350a 3 skladbe za klarinet - TISK) · Šijanec A. Življenje in delo Bojana Adami ča (3 skladbe za klarinet), Dipl. delo, Univ. v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Odd. Za glasbo,

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za glasbo

DIPLOMSKO DELO

ALEKSANDER ŠIJANEC

Maribor, 2012


Oddelek za glasbo

Diplomsko delo

ŽIVLJENJE IN DELO BOJANA ADAMIČA (3 skladbe za klarinet)

Mentor: Kandidat: doc. Alojz Slavko KOVAČIČ, spec. Aleksander ŠIJANEC Somentor: izr. prof. dr. Jernej WEISS

Maribor, 2012

Lektorica:

Mateja KRAMBERGER, prof. slovenščine, nemščine

Prevajalka:

Barbara PRISTOVNIK, prof. angleščine, slovenščine

ZAHVALA Mentorju prof. Slavku Kovačiču se zahvaljujem za nesebično pomoč, ne samo pri nastajanju diplomskega dela, ampak za pomoč in potrpežljivost skozi vsa leta mojega študija in za izkušnje, ki sem jih smel črpati pri študiju klarineta. Somentor prof. dr. Jernej Weiss mi je s svojim znanjem, izkušnjami in svetovanjem pomagal pri nastajanju teoretičnega dela diplomske naloge. Hvala! Hvala Kaučič-Vajngerl Andreji za neverjetno požrtvovalno pomoč pri iskanju virov in gradiva v Univerzitetni knjižnici Maribor in hvala za prijazno pomoč vsem zaposlenim v glasbenem in časopisnem oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice Ljubljana. Ana Verhovšek, Gregor Marcen in David Lampret, vam hvala za odlično sodelovanje v kvartetu klarinetov in za izvedbo skladbe Po Ribniško, Bojana Adamiča. Hvala tudi učiteljici klavirja Slavici Kurbus, za korepeticije pri skladbah Suita za klarinet in Tinkarin rojstni dan, Bojana Adamiča. Hvala profesorjem Albinci Pesek, Karmini Šilec in Maksimiljanu Fegušu za strokovno in duhovno podporo. Mojemu delodajalcu, ravnatelju in prijatelju Borisu Mlakarju hvala za eksistenčno in prijateljsko pomoč. Prijatelji: Damijan, Andrej, Dorči in svak Gorazd, vam hvala za vse, kar smo doživeli v 20. letih skupnega ustvarjanja in prijateljevanja. Zahvala vsem domačim: Ata in mama hvala za to, da sta me znala razumeti in potrpežljivo čakati na moj uspeh. Hvala tudi tebi moj mali brat Rok. Tast in tašča, Jakob in Betka, ne samo, da mi brez vajine pomoči ne bi uspelo, v življenju ne bom mogel poplačati tega, kar sta mi dala. Hvala. Tebi svakinja Tadeja hvala za vse nasvete in skrivnosti, ki si jih znala zadržati zase. Hvala moji otroci: Lara, Maša, Jakob, Pavel, Neža in Metod, zelo ste popestrili ves moj študij in priprave na diplomo, bili ste moj navdih, cilj in smisel vsega mojega dela. Največja zahvala gre moji ženi Nataliji, ki me je znala motivirati in pomagati pri nastajanju diplomske naloge, kolikokrat sva skupaj zaspala, ponoči, ko sva… prepisovala članke o Bojanu Adamiču… Največja hvala tudi zato, ker si me vsa ta leta podpirala, nadomestila vlogo očeta v trenutkih, ko sem bil na »muziki«, požrtvovalno skrbela za najine otroke in za vso družino in tudi ti osmislila vse, kar je vrednega v mojem življenju. Brez tebe ni mene. Natalija hvala!


IZJAVA

Podpisani Aleksander Šijanec, roj. 12.03.1977, študent Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, oddelka za glasbo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom, ŽIVLJENJE IN DELO BOJANA ADAMIČA (3 skladbe za klarinet), pri mentorju doc. Alojzu Slavku Kovačiču in somentorju izr. prof. dr. Jerneju Weissu, AVTORSKO DELO. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

_________________________

(podpis študenta)

Maribor, _____________________

POVZETEK Namen diplomske naloge je bil opis življenja in dela slovenskega skladatelja Bojana Adamiča in izvedba treh skladb za klarinet Bojana Adamiča kot rezultat študija na Pedagoški fakulteti v Mariboru, na oddelku za glasbo. Besedilo je povzeto iz številnih člankov raznih časopisov in revij, v katerih je Adamič še za časa svojega življenja dajal intervjuje takratnim novinarjem, glasbenim kritikom ali pa kar glasbenikom samim. Veliko vsebinskega materiala je bilo moč črpati tudi iz člankov in intervjujev z Adamičevo ženo Barbaro, sestro Antonijo in hčerko Alenko, ki v je v letu 2012, uredila spletno stran z naslovom: Bojan Adamič, 100-letnica rojstva. Opus Bojana Adamiča je bil v letu 2012, še v obdelavi muzikologa mag. Domna Prezlja, zaposlenega v Narodni in univerzitetni knjižnici Ljubljana, kamor je bila dostavljena nepregledna vsota notnega gradiva. Alenka Adamič je skrbnica očetove dediščine. Sekundarni namen diplomske naloge je bil povod za raziskovanje in klasifikacijo dela Bojana Adamiča. Skladatelj, dirigent, aranžer, izvajalec glasbe, začetnik in ustvarjalec sodobne zabavne in jazz glasbe v Sloveniji, avtor nekaj tisoč skladb in priredb. Pisal je za simfonični orkester, pihalno godbo, za plesni, jazzovski in priložnostni orkester ali zasedbo in za soliste. Njegov opus sestavlja filmska glasba, simfonična, komorna, scenska, vokalna, šanson, muzikal, glasba za pihalni orkester, glasba za otroke in mladino, popevke, jazz glasba. Za Adamičevo glasbo je značilno naslanjanje na folklorne elemente, ki jih uporablja nevsiljivo, modificirane na njegov način. Odlikuje se po izvirnosti v tematiki, obdelavi, zvočnosti in inštrumentaciji. Povod za diplomsko delo o Bojanu Adamiču je bila skladba Tinkarin rojstni dan, za klarinet in klavir. Skladbo sem Aleksander Šijanec zaigral v 3. letniku študija, za nastop na javnem koncertu Pedagoške fakultete. Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov. Teoretičnega, opis življenja in dela Bojana Adamiča, in praktičnega, nastop treh Adamičevih skladb za klarinet:

− Suita za klarinet, čelesto in godalni orkester, 3. st. Umirjeno, arr: prof. Robert Kamplet, za klarinet in klavir,

− Po Ribniško, za kvartet klarinetov, − Tinkarin rojstni dan, za klarinet in klavir.

Ključne besede: Bojan, Adamič, skladatelj, dirigent, biografija, jazz, klarinet

SUMMARY The aim of my diploma work, with which I am to finish my studies at the Faculty of Pedagogy, was description of life and work of Slovene composer Bojan Adamič, and performance of three compositions for clarinet by Bojan Adamič. I have studied numerous articles from various magazines and newspapers for which journalists, critics and musicians interviewed Bojan Adamič. A lot of material was also available in articles and interviews with Adamič's wife Barbara, sister Antonija and daughter Alenka, who set up a web page titeled: Bojan Adamič, 100th anniversary in 2012. Bojan Adamič's opus was still worked on in the year 2012 by mag. Domen Prezelj, a musicologist working in the National and University Library in Ljubljana, where the entire amount of music material is kept in store. Alenka Adamič is the caretaker of her father's legacy. The secondary purpose of my paper was exploring and classifying the work of Bojan Adamič, a composer, conductor, arranger, performer, the founder of modern popular and jazz music in Slovenia, the autor of several thousands of compositions and adaptations. He composed for symphonic orchestra, brass band, dance and jazz orchestra and solo players. His opus consists of music for movies, symphonic and chamber, theatre and vocal music, music for musicals, brass bands, children and jazz music. Adamič used traditional, folklore elements in his music in an unobtrusive way, having modified them in his own way. His themes, sound and instrumentation are crucial in his excellency. His composition Tinkarin rojstni dan (Tinkara's Birthday), which I performed in the Faculty of Pedagogy's public concert when I was a third year student, was the main cause for my interest in Bojan Adamič and his works. My diploma work is a combination of two parts. The first, theoretical, is a description of Bojan Adamič's life and work, whilst the second, practical part, is a performance of three Adamič's compositions:

- Suita za klarinet, čelesto in godalni orkester, 3. st. Umirjeno,(Suite for clarinet, celesto and string orchestra) arr. prof. Robert Kamplet, for clarinet and piano

- Po Ribniško, for clarinet quartet - Tinkarin rojstni dan (Tinkara's Birthday), for clarinet and piano.

Key words: Bojan Adamič, composer, conductor, biography, jazz, clarinet

KAZALO VSEBINE:

1. UVOD ------------------------------------------------------------------------------------------ 2

2. BIOGRAFIJA ---------------------------------------------------------------------------------- 4

2.1. Od rojstva – družina --------------------------------------------------------------------------- 4

2.2. Glasbeni razvoj, izobrazba ------------------------------------------------------------------- 5

2.3. Zaposlitev ----------------------------------------------------------------------------------------- 8

2.4. V pokoju ------------------------------------------------------------------------------------------- 9

2.5. Značilnosti Bojana Adamiča --------------------------------------------------------------- 10

3. MOJSTER ADAMIČ ------------------------------------------------------------------------ 13

3.1. Od kod ime mojster -------------------------------------------------------------------------- 13

3.2. Izvajanje glasbe v različnih zasedbah --------------------------------------------------- 13

3.3. Vodja različnih zasedb----------------------------------------------------------------------- 15

3.4. Skladatelj, aranžer, dirigent --------------------------------------------------------------- 16

3.5. Kje vse je dirigiral ----------------------------------------------------------------------------- 19

3.6. Doživljaji Bojana Adamiča ------------------------------------------------------------------ 20

4. VOJNI IN POVOJNI ČAS ------------------------------------------------------------------ 22

4.1. Vojni čas in jazz ------------------------------------------------------------------------------- 22

4.2. Marši kot »evergreeni« --------------------------------------------------------------------- 23

4.3. Povojni čas in jazz ---------------------------------------------------------------------------- 25

4.4. Za kazen v Albanijo -------------------------------------------------------------------------- 27

4.5. Boj za jazz --------------------------------------------------------------------------------------- 29

4.6. Svoboda ----------------------------------------------------------------------------------------- 36

5. GLASBA BOJANA ADAMIČA ------------------------------------------------------------ 39

5.1. Kako imenovati glasbo Bojana Adamiča ----------------------------------------------- 39

5.2. Opus Bojana Adamiča ----------------------------------------------------------------------- 41

5.2.1. Jazz in zabavna glasba ---------------------------------------------------------------------------- 42

5.2.1.1. Jazz ------------------------------------------------------------------------------------------------- 42

5.2.1.2. Zabavna glasba --------------------------------------------------------------------------------- 45

5.2.1.3. Seznam nekaterih skladb jazz in zabavne glasbe -------------------------------------- 47

5.2.2. Simfonična, scenska in komorna glasba ----------------------------------------------------- 48

5.2.3. Seznam nekaterih skladb simfonične, scenske in komorne glasbe ------------------- 51

5.2.4. Filmska glasba -------------------------------------------------------------------------------------- 52

5.2.5. Seznam filmske glasbe – filmografija --------------------------------------------------------- 55

5.2.6. Šansoni ----------------------------------------------------------------------------------------------- 56

5.2.7. Seznam nekaterih šansonov -------------------------------------------------------------------- 59

5.2.8. Glasba za pihalni orkester ----------------------------------------------------------------------- 59

5.2.9. Seznam nekaterih skladb za pihalni orkester ---------------------------------------------- 60

5.2.10. Glasba za pevske zbore -------------------------------------------------------------------------- 61

5.2.11. Seznam nekaterih skladb za pevske zbore -------------------------------------------------- 61

5.2.12. Glasba za otroke in mladino -------------------------------------------------------------------- 61

5.2.13. Seznam nekaterih skladb za otroke in mladino -------------------------------------------- 62

6. TALENTI, SPOMINI, NAGRADE… ------------------------------------------------------ 63

6.1. Fotografija -------------------------------------------------------------------------------------- 63

6.2. Pevci in pevke --------------------------------------------------------------------------------- 64

6.3. Spominjali se ga bomo ---------------------------------------------------------------------- 65

6.4. Nagrade ----------------------------------------------------------------------------------------- 70

6.4.1. Nagrade, priznanja, odlikovanja, zahvale in diplome, ki jih je Bojan Adamič prejel

za svoje delo ------------------------------------------------------------------------------------------------------- 70

6.4.2. Priznanja Bojana Adamiča ----------------------------------------------------------------------- 72

6.5. Večni optimist --------------------------------------------------------------------------------- 73

7. SKLEP ---------------------------------------------------------------------------------------- 75

8. VIRI ------------------------------------------------------------------------------------------- 77

9. PRILOGE ------------------------------------------------------------------------------------- 79

Priloge so na priloženem CD-ju. ------------------------------------------------------------ 79

9.1. Pril. A1: Adamič, B.: Suita za klarinet, čelesto in godalni orkester, 3. st.

Umirjeno; arr.: Robert Kamplet, za klavir; notno gradivo ------------------------------------- 79

9.2. Pril. A2: Adamič, B.: Po Ribniško; za kvartet klarinetov; notno gradivo --------- 79

9.3. Pril. A3: Adamič, B.: Tinkarin rojstni dan; skladba za klarinet in klavir; notno

gradivo ----------------------------------------------------------------------------------------------------- 79

9.4. Pril. B1: Adamič, B.: Suita za klarinet, čelesto in godalni orkester, 3. st.

Umirjeno; arr.: Robert Kamplet, za klavir; zvočni posnetek ---------------------------------- 79

9.5. Pril. B2: Adamič, B.: Po Ribniško; za kvartet klarinetov; zvočni posnetek ------ 79

9.6. Pril. B3: Adamič, B.: Tinkarin rojstni dan; skladba za klarinet in klavir; zvočni

posnetek -------------------------------------------------------------------------------------------------- 79

KAZALO PREGLEDNIC:

PREGLEDNICA 1: Bojan Adamič: Dirigent na festivalih (Adamič Alenka, 2009) ................ 19

PREGLEDNICA 2: Bojan Adamič: Seznam skladb jazz in zabavne glasbe (Adamič Alenka,

2009) ................................................................................................................................. 47

PREGLEDNICA 3: Bojan Adamič: Seznam skladb simfonične, scenske in komorne glasbe

(Adamič Alenka, 2009) ...................................................................................................... 51

PREGLEDNICA 4: Bojan Adamič: Filmografija (Adamič Alenka, 2009) .............................. 55

PREGLEDNICA 5: Bojan Adamič: Seznam šansonov (Adamič Alenka, 2009) ..................... 59

PREGLEDNICA 6: Bojan Adamič: Seznam skladb za pihalni orkester (Adamič Alenka, 2009)

.......................................................................................................................................... 60

PREGLEDNICA 7: Bojan Adamič: Seznam skladb za pevske zbore (Adamič Alenka, 2009)61

PREGLEDNICA 8: Bojan Adamič: Seznam skladb za otroke in mladino (Adamič Alenka,

2009) ................................................................................................................................. 62

2 Šijanec A. Življenje in delo Bojana Adamiča (3 skladbe za klarinet),

Dipl. delo, Univ. v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Odd. Za glasbo, Maribor, 2012

1. UVOD

Biografija Bojana Adamiča (1912–1995) je zapisana v mnogih člankih revij, ni pa

še strnjena v monografski publikaciji. Zato je izhodišče diplomske naloge

življenjepis slovenskega skladatelja Bojana Adamiča, ki je v člankih podan v

obliki intervjujev, bodisi s skladateljem samim bodisi z ljudmi, ki so ga dobro

poznali ali z njim živeli.

