diploma koncna verzija - Kopija - COnnecting REpositories · 2017. 11. 27. · Mariboru, smer univerzitetni dvopredmetni pedagogika in sociologija, izjavljam, da je diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za pedagogiko

DIPLOMSKO DELO

ANJA ČUBRIĆ

Maribor, 2011

http://www.pdfcomplete.com/cms/hppl/tabid/108/Default.aspx?r=q8b3uige22

Oddelek za pedagogiko

DIPLOMSKO DELO

VPLIV MATERE NA EMOCIONALNI RAZVOJ

PREDŠOLSKEGA OTROKA IN SEPARACIJSKA

ANKSIOZNOST

Mentorica: Kandidatka:

izr. prof. dr. Karin Bakračevič Vukman Anja Čubrić

Maribor, februar 2011


Lektorica: Tjaša Burja, profesorica slovenskega jezika

Prevajalka: Kristina Mlinarič, profesorica angleškega in nemškega jezika


ZAHVALA

Najprej bi se rada zahvalila svoji mentorici izr. prof. dr. Karin Bakračevič Vukman za vso

podporo, nasvete in pomoč.

Posebno zahvalo bi rada namenila izr. prof. dr. Branki Čagran za vso pomoč pri empiričnem

delu naloge.

Na koncu bi se še rada posebej zahvalila svojemu tatiju Luki, mami Renati in bratu Nenadu

za vso potrpljenje, pomoč, emocionalno podporo in spodbudne besede v času celega študija.


IZJAVA

Podpisana Anja Čubrić, rojena 26.02.1985, študentka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, smer univerzitetni dvopredmetni pedagogika in sociologija, izjavljam, da je

diplomsko delo z naslovom Vpliv matere na emocionalni razvoj predšolskega otroka in

separacijska anksioznost pri mentorici izr. prof. dr. Karin Bakračevič Vukman, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani

brez navedbe avtorjev.

_____________________________

(podpis študentke)

Maribor, 22.2.2011


POVZETEK

Vez, ki se splete med materjo in otrokom že v času nosečnosti, se ne prekine niti po rojstvu.

Čeprav nista več fizično povezana, ostaneta čustveno povezana, kar se odraža v kasnejših

letih celostnega razvoja otroka. Cela vrsta raziskav pritrjuje tezi, da je materina vloga pri

otrokovem emocionalnem razvoju še kako pomembna in prav zato se, ko se govori o

separacijski anksioznosti, največkrat govori o diadi mati-otrok. Iz navedenih razlogov, smo se

v diplomskem delu osredotočili na sodelovanje mater otrok, ki obiskujejo vrtce, od starosti

treh do šestih let. V teoretičnem delu smo predstavili pomen dojenja, čustva in njihov razvoj

ter separacijsko anksioznost. Izpostavili smo emocionalni razvoj predšolskega otroka, vpliv

vzgojnih stilov na razvoj socialnih spretnosti, vedenje otroka ob ločitvi od matere in ob

ponovnem snidenju. V empiričnem delu diplomske naloge smo raziskali, v kolikšni meri

matere vplivajo na otrokov emocionalni razvoj in separacijsko anksioznost. V ta namen smo

uporabili sledeče variable: spol in starost otroka, starost in izobrazba matere, čas dojenja

otroka, očesni kontakt v času dojenja, vedenje matere in otroka ob slovesu in ponovnem

snidenju ter materin odziv ob vidnem razvojnem napredku otroka.

Ključne besede: predšolski otrok, emocionalni razvoj, separacijska anksioznost, čustva, mati,

dojenje.


ABSTRACT

The bond created between a mother and a child during pregnancy does not break after birth.

Although not physically, they still remain emotionally connected which caqn later be seen in

the development process of that child. A number of studies confirm the hypotheses, that the

mother plays a vital role in the childʼs emotional development and that is why when we talk

about separation anxiety, we talk about the mother-child dyad. Based on previously

mentioned reasons we decided to focus our thesis on the preschool children between the ages

of three and six. The theoretical part presents the meaning of breast-feeding, emotions and

their development as well as separation anxiety. We specifically mentioned the emotional

development of a preschool child, the impact of different educational styles on the childs

social skills and the childʼs behaviour when it is taken away from its mother and when they

reunite. The empirical part of out thesis studies to what extent mothers affect their childʼs

emotional development and separation anxiety. In this research the following variables were

used: childs age and sex, mothers age and education, the duration of breast-feeding, eye

contact during breast-feeding, motherʼs and childʼs behaviour when they part and reunite and

motherʼs reaction to the visible progress of her child.

Key words: preschool child, emotional development, separation anxiety, emotions, mother,

breast-feeding


KAZALO

I. TEORETIČNI DEL .............................................................................................................. 1

1.1 Vedenje fetusa ..................................................................................................................... 1

1.2 Porod ................................................................................................................................... 2

1.3 Simbioza - mit ali resnica ..................................................................................................... 3

1.4 Dojenje ................................................................................................................................ 6

1.5 Čustva in razvoj čustev......................................................................................................... 11

1.5.1 Funkcije čustev .............................................................................................................. 13

1.5.2 Področja čustev .............................................................................................................. 14

1.5.2.1 Izražanje čustev ........................................................................................................ 14

1.5.2.2 Prepoznavanje čustev ................................................................................................ 14

1.5.2.3 Uravnavanje čustev ................................................................................................... 15

1.5.3 Značilnosti in razvoj nekaterih temeljnih čustev: veselje, strah, jeza in žalost .................. 16

1.5.3.1 Veselje ..................................................................................................................... 16

1.5.3.2 Strah ......................................................................................................................... 16

1.5.3.3 Jeza .......................................................................................................................... 17

1.5.3.4 Žalost ....................................................................................................................... 18

1.5.3.5 Razvoj čustev ........................................................................................................... 19

1.5.3.5.1 Razvoj razumevanja vzrokov za čustva ............................................................... 20

1.5.3.5.2 Razvoj nadzora oziroma uravnavanja čustev ....................................................... 21

1.5.3.5.3 Razvoj čustev v obdobju dojenčka in malčka....................................................... 22

1.5.4 Razvoj razumevanja in nadzorovanja čustev v otroštvu ................................................... 23

1.5.5 S čustvi povezano vedenje v socialnih interakcijah ......................................................... 26

1.5.5.1 Prosocialno vedenje .................................................................................................. 26

1.5.6 Temperament in osebnost v zgodnjem otroštvu ............................................................... 27

1.5.6.1 Vloga temperamenta v čustveno-socialnem prilagajanju............................................ 28

1.5.6.2 Odnosi med vrstniki .................................................................................................. 30

1.5.6.2.1 Vpliv vzgojnih stilov na socialne spretnosti otroka .............................................. 31


1.6 Razvoj navezanosti .............................................................................................................. 36

1.6.1 Kakovost navezanosti .................................................................................................... 38

1.6.2 Stabilnost kakovosti navezanosti.................................................................................... 42

1.6.3 Odziv otroka na vključevanje v vrtec ............................................................................. 43

1.6.4 Veljavnost vzorcev navezanosti ..................................................................................... 44

1.6.5 Separacijska anksioznost ............................................................................................... 46

1.6.5.1 Otrokova navezanost na mamo .................................................................................. 47

1.6.5.2 Otrokova in mamina vloga pri njuni interakciji .......................................................... 48

1.6.5.3 Otrokov odziv na separacijo od matere ...................................................................... 49

1.6.5.4 Anksiozna navezanost................................................................................................ 52

II. EMPIRIČNI DEL ................................................................................................................ 56

2.1 Namen ................................................................................................................................. 56

2.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev ........................................................................................ 56

2.2.1 Raziskovalna vprašanja ................................................................................................. 56

2.2.2 Raziskovalne hipoteze ................................................................................................... 62

2.2.3 Spremenljivke ............................................................................................................... 62

2.3 Metodologija ........................................................................................................................ 64

2.3.1 Raziskovalne metode ..................................................................................................... 64

2.3.2 Raziskovalni vzorec....................................................................................................... 65

2.3.3 Postopki zbiranja podatkov ............................................................................................ 66

2.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov ................................................................................. 66

2.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti vprašalnika ........................................................ 66

2.3.4 Postopki obdelave podatkov .......................................................................................... 67

2.4 Rezultati in interpretacija ..................................................................................................... 68

2.4.1 Vprašanja, vezana na dojenje otroka .............................................................................. 68

2.4.2 Vprašanja, vezana na usmerjenost otroka navzven v socialno okolje oziroma

navznoter .......................................................................................................................... 70

2.4.3 Vprašanja, vezana na separacijsko anksioznost .............................................................. 88

2.4.4 Rezultati korelacij in razlik ............................................................................................ 118


2.5 Sklep.................................................................................................................................... 122

VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................... 125

PRILOGA: anketni vprašalnik ................................................................................................... 128


1

I. TEORETIČNI DEL

1.1. Vedenje fetusa

Z gotovostjo lahko trdimo, da že fetusu dozoreva senzorna receptivnost – to je zmožnost

sprejemanja dražljajev. Prvo občutljivo področje je predel ust, vključno z delom prebavnega

sistema. Kmalu se pridruži tudi občutljivost kože, kar govori o pomembnosti zaznave dotika

in nato giba. Seveda ta receptivnost ni namenjena razlikovanju med različnimi značilnostmi

dražljajev. Funkcija senzorike v tem času je “relacijska”, kar pomeni, da zaznave omogočajo

vzpostavljanje odnosa in ločevanje med dobrim in slabim zase, “svojim” in “ne svojim”,

obračanje “k” ali “proč”. Fetus že ustvari tako imenovano kožno reakcijo – izvede gibe, ki mu

omogočajo sprejemati nove in nove dražljaje. Na primer s palčkom najde pot do ust in ga

prične sesati. To mu očitno omogoča nove izkušnje ugodja, zato se takšna akcija utiri v

navado. Z gibi je tudi vse bolj v kontaktu s stenami maternice, kar predstavlja zibelko

komunikacije z materjo. Pri tem je ritem temelj odnosa. Izjemno pomembno je to, da je ritem

ne le obljuba ponavljanja, ampak tudi konstantnosti. S tem postaja temelj zaupanja. Zato je

tudi po rojstvu otroka dotikanje, zibanje, ritmično ponavljanje drugih dražljajev tako

pomemben sestavni del odnosa. Vanj se vsidrajo pozitivne emocije in vera v konstantnost,

občutek domačnosti. Otrok, ki je v prvih letih življenja izpostavljen občutkom hude

osamljenosti, se pogosto umakne iz kontakta z okoljem v kontakt s seboj ter išče pomiritve z

ritmičnim pozibavanjem. Na senzoriki in motoriki oziroma na osnovi dozorevanja teh funkcij,

na sprejemanju dražljajev iz okolja pa tudi na lastni aktivnosti gradi svoj nadaljnji razvoj.

