1

MARIBOR2015

Štirje mariborski kapucini

Zbral, uredil in spremno besedo napisal Vinko Škafar

75-let Župnije

Maribor-Sv.Jože

f,19

40

–2015

2 3

Izdala: Župnija Maribor - Sv. Jožef Ob izvirkih 5, MariborOdgovarja: Vinko ŠkafarLektor: Franc VogelnikPrelom in tisk: Bezjak tisk d.o.o., Maribor

(Brezplačni izvod)

CIP − Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

27-789.325:929(=163.6)

ŠTIRJE mariborski kapucini/ zbral, uredil in spremno besedo

napisal Vinko Škafar.- Župnija Maribor - Sv. Jožef

ISBN 978-961-285-031-9

1. Škafar, Vinko

281902080

SPREMNA BESEDA

Pred 75-leti je bila ustanovljena župnija sv. Jožefa v Mariboru na Studencih. Za prvega župnika je bil umeščen 31. marca 1940 p. Janez Reberc, ki je 13. julija 1940 krstil Slavka (Vekoslava) Podgorška, ki je postal kapucin p. Robert in ga ob 75-letnici življenja predstavljamo.

29. junija 2012 sta p. Gabrijel Recek in p. Bernard Jauk v župniji sv. Jožefa v Mariboru somaševala ob 50-letnici duhovniškega posvečenja. P. Gabrijel Recek je bil v Mariboru v letih 1964−1973, leto dni kaplan in nato župnik, ter v letih 1977−1985 ponovno župnik, p. Bernard Jauk pa župnik v letih 1973−1977 in 1990−1997 ter v letih 1998−2002 župnik sodelavec. P. Gabrijel 17 let, p. Bernard pa 15 let. Na koncu dodajamo kratek življenjepis njunega sošolca p. Joahima Kunška, ki je kot mariborski studenški kaplan in samostanski predstojnik pet let po novi maši, leta 1967, umrl v prometni nesreči. Bili so dopolnjujoča se triperesna deteljica, ki je zaradi različnosti darov in navdušenosti bila zelo obetavna tako na redovniški kot duhovniški ravni.

V času njihovega odločanja ni bilo v Sloveniji malih semenišč, kjer bi škofi je ali redovi lahko imeli svoje srednje šole ali vsaj semenišča, kjer bi dijaki stano-vali in obiskovali državno gimnazijo. Slovenske škofi je in redovne skupnosti so svoje male semeniščnike poši-ljale na Hrvaško, kjer je bilo več verske svobode in so bile tudi dovoljene škofi jske (v Zagrebu, Pazinu, Zadru, Splitu itd.) in redovne cerkvene gimnazije. Takratna jugoslovanska (Ilirska) kapucinska provinca je imela na Hrvaškem svojo privatno gimnazijo, ki jo je vodil p. Boleslav Polanski (Velika Polana 1912 – Trojane/Ljubljana 1989), ves predan za pospeševanje kapucinskih redovni-ških poklicev v tegobnih in težkih povojnih razmerah. Študiral je za gimnazijskega profesorja najprej v Švici, med drugo svetovno vojno pa na univerzi v Budimpešti ter svojo budimpeštansko diplomo po drugi svetovni vojni na zagrebški univerzi tudi nostrifi ciral. V to kapu-

4 5

cinsko gimnazijo so se leta 1951 vpisali tudi Jože Recek (sedanji p. Gabrijel), Viktor Jauk (sedanji p. Bernard) in Jože Kunšek (poznejši p. Joahim), ki so v Varaždinu obiskovali v letih 1951−1954 tri razrede gimnazije (po starem 4., 5. in 6. razred). Leta 1954 so ti trije gimna-zijci s hrvaškimi kandidati stopili v kapucinski noviciat, ki je bil prav tako v Varaždinu. Po končanem noviciatu so v letih 1955−1957 obiskovali nadškofi jsko gimnazijo v Zagrebu1, ki so jo vodili jezuiti ter na njej leta 1957 vsi trije maturirali. Po maturi so vpisali teologijo na Katoliški teološki fakulteti v Zagrebu, kjer so študirali tri leta. Ko so bile stanovanjske razmere za silo urejene, so se kapucinski študentje leta 1960 preselili v Ljubljano, kjer so nadaljevali teološki študij na ljubljanski teolo-ški fakulteti. Po petem letniku teologije jih je po takra-tni navadi, 29. junija 1962 mariborski škof Maksimilijan Držečnik posvetil v duhovnike, saj so vsi trije izhajali iz mariborske (lavantinske) škofi je. Po posvečenju so še končali šesti letnik na teološki fakulteti v Ljubljani. P. Gabrijel Recek in p. Bernard Jauk sta že kot duhovnika odslužila vojaščino; kot študenta teologije sta sicer slu-žila jugoslovanski vojaški rok, toda zaradi zdravstvenih razlogov sta bila začasno še prosta, p. Joahim Kunšek pa je iz zdravstvenih razlogov bil vojaščine za stalno oproščen.

P. Gabrijel Recek in p. Bernard Jauk sta dočakala zlati maši in visoko starost, p. Joahim Kunšek pa je hitro dozo-rel za nebesa in ga bomo kot njuna sošolca in maribor-skega kaplana zato v knjižici tudi na kratko predstavili.

Vsi štirje, p. Robert Podgoršek, p. Gabrijel Recek, p. Bernard Jauk in p. Joahim Kunšek, so kot kapucin-ski duhovniki pisali svoje življenjske zgodbe, p. Joahim samo 31 let, toda zelo predano in duhovno, p. Gabrijel in p. Bernard sta že leta 2012 obhajala zlato duhovniško obletnico, prihodnje leto pa bosta obhajala osemdeset-letnico življenja, p. Robert pa bo prihodnje leto obhajal zlatomašni jubilej.

O vsakem bi lahko omenili številne vrline in popisali redovniško življenje in duhovniško dejavnost, kar pa tukaj ni namen in v tem kratkem besedilu ni mogoče. Omenimo vsaj katero od lastnosti, ki je vidno izstopala.

1 Interdiecezanska srednja škola za spremanje svećenika.

P. Gabrijel Recek je bil izjemno delaven in goreč dušni pastir, p. Bernard Jauk je znal poslušati in je do skrajno-sti razvil empatičen in sočuten odnos do sogovornika, p. Joahim Kunšek je bil dober in spoštljiv človek ter goreč duhovnik, p. Robert Podgoršek pa je bil odličen organi-zator in ljubitelj doživetega bogoslužja.

Gospod, bodi zahvaljen za zgodbe teh štirih tako raz-ličnih, zvestih in dragocenih tvojih služabnikov duhov-nikov. Hvala ti, Gospod Jezus Kristus, za to štiriperesno deteljico v bratstvu Slovenske kapucinske province, predvsem pa za te štiri duhovniške mladike, ki so vztra-jale na tebi, ki si trta.

Besedila so zbrana iz različnih virov in zato so taka, kot so nastajala in niso posodobljena in ne povezana, ker jih nismo spreminjali, kljub temu pa tvorijo mavrico njihovega krščanskega, redovniškega in duhovniškega življenja. Nekatere misli se zato tudi ponavljajo. Kot štirje kamni na mozaiku Slovenske kapucinske province v drugi polovici dvajsetega in v začetku enaindvajsetega stoletja odsevajo določen vidik življenja slovenskih kapu-cinov in so kot taki dragoceni tudi za zgodovinopisje. Objavljamo za tiste, ki znate brati s srcem in se za dobro zahvaljevati, saj Bog usmiljenja in sočutja pomanjkljivo-sti njim in tudi nam odpušča.

Gospod, danes na zahvalno nedeljo 2015 bodi za vse štiri brate kapucine in Kristusove duhovnike zahvaljen tudi v mojem imenu.

Iskrena hvala Studenčanu Francu Vogelniku, ki je dolga leta lektoriral moja besedila in Bezjak tisku (Obrežna 89, Maribor), ki je do župnijskih potreb tako velikodušen.

Vinko Škafar

Maribor, 8. 11. 2015

6 7

P. Robert Slavko Podgoršek

8 9

Kratki življenjepisni podatki o p. Robertu Podgoršku

3. julija 1940 Rojen v Mariboru

1955−57 Dva razreda gimnazije v Osijeku

1957−1958 Noviciat v Varaždinu

1958−1960 Zadnja dva razreda gimnazije z maturo v Zagrebu

1960−1961 Služenje vojaškega roka

1961−1966 Teološka fakulteta v Ljubljani

29. 6. 1966 Posvečen v duhovnika v mariborski stolnici

1966−1967 Šesti letnik teologije

1967−1970 Provincialni tajnik v Škofji Loki

1970−1988 Župnik pri Sv. Ceciliji v Celju

1988−2003 Izseljenski duhovnik v Švici (Zürich)

2003−2015 Škofja Loka, v letih 2008-2011 tudi samostanski predstojnik

2015 Celje (trenutno v Domu sv. Jožefa)

Desno: Metod Jeršin, kaplan, z ministranti župnije sv. Jožefa v Mariboru (1955). Na levi strani za Metodom je Slavko Podgoršek (p. Robert). Prvi z desne strani je v zadnji vrsti Ivo Čerček, sedanji cerkveni ključar na Studencih v Mariboru.

10 11

Slavko (Vekoslav) Podgoršek, z redovnim imenom p. Robert, se je rodil 3. julija 1940 ob 17. uri v Mariboru na Studencih, na Kralja Petra cesti 18 in 13. julija 1940 bil krščen kot 22. krščenec v novi mariborski župniji sv. Jožefa na Studencih, ki je bila ustanovljena 31. 3. 1940. Krstil ga je prvi studenški župnik p. Janez Reberc (1881-1946). Po končani osnovni šoli v Mariboru na Studencih je ob gorečem in priljubljenem kaplanu p. Metodu Jeršinu začutil, da ga Bog kliče v redovniški in duhovniški poklic.

Dva razreda srednje šole je končal na kapucinski gimnaziji v Osijeku na Hrvaškem in nato stopil v noviciat takratne Jugoslovanske (Ilirske) kapucinske province. Po enoletnem uvajanju v kapucinsko redovno življenje, po noviciatu, je 10. 8. 1958 naredil začasne redovniške zaobljube. Zadnja dva razreda gimnazije je končal na zagrebški Medškofi jski gimnaziji, kjer je leta l960 maturiral. Po odsluženi vojaščini, leta 1961, je študiral na teološki fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1967. Večne redovni-ške zaobljube je naredil 17. 9. 1963, v duhovnika pa je bil posvečen po petem letniku teološke fakultete, 29. 6. 1966, v mariborski stolnici. Po končanem študiju je bil najprej provincialni tajnik, leta 1970 pa je postal župnik kapucinske župnije sv. Cecilije v Celju, kjer je ostal do leta 1988, ko je odšel za izseljenskega duhovnika v Švico (Zürich). V januarju 2003 se je vrnil iz štirinajstletnega

Kapucin Dominic Romuald Basil Athaide, nadškof v Agri, v Indiji, je pred 50 leti, 12. 12. 1965 v Koprivnici na Hrvaškem posvetil pet bogoslovcev takratne Jugoslovanske (Ilirske) province. Sedita: nadškof Athaide in zagrebški pomožni škof Franjo Kuharić (poznejši zagrebški nadškof in kardinal, sedaj že božji služabnik, ki je med mašo pridigal). Stojijo v prvi vrsti od desne proti levi: Damjan Frlan, Zlatko Šafarić, Tončka in Ivan Podgoršek, Robert Podgoršek in Vinko Škafar. Zadaj stoji novoposvečeni diakon Pavel Košir.