Članki revij izhajajo iz časov, ko je skladatelj še živel, nekaj člankov pa je nastalo

po njegovi smrti. To so predvsem intervjuji z njegovo hčerko Alenko, ki ureja

spletno stran z naslovom Bojan Adamič – 100. obletnica rojstva, in intervjuja z

ženo Barbaro ter s sestro Antonijo, ki sta navedli veliko podatkov predvsem iz

zgodnjega obdobja Adamičevega življenja. Z zbiranjem podatkov in opusa se

ukvarja tudi muzikolog, mag. Domen Prezelj, zaposlen v NUK Ljubljana. V

mesecu marcu 2012 je oblikoval razstavo o Bojanu Adamiču, ki je bila na ogled v

NUK Ljubljana. Zaupana mu je bila dota skladb in člankov s strani Adamičeve

žene in hčere. NUK tako zbira in ureja vse, kar je povezano s skladateljem, in

označi v COBISS-u.

Njegova glasba je raznolika, opus vsebuje simfonična, komorna, vokalna dela,

dela za pihalni orkester, zabavno in filmsko glasbo, šansone, muzikale … V vseh

skladbah pa so sledi jazza, katerega pionir na Slovenskem je bil prav Bojan

Adamič.

V življenju je bil izvajalec glasbe, vodja orkestra, skladatelj, dirigent, aranžer,

fotograf, raziskovalec, urednik, direktor.

Bil je človek, ki se je udejstvoval na vseh področjih glasbenega življenja.

Desetletja je bil prisotna kulturna osebnost na Slovenskem. Želel je biti koncertni

pianist. Imel je izrazito klasično vzgojo, vendar ga je privlačila zabavna glasba, ki

jo je načelno moral sovražiti, postala pa je njegova edina ljubezen (Brun, 1993).

Ker Adamič ni znal komercialno misliti, je naredil vse, da ni uspel. Ni imel želje

ostati v tujini. Ni dobil nobene štipendije, da bi lahko kamorkoli šel. Socializem

mu je samo nagaja, a imel je vsaj službo. Bil je sposoben in eden redkih

partizanov z glasbeno izobrazbo. Take ljudi so hoteli v vojski obdržati, ker brez

inteligence ne more delovati noben sistem.



Bojan Adamič je bil upornik. To je podedoval po mami, čeprav ona zaradi svoje

katoliške vzgoje tega ni mogla uresničiti, ker je med vojno pomagala partizanom,

in sploh je čudno, da je ostala živa. Sestra je bila v Ravensbrucku1, Bojan v

partizanih, doma je imela na stanovanju domobrance, na podstrešju pa je skrivala

partizane. Nedvomno je Bojan to uporništvo podedoval po mami, kajti oče je bil

načelen človek, prepričan, da je treba živeti v redu.

Adamičeva iskrena želja vedno je bila pisati glasbo. Najbolj ga je veselilo pisati

za simfonični orkester, vendar je imel za to najmanj možnosti. Bil je Slovenec, ki

je ostal doma, pravi Adamič in s tem napravil veliko nepopravljivo neumnost, ali

pa tudi ne.

Zakaj je ostal zvest domačemu okolju, morda je bilo prisotno nekaj lenobe, pravi

Adamič, sentimentalna navezanost. Čeprav velikokrat ni imel možnosti, da bi

uresničil svoje želje, je delal tako, kot je sam hotel. V tujini ne bi mogel. Tam bi

moral delati izključno po naročilu.

Bojan Adamič je bil velik glasbenik, gospod mladeniške duše, do zadnjega vlakna

prežet z neverjetno iskrivo življenjsko energijo, strastmi, ljubiteljev vsega lepega,

novega in hitrega, brezkompromisni iskalec in sejalec slovenske jazzovske in

kasneje zabavnoglasbene ledine.

Mojster, jazz glasbenik po srcu in duši.

1 Ravensbruck, žensko koncentracijsko taborišče iz 2. svetovne vojne, na severu Nemčije, 90 km od Berlina.(http://www.jewishgen.org/forgottenCamps/Camps/RavensbruckEng.html)



2. BIOGRAFIJA

2.1. Od rojstva – družina

Bojan Adamič je bil rojen v Ribnici na Dolenjskem, 9. Avgusta, 1912, kjer je

živel do svojega desetega leta. Z dolenjskega se je s starši preselil v Ljubljano

(Mehle, 1995).

Oče Anton je bil državni uradnik, mati Marija pa doma gospodinja. Imel je tudi

sestro Antonijo. Oče je bil amaterski glasbenik, zborovodja in orglar, ki je sina

hitro usmeril v glasbo (Luković/1414, 1988). Njegova mama je vedno želela, da

bi postal duhovnik. Adamič pravi, da ne more verjeti, kako je mogla svojega sina

tako slabo poznati, razumel pa je, da je v tistih bornih kočevskih krajih, od koder

je bila, gospod nekaj pomenil. Skladatelj Emil Adamič2 je bil Bojanov stric. V

očetovi družini je bilo 12 otrok, v družini starega očeta, ki je bil organist v cerkvi

Sv. Petra, pa 24. Če jih je imel Bojanov praded 48, ne ve, ampak že to je dokaz,

da ni bil za duhovniški poklic, se je pošalil Adamič. Glasba je bila njegova tiha

želja ves čas in tudi mama je nazadnje videla, da za kaj drugega ni imelo smisla

(Šprogar, 1981).

Adamičeva družina je veljala za liberalno. Mati je sicer bila globoko verna,

vendar ni zahajala v cerkev, oče pa je bil deklarirani liberalec3. Bojana doma niso

tepli. Drugače je bilo v šoli, kjer jih je kar nekajkrat dobil z ravnilom po prstih ali

klečal na koruznih zrnih v kotu.

Adamič je rad prebiral klasične romane, še raje pa nemške glasbene revije, v

katerih so bili zapiski o neki novi glasbi, ki so jo igrali v Ameriki. Jazz! Čeprav so

med glasbeniki krožile partiture z nemškimi približki te glasbe, Bojanu še ni bilo

jasno, za kaj je šlo (Mehle, 1995).

2 Emil Adamič je bil slovenski skladatelj. Rodil se je 25.12.1877 na Dobravi pri Ljubljani, umrl pa 6.11.1936. Bil je dirigent Orkestralnega društva Glasbene Matice. Deloval je tudi kot glasbeni kritik ter skladatelj. Pisal je predvsem zborovsko glasbo, ki je bila na visoki ravni. (Slovenski biografski leksikon, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:sbl/VIEW/) 3 Razglašen svobodomislec(http://www.zrc.sskj)



2.2. Glasbeni razvoj, izobrazba

Najbrž je beseda usojeno, da je Bojan Adamič postal glasbenik, prava, ker je

naredil vse, da to ne bi bil (Brun, 1993). Za svojega strica Emila Adamiča, je igral

s šestimi leti. Ta je ugotovil, da se lahko Bojan ukvarja z vsem, le glasbo naj pusti

pri miru. Tudi nekaj kritik je napisal o njem, čisto v slogu socialistične kritike4.

Drugače pa se sam ne spomni začetkov, ve le to, kar so mu drugi povedali, da je

začel z metlo, pri sosedu so ustanovili pihalno godbo, vse so organizirali, za vse

poskrbeli, na kapelnika pa so pozabili. Potem so kar njemu dali metlo v roke.

Imenitno se je odrezal. Nato je oče zahteval, naj se začne učiti klavirja, po črkah si

je zapisoval note in počasi komponiral (Šprogar, 1981).

Oče je bil amaterski glasbenik, vodil je pevski zbor, ki ga Adamič ni nikoli slišal.

Za glasbo je imel veselje in veselje do glasbe je hotel vcepiti tudi Bojanu. On pa

ne bi bil ribniška trma, če ne bi bil proti. Kot pošten Slovenec, ki je načelno proti

vsaki stvari, pa če je še tako pametna. Tako si je pač Adamič to razlagal.

V začetku je Bojan zelo nerad sedel pri klavirju, toda oče ga je vztrajno silil. Kdaj

se je potem spreobrnil, da ga je to začelo veseliti, ni vedel. Vedel pa je, da je eno

poslušanje, ko človek glasbo sliši in ga to veseli, drugo pa je, če jo sam dela

(Brun, 1993).

Vse se je torej začelo, ko se je v rodni Ribnici radovedni deček dotaknil črno-

belih tipk hišnega pianina (Tvrtković, 1997), in se ga učil pod očetovim in

materinim vodstvom. Oče ga je vedno spodbujal, ob strani mu je stala tudi mati

(Slov. godb. 1991). To so bili časi, ko se je na profesionalne glasbenike gledalo

kot na komedijante in igranje ni bil poklic za tiste iz meščanskih družin. Že takrat

je Bojan prekršil prvo pravilo, kot je to potem počel celo življenje. Uporno in

trdno se je držal svojih idej (Tvrtković, 1997).

Leta 1922, se je družina preselila v Ljubljano. Naselila se je na Vodmat, kjer je

mati imela trgovinico. V njej je bilo mogoče dobiti vse, od vezalk do živil. Po

končani osnovni šoli se je Bojan vpisal na Poljansko gimnazijo. Postal je eden

najboljših glasbenikov na šoli. Veljal je za bistrega, a plahega otroka. Šolanje mu

ni delalo večjih težav.

4 ugotavljanje negativnih lastnosti (http://www.zrc.sskj)



Obiskoval je Glasbeno Matico5, kasneje končal srednjo glasbeno šolo za klavir ter

srednjo za trobento in orgle (Slov. godb. 1991). Po maturi leta 1930, se je hkrati

vpisal na pravno fakulteto in na glasbeno akademijo. Istega leta je napisal tudi

prvo skladbo v živahnem, »zajčjem ritmu«6, ki jo je čez 65 let dirigiral v

Cankarjevem domu, kot uvodno pesem v slavnostni koncert ob 50. obletnici

Plesnega orkestra Big Band, katerega ustanovitelj je bil prav on. Na akademiji je

veljal za obetavnega klasičnega pianista, ki je pri izvajanju Chopinovih skladb rad

vpletal jazzovske elemente7. Njegove učiteljice, ki so bile klasično vzgojene, je to

jezilo.

Dolgo je Bojana preživljala mama in njena trgovina, saj prihodki od jazza niso bili

veliki. Leta 1939, je odšel k vojakom v Maribor. Po vrnitvi se je lotil učenja.

Pravne fakultete mu ni uspelo končati, opravil je dva letnika, prvi državni izpit in

absolutorij, na glasbeni akademiji pa je leta 1941, diplomiral iz klavirja,

kompozicije in trobente. Tik pred diplomo so ga skoraj vrgli iz šole. Ne zaradi

jazza, temveč zaradi sošolke, ki je v šolo prišla s kljukastim križem na rokavu. To

je Bojana tako razjezilo, da jo je brcnil iz razreda. Šolske oblasti so z Bojanovim

dejanjem na tihem sicer soglašale, vendar so ga morali zaradi pritiska italijanskih

oblasti kaznovati. Dobil je ukor (Mehle, 1995). Adamič je na Akademiji za glasbo

diplomiral iz klavirja, pri prof. Tonetu Ravniku8, ki je skrbel za Adamiča, in

skoraj vsemu, kar je dosegel v glasbi, botroval. Pred diplomo je imel recital z deli

Beethovna, Debussya, Bacha in Tajčeviča. Na diplomskem koncertu, ki ga je

dirigiral takrat mladi Samo Hubad, pa je izvajal Lisztov Klavirski koncert v Es-

duru, kot dodatek pa še štiri Chopinove etude. To ni bilo malo programa, pa tudi

zahteven je bil (Zlobec, 1995). Adamič je študiral pravo zato, ker je bila to

očetova želja, da bi postal državni funkcionar. Toda raje se je odločil za glasbo,

ker je spoznal, da mu je bila ta namenjena. Zato so ga neštetokrat vprašali, od česa

bo živel, če se bo ukvarjal z glasbo (Brun, 1993). Kot koncertni pianist je nehal po

5 Glasbena matica je naziv slovenskih kulturnih društev, ki združujejo tako profesionalne kot amaterske glasbenike, glasbena šola(http://www.glasbenamatica.si/) 6 »zajčji ritem«, hitro menjavanje sinkopiranih osmink (Leksikon, Glasba, Cankarjeva založba, 1987) 7 Jazzovski elementi, sinkope, triole, punktirane note, nove harmonije(Leksikon, Glasba, Cankarjeva založba, 1987) 8 Anton Ravnik,klavirski pedagog, pianist, zborovodja - * 28. maja 1895 Bohinjska Bistrica (http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2442/VIEW/)



nesreči, ko si je poškodoval prste pri avtomobilu. Bil je perspektiven pianist,

morda takrat celo eden najboljših na šoli. Če bi šel delat pianistično kariero, bi

nedvomno uspel. Bil pa je tudi preveč len, je menil sam, saj je bolj malo vadil. Če

bi vadil po 15 ur dnevno, bi bil svetovno znan pianist. Klavir zanj ni bil ropotalo,

temveč inštrument, ki ima srce in dušo (Prim. nov., 1995).

Adamič je študiral tudi kompozicijo pri skladatelju in profesorju Slavku Ostercu9.

Ko je bila izbira, kdo bo prišel k profesorju za kompozicijo, so študenti stali na

stopnicah. Osterc je bil zgoraj in jih spraševal, pri kom je kdo študiral. Glede na

odgovor, kje je kdo bil, jih je razvrščal. Nekdo pred Adamičem je odgovoril, da

ni bil še nikjer. Tako je odgovoril tudi Bojan in Osterc ga je uvrstil v isto skupino.

Razvrstil jih je v tri skupine. Adamičevo je ocenil tako, da iz njih morda še kaj bo.

To je bila Osterčeva šala, a za te stvari je imel izkušnje. Bil je dober psiholog in

pedagog. Osterc je imel vedno nekakšen dvoboj, njegovi učenci pa ravno tako. Na

akademiji so imeli dve vrsti dvobojev. Eni so bili pristaši Osterca, drugi pa

Škerjanca10, drugi dvoboj pa je bil med pevci in inštrumentalisti. Slednji so pevce

sovražili, ker so bili mnenja, da se jim petja ni bilo treba učiti, znali pa niso nič.

To so bile študentske šale, a vse je pustilo neke posledice. V času študija pri

Ostercu in klavirja pri Ravniku še ni vedel kaj bo. Želel pa si je igrati zabavno

glasbo. Takrat v Sloveniji ni bilo na tem področju nobenega kompetentnega vzora

(Zlobec, 1992).

9 Slavko Osterc je bil eden izmed najbolj pomembnih slo. skladateljev. Rojen je bil 17. junija 1895 v Veržeju, umrl pa je 23. maja 1941 v Ljubljani. Delal je na konservatoriju. Pisal je atonalno in atematično (brez teme) glasbo. (Slovenski biografski leksikon, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1898/VIEW/) 10 Lucijan Marija Škerjanc se je rodil leta 1900 in je študiral na Dunaju, kjer je pridobil široko splošno in glasbeno izobrazbo. Pri svojem ustvarjalnem delu je uporabljal predvsem tradicionalno oblikovanje, nove izrazne možnosti pa je izbiral premišljeno in tenkočutno. Pisal je vse glasbene oblike z izjemo opere. Spadal je med slovenske glasbene ustvarjalce 20. stoletja. Umrl je leta 1973. (Slovenski biografski leksikon, http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3519/VIEW/)



2.3. Zaposlitev

Med NOB11 je v Beli krajini vodil pihalno godbo glavnega štaba, po vojni pa je

bil dolgo časa dirigent plesnega orkestra RTV Ljubljana. Od leta 1926, do leta

1966, je bil stalni gost dirigent Doma jugoslovanske ljudske armade v Beogradu

in dirigent različnih festivalov zabavne glasbe v Jugoslaviji. Pod njegovim

umetniškim vodstvom se je plesni orkester RTV Slovenija izoblikoval v

priljubljeno in avantgardno glasbeno skupino. Kot ugledni osebnosti mu je v

tedanjih družbenih razmerah uspelo uveljaviti orkester ljubljanske radijske

postaje, imenovan kot Plesni orkester Radia Ljubljana (PORL). PORL je bila

pomembna slovenska vrednota, kljub temu, da je jazz v tistem času v očeh oblasti

veljal za dekadenten pojav neke druge ideologije. Za to, da se je pri nas po 2.

svetovni vojni razvil jazz, je imel največje zasluge (Prim. nov., 1995).

