavi
rošč). Pride tudi do disimilacijskih sprememb r-l (naočalka), j-g (podgedec), -kn-
> -čn- (potokni rak), v nastopi v protetični vlogi (vüš), ali pa je kot zev zamenjan
z j (zavec), najdemo tudi zapis včela za čebelo.
Zapis drugih avtorjev Agustičev zapis Značilnost
čaplja (E, P, SSKP, SSKJ)
droplja (E, P, SSKJ)
konopljenka (E)
molj (P, SSKP, SSKJ)
mravlja (E, P, SSKP, SSKJ)
čapla
dropla
konoplenka
mol
mravla
-lj-/-lj > -l-/-l
čižek (E, P, SSKP, SSKJ) čisek č-ž > č-s
ptič (P, SSKJ)
ptičar (E, P, SSKP, SSKJ)
ftič
ftičar pt- > ft-
rjavi hrošč (SSKP, SSKJ)
hrt (E, P, SSKP, SSKJ)
erjavi rošč
hert r-/-er- > -er-
hrošč (E, P, SSKP, SSKJ) rošč h- > ø
22V Tabeli 2 so uporabljene naslednje kratice: A: Agustič, P: Pleteršnik, E: Erjavec, SSKJ, SSKP.
61
Zapis drugih avtorjev Agustičev zapis Značilnost
kamela (E, SSKJ) gamila (A, P) k- > g-
ivanjščica (E, P)
tjulenj (E, P, SSKP, SSKJ)
ivanščica
tulen -nj-/-nj > -n-/-n
kenguruj (P)
kolibrij (E, P)
kengeru (A, E, SSKP,
SSKJ)
kolibri (A, SSKJ)
-j > -ø
škorpijon (E, P, SSKP, SSKJ) škorpion -ijo- > -io-
križasti pajek (E, P)
pajek (E, P, SSKP, SSKJ)
križnati pavuk
pavuk pajek : pavuk
zajec (E, P, SSKP, SSKJ) zavec zajec : zavec
krvoses (E, P, SSKJ) krvocecaš ses- > cec-
naočarka (E, P, SSKP, SSKJ) naočalka -ar- >-al-
orangutan (E, P, SSKP, SSKJ) orangutang -an > -ang
pijavka (E, P, SSKP, SSKJ) pijajca -vk- > -jc-
podjed (P, SSKJ) podgedec -j- > -g-
potočen rak (SSKP, SSKJ) potokni rak -č- > -k-
strnad (E, P, SSKP, SSKJ) strnap -d > -p
šimpanz (E, P, SSKP, SSKJ) šimpans -z > -s
škorec (E, P, SSKP, SSKJ)
škrjanec (E, P, SSKJ)
škvorc
škvorjanec šk- > škv-
tjulenj (E, P, SSKP, SSKJ) tulen tj- > t-
čebela (E, P, SSKP, SSKJ) včela čb - > vč-
uharica (E, P, SSKP, SSKJ)
uš (E, P, SSKP, SSKJ)
vüharica
vüš protetični v
Tabela 3: Prikaz konzonantskih sprememb
Pri opisih posameznih živali najdemo tudi nekaj zamenjav spola: gorila (vidili so
ga v boji, ka je pükšinov cevjov cilo), veverica (njegova dlaka je erdečasta), čaplja
(sam stoji). Med posameznimi avtorji so še naslednje zamenjave spolov:
62
sviloprejec (Agustič, m spol) – sviloprejka (drugi avtorji, ž spol), orla (Agustič, ž
spol) – orel (drugi avtorji, m spol).
63
5 Primerjava z drugimi učbeniki
5.1 Dela Frana Erjavca
Znano je, da se je Agustič naslanjal na Erjavčeva dela o naravi (Kokolj in Horvat
1977: 208) Erjavec je opise živali podal v Živalskih podobah, kjer so spisi Mravlja
(1857), Žaba (1863) in Rak (1881) ter v knjigah Domače in tuje živali v podobah
(1868–1873) in Naše škodljive živali v podobi in besedi (1880–1882). Agustič je v
učbenik zajel še rastline in kamnine, Erjavec pa je temu posvetil posebni izdaji:
Rudninoslovje in mineralogija (1867), Prirodopis rudninstva in mineralogija
(1883).
Oba avtorja sta na začetku prispevala izviren uvod, kjer sta bralcu skušala
predstaviti naravo kot pomemben del okolja, ki ga lahko tudi zaznavamo s čutili,
saj opisujeta vse, kar vidimo in slišimo. Posamezne živali so pri Erjavcu
razporejene drugače kot pri Agustiču. Medtem ko Agustič drevesno deblo živali
predstavi že na začetku (prikazano na Sliki 2), Erjavec rod sesalcev predstavi šele
na koncu II. zvezka. Razlika pri razdelitvi je tudi ta, da Erjavec deli sesalce na 3
podskupine (prstarji, parkljarji in plavutarji) (Erjavec 2005: 278), znotraj katerih
pa so isti redovi kot pri Agustiču; posamezne živali spadajo v isti red. Agustič
začne z opico, in sicer zato, ker je najbolj podobna človeku. Erjavec pa nam
najprej predstavi domače četveronožne živali, divje četveronoge živali, živali v
sosedstvu, poljske živali, gozdne divjake, gorske in morske prebivalce (Erjavec
2005: 123), tuje četveronožne živali, posebne snopiče nameni pticam (III. in IV.
del), sledi še del o golaznih, zadnji del (ribe) pa ni izšel.
