Dobrodošli v gnojni republiki -recenzija knjige Dosje rokomavhi

avtorice Ane Jud

Po branju knjige Dosje rokomavhi se mi je utrnila misel, da je Slo-venija leta 2006 civilizacijsko nekje tam, kjer so bile Združene državeAmerike v času prohibicije. V času, ko so vladali mogočneži, ‘pod-jetniki’ in brezobzirni karieristi, ki so si lahko podredili skoraj celotendržavni aparat in še medije za nameček. Na tem mestu sicer ne bomoiskali odgovora na vprašanje: kdo je slovenski Al Capone in bomoraje navedli sklep, ki izhaja iz našega civilizacijskega zaostanka iniz faze kapitalizma, v kateri smo se znašli - sklep je, da bomopotrebovali še veliko desetletij, preden bomo tudi po civilizacijskihdosežkih, kot so na primer neodvisni mediji, začeli dohitevati Zahod.Ne samo, da zaostajamo po gospodarskih kazalcih, na primer poproduktivnosti, pač pa tudi v odnosu do prave demokracije, ki sekaže predvsem v moralni zavrženosti znatnega dela slovenskihnovinarjev, ki so sebe in svoje pisanje pripravljeni za majhen denarprodati prvemu, ki jih povabi v svoje posle.

Klofuta novinarjem

Eno od najbolj grozljivih razkritij knjige je, da se kupljeni novinarjisploh ne počutijo moralno zavržene, pač pa na svoj terorizem nadnemočnimi žrtvami gledajo kot na povsem moralno in celo častnopočetje. Je tipičen prodani slovenski novinar neka vrsta gestapovca,

6 ANA JUD

ki je mučenje svojih žrtev imel za visoko moralno početje, ki je pačupravičeno z ‘višjimi cilji’? Je tisti del slovenskega novinarstva, kise je prodal lokalnim mogočnežem, samo eno od utelešenj banalnostizla? Vsekakor bi ne bil presenečen, če bi se izkazalo, da gre prav zato: za male ljudi, ki v svoji gonji po preživetju in plezanju po družbenilestvici z lahkoto pozabijo celo na zadnjo sled morale.

Zato ni presenetljivo, da pravega raziskovalnega novinarstva, vkaterem mora novinar ‘broditi po blatu in krvi’, pri nas ni. Novinarjiso v večini primerom presrečni, če lahko posedajo na tiskovnihkonferencah, zapisujejo ‘modrosti’ lokalnih veljakov in jih potemuredijo v dolgočasne članke, članke, ki pogosto ne vsebujejo nitiminimalnega novinarjevega intelektualnega inputa. Taki novinarjine opravljajo svoje higienične vloge. Tudi zato se lahko v Slovenijiše vedno šopirijo pripadniki izkoriščevalskih lobijev, ki imajo svojenekdaj priborjene ekonomske rente že kar za pravico. Primer: kdood slovenskih novinarjev je stopil na goltanec deplasiranemurežiserju in poceni pisunčku intelektualno bednega in moralnoizrojenega bloga Andreju Košaku? Ga je kdo opomnil, da prejemarazkošne subvencije na račun davkoplačevalcev? Kje pa, večinanovinarjev bi bila srečna, če bi se lahko pojavljala v družbi članovkake lažne slovenske elite, v bližini ljudi, kakršen je omenjeni Košak.

Žalostno!

Prav zaradi tega raziskovalnega deficita slovenskih novinarjev jeknjiga Dosje rokomavhi zelo koristna, saj dokazuje, da se da z velikovolje in kreativnosti tudi pri nas delati raziskovalno novinarstvo.Upajmo le, da bodo zgledu iz knjige sledili številni radovedninovinarji in da bodo uredniki začeli resne raziskovalne članke tudiobjavljati.

7DOSJE ROKOMAVHI

Klofuta ekonomistom

Zelo pronicljiva je tudi analiza razmer med slovenskimi ekonomisti,ki jo ponuja knjiga. Knjiga razkriva, da gre pri slovenskih ekono-mistih pogosto za trgovce z informacijami, ki so pripravljeni zadoseganje svojih ciljev iti zelo daleč.

Sklep, ki se ponuja na podlagi avtoričinih zapisov, je na dlani:slovenska ekonomska stroka si ne bo opomogla, če ne bo dobilamočne infuzije mednarodnega znanja in mednarodnega preverjanjastrokovnosti. Pri tem ne gre zgolj za to, da ekonomisti enkrat vživljenju položijo račune in dokažejo strokovno znanje na kaki tujiuniverzi, pač pa tudi za to, da se morajo potrjevati na mednarodnemznanstvenem trgu in tekmovati v mednarodni areni.

Žal pa nič ne kaže, da bi se v Sloveniji začela uveljavljati akademskahigiena na višji ravni. Kar poglejmo si primer Jožeta Mencingerja.Njegova vizija socialnega kapitalizma, ki znanstveno nikoli nipomenila nič, je tragično propadla v praksi z de facto bankrotompodjetja Iskraemeco, kjer je bil Mencinger v nadzornem svetu inkjer je odločilno vplival na poslovno politiko pokojnega direktorjaBevka. Iskraemeco bi lahko postal svetovna uspešnica, vendarobtežen z mencingerjanskimi betonskimi škornji ni mogel teči takohitro, kot je lahko tekla konkurenca. In rezultat - Mencinger je ševedno ugleden član slovenske družbe in njegov pajdaš Arhar, ki muje leta 2002 spletka političnih nasprotnikov preprečila zmago napredsedniških volitvah, se spet gre politiko, tokrat na mestni ravni.Ko so Mencinger, Ribnikar in Arhar leta 2002 na ulici nazdravljali sšampanjcem in si želeli Arharjevega uspeha, je bila to ena najboljcenenih manifestacij političnega aktivizma pri nas, da pa brez sramunadaljujejo svoje početje, pa je naravnost grozljivo - gradualističniekonomisti Mencingerjevega tipa so pri nas očitno še vedno lahkopolitično uspešni in vplivni.Če k zgornji zgodbi dodamo še uspešno kloniranje mencingerjancev,ki so ‘zaplodili’ mlade povzpetnike tipa Aleksander Aristovnik,

8 ANA JUD

povzpetnike, ki brez vsakega moralnega zadržka po medijih prodajajonadaljevanje mencingerjanske pravljice, se moramo zavedati, da sebo neznosna situacija v slovenski ekonomiji, ki jo opisuje knjiga, šedolgo nadaljevala. Žalostno!

Klofuta oblastnikom

Knjiga pa je predvsem klofuta oblastnikom, saj so odgovorni za to,da se je v knjigi opisano stanje sploh lahko razvilo. Ta ugotovitev panas vrača na začetek te recenzije - civilizacijsko smo v času pro-hibicije, kar pri nas pomeni vlado črnega trga z mnogimi dobrinami,tudi informacijami. Ta trgovina pa našim politikom ugaja, saj lahkoz njo mažejo nasprotnike, vplivajo na javno mnenje in nagrajujejozveste služabnike. Nič ne kaže, da bi se stvari lahko hitro izboljšale,predvsem zato, ker nihče nima interesa za tako početje.

Kronologija

Nekega mrzlega januarskega dne …

… pride poslovnež iz oglaševalske agencije Imelda Ogilvy MojmirOcvirk v pisarno odgovornega urednika poslovnega časnika FinancePetra Frankla. Govorita o tem in onem. O biznisu. Ko končata, Ocvirkza trenutek še obstane pri vratih pisarne in obotavljaje reče: “Aja, šeto … mar Ana Jud res piše knjigo?” Frankl ga pogleda, nato pa karse da malomarno skomigne z rameni in vpraša: “Ana Jud?”

“Ja, ona …” ponovno pritrdi Ocvirk, medtem ko z eno roko žedrži kljuko na vratih pisarne. Frankl ga niti ne preveč začudenopogleda, nato pa … “Mah … kaj pa jaz vem, kaj dela Ana Jud,”odvrne brezbrižno. Istočasno po Ljubljani krožijo najrazličnejšegovorice. O tej zoprni novinarki Ani Jud in knjigi Operacija Direkt,ki jo prve dni januarja 2006 še vedno neumorno piše in razkrinkavagangsterske metode novinarskih, političnih in gospodarskih posamez-nikov, ki so se kakor debeluškaste, dobro rejene ličinke škodljivihkrilatih žužkov zabubili v najnizkotnejšem časopisku daleč naokoli,v lastnem gnevu gnijočem, propadajočem tabloidu Direkt …

Glavni akterji knjige, odgovorni urednik Dnevnikovega tabloidaDirekt Bojan Požar, partner iz oglaševalske agencije Pristop FranciZavrl in nekdanji ljubljanski podžupan iz vrst LDS Igor Omerza sezavedajo, da bi jih kmalu (in končno) utegnila doleteti težka rokapravice, zato poskušajo s širjenjem grdih laži izid knjige preprečiti.V prvi vrsti nameravajo doseči, da bi založbe knjigo zavrnile. V

10 ANA JUD

širjenju klevet se izkažejo kot zelo uspešni; založba Pasadena, ki joAni Jud nič hudega sluteč predlagajo na Mirovnem inštitutu – in biknjigo morala izdati, saj se je k njenemu izidu nagibala že skorajdva meseca –, začne omahovati. Direktor založbe Pasadena Bo-rut Rismal v pogovoru z nekom iz slovenskega MTV-ja prizna:“Ne vem, če bi izdal knjigo Ane Jud … preveč čudne stvari slišim onjej … o Ani namreč.” Nekdo iz slovenskega MTV-ja hitro odgovori:“Ana Jud ni čudna, je pa zelo nekonvencionalna.” Jasno … Sevedapa v Sloveniji ne moreš biti nekonvencionalen, kajti takoj, ko sinekonvencionalen, hkrati izpadeš kot “čuden” in Ana Jud jepotemtakem pač “čudna”. Rismal, ki Ane Jud sicer osebno sploh nepozna (in se niti toličkaj ne potrudi, da bi jo spoznal!), naroči koleguiz Pasadene P. S., naj Ani Jud pove, da bo Pasadena knjigo izdala, leče bodo profesorji iz FDV (Fakulteta za družbene vede) h knjigiblagovolili napisati strokovno spremno besedo. S tem Rismal nastaviprvo zanko … Pogoj je namreč še ostrejši – recenzijo morata pri-spevati bodisi profesor Marko Milosavljevič, bodisi upokojenaprofesorica Manca Košir. Ana Jud vneto obljubi, da bo naredilapopolnoma vse in recenzijo FDV dobila. Vmes se januar začneprevešati v februar … Ana Jud še dopolnjuje knjigo, hkrati pa pokličeManco Košir in ji razloži zadevo. Knjigo ji pošlje po elektronskipošti. Toda Koširjeva odgovori, da recenzije ne more napisati, kerse ravnokar odpravlja na dopustniško potovanje, predlaga pa, da birecenzijo napisal Milosavljevič, zato Ana Jud pokliče njega, mupošlje knjigo in ga zaprosi za recenzijo. On ji malomarno odgovori,da je knjiga bistveno preveč “osebna”, da bi si drznil napisatirecenzijo, a predlaga, da bi si to zagotovo drznila storiti profesoricaMelita Poler Kovačič, ki je pred tem izdala strokovno knjigo onovinarski etiki. Poler Kovačičeva je stalno nedosegljiva. Ana Judse do nje dokoplje s težavo; tudi njej pošlje knjigo po elektronskipošti. Poler Kovačičeva navrže Ani Jud aroganten odgovor, darecenzije za Operacijo Direkt ne bo napisala, ker ona za “takšne”knjige recenzij ne piše, hkrati pa predlaga, naj poišče nekoga, ki bonapisal bolj praktično recenzijo, kajti ona, fina profesorica, ki si še

11DOSJE ROKOMAVHI

nikdar v življenju ni ‘umazala’ rok s praktičnim novinarskim delom,za knjigo, ki ni strokovna in fina in polna tistih težko razumljivihbesed in podobnega intelektualnega flancarjenja, recenzije ne morenapisati – to je namreč pod njenim ultrastrokovnim in morda celonepraktičnim high society nivojem? Krog pa se spet ponovi … AnaJud – za njo je izid knjige življenjskega pomena! – ponovno kličeKoširjevo, a ta telefona več ne dviguje. Kliče še Milosavljeviča, aizve, da naj bi se ta v družbi izbranih novinarjev Dela posmehoval,ja, da ga je klicala tista glupa novinarka in ga prosila za recenzijo,ker je napisala neko knjigo … ampak on njej recenzije definitivnone bo pisal, ker on s tako kretenko pač ne misli sodelovati … Okej.Ana Jud je zgrožena. Joka in Pasadeni potarna, da ne ve, če bo dobilarecenzijo FDV. Pasadene to itak ne briga preveč. Očitno. P. S. pošljeAni Jud nonšalanten sms: “Jah, če ne bo recenzije od Milosavljevičaali Koširjeve, mi knjige pač ne bomo izdali.” Ana Jud gleda sms inugotavlja, da Pasadena niti najmanj ni neodvisna (kot so zgrešenotrdili na Mirovnem inštitutu – o Pasadeni so imeli dobro mnenje,ker je ta založba v Sloveniji izdala Michaela Moora, ampak vSloveniji je izdajanje Moora in pljuvanje po Bushevi administracijikajpada jako pogumno, če ne že kar revolucionarno dejanje …),ampak prej neresna založba. Čez nekaj dni se to potrdi. Rismal –čeprav je bilo striktno dogovorjeno, da knjiga ne sme absolutnonikamor iz Pasadene! – forwardira tekst v elektronski verzijidirektorju Mladine Andreju Klemencu. V e-mailu, ki ga Klemencuforwardira Rismal, piše še, kdo je Ani Jud pomagal pri pravnempregledu knjige in kdo je buklo “servisiral” po novinarski plati. Vknjigi je zapisano ime odvetnika Mirka Bandlja in ime novinarja, kiga ne smemo imenovati, ker smo si že s tem, ko smo ga imenovali vtistem nesrečnem e-mailu, nakopali nemalo težav … Slednji namrečneha komunicirati z Ano Jud, ona pa živčno nadere P. S., ki nič kajzaskrbljeno odgovori, jah, da je Klemenc pač eden od urednikov vPasadeni in so mu knjigo morali poslati. Blabla … 15. februar, od19.00 naprej … Ana Jud leži v postelji in vnaša v tekst zadnjepopravke. Preseneti jo telefonski klic basista legendarnega benda

12 ANA JUD

Ni važn’ Igorja Šoltesa. Ta vpije v telefonsko slušalko – da se obetaštala, saj se tako na televiziji kot na radiu rola reklama, ki napovedujeknjigo! Ana Jud pade v paniko. Tuli … Pošilja samomorilska smssporočila, kliče ‘zaveznike’ in jih vse po vrsti nadira … Najhuje joskupijo Frankl (besno in neupravičeno ga ozmerja z Zavrlovimpodrepnikom), ekonomist Mićo Mrkaić (ki ga na vso moč nahruli,da jo je pustil na cedilu in je sploh hudobec, ker sodeluje s ‘hudobno’založbo Pasadena), državni tožilec Boštjan Penko (zmoti ga meddopustovanjem na Jadranu; tako ga iztiri, da ji začne dajati napot-ke – za dihanje), odgovorni urednik Dela Peter Jančič, ki ima žesam s sabo dovolj težav (a ga zasuje z sms-i tipa – hvala, pokopal sime … umrla bom … zakaj mi to delaš … aaaaa …) in, jasno, Bandelj.Njega sistematično (in ravno tako neupravičeno) obklada z žaljiv-kami od prasca, barabe, do izdajalca in zlobneža. Bandlju počifilmček in ji zabrusi sms: “Nikoli v življenju več nočem imeti ničesars to tvojo prekleto knjigo!”

… in sta skregana …Na pomoč priskoči biznismen Zoran Thaler, ki pozno zvečer,

okrog 21.00, pokliče predsednika uprave Dnevnika Branka Pavlinain zaukaže, naj takoj prenehajo s teroriziranjem. Čeprav ima Thalerdober namen, se poteza konča piškavo. Pavlin pokliče Požarja, rekoč,uf, štala je, ta pokliče Zavrla rekoč, haha, je že ‘panika’, Zavrl papokliče – VSE; rekoč: “Jahaha, saj sem vam jaz že rekel …” Krogpa se še enkrat ponovi … Pavlin odgovori Thalerju, da ni frke, sajbodo objavljena le neka jajca. Ana Jud pa se nikakor ne zmore po-miriti – požre dve škatli tablet. Zalije jih s polovico steklenice vis-kija. Noč prebedi. Joka. Bruha. No, bolj gaga … Nato napoči 16.februar … V tabloidu Direkt je objavljen grozljiv članek; Direktovin Dnevnikov psevdonim Tone Cajhen ‘piše’, da Ana Jud pripravljaknjigo z naslovom “Direkt po Direktu”. Objavljen je tudi zapisnekakšne fuk zgodbice, v kateri je ravno toliko seksualnih prigodAne Jud kot skorajda – nič. Grozljivka. Poleg znanih imen iz LDS(Thaler, Bandelj, zunanjepolitični svetovalec predsednika države IvoVajgl in vodja poslanske skupine LDS Anton Rop), se v tabloidu

13DOSJE ROKOMAVHI

pojavijo tudi notranjepolitični novinar POP TV Vladimir Vodušek(ki ga zaradi tega na POP TV na smrt zafrkavajo), odgovorni uredniktednika Mag Janez Markeš (ki v redakciji Maga začudeno gleda vDirekt in na koncu pred vsemi reče – ampak jaz nisem imel z njo ni-koli nič! Kar je resnica, častna!) in predsednik uprave časopisne hi-še Delo Danilo Slivnik. Slednji zastriže z ušesi … eeeeee? Ko izve,da knjiga ni o seksu, ampak o novinarstvu, brez omahovanja priskočina pomoč … Hvale vredna poteza! Resno. Mrkaić še istega dne pijepivo (dva, tri, štiri …) s kolegoma, kolumnistoma Financ, RadomPezdirjem in Milanom Balažicem. Slednjemu se zareče: “Pa kogabriga s kom ‘fuka’ ona! A zdaj bodo pa te fante tukaj …!” Pezdir inMrkaić popenita in mu razložita, da Požar laže. Balažic debelo gledain blekne: “Lahko časopis tako laže?” Jah, lahko, lahko … Ana Judskorajda ves dan preživi v postelji, komajda upa iz stanovanja, kljubtemu pa opravi sestanek s kriminalistično službo ljubljanske policije.Razloži jim vse. Od A do Ž. Istega dne zvečer Pasadena pokažečekane … Rismal pokliče Mrkaića in obelodani: “E, Pasadena knjigene bo izdala.” Oni menda izdajajo samo strokovna gradiva (hahaha),knjiga Ane Jud pa je bolj ‘medijska’ zadeva. Ja, še dobro, da so se vPasadeni tega, kakšne so njihove notranje strateške usmeritve,spomnili po dveh dolgih mesecih “nagibanja”! Ana Jud se potolčenozacmeri – kaj pa zdaj????????????????? Mrkaić jo potolaži: “Neskrbi, ritke so … jaz te ne bom pustil na cedilu.” Od 17. februarjanaprej se vse skupaj odvija zelo hitro … Skrb za knjigo prevzamezaložba Ignis, ki je dotlej izdala samo nekaj cerkvenega gradiva,Dešifriranega DaVinčija in ‘kuharico’ sladokusca Saše Veronika.Mrkaić začne pisati recenzijo in ekonomsko-politične vidike združiz lastnimi pogledi na novinarstvo … Oba začnejo nadlegovati novi-narji tabloidne oddaje E+, ki jo ureja Požarjeva življenjska sopotnicaBarbra Drnač. Skrivaj snemajo zasebne telefonske pogovore, jihkasneje predvajajo na televiziji, hkrati pa trdijo, da prihaja velikaknjiga o seksu. Prispevki, ki jih predvaja E+, so “opremljeni” sstarimi posnetki Ane Jud iz časov, ko je še službovala na POP TV,posnetki politikov in gospodarstvenikov ter posnetki iz – mehkih

14 ANA JUD

porničev. Urednica in voditeljica oddaje Preverjeno Alenka Arko seodpravi do direktorja informativnega programa POP TV VinetaBeštra, ki ima v pristojnosti tudi oddajo E+ in mu reče, da Direktlaže. Kar pa Bešter itak ve … a se izkaže kot izrazito ‘podkupljen’človek, ki je sklenil pakt z Zavrlom in Požarjem, zato je posredovanjeArkove neučinkovito. Beštra pokliče tudi Mrkaić in zahteva, da senadlegovanje nemudoma preneha. Bešter se nekoliko pokaka, avseeno ne dovolj, da bi skorajda vsakodnevno objavljanje laži naE+ ustavil. Ko Mrkaić pove Beštru, da knjiga ne bo izšla, ker je za-ložba (Pasadena) prekinila sodelovanje, se ta zadovoljno zakrohota:“Haha … ja, ja, saj smo že iz drugega vira izvedeli, da je tista založbaprekinila sodelovanje z njo …” Hvala, Vine … tolikšne podlosti nismopričakovali niti od tebe! Ana Jud je obupana, a vseeno hitrodopolnjuje knjigo in beleži potek celotne diskreditacije. Ker sezaveda, da jo bodo še naprej poskušali uničiti s seksualnimi škandali,v samoobrambi napiše stran 326 in iz besa besedo ‘fukam’ povečaza nekaj fontov. Obliž na rane ji nudijo zaposleni v oblikovalskiagenciji Divizija, ki pripravljajo likovno-tehnično podobo OperacijeDirekt, vmes pa skrbijo za pozitivno vzdušje. Fotografija, ki na koncukrasi platnice knjige, nastane mimogrede – med kofetkanjem vGlobalu. Mrkaić dokonča recenzijo, kljub temu da knjige ni prebraldo konca. Zmanjkalo je časa (kar pa ne pomeni, da je recenzija innjegovo siceršnje delo površno, da ne bo pomote!). Ko Ana Judprebere recenzijo, jezno sopihne in mu pošlje sms: “Kako si lahkonapisal takšen bullshit? Samo po LDS tolčeš, kje imaš pa JanezaJanšo? Pa kaj dela Koširjeva tukaj notri?” Mrkaić se potuhne in itakje prepozno, da bi še kaj spreminjali. Knjiga mora v tisk! V nuji‘operacija’ zabeleži 40 slovničnih napak in ostane brez imenskegakazala. Dobro, zadevo pošljejo v Tiskarno Ljubljana, kjer se obve-žejo, da bodo 10.000 izvodov natisnili v pičlih petih dneh. Obetajose težave z distribucijo, zato priskoči na pomoč še založba Koščak.Ki se v zadnjem trenutku spomni, da bi knjiga ‘morala’ imeti trdeplatnice. Hitro tiskanje je neizvedljivo, delo v tiskarni se zavleče.Ana Jud izve, da knjiga v elektronski verziji kroži po državi gor in

15DOSJE ROKOMAVHI

dol. Za izdajstvo sta krivi Pasadena in posamezniki iz FDV. Lepo,poslovna škoda je neizogibna! Hkrati izve, da krožijo tudi elektronskapisma s seksualno vsebino, v katerih je glavna igralka ravno ona …khm. Mnenja, kaj je dejansko v knjigi, se tolčejo. Je res seks alinovinarstvo? Od 13. do 16. marca … Knjigo pripeljejo iz tiskarne;aleluja … Ana Jud tri izvode podari Thalerju, ki enega pošlje frenduv Beograd, enega pa izroči urednici oddaje Studio City Kaji Jakopič.Ona ga začudeno gleda češ, ampak … kaj mi ti to daješ … Direkt paobjavi še en izmišljotinasti članek in zatrdi, da nesojene knjige AneJud ne bo, ker je založba Pozejdon (kdo???) sodelovanje prekinila,v LDS pa se zaradi Ane Jud hudo kregajo. Eh, nič novega …Naslednjega dne izvod knjige odhiti do novinarja, ki je Ani Judpomagal. In se skregal, ker ga je v naivnosti izdala. On pošlje spravnisms: “Čeprav sem imel naklep utopiti te, sem zdaj zadovoljen, da jeto družbenokoristno delo končano.” Izvod knjige odhiti do Jančičana Delo, ki Ano Jud pokliče: “Ej, take knjige jaz ne vzamem zastonj,na to pijeva!” En izvod Ana Jud odnese Bandlju, s katerim se hitropobota, en izvod pa odhiti v redakcijo Maga. Kjer so navdušeni. LeIvan Puc, ki kasneje postane urednik notranjepolitične redakcije Dela,poreče: “To je pa takšna mafijska knjiga!” To ime se knjige blaznoprime, ampak saj je simpatično … Ana Jud izvod knjige podariurednici ženske priloge Dela in Slovenskih novic Sabini Obolnar, kipriskoči na pomoč (cenimo!), še en izvod pa dobi profesorica SandraBašić Hrvatin. Dva izvoda šibneta v LDS … ko poslanec MatejLahovnik na hitro preleti knjigo, skače po državnem zboru invsakemu pove – ej, Rooop je v knjigi!); še en izvod odhiti v SLS. Ktiskovnemu predstavniku Roku Ravnikarju. Ana Jud mu napišeposvetilo – za najboljšega piarja od vseh parlamentarnih strank …Ravnikar bo knjigo kasneje uporabil kot “dokazilo”, ko bopredsednika SLS Janeza Podobnika prosil za – višjo plačo. Zadnjiizvod prejme Šoltes. V njegovo pisarno se nemudoma zgrne tropsodelavcev – ker hočejo vsi PREBRATI knjigo. Žal se izkaže, daTiskarna Ljubljana ni ‘zaupanja’ vredna tiskarna – precej izvodovOperacije Direkt ukradejo (kar v pogovoru z Ano Jud kasneje prizna

16 ANA JUD

Robert Ilc, šef podmladka NSi); pa tudi Zavrl stegne svoje šapice.Dokoplje se do izvoda. Prebere ga na dušek … Naj bo jasno – vsem:Zavrl in Požar sta do knjige prišla na nelegalen način! Knjige nistakupila in Ana Jud jima je ni podarila. Že prej sta jo ukradla v elek-tronski verziji in se trudila, da bi njen izid preprečila, ko so jo natis-nili, pa sta jo dobila še toplo iz tiskarne … Nelegalen način, po ka-terem sta prišla do knjige, je torej kraja! Tatvina! Kraja je v Slovenijikaznivo dejanje!

FRANCI ZAVRL, VELIKI POSLOVNEŽ IN BOGATAŠ, KIPREMORE MILIJARDE IN MILIJARDE DENARCEV, JEUKRADEL KNJIGO (ki stane samo 4.990 SIT!!!) TEJ MALIDEKLICI (ki ima, mimogrede, v tej državi le volilno pravico, mačkain kredit …) ANI JUD!!! (haha, tako nastajajo ‘privlačni’ naslovi vtabloidih!)

Dan pred izidom knjige direktor Stanovanjskega sklada Edvard Ovenzmaga v kazenski tožbi zoper Požarja. Ana Jud v Financah čestitaOvnu in doda, da je novinarje potrebno tožiti tudi kazensko, saj samoodškodninske tožbe niso dovolj. Istega dne zvečer E+ objavi, da boknjiga jutri izšla, hkrati pa na teveju prikaže stran 326, kjer zorjaškimi črkami piše, da avtorica knjige ‘fuka’. Požar knjige neželi komentirati. Zavrl pa izjavi, da je nekaj v knjigi sicer res, nekajpa so ‘Anine zgodbe’. Aja? Analizirajmo, prosim! Hecno, Požar seše vedno skuša izmuzniti težki roki pravice. Panično klicaripredsednika LDS Jelka Kacina (ki je v Bruslju) in zariplo rjove vtelefonsko slušalko: “USTAVI ANO JUD!!! TI SI GLAVNI VKNJIGI!!!” Kot da je Ana Jud najmanj Terminator … Seveda Kacinni prismuknjen. Ne verjame? Več …? Lepo od Kacina. Cenimo.Spletna stran 24ur.com na naslovnici objavi novico, da knjiga NI oseksu. Toda promocijski zapis ostane na spletni strani le nekaj ur.Bešter urgira – želi, da se vse o Ani Jud nemudoma umakne s spletnestrani. Knjigarna Vale-Novak ne želi (od)dati prostorov za pred-stavitev knjige in kar trikrat spremeni izjavo – ja, ne moremo, ker je

17DOSJE ROKOMAVHI

avtorica Ana Jud, ja, ker se ne bi radi glih zamerili drugim, ja, kerje Ana Jud marsikje pisala marsikaj, ja, ker mi predstavljamo samokulinariko, humanistiko in tako naprej, blala … Dobro, pa nič. 16.marca Operacija Direkt končno izide … Tiskovna konferenca v JazzClubu Gajo je nabito polna; pridejo vsi. Skorajda vsi. Razen Požarja(ki na dogodek pošlje le Direktovega fotografa Janija Božiča),Drnačeve (pride pa ekipa E+, ki posname intervju z avtorico in gaše dokaj spodobno objavi), POP TV (Bešter zaukaže, da POP TV otem pač NE BO poročala; eden od njegovih urednikov sicer ponižnopredlaga, da bi ‘to delali, ker se spodobi zaradi Ane’, ampak nadobronamerni predlog se Bešter opletajoče zakrohoče: “ANAJUD??? KDO JE TO? NE POZNAM NOBENE ANE JUD!” Oh, tebomo že spomnili …) in Dela. Novinarji se Jančiču uprejo, da ‘onitega ne bodo delali’. Jančič pokliče Ano Jud in reče: “Pa saj nevem, kaj je spet narobe … To, da ne marajo mene, to … da ne marajotebe, ali pa morda to, da si tam nekje omenjala Repovževe …”Novinarka in fotografinja Nedela Alenka Žavbi provocira Ano Jud,rekoč: “Vi hočete ‘to’ knjigo samo prodati.” Pa? Naj jo uskladiščimov spalnici? Ana Jud pravi: “Ja … in? Saj vsi nekaj ‘prodajamo’.Tudi Unicef ‘prodaja’ svoje voščilnice!” Žavbi utihne. Ana Jud podaintervju za Val 202, Infonet (ki kasneje na televiziji rola napis: Jeknjiga Ane Jud resnica ali manipulacija?) in Mag, nato pa odide naFinance, kjer novinarji – ko vstopi v redakcijo –, navdušeno ploskajoin čestitajo. Ker dogodek korektno pokrije STA, Jančič vzamenjihovo poročilo, sam napiše vest o izidu knjige in jo naslednjegadne objavi na 2. strani Dela. Ana Jud odide domov. Zvečer vidi, daZavrl sedi na kavču v E+ in blebeče … to in ono. Ko voditeljicavpraša: “A to … kar piše o vas v knjigi, je res ali ni res?”, Zavrlodgovori: “Ja, kar piše o meni, JE VSE RES!” Ko voditeljica natopovpraša: “Komu se bodo zaradi te knjige najbolj tresle hlače?”, paZavrl lisičje potuhta: “Oh, hlače? Zakaj ravno hlače!? Kaj pa, če sebo tresla kakšna ‘kikla’?” Nakar se oba, Franci Zavrl in voditeljica,hinavsko in potuhnjeno zahihitata. Ana Jud kljub vsemu prvič podolgem času zaspi v miru. Zaveda se, da se bo sedaj začelo (tudi)

18 ANA JUD

pljuvanje, a načeloma ji to več ni mar. Knjiga je zunaj in vsakdo silahko prebere resnico. Naslednjega dne, 17. marca 2006, Mrkaićobjavi v časniku Finance kolumno … z zgovornim naslovom: ANAJUD IMA VEČ JAJC KOT JANŠA IN KACIN SKUPAJ! Feministkeskočijo do plafona češ, kakšno izražanje pa je to! Finesarke … bibilo boljše, če bi namesto besede JAJCA uporabil besedo, hm, testisine pridejo v poštev … kaj pa UTERUS!? Požar pa v Direktu objaviobširen članek, v katerem Ano Jud žali, zmerja z lažnivko, objavi patudi stran 326 (Ana Jud ugotovi, da sta Požar in Drnačeva izrazitointelektualna človeka, ki od skoraj 350 strani, kolikor jih štejeOperacija Direkt, vidita le ’tisto’ na kateri Ana Jud zapiše, da ‘fu-ka’ …), hkrati pa objavi še e-mail, za katerega trdi, da ga je napisalaAna Jud. Da so bile seksualne zgodbice njeni članki za Direkt. Res,zelo težko je ponarediti ‘fuk’ zgodbe – kdo ve, kako je LuisuTrenkerju uspelo in je Leni Riefenstahl pred Adolfom Hitlerjem vObersalzbergu gola plesala, Eva Braun pa se nikakor ni moglaprivaditi usnjenemu perilu, ki ji ga je v ponarejeni verziji njenegaosebnega dnevnika podaril firer … Ja, najhuje jo skupi ravno Bandelj(ki mu eden od Požarjevih vrlih odvetnikov kasneje diskretno svetuje:“Boš tudi ti tožil? Toži!!!!!!! To dobiš komot!!!”), državnozborskasoba 212 pa postane legendarna … Poslanec LDS Pavel Gantarkasneje v šali protestira, da bo on poslej vse seje v tisti sobi obstruiral,sekretar poslanske skupine LDS Dušan Vučko pa čisto resno pravi,da mora biti tam sigurno ful dobro, saj ima ’tista’ soba okno, kigleda na Trg revolucije! No, tista številka Direkta je grozljiva.Boleča. In spominja na škandalozni prizor iz uspešnice CandaceBushnell “Telo za uspeh”. Le da je tam, v žajfasti fikciji, v new-yorškem Postu, naslov malce drugačen:

MANEKENKA? SCENARISTKA? KURBA?

V tukajšnjem primeru pa iz celega članka govori še večja obup-nost …

19DOSJE ROKOMAVHI

NOVINARKA? PISATELJICA? KURBA?

Besede kričeče udarjajo v misli, v glavo … NOVINARKA? ha – haPISATELJICA? ha – ha KURBA? Ha – ha – ha … Groteskni ha –ha udarja v možgane kot kladivo po odprti glavi … NOVINARKA?ha – ha PISATELJICA? ha – ha KURBA? Ha – ha – ha … Boli.Grozljivo. Toliko njih se žaljivo posmehuje – ha, haha, koliko smehav redakciji Mladine. Ha – ha, koliko smeha v redakciji Sobotnepriloge Dela, ha – ha, kako turbolentno se krohoče tamkajšnji urednikErvin Hladnik Milharčič, ha – ha, se posmehuje njegova namestnicaTadeja Zupan Arsov in … hihihihihihihi … se posmehovalsko pačinotranjepolitična novinarka Dnevnika Meta Roglič, njeni pajdašici,lepotici, gospodarski novinarki Vesna Vuković in Suzana Rankov –ki ju nekateri v novinarskem cehu ljubkovalno kličejo tandemVuković&Ranković –, pa poznavalsko vihata nosove … Ano Jud toboli. A ko se pogleda v ogledalo, ko pomisli, kako se morata počutitiVuković&Ranković, ko se takole, slučajno in po čistem naključjupogledata v ogledalo, se takojci počuti bolje … (in kmalu zatemErvina Hladnika Milharčiča in Tadejo Zupan Arsov na Sobotniprilogi zaradi notranjih nesoglasij odstavijo … Hej, a je zdaj mogočeše kaj smešno in zabavno!?). Arhitekt, pisec in fotograf Matej Mljač,nekoč “najboljši” prijatelj Ane Jud, klicari – vse po vrsti. Vsem go-vori: “Haha … kupi Direkt, dobro je … ni nas še ‘notri’, ampak vse-eno kupi, to moraš videti!!!” Gnusno … In temu človeku se je AnaJud v knjigi opravičevala? Zakaj le? Saj ni vreden … Ana Jud pošljeZavrlu sms: “V redu, Franci, čez mejo ste šli. Tožim, pa tudi kazenskegredo naprej, in ne domišljaj si, nikar, da me lahko uničite!” Mrkaićpa prejema telefonske klice – najprej ekonomist Igor Masten(razburjeno): “Mićo! Kje lahko dobim knjigo Ane Jud!?” V knji-garni? Nekoliko pozneje slovenski veleposlanik v Ukrajini PrimožŠeligo (v telefonski slušalki hrešči; zveza je slaba): “Mićo, kaj je toza ene knjige? Cela državna uprava govori o knjigi Ane Jud!” Bomoposlali po pošti, brez skrbi … Predsednik SNS Zmago JelinčičPlemeniti Mrkaiću reče: “O, Mićo, zakaj pa nisi Ani pustil, da bi v

20 ANA JUD

knjigi objavila, kako je ‘pušila’ …” Mrkaić poreče: “Zmago, da nebi …” Kasneje začne Požar trditi, da so bile seksualne zgodbice njeničlanki za Slovenske novice; kjer Ana Jud nikdar ni delala, zato jezares idiotsko trditi, da bi kdaj koli napisala (kar koli) za – Slovenskenovice. A Požar raztrese na kupe laži in najde se dovolj drhali, kimu verjame. Ker je dovolj drhali, ki Požarju pomaga. Ja, Požar imavrsto pomagačev, še več pa jih ima Zavrl, ta lisičja hobotnica …Ana Jud na sodišču doseže sodno prepoved objavljanja kakršnih kolipodrobnosti iz zasebnega življenja. Zoper družbo Dnevnik vložitožbo v odškodninskem znesku treh milijonov tolarjev. Požar objavifotografijo Ane Jud in Bandlja na kavi, ‘po mestu’ pa trdi, da je tofotografija, s katero je ona hotela opremiti fukčlanek. In glej gazlomka, spet se najde dovolj svinj, ki mislijo svinjsko … AmpakPožarjeva napletanja so debela, kosmata laž. In kava ni ‘fuk’. Zanormalne ljudi. Le za Požarja (in njemu podobne) je kava lahko –fuk.

Za nas, normalne ljudi, je kava – kava! Kaj drugega pa bi kavalahko bila za normalne ljudi?

Mediji poročajo … to in ono, tako in drugače … Nedelo in Ladyzapišeta: Komu bi verjeli? Ani Jud ali Požarju? Ah! Lažje verja-mete njemu, ki je tri okrutno poteptane deklice oblatil, da so bilenarkomanke? Okej … Kasneje Lady objavi še popolno laž, češ daMrkaić išče Ani Jud službo. Res? Kje to? Zakaj Ana Jud ničesar neve o tem? Večer objavi komentar z naslovom: Odrešitev z Ano Jud!Aja? Vsi, ki komentar preberejo, se strinjajo, da je – smotan. Je bilpa zato korekten članek, ki ga je o knjigi objavil Večer. Slovenskenovice in spletna stran Dela omalovažujoče zapišejo, da so Ano Judpri pisanju vodili edino poštenje, morala, etika in podobno … Laž.Ana Jud je na predstavitvi knjige jasno povedala, da jo je vodilaedinole nuja, saj je bila Operacija Direkt edina možnost … za vrnitev.V “normalno” okolje. Najbolj korektno in pozitivno o Ani Judporočata politična tednika Mag in Demokracija, nekdo iz pre-mierjevega kabineta pa Ani Jud pove, da ob tem Janši – ki dobi obomembi imena “Ana Jud” po nosu rdeče pike –, skorajda padejo oči

21DOSJE ROKOMAVHI

iz jamic, češ kako je možno, da Mag in Demokracija podpiratanjo!???? Noro. Markeš v Magu objavi odličen uvodnik (22. 03. 2006,citiramo): “V torek je nastopila koledarska pomlad. Zgodilo se jeskoraj dobesedno, saj se je sneg opazneje začel topiti šele prejšnjiteden. Pomladni dogodki: minister Jože P. Damijan naj bi spetodstopal, predsednik države Janez Drnovšek bo obiskal Darfur intja pospremil slovensko človekoljubno pomoč, novinarka DirektaAna Jud je izdala knjigo Operacija Direkt, v kateri poleg urednikaPožarja razgalja predvsem politično trgovanje Francija Zavrla zlastniki medijev, novinarji, uredniki, časopisi in časopisnimi vse-binami. Nekdo bi dejal, da gre za povsem raznorodne pojave, eni sopolitični, drugi medijski. Toda medijska srhljivka, ki jo v svoji knjigiopisuje Ana Jud, ima dve pomembni značilnosti: prvič, da jeavtobiografska, in drugič, da kot taka dokazuje teorijo zarote inpolitičnega inženiringa, ki pojasni, zakaj je v Sloveniji medijskaneodvisnost po krivdi novinarskega in uredniškega oportunizmanedosegljiva znanstvena fantastika. Judova se v knjigi javlja kotskesanka, ki je opravljala umazan posel, pa se ji je slednjič ob temobrnil želodec. Najmanjši problem v igri je rumeni dnevnik sam posebi. Sporočilo knjige je, da deluje kadrovski sistem medijskekvalifikacije in diskvalifikacije. Sprožilec in vizir na puški tegasistema sliši na ime Franci Zavrl. Ta se karierno najprej javlja kotnovinar Mladine, pozneje kot njen (so)lastnik. Leta 1988 kotsozapornik Janeza Janše, pozneje kot podjetnik, ki je zaporniški imidždrago prodal Milanu Kučanu v njegovi desetletni protijanševskipolitiki. Mag je bil velikokrat tarča in predmet diskvalifikacije iztega naslova, češ da je povsod videl zaroto. Tokrat, v prvem po-mladnem tednu 2006, stoji zunaj dogajanja in prebira avtobiografskezapise o pojavih, ki jih je opisoval deset let.” Bernard Nežmah pa vMladini objavi recenzijo, ki zadane bistvo knjige (20. 03. 2006,citiramo): “Novinarka, ki je prvih nekaj mesecev ustvarjala Direkt,je napisala knjigo, ki rumeni dnevnik prikazuje kot manipulantsko-maščevalno združbo, ki si izmišlja zgodbe, ponareja dogodke,zlorablja vire in deluje kot orožje enih za obračunavanje drugih.

22 ANA JUD

Kot glavni negativci nastopajo urednik Požar, politik Omerza inposlovnež Zavrl. Formalno vprašanje, ki se najprej zastavi, je: odkod vednost, da stvari tečejo tako? – Vir je sama avtorica, ki nastopikot skesanka, ki je najprej mesece sodelovala v teh rabotah, potempa sklenila, da zgodbo obelodani, ko jo vržejo iz službe. Samo branjeje živo, zakaj novinarka o intrigantnih rečeh piše čustveno prizadeto.Tudi strukturno sledi uspešni strukturi obrata: časopis, ki razkrivadruge, je zdaj slečen do nazga. Šibkejši del so kritične analize, kijim manjka veščina argumentacije in distanca hladnega presojanja.S stališča žurnalizma delo vsekakor prispeva izvirni pogled naposebni tip novinarstva, kjer glavni vir niso materialni fakti, ampakinformatorji. Novinar se giblje med politiki, poslovneži in medijskimitrgovci, je z njimi neprestano na sms zvezi, se dobiva na kavi inpijači, saj ga sogovorniki oskrbujejo z aferami in zgodbami, skaterimi često obračunavajo drug z drugim. Avtorica na koncu izstopiiz igre, ko jo razgali, vseskozi pa se postavlja vprašanje: zakaj jetoliko časa vztrajala v nečem, kar je proti njenim načelom? Odgovorje iskren: za ceh prav bajna plača. Knjiga, v kateri ni herojev.” Celokatoliški časnik Družina priporoča knjigo, a si zraven ne more kaj,da ne bi moraliziral – ja, kaj ta pa Ana Jud, kdo ve, če se ji laganjeni že globoko vtisnilo pod kožo … Ja, si misli Ana Jud, dajte, karpripravite grmado in me sežgite s knjigo vred, ker sem povedalaresnico … Ker Zavrl in Požar ugotovita, da v Sloveniji z Ano Jud nebosta uspela uprizoriti velikega seksualnega škandala, ‘zgodbo’razpihneta v sosednjo Hrvaško. Zavrl štrika od uzadi, Požar nastopakakor superzvezda in širi izmišljotine. Tretji eksekutor, Omerza,ponikne … Slobodna Dalmacija objavi kopico Požarjevih laži, AneJud pa novinarji Slobodne Dalmacije sploh ne vprašajo za mnenje.Pokliče jo novinar Jutarnjega lista in sestaneta se v Zlati ladjici.Ana Jud novinarju podari knjigo in pogovarjata se skorajda dve dolgiuri. O knjigi. O ničemer drugem. Že naslednjega dne Jutarnji listobjavi velik članek z mastnim naslovom: “NOVINARKA KAŽE:DA, SA MINISTROM SAM IMALA REDOVITI SEKS!” Ana Judznori!!!!! Pokliče novinarja Jutarnjega lista in ga ozmerja: “Veš kaj,

23DOSJE ROKOMAVHI

ti prekleta, umazana, smrdljiva uš! Ti gnila, gnojna ustaška svinja!Crkni!!!!!!” Novinar cvili: “Nisam ja, nisam ja, to su stavili uredni-ki …” Odvetnica Ane Jud pošlje na Jutarnji list zahtevek, da se moraobjavljanje laži nemudoma prenehati, saj je zoper Direkt že sproženatožba in naslednjega dne Jutarnji list prav zares objavi za nanoliterboljši članek. Ano Jud pokliče prijatelj, strašno velika Živina vhrvaški vladi; njegovega imena vam ne smemo izdati, ker nikakorne želimo botrovati meddržavnemu škandalu … On pravi: “Ana …kaj ja to čitam o tebi u našim novinama?” Ana Jud odgodrnja, da jevse skupaj izmišljeno, da je ona samo napisala knjigo o tabloidnemnovinarstvu in se vsa tabloidna gnojnica zdaj pač zliva (tudi) na njo,glavne niti diskreditacije pa, jasno, vleče multipomemben poslovnež,ki se ves čas svoje kariere šlepa na ‘zasluge’ iz JBTZ. Živina pravi:“Aaa … onaj mali?” Ana Jud skrušeno odvrne: “Aha, da … on,on …” Poslovita se in Ana Jud pošlje objokani sms predsednikuuprave hrvaškega tednika Nacional Ivu Pukaniću: “Sem mislila, daso novinarji samo v Sloveniji svinje, pa zdaj vidim, da so svinje tudina Hrvaškem.” On nemudoma pokliče in pravi: “Baš sam gledaoJutarnji list … nešto neobično je u tome … ti nisi …” Ana Jud odvrne:“Jah, dobro jutro, Ivo …” Malo se pogovorita, nato on zaključi, dabo poslal v Ljubljano svojega novinarja, ki bo Zavrlovo in Požarjevolaganje vsaj na Hrvaškem zaustavil. Vmes Ano Jud teroriziranovinarka Globusa in zahteva – veliki intervju (?). Če pa Ana Judintervjuja Globusu ne bo dala, bo Globus o Ani Jud vseeno pisal into tako, da Ana Jud zagotovo ne bo zadovoljna – tako hudobnoženščobna novinarka Globusa požuga Ani Jud … Ana Jud pa reče,okej, pa dajte, pišite, “svinje umazane”, ampak hkrati se zavedajte,da bomo v tem primeru tožili tudi vas! V Ljubljano prideta novinarin fotograf Nacionala. Novinar poreče: “Konačno neki skandal vSloveniji!” Reportaža v Nacionalu je OK, čeprav so objavljene (tudi)Požarjeve laži in žaljivke. Ana Jud Požarjeve izjave pridno zbira.Zaveda se, da ji bodo na sodišču služile kot odlična dokazila.Odvetnik Peter Čeferin kupi tri knjige, pravi, da je Operacija Direktsuper, in da bi Ano Jud rad spoznal. Ker v tožbi Ane Jud zoper

24 ANA JUD

Dnevnik slednjo stranko zastopa ravno on, se mu želja uresniči …Zbrka se nadaljuje … Legenda Igor Vidmar prileti v redakcijo oddajeStudio City, rekoč: “Hočem knjigo Ane Jud! A jo imate tukaj!?”,nekdo iz redakcije pa Ani Jud kasneje pove, da urednica Jakopičevaob tem malomarno zamahne z roko: “Ja, imamo jo … takšna je, ‘krneki’, jaz sem jo prebrala v eni uri.” Jakopičeva je kakopak “resna”novinarka, fina kot sto mater, sposobna skoraj 350 strani debeloknjigo prebrati v eni sami uri – in zdi se, da so ji tudi principi Direktakar domači in je niti najmanj ne motijo … Branje pa očitno delapreglavice kolumnistu Mladine Marku Zorku, ki takrat še v Sobotniprilogi Dela zapiše, da je Operacija Direkt, jah, “nekoliko naivna inzlasti predolga”, in da je v njej še najbolj zanimiv Mrkaićev uvodnik,ki pohrusta še tisti ostanek novinarjev, ki mu v kolumnah v Financahše ni prišel pod zobe … Ja, nekateri ne razumejo knjige in je nitinočejo razumeti samo zato, ker je recenzijo napisal nekdo, ki ga onine marajo – Mrkaić! Mala vase zagledana slovenčkasta beda …Oddaja Studio City na TV Slovenija sicer pripravi debato na temoknjige, a Ane Jud ni tam, z njo posnamejo le kratek pogovor za kratekprispevek. Vprašanja, ki jih zastavljajo, so mim’ – recimo: “Se česabojiš?” Česa? Da pride Darko Njavro? Ah ne … če je človek takorazvpit kot Ana Jud, se ga ne lotijo s pestmi, in če bi bil Miro Petektako razvpit, bi jo zagotovo boljše odnesel … Zasedba, ki bi moralav oddaji nastopiti, je: Žavbi, ki knjigi ‘nasprotuje’, Mrkaić, ki jerecenzor, in Bašić Hrvatinova, ki je knjigi naklonjena. Žavbi vmesizve, da Delo knjigo podpira, zato gostovanje v Studiu City odpove.Voditelj oddaje Marcel Štefančič jr. pokliče Zavrla, rekoč: “No, biprišel ti?” Zavrl odgovori, da ne, ampak … da naj pride Požar, ker jePožar super gost in on ima res veliko za povedati … Marcel pokličePožarja. Toda ta mu postavi pogoj, da bo prišel v oddajo, če mu nebo potrebno komentirati konkretnih navedb iz knjige. Marcelpristane. Ko Bašić Hrvatinova to izve, sodelovanje odpove. KoMrkaić to izve – popizdi, Marcel pa poreče, da je pač moral povabitiPožarja, ker gre za – VPRAŠANJE KREDIBILNOSTI! Marcel ver-jame Požarju? Očitno …? Na Ano Jud se itak ne spomni, kajti … kaj

25DOSJE ROKOMAVHI

se bo on veliki �ek, ki si upa (v Sloveniji) pljuvati po Bushu,pogovarjal s tole malo kmetavzarico, ki si drzne (v Sloveniji) napi-sati knjigo o največjih ‘izmečkih’ (slovenskega) novinarstva … So-rry … Kaj v resnici ‘moti’ Marcela? To, da Ana Jud podpira reforme?To, da se strinja z Bushevim bojem proti terorizmu? Ali pa nemarato, da po taktu govoric tiste reči počne tudi s kakšnimi njegovimiprijatelji, vzornimi družinskimi očki …? No!? Nazadnje v oddajinastopita Mrkaić in Požar. Slednji svinja po Ani Jud, Marcel pa vmes“odobravajoče” prikimava, da je knjiga “subjektivna”, in če je“subjektivna”, za njega očitno-najbrž-verjetno pač ne more biti“kredibilna”. Urednik kulture na Dnevniku Aleš Čar v Salonu, nakavi z Ano Jud, oddajo komentira z besedami: “Knjiga je dobra,ampak Mićo je bil slab!” Dobro, če bi bil Studio City zares StudioCity in ne Studio Zavrl&Požar, bi bil Mrkaić super, tako pa je bilpač slab, kajti za ‘levičarčke’ je Mrkaić vedno slab. In nato Čar šeenkrat: “Ampak on je povsod ‘spušil’!” Tipično – človek, ki razmišljain sprejema lastne odločitve (in tudi posledice lastnih odločitev!), jeza njih, ‘levičarčke’, pač vedno – pušiona. Oni, ‘levičarčki’ (nelevičarji, ampak ‘izmečki’ levičarjev – ‘levičarčki’), so očitno že izCK-ja navajeni, da je najboljše hitro zlesti do korita, se dobro ug-nezditi vanj in nato – žreti, žreti, žreti … Ko Ana Jud kasneje sestavljasliko diskreditacije, pošlje nekaj vprašanj na to temo tudi Marcelu,a ta ji ne odgovori. Ana Jud poda velika intervjuja za ediciji Dela-Revije (Obrazi in Eva). Intervjuja sta kul. Čeprav Ana Jud negodujezaradi fotografij – jebi ga, ona res ni nikakršna lepotica … Zelopozitivno poročajo o knjigi lokalni mediji, zlasti Gorenjski glas, medtem ko Slovenske novice objavijo izmišljeni intervju z Ano Jud. Kiga nikdar ni bilo. Popolnoma vse izmišljeno.

Bajno, a?

NAPISATI POPOLNOMA IZMIŠLJENI INTERVJU. SI IZMISLITIŠE VSE ODGOVORE IN SE PODPISATI S PSEVDONIMOM.Zakaj?

26 ANA JUD

Zakaj je to potrebno?

Je res tako težko nekoga, s komer očitno želiš objaviti intervju,poklicati in mu tistih nekaj vprašanj zastaviti!? Aja, vas je strah, dabi vas Ana Jud zjebala z odgovori, ha? Ano Jud pokliče Mark Žitnikiz TV Paprike in jo povabi v oddajo Dilema. Pogovor poteka v živo;gledalci in gledalke glasujejo na zastavljeno vprašanje: “Ali menite,da je Operacija Direkt laž ali resnica?” V eni uri glasuje skoraj 4.000gledalcev in gledalk. Končni rezultat je: 10 % jih meni, da je Ope-racija Direkt laž, 90 % jih meni, da je resnica! Hvala!!! Na koncuoddaje Ana Jud pove, da tistih 10 % verjetno predstavljajo ljudje, kiknjige še niso prebrali, ali pa jih čaka služba na Pristopu, ali pa sebodo kasneje cvrli v peklu … Zavrl, ki bi v Dilemi moral nastopititeden dni pozneje, gostovanje le nekaj minut po oddaji z Ano Judodpove in v naslednji oddaji nastopi – Janez Stanovnik. NOB, bla-bla … Ano Jud povabijo v oddajo Budilka na radiu Hit. Voditelji jipriznajo, da so ji želeli pripraviti presenečenje – Požar bi se javil “vživo” in zastavil nekaj vprašanj, a jim ga v to nalogo ni uspeloprepričati. Stisnil je rep med noge. Je pa zato prišel na radio Hitnaslednji teden – v intervjuju z njim radio Hit predvaja izsekeintervjuja z Ano Jud, nakar se voditelji s Požarjem vred posmehujejo,da je Operacija Direkt plod “Aninih psiholoških blodenj”. Lepo. Sibomo zapomnili. Česa tako podlega človek prav zares ne morepozabiti … Pisec Marko Crnkovič objavi v Dnevniku kolumno in vnjej (poleg tega, da okrca Direkt zaradi porazne naklade in prodaje)vneto zatrdi, da je Ana Jud njemu nenaklonjena avtorica (aja, od kjepa njemu to!!!!!?), da je Požar iz “Aninih referenc pravilno sklepal,da je ona sposobna biti dobra prasica” (katere so torej te reference?)in jo imenuje pentita. Pa … da se je udinjala tabloidu. Aja? Zakajona ničesar ne ve o tem? Katera svinja zdaj misli svinjsko? Verjetnoso Crnkovičevi nežni in nikoli-nikoli ‘pravega dela’ vajeni prstkiželeli zapisati, da je Ana Jud itak – putana; kajti ženska, ki ‘fuka’, vtukajšnji zakrneli psevdokonservativni družbi kaj drugega pač nemore biti … Kajne? “Družba” najraje popredalčka posameznike.

27DOSJE ROKOMAVHI

Vsakega v ‘njegovo’ mesto v hierarhiji. “Družba” ne mara odstopanjin tudi Ana Jud naleti na številne očitke. In zavračanja. No, ne privseh! Dr. Miro Cerar ml. jo pokliče, ko kupi in prebere knjigo, inporeče: “Ampak, Ana, si pa res frajerka, da si upaš vse to tako poštenonapisati … no, le tisti ‘fukam’ je bil malo preveč vulgaren … takadamica res ne bi smela tako pisati in govoriti …” Ampak … dajmo,pomislimo vendar malo …

ZAKAJ IMA ŽENSKA PIČKO, ČE NE ZATO,DA FUKA?

No?

In Ana Jud točno tako kot ‘fuka’, počne še marsikaj drugega! Re-cimo …

DIHA!!!

Vauuu …

Kakšna pregrešna zločinka, kajne!? Da si drzne še dihati, a ne …

Intelektualka Neda Pagon direktorju založbe Ignis poreče: “To jerumena knjiga. Če jo hočem brati, si moram nadeti rokavice … ampakče boš imel od nje dobiček, potem je pa v redu, ker se boš potemlahko lotil izdajanja resnih knjig.” Ta izjava v celoti dokazuje,kolikšen kapitalistični napuh se je zaredil v glavah levičarskihintelektualcev, poleg tega knjiga ni rumena, ampak črna! Kje stevideli rumeno barvo? Mi smo videli le črno barvo! Novinarka inpisateljica Vesna Milek v pogovoru z nekom zaviha nos: “Jaz takihknjig ne berem.” To je puhla izjava in grozljivo je, če kaj takega oknjigi o novinarstvu izjavi – novinarka … Tudi Manca Košir pove,da knjige ni brala – ej, strašljivo, da tako odklanjajočo izjavo o knjigiiz praktičnega novinarstva poda profesorica, ki jo imenujejo ‘mama

28 ANA JUD

vseh slovenskih novinarjev’; sorry, slovensko novinarstvo je “gnojnajama”, hm … kakršna mama, taki otroci? Predsednik Društvanovinarjev Slovenije (DNS) Grega Repovž v čisto naključnempogovoru z Ano Jud meni: “Jaz Operacije Direkt nisem bral in jetudi ne bom bral, ker jaz pač ne berem knjig tipa Kučanov klan.” Toje tipična politkomisarska izjava in strašljivo je, če kaj takega oknjigi o novinarstvu izjavi predsednik DNS, torej predsednik društva,ki bi moralo skrbeti za vse novinarje, ne glede na to, ali so popolitičnem prepričanju levi ali desni … ali nikogaršnji! Odgovorniurednik tednika Žurnal Dejan Steinbuch v pogovoru s stanovskimkolegom reče: “To je ‘ful huda’ knjiga, ampak moram jo odnesti izredakcije, ker je prenevarna za moje novinarje!” Nikar! NovinarjuMladine Siniši Gaćiću Ana Jud kupi knjigo (on jo vpraša, če mu jopodari, a ker sama nobene več nima, mu jo pač kupi) in gresta nakozarček v Parlament Pub. Tam namerava Ana Jud naročiti mericoviskija, pa natakarica od nje zahteva – osebno izkaznico! Si mislite?Kasneje Siniša bere knjigo in Ani Jud pošlje sms: “Pripoved zavoajerje, če vprašaš mene.” To je nehvaležna izjava in Ana Jud obža-luje, ker mu je knjigo kupila. Danes mu je ne bi niti podarila. Sorry.

Eden od big poslovnežev kasneje pije kavo z Ano Jud inzamišljeno meni: “Bil sem na piarovskih žurih …”

“In? Kako je bilo?” nemudoma vpraša Ana Jud.“Vsi so govorili samo to – si bral knjigo Ane Jud? A si bral knjigo

Ane Jud?” doda on.“No, oni so jo prav zares brali … A so rekli še kaj?” radovedno

vpraša Ana Jud.“Jah, saj veš, da je knjiga super, nato pa … grrrrrrrrrrrrr, Zavrl …

sveta nebesa, kaj vse sem slišal o njem. Tvoja knjiga je zelo koristna,kajti ko si eden upa spregovoriti, spregovorijo tudi drugi in Zavrl sije zaslužil, da je o njem nekdo končno povedal resnico!” pristavičlovek. Piarovci so nad knjigo resda zelo navdušeni. Največkrat jokomentirajo z besedami: “Zavrl je ‘pička’.” Najbolj pa je zanimivo,da po knjigi ne svinja nihče (kakšni raje porečejo, da oni tega nisobrali in oni tega niti ne bodo brali, ker so oni pač tako high …). Vsi,

29DOSJE ROKOMAVHI

ki svinjajo, svinjajo po Ani Jud. Osebno. Na človeški ravni. Kot daje predmet obravnave ona in ne knjiga, ki jo je napisala. Kot daknjiga, ki jo je ona napisala, ne sme biti predmet obravnave, kernovinarstvo pač ne sme biti predmet javne obravnave. Zato po-samezniki iščejo zarote in napletajo ozadja, ki dosežejo tolikšenrazpon bedastoč, da Ana Jud ugotovi, kako približno se je moralpočutiti George Bush jr., ko so mu muslići, ki so si prilastiliekskluzivo razbesnelega terorizma, fentali WTC in ga je ThierryMeyssan obdolžil, da je si je on WTC zrušil kar sam. Čudno, da ganiso obdolžili, da je pilotiral celo letalo, ki je drvelo v Pentagon!Toda človeška neumnost ne pozna meja … Nekdo se spomni, da jeAna Jud knjigo napisala v dogovoru s Požarjem. Vse skupaj je mendadobra reklama, in najde se drhal, ki temu verjame. Nekdo doda, daje Ana Jud knjigo napisala v soglasju z Zavrlom, in da ji je Zavrldelo celo zelo dobro plačal – in spet se najde drhal, ki temu verjame.Nekdo se spomni, da je bila Ana Jud v Požarja, Zavrla, Omerzo …nesmrtno zaljubljena (haha) in je knjigo napisala zato; ja, celo tukajse najde drhal, ki temu verjame. Še nekdo posumi, da je Ana Judknjigo napisala po naročilu nekih političnih opcij (katerih že?) indrhal spet verjame .... Novinarka Monica Viti v Slovenskih novicahzapiše, da je Ana Jud (ta obilna gospodična?) knjigo napisala zato,ker je Požar ni hotel … (kaj že spet?) in se je potem vsa ‘potrebna’in ‘nepotešena’ maščevala … No, tega pa niti drhal ne verjame. Najdepa se nekdo, ki prav zares verjame, da je Ana Jud šla na Direktizključno zato, da bi potem napisala knjigo in je očitno le zaraditega pridno beležila vsakodnevno dogajanje … Bedno. Kloaka. Čakaše nekaj intervjujev. Zares dobro se potrudita radia RGL in Ognjišče.Kar cenimo. Tudi intervju v Oni je OK. Revija Nova pljuva … Ničnovega. Saj vemo, kako Nova funkcionira. Podpira Požarja. Ja, zeloveliko je umazane drhali, ki podpira Požarja. Piarovka predsednikadržave Jana Lutovac Lah pokliče Ano Jud in poreče: “Ah, ti se nične sekiraj … Saj veš kaj naredi maček, ko mu stopiš na rep?” Mi-jav …? “No, vidiš! Zacvili! Ana, ti si tem ljudem stopila na rep inzdaj cvilijo!” Ko njen šef Drnovšek sprejme prestolonaslednika

30 ANA JUD

Karađorđevića in Janša temu besno nasprotuje v javnosti, se naspletni strani UP-RS pojavi skorajda identičen zapis: AHA … STEGA VIDELI!!!!!!!!!!? KO MAČKI STOPIŠ NA REP, ZACVILI!!!

Stvari se začenjajo umirjati.Sestanek z Zoranom Thalerjem. Kraj dogajanja: pisarna. Uradno.

No, malo pa tudi neuradno. On stoji ob odprtem oknu. Se z dvemaprstoma, palcem in kazalcem drži med očmi. Tam zgoraj, kjer imačloveška lobanja sinuse. Ana Jud sedi na mizi, nedolžno binglja znogami in čaka na – pridigo. Čeprav … hm, on se sploh ne jezi.Najprej malo pomolči, nato pa z nasmeškom poreče: “Jezus, Ana,kaj vse sem slišal …”

“Kaj?” vpraša ona. Kar se da – nevedno. On spet za trenutekpomolči, nato pa odkima z glavo: “... kaj vse kroži po tem mestu, potej državi …”

“Povej … kaj?” vpraša ona.“Ma ne … raje ti ne bom povedal,” še enkrat odkima on.“Zakaj ne?” vpraša Ana Jud. Sitno. Njej gre izrazito na živce, če

začnejo ljudje nekaj pripovedovati, ali pa če nakažejo, da bi radinekaj povedali, nato pa utihnejo, ne da bi navedli kakšen posebejpameten razlog za molk. Ponovi vprašanje: “No, kaj si slišal?”

“Res ti ne bom povedal, ker si tako labilna, da te bomo moralipotem spet cel teden spravljati k sebi,” meni on. Nakar sede za mizo.“Oh … a je tako hudo?” vpraša ona – otroško naivno. Brrr …

“Precej hudo je, Ana, precej …” s ponovnim nasmeškom porečeon.

“No, dobro. Potem bodi pa kar tiho. Vem, da obstajajo ljudje,tisti tvoji prijatelji, ki tej knjigi ne verjamejo, ker so pač prevečozkogledni in so si mnenje o meni ustvarili na podlagi govoric, ampakto je njihov problem in ne moj!” reče ona in hitro skoči z mize.Pravzaprav nikdar ne bomo izvedeli vsega. Pa tudi če bi izvedeli,kaj bi sploh lahko storili? Kako ukrepaš zoper zlobne jezike? Nemoreš. Vedno se bodo vrteli, ker lačna drhal vedno potrebuje hrano.Svinje bodo vedno mislile svinjsko. Volk bo vedno menjal le kožuh.Narave nikdar …

31DOSJE ROKOMAVHI

Čez pol ure sledi sestanek z Bandljem …Vsi mislijo, da sta na smrt skregana, pa sploh nista. Pravzaprav,

če kdo, potem on zelo dobro razume vse skupaj …Ana Jud prifrči v njegovo pisarno. Prizor je podoben prejšnjemu.

On stoji za mizo, pospravlja neke papirje … Ko ona zapira vrata, kinjegovo pisarno ločijo od pisarn sodelavk, na ves glas poreče: “Aha,ti kar zapiraj … zapiraj vrata, saj zdaj že itak cela država ve, kaj mi-dva delava tukaj!” Štos. V tisti pisarni debatirata. Delata pomembnestrateške načrte. Za kakšno novo knjigo. Morda. Recimo … Prvavojna je itak dobljena. Iz nje smo prišli krvavi, opraskani, potolčeni,ampak veliko smo se naučili. Problem Ane Jud je bil, da je bila go-bec. Danes več ni. Marsikaj je spoznala. Še kdo drug je marsikajspoznal … Vsi najbrž ne, toda nekateri da. Rane si bomo celili šedolgo. Nekateri si jih bodo celili še dlje … kot mi, denimo. Zavrl?Po malem trpi. Knjiga ga boli. Kajti resnica je lahko včasih zeloboleča … še zlasti, če si se toliko let skrival pred njo ... Zavrl večljudem potarna, da mu je Ana Jud okrnila ugled, in da zdaj sploh neve, kaj bo … kako bo šel naprej? Oh! Kajti zdaj je on prav res‘izgubljen’. Ko Ana Jud to sliši, se ji Zavrl kar malo zasmili. Kajtion prav zares ni nikakršen robavs. On je majhno in ljubko bitjece inAna Jud si lahko komot zamisli, kako ga počoha po laseh in mu po-reče – ja, buci, buci, Zavrli, saj bo … Vse bo v redu! Vse! Enkrat.Na Pristopu knjige kakopak niso veseli. Predsednik uprave Aleš Raz-pet knjigo prebere in godrnja, da bi lahko ta Ana Jud našla kakšnodrugo pot za naprej, ne bi ji bilo potrebno delati ravno škandalov, ane … Ej, če bi Franci Zavrl dal Ani Jud mir, bi bilo to res možno, kerjo je na vse možne načine diskvalificiral, pa to pač ni bilo možno.Zakaj je bilo to potrebno? Zakaj? Saj … Ana Jud je niko i ništa. Ona je‘mali’ človek. Dali bi ji mir, pa bi ga sedaj imeli tudi sami. Simpl …Na koncu se vse izteče super. Knjiga se prodaja zelo dobro, zleze navrh lestvic, v knjižnicah po vsej državi je kar naprej izposojena …Mrkaić ob priliki pobara Rismala: “No, ti je zdaj žal za Anino knji-go?” Rismal odvrne: “Ja, ampak pač ni sodila v naš žanr …” S temibesedami Rismal dokončno dokaže, kako neresen je lahko – izjave

32 ANA JUD

je sposoben spreminjati iz dnevna v dan. Lepo … Hvala. Hkrati – konekoga iz slovenskega MTV-ja hlastno pobara, kako se knjiga AneJud prodaja? – pa še dodatno pokaže, da ga eno figo briga za načela.Mar mu je le denarja. Ko Ana Jud pije kavo s Franklom, mu potoži:“Zdi se mi, da so v tej državi največje svinje ravno levičarji. Poglej,sami levičarji so me zafukali in oni najhuje pljuvajo po meni … No,ne vsi, ampak tisti … ki jih zdaj kličem ‘levičarčki’.” Hm. “Oh, zelodolgo si potrebovala, da si to ugotovila! Kaj si pa pričakovala?Levičarji so najhujši in hkrati najslabši kapitalisti,” odvrne Frankl.Požar se povsod hvali, kako Ana Jud ne bo več nikoli in nikjer delalain mu vmes uide, da je za to že poskrbel Zavrl. Aja? Drhal verjame.Prepričana je, da je Ana Jud po ‘operaciji’ mrzla in pika. Recimo …Sedanji direktor Radia Slovenija Vinko Vasle objavi v Jani grd-hudoben-primitiven-žaljiv komentar o Ani Jud. Zapiše, da bi bil “Di-rekt še hujši, če bi ga urejala ona”. Res? Pokažite nekaj argumentov,Vasle! Na ‘suho’ ne kanimo debatirati z vašimi bedastočami! Vaslepa Ano Jud ne le diskreditira, ampak tudi diskriminira – ves čas jo vgrdem-hudobnem-primitivnem-žaljivem komentarju imenuje “taženska”. Kaj je narobe, če si ženska? Mora Ana Jud zamenjati spol,če hoče, da bi jo Vasle porajtal? Na srečo Ana Jud itak ne čutinikakršne socialne nuje po tem, da bi jo Vasle porajtal … Je pakomentar boleč. Zato joka. Spet. Nekdo, bivši Vas-letov sodelavec,jo poskuša potolažiti, rekoč: “Vidiš, Ana, ti … ki se tako zavzemašza pravice homoseksualcev … a vidiš zdaj, da so lahko homosek-sualci tudi podli?” Eh. Vasle v komentarju še zapiše, da “bog ne daj,da bi si on po tridesetih letih službovanja v novinarstvu drznil napisatitako ‘debelo’ knjigo, ne pa ta ena Ana Jud, ki to naredi kar po štirihmesecih dela v neki redakciji”. Dobro, Vasle, a ste vi kdaj slišala zaime Alexandre Dumas? Vam ni preveč blizu, a? No, Dumas je bilplačan na vrstico, zato je pisal knjige z izjemno kratkimi in v nizuzapisanimi dialogi – in njegove knjige so bile kajpada zelo debele.Debelost knjige pa je odvisna predvsem od vrste papirja in izdelaveplatnic in prav zares je čudno, da Vasle, ki tudi sam piše, vsega tegane šteka. Res, težki đek, tale Vasle. Ki v Jani še zapiše, da “Ana Jud

33DOSJE ROKOMAVHI

ne bo v tej državi več nikoli zaslužila niti koščka kruha!” Aha, to bibila za marsikoga TOTALNA REVOLUCIJA, ampak se na srečo nebo zgodila. Vasle svoj hudobni in žaljivi komentar ‘opraviči’ zbesedami, da se je on pač pogovarjal, pa da so oni tako menili in jeon potem to tako napisal … S kom se je Vasle pogovarjal preden seje spravil pisat bedarije? S tračarji? Ha – ha … Lepo. Dobro, da zdajvemo s kolikšno noto kredibilnosti Vasle piše svoje komentarje. Tudizdaj bo najbrž spet sopihal in pljuval, ampak če smo v prvi vojnistreljali s fračami, smo se za drugo oborožili s kalašniki. Tudi Požarsopiha, da bo tožil Ano Jud, ampak tožbe ni in ni … Knjiga jevsebinsko brezhibna. Tožbe so nemogoče. Zato pa vmes Požar fehtaridruge, naj tožijo, ampak Ane Jud ne toži nihče. Jasno, v knjigi jeresnica, vse je dokazljivo in nihče ni tako zabit, da bi delal še malokravala, ki bi prodaji knjige le koristil.

Ana Jud poseda z docentom francoske književnosti BoštjanomM. Turkom. V Cubu pijeta viski. To in ono pa tisto … Nakar onpravi: “Ampak res … po eni strani imajo prav. Zdaj se moraš nekamusmeriti. Če hočeš v tej državi še kdaj delati, je najboljše, če semalo priljubiš … hm, recimo, Janši!” Ana Jud ga pogleda in ostroodgovori: “Niti slučajno!” Mi se ne prilizujemo! Nikomur! “No,potem se pa spoprijatelji vsaj s Kacinom!” vzklikne Turk. Ana Judoporeka tudi temu (čeprav s Kacinom več ni na bojni nogi, saj je onpameten fant in knjige na dolgi rok ni zameril) in se raje odloči, dabo upoštevala edini pametni nasvet, ki ji ga je (septembra 2005) dalZavrl: “Ana, ti si velik talent, ampak ti moraš iti svojo pot. Vednomoraš iti svojo pot!” Vmes se izkaže, da je Slivnik mož beseda inAna Jud se vrne v resno novinarstvo. Poslej objavlja v tedniku Mag.Ker sodeluje s tistimi, ki veljajo za “črne”, izgubi precej prijateljeviz “rdeče” sfere. Nekateri jo žalijo z vzdevki “črnuharka”, ali celo“Mića”, spet drugi izjavljajo, da je dal Slivnik njej priložnost iz-ključno zato, ker je “popadljivo psico” boljše imeti na verigi, kot papustiti, da prosto teka naokoli … Ni res. Ana Jud je prej mačje kakorpasje narave … Nekdo iz LDS pravi Ani Jud: “Res je, da je Zavrl‘pička’, ampak ti nisi prav nič boljša ‘pička’ od njega. Poglej za

34 ANA JUD

koga zdaj delaš!” Za koga?“Eeee … za koga?” vpraša Ana Jud. Še vedno malo naivno.“Za Janšo, vendar!” odvrne človek. Jezno.

No … če pa to drži, če Ana Jud zdaj dela za Janšo, če je sedaj Janšanjen šef, potem našemu “najljubšemu” premierju prijazno sporoča-mo, naj vendar malo zviša avtorske honorarje na Magu … (mimo-grede, Ana Jud piše še za ‘levi’ Mirovni inštitut; skratka – je “urav-notežena”!)

Poleg vsega neprijetnega, se vseeno najde dovolj pametnih ljudi,ki knjigo razumejo. Urednik in voditelj oddaje Trenja Uroš Slak jopohvali, ravno tako kot jo pohvali predsednik uprave MercatorjaŽiga Debeljak. Šefi računalniškega velikana SRC.SI so navdušeni.Predsednik uprave SOD Marko Pogačnik knjigo oceni kot fulzanimivo. Tudi predsednik Komisije za preprečevanje korupcijeDrago Kos in nekdanji direktor Stanovanjskega sklada Edvard Ovensta s knjigo zelo zadovoljna. Direktor TV Slovenija Jože Možinaporeče, da je knjiga dobra, ampak da se o Ani Jud širijo “zloglasnegovorice” … Eh! Spet ta ‘fuk’, a ne? Novinarka Vida Petrovčič želipripraviti debatno oddajo, recimo, Omizje, ampak ne more. Ker jeona le novinarka in na TV Slovenija je še vedno dovolj ‘zavrlic’ (sores že dovolj popucali RTV Slovenija? Nenene, niso … velik dokaz,da niso, je že to, da so na položaj direktorja Radia Slovenija inštaliraliVasleta, Zavrlovega človeka …). Vseeno pa so ravno vsi ti ljudjedokaz, da novinarstvo v tej deželici še ni tako brezupno, kot se zdina prvi pogled. Še obstajajo tisti, ki novinarstvo razumejo. Šeobstajajo ljudje, ki so takrat, ko gre za dobro, sposobni misliti enako.Lejte, Kos in Slivnik sta lahko za vekomaj skregana, ampak vOperaciji Direkt sta videla isto dobro. Nekdanji šef policije MarkoPogorevc in Penko se lahko celo življenje grdo gledata, ampak vOperaciji Direkt sta videla skupno dobro. Mrkaić in Bašić Hrvatinovase lahko kar naprej osirata v javnosti, a Operacijo Direkt sta obarazumela kot nekaj koristnega. Toliko različnih ljudi, toliko različnihpogledov, tako močna skupna točka …

35DOSJE ROKOMAVHI

… sovražnik mojega sovražnika je moj prijatelj …

Kako je z ‘malimi’ ljudmi?

Tisti, ki pridejo na literarne večere v knjižnice, so navdušeni. Natakariz Figovca pove, da je knjigo požrl v eni noči. Natakar iz Kratochwillapa v trenutku, ko izve, da streže kokakolo avtorici tiste knjige,postane odurno aroganten – ja, njegova punca dela v Vale-Novak intam so takooo malomeščansko pametni, naduti (in škrti tudi; zaplačilo se morajo založbe, ki prodajajo pri njih knjige, skorajda step-sti …). Prav. Ona v Kratochwill na kokakolo več ne bo šla, natakarčekpa naj gre kar delat v Vale-Novak (kjer ga bodo zagotovo plačalimanj kot za šankom, a mu vsaj ne bo potrebno prenašati male sodrge,ker je očitno, da ga privlači le velika sodrga); in ko bo Maja Novakv kolumni v Mladini spet tožila nad mačehovsko državo, ki odiraprevajalce, naj se spomni, da so tudi kakšne knjigarne (recimo,‘njena’, ki je Operacijo Direkt 1. maja 2006 zabrisala iz prodaje vsvojih knjigarnah – ker je založnik želel priti do svojega denarja!)zelo mačehovske do založb in avtorjev. Smešno pa je, da je knjigozačela zdaj prodajati Pasadena (ej, denar ne smrdi, a ne?) in smešnoje, da knjigo prodaja tudi DZS (res je, denar diši, a ne?) Še malo, šemalo … Požarja in Direktovega dopisnika Borisa Cipota, ki bolnostikata po zasebnosti Ane Jud, obsodi Novinarsko častno razsodišče(NČR). Fajn občutek. Čeprav ima Požar že toooliko obsodb NČR,pa nikome ništa … Odškodninski zahtevek v tožbi zoper Dnevnik jepovečan na 5 milijonov SIT in še malo, še malo ‘najedanja’, pa sebo ponovno povečal … Pa čeprav ne gre za denar. Sploh ne. Denarlahko imate. Lahko si ga celo zvijete in nekam zatlačite … Gre zaprincipe. Kajti …

NI VPRAŠANJE, KAJ ANA JUD POČNE V POSTELJI IN NIVPRAŠANJE, KAJ V NJENI POSTELJI POČNEJO MOŠKI,VPRAŠANJE JE, KAJ ZA VRAGA TAM POČNEJO TABLOIDI!?No?

36 ANA JUD

S celotno ‘operacijo’ se seznanijo tuja veleposlaništva v Slovenijiin poročilo o dogajanju prejme State Department. Tako! Pa naj svetizve, kako “gnojno” je novinarstvo v tej eksotični Sloveniji, kako“gnojno” je zaradi posameznikov, ki so si prilastili “svobodo govora”in jo zlorabljajo le v lastni prid in kako “gnojno” je zaradi drhali, kivse to podpira. ZDA niso od boga obljubljena dežela, so pa še vednonajboljša demokracija na planetu. (Če ZDA ne bi premogle de-mokracije, tudi Moore tam ne bi izdajal svojih knjig, tudi Fahrenheit9/11 ne bi prejel Oskarja, tudi … blabla …) Nastajati začne novaknjiga … Ki naj bi nosila naslov ‘Rokomavhi’. Ker Mrkaić meni, dabo po naslovu sodeč kdo zmotno menil, da je knjiga za otroke, AnaJud pred Rokomavhe postavi še besedo Dosje. Torej – DosjeRokomavhi. Čeprav je dosjejev v knjigi bolj malo, je pa zato večinformacij in trgovcev z informacijami in novinarske umazanije, kiji botrujejo ravno – oni. Ne pozabite, da imamo opravka s pravimigangsterji, ki ne le, da manipulirajo z mediji in preko njih dosegajocilje, ki jih s poštenim delom ne bi dosegli nikdar … oni škodujejodomovini!

Zdravo. Kako ste? Jaz bi spet radanekaj povedala …

Kurba demokracija, ampak demokracija …kurba demokracija, ampak demokracija …

grški pesnik in atentator Alekos Panagulis

Pa začnimo …

“Rokomavh” je zelo-zelo stara in lepa slovenska beseda, ki pa je, nažalost našega obubožanega besednega zaklada, že izginila izvsakdanje uporabe … Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ)jo beleži pod naslednjo razlago: 1. rokovnjač: preganjati rokomavhe,2. malovreden, ničvreden človek: kaj se družiš s temi potepuhi inrokomavhi / rokomavhe so zalotili pri kraji. Čeprav rokomavhov nezaničujem, kajti pametne (in zahrbtne) ljudi ne gre metati kar v istikoš kakor neumne (in nesposobne), se mi v prvinskem pomenu besedavseeno zdi primerna za imenovanje tistih, ki trgujejo z informacijami.Izraz ‘trgovec z informacijami’ je sicer enako privlačen kot tedendni stara juhica s pocastimi rezanci, beseda piarovec pa ni vednoprimerna, saj rokomavhi niso le ljudje iz sfere piarja, ampak lobistiiz različnih sfer! Iz tega razloga je padla odločitev, da “rokomavhe”obudimo ‘v življenje’. Navkljub resnemu dvomu, da se bo besedaširše prijela … saj vemo, da v naši državici bolj redko katero koristnoseme pade na plodna tla …

38 ANA JUD

Da bi lažje razumeli delovanje rokomavhov, pa dovolite, da najprejspregovorimo o nizkotnih razmerah v slovenskem novinarstvu, sajje tudi ta knjiga nastala kot posledica bede in sramote, ki v podobimedijskih kriminalcev obvladujeta novinarstvo in novinarje same.Lep primer, na katerem lahko ponazorimo to bedo, je že sama prvaknjiga, ki je doslej edina take “sorte” pri nas. Zdaj se s pisanjempodobne zadeve malo trudi še ekonomist Mićo Mrkaić, no, samipresodite, kako mu uspeva (naslov njegove knjige je: To so bile svetekrave!). Žanr, v katerem je knjiga napisana, je “domači” literaturivsekakor neznan. Ravno zaradi tega knjiga – kljub temu, da je postalauspešnica –, ni požela priznanja novinarske “stroke”, glave, ki jihočitno še vedno obvladuje obskurna komunajzarska miselnost, paso jo zavrgle kot trač in se pridušale, da se takšne knjige nikakor nebi smele pisati! Na Zahodu knjige, kakršna je Operacija Direkt (intudi Dosje Rokomavhi), niso nič nenavadnega. Za primer: LancePrice, nekdanji tiskovni predstavnik britanskega premierja TonyjaBlaira, je pred časom napisal knjigo z naslovom: Spin Doctors’sDiary. V njej je razkril insajdersko dogajanje v Blairovi političnirezidenci in kakšne vloge igrajo pri Blairovem delu njegovi piarovci.Price v knjigi ni šparal. Z nikomer. Ne s sabo, niti s kolegi, še najmanjpa z Blairom samim. Objavil je prava imena (v knjigi s kraticami, vpredhodni razlagi pa je kratice definiral; recimo, kratica T. B. – TonyBlair). Objavil je resnične dogodke. Dialoge brez olepševanj, realnostbrez pretvarjanja. Seveda je bila na Otoku knjiga blazen hit, Blair jekakopak malo čemerno gledal, knjiga pa je hitro izginila iz prodajnihpolic – domneva, da je bila razprodana, je najbrž verjetnejša oddomneve, da so jo prepovedali. Če kliknete na spletno stran svetovneknjigarne Amazon.com, jo sicer še vedno lahko kupite. Paperbackstane šest funtov, če se ne motim. Je pa nesmiselno v reality showu,kar “takšne” knjige pač so, iskati beletristične bisere. Ker jih ni.Realnost ni beletristika in vsaj sama zase vem, da ne pišem zato, dabi se kasneje, kot marsikakšen slovenski pisec (ali piska), hvalisala,da sem ‘literatka’. Pišem za bralce. Da bi brali. In iz tega morda kajodnesli … Niti odrešitve ne prinašam, kakor se bo najbrž spet kdo

39DOSJE ROKOMAVHI

patetično širokoustil! Priznam pa, da sem tudi tokrat želela spisatidružbenokoristno knjigo (tistih nekaj pametnih glav, ki so prvo knjigopodprle, je menilo, da je Operacija Direkt bila družbenokoristno delo)in res je, z Dosjejem Rokomavhi sem hotela narediti še eno druž-benokoristno delo, ampak tu nastopi majčkena frkica: v “družbo”več ne verjamem. Verjamem v posameznike. Ti bodo ustvarjali invodili prihodnost. Seštevek posameznikov. Individumi. Ne “družba”.“Družba” je čreda. Čreda so ovce. Ovce ‘ne razumejo’, ker nerazmišljajo. Ovce le sledijo. Pasejo se tam, kjer jim to dovolijo.Gledajo čez ograjo, čeznjo pa ne upajo. Ovce ne vedo, kaj je za njih“koristno”, ampak sprejmejo kot “koristno” le tisto, kar jim go-spodarji nasujejo v jasli … Zato mi je načeloma vseeno, kaj si bokdo po tej knjigi mislil o meni, kajti tisti ljudje, ki so sposobni dojeti,bodo dojeli, kdor se ni sposoben potruditi, da bi dojel, naj ostaneovca. Razumete? Ponujam razmislek. Napisan tako, kot pač pišem.Realno. Po eni strani zato, ker se ne morem pretvarjati in ponarejatirealnosti, po drugi strani pa zato, ker bolj švoh pišem, takole, za enkurc’, recimo, a ne … no, najbolj pa zato, ker mi gre ultralevičarskofinesarstvo totalno na, hm … kako naj napišem, da me spet ne bodoobtožili vulgarizma … uterus!? Zadovoljni? Knjiga ni namenjenamojemu osebnemu obračunavanju s komer koli že. Iz preteklosti,sedanjosti ali morebitne prihodnosti. Čeprav obstaja velikaverjetnost, da bodo posamezniki tudi to knjigo razumeli natanko tako.Nekateri, recimo, Dnevnikov novinar Milan Slana, ki je ob moji prviknjigi zapisal, da je v njej tudi kanček revanšizma (zakaj pa Slanani napisal članka o tem, kako so me terorizirali? To pa ni bil revan-šizem, pardon, terorizem, s katerim me je udarila časopisna hišaDnevnik?), očitno niso sposobni ločevati med revanšizmom inrazkrivanjem vsega, kar sodi v okvirje javnega interesa (a bi sicervseeno težko našlo prosto pot do objave). Izključno zato jim nudimrazlago obeh besed iz SSKJ-ja:

razkrivanje: glagolnik od razkrivati: razkrivanje grede / razkrivanjenapak sodobne družbe / razkrivanje lastnih čustev

40 ANA JUD

revanšizem: prizadevanje za ponovno, zlasti nasilno pridobitev vvojni izgubljenih ozemelj in privilegijev: v državi se širi revanšizem;preprečevati revanšizem; nemški revanšizem po prvi svetovni vojni;revanšizem in militarizem

Seveda je naravnost obupno, da mora človek napisati knjigo, da bise rešil iz primeža pekla in dosegel, da bi mu ljudje verjeli … Šebolj obupno pa je, da mora nato napisati še drugo knjigo, samo zato,da bi ljudje končno razumeli prvo knjigo. Za noben tak primer nisemslišala in najbrž ga še ni bilo. Morda ga tudi več ne bo … Skratka, čene drugega, prebirate ekskluzivo! Zavedam se, da bo tudi ob branjute knjige marsikdo onemel in rekel – fak, a je vse to res!? Toda …da, resnica o slovenskem novinarstvu je na žalost takšna: kruta! Zatoo njej pišem na kruti način. Kajti umazanijo lahko še tako pocukraš,a v resnici ne bo nikdar sladka …

Knjiga Dosje Rokomavhi ni v celoti osebna pripoved in del knjigene temelji na mojih prigodah v novinarstvu. Seveda pa se, zaradiprevelike vpletenosti v posamezne pripetljaje, ni možno popolnomaizogniti osebnemu vidiku dogajanja. Nemogoče se je izognitiopisovanju ljudi v določenih situacijah, saj ravno to pokaže, kakšneso reakcije in kako funkcionirajo posamezniki v novinarstvu.Materiala, ki dokazuje raznolikost medijskih nečednosti, je sicerdovolj, vendar mi dovolite, da vam predstavim tudi nekaj izbranihosebnih zgodb. Te v nadaljevanju služijo kot dodatno dokaznogradivo, s katerim želim podkrepiti in še natančneje predstavitirazmere, ki se vsakodnevno odvijajo znotraj novinarstva, morda pami bo z njimi uspelo zapreti še kakšen zlobni kljun. Cmeravih zgodbicje tokrat bolj malo oz. jih sploh ni, saj knjiga, ki jo držite v rokah, ninastajala v paniki kot Operacija Direkt. Botrovali so ji boljši innormalnejši ustvarjalni pogoji. Tokrat mi ni nihče grozil, da me boraztreščil na tisoč koscev s kupom izmišljotin (čeprav ni izključeno,da se to še ne bo zgodilo v nadaljevanju), čeprav je grenak priokus“škandala”, ki so mi ga uprizorili tabloidni “stvori”, kakopak še ostal

41DOSJE ROKOMAVHI

prisoten. Še vedno se tu in tam najdejo primitivci, ki me sredi ulicegledajo kot deveto čudo. Izključno zaradi tega, ker so nekje prebralio meni nekaj čudnega, ali pa jim je nekaj čudnega o meni nekdoprišepnil na uho. Čeprav prišepnjenemu ali prebranemu morda nisoverjeli, so tisto, kar so slišali (ali prebrali), vseeno hitro ‘frcnili’naprej. Zakaj? Kar tako? Ker je pač fino “opravljati”, mar ne? Vobliki govoric se je diskreditacija nadaljevala. Še vedno se nadaljuje.Nedavno tega mi je kolegica z Dela dejala: “Moraš biti pa res močna,da preneseš vse, kar govorijo o tebi. Če je seveda vse to res.”

“Kaj pa jaz vem, če je kaj res, če pa ničesar, kar govorijo, neizvem? Če kaj izvem, izvem takole … po ovinkih. Nazadnje,” semodvrnila jezno.

“Uf, you’re a star!” je vzkliknila kolegica iz Dela.“Kaj?” sem vprašala začudeno.“Ja, to pomeni, da si zvezda. O zvezdah imajo ljudje mnenje, o

nepomembnih ljudeh si nihče ne ustvarja mnenja in o nepomembnihljudeh se nihče ne pogovarja.” je še rekla ona.

“Aja?” sem rekla.“Ja, saj veš, tudi o Davidu Beckhamu se ljudje pogovarjajo, pa

jih polovica pravi, da je super, polovica ga ne mara, ampak veš kaj,briga njega, kaj govorijo in ti daj isto, požvižgaj se in uživaj,” jevzpodbudno razložila kolegica. Hm. Ampak … Jaz? Zvezda? Stenori? Jaz sem niko i ništa. Vseeno pa je smešno, da govorice izvemšele takrat, ko ljudje že nehajo opravljati in še potem se ponavadiizkaže, da tisto, kar so vlačili po zobeh, itak ni res. Čudno, da sogobezdala tako pogumna za hrbtom, ko pa je potrebno kaj povedativ obraz, pa vsi v hipu utihnejo. Reveži … Kje je zdaj tisti pogum?Kje? Čakam, da se kakšno zanikrno gobezdalo javi in mi upa povedatistvari v obraz. Ampak zanikrna gobezdala tega kakopak ne upajo.Če bi upala, seveda ne bi bila zanikrna gobezdala, ampak normalniljudje, ki povedo, kaj mislijo … V obraz. Ampak tega ni. Itak. Zazanikrna gobezdala pa že vemo, kaj so – seksualno nepotešeni invsesplošno zafrustrirani človeški izmečki, ki nimajo možganov; patudi če bi jih imeli, jih ne bi znali uporabljati, ker so pač preveč

42 ANA JUD

zabiti, da bi bili sposobni kontrolirati sami sebe. Ker vsega tega neznajo, trošijo le tisto, kar najbolj znajo: jezike. Kaj ljudje dosežejo stem, ko ogovarjajo? Hranijo lasten ego. Da, opravljivci se zavedajo,da so sami en velik kup nečesa, in ker iz lastnega nečesa ne znajozlesti, se skušajo tako, da nekam porivajo druge, vsaj malo očistiti,povzdigniti … Recimo, ste že kdaj videli, kakšna ‘je’ novinarkaPoslovnega Dnevnika Vesna Vuković? Niste? Zagotavljam, če bi jovideli v ‘dnevni pojavi’, bi vam v trenutku postalo jasno, zakaj onatako vrti jezik in zakaj je v svojem početju tako žaljiva. Hja, z nečimje pač potrebno nadomestiti pomanjkanje … mogoče pristnih inkakovostnih orgazmov? Vidite, mi, normalni ljudje, seksamo, tisti,ki tega ne počno (a bi najbrž še kako radi!), pa se pač zadovoljujejotako, da privoščljivo ogovarjajo. Ubogi, ubogi ljudje. Uboga, ubogaVesna! Sploh me ne pozna, pa si je dajala toliko opravka z mano (innajbrž ni računala na to, da mi bodo njena nizka ogovarjanja priletelanaravnost na elektronski predal; hej, kaj pa če stisnemo kakšnokazensko ovadbo še njej? A ne bi bilo fino, da do konca podkurimoin pokažemo kakšna drhal se najde med “resnimi” novinarji?). No,upam pa tudi, da je imela Vesna od tega, ko se je ukvarjala z mojimfuk življenjem, vsaj kaj haska. Upam (in ji privoščim), da je doživelavsaj kakšen miniorgazem … Morda prvič v življenju? Le sprašujemse! Še nekaj imen bom naštela, ki so se neskončno veliko ukvarjalas širjenjem laži o meni in, prosim, dobro si jih zapomnite, kajti bolj‘krvoločnih’ ljudi v tej državici ne boste našli … nekateri sodelavciin sodelavke Direkta: Gorazd Suhadolnik, Brane Šalamon, Toni Perić,Vesna Levičnik, Marjeta Bogataj in Tina Bernik. Obrekovanje je vtej državi kaznivo, otročki. Vam je všeč, ker je sedaj jasno zapisano,kdo ste in kaj ste počeli? Pa veste, kakšne kazni poznamo v Slovenijiza obrekovanje? Citat iz kazenskega zakonika (18. poglavje, 170.člen): “1. Kdor o kom trdi ali raznaša kaj neresničnega, kar lahkoškoduje njegovi časti ali dobremu imenu, čeprav ve, da je to, kartrdi ali raznaša, neresnično, se kaznuje z denarno kaznijo ali zzaporom do šestih mesecev, 3. Če je tisto, kar se neresnično trdi aliraznaša, take narave, da ima hude posledice za oškodovanca, se

43DOSJE ROKOMAVHI

storilca kaznuje z zaporom do dveh let.” Kako hude so bile posledice,je moč dokazati. Lahko dokažem. Z zdravniškimi potrdili. In ne bosteverjeli, kako je slovenska zakonodaja pravzaprav super. Še en citatiz kazenskega zakonika (18. poglavje, 171. člen): “Če dokažeresničnost svoje trditve ali če dokažem, da je imel utemeljen razlogverjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se storilec nekaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (169.člen) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173.člen)”. Skratka, denarna kazen ali zaporna kazen ne moreta uiti, čezanikrnega obrekovalca v tej državi prijavite pristojnim organom!Sem se pa sama iz “dogodivščine” marsikaj naučila. Jokcanja zavsako figo sem se odvadila. Izkušnje so me naredile tršo in knjiga,ki jo držite v rokah, je brez solz. Zato pa z več ironije. Kajti zdi se,da tukajšnjega “medijskega cirkusa” brez ironije ni moč razumeti.Ali vsaj poskušati razumeti. Vseeno upam, da posamezniki, kinastopajo v tej knjigi, mojega pisanja ne bodo dojeli kot zlo. Upam,da mi zapisanega ne bodo zamerili. Tako kot mi, vsaj v večiniprimerov, ničesar niso zamerili niti tisti, ki so nastopili v moji prviknjigi (zanimivo, presenetljivo veliko njih je razumelo bistvo knji-ge …). Glavnih junakov Operacije Direkt seveda ne štejem. Odgovorniurednik Direkta Bojan Požar, partner iz oglaševalske agencije PristopFranci Zavrl in nekdanji ljubljanski podžupan (LDS) Igor Omerzaso bili neskončno jezni in užaljeni. Ker so bili razgaljeni. Prvič. Kdose jih je drznil dotakniti prej? Le malokdo, skorajda nihče, mar ne?Kakšen vik in krik so zagnali! Je bolelo? Hja … Seveda se zavedam,da se bodo tudi tokrat našli posamezniki, ki bodo najbrž zagnali vikin krik (nato pa po predvidevanjih poskušali ustvariti ‘zaroto molka’,kar je pri zoprnih knjigah tipično – ko je Dan Brown izdalDaVinčijevo šifro, je Cerkev zadevo najprej hladnokrvno ignorirala,šele nato je z vsemi križi udarila nazaj; ko so poskušali z načrtnimmolkom utišati Karla Marxa, pa je moral Friedrich Engels pačnapisati Zaroto molka … in tako naprej). A naj takoj na začetkupovem, da bi bilo pametneje, če bi najprej poskušali pomesti predsvojim pragom in si šele nato drznili pleteničiti čezme. Toda to je le

44 ANA JUD

drobna, pobožna želja. Če pa bi se po naključju uresničila, bi bilamoja malenkost hudo zadovoljna, saj bi to pomenilo, da je drhalsposobna civiliziranega dialoga. Na debate brez tehtnih argumentovpač ne pristajam. Bedasta in neproduktivna blejanja me ne zanimajo.Če gredo čez mejo, kot so v nedavni preteklosti že šla, se lahkosrečujemo tudi v hladu sodnih dvoran. Če hlad sodnih dvoran kogaod vas po naključju tako zelo in strastno privlači. Mene hlad sodnihdvoran niti najmanj ne privlači. Niti v najnujnejših nujah me hladsodnih dvoran ne privlači. Žal pa je vedno pogosteje prav zares nujen.Z “mrhovinarji” je včasih nemogoče opraviti drugače. Čeprav je pravzares bedno – v novinarskem cehu smo priča tolikšni nekritičnosti,samovšečnosti, da ne znamo sami počistiti nesnage, ki se jenagrmadila med nami. In mora vloge ‘čistilcev’ zato opravljatineumorna sodnija. Zaradi česar lepo služijo predvsem advokati.Hecno, prva knjiga, ki je prišla izpod mojega peresa, ni sprožilanobene tožbe. Nihče ni vložil tožbe! Si predstavljate!? Niti enegasamega demantija ni bilo! Mar ni to nenavadno? Bila so čvekanja,da je knjiga ‘neresnična’, toda … če je v knjigi kakšna laž, prijaznovabim prizadete, da se javijo, pa bomo poračunali škodo. Če kdonajde v knjigi laži, naj vloži tožbo. Naštela bom nekaj imen, ki jihlahko povprašate, kaj vse se je dogajalo, nekaj imen, ki lahko potrdijo,da je v knjigi resnica – če meni ne verjamete … Da je dogajanjeznotraj redakcije Direkta opisano realno in neverjetno precizno, lahkopotrdita novinarka Gordana Stojilković in novinar Jure Zorčič. Paše kdo. Ampak raje jih o tem pobarajte kje na kavi – dvomim, dabodo javno govorili proti svojemu šefu. Tudi nekdanji tehničniurednik na Direktu Janez Štemberger lahko potrdi, da je zapisanaresnica. On lahko to potrdi tudi javno. Njega ni strah Požarja. Vem.Da sem želela že prej zapustiti Direkt, lahko potrdijo isti ljudje. Into vedo tudi vsi trije glavni uredniki na Mladini, na katere sem seves čas obračala, pa ni bilo pomoči. Vse to ve tudi voditeljica inurednica oddaje Preverjeno na POP TV Alenka Arko, ki mi ‘ni mogla’pomagati. Vse to ve tudi šef Financ Peter Frankl, ki mi ‘ni mogel’pomagati. Da sem po Direktu želela iti normalno naprej, vedo vsi ti

45DOSJE ROKOMAVHI

ljudje. In to vesta tudi nekdanja šefa Sobotne priloge Dela ErvinHladnik Milharčič in Tadeja Zupan Arsov. Pa? Je kdo takrat pomagal?Ne, kje pa. Nekateri so verjeli lažem, ki sta jih napletala Požar inZavrl. Nekateri so sodelovali pri diskreditaciji. Šefi ProPlus in šefiDnevnika so sodelovali v tistem odurnem dejanju, recimo. Si mislite?Si lahko predstavljate, da so se veliki in pomembni ljudje, kot stapredsednik uprave Dnevnika Branko Pavlin in predsednik upraveDržavne založbe Slovenija (DZS) Bojan Petan dajala opravka s takomajhno in nepomembno osebico, kot sem jaz in sta bila, da bi jimauspelo preprečiti izid knjige, za to celo pripravljena v javnosti zaklatisvoje poslovne partnerje in dolgoletne politične zaveznike! Vse samozaradi ene knjige! Kakšen pekel se je dogajal (pred in po iziduknjige), lahko potrdi še več ljudi. Lahko potrdijo Mrkaić, Arko,Frankl in lahko potrdijo predsednik računskega sodišča Igor Šoltes,odvetnik Mirko Bandelj, poslovnež Zoran Thaler, tožilec BoštjanPenko, odgovorni urednik Dela Peter Jančič, isto lahko potrdita obamoja nekdanja založnika Matej Leskovar in Anton Koščak, lahkopotrdi tiskovni predstavnik SLS Rok Ravnikar in še kopica drugih,ki niso tako znani in jih ne bom navajala z imeni in priimki, ampakče že ne verjamete meni, verjemite vsaj ljudem, ki sem jih naštela.Ali pa boste rekli, da so tudi oni vsi ‘kr neki’? Ste gledali filmTrumanov šov? Veste, kaj se je zgodilo Jimu Carreyju? Glavna vlogav reality showu … tukaj je bilo podobno. Toliko ljudi je vedelo, kajse pripravlja, toliko ljudi je verjelo, veliko njih je pomagalo ustvaritiizumetničeno atmosfero seksualnih škandalov, pa se nihče ni spomnil,da bi mi povedal, kaj se dogaja, nihče se ni spomnil, da bi poklicalpolicijo, denimo! Ko sem nekajkrat, pred izidom knjige šla čez mesto,so me kakšni znanci le šokirano gledali in se pomilovalno nasmihali,a povedal mi ni popolnoma nihče ničesar! Ja, v Sloveniji te lahkopri belem dnevu “zakoljejo”, pa bodo vsi samo gledali. Storil ne bonihče nič … ničesar … Nekdo je knjigo komentiral češ, ej, če je vnjej le 5 odstotkov resnice, je v tej državi nevarno živeti. Žal, izprve roke vam lahko povem, da je v tej državi zelo-zelo nevarnoživeti … In so se še spravili name češ, da mlatim samo po LDS-

46 ANA JUD

ovcih … Prosim? Ni res. Kdor je knjigo prebral, je lahko ugotovil,da je politično nevtralna. Popolnoma vseeno mi je, če so v igri LDS-ovci, SDS-ovci … ali kdor koli že. Res pa je, da ni nobena parlamen-tarna stranka tako zarukana, kakor je LDS, nobena stranka ne počnetakšnih svinjarij v novinarstvu, nobena stranka ni tako obupno zabita,da bi medsebojno obračunavala v javnosti na tako primitivne načine,kakor to počne LDS. Ko je Tomi Gračanin, eden od dnevnihurednikov s POP TV, prebral knjigo, je šokirano izjavil: “Nisem simislil, da LDS-ovci tole tako delajo …” Kot da marsičesa že takoali tako ne bi bil vedel …

“Ja, pa kar verjemi, tako delajo, popolnoma nič drugače,” semodvrnila.

“Saj verjamem, doživljam, ampak … ko dobi človek kaj takegana dlani, je kljub temu šokiran,” je dodal on. Tudi to je res … kočlovek bere zbrana pričevanja, je kljub temu, da takšno sranje vnovinarstvu vsakodnevno doživlja, lahko šokiran … “Ampak edinonečesa ne razumem …,” je še rekel Gračanin.

“Česa?” sem vprašala.“Kako si lahko bila tako NAIVNA, da si šla delat v takšen pofl,

kot je Direkt?” me je nejeverno vprašal. Naivna? Ja, to je bil resničnomoj velik problem. Naivnost. Razlogov, ki so botrovali naivni inneumni odločitvi za službo v Direktu, je veliko. Prvi je bil zagotovota, da je nekje pač potrebno delati, če hočeš živeti. Drugi je bil ta, daDirekt ni bil predstavljen kakor zlo, ampak kot časopis, ki bo čistokul, o Zavrlu nisem imela slabega mnenja in nisem si predstavljala,da bi lahko on počel tako ostudne stvari. Časopisna hiša Dnevnik jemedijska hiša, ki ima ugled. Časopisna hiša Dnevnik ni neka pišmeuhmedijska hiša. Če se resna hiša loti nekega projekta, človek verjame,da bo njen projekt, ne glede na to, da je tabloid, vseeno dostojenprojekt. Naivnost. Scientologija mi ni bila nikdar blizu, ampak njenutemeljitelj Ron L. Hubbard je imel prav: ljudje smo v osnovi zli.Ne verjamem, da smo v osnovi dobri. Ne verjamem več. V osnovismo zli. Hudobni, pohlepni in preračunljivi, ko dobimo priložnost,da zlo spustimo na plan, se dogajajo natanko takšne krutosti, kot

47DOSJE ROKOMAVHI

sem ji že opisala. V lepe in prijazne besede več ne verjamem. Ljudjeso praviloma prijazni samo takrat, ko hočejo nekaj dobiti. Ko dobijo,se prijaznost nemalokrat neha. Zakaj bi naj bila torej jaz osladnoprijazna? Ne vidim razloga! Včasih sem naivno mislila, da so mojiprijatelji vsi, ki so z mano prijazni. Pa ni res. In tega danes več nemislim. Vendar se vseeno toliko ‘držim nazaj’, da ne boste našlinobene razžalitve, nobene naklepne žaljivke. Nikomur ne vdiram vzasebnost in nikogar ne opisujem z naklepi očrnitve. Je pa knjigatudi tokrat populistična. S sočnimi besedami. Torej ni strokovna, sstrokovnimi besedami. Novinarji ne uporabljamo besed, kakršneuporabljajo znanstveniki, denimo. Zakaj poskušam to razložiti? Svetosem prepričana, da se bo tudi tokrat našla kakšna tovarišica s FDV,ki bo porekla, da je ta knjiga ‘tabloidna’ knjiga, njena vrednost aliverodostojnost pa naj bi bili manjši že zaradi tega, ker najdemo vnjej “pohujšljive” besede, kakor je, denimo, fuk. Nekako tako je prvoknjigo tolmačila FDV-jevska profesorica Melita Poler Kovačič inupravičeno sumimo, da bo gospa profesorica tudi tokrat dejala is-to – da je knjiga “tabloidna”, in da je to njena največja pomanjklji-vost. V tolmačenju, s katerim je (in najbrž še bo) postregla gospaprofesorica, tiči nekonsistenca. Na FDV učijo, da je ‘tabloid’ le-gitimen novinarski žanr. In resnično čudaško izpade, če gospaprofesorica svoji študentariji najprej vtepa v glavo, da je ‘tabloid’legitimen novinarski žanr, nato pa diskreditira knjigo, ki razkrijeizrodek ‘tabloida’ – tabloida Direkt. Zato, ker se njej (osebno) zdi,da knjiga diši po ‘tabloidu’, ker je pač lahko berljiva. Boste rekli, daje vrednost knjige zaradi tega manjša? Da je manjša, ker vam vmesni bilo potrebno vsaj petkrat skočiti po razlago v SSKJ? Vaši argu-menti, gospa profesorica, so trhli kakor jesenski storži. Preden seponovno oglasite, mi posredujte odgovore na vprašanja, ki sem vamjih po elektronski pošti poslala že pred tremi meseci. Med drugimčakam tudi vaša pojasnila, komu vse ste posredovali knjigo v printverziji – tega, da ste me spravili v hudo nevarnost, se najbrž itak nezavedate, a ne? No, lahko vam kar pokažem, kako je Melita PolerKovačič odgovorila na vprašanja, ki sem ji jih posredovala. Glejte

48 ANA JUD

in se smejte … Vprašanja, ki jih je 30. junija letos dobila MelitaPoler Kovačič, so bila takšna:

1. Ali ste zavedate, da ste s tem, ko me niste podprli, ampak ste mena določen način celo diskreditirali, podprli tip novinarstva, ki jenedopusten? Ali se zavedate, da ste s tem, ko niste podprli mene,podprli vdore v zasebnost, ponarejanja, objavljanja laži, najrazlič-nejše manipulacije, skratka vse, kar že vrsto let počne Požar, pa ganihče ni poskušal ustaviti?

2. Ali lahko iz vaše drže, ki ste jo pokazali ob Operaciji Direkt,sklepamo, da je za vas časopis, ki objavlja laži in ljudi terorizira,sprejemljiv? Bistvo Operacije Direkt je namreč razkritje načinov,kako se v tabloidnem novinarstvu fabricirajo zgodbe; mar tega nisteugotovili?

3. V javnosti ste dejali, da je Operacija Direkt tabloidna knjiga in dabodo rumeni mediji imeli zaradi nje še več možnosti za pisanje. (Obtem naj povem, da so vsi nastavki, ki so zapisani v knjigi, takozapisani z določenim namenom ...)Ampak zakaj mi tega nistepovedali takrat, ko sem vas prosila za recenzijo? Takrat ste bilipresenetljivo tiho in ste le dejali, da vi recenzij za “tak tip knjig” nepišete (e-mail, v katerem ste mi to napisali, še vedno hranim). Inmar to, da je knjiga komercialna (kar sem vam itak že takrat, ko semvas prosila za recenzijo, povedala tudi sama), zmanjša njenovrednost? Zakaj?

4. Je Operacija Direkt po vašem mnenju nepomembna, ker ni stro-kovna, ampak populistična; kljub temu, da so razkritja, ki jih prinaša,za novinarstvo nedvomno zelo pomembna?

5. Franci Zavrl in Bojan Požar sta imela knjigo na svojih e-mailih žev sredini februarja. Glede na to, da zelo dobro vem, komu sem knjigodala sama, in ker dobro vem, da me ljudje, ki so pri knjigi pomagali,

49DOSJE ROKOMAVHI

niso izdali, me zanima, kaj mislite, kako je mogoče, da sta Zavrl inPožar knjigo vseeno dobila v roke, še preden je šla v tisk?

Človek bi pričakoval, da bi se Melita Poler Kovačič, kot vestnaprofesorica novinarske etike, razpisala in zadeve poskušala pojasniti.Vendar tega ni storila. Njen odgovor je bil takšen: “Moje mnenje otabloidih je razvidno iz treh znanstvenih monografij, številnih člankovin sestavkov. Pozna ga 13 generacij študentov, ki so poslušali mojapredavanja o novinarski etiki. Vaša vprašanja in namigovanja sožaljiva.” Skratka, na pet dolgih vprašanj je Melita Poler Kovačičodgovorila nonšalantno, neprizadeto in predvsem nesmiselno.Vprašanja se niso nanašala na njene znanstvene monografije, pač pana populistično knjigo. Seveda cenimo njeno znanstveno delo, vendarto ne spremeni dejstva, da je pomagala diskreditirati knjigo iznovinarske prakse. No, glejte, kaj je ob izidu knjige gospa profesoricadejala za spletno stran RTV Slovenija (MMC): “Menim, da utegnenjena objava tabloidnemu tisku celo koristiti, saj ponuja številnenastavke za nadaljnje senzacionalistične objave.” Kaj? Gospa MelitaPoler Kovačič, je vse v redu z vami? Še dihate? Nato je še zapisala,da knjige ni prebrala do konca. Tukaj se poraja vprašanje in res birada, da se javi kdo iz RTV Slovenija in zadevo pojasni: kako jemogoče, da je RTV Slovenija za izjavo o moji knjigi prosilaprofesorico, ki je izjavila, da zadeve sploh ni prebrala do konca?Kako lahko komentiraš nekaj, česar prej nisi natančno prebral? ZakajMMC profesorici ni zastavil vprašanj, ki sem jih sama navedlazgoraj? Še nekaj se lahko vprašate: kako to, da so odvetniki in pravnistrokovnjaki tako zadovoljni z mojim delom, novinarska stroka pane? Čudna zadeva, mar ne? Mogoče bi pa morali začeti novinarstvopoučevati na pravnih faksih; ne bi se smeli čuditi, če bi se tam bodočinovinarji naučili več kot pri Meliti Poler Kovačič. Res. Ja, gospaMelita Poler Kovačič, moja knjiga je bila v elektronski verzijičudovito postnovoletno darilo za vašega soproga, zdaj že bivšegaLDS-ovca, kajne? Zelo hitro se je razširila … povsod … si predstav-ljate, cenjena profesorica, da je (tudi) zaradi vas knjigo večina

50 ANA JUD

prebrala že pred njenim izidom? Se zavedate, kaj ste storili? Kakoorjaško škodo ste povzročili? Se zavedate, kakšne kazni imamo vtej državi za kaj takega? Ne?

Škoda …Kaj pa profesorica Manca Košir? Nazadnje se mi je na vso moč

pridušala v elektronskem pismu, da jo je Mrkaić diskreditiral v uvoduknjige, a je istočasno prav nemarno ‘pozabila’, da je bila ravno njejtako ljuba FDV tista institucija, ki je potegnila z “udbomafijo” – karpa ni nič novega, če malo pomislimo, kam segajo korenine te cenjenefakultete (FDV je fakulteta zdaj že pokojnega Staneta Dolanca zakovanje zvestih partijskih novinarjev; vojake revolucije je potrebnospraviti tudi v medije? To je bolj štos … tudi novinarji, ki so povsem‘desni’, so FDV prav dobro zvozili … ali pa je morda tudi to razlog,da v Sloveniji prave desnice sploh nimamo, ampak imamo lekomunajzarje. In črne komunajzarje). A vseeno, ko bo Koširjevaspet skočila na kakšno finesarsko okroglo mizo o žurnalizmu (kjerbo pokazala, kako ah-oh nališpana je, kako lepo se zna izražati inkako hitro se je sposobna prilagajati kateri koli politični oblasti),naj najprej pomisli, komu je pomagala, ko je šlo za ‘operacijo’. Meninikakor ne … Torej je pomagala Požarju in Zavrlu. Ja, Manca Koširje dala roko Požarju in Zavrlu. Ko sem tudi njej poslala nekaj vprašanjna to temo, je odgovorila tole: “Pravkar sem se vrnila z morja, kersem pazila vnuka, tako kot lani, če se spominjate, in zato takrat nisemne prebrala ne nič napisala o Operaciji Direkt. Zdaj ste mojedopustovanje razglasili za diskreditacijo vaše knjige, kar me močnopreseneča. Tako presenečena nisem pripravljena odgovarjati na vašaspodnja vprašanja, kajti ne mislim, da sem vas s svojim odhodom nazasluženi dopust na kakršen koli način diskreditirala.” Takole bomorekli: po slovenskem kazenskem zakoniku je tudi tisti, ki ve, da sedogajajo kazniva dejanja, a jih ne pomaga preprečiti, sokriv kaznivihdejanj. Če zadevo prevedemo v jezik diskreditacije, lahko zgotovostjo zatrdimo, da je tudi tisti, ki ve, da se dogaja diskreditacija,a je ne pomaga preprečiti, sokriv diskreditacije. Žal. Na sodišču tereči veljajo. Če pri vas na FDV ne veljajo, je to vaš problem. Poudar-

51DOSJE ROKOMAVHI

jam, na sodišču veljajo … Podobno je ravnal Marko Milosavljevič.Izgovarjal se je na svoje strokovno delo. Saj, kul, cenimo njegovostrokovno delo, toda to nikakor ne spremeni dejstva, da se je vprimeru ‘operacije’ distanciral, zgovarjal in se tako postavil na strantistih, ki bi prodali še dušo, če bi jim izid knjige uspelo preprečiti. Avam povem, gospoda, kaj so o moji knjigi rekli ljudje, ki so izkusiliže vse sorte medijskega terorja? Rekli so: “Kje je FDV! Ja, kje?FDV bi to morala podpreti!” Veste, gospoda, kako je vaše nizkoravnanje komentiralo nekaj ljudi iz Mirovnega inštituta? Takole: “Ah,ta naša uboga FDV …”

Nisem jaz izpadla bedna. Vi ste izpadli bedni … strašno bedni …In da, izključno zato pišem to. Da bi gospoda, ki se bo zagotovo

trudila pritlehno diskvalificirati še eno knjigo o resnici, potegnilajezike za zobe. Če ne gre drugače, naj se gospoda lepo ukvarja sstrokovnimi knjigami, nam, ki živimo v realnem svetu, pa naj pustiknjige, ki so takšne – realne. Čeprav tej jari gospodi zagotovo ne biškodovalo, če bi se kdaj pa kdaj spustila iz višav in pogledala, kaj sedogaja v resničnem novinarstvu, saj se moramo tudi mi, malinovinarji, nepomembni pisci, kdaj pa kdaj dvigniti in preštudiratikakšno strokovno literaturo! Ker se bo nemara spet pojavila kopicapametnjakovičev, ki bodo v knjigi zgroženo iskali najrazličnejšenamige, nastavke za nadaljevanje posameznih zgodb, naj zdaj in takojpojasnim, da so vsi zapisani z namenom. “Ana, če bi novinarji ‘znali’brati, kar pišeš, bi bilo … prelepo!” je ob izidu prve knjige dejalŠoltes. Res je in strinjam se. Prelepo bi bilo. Če bi novinarji ‘znali’brati knjige. Takšne knjige. Žal jih ‘ne znajo’ brati. Očitno. Vsajprve knjige niso ‘znali’ prebrati. Če bi jo ‘znali’ prebrati, v njej nebi videli le Požarjevega hruljenja in orjaškega napisa ‘fukam’. Videlibi še marsikaj drugega, recimo, zgodbo o nekdanjem Centru vladeza informatiko (CVI), ki je ena večjih neraziskanih in nikolidokončanih korupcijskih zgodb v državi. Ki je zgodba, na kateri jemoč odlično ponazoriti, kako sta LDS in SDS, največji političninasprotnici, sposobni hitro skleniti zavezniški krog. Novinarji, kisicer ves čas stokajo, da imamo v državo na tone korupcije, so primer,

52 ANA JUD

iz katerega korupcija sama maha z roko in vabi k raziskovanju, mirneduše spregledali … Če bi knjigo natančno prebrali, bi videli tudinikoli raziskani primer generalnega direktorja slovenske policijeJožeta Romška. Pred leti so ga preiskovali varnostni organi mi-nistrstva za obrambo. Bremenile so ga obtožbe za domnevno spolnonadlegovanje podrejene uslužbenke. Spolno nadlegovanje je vSloveniji kaznivo, če obstaja utemeljeni sum, da je nadlegovanjezagrešil generalni direktor policije, pa je to nezaslišano! Škandal!Pa nikomur nič. No … če bi vsaj približno natančno brali knjigo, bimogoče opazili tudi nikoli dokončano zgodbo o nekdanjem državnemsekretarju na ministrstvu za javno upravo (MJU) Gorazdu Pereniču.Ki ga poleg nejasnega poslovanja s CVI, bremeni še obtožnica za“šeškanje” podrejenih uslužbenk. Zapisala sem dokaze. Objavila semjih. Javno. Pa spet nič! In mimogrede, zunanji minister Dimitrij Rupelvse do danes ni pojasnil, kaj je v ZDA študiral v sedemdesetih letihprejšnjega stoletja. Morda slovensko leposlovje, iz katerega jenazadnje in končno doktoriral? Ali pa se vam zdi, da so naštetezgodbe brez zveze? Zakaj? So zgodbe o tem, kdo s kom seksa, s komje bil kdo na večerji, kdo bo šel kam na morje, pomembnejše? Zakaj?In zakaj je potrebno pisati debele knjige, da bi na vse to opozorili,če pa bi zadostovalo že, da bi posamezni novinarji in uredniki kdajpa kdaj premaknili … kar koli že … Sem sarkastična? Ja … sem …Pa kaj?

Vi raje povejte, čemu tolikšna otopelost?In čemu pomanjkanje samoiniciativnosti, ki je zagotovo ena

pomembnejših kvalitet, ki bi jo novinarji morali imeti!?Namesto v pomembne nastavke so novinarji strmeli v besedo

‘fukam’. Razkritje metod tabloidnega novinarstva so obsojali kotzlovešče obračunavanje z lastnim cehom. Trdili so, da je knjigareklama. Prosim? To je približno enako, kot bi nekdo dejal, da seposlej o kriminalu več ne bo smelo pisati, ker je pisanje o kriminalureklama za kriminal. To je približno enako, kot bi nekdo dejal, daposlej novinarji več ne bodo smeli pisati o tatvinah, ker je pisanje otem reklama za tatvine in bomo imeli zaradi pisanja o tatvinah še

53DOSJE ROKOMAVHI

več tatvin. Bedarija. Se vam zdi, da bi Požar, Zavrl in Omerza reszganjali tolikšno diskreditacijo, če bi bila knjiga reklama, ali pa celonepomembno čtivo? No? Odgovorni urednik Mladine Jani Sever mije kasneje dejal, da ga je v knjigi pritegnilo dvoje: stran 326 – ‘fukam’(ampak menda sem napisala premalo, da bi ‘zadovoljila’ njega …)in še to, da je šel big pomembnež Zavrl s ‘ta zadnjo novinarko vdržavi’ na kavo. ‘Ta zadnja novinarka v državi’ sem po tej in-terpretaciji jaz, pa saj veste zakaj, a ne … saj sem že povedala, dabolj švoh pišem, takole, za en kurc’, a ne … In ker sem nasplohčudna. Dobro, Sever knjige itak ni prebral. Tako mi je vsaj rekel. Joje pa prebral eden od njegovih prijateljev, ki je gej in Sever pravi, dajo je zelo pohvalil, pa da so moje knjige bolj čtivo za njih. Za geje.Seveda si ne drznem niti pomisliti, da so potemtakem vse ženske, kipreberejo moje knjige, pač lezbijke – po interpretaciji tega urednika.V redu … Lance Price je res gej … Hec: odgovorni urednik MagaJanez Markeš je knjigo prebral, pa ni gej. Predsednik uprave DelaDanilo Slivnik je knjigo prebral, pa ni gej. Frankl (no, njemu jo jemorala brati njegova namestnica Simona Toplak in mu pripravitizaznamke, kje je kaj specialnega, da si potem še sam prebere) inJančič sta knjigo prebrala, pa nista geja. Uredniki na POP TV soknjigo prebrali, pa niso geji, direktor TV Slovenija Jože Možina jeknjigo prebral, pa ni gej. In knjiga jih je po malem ‘špikala’ velikobolj kot Severja, pa so kljub temu skapirali bistvo … no, saj … vsakdorazmišlja z lastno glavo … vsakdo lahko misli, kar koli hoče … Čebi bilo po moje, bi morali vsakogar, ki ne misli z lastno glavo, v tocelo prisiliti. Ampak, ej, misliti nekaj o nečem, česar nisi prebral,je, sorry, neresno. Brez zamere. Prva knjiga je odprla vrsto vprašanj,na katera bi novinarstvo moralo odgovoriti, pa se ni zganil nihče. Sopa eni rekli, da se niso zganili samo zato, ker je knjiga tako napisana.Kako tako napisana? Kako pa vi pišete, če smem vprašati? Jaz pišemz rokami, po laptopu, mar vi pišete drugače? Slog pa ima vsak svoj.Brankica Petković iz Mirovnega inštituta je jasno rekla, da nipomembno, kako je knjiga napisana. Pomembno je, kaj pove in stem se toplo strinjam. Kdor je ni prebral, ali pa jo je prebral površno,

54 ANA JUD

pa tega pač ne more vedeti … Torej, naj si drznem zastaviti le enood številnih vprašanj, ki jih je knjiga odprla, (a, jasno, ni dobilaodgovora):

Je za novinarstvo sprejemljivo, da je nekdanji ljubljanski podžupanOmerza med službenim časom pisal članke za tabloid, pod njih pase je podpisoval Požar (ki je včasih kar mimogrede pod Omerzovaspacedrala o frakcijskih prepirih v LDS podpisal tudi mene)? Je zanovinarstvo sprejemljivo, da politiki sami pišejo tekste za časopise,novinarji (če takšne novinarje sploh lahko imenujemo novinarji!)pa se pod njih samo podpišejo?

Ne pozabite, da je za FDV to očitno sprejemljivo! Dokler FDV nebo javno in glasno obsodila takšnih dejanj, ta fakulteta ne bo vrednapopolnoma ničesar! In za nekatere medije, njihove urednike innovinarje so tako strahotna novinarska dejanja očitno res spre-jemljiva! Dobro, ne govorim o vseh. Izkazala sta se Mag in De-mokracija. Slednja je iz zapisanega resda pobrala le tisto, kar je njejin njenim financerjem (SDS) šlo najbolj na roko – zdrahe v LDS,toda tudi to je bilo boljše kakor nič. Podrobne razčlenitve,razmišljanja, zakaj prihaja v novinarstvu do grozovitih stvari, kotso objavljanja popolnih neresnic, ponaredkov in kako je mogoče, daprihaja do strahovitih manipulacij, naročanja člankov, podkupovanjaza linčanje v javnosti in tako dalje, je beležil edinole Mag. Ki mi vpreteklosti nikoli ni bil preveč pri srcu (pa sploh ne vem, zakaj;malo tudi zato, ker so pred volitvami 2004 veselo mlatili po meničeš, da ‘na POP TV nosim štafeto LDS’) in tudi jaz Magu nikolinisem bila preveč pri srcu (pa sploh ne vem, zakaj; morda zato, kerse jim je zdelo, da ‘nosim štafeto LDS’), a glej ga zlomka, kako sestvari obrnejo! Prej sem pričakovala “pomoč” Mladine, ki mi je biladolga leta zelo pri srcu in včasih sem bila celo jaz njej ‘malo’ prisrcu, a glej ga zlomka, od Mladine “pomoči” ni bilo; razen Než-mahove recenzije (pa čeprav sumim, da tudi on po malem verjamePožarju&Co., ampak hec: ravno Nežmah zelo dobro ve, kako sem

55DOSJE ROKOMAVHI

želela zapustiti Direkt, saj sem se tudi na njega obračala s prošnjami,naj me reši iz pekla, pa? Ne, na moja sms sporočila ni odgovar-jal …) Mladino, medij, ki se rad predstavlja kot neodvisen in v vsehpogledih profesionalen, je prav malo brigalo za razkritja, ki jih jeknjiga predstavila. V Delu je debato poskušal sprožiti Jančič. Objavilje dva uvodnika, a glej ga zlomka, odzivov ni bilo. Niti enega odzivani bilo! Je bilo pa veliko medijev, ki so se ukvarjali z “mano”, čepravv knjigi jasno piše, da poanta knjige nikakor nisem jaz.

Poanta prve knjige nisem bila jaz in poanta druge knjige nisemjaz. Ana Jud je samo nekdo, ki vam servira vse tisto, kar bi nateleviziji, radiu in v časnikih sicer zamolčali. Tisto je bistvo.Sporočilo je bistvo. Ne ona! Ona ni bistvo! Če imate do bistvazadržke samo zaradi tega, ker vami jih posreduje ona, pa ste pačkretenčki. Ovce. Sorry … Ne, nobene nuje ni, da me obožujete. Zzoprno nepokorščino vam lahko grem komot na živce. Kar se menetiče, lahko za moje knjige govorite in pišete, da so največji šit nasvetu. Kar dajte. Z argumenti. Ali z osebnimi pogledi. Vseeno. Vašasubjektivna presoja je samo vaša in vi sami odločate o njej. Ravnotako kot jaz sama odločam o sebi in svojih presojah.

Ampak ne morete pa česa takega, da sem ne-vem-kaj-že-vse,govoriti in pisati zame osebno …

… pa čeprav vam grem na živčke …Kot grem po vsej verjetnosti na živčke predsedniku Društva

novinarjev Slovenije (DNS) Gregi Repovžu. Uf … on me resničnone mara. Čeprav mi ni povsem jasno, zakaj? A naj opišem simpatičendogodek, ki se je zgodil nedavno tega, ko sem v lokalu Ambientkofetkala s Sandro Bašić Hrvatin. Repovž je slučajno pribicikliralmimo. Ko me je zagledal, se mu je pomračilo čelo, čeprav sem musama namenila prijazen pozdrav. Komajda mi ga je vrnil. Takole …izpod čela. Nejevoljno, da me vidi, češ ti mala coprnica, ki menevlačiš po knjigah … eh … Ko pa je Repovž obrnil glavo in videl, dakofetkam z njemu ljubo in cenjeno profesorico, mu je spodnja čeljustpadla skorajda do pedala. Mračni pogled je v hipu umaknil z mojegaobličja in ga navrgel njej. Češ, Sandra, mili bog – s kom ti piješ

56 ANA JUD

kavo!? Jah! Z njo!? Hja … Sandra mi sicer pripoveduje, kako včasih,ko komu omeni, ja, zdaj grem pa na kavo z Ano Jud, dotični človekkar onemi – a si nora, da greš na kavo z njo!? Skratka, sem nemaragobava ali pa sem za večino bavbav in je človek, ki gre z mano naskodelico kave, med kolegi in frendi takoj ‘spoznan’ za norega?Čakam na razlago. To pa res argumentirano. Tehtno, prosim lepo.Veste, v srednji šoli nas je fiziko poučeval profesor, ki je vsakič, kotega ali onega nismo dojeli, dejal, da so nam v otroštvu zagotovodoma posedali po glavi in imamo danes zavoljo tega stisnjenemožgane, posledično pa tudi njegove razlage snovi nismo sposobnirazumeti.

Naj mi Repovž ne zameri kančka cinizma, toda prav zares mezanima, ali so slučajno nekoč tudi njemu sedeli na glavi … predvsemna desnem ušesu in je danes ravno nanj malo naglušen, tako da slišile na levo uho … čeprav bi … vsaj kot predsednik DNS – društvo parazumem kot krovno organizacijo slovenskih novinarjev! – moralimeti posluh za vse novinarje. Leve, desne in tudi tiste, ki so takozoprni, da nočejo biti ne levi ne desni, ampak hočejo razmišljati le zlastno glavo. Prepričana sem, zdaj bo Repovž po tej knjigi še malobolj jezen name in me bo naslednjič še bolj čukasto pogledal, ampakiz njegovega ravnanja (in ravnanja novinarske klike njegovega tipa)lahko potegnem vprašanje …

Zakaj se novinarski ceh nikdarne pogleda v ogledalo?

Ogledalce, ogledalce na steni povej …

iz pravljice Sneguljčica

Zakaj novinarski ceh kar naprej nastavlja ogledalo drugim, sam panikdar ne pogleda vanj in nikdar ne pogleda lastne podobe?

Ne očitajte meni, da si ogledala nisem nastavila. Že v knjigi semsi ga nastavila, že v prvi knjigi sem pogledala vanj. Dlje ko gledamvanj, bolj grda se zdim sama sebi. Vsakič me je bolj sram in še dolgome bo. Če mi boste očitali, da takšnih vprašanj ne morem zastavljati,ker formalno nisem novinarka, je tudi to trhel argument. Zelo velikoljudi dela v novinarstvu, a formalno niso novinarji. Vprašajte GregoRepovža, koliko faksa ima narejenega? Ali pa vprašajte isto njegovomamo, Delovo gospodarsko novinarko Mijo Repovž? In še cel kupdrugih. Številni nimajo diplome. To je problem, kajti izobrazba jepomembna, ampak okej, poznamo veliko diplomirancev, ki sobistveno bolj nepismeni kot nediplomiranci, zato suha teza oizobrazbi ne more vzdržati, poleg tega imamo mi, ki smo v preteklostikaj zamudili, možnost, da stvari popravimo danes.

Če še malo pomislim, se nekako tudi ne morem spomniti pravničesar, česa bi me lahko naučila Melita Poler Kovačič. Morda tega,kako se na tipkovnici laptopa uporablja ukaz ‘forward’?

58 ANA JUD

In česa se torej boji novinarski ceh, ker si noče nastaviti ogledala?Se novinarski ceh morda boji, da bi v ogledalu videl nekaj, česar vresnici noče videti? Vse tisto, pred čemer je najlažje zamižati in sedelati, ah, tega pač ni? Majhni otroci podobno ravnajo, ko jih jestrah, ko se želijo skriti. Zamižijo. In mislijo, da so hkrati s tem še –izginili.

Srenja, ki se oholo postavlja in predstavlja kot četrta veja oblasti,ravna podobno. Zamiži, ko gre za novinarska vprašanja in se zganeedinole, če ji kdo odkrito reče, ej, tole je vse skupaj bedno. No, paše potem se ne zgodi nič pretresljivega …

V splošnem se o insajderskem dogajanju v novinarstvu pogovar-jamo zelo-zelo malo. Premalo, torej … Zakaj? Preprosto – pravilomase o insajderskem dogajanju v novinarstvu skorajda nikoli nepogovarjamo, saj vsak ceh pozna nenapisano pravilo, ki veleva, dase insajderskega dogajanja ne “izdaja”, ker je “izdajanje” insaj-derskega dogajanja menda NELOJALNO dejanje in tudi v novinarskisferi poznamo “takšno” pravilo (in večina se ga oprijema kakorpijanec plota). Skratka, poglejte ta hec … novinarji si jemljemopravico, da pišemo, poročamo o vsem, o vseh: politiki in politikih, ogospodarstvu in gospodarstvenikih, o filmu, filmarjih, o športu inšportnikih, o glasbi in glasbenikih in tako naprej … o novinarjih innovinarstvu pa se naj ne bi pisalo? Realno. Resnično in “od znotraj”.Pa mislite, da smo novinarji brezmadežni? Haha, seveda. To je lepodoba, ki jo novinarski ceh slika v javnosti. Brezmadežni, nedolžniin čisti kot ravnokar okopani novorojenčki, v resnici pa (v številnihprimerih) pokvarjeni častihlepneži, ki bi bili za nekaj tolarjev, zavečjo kariero – ali pa kar tako … iz lastnega primitivizma –,pripravljeni fentati vsakršnega svojega nasprotnika, ali pa na-sprotnika svojega medijskega ljubljenčka; po naročilu, kajpada. Na-to pa molčati in pobirati – slavo? Ampak o vsem tem ni okejpisati? Zgleda, da ne … zgleda, da se ne sme pisati o sistemu me-dijskih kvalifikacij in diskvalifikacij in zato sem tudi sama po prviknjigi slišala smešne pripombe, češ ta Ana Jud pa to ne bi smelatako … Kako? Kako pa bi lahko – smela? Tako, da bi vsem po vrsti

59DOSJE ROKOMAVHI

lezla nekam in čez nikogar ne bi švrknila z razkritjem napak? Razenčez sebe? Sorry, v nekam ne lezem, švrknem pa le čez tiste, ki sirazkritje početja zaslužijo, saj gre za javni interes! Ali pa se vammorda zdi, da podkupovanja novinarjev in naročanja medijskih linčevne sodijo v javni interes? Je takšna grozljiva dejanja potrebnoskrivati? Že prej sem zapisala, da na Zahodu takšne knjige niso ničposebnega, vemo pa tudi, da na Zahodu velja, da vsak novinar vsajenkrat v življenju napiše knjigo, kjer o delu v žurnalizmu spregovorina drugačen način, kot to počne v običajnih medijih. Na Zahodu jevse to NORMALNO, pri nas pa je pisanje novinarskih knjig še vednotako prekleto nenormalno. Ste slišali za Howarda Kurtza? Gospodje znamenit kolumnist New York Timesa. Pred leti je napisal in izdalknjigo z naslovom Spin Cycle, ki predstavlja nekaj podobnega kotPriceova Spin Doctor’s Diary, le da je bil Price pač piarovec, Kurtzpa je kolumnist in sodi v novinarsko branžo, torej med nasprotnikepiarovcev. No, Kurtz je v knjigi Spin Cycle razkril, kako so Belahiša in mediji v času, ko je ZDA vladal demokrat Bill Clinton,manipulirali z informacijami. Odveč je ponavljati, da je tudi njegovaknjiga postala bestseller; jasno, napisana je berljivo, s številnimidialogi, identitete so prave in razkrite. Pa? Howard Kurtz ni nikakršenpišmeuh kolumnist in New York Times je časopis izjemno uglednenarave. Ampak Kurtz je napisal takšno knjigo. Bistvena razlika je,da njegov slog pisanja ni tako oster, ampak to smo že razložili –slog ima vsakdo svoj; poleg tega se zdi, da v tej zatohli državi stvarina drugačen način kakor s cinično ostrino več ne moreš povedati!Toda, mar mislite, da so Kurtzevo knjigo v ZDA vzeli za šalo alizares? Zelo zares so jo vzeli. Zelo zares. In Kurtza niso psovali, kerje opisal, kaj in kako je kakšno reč storil ali povedal Clinton. Nihčeni Kurtza javno linčal, ker je razkril, kako so Clintonovi predstavnikiza tisk manipulirali z javnostjo in namensko plasirali informacije.Boste ponovno rekli, da so ZDA grozna država in ne-vem-kaj-še-vse? Sorry, ZDA so pa ja super demokracija. Ne verjamete? PoglejteMichaela Moora … On piše knjige, ki so populistične, se strinjamo?V njih opisuje tudi lastne, zelo osebne poglede. Moore je kakopak

60 ANA JUD

velika zvezda. Z napadanjem Bushevih je strašno zaslovel; pa mislite,da bi zaslovel, če v ZDA ne bi bilo dovolj demokracije? Ne. Če bi vZDA vladala diktatura, če bi Bushevi zares zganjali diktaturo, biMoore končal v zaporu in njegove knjige bi bile vse po vrstizaplenjene. Pa niso, kajne? Njegove knjige so uspešnice. Najboljsmešno pa se zdi, da v naši državi (in še marsikje drugje) Moorapredstavljajo kot nekakšnega kredibilnega ambasadorja-aktivista, kirešuje svet s tem, da tolče po enem od redkih svetovnih politikov, kiso se z vsemi močmi uprli mednarodnemu terorizmu. V SlovenijiMoora predstavljajo kot strokovnjaka, njegove knjige pa kotstrokovno čtivo, ki razkriva zablode Amerike in njenih prebivalcev.Pa v resnici Moore ni strokovnjak za ničesar. Razen za šovbiznis innjegove knjige so od Kurtzeve in Priceove bistveno manj kredibilne(v ekonomiji je Moore obupno neveden), čeprav drži, da so boljzabavne. Šovbiznis, pač … Ja, vidite, Zahod je daleč pred nami. Mičepimo daleč zadaj. Nas so že v času socializma naučili, da jenajpametneje biti lepo tiho, povsod … v šoli, v službi, kjer koli inkadar koli, a ne? Če si tiho, si ne nakoplješ težav. Če se prilagodiškalupu, je najboljše. Potem ne naletiš na frke. Denimo, v naši državiciočitajo novinarjem, ki so menjali več medijev, da je nekaj narobe znjimi. Kaj je narobe z njimi oz. z nami? Aha, tega, kaj je narobe, panihče ne zna povedati, natančno, kajne? Vsi znajo bevskati, todanihče ne zna argumentirati! Povem vam, kaj je narobe. Z mano oz. znami, ki smo menjali več medijev ni narobe popolnoma nič. Le lastnoglavo uporabljamo. Ko se s principi v nekem mediju več ne strinjamo,to povemo, včasih se tudi skregamo in pač gremo drugam. Ali pa bibilo bolje, če bi se podredili socialistični hierarhiji, v kateri bi drugiveselo hodili po nas, čeprav se sami s tem ne bi strinjali? Aha, seveda,to bi bilo prej sprejemljivo, kakor šviganje sem pa tja in seveda bibilo po eni plati tudi ugodnejše za nas same, saj bi imeli, če že nedrugega, vsaj ekonomsko varnost. Tako pa tega nimamo. A ničhudega. Ej, če ti nekje ni všeč, pač greš, mar ne? A ni to logično? Inče več ne ustrezaš svojim šefom, ti pač povedo, da pojdi. Ničposebnega. Kakor koli že, na Zahodu je dejstvo, da novinar menja

61DOSJE ROKOMAVHI

več medijev, nekaj popolnoma normalnega in celo zaželenega, sajje jasno, da je novinar, ki je menjal več medijev, spoznal več načinovin principov dela. Kar posledično pomeni, da se je naučil več, kot senaučijo tisti, ki se zakotalijo v eno uredništvo in v njem poslušnopreždijo do penzije. Menjavanje služb je po eni strani torej prednost.Ne pomanjkljivost. Menjavanje je prednost, ki pokaže, kolikšnefleksibilnosti je človek sposoben. Temu se v sodobnem jeziku reče:socialna mobilnost. To je izraz, ki ga pri nas še ne poznamo. Zahodga pozna. Pri nas socialne mobilnosti ne poznamo, poznamo lesocialno varnost. Udobje. V sodobnem svetu je socialna mobilnostnekaj normalnega. Ampak to je seveda spet Zahod. Ne Slovenija.Ta mala in zatohla državica, ki ni našla lastne identitete in jo ševedno obvladuje zanikrna miselnost sodrge, ki se je skotila iz trebuhaCK-ja. Ki še vedno fura diktatorske principe, po katerih mora biti‘mali’ človek lepo tiho! Dokler ne zraste. Če kdaj zraste. Če musodrga kdaj pusti zrasti. In bog ne daj, da človek pokaže, da jeambiciozen, da hoče hitro rasti, da je sposoben hitro rasti … ne, kjepa, potrebno je ponižno čepeti v kotu, v senci drugih in miloprosjačiti, oh, a me boste zdaj pustili zrasti, prosim, prosim lepo!?Pred takšnimi načeli lahko danes samo dvignem sredinec in rečem –hvala lepa, iz tega kruha ne bo moke … Če po malem s knjigamipomagam, da se gniloba razkraja, pa sem kljub temu zadovoljna. Neglede na to, da jih bo “stroka” (pa še marsikdo drug tudi!) najbržrazumela šele takrat, ko se bom sama med hojo že podpirala s palicov roki. Pri nas je nekaj podobnega s knjigami sicer začel Slivnik inknjiga Kučanov klan mi je danes všeč, ker ji verjamem, toda če sespomnite, jo je večina, ko je izšla, zaničevala, češ da je polna fikcijein tako naprej. Pa ni res. Klani obstajajo. Resnični so. Tudi zaroteniso vedno namišljene. Včasih so lahko zelo resnične in okrutne.Ko se znajdeš sredi njih, veš, da so imeli tisti, ki so jih že preživeli,prav.