Bogoslovec Robert Podgoršek s p. Metodom Jeršinom, p. Gabrijelom Reckom in p. Joahimom Kunškom ter tremi ministranti na izletu.

Novomašnik Robert Podgoršek (10. julij 1966), za njim stojijo mama Tončka in oče Ivan in brat Franci. Na levi strani stoji Štefan Recek, ki je bil ceremoniar, na desni je družica s trnovo krono.

12 13

dela z zdomci in izseljenci v Švici in postal član kapucin-skega bratstva v Škofji Loki, kjer je ostal do svoje bolezni 2015, ko se je po zahtevni operaciji začasno preselil v Martino hišo (Varstvo starejših) v Domu sv. Jožefa v Celju in je bil pridružen kapucinskemu bratstvu v Celju.

Kot priljubljen župnik župnije sv. Cecilije2 je bil znan tudi zunaj meja svoje župnije. Pri pridigah ni nikoli improviziral, marveč se je nanje skrbno pripravljal in si jih je napisal. Odlikoval se je tudi po lepem slogu, z vpli-vanjem na čustva, navadno s pretresljivimi in čustveno nabitimi resničnimi zgodbami, ki jih je pisalo življenje, drugič pa zgolj s »poučnimi zgodbami«.3 Ljudje so ga radi poslušali. Zavzeto je tudi prepeval ritmične in ljud-ske nabožne pesmi, igral kitaro in mnoge navdušil za lepo in toplo bogoslužje; zato so si ga tudi zaročenci od

2 Prim. Nada Ravter, Bogat sem kakor ti hi glas piščali, v: 7D, Tedenska priloga maribor-skega Večera, 25. 8. 1988, 18-19.

3 Eno od njegovih ti pičnih pridig s »poučno zgodbo«, objavljamo spodaj (pridiga 18. 11. 2001).

drugod, ne samo Celjani, večkrat zaželeli, da bi vodil tudi njihov poročni obred.

V Celju mu je kot župniku v tistih tegobnih časih uspelo doseči vrnitev nacionaliziranega konvikta ob cerkvi za kapu-cinske dijake, ki so pred vojno obiskovali celjsko gimnazijo, in tako omogočil bratom kapucinom primerno bivanje v Celju. Prav tako je obnovil cerkev sv. Cecilije, v katero so po njegovi zaslugi prenesli posmrtne ostanke p. Linusa Praha, ki je v letih 1923−1924 v Mariboru na Studencih dogradil k nekdanji majhni hiši enonadstropno poslopje (leta 1927 je bilo še povečano) za kapucinski samostan v Mariboru na Studencih, Obrežna 1. P. Robert je bil do zadnje bolezni odličen organizator, dober pevec in pridigar in velik časti-lec sv. patra Pija iz Pietrelcine, čigar relikvije je prinesel v Škofjo Loko in ob njih ob sobotah pospeševal gorečo ljud-sko pobožnost do tega karizmatičnega kapucina.

V.Š.

Zdomski deklici ob 30-letnici mašništva, 30. 6. 1996, v Amriswilu v Švici izročata šopek p. Robertu Podgoršku.

Ovitek zgoščenke, ki jo je p. Robert Podgoršek izdal prvič leta 1988 v Celju, nato pa še drugič leta 2002 v Švici.

14 15

Prišli bodo dnevi …

(33. navadna nedelja, leto C, 18. 11. 2001)

»Prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen« (Lk 21,6).

Predragi! Te besede so sicer veljale jeruzalem-skemu templju, a se danes sprašujemo, ali morda ne veljajo tudi današnjemu svetu. Še zlasti po 11. sep-tembru (2001). (To je datum terorističnega napada Al Kaide na stolpnici World Trade Centra v New Yorku).

Morda smo se nekam bolj zavedeli, kako je človek sposoben narediti konec svoji zgodovini. Kako v nekaj urah lahko uničimo, kar je raslo štiri milijarde let. Ob vsem pa je za vsakega Zemljana v skladiščih več ton streliva kot hrane… Gospodarsko gledano živi Zahod na račun tretjega sveta in na račun prihodnjih rodov. Sposobni smo uničiti stvarstvo in človeštvo, a nismo sposobni ustvariti ene same travne bilke. Človekova moč za rušenje je neizmerno večja kot njegova moč za graditev.

Soočeni s črno sliko prihodnosti, ki nam jo rišejo nedavni dogodki, nas prebrana Božja beseda spod-buja k poglobljenemu premisleku o življenju. Nihče ne ve, kdaj bo konec sveta. Nihče tudi ne ve, kdaj bo stopil pred Boga, zato moramo biti vedno pripra-vljeni…

Lahko si predstavljamo, kako so učenci verjetno z odprtimi usti poslušali Jezusa, ko jim je s krepkimi izrazi napovedoval nenavadne in usodne dogodke: vojske, umore, potrese, lakoto, kužne bolezni, pre-ganjanja, krive preroke in razdejanje templja. Leta 70 po Kristusu je rimski vladar Tit popolnoma razrušil Jeruzalem, kjer res ni ostal kamen na kamnu, in Jude razgnal po vsem svetu…

Ko je Jezus obračunal z njihovim zvedavim uganje-vanjem, kdaj se bo vse to zgodilo, jih je hotel napo-titi na nenehno pripravo za trenutek obračuna ter jih pripraviti na težave in preizkušnje, in vsa teža odgo-vora je strnjena v napotek: »Ne ustrašite…!« Če sem

jaz z vami ali če ste vi z menoj in mojim Očetom, le kaj se vam more dokončno usodnega zgoditi.

Vedimo, da je vedno znak pristne vere, če kdo brez sanjarjenja in zvedavega ugibanja o prihodnosti, vsak trenutek življenja vzame za možnost, da živi dobroto, da živi Bogu, da živi večnost… Pa čeprav gre za najbolj preproste in drobne dnevne opravke: pometanje, kuhanje, pranje, skrb za otroka, delo v tovarni, v delavnici ali pisarni, na polju ali v hlevu, učenje in študij… Obenem pa se zaveda, da ne more živeti, kakor se mu zljubi, in da bo moral kot oskrb-nik dati račun o tem, kar mu je bilo zaupano. To daje življenju resnost, s tem pa tudi pravo dostojanstvo.

Živela sta mož in žena. V vsem sta se sicer dobro razumela, le nekaj ju je ločevalo. Žena je namreč redno hodila k maši in ni nikoli opustila nedelje. Mož pa je bolj cenil posteljo in spanje kot mašo.

Ko se je v nedeljo zjutraj žena odpravljala k maši, je zaman prosila moža, naj gre tudi on, sicer bo pogu-bljen in bo šel v pekel. Mož pa je zaspano pogledal izpod odeje in zagodrnjal: »Kar ti moli za oba!« se obrnil in ponovno zaspal.

Žena je res sama hodila k maši in molila za oba, molila tudi za moža, da bi se spreobrnil in da bi tudi on cenil vrednost sv. maše.

Nekoč pa se je možu sanjalo, da sta oba z ženo umrla in odšla pred nebeška vrata. Mož je komaj premikal noge, sopihal je, kot bi nosil težko breme. Vendar sta oba hkrati prišla do nebeških vrat. Tedaj je sveti Peter odprl vrata, se ženi globoko priklonil in ji rekel: »Vstopi za oba!« Žena je vstopila, nebeška vrata so se zaprla in mož je ostal zunaj v temi. Začel je padati, v strahu je zakričal in se prebudil. Žena se je prav tedaj že oblačila za nedeljsko sv. mašo. Mož je skočil iz postelje in vzkliknil: »Hvala Bogu! Ni še prepozno, hvala Bogu, da sem še živ. Nikoli več ne boš šla sama k maši, da se ne bi nekoč res tako zgodilo, kot se mi je v sanjah, da bi šla ti v nebesa za oba, jaz pa bi ostal v strašni temi.«

Od tedaj je tudi mož redno hodil k sv. maši…

p. Robert Podgoršek

16 17

Ob slovesu 2002 (iz Švice)

Sklepne misli iz pisma p. Roberta Podgorška v božičnem pismu 2002 slovenskim rojakom in njihovim potomcem v Švici in Kneževini Liechtenstein

Veliko je vezi, ki nas družijo: materin jezik, sloven-

ski običaji, naša kultura, spomini na sončno stran Alp in dišečo opojnost lipe. A vendarle tvegam besedo o pomenu naše slovenske Cerkve, njene dediščine v naših srcih. Če kaj, kar nas razsejane po vseh celinah sveta povezuje, je to spomin nanjo. Spomin, ki morda bledi, pa vendarle z nevidno silo podzavesti vpliva na nas in nas druži in povezuje. Ne samo ohranjati ta spomin, ampak ga tudi udejanjati, pomeni udeleževati se slovenske sv. maše. Obenem pa pomeni tudi graditi skupni sloven-ski duhovni prostor, ki ne bo vezan zgolj na zemljepis-ne meje matične domovine, ampak bo povezoval vse Slovence v zavezi skupnemu izročilu, jeziku, kulturi in veri naroda, v katerem korenini.

Ob vsem tem pa nisem pozabljal, da sem ostal zgolj človek, kakor vsi drugi: krhek in grešen, ranljiv in slabo-ten, nepopoln in zamerljiv, tudi po tistem, ko se me je s posvečenjem dotaknila Božja roka.

Hitro je minilo teh 14 let. Trudil sem se po najbolj-ših močeh. Bolj ali manj uspešno. Enim sem se vsedel v srce, drugim v želodec. Preživeli smo. Tako ali drugače. Sedaj bi se vam rad le še zahvalil in opravičil… Prišel je čas slovesa. Prišel je čas, da vam rečem zbogom in na svidenje v domovini.

Odslovitev

Ne vzemite tega kot ceneno reklamo za slovensko sv. mašo. Sv. maša ni blago, ki potrebuje reklamo. Je življenjska nuja, je potreba srca in duše, je srečanje slovenskih duš in slovenskih src, je druženje otrok slo-venske matere, ki si daleč od domačega praga služijo vsakdanji kruh…

p. Robert Podgoršek

S p. Robertom Podgorškom somašujeta p. Štefan Balažic in p. Rafael Jenko.

