11. poglavje:AVTONOMNI ŽIVČNI SISTEM

Avtonomni živčni sistem = visceralni motorični sistem = vegetativno živčevje (ta termin se ne uporablja več, ker je AŽS pomemben tudi pri različnih aktivnostih-npr. agresivno obanšanje)

AŽS oživčuje gladko mišičje, srce in žleze. Pomembna funkcija AŽS je ohranjanje konstantnega notranjega okolja/homeostaze, kljub temu pa AŽS sodeluje tudi pri odzivu na zunanje dražljaje (npr. »borba ali beg« odziv na grožnjo, ki aktivira simpatično živčevje). Avtonomno živčevje delimo na simpatično in parasimpatično živčevje, včasih pa k AŽS prištevamo tudi enterični živčni sistem (pletež).

ORGANIZACIJA AVTONOMNEGA ŽIVČEVJA

Osnovna funkcionalna enota parasimpatika in simpatika vključuje 2 nevrona: preganglionalnega, ki ima telo v CŽS in postganglionalnega, ki ima telo v avtonomnih ganglijih. Enterični pletež pa vsebuje nevrone in nevronska vlakna, ki se nahajajo v mienteričnem in submukoznem pletežu v steni gastrointestinalnega trakta. Veliko notranjih organov oživčuje tako simpatik kot parasimpatik. Če gledamo učinek na izoliran organ, je njuno delovanje na splošno nasprotno, vendar pa se sistema v širšem okviru večkrat dopolnjujeta.

Simpatično živčevje

Simpatični preganglionalni nevroni izhajajo iz torakolumbalnega segmenta hrbtenjače (natančneje iz intermediolateralnega stebra sivine hrbtenjače, od Th1 do L2). Aksoni teh nevronov so običajno mielizirana B vlakna ali pa nemielinizirana C vlakna. Simpatično nitje izstopa s sprednjimi koreninami spinalnih živcev in spremlja spinalne živce skozi intervertebralne foramne. Preganglijsko nitje nato zapusti spinalni živec po rami communicantes albi. Večina se končuje v simpatičnih ganglijih (paravertebralni gangliji), nekaj nitja pa v neparnih prevertebralnih ganglijih. Simpatičnih ganglijev je manj kot spinalnih živcev, po nekaj sosednjih, zlasti v vratnem in ledvenem delu se združuje v večje ganglije. Iz ganglijev trunkusa izvira nemielinizirano postgangljisko nitje (C vlakna). Postganglijsko nitje dosega efektorje po različnih poteh:

Del postganglijskega nitja se preko r. communicans griseus priključi spinalnim živcem (efektorji so piloerekcijske mišice, krvne žile, žleze znojnice).

Nekaj preganglijskega nitja se ne končuje v ganglijih trunkusa, temveč gre skozi njihove ganglije in se kot nervi splanchnici končuje v prevertebralnih ganglijih.

Nekaj postganglijskega nitja se ne pridružuje spinalnim živcem, temveč gre po samostojni poti direktno v visceralne organe.

Simpatični preganglionarni nevroni potekajo do ipsilateralnega ganglija, zaradi česar kontrolirajo avtonomično funkcijo na isti strani telesa. Pomembna izjema pa je inervacija črevesja in medeničnih organov, ki je bilateralna.

Parasimpatično živčevje

Parasimpatični preganglijski nevroni izvirajo iz možganskega debla (kranialni parasimpatikus) in sakralnega dela hrbtenjače (sakralni parasimpatikus).

KRANIALNI PARASIMPATIKUS: Nevriti izstopajo iz možganskega debla skupaj s 3., 7., 9. in 10. možganskim živcem.

Preganglijsko nitje iz Edinger-Westphalnega nukleusa spremlja v n. III (n. oculomotorius) in se v orbiti loči od njega ter vstopa v ggl. ciliare. Postganglijsko nitje iz ciliarnega ganglija inervira m. sphincter pupillae, ki oži zenico in m. ciliaris, ki služi akomodaciji leče.

