ADRIJAN ŽUŽI Ć - COnnecting REpositories · 2017. 11. 27. · okvirja za pogodbeno pravo ter Osnutka skupnega referen čnega okvirja, ki ga je kot svojevrstnega naslednika »Landovih

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

ADRIJAN ŽUŽIĆ

HARMONIZACIJA EVROPSKEGA POGODBENEGA PRAVA

Diplomsko delo

Maribor, 2010

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

HARMONIZACIJA EVROPSKEGA POGODBENEGA PRAVA

Študent: Adrijan Žužić Številka indeksa: 71155745 Študijski program: UNI-PRAVO Študijska smer: Gospodarsko pogodbeno pravo Mentor: dr. Aleš Ferčič Komentor: dr. Matjaž Tratnik

Maribor, 2010

»Če ste popolnoma odločeni, da želite narediti pravnika iz sebe, je več kot polovica že storjenega.«

Abraham Lincoln

Zahvala

Zahvala je namenjena vsem, brez katerih si tega trenutka, ne bi

mogel predstavljati.

Iskrena hvala mentorjema, dr. Alešu Ferčiču in dr. Matjažu Tratniku,

za njuno strokovno pomoč, potrpežljivost in skrbno vodenje k

nastanku tega diplomskega dela.

Zahvaljujem se svoji družini za pomoč in podporo skozi študijska

leta.

Hvala prijateljem in sošolcem za neprecenljiva prijateljstva.

Harmonizacija evropskega pogodbenega prava | v

POVZETEK

Težnja po harmonizaciji prava, ki predstavlja vse tesnejše približevanje nekoč ločenih

pravnih sistemov evropskih držav, postaja ena bistvenih značilnosti razvoja sodobnega

zasebnega prava v Evropi. V okviru EU lahko spremljamo intenzivno zakonodajno

aktivnost kot načrtno harmonizacijo pogodbenega prava že več kot dve desetletji. Le ta

poteka na dveh ravneh: v okviru in pod okriljem institucij EU ter zunanjega akademskega

združenja. Temeljno se je s procesom usklajevanja uredilo vprašanje varstva potrošnikov,

zanemariti pa ne moremo tudi aktivnosti na področju splošnega pogodbenega prava, kjer je

bilo sprejetih niz smernic iz področja elektronskega poslovanja, zavarovalnega prava,

trgovskega zastopanja, bankarskega poslovanja itd. Celoten proces harmonizacije se na

ravni EU v zadnjem času vse bolj giblje v smeri vključitve materije pogodbenega prava v

en edinstven akt – Evropski civilni zakonik. Diplomska naloga obravnava kompleksno

problematiko harmonizacije pogodbenega prava v okviru Evropske unije ter poskuša

predstaviti različne vidike tega obsežnega projekta, ki v pravni stroki vzbuja mešane

občutke. Prav tako se bo diplomska naloga navezovala na delo in študije akademskih

združenj, ki predstavljajo pomemben doprinos k harmonizaciji ne le pogodbenega, ampak

tudi civilnega prava v celoti. Še posebej se v delu poudarja pomen in vloga t.i. Landove

komisije, ki je ustvarila enega od najpomembnejših unifikatorskih aktov na področju

poenotenja pogodbenega prava evropskih držav – Načela evropskega pogodbenega prava.

Dalje se v delu analizira tudi pravna narava in vsebina projekta Skupnega referenčnega

okvirja za pogodbeno pravo ter Osnutka skupnega referenčnega okvirja, ki ga je kot

svojevrstnega naslednika »Landovih načel«, maja 2008 izdala Study group on a European

Civil Code, pod vodstvom Christiana von Bara.

Ključne besede: harmonizacija, evropeizacija, evropsko pogodbeno pravo, Načela

evropskega pogodbenega prava, Skupni referenčni okvir za pogodbeno pravo, Osnutek

skupnega referenčnega okvirja za pogodbeno pravo.

Harmonizacija evropskega pogodbenega prava | vi

SUMMARY

Efforts to harmonise the law, which represent an ever closer approximation of once

detached legal systems of European countries, are becoming one of the essential

characteristics in the development of modern European private law. Within the framework

of the EU, we can observe intensive legislative activities aimed at harmonising the

European contract law, that have been in motion for more than two decades. The process of

harmonisation is carried out on two levels: within the framework and under auspices of the

EU institutions and within the academic community. Most noticeably regulated has been

the consumer acquis, although other areas of contract law have also been governed by the

directives of the EU, including e-commerce, insurance law, commercial representation,

banking, etc. Furthermore, the entire process of the harmonisation aims at unifying matters

relating to contract law into one unique act – The European Civil Code.

The paper deals with the complex issues of the harmonisation of contract law in the

European Union and will therefore demonstrate the different aspects of this ambitious

project that is raising mixed feelings within the academic community. The paper will also

pertain the work and studies of the academic community, which represents a significant

contribution to harmonisation of not just the contract law, but the civil law as a whole. In

particular, the paper will emphasize the importance and role of the so-called Lando

commission, which has passed one of the most significant unifying acts in the field of

harmonisation of the European contract law – Principles of European Contract law (PECL).

Apart from latter, the paper also analyzes the legal nature and content of the Common

Frame of Reference project (CFR) and the Draft Common Frame of Reference (DFCR), a

document which is in a way a unique successor of PECL and which was published by the

Study group on a European Civil Code in May 2008.

Key words: harmonisation, Europeanization, European contract law, Principles of the

European Contract Law, Common Frame of Reference, Draft Common Frame of

Reference.

Harmonizacija evropskega pogodbenega prava | vii

KAZALO

1. UVOD 1

1.1 OPREDELITEV PROBLEMA 1 1.2. PREDSTAVITEV DIPLOMSKE NALOGE 3

2. EVROPEIZACIJA PRAVA 5

3. RAZVOJ EVROPSKEGA POGODBENEGA PRAVA 7

3.1. ZGODOVINSKI PREGLED 7 3.2. RAZLOGI IN POTEK HARMONIZACIJE POGODBENEGA PRAVA V EU 8 3.3. PRIMERJALNOPRAVNI VIDIK – PRIMER ZDA 10

4. HARMONIZACIJA POGODBENEGA PRAVA V EU 14

4.1. PRIMERNA STOPNJA HARMONIZACIJE V EU? 14 4.2. INSTRUMENTI HARMONIZACIJE V EU 16 4.3. PRAVNI TEMELJ HARMONIZACIJE POGODBENEGA PRAVA V EU 17 4.4. DILEMA POPOLNE ALI DELNE HARMONIZACIJE IN DRUGA ODPRTA VPRAŠANJA 21

5. PODROČJE HARMONIZACIJE POGODBENEGA PRAVA V EU 24

5.1. HARMONIZACIJA PRAVA VARSTVA POTROŠNIKOV – CONSUMER ACQUIS 25 5.2. HARMONIZACIJA OSTALIH PODROČIJ POGODBENEGA PRAVA – NON-CONSUMER ACQUIS 30

6. NAČELA EVROPSKEGA POGODBENEGA PRAVA - LANDOVA NAČELA 35

6.1. NASTANEK IN RAZVOJ LANDOVIH NAČEL 35 6.2. PRAVNA NARAVA IN VSEBINA PECL 36 6.3. VREDNOST PECL 38

Harmonizacija evropskega pogodbenega prava | viii

7. COMMON FRAME OF REFERENCE 39

7.1. RAZVOJ IN POMEN CFR ZA EVROPSKO POGODBENO PRAVO 39 7.2 PRAVNA NARAVA IN VSEBINA CFR 42 7.3 OBLIKA IN SLOG CFR 45

8. DRAFT COMMON FRAME OF REFERENCE 47

8.1. OSNUTEK SKUPNEGA REFERENČNEGA OKVIRJA ZA POGODBENO PRAVO 47 8.2. PRAVNA NARAVA IN POMEN DCFR 48

9. EVROPSKI CIVILNI ZAKONIK – POT NAPREJ? 52

10. SKLEP 56

11. LITERATURA IN VIRI 59

11.1. LITERATURA 59 11.2. PRAVNI VIRI 64 11.3. INTERNETNI VIRI 65

Harmonizacija evropskega pogodbenega prava | 1

1. UVOD

1.1 Opredelitev problema »Strah hodi po Evropi…«

Karl Marx in Friedrich Engels, Komunistični manifest

Navezujoč se na danes že pozabljen rek očetov komunizma, ki ga profesor Reich

hudomušno povezuje z današnjim stanjem v Evropski uniji, lahko ugotovimo, da tokrat ni

govora o komunizmu, temveč o evropskem pogodbenem pravu. Evropska unija, ki kot -

karikirano rečeno - sponzor tega strahu, na pobudo Evropskega parlamenta, drži evropske

pravnike »na trnih«; z objavljanjem delovnih poročil, organiziranjem konferenc, širjenjem

medmrežnih vsebin in končno, z občutnim financiranjem raziskav, postaja nov igralec na

globalnem področju razvoja pogodbenega prava. Po uspešni objavi direktiv s področja

varstva potrošnikov, nepoštenih poslovnih praks in pogojev poslovanja, ki so, roko na srce,

ponekod dosegle pomanjkljivo, celo divergentno implementacijo, se je napor Unije usmeril

prav v vrh pravnega ustvarjanja – v regulacijo pogodbenega prava kot takega.

Preden se podamo v nadaljnjo razglabljanje o ozadju in cilju takšnega »panevropskega«

pravnega razmišljanja, o katerem bo govora v nadaljevanju diplomskega dela, je potrebno

umestiti sliko evropskega urejanja pogodbeno pravne materije v globalni okvir.

Težnja po denacionalizaciji oziroma »evropeizaciji« prava, kot se v stroki poimenuje vse

tesnejše približevanje nekoč ločenih pravnih sistemov evropskih držav, postaja ena

bistvenih značilnosti razvoja sodobnega zasebnega prava v Evropi. Seveda takšen razvoj ni

karakterističen samo za Evropsko unijo in Evropo nasploh. Priča smo globalni tendenci, ki

je rezultat vse izrazitejšega povezovanja različnih trgov na regionalnih in globalnih

osnovah, povedano drugače – ustvarjanju svetovnega tržišča. Seveda tak gospodarski

sistem zahteva vse bolj povezan in poenoten pravni instrumentarij. Dovolj je le omeniti


številne mednarodne konvencije in druge pravne dokumente, namenjene usklajevanju

posameznih vidikov zasebnega, še posebej pa gospodarskega prava, ki so nastali v okviru

delovanja organizacij UNIDROIT in UNCITRAL. Ta globalni trend poenotenja in

usklajevanja pravnih rešitev vsekakor in v veliki meri vpliva tudi na procese harmonizacije

zasebnega prava, ki se intenzivno odvijajo v okviru Evropske unije. Prav tako specifičnost

evropskega načina ustvarjanja tistega, kar se v pravni teoriji vse bolj označuje kot novi ius

commune europeanum, nedvomno postaja model ali celo standard za unifikacijo prava v

drugih delih sveta.

