Izbrano

13,95 €

Svetovna uspešnica Pulitzerjevega nagrajenca

Eden najmočnejših bralskih doživljajev te sezone.

Matej Bogataj, Mladina

Po razdejani, opustošeni, izpraznjeni zemlji Amerike,

v postapokaliptičnem času popolne civilizacijske praz­

nine, potujeta oče in sin, oborožena z revolverjem, da

se branita pred roparji, ki ob cesti prežijo na ljudi. Njuna

pot se vije proti jugu, proti obljubljenemu in lepšemu

jutri, čeprav ne oče ne sin ne vesta, kaj ju, če sploh, čaka

na koncu poti …

CORMAC McCARTHY (1933) velja za živečega klasika

ameriške književnosti. Za svoje delo je prejel najpre­

stižnejše literarne nagrade. McCarthyjev predzadnji

roman Ni dežela za starce sta v filmsko obliko prelila

režiserja Ethan in Joel Coen in 2008 prejela oskarje v

najpomembnejših kategorijah, na filmska platna pa

prihaja tudi Cesta.

Cormac McCarthy

Cormac McCarthyCESTA

Literarni briljant leta!Samo Rugelj

CESTA

7

Prebudil se je v gozdu v mraku in hladu noči in stegnil roko, da bi se dotaknil spečega otroka zra-ven sebe. Noči temnejše od teme in vsak naslednji dan bolj siv od prejšnjega. Kot bi kakšna hladna zelena mrena hotela popolnoma zastreti svet. Roka se je z vsakim dragocenim vdihom nežno dvigala in spuščala. Odrinil je plastično ponjavo in se v svo-jih zaudarjajočih oblačilih potegnil izpod smrd-ljivih odej in pogledal proti vzhodu, da bi zagledal vsaj kanec svetlobe, a je ni bilo. V sanjah, iz katerih se je predramil, je taval po jami, kamor ga je bil otrok odpeljal za roko. Soj njune luči se je poigra-val po vlažnih sigastih zidovih. Kot romarja v bajki, ki ju je pogoltnila granitna zver, da sta se izgubila v njenem drobovju. Globoki kamniti kanali, po ka-terih je tekla in pela voda. In molče odštevala mi-

8

nute in ure in dneve zemlje, brez prestanka. Dokler se nista znašla v veliki kamniti dvorani, kjer je leža-lo davno črno jezero. In na nasprotni obali je če-melo bitje, od roba vode je dvigovalo svoj gobec, od katerega je kapljalo, in strmelo v svetlobo s svo-jimi mrtvimi očmi, belimi in slepimi kot pajkova jajca. Glavo je nagibalo nizko nad vodo, kot bi po-skušalo razbrati vonj tistega, česar ni moglo videti. Čepelo je tam belo in golo in prosojno, njegove alabastrne kosti so se izrisovale v sencah na skalov-ju. Njegovo črevesje, bijoče srce. Utripajoči možga-ni, ujeti v steklen zvon. Z glavo je nihalo sem ter tja in nato globoko zastokalo in se obrnilo in se z dolgimi in neslišnimi koraki opoteklo proč.

Ob prvi sivi svetlobi je vstal in pustil dečka spati in odšel na cesto in počepnil in preučeval deželo dol proti jugu. Pusto, tiho, brezbožno. Mislil je, da je oktober, vendar ni bil prepričan. Že leta ni imel koledarja. Potovala sta proti jugu. Še ene zime tu-kaj ne bi preživela.

Ko je bilo dovolj svetlo za daljnogled, je pregledal dolino pod njima. Vse se je zlivalo v megleno mra-koto. Čez asfalt je nosilo sipek pepel v pretrganih vrtincih. Preučeval je tisto, kar je pač lahko videl. Odseke ceste tam spodaj med mrtvimi drevesi. Is-kal je kar koli barvastega. Kakšen premik. Sled dvi-

�

gajočega se dima. Spustil je daljnogled in si z obra-za potegnil bombažno masko in si s hrbtom dlani obrisal nos in potem spet motril pokrajino. Potem je samo sedel in držal daljnogled in opazoval pepel-nato svetlobo, kako se zgošča nad zemljo. Vedel je, da je otrok njegovo edino jamstvo. Rekel je: Če on ni Božja beseda, potem Bog nikoli ni spregovoril.

Ko se je vrnil, je deček še vedno spal. Potegnil je plastično ponjavo z njega in jo zložil in odnesel do nakupovalnega vozička in jo spravil in se vrnil s krožnikoma in nekaj koruznimi piškoti v plastični vrečki in plastenko sirupa. Na tla je razgrnil majh-no pregrinjalo, ki sta ga uporabljala namesto mize, vse lepo pripravil in izza pasu vzel pištolo in jo po-ložil na tkanino in potem je samo sedel in gledal spečega dečka. Ponoči si je z obraza snel masko in ležala je nekje med odejami. Gledal je dečka in gle-dal je skozi drevesa proti cesti. Kraj ni bil varen. S ceste bi ju lahko kdo videl, zdaj ko je bil dan. De-ček se je obrnil pod odejami. Potem je odprl oči. Živijo, oči, je rekel.

Tukaj sem.Vem.

Uro pozneje sta bila na cesti. Potiskal je voziček in oba z dečkom sta nosila nahrbtnika. V nahrbtnikih so bile najpomembnejše stvari. Če bi morala pusti-

10

ti voziček in steči na življenje ali smrt. Na ročaj vo-zička je bilo pritrjeno kromirano motociklistično ogledalo, v katerem je opazoval cesto za njima. Na-hrbtnik si je porinil više na ramena in se zazrl čez opustošeno deželo. Cesta je bila prazna. Spodaj v majhni dolini je opazil mirno sivo kačo reke. Ne-gibno in natančno. Ob bregovih kupi mrtvega tr-stičja. Si dobro? je dejal. Deček je prikimal. Nato sta se napotila naprej po asfaltu v kovinski svetlobi, gazila sta skozi pepel in drug drugemu pomenila ves svet.

