Argumentacija v jeziku

8/6/2019 Argumentacija v jeziku

1/226

IGOR . AGAR / MOJCA SCHLAMBERGER BREZAR

DIGITALNA KNJINICA / DISSERTATIONES / 4

PEDAGOKI INTITUT / 2009

ARGUMENTACIJAV JEZIKU


2/226


3/226

ARGUMENTACIJA

V J E Z I K U


4/226


5/226

ARGUMENTACIJAV JEZIKU

IGOR . AGAR / MOJCA SCHLAMBERGER BREZAR

DIGITALNA KNJINICA / DISSERTATIONES / 4PEDAGOKI INTITUT / 2009


6/226

Igor . agar, Mojca Schlamberger Brezar,Argumentacija jezikuZnanstvena monografja

Zbirka:Digitalna knjinicaUredniki odbor: dr. Igor . agar, dr. Jonatan Vinkler, dr. Janja mac, dr. Alenka GrilPodzbirka:Dissertationes (znanstene monografje), 4Urednik podzbirke: dr. Igor . agarUrednica izdaje: dr. Janja macRecenzenta: dr. Andrej Beke, dr. Andrej UleOblikovanje, prelom in digitaliz acija: dr. Jonatan VinklerIzdajatelj:

Pedagoki intitutLjubljana 2009Zanj: dr. Mojca trausNaklada izdaje na CD-ju: 75 izodov

Izdaja je prima rno dostopna na http://ww w.pei.si/Siranti/StaticPage.aspx?id=45

Imetnika st varnih in moralni h avtorskih pravic na tem delu sta avtor Igor . agar in avtorica Mojca Schlamberger Bre-zar. To delo je na razpolago pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5 (priznanje avtorstva, nekomercialno,brez predelav). V skladu s to licenco sme vsak uporabnik ob priznanju avtorstva delo razmnoevati , distribuirat i, javno pri-obevati in dajat i v najem, vendar samo v nekomercialne namene. Dela ni dovoljeno predelovati.

CIP - Kata loni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjinica, Ljubljana

81:1(086.034.44)

AGAR, Igor ., 1960-Argumentacija v jeziku [Elektronski vir] / Igor . agar, Mojca

Schlamberger Brezar. - El. knjiga. - Ljubljana : Pedagokiintitut, 2009. - (Digitalna k njinica. Dissertationes ; 4)

Dostopno tudi na: http://www.pei.si/Siranti/StaticPage.aspx?id=45

ISBN 978-961-270-00 9-61. Schlamberger Brezar, Mojca247373824

Aktinosti okiru projekta Perspektie eal-acije in razoja sistema zgoje in izobraeanjaomogoa sofnanciranje Eropskega socialnega sklada Eropske unije in Ministrsta za olstoin port.


7/226


8/226

Argumentacija v jeziku

Hipoteza e nekaj primerov iz tiska

Sklepna opaanja

II M S B: S

Slovenski lenki med argumentacijskimi operatorji in konektorji Opredelite lenka kot besedne rste lenki z argumentacijsko rednostjo govorjenih besedilih lenki logi operatorje

eine, nasprotje v argumentacijski orientaciji

Skoraj, kar

Vsajin tudi

Painsploh

Samo,le

Sklep In veznik in konektor

Razmejite pojmov konektor in eznik In med eznikom in konektorjem

In zazna movalec veza lnega ra zmerjaali konjunkcije

In kot povezovalec oziroma zaznamovalec zgradbe diskurza In v kombinacijah z drugimi prislovi ali vezniki

oposi, konektorji in argumentacijska gibanja opos

Odnos med toposi in konektorji Diskurzino gibanje Vzrono-posledini odnos

Posledini povezovalci Dopustno-protini ali protiargumentacijski povezovalci

Slovenski dopustno-protivni zaznamovalci in dopust-no-protivno argumentacijsko gibanje

Vkljuevanje toposov


9/226

K

Slovenski protiargumentacijski povezovalci in njihovavloga v diskurzu

Dejanska argumentacija analiziranem diskurzu

L

Spletni viri S

I


10/226


11/226

N

Knjiica, ki je pred vami, v prvem delu prinaa zbir lankov o teori-ji argumentacije v jeziku Oswalda Ducrota, ki sem jih v obdobjuzadnjih petnajstih let objavil v razlinih revijah in drugih publikacijah.lanki so sicer ustrezno prirejeni tokratnemu namenu objave (pri emer

je glavnino urednikega dela prijazno opravila dr. Janja mavc), ohranitipa smo eleli tudi duh asa, v katerem so nastali. Zainteresirana bra-lec in bralka bosta zato nedvomno opazila, da je v besedilu govora o ar-gumentativnih lenkih, argumentativnih operatorjih in argumentativ-nih veznikih, za katere danes uporabljam (enotno) poimenovanje argu-mentatini indikatorji. Stvar razvoja terminologije pa. eko bo prezre-ti tudi dejstvo, da na razlinih mestih uporabljam podobne ali celo ena-ke primere. o ni nakljuje, spregled ali lamparija: podobni ali celo ena-ki primeri so namre uporabljeni za pojasnjevanje razlinih konceptov inteorij. Pojasnjevanje razlinih konceptov in teorij s podobnimi ali celo

enakimi primeri pa se mi je zdelo didaktino mnogo primerneje in uin-koviteje, kot da bi si po sili in vedno znova izmiljeval nove (in morda nenajbolj ustrezne).

Drugi del knjige prinaa konkretne analize Mojce Schlamberger Bre-zar. udi Mojca izhaja iz Ducrotove teorije argumentacije v jeziku, e-tudi se terminologija na trenutke zdi drugana. Kakor sem e poudaril,se terminologija spreminja, zanimivo vpraanje, ki se pri tem odpira, pa

je: ali spreminjanje terminologije (v naem primeru predvsem kot ui-nek prestavljanja iz rancoine v slovenino) ne pomeni tudi druga-

nega zajetja predmeta, morda celo zajetja drug(an)ega predmeta?


12/226

Od perormativa do govornih dejanj

Prav zato sva se odloila, da svoje tudije objaviva v isti knjigi. Kot pos-kus in izziv.

Ig . g

Dela J. C. Anscombra in O. Ducrota so mono zaznamovala mojerazmiljanje o jeziku, argumentaciji in postopkih argumentiranja z rabo slovninih sredstev, ki izvirajo zgolj iz jezika samega. Za vodilopri raziskovalnem delu so mi sluila tako pri magistrski nalogi1 kot dok-torski disertaciji2 v prvi kot izhodie za analizo argumentov v pogajal-skem sporazumevanju, v drugi kot podlaga za analizo povezovalcev v ran-

coskih govorjenih besedilih televizijskih debatah. Kasneje sem se nanjusklicevala e v tevilnih lankih, hkrati pa sem upotevala tudi dela ranco-skih ter slovenskih raziskovalcev govorjenega diskurza (Roulet, Moeschlerin sodelavci, ki izhajajo iz t. i. enevske ole, ki se je mono zgledovala poDucrotovih idejah) in argumentacije (C. Plantin, I. . agar).

Pogled na rancoske povezovalce iz doktorske disertacije (Schlamber-ger Brezar 2000) sem v tem delu razirila na slovenske povezovalce v luiargumentacije v jeziku. Vpraanje, katere so tiste male besedice, ki vzposta-

vljajo razmerja do povedanega (in ki vasih povedo e ve o govorcu kot otem, kar je hotel povedati) oziroma razkrijejo to, esar sploh ni hotel pove-dati, se je oblikovalo okrog naslednjih razprav:

kako delujejo lenki, ki so ali niso besedna vrsta, kar pa ne vpliva nanjihovo vlogo v argumentaciji v jeziku, kjer se pojavljajo kot operatorji ali

povezovalci; kaj vse zaznamuje veznik, ki v doloenih kontekstih deluje tudi kot

konektor in s tem pridobiva argumentacijsko vlogo; kaj Ducrotova in Anscombrova teorija o toposih lahko prispeva k

pregledu slovenskih vzronih, posledinih in dopustnih/protivnih pove-zovalcev oziroma nainov, kako se zdruujejo v argumentacijska gibanja.

Ducrot in Anscombre skozi celoten opus delata z izmiljenimi primeri.ako dokazovanje je znailno za razprave o jeziku, ki so se v Franciji pojavlja-le od 80. let prejnjega stoletja dalje in v skladu s teorijo generativne-trans-ormativne slovnice N. Chomskega predpostavljajo, da ni potrebe po izde-lavi korpusov, saj naravni govorci sami prepoznajo vse ustrezne rabe v jeziku.

1 M. Schlamberger Brezar,Zgradba pogajalske komunikacije , magistrska naloga, Ljubljana 1996.2 M. Schlamberger Brezar, Skladenjski in pragmatini idiki povezovalce fancoskih utemelje-alnih besedilih, doktorska disertacija, Ljubljana 2000.


13/226

N

Danes so v jezikoslovju drugi asi in na razpolago so raunalniko ob-delani korpusi za raziskavo pojavitev posameznih jezikovnih vzorcev. akosem si pri iskanju primerov in monih pojavitev pomagala s splonodostop-

nim jezikovnim korpusom Fidaplus (www.fdaplus.net). Analizirala sempredvsem pojavljanje lenkov in povezovalcev v govorjenih besedilih, ki sodostopna kot transkripcije razprav iz Dravnega zbora ali dramskih besed-il. e primere sem dopolnjevala s primeri dialogov iz avtentinega diskur-za posnetkov pogajalskih sporazumevanj, ki so sluili za izdelavo magistr-ske naloge. Na ta nain sem skuala ustvariti sliko sodobne rabe odnosnihbesed v argumentacijskih navezavah.

Z Igorjem . agarjem oba izhajava iz istih teoretinih izhodi, ven-

dar jih on sprejema predvsem kot flozo in pragmatik, jaz pa kot lingvist-ka. Zato sta si prvi in drugi del v nainu podajanja precej razlina. Mordase na trenutke ponavljava pri citiranju izhodi in primerov, a to je le posle-dica elje, da se im bolj avtentino predstavi Ducrotovo misel, ki je sluilaza odskono desko razpravam v tej knjigi.

Mc Scbg Bz


14/226


15/226

Igor . agar

Oswald Ducrotin njegova teorijaargumentacijev jeziku

izhodia, vidikiin analitinauporabnost


16/226


17/226

A

1

Francoski lingvist Oswald Ducrot v razvoju svoje teorije argumentaci-je loi nekako tiri aze: krepko inormativistino verzijo, ibko inormativistino verzijo, ibko verzijo argumentacije v jeziku

in krepko verzijo argumentacije v jeziku,

verzijo, ki je bila v 90. letih prejnjega stoletja v (kritini) azi nastajanjain preoblikovanja. Namen tega lanka je, skozi oris in problematizacijoDucrotovih temeljnih postavk, prikazati oblikovanje in razvoj teorije argu-mentacije v jeziku, njen osnovni konceptualni aparat in (analitini) domet.

I Osnovna postavka prve, krepko inormativistine aze je postulat,

da sleherno sklepanje, natanneje slehernoargumentiranje za nek sklep, te-melji izkljuno na dejstvih, ki jih posreduje izjava-argument. e je mogoeiz A(rgumenta) sklepati na S(klep), je to mogoe izkljuno zato, ker izjavaA izjavo S podkrepljuje dejsteno tako da navaja oziroma prikazuje dej-stva, ki govorijo v njen prid ne pa morda (tudi) kako drugae, na primerstrukturno jezikovno. e lahko na primer z izjavo

(1)Jz .

argumentiramo za, oziroma jo postavljamo kot argument za sklep1 Razliica lanka z istim naslovom je bila objavljena v revijiAnthropos (1991), III/IV, 172185.


18/226


(2)N b z.

potem v skladu s krepko inormativistino tezo to (lahko) storimo

le na osnovi dejstva, da je Janez za tudij porabil le kako uro in pa dejstva,da ura tudija za uspeno opravitev izpita ponavadi ne zadostuje, ne pa tudi,na primer, na osnoviargumentatine usmerjenostiprislova le, usmerjenosti,ki je stvar jezika, ne govora, torej semantina.2 V primeru (1) gre torej za tipargumentacije, ki je povsem nejezikovna oziroma je jezikovna le toliko, ko-likor jezik uporablja kot konvencionalno, standardizirano sredstvo komu-nikacije, kot medij, ki ne vpliva na sporoilo, ki ga prenaa.