P. Robert Podgoršek pridiga v škofjeloški kapeli sv. patra Pija iz Pie-trelcine.

18 19

P. Gabrijel Jože Recek

20 21

Kratki življenjepisni podatki o p. Gabrijelu Recku

6. 4. 1936 Rojen v Rogaševcih, župnija Sv. Jurij v Prekmurju

5. 8. 1954 Vstopi v kapucinski noviciat v Varaždinu

22. 8. 1955 Naredi prve redovne zaobljube

4. 8. 1961 Naredi večne zaobljube v Vipavskem Križu

29. 6. 1962 Posvečen v duhovnika v Mariboru

1962−1963 Duhovni pomočnik v Vipavskem Križu

1963−1964 Pri vojakih v Kičevem, Makedonija

1964−1973 Leto dni kaplan, nato župnik pri Sv. Jožefu v Mariboru

1973−1977 Podiplomski študij v Rimu (Apostolski inštitut, Antonianum)

1977−1985 Župnik pri Sv. Jožefu v Mariboru

1985−1990 V Celju, župnik na Svetini, najprej kaplan, zatem dve leti župnik pri

Sv. Ceciliji

1990−2002 Župnik pri Sv. Štefanu v Ljubljani (Štepanja vas)

2002 Dom duhovnosti v Kančevcih v Prekmurju

Avtobiografi ja p. Gabrijela Recka ob zlati maši4

Rojen sem bil 6. aprila 1936 v Rogaševcih, župnija Sv. Jurij v Prekmurju. Oče Anton in mama Pavla roj. Gider sta pokojna. Imel sem še dva brata, zdaj že pokojnega Viktorja in še živega Franca. Sem sin kmečkih staršev. Osnovno šolo sem obiskoval v domači vasi. To je bilo v času madžarske okupacije Prekmurja. Učitelji so bili Madžari in so govorili madžarsko. Otroci jih seveda nismo razumeli. Doma smo govorili prekmursko, čeprav sta oče in mati govorila tudi madžarsko. Naša družina je bila verna. Doma smo vsak dan molili in ob nedeljah smo redno obiskovali sv. mašo.

Cerkev je bila dobrega pol kilometra daleč. Med vojno smo imeli mladega, dobrega in narodno zave-dnega kaplana Alojza Gaborja. Imel je velike težave z madžarskimi žandarji. V času njegovega kaplanovanja in župnikovanja sem prejel prvo sv. obhajilo, obiskoval vsa leta verouk, prejel sv. birmo, ki mi jo je podelil leta 1947 tedaj še pomožni lavantinski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Za duhovnika me je posvetil mariborski škof Maksimilijan Držečnik 29. junija 1962, novo mašo pa sem imel v rojstni župniji Sv. Jurij v Prekmurju 1. julija 1962.

Vsa osnovnošolska leta sem bil ministrant in že takrat se je v meni porodila želja, da bi postal duhovnik. Leta 1951 v juliju, bila je nedelja, je tedanji župnik Alojz Gabor povabil mene in sošolca Viktorja Jauka v župnijsko pisarno in nama rekel, da kapucini v Varaždinu ustana-vljajo interno gimnazijo in če želiva postati duhovnika patra, se lahko prijaviva. V avgustu sva prišla v Varaždin, kjer sva končala 4., 5. in 6. razred tedanje gimnazije ter noviciat. Lahko priznam, da je bilo v šoli zelo hudo: hrvaščina mi je bila tuja, zraven tega smo imeli poleg drugih predmetov še latinščino, nemščino in francoščino. 7. in 8. razred gimnazije z maturo sem končal na Šalati

4 P. Gabrijel Recek, v: Duhovništvo, dar in obveza, Ljubljana 2012, str. 73-76.

22 23

v Zagrebu na Medškofi jski srednji šoli (gimnaziji), ki so jo vodili jezuiti. Po končanem 7. razredu sem moral k vojakom v Knjaževac v Srbijo, kjer sem ostal samo tri mesece. Zbolel sem namreč za sklepnim revmatizmom in so me »začasno« poslali domov. Leta 1963 sem moral, tedaj že duhovnik, iti na doslužitev vojaškega roka (15 mesecev) v Kičevo v Makedoniji.

Prva tri leta teologije sem končal na zagrebški teo-loški fakulteti, zadnja tri leta pa v Ljubljani, kjer sem tudi diplomiral. Leta teologije so bila zelo lepa in sem bil zares srečen. V Zagrebu sem imel odlične profesorje, kot so bili: kapucin dr. Tomislav Šagi Bunić, frančiškan dr. Bonaventura Duda, jezuit dr. Ivan Kozel, minorit dr. Celestin Tomić, dominikanec dr. Jordan Kuničić, prav tako pa tudi v Ljubljani dr. Anton Trstenjak, dr. Josip Jeraj, dr. Janez Fabijan in drugi.

Po novi maši so me kot obiskovalca pastoralnega letnika najprej poslali v samostan v Vipavskem Križu (1962−1963), kjer sem ob sobotah poučeval verouk, ob nedeljah pa pomagal v župnijah. V tistem času je bilo še veliko spovedovanja (npr. v Ajdovščini in Šturjah). Večkrat sem šel spovedovat tudi na Sveto Goro. Ob vsem pastoralnem delu sem imel od ponedeljka do petka pre-davanja v Ljubljani (šesti letnik). Kot sem omenil, sem moral v jeseni leta l963 oditi k vojakom v Kičevo, mesto, ki je takrat veljalo kot kazenski vojaški bataljon. Nekoč mi je rekel eden od ofi cirjev, naj se poročim, saj tako brez žene nimam prihodnosti. »Mi ti bomo preskrbeli lepo Makedonko!«, je rekel. Odgovoril sem, da bi bil zanič fant, če bi mi morali pri vojakih poiskati ženo.

Po odsluženju vojaškega roka (1964) sem bil nasta-vljen za kaplana k Sv. Jožefu v Maribor, na Studencih, kjer sem že leta 1965 postal župnik. Stanovanje v nek-danjem kapucinskem samostanu je bilo v izredno slabem stanju, še v slabšem pa župnijska cerkev sv. Jožefa: vlažni zidovi, vlaga v glavnem oltarju, vlažen tlak in dotrajala električna inštalacija. Vse to je zahtevalo sanacijo. Župnija je imela več kot 8.000 vernikov, verouk je obi-skovalo več kot 430 veroučencev, vsako leto smo imeli približno 70 krstov in 40 pogrebov. S patrom kaplanom sva morala vse to sama obvladovati.

Leta 1973 so me predstojniki poslali na podiplomski študij v Rim. Na Papeški univerzi Antonianum – Istituto

V Kičevu (v Makedoniji) je bila kazenska kasarna za 'politične domače sovražnike', bogoslovce in druge. Dne 3. avgusta 1964 so se v Kičevem skupaj fotografi rali študenti teologije iz Jugoslavije. V drugi vrsti stojita kapucina (peti od leve proti desni) p. Gabrijel Recek, ki je takrat že bil duhovnik in (osmi od leve proti desni) p. Metod Benedik, ki je bil dolgoletni profesor cerkvene zgodovine na teološki fakulteti.

24 25

Apostolico sem leta 1977 zagovarjal disertacijo z naslo-vom »Krst otrok v današnji antropološki kulturi« ( Il bat-tesimo dei bambini nel contesto antropologico culturale oggi) Moderator je bil prof. Ermenegildo Fruscadore, OFM. Leta 1977 sem se vrnil k Sv. Jožefu v Maribor, kjer sem kot župnik ostal do leta 1985. V tem času smo zaradi prostorske stiske morali zgraditi novo župnišče. Od leta 1985 do 1990 sem bil kaplan pri Sv. Ceciliji v Celju in hkrati župnijski upravitelj na Svetini nad Štorami. Svetina je številčno majhna župnija (650 ljudi), teritorialno pa velika in hribovita. Tam so zelo dobri in verni ljudje. V času mojega vodenja župnije Svetina smo v starodavno gotsko in romarsko cerkev položili nov tlak, obnovili dra-goceno umetniško prižnico in elektrifi cirali zvonjenje. Ko je leta 1988 dotedanji župnik p. Robert Podgoršek odšel za izseljenskega duhovnika v Švico, sem dve leti, od 1988 do 1990, ob upravljanju Svetine župnikoval pri Sv. Ceciliji v Celju. Dvanajst let, od 1990 do 2002, sem bil župnik v Štepanji vasi, v Ljubljani, kjer je ob župnijski cerkvi sv. Štefana še podružnica sv. Nikolaja na Bizoviku, kjer sta tudi redni verouk in bogoslužje. Župnija je velika, saj šteje okrog 13.000 prebivalcev, med njimi je veliko prise-ljencev iz republik bivše Jugoslavije, ki so katoličani, pra-voslavni in muslimani. V župniji Štepanja vas smo uspeli z zelo zavzeto karitativno dejavnostjo. S sodelavci smo ustanovili eno od prvih Župnijskih Karitas v samostojni Sloveniji. Brezdomcem smo omogočili tuširanje, sveže perilo, striženje in britje ter topel obrok. Zaživela je tudi bolniška ambulanta za brezdomce. Nadaljevali smo s sku-pino Vera in luč in z duhovno oskrbo bolnikov po domovih in v Domu starejših občanov, v katerem je okrog 210 oskr-bovancev. Od vsega začetka samostojne Slovenije smo organizirali odmevne proslave ob Prešernovem prazniku.

Leta 2001 sem na Lubniku nad Škofjo Loko doživel srčni infarkt, ki pa zaradi navzočnosti zdravnice dr. Marije Meden in njenega moža Mira ni bil usoden in sem kljub težavam lahko nadalje deloval kot duhovnik.

Ob rednem dušnem pastirstvu, kot kaplan in župnik, sem kot kapucinski duhovnik vodil okrog 55 ljudskih misi-jonov, številne tridnevnice in duhovne obnove v župni-jah. Prav tako sem sestram redovnicam, mariborskim in bistriškim šolskim sestram večkrat vodil tedenske duhovne vaje.

Od leta 2002 sem v Domu duhovnosti v Kančevcih v Prekmurju, od koder z oznanjevanjem Božje besede in spovedovanjem pomagam v župnijah. Na razpolago sem tudi tistim, ki prihajajo v Dom duhovnosti in želijo pri meni opraviti spoved ali duhovni pogovor.

Bogu hvala za vse, kar sem dobrega lahko naredil, sočasno pa prosim za Božje usmiljenje za vse napake, slabosti in grehe.

Prvo zborovanje (kapitelj) Slovenske kapucinske province leta 1970. V prvi vrsti (od leve proti desni): Angel Kralj, Jože Kunšek, Boleslav Polanski, Avguštin Cijan in Gabrijel Recek. Druga vrsta: Alfonz Kšela, Fidelis Kraner, Hilarij Felicijan, Zdravko Koprivnikar, Frančišek Lončar, Rudolf Štrucl in Ciril Zupančič. Tretja vrsta: Damijan Frlan, Pavel Košir, Štefan Balažic, Robert Podgoršek, Bernard Jauk in Vinko Škafar.

26 27

Naš Gabrijel5

Pogovor s p. Gabrijelom Reckom leta 2006 v župnij-skem mladinskem časopisu Sotočje (Ljubljana-Štepanja vas)

Pater Gabrijel Recek že šesto leto službuje v naši župniji. Od marsikoga sem slišal, da bi rad o njem vedel kaj več, kot le to, kar zadeva njegovo vsak-danje delo. Zato sem ga zaprosil za pogovor v pisni obliki. Na mojo prošnjo se je z veseljem odzval. Poleg njegove osebne dejavnosti sva se dotaknila tudi vpra-šanj, povezanih z župnijo.