Bil je tudi vodja glasbene produkcije RTV Ljubljana. Na to oblast je pristal za

šalo, da bi videl, kako je, če jo ima on enkrat v rokah. Pa ni bila šala, bil je

urednik, ki je moral prebirati gore, po njegovem, brezpredmetnega papirja. Kadar

ga je bilo samo pet centimetrov v dnevu, so bili še dobre volje, je dejal Adamič!

Bil je tudi predsednik Društva slovenskih skladateljev (Šprogar, 1981).

Bil je eden redkih glasbenikov, ki nikoli ni dobil nobene štipendije in ni odšel v

tujino, prav zato, ker je bil vedno s kom v sporu (Zlobec, 1992).

Leta 1963, je Skopje prizadel katastrofalen potres in med glasbeniki plesnega

orkestra je stekla akcija zbiranja prostovoljnih prispevkov za pomoč žrtvam. Vsak

se je odpovedal tretjini plače, direktor radia pa je od vodja orkestra zahteval več.

Bojan se s tem ni strinjal in po prepiru zapustil orkester. Zamenjal ga je Jože

Privšek, Adamič pa je postal direktor glasbene produkcije. Organizacijsko je

skrbel za orkester, nabavljal inštrumente, urejal rezervacije dvoran in določal

snemalne ure. Ker mu ni uspelo izboljšati delovnih razmer ansambla, se je

sporekel s partijskimi šefi. Radijsko vodstvo mu je dalo odpoved, formalno zato,

ker je v službenem času, ko bi moral biti v pisarni, honorarno dirigiral orkestru.

11 Narodnoosvobodilni boj, tudi narodnoosvobodilna borba (kratica NOB) je oznaka boja jugoslovanskih narodov proti okupatorjem na območju Jugoslavije in s tem Slovenije v obdobju med letoma 1941 in 1945, ki ga je vodila Komunistična partija Jugoslavije (KPJ) (http://www.zrc.sskj)



Dobil je podoben status kot Frane Milčinski – Ježek12. Oba sta bila na plačilnem

seznamu, ne da bi jima bilo treba karkoli delati.

Adamič je služil denar tudi kot potujoči dirigent na popevkarskih festivalih, kjer

je v začetku 60-ih let soustvarjal slovensko popevkarsko sceno.

Adamičev osnovni poklic je bil skladatelj in dirigent (Mehle, 1995).

2.4. V pokoju

Leta 1984, se je upokojil (Mehle, 1995). Odkar je bil v pokoju, ni imel nič

prostega časa. Ni bil klasični upokojenec, bil je zelo aktiven (Turnšek, 1994).

Zadnje desetletje je največ delal doma, kjer je imel pravi elektronski studio

(Vrabl, 1995). Dokler je imel službo, je bil vedno prezaposlen, v pokoju pa je

prvič delal to, kar je imel rad in koliko je imel naročil, vsaki stvari se je lahko

mnogo bolj posvetil. Lahko je delal tako, kot je sam želel.

Glasbo je posrečeno kombiniral s fotografijo, pri kateri mu je bil predvsem drag

motiv mask. Bil je tudi mentor in skoraj vse prve slovenske pevke se imajo za

današnjo slavo zahvaliti njemu.

V pokoju je največ sodeloval s pevko Meri Avsenak13, s katero sta uprizarjala

njegove šansone. V elektronskem snemalnem studiu, katerega si je napravil

lastnoročno, je vso glasbeno produkcijo opravljal sam. Delo je tako kot vedno,

kljub bolečinam v poznih letih, opravljal do skrajnosti profesionalno (Turnšek,

1994).

12 Frane Milčinski - Ježek, slovenski satirik, mladinski pisatelj, igralec, režiser, humorist, pesnik in šansonjer, roj. 14. december 1914, Ljubljana, umrl, 27. februar 1988, Ljubljana. (http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1697/VIEW/) 13 Meri Avsenak Pogačnik, slovenska šansonjerka in glasbena urednica (http://www.sanje.si/knj_avtorji.php?avtorId=109)



2.5. Značilnosti Bojana Adamiča

Bojan Adamič je igral na različne inštrumente. Klavir, kot osnovni inštrument,

poredkoma, vendar zelo rad orgle, ki se jih je učil pri Stanku Premrlu, zaradi

zdravja pa je moral opustiti igranje na trobento, za katero je bil tudi izobražen,

poleg klavirja. Naučil se je igrati še na harmoniko, saksofon in na klarinet.

Že kot mladenič je med orglanjem v domači cerkvi Sv. Jožefa v Ljubljani, vnašal

med note jazzovske motive in svobodne variacije. Cerkev je bila vedno polna, ko

je igral, duhovniki pa so mu zaradi tega popuščali (Mehle, 1995).

Adamič se je zgledoval po klasičnih skladateljih. Sprva je prisluhnil poulični

glasbi, pa godbam na pihala, kavarniškim ansamblom, amaterskim izvajalcem,

kasneje pa so stopili v ospredje predvsem skladatelji kot so Mozart, Musorgski,

Čajkovski, Stravinski, Gershwin, Stockhausen, Globokar, Souza, Quincy Jones in

Duke Ellington. Ni govoril o imenih, katere glasbenike je cenil. Zelo je cenil tiste

ljudi, ki so izvajali predvsem domačo glasbo. Kadar je vključil radio in slišal

angleški jezik, je vedel, da je to Radio Ljubljana. Marsikateri slovenski plesni

orkester je zaigral glasbo, kot jo je ameriški leta 1945, ampak to je bilo tistega

leta! Nekdo je bil prvi in zasluga je njegova. Imel je veliko vzornikov. Adamič je

bil mnenja, da je njegova dolžnost, da ne posnema drugih. Če je nekaj že napravil

Stravinski, potem on ne bo delal istega. Adamiču najljubši dirigenti so bili

Furtwängler, Bernstein in Horvat, najljubša godba pa Orkester slovenske policije.

Adamič je delal z veseljem, zjutraj je vstal in že razmišljal, kaj bo napravil, imel

je kup načrtov, ki bi jih rad uresničil. V Adamičevem poslu je tako, da dokler

papir, pa če je še tako lepo napisan, leži v predalu in čaka na izvedbo, ni nič

vreden (Turnšek, 1994). Vedno je hitro skladal. Novinarji so se spraševali, če je

morebiti s tem bila povezana njegova ljubezen do hitrih avtomobilov? Rad je

vozil hitre avtomobile, njegovi življenjski spremljevalci so bili avtomobili znamke

alfa-romeo. Glasbo pa je pisal hitro zato, ker se je bal, da mu bo ideja ušla.

Adamiču se je večkrat zgodilo, da je napisal glasbo, potem pa ni imel možnosti,

da bi to prišlo do izvedbe. Toda znal je potegniti vzporednico z življenjem. Nekoč

je dejal, da če ste si zlomili nogo, ne boste nehali hoditi, ampak boste počakali, da

se noga pozdravi in boste spet normalno hodili. Vedno je bil pripravljen na to, da



mu česa ne bodo posneli. Včasih se je celo zgodilo, da je bil sam kriv, ker je bil

prepričan, da je napisal najboljše, to pa še ni pomenilo, da je bilo zares dobro.

Zgodilo se je tudi, da je nekaj napisal, potem pa so skladbo izvajali čisto drugače,

kot si jo je zamislil (http://www.bojan-adamic.si).

Adamič ni nikoli poučeval. Doma je imel rad tišino. Ni trpel radia in ne televizije,

nobenih glasov okrog sebe. Kadar je delal, so ga ti glasovi motili. Če pa je glasbo

poslušal, je poslušal na glas, ker jo je hotel slišati. Takrat ni mogel, niti ni maral

poslušati kaj drugega (Brun, 1993).

Adamič je prepotoval veliko dežel. Spominjal se je glasbe iz kavarn v Riu de

Janeiru, kjer so čepeli ure in poslušali. Ali pa koncert bobnarjev na Gvineji in

nekega solista, tisti boben je potem kupil, najprej je hotel skoraj hišo zanj, potem

sta nehala pri desetaku. Takrat v Gvineji je bil na dobrem koncertu in videl, da se

talenti ne izbirajo po rasah (Mehle, 1995).

Leta 1958, je svoj ansambel odpeljal na turnejo po Poljski, še prej pa si je kupil

avto, malo športno dvosedežno alfa-romeo gulietto, s katero je dosegal za tiste

čase neverjetno hitrost, 160 km/h. O avtomobilizmu je rad razpravljal z Edvardom

Kardeljem in drugimi znanci iz visokih političnih krogov. Adamič jih je

prepričeval, da bi država, zaradi večje varnosti ljudi v prometu, morala dovoliti

uvoz avtomobilov z veliko prostornino motorja in temu primernimi močnimi

sprednjimi deli (Mehle, 1995).

Bojan Adamič je bil poročen z ženo Barbaro, imela sta hčerko Alenko, ki je igrala

klavir, vendar pa se z glasbo, vsaj poklicno, ni ukvarjala (Slov. godb., 1991).

Veliko je bil s hčerko Alenko, njuna strast so bili vlakci Merklin. Vlakce, proge,

tunele in mostove sva vedno postavljala v Alenkini sobi, te vlakce je kasneje

prevzel Adamičev vnuk (http://www.bojan-adamic.si).

Bojan je bil tudi jadralni letalec in sanjal je, da bo nekoč imel ultralahko letalo.

Bil je športnik po duši. Na morju, kjer so Adamičevi imeli hiško, je vsak dan

preplaval zaliv, smučali so na vodi, igrali namizni tenis, vedno se je vozil s

kolesom. Imel je rad naravo. Z družino je veliko potoval po Evropi, njegova strast

pa je bilo tudi taborjenje. Vse to je počel, da je sprostil možgane od svojega

siceršnjega dela. Naučil se je tudi pisanja not na računalniku, tako kot se je naučil



Morsejeve abecede in bil aktiven radioamater. Najprej je bil zjutraj športno

aktiven, potem se je usedel za mizo in ustvarjal (Turk, 2012).

Ko je bil star približno 60 let, je Bojan Adamič napisal okrog 200 strani o svojih

bogatih izkušnjah, spoznanjih, opažanjih iz njegovega življenja. Svoje otroštvo je

mešal s svojimi tedanjimi doživljaji. Namenoma je mešal preteklost s sedanjostjo.

Zanj ni bilo pomembno, kdo je povedal, ampak, kaj je povedal. Rokopis je oddal

mariborski založbi Obzorje. Tam se je izgubil. Rekli so, da so mu ga vrnili, on pa

rokopisa ni dobil nikoli nazaj (Brun, 1993).



3. MOJSTER ADAMIČ

3.1. Od kod ime mojster

Svojega naslova si ni prislužil zato, ker bi bil dober ali slab, ampak iz čisto

drugega razloga. Pred vojno je izhajala revija Mojstri in sodobniki. Takrat je

Adamič imel orkester, v katerem so bili sami začetniki, amaterji, ki so sicer dobro

igrali, vendar brez pretiranega znanja. Tako je enkrat v obupu rekel: »sodobniki

ste že, ampak mojstri pa ravno niste.« In odgovorili so mu: »ampak, ti pa si

mojster.« Tako je to nastalo slučajno, bolj kot šala, ker je bilo tako najbolj

enostavno, saj so bile razlike tudi v letih. Dolgo je bil v orkestru ali v katerikoli

zasedbi najmlajši, ko pa je napravil svoj orkester, je bil nenadoma najstarejši, tako

da ni bilo nobene prehodne faze. Adamiču se je zdel izraz »mojster« kar primeren,

zato se ga je tudi vse življenje držal. Vsi, ki so ga poznali, s katerimi je sodeloval

ali se družil, so ga klicali »Mojster« (Turnšek, 1994; Golubov, 2012).

3.2. Izvajanje glasbe v različnih zasedbah

S sinom nekega vojaškega godbenika je Adamič leta 1925, pri 13. letih ustanovil

svoj prvi ansambel neznanega imena, s katerim je nastopal v plesni šoli. Bili so

trio, v katerem je Bojan igral klavir in dostikrat improviziral. Tisto, kar je bilo

napisano, mu ni bilo všeč in je vedno kaj zaigral po svoje. Ljudem to ni bilo po

volji, saj so bili navajeni na določen stil, ne pa da nekdo ob tem še nekaj fantazira.

Poleg Bojana sta bila še violinist in bobnar. Najstniki so igrali valčke, pari v

plesnih toaletah pa so plesali fokstrot, angleški valček in obvezno četvorko, pri

čemer so moški nosili svilene rokavice, ženske pa so ob plesišču sedele v družbi

svojih mam. Stiki med spoloma so bili strogo nadzorovani in v mejah dostojnosti

(Mehle, 1995). To je bilo njegovo prvo srečanje z zabavno glasbo tistega časa.

Ko mu je bilo osemnajst let, je postal član skupine Ronny, pri kateri je igral

harmoniko in saksofon, dokler ni postal član velikega jazzovskega orkestra,

Broadway, v katerem so bili že pravi muzikanti in so pred vojno igrali v blejskem



Kazinu. Sestava je bila skorajda avantgardna, imeli so dva alt saksofona, tenor

saksofon, trobento, pozavno, kontrabas, klavir, bobne in violino.

V današnjem času bi bil ta orkester kavarniški, toda v tistih časih je bil ansambel s

tremi, štirimi člani že velika skupina, kvintete so najemali samo za posebne plese,

skupina devetih ljudi pa je bila prava senzacija (http://www.bojan-adamic.si).

Struktura občinstva po plesnih šolah je bila specifična. Za vstop je bilo potrebno

imeti 18 let in dokazati, da si dober dijak. Dijaki so pogosto prihajali v spremstvu

staršev. Ozračje je bilo zelo meščansko, poleg plesa so se mladi učili olike, kako

damo zaprosiš za ples, kako jo pospremiš do njenega prostora, vsega, česar danes

na žalost ni več. Lahko sicer govorimo, kako je to malomeščansko, toda »dober

dan« ali »hvala« sta del kulture tudi pri Kitajcih in Eskimih. Danes je vse to

izgubljeno, tudi romantike ni več, je bil mnenja Adamič (Luković/1416, 1988).

V tem ansamblu, kjer je bil najmlajši, je Bojan Adamič uvedel nekakšen

prostovoljni red, nihče ni kadil in pil. Po koncertu so v kavarni naročili jogurt,

kislo mleko ali samo mleko. To je bil njihov upor proti pijančevanju glasbenikov.

V tem zanosu so organizirali skušnje, vadili in celo pisali aranžmaje, kar je bilo v

tistem času neverjetno (http://www.bojan-adamic.si).

Na teh osnovah je Adamič sestavil skupino glasbenikov, ki so bili zaljubljeni v

jazz. Imenovali so se Ansambel Bojana Adamiča. Dolgo je iskal trobentača, in ker

ga ni našel, je trobento igral sam. Vendar o ritmu niso vedeli nič, bili so

popolnoma aritmični. V Sloveniji narodne pesmi nimajo takšnega ritma, kot ga

ima na primer srbsko kolo. Vse slovenske melodije so logične, toda razvlečene,

kar je za plesno glasbo zelo neprimerno. Slovenci znamo zaigrati valček, polko ali

fokstrot, toda vse, kar je značilno za jazz, na primer sinkope, je bilo za Bojanovo

skupino nedosegljivo. Slovenski vokalni kvarteti brez težav improvizirajo in

zvenijo popolno, le z ritmom imajo težave. Po določenem času, ko so glasbeniki

že bili navajeni Adamičeve taktirke, je položaj postal popolnoma drugačen. Ritem

jazza je bil osvojen (Luković, 1988). Čeprav ni nikoli poučeval, je moral biti tudi

pedagog (Zlobec, 1992).