Seveda pa ta spontano-zdravorazumska teorija takoj naleti na pro-tiprimere. Recimo, da pripravljamo seminarsko nalogo o mednacionalnih

trenjih v posttitovski Jugoslaviji in da nas (zaradi uinkov, ki jih je dosegel)e posebej zanimajo fnese Miloevievega stila; pri svojih druboslovnousmerjenih prijateljih se pozanimamo, kdo bi o stvari utegnil kaj vedeti, indobimo naslednja dva odgovora:

(3)Jz b M gvv (A).M b g v(S).

in

(4)M b M gvv (A).M b v(S).

Izjavi (3) in (4) izkazujeta oitno neskladje med inormatino inargu-mentatino vrednostjo. Dejstvo, daJanez ni prebral seh Miloeieih go-vorov, na dejstveni, inormativni ravni, lahko pomeni tudi, da je prebral

vse Miloevieve govore, razen, morda le enega, dejstvo, da jeMarko pre-bral nekaj Miloeieih govorov, pa na dejstveni, inormativni ravni, lahko

pomeni tudi, da je, morda, prebral le enega ali dva Miloevieva govora. Ja-nez bi bil torej neprimerno primerneji inormator kakor Marko, a ven-

dar jezik ne dovoljuje argumentiranj (3) in (4).(3) *Jz b M gvv (A).

M b v(S).

2 Da je neka jezikovna entitetaargumentatino usmerjena, pomeni, da njena prisotnost v danemdiskurzivnem segmentu postavlja oziroma predstavlja omejitev za nadaljevanje diskurza. Z dru-gimi besedami, tudi e bi za prislov le postavili dvajset ur in ne kako uro, bi izjava e ve-dno argumentirala za negativni sklep. Kar seveda postavlja pod vpraaj tudi dejstvenost dej-stva, da ura tudija za uspeno opravitev izpita ponavadi ne zadostuje. Namre, koliko ur pazadostuje za uspeno opravitev izpita, e zlasti e upotevamo omejevalno vlogo prislova le? Pa otem ve v nadaljevanju.


19/226

A

(4) *M b M gvv (A).M b g v(S).

Da bi izjavama (3) in (4) lahko odvzeli asteriska (oziroma ju naredi-li za argumentativno sprejemljivi), bi morali vanju vplestiargumentatinousmerjene modifkatorje, na primerkljub temu ali seeno v (3) = (Morda tibo VSEENO lahko setoval), oziroma le v (4) = (Marko je prebral LE ne-

kaj Miloeieih govorov).Rekli smo, da jejezik tisti, ki ne dovoli argumentativnih navezav (3) in

(4). Kaj natanko to pomeni?

A, ,

Predvsem to, da argumentirati ne pomeni dokazovati, in pa da argu-mentacija ne temelji na pravilih logine dedukcije. Mehanizem sklepanja v

primerih (3) in (4) tako ni enak mehanizmu sklepanja v (5)

(5) . V Svc c..Jz Svc..Jz c.

Medtem ko gre v (5) za logino podprto sklepanje, za silogizem, v kate-

rem je sklep cnujna posledica premisa in b, pa sklepa v primerih (3) in (4)nikakor nista nujna posledica argumentov, ki ju kot sklepa sploh uvajata.Kdo drug bi izjavoJanez ni prebral seh Miloeieih govorov lahko upo-rabil kot argument za povsem drug sklep, na primer, Janez je bedak, aliBo

e e idel, kaj ga aka, s tem pa biargumentiralpovsem drugae oziromaizvril povsem drugano argumentatino dejanje kot govorec oziroma iz-

javljalec argumentativne navezave (3), vendar pa ne bi bil njegov sklep nimanj utemeljen oziroma upravien. Za razliko od (loginega) dokazovanjaoziroma deduciranja, ki temelji na poznavanju in spotovanju loginih za-

konov, temeljiargumentiranje (le?) na poznavanju in presoji sveta, realnostioziroma konkretne situacije, v kateri se govorec nahaja, e zlasti na preso-ji mesta, ki ga ima v njem (lahko) izjava-argument, ter na presoji (monih)sklepov, h katerim bi izjava-argument utegnila navajati.

Ena od temeljnih znailnosti argumentiranja je namre v tem, da ni li-nearno in uniormno, temve, nasprotno, polemino, da je z izjavo-sklep-om (oziroma natanneje: z utemeljenostjoargumentatinega odnosa, medizjavo-argumentom in izjavo-sklepom) mo polemizirati, ji ugovarjati, joizpodbijati, ali pa jo celo nadomestiti z drugo izjavo-sklepom, medtem ko

je v primeru loginega sklepanja to nemogoe: logino sklepanjeje linear-


20/226


no in uniormno, sklepov, ki so rezultat logine dedukcije, pa ni mogoe iz-podbijati, ali jih (le) na podlagi naega poznavanja in presoje sveta celozamenjati z drugimi sklepi, sicer, preprosto nimamo ve opraviti z logino

veljavnim sklepanjem.A

Argumentatini odnos (med izjavo-argumentom in izjavo-sklepom) jetorej povsem drugaen od loginega odnosa (med premisami in sklepom),kar potrjuje tudi dejstvo, da so nekatera diskurzivno povsem sprejemlji-

va sklepanja, logino povsem nesmiselna. Denimo naslednji konverzacij-ski drobec:3

(6) A:J ?B:J, .

Logino je taken dialog povsem nesmiseln. Veerja je lahko bodisienared bodisie ni nared. Lahko je sicer tudi skorajnared, kar pa, logino

vzeto, pomeni, da e ni nared; na vpraanjeJe eerja e nared?, torej nika-kor ne bi bilo mogoe odgovoritiJa, skoraj, saj bi s tem povedali nekaj pro-tislovnega, namre:Ja, eerja e ni nared.

Nasprotno pa je ta dialog povsem sprejemljiv diskurzivno, pragmati-

no, in to - paradoksalno, kakor se lahko zdi - prav zaradi (problematinega)prislovaskoraj. Argument Veerja je skoraj narednamre argumentira v pridnekega implicitnega sklepa (sklepa, ki torej sega onkraj eksplicitnega dialo-ga in ga mora A iz njega povlei sam), npr. reba je pohiteti, za katerega si-cer argumentira tudi (logino isteji) argument Veerja je e nared, priemer je argument Veerja je e naredsicer moneji od argumenta Veerja

je skoraj nared, oba pa staargumentatino enako usmerjena. Z drugimi be-sedami to pomeni, da na argumentatini lestici pripravljenost veerje

argument Veerja je skoraj naredsicer nastopa kot ibkeji argument, argu-mentira pa za isti sklep kot (naj)moneji argument z lestvice.Argumenta-tina usmerjenostje torej, ne glede na kontekst, vpisana v sam prislovskoraj,kar pomeni, da sleherna izjava-argument, ki vsebuje prislov skoraj, pred-

3 Sposodil sem si ga v J. Moeschler, Argumentation et Conversation, lments pour une analysepragmatique du discours, Pariz 1985.


21/226

A

stavlja omejitev za nadaljevanje diskurza: izjava-sklep, ki ji sledi, mora ar-gumentativno ustrezati smeri, ki jo je zartala oziroma zamejila raba prislo-

vaskorajv izjavi-argumentu.

S tem smo, vsaj delno, tudi e pojasnili nujnost sklepanja v primerih (3)in (4). Pa se vendarle vrnimo za korak nazaj in si postopoma oglejmo, karsmo pridelali v tem morda prehitrem koraku.

P

Primera (3) in (4), ki smo ju vzeli za ilustracijo razlike med inormativ-nostjo in argumentativnostjo, sta morda sicer zelo nazorna, nista pa naj-bolja, saj uporabljata leksikalno razlina morema ne se in nekaj. Problem

razlike med inormativnostjo in argumentativnostjo pa izstopi v isti obli-ki, ko imamo opraviti z leksikalno sinonimnima, argumentativno pa raz-linima moremoma. Ducrotov priljubljeni primer, na katerem je zgradiltako reko celotno teorijo, je razlika medpeu in un peu. Inormativno mednjima tako reko ni razlike, grosso modo oboje pomeni malo oziromazaznamuje majhno koliino neesa.

Do obutne argumentativne razlike pa pride v pragmatini, diskurziv-ni rabi.Peu namre argumentira v isti smeri kot ni, un peu pa v isti sme-ri kot eliko. Zakaj?

Dvojico peu/un peu je v slovenino sicer teko natanno prevesti, zmalce truda pa ji lahko najdemo ustreznika v paru malo/malce. Pri temnam je v oporo tudi Slovar slovenskega knjinega jezika, ki za malo pravi(II. zvezek, 677), da izraa majhno stopnjo, za malcepa (II. zvezek, 674), daizraa nedoloeno omejite povedanega, kar seveda pomeni, da se lahko ne-omejeno razteza ne samo navzdol, temve tudi navzgor.

Oglejmo si naslednja dva primera:

(7)Jz MALO .

N b ( ).(8)Jz MALCE . U b ( ).

Opraviti imamo s primeroma, ki na dejstveni, inormativni ravni, ope-rirata z majhnima koliinama, vendar argumentativno omogoata razlinesklepe. Kako to pojasniti?

Ducrot se ju je sprva (v ibki inormativistini verziji) lotil s klasinoanalizo izjav v postavko in predpostavko. Izjavo

(9) P b .


22/226


na primer lahko analiziramo vpostavko (p): Pv b v.

in predpostavko (pp): P b .Za znailnost predpostavke (tako reko za test pravilne loitve predpo-

stavke od postavke) velja, da se ne sme spremeniti niti v primeru, e osnov-no izjavo (v naem primeru izjavo (9)) zanikamo, postavimo v vpraalnoobliko ali jo vpletemo v odvisnik.

e na izjavo (9) torej apliciramo natete pogoje, lahko ugotovimo, dasmo predpostavko pravilno razloili od postavke.

Izjave(9)P b .(9)A b P ?(9)Svc , b P .

naelno ohranjajo predpostavko:Preeren je bil pesnik . Naelno, ne pa nujno.Negacija v (9) bi se namre prav lahko nanaala na celotno sintagmo

elik pesnik in ne le e pridevnik elik, s imer pa bi zanikala tudi samo pred-postavko, da je Preeren sploh bil pesnik. Z izjavo (9) bi tako brez teav ar-

gumentirali za, na primer,Bil je elik prearant, namre,Preeren ni bil e-lik pesnik (Argument), bil je elik prearant(Sklep); vse to pa velja tudi zaizjavi (9) in (9).

Ducrot zato uvede nov, odloilen kriterij za loitev predpostavke odpostavke:argumentiramo lahko le iz postake, nikakor pa ne iz predposta-ke. ele po aplikaciji tega pogoja se torej lahko prepriamo, da smo izjavo(9) pravilno razlenili v postavko in predpostavko: iz Preeren je bil elik

pesnik (Preernovo pesnjenje je bilo nadpovpreno) namre brez teav skle-pamo naZato smo mu postaili spomenik, medtem ko argument predpo-stavke,Preeren je bil pesnik, za taken sklep ne zadostuje (vsaj na Sloven-skem ne, kar pa seveda ne izkljuuje monosti, da je obstaja deela, kjer po-stavljajo spomenike vsem, ki so pesniki, ne glede na veliino njihovega pe-snjenja).

a kriterij je e zlasti odloilen za razlago in razumevanje razline argu-mentativne moi izjav (7) in (8). Izjavo (7),Janez je malo delal, je tako mo-goe analizirati v:

: Jzvg .

:Jz .


23/226

A

izjavo (8),Jz c , pa v:

:Jz .

: Jzvg .S tem ohranimo inormativno komponento obeh izjav (kantiteta Ja-

nezovega dela je majhna), z diskurzivno omejitvijo, da je mogoe argumen-tirati le iz postavke, ne pa tudi iz predpostavke, pa je pojasnjena tudi njunarazlina argumentativna mo.

Vendar pa se problem inormativnosti s tem vraa nekako skozi zadnjavrata. Oitno je, da malce argumentira v isti smeri kot eliko, malo pa v istismeri kot ni, in da za sklep Uspel bo (opraiti izpit), argumentirata takoJa-

nez je malce delal, kotJanez je eliko delal, za sklepNe bo uspel (opraiti iz-pita), pa takoJanez je malo delal, kotJanez ni delal. Razlika je le v stopnji,v moi argumenta, tako da lahko argumentJanez je malce delal, brez teavpovzamemo in okrepimo zJanez je malce delal, celo eliko, argumentJanezje malo delal, pa z argumentomJanez je malo delal, celo (sploh) ni.

S tem pa na nek nain ponovno pride do neskladja na dejstveni, inor-mativni ravni: malo je vendar le nekaj in ne ni, prav kakor je malce, na dej-stveni ravni, le nekaj, in ne eliko.

