DIPLOMSKA NALOGA - uni-lj.si

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKA NALOGA

ZALA ROBEŽNIK

LJUBLJANA, 2013

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športna rekreacija

OSNOVE UČENJA DESKANJA NA VALOVIH DIPLOMSKA NALOGA

MENTOR:

doc. dr. Boris Sila

SOMENTOR:

asist. dr. Matej Majerič

RECENZENT: Avtorica:

doc. dr. Primož Pori Zala Robežnik

Ljubljana, 2013

Zahvala

Zahvaljujem se vsem, ki so kadarkoli deskali z mano.

Ključne besede: deskanje na valovih, deska, oceanografija, poučevanje, program učenja

OSNOVE UČENJA DESKANJA NA VALOVIH

Zala Robežnik

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2013

Športna rekreacija

79 strani; 0 grafi, 45 slik, 28 virov

IZVLEČEK

Zaradi vedno večjega števila šol, ki poučujejo deskanje na valovih, so se pojavile tudi večje

potrebe po izobraženem strokovnem kadru, ki lahko poučuje tudi v slovenskem jeziku. Glavni

cilj diplomske naloge je predstaviti teoretično znanje, ki je potrebno za poučevanje osnov

deskanja. Druga dva cilja diplomskega dela sta: širjenje deskarske subkulture na slovenskih

tleh in delitev izkušenj slovenskih učiteljev. Kljub temu, da obstaja veliko gradiva v tujih

jezikih, ga v slovenskem še ne zasledimo toliko.

Podatki so zbrani s svetovnega spleta, kjer je na to tematiko napisanega veliko. Zaradi velike

količine podatkov na internetu pa trpi njihova kakovost, zato je bilo diplomsko delo po večini

napisano s pomočjo tuje literature v angleškem in portugalskem jeziku. Od slovenske

literature je bil uporabljen učbenik za učitelje deskanja, ki je prevod angleške različice in tri

že obstoječa diplomska dela, ki prav tako obravnavajo deskanje. V veliko pomoč pri pisanju

so mi bile tudi triletne izkušnje učenja deskanja, pridobljene na Portugalskem v slovenski šoli,

kasneje pa izpopolnjene v portugalski šoli.

Po pregledu tuje in slovenske literature je bilo ugotovljeno, da je veliko gradiva napisanega

nestrokovno, saj je le-to namenjeno predvsem promociji športa. Diplomsko delo z naslovom

Osnove učenja deskanja na valovih odpira nova vprašanja. Predvsem, kako bi lahko bil videti

program za nadaljevalno deskanje na valovih, saj je slovensko znanje iz dneva v dan širše.

Prav tako bi lahko raziskovali o tem, kakšna je primerna kondicijska priprava za rekreativne

deskarje. Prihodnost deskanja v Sloveniji je spodbudna, vendar bi lahko kljub temu šport še

bolj približali več starostnim skupinam, saj ima večina še vedno predstavo, da je to

adrenalinski šport, s katerim se ne more spoznati vsak. Še ena izmed priložnosti za Slovenijo

so bazeni z umetnimi valovi, ki v svetu niso več redkost.

Key words: surfing, surfboard, oceanography, teaching, learning program

OSNOVE UČENJA DESKANJA NA VALOVIH

Zala Robežnik

University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2013

Sports recreation

79 pages; 0 graphs, 45 pictures, 28 sources

ABSTRACT

Because of a growing number of wave surf schools in Slovenian market there is a need for

more educated experts who can give lessons in Slovenian language. The main objective of

this work is to present the theoretical knowledge required to teach the basics of surfing. Other

also important objectives are to expand surf subculture and share experiences of Slovenian

teachers. Despite the fact that there is a lot of material in foreign languages we can not find

much in Slovenian jet.

The data in this assignment are collected from the internet where we can find a lot of

information about surfing. Because amount of information is enormous we ask our self about

its quality, therefore the study was mostly written with the help of international literature in

English and Portuguese languages. From Slovenian literature was used textbook for teachers

of surfing, which is a translation of the English version and the existing three theses refer to

surfing. Very helpful for writing this work were three years experiences of working and

teaching in Slovenian and Portuguese surf schools.

After reviewing foreign and Slovenian literature, it was found that a lot of material is written

unprofessionally, designed just to promote the sport. Thesis about learning the basics of

surfing opens new questions. Above all how would look like a program for advanced surfing

as knowledge of Slovenian surfer is better day by day. One more question refer to physical

preparation of recreational surfers. Slovenia is encouraging in surfing, but we can still work to

get sport closer to several age groups, as most still have image that it is an extreme sport,

which they can not involve. Another of opportunities for Slovenia are pools with artificial

waves that are more and more common in other countries in the world.

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 9

2 CILJI ................................................................................................................................. 11

3 METODE DELA .............................................................................................................. 12

4 ZGODOVINA DESKANJA NA VALOVIH .................................................................. 13

4.1 Svetovna zgodovina ................................................................................................... 13

4.2 Evropska zgodovina .................................................................................................. 14

4.3 Slovenska zgodovina ................................................................................................. 15

5 ZNAČILNOSTI DESKANJA NA VALOVIH ................................................................ 18

5.1 Splošni opis športa ..................................................................................................... 18

5.2 Rekreativno in tekmovalno deskanje na valovih ....................................................... 18

5.3 Opis aktivnosti ........................................................................................................... 19

5.4 Intenzivnost deskanja ................................................................................................ 19

6 OPREMA ZA DESKANJE NA VALOVIH .................................................................... 21

6.1 Tipi desk .................................................................................................................... 21

6.2 Deli deske .................................................................................................................. 24

6.3 Ostala oprema ............................................................................................................ 25

6.4 Izbira primerne opreme ............................................................................................. 25

7 OCEANOGRAFIJA ......................................................................................................... 27

7.1 Vplivajoči naravni pojavi .......................................................................................... 27

7.2 Nastanek valov .......................................................................................................... 28

7.3 Tipi obal in valov ....................................................................................................... 31

7.4 Dnevni pogoji in lokalni vplivi .................................................................................. 31

7.5 Primeri napovedi za plažo Matosinhos v Portu ......................................................... 33

8 METODIČNI KORAKI DESKANJA NA VALOVIH ................................................... 37

8.1 Osnovni koraki .......................................................................................................... 37

8.1.1 Predpriprava ....................................................................................................... 37

8.1.2 Ravnanje z desko in varnostno vrvico ................................................................ 39

8.1.3 Pravilen položaj na deski in veslanje leže .......................................................... 40

8.1.4 Ustavljanje deske in ravnanje ob padcu ............................................................. 41

8.1.5 Vstop v vodo ...................................................................................................... 42

8.1.6 Lovljenje pene vala ............................................................................................ 42

8.1.7 Vstajanje na pesku .............................................................................................. 44

8.1.8 Ponovite vstajanja – popestritev z igro .............................................................. 45

8.1.9 Lovljenje in vstajanje na peni vala ..................................................................... 47

8.1.10 Vstajanje na peni vala – popestritev z igro ........................................................ 47

8.1.11 Elementi za prehod preko valov ......................................................................... 47

8.2 Napredni koraki ......................................................................................................... 49

8.2.1 Osnovna pravila deskanja ................................................................................... 49

8.2.2 Prehod na odprto (ang. line-up) .......................................................................... 51

8.2.3 Pozicija na odprtem in obrat za 180 stopinj ....................................................... 52

8.2.4 Lovljenje vala in drsenje naravnost .................................................................... 53

8.2.5 Določanje smeri vala in drsenje levo ali desno smer po steni vala .................... 54

8.3 Nadaljevalni koraki .................................................................................................... 55

8.3.1 S zavoj ................................................................................................................ 57

8.3.2 Spodnji zavoj ...................................................................................................... 57

8.3.3 Zavoj nazaj k valu .............................................................................................. 58

8.3.4 Zgornji zavoj ...................................................................................................... 59

8.3.5 Ostali nadaljevalni elementi ............................................................................... 60

9 DESETURNI PROGRAM UČENJA DESKANJA NA VALOVIH ............................... 62

9.1 Sestava vadbene enote (učne ure) .............................................................................. 62

9.1.1 Pripravljalni del .................................................................................................. 62

9.1.2 Glavni del ........................................................................................................... 66

9.1.3 Sklepni del .......................................................................................................... 66

9.2 PROGRAM ............................................................................................................... 67

9.2.1 Prva vadbena enota ............................................................................................. 67

9.2.2 Druga vadbena enota .......................................................................................... 68

9.2.3 Tretja vadbena enota .......................................................................................... 69

9.2.4 Četrta vadbena enota .......................................................................................... 69

9.2.5 Peta vadbena enota ............................................................................................. 69

9.2.6 Šesta vadbena enota ........................................................................................... 70

9.2.7 Sedma vadbena enota ......................................................................................... 70

9.2.8 Osma vadbena enota ........................................................................................... 71

9.2.9 Deveta vadbena enota ......................................................................................... 71

9.2.10 Deseta vadbena enota ......................................................................................... 72

10 SKLEP .............................................................................................................................. 73

11 LITERATURA ................................................................................................................. 75

12 DODATKI ........................................................................................................................ 78

Osnove učenja deskanja na valovih

9

1 UVOD

Deskanje na valovih je eden izmed vodnih športov, pri katerem deskar drsi po steni vala in na

deski stoji v ravnotežnem položaju. Deskanje se začne, ko deskar izbere primeren val, ga

ujame ter potuje z njim proti obali. Ko ga val pobere s seboj, ta vstane na deski in se spusti po

steni vala navzdol ter se nahaja pred delom, kjer se val lomi in izkorišča njegovo potisno moč

za drsenje diagonalno proti obali. Uspešno deskanje je sestavljeno iz kombinacije različnih

gibalnih in psihičnih aktivnost, ki deskanje opredelijo kot enega težjih in kompleksnejših

športov (Kilduff, Cook, Manning, 2011).

Učenje deskanja ni enostavno. Na začetku nas zmede že sama izbira pravilne opreme.

Spoprijateljiti se moramo s popolnoma novim naravnim okoljem – oceanom, tudi zelo

izkušeni športniki morajo za aktivnost uporabiti neobičajne mišične skupine, vzpostaviti

ravnotežje in osvojiti mnogo novih veščin. Čeprav je učenje težko, pa si lahko veliko

pomagamo z že pridobljenimi deskarskimi izkušnjami drugih in literaturo, ki je napisana na to

tematiko.

Kot začetniki se sprašujemo, katera deska je primerne dolžine in kakšna naj bi bila njena

plovnost, kakšna naj bo neoprenska obleka in ali potrebujemo poleg nje tudi druge

pripomočke, na katero stran deske se nanese vosek, kakšen val lahko ujamemo, kako je

deskanje sploh videti, kako pravilno veslamo na deski v ležečem položaju, kako se gibamo v

vodi, da ne oviramo drugih deskarjev, kako vstati na deski in kako ravnati, ko nam to uspe?

Za deskarje, ki so to znanje že usvojili, so odgovori na vprašanja samoumevni in velikokrat

pozabijo, da začetnik teh izkušenj še nima. Učenje deskanja na valovih je spoznavanje samega

sebe in naravnih danosti oceana ter v končnem produktu združitev teh dveh znanj. Da

usvojimo znanje, pa potrebujemo čas, ki ga lahko skrajšamo s pomočjo učiteljev deskanja na

valovih, ki nam bodo podali vse potrebne informacije, da bomo napredovali hitreje in se ob

tem še bolj zabavali.

Deskanje na valovih je eden izmed najstarejših športov na svetu. Trenutne raziskave kažejo na

to, da se z deskanjem na valovih ukvarja približno med 5 in 7 milijonov ljudi po celem svetu,

od tega 2 milijona ljudi v ZDA. V Avstraliji se z deskanjem ukvarja kar 14 odstotkov

prebivalstva. Čeprav je bilo v preteklosti in še danes veliko deskarjev samoukov, se v svetu

pojavlja trend odpiranja deskarskih šol oziroma najemanja učiteljev za začetnike (Loveless in

Minaham, 2010).

Deskanje postaja popularno tudi v državah, kjer ni pogojev za izvajanje tega športa, med njih

štejemo tudi Slovenijo. Začetek organiziranega deskanja na valovih v Sloveniji predstavlja

ustanovitev Ujusansa surf kluba v letu 2000. Tekom dvanajstih let organiziranih deskarskih

taborov deskarskega kluba Ujusansa se je za deskanje v Sloveniji začelo zanimati vedno več

ljudi. Večje zanimanje je povzročilo ustanavljanje novih deskarskih šol in društev, tako smo

dobili še dve šoli na Kanarskih otokih (Manawai in Surf akademija) ter tri šole na

Portugalskem (Surfaventura, Tribu in Surf to smile).

Zaradi vedno večjega števila šol pa so se pojavile tudi večje potrebe po izobraženem

strokovnem kadru, ki lahko v slovenskem jeziku poučuje deskanje na valovih. Že nekaj let je

mogoče preko »Surf zveze Slovenije« opraviti izpit in si z le-tem pridobiti licenco za učitelja

deskanja na valovih prve stopnje. Dober učitelj deskanja na valovih mora imeti, poleg


10

praktičnega, tudi kar nekaj teoretičnega znanja, ki ga bo lahko le z dobrim poznavanjem

prenesel na svoje učence.

Glavni cilj diplomske naloge je predstaviti teoretično znanje, ki je potrebno za poučevanje

deskanja. Prav tako želimo, da bi se širila deskarska subkultura na slovenskih tleh in delile

izkušnje slovenskih učiteljev, ki na poučevanje gledamo iz drugačnega zornega kota, kot

učitelji iz držav, kjer je deskanje del vsakdanjika. Kljub temu, da obstaja veliko gradiva v

tujih jezikih, ga v slovenskem jeziku še ne zasledimo toliko.

Izrazoslovje, ki se uporablja na področju deskanja, je v večini v angleškem jeziku, saj

deskanje in njemu podobni športi izhajajo iz angleško govorečih držav. Posledično pripadniki

slovenske deskarske subkulture uporabljajo izraze v angleškem jeziku ali pa lastne slovenske

prevode. V slovarju, ki sem ga dodala svojemu diplomskemu delu, so navedeni angleški

izrazi, slovenska razlaga in žargonski izrazi, ki jih uporabljajo pripadniki slovenske deskarske

subkulture.


11

2 CILJI

V diplomskem delu sem si zadala naslednje cilje:

Predstaviti teoretično znanje, ki je potrebno za poučevanje deskanja.

Širiti deskarsko subkulturo na slovenskih tleh.

Spodbuditi medsebojno izmenjavo izkušenj slovenskih učiteljev.

Razvijati slovensko deskarsko izrazoslovje.


12

3 METODE DELA

Diplomsko delo je monografskega tipa. Podatki so zbrani s svetovnega spleta, kjer je na to

tematiko napisanega veliko. Zaradi velike količine podatkov na internetu pa trpi njihova

kakovost, zato je bilo diplomsko delo po večini napisano s pomočjo tuje literature v

angleškem in portugalskem jeziku. Uporabni so bili predvsem tuji deskarski učbeniki in

vodiči ter strokovni članki na temo deskanja na valovih. Od slovenske literature je bil

uporabljen učbenik za učitelje deskanja, ki je prevod angleške različice in tri že obstoječa

diplomska dela, ki prav tako obravnavajo deskanje. V veliko pomoč pri pisanju so prišle

triletne izkušnje učenja deskanja, pridobljene v slovenski šoli, kasneje pa izpopolnjene na

Portugalskem v portugalski šoli.


13

4 ZGODOVINA DESKANJA NA VALOVIH

4.1 Svetovna zgodovina

Deskanje na valovih je eden izmed najstarejših športov na svetu. Umetnost jezdenja valov je

kombinacija gibalnih sposobnosti in naravnih danosti ocena. Jezdenje valov na leseni deski

izvira iz starodavne Polinezije izpred 3000 let. Prvi deskarji so bili ribiči, ki so ugotovili, da

bodo s pomočjo valov veliko hitreje prinesli svoj ulov nazaj na obalo. Ko so ugotovili, da se

ob tem tudi zabavajo, se je njihov pogled na deskanje nekoliko spremenil. Prvi zgodovinski

zapisi deskanja na valovih segajo v leto 1700, ko so Evropejci in Polinezijci prvič prispeli na

Tahiti. Kapitan James Cook je opisal, kako Tahitčani s svojimi kanuji lovijo valove samo za

svoj užitek: »Opazil sem moškega, ki je hitro veslal v svojem kanuju pred valom, ter se

obračal v levo in desno stran. Potem je nepremično sedel in se premikal proti obali, ter pristal

na pesku. Ponovno je pobral svoj čoln in se podal na lov za še enim valom. Predvideval sem,

da mora mož zares uživati.« Avtohtoni prebivalci Polinezije so z deskanjem nadaljevali tudi,

ko so poselili Havaje in zaradi konstantnih odličnih pogojev se je deskanje tam še bolj razvilo.

Pripadniki višjega družbenega sloja so bili edini, ki so lahko neomejeno deskali, pisali so

svoje molitve, razvijali oblike desk in določali, kdo in kje lahko deska. Nihče si ni upal vzeti

njihovega vala, saj so bile kazni krute, včasih so nepremišljeni morali plačati tudi s svojim

življenjem. Ob koncu devetnajstega stoletja se je zanimanje za deskanje nekoliko poleglo.

Kapitan Cook je odkril Havaje in začela se je množična trgovina med otoki in ostalim delom

sveta. Velik razlog za upad deskanja je bil v številu avtohtonih prebivalcev Havajev, ki jih je

bilo vedno manj, saj so otok začeli poseljevati priseljenci. Šport je nazadoval, saj je peščica,

ki ga je izvajala, uporabljala stare deske in nadaljevala z enostavnim načinom deskanja

(Britton, 2012).

Preporod deskanja se je zgodil zaradi več dejavnikov, vendar zagotovo lahko veliko zaslugo

pripišimo nekaterim domorodcem, ki so veliko pripomogli v tistem času. Duke Kahanamoku,

poznan kot oče modernega deskanja, je bil olimpijski tekmovalec v plavanju in je ustanovil

prvi deskarski klub na plaži Waikiki. Zaradi njegove popularnosti in promoviranja deskanja se

je sprožilo splošno zanimanje predvsem na zahodni obali južne Kalifornije, poleg tega pa je

sprožil tudi mit, da naj bi samo Havajčani lahko vzdrževali ravnotežje na deski med drsenjem

po valovih. Kljub temu prepričanju se je vedno več ljudi začelo zanimati za šport in tako je

deskanje ponovno postala zanimiva in popularna aktivnost (Britton, 2012).

Po letu 1930 se je začel strm vzpon v razvoju deskarske opreme, saj samo vožnja po valu ni

več zadostovala. Oblikovati so začeli manjše deske, ki so omogočale izvedbo hitrejših gibov

in trikov na deski. Tom Blake je bil začetnik pri izdelavi drugačnih desk. Običajne dimenzije

Havajske deske je razpolovil. Na začetku njegove deske niso priznavali na tekmovanjih,

kasneje so to mnenje spremenili, saj so bila tekmovanja z deskami manjših dimenzij

zanimivejša. V teh letih so oblikovalci desk začeli eksperimentirati z različnimi velikostmi,

oblikami, težami in materiali desk. Blake je deskam dodal še smernik na dnu deske, ki je

omogočal zavoj na steno vala. Po drugi svetovni vojni so začeli uporabljati lažje materiale za

izdelavo, poleg tega pa je večja mobilnost deskarjem omogočala, da so se odpeljali na bolj

odročne plaže in ulovili različne tipe valov.


14

Zlata doba deskanja se začne z letom 1950, saj se po koncu 2. Svetovne vojne ljudje začnejo

ukvarjati s svojimi konjički in različno zapolnitvijo prostega časa. Filmi, glasba in moda so

začeli promovirati deskanje na valovih. »Deskanje nekoč« je poznano kot obredni ritual, sedaj

postane profesionalni šport in več milijonska industrija (Britton, 2012).