Temelj prilagajanja so telesne funkcije – zorenje motorike in senzorike ter uravnavanje

fizioloških funkcij preko avtonomnega živčnega sistema. Aktivnost organizma, ki temelji na

teh funkcijah, v interakciji z okoljem oblikuje psihično strukturo, katere dela sta tudi

inteligentnost in emocije. Kaže torej, da je fetus sposoben razviti zaščitne mehanizme in se

tako prilagajati stresnim situacijam. Še posebej je očitno dejstvo, da otroci, ki so v fetusnem

obdobju oblikovali stabilne zaščitne mehanizme, tudi kasneje posedujejo višjo stopnjo

emocionalne in vedenjske kontrole. Fetusovo življenje potemtakem ni “stanje oceanske

blaženosti” /…/, ampak prej priprava na stres poroda (Praper, 1992, 38-41).


2

1.2 Porod

O tem, kako otrok doživlja porod, je veliko ugibanj /…/. Nekateri raziskovalci so mnenja, da

je novorojenček še tako nezrel, da stres rojstva ne more biti hud, ker otrok še ne zaznava, še

manj pa se zaveda vseh sprememb, ki bi jih utegnil doživeti kot boleče. Zadnje čase vse bolj

kaže, da so najbližje resnici tisti, ki menijo, da rojstvo za otroka ni hud šok, ker se je nanj

pripravil s tem, ko je že vzpostavil lastne varovalne mehanizme. Poseduje brezpogojne

reflekse, navajen je na zvok, svetlobo, dotik in gib. Lahko reagira z odvračanjem ali s

približevanjem. V maternici je izvežbal gibe dihanja, sesanje, aktiviral pa je tudi prebavo ob

tem, ko je požiral plodovnico. Skratka, opremljen je za raznovrstne odgovore (prav tam).

Variacije, do katerih prihaja v procesu poroda in resne travme v prvih tednih po porodu, lahko

povečajo anksiozni odziv otroka in anksiozni potencial, ki lahko vodi do resnejših psiholoških

nevarnosti kasneje v življenju (Bowlby, 1973, 275).

Običajna metoda poroda /…/ je vaginalni porod. Carski rez je porod z operativnim posegom,

pri katerem dojenčku pomagajo iz maternice skozi rez na porodničinem trebuhu. Najvišji

odstotek porodov s carskim rezom opravijo v ZDA, v zadnjih desetletjih pa se je njihovo

število povečalo tudi v evropskih državah. Vendar pa je v devetdesetih letih 20. stoletja

število carskih rezov v ZDA upadlo /…/, število vaginalnih porodov po poprejšnjem carskem

rezu pa je naraslo. Ta gibanja kažejo na čedalje trdnejše prepričanje, da je carski rez v

številnih primerih nepotreben in celo škodljiv. Približno štirje odstotki carskih rezov se

končajo z resnimi zapleti, kot so krvavitve in okužbe. Dojenčka s takim posegom izpostavimo

tveganju, ker ga prikrajšamo za naporno pot skozi porodni kanal, pri kateri se izločajo stresni

hormoni, ki dojenčku pomagajo pri prilaganju na življenje zunaj maternice (Papalia, Wendkos

Olds in Duskin Feldman, 2003, 98).

Kako in kdaj se razvije tesna in ljubeča vez med dojenčkom in materjo? Nekateri

znanstveniki so pri raziskovanju tega pojava uporabili etološki pristop, po katerem sta

človekovo in živalsko vedenje biološko določena. Etološki pristop poudarja kritična oziroma

občutljiva obdobja v razvoju določenega vedenja.

Zelo znana je raziskava Konrada Lorenza (1957), ki je z racanjem, gaganjem in kriljenjem

komaj izvaljene račke pripravil do tega, da so mu sledile kot mami. Lorenz je pokazal, da

račke sledijo prvemu premikajočemu se predmetu, ki ga zagledajo, ne glede na to, ali pripada

njihovi vrsti. Ta pojav imenujemo vtisnjenje in je po Lorenzovemu mnenju samodejen in

nespremenljiv /…/. Vtisnjenje po Lorenzovemu mnenju nastane zaradi nagnjenosti k učenju.


3

Gre za pripravljenost živčnega sistema nekega organizma za pridobivanje določenih

informacij v kratkem, kritičnem obdobju zgodnjega življenja. Ali pride med človeškim

novorojenčkom in materjo do pojava, podobnega vtisnjenju? Pravzaprav ne. Raziskave so

pokazale, da v nasprotju z živalmi, ki jih je preučeval Lorenz, pri človeku kritično obdobje

navezovanja ne obstaja. Ta ugotovitev lahko zmanjša skrb in občutek krivde krušnih staršev

in staršev, ki so jih ob rojstvu ločili od otrok (Papalia idr., 2003, 107).

V knjigi z naslovom “Otrokovo prvo leto-da bo vaš otrok zdrav in živahen”, Gerde Pighin in

Bernda Simona, pa avtorja trdita, da se s prvim očesnim stikom med starši in otrokom začne

to, kar psihologi imenujejo vez ali vtisnjenje. Tudi če se z otrokom vidita šele kasneje, vez

deluje. Vzajemno zaupanje se vzpostavi, tudi če so se v prvih urah pojavile težave – to je

jasno dokazala cela vrsta raziskav. Poleg vida so zares dobro razvita tudi druga čutila:

dojenček ima izraženo čutilo za tip; lahko že vonja, okuša in sliši. Če takoj po porodu leži gol

na trebuhu svoje mame, jasno spoznava njeno toploto, njen vonj in glas in si vse te zaznave

močno vtisne v spomin. Kako dobro deluje to vtisnjenje, kažejo različni testi, v katerih so

novorojenčkom in nekaj dni starim dojenčkom predvajali magnetofonske trakove z glasovi

različnih žensk ali v katerih so morali vohati dele oblačil različnih žensk. Vsi so prepoznali

glas ali vonj svoje mame, kar je bilo mogoče nedvoumno razbrati iz njihovih odzivov (Pighin

in Simon, 2006, 10-11).

1.3 Simbioza – mit ali resnica

Izraz simbioza nam vsiljuje predstavo, da gre za vzajemni parazitski odnos dveh. Zato je

malo neprijetno, kadar nekdo govori o simbiozi med materjo in otrokom. Toda od trenutka, ko

se oplojeno jajčece vraste v steno maternice, je otrok v parazitskem odnosu. Brez tega ne bi

preživel. Bili bi zelo površni, če bi mislili, da je v simbiotskem odnosu samo otrok. Simbioza

je srečanje dveh, od katerih vsak uresničuje neke svoje potrebe preko drugega. Mati je

pripravljena dajati svojo kri in mleko, da bi doživljala svoje materinstvo, otrok pa ji prinaša

dokaze njene fantastične kreativnosti (Praper, 1992, 44-51).

Simbioza v psihološkem pomenu besede pa je vseeno le metafora. Označuje stanje

psihičnega aparata, ko ta ne loči med “jaz” in “ne jaz”, ko torej ni meje, kar je povsem

normalno v odnosu med otrokom in materjo v določenem obdobju. Simbioza se razvije med

otrokom in materjo kot nadomestek izgubljene biološke vezi po prvih dveh mesecih


4

otrokovega življenja izven maternice. Prva dva meseca, za katera Piaget pravi, da je radikalno

egocentričen, zmore otrok uravnavati ravnotežje le v svojem notranjem, pretežno fiziološkem

svetu. Ker ne zmore kontakta navzven, psihoanalitiki pravijo, da je v stanju avtizma. Po

drugem mesecu pa postaja sposoben ustvarjati navzven. /…/. Takšno sožitje (zlivanje v eno,

čustvena izmenjava ter fiziološko poravnavanje) omogoča otroku občutek varnosti, ki je

temelj zaupanja in kasnejšega samozaupanja. Tako je simbioza dejansko maternica

otrokovega psihičnega razvoja, zibelka kasnejših socialnih kontaktov, temelj zmožnosti

vživljanja v drugega. V izkušnjo simbioze otrok vrašča korenine svoje navezanosti /…/. Pri

tem ne kaže mešati med fenomenom navezanosti in simbioze. Simbioza je značilnost

spoznavno-emocionalnega in deloma fiziološkega življenja v obliki zlivanja v eno. Seveda pa

dobra simbioza omogoča vzpostavljanje dobre navezanosti, ki ostaja pomembna potem, ko se

v mišljenju, doživljanju in vedenju že pojavljajo razlike. Tako pravzaprav dobra simbioza

dovoljuje prehod v trdno navezanost, kar nato omogoča postopno razhajanje med otrokom in

njegovim primarnim objektom /…/. Objekt je nekakšen ščit med otrokom in okoljem ter

prevajalec hkrati, nekdo, ki za otroka dobesedno prebavlja hrano ter mu jo posreduje v

sprejemljivi obliki (prav tam).

Preseneča, kako večina mater z lahkoto ustvari kontakt z novorojenčkom. Pravimo, da

“zmorejo konstruktivno regresijo”, kar pomeni, da gredo v svojem doživljanju in akcijah tako

globoko nazaj, da lahko z otrokom komunicirajo. Razumejo, da otrok potrebuje dotik, ritem

zibanja, čebljanje in podobno. Zgodi se, da kakšna mati tega ne zmore. Boji se “pootročiti”.

Materinska nežnost se ji zdi šibkost. Cartanje in čebljanje se ji zdi neumno. Hoče, da se prične

otrok čimprej odzivati kot majhen odrasli. Tako obstaja nevarnost, da ne bo mogla ustvariti

simbioze z otrokom. Druga nevarnost je v tem, da se mati ujame v past otrokove prikupnosti,

se z njim zlije tako močno, da ji simbiotični odnos pomeni vse življenje. Naenkrat bolj ona

potrebuje otroka za ohranjanje simbioze. To se navadno pripeti tistim materam, ki samo niso

uspele oblikovati lastne identitete /…/, v psihološkem pogledu prične tako mati “sesati

otroka”. V simbiotični izmenjavi zasede mesto otroka, ki sesa, namesto da bi bila mati, ki

doji. Ljubosumna je na vsak otrokov interes za druge ljudi, na vse, kar bi ga utegnilo

odvračati od nje. Takšen tip simbioze bi lahko imenovali “vampirska” ali “kanibalska“

simbioza, saj vključuje fantazije, da si s požiranjem drugega podaljšuješ lastno življenje in

jemlješ za svoje lastnosti drugega /…/. Poenostavljeno povedano gre za to, da se obroč takšne

simbioze tako tesno zapre okrog otroka, da prične ovirati njegov razvoj individualizacije.

Vampirsko simbiozo lahko opazimo tudi kasneje, v odnosu do odraščajočega otroka. Ko se v


5

njegovi puberteti ponovno zaostri vprašanje, ali se bodo prebili do samostojnosti ali ne.

Problem je zaostren zaradi tega, ker je otrok v obdobju prvih treh let, ko se prebija iz

simbioze, odvisen in ranljiv. Mati ga lahko ustavlja v razvoju s prikritimi grožnjami, da ga bo

zapustila. Tako lahko v kali zatre vsakršno upornost, ki jo otrok potrebuje, če hoče doseči

samostojnost. S tem mati seveda konzervira odnos odvisnosti. Otrokov ego zastane v razvoju,

ostaja nezrel. Jung to stanje pri otroku in kasneje pri odraslem imenuje “materinski kompleks”

(prav tam).