Reko sta prečkala prek starega betonskega mostu in čez nekaj kilometrov prišla do obcestne bencinske črpalke. Stala sta na cesti in jo opazovala. Po mojem bi jo morala preiskati, je rekel moški. Si vse ogleda-ti. Trava, po kateri sta koračila, se je pod nogami spreminjala v prah. Prečila sta razpokani asfaltni dovoz in našla cisterno za črpalke. Ni imela pokro-va in moški se je spustil na komolce in povohal, toda vonj po bencinu je bil šibek in postan. Vstal je in si ogledal stavbo. Črpalke s cevmi so začuda še vedno stale na svojem mestu. Okna nedotaknjena. Vrata v delavnico so bila odprta in vstopil je. Ob enem od zidov je stala kovinska omara z orodjem. Prebrskal je predale, vendar ni našel ničesar upo-rabnega. Centimetrski nastavki. Zaskočka. Stal je in se razgledoval. Kovinski sod, poln smeti. Odšel

11

je v pisarno. Povsod prah in pepel. Deček je stal pri vratih. Kovinska miza, registrska blagajna. Nekaj starih avtomobilskih priročnikov, pomečkanih in premočenih. Linolej je bil poln madežev in se je gubal zaradi puščajoče strehe. Stopil je do mize in tam obstal. Nato je dvignil telefonsko slušalko in zavrtel očetovo številko iz tistega davnega časa. De-ček ga je opazoval. Kaj počneš? je dejal.

Kakšnih štiristo metrov niže dol po cesti se je usta-vil in ozrl nazaj. Nisva dobro preudarila, je dejal. Morava se vrniti. Porinil je voziček s ceste in ga prekucnil na kraju, kjer ga ni bilo mogoče videti, in zraven pustil nahrbtnika in se vrnil na črpalko. V delavnici je izvlekel kovinski sod in ga prevrnil in iz njega izbrskal vse litrske plastenke olja. Nato je sedel na tla in iz vsake posebej zlil usedline, po-tem pa jih postavil na glavo v kadico in čakal, do-kler se ni izcedilo skoraj pol litra motornega olja. Privil je plastični zamašek in s krpo obrisal plasten-ko in jo potežkal v roki. Olje za njuno malo oljen-ko, da si bosta lahko svetila ob dolgih sivih večerih in dolgih sivih zorah. Lahko mi prebereš zgodbo, je dejal deček. A mi lahko, oči? Lahko, je odvrnil. Lahko.

Na oddaljenem koncu rečne doline je cesta tekla skozi do črnega ožgano pokrajino. Na obeh straneh

12

so se razprostirala osmojena drevesna debla brez vej. Po cesti se je valil pepel in s počrnelih električ-nih drogov so se kodrale mrtve žice in tiho zavijale v vetru. Požgana hiša na jasi in za njo goli in sivi travniki in surovo rdeče blato, kjer je nekoč pote-kalo delo na cesti. Še malo dlje so bili panoji, ki so oglaševali motele. Vse je bilo tako kakor nekoč, le zbledelo in uničeno. Na vrhu hriba sta obstala v mrazu in vetru in lovila sapo. Pogledal je dečka. Dobro sem, je dejal deček. Moški mu je položil ro-ko na ramo in pokimal proti pokrajini pod njima. Iz vozička je izvlekel daljnogled in stal na cesti in opazoval ravan tam spodaj, kjer so se kot skica z ogljem sredi puste dežele kazali sivi obrisi mesta. Ničesar ni bilo videti. Nobenega dima. Lahko po-gledam? je dejal deček. Lahko. Seveda lahko. De-ček se je naslonil na voziček in naravnal leče. Kaj vidiš? je vprašal moški. Nič. Spustil je daljnogled. Dežuje. Ja, je dejal moški. Vem.

Voziček sta pustila v jarku in ga pokrila s ponjavo in se napotila po vzpetini med temnimi stebri sto-ječih dreves proti skalni polici, ki jo je bil videl prej, nato pa sedla pod previs in opazovala sivo za-veso dežja, ki je rezal skozi dolino. Bilo je zelo mr-zlo. Zgrbljeno sta sedela zamotana vsak v svojo odejo kar čez plašč in čez nekaj časa je dež ponehal in v gozdu je spet samo še kapljalo.

13

Ko je nehalo deževati, sta odšla do vozička in odgr-nila ponjavo in vzela odeje in stvari, ki sta jih po-trebovala za čez noč. Povzpela sta se nazaj na hrib in se utaborila na suhem pod skalami in moški je objel otroka, da bi ga nekako pogrel. Zavita v ode-je sta opazovala brezimni mrak, ki je počasi legal nanju. Sivi obrisi mesta so izginili v temi kot privid in moški je prižgal svetilko in jo zavaroval pred ve-trom. Potem sta se sprehodila do ceste in moški je prijel dečka za roko in skupaj sta odšla do vrha hri-ba, kjer se je cesta prevesila in od koder sta si lahko ogledala temnečo se pokrajino proti jugu. Stala sta tam v vetru ovita v odeje in iskala kakršno koli sled ognja ali svetlobe. A ni bilo ničesar. Svetilka med skalovjem na pobočju je dajala komaj kaj več kot drobec luči in čez čas sta se vrnila. Vse je bilo pre-mokro, da bi lahko zakurila ogenj. Pojedla sta skro-men hladni obrok in si pripravila ležišče s svetilko na sredi. Moški je prinesel dečkovo knjigo, toda deček je bil preutrujen, da bi bral. Lahko pustiva svetilko prižgano, dokler ne zaspim? je dejal. Lah-ko. Seveda lahko.