Razlog za ta, morda manj konvencionalen uvod v diplomsko delo, je spodbuditi slehernega

bralca k kritičnemu razmišljanju in obravnavanju te zelo aktualne in hkrati pereče tematike

razvoja pogodbenega prava, ki razdvaja pravno stroko v Evropi. Kadar se dotikamo, skozi

oči pravnika, tako delikatnega, celo »čustvenega« vprašanja kot je harmonizacija zasebno

pravnih vrednot, pa naj bo šlo bodisi le za miselni konstrukt bodisi konkretno zakonodajno

pravno dejavnost, se znajdemo na bojišču mnenj. Ali naj sledimo težnjam po popolni

harmonizaciji pravnih pravil? Ali naj krčevito branimo dolgoletno pravno tradicijo in

suverenost nacionalnih zakonodaj? Ali se rešitev morda skriva v primernem ravnovesju

nasprotujočih si tendenc? To so vprašanja, ki ne pustijo nobenega pravnika indiferentnega.

Diplomsko delo, ki je pred vami, je zato le poskus obravnavanja kompleksne problematike

pogodbenega prava v luči enega temeljnih ciljev združene Evrope - harmonizacije

pogodbenega prava v okviru Evropske unije (v nadaljevanju EU). Osem tematskih sklopov,

ki sledijo, želijo bralcu predstaviti celoten proces tega »megalomanskega« projekta. Težnji

po objektivni predstavitvi dejstev, ki želi v bralcu vzbuditi tisto zdravo zmes kritičnega in

načelnega, se bo možno izogniti le v sklepnem poglavju, v katerem bom poskušal podati

svoje subjektivno mnenje na obravnavano tematiko. Opozoriti je treba, da sklepno mnenje,

ne bo ne pravilno, ne napačno, temveč le eno izmed mnogih v konglomeratu pravnih

stališč. In kot takšno, naj bo vzpodbuda vsaki nadaljnji konstruktivni misli, pohvali in

kritiki, vsakemu poskusu ustvarjalnosti, ki bo težil k pogosto spregledanemu idealu prava,

kot umetnosti dobrega in pravičnega.


1.2. Predstavitev diplomske naloge

Diplomska naloga je rezultat analize širokega nabora pravnih študij, člankov predvsem tuje

pravne stroke, pravnih aktov in delovnih poročil Evropske unije ter vzorčnih predpisov

akademskih skupin. Prisotnost slovenske literature je na tem področju dokaj skromna,

omejena predvsem na članke v pravnih revijah. Razlog za slabo zastopanost obravnavane

tematike v slovenskih pravnih krogih lahko iščemo v dejstvu, da vodilne akademske

iniciative ter financirane raziskave (s strani EU) izvirajo in potekajo na drugih evropskih

univerzitetnih centrih. Tematika sicer ni popolnoma zaobšla domačo pravno javnost, vendar

se bi bilo potrebno, zavoljo pravnega intelekta in možnosti strokovnega udejstvovanja in

sooblikovanja prihodnjih pravnih tokov, vključiti v vsesplošno razpravo o prihodnosti

evropskega zasebnega prava.

V metodološkem smislu so tako razen analitične metode, uporabljene še deskriptivna,

komparativna in historična metoda, podkrepljene z uporabo strokovne literature.

Diplomska naloga je razdeljena na osem tematskih sklopov. Uvodnemu poglavju sledi

splošna predstavitev procesa vse tesnejšega povezovanja v okviru EU, t.i. »evropeizacije«

prava. V tretjem poglavju bo skozi historično-komparativni vidik predstavljen zgodovinski

razvoj in ozadje prvih teženj po skupnih evropskih pogodbenih normah. Hkrati bo

predstavljena, za kontinentalne pravnike, zanimiva primerjava z ameriškim pravnim

sistemom in ameriškim načinom reševanja težav, s katerimi se ukvarjajo evropski pravniki

v okviru harmonizacije pogodbenega prava. Četrto in peto poglavja podrobneje

obravnavata proces harmonizacije pogodbenega prava v EU. Natančneje se razglablja o

dilemi primerne stopnje usklajevanja, o aktih EU, ki so pravna osnova za izvajanje

postopka harmonizacije ter o instrumentih, ki služijo temu namenu. Sledi predstavitev

najpomembnejših področjih dosedanjega poteka harmonizacije pogodbenega prava.

Naslednja tri poglavja se navezujejo na delo akademskih združenj ter okvirno predstavljajo

najvidnejše dosežke evropske pravne stroke na poti k harmonizaciji ne le pogodbenega,

ampak tudi civilnega prava v celoti. Še posebej se poudarja pomen t.i. Landove komisije ki

je ustvarila enega od najpomembnejših unifikatorskih aktov na področju poenotenja


pogodbenega prava evropskih držav – Načela evropskega pogodbenega prava. V sedmem

poglavju se obravnavajo dejavnosti pri pripravi Skupnega referenčnega okvirja za

pogodbeno pravo, temu pa v osmem poglavju sledi analiza vsebine in pravne narave že

izdanega Osnutka skupnega referenčnega okvirja za pogodbeno pravo. Zadnji tematski

sklop bo obravnaval vprašanje sprejetja Evropskega civilnega zakonika kot realno

dolgoročno rešitev hkrati z najpomembnejšimi pravnimi instrumenti za dosego tega cilja.


2. EVROPEIZACIJA PRAVA

V diplomskem delu se obravnava problematika harmonizacije1 oziroma »evropeizacije«2

pogodbenega prava EU, kakor se danes vse pogosteje navaja. Pogodbeno pravo je del

civilnega prava ter kot takšen deloma v domeni nacionalne zakonodaje držav članic. Zaradi

slednjega se razlikuje od države do države ne le po zakonskih določbah, temveč tudi po

dikciji in razumevanju.

Takšen pravni partikularizem se je pokazal kot zavora integracijskih procesov v Evropi.

Bojazen, ki izvira iz nepoznavanja tujega prava in običajev je onemogočila intenzivnejše

gospodarsko poslovanje in povezovanje gospodarskih subjektov iz različnih držav članic

EU, k čemur evropska politika vsekakor teži.

Za odpravo domnevnih preprek in ustvarjanja skupnega »evropskega jedra«3, ki bi

doprinesel k poenotenju pogodbenega prava ter olajšal gospodarsko poslovanje subjektov iz

držav članic ter hkrati pospeševal delovanje skupnega evropskega tržišča, se je v okviru EU

1 V sodobni pravni teoriji se za označevanje postopka usklajevanja in poenotenja prava uporablja več

terminov sorodnih pomenov, od katerih ima vsak svojo posebno pravno definicijo. Tako se srečujemo z naslednjimi pojmi: unifikacija, harmonizacija, kodifikacija, konvergenca, internacionalizacija prava. Izraz unifikacija se nanaša na sprejemanje enotnih pravnih norm z veljavnostjo na področju ene ali več držav. Harmonizacija označuje postopek usklajevanja prava, da bi se zmanjšale in ublažile pravne razlike, ki so prisotne med posameznimi pravnimi sistemi in nacionalnimi zakonodajami. Kodifikacija odraža sistematično zbiranje in objavo pravnih pravil, ki veljajo na področju ene ali več držav. In končno konvergenca, ki se je začela uporabljati v doktrini šele nedavno označuje približevanje (v pravnem smislu) različnih pravnih sistemov in rešitev. V Evropski uniji potekajo vsi navedeni procesi. V diplomskem delu se bo zaradi doslednosti uporabljal izraz harmonizacija. Prim. J. Smits, Contract Law in the EU: Convergence or not?, Working Paper No. 2008/1, Tilburg Institute of Comparative and Transnational Law, 2008., str. 3.

2 Pojem evropeizacija se različno definira, odvisno od konteksta, v katerem se termin uporablja. Splošno gledano, gre za termin, ki označuje vse procese, ki potekajo z namenom ustvarjanja in doseganja ciljev EU. V tem smislu se evropeizacija ne nanaša samo na harmonizacijo prava, temveč tudi na druge institucionalne aktivnosti, katerih cilj je vzpostavitev delujoče Unije. Za potrebe te diplomske naloge se bo izraz evropeizacija razlagal le v okviru harmonizacije pogodbenega prava. Za več o pojmu evropeizacije glej: R. Michaels, Nils J., Private Law beyond the State? Europeanization, Globalization, Privatization, Duke Law school legal Studies, research Paper series, research Paper No. 137, January 2007, str.19 - 27.

3 Common core.


pristopilo k ustvarjanju niza pravnih dokumentov, ki bi za svoj učinek morali imeti enako

razlago in uporabo pravnih pravil. Vsi ti napori so prinesli le delni uspeh.

Navkljub dosedanjemu postopku harmonizacije na področju pogodbenega prava v EU je

slednje še vedno dominantno nacionalno obarvano ter se še vedno v občutni meri razlikuje

med državami članicami.

O zgoraj omenjenemu postopku harmonizacije v okviru EU ne moremo govoriti kot o eni

ali edinstveni pravni kodifikaciji, temveč je v obdobju zadnjih dveh desetletij in več

sprejeto niz smernic, uredb in drugih pravnih aktov, ki urejajo posamezna pravna področja

oziroma vprašanja pogodbenega prava. Tako tisto, kar lahko definiramo kot evropsko

pogodbeno pravo v bistvo predstavlja le izolirane otoke v morju pogodbenega prava držav

članic ter ustvarja vtis, da je pogodbeno pravo EU-ja fragmentirano, nesistematično in

neučinkovito.4

Leta 2003 so luč sveta uzrla pravni stroki dobro poznana Landova Načela evropskega

pogodbenega prava (Principles of European Contract Law, v nadaljevanju PECL). Le ta

utelešajo številne pravne rešitve obligacijskega prava skupna vsem oziroma večini

evropskih držav. Načela se uvrščajo med najpomembnejše pravne vire, sprejete na področju

harmonizacije pogodbenega prava EU. Razen Landovih načel obstajajo še mnogi drugi

unifikatorski akti, kot so Osnutek skupnega referenčnega okvirja za pogodbeno pravo

(Draft Common Frame of Reference, v nadaljevanju DCFR) hkrati pa se pojavljajo tudi

načrti oblikovanja Evropskega civilnega zakonika (European Civil Code).

Kljub vsem številnim in pomembnim zakonodajnim aktivnostim še vedno obstaja dvom do

katere mere sta unifikacija in harmonizacija pogodbenega prava v okviru EU-ja možni,

kateri pravni instrumenti so najbolj podobni in primerni za izvedbo harmonizacije.

Pojavljajo se vprašanja stopnje in nujnosti harmonizacije ter mnoga druga.

4 O. Lando, Some Features of the Law of Contract in the Third Millennium, Scandinavian Studies in Law,

vol. 40, 2000; J. Smits, Contract law in the European Union: Convergence or Not? Tilburg Institute of Comparative and Transnational Law, Working Paper No. 2008/1, Faculty of Law Tilburg University, 2008, str. 16.


3. RAZVOJ EVROPSKEGA POGODBENEGA PRAVA

3.1. Zgodovinski pregled Proces harmonizacije pogodbenega prava oziroma prava nasploh, ni fenomen, ki bi se

pripisoval izključno sodobnemu času.

