Današnja Slavonija ni nekdanja Sclavonia

Če se lahko sprijaznite z dejstvom, da je vzdevek Slovani neutemljena politična izmišljotina

češkega jezuita in jezikoslovca Josefa Dobrovskega in njegovega kroga, kar je posvojilo samo

pet narodov (Čehi, Poljaki, Slovaki in Ukrajinci – z nami vred), potem se boste morali odločiti še

za najprimernejšo obliko, ki naj to poimenovanje nadomesti. Zmeda s sodobnimi Slovani,

Sloveni, Slaveni, Slavonci, Slovenci, Slovinci, Slovaki in podobnim je že tako smešna, da nam v

zgodovino, ko si je vsak pisec in govorec po svoje oblikoval imena ljudstev, sploh ni treba

zahajati.

Sam pri svojem pisanju in v pogovoru uporabljam splošno uveljavljeno ime Slaveni, vendar

samo za zadnjih dvesto let in še to, kadar je to utemeljeno in upravičeno. Zakaj, sem opisal v

predlogu za spremembo izmišljenih Slovanov v prispevkih O imenu Slovani in O stari slovenščini,

prav tako objavljenima na tej strani. Tam sem predstavil teorijo, kako in kdaj je prišlo do imena

Slaveni tudi pri ljudstvih, ki se nikdar prej niso tako predstavljala.

Če se bo ta moja podmena o Slavenih potrdila, jo boste v slovenskem jeziku za zadnjih dvesto

let lahko uporabili tudi vi, in potem mnogo lažje sledili naslovu in namenu tega članka.

Slovencev in Slovenije v taki oliki na začetku našega štetja ni nihče omenjal, je pa bizantinski

zemljepisec Klavdij Ptolemaj na potovanju po Srednji Evropi v drugem stoletju zapisal ime

ljudstva Σουοβηνοί, kar se po naše prebere Suoveni. Če vemo, da Grki niso poznali sklopa -sl-

in so zato med ta dva znaka vrinjali glas -u- (grški -ου- se prebere kot -u-), in če ta -u-

nadomestimo z -l- , dobimo Slovene, za katere bo najbrž težko dokazati, da niso bili predniki

današnjih Slovencev in Slovakov.

Dobrih štiristo let po Ptolemaju, sredi šestega stoletja, je pomemben bizantinski učenjak

Prokopij iz Cezareje, glavni in zadnji vodilni zgodovinar antičnega časa, poročal v grščini o

Slavenih (Σκλάβήνοι Sklávēnoi, Σκλαυηνοί Sklauenoi, Σθλαβηνοί Sthlavenoi in podobno).

Ptolemajev -ou- iz Souovenoi so zamenjali novi soglasniki: -k- ali -th-, črko -β- pa tudi

samoglasnik -u-.

Prokopijeve Sklávēnoi se po slovensko bere Slaveni, še bolj pravilno – Sloveni. Ker vemo, da

ljudstva, ki govorijo podobno kot Slovenci in Slovaki, še vedno akajo, namesto nepoudarjenega -

o- še danes izgovarjajo glas -a-, lahko upravičeno sklepamo, da so se nekdanji Slověni Prokopiju

predstavljali kot Sklaveni. Akanje poznajo Rusi, kot edino pravilno izgovorjavo knjižnega jezika

(npr.: по-русски, Cловенец, Москва se izgovori kot pá-rúski, slavénec, maskvá), uporabljajo pa ga

tudi Belorusi, Bolgari in celo Slovenci v dolenjskem narečju [1].

Grški Sklavenoi je pri različnih piscih dobil tudi številne jezikovne različice. Rimski uradnik

Jordanes iz Mezije je zapisal v stari latinščini Sclaveni. Podobno kot navedeni najstarejši trije viri

je o Slavenih pisala še vrsta drugih zgodnje srednjeveških piscev in kronistov s podobnimi

samoglasniki in soglasnikih v prvem zlogu. Na koncu šestega stoletja se med grškimi pisci

pojavi tudi skrajšana oblika Σκλάβος (Sklavos), ki je pri Latinih postal Sclavus. V grščini in

latinščini so Sklavene in Sclavene po letu 700 postopoma zamenjali Sklavi in Sclavi.