Preganglijsko nitje iz nucleus salivatorius superior spremlja n. VII (n. intermediofacialis) in se končuje v pterigopalatinem gangliju (oživčuje solzno žlezo in žleze v sluznici nosne votline, neba in nazofarinksa) ter submandibularnem gangliju (oživčuje sublingvalno in submandibularno žlezo).

Preganglijsko nitje iz nucleus salivatorius inferior spremlja n. IX (n. glossopharyingeus). Poteka v ggl. oticum. Postganglijsko nitje se pridruži tretji veji trigeminusa (n. auriculotemporalis) in oživčuje obušesno slinavko.

Iz nucleus dorsalis in nucleus ambiguus pa izhaja preganglijsko nitje v n. X (n. vagus). Vagus oskrbuje s parasimpatičnim nitjem srčno mišico, gladko mišičje in sluznico dihal (sapnik, bronhiji), jetra, pankreas in pa skoraj ves prebavni trakt od začetka požiralnika do sredine debelega črevesa. V steni prebavne cevi se preganglijsko nitje priključuje na postganglijske nevrone, ki sestavljajo tri preplete: plexus subserosus, myentericus in submucosus. Nitje vagusa sega tudi v vranico, ledvico in nadledvično žlezo.Nucl. dorsalis je sekretomotorično jedro (aktivira žleze; električna stimulacija privede do izločanja želodčne kisline, inzulina in glukagona), nucl. ambiguus pa je visceromotorično jedro (spreminja aktivnost srčne mišice).

SAKRALNI PARASIMPATIKUS: Preganglijsko nitje izvira iz 2.-4. sakralnega segmenta hrbtenjače. V potek teh živcev so vključeni parasimpatični gangliji (ggl. pelvina). Sakralni parasimpatikus oživčuje uropoetske in genitalne organe ter distalno tretjino debelega črevesa.

Visceralna aferentna vlakna

Visceralna motorična vlakna v avtonomnih živcih spremljajo visceralna aferentna vlakna. Večina teh aferentnih vlaken posreduje informacije iz senzoričnih receptorjev v drobovju. Delovanje teh receptorjev ni pod nadzorom zavesti (visceralni refleksi – pomembni za vzdrževanje homeostaze in za prilagajanje na zunanje dražljaje). Aferentno nitje spinalnih in možganskih živcev sestavlja refleksne loke.

Visceralna aferentna vlakna, ki posredujejo občutke, vključujejo nociceptorje, ki potujejo po simpatičnih živcih (nn. splanchnici).

Ostala visceralna aferentna vlakna pa potujejo po parasimpatičnih živcih. Ta vlakna so namesto v občutke vključena v reflekse.

Hitro delujoči nevrotransmitorji, ki jih sproščajo visceralna af. vlakna so glutamat, arginin, vazopresin, bombezin, holecistokinin, P substanca, enkefalin…

Črevesni živčni sistem

Lociran je v steni prebavnega trakta in vsebuje približno 100 milijonov nevronov. Delimo ga na mienterični pleksus (nevroni uravnavajo gastrointestinalno motiliteto) in submukozni pleksus (nevroni uravnavajo homeostazo telesnih tekočin).

V mienteričnem pleksusu najdemo ekscitatorne in inhibitorne motorične nevrone, pa tudi internevrone in primarne aferentne nevrone. Aferentni nevroni oskrbujejo mehanoreceptorje v prebavnem traktu, ki tvorijo aferentni del refleksnega loka v črevesnem živčnem sistemu. Lokalni ekscitatorni in inhibitorni internevroni procesirajo te reflekse ter odgovor pošljejo preko motoričnih nevronov v gladke mišične celice. Ekscitatorni motorični nevroni sproščajo acetilholin in substanco P, inhibitorni mot. nevroni pa dinorfin in vazoaktivni intestinalni polipeptid.