Kdaj in kje ste se rodili? Iz kakšne družine izha-

jate? Rojen sem bil 6. aprila 1936 v župniji Sveti Jurij v

Prekmurju. Izhajam iz majhne kmečke družine. Pri hiši smo bili trije bratje, sestra pa je umrla že kot dojenček. Tudi starša sta že v večnosti; bratje smo še vsi živi. Moji starši so živeli praktično krščansko življenje. V družini smo molili vsak dan in smo radi vsako nedeljo hodili k maši.

Nam lahko na kratko opišete svojo življenjsko pot? Kdaj ste se odločili za poklic duhovnika?

Moje otroštvo je bilo bolj tegobno kot lepo, zlasti leta madžarske okupacije Prekmurja in potem še v povojnih letih. Pomanjkanje je bilo na vseh področjih in tudi pri hrani in obleki. Hudo je bilo tudi to, da so slovenske otroke madžarski učitelji zelo zapostavljali. Morali smo se učiti madžarščino, če ni šlo, so nas zmer-jali. Ti smrdljivi Slovenec, nauči se naš jezik, čigav kruh pa ješ! Rad bi pripomnil, da so nas madžarski učitelji v šoli tudi tepli. Pri tem poslu se je zlasti odlikoval glavni učitelj, zagrizen madžaron, ki je bil hkrati tudi organist v cerkvi in je še pozneje, tudi pri moji novi maši leta 1962 orglal. Nimam ga v lepem spominu. Tudi po vojni so bile razmere hude, veliko pomanjkanja je bilo. Za kmete

5 Aleš Porenta, Naš Gargi, v: Sotočje, Časopis Društva mladih Sotočje, 2(1996), 1, 5-7.

je veljala »obvezna oddaja«. Ljudje so veliko trpeli in skrivali hrano, da so lahko preživeli.

V župniji smo imeli zelo dobrega in vzornega duhov-nika, zavednega Slovenca, to je bil zdajšnji upoko-jeni župnik Alojzij Gabor. Med vojno je bil trn v peti Madžarom, po vojni pa so sledila zasliševanja udbovcev. Bil sem njegov ministrant in sem ga imel vedno rad. Morda je Kristus po njem tudi meni dal milost duhovni-štva. Zmeraj sem čutil veselje do duhovništva.

Leta 1951 me je župnik Gabor poslal v kapucinsko semenišče v Varaždin, katerega ravnatelj je bil takrat p. Boleslav Polanski, doma iz Velike Polane. Tam sem končal tudi noviciat leta 1955. Leta 1957 sem maturiral v Zagrebu in tam nadaljeval tri leta študija na teološki fakulteti, zadnja tri leta pa v Ljubljani. Takrat je bil v Štepanji vasi p. Hilarij Felicijan. On in bogoslovci smo stanovali in bili na hrani pri Marijinih sestrah, ki so za nas izredno lepo skrbele in sem jim še danes hvaležen za pomoč. V najlepšem spominu imam sestro Digno, potem sestro Hermo in sestro Kerubino.

Pri vojakih sem bil dvakrat. Prvič leta 1956 (3 mesece) v Knjaževcu in drugič leta 1963 (15 mesecev) v Kičevu. To so bili najhujši meseci v mojem življenju (prvič sem bil kot semeniščnik, drugič pa že kot pater). To so bili meseci zapostavljanja in poniževanja zaradi poklica.

V katerih župnijah ste delovali do sedaj? Koliko časa?

Najprej sem bil kaplan v Vipavskem Križu (eno leto); potem sem bil 8 let župnik pri Sv. Jožefu v Mariboru, nato sem odšel na podiplomski študij v Rim (4 leta). Ko sem se vrnil v provinco, sem bil zopet 8 let župnik v Mariboru. Leta 1985 sem bil prestavljen v Celje in sem bil župnik na Svetini nad Celjem in hkrati kaplan v Celju pri Sv. Ceciliji, zadnji dve leti pa še župnik. Od leta 1990 sem v Štepanji vasi.

Doma ste s podeželja. Kako vam ugaja okolje veli-kega stanovanjskega naselja in bližina prestolnice?

Življenje na podeželju ima svojo lepoto in nosi v sebi tudi velike vrednote, seveda pa tudi pomanjkljivosti. Vse to pa velja tudi za mestno življenje. Rad imam mir, tihoto, včasih tudi samoto. Težko bi se privadil življenja v stolpnici ali bloku, čeprav je tudi to eden izmed nači-nov življenja, ki nekaterim ljudem ustreza.

28 29

Kako bi na kratko označili značaj štepanjskih fara-nov? Kakšen se vam zdi odnos otrok, mladine, srednje generacije in starejših do vas?

Težko je govoriti o značaju štepanjskih faranov, ker so tukajšnji župljani v glavnem priseljenci iz vseh koncev Slovenije in še bivše Jugoslavije. Starih Štepanjčanov je še malo. Kot župnik si prizadevam, da bi jih imel rad vse, brez izjeme; koliko mi to uspeva, ne vem, o tem naj presojajo drugi.

Na drugo vprašanje bi odgovoril, da so me neka-teri farani verjetno sprejeli, drugi manj, tretji ne. To je nekaj čisto umevnega. Tudi Jezusa niso vsi sprejeli. Nekje v evangeliju je zapisano: gorje vam, če vas bodo vsi hvalili.

Ali veste, da so vas nekateri predrzneži ob vašem prihodu zaradi izredne podobnosti poimenovali po junaku iz risanke Gargamelu in da vas še vedno ime-nujejo tako, oziroma na kratko Gargi?

Vem, nekje sem to slišal.Na katerih področjih vašega delovanja imate

največ težav? Kaj vam poleg vsakodnevnih opravkov trenutno povzroča največ preglavic?

Največ težav imam pri obnovah in popravilih cerkvenih stavb ter pri nabavi stvari, ki so potrebne za dušno pastir-stvo. Trenutno mi povzroča največ preglavic, in mi je tudi najbolj zoprno, zbiranje denarja za cerkveno zemljišče. Druga težava pa je vprašanje denacionalizacije cerkvenih objektov in zemljišča, ki se nikakor ne premakne.

Pred leti ste poskrbeli za obnovo edinstvenega kulturnega spomenika v naši župniji, Božjega groba, obnovili ste kapelico v Bizoviku, sedaj je vaša velika skrb nakup cerkvenega zemljišča. Naša župnija gre v korak s časom, tukaj mislim predvsem na tehnične aparature (računalnik v pisarni, televizijski pre-nosi pred cerkvijo, novo platno za diapozitive…). Še mnogo drugega je bilo. Kako gledate na te uspehe? Imate še kakšne načrte?

Težko je govoriti o uspehih. Mi smo samo tisti, ki sejemo, Bog pa daje rast. Moramo storiti vse, kar nam je Bog zaupal, in ko smo jih naredili, moramo reči: nevredni Božji služabniki smo. Kakšne načrte imam? Bodočnost je zavita v skrivnost. Potrebe se sproti rodijo in jih je treba sproti reševati.

Katero opravilo vaše službe vam je najbolj pri srcu? Kaj najraje počnete v prostem času?

Maševanje, spovedovanje, pridige, verouk z malimi otroki, ljudski misijoni. V prostem času grem rad v hribe.

V naši župniji delujete v času velikih družbenih sprememb. V tem obdobju se je življenje v župniji spremenilo, nastali so Karitas, Marijina legija, Društvo mladih Sotočje. Župljani imajo priložnost svobodno sodelovati v najrazličnejših skupinah. Kako bi ocenjevali njihovo pripravljenost za to?

V župniji Karitas zelo lepo deluje. Zelo sem hvaležen vsem članom, ki se tako nesebično žrtvujejo za človeka v stiski in s tem uresničujejo Jezusove besede: Lačen sem

P, Gabrijel Recek je bil večkrat na Triglavu, saj je bil ljubitelj slovenskih planin.

30 31

bil… Hvaležen sem tudi Marijini legiji. Z njihovo pomo-čjo je bilo sprevidenih že precej starejših ljudi. Bog daj, da bi dobili še mlade, modre in aktivne člane. Društvo mladih Sotočje je precej aktivno. Vesel sem revijice Sotočje. Zares ima lepe članke. Mladim bi priporočal, če le utegnejo, naj vsak dan preberejo tudi nekaj verske literature. Verska izobrazba je izredno pomembna za mladega človeka.

Opazili smo vašo nadarjenost za diplomacijo in delo z majhnimi otroki. Kaj pravite na to?

Predvsem sem redovnik in duhovnik. Z diplomacijo se ne ukvarjam. Zanimam se za politične probleme in berem časopise, poslušam radio, vse to pa zato, da sem na tekočem v vsakdanjem življenju, sicer me čas lahko povozi. Res, delo z majhnimi otroki imam rad, to pa zaradi tega, ker imam nasploh rad majhne otroke. Ljubezen do otrok je pogoj za delo z njimi.

Večkrat doživimo, da so na prireditvah, ki jih organizirate, navzoči najvišji predstavniki javnega življenja. Kako vam to uspe?

Kratko malo jih povabim. Je pa izredno pomembno, da je prireditev vsebinsko temeljito pripravljena. V župniji imamo hvala Bogu precej ljudi, mlade in odrasle, ki so sposobni prireditev speljati tako, kot se spodobi, da je potem privlačna. Dokaz: Prešernova proslava, pasijon, materinski dan, koncert v maju.

Kako se naša župnija pripravlja na potrditev v veri, ko nas bo obiskal papež?

Na papežev obisk se v župniji pripravljamo že dolgo časa. V postnem času smo v ta namen molili križev pot, po mašah molimo za papežev obisk, tudi otrokom smo razdelili posebne podobice. V ta namen opravljamo prve petke, razdelili smo brezplačno 70 prstnih rožnih vencev vsem tistim, ki bodo za papeža zmolili vsaj eno desetko rožnega venca vsak dan.

V adventu smo imeli dve predavanji o pripravi na papežev obisk. Člani Župnijske Karitas so imeli duhovni vikend, posvečen v ta namen.

Ker je časopis predvsem za mlade, nas zanima, kakšen je vaš predlog, da bi več mladine nadaljevalo z obiskovanjem verouka in drugih skupin po birmi.

Klasičen način verouka z mladino, se mi zdi, da je preživel… Vaše društvo Sotočje je po mojem mnenju

P. Gabrijel Recek se je ob srebrni maši, leta 1987 z drugimi srebrnomašniki srečal s papežem sv. Janezom Pavlom II. V ozadju je p. Bernard Jauk.

V hribih od leve proti desni sedijo: p. Joahim Kunšek, p. Gabrijel Recek in p. Ludvik Vodišek, stoji p. Bernard Jauk.

32 33

sposobno pritegniti mlade prav na tem področju, ki ga spodbujate že sedaj: telovadba, planinarjenje, glasba, pritrkovanje. Skušajte vsako srečanje obogatiti tudi z duhovno mislijo. Duhovni vikendi so nenadomestljivo sredstvo za rast v veri mladih.

Imate morda kakšne predloge in pripombe k delo-vanju našega društva?