›‹

Deček dolgo ni mogel zaspati. Čez čas se je obrnil k moškemu in ga pogledal. Na njegovem obrazu so se v pičli svetlobi risale črne srage zaradi dežja kot

14

na obrazu kakšnega igralca iz starega sveta. Te lah-ko nekaj vprašam? je rekel.

Lahko. Seveda.Bova umrla?Enkrat bova. A ne še zdaj.In še vedno greva proti jugu?Ja. Torej nama bo toplo.Ja.Prav. Prav, kaj?Nič. Prav pač.Zaspi.Prav. Ugasnil bom svetilko. Ti je prav?Ja, prav. In potem v mraku: Te lahko nekaj vprašam?Ja, seveda lahko. Kaj bi naredil, če bi jaz umrl?Če bi ti umrl, bi si tudi jaz želel umreti.Da bi lahko bil z menoj?Ja. Da bi lahko bil s teboj.Prav.

Ležal je in poslušal, kako kaplja v gozdu. Skalnata tla. Mraz in tišina. Pepel nekdanjega sveta, ki ga hladni in nepredvidljivi vetrovi sem ter tja nosijo v prazno. Spihajo naprej in raztrosijo in nato spihajo

15

še naprej. Vse je odtrgano od svojih korenin. Nič več trdnega ni v pepelnatem zraku. Vse skupaj ohra-nja samo dih, trepetajoč in kratek. Ko bi le imel kamnito srce.

Zbudil se je pred zoro in opazoval, kako se rojeva siv dan. Počasen in napol moten. Vstal je, ko je de-ček še spal, in si nataknil čevlje in zavit v odejo od-šel proti drevesom. Spustil se je v kotanjo in tam ga je zvil kašelj in je dolgo hropel. Potem je samo kle-čal v pepelu. Dvignil je obraz k bledemu dnevu. A si tam? je zašepetal. Te bom končno le videl? Ali imaš vrat, da te zadavim? Ali imaš srce? Na veke pre-klet, ali imaš dušo? O, Bog, je zašepetal. O, Bog.

Skozi mesto sta šla opoldne naslednjega dne. Mo-ški je imel pištolo ves čas pri roki na zloženi ponja-vi, položeni vrh vozička. Dečka je držal tesno ob sebi. Mesto je bilo v glavnem požgano. Nobenih znakov življenja. Avtomobili na cesti, prekriti s pla-stjo pepela, povsod pepel in prah. Fosilne sledi v zasušenem blatu. Truplo na pragu, izsušeno kot usnje. Ki se pači v dan. Dečka je potegnil še bliže k sebi. Ne pozabi, da stvari, ki jih spustiš v svojo gla-vo, tam ostanejo za vedno, je dejal. Premisli o tem.

Nekatere stvari pa vseeno pozabiš, kajne?Ja. Pozabiš tisto, kar bi si želel zapomniti, in se

spomniš tistega, kar bi želel pozabiti.

16

›‹

Slab kilometer od stričeve kmetije je bilo jezero in s stricem sta jeseni hodila po drva. Sedel je na krmi čolna in vlekel roko po hladni vodi, stric pa je ve-slal. Starčeve noge, obute v črne otroške čevlje, so se opirale ob prečko. Njegov slamnik. Njegova pi-pa med zobmi in droben curek sline, ki visi z nje. Obrnil se je, da bi si ogledal oddaljeno obalo, vesla si je položil v naročje, vzel pipo iz ust in si obrisal brado s hrbtom dlani. Na obali so rasle breze, ki so se koščeno blede risale na temni podlagi zimzelene-ga rastja. Rob jezera kot venec skrotovičenih što-rov, sivih in prebičanih od vremena, ostanki dreves, ki so jih podrla neurja preteklih let. Sama drevesa so ljudje že davno razžagali za kurjavo in odnesli. Stric je obrnil čoln in pospravil vesla in odneslo ju je do peščene plitvine, dokler ni dno nasedlo na pe-sek. Mrtev ostriž se je s trebuhom navzgor poziba-val v bistri vodi. Rumeno listje. Čevlje sta pustila na toplo pobarvanih deskah in odvlekla čoln na na-brežje in namestila sidro na konec vrvi. Pločevinko od masti, napolnjeno z betonom, s kavljem v sredi-ni. Hodila sta po obali in stric je preučeval štore, vlekel iz svoje pipe, čez ramo mu je visela vrv. Iz-bral je enega in sta ga prevrnila, za vzvod sta upo-rabila korenine, dokler ni napol plaval na gladini. S hlačami, zavihanimi do kolen, a so se kljub temu

17

zmočile. Privezala sta vrv na letev na krmi in odve-slala nazaj čez jezero, za seboj pa počasi vlekla štor. Takrat je bil že večer. Le počasno enakomerno pljus-kanje in udarjanje vesel. Jezero kot temno ogledalo in svetloba luči na obali. Nekje glasba iz radia. No-beden ni spregovoril besede. To je bil popoln dan njegovega otroštva. Dan, po katerem želiš obliko-vati vse prihodnje.

V naslednjih dneh in tednih sta se premikala na-prej proti jugu. Sama in čemerna. Divja hribovita pokrajina. Aluminijaste hiše. Občasno sta v dolini skozi gola drevesna debla uzrla odseke meddržavne avtoceste. Hladno je bilo in postajalo je še hladnej-še. Ustavila sta se tik pod špiljo visoko v gorah in si ogledovala deželo proti jugu, kjer je bilo vse požga-no, do koder je segel pogled, počrnele skale so se bočile iz pepelnatih sipin in veter je dvigal pepel in ga gnal čez opustošeno pokrajino. Za mračno ko-preno sta slutila sled premikajočega se nevidnega sonca.