Delovanje črevesnega živčnega sistema regulira simpatični živčni sistem. Simpatični postganglionarni nevroni, ki vsebujejo norepinefrin, inhibirajo črevesno motiliteto, tisti, ki vsebujejo norepinefrin in nevropeptid Y, regulirajo krvni pretok in tisti, ki vsebujejo norepinefrin in somatostatin, kontrolirajo sekrecijo iz črevesja.

Submukozni pleksus regulira transport vode in ionov preko črevesnega epitelija in žlezno sekrecijo. Komunicira tudi z mienteričnim pleksusom, da funkcionirata koordinirano.

AVTONOMNI GANGLIJI

Glavni tip nevrona v avtonomnem gangliju je postganglijski nevron. Te nevroni preko sinaps sprejmejo informacije in jih predajo avtonomnim efektorskim nevronom. Mnogo avtonomnih ganglijev vsebuje internevrone, ki procesirajo informacije znotraj avtonomnega ganglija. Določen tip internevronov, ki se nahajajo v nekaterih avtonomnih ganglijih, vsebuje visoko koncentracijo kateholaminov, zato jim rečejo SIF (small,intensely flourescent) celice. V teh celicah so nevrotransmiterji kateholamini, kot sta dopamin in norepinefrin. Predvidevajo, da je ta tip internevronov inhibitoren.

NEVROTRANSMITORJI

Nevrotransmitorji v avtonomnem gangliju

Najbolj klasičen nevrotransmitor v avtonomnem gangliju-pa naj bo ta simpatičen ali parasimpatičen je acetilholin. V avtonomnem gangliju poznamo 2 vrsti acetilholinskih receptorjev:

nikotinski (blokira jih lahko strup kurare ali heksametonium); nikotinski receptorji v avtonomnih ganglijih se nekoliko razlikujejo od tistih na površini skeletnih mišičnih celic.

muskarinski (blokira jih atropin)

Obe vrsti receptorjev uravnavata ekscitatorne postsinaptične potenciale (EPSP).Le-ti pa imajo različen časovni potek. Stimulacija preganglijskega nevrona izzove hiter EPSP, ki mu sledi počasnejši EPSP. Hiter EPSP nastane zaradi aktivacije nikotinskih receptorjev, ki povzročijo odprtje ionskih kanalčkov. Počasen EPSP pa uravnavajo muskarinski receptorji, ki inhibirajo M tok (M current), ki nastane zaradi prevodnosti kalija.

Nevroni v avtonomnem gangliju prav tako sproščajo nevropeptide, ki delujejo kot nevromodulatorji. Poleg acetilholina lahko simpatični preganglijski nevroni sproščajo enkefalin, substanco P,nevrotensin,somatostatin…

Nevrotransmitorji med postganglionarnimi nevroni in avtonomnimi efektorji

SIMPATIČNI POSTGANGLIONARNI NEVRONI

Ponavadi sprostijo norepinefrin (včasih acetilholin), ki izzove odziv na nekaterih efektorskih celicah, medtem ko druge inhibira. Receptorji na tarčnih celicah so lahko:

alfa adrenergični (alfa 1, alfa 2) beta adrenergični (beta 1, beta 2)

Te receptorji se nahajajo na različnih mestih in ko so stimulirani izzovejo raznolike odzive (npr. stimulacija beta receptorjev češarike izzove sintezo melatonina).

Alfa 1 receptorji so locirani postsinaptično,medtem ko so alfa 2 lahko presinaptični ali postsinaptični. Receptorji locirani presinaptično so navadno avtoreceptorji, ter navadno zavirajo izpust transmitorja. Alfa receptorji so pogosto antagonisti beta receptorjev. Število beta receptorjev je lahko regulirano – če so izpostavljeni delovanju agonistov, se lahko desenzitizirajo s fosforilacijo.