Koncept pogodbenega prava že od klasičnih in rimskih časov počiva, v prvi vrsti na

avtonomiji strank v urejanju njihovih medsebojnih obligacijskih (pogodbenih) odnosov. Ta

koncept ostaja nespremenjen do današnjih dni.

Zgodovina prava v Evropi beleži procese tako internacionalizacije kot tudi harmonizacije

že v srednjem veku in celo prej. V Evropi je tako na primer v 12. stoletju v državah

kontinentalne pravne tradicije in državah common law izvedena recepcija rimskega prava.

V srednjem veku nastane lex mercatoria, ki se je v obdobju od 17. do 19. stoletja

inkorporirala v nacionalne pravne sisteme.

Nacionalne kodifikacije (začenši s francoskimi kodifikacijami) prekinjajo ta trend

internacionalizacije prava.5 Že takrat se pojavi razumevanje, da se vzporedno z nacionalnim

pravom morajo ustvarjati pravila mednarodnega karakterja, katerih uporaba ne bi bila

omejena na teritorij ene države. Harmonizacija sodobnega prava v večjem obsegu postane

vse intenzivnejša konec 19. stoletja in še posebej v 20.stoletju.

Pomemben prispevek k harmonizaciji in unifikaciji sodobnega prava so vsekakor dale tudi

institucije kot so UNCITRAL6, UNIDROIT7, ILA8 ter tudi druge vladne in nevladne

organizacije, ki vse do danes iščejo skupna ter sorodna načela pogodbenega prava v cilju

5 N. Bodiroga-Vukobrat, Globalizacija prava versus europeizacija prava? Zbornik Pravnog fakulteta

Sveučilišta u Rijeci, št. 3, 2003, str. 579. 6 United Nations Commission for International Trade Law; http://www.uncitral.org/. 7 International Institute for the Unifi cation of International Private Law; http://www.unidroit.org/. 8 International Law Association; http://www.ila-hq.org/.


olajšanja mednarodnega prometa in trgovine, povečanja pravne varnosti ter preprečevanja

in/ali reševanja sporov.

Smiselno je treba tukaj vsekakor omeniti nekatere dokumente, ki so v največji meri

doprinesli k poenotenju pogodbenega prava v svetu, kot so Dunajska konvencija o

mednarodni prodaji blaga iz leta 1980, UNIDROIT-ovi Principi mednarodnih trgovskih

pogodb9 iz leta 1994 ter ostale.

3.2. Razlogi in potek harmonizacije pogodbenega prava v EU

Ustanovitev EU označuje začetek nekega novega, drugačnega in dinamičnega obdobja

poenotenja prava evropskih držav. Harmonizacija prava nasploh, med drugim tudi

pogodbenega prava, s ciljem (gospodarske) integracije evropskih držav in narodov postaja

eno od osnovnih nalog EU. Proces harmonizacije (hkrati s procesom unifikacije in

konvergence) pogodbenega prava se smatra kot ena temeljnih predpostavk k ustvarjanju

skupnega evropskega tržišča.

Zaradi ustvarjenja tega cilja je bilo potrebno s harmonizacijo začeti tudi na drugih

področjih, ne le na področju pogodbenega, civilnega in gospodarskega prava. Potrebno pa

je poudariti, da je prav pogodbeno pravo (ob boku konkurenčnega prava) eno izmed

prioritetnih področjih poenotenja.10

Harmonizacija pogodbenega prava je osnova in hkrati predpostavka hitrejše gospodarske

integracije, nekoč razdvojenega tržišča držav članic.

In sicer obstoj velikega števila različnih in nekomplementarnih pravnih režimov

pogodbenega prava nedvomno predstavlja oviro trgovini na skupnem tržišču.11 V skupnosti

9 Principles of International Commercial Contracts, UNIDROIT, Rome, 1994. 10 Prim. O. Lando, Some Features of the Law of Contract in the Third Millennium, 2000. 11 Ibidem.


kot je EU, takšna diverziteta pravnih režimov nasprotuje per se koncepciji enotnega

skupnega in svobodnega tržišča, kot krovnega gospodarskega cilja Unije.

Razen tega, s harmonizacijo je bilo potrebno iz pravnih režimov držav članic odstraniti tisti

del pravne dediščine, legislativnih in drugih ekonomskih barier, ki so morale biti

odstranjene zaradi nasprotovanju ideji svobodne trgovine in konkurenci na notranjem trgu.

Navedena stališča so služila kot idejni okvir harmonizacije pogodbenega prava Skupnosti.

Poleg tega je bilo potrebno rešiti niz pravnih vprašanj in dvomov, kot so vprašanje

instrumentov harmonizacije, pričakovane in želene stopnje harmonizacije in mnoga druga,

na katera se je pogosto odgovarjalo sproti in »ad hoc«, kar je za posledico imelo

nesistematičen pristop reguliranja pogodbenega prava EU.

Vendar pa, ne glede na predstavljene (po večini upravičene) kritike, ki se nanašajo na

dosedanji pristop in metodologijo harmonizacije pogodbenega prava EU, se proces

poenotenja pogodbenega prava neprekinjeno odvija že več kot dve desetletji. Rezultat tega

procesa je niz zelo pomembnih pravnih aktov in bistveno višja stopnja usklajenosti

pogodbenega prava držav članic, kakor je bilo to urejeno prej.

Hkrati je potrebno poudariti, da se je pri velikem številu držav članic v okviru vključevanja

v pravno območje Unije (in tudi pri kandidatkah za polnopravno članstvo v EU) prišlo do

sprememb nacionalnih predpisov, s katerimi se ureja materija pogodbenega prava.

Nemogoče je zanikati povezanost med procesom harmonizacije, ki se izvaja v okviru EU

ter notranjih zakonodajnih procesov oziroma sprememb pogodbenega prava.

Recepcija prava EU je povzročila intenzivne zakonodajne aktivnosti v državah članicah, a s

tem tudi potrebo po novi sistemizaciji in usklajevanju obstoječe oziroma nasledstvene

zakonodaje z novoustanovljenimi pravili.


Tako so nove zakone oziroma spremembe, ki urejajo materijo pogodbenega prava, v

zadnjih letih sprejele številne evropske države: Nizozemska leta 199212, Anglija in Wales

leta 199913. Leta 2002 je v Nemčiji prišlo do sprememb Zakona o obligacijskih razmerjih14.

Tudi v Franciji so v teku razprave o spremembah obligacijskega prava, leta 2005 pa je bil

objavljen t.i. Catala report.15

Spremembam pogodbenega prava je sledila tudi Slovenija s sprejetjem Obligacijskega

zakonika16, ki je nasledil (v luči poenotenja) že zastareli Zakon o obligacijskih razmerjih17.

Kljub temu, da omenjeni zakonodajni procesi niso doprinesli k popolnem poenotenju

pogodbenega prava držav članic (vprašljivo je, ali je to tudi skrajni cilj samega procesa

harmonizacije in unifikacije pogodbenega prava v EU), so premiki k temu cilju nedvomno

vidni.

Navkljub nesporni razdrobljenosti materije pogodbenega prava, ki so plod harmonizacijskih

procesov (tako akademske kot zakonodajne aktivnosti EU) v zadnjih desetletjih, se danes

lahko govori o skupnem jedru evropskega pogodbenega prava, kot podlagi za bodoče

zakonodajne aktivnosti, ki bi za rezultat lahko imeli sprejem Evropskega civilnega

zakonika ali drugega pravnega akta, ekvivalentnega pomena.

3.3. Primerjalnopravni vidik – primer ZDA

Omenjeni procesi, ki se trenutno odvijajo v okviru EU na področju harmonizacije

pogodbenega prava, so primerljivi s poenotenjem prava v ZDA.

12 Burgerlijk Wetboek; dostopno na: http://www.wetboek-online.nl/wet/BW1.html. 13 Contracts (Rights of Third parties) Act, c 31, 1999., dostopno na:

http://www.opsi.gov.uk/ACTS/acts1999/ukpga_19990031_en_1. 14 Gesetz zur Moderniserung des Schuldrechts, 26 November 2001, BGBI I 2001. 15 Avan projet de réforme du droit des obligations et droit de la prescription, 22 September 2005. 16 Ur.l. RS, št. 83/2001. 17 Ur.l. SFRJ, št. 29/1978.


V ZDA poleg nacionalnih predpisov soobstaja tudi federalno pravo, ki je rezultat trajnega

prizadevanja za zmanjšanje pravnih razlik, ki obstajajo med posameznimi federalnimi

enotami.

Tako na primer je bil na področju pogodbenega prava sprejet Uniform Commercial Code18,

ki je kljub svojemu pomenu, le eden izmed mnogih unifikatorskih aktov sprejetih na

področju reguliranja pogodbenega prava, ki hkrati rešuje tudi vprašanja trgovine in

trgovskih poslov. Omenimo še lahko Uniform Consumer Lease Act (2001), Uniform

Consumer Credit Code (1968, 1974) in mnoge druge.19

Hkrati moramo pri obravnavanju te tematike omeniti tudi t.i. Restatements20of Law21. Te

sprejme American Law Institute. Gre za sekundarni in neformalni vir prava v ZDA. Po

svoji pravni naravi, jih uvrščamo v t.i. soft law. Kljub temu, gre za zelo vpliven pravni vir u

ameriški pravni in poslovni praksi.

Restatements of Law nastajajo kot rezultat strokovnega pregleda pozitivnopravnih virov

ameriškega prava, iz katerih se nato izberejo in predlagajo »najboljše pravne rešitve« z

možnostjo uporabe v vseh petdesetih ameriških zveznih državah.

18 Uniform Commercial Code je še posebej zanimiv kot način ali model s katerim je bila izvedena

unifikacija trgovskega prava v vseh zveznih državah ZDA kljub nespremenjeni ustavni določbi, po kateri urejanje trgovine spada v pristojnost zveznih držav. UCC je torej pravzaprav vzorčni zakon, po katerem so vse države sprejele nacionalne zakone in na ta način se je učinek unifikacije dosegel posredno. Več o tem glej: A. Boss, The Future of the Uniform Commercial Code Process in an Increasingly International World. Ohio State Law Journal, Vol. 68, p. 349, 2007; Temple University Legal Studies Research Paper No. 2007-06.

19 Za celoten popis uniformnih zakonov sprejetih v ZDA glej: http://www.nccusl.org/nccusl/DesktopDefault.aspx?tabindex=2&tabid=60.

20 Izraz “to restate” se definira na naslednji način: “ state (something) again or differently, especially more clearly or convincingly” (http://oxforddictionaries.com), torej navesti ponovno oziroma navesti jasneje ali prepričljivejše. Večjezična terminološka zbirka Evroterm izraz Restatements of Law prevaja kot druga formulacija zakona (http://evroterm.gov.si/).

21 Prim. American Law Institute, Institute projects, dostopno na: http://www.ali.org/index.cfm?fuseaction=about.instituteproject.