Veste, ko sem izdala prvo knjigo, se je name vsul plaz očitkov, dasem izdala svoje VIRE. Seveda … Kdor je korekten, kdor igra domene fair play, do tistega sem korektna tudi sama. Včasih ne gre

62 ANA JUD

niti za korektnost, pomembnejša je resničnost. Oba pojma pa vednone igrata skupaj. In ni mojih virov v mojih knjigah. Zagotavljam!

Moji viri so drugje. Daleč in blizu …Nikdar ne boste izvedeli za njih, nikdar ne boste izvedeli, kdo

vse so. Nikdar!Ker o njih ne govorim. Nikomur …Niti vam ne bom govorila o njih. Zdaj držim jezik resnično za

zobmi …Zato se ne trudite, da bi jih izbrskali in jih stolkli. Ampak … Je

bil Požar moj VIR? Nak, jaz sem bila njegov (in tega se bom kesalado konca življenja, zagotavljam!). Je bil nemara Zavrl moj VIR?Nak, on je pravzaprav le preprečeval zgodbe, ki bi si zaslužile objavo(zaradi javnega interesa!), pa je niso doživele, ker jih je ravno on,big Franci Zavrl, zaustavil. Morda še kdo? Je bil morda Igor Omerzamoj VIR? Okej, on je bil, čeprav z njim nisem prijateljevala izslužbenih vzgibov. On je bil moj vir po lastni volji. Nikoli ga nisemsilila, naj mi prinese kakšne infote. Sam jih je prinašal. Sam jih jecelo pisal. Danes sem hudo zadovoljna, da mi ga več ni treba gledati-poslušati-prenašati. V kakršni koli obliki, kajti on je, če povemiskreno, tipično utelešenje sistema, ki ga sama odkrito preziram. Nesovražim ga. Preziram ga. Prezir pa je hujši od sovraštva. Sovraštvopoganja maščevanje. Prezir služi razkrinkavanju. Če sovražiš, semaščuješ, iz jeze pobesnelo tolčeš vsepovprek, če preziraš, ostajašzvest višji distanci in si po malem le ciničen, porogljiv, sarkastičen,zoprn, ljubko zajeban in tečkast (kaj morem, vse to sem bojda tudijaz), kajti … na drhal je pogled od zgoraj včasih prav presenetljiv!Na rokomavhe je pogled od zunaj zanimiv. Zadnjič sva s kolegomFranklom slučajno sedela na kavi, pa sem ga, po malem naveličanaokolišenja po vroči kaši, odkrito povprašala, za kaj v resnici gre prirokomavhih? V stavku s štirimi besedami je povedal popolnoma vse:“Za denar in fuk.” Aja? “Samo za to gre?” sem se naivno začudila;kljub temu, da poznam dovolj rokomavhov, da bi kaj takega vendarže lahko bila vedela.

“Ja,” je prepričljivo pristavil Frankl, “a … seveda s tem, da

63DOSJE ROKOMAVHI

postanejo nekateri sčasoma tako zaslepljeni od denarja, da jih nitifuk več ne zanima.” Itak …

“In na kaj moram paziti pri njih?” sem Frankla poprosila za nasvet.Odgovoril je: “Če pišeš o njih, predvsem pazi, kaj in kje govoriš …pa da se ne boš pred njimi slučajno še cmerila, ker to vsakogar iritira,njih, ki imajo čustva v oblasti, pa še posebej.” Razumljivo …rokomavhi ne tripajo na čustva, oni s čustvi manipulirajo …

“Ja, itak … Saj to sem že nehala početi,” sem rekla Franklu.Čeprav ni čisto res …

Zaradi komentarja, ki ga je o meni zapisal sedanji direktor RadiaSlovenija Vinko Vasle, sem se pošteno razcmerila. In ni naključje,da je ravno Vasle primer, na katerem lahko jasno pokažem, kaj dela,kam pride in kakšen je tipičen novinar, ki ga je ‘podkupil’ rokomavh,no, pravzaprav je Vasle tudi odličen primer, kako novinar sčasomasam postane rokomavh. Prej je Vasle služboval na reviji Jana. Kiima v javnosti imidž prijaznega medija. Aha, boste videli, kako jeJana prijazna … in do koga je prijazna … Vasle je imel na mojoknjigo na tone pripomb. Recimo, očital mi je (same neargumentiranenesmisle!), da sem v knjigi raztrgala “toliko bolj ali manj znanihoseb in osebic”. Vidite, če bi se lotila le Direkta samega, Vasle ne biimel pripomb. Ampak Vasle bi moral vedeti, da ni medija brezinformatorjev, da ni medija brez ozadja. Informatorji-brokerji, kiprihajajo z nameni, in rokomavhi, ki informacije dostavljajo zuničevalskimi naklepi, so glavno zlo, ne medij sam po sebi … Natomi je očital, da sem v knjigi obračunala s posamezniki na popolnomaenak način kakor tabloid. Ni res … Dokazi: tabloid objavlja laži, jazsem objavila resnico, tabloid ljudi žali, jaz sem bila do njih le realnopikra, tabloid ljudem vdira v zasebnost, jaz sem posamezne dotikezasebnosti, ki sem jih objavila, opravičila z javnim interesom. Šekaj, Vasle? Še vedno ne razumete? Hecno, kar nekaj ljudi z Dela mije reklo, da je bil ravno Vasle prvi v tisti črni hiši, ki jo planil poknjigi in jo od A do Ž preglodal. Ljudje z Dela so mi rekli, da je bilVasle v resnici nad knjigo navdušen. Kar nekaj ljudi mi je pritrdilo,da je pridrvel do njih češ: “Kako je to dobro! To beri! Veš kako je

64 ANA JUD

dobro!!!!” In … kaj se je zgodilo? Komentar v Jani je bil kljub temuomalovažujoč in nasploh primitiven. Kajti Vasle ni komentiral knjige,Vasle je komentiral mene – osebno. Ste že kdaj videli kaj boljnagnusnega? Nekdo izda knjigo, pa se znajde komentator (knjig?),ki psuje avtorja. Na osebni ravni. Zakaj? Hja, odgovor je zelopreprost. Če berete Jano, vam mora biti jasno. Jaz jo tu in tamprelistam (pri frizerju) in cenim, da pišejo o težkih usodah ‘malih’ljudi in zavrženih živalih, denimo. Toda poglejmo, kako se v Janilotevajo politike in gospodarstva … no, pravzaprav se v Jani politikein gospodarstva ne lotevajo. Lotevajo se le politikov in gospodar-stvenikov. Na lep, prijazen, marketinško uslužen način? Res, v revijiJana bo imel nekdanji predsednik države Milan Kučan vedno najboljmodre oči, premier Janez Janša bo vedno najpogumnejši, predsednikSD Borut Pahor najlepši, predsednik države Janez Drnovšeknajpametnejši … Skratka, spet prilizovanje? Vsepovprek. Kaj mis-lite, kdo plasira lepe zgodbe v Jano? Nihče drug kot rokomavhi.Potem pa pride nekdo in reče, ej, Kučan nima najbolj modrih oči,Janša ni najpogumnejši, Pahor ni najlepši in Drnovšek ni najpa-metnejši! Pika. Delno je to botrovalo lažnivemu komentarju, ki gaje pisal Vasle, delno pa so njegovemu zapisu botrovala ljubeča čustvado rokomavha Zavrla. Ko je Franci Zavrl januarja letos podal zarevijo Ognjišče intervju (v katerem se je povsem prilagodil usmeritvičasopisa in se predstavljal kot pobožnež, ki je nekoč pri mašiministriral in ima zaradi tega menda še danes dobro srce; ej, mimo-grede, tudi jaz sem nekoč brala berilo pri maši … pa?), je Vasle iz-javil sledeče: “Nikoli ne bom pozabil, da sem že ob procesu JBTZna Roški omenil prijateljici, da bo obtoženi Franci Zavrl nekoč imelsvojo oglaševalsko agencijo, saj je kot tisti, ki se je lahko branil ssvobode (v resnici iz psihiatrične klinike) fantastično obvladal ‘publicrelations’. Tudi po njegovi zaslugi se je vojaški proces končal dru-gače, kot je načrtovala armada. Moje predvidevanje se je v celotiuresničilo.” Takole bom rekla: Franci je v JBTZ odigral izjemnopomembno vlogo (tudi Vasle je v času slovenske demokratične re-volucije igral vidno vlogo) in kot mi je nekdo razložil pozneje, v

65DOSJE ROKOMAVHI

JBTZ ni bilo dvojnih vlog. Čeprav mimo dejstva, da je bil Zavrl včasu JBTZ odgovorni urednik Mladine, kar pomeni, da je moral imetiinformacije z ‘obeh strani’, ne moremo. Vendar pa to ravno tako nemore spremeniti dejstva, da je Franci Zavrl danes nekaj čisto drugega,kot je bil v času JBTZ. Če je Vasle že leta 1988 vedel, kakšne stvaribo nekoč (danes) počel Zavrl, ga moram okarati, ker nam, ki smobili od Zavrla deležni vsakršne diskreditacije, vsega tega ni povedal.Vasle bi nas lahko obranil, a nas ni in tisti komentar je bil ‘naročilo’od Zavrla. Iz vsega tega upravičeno sklepam, da je Vasle Zavrlov‘plačanec’. Kar ni nič posebnega. Na Zavrlovi plačilni listi se najdeše več urednikov in novinarjev. Saj je naš sedanji premier JanezJanša pred volitvami 2004 v ozkem krogu članov in simpatizerjevlepo povedal, da je Pristop firma, ki je na sto načinov prisesana nadržavne jasli, kar pomeni, da lahko z novinarji marsikaj stori. Tudipodkupi jih lahko. Drži, da imajo posamezni brokerji, rokomavhi,posamezne novinarje in urednike na plačilni listi in so deležni lepihbonitet, v zameno za takšna dejanja pa uredniki in novinarji dobivajo“ekskluzivne” zgodbe in informacije, ki jih nato plasirajo v javnost.Če sami kakšno zadevo izvohajo, a rokomavh poreče, ne, tega pa neobjavi, ker bo škodovalo meni in mojim zaveznikom, pa so sepodkupljeni novinarji in uredniki za primerno plačilo spet hitropripravljeni strinjati. Novinarstvo ni poklic, v katerem bi lahko obo-gatel. Če delaš v novinarstvu, ne moreš zaslužiti bogastva, zago-tavljam. Razen … če se prodaš. Prodanih novinarjev in urednikov jezelo veliko. Kaj pravite, mar ne bi bilo fino, če bi enkrat naredilinekakšno revizijo in bi morali vsi uredniki in novinarji predložitiizpiske, od koga in kako so prejeli kakršna koli finančna sredstva inkakšne so še druge ugodnosti, ki jih uživajo. Recimo, vem za nekegašefa nekega medija, ki naj bi si lepo hiško zgradil tako, da je v svojemmediju objavljal oglase nekega gradbenega podjetja, v zameno panaj bi mu taisto gradbeno podjetje lepo vozilo kamione peska in mugradilo hiško. Vidite, kaj vse se da narediti, če si šef nekega medija?Kar celo hiško si lahko zgradiš na račun medija? In ne spomnim se,da bi kdaj kakšen urednik ali novinar javno povedal, kako ‘malo’ ali

66 ANA JUD

kako ‘veliko’ zasluži. No, enkrat je to v Financah jasno zapisalFrankl. Drugače pa se ne morem spomniti prav nikogar drugega …Zanimivo bi bilo, če bi agencije, ki novinarje podkupujejo, bilepripravljene pokazati plačilne liste. Zanimivo bi bilo, če bi agencijaPristop to pokazala. Če bi Zavrl pokazal, koga vse, katere novinarjein urednike ima na plačilni listi. Kajti to, da jih ima, je dejstvo. Slišalasem za veliko imen, ampak brez pisnih dokazil pač ne moremopostavljati trditev. Lahko le zapišem, da Zavrl največ posluje s POPTV in časopisno hišo Dnevnik, seveda pa ima tudi v drugih medijih“svoje” ljudi … Ko sem zadnjič, pred kakšnimi tremi meseci (prifrizerju) prelistala Jano, mi je v neki rubriki na zadnjih straneh padlov oči nekaj hecnega. Dve fotografiji sta zbodli moje oči. Na eni je vfotoobjektiv lisičje strmel Zavrl, poleg njega pa je stal nekdanjipredsednik uprave Dela Jure Apih; na drugi sta se s ponosom razka-zovala Barbra Drnač in Bojan Požar. Skratka, dajmo, reklamirajmoprimitivizem, kajne? Res bi rada vedela, kdaj bo Jana Drnačevi inPožarju zastavila kakšno resno vprašanje, recimo: kaj čutita, ko senorčujeta iz pokojnikov, ko se posmehujete iz ljudi, ki jih je zadelanesreča in kaj čutita, ko sama spravljata ljudi v solze in nesrečo? Inzanima me, kdaj bo Jana Zavrlu zastavila ta vprašanja: ali se zavedaš,da s svojim delom, trgovanjem z informacijami, kališ novinarskosvobodo, ali se zavedaš, da si posamezna podjetja s svojim delomskoraj spravil na rob bankrota, ali se zavedaš, da si s svojimimanipulacijami posameznike spravil na rob samomora? Zakaj Janane zastavi takšnih vprašanj? Vasle, kaj pravite? Vi takšnih vprašanjZavrlu ne boste nikdar zastavili, kajne? Vam je bolj ljubo lezenjenekam? Kako pa mislite, da je Vasle postal direktor Radia Slovenija?Hja, lezel je v nekam, menda. Javni razpisi so skorajda vedno fake.Vse je zmenjeno že vnaprej. Seveda je kaj takega spet praktičnonemogoče dokazati, ker tiči v ozadju trgovanje z informacijami,lobiranje, a to, da bo Vasle postal direktor Radia Slovenija, mi jenekdo iz “desnice” povedal že mesec dni pred razpisom. Zadeva jebila vnaprej dogovorjena. Saj na takšen položaj dandanes težkoprideš, če se nisi v preteklosti zadosti smukal okoli Janše. Ravno

67DOSJE ROKOMAVHI

tako, kot se včasih nisi mogel povzpeti na takšen položaj, če nisizadosti zlezel v srce Kučanu ali vsaj Drnovšku. Vse je isto, principiso podobni, razlika je le, da so zdaj na oblasti pač drugi ljudje. Veste,s tistimi, ki konstantno lezejo nekam eni politični opciji, niti ni nekajtako zelo narobe. Ocenjujem, da so mi ljudje, ki konstantno lezejonekam, izključno SDS, izključno LDS, ali komur koli že, na posebennačin celo ljubi. Zagovarjajo svoje in čeprav jim ni možno do-povedati, da sta SDS in LDS danes v resnici ena-in-ista kloaka (lemalo drugače zapakirana), se mi vseeno zdijo prisrčni, ker sosposobni čutiti pripadnost. Ta pojem mi je tuj in včasih se počutimprecej otožno in zavrženo, ker ne spadam nikamor in se zdi, da some na Zemljo z vohunskimi nameni infiltrirali Marsovci. Zato pomalem zavidam tistim, ki jim uspe najti osnovno celico, s katero sepovežejo, jo malikujejo, ji pripadajo. Zatorej me v resnici niti nemotijo ne LDS-ovci ne SDS-ovci in ne novinarji, ki simpatizirajosamo z eno ali drugo opcijo. (Čeprav se zdi, da imamo itak samoeno opcijo …) Raznolikost mnenj je dobrodošla in z njimi je mogočespodobno komunicirati, če niso ravno slepi in gluhi. Moteči so tisti,ki se obračajo po vetru in se na oblast lepijo enako kot muhe na tistesmrdljive lepilne trakove za ubijanje nadležnega mrčesa. Takšnihljudi se je potrebno bati. Nevarni so. Potuhnjeni. Za primerno cenobi se bili prodati – komur koli. Enkrat LDS, drugič SDS, tretjič bogve komu. Enkrat Janši, drugič Kučanu, tretjič bog ve komu. Iz prveroke vam lahko povem, da je bil novinar POP TV Vladimir Vodušekizjemno razočaran, ko ga – kljub temu, da se je pridno prijavil narazpis za direktorja TV Slovenija –, niso izbrali (izbrali so novinarjaJožeta Možino). In ne le to … niti enega glasu podpore ni dobil.Nekomu je razočarano potožil: “Ampak Janša mi je obljubil, da bozrihtal!” O tem je pred tedni celo tabloid Direkt objavil Voduškovasms sporočila. Vidite? Razumete? Pustimo to, da Janša marsikajobljubi, nato pa marsičesa ne izpolni. Seveda je tudi Vodušek vesčas po malem lezel nekam Janši, ampak očitno ne dovolj. Štos: mordabi si Vodušek moral vzeti za vzgled Vasleta, ki je lezenje nekamočitno odlično unovčil. Tudi danes Vasle menda še vedno leze v

68 ANA JUD

nekam. Seveda, saj veste, kako je, če se hočeš na položaju, dokaterega si se prikopal s takšnimi principi, obdržati, moraš enakeprincipe s pridom uporabljati še naprej. Eden od Vasletovih sedanjihtesnih sodelavcev z radia Slovenija mi je dejal: “Ma daj … z Vasletomse ni vredno obremenjevati, kaj pa te sploh briga, kaj vse on piše ingovori … a sploh veš kaj dela po cele dneve na radiu?”

“Kaj?” sem vprašala radovedno.“Sedi in hodi ven na kavo, that’s it,” se je glasil odgovor kolega.

Zdaj bo imel nekaj dela: garantiram, brž bo skočil za računalnik,spisal kakšen grd tekst o meni in ga objavil … kje? V Jani! Ali pa bopoklical par frendov in zarobantil, ubijte mi to zver! In potem bo šekdo malo psoval. Vasle je maščevalen človek. Pravi rokomavh. Inkar je najhuje: sposoben se je maščevati za denar in po naročilu, kimu ga podajo še drugi rokomavhi! V komentarju je bralce Jane šepozval, naj se me vsi izogibajo (mene in mojega pisateljevanja).Lepo. Škoda, ker Vasle ni sam upošteval nasveta, ki ga je takoprijazno dal konzumentom Jane … in tako imam zdaj v rokah odličnozgodbo, ki je povezana z imenom ‘Jože Maček’. Morda jo bom enkratobjavila. Odvisno. Priznati pa moram, da sem imela o Vasletu dolgaleta zelo dobro mnenje. Vasle se mi je zdel odličen novinar in njegovodelo mi je bilo všeč. Pisal je za Mladino, za Mag in danes se številnisprašujejo – kaj se je zgodilo z njim? Kako je možno, da je postaltako pokvarjen? Denar? Ja. Denar. Zato je očitek, ki ga je navrgelmeni, da sem knjigo menda napisala le zaradi denarja in maščevanja,še toliko bolj smešen, bedast. Odkrita sem in zato bom povedala,kolikšen je moj zaslužek: 750.000 tolarjev (neto) avtorskega ho-norarja in 20 odstotkov od vsakega prodanega izvoda pri prvi knjigi.Pri drugi knjigi bo moj zaslužek 1.200.000 tolarjev neto oz. 7odstotkov od vsakega prodanega izvoda. Nekaj malega zaslužim šes članki, ki jih objavljam. Kakšnih 30.000 tolarjev mi za posamezničlanek nakaže Mirovni inštitut in nekje tam se sučejo tudi avtorskanakazila, ki mi jih za posamezne članke nakazuje Mag. Skratka, toso moji prihodki. Nič ne skrivam. Kar zaslužim, zaslužim pošteno.Kaj pa vi, Vasle? Zanimiva je tudi ta povezava: preden je Zavrl zvle-

69DOSJE ROKOMAVHI

kel Požarja na Direkt, je mesto odgovornega urednika ponujal …komu? Spet ne boste verjeli, ja, Vasletu! Škoda, ker Vasle ponujenegani sprejel. Rotacija: če bi Vasle ponudbo sprejel, mene sigurno ne bibilo na Direktu (ker najbrž niti Zavrlu ne bi uspelo prepričati Vasleta,da sem fajn in kul), posledično ne bi bilo ‘zoprnij’ in ne bi biloknjig. Želim si, da bi Vasle razumel. Ne trdim, da je on neumen. Ne,kje pa, Vasle je pameten gospod, a kaj, ko določenih reči ne razume,niti jih ne poskuša razumeti. Temu se pravi: malo slovensko enoumje.Posledica sedenja na glavah? Saj nekaj reči smo do sedaj že ugotovili,nekaj reči, ki vse to pogojujejo: imamo okostenelo in skorumpiranoFDV, imamo DNS, ki ne vidi dlje od lastnega nosu in se zavzamesamo za tisto, kar sodi v okvirje njenih lastnih interesov in imamonekritično javnost, ki je sposobna pokonzumirati tudi največji, najboljogaben enormni šit, kar jih je v medijih mogoče sproducirati … Kerbom besedo šit (in njej podobne besede, ki bi jih kdo nemara utegnilrazumeti kakor žaljivke, pa to v sedanjem pojmovanju nikakor niso!)v naslednjih stavkih večkrat omenjala (ker sem take besedeuporabljala tudi prej, naj slednje velja tudi “za nazaj”!), naj ponovnozagotovim, da besede šit (in njej podobnih besed) ne uporabljam znameni zaničevanja – 18. poglavje slovenskega kazenskega zakonikav 169. členu (poglavje, ki govori o kaznivih dejanjih zoper čast indobro ime) v 3. točki uči: “Ne kaznuje se, kdor se o kom žaljivo iz-razi v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki,pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, političneali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali privarstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugihokoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.” Res je,izraz šit uporabljam le zato, ker drugega izraza, ki bi bil primernejšiza tovrstna početja (kakor je medijski šit) pač ne poznamo, polegtega je dokazil, s katerimi je medijski šit mogoče argumentirati, večkot preveč. Žal vsi, ki spremljamo novinarstvo, politiko in gospo-darstvo, dobro vemo, da sistem medijskih kvalifikacij in diskva-lifikacij obstaja, in da je močen, širok in razvejan. Težko ga je razbitiin nikakor si ne domišljam, da mi bo uspelo, lahko pa ravno moje

70 ANA JUD

delo pomeni začetek začetka – razbijanja sistema?Čeprav je “sistem” zvita kača …… in se kar naprej spreminja, se prilagaja razmeram. Vanj vstopajo

novi ljudje, stari odhajajo, ali pa jih izrinejo, skratka … saj ste najbržže kdaj držali v rokah kos plastelina, kajne? Gnetli ste ga, upogibali,prepogibali, morda celo sesekljali, a je bil še – tam! No, sistemmedijskih kvalifikacij in diskvalifikacij je podoben tej zmehčanimasi. Po prilagodljivosti. Po trdnosti pa bi ga najlažje primerjali strpežnim vinskim madežem, ki se svaljka po snežno beli obleki, aga nikakor ne morete sprati, z nobeno pralno substanco. Res je, lahkoga očistite, sčistiti pa ga ne morete. Za kanček obledela packa bo šenaprej ostala na snežno beli obleki. Borba proti “sistemu” je v velikimeri nemogoča in pogosto se konča jalovo. Še zlasti, če na sistemopozori mali novinar, če se mali novinarki zareče, ej … pa kaj jeto!? Potrdim lahko, kako ravnajo s tabo, če opozoriš na sistem. Čese z njim ne strinjaš. Če si idealist, z načeli, in se ti od vsega, kar seznotraj sistema dogaja, obrača želodec. Vsakič znova. Izpadeš kotčudak. Hitro ti pripišejo marsikakšne “psihološke motnje” češ – edinotebi se zdi, da je to tako … to se plete le v tvoji glavi … kakšna jetvoja glava, pa itak vemo … polna znanstvene fantastike in napletanjabrez pravega smisla … Aja? Noben medij ni varen pred naročili,priporočili, ukazi, podkupninami. Noben medij ni imun. Mediji sopogosto pripravljeni služiti posameznikom, tudi drugi novinarji sopripravljeni sprejemati podkupnine in pisati piar članke. Vemo. Kjetiči izvor sprevrženih dejanj? Hm … spet rokomavhi? Da, trgovci zinformacijami so tisti mojstri, ki držijo vajeti sistema v rokah.Vsakdo, ki pozna novinarsko sfero, najbrž ve, da rokomavhi kalijoin zlorabljajo “novinarsko svobodo” in so jedro sistema medijskihkvalifikacij in diskvalifikacij. Knjiga Dosje Rokomavhi se trudiodgovoriti na temeljna vprašanja: kdo so posamezniki, ki dirigirajovsebine posameznih medijev? Kakšni so v resničnem življenju(nekateri so pretty dolgočasni in z njimi se ne bomo ukvarjali)? Kakose obnašajo (nekateri se obnašajo tako bizarno, da bi jih tabloidimorali nemudoma pograbiti, a jih ne bodo, ker so dovolj močni, da

71DOSJE ROKOMAVHI

si zaščito v javnosti plačajo z denarjem)? Po kakšnih principihfunkcionirajo (zakaj jih novinarstvo ne obsodi!)? Kako razmišljajo?In zakaj razmišljajo tako, kot razmišljajo (v številnih primerihrazmišljajo totalno sick; samo denar vidijo)? Ja, rokomavhski posliterjajo veliko psihologije. Ekonomije tudi. Torej – kdo plačujerokomavhe (po malem celo mi vsi …)? Kako prejemajo plačila inkoliko kasirajo (kasirajo veliko, plačila prejemajo tako ali drugače– vse je stvar dogovora)? Ni enostavno … Reč je precej kompleksna,saj, kot sem že omenila, so rokomavhske štrene tako prepletene, dajih lahko primerjamo samo še s kakšnimi mišjimi rovi, ki se po obilnižetvi razmahnejo pod otepi suhe slame. Sistem medijskih kvalifikacijin diskvalifikacij sega v politiko, gospodarstvo, novinar pa – česeveda sam ne postane rokomavh –, predstavlja le končni cilj, prekokaterega potrošnik, ki največkrat itak ne loči plevela od semena,(ker pač ne pozna ozadja medijskega dogajanja), celoten medijskifuj-fej pokonzumira in mu za nameček še verjame. Torej, kdo sorokomavhi, ki so neposredno odgovorni za največjo medijsko kloakov naši državi? Če že govorimo o največji medijski kloaki, kakopaknikakor ne moremo mimo naveze Direkt&E+, ki predstavljata najboljsprevrženo medijsko “sodrgo” v tej državi. Berite naprej …

Glavni krivci so Petan, Pavlin,Jurenec in Zavrl!

Hodie mihi, cras tibi …

latinski pregovor

Ja, glavni krivci za najbolj umazane medijske posle, ki se v zadnjemčasu dogajajo, so štirje rokomavhi, in sicer: generalni direktor družbeProPlus Marijan Jurenec, predsednik uprave Dnevnika BrankoPavlin, predsednik uprave DZS Bojan Petan in pristopovec FranciZavrl.

Pa še marsikdo drug, seveda, tudi …… zato je to poglavje tako presneto dolgo …

Direkt in njegov televizijski klon, oddaja E+, funkcionirata kot slabomutirana enojajčna dvojčka. Kot vemo, Direkt ureja Požar, oddajoE+ pa njegova življenjska sopotnica Barbra Drnač (utemeljenosumim, da se pred leti, ko je eksplodiral Černobil, nista držala pravil,ki so obveljala tudi v naših krajih – da se ne je solate z domačegavrta, da se ne pije vode iz kuhinjske pipe … – in se jima še danespozna zaužitje strupenih snovi, ki so se razširile daleč po Evropi …šalo na stran!). Itak je jasno, da se Požar in Drnačeva vse zmenitaže vnaprej, in ko je potrebno koga diskreditirati, si brž podata roke.

73DOSJE ROKOMAVHI

Najprej laži objavi oddaja E+, nadaljuje tabloid Direkt. Včasih jekakopak obratno. Najprej objavi laži tabloid Direkt, nadaljuje oddajaE+. V mojem primeru je bilo tako. Najprej je laži objavil Direkt,nato je z lažmi nadaljeval E+. Stvari, ki jih v medijih počneta Požarin Drnačeva, so šit in pika. Enormni šit. Pa tega, da si kar naprejpodajata roke, da kar naprej medsebojno trgujeta z informacijami,na podlagi katerih linčata tiste, ki jima gredo osebno na živčke, alipa javno “ubijata” posameznike, s katerimi želijo njihovi nasprotnikiobračunati po najbolj umazani poti, preko medijev, Požar in Drnačevasploh ne skrivata. Slednja, Drnačeva, je v intervjuju za revijo Obrazi(št. 5, maj 2006), ko so ji prijazno poočitali, da sta si vsebini oddajeE+ in tabloida Direkta nenavadno podobni (primer Silva Pluta, ki jenajprej podal intervju za Direkt, odšel v goste v E+, nato pa …hladnokrvno ubil še eno žensko) izjavila: “Kaj pa Janković, ki jebila na POP TV in na nacionalki, ali pa Atomik Harmonik v Novi inv Lady? No, seveda imam prednost – v primeru Plut je imel Bojanekskluzivo, ker je prišel Plut k njemu v redakcijo. In koga bo Bojanpoklical? Seveda mene, ne pa na primer 24ur, in me vprašal, če hočemimeti. Saj Djuro da tudi svoji Tanji glavne vloge v filmih in nada-ljevankah. Prednost je seveda v tem, da je Bojan izjemno obveščenčlovek.” Vse, kar je Drnačeva naštela, lahko po eni plati drži, todapo drugi plati ne more vzdržati, ker nobeden od naštetih primerov,ki jih je gospa omenila kot izgovor za lastna sprevržena početja, netemelji na naklepu uničevanja – kogar koli že … Ko je bil nekdanjipredsednik uprave Mercatorja Zoran Janković na TV Slovenija inna POP TV, je bil tam samovoljno, nihče ga ni na silo vlačil natelevizijo. Atomik Harmonik so v Novi in Lady kar naprej, ker jepojavljanje v trač časopisih del njihovega šovbiznisa. Igra TanjaRibič vedno glavne vloge v Djurovih filmih? Ja, pa kaj? Je pačnjegova muza. Kaj sta pa Drnačeva in Požar!? Dva loleka? Res je,Drnačeva in Požar nista rokomavha. Ne dvomim, da bi rada bilarokomavha, vendar nista dovolj ‘inteligentna’, da bi to bila. Zato stale mala, z ‘bučami’ nafilana, hm, potrčka (?), ki se strašno rada kopatav lastnih okrutnostih, kakor madžarska ‘vampirka’ Erzsebet Bathory

74 ANA JUD

(v 17. stoletju se je razuzdana grofica v gradičku blizu Karpatovveselo kopala v krvi, ki so jo njeni služabniki med orgijami puščalimladim devicam) in sta celo ponosna, da ju rokomavhi, ta izjemnobistra in spretna bitja, podobna Mefistu, sprehajajo kakor dva dobrozdresirana kokeršpanjela. Na špagici. Za njih (in za lastni primitivnipotrčkasti interes) naklepno uničujeta in linčata ljudi. Argumenti, skaterimi je svoja copy paste dejanja “opravičila” Drnačeva, so torejnesmiselni. Požar in ona namreč funkcionirata ravno po obsojanjavrednih principih – kako bova midva sfukala posameznike, haha-ha … Ja, seveda …

… lahko zapišem nekaj, kar mi je povedal nekdo s POP TV …Tam, v tisti škatlasti hiši, kjer domuje naša najuspešnejša komer-cialka, stoji še mala ruska gostilnica. ‘Babuška’ se imenuje. Tjahodijo popovci in akanalovci jest … na kosila in malice. Tudi Drna-čeva hodi tja jest. Zelo pogosto pa pride tja jest tudi Požar. Na kosiloz Drnačevo, seveda … Nekdo mi je opisal zadevo.

“Kaj misliš, kaj se zgodi, ko se usedeta za mizo?” Ja?“Vsi se odstranijo. Res, vsi gredo stran. Nihče, ampak prav zares

nihče noče sedeti za isto mizo kot onadva. Nihče noče jesti z njima.Vsem se gnusita,” je običajen prizor, ko se Požar in Drnačevaraztovorita za mizo v Babuški, opisal kolega s POP TV. In kar jenajbolj bizarno, njima to menda ustreza. Všeč jima je. Zadovoljnasta, ker se ju ljudje izogibajo, ju ne marajo, sovražijo, ju prezirajo.Psihopatologija? Ne trdim. Razmišljam. Na glas. Kajti … nekaj žemora biti narobe … Vse že ne more biti lepo in prav. Ljudje smosocialna bitja, asocialnost nas spravlja v obup in edinole psiho-patološki človeški primerki uživajo, če sejejo strah in gnus, ki vposledicah vodi do samote in vsesplošnega zavračanja. Zgleda, dasem po tej plati vseeno prilično normalna oseba, saj me je ravnoasocialnosti najbolj strah. Poleg tega pa ne drži, da Požar vednonajprej pokliče Drnačevo češ – ej, imamo to pa to, daj še ti … to pato … Ni res. Požar se zelo rad obrača na uredništvo 24ur (povprašajtejih, na kofetku vam bodo rade volje potrdili vse, kar zapisujem) insitnari, naj povzemajo njegove teme, toda v uredništvu 24ur so se

75DOSJE ROKOMAVHI

(na srečo!?) spametovali. Ne upoštevajo ga, ne upoštevajo Požarja.Kar je eden od glavnih razlogov, zakaj zadnje čase fašejo grde člankev njegovem tabloidnem umotvoru. Drugače pa drži … Požar hlepipo tem, da bi ga dojemali kot “resnega” novinarja. Ja, on hlepi, da bibil Spiegel in mu ne bi bilo potrebno biti Bild. A kljub temu, da smose z novinarskim enormnim šitom v prvi knjigi že ukvarjali in garazkrili, to očitno še ni zadostovalo … ta fuj in fej medija še vednopo malem obratujeta. Nemoteno. Čeprav se je produciranje velikihafer, s katerimi sta tako rada postregla ta medijska stvora, vsaj delnozaustavilo. Zdaj ljudje vsaj vedo, kako se naj pred tabloidnimteroriziranjem branijo, zdaj vedo, da lahko medijsko teroriziranjezaustavijo. Dasiravno oba medija še delujeta, pa lahko prav nanjunem primeru ponovno dokažemo, kako nizko je padlo novinarstvoin kar je najhuje, kako smo tovrstno nizkotnost celo sprejeli kotobičajnost, kot nekaj, kar je menda čisto kul. Poznam veliko ljudi,ki se jim vsakič, ko/če pozno popoldne, med 18.00 in 20.00, z da-ljincem preklopijo na Kanal A, zazdi, da se jim je pokvaril televizor.Oddaja E+ je namreč obupna. Slabo narejena, tako negledljiva inneprebavljiva, da bog pomagaj – še sreča, da nam za Kanal A nipotrebno plačevati naročnine kakor za RTV Slovenija, kajti v takšnemprimeru bi se najbrž vsak pošten državljan raje odselil iz države,kakor da bi plačeval naročnino za tako enormni šit, s katerim vsakdan postreže E+. Recimo, lani jeseni, ko je v oddaji nastopil eko-nomist Mićo Mrkaić (kar mi tudi ne gre v glavo, ker pač ne razumem,kako lahko resen ekonomist privoli v nastop v tako katastrofalnioddaji!), mu je očitno neuki voditelj zastavil naslednje vprašanje:“Noooo, vi ste se skregali s premierjem Janezom Drnovškom …”Hm … Slučajno se letos piše leto 2006 … lani se je pisalo leto2005 … že leta 2002 se je Drnovšek poslovil od položaja predsednikavlade (ker je postal predsednik države) in že od leta 2004 naprejslovenski vladi predseduje Janez Janša, tisti dve leti vmes pa ji jepredsedoval Anton Rop, ki je – če sklepamo po vseh napakah, ki jihta oddaja objavi –, uredništvu E+ enako znan kot, hm … JonasSavimbi? Zdaj bodo vprašali, kdo pa je to? Ah, eden pač … Dobro,

76 ANA JUD

pustimo to … oddaja je torej neuka in bedna in marsikdo bi bilneskončno srečen, če bi jo kar ukinili. Kar se mene tiče, bi bila čistozadovoljna, saj je ravno oddaja E+ nazadnje prav grdo lagala o meniin o mojem delu. Na srečo smo malim ‘priskutnežem’ po izidu knjigehitro “stopili” na prste in so takojci dali mir. Vsekakor pa jim nepriporočam, da se me še kdaj takole lotijo. Generalni direktor ProPlusMarijan Jurenec, ki me za hrbtom ljubkovalno kliče TEMPIRANABOMBA, zagotovo ne bi bil vesel še kakšne zoprnije od zoprne AneJud, kajne? Kajti Jurenec bi se pa ja moral zavedati, kako je stempiranimi bombami; malo dregaš v njih, pa hitro eksplodirajo!No, zaradi njihovih laži, ki so kakopak plod Požarjevega inZavrlovega bujnega ‘intelekta’, je v prvi knjigi nekaj krepkih besedskupil direktor informativnega programa POP TV Vine Bešter, podčigar okrilje sodi tudi oddaja E+, a dejstvo je, da Bešter ni čisto samodgovoren za skrpucalo, ki ga družba ProPlus velikodušno krmi inpodpira.

“Saj, zadnjič sem jaz stopil do njega. Rekel sem mu, da imajotega obupnega E+ že vsi v hiši poln kufer,” mi je kakšen teden zatistim, ko se je naklepni teror oddaje E+ nad mano zaključil, potarnalprijatelj s POP TV.

“No … in kaj je ‘presvetli’ Bešter rekel?” sem vprašala.“Rekel je, da jih ima tudi on pol kufer, ampak da on ni odgovoren

za vsebino oddaje, on skrbi le za njihov budžet,” je dejal prijatelj izPOP TV. Načeloma je to res, toda, pomislila sem … Rešitev jepreprosta: Če bi Bešter premogel toliko jajc, da bi oddaji E+ ukinilbudžet, bi ubil dve muhi … na en mah! Oddaja bi bila ukinjena,vprašanje vsebine bi se nemudoma razrešilo. Kajti, če ni budžeta, nivsebine. Zelo preprosto, kajne? Če ni denarja, ni muzike. Dokler jedenar, je tudi muzika. Toda Bešter budžeta E+ ne bo ukinil, ker ta,na žalost, ni odvisen le od njega. Nad budžetom oddaje E+ drži rokoše Jurenec, ki ga je neko ‘tele’ več kot očitno nahecalo, da tičiprihodnost komercialnih televizij v tabloidnih dnevnikih. V tujinimogoče res, toda v Sloveniji pač ne. Konservativnost mi ni prevečblizu, toda v tem primeru je konservativnost dobrodošla, ker jasno

77DOSJE ROKOMAVHI

dokazuje, da slovenskega prebivalstva seks-teme in teme, ki-služijo-le-javnemu-linču-posameznikov, ne zanimajo v tolikšni meri in nisoravno zlata jama za medije instantne vrednosti. To dokazujejo tudinizki ratingi E+. Ki so tako zelo nizki, da obsegajo le kakšen odstotekali dva prebivalstva. Veste, kako malo je to v številkah? Malo, zelo-zelo malo! Približno 30.000 ljudi. Veste, kako je to – sploh zakomercialno televizijo! – malo? Katastrofalno malo! Še na koncertSiddharte bi najbrž prišlo večje občestvo. O tem sem prepričana!Če gledanost oddaje E+ primerjamo z gledanostjo oddaje 24ur, paje to prav zares – nič. Oddajo 24ur si vsak večer ogleda okoli 300.000ljudi. Kar je orjaška številka … Obe oddaji pa imata velike stroške.E+ potrebuje vse, kar potrebuje tudi oddaja 24ur. Obe oddaji po-trebujeta ogromno ustvarjalcev: voditeljev, novinarjev, pa še sne-malcev, asistentov, režiserjev, maskerjev, organizatorjev in produ-centov, pa še scenariste, tonske tehnike, tajnike režije … tudi za E+je potrebno, ravno tako kot za 24ur, priskrbeti kamere, avtomobile,ki so nepogrešljivo terensko sredstvo. Cena priprave oddaje 24ur seračuna na več kot milijon evrov letno, budžet oddaje E+ pa stanedružbo ProPlus malo manj kot pol milijona evrov na leto. Razlikamed višino obeh budžetov tiči predvsem v plačah, ki jih prejemajonovinarji obeh oddaj. Novinarji, ki pripravljajo oddajo 24ur, imajovsi zelo dobre plače, ali vsaj sposobne honorarje, ki le pri redkokom padejo pod 300.000 tolarjev na mesec, ‘male’ novinarje, kipripravljajo oddajo E+, pa izkoriščajo in morajo delati za drobiž,kakšnih 100.000, največ 150.000 tolarjev na mesec. Poleg tega greE+ med poletnimi počitnicami na dopust, oddaja se ne pripravlja,novinarji ne delajo, kar pomeni, da ne dobijo plače in ProPlus znjimi v poletnih mesecih nima stroškov. Zanesljivi vir iz ProPlus mije povedal, kako je ena od novinark E+, ki ima dva majhna otroka,pred letošnjimi počitnicami stopila do Barbre Drnač in jo prosila, čeji lahko med počitnicami, ko od oddaje E+ pač ni bilo izplačil,pomaga najti kakšno drugo delo na POP TV ali Kanalu A, saj z nečimpač mora preživeti družino, Drnačeva naj bi se sredi redakcije E+ leostudno zakrohotala: “Kaj me briga, če imaš ti dva otroka!” To pove

78 ANA JUD

zelo veliko o njenem karakterju, mar ne? Novinarka je stopila doVineta Beštra in, no, ta je potem pomagal urediti zadevo, da jenovinarka uspela preživeti poletje. Skratka, Jurencu bi ob pogleduna vse to, na takšen odnos in na nizke ratinge oddaje E+ nemudomamorala pasti tema na oči … A mu, kakor kaže, ne pade. Neprebavljivaoddaja je njegov “ljubljenček” ali pa je situacija morda takšna, daE+ mora biti njegov “ljubljenček”. Po slovenski medijski zakonodajimorajo imeti domače komercialne televizije 20 odstotkov dnevnegaoddajnega časa vsakega televizijskega programa in zakonodajaveleva, da morajo imeti od tega najmanj 60 minut lastne produkcijemed 18.00 in 22.00. Če Kanal A ukine oddajo E+, nastanejo težavez izpolnjevanjem zakonodaje. Torej je nemogoče, da bi oddajo kartako ukinili. Lahko pa bi poskrbeli za kakovostno vsebino, kajne?Res je, da politiko uredništev, ki posledično odločajo o vsebini, vprvi vrsti določajo lastniki. Toda v primeru Kanala A in v primeruoddaje E+ je to praktično nemogoče, saj so njihovi lastniki daleč zadevetimi gorami in vodami. Lastnik programov POP TV in KanalaA je ameriška medijska korporacija Central European MediaEnterprises (CME) in CME se fučka, kaj se na njihovi televizijidejansko rola, saj oddaje itak ne vidijo, pa tudi če bi jo videli, bi jimbilo najbrž še vedno vseeno, saj lastnike komercialk bolj malo brigaza vsebino. Njih briga le, da bo vsebina prinašala dobre ratinge inveliko denarja od oglaševanja. Lastnike komercialnih medijevzanima le – profit. Glede na dejstvo, da oddaja E+ dosega minimalneratinge (nekaj denarja resda pobere od oglaševanja), pa je glavnikrivec, ki dopušča, vzdržuje in plačuje kriminalno vsebino, ravnoJurenec. Da on vsega, kar oddaja počne in objavi, ne ve in ne vidi, jetežko verjeti. Kot šef komercialne televizije bi moral vedeti, kakšnavsebina se predvaja v oddaji E+. On bi moral vedeti, da je E+ lepodaljšana roka Direkta. A kot smo že omenili, oddajo pač urejaDrnačeva, ki živi s Požarjem. Jurenec pa rad ‘pogosto’ kliče Požar-ja … kar tako, da malo prijateljsko poklepeta o tem in onem, a ne?Kar pa se potem kasneje, čisto naključno najbrž, zelo hitro znajde vPožarjevem tabloidu … Številni so se že spraševali, pri kom imata

79DOSJE ROKOMAVHI

E+ in Drnačeva na ProPlus tolikšno zaslombo, da lahko veselo inbrezbrižno mrhovinarita, no, zdaj je to pojasnjeno. Pri glavnem šefu,Marijanu Jurencu, ki se je za nameček povezal še s Požarjem. ČeDrnačeva ne bi bila življenjska sopotnica Požarja, ne bi bila urednicaoddaje E+. Na Kanalu A so se tega, da bi ona prevzela urednikovanje,najprej na vse kriplje izogibali in sestavili dolg spisek kandidatov,ki bi jo lahko prehiteli, a na koncu je beseda dala besedo. Požar jemalo polobiral (in na ProPlus vedo, da je s Požarjem boljše ostati vspodobnih odnosih, kakor pa si ga nakopati na glavo) in, eto,Drnačeva veselo mrhovinari. Kar je najbolj presunljivo, pa je dejstvo,da je oddaja, ki je po kakovosti primerljiva edinole z divjim odla-gališčem za smeti, marca letos prejela nagrado Viktor. Gre za emi-nentno nagrado, ki jo podeljujejo za najboljše dosežke v radijskih intelevizijskih medijih. Nagrada je torej zveneča in pomeni velikopriznanje. Pustimo to, da je v slovenskih medijih plac miniaturen inso skorajda vsi nagrajenci prišli že vsaj dvakrat naokoli; nagrada jevseeno pomembna, saj je ljudi, ki garajo v medijih in poskušajozadovoljiti na tisoče raznolikih okusov gledalcev in poslušalcev (zakar pogosto poslušajo le graje), potrebno tudi nagrajevati in jim dajatimotivacijo za naprej. Kljub temu pa ni jasno, kako je možno, da jeto eminentno nagrado prejela oddaja E+. Akademija Viktor ji je nipodelila. Podelili so jo njeni gledalci in gledalke? Očitno. OddajaE+ je namreč prejela nagrado popularnosti. Zanjo so gledalci ingledalke glasovali. Prva stvar, ki tukaj zasmrdi, je – kako je možno,da je oddaja, ki ima tako majhne ratinge, skratka, tako malo ljudi jogleda, dosegla nagrado popularnosti? Kaj pomeni popularnost? Dasi znan, slaven, da te gledajo, in da te hočejo še pa še gledati … ja,vse to predstavlja popularnost, toda v praksi oddaja E+ ni popularna.Kdo so torej ljudje, ki so glasovali, da je ta oddaja popularna? Je taoddaja res popularna? Ali pa je bila popularna le, dokler ni prestolazasedla Drnačeva (september 2005; istočasno je začel izhajati Di-rekt – ampak to je najbrž še eno do ljubkih naključij, ki jim ne grepripisovati posebej velike teže) in je nagrado Viktor pravzapravprejela le zaradi dela prejšnje urednice? Ne glede na to, kdo

80 ANA JUD

urednikuje E+, je potrebno povedati, da se je ob tem, da je oddajaprejela nagrado, marsikomu obrnil želodec. Upravičeno. Žal, nimampojma, res, zakaj je E+ prejela nagrado, kajti na to bi lahko odgovorilile tisti zablodeli gledalci, ki so za oddajo glasovali (če ni bilo vmeskakšne ‘kuhinje’; da je podeljevanje nagrad Viktor ‘kuhinja’, se karnaprej šušlja, ampak kaj takega je pač nemogoče dokazati, čepravpovezave obstajajo: prireditev organizira in prenaša POP TV, ki jedel ProPlus, ta pa hkrati krmi še E+, toda to so spet najbrž le ljubkanaključja), lahko pa zastavim dve vprašanji:

Je bila oddaja E+ morda nagrajena zato, ker ljudem vdira v zasebnost,kar je, mimogrede, v naši državi kaznivo dejanje in je na sodiščuiztožljivo?

Je bila oddaja E+ morda nagrajena, ker objavlja (tudi) laži, kar jeravno tako kaznivo in na sodišču iztožljivo?

Še vedno ne razumete? Površen gledalec grozot, ki jih počne oddajaE+, nemara niti ne opazi – čeprav podzavestno zagotovo vplivajo nanjega, saj je dokazano, da medijske vsebine vplivajo na človeškopodzavest –, toda kdor medijsko dogajanje spremlja po profesionalniplati, jih nikakor ne bi smel spregledati. Čeprav je razlogov, zaradikaterih E+ nikakor ne bi smela dobiti nagrade Viktor, na kupe, bomzapisala razlog, ki se mi zdi najbolj psihopatološki. Pred časom sohrvaški tabloidni mediji objavili posnetek nekega dekleta (iz Pulja,če se ne motim), ki je spolno občevalo s psom. Nakar je, jasno, nastalškandal. Seks s psom? Fuj! Sodim med tiste, ki menijo, da je takšnodejanje ogabno in bi moralo biti kaznivo, saj gre za zlorabljanje inmučenje nižje vrste živega bitja (pes pač ne more povedati, če uživaali trpi). Strinjam se, da je dekle poleg tega naredilo še napako, kerje vse zabeležilo na filmski trak. Še večjo napako pa je naredilo, kerje posnetek shranilo tako nerodno, da je očitno padel v roke ne-pridipravom, ki so ga takoj ponudili tabloidom. No, kmalu za tistim,ko so nepridipravi posnetek ponudili tabloidom, so ga ti objavili.

81DOSJE ROKOMAVHI

Vsa država je posnetek videla. Vsa Hrvaška ga je videla. Sick. Silahko morda predstavljate, kako se je uboga punca počutila? Kdorpremore količkaj sočutja in človečnosti, se mu bodo zdaj naježilevse kocine … Punca, ki so jo sramotno razgalili v tabloidih, jenaredila samomor. Obup, posmehovanja in žaljivke, ki so jo doletele,so jo zlomile in vzela si je življenje. Če premorete trohico empatije,si lahko predstavljate, kako se je tista punca morala počutiti. Kakoobupano in prestrašeno? Kako ni bilo nikogar, ki bi jo razumel in jiprisluhnil? Nihče ji ni rekel, da bo vse okej … Mediji so jozasmehovali, dokler je bila živa, ko se je razvedelo, da je umrla, sopotihnili. Končno. Čeprav je bilo že zdavnaj prepozno. Ne špilamna čustva, a tukaj brez njih ne gre. Kako je mogoče, da se kaj takegazgodi? Prvo vprašanje, ki se zastavlja, je, zakaj so mediji posneteksploh objavili? Zakaj? Edini razlog je – da so morda želeli povečatinaklado in prodajo? Da, za naklado in prodajo so nekateri medijiposameznike sposobni ubijati še po njihovi smrti. Tukaj nastopi vlogaoddaje E+, ki bi za večjo gledanost posameznike ubijala še po njihovismrti … Čeprav so hrvaški mediji utihnili, čeprav se o grozovitemmedijskem linču v javnosti več ni spregovorilo, je oddaja E+ posnetekubogega dekleta ponovno objavila in se nesreči hudobno posme-hovala. Voditelj te oddaje – ki je tako ozkogleden, da ne ve, da sepiše leto 2006, in da naš premier ni Janez Drnovšek! – se je primitivnokrohotal v kamero … ha – ha – ha … glejte, s psom seksa … Govno.Ne tista punca, ki je bila že tako ali tako mrtva in ni več ničesar ču-tila, pač pa E+, mrhovinarska oddaja, ki jo za njene ostudne kani-balske pohode posamezniki celo poveličujejo in jo nagrajuje kotinovativni medijski dosežek. Torej: še eno vprašanje za zatohloslovensko prebivalstvo … za tistih 30.000 zatohlih in zarukanih invsesplošno bebavih državljanov, ki to oddajo še vedno gledajo (inočitno tudi glasujejo zanjo, kot za nekakšen popularni medijskidosežek):

Je bila oddaja E+ morda nagrajena zato, ker terorizira ‘žive’ in senorčuje iz ‘mrtvih’, kar je, mimogrede – sick? (Podobno, kar je

82 ANA JUD

tistemu mrtvemu dekletu storila E+, je Požar storil trem deklicam,ki so jih pred klubom Lipa do smrti poteptali – v obeh primerih greza smešenje pokojnikov in to je, sorry, sick!)

Moram povedati, da sem tega voditelja, ki se je tako ostudno po-smehoval v kamero, da ga sama nikakor ne bi pustila še kdaj sesti navoditeljski stolček (sama mu ne bi prepustila niti razvažanja pic pomestu!), pred kratkim srečala. V mestu. Šla sem navzdol, poMasarykovi ulici v Ljubljani. On se je peljal po Masarykovi navzgor,v avtu. V malem avteku, pravzaprav. Ker je bilo vroče, je imel oknav avteku spuščena do konca. Na prehodu za pešce je zagorela rdečaluč in avtomobili, med njimi tudi njegov avtek, so se zaustavili. Mi,ki hodimo peš, smo imeli prednost. Tip se je zagledal vame. Na vsomoč se je zagledal vame. Ko me je zagledal, se je začel obnašatikakor pravo pravcato pasje ščene, privezano na verigo in na vročemopoldanskem soncu. Brez posodice z vodo, seveda … Buljil je vame,z jezikom iztegnjenim do konice brade … in vzdihoval, kot bi muodpovedovala srčna zaklopka. Pogledala sem ga le za hip. Moje očiso vsekakor preveč dragocene, da bi jih trošila na takšnem nič-vrednežu. Zazdel se mi je podoben tistim ubogim gastarbajterjem,ki po cele dneve garajo na gradbiščih in jim za zadovoljitev zadoščataže steklenica hladnega piva in bežen pogled na povsem povprečnožensko bitje. Name, recimo … Bedno. Idiotsko. To pa še zdaleč nivse …

… še nekaj mori …

Požar in Drnačeva sta človeka, ki se dejansko preživljata z “udbo-mafijskimi” metodami. Izraz “udbomafijski” je tukaj na mestu, sajvemo, da je bila širjenje grdih govoric in laži ena od pomembnihmetod, ki jih je uporabljala tudi udba, mafija pa gradi imperij nagrožnjah, izsiljevanjih in linčanjih. Da ne bo pomote: izraza“udbomafija” nisem izumila jaz, kot mi je v eni od svojih obskurnihkolumnic pripisoval očitno nerazgledani Požar, ampak ga je plasiral

83DOSJE ROKOMAVHI

Edo Ravnikar, ki je z besedo “udbomafija”, v knjigi ‘Udbomafija:priročnik za razumevanje tranzicije’, označeval predvsem LDS-ovceoz. “stare” komuniste in njihove naslednike (čeprav je dejstvo, dase “udbomafijci” najdejo tudi med SDS-ovci, brez skrbi, povsod sose zaredili). Res pa je, da bi se delno lahko današnja “udbomafija”identificirala tudi z njegovo različico teze, saj vemo, da so glavniPožarjevi viri ravno ubogi LDS-ovci, njihovi privrženci in ostalasodrga, ki se še ni otresla CK-jevske preteklosti. Glede na to, da jePožar nekoč delal na CK-ju – in nekdo, ki je bil takrat v samem vrhuCK-ja, mi je prijateljsko povedal, da itak ni bil kaj prida ‘dela-vec’ –, torej ima te zanimive korenine. Ni res, da so bili udbovcivedno tiho, tisti, ki niso mogli držati jezika za zobmi, so funkcioniralikot udbovci-provokatorji. Kar pomeni, da so o tistih, ki so jih želelidiskreditirati, širili govorice. Čim več grdih govoric, tem večjadiskreditacija. Elektronske pošte takrat resda še niso poznali, no, čepa bi jo, bi jo zagotovo s pridom uporabljali, kajne? Vsekakor imamoopravka z ljudmi, ki so gobci na kvadrat. Vse špecajo. Vse. Če nimajomateriala za špecanje, pa si stvari preprosto izmislijo. Diskreditirajosami sebe, medsebojno, če je nuja, pa so hitro pripravljeni v javnostilinčati še druge. Se spomnite, kako je Požar v Slovenskih novicahlinčal poslanca SD Aurelia Jurija? In nato vzneseno trdil, da je toraziskovalno novinarstvo. Da se on gre raziskovalno novinarstvo.Ni res. Aurelio Juri je bil nastavljena zgodba, ki jo je Požar dobil napladnju ravno tako kot vse druge ‘velike’ zgodbe. Od koga jo jedobil? Kdo je bil rokomavh, ki je plasiral informacijo o Jurijevemzasebnem življenju? Utemeljeni sum je najprej padel na predsednikaSD Boruta Pahorja. Požar je zgodbo obelodanil tik pred kongresomtedanje ZLSD (2005) in vemo, da v današnji SD s svojim šefomnekako niso zadovoljni, ker je Pahor bolj pišmeuh politik, ki se ževes čas šlepa na ‘lepi’ videz, v resnici pa so njegova dejanja in izjavev javnosti bolj ali manj puhlice. Juri je imel namen kandidirati zapredsednika stranke in stari rdeči mački v SD bi v primeru kandi-dature podprli njega, ne Pahorja. Zagotovo. Toda Pahor se pred-sedniškemu stolčku v stranki ni bil pripravljen odreči. Delo evrop-

84 ANA JUD

skega poslanca mu, kot vemo, ne diši preveč. Bruselj je dolgočasen.Strasbourg je za kanček boljši, hrana je boljša, ampak vseeno …Utemeljeni sum, da je bil naročnik Jurijevega linča Pahor, je bil potej plati torej upravičen. Pa vendar Pahor ni šel k Požarju zašpecatJurija. Ne, on ni storil tega. Kakršna koli mona že je Pahor, pa vendarne moremo reči, da je zloben. Jurijevi štoriji pa je botrovala ravnočloveška hudobija.

Izdal ga je hudobni rokomavh. Nekega večera sem se pogovarjalaz nekom iz LDS …

Prizor: pri njem doma. Ležim na kavču, s skledico neoluščeniharašidov v naročju. Luščim jih in jih grizljam. Z nekom iz LDS sepogovarjava (ravno o našem ‘čudovitem’ novinarstvu) in besedananese tudi na Jurijevo linčanje. “Saj veš, saj veš, kdo je bil tisti, ane …,” pravi on, medtem ko prižiga televizor. Ja, ura je pozna,popoldanska in na Kanalu A se vrti E+ … “Bil je Pahor … ali panekdo iz SD?” bleknem med zobanjem arašidov. Če vsi govorijo,da je bil Pahor … vidite? Če vsi govorijo, potem začnejo ljudjecelo verjeti … če veliko ljudi nekaj govori, bo že nekaj na tem,kajne …

“To vsi mislijo,” je nekdo iz LDS odkimal z glavo. Zleknil se jev naslanjač. Televizor je bil prižgan. “… ker je edino logično …ne?” sem pametno pristavila, “pa daj, zamenjaj kanal, ne moremgledati tega dreka, ker bom bruhala … to je najbolj ogabna oddajana televiziji!” On je ponovno odkimal z glavo: “Ne …” Ne?

“Daj no, ne zajebavaj me …,” sem rekla – sitno. Kanal je vtrenutku zamenjan. Na National Geographic. To je že boljše … “No,kaj pa potem? Kdo je bil?” sem se z vprašanjem povrnila na prejzačeto temo.

“Saj si ti delala v tistem sranju pa bi lahko vedela …,” je dejalon. Zavil je z očmi.

“Ne, ne vem, nikdar se nismo pogovarjali o tem, razen tega, da semi je Požar hvalil, da je Jurijeva žena takrat menda doživela živčnizlom … si misliš? Saj ne vem, če je to res, ampak on se je s tem hva-lil, ponosen je bil, tip je sick, verjemi … drugače pa ne vem,

85DOSJE ROKOMAVHI

res,” sem zmajala z glavo. In še dodala: “No, mislim si, da so biliSD-jevci.”

“Ne, oni niso taki, vsaj v večini primerov ne, razen …,” je začelon.

“… ja, razen tistega potuhnjenega ljubljanskega podžupana MilošaPavlice, mar ne?” sem z vprašanjem dokončala jaz in se še malo za-režala: “Ampak, ja, taki ste predvsem vi.” Zelo jezno me je pogledal.

“Ne vsi,” je čemerno rekel, “ti nas vedno tlačiš v en in isti koš.”“Ah, pejt se solit … saj vem, da ne vsi … da niste vsi taki,” sem

poskušala popraviti verbalno škodo. “Torej?” Sprašujoče me jepogledal … “Kaj? Ne da se mi ugibati, povej,” sem rekla in strlaarašid. Naslonil se je naprej, se malo sklonil do mize, kjer je imelškatlo s cigaretami … vzel je eni, si ja ponesel do ust … Nato parekel: “Kolikor vem, je imel tudi Miloš prste vmes, ampak glavni jebil Igor …” Ime me ni vznemirilo …

“Aja? Igor? Kateri Igor?” sem vprašala malomarno in vrglaravnokar oluščeni arašid v usta. Nekdo iz LDS je zavzdihnil …

“Včasih pa res razmišljaš kot polž … koliko Igorjev pa poznaš?”me je vprašal. Malo jezno, karajoče …

“Ne vem. Kakšnih deset sigurno,” sem odvrnila navihano. Kar jetudi res … Nekdo iz LDS je prižgal cigareto, prvi dim je izzivalnopuhnil naravnost vame.

“Nehaj,” sem se našopirila kot kakšen puran, “raje povej, kateriIgor je bil?” No?

“Tvoj …,” se je zarežal nekdo iz LDS. Kaj!?“Kateri moj? Noben Igor ni moj,” sem se nasmejala. Kar je ravno

tako res …“No, si bila pa zacopana v njega,” se je ponovno zarežal on. Aja?

To govorijo, ampak ni res … imam čudovito sposobnost, da se lahkov enem dnevu desetkrat zaljubim in odljubim, tako da … Resno semrekla: “Ni res. Zelo hitro živim. Kar pride, tudi odide.” Hm …

“Igor Omerza?” je prhnil sogovornik. Hm!?“Ja, pa sigurno, pa itak ni moj, hvala bogu,” sem se zasmejala na

ves glas. Zadeva se mi je zdela neverjetna …

86 ANA JUD

“Res je bil Igor Omerza … pa lahko ti povem še …,” je še menil.Kaj!?

“… kaj?” sem ga prehitela z vprašanjem. Navkljub neverjetnostime je začela zadeva resno zanimati …

“On hodi v tiste klube …,” je pomenljivo rekel nekdo iz LDS.Zvrtelo se mi je v glavi. Odložila sem skledico z arašidi. Nerodno …in lupinice so zletele po tleh. Vzravnala sem se na kavču. “V katereklube? Različnih klubov je na kupe,” sem rekla z mrzlim glasom.

“Ja … v tiste, no,” je ponovil sogovornik.“Ja, v katere, no?” sem siknila že malce bolj jezno. Nato mi je

razložil. Vse o klubih, ki jih tukaj ne bom razčlenjevala, ker jih nesmem. Zaradi zakonske omejitve. Novica me je vsekakor šokirala.

“Tiiii … lažeš!” sem dejala s povzdignjenim glasom, ki je izmrzlega stanja že prehajal v ledenega.

“Sem vedel, da boš jezna, ampak ne lažem …,” se je branil nekdoiz LDS.

“Seveda lažeš, samo razjeziti me hočeš!” sem še enkrat zarobantilana ves glas.

“Pa ne … da mi slučajno uspeva …,” se je malce posmehnil on.Porogljivec.

“Veš, kaj … ti si jerk,” sem rekla.“Ti pa bitch,” mi je vrnil milo za drago.“Jebi se, izmišljuješ si stvari, da bi me dražil, ne da se mi več

poslušati tega …,” sem kujavo pristavila in ponovno zazibalaskledico z arašidi.

“Ne izmišljujem si. Nekdo ga je srečal … tam in tam … mislim,da se ti jaz nisem še nikdar zlagal, mar ne?” je vprašal med razla-ganjem. In tudi to je res …

“In če si iskrena, boš priznala, da ne vem kako daleč z njim nisiprišla, kajne?” je še malo bolj porogljivo dodal on. Delno se s temmoram strinjati … “Ne, on ne počne … mislim, on ni … ker ne mo-re …,” sem do neke mere poskušala razložiti svojo izkušnjo z Omer-zo, “ampak, glej, v tem ne vidim nič nenavadnega, zelo veliko moškihje takšnih.” Drži …

87DOSJE ROKOMAVHI

“No, ampak … če vse skupaj sešteješ? No, do česa prideš, čemalo pomisliš?” je sklenil nekdo iz LDS. Predvsem ne do ničesaroprijemljivega, do trdnega dna torej …

“Okej, saj je vseeno,” sem potuhtala, “ampak ne razumem, kakšeninteres bi on lahko imel, ne razumem …” Ponovno sem odložilaskledico z arašidi in omahnila nazaj. Na kavč. Ko poslušaš, kakoizprijeni so nekateri ljudje, se kljub temu da njihovo izprijenostpoznaš in veš, kolikšnih nizkotnosti so sposobni, še vedno lahko lečudiš …

“Ja, zaboga, Ana, kakšen interes pa je imel, ko je tebe peljal naBled in ti iz nevoščljivosti kazal vilo Boštjana M. Turka? Kakšeninteres bi lahko imel, ko je podlo stikal po garažah pri Rimski uliciin iskal njegovega jaguarja,” je menil sogovornik. Res, kakšen interesje imel rokomavh Igor Omerza, ko je vse to počel? Kakšen interes jeimel, ko je stikal po tujih življenjih in s tistim, kar je izbrskal, trgovalv tabloidu … si lahko predstavljate, da je Omerza vse to počel, ko jebil podžupan Ljubljane? Denarnih interesov ni mogel imeti, ker jedovolj bogat, da ne potrebuje denarja. Imel je interese iz nevoščlji-vosti in hudobije. Morda tudi pri Juriju … Aurelio Juri takrat nitožil. Če bi tožil, bi v tožbi zmagal. To je dejstvo. Juri bi v tožbizmagal. Sploh ni pomembno, da je potrošil nekaj drobiža davko-plačevalskega denarja, sploh ni pomembno, da je poslanec in zatorej‘javna oseba’ in ni pomembno, da je počel, kar je pač počel, medslužbenim časom. Ti argumenti so vsi po vrsti prazen nič. Ti argu-menti na sodišču ne pomenijo popolnoma nič. Požar je objavilzasebna sms sporočila, objavil je zasebne elektronske dopise, vdrlje v Jurijevo intimo (ali pa morda mislite, da ‘javna oseba’ nimapravice do zasebnosti?), posmehoval se je in še malo zagrozil, da bov primeru tožbe pisal še več. Vse to je kaznivo in vse to je na sodiščuiztožljivo! Za tako početje ne more sodišče najti popolnoma nobenegaizgovora! Požar in njegovi podrepniki nimajo česa iskati v intimidrugih! Marš, ven!

No, danes Igor Omerza, ki je bil leta 1988 (v času JBTZ, torej)direktor računalniškega podjetja Mikro-Ada (kamor je prikorakala

88 ANA JUD

tedanja udba in zahtevala zaupne dokumente, zaradi katerih je Janšanato končal v zaporu) piše knjigo z naslovom Izza kulis, še prej paje o tem napisal reklamni članek, ki ga je 6. junija letos objavil Direkt(seveda se Omerza ponovno ni upal podpisati pod članek, ampak seje podpisal eden od najnovejših Direktovih psevdonimov AndrejMajcen …). Omerza se je duval, da bo knjiga razkrila edino pravoresnico o JBTZ. Ampak glede na to, da je Omerza še iz tistih časovmočno povezan s predsednikom uprave Istrabenza Igorjem Bav-čarjam, ki je v zgodovinskem dogajanju igral vlogo prvega človekaOdbora za varstvo človekovih pravic (včasih sta z Omerzo skupajhodila tudi na dvojne zmenke) in glede na to, da mu menda še danesigra vlogo purša, za Bavčarja pa vemo, da je v trenutni situacijistrateški zaveznik Janeza Janše, lahko morda sklepamo, da bo knjigavsaj delno oda vladajoči koaliciji. Čeprav mi je Omerza pred časomdejal, da hodi na dolge inštrukcijske pogovore k Niku Kavčiču,staremu gospodu, ki je bil nekoč Janšev mentor, danes pa mu več nitako naklonjen.

Vsekakor pa upam, da bo v njegovi knjigi tudi štorija o tem, kakosta Omerza in Janša nekoč, skupaj z Janševo tedanjo ženo in Omer-zovo prijateljico, šla na morje in se jim je nekje na poti pokvarilavtomobil in kljub temu, da so Omerza, njegova prijateljica inJanševa žena želeli poklicati na pomoč kakšnega mehanika, Janšatega ni dovolil, ampak so se morali menda kakšne tri ure žgati navročem soncu in čakati, da je Janša, ki je trmast kot vol, sam popravilavto in so potem lepo opečeni oddrveli naprej … Štorijo mi je Omerzapravil sam. Ko sva še prijateljevala.

V knjigi Izza kulis bi si želela prebrati tudi vse o življenju med“štirimi stenami”. Mi, ki smo že zgodaj vzeli pot pod noge in hitrozapustili domače gnezdece, nikakor nismo sposobni doumeti, kakoje, danes 56-letnemu moškemu, uspelo vsa leta, od rojstva do starosti,preživeti v enem in istem stanovanjcu na Miklošičevi ulici v Ljubljaniin ne le to … želeli bi izvedeti, kako je mogoče v dolgih letih življenjav enem in istem stanovanjcu živeti celo v eni in isti sobici. Z eno inisto posteljo. Si predstavljate, da toliko let, vsak večer, večer za

89DOSJE ROKOMAVHI

večerom torej, zaspite v eni in isti postelji? Sami? V sobi zravenvaše pa vsak večer, večer za večerom, zadrnjoha vaša – mama! Inpotem pravijo, da imamo opravka s pravim plejbojem … on? Plejboj?Ne. Nikakor ne. Le “fenomen” in odličen primerek za kakšnoznanstveno raziskavo o moških, ali pa vsaj dober idejni nosilec zakakšno rumeno kolumno o moških, ki bi jo najbrž najboljše spisalaManca Košir. Ona bi to morda res dobro opravila. No, Omerza boknjigo Izza kulis izdal letos jeseni. Skratka, enkrat zdaj … upam, dame ne bo prehitel (čeprav obstaja možnost, da me bo … zatopričakujem, da moja nova fantastična založba, kljub temu, da malozamujam s tekstom, ne bo mečkala in bo tole spisarijo hitro spravilav knjižno obliko!) A bodite pozorni: kot vemo, tednik Mladina, ki jev času JBTZ igral zelo pomembno vlogo, moje prve knjige ni podprlin slučajno vem, da niti te knjige ne bo. Omerzovo pa bo. Zago-tavljam. Boste videli, sama pa bom počakala, kdaj bodo Mladininiuredniki zbrali toliko poguma, da bodo Igorja Omerzo pobarali tudio tem, kako piše diskvalifikacijske članke o svojih partijskih so-borcih, recimo, Antonu Ropu, ki jih potem objavlja v tabloidu; ne bibilo slabo, če bi ga povprašali tudi o tem, kako je ‘pomagal’ linčatiAurelia Jurija (ko se je zgodila afera, se je Mladina zavzela za Jurijain ga branila, no, torej bi bilo vprašanje zdaj na mestu, mar ne?)Ampak itak je jasno, da Mladina tega ne bo vprašala, Mladina bo vzameno raje opljuvala mojo knjigo ali pa jo bo morda celo ignorira-la … saj vemo, kako to gre … Če danes Omerza pleše tako kot igraBavčar, pa je včasih, ko je bila na oblasti še LDS, plesal tako kot jeto želel nekdanji predsednik strankinega sveta Gregor Golobič, ki jebil eden glavnih trgovcev z informacijami v LDS in bomo v knjiginanj še velikokrat naleteli.

Pa vendar je ljudi, ki Požarju dostavljajo informacije, zelo veliko.Znano je, da Požar in Omerza redno sestankujeta s predsednikomuprave podjetja GIO Savom Tatalovićem (LDS), ki bi ga – glede nato, da SDS na veliko kadruje in LDS-ovski direktorji masovnozapuščajo podjetja –, morali zamenjati in so to že skorajda storili. Aker Tatalović sodi v Bavčarjevo kliko (njegova soproga je Bavčarjeva

90 ANA JUD

osebna tajnica), da danes Bavčar sodeluje z Janšo, pa smo že zapisali,se kaj takega, kot bi bila odstavitev Tatalovića, seveda ne zgodi.Ampak, no, Tatalović je pomemben broker, ki Požarju in Omerzidostavlja informacije. Bil je eden glavnih, ki so Požarja informiraliz “zgodbami” o nekdanjem direktorju Stanovanjskega skladaEdvardu Ovnu in čeprav kriminalistična preiskava ni odkrila nobenihnezakonitosti, je Oven zaradi medijskih gonj, ki so mu jih prid-no nastavljali LDS-ovci, v javnosti obveljal za kriminalca. Tremomenjenim, Požarju, Omerzi in Tataloviću, se pogosto pridruži tudiodvetnik Miha Kozinc (nekoč funkcionar LDS, danes funkcionarDrnovškovega Gibanja za pravičnost in razvoj; čeprav, če se pošalimoin enako se šali tudi on sam, nima kot politik nič skupnega zrazvojem, kot pravnik nima nič skupnega s pravičnostjo, kot človekpa nima nič skupnega z gibanjem), vsem štirim pa se rada pridružitatudi lobist (LDS) Mile Šetinc in njegova prijateljica, novinarka TVSlovenija Mojca Pašek (ki je članica Novinarskega častnega raz-sodišča NČR, ampak najbrž nikogar ne moti, da hkrati Požarjudostavlja še informacije). O dogajanju v mestni LDS, poleg Omerzein drugih, Požarja obvešča še nekdanji podžupan (LDS) Slavko Slak,nato pa se najde še vrsta drugih rokomavhov, ki prihajajo iz politike,gospodarstva in iz oglaševalskih agencij. S Požarjem ne sodelujele profesionalni trgovec z informacijami Zavrl iz Pristopa, Požarjudostavlja informacije tudi šef komunikacijske agencije SPEM izMaribora Božo Novak (bodisi sam, ali pa preko SDS-ovca inpredsednika Rotaract cluba in Janševega svetovalca Boruta Petka),ravno tako Požarju informacije dostavlja nekdanji novinar, daneslobist iz agencije Odmev Jože Biščak. Še kdo? Oh, še veliko jih je.Informacije dostavlja tudi Darko Njavro, ki je uradno zaposlen kotšef varnosti v Slovenskih železnicah in velja za Janševega človeka,kar pomeni, da postrani dela še marsikaj drugega in ne le skrbi zavarnost v Slovenskih železnicah. Velika Požarjeva vira sta tudipredsednik uprave zdravstvene zavarovalnice Vzajemna MarkoJaklič in direktor televizije in radijske mreže Infonet Leo Oblak,Požarjev vir je še šef Tivolija in mestni svetnik iz vrst SD Boris

91DOSJE ROKOMAVHI

Makoter, včasih tu in tam kaj zašpeca novinarka TV Slovenija TanjaStarič, predsednik SNS Zmago Jelinčič Plemeniti še vedno niprenehal Požarja obveščati o tem in onem, tudi poslanec SLS FrancKangler komunicira s Požarjem, znotraj Dnevnika najde Požarnajvečjo zaslombo v tandemu Vuković&Ranković, v družbi ProPluspa sta najbolj zgovorna Jurenec in njegova šefica marketinga inodnosov z javnostmi Nika Deu. Si predstavljate, kako je vse to bedno?Dobro si zapomnite imena, ki sem jih naštela. Ko jih boste kje videli,se boste lahko le zgrozili. Resni novinarji, resni poslovneži, resnipolitiki, resni marketingarji se spuščajo v tako nizke vode. Bodo tiljudje zajavkali, da vse to ni res? Bodo poskušali zanikati, da sosodelavci sodobne “udbomafije”? Prav. Bomo pogledali telefonskeizpiske, s kom komunicirajo, kajne? Bomo pogledali, kako, kdaj somed njimi šibala elektronska pisma z naročili za plasiranje informacijv javnost? Bomo poklicali priče, ki bodo potrdile, katere informacijeso omenjeni plasirali v javnost, s kakšnimi nameni? Bomo poklicalipriče, ki lahko potrdijo, kolikokrat so dotične videli s Požarjem medstikanjem glav in šepetanjem o tem in onem, kar se je kasneje znašlov njegovem časopisku …

… vse to lahko naredimo …

… demokracija je frajerska kurba, ki rada dopušča nečednapočetja, a hkrati rada daje dokaze, ki jih posamezniki puščajo zanečednimi dejanji …

… o nekaterih bomo spregovorili podrobno …

Prej našteti so sicer bolj ali manj redni Požarjevi informatorji, neglede na to, da nekateri z njim ne sodelujejo vsakodnevno (kotOmerza, Tatalović in Zavrl), pa lahko mirne duše zapišemo, da jevsakdo, ki kdaj pa kdaj kaj blekne, Požarjev vir. Bom ponazorila naprimeru, ki se je zgodil letos avgusta: lahko vam zaupam, kakopametno stvar je pred nedavnim storila moja draga prijateljica Jana

92 ANA JUD

Lutovac Lah. Nekateri jo najbrž poznate, saj je Drnovškova piarovka,pred tem pa je bila zaposlena pri Jankoviću v Mercatorju in Zavrluna Pristopu. Pravzaprav je Jana zelo prijazna, mila in uslužna osebain o njej ne morem povedati nič slabega, ampak očitno goji do Požarja‘čustva’, ki so meni znana enako kot menjavanje gum na štirikoles-nem pogonu. Nekega sončnega dne, letos kajpada, me je poklicala,če greva na kosilo. Jasno, da greva. In greva. Najprej na kavo. VMaxija. Kjer naju je najprej dodobra zamoril Jelinčič, ki je v eni urivsaj 150-krat ponovil, da mora Slovenija dobiti Evropski muzejletalstva, in če Drnovšek ne bi toliko drvel naokoli po svetu, bi mendav proračunu ostalo več denarja za tisti muzej, ki naj bi ga zgradili vMariboru. Ampak ga seveda nikoli ne bodo, ker Slovenija pač niletalska velesila, kot so, denimo, Španija, Francija, Italija in VelikaBritanija in razen malih pipi strelov, kakor je, denimo, ajdovskipodjetnik Ivo Boscarol, nima nikakršne letalske industrije; postavka,ki jo je vlada lani – ko je Jelinčič podal amandma –, vtaknila vproračun in ga najdete na spletni strani ministrstva za kulturo (MZK),pa deluje kakor luknjica, iz katere Janša plačuje opozicijskozaveznico SNS. Mislite, da je SNS zastonj podprla ukinitev Komisijeza preprečevanje korupcije, za kar je bilo pri spremembi ‘protikorup-cijskega zakona’ v parlamentu potrebno zbrati dvotretjinsko večinoin samo glasovi vladajoče koalicije niso zadoščali? Ja, seveda …

A pustimo to zaenkrat, saj verjamem, da bistro novinarsko okonamiga najbrž tudi zdaj ne bo razumelo, kajne? Bi bilo pa zagotovosmiselno, če bi na ministrstvu za finance (MF) malo popazili, kakobo denar iz omenjene postavke odtekal.

No …… in se z Jano odpraviva na kosilo. V As. Prideva do tja in skozi

orjaška sončna očala zapazim, da za obilno obloženo mizo v Asu se-dijo Požar, Omerza in Miloš Pavlica. Jedo. Ne, pravzaprav žderejo …Prizor, ki se mi v naslednjih sekundah odvije v glavi, je presunljivin ga lahko primerjam edinole z dokumentarcem o homo erectus, kisem si ga ogledala pred kratkim, v njem pa so trije pritlikavi, a žedokaj pokončni in močno kosmati človečnjaki z golimi rokami ulovili

93DOSJE ROKOMAVHI

in zaklali manjšo divjad. Bila je srnica, če se prav spominjam. Mordacelo antilopa? No, žrli so jo tako krvoločno, da je kri brizgala odvsepovsod in vse skupaj je bilo res-res nagravžno. Seveda so se maličlovečnjaki med žretjem ves čas previdno ozirali in strahopetno,potuhnjeno in zbegano pogledovali naokoli, če se jim morda ne bližakakšna večja zver, recimo – črni jaguar ali vsaj sivi volk? – ki bi jimbila utegnila spuliti dragoceni plen. Tudi Požar, Omerza in Pavlicaso se začeli ozirati, stegovati glave. In moj čudoviti čut za asociacije,je neandertalsko podobo nemudoma zamenjal s prizorom iz vrtičkaneke ljubke domačije, kjer redijo gosi. Ja, zazdelo se mi je, da zamizo v Asu sedijo trije tečni gosaki. Prisežem, v trenutku se mi jezazdelo, da vidim tri tečne gosake, ki se šopirijo za lepo pogrnjenomizo, ampak jim samo dobrote iz Asa ne zadoščajo in čakajo, dajim kdo vrže malo piče. Ko so zagledali mene in Jano, so se začeliobnašati kakor, da bo piča zdaj zdaj padla ... Stegovali so vratove,pa nato spet stiskali glave in drug drugemu šuškali na uho, oooo,glej, kdo prihaja … Veste, normalna, odrasla ženska težko razumekaj takega. Normalna odrasla ženska, ki se bliža tridesetim, težkorazume tri odrasle moške pri petdesetih, ki se obnašajo kakor trijegosaki iz neke kmetije (kjer jih bodo prej ali slej – ko bodo zadostispitani –, uporabili za domačo gosjo pečenko). Ampak nekoč semnekaj takega že videla … Intermezzo: Omerza na kosilu v Cubu.Okoli njega so bile štiri ženske, po letih sodeč bi lahko rekla, da sobile njegove vrstnice. Morda pa je le make up opravil svoje. Vse soimele toliko pudra na obrazu, da bi se jim, če bi jih kdo od zadaj zroko malo lopnil po glavi, višek pudra zasvedral z obraza kakorjabolčni olupek. Na trepalnicah pa so imele namazane tako debeleplasti očitno cenene in nekakovostne maskare, da so njihove ubogeoči spominjale na lepo rejene mladičke kosmate tarantele. Bog ve,kje je Omerza pobral te ženskice. Vsekakor niso sodile v spekternjegovih ne(uresničenih) fantazij z rosno mladimi deklicami, ki jihv cvetu odlikujejo nedolžnost, svežina in nežna bela koža … ampakpustimo to … vrnimo se nazaj v As …

“Veš kaj … Jana, ob pogledu na te ljudi se mi v želodcu obrača

94 ANA JUD

praznina. Greva raje v mehiško,” sem rekla prepričljivo. Jana niugovarjala in razkomotili sva se v bližnji mehiški restavraciji, ki jood pogledov na As loči le malo grmičevje. Kar je bilo več kotdobrodošlo. Zame. Za Jano pa očitno ne …

“O, lej, tam sta še Vajgl in Škrabec,” je rekla z budnim glaskom.“Kje?” sem vprašala. In ja, še ta dva mi je treba, sem najprej

pomislila …“V Asu sta,” je pojasnila, ko je s pogledom prerešetala linije

malega grmičevja, ker jo je zanimalo, kje sedita njen sodelavec IvoVajgl in direktor podjetja Riko Janez Škrabec. Vajglu sem poslalasms: “Ej, dober tek … Ana in Jana.” Nemudoma je odpisal: “Ana inJana, enako. Upam, da vama prisotnost prominentnih gostov Di-rekt&Co. ne kali apetita.” Odpisala sem: “Ne, kje pa …” Ja, splohne … In tisto kosilo je bilo res čudno, brez kakršnega koli miru, kerje naš dragi predsednik Drnovšek kar naprej nekaj sitnaril in sta zJano ful časa previsela na telefonu. Po kosilu pa Jana reče: “Am-pak … tu nimajo nobene okej sladice, kaj če bi vseeno šli v As?”Ker je minila že dobra ura in sem sklepala, da so se homo erectus žeskidali iz Asa, sem privolila. Po malem pa mi je bilo s polnim inlepo okroglim trebuhom, ki takrat, ko se pošteno najem, spominjana trdno napihnjeno nogometno žogo, že vseeno, kaj si kdo misli omeni in kdo me kje vidi s kom. Z Jano sva se odkotalili v As. Sedlisva za mizico v senci in ugotovili, da sva pravzaprav preveč siti, dabi lahko še kar koli jedli. Naročili sva samo Breezer. Klepetali sva otem in onem … nato pa se je zgodilo: nebo se je pomračilo, zagrmeloje kakor, da se bliža sodni dan, z neba so začeli padati šopi nožev,sabelj in … žab? Hja, Požar je prišel iz Asa. Gibal se je počasi inprihuljeno, kakor zahrbtna lisica, ki se je pritihotapila v kokošnjakin bo zdaj zdaj planila po nič hudega slutečih kokoškah, ki ravnokarmiroljubno valijo ekojajčka. V eni roki je držal robec, s katerim seje brisal okoli opacanih ust, nato pa je opacani robec malomarnopospravil v žep na ritni strani hlač. Počasi in previdno je stopal protinama. Pomislila sem, da bi mu lahko vrgla v glavo prazno stekleničkoBreezerja, ampak me je prehitela Jana, ki je začivkala: “Ooooo,

95DOSJE ROKOMAVHI

Požar, kar pridi, pridi sem in prisedi!” Skoraj me je zadela kap …Ostro sem jo pogledala, ampak ker nisem želela izpasti nevljudno,kajti v fini restavraciji v centru mesta, kjer se vedno tare ljudi, pačni priporočljivo izpasti nevljuden, saj je ravno to idealen način, kakopotem pristaneš v kakšnem dihurskem tabloidu, sem mirno privolila.In sedel je za isto mizo. Skorajda sem si morala začepniti nos …širile so se neprijetne vonjave, da, res je, na dan apokalipse bosmrdelo … po človeških truplih … Požar je prisedel in naročilminiskodelico kave, ki jo je takojci požlampal in to tako nerodno,da se mu je nekaj kapljic pocedilo po bradi navzdol. In govoril je ingovoril … kako so zdaj počitnice in kam vse on gre in kje vse je onže bil, in ko je Jana rekla, ah, na Siciliji je ful fajn, je on spet rekel,tudi tam sem že bil … in jaz sem si mislila – škoda, ker te niso požrlimorski psi … Nato se je poskušal pogovarjati z mano. Normalenizraz na obrazu sem hlinila z veliko prisilo. Nekaj besed smo torejizmenjali, nato pa je ta pisunček, ki prav zares nikdar ničesar neskapira, še želel nadaljevati, a sem jasno nakazala, da mi ni dopogovarjanja. Poslovil se je in odšel. Ko je odhajal, sem ga gledalav hrbet. Moj bog, kako nizkoten moški primerek je to, sem pomisli-la … Ker je ta moški primerek po mestu trosil, da sem prvo knjigomenda napisala zato, ker sem si ga “želela”, pa ni “hotel” (haha),bom zdajle na tem mestu slovesno izjavila sledeče:

RAJŠI BI SI DALA PIČKO ZALITI S SVINCEM, KAKOR DA BIDOVOLILA, DA SE ME TA MOŠKI PRIMEREK KDAJ KOLIFIZIČNO DOTAKNE!

PRISEŽEM!

Četudi bi bil morda edini moški na svetu, se ga sama ne bi dotaknila.Nikdar. Zagotavljam, rajši bi zahtevala ponovno štetje, če bi se paizkazalo, da je bilo prvo štetje povsem korektno opravljeno, bi setakoj zavezala k celibatu. Dobro, kaj se je zgodilo potem? Nič.Naslednjega dne me prijateljica Jana Lutovac Lah pokliče in pravi,

96 ANA JUD

da bi rada imela telefonsko številko od Požarja. “Nimam. Pa tudi čebi jo imela, ti je ne bi dala, ker … če sva res frendici, ti priporočam,da se ga že na daleč izogibaš!” sem ostro reagirala na njeno prošnjo.

“Zakaj? Ampak jaz nimam o njem tako slabega mnenja …,” se jeprijazno upirala Jana. Zmajala sem z glavo …

“Glej, a ti to, kar je storil meni, a ti vse to, vse grozovite stvari, kijih storil ljudem, še ni dovolj … se ti resnično zdi, da vse, kar lahkovidiš v gnojnem stvoru, ki ga dela, ni zadosten razlog, da se ga morašna daleč izogibati!?” sem vzkliknila v jezi. Nato se je Jana začelastrinjati z mano. Vsaj na videz.

“V redu, potem pa nič, saj se nisem mislila z njim družiti, le nekajsem želela preveriti,” je rekla.

“Nobenega razloga nimaš, da bi ti kaj preverjala pri Požarju,”sem odsekala, “izogibaj se ga, če si pametna. Normalni ljudje sePožarja izogibajo. Normalni ljudje ne lezejo v šit. Mislim, da ti jelahko iz moje izkušnje jasno, da … če naivno zlezeš v šit, iz kateregapotem sam nikakor ne moreš, tudi sam v javnosti obveljaš za šit.”Morda so moje besede zalegle, morda pa ne. Kdo ve. Jana je odraslain naj ravna, kakor ve in zna. Ampak kmalu za tistim je šel Požar nadopust. Država si je oddahnila … hvala bogu, nosove smo si lahkoodčepnili … smrad je nekoliko pojenjal … a ne za dolgo … Požar gaje še iz dopustniških krajev sposoben pošiljati … In tako se je vavgustovskih dnevih, ko je bil Požar na dopustu, ime ‘Ana Jud’ karnaprej pojavljalo v njegovem smrduharskem tabloidu. Recimo,objavljen je bil članček o tem, kako Ana Jud zdaj piše za provladniMag (ki je bistveno manj provladni od časopisne hiše Dnevnik innjenega umotvora Direkt), nato je bil objavljen še članček o tem,kako je bila Ana Jud s prijateljico Alenko Arko na kavi v Maxiju inji je ta menda povedala, koga vse bodo zamenjali na POP TV.Bullshit. Res je, da gresta Alenka Arko in Ana Jud zelo pogosto nakavo, kosilo, v kino in tako naprej (ker sta pač zelo dobri prijateljici),ampak o bedarijah, ki jih je zapisoval Požar, se niti nista pogovarja-li. Požar je res največji lažnivec v državi. Vidite, jaz stvari argu-mentiram. Jaz jih lahko razložim. Ampak nečesa pa ne razumem:

97DOSJE ROKOMAVHI

kako je lahko predsednik uprave Dnevnika Branko Pavlin takosmešen, da se ne zaveda, da bo moral za vsako svinjarijo, ki jo Požarnapravi meni, on sam, Branko Pavlin, seči v žep? In poglejte, kakoje to psihopatološko: Požar je bil na dopustu, a je vzel s sabo svojlaptop in pisal – o meni. Si predstavljate še kaj, kar je lahko še boljbolno? Dvomim. Da gre človek na dopust, na morje, kjer leži naplaži in po tipkovnici kucka lažnive člančke o Ani Jud. Ali o komerkoli že. Sick. Mi, normalni ljudje, počnemo na morju vse drugo:uživamo, plavamo, beremo, se sončimo, flirtamo, se ljubimo … Požarpa razmišlja, kako bi koga sfukal in potem svoje bedne domislice poelektronski pošti pošilja v redakcijo, kjer jih tistih nekaj člo-večnjakov, ki so mu po intelektualni razsežnosti še najbolj blizu,recimo, Gorazd Suhadolnik, pridno objavljajo. Sick. Moj bog, kakoje to sick … kako so ti ljudje sick … In oni mislijo, da so normalni.Ubogi, ubogi ljudje … sick … Ker je povod za Požarjeva poletnapisakanja tičal v dogodku v Asu, sem Jani Lutovac Lah v skladu ssvojo naravo poslala jezni sms: “Ker imam zaradi tvoje pametnepoteze, da tega smrdljivega … povabiš k mizi, same težave,pričakujem, da boš to, kar si storila, tudi popravila! Vabilo na sodiščeboš pa tudi dobila!” Nemudoma je odpisala: “Ok, bom!” Ampak dodanes kakopak še ni …

Ah, saj, primerna kazen za tega človeka, za Požarja, bi bil le pasjipovodec Linndye R. England. Ali pa … če bi ga povaljali v katranuin perju, nato pa nanj nalepili majico z velikim napisom GOD BLESSBUSH! in ga deportirali nekam v … hm, Karbalo? Dvomim, da biga kaj drugega izučilo. No, kakšen elektrošok bi najbrž tudi koristil.Ali pa tabletka cianida? Drugače se zdi, da ne koristi prav nič …

Vemo, da ima Požar že XXL obtožb, ki mu jih je zaradi številnihkršenj novinarskega kodeksa izreklo NČR in tudi vemo, da je Požaruničil popolnoma vse projekte, ki se jih je lotil. CK-jevsko komu-nistično glasilo Evropa, zdaj! (z Jugoslavijo k Evropi), ki ga je urejal,je propadlo. Revija Moški svet, ki jo je urejal, je propadla (vsaj bejbamu je ostala; Barbra Drnač se je namreč nekoč slekla za Moški svetin nekako tako sta se našla). Slovenske novice niso propadle, ko je

98 ANA JUD

Požar odšel, je bil pa marsikdo v časopisni hiši Delo zelo srečen,ker je končno odšel. Za njegovimi finančnimi propadi so ostali orjaškidolgovi, po koncu njegovih psihopatskih uničevalskih pohodov paso medijskim hišam, ki so njegovo kanibalsko delo podpirale, ostalele črne packe na imidžu. Morda vam lahko Delov novinar Aleš Čakšpove (na kofetku), koliko mu je ostal Požar še dolžan. Tudi MarkoKušar, eden od tehničnih urednikov na Direktu vam lahko pove, zakajje ‘tam’. Ker je za Požarja delal že na Moškem svetu, a mu je popropadu ostal dolžan in .. eto, zdaj časopisna hiša Dnevnik lepoodplačuje Požarjeve stare dolgove. Branko Pavlin je takšen đek, daodplačuje Požarjeve stare dolgove. Res, pravi dobrodelnež, taleBranko Pavlin, mar ne?

Tudi Direkt je finančna polomija in bo definitivno propadel, aglej ga zlomka, zaenkrat se še nič ne zgodi. No, najbrž se še bo …Direkt sedaj sodi pod časopisno hišo Dnevnik, ki je delniška družba(d.d.), kmalu pa ga bodo preoblikovali v družbo z omejenoodgovornostjo (d.o.o.), kar pomeni, da ga Dnevnik več ne bofinanciral, ampak se bo moral financirati sam. To pa ne bo šlo dolgo.Direkt s prodajo izjemno malo zasluži in komaj pokrije tekočestroške. Da je popolna izguba, priča tudi dejstvo, da časopisna hišaDnevnik ves čas izhajanja Direkta ni bila pripravljena niti enkratrazkriti, kakšna je prodaja njihovega tabloida. Časopisna hišaDnevnik revidirane podatke o prodaji skriva. Jasno, Direkt niposlovni uspeh, kot se vsake toliko pohvali Pavlin (pa saj mu itakživi bog v tej državi več ne verjame; ravno s Požarjem si je Pavlinnakopal na glavo nekredibilnost in za njegovo kariero je najboljše,da se nadaljuje nekje … v penziji?). Direkt je izguba in sramota. Ssramoto in izgubo pa se nihče noče hvaliti. Direkt se hvali z branostjo.Hvalisa se, da ima veliko branost. Zadnjič mi je nekdo iz LDS rekel:“Dobro jim gre. Veliko branost imajo.” Spet sem zmajala z glavo …kako topoumni so ljudje v tej državi. Mili bog. Po branosti Direktniha med četrtim in petim mestom med slovenskim časopisjem. Karpomeni, da ga ‘bere’ približno enako število ljudi kakor poslovničasnik Finance. Med 80 in 100 tisoč prebivalcev Slovenije torej. Po

99DOSJE ROKOMAVHI

avgustovskih izsledkih Nacionalne raziskave branosti (NRB) tiskanihmedijev v prvem polletju, ki jo pod okriljem slovenske oglaševalskezbornice izvaja družba Cati in je bila tokrat prvič narejena pospremenjeni metodologiji, saj so namesto kombiniranega modela,ki je vseboval predhodno telefonsko anketo in nato osebno an-ketiranje med njo zbranih bralcev, opravili le spraševanje na terenu.Rahlo spremenjen je bil tudi vprašalnik, na katerega je odgovorilo3363 ljudi med 10. in 75. letom starosti. NRB je pokazala, da so vSloveniji najbolj brane Slovenske novice, sledijo jim Delo, Dnevnikin Večer. Za njimi se uvrščata Direkt in Finance. Ampak med Fi-nancami in Direktom je velika razlika. Direkt je beden in neuspešen,brez oglasov, s slabo prodajo, Finance so dobro narejene, vedno boljuspešne, z veliko oglasov, z dobro prodajo in jim, kot enemu odredkih slovenskih časopisov, naklada raste. Zato dejstvo, da imaDirekt podobno branost kot Finance, ne pomeni popolnoma nič. Bomna kratko razložila, kaj je “branost” … Nič. No, popolnoma nič.“Branost” ne prinaša denarja, ker “branost” ni prodaja. “Prodaja”prinaša denar. Vsak “prodani” izvod katerega koli časopisa prinesev blagajno denar. Če ni “prodaje”, ni denarja. Ni zaslužka. Direktova“prodaja” je tako minorna, da se bog usmili dolgov, ki jih bo moralDnevnik še dolga leta odplačevati zaradi zablodele hišne politike …Veste, kaj natančno je “branost”? “Branost” je to, da pet izvodovDirekta fliknejo v kakšen zanikrni lokal, kamor hodijo na pijačo inmalico gastarbajterji in vsak seveda prelista Direkt. Če je gastar-bajterjev na dan 20 in vsak od njih prelista izvod Direkta, to pomeni,da ga je prebralo 100 ljudi. Tako dobimo “branost”. Katera je lahkoučinkovita le, če je časopis spodobne narave in posledično pritegneveliko reklamnih oglasov, ampak ker Direkt ni spodoben, je jasno,da oglasov, razen kakšnih reklam za smešne ‘vroče linije’, preprostone more prinesti. Po uradnem poslovnem planu bi morala časopisnahiša Dnevnik danes prodati že vsaj 25.000 izvodov tega časopiskana dan. Kaj mislite, koliko ga proda? Včasih 8000, včasih 9000,včasih 13.000, če dobi v kremplje kakšno zares sočno zgodbo, kizadovolji primitivizem slovenskega naroda, tudi 17.000 izvodov, a

100 ANA JUD

vse to je še vedno nič. Velik nič. Izguba. Poslovna izguba. Me pavseeno zanima, kdo so ti ljudje, teh nekaj tisoč posameznikov, kivsak dan odštejejo 99 tolarjev za ta primitivni časopisek? Kdo jegnojna sodrga, ki kupuje Direkt? Kdo so ti idiotski posamezniki, kigredo v trafiko in kupijo najbolj lažnivi in nasploh nizkoten časo-pisek? Kdo so ti ljudje? So to ljudje, ki so jim celo življenje sedelina glavi in so danes tako zabiti, da ne znajo brati nič drugega, razenlaži in žaljive članke? Sodrga umazana. Smrdljivci. Nepofukančki.Slovenci in Slovenke, ki imajo namesto možganov v glavah plevel.Ovce zabite.

Povem vam, kar se mene tiče, bi lahko teh nekaj tisoč izmečkovslovenskega naroda kar takoj nagnali v krematorij in jih sežgali, pase ne bi bilo vredno sekirati. Za golaznijo ni vredno jokati. Golazennaj pocrka, če ni sposobna doumeti, kaj kupuje, kaj bere, ko bereDirekt.

Nekoč, že dolgo tega, sem na Valu 202 poslušala intervju z nekimglasbenikom, in ko so ga povprašali o njegovem odnosu s tabloidi,je dejal: “Bojte se ljudi, ki hodijo vsako jutro v trafiko po svojemnenje.” Te besede povedo vse, se vam ne zdi? Več kot zafrustriranomnenje malih, zafrustriranih pisunčkov, vam tabloid Direkt ne moredati. Če ga berete, ste isto. Mala, zafrustrirana sodrga, ki bi jo bilopotrebno pobiti. Ker sem zelo prijazna, pa bom postregla še z enimdokazom o Požarjevi psihopatološki lažnivosti, ki bi – če bi imelisvetovno prvenstvo v patološkem laganju –, z gotovostjo pobralaprvo lovoriko.

Poglejte naslednji primer: nekdanji direktor Stanovanjskegasklada Edvard Oven lahko potrdi in zapis je mogoče najti tudi vsodnih spisih kazenske tožbe med Ovnom in Požarjem, da je Požarna sodišču zatrdil, da vedno vse preverja. Skratka, Požar je na sodiščuizjavil, da informacije, ki jih objavlja, vedno preverja! Ni res. Laž.Požar informacij ne preverja! Vrsto dokazov, da Požar informacijpraktično nikdar ne preverja, najdete, če pogledate ravno v obsodbe,ki mu jih je zaradi nekorektnega dela v medijih izreklo NČR. Recimo,v primeru novinarke TV Slovenija Rosvite Pesek, ki jo je Požar brez

101DOSJE ROKOMAVHI

preverjanja obtožil, da je prejela podkupnino (ne da bi svoje trditvekakor koli dokazal, seveda), je mogoče najti nasprotje – Požar zadeveni preverjal! V mojem primeru je mogoče najti popolnoma isto. Požarje o moji malenkosti objavil kopico laži in me obdolžil bedarij inme, jasno, niti enkrat ni poklical in vprašal, kako in kaj (a vidite,kakšen je? Tam, v časopisku upa bevskati, poklicati in preveriti, parevše nikdar ne upa). NČR ga je ponovno obsodilo, ker ni poskušalpridobiti mojega odziva, pa … kaj? Nič. Požar pač laže. Ko je nasodišču v kazenski tožbi, ki jo je sprožil Oven, zatrdil, da informacijevedno preverja, je torej lagal. Veste, kakšna je kazen, če se na sodiščuzlažeš, če krivo pričaš? Velika, zelo velika … Dobiš lahko denarnokazen, dobiš lahko pogojno zaporno kazen, ja, če na sodišču krivopričaš, ni šans, da se izmažeš po lepi poti. In Požar je na sodiščukrivo pričal … pa ne le enkrat … Pa tega Požarja nihče ne vpraša …Čudno, mar ne? Čudno, da takšnega vprašanja Požarju ne zastavinihče?

Če se za trenutek ustavim pri reviji Obrazi, si ne morem kaj, dane bi tamkajšnjih novinarjev vprašala, kaj pa vam je, da vsake tolikoobjavite intervju s Požarjem&Drnačevo in vsakič poskrbite, da vjavnosti izpadeta parček “mica-maca”, a jima ne zastavite popolnomanobenega konkretnega vprašanja o nedopustnosti njunega početja?Recimo, nazadnje je Požar v Obrazih bleknil, da je Ana Jud lažnivka,a kje ima ‘možgane’ novinarka Obrazov, ki ga je intervjuvala, kajtizanima me, zakaj ga ni vprašala, v redu, če je pa Ana Jud lažnivka,zakaj je potemtakem ne tožite? Ali pa bi ga morala vprašati, okej,argumentirajte! Pa se novinarka sama od sebe tega ni spomnila. Inkako je možno, da medij takšen intervju potemtakem sploh objavi?Pa ne, saj niti ne gre zame, gre za nerazumljivo dejstvo, da v medijihobjavljajo “mica-maca” intervjuje s Požarjem&Drnačevo, a jima,glej ga zlomka, ne zastavijo nobenih pravih vprašanj! Mediji ob-javljajo s Požarjem&Drnačevo piar intervjuje in to je porazno. Čeintervjuvajo mene (in marsikoga drugega), je pesem drugačna. Meneje treba izprašati vse. A–Ž. Od tega, s kom spim, kakšen straniščnipapir uporabljam, a seksam tudi pred kamero, eto, ko sprašujejo

102 ANA JUD

mene, jim ni nerodno in ni jih strah, ko sprašujejo Požarja&Drnačevocvikajo, ker vedo, da bodo, v kolikor se jima bodo zamerili, imelisame težave. Saj noben novinar Požarju ne zastavi zoprnih vprašanj,ker v slovenskem novinarstvu nekako velja, da zoprnih vprašanj nesmeš zastavljati …

No, nekoč jih je Požarju poskušala zastavljati novinarka VesnaMilek (v reviji Modna Jana), a se zdi, da je hitro omagala. Predmeseci so majčkeno zoprna vprašanja postavljali Drnačevi v Vikendu(priloga Dela in Slovenskih novic), a se žal zdi, da niso šli do konca.In Požar in Drnačeva se predstavljata kot ‘najvplivnejši medijskipar v državi’. Mili bog, odpusti jima, saj vendar ne vesta, kaj govori-ta …

Edinole Žurnal je pred nedavnim poročal, da ima Požar še izSlovenskih novic 11 kazenskih ovadb in nekaj odškodninskih tožb,v primeru Direkta pa je število kazenskih ovadb in odškodninskihtožb tako veliko, da jih več nihče ne šteje. Odškodninske zahtevke,ki jih je časopisna hiša Dnevnik zaradi Direkta prejela do danes, jemogoče ovrednotiti na več kot 50 milijonov tolarjev. Veste, kolikoje to denarja? In vsaj polovico od tega bo Dnevnik po mnenju pravnihstrokovnjakov zagotovo moral izplačati. Požar se je nazadnjehvalisal, da se on z vsemi pogodi. Aha. Seveda. Nikdar se nedogovarjajte s Požarjem ničesar. Njemu je potrebno dati samo ‘popički’ in … čao miki … Žurnal je ironično zapisal, da se bo Požarkmalu lahko preselil na sodišče. Res je. In ne le tja – Požar se bokmalu lahko preselil v zapor … Ko imaš toliko kazenskih ovadb, nivrag, da ne bi uspelo … Seveda se bo spet našla kopica posameznikov,ki bodo oporekali, da se novinarjev nikakor ne pošilja v zapor. Požarse je nekomu samozadostno pohvalil: “Še nobenega novinarja vEvropi niso poslali v zapor!” Dobro, nekdo mora biti prvi. Bo papač Požar prvi. Če resnično ne gre drugače, če novinarski ceh nepozna drugačne regulacije, naj svoje pač opravijo sodni organi. Čeimamo FDV, ki se ne zgane, ker tamkajšnji profesorji pred Požarjemtrepetajo, z njegovimi informatorji (ali pa celo z njim samim), recimo,Zavrlom, pa so celo povezani, če imamo DNS, ki je nazadnje ob

103DOSJE ROKOMAVHI

dnevu svobode tiska zavreščalo, da je svoboda tiska v Sloveniji karnaenkrat okrnjena (zaradi uredniških menjav v največjih medijih;pa se v resnici ni zgodilo nič novega, edinole politično etabliraneurednike so zamenjali z – drugimi politično etabliranimi uredniki?),a se ni niti enkrat do zdaj spomnilo, da ravno Požar najhuje krnisvobodo tiska, ja, to je za DNS očitno nepomembno, a ne, in … čeimamo NČR (nekateri člani NČR s Požarjem veselo ‘sodelujejo’ –tako ali drugače), ki izreka Požarju obsodilne sodbe kot po tekočemtraku, pa … kaj? Ni haska, a ne? Ostanejo edinole sodišča.

Požar rad razlaga, da je njegov tip novinarstva enak tipu tablo-idnega novinarstva na Zahodu. Ni čisto res. Tako umazanih tabloidov,kot so tabloidi, ki pridejo izpod Požarjevih rok, na Zahodu ni. NemškiBild je nizkoten, a ne tako zelo nizkoten. Britanski Sun je primitiven,ampak ne tako ostudno primitiven.

In še nekaj je: Ko si Bild in Sun privoščita orto svinjarijo, človektoži in dobi res veliko odškodnino, ki se šteje v milijonih in milijonihevrov.

Na Zahodu ni hecanja z linčanji v medijih. V anglosaksonskemsvetu sodna praksa razume, da so duševne bolečine pomemben dejav-nik in jih ne gre zanemarjati. V Sloveniji moraš najprej poskušatinarediti samomor, da postane razumljivo, kako grozovito je lahkomedijsko nasilje. Vseeno pa v Sloveniji zaenkrat še ne moreš dobitivelike odškodnine. Dobiš nekaj. Milijon. Mogoče dva. Največjaodškodnina, ki je bila doslej izplačana v naši državi zaradi duševnihbolečin, je sicer štela natanko 1.100.000 tolarjev. Zdaj si papredstavljajte, kaj lahko narediš s takšnim drobižem, ko ti je nekdouničil življenje? Številka je tako smešno majhna, da z njo ne morešniti za tri mesece pobegniti v kakšno drugo državo, da bi se malozluftal od tukajšnjega terorja. Če te pretepejo in ti med pretepomodsekajo roko in iztaknejo oko, no, potem lahko računaš, da bo imelosodišče posluh in ti prisodilo veliko odškodnino. Ko pa te terorizirajona psihološke načine, je pa to menda nič. In nekateri pravijo: sajsčasoma dobi človek debelejšo kožo. Ja, seveda. Sčasoma bomo mi,ki smo preživeli psihološki teror, postali pravi sloni in bomo sposobni

104 ANA JUD

kruliti nazaj. Saj ne gre zato, da bi denar lahko odtehtal duševnebolečine. Moje mnenje je, da jih ne more. Za nekaj povsem drugegagre. Gre za preprečevanje medijskih linčev. Odškodninski sistem bibilo nujno potrebno zvišati in slovenska sodišča navaditi, da začnejomedijem prisojati res velike kazni. Velike denarne odškodnine.

Verjemite, novinarski ceh je preveč vase zagledan, da bi sam posebi ukrepal in sam pomagal pri spremembah.

Spremembe se bodo zgodile, ko bo kakšen sodnik zbral dovoljpoguma, udaril po mizi in toženemu mediju prisodil odškodnino,kot se šika. 20, 30, 50, 100 ali še več milijonov tolarjev. Takrat bomir. Takrat bodo uredniki in novinarji trikrat premislili, če se jim šesplača koga linčati na tako ostudne načine, kakršnim smo priča danes.Šele takrat bomo v tej državi lahko govorili o pravici!

Dokler se ne bo našel sodnik, ki bi zbral toliko poguma, da biudaril po mizi in mediju, ki je koga oškodoval in mu z javnimsmešenjem in napadanjem uničil življenje, naložil izplačilo več-milijonske odškodnine, o pravici v tej državi ne moremo govoriti.Torej: kdaj se bo našel sodnik, ki bo takole udaril po mizi in naredilred in mir? Ne govorim le o okrožnih in višjih sodnikih. Ni vse vnjihovi moči. Vprašanje je:

Kdaj se bo našel vrhovni sodnik, ki odloča nazadnje in bo udaril pomizi in naredil mir in red?

Se bo to zgodilo šele takrat, ko bo bodo medijsko uničili kakšnegasodnika in bo moral tudi sodniški ceh stopiti skupaj? Se bo to zgodilotakrat, ko bodo kakšnemu vrhovnemu sodniku slekli hlače in ga spenisom v roki postavili na naslovnico najostudnejšega tabloida?Se bo to mogoče zgodilo takrat, ko bodo otroka kakšnega sodnikaokrutno umorili, nato pa se bo našel umazani časopisek, ki se bo izkrute smrti posmehoval!? Res bi radi to vedeli: kaj vse se še morazgoditi, da bo kdo ukrepal!?

Okej, male spremembe (na boljše) so se začele dogajati. Danessodišča končno izdajajo medijem odredbe o prepovedi pisanja.

105DOSJE ROKOMAVHI

Včasih takšnih odredb ni bilo mogoče dobiti. Seveda, ker ni bilo“terorističnega” novinarstva, odredbe niso bile potrebne. Danesodredbe postajajo vsakdanjik. Uspelo jo je dobiti meni, uspelo jo jedobiti državnemu tožilcu Boštjanu Penku, uspelo jo je dobiti družiniPlestenjak in še nekaterim drugim. Ampak povem vam, kaj začnejoljudje govoriti, ko na sodišču uspeš doseči prepoved in o tebi določeničasopis več ne sme pisati? Aha … sigurno nekaj skrivaš, zagotovoprikrivaš nekaj, kar nočeš, da javnost izve … ali: zagotovo so tvoji“veliki ljubimci” preko zvez uredili, da ti je to uspelo dobiti …Primitivni in zarukani bedaki. Sodrga. Kaj skrivam? Nič, samo svojmir hočem imeti, in če je novinarski ceh v tej državi tako prijazen,da ne zna zaščititi niti lastnih kolegov, kaj šele drugih ljudi, naj pačto delajo sodišča. To je vse. Nič drugega. Kako čudno, kajne? No,odškodninski sistem se spreminja počasi, a upanje, da bo dosegelodškodnine, kakršne poznajo v anglosaksonskem svetu, še obstaja.Pomemben korak so naredili starši pred klubom Lipa do smrtipoteptanih deklic, ki so zoper časopisno hišo Dnevnik vložili tožbov odškodninskem znesku 30 milijonov tolarjev. Res je, zahtevajopremalo. Več bi morali zahtevati. Kajti za grozodejstvo, ki so gapreživeli ob izgubi otrok in za gnus, ki ga je ob tem na njih zlilčasopis, bi morali zahtevati toliko, da bi Branko Pavlin do koncaživljenja delal nadure (v kakšnem skladišču?). Morda bi se potemnjeni šefi zamislili. Nad sabo. Nad svojim početjem. Ampak … zazačetek je tudi to dovolj. Če časopisna hiša Dnevnik misli, da se bov tej in v drugih tožbah izmazala, se moti. Požar se rad hvali, daproti njemu nihče ne more izgubiti tožbe, ker ima on vse najboljšeodvetnike na pavšalu. Ko normalen človek sliši kaj takega, ga zaboliglava. Takšno izjavo je, recimo, Požar podal v kratkem pogovoru zahrvaški Nacional. Kaj pove ta izjava? A veste, kdo se še hvali, daima “najboljše” odvetnike zakupljene in na pavšalu? A veste, kdoše funkcionira tako, da kupi “najboljše” odvetnike, se pravno zaščiti?Vsaj enega od Botrov ste morali videti … Ja, mafija. Edinole mafijafunkcionira tako. Kajti mafija se zaveda, da počenja pokvarjenadejanja in se pred kaznijo zaščiti natanko tako, da zakupi vse

106 ANA JUD

“najboljše” odvetnike. Čeprav izraz “najboljši” odvetniki ni ravnona mestu. Požarjevi odvetniki so resda najbolj slavni v tej državiciin imajo najboljše razdelano “mrežo”, a o tem, kdo je res dober alinajboljši, bi se dalo debatirati … Saj vemo, kaj ima na sodiščunajvečjo veljavo? Argumenti! Požarjeve izjave so vsekakor smešne.Kot že rečeno, so njegovi odvetniki na pavšalu. Kar pomeni, da oni‘svoj’ denar dobijo, ne glede na to, če na sodišču zmagajo ali izgubijo,kajne? Oni ne utrpijo finančne škode. En primer več ali manj …Mislite, da Požar sam plačuje svoje odvetnike? Mislite, da jih plačujeiz svojega žepa? Ne, zdaj, ko ga še vedno podpira Dnevnik, gre denariz Dnevnikove malhice. Ja, vsi, ki kupujete časopis Dnevnik, pomalem financirate še Požarjeva mrhovinarjenja.

Res pa je tudi, da je Požarja dolga leta ščitila močna roka nje-govega očeta, zloglasnega tožilca iz svinčenih komunističnih ča-sov. Toda vsaj s tem je danes konec. S svinčenim komunizmom jekonec. In Požarjev papan je že več kot leto dni med rajnkimi. Najmu sveti večna luč. To mislim resno. Do pokojnih je treba kazatispoštovanje. Res pa je, da Požar več ne uživa njegove “pravniške”zaščite …

Požarjeva nekdanja soproga je v Ljubljani spoštovana odvetnica,mu ona pomaga? Nekateri pravijo, da ne, drugi pravijo, da ja. Nevem … Toda, ko človek sliši, kaj vse ji je počel Požar, mu gredopokonci vse kocine. Podrobnosti ne bom zapisovala, ker ne želimvdirati v njeno zasebnost, ampak viri, ki potrjujejo okrutnost do-gajanj, so zanesljivi. Pa? Zakaj vsega tega Požarja nihče ne vpraša?Morda pa ga nima smisla spraševati, saj se ta človek tako ali takozlaže kot tekoči trak v tovarniški industriji. Hm, morda pa bi vam,takole, na kofetku, ne v javnosti, kaj povedal prvi mož KD GroupMatjaž Gantar, ki je pred leti, ko so “reševali” Oslobodjenje, Požarjapeljal v Sarajevo (ni mi jasno, kje je imel Gantar takrat misli, ampakpustimo to …). Ja, Matjaž Gantar ve zelo veliko o primerih, ki odlič-no pričajo o psihopatološki naravi, lažnivosti in obsedenosti sseksualnimi perverzijami, ki zasedajo večji del Požarjevih malihmožganov … Upam, da ne bo jezen, ker to zapisujem. Na Matjaža

107DOSJE ROKOMAVHI

Gantarja mislim, ne na Požarja … jaz vem, da on ve … in on najbržve, da jaz vem, da on ve … A veste, kaj vse je Požar natrosil novi-narjem, ki so ga prosili za mnenje o moji knjigi? Ničesar smiselnegani vedel povedati. Stisnil je repek med nogice. Je pa vsakemunovinarju rekel: “Ona spi še z več tipi, kot jaz pišem!” Oh … UbogiPožar … Hov-hov? Česa on in njegovi zanikrni in psiho-fizičnoadekvantni podrepniki v knjigi niso razumeli? Morda tega, da‘fukam’, ali tega, da oni očitno pač ‘ne fukajo’ in je ‘fuk’ zato zanjih nekaj strašnega? Kaj je narobe s to mlahavo in zanikrno sodrgo?Kdo je zdaj nepotešen? Kdo je tukaj primitiven? Zadnjič, recimo,šetkam mimo Reformatorja na Trubarjevi ulici v Ljubljani in zunajsedi Gorazd Suhadolnik. S četico nepomembnih, zapitih nepo-fukančkov. Isti prizor: ko me vidijo, staknejo glave in šuškajo – ja,ona fuka … Pa? Vi bi pa radi, pa vam pač ne gre, jebi ga …

Kolega iz POP TV mi je enkrat dejal: “Jaz sem enkrat poskusilseksati, pa sem videl, da znam, pa mi zato več ni treba.” Štos …

Mali, zanikrni in opravljivi nepofukančki, pa mislijo, da znajo,ampak v resnici ne znajo. Kar oglejte si enkrat njihove roke …

… sigurno so že po dolgem in počez čez dlani žuljave in razbraz-dane – od prisilnega drkanja, kakopak …

Kar najbolj skrbi (in hkrati dokazuje), da novinarski ceh podpirateroristično tabloidno novinarstvo, pa je ljubeči odnos “resnih”medijev do Požarjevega dela in Požarja samega. Recimo, kolumnistMarko Crnkovič je včasih besno pisal kolumne, ki so bile naperjeneproti tabloidom. Povsod. V Sobotni prilogi Dela, v Financah, vŽurnalu … še kje, mogoče? Danes pa Crnkovič piše kolumne, ki sotabloidom in Požarju, okej, ne ravno naklonjene, pač pa tipa: ja,časi se spreminjajo, brez tabloidov več ne gre … blabla … Zame jenapisal, da me ‘ne more jemati resno’. V redu. In bogme, da tudi jaznjega ne morem jemati niti najmanj resno. Več. Kajti, kdor se ‘proda’,ga težko upoštevamo. Crnkovič objavlja ravno v Dnevniku in jasnoje, da ne more pljuvati po lastni ediciji in po hiši, ki ga plačuje. Čezato piše kolumne, ki so tabloidom bolj naklonjene, ga še nekakorazumem, če pa je samovoljno zamenjal stališča, ga preziram. V

108 ANA JUD

zadnjih mesecih sem ga večkrat zagledala. Ko sem stopila skozivhodna vrata domačega bloka. Tam, na dvorišču, no na pločnikumojega bloka, je majhen lokalček. Imenuje se ‘Park bar’. Crnkovičje v minulih mesecih skoraj vsako dopoldne posedal na kavi v Parkbaru, pil kavo in … ja, bral Direkt. Ja, Crnkovič je bral Direkt. VelikiCrnkovič je počel isto, kar počnejo samo še kakšni gastarbajterji vnajbolj zanikrni beznici, kjer jim preko šanka pomolijo kakšen izvodDirekta. Odkar sem ga nekajkrat videla, kako bere Direkt, semugotovila, da je Crnkovič zares največji intelektualec. Saj je sposobenprebirati časopis, v katerem normalen človek ne more prebratipopolnoma ničesar. Odkar sem to videla, mi je popolnoma jasno, dasem napram Crnkoviču totalna nula, mala siva miška … Ja, kar sramme je. Da sem tako prazen in ničvreden žakelj. Napram Crnkoviču,kakopak. Kajti on je napram meni pravi razsvetljenec. Mojster peresain besede. Ki lahko bere časopisni stvor, ki ga večina nikakor nemore brati. Priznam, očarana sem, in če ga bom še enkrat videla,kako se napreza med branjem Direkta, se bom nemara celo zaljubilavanj … za sekundo ali dve … saj veste, to gre pri meni zelo hitro …Potem ga bom v sekundi ali dveh neprištevnosti morda še zaprosila,naj me inštruira. Res, ugotavljam, da ne znam ne pisati ne brati.Napram Crnkoviču. Napram marsikomu drugemu tudi.

Drugače pa beležimo tri “resne” oddaje, ki so do sedaj Požarjakar naprej podpirale. Ga vabile v goste kakor kredibilnega stro-kovnjaka za yellow press, pa dobro vemo, da so produkti njegoveganovinarskega “intelekta” le podla maščevanja zaradi osebnih zamer,ali pa imamo opravka z naročenimi medijskimi linči. Požarja je radapovabila v goste oddaja Studio City na TV Slovenija. Njegove ‘teme’so povzemala Trenja na POP TV. Celo oddaja TV Klub na POP TVga je večkrat povabila v goste. Zakaj? Seveda – zaradi “svobodegovora”, kajne? Vsakomur je potrebno dati “svobodo govora”, a ne?Vsakomur je potrebno dati možnost, da spregovori v javnosti? No,marsikdo “svobode govora” kakopak ne dobi. Verjemite, jaz je vStudiu City, Trenjih ali TV Klubu ne bom dobila. Nikdar. Še marsikdodrug je ne bo dobil. Nikdar.

109DOSJE ROKOMAVHI

Za nas, nekatere, 39. člen slovenske ustave v teh medijih ne bonikoli obveljal. Požar je “svobodo govora” vedno dobil. Pa najbržjo bo še dobil, kajne?

Trenja ureja Uroš Slak, Studio City ureja Kaja Jakopič, TV Klubureja Špela Šipek. Sama eminentna slovenska novinarska imena. Kise v javnosti pogosto zgražajo nad tabloidi, še zlasti nad Požarjemin njegovim delom, a glej ga zlomka, kljub temu mu vsakič znovaprijazno ponudijo priložnost, da pride še v njihove oddaje in (… kotda ni dovolj že to, da moramo njegovo bevskanje prenašati v njegovičasopisni gnojnici) nas to isto bevskanje zalije še iz televizijskegaekrana. Torej, naj zastavim nekaj vprašanj, toda nikar mi v odgovorne posredujte floskul o “svobodi govora”, za katero menim, da jesveta in bi morala biti skorajda absolutna, toda nikakor ne bi smelaslužiti za zaščito tistih, ki jo zlorabljajo za razpečevanje umazanihlaži in razžalitev!

Špela Šipek, zakaj vabiš v oddajo TV Klub človeka, ki ga – kotčlanica NČR– po eni strani kar naprej obsojaš zaradi kršitevnovinarskega kodeksa, po drugi strani pa mu ravno v svoji oddajidaješ možnost, da kriminalne novinarske principe razpihuje še prekotelevizije? Kako je možno, da človeka, ki ima toliko obsodb NČR,dojemaš kot kredibilnega gosta, kot nekoga, ki lahko gledalcem ingledalkam pove kar koli smiselnega in kredibilnega?

Uroš Slak, zakaj povzemaš ‘teme’, ki jih razpihuje Požar, če sezagotovo dobro zavedaš, da so pridobljene z izsiljevanji, vdiranji vzasebnost in drugimi kaznivimi dejanji? (Recimo, Trenja so povzelaPožarjevo afero o poslancu SD Aureliu Juriju in afero oPlestenjakovih.) In – ali se zavedaš, da s tem, ko povzemaš Požarjeve“teme” večaš škodo, ki so jo posamezniki že tako utrpeli zaradiPožarjevega dela? (Morda zaradi Zavrla?)

Kaja Jakopič, zakaj daješ Požarju možnost, da nastopa na nacionalniteleviziji, saj nobena druga oddaja nacionalne televizije tega človeka

110 ANA JUD

ne povabi v goste, ker se uredništvo vsake druge oddaje na nacionalniteleviziji zaveda, da se človeku, ki počne take stvari, ne daje možnostiza nastop na nacionalni televiziji!?

Resno čakam odgovore … čisto resno …Sicer ne verjamem, da jih bodo posredovali, ker se ve, da na zoprnavprašanja ne marajo odgovarjati, ampak poskusiti ni greh, kajne?Poleg tega me dovolj dobro poznate in veste, da vedno zastavljamzoprna vprašanja. Skratka, čemu taka podpora medijskemu ka-nibalizmu? Da dosežete večjo gledanost? In se pretvarjate, da stekul in ‘uravnoteženi’, ker daste “svobodo govora” vsem? Seveda …Morda bi pa morali omenjenim “resnim” urednikom in šefom naProPlus in Dnevniku ter lastnikom obeh medijev forwardirati slo-vensko ustavo in slovenski kazenski zakonik. Res je, da 39. členslovenske ustave zagotavlja ‘svobodo govora’ vsem; in piše: “VSloveniji je zagotovljena svoboda izražanja, misli, govora in javneganastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja.Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za kateroima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določazakon.” Toda v ustavi najdemo še zapis, ki absolutno svobodo govora“omejuje” na 40. člen ustave, ki govori o pravici do popravka inodgovora: “Zagotovljena je pravica do popravka objavljenegaobvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika,organizacije ali organa, in prav tako je zagotovljena pravica doodgovora na objavljeno informacijo.” Kot vemo, imamo tudi novizakon o medijih, ki pravico do popravka in odgovora še natančnejedoloča, čeprav je omenjeni zakon v praksi popolnoma neučinko-vit … Zdaj pa še tole: Zanima me, kako lahko, recimo, jaz dobimpravico do popravka in odgovora na škodo, ki mi jo je s širjenjemlaži v oddaji Studio City povzročil Požar? Kaja Jakopič in MarcelŠtefančič jr., kaj pa zdaj? Kako bosta popravila svinjarijo, ki sta mijo povzročila? Jo bosta popravila? Bom dobila pravico do popravka?Ne morem, kajne? Eto … Zanima me, kako lahko jaz dobim pravico

111DOSJE ROKOMAVHI

do popravka za vse lažnive in žaljive prispevke, ki jih je o meniobjavila oddaja E+? No? Zanima me, kako mi bo družba ProPluspovrnila škodo, ki sem jo utrpela (in je dokazljiva), ker so me‘novinarji’ te mrhovinarske oddaje skrivaj snemali, me nadlegovali?Torej, Jurenec, čakam, da mi javiš, kako boš popravil škodo, ki simi jo storil in je zelo velika! In kako lahko jaz dobim pravico doodgovora in popravka zaradi škode, ki mi jo je storil radio Hit, ko sonjegovi voditelji trdili, da je knjiga “plod Aninih psihološkihblodenj”? No, cenjeni Stane Cencelj, šef radia Hit, kako boš popravilsvinjarijo, ki mi jo je storil tvoj radio? Bom lahko dobila pravico dopopravka? Ne morem je dobiti, kajne? Eto … Čisto resno me zanima,kako mi bo nastalo škodo povrnila založba Pasadena, ki je počakalale toliko, da mi je tekst izpulila in ga nato posredovala naprej? Nobenepogodbe mi niso ponudili in ničesar mi niso plačali. Izkoristili somojo naivnost in stisko. Torej, Borut Rismal, dragi direktor“neodvisne” Pasadene, sporoči mi, s čim boš lahko opravičil ne-profesionalno dejanje. Kako ga boš popravil? A vam lahko povem,kaj je – poleg tega, da je mojo knjigo v elektronski verziji poslalKlemencu –, še storil tale Rismal? Ah, hodil je od enega do drugegain spraševal: “Ana Jud mi ponuja neko knjigo. Kaj ti misliš? Najvzamem?” Mili bog. Ubogi, ubogi Rismal. Ki se je resnično potrudil,da je ja vsa Ljubljana izvedela, da pišem knjigo. Ubogi, ubogi Rismal,ki mora po “svoje” mnenje hoditi k drugim ljudem … In kako boškodo povrnila FDV, ki je ravno tako posredovala tekst naprej? Splohni pomembno, če je to storila le ena FDV-jevska profesorica. Temnasenca je padla na vso FDV. Žal, FDV je pomagala pri medijskemlinču. FDV je pomagala pri kraji avtorskega dela. Pa ravno FDVuči, da se vse to, medijska linčanja in kraje avtorskih del, nikakor nebi smela početi … Kaj si mislite o FDV, ki uči eno, počne pa vsedrugo? Res krasna, tale naša FDV … Vsekakor mi, prosim, javite,ko se vam bo zazdelo, da morda imate malo … vesti? Če vamprofesionalen odnos ni blizu! Pa boste videli, da se ne bodo javili,ne, še bolj bodo ogorčeni, še bolj se bodo spustili na nizek nivo,nato pa meni očitali, ker pišem ostro, ah … Do takrat ne morem nič.

112 ANA JUD

Lahko pišem knjige in tako opozarjam na stvari, ki jih posameznikipočnejo v novinarstvu. Lahko pišem stvari, ki sem jih doživela nalastni koži in so jih na lastni koži preživeli še številni drugi.

Kdo je kriv? V prvi vrsti? Šefi medijev. Tudi oni so rokomavhi,tudi oni vedo, zakaj imajo (predvsem) Požarja. Da preko njegatrgujejo s svinjarijami …

V našem primeru so krivi šefi družbe ProPlus in časopisne hišeDnevnik. Oni so tisti, ki imajo v rokah moč in bi lahko zaustavilikanibalizem Direkta in E+. Da lastniki nastavljajo urednike indoločajo uredniško politiko smo že zapisali, čeprav primer POPTV&Kanal A ni tipičen primer, ker sta oba programa v tuji lasti, tujilastniki pa se v vsebino ne vtikajo, ker njih zanima izključno profit.Zato v primeru POP TV in Kanala A poudarjam, da niso CME kriviza groteskno vsebino oddaje E+, pač pa je za vse, kar udejanja taoddaja, neposredno odgovoren generalni direktor ProPlus MarijanJurenec. V primeru oddaje E+ je ravno on glavni rokomavh, kidopušča kanibalizem. On je glavni krivec za svinjarijo, ki vsakopopoldne lije iz Kanala A. Je pa zato dober primer, na katerem lahkostisnemo lastnike medija, časopisna hiša Dnevnik, ki izdaja Direktin je pretežno v domači lasti. Po podatkih iz razvida medijev naministrstvu za kulturo zavzema Kapitalska družba KAD v Dnevniku10,11 odstotka lastništva, kar je bistveno premalo, da bi imela državasama po sebi vpliv na Dnevnik (KAD bi moral imeti v Dnevnikuvsaj 25 odstotkov lastništva, da bi lahko govorili o neposrednemvplivu). ZP Večer ima v Dnevniku 6,52 odstotka, kar pomeni, datudi ZP Večer v Dnevniku ne igra nikakršne vloge in odločilna vlogaostane na ostalih dveh solastnikih. Na manjšinskem in večinskem.Manjšinski lastnik časopisne hiše Dnevnik je avstrijska medijskakorporacija Styria (25,74 odstotka), ki jo imajo v rokah avstrijski‘neodvisni katoliki’. Ti se v vsebino v Sloveniji ne vtikajo, kajti čebi bilo v Styrii količkaj katoliškega moralizma (res je, v tem primerubi bil katoliški moralizem še kako dobrodošel!), če bi Styria imelakoličkaj besede o vsebini časopisja, ki ga ima v lasti v Sloveniji, biDirekt najbrž že ukinili. V časopisni hiši Dnevnik ima največ besede

113DOSJE ROKOMAVHI

DZS, ki si lasti levji lastniški delež (51,5 odstotka). Intermezzo:Zadnjič, pozno popoldne, sem bila ful lačna, in ker se mi ni daloničesar skuhati, ven pa se mi tudi ni dalo, ker ni bilo nikogar, ki bibil primeren za klepet ob dobrem kosilu, sem poklicala enega odznancev, rekoč: “Skuhaj mi nekaj!” Znanec je privolil. Sedla sem vtaksi in se odpeljala do njega, na drugi konec Ljubljane. V njegovemstanovanju je totalno kul in on je totalno kul. Zelo znosen človek.Čeprav vsakič, ko postanem lačna, pridno kuha, a po malem znarejeno jezo kolne: “Vedno … ko prideš, vse poješ, vse popiješ inpotem odideš.” Ah, ja …“Ja, kaj pa naj drugega?” sem rekla, ko semtokrat stopila skozi vrata njegovega doma. Z glasnim kruljenjem vželodcu, kakopak. “Nič seksa?” se je on zahahljal naravnost izkuhinje. “Nene, jaz tega ne počnem več,” sem odgovorila z resnobov glasu. “Ne upam. Čisto resno. V tem malem prekletem mestecuitak ne moreš normalno funkcionirati, da se kaj ne bi razvedelo inzato sem zdaj raje vzdržna.” Malo sem se pač morala pohvaliti …On je še naprej ropotal v kuhinji in vmes godrnjal: “Ja, ampak mojisosedje mislijo, da imava midva razmerje” Ha-ha. Prosim?

“Nimava,” sem odvrnila medtem, ko sem si sezuvala čevlje.“Itak, ampak oni tako mislijo … naslednjič jih bom povabil v

kuhinjo in jim pokazal prazen hladilnik in prazne steklenice, skratka,vse kar ostane za tabo … so smeti,” je še rekel.

“Ja, potem pa nič, potem pa več ne bom prišla,” sem se užaljenozakujala, ko sem se prizibala do njega, v kuhinjo. Prižgala semcigareto. “… in zmeraj mi s cigaretami zasmrdiš vso stanovanje,”me je ošvrknil s pogledom. Jeza zdaj več ni bila narejena in šaljiva,bila je pristna. Še je zacvrčal: “A lahko greš kadit na balkon, prosim?”

“Ja,” sem prikimala. Ni mi preostalo drugega …… ubogljivo sem se prestavila na klopco na balkonu. Pihala sem

cigaretni dim … in si ogledovala okolico. Lepi beli bloki se bohotijov tistem naselju. Všeč so mi nova naselja, ki rastejo v Ljubljani. Kerso velika in bela in dajejo občutek, da je Ljubljana vseeno mesto, nepa nekakšna močvarasta kotlinica s staruhastimi stavbami, ki so resdaromantične, a v njih ni bogve kako fino živeti. Po mojem mnenju. V

114 ANA JUD

bloku, ki stoji natanko nasproti balkona, iz katerega sem kukala medkajenjem, pa me je pritegnil pogled na okno dnevne sobe, ki že oddaleč deluje kot džungla. Dnevna soba tistega stanovanja je natr-pana z rožami. Ampak rože nimajo cvetov, povsod se šopirijole košati zeleni listi. Ko takole gledam, napenjam oči, sredi koša-tih listov opazim majhno človeško glavo, ki daje vtis, da gre za gla-vo, ki bi lahko, hm, pripadala Ostržku? Ko se malce premaknem,pa lahko vidim še več: aha … Ostržek, ki ga gledam, je oblečen vrdečo majico s kratkimi rokavi in strmi v televizijski ekran. Ne-premično.

“Kdo pa je tale čudak?” vprašam. Znanec na hitro pogleda skoziodprla vrata balkona in poreče: “Ah, tole je samo moj sosed Petan.”Petan?