Za označevanje ozemlja poseljenega s Sklaveni (Slověni) ali pod oblastjo sklavenskega vodje so

prav tako začeli uporabljati izvedenke iz imena prebivalcev: Sclavinia, Sclavania, Sclavenia,

Sclavonia, Schiavonia, Sclauoniae, Sclauinia in podobno. Latinski -c- je v prvem zlogu povsem

nadomestil prejšnji grški -k-, v poznejših stoletjih pa so nekateri pisci začeli opuščati tudi ta -c-

in tako dobili Slauonio in Slavinio. Da je s temi imenovanji mišljeno ozemlje današnje Slovenije,

priča oltarna slika Bernharda Strigla iz kartuzije Baxheim na Švabskem (iz leta 1512/13), ki

simbolično prikazuje rodovnik evropskih kartuzijanskih samostanov [2]. Današnja Slovenija se

je nekdaj imenovala Sclavonia in Slauonia, to latinsko ime pa je izpeljano iz staroselske dežele

Slověnov, kar potrjuje vrsta zgodovinopiscev in jezikoslovcev.

Če kdo dvomi, da ime Slauonia pomeni Slovenijo, naj si prebere knjigo J. Höflerja »Trubarjevi Lubi Slovenci ali Slovenija pred 650 leti v Strasbourgu«. Reprodukcija iz te knjige: Kartuzija Jurklošter v Slauonii – Sloveniji (str. 21)

Vsaj od Trubarja naprej smo bili Slovenci še do nedavnega tudi po slovensko Sloveni (glej

poglavje O Slovenih v zborniku člankov SKLAVENI SLOVENI SLOVENCI, str. 60, prav tako

objavljenem na tej spletni strani) , Slovaki pa prepričljivo dokazujejo, da so se do 14. stoletja

imeli tudi oni za Slověne. Njihova država je še danes Slovensko, jezik je slovenčina, ženske pa

Slovenke. Za povprečno razgledana slovensko Slovenko in njenega Slovenca mi tega najbrž ni

treba posebej dokazovati.

Da je Sclavonia nekdaj pomenilo slovensko deželo, čeprav pojem Slovenija takrat ni obstajal, pa

že ni več tako samoumevno. Še zlasti, ker se takratna Sclavonia niti po ozemlju, niti po

prebivalcih, niti po jeziku ne ujema z današnjo hrvaško Slavonijo. Nekateri zgodovinarji in

jezikoslovci so zadevo močno poenostavili in prevajajo latinsko ime pokrajine Sclavonia kot

Slavonija, kar pa ne zdrži nobenih znastvenih preverjanj.

Pokrajine današnjega slovenskega ozemlja, na katerem so že v zgodnjem srednjem veku

prebivali Sloveni/Slaveni, so pogosto menjale imena od nekdanjih Karantanije, Karnije in

Karniole do Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji. V zgodovini smo bili že blizu pravemu

imenu dežele SCLAUINIA in SCLAVANIA ob koncu prvega tisočletja v okviru cesarstva Otona

III, kar pričata znameniti miniaturi, shranjeni v Münchnu oziroma v Bambergu [3].

Še bliže slovenski deželi je Vramec s svojo Szlouenieh (Slovenijeh) v Kroniki VEZDA ZNOVICH

ZPRAVliena Kratka Szlouenzkim iezikom po D. Antolu Pope Vrameze Kanouniku Zagrebechkom, ki jo

je dal natisniti leta 1578 v Lublane. Še leta 1645 je ime Sclavonia pomenilo področje severno od

Save in zahodno od današnje Slavonije [4], kamor je po Hirschvoglovem zemljevidu iz prve

polovice 16. stoletja segala in še dalj proti vzhodu Windisch Lan(d) – Slovenska dežela [5].