Posamezni opisi so pri Erjavcu podrobnejši (prim. Priloga 2). Erjavec napove
podvrste posamezne živali in jih podrobno predstavi. Agustič to naredi le pri psu,
a še to je v primerjavi z Erjavcem zelo skromno. Erjavec skoraj k vsaki živali
poda tudi zgodbo, ki jo je nekdo doživel, Agustič jo omenja le redko. Kako
skromen je Agustič, je razvidno že iz števila vrstic (prim. Priloga 3), ki jih nameni
posamezni živali; pri Agustiču se ta giblje okrog 6 vrstic, Erjavčev obseg pa
včasih presega tudi celo stran. Razlika je vidna tudi pri številu ilustracij,
Agustičeve so manjše in redke, Erjavčeve pa so celostranske, ob tem pa ima vsaka
vrsta živali vsaj eno sliko.
64
Jezik obeh del je presegel strokovnega in zašel v pripovednega (ni zapletenih
samostalniških zvez, temveč izrazi v prvi osebi množine, okrasni pridevki,
idilična narava, romantično razpoloženje). Besedišče je bogato z onomatopejskimi
izrazi, brezvezjem, s kopičenjem, primerami, z okrasnimi pridevki (Jesenšek
2013a: 224).
Govedo je velko, pokorna stva r z okroglimi rogla mi, zra vnim, šürkom čelom, šürkom
nosom, z mokrim gobcom s kra tkimi, debelimi noga mi. (Agustič 1878: 15)
Hupkaš (a büdös banka) je za to te ime dobo, ar se tak gla si: hup! hup! (Agustič 1878: 28)
Krt … Prednje noge so prave lopate za kopanje, kajti so šürke i kra tke i majo močne nohete
i špikasti njegov nos ne samo dobro vuhalo, nego dober, kak sveder, za ora nje. (Agustič
1878: 10)
Štrk ali štorklja … Pravijo, da obogati, kdor prvega štrka na pomlad vidi, zato otroci na
Štajerskem, ko ugledajo leteče štrke, pojo:
Roda, roda, roda!
Štrk, štrk, štrk!
Zlati stric brez brk,
daj nam zlata, zlata!
(Erjavec 2005: 498)
Po hribih in dolina še leži sneg, samo na prisojnih gričih, okoli grmov in grobelj ter po
razpokanem zidovju starega gradu je že skopnel. Med sivim kamenjem in suhim rjavim
listjem že bode kaka zelena bilka iz pregrete zemlje, na prekopnjah pa cvete res in beli
teloh rdeče nadihnjenih lic, rumene trobentice pa trobijo in beli zvončki zvone na čast
bližajoče se pomladi. Sonce sije na zemljo tako prijazno in dobrodejno, da tudi nas izvabiiz
tesne izbe. (Erjavec 2005: 596)
Če primerjamo posamezni opis živali, npr. jež (Priloga 2 in Priloga 3), ugotovimo,
da je Agustič bolj objektiven, podaja podatke o prehranjevanju, prebivališču,
značilnost ježa. Erjavec pa najprej podaja zgodbo o fantiču, v zgodbi poda
podatke o prehranjevanju, o tem, kje jež prebiva, o vrstah ježa in zanimivosti. Na
tak način Erjavec podaja zgodbe tudi pri ostalih živalih, ponekod je bolj natančen
pri opisu, dodaja dolžine, barve … Agustič pa se je svojih opisovanj loteval zgolj
predstavitveno (videz, prehrana, razmnoževanje, zanimivost), ni se lotil
pripovedovanja zgodb.
65
5.2 Sodobni učbeniki
V sodobnem času so posamezne živali predstavljene že v osnovnošolskih
učbenikih za posamezna triletja. V učbeniku Okolje in jaz 2 (Antić idr. 2001)
najdemo dve poglavji, kjer so slike živali, in sicer v vodi in ob njej (čaplja, žaba)
ter tiste na travniku (čebela, kobilica, muren …). Ob sliki je tudi ena vrstica opisa.