Poleg izpusta norepinefrina, se lahko iz postgangljiskih simpatičnih nevronov sprostijo tudi nevropeptidi (somatostatin, nevropeptid Y). Zelo pomemben kemijski mediator v teh nevronih pa je ATP.

PARASIMPATIČNI POSTGANGLIONARNI NEVRONI

Ponavadi sprostijo acetilholin. Receptorji tarčnih celic so različni tipi muskarinskih receptorjev:

M1: njihova stimulacija poveča izločanje želodčnega soka. M2: njihova stimulacija upočasni srce; nahaja se v gladkih mišicah črevesja, maternice,

sapnika, mehurja in srca ter v avtonomičnih ganglijih. M3: nahajajo se v gladkih mišicah organov (v manjšem št. kot M2). M4: nahajajo se v avtonomičnih ganglijih, kjer igrajo pomembno vlogo v sinaptičnem

prenosu. M5: v m. sphincter pupilae, v požiralniku, parotidni žlezi in možganskih krvnih žilah.

Kot adrenergični receptorji imajo tudi muskarinski vrsto različnih učinkov - inhibicija adenilat ciklaze (in s tem sinteze cAMP), odprtje/zaprtje K+ in Ca2+ kanalčkov, sprostitev gladkih mišic žil.

Adrenergični in muskarinski receptorji veliko svojih nalog izvršijo preko sinteze/inhibicije sinteze sekundarnih obveščevalcev oz. encimov, ki le-te sintetizirajo.

CENTRALNI NADZOR AVTONOMNE FUNKCIJE

Primeri avtonomnega nadzora na določenih organih:

Zenica

Sečni mehur

Simpatična inervacija: preganglionarni nevroni izvirajo iz zgornjih lumbalnih segmentov hrbtenjače, postganglionarni nevroni inhibirajo gladko mišičje mehurja (delovanje noradrenalina na β-receptorje) in hkrati vzdražijo m. sphincter urethrae internus (delovanje noradrenalina na α-receptorje).

Somatska inervacija: m. sphincter urethrae externus = skeletno mišičje (pod vplivom naše volje; inervacija preko motoričnih nevronov, ki se nahajajo v Onufovem jedru v ventralnem rogu sakralnega dela hrbtenjače).

- Parasimpatična inervacija: preganglionarni nevroni izvirajo iz S2-S4, postganglionarni nevroni povzročijo kontrakcijo gladkega mišičja mehurja in relaksacijo m. sphincter urethrae internus

Kontrola uriniranja:

V steni mehurja so mehanoreceptorji, ki se odzovejo na polnjenje mehurja; signal se preko aferentnih nevronov prenese v center za uriniranje v ponsu (supraspinalni refleks) in se nato po descendentni poti prenese do sakralnega dela hrbtenjače, od koder izvira parasimpatična inervacija, ki povzroči krčenje mehurja in s tem njegovo praznjenje.

Za uriniranje obstaja tudi spinalni refleks (prisoten pri novorojenčkih), vendar z odraščanjem postane supraspinalni dominanten. Pri odraslih se pojavi po poškodbi hrbtenjače, ko se le-ta obnovi, vendar funkcija mehurja ni tako popolna kakor v primeru pred poškodbo.

AVTONOMNI CENTRI V MOŽGANIH

V ponsu se nahaja avtonomni center za kontrolo uriniranja, v medulli so vazomotorični in vazodilatatorski centri, v medulli in ponsu pa se nahaja respiratorni center.