Zdi se mi, da je društvo Sotočje lahko blagoslov za župnijo in ga podpiram z vsem srcem. Želel bi samo, da ne bi zašlo v kakšno politično strankarstvo, ampak da bi ostali zvesti svoji poti, da bi imeli Kristusa za ideal življenja, človeka pa brata v Kristusu.

Želimo vam, da bi bilo vaše delo tudi v priho-dnje tako blagoslovljeno, v letu papeževega obiska pa predvsem zdravja in notranjega miru!

Tudi jaz vam to želim.

Pogovarjal se je Aleš Porenta

P. Bernard Viktor Jauk

34 35

Kratki življenjepisni podatki o p. Bernardu Jauku

19. 12. 1936 Rojen v Serdici, župnija Sv. Jurij v Prekmurju

5. 8. 1954 Vstopi v kapucinski noviciat v Varaždinu

22. 8. 1955 Naredi prve redovne zaobljube

4. 8. 1961 Naredi večne zaobljube v Vipavskem Križu

29. 6. 1962 Posvečen v duhovnika v Mariboru

1962−1963 Pri vojakih v Štipu, Makedonija

1963−1964 Vipavski Križ

1964−1967 Zagreb, provincialni tajnik in študent klasične fi lologije na Univerzi v Zagrebu

1967−1971 Osijek, predavatelj na kapucinski gimnaziji v Osijeku

1971−1973 Ljubljana, Štepanja vas, kaplan

1973−1977 Maribor, Studenci, župnik pri Sv. Jožefu

1977−1985 Celje, župnik na Svetini nad Štorami in kaplan pri Sv. Ceciliji v Celju

1985−1988 Ptuj, župnik pri Sv. Ožbaltu na Ptuju

1988−1990 Celje, župnik na Svetini in kaplan pri Sv. Ceciliji v Celju

1990−1997 Maribor, Studenci, župnik pri Sv. Jožefu

1997−1998 Celovec na Koroškem

1998−2002 Maribor, župnik sodelavec pri Sv. Jožefu v Mariboru

2002−2004 Ljubljana Štepanja vas, vzgojitelj bogoslovcev

2004−2005 Celje, predstojnik

2005−2007 Ljubljana, Štepanja vas, predstojnik in župnik sodelavec

2007−2014 Kančevci v Prekmurju, župnik 2014 Škofja Loka

36 37

Avtobiografi ja ob zlati maši6

Na svet sem prijokal 19. 12. 1936 v Serdici, župnija Sv. Jurij v Prekmurju. Pri krstu sem dobil ime po papežu Viktorju I. V naši družini je bilo 13 otrok. Oče Janez Jauk je bil dvakrat poročen, iz prvega zakona 5, iz dru-gega pa je bilo 8 otrok. Moja mati Angela roj. Šalamon je prišla kot 20-letno dekle k vdovcu, ki je ostal po smrti prve žene sam s 5 otroki. Oče je bil izučen mlinar, zaposlen v vaškem mlinu, pozneje pa v Avstriji. Naša vas je ob avstrijski meji. V treh obmejnih vaseh je živela nemška manjšina. Doma smo govorili nemško. Med drugo svetovno vojno so te vasi pripadale k nem-škemu rajhu, ostali del Prekmurja je bil pod madžar-sko okupacijo. Leta 1945 je doletela našo družino huda preizkušnja. V začetku julija smo bili prisilno odpeljani (starši s 6 otroki in vnukom, ki je bil star dve leti) na grad Hrastovec pri Lenartu v Slovenskih goricah, kjer je Ozna ustanovila zbirno taborišče »za ljudi, ki po njenem mnenju niso simpatizirali z novo oblastjo«. Taborišče je delovalo do začetka septembra istega leta. Zaprtih je bilo veliko ljudi. Zaradi slabih bivalnih razmer in pičle hrane je večje število ljudi umrlo, veliko jih je bilo tudi ustreljenih.

Izgubili smo svoj dom. Nismo vedeli, ali se bomo še kdaj vrnili domov. Osramočeni smo bili in ponižani v dneh, ko je v domovini »zasijala svoboda«, čeprav je bil najstarejši 18-letni brat mobiliziran v partizansko vojsko. Po dveh mesecih smo se sestradani vrnili domov, in to brez vsega. Bili smo nedolžne žrtve. Starši so ohra-nili vero in zaupanje v Boga. Oče je večkrat povedal pre-govor: »Mit Gott fang an, mit Gott hör auf, das ist der schönste Lebenslauf« (podoben je slovenski pregovor: Z Bogom začni vsako delo, pa bo dober tek imelo).

V prvih letih po vojni smo imeli verouk še v šoli. Spominjam se, kako nam je naš župnik Alojzij Gabor govoril o mučeništvu sv. Štefana. Župnik je bil dober

6 P. Bernard Jauk, v: Duhovništvo, dar in obveza, Ljubljana 2012, str. 15-20.

katehet in nam je zelo nazorno pripovedoval o diakonu Štefanu kot pogumnem možu. Prejeli smo nauk o juna-škem pričevanju za vero in zgled odpuščanja sovražni-kom.

Prva dva razreda sem bil »v nemški šoli«. Ta je bila v sosednji vasi. Sedemletno osnovno šolo (nižja gimnazija) sem končal v domačem kraju. Med počitnicami leta 1951 je župnik po končani šolski spovedi povabil tri dečke na

Novomašnik p. Bernard s staršema pred rojstno hišo. Starša sta umrla samo en dan razlike, mama Angela 25. 4. 1970 v bolnišnici, oče Janez pa dan pozneje doma in sta bila sočasno pokopana.

38 39

pogovor o duhovnem poklicu. Pobudo župniku je dal p. Boleslav Polanski, kapucin, doma iz Velike Polane, ki je takrat živel v Varaždinu. Tam so kapucini ustanovili interno gimnazijo za dečke, ki so se odzvali na vabilo. Med temi sva bila: črnolasi ministrant Jože Recek (sedaj p. Gabrijel) in jaz. Leta 1954 sva skupaj z drugimi kon-čala takratni 6. razred gimnazije. Istega leta sva začela noviciatsko leto pri kapucinih v Varaždinu. Po zaob-ljubah sva naslednje leto nadaljevala srednjo šolo na Medškofi jski srednji šoli (gimnaziji) v Zagrebu, ki sva jo končala leta 1957 z maturo. Po maturi sva začela študij fi lozofi je in teologije na Katoliški teološki fakul-teti v Zagrebu, leta 1960 pa nadaljevala na ljubljanski teološki fakulteti. Po petem letniku teologije sem bil 29. junija 1962 v mariborski stolnici posvečen v duhov-nika (in še drugi štirje: dva kapucina: Gabrijel Recek in Joahim Kunšek ter dva bogoslovca mariborske škofi je: Anton Fakin in Jože Šipoš).

Novo mašo sem imel 22. julija 1962 v župnijski cerkvi Sv. Jurija v Prekmurju, ker je 1. julija imel novo mašo v isti cerkvi p. Gabrijel Recek, naslednjo nedeljo pa v sosednji župniji Pertoča novomašnik Jože Šipoš.

Na novomašni podobici sem dal napisati misel iz Pisma apostola Pavla Timoteju: »Bog nam ni dal duha boječnosti, ampak moči in ljubezni in razumnosti« (2 Tim 1,7). Po novi maši so me poslali v Vipavski Križ, a sem že konec septembra bil vpoklican k vojakom. Preživel sem 16 mesecev v makedonskem mestu Štip. V tistem času sem doživel potres v Skopju (26. julija 1963). Po odsluženi vojaščini sem vpisal 11. (oziroma) 12. semester na ljubljanski teološki fakulteti, ob nede-ljah in praznikih sem redno pomagal pri pastoralnem delu v Vipavskem Križu in v okoliških župnijah. Takrat sem mislil, da bom ostal na Primorskem, vendar sem

Levo: P. Bernard Jauk z duhovniki in bogoslovci na novi maši. Sedijo od leve proti desni: Ludvik Varga, Janez Bejek, p. Hilarij Felicijan, novomašni pridigar, p. Bernard Jauk, novomašnik, Alojz Gabor, župnik, Štefan Bakan in Jožef Vojkovič. V drugi vrsti stojijo: p. Gabrijel Recek, Karel Bedernjak, Alojz Flegar, Ivan Sušec, Štefan Tratnjek, p. Boleslav Polanski, Ivan Kolenc in p. Engelbert Bojnec. V tretji vrsti stojijo bogoslovci: Rudolf Ficko, Jože Kolmanko, Janez Barat, Vinko Škafar, Izidor Veleberi, Jožef Šipoš, novomašnik, Štefan Kuhar, Stanko Celec in Viktor Vratarič.

40 41

naslednje leto (1964) bil prestavljen v Zagreb, kjer sem moral vpisati klasično fi lologijo na fi lozofski fakulteti. Hkrati sem bil postavljen za tajnika takratnega »jugo-slovanskega« provinciala p. Alojzija Novaka. Delno sem se vključil še v pastoralno delo v župniji sv. Mihaela v Zagrebški Dubravi. Po nedokončanem študiju na fi lozof-ski fakulteti sem bil premeščen v Osijek, kjer smo kapu-cini imeli Srednjo serafsko šolo za naše kandidate. Štiri leta (1967-1971) sem poučeval latinščino in grščino, eno leto pa še nemščino. Vsa leta sem z veseljem pomagal tudi v dušnem pastirstvu v Osijeku (v kapucinski cerkvi je bilo zelo veliko spovedovanja) in še v župnijah v oko-lici. Povsod so me lepo sprejeli in sem se dobro počutil. Leta 1971 sem bil imenovan za kaplana v naši župniji Ljubljana – Štepanja vas, eno leto sem bil tudi samo-stanski predstojnik. Nisem se še dobro vživel in sem leta 1973 moral ponovno drugam, in sicer v Maribor za župnika župnije sv. Jožefa na Studencih. V 4 letih je bilo veliko dela in skrbi. Leta 1977 sem bil premeščen v Celje, kjer sem bil 8 let kaplan v župniji sv. Cecilije in hkrati župnijski upravitelj v hribovski župniji Svetina. V tistem času je veliko vernikov prihajalo k spovedi v celj-sko kapucinsko cerkev (v letu 1978 sem jih spovedal več kot 2500). Vsa ta leta, ki sem jih preživel v Celju in na Svetini, so mi ostala v lepem spominu. Cerkev na Svetini (Marija Snežna) je dobila obnovljen zvonik in postala je za mnoge še bolj romarska cerkev. Otroci (več kot 100) so radi prihajali k verouku in župljani v velikem številu k nedeljski maši.

