UNIVERZA V MARIBORU

Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnost

EVANGELIČANSKA CERKVENA OBČINA MARIBOR

500 LET REFORMACIJE

Zbornik povzetkov

Uredil Marko Jesenšek

Maribor, 9.–10. 11. 2017

2

Častni odbor simpozija

Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije, predsednik Častnega odbora simpozija

Akad. prof. dr. Tadej Bajd, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti

Prof. dr. Igor Tičar, rektor, Univerza v Mariboru

Prof. dr. Vladimir Bumbaširević, rektor, Univerza v Beogradu

Prof. dr. Božidar Kante, dekan, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru

Mag. Geza Filo, škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji

Mag. Geza Erniša, častni škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki

Sloveniji

Zasl. red. prof. dr. Marko Kerševan, Univerza v Ljubljani

Organizacijski in programski odbor simpozija

Prof. dr. Marko Jesenšek, izred. član SAZU, prorektor, Univerza v Mariboru, predsednik

Organizacijskega odbora simpozija

Prof. dr. Irena Breznik Stramljič, prodekanka, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru

Prof. dr. Jožica Čeh, predstojnica, Oddelek za slovanske jezike in književnosti, Filozofska

fakulteta, Univerza v Mariboru

Izred. prof. dr. Jonatan Vinkler, Fakulteta za Humanistične študije, Univerza na Primorskem

Prof. dr. Alojz Jembrih, Univerzitetni center za protestantsko teologijo Matija Vlačić Ilirik,

Univerza v Zagrebu

Prof. dr. Ljiljana Marković, dekanka, Filološka fakulteta, Univerza v Beogradu

Prof. dr. Maja Đukanović, Filološka fakulteta, Univerza v Beogradu

Prof. dr. Vesna Polovina, Filološka fakulteta, Univerza v Beogradu

Mag. Violeta Vladimira Mesarič, slovenska evangeličanska duhovnica, namestnica

vojaškega vikarja v Slovenski vojski

Mladen Kraljić, pomočnik glavnega tajnika Univerze v Mariboru, Oddelek za mednarodno

sodelovanje

3

PROGRAM

Četrtek, 9. 11. 2017 Velika dvorana UM

9.00–9.30 Prihod udeležencev

9.30–10.00 Otvoritev simpozija, pozdravni govori, glasbeni program

10.00–10.15 Marko Kerševan: Lutrov/reformatorski »kopernikanski obrat« v

teologij in habitus »modernega človeka«

10.15–10.30 Teodor Domej: Verska in jezikovna raznolikost in (ne)strpnost v 18.

stoletju – Ziljski protestanti na prehodu iz »ilegale« v tolerančno

obdobje

10.30–10.45 Irena Bogoczova, Jana Raclavská, Jiří Muryc: Reformacja na Śląsku

Cieszyńskim w kontekście miejscowej sytuacji

10.45–11.00 Geza Erniša: Beseda in zakramenti v reformatorični Lutrovi teoligiji

11.00–11.15 Martina Orožen: Husitsko gibanje na Češkem – predstopnja evropske

reformacije

11.30–11.45 Odmor

Sekcija A Dvorana Borisa Podrecce

11.45–12.00 Gerhard Neweklowsky: Jezik hrvaških pesmaric 1609 in 1611

12.00–12.15 Alojzij Jembrih: Urach – južnoslavenski prevoditeljski i izdavački

projekt u doba reformacije

12.15–12.30 Irena Špadijer: Reformacija i Sveta Gora – jedno svedočanstvo

12.30–12.45 Blanka Bošnjak: Trubarjeva pridižna besedila v kontekstu

protestantizma

12.45–13.00 Karel Gržan: 95 tez v sleherni čas

13.00–13.15 Zlata Šundalić: O propovijedima iz Postille (1568) Antuna Dalmatina

i Stipana Konzula

13.15–13.30 Alenka Jelovšek: Poimenovanja Turkov in muslimanov pri Trubarju in

drugih protestantskih piscih

Sekcija B Dvorana Univerzitetna galerija

11.45–12.00 Miran Štuhec: Literarna veda in Primož Trubar

12.00–12.15 Jožica Čeh: Podoba reformacije v slovenskem pripovedništvu na

prelomu iz 19. v 20. stoletje

12.15–12.30 Silvija Borovnik: Reformacija v zgodovinskem romanu Ilke Vašte

Gričarji

12.30–12.45 Alenka Jensterle Doležal: Podobe protestantizma v slovenski

književnosti – zgodovinska dela Ivana Tavčarja

12.45–13.00 Janja Vollmaier Lubej: Protestantska misel v literarnem delu Vinka

Ošlaka

13.15–14.30 Kosilo za udeležence simpozija – Trstenjakova dvorana, UM

4

Sekcija A Dvorana Borisa Podrecce

14.30–14.45 Marija Bajzek: Pogledi Madžarov na reformacijo v Prekmurju

14.45–15.00 Klaudija Sedar: Po sledeh prekmurske reformacije

15.00–15.15 György Rágyanszki: Martin Luter v prekmurski cerkveni književnosti

v prvi polovici 20. stoletja

15.15–15.30 Milena Blažič: Verski in pravljični motivi na panjskih končnicah

15.30–15.45 Libor Pavera: Na okraj české reformace

15.45–16.00 Emil Tokarz: Normiranje poljskega knjižnega jezika v času

protestantizma

Sekcija B Dvorana Univerzitetna galerija

14.30–14.45 Jonatan Vinkler: Ali je mogoče o Lutru pisati enako kot v preteklosti –

imaginarij Lutra in Trubarja skozi premene časa in historiografskih

paradigem

14.45–15.00 Ľubomír Batka: Slovo Božie a slovo človeka. Lutherova reformačná

teológia slova

15.00–15.15 Aleksander Erniša: Teologija Primoža Trubarja v odnosu do Martina

Lutra

15.15–15.30 Fanika Vrečko: Jezik kot posoda Duha pri Lutru in Trubarju

15.30–15.45 Gorazd Andrejč: Kritična samo-refleksija v protestantski misli

15.45–16.00 Razprava

16.00–16.15 Odmor

Sekcija A Dvorana Borisa Podrecce

16.15–16.30 Vlasta Kučiš: Die Lutherbibel im Zeichen der slowenischen

Übersetzung

16.30–16.45 Herta Maurer-Lausegger: Zum Protestantismus in Kärnten

16.45–17.00 Werner Drobesch: Die Klagenfurter Landschaftsschule als

geistig-kulturelles Zentrum des Kärntner Protestantismus

17.00–17.15 Violeta Vladimira Mesarič: Žensko duhovništvo

17.15–17.30 Jelena Kostić-Tomović, Branislav Ivanović: Martin Luther und die

Reformation in den Augen von Germanistikstudentinnen und -

studenten in Serbien

Sekcija B Dvorana Univerzitetna galerija

16.15–16.30 Sofija Bilandžija: Uticaji reformacije na jezik i pismenost u

Skandinaviji

16.30–16.45 Borko Kovačević: Multikulturni kontekst predavanja stranog jezika –

srbski jezik i uticaj reformacije

16.45–17.00 Natalija Panić Cerovski: Tragovi reformacije u savremenom srpskom

javnom diskursu

17.00–17.15 Vesna Polovina, Aleksandra Vraneš: Današnji lingvistički pogledi o

prevodima Biblije u vremenu reformacije

17.15–17.30 Razprava

19.00 Komorni zbor Hugo Wolf

Koncert v Evangeličanski cerkvi (Trubarjeva ulica 1)

5

Petek, 10. 11. 2017

Sekcija A Dvorana Borisa Podrecce

10.00–10.15 Matej Šekli: Odraz praslovanskega jata v jeziku prvih slovenskih knjig

iz leta 1550

10.15–10.30 Vanda Babič: Odsev Stjepana Konzula v vzhodnoslovaniziranih

izdajah hrvaških glagolskih besedil iz 17. in 18. stoletja

10.30–10.45 Irena Orel: Skladenjske razlike v katekizmih slovenskih in hrvaških

reformatorjev (Trubar 1550, Konzul 1564: pridiga De vocabulo fidei;

Krelj, Vlačić 1566: Otročja biblija)

10.45–11.00 Razprava

11.00–11.15 Odmor

11.15–11.30 Majda Merše: Vloga glagolov biti, dati, delati v glagolskem

besedotvorju in pomenskosti slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja

11.30–11.45 France Novak: Večpomenskost besed kot pomembna sestavina

delovanja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja

11.45–12.00 Andreja Legan Ravnikar: Neslovnični kvalifikatorji in kvalifikatorska

pojasnila v zgodovinskem slovarju knjižnega jezika 16. stoletja

Sekcija B Dvorana Univerzitetna galerija

9.45–10.00 Andreja Žele: Knjižni jezik zožiti na jezikovni standard – je to naš

aktualni domet?!

10.00–10.15 Igor Grdina: Trst, Bonomo in reformacija

10.15–10.30 Simona Pulko, Melita Zemljak Jontes: Reformacija v učnem gradivu

pri pouku slovenščine 10.30–10.45 Maja Đukanović: Reformacija na Slovenskem – obravnava pri pouku

slovenščine kot tujega jezika

10.45–11.00 Razprava

11.00–11.15 Odmor

11.15–11.30 Irena Breznik Stramljič: Funkcijska raznolikost obrazila -ec v

tvorjenkah iz Besedja slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja

11.30–11.45 Mihaela Koletnik: Narečne prvine v evangeličanskem Düševnem listu

11.45–12.00 Marko Jesenšek: Prekmurske protestantske pesmarice od Severja do

Kardoša

12.00–12.15 Razprava

12.30 Zaključek simpozija

12.30–14.00 Kosilo za udeležence simpozija – Trstenjakova dvorana

14.00–16.00 Voden ogled mesta (prijava do kosila)

6

KRITIČNA SAMO-REFLEKSIJA V PROTESTANTSKI MISLI Gorazd Andrejč, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za filozofijo, Koroška cesta 160,

SI 2000 Maribor, ga344@cam.ac.uk

Neizprosna usmerjenost h kritični refleksiji je kot ena vodilnih vrednot protestantizma rasla

postopoma in bolj ali manj nenačrtovano. Kot pojasni zgodovinar Alec Ryrie, je protestantsko

»vztrajanje na tem, da je vsa človeška avtoriteta začasna in nadomestljiva, in da je človeška

vest, ki jo omejujejo le Sveto Pismo in Sveti Duh, končni razsodnik v verskih zadevah,

pomenilo, da so protestanti, ki so poskušali nadzirati meje sprejemljive argumentacije, na

koncu vedno izgubili«. Usmerjenost k kritični refleksiji v protestantizmu je analizirana na dveh

ravneh: (1) v samo-kritičnem momentu znotraj protestantske teologije, npr. v doktrini »večne

reformacije« ter v Tillichovi interpretaciji »protestantskega načela« kot teološke kritike vseh

interpretacij (tudi lastne) v luči Nepogojenega; (2) v postopnem kulturnem in političnem

razvoju družbe v protestantskih deželah v smeri svobodnega, neoviranega raziskovanja,

svobode govora ter demokracije. Vrednota svobode, da mislimo odprto, kritično in oporekamo

kateri koli avtoriteti, ter povezana vrednota argumentirane razprave, po kateri je argumentirano

in odprto nestrinjanje sestavni del zdrave družbe, sta seveda že zdavnaj presegli cerkvene in

tudi kulturno-protestantske okvire – obe pa lahko bolje razumemo, če ju spoznamo (tudi) kot

dediščino protestantizma.

7

ODSEV STJEPANA KONZULA V VZHODNOSLOVANIZIRANIH

IZDAJAH HRVAŠKIH GLAGOLSKIH BESEDIL IZ 17. IN 18.

STOLETJA Vanda Babič, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko,

Aškerčeva 2, SI 1000 Ljubljana, vanda.babic@guest.arnes.si

Skupno izhodišče povezanosti protestantske glagolske tiskarne Stjepana Konzula v Urachu in

vzhodnoslovaniziranih hrvaških glagolskih besedil iz 17. in 18. stoletja zagotovo predstavlja

fond glagolskih tiskarskih znakov, ki je po ukazu cesarja Ferdinanda II. avgusta 1626

pripotoval iz Gradca (del tudi z Reke) v Rim in kot osnova poslužil vsem hrvaškim glagolskim

tiskom v tiskarni Congregatio de propaganda fide. V duhu, da je treba glagolske knjige natisniti

v živem, »univerzalnem« in za večino uporabnikov razumljivem jeziku, saj bi bile le tako

primerne za vse južne Slovane, morebiti pa bi lahko prodrle tudi na pravoslavni Vzhod, so v

Rimu hrvaškoglagolski nabor znakov želeli dopolniti z grafemi – ustrezniki značilnih cirilskih

grafemov, kot so jih v svoji tradiciji poznali v vzhodnoslovanski redakciji cerkvene slovanščine

14. n 15. stoletja, torej z ustrezniki za cirilski ¥ (јеry), (paličasti ï), è‡ (j), 2 (večji e – ustreznik

grške η), w (otъ – ustreznik grške ω), ù (stcsl. št oz. vslov. šč), ü (palatalni redukcijski vokal),

ú (velarni redukcijski vokal) in ý (jat). Pri usklajevanju glagolskega črkopisa s cirilskim je

rimskim tiskarjem (v manjši meri Rafaelu Levakoviću, bogato pa izdajatelju Mateju

Karamanu) poslužil prav Konzulov sistem oblikovanja značilnih grafemov z nadvrstičnimi

znaki (s titlo, ostrivcem in pikicami), npr. pri grafemih x/, l/, n/, e/, e‘ in N, s katerimi je

hrvaški protestantski izdajatelj bodisi zaznamoval izpust črk, številčno vrednost, mehkost ali

pa je z njimi ustvaril neodvisni znak za značilne hrvaškočakavske reflekse posameznih

praslovanskih glasov.

8

POGLEDI MADŽAROV NA REFORMACIJO V PREKMURJU Marija Bajzek Lukač, Univerza Loránda Eötvösa, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske

filologije, Múzeum krt. 4/D, HU 1088 Budap bajzek.maria@btk.elte.hu

Prekmurski protestantski pisatelji so v 18. stoletju na območju zahodne Madžarske ustvarjali

skupaj z madžarskimi in nemškimi evangeličani. Čas nastanka najpomembnejših del, vsebina,

sporočilo in besedilne vrste kažejo, da so bili med seboj tesno povezani, vsi pa tudi močno

navezani na nemške pietiste. Pogled madžarskih evangeličanov ter raziskovalcev na prispevek

prekmurskih sovernikov ni natančno raziskan, manj znan/raziskan je predvsem njihov odnos

do prekmurskih evangeličanov. Obravnavani madžarski avtorji so se pogosto sklicevali na

nepoznavanje prekmurščine, zato so težko temeljito analizirali prekmurske protestantske

avtorjev in njihova dela, oz. jih niso poznali – prispevali pa so dragocene podatke, ki so bili

pomemben vir za slovenske raziskovalce, čeprav so zaradi nepoznavanja slovenskega jezika in

razmer v teh delih tudi številne napačne ugotovitve, ali pa so prekmurski evangeličani in

njihovo delo, predvsem tiskane knjige) celo zamolčani. Zanimivo je, da so v madžarskem

okolju ostala skoraj brez odziva tudi dela prekmurskih raziskovalcev, ki so napisana v

madžarskem jeziku – analiza kaže, da razlogi za tako nepoznavanje/zavračanje prekmrskih

protestantskih piscev niso bili le jezikovni.

9

SLOVO BOŽIE A SLOVO ČLOVEKA. LUTHEROVA REFORMAČNÁ

TEOLÓGIA SLOVA Ľubomír Batka, Univerzita Komenského, Evanjelická bohoslovecká fakulta, Katedra systematickej

teológie, Bartókova 8, Sk 81102 Bratislava, batka@fevth.uniba.sk

V prednáške sa budeme venovať vzťahu Božieho zjavenia a Písma v Lutherovej teológii.

Prednášková, prekladateľská, editorská, katechetická práca reformátora sa točí okolo Biblie -

Luther bol v prvom rade exegéta Biblie. Z prehľadu jeho prác je jasné, že najviac energie

venoval výkladu Starej Zmluvy. Lutherov záujem o Bibliu nie je historický, či filologický.

Písmo je miestom zjavenia Božej vôle pre Boží vyvolený ľud. Reformácia prináša nové a jasné

vymedzenie obsahu zákona a evanjelia. Rozlišovanie zákona, ktorý obviňuje, usvedčuje a

odsudzuje hriešnika a evanjelia, ktoré dáva ospravedlnenie a život, tvorí základnú chrbtovú

kosť Lutherovej teológie a ovplyvnilo mnohých ďalších evanjelických teológov.

Druhý dôležitý moment v Lutherovej hermeneutike predstavuje jasné rozlíšenie medzi slovami

človeka a slovami Božími. Ide tu o otázku autority. Toto rozlíšenie má vážny dopad na biblickú

hermeneutiku, pretože tým pádom nemôže byť každé slovo Biblie vnímané na rovnakej úrovni

autority. Reformačná teológia učí diferencovať, pretože Lutherova hermeneutika presahuje

rámec princípu sola scriptura. Treba pochopiť kontext sola scriptura, pretože samé o sebe

vôbec nemusí znamenať reformačnú evanjelickú teológiu.

Cieľom Lutherovej hermeneutiky bolo priviesť na svetlo Kristove evanjelium, ako je

obsiahnuté v Písme svätom. Len ono dokáže byť tým efektívnym, činným a účinným

prostriedkom spásy človeka. Obnovujúca moc Ducha Svätého je spätá so zvesťou evanjelia.

10

UTICAJI REFORMACIJE NA JEZIK I PISMENOST U SKANDINAVIJI Sofija Bilandžija, Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Katedra za germanistiku,

Studentski trg 3, 11000 Beograd, sofija.bilandzija@fil.bg.ac.rs

Iako se smatraju sekularnim društvima, u Danskoj, Norveškoj i Švedskoj je luteranizam

neraskidivi deo verske, političke i kulturne tradicije ovih zemalja. U radu se osvetljavaju

osnovni politički i kulturološki preduslovi koji su doveli do uvođenja luteranizma u zemljama

Skandinavije, koji su ključni za razumevanje, na primer, toga zašto je reformacija u Danskoj i

Švedskoj ponikla i iz narodnih luteranskih pokreta, dok je u Norvešku uvedena „odozgo”, kao

rezultat politike danskog kralja Kristijana III, uz velike otpore duhovne elite.

