»Prej ali slej nas vse udari strela.«

—Gregory Maguire,

A Lion Among Men

B R I A N S E L Z N I C K

R o m a n v b e s e d i i n s l i k i

B R I A N S E L Z N I C K

R o m a n v b e s e d i i n s l i k i

14

GU NFLINT LAK E , MIN NE SOTA

JU NIJ 1977

1515

GU NFLINT LAK E , MIN NE SOTA

JU NIJ 1977

16

P R V I D E L

Ben Wilson je začutil udarec in odprl je oči.

Spet so ga lovili volkovi in srce mu je razbijalo.

V temni sobi se je vzravnal v sedeč položaj in

se podrgnil po roki. Pobral je čevelj, ki ga je

vanj vrgel bratranec, in ga spustil na tla.

»To boli, Robby!«

Robby je zamomljal nekaj besed.

»Kaj?« je vprašal Ben.

»Kaj? Kaj? Me ne slišiš? Si gluh?«

Robby je tako kot tako rekoč vsi na Gunflint Laku ve ­

del, da Ben že od rojstva na eno uho ne sliši, a ga je vseeno

zabavalo, da ga je to kar naprej spraševal, tudi sredi noči.

Ponovil je: »Rekel sem, da nehaj vpiti med spanjem!«

V kotu sobe se je v mesečini svetlikala njegova lovska

puška. Zraven so bili na kupu ribiška palica, žepni nož, lok,

puščice, ročno izdelana kopja in frače različnih velikosti.

Robby je očitno s strašnim veseljem zbiral ne varne pred­

mete.

Ben se je spet ulegel na staro ležišče, stisnjeno med

pre dalnik in okno. Električni ventilator je bil pokvarjen

17

in fanta sta se do pasu gola potila v poletni vročini in od ­

vrgla zdaj neuporabni odeji. Štrenasti lasje so se jima

le pili na čelo.

Benu so se še vedno tresle roke zaradi sanj. Vse od

ne sreče so se namreč v njih pojavljali volkovi, dirjali so

po z mesečino obsijanem snegu, njihovi rdeči jeziki so

ople tali in beli zobje so se lesketali. Ni mu šlo v račun,

za kaj ga zalezujejo, saj je imel volkove včasih rad. Z

ma mo sta ne koč celo enega videla z domače verande.

Volk je bil lep in skrivnosten, kot bi stopil iz knjige s

prav ljicami.

Zunaj se je veter okrepil in vel skozi šelesteče listje

orjaških dreves okrog hiše. Iz Robbyjeve radioamaterske

postaje, ki jo je hotel imeti vso noč prižgano, so brenčali

glasovi. Bena to ni preveč motilo. Da je bil gluh na eno

uho, je imelo svoje prednosti: lahko je spal z zdravim

ušesom na vzglavniku in zadušil vse zvoke. Podobno

zvijačo je uporabljal v šoli. Kadar je hotel utišati uči teljico

ali sošolce, se je z zdravim ušesom naslonil na roko. Tako

je laže bral knjige o vesolju, ki jih je skrival pod klopjo.

»Ko si mi vsaj ne bi bilo več treba deliti sobe s tabo,«

je zamrmral Robby in spet utonil v spanec.

Ben se je molče strinjal.

Njegovo pozornost je pritegnil znan šum, zato je pri­

slonil zdravo uho ob steno.

18

»Tri mesece je, odkar je umrla, Jenny. Pogovoriti se

morava o prodaji.«

Takoj je vedel, da se teta Jenny in stric Steve spet pogo­

varjata o njegovi domači hiši.

»Elaine je imela hišo rada, Steve,« je odvrnila teta. »In

najin dedek je zgradil ti hiši in kočico za goste. Nečesa,

kar je del družine, ni tako lahko nenadoma prodati. Ne bi

za zdaj raje pozabila na to?«

Ben si je predstavljal, kako si teta zateguje čop, ko to

go vori. Enako navado je imela Robbyjeva starejša sestra

Janet. To je počela tudi mama, kadar je imela povedati kaj

resnega.

»Prej ali slej jo bova morala prodati,« je vztrajal stric.