Vse do starosti treh let smo se borili s konfliktom med željo po odvisnosti in željo po

samostojnosti. Otrok je v tem času tako oralen, da mu drugi pomeni osnovno hrano. Ljubezen

resnično doživlja skozi usta in želodec. Tudi sovraštvo gre po isti poti. Celo sesanje dojke je

povezano z doživljanjem ugodja in mišično aktivnostjo. Kadar se dogaja, da mati pri dojenju

ne vzpostavlja toplega emocionalnega kontakta, kadar ji dojenje postane boleče in neugodno,

kadar nima dovolj mleka in podobno, lahko otrokova oralna agresivnost dobiva obrise

požrešnosti, s fantazijami “izsesati do konca, imeti samo zase, ugrizniti in uničiti objekt”.

Kadar otrok to fantazijo projicira v objekt (kar mu ni težko, saj v simbiozi tudi zanj ni meja),

dobi odslikavo fantazije v obliki grožnje, da bo on požrt. “Vampirska oblika” odnosa se lahko

pokaže tudi v patološki obliki, ko mati ljubosumno ohranja otroka zase, otrok pa je blokiran v

osebni rasti. Simbiotična izkušnja je nenehni izvor inspiracije. Zaradi izjemne čustvene

nasičenosti, pomembnosti za življenje pa tudi zaradi protislovnosti, ker ti simbioza daje

osnovno hrano za rast, pa vendar tudi grozi z možnostjo, da ostaneš ujet (prav tam).

Kadar simbioza ni dobra, to dokaj hitro pusti sledi v strukturi otrokove osebnosti. V

primerih, ko se mati ne more vživljati v dojenčka in se ne poravnava z njegovim stanjem s

pomočjo ustreznega materinskega odziva, ko torej ostaja v “zunanjem svetu”, ostaja otrok

osamljen, nepotešen, lačen in izpostavljen bojaznim. Mati mu ne more biti ščit pred okoljem,

povezovanje z zunanjim svetom pa je zato, ker ni postopno in je preveč neposredno, hudo

ogrožajoče. V primeru, ko se mati sama zapre v simbiozo z otrokom, izgubi kontakt z

zunanjim svetom/…/. Simbioza se spremeni v zlato kletko, zapor za oba. Simbioze se ne

učimo. Živimo jo tako, kot smo jo izkusili kot otroci (prav tam).

Večina mater je zmožnih intuitivno razumeti otrokovo stanje in njegove potrebe. Zanjo tudi

uživati v simbiozi, obenem pa biti z eno nogo v svetu odraslih. Znajo si vzeti srečno

materinstvo ob otrokovem srečnem otroštvu /…/. Tako je mati lahko vedno korak pred svojim

dojenčkom, razume njegovo pot razvoja in podpre vsako naslednjo razvojno fazo /…/. Zato


6

zmore tudi brez večjih težav podpreti otrokovo napredovanje izven kroga simbioze, ne glede

na to, da ta pot pomeni, da otrok nekoč ne bo več potreboval materinske nege in jo bo s tem,

ko bo zapuščal domače gnezdo, oropal možnosti za materinsko ljubkovanje. Dobra simbioza

daje dovolj moči in poguma, da otrok nadaljuje svoj razvoj, da izpelje svoj proces separacije

in individualizacije, obenem pa mu navezanost vedno sporoča, kje je njegov položaj, da se ne

izgubi (prav tam).

1.4 Dojenje

Odločitev, ali bo mati otroka dojila ali ne, je njena lastna. Nekatere matere želijo otroka

dojiti, ampak nimajo dovolj mleka in so tako “prisiljene“ poseči po umetnem mleku; spet

druge zavestno otroku odrečejo dojenje. Za slednjo odločitev obstaja več razlogov, med

katerimi je tudi bolečina, ki jo mati občuti, ko otroka doji. Kot navaja Praper (1992), se

nekatere ženske po nepotrebnem ustrašijo, ker je to tako blizu prepovedanemu erotičnemu

užitku. Ko začne otrok gristi v bradavico, se to spreminja v neugodje, zato ga mati kdaj pa

kdaj na hitro odstavi. Tako otrok doživi tisto, česar se boji in zaradi česar z zobmi zadržuje

bradavico – izgubi dojko. Takšno dogajanje prinese izkušnjo, da je njegova aktivnost

destruktivna, razdiralna. V otrokovem prvem življenjskem letu, ko je oralen, kar pomeni, da

se senzorično odziva predvsem s predelom ust, je najpomembnejše, da razvije primerno

receptivnost – to je sposobnost sprejemanja. Pri tem ne gre le za sprejemanje hrane, čeprav je

le-to verjetno temelj sprejemanja in ponotranjanja. Ko se ustvari relacija, tudi pri jemanju

hrane ni vseeno iz čigavih rok (pri dojenčku iz čigavih prsi), jo sprejema. Zato mora z

materinim mlekom sprejeti ustrezno dozo ljubezni. Novorojenček in dojenček do šestega

meseca starosti ne moreta ločevati, kaj je dobro in kaj ni, dokler se vsebina ne pokaže kot

ugodje ali neugodje. Pravimo, da otrok ne zmore diferenciacije. Zato z materinim mlekom

pije tudi izkušnjo zaupanja ali nezaupanja. Ko dojenček že dovolj časa doživlja ugodje ali

neugodje, postaja diferenciacija boljša, obenem pa se na tej osnovi razvijajo emocije.

Simbioza med otrokom in materjo je srečanje dveh, ki vstopata v odnos s svojimi potrebami.

To pomeni, da tudi otrok izpolnjuje materi mnoge težnje. Prva je že ta, da ji daje identiteto.

Materinstva brez otroka namreč ne bi mogla okusiti (prav tam, 55).

Najugodnejši čas za prve poskuse dojenja je ura po rojstvu. Takrat je novorojenček buden –

če je porod potekal brez zapletov – in refleks sesanja je posebej močno izražen. Če lahko

dojenček takoj po rojstvu leže na mamin trebuh, z usti avtomatično išče prsi. Če bo zdaj


7

pravilno pristavljen k prsim, bo dojenje steklo večinoma brez večjih težav. Načeloma je tudi

po carskem rezu mogoče otroka takoj pristaviti, zlasti če je operacija potekala ob epiduralni

anesteziji, torej pri polni zavesti. V primeru popolne narkoze, mati še najbrž ne bo takoj

pripravljena otroka dojiti, a takoj ko se bo počutila bolje, je treba dojenčka čim pogosteje

pristavljati, da se bo vzpostavila redna tvorba mleka (Pighin, Simon, 2006, 21, 23).

Otrok sesa s pomočjo sesalnega refleksa, ki je prisoten pri vseh otrocih že med bivanjem v

maternici. Sproži se po rojstvu, kadar se kaj dotakne dojenčkovega ustnega neba in omogoča,

da se dojenček dovolj trdno prisesa na dojko ter se uspešno hrani. Refleks nadomesti hoteno

dejanje od 2. do 4. meseca. Pred dojenjem se pojavi reakcija, ki jo imenujemo iskalni refleks.

Gre za pomembno reakcijo, ko se mati nežno dotakne lica dojenčka z mehko površino, ta

obrne glavo v smer dražljaja. Reakcijo sproži dotik s prsno bradavico, kožo dojke ali le nežno

božanje s prstom. Otrok samodejno obrne glavo v smer dražljaja in začne šobiti ustnice.

Kadar ga mati nežno poboža po licu, preden ga pristavi na dojko, ga to dejanje neposredno

pripravi na dojenje (Morris, 2008, 24).

Preden dojenček začne jesti gosto hrano, je popolnoma odvisen od mleka, ki ga dobi iz

materinih prsi ali po steklenički. Po šestih mesecih pa ob mleku zaužije tudi nekaj goste

hrane. Med devetim in dvanajstim mesecem otrok napreduje na naslednjo razvojno stopnjo

prehranjevanja. Ko se novorojenček doji, sprva običajno zapre oči in se osredotoči na užitke

okušanja. Nekaj mesecev kasneje pa medtem ko sesa, vedno pogosteje odpira oči. Tu je zelo

pomemben podaljšan očesni stik med otrokom in materjo, saj krepi vez med njima (prav tam,

24, 52).

Prva tekočina, ki jo novorojenček dobi iz materinih prsi, je tekočina imenovana kolostrum.

Gre za rumenkasto tekočino, ki je polna beljakovin in protiteles, ki novorojenčku pomaga pri

zaščiti pred okužbami. Približno tri dni po porodu se pojavi pravo mleko, ki je dvakrat

bogatejše z maščobami in sladkorji in je tako hranljivo, da otrok hitro začne pridobivati na

teži. Otrok naj razvije svojo rutino hranjenja, sčasoma bo sam zmanjševal število zahtevanih

dojenj (prav tam, 52).

O prednostih, ki jih ima dojenje oziroma materino mleko za otroka, priča mnogo

strokovnjakov. Kot je že v prejšnjem odstavku omenjeno, kolostrum dojenčka “napolni” s

protitelesi, a ne le-to. V reviji “Otrok in družina” je navedenih nekaj teh prednosti:


8

v poleg naštetega vsebuje tudi dolgoverižne nenasičene maščobne kisline, ki imajo

pomembno vlogo pri razvoju možganov, živčevja in očesne retine;

v materino mleko podpira črevesno mikrofloro in vsebuje lahko prebavljivo laktozo, ki

ima ugoden vpliv na prebavo;

v z vidika higiene je dojenje oziroma materino mleko najvarnejši način prehranjevanja

dojenčka, saj je možnost črevesnih okužb, do katerih lahko pride zaradi neustrezne

priprave mlečnih nadomestkov, minimalna;

v dojenje je pomembno tudi z vidika tesne povezave matere in otroka, kar je pomembno

za zdrav duševni razvoj otroka (Troha, 2009, 16).

Strokovnjaki prav zaradi številnih pozitivnih učinkov materinega mleka priporočajo, da je

otrok izključno dojen vsaj do dopolnjenega 6. meseca starosti (nekateri to mejo zvišujejo na

vsaj dvanajst mesecev). Tudi če se dojenje podaljša, se s tem otroku ne škodi.

Pomembnosti dojenja so se zavedali tudi v času med šestnajstim in osemnajstim stoletjem,

ko so zdravniki in duhovščina po Evropi in v ameriških kolonijah prigovarjali materam, naj

dojijo svoje otroke in tako zmanjšajo stopnjo smrtnosti dojenčkov. Tudi po zaslugi

Rousseaujevih del, ki so povzdigovala vrline družinskega življenja, je dojenje spet postalo

priljubljeno (Papalia, Wendkos Olds in Duskin Feldman, 2003, 43).