V učbeniku Okolje in jaz 3 (Antić idr. 2008) spoznavajo živali na morski obali
(galeb, rakovica, klapavice …), v gozdu (medved, lisica, jež, veverica …). V
učbeniku Opazujem, raziskujem, razmišljam 3 (Vršaj idr. 2001) pa najdemo tudi
živali na polju, vrtu (konj, gos, golob, gos, pes, petelin, krava, prašič …), v
sadovnjaku (pikapolonica, metulj, čebela), v gozdu (volk, medved, sova, jelen …),
na travniku (krava, konj, ovca, kobilica, muren …), v gorah (gams, kače …),
najdemo predvsem slike in dvovrstični opis. V četrtem razredu se osnovnošolci
seznanijo z učbenikom Naravoslovje in tehnika 4 (Kolman idr. 2002). V njem se
nahajajo živali iz naše neposredne bližine (polž, žuželke, pajki …), njihova
bivališča (panj, gnezdo …), pojasnjen je način premikanja živali (deževnik, orel,
bober, medved, žaba, kača), opredeljena je delitev dvoživk, plazilcev, ptičev,
sesalcev. Konkretnejšo delitev nam ponuja učbenik Raziskujemo, gradimo (Skribe
Dimec idr. 2002). Ta živali deli na rastlinojedce, mesojedce in vsejedce. Pojavlja
se delitev glede na življenjski prostor (kopno, voda), sledi pa še delitev na
vretenčarje (sesalci, ptice, plazilci, ribe, dvoživke) in nevretenčarje (pajki, polži,
kolobarniki, strige, žuželke). Kljub vsemu pa ponuja le nekaj sličic in zelo malo
razlage ter opisov. Učbenik Živim z naravo 1, Pojdimo v gozd (Kralj idr. 1998)
predstavlja ptice na deblih (žolna), plenilke (kanja), dlakave živali (zajec),
plenilce v gozdu (lisica), ostale ptice in njihovo razmnoževanje, drobne živali
(pajek), dvoživke (žaba). Še vedno so opisi skromni, najdemo pa veliko slik. V
učbenik za 5. razred Naravoslovje in tehnika 5 (Kolman idr. 2004) ni
predstavljena nobena žival, ampak so v povezavi z vodo omenjeni kamela in ptiči
oz. njihovo perje v povezavi s toploto. Več živali najdemo v učbeniku
Spoznavajmo naravo 5 (Glažar 2001). Najdemo slike in nekaj posameznih
lastnosti živali na polju (krt, hrošč), na vrtu (polž, gosenica, krastača), v parku
(slepec, lišček, kalin), na travniku (čebela, kobilica). Le nekaj več jih je v
učbeniku za 6. razred Naravoslovje 6 (Krnel idr. 2009) v parku (sinica, lišček,
66
veverica), na polju (hrošč, vrana, poljski zajec, miš) v vinogradu (škorec, uš), na
travniku (čmrlj, mravlja, metulj). V učbeniku Naravoslovje 6 (Mihelič idr. 2009)
so živali na vrtu, nekaj ptic, na travniku, v sadovnjaku in vinogradu, dodana je
tudi zgoščenka, kjer so posneti zvoki živali. Tudi učbenik Naravoslovje 6 (Ipavec
idr. 2005) deli živali glede na njihovo bivališče: polje, vrt, travnik, sadovnjak,
živa meja; opisi so skromni, v ospredju so predvsem slike. Peto poglavje v
učbeniku za 7. razred Aktivno naravoslovje 2 (Šorgo idr. 2013) je posvečeno
živalim, definiciji živali, prehranjevanju, pomenu živali za človeka; predstavljeni
so nevretenčarji (ožigalkarji, ploskavci, mehkužci, kolobarniki, členonožci,
iglokožci) in vretenčarji (ribe, dvoživke, plazilci, ptiči in sesalci), razvrščanje
živali v rede in vrste, veliko je tudi vprašanj in nalog, na koncu poglavja so še
ključni pojmi in kratek test. Morske živali (raca, bibavica, klapavica, morski
konjiček, rak samotar …) so predstavljene v učbeniku Naravoslovje za 7. razred
(Bajd idr. 2003). Učbenik za 7. razred devetletke (Kolman idr. 2003) ponuja
predstavitev živali v prsti, podrasti (polž, suha južina, striga, lubadar, mravlja …).
Posamezna žival je prikazana na sliki in ima pet vrstic opisa (hrana, posebnosti).
Najdemo tudi dvoživke, plazilce v gozdu, ptice, živali v morju, dvokrilce,
obvodne živali … V 8. razredu se pri predmetu biologija učenci posvečajo
človeškemu telesu, drugih oblik življenja v učbenikih (Lunder 2012, Svečko
2011) ni zaznati. Človeškemu telesu je posvečen tudi učbenik za 9. razred
(Svečko 2002). Učbenik Dotik življenja 9 (Starčič Erjavec idr. 2013) pa v
poglavju Razvrščanje organizmov razvršča živa bitja v kraljestva, debla, razrede,
rede, družine, rodove in vrste. Tako je to edini osnovnošolski učbenik, ki vsebuje
konkretnejšo delitev in je primerljiv z Agustičevim.
Pregled še srednješolskih učnih načrtov razkriva, da je predmet biologije aktualen
v splošnih, strokovnih in tehničnih gimnazijah, v srednje poklicnih in nižje
poklicnih tega šolskega predmeta ni, razen pri živilskemu in farmacevtskemu
tehniku, kjer se učijo mikrobiologije. Ugotavljam, da je kraljestvo živali zajeto v
učbeniku za drugi letnik (Podobnik, Devetak 2003 in Kaligarič, Devetak 2006).
Predstavljena sta zgodovina in sistem razvrščanja. Tako zasledimo delitev na
debla, razrede in skupine (primer: kraljestvo: živali, deblo: členonožci, razred:
pajkovci). Poleg teh delitev najdemo splošne značilnosti posameznih debel,
67
razredov … Ponekod je slika živali, na kateri so poimenovani deli telesa,
posebnost, latinska poimenovanja, na koncu poglavja je povzetek, sledi pa ji
rubrika Razmisli in odgovori. Poleg živali je v teh učbenikih predstavljeno še
kraljestvo rastlin. V prvem letniku pa se posvečajo predvsem človeku in celici,
zato v teh učbenikih nisem zasledila živalskega kraljestva.