V ameriškem pravnem sistemu, ki v veliki večini temelji na precedensih, kot

nekodificiranem viru pravil, je smisel restatements pravil narediti pravno enostavno, jasno

ter predvsem ublažiti pravno negotovost22, ki je posledica obstoja množice sodnih odločb.

Restatements pravila nimajo namena ustvarjati novih pravnih pravil, temveč iz množice

sodnih odločb razbrati tista, ki so obča in splošno priznana ter bila ustvarjena v dolgoletni

sodni praksi23.

Restatements of Law so sprejeti na različnih pravnih področjih.24 Na področju pogodbenega

prava je American Law Institute v ta namen objavil Restatements of Contract Law,

nazadnje leta 1981.

Restatements of Contract Law imajo poseben pomen v kontekstu harmonizacije evropskega

pogodbenega prava, saj so v metodološkem smislu bili vzor Landovi komisiji pri

ustvarjanju Načel in evropskega pogodbenega prava25, četudi med slednjimi in

Restatements pravili obstajajo pomembne razlike.26 Omenjena metodologija je bila

uporabljena tudi pri izdelavi Common Frame of Reference, kljub temu, da se niti CFR, niti

PECL po svoji naravi ne morejo primerjati z ameriškimi Restatements of law27.

22 S. Petrić, Uvod u Načela europskog ugovornog prava, Zbornik Pravnog fakulteta Sveučilišta u Rijeci,

vol. 29. št. 1, 2008, str. 12. 23 Ibidem. 24 Nekateri od najpomembnejših restatements pravil so bili sprejeti za naslednja področja: zastopanje

(Agency Restatements), kolizija pravil (Conflicts of Laws Restatements), stvarno pravo (Property Restatements), pogodbeno pravo (Contracts Law Restatements), nadomestilo škode (Restitution Restatements), delovno pravo (Employment Law Restatements).

25 O. Lando, The Rules of European contract law, “Study of the system of private law in the EU with regard to discrimination and the creation of a European Civil Code” European parliament, DG for Research, Working paper, Legal Affairs series, JURI 103 EN (June 1999) Chapter III, 127 - 136).

26 Podobnost med PECL in restatements pravili je vidna v podobnem metodološkem pristopu, ki je bil uporabljen pri izdelavi slednjih. PECL enako kot restatements vsebuje pravila, komentarje pravil in opombe. Razlike med obema temeljijo na naslednjem: pravila, vsebovana v restatements pravilih izvirajo iz sodnih precedensov, kot rezultat »najboljše prakse«, ki ji je treba slediti. PECL pa vsebuje pravne rešitve, skupne evropskim državam in so nastala na temelju komparativne analize vzporednih pravnih sistemov. Dalje PECL se lahko neposredno uporabljajo v praksi, če se stranke tako dogovorijo, restatements pravila pa ne, saj so slednja le smernice oziroma navodila ameriškim pravnikom, kako reševati določen pravni problem ali vprašanje.

27 O razlikah med CFR in restatements pravili glej: F. Nicola Transatlanticism: The Trade in Legal Ideas in the Formation of European Private Law, Cardozo Journal of International Comparative Law (JICL) Vol. 16, No 1, Research paper No. 08-51, Washington College of Law, 2008.


Isti metodologiji so sledili tudi Restatements of European Insurance Contract Law, projekt,

ki se je leta 1999 začel na Univerzi v Innsbrucku za področje zavarovalnega prava.28

Takšna pravna aktivnost govori v prid sprejetju instituta restatements pravil kot novega

možnega instrumenta za poenotenje prava v Evropi.

Kljub intenzivnim procesom harmonizacije pogodbenega prava v okviru EU, se pogodbeno

pravo držav članic še vedno pomembno razlikuje med seboj. Pravna pravila sicer so

usklajena v znatni meri, vendar neredko se različno razlagajo in uporabljajo.29

V tem segmentu bi lahko restatements pravila odigrala pomembno vlogo k doprinosu

enotne razlage pravnih pravil na tistih področjih, kjer je harmonizacija izvedena, ampak ni

dosežen namen evropskega zakonodajalca po enaki razlagi in uporabi sprejetih pravil. Do

sedaj je to vlogo opravljalo Evropsko sodišče.

Pomen restatements pravil ni samo v povezavi z učinki, ki jih ima kot pravni instrument

harmonizacije, temveč so lahko tudi možni odgovor na vprašanje o dilemah, ki se že leta

potekajo v EU v smislu primernih instrumentov, ravni in stopnje možne, potrebne in želene

harmonizacije pogodbenega prava v EU.

28 Več o tem: University of Innsbruck, Institute for Civil Law; dostopno na http://www.restatement.info/. 29 Glej tudi: J. Smits, European Private Law as a Mixed Legal System, 1998 in J. Smits, Contract Law in

The EU, 2008.


4. HARMONIZACIJA POGODBENEGA PRAVA V EU

4.1. Primerna stopnja harmonizacije v EU? Vprašanje stopnje ali ravni usklajevanja pogodbenega prava EU ter pravnih instrumentov

za izvedbo le te30, deli akademsko in širšo strokovno javnost v Evropi že vrsto let.

V osnovi je mogoče razlikovati dve pravni smeri, ki načelno zastopajo nasprotna stališča.

Tako ena stran zagovarja potrebo po polni harmonizaciji pogodbenega prava ter sprejetje

Evropskega civilnega zakonika, kot končnega cilja procesa harmonizacije31, druga pa

temelji na stališču minimalne harmonizacije v tisti meri, po kateri je harmonizacija nujna,

da ne ovira in upočasnjuje gospodarske procese in trgovinskih tokov znotraj skupnega

trga.32

Prvo skupino avtorjev lahko štejemo kot zagovornike procesa harmonizacije pogodbenega

prava, medtem ko bi drugo skupino lahko uvrstili med nasprotnike omenjenega procesa33.

30 Vprašanje primerne stopnje harmonizacije in instrumentov, za izvedbo harmonizacije prava v EU so v

tesnem razmerju. Harmonizacijo in unifikacijo prava je možno izvesti z uporabo različnih pravnih instrumentov različne jakosti. Temeljni instrumenti za izvedbo harmonizacije prava v EU so naslednji: uredbe (regulations), direktive (directives), odločbe (decisions) ter priporočila in mnenja (reccomendations and opinions) kot sekundarni pravni viri. Več o tem: P. Craig, G. De Burca, EU Law: text, cases, and materials, Oxford University Press, third ed., 2003, str. 111 - 116.

31 Najznačilnejši predstavnik in zagovornik popolne harmonizacije pogodbenega prava v EU je profesor Ole Lando in njegova delovna skupina. Že s PECL so dokazali, da je unifikacija evropskega pogodbenega prava do neke mere mogoča. Vendar omenjeni akt ni pravni obvezujoč niti ni nastal s takšno ambicijo. Več o tem: O. Lando, Some Features of the Law of Contract in the Third Millennium, 2000; in O. Lando, The Rules of European contract law, 1999.

32 Vodilni predstavnik nasprotnikov polne harmonizacije pogodbenega prava v EU je zagotovo Pierre Legrand, profesor Univerze v Tilburgu na Nizozemskem. Sicer ne zagovarja ukinjanje procesa harmonizacije, ampak ostro nasprotuje ''prisilni'' oziroma avtoritativni harmonizacije v EU. V svojih delih argumentira razloga proti harmonizaciji. Več o tem glej: P. Legrand, , Against a European Civil Code, The Modern Law Review , vol. 60, januar 1997, str. 44-63 v A. Hartkamp, Towards a European Civil Code, 1998, str. 18, 43 in P. Legrand, A Diabolical Idea v A. Hartkamp, Towards a European Civil Code, 2004, str. 245-272.

33 Ta trditev velja le pogojno. Nihče od omenjenih avtorjev ni absolutno proti procesu harmonizacije pogodbenega prava. Tisto, kar jih ločuje so metode in stopnje usklajevanja pogodbenega prava oziroma zasebnega prava nasploh.


Problem harmonizacije ni črno-bel. Gre za zelo kompleksen in slojevit problem, ki zahteva

analitični pristop.

Tako se, ko govorimo o možni ravni in stopnji harmonizacije, srečamo z dilemo v pogledu

maksimalne proti minimalni harmonizaciji pogodbenega prava.

Maksimalna oziroma popolna harmonizacija (full harmonisation) pomeni, da bo pravna

materija ali pravno vprašanje, ki se regulira na ravni EU, urejeno v vseh državah članicah

na enak način in se na bo enak način razlagalo. To se lahko doseže samo s pravnimi akti

obvezujočega tipa, kot so na primer uredbe.

Za razliko od maksimalne harmonizacije, cilj minimalne harmonizacije (fragmentary

harmonisation)34 nima tako ambicioznega posega v nacionalne zakonodaje držav članic.

Osrednji cilj postopka minimalne harmonizacije je vzpostavitev minimalne ravni

usklajenosti pravne materije oziroma pravnih vprašanj, ki se urejajo. Na tak način se

obstoječe pravne razlike ne odpravljajo v celoti, temveč se minimalizirajo do te mere, da ne

ovirajo svobodne trgovine in funkcioniranje notranjega trga.

Temeljni pravni instrumenti minimalne harmonizacije so direktive, lahko so pa tudi drugi

instrumenti kot so priporočila ali vzorčni predpisi. Kateri pravni instrument se bo uporabil,

je odvisno od cilja, ki se s harmonizacijo želi doseči.

Tukaj se dileme pojavljajo predvsem z izbiro optimalnega instrumenta harmonizacije, torej

ali uporabiti instrumente t.i. soft law prava, kot so na primer restatements ameriške prakse

bodisi vzorčnih predpisov, ali naj se uporabijo pravni akti kogentne narave, kot so uredbe

ali direktive.

34 Prim. A. Škrk, Harmonizacija evropskega pogodbenega prava, Pravna praksa, GV Založba, Ljubljana,

2006, str. 6.


4.2. Instrumenti harmonizacije v EU

Lahko bi dejali, da je dokaj evidentna raznovrstnost in raznolikost izbire pravnih

instrumentov, ki imajo za cilj poenotiti pogodbeno pravo EU ter tudi druge številne

aktivnosti, ki so vidne na področju usklajevanja prava.

Tako na eni strani obstaja intenzivna akademska aktivnost kot pomemben doprinos k

harmonizaciji pogodbenega prava, ampak brez formalno pravne obveznosti. Na drugi strani

pa obstajajo številne direktive ter drugi akti teles Unije.

Poleg tega obstaja niz odločb Sodišča Evropskih skupnosti (European Court of Justice-

ECJ), ki deluje kot faktor negativne harmonizacije (integracije)35 pogodbenega prava EU.

In sicer je sodišče v številnih situacijah podalo svoj doprinos razlagi prava ter formuliralo

konkretna pravna stališča o pravnih vprašanjih, ki so zahtevala epilog.

Vse navedeno priča o tem, da uvodno predstavljene dileme in vprašanja o stopnji in ravni

harmonizacije niso predhodno rešene na institucionalni ravni EU ter da se je k poenotenju

pogodbenega prava pogosto pristopalo brez jasne vizije in ad hoc, a še vedno dokaj

previdno.