Ko mati dojenčka pristavi k prsim, dobi le-ta veliko več kot le hrano. Izkusi materino

bližino, telesno toploto, stik s kožo in varnost. Vez med materjo in otrokom se med dojenjem

izjemno okrepi in nastane tesen odnos, ki lahko trajno pozitivno vpliva na čustveno in

socialno vedenje odraščajočega otroka. Ravno ta tesen stik med materjo in otrokom, je nujen,

da otrok razvije temeljni občutek zaupanja do sveta, ki ga bo v kasnejših razvojnih obdobjih

spodbudil, da se bo podajal iz materinega naročja raziskovat širše okolje. Z močnim gibanjem

vlečenja in požiranja med sesanjem se najboljše spodbuja razvoj čeljusti in zob. Poleg tega

pitje pri prsih krepi obrazne mišice, kar je pomembno za kasnejši razvoj govora.

Britanska raziskava, objavljena v “Healt Day News”, dojenju pripisuje še dodaten plus. Kot

kažejo rezultati, dojeni otroci uspešneje premagujejo stres in strah, ki se najpogosteje pojavita

v prvih šolskih letih. Raziskovalci prav tako velik pomen pripisujejo psihološki povezavi, ki v

prvih dneh nastane med materjo in otrokom. Prav ta naj bi bila zaslužna za poznejše uspešno

premagovanje stresa pri otrocih (M.B., 2008).


9

Medtem, ko eni poudarjajo prednosti dojenja, drugi opozarjajo na nevarnosti dojenja.

Namreč, če se otroka hrani izključno z materinim mlekom tudi po dopolnjenem četrtem

mesecu starosti, lahko to vodi do podhranjenosti. Zato menijo, da je dobro, če okrog petega ali

šestega meseca otroku ponudimo tudi drugo hrano, sploh če gre za otroke, ki so se rodili s

prenizko porodno težo (manj kot 2500 gramov) .

Na 5. simpoziju, ki ga je pod okriljem UNICEF SLO organiziral Nacionalni odbor za

spodbujanje dojenja, so bili predstavljeni rezultati raziskave, s katero so želeli zbrati

perinatalne podatke za leto 2006 iz vseh 14 slovenskih porodnišnic. Ugotovili so, da je od

18.987 živorojenih v letu 2006 v Sloveniji, 73,4 % podojenih znotraj ene ure po rojstvu.

Vaginalno rojeni so bili podojeni v 77,3 %, rojeni s carskim rezom pa v eni uri po prebujanju

mater iz anestezije v 50,6 %. Zbrani podatki za leto 2006 kažejo na relativno visok odstotek

takoj po rojstvu podojenih in na visok odstotek kadarkoli dojenih novorojenčkov. Slabši so

rezultati pri novorojenčkih, rojenih s carskimi rezi. Podatki tudi kažejo, da doslej v

porodnišnicah niso redno beležili prvih podojev (Bratanič, 2009).

V raziskavi, ki jo je opravila Lourdes Gómez Díaz leta 2004 na porodnem oddelku v eni

izmed bolnic v Madridu, jo je med drugim zanimalo, kako socialno-ekonomski status vpliva

na način hranjenja otrok. Izsledki kažejo, da matere, ki pripadajo nižjemu socialnemu statusu,

redkeje otroka hranijo s svojim mlekom, zato pogosteje posežejo po umetnem mleku ali

kombinaciji obojega, s katerim otroka hranijo predvsem v prvih treh mesecih. Matere, ki pa

pripadajo višjemu socialnemu statusu, otroka hranijo s svojim mlekom. Predpostavka je, da se

te matere bolj zavedajo pozitivnih učinkov dojenja. Prav tako jo je zanimalo, kako dejstvo, da

je mati zaposlena, vpliva na način hranjenja otroka. Zaposlene matere so pogosteje otroka

hranile s svojim mlekom (zaradi prej navedenih razlogov), vendar ko po porodu ponovno

začnejo delati, posežejo po kombinaciji svojega in umetnega mleka, zaradi prilagoditve

delovnemu urniku. Nezaposlene matere pa večkrat otroka hranijo z umetnim mlekom (Gómez

Díaz, 2004).

Unicef ocenjuje, da bi lahko z izključnim dojenjem do šestega meseca starosti letno

preprečili kar 1,3 milijona smrti otrok, mlajših od pet let v državah v razvoju, so zapisali v

izjavi za javnost. Po besedah Domjan-Arnškove v Sloveniji doji večina mater: Redke so

matere, ki se ne odločijo za dojenje, poskusi pa skoraj vsaka. Nekatere pač ne uspejo z

dojenjem. Ob odpustu iz bolnišnice je vsaj delno dojenih otrok približno 96 odstotkov, večina

pa jih doji tudi po odpustu. Ministrstvo za zdravje je kot koordinator uresničevanja aktivnosti


10

in ukrepov resolucije o nacionalnem programu prehranske politike 2005-2010 med cilji na

področju strategije promocije dojenja predvidelo tudi vzpostavitev celovitega informacijskega

sistema stalnega in rednega spremljanja pogostnosti dojenja in uvajanja dopolnilne prehrane.

Tak sistem bi bil po besedah Domjan-Arnškove zelo koristen, saj bi spremljali otroke tudi po

odpustu iz porodnišnice (2007).

Tako ženskam, ki ne želijo dojiti kot tistim, ki ne morejo dojiti, se danes prepogosto vzbuja

slaba vest. Prigovarja se jim, da so slabe matere, da svoje dojenčke prikrajšujejo za

nenadomestljivo in s tem škodujejo njihovemu razvoju. Očitki so neupravičeni, saj je lahko

dojenček tudi z industrijsko izdelano hrano zdravo prehranjen (Pighin, Simon, 2006, 51).

Kljub prej naštetim prednostim dojenja, lahko ima ženska dober razlog, zakaj ne more dojiti.

Edino sprejemljivo nadomestilo je umetna otroška hrana na osnovi kravjega ali sojinega

mleka z dodanim železom, vitamini in minerali (Papalia idr., 2003, 117).

Včasih so prednosti hranjenja po steklenički na začetku dojenčkovega življenja očitne,

ampak ne zato, ker je steklenička tako enkratna, temveč ker je za dojenje potrebno več časa:

- dojenček hitreje začne sesati po steklenički kot na prsih, saj je treba upoštevati njegovo

udobje in zmožnosti;

- uporaba stekleničk prilagojenega mleka od začetka, omogoča materi, da se oddalji od

intenzivne telesne in čustvene vpletenosti z dojenčkom, ki jo zahteva dojenje.

Če mati otroka doji in občasno hrani s stekleničko, še ne pomeni, da je dojenja konec

(Leach, 2004, 59).

Z odstavljanjem se konča obdobje intimnosti matere in otroka. Vendar lahko ostane tudi brez

dojenja odnos med materjo in otrokom tesen in prisrčen. Obdobje odstavljanja za dojenčka

pomeni tudi korak proti samostojnosti. Med šestim in osmim mesecem lahko matere začnejo

svojega otroka postopoma odstavljati, saj večina otrok v tem času samih od sebe da znak za

spremembo prehrane: zraste prvi zob in zanimanje za prsi postopoma upade. Dlje ko mati

čaka z odstavljanjem, težje se bo otrok odpovedal prsim. Nekateri otroci, ki še po devetem

mesecu niso odstavljeni, vztrajajo še v drugem letu življenja in hočejo biti dojeni. Nekateri

dojenčki se presenetljivo vztrajno upirajo odstavljanju. Eden od namigov, kako otroka

odstaviti je ta, da mati otroku ponudi mleko z žlico. Še bolje je, če za to nalogo določi očeta

ali drugo zaupno osebo. Izkušnje so take, da veliko dojenčkov lažje sprejme, da jih odvadi oče


11

– ne nazadnje nima polnih prsi, ki bi jih dojenčku lahko zamolčal (Pighin, Simon, 2006, 97).

Kot navaja Praper (1992), mora pobuda za odstavljanje od prsi vsekakor priti z materine

strani.

1.5 Čustva in razvoj čustev

Glede na izvor in sestavo čustev lahko posamezne sodobne teorije čustev razdelimo v nekaj

večjih skupin. Razlikujemo »fiziološke in nevrološke«, »funkcionalne«, »kognitivne« ter

»socialne« skupine teorij čustev (Smrtnik Vitulić, 2004, 9-12).

Avtorji fizioloških in nevroloških teorij, med katerimi lahko izpostavimo LeDouxa in

Pankseppa, vidijo izvor in sestavo čustev v značilnih fizioloških spremembah organizma in v

prepoznavnih medmožganskih povezavah, ki se v posamezniku sprožijo ob določenih

dražljajih. Zagovorniki funkcionalnih teorij razumejo čustva kot prirojene programe, ki so se

oblikovali med evolucijo. Po njihovem mnenju čustva vključujejo značilne izraze obraza in

mišično aktivnost, ki spremlja fiziološke spremembe. Med zagovorniki teh teorij je izredno

pomemben C. Izard (1991). Vsem kognitivno usmerjenim avtorjem, med katerimi lahko kot

najvidnejšega predstavnika izpostavimo Lazarusa (1991), je skupno prepričanje, da so čustva

po izvoru in sestavi kompleksni psihofiziološki pojavi, ki se spreminjajo v skladu s

spremembami odnosov med posameznikom in okoljem. Kognitivno usmerjeni avtorji

poudarjajo pomen posameznikovega ovrednotenja aktualnega dogajanja, ki je, ko je za osebo

pomembno in skladno z njenimi življenjskimi cilji, pogoj za sprožanje individualnih čustev.

Socialno usmerjeni avtorji, med katerimi je zlasti pomemben Averill (1985), poudarjajo

družbeno pogojenost (izvor) čustev. Po mnenju omenjenega avtorja so čustva družbeno

skonstruirane tvorbe, saj naj bi socialni dejavniki vodili poimenovanje, interpretacijo in

predelavo čustev. Nekateri drugi socialno usmerjeni avtorji opisujejo čustva kot prirojene

mehanizme, ki se oblikujejo šele pod vplivom družbenih pravil za prikazovanje čustev (prav

tam).

Najpogosteje v sodobni strokovni psihološki literaturi srečujemo kognitivne in socialne

teorije čustev. Po mnenju zagovornikov kognitivnih teorij so čustva zapleteni procesi, ki

vključujejo kognitivne procese, značilne fiziološke spremembe, telesne izraze in dejavnost ali

potrebo po delovanju. Čustva so posameznikov kompleksni psiho-fiziološki odziv na zanj

pomembne dražljaje, odziv, ki omogoča učinkovito prilagoditev na zaznane spremembe.


12

Zagovorniki funkcionalnih teorij čustev za razliko od avtorjev kognitivnih teorij ne vidijo

sprožilca čustev v kognitivnih procesih. Po njihovem mnenju ljudje lahko doživljajo nekatera

čustva (npr. močan strah) tudi brez vključenosti kognitivnih procesov. Za čustva naj bi bile

bistvene fiziološke spremembe, ki jih spremljajo značilni izrazi obraza in motorična

dejavnost. Zato naj bi bili značilni telesni izrazi čustev v specifični situaciji zadosten dokaz,

da posameznik čustvo tudi doživlja (prav tam).