Kot je razvidno iz sodobnih učbenikov, so ti bistveno drugačni, kot je bil
Agustičev učbenik. V sodobnem času je veliko več poudarka na slikovnem
gradivu in didaktiki. Sodobni učbeniki imajo kot dopolnila delovne zvezke, razne
naloge in kvize, opazno je tudi spodbujanje učencev k sodelovanju. Agustičev
učbenik pa je skladno s tedanjo tradicijo podajal poljudnoznanstvene opise, kar je
danes primerljivo s predstavitvijo v poljudnoznanstvenih slovarjih oz.
enciklopedijah. Sodobni učbeniki vnašajo tudi medpredmetne povezave (fizika in
biologija, kemija in biologija …), česar pri Agustiču ne zaznamo.
68
6 Sklep
Imre Agustič je bil v 19. stoletju pomemben publicist, literat in pisec na levem
bregu Mure, ki je razvijal različne funkcijske zvrsti knjižne prekmurščine. Z
izdajanjem časopisa Prijatel je poskrbel za razvoj publicistike, z izdajanjem
strokovnih besedil pa za razvoj strokovnega jezika oz. terminologije. Učbenik
Prirodopis s kepami za národne šole, ki ga je izdal leta 1878, pa je imel poleg
uvajanja novih terminov pomembno vlogo tudi pri ohranjanju maternega jezika na
panonskem ozemlju. Bil je pomemben poljudnoznanstveni priročnik za učence
tedanjih narodnih šol.
V učbeniku je avtor živalska poimenovanja črpal iz Erjavčevih del, kar je privedlo
do vpliva osrednjeslovenskega jezika, medtem ko je vpliv madžarščine
zanemarljiv (viza, oroslan). To je presenetljivo, saj je Agustič dolgo deloval in
bival na Madžarskem. Njegova navezava na osrednjeslovenski jezik se kaže tudi v
izbiri črkopisa – gajice.
Na vsebinski ravni analiziranih besedil je opazno, da se avtor ni osredotočal le na
svojo okolico, temveč je predstavil tudi živali, ki ne živijo v neposredni bližini
(gorila, oroslan, hijena, manjivec, kenguru, zebra, gamila, elefant …). Zanimivo
je, da nisem zasledila opisa za prašiča, med bolj oddaljenimi pa sem pogrešala
žirafo, pingvina … Kljub skromnemu opisu je strnil vse potrebne informacije o
posamezni živali, živalski vrsti in zadovoljil potrebe po znanju, ki naj bi si ga v
tistem času pridobil učenec v t. i. narodni šoli.
Analiza živalskih poimenovanj je pokazala, da je veliko besed praslovanskega
izvora (81 %), nekaj pa germansko-grškega-latinskega izvora. Nekoliko manj kot
polovica poimenovanj je enakih kot pri Erjavcu, tretjina pa je različna zaradi
upoštevanja značilnosti knjižne prekmurščine na glasoslovni, oblikoslovni ali
besedotvorni ravni, npr. deteo 'detel', küra 'kura', mravla 'mravlja', rošč 'hrošč',
včela 'čebela'; orla 'orel'; krvocecaš 'netopir', križnati pavuk 'križavec/križevec'.
Več kot 70 % poimenovanj je ohranjenih iz praslovanščine. Le treh besed pa ne
najdemo v Pleteršnikovem slovarju: konoplenka 'laška konoplenščica', vrtar 'lesni
črv', mops. Ti podatki kažejo, da se je Agustič želel približati
osrednjeslovenskemu jeziku. Izkazalo se je, da so tudi madžarska poimenovanja,
69
ki so se pojavljala ob slovenskih (prekmurskih), v polovični meri ohranjena še v
današnjem madžarskem jeziku. Primerjava Agustičevih poimenovanj in
poimenovanj v SSKJ je pokazala, da je polovica besed ohranjenih v obliki,
kakršna je bila konec 19. stoletja (npr. mačka, mula, osel, vrana).
Jezikovna analiza opisov živali v Agustičevem učbeniku je pokazala veliko
značilnosti knjižne prekmurščine, npr. ohranjeno obliko -št- (šteri), prislov jako,
veznik da 'ko'. Opazno je tudi, da je glagol biti je pogosto izpuščen in da števniki
nimajo trdnih zapisovalnih pravil, ampak so pisani z besedo ali s številko, včasih
pa najdemo celo kombiniran zapis (6 sto). Posebne so tudi končnice v določenih
sklonih, npr. za samostalnik moškega spola v dajalniku (sveti, gospodi).
Primerjava s sodobnimi učbeniki je pokazala, da se je šolstvo v stoletju zelo
spremenilo. Sodobni učbeniki dajejo poudarek vajam in ponovitvam, Agustičev
učbenik pa je podatke navajal enciklopedično. Erjavčeve Živalske podobe so v
primerjavi s Prirodopisom s kepami za národne šole obsežnejše. Erjavec je podal
več podatkov, dodane so anekdote, prigode, več je slik in opisov določene skupine
živali.
70
7 Literatura in viri
Imre AGUSTICH, 1878: Prirodopis s kepami za narodne šole. Budimpešta:
Družba Svetega Števana.
Milica ANTIČ, Barbara BAJD, Janez FERBAR, Davor GRGIČEVIĆ, Dušan
KRNEL in Mojca PEČAR, 2001: Okolje in jaz 2, Učbenik za 2. razred devetletne
osnovne šole. Ljubljana: Modrijan.