Danes se razvoj športa nadaljuje in raste iz tega, kar je nastalo pred petdesetimi leti.

Oblikovanje desk je postala umetnost in za nekatere celo karierna pot. Deske so dobile tri

smernike, ki omogočajo večjo kontrolo in boljše zavijanje, novi materiali pa omogočajo

boljšo plovnost in odzivnost desk. Prav tako je veliko lažje potovati in vedno bolj so nam

časovno in cenovno dostopne boljše plaže za deskanje. Profesionalni deskarji so modernizirali

šport in povzročili, da novim storitvam na deski ni konca. Imena v deskanju, kot so Kelly

Slater, Taj Burrow in Laird Hamilton, so le del množice, ki deska na vedno večjih valovih,

izvaja najnovejše trike in tvega vedno več. Revije, dokumentarne serije, pripomočki in

reklame prispevajo k temu, da deskanje na valovih postaja eden izmed najbolj priljubljenih

športov (Britton, 2012).

4.2 Evropska zgodovina

Evropa dolgo časa ni bila destinacija za deskanje na valovih, v času po drugi svetovni vojni je

tukaj prevladovalo jadranje na deski. Možnosti za izvajanje deskanja na valovih ni malo, tako

se je začel šport razvijati v državah ob Atlantskem oceanu (severna obala Francije in Španije,

Portugalska) ter ob Severnem in Sredozemskem morju.

V Franciji se prva deskarska imena pojavijo leta 1956, ko je hollywoodski režiser Peter

Viertel ob snemanju filma na obali opazil valove in naročil desko iz Kalifornije. Skupaj z

ženo sta ustvarila prvi deskarski klub Waikiki, ki je privabil domačine: Georga Hennebutta,

Michela Barlanda in Jackya Rotta, s katerimi so začeli izdelovati deske pod Barlandovim

imenom. Šport se je začel širiti v druge francoske regije, kjer so jadralci na deski opustili

jadra in uporabljali samo deske. Začeli so snemati tudi prvi evropski deskarski filmi, najbolj

znana sta »Wave of change« in »Evolution« (The world stormrider guide, 2001).

Začetki deskanja so v Španijo prišli v letu 1962, ko je Jesus Fiocchi iz Francije prinesel

francosko desko Barlanda. Prve plaže, kjer so prakticirali šport, so bile El Sardinero in

Santander, začeli so tudi s proizvodnjo svojih desk in kmalu ustvarili svojo znamko »Santa

Maria« pod vodstvom lokalnega deskarja Josea Merida. V 80. letih je razvoj deskanja v

Španiji doživel zaton, saj je bila ta takrat pod vodstvom generala Franka in v hudi gospodarski

krizi. Posledica tega je bila, da si prebivalstvo Španije ni moglo privoščiti nakupa desk ali

avtomobila, s katerim bi se lahko odpravili na odročnejše plaže. Do nadaljnjega razvoja je

prišlo spet leta 1987, ko je bila izdana prva deskarska revija Tres60 in prvo tekmovanje v

Zarautsu. Po tem letu je razvoj subkulture in športa strmo naraščal, uveljavljati so se začeli

izdelovalci Španskih desk (nastanek najuglednejše tovarne Pukas). V vodi je bilo vedno več

deskarjev, začeli so z odpiranjem deskarskih šol in uveljavljanjem različic športa, kot so

longboardanje in bodyboardanje (The world stormrider guide, 2001).


15

Portugalska, kot najbolj zahodna država Evrope, je ena izmed zadnjih, ki je doživela razvoj

deskanja na valovih. Začetki deskanja segajo v petdeseta leta. Prvi znani imeni, ki se pojavita

v zgodovini, pripadata pentatloncu Antoniu Jonetu in mornarju Pedru Martinsu de Lima.

Jonet je svojo desko prinesel iz potovanja na Havajih in ko jo je drugič preizkusil na plaži

Costa Caparica blizu Lizbone, se mu je pripetila nesreča, saj je povozil in hudo poškodoval

plavalko. Neljubi dogodek je za nekaj časa spet porinil deskanje v ozadje. V 60. letih so na

Portugalskem deskali samo tujci, državo je obiskalo veliko Francozov in Špancev, pri katerih

je bil šport že nekoliko bolje razvit. Velika sprememba za deskanje na Portugalskem je bila

objava Surf magazina leta 1976, ki je promovirala velike valove na plaži Guincho. Leta 1977

so organizirali prvo deskarsko tekmovanje, ki je močno dvignilo popularnost in odprlo vrata

organizatorjem svetovnega prvenstva, ki se še sedaj vsako leto odvija na enem izmed najbolj

znanih lokacij za deskanje v Penichu (The world stormrider guide, 2001).

Deskanje na obali Mediteranskega morja se je začelo v zgodnjih 80. letih. Prvi so valove

opazili jadralni deskarji, ki so opustili jadro in se urili na manjših valovih, primernih za

začetne elemente. V 90. letih je deskanje na valovih postalo vedno bolj popularno in začeli so

odpirati šole ter trgovine, ki so ponujale primerno opremo za razvoj športa in subkulture (The

world stormrider guide, 2001).

Države ob Severnem morju so svoj razvoj doživele nekoliko kasneje. Na Danskem so se po

letu 1980 pojavili prvi »longboarderji«. Večina dobrih deskarjev na valovih pa je svoje znanje

izpopolnjevala med študijem ali delom v tujini. Ko so se vrnili domov, so svoje znanje širili

med domačine in leta 1990 so že organizirali prvo državno prvenstvo v deskanju (The world

stormrider guide, 2001).

Nemčijo je za deskanje navdušil reševalec iz vode, ki je s svojo 50 kilogramsko desko

demonstriral umetnost jezdenja valov. Začeli so uvažati francoske deske in skupina največjih

entuziastov se je leta 1988 udeležila tekmovanja »World amateurs« na Costa Rici. Tri leta

pozneje so ustanovili prvo Nemško zvezo deskarjev na valovih. Danes število nemških

deskarjev narašča. Večina svoje znanje izpopolnjuje na potovanjih po celem svetu in občasno

deska na svoji obali (The world stormrider guide, 2001).

Eden od prvih deskarjev na obali Severnega morja se je pojavil leta 1930 na Nizozemskem.

Leta 1973 so ustanovili Nizozemsko deskarsko zvezo, ki je sprožila enako ravnanje Belgijcev,

ki so svojo zvezo ustanovili leta 1978 in dobili tudi svojega profesionalnega deskarja na

valovih Victorja Van Der Kleija. V Belgiji začne število deskarjev močno naraščati, danes jih

šteje okoli 5000. Odpirati so začeli kar nekaj šol in trgovin, ki še danes spodbujajo razvoj

deskarske scene (The world stormrider guide, 2001).

4.3 Slovenska zgodovina

Začetek organiziranega deskanja na valovih v Sloveniji predstavlja ustanovitev Ujusansa surf

kluba leta 2000. Ustanovitelji in kasnejši vodje kluba, Igor Koželj, Rok Koželj, Andraž

Rakušček in Klemen Šurk (oba sta začela deskati leta 1997), so se spoznali preko internetne

strani, ki sta jo leto poprej, leta 1999, postavila Rakušček in Šurk. Sprva je bil namen strani

posredovanje osnovnih informacij o deskanju, s časom pa je stran ujusansa.si prerastla v

osrednji slovenski deskarski portal in v stično točko slovenske deskarske srenje. Leta 1999 sta


16

Andraž in Klemen izdelala prve deske in organizirala tudi prvi manjši tečaj v Franciji, bolj v

smislu skupnih počitnic, na katerega sta se preko oglasov prijavila dva tečajnika (Surf zveza

Slovenije 2012).

Ujusansa surf klub je prvi pravi tečaj organiziral leta 2000 v Franciji. Tega leta se je v dveh

terminih kampa udeležilo 20 tečajnikov. Deskarski tabor je potekal v kraju Anglet na atlantski

obali Francije do leta 2008, leta 2009 pa se je preselil v Zarautz, ki leži na severno vzhodni

obali Španije. Ujusansa surf klub je s svojimi tečaji v Franciji, organiziranimi deskarskimi

izleti, internetno stranjo, druženji, zabavami in prestavitvami deskanja v medijih ustvaril

deskarsko sceno v Sloveniji. Na organiziranih tečajih so navdušenci lahko naredili prve

korake pri spoznavanju tega športa. To še posebej velja za Slovenijo, saj je bilo deskanje

takrat pri nas še skoraj popolnoma neznani šport in se je bilo z njim brez nekih osnovnih

nasvetov, usmeritev in opreme zelo težko začeti ukvarjati. Tisti, ki jih je deskanje še posebej

pritegnilo, so v slovenskih deskarskih taborih našli počitniško delo in tako združili delo,

poletne počitnice in učenje deskanja. Napredek posameznikov, ki so vztrajali, je bil očiten. Z

novimi in novimi ljudmi, ki so se v prvih letih udeležili tečajev v Franciji, se je ustvarila

kritična masa deskarjev, ki šport jemlje nekoliko bolj resno in predstavlja slovensko

deskarsko sceno. Ta je danes nekaj samoumevnega, a leta 1997 smo lahko o njej le sanjali

(Surf zveza Slovenije 2012).

Deskanja v Sloveniji sta se prva lotila Igor in Rok Koželj, ki sta leta 1998 deskala v Piranu in

Fiesi. Deskanje na močno burjo ni nekaj, o čemer bi sanjal vsak deskar, je pa občutek

deskanja v domačem morju nekaj posebnega. Drugače je na hrvaškem delu Istre, kjer lahko

pričakujemo že dokaj močne in velike valove, z malo sreče pa tudi prave vetrove (Surf zveza

Slovenije 2012).

Zasluge za odkritje danes najbolj obiskane slovenske deskarske lokacije v kampu Kažela

gredo Italijanom, saj je bil spot leta 2001dokumentiran med Italijanskimi deskarskimi

lokacijami v reviji Surf News. Prvič so tam Slovenci deskali istega leta (Rok, Igor, Andraž,

Klemen) in velja za prvo »odkrito« lokacijo v naši bližnji okolici (če izvzamemo Piran in

Fieso). Prva leta je na lokaciji deskalo malo ljudi, ki so bili po navadi v vodi sami. Večinoma

so deskali jeseni in spomladi. Danes je lokacija precej bolj obiskana in ob vsakem pravem

vetru, ne glede na letni čas in temperature, je v vodi kar nekaj deskarjev. Ti pridejo večinoma

iz Slovenije in nekaj iz Hrvaške, redno pa zadnje čase videvamo tu tudi deskarje iz Avstrije

ter celo iz Madžarske. Naslednja odkrita lokacija je bila Barbariga, v naslednjih letih pa se je

deskalo še v Novigradu in Umagu (Surf zveza Slovenije 2012).

Kar se tiče naše bližnje okolice, danes slovenski deskarji poleg hrvaške obale deskajo tudi v

Italiji – obala med Trstom in Benetkami ter zahodna obala Italije (Levanto). Lahko pa

najdemo Slovence, ki deskajo po celem svetu, nekateri so se zaradi športa celo preselili ali pa

ob za deskanje primerni obali preživijo večji del leta (Surf zveza Slovenije 2012).

Deskarska scena je sčasoma presegla okvirje Ujusansa surf kluba in tako je bila leta 2004

ustanovljena Surf zveza Slovenije. Namen zveze je bil vzpostavitev pogojev za organizirano

delovanje tega športa pri nas. Prvo aktivno vlogo je imela zveza, ko je leta 2006 organizirala

usposabljanje za naziv Učitelj surfanja I in z organizacijo prvega državnega prvenstva konec

istega leta, ko je prvi naslov državnega prvaka osvojil Jernej Rakušček. V letu 2006 je Surf

zveza Slovenije postala članica Olimpijskega komiteja in leta 2008 članica International

Surfing Association. Leta 2009 sta se v Surf zvezo Slovenije včlanila dva nova kluba:


17

Manawai surf klub, ki svojo aktivnost gradi na šoli deskanja na Fuerteventuri in Surf klub

Tribu, ki nudi tečaje v Maroku in na Portugalskem (Surf zveza Slovenije 2012).


18

5 ZNAČILNOSTI DESKANJA NA VALOVIH

5.1 Splošni opis športa

Deskanje na valovih je eden izmed vodnih športov, pri katerem deskar drsi po steni vala in na

deski stoji v ravnotežnem položaju. Deskanje se začne, ko deskar izbere primeren val, ga

ujame ter potuje z njim proti obali. Ko ga val pobere s seboj, ta vstane na deski in se spusti po

steni vala navzdol ter se nahaja pred delom, kjer se val lomi in izkorišča njegovo potisno moč

za drsenje diagonalno proti obali. Uspešno deskanje je sestavljeno iz kombinacije različnih

gibalnih in psihičnih aktivnosti, ki deskanje opredelijo kot enega najtežjih in kompleksnejših

športov (Kilduff, Cook, Manning, 2011).

Deskanje na valovih velja za enega najbolj težavnih, vendar tudi popularnih športov na svetu.

Njegova popularnost raste tako na tekmovalnem kot tudi na rekreativnem nivoju.

Profesionalni deskarji so deležni veliko medijske pozornosti in možnosti sponzorstva.

Tekmovanja se odvijajo celo leto na različnih plažah po celem svetu. Prav tako razvoj opreme

omogoča, da lahko deskamo vse leto v vseh letnih časih.

Deskanje na valovih postaja vedno bolj popularen šport, tako pri moških kot tudi pri ženskah.

Izvajamo ga lahko na petih različnih kontinentih v rekreativni ali tekmovalni obliki.

Uvrščamo ga v skupino najbolj dinamičnih športov, ki se izvaja v različnih pogojih, ki so

pogojeni z delovanjem oceana.

Trenutne raziskave kažejo na to, da se z deskanjem na valovih ukvarja približno med 5 in 7

milijonov ljudi po celem svetu, od tega 2 milijona ljudi v ZDA. V Avstraliji se z deskanjem

ukvarja kar 14 odstotkov prebivalstva. Deskanje na valovih je v zadnjem stoletju doživelo

velik razvoj tako na tekmovalnem, kot na rekreativnem nivoju (Loveless in Minaham, 2010).

5.2 Rekreativno in tekmovalno deskanje na valovih

Deskanje je vse bolj popularen šport tudi na rekreacijskem nivoju vse od leta 1960. Večina

začetnikov rekreativnega deskanja je trenutno stara okoli šestdeset let in se še vedno redno

ukvarja z deskanjem. Avstralska raziskava o vplivih rednega rekreativnega deskanja na

vzdržljivost v moči in ravnotežje pri starejših deskarjih ponuja primerjavo med rekreativni

deskarji in enako starimi osebami, ki se rekreativno ukvarjajo z drugimi športi. Raziskava je

pokazala, da dolgoletno ukvarjanje z deskanjem izboljšuje telesno pripravljenost in upočasni

procese staranja ter omogoča kakovostnejše življenje (Frank, Zhou, Bezerra in Crowley,

2009).

Poleg rekreativnega deskanja poznamo tudi tekmovalno in ekstremno deskanje (big wave

riding). Najelitnejša tekmovanja se odvijajo v okviru ASP (Association of Surfing

Professionals), ki je bila ustanovljena leta 1976. ASP organizira moški del tekmovanja ASP

World Championship Tour (WCT), ženski del tekmovanja (ASP Women's World Tour),

kvalifikacijske tekme tako za moške kot ženske (men's and women's World Qualifying Series

(WQS)), tekmovanja v Longboardu (the World Longboarding Tour (WLT)), tekmovanja


19

mlajših kategorij (World Junior Championships (WJC)), tekmovanje World Masters

Championships (WMC) in posebne prireditve (Speciality Events). Obstajajo tudi tekmovanja

v skokih (airih) ter v drugih športih, sorodnih deskanju (bodyboarding, kneeboarding) in pa

svetovno prvenstvo, ki ga organizira ISA (International surfing federation). Pri ekstremnem

deskanju na velikih valovih so deskarji opremljeni s posebno opremo (posebna krajša deska iz

odpornejših materialov, rešilni jopič, čelada) in deskajo na valovih velikosti 10 in več metrov.

Na tako velike valove jih navadno potegnejo z vodnimi skuterji in nato pustijo, da se po valu

odpeljejo. Že najmanjša napaka je lahko usodna (Škerlj-Vogeljnik, 2008).

5.3 Opis aktivnosti

Avtorji članka o prehranjevalnih navadah deskarjev so deskanje opisali kot proces zaporednih

aktivnosti, pri katerih deskar najprej v ležečem položaju odvesla na odprto oz. na linijo,

preden se valovi začnejo lomiti (ang. line-up). Na tem delu bo desko usmeril proti obali, si

pridobil začetno hitrost in ujel val na mestu, kjer se ta začne lomiti. Ko deskar ujame val,

mora hitro vstati na deski ter vzporedno proti obali drseti na njem, dokler se ta popolnoma ne

zlomi. Ta proces večkrat ponovi v eni deskarski seansi (ang. session). Tako so pri deskanju

potrebne različne gibalne sposobnosti, ki variirajo glede na različne položaje. Časovna

razdelitev aktivnosti omogoča lažjo opredelitev napora, ki ga opravi deskar rekreativec v

vodi. Deskarsko gibanje je razdeljeno na:

veslanje leže na deski (ang. paddling) – 44 %

stacionarno čakanje na primeren val – 35 %

drsenje po valu – 5 %

drugo (npr. elementi za prehod pod valovi, padci, reševanje samega sebe ...) – 16 %

Opis aktivnosti je v primerjavi s tekmovalnim deskanjem zelo podoben. Odstotki se nekoliko

razlikujejo le glede na naravne danosti in delovanje oceana v času deskanja (Felder, Burke,

Lowdon, Cameron-Smith, Collier, 1998).

5.4 Intenzivnost deskanja

Kljub porastu deskanja po celem svetu poznamo le malo podatkov fiziologije tega športa.

Deskanje glede na intenzivnost spada med aerobne aktivnosti pri srčnem utripu med 75 in 85

odstotki največje frekvence srčnega utripa. Glede na posebne značilnosti športa pa

prevladujoči aerobni del spremljajo tudi elementi prehoda na odprto, ki jih uvrščamo med

aerobno-anaerobne napore in element lovljenja vala in vstajanja na deski, ki spadata med

anaerobno-aerobno območje. V avstralski raziskavi prehranjevalnih navad ženskih tekmovalk

v obdobju treningov in tekmovanj so na podlagi meritev v časovnem intervalu ene ure

ugotovili, da je povprečen utrip deskarja rekreativca 135 (+/- 7) utripov na minuto, poraba

energije pa 8.05 kcal na minuto (483kcal na uro). Ti podatki nam povedo, da je napor in

poraba energije med tovrstno aktivnostjo podobna eno urnemu kolesarjenju, tenisu ali

plavanju.


20

Deskanje zahteva visok nivo aerobne in anaerobne vzdržljivosti, ki vsebujejo vzdržljivostno

veslanje na deski, da priveslamo na linijo, kjer bomo začeli z lovljenjem valov, eksplozivno

veslanje v trenutku, ko bomo lovili val in morali doseči enako hitrost le-tega in energijo, ki jo

bomo potrebovali za drsenje po valu in vzpostavljanje ravnotežnega položaja v tam času.

Takšno zaporedje se med časom, ki ga preživimo v vodi, kar nekajkrat ponovi in združi s

potopi, kadar moramo zadržati dih. Tako lahko deskanje uvrstimo v šport, kjer je potrebna

visoka vzdržljivost in hitra obnova energije po naporu. Deskanje je glede na napor in

obremenitev najbolj podobno plavanju, saj pri obeh športih premagujemo upor vode (Felder,

Burke, Lowdon, Cameron-Smith, Collier, 1998).