Hipotalamus

Hipotalamus sodeluje v nadzoru notranjega okolja neposredno, saj prejema informacije o notranjem okolju in nanj neposredno tudi deluje, npr. termoregulacija, nadzor srca in ožilja, osmolarnost, imunski sistem. Poleg tega pa hipotalamus kot osrednja integrativna struktura med vegetativnim, somatskim in hormonskim sistemom omogoča homeostazo tudi posredno, prek nadzora obnašanja organizma (vedenjski vzorci). Hipotalamus torej nadzira aktivnost vegetativnega živčevja, biološki pomen tega nadzora pa se pokaže pri različnih vzorcih vedenja. Različne vedenjske vzorce lahko izzovemo z draženjem v različnih predelih hipotalamusa. Lahko bi rekli, da mrežje hipotalamičnih nevronov vsebuje prirojene programe za različne vedenjske vzorce, ki zajamejo somatični, vegetativni

in hormonski sitem. Programi se prikličejo ob ustreznem spletu notranjega in zunanjega okolja ter ob ustreznih pobudah iz narejenih središč.

Hipotalamus endokrine funkcije kontrolira preko povezave s hipofizo z delovanjem peptidnih hormonov in sicer na dva načina:

z direktnim sproščanjem v zadnji reženj hipofize, s sproščanjem v krvni obtok, po katerem hormoni pridejo do sprednjega režnja hipofize. Ti

hormoni potem bodisi promovirajo ali pa inhibirajo sproščanje hipofiznih hormonov v krvni obtok.

REGULACIJA TELESNE TEMPERATURE

Homeotermni organizmi vzdržujejo relativno konstantno temperaturo kljub nihanju temperature v okolju. Ko temperatura v okolju pade, se telo prilagodi z zmanjšanjem izgube toplote in s povečanim nastajanjem toplote. Ravno obratno se zgodi, ko temperatura v okolju naraste.

Informacije o zunanji temperaturi posredujejo termoreceptorji v koži. Notranjo temperaturo nadzirajo centralni termoreceptivni nevroni v sprednjem delu hipotalamusa (nadzirajo temperaturo krvi). Sistem deluje kot 'servomehanizem' – kontrolni sistem, ki uporablja negativno povratno zanko za upravljanje drugega sistema. Nastavljen je na normalno telesno temperaturo. Signali, ki predstavljajo odstopanje od te vrednosti, vzbudijo odgovor, ki skuša povrniti temperaturo na normalno vrednost. Ti odgovori so posredovani preko avtonomnega, somatskega in endokrinega sistema.

Ohladitev povzroči drgetanje – asinhrone kontrakcije mišic, ki povečajo nastajanje toplote. Poveča se tudi aktivnost ščitnice in simpatika, kar vodi do povečanega nastajanja toplote z metabolizmom. Izguba toplote je zmanjšana z vazokonstrikcijo. Hipotalamus preko povezav s kortikalnimi področji vpliva na somatsko vedenje (npr. da si oblečemo jakno).

Segrevanje telesa povzroči ravno obratne spremembe. Aktivnost ščitnice se zmanjša, zmanjša se metabolična aktivnost in posledično nastaja manj toplote. Izguba toplote je povečana s potenjem in vazodilatacijo.

Hipotalamus je osrednji center za termoregulacijo. Odgovori na povišano temperaturo nastanejo v centru za izgubo toplote, ki je sestavljen iz nevronov v preoptičnem in sprednjem delu hipotalamusa. Lezije v tem delu onemogočajo potenje in vazodilatacijo. Če je takšen organizem izpostavljen toplemu okolju bo prišlo do hipertermije. Električna stimulacija centra za izgubo toplote povzroči vazodilatacijo in ustavi drgetanje. Odgovori na znižanje temperature nastajajo v zadnjem delu hipotalamusa, kjer so nevroni, ki tvorijo center za nastajanje in ohranitev toplote. Lezije v tem delu preprečijo nastajanje in ohranitev toplote, kar vodi do hipotermije, če je takšen osebek v hladnem okolju. Električna stimulacija tega centra povzroči drgetanje.

Termoregulatorni odgovori nastanejo tudi, če je hipotalamus lokalno segret ali ohlajen. Ti odgovori kažejo na prisotnost centralnih termoreceptivnih nevronov v hipotalamusu.