Prav ta problem je Ducrota napeljal h konstrukciji tretje verzije teori-je argumentacije, ki jo je, za vnazaj, poimenoval ibka verzija teorije argu-mentacije jeziku /poudaril I. . ./.

A

Pomembna distinkcija, ki jo Ducrot uvede na tej stopnji, je razlikovan-je medstakom in izjao na eni, terpomenom insmislom na drugi strani.

Staek je zanj shematina, abstraktna konstrukcija in s tem stvar jezi-ka (v saussurovskem smislu), izjaapa njegova vsakokratna realizacija, torej

stvar govora. Z drugimi besedami to pomeni, da je izjava nekaj neponovlji-vega in vsakokrat nova, da torej ni dveh izjav, ki bi bili enaki, etudi se niziizgovorjenih besed zdijo identini: vsaka izjava je proizvod nekega konkret-nega, posameznega dejanjaizjaljanja in kot taka neponovljiva.

Na parstaek/izjaa se vee konceptualni par pomen/smisel: pomen jesemantina vrednoststaka, smiselpa semantina vrednost izjae. Vendar

pa Ducrot (in v tem je njegova inovacija) pomena (stavka) ne opredeli kotdel smisla, kot je pogosto v navadi, namre smisel = pomen + kontekst,

temve, nasprotno,kot skupek naodil, napotkov oziroma nasetov, ki naj

nam pomagajo razozlati smisel izja, ki so realizacije danega staka. Stav-


24/226


ni pomen nas torej usmerja pri pravilni interpretaciji izjave, ki je njegovavsakokratna realizacija, e zlasti pri iskanju inormacij, ki jih moramo zato,da bi bila interpretacija pravilna, iskati v kontekstu. Kaj to pomeni?

Oglejmo si e enkrat primer (6)(6) A:J ?

B:J, .

Rekli smo e, da argument Veerja je skoraj nared, argumentira v pridnekega implicitnega sklepa, npr. reba je pohiteti, za katerega sicer argu-mentira tudi argument Veerja je e nared, pri emer je argument Veerja je

e naredsicer moneji od argumenta Veerja je skoraj nared, oba pa staar-gumentatino enako usmerjena.

Ducrot za interpretacijo izjav stavka /Veerja je SKORAJ nared/ predla-ga konstrukcijo stavnega pomena, ki je sestavljen iz a)inormatinih (de-skriptivnih) naodilin b)argumentatinihnaodil. Izjave stavka /Veerja

je skoraj nared/ lahko potemtakem pravilno interpretiramo le, e sledimonavodilom njegovega (stavnega) pomena:

informat. navodila: d zrma dgvr j ra za majh a-v E; zjava j ra, vrja rra-

vja j ava raza md zjavjajm Veerja je

SKOR AJ pripravljena rravjj vrj aaE.argument. navodila: a j ra , za arga ah argum-

ra ud zjavaVeerja je e nared, a rmrPohiti!Naa primera z malo (7) in malce (8) bi torej lahko interpretirali takole:

(7)Jz .N b ( z).

f. : d zrma dgvr j ra za daE, ah zrma ah vja za majh. Izjava

(7) j ra, Jaz rg .argument. navodila: a j ra , za arga j ah argu-

m ud (mja) zjavaJanez ni delal, a rmrNebo uspel (opraviti izpita).

Izjava (8) z izjavo (7) deli inormativno, ne pa tudi argumentativno na-vodilo:

(8)Jz c .U b ( z).


25/226

A

informat. navodilo: d zrma dgvr j ra za daE, ah zrma ah vja za majh. Izjava(8) j ra, Jaz rg .

argument. navodilo: a j ra , za arga j ah argu-m ud zjava Janez je veliko delal, a rmr Uspel bo(opraviti izpit).

S tem Ducrot argumentiranje sicer utemelji (tudi) na inormativnem,dejstvenem, obenem pa e omogoi regulacijo inormativnega s tistim pov-sem argumentativnim v jeziku (sintagma argumentacija jeziku meri

prav na to, na dejstvo, da je argumentativna usmerjenost vpisana e v je-zik sam (jezik kot abstraktno, saussurovsko strukturo) in da ni (le) posle-

dica uinkovitega konteksta). Kljub takni kompromisni reitvi pa je takojopazno dvoje:1. Da deskriptivna, inormativna navodila, za potek same argumentacije,to je za prehod k sklepu, niso pomembna, ali z drugimi besedami: dejstve-nost oziroma resninost izjave-argumenta (njeno sovpadanje s stanjem t.i.objektivne realnosti) za usmeritev argumentacije ni odloilna, in nadnjo povsem prevladajo argumentativna navodila.2. Narava argumentov je skalarna, gradualna oziroma stopnjevita. So ar-

gumenti, ki sicer argumentirajo za isti sklep, vendar ibkeje od nekate-rih drugih argumentov (skoraj pripravljena, e pripravljena); zatoDucrotskorajin nekatere druge lenke (na primere ine) poimenuje kotargumentativne spremenljike. Uvrajo se sicer na iste argumentatinelestice, a na razlina mesta, na primer:

S prevlado argumentativnosti nad inormativnostjo in izpostavo ska-larne narave argumentov pa so dani tudi e vsi nastavki za prehod v (zaen-krat) zadnjo, krepko teorijo argumentacije v jeziku, katere temeljna kon-cepta sta topos inpolionija.4

4 Ker bomo polionijo predstavili na drugem mestu, se bomo tokrat omejili le na topose. Prim.tudi I. . agar,Zagatnost perormatinosti ali kako obljubiti, Ljubljana 1989, 173176.


26/226


T ( )

Prehod v krepko teorijo argumentacije v jeziku pomeni radikalen pre-

lom s poprejnjimi teorijami oziroma azami teorije argumentacije v jezi-ku, in to ne le konceptualno, temve tudi terminoloko. a prelom je raz-viden e kar iz obeh temeljnih postavk Ducrotove zadnje aze teorije argu-mentacije v jeziku:

1. Ko prehajamo od A(rgumenta) k S(klepu), temelji ta prehod na topos-ih, splonih, (neki skupnosti) skupnih in skalarnih strukturah tipa

B P, b Q

oziroma

M P, Q.

2. Argumentativna vrednost izjav povsem prevlada nad njihovo inor-mativno vrednostjo (inormativna vrednost se iz argumentativne vred-nosti celo izpeljuje), povsem inormativne izjave pa dobijo jezikovno mar-ginalen status.

Z drugimi besedami bi lahko prehod iz ibke v krepko verzijoargumentacije v jeziku opisali takole: v ibki azi argumentacije v jeziku

argumentacijae temelji na dejstvih, toda pod nadzorom argumentativnihnavodil, vezanih na pomen stavka.V krepkiazi pa argumentativno inormativnega ne nadzoruje ve,

teme prezame njegovo mesto: inormatino postane ne le povsem podre-jeno argumentatinemu, teme iz njega celo izpeljano. e je namre argu-mentacija (argumentativna usmerjenost) v jezike pisana, potem so izjave,ki realnost le opisujejo ali o njej poroajo,jezikovno povsem nepertinentne:

jezik uporabljajo le kot medij prenosa. e pa je argumentacija v jezik (res)e vpisana, ta medij nikakor ne more biti (argumentativno) nevtralen: ar-

gumentativne spremenljivke, na primer, ki so leksikalno sicer prazne,dajejo diskurzu neko povsem doloeno smer, ne glede na predstano oziro-ma inormatino sebino, ki jo diskurz prenaa.

isto, kar res temeljno opredeljuje krepko verzijo argumentacije v jezi-ku, pa je seveda vpeljava toposov.

Kaj pomeni, da je topos a) sploen in b) skupen (koncept skalarnostismo vpeljali e na primeru argumentativnih lestvic)?

o, da gre a) za splono (in obenem zelo abstraktno)shemo oziroma

matrico (na neki nain morda celo za prailo), ki omogoa mnoico par-tikularnih sklepov, ki pa niso obezni oziroma zaezujoi na nain silogiz-


27/226

A

ma ali logine dedukcije. opos, oziroma natanneje sklicevanje na topos,lahko neki sklep le omogoi, ne pa k temu sklepuzaee. Zato na sogovo-rec (s tem pa smo e pri toki b)) sicer lahko priznava veljavnost toposa, ki

smo ga pri sklepanju uporabili, pa se z naim sklepom vendarle ne bo strin-jal. Situaciji primerneji se mu bo zdel pa kak drug topos in na njem boutemeljil svoj sklep.

rditev, da so toposi b)skupni (neki skupnosti), pomeni le, da nekaskupnost priznava njihovo veljavnost oziroma natanneje veljavnost inupravienost sklepov, ki na njih temeljijo , ne pa tudi, da bi si pripadni-

ki te skupnosti enaki situaciji uporabili enak topos!Uporabo nekega topo-sa oziroma sklep, ki ga ta topos omogoa, je mogoe vedno izpodbijati (na-

rava argumentacije je pa temeljno polemina), endar le z aplikacijo neke-ga drugega toposa oziroma z argumentiranjem za sklep, ki ga ta drugi top-os podpira.

e poskuamo teorijo toposov aplicirati na naa primera (7) in (8)

(7)Jz .N b ( z).(8)Jz c .U b ( z).

potem lahko ugotovimo, da izjava (7) aplicira oziroma se sklicuje na nekitopos kot

T1 M , .

in da ta topos aplicira ibko, medtem ko izjava (8), prav tako ibko, aplici-ra neki topos kot

T2 V , .

Kaj to pomeni, zakaj pravimo, da izjavi (7) in (8) aplicirata toposa 1in 2 ibko? Kako naj ibko in njegov protipol mono sploh def-niramo?

Ducrot ju za zaetek, nekako hevristino, opredeli takole: mono pomeni topos aplicirati tako, da je le malo argumentov, ki bi

bili moneji od uporabljenega;ibko pomeni topos aplicirati tako, da je le malo argumentov, ki bi bili

ibkeji od uporabljenega.


28/226


In e si ogledamo nai argumentativni lestvici uspeha in neuspeha

vidimo, da je dispozitiv hevristino povsem uporaben: e je namre lestvi-ca le dvostopenjska, potem ima dani topos pa lahko le dve vrednosti, mo-no in ibko.

oda, ali je mogoe dispozitiv mono/ibko defnirati lingvistino

stroje?Vzemimo, da imamo dvodelen argument; prvemu delu argumenta re-

cimo A, drugemu pa B. Rekli bomo, da v tem primeru veljata naslednji de-fniciji:

1. A je moneji argument od B, e velja:B, in celo A.2. B je ibkeji argument od A, e velja:A, in najboljem/najslabem

primeru B.Zdaj pa ti dve defniciji preverimo na dveh konkretnih primerih:

A B(10) T b g.B bz b.

A B(11) T c b g.Pz !

Izjava (10) aplicira neki topos kot:

T3 M b, z z zb .

izjava (11) pa neki topos kot:

T4 B b, b zb.

Argumenta A sta, glede na nao defnicijo, moneja kot argumentaB, kar pomeni, da, e dani sklep sledi iz B, potem mora slediti tudi iz A. Zdrugimi besedami to pomeni, da obe izjavi aplicirata svoja toposa mo-no, ali natanneje: glede na argumentativni lestvici, ki ju lahko konstruira-mo v skladu z naim poznavanjem moi argumentov v obeh izjavah,


29/226

A

lahko reemo, da obe izjavi aplicirata svoja toposa smeri argumenta-tinih lestic, da torej teita k moneji aplikaciji toposov.

Zdaj pa zamenjajmo argumentativni spremenljivki: namesto najbolj-em primeru oziroma najslabem primeru, uporabimo celo, tako da dobi-mo:

A B(10) T , c g.Pz !(11) T c, c () g.Pz !

V skladu z naima defnicijama mone in ibke aplikacije toposov,vpeljava argumentativne spremenljivke celo nam zamenja (obrne) mo ar-gumentov (B je zdaj moneji kot A), s tem pa tudi samo argumentatinousmerite!Iz argumenta o je prehlad, celo gripa, ne moremo ve sklepa-tiBodite brez skrbi, temve lePazite se, kar je tudi povsem v skladu z argu-

mentativno lestvico zaskrbljenosti (), na kateri se gripa nahaja nije kotprehlad in s tem (ker je lestvica negativna) blije vzroku za zaskrbljenost.