Več dni sta gazila po tisti izžgani zemlji. Deček je našel nekaj barvic in si je na masko narisal čekane in je hodil, ne da bi se pritoževal. Eno od sprednjih koles na vozičku se je razmajalo. Kaj bi lahko nare-dila? Nič. Kjer je bilo vse že prej požgano do pepe-la, ponoči nista mogla kuriti ognja in noči so bile

18

daljše in temnejše in hladnejše kot kadar koli prej. Bilo je mrzlo, da bi kamen zajokal. Da bi umrl. Drgetajočega dečka je tiščal k sebi in v mraku štel njegove šibke vdihe.

›‹

Prebudil ga je zvok oddaljenega grmenja in dvignil se je pokonci. Povsod naokrog pičla svetloba, tre-petajoča in brez izvora, lomila se je skozi saje, ki so padale kot dež. Zamotal ju je v ponjavo in dolgo časa sta sedela budna in prisluškovala. Če bi ju zmočilo, ne bi mogla zakuriti ognja, da bi se posu-šila. Če bi ju zmočilo, bi verjetno umrla.

Tema, v katero se je prebujal v tistih nočeh, je bila gosta in neprebojna. Tako temna, da so te od poslušanja bolela ušesa. Pogosto je moral vstajati. Nobenega zvoka, le veter v golih in počrnelih dre-vesih. Dvignil se je in opotekajoč se stal v tisti mr-zli požgani temi, roke je držal od sebe, da je lovil ravnotežje, medtem ko so možganske vijuge oprav- ljale svoje izračune in ponujale opozorila. Stara zgodba. Bodi pozoren na nekaj nad seboj. Vsak prepad se začne z blago padajočim terenom. Nare-dil je nekaj dolgih korakov v nič in jih štel, da bi se znal vrniti. Z zaprtimi očmi, veslajočimi rokami. Na kaj nad seboj naj bo pozoren? Na nekaj brezi-mnega v noči, na vzorec, na matriko. Na nekaj, za

1�

kar je bil z zvezdami skupaj zgolj skromen satelit. Kot veliko nihalo v svojem krogu, ki zapisuje dolge premike dni v vesolju, in čeprav lahko trdiš, da o njem ne ve ničesar, vendar slutiš, da mora vedeti vse.

Dva dni je trajalo, preden sta preprečkala tisto pe-pelnato skrotovičeno pokrajino. Cesta pred njima je tekla vzdolž grebena, ob katerem so se v obe smeri bočili opusteli gozdovi. Sneži, je dejal deček. Pogledal je v nebo. Zagledal eno samo sivo snežin-ko. Ujel jo je v roko in gledal, kako izginja kot po-slednji košček hostije.

›‹

Skupaj sta se prebijala naprej, pokrita s ponjavo. Mokre sive snežinke so se vrtinčile in padale iz niča nad njima. Ob cesti se je nabrala siva brozga. Izpod premočenih kupov pepela je tekla voda. Na odda-ljenih hribih nista več videla kresov. Pomislil je, da so se tista krvi lačna krdela najbrž požrla med se-boj. Nihče ni potoval po cesti. Ni bilo ne izvidni-kov ne roparjev. Čez čas sta prispela do obcestne mehanične delavnice in obstala med podboji odpr-tih vrat in gledala ven v sivo sodro, ki jo je veter prinašal v dolino z gora.

20

Pobrala sta nekaj starih škatel in na tleh zakurila ogenj in moški je našel orodje in spraznil voziček in se lotil kolesa. Izvlekel je sornik in izvrtal obro-ček z ročnim vrtalnikom in naredil novega iz košč-ka cevi, ki ga je odrezal z žagico. Nato je znova pri-trdil kolo in voziček postavil pokonci in ga zapeljal po tleh. Precej dobro je tekel. Deček je stal in opa-zoval.

Zjutraj sta odšla naprej. Opustošena pokrajina. Mer-jaščeva koža, pribita na vrata hleva. V bednem sta-nju, pramen dlake namesto repa. V hlevu tri tru-pla, obešena na tramove, izsušena in zaprašena v pojemajočih snopih svetlobe. Mogoče je tukaj kaj, je dejal deček. Kaj koruze ali česa podobnega. Poj-diva, je dejal moški.

›‹

Najbolj ga je skrbelo zaradi čevljev. Čevljev in hra-ne. Vedno zaradi hrane. V stari sušilnici, na hitro zbiti iz desk, sta visoko pod stropom našla šunko. Videti je bila kot preperelo, izsušeno in izžeto trup- lo. Zarezal je vanjo z nožičem. Živo rdeče in slano meso. Bogato in dobro. Tisto noč sta jo ocvrla nad ognjem, debele rezine, ki sta jih nato pokuhala s konzervo fižola. Pozneje se je prebudil v temi in zdelo se mu je, da je nekje pod nizkimi mračnimi

21

hribi slišal bobne. Potem se je veter obrnil in slišal je le še tišino.

V sanjah je k njemu izza zelenega listnatega balda-hina prišla njegova bleda nevesta. Njene bradavič-ke so bile pobeljene z glino in rebra pobarvana be-lo. Nosila je obleko iz mehke tkanine in temne lase si je visoko spela s slonokoščenimi glavnički, z glav-nički iz biserne matice. Njen nasmeh, njen poveše-ni pogled. Zjutraj je spet snežilo. Na žicah nad nju-nima glavama so viseli biseri drobnega sivega ledu.

Ni zaupal vsemu temu. Govoril si je, da so edine prave sanje za človeka v nevarnosti sanje o nevarno-sti in da je vse drugo klic koprnenja in smrti. Spal je malo in slabo. Sanjal je, da hodita po cvetočem gozdu, v katerem so pred njima letale ptice, pred njim in otrokom, in nebo je bilo boleče modro, vendar se je učil, kako se prebuditi iz takšnih sku-šnjavskih svetov. Ležal je tam v mraku z nenarav-nim okusom breskev iz nekega fantomskega sadov-njaka, počasi pojemajočim v ustih. Pomislil je, da bo, če bo le dovolj dolgo živel, svet nazadnje do-končno pogubljen. Umirajoči svet, kakršnega nase-ljujejo na novo oslepeli, ko vse počasi bledi v spo-minu.