URAVNAVANJE VNOSA HRANE

Vnos hrane je reguliran z negativno povratno zvezo. Na ''nastavljeno vrednost'' za vnos hrane vpliva več dejavnikov. Senzorični signali, ki pomagajo pri regulaciji vnosa hrane, delujejo kratkoročno in dolgoročno: kratkoročno gre za kontrolo prebave, dolgoročno pa za kontrolo telesne teže.

Glukoreceptorji v hipotalamusu zaznajo raven krvne glukoze, na podlagi te informacije pa je reguliran vnos hrane. Glavno vlogo igrajo pri znižani ravni glukoze v krvi.

Opioidnih peptidi in pankreatični polipeptidi stimulirajo vnos hrane, holecistokinin pa vnos hrane inhibira. Pri regulaciji vnosa hrane sodelujeta tudi inzulin (občutek sitosti) in adrenalni kortikoidi (kortizol stimulira apetit). Ob stresu hipotalamus deluje na hipofizo z CRH (corticotropin releasing hormone), hipofiza posledično sprošča ACTH (adenocorticotropic hormone), ki deluje na adrenalni korteks, da nastane kortizol.

Center za hranjenje se nahaja v lateralnem hipotalamusu, center za sitost pa je v ventromedialnem nukleusu. Centra delujeta recipročno. Motnje/poškodbe lateralnega dela povzročijo afagijo - zavrt vnos hrane, kar lahko povzroči stradanje in smrt. Nasprotno pa motnje v centru za sitost povzročijo pretiran vnos hrane, hiperfagijo, zaradi katere pride do debelosti. Obe motnji prenehata, če električno stimuliramo za motnjo odgovoren del hipotalamusa.

URAVNAVANJE VNOSA VODE

Vnos vode je reguliran s servo-mehanizmom, in sicer je odvisen od osmolarnosti in volumna krvi. Z odvzemom vode ekstracelularna in intracelurarna tekočina postane hiperosmotična. V možganih se nahajajo nevroni, ki služijo kot osmoreceptorji – zaznavajo povečan osmotski tlak v ekstracelularni tekočini. Osmoreceptorji se nahajajo v organum vasculosum v lamini terminalis (tu ni krvno-možganske bariere).

Odvzem vode rezultira tudi v zmanjšanju volumna krvi , kar povzroči sproščanje renina iz ledvic. Renin vpliva na peptide (angiotensine), ki stimulirajo potrebo po pitju, povzročajo vazokonstrikcijo ter sproščajo aldosteron in antidiuretični hormon (ADH).

Če je vnos vode povečan, pride do inhibicije sproščanja ADH.

Poleg hipotalamusa, igrajo pomembno vlogo v kontroli avtonomnega sistema tudi druge strukture možganov. To so npr. nucleus amygdaloideum, jedro v strii terminalis in mnoga področja v korteksu. Informacija, ki pride iz notranjih organov, preko ascendentnih prog doseže višje avtonomne centre.

Vplivi na imunski sistem

Zunanji vsakdanji stres lahko povroči imunosupresijo, pri kateri je zmanjšana količina T celic pomagalk in ubijalskih celic. Mehanizem za nastanek imunosupresije je naslednji: iz hipotalamusa se sprosti kortikotropin sprostitveni faktor (CRF), ki povzroči sprostitev adenokortikotropičnega hormona (ACTH) iz hipofize. ACTH stimulira sekrecijo kortikosteroidov iz skorje nadledvične žleze, ki povzročijo imunosupresijo.

Čustvovanje

Pri čustvovanju igrata pomembno vlogo dve strukturi, ki sta med seboj povezani: limbični sistem in hipotalamus. Povezava med limbičnim lobusom in hipotalamusom vključuje mnogo regij neokorteksa. Informacija potuje čez gyrus cinguli, prečka medialni del temporalnega lobusa in preko hippocampusa in fornixa doseže corpus mammillare hipotalamusa. Hipotalamus je s talamusom (nucl. anterior) povezan preko mamilotalamičnega traktusa.