Slednje zato, ker bil zabeležen pričakovan odpor dela strokovne javnosti v državah

članicah, ki je nasprotovala harmonizaciji pogodbenega prava, ker gre za pravno področje, 35 »Tinberger razdeli mednarodno ekonomsko integracijo na pozitivno in negativno. Medtem ko se pozitivna

integracija nevezuje na preoblikovanje že obstoječih instrumentov in institucij držav članic ter uvajanje novih z namenom učinkovitejšega delovanja trga po integraciji, se negativna nanaša na odstranitev trgovinskih ovir med udeleženimi državami in vseh omejitev v procesu liberalizacije trgovine. Na osnovi te definicije negativna integracija vključuje prostotrgovinsko območje, carinsko unijo in skupni trg, saj gre pri teh oblikah integracije za odstranjevanje ovir za lažji pretok proizvodov.« Glej: P. Gradišek, Predsedovanje Slovenije Svetu Evropske Unije-gospodarski izzivi in priložnosti na Zahodnem Balkanu, magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana, 2008, str. 4. Osrednja figura negativne harmonizacije v EU je Sodišče Evropskih skupnosti. Ta je v okviru svoje pristojnosti prevzel vlogo dejavnika integracija, in sicer tako, da v svojih odločbah razlaga pravo Unije ter da bistvo interpretacij predstavlja ideja o odpravljanju ovir za delovanje notranjega trga. Odločitve Sodišča zato služijo kot podlaga za odpravo predpisov, določb predpisov in odločitev držav članic, ki predstavljajo oviro svobodni trgovini na notranjem trgu. Več o tem: F. Nicola, Transatlanticism: The Trade in Legal Ideas in the Formation of European Private Law, 2008.


ki je del zasebnega prava ter temelji na pravnih, kulturoloških, zgodovinskih in drugih

posebnostih.36

Glede na to, da je pogodbeno pravo del zasebnega prava držav članic, so pristojnosti teles

EU pri izvedbi harmonizacije zasebnega prava do določene mere omejene.

4.3. Pravni temelj harmonizacije pogodbenega prava v EU Temeljni člen, ki služi kot pravni okvir za uskladitev pogodbenega prava

v EU je člen 114. Pogodbe o delovanju EU - PDEU (bivši člen 95 Pogodbe o ustanovitvi

Evropske skupnosti - PES)37, ki Evropskemu parlamentu in Svetu zagotavlja pooblastila,

da sprejmeta ukrepe poenotenja prava (approximation of the laws) ter druge

administrativne in normativne ukrepe, ki bodo namenjeni vzpostavitvi in delovanju

notranjega trga.

Iz te določbe, se razen legitimnosti organov EU, da sprejmejo ukrepe za usklajevanje,

lahko razberejo tudi meje uporabe člena 114 PDEU kot instrumenta harmonizacije.

Usklajevanje je mogoče samo v zvezi s tistimi pravnimi vprašanji in področji, kjer je zaradi

pravnih razlik in pravnih rešitev, ki obstajajo v nacionalnih zakonodajah ogroženo

ustvarjanje in delovanje notranjega trga.

Drugače povedano, če oblikovanje in delovanje notranjega trga ni

ogroženo, ne obstaja pravna podlaga za sprejetje aktov, ki bi kot svojo posledico imeli

harmonizacijo materije pogodbenega prava. Države članice EU so se pogosto upirale

obveznost harmonizacije38 s sklicevanjem prav na omejen obseg člena 114. kot instrumenta

harmonizacije39.

36 Prim. P. Legrand, Against a European Civil Code, 1997. 37 Prim. J. Rutgers, The Rule of Reason and Private Law of the Limits to Harmonization, Rule of Reason;

Rethinking another Classic of EC Legal Doctrine,, A. Schrauwen, ed., The Hogendorp Papers (4), Europa Law Publishers, Groningen, 2005.

38 V pravni teoriji se omenja več vidikov odpora proti harmonizaciji. Tako z ene strani obstaja zakonodajni odpor (legislative resistance), kadar države članice zavrnejo uskladitev svoje zakonodaje z zakonodajo


Vodilni primer, ki slikovito opisuje omejitev člena 114 oziroma prejšnjega člena 95. PES

(kot instrumenta harmonizacije) je t.i. Tobbaco Advertising case40.

V omenjenem primeru je Sodišče na podlagi tožbe, ki jo je predložila Nemčija, razveljavilo

učinek Direktive 98/43/EC o reklamiranju in sponzoriranju tobačnih izdelkov41. V tožbi

proti Evropskemu parlamentu Nemčija navaja, da Parlament na podlagi 95. člena PES ni

imel pristojnost sprejeti sporni pravni akt, saj učinek Direktive ni izboljšanje pogojev in

delovanja notranjega trga, ki je nujni pogoj za uporabo 95. člena PES kot pravni instrument

usklajevanja.42

Sporna direktiva je vsebovala niz določb o prepovedi vsakršne oblike oglaševanja in

sponzoriranja tobačnih proizvodov v EU, kar je bilo v nasprotju z notranjo nemško

zakonodajo. Nemčija je zato nasprotovala spremembam svojih notranjih predpisov in

njihovega usklajevanja z določbami direktive, ker obstoječa pravila naj ne bi predstavljala

ovire za vzpostavitev in delovanje notranjega trgu ter zato Evropski parlament in Svet naj

ne bi imela legitimnost sprejetja sporne direktive.

Sodišče evropske skupnosti se je v postopku ocene osredotočilo na ugotavljanje naslednjih

dejstev: 1. ali obstoječa pravila nemške zakonodaje predstavljajo oviro svobodni

konkurenci na trgu tobačnih izdelkov in/ali omejujejo delovanje notranjega trga, 2. ali

imajo določbe Direktive, katere zakonitost se ugotavlja, učinek izboljšanja konkurence na

EU. Znan je primer Francije, ki je zavrnila implementirati določbe Direktive o odgovornosti za izdelke z napako. Dalje se v pravni doktrini omenja o sodnem odporu harmonizaciji (judical resistance), kadar sodišča v svoji razlagi prava zavrnejo prilagajanje sodne prakse z evropsko prakso ali novo sprejetimi pravili ''evropskega prava''. Kot zadnje se omenja t.i. pasivni odpor (passive resistance). Ta obsega situacije, ko so predpisi EU implementirani s strani države članice, vendar le te niso istočasno niso sprejele ustreznih ukrepov, da bi se novo sprejeti predpisi uporabili tudi v praksi. To hkrati pomeni, da so nova pravili bodisi v koliziji z obstoječim pravom države članice bodisi da obstoječi zakonodajni okvir ne podpira uporabo novih pravil acquisa. V tem primeru, kljub implementaciji takšnega pravila, slednji v praksi ne more zaživeti, ker niso izpolnjene vse predpostavke.

39 Navezuje se na naslednje primere: Case C-70/88 Parliament v. Council ,Case C 300/89 Commission v. Council (the Titanium Dioxide Judgement).

40 Case C-376/98 Germany v. European Parliament and Council for the European Union. 41 Directive 98/43/EC - Advertising and sponsorship of tobacco products. 42 Prim. G. Davies, Can selling arrangements be harmonised?, European Law Review, vol. 30, Sweet &

Maxwell and contributors, 2005, str 373.


trgu in delovanje notranjega tržišča. Ker se v postopku ni potrdila niti prva niti druga

predpostavka, je Sodišče sprejelo odločitev, s katero izključuje veljavnost sporne direktive.

Ko gre za vprašanje usklajevanja pogodbenega prava, ki se nanaša na ureditev področja

varstva potrošnikov, je situacija bistveno bolj drugačna. Pravni okvir za izvajanje

uskladitev na tem področju je člen 169. PDEU43 (consumer protection) oziroma bivši člen

153 PES. Ta nedvoumno in izrecno obširneje regulira vprašanja varstva potrošnikov in

pristojnosti organov EU da sprejmejo potrebne ukrepe, ki zagotavljajo enako raven varstva

potrošnikov po vsej Evropi.

Zato vprašanje pristojnosti organov EU za izvajanje usklajevanja na področju

varstva potrošnikov ni bila nikoli postavljena pod vprašaj na način, kot je bila izpodbijana

pristojnost organov EU za poenotenje prava na temelju člena 95. PES (114. PDEU).

Vendar tukaj se pojavlja drug problem, in sicer gre za razlago 4. odstavka 169. člena PDEU

ki omogoča državam članicam, da sprejmejo višjo raven varstva potrošnikov, kot je

predvideno v dokumentih Evropskega sveta in parlamenta.

4. odstavek omenjenega člena določa, da »…ukrepi, sprejeti v skladu s 3. odstavkom,

državam članicam ne preprečujejo ohranjanja ali uvedbe strožjih zaščitnih ukrepov.«

Posledica te določbe je, da v državah članicah obstajajo različni standardi varstva

potrošnikov, v nekaterih višji, v drugih nižji.

43 Člen 169 PDEU se glasi: 1) Zato da bi podprli interese potrošnikov in zagotovili visoko raven varstva potrošnikov, Unija prispeva k

varovanju zdravja, varnosti in ekonomskih interesov potrošnikov, pa tudi k spodbujanju njihove pravice

do obveščenosti, izobraževanja in samoorganiziranja za zaščito njihovih interesov.

2) Unija prispeva k doseganju ciljev iz odstavka 1 z:

(a) ukrepi, sprejetimi v skladu s členom 114 v okviru uresničevanja notranjega trga;

(b) ukrepi za podporo, dopolnitev in nadzor politike držav članic.

3) Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku in po posvetovanju z

Ekonomsko-socialnim odborom sprejmeta ukrepe iz odstavka 2(b).

4) Ukrepi, sprejeti v skladu z odstavkom 3, državam članicam ne preprečujejo ohranjanja ali uvedbe

strožjih zaščitnih ukrepov. Takšni ukrepi morajo biti združljivi s Pogodbama. O njih se uradno obvesti

Komisija.


Takšna situacija je v državah članicah obstajala tudi pred sprejetjem direktiv, ki urejajo

vprašanja varstva potrošnikov. Zato se je upravičeno postavlja vprašanje, ali je bil cilj

harmonizacije zagotovitev najnižje, torej minimalne ravni varstva potrošnikov v vseh

državah članicah ali usklajeno raven zaščite v vseh državah članicah.

In sicer, če je cilj harmonizacije bil zagotoviti vsaj minimalno raven varstva potrošnikov v

vseh državah članicah, potem je potrebno omeniti, da sodobne zakonodaje, in brez dvoma

vse evropske zakonodaje, posvečajo vprašanju varstva potrošnikov veliko pozornost in so

zato minimalni standardi varstva potrošnikov v teh državah v določeni obliki sprejeti že

zdavnaj.

Če je po drugi strani cilj uskladitve prava o varstvu potrošnikov bil zagotoviti izenačeno

raven zaščite v vseh državah članicah, kar je glede na cilj vzpostavitve enotnega

evropskega tržišča tudi logično, potem omenjena odločba slednjemu ni v prid. Čeprav je v

ozadju te določbe gotovo najboljši namen zakonodajalca, tj. maksimalna mogoče zaščita

potrošnikov na ravni celotne EU, je le ta dejansko pripeljala do novih nesorazmerij v smislu

ravni varstva potrošnikov, nastale kot posledica harmonizacije.