Kljub razlikam med posameznimi avtorji pa lahko zaključimo, da so človekova čustva

zapleteni in sestavljeni procesi, ki vključujejo vrsto kognitivnih, fizioloških, izraznih in

vedenjskih odzivov. Vsi ti procesi pa sestavljajo čustva le, če si sledijo v določenem

zaporedju. Na primer čustva nastanejo tako, da ljudje zaznano spremembo v zunanjem svetu

najprej zavestno ali nezavedno kognitivno ocenijo (zaznava, pripis pomena in pomembnosti).

Kognitivni oceni nato sledijo telesna (fiziološka) obdelava informacij, (ponovna) sprožitev

miselnih procesov, priprava na akcijo in (telesno) izražanje čustev ter delovanje ali potreba za

delovanjem (prav tam).

K. Oatley in J. Jenkins (2002) menita, da je pri opredelitvi čustev pomembno upoštevati

naslednje:

1. čustva so pogosto odziv na zavestno ali nezavedno vrednotenja dogajanja kot

pomembnega za nek pomemben cilj; čustvo doživljamo kot pozitivno, ko cilj dosežemo, in

negativno, ko nastopi ovira pri doseganju le-tega;

2. bistvo čustev je v pripravljenosti za delovanje in v izoblikovanju načrtov; čustva dajejo

prednost tistim posameznim smerem delovanja, ki jih posameznik ocenjuje kot pomembnejša,

zato lahko prekinejo ali »tekmujejo« z alternativnimi duševnimi procesi ali delovanjem.

Različne vrste pripravljenosti ustvarjajo različne vrste odnosov z drugimi ljudmi;

3. čustva običajno doživljamo kot posebno vrsto duševnih stanj, ki jih pogosto spremljajo

ali jim slede fiziološke spremembe, izrazi, pripravljenost za delovanje ali samo delovanje.

Čustva lahko razdelimo na temeljna in kompleksna. Različni avtorji uporabljajo različna

merila za izbor temeljnih čustev:

1. temeljna čustva naj bi se v ontogenetskem (razvoj organizma od oploditve do smrti) in

filogenetskem (evolucijski razvoj organizmov kot vrst) razvoju pojavila zelo zgodaj;

2. njihovo izražanje in prepoznavanje naj bi bilo enako v vseh kulturah;


13

3. zanje naj bi bili značilni tipični izrazi obraza, posebni vzorci možganske dejavnosti in

adaptacijska funkcija.

Tako je Izardova zaključila, da obstaja deset različnih čustev, ki jih lahko opredelimo kot

temeljna. Ta čustva so zanimanje, veselje, presenečenje, žalost, jeza, gnus, strah, sram, krivda.

Za sram in krivdo velja, da jih večina ostalih avtorjev uvršča med kompleksna (in ne

temeljna) čustva (prav tam).

Kompleksna čustva, med katera prištevamo na primer ponos, sram, krivdo, zavist, se v

primerjavi s temeljnimi pojavijo v razvoju kasneje, šele po drugem letu otrokove starosti. Gre

za skupino čustev, ki izvorno niso pomembna za preživetje ali biološko utemeljen odnose, kot

je na primer pripadnost, ampak so socialna čustva, pomembna za življenje z drugimi ljudmi.

Večina raziskovalcev deli čustva tudi na »pozitivna« in »negativna«, čeprav ne navaja

podrobnejših meril za omenjeno delitev. Oboja imajo svojevrstno prilagoditveno vlogo, saj

posameznika pripravijo na optimalen odziv v zanj pomembni situaciji, zato so vsa (pozitivna

in negativna) čustva koristna (prav tam).

1.5.1 Funkcije čustev

Čustva so evolucijsko in genetsko oblikovana naravnanost organizma k dejavnosti v odnosu

do okolja in evolucijsko pridobljena zmožnost ocenjevanja dražljajev kot pozitivnih ali

negativnih. Funkcija pozitivnih čustev je v približevanju določenemu dogajanju, ki je v nas

vzbudilo posamezno čustvo, funkcija negativnih čustev pa je v izogibanju dogajanju. Čustva

vplivajo na kognitivne procese, obnašanje, motivacijo, zelo intenzivna pa tudi na motorične

funkcije. Vpliv čustvenih procesov na pozornost se pri anksioznih ljudeh kaže tako, da vso

svojo pozornost usmerjajo samo na »izvore« strahu ali na zaščito od teh »izvorov«,

zanemarijo pa drugo dogajanje. Čustva vplivajo tudi na odnose z drugimi ljudmi. Čustva se

do neke mere »prenašajo« z ene osebe na drugo, kar pomeni, da opazovanje izraženih čustev

pri drugem lahko povzroči podobno čustvo tudi pri nas (prav tam, 13).


14

1.5.2 Področja čustev

Analiziramo lahko posameznikovo doživljanje, izražanje, prepoznavanje, uravnavanje

(upravljanje, regulacijo ali nadzor) in simultanost čustev.

1.5.2.1 Izražanje čustev

Posameznikovo izražanje čustev je pogosto nezavedne narave, zato so elementi čustvenih

izrazov dokaj zanesljivi kazalci čustvenih stanj. /…/ Posameznik s čustvenim izražanjem

sporoča svojo vpletenost v določeno situacijo. Čustveni izrazi so dražljaji za osebo, ki jih

opazuje, ocenjuje in si jih razlaga ter se na podlagi pomena, ki jim ga pripisuje, nanje odziva.

Obseg dražljajev, ki sodelujejo pri nebesednem čustvenem sporazumevanju, je dokaj velik,

zato smo pozorni predvsem na naslednje vedenjske kazalce čustvenih stanj: izraze obraza,

gibe oči in smer gledanja, kretnje, držo telesa, glas, nejezikovne zvoke, uporabo socialnega

prostora, dotik in vonj. Ko se otrok začne učiti besednih izrazov za čustva, so temelji njegove

čustvene izraznosti že zgrajeni. Otrok se ustrezno odzove na čustvene izraze primarnih čustev

še preden jih je sposoben poimenovati. Z razvojem govora se odpre možnost nadaljnje

diferenciacije izražanja in razumevanja kompleksnejših čustev. Dogodki v okolju naj bi

delovali kot sprožilci univerzalnega programa čustvenega izražanja, končni izraz pa naj bi bil

odvisen od kulturno določenih norm. Socialne posledice čustvenih izrazov naj bi povratno

vplivale na posameznikovo osvajanje pravil za njihovo izražanje in jih po potrebi spreminjale

(prav tam, 27, 28).

1.5.2.2 Prepoznavanje čustev

Prepoznavanje čustev je pretežno rezultat učenja. Vključuje znanje o pomenu različnih

situacij, gest, lastnih čustvenih izrazov in drugih značilnosti čustvenega izražanja, ki si jih

večinoma pridobimo z vsakodnevnimi izkušnjami. Pri prepoznavanju čustev posamezniki

pogosto povežejo izraze čustev z ustrezno situacijo ali vedenjem. Prepoznavanje lastnih

čustev pogosto vključuje kombinacijo treh vidikov: opisa situacije, določenega vedenja in

specifičnega doživljanja (prav tam, 28-29).

Ljudje pa svojih čustev niso pripravljeni vedno izraziti, ampak jih želijo tudi prikriti. Motivi

so lahko zelo različni: od kulturnih pravil za prikazovanje čustev, osebnih in nevrotičnih


15

razlogov do namernega goljufanja. /…/. Po časovni razporeditvi izrazov lahko ugotavljamo,

ali oseba kaže spontane ali zaigrane izraze. Izrazi, ki trajajo premalo časa ali predolgo ter se

pojavijo ali izginejo nenadoma, so verjetno ponarejeni. Pristni izrazi obraza nastopijo

nekoliko prej ali pa sočasno z besednimi.

1.5.2.3 Uravnavanje čustev

Uravnavanje čustev je skupen izraz za začasno ali trajno prilagajanje (preoblikovanje)

kakovosti in intenzivnosti posameznih komponent čustev (izrazov, doživljanja, procesov

mišljenja) določeni situaciji ali drugim ljudem. Ljudje lahko zavestno ali nezavedno

uravnavamo svoj čustva. Pri zavestnem uravnavanju psihičnih procesov posameznik voljno

upravlja s čustvi, pri nezavednem pa nima uvida v proces upravljanja z njimi. V širšem smislu

upravljanje čustev vključuje dalj časa trajajoče procese (pre)oblikovanja posameznikovih

čustev, ki so pogosto dolgotrajnejši od regulacije, upravljanja ali nadzora nad čustvi in se jih

ljudje pogosto ne zavedajo (prav tam, 30-31).

Ljudje najpogosteje uporabljamo tri načine nadzora nad čustvi. Prvi je ekspresiven in pri

njem spremenimo izraz ali vedenje z namenom, da spremenimo doživljanje. Drugi je

kognitiven in vključuje spreminjanje misli in predstav z namenom spreminjanja doživljanja.

Pri tretjem, telesnem, skušamo spremeniti telesne znake čustva (trudimo se na primer dihati

počasi). Milivojević (1999) opisuje pet načinov reguliranja čustev, ki izhajajo iz modela

krožne emocionalne reakcije (KER model):

1. z nadzorom dražljajske situacije ali zaznavanja te situacije (nestrukturiranje in

substitucija mentalizacije),

2. z nadzorom pripisa pomena tej situaciji,

3. z nadzorom pripisa pomembnosti tej situaciji,

4. z nadzorom telesnega odziva in

5. z nadzorom akcije.

Prve štiri opisane oblike regulacije čustev so namenjene spremembi doživljanja čustev, peta

pa nadzoru izražanja čustev. Edini način, ki posamezniku omogoča preprečiti neugodno


16

doživljanje na ravni dražljajske situacije, je izogibanje položajem, za katere ve, da se bo v njih

odzval z nezaželenim čustvom (prav tam, 30-31).

1.5.3 Značilnosti in razvoj nekaterih temeljnih čustev: veselje, strah, jeza in žalost

1.5.3.1 Veselje

Veselje je čustvo, ki ga oseba doživlja, kadar oceni, da je zadovoljila neko svojo pomembno

željo. Med veseljem in srečo je kvalitativna razlika, saj ljudje zadovoljstvo doživljajo ob

izpolnitvi zanje pomembnih želja, srečo pa ob izpolnitvi najpomembnejših. Radost je za

razliko od zadovoljstva povezana s prihodnostjo, saj jo ljudje doživljajo v pričakovanju

izpolnitve zanje pomembne želje.

Veselje spremlja doživljanje prijetnosti. Prijetnost je posledica telesnega odziva (telesna

senzacija, »občutek«) ob zadovoljitvi pomembne želje. Veselje je namenjeno utrjevanju

tistega vedenja, ki je prispevalo k doseganju te želje. Posameznik, ki doživlja veselje,

poglablja pozitiven odnos z ljudmi v zunanjem svetu (prav tam, 31).

Kaj je posamezniku določene starosti pomembno, je odvisno od razvojnih značilnosti tega

obdobja, njegovih sposobnosti in osebnostnih lastnosti. Otroci se v zgodnjem otroštvu

veselijo materialnih dobrin (npr. ko dobijo darilo), pomembnih dogodkov (npr. rojstnega dne)

in dejavnosti (npr. igre). Socializacija posameznika poteka v smeri odpovedovanja tistim

željam, ki jih starši in drugi vzgojitelji razumejo kot nesprejemljive. Otrok oziroma

mladostnik se nauči iskati zadovoljstvo tudi v socialno zaželenih dejavnostih, ki primarno

niso prijetne (prav tam, 61-62).