Hipotalamus nadzira telesno izražanje čustev. Pomembna struktura, ki je povezana s čustvovanjem je tudi amigdala limbičnega sistema.

Bilateralna lezija temporalnega lobusa lahko povzroči nastanek Klüver-Bucyjevega sindroma – izguba sposobnosti prepoznavanja znanih predmetov in obrazov, težnja po prepoznavanju predmetov z usti, občutljivost na nepomembne stimuluse, hiperseksualnost, spremembe v navadah hranjenja, povečana emocionalnost.

MOTIVACIJA – centri za nagrajevanje in kaznovanje

Z raziskavami so ugotovili, da se glavni centri nevronskih mrež za nagrajevanje (»reward circuit«) nahajajo ob vlaknih vzdolžnega povezovalnega sistema (medial forebrain bundle, MFB). To je območje med ventralno tegmentalno areo (mesencephalon) in lateralnim hypothalamusom, ki nam ob stimulaciji nudi najmočnejši občutek zadovoljstva, užitka. Te nagrajevalne nervonske mreže so podstruktura MFB, sestavljena iz aksonov dopaminergičnih nevronov.

Ventralna tegmentalna area (VTA) in nucleus accumbens sta glavna centra tega nevronskega mrežja, sodelujejo pa tudi druge strukture kot so septum pellucidum, corpus amygdaloideum, prefrontalni korteks in centralni deli thalamusa. Vsi ti centri so med seboj povezani, poleg tega pa pošiljajo nitje v hipotalamus in ga tako obveščajo o »nagrajevanju« (lateralno in ventromedialno jedro hipotalamusa).

Hipotalamus se nato odzove z delovanjem na ne samo ventralno tegmentalno areo, ampak tudi na endokrini (preko hipofize) in avtonomni živčni sistem celotnega telesa.

Neprijetni dražljaji, ki v nas vzbudijo odziv boja ali bega (»fight or flight response«) aktivirajo nevronske mreže za kaznovanje (»punishment circuit«) oz. periventrikularni sistem (PVS), ki nam omogočajo spoprijemanje s stresnimi, neprijetnimi situacijami. Ta sistem vključuje različne možganske strukture kot so hipotalamus, talamus in siva substanca ob aqueductus cerebri (Sylviusov akvedukt).

To nevronsko mrežje deluje s pomočjo prenašalca acetilholina, ki stimulira sekrecijo adrenalnega kortikotropnega hormona (ACTH), ta pa povzroči izločanje adrenalina iz sredice nadledvičnih žlez. Adrenalin pripravi telo na boj ali beg.

Zanimivo je, da se s stimulacijo mrež za kaznovanje lahko inhibirajo mreže za nagrajevanje. To nam pojasni zakaj lahko strah in kaznovanje izženeta oz. prevladata številne užitke.

MFB in PVS sta tako glavna sistema motivacije v nas. V človeku spodbujata obnašanje, ki stremi k obvladovanju in zatiranju prvinskih nagonov ter izogibanju bolečini.

Precej drugačno pa je tretje nevronsko mrežje, vedenjski inhibicijski sistem (behavioural inhibition system, BIS). Deluje v povezavi s septo-hippokampalnim sistemom, amigdalo in bazalnimi jedri. Iz prefrontalnega dela možganske skorje prejema impulze in jih posreduje naprej preko noradrenergičnega nitja v locus coeruleus (na dnu romboidne kotanje) in serotoninergičnega nitja v nuclei raphe. Nekateri menijo, da serotonin igra v tem sistemu pomembno vlogo.

BIS se aktivira, kadar sta tako boj, kot tudi beg nemogoča in je edina preostala možnost, da se prepustimo situaciji in ostanemo pasivni. Patološke posledice takšne vedenjske inhibicije nam kažejo kako uničujoč je lahko kroničen stres za vsesplošno zdravje.