“Kateri Petan?” vprašam z zanimanjem.“Petan-Petan,” odvrne znanec, ki se je med tem že umaknil. Spet

nazaj med lonce.“Petan-Petan … Bojan Petan?” rečem ponovno.“Ja, pa nehaj buljiti v tuja stanovanja, ker to ni vljudno,” me okara

znanec.“Saj me ne vidi,” se izgovorim. Nedolžno. Kar je res … Petan

strmi v televizijski ekran kakor prikovan in ni šans, da me vidi, kakobuljim naravnost v njegovo dnevno sobo …

“Saj je res boljše, da te ne vidi na mojem balkonu … zdaj jesigurno jezen nate, ker si napisala tisto knjigo,” je še rekel znanec.Ja, spet … tisto knjigo …

“Briga me … Tudi jaz sem jezna na njega. On je res hudobec,pravi hudobec, preziram ga. On pa Zavrl, pa Pavlin, trije geniji všusu …” sem cinično dejala in vrgla cigaretni ogorek čez ogradobalkona. Proti Petanovemu bloku. Saj Petan najbrž ne bi imel ničproti … če ima tako rad smeti, ki jih sponzorira kot šef DZS, se nadenim cigaretnim ogorkom pač ne bi smel pritoževati … No, DZS jelastniško prepletena z agencijo Pristop: v Pristopu ima tretjinskilastniški delež (33,3 odstotka), in če konsolidiramo 51,5 odstotkaDZS-jevega lastništva Dnevnika in 33,3 odstotka DZS-jevega

115DOSJE ROKOMAVHI

lastništva v Pristopu, ugotovimo, da ima po knjigovodski računiciZavrl, ki ima v lasti 8,3 odstotka Pristopa, po tej povezavi, hkrati vlasti še šestino Dnevnika. A ker se Styria ne vmešava v vsebino, jeDnevnik v celoti (ker KAD in ZP Večer nimata vpliva) Petanov inZavrlov. Posledično ne moremo mimo dejstva, da o časopisni vsebiniDirekta (in Dnevnika) poleg Petana odloča še Zavrl, ki je eden oddveh ključnih ustanoviteljev Pristopa (poleg njega še partner DejanVerčič); enake lastniške deleže v Pristopu (8,3 odstotka) kot Zavrlin Verčič pa imata še predsednik uprave Pristopa Aleš Razpet inpartner Andrej Drapal. Slednji se, poleg Zavrla, seveda, ukvarja zlobiranjem, ampak priznati moram, da mi o njem nihče ni povedalžal besede, pa tudi sama (čeprav sem ga zelo na kratko srečala ledvakrat doslej) z njim nisem imela slabe izkušnje. Za razliko odZavrla, s katerim imajo tisti, ki ne klecnejo pred njim in mu takodajo občutek nevarnosti, ogroženosti, lahko zelo-zelo velike težave.Ne samo v Sloveniji. Zavrl mrežo prede tudi po Balkanu. AgencijaPristop, ki se že nekaj let konstantno širi na trg nekdanje Jugoslavije,je pred časom sklenila tudi močno kapitalsko in strateško zavezništvos hrvaškim podjetjem Lowe Digitel in z njimi deli mešano lastništvo.Pristop ima v Lowe Digitelu namreč 33,3 odstotka lastništva, enakdelež pa ima v Pristopu Lowe Digitel. Tovrstna vezava velja vgospodarstvu za najslabšo možno povezavo, kajti če potone eden,ima izgubo tudi drugi. In obratno. Ampak brez skrbi, Pristop ne bopotonil, čeprav je moral v zadnjem času nekaj ljudi celo odpustiti,Lowe Digitel pa je oglaševalska agencija, ki se na Hrvaškem ukvarjaz enakim delom kot Pristop v Sloveniji in velja za izjemno močnoagencijo. Največji naročniki Lowe Digitela so Telekom Hrvaške, T-Mobile (bivši Deutsche Telekom), Zagrebačka banka, Prva stambenaštedionica, Varteks, Hrvatski skijaški savez (in familija Kostelić,seveda), poleg tega pokrivajo še vodo Jamnico in napitek Cedevita,njihovi najmočnejši medijski naročniki pa so Cosmo, Mila, Gloria,Playboy, Jutarnji list in Globus. Skratka, Lowe Digitel je močnaagencija. Vplivna agencija, ki lahko poskrbi, da vas hrvaški časopisifentajo. In tukaj lahko potegnemo vzporednico, zakaj so mojo

116 ANA JUD

malenkost na Hrvaškem terorizirali Jutarnji list, Globus in SlobodnaDalmacija. Povezava je očitna. Za njo stoji Zavrl. Ja, naš dragi FranciZavrl, ki je preko Pristopa solastnik Lowe Digitela, Lowe Digitel padela z Jutarnjim listom in Globusom, je obrnil telefonček in domineso padale. Prefrigano, ampak vsekakor premalo spretno. Da tega nebi mogli ugotoviti, kajne? Ne vem, kaj je mislil, Franci Zavrl … dane bomo nikdar izvedeli, kam segajo njegove šapice? Da ne bomonikdar izvedeli, kako daleč je sposoben seči, ko bi nekoga rad zaklal?Saj ni obrnil le enega telefončka, več jih je obrnil. Slobodna Dal-macija je v lasti nemške medijske korporacije Westdeutsche All-gemeine Zeitung (WAZ) in jasno je, da so imeli v tem časopisu interesraztreščiti Ano Jud, saj WAZ, ki so, kolikor vem, knjigo preglodaliod A do Ž, nimajo interesa, da bi jih kdo uničeval. Kot bistri bralecmorda ve, je ravno WAZ tista hiša, ki namerava dihursko znamkoDirekt sfurati na trg bivše SFRJ, skratka, WAZ hoče dihursko znamkoDirekt, ki jo je, kot vemo, v prvi vrsti sproduciral Pristop, izdajati šena Hrvaškem, v BiH, Srbiji in Črni Gori, poleg tega WAZ kupuječasopisno hišo Dnevnik. Pravzaprav bi jo morali kupiti že predmeseci, toda do konca še niso prišli. Dokončna pogodba o lastništvuše ni podpisana. Menda pa naj bi bila podpisana še letos. Kot sopotrdili viri iz Dnevnika, drži, da se je zadeva malce zaustavila zaradiknjige in afere z “iglami”. Čeprav se v tej knjigi ne bom podrobnoukvarjala z WAZ, pa lahko z gotovostjo zapišem, kdo so ti Nemci.Levičarji, ki obvladujejo lastništva medijev v večjem delu Evrope.Kamor koli pridejo, naredijo zbrko. Kot tipični levičarski kapitalistise povežejo s katero koli vlado, in to ne glede na to, če je “leva”,“desna”, ali “sredinska”. Itak se zdi, da je vse skupaj “levo”, vsaEvropa. A pustimo to.

Kar povprašajte WAZ, kako poslujejo, kako dovoljujejo revizijev medijskih hišah, ki jih obvladujejo, recimo … No, mimogrede,zadnji dan, ko sem tole spisarijo oddajala v tisk, me je doletelanovica, da je posel med Dnevnikom in WAZ propadel. WAZ ne bokupil Dnevnika. Bojda jim je zadeva padla v vodo, ker niso poslovuskladili z Jutarnjim listom, katerega lastnik je ravno tako WAZ. Če

117DOSJE ROKOMAVHI

zadeva drži, smo lahko zadovoljni …No, naš Franci Zavrl pa je v prvi vrsti seveda reševal sebe. Saj on

vedno rešuje le sebe. In izključno zato je neumorno vrtel telefone,naše sosede Hrvate pa gnjavil, naj o Ani Jud poročajo čim grše. Vredu, Zavrl, kaj pa praviš zdaj? Ko vse vem? Ko bodo vse, kakšneso tvoje potuhnjene diskvalifikacijske poti, ki segajo še v tujino,izvedeli vsi, ki berejo te vrstičke? Verjemi, pri knjigi, ki jo ravnokarbereš (vem, da jo ravnokar držiš v rokah … mimogrede, živjo, kakosi? Že dolgo se nisva videla, a?), ti kaj takega ne bo uspelo, za-gotavljam. Lahko sicer poskusiš, ampak zmagati ne moreš. Sipredstavljaš, kako čudovita reklama bo za mojo knjigo, če stisnemkakšno kazensko ovadbico odgovornim urednikom Jutarnjega lista,Globusa še kakega medija podobne nizke “vrednosti”, ki sprejemanaročila za medijski linč? Res, levičarjev se pa prav zares več nebojim. Z lahkoto grem čez komunajzarje. In hkrati še vsem naBalkanu povem, kaj ti, Zavrl, v resnici počneš, kakšen si v resnici,na kako nizek nivo si se sposoben spustiti, ko se končno najde nekdo,ki ti ga ne uspe ukrotiti? Ubij me nežno … Ha? Kaj praviš, FranciZavrl? Kaj praviš, če čisto vsem povem in pokažem, kako je Pristopzaradi tebe “udbomafijska” firma? Huh, si besen, ker sem se malcerazrepenčila? Mmmmm … saj vendar veš, kaj se je na koncu zgodilov pravljici z morskim psom in Rdečo kapico? Ona je zmagala … nemorski pes … Ljubko. Pa upam, da ne boš šel pri tej knjigi klicat šeBushevih, recimo. No, saj tam ne bi imel uspeha. Tam so takšni, kotsi ti, Franci Zavrl, isto kot jaz … niko i ništa … Tam si takšni, kot siti, le kljuko podajajo. Ne, bom raje uporabila socialistični izraz (kije tebi, rokomavhu, zagotovo bližji): tam takšni, kot si ti, čistijokljuko! Pucajo jo … in zdi se, da boš kmalu tudi ti le še pucal kljuke.In nič drugega. In tako posledično pridemo do neizogibnega dejstva,da imata Petan in Zavrl kot lastnika časopisne hiše Dnevnik očitnovelike interese, da tabloid Direkt, kljub finančni polomiji, še naprejpodpirata, kajne? Kakšni bi lahko bili Petanovi in Zavrlovi interesi,kajti finančni zdaj, ko že vsakdo ve, kam pes taco moli, več ne morejobiti!? Interes je en sam in edini in potrjuje vse, kar smo že navedli v

118 ANA JUD

prvi knjigi: tabloid Direkt je medij, ki ga je “udbomafija” ustanovilazato, da bi v njem obračunavala z nasprotniki, tabloid Direkt je medij,ki so ga ustanovili izključno zato, da bi izsiljevali politike in go-spodarstvenike, skratka, kdor plača, dobi mir, če ne plača, mu odelep&priden imidž v javnosti, lep&priden imidž v javnosti pa je vpolitiki in gospodarstvu še kako pomemben za rast kariere, kajne?To lahko dokažem z sms sporočilom, ki mi ga je enkrat lani poslalZavrl (celotne korespondence ne bom navajala, ker bi posegala vzasebnost nekoga tretjega) – ta, s katerim so težave, naj da reklame,pa težav več ne bo imel! Ja, Pavlin, Petan in Zavrl so se želeli bogatitina tako ostuden način, mar ne? S tem, da bi hkrati še zavajali ‘male’ljudi in jih s krvoločnimi zgodbami mamili, da bi njihov tabloidniumotvor kupovali in prispevali k njihovemu nenasitnemu bogatenju.K njihovemu kapitalu. Na srečo tudi ‘mali’ ljudje niso povsemtrapasti, da bi nasedli in na srečo se je večina gospodarstvenikovtemu uprla. Direkt je brez reklamnih oglasov. Načeloma se dnevnočasopisje tabloidne sorte nikdar ne preživlja z reklamnimi oglasi,ampak v glavnem bazira na prodaji, toda časopisna hiša Dnevnik jeračunala na goro oglasov. Zavrl je računal na reklamne oglase.Zagotavljam. Vem iz prve roke.

Resda je Petan pred meseci izjavil, da je “Požarju poskušal pratimožgane, a očitno ne gre, ker je Požar menda bolan v glavo” (izjavaje resnična in drži; Petan jo je podal enemu od novinarjev Maga inizjava je bila objavljena v javnosti), toda mimo nekonsistence nemoremo – če Bojan Petan resno misli, ko trdi, da je “Požar mendabolan v glavo”, kako je možno, da človeka, ki je po njegovi oceni“menda bolan v glavo”, še vedno plačuje in ga pušča na položajuodgovornega urednika?

Morda pa Petan ne misli resno … Petan laže?Če bi Petan govoril resnico, bi bila slika v realnosti drugačna,

mar ne? Morda so pa Petanovi interesi takšne narave (in še Zavrloviin Pavlinovi interesi tudi, da ne bo pomote!), da človeka, ki je “mendabolan v glavo”, potrebuje. Mar ne?

Kakšen človek pa je sposoben opravljati najbolj krvoločna linčanja

119DOSJE ROKOMAVHI

v javnosti? Kakšnega človeka ni sram in uživa, ko žrtve spravlja narob samomora? Normalnega človeka? Ne? Aha … človeka, ki je“menda bolan v glavo”, mar ne? Le človek, ki je “menda bolan vglavo”, lahko služi izprijenim dejanjem rokomavhov, mar ne?Edinole človek, ki je “menda bolan v glavo”, je sposoben igrati kronov sistemu medijskih kvalifikacij in diskvalifikacij, kajne? ZakajPetan, Zavrl in Pavlin potrebujejo Požarja in Direkt? Zato, ker jehitro sposoben igrati potrčka. Ker je takojci pripravljen početipopolnoma vse, kar mu naročijo. Ja, da z njim posameznikom lezejonekam, po drugi strani pa spet na osebni ravni, primitivno, nizkotnoin obsojanja vredno obračunavajo z vsemi, ki jim niso po godu alipa niso po godu njihovim “udbomafijskim” zaveznikom? Da prekojavnosti uničujejo vse, ki bi jim lahko postali nevarni? Jaz sem malim“priskutnežem” vsekakor zelo nevarna, saj ravno z razkrivanjemnjihovih “udbomafijskih” metod rušim imperij, ki so si ga pohlepnokanili zgraditi. Zadnjič, ko so spet spacali o meni nekaj bistroumnihlaži, se nisem uspela premagati in sem se kljub obljubam, da več nebom jokala, zacmerila. Tabloidno nasilje boli. Kdor tega ni skusil,ne more vedeti, kako grozljivi so občutki. Poklical me je Mrkaić:“Kaj je že spet s tabo? A ti nisem rekel, da ne smeš jokati, in če tekdo vpraša, če še kaj jokaš … moraš reči, da jokaš … jokaš, kakože?” Malo sem si obrisala solze in zajavkala: “Ja, za 70 odstotkovmanj kot v istem obdobju lani.” Odličen odgovor! “Tako se govori.Pusti Požarja, on je reva, ti si veliko močnejša od njega in ve se, dati zmaguješ. Ne on, ti zmaguješ,” je z opogumljajočim glasom dejalMrkaić. Zagodrnjala sem: “Ja, na ful zmagujem, na ful …” Še naprejme je poskušal spraviti v dobro voljo … Rekel je: “Daj, poglej,Izraelci so tudi včeraj spet napadli Hezbolah, pa so imeli devet mr-tvih …” Zastrigla sem z ušesi. Kaj imajo tukaj za opraviti Izraelciin kaj Hezbolah? “Kaj hočeš zdaj povedati? Da sem jaz Hezbolah?”sem vprašala mrko. Zelo mrko …“Ne. Ti si vendar Izrael,” jeodgovoril Mrkaić.

“Dobro, to mi je že bolj všeč … kdo je pa potem Hezbolah?” semponovno vprašala. Hm … Mrkaić je odvrnil: “Zavrl … to je vojna.

120 ANA JUD

Saj razumeš. V vsaki vojni padajo žrtve, tudi nedolžne, ampak vese, kdo bo zmagal in zmagal bo … kdo?”

“Izrael, jasno,” sem začivkala. Ne ravno prepričljivo, a vendardovolj samozadostno, da sem vsaj na zunaj delovala prepričljivo …

“Tako se govori,” je strumno dejal Mrkaić. Ja …“Čakaj malo …,” sem se zamislila, “če sem jaz Izrael, in če je

Zavrl Hezbolah … kdo je potemtakem tukaj Hamas!?”“Požar,” se je glasil odgovor iz telefonske slušalke.“Pa Omerza?” sem še vprašala. Zdaj me je dialog že zabaval …“PLO!” je vzkliknil Mrkaić. Recimo … “Dobro … zdaj se moramo

zmeniti le še to, kdo bo Zahodni breg in kdo Gaza, pa se lahko gremo‘človek ne jezi se’,” sem menila v smehu. Ja, Požarja se ne smešbati.

Če se bojiš, je zmaga njegova. Če usekaš nazaj, ga premagaš.Požar je v resnici največji strahopetec v tej državi. Drnačeva isto.

V resnici sta dva mala pokakančka, ki ju je moč v hipu prestrašiti.Da je pokakanček, je pred meseci na svoji spletni strani zapisal tudiJonas Žnidaršič, ki je Požarja ponovno fino peljal žejnega čez reko.Požarju so nastavili lažnivo zgodbico o Jonasu, Požar jo je kakopakpograbil in brez kakršnega koli preverjanja objavil. Kajti Petan,Pavlin in Zavrl zelo dobro vedo, da imajo Požarja tudi zato, da znjim ženejo strah v kosti vsem, ki jih hočejo uničiti, ali jim vsajmalo podkuriti. Pa bi bili bržkone bolj učinkoviti, če bi si nabavilienega res velikega buldoga, recimo.

Je pa smešno, ko človek brska po arhivu tega časopisnega stvora,kaj vse najde. Poleg grdih in lažnivih člankov o nas, ki nas hočejodiskreditirati, hkrati še lepe-prijazne-osladne članke o agencijiPristop in njegovih varovancih, kakopak. Vidite, kako očitno je, daFranci Zavrl skrbi za lastno lepo podobo? Recimo, 20. januarja letos,je bil objavljen članek z naslovom “Pristop do korita” in podnaslovom“Franci Zavrl podpisal pogodbo z Uradom vlade za informiranje innovim šefom Mercatorja Žigo Debeljakom ter ujel enega od največjihhrvaških projektov doslej, težkega 45 milijonov tolarjev”. Članek jesuperioren in govori le o tem, kako je, ah, naš dragi Franci Zavrl

121DOSJE ROKOMAVHI

uspešen: “Oglaševalska agencija Pristop, katere lider je FranciZavrl, je pred nekaj dnevi dobila menda enega izmed najboljzaželenih poslov na področju spremljanja medijev, kliping za potrebevladnega urada za informiranje, ki ga že nekaj tednov vodi GregorKrajc, nekoč tiskovni predstavnik vlade Toneta Ropa. Še pred tem jePristop zmagal na javnem razpisu za predstavništvo Evropskekomisije v Sloveniji. Skupina Pristop-Digitel pa žanje uspehe naHrvaškem, kjer je dobila komunikacijsko podporo enega od največjihhrvaških projektov doslej – ureditev zemljiških knjig in katastrov.Projekt je vreden 45 milijonov evrov, zanj pa se je potegoval tudiIvan Sušnik z agencijo Studio 3S, znan po tem, da je pred kratkimnekaj dni pekel in prodajal klobase pred ljubljanskim Maximarketom.Pristop se očitno krepi tudi v Bruslju, saj bo na relaciji Ljubljana–Bruselj komunikacijsko podprl prestrukturiranje podjetja RadečePapir. Po naših informacijah je Pristop podpisal tudi pogodbo zasvetovanje pri odnosih z javnostmi z novim predsednikom upraveMercatorja Žigo Debeljakom.” Tudi ostali, ki so kakor koli povezaniz Zavrlom, ali pa se ve, da so njegovi prijatelji in zavezniki, imajo vDirektu zagotovljen mir. In lepe članke. Recimo, 21. junija letos jeDirekt objavil članek z naslovom: “Prvi Verčič, danes Pavlovčičeva”in podnaslovom “Dvajsetega junija, ampak točno pred 15 leti, jezačela delovati STA, Slovenska tiskovna agencija. Prva tiskovnaagencija v zgodovini Slovenije.” Članek pa je bil takšen: “Dvajsetegajunija, ampak točno pred 15 leti, je začela delovati STA, Slovenskatiskovna agencija. Prva tiskovna agencija v zgodovini Slovenije, kiporoča v slovenskem jeziku. Snovalci so ji sprva hoteli nadeti kraticoSlota, vendar je ob ustanovitvi agencije, 24. maja 1991, prevladaloime STA. Pogodbo o ustanovitvi sta podpisala tedanji Izvršni svetRepublike Slovenije (danes po domače vlada) in družba Ini. Nekajdni pozneje se je rodila STA kot družba z omejeno odgovornostjo,prvi direktor pa je postal Dejan Verčič, danes znan kot solastnikagencije Pristop in eden izmed vodilnih slovenskih teoretikov (tudiz mednarodno reputacijo) za odnose z javnostmi. Danes je v servisuSTA redno zaposlenih 56 novinarjev in 50 honorarnih sodelavcev, ki

122 ANA JUD

dnevno pripravijo okoli 350 vesti v slovenščini in desetino tega vangleščini. Letna produkcija pa je že lani presegla 100.000 vesti.Direktorica STA je Lidija Pavlovčič, nekdanja novinarka Gos-podarskega vestnika.” Vidite, če tabloidni stvor piše o svojihljubljenčkih, ni pred imeni nikakršnih grdih pridevnikov. Zakaj,recimo, pred Verčičem ne piše, da se je zadnje čase kar lepo poredilin bi bil že skrajni čas, da malo shujša? Hecam se. Zadnjič sem gaslučajno videla in se mi zdi z malim trebuščkom prav presneto seksi,ampak pustimo to. Še tole si poglejte, tole je šele hecno. 25. majaletos je Direkt objavil članček z naslovom “Operacija Mercator”,podnaslov pa je bil “Ni prav običajno, da na predstavitev neke knjigepride okoli sto ljudi, kolikor se jih je včeraj nabralo v Modrem salonuljubljanskega hotela Union.” In še članek: “Ni prav običajno, da napredstavitev neke knjige pride okoli sto ljudi, kolikor se jih je včerajnabralo v Modrem salonu ljubljanskega hotela Union ob iziduNajboljšega moštva, 250 strani dolge knjige s podnaslovom Vzponin razrešitev Zorana Jankovića. Bil je, jasno, avtor Aleš Čerin,nekdanji član uprave Mercatorja, bili pa so tudi vsi drugi nekdanjičlani uprave s človekom iz podnaslova na čelu, očetom Mercatorja.Prišla sta tudi Mercatorjev dedek Miran Goslar in sin, zdajšnjipredsednik uprave, Žiga Debeljak, kot jih je poimenoval pisec uvodnebesede v knjigi Peter Frankl, oče Financ. Čeprav je takšnole našte-vanje malo nadležno, ne gre brez omembe prvakov LDS Jelka Kacinain SNS Zmaga Jelinčiča Pleminitega (bivšega predsednika državein Jankovićevega prijatelja Milana Kučana ni bilo), prišla pa statudi večni šef Cankarjevega doma Mitja Rotovnik in ertevejevec LadoAmbrožič. Zanimanje za Čerinovo knjigo je bilo menda zelo veliko,zato so jo natisnili v 5000 izvodih in že računajo na ponatis. In kotse je pohvalil Čerin, bi prevod knjige (naslov bi bil, oh, Dream Team)rada celo izdala britanska založba Penguin. Zakaj takšno zanimanjeza obsežen prosti spis o nekem obdobju v nekem podjetju? Razlogovje več, od tega, da so se z Mercatorjem dogajale res čudne stvari innas muči, ali je popis konkreten in vse grdobije razkrite, do tega, daime osebe iz podnaslova “vleče”. Dejstvo je tudi, da so v svetu knjige

123DOSJE ROKOMAVHI

uspešnih menedžerjev zelo brane, knjig slovenskih menedžerjev paskorajda ni. Da banalne radovednosti, kdo je v knjigi in kaj o njempiše, niti ne omenjam. Marsikdo bo rahlo razočaran, saj ne gre zapikantno, z vsemi potrebnimi imeni podkrepljeno pranje umazanegaperila, kot si ga je privoščila Operacija Direkt z izgovorom, kako jesrčno iskrena, v resnici pa je hudo zavajajoča in žaljiva. Čerin sielegantno pomaga z nekaterimi izmišljenimi osebami in boljliterarnim pristopom. Najboljše moštvo, vsaj po prvem prelistavanju,ni žaljivo, koliko je v skladu z realnostjo, pa bodo presodili vpleteniv dogajanje in vsak bralec sam. Upamo le, da v knjigi ni tolikoosladnih besed, kot jih je bilo na včerajšnji predstavitvi.” Kaj pravite,ha? Lepo lezenje v rit.

Pustimo tisti stavek, ki okrca mojo knjigo, to so samo bistredomislice Požarja, ki ne more in ne more preboleti resnice iz prveknjige.

Poglejte očitno povezavo: Aleš Čerin je napisal knjigo o Mer-catorju, za katerega vsi vemo, da je umazana gospodarska zgodba, aglej ga zlomka, nič od tega ni bilo v knjigi. Čerinova knjiga je bilale slavospev Jankoviću. Kot vemo je Mercator že dolga leta edennajvečjih Pristopovih naročnikov. Janković in Zavrl sta dobra prija-telja, Zavrlov brat Peter Zavrl pa je član uprave Mercatorja. Čerinovaknjiga ni bila popolnoma nič drugega kot propagandno glasilo zaJankovićevo župansko kandidaturo in kaj mislite, kdo vodi Janko-vićevo predvolilno kampanjo? Kakopak, Čerin. Kdo jo pomaga de-lati? Kdo lobira? Ah, Zavrl seveda. Večjega knjižnega natega, kot jebila Čerinova knjiga, si pač ne moremo zamisliti.

Očiten primer diskreditacije, ki jo vodi ta tabloidni pišmevuhstvor, pa je tudi primer Dela, konkurenčne časopisne hiše časopisnehiše Dnevnik. Skorajda ne mine dan, da tamkajšnjih šefov ne binamakali v Direktu in očitno je, da tabloid služi smešenju konku-rence, ki Petanu, Zavrlu in Pavlinu kakopak ni po godu.

Najbolj zanimivo pa je, da se Direkt ne dotakne premierja JanezaJanše. Razen, če najde Janša novo bejbo in je to senzacionalnanovica, ki si v Direktu zasluži najbolj osladno prijazen članek, kar

124 ANA JUD

jih je možno spisati … Zakaj? Dnevnik, ki se predstavlja kotlevičarska časopisna hiša, bi vendarle morala – v skladu s svojopolitično ideologijo –, vsak dan veselo mlatiti po Janši. Pa nezasledimo niti enega članka, ničesar, kar bi lahko Janšo znerviralo.No, ko je Janši umrl oče, se je Požar v Direktu žaljivo posmehovaliz žalostnega dogodka. Kar je zgolj še en dokaz, da Požar patološkouživa, ko ‘ubija’ že mrtve in članek je bil res obupen (Požar in njegoviintelektualni presežki se kakopak spet niso bili sposobni samipodpisati pod članek, ampak so pod članek podpisali Direktov inDnevnikov psevdonim – Tone Cajhen); noben pokojnik si takegačlanka ne zasluži! Je pa zanimivo, da je takrat Bojan Petan prisililPožarja, da se je po e-mailu opravičil Janši, ker je napisal tako grdčlanek o njegovem preminulem očetu. Garantiram, če bi bila danesše vedno na oblasti LDS in bi Janša še vedno taval nekje v opoziciji,bi Petan skomignil z rameni in rekel, ah, fučka se mi za Janšo … Aker je Janša danes na oblasti in tudi Petan ima zaradi tega težave, seje pač potrebno prilagoditi razmeram. In se opravičiti za grd članek.Vidite, kako hitro se je Petan sposoben prodati? Kako hitro jesposoben pozabiti na LDS in se prodati Janši? Skratka, z gotovostjosi drznem zapisati, da je ravno časopisna hiša Dnevnik, ki se vjavnosti predstavlja kakor svetilnik levičarske in vsesplošnenovinarske neodvisnosti, ravno tista hiša, ki najhuje leze v analesedanji vladi (ki se predstavlja kot desnosredinska, v resnici pa ječisto isti šmorn, kot je bil prej vlada LDS – socialistična) in s temdokazuje dvakratno dvoličnost: prva je dokazilo, da so ravno levičarjinajhujši kapitalisti, ki jim je eno figo mar za načela (magari levi-čarska načela, če tem načelom sploh lahko rečemo – načela), ampakso se za denar pripravljeni spečati s komer koli, druga pa je dvoličnosto novinarski svobodi. Levičarji danes cvilijo, da je svoboda tiskapod novo oblastjo omejena, da je zdaj kar naenkrat konec novinarskeneodvisnosti, v resnici pa je novinarska svoboda glih toliko (nič večin nič manj) omejena, kakor je bila omejena prej in novinarji, ki soiz tovrstnih argumentov odšli z Dela na Dnevnik, so v resnici prišliiz pršice dežja pod gromek naliv. V veliki meri je zadeva odvisna

125DOSJE ROKOMAVHI

ravno od Zavrla. Agencija Pristop je namreč povezana z vlado.Agencija Pristop je pravzaprav pripravljena biti povezana s katerokoli vlado. Tako kot je bil Zavrl povezan z vlado LDS, je danespovezan z vlado SDS. Skrbi za piar gospodarskih reform. Ki so bilerevolucionarno napovedane, zgodilo pa se ni (še) nič. In v temmandatu se tudi nič več ne bo zgodilo. Ker je prepozno. Edino zazloženke je še čas. Za male in lične zloženke, ki jih producira Pristop,naročila jih je kakopak vlada, plačujemo pa jih mi, saj milijoni, kijih vlada plačuje za promocijo reform, gredo iz proračuna. Dav-koplačevalski denar je v igri. A ni naša država super? Najprej namjemlje denar, nato ga daje Pristopu, ki na hitro pripravi nekajmeglenih idej, jih pretopi v zloženke, nato pa nam jih poštarji mečejov kaselce. Obsežno kampanjo za “podporo pri izvedbi Strategijerazvoja Slovenije in reform”, so pripravili na vladnem uradu zainformiranje in v ta namen so rezervirali kar 152 milijonov tolarjev.Komunikacijsko strategijo kampanje je zasnovala ravno agencijaPristop, ki si je zamislila tudi glavni slogan za glavno zloženko –“Slovenija jutri!”. Agencija Pristop je bila za delo izbrana na javnemrazpisu, kako javni razpisi potekajo, pa že vemo. Pod mizo. Že prejje vse dogovorjeno. Nekdo mi je dejal: “Vse je zmenjeno vnaprej.Vsi posli se sklenejo z lobiranjem.” Vidite? Ker se posli včasih tudidelijo, je tudi Pristop k reformnemu reklamiranju povabil še agencijiFuturo DDB in Formitas, s projektom pa bo zaslužil 7.140.000tolarjev. To pa še ni vse. Posel za vzdrževalca spletne strani “Slove-nija jutri!” je dobilo Pristopovo hčerinsko podjetje Renderspace. Zavzdrževanje in prenavljanje spletne strani vladni urad za informiranjeplačuje 239.616 tolarjev z DDV. Renderspace, ki lastniško torej sodipod ‘skupino Pristop’ je že pred časom dobil tudi posel za časopisnohišo Dnevnik in skrbi tudi za njihovo spletno stran, ravno tako kotskrbi še za Direktovo spletno stran. Skratka, poleg tega, da ječasopisna hiša Dnevnik lastniško povezana s Pristopom, je ravnopreko te povezave povezana še z vlado in tudi Zavrl skrbi, da Direkt(in Dnevnik) dasta Janši mir oz. se mu celo prilizujeta tako smešno,da tega trenutno ne počne popolnoma nobena medijska hiša v državi.

126 ANA JUD

Skratka, vidite, kakšni rovi so stkani v tej državi? Franci Zavrl serad pohvali, da je hobotnica, kar pomeni, da ima lovke razpleteneprav povsod. Toda, mar hočete prav zares vedeti, kdo je Franci Zavrl?Kdo je Zavrl v resnici? Kdo je ta nežni fant iz časov JBTZ? Mali,pridni fantek, nedolžna žrtev zgodovine? Za začetek si preberite nekajnaslednjih vrstičk: družba Mobitel (ki je imela sicer svojo ‘hišno’oglaševalsko Agencijo 41) je bila vrsto let eden največjih naročnikovagencije Pristop. Podjetji sta sodelovali na kup različnih načinov,recimo, reklamni oglasi, kliping, svetovanja, poslovne strategije intako naprej.

Prejšnjemu predsedniku uprave Mobitela Antonu Majzlju senajbrž niti ne sanja, da je pred dvema letoma, ko je Zoran Thalerpostal predsednik uprave Simobila, Zavrl hodil v njegovo pisarno inga k sodelovanju s Pristopom vabil z naslednjimi besedami: “Ja,daj … to, pa ono … bova midva sfukala Majzlja, ha?”

Pomislite, kako nizkotno je Zavrl porival nož v hrbet šefu podjetja,ki mu je dajalo milijone in milijone. Kako podlo je bil sposobenravnati, da bi dobil še kakšen tolar več. Kako nizko se je bilpripravljen spustiti in sfukati šefa podjetja, ki je sodilo med njegovenajvečje financerje. Samo zato, da bi pridobil še kakšnega naročnika.

Ubogi Majzelj, ki vsega tega ni vedel in bo zdaj, ko to bere na tehstraneh, najbrž šokiran.

In ubogi Thaler, ki na Zavrlove podle poteze, na njegove nizkotneponudbe, da bi mu pomagal sfukati Majzlja, ni pristal. Kajti potemse je nekega dne zgodilo …

Zavrlu je končno zagorelo pod lisičjim repom. To je bilo takrat,ko je spoznal, da se Ana Jud ne heca. Da čisto zares piše knjigo. Kijo misli čisto zares izdati. Ja, takrat je Zavrl storil toliko podlosti, dase človeku obrne želodec, že če sliši za ime ‘Franci Zavrl’. Bilo jeprecej naporno, kajne? Franci Zavrl si je nekako moral rešiti kožo.Poskušal si jo je rešiti. Na enako podel način, kot je pred dvemaletoma želel dobiti še kakšen tolarček in v zameno zaklati Majzlja.Le da je Zavrl zdaj obrnil ploščo. Zdaj je bil pripravljen zaklatiThalerja. In ga je zaklal. Zaklal ga je. Franci Zavrl, ki je pomagal

127DOSJE ROKOMAVHI

ustvariti našo državo, se je tako bal, da bi ta država končno izvedelapravo resnico o njem, da je bil pripravljen zaklati vse svoje poslovnepartnerje, politične zaveznike, prijatelje, skratka, ne bi se ustavilpred nikomer. Vsakogar bi zaklal, če bi mu s tem uspelo zaklati AnoJud. Nekdo je dejal, da sem Zavrlu s knjigo naredila le uslugo, kerje zdaj pač vsak direktor v naši državi videl, kako je Franci Zavrlprizadeven človek, kako se je ukvarjal z mano. On sam se je ukvarjalz mano. Ni poslal kurirčka, ne, on sam, big Zavrl, je ‘delal’ z mano.Z mano, ki sem niko i ništa … Pa ni res. Ne to, da jaz nisem niko iništa. To drži. Jaz sem niko i ništa. Toda številni šefi podjetij, ki soknjigo prebrali, tega niso tako dojeli. Videli so, kako močno si jeZavrl prizadeval, da bi izid knjige preprečil. No, Zavrl se je v tistemtrenutku spomnil nemara najbolj genialne strategije v vsej svojirokomavhski karieri. Čeprav mu je bilo menda potem žal. Ampak,ko je Zavrlu česa žal, to itak ne pomeni ničesar. Zavrl je kot maček.

Najprej se ti s krempeljci obesi na zavese in jih uniči, nakar ga zzvitim časopisom grobo in jezno lopneš po hrbtu, no, ne preveč,ampak le toliko, da se malo ukoči, ampak, no, čez pet minut je žespet vse po starem. On se čez pet minut obnaša, kot da se vmes nizgodilo prav nič. Kot … da vmes ni uničil zaves!

V sekundi je sposoben zamenjati karakter …Po vsej državi je krožil kup raznolikih elektronskih pisem s

seksualnimi in drugimi perverzijami. Velik kup laži in izmišljotin.Tudi po celem Balkanu je krožil kup raznolikih elektronskih pisems seksualnimi perverzijami. Še en velik kup laži in pokvarjenihizmišljotin.

… pošiljatelj (poleg drugih): franci.zavrl©pristop.si …

… pišite mu … ja, pišite mu in ga vprašajte, kako kaj živi … da-nes …

Franci Zavrl, najbolj pokvarjenilobist v državi

Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!

iz Matejevega evangelija

“No … kaj pa je zdaj s tabo in z Zavrlom?” me v naslednjem trenutkuna kofetku vpraša nekdo iz agencije Pristop. Ja, ne boste verjeli, tuin tam gre kdo iz Pristopa z mano celo na kofetek. Saj v Pristopu nedelajo slabi ljudje. Ne, nikakor. Večina ljudi v Pristopu je zelo vredu in zelo so sposobni. Kljub temu, da “prodajanje megle”, karpiarovstvo in oglaševanje nedvomno sta, ne sodi v branžo meni ljubihposlov, pa moram priznati, da gre za izjemno fascinanten biznis, kise je v zadnjih letih v Sloveniji neverjetno razmahnil. Na Zahodutakšen posel kakopak poznajo že dlje, že vsaj 50 let, toda v Slovenijista se piarovstvo in oglaševanje razmahnila šele v zadnjih desetihletih, zato lahko mirne duše zapišemo, da sta piarovstvo in og-laševanje pravzaprav posla, ki v naši državi v zadnjem časunajmočneje cvetita in doživljata največji razmah. S tem sledimoznanstvenim dognanjem, da se največ potenciala za rast skriva napodročjih, kjer smo najšibkejši. Morda to drži tudi v tem primeru. Vjavnosti, kjer smo pogosto postavljeni pred medije kot razgaljenetarče, smo vsekakor zelo šibki in redko kdo zmore odlično nastopati

129DOSJE ROKOMAVHI

v javnosti brez kakršne koli podpore strokovnjakov. Dobre nastopev javnosti ima, denimo, Zmago Jelinčič Plemeniti. Pustimo, dapogosto govori stvari, ki ne sodijo prav nikamor, toda Jelinčič je vvsakem primeru odličen retorik, ki pritegne množice in njegovinastopi v javnosti so zelo dobri. In kolikor mi je znano, ga nastopovnihče ne poučuje. Jelinčič je v tem pogledu vsekakor talent. Drugačepa ima že vsak pišmeuh politik vsaj enega, če ne že kar dvapredstavnika za tisk, ki skrbita za njegovo lepo podobo v javnosti.Skorajda vsako, tudi najmanjše podjetje, ima lastnega predstavnikaza tisk, ki budno pazi, da so njegovi varovanci v medijih predstavljenikar se da najlepše. Vsi se obračajo na reklamne agencije, ker hočejovsi imeti kar se da najboljše reklamne oglase. Ker hočejo vsi najboljšeprodajati lastne produkte ali stržiti kar sami sebe. Oglaševalskeagencije na podlagi želja in idej, ki jim jih predočijo naročniki, natoizdelujejo strategije. Kako v javnosti izpasti čim bolj kul in frajerskoin kako čim boljše prodati čim več. Vsega. Sebe in svojih produktov.Lastno podobo? Še vedno velja: trži se sam in bog ti bo pomagal. Čese ne tržiš sam, ni šans, da prideš v ospredje. Če seveda želiš priti vospredje. Recimo, poglejte primer slovenskih misic. Koliko se jih vresnici spomnite? Skorajda nobene, kajne? Jaz, če sem iskrena, nevem niti tega, katera je trenutno aktualna. Ko zmagajo na tekmovanju,so nekaj časa slavne in v ospredju, nato ponavadi poniknejo. Jasno,niso se bile sposobne dobro tržiti. Isto je s politiki. Pomembno je,kako nastopajo v javnosti in kje se pojavljajo. Ravno s pojavljanjemv javnosti namreč privabijo največ volivcev in volivk, seveda čeimajo dobro izdelane strategije javnih nastopov. Denimo, iz prveroke vam lahko povem, da se poslanec SDS Branko Grims, ko ga zaizjavo pokliče kakšna televizija, na vse kriplje trudi, da izjave z njimne bi posneli zunaj, na zraku. Razlog je preprost: skrbi ga, da bi muveter razmršil lase in potem na televiziji ne bi izpadel dobro oz. biizpadel smešno. Seveda Grims, tako kot ostali, pred vsakim nastopomše prej skoči v bližnjo toaleto, da se pogleda v ogledalo, no, in šelepotem lahko zabrnijo kamere. Kdo ga je tega naučil? Strategija.Piarovci … Konkretno so Grimsa, ravno tako kot bolj ali manj vse

130 ANA JUD

druge SDS-ovce, pred volitvami 2004 natrenirali ameriški stro-kovnjaki, ki so se smukali v Sloveniji. Po malem pa sta pomagalatudi Pristop in Zavrl. Ampak tovrstna treniranja se vedno ne obnesejo.Vsaj pri Grimsu se očitno niso. Ko se človek z njim pogovarjaneformalno, je Grims povsem okej, ko se z njim pogovarja formalno,dobi prav zares občutek, da posluša Josepha Goebbelsa. Kako dolgoje trajala Goebbelsova kariera in kako se je končala, pa že vemo.Klavrno. Na dvorišču firerjevega bunkerja, s kroglo v glavi. Apustimo to … Skratka, posel, ki ga opravljajo oglaševalske agencije,je presneto težek in naporen. A dobičkonosen. Terja ljudi z idejami.Saj … če si bolj puhle glave, ne moreš proizvajati idej, ne zmoreš“prodajati megle”. Ne moreš ljudi prepričati, da je kokošje jajce ‘vresnici’ nojevo jajce. Ne moreš jih prepričati, da pride čokolada Milka‘v resnici’ naravnost iz krave, ki je povrhu vsega še vijolične barve.Ne moreš jih prepričati, da je med vsemi vrstami pralnega praškaravno tisti najboljši, ki očisti popolnoma vse, še tako zanikrnemadeže, ki se zavlečejo globoko v tkanino. Ne moreš jih prepričati,da boš na loteriji ravno ti tisti srečnež, ki bo zadel glavno nagrado inz dobitkom do konca življenja poležaval in lenaril na Fidžiju. Nemoreš jih prepričati, da se bodo vsi zaljubili vate in bo na tvojihstrani ulice ves čas sijalo sonce, če boš le kupil in žvečil tiste žvečilnegumije. In ne moreš jih prepričati, kako bi bil ravno ti najboljšivoditelj države, če nimaš nikogar, ki bi te naučil, kakšno strategijoje potrebno ubrati v javnosti, da prepričaš ljudstvo. Recimo, se mordaše spomnite, kako je nekdanja predsedniška kandidatka BarbaraBrezigar leta 2002 v celoti zamenjala svoj imidž? Ko je bila ševrhovna tožilka, smo jo ves čas videvali v dolgih togah, z mrkimizrazom na obrazu, skorajda nikdar se ni v javnosti zasmejala, kersmo vedeli, da ima bolj slabe zobe in jih najbrž ni želela kazati, kerji je bilo bržkone nerodno, skratka, ni bila posebej privlačen kaliberza javnost. Nato pa je stopila v politiko in, glej ga zlomka, karnaenkrat je hodila naokrog sijoča, v elegantnih oblekah, s simpatičnofrizuro in pred fotoobjektivi se je smejala kot žabica, ki bi ji kdorekel, no, povej ‘marmelaaaaada’! Ja, njeni zobje so bili kar naenkrat

131DOSJE ROKOMAVHI

lepi. Beli in ravni. In govorila je kot prvošolčki, ki ob 1. majudeklamirajo državotvorne pesmice. Naučeno, natrenirano in sevedaprecej patetično, da njene strategije ne bi uspeli spregledati, ampakv javnosti vseeno učinkovito in uspešno. V dirki za predsedniškipoložaj je zasedla odlično drugo mesto. Kar ji je spodneslo zmago,je bilo nemara dejstvo, da je ženska. V zatohli slovenski miselnostipa je ideja, da bi ženske zasedale najvišje politične položaje v državi,še vedno globoko vraščena v večinsko volilno telo. Podobnofunkcionira v javnosti predsednik SD Borut Pahor. Se morda kdospomni, kdaj je ta politik storil ali povedal kaj resnično smiselnega?Ne. Pa vendar velja za enega od naših najuspešnejših politikov. Kerga vsi samo gledajo. Ker (bojda) dobro zgleda. Če nekdo dobrozgleda, itak ni nuje, da še kaj pametnega pove, saj ljudje v prvi vrstigledamo in ne poslušamo. Množična psihologija, torej. V takšnihrazmerah načeloma ni težko “prodaja megle”. A vendar jo je težkoprodajati ravno zato, ker gre za količinski problem. Vsi hočemo vjavnosti izpasti najlepši, najpametnejši in najboljši. Konkurenca jemočna in zato morajo garati tudi tisti, ki “meglo prodajajo”. Vednoznova si morajo izmišljati nove slogane, kar naprej morajo pro-ducirati nove strategije. Zato je ta posel nedvomno težaški. In čehočeš “prodajati meglo”, moraš biti najprej torej pameten. Vmanipuliranju s posamezniki in množicami moraš biti – spreten.Sposoben, torej. Tale znanec je eden od njih. Eden od “prodajalcevmegle”. Eden od zelo zanimivih “prodajalcev megle”. Vedno govoriv lepi in pravilni slovenščini. Brez kančka kakršnega koli naglasa,še najmanj pa ljubljanskega žabarskega kvakanja in jezikovnegapačenja. Način, kako se izraža on, me fascinira. Ker je čist. Lep.Vsaj meni se zdi tak. In fascinira me tudi on. Ker je, kljub temu da“prodaja meglo”, eden najbolj normalnih ljudi v državici. On sevedani rokomavh. Dasiravno je pristopovec. Ne predlagam pa vam, daga na Pristopu iščete. Ker ga ne boste našli. Ko tu in tam kofetkava,počneva to daleč stran od radovednih oči. In tako je bilo tudi to-krat … “Joj, res ne vem, kaj je z Zavrlom … morda … pa ti kaj veš?In ti bi itak moral vedeti več od mene,” sem med tem, ko sem srknila

132 ANA JUD

mali požirek kave, dejala previdno. In hkrati radovedno … “Niti ne.Precej nerodno mu je,” je rekel nekdo iz Pristopa. Pogledal me jenedolžno. Ja, ti pristopovci so taki. Najprej nedolžno gledajo, natoso pa z njimi včasih cele frke. “Hočeš reči, da ne govori o tem? Ovsem, kar se je zgodilo, o vsem, kar je storil … in itak, da nikdar nebom razumela, zakaj je bilo vse to potrebno,” sem menila. Z mislimisem se povrnila v preteklost … Sogovornik je modro molčal, zatosem ponovila vprašanje: “Se pravi, da sploh ne govori o tem? Splohne?”

“Niti ne …,” se je glasil nejasni odgovor nekoga iz Pristopa.“Kaj?” sem vprašala. Želela sem konkretizirati zadevo …“Mislim, če kaj reče … reče, da ja vse skupaj le reklama, ampak

je seveda jasno, da v resnici tega, da pišeš o njem, ne dojema kotreklamo,” je zamišljeno povedal on.

“V redu … in kaj pravi? Razen tega, da je vse skupaj reklama.Kajti zame osebno vse skupaj nikakor ni bila reklama. Bila je dobrareklama za knjigo … haha, vidiš, mogoče bi pa mogel ta vaš Pristopenako strategijo uporabiti tudi v kakšni drugi zadevi … recimo,najprej bi za, hm, Mercatorjev paket, v katerem bi predstavljalaposebne ugodnosti sezone, naredili eno fake reklamo, v kateri bitrdili, da je notri to, to in to, nato … ko bi paket v Mercatorju dali vprodajo, bi takoj začeli trditi nekaj drugega, haha, kao najprej knjigao fuku, nato pa že spet nekaj popolnoma drugega …,” sem z besedamimotovilila sem in tja. Ne preveč prepričljivo. Nekdo iz Pristopa jerekel: “Ah, pusti, zafrknil se je … sam si je kriv. Kaj se je pa spetljals Požarjem. Tega človeka se je potrebno čim bolj izogibati.”

“Ja, na daleč. Zelo na daleč,” sem se nemudoma strinjala. Indodala: “No, pa … kaj je rekel, če je kaj rekel … o meni, mislim?”

“Nič takega,” je odvrnil nekdo iz Pristopa.“Ni rekel nič slabega o meni?” sem ponovno zavrtala z vpraša-

njem. Nekdo iz Pristopa se je spet za trenutek zamislil, nato pa dejal:“Pravzaprav ne … ne spomnim se, da bi rekel kaj takega, kaj slabegao tebi … ne, nič ni rekel, vsaj jaz nisem slišal.”

“Čisto ničesar nisi slišal, da bi kaj rekel?” sem ponovno vprašala.

133DOSJE ROKOMAVHI

“No … nekaj je sicer res rekel …,” je on spet začel stavek.“Ja, pa je rekel … no?” sem menila. Nestrpno …“Ja, rekel je tisto, kar je že itak rekel na televiziji … da je knjiga

dobra, da je vse, kar si napisala o njem, sicer res, ampak, da ga mo-ti …” je poskušal razložiti on.

“Kaj ga moti?” sem ga prehitela z vprašanjem.“… jah, moti ga, da je izpadel kakor nekakšen hudič, pa … da on

ni hudič, ali nekaj takega,” je stavek zaključil nekdo iz Pristopa.“Ja, seveda, on je pravi mali angelček,” sem se nasmehnila, “in

najhujši strup je vedno v majhnih flaškah. Ti to dobro veš … no, bime pa veselilo, če bi ta flaška govorila z mano.” Priznam, izključnozato, ker mora novinar informacije vedno preverjati, in ker prav zaresne želim v knjigi zapisati ničesar, kar ne bi vzdržalo teže resnice,sem v zadnjih mesecih Zavrla poklicala. Enkrat, dvakrat ali mordacelo trikrat. Ni se oglasil. Škoda, prepričana sem, da bi si imela zelo-zelo veliko za povedati. Zelo veliko zanimivega, vsekakor. Ker semzelo prijazna oseba, sem mu poslala še sms. Ni odgovoril. Čepravsem zapisala, da gre za biznis. Ampak kaj čem. Če ne gre, pač negre. Vidite, jaz se upam z ljudmi pogovarjati iz oči v oči. Jaz upamte male eksekutorje povprašati, ja, kaj pa zdaj, fantje … Oni ne upajonormalno komunicirati z mano. Ne upajo pogledati v oči. Kje jezdaj tisti veliki pogum Francija Zavrla?

“Zavrl? Mah … še poskusi, mogoče pa bo, čeprav, hm … tudisam dvomim, da se bo javil … no, pa saj lahko narediš tudi breznjega, kajne?” pravi nekdo iz Pristopa. Dvoumno. Vprašam: “Seveda.Saj sem dovoljkrat poskusila … pa ni odziva. Čeprav ga ne razumemčisto. Dobro ve, da si nisem ničesar izmislila in sam je priznal, dasem napisala resnico, zakaj torej ne bi govoril z mano?”

“Mislim, da … mislim, vsaj po tem, kolikor pokaže, no …,” jezamencal on.

“… kaj?” sem hitro rekla.“… zdaj se te zelo boji,” je zaključi nekdo iz Pristopa. Zakaj pa?Nekdo, ki Zavrla pozna že od mladih nog naprej, mi ga je takole

opisal: “Če Franci Zavrl ne bi postal brezobzirna baraba, bi bil lahko

134 ANA JUD

zelo dober novinar, zelo dober urednik, ali pa celo zelo uspešenposlovnež, a ravno zato, ker je postal to, kar je pač postal, pa nemore biti nič od tega. Razen uspešnega poslovneža, pa še to mu zdajpolzi iz rok.” Besede so Zavrla odlično opisale in nedvomno držijo.Če Zavrl ne bi postal brezobzirna baraba, bi lahko bil čudovit. Sestrinjam. Vprašanje, ki se poraja, pa je, kako je mogoče, da je iztega čudovitega fanta v petnajstih letih zrasla brezobzirna baraba.Recimo, Zavrl se rad javno pohvali, da je za uspeh sposoben “ititudi na nož”, sam sebe pa je v javnosti že večkrat opisal (kot smo žeomenili), kot “hobotnico” ali “morskega psa”. Kakšne besede so to?Se kul ljudje tako opisujejo v javnosti? Morda Zavrl meni, da je todobra strategija, toda večina je ne dojema tako. Hobotnica se najbržkliče zato, ker ima hobotnica dolge lovke in tudi Zavrlove lovke sopodobno dolge (in nevarne), morski pes pa si bržkone pravi zato,ker vemo, da so morski psi nevarne živali, še zlasti oster je kakopaknjihov ugriz. Mogoče pa Zavrl, ko se imenuje “hobotnica” ali “morskipes”, misli tudi na okusnost. Saj sta obe morski živali slastna jed, česta seveda dobro pripravljeni. Saj veste, da je Zavrla ena od mojihbistrih prijateljic opisala bolj kot “hibrid med lisico in podgano” …kar je menda “podlasica”, smo ugotovili kasneje. Je pa hecno, kersama, ko sem bila majhna, nikakor nisem mogla izgovoriti besede“podlasica” in sem kar naprej govorila “podla lisica” in tako imam,kar se Zavrla tiče, še danes občutek, da je oznaka “podla lisica”izjemno ljubek in precej primeren nadimek … Zanj. Drznem sizatrditi, da Zavrla žene le en sam motiv. Če izhajamo iz dejstva, davsakega od nas žene kakšen od svetopisemskih grehov, ne moremomimo trditve, da Zavrla žene pohlep. Poleg pohlepa, ki vodi vsakogar,ki si želi upravljati s svetom, ali pa vsaj s kakšno majhno državo, alipa vsaj s kakšnim podjetjem v tej majhni državi, ga nedvomno vodiše nevoščljivost. Če, kakopak, izhajamo iz tega, da se greh ne-voščljivosti sproži vsakič, ko pohlepa več ne obvladujemo inzdrsnemo v nižjo pozicijo. Ni nezanemarljivo, da postanemo ljudjeravno takrat, ko nam nekaj ne uspe, nekomu drugemu, našemukonkurentu, pa uspe, najbolj nevoščljivi, mar ne? In zakaj tako

135DOSJE ROKOMAVHI

stremimo k temu, da bi bili ‘na vrhu’? Zakaj tako hlepimo po močiin vplivu (lahko tudi po denarju)? Ker nam vse to omogočamanipuliranje s tistimi, ki ostanejo pod nami, s tistimi, ki zaostanejoza nami. In lahko potem, ko smo jih prehiteli, počnemo z njimi, karse nam zljubi. Tudi hodimo lahko po njih, kajne? In se ob tem celodobro počutimo … Zavrlu je to uspelo. Pravzaprav mu je dolga letauspevalo. Vsekakor tiči za njim zanimiva zgodovina, ki ga jeizoblikovala in pripomogla k temu, da je postal takšen, kakršen jepač postal. Ne le poslovni začetki, njegovo delo z mediji – in vseostalo, o čemer bomo pisali v nadaljevanju tega poglavja –, tudinjegovo osebno življenje je zanimivo. Kajti Zavrl, navkljub vsemu,je zgodba o uspehu. Je zgodba o uspehu, ki ga je dosegel nekdo, kije bil ‘majhen’, a je zrasel. Vsekakor imamo opravka s takim feno-menom, da ga moramo, preden se lotimo njegovih principov dela,najprej posebej predstaviti. Kdo je torej Franci Zavrl? Franci Zavrlse je rodil Kranju, odraščal pa v Mavčičah, mali vasički na Gorenj-skem. Že kot otrok je bil priden, toda njegovo otroštvo je bilo zeloskromno. Ker doma niso bili ravno ‘pri denarju’, se je brž priučilvsakršnega dela. Na tržnici je, recimo, prodajal gobe. Njegovodružino so opisovali kot zelo verno in pošteno, za njega pa pravijo,da je bil družaben otrok, ki je obiskoval kolonijo, kasneje pa se jekolonije udeleževal tudi kot vzgojitelj. Učil se je dobro in v osnovnišoli je prejel več Vegovih priznanj. Obiskoval je krožek OZN, kasnejeje pa bil aktiven tudi v krajevnem aktivu mladinske organizacije.Hkrati je hodil k maši. Kot ministrant je pri maši bral berilo in hitrose je izkazalo, da ima dar za nastopanje v javnosti. Obiskoval jekranjsko gimnazijo. V bohinjski politični šoli so mu ponudili ‘rdečoknjižico’, vendar se je ponudbi spretno izmikal. Obiskoval je duhovnevaje pri lazaristih v Moravčah in na Kodeljevem, v gimnaziji pa seje prvič seznanil s pankom in rockom. V Postojni je služil vojsko.Seznanil se je z radioamaterskimi veščinami in nastopal na vojaškihradioamaterskih tekmovanjih. Na enem od takih tekmovanj je nekočprejel za nagrado uro. Med služenjem vojaščine je v Cerknicipoučeval tehnični pouk, vmes, v trenutkih sprostitve, pa je rad

136 ANA JUD

posedal ob jezeru in prebiral Freuda. Judovski psihoanalitik SigmundFreud je raziskoval in potrjeval sfere nezavednega, kar je Zavrlafasciniralo. In tu se začne zadeva … Psihologija.

Kaj se skriva pod površjem človeške psihe? Marsikaj, kar vplivatudi na površje, mar ne? Če uspeš prodreti pod površje, lahko mani-puliraš s površjem. Če se uspeš splaziti pod človeško površje, če ti us-pe spoznati, razčleniti, definirati ‘notranjost’, psiho, ja, potem lahko stem človekom manipuliraš, kajne? Ker je “tvoj”. Ker ga imaš v šapi.

Seveda je bistveno, da ugotoviš, kje so posameznikove šibketočke. Nato igraš na njih. Izkoriščaš jih. Psihologija je Zavrlavsekakor prevzela. Še danes je glavni adut, na katerega igra vlobističnem poslu.

Navkljub ljubezni do psihologije, se je Franci Zavrl po odsluženivojaščini najprej vpisal na elektrofakulteto, ker ga je navduševalotudi ‘lotanje’ elektronskih elementov, a je študij kmalu opustil.Prešolal se je na filozofsko fakulteto. Smer: najbrž ni potrebnougibati, kajne? Ja, psihologija. Bil je priden in skromen študent.Prebival je v študentskem domu in njegovi nekdanji kameradi se gaspomnijo kot fanta, ki je bil vedno oblečen v doma štrikane puloverje.Vsakič, ko se je vrnil v študentski dom, je s sabo prinesel kakšenkozarec domače marmelade. Kasneje je diplomiral s tezo ‘Narcističniznačaj po Christopherju Laschu’. V medije je zašel po naključju. Vmenzi ga je v objektiv ujel Mladinin fotograf Tone Stojko infotografija, ki je pristala na naslovnici Mladine, je prikazovalaZavrla, kako v menzi na pladnju nosi jajca; pod fotografijo je pisalo:Študentski standard. Kmalu se je znašel na Radiu Študent, kjer jedelal kot špiker. Hodil je tudi po terenu in snemal razne šume domačihživali, recimo, kokoši in prašičkov. 9. maja 1985 je skrivaj – mikrofonje skrival pod plaščem –, posnel radijsko reportažo o demonstracijahproti vojaški paradi in zanjo prejel radijskega Viktorja, hkrati papostal še urednik Radia Študent. Začeli so ga vabiti na različneprireditve (kot voditelja) – recimo, Novi rock, Druga godba, de-monstracije proti Černobilu in zabave ob 25. maju, dnevu mladosti.Zvitost pa je pokazal že med obiskom strica v Kanadi, kjer se je

137DOSJE ROKOMAVHI

spajdašil s slovenskimi in hrvaškimi političnimi emigranti in od njihv domovino pretihotapil kar nekaj literature. Ne v knjižni obliki,ampak v tonskih zapisih. Pretihotapil je namreč nekaj deset kaset stonskimi zapisi čtiva, ki se je takrat interpretiralo kot sporno. Maloza tem je postal urednik Mladine. Zablestel je s provokacijami. Časje zaznamoval z aferami ‘Žebot’, ‘Mamula go home’ in ‘Mamulovovilo’, zaradi česar je Mladinine prostore takrat obiskal preiskovalnisodnik. Menda je Zavrl v tistih časih pogosto razlagal, da je kandidatza sprejem v partijo, vendar se za vpis nikakor ni zares odločil. Kljubvsemu je bil na CK-ju cenjeni gost, Sonja Lokar se mu je vtisnila vspomin zaradi materinskih pokroviteljskih potez, Peter Bekeš pa zato,ker se je med verižnim kajenjem v avtomobilu skorajda zadušil. Natose je začela odvijati JBTZ. Francija Zavrla, ki je Janezu Janši izročilfotokopijo dokumenta (tega je na Mladino dostavil Ivan Borštner,Janša pa je dobil nalogo, da zaupni dokument razvozla), sozasledovali. Stvari so se zapletle, Zavrlu je grozila aretacija in zatose je zatekel na Poljanski nasip, kjer mu je Lokarjeva izdala potrdilo,da je v tako slabem stanju, da ne more prejeti obtožnice. Nekdo, kirazmere v JBTZ pozna zelo dobro (od znotraj), mi je pravil, da je bilZavrl v tistem času resnično v zelo slabem stanju. Zelo ga je bilostrah in na trenutke je menda trpel zaradi preganjavice. Kljub temuje moral zaradi domnevne izdaje vojaške skrivnosti stopiti na sodišče,vendar so mu dovolili, da se je branil s prostosti. Epilog na sodiščuse je končal tako, da so Francija Zavrla obsodili na leto dni in polzapora.

Vmes je še pisal za Mladino in se občasno podpisoval s pravimimenom, največkrat pa se je skrival za psevdonime: Majda Vrhovnik,Jasna Pokoren, M. V., K. C. in tako dalje. Morda lahko tukajpotegnemo vzporednico, zakaj je “ponekod”, no, recimo, v tistemnjegovem tabloidu, toliko psevdonimov … Franci Zavrl je zvit in ževe, kako se lahko novinar najlažje skrije. Osebno uporabi psevdo-nimov nasprotujem, ker menim, če nekdo zmore toliko poguma, danekaj napiše, naj premore še toliko poguma, da se pod napisanopodpiše. S pravim imenom. S pravo identiteto.

138 ANA JUD

Res pa je, da so bili nekoč drugačni časi, ki so psevdonime nemaraterjali.

Ker Zavrl ni želel v zapor, se je na odločitev ljubljanskega vo-jaškega sodišča, ki mu je prisodilo leto dni in pol zapora, pritožil.Toda njegovi pritožbi ni bilo ugodeno. Zato se je poleti 1989 odpravilv zapor na Igu. Zapor je bil odprtega tipa in Zavrl je vsako jutroodpotoval v službo na Pedagoški inštitut, popoldne pa se je vračalnazaj v zapor, kjer je ob večerih urejal interno zaporniško glasilo“Skušnjave”. Pritisk javnosti je bil dovolj močen, da so Zavrla inostale člane JBTZ nazadnje končno izpustili iz zapora.

Nato so se Zavrla že polastile marketinške žilice. Kot prodajalecje nastopal v TV- prodaji in nekdo se spomni, da je enkrat vljubljanski kultni klub K4 pridrvel s kopico kuhinjskih loncev vnaročju.

Srečo je poskusil tudi v politiki. Uspešno. Leta 1990 je na listiZSMS nastopil na volitvah, kjer je v volilni enoti zasedel odličnodrugo mesto (pred njega se je uvrstil le legendarni škofjeloški županViktor Žakelj), vendar je Zavrl glasove prepustil Thalerju, pa tudiZSMS je sčasoma zapustil in se podal v podjetništvo. Postal jedirektor Mladine. Menda je imel revolucionarne ideje, toda pre-tiranega navdušenja nad njegovimi idejami Mladina ni pokazala. Zatose je nekoliko kasneje poslovil od Mladine. Nekaj časa je sicer ostaldelničar in Mladina se je pred leti celo preselila v isto stavbo kotPristop (na Trubarjevo 79 v Ljubljani). A se je kmalu zatem tudiizselila, Zavrl pa je delnice Mladine prodal. Nekdo mi je povedal,da je Zavrl ogulil Mladino za tako orjaško najemnino v Pristopovihprostorih na Trubarjevi ulici v Ljubljani, da se jim preprosto več nisplačalo živeti tam. Kljub temu je Zavrl stike z Mladino še obdržal.Ko sem pisala te vrstičke, sem nekomu na Mladino poslala sms zvprašanjem: “Zavrl z vami še kaj dela?” V odgovor sem dobila sms:“Delnice je prodal, predvidevam pa, da dela z nami toliko kot dela zDružino in z Družino najbrž tudi kaj dela.” Drži, Zavrl ima vezi ševedno v vseh medijih (čeprav ni nujno, da so povsod še vednovplivne) in ravno tako jih ima tudi na Mladini. Čeprav sedanji

139DOSJE ROKOMAVHI

odgovorni urednik Mladine Jani Sever z Zavrlom nima stikov. Če sene motim, sta bila vsega skupaj samo enkrat na kavi v Salonu(november 2005), pa še to vem čisto slučajno zato, ker sem bilatakrat na kavi v Salonu s Severjem jaz in je rekel, da se moravapočasi posloviti, ker bo zdaj zdaj prišel Zavrl in najbrž ninajpametneje, da naju vidi skupaj. Na kavi. Zavrl po tej logiki nimadirektnega vpliva na Severjeve odločitve. Pa vendar Zavrl ve, nakoga se mora obrniti, da bi našel stik do “glavne” glave na Mladini.Zavrl ima vpliv na Mladino predvsem preko Severjevega pomočnikaMihe Štamcarja. Ta je po naključju človek, ki drži v rokah ključ doMladine. Vsak mlad novinar, ki pride na Mladino, mora iti čeznjegove roke (in nič čudnega, da se na koncu iz Mladine izrodi toliko“zafrustriranih” ljudi!?). Ker Sever seveda rad posluša njegovepredloge, posledično sprejema tudi Zavrlove predloge, čepravmogoče sam celo misli, da so v resnici Štamcarjevi. Pa niso. V resniciso Zavrlovi, saj se Zavrl pogosto obrača na Štamcarja in tudi Štamcargoji do Zavrla ljubeča čustva. Kar nekaj skupnih točk najdemo priŠtamcarju in Zavrlu: Zavrl da veliko na denar in tudi Štamcar ječlovek, ki zelo veliko da na denar (zato pa tako rad obiskuje igralnice,ki jih, mimogrede, obiskuje tudi Zavrl), in ko je Zavrl pripravljalprojekt Direkt, je Požarja poslal na sestanek h … komu? Ah, sevedak Štamcarju. Na inštrukcije. O tem, kako se naredi dober tabloid.

Zgleda, da so imeli vsi skupaj bolj slabe ideje. Čudno. Pa pravijo,da več-glav-več-ve, ampak zgleda da reki vedno ne držijo.

Štamcar je na določeni točki sicer podoben kaliber kot Požar.Zelo hitro se je sposoben primitivno posmehovati tuji nesreči kotPožar in enako primitivno je sposoben širiti grde govorice in laži …Vemo. Smo že občutili na lastni koži. In najbrž tudi ni ravnonaključje, da za njega in Severja Janša najraje poreče, da sta“udbomafijska” novinarja. Kar koli že Janša misli s tem. Danes seje izraz “udbomafija” tako razvlekel, da mu enega samega pomenaveč ne moremo pripisovati, poleg tega vemo, da Janša zelo rad bleknekakšno grdo o novinarjih in obstajajo priče, ki lahko potrdijo, da jeJanša za Delovo gospodarsko novinarko Mijo Repovž rekel, da je

140 ANA JUD

takšna kot ‘ena frizerka’, no, pa tudi zame je našel že vse sorte izraze.Kolikor mi je znano doslej. Pa tudi po tej knjigi se zagotovo nič nebo spremenilo. Ker Janša ne pozablja. Jaz pa tudi ne (enkrat mi jepraktično prepovedal hoditi na tiskovne konference njegove stranke,drugič je njegova tedanja piarovka Katja Ujčič poklicala v uredništvoStudia City in rekla, da bo Janša dal kateremu koli novinarju izjavo,ampak Ani Jud je ne bo dal – iz ne vem kakšnih razlogov že –, inurednica Jakopičeva se je s tem kakopak nemudoma pohlevnostrinjala, skratka … no, pa naj ima Janša izjave kar sam zase in zatiste novinarje, ki mu dovolj pihajo na dušo, da se jih ne boji in se znjimi rade volje pogovarja, ker očitno napišejo le tisto, kar jim onsam lastnoročno diktira). Pojdimo raje nazaj k Franciju Zavrlu, ki jenemara najbolj vsestranski človek v tej državi. Dela torej z Mladino,a dela tudi z Družino in Ognjiščem, ki sta katoliška medija in njunavsebina sodi v popolnoma drug kontekst kot vsebina tednika Mladina.Zavrl dojema katoliško vero kot marketing in v intervjuju, ki ga jejanuarja letos podal za Ognjišče (če ne bi imel dobrih zvez, intervjujav Ognjišču sploh ne bi bil dobil, kajti če si po ‘veroizpovedi’ ateist,menda ne sodiš v katoliški časopis, toda Zavrl ni vernik, a je intervjuv Ognjišču kljub vsemu dobil, torej?) je izjavil: “To je marketing intreba se je odpreti, uporabiti moderna sredstva. To ne pomeni nobeneprofanizacije ali nasilja nad intimnostjo vere ali institucije Cerkve.Jezus je bil zelo moderen. Njegova zgodba je najmočnejša zgodbačloveštva. Marketing temelji na zgodbah. Treba je ‘delati’ zgodbe,dogodke. Zakaj je bil papež Janez Pavel II. tako popularen? Ker jebil ‘zgodba’ in bo to za vedno ostal. Lahko rečemo, da je bil produktmarketinga, da je dobro ‘ujel’ svojo tržno pozicijo. Še posebej na togledaš tako, če nisi veren, od zunaj. Hkrati pa je bilo to intimnoprepričanje milijonov mladih, ki so zaradi njega živeli življenjedrugače, kot bi ga sicer. To je imelo vidne verske učinke. Če gredonekateri v misijone, tako rekoč v prve bojne linije, potem je v jedrustare civilizacije, kjer so začetki krščanstva, treba še bolj trdo delati.Nič ne bo prišlo samo od sebe! Doma potrebujemo še bolj moderneprijeme. Vedno je treba biti odkrit. Sam sem denimo vedno direktno

141DOSJE ROKOMAVHI

spraševal o dogmah. Nekdo mi je znal odgovoriti, kdo drug pa ne.”Skratka, prodaja se podoba v javnosti? Res je. Sploh ni nujno, dačlovek tudi v resnici veruje. Zavrl je eden od tistih marketingarjev,ki bistro menijo (in to itak menijo vsi marketingarji, saj vsi počnobolj ali manj enake stvari), da je očitno dovolj, da tako podobo podašv javnosti. Dvoličnost … ki se prodaja … Ves čas, skozi vsa leta, paje Franci Zavrl razpletal mrežo poznanstev, katera je kasneje s pridomuporabil v poslu, ki se ga je lotil najbolj srčno – lobiranju.

Besedo “lobisti” je bojda izumil Thomas Roosevelt, ameriškipredsednik (v letih 1901–1909), ko je jedel v neki restavraciji, vnjenem preddverju, v lobiju, pa je postopala kopica tistih, ki so čakalinanj in beračili za usluge. Roosevelt je bil očitno sitne volje, ker ježelel v miru jesti, zato je enemu od svojih sekretarjev znerviranoporekel: “Daj, spravi mi te lobiste stran!” In tako naj bi se tistih, kiposredujejo za lastne ali za tuje usluge, prijelo ime ‘lobisti’. No,poudariti pa moramo, da je lobiranje popolnoma legalna reč, s kateroni narobe nič, vse dokler udeleženci lobiranja oz. trgovine zinformacijami igrajo – fair play. Kaj to pomeni? Hm, marsikaj …recimo, da ne spletkarijo drug proti drugemu, da so pošteni vupoštevanju medsebojnih dogovorov, da drug drugega ne izdajajo,da s trgovanjem z informacijami ne kršijo zakonov, ki veljajo v našidržavi – in so za vse državljane in državljanke enaki! – denimo: dane sprejemajo in dajejo podkupnin, da se za dosego želenega ciljane poslužujejo moralno-pravno oporečnih metod, kot so izsiljevanja,grožnje, da drug drugega pri delovanju ne ovirajo z metodami, ki soravno tako sporne (po moralni in pravni plati), da ne poskušajonaplahtati lastnih odjemalcev – v glavnem novinarjev, seveda; vprimeru poslov, ki potekajo znotraj kroga samih rokomavhov(gospodarstvo z gospodarstvom, politika s politiko, politika zgospodarstvom in obratno), pa katerega koli udeleženca istegabiznisa. Problem je, da najdemo povsem poštenega lobista oz. trgovcaz informacijami zelo redko, predvsem pa o poštenosti ne moremogovoriti pri Zavrlu. On je resnično vsestranski, vsestranski pa nemoreš biti, če nisi dovolj, hm … pohlepen, pokvarjen, kajne?

142 ANA JUD

Vsestranskost lahko morda razložim tudi na zabavnem dogodku,ki se je zgodil marca letos, po debatni oddaji Trenja na POP TV, kjerje beseda tekla o aktualnem dogajanju v Mercatorju. Po končanioddaji se je družbica, ki je gostovala v oddaji, odpravila na kozarčekv rusko restavracijo ‘Babuška’. Za štirioglato mizo v ‘Babuški’ sose razkomotili odvetnik Stojan Zdolšek, predsednik uprave Merca-torja Žiga Debeljak, nakar pa sta se v ‘Babuško’ prizibala še pred-sednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot in šef Istrabenza IgorBavčar.

Kaj se je zgodilo nato?Kar naenkrat so začeli vsem po vrsti piskati mobilni telefoni.

Najprej je na svoj mobilnik pogledal Stojan Zdolšek in rekel:“Ah … Franci je že začel pošiljati sms-e!” Zavrl pa sms sporočilakakopak ni poslal le Zdolšku. Poslal ga je tudi Debeljaku, poslal gaje tudi Bavčarju in Šrotu. Zdolšek je dobil sms – bil si dober, Šrot jebil boljši od Bavčarja … Debeljaku in Bavčarju je Zavrl javljal –bravo, zmagala sta … In tako naprej.

Sedaj se bodo dotični spogledovali, kako vem za njihova internasms sporočila, ampak … družba Mobitel se je včasih oglaševala ssloganom – s pticami si delimo nebo … In to prav zares drži. Nebosi delimo z mobilnimi operaterji …

Z navajanjem teh sporočil, za katera sem izvedela neuradno, neželim nikomur škodovati, le nazorno želim pokazati, kakofunkcionira Zavrl. Kaj počne … in kako to počne? Če je treba, zvečerdoma lepo ždi pred prižganim televizorjem in nato svojim klientomjavlja, kakšni so izpadli v javnosti. Da o tem, kako jim je že prej,vsakemu posebej, seveda, naročil, kako morajo na televiziji nastopitiin kaj je dobro povedati ob kakšni priliki, kako je potrebno odgovoritina kakšno vprašanje, niti ne dvomimo … Kajti, ja, Zavrl “inštruira”vse po vrsti … Govorila sem z nekaj poslovneži in sestavili smolestvico trgovcev z informacijami. Vzeli smo dve skrajnosti. Prva jenajbolj pokvarjeni lobist, druga je najmanj pokvarjeni lobist. Ker sosogovorniki ocenili, da je najmanj pokvarjeni rokomavh v državipartner iz agencije Imelda Ogilvy Mojmir Ocvirk, ga lahko uvrstimo

143DOSJE ROKOMAVHI

napram Zavrlu, ki so ga moji sogovorniki izbrali za najbolj po-kvarjenega lobista v državi. Zavrl se na ljudi spravlja z umazanimizgodbami, Ocvirk tega menda ne počne. Sama z Ocvirkom (še) nisemimela nikakršnega stika, zato ne morem postavljati trditve iz osebneizkušnje. Lahko pa zapišem, da je za Ocvirkov uspeh, ki danes (vSloveniji) tone, v prvi vrsti “krivo” poznanstvo z nekdanjim pred-sednikom sveta LDS Gregorjem Golobičem. Kaj pa mislite, kako sev resnici pridobivajo oglaševalski (in številni drugi) posli? Agencijje veliko, za dobre naročnike, zlasti za največja podjetja, se jepotrebno puliti. Ravno to je posel, ki ga opravljajo lobisti. Brezlobiranja ne gre. Lobiranja pa se ne moreš lotiti, če nimaš dobrihzvez, če nimaš že poprej ustvarjene mreže; potrebuješ poznanstvain močne zveze. Če si imel v preteklosti, ko je bila na oblasti šeLDS, dobre zveze z Golobičem, denimo, si imel skorajda vse. Intudi Mojmir Ocvirk je prišel do številnih največjih poslov na takšennačin. Preko poznanstva z Golobičem. Tudi Ocvirk namreč izhaja izZSMS (in LDS) … Lani je v stranko pisal zabavna pisma o tem,kakšna naj bi stranka bila, kaj bi morala storiti, da bi se pobrala, am-pak pustimo to. Za LDS itak več ni rešitve. Zvezdno nebo te strankeje mimo in nikdar se ne bo pobrala, ker se še v opoziciji obnaša ka-kor kura, ki potem, ko so ji že odsekali glavo, še malo leta po dvori-šču, ampak jasno je, da oživela ne bo več nikdar. Vsekakor pa MojmirOcvirk po ocenah zbranih mnenj, menda ne bi bil nikdar sposobenzariniti noža v hrbet. Nikomur. Nikdar se ni posluževal lobističnihpotez, s katerimi bi uničeval posameznike. Vsaj na tako krute načine,kot to počne Zavrl, zagotovo ni pridobival poslov in menda ni nikdartrgoval z informacijami, ki bi vodile do medijskih umorov posamez-nikov. Ocvirk ne izsiljuje, Zavrl pa je v izsiljevanju pravi ‘mojster’.Izsiljevanja se sploh ne loteva prefinjeno, high. On preprosto pridein reče, kakor pridejo in rečejo, hm, menda Rusi – daj mi toliko intoliko denarja, če ne bom jaz storil … to in to … Ja, noben lobist vdržavi ne udriha po nasprotnikih tako primitivno kakor Zavrl.

Če odmislimo mene, so tukaj še številne druge zgodbe, ki potr-jujejo Zavrlove male podlosti.

144 ANA JUD

Ena od njih je, recimo, ‘zgodba’ o računalniškem velikanuSRC.SI …

Podjetje SRC.SI je v zasebni lasti in Zavrl si je dolgo časa(pohlepno) prizadeval, da bi SRC.SI spodkopal v svojo malhico. Todapodjetje SRC.SI ni želelo sodelovati z njim. Nikakor ne. In kaj se jezgodilo? Zavrl je stopil do tistih medijev, v katerih je imel dobrepovezave in poskrbel, da so o SRC.SI pisali hudobne ali vsaj malonenaklonjene članke. Zavrl je podlo trgoval z informacijami oSRC.SI, ker jih je želel na ta način prisiliti, da bi postali naročnikiPristopa. Če bi se Zavrlu v SRC.SI pohlevno uklonili, bi se diskre-ditacija seveda nehala, ker se niso hoteli ukloniti, se je nadaljevala.Tudi pri javnih razpisih za državne posle. Za katere že vemo, da jihZavrl zelo rad pobaše v svoj žep, a tudi podjetje SRC.SI se je javljalona javne razpise. Številne posle je tudi dobivalo, pa je bil FranciZavrl spet jezen (nevoščljiv), kajti takoj, ko je kakšen posel padel vžep SRC.SI, je to hkrati pomenilo manj dela zanj. Manj dela papomeni manj denarja, kajne? Zato je šlo podjetje SRC.SI Zavrlutako v nos. Iz lastniške povezave zdaj že vemo, da je Zavrl povezans časopisno hišo Dnevnik, vendar pa ne moremo mimo dejstva, daima povezave tudi na Financah, denimo. Frankl bi rekel, da ga obiščeenkrat na tri tedne in malo poklepetata o tem in onem, vendar pa seje potrebno zavedati, da ni nujno, da trgovina z informacijami vednopoteka tako, da Zavrl pride in poreče, ej, sfukajte mi tega in tega …Včasih Zavrl (in njemu podobni trgovci z informacijami), pridejo zbesedami češ – ja, veš, poglej, tam se bo zdaj začela odpirati tista intista zgodba, mislim, da bo to zelo velika afera … Seveda hoče vsakmedij prvi objavljati določene informacije. Vsak medij teži k temu,da bi prehitel konkurenčne medije. Ko Zavrl (in njemu podobnitrgovci z informacijami) pridejo in kaj takega porečejo določenemuuredniku ali novinarju, se pogosto zgodi, da urednik ali novinar‘zgodbo’ zgrabita in sploh ne pomislita, kaj sta v resnici zgrabila.Saj sploh ne pomislita, kakšen interes stoji za njo, s kakšnimnamenom je torej Zavrl (ali kakšen drug trgovec z informacijami)prišel do njiju in jima začel praviti o veliki “aferi”, ki naj bi se bila

145DOSJE ROKOMAVHI

obetala. A se na koncu izkaže, da je vse skupaj le igra Francija Zavrla,kajne? Recimo, v letih 2004 in 2005 sta Dnevnik in Finance objavilaveč člankov, ki podjetju SRC.SI niso bili naklonjeni. Če pogledamov Finance: 15. novembra 2004 so objavili naslednjo vestičko (objavasluži kot dokazno gradivo): “V petek so v NLB predstavili strateškepartnerje za nadgradnjo in razvoj njihove informacijske tehnologije.Proces izbire ustreznih partnerjev je potekal od marca, izbrali pa soS & T Hermes Plus za področje pravnih oseb, SRC.SI za področjefizičnih oseb, Halcom za področje plačilnih sistemov in IBMSlovenija za področje integracijske tehnologije, medtem ko razvojaplikacij ostaja v NLB. Informacijsko tehnologijo KBC bodo v sistemvključili v skladu z zasnovo celotnega informacijskega sistema.Vrednosti poslov z novimi strateškimi partnerji predstavniki NLBniso želeli razkriti.” No, ko se je razvedelo, da je tudi podjetje SRC.SIdobilo posel z NLB, se je že slaba dva tedna pozneje pojavilonatolcevanje oz. članek o tem, da naj bi SRC.SI kmalu prevzelopodjetje Actual IT: “Iz več virov, ki so blizu vodstvom različnihračunalniških družb, že dalj časa prihajajo nasprotujoče siinformacije. Eni trdijo, da koprski Actual IT, ki je v lasti Istrabenza,kupuje ljubljanski SRC.SI, drugi pa napovedujejo nasproten scenarij.Direktor trženja pri SRC.SI Tristan Ažman je povedal, da je njihovadružba vedno na preži za novimi možnostmi za širjenje poslovanja,vendar domnevne namere za prevzem Actuala ni želel komentirati.Prvi mož Actuala IT Igor Kosima pa je informacijo o prevzemuSRC.SI označil za navadno natolcevanje in jo zanikal.” In takonaprej. Podobne članke, ki jih je o podjetju SRC.SI produciral Zavrl,lahko sicer najdemo tudi v časniku Dnevnik.

Denimo, 13. decembra 2005, je časnik objavil naslednji članek:Ker računalniški program za register motornih vozil ne omogoča

vsega, kar od njega pričakuje vlada, ministrstvo za javno upravo zjavnim razpisom išče podjetje, ki bi bilo za 100 milijonov pri-pravljeno program posodobiti. Program je sicer za slabih 180milijonov tolarjev državni upravi pred leti izdelalo podjetje SRC.SI,nov ponudnik pa naj bi program nadgradil, da bi ta omogočil polno

146 ANA JUD

delovanje na vseh upravnih enotah po Sloveniji. Največja novost bibila odstranitev registracijskih nalepk iz programa. Vendar naj bibil razpis, trdijo naši viri, pisan na kožo podjetju SRC.SI, saj pred-videva nadgradnjo obstoječega programa, s katerim drugi ponudnikinimajo izkušenj. Poleg tega je vlada za nadgradnjo postavilaneobičajno visoko ceno, a hkrati prenizko, da bi se morebitnemunovemu ponudniku splačalo razvijati povsem nov program. Zato seje na razpis pričakovano prijavil samo SRC.SI. Na SRC.SI po-jasnjujejo, da ne gre za popravljanje, temveč nadgradnjo programa.“Terjajo jo spremembe zakonodaje ter zahteve po novi funkcio-nalnosti,” pravi Srečko Meolic. Sicer naj bi podjetje že pred časomsamo opravilo nujno nadgradnjo sistema, za katero niso dobili nika-kršnega plačila. Prav tako v razpisu ne vidijo nič spornega na mini-strstvu za javno upravo. “Po vseh zakonskih predpisih so imela vsapodjetja možnost podati nižjo izvedbeno ceno,” pojasnjujeta DušanKričej in Sašo Matas z ministrstva za javno upravo. Hkrati zanikata,da naj bi bila obstoječa različica programa slaba. “Aplikacija jedelovala v razvojnem okolju, testnem okolju ter uvajalnem okolju.V produkcijo ni prišla zaradi odločitev projektne skupine in proje-ktnega sveta, kar pa ne more biti krivda izvajalca. Zaradi spremembv zakonodaji in novih specifikacij je izveden javni razpis, na kateregase je javil en sam ponudnik,” dodajata. Za zdaj na ministrstvu zaradiene same ponudbe še ne razmišljajo o razveljavitvi razpisa. Če bodopo primerjavi s tržnimi cenami ugotovili, da je SRC.SI predrag, bodorazpis razveljavili.

Konec teksta …Kaj ste razbrali iz članka? Pustimo to, da smo že povedali, kako

je z javnimi razpisi – vedno imajo glavno besedo in največ učinkapredhodna lobiranja. Kaj ste sicer razbrali iz zapisanega teksta?

Da imamo računalniški program, ki ga je pred leti narediloSRC.SI, da je program potrebno nadgraditi, da je ministrstvo za javnoupravo pripravilo javni razpis, na katerega se je, jasno, prijaviloSRC.SI in to je to. Nič drugega. Zdaj pa poglejte še, kakšen je bilmasten naslov članka: ZA STO MILIJONOV TOLARJEV PO-

147DOSJE ROKOMAVHI

PRAVKOV RAČUNALNIŠKIH NAPAK PODJETJA SRC.SISe opravičujem, ampak kje smo v tekstu lahko prebrali kar koli o

kakršnih koli napakah? No? Nikjer? Iz članka je vidno, da gre zaNADGRADNJO, ne za POPRAVLJANJE NAPAK. Kako je torejmogoče, da nam naslov pove eno, članek pa vse drugo? Iznovinarjevega tona pisanja je sicer razvidno, da si je zelo želelSRC.SI okriviti za kar koli že, toda v članku ni postregel z nikakršnimdokazom o tem, da bi podjetje SRC.SI v preteklosti z omenjenimračunalniškim programom kar koli zakrivilo in povzročilo napake,ki bi jih bilo zdaj potrebno popravljati. Skratka, članek brez “zgodbe”.Vas zanima še avtor članka? Novinar Denis Oštir. Moj nekdanji inzelo v redu sodelavec iz POP TV. Od tam je odšel za piarovca vVego, ko je Vega začela propadati, je odšel za piarovca na ZavrlovPristop, iz Zavrlovega Pristopa pa se je vrnil v novinarstvo, naZavrlov Dnevnik. Če ste iz vsega ugotovili povezavo med Zavrlomin člankom o SRC.SI, se najbrž niste zmotili. Članek je naročen. OdZavrla. Eden od novinarjev nekega drugega medija mi je dejal, da jeto ‘zgodbo’ o SRC.SI Zavrl najprej ponujal njemu. Vemo, da Zavrlnaroča članke. Seveda se profesuri iz FDV to očitno ne zdi sporno,mar ne? Seveda ne, saj ima Zavrl tudi tam dobre povezave prekoVerčiča, zelo dobro se razume z Danico Fink Hafner, kar me je panajbolj šokiralo, pa je bil namig, da se razume s Sandro Bašić Hrvatin.Ki bi, mimogrede, naj napisala recenzijo za to knjigo, ampak kotvidite, njene recenzije v knjigi ni, ker je kar poniknila. Ne vem,zakaj. Predvsem pa tudi ne maram, da mi ljudje najprej govorijonečedne stvari o tem, kakšen je kdo, nato pa izvem, da se z njimodlično razumejo. Žal, v takšnih primerih dobim občutek, da mi ljudipodtikajo, da bi kaj izvlekli iz mene in informacije od mene takojodnesli na nos – Zavrlu? Lahko mi očitate paranojo, morda se tudimotim, ampak glede na vse, kar so mi naredili, sem raje previdna.Nisem zastonj preživela ‘Trumanovega šova’. Sandro imam zelo radain je v resnici ena tistih redkih glav iz FDV, ki jih cenim, ampak vtem primeru je strah prevladal. Poleg tega je tudi meni Zavrl laniponujal ‘zgodbo’ o SRC.SI, v zameno da bi sama opustila zgodbo o

148 ANA JUD

CVI. Tudi to je bila trgovina z informacijami. V zameno, da bi samaopustila uporabo informacij o CVI&podjetju Perenič svetovanje (znjimi je Zavrl veliko sodeloval in je jasno, da mu ni bilo prav, dašarim po njegovi poslovnih poteh), je Zavrl pri meni lobiral in ponujalinformacije o SRC.SI. Ampak mi jih kakopak nikdar ni dostavil.Itak sva prej nehala sodelovati, mogoče je pa potreboval le maloveč časa, da bi si kaj o SRC.SI izmislil? Poleg tega ni povsem jasno,kaj naj bi pravzaprav bila ‘zgodba’ o SRC.SI. Dejansko nikdar ninihče dokazal SRC.SI krivde. Nikakršne. Morda pa ‘zgodbe’ oSRC.SI v resnici sploh ni, mogoče so pa vse skupaj res samo Zavrlovanapletanja?

Kajti zdaj že vemo, da je Zavrl sposoben naplesti marsikaj, če sehoče komu maščevati in ga tako prisiliti, da se mu podredi, da postanenjegov naročnik. Recimo, v naši državi obstajajo podjetja, ki Pristopunakazujejo denar, a v resnici nihče v teh podjetjih ne ve, za kajnatančno ga nakazujejo.

Tako vemo za neko podjetje iz Koroške, ki Pristopu oz. Zavrlu ženekaj časa plačuje milijon tolarjev na mesec, a nihče v tistem podjetjune ve, zakaj natančno mu ta denar izplačujejo. Za reklamne oglase?Ne, ker reklamnih oglasov dotično podjetje nima. Za strategijo?Krpan? Patria? Zaenkrat je šlo bolj slabo, kajne …

Res je, govorim o skupini Viator&Vektor. Kakšna je pogodba medViator&Vektorjem in Pristopom oz. Zavrlom? Še ena od mnogihsvetovalnih pogodb? Ali pa gre za kaj drugega? Nekdo je dejal: “Ja,kaj misliš, da je Zdenko Pavček iz Viator&Vektor čist? O njemobstaja zelo veliko zgodb. Ne dvomi … da plačuje Zavrla zato, daima mir. Zelo veliko ljudi plačuje Zavrla izključno zato, da imajopred njim mir!” Moram povedati, da najprej, ko sem slišala zatovrstne zgodbe, da posamezniki oz. nekatera podjetja plačujejoZavrla izključno zato, da jim da v javnosti mir, nisem verjela. Sajkaj takega je prav zares težko verjeti kar tako, mar ne? V teh rečehprideš težko do dna. A ker sem bolj radovedne narave, sem se lotilaraziskovanja … še prej pa sem preigrala tudi druge možnosti, da nebi Zavrlu delala krivice. Nočem biti hudobna. Če nisem več tako

149DOSJE ROKOMAVHI

prijazna, to še ne pomeni, da sem hudobna.No, kaj bi še lahko bilo? Stane morda kliping milijon tolarjev na

mesec? Nekam veliko? Še zlasti, če vemo, kaj kliping sploh je.Predvsem izjemno neurejeno področje v naši državi, ki škodujepredvsem medijem, saj tudi na račun klipinga časopisi izgubljajonaročnike in kupce. Zakaj naj bi nekdo kupoval določeni časopis, čepa imamo agencije, v katerih predvsem študentje, ki jim plačujejo“mali” denar samo zato, da vsak dan glodajo dnevno časopisje iniščejo, če je kateri od medijev objavil kar koli o posamezniku – ki jeseveda naročnik dotične agencije –, nato pa vse skupaj lepo za-pakirajo in dotičnemu naročniku vsako jutro dostavijo kliping, kjerje zapisano vse, kar bi v danem trenutku moral vedeti. Tudi takoagencije skrbijo za trgovanje z informacijami. Pa mislite, da og-laševalske agencije, ki se ukvarjajo tudi s klipingi, posameznimmedijem, posameznim novinarjem plačujejo avtorske pravice zasvoje delo? Ne. V večini primerov ne. Nekaj malega so si sicerizborili na Financah, kolikor je znano, v večini primerov pa močneoglaševalske agencije pobašejo milijone od klipingov, mediji nedobijo ničesar. Novinarji in mediji v večini primerov ne prejmejoniti tolarja od klipinga. Agencije žanjejo milijone in milijone.Skupina Pristop kliping je tako lani dosegla 392 milijonov tolarjevprihodkov in 42 milijonov tolarjev dobička. Veliko, mar ne? A zanimame, koliko od tega denarja bi lahko bila dobila jaz, če bi imelaSlovenija urejeno področje avtorskih pravic? Precej, kajne? Ta-ko pa ne dobim popolnoma ničesar. Tudi drugi novinarji ne do-bijo ničesar. Od klipinga. Kaj vse posamezniki plačujejo Zavrlu(in njegovim) v resnici, pa itak ni jasno. To bi bilo hitro pojasnjeno,če bi Zavrl pokazal plačilne liste. Potem bi najbrž hitro postalojasno, da nekateri raje plačajo, samo da imajo potem mir … mor-da?

Po tej plati je strah pred Zavrlom torej utemeljen, kajne?Recimo, poznam nekoga, ki ne želi biti v knjigi razkrit z imenom

in priimkom, ker z Zavrlom ‘sodeluje’, drži pa, da je Zavrl prišel donjega, in ko človek ni bil pripravljen skleniti posla, mu je čisto

150 ANA JUD

prijazno povedal, da mu lahko zvije roke tudi za hrbtom. Skratka, čene bo šlo zlepa, bo šlo pa zgrda? Če ne bo šlo s prijazno ponudbo,bo šlo pa z grožnjo? Ja …

Čudno pa je, da se dolga leta nihče ni vtaknil v principe, s katerimije Zavrl obvladoval nekatere medije in, hm … državo? Vsa letaSlovenija pravzaprav ni bila Slovenija. Bila je ‘Pristopija’, kajne?Vsaj kar se oglaševanja tiče, če se malo pošalim … In v veliki meritudi, kar se tiče novinarstva. Če sem odkrita …

Ravno na račun Zavrlovega lobističnega dela je Pristop kasiralnajvečje in najboljše posle v državi. Pristop, ki je nastal z združitvijoskupine podjetij, med katerimi sta bila tudi IPC in Center za odnosez javnostmi, je dolga leta veljal za najuspešnejšo oglaševalskoagencijo v državi, ki je vedno pobrala najslastnejše posle in se podobičkih uvrščala v vrh slovenskega oglaševanja. Če pogledamonjihove poslovne rezultate zadnjih let – v uskupinjeni bilanci zaPristop skupino –, vidimo, da so imeli leta 2003 (Pristop skupina,Renderspace) 7.970.483.000 tolarjev vseh prihodkov, medtem ko ječisti poslovni izid znašal 517.750.000 tolarjev. Leto pozneje (2004)so imeli 9.964.704.000 tolarjev vseh prihodkov, čisti izid pa je znašal702.204.000 tolarjev (Pristop skupina, Pristop, Kliping, Render-space). Lani so družbe, ki so tukaj zajete v konsolidacijo (Pristopskupina, Pristop, Kliping, Renderspace, Pristopkom, Pristop BG inPristop MK) dosegle 12.017.846.000 tolarjev prihodkov in je čistiposlovni izid znašal 1.113.050.000 tolarjev. Vsekakor veliko denarja,kajne? Pa vendar je Zavrl v intervjuju v Ognjišču (januar 2006) šeizjavil: “Navajen sem živeti z malo denarja in denar ves čas delim.Vsi, ki me poznajo, to vedo. Moj življenjski slog je zelo običajen.Zavračam malomeščanstvo, potrošništvo. Moj problem je čas, mir,ne pa denar. Ta je drugotnega pomena. Značajski problem ljudi,kakršen sem jaz, je pretirana storilna motiviranost. Nikoli ne bodovolj: ko bom v pokoju, bom najboljši vrtičkar … Pretiranadelavnost ima tudi negativne posledice. Tekaš za stvarmi in marsikdopomisli, da ti gre samo za denar, v resnici pa gre za ‘modernosuženjstvo’ korporacijam. Lepo je, ko ustvarjaš podjetje in si ti

151DOSJE ROKOMAVHI

njegov gospodar, ne smeš pa postati suženj. Podjetje mora rasti, nezaradi tega, ker bi si to osebno želel, temveč zato, ker je logikakapitala taka, da če se ne bohoti in raste, potem začne upadati.Končno so od tega odvisne usode zaposlenih.” Delno tudi to drži.Zavrl ni zapravljivec. Kot je znano, je kupil le hišo, nikakor pa ninekdo, ki bi se naokoli postavljal z bogataškim kičem. Vse ostalovlaga v nadaljnjo rast Pristopa. Nemara je pretirana delovna storilnostres njegov “problem”, čeprav pretirana delovna storilnost načelomanikdar ni “problem”, če je “pravilno” usmerjena. Pri Zavrlu jepretirana delovna storilnost postala problem, ker jo udejanja znapačnimi principi. Tudi drugi, ki delajo v Pristopu, konec koncevčutijo enak tempo kot Zavrl, saj ga je, kot mi je povedal nekdo izPristopa, prenesel še na lastne zaposlene. Če greš delat tja, se morašzavedati, da boš garal noč in dan. Seveda boš dobro zaslužil, kerZavrl razume, da je v svetu “kapitala” zlasti denar tisti, ki je postalmerilo za uspešnost in dobro opravljeno delo. No, drži pa tudi to, daje Pristop nekaj denarja podaril dobrodelnim organizacijam: EvropiDonni, Rdečemu križu in Karitasu. Ampak … tako si opereš slabovest, a ne? Mislite, da Zavrl zares daje nekaj denarja dobrodelnimustanovam izključno zato, ker ga skrbijo revni in ubogi ljudje?Mislite, da on prav zares misli na revne in uboge ljudi? Mislite, daima Zavrl toliko časa, da bi lahko mislil na revne in uboge ljudi? Toje težko verjeti. Če bi videli, kolikokrat Zavrlu v petih minutahzazvoni mobilni telefon, bi videli, da Zavrl časa nima. Dopuščampa možnost, da ga zaradi vsega skupaj malo zagrize v vesti in natose pač opere tako, da nekaj denarja odškrne revnim in ubogim. Sajon ve, da smo ljudje v osnovi egoisti, a ne? Vse kar delamo, delamozase. Mar mislite, da kakšna kmečka mamka nese v cerkev rože zaradirož samih? Ali zaradi cerkve same? Zaradi boga? Ne. V prvi vrsti tonaredi zase. Ker se potem počuti dobro. Res je, da delamo dobradela tudi zaradi njih samih, ampak v prvi vrsti moramo priznati, dajih delamo predvsem zato, ker se potem sami dobro počutimo, kajne?Saj ravno s tem zadovoljimo potrebe lastnih grehov.

Pa vprašajte Zavrla, kolikokrat se na cesti, ko vidi ubogega

152 ANA JUD

klošarja, zaustavi in mu da kakšen drobiž? Ne, on tega ne naredi.Njemu je to izpod časti.

Njemu je izpod časti, da bi se na cesti zaustavil, stopil z biciklain vzel iz denarnice sto tolarjev, mar ne? V dobrodelne organizacije,v katere se je včlanil, pa se tudi ni včlanil ravno zaradi dobrodelnihnamenov, ampak tudi zato, ker dobro vemo, da so razni Rotary klubiodlično zbirališče bogatih posameznikov, ki ravno preko dobrodelnihklubov navezujejo nova in nova poznanstva, na podlagi katerih potemsklepajo nove in nove posle.

Dobro, seveda gre tudi za dobrodelne zadeve, toda mimo sklepanjanovih zvez in zavezništev ne moremo.

Denimo, kot je znano, je članica Rotary kluba šefica SKB bankeCvetka Selšek, tudi Zavrl je član Rotary kluba in (ne boste verjeli):SKB banka je naročnica agencije Pristop. Morda bi SKB banka inPristop tudi sicer sodelovala, brez povezave v Rotary klubu, no,morda pa tudi ne … Kdo ve? Najbrž veste, da so lani sefe SKBbanke oropali, nakar je Pristop na hitro pripravil reklamni slogan, skaterim se je SKB banka takoj po ropih sefov začela oglaševati:HVALA, KER NAM ZAUPATE! Res, potem, ko nas v eni bankioropajo, tej banki resda še naprej zelo zaupamo … Sorry, slab slogan!In tudi naslednja izjava, ki jo je Zavrl podal v nadaljevanju intervjujav katoliškem Ognjišču, je dvoumna (čeprav hkrati potrjuje mojeskromno mnenje o egoizmu, pohlepu in nevoščljivosti): “Ljudje smopreračunljivi in pragmatični, ampak pri stvareh, ki so temeljne, jena dolgi rok veliko bolje biti odkrit. Bistvo je, da drugim ne delaš,kar ne želiš, da drugi delajo tebi. To je osnovno pravilo, na kateremlahko dolgoročno gradiš osebno mirnost, etiko in kariero. Res pa je,da te drugi zaradi različnih interesov vidijo v različnih vlogah. Vvsakem primeru te bodo razumeli narobe. To je težja pot. Najlažjeje v skupini, kjer ni preveč različnih interesov in so cilji skupni.Takih skupin in družbenih okolij pa je vedno manj, pravzaprav jihni. Vedno je v ospredju igra interesov, zato je tako pomembna etika,vztrajanje v svoji drži.” Drži, da je vztrajanje v ‘svoji’ drži pomem-bno, pa vendar je potrebno poudariti, da je ta drža slaba, če je brez

153DOSJE ROKOMAVHI

etike, mar ne? Ampak v lobiranju je, vsaj pri Zavrlu, etika bolj malovredna. Pa tudi sicer … Predsednik LDS Jelko Kacin je v enem odnedavnih intervjujev izjavil, da v visoki politiki ni prijateljstev. Todrži.

On že ve …So samo skupni interesi …Ti so močnejši od čustev in pogosto na račun posla, kot smo že

ugotovili, rokomavhi manipulirajo s človeškimi čustvi. Sama bomKacinovo interpretacijo “prijateljstva” še malo natančneje definirala,zato dodajam, da v politiki (enako v gospodarstvu) ni prijateljstevin ni morale. Interesi, ki so, pa so v prvi vrsti vedno “lastni”. Le daje včasih potrebno najti skupno pot z drugače mislečimi, da dosežeš“lastni” cilj. Ja, res je, ko gre za skupne interese, v katerih (profitirajo)posamezniki, v katerih profitiramo kot posamezniki, so si (smo si)tudi največji nasprotniki pripravljeni podati roke. Ravno tako, kotso v naslednjem trenutku zaradi različnih interesov drug drugemusposobni nemudoma zariniti nož v hrbet. Ničesar novega nisemizumila. Vse je že stara odkrita in presneto topla voda. Če ste prebraliVladarja, veste, da je renesančni mislec Niccolo Machiavelli vse tovedel že takrat, ko si še nihče ni niti slučajno predstavljal, da bomonekoč prav zares svetili z elektriko in letali z letali … Če se nespomnite, ponovno preberite Vladarja in videli boste, da je imelMachiavelli – ne glede na to, kako nekateri njegova ‘načela’ prezira-jo – prav. Machiavelli seveda ni bil ‘makiavelist’, on ni delal, kar sodelali drugi, on je le zapisoval, kar so drugi delali. Je pa prav zaresneverjetno, kako so si včasih posamezniki, ki so na videz neskončnomedsebojno skregani, pripravljeni podati roke. Na določeni točki.Včasih so lahko v 99 odstotkih odprtih front na smrt skregani, anajdejo v 1 odstotku “skupni” interes. Tako poteka biznis.

Osnove, ki jih uči Machiavellijev nauk, so: “ni morale”; “namenopravičuje sredstva”; “potrebno si je ustvarjati zaveznike” … in takonaprej … Kaj ste ugotovili? Da popolnoma vsi principi držijo tudi vprimeru rokomavhov – trgovcev z informacijami.

Sploh v primeru Zavrla. Ni morale.

154 ANA JUD

In ker ni morale, lahko namen “opravičuje” sredstva, brez za-veznikov in primerne strategije pa kakopak ne gre.

Kje tiči primerna strategija? V primernih besedah, kakopak.V ‘obračanju’ ljudi z besedami. Ja, Zavrl zna ‘obrniti’ ljudi s

pravimi besedami in primerno taktiko. Mene je vsekakor obrnil …Urednik iz nekega slovenskega medija, ki mi je pred kakšnimi šestimimeseci odkrito dejal, da Zavrl laže, ker je to pač njegov posel, jeizjavo pred kratkim popravil in dejal, da laže glih vedno ne, no,vendar pa tudi nikoli ne pove “vse” resnice. Zavrl pove toliko resnice,kolikor mu je lahko koristi in mu pripomore pri poslovanju. “Skratka,ostalo se pa potem zlaže … ali kako?” sem vprašala tistega urednika.Ja? “No, tako nekako …,” se je strinjal urednik. A naj najprej pojas-nim, kako Zavrl predalčka in proučuje novinarje. Kakšne strategijeZavrl ubira? Da Zavrl to počne, ni nikakršna skrivnost in on tegabržkone tudi ne bo zanikal. Meni je pred časom, lani, ko sva še ko-municirala, kar naravnost v obraz povedal: “Vem, kako funkcioni-raš … Spremljal sem te. Najprej napadeš, nato se umakneš …” Slišise srhljivo, mar ne? Srhljivo je tudi v resnici, ko ti nekdo pove, da teje spremljal in proučeval. Srhljivo je, da sploh obstajajo ljudje, kispremljajo in proučujejo novinarje. Srhljivo je, da obstajajo ljudje,ki se do poslovnih uspehov vzpenjajo tako, da secirajo novinarje, napodlagi dognanj pa potem poskušajo “upravljati” z njimi inposledično kaliti novinarsko neodvisnost. Srhljivo, ampak resnično.Nekdo iz POP TV (kjer sem delala cela tri leta in ne nekaj mesecev,kot mi tisti, ki me poskušajo diskreditirati, pripisujejo) mi je odkritopotrdil: “Glej, čist’ simpl, gledal te je na televiziji, od nas je šeizvedel, kakšna si in kako se obnašaš v redakciji, s kom si v dobrihodnosih, s kom se ne razumeš, ko je zjutraj dobil v roke klipnig, jeprebral tvoje tekste in hitro mu je bilo jasno, aha, ona rada sfukatega in tega, spet tistega in onega ne mara sfukati … tako zelo … intako naprej.” Drži, na takšen način Zavrl spremlja novinarje. Sprem-lja njihovo delo, povprašuje kakšni so, poskuša čim več izvedeti onjihovih karakternih lastnostih in, eto, imamo dosje tega novinarja.Seveda se Zavrl tako ne napreza zaradi osebnih užitkov, čeprav mora

155DOSJE ROKOMAVHI

nekaj malega ščemeta najbrž tudi občutiti, saj vemo, da je v delonaravnost zaljubljen. Saj zdaj že vemo, da je deloholik, novinarskidosjeji pa mu služijo pri lastnem poslovanju. Recimo: Zavrl vidi, daneka novinarka še posebej rada v javnosti napičuje neko podjetje,šef tega podjetja, ki je, recimo, Pristopov poslovni partner, pa Zavrlupotarna: “Daj, reši me te smrklje, da me ne bo še res ugonobila!” InZavrl kakopak poskuša zadevo urediti preko novinarkinih urednikov.Če ne uspe, poskusi pri novinarki kar sam. Včasih je obratno, včasihposkusi kar sam pri novinarki, brez predhodnega ukrepanja priurednikih. Pa se Zavrl z vsemi novinarji ukvarja tako? Ne. Zavrl siza “proučevanje” izbere novinarje, ki “bodejo” v oči. Njihov načindela mora biti drugačen. Nekonvencionalen, morda inovativen.Skratka, mora ga fascinirati. Niti ni nujno, da v pozitivnem smislu,lahko tudi v negativnem smislu. Zavrl proučuje psiho posamezneganovinarja – on bi rekel, da novinarja ‘spremlja’ – preko njegovihnastopov v javnosti, preko člankov, ki jih novinar objavlja,prispevkov, v katerih se pojavlja, kako sprašuje intervjuvance, kolikosi upa, česa si ne upa, kje cvikne, kako reagira v kočljivih situacijah,kako hitro se je po kakšnem fiasku sposoben pobrati in tako naprej.Brez skrbi, Zavrl se ne ukvarja z novinarji, ki hodijo na tiskovnekonference in pišejo vesti. Ukvarja se z novinarji, ki brskajo. Kajtinovinar, ki brska, prej ali slej naleti na kakšno Zavrlovo vez. Zavrlposkuša iz novinarjevega dela ugotoviti marsikaj: kako rad imadotični novinar denar? Bi se ga dalo podkupiti? Če da … hm, nakakšen način; z denarjem ali z informacijami? Koliko mu pa kaj po-menijo načela? Kakršna koli že … Za kakšno ceno jih je pripravljenprodati? Če je novinar poslušna ovčica, tako ali tako ni problema.Potem ga Zavrl, če ga seveda hoče, hitro in z lahkoto pridobi nasvojo stran. Če pa je novinar neposlušni volkec, no, takrat se Zavrlznajde pred težavo. Zavrl je namreč takšne sorte rokomavh, da muni para; dokler ima korist, se okoli posameznika še dokaj trudi – čene drugače, pa vsaj tako, da z njim še malo komunicira –, ko Zavrlkoristi več nima oz. uvidi, misli, da je več itak ne bo imel, je sposobenpočeti vse sorte grdobije. Dokončno se je najino sodelovanje končalo

156 ANA JUD

25. novembra 2005, ko sem mu v nuji poslala sms sporočilo znaslednjo vsebino – če ne bom imela miru pred Požarjem, bom vse,kar počnete, razkrila v medijih in na sodiščih, vse, kar hočem, je, dagrem naprej normalno … Ni odgovoril na moj sms. Čeprav mi jesicer vedno odgovoril. Takrat pa več ne. Jasno, ni me več potreboval.Poleg tega je zavohal nevarnost.

Ni mu dišalo, da bi javnost izvedela njegove packarije in ni mubilo do postopanja po sodiščih in zagovarjanja zaradi spornih dejanj.Zato se je zelo močno trudil, da po Direktu ne bi več nikjer delala.

Ja, to so takšne male socialistične finte, na katere igrajo “veliki”in “močni” ljudje v Sloveniji. Če si neubogljiv, če si te nikakor neuspejo pokoriti, se potrudijo, da ti vržejo čim več polen pod noge.

Recimo, potrudijo se, da ti onemogočijo nadaljnjo kariero.Potrudijo se, da ne moreš več nikjer delati. To se v naši državi pogostodogaja. Zelo pogosto. Zavrl rad počne takšne stvari, pa tudi številnidrugi mogočneži se radi poslužujejo podobnih potez. Recimo, GregorGolobič zagotovo ni bil nič boljši. Saj, če se spomnite, je AntonBergauer, ki je bil nekoč (v vladi LDS) minister za promet, a so ganato odstavili, tarnal, da ne more dobiti nove službe, in da naj bi muto preprečeval Golobič. Zadeve sem preverila. Kolikor mi je uspeloizvedeti, Bergauerjeve izjave držijo, čeprav je o tem spolzko govoriti,ker zadev ne moreš dokazati. A sama verjamem, da Bergauerjeveizjave niso bile izmišljotine. Saj, če si vpliven, ti takšna malapodjebavanja ne predstavljajo večjega napora, kajne? Obrneš kakšentelefon, pokličeš zaveznike in onemogočiš posameznika. Zgolj izlastne hudobije. Golobič je obrnil kakšen telefon ali dva in, eto,Bergauer je imel težave z zaposlitvijo. Tudi to je bila trgovina zinformacijami. Tisti, ki menijo, da je bil Golobič pravi cukrček in niz informacijami nikoli počel ničesar spornega, se mogoče motijo?Ko sem nekoga spraševala po Golobiču, mi je v odgovor posredovalsms: “Golobič? Težko rečem. Meni se je zdel po eni strani zelo bisterpolitik, tudi zelo vpliven, po drugi strani pa najbrž ni imel želodca,da bi v tem ostal. Naročanje tekstov? Tega ne vem, pa bi najbrž, čebi to res delal, vedel. O Golobiču kroži tudi veliko dezinformacij,

157DOSJE ROKOMAVHI

ker je strateška tarča tako za Janšo kot za Kacina.” Drži, da jeGolobič strateška tarča tako za Janšo kot za Kacina, vendar mi nobenod njiju ni o Golobiču pravil popolnoma ničesar. Janša sploh ne, keritak ne govori z mano, Kacin pa tudi ne, ker govoriva le tu in tam.Brskanje po poteh informacij je bilo zgovorno samo po sebi inGolobič je bil v času, ko je bila na oblasti LDS nedvomno edennajbolj vplivnih trgovcev z informacijami. Bil je dober vir (moj sicernikoli; osebno Golobiča sploh ne poznam), ne drži pa, da informacijv javnost ni plasiral namensko. Zato je tudi teza, da je v Bergauer-jevem primeru ravnal sporno, po moji oceni na mestu. Če še vednone verjamete, da se tovrstna početja dogajajo, lahko morda pavšalnorazložim, da ni v novinarstvu popolnoma nič drugače. Enemu ured-niku se zameriš, greš drugam, a hkrati moraš vedeti, da bo urednik,ki si se mu zameril, brž poklical čim več ljudi (mala socialističnaslovenska beda, pač), dobil boš etiketo in posledično se ti lahko zelohitro zgodi, da ne boš mogel dobiti službe. Sistem kvalifikacij indiskvalifikacij funkcionira, se vam ne zdi? Izhajam iz lastne izkušnje.Iz tega, da so mi sprva (celo po odhodu iz Direkta) sicer povsod dalimožnost, toda nato se je povsod možnost tudi zaprla. Zaradi govoric.Si mislite? Si predstavljate?

Ja, tudi Franci Zavrl, eden naših glavnih rokomavhov, je bil “nadelu”. Načrtno je širil laži, da bi mi onemogočil vrnitev v “normalno”okolje. Načrtno je to počel. Načrtno se je spustil na najnižjo človeškoraven, samo zato, da je zadovoljil … kaj? Lastno primitivnost? Lastnipohlep? Lasten ego, ki ne prenese misli, da si vseh pač ne morešpodrediti?

Ne verjamete, da se kaj takega lahko v človeku dogaja? Da znotrajsebe ne more zatreti primitivnosti?

Poglejte, saj z biološkega vidika smo ljudje živali. V genetskemsmislu se povprečen človek in šimpanz bojda razlikujeta samo za1,5 odstotka. Zgodovina je živalskemu telesu človeka dodala lesk,ki je sestavljen predvsem iz norm, vrednot in pravil o lepem vedenju;pisatelj Robert Wright je dejal, da je človek postal “moralna žival”.A v dobi deregulacije in fragmentacije, ko se vsakodnevno srečujemo

158 ANA JUD

s skušnjavami iz oči v oči, plast moralnega leska poka. Spletna stranDeadlysins.com piše: “Ljudje so od nekdaj nemoralne, zvijačne, vasezagledane in ničvredne svinje.” Številni, ki so zlezli v vrh, so sepovzpeli tako, da so funkcionirali kot t. i. razpoloženjski managerji.Lahko jim rečemo tudi oportunisti, ki so inovacije zamenjali zinovativnimi pregrehami. V 6. stoletju je papež Gregor Veliki storilvelik korak, ko je vse skupaj strnil v sedem smrtnih grehov. Vsehsedem jih je preživelo kolo časa (kar je danes lenoba, je bila nekočžalost), za čas pa vemo, da je najtežja preizkušnja, zato seznamsedmih grehov dobro odslikava človeške pomanjkljivosti. Čepravje potrebno poudariti, da so kreposti in pomanjkljivosti odvisne odtega, kako gledamo na stvari. Kar je za nekoga krepost, je za nekogadrugega pomanjkljivost. V sodobnem svetu veljajo (najbrž ste si predčasom ogledali film ‘Sedem’) :

1. Napuh: pretirana vera v lastne sposobnosti; napuh, ki je mendaoče vseh grehov, nekateri imenujejo tudi ‘nečimrnost’.

2. Zavist: želja po imetju tujih lastnosti, statusa, sposobnosti alipoložaja.

3. Požrešnost: objestna želja, da bi zaužili več, kot potrebujemo.

4. Pohota: pretirano poželenje po telesnih užitkih.

5. Jeza: kaže se v ljudeh, ki odrivajo ljubezen in se odločajo za bes;nekateri ga imenujejo tudi srd.

6. Pohlep: želja po materialnem bogastvu ali koristi in zanemarjanjeduhovnega življenja.

7. Lenoba: izogibanje telesnemu ali duhovnemu delu.

159DOSJE ROKOMAVHI

Nikakor nočem trditi, da so opisani grehi slabi. Ne, kje pa, grehi sodobri, saj zaradi njih doživljamo razvoj in napredek. Problem je le,da so dejanja, katerim botrujejo opisani grehi, pogosto slaba. Denimo,na podlagi opisanih grehov so zgrajene uspešne biznis korporacije,ki izkoriščajo naše šibkosti; nekatere to počno odkrito, večina pa jihto počne seveda prikrito. Ne verjamete? Se čudite? Poglejte, kakokorporacije ponujajo nadomestke, s katerimi zadostimo želje potistem primitivizmu, ki tli v vsakem od nas. Ste jezni? Zelo jezni.Ne tako malo, da bi vam zadoščalo kričanje, ampak zares. Hočetenekoga ubiti? Seveda ne morete iti na cesto in postreliti ljudi, kivam pridejo naproti, lahko pa si daste duška v računalniških igricah,v katerih lahko ubijete, kogar koli hočete. Čemu torej služijo nasilneračunalniške igrice, če ne zadovoljitvi jeze v nas? Le temu. Enakoje s požrešnostjo, ki jo korporacije pogosto kombinirajo z zavistjo,napuhom, bolečino in tudi tako kombinirajo zapeljevanje s po-mirjanjem. Charles Revlon, ustanovitelj kozmetičnega velikana jenekoč dejal: “V tovarni izdelujemo kozmetične preparate, v trgovinipa prodajamo upanje.” Hočemo biti lepi, najlepši, z najlepšo ko-žo … zakaj? Samo zaradi sebe … ah, seveda ne. Predvsem zaradidrugih. Ženska, ki pravi, da se uredi le zaradi sebe, laže. Dobro,seveda se uredi tudi zase, ampak v prvi vrsti se uredi zaradi drugih.Hoče ugajati. Če ne ugaja, lahko hitro postane zavistna, kajne? Čepostane zavistna, lahko hitro postane tudi jezna. In tako naprej. Resje, vsi “hočejo” biti “takšni” kot tisti, ki nastopajo v reklamah. Lepihreklamnih oglasih, kajne? Najlepših.

Vidite, vse je strategija. Ves svet je strategija.Vsak od nas je del neke strategije, zavedno ali nezavedno. Vsak

od nas ima šibkosti. V vsakem od nas tli izvirni greh. Vprašanje jele, v kolikšne razsežnosti pustimo grehu, da se razplamti. Vprašanjeje, ali dopustimo, da drugi naše izvirne grehe izkoriščajo za tešitevlastnih ambicij, ali pa smo mi tisti, ki se z izvirnimi grehi vzpenjamo,manipuliramo z ljudmi. Načeloma gre vedno za vzajemnost, čepravje pri Zavrlu slednje, vzpenjaje, manipuliranje, v prednosti. Sonamreč množične strategije, kako privabiti kupce, prepričati volivce,

160 ANA JUD

in so posamične strategije, kako nekoga povzdigniti, nekoga drugegapa uničiti. Slednje je Zavrl poskušal izpeljati tudi pri meni.

Eden od ‘nesrečnih’ LDS-ovcev, ki so v tabloidu nastradali skupajz mano vred, mi je zaupal, da je Zavrl na nekem žuru (nekaj tednovpo izidu moje prve knjige) prihitel do njega, se prijel za potno čeloin začel razlagati: “Joooj, ta podoba v javnosti …” Jah, zdaj je, karje, mar ne? Prej bi mislil, Zavrl …

Strategija, ki sta jo Požar&Zavrl ubrala pri meni, je bila resdagrozljivo boleča, a vsekakor zelo zelo slaba. Tarče so bile slabonastavljene. Cilji niso bili pravi. LDS-ovcev pač ne moreš diskre-ditirati s fukom …

LDS ni liberalna stranka in tisti, ki pravijo, da je črka L v njenemimenu popolnoma brezpredmetna, imajo prav. LDS je bila liberalnale v fuku in medsebojnem obračunavanju v javnosti. Nikjer drugje.Pa še uspešna Zavrl in Požar nista bila. In drži, kljub vsemu semtem tipom vseeno bolj simpatična kot Zavrl in Požar. Ne glede na to,kaj je bilo, kaj je in kaj bo. In še hec: če bi mi Požar in Zavrl naprtilaseks aferice z Janšo ali magari z Ruplom, bi to nemara že bilo nekaj,kar bi v javnosti lahko opredelili kot zanimivo. Tlačiti v seksualneškandale ljudi, ki so trenutno brez moči, pa res nima smisla. Ker niučinkovito. Koga briga s kom spi kakšen bivši minister, a ne? AmpakZavrl seveda ne bi dopustil, da bi z Ano Jud diskreditirali ljudi, kiso danes na oblasti. Kajti Zavrl ve, da mu oblast daje denar in ljudi,ki ti dajejo denar, se ne diskreditira. No, moram povedati, da k meniZavrl nikdar ni prišel z izsiljevanji, naj mu dam denar, če hočemmir, čeprav mi je eden od novinarjev iz nekega medija dejal, da jenjega nekoč klical in kar po telefonu zahteval toliko in toliko denarja.Še dobro, da ni prišel s takimi fintami k meni. Kajti v tem primeru biga sama tako opalila okoli ušes, da bi se odvrtel kot frnikola. Resno.Saj on to ve. Zato pa se me je lotil drugače. Tako, da bi iz menenapravil kurbo. Smešno. Ja, vse skupaj se morda res zdi smešno. Sajpo eni strani tudi je, toda, če pogledamo naklep tovrstne diskredi-tacije, nas smeh mine. Vsaj mene. Zavrl namreč zelo dobro ve, kakšnasem jaz. In zelo dobro ve, kako funkcioniram. Ve, da sem

161DOSJE ROKOMAVHI

nepredvidljiv človek, ve pa tudi, da sem bila takrat izjemno labilenčlovek. In na to je igral.

Na labilnost. Na šibke točke … Grdo je zlorabil moj položaj,okrutno je zlorabil mojo stisko …

Pritiski, ki sem jih doživljala, so bili veliki in nekajkrat me jeskorajda zmanjkalo. Eden od drugih lobistov mi je kasneje, nakofetku, odkrito dejal: “Prisežem, jaz sem mislil, da boš umrla. No,pravzaprav smo vsi mislili, da boš umrla.” Res je, ni veliko manjkalo,pa bi lahko umrla. Veliko ljudi ve to. Zelo veliko ljudi ve, kakomočni so bili pritiski. A veste, kaj bi se pa zgodilo, če bi zares umrla?Če ne bi bilo posameznikov, ki so me držali pokonci? No, prva knjigane bi nikdar izšla in tudi te knjige ne bi bilo nikdar. No, okej, mogočeje, da bi prva knjiga vseeno izšla. Posthumno. Toda učinka ne bibilo nikakršnega, saj bi lahko Zavrl preprosto porekel, ah, Ana si jevse skupaj izmislila, saj veste, da je bila malo nora … Dobro, AnaJud resda ni najbolj običajen človek na tem svetu, toda povsem noratudi ni, zagotavljam. Vem iz prve roke. A kdo bi me branil? Kdo bilahko njegovim trditvam oporekel? Nihče. No, nekaj ljudi bi se najbržže postavilo po robu, toda učinka ne bi bilo. ‘Učinek’ sem lahko lesama. Beseda proti besedi sicer ne velja veliko, toda v tem primerubeseda proti besedi velja zelo veliko. Moja beseda proti Zavrlovibesedi velja veliko. Ja, če bi Zavrlovi pritiski uspeli, če bi njegovaigra zmagala, Zavrl v javnosti ne bi rekel, da je vse, kar sem zapisalao njem, resnica. Tako pa druge izbire ni imel. Kajti on ve, da lahkostvari, ki jih zapisujem o njem, še dodatno dokažem. Kadar koli. Inne le jaz … vedno več je ljudi, ki lahko Zavrlova početja še dodatnodokažejo. Vedno več je ljudi, ki jim je Zavrlovo početje dokončnozlezlo čez glavo. Pomislite, kaj bi pa lahko dokazala, če bi Zavrlovaigra uspela? Ničesar … Ker me več ne bi bilo. Ovce bi mislile, da seje pač zgodil samomor. Nič hudega, ne? Še eden od številnih, ki sezgodijo vsako leto, ne? Menda si letno kakšnih 600 Slovencev inSlovenk vzame življenje, pokončajo se “samovoljno”. No, najbržniti ne samovoljno. V to jih prisilijo razmere. Kakršne koli že. Pa?Mislite, da se sploh kdo še vpraša, kakšne so bile v resnici razmere,

162 ANA JUD

ki so jih v samomor prisilile? Bolj malo se o tem sprašujemo, marne? Če malo preračunate, če zapisana številka 600 samomorov naleto drži, se vprašajte, koliko Slovencev in Slovenk smo v letihsamostojnosti izgubili, ker ni nikogar brigalo za njih, ker so bili vstiskah, iz katerih več niso našli rešitve? 12.000 ljudi. Se vam to nezdi veliko? In tudi pri meni se nihče ne bi spraševal. Vsi bi videli lesamomor. V resnici pa bi šlo – če vzamemo v obzir psihološkepritiske, ki so se dogajali – za prisiljeni samomor. Kaj je samomor,v katerega te prisilijo? Umor? Če te vanj prisilijo z naklepi, z načrtnodiskreditacijo, je to naklepni umor. Za takšno dejanje greš v Slovenijiv zapor. Za dolga dolga leta.

Vidite, hipotetično (ampak le malo je manjkalo in bi bilo tudirealizirano), če bi se to zgodilo, bi Franci Zavrl posredno zagrešilnaklepni umor, ampak tega ne bi nihče vedel, mar ne? Ne, ne iščempomilovanja, ampak tako je bilo in s tem primerom lahko odličnodokažem, kako nizko se je sposoben spustiti Zavrl.

Mar vidite, kako nizkotnih potez se je Zavrl sposoben posluževati,ko hoče nekoga izriniti iz svoje računice? Sposoben je ubijati.Okrutno. Študij psihologije mu je res veliko dal … Je zdaj še vednosmešno? Ej, meni niti najmanj. Pa vem, da Zavrlu zdaj več tudi ni …

Poglejte, no, kaj je Franci Zavrl izjavil za Finance (16. marec2006), ko je Oven zmagal v kazenski tožbi zoper Požarja (obsodbaše ni pravnomočna, ker se je Požar pritožil, ampak Oven se bo borildo zadnje kaplje krvi!): “Človeku je težko zlesti v glavo in ugotoviti,ali je prizadeto osebo res želel razžaliti.” Skratka, Zavrl nasprotujekazenskim sodbam novinarjev. Toda ... zanima me nekaj, sploh gledena to, da je pri Požarjevem delu naklep razžalitve viden s Plutona …Ali si Franci Zavrl upa pogledati v oči meni in izjaviti kaj takega?Ali si Franci Zavrl upa pogledati v oči družini Plestenjak in izjavitikaj takega? Ali si Franci Zavrl upa pogledati v oči Aureliu Juriju inizjaviti takšne besede? Ali si Franci Zavrl upa pogledati v oči staršemotrok, ki so jih pred klubom Lipa okrutno poteptali, Požar pa jih ježalil in razglašal za narkomanke? Mislite, da si Franci Zavrl vse toupa? Ne, zagotavljam, ne upa si. Ker ve, da imamo mi, ki smo bili

163DOSJE ROKOMAVHI

žrtve tabloidnega nasilja, prav. Ker on sam ve, da nima prav. Ker ve,da je v Financah lagal. Franci Zavrl se profesionalno ukvarja s tem,da ljudem leze v glave. Tudi Požarju je zlezel v glavo. Ko je ugotovil,da je Požar sposoben početi grozljivosti, je vedel, da je našel“pravega” človeka. Mar ni tako, Franci Zavrl? Lahko morda zanikaš,kar sem ravnokar zapisala? Lahko dokažeš, da so stvari drugačne?Moram pa vam povedati, kaj se je zgodilo v preddverju sodnedvorane, ko je Oven zmagal v tožbi zoper Požarja. Na hodniku se jePožar, ki je poklapano šel iz dvorane, besno zasukal, njegove malezenice so se zožile na šivankin premer in nato je z zariplim glasomzahropel v Ovna: “Še bom pisal o tebi!” Skratka, naklep maščevanjaje očiten. Meni osebno je Požar 21. novembra lani z enakim tonom,zariplo, maščevalno, hudobno in ostudno zagrozil s temi besedami:“Ne nakoplji si mene na glavo!” No, Franci Zavrl, zdaj pa čakam,da se javiš in pojasniš, kaj pa ti meniš o takšnih besedah, o takšnihizjavah, o tako grozljivih dejanjih. Obstaja magnetogram iz zasedanjaNČR, v katerem Požar prizna, da je brskal in pisal o meni zato, kersem napisala prvo knjigo.

No, Zavrl, boš še vedno rekel, da naklep ni očiten? Ne bodi sme-šen …

Pa vendar je potrebno poudariti, da Zavrl ni vedno takšen, skratka,vedno se ne spušča na tako nizkotne in kaznive nivoje. Včasih znabiti zelo zabaven. Zelo kul. In obstaja vrsta ljudi, ki imajo z njim lepozitivne izkušnje. Seveda. Ker gre za obojestranski interes. DoklerZavrl ubira korist v lastno smer, dovoli, da tudi drugi izkoriščajonjega. Saj svet temelji na koristi in na izkoriščanju.

Veste, kaj je Madonna, ko še ni bila velika superzvezda, ampakse je otepala začetkov kariere, menda porekla enemu od svojihljubimcev – ta je bil v rosnih letih njene kariere že pomemben invpliven producent –, ki ji je očital, da spi z njim samo zato, ker hočeimeti od njega korist? Ja. Pa? Kaj? Jaz izkoriščam tebe, ti izkoristimene! Za nič drugega ne gre. Vsi izkoriščamo nekaj ali nekoga.Kdor je sposoben najhuje izkoriščati druge ljudi, zleze najvišje.

Kdor zna najboljše izkoristiti nevedne množice malih ovc, proda

164 ANA JUD

največ, mar ne? Vsak se bori zase; in kdor zna najboljše manipuliratiz ljudmi, je lahko ‘najbolj’ seksi …

Vsekakor zna Zavrl zelo seksi manipulirati. In brez skrbi, če biZavrl na Trubarjevi ulici v Ljubljani pekel in prodajal kebab, se minekoč ne bi zdel niti najmanj seksi, ker pa ima Zavrl na Trubarjeviulici v Ljubljani Pristop, se mi je nekoč zdel zelo seksi. To vsekakorpotrjuje tezo, da je ‘moč’ še kako seksi in ne le, da gre za denar, gretorej tudi za seks. Vsaj v imaginarni verziji, preko pohlepa.

Oznaka seksi v tem primeru torej ne označuje konkretnega fuka,ampak privlačnost kombinacije inteligence, moči, vpliva. Sploh ninujno, da se fuk tudi v resnici zgodi. Se pa v takih primerih vednozgodi seks, ne glede na to, da je v večini primerov samo platonskiužitek in nič drugega. Kompliciram, kajne? Gre samo za packastemisli in nič drugega. Pred nedavnim so – če se ne motim, angleškistrokovnjaki – predstavili raziskovalno študijo, po izsledkih katerenaj bi najpogosteje med delovnim časom mislili na seks novinarji inodvetniki. Oglaševalcev začuda ni bilo vmes … Ker imajo ljudje izobeh poklicev kar naprej stike z najrazličnejšimi ljudmi, je to mendapopolnoma razumljivo. Več vibracij – več kemije? Recimo. Bom patukaj zaključila, ker se bo sicer spet našel nekdo, ki mi bo očital, dapreveč napletam, bluzim, zamegljujem bistvo knjige. Ki ni v seksu,ampak v trgovini z informacijami … Se mi pa Zavrl danes ne zdi večseksi, kajti ko nekoga premagaš, pač več ni seksi. In nisem takoprismuknjena, da bi se mi zdel seksi nekdo, ki me je želel v resniciubiti. On torej več ni glavni player. Zame … Čeprav lahko po anketicimed nekaterimi ljubljanskimi lahkoživkami še vedno najdemo dovoljtakšnih, ki menijo, da je Zavrl seksi. No, v kolikšni meri gre ali pane gre za dejanski fuk, bi sama težko pojasnjevala. Morda pa lahkoopišem smešno zgodbico, ki se je dogajala nekega vročega poletnegavečera 2005. Zgodbica je hkrati odličen pokazatelj, kako se ro-komavhi včasih radi ‘prepucavajo’ med sabo, kako hitro reagirajoin kakšna je bila na tej točki vloga neke novinarke, ki je bila ponaključju ravno moja malenkost.

No: Zavrl je odpotoval v Sarajevo. Biznis, pa te reči, saj veste …

165DOSJE ROKOMAVHI

Moja malenkost pa se je kratkočasila na prijetni večerjici. Kuhal jeJože Biščak, lobist iz agencije Odmev. Nekaj pohanega in absolutnopreveč mastnega za vroč poletni večer, ampak vseeno okusnega. Tudivino je bilo odlično, čeprav se žal ne spomnim, kaj natančno svapila. Zabeležila pa si take drobnarije tudi nisem. A ko sva popila žetolikšno količino vina, da sva lahko počela le še ‘bedarije’, se jeeden izmed naju spomnil – dobro, verjetno sem se spomnila karjaz –, da bi lahko ‘nekoga’ malo ‘zajebavala’ … hm, nemara bi lahkokaj malega ušpičila Zavrlu? Beseda je dala besedo in res sva ušpičilanekaj zanimivega ... Oba hkrati, toda vsak s svojega mobilnegatelefona, sva na cifro Zavrlovega mobilnega telefona poslala sms zidentično vsebino: – če bi ti vedel, s kom večerjam nocoj … Sporočiloje delovalo hot. Nepredvidljivo in nagajivo. Še zlasti zato, ker se jekončalo s tremi pikicami (…), za katere puritanski lektorji vzvišenotrdijo, da sploh niso pravo ločilo, toda v sms sporočilu tri pikice nakoncu povedo vse … Napovedo zgodbo, ki se zagotovo bo začela,le vprašanje je, kdaj. In zato so tri male pikice strašno seksi. No,Zavrla to niti ni zmedlo. Saj on razume, o čem pišem. Tudi on radpošilja sms sporočila, ki se zaključijo s tremi pikicami. Zmedlo gaje nekaj povsem drugega. Dejstvo, da je identično sporočilo, z enakovsebino, v istem trenutku, isti minuti in isti sekundi dobil iz dvehrazličnih mobilnih številk – pošiljatelja sta mu sicer oba zelo dobroznana, a kako za vraga bi se dva tako različna človeka znašla naskupni večerji, kjer se očitno ukvarjata z njim, Zavrlom. To ga jeočitno malo znerviralo in o tem je najbrž malo tuhtal, ko je moje inBiščakovo sporočilo prejel na svoj mobilni telefon. Bržkone je debelopogledal. Biščaku ni odgovoril. Ne takrat in ne pozneje. Je pa v hipuposlal sms sporočilo na moj mobilni telefon. Iz displaya je zabolščalo– not understood!? Nakar je Biščak rekel: “Eh, Zavrl pada samo nablondinke, Ana, daj tukaj tace stran, ker nič ne bo …” Aja? Tako alitako sem šla domov, toda vse skupaj me je vseeno še malce griz-lo … Gola radovednost. Nič drugega. Zagotavljam. Bila sem žedoma, v postelji, ko sem Zavrlu frcnila še en simpatičen sms. Napisalasem – Franci, a ti res padaš samo na blondinke? Ugriznil je v vabo.

166 ANA JUD

Nemudoma je odpisal – v družbi črnolask se počutim veliko bolje …Ljubko. In brihtno tudi. Res je, da imam črne lase, a takšne lase imatudi njegova soproga in tako se Zavrl hitro izogne zoprniji, ki bi gazaradi zapisane korespondence nemara čakala doma … A ker jezaradi nadaljevanja omenjenega dogodka prišlo do precej čudnesituacije in smešnega prepira, v katerem se je nato nekaj ljudi besnomedsebojno obtoževalo, kdo je komu kaj rekel in zakaj, je najboljše,da ne tej točki tole zgodbico neham opisovati. Hm …

Je pa ravno Franci Zavrl eden od ključnih ljudi, ki jim je v našidržavi uspelo izpeljati komercializacijo medijev in to uspešno.

V resnici je on ena glavnih glav, ki so zaslužne za razvojsimple&stupid medijev v naši državi. Simple&stupid medijev, ki neizobražujejo, po malem resda informirajo, v resnici pa le poneum-ljajo. Spet množična psihologija, torej.

Na kaj padajo “ovce”? Na populizem. Na MTV. Na Sky News.Tudi na CNN. Na Bild. Na Sun. Na tabloidni novinarski pristop, kizamegljuje konkretne informacije in njihovo bistvo, ampak temeljina proizvajanju zgodb. Bolj ko so zgodbe šokantne, srce parajoče,bolj ko dregnejo v možgane, nas vržejo iz tira, bolj si jih zapomnimo.Ni nujno, da jih razumemo, glavno je, da si jih zapomnimo. Kotreklame. Saj ni nujno, da jim takoj verjamemo, glavno, da si jihzapomnimo, in ko gremo v trgovino, se takojci spomnimo, aha, tistiproizvod smo videli na teveju, tam so rekli, da je najboljši, aha, gabomo pa kar kupili, pa bomo potem že videli, na čem smo, ne? In gavržemo v nakupovalno košarico. Seveda ni le Direkt Zavrlovo‘maslo’. Zavrlovo maslo je v veliki meri tudi POP TV, naša najus-pešnejša komercialna televizija, ki se predstavlja kot mainstreammedij, ampak ko so nazadnje, lani – ko so se na protestnem shodu vLjubljani zbrali sindikalisti, ‘mali’ ljudje, ki so jih njihovi dobroplačani šefi patetično naplahtali, da morajo protestirati proti re-formam – od večtisočglave horde na teve ekranu prikazali le nekajtistih posameznikov, ki so se z napol praznimi steklenicami pivazakotalili v jarke in je zato celoten shod ubogih in revnih ljudi naPOP TV izgledal kot velika pijanica (pa sploh ni bilo tako!), no,

167DOSJE ROKOMAVHI

takrat je POP TV pokazala, da sploh ni mainstream medij, pač patudi katastrofalno neprofesionalen medij, ki se je včasih sposobenspustiti tudi zelo zelo nizko. Vseeno je razlika, saj Direkt ne uspeva,POP TV pa uspeva. In POP TV se vseeno ne spušča tako nizko kotDirekt. Zavrl, ki je bil eden od ključnih ljudi, ki so prvi verjeli vuspeh komercialne televizije, je dosegel uspeh v komercializaciji, vmanipuliranju z množico, torej. Izplačalo se mu je. Njegova POPTV namreč posluje boljše od TV Slovenija, njen paradni konj oddaja24ur praviloma dosega večjo gledanost kakor konkurenčni TVDnevnik, in drži, da ima Zavrl na POP TV, ki je eden največjihmedijev, s katerimi sodeluje, tudi velik vpliv. Včasih negativen,včasih pozitiven. Da ne bomo Zavrla dajali samo v nič, kajti kajtakega se resda ne spodobi, ker vemo, da je Zavrl izjemno sposobnobitje, lahko morda na naslednji zgodbi pokažemo, kako lahko Zavrlmimogrede uredi nekaj, kar sicer deluje nemogoče.