Natančneje, če je državam dovoljeno, da same določajo raven zaščite, ki ne sme biti nižje

od tiste, določene z pravnimi akti Unije, bo slednje kot praktično posledico imelo, da bo

potrošnik na določenem tržišču užival višjo raven zaščite, ker se je država članica odločila

sprejeti višnji nivo zaščite od predpisanega, k temu nasprotno, bo na območju druge države

članice užival nižjo stopnjo zaščite, ker je država članica sprejela (naj)nižjo raven varstva

potrošnikov. Takšna razlaga zagotovo ne gre v prid ideji o oblikovanju skupnega

notranjega tržišča, na katerem morajo vladata primerljivi oz, enaki tržni pogoji in standardi

zaščite.


4.4. Dilema popolne ali delne harmonizacije in druga odprta vprašanja

Eno od odprtih vprašanj usklajevanja pogodbenega prava, ki ga je tukaj potrebno omeniti,

in na katerega uradna politika EU še ni dala dokončnega odgovora, je vprašanje popolne

versus delne harmonizacije pogodbenega prava.

Popolna harmonizacija pomeni, da je vključeno v proces usklajevanja celotno področje

pogodbenega prava. Kot končni cilj popolne harmonizacije se lahko razume sprejetje

Evropskega civilnega zakonika, ki bi zamenjal nacionalne predpise, ki urejajo vprašanje

pogodbenega prava.

Delna harmonizacija, ki je trenutno v EU v veljavi, ko gre za področje pogodbenega prava,

vključuje selektiven pristop pri urejanju materije pogodbenega prava. To pomeni, da so

vključeni v procesu harmonizacije samo nekateri deli materije pogodbenega prava, nekatera

pravna področja, tj. tista, ki očitno predstavljajo oviro oblikovanje in/ali

delovanju notranjega trga. Iz dosedanjih študij je razvidno, da je to prvenstveno področje

varstva potrošnikov.

S kronološkim spremljanjem razprav, ki so potekale v EU na to temo, lahko zaključimo, da

so se stališča pristojnih organov EU s časom bistveno spremenila. Od začetnih stališč o

potrebi minimalne harmonizacije in to samo na posameznih pravnih področjih, ki so

prevladovala pred desetimi leti, je danes vse bolj zastopana teza po potrebi popolne

harmonizacije in maksimalne ravni usklajevanja.

Vzrokov za spremembo stališča je več. Eden od temeljnih razlogov je, da minimalna

harmonizacija ni dosegla pričakovanega uspeha oziroma izvedena harmonizacija ni dosegla

raven poenotenja prava v želenem obsegu.

In sicer, splošne direktive, ki se najpogosteje uporabljajo kot instrument

usklajevanja, ne zavezujejo držav članic do dobesedno implementacijo v nacionalno


zakonodajo, temveč dopuščajo znatno diskrecijsko pravico nacionalnih zakonodajalcev za

izvajanje določb direktiv na način, ki je za države članice najbolj sprejemljiv ob

upoštevanju obstoječega sistema pravil. To je privedlo do položaja, da se »harmonizirana

območja« še naprej znatno razlikujejo od države do države.

Nadalje, četudi so pravila, ki jih države članice sprejmejo, navidezno

enaka ali zelo podobna, ostaja problem njihove različne interpretacije v praksi, kar

dejansko predstavlja večji problem kot dejstvo, da pravna pravila niso popolnoma

enaka.

Dejstvo je, da se harmonizacija prava lahko do določene mere izvaja izključno z

zakonodajnimi ukrepi, kar se sedaj po pravnem načrtu tudi izvaja. Temu pa sledi enako

pomembna in kompleksna naloga, to je zagotoviti edinstveno razlago novih pravil s strani

sodišča, ker če bodo na ravni EU obstajale različne oziroma celo nasprotujoče si

interpretacije istih pravnih pravil in različne sodne odločbe ter mnenja o enakih oziroma

podobnih dejanskih stanjih, bo to pripeljalo do neenakopravnega položaja udeležencev

obligacijskih odnosov na območju ene države članice v odnosu na pravno varstvo, ki bi ga

bili deležni v drugi državi članici. V tem smislu bo sodišče dejavnik dezintegracije. Zato je

treba temu segmentu harmonizacije posvetiti enako, če ne celo večjo pozornost, ko

zakonodajnim aktivnostim.44

Dosedanje izkušnje kažejo, da so sodišča držav članic pogosto prezrla prilagajanje svoje

prakse novemu pravnemu režimu. To je nedvomno problem, ki deli in bo še dalje delil

pravno stroko v evropskih državah.

44 O omenjenemu problemu je Komisija EU razglabljala v večjem številu svojih dokumentov. V

Communication from the Commission to the European Parliament and the Council: On contract law (COM (2001) 398 final) navaja, da »evropski zakonodajalec mora zagotoviti konsistentnost tako pri ustvarjanju zakonodaje kot pri njeni implementaciji in uporabi s strani držav članic. Ukrepi, sprejeti s strani EU morajo biti konsistentni med seboj in interpretirani z istimi učinki v vseh državah članicah.« Več o tem: Communication from the Commission to the European Parliament and the Council: On contract law (COM (2001) 398 final).


Globino omenjenega problema slikovito opisuje naslednji citat:

»Pravo katere koli države je kot jezik nekega naroda, del njegove kulturne dediščine. Je

eden od elementov nacionalne identitete. Zato, v kolikor ne želimo izkoreniniti pravne

tradicije ustvarjene skozi stoletja, moramo biti previdni da ohranimo tiste segmente

nacionalnega prava , ki so posebnega pomena za skupnost, v kateri je takšno pravo nastalo

in se uporabljalo. V kolikor se ne želimo odreči nacionalni identiteti in sprejeti

svetovljanske pravne vrednote, je potrebno harmonizacijo prava izvesti le v segmentu, kjer

so ogrožene skupne vrednote in specifične potrebe vseh držav članic Skupnosti. Cilj

procesa evropske integracije je uresničevanje ekonomske, politične in pravne enotnosti. Le

ta ne sme nujno iti tako daleč, da povzroči odpravo vseh razlik, vključno s zasebnim

pravom držav članic, zlasti v tistem segmentu, ki odraža kulturno in pravno identiteto vsake

države članice.«45

45 De Boer, The Relationship Between Uniform Substantive Law and Private International Law, v A.

Hartkamp, Towards a European Civil Code, 1994.


5. PODROČJE HARMONIZACIJE POGODBENEGA PRAVA V EU

Dela na usklajevanju pogodbenega v EU že od samega začetka potekajo v več smereh. Prvo

področje, ki je bilo vključeno v proces harmonizacije pogodbenega prava je bilo področje

varstva potrošnikov (consumer acquis46). To področje je bilo zaznamovano z intenzivno

zakonodajno aktivnostjo in sprejetjem velikega števila pravnih aktov v zadnjih dvajsetih

letih47.

Vzporedno s procesom usklajevanja prava varstva potrošnikov, poteka harmonizacija tudi

na drugih področjih pogodbenega prava. Gre za različne vidike in vprašanja pogodbenega

prava (plačila v poslovnih transakcijah, trgovsko zastopanje, odgovornost za napako,

elektronsko poslovanje, elektronski podpisi, zavarovalno pravo in ostalo).

Tuja doktrina navedeno pravno materijo označuje z izrazom non-consumer acquis. Ta

pravna kvalifikacija očitno ne more veljati za dovolj natančno ali ustrezno za označbo te

pravne materije, ampak glede na to, da ne obstaja drug primeren izraz, ki bi jasneje in

precizneje določil predmet harmonizacije pogodbenega prava, se bo v diplomskem delu

uporabila ta terminologija, z upoštevanjem, da omenjena pravna kvalifikacija ni najboljša

rešitev.

46 Fr. acquis communautaire, okr. acquis; pravni red EU (http://evroterm.gov.si/). 47 Prim. N. Reich, A Common Frame Reference - Ghost or host for integration, Zentrum für Europäische

Rechtspolitik an der Universität Bremen, 2006.


5.1. Harmonizacija prava varstva potrošnikov – Consumer Acquis

Varstvu potrošnikov danes pripada osrednje mesto med pravnimi področji pogodbenega

prava, ki so vključeni v proces harmonizacije.

Prve uradne razprave na temo harmonizacije pogodbenega prava V EU povezane s

potrošniki, potekajo že od začetka 70ih let prejšnjega stoletja in celo prej48. Na Vrhu v

Parizu, leta 1972, so se predsedniki držav in vlad evropskih držav dogovorili, da je

potrebno pravno delovati v segmentu urejanja materija varstva potrošnikov, z ugotovitvijo,

da bo regulacija prava potrošnikov na ravni EU bila neposredna spodbuda trgovini in

boljšemu delovanju notranjega trga.

Temu je aprila 1975 sledil tudi prvi uradni dokument EU z naslovom "Okvirni program

za varstvo potrošnikov in informacijsko politiko (“Preliminary programme for a consumer

protection and information policy”49), ki je postal temelj prihodnjega evropskega aktivizma

na področju varstva potrošnikov.

V njem se, kot tudi v aktih, ki so sledili50, potrošnikom zagotavljajo naslednje pravice: 1.

pravica do varstva zdravja in varnosti, 2. pravico do varstva ekonomskih interesov, 3.

pravica do odškodnine, 4. pravica do izobraževanja in informiranosti, 5. pravica do

združevanja51.

48 Dokumenti EU navajajo leto 1962, kot leto ustanovitve Odbora za vprašanja potrošnikov (Committee for

Consumer Questions), ki je prednik vseh današnih teles EU, ki se ukvarjajo s področjem varstva potrošnikov. Prim. Consumer protection and information policy, Second report, Commission of the European Communities, 1979.

49 Prim. Draft Action Programme of the European Communities with regard to Consumers, Commission of the European Communities, Brussels, COM (79) 336 final, 1979.

50 Do danes je EU sprejel niz strategij, ki definirajo pravni okvir politike EU, ki se nanašajo na področje varstva potrošnikov. Začenši z omenjenim Preliminarnim programom za varstvo potrošnikov iz leta 1975 pa do danes so bili sprejeti programi za sledeča obdobja: za obdobje 1981-1986., za obdobje 1990-1993., za obdobje 1993-1995., za obdobje 1996-1998., za obdobje 1999-2001., za obdobje 2002-2006. Zadnji program je bil sprejet za obdobje od 2007 do 2013. na temelju odločbe 1926/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta.

51 Prim. Draft Action Programme of the European Communities with regard to Consumers, Commission of the European Communities, Brussels, COM (79) 336 final, 1979.