Po končani »osemletki« sem bil poslan za župnika v največjo župnijo na Ptuju, k Sv. Ožbaltu. Pastoralno delo smo si delili 4 duhovniki: p. Vinko Škafar, predstojnik in dekan, dva kaplana: p. Simon Rupnik in p. Karel Gržan ter jaz. Bilo je naporno, ker smo še pomagali v župni-jah v okolici. Vztrajal sem 3 leta, ko sem bil leta 1988 ponovno premeščen v Celje, kjer sem ostal samo dve leti. Leta 1990 sem bil že drugič imenovan za župnika pri Sv. Jožefu v Mariboru. Škof dr. Franc Kramberger me je dolo-čil še za prodekana in rednega spovednika v mariborskem bogoslovju. Po sedmih letih župnikovanja in predstojni-ške službe sem dobil »sobotno leto«, ki sem ga preživel v kapucinskem samostanu v Celovcu. Z veseljem me je sprejel p. Alfons Kapp (po materi slovenskega rodu), ki je

P. Bernard Jauk (na desni strani stoji), predavatelj, z dijaki in sa-mostansko družino v Osijeku 1969.

42 43

bil dober in goreč redovnik. V tistem času je bila celovška kapucinska cerkev nekakšen spovedni center za vernike Celovca in okoliških župnij. V spovednici smo se vsako-dnevno zvrstili štirje duhovniki. Od avgusta 1997 do julija 1998 sem spovedal 3171 vernikov, v drugih cerkvah, pose-

bej še »šolske spovedi« in spovedovanje redovnic, je bilo okrog 800. Maševal, pridigal in spovedoval sem v nem-škem in slovenskem jeziku v koroški deželi. Dobro sem se počutil, čeprav sem doživel tudi napetosti zaradi jezika. Rad bi bil še ostal, vendar sem bil po enem letu spet prestavljen v Maribor za župnika-sodelavca. Večkrat sem pomagal pri pastoralnem delu v drugih župnijah. Dočakal sem tudi jubilejno leto 2000, pri redovnih sestrah sem vodil duhovne vaje. Po 4 letih sem bil leta 2002 imeno-van za vzgojitelja naših mladih redovnikov v Ljubljani. Sledi »enoletni skok« v Celje, kjer je bilo potrebno urejati pravne zadeve za obnovo starega samostana. Potem sem se vrnil spet v Ljubljano za predstojnika in bil naprošen za spovednika redovnim sestram. Duhovno sem še skrbel za oskrbovance v Domu starejših. Ker je verjetno to bilo premalo, me je nadškof Uran imenoval za župnika sode-lavca župnije Ljubljana-Štepanja vas.

Kapucini so na prošnjo mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja leta 1988 prišli v Prekmurje, da bi pre-vzeli župnijo Kančevci, ki je bila že 6 let v soupravi in da bi zgradili Dom duhovnosti (to je bila želja pomur-skih duhovnikov). Začasno so prevzeli upravo župnije Martjanci. Vodstvo župnije in gradnjo Doma duhovnosti je vodil p. Štefan Balažic, ki je v Kančevcih ostal župnik do leta 1993, ko je Dom duhovnosti lahko že spreje-mal prve goste. Leta 1993 je bil imenovan za župnika v Kančevcih p. Donat Kranjec, ki je ostal župnik do svoje smrti, 21. novembra 2007. Po njegovi smrti sem bil imenovan za njegovega naslednika. Na velikem obmo-čju župnije Kančevci so katoličani v manjšini, večina so evangeličani, v manjšem številu so še binkoštniki in reformirani (kalvinci). V 5 vaseh od 21 živijo tudi pri-padniki madžarske narodne manjšine, ki imajo tudi dvojezično osnovno šolo. Na srečo ni potrebno znanje madžarskega jezika, kljub temu ni lahko biti župnik v takšni župniji.

Tolaži me starozavezna svetopisemska misel »usmi-ljen in milostljiv je Gospod« in apostol Janez: »Čeprav bi nas naše srce česa obsojalo, je vendar Bog večji od našega srca in ve vse« (1 Jn 3,19-20).

Na koncu še prošnja: Gospod, vate zaupam, naj ne bom osramočen nikoli!

P. Bernard Jauk oznanja Božjo besedo.

44 45

Pogovor s p. Bernardom Jaukom7

Odgovore na postavljena vprašanja je ob 25-letnici duhovništva zapisal sam.

Spomini iz otroških letSmrt moje najmlajše sestrice, ko sem bil star pet

let, je prvi oziroma najstarejši dogodek, ki mi je ostal v spominu. Ob umrlem dojenčku, še sam otrok, sem začel `razmišljati` o življenju in med jokom spraševal, ali je sedaj ne bom več videl. Spominjam se ljubečih materinih besed, da se bomo spet srečali pri nebeškemu Očetu (Himmelvater). Potolažila me je, in misel o Bogu kot Očetu mi je vlivala upanje v mnogih hudih trenutkih življenja.

Oče je bil dvakrat poročen. S prvo ženo je imel 9 otrok, od teh so štirje umrli kot dojenčki, drugi pa še živijo. Moja mama je kot dvajsetletno dekle prišla v to hišo brez matere, ki je umrla po porodu. Prevzela je skrb za otroke in se nato poročila, ker so jo tudi otroci iz prvega zakona vzljubili. Moja mama je rodila 11 otrok, trije so že kot dojenčki umrli, en brat pa se je v 47. letu starosti smrtno ponesrečil. Tako nas je sedaj še 12; 6 sester in prav toliko bratov8.

Leta 1945 je doletela našo družino huda preizkuš-nja. V začetku julija smo bili prisilno odpeljani na grad Hrastovec pri Lenartu v Slovenskih goricah. V tem času je bilo tam nekakšno zbirno taborišče. Izgubili smo svoj dom, nismo vedeli, ali se bomo še kdaj vrnili domov. Osramočeni in ponižani smo bili v dneh, ko je domovini zasijala svoboda. O doživetjih v taborišču ne bi rad govo-ril. Po dveh mesecih smo bili spet skupaj, in to na oro-panem domu brez vsega. Nedolžne žrtve smo bili. Starši so ohranili trdno zaupanje v Boga. Oče nam je večkrat povedal pregovor: »Mit Gott fang an, mit Gott hör auf, das ist der schönste Lebenslauf.« (Podoben je slovenski

7 Naši zapisi, 1987, št. 7-8, 757-769.

8 Leta 1987.

pregovor: Z Bogom začni vsako delo, pa bo dober tek imelo.)

V družini in med sosedi smo se do takrat pogovarjali v nemščini. Prišel je novi čas, ki je zahteval veliko odpo-vedi in žrtev.

V prvih letih po osvoboditvi smo imeli verouk še v šoli. Spominjam se, kako nam je nekoč naš župnik Alojzij Gabor govoril o mučeništvu sv. Štefana. Bil je dober katehet in nam je zelo nazorno pripovedoval o Štefanu kot pogumnem možu. Prejeli smo nauk o junaškem pri-čevanju za vero in zgled odpuščanja sovražnikom.

Kako si spoznal poklic in prišel h kapucinom?Med počitnicami 1951 je župnik Gabor po končani

šolski spovedi povabil dva sošolca in mene na pogovor o duhovnem poklicu. Povedal nam je, da v Varaždinu zbi-rajo fante, ki bi radi postali duhovniki. Pobudo župniku je dal p. Boleslav Polanski. Rekel je, naj se pogovorimo s starši in se potem odločimo. Mali črnolasi ministrant Pepi Recek (sedaj p. Gabrijel) in jaz sva se prijavila. Ob odhodu v Varaždin so mi domači rekli, če bom spoznal, da nisem rojen za ta poklic, naj se kar vrnem. Tisto jesen sem se namreč nameraval vpisati na murskosoboško gim-nazijo. Vedno sem bil vesel, da so mi starši dovolili, da se svobodno odločim. Kapucinov prej nisem poznal. O sv. Frančišku nisem nič vedel, čeprav imamo njegov kip v župnijski cerkvi. Moja sestrična je bila pri sestrah sv. Križa v Gradcu, vendar o tem nismo nič vedeli. Pravi, da je veliko molila, da bi kateri od sorodnikov postal duhovnik. Da bi postal škofi jski duhovnik, o tem nisem razmišljal, čeprav je bil kaplan Alojz Flegar goreč duhov-nik, župnik pa vedno gostoljuben, vesel in nasmejan. Prepričan sem, da je moj duhovni in redovni poklic res nezaslužen dar. Čudovita so Božja pota!

Tvoje službe in službena mestaPo novi maši (22. 8.1962) so me poslali v Vipavski

Križ, a so me v septembru poklicali k vojakom. Preživel sem 16 mesecev v makedonskem mestu Štip. Po kon-čani vojaški službi sem na ljubljanski teološki fakulteti vpisal 11. semester, ob nedeljah in praznikih sem redno hodil v Vipavski Križ. Takrat sem mislil, da bom ostal na Primorskem. Na kapitlju leta 1964 sem bil prestavljen v

46 47

Zagreb, kjer sem bil tajnik provincialu Ilirske province p. Alojziju Novaku. Moral sem vpisati klasično fi lologijo na fi lozofski fakulteti zagrebške univerze. Istočasno sem bil tudi študent teološke fakultete v Ljubljani (zadnji semester). Vsak začetek je težak, ta pa je bil najtežji v mojem življenju. Bil sem tudi urednik provincijskega gla-sila Folium, tipkal matrice in večkrat tudi sam razmno-ževal. Delno sem se vključil še v pastoralno delo župnije. Že kot član slovenskega komisariata (province) sem šel v Osijek, kjer sem ostal 4 leta (1967−1971). Tam sem v naši Serafski srednji šoli poučeval latinščino, grščino in eno leto nemščino. Vsa leta sem z veseljem pomagal v dušnem pastirstvu v Osijeku in okolici.

Leta 1971 mi je provincial p. Boleslav Polanski poslal poslušno pismo za Ljubljano. Bil sem imenovan za kaplana v naši župniji in nato sem moral prevzeti še službo predstojnika zaradi prometne nesreče p. Angela Kralja. Nisem se še dobro vživel, ko sem v juliju 1973 odšel na Štajersko. V Mariboru sem bil v župniji sv. Jožefa

4 leta župnik in obenem redovni predstojnik v skupno-sti. Ko se je iz Rima vrnil p. dr. Gabrijel Recek, sem se `umaknil` v Celje, kjer sem ostal 8 let. Vsa leta sem bil kaplan v župniji sv. Cecilije in upravitelj župnije Svetina. Predstojniške službe sem se po petih letih rešil. Končno sem prišel na Ptuj (verjetno še ni zadnja postaja). Tukaj sedaj `župnikujem', čeprav nisem prosil za to službo v tej zahtevni župniji. Pred leti sem odklonil službo magi-stra. Morda tega ne bi bil smel storiti.

Najlepši spominiNe vem, kaj naj bi o teh spominih povedal. Pretekle

dogodke, minulo delo in srečanje z ljudmi bi najprej moral `sortirati`in nato izbirati. Omenil bi rad, da se z veliko hvaležnostjo spominjam p. Alojzija Novaka. Občudoval sem njegovo zavzetost za ideale sv. Frančiška, njegovo skromnost in ponižnost, razpoložljivost in delavnost. Vedno mi je zaupal in vsa leta ohranil bratsko ljubezen. Ko sem prišel na njegovo zlato mašo, me je sam prišel počakat na železniško postajo na Reki. Koliko spominov me veže na p. dr. Tomislava Šagi-Buniča. Ob njem sem se naučil poslušati. Širina in globina njegovega duha, njegova razgledanost in koncilska usmerjenost so me obogatili. Rad se spominjam p. Joahima Kunška, svojega sošolca, ki smo ga prehitro izgubili. Z veseljem mislim na leta, ki sem jih preživel v Slavoniji. Nisem se počutil kot tujec, ker so me sprejeli za svojega. Posebno doživetje je bilo zame, ko sem se na trgu pred baziliko sv. Petra udeležil razglasitve za blaženega našega p. Leopolda Mandića.