Izrez iz zemljevida Blaeu, kjer je ozemlje nad Savo z Zagrebom vred označeno kot SCLAVONIA, pod Savo pa kot CROATIA. Še leta 1645 je ime Sclavonia pomenilo ozemlje severno od Save in zahodno od današnje Slavonije [4] (celoten zemljevid v visoki ločljivosti, da ga lahko precej povečate, je na slovenski Wikipediji v članku Slavonija).

To potrjuje tudi Münstrov zemljevid Sclavonia oder Windisch Land [6] – Sclavonia ali Slovenska

dežela. Ker je na vseh teh zaemljevidih Hrvaška zarisana in izpisana izrecno južno od Save,

pomeni, da je bil Agran – Zagrabia (danes Zagreb) takrat – slovensko mesto.

S Sloveni poseljena območja so imela v srednjem veku različna tuja imena: Carinthia (Koroška),

Windische March (Slovenska marka), Krain (Krajnska), vendar vse do 19. stoletja nikoli

Slovenija. Nedvomno lahko vsa ta imena poslovenimo, čeprav je morala dežela že leta 745 za

pomoč proti Obrom priznati germansko bavarsko nadoblast, notranjo samostojnost pa ohranila

samo do preoblikovanja v frankovsko grofijo leta 828. Pisalo se je predvsem latinsko in pozneje

nemško. Naše kraje so začeli obvladovati in poimenovati vojaški in cerkveni oblastniki, ki so

prerasli v pomembne fevdalne rodbine (Spanheimi, Goriški grofje, Celjski grofje), in končno v

14. stoletju Habsburžani. Zato tudi latinska in nemška imena slovenskih dežel in krajev.

Željo po rodovitni Panonski Slovenijeh med Savo in Dravo (Windisch Land), ki je segala od

Mokricz/Mokric pa vsaj do Poſchege/ Požege [5], so na prelomu tisočletja kazali tako hrvaški

kot madžarski poglavarji, vendar tam niso mogli uveljaviti svoje oblasti. Hrvaška je bila od 1102

do 1918 v državni skupnosti z Madžarsko, zato je pravni status Sclavonie in Slavonije najbolj

sporno vprašanje hrvaškega in madžarskega zgodovinopisja [7].

Vse do 18. stoletja so jezikoslovci prevajali pojem Sclavonia kot Slovenska zemlja [8] Slovenski

orsag [9] in pojem Sklavonija kot Szlovenſzko kraljeſztvo [10], nova dežela z novim imenom

Slavonija pa je nastala bolj proti vzhodu leta 1745 [11]. Med srednjeveško Sklavonijo (Sclavonio) in

Območje nekdanje Sclavoniae inferior današnje pokrajine Slavonija v Republiki Hrvaški (siWiki)

novoveško Slavonijo razsvetljenskega 18. stoletja in terezijanskih reform ni kulturne kontinuitete

in celo tudi ne fevdalne rodbinske nepretrganosti, ker so se fevdalci pred Turki umaknili v

civilno (bansko) in podeželsko Hrvaško, v »ostanke ostankov« ali pa v prekdonavski del

Ogrske, ki je imel središče v Požunu [12].

Medtem, ko je bil večji del srednjeveške Slovenijeh – Zgornja Slovenijeh (Sclavoniae superiror), z

mejami na rekah Drava, Donava, Sava in spodnja Kolpa, takrat že preimenovan v Hrvaško, pa

obsega ozemlje Slavonije iz 18. stoletja v glavnem zgolj nekdanjo Spodnjo Slovenijeh (Sclavoniae

inferior), ki živi v tesni povezanosti s Pešto, kjer jim potrjujejo bana in kamor odhajajo na

politične skupščine. Tako se začne razvijati gospodarska, politična in zlasti jezikovno-kulturna

slavonska pokrajinska zavest, utrjujejo pa jo prav slavonski pisatelji in slovničarji, ki uporabljajo

v svojih delih drugačno narečje, kot ga pišejo kajkavski pisci podeželske in banske Hrvaške v

17. in v 18. stoletju v nekdanji gornji Sklavoniji.