Milica ANTIĆ, Barbara BAJD, Janez FERBAR, Davor GRGIČEVIĆ, Dušan
KRNEL in Mojca PEČAR, 2008: Okolje in jaz 3, Spoznavanje okolja za 3. razred
osnovne šole. Ljubljana. Modrijan.
Barbara BAJD, Iztok DEVETAK, Metka KRALJ in Seta OBLAK., 2003:
Naravoslovje za 7. razred devetletne osnovne šole. Ljubljana: Modrijan.
France BEZLAJ, 1976: Etimološki slovar slovenskega jezika. A–J, Ljubljana:
SAZU
France BEZLAJ, 1982: Etimološki slovar slovenskega jezika. K–O, Ljubljana:
SAZU
Zmago BUFON, 1964: Ob stoletnici prvih slovenskih naravoslovnih učbenikov.
Proteus 6, letnik. 129–133.
Doris BOŽIDAR in Primož DEBENJAK, 2003: Veliki slovensko-nemški slovar.
Ljubljana: DZS.
Előd DUDÁS, 2012: Primerjalni zgodovinski razvoj prekmurskega črkopisa.
Jezikoslovni zapiski 18/2 Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana
Ramovša. Dostopno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-
GEMAS9DA. Ogled 24. 11. 2014.
Fran ERJAVEC, 1995: Domače in tuje živali v podobah. Ljubljana: Založba
Mladinska knjiga.
71
Fran ERJAVEC, 1868: Domače in tuje živali v podobah. I. del: Domače
četveronožne živali. Celovec: Družba sv. Mohorja. Dostopno na
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-PUVFXTJE. Ogled15. 1. 2014.
Fran ERJAVEC, 1870: Domače in tuje živali v podobah III. del: Ptice 1. snopič.
Celovec: Družba sv. Mohorja. Dostopno na:
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-7Q0PN8CE. Ogled 15. 1. 2014.
Fran ERJAVEC, 1871: Domače in tuje živali v podobah III. del: Ptice 2. snopič.
Celovec: Družba sv. Mohorja. Dostopno na:
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UMCJV73N. Ogled 15. 1. 2014.
Fran ERJAVEC, 1873: Domače in tuje živali v podobah. V. zvezek: Golazen.
Celovec: Družba sv. Mohorja. Dostopno na:
http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-STVBYNMR.Ogled 15. 1. 2014.
Saša A. GLAŽAR, Metka KRALJ in Mitja SLAVINEC, 2001: Spoznavajmo
naravo 5. Ljubljana: DZS.
Mojca HORVAT, 2010: Izoglose v prekmurskem narečju: regionalna
geolingvistika. Slavia centralis. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za
slovanske jezike in književnosti. Let. 3, št. 2. Dostopno na:
http://kuscholarworks.ku.edu/dspace/bitstream/1808/7347/1/SC.2010.2.87-
108.pdf. Ogleda 10. 12. 2013.
Mojca HORVAT, 2013: Fitonimi v Prekmurskem knjižnem jeziku druge polovice
19. stoletja na primeru Agustičevega učbenika Prirodopis s kepami za narodne
šole. Ur. Marko JESENŠEK Miklošičeva monografija: ob dvestoletnici rojstva
Franca Miklošiča. Ljutomer: Gimnazija Franca Miklošiča.
Vlasta HUS, 2000: Predmet spoznavanja narave in družbe v teoriji in praksi.
Pedagoška obzorja 15/56. 309–321.
Rajko IPAVEC, Klavdija SOTLAR, Samo JAMŠEK in Mojca JAPELJ FIR 2005:
Naravoslovje 6, Učbenik za 6. razred devetletnega osnovnošolskega
izobraževanja. Ljubljana: Tehnična založba Slovenije.
72
Marko JESENŠEK, 1999: Jezik v prvem prekmurskem časopisu Prijatel. Logarjev
zbornik . Zora 8. Maribor: Slavistično društvo Maribor.
Marko JESENŠEK, 2004: Besedje v slovenskem panonskem jezikovnem
prostoru. Besedoslovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Zora 28.
Maribor: Slavistično društvo.
Marko JESENŠEK, 2005: Besedoslovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in
narečij. Spremembe slovenskega jezika skozi čas in prostor. Zora 33. Maribor:
Slavistično društvo.
Marko JESENŠEK, 2008: Ptičja imena v Pleteršnikovem slovarju. Od Meginserja
do elektronske izdaje Pleteršnikovega slovarja. Zora 56. Maribor: Mednarodna
založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta.
Marko JESENŠEK, 2013a: Poglavja iz zgodovine prekmurskega knjižnega jezika.
Zora 90. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in
književnosti, Filozofska fakulteta.
Marko JESENŠEK, 2013b: Pomen Pavlove slovnice za razvoj prekmurskega
knjižnega jezika. Prekmurska slovnica – Vend nyelvtan. Zora 100. Bielsko-Biała,
Budapest, Kansas, Maribor, Praha.
Franci JUST, 2006: Imre Agustič. Panonski književni portreti 1:Prekmurje in
Porabje A–I. Murska Sobota: Franc-Franc.
Mitja KALIGARIČ, Dušan DEVETAK, 2006: Biologija za strokovne in tehniške
gimnazije Raznolikost živih bitij. Ljubljana: DZS.
Andreja KOLMAN, Danica Mati DJURAKI, Danica PINTAR, Irena FURLAN,
Marta KLANJŠEK GUNDE, Riko JERMAN in Rudi OCEPEK, 2003:
Naravoslovje 7 za 7. razred devetletke. Ljubljana: Rokus.