Fokus izlaganja je na uticajima koje je reformacija imala na jezik i pismenost u celoj

Skandinaviji. Pod tim se podrazumevaju svakako prevodi Biblije na narodne jezike (u Danskoj

tzv. Biblija Kristijana III u periodu 1548–1550, u Švedskoj Biblija Gustava Vase 1526/1541),

nastali prema čuvenom Luterovom prevodu Biblije na nemački jezik, ali ne zanemarujući

značaj i drugih Luterovih spisa za školstvo i društvenu zajednicu uopšte, budući da je upravo

škola putem nastave maternjeg jezika imala zadatak da dopre do običnog stanovništva i

omogući pouku u verskom sadržaju. U ovom periodu se primećuju i značajne inicijative na

standardizaciji nacionalnih jezika, prvenstveno danskog i švedskog. U izlaganju se bavimo i

uticajem novih ideja na širenje procesa štampanja knjiga, kroz koje je centralizovana vlast

sprovodila i cenzuru, koja je u dansko-norveškoj kraljevini, između ostalog, bila omogućena i

činjenicom da je stanovništvo zapravo govorilo jednim jezikom. U radu se bavimo i uticajem

narodnih reformatora i narodnih crkvenih pokreta (npr. haugijanizma u Norveškoj) na važnost

obrazovanja i pismenosti među običnim stanovništvom.

11

VERSKI IN PRAVLJIČNI MOTIVI NA PANJSKIH KONČNICAH Milena Mileva Blažić, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Oddelek razredni pouk,

Kardeljeva ploščad 16, SI 1000 Ljubljana, milena.blazic@pef.uni-lj.si

Poslikave na panjskih končnicah so del avtohtone slovenske kulturne dediščine in ljudske

umetnosti. Začele so se pojavljati v 18. stoletju, razcvet so doživele v 19. stoletju, znanstveno

obravnavo v 20. stoletju. Nastajale so na slovenskem etničnem ozemlju (Goriška, Koroška,

Kranjska in Štajerska). Zbirko poslikanih panjskih končnic hrani Slovenski etnografski muzej

(754 panjskih končnic). Na poslikavah se pojavljajo zelo različni (zgodovinski) motivi, npr.

Arhimedova smrt, Fritedirk III. Pruski, Hudič vzame Napoleona, Pogodbeniki Svete Alianse,

Vladarski par idr. Zanimivi so motivi eksotičnih živali, npr. Kamela in slon, Lev, Lov na

severnega medveda, Lov na tigra idr. Nekateri motivi npr. za maj Personifikacija Pomladi,

1890 se navezuje na Botticellijevo Primavero (1482). Motivi se delijo na verske (stara in nova

zaveza, svetniki idr.), posvetne (čebelarski, lovski, vaški, vojaški, zgodovinski in živali),

fantastične (eksotični, pravljični, posmehljivi, smešenje krojačev/čevljarjev/žensk, živali v

človeški podobi) in druge motive. Pravljični motivi so: Boj z ogromno žabo, Boj z zmajem,

Godba pred peklom, Hudič in fanta pridejo k tericam, Hudičevska kozlovska vprega, Kmet

opehari hudiča: zgodba v šestih slikah, Kmetje tečejo hudiče, Kralj Matjaž, Pegam in

Lambergar in Zmaj. Motiv Lutra se pojavlja v zgodovinskih in fantastičnih motivih : Debeluh

vozi svoj trebuh, Hudiča vozita Lutra in njegovo ženo Katrco v pekel; Hudičevska kočija vozi

Lutra in njegovo ženo v pekel, Luter in Katrca se gostita, hudiča jima godeta; Luter in Katrca,

Luter in njegova žena se gostita; Martin Luter z ženo Katarino na vozu s posiljonom v podobi

vraga, ki jih vleče kozel. O motivu Lutra na panjskih končnicah so pisali S. Vurnik (1929), D.

Globočnik (2005), G. Giesemann, 2007, G. Makarovič in B. Rogelj Škafar (2015) idr. Zanimiv

je katalog razstave Bunte Bilder am Bienenhaus: Malerein aus Slowenien, 1987 (Munchen), v

katerem so obravnavali tri panjske končnice (Hudiča vozita Lutra in njegovo ženo Katrco v

pekel, Luter in Katrca se gostita, hudiča jima godeta in Martin Luter z ženo Katarino na vozu

s posiljonom v podobi vraga, ki jih vleče kozel). Panjske končnice so slovenski unikuum, v

poslikavah, ki so pripovedno strukturirane, se zrcali širši medkulturni prostor, verski, posvetni,

pravljični, satirični idr. motivi.

12

REFORMACJA NA ŚLĄSKU CIESZYŃSKIM W KONTEKŚCIE

MIEJSCOWEJ SYTUACJI JĘZYKOWEJ Irena Bogoczová, Jiří Muryc, Jana Raclavská, Ostravská univerzita, Filozofická fakulta, Katedra

slavistiky, Reální 5, CZ 701 03 Ostrava,

irena.bogoczova@osu.cz, jiri.muryc@.osu.cz, jana.raclavska@osu.cz

Śląsk Cieszyński to teren należący do 1918 r. do monarchii habsburskiej, a później do Polski i

Czechosłowacji. Znaczącym faktem, wpływającym na wiele sfer życia społecznego, było

zetknięcie się z ideami Marcina Lutra. Za początek reformacji na tym terenie uważa się rok

1539. Dopiero jednak umowa cesarza Józefa II z królem szwedzkim Karolem Gustawem

zawarta w 1706 r. pozwoliła na budowę 6 protestanckich kościołów łaski, włącznie z kościołem

w Cieszynie. Na dalszy rozwój ewangelickiego życia religijnego miał wpływ patent

tolerancyjny wydany w roku 1781. Zezwolił odprawianie publicznych nabożeństw

ewangelickich i zrównał prawa innowierców z katolikami. W latach 1923–1950 kościół

ewangelicki na Zaolziu niósł oficjalną nazwę Augsburski Kościół Ewangelicki na Wschodnim

Śląsku w Czechosłowacji, później przyjął nazwę Śląski Kościół Ewangelicki Augsburskiego

Wyznania. Po zmianach ustrojowych w 1995 r. kościół ten rozpadł się na dwa odłamy.

Kościół na Śląsku Cieszyńskim poprzez liturgię i modlitwę nauczył tutejszych mieszkańców

miłości do języka ojczystego, refleksji nad własną mową i jej znaczeniem w życiu człowieka.

Dbałość o język zrozumiały dla prostych ludzi była od dawna wyróżnikiem etosu kościoła

protestanckiego.

13

REFORMACIJA V ZGODOVINSKEM ROMANU ILKE VAŠTE

GRIČARJI Silvija Borovnik, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in

književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, silvija.borovnik@um.si

Pisateljica Ilka Vašte (1891–1967) je bila ena najplodovitejših slovenskih romanopisk.

Objavila je šestnajst knjig, med njimi deset obsežnih romanov na teme iz slovenske zgodovine.

V času socialnega realizma, pa tudi pozneje, sredi prevladujočih modernističnih smeri v

slovenski prozi, ki so edine veljale za moderne, je bila podcenjevana avtorica – pri bralcih je

bila priljubljena, v literarnih zgodovinah pa včasih ni bila niti omenjena. Gre za vprašanje, kje

se skrivajo razlogi za to. Zanimiv odgovor ponuja njen zgodovinski roman Gričarji (1956), ki

tematizira obdobje slovenske reformacije in protireformacije na Dolenjskem, pa tudi v širšem

slovenskem prostoru. Naslonjen na zgodovinske dogodke je oblikovan kot pripoved o

novomeški družini, o njenem vzponu in padcu. Delo sloni na številnih preverljivih

zgodovinskih virih, napisano pa je z velikim smislom za fabuliranje, tako da je zanimivo še

danes. Njegova funkcija ni le literarna, temveč tudi splošno izobraževalna. Članek ponuja

odgovor na vprašanje, zakaj ta roman nikoli ni bil ponatisnjen. Miran Hladnik (Slovenski

zgodovinski roman, 2009) je ugotovil, da literarna zgodovina in kritika nista dosledno in

natančno spremljali luteranske tematike v daljši pripovedni prozi – prisotno je bilo nazorsko

nelagodje ob tej občutljivi temi. Zdelo se je, da bi bilo katoliško skupnost strah morebitne

aktualizacije »heretične vsebine« kljub velikemu kulturnemu pomenu, ki ga je imel

protestantizem za Slovence. Ilka Vašte je napisala roman, ki zgledno sledi pravilom žanra

zgodovinskega romana. V njem je ob osebnih zgodbah nasnuta tudi družbeno-zgodovinska, v

kateri se kot ena izmed osrednjih razpleta tudi zgodba o Primožu Trubarju, nastajanju prvih

slovenskih knjig in nasilnem zatrtju reformacije. Ilka Vašte se je kot pripovedovalka postavila

na stran protestantov in pokazala, kako je nasilna katolizacija poslabšala kulturni položaj

Slovencev – za daljše obdobje je bilo prekinjeno tiskanje slovenskih knjig, slovensko

meščanstvo pa je prišlo pod nemški vpliv.

14

TRUBARJEVA PRIDIŽNA BESEDILA V KONTEKSTU

PROTESTANTIZMA Blanka Bošnjak, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in

književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, blanka.bosnjak@um.si

Pri Trubarjevem načrtu tiskov v protestantskem duhu je šlo prav gotovo za podmeno, da je

katekizem izhodiščno temeljno besedilo. Gre za knjigo verskih in nravnih resnic, zato je bila

namenjena za rabo bodisi v cerkvi bodisi zunaj nje. Med katekizemska besedila je bila v prvem

(iz leta 1550) in zadnjem Trubarjevem katekizmu iz leta 1575 umeščena tudi pridiga; v obeh

obravnavanih pridigah je v ospredju vprašanje vere. V prvem Katekizmu se pridiga nahaja

znotraj t. i. praktičnega dela in je samostojno Trubarjevo delo: Pridiga o besedi vera in o

navadah in čustvih, ki jih prava vera vzbudi v človeku, ob Kristusovih besedah: »O žena, velika

je tvoja vera«.

Zadnji Trubarjev katekizem iz leta 1575 velja za slovstveno izvirnega, teološko zanimivega in

je eno najbolj polemičnih Trubarjevih del. Naslovna stran nosi slovenski naslov Katehismus z

dvejma izlagama. Ena pridiga od starosti te prave inu krive vere, kerščovane, mašovane,

češčena tih svetnikov, od cerkovnih inu domačih božjih službi, iz S. Pisma, starih kronik inu

vučenikov vkupe zbrana. Ta mahina agenda, otročje molitve, skuzi Primoža Truberja. Zatem

sledi vzporedni nemški naslov (v prevodu): Katekizem z razlagama gospodov Brenza in

Vischerja, pridiga o izvoru in starosti prave in krive vere ter službe božje. Hišna tabla in mala

Agenda. Za pridigo sta zanimiva slovenski nagovor oziroma uvod (Lubi krščeniki!), ki poudarja

pravo luteransko vero in zavrača popačeno papeško, ter nemški predgovor oziroma posvetilo,

kjer gre med drugim za utemeljitev t. i. »dolge pridige« in izpostavitev jezuitske nevarnosti.

Za obema je še slovenski predgovor, ki je v večjem delu razlaga očenaša.

15

PODOBA REFORMACIJE V SLOVENSKEM PRIPOVEDNIŠTVU NA

PRELOMU IZ 19. V 20. STOLETJE Jožica Čeh Steger, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in

književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, jozica.ceh@um.si

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje je tema reformacije oziroma protestantizma pustila vidno sled

v slovenskem pripovedništvu. Pisatelji (Anton Koder, Ivan Tavčar, Miroslav Malovrh, Milan

Pugelj, Andrej Budal, Ivan Pregelj in drugi) so se prelomne dobe, ko smo Slovenci prvič

dokazali, da smo del evropske duhovne, intelektualne in kulturne identitete, lotevali iz različnih

razlogov. Opaziti je zanimanje za prelomno zgodovinsko obdobje sploh in za posamezne

nosilce protestantizma kakor tudi metaforično rabo burne zgodovinske dobe za ubeseditev

slovenskih ideoloških razprtij na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Tema slovenske reformacije je

pri posameznih pisateljih različno ubesedena, vendar kljub izjemnemu kulturnemu pomenu v

skladu z zmago rekatolizacije na slovenskih tleh in prepričanjem dela slovenske javnosti, da bi

zmaga reformacije pri nas privedla do izbrisa slovenstva, največkrat negativno ovrednotena,

predstavljena kot versko odpadništvo, krivoverstvo in podoba tujega. V prispevku je podoba

reformacije podrobneje osvetljena v pripovednih delih Ivana Tavčarja, Milana Puglja in Ivana

Preglja, ki tematizirajo rekatolizacijo, preganjanje, erotiko, versko gorečnost in vizije

protestantskih pridigarjev, razlike med protestantsko in katoliško veroizpovedjo, ostanke

protestantizma po odročnih krajih, zvestobo protestantski ideji, protestantizem kot tujo in krivo

vero, nemški izvor reformacije v povezavi z germanizacijo idr.

16

VERSKA IN JEZIKOVNA RAZNOLIKOST IN (NE)STRPNOST V 18.

STOLETJU – ZILJSKI (SKRIVNI) PROTESTANTI NA PREHODU IZ

»ILEGALE« V TOLERANČNO OBDOBJE Teodor Domej, Zentrumweg 14, A 9061 Celovec-Golovica, theodor@domej.at

Na večini koroškega ozemlja, kjer je živelo slovensko prebivalstvo, je katoliška reforma

zabrisala sledove slovenskega reformacijskega gibanja, le v okolici Podkloštra (Arnoldstein)

se je v nekaterih družinah dve stoletji ohranjala preganjana verska dediščina. S pomočjo

slovenskih protestantskih tiskov 16. stoletja so vztrajale v oporečni veroizpovedi, v pogojih

konspirativnosti pa so gojile zametke slovenskega pismenstva, pobožnosti in oznanjanja božje

besede. V zahodnem delu Ziljske doline na Koroškem, s središčem v Zagoričah (Agoritschach)

in Sovčah (Seltschach), se je po objavi tolerančnega patenta oblikovala edina skupina

evangeličanov slovenskega jezika na ozemlju notranjeavstrijskih dežel. Ker število njenih

članov ni doseglo velikosti, ki bi dovolilo oblikovanje samostojne protestantske občine, se je

kot podružnična občina priključila nemškemu Bleibergu.

S tolerančnim patentom novoustvarjena dejstva so spremenila odnose na mnogih ravneh

življenja. Eden izmed izzivov je bil jezikovne narave. Z njim so se spopadali v dvojezični

protestantski občini na različne načine, o čemer pričajo zapiski v župnijski kroniki in drugi viri.

Slovenski protestanti so želeli versko oskrbo v svojem jeziku. Leta 1784 so izšle Kristjanske

bukvice, ponatis Dalmatinovega molitvenika (1584), neuresničen pa je ostal projekt izdaje

katekizma in Svetega pisma Nove zaveze. Ohranjenih je tudi nekaj rokopisnih besedil. Ob njih

se postavlja vprašanje, ali jih moremo prišteti k bukovniškemu slovstvu.

17

DIE KLAGENFURTER LANDSCHAFTSSCHULE ALS GEISTIG-

KULTURELLES ZENTRUM DES KÄRNTNER PROTESTANTISMUS Werner Drobesch, Alpen-Adria-Universität Klagenfurt, Fakultät für Kulturwissenschaften, Institut für

Geschichte, Universitätsstraße 65-67, A 9020 Klagenfurt, Werner.Drobesch@aau.at

Im Rahmen der Ausbreitung und Festigung des lutherischen Glaubens kam dem Bildungs- und

Schulwesen eine wichtige Rolle zu. Das gilt auch für Kärnten. Hier wurde in Klagenfurt auf

Initiative des protestantischen Adels um 1550 als voruniversitäre Bildungssstätte eine

»Landschaftsschule« gegründet. Stufenweise wurde sie in den folgenden Jahren ausgebaut und

zu einer wichtigen ideellen Stütze für die Kärntner Protestanten. 1573 erhielt sie eine

Schulordnung. Fünf Jahre später wurde die »Landsschaftsschule« – wie auch jene in Graz,

Laibach/ Ljubljana und Judenburg – am Brucker Generallandtag von Erzherzog Karl II.

anerkannt. Basierend auf der gemeinsamen Schulordnung für die Steirmark, Kärnten, Krain

und Görz setzte sich der Aufschwung fort. 1586 errichtete man ein eigenes Gebäude

(»Collegium sapientiae et pietatis«). Über den Fächerkanon, der gelehrt wurde, ist wenig

bekannt. Jedenfalls durften keine Lehren, die vom protestantischen Bekenntnis abwichen,

unterrichtet werden. Neben der konfessionellen Festigung war eine Gesamtbildung im

humanistischen Sinne ein weiteres Lernziel. Dazu diente unter anderem die Beschäftigung mit

dem Katechismus, der Unterricht in Mathematik, Moral, Astronomie, Musik, aber auch in der

»deutschen« Schreiberei. Es gab aber auch körperliche Ausbildung. Mit der

»Landschaftsschule« verbunden war ein Internat für ca. 20 Knaben, die »Kostgeld« und

»Schulgeld« zu zahlen hatten. Aussagen über die Schülerzahl sind aufgrund der spärlichen

Quellenlage schwierig. Primär war die »Landschaftsschule« nicht für alle

Bevölkerungsschichten gedacht, sondern für die Söhne des Kärntner Adels. Die Schüler

bereicherten das städtische Kulturleben mit Aufführungen von Schauspielen oder

kirchenmusikalischen Stücken. Der Kantor der »Landschaftsschule« Johannes Herold schuf

ein bedeutendes Werk deutsch-evangelischen Kirchengesangs. Die Lehrerkräfte hatten ihre

Ausbildung an den protestantischen Universitäten des Hlg. Römischen Reich erhalten. Unter

diesen befanden sich teils bedeutende Gelehrtenpersönlichkeiten, so u. a. die beiden Rektoren

Philipp Marbach oder Hieronymus Megiser, dessen Dictionarium quatuor linguarum (1592)

das Slowenische auf eine Stufe mit Deutsch, Italienisch sowie Latein stellte. Am 1. Juni 1600

wurde das protestantische Kirchen- und Schulwesen im Zuge der gegenreformatorischen

Maßnahmen von Erzherzog Ferdinand II. aufgelöst.