Z drugimi besedami in eksplicitneje: z zamenjavo argumentativnih va-riabel postane oitno, da je argumentativna lestvicazaskrbljenosti () prav-zaprav le zrcalna preslikava argumentativne lestvicezaskrbljenosti (+), priemer zamenja oziroma izgubi svojo usmeritev nekako takole:

o seveda pomeni, da na isti (razirjeni) argumentativni lestvici lahkoapliciramo oba toposa, tako 3 kot 4; katerega bomo izbrali oziroma na-

tanneje, katerega nas bo jezik prisilil izbrati, pa je odvisno od uporabljeneargumentativne spremenljivke. Videli smo namre, da je zamenjava argu-


30/226


mentativne spremenljivke v (10), dobljenemu argumentu v (10) dala dru-gano (argumentativno) usmeritev, kar obenem tudi pomeni, da (10) neaplicira ve toposa 3 temve topos 4.

Da naa trditev o odloilni vlogi (izbire) argumentativne spremenljiv-ke ni pretirana, pria prav preobrazba primera (11). Kaj se po zamenja-

vi spremenljivke zgodi z (11)? Celo (hudi) gripi, ki je na argumentativ-ni lestvici nije od pljunice, s smo svojo prisotnostjo v izjavi, to jez argu-mentatino usmeritijo, ki je anjo pisana, podeljuje vrednost monejegaargumenta in s tem napeljuje k sklepuPazite se. Argumentativna usmeri-tev, vpisana v celo, namre ne dopua, da bi bil argument, ki mu sledi ib-keji od onega, ki mu predhaja; nasprotno, celo z argumentom, ki ga uva-

ja (torej z argumentom, ki sledi (argumentativni) spremenljivki celo), le po-tencira mo predhodnega argumenta.e se hoemo torej izogniti aplikaciji nekega toposa 3Manj ko smo

bolni, e je zrokov za zaskrbljenost(ki sicer morda je sploen, nikakor pane skupen) in s tem ponovno vzpostaviti argumentativno ravnovesje, mo-ramo v (11) vpeljati dodatno argumentativno spremenljivko, na primer:

(11) T c, c LE g.B bz b.

ali celo (!)

(11) T c, MORDA c LE g.B bz b.

e le blai in sprevraaargumentatino usmerjenost celo, pa mordaar-gumentatino blai morebitno logino nasprotje med priredno postavljeni-ma trditvama. e gre namre v nekem primeru za pljunico, potem pa negre za (hudo) gripo, in obratno; e pa obe trditvi tamponiramo z mor-da, jima s tem odvzamemo status trditev, s tem pa ju postavimo tudi izvendvovalentnega loginega sistema, v katerem sta lahko (le) bodisi resnini

bodisi neresnini.5

5 Ducrot pozna tudi srednje mono oziroma srednje ibko aplikacijo nekega toposa. Omenjam jozato, ker prav srednje mona aplikacija nekega toposa izvrstno kae na prevlado argumentativ-nega nad inormativnim in pa zato, ker v tako reko isti obliki izstopita vloga in pomen (unk-cija) argumentativnih spremenljivk kot spremenljivk.Oglejmo si naslednja dva pivska primera:

(12) S E .T .ki aplicira neki topos kot

T5 B , .

in(13) S E N .


31/226

A

Seveda pa z osnovnima topinima shemama

1 +P, +Q.

2 P, Q.analize ni mogoe prignati prav dale. e tako preprosta argumentativnanavezava kot

(14)N !(S)O b bz (A)

jima namre povzroi tako reko nepremostljive probleme.Koncept toposa je zato primerneje eksibilneje defnirati kot splono,

skupno in skalarno strukturo, ki povezuje dve argumentativni lestvici in

P, osnovni topini shemi pa razlomiti v tiri topine orme1 +Q, +P

Q, P

2 +Q, PQ, +P

O tem pa v nadaljevanju.

ki aplicira neki topos kot

T6 M , .

Neka izjava, pravi Ducrot, aplicira neki topos x srednje mono, e istoasno dovoljuje tudi apli-kacijo y, ki ga prav tako aplicira srednje mono, kar velja tako za izjavo (12) kot za izjavo (13).Propedevtina lepota srednje monih aplikacij pa je v tem, da pri njih v isti obliki izstopi

razlika med inormativnim in argumentativnim (v jeziku): e na pol prazna in e na pol polnanamre poroata o inormativno istem stanju, o nivoju tekoine v steklenici, ki je tako v pri-merue na pol prazna kot v primerue na pol polna isti, povsem nasprotna pa je njuna argumen-tativna usmerjenost in s tem sklepa, h katerima napeljujeta.e ob analizi primerov (10) in (11) smo pokazali, da je argumentativna usmerjenost neke izja-ve tako reko povsem odvisna od njene argumentativne spremenljivke, analiza primerov (12) in(13) pa jih izpostavlja prav v njihovi vrednosti spremenljivke.Sintagmie na pol prazna ine na pol polna na primer aludirata na dejavnost praznjenja, ne poln-jenja. Zdaj pa obema spremenljivkama (e,e) zamenjajmo mesto, tako da dobimoe na pol praz-na in e na pol polna. Zaradi zamenjave dveh neznatnih, predvsem pa leksikalno praznih spre-menljivk, obe na novo dobljeni sintagmi ne le da argumentirata za drugaen sklep kot predzamenjavo, e ve: z zamenjavo argumentativnih spremenljivk tako reko preskoimo v drugvic: zdaj namre nimamo ve opraviti s procesom praznjenja, temve s procesom polnjenja!


32/226


33/226

M -

E 1

Francoski lingvist Oswald Ducrot e skoraj tri desetletja razvija novo,drugano, teorijo argumentacije, teorijo argumentacije v jeziku(AJ), s katero raziskuje argumentativni potencial jezika kot sistema. SAJ eli pokazati, da so v jezik kot sistem e vpisane doloene argumen-tativne lastnosti, da lahko jezik na nekaterih ravneh argumentira sam posebi, obenem pa nai, dialoki in interaktivni argumentaciji vsili doloe-ne omejitve.

eorijo argumentacije v jeziku bi, kakor smo pojasnili e v prejnjemlanku, lahko povzeli v treh osnovnih, soodvisnih trditvah:

Argumentativno v jeziku prevladuje nad inormativnim (oziromadejstvenim).

I. Semantini opis neke izjave je odvisen od (njenih) monih nadalje-vanj, ne pa od njenega razmerja do dejstev.

II. V argumentativnih nizih ((A)rgument > (S)klep) je semantinavrednost argumenta in sklepa odvisna od njunega medsebojnega razmerja.

Naj zgoraj navedene trditve ilustriram s pomojo nekaj primerov. Reci-mo, da nam sogovornik pravi:

(1) U .

Je to argument? Le zakaj bi nam elel kdo povedati, da je ura osem?Zgolj zato, da bi vedeli, koliko je ura? Malo verjetno, razen e smo ga pov-

1 Razliica lanka je bila predstavljena na 6. Mednarodni konerenci iz jezikovne pragmatike, kije v organizaciji International Pragmatics Association (IPrA) julija 1998 potekala v Reimsu (vFranciji), in pod istim naslovom objavljena v revijiAnthropos 32(2000), 1/2, 8192.


34/226


praali po tonem asu. e pa nas toen as ne zanima in nam nekdo kljubtemu pravi (1), kaken bi utegnil biti njegov namen?

lovek, ki nam je rekel (1), je elel s to izjavo oitno povedati nekaj pov-sem drugega. oda kaj? H kaknim (diskurzivnim) nadaljevanjem lahkoizjava (1) napeljuje? V katero smer argumentira? Kaj lahko iz nje sklepamo?Ker ne poznamo natannega konteksta,2 v katerem je bila izreena, lahkosklepamo na precej razlinih monosti:

(1) U . P! V ! P ! P !

e pa v izjavo (1) vpletemo prislovae inele, kot:

(1) U .

in

(1) U .

potem, ceteris paribus, primera (1) ne moremo ve speljati v sklep: Vze-

mi si as!, kot v primeru (1), ampak le v sklep: Pohiti!. Po drugi stra-ni pa iz (1) ne moremo ve sklepati na: Pohiti!, ampak le na: Vzemi sias!. In zakaj bi morali biti ob tem dejstvu preseneeni? Zato, ker (1), (1)in (1) govorijo o popolnoma istem kronolokem dejstvu namre, da jeura osem , pri emer (1) lahko napeljuje na povsem razline (sklepe), med-tem ko (1) dovoljuje le sklepe, ki napeljujejo na poznost, (1) pa sklepe, kinapeljujejo na zgodnost.

oda kako je to sploh mogoe, e (1), (1) in (1) govorijo o istem kro-nolokem dejstvu in je osnova (1), (1) in (1) isto stanje stvari? No, zato,

ker prav to isto stanje stvari gledamo iz razlinih zornih kotov, iz raz-linih perspektiv. V primeru (1) osmo uro vidimo (in jo diskurzivno takotudi predstavimo) kot pozno, v primeru (1) pa kot zgodnjo. akno raz-likovanje v okviru istegastanja stvari lahko povzroi e preprosta vpeljavadveh argumentativnih veznikov,3 v naem primeru dveh prislovov. V pri-meru (1) prislove na sklep usmeri v smer poznosti ne glede na to, o2 Pokazati bom med drugim skual, da je vloga konteksta v lingvistini analizi pogosto precen-jena. Osnovne poteze konteksta daje e izjava (ali celo stavek kot abstraktna jezikovna struktu-ra) sama: kontekst (lahko) dano izjavo sicer (pre)interpretira, toda izjava e sama ustvari svojosnovni kontekst. Podrobneje o tem piem v poglavju z naslovomAli je kontekst res pomemben?.3 V nadaljevanju, vezniki.


35/226

M

katerem delu dneva (katerem asu) v nadaljevanju govorimo. Podobno ve-lja tudi za primer (1), le da nas ta navaja na sklep o zgodnosti. Dejan-ski as je, zaradi uporabe teh specifnih jezikovnih sredstev, v obeh prime-

rih nepomemben.o pa, z drugimi besedami povedano, pomeni, da mora biti argumenta-

tivna usmeritev v poznost ali zgodnost na neki nain e vpisana v obe leksi-kalni enoti jezikovnega sistema. Naj pojasnim, kaj hoem rei, s pomojoe enega primera. Recimo, da smo sooeni z izjavo kot:

(2) J .

Na kaken sklep napeljuje ta izjava: pozitiven, (+)(Uspelo mu bo.)

ali negativen, ()(Ne bo mu uspelo.)?4

Preprian sem, da bi se vsakdoodloil za pozitiven sklep, saj beseda delo implicira, da je v nekaj bil vlo-en doloen trud; in e je v nekaj bil vloen doloen trud, potem je verjet-neje, da bo tisti, ki se je trudil, uspel kot pa ne.

Nasproten sklep (Ne bo mu uspelo.) postane splono sprejemljivele, e ga uvedemo s protivnim veznikomampak. Na primer:

(2) J .A .

Ampakuporabljamo zato, da argumentativno priakovanje in argu-mentativno usmeritev odvrnemo od tistega, kar se glede na tisto, kar je

bilo povedano predampak zdi samoumevno in priakovano. V primeru,da nam kdo ree:

(3) Z , .

bi lahko po prvem delu (Zelo sem zaposlen) sklepali na: Ponudbe nemorem sprejeti. Prav kakor bi v primeru:

(4) P , .e bi izhajali le iz prvega dela argumentativnega niza (Pavel je inenir),najverjetneje sklepali, da se inenir Pavel zna lotiti opravil, za katere je iz-uen.

Vloga besedeampak v primeru (2) je prav opozoriti na drugaen raz-voj dogodkov, kot ga ponavadi priakujemo, e je (ne)kdo delal. Zdaj pa sioglejmo tale dva primera:

4 Natanna ubeseditev je seveda stvar rekonstrukcije argumenta. Ali z drugimi besedami, niko-li ni in tudi ne more biti natanna.


36/226


(5) J .

in

(5) M c.Izkunje kaejo, tako Ducrot,5 da obstaja nekaken konsenz, splono

strinjanje o tem, koliko sta Janez in Marko delala namre, bolj malo. Ven-dar pa bi se veina vpraanih na podlagi obeh izjav verjetno odloila, da jedelal Marko ve (recimo, dve uri) od Janeza (ki je delal, denimo, le eno uro).

Skoraj nemogoe je objektivno in nesporno ugotoviti, koliko ve je delalMarko in kakna je dejanska razlika med malo in malce. In vendar izjavi (5)in (5) napeljujeta na sklepa, ki sta (argumentativno) nasprotno usmerjena:

(5) J .N .