21

6 OPREMA ZA DESKANJE NA VALOVIH

6.1 Tipi desk

Deska je najpomembnejši del opreme. Poznamo veliko različnih tipov. Izbira je odvisna od

morfoloških značilnosti, nivoja znanja in pogojev, v katerih deskamo. Prve deske prihajajo s

Havajev, merile so okoli 5 m in so bile narejene iz lokalnega lesa »koa«, kar je povzročilo, da

je bila deska zelo težka in neokretna. Sodobne deske so narejene iz poliuretanske pene, ki je

prekrita s plastmi iz steklenih vlaken, poliestra ali epoksi smole. Moderni materiali

omogočajo, da je deska zelo lahka, a še vedno dovolj plovna in močna, da je mogoče z njo

izvajati hitre zavoje in trike. Poznavanje tipov desk je pomembno, saj nam lahko učenje ali

uporaba napačne deske pokvari in vzame veselje do deskanja, nemalokrat se zgodi, da

začetniki segajo po deskah, za katere še nimajo dovolj izkušenj, kar omeji napredovanje ali

povzroči celo nazadovanje njihovega deskarskega znanja.

»Gun« (slika 1, št. 1) je daljša, ožja in bolj koničasta deska, ki lahko meri od 1.8 m do 3 m.

Najbolj je primerna za deskanje na velikih, močnih in strmih valovih. Zaradi njene oblike na

njej lažje veslamo in imamo večjo kontrolo na strmejših valovih.

»Longboard« (slika 1, št. 2) so že po imenu opredeljene pod dolge deske, običajno merijo od

2.5 m do 3 m in imajo zaobljeno obliko sprednjega dela. Deske so zaradi svoje dolžine veliko

bolj stabilne, na njih lažje veslamo leže in z njimi veliko hitreje ujamemo val. Slaba stran

daljše deske je otežen prehod nazaj na linijo, preden se valovi začnejo lomiti, saj je z njo

onemogočen prehod pod valovi. Deskanje z »longboardom« ima specifičen stil, medtem ko z

njimi ne moremo izvajati običajnih trikov in hitrih zavojev, pa so deske primerne za igrice

ravnotežja. Na »longboardih« poznamo elemente, kot so »hang-five«, »heng-ten«, prestopanje

na deski do njenega nosa in celo deskanje v tandemu.

»Funboardi« (slika 1, št. 3) so deske dolžine med 1.9 m in 2.5 m ter širine med 50 in 55 cm.

Deske tega tipa zaradi svojih dimenzij (krajše, a še vedno zelo plovne deske) omogočajo lažje

veslanje leže in hitro zavijanje. Deske so primerne za vmesni čas, ko prehajamo iz daljših

desk na »shortboard«.

»Shoartbordi« (slika 1, št. 4) so najpogostejše deske, ki jih poznamo iz deskarskih filmov in

predvsem tekmovanj, saj so primerne za izvajanje različnih trikov in hitrejših zavojev. Na

račun težjega in počasnejšega veslanja na deski leže (ang. paddling) pridobimo na hitrosti,

moči in kontroli deske med drsenjem po valu. Njihova dolžina se giblje nekje od 1.5 m pa do

2 m, širina pa med 40 in 50 cm. Tip deske ni primeren za začetnike.

»Malibu« (slika 1, št. 5) je podoben »longboardu« po njegovi obliki in značilnostih deskanja.

Glavna razlika je krajša dolžina, je nekoliko ožji ter omogoča hitrejše zavoje.

»Fish« (slika 1, št. 6) deske se od »shortboardov« razlikujejo predvsem po tem, da so

nekoliko krajše, na račun tega pa nekoliko širše in debelejše. Njihova dolžina se giblje med

1.5 m do 2 m, širina med 45 in 55 cm. Širina omogoča uspešnejše lovljenje valov, pri čemer

pa dolžina ne spremeni hitrosti in še vedno lahko izvajamo trike in zavoje. Tip deske je

primeren za valove manjše in srednje velikosti.


22

»Tow-in« (slika 1, št. 7) deske so primerne samo za deskanje na velikih valovih. So krajše in

imajo paščke za stopala, ki omogočajo, da deskar ostane pripet na desko, ko ga z vodnim

skuterjem potegnejo na val, za pridobivanje večje hitrosti (Types of surfboards, 2008).

Slika 1. Različni tipi desk in njihova dolžina v palcih (Guide to surfboard shapes, 2012)

»Foamboardi« so deske narejene za začetnike, ker so obdane s peno, je z njimi veliko lažje

ujeti val in vstati na njej, saj je deska zelo plovna. Ker so izdelane iz mehkejšega materiala, so

manj nevarne v primeru nesreč ali stikov z drugimi deskarji.

Pod ostale deske lahko uvrstimo »bodyboard« in »stand-up paddle«, s katerimi se prav tako

lovijo valovi, vendar na malo drugačen način. »Bodyboard« je manjša deska, ki je pravokotne

oblike. Glavna razlika med njo in običajnimi deskami je ta, da potem, ko val ulovimo, na njej

ne vstanemo, ampak drsimo po valu v ležečem položaju. Namesto veslanja z rokami

uporabljamo plavuti, s katerimi veliko lažje pridobimo začetno hitrost.

»Stand up paddle« so deske večjih dimenzij, merijo od 3 do 4 m in so veliko bolj plovne.

Glavna razlika v tehniki deskanja je ta, da na deski stojimo ves čas, namesto veslanja v

ležečem položaju, pa se premikamo s pomočjo vesla. Deske so primernejše za manjše valove,

saj je z njimi močno otežen prehod na odprto (Types of surfboards, 2008).


23

Slika 2. "Bodyboard" in "stand-up paddle" (osebni arhiv)

Slika 3. Različni tipi desk: »foamboard«, »shortboard«, in dva »malibuja« (osebni arhiv)


24

6.2 Deli deske

Slika 4. Deli deske (The surfboard, 2012)

Izkušenemu deskarju so deli deske samoumevni, vendar začetnik, ki se z desko spozna prvič v

življenju ne ve, kako se postaviti na desko, kam pripeti varnostno vrvico, zakaj na desko

nanašati vosek in čemu je na desko nalepljen kos plastike. Zato mora učitelj v uvodnem delu

to nazorno razložiti in predstaviti vse dele deske in njihovo funkcijo.

Na zgornjem delu deskar stoji, kadar drsi po valu in leži, kadar vesla. Na ta del se nanese

vosek, ki prepričuje zdrs z deske, za še boljši oprijem zadnje noge, pa na desko lahko dodamo

kos gume imenovan »pad«. Na sprednjem delu imamo nos deske. Pri »shortboardih«, »gunih«

in »fishih« poznamo koničaste oblike, medtem ko imajo druge deske sprednji del bolj

zaobljen. Nasproten sprednjemu delu je zadnji del imenovan rep. Poznamo različne oblike

repa ali zadnjega dela deske, lahko so oglate, koničaste ali zaobljene oblike. Razlike vplivajo

na odziv deske med zavijanjem. Na repu deske je mesto, kamor pripnemo varnostno vrvico

(ang. leash), na spodnjem zadnjem delu deske pa je mesto, kamor namestimo smernike (ang.

fins). Robovi povezujejo nos in rep deske po zunanji strani. Ravni robovi deske posebno na

repu omogočajo vodi, da se odmakne od robov deske, zaradi česar je deska hitrejša in

okretnejša. V večjih in hitrejših valovih pa je pogosto zaželeno ravno nasprotno, robovi deske

so mehko zaobljeni, kar da boljši oprijem deske na vodi. Nekatere deske so razdeljene od nosa

do repa na dve polovici, ki sta skupaj zlepljeni s tankim lesenim rebrom imenovanim

»stringer«. Vzdolžni insert na deski je narejen iz specifičnega lesa imenovanega balsa. Deske,

ki imajo »stringer«, so bolj odporne in čvrstejše (Gear guide, 08. 10. 2012).

Smerniki so pomemben del deske, saj je brez njih ne bi mogli kontrolirati. Smerniki dajejo

vodi odpor, zaradi katerega lahko zavijemo in potujemo po vodni površini poševno. Deske

imajo lahko različno število smernikov, od enega pa do štiri. Večina današnjih desk ima tri

smernike, to naj bi ustrezalo večini ljudi, tudi v najtežjih pogojih in valovih. Set treh

smernikov daje deski okretnost in stabilnost (Priročnik za učitelja surfanja 1, 2009).

Varnostna vrvica (ang. leash) preprečuje, da bi deskar izgubil svojo desko in tako naredi šport

varnejši tudi za ostale udeležence. Del vrvice je pripet na rep deske, drugi pa je zapet okoli

deskarjevega gležnja, v primeru večjih in težjih desk okoli kolena. Večina varnostnih vrvic je

narejena iz poliuretana, močne in raztegljive plastike, ki onemogoča zlom vrvice, a se ob večji


25

sili z ostrim predmetom lahko strga. Dolžina vrvice se določa glede na dolžino deske, vrvica

mora biti od deske daljša približno 30 cm (Priročnik za učitelja surfanja 1, 2009).

6.3 Ostala oprema

Poleg deske je pomembno poznavanje in uporaba ostale opreme, ki nam lahko zelo pripomore

pri učenju deskanja. Med najpomembnejše dodatke k deski sodijo neoprenska obleka, ostali

deli oblačil iz neoprena in vosek. Medtem ko bi brez neoprena tehnično še vedno lahko

deskali, pa brez voska to zagotovo ne gre. Glede na temperaturne pogoje moramo prilagajati

tako debelino neoprenske obleke, kot trdoto voska.

Pred izumom neoprenske obleke so deskarji v hladnejših pogojih uporabljali volnena oblačila,

da bi se vsaj malo zaščitili pred mrazom. Veliko revolucijo v deskanju je prinesla iznajdba

neoprenske obleke Jacka O `Neilla. V petdesetih letih razvoja in inovacij lahko danes na trgu

najdemo tople, udobne in vzdržljive obleke, ki deskarju omogočijo najboljše počutje in

nastop. Poznamo več tipov neoprenskih oblek, v glavnem jih delimo glede na različne

debeline ter glede na to, če neopren pokriva celotno telo ali pa ima kratke rokave in hlačnice.

Debelina neoprenske obleke je po navadi označena z dvema številkama (2/1, 3/2, 4/3 in 5/4),

prva številka označuje debelino obleke v predelu trupa, druga pa debelino na ostalih predelih,

kjer je zaradi ponavljajočih se gibov potrebna večja gibljivost. Poleg neoprenske obleke lahko

za zaščito pred mrazom uporabimo tudi neoprenske rokavice, nogavice in kapuco. Kadar za

deskanje ne potrebujemo neoprenske obleke je priporočljiva uporaba zaščitne majice (ang.

lycra), ki naše telo ščiti pred odrgninami in opeklinami sončnih žarkov.

Vosek je pomemben pripomoček, ki prepreči zdrs z deske. Izbira voska je odvisna od

temperature vode, kjer bomo deskali. V glavnem se delijo na mehkejše voske za nižje

temperature (ang. cold water wax) in trdnejše za višje temperature (ang. hot water wax).

Vosek nanesemo na zgornji del deske, na predela sprednje in zadnje noge, pri začetnikih sta ta

dva dela lahko nekoliko večja, saj postavitev stopal ni vedno na istih mestih. Vosek dodajamo

po potrebi. Kadar ga imamo na deski dovolj, tega lahko razporedimo z glavnikom (ang. wax

comb). Celoten vosek je potrebno vsake toliko zamenjati, saj se nanj prilepi veliko umazanije,

ki prepreči njegovo delovanje (B. Marcus, 2010).

6.4 Izbira primerne opreme

Pri začetnikih je pomembna pravilna izbira opreme zaradi dveh razlogov. Prvi razlog je

varnost učenca, drugi pa je ta, da mu bo optimalna oprema omogočila hitrejši napredek v

znanju. Po večini se začetniki v vodo podajo z izposojeno opremo, saj je potrebno preveriti, v

kakšni meri je udeležencu šport všeč. Ker pa se začetne opreme po navadi ne da dobiti od

prijateljev, ki že nekaj časa deskajo, si je najugodneje le-to izposoditi v bližnji deskarski šoli.

Kakšno desko bomo izbrali za začetek, pa nam lahko pomaga učitelj ali drugo osebje v šoli.

Učitelj deskanja mora poznati, kako morfološke značilnosti in nivo znanja vplivata na izbiro

opreme in to znanje znati prenesti na učence.

Ko izbiramo primerno desko, moramo upoštevati več dejavnikov. Pomembno je vedeti, na

kakšnem nivoju je naše znanje, upoštevati je treba telesno težo in velikost deskarja, za kakšno

velikost in tip valov se bo deska uporabljala in kakšen stil deskanja se želi izvajati.


26

Za popolne začetnike je najprimernejša uporaba penaste deske, ki je stabilna, plovna in

predvsem varnejša. Ko učenec usvoji osnovne elemente deskanja, pa si za izbiro deske lahko

pomaga s spodnjimi razpredelnicami, ki so razporejene glede na glavne tri tipe desk (B.

Marcus, 2010).

Razpredelnica za pomoč pri izbiri »Longboarda«

Teža deskarja (kg) Dolžina deske (cm)

45-62 274-280

63-71 274-286

72-85 286-292

86-94 286-299

95-105+ 305

Razpredelnica za pomoč pri izbiri »Funboarda«

Teža deskarja (kg) Dolžina deske (cm) Širina deske (cm) Debelina deske (cm)

18-27 125 48.25 5.75

27-54 170 50.00 5.75

31-40 150 48.25 5.75

36-63 190 50.00 6.75

45-80 222 53.75 7.00

58-80 245 55.00 7.75

67-103 270 58.00 7.75

Razpredelnica za pomoč pri izbiri »Shortboarda«

Teža deskarja (kg) Dolžina deske (cm) Širina deske (cm) Debelina deske (cm)

45-62 187-193 47-48 5.70-6.00

63-71 193-203 48-50 6.00-6.30

72-81 198-208 48-52 6.30-6.70

82-90 208-223 50-54 6.90-7.60

91+ 223+ 54-57 7.60-8.25

Tudi izbira neoprenske obleke je pomembna, odvisna je od kraja in letnega časa, v katerem

deskamo. Na podlagi temperature vode izberemo primerno debelino obleke. Poleg debeline je

treba pozornost posvetiti tudi velikosti obleke, ki ne sme biti premajhna in omejevati našega

gibanja ali prevelika, da se v njej konstantno menjava količina vode, kar onemogoči njeno

segrevanje. Model obleke se loči tudi po spolu, tako da je to še eden izmed dejavnikov, na

katerega smo pozorni pri izbiri.

Temperatura

(°C)

≤5 6-10 11-14 15-19 20-23 ≥23

Debelina

obleke

(mm)

6/5 5/4 4/3 3/2 Neoprenska

obleka s

kratkimi

rokavi

Neoprenske

obleke ne

potrebujemo


27

7 OCEANOGRAFIJA

7.1 Vplivajoči naravni pojavi

Za varno učenje in poučevanje deskanja na valovih je pomembno poznavanje oceana in

njegovega obnašanja ob različnih naravnih pojavih, kot so vreme, veter in plimovanje.

Naslednja razlaga je povzetek priročnika za učitelje deskanja 1. Deskanje je močno povezano

z vremenom, zato udeležence tega športa zanimajo vzroki za vremenske pojave, njihove

posledice in napovedovanje le-teh. Vzrok za vremenske pojave na globalni ravni je razlika

med površinsko temperaturo med ekvatorjem in poloma, kar privede do dviganja in spuščanja

zračnih mas. Dvigovanje zraka na ekvatorju povzroči globalen pas nizkega zračnega pritiska.

Te zračne mase se vrtijo in spuščajo na višjih in nižjih zemljepisnih širinah. Dvigovanje zraka

povzroči pritok dodatnega zraka, kar ima za posledico severno – vzhodne vetrove na severni

polobli in južno – vzhodne vetrove na južni polobli (pasatni vetrovi). Globalni vremenski

sistemi nastanejo kot posledica segrevanja in ohlajanja zraka. Ko se topel zrak dvigne, nastane

območje nizkega zračnega pritiska. Zrak se v višini ohladi in ko se začne spuščati, nastane

območje visokega zračnega pritiska. Množica takšnih celic visokega ali nizkega pritiska je v

pasu severno in južno od ekvatorja. Na dvigajoči in spuščajoči zrak še dodatno vpliva rotacija

zemlje, zaradi katere se ti stolpi vrtijo. Smer vrtenja je različna glede na pritisk, tako da se ti

sistemi vrtijo podobno kot zobniki v stroju. Z rotacijo pa ti sistemi premikajo zračne mase z

različnimi lastnostmi in ustvarjajo fronte, ki nastajajo med zračnimi masami različnih

temperatur. Prav to vrtenje anticiklonov in ciklonov premika in vleče zračne mase preko naših

krajev in nam daje vreme.

Anticikloni so običajno bolj stabilni, z majhnimi razlikami v zračnem pritisku in izobarami

daleč narazen. Pričakuje se stabilno vreme, toplo poleti in mrzlo pozimi. V anticiklonu se zrak

v središču spušča in potem pomika stran od centra ter ustvarja praviloma bolj šibke vetrove.

Na robu najdemo tudi močne vetrove, še posebej, če je v bližini območje nizkega zračnega

pritiska, ki vpliva na anticiklon. To je razvidno iz bolj skupaj stisnjenih izobar. Anticikloni so

nepredvidljivi glede oblike in gibanja, na njih se pojavijo tudi podaljški oziroma grebeni.

Nepredvidljivost gibanja anticiklonov otežuje delo vremenoslovcem, ki so zato precej

zadržani v napovedih. Anticiklon je močan sistem, saj je sposoben blokirati pot ciklonom in

jih usmeriti mimo po drugi poti. Na severni polobli vetrovi v anticiklonu prihajajo v smeri

urinega kazalca, na južni polobli pa prihajajo ravno v nasprotni smeri.

Območje nizkega zračnega pritiska – cikloni so precej manj stabilni kot anticikloni, saj so

mešanica zračnih mas, ki si nasprotujejo in jih označujejo koncentrične izobare, ki so pogosto

zelo blizu skupaj, spremljajo pa jih močni vetrovi. Območja nizkega zračnega pritiska

nastanejo, ko se topel zrak dviguje in posledično pritegne več pogosto vlažnega zraka. To

ustvari nestabilno zračno maso, ki jo še dodatno destabilizira stik s hladnejšim zrakom. Meja

med takšnimi masami je fronta. Veliko depresij razpade po nekaj dneh, nekatere pa se

poglobijo in postanejo veliki sistemi, v tropskih območjih pa se lahko razvijejo tudi v orkane

ali tajfune. Gre za isti pojav, ki ima različno ime glede na to, na katerem delu sveta se pojavi.

Območje nizkega zračnega pritiska so precej predvidljiva glede njihovega gibanja in se

premikajo proti vzhodu ali severovzhodu, seveda če ni na poti močnega anticiklona, ki bi jih

preusmeril drugam. Območja nizkega zračnega pritiska se nad Atlantikom pogosto poglobijo

in lahko postanejo ogromne nevihte, ki ustvarijo veliko in močno valovanje.


28

Poleg vremenskih pojavov na delovanje oceana vpliva tudi veter. Veter nastane zaradi

neenakosti v zračnem pritisku. Zrak se premika iz enega kraja na drugega, da nadomesti

dvigajoči se zrak. Velike razlike v zračnem pritisku so označene z izobarami blizu skupaj.