18

REFORMACIJA NA SLOVENSKEM – OBRAVNAVA PRI POUKU

SLOVENŠČINE KOT TUJEGA JEZIKA Maja Đukanović, Univerza v Beogradu, Filološka fakulteta, Oddelek za splošno jezikoslovje,

Studentski trg 3, 11000 Beograd, Srbija, maja.djukanovic@fil.bg.ac.rs

V prispevku je analiziran način predstavljanja reformacije in reformatorjev pri pouku

slovenščine kot tujega jezika na treh ravneh: (1) na Filološki fakulteti Univerze v Beogradu, in

sicer pri pouku slovenščine na lektoratih po svetu, (2) pri pouku slovenščine v Društvih

Slovencev ter (3) pri letos ustanovljenem pouku slovenščine kot izbirnega jezika v srbskih

osnovnih šolah.

Slovenščina se kot tuji jezik poučuje na več kot šestdesetih univerzah po svetu, študij pa se

udejanja na različnih ravneh in v različnem obsegu. Glede na to, da študentje, ki se na univerzah

v tujini odločijo za učenje slovenščine, v dotedanjem šolanju večinoma niso imeli stika s

slovenskim jezikom in ne poznajo slovenske kulturne zgodovine, je potrebno pri jezikovnih

vajah predstavitvi zgodovino jezika, razvoj pismenosti, pomen določenih praznikov in

podobno. Z obdobjem reformacije se študentje večinoma seznanijo v okviru predmeta, ki

obravnava slovensko kulturo – predstavljeni so štirje najpomembnejši avtorji iz tega obdobja

(Trubar, Bohorič, Krelj in Dalmatin) ter njihov vpliv na razvoj knjižne slovenščine. S pomočjo

osnovnih podatkov o reformaciji in kratkega pregleda življenja in dela reformatorjev se

študentom nakažejo tudi temeljne razlike med pravoslavnimi in katoliškimi nazori (poudarjene

so skupne značilnosti). Pri jezikovnih vajah se reformacija najpogosteje omenja ob naštevanju

slovenskih praznikov, in sicer je študentom predstavljen Primož Trubar.

Pri dopolnilnem pouku slovenščine v Društvih Slovencev po svetu, namenjenem otrokom

slovenskega porekla, se, podobno kot pri jezikovnih vajah na univerzitetni ravni, reformacija

omeni ob naštevanju praznikov – učencem se na primeren način omeni pomen ohranjanja in

razvoja pismenosti za kulturo enega naroda. Pri urah, ki so namenjene odraslim učencem, so

teme v zvezi z reformacijo, reformatorji in razvojem slovenskega knjižnega jezika pogostejše,

vendar na ravni, ki je primerna za učence, ki izhajajo iz različnih učnih okolij.

Srbija sodi med zelo redke države, kjer je pouk slovenščine možen tudi v domačih osnovnih

šolah, in sicer v okviru predmeta Materni jezik z elementi nacionalne kulture. Gre za izbirni

predmet, namenjen predvsem pripadnikom slovenske narodne manjšine v Srbiji, lahko pa se

ga udeležijo tudi drugi zainteresirani. Pripadniki slovenske narodne manjšine so večinoma

pripadniki tretje, celo četrte generacija Slovencev v tujini, izhajajo iz mešanih zakonov,

večinoma brez trdnih stikov s Slovenijo.

19

PRIMOŽ TRUBAR V ODNOSU DO MARTINA LUTRA PRI

TEOLOŠKEM VPRAŠANJU OPRAVIČENJA Aleksander Erniša, Ministrstvo za obrambo, Generalštab Slovenske vojske, Vojaški vikariat,

Vojkova cesta 55, SI 1000 Ljubljana, aleksander.ernisa@gmail.com

Lutrov nauk o opravičenju je zaznamoval celotno teologijo protestantizma Lutrove smeri. Na

reformacijsko dogajanje je vplivalo predvsem dojemanje odnosa človeka do Boga in/ali

obratno. Reformacija si je prizadevala za obnovo/prenovo takratne Rimskokatoliške cerkve,

pri tem pa ni šlo za ustanovitev »nove« Cerkve – obnova/prenova je potekala tudi na podlagi

nauka o opravičenju, saj je bilo to »med vsemi reformacijskimi novostmi nedvomno glavno in

osrednje vprašanje«.

Vera je bila za reformacijo najpomembnejša – gre za dojemanje vere, ki je iz kolektivnosti

prenesena na posameznika (nenehno poudarjanje pomena vere, ki je ključnega pomena pri

navezovanju »stikov« z Bogom). Eberhard Jüngel se je skliceval na Lutrove besede v Velikem

katekizmu (»Kajti to dvoje, vera in Bog, spada skupaj«), zato je zapisal: »Le vera pusti Bogu

biti Bog.« Te besede nam danes še najbolj jasno povedo, zakaj je Luter tako vztrajal pri »sola

fide« (»le po veri«) – vera je bila ključna in reformatorji so to vztrajno ponavljali in jo

zagovarjali.

Trubar se je zelo dobro zavedal, da je nauk o opravičenju temeljni nauk protestantizma. S tem

naukom se je srečal že zelo zgodaj, še pred pisanjem prve slovenske knjige – Klugeja je ta nauk

»premaknil, da se je odločil za luteransko Nemčijo, za Nürnberg«.

20

BESEDA IN ZAKRAMENT V REFORMATORIČNI LUTROVI

TEOLOGIJI Geza Erniša, Evangeličanska cerkvena občina Moravske Toplice, Levstikova ulica 11,

SI 9226 Moravske Toplice, info@eco-mt.si

V evangeličansko luteranski tradiciji predstavljata oznanjevanje Božje besede in podeljevanje

zakramentov dva osnovna temelja, na podlagi katerih je skupnost vernikov (congregatio

sanctorum) označevana kot Cerkev, »kjer se evangelij čisto oznanja in uči in se zakramenti

podeljujejo na podlagi evangelija«, kar se hkrati razume tudi kot sredstvo ali pripomoček Božje

milosti s ciljem rešitve. Brez Božje besede ne bi bilo zakramenta, in brez zakramenta ne bi bilo

cerkve.

Božja beseda je v prvi vrsti zaobjeta v 66 kanoničnih spisih – knjigah, katere imenujemo tudi

Biblija ali Sveto pismo. Na to se je skliceval tudi Martin Luter, ko je Biblijo postavil za normo

vseh norm (sola scriptura). Sveto pismo ima nadrejeni položaj nad vsemi ostalimi človeškimi

ustanovami v Cerkvi.

V reformacijskih spisih nikjer ne najdemo točne definicije pojma zakrament, kajti

»reformatorjem ni šlo za besedno definicijo, temveč za notranjo, duhovno vsebino«

zakramenta. »Krst ni le navadna voda, temveč je voda zajeta v Božji zapovedi in povezana z

Božjo besedo.« Martin Luter v svojem spisu De captiviteta Babylonica ecclesiae praeludium

rimskokatoliški Cerkvi očita, da Sveto večerjo drži v trojnem ujetništvu in v učenju o Sveti

večerji zavrača tri starocerkvena učenja: (1) učenje o realni prisotnosti Kristusa v evharistiji,

(2) učenje o maši, (3) podeljevanje in prejemanje pod obema podobama.

Rimskokatoliška Cerkev od 4. lateranskega koncila (1215) zagovarja učenje o

transubstanciaciji (t. i. preobrazba) elementov Svete večerje – po duhovnikovi konsekraciji

(blagoslovu) navaden kruh to preneha biti in postaja realno telo; podobno navadno vino po

blagoslovu to preneha biti in se spremeni v realno Jezusovo kri. Zaradi tega posvečene ali

blagoslovljene elemente evharistije rimokatoličani shranjujejo v tabernakelj, ki je v rimski

Cerkvi predmet čaščenja in pred katerim mora katoličan obvezno poklekniti in se pokrižati.

Reformacija je zavrnila staro cerkveno učenje o žrtvenem karakterju maše, kajti v njej prihaja

do razvrednotenja Kristusove žrtve na križu. Reformacija poudarja, da je pri Sveti večerji

resnično telo in resnična kri našega Rešitelja pod podobama posvečenega kruha in vina, zato

»jih luterani ne žrtvujejo, ne zaklepajo in jih tudi ne nosijo v procesijah«. Jezus je prinesel

zadostno žrtev za grehe enkrat za vselej.

21

TRST, BONOMO IN REFORMACIJA Igor Grdina, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Novi trg 3, SI 1000 Ljubljana, Alma Mater

Europaea-ISHI, Kardeljeva ploščad 1, SI 1000 Ljubljana, igor.grdina@zrc-sazu.si

Peter Bonomo (1458–1546) je na Slovenskem pretežno znan kot Trubarjev neformalni učitelj,

dobrotnik in zaščitnik. Toda njegova vloga v zgodovini je mnogo širša. Kot človeku, ki je

izhajal iz stare tržaške patricijske družine, mu je skorajda že vnaprej pripadala ugledna vloga

v »mestu ob zalivu«. Kakor nasploh Tržačani, pa je bil tudi Bonomov rod politično neenoten

– eni so pripadali beneški, drugi pa habsburški »stranki«; Bonomo je že v mladosti (tudi zaradi

družinske izkušnje) postal zagovornik pogledov slednje. Kljub temu pa je ves čas zagovarjal

tržaško avtonomijo in se ni strinjal s tesnejšim naslanjanjem rodnega mesta na Kranjsko. Lahko

domnevamo, da je bil to najpomembnejši razlog za Bonomovo pripadnost prohabsburškim

krogom, saj Benečani mestom, ki so si jih podredili, niso puščali veliko prostora za samostojno

odločanje. Bonomo je kot visok cesarski diplomat razumel kompleksnost habsbuške politike v

obdobju »poslednjega viteza« Maksimilijana I. – mogoče je misliti na to, da sta mu prav položaj

na dvoru in seznanjenost s problemi konglomerata dednih dežel odprla oči za stvarne razmere,

s katerimi se humanisti, ki so bili zagledani v antiko, na nekaterih področjih niso obremenjevali.

Bonomo je v poznejših letih zato lahko bil odprt tudi do pobud, ki so poudarjale pomen

dejanskega stanja. To mu je tudi omogočilo odigrati pomembno vlogo pri osebnostnem

oblikovanju Primoža Trubarja. Po vrnitvi v Trst je Bonomo v vodilnih mestnih krogih uveljavil

svoje poglede; dotlej močna beneška "stranka" je postala zelo šibka. To je tržaško zgodovino

zaznamovalo za nadaljnjih več kot 300 let. Pri prohabsburški orientaciji vodilnega tržaškega

sloja potemtakem ni imela izključne vloge v zgodovinopisju močno poudarjana trgovinska

politika cesarjev od Karla VI. dalje.

22

95 TEZ V SLEHERNI ČAS Karel Gržan, Škofija Celje, Prešernova ulica 23, SI 3000 Celje, grzank@gmail.com

Nevzdržnost razmer v Cerkvi je pred 500 leti primoralo Martina Lutra, da je poslal nadškofu

Albertu v Mainz protestno pismo s 95 tezami. Poziv Cerkvi, naj se vrne k nauku Svetega pisma,

je bil glavni vzrok za številne novosti, ki so obogatile tudi naš prostor. Dan reformacije pa ni

le spomin, ki vrednoti dogodek pred 500 leti, ampak mora biti tudi aktualizacija protesta proti

družbeni deformaciji, ki je vzrok za stiske našega časa. Nevzdržnost današnjih razmer je vzrok

za 95 tez, »pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma«. Gre za poziv, da se

odvrnemo od krivičnega in zločinskega ekonomizma in ponovno obudimo nauk resnične

ekonomije, ki je skrb za dom in ki poskrbi za vsakega (grško οικο: oiko hiša + νομός:

nomó zakoni, pravila).

Kot Martin Luter lahko izpeljemo pobudo za reformo iz evangelijev. V njih je Jezus predstavil

podobo Boga kot Očeta. Če je Bog Oče, pomeni, da smo mi v medsebojni povezanosti drug

do drugega odgovorni kakor bratje in sestre. Modreci preteklosti (Tales iz Mileta, Platon v

Državi, pa Aristotel …) so za legitimno družbeno urejanje razmerij pojmovali le ekonomijo

(skrb za slehernika), v nasprotju z ekonomizmom, ki so ga imenovali hrematizem (temelji na

kopičenju in bogatenju posameznikov). Zaradi skrajno neetičnih principov so modreci

hrematizem označili za nedopustnega. V ekonomiji omejuje pridobitništvo posameznikov skrb

za vsakogar – kopičenje je omejeno s pravili medsebojne spoštljivosti, pravičnosti in

odgovornosti, medtem ko je v hrematizmu kopičenje in bogatenje posameznikov neomejeno.

Svet danes obvladuje zločesti hrematizem, saj je legitimno, da ima osem ljudi toliko bogastva

kot revnejša polovica človeštva. Izbranci zlorabljajo večino človeštva kot vir za nebrzdano

kopičenje lastnega imetja. Brezdušni hrematistični zajedavski in izkoriščevalski odnos prav

tako vlada vsem preostalim oblikam življenja, ki so zaradi tega bivanjsko ogrožene.

Nelegitimnost hrematizma potrjujejo številna dejstva – vsak dan umre zaradi revščine, ki je

posledica globalnega krivičnega koncepta družbene ureditve več kot 30.000 otrok. Če bi urejali

razmerja po načelih ekonomije (skrb za dom, za slehernika), takšnih groznih dejstev bi ne bilo

– le za 10 odstotkov bi morali znižati izdatke za oboroževanje.

Hrematizem nas zlorablja – vzdržuje se, tako da se izdaja za ekonomijo in nam ponuja/vsiljuje

»edine možne rešitve«. Prav je, da 500 letnico protestantizma počastimo z aktualnim protestom

proti največji globalni prevari našega časa – razgaliti je potrebno zločesti koncept hrematizma

in se povrniti k resnični ekonomiji, ki je skrb za dom in ki poskrbi za slehernika!

23

POIMENOVANJA TURKOV IN MUSLIMANOV PRI TRUBARJU IN

DRUGIH PROTESTANTSKIH PISCIH 16. STOLETJA Alenka Jelovšek, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša,

Novi trg 4, SI 1000 Ljubljana, alenka.jelovsek@zrc-sazu.si

Skozi desetletja turške nevarnosti se je že pred Trubarjem pri piscih oblikoval bolj ali manj

ustaljen nabor poimenovanj zanje. V uradnih spisih 16. stoletja so se največkrat omenjali kot

dedni sovražnik krščanstva, sovražnik naše vere ipd.

Nasprotno pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja v veliki večini najdemo le izraz

Turki, ki lahko pomeni muslimana na splošno in se je uporabljal tudi za opisovanje zgodnjih

obdobij muslimanske ekspanzije. To velja zlasti za tekste, namenjene naslovnikom, ki so bili

dobro seznanjeni s turško nevarnostjo, saj je bilo v teh primerih poimenovanje z etnonimom

zaradi neposredne izkušnje dovolj učinkovito samo po sebi. Kadar so bili naslovniki bolj

oddaljeni (npr. brandenburški mejni grof in bavarski vojvoda v Trubarjevih posvetilih k dvema

cirilskima tekstoma iz leta 1563), so občasno uporabljali slabšalne izraze ali izraze, ki

poudarjajo sovražnost Turkov do celotnega krščanstva (dedni sovrag krščanstva, poglavitni

sovražnik krščanskega imena). Kot izjemo je treba omeniti Dalmatina, pri katerem najdemo

tudi v slovensko pisanih molitvah poimenovanja kot krijžejni erbov sovražnik, silni tiran,

grozoviti krijžejni pes ipd.

To splošno podobo potrjuje tudi analiza vzorca sočasnih nemških pisem in dokumentov

deželnih stanov, ki prav tako izpričujejo splošno rabo izraza Turki za bližnje naslovnike in rabo

ekspresivnih poimenovanj, ko je šlo za bolj oddaljene naslovnike, od katerih se je pričakovala

pomoč v boju proti »dednemu sovražniku«.

24

URACH – JUŽNOSLAVENSKI PREVODITELJSKI I IZDAVAČKI

PROJEKT U DOBA REFORMACIJE Alojz Jembrih, Univerza v Zagrebu, Hrvaški študiji, Borongajska cesta 83d,

HRT 10000 Zagreb, ajembrih@hrstud.hr

Kad je riječ o spomenutom projektu u Urachu, onda se ima na umu hrvatski biblijsko-

prevoditeljski krug koji je u Ungnadovima prostorijama dvorca „Amandenhoff“ pripremao za

tisak knjige na glagoljici, ćirilici i latinici. Tom projektu je svakako predhodila zauzetost

Primiža Trubara i Petara Pavla Vergerija ml, vojvode Krištofa i drugih pomagača i mecena

diljem Njemačke. Bio je to projekt namijenjen južnoslavenskim tadašnjim narodima sa željom

da dobiju Bibliju na razumljivom narodnom jeziku. Što se prevođenja tiče, najveći djelatni

teret podnijeli su Stipan Konzul i Antun Dalmatin sa suradnicima, dakako, zahvaljujući

Primožu Trubaru. Na temelju te činjenice, doista se može reći da je to bio prvi međunarodni

izdavački projekt. Stoga je Trubar bio u pravu kada je zapisao kako se „ sveto biblijsko pismo

in druge pobožne knjige (...) vtej hudih časih, prevajaju tudi v slovenski in hrvaški jezik in

tiskajo v treh različnih pisavah, kar se, odkar svet stoji, še ni zgodilo (...).“

U referatu će biti osvjetljene još i druge okolnosti koje su pridonijele uspješnoj realizaciji

spomenutoga prevoditeljsko-izdavačkoga projekta u Urachu od 1561. do 1565. godine.

25

PODOBE PROTESTANTIZMA V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI –

ZGODOVINSKA DELA IVANA TAVČARJA Alenka Jensterle Doležal, Katedra jihoslovanských a balkanistických studií, Filozofická fakulta

Univerzity Karlovy, Jana Palacha 2, CZ 116 38 Praha 1, dolezalova.l@volny.cz

Tema boja med protestanti in katoliki je navdušila tudi Ivana Tavčarja, ki je po smrti

najpomembnejšega prozaika Jurčiča v slovenski književnosti oblikoval kanon zgodovinskega

romana, povesti in novele na prelomu 19. in na začetku 20. stoletja. Konfliktno in travmatično

obdobje protireformacije mu je pomenilo ne glavno, gotovo pa hvaležno snov. Na to tematiko

se je osredinil v treh tekstih: v noveli Vita vitae meae (1883), v prvi noveli o Amandusu iz

sklopa okvirne povesti V zali (Ljubljanski zvon, 1884) ter v romanu Grajski pisar (1889).