Tik pred volitvami 2004 so parlamentarne stranke ‘vlačile’ vSlovenijo na kupe tujih politikov, s katerimi so tako ali drugačepovezane. Tudi na take načine so posamezne parlamentarne strankenovačile volivce in volivke, ki naj bi jih bili podprli na volitvah.Recimo, takrat še t. i. pomladna koalicija (SDS+NSi+SLS) je vSlovenijo pripeljala Hansa Gerta Poetteringa, SD je pripeljala v našodržavo nekdanjega predsednika danske vlade Poula Nyrupa Ras-smusena, eden od takšnih obiskov pa je bil tudi obisk visokegapredstavnika zveze NATO Jaap de Hoop Schefferja. V tej zgodbi, kisledi, ni čisto jasno, ali imamo opravka z de Hoop Schefferjem aliRassmusenom, saj se človek s POP TV, ki mi je zadevo pravil,nikakor ni mogel spomniti, vedel je povedati le, da je bil v igri nekdos ‘skandinavskim imenom’. Štorija sicer drži, sama pa bom pisala ode Hoop Schefferju (če je zadeva obratna, mea culpa, ampak arhivna POP-u je nočna mora in bistvo je, da jedro zgodbe drži), čepravvem, da so se tudi Rassmusena vsi otepali kot hudič križa. Vem, daga je SD najprej ponudila meni, a Ervina Hladnika Milharčiča naSobotni prilogi Rassmusen ni zanimal, Mladino je zanimal, ampaktja ga pa spet SD ni želela dati. Skratka, Skandinavci so imeli pred

168 ANA JUD

volitvami 2004 v medijih precej težav. No, ko je Jaap de HoopScheffer prišel v Slovenijo, se je zgodil protokolarni dogodek, ampakker so imeli mediji že polno glavo predvolilnega letanja sem in tja,so marsikakšen protokolarni dogodek tudi izpustili. In tako so setudi na POP TV odločili, da Jaapa de Hoop Schefferja ne bodo‘pokrili’, ker je bilo na voljo premalo snemalne opreme, skratka,premalo ekip, ki bi imele dovolj časa, da bi se odpravile na pro-tokolarni dogodek, saj se je bilo treba ukvarjati s popolnoma drugimizadevami: ‘pokrivanjem’ dnevnega dogajanja, ampak ne pro-tokolarnega, saj protokolarni dogodki za informativne medijenačeloma niso zanimivi, ker je prikazovanje kopice ljudi, ki zgoljpijejo šampanjec in malo čvekajo o tem in onem, ponavadi dolgo-časno. Ker je brez ‘informativne’ vrednosti. Čeprav se je svetovalkaza odnose z javnostmi v uradu predsednika vlade Marijana Kandutitrudila, da bi protokolarni dogodek “pokrilo” čim več medijev,skratka, da bi čim več medijev poročalo o njem, je uredništvo oddaje24ur sklenilo, da protokolarnega obiska ne bo “pokrilo”. Razen, čebi bilo iz dogodka mogoče potegniti še kaj zanimivega? Ekskluzivniintervju? Mogoče. Nato v redakciji 24ur zabrni telefon. Na oni stranižice je Kandutijeva češ, ja, pa un je tuki, a bi vi to pokrili, mi bi resradi, da bi vi to pokrili, blabla … Uredniki pravijo, ne, mi tega ne bipokrili, razen če dobimo ekskluzivni intervju … Kandutijeva je bilamalo užaljena, ja, jaz pa tega ne morem zrihtati … uredniki pa – ja,potem pa pač nič, nas samo protokol ne zanima … Telefonska zvezase prekine, ampak že čez približno četrt ure telefon ponovno zabrni.Halo, Franci Zavrl tukaj, se predstavi glas z one strani žice … O,Franci, živjo, pravijo uredniki, kaj bo dobrega … Pa Zavrl začne –ja, pa eni moji prijatelji bi ful radi, da bi vi ta dogodek pokrili … pauredniki spet rečejo, okej, ga bomo pokrili, če dobimo ekskluzivniintervju … Franci je menda malo potuhtal, nato pa porekel, v redu,bom videl, kaj se da narediti, malo počakajte … Kaj se zgodi?Telefonski klic se zaključi, a čez deset minut telefon spet zazvoni.Ponovno je na oni strani žice Zavrl rekoč, sem uredil, ekskluzivniintervju je vaš. Volk je bil sit, koza pa je ostala cela? Ja. Oddaja

169DOSJE ROKOMAVHI

24ur je dobila ekskluzivni intervju in z nekaj sekundami slikovnegamateriala pokrila še protokolarni dogodek in tedanja vlada je bilazadovoljna, ker je Jaapa de Hoop Schefferja (ali nemara Rassmusena;sorry, noben se več ne spomni …) spravila tudi na zaslone POP TV.No, to je bil recimo dober primer trgovanja z informacijami, sajnihče ni bil oškodovan, vsi vpleteni so imeli le korist. Ravno prekoPOP TV pa se je Zavrl uspel dokopati še do močne zveze na časnikuDelo, čeprav ni dvoma, da je imel močne povezave na Delu tudiprej, preko nekdanjega predsednika uprave Jureta Apiha inposameznih novinarjev; zveze je še podkrepil, brez skrbi. Vemo, daje bil vsa leta direktor in odgovorni urednik informativnega programaPOP TV Tomaž Perovič. Tik pred volitvami 2004 pa je POP TVzapustil, saj so ga povabili na položaj predsednika uprave Dela.Perovič je z Zavrlom kakopak sodeloval že na POP TV, ves čas stabila v zelo dobrih odnosih. Ko je Perovič prišel na Delo, je sklenilsvetovalno pogodbo z Zavrlom oz. s Pristopom. Kaj natančno naj biZavrl Peroviču dejansko svetoval, ni znano, toda svetovanje že nimoglo biti kaj prida, saj vemo, da je moral pred meseci Perovič Delozapustiti. Nasploh je znano, da Perovič na Delu ni imel ravno“glavne” besede, kar pa sploh ni čudno, če se je hitro obdal ssvetovalci, ki so vse vedeli “boljše” od njega.

Seveda Perovič ni bil edini na Delu, ki si je na glavo nakopalZavrla, ta je nad glavo visel tudi tedanjemu odgovornemu urednikuSobotne priloge Ervinu Hladniku Milharčiču. Enkrat, pred meseci,mu je poskušal nemarno poriniti v objavo intervju s tedanjimministrom za reforme Jožetom P. Damijanom, a ga je HladnikMilharčič bojda zavrnil, čeprav se je ime Jože P. Damijan kasnejekar naprej valjalo po straneh te Delove priloge.

No, Hladnik Milharčič in Zavrl sta bila nekoč, ko sta pisala zaMladino, zelo dobra prijatelja, in ko sta ob koncu osemdesetihpripravljala članek o pobitih Albancih, sta skupaj prekrižarilakosovska pokopališča, recimo. Danes Hladnik, ki je sicer zapustilDelo in odšel na Dnevnik, in Zavrl menda več nimata stikov. Men-da …

170 ANA JUD

Toda, poglejte, na kaj pravzaprav namigujem, ko pripovedujemo Franciju Zavrlu in njegovi navezi z Delom: kljub temu, da se jePerovič poslovil od Dela (danes dela kot svetovalec CME), njegovpoložaj pa si lasti Danilo Slivnik – ki z Zavrlom že vrsto let ni bil vdobrih odnosih –, svetovalna pogodba med obema še vedno velja.Očitno. Zadevo sem želela preveriti, ampak daleč nisem prišla. Karrazumem, saj svetovalne pogodbe praviloma sodijo v poslovneskrivnosti in v upravi Dela niso želeli ne potrditi in ne zanikati, česvetovalna pogodba še velja. Ampak … če ne bi veljala, bi to najbržpovedali, ne? Ker niso želeli povedati ničesar, lahko le sklepam, daje pogodba še vedno aktualna. Skratka, vidite, če so sklepanjapravilna, Delo danes še vedno plačuje Pristopu svetovanja, čepravse načeloma zdi, da Slivnik ni človek, ki bi pustil, da mu Zavrlsvetuje. Kar koli. Na dlani imamo dejstvo, da so bile med Slivnikomin Zavrlom v preteklosti težave, ki se dotikajo tednika Mag. Tukajlahko potegnemo vzporednico, zakaj je Slivnik pravzaprav podprlmojo prvo knjigo. Seveda je ni podprl zaradi Ane Jud same, kajtiSlivniku se za Ano Jud bolj fučka (zagotavljam!), v prvi vrsti jepomagal, ker se je končno našel nekdo, ki je javno povedal, kaj vresnici počne Zavrl; pa tudi zato, ker je bilo vse skupaj povračilo zapolena, ki sta jih nekoč Slivniku zmetala pod noge Bojan Petan inčasopisna hiša Dnevnik. Vidite, o čem govorim, ko govorim oskupnem interesu? No, res pa je, da je Slivnik s tem storil zelopomembno delo. Ne le zame. Pač pa tudi za vso novinarstvo, ki jekončno izvedelo, kako se fabricirajo zgodbe v Direktu. Ampak iztega lahko potegnemo še nekaj. Ja, Slivnik je pragmatik. Tudi Zavrlje pragmatik. Če/ko gre za “skupni” interes, dva pragmatika nič kajne bosta razmišljala o sodelovanju, ne glede na to, da sta sicer navidez neskončno skregana. A poglejmo, kakšne nevšečnosti je Zavrlpočel Magu? Poudarjam, da mi na Magu niso povedali ničesar. Vse,kar zapisujem, prihaja iz tretjega, dobro obveščenega vira. TednikMag je najprej izdajalo podjetje Interdata, toda Mag je zapadel vfinančne težave, saj ni uspel priti do reklamnih oglasov. Posledičnose je preživljal z velikimi težavami. Saj veste, če ni denarja, ni

171DOSJE ROKOMAVHI

ničesar. Mnenja, zakaj Mag ni uspel priti do reklamnih oglasov, sosicer različna, celo eno drugemu nasprotujoča. Nekateri pravijo, daje v glavnem Zavrl kriv, da je Mag hiral (Zavrl naj bi bil zaprloglaševalsko pipico in podjetja v Magu niso oglaševala; teza ni takoneverjetna, saj vemo, da danes Mladina izgublja oglaševalce zaradipodobnih dejanj, za katerimi vsekakor stoji Janša, ki menda po firmahpošilja svojega ‘ljubljenčka’ Darka Njavra in čeprav nekateri pravijo,da Njavro tovrstne stvari – gre predvsem za zastraševanja in malagrozilna opozorila –, počne na lastno pest, je vseeno težko verjeti,da Janša ne ve ničesar, kar Njavro v resnici počne … prej lahkoverjamemo, da Janša Njavra za njegove ‘pohode’ celo pohvali?),spet drugi pa razlagajo, da naj bi tičal glavni problem Maga predvsemv strateški usmeritvi in preveč zagrenjenem pisanju, kar je posledičnoodganjalo bralce, potencialne kupce. Delno drži. Pisanje Maga jebilo zagrenjeno in je včasih še danes zagrenjeno, toda če upoštevamotrnovo pot, ki jo je ta časnik prehodil, da je končno prišel do “zelene”veje, lahko to povsem razumemo, ali vsaj poskušamo razumeti. Čemedij nima obsežne ciljne skupine, vemo, da podjetja v takem medijune oglašujejo, saj nima smisla oglaševati v časopisu, ki ne dosežezadostnega števila in ciljne skupine s primerno veliko kupno močjo,skratka – nima smisla oglaševati v časopisu, ki ga ne berejo ljudje,ki imajo denar, da lahko proizvode, ki jih podjetja oglašujejo vreklamnih oglasih, v resnici kupijo, kajne? In Magova ‘ciljnaskupina’ po mnenju nekaterih medijskih strokovnjakov v preteklostini dosegala ljudi z veliko kupno močjo, delni vzrok pa naj bi biloravno zagrenjeno pisanje. Po drugi strani pa je imel tudi Zavrl prstevmes. Ko podjetje Interdata Maga ni zmoglo vzdrževati, se je našlarešitev: Mag so prodali Salomonu. Lastniki Salomona so tri zasebnapodjetja Skok, Galop in Algas, ki jih vodijo Nataša Skok, ŽeljkoMiklič in Alenka Odlazek; vsi trije naj bi bili blizu LDS. ProdajaMaga (ki je bil sprva zastavljen kot “desni” časopis) Salomonu, kije po lastniški povezavi blizu LDS, torej ni bila najbolj bistraodločitev, najbrž pa je bila edina možnost, da Mag preživi. Drugemožnosti nemara res ni bilo? No, na Delu so bili šefi ljudje, s katerimi

172 ANA JUD

Slivnik ni bil v najboljših odnosih. Na Dnevniku so bili ljudje, skaterimi Slivnik ni bil v dobrih odnosih. Skratka, povsod so se znašliljudje, s katerimi Slivnik ni bil v dobrih odnosih. Povsod je bilaLDS in možnosti za preživetje Maga skorajda ni bilo. Razen prodaje.Prodajo Maga Salomonu pa naj bi bila uredila ravno lobista Zavrl inMile Šetinc. Kmalu za tem, ko je Salomon kupil Mag, naj bi bilZavrl Magu pripeljal tudi oglaševalca (družbo Mobitel), skratka,Magu je naposled končno uspelo dobiti Mobitelove oglase, ki jihitak vidimo in slišimo praktično povsod. Na prvi pogled se vse skupajzdi kot znanstvena fantastika, kajne? A drži. V času, ko je bila naoblasti LDS, sta Šetinc in Zavrl (takrat sta oba delala za LDS inKučana), pomagala reševati opozicijski časopis. Zakaj? Zakaj bilahko imela tedanja oblast interes, da reši opozicijski časopis?Konkretne trditve ne moremo postaviti, ker v lobističnem poslu pačni mogoče postavljati konkretnih trditev, o vsem, kar se je v resnicidogajalo ‘znotraj’ Maga, lahko sklepamo na podlagi starih številktednika Mag. V preteklih letih je Mag objavil toliko intervjujev zlevičarskimi gospodarstveniki, da se človeku med listanjem starihštevilk Maga mimogrede zazdi, da je Mag tedanji vladi služil zamedsebojno obračunavanje v javnosti. To je povsem možno, saj zdajže vemo, da je LDS stranka, ki se rada medsebojno bocka v javnostiin takojci, ko dobi medij, v katerem ji je to omogočeno, se zdineskončno srečna. Če izhajamo iz tega, da so bili lastniki Maga vpreteklosti simpatizerji LDS, in če ponovno poudarimo, da so najprejlastniki tisti, ki odločajo o uredniški politiki, je zadeva še bolj očitna.Ampak usoda Maga je bila v preteklih letih vsekakor žalostna. LDS-ovci (in Zavrl) so ga lepo držali “pod nadzorom” in dejstva, da sobile težave, ne moremo zanemariti. Veliko je govoric, da naj bi vzameno za posamezne naročene tekste Magovci tudi kasirali, ampakkaj takega je spet nemogoče dokazati, zagotovo pa vem, da tistiMagovi novinarji, ki jih poznam sama, od nikogar ne vzamejo nititolarja podkupnine. Danes Mag seveda sodi pod časopisno hišo Delo,saj je ga je Delo pred meseci odkupilo od Salomona. Tukaj spet nipovsem jasno, kaj natančno se je pravzaprav ‘zgodilo’, saj je vir iz

173DOSJE ROKOMAVHI

Salomona povedal, da je Mag posloval slabo in so se ga tako alitako želeli znebiti, medtem ko bo Mag zatrdil, da posluje v redu. Popodatkih o revidiranih prodanih nakladah (RPN) v drugem četrtletju2006, ki jih pripravlja slovenska oglaševalska zbornica (SOZ) Magproda 8286 izvodov na teden. Naklada, ki je v Magu zapisana vkolofonu na zadnji strani, je 14.500 izvodov. Ni povsem jasno, kajse dogaja. Je pa zanimivo, da je Mag, ki je v preteklih letih, kot smougotovili iz starih izvodov, služil LDS za obračunavanje v javnosti,pred volitvami 2004 na vso moč podprl Janšo. Dejstvo je, da so Janšopred volitvami 2004 z enakim tonom podprli le trije mediji (polegMaga še Demokracija in Finance) in nekateri poznavalci menijo, daje bil že takrat sklenjen dogovor med Janšo in Slivnikom, skratka,že pred volitvami 2004 naj bi bil obveljal dogovor, da bo, v kolikorJanša na volitvah zmaga, Slivniku omogočen vzpon na Delo, hkratipa bo mogoč tudi odkup Maga od Salomona. Zadeva ni neverjetna,saj vemo, da se posamezni lobistični dogovori dogajajo že zdavnajpred njihovo uresničitvijo. Iz prve roke lahko povem, da je bil sedanjišef odnosov z javnostmi na ministrstvu za notranje zadeve (MNZ)Jernej Pavlin z Janšo že leto dni pred volitvami 2004 dogovorjen, dabo v primeru, če SDS na volitvah zmaga, postal tiskovni predstavnikvlade. Ker je SDS na volitvah zmagala, je Pavlin zares postal tiskovnipredstavnik vlade, a se je z elektronskim pismom, v katerem jekolegom, tiskovnim predstavnikom posameznih ministrstev inparlamentarnih strank svetoval, naj ne komunicirajo z Mladino, odpoložaja vladnega tiskovnega predstavnika moral kmalu tudiposloviti. Če se spomnite, je Zavrl v tisti situaciji naravnost vzbrstel.Pojavil se je prav povsod, v vseh medijih je komentiral ‘Pavlinovo’dejanje, skratka, kar me je fasciniralo, je bilo to, da so prav vsi medijiza komentar poprosili Zavrla in ne še kakšnega drugega strokovnjakaza odnose z javnostmi. Saj vemo, da ni Zavrl edini človek v tej državi,ki se ukvarja z odnosi z javnostmi. Poleg tega vemo, da Zavrl splohni najboljši strokovnjak za odnose z javnostmi. A se je kljub temukar naprej pojavljal on in komentiral tisti flop. Morda je šlo le zanaključje, ki ga je Zavrl dobro izkoristil, morda pa je imel tudi sam

174 ANA JUD

prste vmes, saj vemo, da je Zavrl ‘najboljši vladni piarovec’ in gledena vse skupaj, kar sem pri njem doživela, ter glede na to, kako so sesposobne odvijati podle lobistične poteze v politiki, gospodarstvuin medijih, je najboljše, če pustimo vrata odprta. In se vrnemo kDelu. Ne glede na to, kakšno tezo bi postavili v primeru tednikaMag, mimo dejstva, da Mag danes ne bi sodil pod Delo in Slivnik nebi bil predsednik uprave Dela, če na oblast ne bi stopil Janša, nemoremo. Ravno njegova zmaga je sprožila tok dogodkov, ki ponovnodokazujejo, kako poteka trgovina z informacijami, kako politika segav medije in novinarstvo, funkcije v mogočnih medijih pa se delijotudi po politični plati lobiranja. Res je sicer, da Janša ni lastnik Delain neposredne povezave ne moremo vzpostaviti, vemo pa, da imavečji lastniški delež v Delu Pivovarna Laško, njen predsednik upraveBoško Šrot pa je v trenutni situaciji Janšev zaveznik. V resnici jeigra jasna in nič novega se ni zgodilo. Če bi bila že septembra 2004na oblasti SDS, Perovič ne bi mogel postati predsednik uprave Delain ravno tako Slivnik danes ne bi mogel postati predsednik upraveDela, če bi bila LDS še vedno na oblasti.

Še vedno pa nismo dobili odgovora na vprašanje, zakaj upravaDela še vedno plačuje ‘svetovanja’ Zavrlu oz. Pristopu?

Ugotovili smo že, da se lahko v poslu tudi najbolj različni ljudjenajdejo na skupnih okopih, toda v primeru Slivnika in Zavrla je težkoverjeti, da bi se bila sposobna najti na skupnih okopih. Možnosti stale dve: morda je pogodba take narave, da bi moralo Delo v primerupredčasne prekinitve pogodbe Zavrlu oz. Pristopu plačati veliko večjepenale, kot pa so pogodbena izplačila že sama po sebi, morda pahoče biti Slivnik siguren? Morda … V poslu pač nikoli ne veš, kdajboš koga potreboval in za vsak slučaj je vrata potrebno vedno pustitivsaj malo priškrnjena, saj položaj predsednika uprave Dela nidosmrten, kajne? Morda pa Zavrl “po malem” Delo vseeno servisiras kakšnimi informacijami, saj vemo, da svetovalne pogodbe v resniciniso vedno svetovalne pogodbe, pač pa služijo le trgovanju zinformacijami, ki ga je kakopak potrebno nekako tudi plačati. Ročnoplačilo ne pride v poštev, denarja dandanes ni najpametneje dajati iz

175DOSJE ROKOMAVHI

rok v roke. Kako pa se naj potemtakem plačajo informacije? Hja,preko svetovalnih pogodb. Ne more, recimo, Delo skleniti pogodbes Pristopom, v kateri bi pisalo, da bo Zavrl na Delu popravljalradiatorje, ker vemo, da bi se to kakšni inšpekciji zazdelo čudno.Enako ne more v pogodbi kar naravnost pisati, da bo Franci Zavrlna Delu trgoval z informacijami, da jih bo dostavljal, recimo. Kajtito bi bilo pa sploh čudno. Lahko pa v pogodbi piše, da bo Zavrlservisiral Delo s svetovanji. Definicija svetovanj je tako obširna, dase da v njo stlačiti vse: od popravljanja radiatorjev do trga zinformacijami. Ni pa nujno, da so informacije, ki jih nemara dostaviZavrl (ali kakšen drug rokomavh) vedno uporabljene. Od posa-meznega novinarja ali urednika je odvisno, kako bo informacijeuporabil. Če je novinar reva, če je urednik reva, bo vse, kar mudostavijo ali pa mu naročijo, da mora objaviti, objavil. Če pa ni reva,bo informacijo, ki se mu ne bo zdela vredna objave, zavrgel. Sevedavečina urednikov pridno objavi vse, kar jim tisti, ki so nad njimi,dajo v naročilo, zato o posebej neodvisnih urednikih v naši državinikakor ne moremo govoriti. No, nekateri sicer menijo, da naj biimel Zavrl na Delu povezave tudi preko Matjaža Gantarja iz KDGroup, toda po drugi plati znajo posamezniki povedati, da Gantar ničlovek, ki bi se vtikal v vsebino posameznega medija, poleg tega jeznano, da se Gantar, ki je lani nekaj delnic Dela kupil, iz Dela tudiumika, ker ga je trenutno menda bolj zamikalo bančništvo. Škoda,pa smo že mislili, da bo Slovenija dobila svojega Ruperta Murdocha.

Drži pa, da sta Gantar in Zavrl v zelo dobrih odnosih, Pristop inKD Group sodelujeta poslovno, no, moram pa povedati šaljivozgodbico, kako je Zavrl nekoč poskušal Gantarja osmukati za velikdenar. Menda je bil v igri neki posel med Pristopom in KD Group,pa je Gantar poslal svojo predstavnico za tisk Alenko Paulin, najpodpiše predpogodbo. Zavrl, ki ima rad denar, je Paulinovi uturilpredpogodbo za osem milijonov tolarjev. Ki jo je Paulinova kakopakbistro podpisala. Ko pa je Gantar predpogodbo za osem milijonovtolarjev zagledal, je menda bledo pogledal in s podobno obarvanimobrazom rekel: “Ej, ljudje, pa to je MOJ denar!” Ja, Pristop je pač

176 ANA JUD

drag … Vseeno so tisto predpogodbo nato hitro razdrli in pripravilicenejšo.

Zgodbo sem sicer slišala iz “druge” roke. Vir, ki mi jo je povedal,je nekaj let služboval na Pristopu, res pa je tudi to, da se z Zavrlomni razšel ravno ljubeče … no, ob slovesu si nista brisala oči zosmrkanim robčkom ... Menda sta bolj urlala drug na drugega češ,kaj boš ti meni govoril, kdo je moja žena, saj jaz nočem vedeti, kdoona je …

Poleg tega ta zgodba sploh ni edina. Zgodb, kako je Zavrl poskušalkomu izpuliti denar, je na kupe.

Eden od bivših ministrov iz vlade LDS mi je povedal, da je Zavrlnekega dne prikorakal v pisarno, ker je nameraval z dotičnimministrstvom izpeljati neki projekt in prišel je z idejo, da bi muministrstvo za projekt plačalo skoraj 30 milijonov tolarjev. Dotičniminister iz vlade LDS ga je le debelo gledal. Seveda se nista ničesarzmenila, ker je imel dotični minister v proračunu rezerviranih leokoli šest milijonov, ki bi jih lahko potrošil za tisti projekt, nikakorpa ni imel 30 milijonov, ki jih je hotel imeti Zavrl.

Kljub temu, da Delo očitno še vedno plačuje Zavrla oz. Pristop,pa vseeno ne moremo mimo dejstva, da Zavrlu stvari polzijo iz rok.

V časopisni hiši Dnevnik, kjer ima še največ besede, mu hodita vzelje še državna sekretarka na ministrstvu za gospodarstvo AndrijanaStarina Kosem in šef varnosti na Slovenskih železnicah DarkoNjavro. Čeprav so si vsi trije v povsem različnih odnosih in semedsebojno ne razumejo prav dobro, je potrebno poudariti nekaj –vsi trije delajo v prid Janše. Vsak po svoje trgujejo z informacijamiin na takšen način so si Dnevnik razkosali. Zato poudarjam, daDnevnik, ki se v trenutni situaciji, ki vlada v državi, predstavlja kotneodvisen medij, zatočišče za pregnane ali pobegle levičarje, to splohni. Poleg tega se moramo zavedati, da Dnevnik podpira Direkt invečje medijske umazanije v državi nikakor ne moremo najti. Boljnizkotnega medija pač ni. Posledično si je tudi Dnevnik umazal imein ne bo si ga hitro opral. Tožbe se bodo vlekle še leta. Njavro imasicer bolj malo besede na Dnevniku oz. pri šefih Dnevnika. V

177DOSJE ROKOMAVHI

glavnem je obsojen na direktno komunikacijo s Požarjem, ki polegtega komunicira oz. trguje z informacijami še z Zavrlom, s StarinaKosmovo pa bojda ne komunicira. Včasih, ko sva še komunicirala,mi je Njavro pripovedoval zelo nečedne stvari o Andrijani StarinaKosem, toda, no, saj ona najbrž ne govori čisto nič lepše o njem.Dejstvo pa je, da je Andrijana Starina Kosem v trenutni situacijizelo pomembna oseba. No, pravzaprav bi pomembnejšo žensko vvladi SDS stežka našli, mar ne? Andrijana Starina Kosem je gospa,ki vleče glavne niti. Frau gauleiter? Ti ljudje itak kar naprej grdogovorijo drug o drugem … Nekdo mi je v šali dejal, da sta TomažToplak (predsednik uprave KAD) in Marko Pogačnik, predsednikuprave SOD v primerjavi z njo kot Stan&Olio, Jožeta Zagožna paima tako pod lupo. In če se Andrijane Starina Kosem kdo poskuša‘dotakniti’ s čim, kar ji ni v prid, menda hitro zagrozi, da bo napomoč poklicala … koga? Notranjega ministra Dragutina Mateja.Poznam nekega ‘malega’ uslužbenca z MNZ, ki mu je, ko jo je želelnekaj povprašati, to navrgla: “Če mi ne boste dali miru, bom JAZpoklicala Mateja!” Človek si je mislil, ja, pa kaj ti je ženska, samovprašati sem te želel nekaj. Morda je gospa paranoična? Morda …Njene naloge so zahtevne, javnost je na preži. Zato se je AndrijanaStarina Kosem zavarovala. S trgovanjem z informacijami. Vemo, daAndrijana Starina Kosem trguje z informacijami. In vemo, da je pravarokomavhinja. Vemo, da servisira posamezne novinarje. Spet zaradilastnih interesov, kakopak. Novinarki, ki sta trenutno prvi na seznamunjenih najljubših novinark, pa sta ravno gospodarski novinarkiPoslovnega Dnevnika, ki smo ju v tej knjigi že omenili: SuzanaRankov in Vesna Vuković. Tandem Vuković&Ranković je bil vrstolet, ko je bila na oblasti LDS, novinarski tandem, ki ga je imel“zakupljenega” … kdo? Jah, spet Gregor Golobič, ki me zdaj, koprav zares ugotavljam, da vse poti ‘za nazaj’ vodijo do njega, počasispominja na moško različico Starina Kosmove, prvega gauleiterjaSlovenije, torej. Delno sta pa ju imela ‘na povodcu’ tudi nekdanjidržavni sekretar na energetskem ministrstvu (z njim sta se Vukovićin Rankov na neki tiskovni konferenci na življenje in smrt skregali,

178 ANA JUD

ker sta ga “slekli” z vprašanji, nato pa so se spet pobotali – seveda,medsebojna korist je igrala večjo vlogo od tega, a kdo koga mara alispet ne … in zakaj že …), pa tudi nekdanji minister za okolje inprostor Janez Kopač ju je imel pod nadzorom. O neodvisnosti njuneganovinarskega dela torej nikakor ne moremo govoriti. Včasih stanovinarki pisali v prid LDS, danes pišeta v prid SDS, ne spomnimpa se, da bi kdaj napisala kaj, kar bi bilo … neodvisno? Ker LDSveč ni na oblasti, Golobič, Kopač in Golob več niso aktualni, pa sta“morali” Vuković in Rankov, ki – kot se za nadobudni novinarkitudi spodobi – mislita in računata na veliko, hitro rastočo kariero,prilagoditi. Saj Vuković dobro ve, kje je najslajša krma? V koritu …Rankov ji sledi. Včasih je bilo tako, da je Vuković vodila štrene,Rankov pa je pridno capljala za njo. Razen če je danes situacijamorda že obratna. Ali vsaj enakovredna. Pri Vuković&Rankovićčlovek pač nikdar ne more vedeti, pri čem je. Ampak to, da ju imadanes “zakupljeni” Andrijana Starina Kosem, je dejstvo, ki ga lahkopotrdi več prič. Andrijana Starina Kosem jima daje informacije, inče berete Poslovni Dnevnik, vam je lahko hitro jasno, da nikdar nenapišejo ničesar, kar bi znerviralo gospo državno sekretarko. ČePoslovni Dnevnik že mora objaviti kakšno “nečednost” o sekretarkiAndrijani Starina Kosem (kajti kakšnih “reči” o Andrijani StarinaKosem pa res ni težko najti, kajne?), potem jo seveda objavi takomilostno, da gospa državna sekretarka začuti kar najmanj škode,kajne? Ni nujno, da je Starina Kosmova v očeh Janše najboljšezapisani (dasiravno bi potreboval orjaško dioptrijo, če vsega, karona dela, ne vidi!), ima pa, očitno, močno zaslombo pri Mateju. Vvsakem primeru pa z rokomavhanjem po Dnevniku koristi Janši.

Res je, da časopisna hiša Dnevnik posluje dobro. Dobiček iz letav leto raste (leta 2004 je imel Dnevnik 8.975.686.000 tolarjevprihodkov in 644.044.000 tolarjev čistega izida iz rednega poslo-vanja, leta 2005 pa je imel 9.517.191.000 tolarjev prihodkov in585.636.000 čistega poslovnega izida; danes Dnevnik menda beležiskoraj 2 mio evrov izgube ravno zaradi tabloida Direkt) in pravzapravje Dnevnik (poleg Financ) eden redkih časopisov v državi, ki mu

179DOSJE ROKOMAVHI

trenutno (resda počasi oz. počasneje od Finance) rasteta naklada inprodaja. Napram temu, recimo, naklada in prodaja konkurenčničasopisni hiši Delo padata. Po podatkih RPN je v letošnjem drugemčetrtletju Delu naklada upadla za 4,5 odstotka oz. na 67.090 izvodovDela na dan, Financam pa je napram Delu za nekaj več kot 100izvodov na dan zrasla in je zdaj na 12.186 prodane naklade na dan.RPN sicer kaže, da je prodana naklada Dnevnika trenutno 48.558izvodov na dan, kar pomeni, da je vseeno nekoliko padla, saj je vprvem četrtletju letošnjega leta štela 49.248 izvodov na dan, vendarpa padec ni velik in analitiki zaradi trenutnega stanja v državiDnevniku ne napovedujejo večjega padca. Če pogledamo podatkeza leti 2005 in 2006, vidimo, da RPN v primeru Dnevnika v glavnembeleži nihanja, ki pa se nikdar ne spustijo pod manj kot 46.811izvodov na dan. Res je, da je Delo, ki je bilo prej levičarsko – danespa se pač “uravnoteža” (kar koli že to pomeni, ampak glede na to,da vsakič, ko odprem Delo, vame butne kolumna, ki jo napiše zunanjiminister Rupel, moram povedati, kot se je nekdo bistro pošalil, daDelo sploh ne postaja provladni, ampak kar vladni časopis) –,izgubilo vrsto naročnikov ravno zaradi “uravnotežanja” (še več jihje, po mnenju poznavalcev medijskega dogajanja, izgubilo na računprevelikega formata in neprivlačnega, zastarelega načina pisanja).

Nekateri levičarski bralci so nehali kupovati Delo in kupujejo leše Dnevnik, ker menijo, da je Dnevnik levičarski, v resnici pa bibolj provladno medijsko hišo, kot je trenutno Dnevnik, ki so si garazkosali Zavrl, Starina Kosmova in Njavro, v državi izjemno težkonašli. Kje je razlika med Delom in Dnevnikom? Če pogledamozadevo s plati iskrenosti, je – če se spet pošalim – Delo v prednosti.Tam se vsaj ne pretvarjajo in povedo, da mečejo kakšne članke izobjave zato, ker sedaj, pod novim vodstvom, več niso primerni zaobjavo. Dnevnik pa hlini novinarsko neodvisnost in avtonomijo, vresnici pa dobro vemo, da novinarske neodvisnosti in avtonomijesploh ne poznamo, kajne?

Spomnimo se, recimo, kako je poslanka SD Majda Potrata predmeseci, ko je Delo objavilo prvi reklamni oglas za Mag, v parlamentu

180 ANA JUD

izjavila, da bo odjavila naročnino na Delo. Tudi meni osebno je nekdoiz LDS brž dejal: “Zdaj bom odjavil Delo!” Vprašala sem: “Aja?Zakaj?” Nekdo iz LDS je pametno odgovoril: “Zato, ker je Ivan Pucv Delu objavil svoj prvi komentar.”

Smešno. Zelo smešno … Toliko o levičarski strpnosti in opevanitoleranci do različnih političnih prepričanj …

Toda kljub temu, da ima časopisna hiša Dnevnik ‘porast’ nakladein prodaje, ni vse v najlepšem redu. Kaj je problem? Problem soreklamni oglasi. Levičarski mediji imajo danes resne težave z oglasi.Recimo, Mladina je menda izgubila že skorajda vse. Oglasi so šli,kar dejansko je posledica političnih pritiskov in o tem bi morali vnovinarstvu glasno razpravljati, saj je sprevrženo, da se na medijskehiše pritiska na tako primitivne načine, kot je umik reklam in počasnoumiranje medijev, ki vladi niso naklonjeni. Načeloma velja, da somediji kritični do vsake vlade, toda pri nas je zadeva obratna. Vsakavlada si najde svoje medije, pri nas pa se itak vedno zdi, da imamopod vsako vlado enopartijski novinarski sistem. Razlika je le, dasmo imeli 12 let enopartijski novinarski sistem LDS, danes pa imamopač enopartijski sistem SDS. Tako kot so imeli včasih težave z oglasi“desni” mediji, imajo danes težave “levi” mediji. Zadeva je še tolikobolj očitna, saj oglasi, ki odhajajo iz drugih medijev, odhajajo vDelo. Kjer ima Janša danes, kot že rečeno, svoje zaveznike. In tudiDnevnik je izgubil precej reklamnih oglasov. V primeru Dnevnikagre predvsem za reklamne oglase, ki izvirajo iz državnih poslov:obvestila za javnost in tako naprej. Bojan Petan in Branko Pavlinvesta, da nekako morata obdržati “hišo” na površju, zato se trudita,da bi Janša dvignil palec in dovolil, da se oglasi vrnejo v Dnevnik.In to počneta ravno s toleriranjem oz. spodbujanjem trgovanja zinformacijami med Andrijano Starina Kosem in tandemom Vu-ković&Ranković. Ja, kje bi lahko Petan in Pavlin našla še dodaten“kompromis” z Janšo, saj Zavrlovi lobistični posegi pač niso vednodovolj? Ravno v Andrijani Starina Kosem? Boste videli, kaj se bozgodilo kmalu. Če predvidevamo na podlagi trenutnega dogajanjana Dnevniku in splošne situacije v državi: Miran Lesjak, sedanji

181DOSJE ROKOMAVHI

odgovorni urednik Dnevnika, se bo najbrž (kmalu) poslovil odpoložaja, saj politično ne ustreza vladajoči koaliciji in najbrž bostaravno novinarki Vuković in Rankov, ki ju Andrijana Starina Kosemservisira z informacijami, njegovi naslednici. Verjetno bodo Lesjakupod nos vrgli tudi izgovor, da zdaj pa kar naenkrat več ne more bitiodgovorni urednik, ker nima primerne izobrazbe, toda zavedajte se,da je to le fake krinka, s katero danes v medijih čistijo tiste urednikein novinarje, ki po politični plati ne ustrezajo Janševi vladi. Potemse bo začelo na Dnevniku zares pravo haranje … Potem bostazavladali Vuković&Ranković. Vsaj ena od njiju bo bržkone Les-jakova naslednica. Saj vsaj ena od njiju najbrž ima narejen ta prekletifaks, a ne? Za preobrat pa bo zaslužna ravno Andrijana StarinaKosem, ki bo Vuković&Ranković kakopak oskrbovala z infor-macijam, vse dokler bo močna in vplivna. Ravno z dejanjem, ko bopomagala dokončno pokoriti še časopisno hišo Dnevnik, se boAndrijana Starina Kosem premierju še malce bolj prikupila in ji bodopustil še več vragolij v vladi. Dopuščam možnost, da se bo zadevaobrnila drugače (navsezadnje so Lesjaku pred tedni resda potrdiliuredniški mandat še za naslednjih pet let, toda to še ne pomeniničesar …), ampak možnosti, da se obrne tako, kot smo ravnokarzapisali, je ogromno … Ja, mar ni naša država čudovita? Mar ni no-vinarstvo v Sloveniji super? Ej, na kratko: sklepam, da Vuković&Ranković ne bosta jezni name, ker ju kličem, kot ju pač kličem (inkot ju kličejo še nekateri drugi novinarski kolegi); saj sta si ženskitudi zame izmislili hecen nadimek in me za hrbtom potuhnjenokličeta ‘Lepa’. Precej nedomiselno, glede na, hm … realno stanje,se vama ne zdi, Vuković&Ranković? Mimogrede: nekdo, ki mi jezelo pri srcu, se je pred kratkim preselil v časopisno hišo Dnevnik.Novico mi je sporočil s tako zoprnim tonom, da sem morala naravnostzajokati. Že spet. Tokrat je v sms ostro zapisal: “… blablabla … vslužbo grem na Dnevnik … blablabla … ti v Dnevniku vidiš centerrokomavhov, jaz vidim v časopisu Dnevnik zadnjo šanso za preživetjenovinarstva … blablabla …” Še nekdo drug, človek, ki mi je ‘naj-bližji’, je zadevo komentiral takole – če je časopisna hiša Dnevnik

182 ANA JUD

zadnja šansa za preživetje novinarstva, potem je pa čisto vseeno, čenovinarstvo imamo, ali ga sploh nimamo … Moj pogled na časopisnohišo Dnevnik, je pogled na hišo medijskih morilcev. Žal … izkušnje,pač … dokazi, pač … resnica, pač …

In potem pravijo, da se bodo oni na Dnevniku borili proti Janši …Ah, kaj se bodo oni na Dnevniku borili proti Janši, če pa so po-polnoma isti kot Janša … no, če damo napram Zavrlu, Petanu inPavlinu našega “najljubšega” premierja, ugotovimo, da celo Janšani sposoben vleči tako podlih in nizkotnih potez, kot so jih sposobnivleči Zavrl, Petan in Pavlin … boste že še videli …

Nekoč je bila rokomavhinja Kanduti

Nestalnost, tvoje ime je ženska!

William Shakespeare

Nekateri državno sekretarko na ministrstvu za gospodarstvo An-drijano Starina Kosem primerjajo tudi z Marijano Kanduti, zdaj žebivšo svetovalko za odnose z javnostmi zdaj že nekdanjega premierjaAntona Ropa. V resnici pa je Starina Kosmova bolj vplivna inpodjetna, kakor je včasih bila Kandutijeva, res pa je, da je imelatudi Marijana Kanduti močen vpliv. Mirne duše lahko porečemo, daje bila v času Ropove vlade (2002–2004) najvplivnejša ženska vslovenski vladi. V resnici naj bi bila še vplivnejša od premierjasamega in včasih so krožile šale, da Marijana Kanduti Ropu v resniciigra mamo. Zdelo se je, da je on samo njen privesek in kar nekajljudi iz LDS lahko potrdi, da je v resnici ona vodila vlado. Ne on.Pred volitvami 2004 so zato po elektronski pošti zaokrožile hecnefotografije, na katerih je bila Ropova glava prišraufana na telo odStalina, zraven pa je bila zapisana hecna pesmica, da imamo opravkaz gospodom Kandutijem …

Al’ smo bosi, al’ obuti, vodi nas gospod Kanduti …

184 ANA JUD

Kako je Marijani Kanduti vse to uspevalo? Da je obvladovalapremierja, vlado in tudi medije? No, saj, če obvladuješ premierja,načeloma ni težko obvladovati vlade, kajne? Sicer pa je MarijaniKanduti uspevalo ravno s trgovanjem z informacijami … Res pa je,da je bila Kandutijeva kljub temu, da je bila izjemno ‘sposobna’, vsvojem delovanju tudi izjemno nespretna, saj so za njo in njenimtrgovanjem z informacijami ostajale tako orjaške sledi, kot bi jih bilv himalajskem snegu puščal (domnevni) Jeti. Ampak novinarji soimeli Marijano Kanduti zelo radi in še danes, ko v premierjevemkabinetu tiči kup piarovcev, ki vsi po vrsti služijo le za odganjanjenovinarjev, se marsikakšnemu novinarju stoži po Kandutijevi. KajtiMarijana Kanduti je bila izrazito pridna in zavzeta piarovka. Karkoli je novinar potreboval, vse je uredila. Tudi ko se je najbolj mudilo,ko se je novinarju že zdelo, da je situacija nemogoča, jo je MarijanaKanduti vseeno uspela rešiti. Bila je predana svojemu delu. Za karje imela dobre razloge … Razlog, ki si ga je nastavila na piedestal,je bil ravno Anton Rop. In ravno zaradi njega je močno škodovalacelotni LDS.

Ljudje iz LDS šele danes priznavajo, kaj vse je počela Kandu-tijeva, na kakšne načine trgovala z informacijami.

Znano je, da je Kandutijeva že, ko je bil Rop še minister za delo,družino in socialne zadeve, kasneje pa še minister za finance,novinarjem pridno izdajala zoprne zgodbe o drugih ministrih inmediji so večkrat mlatili po njih. Še posebej gorka sta bilaKandutijevi minister za zdravstvo Dušan Keber in minister zanotranje zadeve Rado Bohinc. Lahko povem, kako je imela podnadzorom Kebra. Nekoč se je POP TV na vso moč trudila, da biKeber prišel za gosta v oddajo 24ur. Novinarji so njegovo piarovkoklicarili in klicarili, ampak učinka ni bilo nobenega. Keber se nivdal. Nakar so se spomnili, da bi lahko na pomoč poklicali MarijanoKanduti. In so jo poklicali. Obljubila je, da bo zadevo uredila. Neboste verjeli: Keber se je še istega večera potil za pultom v oddaji24ur. Kandutijeva je Kebra in ostale ministre Ropove vlade sicerkar naprej osirala, hkrati pa na ta način povzdigovala Ropa. Dobro,

185DOSJE ROKOMAVHI

uspelo ji je oz. uspevalo ji je. Nekaj časa. Rop je postal predsednikvlade. Na premierskem stolčku je nasledil Janeza Drnovška. Toda,problem je nastal, ker se Kandutijeva nikakor ni mogla otresti navade,s katero je Ropu pripomogla do premierskega stolčka, in ko je Ropkončno postal predsednik vlade, je Kandutijeva še naprej počela isto.Še naprej je osirala in tolkla po drugih ministrih, ob tem pa pozabila,da s tem, ko pljuva po ministrih Ropove vlade, nič ne pomaga, čenjega postavlja v lepo luč. Napake posameznih ministrov je – ker jebil pač premier – nazadnje moral požreti ravno Rop sam.

Ja, Marijana Kanduti ga je na debelo zafrknila in kar je najhuj-še – sama se najbrž niti ni zavedala, kaj je počela.

Hotela je početi dobro, a je v strašni vnemi počela tudi velikoškodljivega za LDS. Tukaj je potrebno povedati, da se je tudi LDSposluževala ‘nizkih’ strategij, ki pa jih je v javnosti predstavljalakot nekakšna dobra dela.

Recimo, idealen primer, ki sta ga zlorabili tako LDS kot tudi SDS,so t. i. izbrisani. Mislite, da koga v državici v resnici briga za t. i.izbrisane? Ne. Vsi, politika in mediji, so jih populistično izkoriščaliv lastne namene. Vsi so trgovali z njimi. Čeprav vemo, da o vsem nemoremo razpravljati populistično. Še zlasti pa populistično ne grerazpravljati o civilizacijskih normah, kamor nedvomno sodi tudidebata o reševanju problema t. i. izbrisanih. Nekaj ljudi iz LDS mije povedalo, kako so takrat, ko jim je začela teči voda v grlo, hitroaktivirali kolumniste, ki so “morali” po naročilu stranke pisatikolumne v prid t. i. izbrisanim. Takšne kolumne naj bi ‘moral’ ponaročilu stranke pisati Miha Kovač, LDS pa je aktivirala tudipredsednika Liberalne Akademije Darka Štrajna in pesnika BorisaA. Novaka. SDS pa je pač aktivirala Branka Grimsa in klene,zafrustrirane slovenske kmete, ki menijo, da so t. i. izbrisani kriviza vse njihove nesreče in tegobe. V obeh primerih lahko govorimo otrgovanju z informacijami oz. o interpretaciji in podajanju le-teh.SDS je bila uspešnejša. Kar je povsem razumljivo, saj je ciljala ravnona množico neukih in ‘zaostalih’ Slovencev in Slovenk, ki jim“nacionalni” interes pomeni največ, ki jim “ohranitev” klene

186 ANA JUD

slovenske krvi pomeni vse. Za njo so pripravljeni biti tudi lačni inbrezposelni. Ne, njih ne skrbi, kaj bodo njihovi otroci jutri jedli inali bodo imeli denar za počitnice, njih skrbi, da t. i. izbrisani ne bidobili pravic, ki jim pripadajo. Na takšno populistično foro je SDSobrnila slovenski narod. LDS, ki je imela 12 let časa, da bi vprašanjet. i. izbrisanih lahko rešila, ampak ga seveda dobrodelna in pametna,kot je bila, ni rešila, pa je poskušala z miroljubnim načinom in pisanjikolumnistov. Ni se obneslo. Kdo je tukaj potegnil ‘ta kratko’? Ravnot. i. izbrisani. Največ dela pa so imeli kakopak mediji, ki so moralikar naprej poročati o pingpongu med obema poloma. Zadeva je šlacelo tako daleč, da se je v komentarju oglasil celo zdaj že nekdanjiodgovorni urednik Dela Darijan Košir in protestno zapisal, da jezdaj res že vsega dovolj in napovedal, da Delo več ne bo pisalo oničemer, kar bi bilo povezano s t. i. izbrisanimi. Seveda je že čeznekaj dni Delo spet veselo pisalo o t. i. izbrisanih …

Če še vedno ne verjamete, da je tudi LDS veselo cenzuriralanovinarske prispevke, lahko razkrijem primer, ki se je pred volitvami2004 zgodil na POP TV in ga slučajno zelo dobro poznam, ker sembila ravno sama nesrečnik, ki so mu prispevek cenzurirali. Poglejmo,kako je potekala zadeva: tik pred parlamentarnimi volitvami 2004mi je nekdo povedal, da se je že vrsto let naokoli valjala “zgodba” oKandutijevi. “Zgodba” je bila … in hkrati ni bila “zgodba”. Res je,da je bila malo “čudna”. Namreč, vsi smo dolga leta vedeli, daKandutijeva nima primerne izobrazbe za svetovalko za odnose zjavnostmi v kabinetu predsednika vlade, toda o tem nihče ni poročal.Tu in tam sta o zadevi, ampak zelo na kratko, pisala tednika Mag inDemokracija. Nato pa je “zgodba” prišla v moje šapice. Idejo sempredlagala urednikom in najprej so jo “kupili”. Saj veste, če urednikiidejo “kupijo”, to pomeni, da jo novinar lahko začne pripravljati.Res sem jo začela pripravljati. In sem jo celo pripravila do konca!Na papirju. Sicer pa ne. Tekst, ki je bil na papirju, nikakor ni dobilvizualizacije. POP TV in komercialna televizija se je pred volitvami2004 tako ali tako obnašala kot zmedeni otročaj. Vse je šlo narobe.Ker sem takrat še delala tam, slučajno zelo dobro poznam situacijo.

187DOSJE ROKOMAVHI

Perovič je odšel na Delo, kar je bil za nas, tamkajšnje novinarje,močen udarec, saj je on predstavljal avtoriteto in je bil blazno kulurednik, ki smo ga imeli vsi radi. Ker je vsem prisluhnil, pa čepravse je pogosto izkazalo, da je probleme le pometal pod preprogo.Denimo, moja malenkost je bila skorajda ves čas na bojni nogi znotranjepolitičnim novinarjem POP TV Vladimirjem Voduškom. Tame je zaradi prepirov kar naprej tožaril v Tomaževi pisarni. Včasihpa sem šla v Tomaževo pisarno Voduškova nagajanja prijavit tudisama (na kratko, kaj vse mi je ta Vodušek ušpičil: enkrat mi je skrilBETA kaseto, na kateri je bila Janševa izjava, ki sem jo nujnopotrebovala za prispevek, spet drugič mi je sunil pismo, v kateremje Rupel tolkel čez tedanjo ministrico za pravosodje Zdenko Cerarin zgodba, ki se je razvila v veliko afero, je bila nato kakopak njegova,pa še in še bi lahko naštevala …). Tomaž je to vedno uredil ‘podomače’. Nikoli naju ni skupaj poklical v pisarno. Vedno le po-samezno. Vodušku je vedno rekel, ma daj, kaj bo tamala penila, ti situkaj glavni; meni pa je vedno rekel, pa daj, on je že star, ti si patukaj up … Hja. Dokler se ni zgodil avgust 2004, sem bila morda resup. Potem več ne, ker sem najprej privlekla Janševo pismo, v kateremje sedanji premier podjetja, ki jih je v sklopu predvolilne kampanjenapadal, da so skorumpirana, prosil za finančno donacijo h kampanji,a so prispevek cenzurirali. Kot razlog, zakaj ni bil objavljen, sonavedli dejstvo, da ni vseboval nobene izjave. Nesmiselni argument.Če bi pogledali arhiv 24ur, bi našli XXL takšnih prispevkov, ki sobili objavljeni kljub temu, da niso vsebovali posnete izjave. Šele koso Janšo zaradi smešnega pisma razpalile Finance in za njimi šeDelo, so se na POP TV spomnili, da bi prispevek naredili še enkrat.In so ga res naredili. Le da je bil brezzveze, kljub temu, da je imelposneto izjavo neke piarovke, ki pa itak ni povedala nič, razen tega,da so se v SDS malo zafrknili, ker so prošnjo za donacijo poslalivsem podjetjem z liste Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) invmes je bil pač tudi kup podjetij, ki so jih prej obtoževali korupcijein klientelizma. No, drugi prispevek, ki so ga cenzurirali, pa je bil,kot že rečeno, prispevek o Marijani Kanduti. Zgodba, zelo na kratko:

188 ANA JUD

Kandutijeva se pri Ropu zaradi neprimerne izobrazbe ni mogla rednozaposliti, ampak ker je bila zanj očitno nepogrešljiva pomočnica priobvladovanju medijev, so v uradu predsednika vlade zamižali naobe očesi, zaobšli veljavni akt o sistematizaciji delovnih mest – pokaterem bi morali v uradu predsednika vlade primernemu kandidatuponuditi redno delovno razmerje svetovalca za odnose z javnostmi– in Kandutijevi kot samostojni podjetnici omogočili delo v uradu(tako kot so ji ga prej omogočili na ministrstvu za finance, še predtem pa na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve). To samopo sebi vseeno niti ni tako moteče. Je pa vsekakor nezaslišano, da jeRop s spornim načinom zaposlovanja Kandutijeve kršil predpise, kijih je zapovedal sam. Če premier krši lastne predpise, to vsekakor jezgodba, ki bi jo mediji morali pograbiti. Pa je niso. Tudi na POP TVje niso. Da so se v uredništvu vrstili klici, je dejstvo. Marijana Kan-duti je imela (in še vedno ima) na POP TV močne zaveznike, recimo,dnevno urednico oddaje 24ur Tjašo Slokar. Moram vam povedati,kako je bilo vse skupaj smešno. Kako so se na POP TV ustrašilienega navadnega prispevka, ki pravzaprav ni bil posebej hot zgodba,vsekakor pa je bila dober test, kako v novinarstvu pred volitvamicenzurirajo zgodbe.

Poklicala me je, denimo, tedanja tiskovna predstavnica LDSNataša Pelko in gnjavila, naj te zadeve ne objavim, češ da je itakbrez zveze, skratka, pa zakaj bi jo morala, a ne … Kanduti je klicala.Mene. Urednike. Vse. S podobnim tonom. Nato je bila situacija šebolj smešna, ker je Slokarjeva (skupaj z odgovorno urednico 24urDarjo Zgonc) ubrala še bolj zabavno pot, zakaj prispevek ne bi bilobjavljen. Obe hkrati sta me prepričevali, da je brez veze, da sem šezelo mlada, da je pred mano še vsa kariera, skratka, zakaj bi si jouničevala zaradi enega prispevka, a ne … Bešter je ubral ostro pot.Mimogrede je zagrozil, da mi bo dal preklicati kartico za vhodnavrata, če zgodbe o Kandutijevi ne opustim.

Tukaj se porajajo vprašanja:

189DOSJE ROKOMAVHI

Mora torej novinar popustiti in dovoliti, da mu cenzurirajo prispevek?Je normalno, da novinarju njegov šef grozi, da mu bo dal preklicatikartico za vhodna vrata, če novinar ne bo opustil raziskovanjadoločene zgodbe? Vprašajte se, kaj lahko v takšnem primeru stori“mali” novinar? Garantiram, če je cenzurirana zgodba, v katero jevpleten kdo iz LDS, DNS ne bo nikdar potegnilo zanj …

Dobro, pri Beštru smo navajeni že vsakršnih hudobij, a ne? Ker jeBešter pač podoben kaliber kot Požar, se tudi podobno obnaša. Žal.Mimogrede: ko je tik preden je cenzuriral prispevek o Kandutijevi,cenzuriral še prispevek o Janševem pismu, sem to povedala nekomuiz Mladine. Ki je dobil idejo, da bi zadevo objavili v rubriki ‘Rolanjepo sceni’. Ampak ker me je Bešter takojci poklical v pisarno in sstisnjeno pestjo, z zariplim obrazom zasikal, ej, če kdo to izve, simrtva …, ni bilo seveda nič. Nekomu iz Mladine sem potožila ogrožnji in zadeva ni šla v ‘Rolanje po sceni’. Še eno vprašanje:

Je sprejemljivo, da mora novinar o cenzuri molčati, v primeru, da bikomu povedal, pa mu šef zagrozi, da bo mrtev? Vprašajte se, v kakšnidržavi živite, kakšne medije imate, kako nekateri šefi v teh medijihnovinarju tudi zagrozijo, da bo mrtev, če bo komu povedal, da se jezgodila cenzura …Ja, kar dajte, vprašajte se, kakšno televizijo gledate, ko gledate POPTV. Zavrlovo televizijo, ki predvaja tisto, kar ji (katera koli oblast)naroči.

Mimogrede: zapisane Beštrove izjave so dokazljive. Saj sem vamnekoč rekla, da čez sedem let vse prav pride … pa mi najbrž nisteverjeli … Lahko pa povem še: tik pred volitvami 2004 je Darjo Zgoncin Vineta Beštra obiskala piarovka podjetja Mobitel Urška Manček.Sedli so v pisarno, ki ima veliko stekleno steno in videli smo nekajstrašno zanimivega. Manček je Beštru in Zgončevi izročila vsakemupo eno lično Mobitelovo vrečkico iz jima dala še nekakšne liste.Kaj je bilo v Mobitelovih vrečkicah, najbrž ni potrebno poudarjati.

190 ANA JUD

Seveda, Bešter in Zgončeva sta prejela vsak po en superiorni mobilnitelefon, listi, ki sta jih prejela, pa so bili testni listi, kajti to je idealennačin, preko katerega mobilni operaterji prikrivajo svoje‘podkupovanje’ urednikov. Veste, kako gre s testnimi listi? Aparatdobiš na uporabo, nato pa izpolniš testni list, zapišeš svoje oceneaparata in s tem se zaščitiš, če te želi kdo obtožiti, da si prejelpodkupnino. V primeru takšnih obtožb se lahko izgovoriš, da si dobilaparat samo na posodo, v testiranje. Prizor je bil še toliko boljzabaven, ker sta se Zgončeva in Bešter zaprla v pisarno in se s tistimamobilnima telefonoma ukvarjala kot mala otroka, ki sta ravnokardobila novo igračko. Na teveju pa štala. Volitve, stres, vsi pod pritiski,živčni zlomi, ah, Bešter in Zgončeva pa … glavno, da imava midvanova telefona, tralalala … Za zadevico sem povedala nekaj ljudem.Pa saj se ni nikomur to zdelo nič čudnega. Saj so tovrstna ‘pod-kupovanja’ v novinarstvu nekaj povsem vsakdanjega, a ne? Skorajdavsi to počno. Načeloma ne bi smeli.

Toda vseeno skorajda vsi to počno.Najbrž bodo na Mobitelu jezni name, ker pravim, da je – kljub

testnim listom – podarjanje mobilnih telefonov urednikom v resnicipodkupovanje. Toda … mar ni?

No, poglejte, zakaj pa morate dajati mobilne telefone na testiranjeravno urednikom? Zakaj ne greste na tržnico in jih, denimo, razdelitebranjevkam?

Zakaj ne greste na gradbišče in jih razdelite delavcem? Zakaj negreste v Mercator in jih razdelite blagajničarkam? Aha, od njihnimate koristi, ne? Od urednikov korist imate, ko želite plasiratidoločene informacije ali doseči, da določene informacije nikdar nepridejo v javnost, mar ne? Zato je smiselno urednike pridobiti nasvojo stran z vsako zadevo, kakršnim koli darilcem, mar ne?

No, eden od popovcev se malo šali, da bo on napisal knjigo oinsajderskem dogajanju na POP TV in menda bo naslov knjigeVinčijeva šifra. Povem vam, če jo bo res napisal, bo prava veselica.Zagotavljam, da bo knjiga veliko večja uspešnica od mojih knjig,kajti v tistem kokošnjaku se dogajajo takšne stvari, da človeka kar

191DOSJE ROKOMAVHI

trese! Od dobrega in slabega. Tekst, ki na POP TV ni dobil vi-zualizacije, pa sem vseeno objavila, ker sem mnenja, da za no-vinarstvo ne more obstajati poseben čas. Novinarstvo se po mojemskromnem in nepomembnem mnenju nikakor ne more podrejativolilnemu času ali pa magari letnim časom. Novinarstvo moraneodvisno delati naprej. Ne glede na to, kakšen čas je … Ceh jekakopak dobro vedel, da se je na komercialni televiziji, ki se takorada razglaša za neodvisno (ker ni v krempljih državne lastnine),zgodila cenzura, toda lahko si predstavljate, da do debate v javnostiniti slučajno ni prišlo. Uredništvo televizije je v javnosti sprožilovrsto različnih interpretacij o tem, kako prispevek ni bil dobropripravljen, kako izjave sploh niso bile posnete in interpretacijemočnih urednikov so malo novinarsko mnenje popolnoma preglasile.Pravzaprav je novinar v primeru cenzure skorajda vedno nemočen.Vse, kar lahko stori, je namreč to, da javno izjavi, da se dogajacenzura. Toda uredniki ga lahko vsakič znova zatolčejo z izjavami,da prispevek ni bil dovolj dobro pripravljen, da zgodba ni bila dovoljzanimiva za javnost in vsakršna debata o cenzuri odpade. Tako jebilo tudi takrat … V javnosti se ni nihče potegnil zame. Nikogar niniti zanimalo, kaj se je v resnici zgodilo. Nikogar ni zanimalo, kolikoklicev je prišlo iz urada predsednika vlade in kdo je urednikom dejal,ne, tega pa ne boste objavili … Le tednik Mag je ob priliki zapisal,da je komercialna televizija pred volitvami 2004 zagrešila hudocenzuro in edinole eden izmed novinarjev iste revije je nekaj tednovpozneje, ko se je vrsta eminentnih urednikov iz glavnih slovenskihmedijev zbrala na okrogli mizi na FDV, kjer so se pogovarjali ravnoo cenzuri – pravzaprav so drug drugemu in vsak za svoj medijvztrajno kimali, da se cenzura pri njih absolutno ne dogaja (haha) –glasno dejal, no, kaj pa se je takrat zgodilo s tisto zgodbo na POPTV? Prisotna urednica iz dotičnega medija je prebledela in ponovila,kar je ponavljala že ves čas – prispevek ni bil dovolj dobro priprav-ljen, prispevek ni imel izjav … blabla … No, kakšen je bil tekst, kina televiziji ni smel biti objavljen, lahko pa je bil objavljen 1. oktobra2004 v Financah, lahko preberete sami in presodite, če je bil res

192 ANA JUD

tako hud, da na komercialni televiziji ni smel v objavo, naslov:“Samostojni status Marijane Kanduti, Ropove svetovalke”, pod-naslov: “Svetovalka za odnose z javnostmi predsednika vlade AntonaRopa Marijana Kanduti je v uradu predsednika vlade “zaposlena”kot samostojna podjetnica.”

Tekst …“Kot samostojna podjetnica Marijana Kanduti dela že več let.

Predsednika Ropa je spremljala že skozi čas njegovega službovanjana finančnem ministrstvu, še prej pa je podobno delala na ministrstvuza delo, družino in socialne zadeve. O tem sta pred časom pisalaMag in Demokracija. V uradu predsednika vlade (UVP) dela devetsvetovalcev, ki so zaposleni za nedoločen čas in pokrivajo go-spodarstvo, notranjo in zunanjo politiko, nacionalno varnost inprotokol. Poleg njih so v uradu za določen čas, ki je vezan na mandatpredsednika vlade, zaposleni še štirje svetovalci, ki pokrivajo spletnestrani, gospodarstvo, varnost in notranjo politiko. Marijana Kandutiima v uradu poseben status. Ima sklenjeno pogodbo o opravljanjustoritev s področja komuniciranja z javnostmi, in sicer v skladu zzakonom o javnih naročilih po postopku oddaje javnega naročilamale vrednosti. Svoj način dela je pojasnila: “Kot samostojnapodjetnica imam pri delu z odnosi z javnostmi zagotovljeno svobodo,ki jo pri tem delu potrebujem. Sama sem se tako odločila. Za zdaj. Vprihodnje, če bom na tem položaju ostala, pa bom še videla …”Predsednik si sodelavce izbere sam … Predsednik vlade in ministriimajo privilegij, da si lahko najožje sodelavce vedno izberejo sami.Po svojih merilih. Predsednik Rop je Marijano Kanduti izbral zaradinjene sposobnosti dela z mediji. Redno zaposliti pa je najbrž nisomogli zaradi meril, ki veljajo v uradu. Za delovno mesto svetovalcaza odnose z javnostmi v UVP je nujna univerzitetna izobrazba. Kotje povedala vršilka dolžnosti direktorice UVP Renata Cvelbar Bek,je najbolj zaželena univerzitetna izobrazba ekonomske ali pravnesmeri. Marijana Kanduti, ki je leta 1990 diplomirala na prvi stopnjibiotehniške fakultete in si tako pridobila naziv inženirke zootehnikein kmetijstva, teh meril ne dosega. Kot samostojna podjetnica pa

193DOSJE ROKOMAVHI

ima kljub vsemu na UVP možnost opravljati najzahtevnejše inključne naloge na področju odnosov z javnostmi. Tak način dela naprvi pogled ni sporen, a odpira več vprašanj. Med drugim tudivprašanje uporabe zakona o sistematizaciji plač za takšno izvajanjedel. Poleg tega po pogodbi ni mogoče zagotoviti enakega nadzoranad izvajanjem delovnih nalog, razlaga Rajko Pirnat s pravne fa-kultete v Ljubljani. “Podpiram to, da uprava za potrebe strokovnihnalog občasno najame samostojne izvajalce. Za naloge, za katere jesistematizirano in nedvomno nujno stalno delovno mesto javnegauslužbenca, pa tak način dela ni primeren, ker izvajalec nima enakeodgovornosti, in ker se pri tem ni mogoče držati ustavne zahtevejavnega natečaja za zaposlitve.” Kot samostojna podjetnica lahkoMarijana Kanduti zasluži tudi plačo, ki je primerljiva s plačo rednozaposlenega svetovalca za odnose z javnostmi v UPV. Okvirno topomeni okoli 800 tisoč tolarjev bruto-bruto. V finančni izkazniciNunti komuniciranje z javnostmi Marijana Kanduti, s.p. piše, da jebilo predlani njenih skupnih prihodkov 14 milijonov tolarjev, lanideset, letos pa ji je UPV nakazal skoraj sedem milijonov tolarjev.Kot samostojna podjetnica Marijana Kanduti sama plačuje davke inprispevke, glede na vrsto, način in obseg opravljanja dejavnosti paima več prostora za določanje njihove višine kot redno zaposleni.”

Konec teksta …

No, ste med branjem preživeli?Še dihate?Je vse v redu z vami?Saj tekst ni nič posebnega kajne?Če je bil za Finance primeren, kako to, da za POP TV ni bil primeren?Ah, zaradi Marijane Kanduti …

Ja, Kandutijeva je dosegla, da na televiziji tekst ni bil objavljen.Zanjo je bil tekst namreč še kako pomemben. Razkril je “zgodbo” v“zgodbi”. Razkril je razlog, zakaj je bila Kandutijeva vsa letaprizadevna, zakaj je tako odlično trgovala z informacijami in si

194 ANA JUD

podrejala novinarje in novinarstvo samo. Saj roka roko umije, kajne?Marijana Kanduti novinarjem informacije, oni njej ljubi mir inpodporo. Mislite, da bi Delo takrat objavilo članek, ki ste ga prebraliprej? Ne bi. Zagotavljam. Mislite, da bi Mladina objavila ta članek?Seveda ga ne bi. Mislite, da bi TV Slovenija objavila prispevek?Morda, ampak takrat najbrž ne. Zdaj pa razmislite o tem, kar steprebrali. No, mi, na POP TV, smo se strašno skregali in drug vdrugega zmetali popolnoma vse, kar smo si lahko zmetali v obraz.Padale so takšne besede, da jih raje sploh ne bom opisovala. Brezveze. Danes nismo več skregani. Načeloma. Na POP TV dela nekajmojih zelo dobrih prijateljev; gre jim dobro, čeprav tudi posameznikičutijo pritiske. Recimo, nekdo od tam se je prav nehal pogovarjati.Eden od producentov mi je dejal, da so mu šefi rekli: “Ja, boljše bo,če se z njo nehaš pogovarjati.” Človek brez možganov je ubogal.Bedno. Z nekom drugim sva bila zadnjič na kozarčku v Cutty Sarku,kjer teče mimo promenada ljudi in vmes so bili tudi taki, ki bi lahkosprožili zlobne jezike, pa je človek naslednjega dne takoj zjutrajstopil do Beštra in mu rekel: “Ti … toliko, da veš, jaz sem bil včerajzvečer na pijači z Ano Jud.” Saj človek sploh ne more verjeti, kosliši kaj takega. Da gredo kakšni uslužbenci takoj zjutraj šefu poro-čat – ja, včeraj zvečer sem bil na kavi z Ano Jud, ti povem samotoliko, da ne bi bilo kaj narobe, da ne bi prišle iz tega kakšne čudnegovorice … Noro. Trumanov šov se je resda zaključil, ampak kuliseše stojijo.

Vsekakor pa smo, upam, s prej opisanim primerom razbili famo,da je POP TV neodvisna, da ne cenzurira. Tudi POP TV cenzurira.Zato pa je toliko bolj smešno, da se predstavlja kot neodvisnatelevizija.

Iz prve roke lahko povem, da imajo ljudje na POP TV v pogodbahčlen, v katerem piše, da mora vsak posameznik, če se kar koli zgodi,če je tožba ali kaj podobnega, sam kriti vse stroške. Si predstavljate,kaj takega? Grozljivo … Samocenzura.

V vseh drugih medijskih hišah novinarji takega člena v pogodbahnimajo, na POP TV ga imajo. Vsekakor zanimivo za debato o

195DOSJE ROKOMAVHI

novinarstvu, kajne? Brez skrbi, to se ne bo zgodilo. Enkrat lani semželela na to temo pripraviti prispevek. Za Studio City. Skorajda semga. Bil je že na pol posnet. Vseboval je izjave pravnih strokovnjakovin celo DNS. Oboji so povedali, da so pogodbe na POP TV zelosporne. POP TV seveda ni bila pripravljena podati izjave. Poklicalame je Nika Deu in prav zarjovela v telefon: “Kaj se pa vi greste!!!!!!?Mi smo privatna televizija!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Mi lahko delamo,kar hočemo!!!!!!!!!!!!!!!!!!” Uf. Skorajda mi je počil bobnič. Sevedaje res, da lahko POP TV dela kar hoče, ker je v zasebni lasti, in če seJurenec spomni, da morajo novinarji hoditi v službo pobriti na balinin oblečeni v rdeče tangice, se lahko zgodi tudi to.

Ne more pa POP TV kaliti novinarske neodvisnosti, se nato šepretvarjati, da je neodvisna, hkrati pa se buniti, če hoče kdo o temporočati.

Sorry, Nika, jaz lahko pišem o čemer koli hočem. Toliko demo-kracije pa še vedno imamo …

Kaj se je zgodilo nato? Mislite, da je bil prispevek, ki je bil že napol posnet, objavljen? Kje pa. Jakopičeva je prejela telefonski klic,in ko sem prišla v redakcijo, je rekla: “Veš kaj, oni so tebe vrgli, pase jim zdaj hočeš maščevati, zato tega ne bom objavila.” Kaj? Zdajpa, draga Nika Deu, ti, ki skoraj vsak teden zbombardiraš POP TV skakšnim bistrim elektronskim pismom, v katerem obvezno piše‘bodite kooperativni’ (in mi je že marsikakšen popovec potarnal, date ima čez e-pošto…), čakam, pojasni, kdo je koga vrgel? Kam?Čakam, da pojasniš, kako je POP TV pred volitvami 2004 cenzuriraladva prispevka. Čakam, da se javiš in pojasniš, kako odnašašinformacije iz hiše tudi k Požarju. Pomislite, kako nizko se je spustilaNika Deu. Poskrbela je, da je nekdo poklical Jakopičevo (če je nipoklicala kar sama) in prispevek je bil takoj cenzuriran. Seveda jeKaja Jakopič tako vestna novinarka, da nikdar ne bo priznala, da jeprispevek cenzurirala zaradi telefonskega klica, ona bo rekla, da jebila cenzura NJENA odločitev. Seveda je bila NJENA odločitev, toje itak jasno, a ravno tako je dejstvo, da je tej odločitvi botrovaltelefonski klic. Pred tedni sem jo o tem povprašala. Uf, kako se je

196 ANA JUD

izgovarjala … Poslala mi je e-mail, v katerem je napisala, da bi jaznjej mogla biti hvaležna, ker mi je objavljala prispevke. Kaj? Morabiti novinar urednikom hvaležen? Đizs. Od kdaj je pa novinarstvokaritativna dejavnost? Nato mi je v e-mail zapisala, da je bil tistitelefonski klic, ki ga je prejela, ZASEBNE narave in ona ni dolžnanikomur pojasnjevati, s kom se pogovarja ZASEBNO. To je res,ampak spet pomislite: kakšen je urednik, ki se je za umik prispevkaodločil po klicu, ki je bil ZASEBNE narave?

Mar ni zasebno – zasebno?Službeno pa službeno?Ne more biti zasebno pomešano s službenim in obratno.Ali lahko?Zato pa je oddaja Studio City takšna, kot je. Cenzorska. Ker se

Jakopičeva v javnosti pretvarja, da je NEODVISNA, a en ZASEBNItelefonski klic povzroči drastičen premik v njeni uredniški presoji.Popolnoma isto je bilo, ko je Marcel Štefančič jr. poklical Zavrla inpo njegovem nareku povabil v oddajo Požarja, kjer sta potem veseločebljala čez mene. Res, česa tako nizkega od Marcela ne bi nikdarpričakovala. Veste, kaj je še bolj zanimivo? Da mi je istega dne, uropozneje (po cenzuri), Štamcar poslal sms: “Kaj sta imeli z Niko Deu?”Eto, še en dokaz, kako Nika Deu z lahkoto iz POP TV vpliva nauredniške presoje na TV Slovenija. Pokliče ali pošlje nekoga drugega,da pokliče, provali neko informacijo in je zadeva rešena. Kaj lahkostoriš proti temu? Kako se lahko proti temu boriš? Kako lahkozaustaviš trgovino z informacijami? Ne moreš. Ne gre. Nikakor.Temu bi se lahko uprla Jakopičeva, ampak za njo že vemo, da sodi vrep urednikov, ki še nikdar niso slišali za neodvisnost in avtonomijo.Štamcarju sem potem odpisala sms: “Nič. Ampak, kako pa ti veš zato?” On: “Nima veze.” Jaz: “Marcel?” On: “Ne. Marcelu se niti nesanja, kaj se je zgodilo. Bi pa rad izvedel.” Jaz: “Naj vpraša Kajo …Ali pa magari svojo ‘ženo’, saj dela ona na POP TV.” Verjamem, daMarcel takrat ni imel prstov vmes, vem pa, da je za vsem skupajstala Nika Deu, Jakopičeva pa bi lahko bila vsaj toliko poštena, dabi povedala, kdo jo je poklical. Vendar tega ni povedala, zato

197DOSJE ROKOMAVHI

natančne poti, ki jo je opravila diskvalifikacijska informacija, nemoremo postaviti; vemo pa, da je prišla iz POP TV, da je bila njenamati Nika Deu. Nekdo je takrat rekel: “Ti imaš pa res jebeno smolo.Pripravljaš prispevek o cenzuri, pa ti ga cenzurirajo!” Ja, to že mejina štos, ampak je res. Si predstavljate še kaj bolj smešnega, kar senovinarju lahko pripeti? Pripravlja prispevek o CENZURI, a mu gaCENZURIRAJO. Ampak pravim, s posameznimi popovci zaradi tegamoj odnos ni skaljen. Za Niko Deu pa mi itak ni mar. Toda dokler seBešter in Jurenec ne spomnita, da bi se opravičila (pa sploh ne zaradizgodbe s Kandutijevo – tisto je že passe in se v tem primeru opisujele kot nazoren primer trgovine z informacijami –, ampak zato, kersta sodelovala v zločinski diskvalifikaciji moje prve knjige in menesame, tudi jaz ne kanim odnehati.)

Ko je bil članek o Kandutijevi objavljen, je Miha Štamcar nizkotnozasikal vame: “Ja, ves čas si bila proti Janši, na koncu si mu papomagala, da je zmagal. Ti si kriva, ker je LDS izgubila volitve!”Tudi nekaj LDS-ovcev mi je zasikalo v obraz popolnoma iste besede.Bedasto. Jaz? Da sem jaz kriva? Ej, saj zdaj bi vam pa že moralobiti jasno, da jaz jem vse … Seveda, vsi smo bili krivi za poraz LDS.Itak. Le LDS si ni bila dolgo časa sposobna priznati, da si je bilapravzaprav kriva sama. Predolgo časa je bila na oblasti, ljudje so seje nasitili. Ja, ljudje so se zasitili tudi Marijane Kanduti in njenihpodlih in zahrbtnih potez. Vem, da je Kandutijevo izguba LDS navolitvah močno stolkla. Rop je imel takoj po porazu bojda idejo, dabi jo Kacin vzel s sabo v Bruselj, ampak Kacin je rekel, da je tampotrebno drajsati papirje in res garati, no, potem pa se Rop več nioglasil, ker Kandutijevi najbrž ni bilo do birokratskega bruseljskegagaranja. Danes je Marijana Kanduti piarovka voglaševalski agencijiFutura DDB, nad piarjem v Futuri pa drži roko Franci Zavrl izPristopa.

Nekaj mi je padlo vmes … najboljši štos, ki sem jih slišala o kakšnemrokomavhu, o trgovcu z informacijami. Ker je štos vseeno malcepreveč “trde” narave, dotičnega rokomavha raje ne bom imenovala

198 ANA JUD

s pravim imenom in priimkom, ampak naj bo preprosto – rokomavh.Torej: nekega jutra navsezgodaj pride rokomavh na pomembenposlovni sestanek. Njegov obraz sončno žari, rokomavh deluje vespresrečen. Nekdo mu poreče: “Kaj je rokomavh, s kom si pa fukal,da izgledaš tako zadovoljno?” Rokomavh odgovori: “Z eno.” Človekspet vpraša: “A tako ji je ime?”, rokomavh pa odvrne: “Ne, bila jeena milijarda …” Vidite? Khm …

Levičar Janša pride, dobiček odide… k Božu Novaku

Situacija je složena, torej komplicirana …

izrek v nekdanji JLA

Pa vendar moramo poudariti, da Franci Zavrl nikdar ni bil največjiin najuspešnejši trgovec z informacijami v Sloveniji.

Bil je močen in uspešen, a bili so še uspešnejši od njega …Močna trgovina z informacijami, ki so velikega pomena za

dogajanje v gospodarstvu, je bil znameniti Ekonomski inštitut priPravni fakulteti (EIPF); “stari” ekonomisti, kot sta Jože Mencingerin Franci Križanič, pa so bili dolga leta najbolje “oboroženi” zgospodarskimi informacijami. Ravno tovrstne informacije so namrečizjemno pomembne za nadaljnje sklepanje svetovalnih pogodb, kismo jih v tej knjigi nekajkrat že omenili, saj lobisti v glavnemdelujejo preko njih. Z gotovostjo lahko zapišemo tudi to, da so vnajvečji meri ravno principi, ki jih je dolga leta udejanjal EIPF,botrovali sporu med “starimi” in “mladimi” ekonomisti, saj so imeli“stari” ekonomisti dostop do najboljših informacij (s katerimi solahko dobro trgovali in odlično zaslužili), “mladi” ekonomisti panikakor niso mogli zlesti do korita, ker so jih “stari” ekonomistiovirali in jim niso pustili uporabe informacij, ki so jih imeli sami.Kaj natančno so počeli “stari” ekonomisti in kar lahko interpretiramo

200 ANA JUD

kot sporno? Denimo, napačno so prikazovali rezultate ekonometrič-nih študij in s tem dajali kritje slabim investicijam. Lahkoponazorimo na primeru, ki je dokazljiv (s študijo, ki vam jo morajopokazati na EIPF, če si jo zaželite ogledati): Franci Križanič je vštudiji, ki jo je pripravil za DARS, zanemaril lastna dognanja.Multiplikatorje, ki bi morali biti večji od 1, če bi hoteli prikazatiblagodejne učinke investicij v avtoceste, je zanemaril celo tako, daje lastne rezultate študije, ki so pokazali, da so multiplikatorji manjšiod 1, popolnoma (seveda namerno) spregledal in v komentarju študijezapisal, da so večji. Zakaj? Ker je hotel ugajati naročniku študije,no, saj veste, če ugajaš naročnikom študije, te imajo kakopak radi inpotem naročijo še več študij od tebe, pa tudi številnim prijateljem tepriporočajo in tako imaš hipoma veliko dela. S takimi študijami sije Križanič pri marsikom ustvaril sloves strokovnjaka, ki potrdi vse,kar naročniki hočejo.

Štos: če hočete dokazati, da je gojenje črvov koristno za čistizrak, preprosto pokličete Križaniča in on vam to izračuna, potrdi,da lahko začnete gojiti črve. Seveda mu morate delo dobro plačati.Kaj mislite, zakaj so tovrstne študije v prvi vrsti sploh potrebne?Ker se na podlagi njih ugotavlja, kaj bi bilo najboljše za pridobitevnekega posla, in ali je neko podjetje sploh sposobno izvesti posel, jenjegova metodologija izvajanja del primerna za končni uspeh, ki gapodjetje želi preko določenega posla doseči. In tako naprej. Skratka,če pridobite študijsko potrdilo, da je gojenje črvov koristno za svežizrak, greste s to študijo nato na ministrstvo za kmetijstvo in vašihmožnosti, da dobite državno subvencijo za gojenje črvov, je veliko.Res veliko. Ker čisti zrak pač potrebujemo …

No, nato imamo tukaj ekonomista Veljka Boleta, ki ga marsikdoiz gospodarske sfere kliče “prvi mafijaš med ekonomisti”. Izvedelasem, da je bil (in še vedno je) dober prijatelj guvernerja BankeSlovenije Mitje Gasparija in zdaj že nekdanjega finančnega ministraDušana Mramorja (ki se je spomnil tako “fantastične” davčnezakonodaje, da imam zaradi bebavih statusov zdaj na davkariji dolg;res, Mramor, hvala, ljubim te!) in posledično mu je uspelo dobiti

201DOSJE ROKOMAVHI

pogodbo z ministrstvom za finance (MF) in MF naj bi mu mendaizplačevalo po tri milijone mesečnega pavšala. Zakaj? Da je pisalštudije. Nekdo, ki je zaposlen na MF, mi je dejal, da je enkrat napisaltako zanič študijo, da se je bojda celo Mramor držal za glavo. PolegMF-ja mu je tudi NLB veliko izplačevala, saj je bil njen “glavni”svetovalec. Tudi za Banko Slovenije je svetoval, opravljal svetovalneposle za razna elektro podjetja. Kaj vse je počel v resnici, ni povsemznano. Pa veste, kako je s temi študijami? V resnici jih itak nihče nepregleda zares dobro. Že v prvi knjigi sem zapisala, da v zasebnempodjetju Perenič svetovanje kar mrgoli študij sumljive kakovosti, kiso, kot so mi takrat zatrdili kar sami zaposleni v podjetju Pereničsvetovanje, v številnih primerih le copy paste z interneta, no, naračun njih pa je podjetje od državne uprave kasiralo milijone inmilijone. Skoraj 800 milijonov v štirih letih. Pa? Nič. Saj to je brezveze, a ne? Koga pa to sploh briga?

Mene je brigalo, pa Zavrla tudi. Vsakega po svoje, seveda …Tistega večera, lani jeseni, ko sem odhajala od Gorazda Pereniča,

sem Zavrlu poslala sms sporočilo, ki se je zaključilo takole – … bilasem pri Pereniču doma. Ponudil mi je kozarec vode in pogovarjalasva se. Veliko zanimivega je povedal. Škoda, ker ne bo nikoliobjavljeno … Zavrl je bil takrat v Baslu. Nemudoma mi je odpisalsms – Kajne, da se v vsakem od nas skriva človek? Celo v P.? Malcesem pomislila, nato pa odpisala sms – Ja, Franci, vsi se rodimo naenak način, le umiramo na tisoč različnih načinov … In veste, zelome preseneča, da je moj arhiv še kar naprej poln, prepoln Zavrlovihsimpatičnih sms sporočil. Res. Kar noče in noče se izprazniti …

Hecna pa je tudi zgodba o študiji, ki jo je Veljko Bole napisal, kose je dogajala afera “Union-Laško”. Bole je napisal študijo, ki jedajala prav Laškemu, natančneje rečeno, zapisal je, da Laško lahkoprevzame Union, slovenskemu gospodarstvu pa škoda vseeno ne bopovzročena. Oglasili so se “mladi” ekonomisti, ki so njegovo študijoraztrgali, saj so menili, da je imela študija veliko metodoloških napak,ker je po njihovem mnenju zajemala prevelike intervale zaupanja.Laško pa je hitro poklicalo na pomoč tujega strokovnjaka, ekonomista

202 ANA JUD

Jerryja Hausmana (MIT, Massachussets), ki je napisal, da je Boletovaštudija na najvišji mogoči ravni. Da je zadeva postala še bolj čudna,se je oglasila Margaret Slade (University of British Columbia), ki jeBoletovo študijo pokopala. V intervjuju, ki ga je dala za Finance, seje naravnost vprašala, kaj se je zgodilo s Hausmanom, da je kata-strofalno slabi študiji podal tako superiorno oceno. Če bi Hau-smanova recenzija Boletove študija prišla v mednarodno javnost, bijo ta raztrgala. Seveda njegova študija ni prišla v mednarodne sfere,ker v mednarodni javnosti čisto nikogar ne briga za to malo so-cialistično vukojebino, ki sliši na ime Slovenija. Lahko pa tukaj inzdaj zastavimo vprašanje, koliko je Laško plačalo Jerryju Hausmanu,da je napisal pozitivno recenzijo študiji, ki so jo drugi ocenili kotenega največji ekonomskih flopov v državi? Resno čakam naodgovor. Sem pač radovedne narave … Bole je imel dobre zvezesicer še na Abanki in Dursu, saj je bil (in še vedno je) zelo doberprijatelj nekdanjega šefa Abanke Aljoše Tomaža in Stojana Grilja,zdaj že nekdanjega šefa Dursa. Trden vir mi je zagotovil, da naj bimu bila Tomaž in Grilj izdajala informacije o bančnih komitentih indavčnih zavezancih raznih podjetnikov. S temi podatki naj bi Bolenato zlahka računal, kakšna je kreditna sposobnost posameznegapodjetnika, recimo. Zadeve ne trdim, vsekakor pa prijazno vabimekonomista Veljka Boleta, da popolnoma vse svoje pogodbe, vsodokumentacijo, bančne izpiske, pokaže, kajti resnično bi si želeliizvedeti, kako je on trgoval z informacijami? Bo šlo? No … a sespomnite, kako se je pred leti na kranjski fakulteti za organizacijskevede dogajala afera z zdaj že nekdanjim dekanom Jožetom Florjan-čičem in so v javnost prišle informacije o poslovanju iz davčnegapostopka, ki so po zakonu davčna tajnost. Resno se moramo vprašati,kako je mogoče, da take informacije pridejo v javnost? Takrat je bilšef Dursa ravno Grilj, ki je bil, ah, glej ga zlomka, nekoč zaposlenravno na kranjski fakulteti za organizacijske vede in je bil kakopakpovezan s “sovražniki” Jožeta Florjančiča. Nič čudnega, da sopodatki, ki so po zakonu tajni, prispeli v javnost, mar ne? Grilj jetakrat sicer podal izjavo, da podatkov ni izdal nihče iz davkarije.

203DOSJE ROKOMAVHI

Dobro, morda je bil vmes še kdo tretji, toda pomislite vendar, iz kjeizvira VIR! Vir izvira iz davkarije, kajne? Griljeva izjava je torejsmešna in v praksi ne vzdrži. Vprašajte se:

Iz kje drugje pa bi lahko prišli tajni davčni podatki, če ne iz davkarije?Ste res tako smešni, če mislite, da pridejo tajni davčni podatki izbližnje mesnice, recimo? Ne. Ali pa morda rastejo po gozdu kotjesenski gobani? Ne! Vir je bila davkarija. Zaupni davčni podatki sozbrani na Dursu in iz kje drugje preprosto ne morejo priti, kajti nikjerdrugje jih preprosto ni najti!

Se spomnite, kako je pred meseci nekdanji novinar Večera, danesposlanec SDS Miro Petek za oprostilno sodbo posameznikov, ki najbi ga bili pretepli, izvedel iz medijev? Nenavadno, kajne? Pomislite,kako informacije uhajajo celo iz sodišč …

Lahko zapišem tudi to, da sta bila “stara” ekonomista Veljko Bolein Jože Mencinger iz EIPF glavna vira Delove gospodarske novinarkeMije Repovž, ki bi jo Janša najraje poslal v kakšen frizerski salon.Danes zvezda Repovževih tone in Mija Repovž več ni tako sijočanovinarska zvezda, kot je bila nekoč, čeprav lahko njene članke ševedno beremo v Sobotni prilogi Dela, kjer lahko bojda pišejo lenovinarji z dokončano fakulteto in biti nasploh kredibilni, čepovzamem besede tovariša Jančiča, kajti le pisci, ki so “nad vsemi”,lahko strežejo eliti slovenskega intelektualnega bralstva. Pardon,Repovževa nima fakultete, zato se tukaj odrazi prva dvoličnostJančičevih besed. Da o tem, da polovica tistih, ki pišejo za Sobotnoprilogo nima fakultete, sploh ne govorimo. In sama sem Jančičazbodla z besedami: “No, poglej, Oriana Fallaci ima le 1. letnikmedicinske fakultete. Morala je delati, če je želela preživeti in pačni mogla študirati. Ampak intervjuvala je pa vse, kar je na tem svetukaj vredno … Tudi Homeinija, ki jo je celo vrgel na vrt, kjer je imelleve … no, recimo, da bi Fallacijeva danes želela v Sobotni prilogiobjaviti tekst. Kaj … ti bi ji ga zavrnil, zato ker nima šole?” Ja …

204 ANA JUD

“Ne. To je drugače. Ona je publicistka,” je rekel. Blabla … Dialog,ki sem ga ravnokar navajala, je iz letošnjega julija. Nekaj tednovpozneje, 15. septembra letos je Oriana Fallaci v Firencah umrla. Imelaje raka. Njena sestra Paola je za smrtonosno bolezen okrivila knjižneuspešnice, ki jih je v zadnjih letih, v boju proti terorizmu in islamu,napisala Oriana Fallaci …

Poleg tega, če smo že pri ekonomistih, v zadnjem času v Sobotniprilogi opažamo tekste Aleksandra Aristovnika in Boštjana Berčiča.Glejte, jaz sem resda samo ‘mali’ človek, nisem pa ravno neumenčlovek. Če lahko berem Economist in Spiegel in ju razumem, nemorem pa brati Aristovnika in Berčiča, ker se mi zdijo njune teorijenavadno podtikanje bedarij in ekonomskega ‘razvoja’, ki je šenajbližje nazadovanju, ne pa napredovanju, potem tukaj nekaj ne bodržalo, mar ne? Ob branju njunih tekstov dobi človek občutek, dajih v resnici piše Mija Repovž, ne pa Aristovnik in Berčič sama.Toda to ne bo držalo, Repovževa ne bi pisala tekstov drugim, res paje, da sta se na Sobotno prilogo infiltrirala preko nje. In da pišeta ponareku. Koga? Ah, seveda, po nareku Veljka Boleta in Jožeta Men-cingerja, ki zdaj, ko gre Mija Repovž v zaton, preko Aristovnika inBerčiča trgujeta z informacijami v Sobotni prilogi. Zanimivo je, kersta Aristovnik in Berčič “mlada” ekonomista, a kljub temu ne sleditavalu ostalih “mladih” ekonomistov, ki zagovarjajo radikalni libe-ralizem, ampak zagovarjata teze “starih” ekonomistov, ki so bili doJanše ves čas nastrojeni sovražno. Danes pa se Janša, ki je pozabil,kaj vse je obljubljal pred volitvami 2004, obrača bolj po tezah “starih”ekonomistov, in če bi šla Aristovnik in Berčič po poteh drugih“mladih” ekonomistov, liberalcev, ki so se od Janše umaknili ravnozato, ker je pokazal, da v resnici sploh ni liberalec in ga napredekdržave niti najmanj ne zanima, brez skrbi, da ne bi mogla objavljativ Sobotni prilogi Dela. Pač. Potrebno se je prilizniti, če hočeš pisatitam, mar ne? Dejstvo je, “stari” ekonomisti ves čas podpirajoslovensko “levico”, ki nikakor ni bila naklonjena Janši in zato sotudi “stari” ekonomisti ostro nasprotovali reformam, “mladi”, ki soliberalnih nazorov, pa so prej glasno podpirali Janšo, ker je pred

205DOSJE ROKOMAVHI

parlamentarnimi volitvami 2004 podal liberalni gospodarski pro-gram. Danes je situacija kakopak zmedena, saj Janše – kljub temu,da se sam vedno znova dokazuje, da je v resnici levičar –, načelomane podpirajo ne “stari” ne “mladi” ekonomisti; “stari” zato, ker so‘prodani’ LDS, “mladi” pa zato, ker jih je Janša razočaral in ne leto, razočaral je tudi volivce, saj od bleščečih in visoko letečihnapovedi in obljub ne vidimo in doživljamo prav ničesar …

Razen tega, da nam bodo na nekaj metrih morskega pasu bojdazgradili nekakšen zabaviščni otok, na katerega bo, če malo prera-čunamo, možno postaviti le malo večjo oštarijo, 30 ležalnikov in šeenkrat toliko brisač. Srednje kvadrature …

Drži pa, da je Janša lopnil po mizi in se odločil, da oglaševalskeagencije in inštitucije, ki so bile prej na strani “levice” oz. blizuLDS, danes več ne zaslužijo toliko, skratka, možnost za zaslužek jepostala zdaj omejena.

Recimo, EIPF se je lani dobiček znižal za 89,5 odstotka oz. 2,1milijona tolarjev. Slabši lanski rezultati naj bi bili sicer povezani znihanji velikih projektov, čeprav na EIPF za letošnje leto spet priča-kujejo izboljšanje poslovanja. A glede na to, da je EIPF izgubil držav-no sofinanciranje projekta kratkoročnega ekonomskega modelanapovedi, se jim poslovanje zagotovo ne bo moglo izboljšati tako,da bi dosegali enako dobre poslovne rezultate, kot so jih dosegalinekoč, ko je bila na oblasti LDS. Razen, če bodo našli drugegasofinancerja. Praznih rok sicer ne bodo, saj bodo omenjeni model šenaprej izvajali, zaradi potreb publikacije Gospodarskega gibanja, kijo država delno še sofinancira.

No, če smo že omenili EIPF, pa v povezavi z njim ne moremomimo daleč najbolj uspešnega lobista v Sloveniji. Njegovo ime jeLeonard F. Peklar, šef Sociusa, ki ga moji sogovorniki ocenjujejokot najuspešnejšega brokerja z informacijami v letih 2001–2004.Kaj je naredilo Peklarja? Kaj je pomagalo Peklarju, da se je sfuralna vrh slovenskih trgovcev z informacijami? Kakšne so bile njegovepovezave, kakšna poznanstva je imel? No, v prvi vrsti mu je poma-galo poznanstvo z … hja, spet Gregorjem Golobičem. Pa tudi sicer

206 ANA JUD

je imel Peklar dobre zveze v politiki, v gospodarstvu in medijih.Pravijo, da je bil vedno odličen blefer in na takšen način je prišel doštevilnih svetovalnih pogodb. Ravno preko svetovalnih pogodb paje nato trgoval z informacijami. Kot smo že omenili, so ravnosvetovalne pogodbe najpogostejši način, preko katerega se trgovinaz informacijami plačuje, ravno tako pa še vedno velja, da svetovalnepogodbe pri lobistih v resnici skorajda nikdar niso le svetovalnepogodbe. A veste, kaj je sploh svetovanje? To, da svetovalec oz.lobist pride k vam, se malo pogovarja z vami, mogoče vam kajprišepne, spijeta kakšno kavo in to je to. Prinese kakšne informacije,ampak jih tudi odnese. Včasih izvleče iz vas kaj, česar mu v resnicisploh niste želeli povedati, a se vam je med vrsticami zaletelo. Ničdrugega. Ponavadi. Da o tem, kako je lahko svetovanje včasihneučinkovito, sploh ne govorimo. Zaračunajo pa zelo veliko.

Po tarifi društva za odnose z javnostmi, stane ena svetovalna urav krizni situaciji okoli 100.000 tolarjev, vendar je v praksi ta številkaza marsikoga vsekakor prevelika, zato večina lobistov računa med600.000 in 1.200.000 tolarji za 40 ur na mesec. Kar je ravno takolep zaslužek, a ne?

Iz prve roke vam lahko povem, da je imel ravno Leonard F. Peklarz NLB oz. z njenim tedanjim predsednikom uprave Markom Voljčemsklenjeno pogodbo za urejanje ‘družbene klime’ v podjetju. Kaj jeto? Družbena klima? Morda medsebojni odnosi? Nekako tako, ja.Vsekakor zelo zanimivo svetovanje, kajne? Si predstavljate, da delatev podjetju, a ste z vsemi konstantno skregani, pa pride tujec, ki vasbo naučil, kako se obrzdate in ste z vsemi v prijateljskih odnosih?Res je, to bi lahko bilo urejanje ‘družbene klime’. Kaj natančno paje v skladu s pogodbo o urejanju ‘družbene klime’ Peklar v NLBdejansko delal, ni povsem znano. Vsekakor je tudi trgoval zinformacijami. Od NLB-ja, do Gregorja Golobiča, do medijev intako naprej. Nekateri so ga ljubkovalno klicali celo ‘Golobičevemisar’ … Emisar je tisti, ki sporočila prenaša od enega do drugega.Skratka, purš. Ampak potrebno je poudariti, da tudi Peklar, ravnotako kot Ocvirk (in napram Zavrlu), nikdar ni naročal in izvrševal

207DOSJE ROKOMAVHI

medijskih umorov. Če vam zaupam, kako nekateri znani poslovnežiin politiki – za hrbtom, kakopak –, kličejo Zavrla, vas bo zadelakap; tvegam: MEDIJSKI MORILEC! Peklarja in Ocvirka niso nikdarklicali tako, niti ju ne kličejo tako danes, ko njun vpliv prehaja oz.je že prešel v ozadje. Recimo, Peklar, ki je imel sicer v vsakem medijukakšnega urednika ali novinarja, kateremu je dostavljal informacije,ni šel tako nizko, da bi za nekaj tolarjev drobiža kogar koli linčal vjavnosti. Peklar je le pretakal informacije iz enega konca v drugega,seveda tako, da je imel glavno korist on. Treba je dejati še to, da jeimel Peklar, ki ga sogovorniki ocenjujejo kot razmeroma sposobnegapravnika, dobre zveze v tujini (nekaj časa je na elitni ameriškiuniverzi Harvard študiral upravljanje podjetij; bil je tudi predsedniknadzornega sveta Telekoma) in vse skupaj mu je pomagalo priposlovanju v Sloveniji. Seveda se je tudi njemu oz. njegovemupodjetju Socius močno zmanjšal dobiček in sicer za kar 88,7 odstotkaoz. 4,1 milijona tolarjev. Moram priznati, da sem ga lani poleti enkratzagledala. Sam je sedel v Asu, jedel večerjo in zraven srkal kozarecbelega vina. Obraz je imel ožarjen od soja male svečke, ki ti jo vAsu zvečer položijo na mizo. Prizor je bil dokaj otožen. Peklar semi je kar malce zasmilil. Kajti dejstvo je, da se Peklar več ne bopobral in zlezel med pomembnejše lobiste v državi. Dejstvo je, damu je afera – v kateri naj bi švicarsko podjetje Bados Consulting, kije poslovalo z Mobitelom, Peklarju na osebni račun nakazalo kar177 milijonov tolarjev podkupnine (Peklar je trdil, da so bili nakazanimilijoni kredit) –, uničila ugled, ravno ugled pa je v lobističnemposlu izjemno pomemben. Če nimaš ugleda, nimaš povezav inposledično nimaš ničesar. No, Peklar ugleda bržkone ne bo uspelponovno (ali vsaj hitro) pridobiti. Kaj se je v primeru afere sPeklarjem dejansko zgodilo, spet ne vemo. Razen tega, da je nakazilodenarja bilo. Če je bila podkupnina ali ne, bo vsekakor težko dokazati.Kolikor je znano, je Peklar nazadnje v izjavi za Finance (maj 2006)dejal, da proti njemu ovadba še sploh ni bila vložena (vložena jebila nekoliko kasneje). Glede na to, kako težko je pri lobistih postrečis trdnimi dokazi, je povsem možno, da “afera Peklar” ne bo nikoli

208 ANA JUD

dokončno pojasnjena. Kakor večina vseh afer, ki se v naši državinajprej razplamtijo, nato pa mahoma potihnejo. Kar čudi, je večnapozicija medijev: začnejo afero in je nikoli ne dokončajo. Razenafere Orion, ki ni bila politična zgodba, ampak zgodba o naivnih‘malih’ ljudeh, ki jih nekoliko večji ljudje en-dva-tri prinesejonaokrog … Vsaj zgodbe o korupciji in podobnih stvareh v medijihnikoli ne dobijo epiloga. Še nikdar niste pomislili na to? No, pomislitezdaj. Zadeva je zares čudna, mar ne? Ali pa niti ne, če pomislimo,kako so pri nas rovi prepleteni, kako so vsi povezani z vsemi, politikaz gospodarstvom, gospodarstvo z mediji, vi, ‘mali’ ljudje pa jestetisto, kar se najmogočnejšim v tej državi zahoče. Zanimivo je tudito, kdo je zrušil Peklarja? Ja, “afero Peklar” je lani sprožil sedanjidirektor TV Slovenija Jože Možina (takrat je bil še novinar TVSlovenija), za Možino pa vemo, da je blizu Janši. In Janši zagotovogodi, da je onemogočil najmočnejšega trgovca z informacijami vnaši državi, ki je bil povrhu vsega še blizu LDS, kajne? In kljubtemu, da Peklarju (še) ničesar niso dokazali, nobene krivde, je njegovugled uničen. In potrebno je vedeti, da je pred tem Peklar uživalvelik ugled.

Vidite zdaj, kaj lahko povzročijo mediji? Razumete, kolikšno močimajo in kako je preko njih mogoče uničiti nadaljnjo kariero nekoga,ki kakšnemu mogočnežu ni po godu? Ni nujno, da mediji zadevedokažejo, ni nujno, da nekomu dokažejo krivdo, dovolj je že to, daga očrnijo in je z njim lahko zelo hitro konec. Grozljivo, mar ne?

Res je, bojte se ljudi, ki gredo vsako jutro v trafiko po svoje mnenje,ali pa svoje mnenje vsak dan izvedo preko dnevnoinformativnih od-daj …

Peklarja bi se Janša sicer s težavo znebil, saj je imel odlično razvejanomrežo in tudi po porazu LDS bi mu posel zagotovo dobro tekel; čega ne bi uničila omenjena afera. Kajti Peklarja so imeli ljudje radi.Niso ga grdo ogovarjali, kakor ogovarjajo Francija Zavrla. Zavrl pri

209DOSJE ROKOMAVHI

številnih podjetnikih nikdar ni užival posebej velikega ugleda kotčlovek, so pa taisti ljudje vseeno cenili njegov – nos. Kajti Zavrl jevedno znal zavohati, kje se skriva denar. Vedno ga je znal pobrati.Če ga ni bilo, pa ga je preprosto naredil. Iz nečesa že. A povejmo žeenkrat – če smo že tolikokrat namignili, da se Zavrlov vpliv manj-ša –, da je danes tudi Zavrl izgubil precej poslov. Janša prav zares ničlovek, ki bi pozabljal … ali pa so drugi (končno) postali spretnejšiv lobiranju?

Kdaj je ‘počilo’ med Janšo in Zavrlom?Nekdo mi je dejal: “Med njima je večkrat počilo …” Odkrito pa

je med njima počilo leta 1994, ko je v javnost udarila novica, da soagenti varnostnega organa obrambnega ministrstva pri Depali vasiaretirali in pretepli Milana Smolnikarja, nekdanjega uslužbencaspecialnega brigade Moris. Mile Šetinc (z Dušanom Kebrom) jetakrat napisal izjavo in jo naslovil na tedanjega predsednika vladeJaneza Drnovška, v izjavi je med drugim pisalo: “Vojaško nasiljenad civilnimi osebami si spet poskuša pridobiti domovinsko pravicov naši družbi, pa čeprav je tokrat vojaški škorenj naš.” Izjavo jetakrat podpisalo sedemnajst članov tedanjega Odbora za človekovepravice in med njimi je bil tudi Franci Zavrl. Ker je šlo Zavrlu takratnajbrž že tako ali tako le še za biznis, lahko sklepamo, da ga razpadčetverice bržkone ni pretirano ganil. Tako ali tako je bil že povezans tedanjim predsednikom države Milanom Kučanom, med slednjimin Janšo pa ni bilo nikakršne ljubezni in najbrž je Janšo najbolj motiloravno to, da se je njegov kamerad iz JBTZ “prodal” Kučanu. Res jesicer, da se je letos četverica JBTZ (po dolgih letih) ponovno zbralav popolni zasedbi (Janša, Ivan Borštner, David Tasić in Zavrl) in resje, da Zavrl dela z vlado pri oglaševanju reform … in res je, da jeZavrl pomagal Janši pred volitvami 2004, toda vse to še vedno nespremeni dejstva, da je Zavrl glavne posle izgubil.

Zaradi Janše …Naša država je precej čudna, kar se tiče povezave med politiko in

gospodarstvom, in ko človek pogleda, kako ljubeče se oba faktorjaoklepata drug drugega, se mu kar stoži po … hm, Finski, Veliki

210 ANA JUD

Britaniji, denimo. Če vzamemo primera finske Nokie in podjetjaVodafone UK iz Velike Britanije: mar menite, da gredo šefi obehpodjetij, preden sklenejo posel (pa magari ‘oglaševalski’), za mnenjein nasvete spraševat oba premierja Mattija Vanhanena in TonyjaBlaira? Niti slučajno. Kvečjemu gresta Vanhanen in Blair spraševatnjiju, preden v določenih zadevah sprejemata politične odločitve.Res je, da sta Finska in Velika Britanija specifična primera, kjer sebeleži izjemno nizko vmešavanje politike v gospodarstvo, a najbržvam še ni ušlo iz spomina, da je Janša pred volitvami 2004 napo-vedoval radikalno ločitev gospodarstva in države, kar je ena odtemeljnih doktrin liberalizma. Liberalci namreč verjamemo, da morabiti vpliv države na gospodarstvo minimalen (ne povsem izničen,kot najbrž mislijo nablojeni anarhisti), ampak minimalen, karpomeni, da je najboljše čim več podjetij, ki so v državni lasti, pri-vatizirati in s tem doseči, da se politika ne bi vmešavala v gos-podarstvo in manipulirala z njim. Čeprav ni nujno, da bi obsežnaprivatizacija v naši državi obrodila pozitivne sadove, saj se lahkopolitika vmešava v gospodarstvo tudi preko drugih poti, ni nujno lepreko lastniških deležev. Prej smo, denimo, govorili o komercialniteleviziji POP TV, ki jo ima v lasti ameriška korporacija CME, no,pa ste mnenja, da se politika ne more vmešavati v delo tega medija?Pa še kako se lahko. Spet preko rokomavha Zavrla (ki dela z državo,a hkrati dela še za POP TV) in tudi preko reklamnih oglasov, kiizvirajo iz podjetij, ki so v delni/celotni državni lasti. Pomislite: čebi se POP TV danes sistematično spravila razsuvat Janšo, bi on lahkopreprosto porekel, okej, v redu, vi pa v zameno, ker me tolčete, neboste dobili Telekomovih in Mobitelovih oglasov, denimo. Če bi sekaj takega zgodilo, bi bili na POP TV fino pečeni. Brez denarja nimuzike. Govorim hipotetično, ampak kdor vsaj približno vidi, kajpočne Janša, mu mora biti jasno, da je Janša takšno potezo sposobenpovleči tudi med tem, ko si doma čisti zobe. V hipu. V trenutku.Nemudoma. Kajti tako se to dela. Kot v vojski. Ker POP TV reklamneoglase potrebuje, saj so reklamni oglasi v komerciali oz. medijih, kiso izključno komercialne narave, nujno potrebni za preživetje, je

211DOSJE ROKOMAVHI

jasno, da si POP TV ne bo kopala jame in napadala Janše. Tako nemoremo pričakovati, da bo proti oblasti poročala TV Slovenija, sajvemo, da je RTV Slovenija v državni lasti, kar pomeni, da je “javni”servis; in ravno zato, ker je v državni lasti, vemo, da poroča v pridJanševe javnosti. Morda sploh vidite kakšen medij v državi, ki sidanes upa poročati proti Janši? Bolj malo jih je. Mladina. In Finance.Vse ostalo se je pokorilo.

Napovedani drugi val privatizacije pa se v Sloveniji ni uresničilin se bržkone ne bo uresničil, saj je Janša zdaj zamenjal ploščo in sepovsem prilagodil stari socialistični miselnosti, kakršne smo bilivajeni že prej. Preteklih 12, ne, pravzaprav preteklih 50 let … Nekdoje rekel: “Janša je imel pred volitvami 2004 liberalni program, danesima pa koalicijo. Kaj češ.” In tako se je zgodilo, da je Zavrl preprostoizgubil številne glavne posle z družbami, ki so v celotni ali delnidržavni lasti: Telekom, Mobitel, DARS, Zavarovalnico Triglav intudi Vzajemno. Slednje Zavrl sicer ni izgubil zaradi Janše, ker jeVzajemna za razliko od ostalih podjetij v zasebni lasti, ampak jo jeizgubil zaradi ne preveč dobrega odnosa s predsednikom upraveVzajemne Markom Jakličem.

Ko je pred meseci med Vzajemno in Zavarovalnico Triglavpotekala vojna za zavarovance in so številni iz Vzajemne prestopilik Zavarovalnici Triglav, naj bi bil Jaklič zelo jezen na Zavrla, saj jePristop delal piar za obe podjetji, Jakliču pa se je zdelo, da je Zavrlveč in boljše delal za Zavarovalnico Triglav kot za Vzajemno.

Bojda je Zavarovalnica Triglav Zavrlu tudi več plačala kotVzajemna …

Od takrat naprej sem tako iz strani Zavrlovih kot tudi iz straniJakličevih ljudi slišala precej hecne interpretacije o njunem odnosu.Bojda sta si neskončno skočila v lase in sta menda na smrt skregana.Menda naj ne bi komunicirala. Sploh. Aha … za pokušino vam lahkopovem, da sta se Jaklič in Zavrl pogovarjala 20. marca letos, pa spet17. in 20. aprila letos, pa spet 14. maja letos, nato še 17., 19., 23. in25. junija letos in tako naprej. Ne sprašujte me, od kje vem za njunokomunikacijo, ker vam ne bom povedala. Ker mi tudi ni treba

212 ANA JUD

povedati. Nebo si delimo s pticami … Vsaj nekaj mi je všeč v tejdržavi napram ZDA. Novinarju ni potrebno izdati svojih virov, vZDA je bila zaradi nekdanje tajne agentke CIE Valerie Plame predmeseci sprejeta zakonodaja, po kateri je novinar dolžan svoj virizdati. 5. člen novinarskega kodeksa v naši državi pa pravi: “Novinarsme zavrniti pričanje in razkritje vira informacij.” In ne mislite, dastikam za takšnimi podatki iz kakršnih koli osebnih vzgibov. Menimpa, da je razkrivanje tovrstnih podatkov v izjemnih primerih, ko greza razkrivanje korupcijskih dejanj, v javnosti dovoljeno. Če bi Zavrlin Jaklič, hipotetično, ljubimkala, se v to nikakor ne bi vtikala,zagotavljam! Ampak, ker Zavrl in Jaklič na zunaj dajeta vtis, da negovorita, v resnici pa sta kar precej klepetava, je zadeva zanimiva.Ker sem želela natančno preveriti, kaj se dogaja med njima, semgovorila z nekom, ki oba zelo dobro pozna in njuno poslovanjekakopak tudi. Govorim o Jožetu Biščaku iz agencije Odmev, ki po“sporu” med Zavrlom in Jakličem, svetuje Jakliču. Kot je povedal,mu Jaklič za svetovanja odšteje 1.200.000 tolarjev na mesec (denargre iz premij, ki jih vplačujemo zavarovanci, seveda). Za ta denarmu Biščak nudi okrog 40 ur svetovanja, ki niso praktično nič dru-gega kot malo klepetanja o tem, kako ravnati z novinarji in takonaprej. Zanimivo je že to, da ima Jaklič (enako kot večina dru-gih podjetnikov), poleg lastnih piarovcev še posebne svetovalceza javnosti. Mar ni tukaj nekaj odveč? Piarovci ali posebni sve-tovalci? Posnetek (legalno) pridobljenega dialoga je shranjenv mojem osebnem arhivu, ima pa ga tudi policija, ki je bila ssnemanjem seznanjena. Delček dialoga objavljam (sestavljenadatuma 3. september 2006 in 6. september 2006; obakrat pri Biščakudoma):

On – Jaklič plačuje vse. Vse plačuje. Glej, z Zavrlom več ne dela,ker sta se skregala, ampak plačuje ga pa še vedno …

Jaz – Zakaj ga pa plačuje, če več ničesar ne dela zanj?On – Ja, zakaj! Zato, da mu da že enkrat mir …Jaz – Iz česa pa Jaklič to plačuje?

213DOSJE ROKOMAVHI

On – Ah, daj, Ana …Jaz – Ne, res, kdo to plača?On – Ja, kaj misliš?Jaz – No … kdo?On – Ti, Ana, ti to plačaš, če si zavarovana pri Vzajemni!Jaz – Se pravi, da gre denar za podkupovanja Zavrlu iz premij, ki jih

mi, zavarovanci vplačujemo v Vzajemno?On – Ja. Kaj si pa vendar mislila?Jaz – Ne vem, to je sporno. To je kraja.On – Veš kaj, Ana, kaj pa je to vzeti 5 milijonov na mesec iz Vzajemne?Jaz – 5 milijonov? To je veliko!On – Veš kaj, teh 5 milijonov sploh nihče ne opazi! 5 milijonov je za

Jakliča pičkin dim. Razumeš? Pičkin dim!Jaz – Aja?On – Ja. Jaklič lahko vsak mesec vzame iz Vzajemne 5 milijonov, pa

tega ne bo nikdar nihče niti opazil, verjemi …Jaz – Ker tega ne bo nihče šel nikoli pregledovat, a ne?On – Veš kaj, Ana …Jaz – Kaj?On – Tebe se zdaj, ko pišeš to knjigo, veliko ljudi boji, ampak jaz se

te ne bojim …Jaz – Ti se me ne bojiš, ampak Marko Jaklič se me pa boji …On – Jah, tako reputacijo si dobila … ljudi je strah … ne vedo, kaj

jim boš naredila …Jaz – Tudi Zavrla se Jaklič boji?On – Ti Zavrlu pripisuješ preveliko moč, njegova moč je trenutno

zelo oslabljena …Jaz – … vem, pobrali so mu večino glavnih poslov …On – No, saj … res pa je, da številni še vedno zatrepetajo, ko pri-

de …Jaz – In Jaklič je eden od njih?On – Recimo. On hoče imeti predvsem mir …

Zato torej Jaklič in Zavrl komunicirata? Ko Zavrl hoče denar, pokliče

214 ANA JUD

in poreče, daj mi toliko in toliko, če ne, bom jaz poskrbel, da bojavnost izvedela to in to? Ej? Mar ni to sick? Malo se tudi zamislite,iz česa Jaklič plačuje Zavrla, kaj ste prebrali … mislite, da ga resplačuje iz lastnega žepa? Nak … Motite se. Vse gre iz “našega”denarja, kajne? In glede na to, da sem tudi sama res zavarovana prizavarovalnici Vzajemna, si drznem zapisati, da je denar “naš” oz.tudi “moj”, saj tudi vplačujem premije. Kdo ustvarja Vzajemno, čene mi, zavarovanci? In moram priznati, da me precej zmoti, če iztrdnih virov izvem, da Jaklič tudi z “mojim” denarjem plačuje “vse”,tudi Zavrla in njegove nečedne poteze. Si predstavljate še kaj boljgrotesknega? Najprej me ta ‘mali’ hoče uničiti in ubiti, nato mu paJaklič lepo plačuje … tudi z MOJIM denarjem! Kaj natančno muplačuje? Ah, obvaruje ga pred medijskimi linči. Potrudi se, daJakličeve ‘umazane’ zgodbe ne pridejo v javnost. Da sam ne poda vjavnost ‘umazanih’ zgodb, ki jih ima o Marku Jakliču, kajne? Sajvemo, da Zavrl rad zbira umazane zgodbe o posameznikih in nato znjimi trguje. Res, beda od bede. Beda od države, da ima takšnegadržavljana. Beda od zemlje, da dovoli, da po njej hodi takšno živobitje.

Res, jaz sem samo ‘mala’ državljanka, ampak svojega denarjanikakor nočem dajati Zavrlu, zato pričakujem, da Jaklič in Zavrlsedaj pojasnita svojo komunikacijo in nakazila, ki jih od Jakliča(Vzajemne) prejema Zavrl? Želimo izvedeti, za kolikšne zneske grein kakšne so transakcijske poti, po katerih pridejo zneski iz Vzajemnedo Zavrla? Želimo tudi izvedeti, kako to ti zneski prikazani vposlovnih poročilih in predvsem se ne več hecati s tem, da ZavrlJakliču morda še svetuje, ker imamo potrjeno dejstvo, da mu nesvetuje, zato prikazovanje svetovalnih pogodb ne pride v poštev, čepa že, naj se natančno definira, kaj svetovalne pogodbe v tem primerupomenijo?

No, ostala podjetja, razen Vzajemne, pa je Zavrl nedvomno izgubilzaradi Janše. Saj zdaj že veste, kaj je država? Politika. In kaj je

215DOSJE ROKOMAVHI

politika? Oblast. Na oblasti pa je danes Janša in ta se je pač odločil,da bo oglaševalske posle tistih podjetij, ki so v delni/celotni državnilasti predal nekomu drugemu. Čeprav ima Pristop na uradni spletnistrani vsa podjetja, ki so mu ušla, še vedno zabeležena med največjiminaročniki (možno je, da je Janša Zavrlu pustil drobtinice, ki medbogataškim žretjem popadajo z mize in tudi posli med agencijamise pogosto delijo, no, možno pa je tudi, da jih ima Pristop zabeleženena spletni strani kot reference iz preteklosti), pa ne moremo mimodejstva, da je vse največje oglaševalske posle z omenjenimi podjetji(razen z Vzajemno, ki jo je v večji meri vzela mlada agencija Odmev)na svojo stran pridobila komunikacijska skupina SPEM iz Maribora,ki jo vodi Božo Novak (svetuje tudi KAD-u in SOD-u, kar pomeni,da ima preko Marka Pogačnika in Tomaža Toplaka povezavo tudido Andrijane Starina Kosem). Mimogrede: zanimivo je, da za njihovopiar šolo LSPR predava (obdobje zadnjih nekaj let) tudi odgovornaurednica informativnega programa POP TV Darja Zgonc. Lani jebila za predavanje za LSPR zelo pohvaljena. Lepo. Čestitamo. Pavendar se zamislite nad tem, da je odgovorni urednik informativnegaprograma v enem od najmočnejših slovenskih medijev, predavateljv piar šoli … Konflikt interesov?

16. člen novinarskega kodeksa pravi takole: “Da bi se novinarizognil dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se moraodreči darilom, uslugam ali nagradam in se izogibati brezplačnimpotovanjem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlitvam, delu vpolitiki, državnih uradih ali drugih javnih institucijah, če bi to lahkozmanjšalo njegovo verodostojnost ali verodostojnost novinarskeskupnosti.”

Torej, nehigieničnost? Še kaj? Dodaten zaslužek. Tudi. Koliko?Nekaj že … Pa tega ubogega kodeksa v naši državi nihče ne spoštuje.

Niti sanja se mi ne, zakaj ga sploh imamo …Posledično, preko sodelovanja med Zgončevo in LSPR, pa lahko

ima tudi agencija SPEM velik vpliv na delo na POP TV, mar ne? Podrugi strani je Zgončeva sicer povezana tudi s Pristopom (prekoZavrla in Leona Magdalenca). No, to je, recimo, eden od številnih

216 ANA JUD

načinov, kako lahko kakšna agencija “zakupi” določenega urednika.Vzame ga za predavatelja pri kakšnih projektih, stik je navezan, pla-čila potekajo, kaj vse je v resnici všteto v izplačila, pa sam bog ve.Itak je jasno, da v SPEM-u nikdar ne bodo priznali, da preko takihsodelovanj vplivajo tudi na poročanje posameznega medija (pa vemo,da tudi tako poskrbijo za lepo obravnavo svojih klientov v raznihmedijih) in jasno je, da tudi urednica ne bo rekla, ja, moje početje jesporno! Ne, ona bo rekla, da je njeno početje povsem normalno započetje odgovornega urednika informativnega programa, zadeve paso izpeljane tako prefinjeno in zapleteno, da kakršne koli krivde nemoremo dokazati nikomur. Lahko le opozorimo na spornost doga-janja.

Kajti če odgovorni urednik informativnega programa nekegamedija predava v piar šoli, to zagotovo ne more biti pohvalno. Sevam ne zdi, da takšen odgovorni urednik počne dvolične stvari?

Po eni strani svojim novinarjem govori, kako morajo biti ostri,kako morajo delati, da čim več izvlečejo iz sogovornika ali ga čimbolj medijsko stolčejo, po drugi strani pa ravno ljudem, ki v medijihnastopajo kot sogovorniki, predava o tem, kako se obraniti zoprnihnovinarjev in izpasti v javnosti čim lepši-boljši-pametnejši. AmpakPOP TV je seveda zasebna televizija in tam si odgovorna urednicakaj takega lahko privošči. Težko je verjeti, da bi si enake potezeprivoščili uredniki oddaje TV Dnevnik, kajne? Ampak zakaj jeagencija SPEM pobrala posle Pristopu oz. zakaj naj bi bil SPEMboljši od Pristopa? Težko rečemo, težko razčlenimo, saj bistvenihrazlik ni. Pristop je kakovosten in kakovosten je SPEM. Pristop jedrag in SPEM je drag. Aha … Pristop ima Zavrla, SPEM ima Novaka.Ja. Razlog tiči v osebah in v lobiranju. Seveda vemo, da se takoZavrl kot Novak šlepata na politiko in na Janšo, ampak Novak je bilv tem očitno uspešnejši. Janša ima Novaka v čislih že iz leta 1988,ko je bil Novak predsednik mariborske študentske organizacije in jepodprl Janšo, ko je ta kandidiral za predsednika RK ZSMS. Leta1990 pa sta Novak in Matjaž Šinkovec, ki je ravnokar postal novišef SOVE, napisala knjigo z naslovom Kako zmagati na volitvah.

217DOSJE ROKOMAVHI

Kot vemo, je Novak napisal tudi knjigo z naslovom “Lobiranje jevroče”. Knjiga mi je prišla za kratek čas v roke in jo ocenjujem kotdobro in bilo bi prelepo, če bi se lobisti, rokomavhi, brokerji, trgovciz informacijami, držali vsega, kar je Novak zapisal. Med drugim jezapisal tudi 10 lobističnih zapovedi, ki bi se jih moral držati vsaklobist oz. trgovec z informacijami. Preberite (vir: spletna stranSPEM):

1. DOBER LOBIST ODLIČNO POZNA OKOLJE.Socialni kapital, poznavanje političnega, socialnega, psihološkega,upravnega, ustavnega in pravnega okolja, poznavanje potreb ininteresov posameznikov iz vlade, parlamenta in političnih strank terpoznavanje procedur in javnosti so ključna orodja za delo lobista.Dober projekt ne mine brez natančne analize.

2. NIKOGAR NE PODCENJUJ.Podcenjevanje je grob vsakega projekta. Še tako nenavaden poslanecali državni sekretar je lahko bolj pomemben za lobistični projektkot deset vrhunskih strokovnjakov. Še tako nepoučena gospodinjaiz ruralnega okolja je lahko pomembnejša za javno mnenje kot kopicanovinarjev. Če velja, da ni pametno nikogar podcenjevati, pa ne sme-mo razkriti, da smo ugotovili, da nas podcenjuje nasprotnik. In čenas nasprotnik (ali konkurenca) podcenjuje, je to za nas dobro, sajobičajno s tem razkrije svoje napake.

3. NE PODKUPUJ IN NE IZSILJUJ, TO STA KAZNIVI DE-JANJI.Vsakršna oblika nelegalnega pritiska na lobirance je posebej zani-miva tema za javnost in medije, škoduje pa mnogo bolj kot koristi.Podkupovanje in izsiljevanje sta kaznivi dejanji in sta kratkega daha.Vsak resen lobist dela dolgoročno. S podkupovanjem si lahko čeznoč zapravimo ugled, ki smo ga gradili vrsto let.

218 ANA JUD

4. NE DOMIŠLJAJ SI, DA OSEBNO POZNANSTVO ŠTEJE.Interesi, ki jih ima dober znanec ali pastorek, ki smo mu pomagalido kakega pomembnega položaja, so običajno drugačni od naših.Dobro je treba definirati, kaj so interesi in kriteriji, ki jih ponujamolobirancu in ki le-temu omogočajo pridobiti dodano vrednost.

5. MEDIJI NAJ BODO TVOJ ZAVEZNIK.Orodja odnosov z mediji vključimo v lobistični projekt. Mediji sokredibilni, ker odpirajo nove teme in vsebine.

6. LOBIRANCI RADI POSLUŠAJO ARGUMENTE LOBIS-TOV.Preprosto ne vidijo razloga, zakaj jih ne bi poslušali. To počno, kerjim lobisti prinašajo informacije.

7. NACIONALNO LOBIRANJE JE POLITIČNO, V EU JETEHNICISTIČNO.Lobiranci v nacionalnih državah se potrjujejo na volitvah, zato sonjihovi interesi politični in pogosto javni. Njihov jezik je preprostin medijsko razumljiv. V Evropski komisiji in njenih službah delujejotehnokrati, njihovo razmišljanje in medsebojno komuniciranjetemeljita na trdem tehnicističnem razmišljanju in jeziku.

8. DOBRI LOBISTI SO NEFOTOGENIČNI.Stojijo za odrom in ne na odru. Slavo pustijo požeti drugim.

9. NAROČNIK NAJ PRAVO INFORMACIJO VEDNO PLAČAVNAPREJ!Jasno je, da informacij ne zaračunamo, ker so običajno javnodostopne. A storitev zaračunamo tako, da zaračunamo čas, ki smoga porabili, da smo informacijo našli.

219DOSJE ROKOMAVHI

10. DRŽI SE PROFESIONALNIH IN ETIČNIH KODEKSOV.Ne glede na to, ali je lobist član strokovnega združenja ali ne, najdosledno upošteva kodekse. Pripravili so jih profesionalci zdolgoletno prakso in izkušnjami.

Nato je še zapisal: O tretji zapovedi (ne podkupuj) kroži naslednjamenedžerska anekdota: če se že kdo pusti podkupiti, naj vzame vsaj3 milijone evrov: milijon zase, milijon za varnostnike, ki ga bodovarovali do smrti, in milijon za plastično operacijo. (Znanec, ki jeob razpadu nekdanje države imel možnost spraviti v žep tak znesek,in to v gotovini, a tega ni storil (!), pravi, da tudi 3 milijone ni dovolj.V Braziliji bi pogrešal sobotno kavico na Lentu.)

Aha, mogoče pa zdaj vemo, kako in zakaj Zavrl kasira denar odJakliča in tako naprej; morda špara za daljši izlet v Brazilijo?

Navajala bom še delček dialoga z Jakličevim svetovalcem JožetomBiščakom (posnetek je pri meni v osebnem arhivu in na policiji;sestavljena datuma 3. september 2006 in 6. september 2006, obakratpri Biščaku doma):

Jaz – Kaj pa misliš s tem, da Jaklič plačuje vse? Koga še plačuje?On – Jah, koga, saj plačuje vse … tudi Boža Novaka plaču-

je …Jaz – Aja? Boža Novaka? Zakaj pa njega?On – Jah, isto …Jaz – Kaj isto? Nič ne dela Novak za Jakliča in Vzajemno?On – Ne, nič ne dela …Jaz – Torej ga samo plačuje … zakaj?On – Isto kot Zavrla …Jaz – Da ima mir?On – Ja.Jaz – Ne verjamem, da je Novak sposoben početi tako nizkotne reči

kot Zavrl. Njegovi poslovni partnerji so mi ga opisali drugače …On – Dobro, tako nizko res ne gre, ampak Jaklič ga vseeno plaču-

je …

220 ANA JUD

Jaz – Preventivno?On – Ja. Boljše je plačati, nikoli ne veš, kdaj boš lahko naletel na

težave …Jaz – Koliko se pa to plačuje?On – Po pol milijona, po milijon na mesec …Jaz – Za nič dela je to sijajno. Jaz bi tudi to počela.On – Ja, ti bi bila verjetno odlična, ker poznaš vse možne pizdarije

v novinarstvu in veš, kaj lahko ljudi obvaruje pred njimi …Jaz – Ravno tako vem, kako se jih z lahkoto v javnosti zakolje …On – To pa je tudi res …Jaz – Novak je napisal neko knjigo …On – Ah, tisto je že staro …Jaz – Pa drago tudi … hotela sem jo kupiti, a sem videla, da stane

skoraj 16 čukov … bom raje počakala, da se Novak spomni in mijo podari …

On – Hahaha, bo se … ja …

Glede na to, da je iz Biščakovega priznanja razvidno, da Jakličplačuje tudi Boža Novaka, pa čeprav tudi Novak po Biščakovihbesedah ničesar ne dela za Vzajemno, ampak ga plačuje le zaradisigurnosti, prejemanje denarja zaradi tega, da se izogneš morebit-nemu tveganju linčev v javnosti, pa je podkupovanje, kajne? Ničesarnočem trditi, toda mislim, da tudi Novak špara za daljše popotovanjev Brazilijo …Tudi nekatera druga pravila v Novakovi knjigi so napisana tako-tako. A veste, kako zgleda, ko Božo Novak pride k šefu nekegavelikega podjetja, ki ga želi za naročnika svoje agencije, kaj najreče? S čim ga naj prepriča? Z lepimi besedami, mar ne? Govorilasem s posamezniki in zatrdili so mi, kako to počne Novak. Preprosto,malo se pohvali: “Janša je moj zelo dober prijatelj … preko njegabom poskrbel, da bo tvoje podjetje zacvetelo!” To pomeni, da lahko4. pravilo v Novakovi lestvici kar lepo odmislite. Ker ni napisanorealno. Če se avtor knjige niti sam ne drži pravil, ki jih je zapisal, jeto tudi dvolično, kajne? Res je sicer, da je vedno potrebno gledati na

221DOSJE ROKOMAVHI

interese in kriterije, toda moteče je, če se lobist, ki v knjigi napiše,da naj si nikakor nihče ne domišlja, da je stvari možno sfurati prekoosebnih poznanstev, vzpenja natanko tako – preko osebnih poz-nanstev. Ampak nič hudega. Saj zdaj že vemo, da morajo imeti lobistinamazane jezike in morajo znati tudi največje svinjarije zaviti vnajlepši okrasni zavitek. Besede o prijateljevanju z Janšo kakopakpalijo. Imeti zveze – in to celo dobre – z Janšo dandanes ni kar tako.Redko kdo ima dobre zveze z Janšo. Kajti Janša ni človek, s katerimbi lahko imeli posebej dobre zveze. Tisti, ki ga zelo dobro poznajozasebno, so mi sicer povedali, da je Janša zasebno krasen in prijetenčlovek, in da se kot moron bojda obnaša le v javnosti …

Dobro, dopuščam tudi to možnost, a kljub vsemu se Janša ne zdičlovek, ki bi ga lahko mirno povabili na ćaskanje ob kofetku. Janšase drži zase.

Vzroki o takem ravnanju so neznani. Nekdo iz SDS mi je povedal,da ima Janša najbrž neke travme iz otroštva in zgleda, da se jih očitnoše ni uspel otresti.

Slab izgovor. Vsi imamo travme iz otroštva. A izjemno nedorasloje valiti krivdo za slabo sedanjost na slabo preteklost.

Vsekakor v Janševo bližino ni enostavno prodreti, a če pride BožoNovak, ki obljubi, ej, jaz Janšo dobro poznam, jaz bom preko njegauredil to pa to, bom poskrbel, da se boš ti srečal z Janšo in takonaprej, številni ljudje na to padejo. Simpl. Torej – poleg tega, da jeJanša dvignil roko, da lahko gredo posli iz Pristopa v SPEM, je delnotudi Novakovo ‘hvalisanje’ pripomoglo, da si je povzdignil ugledmed poslovneži. Seveda ne smemo zanemariti dejstva, da je imelNovak ugled tudi prej. Tudi pred tem, preden je Novak prevzel posleZavrlu, ni bil nikakršen siromak. Delal je. Bil je uspešen. Že prej jebil eden od močnih brokerjev z informacijami, eden močnihrokomavhov. Ima Media Polis (medijski zakup), delal je s PivovarnoLaško, pomagal reševati pivovarsko vojno med Laškim in mul-tinacionalko Interbrew, s predsednikom uprave Pivovarne LaškoBoškom Šrotom pa je v zelo dobrih odnosih (enako je imel dobreodnose s Tonetom Turnškom, bivšim predsednikom uprave Pivovarne

222 ANA JUD

Laško). Šrot je kajpada Janšev zaveznik in, no, tudi to je Novakupomagalo, da je Zavrlu prevzel posle. Skratka vidikov, ki so Novakupomagali je več in vse to ponovno dokazuje, kako poteka lobira-nje – na vse strani. Kjer koli se zavoha interes, jasno, v obliki denarja,no, tja je potrebno iti. V tisto smer. Pa mislite, da sta Janša in BožoNovak v resnici prijatelja? Ne, v resnici nista prijatelja …

Smo že povedali: v tem poslu odnosov ne moremo interpretiratikot prijateljevanje, ker gre vedno za interese, ki so vezani nainformacije, na denar, denar pa ne more biti osnova za pristnoprijateljstvo.

Najbrž pa je res, da se Novak in Janša bolje razumeta, kot serazumeta Janša in Zavrl. In vsekakor Janša danes ceni Novaka boljod Zavrla.

Res je tudi to, da imata Božo Novak in Janša (ravno tako kotJanša in Zavrl) skupne korenine, ki segajo v nekdanjo ZSMS, skratka,tudi Novak se je kot mladi funkcionar smukal okoli JBTZ. To so bilikakopak časi, ko je bil Janša zagreti komunist in – kot večinadanašnjih demokratov – Titov mladinec; še zlasti pa je zanimivo,kako je Janša v tistih letih kritiziral kapitalistično ureditev države inmalikoval Marxa. Ja, Janša je bil nekoč marksist. Vmes ga jezapopadel liberalizem, ampak čas se ponovno obrača in Janša seobnaša kot največji levičar v državi. Ne le to, da se obnaša kotnajvečji levičar v državi. On dejansko JE največji levičar v državi,saj ne udejanja sprememb, ki jih je pred parlamentarnimi volitvami2004 napovedal z liberalnim (gospodarskim) programom. Edino, karje Janši dejansko uspelo, je to, da je snel “rdečo” obleko in si nataknil“črno”. Nič čudnega, da ga številni, ki – resda naivno – verjamejo vliberalno Slovenijo, kličejo ‘črni komunajzar’. Levičar, ‘levičarček’,no, boljševik. Nekdo, ki nas nateguje, a ne? Samo še eden od tistihpohlepnežev, ki jim prija, da sedijo na glavah drugih! Kajti potrebnoje poudariti, da je levičarstvo vsekakor največji nateg na svetu. Jezastarela ideologija, ki je resda pripomogla k razvoju, a danes večnikakor ne more prispevati k blaginji državljanov in državljank intudi ne more izboljšati … ničesar … Drži, marsikdo, ki me pozna že

223DOSJE ROKOMAVHI

dlje časa in zdaj bere to knjigo, se najbrž čudi. Kako razmišljam?Kajti še nedavno tega sem razmišljala povsem drugače, ampak danesrazmišljam tako, moje mnenje pa se več nikdar ne bo povrnilo vpreteklost. Stvar preživetih reči, stvar izkušenj, pač … stvar let, stvarstaranja …

… aha, delno je imel že Heinrich Böll prav: Kdor v mladih letihni levičar, nima srca, toda kdor z leti ne postane desničar, nimamožganov. Nima pameti.

Vsi levičarji, ki ji poznam, so bodisi pokvarjeni bodisi reve. Česo pošteni in imajo srce, so velike reve. So zadovoljni z udobjem, sogospodje, ki se ne bi nikdar ‘pretegnili’. Dasiravno se pogosto celostrinjajo z nečim, kar se ne sklada z njihovimi “načeli”, pa vendartega ne upajo priznati. Na glas. Tihe besede, vzpodbujanja iz ozadja,pa so vredne približno enako kot nič. Kar nekaj ‘fantastičnih’levičarjev moje pisanje potihoma vzpodbuja, odobrava, in ko mojepisanje berejo, celo porečejo, da sem naredila družbenokoristno delo… blabla … Ampak, jasno, to povedo le meni. Tako, da jih ja nihčedrug ne bi slišal. V javnosti se nikdar ne bi strinjali z mano. Njim jetežko iti na kavo z mano. Le redko kateri gredo. Če sploh gredo.Nekateri ne gredo. Nekateri ne bi šli nikdar. Danes niti jaz več ne bišla z njimi. Čeprav mi kakšni med njimi ob izidu knjige pošljejovzpodbudno sms-čestitko. Ampak bog ne daj, da bi kdo izvedel, dami komuniciramo, kajne? Mi nismo frendi. Mi smo bojda kolegi.Ampak v resnici mi nismo niti kolegi, kajti kolegi se podpirajo vvsakršnih situacijah, kolegi si izrečejo podporo kjer koli, ti levičarji,pa meni podpore v javnosti ne bi nikdar izrekli. Pojma nimam, čemutakšen odnos. Se bojijo? Česa? Da se zamerijo vsem repovžem tegasveta? Jih je sram? Česa? Da ne bi kdo pomislil, kako so najbrž tudioni čudni in nori, ker podpirajo mene? Je še kaj takega, česar sebojijo ali sramujejo? Levičarstva samega, a si ne drznejo priznati,da je levičarstvo pokopano? Če jih je sram, potem tudi njihovevzpodbude iz ozadja ne potrebujem. Veste, dvolično je nekogapošiljati k lačnemu levu, sam pa ostajati varen za mrežasto ograjo izželezja. Dvolično je prilivati olje na ogenj, ko se požar razplamti,

224 ANA JUD

pa se hitro umakniti in od daleč opazovati nesrečnike, ki gorijo.Ampak levičarji funkcionirajo natanko tako … kot vzvišene reve.Potihoma govorijo, da znam, da zmorem, naj pišem, ko pride zadevaven, pa stisnejo rep med noge in se ne oglasijo, kvečjemu rajeporečejo, ej, jaz nimam nič s tem … Potem jih, recimo, srečam naprehodu za pešce in z nerodnostjo v glasu zašepetajo – kako si? Vresnici pa jih moje počutje niti slučajno ne briga. Ja, tako pačfunkcionirajo moji levičarski ‘zavezniki’ in tudi njihov odnos jepripomogel k temu, da sem se otresla levičarstva in ga v veliki meritudi preziram. Ker je dvolično. Ker je funkcioniranje teh ljudidvolično. Ker funkcionirajo kakor gospodje s “polnimi” žepi – hkratipa se radi predstavljajo kot obubožani aktivisti v boju protiglobalizaciji –, in so zadovoljni takoj, ko zavohajo udobje. To je zanjih to. Za njih je to vrhunec … Malomeščanstvo.