Bližje kot so izobare, večja je razlika v zračnih pritiskih in močnejši veter piha. Hitrost vetra

se meri z instrumentom, ki se mu reče anemometer. Obstaja več merskih enot za hitrost vetra,

te so: meter na sekundo (m/s), vozli (m/h) oziroma navtična milja na uro. Smer vetra se

označuje glede na glavne smeri neba na kompasu in glede na to, iz katere smeri prihaja veter.

Glavne smeri, ki jih poznamo, so:

veter, ki piha z morja na obalo (ang. onshore),

veter, ki piha s kopnega proti morju (ang. offshore),

veter, ki piha vzporedno z obalo (ang. cross-shore).

K vplivom vremenskih pojavov in vetrov pa moramo dodati še plimovanje, ki prav tako

narekuje delovanje oceana. Plimovanje je izmenično naraščanje in upadanje morske gladine.

Ko je morska gladina najvišja, pojav imenujemo plima, ko je najnižja, oseka. Do plimovanja

prihaja zaradi privlačne sile lune in sonca. Največje razlika v morski gladini se pojavi v času

pomladanskega in jesenskega enakonočja. V Evropi je bila največja razlika, izmerjena v

Franciji pri otoku Mont St. Michelu; znašala je 16 metrov. Sredozemlje ima manjšo razliko. V

severnem Jadranu znaša 70 centimetrov, v južnem do 30 centimetrov. Največjo razliko na

svetu, ki je znašala 21 metrov, so do sedaj izmerili v Kanadi, v zalivu Bay of Fundy. V

splošnem bosta v 24-urnem obdobju nastopili dve oseki in dve plimi. Med plimama bo

preteklo približno 12 ur, med plimo in oseko pa približno 6 ur. Ker plimovanje spremlja

lunino vrtenje okoli zemlje, za kar porabi luna 24 ur in 48 minut, se za toliko razlikujejo tudi

časi nastopa največjih plim v zaporednih dnevih. Na primer: če je danes plima ob 11.10, bo

jutri približno ob 12:00.

Amplituda plimovanja je razlika med vertikalno višino plime in oseke. Na primer, če je oseka

visoka 1.2 m in plima 4.2 m potem je amplituda plimovanja 3 m. Višina plime in oseke se

meri glede na povprečno višino vodne gladine ali glede na najnižjo možno oseko. Višina

amplitude in čas nastopa največjih vrednosti se razlikuje za različne lokacije na zemlji.

Informacije o plimovanju so zbrane v tabelah za plimovanje.

7.2 Nastanek valov

Valove ustvari veter, ki piha nad površino morja. Višina nastalih valov je odvisna od treh

dejavnikov:

hitrosti vetra,

trajanje oziroma koliko časa je veter pihal

razdalja, na kateri je veter pihal z relativno stalno hitrostjo in stalno smerjo,

neprekinjeno s kopnim.

Če veter piha nad morsko gladino se ta nakodra. Če se veter nadaljuje, se to lahno valovanje

dvigne in dobimo majhne valove. Če je veter dovolj močan in razdalja zadostna bodo nastali

valovi. Ko valovi potujejo stran od območja najmočnejšega vetra, ustvarijo valovanje (ang.

swell), ki se radialno oddaljuje od tega območja (v smeri vetra). Ko valovi potujejo skozi

vodo, povzročijo, da se delci, oziroma bolje rečeno molekule vode, zaokrožijo in orišejo krog.

Te krožnice se zmanjšajo, ko se globina vode znižuje. Ko valovanje doseže plitvo vodo, se

upočasni, valovna dolžina se zmanjša in valovi se dvignejo. Ko valovanje doseže določeno


29

globino vode (okoli 1.3 kratnik višine valovanja) delci v valu ne morejo več rotirat in se

zlomijo naprej z vrha vala – val se zlomi. Gonilna sila lomečega se vala porine vodo proti

obali. Ta zlomljeni val (pena) se zaradi večjega trenja precej hitro razprši.

Slika 5. Nastanek valov (Storm wave formation, 2012)

Običajna razdalja preko katere piha veter v močnih zimskih viharjih je od 800 do 2000 in več

kilometrov, širina pa je nekaj 100 kilometrov. Z vsako kombinacijo hitrosti, razdalje in

trajanja vetra nastane specifična višina valov in povprečna perioda. Perioda je časovni

interval, v katerem mimo iste točke prideta vrhova dveh valov. Valovi se večajo toliko časa,

dokler ne pridejo do višine, ki ji rečemo do konca razvito morje.

Takoj, ko valovi zapustijo območje, na katerem so nastali, se začnejo manjšati. Odstotek

znižanja valov je odvisen predvsem od prepotovane razdalje in v manjši meri tudi od njihove

periode. Valovi z daljšo periodo, ki so po večini tudi večji, se širijo naravnost stran od vetra in

tja se usmeri tudi večina njihove energije. So manj strmi kot valovi s kratko periodo in

morebitni nasprotni veter jih zmanjša manj, kot valove s krajšo periodo. Valovi s krajšo

periodo se širijo tudi do kota 90 stopinj glede na smer vetra, tako da je tudi njihova energija

bolj razpršena.

Čas, v katerem valovanje pride iz kraja nastanka do določene točke, je odvisen od periode

valov. Hitrost valovanja v vozlih je približno 1.5 kratnik periode valov v sekundah. Tako

valovi z dolgo periodo potujejo hitreje in valovi s krajšo ostanejo zadaj. Ta proces se imenuje

disperzija. Ko se valovanje odmakne od območja, na katerem je nastalo, postane perioda

valovanja bolj vidna in izrazita. Rezultat tega so bolj čisti in definirani valovi, taki, kot si jih

deskarji želijo. Trajanje valov je odvisno predvsem od tega, koliko časa je veter pihal in

ustvarjal valove in od razdalje, ki so jo valovi prepotovali (disperzije). Valovi, ki so

pripotovali od zelo daleč, običajno trajajo dlje, kot valovi, ki so prišli iz bližine.


30

Slika 6. Slikovna ponazoritev frekvence in periode valov (Anatomy of a wave, 2012)

Valovi se na prehodu v plitvejšo vodo (oceanografi označujejo plitvo vodo, ki je globoka

toliko, kot je polovica valovne dolžine vala) pod vplivom morskega dna upočasnijo in

dvignejo ter postanejo bolj strmi. Če oblika morskega dna ni vzporedna, kot na primer pri rtih

in zalivih, se bodo različni deli enega vala gibali čez različne globine morja. Del vala v globlji

vodi (v zalivu) potuje hitreje od dela vala v plitvejši vodi (ob rtu). Rezultat tega je, da so linije

valov pretežno vzporedne z obalo oziroma obliko dna pri obali. Energija vala se skoncentrira

na rtu, kjer nastane najvišji in najmočnejši del vala, potem pa se razprši preko večjega

področja v zalivu. Val se zlomi oziroma ukrivi (refrakcija) okoli rta v zaliv. S tem pojavom

lahko razložimo dejstvo, da se večji valovi pogosto lomijo na poudarjenih točkah obale.

Slika 7. Slikovni prikaz refrakcije (Point brake wave formation, 2012)


31

7.3 Tipi obal in valov

Poznamo tri glavne tipe obal, na katerih se lahko pojavijo vsi tipi valov. Najprimernejša za

spoznavanje moči oceana je obala s peščenim dnom (ang. beach break), ki je praviloma v

celoti prekrita s peskom. Velikost, oblika in mesto, kjer se bo val začel lomiti, se spreminjajo

iz dneva v dan, saj se spreminja tudi konfiguracija morskega dna, zaradi premikajočega peska.

Idealno je, če se dno počasi in postopoma dviguje, valovi pa bodo zato položnejši in

primernejši za začetnike. Obala s skalnatim dnom (ang. reef break), je lokacija, kjer se valovi

lomijo nad skalnatim ali koralnim dnom. V primerjavi s peščeno obalo so valovi na teh plažah

manj spreminjajoče se oblike, mesto, kjer se val začne lomiti, pa se ne spreminja, kar

omogoča boljše in bolj predvidljive pogoje za deskarje. Obala ob rtu (ang. point break) je

lokacija, kjer se valovi začnejo lomiti ob obali na območjih, kjer je morska obala in morsko

dno izbočeno. Ko valovanje prihaja iz prave smeri, se ob prihodu na obalo ovije okoli rta in

ustvarijo se zelo dolgi in urejeni valovi za deskanje.

Vsak val je drugačen, saj je posledica kombinacij velikosti in smeri, iz katere prihaja

valovanje, morskih tokov, lokalnega vetra (smeri in moči) in plimovanja. Glede na to kako na

njih delujejo pogoji, jih uvrščamo v več kategorij. Na različnih tipih obal se lahko pojavijo

različni tipi valov, običajno je za določeno lokacijo prevladujoč en tip vala, ki ga ustvarijo

optimalni pogoji za tisto lokacijo. Drseči val (ang. crumbly): je val, ki se lomi počasi, saj se

tako dviguje tudi morsko dno. Potisna moč vala je šibka, stena položna, kar ustvari primerne

pogoje za učenje začetnikov. Zapirajoči val (ang. clouseout): je tip vala, ki se naenkrat zapre

po celotni dolžini vala. Ko se zaprejo, onemogočijo drsenje po steni vala, zato ti valovi niso

primerni za deskanje. Preoblikovan val (ang.reforms): je tip vala, ki se zlomi v določeni

globini, se lomi do določene globine in preneha, potem pa se dvigne in zlomi še enkrat. Po

navadi nastanejo na obali, ki ima več različnih globin, linije valov, ki so bližje obali, so po

navadi namenjene začetnikom, tiste bolj na odprtem pa si prisvojijo bolj izkušeni deskarji.

Tunel (ang. tubing): je votla oblika vala, pri kateri val s svojim zgornjim delom pokrije steno

vala in ustvari tako imenovan tunel. Le-ta se ustvari na določenem tipu plaže, kjer se morsko

dno naenkrat dvigne – dno v obliki police, ter ob večjih valovanjih. Valovi te vrste so

primernejši za izkušene deskarje. Dvojni val (double-ups): val nastane v primerih, ko se

srečata dva vala in združita svoja vrhova. To povzroči, da se združita tudi energiji valov in

nastane močnejši in strmejši val, ki je prav tako primernejši za izkušene deskarje (Waves 101,

2012).

7.4 Dnevni pogoji in lokalni vplivi

Poleg znanja o oceanografiji moramo poznati tudi lokalne vplive, ki delujejo na našo plažo.

Za spremljanje dnevnih pogojev na plaži, kjer želimo deskati, lahko uporabljamo več

internetnih strani, ki nam nudijo informacije, ki jih potrebujemo za napoved najboljšega časa

za izvajanje želene vodne športne aktivnosti. Tako lahko na specifični internetni strani

ugotovimo, kakšna je velikost valovanja, iz katere smeri prihaja, kakšna je velikost in smer

vetra ter kdaj nastopi plima in kdaj oseka. Za razumevanje dobljenih podatkov in najboljšo

uporabo le-teh pa moramo poznati osnovne značilnosti lokalne plaže. Te značilnosti najlažje

in najverjetnejše dobimo od lokalnih deskarjev, ki plažo dobro poznajo. Če to ni možno, si

lahko pomagamo z opisi na internetu ali deskarskimi vodiči.

Tip morskega dna v plitvi vodi vpliva na način, kako se val zlomi, saj je ta v glavnem odvisen

od naklona morskega dna v plitvi vodi ob obali. Korale in skalnato dno so trdno na mestu in


32

se pogosto tudi precej hitro dvigajo iz globoke vode. Rezultati so močni valovi. Peščeno dno

pa se neprestano premika in preoblikuje zaradi tokov in valov. Iz dneva v dan se

najprimernejše mesto za deskanje precej spreminja. Poleg tega se peščene sipine na morskem

dnu postopoma spuščajo v globlje morje, zato so tu valovi pogosto šibkejši.

Velik vpliv na valove imata tudi plima in oseka. Večina plaž, primernih za deskanje (ang.

spots), ima določeno globino vode, pri kateri se glede na višino valov, ti najbolje lomijo. V

nekaterih krajih je razlika med plimo in oseko samo pol metra (npr. Havaji) in ta nima

velikega vpliva na valove. Ponekod (npr. v Evropi) pa je razlika med plimo in oseko tudi do 9

metrov. Takšna razlika lahko pomeni, da se valovi ob plimi lahko zaletijo naravnost v obalo,

ob oseki pa se zapirajo, zato je čas primeren za deskanje enkrat vmes. Čas plimovanja lahko

spremljamo na internetnih straneh, koledarjih, ki jih dobimo na lokalnih plažah ali pa

uporabljamo uro, ki ima program, ki nam nudi prikaz plimovanja.

Smer lokalnih vetrov je odvisna predvsem od letnega časa. Poleti se zaradi toplega sonca

zemlja segreje hitreje kot morje. To segrevanje ustvari majhno območje nižjega zračnega

pritiska, ko se topel zrak dvigne v višino. Dvigajoči zrak nadomesti zrak, ki priteče iz morja.

To gibanje zraka ustvari on-shore veter, ki je najmočnejši okoli 15. ure. Po tej točki se veter

začne umirjati, saj se zemlja začne ohlajati in na koncu veter preneha. Tak veter je bolj pogost

in izrazit v bližini velikih površin kopnega. Prevladujoči veter se lokalnim vetrovom

prilagodi. Do termičnega vetra ne pride samo v mirnem ozračju, ampak tudi, ko že pihajo

glavni vetrovi. Čez dan se veter krepi v teoretični on-shore smeri. Končni rezultat pa je

prilagoditev glavnega vetra glede na termični veter tako, da postane cross on-shore veter. Moč

tega prilagojenega vetra je večja kot moč kateregakoli od prilagojenih vetrov. Prilagojeni

veter je dejanska smer vetra, ki jo bomo občutili na obali. Glavni veter lahko termični veter

okrepi ali oslabi. Če je glavni veter offshore, ga lahko termični veter popolnoma ustavi.

Rezultat sta vetrovno jutro in večer ter mirno ozračje čez dan oz. ob urah, ko je termični veter

najmočnejši. Zemlja, ki se je prej čez dan segrela, se bo ponoči ohladila. Ohlajajoči se zrak se

bo začel spuščati in premikati proti zraku nad toplejšim morjem. Tako se ustvari izmenjujoča

celica dvigajočega in spuščajočega zraka. Kopenski termični veter je možno čutiti zgodaj

zjutraj in zvečer. Učinek vetra je znan vsakemu deskarju. Offshore veter prepreči valu, da bi

se zlomil, dokler ni res stran. Onshore veter pa valu pomaga, da se zlomi prej, dobimo

šibkejše drseče valove, če je veter močnejši, lahko tudi poškoduje stene valov zaradi

razburkanosti morja.

Tudi smer tokov vpliva na valove. Če deskamo na mestu, kjer tok teče stran od obale, bodo

valovi zaradi toka postali strmi in se bodo zlomili v globlji vodi. Tok, ki teče proti obali, pa bo

nasprotno znižal višino valov, podobno kot onshore veter. V obeh primerih močan tok naredi

valove bolj nemirne in razburkane. Tok k obali je lahko rezultat plime in oseke, vetra ali

nihanja morske gladine zaradi pene, ki jo delajo valovi.

Na valove močno vpliva velikost valovanja (ang. swell). Poleg velikosti pa na valove vpliva

tudi število valovanj, ki prihajajo. Včasih posebej pozimi se lahko zgodi, da proti obali

prihajata dve ali več valovanj iz različnih viharjev. To je še posebej opazno na otokih sredi

oceanov. Če istočasno pride več valovanj, ki omogočajo deskanje, nastanejo zapletene

kombinacije različnih valov. Da bi ugotovili skupno višino valov, moramo upoštevati

velikost, smer in periodo vsakega od različnih valovanj. Set valovi nastanejo, kadar sta

valovanji sinhronizirani eno z drugim (vrhovi valov obeh valovanj pridejo v istem trenutku).

Rezultat so valovi, katerih višina je seštevek višin obeh valov. Zatišje med valovi nastane,

kadar so valovanja neusklajena (vrh enega pride v istem trenutku kot vrh drugega). Rezultati


33

so valovi, katerih višina je razlika med posameznima velikostma. Deskar prepozna to kot

zatišje med valovi. Dnevno prepoznavanje gibanja setov in zatišja lahko precej pomaga pri

deskanju. Dober deskar bo izkoristil zatišje, da bo odveslal na odprto, začetnik pa se bo

zagnal naravnost v vodo v set valove ali pa bo zaradi zatišja odveslal predaleč navzven

(Priročnik za učitelja surfanja 1, 2009).

7.5 Primeri napovedi za plažo Matosinhos v Portu

Plaža je razdeljena na dva dela, severni je zaradi pomola zaščiten pred močnim valovanjem,

medtem ko ima južna stran pogostejše pogoje za deskanje, saj je konfiguracija obale

valovanju bolj dostopna.

Tip vala, ki nastaja na tem mestu, je drseči tip. Zaradi tipa vala in peščenega dna je plaža zelo

primerna za začetnike. Plaža deluje med 0.5 m (najmanjše) do 2.5 m (največje) velikimi

valovi. Najprimernejša smer, iz katere prihaja valovanje, je med severno-zahodnim in severno

vzhodnim kotom. Optimalna smer iz katere piha veter je vzhodna, valovi se lomijo na

katerokoli višino plimovanja, najugodnejši čas je ob polni plimi.

Slika 8. Slikovni opis plaže Matosinhos (od leve proti desni): tip vala, struktura dna, delovanje plaže glede na velikost

valov, najprimernejša smer, iz katere prihaja valovanje, optimalna smer iz katere piha veter, najugodnejši čas glede

na delovanje plime (Matosinhos surf report and forcast, 2012).

Pri spremljanju dnevnih pogojev je pomembno, da pogledamo velikost valovanja, smer, iz

katere to valovanje prihaja, moč vetra, smer vetra ter čas plime in oseke. Glede na pogoje dne

4. 10. 2012 ugotovimo, da so optimalni pogoji dneva zgodaj zjutraj (okoli sedme ure) ali v

popoldanskem času (okoli šeste ure), saj imamo poleg podobnih pogojev čez cel dan tudi

polno plimo, ki je za to plažo najprimernejša. Poleg višje plime na kvaliteto valov v tem času

vpliva tudi moč termičnega vetra z morja (lokalni vetrovi), ki se zaradi še vedno poletnih

temperatur v zgodnjih jutranjih in poznih popoldanskih urah začne umirjati, ter tako ne

poškoduje stene vala ali pa tega popolnoma zapre.


34

Slika 9. Smer in velikost valovanja ter smer in velikost vetra (Matosinhos surf report and forcast, 2012)

Slika 10. Grafični prikaz plimovanja za plažo Matosinhos dne 4. 10. 2012 (Matosinhos surf report and forcast, 2012)

Slika 11. Prikaz dnevnih pogojev s časovnim razmikom treh ur, dne: 4. 10. 2012 (Matosinhos surf report and forcast,

2012)


35

Slika 12. Tedenska napoved velikosti valovanja od 4. 10 do 10. 10 (Matosinhos surf report and forcast, 2012)

Slika 13. Optimalni dnevni pogoji, 4. 10. 2012 (osebni arhiv)


36

Slika 14. Optimalni dnevni pogoji 4. 10. 2012 (osebni arhiv)


37

8 METODIČNI KORAKI DESKANJA NA VALOVIH

8.1 Osnovni koraki

8.1.1 Predpriprava

Prvi korak učenja deskanja je predpriprava na suhem. Ta mora vsebovati razlago o varnosti na

plaži, tokovih, pomenu stacionarne točke, kaj pomenijo signali med vadbo in kako ravnati v

primeru nezgode. Conway (1988) navaja, da je večina začetniških plaž namenjenih deskanju

označena z zastavicami, v času sezone so na njih prisotni tudi reševalci iz vode. Rdeče,

rumene in zelene zastavice označujejo predel za kopalce, kamor deskarji ne smejo. Črno-bele

zastavice označujejo predel, ki je namenjen samo deskarjem. V primeru, da se podamo na

napačen del, nas reševalci lahko kaznujejo in nam vzamejo opremo. Rdeče in rumene

zastavice opozarjajo na nevarnosti, ki lahko pomenijo močan veter in tok, velike valove in

slabo vidljivost, zelene zastavice pa označujejo varne dnevne pogoje. Preden se podamo v

vodo, se lahko o pogojih vedno posvetujemo z reševalci.