3.3. Vodja različnih zasedb

V obdobju NOB je Bojan Adamič kot partizan vodil različne glasbene skupine, od

zborov do pihalnih orkestrov. V tem obdobju so nastala tudi njegova najbolj

tenkočutna komorna dela (Martinc, 1982). Nekaj mesecev po 2. svetovni vojni je

ustanovil Plesni orkester radia Ljubljana (PORL), iz katerega se je razvil današnji

Big Band RTV Slovenija, ki prav po njegovi zaslugi spada med najstarejše v

Evropi (Gregorc, 1995). Plesni orkester Radia Ljubljana je vodil do leta 1962, ko

je po vrsti sporov s samoupravnimi diktatorji v kolektivu moral oditi. Orkestri po

vsej državi so ga sprejeli z odprtimi rokami, sodeloval je v Beogradu, Novem

Sadu, delal je za vojsko. Na prigovarjanje prijateljev se je zaposlil kot direktor

Glasbene produkcije v Ljubljani, toda epilog je bil klasično »adamičevski«. Sprl

se je z vsemi, dal ostavko in odšel. Adamič pravi, da so bili presrečni, da je šel. Še

dolgo je čutil grenkobo. Ves čas se je boril za orkester in glasbenike, in prav ti so

se prvi obrnili proti njemu (http://www.bojan-adamic.si).

V življenju je naredil veliko napako, pravi. Če sploh je napaka. Vedno se je

bojeval za nekakšno pravico in resnico. Prijatelji so mu celo kupili majhno figuro

Don Kihota, ki jo je imel doma na mizi.

Nihče doslej ni znal ceniti tega njegovega angažiranja. Vedno so v njem iskali

nekakšne ukane in na koncu je bil vedno razočaran. Če bi živel v kakšni drugi

državi in delal vse to enako, bi bil cenjen. Toda če bi odšel v tujino, bi mu bilo

gotovo tudi žal, je izjavil Adamič (Luković, 1988). Hkrati se je začel resneje

zanimati za jazz in zabavno glasbo. Vodil je v različne manjše orkestre, veliki

orkester in začel je komponirati. Navkljub vsem tistim, ki resne in zabavne glasbe

niso mogli nikoli združiti (Tvrtković, 1997).



3.4. Skladatelj, aranžer, dirigent

Bil je eden najbolj delavnih in radovednih skladateljev. Zanimale so ga vse oblike

in vse zasedbe, lotil se je otroškega muzikala, opremljal risanke in filme, pisal

popevke, šansone, spremljal otroke, aranžiral in dirigiral. Pisal je svoj Requiem

(Gregorc, 1995). Odšel je v partizane, kjer je bil borec pa tudi skladatelj in

dirigent. Po vojni je dobil nalogo, naj osnuje plesni orkester radia Ljubljana, česar

se je lotil z neverjetnim elanom. Vodil ga je vse do začetka šestdesetih let, zanj

veliko napisal, z njim pa veliko gostoval in nastopal na koncertih, popeljal ga je

na sam evropski vrh. Nekaj, kar bi lahko imenovali slovenski jazz in zabavna

glasba, se je počasi, a zanesljivo rojevalo pod njegovo dirigentsko palico

(Tvrtković, 1997).

Adamič pa ni ustvarjal le v ožji domovini. V 40. letih zasledimo njegova dela že

tudi v ostalih jugoslovanskih republikah in pokrajinah. Adamičev opus je postajal

pojem za ustvarjalnost na področju zabavne glasbe po vsej Jugoslaviji. Kljub

nekaterim težavam vsebinsko ideološke narave, ki so zadevala njegova stališča v

zvezi z jazzovsko glasbo, se je Adamič po obdobju informbiroja14 še z večjo

zagnanostjo posvečal lastni, umetniški ustvarjalnosti (Martinc, 1982).

Bojana so povabili dirigirat v Beograd na prireditev, ki je kasneje prerasla v

festival. Ko si je pred nastopom ogledal dvorano v Domu sindikatov, je ugotovil,

da je na odru dovolj prostora samo za 10, ne pa za 80 glasbenikov, in da v dvorani

ni bilo stranišča. Potem, ko so oder improvizirano razširili v parter, glasbeniki pa

izpraznili mehurje v okolici dvorane, se je prireditev začela. Bila je uvod v

bleščeče obdobje festivalov. Prvi je bil že naslednje leto, 1953, v Opatiji in

Adamič je na njem dirigiral. Festival je kmalu prerasel v popevkarskega. 1962., je

z orkestrom odpotoval na gostovanje po takratni Sovjetski zvezi. Prvi koncerti so

minili v komornem ozračju, saj je starostna meja občinstva bila precej nad 50 let.

Po nekaj koncertih so sovjetski organizatorji presodili, da glasba, ki jo je izvajal

plesni orkester ljubljanskega radia, ni posebej nevarna. Zato so na leningrajskem

koncertu spustili v dvorano mladež. Bojan je koncert začel previdno. Z nekaj

ogrevalnimi skladbami Glenna Millerja je počasi, a vidno zviševal temperaturo v

14 Informbiro, Informacijski biro komunističnih in delavskih partij (http://www.zrc.sskj)



dvorani. V trenutku, ko je ta dosegla vrhunec, je zaukazal zaigrati skladbo, Rock

around a clock. Rusom se je zmešalo. Pesem je bila do preklica prepovedana,

vendar je Adamič že na naslednjem koncertu prekršil dogovor, saj je mularija

vztrajno vzklikala: »Davaj rok!« (http://www.bojan-adamic.si)

Bojan je na morju dobil novega prijatelja. Fantu je bilo ime Marko Brecelj15. Po

dveh letih prijateljevanja in spoznavanja sta se umetnika lotila skupnega projekta,

plošče Coctail, ki oba proslavi. Marka kot avtorja glasbe, besedil in interpreta,

Bojana pa kot aranžerja. Na Adamičevo žalost se njuno sodelovanje s tem konča.

Brecelj je s skupino Buldožerji zaplul v rockerske vode, Bojan pa je nadaljeval na

utečen način. Dirigiral je na festivalih, aranžiral tuje popevke in pisal glasbo za

filme. S 70. je minilo tudi zlato obdobje popevk (http://www.bojan-adamic.si).

Spričo izjemnega razmaha zabavne glasbe na Slovenskem in spričo prisotnosti

nove generacije mladih ustvarjalcev, je postal Adamič njihov mentor in vzornik.

Pisal je partiture za koncertno zabavno glasbo, pisal je scensko glasbo za radijske

igre, poustvarjal bodisi kot dirigent ali koncertant. Nenehno je pisal izvirno,

domiselno in duhovito odrsko glasbo za predstave slovenskih gledališč. Z

nastankom filmske umetnosti pri nas pa se je začelo zlato obdobje njegove

umetniške poti. Film ga je povsem prevzel, saj je napisal glasbo za prek 220

filmov. Zaradi vsega tega je Bojan Adamič zaslovel tudi zunaj meja.

Zanimali so ga preprosti glasbeniki, samouki, kulturni ljubitelji ter mladi,

nadarjeni ljudje. Bil je za dirigentskim pultom amaterskih pihalnih godb,

sodeloval je na glasbenih manifestacijah, namenjenih kulturnemu ljubiteljstvu,

vodil in usmerjal vrhunske glasbene prireditve na področju zabavne glasbe doma

in v tujini. Plemenito je Adamičevo mentorsko zanimanje za mlade, nadarjene

glasbenike. Adamičev umetniški opus je tudi spodbuda mladim ustvarjalcem

(Mehle, 1995). Veliko je skladal, pa še hiter je bil ob tem. Note je pisal tekoče,

kot bi pisal roman. Usedel se je za mizo in ne za klavir, in ustvarjal. Zanimanje je

kazal prav za vse glasbene zvrsti, tudi za folklorne pesmi, imel je absolutni

posluh. S tem, ko je pisal tako zahtevne skladbe za pihalce, je veliko prispeval k

dvigu kakovostne ravni slovenskih pihalnih godb. Bil je hiter, odprt in na vse se je

odzival pozitivno (Turk, 2012).

15 Marko Brecelj, slovenski kantavtor, roj. 30.4.1951, Sarajevo.(http://www.mladina.si)



Zagnan občudovalec velikanov jazzovske glasbe je z očarljivo zavzetostjo

sprejemal nove tokove v zabavni glasbi in se izpopolnjeval kot samorastnik.

Hkrati pa je bogatil lastno glasbeno znanje z novimi, izvirnimi dogajanji in

izkušnjami. Adamič je bil vseskozi samosvoj, fanatično naklonjen novostim v

zabavni glasbi, pa naj je šlo pri tem za duhovno ustvarjanje ali za

eksperimentiranje na poustvarjalni glasbeni sceni. Njegovi motivi, ki jih je

uporabljal v lastnih delih so izvirni in oprti na domače, slovensko ljudsko izročilo.

Naj je še tako zavzeto sledil sodobnim, modnim glasbenim tokovom, vselej je

ostal prižet na domačo zemljo. Črpal je iz njene bogate ljudske glasbene motivike

in prepletal njeno bit z izvirno umetniško domiselnostjo (Martinc, 1982). Vse

glasbene zvrsti odsevajo njemu lastno zvočnost v tematiki, obdelavi in

inštrumentaciji. Značilen je zlasti naslon na folklorne, vendar ne samo slovenske

ljudske elemente. Med najpomembnejša dela sodijo: orkestralna Koncert za klavir

in orkester, 1. suita, 2. suita; komorna in solistična Mesečina na Trnovi gori, za

violino in klavir; scensko-glasbena Bela Ljubljana, balet; vokalno-inštrumentalna

Kita pada, za zbor in orkester; Partizanske pesmi, za zbor in orkester. Kot dirigent

je z velikimi uspehi nastopal doma in v tujini (Prim. nov., 1995).

Adamič s svojim delom nikdar ni bil najbolj zadovoljen, ker je vedno mislil, da bi

lahko naredil še bolje. Veliko idej se mu je porodilo pri delu, vendar navadno je

vedno ostal pri tisti prvi, ker je prva zamisel najboljša. Ko je z delom končal, je

uvidel, da bi lahko določene stvari naredil drugače, boljše, zato ni bil nikdar

zadovoljen s tistim, kar je napisal. Zgodilo se je že tudi, da je popolnoma

propadel, kasneje pa se je izkazalo, da je bilo njegovo delo dobro. Sodelavci

morajo biti kar potrpežljivi. Sicer pa noben Slovenec ni srečen, če ni nesrečen, je

rekel Miličinski (Seme, 1994). Leta 1985, je za film, Butnskala prvič uporabil

elektronsko glasbo. Je prav gotovo slovenski najpomembnejši skladatelj filmske

glasbe (http://www.bojan-adamic.si).

Adamič je delal do zadnjega. Še pri 83. letih je napisal glasbo za zadnji njegov

film Neme podobe slovenskega filma, leta 1995, ko je bila predstavitev filma, je

lahko še mesec dni pred smrtjo stopil na oder.



Bil je eden najbolj strastnih potnikov skozi življenje, človek, ki je izgorel sleherno

minuto svojih 83 let. Ko si bomo vzeli dovolj časa, bomo dojeli, kako bogato in

močno osebnost smo z njim izgubili (Mehle, 1995).

3.5. Kje vse je dirigiral

Bojan Adamič je dirigiral orkestre po tedanji Jugoslaviji, na Nizozemskem, v

Braziliji, Kanadi, Nemčiji, Avstriji, na Madžarskem, v Švici, Albaniji, Romuniji,

Bolgariji, tedanji SSSR, Poljski in drugod. Kot potujoči dirigent je sodeloval na

raznih festivalih, kot so (bili): Mariborska jesen, Melodije Istre in Kvarnerja,

Beograjska pomlad, Vesela jesen, festivali v Opatiji, Skopju, Prištini, Subotici in

so potekali po Jugoslaviji in Evropi, ter Sovjetski zvezi. Sodeloval je v z orkestri v

Beogradu, Novem Sadu, Prištini, Sarajevu, Zagrebu, Tirani. Pisal in dirigiral je

simfoničnemu orkestru in zboru Dom-a JLA v Beogradu (1962–1966 stalen gost

dirigent). Bil je gost dirigent tudi pri orkestru KUD Pošta Maribor, z njim je bil na

pripravah v Červarju in nato dirigiral v Mariborski stolnici (Golubov, 2012).

PREGLEDNICA 1: Bojan Adamič: Dirigent na festivalih (Adamič Alenka, 2009)

Dirigiral je na festivalih: Beograjsko proleče (1975), Evrovizija 1982, Festival v Radencih Festival v Splitu (1974 – aranžer skladbe »Sto ljudi, sto čudi« kompozitorja Mile Čačija, 1980,84), Festival Slavonija v Slavonski Požegi (1973,74,78), Festival v Subotici, Festival v Opatiji, Kajkavska popevka v Krapini (1972 – skladba »Ti zemlja mati«, 1974,75, 76,77, 78), Festival v Rio de Janeiru, Brazilija (1967 z Vice Vukovom, 1968 z Arsenom Dedičem in Špelo Rozin), Melodije Istre in Kvarnera (1972, 74,75,76,82), Narečna popevka, Piranski festival (1978), Popular Song festival Istanbul, Turčija (1976), Slovenska popevka (1975,77,80), Šanson v Rogaški Slatini, Vesela jesen (1975, 80, 85), Vojni festival (1976,77)



3.6. Doživljaji Bojana Adamiča

… Znancu, Ljubljančanu novinarju, je Adamič dal intervju o njegovih člankih

popotovanj po Braziliji. Ob koncu pogovora je beseda nanesla tudi na glasbo in

ker ga je očitno zelo cenil kot pisatelja, čeprav je bil na tem področju samo

amater, ga je razveselilo, da se je ukvarjal tudi z glasbo. Pripomnil je, kakšna

škoda, da se Adamič ne poskuša tudi v filmski glasbi. Saj ne bi bilo pri tem nič

narobe, če ne bi že napisal glasbe za več kot 200 filmov, očitno pa Adamičev glas

ni segel do sosednje ulice… (Slov. godb., 1991)

… Na poti v Opatijo, se mu je leta 1955, zgodila nesreča. Na avtomobilskem

motorju se je snel jermen. Okvaro je skušal popraviti sam, vendar tako nespretno,

da mu je posnelo vršičke treh prstov. S tem se je končala njegova pianistična

kariera… (Mehle, 1995)

… Leta 1955, se je z orkestrom odpravil na turnejo po Madžarski. V Budimpešti

je igral pred večtisočglavo množico. Adamič je prišel na oder v smokingu in belih

športnih copatih, saj zaradi glivičnega obolenja na nogah ni mogel obuti čevljev.

Madžari so bili navdušeni. Pred nastopom je prosil nekoga, da ga nauči nekaj

pozdravnih besed. Ljudje so se njegovemu pozdravu v madžarščini smejali.