1.5.3.2 Strah

Strah je potencialno najbolj škodljiva negativna emocija, ki jo doživljamo kot zaskrbljenost,

negotovost, ali občutek ogroženosti (Lamovec, 1991, 82). Je čustvo, ki je povezano z

nevarnostjo. Ljudje doživljajo strah, kadar verjamejo, da niso dovolj sposobni, da bi se

spoprijeli z nastalo situacijo, saj naj bi presegala njihove zmogljivosti. Intenzivnost strahu je

sorazmerna s pomenom, ki ga oseba pripisuje dogajanju. Ljudi je lahko strah zase ali za


17

druge. Pogost primer strahu za drugega je zaskrbljenost staršev za otroke. Razlikujemo več

vrst strahu, kot so na primer anksioznost, zaskrbljenost, socialna plašnost in trema.

Anksioznost je neopredeljen občutek ogroženosti, neugodja in nemira, ki nima objekta strahu.

Ne glede na izvor strah pripravlja posameznika za spoprijemanje z nevarnostjo (prav tam, 31-

32).

Ne glede na starost otroka sprožajo strah nenadni, nepričakovani dražljaji. Večina otrokovih

strahov je povsem običajnih in njihovo premagovanje pomaga otrokom pri odraščanju,

doseganju identitete in obvladovanju sveta. Kateri dogodki in situacije bodo v otroku vzbudili

strah, ni odvisno le od narave dražljajev, temveč tudi od individualnih razlik v mentalnem in

telesnem razvoju ter od individualnih izkušenj. Dojenček je razmeroma dobro zaščiten pred

dražljaji, ki vzbujajo strah. Postopoma se njegovo okolje razširja in prihaja v stik z vedno več

stvarmi, ki ga lahko prestrašijo. Naraščajoča radovednost, razvoj samostojnosti, intelektualni

razvoj ter večja sposobnost predstavljanja in domišljije vplivajo na to, da si grožnje

predstavlja v več objektih in strahovi postajajo intenzivnejši in številčnejši. V zgodnjem

otroštvu je pogost tudi strah pred ločitvijo od domačih in strah pred neznanimi ljudmi zaradi

morebitne nevarnosti. Raziskave so pokazale, da dekleta v povprečju pokažejo več strahov

kot fantje, prvorojeni izražajo več strahov kot naslednje rojeni (predvidoma zaradi večje

zaščite skrbnikov), otroci staršev z nižjim socialno-ekonomskim statusom pogosteje izražajo

strah kot otroci staršev z višjim socialno-ekonomskim statusom (prav tam, 62-63).

1.5.3.3 Jeza

Je navadno rezultat fizičnih ali psihičnih omejitev in služi mobilizaciji energije. Povezana je

z občutkom moči in samozaupanja (Lamovec, 1991, 82). Ljudje doživljajo jezo, ko ocenijo,

da nekdo ali nekaj neupravičeno ogroža njihove pomembne želje ali vrednote. Jeza je čustvo,

s katerim posameznik dokazuje dominantnost. Jezi se tisti, ki želi spremeniti »svet« v skladu s

svojimi željami, vrednotami ali cilji in se počuti dovolj močnega za spremembo. V splošnem

je to čustvo, ki nastane predvsem, kadar so ljudje ovirani v svoji dejavnosti, kadar jim kdo

preprečuje izvajanje dejavnosti ali do njih izražajo premalo spoštovanja. Posameznik z jezo

sporoča svoje »ego meje«. Jeza pomeni poskus posameznikovega urejanja sveta v skladu z

njegovimi željami, vrednotami in cilji. Cilj izražanja jeze pred drugo osebo je, da se v njej

sproži doživljanje neugodja, ki naj bi jo motiviralo k spremembi vedenja (Smrtnik Vitulič,

2004, 32-33).


18

Jeza je pri otrocih pogostejše čustvo kot strah, saj je dražljajev, ki jo sprožajo, več. Otroka v

zgodnjem otroštvu razjezi telesno neugodno počutje, če ni deležen pozornosti, če ga skušamo

v kakšno dejavnost prisiliti ali ga oviramo v telesni dejavnosti, če se vmešavamo v njegovo

igro ali če igrače ne delujejo. Rezultati raziskav so pokazali, da je materin odziv na otrokovo

izražanje negativnih čustev / tudi jeze povezan z njegovimi strategijami uravnavanja čustev.

Dvajset do trideset mesecev stari otroci, katerih matere so se ustrezno odzivale na njihovo

izražanje jeze v vsakodnevnih situacijah, so izbirali ustreznejše načine nadzora nad čustvi

med materino odsotnostjo kot otroci z neustreznim odzivom mater. Dvo-, tri- ali štiriletni

otrok bo s telesno agresivnostjo skušal pridobiti želeni predmet, od četrtega leta pa že

pogosteje uporabi besedne oblike agresivnosti, kot so zmerjanje, zbadanje, dajanje vzdevkov,

grožnje in druge. Po šestem ali sedmem letu večina otrok ni več tako fizično agresivna, saj

postajajo bolj sodelovalni, manj egocentrični, bolj empatični in spretnejši v sporazumevanju.

Agresivnost pada, dejanja, ki prizadenejo druge, pa naraščajo. Razlike med spoloma so pri

izražanju jeze vidne že od drugega oziroma tretjega leta naprej. Fantje so bolj odkrito

agresivni, fizično ali besedno, in večkrat tarča agresivnih dejanj. Dekleta kažejo bolj prikrito,

posredno ali psihološko agresijo, s katero ogrožajo odnose, ugled ali psihično stanje druge

osebe (prav tam, 63-64).

1.5.3.4 Žalost

Najpogostejša negativna emocija je žalost in lahko vključuje občutja osamljenosti,

malodušja, zavračanja ter nezadovoljstva s seboj. Izraža potrebe po spremembi in lahko

vzbudi empatične reakcije pri drugih (Lamovec, 1991, 82). Ljudje doživljajo žalost, ko

ocenijo, da so neupravičeno izgubili nekaj, kar je zanje pomembno. Je čustvo izgube ali

socialne vloge, poznavanje situacije pa posamezniku ne pomaga pri vrnitvi v prvotno stanje.

V primerjavi s strahom, ki je usmerjen v prihodnost, je žalost pogosto usmerjena v preteklost,

lahko pa tudi v sedanjost ali prihodnost, kadar oseba ve, da izgublja ali bo izgubila nekaj

pomembnega - anticipatorna žalost (Smrtnik Vitulič, 2004, 33). Pri večini otrok intenzivna

žalost ni pogosta. Intenzivno žalost lahko doživljajo otroci, ki so izgubili ljubljeno osebo, od

katere so bili odvisni (prav tam, 64).


19

1.5.3.5 Razvoj čustev

Čustva so človekov prvi jezik. Že nekaj sekund po rojstvu novorojenček z jokom ustvari svojo

prvo obliko čustvene komunikacije. V prvih tednih življenja se otroci pogosto smehljajo,

čeprav odnos med smehljaji in določenimi dražljaji ni zelo jasen. Smehljajo se v fazah spanja,

v katerih doživljajo živahne sanje (REM faze). REM faza izzove refleksne smehljaje brez

nekega notranjega doživljanja veselja. Dva tedna star dojenček se lahko zaspano nasmehne po

hranjenju. Po prvem mesecu življenja se dojenček nasmehne ob nežni skrbi, pri dveh mesecih

pa pogosteje v interakciji s skrbniki. Prve socialne nasmeške izzovejo nežni dražljaji, kot so

nežno guganje ali pihanje dojenčku v obraz. V drugem mesecu, ko se pri dojenčku razvije

vidno prepoznavanje, se pogosto nasmiha vidnim dražljajem, na primer znanim obrazom. V

četrtem mesecu se dojenčki začnejo smejati na glas, če jih požgečkamo ali poljubimo. Šest

mesecev star dojenček se lahko smeji mami, ki govori z nenavadnim glasom ali si s plenico

skuša pokriti obraz in s tem izraža zanimanje. /…/. Jasnih znakov zadovoljstva ni, preden

otrok ne dopolni en ali dva meseca starosti (Smrtnik Vitulič, 2007, 38-40).

Tabela 1:Mejniki v čustvenem razvoju do prvega leta starosti po posameznih avtorjih (zbrano

in prirejeno po Kompare, 2002, Oatley in Jenkins, 2002 in Zupančič, 1995). Povzeto iz

Smrtnik Vitulič, 2004.

Starost Posamezna čustva Primeri situacij, ki sprožijo

čustveni izraz

Do 2. tedna. Zanimanje; neugodje; gnus; nasmešek.

Novost ali gibanje; bolečina; različni »neugodni« okusi; REM faza spanja, po hranjenju

4.-6. teden. Socialni nasmeh. Obrazi, zvončkljanje, določeni predmeti, nežno guganje in pihanje v obraz.

2.-3. mesec Žalost; previdnost (predhodnik strahu); frustriranost (predhodnik jeze); presenečenje.

Bolečina; obraz neznanca, omejitev, preprečitev gibanja; lutka, ki skoči iz škatle.

6.-8. mesec Strah (separacijski, pred globino, pred tujci); jeza; veselje.

Ločitev od skrbnika, globina, neznani ljudje, nenavadni, novi dražljaji; Preprečeno dejanje, nedokončana akcija (npr.


20

žoga s katero se otrok igra, se skotali pod mizo); odziv na pozitivne zunanje izkušnje (npr. prihod znane osebe).

12.-18. mesec Sram. Neuspeh ob izvajanju dejavnosti v navzočnosti drugih oseb.

Glede na navedeno lahko domnevamo, da dojenčki že presenetljivo zgodaj izražajo ugodje in

neugodje, ne moremo pa vedeti, ali dojenčki dejansko izražajo čustva ali pa le neke fiziološke

in vedenjske vzorce, ki jih še ne moremo poimenovati čustva. Posamezni avtorji (npr.

Lazarus) so postavili dodatna merila, po katerih lahko presodimo, kdaj v otrokovem razvoju

lahko govorimo čustvih. Prepričani so namreč, da o čustvih pri otrocih lahko govorimo šele,

ko dosežejo določeno stopnjo kognitivnega in motoričnega razvoja, ki sta osnova čustvenemu

odzivanju. Otrok na primer ne doživlja strahu pred neznanimi osebami, dokler ni sposoben

presoditi možnih fizičnih nevarnosti in razviti sposobnosti izražanja strahu pred to nevarnostjo

/…/. Otrokovo čustvovanje šele z razvojem postaja vse bolj zavestno. Tako se na primer iz

spontanega nasmeška pri novorojenčku razvije »pravo« čustvo veselja kot odziv na ljudi in

dogodke (prav tam).