(5) M c.U .

e izjavi presojamo po inormativni plati s stalia dejstev oziro-ma dejanskega stanja stvari v svetu potem je pomembno predvsem to,da jezik malo in malce predstavlja kot leksema, ki zaznamujeta majhno ko-liino neesa; med njima je seveda lahko tudi (manja) kvantitativna razli-ka, toda e vedno gre za majhno koliino neesa. e pa se usmerimo na ar-

gumentativni vidik presojanja izjav, vidimo, da jezik prislov malo postavi visto kategorijo kot ni,sploh ni, prislov malce pa v isto kategorijo kot eli-ko. Zakaj? Zato, ker prislov malo oitno argumentira v isto smer kot prislo-va ni,sploh ni, saj (5) brez teav pararaziramo kot:

(6) J .N .

(5) (6):

(6) M .U .

Zdaj pa e malce spremenimo to nae delo besedo delo, kot jo vidi je-zik in se vpraajmo, v katero smer je lahko usmerjen sledei argument:

(7) J .

e ne poznamo konteksta in ne vemo, koliko asa je potrebno zaopravilo, ki se ga je lotil Janez potem sta moni obe usmeritvi, pozitiv-na in negativna:

5 O. Ducrot, Slovenian lectures. Argumentatie semantics/Conrences slovnes. Smantique ar-gumentatie (odslej Slovenian lectures ), Ljubljana 1996.


37/226

M

(7) J .U . N .

e pa smo sooeni z argumentativnim nizom kot:(7) J .A .

nas uporaba veznikaampak takoj, ne glede na kontekst in empirina dejst-a, opozori, da je v normalnem oziroma priakovanem poteku dogodkov(ena) ura dela dovolj za uspeh v tem konkretnem primeru. Protivni veznik

ampak nas tu opozori, da bodisi nimamo opraviti z normalnim potekomdogodkov da so se razmere spremenile bodisi moramo upotevati nov,dodaten kriterij.

Delo pa lahko spremenimo e bolj. e je bil (7) na neki nain nevtra-len primer, ki je omogoal dve nasprotni sklepanji, kaj lahko reemo o pri-merih (8) in (9)?

(8) J .(9) J .

Spet govorimo o istem dejstvu uri dela , jezik pa s prislovomasamo in skorajto dejstvo predstavi kot (v primeru (8)) nezadostno za do-

sego uspeha:(8) J .N .

ali pa kot (v primeru (9)) zadostno za dosego uspeha:

(9) J .U .

Rad bi e enkrat poudaril, da na naa sklepa primerih (8) in (9) neplia kantiteta (koliina) dela, ampak jezik oziroma raba posebnih jezi-

kovnih sredste. Janez je lahko delal tiri ali osem ur (kar bi ob normal-nem poteku dogodkov morda utegnilo biti dovolj za delo, ki ga opravlja),toda e bi argument ormulirali s pomojo prislova samo, ki uvaja dejan-ski as dela, bi bil sklep lahko le negativen (Ne bo mu uspelo) v vseh

primerih. Skorajpa, nasprotno, usmeri zakljuke v pozitivno smer, ne gle-de na dejstva. e ve. Skoraj X pomeni, e gledamo iz inormativne

perspektive (perspektive dejstev), e ne X, malo manj kot X; opi-suje torej koliino, ki je manja od samo X (ki je pravzaprav preprosto

X). In vendar ta dejsteno manja vrednost, skoraj eno uro, argumen-

tatino predstavlja ve dela kot dejsteno vija vrednost, samo eno uro!


38/226


Oglejmo si, kako vplivni so lahko vezniki e na nekaj drugih primerih.e primerjamo stavka:6

(10) S .(11) S .

vidimo, da opisujeta isto stanje stvari, isto objektivno dejstvo da namrev na pol polni ali v na pol prazni steklenici gladina tekoine sega ne-kako do polovice. Dejstvi, na kateri se nanaata primera (10) in (11), sta to-rej pravzaprav enaki, vendar videni iz dveh razlinih perspektiv. Kar nam

pove, da izjavi (10) in (11) verjetno nista namenjeni poroilu oziroma in-ormiranju o dejanskem stanju koliine tekoine v obeh steklenicah, am-

pak neemu povsem drugemu. Namre, primera (10) in (11), kljub temu,da opisujeta isto dejstvo, navajata na povsem nasprotna sklepa:

(10) S .P .(11) S .Z .

Zaradi vpliva veznikove ine postane tako sklepanje nujno. e opie-mo steklenico kot e na pol prazno, se dejansko pritoujemo nad tem,da bo kmalu povsem prazna. V tem primeru sklepanje, kot Zaenkrat ene potrebujemo nove, pa ni najbolj verjetno. Podobno velja tudi takrat,

kadar steklenico opisujemo kot e na pol polno, saj tudi v tem primeruverjetno ne elimo argumentirati za sklep Potrebujemo novo.Argumentativni vezniki pa zmorejo e veliko ve lahko kontekstuali-

zirajo primere, ki se na prvi pogled zdijo dekontekstualizirani, in jim pripi-ejo neki osnovni kontekst. e je namre nekaj e na pol prazno ali ena pol polno, potem lahko povsem upravieno sklepamo, da gre za opiso-

vanje (taknega ali druganega) procesa praznjenja. e pa zamenjamo mes-tie ine, kot v:

(10) S .(11) S .

potem oitno opisujemo proces polnjenja. O kaknem praznjenju ali pol-njenju govorimo kakne so umazane podrobnosti , je za ling vistinoanalizo nepomembno; to je ves kontekst, ki ga potrebuje.

Pa to e vedno ni vse, kar zmorejo vezniki; argumente lahko namretudi dobesedno strukturirajo in oblikujejo.

6 Primer smo v nekoliko druganem kontekstu (to je aplikacije srednje monih/ibkih toposov)obravnavali e v sklepni opombi poglavjaArgumentacija jeziku proti argumentaciji z jezikom .


39/226

M

Denimo, da vam na topel poletni dan nekdo predlaga sprehod. Utruje-ni ste, zato mu odgovorite:

(12) T , .Vabilo na sprehod ste oitno zavrnili. e pa bi odgovorili malce dru-gae, recimo:

(13) U , .

je dejansko stanje e vedno isto kot v primeru (12) dan je e vedno topelin vi ste e vedno utrujeni , vendar je iz vaega odgovora mogoe sklepa-ti, da ste vabilo sprejeli. Vse je pa odvisno od tega, kam postavite besedi-coampak (ali kak drugi lenek), kateri argument se nahaja pred njo in ka-

teri argument ji sledi. Argumentatino usmerite sklepa namre edno dolo-a tisti argument, ki ampak (ali kakemu drugemu ezniku) sledi, in ne tisti,

ki mu predhaja.o pa, povedano z drugimi besedami, pomeni, da imamo(lahko) razline argumentativne usmeritve e znotraj enega samega stavka.Na kaken nain lahko kaj takega sploh analiziramo?

Na tej toki je Ducrot vpeljal polionijo koncept, ki si ga je sposo-dil od Bakhtina inga posploil na jezik kot sistem.

Znano je, da je Bakhtin razlikoval med dialogizmom in polionijo.

V svojem delu Marksizem in lozoja jezika polionijo opie kot: Ne-kaj izrazito in bistveno loenega od dialoga. V dialogu besedila vpletenihoseb med seboj niso slovnino povezana, prav tako niso strnjena v enotenkontekst.7 Dialog tako proizvedeta dva govorca ali ve,polionija pa je mo-noloka struktura. Primere za polione strukture (izjave) je Bakhtin nael

predvsem v romanih, v svojem delu o Dostojevskem8 pa je zapisal tudi tole(zdaj e slovito) defnicijo enomena polionije:

Avtor lahko govorico nekoga drugega prilagodi svojim namenom into tako, da vanjo vnaa nove namere, izjave pa kljub temu zadrijo svoj ree-renni namen. Pod temi pogoji in upotevajo avtorjeve namere, moramo vtaki izjavi prepoznati pravega drugega poiljatelja. Zato lahko v eni samiizjavi zasledimo dve razlini nameri, dva razlina glasova.

ako po Bakhtinu poliona struktura pripada enemu samemu govor-cu, obenem pa vsebuje (oziroma sta v njej pomeani): Dve razlini govo-

7 M. Bakhtin (pod imenom V. N. Volosinova), Marxism and the philosophy o language, NewYork 1973, 116.8 M. Bakhtin,Problems o Dostoeskys Poetic, Minneapolis 1984, 180.


40/226


rici, dve izreki, dva sloga, dva jezika, dva semantina in aksioloka sistemaverovanj.9

Bakhtinov tudij polionije se je naslanjal predvsem na romane, Ducrotpa je ta enomen posploil kar na jezik kot sistem. Kako je torej polioni-jo opredelil Ducrot?

Ducrot meni, da je to, kar tradicionalna lingvistika poimenuje z govor-cem, zelo kompleksna in zmedena predstava, ki pod enim pojmom zdruu-

je ve povsem razlinih idej. Zato predlaga razloevanje medatorjem, go-vorcem in izjaljalcem izjave.

Avtor izjave je tisti, katerega aktivnost ima za posledico nastanek izja-ve; avtor opravi vso nujno intelektualno aktivnost, ki je potrebna za obliko-

vanje izjave. eprav se zdi to na prvi pogled oitno, pa lahko postane v ne-katerih primerih dvoumno.Predstavljajte si na primer sebe v vlogi uenca (primer sem si izposodil

od Ducrota). ola prireja portni dan, vi pa potrebujete, e se ga elite ude-leiti, pisno privoljenje svojih starev. Razrednik vam razdeli obrazce, ki jihmorate podpisane prinesti nazaj v olo. Na obrazcih pie nekaj takega kot:Svojemu sinu/herki dovoljujem, da se udelei portnega dneva, na dnu

pa se nahaja rta, pod katero pie podpis. Obrazec prinesete domov, vaoe ali mama pa se morata podpisati na rto, nad besedo podpis. Kdo jetu avtor besedila Svojemu sinu/herki dovoljujem ? Vaa mama ozi-roma oe, ki sta se pod izjavo podpisala? Uitelj, ki vam je obrazec izroil?ajnica, ki je obrazec natipkala? Ravnatelj, ki ji je izjavo naroil natipkati?olsko ministrstvo? eko je rei. Prav zato moramo loevati tudi med go-

vorcem in izjavljalcem.Govorec je tisti, ki je odgovoren za izjavo, ki ga ima za odgovornega izja-

va sama (je vpisan vanjo), oziroma je odgovoren za dejanje izjavljanja izjave.V naem primeru z uencem in njegovimi stari na prvi pogled nimamo

teav izjava vsebuje morem 1. osebe ednine sedanjika (-m), ki kot govorcaizjave (nedvoumno) doloi osebo, podpisano pod izjavo. Kaj pa se zgodi, eizjava ne vsebuje tako transparentnih jezikovnih sredstev? Ali naj bo govorecres odgovoren za vse, kar je reeno v izjavi? Moramo res vse, kar je izreeno(ali nakazano) v izjavi, nujno obravnavati kot govorevo stalie?

Na tej toki je torej potrebno vpeljati izjavljalce. Po Ducrotu ima nam-re vsaka izjava (lahko) ve izjavljalcev ali (e smo natanneji in manj zava-

jajoi) ve razlinih izjaljalnih poloaje, kar, povedano z drugimi beseda-

mi, pomeni, da je lahko v posamezni izjavi zastopanih ve razlinih stali.9 M. Bakhtin, n. d., 304.


41/226

M

Ducrotovo stalie je pravzaprav e bolj radikalno; trdi namre, da lahkovsako izjavo razlenimo v najmanj dva izjavljalna poloaja. Vzemimo pri-mer negacije:

(14) T .

Govorec te izjave predstavlja dva izjavljalca oziroma izjavljalna poloa-ja:

prvega, (I1), ki trdi, da je ograja rdea, in drugega, (I2), ki zavraa njegovo trditev.Sam, kot tisti, ki izjavo izreka, se prilii I2.