Čeprav se v slednjem in ostalih dokumentih EU izraža jasen namen delovanja EU na

področju zakonodaje o varstvu potrošnikov, formalne predpostavke za sprejetje konkretnih

ukrepov harmonizacije pogodbenega prava na področju varstva potrošnikov niso bile v

celoti izpolnjene, dokler v pogodbo iz Maastrichta ni bil vključen člen 153, ki daje

legitimnost organom EU, da sprejmejo ukrepe usklajevanja pogodbenega prava, ki se

nanaša prav na področje prava potrošnikov.52

Prva direktiva EU, ki se nanaša na vprašanja varstva potrošnikov je bila sprejeta leta 1985,

t.i. Doorstep Selling53, ki je urejevala vprašanja sklepanja pogodb med potrošnikom in

prodajalcem, sklenjenih izven poslovnih prostorov prodajalca ali prebivališča potrošnika

(Direktiva 85/577/EGS za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih

prostorov).

S to direktivo je bila kot standard harmonizacije sprejeta in uvedena minimalna raven

usklajevanja, ki se pa danes prikazuje kot zgrešen oziroma napačen pristop. Temu je še

sledilo sprejetje velikega števila drugih direktiv.

Gre za naslednje dokumente:

• Direktiva 97/7/ES o varstvu potrošnikov glede sklepanja pogodb pri prodaji na daljavo - Distance

Selling54

• Direktiva 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah – Unfair Contract Terms

Directive55

• Direktiva 97/47/ES o časovnem zakupu nepremičnin - Timeshare Directive 56

52 Varstvo potrošnikov je bilo uvrščeno v Pogodbo o Evropski Uniji kot posebna politika EU šele

Maastrichtsko pogodbo. Do takrat se je pravo varstva potrošnikov razvijalo brez izrecne pogodbene pristojnosti, kot del projekta ustvarjanja notranjega trga. Temelj zakonodaje na tem področju je do sprejetja Maastrichtske pogodbe predstavljal Preliminary programme for a consumer protection and information policy.

53 Directive 85/577/EEC to protect the consumer in respect of contracts negotiated away from business premises.

54 Directive 97/7/EC of the European Parliament and of the Council on the protection of consumers in respect of distance contracts.

55 Directive 93/13/EEC on unfair terms in consumer contracts. 56 Directive 94/47/EC of the European Parliament and of the Council on the protection of purchaser in

respect of certain aspects of contracts relating to the purchase of the right to use immovable properties on a timeshare basis.


• Direktiva 90/314/EGC o paketnih potovanjih, paketnih počitnicah in paketnih izletih - Package

Travel Directive57

• Direktiva Sveta 87/102/EGS o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s

potrošniškimi krediti - Consumer Credit Directive58

• Direktiva, 99/44/ES o določenih vidikih prodaje blaga za široko potrošnjo in s tem povezanih

garancijah - Sale of Consumer Goods and Associated Guarantees Directive59

• Direktiva 98/6/ES o varstvu potrošnikov pri označevanju cen potrošnikom ponujenih proizvodov -

Unit Price Directive60

• Direktiva 98/27/ES o opustitvenih tožbah zaradi varstva interesov potrošnikov - Injunction

Directive61

• Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/65/ES z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih

storitev potrošnikom na daljavo - Distance Marketing of Financial Services Directive62

• Direktiva 2005/29/EC o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na

notranjem trgu - Unfair Commercial Practice Directive63

Zadnji dve navedeni direktivi, za razliko od vseh prejšnjih, določata obvezo maksimalne

harmonizacije. To pomeni, da države članice ne morejo več po svoji volji določati višje,

strožje ali drugačne standarde varstva od tistih, ki jih določa direktiva.

Ti dve najnovejši direktivi oznanjajo novo poglavje usklajevanja pogodbenega prava na

področju varstva potrošnikov in posledica je dolgo časa napovedan preobrat uradne politike

EU glede stopnje in ravni harmonizacije pogodbenega prava. Omenjeni direktivi odražata

težnjo po doseganju večje ravni poenotenja potrošniških pravic na ravni EU.

57 Directive 90/314/EEC on package travel, package holidays and package tours. 58 Directive 87/102/EEC on the approximation of the laws, regulations and administrative

provisions of the Member States concerning consumer credit. 59 Directive 99/44/EC on certain aspects of the sale of consumer goods and associated guarantees. 60 Directive 98/67/EC on consumer protection in the indication of prices of product offered

to consumers. 61 Directive 98/27/EC on Injuctions for the protection of consumers interests. 62 Directive 2002/65 of the European Parliament and of the Council concerning the distance

marketing of consumer financial services. 63 Directive 2005/29/EC concerning unfair business-to-consumer commercial practices in the internal

market.


Vendar pa v ozadju tega pristopa ležijo morda tudi nekatere druge težnje. Natančneje,

popolna harmonizacija pogodbenega prava, ki velja za potrošnike, je morda le prvi korak h

končnemu rezultatu, tj. poenotenje celotnega področja pogodbenega prava v EU.

Zagotovo je odpor proti popolni harmonizaciji pogodbenega prava bistveno manjši, ko gre

za tisti del pogodbenega prava, ki se nanaša na vprašanje varstva potrošnikov. Skoraj ne

obstajajo nasprotniki pristopa, ki zagovarja potrebo po usklajeni in poenoteni ravni pravni

zaščite potrošnikov po vsej Skupnosti. Enaka raven pravne zaščite potrošnikov pomeni bolj

intenzivno trgovino po vsej Skupnosti, uklanjanje strahov in dvomov, ki jih potrošniki

imajo zaradi nepoznavanja pravic, ki jim pripadajo na tržišču drugih članic Skupnosti, kar

jih odvrača od nakupa blaga in storitev na trgu drugih držav članic. Zato vsaka država v

poenotenju potrošniškega prava v tem poteku dogodkov vidi svojo gospodarsko priložnost.

V tem smislu so pozitivni gospodarski učinki, ki jih lahko pričakujemo od usklajevanja

potrošniškega prava, nesporni. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da so napori

poenotenja potrošniškega prava na ravni EU mogoče le politična igra, ki bo služila cilju

usklajevanja celotne materije pogodbenega prava.

Ko se pokaže, da je popolna harmonizacija možna v enem segmentu pogodbenega prava, je

lahko to močan argument in favorem nadaljnjega procesa harmonizacije pogodbenega

prava.

Čeprav uradna politika EU za zdaj zanika takšne namere in trditve ter pušča odprte vse

možnosti (in to so: 1. popolnoma ustaviti proces harmonizacije pogodbenega prava in

prepustit tržnim silnicam proces gospodarske integracije, 2. vzpodbujati in podpirati

pristop, ki bi temeljil na ustvarjanju in sprejemanju pravno neobvezujočih pravil, kot so

Landova načela, 3. revidirati in izboljšati obstoječa pravila, da bi se odpravila pravna

nesoglasja in nasprotja, 4. sprejeti novo pogodbeno zakonodajo EU, ki bi po svoji naravi

bila kogentna, spreminjanje dosedanjega pristopa, za kar je potrebno spremeniti

metodologijo in instrumente harmonizacije, ter namesto z direktivami izvajati proces


harmonizacije z uredbami (regulations)64). Jasno je, da so nekatere od predstavljenih

možnosti absurdne, vendar je proces usklajevanja že tako v teku, da se stvari ne more

obrniti nazaj ali pa preprosto ustaviti.

To bi po eni strani pomenilo poraz evropske administracije na tem načrtu, a po drugi strani,

nas globalizacija in pogoji poslovanja na svetovnem trgu prisiljujejo, da premagamo

obstoječe razlike in delujemo skupno.

Resničnost teh trditev potrjuje dokument Komisije, objavljen leta 2004 pod imenom

Evropsko pogodbeno pravo in sprememba pravnega reda Skupnosti: pot naprej (European

Contract Law and the Revision of the Acquis: The Way Forward)65.

V tem dokumentu Komisija predvideva nadaljevanje procesa harmonizacije pogodbenega

prava in ločevanje materije pogodbenega prava (ki je do sedaj že bila vključena v proces

harmonizacije), v dva dela.

Iz dosedanje usklajene snovi pogodbenega prava, bi se morala izdvojiti celotna materija

varstva potrošnikov, ki bi ob potrebni reviziji bila združena in objavljena v enotnem aktu-

Uredbi o evropskem pogodbenem pravu potrošnikov (European Consumer Contract Law

Regulation)66.

Glede na to, da je pravo varstva potrošnikov v zadnjih dveh desetletjih močno napredovalo

ter se izoblikovalo, Komisija EU meni, da je dozorel čas za ločitev materije varstva

potrošnikov od ostalega dela pogodbenega prava ter priznavanje varstvu potrošnikov ločeni

pravni status.

64 Communication from the Commission to the European Parliament and the Council: On Contract Law

(COM (2001) 398 final). 65 Communication from the Commission to the European Parliament and the Council: European Contract

Law and the revision of the acquis: the way forward (COM (2004) 651 final). 66 Prim. N. Reich, Protection of Consumers' Economic Interests by EC Contract Law - Some Follow-up

Remarks; The Sidney Law Review, vol 28, Faculty of Law, University of Sidney, Sidney, 2006, str. 37.


Drugi del materije mora zajemati ostala pravna področja pogodbenega prava, ki so do sedaj

bila vključena v proces harmonizacije, pri čemer so dejansko odprte vse možnosti v zvezi z

nadaljnjim postopkom usklajevanja.

5.2. Harmonizacija ostalih področij pogodbenega prava – non-consumer acquis

Za razliko od pogodbenega prava, ki se nanaša na varstvo potrošnikov in kjer bolj ali manj

obstaja konsenz o nujnosti in potrebni harmonizacije zakonodaje, je stanje bistveno

drugačno, ko gre za potrebo in cilj uskladitve splošnega pogodbenega prava.

V prejšnjem delu predstavitve je bilo omenjeno, da obstajajo dve struji, ki se med seboj

znatno razlikujejo glede na potrebe in mogoče stopnjo harmonizacije pogodbenega prava

na ravni EU.

Tako obstaja smer, ki podpira in spodbuja potrebo po polni harmonizaciji pogodbenega

prava ob argumentaciji, da je to pot, po kateri bi dosegli popolno integracijo trga evropskih

držav.

Nasprotniki takšnega stališča poudarjajo, da se popolno harmonizacijo pogodbenega prava

v celoti nemogoče izvesti. Poudarjajo, da je sprejetje Evropskega civilnega zakonika

nerealen cilj ter da je trgovina na enotnem trgu do sedaj potekala brez težav, da obstajajo

mednarodno priznani instrumenti, kot je Rimska konvencija o uporabi prava pri

pogodbenih obligacijskih razmerjih67 ali UNIDROIT-ovi principi in načela mednarodnih

trgovskih pogodb68 in drugi, ki se kot nadnacionalni pravni instrumenti izogibajo uporabi

67 Rome Convention on the laws Applicable to Contractual obligations of 19 June 1980. 68 UNIDROIT Principles of International Commercial Contracts.


nacionalne zakonodaje držav članic in preprečujejo nastanek sporov, nastalih zaradi razlik v

pravnih sistemih.