1.5.3.5.1 Razvoj razumevanja vzrokov za čustva

Obdobje od drugega do tretjega leta je čas pomembnega jezikovnega razvoja, ki vključuje

učenje izrazov za čustva in razvoj sposobnosti komuniciranja o čustvih z drugimi ljudmi. Od

takrat naprej otroci začenjajo razmišljati o razlogih za čustva in o načinih njihovega nadzora.

Večina otrok v zgodnjem otroštvu opisuje vzroke za čustva predvsem kot odzive na določeno

situacijo, kot vedenje in kot fiziološke spremembe. Otroci so v zgodnjem otroštvu prepričani,

da čustva pri posamezniku trajajo tako dolgo kot situacija, ki je v njem sprožila čustvo.

Razlike v doživljanju čustev so po njihovem mnenju posledica dejstva, da se ljudje

vsakodnevno znajdejo v drugačnih okoliščinah, ki so odločujoče za nastanek posameznega

čustva. Zato naj bi, po mnenju otrok v omenjeni starostni skupini, vsi ljudje, ki se znajdejo v

podobni situaciji, doživljali enaka čustva (prav tam, 44).


21

1.5.3.5.2 Razvoj nadzora oziroma uravnavanja čustev

Že v najzgodnejšem obdobju svojega življenja po rojstvu dojenčki uporabljajo nekatere

enostavne načine vedenja, s katerimi obvladujejo svoja čustvena stanja – imajo rudimentarno

sposobnost samouravnavanja čustev, sposobnost prilagajanja čustvenega stanja tisti ravni

intenzivnosti, ki jim omogoča produktivno vključevanje v okolje. Samouravnavanje čustev

vključuje usmerjanje in preusmerjanje pozornosti (otrok npr. preusmeri pozornost z

ogrožujočega dražljaja na neogrožujoč – obrne pogled stran) ter sposobnost inhibicije vedenja

(npr. otrok se ne dotakne privlačne igrače, ker ne ve, ali je potencialno nevarna ali ne).

Neposredna socialna interakcija, v kateri odrasli in dojenček izmenjujeta svoje čustvene

signale in usmerjata pozornost drug na drugega, je za dojenčka prijetna situacija, ki mu

pomaga vzpostaviti stanje optimalne čustvene vzburjenosti in tako obvladati stanje distresa.

Sposobnost samostojnega gibanja ob koncu prvega leta starosti pa še povečuje učinkovitost

uravnavanja čustev, saj se lahko dojenček samostojno približuje ali oddaljuje od različnih

predmetov, ljudi ali situacij. Po drugem letu starosti malčki razmeroma pogosto omenjajo

svoja čustva in jih skušajo nadzorovati. Visokemu čustvenemu vzburjenju se npr. izognejo

tako, da ne vidijo neprijetnega: skrijejo se za mamo, da se izognejo pogledu na osebo, ki jih

ogovarja ipd. Malček (morda tudi dojenček) se tehnik spoprijemanja z neugodnimi čustvenimi

stanji uči tudi od odraslih, kar je predvidel Vigotski v svojih razlagah o osrednji vlogi govora

v uravnavanju čustev. Uravnavanje čustev se najprej pojavi na medindividualni ravni (starši

otroku predlagajo, kaj naj stori, da bi obvladal svoje neprijetno čustveno stanje), nato otrok

njihovo usmerjanje ponotranji, kar se sprva izraža v obliki njegovega notranjega govora

samemu sebi, še kasneje pa se glasni govor spremeni v tihega – otrok si tisto, kar mu je bilo

nekoč povedano, le misli. Poleg uravnavanja svojih čustvenih stanj se otrok skozi razvoj uči

pravil izražanja čustev: kdaj, kje in kako je primerno izražati posamezna čustva. Tako učenje

se začne že v prvih mesecih otrokove starosti, in sicer tako, da odrasli med komunikacijo z

dojenčkom podkrepljujejo njegove pozitivne čustvene izraze in ignorirajo negativne.

Pozitivne podkrepitve dojenčku zagotavljajo tako, da kot odziv na njegov pozitivni izraz

(veselje, zanimanje, presenečenje) tega posnemajo, velikokrat pa ga izrazijo močneje in

večkrat kot dojenček sam, medtem ko zelo redko posnemajo njegove negativne izraze (jezo,

žalost). Ker dojenčki težijo k posnemanju izrazov na obrazu drugih ljudi, se z njimi

identificirajo in imajo sposobnost preprostega empatičnega vživljanja v čustvena stanja drugih

ljudi, izraze, ki jih vidijo na obrazu drugega, posnemajo. Dojenček se tako počasi in postopno

uči izražanja pozitivnih in zaviranja negativnih čustvenih stanj. Do tretjega leta starosti sicer


22

počasi napredujejo v inhibiciji svojih čustvenih izrazov, vendar svojih čustvenih stanj do tega

leta praviloma niso sposobni zakriti z izražanjem čustvenega stanja, ki ga ne doživljajo

(Marjanovič Umek, Zupančič, 2004, 236-238).

N. Eisenberg je s sodelavci opravila longitudinalno raziskavo, v kateri je sodelovalo

sedeminsedemdeset otrok, starih od štiri do šest let. Z raziskavo so avtorji želeli ugotoviti, ali

glede na poznavanje otrokovih strategij nadzora čustev in poznavanje vrste ter intenzivnosti

čustev lahko napovedujemo otrokovo socialno delovanje, ki se kaže na primer v sprejetosti

med vrstniki in neagresivnem vedenju čez dve oziroma štiri leta. Otroci, ki so pri štirih do

šestih letih starosti navajali učinkovite načine nadzora čustev in so manj pogosto doživljali

intenzivna negativna čustva, so po dveh oziroma štirih letih pokazali visoko stopnjo

socialnega delovanja (Smrtnik Vitulič, 2004, 45-47).

1.5.3.5.3 Razvoj čustev v obdobjih dojenčka in malčka

Nove razlage razvoja čustev t.i. funkcionalistični teoretski pristop, poudarjajo, da so čustva

osrednji prilagoditveni mehanizmi razvoja vseh vidikov človekove dejavnosti: spoznavnih

procesov, temperamenta, socialnega vedenja in telesnega delovanja, pomembno vlogo pa

imajo tudi v razvoju samozavedanja in pri pridobivanju zavednega nadzora nad izražanjem

čustvenih stanj. Čustva organizirajo in uravnavajo posameznikove izkušnje na vsakem izmed

navedenih področij razvoja že v prvem letu življenja po rojstvu ter služijo posameznikovemu

prilagajanju na okolje na dva načina:

v čustvena stanja spodbujajo vedenjske odzive na zunanje ter notranje dogodke;

v čustveni izrazi služijo komunikaciji, usmerjajo pozornost drugih ljudi na lastno

čustveno stanje in s tem na lastne vedenjske namere ter predstavljajo dražljaje, na

katere se drugi ljudje odzivajo.

Čustva so temeljna sestavina posameznikovih temperamentnih značilnosti, ki so podlaga za

razvoj njegove osebnosti. Tako se npr. izražanje negativnih čustev pri malčkih pozitivno

povezuje s čustveno nestabilnostjo v zgodnjem otroštvu, negativno pa s sprejemljivostjo in

vestnostjo, medtem ko se izražanje pozitivnih čustev pozitivno povezuje z osebnostnima

značilnostma ekstravertnosti in odprtosti za izkušnje. Otrokovi čustveni signali močno


23

vplivajo na odzivanje drugih ljudi nanj, ti pa povratno uravnavajo njegovo socialno vedenje

(Marjanovič Umek idr., 2004, 232-233).

Emocije motivirajo in organizirajo vedenje in niso le reakcija na proces ocenjevanja. Ocena

sama je že pod vplivom emocije: povsem drugače zaznavamo nek objekt, če se ga bojimo, kot

če nas zanima. Izardova meni, da so emocije pomemben dejavnik razvoja osebnosti, saj

predstavljajo osnovo za navezanost med otrokom in starši in s tem na celoten proces

socializacije. Emocije so najbolj pomembna in motivirajoča doživetja v človeškem življenju

(Lamovec, 1991, 80-81).

Ali pri dojenčku sploh lahko govorimo o emocijah? Odgovor je odvisen od tega, kako

pojmujemo emocijo. Če jo pojmujemo kot notranje stanje, ki ga izvajamo na osnovi

vedenjskih značilnosti in situacijskih znakov, je na vprašanje težko odgovoriti. Dokler se

otrok ne zaveda samega sebe, emocije, kot jih poznamo pri odraslem niso mogoče. To pa še

ne izključuje prisotnosti določenih subjektivnih občutij /…/. (Lamovec, 1991, 142).

Večina razvojnih psihologov se strinja o tem, da dojenčki izražajo vsa temeljna čustva –

tista, na katera lahko neposredno sklepamo na podlagi izrazov na obrazu (veselje, zanimanje,

presenečenje, strah, jeza, žalost in gnus). Okoli šestega mesca starosti dojenček oblikuje

koherentne vzorce čustvenega izražanja, ki vključujejo tako obrazne izraze, sinhronizirane z

držo in gibanjem telesa, kot ton in spremembe glasu. Navadno se v parni interakciji z mamo

ali očetom nanju odziva z izrazi veselja, pozitivno vokalizacijo in s povečanjem gibalne

dejavnosti, na neodzivno odraslo osebo se največkrat odzove z žalostnim izrazom in zmedeno

vokalizacijo, na jezen obraz pa z jokom, močnimi in nesinhroniziranimi gibi. Dojenčkovo

čustveno izražanje je dobro organizirano in specifično, zato nam veliko pove o njegovem

čustvenem stanju (Marjanovič Umek idr., 2004, 233).

1.5.4 Razvoj razumevanja in nadzorovanja čustev v otroštvu

V zgodnjem otroštvu prevladuje uporaba manj kompleksnih razlag čustev. Manj kompleksno

in razvojno zgodnejše razumevanje čustev temelji na opisih čustev kot telesnih izrazov (npr.:

ko so ljudje veseli, se smejejo), na poimenovanje dejavnosti (npr.: od veselja skačejo) in na

navajanju specifičnih situacij ali okoliščin, na katere ljudje ne morejo vplivati (npr.:veseli so,

ko sije sonce). Kompleksnejše razumevanje čustev vključuje razlage čustev kot doživljanja

(npr.: ko je žalostna, se je »počuti« dobro) in mišljenja. Otroci v zgodnjem otroštvu večinoma


24

uporabljajo manj kompleksne situacijske, vedenjske in telesne razlage čustev /…/. Otroci

»že« po tretjem oziroma četrtem letu starosti spoznajo, da lahko drugi različno mislijo in

doživljajo od njih samih. Preseganje egocentrizma se kaže v razvoju empatije in teorije uma.

Empatijo opredelimo kot posameznikovo sposobnost, da prepozna in razume misli,

perspektive in čustva drugih ljudi. Otroci že v prvih letih življenja začenjajo razumeti, da

imajo želje in prepričanja osrednjo vlogo za čustveno izkušnjo. Po tretjem letu starosti

začenjajo dojemati, da sta izpolnitev ali neizpolnitev posameznikove želje povezani s čustvi

veselja in žalosti ter da nepričakovan dogodek sproži pri ljudeh, glede na predhodno

prepričanje, čustvo presenečenja (Smrtnik Vitulič, 2007, 56-59).