Eden mojih klenih “desnih” prijateljev (on je, za razliko odštevilnih levičarskih desničarjev, pravi desničar, vendar ni nestrpnež,saj pravilna definicija desničarja nikakor ne pomeni nestrpnosti inje v teh zatohlih slovenskih krajih, ki so bogu, ko je “ustvarjal” svet,najbrž čisto slučajno padli iz žaklja, povsem popačena) mi je predčasom povedal zgodbo o nekom, ki je bil menda desničar, a se jepreveč družil z levičarji in bojda se je na koncu levičarstva celonalezel.

“Daj, no … levičarstvo ni nalezljiva bolezen, ne moreš selevičarstva nalesti,” sem oporekala med smehom, ko mi je desničarpravil štorijo o nesrečniku, ki se je levičarstva bojda, hm, nalezel!

“Prisežem, da se je nalezel levičarstva. To je kot droga, karpotegne te noter,” je menil kolega in še povedal, da je dotični desničarnato kar pet nadaljnjih let bolehal za levičarstvom. Šele potem jimga je bojda ponovno uspelo spraviti ‘k pameti’. Štorijo vzemite kotštos, jaz jo dojemam tako. Ne verjamem, da se lahko levičarstva (alipa katere koli druge ideologije) nalezeš, če razmišljaš z lastno glavo.Morda je pa ravno tu problem. Saj zdaj že tudi vemo, da večina ljudine razmišlja z lastno glavo. Najbrž ste si že ogledali kakšenpropagandni nemški film o tretjem rajhu, o Hitlerju, ki je bil vse

225DOSJE ROKOMAVHI

prej kot podoba čistokrvnega arijca, a so ljudje na shodih NSDAPpadali v trans, se zaljubljali v svojega voditelja … so se nalezli?Morda. Vtis je bil že takšen. Številni Hitlerja še danes zmotnopredstavljajo kot desničarja. Je bil Hitler desničar? Ne. Bil je nacistin nacionalsocialist. Kdor je bral njegov življenjepis, je dobil občutek,da je bil v resnici najgrozovitejši levičar, kar jih je kdaj živelo.Najostudnejši levičar, ki je pahnil svet na rob propada. Ko je ugotovil,da njegova vizija, ki je bila tako ali tako plod slabega otroštva,neuresničenih ljubezni, neuresničene želje, da bi zaslovel kot slikar,umetnik, ki je bila plod nepojmljivih doz morfija in drugih zdravil(drog), pa je ravnal kot tipična levičarska reva: sam sebe je poslal vsmrt in se tako izognil koncu, v katerega bi ga sicer zagotovo poslalosodišče v Nürnbergu … Oriana Fallaci je imela v knjigi Apokalipsaprav, levičarstvo je v resnici modna muha: enkrat so v modi oprijetekavbojke, drugič široke. Včasih smernice zapovedujejo kratka krila,drugič spet dolga. Do peta. Enkrat je kul, če imaš natupirano pričesko,naslednjič je bolje, če lase češeš v zalisce. Z levičarstvom jepopolnoma enako. Biti levičar je menda kul. Frajersko. Menda jecelo svobodomiselno … aha, seveda … Ravno levičarji so tisti, kiustvarjajo družbeno hierarhijo in skrbijo za vse večje razslojevanje.Potem se pa sklicujejo na strpnost do vseh in na vsesplošno toleranco.Ja, levičarji so res strašno strpni in tolerantni (haha). Ni res. Nestrpniso. Netolerantni. Poglejte, na Mladini, so bolj ali manj vsi ultra-levičarji. Ko sem začela prijateljevati z Mrkaićem, so mi začelipodtikati tolikšne bedarije, da človeka resnično zaboli glava. Recimo,da spiva. No, seveda spiva … Vsak dan spiva. Kaj pa vendar mislite?Saj sva človeka in vsak človek se mora vsake toliko naspati, če ne,se mu lahko od predolgega bedenja celo zmeša. Aha, ne … oni somislili, da spiva skupaj? Nak, ne spiva skupaj. Sva le zelo dobraprijatelja. Zadnjič je na nekem žuru kolumnist Financ Milan Balažicprišel do Mrkaića in mu rekel: “Ti daješ dol Ano Jud!” Nato Mrkaićreče: “Ne, pa je ne dajem dol.”

“Če pa to govorijo,” pravi Balažic.“Kdo to govori?” vpraša Mrkaić.

226 ANA JUD

“Ja … VSI!” vzklikne Balažic.“Daj, tole je neumno. Neumni trači. Kje kaj takega sploh po-

berejo?” se razhudi Mrkaić.“Pa saj to je vendar očitno! Iz recenzije se vidi, da jo daješ dol!”

pravi Balažic zagreto.Skratka … Smešni ljudje.Zadnjič je “mladi” ekonomist Rado Pezdir pravil, kako je šla

četica teh “mladih” ekonomistov, ki so seveda moji veliki feni,skratka, Jože P. Damijan (no, edino on bojda ni moj fen), Igor Mastenin Sašo Polanec na večerjo in človek bi pričakoval, da se cvet“mladih” ekonomistov pogovarja o resnih ekonomskih temah, kizadevajo našo državo. Skratka, kako čim prej dobiti enotno davčnostopnjo in tako naprej. Ampak to je seveda iluzija. Tako enotnadavčna stopnja kot teme, ki jih obdeluje cvet “mladih” ekonomistov.Veste, o čem so se v resnici pogovarjali? Ves čas so po zobeh vlačiliAno&Mića. Pezdir je rekel, da so kar naprej čvekali, da “Ana inMićo to, Mićo in Ana tisto …”. Pa jim Pezdir poskuša dopovedati,da to ni res. Ker res ni res. Oni pa – jajajaha, seveda je res, če ji parecenzije piše, zakaj pa bi ji Mićo pisal recenzije, če ne bi ničesarimela … Smešno. Glejte, kaj pa, če bi Marko Crnkovič napisalrecenzijo Mitji Čandru? Kaj bi potem rekli? A bi tudi rekli, da fukata?Ne? Zakaj pa ne? Če mislite, da mi Mrkaić piše recenzije iz tegarazloga, potem je pošteno, da popolnoma enako mislite tudi za drugepisce in njihove recenzorje! Ozkoglednežem, ki ne morejo razumeti,da sta moški in ženska lahko tudi samo prijatelja, sem zadevoposkušala razložiti, pa ni šlo. Štamcar mi je smešno navrgel podnos: “Midva se več ne moreva družiti, ker se družiš z Mrkaićem.”Oh. Mladinin novinar Siniša Gaćić mi je očital: “Z Mrkaićem sedružiš … daj, kako se lahko družiš z njim?” Ah. Kaj si mislite obtakšnih izjavah? Jaz si mislim, da izhajajo iz zelo ubogih glav, ničdrugega. Uboga ta zemlja, ki mora prenašati težo teles s takšnimiglavami. Ko sem vprašala: “Ja … in? Kaj naj bi bilo z Mrkaićemnarobe? Zakaj se ne bi smela družiti z njim?”, so sledili pametniodgovori – ker je Janšev človek … blablabla … Brez skrbi, nobenega

227DOSJE ROKOMAVHI

smiselnega odgovora ni bilo. Ampak primer je odličen pokazatelj,kako so levičarji tolerantne živali, ki sprejmejo v svojo sredinovsakogar, ki pač pride. Oni bojda RAZUMEJO vsakogar. Dajte no,v resnici ne razumejo niti sami sebe! Kaj šele, da bi razumeli druge!In kar je najhuje: prav ničesar si ne dajo dopovedati! Vem, ker semtudi sama ‘bolehala’ za levičarstvom in danes, ko sem se vsehfrustracij znebila, se počutim presneto SVOBODNO. Poleg tega bivam lahko bilo že enkrat jasno, da je Mrkaić liberalec, predvsem panikogaršnji človek. Liberalci ne bodo Janševi ali od kogar kolidrugega, dokler se tudi tukaj ne bo našel državnik, ki bi bil zaresliberalec. Ne pa pobarvani komunajzar. No, še bolj smešno je bilo,ko je levičarski radio Študent pred meseci povabil Mrkaića v nekooddajo, nato pa ga je voditelj poskušal sfukati z vprašanji tipa, ja, aste kdaj kadili marihuano? Bilo je izjemno zabavno, saj je Mrkaićzavzel pozo fleksibilne “barbapape” in preprosto rekel, ja, sevedasem jo kadil in tako naprej … Ja kaj pa levičarji mislijo? Da se jevsak, ki je kdaj koli delal z Janšo, navlekel črnega komunizma inpostal še konservativec (ali levičar)? Pa saj se liberalci zavzemajoza to, da bi marihuano legalizirali. Le tisti najbolj konservativnidesničarji in nepoučeni ljudje nasprotujejo njeni uporabi, čeprav jedokazano, da je marihuana bistveno manj škodljiva od alkohola, inda je zdravilna.

Na kratko: kaj v resnici zagovarja liberalec? Svobodo. Čim večsvobode. Kjer koli. Povsod. V poslu, doma, skratka, povsod. Da lahkouspe kot sam. Z lastno voljo in svojimi sposobnostmi. Je to splohmožno razumeti? Pri nas najbrž ne …

V levičarski družbi pač ne moreš uspeti kot posameznik, no, čeže uspeš, pa je to prej izjema kot pravilo. Kajti levičarska družba nepriznava posameznika. Levičarska družba hoče imeti vse lepopopredalčkano. Ves čas daje vedeti, da se ji vsi smilijo: od revežev,do Romov, vseh manjšin, Palestincev; v praksi pa je levičarjempopolnoma vseeno za reveže, za Rome, manjšine, Palestince … Vresnici levičarski povzpetniki njihovo nesrečo izkoriščajo le za lastnobogatenje in posameznikom ne dovolijo, da bi se razvili kot in-

228 ANA JUD

dividuumi. Denimo, levičarji se zavzemajo za ohranitev države vgospodarstvu, čeprav bi nam zdaj že lahko bilo iz praktičnih primerovjasno, kako škodljive so lastniške vezi med politiko in gospo-darstvom, če ne drugače, pa lahko nekaj malega o tem razberetetudi iz te knjige. Levičarji ne zaupajo v trg in hočejo, da državaohrani čim večje kontrolne deleže. Vsaka oblast v naši državi hočeto iz čisto preprostega razloga, da potem kar se da najlažje v podjetjanastavlja svoje ljudi in pobira denar. Levičarji se zavzemajo za davke,ki tistim, ki zaslužijo malo več, nato itak poberejo skoraj vse …zakaj? Aha, seveda, da ne bi bil revnejši sloj, ki vegetira ob socialnipodpori, nevoščljiv, ali kako? Ja. Levičarska družba namesto tega,da bi vzpodbujala posameznike in jim nudila razvojne možnosti,vzpodbuja lenobo in brezdelje. Dobro, prav je, da se nam revni smilijoin moramo jim pomagati, ampak to ne pomeni, da jih moramo vnedogled preživljati. Ne morejo se nam v nedogled smiliti. Potrebnojim je dati možnost. Da začnejo delati in se preživljati sami. Zakon,po katerem mora iskalec zaposlitve sprejeti praktično vsako možnost,ki mu jo zavod za zaposlovanje ponudi, sicer ostane brez socialnepodpore, je ena tistih redkih stvari, ki jih je potrebno pri Janši po-hvaliti, čeprav je popolnoma kontradiktorna z njegovim ravnanjem.Zakaj, recimo, Janša ne odpusti tropa svojih nesposobnih piarovcevin zaposli koga, ki bi bil resnično učinkovit? Zdaj so stvari urejene,najbrž njegovi piarovci ne bi padli v neusmiljeno umiranje od lakote.Kakšno stvar bi jim na zavodu za zaposlovanje že našli. Saj je velikodel. Jaz ravno iščem nekoga, ki bi mi vsake toliko pobrisal tla, recimo,pa ne upam spustiti k sebi kogar koli, ker imam precejšnji arhivskizalogaj, v katerem se znajde vse sorte reči, ampak, no, nekoga, ki seje kot piarovec izkazal v molčečnosti in nesposobnosti podajanjainformacij, bi pa vsekakor upala spustiti v stanovanje. Da mi vsaketoliko pobriše tla. Pomije posodo. Skrtači mačka in posesa njegovedlake. Pomije posodo, očisti okna. Skratka, pobriše omare z arhi-vi … Ampak Janša česa takega ne bo storil. Svojih piarovcev ne boodpustil, kje pa, saj vemo, da so vsi prišli do svojih položajev prekovezi in tega, da so se mu prikupili. S čimer koli že.

229DOSJE ROKOMAVHI

S Katjo Ujčič, ki so jo ravno Finance nazadnje razglasile za najboljporazno piarovko v vladi, je bil prijatelj na osebni ravni. S čimer nebi bilo nič narobe, če bi Ujčičeva opravljala svoje delo tako, kot seza piarovca spodobi. No, pred kratkim ga je tako ali tako še zapustilain iz urada predsednika vlade odšla v službo v Luko Koper Lukoil.Ko so jo ravno v Financah vprašali, kako je Janša komentiral njenodhod, pa je podala izjavo, ki je briljantna. Res. Rekla je: “Nespomnim se!” Ne šalim se. To je bila res zelo dobra, najboljša izjava,ki je povedala vse. Veste, kaj ženska v resnici misli, ko reče, da sene spomni, kaj je določeni moški rekel? V resnici hoče povedati, dase tega človeka več ne spomni. Kdo je že to … neki Janez Janša?Ah … pojma nimamo … aha, a predsednik vlade, da je? Oh, a res?Sploh nismo opazili …

Tanjo Drofenik, ki je bila v času, ko je bila na oblasti LDS, šeficakabineta pri Pahorju – ta je bil takrat predsednik državnega zbora –,so v vladni kabinet infiltrirali preko Pristopa. Tja se je namrečzačasno zatekla, ko sta LDS in SD izgubili volitve in se je tudi samamorala posloviti od položaja “Pahorjeve šefice kabineta”.

Valentin Hajdinjak, ki je tiskovni predstavnik vlade, je prišel napoložaj, ko so zrušili Jerneja Pavlina; iz prve roke pa lahko povem,da so se mu že zdavnaj pred tem cedile sline po položaju vladnegatiskovnega predstavnika.

Ampak, no, to so ljudje, ki danes uživajo velike privilegije.Levičarska družba pač poudarja enakost, družbeno brezbarvnost,skratka, “ovce”, vsi, ki v takšni družbi uspejo in obogatijo, pa todosežejo v glavnem zato, ker imajo dobre zveze. Ker uživajoprivilegije. V Sloveniji brez dobrih zvez nikakor ne moreš uspeti.Lahko si še tako dober, ampak brez lobiranja in povezav praktičnonimaš možnosti za uspeh. Če lahko dokažete nasprotno, bom zapisanovzela nazaj. Dokler ne poiščete 5 ljudi, ki so prišli v vrh politike ingospodarstva brez tega, da bi bili povezani z močnejšimi invplivnejšimi od sebe, pa bo zapisano kar držalo. Poleg vsega morampovedati, da je to fantastično levičarstvo velika frustracija, ki svetuprinaša edinole zmedo/bedo in smo si zaradi nje ‘nakopali’ za vrat

230 ANA JUD

še terorizem … Zdaj bodo levičarji besno planili, da jih obtožujemterorizma. Ampak, ej, saj se ravno levičarji nikdar niso bili “spo-sobni” upreti hušku terorizma, ki se je dolga leta rojeval v kotlinahAfganistana, v dragih in z zlatom ozaljšanih sobanah savdijskihdvorcev. In potem beremo celo štosiranja, da je Osama bin La-den danes le še fiktivna oseba. V redu, toda odrezane glave, ki sekotalijo po Iraku, pa niso fiktivne. Mar niso odrezane glavenesrečnikov nekaj, kar bi nas moralo resnično skrbeti? Ne glede, kjese kotalijo. V katerem delu svetu. Če je nekdo sposoben početi takšnagrozodejstva, ga je potrebno ustaviti. Levičarji so vedno (in to počnoše danes!) prisegali na miroljubne (cincarske) poti, čeprav bi bil zdajže res skrajni čas za ugotovitev, da se s fundamentalistično drhaljo,ki vztrajno fura kolonizacijo – če bo šlo tako naprej, bo najkasnejedo leta 2100 Evropa v celoti muslimanska, je teza, ki jo je postavillegendarni zgodovinar islama Bernard Lewis in Fallacijeva je Evropože zdavnaj prekrstila v Evrabijo – ni mogoče pogovarjati miroljubno;njim lahko pošlješ mirovni sporazum samo v obliki vojaškeintervencije! Se vam ne zdi, da muslimani kolonizirajo Evropo?Dejstvo, da bo Evropa čez leta muslimanska, je pravzaprav ne-izbežno. Muslimanska kultura je znana po tem, da spodbuja velikonataliteto, in ko govorimo, da se Evropa stara, ko vemo, da evropskoprebivalstvo tone v izumrtje zaradi nizke natalitete, imajo muslimani,ki so se že v preteklosti množično priseljevali in se še priseljujejona celino, idealne možnosti, da zavladajo Evropi. Ko bo Turčijavstopila v EU (in prej ali slej jo bodo sprejeli v EU, saj je z EUpovezana v vseh drugih segmentih, gospodarskem, kulturnem,športnem, no, razen v političnem še ne), bo zaradi številčnostiprebivalstva v Evropskem parlamentu, kjer se moč deli glede naštevilo prebivalcev v posamezni državi, nedvomno dobila naj-več sedežev, največ glasov, posledično pa največ moči. V redu, do-kler ne bodo poskušali minirati še Bruslja, ni problema, a gledena to, s kakšno lahkoto minirajo vse po vrsti, previdnost najbrž niodveč.

Teza, ki pravi, da niso vsi muslimani teroristi, je lepa. Toda

231DOSJE ROKOMAVHI

nadaljevanje iste teze pravi, da pa ravno tako ne moremo mimodejstva, da so vsi teroristi muslimani. Res je, ta teza danes drži.

Kdo je zrušil WTC? Ah, muslimani. Kdo je zagrešil Beslan? Spetmuslimani. Kdo je napadel železnice v Španiji in Veliki Britaniji?Spet muslimani. In tako naprej.

Poleg tega se ni nobena od zdaj že pokojnih terorističnih or-ganizacij, kot so bile Rdeče brigade, IRA, ali, denimo, ETA, poslu-ževala tako grozljivih terorističnih prijemov. Nobena terorističnaorganizacija ni snemala samomorilskih žlobudranj pred obrednimrezanjem glav, nato pa posnetke predvajala preko interneta in jih vBagdadu ponujala na štantih.

Zadnjič se je Osama bin Laden javil in v posnetku pozval musli-mane, naj v ‘naslednjih dveh tednih ubijejo vsaj enega Američana’.Grozno … Saj najbrž jih bodo pobili več. Žal. Vidite, ko se kdodotakne muslimanov, pa mu takoj očitajo, da je NESTRPNEŽ. Ja,seveda …

To je isto, kot da grem jaz s prijateljem na Metelkovo, v Tiffanyklub, kjer se zbirajo homoseksualci in vratar mojemu prijatelju, kije deklarirani homoseksualec, posmehljivo reče: “Mar misliš, da nisigej, če prideš s pičko!” To se je zgodilo v resnici. Pred dvema letoma.Mene vratar sploh ni opazil, primitivno je z besedami napadel samomojega prijatelja. Zdaj si pa predstavljajte, kaj bi se zgodilo, če bimu sama kaj zabrusila nazaj? Ah, seveda: NAPAD NA CIVILNODRUŽBO! Že vidim masten naslov v kakšen obskurnem tabloidu:“Nestrpna Ana Jud napada nemočne homoseksualce!” Ja, seveda.Ne boste verjeli, celo včasih sem za Tiffany plačala celo članarino,danes tja več itak najraje ne grem. Nočem tvegati, da še kdaj naletimna nestrpne homoseksualce, do katerih sem sicer povsem miroljubnain sem jim s svojim nepomembnim delom v novinarstvu naredilaveč manjših uslug (čeprav je zaradi enega članka moralo Delo natoplačati neko malo odškodnino, a, pardon, odškodnina je bila izplačanazaradi objavljene fotografije, ne zaradi teksta, kar je razvidno izsodbe, če ne gre drugače, pa lahko vprašate odvetnika EmilaZakonjška; pravim zato, ker se mi zdi res bedno, da se mi je tedanji

232 ANA JUD

odgovorni urednik Dela Darijan Košir bunil v elektronskem pismu– to je zaradi tebe! – sorry, Darijan, lahko ponoviš še enkrat? Je bilozaradi fotografije, s katero sama nisem imela nič, ali je bilo zaraditeksta, ki ni bil sporen?), ker menim, da jim je potrebno datipopolnoma vse pravice, ki jih uživamo tudi heteroseksualci, toda dabi verjela, da so sami po sebi najbolj miroljubna bitjeca? Ne, tega pane verjamem.

Enako ne verjamem levičarjem …Ko pišem te vrstičke, mi moj najljubši piarovec (eden redkih, ki

so sposobni in pošteni; saj zato sva v tako dobrih odnosih!), tiskovnipredstavnik SLS Rok Ravnikar pošlje sms: “Ej, v Italiji paFallacijevo tožijo!” To je bilo julija letos, ko je bila Fallacijeva šemed živimi … Začudim se. Odpišem vprašanje: “Kdo? Levičarji?”Ravnikarjev naslednji sms se glasi: “Ne. Muslimani.” Skomignem zrameni in zapišem: “Eh, levičarji in muslimani so eno in isto …”Vsekakor imajo močno skupno točko. Skupno jim je sovraštvo doZDA, ki se vleče kakor elastična gumica: komunisti sovražijo ZDAzaradi kapitalistične ureditve, zaradi Izraela, ki ga ZDA sevedapodpirajo, kar Arabcem spet ni všeč, ravno tako kot jim ni všeč nitizahodnjaška kapitalistična ureditev in posledično so se oboji,muslimani in komunisti, znašli v istem položaju, skupnem boju protiZDA. Razumljivo, da zato oboji niso marali Oriane Fallaci in njenegadela. Anarholevičarske tolpe so v Italiji pogosto protestirale protinjenemu pisanju. Jo zavračale in pljuvale. Kakopak na osebnemnivoju. Saj veste, kdaj se ljudje spustijo na tako nizko raven, kot jeobračunavanje na osebnem nivoju? Ko jim zmanjka argumentov. Ja,ko se ne morejo spomniti ničesar, s čimer bi prikrili, opravičili svojadejanja, skušajo resnico prikriti s primitivnim obračunavanjem inžalitvami, v kar zelo radi potegnejo tiste človeške sfere, ki sozakonsko zaščitene. Tudi tožba muslimanov proti Fallacijevi je bilasmešna. Pač. Povedala jim je, kar jim gre. In to jim je povedala nanivoju. V knjigah, ki jih požiraš. Ne moreš prepovedati knjig, vkaterih je resnica, v katerih so mnenja. V demokraciji je to napad nasvobodo govora. Naj se muslimani zamislijo. Naj se levičarji

233DOSJE ROKOMAVHI

zamislijo nad tem, kaj v resnici podpirajo. Kar poglejte, kako sodvolični …

… za primer lahko vzamete kateri koli levičarski medij, izkaterega boste tudi med najbolj površnim listanjem razbrali nas-lednje: ves čas so ostro naperjeni proti Katoliški cerkvi in vztrajnovohljajo za pedofili med katoliško duhovščino, ko so v Beslanumuslimani zajeli in pobili nedolžne otroke, pa ni noben levičarskimedij poročal, da so bile deklice pred pokolom še posiljene. Tolikoo etiki med muslimani in realnem poročanju levičarjev o terorizmu.

Seveda lahko v levičarskih medijih kar naprej berete raztegnjenečlanke o grozotah Abu Graiba in Guantanama, ko Nicholasu Berguv Iraku odrežejo glavo, pa bo o grotesknem dejanju objavljena maj-čkena novička, kateri bo po vsej verjetnosti sledilo še posmehovanje,hja, glupi Američani, kaj ste pa rinili v Irak … Se vam ne zdi, da jeto dvolično?

Oboje je grozno. Katoliški (ali kakršni koli drugi) pedofili sogrozljivi, a tudi muslimanski posiljevalci so enako grozljivi. Spre-vrženo nasilje posameznikov vojakov je grozljivo, toda tudi obrednorezanje glav je grozljivo. Se vam ne zdi? Zakaj se torej o obeh stranehne poroča enako? Sicer pa je jasno, da levičarji tako razmišljajo vsedokler njim samim ne zagori pod petami. Predstavljajte si romantičnozgodbo (s politično konotacijo), ki se odvija nekje v Parizu. Kjer semlada in lepa ultralevičarka nesmrtno zaljubi v mladega islamistaiz, hm, Savdske Arabije. Tudi on se zaljubi vanjo. Kaj se zgodi?Odideta v njegovo domovino in ona pristane v … haremu! Kakšnagroza, kajne? Zagotavljam, v sekundi bo spremenila vsa načela, kijih je gojila kot ultra levičarka … in se na smrt pokesala, ker je bilatako neumna, da je kot ultra levičarka pristajala na lepe flancarije oislamu.

In poglejte še tole: ko je svet pred kratkim obkrožila pretresljivanovica, da so naši dobrodušni globalni sovaščani muslimani – kinajprej v videobjektiv kamere zdrdrajo nerazumljive, samomorilskečenče, nakar se s tarčami vred raztreščijo v nepojmljive drobceatomov – nameravali enako nemarno raztreščiti britansko letališče

234 ANA JUD

Heathrow (in zraven še ljudi, ki bi bili v danem trenutku tam), jeeden od Dnevnikovih novinarjev v časopisu objavil komentar, ki jenamigoval, da sta zaroto zagotovo skovala Bush in Blair. Sama …skratka, genialna zarota, mar ne? Kaj bi pa rekli, če bi bilo 5000ljudi mrtvih? Si predstavljate, kako je to orjaška številka? Kaj birekli, če bi se kaj tako grozovitega zgodilo v resnici? Je bil mordaWTC štos? Je bil Madrid štos? Je bil napad na železnico v VelikiBritaniji štos, je bil napad na diskoteko na Baliju samo specialnididžejski efekt? So vsi ljudje, ki so v grozovitih napadih umrli, umrlizato, ker se Bush in Blair šalita in preigravata svetovno ureditev?Seveda, tako razmišljajo levičarji, in če bi napad na Heathrow uspel,bi levičarji preprosto porekli … veste kaj, Bush in Blair nujnopotrebujeta nafto in sta bila za črno zlato komot pripravljena žrtvovatiše naslednjih 5000 nedolžnih ljudi. Točno to bi rekli. Točno to. Kajtitako pač funkcionira levičarska miselnost. Vse je ZAROTA. V resnicipa je največja zarota že levičarstvo samo po sebi; iz revolu-cionarnosti, v kateri si je izborilo tako želeno enakost, je potonilo vudobje in pozabilo, da se svet ne vrti nazaj, ampak naprej. Kolorazvoja gre naprej, ker mora iti naprej.

Nekdo je rekel, da svet v resnici ne more temeljiti na enakosti. Vresnici enakosti ni. Enakost je le krinka za svet, ki si ga predstavljamov orjaškem vesolju. Mi poznamo mali košček. Vrtec. Peskovnik …Načeloma je svet le spreminjanje paradigem in evolucija že samaizloča tiste, ki niso uspešni v določenem času. Kar poglejte, zakajso dinozavri izumrli? Preprosto, v sklopu določene evolucijskeparadigme se niso bili sposobni obvladati, se gensko prilagoditi.Posledično niso bili sposobni preživeti. Če že govorimo o napredku– ker vse teži k napredku –, se moramo zavedati, da napredek terjatudi izničenja. Brez kolateralne škode ni napredka. Vse, kar neustvarja DDV-ja (vrednosti, ki je v danem trenutku pomembna), nesluži napredku in ima najboljšo možnost, da izumre. Poznamo trigonilne sile evolucije, sveta:

235DOSJE ROKOMAVHI

1. VrednoteKaj so vrednote? Vrednote so tisto, kar je pomembno, mar ne?Vrednote vedno bazirajo na čustvih in na tej točki pridemo do grehov;ki so gonilna sila za vrednote.

2. PravilaKaj so pravila? Pravila so pravila igre in generirajo vrednote, saj sev sklopu pravil oblikujejo vrednote. Pravila so v resnici zlaganjeinstitucij, ne glede na to ali govorimo o podjetjih ali državah.

3. OrodjaKaj so orodja? Tehnologija. Ki optimizira, da lahko vse stvari čimlažje in hitreje naredimo. Denimo, bomo z razvojem medicine lahkoživljenje podaljšali na 150 let?

Vrednote so ljudje. Pravila so politika. Orodja predstavlja gospo-darstvo. Contract with the devil …

Vidite v tej državi – v Sloveniji, ki jo z besedo država imenujemobolj za štos, saj je prej le smešna plemenska skupnost –,mordaindividuume? Koga, ki je uspel brez povezav, z lastno voljo, lastnonadarjenostjo? Jaz ne vidim nikogar …

Niti, sorry, liberalca Mrkaića ne. Sam vam lahko pove, kako jeposkušal v Sloveniji uspeti kot kolumnist in ekonomist, a so ga karnaprej tlačili dol, in če se zanj ne bi zavzela nekdanja gospodarskaministrica Tea Petrin, zagotovo ne bi tako vzbrstel, ne glede na to,da je brihten, z orjaško voljo. In kaj mislite, zakaj jaz še vedno tavamnekje spodaj, čeprav so mi v vsaki redakciji kakšni uredniki sopihalina dušo, kako velik in poseben talent da bojda sem? Ker nikomurnisem zlezla nekam … ker nisem človek, ki bi se prodal.

Za primer pa poglejmo v ZDA, ki jih tako radi prezirate, hkratipa kar naprej kupujete njihove proizvode od kavbojk in kokakolenaprej, hodite v kino in gledate njihove filme … In jim najbrž pomalem zavidate, kajne? Kajti tam bi lahko uspeli kot posameznik,

236 ANA JUD

tukaj, v tej mali socialistični vukojebini, pa ne morete. Tam imamo,denimo, bejbo, ki dela kot natakarica v gostilniški beznici na robubleščečega Hollywooda. Resda je potencialna igralska superzvezda,a komaj-komaj se preživlja in nima denarja, da bi si plačala dragštudij igralstva na kakšni eminentni univerzi. A kljub temu, da nimamožnosti za izobrazbo in se mora preživljati s skromnim kel-narjenjem, ima možnosti, da vseeno postane igralska superzvezda.Pridno hodi na avdicije. Čeprav pogosto ostane praznih rok, njenavolja ostane neomajna. Še naprej hodi na avdicije in končno začneigrati v nizkoproračunskih filmih. Opazijo jo. In … nato ji uspepreboj. Postane superzvezda. Igra v svetovnih filmskih uspešnicah,služi milijone, skratka …? Vidite? Zdaj si pa poskusite predstavljati,da se ista oseba rodi v Sloveniji. Hoče postati igralka. Zato mora naAkademijo za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Čepravje zelo nadarjena, so njene možnosti za sprejem izjemno majhne.Skorajda nične. Na AGRFT vsako leto sprejmejo le peščico študentovin tudi tukaj – tako mi je potožil eden od znanih slovenskihproducentov – se najde klientelizem. Lepa (in vplivna) beseda vednolepo mesto najde, kajne? Nadobudna bodoča igralska zvezda imaveliko volje in se trudi in trudi, a vedno znova ji spodleti. Na AGRFTje ne sprejmejo. Ja kaj pa zdaj? Ker ničesar drugega noče početi, sajje izjemno trmoglava, se preživlja pač tako, da dela kot natakarica vneki ljubljanski beznici. Seveda hodi tudi na avdicije, a ji pogostospodleti. No, ker filmarji radi pobirajo tudi naturščike, ji na koncuuspe dobiti vlogo, a … kaj to sploh pomeni v slovenskih razmerah?Nič. Odigra vlogo, dobi nekaj malega plačila, in če ji je srečanaklonjena, morda dobi še kakšno vlogo. Tudi v kakšnem ljudskemgledališču lahko igra, recimo. Ampak samo s filmom se nikakor nemore preživljati. Mora delati še kaj drugega. Recimo, streči zapitimgastarbajterjem in oholim bogatunom, ki so se povzpeli v času divjeprivatizacije, na račun opeharjenja ‘malih’ ljudi pa še danes živijodobro. Okej, morda primerjava ni idealna, saj je šovbiznis scena vtujini zelo razvita, v Sloveniji pa se kot šovbiznis interpretiranastopanje na vaških veselicah; in vrhunec naj bi bil nastop na

237DOSJE ROKOMAVHI

popevki za izbor Evrovizije, ali nekaj malega finančnih donacijFilmskega sklada, ki vsake toliko posameznemu filmarju odškrnedrobižek za filmsko idejo. Ja, ta naša zoprna majhnost, a ne? Ne leozemeljska majhnost, bolj majhnost v glavah. Problem je tudi to, dase v Sloveniji ljudje bolj malo stvari spomnijo sami. Denimo, kosem izdala svojo prvo reality show knjigo, sem – nekaj tednovpozneje – posedala na kavi z nekim gospodom iz ministrstva zakulturo in nekim filmarjem. Gospod iz ministrstva je okaral filmarja:“Glej, ste pa vi kulturniki v tej državi res lenuhi brez idej!”

“Zakaj?” je začudeno vprašal filmar. Jaz sem molčala …“Taka specialna knjiga izide, vi pa gledate v zrak … potem pa

pridete z dolgočasnimi idejami in fehtarite za denar!” je še dejalgospod iz ministrstva za kulturo in zmajal z glavo.

“Ja, kaj pa naj naredimo?” je vprašal filmar. Med zehanjem …“Ja, kaj so pa naredili v Hollywoodu, ko se je zgodil WTC?” je

sitno vprašal gospod iz ministrstva za kulturo.“Kaj?” je spet vprašal filmar. Ravnodušno … Nato sem stegnila

jezik: “Seveda, ko se je v New Yorku prvo letalo zaletelo v WTC, sov Los Angelesu z ‘eno nogo’ že pisali scenarij za film o dogodku.”

Pri nas je kaj takega nemogoče. Pri nas vse poteka po “ovčje”.Marš v čredo, čakajte na državne subvencije! Ko jih dobite, in če jihdobite, naredite iz njih nekaj, kar bo v kinodvorane pritegnilo celih,hm, recimo, 300 gledalcev in gledalk, mar ne?

Se spomnite, kako so posneli prvi del filma ‘Čarovnica iz Blaira’?Z blazno idejo, z denarnim drobižem in kamerami, s katerimi lahkoprav vsakdo posname home video. In film je postal svetovnauspešnica. In potem je v kinu za mano sedel nek bedak, ki je filmves čas komentiral z besedami – pa to je ja izi za narest, to vsaklahko naredi … Zakaj se potemtakem česa takega ne spomni nihče vSloveniji? Kaj samo blebečete!? Naredite! Dobro, so izjeme. Soljudje, ki se trudijo delati sami, so ljudje, ki prihajajo z idejami,ampak le malokdo ideje uspe uresničiti, saj mu jih prej ali slejzatolčejo ali pa jih poskušajo zatreti z nebuloznimi izgovori: to jeamatersko, to se tako ne dela, mi bi to lahko naredili boljše … no,

238 ANA JUD

pa naredite boljše, a zakaj se potem ničesar ne spomnite? To je spetvzporedno z mojimi knjigami, ki jih drhal poskuša zatreti z izgovori,da so napisane populistično, da so v njih tudi osebne reči, da je …blablabla … Ne pozabite, popolnoma vsak izgovor pride prav, ko senajde nekdo, ki tem pocarjem končno pove, kar jim v resnici tudigre. Vsak izgovor uporabijo, da se izmažejo iz godlje. Vse uporabijo,da skrijejo resnico o sebi. O svojem početju. Tiste, ki sami po sebine mislijo kot oni, poskušajo hitro poriniti v sivo povprečje. V našidržavi je dobrodošlo vse, kar je povprečno, vse kar se od povprečnegarazlikuje, pa ima še najboljše možnosti, da nikdar ne uspe. Slovenska“družba” je tako vzgojena, ne mara drugače mislečih in ne mara(magari) ekscentrikov. Ne mara uspešnih ljudi. Hitro jo zapopadejorefleksi socialistične nevoščljivosti, in če kmetu crkne krava, morajokrave kajpada pocrkati vsem sosedom, kar celi vasi. Samo zaradiljubega miru, kajne?

Ta slovenska levičarska monotonost je tako brezoblična, zoprna,bedna, da si človek naravnost želi, da bi v naši državi končno (če ženismo sposobni proizvajati liberalcev) dobili koga, ki bi bil zaresdesničar in ne bi le hlinil desničarstva (ter tako zavajal ljudstvo, kimu itak ni jasno, kaj pomeni eno in kaj drugo).

V Sloveniji pravih desničarjev ni. To je dejstvo … V političnemsmislu desničarjev ni.

SDS, NSi, SLS in SNS v medijih pojmujemo kot desne stranke,toda v resnici se tudi te stranke ne morejo otresti levičarskeideologije. SNS je nacionalsocialistična stranka, ki je v osnovilevičarska, pripadnost pa ohranja le pri tistih odstotkih ‘idiotskega’slovenskega naroda, ki je sveto prepričan, da so za njegovovsesplošno bedo krivi t. i. izbrisani, homoseksualci, Romi in …Afričani? Za SLS nikdar ni jasno, kaj bi rada bila … (razen tega, dahoče biti vedno v vladi in ji to tudi vedno uspe, ker se z vsemipravočasno pobota, čeprav potem, ko je že v vladi, vsakič povzročaeno in isto zmedo …). NSi&SDS, ki sta na volitvah 2004 uspeli zliberalnim (gospodarskim) programom (in populistično netoleranco),danes funkcionirata približno enako, kot sta na oblasti funkcionirali

239DOSJE ROKOMAVHI

LDS&SD, kar pomeni, da njun program dlje od ideje ni uspel priti.Poleg tega vidite, kdo se je zlizal s kom? Rdeči komunajzarji s črnimikomunajzarji. SD z SDS. Pahor z Janšo. Njun plan za prihodnost, kijo kanita stkati v državi, je tako predvidljiv, da ga lahko zapišemože zdaj. Janša se zaveda, da mu na takšen način, kot danes vodidržavo, leta 2008 ne bo uspelo dobiti volitev, oziroma če jih bo dobil,se bo moral spet pečati s podobno koalicijo, s kakršno se mora pečatiže danes in to mu niti najmanj ne diši. SD pa je močna stranka inPahor je poslušen poba … Kaj bi torej najbolj ustrezalo Janši, da sezgodi po parlamentarnih volitvah leta 2008? Jasno, koalicija medSDS in SD. Skratka, nekaj podobnega, kot imajo danes v Nemčiji,kjer vladajo krščanski demokrati skupaj s socialnimi demokrati,ampak njihova koalicija ni najbolj trdna. Pa mislite, da bi SDS inSD uspeli najti skupni jezik, če bi bila SDS v resnici “desna” strankain vsaj v gospodarstvu liberalna? Nak. Ker je SDS v resnici levičarskastranka, pa so se lahko znašli na istem bregu. Korenine imajo itakskupne. Oboji izvirajo iz komunizma, oba, Janša in Pahor sta bilačlana ZSMS. Če že govorimo o političnih ideologijah, moramopriznati, da je pravzaprav edina stranka, ki ideologijo še nekako ima,NSi, krščanski socialisti torej. Vse ostalo je mineštra. Da je slavnifilozof Slavoj Žižek ideolog LDS? Že nekaj let ne, čeprav seslovenski levičarji šlepajo nanj in poskušajo z genialnostjo, ki muje prinesla svetovni uspeh, skriti lastno nesposobnost in neam-bicioznost. Je FDV-jevski profesor Igor Lukšič ideolog SD? Bojda.Ampak on je, tako se zdi, predvsem ideolog samega sebe. Se šespomnite, kako je leta 2004 obtožil Milana Kučana, da je kriv zazaroto proti Pahorju, ki je moral kandidirati na evropskih volitvah,sicer bi SD izgubila; v EP zagotovo ne bi dobila niti enega sedeža,no, ker je kandidiral pa je bilo jasno, da bo ljudstvo izvolilo njega,saj vidite, da volivci in volivke v tej državi prav nič ne razumejo –Pahor ni želel biti izvoljen! Je pa moral kandidirati zaradi stranke.Dajte no, takrat Kučan prav zares ni imel prstov vmes. Pravzapravje zelo začudeno gledal, kaj se sploh dogaja. Ideologija SDS? Šolskiminister Milan Zver? Ah … DeSUS? Kaj je sploh to? Kje za vraga

240 ANA JUD

smo to staknili? Kdaj in kako se je to obesilo na nas? DeSUS, zdaljšim imenom Demokratična stranka upokojencev, naj bi bila torejdemokratična stranka upokojenih državljanov, pa dobro vemo, da ježe njen obstoj sam po sebi nedemokratičen. DeSUS-a v resnici nitini vredno omenjati, kajti to je stranka, ki bi jo morali z zakonomprepovedati. Posamezne interesne skupine, ne glede na to, ali soupokojenci, gobarji (v začetku devetdesetih je v zdaj že bivšiČeškoslovaški blazno prosperirala stranka gobarjev, a si lahkopredstavljate kaj tako bizarnega?) ali kdor koli že, v parlamentu, šemanj pa v vladi, nimajo česa iskati. Naj ustanovijo ljubiteljski krožekali civilno iniciativo in tako udejanjajo svoje interese. Pri nas pa jenemogoče sestaviti vlado, če nimaš upokojenske stranke. Žalostnademokracija, kajne? Ki kaže izključno na to, v kako globokemtranzicijskem breznu še vedno ždi naša država, ki ni sposobna najtilastne identitete in stopiti na pot razvite demokracije. Države z razvitodemokracijo ne poznajo strank, ki bi temeljile le na posameznihinteresnih skupinah, temveč poznajo samo stranke, ki temeljijo napolitičnih ideologijah.

Poduhovljeni predsednik Drnovšek je pred meseci povzdignil glasin obtožil sedanjo vlado, da si prisvaja medije in gospodarstvo(ampak njega, ne, njega pa si nikakor ne bo, je še žugal z dvignjenimprstom!). Drnovškova izjava je smešna. Zelo smešna. Čeprav jo jekar nekaj medijev vzelo za suho zlato, še zlasti zato, ker prideopoziciji v boju proti vladajoči koaliciji prav vse, kar lahko uporabiv lastni interes. Pa v resnici ni najbolj pametno, da se Drnovšekoglaša s takimi izjavami, saj vemo, da tudi v preteklosti mediji ingospodarstvo niso bili neodvisni, pač pa so bili njegovi oz. LDS-ovski oz. Kučanovi. SDS si medijev ne prisvaja v smislu, da bi jimjemala neodvisnost, kajti neodvisnosti itak nikdar ni bilo. Prevzemajih in v resnici ne počne popolnoma nič drugega, kot je to pred njodolga leta delala LDS.

Razlika je samo v tem, da je bila sedanja opozicija izrazito finain je znala manipulirati na finesarske načine, pri Janši se pa zdi, davodenje države dojema kot vzpenjanje v gojzarjih na Triglav …

241DOSJE ROKOMAVHI

Poglejte, kakšen zakrknjeni levičar je v resnici Janša, ki nas jepred volitvami 2004 lepo naplahtal, da je liberalec. Dajmo mu zaprimerjavo Ropa, ki je po porazu neslavno potonil in mu ostaja le šepoložaj vodje parlamentarnega poslanskega kluba LDS. Janša je predvolitvami 2004 Ropu glasno očital, da je aroganten, nadut, da je karvsa LDS vzvišena in je sploh ne briga blaginja ‘malih’ ljudi. Res je,Rop je bil na trenutke tudi aroganten in nasploh zoprn. Ampak gledena to, da je z njim kar naprej “upravljala” Marijana Kanduti, človeklahko to celo razume. Ko je Rop v času predvolilne kampanje obiskalnek dom za ostarele, so se ga upokojene prebivalke doma menda karzbale. Napram temu so Janšo bojda objemale, vlekle za hlačnice. Pase je zgodilo: Janša je zmagal. Seveda, kdo hoče voliti tistega, ki seobnaša kot bog? Nihče. Ljudje imajo radi na oblasti tople inljubeznive ljudi. Zakaj mislite, da je Kučanu tako dobro uspevalo?Ker je vedno deloval dobrodušno, srčno in nasploh je dobil človekmed pogovorom z njim občutek, da se pogovarja z Dedkom Mrazom.Vsaj jaz sem dobila takšen občutek. Pa Janša? Kako se on obnašadanes, ko je na oblasti? Na kakšnih sestankih menda precej nevedno.Eden od gospodarstvenikov mi je povedal, kako se Janša drži, konečesa ne ve. Nepremično sedi, molči kot grob, mimika na njegovemobrazu je toga kakor mimika na obrazu egipčanske mumije. Tako dadrugi, ki se z njim sestanejo, menda sploh ne vedo, kaj naj. A so kajnaredili narobe? Je vse v redu? No, ta gospodarstvenik mi je povedal,da so zdaj že ugotovili, da je to najbrž Janševa poza iz nevednosti.Pa bi bilo najbrž boljše, če bi Janša rekel, da česa ne ve. Ni sramotno‘ne vedeti’, sramotno je ‘ne vedeti’, pa se pretvarjati, da ‘veš’.Drugače pa se Janša obnaša arogantno. Naduto. In zelo vzvišeno.Tega ne sodimo le po njegovem odnosu do novinarjev, s katerimi seJanša ne pogovarja oz. se pogovarja le s tistimi, ki pred njim ponavadile kimajo z glavo in zastavljajo “mica-maca” vprašanja; še nekajdrugega je, kar kaže, da je Janša najbolj aroganten človek v tej državiin je najbrž celo bolj aroganten in nadut, kot je bila cela LDS skupaj.Se spomnite protesta, ki so ga sindikati organizirali v “boju” protireformam? Lani pozimi? 26. novembra lani. Kdor si je protest

242 ANA JUD

ogledal, ga je moralo naravnost zbosti pri srcu. ‘Mali’, ubogi,večinoma revni ljudje (menda se jih je zbralo približno 40.000), kipo finančni plati s težavo zmorejo prehod iz enega meseca v drugega,so prišli v Ljubljano, ker so jih njihovi sindikalni šefi, ki se leporedijo na račun ‘malih’ in nevednih ljudi, nagovorili, da so reformehudobno zlo in tako naprej. Sindikalni šefi vedno gledajo samo saminase in na nič drugega – mar mislite, da glavne sindikalne šeferesnično skrbi za njihove člane? Ah, seveda jih skrbi. Glavno je, dapoberejo članarino, pa je zadeva rešena, kajne?

Glavno je, da lahko gre poleti šef sindikata na lastno jahto namorju, ‘mali’ človek pa mora še lastne otroke poslati na subvencio-nirane počitnice. Bedno.

Zakaj ‘mali’ človek ne more dobiti možnosti, da bi sam zaslužildovolj denarja, da bi si privoščil lastno jahto? Zakaj?

Aha, no, kaj takega šefu sindikata kakopak ne bi bilo več všeč,saj potemtakem ‘mali’ človek ne bi plačeval članarine za sindikat,posledično sindikata tudi ne bi potrebovali in šef sindikata bi moralsam začeti služiti denar. S trdim delom. Saj iz neba prav zares nič nepade. Ampak to je spet socialistična fora, na kateri držijo levičarjiubogo slovensko prebivalstvo. Nagovorili so jih, da jim, bodo močnereforme uničile življenje, in da bodo ostali na cesti, da bodo ostalibrez zdravstvenega zavarovanja, brez socialnega varstva in takonaprej. Na žalost ‘mali’ ljudje vse to verjamejo in si ne drznejopodpreti sprememb, ‘oblast’ pa tudi ve, da se radikalnih spremembne more posluževati, saj se ji lahko potemtakem hitro pripeti, dazelo dolgo več ne bo ‘oblast’ … Prizor na protestih pa je bil grozljiv.Revni ljudje. Oblečeni v preprosta oblačila, najcenejšo konfekcijo.Nekateri, še zlasti tisti, ki so v Ljubljano prispeli od daleč, so imeliv rokah Mercatorjeve ali Sparove plastične vreče; v njih so nosilinajnujnejše. Nekaj malega za pojesti in popiti. Sendvič, sok, nekateripivo in vino. Tistega dne je tako močno snežilo, da je človek obpogledu skozi okno dobil občutek, da bo vsak hip zgrmel nanj orjaškisnežak, ne le posamezne snežinke. Vem, ker sem tistega dne moralaskoraj eno uro čakati na taksi, da sem lahko odšla do prijatelja, ki

243DOSJE ROKOMAVHI

živi nekje pri Križankah, in če bi šla peš, bi v normalnih razmerahpotrebovala dvajset minut, v snežnem metežu pa dlje od prvega jarkanajbrž ne bi prišla, ker je podjetje za javno komunalo, ki mi prijaznozaračunava čiščenje snega na dvorišču, kot ponavadi pozabilo, dase v stanovanjskem naselju, kjer sem doma, za dvorišče računa tistihnekaj kvadratnih metrov pločnika in, jasno, snega pač niso očistili.S prijateljem pa sva zvečer prižgala televizijo. Obe televiziji staporočali o protestu sindikatov. Kako je poročala POP TV, smo žeomenili. Kot o pijanici. Bedno. Nizko. Žaljivo do ‘malih’ ljudi.

Kot da POP TV ni sposobna razumeti, da so ravno ti ‘mali’ ljudjenjeni glavni gledalci, ki ji vsak dan nabijajo ratinge, ravno s temiistimi ratingi pa njeni tržniki nato letajo od podjetja do podjetja,nabirajo reklamne oglase in služijo denar. POP TV pa o ‘malih’ ljudehtakole. Lepo?

Ko sva s prijateljem preklopila na TV Slovenija, pa sem videla nekaj,kar lahko opišem le kot obup. Janša je podal izjavo. V rahlo posmeh-ljivem tonu je v kamero rekel: “Naj vsaj stavkajo spomladi, ko jelepše vreme!” Bolj primitivnih besed si človek od predsednika vladepač ne more zamisliti. Bolj nizkotne, žaljive, bedne, neumne inkatastrofalno neprofesionalne izjave človek od premierja ne morepričakovati. Kajti dvomim, da bi lahko našli politika, ki bi rekel šekaj takega. Kaj tako idiotskega! Če Janša o ‘malih’ ljudeh misli takogrdo, naj bo vsaj tiho. Kar je storil, je isto, kakor če bi v cerkvipreklel boga, Marijo in vse svetnike skupaj. Mar mu ni jasno, da sedoločenih stvari ne spodobi govoriti v javnosti? Še zlasti pa se nespodobi briti norcev iz revnih ljudi in iz lastnih volivcev. “Glej gazdaj, kakšen je, prekleti nadutež … da ga ni sram, da kaj takegasploh reče. Kdo ga je pa izvolil? Ti ljudje, ki jim zdaj govori, najstavkajo takrat, ko bo lepo vreme,” sem menila jezno. Prijatelj, ki jev Janšo dokaj ‘zaljubljen’, se ni povsem strinjal, ampak na srečo sezaradi take malenkosti, kot je “Janez Janša”, nisva skregala. Vendarto ne zmanjša neotesanosti njegove izjave. Da je Janša neotesanec,

244 ANA JUD

pa smo skusili tudi na lastni koži. Enkrat me je pošteno mahnil ponosu s težkimi vrati, ki vodijo v veliko dvorano državnega zbora.Posnetek smo celo pokazali na POP TV. Bilo je smešno, nos pa meje bolel še teden dni. Še dobro, da sem zavarovana pri Vzajemni,kajti če bi se zgodilo kaj hujšega, bi morda morala celo na operacijonosu in na srečo so pri Vzajemni naklonjeni operacijam nosu, česodim po tem, da se je nekdanja novinarka POP TV Petra Cotman,kmalu za tem, ko je postala piarovka Vzajemne, v javnosti pokazalaz lepim, ravnim nosom. Ampak nič hudega. Janša lahko loputa zvrati in mlati novinarje. Njemu je to dovoljeno. Nato pa pride tanesrečni minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Drob-nič – ki je sveto prepričan, da je homoseksualnost bolezen, ki bi jomoral zdraviti minister Andrej Bručan – in s podobno grdim načinomodrine mikrofon novinarke TV Slovenija, pa skočijo v zrak vsi. Anič hudega.

Drži pa, da so ‘mali’ ljudje Janši verjeli. Naivno. Naveličani LDSso slepo verjeli, da jim bo nova oblast omogočila boljše življenje.Seveda. Janša nam – razen sebi in svojim prijateljem in zaveznikom,kakopak – boljšega življenja že ne bo omogočil; na takšen način,kot ga kaže, zagotovo ne. In če se bo pred volitvami spet poskušalsfurati na fore o tem, kako je topel, prijazen in sploh ah-ohdobrodušen in čuteč, se samo spomnite, kaj je o ‘malih’ ljudehpovedal v tisti izjavi na TV Slovenija: NAJ VSAJ STAVKAJOSPOMLADI, KO JE LEPŠE VREME!

Ja, ko bo Janša spet “prosjačil” za glasove volivcev in volivk, mulahko mirne duše natresete nekaj zanimivih razlogov, ki se dotikajolepega vremena, zavoljo česar vas ne bo na volitve, recimo, lahkorečete, da tokrat pa res nimate časa, ker je lepo vreme in boste lepovreme pač raje izkoristili za kaj drugega, lepšega. Kdo bo pa hodil vlepem vremenu izpolnjevat neke nepomembne listke na nekanepomembna volišča in volit Janšo. Ah, dajte no. Lepo mu javite,da vas ne bo, ker vas čaka:

245DOSJE ROKOMAVHI

1. OBIRANJE SLASTNEGA GROZDJA V DOMAČEM VINO-GRADU … (ampak bodite prijazni in ponudite, da mu košaricogrozdja prinesete; brez skrbi, da vas ne bo sprejel, ker ste zdaj, ko jeon na oblasti, zanj preprosto premajhni – razen če mu oddate svojglas)

2. DRUŽENJE OB HRUSTLJAVO PEČENEM KOSTANJU INOKUSNEM MOŠTU … (pošljite njegovim piarovcem v kabinetpisemce, da ga vabite na rajanje ob odprtem ognju, če vas vmes nebo gnjavil, da mu oddate glas; brez skrbi bodite, da v tem primerune bo prišel in itak ste zanj premajhni)

3. IZKOPAVANJE POZNE SORTE KROMPIRJA … (vprašajtega, če vam pride pomagat, kajti če ste vi lahko njemu pomagali, daima krompir, zakaj ne bi še on vam pomagal, da si izkopljete svojkrompir? Ampak brez skrbi, ne bo prišel. Kdor ima velik krompir,ga majhni ostanki od koloradskih hroščev ne zanimajo)

4. SPREHAJANJE Z LJUBLJENO OSEBO MED ŠELESTE-ČIM LISTJEM GOZDA … (to je v resnici slaba ideja, kajti vprimerjavi z Janšo ste vi tako majhni, da bi vas itak ‘izgubil’ meddrobnim listjem za prvo bukvijo)

5. BRANJE KNJIG ANE JUD … (uf, tukaj bo postal čemeren; no,če hočete videti, kakšen je, ko dobi po nosu rdeče pike, mu lahkopredlagate tudi kaj takega – pisno, se ve. Govoril ne bo z vami. Nepozabite, vi ste vendar premajhni, da bi se on z vami pogovarjal)

Vidite, kar poglejte, koliko razlogov imate, da vam ne bi bilopotrebno iti na volitve in voliti Janše? Cel kup, mar ne? Zakaj bivolili človeka, ki se je povzpel na oblast zaradi oblasti same in nezato, da bi z oblasti pomagal ‘malim’ ljudem, kot je obljubljal vsaleta, ki jih je preživel v opoziciji? Zakaj bi ga volili, če se pa norčujeiz vas? Pa se še vi lepo norčujte iz njega! Veste, če je nekdo

246 ANA JUD

predsednik vlade, to še ne pomeni, da se lahko žaljivo norčuje izljudi, ki se komajda preživljajo. A kje ima premier Janša piarovce,da mu “dovolijo” v javnosti čvekati tako grozne izjave? Ah, spetnjegovi piarovci … Če bi bili Janševi piarovci kaj vredni, bi gatakojci, ko se je takole primitivno ponorčeval iz ‘malih’ ljudi, poštenonabrcali v zadnjico in ga še enkrat poslali na TV Slovenija, da sevsem ‘malim’ ljudem, iz katerih se je ponorčeval, nemudomaopraviči! Kajti njegova izjava je celo večji piarovski flop od nemaranajvečjega piarovskega flopa v naši državi, ki si ga je pred nekaj letiprivoščil zdaj že nekdanji minister za obrambo Alojz Krapež, ki je vtevešovu Stojana Auerja brezbrižno skočil v bazen s peno in natoves moker, penast in radosten kot razigrani otročki, ki jih starši peljejov McDonald’s, mahal z rokami in se veselil isto, kot se otročkiveselijo pisanih McDonald’sovih balončkov. Si predstavljate, daobrambni minister skače v bazen s peno? Da je človek, ki si privoščikaj takega, celo obrambni minister? No, bil je. Na srečo zdaj več ni.Kdo ve, kam vse bi še sicer lahko skočil … Njegovi piarovci sotakrat doživljali živčne zlome. S Krapežem sem govorila le enkrat vživljenju, že pred leti, in ko sem se pošalila na račun njegovegakopanja v peni, je tudi sam priznal, da je storil zares neumno stvar.Ampak Janša … no, on se ne bi opravičil. On ne bi priznal, da jestoril nekaj neumnega. Pa tudi piarovcev ne upošteva kaj preveč.Janševi piarovci so celo bolj neučinkoviti, kot je bila Anuša Gaši,nekdanja tiskovna predstavnica ljubljanske županje ViktorijePotočnik. Saj je bila simpatična in zelo prijetna za klepet in večinise je zdela sposobna, kar pomeni, da nikakor ne želim dvomiti onjenih sposobnostih. Ampak pazite to: ko jo je novinar poklical namobilni telefon, ga je praviloma pričakalo naslednje zvočno sporoči-lo – trenutno me ni, pustite sporočilo in morda vas bom poklicalanazaj! Morda? Morda nas bo poklicala nazaj? Ko se novinarju mudi(in novinarjem se praviloma vedno mudi), pa na telefonskemodzivniku pričaka takšno sporočilo, postane strašno jezen. Znori.Podobno je z Janševimi piarovci. Znoriš. Ker služijo le temu, danaokrog razpošiljajo elektronske odgovore, v njih pa je praviloma

247DOSJE ROKOMAVHI

takšnole sporočilo – premier nima časa … premier tega ne bokomentiral … premier blablabla … Kar je najslabša možna strategijaza politika. Da on tega ne bo komentiral. Pa da on nima časa. In takonaprej. Slabo. Pred volitvami 2004 je pa lezel na vsako pasjoprocesijo, povsod je dajal izjave, danes pa, ah, danes pa on ne bokomuniciral z nepomembneži … Mimogrede pa vam lahko še iz prveroke povem, kakšna je Janševa posebna strategija doseganja po-sameznih ciljev. Skoraj vedno si napiše listek papirja! Na listek sivedno zabeleži dve točki, ki obsegata dve vprašanji. Mogoče bozadevico sam zanikal, ampak zapišem lahko, da mi je vse skupajpovedal nekdo, ki z Janšo pogosto sestankuje in človek se mi nikdarne zlaže. Torej … Kateri dve točki sta zabeleženi na Janševih plonkcegelcih?

1. vprašanje: KAJ HOČEM DOSEČI?

2. vprašanje: KAKO BOM TO DOSEGEL?

Nato si pod prvo vprašanje napiše odgovor, ki zadeva njegov trenutnicilj, na drugo vprašanje pa zapiše odgovor, ki zadeva strategijo zadosego želenega cilja. Takšne lističe vlači Janša na vse pomembnesestanke in potem seveda kuka v njih. Ampak moram povedati, daje strategija z lističi zelo učinkovita, ker sem jo preverila tudi sama.Uporabila sem jo na sestanku z neko osebo, ki sem se je hotelaodkrižati, ker mi je žrla preveč energije, koristi ni dajala pa nobenein sem si na listič napisala naslednje:

1. KAJ HOČEM DOSEČI?Odgovor (cilj): hočem se na lep način in za vse večne čase znebiti teosebe!

2. KAKO BOM TO DOSEGLA?Odgovor (strategija): ne smem ga nadirati, kajti ko začnem koganadirati, se zadeve nikdar ne končajo dobro; ne smem mu očitati

248 ANA JUD

ničesar iz preteklosti, kajti pogrevanje preteklosti le redko kdajkoristi; nikakor mu ne smem reči, da sva zdaj opravila za vekomaj(čeprav mislim točno to), ampak moram reči, da bova tu in tamzagotovo še šla na kakšno kosilo (seveda pa, ah, kakšna smola, nikdarveč ne bom imela časa) in to je to.

Vam povem, kako se je končalo? Odlično. Nisva se skregala. Se neogovarjava, in ko mi je pred tedni poslal elektronsko sporočilo, čegreva na kavo, sem mu odgovorila, da nimam časa.

Strategija torej funkcionira. Vsi ljudje seveda ne potrebujejotakšnih strategij, nekateri imajo vse to v glavi in nimajo težav skomunikacijo, ampak nekateri pa jih imamo in moramo zato pisati.Saj veste: PAMETNI PIŠEJO (če se ne motim, je bil to odličenreklamni slogan nekega podjetja za pisarniški material). In še dobro,da mi je eden od gospodarstvenikov povedal za to Janševo foro, kijo zdaj še sama uporabljam. Učinkovito. Sploh se več ne kregam zljudmi. Fantastično.

Precej boljše od vseh Drnovškovih pametnih nasvetov tipa –ogradite se s pozitivno energijo … blablabla …

Recimo, zadnjič je Drnovšek v nasvetih, ki jih daje v Jani, nekirevni ženički, ki se komajda preživlja, svetoval naj si sama pečekruh, pa krompir in žitarice so bojda itak dovolj, kaj več od tega bibilo že preveč … No, to je približno enako nizek nivo komuniciranjaz ljudstvom, kot je bila prej razčlenjena Janševa izjava. Skratka, ne,Drnovška ne zanima revščina, kajti, če se on preživlja z domapečenim kruhom, krompirjem in žitaricami, potem lahko to zagotovopočne vsak, kajne? Seveda je velika razlika, če se MORAŠ preživljatizgolj z doma pečenim kruhom, krompirjem in žitaricami, ali pa čese tako preživljaš PROSTOVOLJNO. Drnovšek se tako preživljaPROSTOVOLJNO, revna ženička pa se MORA tako preživljati.Razlika je velika. Če se Drnovšku zahoče, lahko švigne v katerokoli elitno restavracijo na kosilo, uboga ženička pa se mora še naprejzadovoljiti s suho skorjico in kislim zeljem. Razmišljam, da biDrnovšku poslala vprašanje, ej, fak, glih mi je v kopalnici počila

249DOSJE ROKOMAVHI

cev in sem nekam na tesnem z denarjem, kaj naj naredim? Kaj bi miDrni odgovoril? Naj se poslej ‘tuširam’ pač v Ljubljanici!? Ali najvedno počakam, da bo začelo deževati in grem ven na dež? Ali palahko pridem poležavat v banjo v njegovi kopalnici na Zaplani? Inpotem ljudje pokupijo Drnovškovo knjigo in ga hvalijo kotslovenskega Ghandija. Sicer pa je to razumljivo. Po tolikih letihsedanja na glavah se najbrž prileže malo … new agea?

Nato pride še njegova piarovka Jana Lutovac Lah in pravi:“Ampak, Ana, to je vse res. On ima prav. Če bi vsi živeli tako, bi bilsvet lep!”

Jaz pa si mislim – zakaj pa potem midve greva na kosilo v As, sajbi vendar lahko spekla malo kruha in skuhala repo, a ne … Čas bi žebil, da bi se Drnovšek poslovil od svojega položaja, nehal mani-pulirati z državo in prodajati imidž dobrodelneža, saj dobro vemo,da to ni. Če bi bil Drnovšek zares dobrodelnež, ne bi trošil dav-koplačevalskega denarja za popotovanja v Darfur (ali kamor koliže), ampak bi kaj odškrnil tudi tisti ženički, ki se mora preživljatisamo z doma pečenim kruhom, krompirjem in žitaricami. Drnovškaniso izvolili Darfurci, Slovenci in Slovenke so ga izvolili. Njegoveprve obveznosti so tukaj, doma. Ne v Darfurju. Na srečo so predsed-niške volitve na vrsti že prihodnje leto. Na srečo Drnovšek ne boveč kandidiral. Na srečo so časi, ko si je ljudstvo postavljalo dosmrtnevoditelje, mimo. Na srečo je komunizem pokopan.

Čeprav se, recimo, Janša obnaša, kot da je komunizem živ …Saj smo že omenili, da je bil Janša nekoč zagret komunist, ki je

partiji pisal smešna pisma in jih prosil, naj ga nikar ne vržejo iz nje.Nato je v Mladini objavljal kolumne, v katerih je opozarjal, kako jepartija skrenila s poti, ampak, no, da danes igra na popolnoma isteprincipe, kot jih je pred njim igrala LDS. Kar poglejte, kaj vse počne:porazdeljuje denar, ga daje kmetom, upokojencem in “vlaga” vpodjetja svoje ljudi s strankarskimi interesi. Zato da potem lažjevleče ven denar. Največja slovenska podjetja, ki so v državni lasti,so tako hitro doživela kadrovske rošade. Iz Mercatorja so deportiraliZorana Jankovića in vanj vložili mladega Žigo Debeljaka. Krko je

250 ANA JUD

zapustil Miloš Kovačič, noter pa so vložili Jožeta Colariča. Iz Lekaso poslali Metoda Dragonjo, Janja Bratoš pa je pristala, da so jovložili v Lek. Iz Telekoma je odšel Libor Vončina, iz Mobitela AntonMajzelj, na obe funkciji so vložili Bojana Dremlja. Petrol je zapustilJanez Lotrič, namesto njega pa so vložili Marka Kryžanowskega,Holding Slovenske elektrarne je zapustil Drago Habjan, noter se jevložil Jože Zagožen, Pivovarno Laško je zapustil Tone Turnšek, paso vložili Boška Šrota, DARS je zapustil Janez Božič in so vložiliRajka Siročiča, iz Luke Koper je odšel Bruno Korelič, namesto njegaso vložili Roberta Časarja. Intereuropo je zapustil Jože Krajnc in tjase je vložil Andrej Lovšin, Hit je zapustil Branko Tomažič, na njegovpoložaj pa so vložili Nika Trošta. In tako naprej. Skratka, Janša, kije v opoziciji obtoževal LDS, da ima povsod nastavljene svoje ljudi,je z vzponom na oblast te ljudi menjal in nastavil svoje. Zakaj? Jasno,ker mu niso ustrezali po politični plati. Seveda bi Janša rekel, da nemenja on kadrov, ampak jih menjajo nadzorniki in tako naprej, ampakglejte, če imamo opravka s podjetji, ki so v celotni ali delni državnilasti, se moramo tudi zavedati, da ima politika v teh podjetjihodločilen vpliv.

On, Janša, je vplivnež, ki odloča …In kot vemo, se je zlizal tudi z Bavčarjevim Istrabenzom, kajti

nekaj malega čustev sta z Bavčijem obdržala še iz JBTZ, poleg tegaso trenutni skupni interesi večji od zamer, ki so se dogajale vmes.Zanimivo pa je, da so vsi šefi podjetij, za katere so našli zamenjavo,odstopili iz osebnih razlogov. Kaj so lahko osebni razlogi, zaradikaterih bi lahko ljudje zapustili firme? No, recimo, če bi kdo nasmrt zbolel, bi bil to že dober razlog. Ali pa, če bi se komu v šusurodili šesterčki in bi se novopečeni očka odločil, da se bo poslejposvetil le vzgoji otrok. Toda nič takega se ni zgodilo. Ljudje sozdravi in nikomur se niso rodili šesterčki. Pa vendar so vsi odstopiliiz osebnih razlogov. Kaj je bil osebni razlog?

Je morda prišel naokoli Darko Njavro? Je malo zagrozil in so sešefi ustrašili? Nato pa je Janša itak rekel, naj pospravijo pisarne?Ves čas se govori, da je Njavro obiskal praktično vse šefe podjetij,

251DOSJE ROKOMAVHI

ki so bili LDS-ovci ali vsaj simpatizerji LDS. Meni osebno se jeNjavro lani poleti na štiri oči hvalil, kako bo šel k Majzlju in ga‘razbil’, če ne bo delal tako, kot Janša hoče. V mojem arhivu in napoliciji je posnetek, ki smo ga naredili z nekom, ki je priznal, da jeNjavro s podobnimi besedami prišel tudi k bivšemu šefu PetrolaJanezu Lotriču in bivšemu šefu Mercatorja Zoranu Jankoviću. Obanaj bi bil izsiljeval za denar. Ker se denarja kar tako na roke ne daje,saj je v bilancah nekako potrebno prikazati odhodke, naj bi bili šefipodjetij prisiljeni z Njavrom skleniti enkratne avtorske pogodbe zavarnostni pregled podjetja, denimo … To bomo lahko dokazali, čese bo kdo spravil v podjetja in preveril, kakšna dela vse so v zadnjihdveh letih plačevala, ali pa če se bo kdo ‘usedel’ na Njavrov bančniračun in preveril njegove prihodke zadnjih dveh let. Pa saj to najbržni tako težko, kajne? Sama sem poklicala Lotriča, ker sem želela, dami pomaga nadaljevati raziskovanje, toda ravno daleč nisem prišla,ker se me je Janez Lotrič tako ustrašil, da je ponavljal le eno: “Nedajem izjav! Ne dajem izjav!” Zaboga, Lotrič, pa jaz ti hočempomagati, ne škodovati, sem si mislila, ampak kaj jaz morem, čeLotrič ne razume.

Mar vidite, kje je problem? Zoper Njavra v tej državi nihče neupa reči popolnoma nič. Vsi mislijo, da jih bo pretepel. Dajte, no …Njavro, pretepač!?

Okej, Depala vas ni bila šala, ampak Njavro je v prvi vrsti čveka,precej naivna čveka, ne pa nekdo, ki bi vas sredi ulice mahnil okoliušes. Če vas pa mahne, ga pa mahnite nazaj. Govorim hipotetično.Kdor koli vas mahne, ga lahko mahnete nazaj.

Če boste klicali policijo, ni nujno, da boste imeli v primeru Njavrazelo majhne možnosti, da se bo kaj rešilo. Njavro ima na policijidobre zveze. Vem, ker je nekoč celo meni nekaj stvari pridno preverilin nasploh moram povedati, da z Njavrom nisem imela slabegaodnosa, in da Njavro niti ni tako slab človek. V resnici je, recimo,Zavrl, precej bolj podel od njega. Njavro stvari, ki jih hoče povedati,pove v obraz. Tako da veš, pri čem si. Zavrl se potuhne in spletkariv ozadju, tako da nikoli ne veš, kdaj te bo njegov udarec zadel. Sicer

252 ANA JUD

pa mi je nekdo rekel: “Veš, kako to gre danes … najprej pride Franci,za njim pa še Darko. No, včasih je obratno.” Ja, vsak po svoje delata,vsak zase, hkrati pa trenutno oba za Janšo. Res pa je, da je Njavro,ki ga nekateri ljubkovalno kličejo tudi Janšev jurišnik, slab vir, kerbolj malo prinese, zato pa toliko več odnese. Njavro namreč vglavnem funkcionira tako, da ga novinar, ko kaj potrebuje, pokličein vpraša, če mu lahko to in to preveri. Njavro nato to in to preveriin javi, če informacija drži. Seveda s tem Njavro tudi izve, kajdoločeni novinar dela, in če zadeva škoduje njegovemu šefu, lahkohitro javi zadevo naprej, na nos k Janši, seveda. Najbrž zato, da semu še malo prikupi. Zato je nesmiselno trditi, da Janša ne ve ničesar,kar Njavro počne. V podjetjih in tudi v medijih.

Pa saj tudi z mediji Janša počne nezaslišane reči, nič manjnezaslišane, kot jih je pred njim počela LDS. Cenzurira, omejujedostop do informacij, novinarje deli na peščico, s katero komunicira,in vse ostale, ki bi jih najraje poslal nekam daleč-daleč. Še preddvema letoma pa je toliko negodoval zaradi dejanj LDS; hecno, kakohitro so kakšni ljudje sposobni zamenjati načela in merila, mar ne?In kam so izginili (gospodarski) nazori, ki jih je nudil spomladi-poleti-jeseni 2004!? Pred volitvami 2004 je v anketi, ki jo je pripravilčasnik Finance in je temeljila na vprašanjih, kdo je v naši državivečji liberalec, SDS prehitela LDS. Danes je ne bi. Vse je isto, ničse ni spremenilo. No, vsaj Švedske nam več ne postavljajo za vzor.Hvala nebesom. Kaj pa je tako lepega na Švedskem? Mogoče visokidavki, s katerimi so levičarske švedske vlade vsa leta pridno skrbele,da ja ne bi kdo slučajno obogatel! Na Švedskem se je na zadnjihvolitvah sicer zgodil preobrat, Švedska je dobila desno vlado, todaiz davčne godlje se Švedi še dolga leta ne bodo izkopali, saj jimsedanja vlada ne more kar tako znižati davkov, ker bi s tem vproračunu ustvarila preveliko luknjo. In točno to Švedsko so nampostavljali za vzor. Isto kot so nam postavljali za nekakšen novinarskivzor časnik britanski Guardian. Ki je v resnici levičarski pofl. Resje, da sta novinarski vzor tudi Economist in Spiegel, ampak a jemogoče kdo kdaj povedal, da sta tako Economist kot Spiegel v resnici

253DOSJE ROKOMAVHI

desna časopisa? Ne. Zanimivo: kljub temu, da sta izjemno desnačasopisa, sta izjemno liberalna časopisa … No, v Sloveniji padandanes ni “programa”, je koalicija in določene stvari so še slabše.Začeli smo ukinjati neodvisne organe, recimo, Komisijo za pre-prečevanje korupcije, novinarji s težavo pridejo do uradnih in-formacij, smo pa dobili nekaj strašno čudnih zakonov in imamo zdajv državi celo horo legalis in kaj bolj kretenskega si pač ne moremozamisliti. Zdaj smo menda odrešeni vseh tegob, ker se mladi rodoviob poznih urah več ne bodo potikali po gostilnah in zapijali. Se bodopa potikali in zapijali kje drugje. Kadar se človek hoče potikati inzapijati, bo že našel pot do alkohola. To, kje in do kdaj se lahkomladoletni otroci ponoči potikajo naokoli, po liberalnih načelih nistvar države, ampak stvar družine. Država se nima kaj vtikati vfunkcije družine! Država mora poskrbeti za šolstvo, izobraževanje.Poskrbeti mora za socialo, ki ne bo vzpodbuda lenobe, ampak bobrezposelnim ljudem omogočila nove možnosti. Da bomo dobilienotno davčno stopnjo, po kateri bom, če malo preračunam in damsvoj avtorski honorar na pavšal, recimo, 400.000 tolarjev, zaslužila100.000 tolarjev več. Po novi davčni zakonodaji bom zaslužila le15.000 tolarjev več. Drobiž. Kaj naj s tem? Cevi v kopalnici si nemorem popraviti! In država mora poskrbeti, da bomo imeli urejenzdravstveni sistem. Brez čakalnih vrst. Da bodo sodišča hitro inkakovostno delala. Da se bomo v stopnji korupcije približali Islandiji,ki ima najmanj tovrstnega kriminala. Da bo slovenska policija(končno) začela učinkovito delati, skratka … pa?

Ne pa, recimo, da je tednik Mag pred meseci nabil predsednikaračunskega sodišča Igorja Šoltesa, ker je v štirih letih menda spisalsamo devet kazenskih ovadb.

Ja, res jih je spisal samo devet, ampak naj že enkrat nekdo pogleda,kaj se je s temi devetimi kazenskimi ovadbami zgodilo? Veste, kajse je zgodilo z njimi? Nič se ni zgodilo z njimi! Vse so romale napolicijo, ki je pristojna za reševanje kazenskih ovadb in vse so tudiobtičale na policiji. Nobena se ni razrešila, ker se sama od sebekakopak ne more razrešiti. Policija bi jih morala razreševati, pa jih

254 ANA JUD

očitno ne razrešuje. Kot marsikaj drugega. Za začetek bi morda lahkozačela pri lastnem šefu, generalnem direktorju slovenske policijeJožetu Romšku, a ne? Če še enkrat spomnimo, da so ga zaradiutemeljenega suma spolnega nadlegovanja podrejene uslužbenkepreiskovali varnostni organi obrambnega ministrstva, kjer je bil takratv službi, najbrž ne bo odveč. Pa spet nič? Se spomnite, kako sonekdanjemu generalnemu šefu policije Marku Pogorevcu, ki je ponaključju moj sosed, v Mladini nakopali na glavo afero, da je – predveč kot desetimi leti – bojda poskušal posiliti neko žensko? On je pasamo debelo gledal, kaj se dogaja! Hecno je, ker sva se ravno zadnjičpogovarjala o tem in mi je dejal, da ni mogel verjeti, kako mu ninihče povedal, kaj mu pripravljajo. Ena od zdaj že nekdanjih glavnihglav Mladine namreč živi v najini bližini in Pogorevc je tisteganovinarja srečal teden dni pred objavo “afere”, a novinar, ki bi mulahko bil povedal, kaj se dogaja, mu ni povedal ničesar. Tisti novinarse mi je kasneje sicer nežno upiral, da Pogorevčeve besede nisoresnične, ker naj bi bil Pogorevc teden dni pred objavo “afere” vAvstraliji; bojda so ga iz Mladine celo klicali, ampak ga v avstralskihrovtah niso uspeli najti. Vendar to kljub vsemu ne spremeni dejstva,o katerem pišem: v tej bedni državi te lahko pri belem dnevuzakoljejo, pa se ne bo nihče zganil. Marko Pogorevc je takrat zoperMladino vložil tožbo, a nazadnje odnehal, ker se mu menda ni dalopravdati v nedogled. So mi pa neskončno všeč besede, ki jih jePogorevc izjavil pred meseci. Dejal je: “Največji kršitelji človekovihpravic so novinarji!” Priznam, če bi Pogorevc besede izjavil preddvema letoma, bi se mu smejala. Odkar iz lastne izkušnje vem, kakogrozljivo je medijsko nasilje, mu dam popolnoma prav. Nobenapolicija, nobena vojska ni v naši državi (pa v marsikateri drugi državitudi) takšen kršitelj človekovih pravic, kot so novinarji. Drhal. Lahkoti uničijo življenje, če pa kaj rečeš čez njih, se začnejo skrivati zasvobodo tiska. Seveda, svoboda tiska je vedno primeren izgovor.Svoboda govora je vedno najboljši izgovor, mar ne? Ja. Naj že enkratpride kakšna tovarišica iz FDV, recimo, Melita Forward Kovačič,pardon, Melita Poler Kovačič in pojasni, ali je svoboda tiska tudi to,

255DOSJE ROKOMAVHI

da lahko mediji objavljajo o tebi laži, žaljivke, da lahko vdirajo vzasebnost? Seveda pozabite, da bi Melita Forward Kovačič, par-don, Melita Poler Kovačič, to razložila. Ona živi v strokovnem sve-tu, kjer je vse lepo in prav, po pravilih, mi, nesrečniki, pa moramotavati po realnosti, kjer ni vse lepo in prav, še manj pa je po pravi-lih.

Do takrat lahko Pogorevčeve besede le potrdim in jih zapišem ta-ko, da jih bodo videli (in si jih zapomnili) tudi tisti, ki jih še nisoslišali:

PRI NAS SO NAJVEČJI KRŠITELJI ČLOVEKOVIHPRAVIC NOVINARJI!

Če se obregnem še bolj ostro, lahko z gotovostjo zapišem, da sonovinarji še večji pokvarjenci kot politiki in gospodarstveniki. Veste,zakaj? Saj za politike vemo, da so skorumpirani, tudi za gospodar-stvenike vemo, kakšne nečednosti vse počenjajo, saj o njih pišemo,poročamo o njihovih dejanjih – čeprav zelo hitro potihnemo in nikoliničesar ne rešimo –, o skorumpiranih novinarjih pa nihče ne piše,nihče si ne drzne poročati o skorumpiranosti lastnih kolegov. Če semediji že spravijo na kakšnega novinarja, je to zgolj notranjepolitičniporočevalec POP TV Vladimir Vodušek, pa čeprav danes, ko gagledam od daleč, priznavam, da se mi pravzaprav smili, ker jepopolnoma neškodljivo bitje, a ga rumeni tisk kar naprej napada.Zakaj pa nihče ne preveri, kako in kaj stojijo zadevice pri direktorjuRadia Slovenija Vinku Vasletu? Jah … dobro je zaščiten. ZaradiZavrla, zaradi Janše, zaradi … ja, marsikoga.

Vidite, edina možnost, da danes človek v tej državi kaj naredi ne-odvisno je, da piše knjige. Pa še takrat tvega, da si bo za vrat nakopalsodrgo. Tudi kakšnega rokomavha …

Če se povrnemo k temu, kako je Janša razdelil oglaševalsko pogačo,namreč spet ne moremo mimo Boža Novaka, agencije SPEM. Poleg

256 ANA JUD

tega, da se Janša in Novak poznata še iz časa ZSMS, poleg tega, daje Novak z Janšo povezan preko Boška Šrota, pa je potrebno razkritiše glavno povezavo med njima. Glavna povezava med Janšo inNovakom je družina Petek iz Maribora. Oče Stanislav Petek jedirektor podjetja Klima Petek, ki v naši državi velja za naj-naj-najponudnika klim. Bojda so njihove klime nekaj podobnega kotmercedes med avtomobili. Odlične. A kljub temu lahko delno žetukaj nakažemo, da gre za klientelizem, saj iz spiska institucij inpodjetij, ki jih hladi Klima Petek, zlahka ugotovimo, da je KlimaPetek podjetje, ki hladi kar celotno slovensko ozemlje. Kar poglejte,s kom vse sodeluje Klima Petek: pisarna predsednika RS, predsedstvoRS, pisarna predsednika vlade RS, vlada RS, Državni zbor RS,ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo za zunanje zadeve, mini-strstvo za pravosodje, ministrstvo za obrambo, ministrstvo za promet(in Aerodrom Ljubljana, Maribor in Portorož), ministrstvo za okoljein prostor, ministrstvo za šolstvo in šport, ministrstvo za gospo-darstvo, ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, ministrstvo zadelo, Gospodarska zbornica Slovenije, upravna enota Dravograd,policijska postaja Maribor, mejni prehodi po Sloveniji, BankaSlovenije, SKB Banka (centrala in podružnice), Nova LB, DivizijaPomurje (centrala in podružnice), Nova KBM (centrala in podruž-nice), Nova LB, Abanka, Krekova banka (Maribor, Kranj, Ljubljana),LB Propria, Krekova družba, Koroška banka Slovenj Gradec,Agencija RS za plačilni promet, Zavarovalnica Triglav Ljubljana,Zavarovalnica Triglav Murska Sobota, Zavarovalnica Maribor,Adriatic Zavarovalna družba, ZZZS (centrala in podružnice), ZPIZ,Zavod za zdravstveno varstvo Novo mesto, Zavod za zaposlovanjeMaribor, Okrožno državno tožilstvo Maribor, Okrožno državno tožil-stvo Maribor, Okrožno sodišče Koper, Okrožno sodišče Ljubljana,Splošna bolnica Maribor, Splošna bolnica Celje, Splošna bolnicaMurska Sobota, Klinični center Ljubljana, Medilab, Zdravstveni domdr. Adolfa Drolca, Maribor, Revoz, OMV Istrabenz, Mura, PoštaSlovenije, Telekom Slovenije, Mobitel, Lek, Tegrad, Javni zavodRTV Slovenija, IBM Slovenija, Sava Tires, Emporium in še številna

257DOSJE ROKOMAVHI

druga podjetja. Skratka, Klima Petek je povsod. Res je, da je bilaKlima Petek že v času vlade LDS močno prisotna in uspešna, toda znastopom Janše na oblast je stare posle obdržala in dobila še vrstonovih. To pa še ni vse. In tukaj se klientelizem šele dobro začne: očeStanislav Petek ima sina, ki mu je ime Borut Petek, ta pa je dobil vJanševem kabinetu zaposlitev. Janša in Petek sta torej zelo tesnasodelavca.

Vam povem, kaj v novinarskem žargonu pomeni, če sta moški inmoški zelo tesna sodelavca? Ah, da en drugemu igra purša.

Kaj pa pomeni, če sta v zelo tesnem sodelovanju moški in ženska?Ah, da moški žensko natepava, kakopak. Ampak sama menim, da nivedno tako, s tem zapisom želim le ponazoriti, kako se med novinarjiin na splošno govori o ljudeh, o tesnih sodelavcih. In vidite, če si sinJanševega prijatelja, sploh ni problem priti do službe. Še vnajpomembnejšem kabinetu v državi te takojci zaposlijo. Pot v vladoje odprta. Na stežaj. Borut Petek dela pri Janši kot svetovalec, osebnitajnik in neformalni kadrovik. Skratka, vsakogar, ki hoče delati priJanši, najprej bojda preveri in premeri Borut Petek. Ki pa, glej gazlomka, kot smo že omenili, hodi špecat informacije k Požarju. Sipredstavljate kaj bolj smešnega in nizkotnega? Janša je zbral resčudaško ekipo: kup neučinkovitih piarovcev, Aleksandra Lavriha,svetovalca za nacionalno varnost, ki se ukvarja s ponarejenimidokumenti in nizkotnimi maščevanji v javnosti (primer Cirila Pucka,ki ga je Direkt raztreščil s ponarejenim dokumentom in vrsto laži),in ima Boruta Petka, ki informacije nosi k Požarju.

Ne bom spraševala, če Janša vse to ve, ker bom izpadla precejsmešno kot Henriette von Schirach (firerjeva ‘nečakinja’), ki je šelesredi 2. svetovne vojne – ko so ji izpred oči deportirali nekaj desettisoč nesrečnih nizozemskih Judinj –, ugotovila, da se pravzapravdogaja holokavst (do takrat je ironično verjela, da je antisemitizemlahko pošten!), nakar je prijatelja Miedla zgroženo (in naivno)vprašala: “Kdo to počne? Nemci? Pa Hitler to ve?”

Miedl je posmehljivo odgovoril, naj mu poroča, če misli, danemara res ne ve …

258 ANA JUD

Razen, hja, razen, če informacije, ki ji Požarju dostavlja Petek,niso naročilo od Janše!? To je čisto možno. Janša ima pot do tabloidaitak preko Njavra in Zavrla, toda Požar se je enkrat hvalil, da gaJanša kliče in mu govori, koga vse je potrebno sfukati v tabloidu.Toda ta teza se zdi premalo verjetna. Janša je zelo previden in zelopazi, s kom govori. On se s Požarjem ne bi pogovarjal. On sepogovarja s Petkom in po malem tudi z Novakom. Oba, Petek inNovak, se pogovarjata s Požarjem. Kako smešna in prozorna vez,kajne? Preveč prozorna, da je ne bi spregledali. Vidite, da Janša nipopolnoma nič drugačen kot njegovi partijski predhodniki. Tudi onse spušča na tako nizek nivo, da pušča informacije v tabloidu najboljgnusne sorte. Sploh me ne bi čudilo, če bi na koncu še izvedela, daga celo bere. Kot kakšen gastarbajter? Res je, dati demokracijo vroke komunajzarjem (kakršne koli barve), je isto kot požar iz Krasanamerno razpihniti čez vso državo. Mimogrede: Božo Novak z manone govori. Zadnjič sem ga klicala, ker sem želela nekaj preveriti, ase ni javil. Nekdo je rekel, da ga je strah. Aja? Česa?

“Ja … da boš vse, kar bosta govorila, potem objavila v knjigi,” jebrž pojasnil človek, ki sem ga spraševala o Novaku. Odgovorila sem:“Daj, to je otročje.”

Res je otročje, večina ljudi, ki nastopajo v tej knjigi, vedo, danastopajo v knjigi in celo nič nimajo proti (osebno prizadetih, ki jihopisujem z nameni razkrivanja, ne štejem). Poleg tega, mar vi resnomislite, da objavim vse, kar se s kom pogovarjam? Moj bog, kakoste ozkogledni. Jah, saj, dolga leta sedenja na glavi, a ne …Komunajzarji so bili debeli, njihove kosti težke in nič čudnega, daso se marsikomu v tej državi možgančki sploščili na polovičkoorehovega jedrca. “Saj tega jaz ne razumem … kako lahko ko-municira z njim, s Požarjem … bedno, ker on načeloma ni takšen,”mi je še dejal nekdo, ki mi je pravil o Novaku.

“Kakšen, da ni?” sem vprašala. Radovedno …“Nizkoten inprimitiven. On ni sposoben ubijati,” je odvrnil človek. Ne? “Vsi smosposobni ubijati,” sem menila. In dodala: “Vem iz lastne izkuš-nje …” Moram pa povedati, da mi o Božu Novaku sicer nihče, ki

259DOSJE ROKOMAVHI

velja za kredibilnega, ni rekel nobene slabe besede. Razen tega,da se tudi on obrača po vetru, da pobira denar, kjer koli ga lahko(četudi nič ne dela!) … Res grdih besed za Novaka njegovi poslovnipartnerji (in tudi tisti, ki to niso), nekako niso našli. Smo pa narediliprimerjavo med Božom Novakom in Francijem Zavrlom. Poglejte,zabavno, hkrati zanimivo, so sogovorniki opredelili karakteristikeobeh …

Franci Zavrl (Pristop)

- ni skuliran

- ne daje vtisa, da se veseli življenja

- je lahko neznosno žolčen

- zdi se, da ga muči preganjavica

- tudi grozi in izsiljuje

- rad naroča medijske linče

- obseden je z denarjem

Božo Novak (SPEM)

- je skuliran

- se veseli življenja

- je bistveno manj žolčen

- ne zdi se, da bi imel preganjavico

- ne grozi in ne izsiljuje

- bojda ni še nikogar poskušal linčati

- rad zasluži denar. Kakor mi vsi,

recimo …

Razlika je očitna, kajne?Seveda dopuščam možnost, da ima z Novakom kdo drugačne

izkušnje kot so mi jih opisali moji sogovorniki, toda načeloma somoji sogovorniki natančni in kredibilni, zato o njihovih besedah tuditokrat ne bom podvomila. Čeprav moram dodati, da me je nekdo,eden od mladih lobistov, prijazno opozoril: “Ana, Novak še ni Zavrl.Postaja pa Zavrl. Ker postajamo vsi takšni, kot je bil v ‘najboljših’letih Zavrl.” Bomo videli. Zaenkrat se Novaku v zlo šteje, da očitnoenako pobira od posameznih podjetij denar, pa čeprav za njih neopravlja nobenega dela, v zlo se mu šteje, da je napisal knjigo, a sesam ne drži pravil, ki jih je objavil in v zlo se mu šteje sodelovanjes Požarjem. Če se spomnite, sta malo prej v Novakovih navodilih zalobiste lahko prebrali tudi navodilo, ki je zapisano pod številko 5:“Orodja odnosov z mediji vključimo v lobistični projekt. Mediji sokredibilni, ker odpirajo nove teme in vsebine.” Pardon?

Novak, po vsem, kar je razkrila moja prva knjiga, po vseh

260 ANA JUD

odškodninskih tožbah, vloženih kazenskih ovadbah in obsodbah naNČR ti torej resno misliš, da je Požar kredibilen? Čakam na odgo-vor … pravzaprav sem te to nameravala vprašati … Ampak pazi,kaj boš odgovoril, zdaj, ko vemo, da s Požarjem sodeluješ … No,bistvena razlika med Zavrlom in Novakom pa je seveda ta, da Novakzmaguje, Zavrl pa izgublja. Pristop danes beleži precej izgube, ravnotako kot izgubo beležijo tudi drugi, ki so bili blizu LDS. Če smo žeprej omenili, da je Mojmir Ocvirk, ki je v času vlade LDS poslovals Telekomom in Mobitelom, prišel do obeh poslov s tem, da jeGolobič na Telekomu in Mobitelu zanj zastavil dobro besedo,moramo danes priznati, da beleži agencija Imelda Ogilvy kar 53,7odstotni padec dobička (v tolarjih 20,2 milijona), no, Golobič pa jeseveda poskrbel zase. Zagorsko podjetje Ultra, v katerem zasedaenega od vodstvenih položajev, je močno internacionaliziraloposlovanje in skoraj potrojilo prihodke na blizu tri milijarde tolarjev,dobiček pa je petkrat večji, kot je bil leto poprej (okoli 100 milijonovtolarjev). Kaj natančno pa se dogaja z nekoč njegovo omiljenoagencijo Korpus, ki jo je vodil Stojan Pelko, pa ni natančno znano.Le da je tudi njim dobiček padel, sicer pa je krožil štos, da naj biGolobič že nekaj časa pred volitvami 2004 dejal, da če bo LDSizgubila, bo tudi Korpus odletel v korpus. LDS je izgubila, Pelkova,Stojan in Nataša, pa sta spakirala kovčke in šla. No, če se vrnemonazaj …

… decembra 2005 je Imelda Ogilvy tako izgubila Telekom (ki gaje pridobila Futura; ravno Futura sodeluje s Pristopom v reklamiranjuvladnih reform, kar pomeni, da povezava z vlado obstaja; poleg tegaje potrebno povedati, da je Zavrl povezan tudi z Futuro DDB;Agencija 41, Jupiter net in Futura DDB so spomladi ustanovilepovezavo za medijski zakup Brand Media, Futura DDB pa je dobilaoglaševalski posel s podjetjem Telekom), precej pa so se jimzmanjšali tudi posli z Zavarovalnico Triglav. Kako bodo agencije,ki so blizu LDS, nadomestile dobičke, ki so jih izgubile oz. jihizgubljajo, ni znano. No, možnosti so kakopak v tujini. AgencijaImelda Ogilvy se je usmerila predvsem na tržišče nekdanje Ju-

261DOSJE ROKOMAVHI

goslavije, kamor se že nekaj let, kot smo že omenili, sicer uspešnousmerja tudi Pristop. SPEM in Pristop sta se sicer usmerila tudi že vBruselj, vendar so tam možnosti za uspeh majhne. Si predstavljate,da na evropskem trgu kdo zares porajta Francija Zavrla in BožaNovaka? Mislite, da lahko Franci Zavrl in Božo Novak prideta vEvropski parlament ali pa, recimo, v Vodafone UK in rečeta, hočevatoliko in toliko ali pa bova poskrbela, da bo, denimo, Sun, objavil toin to? No, bolj težko. Brez skrbi. Tam to delajo že drugi, ki somočnejši in lahko Zavrla in Novaka v sekundi sfaširajo … Kljubtemu pa je jasno, da izguba poslov v Sloveniji še ne pomenitakojšnjega bankrota za posamezne agencije.

Seveda najbrž nikdar ne bodo na glas priznali, da gre pri padcu‘uspešnosti’ njihovega poslovanja predvsem za vpliv politike, kerbi s tem hkrati še priznali, da je tudi vzponu njihovega poslovanjabotrovala pomoč iz politike, a dejstva kažejo, da zadeve držijo. Oblastdrži vajeti v rokah.

Vedno jih je držala v rokah in nič ne kaže, da bi se stvari šespremenile. Ko pišem te vrstice, vem, da bomo počasi morali preitiv drugo polovico knjige … če ne bo recenzije Sandre Bašić Hrvatin,kdo mi še lahko pomaga? Kdo lahko napiše recenzijo? Ah, spetMrkaić. Hitro mu pošljem prošnjo (sms): “Počasi bom knjigokončala. Prehajam v čiščenje zadnjega dela. Bi mi tudi tokrat napisalrecenzijo? Mijav?” On odpiše: “Ta ‘mijav’ mi gre tako na živce kottebi Jože P. Damijan!” Kaj? “Ne gre mi na živce Jože P. Damijan, leta P. mi gre na živce!” odpišem v sms. To je res. Črka P. v imenuJožeta P. Damijana mi tako tolče v uho kot pletilna igla. In če bi mekdo želel resnično kruto mučiti, ne bi imel težkega dela. Le ime‘Jože P. Damijan’ bi mi moral vztrajno ponavljati na uho, pa bi sehitro zlomila … uf, upam, da svojim eksekutorjem, ki bi me zaradizoprnih knjig najraje zbrisali z obličja zemlje, zdajle nisem dalakakšne ideje …

Dvojna merila cenzure

Ne gre za to, da bi ljudje postali pogoltnejši, kot so bile prejšnjegeneracije … gre le za to, da so možnosti za izražanje požrešnostineverjetno narasle …

Alan Greenspan med govorom v ameriškem kongresu

To je resen problem Dela: požrešnost; če izhajamo iz dejstva, da vsepogojujejo naši grehi. Saj ne da bi bilo Delo požrešno, je pa požrešna(vsaka) oblast, saj si (vsaka) oblast prilasti Delo. Največjo časopisnohišo je koristno imeti v krempljih … Pravzaprav je dobro imeti voblasti vsak medij, kajne? Kaj mislite, zakaj ima oblast (katera koliže) tako rada medije? Ker mediji pomenijo moč. Večji ko so, večjomoč pomenijo. Večjo moč imajo. Ker imajo večji doseg, in ko nekajpoveš v mediju čim večjega dosega, veš, da te bodo slišali ali videli.Da te bo slišalo, videlo veliko ljudi. Čim več njih. In tako imaš moč.Stvari lahko poveš, ljudje te vidijo ali preberejo, kar si povedal. Ninujno, da vedno razumejo, kaj si jim povedal, dovolj je, da vidijo insi zapomnijo. Dovolj je, da si te zapomnijo. Če si te zapomnijo, telahko, če si politik, tudi volijo. Čim večkrat se pojaviš, več možnostiimaš, da si te bodo zapomnili. Več možnosti imaš, da te bodo, če sipolitik, izvolili. In če hočeš koga uničiti, lahko ravno tako uporabišmočne medije, ki so tvojemu nasprotniku v trenutku sposobni uničiti

263DOSJE ROKOMAVHI

ugled, posledično pa tudi kariero. Nekdo je rekel, da je novica, ki joobjaviš v medijih, primerljiva s košaro vate, ki jo streseš v veter. Čehočeš vse kose vate nato spet zbrati, se moraš presneto potruditi.Vse je marketing. Delo je take sorte medij, da si ga vsi želijopodrediti. Vsak po svoje.

Največji lastnik Dela je Pivovarna Laško, ki ima v lasti 24,99odstotka delnic, sledi ji KD Holding, ki ima v lasti 19,99 odstotkadelnic, tretji največji lastnik Dela pa je paradržavni sklad SOD, kiima v lasti 11,72 odstotka delnic. Vpliv države na delovanje Dela bibil po lastniškem deležu sicer zanemarljiv, toda zaradi PivovarneLaško in KD Holdinga ne more biti, saj smo o trenutnem zavezništvuz Janšo že spregovorili.

Pogosto se zastavlja vprašanje, kaj je boljše – je država boljšalastnica ali je boljše zasebno lastništvo? Na takšno vprašanje jepraktično nemogoče odgovoriti, saj bodo “stari” ekonomisti, čigarprincipi izvirajo iz socializma, venomer trdili, da je boljše državnolastništvo, med tem ko bodo “mladi” ekonomisti, ki so večinomausmerjeni v kapitalistični liberalizem vedno trdili, da je najboljšezasebno lastništvo. V resnici stojimo na tankem ledu. Drži, da jezasebno lastništvo boljše, kajti država ima že tako preveč moči, kijo je potrebno omejevati, toda tudi večino nekorektnosti v medijih vzasebni lasti povzroča vmešavanje politike, ki pa je spet olajšanozato, ker država s svojim prevelikim lastniškim deležem v številnihpodjetjih kontrolira oglaševanje in ravno preko oglaševanja usmerjain nadzira medije. Hkrati zdaj že vemo, da niso le lastniki tisti, kiodločajo o vsebini, pogosto o vsebini v posameznih medijih odločajotudi oglaševalci oz. šefi podjetij, ki v posameznih medijih oglašu-jejo …

Nenavaden primer pa je danes Slovenska tiskovna agencija (STA),ki jo je pravzaprav rodil spet Zavrl. Leta 1990 sta namreč Zavrl innjegov sedanji partner v Pristopu Dejan Verčič ustanovila mednarodniPress center Ljubljana (IPC), ki je začel izdajati tedenski bilten“IN – Information from Slovenia”. Bilten je mednarodno javnostoskrboval z informacijami o političnem, gospodarskem in kulturnem

264 ANA JUD

dogajanju v Sloveniji. Še istega leta je IPC pridobil prvega naročnikana področju odnosov z javnostmi, in sicer Papirno industrijo VidemKrško, vzpostavil pa je tudi prvi kliping servis v državi in bilpobudnik za nastanek Slovenskega društva za odnose z javnostmi.Že leto pozneje sta Zavrl in Verčič ustanovila PR center, takoj poosamosvojitvi pa sta sodelovala pri ustanovitvi STA. No, poleti 2005je nekdanji šef STA Tadej Labernik, ki je imel v lasti malo manj kot4 odstotke delnic, te delnice prodal državi in zdaj je 100-odstotnalastnica STA država. Če je lastnica država, to pomeni, da ima v njejglavno besedo tisti, ki je trenutno na oblasti. Če je bila do volitev2004 na oblasti LDS, je imela glavno besedo v STA pač LDS(Labernik se menda ni bogve kako veliko vmešaval v zadeve STA,zadnja leta pa je tako ali tako preživel kot veleposlanik v Sarajevu),ker je danes na oblasti Janša (in ker je Labernik tisti košček delnicprodal), to pomeni, da ima glavno besedo v STA trenutna vladajočakoalicija. Drži, da STA včasih ni komplicirala z objavami, saj bimorala kot vseslovenska tiskovna agencija, ki služi drugim medijemkot odlično sredstvo za obveščanje, redno objavljati sporočila, ki jijih dajejo posamezniki ali določene skupine ljudi. Toda v zadnjemčasu se objave iz neznanih razlogov zataknejo. Denimo že lani, kose je odvijala vroča zgodba o Mercatorju, je STA zavrnila sporočiloza javnost, ki ji ga je posredovala poslanska skupina LDS. Nekdo izLDS mi je povedal, da je STA zavrnila objavo sporočila z izgovoromčeš, mi v tem pingpongu več ne bomo sodelovali. Slab izgovor. Medpolitičnimi strankami je tovrstna izmenjava sporočil zelo pogosta,večkrat gre za pingpong, ampak STA je tam točno zato, da pingpongobjavlja. STA ne more reči, ‘mi tega ne bomo objavili’, kot lahkoreče urednik v katerem koli siceršnjem mediju, ker STA ni katerikoli siceršnji medij, ampak v osnovi funkcionira kot servis, ki služidrugim siceršnjim medijem. Če STA reče, da ‘tega ne bo objavila,ker gre za pingpong’, je to le prazen izgovor, ki mu lahko z lepšobesedo rečemo tudi – cenzura. Drugi primer cenzure, ki se je zgodilletos, je še bolj nenavaden. Ko je Direkt začel blatiti državnegatožilca Boštjana Penka in je generalna državna tožilka Barbara

265DOSJE ROKOMAVHI

Brezigar kljub temu, da ni bilo niti enega konkretnega dokaza, ki binakazoval, da je Penko tudi v resnici kriv za razgrajanje pred lokalomGlobal v Ljubljani, Penku izrekla ustni opomin in ga s tem v javnostiposledično še dodatno diskreditirala, je STA o tem poročala. Kajti otem so poročali vsi mediji. Toda Penko je zoper Direkt vložilodškodninsko tožbo, na sodišču so se odvila prva zaslišanja inovadba, ki jo je zoper Penka spisala policija in na kateri so temeljilaporočanja medijev, je bila spoznana za neutemeljeno in so jo zavrgli.Če je ovadba zoper nekoga zavržena, to vsekakor je novica, ki bimorala dobiti v medijih ravno toliko prostora, kakor ga je dobilatista o tem, da je ovadba spisana. STA bi novico morala objaviti. Aje ni objavila. Ne takrat, ko jo je dobila v roke, niti je ni objavilapozneje. Ko je Penko poklical na STA in povprašal, če in kdaj bostvar šla v objavo, so mu prijazno pojasnili, da zadevo še proučujejo.Tukaj se zastavi vprašanje: je STA agencija za proučevanje ali servisza objavljanje novic? Kaj ima STA pri takšni zadevi za proučevati?Nič, mar ne? Novica o tem, da je bila ovadba zoper Penka zavržena,je bila torej cenzurirana iz drugih motivov. Če se ne motim, je niobjavil noben medij, razen časopisa Dnevnik. Ostali so novico ravnotako kot STA preprosto spregledali. Preprosto cenzurirali so jo, no,oni bi rekli, da so jo proučevali. Seveda niti tega, da se je zgodilacenzura, ni opazil noben medij. Pomembna informacija se je torejzataknila in tega sploh nihče ni opazil. Penko ni dobil priložnosti,da bi javnost izvedela, da je ovadba zoper njega zavržena, in da bozdaj na sodišču v tožbi zoper Direkt z lahkoto zmagal. Da bi bilo vDelu kaj drugače? Ah ne … Da bi bilo Delo neodvisno? Ah, ne, to pani res … V preteklosti ni bilo in tudi danes ni. Izključno zato, kerima lastnike (gospodarstvo), ki se vedno povežejo z oblastjo. Aliobratno, se oblast poveže z njimi. Ker imajo skupne interese. Podrugi strani pa še zato, ker se tudi časnik Delo ne upret trgovini zinformacijami. Ker se v resnici noben medij ne more upreti delovanjutrgovcev z informacijami.

Menim, da je pravi čas, da povem popolnoma vse o intervjuju znemškim zunanjim ministrom Joschko Fischerjem, ki ga je slovenska

266 ANA JUD

vlada pred leti (marec 2003) privlekla v Slovenijo, ker je podporaEU in Natu bolj slabo kazala in se je vladi zazdelo, da bi lahko nabritiminister, ki slovi kot velik ljubitelj jogginga, pisanja knjig inosvajanja žensk, osvojil tudi srca Slovenk in jih s tem vzpodbudil kpravilni odločitvi na referendumu o EU in Natu, ki je trkal na vrata.Zdi se mi, da zadeva sodi v to knjigo, zato bom zadevo razložila,potem pa mir z njo. Upam. Kajti dogodek, ki so ga marca 2003 lepozataškali, opisujem le zato, ker lahko preko njega odlično ponazorim,kako se je politika vpletala v uredniško oz. vsebinsko podobo Dela.Torej, kdo je bil v tem neljubem dogodku, ki ga bom opisala vnadaljevanju, rokomavh? Nihče drug kot vladni urad za informiranje,ki koordinira uradne informacije. Kaj so sploh “uradne” informacije?Uradne informacije so tiste sorte informacije, ki jih službe za odnosez javnostmi plasirajo v medije v obliki sporočil za javnost. Teinformacije so za novinarje pravzaprav bolj malo vredne, saj se medijikar tepejo, kdo bo določeno zadevo objavil prvi (in edini), v primeruuradnih informacij pa je težko biti prvi. Recimo, če neka par-lamentarna stranka v torek ob dveh popoldne sporoči, da ima njenpredsednik o tej in tej zadevi tako in tako mnenje, je logično, dabodo dnevnoinformativne oddaje – če je informacija kaj vredna – toinformacijo objavile istega dne zvečer, dnevni časopisi pa jo bo-do objavili naslednjega dne zjutraj. Edina, ki še lahko prehititadnevnoinformativne oddaje in dnevno časopisje, sta radio in internet,ki lahko informacijo objavita takoj, ko (po elektronski pošti) prihitido novinarjev in urednikov. Ker se je piarovstvo tako razvejalo, daima že vsak pišmeuh politik ali mali podjetnik predstavnika za odnosez javnostmi – s tem ni nič narobe, je pa razvejanost služb za odnosez javnostmi odličen pokazatelj, kako je postala lepa podoba v javnostipomembna – je takšnih sporočil, ki pridrvijo do novinarjev, na tonein številna med njimi nikoli ne uspejo priti v javna občila. Seveda jemarsikaj odvisno tudi od siceršnjega časovnega dogajanja. Recimo,ko tečejo zadnji tedni pred volitvami, piarovci kot obsedenibombardirajo s sporočili za javnost in je nemogoče objaviti po-polnoma vse, kar nam servirajo, ko smo sredi poletnih mesecev,

267DOSJE ROKOMAVHI

recimo, julija in avgusta, pa le tu in tam kapne kakšno, pa še toprecej nepomembno, sporočilo, a ga običajno objavijo popolnomavsi mediji. Jasno, ker drugega nimajo, časopis in informativne oddajepa je z nečim potrebno zapolniti. Večkrat se je že zgodilo, da so sislužbe za odnose z javnostmi privoščile še korak več in si vzele celouredniški privilegij. In tako se je zgodilo, da je marca 2003 vladniurad za informiranje napravil piar strategijo, s katero je nameravalEU in Natu nenaklonjene prebivalce prepričati, da sta EU in NATOful kul in sploh mega zadevščina. Del strategije je predstavljal visokipredstavnik Nata Javier Solana, ki ga je urad v obliki intervjujaporinil v Sobotno prilogo Dela, drugi del strategije pa je predstavljalFischer, ki ga je urad plasiral v Ono, žensko prilogo Dela inSlovenskih novic. Seveda je bilo uradu jasno, da Ona sigurno ne bopostavljala zoprnih vprašanj, ampak taka, ljubka, simpatična invljudna vprašanjca. Takšen je bil pač plan urada za informiranje innihče ni dvomil, da bi lahko iz intervjuja nastalo nekaj popolnomadrugega kot piar intervju. Nakar se je zgodila manjša smola. Naintervju so poslali mene in jaz nekako ne znam postavljati ljubkih insimpatičnih vprašanjc. Poleg tega se mi niti najmanj ne zdisamoumevno, da bi morala pasti na kolena pred nekom že samozaradi tega, ker je človek pač zunanji minister Nemčije, evropskevelesile. Pa še nabriti Fischer tiste dni ni bil ravno dobre, ampakbolj zoprne volje – do začetka vojne v Iraku (ki se še vedno nikončala) je manjkalo le nekaj dni –, sama pa sem ravno dan predintervjujem fasala tako gripo, da se sploh ne čudim, če je ministerFischer po zbrki z mano nato še malo krehal, ko je potoval naokolipo svetu. A pustimo to … Poglejmo, kako je potekala zadeva. Nakratko: najprej je Fischer na vladi opravil tiskovno konferenco, natome je Gregor Krajc, tedanji direktor urada za informiranje pograbilin odpeljal v sobico zraven glavnega vladnega tiskovnega središča,kjer je že stopicljal zunanji minister Dimitrij Rupel. Malomarno meje pogledal in me predstavil nabritemu Fischerju, ki je stopicljalpoleg njega, rekoč: “Ta mlada gospodična se bo z vami malopogovarjala.” Kot prvo se minister ne bi smel obnašati tako, saj sem

268 ANA JUD

bila (poleg tega, da še vedno sem mlada gospodična!), tudi novinarkain nisem se prišla z ministrom ‘malo pogovarjat’, temveč opravitintervju! Nabriti Fischer je prikimal, sedla sva in čeprav je Krajcobljubil, da bova sama, je v sobi ostalo še kakšnih 20 (morda celo30) ljudi, ki so napeto poslušali, kaj vse bo prišlo iz mojih ust. Povemvam, precej zajeban občutek, če intervjuvaš ministra evropskevelesile, ki je hkrati ena najbolj lucidnih političnih osebnostisedanjega časa, pa ti za hrbtom stoji kakšnih 20 ali več ljudi izFischerjevega štaba in štaba slovenske diplomacije, vsi pa vlečejona ušesa, kaj bo ‘ta mlada gospodična’ povedala. Začela sva sepogovarjati. To, ono, tisto … hm, ministru moja vprašanja nekakoniso bila všeč. Tudi njegovemu spremstvu moja vprašanja niso bilavšeč in morasta pravljica, v kateri so me ljudje iz Fischerjevega štabaprijateljsko trepljali po ramenu češ, fräulein, tega pa ne smetespraševati, se je končala, ko je snemalnik zabeležil 13. minutopogovora. Ko je na snemalniku odbila 13. minuta, je bil nabritiFischer lepo jezen, njegovo spremstvo pa solidno ogorčeno in intervjuse je zaključil. Dezinformacija je, da sva se z nabritim Fischerjemskregala. To ni res, nisva se skregala. Bil je besedni dvoboj, a nakoncu sva si vseeno spodobno segla v roke, nakar je Fischer s svojočetico odpeketal, jaz sem pa šla domov. Pogoltnit javorjev sirup, kerme je presneta gripa skorajda pokopala. Vmes sem napisala intervjuin ga oddala. Najprej je bilo rečeno, da bo objavljen. Častna beseda.Rečeno je bilo, da bo intervju objavljen. Minil je dan, pa so rekli, daintervju ne bo objavljen. Zakaj ne? Nemška ambasada v Slovenijizahteva avtorizacijo intervjuja! Avtorizacijo? Okej, ni problema.Damo. Kar je minister rekel, je rekel; naj za tem, kar je rekel, šestoji. No, tukaj je prišlo do zapleta … Ker nabriti minister očitno niželel stati za besedami, ki jih je izrekel, se je zadeva zapletla …Krajc mi je iskreno dejal, da bo – če bo intervju objavljen – sranje.Sranje? Kakšno sranje? Sranje, sranje, sranje … in intervju ni bilobjavljen, ker Delo ni želelo sranja … No, malo sranja smo kajpadamorali pojesti. Kolegi iz POP TV, kjer sem takrat službovala – Onaje bila le priložnostno in dodatno delo –, so menili, da je vse skupaj

269DOSJE ROKOMAVHI

preveliko sranje, in pošteno bi bilo, da bi za sranje izvedela šejavnost. Eden od kolegov je poklical predsednika DNS, Repovža, inrekel – s tem sranjem je treba nekaj narediti! Repovž se je strinjal,da je situacija sranje … in da je sranje nujno potrebno obelodaniti!Predlagal je, da bi vso sranje, z intervjujem in opisom dogajanjavred, objavili na spletnem forumu DNS. Okej … Lahko si mislite,da nekaj ur po tem, ko je bila zadeva objavljena na spletni straniDNS, ta stran kar naenkrat več ni bila dostopna. Bojda je ‘padel’strežnik. Potem je Repovž pojasnil, da strežnik DNS kar naprej‘pada’. Aja? Kako pa to, da sicer ne pomnimo, da bi ‘padal’? Ah,no, morda je bilo pa prav zares naključje, kajne? A če bi strežnikostal v ‘padcu’, bi postala zadeva čudna, mar ne? Ja, bilo bi pravzares čudno, če bi še DNS cenzuriralo zadevico, kajne? Zato se jestrežnik čez nekaj ur zbudil in potem so se pisunčki v večini primerovspravili name. Jezus, kako so pljuvali. Jasno, na osebni ravni. Aveste, saj ni težko ugotoviti, kdo so svinjski pisci svinjski odzivovna internetnih forumih; če poznaš prave ljudi, lahko kaj takega kmaluizvohaš. Kaj mislite, kdo je pisal najbolj svinjske pisarijice? Ja, karposamezni Delovi novinarji sami. Vem celo za nekega multipomem-bnega novinarja Mladine, ki mi je tam napisal svinjski odziv. Takega,precej nevrotičnega. A veste, kaj so mi očitali? Oh, da sem premlada,da bi lahko delala kaj takega. Kar je, jasno, še eden od idiotskihsocialističnih izgovorov tiste zarukane drhali, ki je sveto prepričana,da je sama prijela boga za … hm, testise (?), vsi ostali pa se morajozadovoljiti z drobtinicami, ki padejo od mize. No, nato so se spraviliname s še bolj idiotskim izgovorom: da sem Joschko spraševala reči,ki jih ne bi smela. Pardon? Mar obstajajo stvari, ki jih novinar nesme vprašati? Ne. Novinar mora vprašati vse, kar hoče vprašati.Seveda pa je od sogovornika odvisno, če bo odgovoril ali pa če nebo odgovoril. Naj se sam odloči. Mar ni tako? No, potem pa so našliše hujši izgovor: da sem bila do Joschke bojda ful nesramna. Alo?Še vedno imam posnetek tistega intervjuja. Bi ga morda radi slišali?Vam ga zavrtim? Ni problema. Sploh ni bilo nobenih nesramnosti.Bil je besedni dvoboj, nesramnosti in žalitev pa ni bilo. Ampak,

270 ANA JUD

recimo, “neodvisni” Jani Sever, urednik strašno “neodvisnega”časopiska Mladina, mi je tako očital, da sem bila NESRAMNA. Prav.Naj Sever najprej sebe pogleda v ogledalo. Če upa. Itak najbrž neupa. Če ima kaj vesti.

Kajti Sever je poleg Štamcarja, Požarja in podobnega levičarskegatrusta zadnji novinar, ki lahko govori o tem, kaj je in kaj ni žalji-vo …

Je bilo morda to, kar je Mladina počela Marjanu Podobniku, lepoin prijazno? Oh. Je morda to, da se Mladina skoraj v vsaki številkinorčuje iz poslanke SDS Eve Irgl, čudovito in kul in nasploh blaznoprijazno? Je morda to, da je Mladina pred časom za novinarko TVSlovenija Vido Petrovčič zapisala, da je “prasica”, lepo? Nežno? Jebil to morda prijazni kompliment?

Ti ozkogledni levičarji, ki mislijo, da so najboljši/najpametnejšina svetu, so v resnici tako smešno ‘nizki’, da se človek potem, ko sekončno uspe losati obešanja na njihovo banalno miselnost, počutikakor da je uspel pobegniti iz Alcatraza …

Bilo bi za pričakovati, da bi novinarski ceh spoznal bistvoproblema, ampak še enkrat se je izkazalo, da je novinarski ceh prevečozkogledna družbica, da bi bila sposobna ločiti seme od plevela. Vprvi vrsti je zahinavil Repovž. Vsaj on bi se moral izkazati kot‘neodvisni’ predsednik društva, ki bi moralo biti neodvisno, todadruštvo, ki se šopiri z neodvisnostjo, je poleg opisa dogajanja innesrečnega intervjuja, objavilo še naslednje opozorilo: “Kljub temu,da je kot tisti, ki je objavil prva tri sporočila, naveden kot moderatorforuma, ne gre za njegova stališča oziroma stališča DNS. Pisma sobila posredovana po elektronski pošti. Uredništvo ne odgovarja zavsebino.” Vir: forum uradne spletne strani DNS-www.novinar.com(za vsak slučaj, ker omenjeno društvo deluje izjemno čudaško inzelo rado hitro pobriše stvari, ki mu ne bi bile v prid, pa naj povem,da sem zapis s foruma pobrala 8. avgusta 2006). Kaj je narobe s tem‘opozorilom’? Ravno to, o čemer govorim – DNS se je z njimdistanciralo od problema cenzure. DNS se je pretvarjalo, da secenzura ni zgodila. DNS je zamižalo in se pretvarjalo, da se ni zgodilo

271DOSJE ROKOMAVHI

nič! Kako, zaboga? Imam priče, da je Repovž najprej rekel, da je tocenzura in jo je potrebno objaviti na forumu! Nato pa to kar naenkratveč ni bila cenzura? Kako? Zgodila se je cenzura, zgodil se je posegpolitike v vsebino nekega medija, zgodila se je manipulacija, ki stasi jo privoščila tedanji urad za informiranje in nemška ambasada, panikomur nič? Čigav je bil takrat urad za informiranje? Kdo je bil naoblasti? Aha, LDS. Če ne verjamete meni, da je bila cenzura, kardajte, vprašajte Krajca, ki je danes spet direktor vladnega urada zainformiranje. Morda pa lahko še Rupla pobarate, kako in kaj, saj jeravno on kakšen teden dni pozneje v oddaji Trenja na POP TVzarobantil, da je Delo cenzuriralo intervju s Fischerjem, ker je Fischerpovedal, da se tudi on strinja, da mora Slovenija vstopiti v NATO,nakar so ostali gostje malo zajebano pogledali, ampak, da, Rupel jeto res izjavil. POP TV ta posnetek še vedno ima in čisto slučajno gaima tudi moja malenkost v lastnem arhivu. Kaj vse se je dogajalo,pa lahko pove tedanji odgovorni urednik Dela Mitja Meršol. Kmaluza fiaskom sva spila kavo in dejal mi je, da je bil tiste dni, ko se jezaplet dogajal, v Londonu, kamor so ga zmedeno klicali iz Dela inponavljali isto vižo: “Če objavimo intervju, bo prišlo do med-državnega spora med Nemčijo in Slovenijo!” Đizs, si je mislil Meršol.Ki za Ano Jud (takrat) ni še niti enkrat slišal, zdaj pa naj bi mu karnaenkrat (zaradi mene) grozil meddržavni spor med Nemčijo inSlovenijo!?

Mar zdaj vidite, kako bajno pomembna sem: zaradi mene je LDSizgubila volitve, zaradi mene se krhajo tudi najbolj trdni zakoni,zaradi mene nastajajo meddržavni spori … V resnici pa največjibedniki in usrančki v tej državici vedno potrebujejo nekakšenizgovor, da kar koli zvalijo na nekoga …

Ker vas zdaj že gotovo zanima, kakšen je bil intervju, ki jeskorajda povzročil meddržavni spor med Nemčijo in Slovenijo, gaobjavljam v nadaljevanju … Pred tem je bil objavljen le na spletnistrani DNS; ko se je zadeva dogajala, so ga predvajali tudi na RadiuŠtudent, da se je dejansko zgodil hud cenzorski poseg, pa je zabeležille Mirovni inštitut in, no, v Mladini je bil zapisan približno korekten

272 ANA JUD

članek, ampak avtor članka se je od dogajanja distanciral, kot da seje vse skupaj zgodilo nekje v kakšnem zimbabvejskem lokalnemčasopisku. Ne pa v največji časopisni hiši v naši državi. Zamera, kisem si jo sama nakopala s Fischerjem, je bila tako orjaška, da si tegane morete niti predstavljati. Edino Mitja Meršol mi je kasneje obkavi dejal: “Ampak to bodo pa čudoviti spomini!” Res je. Danes soto čudoviti spomini. Edino kar me še preseneča, je to, da so se zgodilitako hitro. Da so tako hitro postali samo spomini. In drugegapopolnoma nič. Zame. Za Delo ne. Torej, intervju …

NASLOV: EU in NATO več nista dve različni zadevi. Zdaj “igrata”skupaj.

UVOD: Vodja nemške diplomacije Joschka Fischer je nenavadnazgodba o uspehu. Od takrat, ko je izstopil iz gimnazije, poskušalpostati fotograf in opravljal mala priložnostna dela. Pred 25 leti, potragični smrti študenta Ohnesorga na demonstracijah proti obiskuperzijskega šaha v Nemčiji, se je pridružil socialistični študentskizvezi v Frankfurtu. O politiki ni vedel nič, zato je – kolikor mu je točas dopuščal – po teorijo hodil na univerzitetna predavanja. Vmesje sodeloval pri militantni skupini Revolucionarni boj. Treniralgverilo, na protestih metal kamne. Po umoru RAF-ovcev se je odločilza drugačno pot. Stopil je k Zelenim, bil izvoljen v parlament,predsedniku parlamenta med sejami vzklikal, da je navadna rit inpostal hessenski deželni minister za okolje. Po volitvah leta 1998 seje povzpel na mesto podpredsednika vlade in postal zunanji minister.V zadnjih letih prihajajo na dan številne nečednosti iz njegovemladostne politične preteklosti. Pred tremi leti, na kongresu lastnestranke, ga je zadela vrečka rdeče barve in mu poškodovala ušesnibobnič. Številni mu očitajo brezobzirnost. Da je človek, ki nosi dvaobraza. Zelenega in rdečega. Nekoč je nasprotoval dodatnemuoboroževanju Nata, zdaj podpira širitev. Z leti se tudi kontroverznost,ki ga je povzdignila v najbolj priljubljenega nemškega politika,spreminja v predvidljivost. Molčanje, ko gre za neprijetna vprašanja.

273DOSJE ROKOMAVHI

Časovno skopost, ko gre za novinarje. Nekdanji revolucionar pač nemara svoje preteklosti.

VPR: Se vam zdi kavbojski način reševanja krize v Iraku pravilen?

ODG: To ni noben kavbojski stil. Imamo sicer različna pojmovanjain do tega, do različnih stališč, lahko prihajamo vedno znova inznova. Različna stališča se morajo skupaj izpostavljati. Skupna namje, denimo, sprememba resolucije ZN 1441, ki pravi, da Irak ne smeposedovati orožja za množično uničevanje. Imamo pa različen načindojemanja. Naši ameriški in britanski partnerji imajo tukaj manjpotrpljenja in menijo, da sredstva brez orožja ne bi zadoščala. Mi inostali naši partnerji pa gledamo na to stvar drugače. Menimo, da jetveganje vojaškega napada preveliko in sredstva brez orožja, torejposredovanje inšpektorjev, še niso povsem izčrpana.

VPR: Sovražnike si pač ustvarjamo sami? Ali ne?

ODG: Tukaj ne gre za to, da si ustvariš sovražnike, ampak za to, dase Irak razoroži. To je odločujoče. Čeprav v zvezi svobodnihdemokracij držimo tudi različne pozicije.

VPR: Kaj si mislite od dvoličnosti? O hinavščini, pravzaprav?

ODG: Glejte, pri pomembnih političnih vprašanjih, osnovnih vpra-šanjih, niti ne gre za dvoličnost. Tu morate slediti liniji prepričanja.V političnem vsakdanu morate biti vedno fleksibilni. To je, še posebejz demokratičnega vidika, prepričanje večine ljudi. Pri vprašanjuIraka, po mojem mnenju, nobena stran ne govori o dvoličnosti, ampakiz lastnega prepričanja.

VPR: Kaj bi vi rekli o človeku, ki dopoldne hvali mastne hambur-gerje, popoldne pa se zavzema za zdravo prehrano?

274 ANA JUD

ODG: To je provokativno vprašanje. V varnostnem svetu in dalečnaokoli ne poznam nikogar, ki bi sledil takšnim, dvoličnim idejam.

VPR: V besedilu Vilenske izjave naš zunanji minister Dimitrij Rupelv enem trenutku trdi, da se slovensko stališče do iraške krize ujemas stališčem vas, nemškega zunanjega ministra, in da je v mednarod-nem življenju odprtih še mnogo kritičnih točk, in da je zato spornoodpreti še eno fronto. Torej poziva k miru. V naslednjem trenutkupa podpiše Vilensko deklaracijo in pravi: pozivamo varnostni svet,naj sproži vse nujne in potrebne ukrepe na iraške grožnje miru invarnosti. Torej poziva k vojni.

ODG: No, Slovenija, kot tudi ostale države kandidatke, je v zelotežkem položaju. Priznam čisto javno, pa čeprav že dolgo ne jemmesa, da bi ravnal enako kot vaš zunanji minister. Popoldne bi seizdajal za vegetarijanca, zjutraj pa za mesojeda. To bi počel iz pre-pričanja, da delam v nacionalnem interesu vaše države. V tem smisluje Slovenija v izredno težkem položaju. Menim, da je zelo pomembno,da postanejo mlade države, nove demokracije, članice v EU in Natu.Tudi zaradi krepitve denarja, ki mi sicer vedno ne odgovarja. No,včasih pa tudi. Tako pač je pri demokracijah. Tudi pri dvojnihsituacijah, pri postopkih ratifikacij, kar se tiče Nata, kongresa insenata, gre za vprašanje, kjer se resnično ne želi odločati med pri-jatelji, ker to pripelje do nasprotij z bistvenimi starimi nacionalnimiinteresi. Tukaj imam jaz veliko razumevanja. Menim, da se prijatelj,vaš zunanji minister pravilno obnaša.

VPR: Marca pred dvema letoma, ste prispeli na prvi obisk v Slovenijoin tudi na takratni novinarski konferenci, kot na zdajšnji, označiliodnose med Slovenijo in Nemčijo kot zelo dobre. In da ima Slovenijazelo dobre možnosti za priključitev k EU. Nekaj mesecev pred temdogodkom ste za časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung povedali,da je priznanje Slovenije prezgodnje in napačno.

275DOSJE ROKOMAVHI

ODG: Hvala bogu ne. Priznanje je bil glavni izziv. Skupaj in v sklopus Hrvaško in Bosno in Hercegovino. To težo nosi skupnost evropskihdržav še danes. Veseli smo, da Slovenija pomembno prispeva kvsesplošnemu razvoju. Še posebej v Bosni in Hercegovini. Poudaritipa moram, da je potrebno vlagati v vso regijo na področju miru instabilnosti. Da bo nacionalizem na tem področju zatrt na dolgi rok.Tako, da več ne bo prišlo do vojne. Možnosti se mi zdijo zelo dobre.Slovenija pa lahko z bližajočim se referendumom še dodatno potrdito upanje.

VPR: Ampak takrat, v istem intervjuju, za isti časopis, ste izjavilitudi to, da je bila, po vašem mnenju, z osamosvojitvenim priznanjemHrvaške in Slovenije storjena napaka. Priznanje bi moralo bitirezultat mirnega razvoja. Kaj ste hoteli povedati?

ODG: Dejstvo je, da še danes čutimo posledice takratnih odločitev.S tem je vse rečeno. Če bi takrat skupaj uporabili moč zahoda zamirno ločitev, bi se najbrž izognili velikim tragedijam.

VPR: Glede vstopa v zvezo NATO so v Sloveniji mnenja zelo deljena.Za in proti. Zakaj naj bi Slovenija vstopila v NATO?

ODG: Skupna varnost v Evropi je odločilna in pomembna. K temuprispevajo tudi nove demokracije Evrope. Seveda pa je to, v katerosmer bo šla vaša država, pomembna in neodvisna odločitev ljudi vSloveniji. Oni o tem odločajo in zastopajo prepričljivo večino. Zaradiskupnih interesov bi me veselilo, da bi Slovenija spadala k Natu inEU. EU in NATO več nista dve različni zadevi. Zdaj “igrata” skupaj,čeprav vedno ni bilo tako. Ampak za stabilnost miru bi bilo zelodobro, da bi bila Slovenija zraven. To močno podpiramo.

VPR: Kako gledate na antiglobaliste in na njihove demonstracije?

276 ANA JUD

ODG: Povedal bom takole: pomembno je vprašanje pravičnosti sveta.Danes in jutri. Ne smemo pa gledati samo na jutrišnji svet. Tako kotse to marsikdaj predstavlja. To je obžalovanja vredno.

VPR: V mladih letih ste se tudi vi borili proti sistemu.

ODG: Žal vedno nisem izbiral pravilnega načina.

VPR: Na Meinhofovskih demonstracijah naj bi bili krivi za hudepoškodbe nekega policista. Menda ste ga zadeli z molotovko. Kakose spominjate svojih grehov iz preteklosti?

ODG: O tem ne bom govoril.

VPR: Pred leti so v vašem avtu našli orožje, s katerim je bil ustreljenhessenski minister za gospodarstvo. Dogodek še vedno ni pojasnjen.Kako komentirate to naključje?

ODG: O tem sem že vse povedal. In ne bom več popolnoma nič dodal.Poleg tega je bilo to že večkrat obširno objavljeno. Na sto in stostraneh nemških časopisov si lahko preberete.

VPR: Raje bi slišala iz prve roke. Od vas, torej.

(Fischer molči, njegovi spremljevalci odkrito namigujejo, da mini-ster več nima časa za odgovarjanje, nakar dovolijo še zadnje vpra-šanje)

VPR: Gospod minister, bi lahko sami zase rekli, da ste bili nekoč, vmladih letih, potencialni terorist?

ODG: Nikakor ne!

277DOSJE ROKOMAVHI

Konec intervjuja. Še dihate? Je vse v redu z vami? Ne potrebujetekisikove bombe? Pustimo to, da so ZDA vmes sfaširale Irak, orožjaza množično uničevanje pa niso našle, moji pogledi so se spremeniliin menim, da je čisto okej, da so tirana Sadama Huseina vrgli sprestola; Slovenija je vmes vstopila v EU in NATO, Fischer se dobrodrži in nazadnje sva si preko visoke glave iz slovenske diplomacijepustila prenesti prav spodobne pozdrave, skratka … Žal se nismouspeli dogovoriti za ponovno srečanje. Ampak jaz nimam nobenihtežav. Zakaj jih imate potemtakem vi?

Raje povejte, ali resno mislite, da bi lahko takšen intervju povzročilmeddržavni spor med Slovenijo in Nemčijo? Če to mislite, ste smešniali pa … sorry, neumni!

Mimogrede: upam, da ne bo nemška ambasada v Sloveniji zdaj, kosem intervju objavila v knjigi, napovedala zračnega napada na našoubogo državico! Da ne bo protestno zahtevala prepovedi mojegapribliževanja Nemčiji! Upam, da ne bo morala kanclerka AngelaMerkel zavoljo tega posredovati pri Janši … Huh. Vidite, kakšnatveganja lahko povzroči mali in nepomemben intervju. Meddržavnespore! Kajti, če danes vržem pogled v preteklost, se mi vse skupajzdi idiotsko. Intervju je pravzaprav čisto brez zveze. Saj Fischerničesar ni povedal. Ničesar, kar bi lahko povzročilo kakršno kolisranje … Intervju je napisan precej okorno, vprašanja sploh nisonesramna, ampak provokativna, in če bi tekst zagledal luč sveta včasopisu, ne bi bilo prav nikakršnega meddržavnega spora, ampakga najbrž nihče ne bi niti opazil. Ker je brez zveze. Fischer ob slabihdnevih pač ni tako nabrit, jaz pa si ne morem kaj, da bi nabritostvrgla stran. A očitno je nemška ambasada zelo pritisnila na Delo.Očitno si je politika takrat zelo veliko dovolila, ko je tako grobo incenzorsko posegla v vsebino medija. Branil me ni nihče.

Jasno, predsednik DNS ni želel zapasti v crash v lastni hiši.“Štalo” je zakuhal urad za informiranje (vlada LDS), ker je deleminentne LDS-ovske novinarske klike tudi Repovž, pa kaj drugega

278 ANA JUD

najbrž nisem mogla niti pričakovati. Mimogrede, tudi Mladina takratintervjuja ni želela objaviti, Sever je bil tako iskren, da je rekel, da‘nimajo placa’. Seveda se je na veliko norčeval iz mene, kajti danespač zelo dobro vem, kako Sever funkcionira in bog pomagaj, čekakšen mlad novinar dobi v roke intervju s pomembno osebo. JaniSever je sveto prepričan, da lahko “svete krave” intervjuvajo samostaruhasti novinarji, ki so že tik pred penzijo, mladi novinarji pa najbi opravljali le tlako. Seveda Severjevo mnenje zame ni več nikakršnareferenca in skozi knjigo, ki jo držite v rokah, boste tudi ugotovili,zakaj je temu tako. Ampak obveljalo je – smrkelj se ne podpira, kersmrklje nimajo pravice intervjuvati tako velikih živin, kakršna jeFischer. E, figice! Intervju dela tisti, ki ga dobi in pika! Recimo,nekdo mi je povedal, da so v uredništvu Mladine znoreli, ko je bil vSloveniji Noam Chomsky in ga je za Sobotno prilogo intervjuvalaneka mlada-mlada novinarka. Niso si mogli predstavljati, da gremlada-mlada novinarka intervjuvat Chomskega. Ni jim šlo v glavo.Najbrž ni moglo, ker je najbrž ravno tisti trenutek spet nekdo sedelna njihovi glavi ali pa je bila že od prejšnjih posedanj na glavizaležana. Ni jim šlo v glavo, da je mlada-mlada novinarka Chom-skega dobila tako, da je letala-letala za njim in je menda šla za njimcelo v Postojnsko jamo in nato se je je Chomsky usmilil in jo vzel ssabo, ko je šel na letališče in to je bilo to. Podobno je meni uspelouloviti Slavoja Žižka. Ni bilo enostavno, ampak za take stvari sepač moraš boriti. Seveda Mladini to ni jasno. Sever ni človek, ki birazumel mladega pisca.

Kajpada mi je že takrat pri Fischerju prerokoval, da ne bom večnikoli nikjer delala, nikoli nikjer pisala … blablabla … no? Pa kakonaduto mi je to povedal.

Če se spomnim, me zaboli glava in moram vzeti aspirin. Ni mijasno, kaj sem pet let opletala okoli tega Severja in njegovekompanije. Le čas sem izgubljala. In samo glava me je bolela. Veliko-krat. Ampak to je pač tako … dlje ko opletaš okoli njih, močneje telahko boli glava …

Zanimivo, zadnjič mi je Frankl (kar se tiče Joschke Fischerja)

279DOSJE ROKOMAVHI

povedal: “Zakaj nisi prinesla k meni! Jaz bi to objavil, jaz bi torazpalil v Financah …” Kaj pa sem jaz marca 2003 vedela, kdo jePeter Frankl in kaj so Finance (ki še zdaleč niso bile to, kar so danes!).Veste, kako se je Delo takrat, leta 2003, izognilo meddržavnemusporu med Slovenijo in Nemčijo? Kupili so intervju s Fischerjem.Ja, kupili so ga. Prijaznega. Od Spiegla. In tedanji odgovorni urednikSobotne priloge Janko Lorenci ga je objavil. V svojem listu. Ki jebil tako ali tako rezerviran, kot se je nekdo pošalil, za family frostRepovž in tekste iz Economista in Spiegla. A veste, to je pravzapravnerazumljivo: zakaj slovenski časniki kupujejo tekste iz Economistain Spiegla, jih prevajajo in objavljajo? Zakaj sami ne naredijo takšnihtekstov? Zakaj ne bi človek šel in si kupil Economist in Spiegel, sajlahko poleg tistega teksta, ki ga slovenski časniki prevedejo, prebereše dvajset super tekstov … Moja edina zmota, ki jo v primeruFischerja obžalujem, je bila besna reakcija. Vse bi se dalo povedatispodobno, brez prepiranja in obkladanja z žaljivkami. Vprašanjeproblema bi se dalo zastaviti tudi drugače (čeprav niti približno nišans, da bi se v primeru prijaznosti kar koli rešilo …), a ker takrat nišlo, to popravljam zdaj. Bistveni vprašanji sta …

Ali lahko vlada v svoje propagandne strategije vpleta novinarje inmedijske hiše in ali ima urad za informiranje pravico na takšen načintrgovati z informacijami in določati, kaj bo kateri medij objavil inkam, v kateri medij, bo plasiran kateri intervju?