Andreja KOLMAN, Danica Mati DJURAKI, Irena FURLAN, Marta KLANJŠEK
GUNDE, Matjaž JAKLIN in Riko JERMAN, 2002: Naravoslovje in tehnika 4.
Ljubljana: Rokus.
73
Andreja KOLMAN, Danica Mati DJURAKI, Irena FURLAN, Marta KLANJŠEK
GUNDE, Matjaž JAKLIN in Riko JERMAN, 2004: Naravoslovje in tehnika 5 za
5. razred devetletke. Ljubljana: Rokus.
Dušan KRNEL, Barbara BAJD, Seta OBLAK in Tatjana KORDIŠ, 2009:
Naravoslovje 6, za 6. razred osnovne šole. Ljubljana: Modrijan.
Metka KRALJ, Dušan KRNEL, Valika KUŠTOR in Barbara BAJD, 1998: Živim
z naravo 1 Pojdimo v gozd spoznavanje narave za 4. razred osnovne šole.
Ljubljana: Modrijan.
Miroslav KOKOLJ, 1976: Razvoj šolstva v Prekmurju do 19. stoletja.
Zgodovinski časopis XXX/1–2. Dostopno na:
http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?target=pdf&urn=SISTORY:ID:90#page
=1. Ogled 5. 12. 2014.
Miroslav KOKOLJ, Breda HORVAT, 1977: Prekmursko šolstvo od začetka do
zloma nacizma. Murska Sobota: Pomurska založba.
Mihaela KOLETNIK, 2001: Slovenskogoriško narečje. Zora 12. Maribor:
Slavistično društvo.
Mihaela KOLETNIK, 2003: Glasoslovni razvoj v slovenskogoriškem narečju.
Slavistična revija. MSK, letnik 51, posebna izdaja.
Alojz KOPRIVA, 1970: Od nazornega nauka do spoznavanje narave in družbe.
Osnovna šola na slovenskem 1869–1969. Ljubljana: Slovenski šolski muzej.
Andreja LEGAN RAVNIKAR, 2000: Razvoj slovenskega strokovnega izrazja.
Nina LEDNIK idr. Terminologija in sodobna terminogragrafija. Ljubljana: ZRC
SAZU. 49–73.
Urška LUNDER, 2012: Dotik življenja 8. Ljubljana: Rokus.
Marjanca MIHELIČ, 2006: Madžarsko-slovenski slovensko-madžarski evropski
slovar. Ljubljana: Cankarjeva založba.
74
Jožica NARAT, 2013: Agustič. Svetina ŠTERBENC Novi Slovenski biografski
leksikon. Ljubljana: ZRC.
Vilko NOVAK, 2006: Slovar stare knjižne prekmurščine. Ljubljana: Inštitut za
slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.
Darja SKRIBE DIMEC, Ana GOSTINIČAR BLAGOTINŠEK in Franko
FLORJANČIČ, 2002: Raziskujemo, gradimo, učbenik za naravoslovje in tehniko
za 4. razred devetletne osnovne šole. Ljubljana: DZS.
Martina OROŽEN, 2013: Prekmurski knjižni jezik. Prekmurska slovnica – Vend
nyelvtan. Zora 100. Bielsko-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha.
Avgust PAVEL, 2013: Prekmurska slovenska slovnica – Vend nyelvtan. Zora
100. Bielsko-Biała, Budapest, Kansas, Maribor, Praha.
Andrej PODOBNIK, Dušan DEVETAK, 2003: Biologija za splošne gimnazije
Raznolikost živih bitij. Ljubljana: DZS.
Janez SAGADIN, 1970: Kvantitativna analiza razvoja osnovnega šolstva na
Štajerskem, Kranjskem in Primorskem po uveljavitvi osnovnošolskega zakona iz
leta 1869 ter kvantitativni prikaz osnovnega šolstva v poznejši Dravski banovini.
Ur. V. SCHMIDT, V. MELIK in F. OSTANEK. Osnovna šola na slovenskem
1869–1969. Ljubljana: Slovenski šolski muzej. 46.
Marina, SVEČKO 2002: Biologija 9, učbenik za 9. razred devetletne osnovne
šole. Ljubljana: DZS.
Marina SVEČKO, 2011: Spoznavam svoje telo, učbenik za biologijo v 8. razredu
osnovne šole. Ljubljana: DZS.
Marjanca STARČIČ ERJAVEC, Vesna KLOKOČOVNIK 2013: Dotik življenja
9, učbenik za biologijo v 9. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus.
Marko SNOJ, 2009: Slovenski etimološki slovar (2. izdaja). Ljubljana: ZRC
SAZU.
75
Simona SINIC 2000: Števan Küzmič in njegov čas. Diplomsko delo. Maribor:
Pedagoška fakulteta.
Andrej ŠORGO, Boris ČEH in Mitja SLAVINEC, 2013: Aktivno v naravoslovje
2, Učbenik za naravoslovje v 7. razredu osnovne šole. Ljubljana: DZS
Janez TOMŠIČ, 1970: Oris osnovnošolskega prirodopisnega pouka na
Slovenskem. V. SCHMIDT, V. MELIK in F. OSTANEK Osnovna šola na
slovenskem 1869–1969. Ljubljana: Slovenski šolski muzej. 571–596.