Negotov vase je začel preverjati zadrgo na hlačah, vendar je ta bila brezhibno

zapeta. Kasneje mu je nekdo razložil, da široki e, kakršnega je izgovarjal, v

madžarščini popolnoma spremeni pomen izrečenega. Namesto toplega pozdrava

je Bojan Madžare nekam poslal… (Mehle, 1995)

… Leta 1970, je italijanski pevec Toni Renis, zmagal na festivalu v San Remu s

pesmijo, ki je bila preveč podobna glavni temi iz Adamičevega filma, Ples v

dežju. Bojan je bil ves iz sebe. Po nasvet je šel k takratnemu direktorju Viba

filma. Možakarja sta se skupaj odpravila v Italijo, kjer je večina izvedencev

potrdila, da je šlo za plagiat. Primer je bil zrel za sodišče in Bojan je vibovcem

razložil, da bi za odškodnino bil osebno povsem zadovoljen z novim ferrarijem

super-fast-america in da bi preostali del odškodnine prepustil njim. Toda Adamič



ni imel denarja za zasebno tožbo, slovenski tabor pa se ni mogel sporazumeti, zato

primer nikoli ni prišel na sodišče. V Ljubljani ga je kasneje obiskal Renis. S

svojim ferrarijem ga je popeljal na krajšo tolažilno vožnjo, na kateri sta se

prijateljsko pogovorila… (Mehle, 1995)

… V 80. letih se Adamiču napove tuja in neznana glasba. Čas punka. Mimo

njegove hiše na Bohoričevi ulici, so začela kolovratiti po Adamičevem mnenju

čudna bitja. Ko se je Bojan nekega jutra zbudil, je zagledal na beli fasadi svoje

hiše s črnim pršilom napisan grafit MORILEC. Razložil si ga je kot maščevanje

punkerjev, ker je bil poleg Matjaža Kmecla, eden od članov komisije. Znašel se je

v vlogi, ko je moral odločati o tem, ali je neka glasba primerna ali ne. Ni se

odločil za punk… (Mehle, 1995)



4. VOJNI IN POVOJNI ČAS

4.1. Vojni čas in jazz

Prve dni okupacije je v Ljubljani igralo vsaj 10 jazzovsko usmerjenih zasedb, med

katerimi so izstopali domiselni Veseli berači in ansambel Bojana Adamiča, ki je v

mestu veljal za ljubljanskega Glenna Millerja16. Bojan je s svojo skupino nastopal

v frančiškanski dvorani, kjer je med drugim postavil na oder uglasbeno

pripovedko Karla Maya. Vsi glasbeniki so bili organizirani v okviru osvobodilne

fronte. Adamič si je zapomnil datum, ko se je pridružil vsesplošnemu ljudskemu

odporu, 8. avgust, 1941. Vsi »jazzisti« so se včlanili v jazzovski klub, ki je bil

krinka za delovanje OF. Tam so se dogovarjali, prevzemali naloge, Italijani pa so

naivno mislili, da kdor poje, zlo ne misli (Mehle, 1995). Pa sploh niso vedeli,

kakšno leglo so si s tem vzgojili. Naši so imeli v klubu v Soči Slovenskega

poročevalca na mizi, pa jih ni nihče izdal, čeprav so za take stvari streljali. Prvo

leto okupacije so italijanski fašisti jazz prepovedali, vendar se je prepoved izvajala

samo napol. Adamič je s svojim orkestrom celo odigral radijski koncert, ki ga je

poslušala vsa Italija, povabil jih je Madori, ki je bil sicer fašist, vendar ni bil

takšna črna srajca, kot je bil Musollini. Vedel je, da je jazz prepovedan, pa je

kljub temu naredil oddajo za vso Italijo. Oddajo so prekinili po nekaj minutah, ker

je Adamič za to priložnost izbral izrazito ameriški program in s tem povzročil

manjši škandal, vendar ga niso zaprli. Madorija so zaradi tega zmerjali celo leto.

To je bil menda edini primer v Evropi, da se je kaj takšnega zgodilo javno in da so

vsi odnesli celo kožo. Italijani so v Ljubljani naleteli na velik odpor, niso slutili,

kaj jih čaka. Medtem, ko so Nemci, posebno SS-ovci, natanko vedeli, kaj hočejo

in s kakšnimi sredstvi bodo to dosegli, so bili Italijani zmedeni, obnašali so se kot

žrtve, ki so brez svoje volje pristale v takšna dejanja. (http://www.bojan-

adamic.si) Ljubljana je zanje postala pekel. Po ulici so italijanski časniki, zvečer

po šesti uri, hodili z dvema pištolama v rokah. Nikoli niso vedeli, kaj jih čaka za

prvim vogalom. Ilegalci so na glavni ljubljanski cesti sredi belega dne razorožili

16 Glenn Miller, ameriški skladatelj zabavne glasbe in ustanovitelj Glenn Miller orkestra (http://www.glennmillerorchestra.com/index.php/history)



dva »karabinerja«, ju slekli do golega in izpustili. Italijani so izgubili živce, ljudi

so začeli zapirati in pošiljati v taborišča (Prim. nov., 1995; Golubov, 2012).

Neozdravljivo okužen z jazzom se je Adamič znašel tudi v vojnih dneh. Iz

Nemčije je dobival glasbene revije, v eni od ljubljanskih knjigarn je kupoval note

in aranžmaje, ki so po raznih kanalih prihajali v Slovenijo. V Miklošičevi ulici je

trgovino s ploščami imel neki madžarski Žid. Ko je spoznal, da se mladi zanimajo

za jazz, je po svojih zvezah iz okupirane Evrope dobival originalne albume,

nekatere celo s pristnimi ameriškimi nalepkami. Čeprav je osebno priznaval, da

jazza ne mara, je tolažbo iskal v lepem zaslužku (http://www.bojan-adamic.si).

S prihodom Nemcev so se stvari zaostrile. Položaj v Ljubljani je bil vedno težji,

veliko Bojanovih prijateljev je izginilo čez noč, zapori so bili polni. Kar 21 članov

jazzovskega kluba je padlo kot žrtve fašističnega terorja. Bojanu so zaupali

pripravo za sprejem nemškega filmskega zvezdnika Wilija Fritcha, ki je obiskal

Ljubljano. Adamič ga je namerno oškodoval, saj je zvezdniku priredil sprejem v

popolnoma prazni dvorani. V takšnih okoliščinah je Adamič septembra 1943,

odšel v partizane. Znašel se je v Beli krajini. Najprej je bil kurir, potem

mitraljezec. Kot mitraljezec je preživel sovražno ofenzivo na Ilovi gori, kjer je bil

hudo ranjen in na črnem seznamu kot eden vodilnih ideologov jazza. S

poškodovano hrbtenico in glavo, čisto negibnega, so ga poslali v bolnišnico. Ko je

okreval, se je pridružil glavnemu štabu narodno osvobodilne vojne Slovenije, kjer

je postal namestnik načelnika za propagando pri Anteju Novaku (Luković/1414,

1988).

4.2. Marši kot »evergreeni«

Med zdravljenjem v bolnišnici, ga na predlog predvojnega glasbenega znanca iz

Škofje Loke, Miloša Ziherla, brata bolj znanega partijskega ideologa Borisa,

določijo za vodjo vojaškega orkestra. Adamič je izkoristil priložnost in se usmeril

v jazz. Posla se je lotil z veliko vnemo, čeprav je imel orkester težave s

pomanjkanjem inštrumentov. Člani ansambla so po večini bili vojni invalidi, ki

zaradi slabega tehničnega znanja niso igrali tako, kot bi si Adamič želel, še

posebej kadar je šlo za igranje v gibanju. Zato se je Bojan domislil posebnega



načina izvajanja pesmi. Orkester je inštrumentalno igral samo uvode in zaključke,

ostale dele pa so skupinsko peli. Igral je, kar je hotel, prej je dobro izuril orkester

in navdušil politične glave, ki so bile presrečne, da imajo dobro godbo. Takoj v

začetku je uvedel svoj slog, vse partizanske koračnice je pisal kot »evergreene«, s

tem, da je bil v sredini refren. To je bilo nekaj čisto novega, vendar so njegovi

godbeniki mislili, da je to logično in normalno. Godba igra, potem ostanejo samo

boben in dve pihali. Vsi pojejo, ritmično, v sinkopah. To je bilo atraktivno in lepo.

Komisar Boris Kidrič in komandant Stane Rozman sta bila zadovoljna. Takoj po

vojni je partizanski orkester, na nekem zavezniškem srečanju vojaških godb v

Trstu, prav zaradi te posebnosti presenetil Angleže in Američane ter pobral prvo

nagrado (http://www.bojan-adamic.si).

Bojan se je v partizanih zaljubil v svojo kasnejšo ženo Barbaro. Ker zveze niso

bile dobrodošle, sta svojo ljubezen skrivala.

Adamiča so v partizanih sprejeli v partijo, iz katere ni nikoli izstopil. Vodil je

orkester in skladal predvsem koračnice. S pisateljem Matejem Borom in

skladateljem Pavlom Šivicem si je delil avtorstvo pesmi Hej, brigade, povsem

njegova koračnica pa je bila Če zapojemo veselo, vendar partizanom ni šla nikoli

v uho. Adamič si je to razlagal z njeno domnevno neprimernostjo in drugačnostjo.

Adamič je bil srečen, da je vse to doživel. Ko je bil v partizanih, se je najbolj bal,

da ga bodo poslali v Italijo. Ni pa se bal, da bi padel. Ljudje mislijo, da je bilo v

partizanih ves čas hudo. Ni bilo! Včasih je bilo celo zelo prijetno, se spominja

Adamič. Nekoč so šli po ozki gozdni poti h glavnemu štabu in govorili o nemških

ostrostrelcih, ki jih je bilo kar veliko. Ostrostrelci so streljali zdravnike, vodilne in

kuharje. Adamič in druščina so si zamislili, kako bodo odkrili ostrostrelca, za

katerega so vedeli, da je s padalom doskočil blizu glavnega štaba

(http://www.bojan-adamic.si).

Naredili so načrt. Eden od njih bo tarča, druga dva pa bosta skušala likvidirati

ostrostrelca. Pol ure so se prepirali, kdo bo tarča, ker je vsak od njih želel biti. Z

žrebom so določili Adamiča in njegovo veselje je bilo neskončno. Jezdil je na

konju, tovariša pa sta šla poleg njega. Na žalost pa ostrostrelca niso odkrili.

Še en primer. Konec leta 1944, med ofenzivo je bilo zelo negotovo, ali bodo ostali

živi. Niso imeli hrane, sedeli so v gozdu in se pogovarjali. Nekdo je začel



pripovedovati, kako se delajo palačinke, in nenadoma je prišlo do ostrega prepira.

Nikakor se niso mogli sporazumeti, kako se delajo palačinke in to v času, ko se

jim je sanjalo o kruhu! Takšni smo bili, pravi Adamič (Luković/1415, 1988).

4.3. Povojni čas in jazz

Konec vojne je dočakal s činom podporočnika, kasneje pa je postal major. 6. maja

1945, so ga vojaške oblasti poslale v Trst na civilno službovanje. Ker so ga

pozabili izpisati iz vojaških evidenc, so ga tri dni pred koncem vojne obtožili

dezerterstva, vendar je nevšečnostim navkljub 9. maja, ob 7.00, vkorakal v

osvobojeno Ljubljano kot zmagovalec. Imel je nalogo zavzeti radijsko hišo, kar

mu je uspelo brez posebnih težav. Prve dneve svobode je stražil tehniko pred

morebitnimi plenilci, kmalu pa je postal prvi glasbeni urednik in pomočnik

direktorja Radia Ljubljana. Takoj se je povezal s Triglav filmom in napisal glasbo

za prvi slovenski dokumentarni film Mladina gradi, ki je dobil zlato medaljo na

festivalu v Benetkah. Hkrati je delal z orkestrom. Zavzemal se je za ohranitev

italijanskih in nemških posnetkov iz časov okupacije, zato so ga obtožili

zagovarjanja fašizma, toda arhive vseeno uničili. Oblast mu je zaupala ustanovitev

radijskega orkestra. Že med vojno je z jazzom navdušil vodstvo, ki je bilo

ponosno, da ima zelo dober vojaški ansambel. Po osvoboditvi je zbral vse

preživele glasbenike, ki so se vrnili v Ljubljano. Nekateri so bili v taboriščih,

drugi v partizanih, mrtvim pa posvetil prvi koncert. Domislica se mu je zdela

nadvse pametna, ker tudi nova oblast, prav tako kot med vojno fašistična, jazzu ni

bila naklonjena. Tako je nastal ansambel, ki je bil jedro Plesnega orkestra Radia

Ljubljana, bolj znan kot Big Band. Takoj so začeli igrati jazz. Bojan je

pojasnjeval, da je bil v Hitlerjevi Nemčiji jazz prepovedan in da je sedaj trenutek,

da okusijo čar svobode (Mehle, 1995).

Po vojni je bilo v Trstu tekmovanje godb na pihala. Sodelovali so Angleži,

Američani, Francozi, Italijani in Jugoslovani, ki so imeli najslabše inštrumente in

so objektivno bili najslabši godbeniki. Igrali so neko Adamičevo skladbo s

petjem. Žirija je bila navdušena in Jugoslovani so osvojili prvo mesto. Američani

so bili začudeni. Zanimali so se, od kod imajo te nove glasbene rešitve, niso pa



vedeli, da ne gre za genialnost, ampak za iznajdljivost, ki je nastala iz nuje, ker ni

bilo dovolj godbenikov, ki bi znali zaigrati vso pesem (http://www.bojan-

adamic.si).

Ante Novak, direktor Radia, je leta 1947 predlagal, da bi z orkestrom odšli v

Beograd in pokazali kaj znajo. Pripravili so dober program in v Kolarjevi dvorani

v Beogradu napovedali koncert. Predstava je bila razprodana. Ljudje so viseli v

grozdih, vdirali skozi okna, policija sploh ni mogla zadržati množice, ki je vdrla v

dvorano. Jazza tedaj v Beogradu niso imeli. Adamič je vedel, da ta vrsta glasbe ni

več zaželena, toda njegov direktor tega ni vedel (http://www.bojan-adamic.si).

Občinstvo je ponorelo, ne samo ob Glenu Millerju, ampak tudi pri melodijah Raya

Browna in Raya Anthonyja. Koncert je trajal dve uri. Ko je bil končan, je

občinstvo pričakala UDBA17 in začela z aretacijami. Trdili so, da je prireditev

organizirala ameriška ambasada, da so hoteli narediti incident. Ker je bil Bojan

v partizanih ter je imel čin kapetana in medaljo za hrabrost, so ga pustili pri miru.

Toda naslednje jutro so ga nujno klicali v centralni komite. Prišel je k Radovanu

Zogoviću, ki je takoj slekel suknjič in ga hotel pretepsti. Vpil je, da je to svinjska

glasba, uporabil je vso abecedo kletvic in mu dal jasno vedeti, da mora spremeniti

spored. Tistega večera je Adamič na drugem koncertu v Kolarjevi dvorani sedel

za klavirjem in pol ure igral nekakšne narodne pesmi, orkester pa je kasneje igral

valčke, ruske pesmi in nekaj, kar je bilo podobno polki (http://www.bojan-

adamic.si).

To je bil polom jazza. Potrti so se vrnili domov. Z njimi je bil tudi direktor Ante

Novak, prvoborec od leta 1941, ki je bil že velikokrat na najvišjih položajih in je

bil prav tolikokrat degradiran. Navajen na takšno usodo, se ni preveč razburjal.

Besednjak Radovana Zogovića ni bil nov, še danes pa velja pravilo, če hočete

koga uničiti, je politika najboljše sredstvo (Luković/1415, 1988). Naslednjič so

imeli koncert z Ivom Robićem in 7 ponovitev. Težko si je bilo predstavljati, da so

s tem hoteli ljudem škoditi. Pravega razloga za njihovo preganjanje ne vedo.

Adamič je včasih pomislil, da je bila morda kriva slovenska nevoščljivost, ker pač

ni našel drugega argumenta. Zaslužili niso skoraj nič. Honorarji so bili prav

17 UDBA, uprava državne varnosti (http://www.zrc.sskj)



smešni. Leta in leta so delali praktično zastonj. Adamič si je partizane najbrž

napačno predstavljal in slepo verjel, da bo po vojni nekakšen red (Brun, 1993).

