140

Benedikt iz Nursije

Okoli leta 480 v Nursiji ni ob rojstvu dečka, ki je pozneje postal sveti Benedikt, nihče pomislil, da bo ta novorojenček prihodnji utemeljitelj strogega benediktinskega reda, ki bo s svojo slovito knjigo Pravila določil vsebino in podobo katoliškega meništva. Okolje, v katerem se je bodoči puščavnik in veliki reformator iz odlične in bogate plemiške družine rodil, se je namreč popolnoma razločevalo od hlevčka, v katerem je na svet prišel Jezus.

Ko je Benedikt odraščal, se je kljub vsemu odločil za duhovniški poklic. Odšel je v Rim, da bi si pridobil potrebno izobrazbo, vendar se tam ni znašel v pravem središču krščanstva zahodnega sveta, kot je pričakoval, temveč v mestu, v katerem je vladalo popolno moralno in duhovno razsulo. V razvratu so prednjačili prav duhovniki, pijanci in povrhu požeruhi najhujše sorte. Ko se je mladeniču po enem takih popivanj zagnusilo vse, kar ga je obdajalo, je, tako pravijo, pobegnil k nekemu jezeru, kjer si še dolgo ni opomogel od pregreh Večnega mesta. Tedaj se je k jezeru prikradlo prelepo dekle in ob pogledu nanjo se je v telesu in duši božjega služabnika v trenutku razgorel silovit plamen. Na srečo pa ga je prav tedaj zadel žarek nebeške milosti, da je »slekel vsa oblačila in se vrgel v trnje in koprive, tako da je bil ves pokrit z ranami. A bil je rešen satanovih izzivov in grehov!«

Leta 529 je Benedikt s skupino somišljenikov utemeljil sloviti samostan Monte Cas-sino, kjer je preostanek življenja posvetil sinu Božjemu in poučevanju redovnikov o ponižnosti in veri. Tam je tudi pisal svoja Pravila, ki so jih pozneje morali upoštevati vsi redovniki; predvsem so morali spoštovati njegove nauke o postu. Ta in druga Be-nediktova navodila, tudi tista, ki so urejala razmere v duhovniških in samostanskih kuhinjah, so bodisi s sprejemanjem bodisi z zavračanjem preživela vse do naših dni. Eno od pravil v njegovi knjigi se je na primer glasilo: »Verjamemo, da za glavni obrok zadoščata dve kuhani jedi, kakor komu ustreza. Vsi pa se morajo odpovedati uživanju mesa štirinožnih živali v postnih dneh, vsem maščobam in toplokrvni hrani, pijanče-vanju, lenobi in dolgočasenju, predvsem pa ugovarjanju.«

Pravila v nadaljevanju vsebujejo pravi mali zakonik o primernosti jedi, predvsem rib, v svetih dneh. Že iz tega kratkega povzetka iz Pravil pa lahko sklepamo, kako se je ta kuhinja razvijala pred izzivom skromnosti, ki ni dopuščala širše izbire. Toda, kakšen paradoks, prav s kršenjem teh strogih gastronomskih norm je srednjeveška kulinarika dosegla domišljijo alkimistov. Začela se je nova gastronomska doba.

Orada z ocvrto rdečo peso 4 očiščene orade, težke po 25 dag, filetiramo in ločimo meso od kosti in glave. Fileje povaljamo v mešanici krušnih drobtin, moke, soli in popra. Ribe na hitro ocvremo na zelo vročem mešanem olju, da fileji dobijo zlato barvo. Tako pripravljene orade odcedimo na papirnati brisači in postrežemo s tankimi rezinami sveže rdeče pese, ki smo jo prav tako hrustljavo ocvrli na maščobi.

Recept iz srednjeveške Normandije.

Rarog po kardinalsko 1 kg težkega raroga presekamo po dolžini od glave do repa, tako da ostane v enem kosu. Pečemo ga najprej na mesnati strani, potem še pri oklepu. Ko je pečen, ga zalijemo z 1 dl oljčnega olja in omako, pripravljeno iz 1 mletega kuhanega korenčka, 2 zmečkanih paradižnikov, 1 mlete čebule, 3 strtih strokov česna in 1 žlice kaper, ki smo jo dušili na raztopljenem maslu in vmes zalili z 1 dl prošeka, da se je zgostila. Po raku in omaki razporedimo rezine pršuta in takoj postrežemo.

Slovit praznični recept visoke evropske kuhinje.