Spretni pripovednik Ivan Tavčar s skrbnim opisom dogajanja in modernimi narativnimi prijemi

ustvari prepričljivo socialno in kulturno sliko preteklega dogajanja, polnega nasilja in verskih

ter drugačnih strasti. Tematizacija protestantov ni pozitivna, šele v zadnjem delu jih upodobi

z večjimi simpatijami. Protestanti (»luteranci«) so predstavljeni kot fanatični duhovniki. Na

drugi strani pa zaradi podobne nestrpnosti kritizira tudi katolike (»papiste«). Zgodbe se v

romantičnem duhu vedno končajo tragično – vita vitae meae je smrt.

26

PREKMURSKE PROTESTANTSKE PESMARICE OD MIHAELA

SEVERJA DO JANOŠA KARDOŠA Marko Jesenšek, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in

književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, marko.jesensek@um.si

Prekmurski protestanti so v tiskanih pesmaricah nadaljevali tradicijo prekmurskega

rokopisnega obdobja, predvsem Martjanske pesmarice I, najstarejše ohranjene prekmurske

rokopisne pesmarice. Stare prekmurske pesmi, ki so ohranjene v številnih rokopisnih

pesmaricah ‒ Škafar (1978) jih v Bibliografiji prekmurskih tiskov navaja 61 ‒, so prekmurski

protestanti vključevali v tiskane pesmarice, jih jezikovno popravljali in širili med Slovenci v

Prekmurju ter tako vplivali na nastanek in razvoj prekmurskega knjižnega jezika.

Mihael Sever je leta 1747 izdal učbenik Red zveličanstva , v katerem je objavil tudi 18 pesmi

(nekaj je skoraj enakih kot v Martjanski pesmarici I) in 3 psalme. Števan Küzmič je za

»slovenski narod« med Muro in Rabo prevedel 19 verskih pesmi (skoraj vse) iz nemščine in

jih objavil leta 1754 v obsežni knjigi Vöre krščanske kratki navuk, tj. ob odlomkih iz Svetega

pisma in prevedenega Lutrovega Malega katekizma. Pripravljal je tudi samostojno

pesmarico (po prevodu Nouvega Zakona, 1771), ki jo je po njegovi smrti (umrl je 1779)

dokončal Mihael Bakoš ‒ kot prva samostojna prekmurska protestantska pesmarica je Novi

Graduval izšel leta 1789; v njem je objavljenih 374 pesmi in 10 psalmov, med njimi

vse Küzmičeve, skoraj vse Severjeve in veliko pesmi iz rokopisne zbirke prekmurskega

evangeličanskega duhovnika Blaža Berkeja (Slovenske Dühovne pesmi, 1768–1769). Učitelj

in levit Števan Sijarto je zbral 73 mrliških pesmi z notami in jih objavil leta 1796 ‒ Mrtvečne

pesmi so bile še dvakrat ponatisnjene (1887 in 1910). Mihal Barla je bil »obnovitelj

evangeličanske pesmarice«, ki je pisal madžarske in prekmurske pesmi, prevajal jih je iz

madžarščine in tudi nemščine. Močno je izboljšal Bakošev prekmurski jezik (»ta slovenščina

je nej bila prava«) in leta 1923 je na več kot 500 straneh objavil Krščanske nove pesmene knige.

Janoš Kardoš, evangeličanski duhovnik na Hodošu, je prevajal v prekmurščino madžarske

pesnike (npr. Aranyja, Gyulaija, Petőfija, Vajda in Vörösmartyja), v knjižni obliki pa je izdal

dve pesmarici ‒ Krščanske cerkevne pesmi (1848) prinašajo več kot 500 pesmi, ki jih je

večino prevedel iz madžarščine, nekaj pa jih je prevzel tudi po Bakošu in Barli; 88 mrliških

pesmi pa je objavil v pesmarici Krščanske mrtvečne pesmi.

27

LUTROV/REFORMATORSKI TEOLOŠKI »KOPERNIKANSKI

OBRAT« IN HABITUS »MODERNEGA ČLOVEKA« Marko Kerševan, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2,

SI 1000 Ljubljana, marko.kersevan1@guest.arnes.si

Lutrov »povratek k čistemu evangeliju« je dobil najbolj pregnantno teološko formulacijo v

štirih ekskluzivnih »samó« (sola gratia, solus Christus, sola fides, sola scriptura), ki jih treba

brati in interpretirati v medsebojni povezanosti. Pri tem so možne različne povezave z

različnimi poudarki in različnimi konsekvencami. Omejil bi se le na nekatere poudarke in

konsekvence, ki so usmerjali h »kopernikanskem obratu (Kraus) v dojemanju krščanske religije

in vernosti. Prvi vidik takega obrata je bil poudarek na človeku/verniku kot posamezniku,

njegovi notranji veri in svobodi nasproti vsem zunanjim cerkvenim in družbenim avtoritetam

pri tem. Drugi je verska usmeritev v posvetno dejavnost: krščanska religija ni več

»storilnostno« usmerjena v onstranstvo in odrešenje; glavno področje vernikovega

prizadevanja in storilnosti je posvetna dejavnost, delo in/kot poklic, v kateri preverja zaresnost

svoje vere in hvaležnost za odrešenje. Radikalizirana kristocentričnost je usmerjala k odpovedi

od pričakovanja, da bo Bog kot vzvišena moč posegal v človekove posvetne težave in jih

odpravljal. V tem svetu je človek samostojen in sam odgovoren.

Navedene usmeritve so v sozvočju z individualizmom, delovno/proizvodno in potrošniško

tostansko usmerjenostjo in sekularnostjo, kot značilnostmi »forme mentis«, »duha« (Weber,

Troeltsch), »habitusa« (Bourdieu) »modernega človeka«. Nesporno je, da so prispevale k

njihovi uveljavitvi v kontekstu drugih modernizacijskih procesov in dejavnikov: kot njihova

opora, spodbuda, lahko tudi alibi. Ali lahko reformacijska miselnost danes prispeva – ne k

nerealni in neželjeni odpravi – k reformaciji sodobnega individualizma,

proizvodno/potrošniške usmerjenost, sekularnosti, da se znebijo svojih pervertiranih oblik:

brezobzirnega egoizma, globaliziranega in univerzaliziranega potrošništva, razpoložljivosti

vsega za interese kapitala in privilegiranih posameznikov?

28

NAREČNE PRVINE V EVANGELIČANSKEM DÜŠEVNEM LISTU Mihaela Koletnik, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in

književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, mihaela.koletnik@um.si

Z verskim mesečnikom Düševni list (1922–1941) in pod njegovim okriljem izhajajočim

Evangeličanskim kalendarjem so prekmurski evangeličani po ustanovitvi lastnega seniorata (2.

2. 1922) uresničili zamisel o lastnem verskem tisku. Prva številka Düševnega lista, ki je imel

versko-vzgojno in kulturno vlogo ter katerega odgovorni urednik je bil Adam Luthar, je izšla

20. decembra 1922. Čeprav je Düševni list začel izhajati v času, ko so se pokrajinski knjižni

jeziki že poenotili z osrednjeslovenskim v t. i. novoslovenščino, se je publicistika na

slovenskem narodnostnem ozemlju med Muro in Rabo kljub poenotenju slovenske knjižne

norme nadaljevala tudi v pokrajinski jezikovni različici. Medtem ko so katoliški pisci skupno

slovensko knjižno normo hitro sprejeli in si prizadevali udejanjiti jo med svojimi rojaki, so

protestanti sledili tradiciji Štefana Küzmiča in v prekmurskem knjižnem jeziku, ki se je

oblikoval kot nadnarečna tvorba goričkega in ravenskega podnarečja, pisali še v 20. stoletju. V

prispevku bomo osvetlili narečne prvine v Düševnem listu, do konca leta 1931 pisanem v t. i.

prekmurskem črkopisu, ves čas pa v prekmurščini, katerega uredniki so si prizadevali ostati

zvesti protestantski jezikovni tradiciji in jeziku, ki ga je v Nouvem zakonu normiral Štefan

Küzmič.

29

MULTIKULTURNI KONTEKST PREDAVANJA STRANOG JEZIKA –

SRPSKI JEZIK I UTICAJ REFORMACIJE Borko Kovačević, Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Katedra za opštu lingvistiku,

Studentski trg 3, SRB 11000 Beograd, borko.kovacevic@fil.bg.ac.rs

U radu se prikazaju kulturološka zapažanja stečena tokom višegodišnjeg rada sa stranim

studenatima koji su učili srpski jezik u okviru projekta Svet u Srbiji. U pitanju su studenti iz

različitih zemalja i različitih kultura, čiji maternji jezici pripadaju različitim jezičkim

porodicama. Akcenat se stavlja na razlike između dve grupe studenata. Sa jedne strane je grupa

studenata koji imaju izrazit uspeh u učenju jezika, a sa druge strane, grupa studenata koja ima

poteškoće. Jedan od faktora koji utiče na uočenu razliku jesu svakako jezičke predispozicije,

kao što su multilingizam sredina iz kojih dolaze, sličnost jezika koje znaju sa srpskim jezikom

i slično. Rad međutim na prvom mestu ukazaje na neke od kulturoloških razlika koje olakšavaju

ili otežavaju komunikaciju na srpskom jeziku. U pitanju su različiti obrasci ponašanja među

studentima. Ove razlike svoje korene, između ostalog, mogu imati i u uticaju reformacije. U

osnovi kulturnog obrasca grupe studenata koji imaju izrazit uspeh u učenju srpskog kao stranog

jezika nalazi se religiozno-kulturna baza zasnovana na pokretu reformacije.

30

DIE LUTHERBIBEL IM ZEICHEN DER SLOWENISCHEN

ÜBERSETZUNG Vlasta Kučiš, Universität Maribor, Philosophische Fakultät, Abteilung für Translationswissenschaft,

Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, vlasta.kucis@um.si

Luthers revolutionäre Auffassung der Übersetzung: „rem tene, verba sequentur“ (erfasse die

Sache, dann folgen die Worte von selbst) wurde in den intellektuellen, europäischen Kreisen

als neue Translationsmethode akzeptiert und wurde gleichzeitig zum Grundprinzip der

Reformation als politisch-kulturelle Bewegung. Das Spätmittelalter wird durch die Einführung

der multilingualen und volkssprachlichen Kommunikation und den Untergang des Lateins als

lingua franca charakterisiert, was auch wesentliche Folgen für die Entwicklung der

kontextuellen und sinngemäßen translatorischen Strategie hatte. Religiöse, literarische und

fachbezogene Texte unterlagen der Zensur, und zahlreiche in der Volkssprache verfasste und

damit breiteren Schichten zugängliche Bücher standen auf der Liste der verbotenen Werke,

dem Index librorum prohibitorum (1559), was zu einem zusätzlichen Konflikt auf der

translatorischen Relation Latein-Volkssprache führte. Im vorliegenden Beitrag wird der

Versuch unternommen, die kulturell-historischen Konstellationen der lutherschen Übersetzung

der Heiligen Schrift zu beleuchten und mit den slowenischen Bibelübersetzungen in

Verbindung zu bringen, die als Emanzipationsfaktor der slowenischen Sprache gelten und

damit in der Entwicklung der slowenischen Kultur eine Schlüsselrolle einnehmen. In der

empirischen Untersuchung wird anhand einiger Verse von Dalmatins Übersetzung der Heiligen

Schrift analysiert, welche Übersetzungsstrategien Dalmatin bei seiner translatorischen

Tätigkeit im Vergleich zu Luthers und Trubars Bibelübersetzung, die ihm als Ausgangstexte

dienten, benutzte.

31

ZUM PROTESTANTISMUS IN KÄRNTEN Herta Mauer-Lausegger, Alpen-Adria-Universität Klagenfurt, Fakultät für Kulturwissenschaften,

Institut für Slawistik, Klagenfurt am Wörthersee, herta.maurer-lausegger@aau.at

In Villach/Beljak, der Wiege der Reformation in Kärnten, nahm der erste protestantische

Prediger im Jahr 1526 offiziell seine Tätigkeit auf. Zu dieser Zeit war ein beachtlicher Teil des

deutschsprachigen Adels evangelisch orientiert. Die Aufsplittung der Kärntner

Kirchenverwaltung, die damals in den Händen der fünf Bistümer Aquiläa, Gurk, Salzburg,

Lavant und Ljubljana lag, schaffte günstige Voraussetzungen für die Verbreitung des neuen

Glaubens, der sich in Kärnten als Evangelische Kirche Augsburger Bekenntnisses (Luthertum)

sukzessive durchsetzte. In der Reformationszeit verfolgten die Protestanten des deutsch- und

slowenischsprachigen Kulturraumes gemeinsame religiöse und kulturpolitische Ziele. Die

Drucklegung slowenischer protestantischer Bücher wurde von den Kärntner Landesständen

finanziell gefördert, und mit deren Hilfe wurde nicht zuletzt der Grundstein für die Geburt und

Entfaltung der slowenischen Schriftsprache (Primus Trubar, 1508–1586) gelegt. Im

wissenschaftlichen Fokus stehen die Verbindung des Kärntner Protestantismus mit der

slowenischen Reformation im Reformationsjahrhundert als auch die Bedeutung der

zweisprachigen evangelischen Gemeinde Agoritschach/Zagoriče für die Verbreitung des

slowenischen Schrifttums in Kärnten. Ebenso kommen dem Beitrag des evangelisch-

lutheranischen Bischofs der Evangelischen Kirche A. B. Oskar Sakrausky zum slowenischen

Protestantismus und der Darstellung ausgewählter Arbeiten der Klagenfurter Slawistik zur

Erforschung des slowenischen Protestantismus (Gerhard Neweklowsky) eine zentrale

Bedeutung für die Forschung zu.

32

NESLOVNIČNI KVALIFIKATORJI IN KVALIFIKATORSKA

POJASNILA V ZGODOVINSKEM SLOVARJU KNJIŽNEGA JEZIKA

16. STOLETJA

Andreja Legan Ravnikar, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Novi trg 4,

SI 1000 Ljubljana, alegan@zrc-sazu.si

Neslovnični kvalifikatorji (označevalniki, oznake) in kvalifikatorska pojasnila dopolnjujejo

pomenski opis besed in večbesednih leksikalnih enot v slovarju ter natančneje pojasnjujejo

jezikovne in zunajjezikovne okoliščine njihove rabe. V nastajajočem Slovarju slovenskega

knjižnega jezika 16. stoletja izstopajo pomenski kvalifikatorji npr. pren., ki na podlagi različnih

pomenskih prenosov opozarjajo na neleksikalizirane pomenske spremembe. Čustveno

razmerje do poimenovanega izražajo ekspresivni (čustvenostni) kvalifikatorji, npr. ekspr., slabš.,

evfem., iron. Na teološko-idejno usmerjenost časa (2. polovica 16. stoletja), ki vpliva na

razločevalno razlago predvsem terminoloških pojmov, kažeta kvalifikatorja protest. in katol.

(jezikovna prvina ali način prikaza, ki zrcali protestantski oz. katoliški odnos do verske

problematike). Neslovnična kvalifikatorska pojasnila so daljše opisne razlage, s katerimi

prikazujemo stalne besedne zveze, ki nimajo frazeološkega ali terminološkega pomena, npr. v

zvezi (z)…, v kalkirani zvezi (npr. po nem.)…, osebno/zemljepisno/stvarno ime, v zvezi… S

kvalifikatorskimi pojasnili opozarjamo na rabo najstarejše knjižne leksike glede na besedilne

vrste in obrazce, krajevnost in časovnost itd., npr. v Stari zavezi, v antičnem Rimu, v fevdalizmu, v

abecedniku, kot slovarski zgled, v nagovoru, v 16. stoletju, pred protest. itd. Ugotavljali bomo posebnosti

kvalifikatorjev in kvalifikatorskih pojasnil v zgodovinskem slovaropisju in jih primerjali s

tistimi v zgodovinskih slovarjih drugih slovanskih narodov.

33

VLOGA GLAGOLOV BITI, DATI, DELATI V GLAGOLSKEM

BESEDOTVORJU IN POMENSKOSTI SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA

JEZIKA 16. STOLETJA Majda Merše, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Novi trg 2,

SI 1000 Ljubljana, mmerse@zrc-sazu.si

V slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja pogostnostno izstopajo zveze tipa dati čast

'počastiti/častiti', delati hvalo 'hvaliti', ki se uvrščajo med t. i. frazne glagole. Osnovni pogoj

za njihov nastanek ustvarja pomenska oslabelost glagolov (npr. biti, dati, dajati, delati, držati,

narediti, storiti itd.), ki izražajo uresničevanje ali uresničitev dejanja, kot ga določa to, kar

poimenuje (predmetno) dopolnilo, oz. stanje ali lastnost, izraženo s povedkovim določilom

(npr. biti v skrbi 'skrbeti'). Obsežen del pojavitev pripada frazeološkim rabam. Veliko večino

tovrstnih zvez spremljajo sopomenska enobesedna nadomestila, ki so v rabo še močneje vpeta

kot frazni glagoli. Razmerje med fraznim glagolom in sopomensko tvorjenko (najpogosteje

izsamostalniško) je bilo preverjeno ob glagolih dati, delati in biti. Na izbor opisne možnosti,

ki jo je možno razlagati kot skladenjsko podstavo tvorjenega glagola, je pri prevedenih

besedilih večkrat vplivala prevodna predloga. Pogostejša raba večine izsamostalniških

glagolov daje slutiti večjo pomensko obremenjenost, kot jo izkazujejo ustrezni frazni glagoli.

Del fraznih glagolih s prevzetim samostalnikom v vlogi dopolnila v slovenskem knjižnem

jeziku 16. stoletja nima neposredne enobesedne besedotvorne paralele (npr. dati uržah k čemu).

Slednja obstaja v tujem jeziku (npr. verursachen), med slovenskimi glagoli pa je mogoče

poiskati eno ali več enobesednih sopomenskih nadomestil (npr. povzročati kaj).