Ali se imajo tuja veleposlaništva v Sloveniji, pravico vtikati vaktualna politično-gospodarska vprašanja? (Kolikor je znano, so tujaveleposlaništva v Sloveniji zato, da spremljajo aktualna dogajanjain o njih poročajo matičnim državam; aktivno se ne smejo vtikati vrazmere v naši državi, saj enaki principi veljajo za vsa veleposlaništvaiz vseh držav, tudi za slovenska v tujini!)

Kaj takega se ne bi smelo dogajati, mar ne? Takšno dogajanje oviranovinarsko neodvisnost, kajne? Ki je v Sloveniji itak znanstvena

280 ANA JUD

fantastika … No, iz prve roke vem, da je bila ameriška ambasada zmojo prvo knjigo zelo zadovoljna, pa vidite, da se ni niti enkratnikjer oglasila, saj se ve, da česa takega ne sme narediti!

Seveda pa je potrebno poudariti, da tovrstno objavljanje intervjujevin podajanje informacij na takšen način ni v novinarstvu nikakršnaredkost. Zelo veliko intervjujev je sproduciranih “umetno”. Včasihso uradni, včasih ne. Včasih uspejo, no, vedno pa seveda ne. Poglejte,recimo, predsednik uprave nekega multipomembnega podjetja imaobčutek, da je v javnosti zapostavljen. Pa bi rad, da bi ga ljudjebolje opazili. Sploh zato, ker bi rad čez nekaj mesecev začel graditiše politično kariero. Kaj naj naredi oz. kako naj se dokoplje do širšejavnosti? Ki ga bo predstavila kot lepega, pametnega in sposob-nega? Simpl, potrebuje intervju, ki ga bo kot takega predstaviljavnosti. Lepega, pametnega in uspešnega. A ker bi bilo prevečnenavadno in čudno, in ker bi ga lahko kdo obtožil, da posku-ša pritiskati na urednika ali urednico določenega medija, se pačodloči, da bo svojo željico zaupal trgovcu z informacijami, roko-mavhu, pa naj on uredi intervju v tistem in tistem mediju … Sevedase takšne usluge ne dajejo zastonj. Predsednik uprave, ki želi piarintervju – ki pa v javnosti kakopak ne sme izpasti kot piar intervju –, bo rokomavhu uslugo že povrnil. Plačal jo bo. Z denarjem, alipa bo dotičnemu trgovcu z informacijami priskrbel kakšen doda-ten posel, storil mu bo še kakšno drugo uslugo. Skratka, roka rokoumije …

Eden od takih primerov je bil, ko je lobist in solastnik oglaševalskeagencije Odmev Jože Biščak lani prišel k Danilu Slivniku, ki je biltakrat še odgovorni urednik tednika Mag in mu ponudil intervju zJožkom Čukom, ki je predsednik uprave Gospodarske zborniceSlovenije (GZS). Slivnik intervjuja sicer ni vzel, ampak pustimo to,saj primer navajamo le kot enega od mnogih, na katerih lahkoponazorimo trgovino z informacijami. Dejstvo je, da se Biščak nisam od sebe spomnil, ah, kako bi bilo super, če bi Mag takrat intakrat objavil intervju s Čukom. Morda je Biščak sodeloval z GZS

281DOSJE ROKOMAVHI

ali pa je šlo za enkraten biznis v obliki intervjuja, recimo. Vsekakorsi je moral Čuk intervju najbrž zaželeti. V Magu, recimo. Beseda jedala besedo in Biščak jo je primahal do Slivnika in mu poskušalprodati informacijo, zapakirano v intervju s Čukom. Če bi Slivnikpredlog za intervju vzel, bi si Čuk na ta način intervju v Magu plačal.Nihče, razen posvečenih, ne bi vedel, kako je do intervjuja pravzapravprišlo. Ljudje, bralci, bi mislili, ja, v uredništvu Maga so se spomnili,da bi naredili intervju s Čukom in so ga naredili. Eto. Seveda denar,ki bi ga za intervju odštel Čuk, ne bi šel na račun Maga, temveč naračun agencije Odmev. Tako se to dela … Primer s Čukom se je sicerkončal klavrno, a je potrebno povedati, da je tovrstnih primerov vmedijih na kupe in v številnih primerih se končajo zelo dobro. Kolikorvem, je bil intervju, ki ga je Franci Zavrl pred meseci podal za Ono,ravno tako sproduciran, in to bojda od tedanjega predsednika upraveTomaža Peroviča, s katerim je Zavrl sklenil pogodbo. Tako se todela … Potrebno je povedati, da tudi tovrstno podajanje informacijni vedno nasilno, ne gre tako, da bi predsednik uprave nekega medija,denimo, pritisnil na kakšnega urednika: “To naredi!”, ampak včasihpoteka zelo mehko, rekoč: “Nekaj naredi …” Zanimivo pa je, da meje Delo takrat, v primeru Fischerja, obtožilo, da sem bila NELO-JALNA. Besedo poudarjam. Ponavljam, da cenim LOJALNOST, anikakor ne za vsako ceno. LOJALNOST cenim, dokler niso z njookrnjene vrednote. Ker so bile v takratni situaciji vrednote okrnjene,sem se od Dela poslovila, res pa je, da se zaradi tega kasneje nisemmogla vrniti. Navajala bom elektronsko pismo, ki mi ga je januarja2005 poslal tedanji odgovorni urednik Dela Darijan Košir: “Ja, takratsi celo hišo potunkala v sranje! Mene sicer nisi, ampak vse ostalepa si! Sploh ne veš, kakšne težave so bile! Takrat bi mislila, kajdelaš, ne danes! Zaradi tebe jaz ne bom zahajal v spor!” Kaj? Vspor s kom? Mar ne bi moral biti odgovorni urednik Dela neodvisen?A veste, zakaj je navajanje tega pisma tako zanimivo? Ker je Delotrdilo, da je bilo pred prihodom novih šefov NEODVISNO. Aha,bilo je neodvisno, seveda. Že iz tega elektronskega pisma lahkorazberete, da ni bilo neodvisno. Seveda pa je tudi jasno, da noben

282 ANA JUD

urednik ne bo nikdar priznal, da klone pred pritiski. Tudi urednikina Delu tega ne bodo priznali. Nikdar niso in nikdar ne bodo.Uredniki nasploh zelo radi porečejo, da pritiskov sploh ni. Pravzapravvsi uredniki, ki jih poznam – pa imam smolo (ali pa je to nemarasreča), da poznam zelo veliko urednikov, kar mi pride v tej situacijizelo prav –, radi rečejo, da njih nikdar ni nihče poklical in zahte-val … česar koli že! Blabla. Neumnost … Če je urednik medijanekdo, ki je že sam po sebi dovolj skladen s politiko, se tej zares nipotrebno vmešavati v vsebino, saj ima nastavljenega urednika, kitako ali tako misli&dela isto kot politika, če je urednik svojeglav(ampak takih je resda bolj malo), pa so pritiski skorajda redno nasporedu. Precej preprosto, kajne? Skratka, če bi bila lepo tiho, če nebi javno povedala, kako je vladni urad za informiranje trgoval zDelom, bi bilo pa vse okej, kajne? No, še pred tem, spomladi 2004,pa me je prijelo, da bi pisala. Ampak zares pisala. Poklicala semKoširja, rekoč: “Jaz bi pisala.” On je rekel: “Aha, pa te je prije-lo …” Jaz: “Ja, prijelo me je …” Košir je vedel, da z Delom nisem vlepih odnosih, je pa predlagal sodelovanje z Ervinom HladnikomMilharčičem, ki se je ravno takrat vrnil iz dopisništva v ZDA inpostal odgovorni urednik Sobotne priloge. Torej se je bilo potrebnosestati z njim. Res sva se hitro sestala v njegovi svetli pisarni. Dialog,ki ga objavljam, je zapisan v skladu s subjektivno presojo, vendargarantiram, da je prilično natančen (če kdo dvomi v preciznostzapisov subjektivnih dialogov, naj povpraša Zavrla, Kosa, ali magariKacina, kako natančno so besede zapisane). Kmalu zatem sem žesedela v Ervinovi pisarni in prva stvar, ki jo je bil rekel, je bila:“Slišim, da si tako ambiciozna, da bi bila za kariero pripravljenatudi ubijati.” Ni res … “Ne, jaz sem za kariero pripravljena samodelati,” sem rekla. To je res …

“No, pa saj to je eno in isto,” je odvrnil on. In vprašal: “Koliko sistara?” (računajte, da je bilo to pred več kot dvema letoma) “26,”sem rekla. On me je malo premeril s pogledom in dejal: “Delaš nateleviziji?” Jaz: “Ja.” Nora leta pač …

“No, saj zdaj še lahko delaš tam, ker lahko vržeš joške na ekran,

283DOSJE ROKOMAVHI

pa je, ampak to ti ne bo omogočilo trajne kariere, res je boljše, da selotiš pisanja,” je dejal.

“Saj zato pa sem tukaj,” sem menila. Še malo sva klepetala, nakarje rekel: “Veš kaj, v tem novinarstvu tukaj je strašno malo zanimivihmladih novinarjev. Ampak ti … ti si zanimiva.” Seveda se mi jezdelo blazno fajn, da Ervin Hladnik Milharčič misli, da sem JAZzanimiva. Čeprav potem več nisem bila tako zanimiva, ker sem imelakup težav. Kaj pa naj še naredim? Ne morem nič: SEM TEŽAVENČLOVEK. Pač. Vzemite ali pustite. Nikar pa ne počnite tega, da minajprej pihate na dušo, kako sem sijajno DRUGAČNA inZANIMIVA, nato pa se vam že čez nekaj minut zazdim absolutnopreveč NAPORNA in TEŽAVNA, da bi se ukvarjali z mano. Nepotrebujem tega. Res ne. Ker me izčrpava. In ker izčrpava tudi vas.Vem. Ne mislite, da sama s sabo ves čas uživam, ker sem takšna,kakor sem; niti slučajno, ponavadi je dovolj, da sem sama s sabo, papostanem utrujena … Od sebe. Kako je šele potem drugim, ki seukvarjajo z mano? Jasno, naporno. In Ervin tudi ni urednik, ki bi sebil ukvarjal z novinarjem, ki mu je najprej govoril, da je bajnozanimiv in poseben, ko je zapadel v težave, pa ga več niti najmanj nizanimal. A pustimo to … Najbolj me je zbodlo, ko sem naslednjičsedela v njegovi pisarni in mi je razlagal, kako je sranje, ker zdajkar naenkrat povsod zmagujejo “desničarji” in Evropo zajema val“desnice”, skratka, takrat je bil v Italiji na oblasti še vednoBerlusconi, na Hrvaškem je bil že na oblasti Ivo Sanader, naavstrijskem Koroškem je moč pridobival Jörg Haider, v Sloveniji paje kazalo, da bo oblast dobil Janša. In reče: “Pa saj mediji imamomoč. Lahko kaj naredimo to zaustavimo.” In kaj naredi Ervin HladnikMilharčič? Ah, ležerno se zlekne nazaj v svoj sedež in reče: “Veškaj, meni nič ne manjka. Jaz se imam dobro!” Vidite, to je tipičnapoza ultralevičarjev, ki se jim vsi smilijo, ki jih vse skrbi, aha, vresnici pa mislijo le nase in na lastno udobje. Popolnoma nič drugegajih ne briga. Nato dolgo časa nismo komunicirali. Ni imelo smisla,ker sama nisem bila sposobna napisati kar koli pametnega, polegtega, ko Ervin Hladnik Milharčič nekoga zavrže, ga zavrže zelo grdo.

284 ANA JUD

Zelo je maščevalen. Tipično. Pa mu stvari za nazaj sploh ne zamerim,tega, kar je storil po mojem odhodu iz Direkta, pa mu ne bomodpustila nikdar v življenju. Nikdar. Vam povem, kaj vse je storil?No, zadeva je dokumentirana, zato pojdimo lepo po vrsti. Zdaj vamje najbrž že jasno, da sem želela naprej po normalni poti. Najprejpokličem na Sobotno prilogo. To je bila že sreda, 23. november 2005.Ervin je bil na potovanju, zato se je oglasila njegova namestnica Ta-deja Zupan Arsov. Ker mi je bilo jasno, da lahko stvari hitro “zasmr-dijo”, sem telefonski pogovor z njo snemala, zato lahko danes obja-vim delček posnete verzije (brez skrbi, večine pogovorov ne snemam,ker pa so bile takrat izredne razmere, je ta pogovor ostal posnet!):Jaz – Živjo Tadeja …Ona (zelo prijazno) – O, živjo, Ana, kako si?Jaz – Ma ja, odpoved so mi dali …Ona (prijazno, sočutno) – Ojoj, zakaj pa?Jaz – Ma ‘tu mač’ je bilo vsega, nisem več mogla tega delati, želodec

se mi je obračal od vseh žalitev in podobnega …Ona – Pa je bilo res potrebno tako pisati?Jaz – Ja.Ona (razumevajoče) – Saj vsi smo pričakovali nekaj drugega, pa

zgleda da se je stvar sfižila …Jaz – Ja, ful … glej, rada bi kaj pisala, pa me zanima, kako je kaj pri

vas …Ona (vzpodbudno) – Ana, saj veš, da je pri nas vedno možnost, mi

smo vedno odprti za sodelovanje s tabo …Jaz – Ja, saj zdaj je vse v redu z mano, tako da ne bo težav …Ona (navdušeno) – Super. Če imaš ideje, si takoj dobrodošla …Zmenili sva se za članek, nekaj o reformah. Nič posebnega. Nekaj oprivatizaciji, kar ni bilo pretežko zame. In ona je še rekla – Do kdajboš to imela? Da bom naredila prostor v Sobotni?Jaz – Do naslednjega petka, okej?Ona (prijazno, navdušeno) – Velja! Super!Kar se je dogajalo nato, je bilo še posebej zanimivo. Nekaj ljudi meje vprašalo, kako gre in povedala sem jim, da sem dobila priložnost.

285DOSJE ROKOMAVHI

Med tistimi, ki sem jim povedala, da sem dobila priložnost, je bil,recimo, tudi nek novinar iz Direkta in Jančič. Takrat sva ravnogovorila po telefonu. Torej sem se spravila k pisanju članka. Začlanek sem seveda potrebovala izjave. In sem vprašanja poelektronski pošti naslovila na nekaj ljudi. Najbrž se strinjate, da moranovinar napisati, kaj pripravlja in za koga pripravlja članek, ne? Zatosem v vsako sporočilo zapisala, da sem ta in ta, ta članek papripravljam za ta in ta medij. Nisem zapisala, da sem uradnonovinarka tega in tega medija. Vsi so mi normalno poslali odgovore,razen Jožeta P. Damijana, ki je bil takrat neskončno nadut (mi-mogrede, kako mu gre pa kaj danes? Ah, kako se življenje spreminja,vidite …) in Janje Pavlin, tiskovne predstavnice poslanske skupineSDS. Celo iz Janševega kabineta so poslali normalen in doberodgovor. Tekst sem napisala in ga oddala. Vmes sem šla na kavo zMatjažem Joganom. Kdo je to? Ah, nihče. Bil pa je eden od sodnihizvedencev v primeru Mira Petka. Ker se druži z ljudmi iz Sobotnepriloge (in takrat se je po naključju družil še z mano), je dejal:“Mogoče si se res zmenila s Tadejo, ampak Ervin te noče niti videti!”Ja? Zakaj pa? Mar se ta Ervin Hladnik Milharčič v javnosti nepredstavlja vedno kot novinar, ki vedno vse razume? Ja, on res vednovse razume. Pazite to: ker se po tekstu ni nihče javil, pokličem naSobotno prilogo, a nikogar ni bilo moč dobiti. Izgledalo je, da staErvin in Tadeja izumrla. Pa pošljem elektronsko pismo na Tadejinnaslov in zapišem, da me zanima, kaj je zdaj s tekstom. To je bilo 1.decembra 2005. Napisala je besen odgovor, v katerem je med drugimpisalo tudi: “… mi konglomeratov, ki temeljijo na napačnih pred-postavkah ne objavljamo … prepričana sem, da boš našla medij, skaterim boš lahko komunicirala, Sobotna priloga to ni!” E? Nič mini bilo jasno. Pismo je bilo žolčno in nasploh smotano. Človek ne bipričakoval, da ena glavnih glav v tako ‘elitnem’ mediju, kot jeSobotna priloga, napiše (in odpošlje) kaj takega. Nimam pojma, kajje mislila z napačnimi predpostavkami, a nekdo mi je kasneje rekel,da ultralevičarji itak ne dojemajo ničesar, kar se ne sklada točno stistim, kar mislijo sami … To mi je danes popolnoma jasno. In kaj je

286 ANA JUD

Tadeja mislila s komunikacijo med mano in ‘njimi’? In nasploh zmediji. Pojma nisem imela. Ker nisem vedela, kaj točno se dogaja.Dogajati pa se je začel Trumanov šov. Poklicala sem jo. Domov. Bilje že večer. Tudi ta korespondenca je zabeležena, zato bom delčeknavajala:Jaz – Živjo, Tadeja, sorry, ker te kličem domov, ampak zanima me …Ona (žolčno; skorajda vreščanje) – Ja, to res nenavadno da me kličeš

domov. Kaj hočeš od mene????Jaz – Eeee … ne razumem, kaj se dogaja. Če tekst ni v redu, ga

lahko še enkrat napišem, ga popravim, saj to res ni frka …Ona (besno, ostro) – Ne!!!!!Jaz – Ne razumem. Kaj pa je narobe?Ona (tako ostro, da je mejilo na napoved izbruha Etne) – Če ti kaj ni

všeč, pokliči Ervina, ampak mislim, da sem bila jaz dovoljjasna!!!!!

Jaz – Okej, a mi lahko poveš, kaj je narobe, preden se ponovnozadereš name? Kaj se je zgodilo? Saj sva se zadnjič vse čisto kulzmenili …

Ona (posmehljivo) – A kaj da je narobe? Do nas so prišle govorice!Jaz – Ne razumem. Kakšne govorice? O čem?Ona (cinično, narejeno zoprno) – Če ti kaj ni všeč, pokliči Ervina!Jaz – Pa dobro, Tadeja, a mi lahko razložiš, kakšne govorice, ker ne

vem za kaj gre?Ona (spet živčno vreščanje) – Ja, da si se predstavljala kot novinarka

Sobotne priloge!!!!! Ti to nisi!!!!!!!!!!!Jaz – Vem da nisem. Ampak tudi nikjer se nisem tako predstavila.

Rekla sem, da je ta članek pač za vas in to je vse. Saj to sva bilitudi zmenjeni … Da je bilo tako, lahko tudi dokažem …

Ona (besno, kakor iz uma …) – Ne!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Mislim, da sembila dovolj jasna!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Če ti pa še kaj ni všeč,pokliči Ervina!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Jaz – A lahko vsaj poveš, iz kje izvirajo te govorice?Ona (sarkastično) – Kaj? Kaj?Jaz – Hočem vedeti, kdo širi kakšne govorice?

287DOSJE ROKOMAVHI

Ona (z obotavljanjem) – … iz … iz mesta smo izvedeli!!!!!!!!!!!Jaz – Glej, kar koli je, ni res, če mi daš priložnost, da razložim …Ona (živčno) – Me ne zanima! Nimava si kaj za povedati! Če ti kaj

ni prav, pokliči Ervina, sicer pa mislim, da sem bila že jaz dovoljjasna!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

In, pok, je vrgla telefon dol. V redu. Res se mi ni niti sanjalo, kaj sedogaja. Kljub temu sem, ne boste verjeli, tekst napisala še enkrat.15.000 znakov. Dvakrat. V zmedenem položaju. Oba teksta je sicerpregledalo kar nekaj ljudi in kar nekaj ljudi ve, kaj sta v resnicinaredila Ervin in Tadeja, kako podlo sta ravnala in lahko tudi na temdokažemo, kako sijajno “avtonomna” sta bila. Nato sem Ervinuposlala e-mail. Vmes je šibala korespondenca, iz katere boste lahkorazbrali, kakšne dvoličnosti je bil sposoben ta dobrodušni novinarErvin Hladnik Milharčič, zato zagotovo ne bo niti najmanj odveč,če korespondenco objavim v vrstnem redu (odvijala se je decembra2005).

Najprej pišem jaz (sprašujoče in radovedno, razočarano, boleče):

Dragi Ervin

Zanima me, kaj se je zgodilo? Saj … če je s tekstom kaj narobe, galahko popravim …

Odpiše on (nonšalantno):

Draga Ana

Tekst je bil slab in ga ne bomo objavili. Izvršna urednica ti jepovedala vse …

Spet pišem jaz (začudeno):

288 ANA JUD

Dragi Ervin

Izvršna urednica je tekst zavrnila iz meni nejasnih razlogov. Ker jebil tekst prej naročen, me zdaj zanima, zakaj je iz meni nejasnihrazlogov zavrnjen …

Spet piše on (še bolj nonšalantno):

Draga Ana

Izvršna urednica tvojega teksta ni naročila, ampak ti je rekla, da jiga pošlji v presojo. Ker je presodila, da tekst ni dovolj dober, ga jepač zavrnila. Užaljenost je odveč, saj tako ravnamo s številnimi te-ksti …

Spet jaz (jezno):

Dragi Ervin (uporaba besede ‘dragi’ je zelo zanimiva pri posamez-nikih iz Dela; kljub temu, da so v e-mailu lahko neskončno svinjski,na vrhu še vedno napišejo besedo ‘dragi’)

Izvršna urednica je tekst naročila, kar lahko dokažem, zato se nesprenevedaj in povej, v čem je problem … (dokaz, da je bil tekstnaročen, je posnetek dialoga med mano in Tadejo Zupan Arsov; 23.november 2005; če nekdo reče, da bo naredil v časopisu plac, da bočlanek objavil, potem sklepaš, da je pač naročen, mar ne? Nikjer nibilo rečeno, da naj tekst pride samo v presojo; ej, po pravilih, kiveljajo v naši državi, morajo uredniki tekst plačati, čeprav ga neobjavijo, a lahko še vedno izstavim račun za nazaj, zdaj ko vidite,da je bil tekst prav zares naročen in sta Ervin in Tadeja fino lagalanaokoli?)

In spet odpiše Ervin (precej lažnivo):

289DOSJE ROKOMAVHI

Draga Ana

Izvršna urednica teksta ni naročila in ga tudi objavili ne bomo …

Spet zapišem jaz (v šoku, jezno, razočarano):

Dragi Ervin

Vseeno mi je, če ga boš objavil ali ne, hočem vedeti, v čem je pro-blem … Hočem vedeti, kaj se dogaja, kajti moram ti povedati, da semi zadnje dni dogajajo izjemno čudaške stvari … (to so bili prvidnevi, ko so začeli mali eksekutorji širiti lažnivo elektronsko pošto,ko je naš prisrčni piarovec Francelj klicaril naokoli in se trudil, dabi Ano Jud uničil. Zakaj že, Francelj? Kar tako? Ker si v osnovi pačsposoben najbolj ostudnih načinov lobiranja? Ker so tvoji izvirnigrehi pohlep-jeza-požrešnost-zavist neskončni? Jah …)

Spet on (tokrat že žaljivo in poleg tega še lažnivo):

Draga Ana

Predstavljala si se kot novinarka Sobotne priloge in vsakemu, ki naspokliče in preveri, ali kdo piše za nas, ali ne, pač povemo, če je resali ne. Pogledal sem na seznam sodelavcev Sobotne priloge in tvojegaimena na njem nisem zasledil, zato smo vsakemu, ki nas je poklical,to povedali …

Spet jaz (zelo jezno):

Dragi Ervin

Kaj? Ne razumem več ničesar! IN TO NI RES! LAHKO DOKAŽEM,DA TO NI RES! RAZUMEŠ???????????! NIKJER SE NISEMTAKO PREDSTAVILA! IN TO LAHKO DOKAŽEM. Ampak, a mi

290 ANA JUD

lahko vsaj na kratko razložiš, kaj za vraga, kaj je, kaj se splohdogaja????????????????????????????????

Nekaj dni premora. Odklopim se. Govorim z nekaj ljudmi. Nekdome potolaži: “Ti misliš, da bi moral biti Ervin dober in pošten samozato, ker zgleda kot prijazen medvedek? Strezni se, ni prvič, da te jezajebal, nisi edina, ki jo je grdo zajebal. Na njega se več nikdar neobračaj.” Nekdo drug, ki je imel z Ervinom podobno nizke izkušnje(osebno), je dejal: “Brez skrbi, prišel bo dan, ko ga bodo odplakniliod tam! Kmalu!” Nekdo, ki je že ‘vedel’, kaj se dogaja, je rekel:“Morala boš v NUK, kjer imajo odlično knjigo. Naslov je OperacijaBild.” To je bil v resnici povod za mojo prvo knjigo. Pišem, pi-šem … vmes še en e-mail. Že cinično, ker “vsi” nekaj “vedo”, jaz pane, napišem in pošljem Ervinu naslednje vrstice (umirjeno, azajedljivo):

Dragi Ervin

Čakam, da mi razložiš, kdo te je poklical in kar koli preverjal? Pahitro, ker nimam veliko časa, zelo sem zaposlena … Saj najbrž ti nebo težko izbrskati odgovora na moje vprašanje, a ne?

V mojem elektronskem predalu je zazijal molk. Ja, tukaj je ErvinHladnik Milharčič, ki ima bojda vedno na vsako vprašanje odgovor,hitro umolknil. Tukaj Ervin Hladnik Milharčič več ni imel odgovora.Ja, kako pa to? Si ni mogel ničesar kredibilnega tako hitro izmisliti?Ej, se ti ne zdi, Ervin, da mi dolguješ ODGOVOR? Pa saj. Itak ga nebo. In ni problema. Tudi, če bi bil, bi bil spet nekaj žolčnega alineresničnega, sicer pa je že vseeno. Ervin je passe. Želim mu vsenajboljše, res, želim mu lep preostanek življenja, čeprav vem, da onmeni želi vse slabo in bedno. Nizko. Žalostno. Da tako ravna človek,ki se predstavlja kot sijajen novinar in urednik.

Brezizhodnost položaja. Zavrl, Požar, Vuković in ljudje podobnonizkih življenjskih nazorov so že širili pisma, ki naj bi jih bila pisala

291DOSJE ROKOMAVHI

jaz. Aha … Nekdo iz Dela mi je povedal, da je pisma dobil zdaj ženekdanji predsednik uprave Dela Tomaž Perovič, da so jih dobiliskorajda vsi na Delu. Vem, da je za zadevo zelo dobro vedeleminentni Delov kolumnist Boris Jež, denimo. Pa? Nič. In ne bosteverjeli, ko vam bom tole povedala, ampak je res: kaj mislite, kdo jebil eden glavnih virov za grde članke v Direktu, ko so rušili Perovičain je prihajal Slivnik? Jah, Boris Jež. Špeca. Enkrat je Požar rekelnovinarki Marjeti Bogataj: “Pridi, pridi v mojo pisarno … dal ti bomtelefonsko številko do Borisa Ježa. Njega boš poklicala, on vse ve,njega pokliči … rekel mi je, da bo vse povedal …” Si predstavljate,da je tako eminenten kolumnist, ki piše za Sobotno prilogo Dela,hkrati še Požarjev informator? Groza. No saj, zdaj vsaj vidite, kaj vresnici berete, ko berete slovensko časopisje. Jadran Vatovec, novinarSlovenskih novic, mi je šele pozneje, ko sva se naključno srečala,po izidu knjige priznal: “Ana … ogromno ljudi je dobivalo e-mai-le …” Jaz sem pa rekla: “Saj za Požarja že vemo, kako primitivnofunkcionira, ampak Zavrl in drugi … resni ljudje, resni novinarji,resna sodrga.” On je sočutno rekel: “Saj to, to je najbolj grozno, dagre Zavrl kaj takega počet … da taki ljudje počno kaj takega!” Ja,res grozno. Toliko ljudi ve, pa nihče ne prepreči. Tudi Ervin HladnikMilharčič in Tadeja Zupan Arsov sta vedela, pa nista pomislila, dabi ukrepala. Lahko bi mi povedala. Pa mi nista. Lahko bi poklicalapolicijo. Nista. Bedno. Mar ni bedno? Neustrašni Ervin HladnikMilharčič, ki je poročal iz obleganega Vukovarja in obkoljenegaSarajeva, kjer so mu šrapneli granat bojda vsakodnevno letali okoliglave … ah no, tukaj pa ni premogel toliko poguma, da bi poklicalpolicijo in dejal, da se dogaja nekaj čudnega? Aha, Ervin HladnikMilharčič je verjel Požarju in Zavrlu, kdo so v resnici ljudje, kiverjamejo Požarju in Zavrlu pa ste v tej knjigi že lahko prebrali. Po-leg tega so takrat ‘vsi’ verjeli Požarju in Zavrlu. Poleg Ervina&Tadejeje še trop ljudi pomagal širiti laži.

In veste, kaj je nazadnje prišlo iz tistega teksta o privatizaciji?Pazite to, kaj bolj idiotskega si človek res ne more zamisliti:

Ervin&Tadeja sta na koncu sproducirala veliko laž, da sem bojda

292 ANA JUD

hotela narediti intervju z Janšo in sem se predstavila kot novinarkaSobotne priloge. Sanja se mi ne, iz kje sta potegnila tako nebuloznointerpretacijo, ampak … ej? Ervin, Tadeja? Je vse v redu z vama,imata kakšno res hudo vročino, ki vama onemogoča jasno presojo?Ja, saj, bila je zima, mrzla, viroz je bilo veliko … bila je tudi tista, kise je širila preko elektronske pošte … Kaj sta imela od trgovanja stako lažnivo informacijo, sta morda kaj dosegla? Morda sta. Ampak,kaj pa zdaj, ko sem napisala resnico? Kaj bosta pa rekla zdaj?

Jaz lahko o tem neobremenjeno pišem, ker imam resnico v rokah.Sorry, Ervin, kar si storil, je žalostno. Jasno, levičarsko …

… celo “udbomafijsko” …Vmes so se na Delu zamenjali šefi. V hišo so prinesli “nova

pravila”. S katerimi se marsikdo od tamkajšnjih novinarjev ne strinja,ampak tako pač je. Novi šefi – nova pravila. Nič posebnega. In bojdavelika cenzura … Zato so nekateri tamkajšnji novinarji strašno hitrozamenjali ploščo in zdaj kar naenkrat več ni problem glasno govoritio cenzuri. Zdaj je to celo zaželeno, kajti zdaj se cenzura menda pravzares dogaja. Aha … kot da se prej ni … Moram priznati, da se pomalem zabavam, ko vidim, da isti Delovi novinarji, ki so me psovali,ker sem povedala, kaj se je zgodilo, ja, da točno ti Delovi novinarji,ki so me obtoževali, da sem NELOJALNA, danes, ko tu in tam letijoiz Dela kakšni njihovi članki, na ves glas javskajo o cenzuri in jihpo najhitrejši možni poti pošiljajo v Mladino ali kamor koli že. Ne,nikakor jim ne privoščim cenzure, nikakor jim ne želim nič slabega,a čisto slučajno se mi ob tem porajata vprašanji:

Poglejte, če je bilo moje dejanje res NELOJALNO, mar današnjadejanja teh novinarjev niso enako NELOJALNA?

Je LOJALNOST hlebec kruha, ki ga režeš in režeš in ga vsakičodrežeš le tolikšen kos, kot ti ga trenutno ustreza? Se merila takohitro spreminjajo? Ja? Zanimivo.

293DOSJE ROKOMAVHI

No, ne vem, kaj vse se dogaja znotraj Dela in me načeloma niti nezanima, dasiravno mi zanesljivi viri vsake toliko povedo, da se včrni stolpnici skorajda vsak dan fejst skregajo. Eden velikih prepirovse je zgodil konec aprila 2006, ko je Delo cenzuriralo tekst, ki ga jebil napisal tedanji odgovorni urednik Sobotne priloge Dela ErvinHladnik Milharčič. Besedilo z naslovom ‘Maj 2004–maj 2006’ bimoralo biti objavljeno 29. aprila 2006, vendar je luč sveta zagledalole na spletnih forumih, posamezni mediji pa so se razpisali, da Delocenzurira. Ker ta nesrečni Ervinov tekst ni bil objavljen prav nikjer– če se ne motim, je bil ravno tako kot nesrečni Fischer objavljensamo na internetu –, ga objavljam v knjigi in naj ga prebere čim večljudi. Besedilo …

“Kaj naj naredimo iz tega papirja?” smo se vprašali pred dvemaletoma.

“Zakaj se ne bi držali tradicije in ga ohranili kot inštrument, skozikaterega družba komunicira sama s sabo?”

Zato smo ukinili prevode iz tujega tiska.

Investirali smo v novinarske tekste, ki so bili od začetka do koncanarejeni v hiši, in objavljali relevantna mnenja zunanjih sodelavcev.

Prav presenetljivo je, kako pogosto se je časopis dal brati. Bil jetoliko svetel, kolikor je družba okoli njega bila pripravljena bitiveseljaška, in toliko mračnjaški, kolikor se v spodobni družbi šesme. Kadar ni imela kaj povedati, je zletel mimo, kadar je bilo kajreči, je vedno zmanjkalo papirja. In prostora je zmanjkalo skorajzmerom.

Pisci so dobili eno samo ljubeče navodilo. Naj upoštevajo pametne-ga bralca, ki rad bere, in naj mu sproti dajo vse elemente za razu-mevanje besedila. Formalno je to zelo konservativna naprava, ki pa

294 ANA JUD

je vsebinsko tolerantna do vsega, kar je napisano v sodobnemjeziku.

To so avtorji, ki so delali za tega bralca.

Ervin Hladnik Milharčič, Tadeja Zupan Arsov, Uroš Škerl, MarijaZidar, Boštjan Videmšek, Jure Eržen, Patricija Maličev, Matej Mljač,Vesna Milek, Mija Repovž, Boris Jež, Dejan Pušenjak, Sonja Merljak,Dragiša Bosković, Martina Rotar, Jelka Dolinar, Anamarija Urbanija,Svetlana Ristin, Marko Zorko, Peter Kolšek, Jože Pirjevec, JožePoglajen, Andrej Gustinčič, Tomaž Mastnak, Alenka Puhar, ZdravkoDuša, Drago Jančar, Marko Mandušič, Boštjan Kocmur, VesoStojanov, Robi Poredoš, Michael Manning, Goran Klemenčič, BraneKastelic, Brane Piano, Jasmina Dvoršek, Aleš Bravničar, MetkaDolenec, Agata Tomažič, Saša Vidmajer, Rok Kajzer, Branko Soban,Manca Juvan, Peter Groznik, Vladimir Alkalaj, Luj Šprohar, StankaŠmon, Brina Švigelj Merat, Milan Pajk, Dušan Jovanović, BojanBrecelj, Barbara Šurk, Ženja Leiler Kos, Jana Valenčič, Ana Jud,Jana Taškar, Boštjan M. Turk, Gorazd Planinšič, Samo Rugelj,Svetlana Makarovič, Avgust Pudgar, Rok Praprotnik, Marko Pečauer,Erwan Fouere, Jelena Gaćeša, Saša Petejan, Zdenka Lindič-Dragaš,Barbara Kramžar, Blaž Samec, Saša J. Maechtig, Matej Makarovič,Alvaro de Vasconcelos, Tomaž Švagelj, Slavoj Žižek, Franci Božič,Vojko Flegar, Mišo Renko, Janez Šmidovnik, Vladko Began, BojanaKunst, Peter Božič, Tone Škarja, Suna Tancig, Marko Jakopec, RalfDahrendorf, Boris Jukić, Marko Kočevar, Božo Mašanović, DianaZajec, Eva Senčar, Iztok Šori, Marko Kos, Miha Jenko, PavleKornhauser, Ivan Štuhec, Boris Čibej, Zorana Baković, Boris Kutin,Ahmed Burić, Jože Mencinger, Milan Ilić, Davorin Tome, UrošHočevar, Nina Hruščova, Lenart J. Kučić, Samo Fakin, BernardaJeklin, Stojan Pelko, Daoud Kuttab, Rudi Rizman, Borut Rončevič,Mojca Kumerdej, Peter Žerjavič, Vito Divac, Marko Milosavljević,Hani Shukralah, Boris Bergant, Damijan Viršek, Robert Shiller,Aleksandra Ilić, Mojmir Mrak, Bogo Zupančič, Barbara Hočevar,

295DOSJE ROKOMAVHI

Andreja Žibret, Danilo Türk, Mojca Širok, Marko Jamnik, DarkoŠtrajn, Simon Popek, Igor Vidmar, Branka Grujičić, Veljko Njegovan,Mitja Meršol, Izza Ciglenečki, Boris Pahor, Marijan Zlobec, DraganŽivadinov, Žiga Vodovnik, Vlado Škafar, Aleš Čakš, Tomaž Wraber,Mladen Dolar, Primož Cirman, Maks Tajnikar, Aleksander Smole,Anton Bebler, Jurij Gustinčič, Dejan Vodovnik, Renata Salecl,Henrietta L. Moore, Mitja Čok, Vera Avšić, Silva Čeh, Maja Grgič,Dunja Klemenc, Mkhaimar Abusada, Matjaž Hanžek, DimitarAnakiev, Primož Šturman, Jelka Šutej Adamič, Bogomir Kovač,Mateja Babič, Martina Cajnkar, Majda Vukelić, Polona Malovrh,Damjana Stamejčič, Andrej Križ, Urša Šivic, Vinko Korent, MajaHitij, Goran Ivanović, Simona Škul Tomić, Jože Zver, Izar Lunaček,Veronika Klančnik, Andrej Krbavčič, Blaž Kovšca, Adisa Busu-ladžić, Boštjan Berčič, Aleksander Aristovnik, Marjan Horvat, BorutBrumen, Maruša Krese, Boris Pleskovič, Maja Breznik, DušanMramor, Grega Repovž, Franjo Štiblar, Michael Benson, PeterKrečič, Katja Roš, Božidar Jezernik, Aleš Berger, Mojca DrčarMurko, France Arhar, Tomaž Brate, Božo Repe, Boštjan Vasle, JanezŠušteršič, Oto Giacomelli, Dimitrij Rupel, Igor Antič, Milan Kovač,Janko Prunk, Janez Šmidovnik, Matija Grah, Bernard Brščič,Aleksander Kešeljević, Slavko Splichal, Matjaž Omladič, Meta Skok,Mirjam Čuk, Meta Kušar, Vojko Urbančič, Jana Unuk, Nil Baskar,Igor Prassel, Aleš Černivec, Igor Modic, Sabina Mihelj, PeterKovačič Peršin, Igor Antič, Igor Zaplatil, Matej Družnik, KatjaZakrajšek, Klemen Jaklič, Brankica Petković, Miklavž Komelj, MajaWeiss, Jože Pogačnik, Damijan Kozole, Janez Lapajne, Mavric Pivk,Jak Koprivc, Borut Grgič, Marcel Koprol, Tomi Lombar, BorisGorupič, Šlomo Avineri, Veljko Rus, Anita Ogulin, Alenka Kuhelj,Andrej Adam, Hanno Hardt, Matej Košir, Janez Jerovšek, Maja Roš,Samo Kutoš, Igor Brlek, Miha Zadnikar, Jure Engelsberger, MašaGedrih, Aljoša Rebolj, Jernej Stritar, Lojze Ude, Urh Sobočan, MojcaOsojnik, Franc Miklošič, Ksenija Pušnik, Dušan Plut, GašperDovžan, France Bučar, Zdenko Petan, Vasko Simoniti, NicolasTenzer, Karol Jakubowicz, Bine Kordež, Tatjana Capuder, Ahmed

296 ANA JUD

Burić, Špela Šink, Nikolai Jeffs, Milan Vogel, Lojze Weiser, JakobKlemenčič, Voranc Vogel, Igor Masten, Jože P. Damijan, Diego A.Gomez – Devetak, Valentina Plahuta Simčič, Damjana Zupan,Spomenka Hribar, Neva Nahtigal, Damijan J. Ovsec, Maja Megla,Aleksander Zorn, Nerina T. Kocjančič, Tatjana Graham Usher, IvanSvetlik, Andrej Trampuž, Marjan Česen, Marjeta Šoštarič, GorazdV. Mrevlje, Janez Petkovšek, Ciril Ribičič, Bojan Basker, MarcoVacca, Damijan Viršek, Arne Hodalič, Janez Potočnik, Miha Ceglar,Jiri Pehe, Janez Tomažič, Arijana Brezigar, Sašo Polanec, SuzanaKoncut, Kristina Božič, Anica Mikuž Kos, Vojko Volk, Tone Peršak,Ivan Bernik, Slavko Kurdija, Brina Malnar, Samo Uhan, DarijanKošir, Božena Križnik, Boris Vezjak, Boštjan Krisper, DamijanSlabe, Andrej Poznič, Matjaž Albreht, Tone Vogrinec, JureBrankovič, Jela Krečič, Zdravko Latal, Ivan Kristan, Aleš Stergar,Gabi Čačinovič Vogrinčič, Peter Mlakar, Samira Kentrić, IvanaGodnik, Ksenija Berk, Uršula Cetinski.

Konec besedila …Zakaj ta tekst ni bil objavljen, pravzaprav ni znano. Bi se zgodilo

kaj hudega, če bi bil objavljen? Ne. Pa tudi ker ni bil objavljen, se nizgodilo nič hudega, razen tega, da vemo, da je bil tekst cenzuriran,cenzura pa ne bi smela biti dopustna. Tukaj se je Delo zganilo. Nastalje tak vik in krik, kot da bi Madžarska napadla Slovenijo. Prvovprašanje, ki se poraja: Zakaj tisti Delovi novinarji danes ne molčijo,če so molčali nekoč? Aha, ker zdaj cenzurira nekdo drug, kajne?Nekdo, ki ni njihov. Ko so cenzurirali njihovi, je bilo pa vse okej …Kajti, ko so cenzurirali njihovi, to itak ni bila cenzura, ampak … kajže? Vendar me je, bolj kot to, da je bil tekst cenzuriran, presunilodejstvo, ker sem v zgornji polovici teksta, bolj za začetku naštevanjaimen in priimkov soustvarjalcev Sobotne priloge, zasledila tudi svojeime. Jaz sem soustvarjala Sobotno prilogo? Kdaj pa, če smemvprašati!? Aha, tista dva teksta spomladi-poleti 2004? Tisto je bilamalenkost. Bistveno je, kaj se je zgodilo po odhodu iz Direkta. Karste že lahko prebrali. Kar je dokumentirano. Potem pa se moje imeznajde na spisku Ervinovih in Tadejinih “soustvarjalcev” Sobotne

297DOSJE ROKOMAVHI

priloge. Jasno, Ervin in Tadeja sta želela pokazati, da sta bila superin sploh the best, pa sta potrebovala čisto vsako ime, ki bi lahkopripomoglo k dokazovanju, kako zelo sta bila “pestra”, a ne? Ko jebila nuja, sta bila pripravljena vzeti tudi MOJE ime. Ne vzeti, kjepa, kar pograbila sta ga. Nujno sta ga potrebovala. MORALA staimeti MOJE ime. Res, beda od bede. Mene bi bilo kaj takega sramnarediti. Da najprej nekoga uničuješ, ko se sam znajdeš v riti, izkatere ti lahko ‘malo’ pomaga tudi tisto ime, ki si ga prej klatil inuničeval, ja, potem pa ga pograbiš, uporabiš in pokažeš, glejte, oh,kdo vse je delal zame!

Hej, Ervin Hladnik Milharčič, če si se me tako grdo in bedno otepeldecembra 2005, zakaj me nisi izpustil iz svojega seznama tudi aprila2006?

Če si mi v elektronskem pismu iz decembra 2005 napisal, da me nina tvojem seznamu sodelavcev, zakaj si moje ime aprila 2006 kartako zapisal na seznam svojih soustvarjalcev?

Če me ni bilo na tvojem seznamu decembra 2005, me tudi aprila2006 ne bi smelo biti, kajne?

Ja, zakaj narediš kaj takega? Ker hočeš dokazati, kako si bil “pester”?V resnici pa sploh nisi bil “pester”? Z mano Ervin in Tadeja nistabila prav nič “pestra”. In tudi nisem edina, ki sta ji metala nizkapolena. Tam nekje, kjer je v seznamu zapisano moje ime, je zapisanotudi ime Boštjana M. Turka. Ja, kar vprašajte ga, kaj in koliko pa jeon lahko pisal za Sobotno prilogo, kako sta bila “vrtičkarja” Ervinin Tadeja super kul do njega, pa boste videli o čem govorim. Potrebu-jete še kakšno dokazilo o dvojnim merilih, ko gre za cenzuro? Sajvem, kaj bodo posamezniki iz Dela zdajle zarohneli: TVOJ TEKSTJE BIL SLAB! Pardon? Resda ni bil ravno briljanten, a ravno zatosem dala napram nesrečnemu Joschki še tekst Ervina HladnikaMilharčiča, ki tudi ni bil nič posebnega. Pravzaprav je bil precej

298 ANA JUD

slab, če še enkrat opomnim na to, da smo se na seznamu, s katerimje Ervin želel pokazati, kako dobrodušen urednik je bil, ki je dalvsakomur možnost in je bila Sobotna priloga pod njegovim vodstvomnasploh pestra, ker so lahko pisali prav vsi, znašli tudi tisti, ki nas jeLEPO ZJEBAL V GLAVO! Oba teksta sta bila torej bolj ali manj kr’neki. Ampak pri mojem tekstu so repovži znoreli in zadevo utišali,pri Ervinovem tekstu pa so repovži vrgli v zrak vso državo. Le za togre: za dvoličnost! Saj ne, da je danes kaj drugače. Vrtičkarstvo senadaljuje; plošča se je zamenjala, kulise so se zamenjale, igra pa jeista, le da zdaj igra drugi orkester … No, največja piarovska napaka,ki jo je storil Peter Jančič, je bila nedvomno ta, da je v izjavi zajavnost dejal, da je Ervina odstavil zaradi izobrazbe. Vsi vemo, daga ni odstavil zaradi izobrazbe, vsi vemo, da ga je odstavil zaraditrenj, ki so bila znotraj Dela, in vsi vemo, da sedanja oblast čistinovinarje in urednike s takimi izgovori, kot je vprašanje izobrazbe.Tudi na TV Slovenija je podobno. Vprašanje izobrazbe je le izgovor.Da gre za očitne izgovore, priča nedoslednost. Na Delu je na kupetistih, ki nimajo izobrazbe. Na TV Slovenija je na kupe tistih, kinimajo izobrazbe. A brez skrbi, da vseh ne bodo počistili. Tistih, kiso politično primerni, se ne bodo lotili. Kdor ni politično primeren,leti. Uradno zaradi prenizke izobrazbe, v resnici zaradi politične (alikakršne koli druge) neprimernosti. To je pravzaprav izjemno slabastrategija. Ker je prozorna. Še najbolj ‘mali’ ljudje jo spregledajo inrazumejo. In …

NIČ NI NAROBE S TEM, DA ODSTAVLJAJO POLITIČNOETABLIRANE UREDNIKE!

TO JE PRAVILNO!

NAROBE JE, KER NASTAVLJAJO ENAKO POLITIČNOETABLIRANE UREDNIKE!

299DOSJE ROKOMAVHI

Moram pa priznati, da sem se odkrito nasmejala, ko sem kmalu zatem, ko so Ervina Hladnika Milharčiča na Sobotni prilogi odstavili,v Mladini prebrala z njim intervju in v intervjuju spet flancarije,kako je bil on “avtonomen” in tako naprej. Ervin je bil avtonomenurednik? Veste kaj, Ervin je bil lani na novoletnem žuru pri Janši,no, ko mu je začelo goreti pod petami, pa je v uvodniku v Sobotniprilogi napisal, da je to ‘isto kot če bi zmagali Nemci’; nekaj tednovza tem pa je v Mladini spet izjavil, kako je on bil na kosilu z Ruplom,in da je kosilo z Ruplom družaben dogodek, on pa na družabnedogodke pač rad hodi in bi bržkone še šel, če bi ga Rupel še povabil.Ej, si morda predstavljate, da bi leta 1944 šel Josip Broz Tito k AdolfuHitlerju na božični party? Težko. Ne moreš ljudi najprej ozmerjati,da so okupatorji, nato pa hoditi z njimi na “družabne” dogodke. Toje vendar dvolično. Ali ne? Poleg tega sem sama pri Ervinu dobilaobčutek, da bi bil za glavni (udobni) položaj na Sobotni prilogipripravljen napisati tudi kolumno z naslovom I LOVE JANEZJANŠA!, če bi ga potem kakopak pustili tam. Žal. Seveda ga ne bipustili na položaju. Četudi bi napisal kolumno s takšnim naslovom.Vidite, zakaj je dobro, da so se na Delu zamenjali glavni kadri? Kerje bil že skrajni čas, da nekdo razhajka to samovšečno levičarskobando, zaradi katere Dela itak ni bilo več mogoče brati, a zakaj jeslabo, ker so se na Delu zamenjali glavni kadri? Saj … ker dobičlovek danes, ko lista po tem časopisu, občutek, da velja pregovor‘staro odide, pride novo in postane staro’. Ne v smislu ljudi, pač pav smislu vsebine Dela. Žal. Sama tudi priznam, da Dela več nekupujem. Iz subjektivnih razlogov, ampak nikar ne pozabite, da mojemnenje ostane na policah v knjižnicah, ne pozabite, da moje mnenjetudi kupujejo v knjigarnah, moje mnenje torej ima doseg in povzroča‘mali’ vpliv, mar ne? Res je, da sem jaz niko i ništa, toda hkrati sempotrošnik. Kupec. Če se iz nekih razlogov odločim, da več nočembiti kupec in s svojim mnenjem prepričam še koga, še več ljudi, je tože mala-mala ‘škoda’. V tem se odraža dejstvo, da je vsako mnenjepomembno, vsako mnenje ima vpliv. Ne more imeti moje mnenjevpliva na uredniško politiko, lahko pa ima moje mnenje ‘mali’ vpliv

300 ANA JUD

na potrošnike. Odločitve potrošnikov pa lahko imajo vpliv nauredniško politiko. A zakaj sama Dela več ne kupujem? Preprosto,nočem prebirati narekovanih in nerazumljivih tekstov Aristovnikain Berčiča, nočem prebirati tekstov Marka Milosavljeviča, človeka,ki je pomagal mojim eksekutorjem in se mu objavljanje lažiranihtabloidnih člankov očitno zdi povsem sprejemljivo, nočem kupovatičasopisa, v katerem objavlja Matej Mljač, človek, ki je pomagal širitilažno elektronsko pošto o meni, človek, ki je širil lažnive govorice.Saj plan je bil takšen, mar ne? Da me poleg časopisne hiše Dnevnikpokoplje še časopisna hiša Delo, kajne? No, če bi bil na Delu ševedno Perovič, bi se to zagotovo zgodilo. Žal. Kajti Perovič, ki smoga na POP TV klicali ‘največji tračar v državi’, je človek, ki prisegana Požarja&Zavrla. Poglejte no, saj najbrž veste, da VladimirVodušek toži časnik Slovenske novice, ker je vdiral v njegovozasebnost in pisal o njem hudobne stvari. In to v času, ko je bilpredsednik uprave na Delu Perovič. Vodušek in Perovič se dobropoznata, saj sta vrsto let na POP TV delala skupaj in Perovič je dobrovedel, da se Vodušek trenutno pač spopada z določenimi težavami.Perovič bi Vodušku lahko pomagal. Lahko bi preprečil objavljanjehudobnih člankov v Slovenskih novicah. A tega ni storil. Tega resne razumem. Kako je bil lahko Tomaž tako hudoben. Na POP TVsmo ga imeli vsi zelo radi, ker je bil totalno kul. Ko je odšel naDelo, je postal drug človek. Žal. Danes Vodušek toži in prepričanasem, da bo v tožbi zmagal. Kajti ni pomembno, kaj on dela vzasebnosti, kaj se dogaja z njegovo družino, dejstvo je, da je intimazakonsko zaščitena, in ko kakšen medij zakonsko zaščiteno intimokrši, je zadeva iztožljiva. Sploh nima veze, da je Vodušek javnaosebnost in ga vsak dan vidite na televiziji. Tudi javna osebnost imapravico do zasebnosti. In sploh nima veze, da je Vodušek svojevrstnaoseba, saj je tudi meni storil kopico zoprnih stvari in sem včasih šedanes malo jezna nanj, ampak tako groznih reči, kot so mu jih storilitabloidni mediji, mu ne privoščim, ker tega ne privoščim absolutnonikomur, ker sem trdnega mnenja, da si prav nihče, ne glede na to,kdo je in kaj je storil, take obravnave v medijih ne zasluži. Zato ne

301DOSJE ROKOMAVHI

razumem, kako je lahko Perovič vse to dopuščal. In to je točno to:če bi bil Perovič marca letos še vedno predsednik uprave Dela, bime Slovenske novice raztreščile. Odgovorni urednik Slovenskihnovic Marjan Bauer me strašno sovraži. To je dejstvo, ki jedokazljivo. Že od polškandala s Fischerjem me strašno sovraži. Omeni je že vsa leta plasiral vrsto grdih govoric in lani se mi je celo vobraz pohvalil, da je on poskrbel, da nimam več vstopa na Delo. No,zdaj ga imam, ampak vsa ta leta (in še danes) so se naokoli valjalenačrtno plasirane laži. Grozljivo, mar ne? In lahko ste prepričani, daKošir (če bi bil še vedno odgovorni urednik Dela), ne bi brskal poporočilih STA in iskal vesti o izidu moje knjige in na to temo pisaluvodnikov, kot je to počel Jančič. In ne bi bilo mojega intervjuja vOni, recimo. Vse je povezano. Mislim, da je po vsem tem povsemjasno, da menim, da je popolnoma pravilno, da so Peroviča odsloviliz Dela in zamenjali tudi preostalo garnituro. Izključno zato, ker jenova garnitura bistveno bolj človeška. Nikdar si nisem mislila, dabom kdaj kaj takega dejala, ker so bila moja mnenja pač drugačna,ampak s Slivnikom se lahko človek bistveno bolj normalno pogovarjakot s Perovičem, ko je bil še na Delu. Z Markešem se lahko stvarinormalno zmeniš. Zanimivo. Jaz, ki me opisujejo kot čudaškočudakinjo in mojega dela prej itak nihče ni razumel, najdem v tehljudeh absolutno več razumevanja, kot sem ga našla pri kakšnemErvinu Hladniku Milharčiču. Zato, ker si ti ljudje dajo vsaj kajdopovedati in znajo celo poslušati. Ko sta se Ervin in Tomažposmehovala in se naslajala na okrutnostmi, ki sta mi jih pripravilaPožar in Zavrl, je Slivnik rekel, da bo še vse v redu. To se dobrospomnim. Bi Ervin in Tomaž kaj takega rekla? Bi Ervin in Tomažpomagala? E, figo bi pomagala! Nikdar ne bi pomagala! Meni!Požarju in Zavrlu pa ja! Pomagala sta, ja, pomagala sta, da bi mečim bolj uničili! Beda od bede! Gniloba od gnilobe! In vem, da tudini ravno tako, da bi poslej na Delu z bičem pretepli vsakogar, ki nebi hotel kušniti tal pred Janšo ali magari Slivnikom. Jaz česa takeganikdar ne bi naredila in česa takega zagotovo tudi ne bom naredila,a s temi ljudmi vseeno NORMALNO komuniciram. Posameznikom

302 ANA JUD

pa vseeno ne bom nikdar odpustila, kar so storili. Da je Mljač topočel (širil laži), da so to počeli drugi z Dela, je dokazljivo (tudi) zdialogom, ki se je odvil zadnji teden v letošnjem februarju v lokaluna ljubljanskem gradu. Akterja: jaz in Matjaž Jogan. Objavljamdelček (sorry Matjaž, ker sem tako vestna v beleženju vsega, kar semi dogaja; morala sem se navaditi, ker so se mi dogajale res čudnestvari! Izkušnje; Trumanov šov, pač):On – No, saj že zelo veliko ljudi ima to tvojo knjigo … hehe …Jaz – Kako to misliš?On – Kot pravim … zelo veliko ljudi ima odlomke … hehehe …Jaz – Kakšne odlomke?On – Iz tvoje knjige o seksu …Jaz – Nobene knjige o seksu ni!On – Seveda je … hehe …Jaz – Kaj ti sploh govoriš? Knjiga je o Direktu!On – Ampak oni imajo odlomke iz knjige o seksu … hihihi …Jaz – Ampak jaz nisem napisala nobene knjige o seksu …On – Seveda si … Mljač se ful smeji … malo se pa tudi sekira, no,

saj jaz sem se tudi malo sekiral … saj najbrž se zdaj sekira poldržave, hahahaha …

Jaz – Kaj? Mljač? Kaj ima pa on s tem?On – On ima tudi odlomke … iz knjige o seksu, haha …Jaz – Ti si smotan. Vem, da se dogaja nekaj čudnega, ampak ne vem,

kaj vse …On – Jajaja, saj vsi vedo, s kom spiš …Jaz – Z nikomer …On – No, se pa daješ dol … ah jah …Jaz – Ja … pa kaj potem, če se dajem dol? A mogoče kršim kakšen

zakon!?On – Cela država bo izvedela, s kom spiš, cela država že ve …Jaz – Kdo ve in kaj ve?On – S kom fukaš … hehe …Jaz – Kdo ve? No? Kaj ve? No?On – Mljač ve vse …

303DOSJE ROKOMAVHI

Jaz – Od njega se mi obrača želodec, kakšen primitivnež je … kdodrug ve? Kaj ve?

On – Ja, Mljač je rekel, da Ervin in Tadeja isto … pa Vesna … skorajvsi tam na Delu, Mljač je rekel, da se je tisti tvoj … zadnjič odskrbi, kaj je v knjigi, v Daktariju napil, pa Milosavljevič tudi vevse in je rekel, da te knjige pa on nikdar ne bo podprl …

Jaz – Komu je rekel kaj?On – Ja, tam na Delu so se pogovarjali …Jaz – Glej, ne da se mi … pa kaj ve vse? Kaj?On – Ma … govorijo o tebi … hehe …Jaz – Kaj pa imajo govoriti o meni? Res sem strašno zanimiva, če

pri vseh drugih temah, ki so pomembne v tej državi, nimajo ničesarpametnejšega za vlačiti po zobeh … kaj?

On – S kom fukaš …Jaz – Ne da se mi več pogovarjati. Odpelji me domov. S takimi

besedami se mi gnusiš, utrujena sem, vsi pritiskajo name … asploh razumeš, kaj se mi dogaja???????

On – Jajaja, haha, saj ko bodo te tvoje afere in aferice šle ven, titudi noben Janšić več ne bo mogel pomagati … hehehe …

Jaz – Kdo!?On – Janšić …Jaz – Ne razumem … Utrujena sem, razumeš, polno glavo imam vse-

ga … Kdo je to?On – Jančič …Jaz – Kul … kaj ima pa spet on s tem? Grem domov … sita sem

tvojih buč …On – Jajaja, tako ga kličejo, ker ne zna niti vejice postavljati, hahaha

… ti si se pa začela družiti s temi zaostalimi desničarji … Mljačje rekel, da je imel ful slabo predstavitev in komaj čakajo, da gana Delu zjebejo … hahahaha …

Jaz – Moj bog, kakšen idiot si ti … ampak res … Matjaž, oprosti, kerti to pravim, ampak idiot si … midva v resnici nikdar nisva bilaprijatelja, a ne? Nikdar! Odpelji me domov, ali pa grem sama …

Nadaljevanje dialoga ni tako zanimivo – ker obsega molčečo pot

304 ANA JUD

domov in nekaj Matjaževih telefonskih klicev v prazno in njegovosms sporočilo, v katerem mi je prijazno sporočil, kaj je videl na-zadnje, ko je pogledal na Direktovo spletno stran –, ampak iz tegaste lahko potegnili dovolj, kajne? Zapomnite si, kaj so počeli in ševedno počenjajo ti ljudje in se vprašajte, če so ti ljudje kredibilni!Jasno, niso. Objavljajo pa v Delu. Zakaj bi kdo hotel kupovatičasopis, v katerem objavljajo ljudje, ki niso kredibilni? In MatjažJogan, računalniški genij, ki je bil eden od sodnih izvedencev vprimeru Mira Petka? Jaz ne bi želela, da ta človek presoja o čemerkoli. Kdor je sodeloval pri nečem tako gnusnem, kot se je zgodilomeni, (vsaj zame) ne more biti kredibilen. Razmislite, če je lahkokredibilen za vas …

Danes sediva z Jančičem na pijački v Orto baru, jaz srkam viski,on pije Breezer in negoduje, kako je Delov komentator v delovnemčasu na Delu napisal komentar o vprašanju slovenske manjšine vAvstriji in je potem komentar letel iz Dela, nazadnje pa se je znašelv Mladini, skupaj s člankom o tem, kako vlada na Delu huda cen-zura in je zdaj sploh cela štala nastala iz tega … ah, to Delo, spetisto …

… a veste, tam zadaj v Delu, kjer je vsak dan objavljena kakšnaiskrica, je nekoč bil zapisan realni rek: “Vsak dan imam Delo.Usedem se v kot in ga preberem. Podpisani: Brezposelni.”

Nakar Jančič z žalostnim tonom v glasu (nekam prehlajen je bil)reče: “Ti sploh veš, kako mene na Delu ne marajo?” Ej …

“Veš kaj, na Delu nihče ne mara nikogar. To je zakleta in splet-karska hiša. Pa saj kje drugje tudi ni kaj preveč boljše,” odvrnemzamišljeno. In resno. Kajti takole menim tudi v resnici. V Slovenijije novinar novinarju volk. V naši državi novinarji počnejo kolegomtako ostudne stvari, da se bog usmili takšnega ceha. Beda. In kar jenajhujše: nič ne kaže, da bi se kaj spremenilo. Na boljše, jasno. Nekdoje dejal, da ima ljudstvo takšne medije, kakršne si zasluži. Res je.Če “ovce” ne ločijo osata od brhke trave, naj pač glodajo smeti izjarka. Kdo jim je pa kriv, če hočejo biti zabiti in neuki. Naj bodo, čejim je to tako fajn.

305DOSJE ROKOMAVHI

“Pravzaprav imaš prav,” se strinja Jančič. Seveda imam prav. Sicerne vedno, pogosto pa … Spijeva pijačko. Do konca. In greva. Domov.Vsak k sebi, se razume.

Nato enkrat odkrito rečem: “Ti si vedel, kaj mi pripravljajo, marne?” On zanika. Jaz ne verjamem.

Ker sem v najokrutnejših mesecih tudi v njegovih kotičkih ustvidela kakšna muzanja. Seveda je vedel, saj so vsi vedeli. Bilo bičudno, če on ne bi bil vedel, kajne? Pa se tudi on ni spomnil, da bimi povedal, ni se spomnil, da bi poklical policijo.

Bilo je enkrat januarja letos, ko sem slučajno šla čez Čopovo ulico vLjubljani. Res slučajno, kajti to so bili časi, ko nisem hodila izstanovanja. V mesecih, ko sem napisala prvo knjigo, sem šla izstanovanja približno petkrat. Sicer sem bila ves čas izolirana. Biloje tako napeto, da nisem upala nikamor. Ampak tistega dne sem pašla. Na pošto, ki stoji nasproti Name. Srečala sem novinarko VečeraUrško Mlinarič. Pozdravila sem jo. Normalno. Tako kot se pačpozdravi znance, kolege … živjo … Ona ni odzdravila. Hihitala seje in si z roko zakrivala usta. Mislila sem, da ima najbrž škrbastezobe, pa noče, da bi poplava kariesa bruhnila vame. Res, prisežem,to sem mislila. Ampak ni bilo tako. Ona se je hihitavčkala, ker jeverjela sodrgi. Nato je prišel dan resnice. Kaj je Urška Mlinaričpočela takrat, ne vem, vem pa, da sva se s prijateljem nekaj tednovpozneje sprehajala po Petkovškovem nabrežju ob Ljubljanici in namaje nasproti prišla Urška Mlinarič. Spet sem jo pozdravila. Normalno.Tako kot se pozdravlja. Kolege in znance. Tokrat se Urška Mlinarični hihitala in ni si ust zakrivala z roko. So karies odpravili? Ah, sajvemo, da itak ni bil karies. Odzdravila je plašno, skorajda prestrašeno.Pa mislite, da se mi je Urška Mlinarič za tisto v tistih peklenskihmesecih mogoče opravičila? Ne, kje pa. Le normalno je odzdravila.Ja, zdaj pa resno. Prej pa posmehovanje in hihitanje. Bedno. V tejdržavi se ljudje ne opravičujejo. V tej socialistični vukojebini tuditakrat, ko jim morda končno kapne, da so grdo zafrknili, še vednovztrajajo pri svojem …

Burleska Vzajemna

Včeraj vaški burkaši, danes oblastniki,jutri čistilci javnih stranišč …

Juvenal

Pristopi na nekem žuru lobist iz Zavarovalnice Maribor Miloš Čirićdo piarovke Vzajemne Petre Cotman in – v rahlo okajenem stanju –reče: “Veš kaj … tale Jaklič je pa največji pokvarjenec v tej državi!”Cotmanova je menda čisto onemela in komajda izdavila: “Marko?Neeeee … On pa ne!” Aha …

Dialog mi je potrdil nekdo, ki je bil na tistem žuru in je besedeslišal. Besede se seveda nanašajo na predsednika uprave zdravstvenezavarovalnice Vzajemna Marka Jakliča. Nekdo, ki mi je, če se pravspomnite, v enem od prejšnjih poglavij jasno dejal, da bi bil lobistFranci Zavrl totalno kul in bi bilo vse okej, če le ne bi postal takšenkot je pač postal, mi je o Jakliču rekel: “Če Jaklič ne bi bil brezobzirnabaraba, ne bi bil nič!” Drži. No, ne povsem. Nekaj bi že bil. Kakšenuradnik v kakšni, hm … zavarovalnici, morda? Ampak dlje odnavadnega uradnika najverjetneje resda ne bi uspel zlesti, če ne bibil brezobzirna baraba, kajne? Na prvi pogled človek pri Jakliču nemore dobiti vtisa, da je lahko tudi brezobzirna baraba, saj je njegovvidez z lahkoto primerljiv z videzom pridnega fantka, ki je bil vse

307DOSJE ROKOMAVHI

življenje lepo poslušen in marljiv, skorajda piflarček, če lahko temutako rečemo, in mu je pač uspelo. A videz včasih vara. Žal, in vnadaljevanju boste lahko prebrali marsikaj o Jakličevi brezobzirnosti.Za začetek bom navrgla malo kost: za Marka Jakliča je znano, daljudem rad grozi. Iz zanesljivega vira vem, da je grozil celopredsedniku vlade Janši, ravno tako kot je pred njim grozil LDS-ovemu Antonu Ropu. Za kaj takšnega vsekakor moraš bitibrezobziren, mar ne? Janezu Janši je Jaklič grozil, da bo, v kolikormu Janša ne bo dopustil, da zdravstveno zavarovalnico Vzajemnopreoblikuje v delniško družbo, milijonu zavarovancev tako zvišalpremije, da bo Janša volitve 2008 izgubil. Iz istega zanesljivega viravem tudi to, da je Janša siknil: “Spravite mi tega človeka izpredoči!” Res je sicer, da je Janša kriv za marsikakšno bedarijo v našidržavi, no, res pa je tudi to, da za Vzajemno ni kriv in preprostonima moči, da bi Jakliča odstranil s položaja predsednika upraveVzajemne. To kajpada tudi ni edini primer, ki priča o Jakličevibrezobzirnosti in tudi dvomim, da bi Janša kaj takega potrdil, kajtion bi si še jezik rajši odgriznil, kot potrdil kar koli, kar zapišem jaz.So pa drugi, ki si jezika ne bi odgriznili. Vem, da je predsednik GZSJožko Čuk nekega dne, po sestanku z Jakličem, prišel k zdajšnjemupredsedniku uprave Bank Austria Creditanstalt Francetu Arharju inmu rekel: “Kdo je ta človek!? Jaz se ga bojim!” Res je, tudi GZS jeJaklič grozil. Recimo, lani, pri sestavi članov nove skupščine Zavodaza zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je hotel na vso silouveljaviti svoje predstavnike s strani delodajalcev. Na GZS jepreprosto prinesel kuverto, v katero je bil zapakiran seznam njegovihkandidatov, vsi njegovi kandidati so že podali privolitev, skratka,vse skupaj je delovalo, kot da je Jaklič hkrati še predsednik upraveGZS. Na GZS so najprej začudeno gledali, kaj se dogaja. Sami soimeli pripravljene svoje kandidate za skupščino. Niso popustiliJakličevim pritiskom in na koncu jo je Jaklič odmahal z dolgimnosom. Maščevalen, kakor pač očitno je, se je odločil, da bo on GZSže vrnil svoje in tako je GZS takoj za tem fasala grde članke včasopisu Dnevnik. V tej medijski hiši ima Jaklič – kot boste videli

308 ANA JUD

kasneje – močne povezave preko Branka Pavlina in Bojana Petana.Če mu Zavrl pomaga prenašati informacije do novinarjev, ni znano.Ni pa izključeno, saj je bil avtor rafala neprijetnih člankov o GZSspet Denis Oštir, ki je bil pred prihodom na Dnevnik piarovec naPristopu, da je preko njega Zavrl plasiral grde članke o podjetjuSRC.SI, pa že vemo. Nočem trditi, da Zavrl ali kdor koli drug tovrstneinformacije plasira z besedami – uničite mi tega in tega … Pravim,rokomavhi pridejo tudi tako, da le porečejo, ja, veš, tole je pa superzgodba … Novinar rad pograbi zadevo, ne da bi o njej kaj prevečrazmišljal. No, preberite si članek, ki ga je 20. septembra 2005 objavilDnevnik in je iz povezav očitno, da gre za Jakličevo naročilo.

Tekst …Mirko Kaluža, Borivoj Kos in Marko Jaklič, ki jim je upravno

sodišče v petek poslalo sklep, s katerim je zavrglo njihovo tožbozoper GZS, so po naših informacijah včeraj dopolnili tožbo z zahtevoza izdajo začasne odredbe in prednostno obravnavo. Prednostnoobravnavo zahtevajo, ker bi se spor na rednem sodišču lahko vlekelveč let, do volilne skupščine ZZZS, na katero se nanaša njihov spor,pa sta le še dobra dva tedna. Če sodišče ne bo ukrepalo do takrat, bibila nova skupščina ZZZS že izvoljena, njihova tožba pa bi postalabrezpredmetna. Tožniki v tožbi, kot smo že poročali, trdijo, da je bilnačin, na katerega je svoje predstavnike v skupščino ZZZS imenovalaGZS, nezakonit.

Konec teksta …Tri dni pred tem kratkim člankom je časopis Dnevnik objavil

članek, v katerem je pisalo, da so nekatera imenovanja v skupščinoZZZS sporna, v članku pa je bila tudi Jakličeva izjava, v kateri jedejal naslednje: “Izkoristili bomo vsa pravna sredstva. Tudi zato smovzporedno že začeli postopek na rednem sodišču. Gre za resnekršitve, ki niso pogoste v civiliziranem svetu, zaradi česar tudi nijasne sodne prakse s tega področja, na katero bi se sodišče ob svojemodločanju lahko oprlo.” Resne kršitve? Civiliziran svet? Je to, daprineseš nekam kuverto in se obnašaš kot Neron v rimskem cesarstvu,danes civilizirano? Zakaj pa časopis Dnevnik ni zapisal, kako je

309DOSJE ROKOMAVHI

Jaklič GZS grozil, če se mu ne bo pokorila? Pa saj so tudi grožnje vSloveniji kaznivo dejanje, mar ne? Lahko postrežem z maliminasveti, kako se branite pred Jakličevimi grožnjami. Branite se zvprašanji. Povem vam dve vprašanji, ki bosta Jakliča spravili obpamet in bo, ko mu jih boste zastavili, zmrznil, zagotavljam.Vprašajte ga:

1. Marko Jaklič, zakaj si počečkal račun za zasebno potovanje vPariz, katerega stroške je krila zavarovalnica Vzajemna?

2. Marko Jaklič, kdaj si bil nazadnje v Črni gori in kaj si tam počel?

Odgovori so pri meni … (ali pa Jakliča preprosto naznanite policiji;grožnje so v naši državi kaznivo dejanje). No, upam, da se ne bozdaj GZS spomnila in Jakliča ovadila zaradi groženj, ki jih jeprejemala lani pred sestavo skupščine ZZZS! Kajti zanimivo bi bilovideti, kakšne članke bi o tem potem objavljal Dnevnik, a ne? Kajtiv primeru skupščine ZZZS se na sodišču ni zgodilo nič novega.Primer je bil zavrnjen, saj sodišče v pritožbi ni našlo pravnihzakonskih utemeljitev. In kdo bo popravil škodo, ki jo je zaradi grdihnaročenih člankov utrpela GZS? Nihče, jasno. Ah, Dnevnik, ta centerrokomavhov … Moram vam povedati vic, ki pa je na žalost resničen.Ekonomist Igor Masten, ki piše kolumno v Dnevniku, je pred kratkimrazlagal, kako je bojda Suzana Rankov fejst ženska, ki ga bo vednozaščitila, če bi imel kakršne koli težave. Ubogi naivnež. Igor, prodalite bodo za pet par. V medijskih hišah, tudi na Dnevniku, je tako:dokler delaš za njih, se resda nimaš česa bati, a takoj ko odideš,moraš vedeti, da te več ne dojemajo za svojega in lahko izkoristijopopolnoma vse, te tako stolčejo, da si nikdar ne opomoreš. Žalostno,ampak resnično. Tako kot je Suzana Rankov sposobna zamenjatičloveka, ki jo drži na povodcu, kot je sposobna od Gregorja Golobičahipoma skočiti do Andrijane Starina Kosem, je sposobna tudiMastena zamenjati za katerega koli drugega ekonomista. Samo zakorist gre. Za popolnoma nič drugega. Tako kot je meni lani oktobrav Dnevnikovem dvigalu zapihala na dušo, da sem pridna in sposobna,

310 ANA JUD

je mesec dni pozneje o meni po mestu trosila najostudnejše laži. Nevem sicer, kaj je imela od tega? Morda kakšen orgazem? Morda šeledrugič, tretjič v življenju? Denimo, Vuković&Ranković sta po mestutrosili informacijo, da ima šef Financ Peter Frankl menda rad rdečespodnje hlačke. Da bojda to pravim jaz. Ej? Vuković&Ranković, staprisebni? Ah, no, glede na to, da delujeta po naročilu, najbrž nistapovsem, kajne? Poleg tega moram povedati, da res ne vem, kakšnehlačke so všeč Franklu, zagotovo pa vem nekaj: da mu stare inrazvlečene gate, ki jih bržkone nosita “prodani” Vuković&Ranković,nikakor ne bi bile všeč! A pustimo to, gate Vuković&Ranković nisozanimive; Jaklič je zanimivejši od razvlečenih gat, ki jih najbrž nositaVuković&Ranković. No, vem še za nekoga, ki se mu je Jakličpohvalil: “Z Vzajemno bom tako zaslužil, da bodo še moji vnukibogati!” In vem še za nekoga, ki mu je Jaklič razlagal: “Hočem kupitieno stranko, saj je vseeno katero … eno pač, ampak najrajši bi kupilNSi!” Da bo Jaklič z Vzajemno tako obogatel, da bodo še njegovivnuki bogati, je možno, če se pristojni organi ne bodo zmigali inJakliča zaustavili, da bi pa Jaklič kupil NSi, hm, ne, to pa ne bo šlo,kajti dvomimo, da bi Janša kaj takega dopustil (vsaj dokler je vkoaliciji z NSi), čeprav se je Jaklič zadosti smukal ob finančnemministru Andreju Bajuku (NSi) in ministru za delo, družino insocialne zadeve (NSi) Janezu Drobniču. Vem pa tudi za nekoga, kije imel dovolj poguma in je Jakliča, ko mu je nekaj poskušal lapati,preprosto zatolkel z besedami: “Poslušaj Marko, če bi jaz imel naglavi toliko masla, kot ga imaš ti, bi bil čisto tiho! Ampak res, čistotiho!” In to je res … Za Jakliča je boljše, da je tiho. Kot miš. Da sesploh ne javlja s kakšnimi grožnjami in podtikanji. Kajti dovolj jebilo. Dovolj je bilo vsega, kar je počel in dovolj je vsega, kar še ho-če početi. Kaj si mislite zdaj? O Marku Jakliču? Znanstvena fantas-tika? Ne. Nikakor ne. Samo resnica. Dolga, prepletena, umazanaresnica. Sicer pa kaj takega ne preseneča. Kdor koli je kompanija zZavrlom in Požarjem, drugačen kakor pokvarjen niti ne more biti.Da je Jaklič kompanija z Zavrlom, ste že lahko ugotovili v enem odprejšnjih poglavij in že to, da z “mojim”, “našim” denarjem Jaklič

311DOSJE ROKOMAVHI

plačuje Zavrlovo brezdelje, si plačuje ljubi mir, je velik dokazpokvarjenosti, se vam ne zdi? Da je Jaklič kompanija s Požarjem&Co.pa boste še ugotovili …

A pojdimo lepo po vrsti. Zgodba o Jakliču je poslastica za slado-kusce branja packastih zgodb, ki so poleg vsega, žal, še resnične …

Se vsi spomnite, kako so bile leta 2002 predsedniške volitve in jeFrance Arhar, ki je bil takrat še predsednik uprave Vzajemne, najavilkandidaturo? Javnomnenjske raziskave so pokazale, da je imelodlične možnosti za zmago na predsedniških volitvah. Kaj mislite,zakaj je imel odlične možnosti za zmago? Preprosto, razmišljajte zglavo tipičnega slovenskega volivca ali volivke: Barbara Brezigar,ki je tudi kandidirala, je imela za sabo resda močno ekipo in podporoJanše, a narod v tej državi je pač dovolj zarukan in še ni dojel, dalahko tudi ženska zasede najvišje politične položaje v državi.Nedvomno je Brezigarjevi precej glasov ušlo izključno zato, ker ježenska. Žal. Ne to, da je ženska, ampak to, da so številni ljudje v tejdržavi tako ozkogledni, da še vedno verjamejo le v moške politike.Kandidiral je tudi Zmago Jelinčič Plemeniti. Si njega predstavljatekot predsednika države? Ne. Žal. Čeprav je dober retorik, je prevečnastopaški in hitro izpade vulgarno. Predsednik države je imenitnapozicija in predsednik države ne sme biti prostak. Kar Jelinčičpogosto je. Žal. Res je, da ga ravno zaradi prostaštva veliko ljudi vnaši državi voli, ampak masa njegovih volivcev ni bila dovolj obširna,da bi na predsedniških volitvah 2002 presegel druge stranke alikandidate (čeprav je na koncu zasedel odlično tretje mesto).Kandidiral je tudi France Bučar. Zelo prijeten gospod, a absolutno“prestar” za funkcijo predsednika države. Premalo vitalen, žal“slabo” artikuliran; država potrebuje predsednika z močnim glasom.Med kandidati se je znašel tudi Anton Bebler. Enako uglajen gospod,prijeten za pogovor, toda nekaj na njem je moteče … naj mi nezameri, ker ne mislim nič slabega in moje mnenje je subjektivno, aspominja me na medvedka Puja. Ne more biti medved Pu predsednikdržave, no? Nato pa je prišel še France Arhar. Simpatičen. Vsemznan kot dober poslovnež. Pošten in preprost človek iz Cerknice, ki

312 ANA JUD

se je vedno zavzemal za “enakost”. V smislu tega, da dobijo tisti, kiso izpodrinjeni in se težko preživljajo, možnost za razvoj inposledično boljše življenje. Eden najboljših stavkov, ki jih je bilArhar izjavil v javnosti, je bil: “Revščina ni sramota!” Rival, ki soga vsi želeli izpodriniti, pa je bil tedanji premier Janez Drnovšek.Če se spomnite, leta 2002 Drnovšek ni bil zdrav&čil in ni brhkoletal z ene pasje procesije na drugo, ni delil kuharskih in bio-energetskih nasvetov, ampak je bil precej blede narave, in če biga človek malo lopnil po hrbtu, bi najbrž potrebovali kar nekajtednov, da bi vse koščice ponovno zbrali. Ampak, ker je bila LDSleta 2002 še na oblasti, ker je bil Drnovšek pomembno političnoime, ki je krojilo slovensko zgodovino, so mu ratingi vseeno dobrokazali. A tudi Arharju so ratingi odlično kazali, pravzaprav mu jeprva meritev kazala celo boljše od Drnovška, in LDS se je zbala zapredsedniški stolček. Mimogrede, če bi Arhar takrat zmagal, bi imelanaša država danes zagotovo manj težav s superzvezdniškim Drnijem,če že ne drugega. Res škoda, ker Janša leta 2002 ni podprl Arharja,ampak je raje podpiral Brezigarjevo. To je bila njegova strateškanapaka. Če bi Janša leta 2002 podprl Arharja, bi ga nemara lahkoobranil pred medijskimi napadi, ki so se dogajali, mar ne? Če biJanša dal Arharju na voljo tako močno podporo ekipe, kakor jo jedal Brezigarjevi, bi se lahko marsikaj obrnilo drugače. Kajti, če sespomnite, je vrsta medijev tudi Brezigarjevo močno napadala, a jeimela močno ekipo piarovcev, ki so jo znali ustrezno zaščititi. Janšaje imel pač vizijo z Brezigarjevo, Arharja pa je podprla SLS. Nevem, kakšen je sicer odnos med Janšo in Arharjem, ampak zdi se, davsaj Janša nad Arharjem ni ravno navdušen. Arhar je namreč “človekSLS”, Janša pa koalicijske zaveznice SLS ne mara kaj preveč. Inčeprav je danes Arhar njegov kandidat na lokalnih volitvah za županav Ljubljani, se vseeno zdi, da se Janša nad Arharjem nekolikozmrduje. Arharjev največji rival za županski stolček v prestolnici jeseveda Zoran Janković, in če primerjamo njuni kampanji, ne more-mo mimo dejstva, da sta kot noč in dan. Zagoreli Janković sevsakodnevno sprehaja po ljubljanskih lokalih, stiska ljudem roke in

313DOSJE ROKOMAVHI

jih poziva voli-voli-voli-me, Arharja vidimo komaj kje. Za Jankovićaje Aleš Čerin napisal knjigo slavospevov, no, kdo je kje kaj napisalza Arharja? Nihče. Za Jankovića lobira Zavrl (poleg ostalih lobistoviz ali blizu LDS in SD; volivci opozicijskih strank naj bi bili glavnaJankovićeva volilna baza), kdo in kako lobira za Arharja? Poleg tegaso nasprotniki Zorana Jankovića tako bistri, da nekdanjega prvegačloveka Mercatorja zmerjajo z izrazi ‘zelenjavar’ in ‘tajkun’, a mutako samo še nabijajo ratinge. Saj vemo, da v marketingu (ne gledena to, kako se besede koga osebno dotaknejo) velja pravilo: vsakareklama je reklama. Tudi slaba reklama torej je dobra reklama. Razen,če ni posebej velika afera, v katero so vključene goljufije, denimo.To Slovenci in Slovenke zelo zamerimo. Seksualnih afer indružinskih tragedij ne zamerimo. Zamerimo škandale, v katere jevpleten denar. Napram Jankoviću je Arhar v vsakem primeru skorajdaneopazen in dejstvo, da je enako spodoben kandidat, je ponovnospregledano. Njegove možnosti, da bi na lokalnih volitvah v Ljubljanipremagal Jankovića, so zelo majhne in tudi tole pisanje ne bo moglopomagati, brez skrbi. Pravim zato, da mi ne bo kdo slučajno podtikal,da delam kampanjo za Arharja in da mi je, no, bog ne daj, za to šekaj plačal! O njegovem primeru pišem izključno zato, ker jeeklatanten primer, na katerem lahko še enkrat dokažemo medijskemanipulacije in trgovino z informacijami. Poleg tega sama vLjubljani niti nimam pravice do glasovanja. Šef distribucijske hišete knjige, mi je rekel: “Ti lahko voliš samo v Kuzmi!” Res je. Vendarpa vem nekaj, Ljubljana si ne zasluži Jankovića in on si ne zaslužiLjubljane. Če bo Janković zmagal – in možnosti, da ne bi zmagal,so majhne – bo … kaj mislite kaj? Ah, Ljubljano bo spremenil vmesto “povezanih oseb” (mimogrede: zadnjič, marca, po Trenjih, jeŠrot na terasi ‘Babuške’ zgrabil čez ramena Bavčarja in zadovoljnozahropel: “Midva sva ‘povezani osebi’!”; tega ni pametno govoritiv javnosti …) in s tem še povečal klientelizem, Zavrl se bo še lažjedokopal do mestnih poslov (saj zdaj jih potrebuje, ne?), mi, prebivalciLjubljane, pa bomo za krinko dobili kakšno stavbo, čim bolj bleščečo,da bo na zunaj delovalo, da Janković “dela”, no, pa najbrž bomo

314 ANA JUD

dobili še nogometni stadion, potem pa se bodo sanje že tako ali takokončale. Sama, tudi če bi v tem mestu lahko volila, ne bi volilaJankovića. Moj razlog je morda resda nepomemben, ampak lahkoga na kratko opišem. Lani, 14. septembra zvečer, ko je izšla prvaštevilka stvora Direkt, je bil na Gospodarskem razstavišču žur. Meneni bilo tam, kar sem povedala že v prvi knjigi in nobena stvar me nebi mogla pritegniti na tisti žur. Bilo je preveč ogabno, grozno in bilasem prekleto utrujena. In v resnici se nikdar nisem počutila kot delredakcije Direkta. Naslednjega dne sem si ogledala fotografije. Vseskupaj je delovalo kot najbolj nagnusna kanibalska žurka, kjer sonajbolj ogabni drhali stregli s pečenim človeškim mesom in svežočloveško krvjo. Na eni od fotografij se je s človeškimi bedri mastilBranko Pavlin in zadovoljno mlaskal sem pa tja z jezikom, na drugifotografiji sta se objemala Janković in Zavrl. V rokah sta držalakupici z ravnokar iztisnjeno človeško krvjo in sta nato nazdravljalain nazdravljala in se radostila in radostila in mlaskala in mlaskala inoči so se jima svetlikale kot dvema požrešnežema, ki komaj čakata,da ponovno pograbita kose mesa, človeškega, pečenega, ožganega.V tistem trenutku je družina Plestenjak, ki je prva izkusila grozote,ki si jih je zamislil Zavrl, najbrž jokala in trpela. Sklepam. Takolebom rekla: če ne bi sama izkusila popolnoma enakega, če ne celohujšega psihičnega terorja, tega morda niti ne bi razumela, ampakpoudarjam, ko to izkusiš, razmišljaš drugače. Ampak Zoran Janko-vić – ki se je tik pred tem, ko so ga odstavili s položaja predsednikauprave Mercatorja, šopiril, kako bo v javnosti (vem, da je omenjalDirekt in Mladino), razkril popolnoma vse packarije o Janezu Janšiin Matjažu Gantarju (a jih nato kakopak ni) – nikdar ni izkusilmedijskega terorja. Vedno je imel zaščito. Zato niti ne more razumeti.Ravno tako kot jaz ne morem razumeti, da se je sredi tistega gnusaveselo hehetal in nazdravljal. Res, kaj bolj nagnusnega si človektežko zamisli. In ta človek bo najbrž postal župan prestolnice. Sick.Res, kar ‘izvolite’ si ga. Sodrga potrebuje kri, sodrga uživa medkopanjem v lastni primitivnosti, mar ne? Sodrga stavi na levičarje,požrešne in izkoriščevalske kapitaliste, no, saj, zato pa je sodrga-

315DOSJE ROKOMAVHI

sodrga. Le glede nečesa pa vseeno občudujem Jankovića. Kako muje uspelo zaposlene v Mercatorju, ki imajo minimalne plačiče, držativ sreči in zadovoljstvu? Jih nikdar ni zamikalo, da bi zaslužili več?Vseeno pa priznam, da je zgodba o Arharju v tej knjigi tudi zato, kerje jasno, da se bo zdaj brala. Ker je zdaj zanimiva. Julija prihodnjeleto nikogar ne bi brigala, zdaj, ko stojimo tik pred lokalnimivolitvami, na katerih kandidira tudi Arhar, je lahko zelo zanimiva.Za tem tiči izključno marketinški vidik moje knjige, nimam panamena vplivati na politične preobrate in tudi vem, da tolikšne močižal nimam. Arhar mora poskrbeti sama zase. Čeprav je njegovproblem ravno mečkanje. Preveč neodločen je. Počasi se odloča.Preveč razmišlja. Saj ne, da bi bilo s tem kaj narobe, ampak politikaterja lucidne ljudi, ki so se sposobni hitro odločati, ki so sposobnihitro reagirati.

Pred tedni sva se z Arharjem sicer sestala. Si zdaj predstavljate,vi, ki mislite, da sem bavbav in ne-vem-kaj-še-vse? Nisem ga požrla.Ko sem prišla v njegovo pisarno, sem najprej rekla: “Nimam ničslabega o vas, lahko ste brez skrbi!” Skomignil je z rameni in povedatimoram, da mi je dal občutek iskrenosti. Dal mi je občutek človeka,ki ničesar ne skriva, ravno tako pa so mu spletke iz ozadja medijev,politike in gospodarstva dobro znane. Veste, kaj mi je povedal? Damu je marca letos, nekaj dni pred tem, ko je moja prva knjiga vresnici in komaj-komaj izšla, nekdo faksiral dve strani iz knjige (kjersem omenjala Jakliča in Arharja) in zraven zapisal: “Glej! Ta knjigabo čez nekaj dni zunaj!” Kar je še ena potrditev dogajanja. Krajeknjige, diskreditacija, pošiljanje e-mailov, faksov, vrtenje telefo-nov … Dejala sem: “Aja? In kaj ste si mislili?” Odvrnil je: “Hvalabogu, da je v tej državi še kdo, ki si upa o teh stvareh pisati!” Ko jeknjiga izšla, jo je Arhar šel kupit. Če se spomnite, je bila v prviknjigi na koncu, na zadnjih straneh, zapisana trditev, da je leta 2002Jaklič po naročilu Gregorja Golobiča in Bojana Petana medijem izdalpodatke o Arharjevih plačilnih prejemkih in s tem onemogočilmočnega Drnovškovega protikandidata. Kasneje mi je Jaklič vnekajminutnem telefonskem pogovoru dejal, da to, kar sem napisala,

316 ANA JUD

ni res, ampak sama pravim takole: če ni res, me pa tožite! Zakajnihče ne toži, če je slučajno zapisana laž? Saj laži na sodišču res nitežko dokazati, ne? A nikar ne pozabite, da tudi resnice na sodiščuni težko dokazati! Poleg tega zapisana trditev iz prve knjige drži.Danes lahko zapišem še več od nje.

Pot, ki jo je prehodila informacija o Arharjevih plačilnih prejem-kih, je namreč še eden idealnih dokazov, kako funkcionirajo medijskezarote.

Pot, ki jo bom opisala v nadaljevanju, mi je potrdilo tudi večljudi iz LDS, ki jih danes – ko vidijo, kdo je Marko Jaklič v resniciin priznavajo, da je ta človek ena njihovih največjih napak – pečevest. Sram jih je, ker so sodelovali pri linču, pri uničenju Arharjevihmožnosti za položaj predsednika države (po malem se sramujejotudi Drnovška, kajti predsednik države, ki se je toliko let skrival,zdaj pa hoče v trenutku rešiti ves svet, je precej smešen); isto potinformacije je potrdil še nekdo iz Vzajemne, ki je prosil, naj njegovoidentiteto obdržim v tajnosti in hkrati je isto pot potrdil tudi FranceArhar, ki se je leta 2002 znašel sredi nerazumnega dogajanja. Kakoje informacija potovala?

Vir je bilo v prvi vrsti računovodstvo Vzajemne, šef računovodstvana Vzajemni pa je bil leta 2002 gospod po imenu Igor Velušček.Bilo bi razumljivo, da bi za izdajo osumili njega, mar ne? Če se nebi zgodilo nekaj nenavadnega. Kakor smo že omenili, je bil Jakličtakrat član uprave, Arhar pa je bil predsednik uprave Vzajemne. Intako naj bi nekega dne Marko Jaklič prišel v Arharjevo pisarno inrazburjeno porekel: “Velušček vas je izdal!” Ker Arharju ni bilo takojjasno, s čim naj bi ga bil Velušček izdal, se je začudil: “Kaj?” Jakličpa je rekel: “Podatke o vaši plači je dal APP. Zdaj jih ima Repovž inbo izsiljeval!” Arharju še vedno ni bilo jasno, zato je ponovnovprašal: “Kaj? S čim naj bi me Repovž izsiljeval? Saj nisem ničesarstoril!” Jaklič pa naj bi bil ponavljal: “Podatke o plačah Vzajemneima! Izsiljeval bo z njimi! APP jih je zahtevala in Velušček jih jedal!” Arhar je zamahnil v roko, nato pa rekel: “Zakaj bi APPzahtevala ravno moje podatke? Prav zdaj, ko se bližajo volitve?”

317DOSJE ROKOMAVHI

Dialog je zapisan v skladu z besedami, ki mi jih je potrdil Arhar. Pase je tedanja APP res vpletla v trgovino z informacijami? Na današnjiAgenciji za javnopravne evidence in storitve (AJPES) pravijo, da sekaj takega ne bi moglo zgoditi, in da APP ni zahtevala Arharjevihprejemkov, saj APP ni imela nikakršnega razloga za tovrstnizahtevek, poleg tega APP (kot tudi danes AJPES) ni zbiralaindividualnih podatkov o plačah, načeloma pa, kot so potrdili naAJPES, se v preteklosti z zavarovalnicami sploh niso ukvarjali.Legalno, uradno, tedanja APP torej ni mogla posredovati naVzajemni in brskati za Arharjevo plačo, na AJPES pa še pravijo, daso že siti tega, ker včasih posamezniki radi zvalijo krivdo na njih,sami pa menda sploh ne vedo, kaj se dogaja. Skratka, AJPES oz.prej APP (Agencija za plačilni promet) trdi, da vsaj po uradni potini imela prstov zraven. Kdo ostane? Zmeda je bila popolna, ampakglede na to, da je Jaklič tako vztrajno valil krivdo na Veluščka, paga pred tem sploh nihče ni ničesar vprašal, lahko morda že iz takšnegaravnanja utemeljeno posumimo, da je za vsem skupaj stal ravno onsam. Kajti Jaklič je bil (in še danes je) izjemno ambiciozen človek.S tem ni narobe nič, dokler se ambiciozen človek za dosego ciljevne začne posluževati pokvarjenih dejanj. Jaklič pa je človek, ki se jeza dosego ciljev sposoben posluževati nečednih dejanj. So mu v LDSmorda obljubili, da mu bodo omogočili hitri vzpon na položajpredsednika uprave Vzajemne, če jim naredi uslugico, pobrska zaArharjevo plačo in jo prišepne naprej? Nekako tako je bilo, kajne?

No, Vzajemna je sicer nastala tako, da je imel Zavod za zdrav-stveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) sam dopolnilna zavarovanja,nato pa se je Janez Kopač iz LDS spomnil, da to ne sme biti v istihiši kot zavod, zato so zadevo ločili in nato naredili Vzajemno. In vtej zavarovalnici so se kar naprej kregali in kregali. Boste videli.Resda je bil leta 2002 Igor Velušček šef računovodstva, a Jaklič kotčlan uprave je lahko dostopal do plačilnega sistema v Vzajemni,kajne? In kdo drži “roko” nad Vzajemno? Pravzaprav je bila ves časLDS tista, ki je vodila Vzajemno in jo (delno) vodi še danes, čepravvemo, da je Jaklič človek, ki se v trenutku “proda”. Predsednik

318 ANA JUD

nadzornega sveta Vzajemne je bil v času Arharjevega linča FrancKošir, nekaj mesecev pozneje pa ga je nadomestil Bojan Petan, našprijateljski znanec, rokomavh iz DZS (že pred časom je sicer odstopils položaja predsednika nadzornega sveta Vzajemne), predsednikskupščine Vzajemne pa je danes še vedno Branko Pavlin, ravno takonaš prijateljski znanec, rokomavh iz časopisne hiše Dnevnik. Resje, Dnevnik je pravo mravljišče rokomavhov. Petan in Pavlin staseveda spetljana z LDS (po nuji pa tudi s čemer koli drugem).

Toda kdor pozna Petana in Pavlina ve, da nikdar nista bila stratega,še manj pa sta bila kdaj koli dobra stratega, saj vendar vidite, da jetale Pavlin pravi mojster za ustanavljanje projektov, ki potem bednopropadajo, za Petana pa mi je nekdo iz Banke Slovenije zaupal, damu je že razumevanje preproste bančne bilance povzročalo veliketežave, zavoljo česar naj bi moral zapustiti Hipotekarno Brežice (kije kmalu zatem tudi propadla). Nato se je znašel v DZS in Vzajemni.Če Petan in Pavlin nista bila dobra stratega, Arharjev linč pa je bilnastavljen iz LDS, hm, kdo pa je bil dober, najboljši strateg testranke? Vsekakor Gregor Golobič, za katerega mi je nekdo pravil,da je najraje drajsal Wittgensteina, filozofa, ki je bil najprej logičnipozitivist, nakar se je obrnil k filozofiji naravnega jezika, pri čemerse je spraševal, kaj daje pomen besedi in na koncu je prišel dougotovitve, da je pomen besede njena uporaba. Logično. Če ne biprišel tudi do tega, da o čemer ne moremo govoriti, moramo molčati.Nelogično. Nekdo drug je spet rekel, da Golobič ni drajsalWittgensteina, ampak bi bil prej Žižkova in Lacanova struja, ampakpri teh filozofih človek nikoli ne ve, pri čem je, zato nima smisla, darazglabljamo o njih. Golobič je vsekakor genij. To drži. Blaznobrihten človek. In najbrž ne bomo udarili mimo, če zapišemo, da seje porogljiva ideja, kako uničiti Arharja, rodila ravno v njegovihmislih, kajne? Seveda nismo tako brihtni, da bi lahko pogledali vpreteklost, še manj pa smo sposobni brati tuje misli, a edini logičnizaključki, ki jih lahko potegnemo iz vsega skupaj, peljejo doGolobiča. Zanimiva pot, ki jo je informacija o Arharjevih prejemkih(in o prejemkih članov uprave Vzajemne) prehodila, je bila, kot

319DOSJE ROKOMAVHI

kažejo logični zaključki, torej pot od Jakliča do Petana&Pavlina, odnjiju pa do Golobiča in od njega do Grege Repovža, novinarja Dela.Saj s Pavlinom, Petanom ali Jakličem Repovž praktično ni bilpovezan, da je bil “hišni” novinar Golobiča, pa je dokazljivo prekoraznih poti, poleg tega je dovolj ljudi iz LDS, ki lahko potrdijo, daso Grego Repovža kar naprej srečevali na sedežu stranke, enako kotnekatere druge novinarje, ki jih je imel “zakupljene”: že prejomenjene Vuković in Rankov, Pašek in Štamcarja. Zanimivo, če steto knjigo brali natančno, ste najbrž že ugotovili, da so vsi ti novinarjipovezani tudi s Požarjem, no, edinole za Repovža vem, da ni povezans Požarjem, je pa do njegovega početja obupno mlahav in tudi to jepopolnoma dovolj, mar ne? Kdor kazniva in sporna dela le opazuje,ukrepa pa zoper njih ne, je enako kriv kot tisti, ki kazniva in spornadela počenja. Žal. Da je bila leta 2002 medijska gonja proti Arharjupopolnoma neupravičena, je dokazljivo tudi s članki, ki so jih takrato aferi objavljali mediji. Poglejte, s kakšnimi dejstvi in kakšnimtonom se je Delo lotevalo diskvalifikacije Arharja. 7. avgusta 2002je Delo na naslovnici objavilo članek, ki sta ga napisala novinarjaDiana Zajc in Grega Repovž).Članek …Dve uri je trajala včerajšnja novinarska konferenca Vzajemne,

na kateri je njeno vodstvo zavračalo dvome o zakonitosti poslovanja.Pri tem je bila bistvena sklepna misel predsednika uprave Vzajemnedr. Franceta Arharja, ki pri iskanju epiloga te zelo zapletene zgodbevidi le dve možnosti. Ena da je v spremembi zakonodaje, vendarsam ugotavlja, da doslej še ni bilo primera, ko bi se zakon prilagajaldejanskemu stanju. “Če dvom obstaja, mislim, da je najbolje, da vseskupaj predstavimo redni skupščini, ta pa naj ovrednoti in verificiravse doslej izvedene postopke in sprejete sklepe.” Na tiskovnikonferenci Vzajemne so sodelovali vsi trije člani uprave: predsednikArhar in člana Marko Jaklič in Franc Henigman. Zasnovana je bilakot odgovor na objave v sredstvih obveščanja in mnenja pravnihstrokovnjakov o veljavnosti organov Vzajemne, o veljavnostiodločitev organov Vzajemne in na razkritje, da dobivajo predsednik

320 ANA JUD

in člana uprave plače, ki presegajo 2,5 milijona tolarjev bruto namesec. Vzajemna sicer po skoraj treh letih delovanja res še vednonima oblikovane redne skupščine, a to je po pojasnilu člana upraveMarka Jakliča posledica dejstva, da vlada ni pravi čas izdala soglasjak imenovanju začasne skupščine. Vsi postopki ustanovitve zavaroval-nice so bili v skladu z zakoni, je dejal, to pa da dokazuje registracijana sodišču. Vlada je soglasje naposled izdala 14. junija 2001. S temdatumom, tako Jaklič, so se na Vzajemni začele priprave za sklicprve začasne skupščine, ki se je na prvi seji sestala 6. septembra2001. “V istem obdobju so se začele priprave za izvedbo volitev vredno skupščino Vzajemne.” Te, je branil nastalo stanje Jaklič, bimorale potekati po območnih svetih ZZZS, a se jim je oktobra 2001iztekel mandat. Zatem pa se je pokazala še potreba po spremembistatuta, zato bodo prve volitve v redno skupščino šele konecletošnjega leta, je dejal Jaklič. “Ko bo izvoljena redna skupščina, boimenovala redni nadzorni svet, ta pa posledično tudi upravoVzajemne.” Na novinarski konferenci so predstavili tudi svoj pogledna sporni sklep o višini sejnin in delitvi dobička članom nadzornegasveta, o čemer je prejšnji mesec odločala začasna skupščina. Zakono zavarovalništvu za vzajemne zavarovalnice da res ne predvidevamožnosti delitve dobička v obliki nagrad nadzornemu svetu. Se jepa zato Jaklič skliceval na zakon o gospodarskih družbah, ki naj bise ga v tem primeru uporabljalo, in na pravno mnenje dr. ŠimetaIvanjka (naročila ga je Vzajemna), ki je zapisal, da je mogoče pravicodo nagrad utemeljiti “s temeljnimi načeli korporacijskega prava.”Čeprav je bilo vprašanje, koliko trenutno znašajo plače članovuprave, ponovljeno večkrat in je bilo izrecno poudarjeno, naj Arharpove, ali so resnične navedbe Dela, da njegova plača presega 3,1milijona tolarjev bruto na mesec, predsednik uprave na to vprašanjeni hotel odgovoriti, temveč je podrobno navajal višino svoje plače vlanskem letu. “Prej sem na to vprašanje odgovoril na lep način – daso torej individualne pogodbe sklenjene med predsednikomnadzornega sveta in člani uprave in da se podatki o njih posredujejojavnosti preko poslovnega poročila. To je vse. Taka je tukaj navada

321DOSJE ROKOMAVHI

in tako je povsod po svetu. To je vse, kar vem.” Vprašanje se jeponovilo in odgovor se je glasil: “Podatek o plačah ni iz Vzajemne.Mi teh podatkov ne dajemo. Ne dajemo jih nikomur. Nikomur. Edinipodatek, ki ga dajemo, je podatek o naših plačah v letu 2001,objavljen v letnem poročilu. Podatki o plačah v letošnjem letu bodoobjavljeni v letnem poročilu za leto 2002.” Vprašanje se je ponovilo,novinarka, ki ga je zastavila tokrat, je dejala, da je sprenevedanjadovolj in naj pove, kakšne so bile plače. Arhar: “Oprostite, gospa,ne. Ne. Navada je in standard je, da se o tem ne govori. In ta standardje treba spoštovati. Tako to velja poslovno.”

Konec članka …Zdaj se pa vprašajte, kaj vam je ta članek povedal? Nič. Razen

tega, da je bila neka tiskovna konferenca, na kateri so se nekaj kregaliin razpravljali, ali so plače v Vzajemni zakonite ali niso zakonite inzlahka ste tudi ugotovili, da se na člane uprave v članku nihče nispravljal tako nizko kot na Arharja, saj je v članku celo s ponosomzapisano, da je neka novinarka začela težiti, naj Arhar že enkratpove, kakšno plačo ima. Ker Arhar tega – zaradi poslovnega bontona– ni želel storiti, je izpadel kot nekdo, ki nekaj skriva. Če se zdi, danekdo nekaj skriva, ga je, ne glede na to, da ni nikakršnegautemeljenega razloga ali vsaj suma, potrebno pokopati? Mimogrede,na koncu članka je zapisano, da je novinarka rekla, da je bilo dovolj“sprenevedanja”! Pardon? Mar ni nesramno nekomu kar takole, brezargumentov podtikati, da se “spreneveda”? Pravim zato, ker so mi vprimeru Fischerja podtikali ‘nesramnost’, no, tukaj pa so bilenesramnosti kakopak popolnoma okej, ker jih je pač naročil Golobič,ki je bil takrat bog i batina, skratka, do Arharja so bili Delovinovinarji brez težav nesramni, kajne? Vidite, če bi urad zainformiranje pri Fischerju naročil, da je človeka potrebno pro-vokativno zbosti, bi bil tudi tisti intervju povsem okej. Ker je biloplanirano, da bo intervju simpatična predstavitev nabritega ministra,a se je to potem sfižilo, pa pač ni bil okej. Veste, kakšen je bil mastennaslov članka, ki ste ga o Arharju prebrali malo prej? Takšen:“Vodilni možje niso zanikali milijonskih plač”, podnaslov je bil

322 ANA JUD

“Arhar ni mogel reči: Moja plača ni 3,1 milijona tolarjev – Ponjegovem poslovni bonton ne dovoljuje razkrivanja plač – Nepra-vilnosti naj bi zakrivila vlada”. Lahko zdaj zastavimo vprašanje: okakšnih nepravilnostih ste govorili?

Reč se je dogajala že leta 2002 in do danes, do leta 2006 še vednonismo izvedeli, kakšne nepravilnosti naj bi se bile zgodile v primeruArharjeve plače. Mar ne bi bil že enkrat čas, da bi veliki raziskovalninovinarji končno pojasnili, kaj je bilo narobe?

Težko bo, kajne? Ker ni bilo nobenih nepravilnosti! In kaj naj bibila zakrivila vlada? Ah, s tem so se na Delu in LDS malo vadiliven, mar ne? Češ, da bo zadeva delovala bolj uradno in kredibilno,bomo še malo v lastno skledo pljunili in še vlado malce namočili.Veste kaj, Arhar je imel na Vzajemni resda lepo, spodobno plačo (niimel pa tako bajne plače, kot so si ljudje predstavljali, kajti v“normalnem” svetu 3 milijone bruto za takšen položaj sploh ni veliko;sami si izračunajte, koliko je to neto – bistveno manj!), ampak imeljo je zato, ker je delal. Garal. Vsekakor ni lenuharil. Imel je letadelovne dobe, pripadale so mu nagrade za uspešnost in tako naprej.Mar ni normalno, da človek, ki dela, tudi zasluži? Arhar ni nikomurničesar ukradel, Delo pa ga je v javnosti prikazalo kot nekoga, ki –ja … kar poglejte ga, fuj, koliko zasluži, a ne? Bedno. Razumete,kaj imam v mislih, ko pišem o refleksu socialistične nevoščljivosti,ki obvladuje slovenske glavice? To je natanko ta levičarska finta, kisem jo opisala že v enem od prejšnjih poglavij. Bog ne daj, da bikdo dobro zaslužil, mar ne? Ni pomembno, če zasluži s poštenimdelom! Ne sme toliko zaslužiti in pika, kajne? Kajti drugače se mulahko hitro zgodi, da bo levičarsko “sodrgo” popadel eden njenihizvirnih grehov – nevoščljivost! Lahko povem, kaj se je meni osebnozgodilo, ko so nekaj dni po izidu prve knjige Finance objavile, dabom od prodaje (z avtorskim honorarjem vred) zaslužila osemmilijonov tolarjev. Vsi so planili kvišku, ja, saj smo vedeli, samozaradi denarja je pisala! Nevoščljivci. Bedniki. Neuki/neumni telički.Levičarji, jasno. Zafrustrirančki. Zakaj pa se na druge pisce nihčene spravi takole, s tako idiotskimi izgovori, da pišejo samo za denar?

323DOSJE ROKOMAVHI

Ja, Vinko Vasle, a vi vse vaše prejemke, ki jih dobite od družbeDelo-Revije, od RTV Slovenija, od Mladinske knjige, (pa še od ko-ga … ja, zadnjih 10 let je bilo v tej državi pestro, mar ne?) namenjateRdečemu križu, denimo? Ne? Kako pa to?

In v primeru Arharja na Vzajemni niso ugotovili nikakršnihnezakonitosti. Ničesar niso našli. Nikoli niso odkrili ničesar. Kerničesar ni bilo najti. Ker nič ni bilo narobe. Ker Arhar ni storil narobepopolnoma nič. A Delo ga je linčalo. Člankov, ki so napadali Arharja,je bilo kar nekaj, za nadaljevanje pa sem izbrala tistega, na kateremje, kljub temu da je bilo že vsem jasno, za kaj gre, izbrala tistega, kije sicer korekten, a hkrati priča o tem, kako nesposobni innepripravljeni so bili Arharjevi piarovci in kako Delu kljub temu,da so Arharjeve možnosti padle, še vedno ni bilo dovolj in je še karnaprej brskalo. 14. oktobra 2002 je Delo objavilo članek, v kateremje novinarka Mateja Babič pisala, da bo Arharjeva kandidatura “jutri”vložena, in da Arharja podpirajo vsi poslanci SLS.

Del članka je bil takšen …Predsednik SLS poudarja, da je vsako razpravljanje o nepodpori

stranke Arharju irelevantno. “Pri tem vztrajamo, čeprav mu zdaj kažeslabše kot pred štirimi meseci. A menimo, da kot predsedniškikandidat v ničemer ni izgubil na kvaliteti. Resda je v nekem trenutkunerodno komuniciral z javnostjo in premalo naravnost povedalpodatke o svoji plači, vendar je hkrati smešno in neumno, da bi ljudjekot kvaliteto nekega kandidata vzeli njegovo plačo.” Tudi Arharpravi, da bi morda moral reagirati drugače in da ni imel pravnobenega razloga za skrivanje svoje plače. In zakaj ni ravnal drugače?“Deset let sem bil guverner Banke Slovenije in vedno sem vedel,kaj je poslovna skrivnost, v moji individualni pogodbi pa je bilaklavzula, da se vsebino pogodbe tretjemu lahko sporoča le skonsenzom. Poleg tega so tovrstni podatki varovani z zakonom ovarovanju osebnih podatkov. Tudi ko je avgusta nadzorni svet stvarpredstavil javnosti, me je prosil za soglasje – in ga tudi dobil –, dalahko objavi podatke.” Še večji paradoks, pravi Arhar, pa je, da čimvečja je bruto plača, manjša je neto. “Pri moji plači 1.400.000 tolarjev

324 ANA JUD

gre pač več za falcona, več za zdravstvo, več za pokojnine, pa imajovsi minus. Zdravstvena blagajna ima 14 milijard minusa. Leta 2000je bilo v državi 5000 višjih plač od moje. Dejstvo je, da je v tej drža-vi veliko takih, ki imajo višjo plačo od mene.”

Konec članka …V SLS so bili naivni, če so mislili, da slovenska javnost, ki ji že

ves čas nekdo sedi na glavi, razume, da podatki o plači niso relevantniza to, če bi bil nekdo dober predsednik države ali ne bi bil doberpredsednik države. Seveda takšni podatki niso popolnoma nobenargument, a ljudje so se vanj ujeli.

Spomnim se, da je nekdo na POP TV takrat dejal: “Glej, kakšnoplačo ima, prasec!” Skratka, Arhar naj bi bil prasec samo zato, kerima plačo, ali kako? To je torej argument? Pa saj ste vendar nori, čemislite, da je to argument! Ampak tako je to v naši državi. Poštenozaslužiš denar, pa si takoj prasec.

Veste, neki Američan, ki je bil pred kratkim v Sloveniji, mi jepravil, kako so se njihovi konservativni republikanci – ki jim gre vprid resda to, da čistijo fundamentalistično drhal, glede kakšnihdrugih stvari pa so tako smešno nizki, da človek kar ne more verjeti,da se razglašajo za ‘božje ljudstvo’ – leta 1992, v času Clintonovepredsedniške kampanje, že spravljali na zlatega fanta iz Arkansansaz obtožbami, da je “spal” s Paulo Jones. Veste kaj je v tisti pozicijistorila Billova soproga Hillary Clinton? Zelo preprosto je rekla: “Čemislite, da zaradi tega ne bo dober predsednik, pa pač ne volite zanjega!” Na srečo so ljudje doumeli, da to, kdo je s kom “spal” in kdos kom ni “spal” in podobne oslarije niti najmanj niso pomembne zapolitično kariero. Razen, če politik kariere ne gradi na družinskemimidžu. Clinton je to sicer počel, ampak v ZDA – ki so po eni straniizjemno liberalne, po drugi strani pa kar naprej forsirajo puritanskedružinske vrednote – to itak počno vsi politiki in ljudje Billu Clintonutega niso zamerili. Niti škandala z Monico Lewinsky mu niso takozamerili. Ni jih motil polseks sam po sebi. Niti seks jih najbrž ne bimotil. Motilo jih je dejstvo, da se jim je zlagal. V piarovskem smisluseks torej ni problem, je pa lahko problem laganje o seksu (ali o

325DOSJE ROKOMAVHI

čemer koli drugem pač; laganje volivci zamerijo). Toda, če biArharjevi piarovci v Sloveniji postregli z enakim argumentom – kotje v ZDA postregla Hillary Clinton – in bi pač rekli: “Če pa mislite,da Arhar zaradi tega, ker ima večjo plačo, ne more biti doberpredsednik države, pa pač ne volite za njega!”, pozitivnega učinkazagotovo ne bi bilo. Kajti, kot smo že omenili, je problem naše državeravno nazadnjaška komunajzarska miselnost in tej zatohli miselnosti,ki se tako neskončno “rada” preživlja od socialne podpore (zravenpa malo dela še na črno), ne moreš dopovedati, da ni prav nič narobe,če nekdo zasluži veliko plačo.

Veste, kakšen je bil naslov dela članka v Delu, ki ste ga prebralimalo prej? No, poglejte: “Arhar: Veliko ljudi ima večjo plačo”.

Saj, Arhar se je poskušal braniti podobno kot je Hillary Clintonbranila Billa, a v Sloveniji to ne gre. Arharjeva izjava je v Delu spetizpadla nerodno. V Sloveniji, kjer večina ljudi zasluži med 100.000in 200.000 tolarjev (neto) na mesec, pač ni preveč pametno govoriti,da je še veliko ljudi, ki zaslužijo več kakor 3 milijone tolarjev brutona mesec. In ves čas se je poudarjala Arharjeva bruto plača. Pa vemo,da je realno govoriti le o neto plači, saj si nihče ne izplačuje brutoplače, ampak vsi prejemamo neto izplačila; razliko pobere davkarija.In tisti, ki zaslužijo samo med 100.000 in 200.000 neto (veliko pajih niti tega ne zasluži), takšni izjavi, kot jo je v prej zapisanemčlanku dal Arhar, ne verjamejo in so si, nevoščljivi, kakršni pač so,mislili, ah, Arhar že spet laže. Saj, prej ni hotel povedati, kolikozasluži in je skrival plačo, zdaj, ko so ga veliki raziskovalni novinarjikončno dobili v pest, pa pač laže, mar ne? Žal. Tako se hitro napletejomisli v glavi ‘malega’ človeka. Tudi meni je Arhar (pred petimi leti;na terasi POP TV, kjer danes stoji ‘Babuška’), rekel: “Ja, sem pačtoliko zaslužil, kaj naj …” Res je, kaj naj? Nič. Kaj bi radi? Naj danazaj? Zakaj? Zato, da bi bila nevoščljiva sodrga srečna!? Edino,kar bi Arharja leta 2002 nemara še lahko rešilo, bi bilo absolutnovečje poudarjanje njegovih kvalitet, poudarjanje, da je Arhar velikodenarja poklonil v dobrodelne namene in obvezno poudarjanjedejstva, da so mu afero v medijih podtaknili z določenimi nameni. Z

326 ANA JUD

nameni, da Drnovšku omogočijo izvolitev na položaj predsednikadržave. Arhar bi moral takrat ostro udariti po mizi in takoj reči:“Poslušajte, jaz sem predsednik uprave Vzajemne! Še premalo semzaslužil! Še več bi moral zaslužiti! In če me boste izvolili za svojegapredsednika, se bom potrudil, da boste tudi vi služili dobro! BOGATIBOMO!” No, v resnici kaj takega Arhar (če bi postal predsednikdržave) ne bi mogel uresničiti, saj vemo, da je funkcija predsednikadržave bolj protokolarna reč, ampak iz vidika piarja bi takšna izjavalahko učinkovala. Morda bi Arharju to lahko pomagalo, ni pa nujno.Leta 2002 v Sloveniji itak ni bilo medija, v katerem bi Arhar lahkosploh kaj normalnega povedal. V Delu ni mogel. Dnevnik ni bil naArharjevi strani, jasno, saj so sodelujoči eksekutorji Arharja pač šefiDnevnika, Mladina absolutno ne, niti Mag ne, POP TV tudi ne,skratka, nikjer ni bilo medija, ki bi vzel Arharja glasno v bran.Denimo, na TV Slovenija je Arharja voditeljica Janja Koren vintervjuju tako zmlela, da smo začudeno gledali, kako je mogoče,da nacionalna televizija nivo intervjuja spusti na nivo sumo borbe(med oboroženim Rdečim Kmerom in trhlim kmetičem, ki si jenaložil malo preveč zvrhano skodelico riža in ga bodo zdajkaznovali). Ko je TV Slovenija pred predsedniškimi volitvami 2002intervjuvala Drnovška, je bila pesem drugačna. Z njim so sepogovarjali toplo, sočutno, nežno, skratka, razlika je bila očitna inbilo je jasno, da je tudi TV Slovenija podlegla podli igri, ki so jonastavili Arharju. Glede na to, da se je Delo (skupaj z večino drugihmedijev) leta 2002 neskončno zavzeto ukvarjalo z Arharjevimiprejemki, pa se zdaj zastavlja vprašanje, kdaj se bo Delo končnozačelo ukvarjati z vprašanjem, kako to, da ima Marko Jaklič – ki jepotem, ko je zrušil Arharja, dobil v ‘zahvalo’ (?) položaj predsednikauprave v Vzajemni – danes skoraj dvakrat večjo plačo od Janše?Res, zanimivo bi bilo izvedeti, kdaj bo Grega Repovž, ki je leta2002 iz novinarskih vrst sprožil gonjo proti Arharju, stopil do Jakličain ga to vprašal? Vem, da sem malce sarkastična, toda ne morem sipomagati. So stvari, ki me pač zanimajo:

327DOSJE ROKOMAVHI

Kdaj bo šel kdo iz Dela vprašat Jakliča, zakaj krade denarzavarovancem in ga daje Zavrlu, Novaku in še komu, samo zato, daima “mir”? Kdaj se bo Delo to spomnilo? To zdaj nekako ni zani-mivo? Mar to ni zanimiva tema? Mar ne bi moralo biti za javnostzanimivo, da danes Marko Jaklič vsak mesec vzame nekaj milijonovtolarjev iz zavarovalniških premij, ki jih vplačujemo mi, zavarovanci,in jih daje trgovcem z informacijami? Mar nima javnost praviceizvedeti, mar nimamo mi, zavarovanci, pravice izvedeti, kaj MarkoJaklič počne z denarjem, ki ga mi vplačujemo kot premije zavaro-valnici Vzajemna?

Nekdo iz LDS mi je dejal, da sta Golobič in Repovž po tistem, ko jebil Arhar leta 2002 medijsko zmasakriran, govorila, da jima je žal,da nista vedela, da bo iz Arharjeve plače, ki res ni bila nič posebnega,nastal takšen škandal. Golobičevo in Repovževo domnevnoobžalovanje je bilo seveda navaden larifari. Njuno domnevno ob-žalovanje je bilo isto, kot da bi nekoga s pištolo ustrelili v glavo,nato pa se opravičevali, ah, joj, saj nismo vedeli, da se lahko od tegatudi umre … A veste, na koncu intervjuja v Ognjišču, ki smo ga vtej knjigi že nekajkrat citirali, je Zavrl na vprašanje: Kdo je FranciZavrl, kaj hoče in kam gre?, odgovoril takole: “Če bi šel malo bolj ksamemu sebi, bi bilo super.” Res je, če bi šel Zavrl bolj k samemusebi, če bi sprevidel, kaj pravzaprav počne, če bi mu kdaj postaložal za stvari, ki jih počne, če bi se ljudem, ki jih je poskušal uničiti,opravičil, če bi posameznike nehal izsiljevati za denar, ja, potem binjegovemu prijaznemu intervjuju v Ognjišču morda lahko še verjeli.Morda se Zavrl želi spremeniti? No, vsakdo si zasluži še enopriložnost, kajne? Ampak dokler ne bo dokazana, ne verjamemoničesar. Mimogrede: pred meseci je tednik Demokracija objavilpodatke, kakšne plače imajo nekateri šefi časopisne hiše Delo. Kajse je zgodilo? Informacijski pooblaščenec je ubogo Demokracijooglobil z milijonom tolarjev kazni. Zato, ker je podatke, ki niso javni,objavila v časopisu, jih dala v javnost. Poraja se vprašanje:

328 ANA JUD

Kdaj bo kdo kaznoval časnik Delo, ker je leta 2002 sprožil političnomotivirani linč Arharja?

A povejmo še kaj o Marku Jakliču, o zavarovalniškem fenomenu.Ste si imeli priliko ogledati grozljivko Omen 666? Ste? Se najbržspomnite Damiena? Malega črnolasega dečka, z lepimi modrimiočmi, ki se rad oblači v kavbojke na naramnice in temno modriplašček s kapuco. In ki samo z magičnim pogledom doseže, da sinjegova mila varuška zadovoljno natakne štrik okoli vratu in seposlovi od tuzemskega življenja. Damien v Damienu seveda neodraste. Ga že prej pokončajo. Ampak, veste kaj bi bil Damien, čebi odrasel? Z lahkoto bi bil Marko Jaklič! Da ne bo pomote, Jakličanikakor ne želim žaliti s primerjavo z malim hudobcem Damienom.Omen (v vseh verzijah) je ena mojih najljubših grozljivk. Te so takoali tako moja obsesija, saj je drgetanje v kinu, lezenje v sedež, potem,po obisku kina, ko pridem že domov, pa ‘spanje’ pri prižgani luči,eden mojih največjih užitkov. Strah me fascinira. Grozljivke insrhljivke so kot orgazem. Pa tudi primerjava med Damienom inJakličem ni ravno iz trte izvita. Jaklič se namreč zasebno ukvarja sčaranjem. Ja, prav ste prebrali: ukvarja se s čaranjem. Poznamo dveverziji Jakličevega interpretiranja “čaranja”. Uradna verzija je, dase zgolj za zabavo ukvarja s čarodejstvom in čarovniškimi triki kotDavid Cooperfield (samo da bistveno bolj amatersko, kakopak),neuradna verzija, ki mi jo je povedal eden od poslovnežev je, da sebojda ukvarja s “črno magijo”. Tega seveda ne morem dokazati, lahkopa potrdim, da me je v času, ko sem pisala tole knjigo, strašnozabadalo v križu, na obeh stegnih sem dobila čudaške rdeče lise,grozno me je bolel vrat, no, zdaj, ko pišem te vrstičke o Jakliču, pasem tako smrkava, kot da bi bili sredi pregovornih zimskih viroz, asmo šele na koncu vročega julija. Upam, da si ni Jaklič priskrbelkakšne srčkane voodoo lutke in ji dal ljubkovalnega imena – AnaJud! Potrjeno pa vam lahko povem, kako posamezniki zaradi tehčira-čara stvari kličejo Jakliča? Prijel se ga je vzdevek ‘Marko-Čarko’.

329DOSJE ROKOMAVHI

Poleg tega, da ‘Marko-Čarko’ zelo rad grozi in počne takšnevragolije, kot jih je leta 2002 pomagal ušpičiti nesrečnemu Arharju,je znan tudi po tem, da se v trenutku zlaže. Zvit je in na laži ga jetežko ujeti, ampak … no, ima hibo, po kateri ga z lahkoto spoznate:zardi v lica. Morda ni naključje, da je skorajda na vseh fotografijahtako simpatično zardel kot zdravo kmečko dete? Na zunaj resdadeluje izjemno sramežljivo, a to je le brihtna fasada. Je izjemnostrasten, temperamenten človek. Žal prej v negativnem smislu kakorv pozitivnem. V enem redkih, če ne celo edinem intervjuju, kjer soga prikazali v “domači” luči (v reviji Obrazi), je maja letos izjavil:“Večkrat sem ‘štrlel’ iz povprečja. V osnovni šoli navzgor, v srednjipa lahko priznam, in ne bi bilo pošteno, če ne bi, ravno obratno. Vgimnaziji smo veljali … kako naj rečem … za bolj živahne.” Za boljživahne? No, zelo za živahne, kajne? V srednji šoli naj bi zato, kerje srce njegove simpatije osvojil nekdo drug, Jaklič konkurenta grobopodrl na tla in ga tako zbrcal, da so imeli na šoli nemalo težav, ko sotuhtali, kaj naj naredijo. Ni znano, ali so ga ali je odšel sam, vsekakorpa se je prešolal na gimnazijo v Kamniku, kjer ima sorodnika, ki nakamniški gimnaziji poučuje. Jakličeva soproga, ki jo opisujejo kotizjemno pametno, izobraženo, pridno in pošteno žensko, pa jezaposlena kot asistentka na FDV in nekaj ljudi mi je povedalo, da sojo nekoč videli z modricami. Nikakor nočem namigovati, da je Jakličše vedno nasilen, morda je njegova žena takrat modrice staknila kjena kmetih, saj vemo, da Jakličeva veliko časa preživita v Selu nadPolhovim Gradcem, kjer imata kmetijo in tam, na kmetih,mimogrede, med domačimi opravili stakneš plave lise.

Ne da bi sploh vedel zanje …Mimogrede, Jakličeva hiša v Selu nad Polhovim Gradcem je črna

gradnja. Pa? Vodja ljubljanske območne enote inšpektorata za okoljein prostor Tomaž Miklavčič je posredoval in izdal odločbe za rušitevna črno zgrajene hiše, a kaj se je zgodilo? Nič. Še huje. Ministrstvoza okolje je Miklavčičeve odločbe odpravilo, ker naj bi inšpektorbojda nepopolno ugotovil dejansko stanje in odločbe zoper Jakličaizdal v neskladju v zakonom. Resda mi je nekdo dejal, da sta bili

330 ANA JUD

dve Miklavčičevi odločbi slabo pripravljeni, vendar se porajavprašanje, zakaj nihče ne more napisati še tretje odločbe za rušenje?Ah ne, zdaj bodo kar lepo počakali, da bo Jakliču uspelo pridobitivsa dovoljenja in potem bo zadeva lepo rešena in utišana, mar ne?Zakaj pa drugim, ki imajo črne gradnje, ne pustijo takšnih principov?Skratka, vidite, s čim se ukvarjajo v naši državi? V naši državi se neukvarjajo s tem, da bi nedovoljena dejanja (kar gradnja hiše nanedovoljeni lokaciji je!) kaznovali, ne kje pa, v naši državi seukvarjajo s tem, po katerem SISTEMU bi črnograditelje kaznovali.Da je Jakličeva hiša črna gradnja, je dokazano, saj stoji kar naobčinski poti. Zdaj pa lahko vprašam ministra za okolje JanezaPodobnika (SLS), ja, kaj pravite, spoštovani minister, a si jaz lahkov Ljubljani na enem pločniku zgradim hišo? A ne? A res, zakaj pane, če si jo je Marko Jaklič v Selu nad Polhovim Gradcem lahko karna občinski poti, pa ga ne kaznujete? Če bi jaz (ali kdor koli drug)zgradila hišo na pločniku v Ljubljani, bi mi jo nemudoma porušiliin me takojci razglasili za “javno” osebo, mar ne? Poleg tega jeMiklavčič v članku, ki ga je na temo Jakličevih črnih gradenj objaviloDelo (junij 2006) zatrdil, da je odločbe o rušitvi napisal pravilno.Lahko povem, da se je eden od mestnih svetnikov iz PolhovegaGradca šopiril: “Jakliču ne bomo dali, ne, nič mu ne bomo dali!”, konaj bi bil Jaklič izkazal interes, da bi zemljo v Polhovem Gradcukupil. Teden dni pozneje je nekdo iz Polhovega Gradca rekel: “Žekupuje!” Eto. Če si Marko Jaklič, lahko kupiš vse. Zemljo in ljudi.No, vendar pa je potrebno povedati, da naj bi Jaklič ob gradnji vSelu nad Polhovim Gradcem zagrešil tako malomarno krajo, da gaje lahko kar lepo sram. Namreč, šel naj bi v neki hrib, izkopal pesekin ga odpeljal. In? Ne moreš kar tako kopati peska, kjer koli se tizljubi. Saj ima tudi vsak pesek svojega lastnika. Ob vseh milijonihin milijonih, ki jih Jaklič premore in jih meče naokrog, da si nemore privoščiti enega tovornjaka peska? Čudno. Zgodbo mi je sicerpovedal nekdo iz Sela nad Polhovim Gradcem. Tamkajšnji prebivalciso nad Jakličem ogorčeni in ga resnično ne marajo. Po eni stranizato, ker se obnaša kot cesar, ki si lahko privošči vse, po drugi strani

331DOSJE ROKOMAVHI

pa tudi zato, ker je okoli Polhovega Gradca precej črnih gradenj, anjihovi lastniki jih morajo zaradi inšpekcijskih odločb rušiti. Jakličupa je ni treba porušiti … On kupi ali pa vzame. Kar lahko vzame,vzame, česar ne more vzeti, pa pač plača. Vsekakor se porajavprašanja, kako so mu v Selu nad Polhovim Gradcem naredili elektropriključke, če pa je zadeva črna gradnja? Moram povedati, da semsama naletela na nemalo težav, ko sem se spravljala k pisanju tegapoglavja. Ne le zdravstvenih, ki sem jih opisala prej; tudikomunikacijske težave so bile. Ko sem Jakliča poklicala na mobilnitelefon, me je kakopak takoj spoznal. Dobro, po vsem, kar se jezgodilo, me najbrž ni težko spoznati, a ne? Ko se je oglasil: “Halo?”,sem rekla: “Marko Jaklič?” Kot da ne bi bila vedela … “Jaaa?” jenemudoma odvrnil z vprašanjem. “Ana Jud tukaj,” sem še rekla.Nekaj sekund tišine, nato pa: “Aaaaaaaaaaaaaaaaa … viiiiii …” Ja?Jaz? Bavbav? Brrrr … “Ja. Nekaj stvari glede Vzajemne me zani-ma …” sem kar takoj menila odkrito. On pa: “Eeee … oooo … aaaa… jaaaa … zdaj sem na pomembnem sestanku … po elektronskipošti, prav? Po elektronski pošti, prav?” Ne maram pošiljanja elek-tronske pošte, ampak okej … “Dobro, se bova potem zmenila za kavo,okej?” sem še menila. “Seveda. Lep pozdrav,” je še zapel on. Prvistavek, ki ga je izgovoril brez jecljanja … Pa sva si dopisovala (kores-pondenca junij 2006) …

Najprej jaz (normalno):

Želim, da se sestaneva. Lahko kadarkoli od petka naprej. Gre zamojo novo knjigo, zanima me nekaj stvari glede Vzajemne … Ne bipreko elektronske pošte, kar je razumljivo, številka mojega mobilnegatelefona je …

Nato on (nekaj dni zapoznelo in uradno):

Najprej se opravičujem, ker vam nisem takoj poslal odgovora, vendarje moja narava dela takšna, da mi ob vseh sestankih in poteh pogosto

332 ANA JUD

zmanjka časa za takojšnje odgovarjanje na elektronsko pošto. V zveziz vašo prošnjo za srečanje sem vam vsekakor na voljo za vsakršnavprašanja, vendar pa bi vas prosil, če lahko zadevo urediva pisno. VVzajemni imamo namreč določen protokol komuniciranja z mediji,saj želimo, da je naša komunikacija uradno dokumentirana intransparentno urejena. Tudi usmeritve našega nadzornega sveta sotakšne, da komunikacija z mediji lahko poteka le po uradni poti. Vzvezi s tem niti ne bi želeli delati razlik med novinarji, saj to ne bibilo korektno do drugih vaših stanovskih kolegov. Skladno s tem bivas prosil, da nam pošljete vaša vprašanja, ki jih imate v zvezi zVzajemno, na katera vam bomo skupaj s strokovnimi službami vnajkrajšem možnem času pripravili in posredovali ustrezne odgovore.Zagotavljam vam, da ima Vzajemna zelo visoke standarde varovanjakomunikacije po elektronski pošti in da je glede tega vaša bojazenodveč. Zahvaljujem se vam za razumevanje in za vašo pripravljenost,da tudi z vidika Vzajemne pridobite določena pojasnila … (kaj jeJaklič hotel povedati s stavkom, da so usmeritve nadzornega svetatakšne, da vsa komunikacija z mediji lahko poteka po uradni poti?Da je bila tudi izdaja Arharjeve plače leta 2002 medijem usmeritevBojana Petana in Branka Pavlina?)

Pa spet jaz (normalno):

Vprašanja, ki sem vam jih želela zastaviti, so tovrstna, da mi vašestrokovne službe ne bi mogle pomagati. Da vsa vaša komunikacija znovinarji poteka po uradni poti, je nesmisel, saj s številnimikomunicirate osebno. V kolikor si boste premislili in si vzeli nekajminut za kavo, se oglasite. V kolikor si teh minut ne boste vzeli, bomrazumela, toda v tem primeru prosim, da me kasneje ne obtožujete,da vas nisem iskala in preverjala stvari …

333DOSJE ROKOMAVHI

Pa spet on (krčevito):

… kot sem vam omenil v svojem prejšnjem sporočilu, bom z veseljemodgovoril na vsa vaša vprašanja, zato žal ne razumem, zakaj mojpredlog za vas ni sprejemljiv. Ponovno bi želel ponoviti, da sem vamna voljo za kakršna koli pojasnila, in s tega vidika upam, da mojegasporočila ne smatrate kot zavrnitve. Še vedno lahko vse, o čemernameravate pisati, preverite neposredno pri meni, moja edina željaje, da je ta komunikacija pisna. Zagotovil sem vam, da ima Vzajemnazelo visoke standarde varovanja komunikacije po elektronski poštiin da so glede tega vaše bojazni odveč. Vsekakor sem vam na voljoza pojasnila, zato upam, da boste tudi vi pripravljeni predstaviti vsevidike zgodbe, ki jo pripravljate …In ponovno jaz (zoprno):

Seveda sem pripravljena predstaviti vidike zgodbe, ki jo pišem, nisempa jih pripravljena predstaviti preko elektronske pošte. Verjamem,da ima Vzajemna visoke standarde komunikacije, toda ni nujno, dase teh visokih standardov držite tudi vi osebno … in pravzaprav semi zdi tole prerekanje že zelo smešno …

S tem se je elektronska komunikacija med mano in Markom Jakličemzaključila. Res, Jaklič se mi je zazdel pravi strahopetec. Po eni stranikopica ljudi potrjuje, kako jim je grozil in tako naprej, no, mene seboji? Zakaj? In naj zanikam dezinformacijo, da sem Jakliča “karnaprej” klicarila. To si je Marko Jaklič fino izmislil. Kot že marsikajdrugega … Dejstvo je, da sem ga poklicala le enkrat na mobilnitelefon (13. junij letos in vsega skupaj sem mu poslala dva, pardon,tri službena sms sporočila). To pravim zato, ker se mi zdi resnepošteno, da je na podlagi enega klica in dveh/treh sms sporočilJaklič vsej Ljubljani raztrobil – ej, una Ana Jud me skoz kliče! Kajhoče? Vem, da je s temi besedami zajokcal Zmagu Jelinčiču iz SNS,vem, da je tarnal Leu Oblaku iz Infoneta, potožil pa se je tudi svojimodvetniškim zaveznikom, zadevo je hitro javil še Bojanu Požarju

334 ANA JUD

(to je Požar priznal sam; imamo pričo za sodišče – Jano LutovacLah), no, pa tudi Darka Njavra ni pozabil poklicati na pomoč. Zvsemi temi je Jaklič redno na zvezi. No, ker vem, da je Jaklič vsakdan na zvezi z Oblakom in Njavrom, se mi je zazdelo pošteno, dapokličem vsaj enega od njiju. Oblak? Ne, ne pride v poštev, tisočrazlogov imamo, zakaj ne. Torej sem poklicala Njavra. To je bilhec: čeprav sem marca letos številko svojega mobilnega telefonazaradi pritiskov zamenjala in me je le malokdo izbrskal, se je Njavro,ko sem ga poklicala, oglasil s temi besedami: “Kaj bi rada, AnaJud?” Uf … so se pa fantje oborožili, ha? “Darko Njavro … no, ničtakega,” sem zamencala. In dodala: “Bi šla na kakšno kavo?” Tegapogovora nisem snemala, nadaljevanje je zapisano v skladu z mojosubjektivno presojo …

“Ja, pa kaj še! S tabo naj grem na kavo?” je jezno zaropotal Njavro.“Zakaj pa ne?” sem začudeno vprašala. Nedolžno. Saj jaz sem

taka mala mica-maca, s katero greste na kofetek in se prijetnonačebljate …

“A da boš potem spet vse napisala v drugi knjigi!?” je še boljjezno dejal Njavro.

“Ma, daj … Darko, veš, da ne bom …,” sem se poskušalaizmotavati.

“Ne, ne … kje pa, ti pa res ne boš! To je isto kot morilec, ki jenekoga ubil, potem pa reče, da tega ne bo storil več nikdar!” me jenahrulil Njavro. S tipično močnim, rahlo rezkim glasom. Intermezzo:dokazano je, da se večina obsojenih morilcev rehabilitira in pravzares več nikogar ne ubijejo, množični ali večkratni morilci soposamezniki in ne moremo govoriti o masovnem ponavljanju;Njavrova teza o obsojenih morilcih v realnosti torej ne drži. “Daj,kaj pa govoriš …,” sem še rekla – sitno. Ne maram, če se kdo zmano pogovarja kot vojaški poveljnik. “Kaj pa sploh hočeš?” jevprašal Njavro – ostro. “Ma … samo nekaj o Vzajemni me zani-ma … saj sem klicala Jakliča, pa se me boji,” sem menila odkrito.