Iz sanjarjenja na cesti pa se ni bilo mogoče prebu-diti. S težkimi koraki je hodil naprej. Vsega o njej

22

se je spominjal, le njenega vonja ne več. Sedi v gle-dališču, poleg njega ona, nagiba se naprej in poslu-ša glasbo. Na obeh straneh odra zlate rezbarije in stenski lestenci in visoke stebraste gube zastorov. Njegovo roko je držala v svojem naročju in skozi tanko tkanino poletne obleke je čutil vršičke njenih nogavic. Zamrzni ta prizor. Zdaj pa prikliči svojo temo in svoj mraz in bodi preklet.

Iz dveh starih omel, ki ju je nekje našel, je naredil metlici in ju pritrdil na voziček, da bi pred kolesi čistili veje s ceste, in dečka je posedel v košaro in stal je ob ročajih kot gonjač pasje vprege in sta se napotila po hribu navzdol, voziček sta v ovinkih us-merjala s svojima telesoma, kot bi bila na saneh. Prvič po dolgem času je na dečkovem obrazu videl nasmeh.

Na grebenu hriba je bil v cestnem ovinku odcep. Star kolovoz, ki je peljal nekam v gozd. Sprehodila sta se po njem in sedla na klop in si ogledovala do-lino, kjer se je pokrajina prelila v zrnato meglo. Je-zero nekje tam spodaj. Hladno in sivo in težko v izropani skodeli dežele.

Kaj je tisto, oči?Jez je.Zakaj je tam?Jez je naredil jezero. Preden so ga zgradili, je bila

23

tam spodaj samo reka. Potem so zajezili vodo in jo usmerili na velike ventilatorje, ki jim pravimo tur-bine in delajo elektriko.

Za luči.Ja. Za luči.Lahko greva dol in si ga ogledava?Mislim, da je predaleč. Bo jez še dolgo tam?Po mojem bo. Narejen je iz betona. Verjetno bo

tam še na stotine let. Mogoče celo na tisoče. Misliš, da so v jezeru ribe?Ne, v jezeru ni ničesar.

V tistem davnem času je nekje blizu tega kraja opa-zoval sokola, kako se spušča vzdolž dolge modre gorske stene in z gredljem svoje prsnice iz srede ja-te žerjavov iztrga enega in ga odnese dol k reki po-raženega in zdelanega, za njim pa je v mirnem je-senskem zraku ostajala pernata sled.

Zrnat zrak. V ustih se nikakor nisi mogel znebiti njegovega okusa. Stala sta na dežju kot kmečka ži-vina. Nato sta šla naprej, nad seboj sta držala po-njavo, da bi se ubranila pred vztrajnim pršenjem. Noge sta imela mokre in mrzle in njuni čevlji so bili uničeni. Na pobočju stari mrtvi in uničeni po-sevki. Gola drevesa ob robovih pusta in črna v dež-ju.

24

In sanje, tako bogate z barvami. Kako bi te sicer poklicala smrt? Prebujanja v mrzlih zorah so vse to v hipu spremenila v pepel. Kot nekatere davne, sto-letja zakopane freske, nenadoma izpostavljene dnev-ni svetlobi.

Vreme se je izboljšalo in skupaj z mrazom sta na-posled prispela v široko rečno dolino, kjer so se še videli ostanki obdelanih polj, vsa gola ravan je bila mrtva do korenin. Koračila sta po asfaltu. Visoke, s skodlami obdane hiše. Strehe iz valjane pločevine. Drvarnica na polju in na njej oglasno sporočilo, z velikimi črkami izpisano čez streho. Obiščite Rock City.

Od obcestnih živih mej so ostali le nizi črnega in skrotovičenega robidovja. Nobenega znaka življe-nja. Dečka je pustil ob cesti s pištolo v roki, sam pa se je povzpel po starih kamnitih stopnicah in se sprehodil po verandi kmečke hiše, ob tem pa si za-stiral oči in kukal skozi okna. Vstopil je skozi kuhi-njo. Na tleh smeti, stari časopisi. Porcelanasta po-soda v kredenci, skodelice, obešene za ročaje. Odšel je v vežo in obstal med vrati v dnevno sobo. V kotu starinski harmonij. Televizijski sprejemnik. Cene-no oblazinjeno pohištvo in stara ročno izdelana ko-moda iz češnjevega lesa. Odšel je gor po stopnicah in se sprehodil skozi spalnice. Vse prekrito s pepe-lom. Otroška soba s plišastim psičkom na okenski

25

polici, ki gleda ven na vrt. Premetal je omare. Od-kril je postelje in našel dve dobri volneni odeji in se vrnil dol po stopnicah. V shrambi so bili trije ko-zarci doma vkuhanega paradižnika. Spihal je prah s pokrovčkov in jih pregledal. Že nekdo pred njim ni zaupal kozarcem in tudi on jim ni zaupal in je odšel iz hiše z odejama čez ramo in znova sta se na-potila po cesti naprej.