34

ŽENSKO DUHOVNIŠTVO Violeta Vladimira Mesarič, Slovenska vojska – Vojaški vikarat, Vojkova 55, SI Ljubljana;

Evangeličanska cerkev, Trubarjeva cesta 1, SI 2000 Maribor, vladkamj@gmail.com

Biblija govori o dostojanstvu moža in žene ob stvarjenju, o enakosti pri odrešenju in

medsebojni ljubezni. Hkrati navaja številne primere ženskega religijskega delovanja in omenja

tudi možne oblike ženskega vodenja v starem Izraelu.

V prvi Cerkvi so ženske brez dvoma bile del skupnosti. Enako so prejemale dar Svetega Duha

kot moški in tako imele tudi vlogo prerokinj. Čeprav je Pavel, ki je bil Jud, zapisal, da »ni ne

moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu« (Gal 3,28), pisal pa je tudi o ženskem

delovanju v prvi skupnosti (Rim 16,1–16), se nasprotniki ženskega duhovništva navadno

oklepajo prav njegovih besed iz Prvega pisma Korinčanom in Prvega pisma Timoteju, ki so

pravzaprav zaznamovale vso kasnejšo zgodovino krščanstva (1 Kor 11,9 in 1 Tim 2,11–15).

Toda Pavel s svojimi naročili, naj žene ne govorijo in ne učijo med javnim občestvenim

bogoslužjem, ne izreka za vse večne čase veljavne smernice, temveč presoja v okviru predstav

in vrednot patriarhalne kulture svojega okolja.

Izključitev žene iz religijske prakse ne predstavlja legalno-logičnega tradicionalnega principa,

ampak je zgolj družbeno-kulturne narave.

Prve cerkve, ki so ženskam priznale pravico do opravljanja duhovniške službe, so bile po večini

tiste, ki so odpravile zakramentalno naravo službenega duhovništva in tri stopnje svetega reda:

škof, duhovnik, diakon. To so bile po večini protestantske cerkve, nasploh pa tiste, ki niso

imele centralizirano urejeno hierarhijo skupnosti.

Na svetopisemske zglede se je skliceval že Primož Trubar, ko je svojo knjigo Svetiga Pavla

lystuvi, htim Efeseriem [...] 1567 posvetil ženskam ter poudarjal njihovo pomembno vlogo in

zasluge pri poučevanju preprostih in mladih z branjem iz Svetega pisma in katekizma ter pri

utrjevanju evangeljske Cerkve.

O ženskem duhovništvu v novejšem času konkretneje govorimo šele od konca 19. stoletja. 20.

stoletje je bilo zaznamovano z boji za človekove pravice – svoje pravice so zahtevale tudi

ženske, in to tako v posvetnem kot cerkvenem življenju. Na vlogo ženske v Cerkvi pa je

zagotovo najbolj vplivalo feministično gibanje, ki je spodbudilo nastanek kritične teologije

osvoboditve, kjer ženska »pride do besede« (feministična teologija). Izobraževanje,

feministično gibanje in zgodnji feminističnih spisi postavijo temelj ženskega gibanja, kakor

tudi možnost ordinacije žensk.

35

POSKUS ŠIRJENJA PROTESTANTIZMA MED GRADIŠČANSKIMI

HRVATI – PESMARICI 1609 IN 1611 Gerhard Neweklowsky, Emil Mendegasse 15, A 9073 Klagenfurt, gerhard.neweklowsky@aau.at

Grgur Mekinić je avtor prvih hrvaških knjig na avstrijskem Gradiščanskem (Burgenland),

takrat zahodnem Madžarskem. Gre za protestantski pesmarici (Duševne pesne 1609 in 1611),

ki vsebujeta prevode nemških, latinskih in madžarskih protestantskih cerkvenih pesmi.

Mekinić po rodu ni bil s tega ozemlja, pa tudi ne vemo, od kod je prišel. Zaradi širjenja nove

vere je bil povabljen kot protestantski pastor v gospostvo Eisenstadt in Forchtenstein. Deloval

je v Svetem Križu (Deutschkreuz), v nemškem mestu, kjer so v njegovi fari živeli tudi Hrvati.

Vendar njegova prizadevanja niso žela uspehov, ker so Hrvati večinoma vztrajali pri

katoličanstvu. Samo v mešanih vaseh, kjer so živeli med protestantskimi Nemci ali Ogri, so

lahko prehajali v protestantizem.

Jezik pesmi je hrvaško čakavsko narečje, in sicer ikavsko-ekavski dialekt. V referatu so

prikazane zunanje razmere in jezikovne prvine, ki jih lahko opažamo, in sicer

gradiščanskohrvaško narečje, jezik čakavske Postille 1(568), hrvaško kajkavsko narečje, pa

tudi besede, ki jih najdemo v Pleteršnikovem slovarju kot vzhodnoslovenske. Pesmarici nista

začetek gradiščanskohrvaške književnosti, ker sta bili prepovedani in sta nato popolnoma

utonili v pozabo.

36

VEČPOMENSKOST BESED KOT POMEMBNA SESTAVINA

DELOVANJA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA 16. STOLETJA France Novak, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Novi trg 2,

SI 1000 Ljubljana, fnovak@zrc-sazu.si

Večpomenskost je ena najpomembnejših lastnosti besed. Načeloma imajo vse besede možnost,

da se pri njih razvije ta lastnost. Najpogosteje se razvije pri besedah, ki označujejo

pomembnejše pojave družbenega življenja. Za odkrivanje večpomenskosti potrebujemo

primerno gradivo. Opazovati je treba zelo obsežno okolico. Večinoma pa zadošča besedilo, ki

ga dosežemo z dvema vrsticama pred besedo in za njo. Naprej imamo dve poti. Prvič, novi

pomen oziroma novi pomeni so v sorodstvu z izhodiščnimi pomeni. Okvir so pomeni, ki jih

izhodiščni pomen dopušča. Teorija teh možnostih je zgrajena na analizi že obstoječih

večpomenskosti. Drugič, vsak pomen kake besede ima v besedilih značilen nabor zvez te

besede. Tipsko enake pomenske nabore imajo pomeni različnih besed, ki spadajo v isto

pomensko skupino. Tako imamo pri vsakem pomenu vsake besede v besedilih dve zelo

oprijemljivi znamenji ̶ sorodnost pomenov in eno od značilnih naborov zvez. Podobne nabore

zvez imamo pri pomenih iz istih pomenskih skupin pri različnih večpomenskih besedah. Če

beseda preide v novo besedno vrsto, jo obravnavamo kot novo besedo, ne pa kot večpomenko.

Problematika bo ilustrirana v glavnem z besedno družino desen (desni).

37

SKLADENJSKE RAZLIKE V KATEKIZMIH SLOVENSKIH IN

HRVAŠKIH REFORMATORJEV

(TRUBAR 1550, KONZUL 1564: PRIDIGA DE VOCABULO FIDEI; KRELJ,

VLAČIĆ 1566: OTROČJA BIBLIJA) Irena Orel, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Aškerčeva 2,

SI 1000 Ljubljana, irena.orel@ff.uni-lj.si

Na izbranih vsebinsko enakih prevodnih slovenskih in hrvaških besedilih iz 16. stoletja

(pridiga, katekizem za šole) bodo preverjene jezikovne razlike na skladenjski ravnini.

Idejno in jezikovnokulturno povezanost hrvaških in slovenskih reformatorjev spremljamo že

od prve slovenske knjige Catechismus (1550), saj je že prvi slovenski reformator in tvorec

knjižnega jezika Primož Trubar v njej priredil latinsko pridigo o pravi veri (DE VOCABVLO

FIDEI /…/) hrvaškega reformatorja Matije Vlačića Ilirika, ki jo je Štefan Konzul uporabil tudi

v svojem glagolskem (1561) in latiničnem Katekizmu (1564) (PRIMI TRVBERI SERmo

Croaticè redditus). Izhajamo iz predpostavke, da je Konzulov latinični prevod odpravil

Trubarjeve na nemščino oz. latinščino oprte sklade, ob pričakovanem vplivu obeh predlog.

V samostalniških besednih zvezah izstopa v hrvaškem besedilu občasna stava levega

ujemalnega prilastka desno od odnosnice pod vplivom latinščine (zlasti svojilnega zaimka (npr.

tvoj, negov, ne pa dvojnica nega), svojilnega pridevnika (Kristusov), dvojnično pridevnikov z

religioznega področja, zlasti božji, ujemalno s Trubarjevo stavo z inverzijo ali brez nje in

latinsko rodilniško obliko samostalnika Dei, Christi, nebeski, samo pri Konzulu v zvezah Duh

sveti, Sivot večni). Pod vplivom Trubarjeve predloge se le deloma ohranja nedoločni (Trubar

an-a-o, Konzul yedan-dna-o) in redkeje določni člen (ta, ta, tu – ta, ta, to/ov'-a-o). Kalkirana

predložna zveza sredstva in posredništva večinoma ostaja (ʃkuʃi – ßkroz), nekajkrat ga pri

Konzulu zamenjuje ustreznejši predlog po. Priredne besednozvezne in stavčne razširitve so

zaradi pomenske natančnosti prevoda pogostejše pri Konzulu. Kalkirani predložni morfem

glagola se deloma odpravlja (Trubar: reči h komu, Konzul: govoriti komu; v katekizmu govoriti

proti komu, hrvaško: komu), naklonska zveza imeti + nedoločnik se pri obeh ohranja.

V stavčni skladnji je raba osebnozaimenskega osebka pri Konzulu često opuščena. Različen

besedni red izkazuje redko naslonski niz, pogosteje pa stava (zloženega) povedka v stavku, ki

je pri Konzulu včasih razlikovalno kalkirana za drugimi stavčnimi členi. Opazen je vezalni

veznik v vlogi medpovednega povezovalca na začetku povedi in v stavčnem priredju, mestoma

je drugačno členjenje povedi in redko odstavkov.

38

Objava kranjskega in hrvaškega katekizma (ob latinskem, nemškem in italijanskem) v Otročji

Bibliji, ki je lahko nastala s sodelovanjem Krelja in Vlačića, omogoča medjezikovno

primerjavo. Zaradi ustaljenih obrazcev je razlik manj. Kranjski prevod se navezuje na nemški

v rabi (ne)določnega člena, besednem redu, inverziji prilastka (tudi hrvaški), osebni zaimek v

osebku druži vse prevode razen latinskega. Stava svojilnega zaimka na levi se v kranjskem

ujema z nemškim, na desni v hrvaškem pa z latinskim očenašem, dvojnično v italijanskem

prevodu. Člena sta redko rabljena v kranjskem in še redkeje v hrvaškem katekizmu.

39

HUSITIZEM NA ČEŠKEM – PREDSTOPNJA LUTROVE

REFORMACIJE Martina Orožen, Šišenska cesta 2, SI 1000 Ljubljana, martina_orozen@t-2.net

1 Ob predlanski 600-letnici tragične smrti Jana Husa na grmadi v Konstanci (1415), češkega

magistra lepih umetnosti, teologa, duhovnika in češkega pridigarja v Betlehemski kapeli v

Pragi, in letošnji 500-letnici začetkov uspele Lutrove reformacije v Nemčiji ter srednji Evropi

(potrditev avgburške veroizpovedi 1555), kaže razmisliti o vzrokih, razlogih in posledicah za

neuspeh cerkveno-reformnih prizadevanj v deželah češke krone na meji 14/15. st. – in dobro

stoletje mlajših, že znanih, vendar še močnejših kritik Cerkve, njenih struktur in nauka v

Nemčiji (izbruh je povzročila prodaja odpustkov za gradnjo Petrove cerkve v Rimu). Dejanski

krik po reformah vesoljne Cerkve pa ne v prvem, ne v drugem primeru ni bil uspešen, marveč

je privedel v rimsko-katoliški cerkvi (Tridentinski koncil s presledki v letih 1545–1563 je le

razmejil katoliški in protestantski nauk, začrtal prenovo cerkvene uprave in potrdil prvenstvo

papeža) do dvojnega razkola (Češka cerkev v 15. in Lutrov protestantizem v 16. st.), ki kljub

ekumenski naravnanosti sega vse do sodobnosti. Dosežena je le stopnja medsebojne strpnosti.

Češka reformacija je potekala še v rokopisnem obdobju, ko so se nove informacije širile ustno,

z zapisi po nareku, ne po povsem vernih prepisih predlog, kar je povzročalo netočnosti, tudi

izkrivljanje sporočil. Lutrovo reformatorsko dejavnost pa je z veliko naglico razširjala že velika

novost – tiskana knjiga, ki je v zelo kratkem času doseglaa vso Evropo. Humanistična miselnost

je postavila v ospredje človeka in tako utrla pot individualizmu. Človek hoče biti odslej sam v

odnosu z Bogom, ne potrebuje posrednikov! Tudi po duhovni drži in značaju sta si bila Hus in

Luter različna, tako glede duhovniške drže kot verskega nauka. Prvi je bil mag. lepih umetnosti,

teolog in duhovnik, vendar samo zavzet pridigar, Luter pa je bil pred izobčenjem iz Cerkve

profesor teologije, biblicist na univerzi v Wittenbergu in avguštinski menih, ki se je po

prekinitvi odnosov s katoliško cerkvijo poročil.

2 Husova smrt (1415), krivična obsodba na grmadi, je izzvala strašno ogorčenje njegovih

verskih privržencev na Češkem; predvsem med močnim češkim in moravskim plemstvom.

Protestno pismo čeških plemičev, poslano cerkvenemu zboru v Konstanci, je bilo potrjeno s

452 pečati. Husitske vojne je izzval ogrski kralj in rimsko-nemški cesar Sigismund

Luksenburški, ki naj bi po smrti češkega kralja Vaclava IV. (1319), svojega polbrata, zasedel

češki prestol – pod pogojem čeških husitskih stanov, da sprejme skupni verski program husitov,

namreč Štiri praške artikule, ki pa jih ni izoblikoval Hus, marveč njegovi učenci. Bili so

40

naslednji: (a) Obhajanje iz keliha (pod obojí), (b) Svobodno oznanjanje Božje besede (vsak, v

češčini), (c) Cerkev se odpove imetju in politični moči, (d) Kazen za smrtne grehe zadene

vsakega, ne glede na poklic ali (družbeni) položaj. Tega pa cesar Sigismund ni storil, marveč

se je postavil v bran katoliški cerkvi, se povezal s papežem. Nad češke husite so bile poslane

štiri mednarodne, neuspešne križarske odprave. Vojno stanje je trajalo 14 let (1419– 1433) in

je strahotno opustošilo vso Češko. Uničeno je bilo gospodarstvo, bogata srednjeveška gotska

cerkvena oprema, zlasti sakralne stavbe, cerkve in samostani; požganih na stotine vasi,

izropano podeželje, neobdelana zemlja – vse to je povzročalo še vse 15. stoletje lakoto in

bolezni. Število prebivalstva se je zmanjšalo skoraj za milijon. Uničeni so bili zlasti starejši

benediktinski, premonstrantski, cistercijanski in kartuzijanski samostani, pobitih je bilo 4333

redovnikov in redovni Grozovita podoba fanatičnega razdejanja v imenu vere, po kateri naj bi bili

vsi eno.

Odmevi, miselni nagibi, obrambne pobude, so s Češke segale tudi v sosednje države (na

Poljsko, v Nemčijo in Avstrijo), celo do slovenskih dežel, saj sta v Stično pribežala dva češka

cistercijana in nam zapustila latinski zbornik s teološko-polemičnim protihusitskim traktatom.

Ista roka pa je s češko pisavo zapisala tudi slovenska besedila Stiškega rokopisa. Da se je tudi

v Žiče umaknil češki kartuzijan, priča v latinskem zborniku zapisana češka pesem Buoh

všemohúci… (rokopis se nahaja v Univerzitetni knjižnici v Gradcu). Naše ljudsko izročilo pa

je celo ljudskemu junaku Pegamu (Bhöme) nenaklonjeno, kar pomeni, da naša tedaj še povsem

katoliška dežela po Evropi razvpite »češke herezije« ni odobravala. Nasprotno pa »slovenska

protestantika« 16. st. bolj prikrito, a vendar že potrjuje stike s češkimi knjižno ustvarjalnimi

sobrati, študenti in profesorji (Trubar, Flacius Iliricus, Krelj, Bohorič in Dalmatin) na nemških

univerzah (Jena, Wittenberg, Regensburg). Tudi Luter je poznal in cenil Husove reformne

poskuse, poznal njegove spise in celo on, avtor protestantske teologije (Solus Christus, sola

fide, sola gratia, sola criptura), izjavil, da »če je Hus Këtzer, je on še sedemkrat večji.«

3 Kako je mogoče, da je tedanja srednjeveška Češka, »najbolj katoliška država med katoliškimi

državami«, ki so jo od umora kneza Vaclava (~935) do zadnjega kralja dinastije, Vaclava III.,

umorjenega v Olomoucu (1306), vodili Přemyslovci (sedem kraljev), nato še trije

Luksenburžani (Karel IV. in njegova sinova: Vaclav IV. ter Sigismund), vsi tudi rimsko-

nemški cesarji, v teku 50-ih let 15. stoletja, postala zaznamovana kot evropska heretična država,

saj je veljalo reklo: »Co Čech,to kecař.«

Češka srednjeveška država je v 13. in 14. st. postajala politična, gospodarska in kulturna

velesila Evrope. Kralj z močnim plemstvom in Cerkvijo (škofija iz leta 937, nadškofija od leta

41

1347) in vojsko, je v večjezični, mednarodni Pragi poosebljal pravni red, nadzoroval državno

administracijo, skrbel za utrditev in širitev države, v samostanskih središčih so bile šole za

vzgojo duhovnikov in državi potrebnih kadrov. Tam je nastajalo tudi srednjeveško pismenstvo

(slovstvo) v latinskem, »staroslovenskem« (benediktinski samostan Sazava – do leta 1093),

staročeškem jeziku (svetniške legende, traktati, kronike, letopisi, misali, brevirji, kancionali

itd.). Prvi češki prevod biblije (t. i. Dražďanska Bible) je nastal konec 14. st., rokopis

Olomoucke v začetku 15. st., ko imamo Slovenci tedaj zapisan šele Celovški/Rateški rokopis!