In vendar kaj nam omogoa, kaj nam sploh dovoljuje, da postopamona ta nain? Kaj nam daje pravico, da razlikujemo med razlinimi izjavljal-nimi poloaji v okviru iste izjave? V primeru (14), na primer, e samo dejst-

vo, da ograj, ki bi bile ne-rdee, ne-rumene ali ne-rjave, sploh ni.Seveda ograjo lahko opiemo kot ne-rdeo, ne-rumeno ali ne-rja-

vo, vendar nam ta podatek ne da prav nobene predstave o tem, kaknebarve ograja v resnici je. Zato nekdo, ki trdi, da X ni , nujno (etu-di implicitno) ugovarja nekemu (etudi neizreenemu) mnenju, ki trdi na-sprotno da namre X je (kar seveda ne pomeni, da trdilne izjave

ne morejo biti polione; e nekdo pravi: a ograja je rdea, lahko s temzatrjuje nekaj, kar je nekdo drug zanikal).i argumenti morda zvenijo preve ontoloko, zato se bom raje oprl

na primer iz flozofje jezika.10 Pred leti11 sem skual analizirati eksplicitneperormative s pomojo polione analize. Zdelo se mi je, da so izjave kot:

(15) O.

zelo nenavadne. e se vam zdi primer sporen, ker da je izvzet iz konteksta,si ga seveda lahko ogledamo e v eni od mogoih kontekstualiziranihoblik:

(15) O, .

Na alost izjava e vedno zveni zelo nenavadno. Le teko si namrepredstavljam koga, ki bi, kar tako, brez posebnega povoda in razloga, re-

10 Da bi koncept polionije lahko im nazorneje predstavili, si za potrebe priujoe kritine ana-lize izposojamo tudi primere eksplicitnih perormativov (primeri (15)(19)), ki jih sicer podrob-neje obravnavamo v poglavjuKako napraimo kaj z besedami polion nain .11 I. . agar, How to do things with words Te polyphonic way, v: I. . agar (ur.), Speech acts:Fiction or reality, Ljubljana 1991.


42/226


kel (15). Zato lahko spet, in to povsem upravieno, ugovarjate, da je izja-va vzeta iz konteksta in da njen govorec verjetno odgovarja na vpraanje,na primer:

(16) P?

Recimo, da zdaj imamo neki osnovni in neposreden kontekst. Kljubtemu pa se mi dialoke povezave, kot je, na primer:

(17) A: P?B: O, .

zdijo zelo nenavadne za vsakodnevni pogovor. Kakor da nekaj ne zveniprav: ali nekaj manjka ali pa je neesa preve. Kaj elim povedati?

Najbolj obiajen, vsakdanji, odgovor na vpraanje (16) bi se verjetnoglasil pod pogojem, seveda, da ostane pritrdilen ali:

(18) D.

ali

(19) P.

le teko pa (15). e na vpraanje (16) odgovorimo s (15), na odgovor vse-

buje neki preseek glede na zastavljeno vpraanje, preseek, ki opozarja, danekaj manjka. Primerjajmo dve kratki, simulirani, dialoki navezavi:

I IIA: P? A: P?B: P. B: O, .

V prvem dialogu oseba B osebi A odgovori z jedrnatim, neposrednimodgovorom, v katerem potrdi svoj prihod. V drugem dialogu pa oseba B neodgovori neposredno, ampak svoj prihod obljubi s perormativnim deja-njem obljube se (sveano) obvee, da bo prila. Kaj to pomeni?

e si poblie ogledamo odgovor osebe B v drugem dialogu, vidimo, dasploh ni odgovorila na vpraanje, ki ji ga je zastavila oseba A! Oseba A odnje ni zahtevala obljube, da bo zares prila, ampak jo je le vpraala, ali pri-de ali ne. ako postane oitno, da oseba B v drugem dialogu ni odgovori-la na vpraanje, ki ji ga je zastavila oseba A, ampak na vpraanje (ali del po-

prejnjega pogovora), ki v danem dialogu sicer ni prisotno, lahko pa nanjsklepamo zaradi rabe perormativnega prefksa.


43/226

M

Osnovna struktura drugega dialoga bi zato morala biti poliloka, ne ledialoka. Nekako takole:

(17) A: J . P?B: D.C: T ! N !B: O, .

Razlinih stali izjavljalcev seveda ne moremo prikazovati na nain, kisem ga pravkar uporabil sam kot pogovor, sestavljen iz resninih iz-

jav, ki naj bi jih (ne)kdo dejansko izrekel. So le rekonstrukcija, rekonstruk-cija konteksta. Prav tako ni mogoe staliem razlinih izjavljalcev prisodi-ti ontolokega statusa, ki bi bil enakovreden izhodini izjavi, izjavi, s kate-ro smo analizo zaeli, saj so ta stalia le produkt analize in imajo zgolj teo-retien in hipotetien status.Razlina stalia izjaljalce smemo predstai-ti le kot odnose, poloaje in usmerite, na ta nain pa primer (17) lahko ana-liziramo s pomojo govorca in treh izjavljalcev:

I1 predstavi dejstvo D (zabava jutri zveer) in svojo izjavo ormuli-ra kot povabilo;

I2 prepozna predstavitev I1 kot povabilo in ga sprejme; I3 podvomi v iskrenost I2 in njegov sprejem povabila prikae kot

dvomljiv; I2 nasprotuje I3 in sprejem povabila dodatno podkrepi z obljubo pri-

hoda.Ena Ducrotovih najslovitejih analiz je analiza pragmatine uporabe

rancoskega prislova toujours.12 Recimo, da imamo opraviti s takim ar-gumentativnim nizom:

(20) A . O y .

P . T .Po Ducrotu lahko razloimo najmanj pet izjavljalcev:- I1 predstavi dejstvo D, v naem primeru lastnost L (toploto) objekta

O (bistroja): V bistroju je toplo, hkrati pa predstavi to lastnost (toploto)kot prednost objekta O;

I2 uporabi lastnost L kot argument za sklep S: Pojdimo v bistro; I3 predstavi lastnost L kot le ibko prednost objekta O;

12 Prim. A. Cadiot, O. Ducrot, .-B. Nguyen, A. Vicher, Sous un mot, une controverse: Lesemplois pragmatiques de 'oujours',Modles linguistiques VII (1985), 2, 105124.


44/226


45/226

M

I3, katerega glas lahko sliimo v tistem delu argumentativnega niza, ki pra-vi: Utrujen sem. I3 svojo argumentacijo (lahko) podpre s toposom, kot:

(T2) S , .S tem ko Utrujen sem ponudi kot argument proti sprehodu, je po-

utje predstavljeno kot lastnost, zaradi katere sprehod lahko postane ne-prijeten. Konno se vkljui e I4, ki, izhajajo iz stalia I3, (implicitno) za-vrne vabilo na sprehod.

V lankuFrom reported speech to polyphony, fom Bakhtin to Ducrot14sem takno analizo zavrnil takole: e I2 nekaj sklepa, izhajajo iz stalia,ki ga zagovarja I1, I4 pa nekaj sklepa, izhajajo iz stalia, ki ga zagovarja

I3, zakaj potem sploh potrebujemo I2 in I4? I2 in I4 bi lahko svoje sklepeoblikovala tudi sama.Prav taknemu sklepanju pa se moramo izogniti, e elimo poliono

analizo jemati resno. Ducrotovi izjavljalci namre niso konkretne, fzineosebe, ki bi lahko posluale druga drugo in v pogovoru oblikovale lastnesklepe; izjaljalci prazapra zaznamujejo le razline izjaljalne poloaje,razlina stalia in perspektie, ki jih lahko razloimo posameznih argu-mentatinih nizih. Izjavljalci niso iva bitja, ki bi se lahko med sabo pogo-

varjala. So le teoretine (in analitine) entitete, ki nam pomagajo rekon-struirati argumentativni tok.

e torej elimo v nai analizi zajeti sa stalia, ki jih lahko doloimovposameznem argumentativnem nizu, potem potrebujemo tudi I2 in I4.

14 I. agar, n. d., 45.


46/226


47/226

T: 1

Moja teza je, da argumentacija, kot je ormulirana v govoru,temelji na skalarnih principih. Vse, kar sem rekel, predpo-stavlja jasno razlikovanje med sklepanjem in argumentacijo, in kot jeziko-slovca med zanima, za kaj v govoru gre, in ne, kaj se dogaja v glavah ljudiZ vidika logike, se policistu ni treba zanaati na skalarni princip, ako spre-

govori, tisne skalarnost stari, ki je le-te same po sebi nimajo. Skalarnost jeomejitev, ki nam jo vsiljuje govor /vsi poudarki I. . ./.2

eza, na katero se nanaa navedek (kakor tudi sam navedek), ni moja,temve jo zagovarja rancoski jezikoslovec Oswald Ducrot (se pa z njostrinjam). oda preden se posvetimo razliki med tem, kaj se dogaja v go-

voru in kaj v glavah ljudi, si oglejmo zgodbo policista, ki ga omenja zgor-nji navedek.

V svojih Slovenskih predaanjih, ki so izla leta 1996, je Oswald Ducrotbranil tezo, da ljudje svoje argumente gradijo na principih (topoi), ki so

skalarni in imajo tiri temeljne oblike:+ +P (Bolj ko smo lani, ve moramo jesti); P (Manj ko smo lani, manj moramo jesti);+ P (Bolj ko smo lani, manj moramo jesti); +P (Manj ko smo lani, ve moramo jesti).Da bi to lahko utemeljil, si je izmislil sledeo zgodbo:

1 Prim. poglavjeMed argumentatinimi ezniki in polionijo.2 O. Ducrot, Slovenian lectures ..., 162.


48/226


P, , , ( ). K , L-

: , , -; , , - . V -: , , . R - : O , . Z , , , -

, . V -, K b , , , / I. . ./.3

o je prvi del Ducrotovega argumenta, ki mu obiajno ne ugovarjajo.Verjetno zato, ker Ducrot na nek nain preoblikuje ali restrukturira argu-mentativni model Stephena oulmina,4 kjer prehod od argumenta (dejstva

v oulminovi terminologiji) do sklepa (trditve v oulminovi terminologi-ji) temelji na toposu (utemeljitvi v oulminovi terminologiji). oulminovosnovni model (v treh korakih) je taken:

(1) D T|

U

Da bomo pravini do zgodovine retorike in argumentacije, moramododati, da je oulmin v resnici le rekonstruiral Aristotelov in Kvintilijanovmodel teorije o entimemu, kjer ena od premis (obiajno veja, a ne nujno) ki ostaja implicitna ali eksplicitno neizreena, saj jo domnevno delita go-

vorei in ogovorjeni utemeljuje prehod od druge premise k sklepu. In esmo povsem poteni do oulminovega modela argumentacije, moramo do-dati, da je njegov sestavljeni vzorec ali sestavljeni nart argumenta5 v estih korakih konceptualno zelo soroden izpopolnjenemu epihejre-mu, razvitemu in utemeljenemu entimemu, ki naj bi ga vpeljal Aristotelovuenec eorast. A temu se bomo podrobneje posvetili nekoliko kasneje.

Nadaljujmo sedaj z Ducrotom. Njegova teza o (topini) skalarnosti je vresnici veliko bolj radikalna in avtor svojo zgodbo nadaljuje takole:

3 O. Ducrot, n. d., 158160.4 S. oulmin, Te Uses o Argument, Cambridge 1958/1995, 94107.5 S. oulmin, n. d., 101104.


49/226

T:

V . T, , . T , -

, , , -, . S , , O , , , , P c . M, , . S . T, , , . T B (N ) B . Z ? , , , , ,K b , , ,D

b g , b, b . S , , , , / I. . ./.6

o je ena od Ducrotovih tez, ki je e vedno tara nenehnih poskusov, dabi jo ovrgli. In to celo bolj kot njegova in Anscombrova teorija o polioniji v

jeziku kot sistemu, ki je konno dobila nekaj veljave (eprav ve med jeziko-slovci kot med teoretiki argumentacije). Obiajni oitek njegovi predstavi-

tveni tezi o skalarnosti v govoru in na katerega sem moral tudi sam vekratodgovoriti, je: o je povsem umetno. loveki razum nikakor ne sklepana tak nain. (Proti)-argumentov nasprotniki sicer niso predstavili.

oda, ali to dri? Je res, da loveki razum ne sklepa na tak nain?Oglejmo si nekaj vsakdanjih primerov tokrat resninih in ne izmiljenihkot je Ducrotov primer.

I

Pred nekaj leti smo z druino poitnice preiveli na otoku Visu, ki jezelo lep in odmaknjen otok v Jadranskem morju. Nekega dne je mojemusinu, ki je bil takrat star tiri leta, spodrsnilo na skali, udaril se je, a ni biloni hujega. oda moja ena je pripomnila:

(2)L cv b b b !

Vse, kar je rekla, je bilo povsem hipotetino: sin ni padel nekaj centimet-rov bolj levo (kjer je bila v resnici precej nevarna luknja) in sploh ni bilousodno; toda zanimivo je, da je bil argument moje ene o resnosti sinove-

6 O. Ducrot, n. d., 160.


50/226


ga padca skalaren. Poskusimo ga rekonstruirati v skladu s oulminovim(osnovnim) modelom:

(2) T (S) O .S im lahko to utemeljite?