Na obrobju mesta sta naletela na samopostrežno trgovino. Nekaj starih avtomobilov na parkirišču, polnem smeti. Voziček sta pustila na parkirišču in se sprehodila po nasmeteni trgovini. Na oddelku s sadjem in zelenjavo sta na dnu košaric našla pešči-co pradavnega stročjega fižola in nekaj, kar je bilo videti kot marelice, že davno izsušene v zgubane fosilne ostanke samih sebe. Deček je hodil za njim. Ven sta prišla pri zadnjih vratih. V uličici za trgo-vino nekaj nakupovalnih vozičkov, zelo zarjavelih. Še enkrat sta se sprehodila skozi trgovino in iskala še kakšen voziček, a ga ni bilo. Pri vratih sta bila dva prodajna avtomata za brezalkoholne pijače, ki ju je nekdo prevrnil in na silo odprl. Povsod nao-krog kovanci v pepelu. Sedel je in z roko šaril po notranjosti avtomatov in v drugem je zatipal hla-den kovinski valj. Počasi je izvlekel roko in se zazrl v kokakolo.

Kaj je to, oči?

26

Priboljšek. Zate.Kaj pa je?Izvoli. Sedi. Dečku je snel nahrbtnik in ga položil na tla za

njima in s palcem segel pod aluminijasti obroček na vrhu pločevinke in jo odprl. Nagnil je nos nad šumečo meglico, ki je planila ven, in pijačo podal dečku. Kar popij, mu je dejal.

Deček je vzel pločevinko. Mehurčke ima, je re-kel.

Kar popij. Pogledal je očeta in nato nagnil pločevinko in

pil. Dolgo je sedel tam in razmišljal. Zelo dobro je, je dejal.

Ja. Res je.Še ti malo popij, oči.Kar ti daj.Vsaj malo.Vzel je pločevinko in srknil in jo vrnil dečku.

Kar ti popij, je rekel. Malo bova še posedela.Ker ne bom nikoli več pil takšne pijače, kajne?Nikoli je zelo daleč proč.Prav, je dejal deček.

Do mraka prihodnjega dne sta prispela do mesta. Dolgi betonski kraki avtocestnih deteljic kot ostan-ki velikanske hiše strahov v oddaljeni mrakobi. Re-volver je nosil spredaj za pasom in vetrovke si ni

27

zapel. Povsod mumificirana trupla. Meso, razce-pljeno ob kosteh, vezi posušene in napete kot stru-ne. Telesa preperela in izsušena kot kakšne pošasti iz davnine, njihovi obrazi kot poškrobljene rjuhe, porumeneli ostanki zobovja. Vsi po vrsti so bili bo-si kot romarji kakšnega verskega reda, kajti čevlje so jim že zdavnaj pokradli.

Šla sta naprej. Nenehno je v ogledalu opazoval do-gajanje za njima. Edino, kar se je premikalo po ce-stah, je bil pepel, ki ga je raznašal veter. Prečkala sta visok betonski most čez reko. Spodaj pristani-šče. Majhni čolni, napol potopljeni v sivo vodo. Niže ob reki tovarniški dimniki, počrneli od saj.

Naslednjega dne sta nekaj kilometrov južneje od mesta na ovinku napol skrito pod robidovjem za-gledala staro leseno hišo z dimniki in zatrepi in ka-mnitim zidom. Moški se je ustavil. Nato je potisnil voziček proti dovozu.

Kaj je to, oči?To je hiša, v kateri sem odraščal. Deček je stal in jo gledal. Lesene skodle so bile v

glavnem že odluščene od zidov in porabljene za kurjavo, da se je videlo ogrodje in izolacija. Prepe-rela mreža z zadnje verande je ležala na betonski terasi.

Greva noter?

28

Zakaj pa ne?Strah me je.Si ne želiš videti, kje sem včasih živel?Ne.Saj bo vse dobro.Kaj pa, če je kdo tukaj?Po mojem ni nikogar.Kaj pa, če je? Stal je in zrl gor v zatrep proti svoji nekdanji so-

bi. Pogledal je dečka. Boš počakal tukaj?Ne. Vedno to počneš.Oprosti.Oprostim. Ampak vedno to počneš.

Snela sta nahrbtnika in ju pustila na terasi in si utr-la pot skozi nesnago na verandi in odrinila vrata v kuhinjo. Deček se je oklepal njegove roke. Vse je bilo bolj ali manj tako, kakor se je spominjal. Sobe prazne. V kabinetu poleg jedilnice sta bili gola že-lezna postelja in kovinska zložljiva mizica. Še ve-dno ista grebljica iz surovega železa na majhnem ognjišču. Smrekovi opaži so izginili z zidov, da so ostali samo prameni oblog. Stal je tam. S palcem je potipal pobarvani les nad kaminom, luknjice od žebljev, s katerih so pred štiridesetimi leti visele no-gavice. Tukaj smo praznovali božič, ko sem bil de-ček. Obrnil se je in se zagledal v opustošenje na dvorišču. Šop mrtvega španskega bezga. Ostanki ži-

2�

ve meje. V mrzlih zimskih nočeh, ko zaradi neurij ni bilo elektrike, smo sedeli tukaj ob ognju, jaz in sestre, in delali domače naloge. Deček ga je gledal. Opazoval je prikazni, ki so mu jemale očeta, a jih ni mogel videti. Morala bi iti, oči, je dejal. Ja, je dejal moški. Vendar nista odšla.

Sprehodila sta se skozi jedilnico, kjer je bila šamo-tna opeka v kaminu še vedno enako rumena kot takrat, ko je bila položena, ker mati ni pustila, da bi bila počrnela. Tla so bila nabrekla od deževnice. V dnevni sobi so bile na kupček zložene kosti majh-ne razkosane živali. Nemara mačke. Ob vratih ste-klen kozarec. Deček je pograbil njegovo roko. Po- vzpela sta se po stopnicah in se obrnila in odšla dol po hodniku. Stožci vlažne malte na tleh. Razkriti leseni stropni tramovi. Stal je med podboji vrat svoje sobe. Majhen podstrešni prostor. Tukaj sem včasih spal. Posteljo sem imel ob tem zidu. V tiso-čerih nočeh je sanjal sanje otroške domišljije, sve-tove bogate ali strašljive, kakršni so pač že bili, toda nikoli resničnosti. Odprl je vrata omare, kot bi na-pol pričakoval, da bo našel svoje stvari iz otroštva. Skozi streho je pronicala groba hladna dnevna sve-tloba. Siva kot njegovo srce.