Poleg tega, da si je pred odhodom v vodo potrebno ogledati barvo zastavic, pa si je treba

podrobno ogledati tudi delovanje tokov. Večina plaž ima večje število mest, kjer se lomijo

valovi, ta pa so med sabo ločena s tokovi. Drugi razlogi za pojav tokov so lahko tudi reke, ki

se izlivajo v morje, skale in ovire v posameznih območjih. Izkušeni deskarji bodo uporabljali

tokove kot pomoč, da bodo lažje prišli na odprto, učitelji pa morajo začetnike odvrniti od njih.

Najprimernejše mesto za začetnike je na sredini območja, kjer se lomijo valovi, daleč stran od

tokov in drugih nevarnosti. Zaradi večje varnosti in nadzora nad tem kje potekajo tokovi, pa si

je na plaži potrebno izbrati stacionarno točko.

Začetniki morajo v vodi misliti na veliko novih stvari, moč tokov je ena najpomembnejših, saj

se nanaša na njihovo varnost. Učiteljeva naloga je, da učence opozarja na tok ter jim v

primeru, da sami na to pozabijo, z rokami pokaže smer, kamor se morajo premakniti. Tudi ko

se učimo na sredini območja, kjer se valovi lomijo, na nas deluje tok, ki nas počasi odnaša v

smer glavnega toka na odprto. To je glavni razlog, zakaj je treba imeti na obali orientacijsko –

stacionarno točko, ki nam pove, kje se nahajamo v vodi. Ko se od nje oddaljimo za dvajset

metrov v levo ali desno smer, primemo desko in se sprehodimo nazaj na kopno ter se vrnemo

v vodo nasproti naše stacionarne točke. Učence je treba predhodno naučiti, kako ravnati v

primeru, ko se znajdemo v toku in globina vode onemogoča hojo nazaj proti obali.

V primeru, da se znajdete v toku, ostanite mirni ter varčujte z energijo.

Ne veslajte proti toku, najprej obrnite desko vzporedno z obalo, dokler ne pridete na

predel, kjer boste s pomočjo valov priveslali proti obali.

Če ne morete veslati vzporedno z obalo in se izogniti toku, počakajte, da vas ta odnese

še bolj na odprto, kjer je njegova moč manjša. Od tam se vrnite na predel, kjer valovi

prihajajo na obalo.

Če ugotovite, da se sami ne morete vrniti na obalo, ostanite čim bolj mirni, ne

zapuščajte deske ali slačite neoprenske obleke, držite desko ob strani, z drugo roko pa

prikličite pomoč, dvignjena roka naravnost navzgor je signal, da le-to potrebujete

(National weather service: Rip current safety, 2012).


38

Slika 15. Prikaz delovanja tokov (črne puščice) in pravilnega izogibanja v primeru, da se znajdemo v toku (zelene

puščice) (Rip current saftey, 2012)

Učenci morajo med vadbo spremljati svoj položaj glede na stacionarno točko in signale, ki jih

dobijo od učitelja na obali. Učitelj v začetnih urah navadno stoji med vadbo na obali, od koder

mora tečajnikom dajati primerne zvočne in vidne signale. Če hoče, da kateri od tečajnikov

zapusti vodo, mora pridobiti njegovo pozornost s klicanjem in piščalko ter mu to nakazati z

navpično dvignjeno roko. Navpično dvignjena roka je tudi splošni signal, na katerega morajo

tečajniki zapustiti vodo. Učenci se morajo prav tako sporazumevati med seboj v vodi in paziti

drug na drugega ter sporočiti učitelju, če gre kaj narobe.

Treba je tudi vedeti, kako ravnati, če pride do poškodb in kje so vsa sredstva za reševanje, kot

so telefon, prva pomoč in reševalci. Če v primeru nezgode nekdo odide po pomoč, se mora

vrniti in sporočiti učitelju, da pomoč prihaja ter kdaj bo predvideno prišla. Kadar mora kdo

zapustiti skupino zaradi utrujenosti, žeje ali pa mora iti na stranišče, mora to najprej sporočiti

učitelju, tako da le-ta ve, da ob štetju tečajnikov eden v vodi manjka (Priročnik za učitelja

surfanja 1, 2009).

Slika 16. Teoretična predpriprava na praktični del (Surf klub Tribu 2010)


39

8.1.2 Ravnanje z desko in varnostno vrvico

Poleg pravil, ki nam narekujejo, kako se pravilo obnašati

na plaži, je za čisti začetek pomembno tudi osnovno

poznavanje opreme, kako pravilno ravnati z desko in

njeno varnostno vrvico. Učencem predstavimo desko z

vsemi njenimi sestavnimi deli. Razložimo, kaj je sprednji

in kaj je zadnji del, smerniki, spodnji in zgornji del ter

robovi. Z razlago ne pretiravamo, bistveno je, da

razložimo pomen in namen vrvice (ang. leash). Pri tem

poudarimo, da je vrvica v prvi vrsti namenjena varnosti

drugih deskarjev v vodi in šele nato lastni varnosti. Na

suhem demonstriramo, kako daleč seže naša deska, kadar

je vrvica popolnoma raztegnjena. Pri tem opozorimo na

pomembnost medsebojne razdalje, kadar smo v vodi.

Pomembno se je zavedati, da v vodi nismo sami in da je

treba imeti desko ves čas pod kontrolo.

Najprej je treba določiti, kako stati na deski. Spredaj je lahko leva ali desna noga, vrvico pa

zavežemo okoli zadnje noge. Deskar z levo nogo spredaj je »natural footer«, z desno pa

»goofy footer«. Na to, katera je sprednja in katera zadnja noga, ne vpliva dejstvo ali smo

levičarji ali desničarji. Tisti, ki so že deskali na snegu ali rolkali, to že vedo, z drugimi lahko

izvedemo naslednji poizkus. Učence razporedimo v vrsto in jim naročimo, da zaprejo oči in s

stopali stopijo skupaj, sprehodimo se za njihovimi hrbti in jih porinemo od zadaj, tako močno,

da se morajo po sunku ujeti na nogo. Noga, na katero pristanejo, je njihova sprednja noga.

Test lahko izvedejo tudi sami, tako da se sprostijo in nagnejo naprej, dokler jih ravnotežje ne

prevesi. Sprednja noga je običajno tudi naša odrivna noga. Učencem razložimo, da lahko

včasih test sprednje noge tudi zavede in da bodo skozi vstajanje avtomatično skočili naprej s

pravilno nogo. Demonstriramo, kako si vrvico pripnemo okoli gležnja, tik pod neoprensko

obleko, vrvica naj bo obrnjena rahlo stran od telesa. Nadenemo si jo tik pred vstopom v vodo,

pred tem pa še skrbno očistimo ježka. Naslednji korak je, kako ravnati z desko, preden

pridemo do vode. Deska je lahko obrnjena tako, da so smerniki spredaj ali zadaj, vendar

morajo biti v liniji s telesom, varnostna vrvica mora biti zavezana okoli deske. Če učimo

otroke je najbolje, da desko nesejo v parih tako, da eden drži oba nosa spredaj, eden pa oba

repa zadaj. Z desko je treba ravnati tako, da se ne poškoduje. Pazljivo jo polagamo na tla

(Priročnik za učitelja surfanja 1, 2009).

Slika 17. Ravnanje z varnostno vrvico (osebni arhiv)


40

8.1.3 Pravilen položaj na deski in veslanje leže

Potem, ko so učenci obveščeni o pravilih, ki se nanašajo na varnost na plaži in se poučijo o

opremi, je čas za učenje praktičnih elementov. Začnemo z osnovnim položajem učenca, ki v

ležečem položaju na deski lovi zlomljen del vala. Pomembna je razlaga pravilnega položaja

glave, ramen in rok. Glava in ramena so nagnjena nazaj, hrbet je usločen, noge so stisnjene in

skupaj, prsti na nogi so iztegnjeni, telo je na sredinski črti deske. Za začetne elemente je

najprimernejša uporaba penaste deske, nekatere imajo po sredini narisano črto, ki učencem

omogoča boljšo predstavo njihovega položaja.

Deska se mora postaviti v čim bolj vodoraven položaj v vodi, saj je tako deležna najmanjšega

upora vode. V primeru, da učenci ne bodo imeli pravilnega položaja na deski, bo prišlo do

potopa sprednjega dela deske in padca naprej skupaj z desko. V nasprotnem primeru, ko

učenec leži na zadnjem delu deske, tako da je le-ta potopljen, bo šel val mimo njega ne da bi

ga potisnil naprej. Učencem povemo, da težo na sprednji ali zadnji del deske lahko prenašamo

na dva načina. Prvi način je surov gib, tako da premaknemo celo telo naprej ali nazaj ter tako

dosežemo pravilno lego na deski. Drugi način pa je bolj mehak, vodoravni položaj dosežemo

z dvigovanjem in spuščanjem glave ter ramen, posledično pospešujemo oziroma znižujemo

hitrost deske.

Ko učencem uspe osvojiti ravnotežni položaj na deski, se začnejo učiti pravilno tehniko

zaveslajev (ang. paddling). Pri veslanju leže smo pozorni na močne in globoke zaveslaje,

podobni so plavalni tehniki kravla, roke veslajo izmenično, medtem ko ena roka opravlja

zaveslaj, se druga skozi zrak vrača v začetni položaj. Zaveslaj poteka od začetka (nosa) deske

do tam, ko je dlan v višini boka. Roko nato z minimalnim uporom izvlečemo iz vode, najprej

komolec, nato še podlaket in dlan. Roko pred naslednjim vbodom v vodo čim bolj spočijemo

in pripravimo na naslednji zaveslaj (Priročnik za učitelja surfanja 1, 2009).


41

Slika 18. Pravilni položaj na deski (osebni arhiv)

8.1.4 Ustavljanje deske in ravnanje ob padcu

Ustavljanje deske in ravnanje ob padcu je treba razložiti, preden se učenci začnejo učiti

vstajanja na deski. Začetnik v ležečem položaju ustavi desko z enostavnim zdrsom iz deske.

Pri tem desko trdno drži za robove. Učenci lahko desko ustavijo tudi tako, da težo prenesejo

na zadnji del deske ter povzročijo upor v vodi. Pri tem dodamo nekaj varnostnih opazk, kot

so:

ne ustavljamo se, kadar je drug deskar tik za nami;

ne ustavljamo se, če drug deskar pelje po valu naravnost proti nam in prečka našo pot;

ne ustavljamo se, če je drug deskar tik pred nami;

ne ustavljamo se, če je drug deskar zelo blizu nas.

Drugim deskarjem pustimo, da gredo mimo nas. Poskušamo ugotoviti njihovo smer ter se

počasi in previdno umaknemo. Če se trčenju ni mogoče izogniti, uporabimo svojo desko kot

ščit pred udarcem ali pa skočimo z deske ter odplavamo stran z mesta trčenja. Ne poskušamo

loviti izgubljenih desk. Poiščemo deskarja, ki je desko izgubil ter ocenimo nevarnost

njegovega položaja.

Ker deska pogosto odleti v zrak, moramo glavo in obraz zavarovati z rokami. Počakamo pod

vodo. Na površje se dvignemo šele, ko preštejemo do tri. V tem času bi deska že morala pasti


42

nazaj v vodo, pri tem so manjše možnosti, da poškoduje svojega uporabnika. Učenec naj bo

pozoren na vrvico. Preko le-te namreč lahko začutimo, kje je naša deska. Učence opozorimo

naj z deske ne skačejo na glavo, ampak naj po končanem drsenju sestopijo na noge (Priročnik

za učitelja surfanja 1, 2009).

8.1.5 Vstop v vodo

Najprej si pripnemo vrvico okoli gležnja. Desko držimo ob levi ali desni strani telesa. Deska

je v ležečem položaju, sprednji del je obrnjen proti vodi. Desko držimo kar se da trdno.

Počasi, a trdno stopamo proti bližajočim se valovom. Pri tem desko dvignemo preko pene in

valov. Razložimo, zakaj je treba sprednji del deske obdržati nad peno in valovi ter kaj

pridobimo z agresivnim in vztrajnim premikanjem telesa proti valovom. Poudarek je na

neprekinjeni kontroli telesa nad desko.

Deske nikoli ne smemo držati vzporedno z valovi preko telesa. Razložimo, da lahko desko

med prvim in naslednjim zlomljenim valom položimo na vodno gladino ter jo pripeljemo ob

telesu drseč po vodi, ko tečajniki dosežejo primerno gladino (maksimalno do pasu v vodi), naj

desko obrnejo proti obali. To storijo tako, da deska ni v nobenem primeru med njihovim

telesom ter valovi. Pripravijo naj se na prvi zlomljen val (Priročnik za učitelja surfanja 1,

2009).

8.1.6 Lovljenje pene vala

Po pravilni pripravi na lovljenje pene vala (vodoravni položaj na deski in pravokotni položaj

deske glede na smer pene) začnejo s počasnim veslanjem leže, tako da najdejo ravnovesni

položaj v vodi. Ko se jim pena vala za hrbtom približa na razdalji 2 metrov, pospešijo

veslanje do trenutka, ko jih moč pene v sunku potisne naprej proti obali. Občutek trenutka, ko

jih pena vala potisne naprej, lahko učencem opišemo kot spust po toboganu z desko vred.

Učenci nekajkrat uspešno ujamejo peno vala, potem pa napoči čas, da v trenutku, ko jih pena

potisne naprej (v času sunka) iz ležečega položaja preidejo v položaj kobre (položaj na

iztegnjenih rokah in z iztegnjenim hrbtom, ob tem boki ostanejo na deski. V trenutku, ko

občutijo sunek, postavijo roke na desko, v linijo prsnega koša in dvignejo zgornji del trupa v

položaj kobre. V tem položaju se pripeljejo na obalo in še dvakrat uspešno ponovijo vajo.

Pravilni trenutek je pomemben za nadaljevanje učenja vstajanja na deski (D. Jamnik, osebna

komunikacija, 1. 6. 2010).


43

Slika 19. Položaj za drsenje na peni v položaju kobre (osebni arhiv)

Po treh uspešnih ponovitvah kobre sledi enaka vaja, samo da v trenutku sunka namesto, da

roke podložijo pod prsni koš, le-te postavijo v odročenje. Zaradi rok v položaju letalskih kril

se ta vaja imenuje letalo. Po treh uspešnih ponovitvah sledi letalo z nagibom na levo stran, do

trenutka, ko zaradi nagiba deska spremeni smer v levo in obratno v desno smer. Vajo učenci

ponovijo dvakrat v obe smeri, saj tako dobijo občutek prenosa teže in spremembe smeri. Vaji

sta pomembni za razumevanje pravilnega časa kasnejšega skoka na desko in pravilne

razporeditve teže v stoječem položaju, kjer je teža na sprednji nogi, tako da je upor vode proti

deski manjši in hitrost deske večja (D. Jamnik, osebna komunikacija, 1. 6. 2010).


44

Slika 20. Položaj letala za drsenje na peni vala (osebni arhiv, 2012)

8.1.7 Vstajanje na pesku

Prste na nogi postavimo na desko, da se izognemo vleki prstov po pesku, to nam pomaga pri

samem skoku. Poudarimo, da skok ne pomeni odriva z nožnimi prsti. Skok se začne s

spravilno postavitvijo dlani, ki jih je treba postaviti vzporedno s prsnim košem, temu sledi

sunek in odriv v pol počep z dodatno rotacijo v bokih ter dvigom v stoječi položaj. Pri

začetnem vstajanju poudarimo najpomembnejše značilnosti, kot so: položaj stopal na deski in

nizka drža. V pravilnem položaju so stopala na sredinski črti deske, sprednja noga je zasukana

za 45 stopinj od sredinske črte deske, zadnja noga je za širino ramen oddaljena od prve noge

ter postavljena pravokotno na sredinsko črto deske. Noge v kolenih so upognjene (med 90 in

120 stopinj), ramena in boki so vzporedni s sredinsko črto deske, roke so iztegnjene stran od

telesa, s čimer si pomagamo pri ravnotežju. Za prve poizkuse vstajanja naj si učenci narišejo

črto v dolžini deske na pesek in jo uporabijo namesto sredinske črte prave deske, ko trikrat

ponovijo gib vstajanja, potem naj ga ponavljajo na deski, ki ima smernike zapičene v pesek,

saj tako ne bomo poškodovali opreme (Priročnik za učitelja surfanja 1, 2009).


45

Slika 21. Koraki vstajanja na desko (osebni arhiv, 2012)

8.1.8 Ponovite vstajanja – popestritev z igro

Po samostojnih poizkusih na pesku in deski lahko vstajanje ponovimo v obliki igre. Potek igre

je naslednji: učence razporedimo v vrsto z njihovimi deskami, zaradi varnostnih razlogov jim

naročimo, da si med seboj pustijo za dve deski prostora. Učenci se uležejo na desko in se

postavijo v pravilni položaj leže na deski ter začnejo imitirati veslanje. Povemo jim, da na

znak našega ploska poskusijo vstati na deski in ohranijo položaj, v katerega so pristali. Tisti,

ki je zadnji, izpade iz vrste in opazuje svoje sotekmovalce. Z igro popestrimo učenje in

dvignemo motivacijo, prav tako se bodo v času po izpadu lahko odpočili tisti malo slabši.

Med igro odpravljamo glavne napake.

Običajne napake so:

pogled navzdol;

vlečenje zadnje noge nazaj;

stojimo preveč zadaj na deski;

vstajanje preko enega ali obeh kolen;

stoja v smeri vožnje (ni zasuka v bokih);

stopali sta preveč narazen;

stoja na robu deske (stopala niso na sredinski črti);

stoja preveč pokončno (Priročnik za učitelja surfanja 1, 2009).


46

Slika 22. Ponovitve vstajanja - popestritev z igro (Surf klub Tribu, 2011)

Slika 23. Ponovitve vstajanja - popestritev z igro (Surf klub Tribu, 2011)


47

8.1.9 Lovljenje in vstajanje na peni vala

Pri prvih poizkusih vstajanja na peni vala je pomembno, da učenci že razumejo vse predhodne

elemente, kot so lovljenje pene in kdaj je pravi čas, da skočijo na deski. Vaja združuje

elementa lovljenja pene vala in vstajanja na pesku. Ker združuje ta dva elementa v vodi, lahko

učencem povzroča težave. Za uspešno vstajanje na peni vala je potrebnih veliko ponovitev,

učenci pa se hitro utrudijo. Učiteljeva naloga je, da se z njimi poda v vodo, da popravlja

njihov položaj glede to, kje začnejo loviti peno vala in njihov položaj na deski. Na začetku

popravlja samo glavne napake, ki onemogočajo njihovo vstajanje. Tistim, ki ne uspe ujeti

pene vala, pomagamo tako, da jih sami potisnemo, ko pride pena do njih, ker bodo s potiskom

dosegli večjo hitrost in brez težav ujeli peno, ter si dvignili motivacijo za nadaljnje poizkuse

(E. Pereira, osebna komunikacija, 1. 12. 2011).

Slika 24. Lovljenje in vstajanje na peni vala (Surf klub Tribu, 2010).