Doba vladanja Karla IV. Luksenburžana (1316–1378, kralj od 1347), po češki materi Eliški »po

duhu« Přemyslovca, je pomenila vrhunec razvoja češke srednjeveške države. Vsestranski

kulturni razcvet Prage, ustanovitev Karlove univerze (1347), gradnja cerkvá in gradov,

praškega Novega Mesta, benediktinskega samostana »Emavsy« z uvedbo slovanske liturgije

(poklicani tja hrvaški glagoljaši), država z razvitim gospodarstvom (rudniki srebra), trgovino,

ter z njegovo diplomatsko spretnostjo doseženo mirno sožitje z evropskimi sosedi, zlasti s

Poljaki, Šlezija je tedaj pripadala Češki, vse to so rezultati njegove kultivirane osebnosti in

državniške modrosti. Kot prva univerza v Srednji Evropi je bila Univerza namenjena (tako

Karlova ustanovna listina!) članom češke in članom nemške narodnosti (Bavarcem, Sasom,

šlezijskim Poljakom).

Karlova Univerza je v 70-ih letih obstoja, vse do Husovega nastopa, že izobrazila visoko število

teologov/duhovnikov, ki pa niso imeli župnij oz. sredstev za preživljanje. Zemljiška posest,

mesta, so bila last kralja, plemstva in cerkve (nadškofije in starejših samostanov:

benediktincev, premonstrantov, cistercijanov, katuzijanov). Le-ti in novi mestni »beraški

redovi« (frančiškani, dominikanci, avguštinci) niso imeli posesti, živeli so od miloščine. Vse

to je zlasti v Pragi večalo med meščani stisko, množilo bedo, občutje socialne neenakosti, kar

je preraščalo v vsesplošno nezadovoljstvo in kritičnost do bogatejših. Zato v ustnem javnem

mnenju prisotnih toliko upravičenih ali neupravičenih kritik na račun duhovščine zaradi

sodomije, prodaje verskih obredov,odpustkov, relikvij, pa tudi zaradi nemoralnega življenja

posameznih oseb, predstavnikov cerkve, ki niso živeli zgledno in skladno z verskim oznanilom

(priležništvo, nezmernost, pijančevanje, razkošno oblačenje, opuščanje verskih dolžnosti, itd.).

Pravoverni duhovniki, zlasti redovniki (kartuzijani, dominikanci), pa so se tudi združevali in

»klevetam« nasprotovali, pisali polemične traktate. Čas napetega in živahnega dogajanja! Za

tegobe in stiske preprostega, neizobraženega ljudstva je bilo slabo poskrbljeno. Cerkev je po

eni strani vzpodbujala, po drugi strani pa preverjala njihovo vztrajno vero v »evharistične« in

druge čudeže, češčenje svetnikov in Marije, zlasti romanja na določene »svete kraje«. Ljudstvo

42

je po svoji veri, pomešani še z vraževerjem, prenašalo svoje tegobe ( krivice, bolezni, slabe

letine), skratka živelo svoje podložniško življenje..

4 Nadarjeni in prizadevni Jan Hus (1370–1415), sin preprostih staršev iz Husinca (Prahatovice,

jugozahodna Češka), je sam okusil revno življenje. Ob pomoči sorodnika/duhovnika je dosegel

stopnjo osnovne izobrazbe, ki mu je omogočila vstop na Karlovo univerzo. Dosegel je stopnjo

magistra svobodnih umetnosti, nato je študiral še teologijo in bil posvečen v duhovnika (1400).

Župnije ni imel, bil pa je imenovan za pridigarja v Betlehenski kapeli, za kar je plačeval

določeno vsoto župniku, na čigar ozemlju je kapela stala. Pripadala je stari župniji sv. Filipa in

Jakoba v starem praškem mestu. Hus je to službo opravljal približno10 let in skrbno pripravljal

svoje pridige. Ohranjene so njegove pridižne zbirke, zapisi, prepisi v latinščini, deloma

češčini;dosegajo število 3000, obenem je kot rektor študentskih domov in Karlove univerze

imel trajen stik s študenti, svojimi gojenci, opravljal pa tudi administrativne posle, tudi

pridigoval na univerzitetnih slovesnostih. O čem in kako je pridigal, se da razbrati iz njegovih

ohranjenih pridižnih rokopisov, ki ne odražajo povsem njegove govorne izvedbe. Za rojake je

sestavil rokopisno Postilo (1413) v češkem jeziku, sodeloval pri četrtem prevodu rokopisne

biblije v staročeščini, napisal vrsto pesmi, molitev, obrambno- napadalnih letakov in teološko-

polemičnih spisov (najbolj odmevna De sex eroribus in De eclesia), povezanih z odporniškimi

dogodki ob prepovedi Viklefovih spisov, prepovedi pridiganja v Betlehemski kapeli, s strani

praškega nadškofa in Rima. Zaslužen je tako za latinsko kot češko srednjeveško pismenstvo,

tudi za reformo staročeškega črkopisa.

5 Srednjeveške pridige so bile namensko naravnane, tudi govorniško teatralične, zato

poslušalcem privlačne. Služile naj bi kot priljubljeno izobraževalno sredstvo za evangelizacijo

širokih, versko pomanjkljivo poučenih plasti ljudstva. Oprte so bile na togo srednjeveško

sholastično teologijo, na deloma fundamentalistično pojmovane navedke iz biblije, svetih

očetov in antičnih filozofov, seveda v soočanju s sočasnim življenjem. Iz njih so izvajali

moralistične sklepe za vsakdan. Vsebinsko težišče je izviralo iz sholastičnega spoznavanja in

pojmovanja resničnosti in pravice, kar je vodilo v moralizatorstvo nasploh. Tako so pridige

posameznikov po svojih sklepih postajale napadalne, obtožujoče, kar je bilo neprevidno glede

na recepcijo poslušalcev, ki so kritiko lahko dojemali kot»sovražni govor«. Bile so polne

očitkov do moralnih slabosti in padcev plemiškega, duhovniškega in redovniškega stanu, nato

Cerkve sploh, kar je podžigalo že itak negativno javno mnenje ogorčenih siromašnih

poslušalcev do svojih nadrejenih.

43

Zavedati se je treba,da je bila prvotna, preganjana Kristusova Cerkev po Konstantinovem

»Milanskem ediktu« v Rimskem imperiju (leta 313) spričo izkazovane finančne pomoči novo

priznani veri oz. nastajajoči Cerkvi s papežem v Rimu (npr. lastniške cerkve) nadalje

izpostavljena infiltraciji fevdalnih, vrednih ali nevrednih izbrancev, njihovim sorodstvenim

zvezam, v hierarhični strukturi Cerkve. Pojavilo se je vprašanje, kdo bo komu nadrejen, kar je

povzročalo napetosti in imelo za vso cerkev dalekosežne posledice. Ob prevzemanju cerkvenih

dostojanstev in služb so postajali odločilni versko-politični formalni dejavniki, ki se niso

skladali s prvotno duhovno vsebino vere.

Tako se je Cerkev vse bolj oddaljevala od prvotne Kristusove cerkve, čeprav so jo že mlajši

»beraški redovi« po svojih karizmatičnih ustanoviteljih v 12. st. (sv. Frančišek asiški, sv.

Dominik) skušali »popraviti.« V Husovem in Lutrovem času kot da jih ni bilo! O verskih

vprašanjih je poleg kralja in nadškofa ter univerzitetnih teologov pravzaprav odločalo še laično,

finančno močno plemstvo in »opozicija«, reformatorjem nasprotni škofijski duhovniki, prelati

in redovniški učeni očetje.

Kritični glasovi proti Cerkvi, njeni hierarhiji, so se oglašali povsod, tudi v Angliji, kjer je ob

koncu 14. stol. na oxfordski univerzi deloval profesor John Wycliff, filozof in teolog, kasneje

razglašen za heretika. Nastopal je proti cerkveni hierarhiji, zahteval odcep angleške cerkve od

papeža, ki je »Antikrist«, bil je proti bogatenju Cerkve in po svoje razlagal Evharistijo. Njegove

spise je v Prago prinesel tam študirajoči Jeronim Praški (obstajala je kulturna izmenjava zaradi

sorodstvenih zvez češkega in angleškega dvora). Hus in njegovi učenci-somišljeniki na praški

univerzi so jih zavzeto prebirali, deloma so z njimi soglašali, kljub prepovedim praškega

nadškofa (v letih 1403–1409), ki je končno Wycliffove spise spričo groženj iz Rima (bula papeža

Aleksandra V. leta 1411) dal v Pragi zbrati, uničiti. Dokler so polemična razpravljanja ostajala

v »akademskem krogu«, še niso bila Cerkvi in veri nevarna. Hus, prizadet spričo prepovedi

pridiganja v Betlehemski kapeli (1411), pa se je cerkvenim avtoritetam uprl in s svojo

učinkovito pridigo, obvladal je način in metodo komunikacije z množico, ljudi potegnil za

seboj, češ »Boga je treba bolj poslušati, kot ljudi«. Hus je namreč nekatere »nove misli«

Wycliffa vključil tudi v svoje pridige za ljudstvo, to pa je postajalo družbeno nevarno. Pobuda

za kritiko čeških cerkveno-družbenih razmer je tako prišla pravzaprav od zunaj in bila

aplicirana na domače češke razmere. Prišlo je do usodne narodnostno naravnane opredelitve

na Karlovi Univerzi. Češki magistri, profesorji, tudi študenti, so s Husom na čelu Wyciffove

teze odobravali, Nečehi, profesorji in študenti drugih narodnosti (Bavarci,Sasi, Poljaki) so jih

odklanjali. Dogodki so tako dobivali nevarno nacionalno-socialno obeležje, ki se je po sprejetju

44

Kutnohorskega dekreta (1409) še zaostrilo. Kralj Vaclav IV. je na pobudo narodnostno

občutljivega Husa spremenil razmerje upravno-volilnih glasov Univerze v korist Čehov (Čehi

tri glasove, ostali po en glas). Upravljanje Karlove univerze je prišlo v roke Čehov. Sledile so

neugodne posledice. Nečehi so zapustili Prago (preko 800 profesorjev in študentov), kar je

zamajalo ekonomsko stanje Starega mesta Prage.

Dokončno zaostritev proti Husu in somišljenikom pa je povzročila Bula papeža Janeza XIII.

o odpustkih, ki naj bi jih zbirali za križarsko vojsko z neapeljskim kraljem Ladislavom. Hus je

s privrženci to dejanje obsodil kot lažno trgovino z božjo milostjo; odrekel je pokorščino

nadškofu in papežu, skratka vsakemu, ki živi grešno, kar ni skladno z vero, Kristusovim

naukom in evangelijem. Bulo so Husovi privrženci, študentje, po praških ulicah žaljivo

zasmehovali, jo sežgali, uničili, Jan Hus pa je bil izobčen. Dve leti se je skrival pri prijateljih

po čeških gradovih. Pripravljal se je na zagovor na cerkvenem zboru v Konstanci (kamor je

bil pozvan), kjer naj bi koncilski očetje rešili papeško vprašanje (trije sopapeži v Cerkvi) in

vprašanje herezij. Odšel je na pot z »glejtom« oz. garantnim pismom rimsko-nemškega cesarja

Sigismunda Luksenburškega, ki se je zbora z ženo, Barbaro Celjsko, udeležil, dejansko pa Husa

ni branil. Sto let kasneje bi se podobno lahko zgodilo Lutru, ko na državnem zboru v Wormsu

(1521) zaradi ugovora vesti ni preklical svojih tez. Na povratni poti so ga domnevno ujeli,

»ugrabili razbojniki« – tako ga je rešil, zanj poskrbel, saški vojvoda Friedrich der Weise, ga

odpeljal na grad Wartburg, kjer je izobčeni Luter v miru prevajal Novi testament. Ko je Hus

pripotoval v Constanco, so ga za več mesecev zaprli v samostan. Na koncilu so bili zbrani tudi

njegovi češki somišljeniki in nasprotniki. Kardinalski zbor mu ni dal možnosti za javni zagovor

zoper obtožbe proti njemu in njegovi obrazložitvi potvorjenih Wycliffovih tez. Imel je možnost

odgovoriti samo pisno: DA ali NEne! Leta 1413 je napisal usodno kritično brošuro De eclesia,

ki ga je na cerkvenem zboru skupaj z Wycliffovimi tezami oz. potvorjenimi navedki, pogubila.

Ker svojih prepričanj ni preklical, je sledila obsodba. Zakrknjeni in nevarni »heretik« mora na

grmado! Sledil je grozljiv obred, imenovan »razsvícení«, ko so mu škofje oz. kardinali v

katedrali ob pretresljivem ceremonialu odvzemali duhovniška znamenja (štolo, mašni plašč,

kelih, roket), ga zaklinjali in izročali hudiču. Na glavo so mu nadeli »škofovsko mitro« s

podobo hudiča in ga predali posvetni oblasti, ki ga je dala odpeljati na morišče. Dva kronista

(eden češki, eden nemški) sta popisala to zadnje dejanje (kako je molil, pel, kričal in zgorel v

plamenih). Njegovi rablji so pepel pospravili, pometli in vrgli v reko Ren

6 Češki narod stoletja ni prebolel te travme, te krivice, ki jo je cerkveni zbor v Konstanci

zagrešil nad Janom Husom. Bil je mož, moralno in versko neoporečen, umaknjen pa je bil zato,

45

ker je spričo nevrednega, grešnega življenja postavil pod vprašaj avtoriteto papeža, cerkvenega

zbora, nadškofa, skratka vso avtoriteto tedanje Cerkve. Na Češkem je bilo rečeno: »Zgorel je

heretik, rodil se je mučenik!« Češka husitska cerkev ga je častila kot svojega mučenika in

svetnika, mu izkazovala čast tudi v bogoslužju, saj je bila češka husitska cerkev po neuspelih

križarskih vojnah na cerkvenem zboru v Baslu (Baselska kompaktata, 1436) s strani Rima in

koncila po diplomatski poti končno priznana. Na Češkem sta bili do nastopa husitskega kralja

(Jiři Poděbrad), do1567, kot enakopravni priznani obe veri: husitska s svojimi različicami

(radikalni taboriti, spravljivejši utrakvisti in miroljubno naravnana Bratrska jednota) in

katoliška. Po letu 1567 so se na Češkem versko-politične razmere spet zaostrile, ker Rim ni

priznal kraljevega predloga za (husitskega) nadškofa v Pragi, Jana Rokycana, Bazelski dogovor

pa ni bil več potrjen.

Naslednji usodni udarec pa je zadel Češko leta 1620 po bitki pri Beli gori, kjer je bilo s strani

katoliške vojske pod Habsburžani poraženo češko in moravsko husitsko plemstvo. Nadalje sta

bili češkim husitom dani samo dve možnosti: ali povratek h katoliški veri oz. cerkvi, ali pa

izgon iz domovine z zaplembo premoženja. Spet težko duhovno nasilje in gospodarsko

obubožanje države, ki je dokončno izgubila svojo plemiško elito, svojo državno samostojnost

in ostala v sestavu Avstrije do konca prve svetovne vojne. Ne preseneča ravnodušen hlad, ki je

v češkem prostoru ostal v odnosu do katoliške cerkve. Češka je tedaj izgubila tudi svoje

humanistične izobražence, člane češke in moravske Bratrske jednote, ki so dokaj uspešno

delovali v tujini (kot npr. znameniti pedagog Jan Amoenius Komensky). Ob nasilni duhovni

preobrazbi prebivalcev, rekatolizaciji Češke in Moravske v 17. st., je Jana Husa zatemnil

katoliški mučenik, njegov sodobnik, Jan Nepomuk, ugledni praški kanonik, ki pa je odrekel

pokorščino kralju Vaclavu IV. in bil leta 1393 s Karlovega mostu vržen v Vltavo. Za prenovo

šolstva, cerkvene umetnosti in duhovne kulture pa so v državi skrb prevzeli jezuiti, ki so Češko

in Moravsko obogatili z vrhunsko baročno umetnostjo – v besedi in tvarni kulturi. V času

razsvetljenstva in ponovne prebuje narodne zavesti ob koncu 17/18. st., se Jan Hus »spet rodi«;

postaja vzor buditelja narodne zavesti Čehov. Za časa komunizma in diktature proletariata je

razglašan za borca socialnih pravic. Po drugem Vatikanskem zboru pa se je danes že sv. Janez

Pavel II. Čehom ob prvem pastoralnem obisku leta 1999 opravičil v imenu vesoljne Cerkve za

zgodovinsko krivico in narodno tragedijo Čehov, povezano z dogodkom v Konstanci. Govorilo

se je celo o rehabilitaciji procesa, kar pa je v sodobnosti zaradi povsem drugačnih pravnih

razmer neizvedljivo.

46

Šele ob 600-letnici smrti je magistru Janu Husu vrnjena, iz razmer časa objektivno izrisana,

stvarna podoba človeka, predanega Kristusovi resnici, za resnico zavzetega teologa, skrbnega

učitelja na družbeno obrobje izrinjenih rojakov, moža, ki je bil zvest lastnemu prepričanju in

je tako odgovorno živel in umrl iz neomajne in globoke vere.

47

TRAGOVI REFORMACIJE U SAVREMENOM SRPSKOM JAVNOM

DISKURSU Natalija Panić Cerovski, Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Katedra za opštu lingvistiku,

Studentski trg, 3, 11000 Beograd, natalija.panic@fil.bg.ac.rs

U fokusu ovog istraživanja su pojmovi i termini koji su na neki način povezani sa

reformacijom, a koji se pojavljuju u javnom diskursu poslednjih godina u Srbiji. Naime, s

obzirom da su na javnoj sceni vrlo često prisutne reči i izrazi poput reformator, reforme,

protestantizam, protestantski duh, protestantska radna etika, Maks Veber, i sl. potrebno je

istražiti na koji način i u koje svrhe se ovakvi izrazi upotrebljavaju u javnosti. Imajući u vidu

da opšta populacija u Srbiji nema sasvim jasnu predstavu o tome šta je zapravo reformatorski

pokret u svom inicijalnom značenju, kao ni o pojavama koje su sa tim povezane, nastojali smo

da ustanovimo i na koji način se interpretiraju u neformalnom javnom diskursu. Ovoj

problematici pristupili smo iz perspektive lingvističke analize diskursa.

Korpus za ovo istraživanje se sastoji od 10 sati televizijskih emisija debatnog tipa, uglavnom

sa političkom i ekonomskom tematikom, kao i od novinskih tekstova analitičkog tipa sa istom

tematikom, objavljenih u relevantnim dnevnim novinama, nedeljnicima i internet portalima.