Morala bi iti, oči. A greva?Ja. Greva.Strah me je.

30

Vem. Oprosti.Zelo me je strah.Je že dobro. Ne bi smela priti.

Tri noči pozneje se je ob vznožju vzhodnih gora prebudil v mraku, ker je slišal, da se mu nekaj pri-bližuje. Ležal je z rokami ob bokih. Tla so se tresla. Prihajalo je nadnju.

Oči? je rekel deček. Oči?Pst. Je že dobro.Kaj je to, oči?Približevalo se je in postajalo glasnejše. Vse je

drhtelo. Potem je hušknilo pod njima kot podze-meljski vlak in se potegnilo v noč in izginilo. De-ček se ga je jokajoč oklepal, glavo mu je zakopal na prsi. Pst. Je že dobro.

Bojim se.Vem. Dobro je. Je že mimo. Kaj je bilo to, oči?Potres. A je že mimo. Zdaj sva varna. Pst.

V tistih prvih letih so bile ceste polne ubežnikov, zamotanih v oblačila. V svojih capah z maskami in očali na obrazih, so posedali ob cesti kot propadli letalci. Njihove cule polne cunj. Za seboj so vlačili cize in vozičke. Oči svetle v lobanjah. Lupine ljudi brez vere, ki se opotekajo po nasipih kot potepuhi v vročični deželi. Krhkost vsega končno razkrita.

31

Stare težave razrešene v niču in noči. Zadnja prilo-žnost izbriše stanove. Ugasne luči in izgine. Poglej okrog sebe. Nikoli je zelo daleč proč. Toda deček je vedel, kar je vedel. Da je nikoli v času, ki ga sploh ni.

Sedel je ob sivem oknu v sivi svetlobi v zapuščeni hiši v poznem popoldnevu in prebiral star časopis, medtem ko je deček spal. Nenavadne novice. Ču-dne skrbi. Ob osmih se trobentica zapre. Opazoval je spečega fanta. Boš lahko to naredil? Ko pride čas? Boš lahko?

›‹

Čepela sta ob cesti in jedla hladen riž in hladen fi-žol, ki sta ga skuhala že pred dnevi. Hrana se je že kisala. Nikjer nista mogla zakuriti, ker bi ju lahko kdo videl. Spala sta stisnjena skupaj pod odejo v temi in v hladu. Dečka je prižemal k sebi. Tako drobcenega. Moje srce, je dejal. Moje srce. Vendar je vedel, da bi se, če bi bil dober oče, še vedno lah-ko izšlo tako, kakor je bila dejala. Da je deček edi-no, kar ga ločuje od smrti.

Pozneje istega leta. Ni natanko vedel, kateri mesec je. Mislil je, da imata dovolj hrane za pot čez gore, vendar ni mogel biti prepričan. Prelaz je bil dva ti-

32

soč petsto metrov visoko in tam bo zelo hladno. Rekel je, da bo vse drugače, ko bosta prišla do oba-le, vendar je v nočeh, ko se je prebujal, vedel, da so to prazne besede brez vsebine. Zelo verjetno bosta v gorah umrla in to bo konec.

Potovala sta skozi porušeno letoviško mestece in zavila na cesto proti jugu. Požgani gozdovi dolge kilometre na vzpetinah in sneg prej, kot ga je bil pričakoval. Nobenih sledi na cesti, nikjer nobenih znakov življenja. Počrnjeno skalovje kot obrisi med-vedov na pustih gozdnatih pobočjih. Stal je na ka-mnitem mostu, kjer se je voda stekala v tolmun in se počasi vrtinčila pod sivo peno. Tam je nekoč opazoval postrvi, kako švigajo po toku, sledil nji-hovim popolnim sencam po kamenju na dnu. Šla sta naprej, deček je s težavo hodil po njegovi sledi. Se naslanjal na voziček, ki ga je počasi rinil navzgor po serpentinasti cesti. Visoko v gorah so še vedno goreli ognji in ponoči sta skozi saje videla njihovo zamolklo oranžno svetlobo. Postajalo je hladneje, vendar sta vse noči kurila taborne ognje in jih nista pogasila, ko sta zjutraj odrinila naprej. Noge jima je omotal v vrečevino in jo prevezal z žico in sneg je bil zaenkrat debel le nekaj centimetrov, vedel pa je, da se bosta morala odreči vozičku, če bo še na-prej snežilo. Že zdaj jima je šlo težko in pogosto se je moral ustavljati, da je počival. Prebil se je do ro-

33

ba ceste in s hrbtom obrnjen proti otroku stal sklju-čen z rokami na kolenih, kašljajoč. Dvignil se je in obstal z objokanimi očmi. Na sivem snegu drobcen pršec krvi.

Utaborila sta se ob veliki skali in napravil je zavetje iz palic in ponjave. Zakuril je ogenj in skupaj sta nabrala velik kup dračja, da bi imela dovolj kurjave za čez noč. Na sneg sta nametala posušene čugine veje in sedela zavita v odeje in opazovala ogenj in pila zadnje požirke kakava, ki sta ga nekje našla že pred tedni. Spet je snežilo, iz črnine so se usipale mehke snežinke. Zadremal je v čudoviti toploti. Čezenj je legla dečkova senca. Nesel je polno naro-čje lesa. Gledal ga je, kako nalaga na ogenj in ga razpihava. Pravi božanski zmaj, ki bruha ogenj. Is-kre so planile kvišku in zamrle v temi brez zvezd. Niso vse poslovilne besede resnične in ta blagoslov ni nič manj resničen, čeprav je iztrgan iz svojih tal.