8.1.10 Vstajanje na peni vala – popestritev z igro

Ker je treba gib vstajanja izvesti čim večkrat, lahko ponavljanje postane monotono, zato

učence motiviramo z igro – začetniškim deskarskim tekmovanjem. Učence razdelimo v

dvojice, če število vadečih ni sodo, enega izmed njih določimo za sodnika. Igra traja dvajset

minut. En iz para je tekmovalec, drugi pa njegov trener, po desetih minutah se vlogi

zamenjata. Učenci morajo upoštevati vsa pravila, ki so jih spoznali do sedaj. Na učiteljev znak

se skupaj podajo v vodo, tekmovalci poskušajo ujeti čim več zlomljenih valov, ko ujamejo val

pa na njem izvedejo enega izmed poprej osvojenih elementov (kobro – za katero dobijo 1

točko, letalo – 2 točki ali vstajanje z vsaj 3s drsenjem – 3 točke). Trenerji jih spodbujajo in

svetujejo, kateri element naj izvedejo glede na moč zlomljenega vala ter si zapomnijo število

osvojenih točk. Po menjavi sledi razglasitev osvojenih mest in čas za izvedbo kazenskih nalog

zadnjemu paru na tekmovanju. Učence spodbujamo, naj sotekmovalce kaznujejo z zabavno in

enostavno kaznijo, kot je na primer čiščenje neoprenske obleke zmagovalcem (D. Fellipe,

osebna komunikacija, 15. 7. 2011).

8.1.11 Elementi za prehod preko valov

Cilj vaje je usvojitev elementov za prehod preko zlomljenih valov na odprto. Izbira elementa

je odvisna od velikosti valov in velikosti naše deske. Za večje deske in začetnike uporabljamo


48

tehniko potopa deske in obrata za 180 stopinj, imenovanega želva. Potop deske (ang. push

trough) je eden lažjih načinov za prehod na odprto. Ko pride pena vala do nas, potopimo

sprednji del deske, tako da držimo desko za robova in dvignemo zgornji del trupa. Tako

uporabimo težo svojega telesa za potop sprednjega dela. Istočasno dobimo prostor med

telesom in desko, kjer steče voda mimo in okoli nas. Element izvedemo uspešno, kadar

uporabimo čim več sile za potisk deske navzdol, med nami in desko ustvarimo čim večji

prostor (B. Marcus, 2010).

Slika 25. Prikaz potopa deske na obali (osebni arhiv)

Želvji prevrat (ang. turtle roll) je najpogostejši način prehoda, ko naše znanje še ne dopušča

uporabe manjših desk. Prevrat je podoben eskimutiranju s kajakom, uporablja se za prehod

večjih valov z večjo desko. Ko pride pena vala do nas, primemo desko za njena robova in se

prevrnemo na levo ali desno stran za 180 stopinj, tako da smo pod vodo, smerniki plavajoče

deske so na površju. Desko trdno držimo, njen nos rahlo potopimo navzdol tako, da bo naše

telo delovalo kot sidro. Zlomljen val steče mimo nas in nas ne premakne nazaj proti obali, kot

bi se zgodilo, če bi ostali na površju deske. Po prehodu vala mimo nas, obrnemo desko na

pravo stran in se čim hitreje namestimo nazaj ter začnemo veslati proti odprtem. Pomembno

je, da to izvedemo hitro in izkoristimo čas med enim in drugim valom ter premagamo čim

večjo razdaljo v smeri odprtega morja (B. Marcus, 2010).


49

Slika 26. Prikaz želvjega prevrata na obali (osebni arhiv)

Račji potop (ang. duck dive) se po navadi ne uporablja v šoli, saj je ta način prehajanja

zlomljenih valov mogoč, ko uporabljamo manjšo desko in naše deskanje ni več na

začetniškem nivoju. Že samo ime nam pove, da bomo za prehod na odprto, desko potopili

pred nasproti prihajajočemu valu. Omogoča hitrejši prehod, saj nas pri uporabi te tehnike val

ne potisne nazaj proti obali. Čas veslanja na odprto se zmanjša in zanj porabimo manj

energije. V primeru, da so valovi večji in razdalja med njimi manjša, moramo element izvesti

še bolj tehnično pravilno. Z obema rokama primemo desko za njena robova in ju potisnemo

navzdol, tako da potopimo nos deske. Roke ostanejo vzravnane, težo telesa prenesemo na

sprednji del, tako da je večina deske pod vodo. Zagotoviti je treba, da zajamemo zrak v pljuča

tik, preden nas prekrije prihajajoči val. V trenutku, ko val potuje preko našega hrbta, z zadnjo

nogo stopimo na desko, tako da se ta potopi še bolj globoko. Potem ko gre val že čez nas,

potisnemo boke ob desko in usmerimo nos proti gladini. V času, ko pridemo na površje, smo

v pravilnem položaju, da lahko nadaljujemo s svojim veslanjem proti liniji na odprto (Surfing

waves, 2012).

8.2 Napredni koraki

8.2.1 Osnovna pravila deskanja

Potem, ko smo že osvojili osnovne elemente deskanja in je napočil čas, da se podamo na

odprto in začnemo loviti valove, je pomembno, da poznamo osnovna deskarska pravila in ta

tudi upoštevamo. Enaka pravila veljajo po celem svetu in na vseh plažah, kjer je deskanje

izvedljivo. Pravila so naslednja:

Vedno deskajte v paru ali skupini.

Ne precenjujte svojih gibalnih zmogljivosti.

Preden se podate v vodo, preverite neznano lokacijo in ugotovite, kje je

najprimernejše mesto za vstop in izhod iz vode.

Redno oskrbujte svojo opremo.


50

Čigav je val? Na enem valu je prostor za enega deskarja. Val pripada tistemu, ki je

najbližje mestu, kjer se val začne lomiti (ang. peak). Če vidimo, da je deskar bližje

temu mestu začel z lovljenjem vala, val prepustimo njemu.

Brez vrivanja! Valove lovimo v vrstnem redu, ki se določi glede na bližino mesta, kjer

se val začne lomiti in številu deskarjev v vodi. Če se nahajamo na koncu vrste, ne

prehitevamo ostalih deskarjev s spremembo naše lokacije.

Izbira pravilne poti. Ko veslamo leže na odprto, smo pozorni, da ne oviramo

deskarjev, ki že drsijo po valu proti obali. Zato izkoristimo tok na odprto, ki je na delu,

kjer se valovi ne lomijo več ali pa veslamo proti delu, kjer je val že zlomljen.

Predanost. Ko se odločimo za val, ki ga bomo lovili, to izvedemo predano, saj s tem

ne vzamemo priložnosti za to dejanje drugim deskarjem.

Deska pod nadzorom. Poskrbimo, da vedno vemo, kje je naša deska in je ne odrivamo

stran od sebe, saj nikoli ne vemo, kje je lahko drug nam najbližji deskar (Surfer on the

inside, 2012).

Slika 27. Tabla s pravili deskanja (Information and architectual signs, 2012)


51

Slika 28. Pravilno izogibanje deskarju, ki je že na valu (Surfer on the inside, 2012)

Slika 29. Primer prikaza pravil (Surf saftey. 2008)

8.2.2 Prehod na odprto (ang. line-up)

Ko učenci osvojijo vse osnovne elemente je čas, da se podajo na odprto, oziroma na linijo,

preden se valovi začnejo lomiti. Za uspešen prehod na odprto je treba imeti več znanja, kot


52

moči. Razdalja, ki jo bo treba preveslati, je odvisna od plime in oseke ter velikosti valov.

Obstajajo dnevi, ko bomo za prehod na odprto morali preveslati 90 metrov in bomo na linijo,

preden se valovi začnejo lomiti, lahko prišli s suhimi lasmi ter dnevi, ko bo razdalja dvakrat

daljša, z njo pa se bosta povečala tudi naš trud in napor. Prehod si lahko precej poenostavimo,

če si predhodno vzamemo dovolj časa in opazujemo pogoje ter druge deskarje, ki že

poizkušajo priveslati na odprto.

Uspešen prehod na odprto vsebuje dobro veslaško vzdržljivost in tehniko, elemente za prehod

zlomljenih valov, kot so: potop deske, želvji obrat in račji potop. Drug prav tako pomemben

dejavnik se nanaša na poznavanje oceana. Pomembno je, da vemo, kje so kanali in kje

potekajo tokovi, določanje časa, ko na obalo prihaja set valov in kdaj je zatišje pred njimi.

Tega se najbolje naučimo z izkušnjami, seveda je na začetku pomembna učiteljeva pomoč in

skupno opazovanje delovanja oceana. Zelo pomembna sta potrpežljivost in izbira pravilnega

časa, ko se podamo v vodo. Ko stojimo na plaži in se odpravljamo na odprto, moramo preučiti

trenutno situacijo. Glavna vprašanja, ki si jih je treba zastaviti in na njih poiskati odgovore,

so:

Kje poteka tok na odprto, ki nam bo pomagal, da lažje priveslamo na linijo, preden se

valovi začnejo lomiti?

Koliko časa je med enim in drugim setom valov?

Koliko valov je v enem setu?

Kje so ostali deskarji?

Ko si odgovorimo na vsa vprašanja, je napočil čas, da se podamo na linijo, preden se

valovi začnejo lomiti (B. Marcus, 2010).

8.2.3 Pozicija na odprtem in obrat za 180 stopinj

Ko uspešno priveslamo na odprto, se najprej odpočijemo, tako da se usedemo na našo desko.

Pomembno pravilo, ki ga tu ne smemo pozabiti je, da oceanu nikoli ne obračamo hrbta. Po

tem pravilu se ravnamo dobesedno, zato se ob sedenju na deski vedno obrnemo s hrbtom proti

obali in opazujemo, kaj prihaja proti nam. Sedenje na deski omogoča boljše opazovanje

prihajajočih valov, ker imamo višji položaj. Sedenje tudi preprečuje, hitrejše odnašanje zaradi

toka. Noge in roke v vodi zagotavljajo zasidran položaj v vodi. Nos deske mora biti malo iz

vode, če je potopljen, gibajoči val povzroči, da pademo z deske. Ko se odpočijemo in

odločimo, da bomo poskusili ujeti naslednji prihajajoči val, je treba narediti obrat za 180

stopinj in se hitro pravilno namestiti na desko. Obrat za 180 stopinj naredimo v sedečem

položaju, tako da nos deske čim bolj potegnemo k sebi in navzgor, s čimer bosta naše telo in z

njim deska dobila vertikalni položaj, v katerem se bomo lahko hitreje obrnili proti obali. Z

eno roko držimo desko k sebi, z drugo pa izvedemo tri zaveslaje in se po obratu namestimo v

ležeč položaj na deski ter začnemo z veslanjem proti obali (B. Marcus, 2010).


53

Slika 30. Razlaga pozicije na odprtem in obrata za 180 stopinj (Surf klub Tribu, 2011)

8.2.4 Lovljenje vala in drsenje naravnost

Lovljenje vala je podobno lovljenju zlomljenega vala. Najprej je treba izbrati primeren val.

Prepoznavanje valov, ki prihajajo, usvojimo, ko smo sposobni zaznati, kje se bo val najprej

začel lomiti (ang. peak), da bo stena primerna za vožnjo (ang. shoulder) in da se val ne bo

takoj zaprl (ang. clouse out). Valove je treba spremljati, kje se bodo začeli lomiti in si določiti

mesto in stran, kjer bomo najlažje začeli veslati na val, da bo primeren (J. Grosar, 2006).

Za določitev mesta, kjer se bodo valovi začeli lomiti, je na začetku najbolje, da že pred

odhodom v vodo to mesto določimo na obali in si nasproti njega izberemo stacionarno točko.

Glede na to, da se učimo deskanja na peščeni plaži, pa se bo zaradi tipa dna to mesto

premikalo za nekaj metrov. Pomagamo si tudi s tem, da preden poskusimo z lovljenjem vala,

opazujemo, kje valove lovijo drugi deskarji in kje se zlomi prvih nekaj valov v setu. Pogosta

napaka, ki se pojavi pri začetnikih je, da se učenci preveč osredotočijo nase in desko ter ne

opazujejo, kje se val začne lomiti, posledično se jim val podre na hrbet (postavljeni so

preblizu obali) ali pa jih sicer že dvignjen val prehiti (nahajajo se preveč stran od obale), val

se začne lomiti potem, ko jih prehiti. Ko učenci dobijo občutek za pravo mesto začetka

lovljenja valov (primerna razdalja za razvoj hitrosti) in ulovijo val, je pomembno, da vstanejo

na desko v pravem trenutku. Vstajanje se izvede točno v trenutku, ko se val začne lomiti in

dobijo na deski občutek breztežnosti, na čim višjem delu vala. Vstati je treba čim hitreje, zato

je bolje, če vstajanje izvedejo v skoku (B. Marcus, 2010).


54

Slika 31. Lovljenje vala in drsenje naravnost (surf klub Tribu, 2010)

8.2.5 Določanje smeri vala in drsenje levo ali desno smer po steni vala

Tik preden ujamemo val, se odločimo, v katero smer bomo deskali. Levo se deska na valovih,

ki se lomijo na levo stran, če smo obrnjeni proti obali in obratno za desne valove. Če stojimo

na deski tako, da imamo levo nogo naprej, je lažje, če deskamo na desnih valovih, ker smo s

telesom obrnjeni proti valu (ang. frontside), ko pa se v takem položaju peljemo na levo stran,

smo s hrbtom obrnjeni proti steni. Po navadi lahko opazimo že z obale, v katero stran se

lomijo valovi. To je lažje določiti na koralnih grebenih (ang. reef) in kjer je obala oblikovana

tako, da se val lomi od rta v zaliv. Na obalah s peščenim dnom pa se oblika mivke zaradi

gibanja vode spreminja, kar povzroči, da se valovi lomijo v levo ali desno.

Zavoje pri deskanju na valovih izvajamo tako, da prenesemo težo na tisto stran deske, v

katero zavijamo. Zavoje je treba tekoče povezati med seboj. Gibanje stopal in spodnjega dela

telesa pri zavojih je naslednje: pri hitrosti moramo malo popustiti pritisk na sprednji nogi, da

pustimo nos deske malo nad gladino. To bo povzročilo rahlo povečano težo na zadnji nogi.

Obrnemo se v tisto smer, kamor se val lomi in s tem zavijemo. Če smo s prsnim delom

obrnjenim proti steni vala (ang. frontside), moramo prenesti težo preko kolen in čez prste na

nogi. S hrbtom obrnjeni (ang. backside) pa prenašamo težo skozi kolena in pete. Uporabljamo

zadnjo nogo za usmerjanje deske. Sprednja noga skrbi za kontrolo deske in kot, pod katerim

zavijamo.

Gibanje zgornjega dela telesa med zavoji je naslednje: začne se z zgornjim delom telesa, sledi

mu spodnji del in na koncu stopali. Ko smo pred zavojem pri hitrosti, moramo obrniti glavo v

smer, kamor hočemo zaviti. Težo moramo prenesti tako, da bomo razporedili silo skozi center

težišča na deski. Roke moramo zanihati v smer obrata. Močnejši je ta gib, ostreje bomo zavili.

To pošlje boke v smer obrata. Noge in deska bodo sledili temu gibanju (J. Grosar, 2006).


55

Slika 32. Določanje smeri vala in drsenje v levo ali desno smer po steni vala (Surf klub Tribu, 2010)

Slika 33. Določanje smeri vala in drsenje v levo ali desno smer po steni vala (osebni arhiv)

8.3 Nadaljevalni koraki

Za učenje in predvsem razumevanje nadaljevalnih korakov deskanja je treba poznati dele vala

in na katerem delu lahko izvedemo določen element. Deskarji dele vala poimenujejo drugače,

kot bi to storili oceanografi. Izrazi se v poučevanju ne uporabljajo veliko, kar je lahko

posledica tega, da poimenovanje ni enotno. Tudi v slovenskem jeziku trenutno še ne poznamo

specifičnih imen za dele vala, zato predlagamo naslednje izraze, ki so prevod iz angleškega

deskarskega izrazoslovja. Izrazi, ki se tukaj pojavijo, so: stena, kotanja, obraz, ustnica, jama

in rama vala. Deskar se spusti navzdol in na stran po steni vala (ang. wall). Po navadi se spusti

do najnižjega dela vala - kotanje (ang. trough), kjer naredi spodnji zavoj, ki ga usmeri na


56

odprt del vala – obraz (open face), ki je primeren del za zgornji zavoj. Ostane nam še zgornji

del vala imenovan ustnica (lip), kjer lahko izvedemo nekatere nadaljevalne elemente, kot sta

trik v zraku (ang. ariel) in lebdenje po vrhu pene (ang. floater). Deskarji med drsenjem

poskušajo ostati blizu meje med zlomljenim in celim delom vala, imenovanim jama (ang. pit),

saj je odprt del vala tam najbolj strm in na njem lahko pridobijo največjo hitrost, včasih se

deskar namenoma spusti stran od jame do rame vala (ang. shoulder), kjer lahko naredi zavoj

nazaj k valu in se ponovno vrne na mesto, kjer spet dobi hitrost ( Dimartino, 2013).

Slika 34. Deli vala namenjeni deskanju (osebni arhiv)

Svetovno znan deskar velikih valov iz Portugalske Joao De Macedo (2007) je nadaljevalne

korake deskanja razdelil na sedem stopenj. Učenja sedmih nadaljevalnih korakov se lahko

lotimo potem, ko dobro osvojimo osnovne in napredne. Prvi pogoj je torej dobro poznavanje

oceana in ocena dnevnih pogojev na različnih tipih obal. Potrebno je razumevanje, kako na

naše deskanje vplivajo različne dimenzije desk, poznati moramo pravila deskanja in ta tudi

upoštevati v vodi. Deskar mora znati uporabljati tehnike prehodov na odprto v raznovrstnih

pogojih in imeti dobro fizično pripravo, preden se lotimo deskanja v zahtevnejših pogojih.

Valovi se lomijo različno, glede na različne velikosti, smeri in moči vetra, plimovanja in

konfiguracije morskega dna. Variabilnost nima kraja in vsak val je drugačen. Izkušen deskar

loči med valom na peščeni, skalnati in refrakcijski obali. S tem znanjem se prilagodi valovom

in deska na različnih valovih. Preizkušati je treba različne deske in spremljati deskarsko

literaturo, filme ter posnetke. Najbolje je, da deskamo pod nadzorom učiteljev, ki popravljajo

našo tehniko in temu prilagodijo tudi naše treninge na suhem. Jaoa De Mecedo pravi, da je

nujno zavedanje naših napak in da za motivacijo ne škodi ogled rednih deskarskih tekmovanj.

Elementi so razdeljeni po težavnosti in si sledijo v naslednjem zaporedju:

S zavoji

spodnji zavoj

zgornji zavoj

zavoj nazaj k valu (ang. cut-back)

trik v zraku (ang. aerial)

lebdenje po vrhu pene (ang. floater)

tunel (ang.barrel)

V naslednjih odstavkih sledi teoretični opis gibanja prvih štirih elementov, saj so le-ti bolj

pomembni za potrebe učenja v začetniških deskarskih šolah in jih lahko vadimo tudi na večjih

šolskih deskah.


57

8.3.1 S zavoj

S zavoj je glavni element za pridobivanje in nadzor hitrosti na steni vala. Večina giba temelji

na delu nog, z upogibom v kolenskem sklepu in prenosu teže s prstov na pete. Premik rok je

majhen. Element je sestavljen iz več gibov. Opisan potek gibov se nanaša na drsenje v

položaju, kjer je deskar s prsmi obrnjen proti valu (»frontside«). Najprej težišče prenesemo na

pete obeh nog s tem, da je malo več teže na sprednji nogi. Z upogibom v kolenskem sklepu

sledimo prenosu teže z notranjega roba (notranji rob je tisti bližje steni vala) deske na

zunanjega. Ko smo s težiščem telesa na najnižji točki, je teža porazdeljena na obeh stopalih.