Natalija ULČNIK, 2009: Začetki prekmurskega časopisja. Zora 67. Maribor:
Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska
fakulteta.
V. J. (1876): Prirodopis v ljudski šoli. Učiteljski tovariš. List 21. 321–323.
Dostopno na http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-B38COSS7/ Ogled 5.
12. 2014.
Dušan VRŠČAJ, Jelka STRGAR, Doroteja KRALJ, Vinko UDIR in Sabina
POPIT, 2001: Opazujem, raziskujem, razmišljam 3. Ljubljana: DZS.
Zinka ZORKO, 2005: Prekmursko narečje med Muro in Rabo na vseh jezikovnih
ravninah primerjalno z današnjim nadnarečnim prekmurskim knjižnim jezikom.
Prekmurska narečna slovstvena ustvarjalnost. Murska Sobota. 47–65.
Jezikovna drobtinica: http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-
OCNHJJ4Y/80f1a0dc-1f44-4b68-bd85-123c29a15ba6/PDF Ogled 5. 12. 2014.
Naravoslovci: http://www2.pms-lj.si/razstave/darwin/ Ogled 22. 11. 2013.
Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar: http://bos.zrc-sazu.si/pletersnik.html.
Ogled 5. 12. 2014.
Slovar slovenskega knjižnega jezika: http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html. Ogled 23. 6.
2014.
Svetovni spletni etimološki slovar: http://www.etymonline.com/. Ogled 23. 6.
2014.
76
8 Priloge
8.1 Priloga 1: Kratice
afg. afgansko
agl. angleško
balto-slov. balto-slovansko
bav. bavarsko
cslovan. cerkevenoslovansko
egip. egipčansko
frc. francosko
furl. furlansko
germ. germansko
got. gotsko
gr. starogrško
hebr. hebrejsko
hrv. hrvaško
ide (pra)indoevropsko
indonez. indonezijsko
iran. iransko
jnem. južnonemško
jslov. južnoslovansko
kit. kitajsko
klas. klasično
knjiž. knjižno
lat. latinsko
madž. madžarsko
nar. narečno
nem. nemško
niz. nizozemsko
perz. perzijsko
pgerm. pragermansko
pslovan. praslovansko
77
rom. romunsko
rus. rusko
samojed. samojedsko
srb. srbsko
SSKJ Slovar slovenskega knjižnega jezika
SSKP Slovar stare knjižne prekmurščine
stfrc. starofrankovsko
stperz. staroperzijsko
špan. špansko
tirol. tirolsko
turš. turško
vlat. vulgarnolatinsko
78
8.2 Priloga 2: Primer besedila iz Živalskih podob Frana Erjavca
OVČAR
Kar je lovcu prepeličar, to je pastirju ovčar. Brez njega pastir skoraj ne more
pasti živine. Ovčarski pes je močnega trupa, kratkega debelega vratu,
podolgaste glave in koničastih, nezavihnjenih ušes. Kosmati rep ima ali
usukan ali pa ga drži naravnost nazaj. Ovčarski pes ima vse dobre pasje
lastnosti. Bistroumen je in pameten, privržen in zvest, srčen in pogumen
čuvaj. Svoji službi se hitro priuči, razume skoraj vsako pastirjevo besedo in
stori, kar mu veleva. Ni pa vseeno, s kakšno živino ima opraviti.
Starega, neubogljivega ovna ali jarca sme ugrizniti, če mu ni pokoren,
jagnjet in kozličev pa ne sme gristi, le zobe sme pokazati in se hudega
delati, da se ga boje. Če se vol proti njemu obrne z rogmi, ga mora znati
popasti za gobec in ga tako ustrahovati. Če krava ne uboga, jo sme ugrizniti
v zadnjo nogo, nikdar v rep, najmanj pa v vime. Če pride volk, ga mora
odgnati, in če je treba, se z njim tudi sklati.
V laplatskih državah v Južni Ameriki nimajo pri ovčjih in kozjih čredah
drugega pastirja kakor psa. Pes sam žene zjutraj čredo na pašo, ostane ves
dan pri njej, jo drži skupaj, jo brani, če je treba, in jo ob sončnem zahodu
prižene spet domov. Ti psi so že od mladega zmerom pri ovcah; ko so
mladiči še slepi, pijo ovčje mleko, in dokler niso dorasli, ne smejo nikdar iz
ovčje staje. Preden gre pes zjutraj na pašo, ga gospodar dobro nahrani in
napoji, ker sicer bi lačen pes ovce že opoldan prignal domov. Zato pa mu
gospodar obesi še kos mesa na vrat, vendar to meso ne sme biti ovčje, ker ga
ne bi pokusil, če bi bil še tako lačen.
(Erjavec 2005: 35/36)
79
JEŽ
Prijatelj, če hočeš videti čudnega ponočnjaka, pojdi z menoj. Sonce je
zatonilo za gorami, v gozdu so za čas umolknili razni glasovi, rosa je začela
padati. Ustavimo se na obrobju in stopimo za gosti grm. Zdaj je v gošči
nekaj zašumelo med suhim listjem, zdaj spet, čedalje bliže nas, no! zdajci se
je zganilo dračje, iz grmičja se prikaže rilček in precej za njim čudna žival
starikavega nagrbanega lica, kratkega repa, nizkih podplatastih nog in
oblega trupa v bodeči sivi suknji. Čeprav je videti okoren, vendar hlasta sem
ter tja, stika po luknjah, prevrača listje in rije z rilcem kakor svinja.