(2) D (A)K b cv b , b b z .

Kako ste prili do tega?

(2) U (T)B , c.

Povzemimo (e enkrat), kaj se je v resnici zgodilo: otrok je padel. Dobilje le manjo modrico. A ker je bila v bliini nevarna luknja v skali, je bil nje-gov padec ocenjen kot zelo nevaren in celotna argumentacija je dobila ska-larno obliko. Kaj se je dogajalo v glavi moje ene, ko je izrekla (2) (ali nekajtrenutkov pred tem), ne vem in pravzaprav niti ni pomembno: njen argu-ment sem povsem razumel. Seveda bi bilo zanimivo vedeti, kako in na kak-en nain oblikuje argumente razum, e posebej, kadar gre za argumentete vrste. A ker so (t. j. kadar so, kar pa ni vedno) oblikovani in predstavlje-ni kot skalarni, to povsem zadostuje za njihovo razumevanje, oceno in (po-

tencialno) akcijo/re-akcijo (e je potrebna).II

Verjetno se boste tudi sami spomnili podobne izmenjave bodisi iz vsak-danjega ivljenja, medijev ali od kod drugod. o niti ni tako pomemb-no, pomembno je, da ljudje oitno uporabljajo in razumejo skalarnost kotmono in veljavno obliko argumentacije.

(3) A ( ): K ?

B: P.B: P??? L .

V zadnjem odgovoru je A izrekel povsem hipotetine stvari in brez dvo-ma se je izrazil metaorino. eprav je zelo oitno tudi, da je uporabljal ska-larni argument. e ga analiziramo in rekonstruiramo s pomojo oulmi-novega modela, dobimo sledeo shemo:

(3) T (S)Z .

S im lahko to utemeljite?


51/226

T:

(3) D (A)L b c, v.


(3) U (T)B , .

A to bi se utegnilo zdeti preve trivialno (eprav je argumentacija, kipreema vse vsakdanje dejavnosti, lahko trivialna).

Oglejmo si dogodek (trivialen), ki se je pripetil na boini veerji prednekaj leti (dogodek je pravzaprav zelo podoben znamenitemu prizoru iz fl-ma Smisel iljenja, ustvarjalcev skupine Monty Python):

III

(4) A ( ): , !

Kar je hotel rei, je seveda bilo to, da je ve kot sit. oda jasno je, daje svojo sitost poudarjal na skalaren nain: ni bila gosja pateta, rakovijajuha, ravioli s tartuf, peenka z belgijskim radiem in jabolna pita s sme-tano ne, bil je majhen (hipotetini) pikot, ki bi bil preve. Ali, spet naoulminov nain:

(4) T (S)S ( ) .


(4) D (A)N g .


(4) U (T) V , b z , .

IV

In e se vam ti primeri e vedno zdijo nepomembne vsakdanje anekdo-te, je tu ena, ki bi vas morala prepriati. V Sloveniji poznamo zvrst glasbe uradno se imenuje narodno zabavna glasba ki jo imenujemo tudihumpa humpa glasba ali e manj uglajeno, goveja glasba. Ko sem seneko o tej glasbi pogovarjal s starejim lovekom in izrazil velik odpor donje, mi je odgovoril:

(5) P S.

Kot vidite, lovek ne more preprosto biti ali ne biti Slovenec; sloven-skost se meri v stopnjah: nekdo je lahko tudi bolj ali manj Slovenec, ne gle-


52/226


de na dravljanstvo ali potni list, kaj ele sorodstvene vezi (mimogrede: tazvrst glasbe je celo e bolj popularna v Avstriji in v nekaterih delih Nemi-

je). Ali, spet na oulminov nain:

(5) T (S)N v Svc.


(5) D (A)N v zb gb.


(5) U (T) B v zb gb, b Svc.

Skalarnosti obiajno oitajo (oitki veinoma prihajajo od logikov in jezikoslovcev), da topoi (ali utemeljitve) ne bi smeli biti oblikovani v ska-larni obliki, temve raje kavzalno (e P potem ). oda takna ormu-lacija ne bi utemeljila sklepa v vseh primerih: lovek, s katerim sem se po-govarjal, ni rekel, da nisem Slovenec (mo je vedel, da ne bi mogel utemelji-ti takne trditve), rekel je, da nisem dovolj Slovenec. V skladu z njegovo ar-gumentacijo so ljudje, ki posluajo govejo glasbo, le bolj Slovenci, kot tisti,ki je ne posluajo.

udi v naem drugem primeru utemeljitev e si laen, mora jestine bi zadovoljivo pojasnila situacije. Dotina oseba ni le rekla, da je lana;moki je rekel, da je zelo laen, tako laen, da mu zgolj pianec ne bi za-dostoval.

A kot smo e omenili, se oulmin ni ustavil pri tem preprostem (celo poenostavljenem) modelu v treh korakih, temve je zasnoval veliko boljkompleksen model v estih korakih. Izhajajo iz njegovega preprostega mo-dela, bi lahko domnevali, da je utemeljitev absolutno pravilo, ki ne dopua

izjem. oda takno pravilo, ki obiajno ostaja implicitno, seveda ne morebiti univerzalno, kar pomeni, da moramo v modelu narediti prostor za iz-jeme (zavrnitev v oulminovi opredelitvi), da trditev lahko omilijo sred-stva kvalifkatorja in da tudi sama utemeljitev utegne potrebovati kaknooporo.

In e tako razirjen model sedaj apliciramo na nae skalarne primere,lahko takoj opazimo sledee: kljub temu da je lahko povsem jasno, kaj namgovori jezik, je veliko manj jasno, kaj se v istem trenutku dogaja v mislih.

Spet si oglejmo na prvi primer:


53/226

T:

(2)L cv b b b !

utemeljen z:

(2)B , c.oulminov razirjen model dvomi o tej utemeljitvi in ji zastavlja nepri-

jetno vpraanje: Ali je tako v vseh primerih? Ali je res? eko reemo. Od-visno je od tega, kako predelujemo (t. j. na razum) inormacije. In kaj je ti-sto, kar v vsakem posameznem primeru velja kot inormacija. Ali, e smo ebolj eksaktni: kaj je tisto, kar velja kot kljuna inormacija za interpreta. Nebom razglabljal o tem hipotetino mogoem podatku, do katerega nimam

prav nobenega dostopa; a kljub temu bi rad nakazal moni caeat. Pred-postavimo, da materin (besedni) odziv ne bi bil (2), ampak, recimo, (6a).

(6)H bg! V z !

Ali to pomeni, da njen argument ne bi bil skalaren? Ni nujno. Prav mo-goe je, celo zelo verjetno, da je izrekla (6a) zgolj zato, ker je videla tisto ve-liko luknjo, oddaljeno le nekaj centimetrov na levo in ker je spoznala (e-

prav tega ni eksplicitno ubesedila), da bi padec nekaj centimetrov bolj levobil lahko usoden. Celotno argumentacijo bi zato lahko brali kot:

(6) T (S)H bg! V z !


(6) D (A) b cv b , b - b .


(6) U (T)B , b .

Namesto da bi skuala izpeljati negativni sklep kot v (2a) (Otrok jenevarno padel.), je mati argumentirala za pozitivni sklep (Vse je v reduz njim!), ki pravzaprav implicira negativni sklep in ima smisel le, e si pred-stavljamo, za kako nevaren padec bi lahko lo, ko bi otrok padel le nekajcentimetrov bolj na levo. Predelovanje inormacij je bilo tako morda dru-gano, a ubeseditev argumenta(cije) ostaja skalarna.

e se, upotevajo to misel, spet vrnemo k oulminovemu modelu, selahko vpraamo sledee: e utemeljitev, kot smo jo ormulirali v (2c) Blieko nekdo pade nevarnemu mestu, slabe je, ostaja enaka tudi v (6c), kako

bi lahko oblikovali zavrnitev (Ali to velja za vse primere?)? Zelo teko (ali


54/226


vsaj sam tako mislim). V oulminovem izvirnem primeru smo imeli opra-viti z domnevno trdnimi dejstvi (Harry je britanski dravljan, Harry se jerodil na Bermudih) ni udno, da je oulmin obe izjavi poimenoval kot

dejstvo in trditev v naem primeru pa se sooamo s povsem hipotetino(kakor tudi subjektivno videno in ocenjeno) situacijo. e govorimo racio-nalno (in objektivno), bi lahko rekli, da je padec na nevarno mesto slabastvar, padec v bliino nevarnega mesta pa ni slaba stvar, kar bi lahko dopu-stilo sledeo zavrnitev:

(2, 6)N, g z ( b). V c bz g g.

akna zavrnitev, ki jo spremlja vpraanje: Potem v svoji trditvi ne mo-rete biti tako neomajni, mar ne?, bi nas lahko vodila k sledeemu kvalif-katorju:

(2, 6)N, z/b.

oda na tem mestu nastopi zares zapleteno vpraanje, ki nas vodi nazajk utemeljitvi, in sicer: Zakaj mislite, da je padec blizu nevarnega mesta slabzgolj zato, ker je blizu nevarnega mesta? In tam, kjer bi oulmin lahko vsvojem primeru ponudil trdno, neizpodbitno dejstvo (Uteleeno je v slede-

i zakonodaji: ), je vse, kar lahko reemo mi, le nekaj takega kot:(2, 6 ) O z , z/ b-

.

Kaj je ta tako in iz esa natanko so sestavljeni ti procesi, pravzapravne vemo. Omejuje nas argumentacija, ki jo sliimo, in ne argumentacija,kot se (domnevno) odvija v naih glavah. In argumentacija, ki jo sliimo, sezdi skalarna, v naem primeru e celo ve kot to: sooeni smo z enim in is-tim argumentom (2b, 6b), ki dopua dva (navidezno) nasprotujoa si skle-

pa (2a, 6a).Naj vao pozornost preusmerim e k drugemu zanimivemu problemu,

ki je povezan z razmerjem med argumenti in sklepi (verjetno pa tudi z raz-merjem med argumentacijo in kognicijo). e si natanneje ogledate naa

primera (3) in (4), boste opazili, da je mogoe zamenjati mesto(-i) argu-menta in sklepa, ne da bi se pri tem bistveno spremenil pomen:

(3) L b c, v. (A) (3) Z

.(S),

bi zlahka spremenili/pararazirali kot:


55/226

T:

(3)Z . (A) (3)L b c, v. (S).

Ali:(4)N g . (A) (4) S ( ) !

(S),

bi prav lahko pararazirali kot:

(4) S ( ) !(A) (4) N g .(S).

Edina razlika med obema verzijama je v tem, da bi sklep izvirne ver-zije lahko vzeli/razumeli kot implikaturo (t. j. implicitno, neizgovorjeno) s tem bi izvirna verzija postala entimem z manjkajoo vejo premiso inz manjkajoim sklepom medtem ko sklepa obrnjene verzije (verjetno) nebi mogli razumeti kot implikaturo (ker vsebuje takne posebne elemente,kot so pianec, vol in pikot, (verjetno) ni dovolj splona ). oda

vse ostalo, skupaj z utemeljitvijo, bi lahko ostalo nespremenjeno.e e govorimo o entimemih, vejih in manjih premisah, sklepih in

utemeljitvah, je morda to primerno mesto, da si jih nekoliko podrobne-

je ogledamo. In k njim bomo prili, spet po ovinku, s pomojo teorije Os-walda Ducrota o argumentaciji v jezikovnem sistemu (AJ), ki uporabljavse zgoraj omenjene koncepte, a v drugani razporeditvi in z drugimi kon-ceptualizacijami.

V prejnjem poglavju smo e pojasnili izhodino tezo AJ.7 e nekoli-ko povzamemo, bi lahko rekli, da je izhodina teza Ducrotove teorije o ar-gumentaciji v jezikovnem sistemu (AJ), da so posamezne argumentativne

prvine vsebovane v jezikukot sistemu. o pomeni, da jezik kot abstraktna,splona struktura (kakor ga opredeljuje de Saussure), e sam po sebi pose-duje ali vsebuje nek argumentativni potencial, neko argumentativno moin doloene argumentativne usmeritve ne le jezik v dejanju, njegova raba

v diskurzu in kot diskurz. Denimo, obstajajo doloenejezikovne struktu-re, ki diskurzu (restriktivno) nalagajo doloeno argumentativno usmeri-tev, z drugimi besedami,jezik kot abstrakten sistem (vsaj delno) nadzorujeto, kar lahko pove diskurz, in doloa njegove meje. Do podobnih zaklju-kov, eprav po drugani poti in le posredno v zvezi z argumentacijo, prihajatudi Janja mavc v analizi pomenskega polja samostalnikaanimus pri e-

renciju. Avtorica z analizo jezikovnih struktur pri latinskem komediogra-7 Prim. poglavjeMed argumentatinimi ezniki in polionijo.