4.4. Za kazen v Albanijo

Ko so se s plesnim orkestrom vrnili v Ljubljano, se je vsul plaz kritik. Na napade

je Adamič hotel odgovoriti v časopisih, pa mu niso dovolili. Tovariši iz partije so

imeli monopol nad tiskom. Pisali so, da jazz nima nikakršne umetniške in estetske

vrednosti, da je čista ameriška propaganda, glasba kapitalizma in druge očitne

neumnosti (http://www.bojan-adamic.si).

Počasi so začeli po časopisih vlačiti tudi ime Bojana Adamiča in ga postopoma

minirati. Medtem so na radiu dobili novega direktorja. Adamiča je poklical na

razgovor, v katerem se je takoj zapletel z novo garnituro. Neukrotljiv in ostrega

jezika se Adamič ni mogel pomiriti.

Za boljše razumevanje spora med direktorjem in Adamičem sledi dobesedni

navedek intervjuja iz časopisa.

Citat (Luković/1416, 1988):

ADAMIČ: Nekoč me je poklical novi direktor in me ironično vprašal.

DIREKTOR: »Kako gre s tvojo glasbo in programom?«

ADAMIČ: »Z glasbo dobro.«

DIREKTOR: »Slišal sem, da me opravljaš«, je vrtal naprej.

ADAMIČ: »Da!« Sem potrdil in pojasnil. »V Ljubljano je prišel maršal Tito.

Imeli smo prenos. Vso težko aparaturo smo nosili na rokah, ker ni bilo

avtomobila. Ti pa si se s službenim avtom odpeljal sončit!« Očital sem mu, da se

komunisti ne vedejo tako, in ga s tem seveda nisem razveselil.

Konec citata.



Na kazen ni bilo treba dolgo čakati. Adamiča so z državnim dekretom, tik pred

sporom z informbirojem, poslali na prisilno delo v Albanijo. Ker se je ukvarjal z

lahko atletiko, so ga v Tirani določili za profesorja telovadbe. Albanija je bila

zgodba zase. Tistega, kar je tam videl, si ni bilo moč niti zamisliti. Despot s puško

v roki je držal v pesti ves narod. Vse je bilo tako, kot je rekel on. Šport, politika,

umetnost. Po njegovem ukazu so dekleta hodila v kratkih hlačah, ko so se še

povsod videle feredže18. Dekleta so umirala od sramu, saj je kaj takega bilo za ta

čas preveč moderno. V prihodnosti so šli na silo proti tradiciji, proti logiki. V vsej

Albaniji je vrelo od spopada ekstremov. Direktor radia Tirana, Pietro Pito, se je

komajda znal podpisati, na pisalni stroj pa je slepo tipkal z vsemi desetimi prsti.

Adamič je stanoval v največjem hotelu v Tirani, ki so ga zgradili Italijani.

Spominja se, da je bil zelo čist in urejen. V njegovi ambasadi je delal neki

Slovenec. Košmrlj se je pisal. Bil je svetnik in je odlično govoril albansko. Z njim

se je Bojan največ družil, čeprav je v Tirani bil črna ovca (http://www.bojan-

adamic.si).

Albanci za Adamičevo delo niso imeli s čim plačati, zato je bil bolj lačen kot sit.

Kasneje so mu na ambasadi dajali nekaj denarja, s katerim si je lahko privoščil po

en sendvič na dan. Prehranjeval se je v neki grozni albanski menzi. Tam pa videl

nekaj dobrega. Vse, kar so jedli, so jedli s kislim mlekom, zaradi boljše prebave.

Ta recept je uporabljal kasneje vedno, od dunajskega zrezka do zelene solate.

Adamič je v Albaniji začel delati tudi z radijskim orkestrom. Igrali so predvsem

italijanske pesmi. Očaran od albanske folklore, je Bojan aranžiral njihove narodne

melodije, vendar jih v novi izvedbi ni hotel igrati. Bojan je teden dni preživel na

folklornem festivalu v Tirani. Od vznemirjenja ni skoraj nič jedel. Spal je le po

nekaj ur in užival v prvobitnem plesu, ki je bil bolj življenjski kot življenje samo.

Ti njihovi plesi so bili divji, brez koreografije. Toda strast in narava plesalcev sta

bili plemeniti, vznemirljivi, fascinantni.

Po vrnitvi v Ljubljano je Adamič v skladu s predpisi napisal poročilo o svojem

bivanju v Albaniji. Izpustil ni niti enega dejstva. Potem pa so mu pristojni rekli,

da je njegovo poročilo fantazija (Luković/1416, 1988).

18 Feredža, tančica, s katero si muslimanke pokrivajo obraz (http://www.zrc.sskj)



Čeprav je Adamič prijateljeval s Kardeljem in Kidričem, političnih veljakov ni

nikoli prosil za pomoč, temveč se je na daljnem Balkanu spoprijel z novo nalogo.

Ugotovil je, da Albanija ni bila posebej primerna za njegovo kulturno poslanstvo

in da je prišel v deželo čudnih presenečenj. Adamič ni vedel, da se je njegova

domovina pripravljala na zgodovinski NE Stalinu in na spopad z Informbirojem,

na katerega stran se je postavila tudi Albanija. Ko so mu neko noč zažgali sobo, se

je nad dogodkom zamislil in v Beograd poslal še zadnje sporočilo. Pristojni v

domovini so dojeli, da bo še najbolje, če svojega varovanca pokličejo domov

(Mehle, 1995).

4.5. Boj za jazz

Le nekaj mesecev za Albanijo je prišlo do resolucije Informbiroja. Iz etra so

izginile ruske pesmi, namesto njih so se pojavile večno zelene melodije in domače

narodne pesmi. Toda za jazz še vedno ni bilo prostora. Drobni spori okrog jazza

so kmalu prekipeli v načelno vprašanje: Kakšna naj bo glasba socialističnega

radia? Na pobudo radia Beograd so iz vseh centrov poklicali na sestanek urednike,

da se dogovorijo o vlogi jazza v Jugoslaviji (http://www.bojan-adamic.si).

V Beogradu je Adamiča in kolege čakalo nekaj politikov, zadolženih za umetnost.

Bilo je tudi nekaj časnikarjev, od urednikov pa se Bojan spominja Zlatka

Černjula, ki je sedel poleg njega. Uvodničar je imel kratko tirado proti jazzu.

Uporabil je vse izraze, sovražna propaganda, sredstvo za obnovo kapitalizma,

buržoazna vaba, da bi to glasbo očrnil. Po nekaj stavkih ga Adamič ni več

poslušal. Premišljeval je, kako naprej. Prvi adut je videl v dejstvu, da je uvodničar

sicer imel rad jazz kot glasbo. To je bila javna tajna. Toda pod firmo jazza so tedaj

spravili vse, kar ni klasična glasba, polka ali kolo, večno zelene melodije in pravi

jazz so imenovali prvovrstno svinjarijo in zato so začeli razpravljati, kaj je in kaj

ni jazz. Predsedujoči jih je nekaj časa poslušal, potem pa zahteval, naj vsak poda

svoje mnenje. Skoraj vsi so se strinjali, da je treba jazz prepovedati

(http://www.bojan-adamic.si).

Na vrsto sta prišla Adamičeva kolega, ki sta pogoltnila slino, nato pa sta se nerada

strinjala z večino, da je jazz treba umakniti z radijskega programa. Pri tem je



Adamič pojasnil, da so vsi, ki so bili v partizanih, bili ena kasta. Ne v pravem

smislu te besede, kot višja kasta, vendar s smislom zavesti, da se kar čez noč ne

more zgoditi kaj neprijetnega. Ta zavest mu je dajala poguma, znal se je braniti,

ne samo s pištolo, ampak tudi z besedami. Tako so v razpravi prišli do pozavnista

Bradića iz Zagreba, ki je rekel, da bo ta muzika ostala, pa če stokrat rečejo ne.

Nato je bil na vrsti Adamič, zadnji pa Černjul.

Adamič je rekel, da je popolnoma brez smisla karkoli govoriti, ker je Bradić

povedal resnico, s katero se strinja in da je zanj to neumen pogovor, ker bo jazz

zmagal. Vedeli so, da bodo poraženi, vendar izkazalo se bo, da so imeli Bradić,

Adamič in Černjul, prav. Bitko so izgubili, toda zmaga v vojni bo njihova.

Glasovanje je bilo končano. Jazz je uradno propadel, bil je odpisan. Adamič je v

sarkastičnem duhu zahteval obrazložitev.

Za boljše razumevanje spora med predstavniki Radia Beograd in Adamičem sledi

dobesedni navedek intervjuja iz časopisa.

Citat (Luković/1417/1418, 1988):

ADAMIČ: »Sedaj, ko smo poraženi,« sem povzel besedo, »naj nekaj vprašam.

Jazza ne bomo več igrali. Razumem. Toda, ali mi lahko kdo pojasni, kaj bomo,

oziroma česa ne bomo igrali? To ni več stvar politike, ampak strokovnjakov.

Prosim tovariše iz Radia Beograd, da nam pokažejo kak primer glasbe, ki je ne

predvajajo, da bomo razumeli, česa ne smejo oddajati. Imate kakšne prepovedane

plošče?« Sem vprašal.

PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »Seveda jih imamo! Cel kup.«

ADAMIČ: »Ni treba celega kupa, eno ali dve dajte.« Prinesli so gramofon in

ploščo. Strašansko sem bil radoveden, kaj so pripravili kot negativen zgled. Plošča

se je zavrtela… Harry James. Trobenta. Visoki registri, tehnično dovršeno,

sijajno. »Sedaj pa bi rad vedel, kaj s to ploščo ni v redu,« sem vrtal naprej. »Ali

gre za ritem, inštrument, melodijo, harmonije ali pa je trobentač slab.«

PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »No, ritem…,« je bleknil nekdo.



ADAMIČ: »Torej ritem: unta-unta-unta. To res ne gre. Toda prosim vas, povejte

mi, ali boste še naprej predvajali kola ali pa so tudi ta prepovedana? Kajti

glasbeno je to isto. Oprostite, vse to je štiričetrtinski takt ali pa dvočetrtinski,

enako kot kolo, polka… Torej ne bo več kola na radiu? Dobro, gremo naprej. Da

ne gre za harmonije?«

PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »Seveda!« so vzkliknili.

ADAMIČ: »Če gre za harmonije, je treba zapreti Ravela, čeprav je zanj že

nekoliko pozno, pa Debussyja, ki sta uporabljala takšne harmonije. Pri Harryju

Jamesu ni niti ene nove harmonije, le izkoristil je že obstoječe v komercialne

namene… Torej v prihodnje ne bo več harmonij? Samo enoglasno! Toda kaj

bomo z zbori v cerkvah, ki uporabljajo harmonije? Je dovoljeno ali ne? Pustimo

cerkve, toda zbore prepovejmo. Peli bomo enoglasno kot pastirji. Razumem. Da

ni morda kriva melodija?« sem nadaljeval. »Dobro, priznam, da je malce

nenavadna, drugačna, vendar poznam tudi resnejše glasbenike, ki delajo mnogo

slabše melodije. Torej bodo tudi oni nasankali. Ali pa gre morda za inštrumente?

Da niso oni problem?«

PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »Ja, tu so saksofoni,« je dejal nekdo.

ADAMIČ: »Saksofon so iznašli v prejšnjem stoletju,« sem povedal. »Uporabljal

ga je Debussy, uporabljal ga je Ravel. Ni pa ga, priznam, uporabljal Čajkovski,

zato pa ga je uporabljala celo kopica zavezniških skladateljev med vojno. Toda če

to ni demokratičen inštrument, ga bomo pač izgnali iz Jugoslavije, kajne?«

PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »Kakšna vprašanja pa postavljaš?«

ADAMIČ: »Praktična, dragi kolegi, praktična. Moramo vedeti, ali se saksofon

sme uporabljati ali ne. Ali moramo za to vprašati centralni komite (CK)? Imamo

obrazec, prošnjo, s katero lahko od partije zahtevamo, da dovoli uporabo

saksofona. In katerega? Sopran, alt, tenor,… Da se morda ne motite, da ni

trobenta tisti inštrument?«

PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »Da, trobenta,« so olajšano priznali.

ADAMIČ: »Vidite, to je pa pametna rešitev. Trobento bomo lepo umaknili. Rekel

bom Marjanu Kozini19, ki piše neko simfonijo in na veliko uporablja trobente, naj

19 Marjan Kozina, V Ljubljani je Kozina pričel študirati filozofijo in matematiko, kasneje pa se je usmeril v študij glasbe na Dunaju in v Pragi. Bil je borec NOB, po osvoboditvi je postal prvi



jih vrže ven. Mi jih ne potrebujemo. Mislim, da bomo odpravili tudi godbe na

pihala, ker so v njih trobente, da ne govorim o Dragačevskih trubačih, ker je

njihova glasba tako ali tako kmečka. Da potegnem črto: trobente – ne, saksofoni –

ne, tromboni – ne, kitara – nikakor, bobni – ne, kontrabas – ne, klavir – ne, vsi ti

inštrumenti so uperjeni proti državi, proti socialistični in komunistični

Jugoslaviji.«

PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »Toda…«

ADAMIČ: »Vem,« sem jim pojasnil. »Hotel sem vam samo pokazati na

nesmiselnost te razprave, zato mi povejte uraden razlog, zaradi katerega je Harry

James vzet s programa.«

Spet so zavrteli ploščo.

PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »James igra v visokih registrih, na koncu

pa nenadoma pade v tonaliteto.«

ADAMIČ: »Star trobentaški štos. Dobro,« sem rekel. »To je sprejemljivo. Toda

ali imate kakšno ploščo Benjamina Giglija, slavnega italijanskega tenorista?«

PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »Seveda.«

ADAMIČ: »Ga uvrščate v program?«

PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »Vsak dan.«

ADAMIČ: »Vidite, mi ga pa nimamo na programu, ker je bil fašist.« Zavladal je

preplah. Ljudje iz Radia Beograd so začeli jecljati, se opravičevati, češ da je Gigli

pač Gigli… »Vem,« sem odgovoril. »Tudi pri nas je Gigli pač Gigli, toda zaradi

njegovega političnega prepričanja ga ne predvajamo. Prav tako, kot ne

predvajamo Lilli Marlene, lepo skladbo, za katero pa zdaj res ni primeren čas,

sicer pa je bila med vojno ta pesem 'špica' Radia Beograd, sedaj pa je ne

predvajate. Drugo vprašanje je, ali je to dobra glasba? Je. Problem pa je, ker je

brez sodelovanja avtorjev (N. Schultze – H. Leip) postala simbol nacizma. Toda

prinesite ploščo Aide, kjer poje Gigli…« Zavrteli so ploščo in res v nekem delu se

Gigli iz visokih registrov hitro spusti 'dol', ravno tako kot James. Prisotni so ostali

brez besed, bili so bledi, jezni. »Ker se mi zdi ta pogovor nesmiseln, da ne rečem

bedast, imam samo še eno prošnjo. Ali mi lahko to ploščo Harryja Jamesa

podarite kot partizanu, mitraljezcu, človeku, ki je bil ranjen?« upravnik Slovenske filharmonije. Deloval je tudi kot pedagog na Akademiji za glasbo v Ljubljani. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Marjan_Kozina)



PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »Le vzemite, damo vam jo.«

ADAMIČ: »Hvala,« sem se zahvalil, »toda sedaj me zanima nekaj drugega. Ti,

kolega (sem nagovoril urednika z juga, ki je stalno omenjal tovarišico

direktorico): če bi ti dal to ploščo, ki je sedaj moja, ali bi jo doma, sam zase,

poslušal?«

PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »Tovarišica direktorica je rekla, da pri

nas ne bomo igrali jazza,« je spet zrecitiral.