Osim toga, jedan deo korpusa čine i objave i konverzacije na Twitter–u, koje su javno dostupne,

kao i komentari posetilaca internet portala javnih glasila.

48

NA OKRAJ ČESKÉ REFORMACE Libor Pavera, Akademia Techniczno-Humanistyczna w Bielsku-Białej, Katedra Studiów

Środkowoeuropejskich, ul. Willowa 2, PL 43-309 Bielsko-Biala, l.pavera@seznam.cz

Hlavní proud české reformace má své počátky v době panování císaře Karla IV. ve 14. století.

Císař římský a král český si dobře uvědomil, že je potřeba církevní organizaci reformovat.

Povolal do Prahy hned několik reformátorů. V odborné literatuře bývají charakterizováni jako

tzv. předchůdci Husovi. Císař Karel IV. na straně jedné byl podporovatelem církevního kléru,

hodnostáři spolupracovali s panovníkem při správě země i institucí (zejména výrazná byla role

pražského arcibiskupa, ale i jiných hodnostářů), na straně druhé se začal obávat sekularizace

kléru, a povolal proto do Prahy reformátory. Do vystoupení Jana Husa, nejvýznamnějšího

domácího reformátora, kazatele a mistra Karlovy univerzity, působili v Praze Konrad

Waldhauser, Matěj z Janova, Jan Milíč z Kroměříže nebo Tomáš ze Štítného, autor české

filozofické terminologie.

Waldhauserovi šlo o reformu „shora“,kázání pronášel v němčině nebo v latině a obracel se

k církevním kruhům a k vyšším vrstvám. Matěj z Janova ve svém kontrastivním spise Regulae

Veteris et Novi testamenti porovnával křesťanství novozákonní se soudobou praxí a

upozorňoval na poklesky církevního kléru. Milíč se stal příkladem svou činností, Štítný se zase

věnoval otázkám filozofickým, zejména v českém jazyce. Šlo jim o reformu „shora“,

společenský řád zpravidla považovali za Bohem daný a neměnný. Uvedení kazatelé byli spjati

především s Betlémskou kaplí, jiným místem reformního hnutí se stala univerzita a tamější

reformační proud nebyl jednotný. Jeden svým učením představoval Jan Hus.

Stejně jako Štítný, rovněž Jan Hus řadu svých kázání napsal a pronášel v českém jazyce,

obracel se ke všem vrstvám společnosti. Hus v mnoha ohledech převzal učení anglického

reformátora Johna Wickleffa, aniž by provedl pečlivou kritiku. V některých otázkách se mýlil,

nicméně své učení neodvolal ani před koncilem uspořádaným v Kostnici, který ho nakonec

odsoudil k upálení na hranici. Přitom Hus, jak ukazují některé závěry II. vatikánského koncilu

a bádání z konce 20. století, předběhl svoji dobu. Jeho jméno dalo název učení i celému

širokému reformnímu hnutí.

Na Husa navazují reformátoři doma, kteří ho následují, i za hranicemi českých zemí (M.

Luther). Jeho přednášky poslouchal jistě i Petr z Chelčic, kolem něhož se v posledních letech

života utvořila skupina tzv. chelčických, pozdější zárodek českých bratří – jednoty bratrské.

Jednota bratrská se rozvíjí zejména v 16. století. Překonala dobu tzv. sporů o vzdělanost, vydala

se humanistickou cestou návratu k pramenům – k prvotnímu učení Kristovu a k původním

49

biblickým textům, které byly přeloženy do českého jazyka (zvláště biskup jednoty bratrské Jan

Blahoslav a tzv. náměšťská skupina). Na reformní hnutí svým způsobem navazuje rovněž

programátor míru, vzdělanosti a nápravy „veškerenstva světa“ Jan Amos Komenský,

vyplňující svou prací, životem a reformní činností značnou část 17. století. Reformace v té

době probíhala za hranicemi českých zemí – Habsburkové prosadili v českých zemích silnou

rekatolizaci (protireformaci). Dala vyniknout baroknímu slohu a některým umělecky tvořivým

jedincům, zejména z řad jezuitů (B. Balbín, F. Bridel, F. Kadlinský aj.). Domácí reformační

linie byla málo výrazná, nicméně přetrvávala (zejména v nižších společenských vrstvách,

spočívala např. v přechovávání protestantských biblí nebo ve ctění reformních osobností).

Reformační hnutí pak našlo své místo v době národního obrození. Proto také T. G. Masaryk ve

svých textech vytvořil v zásadě koncepci dvojramenného proudu českých dějin: sám byl

zastáncem linie, u jejichž počátků stál s idejemi pravdy a víry Jan Hus, na nějž měli navázat

obrozenci a doba nová. Proti takovému pojetí se postavil historik Josef Pekař, zdůrazňující

katolické podloží ve filozofii českých dějin (linie od cyrilometodějské mise, snažící se o

schválení slovanské liturgie Římem, přes dobu Karla IV. a dobu rekatolizace v barokních

stoletích, z nichž se podle Pekaře zcela přirozeně mohlo rozvíjet hnutí obrozenské, jemuž šlo

o emancipaci celého spektra české společnosti. Dvojramenný proud je podnes neurastenickým

bodem sporů o identitu českého národa a sporem o filozofii českých dějin.

50

DANAŠNJI LINGVISTIČKI POGLEDI O PREVODIMA BIBLIJE

U VREMENU REFORMACIJE Vesna Polovina, Odsek za opštu lingvistiku, Filološki fakultet, Univerzitet u Beogradu,

Studentski trg 3, Beograd, Srbija, polovinav@fil.bg.ac.rs

Razmišljanja o prevođenju imaju vekovnu istoriju, prevodi Biblije su posebno izazivali

diskusije jer se radilo o svetom tekstu. Dok su se u nekim drugim religijama sveti spisi

smatrali neprevodivim sa, recimo, klasičnog arapskog ili sanskrita, jer bi se time

božanska reč „iskvarila“, Biblija je imala drukčiju sudbinu, i od prvih vekova

hrišćanstva pa do danas prevedena je na više hiljada jezika.

Prevodi Biblije su imali često istorijske posledice ne samo za širenje hrišćanstva već i

za razvoj standardnog jezika, kulture, nacije, pismenosti. Ali, širi istorijsko-društveni

kontekst je takođe i podsticao takve prevode. To je uslovljavalo, s jedne strane, i

ograničenja, objektivna ili subjektivna, u načinu prevođenja, a s druge, i širenje poglede

na prevođenje. To je slučaj i sa prevodima i napisima o prevođenju u doba Martina

Lutera.

U ovom radu se posebno bavimo analizom ključnog teksta Martina Lutera: „Otvoreno

pismo O prevođenju“ i analiziramo strukturu tog značajnog teksta kako bismo pokazali

u kojoj meri je moguće ili nije moguće razlučiti dva aspekta: teološki i filološki,

odnosno, šta to danas možemo svrstati u lingvistički pogled na prevođenje.

Polazeći od ovog teksta razmatramo niz radova u svetskoj literaturi, pre svega na

engleskom jeziku, i to u dvadesetom i dvadeset prvom veku, koji se bave i teorijskim i

praktičnim aspektima Luterovog prevoda Biblije. Opšti zaključak naše analize

pokazuje da se uglavnom radi: (1) o terminološkim usklađivanjima procene prevoda sa

stanovišta novih disciplina, (2) konstantnim isticanjem opštevažećih principa

standardizovanja jezika kako u njegovo vreme tako i danas, (3) delimičnim, dakle ne

potpunim, usmeravanjem ka lingvističkim i prevodilačko-teorijskim kriterijumima

procenjivanja tog prevoda.

51

REFORMACIJA V UČNEM GRADIVU PRI POUKU SLOVENŠČINE Simona Pulko, Melita Zemljak Jontes, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za

slovanske jezike in književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor,

simona.pulko@um.si, melita.zemljak@um.si

Prispevek predstavlja pregled vključenosti obdobja reformacije v učne načrte in učbeniška

gradiva (različnih založnikov) za osnovne šole (tretje triletje) in v gimnaziji. V analizi bo

reformacija prikazana celostno kot del jezikovnega in književnega pouka.

Učni načrt za slovenščino v osnovni šoli (Poznanovič Jezeršek idr. 2011) v sklopu operativnih

jezikovnih ciljev (oblikovanje in razvijanje zavesti o jeziku, narodu in državi) kot obvezni cilj

in vsebino predvideva opazovanje ter predstavljanje začetkov slovenskega (knjižnega) jezika

in njegovega razvijanja skozi stoletja. Pri književnosti učenci pregledno poznajo književnike

in njihova dela ter jih razvrščajo v ustrezna literarna obdobja in smeri; navedejo tudi poglavitne

značilnosti določenega literarnega obdobja in smeri. Kot protestantski pisec se obvezno

obravnava Primož Trubar z dvema predlaganima besediloma, ki ju lahko učitelj nadomesti tudi

s katerima njegovima drugima besediloma. Učni načrt posebej izpostavlja medpredmetne

povezave s protestantizmom kot primerom medpredmetnega povezovanja, npr. v sklopu

projektnega tedna.

V Učnem načrtu za slovenščino v gimnaziji (Poznanovič Jezeršek idr. 2008) dijaki pri

jezikovnem pouku (sklop Oblikovanje in razvijanje zavesti o jeziku, narodu in državi; prav

tam: 9) spoznavajo razvoj slovenščine skozi čas in narodnostno-jezikovna prizadevanja tistih

Slovencev, ki so pomembno prispevali k oblikovanju slovenskega knjižnega jezika ter k

njegovemu ohranjanju in razvijanju. Spoznavajo temeljne pojme iz literarne vede, nanašajoče

se na slovensko reformacijo; temeljni cilj jezikovnega pouka je zmožnost predstavitve

bistvenih značilnosti temeljnih mejnikov v razvoju slovenskega (knjižnega) jezika, torej tudi

reformacije. Med obveznimi vsebinami pri književnosti so predlagana štiri besedila (dve

Trubarjevi, drugo besedilo lahko nadomesti Kreljevo besedilo) ter Dalmatinovo ali

Bohoričevo, četrto besedilo je besedilo Svetokriškega; med izbirnimi vsebinami sta predlagani

dve besedili, Dalmatinovo in Trubarjevo.

52

MARTIN LUTER V PREKMURSKI CERKVENI KNJIŽEVNOSTI V

PRVI POLOVICI 20. STOLETJA György Rágyanszki, Univerza Loránda Eötvösa, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske

filologije, Múzeum krt. 4/D, HU 1088 Budapest, ragyanszki.gyorgy@btk.elte.hu

Pred razpadom Monarhije so prekmurske evangeličanske občine spadale pod cerkveno upravo

Prekdonavskega distrikta Ogrske evangeličanske cerkve, po prvi svetovni vojni pa so

ustanovili Seniorat Evangeličanske cerkve v Prekmurju.

Vodstvo novega seniorata je zagovarjalo uporabo prekmurskega slovenskega jezika v svojih

cerkvenih publikacijah (časopis Düševni list, Evangeličanski koledar in druge knjižne izdaje).

Prekmurščino so razlagali kot samostojni slovanski jezik, ki ima od Küzmičevega prevoda

Nove zaveze (1771) literarno tradicijo.

Prekmurski evangeličanski intelektualci niso videli kontinuitete med tradicijo kranjskega in

prekmurskega protestantizma, zato je bil Martin Luter edina protestanska osebnost iz 16.

stoletja, ki so mu v prekmurski evangeličanski cerkvi izkazovali čast.

V predavanju predstavljam prekmursko cerkveno književnost, ki govori o Martinu Lutru.

Večino te literature so objavili v periodičnem tisku. Izpostavil bom rokopis, ki sem ga našel v

evangeličanskem županišču v Murski Soboti – dramatizirano besedilo, ki obsega disput med

Martinom Lutrom in Johannom Eckom v Wormsu. Besedilo je nastalo po drami Otta Devrienta

(1838–1894), različico v madžarščini je napisal puconski duhovnik Gyula Porkoláb (1875–?).

53

PO SLEDEH PREKMURSKE REFORMACIJE Klaudija Sedar, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, Zvezna ulica 10,

SI 9000 Murska Sobota klaudija.sedar@guest.arnes.si

Ob 500. obletnici reformacije ne gre le za zgodovinski spomin na pribitih 95 tez na vrata

grajske cerkve v Wittenbergu, ampak tudi za razmislek o razvoju, pomenu in vrednotah

reformacije v današnji družbi, o kolektivnem spominu prelomnega procesa iz leta 1517, ko so

začrtani temelji reformacijskega gibanja odprli pot sodobnemu razmišljanju. Zaradi hitrega

širjenja reformacije iz Evrope je že v prvi polovici 16. stoletja z reformiranim plemstvom, ki

so bili glavni poborniki novih stremljenj, postalo protestantsko tudi celotno Prekmurje. A

začetni izjemni uspeh je zamenjala velika moralna preizkušnja, saj so bile protestantom cerkve

in šole odvzete, duhovniki in učitelji pa izgnani. Tradicijo o izselitvi ali romanju v Šurd in

druge artikularne kraje tako poznajo samo protestanti v Prekmurju. Ta duhovna kriza se je

končala s Tolerančnim patentom Jožefa II. leta 1781, ko je bila podeljena verska svoboda in

mogoča vnovična vzpostavitev verskega življenja na domači grudi in v domačem jeziku. Pa ne

le verskega življenja, reformacija je ustvarila odlične pogoje za razvoj šolstva, prvih knjig v

razumljivem (slovenskem) jeziku in ključno prispevala k dvigu pismenosti.

Jedro protestantizma na Slovenskem predstavlja danes prav Prekmurje, kajti tam se je ohranila

največja protestantska skupnost, nastali so izjemni književni dosežki, ki so vplivali na nadaljnji

razvoj slovenskega (prekmurskega) slovstva, sočasno pa so nastajali tudi sakralni spomeniki,

ki predstavljajo pomemben element slovenske protestantske kulturne dediščine.

54

ODRAZ PRASLOVANSKEGA JATA V PRVIH SLOVENSKIH

KNJIGAH IZ LETA 1550

Matej Šekli, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slavistiko, Aškerčeva cesta 2, SI 1000 Ljubljana, matej.sekli@guest.arnes.si

Genetsko (tudi genealoško) jezikoslovje v zvezi s standardizacijo knjižnega jezika, tj. z nastankom družbene jezikovne pojavnosti (sociolekta) najvišje hierarhične stopnje, zanimajo predvsem avtohtonost ali alohtonost knjižnega jezika glede na ljudski, narečni jezik, tj. zemljepisno jezikovno pojavnost (geolekt), tvarno izhodišče standardizacije knjižnega jezika na začetni stopnji njegovega oblikovanja (organsko ali neorgansko), t. i. narečna podstava (Toporišič 2000: 797), standardizacijski posegi vanj in njegova civilizacijskojezikovna nadgradnja v primerjavi z ljudskim jezikom (Brozović 1978: 17). Ker se glasovna ravnina jezika spreminja najbolj regularno, sistemsko, »pravilno« in je glasovne spremembe mogoče opisati z natančnimi glasovnimi pravili, so najpomembnejše genetskojezikoslovno merilo za določanje jezikovne sorodnosti spoznanja zgodovinskega glasoslovja.

O narečni podstavi slovenskega knjižnega jezika Primoža Trubarja (1508–1586) se v slovenskem jezikoslovju pojavljata vsaj dve nasprotujoči si tezi. Obe se tako ali drugače naslanjata predvsem na odraz praslovanskega jata v slovenskih dolgih zlogih v le-tem.

Po prvi tezi je narečna podstava Trubarjeve knjižne slovenščine dolenjščina 16. stoletja, saj je bil Trubar po poreklu z območja dolenjske narečne ploskve, rojeni govorec dolenjskega krajevnega govora vasi Ráš(č)ica (Ramovš 1936: 186–188; Tomšič 1956: 10). Na glasovni ravni so za njegov knjižni jezik v veliki večini primerov značilni dolenjski odrazi izhodiščnih slovenskih glasov: sln. -, *ō, *- , *-o > dol. sln. , *o > ū, -i/i, -u (psl.

> sln. > dol. sln. = Trubar ʃueit; psl. to > sln. *l > dol. sln. = Trubar leitu; psl. *bȍgъ > sln. *bȏg > dol. sln. *bȗg = Trubar bug; psl. > sln. *mesȏ > dol. sln. *mesȗ = Trubar meʃu; psl. Gpl > sln. *otrók > dol. sln. *otrúk = Trubar otruk; psl. Nsg m l-ptc. > sln. *im > dol. sln. *imȉl = Trubar imil; psl. > sln. *děvìca > dol. sln. *divíca = Trubar diviza; psl. > sln. *žìto > dol. sln. *žítu = Trubar zhitu). Ob prevladujočih dolenjskih glasovnih značilnostih pa naj bi Trubar nekatere od teh odpravljal (npr. dvoglasnik ), da bi bil razumljiv ne samo govorcem dolenjščine (in južne štajerščine) (psl. > sln. > dol. sln. : Trubar greh; psl. > sln.

> dol. sln. : Trubar beʃʃeda), kar pomeni standardizacijo knjižnega jezika in začetek oblikovanja neke nadnarečne »umetne« tvorbe.

Po drugi tezi je narečna podstava Trubarjevega knjižnega jezika ljubljanski krajevni govor 16. stoletja, ki naj bi bil prehodni govor med dolenjščino in gorenjščino z odrazoma sln.

-, *ō > južno sln. , *o > ljubljansko sln. *ē, *ū (Rigler 1965, 1968: 14–16). Glasovna podoba jezika prvih slovenskih knjig naj torej ne bi bila posledica standardizacije, temveč zapis organskega idioma.

V prispevku je z zgodovinsko jezikoslovnega vidika obravnavan odraz praslovanskega jata na celotnem gradivu prvih slovenskih knjig Catechiʃmuʃ in der Windiʃchen ʃprach in Abezedarium und der klein Catechiʃmuʃ in der Windiʃchen ʃprach (oboje Tübingen 1550). Prav odraz praslovanskega jata v slovenskih dolgih zlogih je namreč najpomembnejše merilo za genealoško opredelitev Trubarjevega jezika v knjigi.

55

FUNKCIJSKA RAZNOLIKOST OBRAZILA -EC V TVORJENKAH IZ

BESEDJA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA 16. STOLETJA Irena Stramljič Breznik, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in

književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, irena.stramljic@um.si

V Toporišičevi Slovenski slovnici (2000) najdemo 138 različnih priponskih obrazil, tvornih za

samostalnike moškega spola, pri čemer so naglasne različice tipa npr. -an, -án in -àn

(máriborčan, velikán, glavàn) upoštevane kot ena enota.