56/226


u ugotavlja, da je pomenski potencialanimus vpisan tudi v okvir struktu-re latinskega jezika:

S T A -, , . G -

, , , - , - .8

V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih je Ducrotova teorijaargumentacije obravnavala jezikovne lenke (kar so nekateri ameriki jezi-koslovci skuali dobesedno ponovno odkriti v devetdesetih) kot posredni-

ke ali prenaalce argumentativne usmeritve. V poznih osemdesetih in de-vetdesetih letih se je Ducrot zael zanimati za topoi. Sam uporablja Aristo-telov izraz in meni, da je bolj ali manj zvest njegovi ideji, eprav obenem

priznava, da jo je nekoliko popail. Oglejmo si podrobneje to deorma-cijo.

Danes velja skoraj za vsakdanje preprianje (za poseben topos), da je zaAristotela topos mesto, kjer najdemo argumente, oddelek ali podroje, kjer

je mogoe zlahka najti veliko retorinih argumentov, pripravljenih za ta-

kojnjo uporabo kar je velika zmota. Po Aristotelu naj bi namre obstaja-li dve vrsti topoi: sploni ali skupni topoi, primerni, da jih uporabimo pov-sod in kjerkoli, ne glede na situacijo, in posebni topoi, ki so v svoji uporab-nosti omejeni na razline znanosti, podroja znanja, strokovnosti, mnenja,razmere itd. Ali, kot pravi Aristotel:

S () , , ( ) , .9

Aristotelski topos (mesto, kraj) je argumentativna shema, ki dialekti-ku ali retoriku omogoa konstrukcijo argumenta za dani sklep; flozo jih

vidi kot (temeljne) sestavine entimemov. Rabo izrazov topoi (koinoi) ali locicommunes, kot so jih poznali Rimljani, lahko zasledujemo vse do najzgod-nejih retorjev (veinoma jih imenujejososti), kot sta Protagoras in Gor-gias. Kot v analizi najstarejega antinega prironika, AnaksimenoveReto-rike za Aleksandra, ugotavlja Janja mavc,10 so sofstom topoi predstavljali

8 J. mavc, erencijev animus: analiza pomenskega polja,Keria 4 (2002), 2, 129.9Rh. 1358a3132 1.2.22.10 J. mavc, Ethos and pathos in Anaximenes' Rhetoric to Alexander: a conation o rhetoricaland argumentative concepts, v: F. H. van Eemeren, D. C. Williams, I. . agar (ur.), Understan-ding argumentation: work in progress, Amsterdam 2008, 168169.


57/226

T:

argumentativni koncept, ki verjetno ni imel enotne oblike, saj so ga v kon-tekstu njegove retorine unkcije (t. j. kot sredstvo preprievanja) retorji

poljubno zdruevali z drugimi retorinimi strategijami. oda medtem ko

so v zgodnji retoriki toposvsekakor razumeli kotgotov zorec ali ormulo,vnaprej pripravljen argument, ki ga je mogoe uporabiti na doloeni stop-nji govora (da bi ustvaril doloen uinek ali e pomembneje, da bi upraviildoloen sklep) pojmovanje, ki je prevladalo tudi z renesanso pa velja za

veino Aristotelovih topoi, da so to splona naodila, ki omogoajo izpel-javo sklepa doloene oblike (ne vsebine) iz premis doloene oblike (ne vse-bine). Prav zato smo poudarili, da je velika zmota precej razirjeno prepri-anje o tem, kako so Aristotelovi topoi mesta, kjer je mogoe najti naprej

pripraljene argumente.e si ogledamo seznam Aristotelovih topoi koinoi ali skupne topike:

7)

Splone topike Posebne topike

DfR/

RC/

S/PP/S

OV/A/KK

OM/

P/PA ()PM/GPDZPN

N

S () () ()

S

H () () ()


58/226


in jih primerjamo s seznamom njegovih kategorij:

8)

SKKRPPSD

Upostane precej oitno, da je flozo svoje skupne topike izpeljal iz kategorij:medtem ko kategorije predstavljajo najbolj splone (in temeljne) odnosemed razlinimi entitetami v svetu (in so zato po naravi metafzine), pred-stavljajo skupne topike najbolj splone (in temeljne) odnose med koncepti,

pojmi, ali besedami, ki predstavljajo (oznaujejo) te razline entitete v sve-tu. Paradoksalno, Aristotel opisuje topoi kot prazna mesta, kjer je mo-goe najti izoblikovane argumente za razline namene. In etudi to zveni

paradoksalno, je povsem logino: ko ta mesta ne bi bila prazna in ne bi do-puala za vsako konkretno stvar, da se v njih oblikuje, ampak bi bila e za-polnjena, to ne bi bila ve skupna mesta. Razen tega jih ne bi mogli ve upo-rabljati v prav vsaki situaciji, temve le v tisti, ki bi bila opisana in defnira-na s stvarno vsebino posameznega toposa.

Kot pravi ena od Aristotelovih opredelitev pojma topos (Rh. 1403a17-18 2.26.1): Element in topos imenujem enako; kajti element ali topospred-stavljata podroje, kamor spada eliko entimemov. Pomembno je pouda-riti, da z izrazom element (stoikheion) Aristotel ne misli na toen del enti-mema, temve na splono obliko, v okviru katere je zajeti mogoe konkret-ne entimeme istega tipa. Po tej defniciji je topos splona argumentativnaoblika ali vzorec in konkretni argumenti so instanciacije te splone oblike.Ali, kot pravi Auctor ad Herennium (3-29.15ss.): loci predstavljajo ozadjein konkretni argumenti so imagines na tem ozadju.

Naj le na kratko spomnim. Vsi verjetno poznate kategorini silogizem.In e ne, je tukaj znamenit, skoraj e razglaen primer:


59/226


60/226


VNovi retoriki11 v tem kratkem pregledu bom izpustil skoraj 2000 let(veinoma) propadanja retorike topoi niso defnirani kot mesta, ki skri-

vajo argumente, temve kot zelo splone premise, ki nam pomagajo graditi

vrednote in hierarhije, nekaj, emur se je Perelman e posebej posveal. Acelo on je pustil topose na do neke mere deskriptivni ravni in se ni poglobil

v tehnologijo njihovega delovanja ali v njihovo arhitekturo.Presenetljivo je, da je v istem letu, ko sta Perelman in Olbrechts-ytca

objavila svojo Novo retoriko, Stephen oulmin objavil delo Uses o Argu-ment, ki je morda ena najbolj podrobnih tudij o tem, kako delujejo topoi.Presenetljivo pravim zato, ker avtor ne uporablja izraza topos ali topoi,ampak neke vrste sodni izraz utemeljitev. Razlog za to se zdi oiten: za-

jeti skua razlina podroja argumentov, vsa podroja argumentov pa,kot pravi, ne uporabljajo toposov kot argumentativne principe ali kot izho-die svoje argumentacije. Po oulminu,12 e imamo izjavo v obliki, e D

potem kjer D predstavlja dejstvo ali dokaz, pa trditev ali sklep de-luje utemeljitev kot most in omogoa (avtorizira) korak od D do . oda,utemeljitev ima lahko omejeno uporabnost, zato oulmin vpelje kvalifka-torje K, ki kaejo na mo, ki jo daje utemeljitev, in pogoje zavrnitve (Z), kioznaujejo okoliine, v katerih bi morala biti razveljavljena splona avtori-teta utemeljitve. In na koncu, e je utemeljitev na kakren koli nain izzva-

na, potrebujemo tudi oporo (O). Kot pravi oulmin:I [] , , - .13

Njegov diagram argumentacije lahko ponazorimo takole:

11)

11 Prim. Ch. Perelman, L. Olbrechts-yteca, rait de largumentation La nouellerhtorique,Bruxelles 1958/1983, 113.12 S. oulmin, n. d., 94107.13 N. d., 105.


61/226

T:

Omeniti velja, da imamo v oulminovem diagramu opraviti z neke vr-ste povrinsko in globinsko zgradbo: medtem ko dejstvo in trditevostajata na povrju, kot je to obiajno v vsakdanji komunikaciji, je uteme-

ljitev obiajno in zaradi svoje splonosti pod povrjem, tako kot toposv entimemih, in prihaja na povrje, kadar je vpraljiva njena veljavnost aliverjetnost.

Vrnimo se k Ducrotu in obnovimo nekatera izhodia iz naega prve-ga poglavja. Francoski jezikoslovec topos defnira kot princip, ki zagotavlja

veljavnost ali legitimnost prehoda od izjave A(rgument) do izjave S(klep).Oglejmo si e drugi Ducrotov priljubljen primer (h kateremu se bomo

vraali e v nadaljevanju):

(12) T (A). P (S).

opos naj bi se v tem primeru nanaal na dve lastnosti: prva lastnost jeP (toplota), ki je povezana z argumentom (A), druga lastnost pa (prijet-nost sprehoda), ki je povezana s sklepom (S). In katere so znailnosti topo-sa, tega tihega, neizreenega principa, ki naj bi ga nali v ozadju argumenta-tivnih diskurzivnih segmentov? Ducrot trdi, da ima topos tri znailnosti:

prvo, ki jesplona; drugo, ki je predstavljena kot skupno preprianje, to jepreprianje, ki je skupno doloeni skupini ljudi; in tretjo, ki jeskalarna.

opos, ki zagotavlja veljavnost prehoda od A do S v (12), bi se lahko glasil:(13) T = B ,

Rekel sem bi se lahko glasil, kajti topoi niso samoobstojee, neodvis-ne entiteteper se, kot, na primer, Platonove ideje, ampak naj bi bile ednorekonstruirane iz danega argumentativnega niza.

In kako naj razumemo splonost toposa? Predvsem tako, da si topospredstavljamo kot zelo splono strukturo ali matrico, ki omogoa mnoico

posebnihsklepov, ki pa niso obezni in zaezujoi, kot je, na primer, kate-gorini silogizem (kar, seveda, pomeni tudi, da topos ni univerzalen). o-pos (t. j. sklicevanje na topos ali njegova evokacija oziroma uporaba) lah-ko omogoi neki sklep, a nezaezuje nujno k temu sklepu, ali z drugimi be-sedami: e sprejmemo argument, ni nujno, da sprejmemo tudi sklep.14Na

primer, v odgovoru na (12), ki je povabilo na sprehod, bi prav lahko rekli

(12) T . A .(T= B , )

14 Prim. poglavjeArgumentacija jeziku proti argumentaciji z jezikom .


62/226


ali(12) T . A .

(T= B , ).

Kar pomeni, da je na sogovornik v obeh primerih prepoznal veljav-nost toposa, ki je bil uporabljen v predlogu za sprehod, ne da bi se s z njimstrinjal v tej specifni situaciji. Neki drugi topos se mu/ji je zdel primer-neji za to situacijo in uporabil/-a ga je, da je z njim podprl/-a drug sklepnamesto tega.

Ko pravimo, da je topossploen in ne unierzalen , priznavamo tudi nje-gove morebitne izjeme, kar pa ne ovira njegove veljavnosti, in prav to jebistvo znamenite in Aristotelu pripisane ormule: izjeme omogoajo po-trditev pravila v nepredvidenih primerih; v takih primerih pojem izjeme

vseeno omogoa potrditev veljavnosti pravila.Kako lahko dokaemo sploni znaaj toposa? Spet se moramo spomni-

ti na zavrnitve argumenta: slednje namre zelo pogosto upotevajo splo-nost toposa. Predpostavimo (ponovno), da je toplo in da to dejstvo upo-rabljam (ponovno) kot argument za predlog o sprehodu. Lahko bi ugovar-

jali: udi veraj je bilo toplo, pa je bil sprehod kljub temu neprijeten. opomeni, da opozarjate, da obstajajo izjeme pravila, ki sem ga uporabil, in s

tem, ko to reete, predlagate, da morda ne bi smel uporabili tega pravila vtem posebnem primeru. oda z opozarjanjem na obstoj izjem priznavate,da pravilo, ki sem ga uporabil,je splono, in istoasno mi govorite tudi, damorda po vaem mnenju nisem bil v poloaju, ko bi v tej specifni si-tuaciji lahko uporabil to pravilo. S tem nikakor ne zanikate splonosti pra-

vila, le kaete mi, da obsta

Documents

Argumentacija v jeziku