ADAMIČ: »Prav rad bi spoznal to tvojo direktorico, ko s tolikšno ljubeznijo

govoriš o njej,« sem se razhudil. »Vendar za hip pozabi nanjo. Ali bi to ploščo

poslušal sam zase, ne za radio, ne za občinstvo?« Nekaj sekund je razmišljal,

potem pa je planilo z njega:

PREDSTAVNIKI RADIA BEOGRAD: »Zaprl bi se v sobo in poslušal ves dan.

To je fantastična plošča.«

ADAMIČ: »Poleg tega, da delamo neumnosti, ljudi še navajamo na dvojno

moralo, da eno mislijo, drugo pa govorijo. Če je to vaša politika, v redu. Jaz pa

mislim drugače. Rad imam jazz, to odkrito povem, v njem ne vidim nič slabega in

menim, da lahko preko njega spregovorimo o temah na naš način, in tako

komuniciramo z vsem svetom. Povedal vam bom, eden od razlogov, da sem odšel

v partizane, je bil, da bi danes lahko svobodno igral jazz. In v tem ne vidim nič

slabega!«

Konec citata.

Ta Adamičeva izjava je povzročila precej zmede in se je diskusija nadaljevala še

drugi dan. Končalo se je s pat položajem, nihče ni zmagal, še važnejše pa je bilo,

da ni bil nihče poražen. Spone so začele počasi popuščati, čisto počasi in

nenadoma so bili ti dnevi boja in polemike povsem pozabljeni, kot da jih nikoli ni

bilo. Sredi ostrih polemik o jazzu je Bojan Adamič na silvestrovo v Sloveniji

srečal Tita. Nagovoril ga je odkrito in brez strahu. Dejal mu je, da vsi, ki v

Jugoslaviji igrajo jazz, imajo radi Tita in bi mu želeli voščiti srečno novo leto.

Tito je odvrnil, da ima tudi on rad jazz, toda ne tistega divjaškega. Adamič se mu

opraviči, ker ga ni dobro razumel. Da Tito nima rad revolucionarnega, modernega



jazza, ampak stari mirni jazz? Tito se je naredil, kot da ga ni slišal. Adamiča je res

zanimalo, kako to, da revolucionar, kakršen je bil, ni imel rad moderne glasbe, ki

je bila v bistvu revolucionarna (http://www.bojan-adamic.si)?

S Titom se je Adamič seznanil že prej, v prvih povojnih letih, ko je dobil zvezno

nagrado za filmsko glasbo. Na slovesno podelitev nagrade je prišel s

partizanskimi kolajnami in zato najbrž požel tako velik aplavz. Bil je edini, ki je

nosil medalje, čeprav jih navadno ni nosil ob takšnih priložnostih. Tito se je

rokoval z vsakim, pozdravljal je tako, kot je znal samo on, vljudno, kulturno.

Potem je Adamiču čestital še Moša Pijade, kateremu je Bojan potožil, da ima

težave zaradi igranja jazza.

Za boljše razumevanje sledi dobesedni navedek intervjuja iz časopisa med

Pijadem in Adamičem.

Citat (Luković/1417/1418, 1988):

MOŠA PIJADE: »Kako to?« je vprašal Moša.

ADAMIČ: »Funkcionarjem ta glasba ni všeč.«

MOŠA PIJADE: »Tudi meni ni všeč,« je priznal.

ADAMIČ: »Res spodbudno!«

MOŠA PIJADE: »To nič ne pomeni,« me je skušal potolažiti Moša. »To je moje

osebno mnenje.«

ADAMIČ: »Meni in drugim veliko pomeni, ali imate kaj radi ali ne.«

MOŠA PIJADE: »Dobro, kakšne težave imaš? So te zaprli?«

ADAMIČ: »Niso.«

MOŠA PIJADE: »So te tepli?«

ADAMIČ: »Niso.«

MOŠA PIJADE: »Kaj se pa potem pritožuješ?« se je pošalil Moša. Potem je

pogledal moje medalje in me resno vprašal: »Od kod imaš te kolajne? Rad bi

poznal tiste, ki so ti jih dali, kajti zdi se mi, da jih ne zaslužiš.«

ADAMIČ: »Kako to?« sem zmedeno zajecljal.



MOŠA PIJADE: »Lepo. Kaj govoriš neumnosti?! Vzemi mitraljez in naredi red v

tej glasbi. Česa se bojiš? Če že imaš medaljo za hrabrost, najdi moč, da javno

poveš, kaj misliš, in se za to tudi boriš.«

Konec citata.

To je bil Adamičev edini pogovor z Mošo. Kadarkoli se ga je spomnil, je videl,

kako prav je imel. Nekaj let kasneje, v sredini petdesetih let, je Adamič z

orkestrom spet igral Titu v Sloveniji. Bil je z Jovanko, srečala sta se, vendar nista

govorila. Adamič je bil mnenja, da ga Tito ni preveč cenil, toda bil je inteligenten

in tega ni pokazal javno. Ko so se srečali, je Jovanka vzkliknila Titu, da je tu tisti,

ki ga ne mara in pokazala na Adamiča. Bojan se je zasmejal, Tito pa je vzdihnil,

da ima vse rad. Vse skupaj se je začelo, ko je po vojni skupina resnih skladateljev

imela sestanek s Titom. Pritoževali so se, da jim zabavna glasba in jazz odtegujeta

občinstvo, denar, da kvarita mladino. Adamiču se je zdelo, da je maršal nasedel

tem žalostinkam. Ko sta se nekoč znova srečala, mu je to povedal.

Sledi dobesedni navedek intervjuja iz časopisa.

Citat (Luković/1417/1418, 1988):

ADAMIČ: »Morda ste rekli kaj takega, kar so klasični glasbeniki narobe razumeli

ali pa so želeli tako tolmačiti,« sem rekel maršalu. »Oni namreč trdijo, da ste rekli,

da ste proti zabavni glasbi in jazzu.«

TITO: »Tega nisem nikoli rekel,« je odločno rekel Tito. »Nekaj od tega res ne

maram, toda to je moje osebno mnenje.«

ADAMIČ: »Tovariš predsednik, ne jezite se, toda vi nimate zasebnega mnenja.

Vaše mnenje je javno. Kar rečete, je zakon. Če rečete, da kakšna slika ni dobra, se

ne bi čudil, če bi se slikar znašel v zaporu.«

TITO: »Ah, saj ni tako,« me je prepričeval predsednik.

ADAMIČ: »Morda ni, vendar so ljudje, ki vaše osebno mnenje jemljejo kot kritje

za svoje javno delo.«

Konec citata.



Tito je samo majal z glavo. Vrsta nesporazumov, za katerimi je vlekla svoje niti

politika, ni minila brez Adamičevega prispevka. Ko so po resoluciji informbiroja

prekinili stike s Sovjetsko zvezo in nenadoma začeli spet s simpatijami govoriti o

zahodnih zaveznikih, se je Bojan na partijskem sestanku, kjer je pozorno poslušal

govornikove teze, javil k besedi. Dejal je, da ima v orkestru nekaj pravih

intelektualcev, pametnih ljudi. Da z njim igra prvi doktor kemije v državi, da je tu

nekaj profesorjev, dva zdravnika. Kako naj jim pojasni, da vse tisto, kar je veljalo

do včeraj, danes ne velja več. Kako to, da ta glasba nenadoma nekaj velja, ruska,

ki so jo povzdigovali v nebo, pa nič več ne velja? Kako naj Adamič pričakuje, da

mu bodo verjeli in se mu ne bodo smejali (http://www.bojan-adamic.si)?

Ko je že kazalo, da je bila razprava o jazzu končana, se je naenkrat jazz prenesel

na vso Jugoslavijo. Ključno je bilo to, da je Adamič na sestanku predstavnikov

vseh glavnih jugoslovanskih radijskih postaj, v Beogradu, ob podpori zagrebških

kolegov, jazzu vsaj delno izboril domovinsko pravico (Luković/1417/1418, 1988;

Mehle, 1995).

4.6. Svoboda

Bojan Adamič je brez sentimentalnosti in brez nostalgije gledal na ta povojna leta.

Pravil je, da je bilo preveč omejitev in premalo možnosti. Na stare čase vedno

gledamo otožno, češ kako je bilo fino in lepo. Nič ni bilo lepo! Iskreno je bil

prepričan, da je bilo kasneje v marsičem lepše in boljše. Nekdaj je moral stalno

nekaj razumeti, zakaj se ne sme igrati jazza, zakaj mora vedno popustiti. To zanj

ni bila svoboda. Svoboda je bila, kadar so ga začeli razumeti tudi drugi. Kajti vsi

glasbeni boji so bíli bitke za več svobode, za možnost, da delajo tisto, kar najbolje

znajo. Toda večno se je dogajalo, da so komiteji ali ljudje iz centralnega komiteja

vse znali boljše. Politiki so se na glasbo bolje spoznali kot glasbeniki, bili so boljši

ekonomisti od diplomiranih ekonomistov, boljši športniki od resničnih športnikov.

O tem je svoj čas Adamič razpravljal z Borisom Ziherlom. Prepričeval ga je, da je

na svetu vse, kar je kaj vredno, že zdavnaj narejeno. Vse najboljše knjige so že



napisane, najboljše slike naslikane, najboljša glasba komponirana. Adamič se kot

vedno ni strinjal, saj bi to pomenilo, da bi v naprej pristal na kapitulacijo.

Sledi dobesedni navedek intervjuja iz časopisa.

Citat (Luković/1417/1418, 1988):

ZIHERL: »Ali misliš, da lahko skomponiraš boljšo glasbo od že obstoječe?« me

je vprašal Ziherl.

ADAMIČ: »Da. Vsaj mislim, da morem. Moraš mi dati možnost, da poskusim. Če

meni ne bo uspelo, bo uspelo komu drugemu, tretjemu, stotemu. Sicer pa, kaj

sploh delaš v CK, ko pa je Marx že vse povedal.«

ZIHERL: »Ti na vse gledaš tako…« se je branil Ziherl.

ADAMIČ: »Gledam, ker mislim, da imam prav. Niti Marx ni mogel dati vseh

odgovorov. Najbrž si zato tu, da jih najdeš, da odkriješ še kakšne druge vizije…

Recimo, povej mi, kaj bo jutri? Če mi boš rekel, da nas čaka veliko 'sranje', ti

verjamem, toda za to ni treba biti velik prerok. Zaradi tega so mi te zgodbe o

preteklosti mučne. Danes živimo v času, ko k sreči nobena reč ni več skrivnost.

Sedaj dobro vemo, zakaj se nam vse to dogaja. To pa je velik premik v primerjavi

s časom, ko je bilo vse prepovedano, zamolčano, pod krinko državne tajne, skrite

pred javnostjo.«

Konec citata.

O svobodi, ključni besedi v Adamičevem besednjaku, so najbolj razmišljali in

sanjarili med vojno. Vedeli so, da bo prišla svoboda, zanjo so se borili, vendar so

predstavo o njej čisto izgubili. Podobno se dogaja slepim ljudem s smislom za

barve. S slepim kolegom se je Adamič nekoč pogovarjal o beli barvi. Vprašal ga

je, kakšna je bela barva. Bojan je odgovoril, da je takšna kot zid. Slepi je rekel, da

je torej hrapava. Adamič je odgovoril, da ni hrapava. Skušal mu je pojasniti, da je

bela kot labod. Slepi je rekel, da ima torej mehko perje. Takšni so bili tudi v



partizanih. Spraševali so drug drugega, kakšna je svoboda in niso imeli pravega

odgovora. O svobodi so toliko razpravljali, govorili, da je bila vedno bolj nejasna.

Če bi, denimo, kdo rekel, da bo imel po vojni avtomobil, bi trdil, da je to utopija

in da nihče ne bo imel avta. Bil pa je prepričan, da bo svobodno hodil naokrog,

brez pištole za pasom. In takoj vprašanje: Pa bo varno brez pištole?

O tem so razpravljali intelektualci, ljudje, ki so pred vojno živeli v mestih, imeli

lepe poklice. Eno pa je bilo Adamiču takrat zanesljivo, ko bo svoboda, bo lahko

spal, ne bo mu treba dežurati. Vse se je sukalo okrog pojmov, ki so mu bili

domači. Vse drugo pa je bila fantastika, da bo lahko sedel doma in delal, da se bo

lahko oženil, imel otroke (http://www.bojan-adamic.si).

Že med vojno je bila priložnost, da bi Adamič odšel. Leta 1945 so Američani s

slovenskega osvobojenega ozemlja z letali vozili ranjence in bolnike v Italijo.

Odpeljali so tudi Adamičev zbor, katerega šef je bil, toda sam ni hotel oditi. Želel

je dočakati svobodo v domovini!

Nekako sedmega ali osmega maja so prišli na Vrhniko. Naslednje jutro je v sobo

planil kurir in zavpil: Ljubljana je osvobojena! Gremo! Ves razburjen in vesel je

Bojan zgrabil hlače in jih oblekel narobe. Tako močno si jih je potegnil nase, da

jih ni mogel več sleči. Kurir mu jih je z britvico prerezal in potem je po Ljubljani

hodil napol nag, hlače je moral držati z roko. Na tak način je dočakal dolgo

pričakovano svobodo (Luković/1418, 1988)!



5. GLASBA BOJANA ADAMIČA

5.1. Kako imenovati glasbo Bojana Adamiča

Kako imenovati glasbo, ki jo je ustvarjal Bojan Adamič? Glede tega je bil v stalni

dilemi. Formalno jo je imenoval komorna zabavna glasba, kar pa tudi ni ustrezno

ime, pravi Adamič. Nekatere pesmi so bile imenovane pesmi svobodnih oblik, kar

je spet vprašljivo, saj je vprašanje, kaj pomeni svobodna oblika. Šanson je

vprašljiv zaradi samega pomena in še jezika, saj pomeni preprosto pesem. Ni

vedel, kako bi rekel tej glasbi. Mogoče bi svoje delo na kratko lahko imenoval

preprosto iskanje nečesa novega (http://www.bojan-adamic.si).

Bojan Adamič je veliko ustvarjal tudi za radio, vendar je vedno s humorjem ali

kako drugače v vsako skladbo spravil nekaj drugačnega. Zato je imel težave. Kar

nekaj skladb je bilo takih, ki jih niso hoteli uvrščati v sporede, nekateri že zaradi

naslova samega, čeprav so orkestralno plesno glasbo vrteli v programu brez

napovedi. Veliko skladb pa je bilo uvrščenih v program samo za enkratno

uporabo, za kar tudi sam dostikrat ni vedel pravega razloga.

Njegova ustvarjalnost je bila v marsikaterem smislu včasih že kar podobna

nekakšni subkulturi. Vse življenje se je bal, da ne bo tako, je pa vesel, da je bilo

tako. Adamič temu ni rekel subkultura, bolj nekakšna alternativna kultura. To je

pač kultura, ki čuti odpor do tistega utečenega, nekakšna opozicija utečenemu

sistemu. Skratka tisto, kar s svojim nepriznavanjem predsodkov sploh omogoča

nekakšen razvoj (Rauch, 1992).

Adamič je bil pred vojno na predstavi opere Sergeja Prokofjeva Zaljubljen v tri

oranže. Ta glasba je bila nekaj zanj. Vse ideje Prokofjeva so mu bile blizu, ker so

vsebovale humor in življenje.

Kogojevih Črnih mask Adamič ni videl, najbrž je bil pod vplivom govoric, ki so

bile takrat zelo neprimerne, neugodne in nepravične do Kogoja20. Najmanj je

20 Marij Kogoj, Kogoj je bil v začetku glasbeni samouk in začel komponirati leta 1910, še preden je prejel formalno glasbeno izobrazbo. Med letoma 1914 in 1917 je kompozicijo študiral na Dunaju (Franz Schreker) in leta 1918 na Schwarzwaldski šoli pri Arnoldu Schoenbergu. V Ljubljani je deloval kot glasbeni kritik in korepetitor v operi. Bil je glavni predstavnik slovenske glasbene avantgarde med letoma 1919 in 1922, vendar se je njegov ustvarjalni zagon ustavil zaradi



maral operne predstave, ki jih je dirigiral Polič, pela pa je njegova žena Štefanija.