›‹

Proti jutru se je prebudil, ogenj je dogorel v oglje in sprehodila sta se do ceste. Vse je bilo razsvetlje-no, kot da se naposled vrača sonce. Sneg oranžen in svetlikajoč. S pobočij nad njima se je širil gozdni požar, žarel je in se bleščal skozi sajasto meglo kot severni sij. Čeprav je bilo mrzlo, je dolgo stal tam.

34

Barva je v njem obudila nekaj dolgo pozabljenega. Naredi seznam. Zmoli molitev. Zapomni si.

Bilo je hladneje. Nič se ni premikalo v tistem viso-kem svetu. Nad cesto je visel močan vonj po dimu. Potiskal je voziček skozi sneg. Vsak dan nekaj kilo-metrov. Niti sanjalo se mu ni, kako daleč je še do vrha. Jedla sta malo in ves čas sta bila lačna. Stal je in si ogledoval pokrajino. Reko globoko spodaj. Kako daleč sta že prišla?

V sanjah je bila bolna in je skrbel zanjo. V sanjah se je zdelo, kot da se žrtvuje, a je vedel, da ni bilo tako. Ni skrbel zanjo in umrla je sama nekje v mra-ku in nobenih drugih sanj ni in nobenega drugega budnega sveta in nobene druge zgodbe, ki bi jo lahko povedal.

Na tej cesti ni nobenih božjih ljudi. Vsi so pomrli in ostal sem samo še jaz in s seboj so odnesli svet. Vprašanje: V čem se tisto, česar nikoli ne bo, razli-kuje od tistega, česar nikoli ni bilo?

›‹

Tema nevidne lune. Noči zdaj komaj opazno manj črne. Podnevi pregnano sonce obkroži zemljo kot žalujoča mati s svetilko.

35

Ljudje ob zori sedijo na pločniku napol žrtvovani, od oblačil jim puhti. Kot žrtve neuspelih sektaških samomorov. Na pomoč jim bodo prišli drugi. V letu dni so se na pobočjih pojavili ognji in blodno zaklinjanje. Kriki umorjenih. Podnevi so mrtve na-tikali na kole ob cesti. Kaj so storili? Razmišljal je, da je bilo v zgodovini sveta nemara celo več kazno-vanja kot zločinov, vendar ga to ni kaj prida poto-lažilo.

Zrak se je zredčil in pomislil je, da vrh ne more bi-ti več daleč. Morda jutri. Jutri je prišel in odšel. Ni več snežilo, vendar je bil sneg na cesti debel pet-najst centimetrov in potiskanje vozička po strmini je bilo garaško delo. Razmišljal je, da bi ga pustila za seboj. Koliko stvari bosta lahko nosila? Stal je in se razgledoval čez opustela pobočja. Pepel je padal na sneg, dokler ni bil ves črn.

Na vsakem ovinku je bilo videti, kot da je prelaz takoj za vogalom, in nekega večera se je ustavil in si ogledal pokrajino vse naokrog in jo prepoznal. Od-vezal si je vetrovko na vratu in snel kapuco in pri-sluškoval. Veter v mrtvih steblih čuge. Prazno par-kirišče na razgledni točki. Deček je stal ob njem. Kjer je neke davne zime sam stal z očetom. Kaj je to, oči? je dejal deček.

Prelaz. Prispela sva.

36

Zjutraj sta šla naprej. Bilo je zelo mrzlo. Proti po-poldnevu je spet začelo snežiti in zgodaj sta se uta-borila in čepela pod ponjavo in opazovala sneg, kako pada v ogenj. Do zjutraj je zapadlo več centi-metrov novega snega, vendar je nehalo snežiti in bilo je tako tiho, da sta skoraj lahko slišala bitje svojih src. Na žerjavico je naložil lesa in razpihal ogenj v življenje in se prebil skozi zamete, da bi iz-kopal voziček. Pregledal je pločevinke in se vrnil in sedela sta ob ognju in pojedla še zadnje krekerje in klobaso iz konzerve. V žepu nahrbtnika je našel še poslednji zavojček kakava in pripravil ga je za deč-ka in si potem v skodelico nalil vrele vode in pihal vanjo.

Obljubil si, da tega ne boš počel, je dejal deček.Česa?Saj veš, oči.Vročo vodo je zlil nazaj v kozico in vzel dečkovo

skodelico in prelil nekaj kakava v svojo in mu jo podal nazaj.

Ves čas te moram opozarjati, je dejal deček.Vem.Če prelomiš majhne obljube, boš prelomil tudi

velike. To si mi sam povedal.Vem. Ampak ne bom.

›‹

Izbrano

13,95 €

Svetovna uspešnica Pulitzerjevega nagrajenca

Eden najmočnejših bralskih doživljajev te sezone.

Matej Bogataj, Mladina

Po razdejani, opustošeni, izpraznjeni zemlji Amerike,

v postapokaliptičnem času popolne civilizacijske praz­

nine, potujeta oče in sin, oborožena z revolverjem, da

se branita pred roparji, ki ob cesti prežijo na ljudi. Njuna

pot se vije proti jugu, proti obljubljenemu in lepšemu

jutri, čeprav ne oče ne sin ne vesta, kaj ju, če sploh, čaka

na koncu poti …

CORMAC McCARTHY (1933) velja za živečega klasika

ameriške književnosti. Za svoje delo je prejel najpre­

stižnejše literarne nagrade. McCarthyjev predzadnji

roman Ni dežela za starce sta v filmsko obliko prelila

režiserja Ethan in Joel Coen in 2008 prejela oskarje v

najpomembnejših kategorijah, na filmska platna pa

prihaja tudi Cesta.

Cormac McCarthy

Cormac McCarthyCESTA

Literarni briljant leta!Samo Rugelj

CESTA