V želji po izognitvi strogi podpori eni od obeh struj, ker zagovarjanje ali nasprotovanje

harmonizaciji pogodbenega prava ni cilj tega tematskega sklopa diplomskega dela, se bo v

nadaljevanju poskušalo objektivno prikazati dosedanji napredek harmonizacije

pogodbenega prava v EU, predstaviti načrt in realne opcije procesa v bližnji prihodnosti. Iz

slednjega izvira tudi drznejše vprašanje- ali je sprejetje Evropskega civilnega zakonika

realno pričakovan rezultat procesa usklajevanja prava ali je reč le o neutemeljenih željah po

premostitvi morda nepremostljivih pravnih razlik?

Do sedaj je razvidno, da se je kljub vsem očitkom izvajanju harmonizacije, za katere ni

možno zanikati, da so pogosto točni in pravno utemeljeni, le ta izvajala, sicer ne v obsegu

in intenzivnosti, s katero se je odvijalo usklajevanje področja varstva potrošnikov, vendar je

razvidno, da je tam, kjer je obstajal skupni interes in skupna potreba po poenotenju prava,

do tega tudi prišlo.

V proces harmonizacije občega pogodbenega prava so prvotno bila vključena tista pravna

področja, ki so »nova« in kjer domača zakonodaja še ni sprejeta oziroma je šele sprejeta,

zato se še pravna praksa na tem področju ni v znatni meri izoblikovala.

Kot primer se lahko navede področje elektronskega poslovanja, elektronskega plačevanja in

elektronskega podpisa. Gre za nov način poslovanja, ki je neodvisen od državnih meja, zato

je bilo lahko doseči soglasje o sprejemu splošnih in skupnih določb.

Pričakovanja evropske administracije v smislu usklajevanja pogodbenega prava vključuje

predvsem »nova« in pravno neregulirana področja pogodbenega prava.


To potrjujejo dosedanje aktivnosti. Tu je pregled nekaterih najpomembnejših direktiv:

• Direktiva 86/653/EGS o usklajevanju zakonodaje držav članic o samozaposlenih

trgovskih zastopnikih69

• Direktiva 2000/31/ES o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe,

zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu - Direktiva o elektronskem

poslovanju70

• Direktiva 1999/93/ES o okviru Skupnosti za elektronski podpis71

• Direktiva 2000/35/ES o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih72

• Direktiva 2002/92/ES o zavarovalnem posredovanju73

• Direktiva 2002/83/ES o življenjskem zavarovanju74

• Direktiva 2006/123/ES o storitvah na notranjem trgu75

• Direktiva 2007/64/ES o plačilnih storitvah na notranjem trgu76

• Direktiva 85/374/EGS o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v

zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako77

69 Directive 86/653/EEC on the coordination of the laws of the Member States relating to self-employed

commercial agents. 70 Directive 2000/31/EC on certain legal aspects of information society service, in particular electronic

commerce, in the Internal Market. 71 Directive 1999/93/EC on a Community framework for electronic signatures. 72 Directive 2000/35/EC on combating late payment in commercial transactions. 73 Directive 2002/92/EC on Insurance Mediation. 74 Directive 2002/83/EC concerning Life Assurance. 75 Directive 2006/123/EC on Services in the Internal. 76 Directive 2007/64/EC on Payment Service in the Internal Market, ki je zamenjala direktivo o čezmejnih

nakazilih Directive 97/5/EC of the European Parliament and Council on Cross-border Credit Transfer. 77 Council Directive 85/374/EEC on the approximation of the laws, regulations and administrative

provisions of the Member states concerning liability for defective products.


Urejene po področju, ki ga urejajo, so navedene še druge direktive, ki regulirajo naslednja

pravna področja:

1. bančništvo, finančni trgi in sistem plačevanja,78

2. elektronsko poslovanje,79

3. trgovsko zastopanje,80

4. odgovornost za napako,81

5. zavarovalništvo,82

6. pravo intelektualne lastnine.83

Navedene direktive ne omogočajo sistematičnega koncepta urejanja materije pogodbenega

prava, zlasti njegovega splošnega dela, temveč samo nekatere posamezne segmente.

Ocenjuje se, da direktive predstavljajo ad hoc odgovore na posamezne probleme, ki se

pojavljajo v zvezi s sklenitvijo pogodb in potekom poslovanja na notranjem trgu.

Tam, kjer je bil problem trgovine na notranjem trgu posebej izražen ali znaten ali se je

slednje pojavljalo določeno obdobje, se je nastala problematika reševala s sprejemom

direktiv, ki so bile ozko osredotočene na problematično vprašanje ali pravno področje.

Medtem pa na področju splošnega pogodbenega prava v EU obstaja pomemben in celovit

prispevek akademske skupnosti, ki v svojih delih, sistematično pristopa k problemu 78 Directive 2000/35/EC on combating late payment in commercial transactions ; Directive 2007/64/EC on

Payment Service in the Internal Market; Directive 98/26/EC on settlement finality in payment and securities settlement system; Directive 80/390/EEC on co-ordinating the requirements for the drawing up, scrutiny and distribution of the listing particulars to be published for the admission of securities to offi cial stock exchange listing.

79 Directive 2000/31/EC on the European Parliament and Council on certain legal aspects of information society service, in particular electronic commerce, in the Internal Market; Directive 1999/93/EC on a Community framework for electronic signatures.

80 Directive 86/653/EEC on the coordination of the laws of the Member States relating to self-employed commercial agents.

81 Directive 85/374/EEC on the approximation of the laws, regulations and administrative provisions of the Member states concerning liability for defective products.

82 Directive 2002/92/EC on Insurance Mediation; Directive 2002/83/EC concerning Life Assurance; Directive 92/49/EEC on the co-ordination of laws, regulations and administrative provisions relating to direct insurance other than life insurance and amending Directive 73/239/EEC.

83 Directive 92/100/EEC on rental right and lending right and on certain rights related to copyright in the field of intelectual property; Directive 93/98/EEC on harmonizing the term of protection of copyright and certain related rights; Directive 91/250/EEC on the legal protection of computer programs.


reguliranja obravnavane materije. Med slednjimi so posebnega pomena t.i. Landova načela

pogodbenega prava in Common Frame of Reference84, ki pa je še vedno v fazi izdelave.

Obstajajo še drugi, kot so Code Européen des Contracts, ki ga je pripravila Academy of

European Private Lawyers pri Univerzi Pavia oziroma t.i. Gandolfijeva skupina, imenovana

po svojem najvidnejšem predstavniku profesorju Guiseppeu Gandolfiju85.

Prav tako je potrebno omeniti še vsaj dve manjši akademski iniciativi, ki trenutno potekajo

s ciljem utrjevanja skupnih načel pogodbenega prava. To so t.i. Trento skupina, ki izvaja

projekt pod nazivom »The Common Core of Private Law in Europe« na Univerzi v Trentu

in Tilbourg skupina iz Univerze v Tilbourgu, ki je pripravila načela evropskega

odškodninskega prava (European Principles of Tort Law).86

Poleg poenotenja na področju zasebnega prava je EU aktivna tudi na drugih področjih

oziroma bi lahko govorili kar o javnem pravu. Tako je med področju poenotenja aktualno

zlasti upravni in kazensko pravo. Upravno tako posega na področja prava okolja, uradniško

pravo, področje zdravja, kulture, izobraževanja, urejanje prostora, nekatera vprašanja

povezana z gospodarstvom, prav tako ureja policijsko pravo, pravo tujcev in pravne norme

glede azila.87

84 Več o projektu za pripravo Common Frame of Reference glej:

http://ec.europa.eu/consumers/cons_int/safe_shop/fair_bus_pract/cont_law/index_en.htm; in C. von Bar, Working Together Toward a Common Frame of Reference, Juridica International, št. 10, 2005., str. 17 - 26.

85 Medtem ko Landova načela obsegajo pravna pravila germanskega pravnega kroga, pripada Gandolfijeva skupina romanski, natančneje francosko-italijanski pravni tradiciji. Prim. B. Periñán, A Romanistic Approach on Unified European Private Law, Roman Legal Tradition, vol. 1, 2002, str. 105.

86 Prim. V. Trstenjak. Evropski civilni zakonik-možnost, nujnost ali utopija?, Pravnik, Ljubljana, let. 56 2001, str. 688.

87 Ibidem, str, 695.


6. NAČELA EVROPSKEGA POGODBENEGA PRAVA - LANDOVA NAČELA

6.1. Nastanek in razvoj Landovih načel

Landova načela pogodbenega prava predstavljajo najcelovitejši akademski doprinos k

harmonizaciji pogodbenega prava EU.

Dela na izdelavi tako obsežnega projekta so se začela na začetku osemdesetih let,

natančneje leta 1982 (kar je bistveno prej, kot se je začel proces harmonizacije

pogodbenega prava v EU), kot rezultat osebne iniciative znanstvenikov, profesorjev in

pravnikov, ki se ukvarjajo s zasebnim pravom, zbrani pod okriljem začetnika ideje o

sprejetju omenjenih načel, profesorja Olea Landa.

Profesor Ole Lando in skupina enako mislečih strokovnjakov razvijajo tezo o potrebi in

nujnosti utrjevanja skupnih načel pogodbenega prava, značilnih za večje število evropskih

držav. Na podlagi te ideje, leži prepričanje, da kljub razlikam, ki karakterizirajo zasebno

pravo evropskih držav, obstaja tudi skupno jedro, ki ga je mogoče izluščiti in definirati in bi

lahko služila kot podlaga za izdelavo Evropskega civilnega zakonika.

Ta ideja predstavlja zelo napredno pravno miselnost, še posebej če upoštevamo čas, v

katerem je nastala in se razvijala. Čeprav so že prej obstajali poskusi in projekti s ciljem

definiranja skupnih in sorodnih načel, raznih segmentov kognitivnega prava, različnih

držav članic88, vendar niti eden ni bil konkretiziran v obsegu in na način, kot je bilo to

storjeno v PECL.

88 Profesor Rudolf Schlesinger je že leta 1968 objavil rezultate študije Formation of Contracts: A Study on

the Common Core of Legal Systems, kjer je iskal podobnosti v zakonodajah evropskih držav pri sklepanju in izvrševanju pogodb. Več o tem: M. Bussani,U. Mattei, The Common Core of European Private Law, Kluwer Law International, The Hague,2003.


Izdelava PECL je trajala 21 let. Leta 1995 je bil objavljen prvi del Načel evropskega

pogodbenega prava. Le ta vsebuje splošne določbe, določbe o izpolnitvi obveznosti, o

neizpolnitvi pogodbe (kršitev pogodbe) ter sankcije zaradi neizpolnitve pogodbe89.

Leta 2000 je bil objavljen drugi del PECL. Ta vsebuje pravila o nastanku, veljavnosti,

razlagi in vsebini pogodbe, pravila o zastopanju ter revidirano verzijo določb prvega dela

PECL, kar je za posledico imelo novo oštevilčenje členov90.

Tretji in hkrati zadnji del PECL je bil kon�

Documents

ADRIJAN ŽUŽI Ć - COnnecting REpositories · 2017. 11. 27. · okvirja za pogodbeno pravo ter Osnutka skupnega referen čnega okvirja, ki ga je kot svojevrstnega naslednika »Landovih