»Večno ne more ostati nedotaknjena. Plačevati morava

račune in zdaj imava še Bena.«

»Za skoraj vso sezono imaš napovedane lovske in

ri biške izlete v treh lovskih kočah, jaz pa kuham v Gunflint

Lodgeu. Ne bo nam hudega.«

»Že, ampak denarja ni za vse leto.«

»Začenja se poletje, Steve. Morava res že skrbeti za to?«

Sledila je dolga tišina.

Ben med odraščanjem ni nikoli mislil na to, kdo je

lastnik hiše, v kateri živi. Od nekdaj je bila njegova in

mamina. Zdaj pa se je zdelo, da je tetina in stričeva. Zakaj

ni več njegova? Je otrok sploh lahko lastnik hiše?

19

Po pogrebu v marcu si je mislil, da se bo lahko vrnil

domov, kadar bo hotel, glede na to, da je hiša samo triin­

osemdeset korakov stran od bratrančeve. Toda bolj ko je

mineval čas, bolj ga je bilo strah stopiti skozi vhodna

vrata, ne da bi ga na drugi strani čakala mama.

Ob jezeru ni bilo veliko hiš. Njegova in bratrančeva

sta si bili najbliže. Pogrešal je domačnost svojega vedno

razmetanega doma – mizice, različne stole, stare ure,

ci tate, ki jih je mama skrbno pripenjala in lepila na hladil­

nik, reprodukcije njenih najljubših slik, zarjavele zob­

nike in kolesa in druge zanimive stvari, ki jih je nabral

med njunimi sprehodi okrog jezera in po mestu, zbirko

plošč, kamniti kamin, dragoceno losovo rogovje, ki sta

ga našla ob gunflintski stezi, in seveda vse knjige, ki so se

usuvale iz knjižnih omar in so bile naložene na kupe po

vsej hiši.

Če bi teta in stric prodala hišo, se je spraševal, kaj bi

se zgodilo z vsemi njegovimi stvarmi? Kaj bi se zgodilo z

maminimi stvarmi? Kdo bi tam živel? Mogoče bi lahko

vse preselil v malo kočo za goste? Ko sta bila bratranca še

majhna, sta se tam igrala, če je ni uporabljal kak obis­

kovalec. Pretvarjala sta se, da je čarovničin grad ali gusar­

ska ladja. Čeprav je bila samo sto metrov niže ob jezeru,

sta se počutila kilometre stran od odraslih. Vse to se je

zdaj zdelo kot prejšnje življenje.

20

Prepir med teto in stricem se je polegel in ura na hod­

ni ku je odbila polnoč. Ker Ben ni mogel mižati, se je

iz tegnil pod posteljo po rdečo plastično baterijsko sve tilko

in leseno škatlo, ki jo je tam skrival.

Škatla je bila približno tako velika kot njegov učbenik

za matematiko. Bila je bleščeče rjava in gladka na otip.

Dno je bilo pokrito z mehko zeleno polstjo. Na pokrovu je

bila rezbarija volka. Izdelal jo je eden od umetnikov v

mestu in mama mu jo je dala lani za božič. Škatla, baterija

in dva kovčka oblačil so bile edine stvari, ki jih je vzel s

sabo, ko se je preselil v Robbyjevo sobo.

Prižgal je baterijo, iz žepa na hlačah, ki so zložene

ležale na tleh, izvlekel ključek in odklenil malo medeni­

nasto ključavnico na sprednji strani škatle. Drugega za

drugim se je dotaknil drobnih predmetov v njej.

Razporedil jih je po kartonskih predelkih, tako da je

vsakemu dodelil poseben prostor. Med drugim je imel

več nenavadno oblikovanih vejic, svoj zadnji mlečni zob,

plastično igralno figurico, ki sta jo našla za šolo s pri­

jateljem Billyjem – ta ga je vedno dražil, ker je pobiral

smeti – ptičjo lobanjo in fosil, imenovan stromatolit, ki ga

je odkril, ko je hodil po gričih blizu Gunflint Laka. V

spodnjem desnem kotu kartonskih rešetk sta bila majhna

jamičasta siva kamna. Enega je prijel in ga obračal v dlani.

Ko ju je pokazal mami, mu je razložila, da se imenujeta