Pripravimo se na prenos teže iz pet na prste, z zunanjega na notranji rob deske. Iz nizkega

položaja se dvignemo v izteg v kolenskem sklepu in težo ponovno prenesemo na sprednjo

nogo. Ko smo v iztegnjenem položaju, s prsti pritisnemo na notranji rob deske. Ko dosežemo

maksimalni iztegnjen položaj in je rob deske v steni vala, dodatno rotiramo desko z zadnjo

nogo. V tem položaju ohranjamo ravnotežje na deski. Gib se nadaljuje v enakem zaporedju s

prenosom teže na pete in zunanji rob deske. Ko s S-zavojem dosežemo dovolj hitrosti, samo

drsimo po steni vala in se pripravimo na naslednji želeni element (J. De Macedo, 2007).

8.3.2 Spodnji zavoj

Spodnji zavoji so osnovni elementi naprednega deskanja. Z njimi dosežemo večji

centrifugalni pospešek na valu. Ta gib vsebuje vztrajen in dolg zavoj na spodnjem delu stene

vala. Uspešno izveden gib je nujen za vse nadaljnje elemente. Ko se spustimo po steni vala

navzdol, je teža porazdeljena na obeh stopalih. Potreben je hiter pregled obnašanja vala, na

katerem smo vstali in ocena naklona stene, po kateri smo se spustili. Naklon bo določal

nadaljnjo izvedbo našega spodnjega zavoja. Ko dosežemo dno stene vala in začnemo z

zavojem, mora biti naš pogled usmerjen v zgornji del stene, natančneje v mesto, kamor želimo

zaviti. Pomemben je intenziven naklon na prste in notranji rob deske s pogledom še vedno

usmerjenim na zgornji rob vala. V kolenskem sklepu ostanemo pokrčeni, teža je porazdeljena

na obeh stopalih, zgornji del telesa se nagiba čez prste na nogi, saj z njim ohranjamo hitrost

začetka našega zavoja. V tem trenutku začenjamo drseti navzgor po steni vala, nekoliko več

teže prenesemo na zadnjo nogo, pritisk s prsti rahlo popuščamo. V trenutku, ko drsimo

navpično navzgor po steni, je teža še vedno na zadnji nogi, teža pa se preko prstov prenaša na

pete. Naš pogled je še vedno usmerjen proti vrhu vala, dokler ne dosežemo najvišjega mesta.

Še vedno nismo na vrhu vala, teža je skoraj na naših petah. Večino teže še vedno prenaša naša

zadnja noga, z zadnjo roko pa si pomagamo doseči zgornji del stene vala. Z usmeritvijo

zadnje roke v smeri navzgor se približamo zgornjemu delu vala, teža je še vedno na zadnji

nogi, vendar je napočil trenutek prenosa le-te, s težiščem na petah se pripravimo na intenzivno

spremembo smeri. Z desko se začuti, da se je dotaknila zgornjega dela vala in v tem trenutku

se konča spodnji zavoj na valu. Teža je še vedno na zadnji nogi, popolnoma se nagnemo na

pete in zamahnemo z zadnjo roko proti vrhu, trup in glava sta v pripravljenosti na spremembo

smeri (J. De Macedo, 2007).


58

Slika 35. Spodnji zavoj, s hrbtom obrnjenim proti steni vala (Surfers village, 2013)

Slika 36. Spodnji zavoj s prsnim košem obrnjenim proti steni vala (Surfers village, 2013)

8.3.3 Zavoj nazaj k valu

Glavni namen tega elementa je pridobivanje začetne hitrosti in strmine vala. Opisan potek

gibov se nanaša na drsenje v položaju, kjer je deskar s sprednjim delom trupa obrnjen proti

valu (»frontside«). Preden izvedemo zavoj nazaj k valu, je pomemben dobro izveden spodnji

zavoj. Zavoj nazaj k valu se začne s težo na petah in notranjem robu. Moč in teža na zadnji

nogi omogočata močan zavoj. Zadnja roka ostane nizko in blizu zunanjega roba deske,

sprednja roka pa je usmerjena v smeri vožnje. V trenutku, ko deska zarezuje v steno vala

(carving), nekaj teže prenesemo na sprednjo nogo, glavo obrnemo v novo smer vožnje. Smer

pogleda je pomembna za vzdrževanje hitrosti in zato, da deska prehiti že zlomljen del vala.

Zadnja roka je še vedno nad zunanjim robom deske in sprednja roka, ki je v prejšnjem

trenutku vodila smer našega drsenja, sedaj postane točka, okoli katere bomo rotirali našo

desko. Zavoj mora biti izveden povezano v enem gibu, da z njim ne izgubimo hitrosti. Z

desko še vedno zarezujemo v steno vala, s težo na petah, s prenosom težišča rahlo na sprednjo

nogo. Pogled usmerimo tja, kamor želimo zaviti, nekaj teže prenesemo na zadnjo nogo, dokler

ne dosežemo zlomljenega dela vala. V trenutku, ko dosežemo zlomljen del vala, se močno


59

nagnemo na zadnjo nogo in zamahnemo z zadnjo roko navzgor in obrnemo trup in glavo, da

zaključimo zavoj nazaj. Po končanem zavoju usmerimo desko navzdol po valu, tako da

prenesemo nekaj več teže na sprednjo nogo. Noge iztegnemo v kolenskem sklepu, s čimer

dobimo hitrost, ponovno se postavimo v nizek položaj in pokrčimo noge v kolenskem sklepu,

da prehitimo zlomljen del vala. Nahajamo se na najmočnejšem delu vala in se pripravimo na

naslednji želeni element (J. De Macedo, 2007).

Slika 37. Zavoj nazaj k valu (Surfers village, 2013)

8.3.4 Zgornji zavoj

Zgornji zavoj je lahko izveden na veliko različnih načinov. Odvisen je od dobro izvedenega

spodnjega zavoja in strmine stene vala. Prenos teže in zamah z rokami imata poglavitno vlogo

pri tem zavoju. Ko uspešno izvedemo spodnji zavoj, smo z desko usmerjeni proti zgornjemu

robu vala in drsimo po steni navzgor na mesto, kjer bomo izvedli zgornji zavoj. Nagnemo se

na notranji rob deske in prste, z nekaj več teže na zadnji nogi. Popustimo pritisk na sprednji

nogi in dodamo še nekaj teže na zadnjo nogo, s tem dosežemo, da se nos deske še nekoliko

dvigne in usmeri v mesto obrata. Deska je pripravljena na zavoj. Teža je porazdeljena na

sredini obeh stopal, s težiščem, ki še vedno prevladuje na zadnji nogi. Noge so še vedno

skoraj iztegnjene v kolenskem sklepu, z zadnjo roko zamahnemo in iztegnemo proti vrhu

vala. V trenutku, ko bomo z zadnjo roko, glavo in trupom rotirali v smeri navzdol po valu,

nam bo sledila tudi deska in spodnji del telesa. Pozorni smo na to, da smer našega giba vodi

zgornji del telesa. V tem trenutku je naša sprednja noga iztegnjena, zadnja pa rahlo pokrčena,

teža je popolnoma na petah. Najprej obrnemo glavo in trup, zadnja roka rotira istočasno z

desko in spodnjim delom telesa. Po zavoju deske in rotaciji trupa se teža z zadnje noge

prenese na sprednjo. Manjši kot je lok zavoja naše deske, hitrejši in uspešnejši bo naš zavoj.

Zavoj je bil izveden na majhnem zgornjem delu vala. Naš pogled je usmerjen navzdol proti

nosu deske, s katerim nadzorujemo spust po steni vala. Da se izognemo padcu preko nosa

deske, svojo težo ponovno porazdelimo enakomerno na obe stopali. Da vzdržujemo čim bolj

ravnovesni položaj, so naše roke in ramenski obroč v čim bolj mirujočem položaju (J. De

Macedo, 2007).


60

Slika 38. Zgornji zavoj (Surfers village, 2013)

8.3.5 Ostali nadaljevalni elementi

Trik v zraku (ang. aerial) je element, kjer se mora deskar z veliko hitrostjo zaleteti v del, kjer

se val lomi in obrniti desko naravnost navzgor, ob pristanku sledi ponovni spust po steni vala.

Deskar pogosto zagrabi rob deske v zraku, da lahko obdrži desko v stiku z nogami.

Lebdenje po vrhu pene (ang. floater) je element, ki se izvede, ko se bo cela sekcija zlomila

pred deskarjem. Desko torej usmerimo na vrh pene, ki se je zlomila pred nami. Element lahko

uporabimo za lep zaključek vožnje. Najtežji je pristanek, saj je ob njem težko ponovno

vzpostaviti ravnotežje.

Drsenje v tunelu (ang. bareel), ki ga ustvari val je eden izmed najbolj zanimivih in unikatnih

elementov v deskanju. Tunel se ustvari na določenem tipu morskega dna, kjer se globina vode

iz visoke v nizko spremeni zelo hitro. Velikost nastalega tunela je odvisna od tipa dna in

velikosti valov. Cilj deskarja je, da na deski hitro vstane, naredi spodnji zavoj ter je v tunelu,

ki ga je ustvaril val. Pomembna je dober položaj na deski z nekaj več teže na zadnji nogi in

rahlo upognjeno v kolenskem sklepu. Pomembno je, da drsimo v tunelu tik pred mestom, kjer

se val lomi in približuje obali. Za opazovalca z obale, deskar, ki drsi v tubi, za nekaj časa

izgine, saj se val lomi nad njim in če uspešno ujame tak val, po končanem tunelu zdrsne iz

njega (J. De Macedo, 2007).


61

Slika 39. Enajstkratni svetovni prvak Kelly Slater v tunelu - svetovno prvenstvo 2012 (osebni arhiv)


62

9 DESETURNI PROGRAM UČENJA DESKANJA NA VALOVIH

9.1 Sestava vadbene enote (učne ure)

9.1.1 Pripravljalni del

V uvodnem delu si skupaj z učenci pred začetkom vsake ure vzamemo čas za ogled dnevnih

pogojev. Preverimo, kakšna je velikost valov, moč vetra, smer vetra in kje potekajo tokovi.

Razložimo, kako bo potekala ura in motiviramo učence za prihajajoči del ure.

Pred deskanjem ne smemo pozabiti na ogrevanje, saj je ena najpomembnejših preventiv, s

katerimi se zavarujemo pred poškodbami mišic, vezi in tetiv ter pred drugimi poškodbami

mehkega tkiva. Z aktivnostjo se v telesu sprošča energija, ki v mišicah ustvarja toploto.

Mišice so povezane z možgani, zato se med njimi in mišljenjem ustvari povezava. Prav tako

ogrevanje spodbuja delovanje možganov in zagotavlja psihično pripravo na naslednje delo.

Ogrevanje, ohlajevanje in tehnike raztezanja morajo biti prilagojene deskanju na valovih.

Za ogrevanje so primerna vsa enostavna gibanja: hoja ali tek ter tekalne igre. Priporočljivo je,

da v splošnem delu ogrevanja uporabljamo različne tekalne igre, saj učenci z njimi pozabijo

na napor in se sprostijo pred glavnim delom ure. Upoštevati je treba, da se ogrevanje po

navadi izvaja na peščenih plažah in da tek na pesku za vadeče predstavlja dodatno

obremenitev. Na razpolago imamo veliko površino, ki jo lahko uporabimo za to, da ogrevanje

ne postane monotono. Primer različnih tekalnih iger splošnega ogrevanja:

izmenična hoja in tek po plaži,

tek okoli desk z različnimi poskoki,

štafetne igre,

igre z žogo …


63

Slika 40. Primer ogrevanja – tek okoli desk, kjer si vadeči podajo deske in pazijo, da le-te ne padejo na tla (Surf klub

Tribu, 2011)

Slika 41. Primer ogrevanja – igra, kjer morajo vadeči preko nasprotnikovega polja prenesti žogo in varovati svojo

stran (Surf klub Tribu, 2011)


64

Slika 42. Primer ogrevanja – štafetne igre (Surf klub Tribu, 2011)

Slika 43. Primer ogrevanja – štafetne igre (Surf klub Tribu, 2011)


65

Pri specialnem ogrevanju se moramo posvetiti predvsem mišicam in mišičnim skupinam, ki

so med deskanjem na valovih najbolj obremenjene. Zaradi značilnosti športa so to mišice

vratu in trupa ter ramenskega obroča. Kompleks gimnastičnih vaj:

Kroženja: (kroženje ponovimo v obe smeri 10 krat):

Kroženje z rameni

Kroženje z rokami

Kroženje s komolci v vsako smer (10 krat)

Kroženje z zapestjem

Kroženje z zgornjim delom trupa

Kroženje z boki

Kroženje s koleni

Kroženje z gležnji

Raztezne vaje: (raztezanje ponovimo v obe smeri 10 krat):

Zamahi z rokami

Zasuki trupa

Odkloni

Predkloni

Zamahi v zanoženje

Zamahi v odnoženje

Vaje za moč: (10 ponovitev, 1 serija)

Upogib trupa

Izteg trupa

Sklece

Počepi

Izpadni koraki


66

Slika 44. Specialno ogrevanje (Surf klub Tribu, 2011)

9.1.2 Glavni del

Glavni del ure je opisan pod vsako vadbeno enoto posebej.

9.1.3 Sklepni del

Priporočeno je aktivno ohlajanje in sproščanje, kar povzroča odpravljanje laktatov z

oksidacijskim procesom. Za vse mišične skupine, ki so bile aktivne, se izvajajo raztezne vaje,

tako da razteg zadržimo 10 do 15 sekund, pri tem pazimo, da v mišici čutimo blago napetost

in ne bolečine.


67

Slika 45. Primer ohlajanja v vodi (Surf klub Tribu, 2011)

9.2 PROGRAM

Program desetih vadbenih enot je sestavljen na podlagi učbenikov in osebnih izkušenj, ki sem

si jih pridobila v treh sezonah poučevanja deskanja na valovih na Portugalskem. Združene so

izkušnje in način poučevanja slovenske deskarske šole Tribu in portugalske šole Surfaventura.

Program deskanja na valovih za tečaj je sestavljen iz desetih zaključenih enot, ki se morajo

prilagajati znanju in značilnostim učencev ter dnevnim pogojem. Praviloma naj en dan

vsebuje eno enoto, v časovnem intervalu ene ure in pol. Isti dan lahko tisti, ki so v boljši

telesni pripravljenosti, utrjujejo novo pridobljeno znanje. Priporočen je enodnevni odmor po

petih enotah, ki je prav tako pogojen s kondicijsko pripravljenostjo vadečih. Tako se ne

smemo strogo držati enot za vsak dan posebej. So le smernice, ki so lahko v pomoč in nanje je

treba gledati le kot na zaporedje v metodičnem postopku.

9.2.1 Prva vadbena enota

Cilji:

seznaniti učence z barvami zastavic, delovanjem toka in pomenom stacionarne točke,

naučiti se, kako ravnati z desko in varnostno vrvico,

naučiti pravilen položaj na deski in veslanje leže,

naučiti se, kako ustaviti desko in kako ravnati ob padcu,

seznaniti se s pravilnim vstopom v vodo,

naučiti se uloviti peno vala.

Vsebina:

predpriprava,

ravnanje z desko in varnostno vrvico,

pravilen položaj na deski in veslanje leže,

ustavljanje deske in ravnanje ob padcu,


68

vstop v vodo,

lovljenje pene vala.

Organizacija:

učitelj na obali razloži pomen barv zastavic, delovanje tokov in pomen stacionarne

točke,

učitelj demonstrira kako ravnati z desko in varnostno vrvico,

učitelj demonstrira pravilen položaj na deski in veslanje leže,

učitelj razloži kako ustaviti desko in kako ravnati ob padcu,

učitelj demonstrira pravilni vstop v vodo,

učitelj razloži kako uloviti peno vala,

učitelj izpelje ogrevanje,

učenci vstopijo v vodo in poskusijo najti ravnotežni položaj ter ujeti peno vala, pri tem

pa upoštevajo varnostna navodila,

učitelj opazuje učence z obale,

učitelj pokliče učence iz vode in popravi glavne napake,

učitelj izpelje sproščanje.

9.2.2 Druga vadbena enota

Cilji:

ponoviti lovljenje pene vala,

naučiti se vstati na deski, na suhem,

ponoviti vstajanje s pomočjo igre,

naučiti se, kako uloviti val in vstati na peni vala.

Vsebina:

lovljenje pene vala,

vstajanje na pesku,

ponovitev vstajanja – popestritev z igro,

lovljenje in vstajanje na peni vala.

Organizacija:

učitelj ponovi razlago, ki zadeva varnost,


učitelj demonstrira in razloži vstajanje na pesku,

učenci vadijo vstajanje na pesku, učitelj popravi glavne napake,

učitelj popestri vstajanje na suhem z igro,

učenci se podajo v vodo, učitelj jih opazuje iz obale,

učenci v vodi vadijo vstajanje na deski,

učitelj pokliče učence iz vode in popravi posameznikove napake,

učenci se vrnejo v vodo in ponovijo vstajanje,

učitelj pokliče učence iz vode in izpelje sproščanje.


69

9.2.3 Tretja vadbena enota

Cilji:

ponoviti lovljenje in vstajanje na peni vala,

ponoviti vstajanje na peni vala s pomočjo igre.

Vsebina:

lovljenje in vstajanje na peni vala,

vstajanje na peni vala – popestritev z igro.

Organizacija:


učitelj razloži glavne stvari, na katere morajo biti učenci pozorni med vstajanjem,

učenci se podajo v vodo, učitelj opazuje iz obale,

učitelj pokliče učence nazaj na obalo in popravi glavne napake posameznika,

učitelj razloži pravila igre,

učenci izvedejo tekmovanje, učitelj sodi igri in meri čas,


9.2.4 Četrta vadbena enota

Cilji:

ponoviti lovljenje in vstajanje na peni vala,

naučiti in spoznati elemente za prehod preko valov.

Vsebina:

lovljenje in vstajanje na peni vala,

elementi za prehod preko valov.

Organizacija:


učitelj razloži in na suhem demonstrira elemente za prehod preko valov,

učenci se podajo v vodo in izvedejo element želvji prevrat,

učitelj pokliče učence iz vode in opozori na glavne napake posamezniku,

učenci se vrnejo v vodo ter ponovijo vstajanje na peni vala,


9.2.5 Peta vadbena enota

Cilji:

ponoviti elemente za prehod preko valov,

naučiti osnovna pravila deskanja,

naučiti pravilni prehod na odprto,

naučiti pozicije na odprtem in obrat za 180°,

naučiti lovljenje vala in drsenja naravnost.


70

Vsebina:

elementi za prehod preko valov,

osnovna pravila deskanja,

prehod na odprto,

pozicija na odprtem in obrat za 180°,

lovljenje vala in drsenje naravnost.

Organizacija:

učitelj razloži osnovna pravila deskanja,

učitelj razloži, kje potekajo tokovi in kako se bo izvedlo prehod na odprto,

učitelj razloži, kakšna je pozicija na odprtem in kakšna je tehnika lovljenja vala,


učitelj se z učenci poda v vodo na linijo preden se valovi začnejo lomiti,

učitelj demonstrira pozicijo na odprtem in obrat za 180°,

učitelj spodbuja učence, da poskušajo ujeti val,

učitelj se z učenci vrne na obalo,


9.2.6 Šesta vadbena enota

Cilji:

ponoviti pravilen prehod na odprto,

ponovitev pozicije na odprtem in obrata za 180°

ponoviti lovljenje vala in drsenja naravnost.

Vsebina:

prehod na odprto.

pozicija na odprtem in obrat za 180°

ponovitev lovljenja vala in drsenja naravnost.