Veselje in težave v apostolatuKot študent sem si prepisal svetopisemski citat:

»Služite Gospodu z veseljem.« Priznam, da sem si pre-malo prizadeval v redovni skupnosti in duhovniškem apo-stolatu pokazati oziroma izžarevati takšno veselje. Sem pa večkrat z veseljem pomagal, kjer sem znal in mogel, čeprav se ne morem pohvaliti s prejetimi talenti. Sem bolj povprečno nadarjen in ne govornik.

Sodeloval sem na ljudskih misijonih (enkrat v Sloveniji in dvakrat na avstrijskem Koroškem), nekaj let sem redovnim sestram vodil mesečne rekolekcije, pomagal v župnijah in rad obiskoval bolnike in ostarele. Čutil sem Od leve proti desni: Jože Kunšek, Bernard Jauk in Gabrijel Recek.

48 49

veliko nemoč pri katehezi. Nisem znal podati sporočila kot veselo oznanilo. Nisem sposoben za organizacijo. Lažje sem se posvetil posamezniku, v družbi sem se malo težje znašel.

Občutki ob srebrnem jubileju»Moja duša poveličuje Gospoda… velike reči mi je

storil On, ki je mogočen.« Res, iz srca sem hvaležen Bogu za vse, kar sem prejel, in tudi za tisto, kar je po meni dobrega storil ljudem, s katerimi sem se srečal v življe-nju. Čeprav se zavedam svoje majhnosti in grešnosti, vendar bi rad vzkliknil z apostolom Petrom: »Gospod, ti vse veš, Ti veš, da te ljubim!« V letih duhovniškega življenja nisem opravil velikih del. Nisem gradil in zidal, menda tudi preveč rušil in podiral nisem. O uspehih ne morem govoriti. Žal mi je, da sem bil premalo zavzet za duhovne poklice. Nekateri so mi rekli, da sem jim pripomogel k duhovni rasti. Danes je veliko govornikov, vse manj pa je poslušalcev. Zdi se mi, da tisti, ki so polni idej in načrtov, potrebujejo poslušalce in sodelavce.

Želje in načrti za prihodnostNimam posebnih želja in sem brez velikih načrtov.

Rad bom še naprej pomagal in sodeloval, kolikor bom zmogel. Pripravljen sem sprejeti vse, kar predstojniki mislijo, da zmorem z Božjo pomočjo.

Lepa je svetopisemska misel: »Starost je častitljiva, ne zato, ker dolgo traja, tudi se ne meri po številu let, marveč razumnost ima pri ljudeh vrednost sivih las…« Rad bi bil glasnik miru in orodje Božje dobrote.

Gospod, vate zaupam, naj ne bom osramočen nikoli!

Bernard Jauk

Bernard Jauk in Vinko Škafar v hribih nad Zidanim mostom 1999. Foto: Franc Vogelnik.

50 51

P. Joahim Jože Kunšek

52 53

Kratki življenjepisni podatki o p. Joahimu Kunšku

29. 2. 1936 Rojen v Trnovcu, župnija Zabukovje

5. 8. 1954 Vstopi v kapucinski noviciat v Varaždinu

22. 8. 1955 Naredi prve redovne zaobljube

17. 9. 1958 Naredi večne zaobljube v Zagrebu

29. 6. 1962 Posvečen v duhovnika v Mariboru

1962−1963 Duhovni pomočnik v Sostrem pri Ljubljani

1963−29. 11. 1967 Kaplan pri Sv. Jožefu v Mariboru

29. 11. 1967 Umrl v prometni nesreči na avtocesti Ljubljana - Zagreb pri Trebnjem

P. Joahim Kunšek9

Ljubljanski Dnevnik je 1. decembra 1967 objavil pre-

tresljivo novico: »Zaradi prehitevanja kolone se je v sredo okoli 9. ure dopoldne na avtomobilski cesti Ljubljana – Zagreb, približno 2 km od Trebnjega proti Novemu mestu, pripetila huda prometna nesreča, katere žrtev je postal mariborski duhovnik. Iz smeri proti Ljubljani je vozil z osebnim avtomobilom znamke prinz dr. Zvonimir Dražić, 30, iz Šestinskega dola 8 v Zagrebu. Pri vasi Dolnji Podboršt je začel prehitevati kolono treh oseb-nih avtomobilov v trenutku, ko mu je nasproti pripeljal pravilno po desni strani VW mariborske registracije, last Župnijskega urada Studenci v Mariboru. Volkswagen je vozil duhovnik Jože (p. Joahim) Kunšek, 30, iz Maribora, Obrežna št. 1. Trčenje med prinzom in volkswagnom je bilo tako strahovito, da je bil duhovnik Jože (p. Joahim) Kunšek takoj mrtev.«

Jože Kunšek, poznejši p. Joahim, se je rodil presto-pnega leta 1936 v tihi vasici Trnovec, župnija Zabukovje pri Sevnici. Po končani osnovni šoli je sledil zgledu sta-rejšega brata Tončka (z redovnim imenom p. Jože) in stopil v kapucinsko malo semenišče v Varaždinu. Že kot semeniščnik se je odlikoval v skromnosti in prijaznosti. Po končanem, takratnem 6. razredu gimnazije je 5. avgu-sta 1954 stopil v kapucinski noviciat v Varaždinu, kjer je dobil redovno ime Joahim. Naslednje leto, 22. avgu-sta 1955, je naredil triletne redovniške zaobljube. Po noviciatu je nadaljeval šolanje v gimnaziji (Medškofi jski srednji šoli) v Zagrebu, kjer je leta 1957 maturiral. Po prvem letniku fi lozofsko-teološkega študija na zagreb-ški teološki fakulteti, tri leta po končanem noviciatu, je naredil večne zaobljube v takratni Ilirski (Jugoslovanski) kapucinski provinci. Vsi, ki so ga poznali, so čutili, da svojih besed ni izgovarjal le z usti, ampak da se je po njih zares vsega izročil Bogu, kar je tudi v poznejšem, četudi kratkem življenju potrjeval. Zaupal je Frančiškovim

9 Vinko Škafar, P. Joahim Kunšek, v: Naši zapisi 1(1967), 24-27.

54 55

besedam: »Bratje, veliko smo obljubili, še več nam je obljubljeno.« Dve leti je še študiral v Zagrebu, nato se je z drugimi slovenskimi kapucinskimi bogoslovci preselil v Ljubljano, kjer je nadaljeval študij na teološki fakul-teti.

Njegov najsrečnejši dan je bil 29. junij 1962, ko je v mariborski stolnici skupaj s p. Gabrijelom Reckom, p. Bernardom Jaukom in škofi jskimi diakoni od maribor-skega škofa Maksimilijana Držečnika prejel duhovniško posvečenje.

V zadnjem letniku študija je kot duhovnik pomagal v Sostrem pri Ljubljani. Leta 1963 je bil prestavljen za kaplana k Sv. Jožefu v Maribor, kjer je bil sočasno pred-stojnikov namestnik in zadnje leto samostanski pred-stojnik. Mariborski veroučenci so kmalu začutili dobro srce p. Joahima in ga vzljubili. Ob pogrebu je ena od veroučenk dejala: »Zares, tako dober je bil p. Joahim!« Eden od sobratov je ob smrti dejal: »Ko sem v sredo, 29. novembra (1967), obešal plakat s fotografi jami p. Joahima, so vsi jokali. Šele tedaj sem doživel, kako povezani so ljudje z župnijo in s svojimi dušnimi pastirji. Videlo se je, kako so ga imeli radi, kako so občudovali njegovo skromno, tiho in sveto življenje. Vsi so govorili, da so izgubili velikega človeka in dobrega duhovnika. Pri Sv. Andražu v Slovenskih goricah, kamor bi moral pokojni pater priti na prvo adventno nedeljo, so na tisto nedeljo prižgali v cerkvi veliko svečo in molili za pokoj njegove duše. Kaj šele naju s p. Gabrijelom, ki sva skupaj z njim živela, ni moč povedati, kako naju je prizadelo. Bolj kot smrt katerega od mojih domačih.« Sestra Bartolomeja, ki je bila v času Joahimovega prebivanja v Zagrebu samo-stanska kuharica in ga je dobro poznala, je zapisala: »Ne smem pomisliti, da ste zgubili tako dobrega, svetega in sposobnega duhovnika.«

P. Joahim je bil zelo goreč duhovnik, kar so verniki čutili še posebej med njegovim maševanjem. S prepri-

Levo: Profesorski zbor Medškofi jske klasične gimnazije v Zagrebu z maturanti leta 1957. Od leve proti desni sedijo profesorji: p. Anton Weissgerber, Stjepan Hosu, p. Branimir Majetić, dr. Ljubomir Maraković, p. dr. Anđelko Jurić, p. Stjepan Šimeta, Albe Šokčić, Josip Berka in dr. Marin Šemudvarac.V drugi vrsti stojijo od leve proti desni: (prvi) Gabrijel Recek, (drugi) Joahim Kunšek; z desne strani (prvi) Branko Tenšek in (drugi) Bernard Jauk.

56 57

čanjem je razlagal Božjo besedo, čeprav je čutil težo odgovornosti učiteljske službe. Govoril je svetopisem-sko, prepričljivo in preprosto in so ga zato ljudje radi poslušali. Ko ga je v Dolencih v Prekmurju župnik Ludvik Varga slišal pridigati, je dejal: »Nisem vedel, da se da iz evangelija tako lepo pridigati.« Maks Mašić, župnijski upravitelj na Kogu, je Joahimovemu bratu Jožetu pisal: »Enkrat je imel tukaj zelo uspešno tridnevnico, zato me je še toliko bolj prizadela ta žalostna novica.«

Podpisanemu je p. Joahim pred odhodom iz Ljubljane dejal: »Sedaj pa me dolgo več ne bo v Ljubljano, dolgo se več ne bomo videli.« Joahimov brat p. Jože Kunšek je po smrti zapisal: »Doma so mi rekli, da se je tako posla-vljal, preden je odpeljal brata in sestro v Ljubljano, kot da se nikoli več ne bodo videli. Mama nikakor ne more pozabiti njegovega vedrega nasmeha. Ta vedrina se mu je odražala na oltarju in v očeh tudi na mrtvaškem odru. Človek je šel od njega v duši potolažen in z občutkom, da p. Joahim res živi pri Bogu. To je povedal tudi moj brat Dominik, ko je zvedel na policiji za smrt, najel avto in pohitel v Novo mesto ves trd pod vtisom nesreče. Ko je zagledal vedri Joahimov obraz v mrtvašnici, mu je v srcu postalo lažje in je prišel zopet k sebi.« Podobno so čutili tudi drugi.