“Jah … kaj o Vzajemni? Povej zdaj!” je spet dejal Njavro –ukazovalno.

335DOSJE ROKOMAVHI

“Ne! Greva na kavo,” sem odvrnila – kujavo.“A je kaj o meni?” ga je zanimalo med robatimi besedami.“Ja … tudi o tebi je,” sem menila zamišljeno. Njavro se je za

trenutek zaustavil v boju z besedami, najbrž je moral malo pomisliti,kaj naj naredi, nato pa je z obotavljanjem rekel: “Eee … ne vem …pokliči me jutri!” Seveda … Spet se mi je zazdelo, da imam opravkas predsednikom države. Ampak ne bom se pokoravala Njavru. Nekajminut po pogovoru sem mu poslala miroljubni sms: “Knjiga ni izdialogov, zato je strah odveč … blablabla …” Saj res nisem imelanikakršnega namena zapisati tega dialoga, ampak ker je Njavro karponiknil, sama pa tudi ne bom rinila v njega, pa sem si pač premislila.Saj si imam pravico premisliti. Bila sem na kofetku z nekom, no, znekim malim sodelavcem SOVE, ki mi je pravil, kako sta bila včasu slovenske osamosvojitve z Njavrom istega ranga, danes pa mije ta mali sodelavec SOVE dejal: “Glej, kje je danes on in kje semdanes jaz. Kaj dela on, kaj delam jaz. On je zaposlen na ‘železnicah’in na najpomembnejši državni praznik nosi zastavo, zakaj jaz nemorem biti tam zraven Janše, če že ne morem nositi zastave?”Skomignila sem z rameni. Ne vem. Če nisi na pravi strani, visokone moreš zlesti. Kaj je prava stran, pa ne vem. Najboljše je, če nisina nobeni strani. Vsaj vest imaš čisto. Njavro se po tistem več nioglasil, sama ga tudi nisem več klicala, sicer pa, no, saj Njavra vresnici ne potrebujem. Znam sama. Brez skrbi.

Čeprav pa morate priznati, da je zanimivo, da se Jaklič in Njavropraktično vsak dan pogovarjata po telefonu, mar ne?

Kaj bi se pa predsednik uprave zdravstvene zavarovalnice in šefvarnosti na železnicah lahko tako pogosto pogovarjala? Hm.Poskušam sklepati. Vem, da nista velika prijatelja kot kakšne ženskesosede, ki vsak dan po nekaj ur preždijo na telefonski liniji.

Vemo, da Janša ni navdušen nad Jakličem, skratka, tukaj nemoremo reči, da se Njavro druži z Jakličem po Janševem naročilu.

Mi je pa nekdo povedal: “Zakaj misliš, da ima Jaklič Njavra? Daga pošilja naokrog …” Aha, potem torej ni tako, da bi samo Janšaimel privilegij pošiljanja Njavra naokrog? Ga lahko tudi Jaklič pošilja

336 ANA JUD

naokrog? Če zdaj že vemo, da Jaklič za prazen nič plačuje Zavrla inNovaka in vemo, da Biščaku vsak mesec odškrne 1.200.000 za nekajuric “svetovanja”, no, koliko pa potem plačuje Njavra? Ja, saj tole nebo težko ugotoviti, kajne? Samo nekdo se mora usesti na izplačila, kinerazumno odtekajo iz Vzajemne in so NAŠ denar in nekdo morapreveriti, kako stoji bančno stanje pri Njavru, mar ne? Njavru resdapripisujejo vse sorte reči, čeprav sama še vedno menim, da je v resniciprecej bolj krotke narave, kot se to kaže na zunaj, čeprav mi je nekdopravil, da je na nekem koncertu nekdaj popularne skupine PopDesign, znane tudi po nastopih, zadimljenih s pirotehničnimi izdelki,videl, kako je imel Njavro v prtljažniku svojega avtomobila goro žicza vlamljanje v avtomobile. Seveda nočem trditi, da je Njavro kdajkoli vlomil v kakšen avto, zagotovo pa je dobro imeti Njavra ob sebi,če si, recimo, tako neroden, da si ključe zakleneš v avtomobil in neveš, kako potem do njih. Potem pride Njavro z žicami še kako prav.Smešno je, ker je pred časom Štamcar iz Mladine z neko bejbo sedelv Skaručni na kosilu in na glas razlagal: “Ja, veš, Njavro vozi s sabo vavtu ročno granato!” Tako glasno, da je res vsa Skaručna to slišala. Neverjamem, da Njavro vozi s sabo v avtomobilu ročno granato. Pravimvam, Njavro je bolj benigen rokomavh. Veliko govori, bolj malo naredi.

Jakliču pa sama ne bi kaj preveč zaupala …Namreč, se spomnite, kako so Dušana Kidriča, starega gospoda,

ki je bil predsednik sveta Agencije za zavarovalni nadzor, pred časompošpricali s sprejem in je bil na smrt prestrašen, da ga bodo celoubili? Tukaj naj bi bil imel prste vmes ravno Marko Jaklič. Sevedane sam, seveda ni sam šel posprejat nesrečnega Kidriča, toda vemo,da Jaklič naokrog pošilja ljudi, ki razne male opravke postorijo zanjega, kajne? Ravno v času, ko so posprejali Kidriča, naj bi Vzajemnanakazala denar podjetju, ki naj bi bilo povezano z zasebnimdetektivom Francem Sterletom. Bilo je neko hecno plačilo za nekohecno opravilo. Zadeva še ni dobila epiloga in vprašanje je, če gakdaj bo. Plačilne transakcije so sicer preverljive, vendar je treba napodlagi njih brskati še o drugih povezavah … Sicer pa pristojni organizdajle fino brskajo po tem dogodku …

337DOSJE ROKOMAVHI

Ampak vprašajte se, zakaj so posprejali ravno Kidriča? Kdo bilahko imel interes, da pospreja Kidriča? Zakaj bi si kdo želel napastizdaj že nekdanjega šefa sveta agencije, ki ima pod nadzoromzavarovalnice? In to ravno takrat, ko je tekla bitka za zavarovance?Katera zavarovalnica v državi pa je najtežavnejša? Aja, točno,Vzajemna, mar ne?

Ker se me je Jaklič tako hitro otepel preko telefona in mi rekel,da ne more govoriti, ker je na pomembnem in nujnem sestanku, pame je zanimalo, če je to res. Kako bi to lahko ugotovila? Dokajpreprosto, samo pogledam, s kom se je Marko Jaklič pogovarjal istegadne kot z mano. Pogledam, kateri klic je takoj za mano, in zadeva jelahko hitro pojasnjena. Jaklič je takoj za mano, minutko za tem, kosva prekinila telefonski klic, poklical telefonsko številko 041 869303. Torej sestanek, ki mi ga je omenjal ni bil tako nujen inpomemben? Ah, Marko se rad hitro zlaže, kajne? In ne sprašujteme, kako vem za ta podatek, saj veste … nebo je prostrano … indelimo si ga s pticami … in zasebnimi detektivi, ki imajo vsaj takoopremo za spremljanje frekvenc in pogovorov kot Franc Sterle …Bistri bralec se zdaj najbrž že sprašuje, čigava pa je zapisanatelefonska cifra? Dobro vprašanje, a trdnega odgovora nimamo.Številka ni naročniška, ampak pripada mobi uporabniku, kar pomeni,da je lastnik te mobilne številke kupil le kartico in jo sproti fila;zanjo ne plačuje naročnine in njegove podatke je nemogoče izslediti.Potrebno je vedeti, da ima dandanes – ko vlada resna paranoja predprisluškovanjem – že skoraj vsakdo poleg običajne naročnišketelefonske številke še mobi številko, ki jo uporablja za skrivnepogovore, ki jih nikakor ni mogoče izslediti. Kako naj torej izvoham,čigava je ta telefonska številka? Nič. Preprosto poklicala sem … Innihče se ni oglasil. Dobila sem občutek, da ima uporabnik mobištevilke dotično cifro le za določene klicatelje, ki jih ima shranjenev imeniku in se na klice, ki prihajajo iz drugih številk, sploh nejavlja. Številni rokomavhi delajo natančno tako. Poleg naročniškeštevilke si priskrbijo še mobi številko in jo uporabljajo le v pogovorihz določenimi partnerji. Za določene posle, seveda. Za tiste posle, o

338 ANA JUD

katerih ne upajo govoriti preko navadne cifre. To se mi je zdelo šebolj očitno, ker me omenjena številka ni in ni klicala nazaj. Kot daje ne zanima, kdo jo je klical. Minil je dan in sama sem na zadevo žeskorajda pozabila, nato pa se je zgodilo … Naslednjega dne,popoldne, je uporabnik mobi številke 041 869 303 poklical nazaj.Najbrž ga je premagala radovednost? Pogledala sem na display inpomislila, uf, kaj pa naj rečem zdaj? Vseeno sem dvignila telefon inza vsak slučaj sem govorila z nekoliko višjim glasom (vem, smešno,ampak sama ljudi pogosto spoznam po glasu in sklepam, da imajoisto sposobnost tudi drugi ljudje, zato nisem želela tvegati, da meuporabnik mobi cifre 041 869 303 spozna po glasu … in me nahruli,kaj vohunim za njim …).

“Halo?” sem začivkala.“Ja? Klicali ste me?” je rekel moški glas z one strani mobilnega

telefona. Glas? Oster. Rezek. Uf … a se mi samo zdi, ali je to res …Poskušala sem se izviti, saj prav zares nisem vedela, kaj naj rečem,zakaj sem prejšnji dan poklicala na njegovo telefonsko številko?Nisem mu mogla reči, oh, samo vedeti sem hotela, kdo ste, pa bibilo tudi precej blesavo, se vam ne zdi? “Ma … eeeee, ja, nič, najbržsem se samo zmotila …,” sem končno odmotala iz zagate … in natoše hitro dodala (da mi ja ne bi spolzela prilika za pridobitevinformacije): “Koga pa sem sploh dobila?” Zdaj se je zmedel on.Moški glas na drugi strani žice se je malo, ne, precej zmedel …

“Eeeeeeeeeeeeeeeeee …” je zategnil z glasom. Eeeee? Naj mevrag, če ni on …

“Ja?” sem pohitela, da bi ga malce vzpodbudila. Ker sem jazzastavila vprašanje, sem bila vsekakor v prednosti …

“… eee …,” je še malo zavlekel ‘neznani’ sogovornik, nato pastrumno porekel, “Erik tukaj.” Erik!?

“Aha … Prav. Potem je bila pa prav zares pomota. Se opravičujem,nasvidenje,” sem še rekla in se na hitro poslovila. Kaj me je zmotilo?Zmotil me je tisti ‘eeeeeeeeeeeeeeeeeeeee’ … Mislim, da je lastnoime ena od reči, ki jih človek nikakor ne more pozabiti, torej je precejnenavadno, da mora nekdo debelo pomisliti, preden odgovori na

339DOSJE ROKOMAVHI

vprašanje, kako mu je ime … Poleg tega: pobrskala sem med imeni,ki tvorijo Jakličevo navezo in med njimi ni nobenega Erika. Ta ‘Erik’je torej izmišljen. In glas je bil tak … moški, globok, rezek … vojaš-ki … Še enkrat sem obrnila telefon in poklicala nekoga, ki bi ga tapodatek utegnil zanimati … Rekla sem, da je nekaj zanimivega …če seveda, drži …

“Kje si to dobila to povezavo?” najprej vpraša človek.“Ma … nima veze, ne bom ti povedala, ker mi ni treba …,” sem

se izgovorila.“Okej, ampak ne igraj se preveč s temi stvarmi …,” me nemudoma

poduči.“Jajajaja …,” se nasmehnem.“No, kdo je?” me je nato nemudoma povprašal človek.“Njavro,” sem rekla.“Si prepričana?” je vprašal človek.“Mislim, da ja …,” sem spet rekla.“Misliš ali si prepričana?” je ponovno zastavil vprašanje človek.“Mislim, da sem prepričana,” sem zagotovila.“Kako veš?” je spet zavrtal z vprašanjem sogovornik.“Njavro ima takšen, globok moški glas … in govori zadirčno,

tako kot govorijo kakšni naduteži v vojnih filmih,” sem razložilasvojo interpretacijo glasu, ki sem ga bila slišala v kratkem telefon-skem pogovoru z ‘Erikom’ … hahaha …

“Kaj pa, če je bil kdo drug?” ni odnehal človek.“Veš kaj … če me boš še malo gnjavil, bom res začela dvomiti v

svoj sluh,” sem rekla sitno, že skorajda jezno.“Oprosti, moram biti siguren, da se nisi zmotila. Tole ni hec. Tale

njihova združbica mora prej ali slej pasti,” je rekel.“Vem, da ni hec. In glej, po moji presoji je bil Njavro, okej?”

sem menila odkrito.“Če je bil kdo drug … je možno, da bi bil kdo drug?” je previdno

potuhtal človek.“Ne, mislim, da ne … mislim, da je bil Njavro. Čeprav …,” sem

zamencala.

340 ANA JUD

“… kaj?” je z vprašanjem vskočil sogovornik.“Morda bi lahko bil tudi Leo Oblak, on je bolj paranoične narave,

ker, a veš … hakeljc je v tem, da Njavro ni ravno take sorte človek,ki bi poleg običajne cifre uporabljal še eno za skrivne pogovore …,”sem razmišljala na glas.

“Ne, to ni argument, ko obstaja možnost prisluškovanja, soparanoiki vsi,” me je takoj zavrnil sogovornik. To je res. Danes sovsi tako panični, da jim kdo prisluškuje, da je to prav neverjetno.Recimo, zadnjič sem prišla v pisarno nekega pomembneža in prvastvar, ki mi jo je rekel, je bila, naj ugasnem mobilni telefon. Debelosem ga gledala češ, kaj? On je rekel, no, ali pa vsaj odnesi torbo dotajnice in zapri vrata. Torej sem naredila to. Čeprav se mi je zdeločudno, ampak dandanes je paranoja na vrhuncu. Po eni strani je mordacelo utemeljena. Kajti, če lahko jaz pridem do določenih podatkov,ki sicer veljajo za tajne, zakaj potemtakem drugi ne bi mogli priti dopodobnih podatkov, morda tudi do točne vsebine telefonskihpogovorov in sms sporočil … “Najbrž res … poleg tega glas ni bilravno Oblakov, čeprav ima tudi on globok moški glas in tudi ongovori včasih precej zadirčno, kot kakšni Mongoli …,” sem šerazmišljala na glas. Hm …

“Kaj pa Stojan Zdolšek?”“Joj, ne vem. Ne poznam ga in ne vem, kakšen glas ima, ampak

na televiziji mi deluje kot kakšen šlager pjevać,” sem rekla, ker semse spomnila, da se je odvetnik Stojan Zdolšek nekoč prav nemarnonorčeval iz Mrkaića in ga klical šlager pjevać. Ampak sama menim,da je Zdolšek prav seksi … njegova glava me spominja na tisteposebej oblikovane žarnice, ki so tam, kjer je običajna žarnica lepozaobljeno okrogla, nekoliko ravne, rahlo poravnane. Takšne žarniceimam doma, v dnevni sobi in vsakič ko pogledam svojo sijajno luč,se mi zdi, da vidim nad sabo Stojana Zdolška … “Na sodiščih jezelo zadirčen,” pa je porekel moj sogovornik. S tem sem se strinjala.Rekla sem: “Ja … to pa bojda res … sem slišala, da se obnaša kotodvetnik iz LA Law.”

“Torej več nisi prepričana, da je bil Njavro?” se ni šalil sogovornik.

341DOSJE ROKOMAVHI

“Ne, še vedno mislim, da je bil Njavro, dopuščam pa tudi možnost,da je bil Oblak, ali pa nemara Zdolšek,” sem vztrajala pri odgovo-ru.

“Eden od njih sigurno. S kom drugim se Jaklič ne bi pogovarjal otebi, koga drugega najbrž ne bi klical in obvestil o tvojem klicu,” jemenil on.

“Mislim, da res ne … Le Oblak in Njavro me poznata in on to ve,Zdolšek pa je eden njegovih odvetnikov, in če prav razumem ljudi,ki mi kaj pravijo, edini, ki ga zares briga za take ljudi v tej plemenskiskupnosti,” sem pritrdila tudi sama. Šaljivo …

Ja, zlasti z Leom Oblakom se je Jaklič izjemno močno povezal.No, za Oblaka pa tako ali tako vemo, da je sposoben početi niz-kotnosti. Ker ga slučajno dobro poznam še iz časov, ko je po Ljubljaniletal v kavbojkah in pošvedranih črnih čevljih, kravata pa je bilanekaj, kar je samo od daleč gledal v fancy izložbah, lahko povemmarsikaj zanimivega. Tako ambicioznega človeka, kot je Leo Oblak,sama še nisem srečala. Še sama nisem tako ambiciozna, kot je on,čeprav mi kar naprej podtikajo izrazoslovje, ki je povezano s“pretirano” ambicioznostjo. Kaj pa je sploh “pretirana” ambicioz-nost? Veste kaj, ambicioznost nikdar ne more biti pretirana in tačloveška lastnost je kvečjemu prednost, če jo človek pravilno usmeri,ko se vzpenja. Če se vzpenja preko spornih dejanj, potem ambicioz-nost ni prednost, če se vzpenja po normalni, magari svojeglavi poti,je ambicioznost prednost. Če razumete, kaj hočem povedati. Dajte,spodmaknite se že enkrat izpod teh debelih komunajzarskih onetov,ki vam sedijo na glavah … Ker sem pač nekdo, ki Oblaka čistoslučajno dobro pozna še iz časov, ko je bil (ravno tako kot jaz) šeniko i ništa, mala riba, ki se je smukala sem in tja, ker si je želelauspeha, sem pač nekdo, ki lahko pove vse o tem, kako se je Oblak vresnici povzpel. Po malem mi bo zelo prijalo, ker bom javnostirazkrila resnico o njem, saj je Oblak eden bolj pokvarjenih medijskihljudi v državi, in ker sluti, da pišem (tudi) o njem, se strašno trudi,da bi me diskvalificiral – pa ne gre in ne gre, a ne? Oh, Leopold …Poglejte, zadnjič sem s prijateljico Arko posedala v Maxiju na kavi.

342 ANA JUD

Nedaleč stran od najine mize je posedal tudi Oblak. V družbi JerceLegan, ki je – spet ne boste verjeli – Požarjev vir. Enako kot Oblak.Ampak ona ni posebej vpliven informacijski člen, saj je v glavnemdober vir same sebe. Požar se je zato v redakciji Direkta večkratgrdo norčeval iz nje, ampak, no, saj zdaj že veste, da se Požar vednogrdo norčuje iz vseh, kajti on ni sposoben zlesti na višji človeškinivo. Recimo, Leganova si sama prebeli sobo in je takoj v tabloidih.Kako mislite, kako pride tja? Ja, nekomu ona to pove; tabloidompove rada kar sama. Pravim, tega ni težko dokazati, samo ko-munikacijo je potrebno pogledati, čeprav lahko dovolj vidite že, čeberete trače – o njej. No, pa mislite, da mi je Oblak vrgel kakšenpozdrav? Ah, kje pa … Kar pa itak nima veze. Ljubše mi je, da mene pozdravi, če kasneje zahrbtno štrika proti meni. Da zahrbtno štrikaproti meni, je dejstvo. Ne le dejstvo na principih rekla-kazala, ampakdejstvo, ki ga spet lahko dokažem … Kmalu zatem, ko smo senaključno videli v Maxiju, je Požar v Direktu spet pisakal, s kom jebila Ana Jud na kavi. Vidite, kako sem pomembna oseba? V tej državiimamo toliko tem, o katerih bi mediji morali pisati, a ne, za gumpcezarukane pa je pomembnejše to, kdo je šel s kom na kavo in splohnima veze, kako nepomembna osebica je to – ena Ana Jud, a ne?Pustimo, da so bile zapisane še tone izmišljotin, to je pač stvar zasodišče. Zamislite se in ugotovili boste, da boste tudi sami prej alislej prišli do enakega spoznanja. Kako idiotsko je, ko pomembenbiznismen, kot je Oblak, na kavi vidi Ano Jud in gre to zašpecattabloidu. Mar res nima pametnejšega dela? Človeka postane kar sram.Normalnega človeka absolutno postane sram.

Oblaka kakopak ni sram. Zagotavljam. On sedaj, ko bere tevrstičke, najbrž kar z ritko ploska. Od veselja. Ali pač ne?

In kako se je začela zgodba? Jah, ko je Oblak pred leti kupil radioAntena, sem začela sodelovati z njim. Kot novinarka, zato do nekemere lahko zatrdim, da je Oblak približno enak kaliber kakor Požar,le da je pametnejši, bolj razgledan. On je rokomavh. Ve, recimo,kdo je bil Homer, kaj je spisal Dostojevski. V odnosu do ljudi pa jepopolnoma enak: potuhnjen in neskončno rad se posmehuje. Misli,

343DOSJE ROKOMAVHI

da je đek. Sam zase. Bogme, da ne poznam nikogar, ki bi isto mislilza njega, kakor sam misli zase …

Iz prve roke lahko povem, da je Oblak vse, kar je dosegel, dosegelle na dva načina. Prvi princip, ki ga je ubral (in ga pri tistih, ki sovišje od njega še vedno ubira), je prilizovanje, drugi princip sozahrbtne spletke … V času, ko je radio Antena nastajal, se je LeoOblak zelo prilizoval tedanji ljubljanski županji (LDS) Viki Potočnik,hkrati pa lahko povem (pa še vrsta ljudi lahko to potrdi), da se je karnaprej norčeval iz nje in je vsaj stokrat, ob vsaki priliki povedalzgodbico, kako je Potočnikova nekoč menda peljala LDS-ovce vrodno Prlekijo in so tam vojznili v nekem blatu … Tudi meni se jevečkrat posmehoval, ker sem iz Prekmurja. Večkrat je rekel, da je tokraj ‘kmetavzarjev’. Eto, isto kot Požar. Vidite, kako ti ljudje govorijoo Prekmurju in Prlekiji? Kot o ‘kmetavzariji’. No saj, a veste, iz kjepa prihajajo ti ljudje, ki se tako radi norčujejo iz obrobja države? Izpopolnoma istih ‘kmetavzarij’. Požar je doma nekje iz Ruš. Poglejtena zemljevid, nekje okoli Maribora je to, strašno slab zrak imajozaradi industrije (sem vedela, da je nekaj moralo biti v zraku …),Leo Oblak pa prihaja iz Tomaja. Ste že kdaj slišali za ta kraj? Niste?Hja, to je vas! Pa? Nič takega, a ne? Tomaj je majhna vas na Krasu,v bližini Sežane, ki jo je Oblak v mlajših letih, ko se je še rad igral spirotehniko (nič čudnega, da sta z Njavrom zdaj taka prijatelja, kopa imata skupne pirotehnične izkušnje), bojda enkrat skoraj zažgal.

Nekaj časa je imel tudi lastno plesno skupino, nekaj domačink,mladih bejb, ki so plesale na vaških prireditvah, on je bil pa njihovmenedžer. Njegova najljubša pesem je bila bojda What a feeling(izvajalka: Irene Cara). No, na Krasu so dobre veselice-osmice in zaOblaka Kras ni ‘kmetavzarija’. Za njega sta ‘kmetavzarija’ samoPrekmurje in Prlekija. Saj večina itak ne loči razlike med obemapokrajinama in tudi Oblaku najbrž ni čisto jasno, kaj je eno in kajdrugo.

Povedati pa moram, da Oblaka odlikuje tudi velika vztrajnost.Ko so v ljubljanskem BTC odprli modni nakupovalni center

Emporium in je otvoritev počastila nemška supermanekenka Claudia

344 ANA JUD

Schiffer, je Oblak skupaj (s kupom oboževalk in oboževalcev) sko-rajda eno uro postopal v vrsti. Zato, da se je lahko z njo fotografiral.Kaj je nato storil s fotografijo, verjetno ni potrebno posebej po-udarjati. Ali? Ko se je s fotografijo vrnil v redakcijo radia Antena,je najprej vsakemu ponosno pomahal pred nosom češ, s Claudio semse fotografiral, nato pa je fotografijo pridno razposlal preko faksa.Poslal jo je svojim poslovnim partnerjem, recimo, direktorjuceljskega Radia Fantasy Robertu Šprahu. Kasneje nam je rekel: “Juh,kako je bil zavisten!” Ja, Oblaku je všeč, če mu drugi kaj zavidajo inzelo uživa, če se lahko izživlja nad šibkejšimi od sebe. Tako se mi jeenkrat pohvalil, kako je poskrbel, da je neka gospa, ki je bila najprejv nekem casinoju na precej visokem položaju, a do njega bojda nibila prijazna in klečeplazniška, kmalu zdrsnila na položaj bla-gajničarke v istem casinoju. Oblak je užival, ko je to pravil. Strašno.Ne vem, kaj mi je hotel povedati? Morda – Ana, če boš pridna, ti boz mano najlepše v življenju? Oh. Tisti dve leti sta bili res super.Veste, kakšne honorarje mi je izplačeval? Komot lahko povem. Med300.000 in 500.000 (neto) tolarji na mesec. Kje je vzel denar, niznano, saj se je radio, ki danes v Ljubljani blesti, takrat šele postavljalna noge. Sprva, na začetku, je Oblak sicer veljal za slamnategalastnika radiev, kupoval pa naj bi jih za Bojana Petana, predsednikauprave DZS, in kot boste videli kasneje, se je z njim res dodobrazlizal, a so njune največje rokomavhske načrte posameznikipreprečili.

Do radia Antena pa je Oblak prišel na precej nenavaden način. Sstavo si je najprej izboril 26-odstotni delež v radiu Antena, ki jeimel takrat še sedež na Gregorčičevi ulici v Ljubljani, v njegovihprostorih pa je bilo zato zapuhano od cigaretnega dima, da si včasihs težavo videl tudi dva metra pred sabo. Ko je Oblak prevzel radio,je najprej prepovedal kajenje in vsak, ki je želel kaditi, je pač moralven, ne glede na to, ali je zunaj žgalo sonce, ali je lilo kot iz škafa. Vposlušanosti je bila Antena takrat na porazni črti. Oblak je z MiletomŠetincem in Ivanom Sušnikom stavil, da bo podvojil poslušanost, zakar mu bodo odstopili 26-odstotni delež in mesto direktorja. Kaj vse

345DOSJE ROKOMAVHI

je Oblak počel zato, da bi dvignil poslušanost in dobil delež v radiu,si je bržkone težko predstavljati, ampak iz prve roke vam lahkopovem, da je bil delaven in hkrati blazno smešen. Če si ga slučajnosrečal na ulici, je imel v enem ušesu vedno slušalko, preko katere jeposlušal radio Antena, na drugem ušesu pa je imel praviloma skorajvedno prislonjeno telefonsko slušalko in kar naprej se je z nekompogovarjal. Telefon je odložil le, če je v bližnjo picerijo Foculusskočil na pico. Radijske slušalke pa tudi takrat ni iztaknil iz ušesa.Vsako kritiko, tudi najbolj neargumentirano, je vzel za suho zlato.Moja malenkost je nekoč v mikrofon bleknila, da Vangelis sploh nepojejo, ampak brundajo, kar je po naključju menda slišala AnušaGaši, tedanja piarovka tedanje ljubljanske županje Potočnikove, kije Oblaku menda rekla, da se na radiu tako ne sme govoriti in, eto,Oblak je pridrvel v studio z ihto v glasu: “Tako se ne sme govoriti!Da te več ne slišim tako govoriti!” Naslednjič se mi je v šali zareklo,da je dobil Michael Jackson idejo za skladbo Dirty Diana, sigurnoob kakšni Diani, ki se ni umivala in, eto, spet je bil hudič v strehi.Dejstvo pa je, da je Oblaku poslušanost radia uspelo dvigniti. Ne lepodvojiti, poslušanost radia mu je uspelo v enem samem mesecucelo potrojiti. Stavo je dobil in postal 26-odstotni lastnik radiaAntena, kasneje pa je od partnerjev odkupil še preostanek. Znotrajradia Antena so se sicer dogajale tako čudne stvari, da ne moreteverjeti. Bom opisala: recimo, Oblak je v redakcijo vtihotapil dvačloveka, ki naj bi se ukvarjala z nekimi tehničnimi zadevami, no,saj malo sta se res tudi z njimi ukvarjala, ampak sčasoma je Oblakobema zrasel čez glavo (ravno tako kot nam, vsem ostalim) in stapovedala, da ju je najel le zato, da bi med nami vohunila, kaj sepogovarjamo o njem, o Leo Oblaku in mu kakopak špecala. Sipredstavljate še kaj bolj smešnega? Česa bolj smešnega in hkratistrašljivega si človek najbrž sploh ne more zamisliti, kajne? In tonaj bi bil kolektiv? Večina, ki so v tistih časih delali za Oblaka, jedanes že daleč stran. Skorajda vsa ekipa se je zamenjala. Ker skorajdanihče ni vzdržal. Bolj ko se je Oblak vzpenjal, bolj pasji je postajal.Nazadnje sem v kuhinji (to so bili še hecni časi, ko je bila polovica

346 ANA JUD

radia “doma” na Gregorčičevi ulici v Ljubljani, polovica pa v nekemstanovanju na Tržaški ulici) radijskega stanovanja našla debelo mapozelene barve, iz katere so malomarno padale najrazličnejše pogodbe.Zadeva mi je padla v oči. Ker je bil na pogodbah moj podpis, samapa sem dobro vedela, da nisem pogodb podpisovala. Podpis niti nibil moj. Bil je neka čička-čačka. Ko je prišel eden od kolegov, semga vprašala: “A ti kaj veš o tem?” Nasmehnil se je in dejal: “Ah, tanaš Leo, saj on nikogar ne potrebuje, on lahko vse podpiše karsam …” Bila sem zgrožena. Kaj naj si mislim o človeku, ki napogodbah ponareja moj podpis? Ko se je Oblak prikazal v službo,sem mu rekla: “Kaj to!?” Debelo me je gledal … in kaj mislite, da jestoril? Tipično: obtožil me je, da vohljam po njegovi kuhinji! Prvič:kuhinja ni bila njegova, ampak radijska in v njej je bil tak kaos, odračunalnikov, do kupov papirja in praznih škatel pic, zato je bilo vnavadi, da smo po tisti kuhinji stikali, ko smo želeli kaj najti, ali pasi zgolj pripraviti skodelo kakava. Drugič: tudi, če bi stikala pokuhinji, je to še vedno daleč-daleč manjši prekršek kot pa ponarejanjepodpisov na pogodbah. Nazadnje, ko sva midva spregovorila parbesedic, je bilo 25. septembra 2005 na referendumu o RTV zakonu,v Opera baru. Zmedeno me je pogledal in dejal: “O, vidim, da sipridna!” Odvrnila sem: “Saj ti, Leo, veš, da sem jaz vedno pridna.”Dejal je: “No, saj to je pa tudi res.” Nato pa je že smuknil dalje. Doministra za kulturo Vaska Simonitija. Okoli njega je skakal takoočitno prilizovalsko, da sem si mislila le – ah, Leo, še vedno isti …isti … Ampak ni kaj, uspelo pa mi je. Kljub vsemu … Hočete slišatiše eno čudovito prilizovalsko o Oblaku? Ko je v državnem zborupotekala ena od sej o sedaj že veljavnem RTV zakonu, in ko se jeburna razprava končala, je Leo Oblak stopil do Branka Grimsa,sklenil roke kot župnik na prižnici in s čutno ponižnostjo v glasuporekel: “Na uslugo sem vam!” Na uslugo sem vam?

Kaj bralcu pove ta stavek?Oh, tukaj sem … kupite me, kupite me, služil vam bom! Naredil

bom vse, samo kupite me, KUPITE ME in mi omogočite vzpon!Ne pozabite, da se je Oblak nekoč na popolnoma enak način

347DOSJE ROKOMAVHI

‘prodal’ Petanu in LDS, še pred tem se je poskušal prodajati MarjanuPodobniku (spomnim se, kako je enkrat na Gospodarskem razstaviščuna neki prireditvi spet celo uro postopal sem in tja, samo da bi siPodobnik vzel minuto časa za pogovor), tokrat, ko sta LDS in Petanže passe, ko je Podobnik politični outsider, pa se je ‘prodal’ Janši inSDS. Pardon, Bajuku in NSi … Kajti, če Janša ne vidi vsega, kar vresnici počne Oblak, mora biti slep in gluh. Res. In žal. Nekdo jerekel, da Janša nad Oblakom ni navdušen, ampak tukaj ne morempostaviti trditve, ker ne znam gledati v Janševo glavo. Vem pa, daOblak že ves čas redno sestankuje s tiskovnim predstavnikom vladeValentinom Hajdinjakom in šefom podmladka NSi Robertom Ilcem.Nekdo iz politike mi je povedal, da njihove sestanke imenujejosestanki “gejevskega” lobija. Ne bom trdila, da imajo trije junakihomoseksualna nagnjenja, ker knjiga Dosje Rokomavhi ni namenjenarazkrivanju seksualnih nagnjenj kogar koli, ampak pričakujem pa,da ne bodo zdaj vsi planili name, ker uporabljam izraz “gejevski”lobi. Dejstvo je, da je “gejevski” lobi močan, vedno močnejši postaja,ni pa nujno, da so člani lobija samo homoseksualci. Poleg tega vemo,da na Zahodu politične stranke izgubljajo moč, razni lobiji (tudigejevski) pa jo pridobivajo. Poglejte, koliko direktiv je uspeloorganizaciji Greenpeace oz. naravovarstvenemu lobiju spraviti skozižarišče Evropskega parlamenta. Ogromno. In če govorimo o drugihlobijih, lahko svobodno in neobremenjeno govorimo tudi o“gejevskem” lobiju. Saj hočejo istospolno usmerjeni enakopravnostv vseh pogledih, mar ne?

V vsakem primeru je Janševa vlada za Lea Oblaka pravljica …Ampak nekega dne bo tudi pravljice te vlade konec. Kajti pravljica

vsake vlade prej ali slej doživi svoj konec. In kaj se bo zgodilo potem?Ne skrbite, Leo Oblak se bo spet ‘prodal’ nekomu drugemu. Komurkoli že. Kajti človek, ki izjavi stavek “NA USLUGO SEM VAM!”,se je vedno pripravljen ‘prodati’. Takoj, ko mu bo nekdo ponudilveč, kakor mu je ponudil Janša, pardon, Bajuk, se bo Oblak spetprodal. Kajti on ve, kje je denar – tam, kjer je oblast … Leo Oblakni človek, ki bi si ustvarjal globoka zavezništva, ki poleg skupnih

348 ANA JUD

interesov tu in tam vseeno premorejo še kanček prijateljstva, Oblakje človek, ki imperij gradi izključno na strateških zavezništvih, ta sepa zelo hitro menjajo. Vemo. Hkrati je Oblak Jakličeva povezava doNSi, ki si jo Jaklič poželjivo ogleduje in jo hoče kar kupiti. Ampakmu Janša omejuje dostop do nje, čeprav sta bila Jakličev oče inevropski poslanec Alojz Peterle včasih menda zelo navezana drugna drugega. Oblak pa, recimo, za NSi predava o tem, kako je potrebnokomunicirati z javnostjo. No, mogoče je pa zdaj jasno, zakaj se tastranka v javnosti obnaša kot medla senca SDS. Nazadnje, ko semvrgla pogled na spletno stran NSi, je pisalo, da so imeli velikopredavanje o komuniciranju z javnostmi. Njihovi predavatelji pa sobili Leo Oblak, Valentin Hajdinjak, odgovorni urednik časnika ŽurnalDejan Steinbuch in piarovka NSi Terezija Trupi. Zanimivo. Kaj vaslahko v komuniciranju z javnostmi naučijo ti ljudje? Oblak ničesar,razen tega, kako se v javnosti gladko zlažete, morda? Hajdinjak vasresda lahko nauči tega, kako ste v javnosti tiho, skratka molčite.Steinbuch pa vas najbrž lahko hitro nauči, kako čim bolj osladnočestitate za rojstni dan, kot je to lani storil Žurnal, ki je Janši zarojstni dan posvetil naslovnico. Med vsemi skupaj najbrž edino Trupikaj zmore, kar se tiče odnosov z javnostmi. Ampak, zaenkrat je LeoOblak pač NSi, ne dvomite pa, da ne opreza za novimi možnostmi,kje bi se lahko še prodal. Ko bo Oblaku nekdo ponudil več od Janše,pardon Bajuka, bo nemudoma pozabil na njiju – enako kot je pozabilna Petana, Podobnika … – in se prodal naprej. Morda bo Janši,pardon, Bajuku, celo zarinil nož v hrbet. Ne, zagotovo jima bo zarinilnož v hrbet. Ravno tako kot ga je zarinil v hrbet Petanu in LDS.Morda pa Oblak že rine Janši nož v hrbet, le da Janša tega ne vidi,ali pa tega noče videti …

Na zelo konkretnem primeru lahko opišem, kolikšnih hudobij jesposoben Leo Oblak. Vzemimo za primer njegov odnos s SandroBašić Hrvatin.

Nekoč, že davno tega, ja, takrat, ko se je Oblak še prilizoval LDSin pohajal naokoli s Petanom, ga je ravno ta pripeljal k tedanjemuministru za informacijsko družbo (MID) Pavlu Gantarju. Kar k njemu

349DOSJE ROKOMAVHI

domov sta prišla, v njegovo dnevno sobo. Kaj sta hotela? Eh,prepričati Gantarja, da bi jima pomagal sfukati Sandro Bašić Hrvatin,ki je imela ves čas pripombe na razdeljevanje radijskih frekvenc inrast Oblakovega medijskega imperija. Ne verjamete? Sami preverite,če ne verjamete, da sta Petan in Oblak prav zares obiskala Gantarjas potuhnjenimi nameni uničenja njune nasprotnice. VprašajteGantarja, vprašajte Sandro. A zadeva se jima je sfižila. Gantar jetakrat odločno rekel – ne! Gantar pri Oblakovih in Petanovih naklepihni želel sodelovati. Po tistem rokomavhskem fiasku se Oblak ni večnikdar obračal na Gantarja. Ko pa je Slovenija na referendumu onovem RTV zakonu požegnala spremembe v “javni” ustanovi, stase Oblak in Gantar ponovno srečala. Po naključju. Oblak, ki je tistesorte človek, ki nikakor ne more preboleti, če mu nekdo reče ‘ne’,se je priskutno obregnil ob Gantarja in cinično porekel: “Česar nisemdosegel pri vas, sem dosegel pri njih, hehe!” Skratka, česar mu nidopustila LDS, mu zdaj dopuščata NSi in SDS? Lepa tale vlada,mar ne, ki podpira takšna dejanja? Ustvarjanje medijskega monopolav plemenski skupnosti. Kaj bo imel Janša od tega? Isto kot od vsehdrugih medijev, ki si jih je pokoril, ali pa si jih še namerava pokoriti.Sistem, v katerem bodo vsi pisali in poročali, tako kot se bo njemuzahotelo. Pri Oblaku s tem tako ali tako ni problema. Dokler boJanša na oblasti, bodo njegove številne radijske postaje in Infonetporočale, tako kot se bo Janši zahotelo. Ko Janša več ne bo na oblasti,pa se bo Oblak priliznil tistemu, ki bo nadomestil Janšo. In boditepozorni na prej zapisani – hehe. Oblakov način smejanja. Hehe.Enako kot Požar, enako kot Igor Omerza. Ja, tako prihuljeno,pritajeno in privoščljivo se posmehujejo le najbolj brezobzirni ljudje,ki so, bog jim pomagaj, žrtve lastne psiho-fizične adekvance. Papravijo, da je Janša bistro bitje … Kako to, da potemtakem okolisebe zbira same pokvarjene ljudi? Same dvoličneže, ki govorijo eno,delajo pa vse drugo. Same lažnivce, ki so za tri kovance pripravljeniopehariti polovico države. Morda zato, ker ni Janša popolnoma ničboljši od njih? Želite zares videti, kako dvoličen je Leo Oblak?Kakšen hipokritast hipokrit je ta človek? Kako trdi eno, počne pa

350 ANA JUD

vse drugo? Dokažem z lahkoto: na primeru novega zakona o medijih.Zakon o medijih so pisali trije ljudje: Branko Grims iz SDS, ministerza kulturo Vasko Simoniti in Leo Oblak.

Že to, da je Leo Oblak pisal zakon o medijih, je popolni ama-terizem in temu primerno je veljavni zakon o medijih amaterskoskrpucalo. Povejte, kje ste že videli državo, v kateri bi lastnik nekegamedija pisal zakon o medijih? Tega ni! V nobeni normalni državitega ni! To, da je Leo Oblak pisal zakon o medijih, je približno enako,kakor če bi Boško Šrot pisal zakon o varstvu konkurence. Če bi gapisal, bi ga seveda napisal tako, da bi imela Pivovarna Laško odtega čim več koristi. Oblak je zakon napisal tako, da bodo imelenjegove radijske postaje in televizija od njega čim več koristi.

A kje najhuje padeta Oblakova načelnost in kredibilnost?Glejte, Oblak je nujnost sprememb na področja medijskih

popravkov in odgovorov utemeljeval tudi z zavajajočimi insenzacionalističnimi naslovi v raznih časopisih, zlasti v tabloidih.9. marca 2006 je za 24ur izjavil: “Zakon ne bo ogrozil svobodegovora, bo pa ustrezno orodje za zajezitev moči medijev terzadoščenje posameznikom, ki so bili javno izpostavljeni in oblateni,mediji pa jim niso dali možnosti za pojasnilo neresničnih navedb.”Oblakova je lepa, ampak tako plehka kot umetna megla. Boste ževideli. Še bolj zanimivo pa je, da je oddaja 24ur takrat za izjavoprosila tudi Požarja. Se opravičujem, ampak od kje naši najboljgledani informativni oddaji taka ideja? Ah, seveda, povezave, kismo jih opisali že prej, so dovolj, da najbolj gledana dnevnoinfo-rmativna oddaja v državi prosi za izjavo Požarja, najbolj nekre-dibilnega človeka v državi. Mili bog, POP TV, kako smo nizki, marne? No, Požar je dejal: “Mislim, da bo zakon sprejet v takšni obliki,kot ga predlaga vlada oziroma ministrstvo za kulturo. Po današnjirazpravi sodeč lahko pride kvečjemu do kakšnih kozmetičnihpopravkov. Kar pa zadeva razvpita določila o popravkih, semprepričan, da jih bo kasneje, v praksi, omililo izvajanje uredniškepolitike in sodna praksa.” Požarjeva izjava je – kot itak vse njegoveizjave – nejasna in nesmiselna. Če imamo zakon, ga moramo

351DOSJE ROKOMAVHI

spoštovati in upoštevati. Požar pa misli, da uredniška politika insodna praksa lahko omilita zakon? Kako? Zakon je nad vsem, zakonje nad uredniško politiko, sodna praksa pa služi ravno izvajanjuzakonov, mar ne? Požar vsega tega ne razume? In kje ima Požarpamet, da se izgovarja na sodno prakso? V tej državi ni niti enegasodnika, ki bi imel Požarja rad. Od afere z iglami naprej se lahkoPožar požvižga na to, da bi se kakšnemu sodniku zasmilil in bi dalnjemu in njegovemu bevskanju še kdaj prav. Skratka, vsakdo, kitoži Požarja, ima 99 odstotkov možnosti, da na sodišču zmaga.Zagotavljam. Kajti vsakdo lahko najde argumente. Ne pozabite, daPožar nikdar nima argumentov. Poleg tega Požarjeva izjava povezelo veliko o tem, kako sta bila Požar in Oblak že prej dogovorjena,da v praksi omenjeni zakon ne bo služil ničemer, kajne? Oblak inPožar sta namreč redno na zvezi. Dokazljivo. Ne sprašujte me, kakoto vem … spet nebo … spet ptice … Ja, kar poskusite v Požarjevemtabloidnem stvoru uveljaviti pravico do popravka in odgovora, ko tačasopisni izmeček o vas objavi kaj grdega in lažnivega. Boste videli:ne bo in ne bo šlo. Medijski zakon je neveljaven. Ker v praksi nevzdrži. Nategnili so nas. Grdo so nas nategnili z medijskim zakonom,ki v praksi ne vzdrži!

Ne drži pa zato, ker pametnjakoviči, ki so ga pisali, tega itak nisostorili zato, ker bi se jim žrtve tabloidov smilile, kot je razlagal Oblak,ampak so ga pisali izključno zato, da bodo lahko zase in za svojemedije čim več denarja nakradli iz t. i. sklada za pluralizacijomedijev. Mimogrede, bo Oblakov Infonet dobil kaj denarja? Oh, ares? Koliko bo dobil? Ga bo dobil veliko? Nič čudnega, pisec zakonamora poskrbeti za svoje medije, ki so v resnici le klonirane radijskepostaje in popolnoma nič drugega. Sicer pa poglejte, kako Oblak, kije zakon o medijih pisal in ga zagovarja, hkrati sam krši: 1. oktobra2005 je tabloid Direkt objavil članek z naslovom “Sandrina difuzijaspomina”, podnaslov članka je bil “Preganjavica” in “Po zloglasniradijski aferi iz leta 2002 se radijski mogotec Leo Oblak in razvpitapredsednica sveta za radiofuzijo Sandra Bašič Hrvatin dajeta nasežanskem sodišču.”, podnaslov pa je bil: “Na sodišču v Sežani se

352 ANA JUD

je začel tudi pravni boj med Leom Oblakom, znanim slovenskimradijskim mogotcem in lastnikom Info TV, ter Sandro Bašić Hrva-tin, profesorico komunikologije na fakulteti za družbene vede inrazvpito predsednico sveta za radiodifuzijo. Oblak od Bašićeve zah-teva odškodnino v vrednosti 700.000 tolarjev zaradi kršitve oseb-nostne pravice in žalitve dobrega imena in časti. Užalil ga je namrečdopis, ki ga je Bašičeva 11. septembra 2002 po elektronski pošti sprivatnega naslova poslala vsem članom za radiodifuzijo, v kateremmed drugim piše: ‘Od konca junija do danes g. Oblak nadleguje mojesodelavce in prijatelje ter mi prek njih grozi.’”

Takole bom rekla: je to, da ljudem poveš, da dobivaš grožnje,slučajno razžalitev? Res? Od kdaj pa je to razžalitev? In kaj počneLeo Oblak? Saj je vendar dokazljivo, da Leo Oblak rad počenjanečednosti … Vam povem, kako je članek, ki ga je 1. oktobra 2005objavil Direkt, nastal? Ah, najprej preberite, kakšen je bil, nato pabomo pojasnili še to malenkost …

Tekst …V roke nam je prišel zapisnik s prve glavne obravnave (23.

septembra), za dobro razumevanje pa moramo malenkost vpreteklost. Junija 2002 je Bašičeva kot predsednica sklicala tiskovnokonferenco, na kateri naj bi Oblaku očitala nezakonita lastništva naradijskih postajah (v medijih je takrat krožila informacija, da naj biimel v lasti kar tretjino slovenskih radiev) in da nanjo izvaja pritiske.Kot pritisk naj bi Bašičeva razumela vprašanje novinarke Mladine,ki je sodelovala tudi z radijsko postajo Antena. Na vprašanjeOblakovega zagovornika Stojana Zdolška, ali se ji zdijo vprašanjanovinarke o njeni domnevni koruptnosti v vlogi javnega funkcionarjagrožnje, je Bašičeva, tako v zapisniku, odgovorila: “Da, po mojemso, če je bila ta oseba oziroma domnevna novinarka opozorjena nadejstva, ki jih ni hotela upoštevati.” Piše še, da Bašičeve grožnja nitako prizadela, ampak je bila bolj prizadeta, ko je tožnik začel mešatitudi njenega moža in hčer. O radijski aferi so se pred leti razpisalimnogi mediji, takoj po konferenci Bašičeve pa je tiskovno konferencosklical tudi Oblak. Novinarjem je postregel z več kot 60 stranmi

353DOSJE ROKOMAVHI

gradiva in postavil na laž kar nekaj njenih trditev. “Ne drži, da semjaz stečajni upravitelj TV 3, saj TV 3 sploh ni bil v stečaju,” je šepovedal takrat. Tri mesece pozneje je Bašičeva poslala sporočilo poelektronski pošti. Na obravnavi naj bi prihajalo do neskladij. Takonaj bi se Oblak po trditvah Bašičeve sredi februarja 2002 oglasil prinjej v pisarni in ji rekel, da jo bo uničil. To naj bi rekel 5. februarja,kar je ravno na njen rojstni dan, zato naj bi se tega dobro spominjala.Na obravnavi se je potem izkazalo, da je bil edini sestanek, ki sta gaimela (kot dokaz je Zdolšek predložil kopijo vabila, ki so ga od njedobile vse radijske postaje), 22. marca 2002. Oblakov zagovornikStojan Zdolšek je Bašičevo vprašal tudi glede odločitev, povezanihz Oblakom, na kar je Bašičeva odgovorila, da je bila “vednokonsistentna, kar se vidi iz zapisnikov”. Zdolšek je takrat predložilzapisnike sej, ki naj bi dokazovali, da je samo Oblak dobivalnegativna mnenja. Glavni razlog naj bi bil, da ni meril za odločanje,čeprav je od leta 2002 do 2003 svet izdal osem pozitivnih mnenj.Razčistiti bo treba tudi to, ali je Oblak Bašičevi grozil osebno aliprek prijateljev. “Ker je bila sedaj vedno samo moja beseda protinjeni, mi veliko pomeni, da se je na sodišču javno izkazalo, kakodobro zna predsednica spreminjati zgodbe, odvisno od tega, aliobstajajo dokazi za njene trditve ali ne. Najprej se točno spomni,kaj vse je bilo, ko pa postrežemo z dokazi, ki dokazujejo nasprotno,ji začne spomin kar naenkrat pešati,” je za Direkt povedal Leo Oblak.Kakorkoli, na naslednji obravnavi, 4. novembra, bo kot priča nastopilLenart K., ki naj bi povedal, kako je Oblak prek njega grozil Baši-čevi.

Konec članka …Članek, ki ste ga prebrali, je nastal tako, da je Leo Oblak prišel v

redakcijo Direkta in novinarki praktično narekoval, kaj naj napiše.Ni ji narekoval v redakciji, a ji je narekoval v kadilnici. Kljub temu,da je kajenje škodljivo, mi je tokrat prišlo prav, saj sem šla pokaditcigareto in sem ga slišala, kako je govoril, ja, pa to, pa ono, veš,kakšna je ona, daj jo … in tako naprej.

354 ANA JUD

Predstavljajte si, da človek, ki je pisal zakon o medijih, počne kajtakega? Hodi v redakcijo najostudnejšega tabloida in narekuje grdečlanke o svojih nasprotnikih. Kaj si mislite o tem? Je to sprejemljivo?Je sprejemljivo, da takšen človek piše zakon o medijih?

Čakam, da se zdaj javita Grims in Simoniti in porečeta, da je to ne-sprejemljivo. Kajti, če bosta slučajno rekla, da je sprejemljivo, bostaizpadla še bolj pokvarjena od Oblaka. Žal. V članku, ki ste ga lahkoprebrali, sicer piše, da je Oblakov odvetnik Stojan Zdolšek. Malapovezava je ta, da je hkrati tudi eden od Jakličevih in Požarjevihodvetnikov. Poleg tega ima seveda še vrsto drugih strank, zato iz tepovezave ni mogoče potegniti bogve kaj posebnega. Ali pač? No,zdaj imate vsaj potrjeno dejstvo, kakšen človek je pisal zakon omedijih. Človek, ki ga insajd sam krši, a mu nihče ne more ničesar,ker vsakomur pred nosom pomaha s Stojanom Zdolškom. Ja, pravno, pa naj pride še Stojan Zdolšek, saj nimam nič proti njemu,izjemno zanimiv se mi zdi in prepričana sem, da bi lahko prijetnoklepetala, če bi se srečala …

Pa tudi Marka Jakliča sla po novinarstvu oz. medijskem obraču-navanju še ni minila. Veste, da Jaklič rad piše. Saj sem že povedala,da je napisal nekaj člankov za tabloid Direkt. Če me misli sedajkakšen Zdolšek napasti, da si tole izmišljujem, zagotavljam, da lahkona sodišče v trenutku pripeljem ljudi, ki bodo potrdili, da se jim jeMarko Jaklič pohvalil, kako piše za Direkt, in da Požar njegovihčlankov skorajda nič ne spreminja. Precej nerodna reč, če sepredsednik uprave Vzajemne o takih rečeh hvali naokrog, mar ne?Marko Jaklič bi vendarle moral vedeti, da ni dobro biti gobec.Pravzaprav je zelo slabo biti gobec. V prvih mesecih letošnjega letaje Direkt objavil kar nekaj člankov, ki so se dotikali “zdravstveneproblematike”, za dva pa lahko zagotovim, da ju je napisal Jaklič.23. februarja letos je Direkt objavil članek z naslovom “Bručandočakal bruko”, podnaslov članka je bil: “Katastrofalne podatke odaljšanju čakalnih vrst naj bi v javnost lansirala Sladjana Jelisavčić,kandidatka za naslednico direktorja ZZZS Boruta Miklavčiča –

355DOSJE ROKOMAVHI

Minister Andrej Bručan je osumil Miklavčiča.”Članek …Potem ko je v javnost prišlo strogo zaupno poročilo Zavoda za

zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), ki je razkrilo, da sečakalne dobe podaljšujejo, je minister za zdravje Andrej Bručan zaPOP TV izjavil, da gre za podtikanje zavarovalnice in da so poročilozavrnili na zadnji skupščini. To ne more biti res, saj je poročilonastalo februarja, zadnja skupščina pa je bila 13. januarja. Enakonaj bi se zlagal o metodologiji; naši viri trdijo, da je povsem ista,kot je bila takrat, ko je napadal prejšnjega ministra za zdravje DušanaKebra. Kot smo izvedeli iz zanesljivih virov, je Bručan zaradiuhajanja podatkov o čakalnih dobah včeraj na ZZZS urgentno poslaldirektorja direktorata za zdravstveno varstvo Janeza Remškarja. Tanaj bi vsem, ki imajo dostop do gradiva, zabičal, da nikakor ne smejopodpreti njegove verodostojnosti. Menda je trdil, češ da naministrstvu vedo, da za tem stoji direktor ZZZS Borut Miklavčič in“da bodo zaradi tega z njim obračunali po hitrem postopku”. Kotnavaja naš vir, pa Miklavčič ni dal gradiva v javnost. Pravzapravmu je ušlo, ko je videl katastrofalne podatke, da “če pride to v javnost,mi bo Bručan odrezal jajca!”. Podatke sta po naših informacijah vjavnost spravila direktorica zdravstvene analitike in ekonomike priZZZS Sladjana Jelisavčić in Bručanov svetovalec Franc Košir. Koje Miklavčič Jelisavčićevi zabičal, da zadeva ne sme v javnost, muje menda ugovarjala, da zaradi ministra pač ne morejo spreminjatimetodologije. Jelisavčićeva sicer velja za najresnejšo naslednicoMiklavčiča, o čemer naj bi Bručana že prepričal njen dobri prijateljFranc Košir. Tako se je Jelisavčićeva želela znebiti (pre)močnegaMiklavčiča, ki ima v javnosti pozitivno podobo, saj je ZZZS izvlekeliz rdečih številk.

Konec članka …Ja, Franc Košir, ki je v članku ‘namočen’, je Jakliču trn v peti, pa

pravzaprav nihče ne ve natančno, zakaj. Morda kar tako, iz čistehudobije? Ampak, če ne bi bilo Koširja, ne bi bilo niti Jakliča.Pravzaprav je Košir naredil Jakliča. Franc Košir je bil namreč zelo

356 ANA JUD

dober prijatelj Jakličevega očeta, ki je bil zaposlen na SCT-ju, in koje mali Jaklič potreboval službo, je ata Jaklič pomagal. Pri Koširju,ki je bil takrat na ZZZS, je malo polobiral in, eto, malega Jakliča sotakoj spravili v Vzajemno. Zasluge, da je Jaklič sedel v upravoVzajemne, so torej Koširjeve. Najbrž je Košir kasneje zadevo debeloobžaloval in jo najbrž obžaluje še danes, ampak zdaj je, kar je. FrancKošir in Marko Jaklič sta se sicer tolikokrat skregala, da človekveč ne ve, kateri varianti zgodb o njunih prepirih naj verjame, ven-dar pa mimo dejstva, da je Jaklič Koširja psihično teroriziral inga spravil na rob samomora, ne moremo. Po eni strani viri pravijo,da sta se Jaklič in Košir najhuje kregala ravno zaradi Vzajemne,ker naj bi oba želela postati njena šefa, po drugi strani pa vrstaljudi pravi, da je Jaklič Koširja teroriziral izključno zato, ker ni mogelpremagati hudobije v sebi. Možno. Kajti Košir ni edini, ki je izkusilJakličev psihološki teror. Recimo, na Vzajemni je bila pred časomzaposlena gospa – danes je že upokojena –, ki ve povedati, da jo jeMarko Jaklič, ko je bil še član uprave Vzajemne, zapiral v pisarno,je ni puščal iz nje, ni je puščal na dopust, recimo. To je bilo v času,ko je bil Arhar še predsednik uprave Vzajemne in ravno on lahkopotrdi, kako je dotično gospo enkrat našel v pisarni, vso objokano injo nato pretresen zaradi Jakličevega ravnanja, spustil domov kotrokom. Skratka, kaj si zdaj mislite o zlatem dečku, Marku Jakliču?Precej noro, kajne? Lahko povem še za en članek, ki ga je napi-sal Marko Jaklič, objavil pa ga je Direkt. Pod naslovom “Kadro-vanje za zavarovanje”, podnaslov: Generalni direktor ZZZS BorutMiklavčič pripravlja teren za svojega naslednika Stanislava Čubra,zdaj še direktorja območne enote Krško, trdi anonimka” se je podpisalDirektov psevdonim Tone Cajhen, ampak članek je v resnici napisalMarko Jaklič. Tekst je bil objavljen 9. marca 2006.Članek …Generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slove-

nije (ZZZS) Borut Miklavčič zaposluje novega svetovalca in s temsvojega naslednika, so z anonimko razširili govorice, ki krožijo poZZZS, nekateri tamkajšnji zaposleni. Miklavčič naj bi si izbral

357DOSJE ROKOMAVHI

direktorja območne enote Krško Stanislava Čubra, “ki se pridosedanjem delu ni bogve kaj izkazal”, je pa “njihov in ubogljiv”.O Miklavčiču pišejo, da je štiri leta zaposloval po političnih kriterijih,na primer Simona Vrhunca, ki je bil državni sekretar na zdrav-stvenem ministrstvu v času Dušana Kebra, Miklavčič pa naj bi tudiv ZZZS opravljal nekakšne zasebne posle in vse “usklajeval zZemljaričem, Dimnikom, Rajličem in podobnimi tajkuni”. Nasplošno Miklavčiča v anonimki hudo kritizirajo in se zgražajo, ker vnačrtu dela ZZZS za letos menda ni plana za interno revizijo, čepravimajo pet revizorjev. Njegova domnevna intimna prijateljica BiserkaPogačar naj ne bi kaj dosti delala in dobivala plačo prek 1,12 milijonatolarjev. Podobno jim gre na živce Miklavčičeva svetovalka zazakonodajo Breda Butala, ki je kot direktorica za področje obveznegazdravstvenega zavarovanja odstopila. Zdaj naj bi imela podobnonedelo in plačo kot Pogačarjeva. Še hujši primerek pa naj bi bilMartin Toth, svetovalec za zakonodajo. Čeprav naj bi že pred letiizpolnil pogoje za upokojitev, je še vedno na ZZZS, pri tem pa najbi delal kot nekakšen zasebni svetovalec v Srbiji in s tem zaslužilveč kot 17 milijonov tolarjev. Anonimneži sprašujejo člane uprav-nega odbora, ali bodo ukrepali, saj “40 milijonov tolarjev letno nimalo denarja za plače vodilnih nesposobnežev”. Kdo konkretno jespisal anonimko in jo poslal, kot je zapisano, upravnemu odboruZZZS, ministru za zdravje Andreju Bručanu in medijem, ne vemo.Po mnenju nekaterih poznavalcev razmer pa bi bil avtor anonimkelahko Franc Košir, svetovalec Andreja Bručana in nekdanji dolgoletnidirektor ZZZS.

Konec članka …Skratka, vidite, v članku je spet ‘namočen’ Franc Košir, ki ga

Jaklič ne mara in komaj čaka, kje bi ga lahko potunkal. Nekdo mi jerekel, da se Jaklič na vso moč trudi, da bi skregal Koširja in Bručana.Iz takšnih Jakličevih pisarij, ki jih je objavljal Direkt, je to razvidno.In to je izključno maščevalnost, mar ne? Zakaj bi sicer predsednikuprave nekega podjetja pisakal članke za tabloid, če ne zato, ker nezmore zatreti lastne primitivnosti in sle po maščevanju? Zanimivo

358 ANA JUD

bi bilo, če bi izvedeli, koliko Jaklič plačuje, da objavlja bedne pisarijev časopisku najbolj nizke vrednosti? Je denar že vštet v oglaševalskanakazila, ki jih od Vzajemne prejema časopisna hiša Dnevnik? SeBranko Pavlin in Bojan Petan fino mastita na račun Vzajemne in vzameno malemu Jakliču dopuščata vse sorte vragolije? No, povedatimoram, da se je Jaklič nekomu celo pohvalil, da on in Leo Oblakcelo skupaj pišeta člančke za Direkt. Res, ni dobro, da je Jaklič takšengobec. Res, Jaklič bi moral vedeti, da ni dobro biti gobec. Mar niJaklič videl, kakšne grozovitosti so se zgodile meni, ker sem bilagobec? Vendar tega, da bi Jaklič in Oblak skupaj pisala članke zaDirekt ne morem dokazati, zato ne morem postaviti trditve.

Sicer pa ste do sedaj že razbrali, kaj vas čaka, če se boste zameriliJakliču. O vas bo pisal in objavljal člančke v Direktu ali pa bo naročalčlanke v Dnevniku. Priden fant, ni kaj? V intervjuju v reviji Obrazije Jaklič, ki je diplomirani pravnik in magister ekonomije, izjavil:“Vstajam okoli pol sedme ure, pregledam elektronsko pošto,odpeljem otroka v vrtec in pridem v službo med osmo in pol deveto.V pisarni imam ponavadi sestanke nekje do četrte ure, potem panadaljujem delo v pisarni, ki ne zahteva osebne komunikacije zljudmi; pisarno zapustim okoli sedmih oz. osmih zvečer …” KajJaklič počenja v času, ko noče imeti osebne komunikacije z ljudmi?Piše člančke za Direkt? Naroča članke za Dnevnik? Trguje zinformacijami? Se bode z Zavrlom, Novakom in drugimi trgovci zinformacijami? Poleg tega ni čisto res, da Jaklič do poznega večeračepi v pisarni in gara. Skoraj vsako popoldne smukne na okusnokosilo v lovsko zvezo, blizu Vzajemne. Videla sem ga na lastne oči,poleg tega mi je njegove lovske dogodivščine potrdilo več ljudi.Samo nekaj me zanima: si Jaklič sam plača kosilo ali tudi to plačamomi, zavarovanci Vzajemne?

A kako je kaj Jaklič danes? Ne preveč dobro, kajne? Po vsejLjubljani trobi: Ana Jud piše o meni … Oh. Moram povedati, davčasih zelo težko pišem, ker me takšne stvari ovirajo. Če kogapokličem, to praktično takoj izve pol mesta. Pa kaj vam je, ljudje?Zakaj se tako ne razburite, ko vas kliče kakšna novinarka, kaj pa

359DOSJE ROKOMAVHI

vem, Lady, mogoče? Zakaj Ljubljani ne raztrobite, da vas je obiskalDarko Njavro, denimo? Zakaj ste tiho, ko je potrebno spregovoriti ogrožnjah, ki jih prejemate od Zavrla in še kakšnega drugegarokomavha? Takrat si pa ne upate, mar ne? Takrat ste pa reve, kipospravijo jezike za zobe in se pretvarjajo, da se nič ne dogaja.Revšeta. Pišem, pišem … nato pa se mi začne dogajanje … Jaklič jez vsemi silami štartal name … Da bi zaustavil knjigo? Česa takegane priporočam. Saj zdaj že veste, kako fino jo je spušil Zavrl, ko jeimel nazadnje neke smešne idejice, da bi zaustavil tole zoprno AnoJud … Jaklič je poskušal še na druge načine …

V petek popoldne, 18. avgusta letos, dobim sms sporočilo. Pišemi Jože Biščak … On? Hm … najprej malo pomislim, nato papogledam na display …

On – Kako si, Ana? A imaš še vedno to številko?Seveda sem bila zelo presenečena, ker se javlja Biščak, saj v

zadnjih mesecih nisva bila v kontaktih (če pogledate datume dialogov,boste ugotovili, da je tale poznejši, kakor so tisti v poglavju olevičarju Janši in Božu Novaku in sem vrstni red v knjigi zamenjalasamo zaradi vsebine), a sem kljub temu, da ob tem, ko mi na vratpošljejo rokomavhe, čemerno zarenčim, podobno, kot je bojdazarenčal Roosevelt – spravi mi te lobiste stran! – odpisala …

Jaz – Ja, seveda. Zakaj?Dialog se je nemudoma razvil …

On – Kar tako. Imaš kdaj kaj časa za kakšen drink?Jaz – Ja, seveda. Javi, kdaj …On – Danes zvečer?Jaz – Lahko …On – Zdajle imam še sestanke, te pokličem proti večeru …Jaz – Okej …Ker sem bila precej utrujena, in ker mi ni bilo povsem jasno, kajsploh želi od mene, in ker bi najraje omahnila v posteljo, sem muokoli 19.00 poslala sms sporočilo (ker me je radovednost vseenomalce mučila, pa bi tisto kavo ali kar koli že, opravila čim prej).Jaz – Glej, če misliva iti danes na drink, potem dajva čim prej …

360 ANA JUD

On – Ob 20.00 v Knafljevem prehodu, v mehiški?Jaz – Velja … se vidiva …Oblekla sem se in se odpravila na pot. Natančno ob 20.00 sem seprizibala v mehiško restavracijo, ki stoji v Knafljevem prehodu(nikdar si ne zapomnim njenega imena, žal). Kar sesedla sem se veno od tistih mehkih sedežnih garnitur, ki stojijo zunaj, na začetku.Biščak je zamujal. Še mala sms korespondenca …Jaz – Sem tukaj. Kje si?On – Pridem čez 7 minut!Jaz – Okej …Jože Biščak je neverjetno natančen človek. Prav zares je prišel čez 7minut. Neverjetno, toda prav zares je zamujal le toliko, kot jenapovedal – 7 minut! Ob prihodu sva si segla v roke. Po dolgemčasu. Nekaj vljudnostnih fraz, kako gre, meni dobro, meni tudi, fuldelam, jaz tudi, hja, tako pač je, je treba delat’, no, pa saj bo, a ne,saj vedno je, ker mora biti … blablabla …

“Ne vem, kako je s tabo, ampak jaz moram večerjati, ker danesnisem še skoraj ničesar jedla,” sem rekla. “Ti … si kaj lačen?” Menije v sestradanem trebuhu krulilo kot v praznem kotlu na vročem og-nju …

“Ful,” je pritrdil.Presedla sva se. Za mizo iz težkega masovnega lesa. Govorila

sva o tem in onem, ampak ni mi bilo jasno, zakaj me je poklical.Vedeti morate, da jaz nikakor nisem človek, ki bi ga Biščak kar takoželel poklicati. Zagotavljam. Razlogov ne bom navajala, ker so precejosebne navade (žal je pri meni vedno tako, vedno se zgodijo nekeosebne zbrkice in potem se ‘celo mesto’ grdo gleda) ampak zago-tavljam, da je temu tako. “Torej? Zakaj si me poklical?” sem vprašalaodkrito. Malo med zehanjem. Malo med kruljenjem, ki se mi je iztrebuha razlegalo do grla, skozi usta, na srečo pa ga ljudje okolinaju niso slišali, ker je bila glasba zelo glasna …

“Zakaj? Hahaha, zakaj?” se je na ves glas zasmejal. “Zakaj pa tene bi smel poklicati? Danes sem se pač spomnil nate in sem se odločil,da bi rad šel ven s tabo!” Seveda …

361DOSJE ROKOMAVHI

“Aja? No, če je pa temu tako … potem je pa to zelo lepo …,” semrekla previdno. Po malem sem zavohala, da temu ni tako … kakšenbiznis je v ozadju?

“Ja … vidim, da delaš za Mag, huh, kako dolgo sem jaz potre-boval, da sem se znebil naziva, da pripadam Slivnikovi četici …,”se je spet zasmejal.

“Kaj?” sem rekla začudeno. Še vedno ne razumem, zakaj naj bibilo tako slabo pisati za Mag? Tisti Magovi novinarji, ki jih poznam,so zelo v redu in ne razumem, zakaj jim ves čas lepijo slabšalnenalepke …

“Ja, je praktično isto kot Direkt. Kot se nalepke Direkta še nekajčasa ne boš znebila, se tudi nalepke Maga ne boš znebila,” je zdrdralon.

“Ne vem, o čem govoriš in jaz sem itak zunanja sodelavka. Tu intam kaj napišem in v resnici me novinarstvo več ne zanima, ker jevse skupaj preveč umazano, zato tudi nikogaršnji četici ne pripadamin nikogaršnji četici nikdar nisem niti pripadala,” sem odvrnila čistoresno. Pogledal me je, nato pa sarkastično porekel: “Ah, Ana, vsipripadamo nekomu … ti si še mlada … zelo mlada …” Niti ne večtako zelo …

“No, saj …,” sem se zamislila in srknila kozarec vina. Tudi on jesrknil vino. Naročila sva hrano. Naročila sem toliko hrane, da bizadostovala za tri ljudi. Jem kot lev. Vse.

“Ti pa še vedno veliko ješ …,” je pripomnil Biščak. On je naročilsamo steak.

“Ja,” sem rekla in natakarju namignila: “Pa hitro prinesite, kersem ful lačna!”

“Pa direktna si še vedno,” se je spet zahihital Biščak in spil malovina. “In tudi dobro izgledaš. Precej boljše brez vseh tistih šmink inkrilc … kavbojke ti bolj pašejo …”

“Ja,” sem spet bleknila. Na kratko. V resnici se mi sploh ni dalopogovarjati, le na hrano sem mislila …

“Pa drugače?” me je vprašal, ko je odložil kozarec. Kaj?“Kaj?” sem vprašala z narejenim začudenjem. Itak mi je bilo

362 ANA JUD

jasno, da me je poklical in povabil na večerjo le zaradi knjige.“Kako živiš?” me je vprašal, a sem iz njegovega vprašanja (ker

pač tako strašno dobro presojam ljudi) ugotovila, da ga ne zanima,kako v resnici živim, ampak ga bolj zanima – daj, povej mi že enkrat,kaj bo v tej prekleti knjigi … Zazehala sem.

“Naporno. Pišem novo knjigo …,” sem rekla, kar se da ma-lomarno. Zanimalo me je, če bo končno vprašal, kaj konkretnega.Končno.

“No, veš, da sem vesel zate … o čem pa bo ta tvoja nova knjiga?”je vprašal. No, aleluja … Končno …

“Rdeča nit so … no, trgovci z informacijami … in na podlaginjihovega delovanja prikazati stanje v novinarstvu …,” sem na kratkorazložila. Zdaj se je vesel izraz na njegovem obrazu izrisal vpresenečenje. Zazdelo se mi je, da je celo ušesa našpičil malo bolj,kot kapitan Spock v vesoljski ladji Enterprise.

“Zanimivo …,” je prikimal z glavo. Malo nazaj, malo naprej. Paspet nazaj in spet naprej … pa spet nazaj, spet naprej …

“Ja, po mojem mnenju ja, ampak ne morem govoriti o tem, sajrazumeš, ne morem si še enkrat privoščiti takšnega pekla, kot sem siga že …,” sem rekla resno. Ko se spomnim na stvari, ki jih je drhalpočela, ker je želela preprečiti izid prve knjige, me mine vsakršninasmeh … preklete svinje …

“Ah, saj ni bilo nič takega …,” je dejal Biščak. Bodrilno. Vzkipelasem …

“Nič? Skoraj sem umrla! Razumeš!” sem vzkliknila. “Mar to nebi bilo nič takega? Si predstavljaš, kaj bi bilo, če bi umrla? Knjiganikdar ne bi izšla in vsi bi rekli, ah, jah, poglejte ubogo Ano, saj jebila itak nora, saj smo vedeli, da bo umrla!” Takoj je zamenjal ploščo.“No, saj pri nas smo tudi vsi mislili, da boš umrla …,” se je strinjalsočutno. “Zelo kruti so bili do tebe. Ampak, ej, Franci je pač tak …Morala bi vedeti, Ana … saj si ga poznala že od prej … ampak zdajimaš trdo kožo. Upam!” Aha …

“Ja, imam jo, ampak vidiš, kako se to dela v tej prekleti državi …preklete svinje, ki so me hotele uničiti …,” sem rekla. Nepovezano.

363DOSJE ROKOMAVHI

Saj ne vem, kaj sem hotela povedati. Jeza, pač. Vedno, ko sespomnim, me pograbi bes, da bi zgrabila Zavrla in ga zalučala nekamdo … hm, Karbale?

“Ah, saj si močna. Premagala jih boš, boš videla, tvoj čas šeleprihaja,” je rekel on.

“Ja, daj, to mi je tudi Franci ves čas govoril … sicer pa semhvaležna, da mi je pokazal novo tržno nišo,” sem prikimala. Če mizaradi nezdravega načina življenja ne bo odpovedal kakšen vitalniorgan, se resda lahko nadejam časa, ki šele prihaja … zame …

“Čeprav … nehaj že enkrat biti idealistka … v tej državi ne morešničesar spremeniti … ničesar, z nobeno zgodbo … ne glede na to,kaj odkriješ ali razkriješ, v tej državi ne moreš ničesar spremeniti,Ana …,” me je o brezizhodni situaciji v tej ubogi socialističnivukojebini poskušal poučiti Biščak.

“Misliš?” sem se kar malce zamislila.“Dolga leta sem delal kot novinar, pa mi ni nikdar uspelo ničesar

spremeniti na boljše. Vse jemlji kot posel, ker vse je posel …” jedejal on – pametno.

“… vem ...,” sem zazehala.“… ti moraš poskrbeti zase! Nihče drug ne bo skrbel zate! Sama

moraš poskrbeti zase, kajti drugi ne bodo skrbeli zate, zapomni sito,” je dejal on – še bolj pametno.

“Saj skrbim sama zase,” sem rekla še jaz – pametno.“Vesel sem, da si s prvo knjigo dobro zaslužila … upam, da boš z

drugo tudi …,” se je prijazno nasmehnil on. Pri Biščaku nikakor nemorem reči, da daje vtis potuhnjenca, kakor ga daje Zavrl. Biščakdaje vtis iskrenega človeka. Zato tudi govori zelo naglas. On nešepeta, kot šepeta, recimo, Franci Zavrl.

“Menda bom res. No … upam, želim si to, seveda si želim tudi sto knjigo dobro zaslužiti, čeprav bo potem tukajšnja gniloba spetblejala, da pišem samo zaradi denarja,” sem rekla razmišljujoče.Prinesli so hrano. Steak za njega, paello, veliko solato in krompirčekzame … On je spet zamenjal ploščo …

“Ti res veliko ješ, kdor bo tebe poročil, bo moral delati samo za

364 ANA JUD

to, da ti lahko ješ,” se je ponovno zahihital on.“Ma ja …,” sem zamomljala s polnimi usti. “Če je pa dobro.”

Itak ga to ni zanimalo … spet je zamenjal ploščo …“Veš kaj, Ana, glavno je, da se imaš ti dobro, da si zadovoljna, in

da skrbiš sama zase, nič drugega na tem svetu ni pomembno!Zapomni si to … in jaz zdaj tako dobro služim, da se imam res fi-no …” je še govoril kar tja-v-en-dan.

“Verjamem, imaš veliko dela?” sem še malo zamomljala s polnimiusti.

“Ja, kar naprej garamo … ampak ne z državo, državnih poslov seizogibamo, državni posli so najslabša možna sorta poslov,” jerazložil.

“Zakaj?” sem vprašala. Na ves glas se je zakrohotal: “Hahaha …a zakaj?”

“Ja. Zakaj?” sem ponovila vprašanje. Resno.“Ja … zato, ker potem prideš ti in vse razfukaš … hahaha … kar

poglej, kaj si naredila z ubogim Zavrlom! Cela država se mu jesmejala, hahahaha …” se je še kar naprej krohotal.

“Ne bi midva o tem, kdo je v tem primeru komu kaj storil …,”sem rekla – resnobno. In še radovedno pripomnila: “S kom torejdelaš?”

“Ja … zdaj imam enega … res močnega naročnika …” je rekelBiščak, se zresnil in me rahlo oprezno pogledal.

“Koga?” sem malomarno vprašala. Za trenutek je pomolčal, natopa dejal: “Vzajemno …” Hrana se mi je zaustavila nekje v poži-ralniku. Nikakor ne razumem, zakaj mi ljudje take reči govorijo vednotakrat, ko jem … se mar ne zavedajo, kako je nevarno, če se ti kakšengrižljaj hrane zaleti v grlu, pomotoma zaide v sapnik …

“Aha, to je torej razlog, da si me poklical in sva se sestala? Nisemrazlog jaz, ni razlog prijateljski klepet z mano … razlog jeVzajemna!” sem rekla – jezno.

“Kaj!?” se je Biščak nemudoma naredil nevednega. Blefer … istikot vsi lobisti, vsi rokomavhi … Nakar je s potuhnjenim glasom dodal:“Nenene, kje pa … saj ničesar ne vem … kaj pa imaš ti z Vzajemno?

365DOSJE ROKOMAVHI

A … kaj pišeš o Vzajemni?” Tokrat sem potuhnjenost pri njem resopazila prvič … Zmedla sem se.

“Ja … neki, mislim … ne … mislim, ne vem, če bom kaj dobila,”sem se poskušala izmotati iz neprijetne situacije. On pa je ubral drugostrategijo. V hipu je rekel: “Veš … Marko Jaklič je zelo fajn!” Ciničnosem se nasmehnila …

“Aja? Res?” sem menila še bolj cinično.“Najbolj redno plačuje. In dobro plačuje,” je pomenljivo pristavil

Biščak.“Oh … to pa verjamem,” sem se nasmehnila še bolj cinično. Po

bančnih izpiskih sodeč je Vzajemna prava loterija …“Si kaj komunicirala z njim?” je spet prebrisano vprašal Biščak.“Ne. Poskušala sem. Minuto je govoril z mano. Sicer se me

izogiba,” sem odkimala.“Ja? Kako pa to? Nisi bila prijazna z njim? Ana, saj veš, da je z

ljudmi potrebno biti prijazen! Sploh s tistimi, ki plačajo tako dobrokot Marko Jaklič,” me je kar okaral Biščak.

“Zelo prijazna sem bila, saj veš, da sem jaz vedno prijazna,” semodvrnila, “in kaj bi rad povedal, da je pripravljen plačati tudi meni?”Biščak se je za trenutek zamislil …

“No … recimo, da ja, če boš kaj naredila za njega …,” je spetrekel.

“Kaj pa bi jaz lahko naredila za njega?” sem nemudoma vprašalaradovedno.

“No … jaz ne vem … vidva rešujta stvari med sabo … tole s knji-go, a veš … jaz se ne bi preveč vpletal …,” se je zdaj izmotaval on.

“V kaj?” sem vprašala še bolj naravnost.“Jaz ne vem, kaj …,” je odvrnil Biščak.“Denar?” sem se začudila z narejeno naivnostjo.“Ga potrebuješ?” me je Biščak zvito zatolkel z vprašanjem.“Saj vedno pride prav …,” sem rekla.“No … za Jakliča kakšnih 10 milijonov ni nič, Ana. 5 ali 10

milijonov tolarjev je za Jakliča drobiž, zapomni si to …,” je spetglasno blebetal Biščak.

366 ANA JUD

“To je lep znesek …,” sem pripomnila.“S knjigo ne boš toliko zaslužila … saj … koliko si sploh zaslužila

s prvo knjigo?” je dejal on. Koliko?“Sploh ne vem. Počasi prihaja, knjigarne pobirajo največ, po 40

odstotkov na prodani izvod knjige, jaz dobim bistveno manj, to kap-lja … si predstavljaš, potem pa mi ta sodrga očita, da pišem samozaradi denarja …,” sem rekla.

“Torej ti pride prav …,” je še dejal on.“Saj sem rekla, da denar vedno pride prav …,” sem odvrnila sitno.

Ne maram, da me ljudje prepričujejo v denar. Ki je lahko kul, ni paseksi …

“Marko je res zelo nakuliran in družaben človek, ne verjamem,da ne bi želel govoriti s tabo … če hočeš, ti zrihtam večerjo z njim,boš videla, Marko je super!” je prijazno ponudil Biščak. In kako jehvalil Marka Jakliča! No, saj, če bi meni kdo plačal 1.200.000 tolarjevna mesec bi tudi mogoče tudi naokrog govorila, kako je ta človekdober-pameten-lep! Ampak … večerjo z Jakličem? Okej, morampriznati, da to ni najbolj čudna stvar v življenju, ki mi jo je kakšenrokomavh ponudil, še bolj čudne so bile, ampak ko govorimo o MarkuJakliču, je ponudba za večerjo prav zares čudna …

“Ne, ne potrebujem večerje z njim,” sem spet odkimala. Biščakpa se ni vdal: “Ja … kaj pa bi rada? Ti zrihtam sestanek ob kavi znjim?” Ponujal mi ga je, kot da mi ponuja fuk z njim … ja, tako todelajo rokomavhi … gre za denar in gre za fuk …

“Glej, ne potrebujem druženja z njim. Ne zanima me v tem smislu,pa če bi me, bi si večerjo ali kofetek z njim zagotovo lahko uredilasama,” sem se nasmehnila, “bi pa res rada, da bi odgovoril na nekajmojih vprašanj. Če hoče biznis, se pa naj tudi javi.”

“Kaj pa če mu pošlješ e-mail?” je še predlagal Biščak.“Ne … Gre za stvari, o katerih se lahko le pogovorim. Na štiri

oči. Poleg tega mu ne zaupam. On je človek, ki stvari forwardiranaprej. Sama zelo malo uporabljam elektronsko pošto in pravilomav zadnjem času kar naprej preventivno menjam naslov,” sem reklaodkrito in s tem delno razkrila svoj strah.

367DOSJE ROKOMAVHI

“Komu? Komu pošilja stvari naprej?” je zanimalo Biščaka.“No … morda tudi tebi?” sem rekla. Pikro. Jedla sva, pila, nekaj

trenutkov molčala, nato pa se je Biščak spet zasmejal na ves glas.“Oh, Ana … še vedno si ista …,” je med smehom zmajal z glavo.

Potuhnjeni izraz na njegovem obrazu je izginil.“Kakšna pa sem? Če že vsi vedo, naj mi to še kdo pove,” sem

odgovorila.“Ma … težiš, težiš, skoz težiš …,” je še naprej zmajeval z glavo

sem pa tja in v taktu glasbe enako mahal tudi s kozarcem vina. Toliko,da se mu ni razlilo.

“Si ti danes že kaj pil? Nekam zadet mi deluješ …” sem reklarahlo zaskrbljeno.

“Ma ne … no, z enim kolegom sva malo popivala, ampak ničtakega … nisem pijan, bi pa mogoče danes rad bil …,” se je namuznilin me simpatično pogledal.

“Ja, ampak ne skupaj z mano, sorry, zaspana sem, zelo semutrujena,” sem rekla. Ko sva zaključila z večerjo, sva vseeno naredilaše en giro do Čarlija – ker se Biščak ni vdal in je po vsej sili hotel šena kakšen kozarček! – ki je bil prazen, le eden od Delovih fotografovse je potikal tam naokoli in očitno čutil neznosno nujo po tem, da seobesi name in mi vsaj desetkrat zaporedoma pove štorijo o tem, kakoso prišli trije Italijani in so se stepli in on jih je kakopak ful namahal,tako da je prišla kar policija, on pa je zvito pobegnil skozi kuhinjood Čarlija … Tisti trije Italijani pa so najbrž doma v Italiji pripo-vedovali, kako so oni v Sloveniji namahali nekega domačina in jeposredovala policija, oni pa so bistro pobegnili skozi kuhinjo nekegalokala …

Doma, v postelji, sem razmišljala o dialogu z Biščakom …Jasno je, da mi ga je za vrat poslal Marko Jaklič. Kajti lobisti

nikdar ne pridejo kar sami od sebe, no, po eni strani pridejo tudizaradi sebe, kajti takoj ko zavohajo, da je njihov klient ogrožen, jejasno, da so ogroženi tudi sami, ker je pač ogrožen njihov posel zdoločenim klientom. Se spomnite, da sem vam v enem od prejšnjihpoglavij govorila o egoizmu, o tem, kako vsako stvar, ki jo delamo,

368 ANA JUD

v prvi vrsti delamo zase? No? Ampak kurirčki, lobisti, ki jih naokolipošiljajo velike živine in tisti, ki se imajo za velike živine, mi gredona živčke. Čeprav so takšni obiski rokomavhov skoraj vednozanimivi, kajti noben rokomavh ni dolgočasen. Vsi so zelo čebljavi,njihove ponudbe in ponudbice so zanimive, od njih se lahko velikonaučiš, le strašno moraš paziti, kaj in koliko sam poveš. Brez skrbi,da rokomavhi nikdar ničesar ne obdržijo zase. Vse bleknejo naprej.Komu? Seveda, kakšnemu multipomembnežu, ki jih plačuje tudi zato, da pohajajo naokoli in vohljajo za informacijami. Dialog zBiščakom je bil vsekakor zelo zanimiv, v njem pa velja izpostavititri zadeve:

1. Biščak me je prepričeval, da je Jaklič čudovita oseba, kar lahkorazumemo kot dejstvo, da ga je poskušal meni predstaviti v lepi luči,saj se Jaklič dobro zaveda, da se po tej knjigi več ne bo mogelpredstavljati kot priden fantek, ki ga skrbi edinole blaginja zavaro-vancev.

2. Biščak me je prepričeval, da danes v tej državi ničesar ni mogočespremeniti (z nobeno novinarsko zgodbo), kar je možno razumetitudi kot, ah, Ana Jud, pusti zgodbo o Vzajemni, to nima smisla, keritak ne bo nihče upošteval, kar boš objavila. Dopuščam to mož-nost … (po drugi strani pa se je potrebno zavedati, da je to ena odfint, ki jih ubirajo lobisti, ko želijo koga prepričati, da bi bilaobjavljena zgodba tako ali tako brez zveze; popolnoma isto finto jelani pri CVI-ju ubiral Zavrl, se spomnite, da me je prepričeval, da jePerenič majhna riba, in da se moram spraviti na velike ribe? No, toje bila takšna finta).

3. Biščak je še rekel, da Jaklič zelo dobro plačuje. Njega, in če bisama kaj naredila za Jakliča, bi tudi lahko dobila lepo plačilo. Kajbi jaz lahko naredila za Vzajemno? Nič. Nisem strokovnjak zanobeno področje, Vzajemna pa praviloma terja strokovne sodelavce.Dialog je bil v resnici poizvedovanje o tem, kaj imam o Jakliču v

369DOSJE ROKOMAVHI

knjigi, malo prepričevanje, da moja knjiga tako ali tako ne bo uspela,ne glede na to, kaj je v njej, kaj bo razkrila, za vsak slučaj pa šedokaj odkrita ponudba, da bo Jaklič plačal tudi meni, če bom fejstgrde stvari o njem opustila?

… hm …

Govorila sem z nekom in rekla, glej, človek očitno ponuja to into … kaj naj? On pravi: “Bi vzela njegov denar?” Odvrnila sem:“Ne, si nor, ne bi mogla … preveč pokvarjeno je.” Sogovornik jemenil: “Potem pa pojdi na policijo.” Okej … Na policiji poznamnekoga, ki se ukvarja z raziskovanjem organiziranega kriminala.Govorim z njim češ, imam to in to … če je kaj uporabnega … in onpravi, da bo poslal kriminaliste za gospodarski kriminal, pa bomotole poskušali rešiti. Nato se dogovarjamo. Kako bi to naredili? Bilahko naredili podobno zadevo, kot je bila afera Šuštar? Morda.Lahko poskusimo. Bomo videli … Kot veste, so nekdanjemudržavnemu sekretarju na ministrstvu za gospodarstvo Borisu Šuštarju,ki je bil podkupljiv, nastavili afero, v kateri je vzel denar, ampak bilje res tako neroden, da je denar vzel kar nekje zunaj, skoraj na cesti,policija, ki je bila o vsem obveščena, je zadevo fotografirala inga seveda nemudoma prijela. Od takrat naprej je najbrž vsem“kriminalcem” jasno, da se denarja, podkupnine, ne jemlje kar nacesti. Kaj mislite, zakaj so Šuštarja uspeli dobiti? Policija stvari nezna delati sama. Žal. Potrebuje nekoga, ki ji kaj izda, prišepne. Inkdo je izdal Šuštarja? O konkretnih imenih težko govorimo, čepravže vemo, da sta bila glavna človeka v LDS, s katerima je Šuštarkomuniciral, spet Gregor Golobič in Anton Rop. Zanimiva pa je tudiverzija, zakaj so LDS-ovci Šuštarja izdali. Glejte, kako so bili nori:njih namreč ni motilo, da je bil Šuštar podkupljiv in je za uslugeprejemal denar. Kje pa, to se je njim zdelo precej sprejemljivo. Njihje zmotilo, ko so izvedeli, da naj bi bil Šuštar Janšev špijonček.Menda je pridno odnašal pomembne informacije iz LDS. Na nos kJanši (mimogrede: mu je Janša tudi kaj plačeval?), po interpretacijah

370 ANA JUD

posameznikov naj bi celo snemal tajne sestanke LDS in posnetkedostavljal Janši, ki je bil takrat še v opoziciji in so bili tovrstniposnetki zanj kakopak dragoceno gradivo, ki mu je LDS pomagalonapadati in rušiti. Glede na to, da je Šuštar naokoli mahal z nekimiposnetki, je ta verzija morda točna. Nekaj pa drži: ker so se LDS-ovci Šuštarju želeli maščevati, in ker so vedeli, da je podkupljiv, sovedeli, da mu lahko v javnosti tako, da ga razkrinkajo, vrnejo največjimožni udarec. Ja, z informacijami ni dobro kar tako vsepovprektrgovati. Kar poglejte nekdanjega ministra Jožeta P. Damijana. Nevemo, zakaj je pravzaprav odšel s položaja novopečenega ministraza reforme, ampak nekdo je zatrdil, da naj bi preko borzno-posredniške hiše Medvešek&Pušnik kupoval delnice Telekoma intrgoval z informacijami, resnična. Izvedeli najbrž ne bomo nikoli,kaj se je zgodilo. Zagotovo pa vemo, da je moral Jože P. Damijan nazasliševanje na MNZ in … no, ko te povabijo tja, te zagotovo nepovabijo zato, da bi ti ponudili domače piškote in kakav, mar ne?

Vsekakor pa Boris Šuštar po aferi nima možnosti za popolnorehabilitacijo kariere. Javnost bo nanj vedno gledala kot na kri-minalca, čeprav ni nujno, da je še vedno podkupljiv. Upam, da ga jekaj izučilo in morda se je popravil. Ampak LDS-ovci so še enomaščevanje za Šuštarjevo domnevno vohunjenje za Janšo opraviliveč kot odlično. Saj je znano, kako vse so se informacije širile odLDS-ovcev. Recimo, enkrat sem bila ravno na vladi in sem na lastnaušesa slišala nekega LDS-ovca, kako je rekel drugemu LDS-ovcu:“Jah, bomo to vrgli Vladu, pa bo on potem zrihtal v javnosti …”LDS-ovca sta govorila o novinarju POP TV Vladimirju Vodušku.Kako mu bodo vrgli informacijo, on jo bo pa pograbil in preko tevejarazpihnil v afero. Žalostno. Najbolj žalostno je najbrž, da je Vladoinformacijo zgrabil brez razmišljanja, kaj stoji za njo …

NA PRIZORIŠČE STOPI TAJNA POLICIJSKA SODELAVKA …Mi, no, jaz in policija, pa smo se nato zmenili za posel. Sklenili smodogovor, da postanem tajna policijska sodelavka in tako doprinesemsvoj mali koristni delež tej “družbi”, v katero več itak ne verjamem.

371DOSJE ROKOMAVHI

Vsekakor je to še ena bizarna dogodivščina v mojem norem življenjuin najbrž je nima vsak, sploh pa jo ima le redko kateri novinar, zatonajbrž ne bo odveč, če zadevo opišem. Za radovedneže.

Sicer mi ni povsem jasno, zakaj se tajnemu policijskemusodelavcu sploh reče tajni policijski sodelavec, saj zadeva ne potekaprav nič tajno. Res je, da bi morala potekati tajno, ampak žal nepoteka tajno. Pod oznako “tajno” bi se namreč razumelo, da vem zazadevo jaz, pa še kakšen kriminalist, tožilec in preiskovalni sodnikin, no, to bi moralo zadoščati. Skratka, vse kar je več kot štirje ljudje,je v tovrstnih akcijah že absolutno preveč. Po moji oceni. Ki je resdaamaterska, ampak ravno iz tega vidika je razvidna tudi neučinkovitostdela policije oz. sistema, ki je še bolj amaterski. No, kako se zadevazačne? S tem, ko pristaneš na to, da boš tajni policijski sodelavec,moraš podpisati zajeten kup dokumentacije, v kateri potrdiš, da sestrinjaš z vsemi pogoji, ki jih postavi policija, skratka, s pričanji,ozvočenji in tako naprej. Vsi podatki, vse o tebi je zabeleženo inpodpisano. Skratka, ne moreš se zabavati, ker gre za resne stvari.Ko dokumentacijo podpišeš, se lahko požvižgaš na kakršno kolitajnost. Podpisana dokumentacija namreč leti na vse strani. Samasem podpisala, če se ne motim, 10 pogodb, te pa so potovale dopreiskovalnih sodnikov, tožilcev, policije, MNZ-ja in generalnepolicijske uprave (GPU). Skratka, računajte, da je za zadevo takojizvedelo vsaj 10 ljudi. Predstavljajte si, da imajo ti ljudje družine,da imajo prijatelje, kolege, s katerimi hodijo na kosila, kave, večerje,sestanke … skratka, ljudje se pogovarjajo in lahko se zgodi, damimogrede kaj izklepetajo. Sploh ni nujno, da zadevo izklepetajozanalašč. Vemo, da lahko pomembno informacijo blekneš karspotoma. Ponavadi pa je že to dovolj, da informacija konča tam,kjer nikakor ne bi smela. Kriminalistu sem rekla: “Gre tole do Matejain Romška?” Odvrnil je: “Najbrž tudi.” Zmrazilo me je. Uf, ko bostaMate in Romšek videla moje ime, ju bo zadela kap in bo akcija padlav vodo. Najbrž. Ali pa tudi ne. Ne vem. Nisem vedela. Strah, dabosta Jaklič in Biščak izvedela za akcijo, da bo zanjo izvedel Zavrl,ali pa da bosta izvedela Njavro in Oblak, je bil vseskozi prisoten.

372 ANA JUD

Ob tem je potrebno povedati, da je že iz tega vidika jasno, kakonerodno in okorno se policija spravlja reševat gospodarski kriminal.Nikakor nočem trditi, da so ‘mali’ kriminalisti napačni fantje, da soleni, ali da ne znajo reševati zadev. Ne, nikakor ne. Tisti, ki sem jihspoznala, so zelo v redu, vendar je sistem tako slab in čuden, da so‘mali’ kriminalisti skorajda brez moči.

Dejstvo je, da je v Sloveniji ogromno gospodarskega kriminala.To že vemo, mar ne? Pa veste, koliko ga policija v resnici reši? Naleto?

No, primite se za stol, ko boste prebrali: največ 5 odstotkov! Veste,kako je to malo? Ne veste? No, predstavljajte si, da ste zaposleni vnekem podjetju, kjer vas grdo izkoriščajo in vaša mesečna plačicaje le okroglih 100.000 tolarjev (neto). Malo, se strinjamo. Zelo malo,premalo. Zdaj si pa predstavljajte, da vam namesto teh 100.000tolarjev (neto) izplačajo le 5.000 tolarjev (neto). Verjetno bi znoreli,mar ne?

Zdaj se pa še vprašajte, zakaj ne znorite, ko vidite, koliko je vSloveniji gospodarskega kriminala, a se ga ne rešuje oz. ga policijana leto reši le največ 5 odstotkov? Zakaj ste tako ravnodušni dotega, do kriminalnega dogajanja v državi, v kateri živite?

Hkrati vemo, da slovenska vlada ukinja Komisijo za preprečevanjekorupcije in vse naloge prenaša na parlamentarno komisijo zapreprečevanje korupcije in na policijo. Kje je tu logika, ne vemo,vendar je jasno, da parlamentarna komisija ni usposobljena zareševanje gospodarskega kriminala, ker jo sestavljajo poslanci, kiznajo v parlamentu lepo govoričiti, v praksi pa niso poučeni okorupciji. Tudi policija gospodarskega kriminala ne more reševatioz. ga vsaj do zdaj ni reševala. V resnici gospodarskega kriminalanihče ne rešuje, ker ga je ob taki povezanosti rovov, ki so stkani vnaši plemenski skupnosti, praktično nemogoče reševati. Vsaj legalnoga je skorajda nemogoče reševati. Veste, s čim se v resnici ukvarjapolicija?

S čim se ukvarjajo tožilci, s čim se ukvarjajo preiskovalni sodniki?Ne, ne ukvarjajo se s tem, da bi kriminalce prijeli. Ne, kje pa.

373DOSJE ROKOMAVHI

Oni se ukvarjajo s tem, KAKO bi kriminalce prijeli.Ko se stvari zataknejo (in zataknejo se pri vsakem primeru

reševanja gospodarskega kriminala), pa pospešeno valijo krivdo enina druge. Policija na tožilstvo, tožilstvo na policijo, spet policija napreiskovalne sodnike, preiskovalni sodniki pa spet nazaj na policijo.Ali pa na tožilstvo. Saj je vseeno. Problem je SISTEM. Policija setorej ukvarja s SISTEMOM. Tožilci se ukvarjajo s SISTEMOM.Preiskovalni sodniki se ukvarjajo s sistemom. Kakšen SISTEM biubrali, da bi kriminalce prijeli? Kako bi zadeve naredili tako, da bibilo vse v najlepšem redu? Smešno. In hkrati presneto žalostno. Daje kriminalcem v naši državi z vato postlano ... In ravno zato, ker sevsi tako zavzeto ukvarjajo z zapletenim SISTEMOM, se stvari nerešujejo. Že to, da je potrebno podpisati toliko pogodb o sodelovanjus policijo, je popolni nesmisel, ki le ovira delo, saj povzroča dodatenpsihični pritisk, nelagodje in tako smo se tudi mi ves čas spraševali,joj, kaj če bo Jaklič izvedel, kaj če kdo izve … Glede na to, kakodobro razvejano mrežo ima Jaklič, ki ima zveze prav povsod, je bilnaš strah utemeljen. Dejstvo je tudi, da smo morali že na pripravoomenjene dokumentacije čakati več kot teden dni. Recimo, nadovoljenja za ozvočenje smo morali čakati več kot sedem dni. Je tonormalno? Se tako rešuje primere gospodarskega kriminala? Mendane. In na takšen način policija ne bo uspela nikdar reševati gospo-darskega kriminala. V enem tednu se lahko zgodi marsikaj. Tip lahkopobegne. Si premisli. Vse sorte se lahko zgodi. Recimo, kaj naj jaznaredim, če mi reče, ja, dobiva se jutri, da dobiš denar (podkupni-no) … jaz pa nimam urejenega ozvočenja! Kaj naj naredim? Naj murečem, joj, veš, ne morem jutri, a se lahko dobiva prihodnji teden,ko bo urejeno ozvočenje? Ne, tega ne morem narediti. Kaj si najtorej izmislim? Pri takšnih poslih se zadeve dogajajo hitro. Vsakršnomečkanje, zavlačevanje lahko zastavljeni primer uniči. Eden odkriminalistov mi je rekel: “Tako je to pri nas, vidiš zdaj.” Res je,vidim in upam, da bo iz tega primera še kdo videl neučinkovitostsistema.

Pravosodni minister Lovro Šturm ima moč, tudi Mate jo ima, lahko

374 ANA JUD

bi kaj postorili, da bi zadevo spremenili, mar ne?No, ko smo dobili skoraj vso potrebno dokumentacijo in oz-

vočenje, smo lahko začeli delati. Z Biščakom sva bila že prej nazvezi in za nama je ostala zabeležena korespondenca z elektronskimipismi in sms sporočili. Večinoma niso bila nič posebnega, razen tega,da je Biščak javil, da je Jakliča strah (mene, ah …), da sta za Jakličev(ne)utemeljeni strah bržkone kriva Oblak in piarovka Vzajemne PetraCotman, ki sta Jakliča bojda popolnoma prestrašila z zgodbami ozverinici Ani Jud, in da bo najboljše, če se vse zmenimo kar takole– posredno. Zadeva torej ni presenetljiva, saj zdaj že vemo, da Jakličumazane posle rešuje preko drugih, preko lobistov in rokomavhov.A vendar bi bilo dobro, če bi nam iz luknje uspelo izbezati pravnjega, Marka Jakliča, velikega pogumneža. Kako? No, seveda, prekoBiščaka. Njemu sem poslala sms: “Veš kaj, vseeno mi uredi kavo zJakličem.” Biščak se je strinjal, toda Jaklič je še kar naprej cvikal.Smešno. Če se spomnim na te trenutke, se mi Biščak pravzapravzasmili, ker se je moral po Jakličevem naročilu toliko ukvarjati zmano. Ko pa se spomnim, da Biščak za svoje delo presneto dobrokasira, in da tudi njega Jaklič plačuje z MOJIM denarjem iz Vza-jemne, me je vsakršno usmiljenje minilo. Seveda je Biščak ves časzatrjeval, da ga ne pošilja Jaklič, ampak treba je vedeti, da lobistinikdar ne skačejo okoli ljudi iz lastnega užitka, ampak je jasno, dajih pošiljajo njihovi naročniki. Ko me je lani jeseni takole začopatilFranci Zavrl, je tudi delovalo, da je prišel le zaradi sebe. A ni res.No, res je, da je po malem prišel zaradi sebe in ga je skrbelo zasvoje posle s podjetjem Perenič svetovanje, toda danes vem, da stase pred najinim sestankom z Gorazdom Pereničem sestala. Kaj stase pogovarjala, ne vem. Vem pa, da Zavrl nikdar ni bil navdušen nadPereničem, isto kot Janša ne, in po tej logiki sta se sestala le v nuji.Možna je le ta pot, da je bil Perenič pripravljen Zavrlu plačati, dame utiša in, no, saj jima je še kar dobro šlo od rok. Seveda pa imajorokomavhi tudi lastne interese, da zoprni pisci, kar jaz po mnenjunekaterih sem, ne tipajo po njihovih poteh. Kajti takoj, ko zmelješkakšnega naročnika, si s tem zmlel tudi njegove lobiste. Naročnik

375DOSJE ROKOMAVHI

plačuje lobiste, in če gre naročniku za nohte, lobist ve, da bo šlokmalu za nohte tudi njemu. Če ne drugega, vsaj denarja od naročnikaveč ne bo dobil.

Še enkrat sem vmes poslala sms Biščaku: “Kaj je zdaj s temJakličem?” Odgovoril je: “Z Jakličem se dobim jutri in ga vpra-šam …”

Nato so trajali dnevi težkega molka. Ker mi je založnik dihal zaovratnik, ker so mi dihali za ovratnik kriminalisti, ker so mi dihaliza ovratnik že vsi, ki so kakor koli vedeli za zadevo, sem Biščakusporočila, da dajmo zadevo izpeljati čim prej, da lahko že enkratoddam to prekleto knjigo na založbo. Biščak seveda ni vedel, dadelam za policijo. No, upam, da ni vedel …

V petek, 1. septembra sem Biščaku poslala sms: “Jutri?” On jeodpisal: “Jutri težko. Kvečjemu danes. Ampak pridi do mene. Spo-roči!”

No, lepa reč, sem si mislila, še to sem si zdaj nakopala na glavo,da moram hoditi k Biščaku domov. Sporočila sem kriminalistu:“Hoče da pridem k njemu domov? Kaj praviš?” Uf, policija je najboljnezadovoljna, ko hoče iti njihov tajni sodelavec h komu domov. Kajti,če se nečedni posli sklepajo v lokalu, se policija vseeno lahko prihulizraven. Kriminalistov ne morete spoznati kar tako, ker niso oblečeniv uniforme, ampak izgledajo kot popolnoma navadni ljudje inkriminalci v lokalu kriminalistov ne morejo prepoznati, razen če soimeli z dotičnimi že srečanja na štiri oči. Sama sicer nimam zadržkovdo tega, da grem h komu domov in moram povedati, da me ni strah.Sploh pa me ni strah Biščaka ali Jakliča. Policija pa ne pa ne pane … Sporekli smo se. Ostro. Ker so trdili, da je s tem lahko ogroženamoja varnost, jaz pa sem trdila, da moja varnost ne more biti nikakorogrožena. Nato so me začeli opozarjati, ja, kaj pa če te bo posilil?“Kdo?” sem vprašala. “Biščak? Ali Jaklič? Ah, ste smešni!” Prvotniplan je bil itak tak, da pride zraven še Marko Jaklič. Biščakova nalogaje bila, da sestanek uredi. Obljubil je, da bo. Biščaku sem se nato vsms sporočilu izgovorila, da zdaj, v petek, pa res ne morem, da pa biimela čas v nedeljo 3. septembra. Del resnice je tudi, da v petek, 1.

376 ANA JUD

septembra policija še ni imela zbrane popolnoma vse dokumentacijein snemalnik ni bil pripravljen (?). On, Biščak pa se ni kar takojvdal: “Sicer pa … Jaz bom danes pokonci do dveh, treh … Če uletiš,je okej, drugače pa v nedeljo …” Spet sem se razpisala, kako semdanes strašno zasedena (v resnici sem doma pisala tole knjigo, karpomeni, da se ne vem kako veliko nisem zlagala), on pa je odpisal:“Ni frke, se slišiva. Te pokličem v nedeljo …” Spet je šibala malakorespondenca med mano in kriminalistom, ki je hotel vedeti, čepride tudi Jaklič. Dobro, bom preverila še enkrat. Biščaku sem spetposlala sms sporočilo: “Pride tudi Marko? Povabi ga …” Biščak jeodpisal: “Bom.” Nato sem zapisala še nekaj bolj izzivalnega (kar bimogoče vžgalo; jah, v sili hudič tudi muhe žre …): “Lahko mu poveš,da mi je trenutno najbolj všeč črnogorski stil. Lahko tudi snema.Ampak, da ne bo zadeve takoj nesel na nos k Požarju.” Biščak jeodpisal: “Ma, za Požarja ne vem, te pokličem v nedeljo …” Rečeno-storjeno.

Do nedelje, 3. septembra, smo bolj ali manj postopali sem in tja,nato pa je Biščak javil: “Enkrat po 18.30. Bo to OK? Boš kaj lačna?”Seveda, saj to sem vedno, se je glasil moj odgovor …

Tako sem se zvečer – ob dogovorjeni uri – s taksijem odpravilado Biščakovega stanovanja. Komaj sem našla njegov blok, kajtiBežigrad mi ni niti najmanj znan in se sredi njega počutim kakorsredi labirinta. Ko sem prišla do Biščaka, je kuhal. Moram priznati,da je Biščak v resnici čisto v redu človek (razen tega, da ima včasihnotorično slabe trenutke) in na trenutke tole pišem s težavo, ampakpo drugi strani pa me spet daje – ej, Ana, kar ti ljudje delajo vVzajemni, je velik-velik šit …

V Biščakovem stanovanju sem ostala skoraj pet ur. Ubogikriminalisti – ki so morali v ta namen ves čas bedeti in se smukatipo Bežigradu gor in dol – so se mi resno smilili. A hkrati so mi šliprecej na živce, ker so me vsake toliko poklicali na mobilni telefonin preverjali, če je vse v redu. Pazite to, kako pri takšni akciji policijapreverja, če je vse v redu: pokličejo te in so popolnoma tiho. Kotmiši. Nič ne povedo v telefonsko slušalko, le čakajo, da ti njim

377DOSJE ROKOMAVHI

zavriskaš, da se imaš super! No, takšen je bil kakopak že predhodnidogovor med mano in policijo. Oni so me poklicali, potem pa semse morala jaz izgovoriti, ej, veš, kaj zdajle sem ful bizi, ker sem naeni večerji in bom poklicala potem, prav … Biščaku sem natonaložila, da me je klical eden od mojih stosedemnajstih tipov,ljubimcev, skratka, ha – ha. Seveda se Biščaku ni niti sanjalo, da jev moji torbici všit majceni snemalnik z majcenim mikrofončkom, kipresneto dobro vleče, samo posebej veliki šumi ga ne smejo zmotiti,ker lahko menda potem začne čudno brneti in so posnetki slabi. Kopolicija koga ozvoči, to sploh ni tako, kot vidite v kakšnih ameriškihnanizankah. Nikjer ni velikih snemalnikov in kombijev s prisluš-kovalnimi aparaturami. Zadeva je precej preprosta. Ti kriminalistomdaš torbico (čim manjša mora biti, da jo lahko kasneje položiš namizo oz. čim bližje k ustom ljudi, ki jih loviš, da je potem zvok paččim boljši, čim bolj jasen), oni pa ti v torbico, natančneje v njenonotranjo podlogo, všijejo majcen snemalnik z majcenim mikrofon-čkom in majceno baterijo, ki traja kar deset ur neprekinjeno. Kodobiš tako oboroženo torbico v roke, je snemalnik že prižgan insnema vse po vrsti (izključno zato je na tistih posnetkih posnetotudi nekaj smešnih opazk o mojem mačku, ki se mi je motal podnogami, ko sem se odpravljala v Biščakovo stanovanje, oboroženotorbico pa so mi kriminalisti že prej dostavili domov), zato morašpresneto paziti, kaj kje govoriš in s kom. Vse konča v rokahkriminalistov. No, naši posnetki so dobri, čeprav je bil Biščakpreviden in je večkrat omenil, ja, saj to bo tako ali tako vse v tvojiknjigi … Sama sem zadevo kakopak zanikala. Kaj pa naj bi drugega?Naj bi mu priznala, da bodo vse njegove besede v naslednjemtrenutku že na policiji?

Vmes, na posnetku, so tudi moje besede: “Spomni Jakliča na našposel.”, nakar Biščak zamomlja, da ga bo …

Nastali posnetki so dobri, čeprav je Biščak ves čas nabijal VanHalen in mi nato CD posodil še za domov (kdaj ga lahko prinesemnazaj?). No, posnetke, ki so nastali takole, pod nadzorom policije,ste sicer že lahko prebrali v poglavju ‘Levičar Janša pride … dobiček

378 ANA JUD

odide k Božu Novaku’. Sicer pa je na posnetku še velik kup‘uporabnih’ informacij o Financah, Mladini, o tem, s kom je …Njavro, o tem, s kom spi polovica Dela … in resno upam, da omenjeniposnetki nikdar ne bodo zapustili prostorov policije, ker je na njihprav lepo slišati tudi to, kako me Biščak živčno vpraša: “A bi kadilatravo?” Po nekaj popitih viskijih sem blagohotno dovolila, da je navildžojnt, ki sva ga nato prav fino pokadila, kriminalisti pa so me natozbadali, da sem se v nadaljevanju posnetka ves čas smejala še boljsimpatično, kot se bojda smejim sicer. Prava pokora. Ko sem zadevopri Biščaku opravila, sem posnetke najprej izročila policiji, nato semšla domov. Spat. Zaspala sem kot medved. V trenutku. Naslednjegadne me je strašno bolela glava. Zdelo se mi je, da imam namestobetice na vrat pripet betonski mešalec. To se zgodi, če človek nekadi (redno). Ko spet malce pokadi, ga lahko hitro zanese. Da ne bopomote: posnetki s priznanji o odtekanju denarja iz Vzajemne sonastali, še preden sva prižgala džojnt, zato prosim, da se bistri bralecvzdrži morebitnih pripomb o Biščakovi (ali moji) trenutni ne-prištevnosti.

Akcija pa se je nadaljevala.Naslednjega dne sem dobila Biščakov sms: “Sem te hotel

priklicati, pa imaš gsm izštekan … se slišiva …” Ker sem bila žepovsem prisebna, sem mu le odgovorila, da dajmo tole zadevo žeenkrat končat, da jaz lahko oddam knjigo, prav? Strinjal se je.Dokončno sva se dogovorila za sredo, 6. septembra. Vmes se jeponovno zataknilo. Pri preiskovalnih sodnikih. Namreč, odredba zaozvočenje se je nanašala na Marka Jakliča in nekaj glav na policijije bilo mnenja, da posnetki, ki so napravljeni z Biščakom, ne bodoveljali. Nasprotno so na tožilstvu menili, da so veljavni. Zdaj pa najčlovek razume SISTEM, po katerem se rešuje gospodarski krimi-nal … Vseeno smo se trudili pridobiti še odredbo za ozvočenje (šenekaj pogodb smo morali podpisati!) med dogovarjanjem z Bišča-kom. Tovrstne odredbe izdajajo, kot smo že omenili, preiskovalnisodniki. Ki so tudi le ljudje in se ravnajo vsak po svoje. Skratka,zdaj ste najbrž že ugotovili, da je sistem reševanja gospodarskega

379DOSJE ROKOMAVHI

kriminala v Sloveniji enako zmešan kot kakšna kura. Drži, da seljudje znotraj SISTEMA zmerjajo kot po tekočem traku. Imam smolo(ali srečo), ker poznam kar nekaj ljudi iz policije, tožilstva in sodstvain zato slišim vse sorte smešne zadeve. Ko se človek pogovarja spolicijo, ta vedno čveka, da so tožilci kozli, sodniki pa osli. Ko sečlovek meni s sodniki, ti mimogrede porečejo, da je policija kupbikov. Tožilci bodo tako ali tako rekli, da je vse skupaj prašičja farma.Če govorimo o ženskih pripadnicah znotraj SISTEMA, jih itak vsikličejo kar kure, krave ali koze. Skratka, SISTEM je prava kme-tija. In ker tistega dne, ko smo prekleto odredbo sodišča nujno po-trebovali, ni bilo v službi človeka, ki je izdal prvo odredbo zaozvočenje, ampak je bila v službi preiskovalna sodnica, ki si očitnoni dala kaj veliko dopovedati, se je vse skupaj skorajda sfižilo. Nekdoiz policije me je poklical, rekoč: “Ej, sranje je, una kura noče izdatiodločbe!”

“Katera kura zdaj spet?” sem vprašala.“Preiskovalna sodnica …,” je dejal človek.“Zakaj pa ne?” sem vprašala – jezno.“Ker ne verjame čisto, da ti pišeš knjigo …,” je razložil so-

govornik.“Kaj!?” sem se razjezila. Ampak kaj več od tega nisem mogla.

Odredbe za ozvočenje pri Biščaku tako nismo dobili, ampak posnetkivseeno veljajo … Upam. Če ne, bom zelo jezna. Jaz se bongamnaokoli kot idiot, nato pa te SISTEM na vsakem koraku le ovira. Bibilo pa zanimivo, če bi pravosodni minister Lovro Šturm, ki imasodstvo pod svojim okriljem, zdajle pojasnil, zakaj v resnici nismouspeli dobiti naloga za ozvočenje pri Jožetu Biščaku, če pa je biloše iz Lune jasno, kaj se dogaja!?

V sredo se je najprej odvil sms dialog z Biščakom …On – Če še velja in če ti ustreza enkrat okoli 20. ure?Jaz – No, kje, pa kdo vse, da se primerno upedenam …On – Kar pr meni … pa upedeni se …Jaz – Itak …On – Aja, še nekaj, boš kaj lačna ali samo žejna?

380 ANA JUD

Jaz – Jaz sem vedno oboje …Spet ista pesem. Spet k Biščaku domov. Jakliča ni bilo. Jasno. Se mije kar zdelo, da bo tako. Marko Jaklič, veš kaj si ti? Cvikator, kinaokoli pošilja druge. In jih za njihovo delo še plača z denarjem, kiga vzame zavarovancem. Strnjeni dialog, ki se je 6. septembra zvečer,med večerjo, odvil v stanovanju Jožeta Biščaka, pa je bil takšen:On – Franci je pokvarjen, Leo Oblak je pokvarjen …Jaz – To vem že sama. Oblak je eden najbolj pokvarjenih ljudi v tej

državi …On – Oblak vleče iz Jakliča take denarje, da si tega ne moreš niti

predstavljati …Jaz – Koliko?On – Zelo veliko, ne vem pa točno, pravim, jaz se ne vtikam toliko v

te igre … ti se sama zmeni z Markom, jaz se ne bom vtikal v stvari,ki jih imata vidva …

Jaz – Midva nimava nič …On – Ti še vedno misliš, da je mene k tebi poslal on, Marko …Jaz – Ne. Jaz ne mislim nič … (ker mi o tem ni treba razmišljati, ker

vem, da mi je Biščaka poslal Jaklič)On – Pa saj … veš kaj Ana … tudi če bi me poslal Marko k tebi, ti jaz

tega ne bi povedal … razumeš, ker se tega ne govori … saj sa-ma veš, kako ta posel teče … (no, eto, zdaj vidite? Zdaj razu-mete?)

Jaz – Seveda vem …On – Kdaj boš knjigo oddala?Jaz – Te dni …On – Kdo je glavna oseba v knjigi?Jaz – Odvisno … kakšna bo naslednja Jakličeva poteza … (no, med

drugimi tudi ti …)On – Ja … razumem … Drugače pa?Jaz – Francelj …On – Jah … saj …Jaz – A za Oblaka ti tudi kaj delaš?On – Ne …

381DOSJE ROKOMAVHI

Jaz – Nič?On – Ne. Pa tudi če bi delal, ti ne bi tega govoril … o naročnikih se

ne govori …Jaz – Aha, ja …On – Mislim … jaz res ne delam za njega …Jaz – Kdo pa dela za Oblaka?On – Misliš … svetovanja?Jaz – Ja.On – Nekaj malega mu včasih svetuje Damijan …Jaz – Nacevski?On – Ja.Jaz – Koliko se to plača?On – Ne vem …Jaz – … pa tvoj partner je v Odmevu … torej veš …On – Ma … saj veš, včasih je dobro imeti reklamo na Infonetu …Jaz – Aja, tako to gre …On – Ja … pa daj, saj vem, da imaš možgane vedno prižgane do

konca …Jaz – Jaz? Ah ne … zdajle jih sploh nimam, ful sem utrujena in

zaspana …On – Ah, Ana, ne, ne, kje pa … ti pa res ne, tvoji možgani se nikdar

ne izklopijo … ampak rekel sem ti, da se te jaz ne bojim …Jaz – Ampak on, Marko, se me pa boji …On – Jah …Jaz – Kaj? Saj mi konec koncev nihče ne more nič …On – Oh, Ana ne bodi tako prepričana …Jaz – Kaj? Kaj mi lahko kdo naredi?On – Marsikaj …Jaz – Kdo mi lahko kaj naredi? Kdo to dela?On – Zavrl, recimo …Jaz – Vem, kaj lahko naredi Zavrl. Vem, kaj je poskušal. On štarta

na psihologijo, na psihološki teror, saj pravim, da se je med štu-dijem psihologije očitno veliko naučil …

On – Marsikaj drugega lahko naredijo …

382 ANA JUD

Jaz – Kaj? Te skinejo tudi fizično? Eh, tega pa ne verjamem … vnaši državi ne …

On – Ej, veš kaj … pojma nimaš … pojma nimaš …Jaz – Kaj? A kaj načrtujejo proti meni?On – … fizično so sposobni odstraniti … so sposobni to storiti …Jaz – Ne verjamem, da bi se tako lotili tudi mene … Žensk se ne

lotijo tako. Ženske poskušajo diskreditirati drugače … jih prikazatikot nore, zmešane … in jih na ta način ustaviti … itak sem prevečrazvpita, da bi se me lotili takole … preveč hrupa bi povzročili inpo vsem tem bi bilo jasno, kdo bi stal zadaj … naš Francelj …

On – Ana, ti ne veš, kako se to dela …Jaz – Kako se to dela?On – … saj ni nujno, da konkretno naročijo, samo malo jim

namignejo, pojamrajo, da jim nisi všeč, pa te odstranijo …Jaz – Kdo to naredi?On – Imaš ljudi, ki to delajo …Jaz – Kdo pa to naroči? Zavrl to naroči?On – Zavrl, še kdo … marsikdo je sposoben …Jaz – Marko Jaklič?On – Marko ni zloben … je precej naiven …Jaz – Ja?On – Ja … Marko je v redu, zelo v redu …Jaz – Ja, verjamem …On – Oblak je pokvarjen, Zavrl je zloben …Jaz – Vse to že vem … vem, ker ju dobro poznam, predobro …

Skratka, to so bile že male grožnje. Kaj vse se ti lahko zgodi, čerineš nos tja, kamor ‘veliki’ ljudje v tej plemenski skupnosti nedovolijo. Nočejo, da rineš z nosom po njihovih poteh, ki so umazanein pokvarjene. Prav lahko se ti najbrž zgodi, da te nabunkajo kotMira Petka, da bi storilce odkrili in kaznovali, pa je v naši državinajbrž iluzorno pričakovati. Da te ubijejo, no, to pa ne vem. VSloveniji se ne more zgoditi Veronica Guerin. Ali pač? Rokomavhipri nas v glavnem igrajo na psihološke fore in res je, da te lahkouničijo tudi z njimi. Če se jim pustiš, kakopak. Če jim vrneš z enako

383DOSJE ROKOMAVHI

mero, se hitro izkaže, kakšni strahopetneži so. Napišeš jim, recimo,knjigo, pa zmrznejo. Ja, v medijih se o njih sicer nikdar ne bi odkritorazpisali, to si zapomnite, kajti rokomavhi imajo medije podnadzorom. Knjig pa ne morejo zaustaviti. To je za njih premoč. Lahkosicer poskušajo, ampak vsaj mene osebno danes več ni strah. Kaj mipa lahko naredijo. Pošljejo Darka Njavra? Kaj mi pa lahko DarkoNjavro naredi? Me vpraša, če potrebujem injekcijo? Mi pošljejoFrancija Zavrla? Kaj mi pa lahko Franci Zavrl naredi? Zdaj? Kaj?Mi spuca kljuko? Kaj še lahko naredijo? V resnici nič. Nemočni so.Knjige so dokaz, kako je moč v resnici relativna. Ljudje, ki so še donedavnega veljali za hobotnice, za morske pse, za najmočnejše mednajmočnejšimi, doživljajo razkritja. To jih boli …

Tistega večera pa je tudi mene strašno bolela glava …Biščak kar ni in ni ponovil nobene ponudbe za plačilo. Ponavljal

je, da naj se zmenim z Jakličem sama. Jaz pa nisem mogla reči, kjeje zdaj ta denar, ki ste ga ponujali prej, kajti to bi bilo že napeljevanjein v primeru napeljevanja reč na sodišču v trenutku pade. Takoj, kose pojavi dvom, postane kazenski postopek neizvedljiv. Nisem simogla privoščiti, da mi primer pade v vodo. Zaradi napeljevanja.Ali še huje, da na koncu sama prejmem kakšno kazensko ovadbo.Zaradi napeljevanja. In imela sem že polno glavo Biščaka … Po enistrani sem se spraševala, pa zakaj za vraga jaz to sploh počnem?Policija se že leto dni ukvarja s primerom Marka Jakliča, a se niuspela dokopati do njega, nato pridem jaz z nekimi informacijamiin na koncu izpade tako, da bi bilo v resnici boljše, če bi se zadevelotila sama. Nelegalno. Toda, bi mi vsaj uspelo. Takoj. Brez mečkanjain psihičnih pritiskov. Res je, da bi bila v tem primeru tudi samasoudeleženka v kaznivem dejanju, toda predvidevam, da se nobentožilec ne bi spravljal name, kajti naklepa kaznivega dejanja minikakor ne bi mogli dokazati, ker naklepa kaznivega dejanja nitinimam. Denar, ki bi ga najbrž že prejela, če za sabo ne bi vlačilaprikolice s policijo, tožilci in preiskovalnimi sodniki, bi lahkopreprosto podarila v dobrodelne namene. Ali pa ga vrnila nazaj vVzajemno. Da nesrečnim zavarovancem vsaj nekaj malega še ostane.

384 ANA JUD

Drugače lahko pričakujete, da bo Marko Jaklič v kratkem pobralvse. Zagotavljam. Kaj mislite, v čem tiči štos oz. zakaj hoče JakličVzajemno po vsej sili preoblikovati v delniško družbo? Mislite, daga v resnici skrbi za zavarovance? Ah, dajte no … On hoče le denar.Čim več denarja. Kajti, če bi ga v resnici skrbelo za zavarovance,“našega” denarja ne bi kar tako metal skozi okno, do Zavrla, Novaka,Biščaka in druge rokomavhe, mar ne? Preberite še naslednji dialog(6. september 2006) med mano in njegovim svetovalcem Bišča-kom …Jaz – Pa zakaj hoče Jaklič sploh preoblikovati Vzajemno v delniško

družbo?On – Da bo zaslužil, kaj pa drugega …Jaz – Ja, saj jaz poznam nekoga, ki se mu je hvalil, da bo z Vzajemno

toliko zaslužil, da bodo še njegovi vnuki bogati …On – Pa?Jaz – Ej, ne moti me, če dobro zasluži, privoščim mu, moti me, če

zasluži na račun opeharjenja zavarovancev … tudi mene, mimo-grede …

On – Jah, Ana, veš kaj …Jaz – … ko bo milijon zavarovancev …On – … ja, ko bo tista skupščina delničarjev Vzajemne, mi lahko

verjameš, da na skupščino ne bo prišlo milijon ljudi …Jaz – In tako bo on lahko pobral popolnoma vse …On – Tako je, Ana, tako …Jaz – … to je grozno …On – … in veš kaj je pri vsem skupaj najbolj zabavno?Jaz – Kaj?On – Da je to popolnoma legalno!Jaz – Res je, vem, da je to legalno … ampak nekaj moraš vedeti …On – Kaj, Ana? Kaj moram vedeti?Jaz – Jaz … bom na tisto skupščino prišla …

Vidite? Vam je zdaj mogoče jasno, zakaj se Jaklič tako trudi, dabi Vzajemno preoblikoval v delniško družbo? Poleg tega je že izfizičnega vidika težko predvideti, kje bi Jaklič lahko organiziral

385DOSJE ROKOMAVHI

skupščino, na kateri bi se zbralo skorajda milijon zavarovancev. Resme zanima, kam bi Jaklič stlačil skorajda milijon zavarovancev?Milijon je velika številka. To je že polovica prebivalstva Slovenije.Ima morda zavarovalnica Vzajemna kje skrito tako orjaško kongresnodvorano, da bi milijon zavarovancev povabila tja? Ne, mar ne? Takedvorane v naši državi nimamo. Take skupščine v naši državi fizičnone moremo organizirati. Mogoče bi jo lahko, če bi imeli izpeljanoinformatizacijo države in bi imel vsak zavarovanec doma svoj laptop.No, dobro, našla sem še drugo majceno rešitev, in ker sem takodobrodušna osebica, sem malo poračunala in ugotovila, da bi lahkoJaklič skorajda milijon zavarovancev povabil na velik piknik, kjerbi potem izpeljali to preljubo skupščino. Tako da bi res vsakzavarovanec dobil svoj delež. Namreč, saj ljudi načeloma ni težkostlačiti na majhno površino. Poglejte, če vzamemo okvirno številko,da je na svetu najmanj šest milijard prebivalcev (Evropa se resdastara, ampak islamisti se kar naprej množijo), in če vzamemo okvirnocifro, da je razdalja med Ljubljano in Kranjem okoli 30 kilometrov,lahko postavimo zanimivo tezo, da bi lahko vseh šest milijardsvetovnega prebivalstva stlačili v teh 30 kilometrov, če bi jih dali nakvadrat. Če damo 30 kilometrov na kvadrat, lahko namreč v vsakkvadrat zbašemo 6 ljudi in, eto, šest milijard jih imamo že na razdaljimed Ljubljano in Kranjem. Kje bi torej Marko Jaklič lahkoorganiziral skupščino, na katero bi lahko pripeljal skorajda milijonzavarovancev? Malo sem razmišljala s svojimi drobcenimi mož-ganskimi celicami, ki so mi tudi po naključju zrasle, in sem tudiugotovila, da bi bila letališka steza na Brniku pravšnja za skupščino.Če vzamemo okvirno mero, da je letališka steza na Brniku dolga 3km in široka okoli 30 m (govorim na pamet, izključno zaradiračunice), in če oboje zmnožimo, dobimo izračun, da bi moral Ja-klič v en kvadratni meter zbasati 10 zavarovancev, pa bi bilo vse vredu. No, če gredo zavarovanci postavat še na travo, ki je zasajenaokoli letališke steze, pa sploh ni problema. Skratka, moj skromnipredlog je, da bi bila skupščina, na kateri bi delili delnice Vzajemne,kar na Brniku, in če se bo to res zgodilo, potem prosim, da se to

386 ANA JUD

zgodi poleti, da ne bomo mi, zavarovanci, v snegu in mrazumoledovali za tisto pičico delnice Vzajemne. Pa tudi s kakšnokranjsko klobaso s senfom in vrček piva bi Jaklič lahko častil, da sebomo med čakanjem okrepčali. Saj to ne bo predrago: če lahko Jakličdaje milijone ljudem za nič ali zelo malo dela, lahko tistega čukaodšteje tudi za klobaso in pivo. Če kupuješ v grosistični nabavi,dobiš kranjske klobase, pivo in senf tudi ceneje. No, pa že ne moremodobiti Brnika, klobase, senfa in piva, naj bo poskrbljeno vsaj za vodo,da ne bomo dehidrirani potrebovali zdravniške pomoči, s čimer bizavarovalnici Vzajemna posledično nakopali samo še dodatnestroške. Če bo Jaklič vzel moj predlog za skupščino na znanje,obljubim, da bom poskrbela, da bodo prišli čisto vsi zavarovanci inbomo imeli pravi zavarovalniški žur, prav? Pa se vam sploh sanja,koliko denarja se obrača v Vzajemni? Veliko. Ogromno. Številkesicer variirajo, zato bomo postavili okvirno številčno postavko: vzdravstveni zavarovalnici Vzajemna se vsako leto obrne približno50 milijard tolarjev na leto. To so zdravstvene premije, ki jihvplačujemo mi, zavarovanci. Denar se nato porablja. V glavnem zastoritve, ki jih Vzajemna nudi svojim zavarovancem. Tukaj jepotrebno povedati, da je Vzajemna dobra zavarovalnica, da so njenestoritve kakovostne in nikakor ne želim trditi, da je Vzajemna kotzavarovalnica slaba. Ker sem tudi sama njihova klientka, iz lastnihizkušenj govorim, da je Vzajemna zavarovalnica, ki svojih za-varovancev ne pušča na cedilu. Sama sicer vplačujem majhne premijeza dopolnilno zdravstveno zavarovanje, če vržem oko na račune, kijih je zavarovalnica Vzajemna v zadnjih letih poravnala zame, pa soorjaški. Zdravstvo je v Sloveniji pač drago in nič čudnega, da smo izšaljivega reka, da moraš biti najprej bogat, če hočeš živeti, izpeljališe rek, da moraš biti bogat, če hočeš biti zdrav. Pomislite, kaj dobitez osnovnim zdravstvenim zavarovanjem, ki vam ga plačuje država(ali pa si ga plačujete sami, tako kot jaz). Kaj veliko ne. Res je, daosnovno zdravstveno zavarovanje krije vse stroške zdravljenja zaraka, denimo, pa za kakšne kronične bolezni, drugače pa gre velikoreči ravno na dopolnila zdravstvena zavarovanja. Sploh gredo v

387DOSJE ROKOMAVHI

večini primerov zdravila na taka zavarovanja in marsikomu se je žepripetilo, da je imel osnovno zdravstveno zavarovanje, kar pomeni,da je preglede pri zdravniku lahko opravil, ko pa je z zdravniškimirecepti pristopical na blagajno v lekarno, so mu rekli, da mora plačati,recimo, 10.000 tolarjev. V Sloveniji živi veliko ljudi, ki nimajo tolikodenarja, da bi si privoščili plačilo zdravil. Žalostno, mar ne? A takoje. In če si ne morejo privoščiti nakupa zdravil, ki jih sicer po-trebujejo, kako lahko potem govorimo, da je kakovost zdravstva vnaši državi na visoki ravni? Poleg tega se spomnim, da se je politikane tako davno tega poigravala z mislijo, da bi si morali ljudje nekaterazdravila, denimo, pomirjevala, antidepresive, antipsihotike, plačevatikar sami. Če bi se to zgodilo, bi se slovenski narod najbrž v letu dniprepolovil, saj bi se število samomorov povečalo. Ljudje, ki trpijoza hudimi depresijami in duševnimi motnjami, so že tako ali tako vštevilnih primerih onesposobljeni za normalno delo, normalnoživljenje in zaslužek, ki bi jim normalno življenje omogočal. Kakonaj potem še plačujejo zdravila, ki so draga kot žafran? Pa tudi zdopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem ne dobiš vsega. Recimo,zobozdravnika moraš prav oderuško plačati, če hočeš imeti zdravezobe. Ko so mi rasli modrostni zobje (in imela sem resno smolo, kerso mi začeli vsi štirje poganjati v istem času), mi je prijaznizobozdravnik za puljenje vsakega od štirih čekanov, ki so se mizabubili nekje v ozadju dlesni, zaračunal med 12.000 in 15.000tolarjev. Res je, da bi lahko prišla skozi tudi povsem zastonj, ampakna stomatološki kliniki, kjer ruvaje takšne zobe tudi zastonj oz. le znavadnim zdravstvenim zavarovanjem, so mi po pregledu zoprnopovedali, da še nisem dovolj zabuhla, če me pa boli, pa to njih nične briga. Žalostno. Dolga leta je naše zdravstvo funkcioniralo ponačelu, da bolečina ni prioriteta, ampak je prioriteta, recimo, lesmrtna ogroženost in tako naprej. To je bedarija. Kako naj normalnofunkcioniraš, če te nekaj grozovito boli? Ne moreš, ker si onespo-sobljen. No, v zadnjem času se je to v zdravstvu vsaj po mojih opa-žanjih malce popravilo; če ne drugega, lahko v kakšnem zdravstvenemdomu vidimo obešen plakat, na katerem piše, da je bolečina prioriteta,

388 ANA JUD

in da je potrebno poskrbeti, da ljudje ne bodo čutili bolečine. Todana stomatološki kliniki v Ljubljani je bilo zobozdravnikom pravvseeno, če mene boli ali ne in sem si morala puljenje modrostnihzob plačati sama. Si predstavljate? Da si moraš puljenje zob, ki jihtako ali tako nikdar nisi želel imeti, še drago plačati. A pustimo to.Zaenkrat. Trenutno vprašanje je Vzajemna in tistih 50 milijard to-larjev, ki jih ta zavarovalnica letno obrača. Če bo njen sedanjipredsednik uprave Marko Jaklič pobral delnice Vzajemne (no, najbržres ne bo vseh pobral sam, kaj malega bo že pustil za kakšne prijatelje,morda Lea Oblaka? Ne trdim, sklepam, predvidevam …), potemmoramo vedeti, da bo teh 50 milijard tolarjev padlo v njegov žepek.50 milijard je ogromno, res ogromno denarja. Jaz toliko denarja šenisem videla na kupu in sklepam, da toliko denarja na kupu ni videlše marsikdo, ki zdajle prebira tole knjigo. Večina ljudi nikdar vživljenju ne uspe videti na kupu toliko denarja. Lahko pa ta denarpretopimo v kaj drugega. V nekaj, kar je oprijemljivo, nekaj kar silahko predstavljate. V stanovanja, recimo. Stanovanje je pač nekaj,kar vsi potrebujemo, če nočemo pristati med klošarji. In kolikostanovanj bi lahko dobili za 50 milijard tolarjev? Če vzamemo vračun povprečno stanovanje, ki meri 75m2, kar pomeni, da jeprimerno za mlade družine – kajti mlade družine so, kot je znano, vnajvečjih stanovanjskih stiskah – in recimo, da je lokacija stanovanjanekje v ljubljanski Šiški, potem ugotovimo, da bi lahko s 50milijardami tolarjev kupili v Šiški kar 2000 stanovanj. Pardon, kobo Vzajemna preoblikovana v delniško družbo, si bo lahko celo Šiškokupil kar Marko Jaklič, če se malce pošalimo. Čeprav zadeva šezdaleč ni smešna, ampak prej tragična.

Posnetek pogovora z dne 6. septembra 2006 pri Biščaku doma paje za več kot dve uri krajši od posnetka, ki je nastal dne 3. septembra2006. Res me je preveč bolela glava. Kar je razvidno iz posnetka.Čeprav je Biščak želel, da še ostanem, sem se poslovila in seodpravila domov. Na vratih sem še enkrat rekla: “Opomni Marka nanaš posel.” Biščak je prikimal in odšla sem. Nisem poklicala taksija.Na varni razdalji za Bežigradom me je pričakal kriminalist. V želodcu

389DOSJE ROKOMAVHI

sem imela slab občutek, kajti več ljudi mi je zatrdilo, da naj bi bililjudje, kot je Marko Jaklič, sposobni dati ljudi tudi slediti. Jihposprejati? Spomnite se, kaj sem prej napisala; kaj so storili DušanuKidriču … Jaz pa ponoči, v temi, sama opletam po Bežigradu gor indol. Nikjer ni bilo žive duše. Hodim.

Hodim …Nato se je pred mano pojavila neka gospa, ki je ponoči sprehajala

svojega psa. Te živali mi niso pretirano pri srcu. Raje imam mačke.Ko me je pasja mrcina v temi zagledala, se je s cvilečim laježemkakopak hitro obregnila vame. Psi pač načeloma ne marajo mačk.Zadrla sem se: “Ej, kdor koli ima tega psa, naj ga da na štrik! Psi nesmejo letati takole naokoli!” Gospa (lastnica psa) se je začela izteme ščeperiti: “Saj je čisto priden, nič vam ne bo storil …” Aha …poznamo mi take pse, vsi so najbolj pridni, najbolj prijazni, natopa ti raztrgajo polovico obraza … Razjezila sem se: “Čisto ničme ne briga, kaj vi mislite o psih! Takoj ga primite!” Gospa je zgra-bila psa in ga dala na vrvico, nakar je za mojim hrbtom zarikal mo-ški glas. Obrnila sem se, ampak bilo je pretemno, da bi ga jasnovidela. Ravno tako je bilo vse skupaj videti že resnično čudno.Kot prava zona somraka. Videla sem le to, da je moški stopal zamano. Ko je videl, da sem se obrnila, pa se je obrnil k nekemuavtomobilu in zdelo se je, da ga je nameraval odkleniti. Mordani bilo nič. Morda pa je kaj bilo. Ne vem. Ne morem dokazati. Kosem prilezla do kriminalista, sem se sesedla v njegov avto in rekla:“Glej, ne vem, kako za boga mi je uspelo, da sem si vas nakopalana glavo, ampak prekleto utrujena sem in rada bi se naspala, prav?”On je odvrnil: “Ej, ti sploh ne veš, kako sem šele jaz utrujen in ka-ko bi jaz rad spal!” Verjamem mu. To delo človeka izčrpa. Stres,pač.