M. Banerjee je razvoj čustvenega razumevanja razdelila v tri faze:

1. temeljno razumevanje čustev,

2. mentalistično razumevanje čustev in

3. čustveno razumevanje v praksi.

Po njenem mnenju, pa »faze« ne smemo enačiti z »razvojno stopnjo«, »faza« tudi ni njen

sestavni del. »Faze« naj bi vključevale temeljne principe posameznikovega razumevanja

čustev. V nasprotju s stopnjami faze niso strogo starostno (do)ločene, ampak se delno ali v

celoti prekrivajo in le okvirno določajo smer razvoja. Stopnje se pojavijo v enakem zaporedju,

vendar jih otrok ne more preskakovati. Vsaka naslednja je strukturna in hierarhična

nadgradnja prejšnje, a je organizirana drugače, bolj kompleksno. V fazi temeljnega

razumevanja otroci prepoznavajo razloge za čustva v zunanjih dejavnikih (situaciji, drugih

ljudeh) in ne v posameznikovem subjektivnem odzivu na dogajanje. V fazi mentalističnega

razumevanja postaja posameznikovo razumevanje čustev vse bolj kompleksno. V fazi

čustvenega razumevanja v praksi so posamezniki sposobni svoja čustva prilagoditi zahtevam

socialnega okolja. Otroci oziroma mladostniki v procesu socializacije začenjajo razumeti,

katera čustva je primerno izraziti in katera prikriti ali predelati, da bo njihovo čustveno

izražanje in doživljanje v skladu s pričakovanji kulture, v kateri živijo (prav tam).

Čustveni odzivi otroka že zgodaj izražajo individualnost. Razlike ob rojstvu pripisujemo

predvsem temperamentu, pozneje pa na izražanje čustev vplivajo tudi dejavniki okolja. V

zgodnjem otroštvu so otroci, ki so bili kot dojenčki deležni občutljive skrbi matere, bolj


25

priljubljeni med vrstniki, izražajo več pozitivnih čustev v stiku z njimi. Avtorji Sroufe,

Cooper in DeHart (1996, po Cugmas, 1998) so ugotovili, da so otroci, ki se na stike z vrstniki

odzovejo s sovražnostjo, verjetno izkusili sovraštvo, zavračanje in pomanjkanje čustvenosti

tudi v stiku s svojo materjo (Smrtnik Vitulič, 2007, 53).

Glavni razvojni napredek v tem obdobju se kaže na področju nadzora nad čustvenim

doživljanjem in izražanjem, ki postaja vse bolj uravnoteženo in socialno sprejemljivo. V

zgodnjem otroštvu poraste število dražljajev, ki pri otrocih vzbudijo čustva veselja. Predšolski

otroci se veselijo zlasti sodelovanja v različnih dejavnostih z drugimi ljudmi, predvsem

vrstniki, doživljanje veselja pa je še posebej intenzivno, kadar so uspešnejši od drugih otrok.

Radovednost je prijetno čustveno stanje, ki vodi k raziskovanju in učenju. S starostjo se

kažejo spremembe v stvareh, ki pri otroku vzbujajo radovednost, in v načinu njenega

izražanja. Medtem, ko dojenčki izražajo radovednost z napetostjo obraznih mišic, odpiranje

ust in iztegovanje jezika ter gubanje čela, gibalni razvoj malčku omogoča, da gre do

predmetov, ki ga zanimajo, ter jih prijema in raziskuje. Razvoj usmerjene pozornosti otroku

omogoča, da se vse bolj osredotoča na predmet, ki ga zanima, z njim se vse bolj intenzivno

ukvarja in pri tem vse dlje vztraja. Z govornim razvojem otroci radovednost vse bolj kažejo

tudi preko postavljanja vprašanj, kar je tipično za obdobje zgodnjega otroštva in doseže vrh

okoli šestega leta starosti.

Tabela 2: Značilnosti čustvenega izražanja v obdobju otroštva (povzeto iz Marjanovič Umek,

Zupančič, 2004, 335).

Značilnost Opis

Intenzivnost Otroci se čustveno odzivajo enako intenzivno na trivialne kot na resne situacije.

Pogostnost Otroci pogosto izražajo čustva, z razvojem pa se postopno učijo zmanjševati čustvene izraze in jih izražati na primeren način.

Prehodnost Prehodi od izražanja enega čustva do drugega (npr. veselje in jeza) so pri otrocih zelo hitri, kar je povezano z izražanjem nakopičenih čustev brez zadržkov, s pomanjkljivim razumevanjem situacije zaradi razmeroma šibkih spoznavnih sposobnosti in omejenim izkušnjam ter s kratkotrajno pozornostjo.

Individualnost Z vplivom učenja in razvoja se povečujejo individualne razlike v čustvenem odzivanju otrok.

Spremenljivost moči Z razvojem postajajo nekatera čustva močnejša, druga pa šibkejša, na kar vplivajo biološke spremembe, otrokov spoznavni razvoj ter spremembe v otrokovih interesih in vrednotah.


26

Prepoznavnost preko vedenjskih znakov

Otroci čustva izražajo neposredno ali posredno preko nemira, sanjarjenja, joka, govornih težav ter nevrotičnih manerizmov (npr. grizenje nohtov, sesanje palca).

1.5.5 S čustvi povezano vedenje v socialnih interakcijah

Opredelitev prosocialnega vedenja in agresivnega vedenja se nanaša na pozitivne oz.

negativne posledice, ki ga ima takšno vedenje za druge ljudi. Kadar je namen

posameznikovega vedenja, da nekomu povzroči škodo, govorimo o agresivnem vedenju,

medtem ko je namen prosocialnega vedenja pomoč drugemu (prav tam).

1.5.5.1 Prosocialno vedenje

Otroci se v obdobju zgodnjega otroštva na stisko drugega pogosto odzovejo s sprosocialnim

vedenjem, čeprav posameznika v stiski še vedno tudi ignorirajo, se mu izognejo ali se

odzovejo z agresivnim vedenjem. Prosocialno vedenje otroka je dosledno v času ter glede na

različne situacije. Glede na kasnejša razvojna obdobja je doslednost vedenja v obdobju

zgodnjega otroštva zmerna in se pojavlja predvsem, ko je otrokovo prosocialno vedenje

usmerjeno na isto osebo. Doslednost v otrokovem prosocialnem vedenju je najverjetneje

posledica povezanosti med vedenjem in otrokovimi osebnostnimi lastnostmi, kot so plašnost,

sociabilnost, asertivnost, dominantnost ter impulzivnost. Predšolski otroci, ki so bolj

sociabilni, manj plašni in manj impulzivni, pogosteje nudijo pomoč drugim, to velja tudi za

bolj asertivne in manj dominantne otroke. S pojavljanjem prosocialnega vedenja pri otrocih se

prav tako pozitivno povezuje sposobnost zavzemanja perpspektive drugega, ki z otrokovim

razvojem narašča in vključuje razumevanje čustev in čustvenih reakcij drugega ter

razumevanje njegovih misli, motivov in namer. /…/. N. Eisenberg in Fabes (1998) navajata,

da se varno navezani dojenčki in malčki pri starosti petih let pogosteje vedejo prosocialno in

izražajo skrb za druge. D. Papalia in sodelavke (2001) povzemajo rezultate metaanalize 179

raziskav, ki kažejo na porast pogostnosti skrbi za druge od obdobja dojenčka, otroštva do

mladostništva. Člani otrokove družine predstavljajo model in vir standardov vedenja. Starši

prosocialnih otrok pogosteje nudijo pomoč drugim ljudem, otrokom predstavljajo modele

prosocialnega vedenja ter jih usmerjajo k poslušanju zgodb, gledanju filmov in televizijskih

oddaj, ki poudarjajo sodelovanje in medsebojno delitev ter spodbujajo nudenje pomoči. Več

avtorjev navaja, da starši spodbujajo otrokovo prosocialno vedenje z induktivnimi vzgojnimi


27

tehnikami (npr. Eisenberg in Fabes, 1998; Papalia idr., 2001), za katere je značilno, da starši

otroku pojasnjujejo ter navajajo razloge za primernost oz. neprimernost določenega vedenja.

Ti starši otrokovo pozornost usmerjajo na posledice, ki jih ima njihovo vedenje na čustveno

doživljanje drugih ljudi, otrok pa je v pogovoru tudi dejavno udeležen. Otroci si na ta način

lažje zapomnijo povezavo med svojim vedenjem in posledicami, ki jih ima ta na čustva

drugih. /…/. Nasprotno so avtoritarne vzgojne metode, kot npr. prepoved ali telesno

kaznovanje otroka, negativno povezane s prosocialnim vedenjem, ki se v tem primeru

najpogosteje pojavlja zaradi zunanjih motivov, kot sta npr. izogibanje kazni ali strah. /…/.

Rezultati raziskav, v katerih so preučevali vpliv socialnoekonomskega položaja otrokove

družine na pojavljanje prosocialnega vedenja pri otroku, kažejo, da ni enoznačnih povezav

med obema spremenljivkama, vendar pa struktura otrokove družine vpliva na pojav

prosocialnega vedenja. Predšolski dečki, ki živijo le z mamo, pogosteje tolažijo svoje vrstnike

kot dečki ali deklice, ki živijo z obema staršema, kar avtorja povezujeta s čustveno

odvisnostjo starša od otroka, v tem primeru mame od sina (prav tam, 345-346).

1.5.6 Temperament in osebnost v zgodnjem otroštvu

Vse komponente temperamenta, ki jih lahko opazimo pri malčkih, se ohranjajo tudi v

obdobju zgodnjega otroštva. V tem obdobju se razvoj temperamenta kaže kot porast

prilagodljivosti in vztrajnosti ter upad negativnega čustvovanja in ravni dejavnosti.

Caspi je s sodelavci v multidisciplinarni študiji (2001) spremljal celotno generacijo

novozelandskih otrok , rojenih leta 1972 in 1973, in sicer od njihovega tretjega leta starosti do

zgodnje odraslosti. S t.i. tipološkim ali na posameznika osredotočenim pristopom, so

raziskovalci ob prvem merjenju odkrili pet homogenih temperamentnih tipov triletnih otrok:

v dobro prilagojeni, za katerega so bili značilni normativni samonadzor, primerna

mera samozavesti ter ustrezno odzivanje pri soočenju z neznanimi ljudmi, situacijami

in neuspehom. Med dobro prilagojenimi otroki jih je bila približno polovica dečkov in

polovica deklic;

v s pomanjkljivim nadzorom, ki je vključeval impulzivne, eksplozivne, odkrenljive,

čustveno nestabilne in nemirne otroke. Ti otroci so pretirano izražali svoja čustva,

zlasti negativna,

Documents

diploma koncna verzija - Kopija - COnnecting REpositories · 2017. 11. 27. · Mariboru, smer univerzitetni dvopredmetni pedagogika in sociologija, izjavljam, da je diplomsko delo