P. Joahim je dobro sprejemal vse od koderkoli je pri-hajalo. Spominjam se, s kakšnim veseljem je prebiral knjižico kapucina Kasijana Karga Mala skrivnost, klju-ček za notranje življenje, (Ljubljana – Rakovnik, 1933, tretja izdaja), ki jo je prevedel rajhenburški trapist p. Herman Vodenik in je izšla v več izdajah, tudi v sloven-ščini. Skoraj z gotovostjo lahko domnevamo, da si je s pomočjo te knjižice izbral svoje geslo, svojo »malo skriv-nost«, ki je zaradi ponavljanja podobna pravoslavnemu vzorcu »ruskega romarja« (Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se mene grešnika.) in jo je ves dan pogosto ponavljal. Nagovarjalo ga je tudi Marijino delo Chiare Lubich. Leta 1967 je bil še posebej srečen, ker je lahko obiskal sveto mesto Rim. Srečen je bil predvsem zato, ker je lahko opravil duhovne vaje pri fokolarih skupno z duhovniki iz številnih dežel sveta. Po vrnitvi iz Rima je bil še bolj veder in zelo razgiban. Ni se ga dalo vreči iz ravnotežja ali ga razjeziti. Tako so povedali v Mariboru. Bojan Ravbar, ki je bil tudi na duhovnih vajah v Rimu,

je pisal p. Jožetu: »Zvedel sem za smrt tvojega brata. Spominjam se ga pri maši. Bil je moj kolega. Posebno me je veselilo, ko sva se našla skupaj v Rimu. Bog ga je poklical k sebi, da bi bil prvo zrno, ki mora segniti, da zraste bogata žetev. V tem prepričanju hvalim Boga.«

P. Jože je po pogrebu zapisal: »Pri pogrebni maši nisem imel občutka, da bi bilo res, da Joahima ni več med nami. Močno sem čutil njegovo prisotnost. To mi je bila tolažba, ne pa izrazi sožalja raznih ljudi. Kako močno sem takrat čutil, kako je obogatel tisti, ki pozna Ideal.«

Le dobrih pet let je bil duhovnik. S hvaležnostjo lahko rečemo: Pet let je bil zares duhovnik, postajal je zmeraj bolj duhovnik. Ohranjamo ga z nasmehom na ustnicah in pripravljenostjo za poslušanje.

Vinko Škafar

58 59

Leto 1966 pri Sv. Jožefu v Mariboru10

Za župljane župnije sv. Jožefa v Mariboru bo zani-mivo, če preberete o življenju župnije, ko sta bila v Mariboru p. Gabrijel Recek in p. Joahim Kunšek, kot je to napisal p. Joahim.

Takoj po novem letu smo stopili v stik z Obrtno

gradbenim podjetjem Lenart v Slovenskih goricah glede obnove naše cerkve. Dogovorili smo se, da takoj začno obnovo, ko bo pomladansko sonce dovolj toplo zasijalo. Obrnili smo se na to podjetje, ker že ima dobro tra-dicijo. V zadnjih desetih letih je to podjetje obnovilo že več kot trideset cerkva na Štajerskem in so povsod zadovoljni z njihovim delom.

Zunanjost naše cerkve je bila že v tako slabem stanju, da so ves omet razen tistega, ki je že sam odpadel, odstranili in vse na novo ometali. Betonsko oblogo, ki

10 P. Joahim Kunšek, Maribor, v: Folium prov. Illyriae OFMCap, tečaj II, 14. 2. 1967, str. 297-299.

je obdajala zid meter visoko okrog cerkve, so odstranili in zid fugirali s (kamenjem) peščencem, da bo zid lahko dihal in ne bo vlaga tako silila vanjo.

Prvega marca so začeli delati, končali pa so 27. junija. Delo je opravljalo 6 do 10 delavcev vsak dan. Vmes so tudi prekrili vso streho cerkve in porabili poleg stare še okrog 3000 kosov nove opeke bobrovec. Jože Požauko, znan mariborski gradbeni strokovnjak, je tudi ugotovil, zakaj je zvonik nagnjen. Nagnjen je na vrhu, kjer se začne njegova streha, za celih 60 cm. Meritve so pokazale, da bi se porušil, če bi ga pretresel potres četrte ali pete stopnje. Jože Požauko je določil, da se sezida 40 cm debel zid kot nadaljevanje cerkvenega zidu znotraj zvonika, ki je sedaj močna opora, da se odstrani nadaljnja nevarnost nagibanja ali celo rušenja cerkvenega stolpa. Tudi to delo, kakor obnova zvonika od zunaj, je bilo srečno končano brez nesreče.

Poleg tega smo v soboto pred cvetno nedeljo posta-vili v cerkvi nov oltar, obrnjen k ljudstvu. Starega, ki je bil nekoč v bivši samostanski kapeli in je samo zača-sno – 13 mesecev – bil v cerkvi, smo odstranili. Novi je narejen po novih navodilih praktično, preprosto in lepo. Vsem je všeč, zlasti pa je ambon lep in praktičen ter enostaven. Tako smo velikonočne obrede imeli že pri novem oltarju.

Vse to je bilo kot polletna zunanja priprava na velik dogodek v zgodovini naše župnije, na novo mašo, ki jo je prvikrat, kakor pravi župnijska kronika, pel domačin v cerkvi sv. Jožefa. Zanimivo je, da je novomašnik p. Robert Vekoslav Podgoršek samo nekaj mesecev mlajši kot župnija sv. Jožefa, ki je bila ustanovljena 31. marca 1940. Novomašnik pa je bil rojen 3. julija 1940 in je v krstni knjigi zapisan pod številko 22.

Pričakovali smo, da bo nova maša dogodek ne samo za našo župnijo, ampak skoraj za ves zahodni del Maribora in del okolice. Ves cerkveni prostor smo očistili še zadnjih ostankov odpadnega materiala ter ga primerno uredili, postavili slavoloke in kar je bilo najvažnejše, ozvočili cerkveni prostor z velikim zvočnikom, ki je bil montiran v zvoniku in je s svojim močnim glasom izpolnil ves pro-stor pred cerkvijo. Za ta zvočnik smo si sposodili tudi pomožne ojačevalce. … Vse to je veliko pripomoglo, da je vsa slovesnost z deklamacijami in pozdravi ter vsa

Delavci pri obnovi cerkve sv. Jožefa v Mariboru na Studencih leta 1966. Z njimi sta tudi na fotografi ji p. Gabrijel Recek in p. Joahim Kunšek.

60 61

slovesnost v cerkvi bila razumljiva vsakemu verniku in ni bila samo paša za oči. Slovesnost zunaj cerkve je poži-vila tudi godba na pihala, v cerkvi pa orkester z odlič-nim studenškim cerkvenim pevskim zborom. Udeležba je bila proti pričakovanju velika. Zunaj cerkve je bila postavljena krasno okrašena uta za povabljene goste. Seveda je bila tudi cerkev lepo okrašena. Zvečer na dan nove maše, 10. julija, je studenška mladina priredila kratko akademijo v čast novomašniku. Tema je bila vzeta iz koncilske poslanice mladini.

Že 24. junija je nevihta z viharjem poškodovala vrh zvonika, odnesla strelovod, križ, jabolko in del samega zvonika. Hvala Bogu, tudi to je bilo popravljeno in obno-vljeno, čeprav s precejšnjimi stroški, do konca meseca julija.

V avgustu in septembru smo zopet precej poma-gali v dušnem pastirstvu v župnijah na Štajerskem in v Prekmurju. V oktobru in novembru smo obnovili zakri-stijo. Odstranili smo stari, vlažni omet, izolirali zid, na novo ometali in pobelili zid. Spodnji del zidov do višine 1 m in 30 cm smo obložili z ultrapasom. Stare omare, ki so bile že precej črvive, smo vse odstranili ter naročili nove. Načrt za nove omare nam je naredil arhitekt Ciril Zazula iz Maribora. Te segajo popolnoma do stropa in so narejene v modernem slogu. To je pravzaprav ena sama omara, ki zakriva dve pravokotno stoječi steni od vrha do tal. Omenjene omare smo dobili 30. decembra. V Župnijski kroniki je glede dušnega pastirstva v prete-klem letu precej natančno zapisano sodelovanje verni-kov z duhovniki. Statistika, hvala Bogu, v nobeni točki ni pokazala nazadovanja, ampak le napredek, ki se kaže predvsem v porastu sv. obhajil.

V tem letu 1966 je bilo veliko dela in skrbi. Z Božjo pomočjo in s sodelovanjem župljanov smo srečno pre-magali in prebrodili težave. Bogu hvala za vse.

p. Joahim Kunšek, kronist P. Jožeta Kunška je 20. aprila 1958 v Krškem posvetil ljubljanski škof

Anton Vovk, ki se mu je pridružil tudi zagrebški pomožni škof Lach. Od leve sedijo: p. Rudolf Štrucl, p. Stanislav Pečovnik, zagrebški pomožni škof dr. Josip Lach, p. Jože Kunšek, p. Kamil Požar, p. Alojzij Novak. V drugi vrsti od leve stojijo: p. Angelik Kos, p. Zdravko Koprivnikar, p. Metod Jeršin, Krešimir Borković, Dominik Podjavoršek, p. Donat Kranjec, Joahim Kunšek in p. Hilarij Felicijan. V zadnji vrsti od leve stojijo: Janez Čuk, Vinko Škafar, Angel Kralj, Gabrijel Recek, p. Ciril Blažič in Bernard Jauk.

62 63

SKLEP

Ta drobna knjižica naj ob 75-letnici župnije župljane sv. Jožefa v Mariboru na Studencih še bolj poveže in pomaga, da bi z ljubeznijo tudi v prihodnosti gradili župnijsko skupnost, saj se prav v župniji na poseben način dogaja odrešenje.

Knjižica je nastala iz ljubezni do župnije sv. Jožefa v Mariboru in hvaležnosti do Slovenske kapucinske pro-vince, predvsem štirih predstavljenih sobratov, ki so bili tesno povezani z mariborsko kapucinsko župnijo.

Vinko Škafar

Fotografije župnikov od ustanovitve župnije do danes

64 65

P. Janez Reberc

1. 4. 1940 − 21. 4. 1941 in 30. 4. 1946 − 31. 7. 1946

P. Rudolf Štrucl

12. 7. 1945 − 30. 4. 1946 in 1964−1965

P. Frančišek Lončar

1946−1947

P. Kamil Požar

1947−1955

P. Peter Krmelj

1955−1960

P. Vigilij Alt

1960−1964

66 67

P. Gabrijel Recek

1965−1973 in 1977−1985

P. Bernard Jauk

1973−1977 in 1990−1997

P. Pavel Košir 1985−1990

P. Vinko Škafar

1997−

68

VSEBINA

Spremna beseda ............................................. 3 P. Robert Slavko Podgoršek .............................. 7

P. Gabrijel Jože Recek ...................................19

P. Bernard Viktor Jauk ....................................33

P. Joahom Jože Kunšek ...................................51

Sklep ......................................................... 62

Fotografi je župnikov od ustanovitve župnijedo danes ...................................................... 63

bernard-gabrijel naslovnica 151029.pdfPage 1