Organizacija:


učitelj se skupaj z učenci poda v vodo,

učitelj demonstrira pravilno tehniko in mesto, kjer bodo učenci začeli loviti valove,

učitelj spodbuja vsakega učenca k lovljenju valov,

učenci poizkušajo ujeti čim več valov in se čim hitreje vrniti k skupini,



9.2.7 Sedma vadbena enota

Cilji:

ponoviti prehod na odprto,


71

ponovitev pozicije na odprtem in obrata za 180°,

razložiti, kako določati smer vala in drsenje v levo ali desno smer po steni vala.

Vsebina:

prehod na odprto,


določanje smeri vala in drsenje v levo ali desno smer po steni vala.

Organizacija:

učitelj razloži, kako se lahko lomijo valovi,

učitelj razloži in demonstrira na suhem, kako se zavija na steno vala,

učitelj izpelje ogrevanje in se z učenci poda v vodo,

učitelj spodbuja učence,

učenci poskušajo ujeti čim več valov in zaviti na steno vala,

učenci se po poskusih čim hitreje vrnejo k skupini,



9.2.8 Osma vadbena enota

Cilji:


ponoviti pozicijo na odprtem in obrat za 180°,

izpopolniti določanje smeri vala in drsenje v levo ali desno smer po steni vala.

Vsebina:

prehod na odprto,



Organizacija:

učitelj skupaj z učenci na obali opazuje kje je mesto, kjer se valovi začnejo lomiti,

učitelj spodbuja učence, da ugotavljajo, v katero smer se bo val zlomil,







9.2.9 Deveta vadbena enota

Cilji:



72

ponoviti pozicijo na odprtem in obrat za 180°,

ponoviti določanje smeri vala in drsenje v levo ali desno smer po steni vala.

Vsebina:

prehod na odprto,



Organizacija:

učitelj skupaj z učenci na obali opazuje kje je mesto, kjer se valovi začnejo lomiti,

učitelj spodbuja učence, da ugotavljajo, v katero smer se bo val zlomil,







9.2.10 Deseta vadbena enota

Cilji:

ponoviti tehniko veslanja leže,

izkoristiti dan brez valov v vodi.

Vsebina:

štafetno tekmovanje v veslanju leže (ang. paddling).

Organizacija:

učitelj na plaži razloži nastanek in delovanje valovanja,


učitelj razloži, kako bo potekala ura in pravila štafetnih iger,

učitelj razdeli učence v homogene skupine,

učitelj označi (najlažje z bojo) področja tekmovanja,

učitelj sodi tekmovanju,

učitelj pokliče učence iz vode in izpelje sproščanje,

zmagovalni učenci se ob ohlajanju domislijo kazni za poražence.


73

10 SKLEP

Deskanje na valovih je eden izmed tistih športov, za katerega potrebujemo veliko časa, vadbe

in vztrajnosti, da lahko usvojimo dober nivo znanja. Vendar nam vseeno že neko osnovno

znanje, ki ga lahko usvojimo v kratkem času, sproža užitke in zadovoljstvo ob deskanju.

Poleg tega, da je za usvojitev znanja v deskanju potrebno kar nekaj časa, je zelo pomemben

prvi pogoj ta, da bivamo nekje v bližini oceana. To je še eden izmed največjih dejavnikov, ki

Slovencem otežuje pridobivanje znanja in ob enem naredi šport še bolj poseben.

V Sloveniji pa se kljub težavnostim pojavlja vedno več ljudi, ki dobro obvladajo deskanje na

valovih. En izmed glavnih razlogov je ta, da se slovenska deskarska subkultura vedno bolj

razvija, poleg tega so vedno bolj dosegljive možnosti študija in dela v tujini. Poznamo tudi

vedno več slovenskih šol, ki ponujajo učenje deskanja na valovih, ob tem pa večjim

navdušencem omogočajo počitniško delo, kjer ob delu lahko izpopolnijo svoje deskarsko

znanje. Na izbiro imamo več možnosti, najpomembnejše je dejstvo, da je dandanes to mogoče

in veliko lažje kot pred nekaj leti, ko je bila slovenska deskarska skupnost zelo majhna in se je

z deskanjem ukvarjalo in se tega naučilo le nekaj srečnežev.

Znanje v deskanju na valovih je sestavljeno iz več delov. Zelo težko je opredeliti, kakšen nivo

znanja v deskanju imamo, saj šport kot sam nima svojega začetka in cilja. Največji cilj v

deskanju je ta, da ujamemo čim več čim boljših valov, katerih kriterij se lahko precej razlikuje

glede na subjektivno mnenje in zanje posameznika. V deskarskih tekmovanjih pa se uspešnost

opredeli z oceno tekmovalca. Tekmovalec, ki bo izvedel najtežje manevre, z največjo

hitrostjo, močjo in povezanostjo na najbolj kritičnih delih vala, bo nagrajen z najvišjim

možnim seštevkom točk. Za enkrat se učenci odpravijo v deskarsko šolo po osnovne

informacije in znanje v deskanju, potem pa z učenjem nadaljujejo sami. Večletno obiskujejo

deskarsko šolo le učenci, ki trenirajo deskanje na tekmovalnem nivoju, česar pa v Sloveniji še

ni mogoče zaslediti.

Začetniku je treba podati veliko informacij in znanja, da bo v nadaljevanju usvajanja znanja to

počel varno. Med podajanjem praktičnega znanja moramo učencem razložiti vse o delovanju

oceana in pogojih, ki so primerni za deskanje. Razložiti jim je treba, katera oprema je

primerna zanje ter kakšna so pravila deskanja na valovih. Učitelj mora med učnimi urami

svoje znanje in zaporedje korakov nekoliko prilagajati dnevnim pogojem, pomembno je, da

razume napoved pogojev in predvideti, kakšni bodo ti naslednji dan in kdaj je najprimerneje

izvesti učne ure.

Po pregledu tuje in slovenske literature je bilo ugotovljeno, da je veliko gradiva napisanega

nestrokovno, saj je namenjeno predvsem promociji športa. Učitelji deskanja na valovih so

imeli probleme predvsem s tem, da niso našli uporabnega učnega programa, s katerim bi si

lahko vsaj okvirno pomagali pri poučevanju. Obstaja veliko gradiva, ki opisuje zgodovino,

opremo, ocean, kako začeti deskati, vendar je vse opisano precej splošno. Pri izdelavi

diplomskega dela so bile zelo uporabne izkušnje tujih učiteljev, ki se z učenjem ukvarjajo že

več let ter učbenikom in metodiko portugalskega deskarja Joao-a de Maceda, ki je en od

prvih, ki opisuje nadaljevalne korake v deskanju.

Diplomsko delo Osnove učenja deskanja na valovih je začetek raziskovanja na področju

učenja deskanja, menim, da z njim odpremo mnogo novih vprašanj. Zanima nas predvsem,

kako bi lahko bil videti program za nadaljevalno deskanje na valovih, saj je slovensko znanje


74

v deskanju iz dneva v dan širše. Prav tako bi lahko raziskovali o tem, kakšna je primerna

kondicijska priprava za deskarje na valovih ali tiste, ki se s tem športom želijo spoznati in bi

čas na valovih radi čim bolje izkoristili.

Prihodnost deskanja v Sloveniji je spodbudna. Trenutno je deskanje predvsem priljubljeno

med mladimi, ki imajo med dvajset in trideset let. Večina, ki športa še ni videla v živo in ga

pozna preko medijev ima predstavo, da je to adrenalinski šport, s katerim se ne more spoznati

vsak. Prav to prepričanje pa je treba spremeniti in šport približati več starostnim skupinam, ki

morda ne bodo deskale na največjih in najboljših valovih z majhnimi deskami, lahko pa bodo

ob in v oceanu preživele aktivne počitnice.

Še ena izmed priložnosti za Slovenijo so bazeni z umetnimi valovi, ki v svetu niso več

redkost. Kvaliteta deskanja in sožitje z naravo sicer nista primerljiva, vendar so bazeni zelo

primerni in varni za začetnike ter dobra alternativa za čas, ki ga ne moremo preživeti na

pravih valovih.


75

11 LITERATURA

Anatomy of a wave. (2012). National weather service. Pridobljeno 4. 10. 2012, iz

http://www.srh.noaa.gov/jetstream/ocean/wave_max.htm

Britton, V. (18. 9. 2012). The Sport of Kings. Pridobljeno 18. 9. 2012, iz

http://iml.jou.ufl.edu/projects/spring04/britton/default.htm

Conway J. (2008). Adventure sports – surfing. London: Salamander.

De Macedo, J. (2007). How to be a surfer. Oxford: Mayer and Mayer Sport (UK).

Dimartino, J. (2013). What are the parts of a surfing wave. Pridobljeno 6. 3. 2013 iz

http://surfing.about.com/od/surfingfaq/f/parts_of_wave.htm

Felder J.M., Burke M:L., Lowdon B.J., Cameron-Smith D. In Collier G.R. (1998). Nutriton

practices of elite female surfers durin training and competition. International Journal

of sport Nutrition, 8, 46-48

Frank M., Zhou S., Bezzera P. In Crowley Z. (2009). Effects of long-term recreation surfing

on control of force and posture in older surfers: a preliminary investigation. J Exerc

Sci Fit, 7(1), 31-38

Gear guide. (2012). Surfing waves. Pridobljeno 08. 10. 2012, iz http://www.surfing-

waves.com/surfing_accessories.htm

Grosar, J. (2006). Organizacija in izvedba tabora v deskanju na valovih. Diplomsko delo,

Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

Guide to surfboards shapes. (2012). Tactics. Pridobljeno 07. 10. 2012, iz

http://www.tactics.com/info/guide-to-surfboard-shapes

Information and architectual signs. (2012). Miler metal imaging. Pridobljeno 17.10. 2012, iz

http://www.millermetalimaging.com/products-01.htm

Kilduff L., Cook C. In Manning J. (2011). Digit ratio (2D:4D) and performance in male

surfig. Journal of strenght and conditioning research 25(11), 3175-3180

Learn to surf. (2012). Surfing waves. Pridobljeno 17. 10.2012, iz http://www.surfing-

waves.com/surfing_lesson_three.htm

Loveless D.J. in Minaham C. (2010). Peak aerobic power and paddling efficiency in

recreational and competitive junior male surfers. European Journal of Sport Science,

10(6), 407-415

http://www.srh.noaa.gov/jetstream/ocean/wave_max.htm

http://iml.jou.ufl.edu/projects/spring04/britton/default.htm

http://surfing.about.com/od/surfingfaq/f/parts_of_wave.htm

http://www.surfing-waves.com/surfing_accessories.htm

http://www.surfing-waves.com/surfing_accessories.htm

http://www.tactics.com/info/guide-to-surfboard-shapes

http://www.millermetalimaging.com/products-01.htm

http://www.surfing-waves.com/surfing_lesson_three.htm

http://www.surfing-waves.com/surfing_lesson_three.htm


76

Marcus, B. (2010). The surfing handbook. London: Apple Press (UK).

Matosinhos surf report and forcast. (2012). Magicseaweed. Pridobljeno 4. 10. 2012, iz

http://magicseaweed.com/Matosinhos-Surf-Report/942/

Point brake wave formation. (2012). Sciencephotolibrary. Pridobljeno 4. 10. 2012, iz

https://encrypted-tbn3.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcS2gtVplGi1iXuyI-

qqhvdXCB1MSxeSgUBNDQ1GId-SaBL6ova_

Priričnik učitelja surfanja 1. (2009). Surf zveza Slovenije. Neobjavljeno delo

Rip current saftey. (2012). National weather service. Pridobljeno 17. 10. 2012, iz

http://www.ripcurrents.noaa.gov/overview.shtml

Storm wave formation. (2012). Sciencephotolibrary. Pridobljeno 4. 10. 2012, iz

http://www.google.si/imgres?hl=en&sa=X&biw=1680&bih=925&tbm=isch&prmd=i

mvns&tbnid=ZOJ1lzsLBMsvtM:&imgrefurl=http://www.sciencephoto.com/media/16

6199/view&docid=7Rdn4M8qYNUkCM&imgurl=http://www.sciencephoto.com/ima

ge/166199/350wm/E2700120-Storm_wave_formation,_artwork-

SPL.jpg&w=350&h=231&ei=LeN-UPLiKY-

0hAeSkYDwBg&zoom=1&iact=hc&vpx=378&vpy=284&dur=5711&hovh=182&hov

w=276&tx=160&ty=236&sig=110238555137311892407&page=1&tbnh=152&tbnw=

231&start=0&ndsp=32&ved=1t:429,r:7,s:0,i:87

Surf saftey. (2008). The Sydney surf group. Pridobljeno 17. 10. 2012, iz

http://www.sydneysurfgroup.com/pages/Surf_Safety/?name=Surf_Safety

Surf zveza Slovenije. (20. 9. 2012). Pridobljeno 20. 9. 2012, iz http://www.surfzveza.si/

Surfer on the inside. (2012). Surfer. Pridobljeno 17.10. 2012, iz

http://www.surfermag.com/features/surfer_on_the_inside/

Surfing tips. (2013). Surfer village. Pridobljeno 9. 1. 2013, iz

http://www.surfersvillage.com/surfing-article/6#.UPFG1eRsjh4

Škerlj-Vogeljnik J. (2008). Psihološka priprava v surfanju. Diplomsko delo, Ljubljana:

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.

The surfboard. (2012). How to surf 101. Pridobljeno 08. 10. 2012, iz

http://howtosurf101.com/index.html

The stormrider guide Europe (third edition). (1998). Cornwall: Low presure LTD

http://magicseaweed.com/Matosinhos-Surf-Report/942/

https://encrypted-tbn3.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcS2gtVplGi1iXuyI-qqhvdXCB1MSxeSgUBNDQ1GId-SaBL6ova_

https://encrypted-tbn3.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcS2gtVplGi1iXuyI-qqhvdXCB1MSxeSgUBNDQ1GId-SaBL6ova_

http://www.ripcurrents.noaa.gov/overview.shtml

http://www.google.si/imgres?hl=en&sa=X&biw=1680&bih=925&tbm=isch&prmd=imvns&tbnid=ZOJ1lzsLBMsvtM:&imgrefurl=http://www.sciencephoto.com/media/166199/view&docid=7Rdn4M8qYNUkCM&imgurl=http://www.sciencephoto.com/image/166199/350wm/E2700120-Storm_wave_formation,_artwork-SPL.jpg&w=350&h=231&ei=LeN-UPLiKY-0hAeSkYDwBg&zoom=1&iact=hc&vpx=378&vpy=284&dur=5711&hovh=182&hovw=276&tx=160&ty=236&sig=110238555137311892407&page=1&tbnh=152&tbnw=231&start=0&ndsp=32&ved=1t:429,r:7,s:0,i:87








http://www.sydneysurfgroup.com/pages/Surf_Safety/?name=Surf_Safety

http://www.surfzveza.si/

http://www.surfermag.com/features/surfer_on_the_inside/

http://howtosurf101.com/index.html


77

Typs of surfboards. (2012). Club of the waves. Pridobljeno 07. 10. 2012, iz

http://www.clubofthewaves.com/surf-culture/types-of-surfboard.php

Waves 101. (4. 10. 2012). Surf science. Pridobljeno 4. 10. 2012, iz

http://www.surfscience.com/topics/waves-and-weather/waves-101/point-reef-or-

beach-break

http://www.clubofthewaves.com/surf-culture/types-of-surfboard.php

http://www.surfscience.com/topics/waves-and-weather/waves-101/point-reef-or-beach-break

http://www.surfscience.com/topics/waves-and-weather/waves-101/point-reef-or-beach-break


78

12 DODATKI

DESKARSKI SLOVAR

Izrazoslovje, ki se uporablja na področju deskanja, je v večini v angleškem jeziku, saj

deskanje in njemu podobni športi izhajajo iz angleško govorečih držav. Posledično pripadniki

slovenske deskarske subkulture uporabljajo izraze v angleškem jeziku ali pa lastne slovenske

prevode, ki so manj pogosti.

ANGLEŠKI IZRAZ SLOVENSKI PREVOD ŽARGON

aerial trik v zraku air

backside vožnja po valu s hrbtom obrnjenim proti

valu

hrbtno

beach break plaža, primerna za deskanje s peščeno

podlago

beach

body board manjša in širša deska za lovljenje valov v

ležečem položaju

body board

bottom turn spodnji zavoj bottom

close-out val, ki se zapre po celotni dolžini

naenkrat

close out

cross shore veter, ki piha vzdolžno z obalo cross shore

crumbly tip vala, ki se lomi počasi počasni

cutbacks zavoj nazaj k valu cut

double-ups tip vala, ki je dvojni dvojni

drop in začetek vožnje po valu, ki ga deskar, ki

je imel prednost na valu, že vozi

dropati

duck dive račji potop je element za prehod na linijo,

preden se valovi začnejo lomiti

račka

fins smerniki, omogočajo vožnjo v določeni

smeri, pritrjeni so na spodnji zadnji

strani, obrnjeni proti zadnjem delu deske

fin

floater trik na zgornjem delu vala floater

foam board penast tip deske za začetnike penca

frontside vožnje po valu z obrazom obrnjenim

proti valu

spredaj

glassy gladka vodna površina, brezvetrje glassy

goofy foot deskanje z desno nogo spredaj ter levo

zadaj

goofy

leash varnostna vrvica, ki zagotavlja, da je

deska ves čas v bližini deskarja

povodec

*lip najvišji del vala ustnica

locals deskarji, ki živijo na območju, kjer ves

čas deskajo

lokalci

longboard večji tip deske, za izvajanje posebne

tehnike deskanja

longboard

malibu tip deske med longboardom in malibu


79

shortboardom

off shore veter, ki piha od obale proti morju off shore

one shore veter, ki piha od morja proti obali one shore

*open face odprt del vala, ki je primeren za zgornji

zavoj

obraz

outside območje, naprej od tistega, kjer se lomi

večina valov

zunaj

pad oprijemalo, ki prepričuje, da bi deskar

zdrsnil z deske, na mestu, kjer je vosek

pad

peak mesto, kjer se val začne lomiti peak

paddling veslanje na deski leže pedlanje

point break plaža, primerna za deskanje, kjer se

valovi lomijo ob rtu

point

push trough potisk skozi je element za prehod na

linijo, preden se valovi začnejo lomiti

potisk

reforms tip vala, ki se med potovanjem na obalo

dvakrat preoblikuje

reforms

regular foot deskanje z levo nogo spredaj in desno

zadaj

regular

reef break plaža, primerna za deskanje, kjer se

valovi lomijo nad skalnatim ali koralnim

dnom

reef

sets največja serija valov, ki pride do obale set

shaper izdelovalec desk shaper

short board kratek tip deske, primeren za napredne

deskarje

shortboard

shoulder del vala, ki se še ni zlomil shoulder

soup pena pena

spot plaža, primerna za deskanje spot

s turns element za pridobivanje hitrosti pumpanje

surf deska surf

surfer deskar surfer

surfing deskanje surfanje

swell valovanje, ki jih naredi isti ciklon oz.

nevihti sistem

svel

tow - in tip deske namenjen deskarjem na velikih

valovih

tow-in

*trough najnižji del vala, namenjen spodnjemu

zavoju

kotanja

tube tunel znotraj podirajočega se vala tuba

turtle roll želvji prevrat je element za prehod na

linijo, preden se valovi začnejo lomiti

želva

upper turn zgornji zavoj upper

*wall del vala, na katerem deskar drsi stena

wax vosek, ki ga natremo na zgornjo površino

deske, da preprečimo zdrs z nje

vosek

wetsuit neoprenska obleka neopren

wipeout pasti wipeout

*V slovenskem jeziku trenutno še ne poznamo specifičnih imen za dele vala, zato predlagamo

naslednje izraze, ki so prevod iz angleškega deskarskega izrazoslovja.


80

Documents

DIPLOMSKA NALOGA - uni-lj.si