Izpod kamna je prepodil martinčka, hitro plane za njim; živalca bi se zvijala
in branila, vendar ni časa, jež jo je že pohrustal in zdaj spet nemudoma išče
živeža. Zdajci poči suha vejica pod našimi nogami, jež se zdrzne, malo
posluša in hipoma skrči glavo in noge ter se zvije v klopčič. Čeprav je
našopiril bodice, ga vendar rahlo vzamemo v roke ter ga nesemo domov na
vrt.
Jež je čuden svat. V svojem vedenju je res malo neroden in telebast, vendar
pošten skozi in skozi, celo šegav in šaljiv, vsaj hudobije ni v njem nobene,
in prav po nedolžnem trpi, če ga surovi nevedneži preganjajo. Godi se mu
kakor sploh poštenjakom, hudobni svet mu je natvezel pregrehe, za katere
obrekovani siromak ne ve. Govori se o njem, da na skrivnem piščeta kolje,
krave sesa in Bog si ga vedi kaj še, kar pa je vse izmišljeno. Plašni samotar
ždi ves dan v kakem grmu ali v luknji pod kako korenino ali pod kupom
suhljadi in šele zvečer si upa zapustiti skrivališče. Boječe caplja okoli z
mokrim rilcem, vendar sledi miši, zato ga ljudje tudi jemljejo v hiše, kjer
poleg miši lovi še neko drugo nesnago, za katero nimamo strahu pri hiši, to
so namreč ščurki; tem je zaklet sovražnik. Če ne dobi dosti mesne jedi, se
loti tudi sadja. Znamenito je pri njem posebno ti, da tudi najstrupenejšega
gada požre brez vse škode; naj ga gad še tako seka in pika v gobec in kamor
hoče, jež se ne zmeni za to, le malo seoblizne, potem strupeni kači lepo stare
glavo ter jo požre vso do repa. Tudi drug strup, ki bi usmrtil dosti večjo
žival, mu ne pokvari niti zdravja niti volje do jedi.
80
Tako se jež pošteno preživi do jeseni. Ko začne listje padati z drevja, tudi on
skrbi za zimo; izkoplje si globoko jamo ter nanosi vanjo listja, mahu in
trave, da je vsa polna. Smešno je gledati ježa, kako si posteljo znaša; povalja
se namreč po listju in mahovju, kar seje nabodlo na bodice, to nese domov,
in če se zraven nasadi še kaka lesnika ali hruška, mu je tudi prav. Zima
nastane, jež se zarije v steljo, se zvije in zaspi tako trdno kakor morda
nobena druga žival. Človek bi rekel, da je mrtev, če mu ne bi utripalo srce.
Ježev je povsod, na ravnem in v gorah. Ljudje navadno mislijo, da sta pri
nas dva ježa, pasji in svinjski; pravijo, da je svinjski dober za jed, pasji pa
ne. Ampak to so prazne bajke; pri nas je samo ena vrsta, le toliko je res, da
ima samica navadno daljši rilec, in bržkone je to svinjski jež. Vigani ježa
radi jedo.
Mladi ježi se kmalu privadijo hiše in bi bili človeku všeč, ko ponoči ne bi
bili tako nemirni in ko ne bi smrdeli. Na vrtovih pa so neizrečeno dobri, in
pameten gospodar bi jih moral vabiti, ne pa odganjati in ubijati, ker škode
ne delajo nikakršne, drugega požrešnega in sitnega mrčesa pa dosti
pokončajo.
Ježevi najhujši sovražniki so psi; kjer ga ovohajo, mu ne dajo miru. Siromak
si ne ve drugače pomagati, da se zvije in tako preganjalcem da priložnost, da
si na bodicah krvave nosove. Bolj zoprna je premeta lisica; bodeči klopčič s
prednjima nogama beza in vali do bližnje vode, tam pa se klopčič hitro
razvije. Še huje pa lisica podkuri prestrašenemu ježu, če ga porosi s svojo
smradno vodo; tedaj hitro pokaže glavo izmed bodic, lisica hlastne po njej –
in ježa ni več.
(Erjavec 2005: 154–156)
81
8.3 Priloga 3: Primer besedila iz učbenika Imreta Agustiča
Psi več plemenov ma jo. Hert (az aga r), ma duge, te nke noge , voskoga i
stišnjenoga za dnjega tela, pa je neznano hitri v bežaji Za lovlenje za vcov se
nüca. Lovski pes (a kopo ) i ftičár, ali prepeličar (a vizsla) je lovcom,
ovčárski pes (a juhász kutya) pa ovčárom jáko nüclivi.
(Agustič 1878: 8)
9. Jež (a sün). Hra ni se žabami, miši, žüžavkami, puža mi, bilibami,
spokaplenon sadü i ešče s kačami. Pri dne vi se zadrža va v zemlinaj lüknjaj,
pod grmovjom, ali je pa pod drevešnimi kore nami skriti i ide samo po noči
na lov. Od svoji protivnikov se tak bra ni, ka si glavo i noge skrije i pri tem
bodišče tak našopiri, ka ga njegovi neprija teli ne morejo brez ranenja prije ti.
V zimi spi.
(Agustič 1878: 10)