Med njimi se je kot funkcijsko najbolj obremenjeno pokazalo obrazilo -ec, ki je zastopano v

kar 19 pomenskih skupinah samostalniških tvorjenk, in sicer pri a) izglagolskih: (1) vršilec

dejanja (borec), (2) vršilnik dejanja (bodec), (3) čas (prosinec) ; b) izpridevniških: (4) nosilec

lastnosti (belec), (5) nosilnik lastnosti (množenec), (6) popredmetena lastnost (hrastovec 'vrsta

žeblja'), (7) snov (malinovec) in c) izsamostalniških tvorjenkah: (8) opravkar (honorarec), (9)

prebivalec, pasma živali (Avstrijec, arabec), (10) član, pripadnik (kalvinec), (11) nosilec

značilnosti (grbec), (12) opravljalnik (dolenjec 'vlak'), (13) čas (sušec), (14) snov (vipavec),

(15) maskulinativ (žabec), (16) stopnjevito (dedec), (17) manjšalno (bregec), (18) mlado,

nedoraslo (bikec) in (19) ljubovalno-manjšalno (bratec).

V Besedju slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja je besed z izglasjem na -ec blizu 350. V

prispevku bomo na podlagi preverjanja pomenskih in tvorbenih lastnosti izločili netvorjenke

od tvorjenk. Relevantne tvorjenke pa skušali uvrstiti v sodobnemu jeziku primerljive

besedotvornopomenske kategorije z namenom, da ugotovimo, za katere pomenske skupine je

bilo obrazilo -ec v 16. stoletju najbolj specializirano in kolikšen pomenski razrast je dosegalo

v primerjavi z današnjim stanjem.

56

REFORMACIJA I SVETA GORA – JEDNO SVEDOČANSTVO Irena Špadijer, Univerzitet u Beogradu, Filološki fakultet, Katedra za srpsku književnost sa

južnoslovenskim književnostima, Studentski trg 3, 11000 Beograd, Srbija i.spadijer@gmail.com

Sveta Gora Atonska, iako po svom nastanku najmlađa među naseobinama toga tipa u istočnom,

pravoslavnom hrišćanstvu, već više od jednog milenijuma predstavlja najosobeniju monašku

zajednicu Evrope. Ona je, posle pustinja Egipta, Palestine i Sirije koje su naseljavali isposnici

u poznoj antici i u vreme rane Vizantije, kao i maloazijskog, vitinijskog Olimpa koji je bio

aktivan u srednjovizantijskom periodu, ostala sve do danas specifično, izdvojeno mesto

duhovnog podviga i meditiranja. Nalazeći se na najistočnijem, trećem „prstu“ grčkog

poluostrva Halkidike, okružen sa tri strane morem, a s četvrte uzanom i teško prohodnom

prevlakom više odvojen od kopna nego povezan s njim, Atos je i u savremeno doba prilično

izolovan od ostatka sveta. Pa ipak, ako se pažljivo prati istorija Svete Gore, religioznog i uopšte

duhovnog života na njoj, može se videti da je tokom cele svoje povesti ona bila veoma upućena

u suvremene događaje van njenih granica. To se ne odnosi samo na dešavanja u neposrednom

društvenom i političkom okruženju – kao što su smene na vizantijskom carskom tronu, krstaški

ratovi i latinska vlast u grčkim krajevima, ili na religioznu sferu – kao što je isihastički pokret

ili posledice unije grčke i latinske crkve. Na Atosu su se veoma dobro osećala i udaljena

previranja u evropskoj istoriji, pa tako ni reformacija nije prošla bez odjeka. U radu je reč

upravo o jednom takvom svedočanstvu – Poslanici Gavrila Svetogorca ugarskom kralju Jovanu

Zapolji, verovatno iz 1533/1534. godine. Vremenom pisanja I stavovima koje u poslanici

iznosi, svetogorski prot aktivno se uključuje u aktuelna evropska zbivanja.

57

LITERARNA VEDA IN PRIMOŽ TRUBAR Miran Štuhec, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in

književnosti, Koroška cesta 160, SI 2000 Maribor, miran.stuhec@um.si

Analiza izbranih literarnozgodovinskih razprav bo pokazala, da se je slovenska književna

znanost s Primožem Trubarjem (in slovenskim protestantizmom) ukvarjala predvsem na dva

načina. Enkrat je šlo za literarnozgodovinske sinteze, drugič za raziskovanje posameznih, bolj

in manj kompleksnih problemskih krogov, ki nastajajo ob pojavu reformacije na Slovenskem.

Sinteze se med seboj razlikujejo v glavnem zato, ker gre pri enih za poudarjeno vrednotenje in

iskanje dalekosežnih posledic na kulturnozgodovinskem področju Slovencev ter pri nastajanju

slovenstva kot kulturne, jezikovne in duhovne specifike; pri drugih piscih pa je navedeno manj

bistveno, saj je njihov cilj, recimo, analiza literarnih ambicij slovenskih reformatorjev in

uspešnost njihove realizacije, denimo pri Trubarju ali Dalmatinu, dalje analiza spodbud, ki so

prihajale iz zahodnoevropskega duhovnega kroga 16. stoletja, iskanje idejnih presečišč,

razumevanje protestantske književne produkcije v dinamiki slovenske književnosti ipd.

Razprave zadnjega časa pokažejo, da velika sinteza pravzaprav moderni slovstveni zgodovini

ni več posebej blizu in se zato raziskovalci osredinjajo na posamezne, večkrat kontekstualno

pogojene vidike; na primer take, ki Trubarjevo književno in jezikovno delo povezujejo z

identitetnimi vprašanji, premišljajo njegov humanizem, kritično berejo Trubarjev

evangeličanski nauk, iščejo Trubarjeve reminiscence v slovenski književnosti, na novo

premišljajo spodbude in vplive, ki so Trubarja utemeljevali v času ter prostoru itn.

58

UTRJEVANJE POLJSKEGA JEZIKA V ČASU REFORMACIJE Emil Tokarz, Akademia Techniczno-Humanistyczna w Bielsku-Białej, ul. Willowa 2,

PL 43-309 Bielsko-Biala, etokarz@gmx.co.uk

V 16. je bilo poljsko kraljestvo na vrhuncu: šlahta je imela veliko pravic in močan vpliv na

kralja, reformacija pa je omogočila razcvet poljskega jezika in literature – v Zlati dobi poljske

književnosti je kalvinist Mikolaj Rej (1505–1569), poljski Trubar, pod vplivom reformacijskih

idej utemeljil tudi enoten poljski knjižni jezik.

Reformacija na Poljskem se je sprva hitro širila, a so jo jezuti v drugi polovici 16. stoletja skoraj

povsem ustavili in od takrat je Poljska najtesneje povezana s katolicizmom. Kljub temu pa je

poljska reformacija predvsem v Šleziji pomembno vplival na razvoj narodnega jezika:

predvsem je prihajalo do razmišljanj o poljskem črkopisu in glasoslovju – gre za obdobje, ko

se je utrjeval poljski jezik.

Na Poljskem neposrednih stikov z Lutrom tako rekoč ni bilo, saj je reformacija prihajala na

Poljsko »od zunaj«, tako da so se reformatorske ideje širile tudi s poljskim plemstvom, ki je

imelo stike z Zahodom; Poljaki so se z reformatorskimi idejami srečali tudi s posredovanjem

čeških bratov, najprej v Šleziji, nato pa tudi drugod.

59

ALI JE MOGOČE O LUTRU PISATI ENAKO KOT V PRETEKLOSTI –

IMAGINARIJ LUTRA IN TRUBARJA SKOZI PREMENE ČASA IN

HISTORIOGRAFSKIH PARADIGEM Jonatan Vinkler, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Oddelek za

slovenistiko, Titov trg 5, SI 6000 Koper, jonatan.vinkler@gmail.com

Imaginarij in idearij Martina Lutra sta se v (ne)nemškem jezikovnem prostoru Srednje Evrope

(Sveto rimsko cesarstvo nemške narodnosti in po njegovem razpadu države, ki so imele

zgodovinsko opraviti z recepcijo luteranske rcecormacije) od 16. stoletja naprej izrazito

spremenila. Podobe Lutra so bile vse do 20. stoletja pod izrazitim vplivom dominantnih

družbenih (duhovnih, intelektualnih, kulturnih) »razlagalnih« modelov.

V 16. stoletju je bil religijski spoznavni okvir največji in najcelovitejši interpretativni model,

ki ga je evropska kultura tedaj poznala. Kajti vera je tedanjemu sleherniku pojasnjevala vse –

od tod do onstan, od včerajšnjosti v večnost in celo tisto, kar si je mogel slehernik (zgolj

za)misliti »spe ali bde«. Zato je bil Luter v svojem sočasju in vse do konca tridesetletne vojne

(1648) bran izrazito enoplastno in bipolarno: izključno kot shizmatski teolog (katoliška stran)

ali kot ponovni »apostol prave stare vere krščanske« (protestantska stran). Historiografija dobe

med 1517 in 1738 (npr. Theatrum Europaeum) ga je tako upovedovala v podobah »bestiae

Triumphans« ali »glasnika Božjega«. Tak imaginarij in idearij najdemo tako v lutrovski

biografiki, ki se na protestantski strani razvije iz posmrtne pridige Johannesa Bugenhagna

Pomorjanskega ob Lutrovem grobu, kot v prvih izdajah Lutrovih zbranih spisov in celo v

izdajah psevdo Lutra (“govori pri mizi”); na katoliški strani idearij in imaginarij Lutra kot

prvoborca luteranske herezije predstavlja predvsem pamfletna literatura.

S koncem 18. stoletja, napoleonskimi vojnami, romantiko in nastopom Fichteja v nemški

filozofiji (Govori nemškemu narodu, 1807) se začne v nemški kulturi jasneje oblikovati

razmišljanje o nacionalni identiteti – o indentifikacijskih znakih, »ki Nemce ločijo od vseh

drugih narodov«. Fichte izpostavi, da je prav nemški jezik tisti, s katerim se »Nemci upirajo

utopitvi med ostalimi«. Tako postaneta Luter in njegov delež pri oblikovanju knjižne nemščine

ter nemške književnosti eden od opornih stebrov nemške nacionalne identitete 19. stoletja.

Skupaj z imaginarijem Friderika Velikega se pri nemških nacionalcih druge polovice 19.

stoletja umesti celo kot ena poglavitnih podob imaginarija in idearija nemštva; skozi

povezovanje evangeličanske vernosti in nemštva v gibanju Los-von-Rom – nemško =

evangeličansko = Luter – odmeva ta umestitev Lutra v nemški nacionalni idearij tudi na

60

Štajerskem druge polovice 19. stoletja, in tako tudi med Slovenci, ki so svojo identiteto na

prehodu iz »kulturnega« v »politični« narod od leta 1861 šele utrjevali.

Toda v ozadju menjav dominantnih interpretacijskih družbenih praks med 16. in 19. stoletjem

(versko – racionalno; korporativno/nadnacionalno – nacionalno) se zgodijo premene v

historiografiji, ki so z lastnim razvojem onemogočile, da bi bilo Lutra poslej mogoče brati

enako »redukcionistično«, kot so ga interpretirali od njegovega sočasja pa do srede 19. stoletja:

od genealogije, deželne zgodovine in biografike znamenitih ljudi h kritičnemu in na virih

utemeljenemu historiografskemu narativu (L. Ranke, L. Pastor).

Z uveljavitvijo racionalistične biblične kritike (J. D. Michaelis, J. J. Griesbach) je bil namreč

položen temelj za kritično branje virov tudi o Lutru (v izdajanju zgodovinskih virov pride tak

pristop prvič do izraza z zbirko Monumenta Germaniae, G. H. Pertz, 1823–). Tako se diskurz

o slednjem s področja najprej izključno cerkvene in nato tudi politične zgodovine širi na

kulturno-, glasbeno-, literarno- in intelektualnozgodovinsko področje. K slednjemu se sčasoma

pridajo še dodatni zgodovinopisni pogledi: npr. zgodovina vsakdanjika, gospodarska

zgodovina in zgodovina recepcije, ključnega pomena pa je izgotovljena Weimarer Ausgabe

(1883–2009), ki obsega 127 knjig na okoli 80.000 straneh znanstvenokritične edicije Lutrovih

spisov. Tako izdani primarni viri ob vse večji digitalizaciji in spletniz dostopnosti drugih virov

16. stoletja (nemški projekt DFG za digitalizacijo rokopisov in starih tiskov v nemških

knjižnicah) Lutra kažejo kot zelo večplastno osebnost med jesenjo srednjega veka in renesanso,

njegov opus razkrivajo kot »delo v nastajanju«, predvsem pa onemogočajo, da bi bilo o njem

s stališča historiografije še mogoče pisati enoplastno.

Primerljiv razvoj, kot je pri Lutru, je beležiti tudi v zvezi s historiografijo o Trubarju. Zato

sedanje poznavanje materije tudi pri slednjem kliče po integralnem historiografskem pristopu,

in tako tudi novi biografiji ter – predvsem – historiografiji protestantizma na Slovenskem od

16. stoletja do danes.

61

PROTESTANTSKA MISEL V LITERARNEM DELU VINKA OŠLAKA Janja Vollmaier Lubej, Ulica Moše Pijada 14, SI 2000 Maribor, janja.v@windowslive.com

Sodobni slovenski pisatelj, esejist in prevajalec Vinko Ošlak je z motivno-tematsko

raznovrstnimi proznimi in esejističnimi besedili pronicljiv avtor. V romanih in esejističnih

zbirkah je ena njegovih osrednjih tem krščanska vera bodisi v smislu kritičnosti do Cerkve

bodisi v približevanju protestanstke misli. Prispevek obravnava Ošlakove romane Hagar

(1992), Človeka nikar (1995) in Obletnica mature (1998) ter esejistične zbirke Tri barve sveta

(2001), Spoštovanje in bit: eseji o naravi, človeku in kulturi (2003) ter Obe kraljestvi (2007).

Prispevek predstavi pripovedovalčevo/esejistovo premišljevanje o smiselnosti celibata,

hierarhični, avtoritarni Cerkvi in krščanski (ne)ljubezni, sprejemanje evangelija kot edinega

verskega temelja, odklanjanje čaščenja svetnikov in folklornega načina verovanja ter

zavračanje dvojne morale med kristjani, ki ne verujejo po lastni volji, temveč jim vera

predstavlja običaj oziroma (družinsko) tradicijo.

62

JEZIK KOT POSODA DUHA PRI LUTRU IN TRUBARJU Fanika Vrečko, Teološka fakulteta, Univerza v Ljubljani, Poljanska cesta 4, SI 1000 Ljubljana;

Teološka knjižnica, Enota v Mariboru, Slovenska ulica 17,

SI 2000 Maribor, fanika.vrecko@teof.uni-lj.si

Razprava osvetljuje pojmovanje oziroma razumevanje narodnega jezika dveh pomembnih

osebnosti reformacije 16. stoletja, in to nemškega reformatorja Martina Lutra ter slovenskega

protestanta in najpomembnejšega reformatorja Primoža Trubarja. Obema avtorjema jezik služi

kot osnovno orodje za oznanjevanje evangelija, pri čemer evangelij prevajata v materni jezik.

To uresničujeta s prevajanjem Biblije in vsak na svoj način utemeljujeta rabo maternega jezika

kot sredstva, po katerem se uteleša Božji Duh. Tako Luter kot Trubar utrjujeta biblično

besedilo v novodobnih evropskih jezikih, in to Luter v novi visoki nemščini, Trubar pa v

slovenskem jeziku, ki se do njegovih tiskanih besedil poprej ni pojavljal v knjigah. Oba avtorja

sta izdelala vsak svoj jezikovni program, ki ju je mogoče vzporejati ter iz njiju prepoznati

jezikovni nazor obeh protestantov, ki temelji na spoznanju, da se je Bog poslužil jezikov, ko je

hotel, da se evangelij širi med vse ljudi.

63

KNJIŽNI JEZIK ZOŽITI NA JEZIKOVNI STANDARD – JE TO NAŠ

AKTUALNI DOMET?! Andreja Žele, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko,

Aškerčeva 2/II, SI 1000 Ljubljana, andreja.zele@ff.uni-lj.si

Prispevek je utemeljitev, zakaj t. i. standardni jezik ne more in ne sme nadomestiti slovenskega

knjižnega jezika. Opozarja na nepoznavanje in posledično na nerazumevanje celovitosti pojava

knjižnega jezika, zlasti na nerazumevanje njegovega obsežnega razvojnega delovanja in

njegove družbenosti v najširšem smislu (družbeno-zgodovinskem, moralnem in etičnem), od

kultiviranosti javne besede, do strokovne mnogofuncijskosti in stilskosti v umetniških delih.

Slovenski knjižni jezik je izhodiščno merilo za razvoj, prepoznavanje in ovrednotenje vseh

področij našega delovanja. Je sistemska protiutež našim narečjem in hkrati jasno izhodiščno

merilo za ocenjevanje, kako in v katere smeri se razvija jezikovna raba, poleg zapisanega tudi

govorjeni jezik, različni sociolekti. Kontinuiran razvoj slovenskega knjižnega jezika omogoča

tudi nedvoumno sprotno sistemsko in družbeno) utemeljevanje jezikovne norme; poleg sistema

pa je tudi kultivirani in kulturni jezik. Zato ga tako vsebinsko kot poimenovalno ne more in

tudi ne sme nadomestiti t .i. standardni jezik, katerega glavno merilo je aktualna (v trenutnih

korpusih izkazovana) raba. Sestavni del slovenskega knjižnega jezika je tudi standardizacija.

Vendar zaenkrat niti knjižni jezik niti standardni jezik v slovenskem prostoru nista dovolj jasno

in natančno opredeljena; manjkajo aktualne kratke jezikoslovne opredelitve, ki bi ponudile

jasna in dovolj natančna izhodišča za vse nadaljnje opise in korektno rabo obeh pojmov.

Sicer pa s poudarjanjem le standardizacije jezika ne samo poimenovalno ampak zlasti

vsebinsko povozimo tudi knjižnost in intelektualnost slovenščine oz. njeno vsestransko

družbeno razvitost, ki se je skozi stoletja širila in nadgrajevala.