Temeljito se je oblikovanja nove Slavonije zlasti v tem obdobju lotil literarni zgodovinar Janez

Rotar leta 1988 v Zgodovinskem časopisu št. 42:

... Ker je od Pergošiča 1574 in od Vramca dalje izpričano slovensko ime (Slovenci, slovenski)

v tiskanih delih hrvaške kajkavske književnosti, in ker ime hkrati prvinsko živi med

ljudstvom, nikakor ni presenetljivo, da ga uporabljajo še vse 17. in 18. stoletje. Tako

ravnajo ob svojem nastopu tudi prvi slavonski pisci in svoj jezik na začetku imenujejo

slovenski, potem slovinski, čeprav ne pišejo kajkavsko kot v nekdanji gornji Sklavoniji in

sedaj v zagrebškem krogu, ampak v štokavskem narečju ikavskega govora. Prav slavonski

pisci pa začenjajo uvajati novo zemljepisno ime z upravnopolitično in kulturno

razsežnostjo — Slavonija, Slavonci, slavonski, kar je seveda nastalo iz latinskega Sclauonia

neposredno po odhodu Turkov iz spodnje Sklavonije leta 1699...

... Pisatelj Antun Matija Relković kot prvi doslej omenjani glasnik novega slavonskega

imena, se s knjižico Slavonske libarce pojavi s tem imenom šele leta 1761, leto pozneje pa v

svojem štokavsko-ikavsko pisanem didaktičnem spevu Satir iliti divji čovik (Dresden 1762)

utemelji slavonsko regionalno književnost. Svoje naslovnike ali bralce dosledno ogovarja

kot Slavonce, deželo kot slavonsko zemljo, opozarjajoč na njeno dolgo opustelo in prazno

preteklost. Relkovičeva slovnica, Nova slavonska i nimačka gramatika (1767) uzakonja

štokavsko narečje ikavskega slavonskega govora v nastajajoči slavonski književnosti in že

v naslovu, torej poudarjeno nosi slavonsko ime in ne več slovensko, ki ga je le na začetku

še uporabil. Novo ime zajema pokrajinsko pripadnost in odseva državnoupravno in

kulturno pa narečno razdeljenost Hrvatov v 18. stoletju, ki se iz politično-upravne

slavonske ureditve iz leta 1745 prenaša naprej v 19. stoletje. Značilno pa je, da se je

ljudstvo kot dotlej še precej časa tudi poslej imenovalo z imenom Šokci, in ne z učenim

oziroma upravno-političnim imenom Slavonci, deželo pa so imenovali Šokadija...

Značilni slavonski pisci Antun Matija Relković, Marijan Lanosović in Ignat Alojzij Brlić najprej

imenujejo svoj jezik slovinski (po ikavskem pravilu menjave e z i), nato pa praviloma slavonski

ali ilirski. Ime Slavonija se je začelo uveljavljati šele po propadu in uničenju Turkov, ko so se

Zgodovinski zemljevid, ki lepo ponazarja razvoj hrvaških narečij: najstarejše je nedvomno čakavsko, kamor so se Horuati najprej naselili in od koder se je začelo pod Frankopani širiti proti Sclavonii na severu, kjer so še ob koncu 17. stoletja živeli Vramčevi in Habdelichevi Szloueni s svojo vprašalnico »kaj?«. Tam so zdaj kajkavski Hrvati. V času turških vpadov so proti sverozahodu pritisnili v Bosno in Slavonijo štokavski srbski begunci, ki so dali podlago štokavščini (zemljevid je posnet po Wikimedia Commons 12. oktobra 2011; prevod legende narečij: MIM)

tamkajšnji Slovenci že zlili in asimilirali s srbskimi in hrvaškimi begunci iz Srbije, Bosne in

prave Hrvaške. Nedvomno je sredi 18. stoletja, petdeset let po koncu sto petdeset letne turške

okupacije, v Spodnji Slovenijeh že prevladal govor novo naseljenih štokavcev, nad staroselskim

slovenskim jezikom. Nova slavonska literatura je tudi med Hrvate vnesla nekaj dodatne zmede,

vsakakor pa je pri hrvaških avtorjih jasno vidno, da je treba ločiti t.i. kajkavsko in slavonsko

slovstvo, ki temeljita na povsem različnih jezikovnih temeljih [12].