Doma sem padla v posteljo in se zamislila …Je sploh še kakšna možnost, da tole izpeljemo? Kaj če je Jaklič

izvedel za vso prekleto reč? To je edina logična teza: zakaj bi najprejpred mano cvikal, ponujal denar in pošiljal Biščaka, da opravi z mano,sam pa še vedno cvikal … nato pa se začenja dozdevati, da tudi z

390 ANA JUD

Biščakom nekaj ni v redu. Naredila sem nov korak. Poslala semBiščaku sms.

Nov sms dialog med mano in Biščakom …Jaz – Glej, do petka počakam, dlje pa sigurno ne …On – Nisem navajen, da mi kdo postavlja roke …Jaz – Sem človek trdnih dogovorov ali velikih pizdarij …

To je res. Ne verjamete? No, vprašajte Zavrla … Lani junija semmu poslala sms: “Če me zajebeš, bom naredila pizdarijo!” On mi jedva meseca pozneje začel ta sms metati pred nos češ, a ti sploh veš,kako si ti mene prestrašila … Ah, ubogi Zavrl. Nežna dušica. Natosem zaspala. Kot sem se ulegla v posteljo, tako sem se zjutraj tudiprebudila. Zgleda, da se ponoči nisem premaknila niti za ped. Kakopotemtakem šele spijo kriminalisti, sem se vprašala? Težko? Najbrž.Stres. Skrbi.

Kaj se je zgodilo naslednjega dne? Še dodaten stres. Na policijiso se strašno skregali. Nič novega. Ja, spet je bilo malo premaloinformacij na posnetkih, so menili. Tožilstvo je spet menilo, da jena posnetkih dovolj informacij. Ej, ljudje, zmenite se že enkrat,prosim lepo, prav!? Jaz sem utrujena! Poln kufer imam vas in vašegaokornega SISTEMA! Če bi delala sama, bi zdajle že končala,razumete!? S policijo je težko delati. Res. Totalen kaos. Popolnaneučinkovitost. Recimo, že od lanskega decembra ima policija vrokah kazensko ovadbo, ki jim jo je posredovala Komisija zapreprečevanje korupcije, v njej pa se neznanim odgovornim ose-bam Vzajemne očita, da so med novembrom leta 2004 in januar-jem lani z lažnim prikazovanjem pri propagiranju in ponujanju“preoblikovanja” sklenjenih pogodb o doživljenjskem dopolnilnemzdravstvenem zavarovanju v nove, dvanajstletne pogodbe o dopol-nilnem zdravstvenem zavarovanju, svojim 130.000 zavarovancemzamolčale dejstvo, da s takšnim “preoblikovanjem” izgubijo pravicodo povračila t. i. matematičnih rezervacij iz že sklenjenih pogodb odoživljenjskem dopolnilnem zavarovanju in tako spravile v zmotookoli 65.000 zavarovancev, da so se v škodo svojega premoženjaodpovedali omejenemu upravičenju iz že sklenjenih doživljenjskih

391DOSJE ROKOMAVHI

zavarovalnih pogodb ter je za njih nastala skupna škoda v zneskunajmanj 5.731.500.000 tolarjev, kar je znesek, ki si ga je Vzajemnaprotipravno prilastila in so tako neznane odgovorne osebe Vzajemnestorile kaznivo dejanje goljufije. Neznane odgovorne osebe Vza-jemne so seveda vodstvo Vzajemne oz. spet Marko Jaklič. No, izprve roke lahko povem, da ovadba poležava na policiji in z njo se nedogaja nič. Menda se je policija, ko je ovadbo Komisije za pre-prečevanje korupcije prejela, izgovarjala, zakaj bi bilo to splohpotrebno delati … pa da oni tega ne bodo delali … in tako naprej …No, a zdaj vidite, kaj se dogaja z ovadbami, ki pridejo na policijo?Nič. V predale romajo. Ležijo tam in čakajo, da se šefi policijespomnijo, da bi pa mogoče tu in tam vseeno kaj naredili. Res,Romšek, kaj praviš? Ni tole vse skupaj malce čudno? Mar ne bimoral ravno ti, kot generalni direktor policije, poskrbeti, da se zadeverešujejo? Ne boš, mar ne? Saj vemo, zakaj je Romšek šef policije.Ker je bil v vseh prejšnjih službah presneto dobro poslušen in jevedno postoril vse tako, kot so mu naročili njegovi nadrejeni, kajne?Danes Janša in Mate na policiji očitno potrebujeta takšnega človeka.Ki dela le tisto, kar mu naročita, mar ne? No, potem pa naj zdajJanša in Mate povesta Romšku, da bi bil že enkrat čas, da se kazenskeovadbe, ki pridejo na policijo, začnejo reševati. Razen, če Janša inMate nočeta, da se stvari v naši državi začnejo reševati … Žal zgleda,da Janša in Mate res nočeta, da se kazenske ovadbe rešujejo. Zakajse ovadba, ki jo je vložil Kos, ne rešuje? Zakaj se ne rešujejo ovadbe,ki jih je vložil Šoltes? Zakaj se ne rešuje ovadba, ki je bila spisanazoper Leonarda F. Peklarja? Sploh ni pomembno, če ste vi vsi medsabo na smrt skregani in se ne marate: to na delo ne bi smelo vplivati!Koga pa briga, če se Kos in Janša ne marata? Je to sploh pomembno?Ne. Na delo to ne bi smelo vplivati in pika. Mene pa kliče nekdo izpolicije, rekoč: “Radi bi imeli tvojo pogodbo, ki jo imaš z založbo!”Kaj? “Kaj!?” vprašam presenečeno. “Zakaj pa potrebujete mojopogodbo?”

“Ja, da bodo naši čisto sigurni …,” poskuša pojasniti človek.“Kaj bodo čisto sigurni … kaj?” se razjezim.

392 ANA JUD

“Vate. Oprosti. Da nisi ti kaj z njimi …,” se opravičuje človek.No, a vidite zdaj, s čim se ukvarja policija? Preverja mene, ne da bise resno lotila Jakliča! V redu, kar se mene tiče, me sicer lahkopreverijo od glave do pet. Ničesar ne skrivam. Res je, da imam napoliciji iz preteklosti čuden zaznamek, drugače pa sem čista. Enkratso me starši vtaknili med pogrešane osebe. V resnici nisem bila pravnič pogrešana, ampak sem le malce izginila, tako kot včasih, ko mita plemenska skupnost zleze čez glavo, pač izginem. Ampak, so medokaj hitro izsledili v Portorožu in nasploh je čudno, ko se pred tabopojavi policija in ti reče, a ste vi ta in ta, jaz pa, ja, jaz sem ta in ta,zakaj pa … oni pa, ja, ste pogrešana oseba … Aja? No, zadeva se jena tej točki končala tako, da smo tožilstvu poslali mojo pogodbo zzaložbo in nato je bil mir. Nato so verjeli. A zdaj, ko je tukaj knjigaverjamete? A vidite? Se mi je pa istega dne zgodilo še nekaj boljčudnega. Izgubila sem sončna očala. Svoja najljubša sončna očala.Saj načeloma to ne bi bila takšna katastrofa, če ji ne bi sledil dvoumendialog z Biščakom. Ker sem bila nazadnje pri njem, in ker sem imelapri njem svoja najljubša sončna očala s sabo, sem mu poslala sms …Jaz – A sem jaz pozabila mogoče sončna očala pri tebi … Drugje kot

v kuhinji nisem bila …On – Ne. Sem vse pogledal. Mogoče si jih pozabila v taksiju … (v

taksiju sploh nisem bila, ker me je domov peljal človek s policije)Jaz – Mogoče. Šit.On – Ma, pokliči taksi službo … (okej, Biščak, se zafrkavaš? Katero

taksi službo naj kličem; slovenska policija?)Jaz – Ja, saj jo bom … (poklicala sem kriminalista … si ti videl

moja sončna očala?)Moja najljubša sončna očala so se vsekakor vdrla v tla. Nikjer jih ni.No, nič hudega. Kar se tiče Marka Jakliča, pa so možnosti, da bi sezrinili še dlje, kot smo se zrinili, izjemno majhne. Vsaj kar se menetiče. Očitno. Kje je informacija o nastavljeni zanki za Marka Jakličaušla izpod nadzora, ne vemo. Možno je, da je ušla s policije. Možnoje, da je ušla s tožilstva. Tudi to je možno, da so naši telefoni podnadzorom, saj kot sem že prej zapisala, do podrobnosti, s kom ste

393DOSJE ROKOMAVHI

bili kdaj na zvezi, dandanes ni težko priti. Tudi v Sloveniji je “velikibrat” doma. Žal. No, povsem mogoče pa je, da je informacija ušlaod preiskovalnih sodnikov? Nikakor nočem nikogar obtoževati, todadejstvo je, da informacije uhajajo od vsepovsod in za akcijo je vedeloabsolutno preveč ljudi. Jaklič pa ima, kot smo že poudarili in kot stedo sedaj že lahko razbrali, zveze povsod. Ker vse plača. Za denar paso ljudje pripravljeni početi marsikaj. No, morda pa informacija niušla. Morda se je Jaklič umaknil zato, ker se je pač ustrašil. Vse jemožno. Jaz sem nepredvidljiva. Jaklič pa zvit.

Vemo, da je bila Vzajemna že večkrat na vrhovnem sodišču, inda je Agencija za zavarovalni nadzor Marku Jakliču že želela odvzetilicenco. Sporne stvari, ki se dogajajo v zavarovalnici Vzajemna torejniso prazne čenče in niso moja domišljija. V Vzajemni se dogajajohude nečednosti, a kaj, ko je sistem takšen in Jakličeve zveze takomočne, da se Vzajemna vsakič izogne težavam. V sredo, 28. junija2006, je spletna stran Vzajemne objavila sporočilo, da Marko Jakličpo zadnji odločitvi vrhovnega sodišča ostaja na vrhu Vzajemne.Marsikoga je ob tem zmrazilo. Sporočilo se je glasilo: “Vrhovnosodišče RS je v tožbi predsednika uprave Vzajemne mag. MarkaJakliča proti Agenciji za zavarovalni nadzor (AZN) odpraviloodločbo in s tem očitke, ki jih je agencija navedla kot razlog zaodvzem licence. Odločitev vrhovnega sodišča pomeni, da mag.Marko Jaklič ohranja licenco in tako ostaja prvi mož upraveVzajemne. Zoper odločitev vrhovnega sodišča ni možnosti pritožbe.”Nato je udarnemu sporočilu sledila še razlaga: “V zvezi z obvestilomo odprtju osebnih računov oziroma t. i. certifikati je vrhovno sodiščepresodilo, da predsednik uprave Vzajemne ni kršil določb veljavnezakonodaje, kot mu je bilo očitano v odločbi AZN. Pogodbo zministrstvom za delo za zavarovanje vojnih veteranov je po mnenjuvrhovnega sodišča Vzajemna odpovedala skladno s pogodbo, zatoto nikakor ne more predstavljati kršitve zakona. Glede obveščanjazavarovancev in priložitve pisemske ovojnice pa je vrhovno sodiščeodločbo AZN odpravilo, ker ni vsebovala zadostne argumentacijeza presojo, ali gre res za hujšo kršitev. Vrhovno sodišče namreč meni,

394 ANA JUD

da bi šlo za hujšo kršitev le v primeru, če bi ugotovljena kršitevpovzročala resnejše posledice za varno poslovanje zavarovalnice inizpolnjevanje njenih obveznosti za zavarovance. To pa se v primeruVzajemne ni zgodilo.” V Vzajemni so se pohvalili, da so takšnoodločitev vrhovnega sodišča tako ali tako pričakovali. “Nadejali smose takšne odločitve, saj smo vse do zadnjega verjeli v pravno državo.Ne bi se želel ozirati v preteklost in znova pogrevati vsega, kar se jedogajalo. Za Vzajemno je ključna prihodnost in njen nadaljnji razvoj.S tega vidika je pomembno, da se čim prej preoblikuje v delniškodružbo in da državljani, ki nam zaupajo, dobijo svoje delnice, jetakrat izjavil Jaklič in še poudaril, da bi morala slovenska vlada čimprej uresničiti svojo zavezo iz marca sprejetega zakona, to pomeni,da bi morala vlada v letu dni pripraviti poseben zakon, ki bo določalpogoje za preoblikovanje Vzajemne v delniško družbo.Preoblikovanje Vzajemne je po njegovem mnenju nujno za njennadaljnji razvoj in konkurenčnost na trgu. Kaj je pri razsodbahvrhovnega sodišča v primeru Vzajemne narobe?

Narobe je dejstvo, kako potekajo sodbe na vrhovnem sodišču innarobe je, da nihče ne preveri, kakšne so Jakličeve povezave s sodišči.Žal. Tudi na sodiščih ima Marko Jaklič dobre zveze. Recimo, Jakličevzelo dober prijatelj je nekdanji predsednik ljubljanskega okrožnegasodišča Aleš Zalar, ki ima danes vrsto težav, ker ni po godupravosodnemu ministru Lovru Šturmu. No, Jakličevi in Zalarjevi paimajo na Korčuli vikende. Skratka, Jakličevi in Zalarjevi dopustujejoskupaj. Če skupaj dopustujejo, to hkrati tudi pomeni, da se najbržtudi marsikaj pomenkujejo. Seveda nočem trditi, da Zalar pomagaJakliču na sodišču, ampak zanima me, ali je Zalar seznanjen zodtekanjem denarja iz Vzajemne? Kaj Zalar pravi na to, da Jakličvsak mesec pobira iz Vzajemne denar in ga daje Zavrlu in drugimtrgovcem z informacijami? Kaj pravi Zalar na dejstvo, da je Jakličveč ljudem grozil, da je grozil GZS, ker se niso hoteli ukloniti, pa jezoper njih v časniku Dnevnik naročil več člankov? Kaj pravi Zalarna dejstvo, da je Jaklič sam napisal nekaj člankov o Francu Koširjuin Andreju Bručanu in jih objavil v Direktu? Kako gleda Zalar na

395DOSJE ROKOMAVHI

dejstvo, da je Jaklič leta 2002 sodeloval pri politično motiviranemmedijskem linču predsedniškega kandidata Franceta Arharja? Kajpravi Zalar na dejstvo, da ima Jaklič v Selu na Polhovim Gradcemčrne gradnje, zoper katere je inšpekcija že spisala odredbe za rušitev,a jih je ministrstvo za okolje vsakič znova zavrnilo, ker naj ne bibile pravilno napisane? Samo ena zadeva je moteča: če Zalar vse tove in ne ukrepa, nosi del krivde, saj vemo, da je po kazenskemzakoniku kriv tudi tisti, ki je s kaznivimi dejanji seznanjen, a zopernjih ne ukrepa, mar ne? Vendar ponavljam, v primeru naveze medJakličem in Zalarjem ne moremo postavljati konkretne trditve, kajtimogoče je, da sta res samo prijatelja in nič več od tega … Bi bili paveseli, če bi Zalar odgovoril na zgoraj zastavljena vprašanja. Večjonavezo lahko morda potegnemo med Jakličem in vrhovnim sodnikomMiodragom Đorđevićem. To je vrhovni sodnik, ki je nazadnje, ko soJakliču hoteli odvzeti licenco, razsojal o Vzajemni. Žal je zadevasumljiva. Vemo, da je ljubljansko sodišče majhno in se vsi med sabopoznajo. Da so sodbe v primeru Vzajemne nelogične, se je sicer žemarsikdo obregnil, a zgodilo se spet ni nič. Sodbe na vrhovnemsodišču potekajo v obliki senata, ki ga zasedajo trije sodniki in smolaje, da imamo v Ljubljani, kolikor je znano iz njihove spletne strani,le tri vrhovne sodnike, ki se ukvarjajo z gospodarskimi zadevami.Eden od njih je Đorđević, ki je potrjeno zelo dober prijatelj MarkaJakliča. V preteklosti naj bi tudi poslovno sodelovala. Seveda jevprašanje, kako lahko takšen sodnik potemtakem razsoja o primeruVzajemne? Kako?

Zanimive so tudi povezave z nekaterimi drugimi strokovnjaki.Vemo, da so za Jakliča oz. za Vzajemno študije pisali številni. Mednjimi tudi Mrkaić, vendar je bilo njegovo plačilo v primerjavi zizplačili, ki naj bi ga bili prejeli drugi, minorno. Prejel je le 750.000tolarjev za študijo, ki mu je vzela dva meseca dela. Pa še takrat se jeJaklič bojda obnašal kot pravi škrtec in mu je najprej želel plačati leokoli 500.000 tolarjev, a je Mrkaić rekel, da je to absolutno premalo.

No, za Jakliča je študije pisal tudi Maks Tajnikar, študijo, ki jeletos dvignila največ prahu, pa sta mu spisala nekdanji ustavni sodnik

396 ANA JUD

Lojze Ude in profesor z ljubljanske pravne fakultete Franc Grad.Hkrati je v javnosti prišel podatek, da naj bi Zmago Jelinčič Plemenitiprejel od Marka Jakliča 62 milijonov tolarjev (številke sicer variirajo)podkupnine, v zameno za to pa naj bi SNS podprla Jakličevozavzemanje za preoblikovanje Vzajemne v delniško družbo. Gledena to, da je Jelinčič s tisto študijo veselo mahal v parlamentu, gledena to, da vladajoča koalicija Jakliča ne podpira, ker Janša tega očitnone dovoli in glede na to, da je mesece pozneje Jaklič najavilkandidaturo v občinski svet na lokalnih volitvah – na listi SNS, jevez precej očitna. Jelinčič se me je v trenutku, ko sem želela izvedetikaj več o študiji, začel izogibati kot hudič križa. Ja, študije ni večnašel, ko sem ga prosila, če mi jo da. Rekel je, da jo je nekam založil.Tudi na Vzajemni študije več niso našli. Smešno. Kar izginila je.Tako dragocena študija je očitno kar noge dobila in odšla, ali kako?Čudno. Kako v naši državi izginja pomembna dokumentacija. Vemo,da ima Jelinčič rad denar in iz prve roke lahko povem, kako je predleti, ko smo še poznali in cenili nemške marke, prišel k nekemuLDS-ovcu in mu rekel: “Dajte mi 500.000 nemških mark, pa gremven iz politike!” LDS-ovec se je začudil, ampak kasneje, na kosilupri tedanjem premierju Drnovšku, je Jelinčičevo idejo omenil. ADrnovšek naj bi na Jelinčičevo željo po nemških markah le zamahnilz roko in rekel: “Veš kaj, če bi jaz imel 500.000 nemških mark, bijaz šel ven iz politike!” No, če vse skupaj seštejemo, mimo teze, daje Jaklič Jelinčiča plačal, pač ne moremo. Nenavadno, da se to niko-mur ne zdi čudno. No, medijem se je nekaj časa zdelo čudno, vendarso, kot običajno, spet hitro potihnili. Da bi pa pravna študija stala 62milijonov tolarjev? Nemogoče. Pravna študija ne more toliko stati.Ali pač? Kam je šel denar? Kje se je denar vzel? Kako je potoval?Za primerjavo lahko povem, da trenutno Urad za makroekonom-ske analize in razvoj (UMAR) pripravlja študijo o reformah, ki joocenjujejo kot eno od najdražjih študij, kar so jih kdaj naredili vnaši državici. Njena cena je okrog 13 milijonov tolarjev. Skratka, pologiki zdrave pameti je torej nemogoče, da bi študija za Vzajemnostala 62 milijonov tolarjev. Ali pa je stala manj, pa je bil preostanek

397DOSJE ROKOMAVHI

denarja za nekaj drugega? Morda za predvolilno kampanjo SNS?Trdne teze ne moremo postaviti, dokler ne bo preverjena transakcija,kako je denar šel iz Vzajemne in kam se je iztekel. Vemo, da nakazilapri takšnih plačilih nikdar niso neposredna, ampak jih poskušajodotični skriti preko različnih podjetij in inštitutov. S prelivanjem izenega bančnega računa na drugega lahko resnico o resnični trans-akciji hitro zameglijo. Vendar pa je nekaj res: Vzajemna propada.Če bo šlo tako naprej, bo najbrž potonila. Dobiček Vzajemne iz letav leto pada. Leta 1999 je bil, denimo, 3.166.733.000 tolarjev, leta2003 je bil 2.002.398.000, lani –1.728.191.000, letos pa se beleži ževelik primanjkljaj, namreč –2.648.430.000 tolarjev. Po drugi stranikonkurenčni Zavarovalnici Triglav dobiček vztrajno raste. Leta 2002je bil 2.533.944.000 tolarjev, letos pa že 5.856.356.000 tolarjev. Kajpravite? Po eni strani Vzajemna tone (v prvi vrsti po mnenju nekaterihstrokovnjakov zato, ker država regulira premije; recimo: večinavplačanih premij gre za zdravila in po nekaterih študijah Vzajemnaporabi za zdravila še več denarja, kot ga dobi s premijami. Ker sezdravila dražijo, premija pa ostaja ista, beleži Vzajemna zgubo.Moram priznati, da sem sama v zadnjem času zaradi hudih psihičnihpritiskov, ki sem jih preživljala – in s katerimi je bistri bralec kakopakže seznanjen –, tudi potrebovala pomoč zdravstvenih ustanov inposledično tudi zavarovalnice Vzajemne in moram priznati, da se jeVzajemna nemudoma izprsila in poravnala vse račune za raznoraznereči. Cenim! Vzajemna, hvala!), po drugi strani pa Marko Jakličveselo grabi milijone in milijone iz Vzajemne in jih meče naokolikot jesensko listje. Mar kdaj poslušate radijsko mrežo iz Infoneta?Ste se kdaj vprašali, zakaj se Vzajemna kar naprej oglašuje na tejradijski mreži? Kaj ima od tega? Zakaj se, denimo, ZavarovalnicaTriglav toliko ne oglašuje? Zakaj ravno Vzajemna? In koliko Vza-jemna za to plača? Veliko … Koliko denarja Vzajemna nakazujepodjetju Quadrum iz Tomaja pri Sežani? Seveda lahko Jaklič reče,ja, mi pač hočemo reklamne oglase na Infonetu, seveda lahko policijavse prevoha, ampak iz suhe faze nakazil spet ni razvidno nič.Potrebno je pogledati, koliko reklamnih oglasov je za plačilo

398 ANA JUD

Vzajemne dejansko zarolal Infonet. Ker lahko Infonet na tej fazi‘goljufa’ (kako pa naj policija dokaže, da je Infonet v enem letu reszarolal toliko reklam kot piše v papirjih?), je potrebno vsakršnonadaljevanje računati iz cene produkcije reklamnih oglasov. Tukajnekaj malega vem, zato lahko zatrdim, da je produkcija radijskihreklam pri Leu Oblaku poceni. Nekaj dobi špiker (pred petimi leti jeOblak plačeval med 2000 in 5000 tolarji za radijski glas na reklamo),nekaj režiser (pred petimi leti je imel režiser pavšal, če se pravspomnim), nekaj montažer (tudi ta je imel pred petimi leti pavšal),kam gre vse ostalo? Koliko stane, če Infonet zavrti eno reklamoVzajemne? Računajte. In zakaj moram vse to ravno jaz razlagatipoliciji? Zakaj se policija tega ne spomni sama!? Mar ni skrajni čas,da bi nas taka dejanja zaskrbela? Vi, “družba”, a vas to nič ne skrbi!?Spet se mi za vrat obesi policija … Kaj bi pa zdaj radi? Fotografiralisms sporočila, ki sva si jih izmenjala jaz in Biščak? Okej, niproblema. Privolim. Kaj drugega mi niti ne ostane. Prideta dvakriminalista. Fotografirata telefon, SIM kartico, sms sporočila. Tretjizaplet: kako je policija lahko paranoična! V mojem telefonu senajdejo raznorazne ‘živali’. Kakšne sove in kosi, recimo. Policija jespet sumničava: ona z vsemi temi ljudmi komunicira? Kaj pa, čeigra na njihov mlin in njim dostavlja informacije o tem, kako delapolicija? Spet me boli glava. Jaz komuniciram z vsemi, ki so korektni.To je to. Ni nujno, da so ljudje v mojem mobilcu hkrati tudi mojiviri. Uporabljam več mobilnih telefonov, več SIM kartic, več poti,kajti to je edina možnost, da se dandanes zaščitiš pred nepovabljenimiprisluhi in preverjanji. Žal. Policija je sumničava zastonj. Kvečjemusem lahko sumničava jaz. Vem, da ima Njavro zveze na policiji.Sumim, da jih ima tudi Jaklič. Mar ne bi morala biti jaz precej boljzaskrbljena, kot je zaskrbljena naša draga policija!? Boli me gla-va … Policija bi Jakliču morala prisluškovati. Zakaj mu ne? Se miniti ne sanja. Ampak nekdo iz policije mi je povedal, da dobi policijastrašno težko odredbe za prisluškovanja. Ko gre za gospodarskikriminal. Ko gre za tihotapljenje ilegalcev, za kakšne kilogramemarihuane, za morebitni terorizem, no, takrat odredb za prisluš-

399DOSJE ROKOMAVHI

kovanje ni težko dobiti. Ko gre za gospodarski kriminal, jih jepresneto težko dobiti. Zakaj? Sicer pa Jaklič itak misli, da mu policijaprisluškuje. Res, gospodarskega kriminala, ko so v igri fiktivni posli,se ne da reševati s klasičnimi policijskimi prijemi. Za kaj več pa jeSISTEM v tej državi pač preslab.

Sedim z nekim ‘malim’ sodelavcem SOVE na kofetku in klepetavao tem in onem, ko me on iz gole radovednosti (SOVA nima ničesarz Vzajemno) vpraša: “Kaj je zdaj s tem Jakličem? Ga boš izbezalaiz luknje?”

“Ne verjamem,” sem rekla, “mislim, da je tip izvedel. Vsekaže na to, da je izvedel in je jasno, da zdaj več ničesar ni mogočeizpeljati.”

“Glede na njegove povezave se ne smeš čuditi, da je izvedel,” jedejal znanec.

“Ja, saj, kaj pa lahko zdaj še naredim?” sem vprašala.“Nič. Ti napiši tako, kot je bilo,” je svetoval znanec.“To itak. Škoda, ker zadeva ni šla do konca,” sem menila od-

krito.“Ja, ampak tudi iz tega, kar imaš, je razvidno vse. Tudi to je že

dovolj, da lahko zdaj policija začne resno delati,” je še menil on.“Njega naj kar pustim?” sem vprašala.“Ti ne rini v njega, da te ne bodo obtožili napeljevanja. Poča-

kaj … če se bo javil on, ali pa če mu navržeš kakšno majhno kost?”je med razmišljanjem vprašal znanec.

“Kakšno kost?”“Ne vem … provokacijo. Ampak ne smeš napeljevati,” je še dejal

on. “Spusti mu mali sms, napiši mu kaj provokativnega, dovolj bože to, da boš videla njegovo reakcijo …” Nato pade večer. Ne da semi več. Po malem preklinjam vse skupaj. Nakar me popade jeza.Marko Jaklič? Okej, vzamem mobilni telefon in napišem tako zoprnosms sporočilo, da je nekdo, ki je sporočilo pozneje videl, izdavilsamo: “Pizda, ti si pa upaš!” Jakliču sem napisala: “Marko, marca2003 si ponaredil … blablabla … kaj praviš, je prišel čas poplači-la … blablabla … po izpiskih sodeč denar iz zavarovalnice itak kar

400 ANA JUD

teče … blablabla … škoda, ker mi pošiljaš Biščaka … mislila sem,da si bolj pogumen … tako so mi rekli …” (vsebina sms sporočila sesicer nanaša na zapisnike sej nadzornega sveta Vzajemne iz leta 2003,dokler je bil tam še Franc Košir. Kakšne ponarejevalske nečednostinaj bi se takrat zgodile, pa trenutno raziskujejo pristojni organi. Kakorje povedal Arhar, naj bi prišlo do resne poneverbe. Zadeva jekomplicirana, zato bomo o njej nadaljevali drugič, a ko se je dogajala,je Arhar poklical Branka Pavlina in mu dejal, če ve, kaj sta Jaklič inPetan storila, pa je Pavlin, po Arharjevih besedah, dejal le to, da ve,kaj se je zgodilo, vendar o tem ne bo diskutiral. No, mogoče bo paPavlin o tem kmalu moral diskutirati … Tokrat bodo preiskavedogajanja v Vzajemni šle do konca, kajne?) Kaj si je Marko Jakličmislil, ko je dobil takšno sms sporočilo, pravzaprav ne vem. Prav-zaprav me niti ni več brigalo. Pravzaprav me eno figo briga za MarkaJakliča in njegovo počutje. Briga me edinole zase. V Vzajemni jetudi moj denar. Nič drugega. Pravzaprav mi je za vse drugo vseeno.Jaz moram skrbeti zase. Ne za druge. In pravzaprav sem že pozabilana zadevo, nato pa je v moj elektronski nabiralnik (čez nekaj dni)padlo elektronsko sporočilo. Pošiljatelj: Marko Jaklič … Hm. Toleje pa zanimivo, sem pomislila. Toliko dni je potreboval, da se mi jejavil. Poleg tega mu v sms sporočilu sploh nisem postavljala nobenihvprašanj. Le provocirala sem. Bila sem neskončno zoprna in blaznozajedljiva. Nisem ga prosila, da se mi javi. Tega nisem niti zahtevala.Kar sam se je spomnil. Zagotovo sem ga znervirala in ni mogel spati,ker so ga preganjale misli? Name? Verjetno. Ubogi Jaklič. Je moralrazmišljati o meni? Zagotovo. Vmes je poklical vse (spet): Oblaka,Njavra, Jelinčiča … razmišljala sem … Jaklič, zakaj kličeš polovicodržave, ko dobiš od mene sms sporočilo? Kdo pa sem jaz? Niko iništa … Nato sem se začela še spraševati: bo zdaj Jaklič zlezel izluknje? Ga je strah? Ve ali ne ve? Tole je tako komplicirano. Elek-tronsko pismo, ki mi ga je poslal, je bilo takšnole: “… dne 7.9.2006zvečer sem dobil zame zelo žaljiv sms … blablabla … trditve v smsso neresnične … blablabla … za nadaljnja vprašanja in razjasnitevdejstev sem na voljo …” Nasmehnila sem se. Marko Jaklič je užaljen?

401DOSJE ROKOMAVHI

‘Marko-Čarko’ je užaljen? Bi rad pojasnil stvari? Je na voljo? Lepo.Škoda: ne da se mi več. In tudi časa nimam …

… moram končati knjigo …… sem pa prepričana, da bodo imeli pristojni organi zdaj, ko je

povsem jasno, v katero smer piha veter iz Vzajemne – kam jepotrebno usmeriti preiskavo – dovolj časa in bodo z veseljem inzanimanjem prisluhnili Jakličevim pojasnilom. Zanimivo bo slišatipojasnila o jemanju zavarovalniškega denarja in podkupovanju,preplačevanju in tako naprej … Najbrž bo moral tudi Zavrl kajpojasniti, kajne? Še kdo drug bo moral kaj pojasniti, mar ne?

Nekdo je dejal, da bo Janša ob branju tega poglavja moje knjigepopizdil. Res je, da mi je kar všeč, da premier čita moje knjige,ampak … na koga bo Janša popizdil? Morda name? Niti najmanjšepravice nima, da popizdi name, čeprav bo strašno jezen, da je tajnopolicijsko delo enkrat za spremembo razkrito v javnosti. Ampak samasem svoje delo opravila maksimalno korektno. Policiji sem zinformacijami pomagala, kolikor sem ji pač lahko pomagala. Tudina ‘male’ kriminaliste nihče ne sme popizditi, kajti ‘mali’ kriminalistiso v akciji resnično garali in se trudili. Tudi tožilstvo je po mojiskromni oceni dobro opravilo svoje delo. Bi pa moral Janša popizditizaradi SISTEMA. Ki je prekleto slab in (tudi) zaradi njega je našadržavica navadna skorumpirana socialistična vukojebina. Seveda niJanša kriv, da je SISTEM slab, kajti SISTEM je bil slab že predprihodom Janše. SISTEM je takšen že desetletja, ampak lahko bi gaspremenili, izboljšali. A ga ne izboljšujejo. Ne, kje pa. Trudijo se,da bi ga še poslabšali. Zadnjič je Marko Pogorevc spet nekje na glasrazlagal, da mora policija reševati korupcijo, da je policija primernousposobljena, in da zna reševati gospodarski kriminal. Figo. Upam,da ste iz opisanega primera zavarovalnice Vzajemna razbrali, dapolicija ne zna reševati gospodarskega kriminala. Policija ne morereševati gospodarskega kriminala, kajti ne glede na to, da absolutnoobstajajo posamezniki, ki gospodarski kriminal želijo reševati in soga sposobni reševati – ‘mali’ kriminalisti, ‘mali’ tožilci, ‘mali’

402 ANA JUD

preiskovalni sodniki –, tega na koncu vseeno ne zmorejo početi izpreprostega razloga: SISTEM jih preveč ovira. Če za vsako ma-lenkost potrebuješ dovoljenja, če za vsak naslednji korak v akcijimoraš prosjačiti za dovoljenje nekoga drugega … kako naj kaj vresnici rešiš? Ne moreš. Ker ne gre. Žal. Ljudje, ki bi SISTEM daneslahko spremenili, so pravosodni minister Lovro Šturm, notranjiminister Dragutin Mate in generalni direktor slovenske policije JožeRomšek. Naj Janša tokrat popizdi na njih. Če Janša tokrat na njih nebo popizdil, bo jasno, da je Janši dogajanje v skorumpirani so-cialistični vukojebini čisto všeč … Da mu je povsem okej, da seobnaša kot petelin, ki mu je bilo pač dano, da nekaj let kikirikika nakupu gnoja! Žal. Mimogrede: če bo Janša slučajno popizdeval naRomška, naj ga hkrati še povpraša, kako je kaj s “šlatanjem-šikaniranjem” podrejenih uslužbenk v Romškovih prejšnjih službahin menda tudi v sedanji generalni policijski upravi!? Ne verjamem,da Janša te Romškove plati ne pozna! Konec koncev ena od oseb, kiso izkusile Romškovo neokusno in nizko ravnanje, dela na enem odministrstev v sedanji vladi!

Ekspedicija Vzajemna je sicer razpuščena. Prikolice s policijo,tožilci, preiskovalnimi sodniki so razpuščene. Moj status tajnepolicijske sodelavke sicer še vedno velja. Še nekaj časa bo veljal.Za vsak slučaj. Če Marko Jaklič zleze iz luknje. Prej ali slej bo moral.Če ne prej, pa na tisti skupščini delničarjev … kjer bodo za-varovancem poskušali pokrasti (žal, legalno) ves denar … če bo dotam zadeva sploh prišla.

… če bo Marko Jaklič takrat še vedno predsednik uprave Vzajem-ne … če … če … če …

Najlepša priznanja za lahko noč

… v šolskih klopeh pošiljal je pozdrave, dvigoval mi krilo in vlekelkite plave … včasih pospremil me je do hišnih vrat, bil je respravi, imel me je res rad … potem pozabil je, da še obstajam, zmotorjem svojim predajal se je sanjam … nekoč ovinek položil jepreplosko, njegova duša odšla je prav po moško …

skupina Panda

“A ti misliš, da Branko Pavlin ni vedel za vso tole sranje?” vprašanekega dne Zoran Thaler, ko se po naključju srečava. Njegovovprašanje se nanaša na lažnive svinjarije v tistem primitivnemtabloidnem stvoru Direkt. Marca letos. Malo me naivnost sicerzačudi.

“Mar ti misliš, da Branko Pavlin ni vedel?” odvrnem z vprašanjem.On najprej malce pomisli … nato …

“Ne … vedel je …” poreče zamišljeno. Seveda je predsednikuprave časopisne hiše Dnevnik dobro vedel, kakšen pekel mi njegova“sodrga” pripravlja, a se ga ni dotaknilo. Kje pa, še pomagal je“sodrgi”, ki me je hotela pokopati. Pomagal je “sodrgi” in s tempomagal tudi sebi, a ne? Ampak … vidite, prej ali slej pride čas zapovračilo. Prej ali slej se vse povrne in pride naokrog. Stvari se hitroobrnejo. Zelo hitro in zanimivo. Nenavadno. Branko Pavlin iz

404 ANA JUD

Dnevnika ter Bojan Petan iz DZS sta res hecna tiča. Poglejte, s čimvse se ukvarjata: leta 2002 sta pomagala pripraviti ustvariti umetnoatmosfero finančnega škandala in tako uničiti Arharjeve možnostiza predsedniški položaj v državi, štiri leta pozneje, letos, pa stapomagala ustvariti umetno atmosfero seksualnih škandalov, s katerosta želela doseči isto kot zanikrna sodrga, ki ne prenese misli na to,da ni vsemogočna, da obstaja nekdo, ki se ji upa postaviti po robu.Sodrga je želela preprečiti izid moje prve knjige in me nasploh uničiti.Kakšna beda. Tako pomembna poslovneža, tako velika finančnika,cenjena gospoda … a hkrati tako velika reveža, kajne? Nesrečnika?Morda tudi nepotešenca? Sta se fino naslajala? Upam, da je bilo kajhaska. Ja, Pavlin in Petan sta prav hudobcena rokomavha, kajne?Skupaj z Zavrlom in ostalo “sodrgo” sta mi poskušala podtaknitivse sorte svinjarije. Zadeva je šla daleč, predaleč … preveč ste pos-kušali storiti, fantje … Potrebovala sem nasvet … Kaj naj naredim?Kako naj se obranim? Pisanje knjig pomaga, a ne dovolj …

Čaka nas še sodišče. Rokomavhi so se že potrudili, da bi mi nasodišču podtaknili vse sorte laži. Ampak, mislim, da ne bo šlo takopreprosto … rekla sem vam, fantje, preveč ste si naložili na glavo,ko ste se lotili mene … nisem France Arhar, ki ste ga lahko pokopali,ker je imel slabe piarovce, ki ga niso bili sposobni obraniti prednačrtnimi medijskimi linči. Nisem Aurelio Juri, ki je dovolil, da stega razpihnili v nepojmljivi škandal in mu odvzeli možnosti, da bipostal predsednik SD. Nisem Marjan Podobnik, ki ste ga linčali takodolgo, da se je vdal in vlekel poteze, ki so bile ena od druge boljkatastrofalne, vi pa ste ga vlekli za nos in, no, ga nazadnje ravnotako pokopali kot politika …

… tokrat ste si naložili prevelik zalogaj … res prevelik zalo-gaj …

Včasih je veljalo, da je boj proti medijskim svinjarijam boj z mlinina veter. No, tega je zdaj konec. Zagotavljam.

Najprej sem šla po nasvet …Dovolj pametnih ljudi poznam, ki se radi pogovarjajo z mano in

mi svetujejo. Nekega septembrskega popoldneva sem obiskala

405DOSJE ROKOMAVHI

gospoda. Ne smem ga imenovati z imenom in priimkom. Želi, danjegovo identiteto ohranim v anonimnosti. Lahko pa zapišem, da jezelo star, a zelo vitalen. Kar naprej šviga sem pa tja. Zelo jespoštovan. Včasih pač malo počvekava. Ko odidem iz njegovepisarne, sem vsakič za nekaj stopinj modrejša. Tudi tokrat sva srkalakavo in klepetala o tem in onem. O preteklosti in o sedanjosti. “Veškaj je tvoj največji problem?” me je vprašal. Resnobno.

“Kaj?” sem mu odgovor vrnila z vprašanjem. Z enako resnostjov glasu. Kajti … bila bi neskončno srečna, če bi me kdo končnoblagovolil razsvetliti in mi pokazati, kaj je moj največji problem …

Stari gospod se je za trenutek zamislil. Popil je požirek kave inpripomnil: “Tvoj največji problem je morala … ki pa nikoli ni takočrno-bela, kot nemara misliš.” No, ni, sem bistro pomislila tudi sama.V resnici se mi vedno bolj dozdeva, da morala v resnici ne obstaja.Ali pač? Hm. Kratek razmislek o morali je zmotilo odkrito vprašanje:“Pomisli … bi ubila enomesečnega dojenčka, če bi bila zagotovoprepričana, da boš s tem dejanjem rešila sto drugih ljudi?” Začudenosem pogledala. Kakšno vprašanje pa je to? O takšnem vprašanju mivendar ni potrebno razmišljati. Resnični svet ne terja takšnihvprašanj. Brez omahovanja sem odgovorila: “Ne bi!”

“No … dobro,” se je namuznil, “kaj pa … bi ubila enomesečnegadojenčka, če bi bila zagotovo prepričana, da boš z dejanjem rešilatisoč drugih ljudi?” Še bolj začudeno sem ga pogledala. Tisoč ljudije že kar velika številka, enomesečni dojenček pa je malo bitjece, kise bolj malo zaveda sveta okoli sebe … Stisnilo me je v želodcu.

“Uf, najbrž ne … ampak … kaj me sprašuješ takšne neumnosti?”sem menila. “V resničnem življenju mi ni potrebno sprejemati takodrastičnih odločitev, ker ni vprašanj, problemov, ki bi terjala takšneodgovore, ne?” Malo sem modrovala, ker sem se tako najlažjeizognila odgovarjanju na vprašanja, ki so vodila nekam, kjer mizagotovo ne bi bilo všeč. On je prikimal. V delu moje interpretacijemorale se je strinjal, toda v celoti je ni sprejel.

“V koščku se strinjam s tabo … ampak ne izmikaj se vprašanjem.S takšnimi vprašanji lahko testiraš sama sebe, spoznavaš, kako daleč

406 ANA JUD

si sposobna stopiti v teh igrah in ugotavljaš, da morala ni črno-be-la … kar pa sem ti malo prej že povedal,” je dejal. Spet Machiavelli?

“Veš kaj, po človeški plati vsak sam zase ve, kaj je zanj moralnoin kaj ni, seveda pa imamo pravila, ki veljajo za vso družbo … čepravpravim, v družbo več ne verjamem … Pravila pa so … in ta pravilamoramo enako spoštovati vsi, mar ne?” sem odvrnila. Spet je maloprikimal. Spet se je delno strinjal. Spraševati pa ni nehal.

“Ja, ampak … No, recimo, da ti zastavim še eno vprašanje …,” jerekel.

“… kaj?” sem ga prehitela z besedami.“Recimo … bi ubila enomesečnega dojenčka, če bi bila zagotovo

prepričana, da boš s takšnim dejanjem rešila milijon ljudi?” Poštenosem se zamislila. Milijon ljudi je pa že zelo velika številka in majhendojenček je v primerjavi s tako orjaškim številom ljudi prav zares …majhna žrtev? Grozljivo, mar ne? Ampak resnično … zastavite siisto vprašanje – bi umorili majhnega dojenčka, če bi s tem lahkorešili milijon ljudi?

“Joj, ne vem … najbrž …,” sem pomencala, “ne vem … no, ampaknajbrž, ja, bi.” Izgovorjene besede so zvenele grozljivo. Ampakresnično. On pa je postavil še zadnje vprašanje: “Vidiš, da ni takostrašno pomisliti, da bi nekoga ubila, kajne? Poleg tega bi itak ubilanekoga drugega, če bi bila to edina možnost, da rešiš samo sebe, semi zdi … ali ne?” Tukaj nisem niti najmanj omahovala. To bi pravzares lahko storila. Brez omahovanja. O tem sem prepričana.

“Ja, to bi pa res lahko storila,” sem odgovorila. Nasmehnil se je.“Zakaj potem toliko razmišljaš, ko veš, da moraš ubiti nekoga, ki

bo sicer – če ti ne boš ubila njega – ubil tebe?” je vprašal. Zamislilasem se. Gospod je imel prav. Je narobe, če zakolješ tiste, za katereveš, da bodo sicer – če jih ti ne boš zaklal – zaklali tebe? Ne, takšneje potrebno čim prej zaklati. Jih uničiti. Jih pokopati. To je sodrga.Golazen. To sploh niso ljudje. Izmečki so. Za izmečki, za sodrgo, zagolaznijo ni vredno jokati. Nikdar.

Pa vendar človek, ki se je v zadevo, v moj primer, vpletel tukaj,ni ničesar kriv. On ni izmeček, ni sodrga, ni golazen. Zelo v redu je

407DOSJE ROKOMAVHI

in težko mi je, ker ga moram na tej točki potunkati. Ker sam pravzares ni ničesar kriv. Ker je v resnici le ‘mali’ človek, ki dela tisto,kar mu drugi naročijo …

Ime mu je Jani Božič in je fotograf na Direktu. S Požarjem jesodeloval že prej. Skupaj sta delala na Slovenskih novicah. Jaz inBožič sva se spoznala maja letos. V majceni pisarni na Dnevniku,ko sedanja redakcija Direkta še ni bila urejena. V resnici sva se vesčas prav dobro razumela, čeprav po mojem odhodu iz Direkta nisvaimela stika. Res pa je, da sem stik obdržala s posameznimi novinarjiDirekta, ki tudi niso krivi, da so tam. Drugam ne morejo, denarpotrebujejo; to da se na Direktu dela izključno za denar, da se ljudikolje izključno za dobro ceno, pa smo že razkrili v prvi knjigi …No, naključje pa je hotelo, da se je Jani Božič preselil v četrt, vkateri živim tudi sama. In tako sem ga letos, konec julija srečala.Bilo je jutro, zgodaj, sedel je na kavi v enem od tistih majhnihlokalčkov, ki so razporejeni v bližini spomenika generala Maistra,nasproti ljubljanske železniške postaje. Priznam, da Božiča splohne bi bila opazila, če me ne bi poklical. Bila sem presenečena,saj nisem pričakovala, da me bo nekdo, ki je pomagal mojimeksekutorjem, poklical, me povabil na kavo. Ampak, no, sedela svana kavi in se pogovarjala. O tem in onem … Tako je minil julij,avgust in minil je september. V tem času sva se sestala približnodesetkrat. Kava, včasih kosilo, vedno dolg pogovor. Če bi Požarvedel, da sestankujeva, bi Božiča najbrž ubil. Upam, da ga ne boubil zdaj, ko bo te vrstice bral v knjigi. Žal. Ampak jaz moram mislitina sebe. Jaz moram reševati sebe. Jaz moram skrbeti sama zase. Neza druge. Drugi nič ne skrbijo zame. Namreč, veste, da tožimčasopisno hišo Dnevnik za 5 milijonov tolarjev odškodnine zaraditerorja, ki so mi ga povzročili. Res mi ni mar za njihov denar. Hočemimeti mir. Le to hočem. Nič drugega. Prič, ki bodo šle zame na sodiščein potrdile, kakšen pekel se je dogajal, je ogromno. Zdi se, da bopolovica države pričala zame. Rok Ravnikar mi je rekel: “Ti si šolskiprimer, kako se mora obnašati človek, ki ga medijsko terorizirajo.Vse mora poklicati, jokati, se dreti, jesti tablete, pristati v Kliničnem

408 ANA JUD

centru, skratka … vse to so dokazila, ki ti gredo zdaj v prid.” Res je,vse to so dokazila, ki mi gredo močno v prid. Ravno tako mi gre vprid vsakršno pisanje, ki me je pljuvalo. Recimo, kolumna MarkaCrnkoviča. Hvala. Komentar Vinka Vasleta. Hvala. Izmišljeniintervju v Slovenskih novicah in nekajvrstični lažnivi zapis MoniceViti. (Vitijeva je delala na Direktu pod psevdonimom Sanja Skarzain je pod tem imenom objavila vrsto hudobnih člankov. Ker so joljudje v moji prvi knjigi prepoznali, čeprav nisem eksplicitnonavajala, da se je za imenom Sanja Skarza skrivala ona – sem pa topotrdila v intervjuju v Obrazih –, se mi je Vitijeva pač maščevalatako, da je v Slovenskih novicah objavila nekaj grdih in lažnivihvrstičk, v katerih je trdila, da je moja knjiga pravljica, da sem sramotaza novinarstvo in tako naprej; njen zapis je naslednjega dne povzelDirekt, zato je njej bebavi članček še dodaten dokaz v tožbi. Vitijevaje z govoricami Požarju sicer izdatno pomagala pri diskreditacijimoje malenkosti.). Hvala. Zapisek v Novi. Hvala. Pljuvanja nainternetu. Vse je uporabno. Res je, da so po posredovanju številnespletne strani nemudoma umaknile lažne in žaljive komentarje,ampak printi so spravljeni. Hvala. Vsi vi mi v resnici koristite. Sevedaje jasno, da mi v resnici želite močno škodovati, ampak v resnici mina sodišču koristite, ker se iz vaših pisarij lahko razbere razširjanjeklevet, neresnic in tako naprej. Hvala. Bolj boste pljuvali po meni,več koristi mi boste naredili. V smislu marketinga boste pospešiliprodajo mojih knjig, v smislu tožb in kazenskih ovadb, boste doka-ze – ki gredo meni v prid – pošiljali naravnost v moje naročje. Sicerpa moram priznati, da se s Crnkovičem, Vasletom, Vitijevo inpodobnimi trusti nikakor ne morem kosati. Oni so odrasli in razumniljudje in njihovo delo je visokokakovostni intelektualni doprinosslovenski medijski kloaki in si zasluži vse nagrade in medalje zadržavotvornost in tako naprej. Napram njim sem jaz le mali niko iništa in moje delo je samo populistično izživljanje male in pridnepunčke, s katero so se fantki zelo radi igrali, dokler ni nekoč, sslikanico o Rdeči kapici pod eno pazduhco in orjaškim plišastimmedvedom (ki mu je bilo ime Ukec) pod drugo pazduhco, zašla v

409DOSJE ROKOMAVHI

srž njihovega raja, v peskovnik, kjer so gradili mogočne gradove izpeska, pekli potičke iz blata, se žogali z oguljeno fuzbalko in vozilimale rdeče in temnomodre avtomobilčke. Ja, ta mala in pridna punčkaAnica (Jud) se jim je želela pridružiti. Pravzaprav je iskala kotičekv peskovniku, ki bi bil samo njen in bi lahko tam zgradila svoj maligradiček in spekla potičko. Saj za fuzbalko in avtomobilčke ji nikolini bilo kaj preveč mar. Ampak fantki so imeli peskovnik že povsemporazdeljen in niso želeli dopustiti, da bi tudi Anica gradila gradovein pekla potičke. Prav grdo so ji pokazali, da za njo v peskovniku niprostorčka. Franček (Zavrl) in Bojanček (Petan) sta ji ukradlaslikanico o Rdeči kapici in jo raztrgala na tisoč koscev. Markec(Jaklič) ji je vzel Ukeca in mu odtrgal glavo. Brankec (Pavlin) pa jevanjo zalučal prgišče blata, ki ga je sicer najbrž nameraval zakrpativ svoj mali gradiček, a se mu je očitno zdelo pomembnejše, da tistoprgišče blata raje vrže vanjo. In potem je bila Anica zelo prizadetain je neutolažljivo jokala. Sicer je skočila do Matjažka (Gantar), kije na robu peskovnika z lopatico gladil največji gradič, kar jih jebilo v tistem peskovniku, a ji je pot prekrižal Janezek (Janša), ki jeAnici podstavil nogo, tako da je še grdo padla, si obtolkla kolena, kiso bila takoj za tem čisto vijolična. Nato se je pojavil Igorček(Bavčar), ki je bil od vseh fantkov v peskovniku največji in naj-močnejši in se je temu primerno kakopak tudi obnašal in je objokanoAnico tako grobo zgrabil in jo vlekel za kitke, da ji jih je skorajdaodtrgal, no, potem pa je prišel še Jožek (Biščak), pa Božek (Novak)in ostali rokomavhci, ki so se do Anice obnašali nasploh grobo, joše naprej vlekli za kitke, ji dvigovali krilo, se žogali z njenimumorjenim medom Ukcem, na tisoče koscev raztrgano slikanico oRdeči kapici uporabili za gradbeni material s peskom vred in tudinorčevali so se iz nje, da je manjvredna izključno zato, ker nimalulčka, biti brez lulčka v takem fantovskem peskovniku pa je enakokot jesti župico z vilicami. Anica je bila zelo razočarana, ker sefantki tako obnašajo, in ker so ji storili vse to. Zato se je s solzamina licih in obtolčenimi koleni pobrala iz peskovnika, ampak tamzunaj je bil nekdo, ki ji je dal v rokice … hm, fračo! Eto, zdaj pa

410 ANA JUD

imate: razkačeno Anico. Brez lulčka, a s fračo!In kaj gre v prid Požarju? Nič … Bernard Nežmah mi je nazadnje

navrgel: “Požar ima trden case. On ima e-mail.” In jaz sem si mislila,ubogi Nežmah, ubogi človek, ki verjame Požarju. Zakaj si mipotemtakem napisal tako pozitivno recenzijo knjige in jo objavil vMladini, Bernard, če mi ne verjameš? Zakaj? Morda iz usmiljenja?Ker sem te pred meseci prosila, da mi pomagaj, da se izvlečem izDirekta, pa si kar poniknil in te sploh ni brigalo, kaj se dogaja zmano? Si recenzijo napisal le zaradi slabe vesti? Hvala. Saj bistvoknjige si resda zadel, ampak recenzij iz usmiljenja ne potrebujem.Takšnih recenzij ne potrebujem. Potem jih raje sploh nimam … Inkako si sploh lahko napisal pozitivno recenzijo, če nisi doumelmanipulacij, ki sem jih razkrila? No? No, Požar pa je kot pričo, kinaj bi na sodišču pričala proti meni, prijavil edinole fotografa JanijaBožiča, s katerim sva v zadnjih mesecih večkrat komunicirala. Najinakorespondenca je dokazljiva s sporočili, ki sta jih zabeležila najinamobilna telefona in dokazljiva je z zabeleženimi tonskimi zapisidialogov. Ponavljam, žal mi je, ker bom izdala Božičevo zaupanje,ampak drugače tukaj pač ne morem ravnati. Kot veste, je krivopričanje na sodišču kaznivo dejanje. Res je, da sem tudi samazagrešila kaznivo dejanje, ker sem korespondenco med mano inBožičem zabeležila, toda potrebno je vedeti, da je to manjše kaznivodejanje, kakor pa je krivo pričanje na sodišču. Tudi tukaj gre vodana moj mlin …

Dialog 1 (avgust 2006, Kratochwil):On – … ti si vse pogovore med nami snemala, a ne?Jaz – Misliš v redakciji?On – Ja …Jaz – Ne nisem jih …On – Če si pa v knjigi vse tako točno napisala … kako si potem to

naredila?Jaz – Zapomnila sem si, kaj smo se pogovarjali. Pa dnevnik pišem

redno …

411DOSJE ROKOMAVHI

On – Vsak dan?Jaz – Ja. Vsak dan … skratka, je bilo v moji prvi knjigi kaj izmiš-

ljenega?On – Ne. Preseneča to … da si vse tako točno napisala …Jaz – Jah, saj pravim, spomin in dnevnik …On – To zdaj snemaš?Jaz – Ne. S čim pa naj bi snemala … glej kakšen telefon imam … to

zgleda …On – … ja, kot iz pralnega praška …Jaz – In … no, ti greš potem resno pričat na sodišču proti meni?On – Ma …Jaz – Kaj?On – Upam, da mi ne bo treba …Jaz – Saj ti ni treba …On – Ja, Bojan pravi, da moram …Jaz – Kaj boš povedal na sodišču?On – Ne vem …

Jaz – Tisto, kar ti bodo naročili, ne?On – Ma … ja … kaj naj …Jaz – Ni ti treba iti na sodišče …On – Ma … saj pravim, da upam, da mi ne bo treba …

Dialog 2 (september 2006, Granada):Jaz – Ej, jaz imam lahko razmerja, razumeš, Požar pa o tem nima

pravice pisati …On – Vem …Jaz – In ti boš šel na sodišče pričat proti meni?On – Ana, nehajva, nočem se o tem pogovarjati …Jaz – Zakaj ne?On – Zato … ker ne …Jaz – A sem jaz kdaj tebi naročila kakršno koli fotografijo?On – Nočem se o tem pogovarjati … res, nehaj …Jaz – A sem ali nisem?On – Ne … glej …

412 ANA JUD

Jaz – Kaj? Kdaj je nastala tista fotografija mene in Bandlja na kavi?On – Glej, to je tako … vsaka fotografija ima svoj datum …Jaz – Kdaj ima datum tista fotografija?On – Nehajva …Jaz – Kdaj sva se midva spoznala?On – Ma … saj veš …Jaz – Vem, ja. Maja lani.On – No?Jaz – In kdaj sem ti jaz naročila kakršno koli fotografijo?On – Nisi …Jaz – Zakaj mi to potem delaš? Ti boš lagal na sodišču zato, ker

hočejo tvoji šefi mene zaklati …On – Ne … ma saj … nehajva se pogovarjati o tem …Jaz – Požar je tebe prijavil, da pričaš proti meni … a sem ti kdaj

storila kaj slabega, da mi greš to narest?On – … tisto … tisto me je …Jaz – Kaj?On – Ko si mi rekla … da … ma pusti … saj ti si tudi o meni pisala v

prvi knjigi … pa zdaj gre vse h koncu …Jaz – Direkt? Ja. Vem. Zdaj greste v d.o.o., potem pa … adijo …On – No …Jaz – Iščeš novo službo?On – Imam že dogovorjeno …Jaz – Kakšen je bil plan, da me sfukate in kdo vse je stal zadaj …On – Ne vem … nisem jaz … greva? Moram iti zdaj …Jaz – Okej … mi kaj pripravljajo?On – Ne. Ne skrbi, ničesar ti ne pripravljajo.Jaz – Mi boš povedal, če mi bodo pripravljali še kaj?On – Sem rekel, da tebi ne pripravljajo več nič … ni ti treba skrbe-

ti …

Iz obeh dialogov ste lahko razbrali, da je človek, ki zelo dobro poznaredakcijo Direkta od znotraj, priznal, da je v moji prvi knjigi resnica.Torej, vsi, ki ste trdili, da je pravljica, da sem si stvari izmislila,

413DOSJE ROKOMAVHI

zdajle vzemite kamen in se pošteno udarite po glavi. Še prej paskidajte tisti gnoj, ki ga imate na glavi, stran. Recimo, Mile Šetinc,‘veliki’ Požarjev vir, se je v nekem odgovoru v Financah repenčil,da Mrkaić bojda ni kredibilen, ker je napisal recenzijo za mojo knjigo.No, kdo je zdaj kredibilen? Kdo ni kredibilen? Takrat sem nekoga izFinanc vprašala: “Kako lahko ta … piše pri vas kolumno?” Nekdoiz Financ je odvrnil: “Ja, če pa je to edini pismeni LDS-ovec.”Zasmejala sem se. Če je Mile Šetinc edini pismeni LDS-ovec, potemse vprašajte, kaj ste imeli v resnici na oblasti vsa dolga leta, ko steimeli na oblasti LDS? Simpl, nepismeno vlado! Še en dialog bomnavajala in moram priznati, da sem tudi ob tem veliko razmišljala,naj ga objavim ali naj ga ne objavim. Na Direktu dela novinarka, kiji je ime Gordana Stojilković. Ona je pisala članek o tistih grozljivihiglah. Vendar, pomislite, je ona kriva, da je iz zadeve nastal tak gnus,ki zdajle na sodišču od časopisne hiše Dnevnik terja 30 milijonovtolarjev odškodnine? Ne. Ona ni kriva. Ona ni kriva ničesar. Onačlanku ni dala tistega gnusnega naslova. Ona ni želela objavitiobdukcijskih listov. Jo kdo kaj vpraša? Se kdo morda nad temzamisli? Ne. Kolektiv Dnevnikovih novinarjev je tudi njo prijavilna NČR in prej ali slej ji bodo tam zaradi omenjenega člankaprimazali takšno packo, da se je do konca življenja ne bo znebila. Jekolektiv Dnevnikovih novinarjev morda pomislil, da sama ni storilapopolnoma ničesar narobe, ker je v redakciji Direkta itak popolnomanemočna, in ker njene tekste manipulirajo!? Ne, mar ne? No, zGordano sem se v zadnjih mesecih nekajkrat menila. Ona ve, da nelažem in ve, da imam prav. Da sem imela popolnoma prav že v prviknjigi. Prosila sem jo, če bi šla zame pričat na sodišče. Nekaj časa jerazmišljala, nato pa mi je sporočila, da raje ne bi, ker se ne bi radazamerila svojim šefom. Skratka, a vidite, kakšna je ta socialističnavukojebina? Ljudje si ne upajo povedati resnice, ker vedo, da jih vtem primeru čakajo težave! Ljudje so pripravljeni lagati na sodiščuza druge ljudi, ker vedo, da bodo – če bodo slučajno povedali resnico– imeli težave! Kaj vam to pove? Meni pove le to, da je pri nasmentaliteta ljudstva tako uboga, tako nizka, tako zanikrna in

414 ANA JUD

ničvredna, da bog pomagaj tej državici. Kam drvi? Zakaj se nad temnihče ne zamisli? Objavila bom še delček dialoga med mano inGordano in upam, da mi ne bo zamerila, ker sem to storila. Pravim,če ne bi bila nuja, tega nikakor ne bi naredila. Ampak, ponavljam,jaz moram misliti nase. Moram skrbeti zase. Ker nihče drug ne boskrbel zame. Nikdar …

Dialog (avgust 2006, kavarna na pločniku ob Prešernovem spome-niku):Jaz – Glej, jaz lahko imam razmerje s komer koli hočem … ne …Ona – Vem, Ana, saj vse razumem, ne sekiraj se …Jaz – A sem jaz kdaj hotela objaviti kar koli seksualnega? A sem jaz

kdaj koli kaj takega storila?Ona – Nisi, Ana, saj vem. Vse vem.Jaz – Zakaj ste bili tako maščevalni do mene?Ona – Ne vem, kaj je s Požarjem, pa pusti to … tvoja knjiga je super,

vsi te poznajo … uživaj, ne obremenjuj se … jaz se tudi neobremenjujem …

Jaz – Ti misliš, da sem si jaz v prvi knjigi kaj izmislila?Ona – Kjer koli sem se jaz prepoznala … pa tam sem se pri Marku

Plahuti, pa tisti lasje, kar sva se v kadilnici pogovarjali …Jaz – … ja, pa tisto, ko si mi dala roko na koleno in rekla, da bo vse

še v redu, ker sem jaz takrat jokala …Ona – … ja, no pa tisto …Jaz – In … sem si jaz kaj izmislila?Ona – Nisi, Ana, vse kar se mene tiče, kjer sem se jaz prepoznala, je

vse res … pa pomiri se … še vsakemu, ki me je to vprašal, semrekla, da si napisala resnico …

Jaz – Nikdar ne bom razumela, zakaj so bili do mene take svinje …Ona – Pusti to …Jaz – Glej … bi šla ti pričat zame na sodišče? A te lahko moja

odvetnica pokliče? Ji lahko dam tvojo telefonsko številko?Ona – To ne vem. Moram razmisliti. Ne bi se rada zasrala tem lju-

dem …

415DOSJE ROKOMAVHI

Tudi ta dialog je torej potrditev, da je v moji prvi knjigi zapisana leresnica. Vzemite še en kamen in se ponovno začnite mlatiti po glavi.Še prej pa skidajte preostanek sodrge, ki vam sedi na glavi in okupiravaše možgane. Ampak, no, zdaj je, kar je. In ne boste verjeli: še večje od tega! Še en zabeleženi dialog imam, dolgo sem razmišljala, alinaj ga objavim v knjigi ali ne, ampak, no, še enkrat bom rekla, damoram jaz pač skrbeti zase. Pred meseci sem bila kavi s športnimurednikom na Direktu Juretom Zorčičem. Ker je on pač eden odurednikov, morate vedeti, da ni seznanjen le z dogajanjem v redakciji,ampak je seznanjen tudi z dogajanjem na uredniških sestankih vPožarjevi pisarni, kjer Požar vsakodnevno razlaga, kaj bo objavljenoin tako naprej.

Dialog (maj 2006, Opera bar)On – Ma super knjigo si napisala … kako se kaj prodaja?Jaz – Zelo dobro, pa Direkt?On – Ma daj … to je šit od šita …Jaz – Zakaj sploh še delaš tam? Pa saj si že stokrat dal odpoved?On – Vem, vem … saj bom šel, zdaj sem si zrihtal …Jaz – Ja, to skoz’ praviš, potem pa vedno ostaneš … glej …On – Kaj?Jaz – Kaj je bilo tisto, kar je meni delal?On – Kaj?Jaz – Ja, tisti fuk, pa tiste bedarije …On – Ej, če verjameš ali ne, jaz o tem sploh nič ne vem, to je on kar

naenkrat privlekel … jaz nisem imel nič s tem … saj veš, da menetudi ful ne mara Požar, pa ta Suhadolnik, joj, to je pa pušiona odpušione …

Jaz – Vem, vem … ampak ti si tam urednik in ti veš, kako je bilo … ontrdi, da sem jaz pisala fukčlanke, pa s tisto fotografijo maha intoliko je idiotov, ki verjamejo, da sem to storila jaz, da sem jaz todelala in hotela objaviti …

On – To pa sploh ni res! To pa sploh ni res, ti nisi nikdar tega naredila,

416 ANA JUD

jaz lahko potrdim, da Požar laže!Jaz – Saj jaz vem, da ni res, da laže, ampak pravim, da mi gre total

na kurac, ker je navadna manipulatorska svinja, ki se trudi, da binaredila čim več kolateralne škode in … ma saj, veš, če bi šelvsaj samo mene zaklat, bi mogoče lahko še kdaj odpustili, ampak,da je šel v drek tlačit vse moje frende, vse, za kogar koli je ve-del … mislim res, ogabno, ogabno …

On – Jaz se na tvojem mestu sploh ne bi z njim obremenjeval, ker …saj sama veš, kakšen je, da je maščevalen, ampak ej, ti si mu dalatakšen udarec, da si do konca življenja ne bo opomogel … ti bi gamorala videti, kakšen je bil tisti teden, ko je šla tvoja knjiga ven,jooooj, ej, za crknit smešno … a veš, najprej je Oven zmagal vkazenski proti njemu, nato je prišla tvoja knjiga, potem pa šetista tožba za 30 milijonov, ej, fak, veš kakšen je hodil na okoli …joj, pa a veš kako je zdaj uničen!?

Jaz – A zdaj zato, ker mu Direkt propada?On – Jasno. Z njim je konec. Pa kako ga vsi sovražijo, res, on je

največji lažnivec v tej državi, nihče ni bolj lažniv od njega! Vsetožbe bo izgubil!

Jaz – Ja, saj jaz to vem … upam, da boš šel zame pričat na sodišče,prav, da boš povedal resnico?

On – Se bova zmenila, Anči, se bova zmenila, prav?

Sicer se za pričanje na sodišču nisva zmenila, ker bi se Zorčič verjetnoustrašil in to je eden od razlogov, zakaj sem dialog objavila tukaj.Žal mi je in upam, da Zorčič zaradi objavljenega dialoga ne bo imelvečjih težav. Ampak to je pač edini način, da povem resnico, daresnico potrdijo tudi drugi. Dialoge sem torej objavila. Zdaj je jasno,da nikdar nisem želela objaviti ničesar iz svoje intimnosti in stvari,ki jih je ta stvor objavil, tako ali tako niso bile zgodbe iz mojeintimnosti. Vse so Požarjeve manipulacije. Laži in napletanja tračevbrez glave in repa. Kaj boste pa naredili zdaj? Kako me boste linčaliv nadaljevanju? Ej, rekla sem vam, da bo pestro in rekla sem vam,da se ne bom vdala in zapomnite si: mene ne morete pokopati tako

417DOSJE ROKOMAVHI

enostavno, kot ste pokopali toliko njih pred mano. Bo Jani Božičzdaj še lahko Požarjeva kredibilna priča na sodišču? Mar ne bi moralisedaj na sodišče tudi Gordane Stojilković in Jureta Zorčiča poklicati?Koga boste pa zdaj poiskali? S čim me boste poskušali sedaj zaklati?Veste kaj, vseeno mi je. Kar koli boste naredili, bo voda na mojmlin. Na sodišče ste štartali s trditvijo, da sem JAZ želela objavitistvari iz “SVOJE INTIME”. KAKO BOSTE PO TEH OBJAV-LJENIH DIALOGIH LAHKO TRDILI ŠE NAPREJ KAJ TAKOIDIOTSKEGA IN LAŽNIVEGA!?????????????????????????????Cenjeni Branko Pavlin, Bojan Petan in Franci Zavrl, mar se ne bizdaj spodobilo, da se mi lepo opravičite in nemudoma izkašljatezahtevano odškodnino!? Če boste pa še naprej ‘srali’, vam lahko kartakoj povem, da bom vse, kar boste ‘nasrali’ ali poskušali ‘nasrati’name, pometala nazaj v vas (z desetkratno mero), tako da boste videli,kdo se bo zadnji smejal! Odvetnik, ki na sodišču zastopa Požarja (vmojem primeru), je spoštovani odvetnik Peter Čeferin. On se mi zdikul. Ker vem, da je kupil tri moje prve knjige in bil je navdušen.Lepo. To res cenim. Ampak nečesa ne veste. Še nekaj vam lahkopovem. Še nekaj je ostalo zabeleženo. Bil je 15. februar 2006. Zvečer.Ko je socialistično vukojebino obšla bombastična reklama, da pišemknjigo o seksu, o svojih seksualnih dogodivščinah. Glejte, mojinajljubši mladi ekonomisti so naredili računice in izračunali, da mije sodrga, kljub temu, da me je tudi ubila skoraj, naredila v resniciveliko reklamno uslugo. Stvor Direkt in klonirani stvor E+ sta metoliko nabijala, da bi me tolikšno objavljanje sicer stalo okoli 4milijone tolarjev. Kje pa imam jaz toliko denarja? Ste nori? Sevedaga nimam, tako da, no, hvala za zastonj reklamo. Pa še vračam vam,kar ste mi storili v osebnostnem smislu. Vi, spoštovani odvetnikČeferin, zelo dobro veste, kakšen pekel se je dogajal tistega večera,mar ne? Kajti tudi vas sem poklicala. Telefonski izpiski beležijoklic iz moje mobilne številke na vašo mobilno številko. Se morda šespomnite, kako sem hlipala, jokala, govorila nepovezane stavke, izkaterih ste razbrali samo besede: knjiga, ubiti me hočejo, Požar, Za-vrl … Se spomnite? Jaz se namreč spomnim. Zelo dobro se spomnim.

418 ANA JUD

Kaj takega človek resda ne pozabi, veste? Takšen teror si človekzapomni za celo življenje, mar ne, gospod Čeferin? Se mordaspomnite, kaj ste vi na moje hlipanje in prošnje za pomoč odgovorili?Ne boste jezni, če vas opomnim, kaj ste odgovorili? Hladno ste rekli:“Mi zastopamo časopisno hišo Dnevnik.” Nato ste še rekli, da ste naneki večerji ali neki prireditvi, in da se sicer itak ne bi oglasili, ampakker sem tako vztrajno zvonila in vas klicala, pa vam je šel zvokmobilnega telefona najbrž na živce, a ne? In niste poznali mojetelefonske številke. Za vas je bila takrat še neznana. Po eni strani mije žal, ker sem vas takrat poklicala, ampak druge izbire nisem imela.V resnici je imela Sandra Bašić Hrvatin idejo, da vas pokličem. Bilomi je jasno, da potrebujem odvetnika. Ampak nikogar nisem imela.Ker se je Bandelj tistega večera na smrt skregal z mano. Vi pa steme hladno odpravili. Veste, kaj sem naredila potem, ko ste me takohladno odpravili? Žrla sem tiste preklete tablete! Mislite, da so miteknile!?????????? Boste dovolili, da vam na sodišču razložim, kakoje okus po smrti čudovit okus!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!???????????????????????? Hočete slišati, kako je dober!!!!!!!!!!!!!????????????????? Vam povem, kako je slasten!!!!!!!!!!!!!!!!!!??????No, saj razumem, da ste me morali tako hladno odpraviti poprofesionalni dolžnosti, ker niste mogli zapasti v konflikt interesov,a glejte, kako pa gledate na zadevo po plati človečnosti? Vam je bilovseeno, če umrem in bi bili za to krivi vaši klienti? Vi veste, da some hoteli ubiti. Ker sem vam med jokanjem rekla, da hočejo tonarediti. Zelo veliko ljudi ve, da so to hoteli narediti. Je to za vassprejemljivo? Do kdaj boste podpirali psihični teror? Do kdaj bostato počela vaša odvetniška kolega Stojan Zdolšek in Emil Zakonjšek?Se vi trije mogoče kdaj zamislite, kaj podpirate, ko zastopatemedijske morilce? Se nikdar ne zamislite nad tem? Vem, da moraimeti vsak človek pravico do pravičnega sojenja, toda poslušajte me,je to, da mi poskušate na sodišče podtikati človeka, ki bi lagal,pravično? Je to, da se kakšni ljudje, ki poznajo resnico, ne upajopričati, ker potrebujejo službo, morda pravično? Sprašujem vas kotljudi, ne kot odvetnike. Vem, da kot odvetniki na takšna vprašanja

419DOSJE ROKOMAVHI

ne morete odgovoriti, vem pa, da bi morali na takšna vprašanjaodgovoriti kot ljudje, mar ne? In želim, da mi odgovorite! Hočem,da poveste, kako bi se vi počutili, ko bi vas kdo raztreščil v kakšnemtabloidu in vam poskušal z načrtno diskreditacijo uničiti življenje?Hočem, da mi vi, kot ljudje, poveste, kako bi se počutili, ko bi kdovaše otroke do smrti poteptal, nekdo pa bi se nato iz grozljivegadogodka posmehoval v kakšnem gnilem tabloidu? Hočem, da mi vi,kot ljudje, razložite, kako bi se počutili, ko bi vas nekdo slekel inrazkril vaše spolno življenje v javnosti? Kako bi se počutili? Kdajrazmišljate o tem? Premorete empatijo? Razumete, o čem vamgovorim, kaj vas sprašujem? A vam lahko razložim, kaj se mi dogaja,odkar me je tale vaš tabloidni izmeček prikazal kakor kurbo? Vampovem, kako se dejanje, ki ga vi očitno lepo zagovarjate, odraža namojem osebnem življenju? Preprosto, kamor koli grem, tja, kjer so‘mali’ ljudje, kjer so tisti zarukani in bedni in ničvredni pripadnikite smrdljive socialistične plemenske skupnosti, me gledajo natankotako, kot ste me vi želeli prikazati – kot zmešano kurbo. Tako me,denimo, gledajo prodajalci v Mercatorju ali Sparu. Tisti, ki meprepoznajo, kakopak. Precej grozljivo je čutiti na sebi tovrstnezaničevalne poglede. Glej jo, kurbo, ha … Po drugi strani pa se midogajajo izjemno zoprne, res zoprne reči … recimo, že nekaj letživim v stanovanjskem naselju, v katerem so doma tudi močnapodjetja, kot je, denimo, veliko računalniško podjetje Unistar. Vpodjetju Unistar dela veliko mladih fantov. Vendar v vseh teh letihnisem spoznala niti enega od njih, ker me preprosto niso zanimali.Ker me njihov tip moških pač ne zanima in tudi nisem tip ženske, kibi zanimal njih. Odkar me je vaš tabloidni stvor prikazal kakor kurbo,pa sem se teh fantov komajda znebila. Vsi so hoteli iti z mano nazmenek, vsi so se napalili name. Toda nisem jih zanimala jaz kotJAZ. Zanimal jih je le seks z mano. Takoj, na prvem zmenku, sohoteli spati z mano. Kajti iz vašega tabloidnega stvora so razbrali,da sem očitno ženska, ki po cele dneve leži na postelji z razkrečeniminogami in čaka, da tipi prihajajo in odhajajo. Pa sploh ni tako. Nitislučajno ni tako. Nikdar ni bilo tako! Precej bedno, mar ne? Saj,

420 ANA JUD

gospodje odvetniki, seks je fajn, ampak ko ljudje v tebi vidijo leseks (in popolnoma nič drugega), je pa grozno. Bi vam bilo všeč, čebi kaj takega kdo storil vašim ženam ali prijateljicam? Dvomim, dabi vam bilo všeč. Verjetno bi popizdili, ne? Tudi vaše žene inprijateljice bi najbrž popizdile, kajne? No, vidite, mar zdaj razumete,da sem tudi jaz popizdila, in da so popizdili moji prijatelji!?

Še nekaj hočem vedeti: vemo, da sta imela Požar in Zavrl mojoprvo knjigo že v začetku februarja na elektronskih naslovih.Sodelovala sta pri kraji avtorskih pravic. Ker jima je bilo iz pravnegavidika jasno, da knjige ne bosta mogla zaustaviti, sta štartala naosebni nivo, na najbolj podlo diskvalifikacijo, kar si jih je možnozamisliti. Ker slučajno vem, da ne Požar ne Zavrl nimata pojma opravni praksi, je nekako logično, da jima je to, da knjige po pravnipoti ne bosta mogla zaustaviti, očitno moral svetovati kakšenodvetnik, mar ne? Lahko zdaj izvem, če je to bil slučajno kakšenodvetnik od vas treh? Čakam, da zadevo pojasnite. Če ne, jo bompač izbrskala kako drugače. Ampak … zagotavljam, da jo bom …prej ali slej … vsekakor pa pravočasno … In nekaj morate vedeti:ko bom zadevi prišla do dna, bom postala resnično pasja, zato jepametneje, da se sami izjasnite, če ste res pomagali pri kraji avtorskihpravic …

Tale zadeva s fukom pa se je začela že zdavnaj, mar ne? Zanikrnasodrga je že ves čas igrala na to. Bedna sodrga. Nepofukana drhal.Revšeta. Izmečki. Gniloba. Gnide … Vas zanima, do kam segajokorenine te fukdiskreditacije? Daleč nazaj … v leto 2005 … še dljenazaj, ampak leto 2005 beležimo: v ponedeljek, 11. julija 2005, jeMladina objavila članek z naslovom – In pol se damo dol! Kul naslov,mar ne? Vsekakor pritegne bralce! Delček članka citiram v knjigiDosje Rokomavhi in, prosim, najprej ga preberite. Nato bomozadevico še malce analizirali. Takole, na kratko, brez ovinkarjenja.

Citat …“Skratka, mlada raziskovalna novinarka, domača tako v tiskanih

kot tudi v elektronskih medijih, se je znašla v elitni družbi pro-

421DOSJE ROKOMAVHI

minentnih literatov mlajše generacije, ki za razširjanje percepcije inrahljanje (ne)vezane besede tu pa tam sežejo po izbranih opojnihsubstancah v različnih agregatnih stanjih. Nekateri viri navajajo, daje šlo za zahtevno raziskovalno nalogo pod krinko, ki bi nato lučsveta ugledala v obliki provokativnega prispevka za neki tedenskimagazin, drugi pa namigujejo, da je novinarka ravnala zgolj časuprimerno in pri iskanju bolje plačane zaposlitve uporabila vsarazpoložljiva sredstva, zveze in poznanstva. Kakor koli že, kvartetnaj bi od konkretnih besed zlagoma prešel do eksplicitne ko-reografije, v neenakopravnem onegavljenju pa naj bi krajšo potegnilprav literarni trio. Po privoščljivem pripovedovanju posvečenihinsajderjev sodeč so mojstri peresa, ki naj bi k problemu že v iz-hodišču pristopili s pretežno mehkimi argumenti, v šprintu dovrhunca naslade drug za drugim odpadali kot tisti rožnati zajčki nacinkovo ogljikove baterije, namesto serijskih ejakulacij pa naj bivečinoma pasivna udeleženka naštela impresivno število ejekcijpoprej zaužite hrane in pijače. Pač v duhu in tradiciji nespornihslovenskih literarnih ikon od Prešerna do Cankarja.”

Konec citata …Ta članek je govoril o meni. Žal. Da je ta članek govoril o meni,

je dokazljivo z sms sporočili, ki sem jih tistega dopoldneva prejelain vsa sporočila so govorila, hahaha, Mladina piše o tebi. Da je članekgovoril o meni, je dokazljivo tudi z odzivi na spletni strani Mladine,kjer je nekdo vprašal, ja, katera je bila pa ta uboga novinarka … inje nekdo drug odgovoril, a ne veš, ta uboga novinarka je nekoč delalatudi za Mladino … Opozarjam: če misli Mladina zdaj te odzivepobrisati, ji to ne bo prav nič koristilo, ker sem si jih sprintala in jihlahko kadar koli prinesem na sodišče, prav? Skratka, ljudje so me včlanku prepoznali. Ljudje v Ljubljani so me prepoznali. Avtor člankaje bil Max Modic. Tudi iz sms korespondence, ki se je tistega dneodvila med mano in njim, je razvidno, da je Modic pisal o meni.Navajam del dialoga, ki se je tistega dne odvil med mano inModicem:Jaz – Veliki raziskovalni novinar Max Modic! V bodoče preverjaj

422 ANA JUD

dejstva, ne pa da pišeš članke na osnovi laži in tračev, ki se žedve leti valjajo po mestu! Mlada raziskovalna novinarka Ana Jud.

On – Pa saj nisi bila edina, ki je bila z njimi …Jaz – Ne izgovarjaj se. Napisal si laži in veliko ljudi me je prepoznalo.

Tvoji članki so na osnovi tračev …On – Saj sama veš, kako je to z umetniki …Jaz – Kako je to z umetniki?On – Veliki gobci, mlahavi tiči …Jaz – Res je …On – Torej se strinjava …Jaz – Se strinjava o velikih gobcih in mlahavih tičih, vendar to ne

opraviči dejstva, da si o meni objavil laži!Vam povem, kaj je v resnici objavila Mladina? Smejali se boste.Kajti Mladina se predstavlja kot resen politični tednik, a v resnici

niti najmanj ni resen politični tednik. Še Mikijev zabavnik se midanes zdi bolj resen od Mladine. Smešno je, ker je bila Mladinadolga leta moj najljubši časopis. Danes je Mladina časopis, ki mi nepomeni popolnoma nič. Članek, ki ga je leta 2005 o meni objavilaMladina, je namreč baziral na neumnih govoricah in časopis, ki objavičlanek na osnovi neumnih govoric, pač ne more biti resen političnitednik. Žal. Resnico o dogodku, ki ga je objavila Mladina, vam komotpovem: Bilo je 25. decembra leta 2003. Bil je Božič. In bil je žur.Pri nekom doma. Bile so opojne substance. Bili so trije tipi. In bilasem jaz. Bila je soba in nato smo se naenkrat znašli v njej. Jaz intrije tipi. Želeli so si me. Zelo. Bilo je nekaj mečkanja. Nič poseb-nega. Kar tako. Niti omembe vredno. Ampak oni so si me še vednostrašno želeli. Meni je bilo vseeno. In nič se ni zgodilo. Čeprav bi selahko zgodilo. Res je, lahko bi me pofukali. Tisti trije tipi bi melahko pofukali. A me niso pofukali. Vam povem, zakaj me nisopofukali? Simpl, nobenemu od njih ni vstal! Đizs, si lahko zamisliteše kaj bolj poraznega? Trije željni tipi, a vsi trije z mlahavimi tiči.Katastrofa od katastrofe. Zato smo šli domov. Lepo, preprosto smošli domov.

Nobenega pissinga ni bilo, nič se ni zgodilo. Popolnoma nič. Si

423DOSJE ROKOMAVHI

mislite? Potem pa čez nekaj časa udarijo v mesto grozljive govorice.Zdaj pa glejte, ker imam v rokah resnico, ki jo lahko tudi dokažem,

lahko o tem tudi neobremenjeno pišem, razumete?Laži iz tistega dogodka je razširil Jurij Hudolin. Kdo je to? Ah,

nekdo. Piše. Ima se za nekaj blazno pomembnega in velikega in tudinjegova založba Beletrina ga predstavlja kot novodobnega Prešerna,v resnici pa … ah, saj ni vredno komentirati. Pisca, ki proda desetkratmanj knjig od mene, pisca, ki si ga v knjižnicah izposodi dvajsetkratmanj ljudi od mene, se meni osebno pač ne zdi vredno komentirati.Take ljudi samo tožim. Kajti obrekovanje je v tej državi pač kaznivo.Pač. Opozarjala sem vas, da dajte mir, pa niste. Fino. Kdor nima vglavi, naj seže v denarnico. Dovolj mi je gnid, ki letajo okoli menez mlahavimi kurci, nato pa se šopirijo naokoli, kaj vse smo bojdapočeli … Pa kaj vam je?

Sem liberalka, razumete? Nisem zafrustrirana levičarka. Odkarmi je jasno, kakšen gnoj je levičarstvo, mi je jasno, zakaj sem bilazafrustrirana. Vi, high society sodrga! Vi, ki ne razumete, kaj jesvoboda. Vi, levičarji, ki v svobodo ne verjamete. Jaz verjamem vsvobodo. Ne verjamem v neomejeno svobodo, kajti to bi bil žeanarhistični idiotizem, ampak trdno verjamem v svobodo po-sameznika. Meje svobode posameznika segajo do meja svobodedrugega posameznika. Ko je moja svoboda okrnjena, si lahko najbržmislite, da ne bom križem rok sedela in čakala, da hodite po meni!Jurij Hudolin je širil laži in o tem bomo pač poračunali. Da je JurijHudolin širil laži, lahko potrdita tudi Aleš Čar in Dušan Čater. Obapišeta. Njune knjige so mi pa všeč. Priznam. Zelo. Moram povedati,da sem Čatrov roman ‘Ata je spet pijan’ prebrala trikrat in vsakičznova sem se imela med branjem prav fino. No, ne bom zdaj Čaru inČatru pihala na dušo, naj se postavita zame, ampak saj sama dobrovesta, da tudi zdaj pišem resnico, kajne fanta? Saj sta mi obapovedala, da je takšne govorice o meni razširil Hudolin. Veste, kakoje z govoricami? Nekaj se sproži in potem kar teče in teče in teče insploh ne moreš zadeve ustaviti. Kaj naj jaz dokazujem kar se tičefuka? Mi je sploh kaj potrebno dokazovati? Ne, saj nimam jaz

424 ANA JUD

mlahavega tiča. Jaz tiča sploh nimam. Imam samo … hm, uterus …In kaj pomenijo namigovanja v članku, da fukam za raziskovanje aliza boljšo službo? Kaj? Za informacije? Kaj vam pa je? Je vse v reduz vami? Dihate? Pa kaj vi mislite, da sem vam jaz dolžna pojasnjevati,zakaj fukam? Ne, nisem. Nisem vam dolžna pojasnjevati prav ničesar.Lahko vam pa povem, da fukam izključno zato, ker mi paše. Ja,paše mi. Normalnim ljudem seks pač paše. Nenormalni se nad njimzgražajo, a ne? Normalni ljudje se nad seksom ne zgražajo in iznjega ne delajo škandalov, ker normalni ljudje pač ne delajoškandalov tam, kjer jih ni. Simpl. Še to: Požar je recimo o meni širillaži, da se prostituiram. Moj bog. Nemogoče! Pa saj vendar vsi, kime poznajo, vedo, da prav rada dam sama. Zastonj. Kaj vam je,ljudje? Če ste ljudje? Ah, no, seveda ste ljudje, ampak najnižja vrstačloveških izmečkov. Nič drugega. Nepofukana, zafrustrirana, levi-čarska golazen … No, nadalje so se Hudolinove laži kakopak hitroširile. Širil jih je Matej Mljač. Širil jih je Miha Štamcar. Širila jih jenepofukana golazen. Pa? Nič. Nepofukana golazen jih je dve letiširila po Ljubljani, nato pa so prazne govorice, ki jih je širilanepofukana golazen, pristale v Mladini kot veliki raziskovalni članek.Tudi to je bila trgovina z informacijami. Bedna trgovina z informa-cijami. Članek je našel svoje mesto v tistem delu Mladine, ki seimenuje “družba”. Skratka, to, da je bila Ana Jud v neki sobi s tremitipi, ki so imeli mlahave tiče, no, to je torej slovenska “družba”? Zato “družbo” se borite? To “družbo” torej podpirate? Moj bog. Pa sajste vendar nori, se vam ne zdi? Nori! Ves čas se mi je zdelo, da semnora jaz, ampak danes vidim, da ste nori vi, če trdite, da je to“družba”! No, ta del Mladine o “družbi” ureja Mateja Hrastar. Ki jetudi vrtela jezike o meni. In tudi ne vem, zakaj. Najbrž kakšne bedneženske fore. Pojma nimam. Najbrž spet pomanjkanje kakšnegaorgazma? Odgovorni urednik Mladine pa je seveda Jani Sever …Skratka, prosim, naj mi Max Modic, Mateja Hrastar in Jani Seversporočijo, kaj so oni mislili, ko so spacali in objavili tako bedenčlanek? So mi želeli sporočiti kaj posebnega? Ali pa so me želeli lediskreditirati v mestu? Aha, to bo, a ne? No, kaj pa zdaj, ko sem

425DOSJE ROKOMAVHI

zapisala resnico? In vi mislite, da ustvarjate resen politični tednik?Je to, da greste pobirat stare trače in laži, ki jih potem zapakirate vdvostranske članke, morda veliko raziskovalno novinarstvo? A veste,kakšen je bil nadnaslov tistega članka v Mladini. No: FENOMENI!Skratka, Jani Sever, Mateja Hrastar, Max Modic, kaj ste mi želelipovedati? Da je fuk za vas fenomen? Sorry, za normalne ljudi fuk nifenomen, ampak nekaj povsem običajnega. Bog se usmili revežev,ki fuk dojemajo kot fenomen. Recimo, zadnjič je bila mala druščinapri Čarliju na kavi. Jaz, glasbeni urednik Miroslav Akrapović,voditeljica Katarina Čas in fotograf Luka Novak. Prav prijetno smoklepetali o tem in onem, nakar pride novinar Dnevnika Borut Mehle.Priznam, vedno ko srečam njega, shujšam za kakšne tri kilogra-me … Ker mi njegove pripombe čisto preveč uničijo apetit do kakršnekoli hrane. Tudi tokrat je bilo tako. Mehle se je ustavil ob našemomizju in se, jasno, zapičil vame z besedami: “Kako kaj Bandelj?”Odvrnila sem: “V redu. Sicer ga pa lahko sam vprašaš. Saj je vednozelo prijazen.” Mehle pa ni odnehal. Rekel je: “Ja … saj, Ana, res,moram ti povedati, da te občudujem … res občudujem … jaz nisemtako kot tisti fantje, ki govorijo, da si glupa candra …” Postala semslabe volje. Namrščila sem se: “Kateri fantje pa tako govorijo o meni?Mogoče spet Miha Štamcar?” Mehle je odgovoril: “Ne, kje pa,Štamcar ti je zelo naklonjen …” Zahahljala sem se. Seveda. Štamcarmi je noro naklonjen. Vedno mi je bil noro naklonjen. Bil mi je noronaklonjen, dokler se nisva počila. Nekajkrat pri meni doma, nekajkratpri njem doma, nekajkrat v avtu, enkrat turški restavraciji … Natosva zadevo razlagala vsak po svoje. Jaz (ženska) sem razlagala, daimava razmerje, on (moški) je razlagal, da imava spolne odnose. Vresnici nisva imela ne razmerja niti spolnih odnosov. Vse skupaj jebil en velik nesporazum. “No, kdo pa potem tako govori o meni?”sem ponovno zastavila vprašanje. Mehle je ponovno odvrnil: “Ma,nima veze, tisti fantje pač …” Nato je odhlačal stran. Bila semzadovoljna, da je Mehle odšel, toda za omizjem je ostal grenakpriokus. Nismo se več tako sproščeno pogovarjali. Ne vem, kaj se jezgodilo, ampak nekaj napačnih besed je uničilo dobro voljo. Spili

426 ANA JUD

smo vsak svoje in se en za drugim razkropili. Čez uro sem Akrapovićuposlala sms: “Zakaj kakšni ljudje tako govorijo o meni? Saj me splohne poznajo? Kako lahko potem nekaj govorijo, če pa v resnici nevedo o meni prav ničesar?” On je odpisal: “Ej, kolikokrat ti bommoral še povedati … ne bi ti meni več s takimi in ne bi jaz tebi stakimi … glavo pokonci, saj si samozavestna!” Odpisala sem: “Maja, saj imaš prav.” Res ima prav. Koga briga, kaj govorijo VELIKIGOBCI in MAJHNI in MLAHAVI tički? Koga to briga? Normalnegačloveka to ne briga. Mene to več ne briga. Mimogrede: Po internetukroži članek o morilskih čebelah, ki naj bi se bile naselile na Obaloin okoliške kraje, članek pa naj bi bil napisal Marcel Štefančič jr. inreč je precej smešna. Nekdo se je pošalil, da zdaj samo še čaka, kdajbo kdo spesnil članek o pobesnelih zajcih, ki morijo in posiljujejobabice na Štajerskem, pod članek pa bom spet podpisana jaz, denimo.In glej, Jani Sever, ti si mi vedno pravil, da zate pišejo le najboljšinovinarji v državi. Jaz to nisem. Vem. Prešvoh pišem … takole, boljza en kurc’ a ne? Pa tudi sicer nisem nikakršen briljanten um. Ampak,povej mi Jani Sever, so najboljši novinarji torej tisti, ki pobirajostare trače in laži in jih nato objavljajo v tvojem časopisu? No, saj,nič čudnega, če že vemo, da je po eni strani Zavrl tisti, ki prekoŠtamcarja poskrbi, da Mladina objavlja take in take stvari. Po drugistrani pa je nekaj LDS-ovcev priznalo, da Sever zahaja na in-štrukcijske pogovore k Zdenku Rotarju, nekdanjemu članu Ozne.Kaj je bila OZNA? Odjeljenje za zaštitu naroda. Saj, nekajkrat po100.000 Slovencev in Slovenk je OZNA, ki je delovala po 2. svetovnivojni, resda “dobro” zaščitila. Jih poklala, postreljala in pometala vkočevske (in druge) rove. Rotar je bil v Ozni sicer šef referata zakler oz. šef oddelka udbe za ukvarjanje s Cerkvijo. Rotar bojda nibil “krvav” kot kakšni drugi udbovci, vendar je potrebno vedeti, daje bila udba nekaj grozljivega in kdor koli je bil njen aktivni član(če se ni jasno odločil za izstop!), ne glede na to, kaj je v njej počel,ima še danes umazane roke in pika! In veš, Jani Sever, ko si minazadnje rekel, da je “zgodba o Ani Jud zgodba o mladi in nadarjeninovinarki, ki je prehitro hotela ves svet zase”, sem se nato prav

427DOSJE ROKOMAVHI

spraševala: zakaj se ti Jani Sever sploh ubadaš z mano? Kaj tebebriga, kakšna zgodba sem jaz? Kaj koga briga kakšna zgodba semjaz? Jaz se imam dobro, razumeš? Nič mi ne manjka. Uživam. Ljudjehodijo v knjigarno in kupujejo moje knjige. Ljudje hodijo v knjižnicein si jih izposojajo. Ljudje me berejo in me hočejo še brati. Mar ni točudovito? Mi ne privoščiš? Zakaj pa ne? Kaj sem ti pa kdaj storila,da mi ne privoščiš? Sicer pa, no, saj jaz sem tudi slišala zgodbo onekoč mladem in nadarjenem novinarju Saniju Jeverju, ki je potem,ko je odrasel, postal Jani Sever … Se spomniš, da si nazadnje rekeltudi to, da te je v moji prvi knjigi poleg mojega dilanja z Zavrlompritegnila edinole stran 326, na kateri sem napisala, da ‘fukam’,ampak da sem bojda napisala absolutno premalo, da bi tebezadovoljila? Glej, Sever, mislim, da te zdaj lahko zadovoljim. Poglejsi, kaj so veliki delničarji Mladine in tvoji veliki in ultrapomembnisodelavci – ki so kar naprej hodili k tebi in me grdo ogovarjali – vresnici pošiljali na moj mobilni telefon. Le nekaj sms sporočil bomnavajala (glejte in se smejte!):

… pravi, da bo vajine fotke prodal na internetu. Ima ponudnikaza 2500 USD. Ti je pripravljen nekaj malega ponuditi, kakih 100USD. Kaj praviš? (kar naj poskusi; tako ga bom iztožila, da bo dokonca življenja delal samo zame!)

… pravi, da ga lahko dobiš, če mu zrihtaš tipa, ki ga bo nabil v rito,ti pa boš zraven pila kavo in ga spodbujala. Danes ti gre vse odrok … (a mi lahko raje skuhaš kakav? Ne smem več piti toliko kave!)

… moj ni velik, ampak dela pa kot sveder. Še nobena se ni pritoževalain upam, da se tudi ti ne boš … (khm … a povem po resnici? Takomajhen je, da sem se spraševala, ej, je tvoj oče mogoče hrast, da ti jezrasla kapica od želoda?)

… namaži si jo s pašteto in pokliči mačka … (okej, tole je sick. Tudičlovek, ki mi je tale sms poslal, je po mojem mnenju precej sick.)

428 ANA JUD

… slišim, da imaš zdaj skalp tudi v SDS … (živimo v času “urav-notežanja” …)

… zdaj igram tarok, pol bi te rad fukal, a lahko pridem k tebi? (a melahko mogoče nehaš nadlegovati, prosim lepo!?)

No? Mar ni zanimivo? Kakšni dvoličneži. Jasno, mlahavi tiči, velikigobci. In moj orjaški arhiv, ki kar traja in traja in traja … in je glo-bok … širok … pester … zanimiv … V medijih se kar naprej pojavljavprašanje, kaj je javni interes in do kje imajo mediji pravico brskati,do kam sega sfera intime, kje se začne javni interes. Bom razložilapo domače, na anekdoti, ki se je pripetila pred nedavnim. Z nekimpolicistom sva sedela ob kozarcu soka in on je vprašal: “Ti mi razloži,kaj je to?” Javni interes? “Javni interes je … hm …,” sem se za-mislila. “Javni interes je, če recimo obstajajo dokazi, da je generalnidirektor policije nekoga spolno nadlegoval, a je kljub temu še vednona svojem položaju. Javni interes pa ni, če se generalni direktorpolicije oblači v žensko spodnje perilo.”

“A se?” me je vprašal policist“Kaj?” sem se začudila.“Oblači v žensko spodnje perilo?” se je zahihital policist.“Ne vem. To itak ni javni interes,” sem menila odkrito. Res je.

Javnost nima pravice izvedeti o tem, kakšno seksualno življenje živikdo. To je zaščiteno območje. Po tem nimate pravice brskati. Ne pomojem, ne po nikogaršnjem. Zakaj to pišem? Ker me je nekaj zmotilo.Namreč, pred tedni je novinarka POP TV Špela Šipek sedela na kavina terasi POP TV in na ves glas razlagala, da NČR Požarja ne biobsodilo, če bi jaz na NČR prijavila primer, ki je pričal o mojemdomnevnem seksualnem življenju. Kaj je moteče pri tej zadevi? Vprvi vrsti je moteče to, da je Špela Šipek zadevo razlagala na terasiPOP TV, kajti kot članica NČR bi se takšnih zadev morala vzdržati.Ni profesionalno, da članica NČR razlaga o delu NČR takole naokoli.Kolikor mi je znano, bi morali biti člani NČR zavezani k molčečnosti.Za nekatere vem, da so. Vem, da sem se zadnjič obesila na Jančiča,

429DOSJE ROKOMAVHI

ker sem po vsej sili hotela neke reči izvedeti, a mi ni bil pripravljenpovedati ničesar. Šipkova pa takole čveka o meni. Žalostno. In moralabi vedeti, da mi bo vsaj deset popovcev njene besede nemudomaprineslo na nos. In ti popovci lahko njene besede ponovijo tudi nasodišču. Niti ne razumem, kaj natančno je želela Šipkova s takšnimiizjavami povedati? Je morda hotela povedati, da velja pravilo “povejmi, s kom fukaš in povem ti, kdo si?” Ali kaj? Je hotela povedati, daima javnost pravico izvedeti, s kom sem jaz v postelji samo zato,ker sem po njeni interpretaciji javna oseba? Glejte, če to drži, potemŠipkova s tem koplje grob tudi sama sebi. Kajti Šipkova je ravnotako javna oseba, kot sem to jaz. Če zame velja pravilo “povej mi, skom fukaš in ti povem, kdo si”, potem enako pravilo velja tudi zanjo. Potem enako pravilo velja za nas vse. Zdaj se pa odločite, kaj biradi. Če bo takšno pravilo obveljalo zame, bo obveljalo tudi za vas.S takšnimi dejanji in izjavami postavljate nove standarde. Ne le za-me, ampak tudi zase. Kar se mene tiče, vam lahko povem samo ne-kaj:

MORDA MISLITE, DA IMATE O MENI UMAZANE ZGODBE.OKEJ, MORDA JIH RES IMATE, AMPAK NIKAR NE POZABITE,DA JIH IMAM TUDI JAZ O VAS … (če jih še nimam, pa jih lahkohitro dobim …)

Huje ko se boste spravljali name, močneje vam bom udarce vrnila.Vi mislite, da bi Bush sfaširal Afganistan in Irak, če mu prej drhalne bi sfaširala WTC-ja in par železnic? Kje pa. Sem pa tja bi drhalimogoče poslal kakšen raketni pozdrav, ampak to je pred njim žetako ali tako storil tudi Clinton. Na Zahodu nič novega. Vas mameniso naučile, kako se ravna z Ano Jud? Lahko jo pofukate, če je “za”in če ste vi “za” (brez skrbi, tudi ona jo je že odmahala s košarico!),za kratek čas jo morda lahko zafukate, ampak vedeti morate, da vasbo v vsakem primeru zafukala nazaj, no, nikakor pa je ne moretesfukati … mar ni zabavno? Ne morete zmagati, razumete? Kar kolinaredite, je za moje knjige reklama, zame osebno pa na sodišču

430 ANA JUD

dokaz, ki mi je v vsakem primeru v prid! Lahko razumete to? Glejte,ne moti me, če me boste tožili. Dajte! Tožite me! Zelo bom zado-voljna, da bom dobila še dodatno reklamo za knjigo in zelo bomzadovoljna, da bom lahko še dodatno dokazala, kaj v resnici počnetein kakšni ste!

IN … ŠE PREDEN SE VI DODOBRA OBRNETE … JAZ ŽENAPIŠEM NOVO KNJIGO!

Zdaj se mi pa že resnično mudi … založba mi diha za ovratnik.Knjiga mora iziti pred lokalnimi volitvami! Vedno sem si želela pisatiknjige, za katere bi me vsi spraševali: kdaj bo? Kdaj bo? No, zdaj paimam. Vsi mi dihajo za ovratnik! Čakajo knjigo. Iz Tunizije mi pišeRok Ravnikar – kako gre s knjigo?Odpišem – gre, Zavrl se lahko odseli v Brazilijo, LDS iz parlamenta,

Jaklič v zapor, Arhar lahko nekaj malega profitira, če bo pameten,Dnevnik d.d. lahko zapre štacuno, no, drugače pa tudi Janšo finonatepavam …

On – Uf, me je kar strah priti nazaj …Iz letališča mi piše Mrkaić – boš ti končala knjigo? Do kdaj moram

napisati recenzijo?Jaz – Ja, kaj mi pa drugega preostane? Kje si ti? Čim prej pošlji.On – Bom. Sem na letališču. Grem v Turčijo. Ti kaj prinesem?Jaz – Morda šejka, da me poroči?On – Šejka ti ne morem prinesti, kaj drugega se spomni …Jaz – Prinesi recept za preživetje …On – Tega ni. Morala boš oditi iz države. Tukaj ni prostora za

liberalce. Saj jaz ti bom pomagal. Tudi tako, da bom ‘sral’ poBajuku …

Jaz – Ja, to mi bo res strašno pomagalo … ti samo prinesi šejka, pabom zadovoljna!

(Ta čas, ko vi to berete, je Mrkaić že v ZDA. Preselil se je vWashington. Rekel je, da tukaj več ne vzdrži, ker se je čisto prevečvsega obesilo nanj … razni Janezi Janše in Ane Jud … Ampak

431DOSJE ROKOMAVHI

decembra pride za teden dni domov. Takrat bova šla na pivo.)Nato se javlja Vladimir Vodušek – ej, dobro knjigo si napisala …

(v mislih ima prvo). Ne morem verjeti lastnim ušesom. Da Vodušekpohvali nekaj, kar sem naredila jaz. Začela bom verjeti v čudeže.Vse se odvija strašno hitro. Frankl se skrega z mano. Že spet. Ah.Pravi, da sem “razvajeni otrok”. Ah, saj je vse skupaj samo pes-kovnik. Ah. Ciril iz Financ pravi, da se me on boji, ker me ne moreobvladati. Ah. Čez nekaj časa je vse v redu. Frankl se pobota. Žespet. Ampak pravi, da sem največji egocentrik na svetu in: “Ana,svet se ne vrti okoli tebe!” Jaz: “Ne, svet se vrti okoli denarja infuka, ampak saj to so naredili iz mene … denar in fuk …” Ah. Ja,piarovcem sem res všeč. Vsaj večini. Sandi Salkič iz Petrola pravi,da ga zanima, kdaj bo predstavitev nove knjige. Ker bo prišel! Ah.Mudi se mi. Na GZS hočejo vedeti, kdaj bo knjiga. Da jo bodo kupili!Bo. Treba bo stisniti lektorje (da mi ne šarijo po mojem konfuznempisanju), urednico, da mi da mir, tiskarno, da knjigo čim prej iztisne.Ah. Zdaj se mi pa že res mudi. Z Jančičem greva na kavo. Bo knjiga?Bo, bo. Nekateri mi pravijo, da bo pizdarija, on reče: “A mogoče stabo že kdaj ni bila pizdarija?” Ob tem se spomnim, da je Gračaninpred tremi leti v redakciji 24ur dejal: “Ampak, Ana, ej, ugotovilsem, da iz vsega, česar se ti dotakneš, nastane pizdarija!” Dobro.Kul. Kako kaj na Delu? Zdaj že boljše, stvari se urejajo. Bojda sezdaj več ne kregajo tako grdo. Vsak teden. Vsak dan. Kliče PavleGantar: “Bo knjiga?” Jaz: “Ja!” On: “Sigurno bo spet taka SDS-ovska, kot je bila prva!” Jaz: “Saj prva ni bila SDS-ovska, ta je pasploh liberalna, kar pomeni, da ni ne SDS-ovska, ne LDS-ovska!”Ah. Nekdanja piarovka na ministrstvu za zunanje zadeve Nataša Prah,s katero sva imeli večne fajte, pravi, da se ona spomni te Ane Jud …‘težka, ampak pametna punca’ … Ah. V naslednjem hipu postopampo Bandljevi pisarni. On bere tole knjigo in govori uf, joj, ah, Ana,hudiča, tole … Jaz rečem, kaj, a bo? On: “Tole je hudo. Hudo.” Jaz:“Me lahko kdo toži?” On: “Ne. No, mislim, toži te že lahko, sajvsakdo lahko toži, ampak stvari niso iztožljive …” Jaz: “No, vidiš,da znam …” On: “Znaš, znaš, mogoče bo pa zdaj še kakšen novinar

432 ANA JUD

šel po tvojih stopinjah …” Jaz: “Ne verjamem. Uredniki ne marajotakšnih novinarjev, kot sem jaz.” On: “Seveda ne.” Zakaj ne? Jasno,uredniki nikdar ne marajo novinarjev, ki preveč brskajo. Še zlasti pane marajo takšnih novinarjev, ki jim poleg brskanja teknejo kar vsipo vrsti, Janša, Kacin, vsi … Sicer pa mi je zdajle že vseeno. Za no-vinarstvo. Za “družbo”. Ki je bedna. Zdaj bom končala, res …moram. Dihajo mi za ovratnik. To je isto kot policija. Oni tudi vednodihajo za ovratnik.

Škoda, ker dlje od dihanja skorajda nikdar ne pridejo …Upam, da bo Franci Zavrl tudi tokrat takoj dirjal za gosta v E+ in

tam zatrjeval, naj ČIM VEČ LJUDI KUPI KNJIGO ANE JUD (kotje to storil zadnjič; besede so mu šle s težavo z jezika, boril se je, kojih je sitno iztiskal med zobmi, ampak, ej, Francelj, thanks … rekelsi, da knjiga ne bo uspešnica … a vidiš, kako so tvoje strategijeslabe!? Mijav …)

Le nekaj bi rada še povedala … nekomu … vi ne boste vedeli, okom pišem … on bo vedel. … ampak jaz vam ne bom povedala zanj… zadnje čase veliko pešačim in vmes se mi marsikaj dogaja …morda je to problem … ves čas se mi dogaja toliko stvari in takohitro se dogajajo, da jih komajda obvladujem … in tako se včasihtla pred mano začnejo vzpenjati … vzpenjajo se … in vzpenjajo, jazhodim in hodim še naprej … in ugotavljam, da stopam navkre-ber griča … dlje ko hodim, bolj se mi zdi, da grič ni grič … ampakhrib … velik hrib … zelo velik in visok hrib … strmina … ko pridemdo vrha strmine, ugotovim, da hrib ni bil hrib … ampak je vulkan …stojim na njegovem vrhu … nakar ob robu zagledam bungee jum-ping … toda nima elastike, ima vrvico … kljub temu se opasamin … skočim v krater … trenutki, ko letim navzdol, so grozljivi …mučni, polni tesnobe … krater namreč ni krater … oboki so krogiDantejevega pekla in v njih se vrtinčijo raznorazna odplačevanjagrehov … o, lej, v sedmem krogu poteka zasedanje Zbora zarepubliko … še krog nižje … o, lej, v osmem krogu srkajo šampanjectisti iz Foruma 21 … ah … priletim dol, do konca, do zadnjega kro-

433DOSJE ROKOMAVHI

ga … streznitev je trpka … deveti krog je mrzel … tla so svežeposuta s snegom … in odtisi stopal se svetlikajo v beli vlagi … čevlji,ki za sabo puščajo mogočne stopinje, pripadajo moškemu … številka42 … morda še več … postopam sem pa tja, ampak moškega, ki mustopinje pripadajo, ne vidim … pa si ga zelo želim videti … pošljemmu sms: “Kdaj se vrneš nazaj domov? Knjigo sem napisala. Že spet.A bi mi jo pregledal?” … čez tri minutke dobim njegov odgovor: “Anehaš težit! A ‘mam lohk vsaj teden dni mir pred tabo!?” Odpišem:“Seveda. Oprosti. Lp.” Mine teden dni. Ne morem brez njega. Sajne vem, zakaj. Ker je tak medvedek. Mehek. Pameten. Najpametnejši.Najlepši. Zvečer mu pošljem sms: “Ne vem, če si že nazaj, da pol,če smem, neki vprašam.” Pričakujem, da mi bo v odgovor poslalsms, kajti z sms sporočili se da fino blefirati, ampak ne, kar pokličeme. Še lepše. Čeprav jaz ne vem, kaj naj ga vprašam … v resnicinimam nič za vprašati … on pa pričakuje vprašanje. Resno.Državotvorno. Tjavendan začnem blebetati: “Ja, kaj je zdaj s tistimiGantarjevimi delnicami … a je Matjaž že prodal Delove delnice …”On začne odgovarjati: “Ja, on je takrat kupil … blablabla …” Jaz:“Ja, to že vem … zdaj pa …” In ponovno on: “Ja, on hoče kupitiNLB …”, jaz pa: “Ma ja … aha …” V resnici mi je čisto vseeno, kajbo Matjaž Gantar počel s svojimi delnicami, naj jih prodaja in kupuje,kakor hoče, naj služi, naj se ima dobro … jaz hočem poslušati le tačudoviti mehki glas … Nato pogovor končava. Saj je vseeno. Sostvari, ki so blizu in hkrati tako daleč. Včasih so tiste, ki so najboljblizu, hkrati najbolj daleč. Včasih so stran samo ulico, a so v resniciv Dantejevem devetem krogu. In on misli, da sem se hotela samokresniti … Ni res. V resnici ni bilo nikdar tako. No, majčkeno tudi.Seveda bi se tudi kresnila … in lahko bi mu razložila, če bi me kdajposlušal … če … če bi … če bi bila prilika … Začuda se prilikapotem zgodi … nekega septembrskega večera … ob 21.37 … onpride … z malim usb-ključkom in dvema majhnima belima listkoma,kjer so zabeležene pripombe o knjigi, ki jo ravnokar berete … on joje prebral že pred vami … on vedno prebere že pred vami … vse …nato postopava pred mojim blokom … kot dva šestošolca, od katerih

434 ANA JUD

je pač eden (on) bistveno pametnejši in pomaga drugemu (meni), kini tako bister, delati domačo nalogo iz matematike … razlaga … to,ono, tisto … jaz poslušam … sem pa tja kaj rečem, pripomnim, sestrinjam … ali pa tudi ne … no, saj tako zelo veliko pripomb spetnima … domača naloga iz matematike je narejena kar dobro … onzaključi … in za nekaj sekund pomolči … tudi sama molčim … sajimam veliko stvari, ki bi jih rada povedala, ampak saj veste, kako jeto … včasih stvari pač ne gredo in gredo iz jezika … nato sramežljivoporeče: “A to zadnjo stran moram kaj komentirati?” Zadnja stran vA4 formatu je stran, na kateri piše, da je on medvedek … Jaz mečkamsem in tja. Saj sploh ne vem, kaj naj povem. Kaj pa naj rečeš, konajbolj seksi moški v državi stoji pred tvojimi vrati, se sramežljivosmeje in sprašuje, če mora to kaj komentirati? Hm … “Ma … sajitak ne bo nihče vedel,” se malo izgovarjam. Nerodno. Otročje.Čeprav se zdi, da je njemu precej bolj nerodno kakor meni. Ne upame pogledati v oči. Sklonjen je in pretvarja se, da si zavzeto zavezuješportne copate, čeprav zelo dobro vidim, da sploh nima odvezanihvezalk, ampak kar nekaj brklja sem pa tja po športnih copatih.Trenutek izkoristim in si ga bolje ogledam. Močen hrbet ima, resmočen. Široka ramena in lepo raščen vrat. Zavihka ušes mu majčkenoštrlita, ampak meni je to všeč. Ušesne mečice ima pa močne …mesnate … slastne … tudi roke ima močne … posute z gostimidlakami, kar mi načeloma ni všeč, ampak na njem mi pa je všeč …zelo … in ves je lepo okrogel, ne debel ali preveč zalit, ampak pravlepo in srčkano okrogel … obraz ima mil, tak, nedolžen … ko jeresen, zgleda kot najbolj priden otrok … ko se smeji, deluje malcenavihano … pobalinsko .. ampak ne preveč … ne tako pobalinskokot tisti otroci, ki v šolah lomijo okenska stekla … ampak pobalinskokot tisti otroci, ki diktatorskim in staruhastim učiteljem iz upora nastol nastavijo prežvečeno žvečilko … odrasel videz mu daje le nekajdni stara bradica … ne brada … ampak milimeter ali dva kocinastabradica, ki je ravno pravšnja, če ti je všeč, da malo “pika” … in las-je … lasje so malce osiveli, a kuštravi … koliko je zdaj star? Precej.Čez 40 let je zakorakal … ravno prava leta zame … Lep moški je.

435DOSJE ROKOMAVHI

Prav zares najlepši, razmišljam (že nekaj let, mimogrede!) … ta čas,ko jaz mečkam in si ga ogledujem, se on ponovno zravna in v enakemtonu, ki je začinjen s sramežljivim smehom, ponovi vprašanje: “Ato zadnjo stran moram kaj komentirati?” Imam občutek, da je vsopot do mene, no, teh nekaj kratkih metrov, razmišljal, kako bi tastavek ‘a to zadnjo stran moram kaj komentirati?’ čim bolj korektnoizrekel … ne gre in ne gre … ves čas mu gre na smeh … in meni tu-di … kaj naj rečem … Nimam odgovora. Seveda si želim, da bikomentiral to stran, ampak nikakor mi ne gre in ne gre z jezika:“DA, HOČEM, DA JO KOMENTIRAŠ!” … veš čas najinega dialogasem nepremično stisnjena ob enega od stebrov, ki stojijo pred“mojim” blokom … kot vkopana sem … ne morem se premakniti …prižigam cigareto za cigareto … on postopa sem in tja … ampak voči me težko gleda … če me že pogleda naravnost v oči, mu greblazno na smeh … ej, to je flirtanje … zelo očitno flirtanje … ki sevleče že absolutno predolgo, kajne? Če se kmalu ne bo nekaj zgodilo,bova že prestara … mar ne? Ne morem brez njega … smotano, ampakresnično … blesavo, toda ne morem si pomagati … hudiča, res imamsmolo … in potem se mi približa in pravi: “Jaz bi levičarje inmuslimane vrgel ven …” Iz knjige misli. Resno ugovarjam: “Ne,ne … ne bom! Levičarji so zlo!” On pravi: “Jajajaja, slučajno vem,da stoji za takim mnenjem …” Začudim se: “Kdo?” On z nasmeškomreče: “Mićooo …” Ni res. Moje mnenje je moje mnenje in mojemnenje je plod izkušenj … nato se spet oddalji … ma, koga briga zalevičarje in muslimane … glavno, da sem jaz zavohala, kako on di-ši … najlepše na svetu … jasno, saj je logično … najlepši moški nemore dišati drugače kot najlepše … žal se vse skupaj konča …prehitro … ta najslajši moški v državi (ki je zdajle, ko bere, najbrž vlica rdeč ko kuhan rak – vi se pa besno sprašujete KDO JE ON!?????– ah, mar ni zabavno, ko vam kdo nastavi kulise Trumanovega šova,haha …) odide … le usb-ključek in listke mi pusti … gledam list-ke … na njih so majhne čičke-čačke o tem in onem … na enemlistku piše, da je ime Dosje Rokomavhi pretenciozno … naslov knjigebi po njegovem mnenju moral biti: “ANICA V UMAZANI DEŽE-

436 ANA JUD

LI” … naslov mi ni všeč … čeprav je res … umazana dežela … injaz v njej … saj ne vem, zakaj sploh še vztrajam … tukaj nimamničesar … po njegovem odhodu še dve uri budna ležim v postelji inrazmišljam … ah, Ana, si pa res prava trapasta trapa … najlepši innajpametnejši moški v tej plemenski skupnosti je celo uro postavalpred tvojimi vrati in sta se pogovarjala in si videla, da mu je bilonerodno in veš, da je bilo nerodno tudi tebi in sta flirtala in flirtalain ti nisi naredila nič … popolnoma nič … lahko bi vendar kajnaredila, trapa trapasta … Poslala sem mu sms: “Tvoj problem je,da si seksi … Lp.” Ni odpisal. Ampak vem, da se mu je zdelo fino …vem, da mu je všeč, če dobi takšno sms sporočilce … meni pa jevšeč, ker se on ne ukvarja s tem, kaj kdo govori o meni … ampak seukvarja s tem, kdo sedi v katerem nadzornem svetu … on ni moški,ki ga daš ‘dol’ in greš naprej … on je moški, ki si zasluži, da muskuhaš kavo in zlikaš srajco … seveda pa ga vsakič vmes tudi kres-neš … kaj naj še rečem … v resnici sem noro zaljubljena vanj …ampak vi, parazitski mediji, glejte, da se ne boste ukvarjali s tem,vaša domača naloga iz te knjige je v prvi vrsti Vzajemna …

Tukaj bi se knjiga v resnici morala končati … a me 18. septembra2006 zvečer, lobist Jože Biščak spet poišče. Objavljamo sms ko-respondenco:On – Živjo! Sta se z Jakličem pol kaj zmenila?Jaz – Glej, če se me tip boji, nimam kaj … (glede na to, da kar naprej

pošilja tebe, pa se očitno strašno sekira, mar ne?)On – Madona! Si pač fatalna bejba …Jaz – Jaz? Ah ne. Glej, Vzajemna je dirty in Marko to ve … (daj, ne

padam na finte, s katerimi me poskušajo okoli prinesti roko-mavhi!)

On – No, jest ti povem, kako te drugi vidijo. Glede Vzajemne – nivse tako črno-belo. Če bi bila dirty, za njih ne bi delal. Vem,da ne verjameš, toda vseeno ti povem … (ja, saj sem že rekla,da bi najbrž tudi jaz govorila lepe stvari o ljudeh, ki bi mi vsakmesec bančni račun napolnili z 1.200.000 tolarji. In ko bo ‘pa-dala’ Vzajemna, bo pekel. Ker ne bo ‘padala’ sama. Ker bo

437DOSJE ROKOMAVHI

‘padala’ še vrsta ljudi, ki so z Jakličem povezani …)Jaz – Ko bo knjiga zunaj, bo vse jasno … (bo medijem kaj jasno? Bo

Agenciji za zavarovalni nadzor kaj jasno? Bo Dragutinu Matejukaj jasno? Bo Jožetu Romšku kaj jasno? Bo Lovru Šturmu kajjasno? Bo Janezu Janši kaj jasno? Vzajemna je vaš case, ne moj!Bom pa milostno dovolila, da se mi prisrčno zahvalite, ker semvam malce pomagala!)

Pokličem kriminaliste. Kaj pa zdaj, fantje? Spet se začenja! Kaj?Nič. Gremo še enkrat? Jovo na novo … prikolice priklapljamo na-zaj … policija, tožilstvo, preiskovalni sodniki … ah … nato pa pridrvidopis Jakličevih odvetnikov …

Dopis se ponaša z datumom 15. september 2006. Aha, Jaklič inBiščak bi rada skrila povezavo in se pretvarjata, da se nad mojoskromno malenkost nista spravila družno. Nak, ne bo šlo. No, edenod Jakličevih odvetnikov Matej Erjavec pa piše: “… pišemo vam popooblastilu Marka Jakliča … ki nas je zaprosil za posredovanje …blablabla … takšni očitki so seveda povsem neresnični in nesmiselni,zato jih v imenu naše stranke zavračamo … blablabla … vaši očitkiso očitno neutemeljeni in protipravno posegajo v osebnostne praviceter čast in dobro ime naše stranke kot fizične osebe in kot osebe, kiopravlja funkcijo predsednika uprave Vzajemne d.v.z, posledično patudi v ugled te gospodarske družbe … blablabla … želimo vasseznaniti z dejstvom, da imajo vaši neresnični očitki za vas lahkozelo neugodne pravne posledice na kazenskopravnem in na civilno-pravnem področju. Zato vam predlagamo, da našo stranko nemudomaprenehate na ta način vznemirjati. V nasprotnem primeru smo namrečpooblaščeni, da zoper vas vložimo ustrezne kazenske ovadbe oz.zasebne kazenske tožbe ter sprožimo odškodninske in druge potrebnesodne postopke … blablabla … lepo vas pozdravljamo … odvetniškapisarna Erjavec – Blaganje …”

Hm? Nekaj ni v redu. Spoštovani odvetnik Matej Erjavec, naslovvašega dopisa je “Zavrnitev očitkov in opomin pred tožbo”? Kaj miželite s tem povedati? Vi, spoštovani odvetnik Matej Erjavec, bi

438 ANA JUD

vendarle morali vedeti, da pravna praksa sploh ne pozna t. i. opominovpred tožbo (brez konkretne navedbe razloga za morebitno tožbo;eno sms sporočilo, ki mi ga očitate, pa nikakor ne more biti razlogza vznemirjanje in tožbo, torej je tudi vaš opomin popolnomanesmiseln!) in vaše pismo (ki ste ga pridno razposlali tudi mojimsorodnikom), ni prav nič drugega kot navadno zastraševanje, ki sega Marko Jaklič kar pogosto poslužuje, kajne? V civiliziranem svetuse grožnja s pravnimi sredstvi formalno sicer ne tretira kot grožnja,se pa lahko kot nadlegovanje in zastraševanje tretira vaše raz-pošiljanje tovrstnih pisemc in v kolikor ne boste prenehali (vi alikdor koli drug) s tovrstnimi pismi zastraševati mene (in mojesorodnike), boste vi občutili simpatične posledice na kazensko-pravnem in civilnopravnem področju! Brez predhodnih najav,zmenjeno!? Če pa kar koli želite, se obračajte na odvetniško pisarnoZidar-Klemenčič iz Celja, ki zastopa mojo malenkost. Poleg tega,spoštovani odvetnik Matej Erjavec, je vaše pismo precej hecno, inmarsikdo, vrsta novinarjev, urednikov, odvetnikov in policije ga jeocenila kot HA – HA! Tudi France Arhar in Drago Kos sta dejala,da so takšna pisma pri Marku Jakliču nekaj povsem pričakovanega,saj je vendar popolnoma jasno, da se raziskovalnim publicistom,kakor sem jaz (mala, skromna in nepomembna piska), lahko hitropripeti, da jih “mafija” poskuša takole, z zastraševanjem (ko vsedrugo odpove) utišati, kajne? Glede na to, da so z mojim delom v tejknjigi seznanjeni vsi pristojni organi, ki imajo v rokah celotno smsin elektronsko korespondenco med mano in vašim klientom Jakličem(da, tudi tisti sms, ki ste mi ga očitali vi, spoštovani odvetnik MatejErjavec, ima policija v svojih rokah!) ter med mano in Jakličevimlobistom Biščakom, je vaše pismo še bolj pišmeuharsko. Izjemnohecno namreč izpade, če mi vaš klient Marko Jaklič najprej pišeelektronska pisma, kako mi je ‘na voljo za pojasnila’, nato ponavlja,da bi se on rad rešil nastopanja v tej knjigi, nato ga je strah, pa mipošilja na vrata lobista, ki ga strašno dobro plača za tovrstnaposredovanja (z denarjem iz zavarovalnice!), nato pa se kakor strelaiz neba pojavite vi in mi grozite s pravnimi sredstvi. Poglejte,

439DOSJE ROKOMAVHI

spoštovani odvetnik Matej Erjavec, midva se seveda ne poznava ino vas nimam izdelanega nikakršnega mnenja, toda … kateri odvetnikpo vrsti pa ste vi, ki ga ima Marko Jaklič “zakupljenega”? Tretji?Četrti? Peti? Veste, spoštovani odvetnik Matej Erjavec (aja, ste vibili mogoče “Markotov” sošolec?), nekako mi ne gre v glavo, zakajpotrebuje človek toliko odvetnikov? Kaj mislite? Vidite, jaz seukvarjam s precej zajebanim delom, pa imam samo eno odvetnico.“Normalen” človek ima po mojem mnenju samo enega odvetnika.Ali pa nobenega. Mar ne? Zakaj mora imeti Jaklič toliko odvetnikov?In iz česa Jaklič vas plačuje? Iz lastnega žepa? Iz žepa Vzajemne?Veste, spoštovani odvetnik Matej Erjavec, jaz nimam popolnomanič proti Vzajemni. Niti ne poznam nikogar, ki bi imel kar koli protiVzajemni. Poznam pa zelo veliko ljudi, ki so izkusili hude potezeMarka Jakliča. Poznam zelo veliko ljudi, ki imajo v Vzajemni svojdenar in jim ni vseeno, kaj se bo z njihovim denarjem zgodilo … Patudi, spoštovani odvetnik Matej Erjavec, veste, v kolikor me bostetožili, boste tožbo izgubili. Zagotavljam. Ker ne pišem flancarij, pačpa pišem zadeve, ki so podkrepljene z dokazi in pričami. Sicer pa ževemo, kako Marko Jaklič najraje dela, kajne? Ne toži on, ne kje pa,toži Vzajemna, mar ne? Seveda, s tujimi rokami je preprosto lovitikače, kajne? Glejte, spoštovani odvetnik Matej Erjavec, pravim, nepoznava se, ampak nekaj vem ... vam (in vsem drugim “zakupljenim”odvetnikom), je Marko Jaklič marsikaj zamolčal, mar ne? Ste vi,spoštovani odvetnik Matej Erjavec, mogoče že bili seznanjeni zdejstvom, zakaj hoče vaš klient v resnici Vzajemno preoblikovati vdelniško družbo, ali pa ste to izvedeli šele iz te knjige? Je vam mordaznano, zakaj vaš klient še vedno plačuje Zavrla in druge rokomavhe,če pa imamo zdajle potrjeno, da dotični ljudje zanj ne delajo pravnič? Je vam, spoštovani Matej Erjavec, morda znano, da se sprimerom Vzajemne oz. vašega klienta Marka Jakliča že leto dniukvarjajo pristojni organi? Mislite, da se policija z njim ukvarjaljubiteljsko? Ker pač nima pametnejšega dela? Kaj mislite, spo-štovani Matej Erjavec, da se kazenske ovadbe, ki se vlagajo zopervašega klienta, vlagajo zato, da Jakliču ne bi bilo v življenju preveč

440 ANA JUD

dolgčas? Kaj pravite na bančne izpiske? Na telefonske izpiske? Paše smešno je, ker imam pričo, ki lahko potrdi, da ji je vaš klientMarko Jaklič enkrat na kratko dejal, da ga “BOLI KURAC, KAJBO ANA JUD NAPISALA, KER NJENE KNJIGE ITAK NIHČENE BO BRAL!”

Torej, spoštovani odvetnik Matej Erjavec, kaj mi mahate pred nosomz nekimi pismi, v katerih pisarite, kaj vse mi boste storili, če pa vašklient naokoli blebeče, da ga “boli kurac”? Kaj mi potem pošiljatetakšna zastraševalna pisma!?

In če Jakliča res tako strašno “boli kurac”, zakaj nad mene pošiljaBiščaka? Če ga tako strašno “boli kurac”, zakaj mi piše elektronskapisma in mi javlja, kako mi je “na voljo”!? V zadnjem času je ZmagoJelinčič Plemeniti večkrat poklical človeka, ki tole knjigo distribuira,in ga kar naprej tečno spraševal, kaj se “dogaja”. Kako si to razlagate?Jaz si to razlagam kot zaskrbljenost zaradi neke študije, ki naj bistala blazno veliko denarja! Vse skupaj si lahko razlagamo kotzaskrbljenost. Ampak Jaklič je kakopak zvitež. On ne bi nikdar jasnopriznal, da cvika. On to stori po ovinkih. Niti ni potrebe, da storidovolj jasno. Dovolj pogumnežev sem že srečala, da znam med njimi,po njihovih potezah, spoznati tiste, ki so res pravi cvikatorji. Več koima človek masla na glavi, večji cvikator je. To je psihologija. Patudi … če me boste tožili, me dajte čim prej, kajti zdajle potrebujemveliko reklame in … a si morda predstavljate kakšen pekel bo to?Sijajno. Če boste tožili Ano Jud, tajno policijsko sodelavko, bopestro. Uf. Hudo. Kajti v tožbo z mano vred, boste potegnili še vesSISTEM. Dragutina Mateja, Lovra Šturma in Jožeta Romška.Policijo, preiskovalne sodnike, tožilstvo. Uf. Tole bo noro. Klanje.Ki bo razfukalo obstoječi SISTEM in potem bo potrebno na nogepostaviti novega. Odlično. Ja, končno bomo lahko dobili novSISTEM (ki bo hitro razčistil tudi primer Vzajemne!) in vi,spoštovani odvetnik Matej Erjavec, boste boter novega SISTEMA,ki bo končno začel reševati gospodarski kriminal v tej socialistični

441DOSJE ROKOMAVHI

vukojebini. S tem boste postorili izjemno družbeno koristno delo.Ki bo vsekakor večje od mojih skromnih populističnih knjig. Da,spoštovani odvetnik Matej Erjavec, res je, že vnaprej vam moramobiti hvaležni! Ker boste to prekleto socialistično vukojebino odrešilikorupcije! Sicer ne vem, če vam bo premier Janez Janša ravnohvaležen (no, upam, da vam bo, moral bi vam biti!), ampak poskusitini greh! Tako da … TOŽITE ME, zahtevajte SODNE PREPOVEDIZA MOJE KNJIGE, borite se, nikar ne obupujte, ni še vse izgubljeno,moja fantastična založba se veseli vsakršnega kravala … Danes je25. september. Knjiga pa je še vedno na mojem računalu. Še en smsdobim. Piše Jože Biščak. Spet. Vsebina sms sporočila: “Če hočešdobiti Jakliča – danes od 17.00 peče palačinke v BTC pri tržnicinasproti hale A. Tega ti jaz nisem povedal. Ok?” Gledam sms in sečudim. Ej, me imate mogoče za norca? Nekomu pošljem sms: “Glejtega … peče palačinke … vse za sedež v mestnem svetu …” On odpiše:“Pejt tja in vzami s sabo nutelo, da te ne zagifta!” Ampak jaz negrem tja. Ker je Biščakov sms povabilo v kletko k lačnemu levu,tako neumna, da bi šla tja, pa tudi nisem. Če bi namreč šla tja, bi miJaklič z lahkoto obesil še en dopis, da ga nadlegujem in tako naprej,čeprav je iz vsega skupaj jasno, da je šlo za obetajoči posel in zaraziskovanje za knjigo. Tja so šli kriminalisti. Ki so Jakliča medpečenjem palačink fotografirali. Hecno, tudi Biščak je bil tam … Šedobro, da nisem nasedla … Nekdo mi pravi: “Po prvi knjigi so teklicali skesanka, po drugi te bodo sigurno špicelj … ampak, a namJaklič kaj more?” Odvrnem: “Ne. Bo pa poskušal.” To je res. Jaklične funkcionira kakor Zavrl, kakor Novak, recimo. Zavrl in Novakdelata tiho. Čim več škode poskušata narediti (no, vsaj za Zavrlalahko trdim, da je temu tako), v ozadju. Jaklič ne funkcionira tako.On funkcionira skozi škandal in vem, da ga bo zdaj, pred lokalnimivolitvami, ko kandidira na listi SNS, poskušal obrniti v svoj prid.Verjetno me bo res tožil. Ali pa zoper mene vložil kazensko ovadbo.Seveda s tem ne bo dosegel popolnoma nič, ampak trenutno bo toposkušal storiti, ker se zaveda, da mu lahko takšna reklama mordapripomore k izvolitvi v mestni svet. Po drugi strani pa je Jaklič, ki je

442 ANA JUD

vsekakor zelo sposoben pravnik, pač prepričan, da sodiščafunkcionirajo tako, kot on hoče. Ne vem. Vem pa, da mu v primerutožbe zoper mene ne bo uspelo. Nič mi ne more. Kaj pa mi v resnicimore kdo drug? Nič. Ničesar mi ne morete vzeti, ker živim takohitro, da ničesar niti nimam. Mi boste vzeli mačka? Ah, dvomim, daželite to deset-kilogramsko zver, ki po cele dneve samo žre, spi inza sabo pušča dlake, nakopati na svojo glavo. Mi boste odvzeli volilnopravico? Ne morete, ker mi po ustavi pripada. Mi boste morda vzelikredit? No, to pa kar vzemite, vzemite. Niti najmanj se ne bompritoževala, če mi ga boste odvzeli. Še hvaležna vam bom. Kaj miše lahko storite? Naročite nekoga, ki me bo posprejal? Brez skrbi, vmoji torbici se tudi najdejo kakšni spreji, mali in lični solzivci indovolj sem hitra, da jih povlečem pred napadalci. Me boste dalipretepsti? Poskusite. Me boste dali umoriti? Pravim vam, poskusite.Boste v medijih o meni naročali grde članke? Ni problema. Mojimidž je že tako ali tako razčefukan, da ljudi z zgodbami o meni večne morete presenetiti, kvečjemu naredite mojim knjigam le še malododatne reklame. Hm, me boste dali stlačite v zapor? Kul, bom paše tam napisala kakšno knjigo. Aja, mi boste odvzeli laptop? Prav,bom pa knjigo napisala potem, ko bom prišla iz zapora. Za vse vekeme ne bi mogli obdržati tam! Aha, pravite, da mi boste prepovedalipisanje? Nemogoče. Kar poskusite doseči kaj takega, toda uspelovam ne bo. Pa tudi, če bi vam: haha, še vedno lahko izginem v drugodržavo in vas v tej socialistični vukojebini bombardiram od zunaj …če lahko to počne eden najbolj iskanih zločincev na svetu RadovanKarađić, ni vrag, da ne bi zmogla tudi jaz … Kar poglejte, katerazaložba izdaja to knjigo … te založbe ne boste našli v Sloveniji.Iščite jo kje v pacifiškem otočju. Vmes preverite, kje se moje knjigeposlej tiskajo. V Sloveniji več ne. Nekje v EU. Iščite. Vmes sevprašajte, zakaj je temu tako? Zakaj takih knjig ne morejo izdajatizaložbe v Sloveniji, zakaj takih knjig ne morejo tiskati tiskarne vSloveniji? Ker ni varno! Ker je vse prepleteno in se založbe vSloveniji zavedajo, da lahko, če bodo izdale mojo knjigo, izgubileposel, subvencije in tako naprej. Ker je vse tako prepleteno, da lahko

443DOSJE ROKOMAVHI

kakšen rokomavh mimogrede prepreči tiskanje. Ali pa kakšno knjigoukrade in mi priredi zaporedje šokov, ki me zadenejo kakor padajočiplaz domin. Veste, zakaj je temu tako? Res je, piše se leto 2006,ampak vaše glave, vaša zanikrna socialistična mentaliteta, v duhukatere vzgajate tudi vaše otroke, male poganjke, je ostala tam nekjev letu 1948, ko so morali ljudje res paziti, kaj pišejo, kaj govorijo …

… zdajle moram pa res zaključiti … mudi se mi … saj veste …življenje je samo eno in še to je presneto kratko … ampak svetov jeveliko … nekdo je rekel, da so svetovi paralelni … res so … v temtrenutku, ko vi zaključujete z branjem te knjige, sem jaz infiltriranaže v paralelo nekega povsem drugega sveta … moje misije so resdaskromne, a moram povedati, da strašno uživam, ko se takole porednoigram v peskovnikih … od novinarke najbolj gnusnega tabloida dotajne policijske sodelavke … do … do … do …

… vi pa me lovite, a me ne morete ujeti …

… vsakič, ko se nekje informacijski tok zapre, se drugje v trenutkuodpre … kajti, vsakič, ko si nekje nakoplješ na glavo sovražnika, sinekje drugje hkrati ustvariš zaveznika … trgovina z informacijamise nadaljuje … v resnici je ni mogoče zaustaviti … vse je taktika,strategija … Machiavelli je imel prav … že zdavnaj …

KONEC

444 ANA JUD

PS: Z Ivom Vajglom greva na sladoled. Pomenkujeva se o tem inonem. In sem imava prav fino, prijateljsko. Nato on malce pomračičelo in zaskrbljeno poreče: “Ampak, Ana, kaj vse je tam pisalo … ato je bilo kaj res, da smo te mi tam tako porivali?” Za trenutek sezamislim, nakar odgovorim: “Ne vem. Moram vprašati FrancijaZavrla. On ve vse o meni. On ve o meni še vse tisto, česar ne vemniti sama.” Včasih se ponoči še spomnim nanj, ko gledam smssporočilca … pozdravi iz Sarajeva … pozdravi iz Beograda … poz-dravi iz Basla … pozdravi iz Ljubljane … od tu in tam … Škoda. Ja,po eni strani mi je Zavrla prav žal. Res je globoko zabredel. Preglo-boko. Pa tako priden in čeden fantek je bil …

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

070

JUD, Ana Dosje Rokomavhi : trgovina z informacijami /Ana Jud. - Beltinci : Lector Inc., 2006

ISBN 961-238-797-4ISBN 978-961-238-797-6

228937984