Hrvaški razpravljalci so si že v 17. stoletju in potem celih dvesto let prizadevali uveljaviti

razlago, da je Slavonija poenostavljena in posodobljena soznačnica latinskega imena Sclavonia,

terra sclava, regnum Sclavoniae ( P. R. Vitezović, V. Jagić, V. Klaić, A. Jembrih). Izenačevanje

srednjeveškega, etnično nastalega toponima Sclavonia (po imenu Sclavi) in novodobne učene

tvorbe političnoupravnega in s tem zemljepisnega imena in pojma Slavonija, nastalega morda

konec 17., uveljavljenega in zapisanega pa sredi 18. stoletja, ne zdrži časovne primerjave. Kot

toponim je nastal s ponovno slavizacijo polatinjenega slavenskega imena Sloveni, Slovenci, torej

Sclaveni, Sclavoni. Kronologija pojavov preprečuje tudi vsebinsko enačenje Slovenci, Sloveni —

Slavonci. Slednji namreč pogojujejo zavest pokrajinske pripadnosti, pripadnosti upravno-

politični enoti, ljudstvo pa se samo imenuje Šokci in deželo Šokadija, oziroma jih tako imenujejo

tudi srbski sosedje. Slavonsko ime in poimenovanje ljudstva uveljavljajo predvsem pisatelji in

deloma cerkev in je torej učena tvorba, rabljena v upravnem okolju, srednjeveško ime Sclavonia

oziroma Sclavi pa je nastalo po ljudskem samopoimenovanju Sloveni, Slovenci ter se

uporabljalo polatinjeno in v neslovanskem jeziku [13].

Po hrvaško-madžarski pogodbi leta 1868 je Slavonija pripadla Hrvaški v združeno Kraljestvo

Hrvaške in Slavonije.

Poznejši hrvaški jezikoslovci in zgodovinarji Slovene in Szlouencze zabeležene na današnjem

hrvaškem ozemlju v prvovrstnih zgodovinskih virih očitno ne morejo razglasiti za Horuate, jih

pa še kar naprej prevajajo kot Slavene (kar v hrvaščini pomeni »Slovane«), kljub temu, da jim

mora biti resnica povsem jasna.

Viri: 1. enWiki: geslo ákanye, 29. sept. 2013

2. J Höfler, Trubarjevi »Lubi Slovenci« ali Slovenija pred 650 leti v Strasbourgu, Ljubljana 2009, stran 14

3. idem, stran 16

4. zemljevid Blaeu 1645: SCLAVONIA, CROATIA, BOSNIA cum DALMATIÆ PARTE, siWiki, geslo Slavonija, 29.9.13

5. zemljevid A. Hirschvogel: SCHLAVONIÆ, CROATIÆ, CARNIÆ, ISTRIÆ, BOSNIÆ...A. Ortelius, Antwerpen1570

6. zemljevid Sebastiana Münstra: Sclavonia oder Windisch Land, Basel 1548

7. L Heka, Hrvatsko-ugarski odnosi od srednjega vijeka do nagodbe iz 1868. s posebnim osvrtom na pitanje Slavonije,Segedin

8. J Habdelich, DICTIONAR ili Réchi Szlovenſzke, u Nemskom Gradczu 1670

9. J Bellosztenecz, Gazophylacium, Zagreb 1740, str. 507

10. A Jambrešić, Lexicon Latinum, Zagreb 1742, str. 925

11. F Šišić, Pregled povijesti hrvatskoga naroda, Zagreb 1962, str. 324-326

12. J Rotar, Viri Trubarjevega poimenovanja dežel in ljudstev in njegova dediščina, Zgodov.časopis 42, 1988, 3, str. 325 13. A Šiško, Slavonija, Slavonci, slavonski jezik, rokopis, 2013, str.