To ni bilo ničemur podobno, je menil Adamič. Na akademiji je Bojan bil kar

precej puritansko vzgojen, pa ne v moralnem smislu, ampak glasbenem.

Adamič je imel absolutni posluh, kar je pri ljudeh velika redkost. Toda ravno ti

ljudje v glasbi najbolj trpijo, ker slišijo vse napake. Adamič pravi, da je treba

ločiti dve stvari. Eno je natančno uho, ki loči najmanjšo razliko v frekvencah,

drugo pa je barva glasu, zvoka. Bil je natančen pri zaznavanju frekvenc (Zlobec,

1992).

Adamičevi glasbeni interesi so bili široki in za nobeno glasbeno področje se ni

mogel opredeliti, zato se je spogledoval z vsemi možnimi žanri. Takoj po vojni je

dobil prve ponudbe, naj piše glasbo za film, čeprav o njem ni vedel nič. Počasi se

je učil in dobil vedno več ponudb. Pisal je za skoraj vse pomembnejše

jugoslovanske filmske režiserje, potem pa tudi za številne tuje produkcije. Med

njimi so tudi France Štiglic, František Čap, Jože Babič, Hajrudin Krvavac,

Boštjan Hladnik in drugi. V Puli je dobil 3 nagrade za najboljšo glasbo. Čeprav je

bil zelo spreten, samosvoj in luciden skladatelj filmske glasbe, pri čemer je

dokazal izjemno inventivnost, nekonvencionalnost kompozicijskih zamisli in

orkestracij. Adamič ni pozabil na druga področja ustvarjanja. Pisal je prelepe

popevke in šansone, dirigiral in ustvarjal glasbo za pihalne godbe. Pogosto se je

spoprijel tudi s pisanjem komorne, zborovske in simfonične glasbe, glasbe za

scenske projekte gledališč, balet Bela Ljubljana, muzikal, kot izjemen aranžer in

dirigent pa je sodeloval tudi na številnih festivalih zabavne glasbe po vsej

Jugoslaviji, še posebej pa na Slovenski popevki. Bil je tudi funkcionar v različnih

strokovnih združenjih, gostoval je po vsem svetu od Rusije do Brazilije

(Tvrtković, 1997).

Vedno so ga v imeli za skladatelja popevke in filmske glasbe, morda se kdo še

spomni na jazz in šanson, ampak manj znano je, da je napisal tudi ogromno

scenske glasbe. Veliko sta ustvarjala z baletnim nestorjem Pinom Mlakarjem.

Samo za SNG Drama Ljubljana je prispeval glasbo za 50 predstav, glasbeno pa je

opremil tudi predstave v Prešernovem gledališču v Kranju.

bolezenskih znakov shizofrenije. Od leta 1932 do smrti je živel v bolnišnici za duševne bolezni.(http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1151/VIEW/)



Znani so njegovi šansoni in popevke, poznana je tudi filmska glasba in glasba za

pihalne orkestre, izpostaviti pa je potrebno tudi njegovo drugo delo, kamor poleg

resne glasbe (komorna, simfonična, scenska), sodi tudi glasba za radijske in

televizijske oddaje ter nadaljevanke in lutkovne igrice (Turk, 2012).

5.2. Opus Bojana Adamiča

Opus Bojana Adamiča je izredno obširen. V njegovi glasbi, kjer se je pogosto

naslanjal na folklorne elemente, je čutiti slovenski melos, kar je sam s ponosom

tudi večkrat poudarjal.

Bojan Adamič je pisal filmsko in scensko glasbo, popevke vključno z narečnimi

popevkami, polke, koračnice, glasbo za televizijske nadaljevanke, skladbe za

simfonične orkestre, glasbo za godbe na pihala, za harmonikarske orkestre,

kitarske ansamble, tamburaške ansamble, pesmi za pevske zbore, glasbo in

priredbe za plesni in zabavni orkester, veliko priredb za festivale. Njegova sta

muzikal in requiem, njegova so komorna in solistična dela, vokalno-

inštrumentalna dela, glasba za balet, šanson, za folklorne plese, glasba za radijske

igre za otroke, za lutkovno predstavo, skladbice za otroke, skladbe in priredbe za

Veseli tobogan, Ljubljanske fanfare, prve fanfare za Planiške polete, komorna

dela, jazz skladbe in priredbe (Golubov, 2012; Turk, 2012).

V naslednjih poglavjih je razvrščeno in našteto le nekaj izmed njegovih del, saj se

zapuščina Bojana Adamiča šele ureja in bo motiv za nadaljnje raziskovanje

njegovega opusa.



5.2.1. Jazz in zabavna glasba

5.2.1.1. Jazz

Skladba Vročina 41 stopinj Celzija, ki je nastala leta 1929, ko je bil zelo bolan,

velja za prvi slovenski jazz (Zadnikar, 1995). Adamič je sploh bil med prvimi na

področju jazza v Sloveniji. Začel je brez kakšnih velikih želja po revoluciji, jazz

mu je bil enostavno všeč. Bil je tudi eden od razlogov, zakaj je šel v partizane, ker

je hotel svobodno delati, se svobodno izražati. Pri tej glasbi je bilo nekaj, kar ga je

vedno privlačilo, del njegove mladosti je bilo v tem (Turnšek, 1994).

Ko je bil Bojan Adamič star kakih šest, sedem let, je slišal prvo godbo na pihala.

Ta zvok ga je prevzel. Na te inštrumente so gledali kot na nekaj manjvrednega,

Adamiča pa so očarali. To, kar so tedaj poslušali, še ni bil jazz, ampak prvi

začetki drugačne glasbe, ki je prekinila z opereto, s klasiko. To je bilo kmalu po

letu 1920. Tedaj še ni vedel, kaj je to, čutil pa je, da ga privlači. Kasneje je bila

vsa njegova ljubezen pri pihalih, trobilih in tolkalih, kamor je štel tudi klavir. V

šoli pa je bil toliko usmerjen, da je mislil, da se te glasbe ne sme igrati, da je nekaj

pregrešnega (Zlobec, 1992).

Že kot mladenič je imel rad pihala in kavarniško glasbo, bil pa je še sveto

prepričan, da so edino zveličavni Beethoven, Mozart in vsi tisti, ki so jih vbijali v

glavo profesorji (Šprogar, 1981). Na akademiji za glasbo so takrat bili skoraj vsi

proti jazzu. Razlog za to je bil po Adamičevem nepoznavanje, neznanje, strah

pred nečim novim. Bali so se, da tega ne bodo znali učiti. Čutili so se ogrožene.

Osterc je jazz toleriral. Ni se opredelil, podpiral je vsako novo smer.

Sestrična mu je nekoč rekla, daj no, kaj boš s tem Mozartom in Beethovnom, kaj

pa skladbe Dona, Klara in Valencia? In tako je enkrat pozimi res igral po njenem,

spomnil se je še, da je snežilo, sneg in tisti ritem, je odkril, da gresta čudovito

skupaj. To je bil prvi zarodek Adamičeve scenske glasbe. Na papirju jo je takrat

vrgel proč, v duši pa nikoli. Potem je kmalu slišal prve plošče jazza in videl prve

tuje revije o jazzu. Odprla se mu je nova pot. Že od svojega 14. leta naprej je pred

vojno igral po plesih s svojim orkestrom, ko je začel uganjati malo bolj napredno



smer in se spogledovati z jazzom. Danes bi bilo to, kar je počel, čisto navadna

plesna glasba, takrat pa ne.

Bitke za jazz ni bilo lahko dobiti. To je bila najhujša bitka v Adamičevem

življenju. Skoraj so ga izgnali, ker je s 17. leti že na enem od plesov igral počasni

fokstrot. Plačal je visoko kazen, skladbo pa so prepovedali igrati. Toda takrat je že

prisegal na jazz in zanj druge glasbe ni bilo. Glasba je edini pravi most med

ljudmi, v glasbi se marsikaj grdega izniči in v jazzu še posebej. Ali ni združil

veliko političnih in apolitičnih? Ni zanimivo, da je ob jazzu še rasizem propadel,

da je celo Hitler čestital temnopoltemu? V glasbi barve in rase nič več ne veljajo,

cel svet se srečuje ob njej in vse razume.

Slovenskemu politkomisarju Borisu Kidriču in vsem, s katerimi je bil v zelo

dobrih odnosih, je odkrito povedal, da je šel v partizane iz dveh razlogov, iz tedaj

popolnoma normalnega, nacionalnega in drugič zato, da bo lahko igral jazz. Pri

tem seveda ni šlo za jazz kot glasbo, ampak za širšo, metaforo, za državo, v kateri

bo svobodno delal, kar bo hotel.

Jazz je v tistem času v Adamiču poosebljal notranjo svobodo, svobodo duha. To

je bil njegov osnovni cilj in namen. Tu je bilo vseeno, za koga je šlo, ali za

Mlakarjev balet, za pesnike ali pisatelje. Mislil je, da ni bil greh, če je imel

drugačno mnenje (Zlobec, 1992).

Leta 1950, so se spori med zagovorniki in nasprotniki jazza tako zaostrili, da je

njegovemu orkestru grozil razpad. Država je ustanovila posebno komisijo, ki naj

bi preučila oporečnost jazza. Adamičev orkester je odigral pred komisijo brez

napake, kar ga je rešilo pred razpadom (Mehle, 1995).

Če k njegovemu nespornemu talentu, strokovnosti in širini prištejemo še

Adamičevo energijo in optimizem, lahko razumemo, zakaj mu je že v zgodnjih

30. letih na naših tleh uspelo ustanoviti ansambel, ki je pod njegovim vodstvom

prvi razvijal umetnost jazzovske improvizacije. S svojo osebnostjo je torej

zagotovil veljavo jazzu in odločilno vplival na tok razvoja zabavne glasbe na

slovenskem.

Jazz je bila glasba, ki je najmočneje zaznamovala 20. stoletje in ga lahko

razumemo tudi kot prispodobo svobode, saj se je rodil kot odgovor na ponižanje



in razčlovečenje. Bojanova pragmatična osebnost je znala spretno krmariti med

čermi vseh režimov (Gregorc, 1995).

Skrivnost jazza se je Bojanu dokončno razkrila leta 1932. Poleti tega leta je

njegov ansambel Ronny dobil dvomesečen posel na eni od blejskih teras, od koder

je izpodrinil uveljavljeni ansambel Nemca Ericha Hertzla. Med rednimi poslušalci

se je znašel tudi švedski plemič, ki je sicer bil nagnjen k pretiranemu pitju in

razgrajanju, kar pa članov Ronnyja ni motilo. Bolj jih je zanimala njegova zbirka

plošč in gramofon, s katerega je Bojan prvič zaslišal glasbo, ki je burila njegovo

domišljijo, orkester Duka Ellingtona21, ki je postal Bojanov večni vzornik. Ronny

je s koncem poletja razpadel. Drugi glasbeniki so še naprej igrali komercialno

glasbo, Bojan pa se je pod vplivom slišanih plošč posvetil samo še jazzu. Vstopil

je v obdobje glasbenega uporništva (Mehle, 1995; Golubov, 2012).

Zelo pozno je Adamič začel sprejemati človeški glas kot najbolj občutljiv

inštrument. To je bila njegova napaka, kajti največ, kar je in kar kdo lahko da, pa

je le človeški glas. To mu je bilo popolnoma jasno.

Najprej ga je fasciniral glas Paula Robesona, ameriškega basista, ki je takrat pel

Ol'Man River. Drugi pevec,ki ga je fasciniral, je bil Louis Armstrong. Oba je

Bojan spoznal že v tridesetih letih. Pri Armstrongu je najbolj cenil muzikalnost,

ne glas. Vedno je cenil ustvarjalnost. Umetnost ni v moči glasu. Niso zaman rekli,

da je bil Enrico Caruso eden največjih glasbenikov sploh, ker je predstavljal ideal

nečesa.

Bojan Adamič je imel rad vso glasbo, ne glede na to, kakšne zvrsti je bila, smo da

je bila dobra. Pri Adamiču ne moremo govoriti o prelomu med klasično glasbo in

jazzom. Jazz je vzporedno nastajal ves čas. Ena od Adamičevih sposobnosti je

bila, da se je osvobodil predsodkov in jemal stvari take, kot so bile (Zlobec,

1992).

21 Duke Ellingtone, Edward Kennedy »Duke« Ellington, ameriški glasbenik in skladatelj, roj. 29. april 1899, umrl, 24. maj 1974. Ellington je bil eden največjih jazz skladateljev in pianistov v ZDA. Imel je zelo velik vpliv na celoten razvoj jazza, tako v ZDA kot drugje po svetu. Njegova popularnost se je stopnjevala še po njegovi smrti, tako da so njegovi albumi večkrat postali best-sellerji. Igral je z znanimi mojstri jazza, pri katerih je dobil tudi navdih za svoja dela. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Duke_Ellington)



5.2.1.2. Zabavna glasba

Zelo dobro se spominja, da sta šla z mamo mimo hotela Metropol, iz katerega se

je slišala glasba. Ta glasba mu je ostala v spominu. Obračal se je tja, od koder je

prihajala glasba, mama pa mu je dejala, da je to pregrešna glasba (Brun, 1993).

Prodor jugoslovanske zabavne glasbe ob koncu petdesetih let je bila tudi zasluga

Bojana Adamiča, ki je bil dirigent in član žirij na mnogih festivalih, od katerih je

takrat Opatija bila najbolj ugledna prireditev. Spoznal je, da je med nagrajenimi

pesmimi in njihovo priljubljenostjo velik prepad in da so zmagovalne skladbe po

navadi plod komorne atmosfere. Hitro je dojel, da je festivalsko prijateljstvo eno,

konkurenca pa nekaj čisto drugega. Posebno med pevci, ker je zmaga prinašala

ugled in trdne dinarje in zagotovljeno eksistenco (Luković/1419, 1988).

Prvi umetniški vzpon skladatelja Bojana Adamiča pa se začenja po 2. svetovni

vojni. Že zrel in izkušen glasbenik, ustvarjalec in poustvarjalec, vedno bolj razvija

slovensko zabavno glasbo. Poln življenjske moči se loteva oranja ledine na

področju zabavno-glasbenih zvrsti, izgoreva v partiturah in v nenehnem iskanju

novih poti (Martinc, 1982).

Prvi festival so si izmislili v Beogradu in takrat je bil Adamič glavni dirigent vse

tri večere. S tega festivala se spomni, da je bil v poletnem času in da je bilo zelo

vroče. Stanoval je v hotelu Balkan, koncert je bil v bližnjem Domu sindikatov in

Adamičevi so odprli koncertno sezono. Bilo je tako vroče, da je šel med glavnim

odmorom v hotel, kjer je imel pripravljeno kad mrzle vode, da je prišel k sebi. To

je bil prvi tak festival, ki je bil lepo sprejet, potem je nastala ideja za Opatijski

festival, kmalu se je rodila tudi Slovenska popevka. Tu je imel zelo malo dela,

razen kot pomožni dirigent, ker so ga na radiu takrat že odstavili. Tako, da nima

prav najlepših spominov, treba pa je povedati tudi to, da je stalno sodeloval in si

niti enkrat ni prislužil pohvale (Turnšek, 1994).

Bojan Adamič je sodeloval tudi z Markom Brecljem, s katerim sta posnela ploščo

Coctail. Njuno sodelovanje se je začelo v Subotici na mladinskem festivalu, kjer

je bil Adamič član komisije. Izmed 800 besedil je bilo izbranih 200, med njimi

tudi Tri ženske Marka Breclja. Za to pesem je Bojan naredil aranžma. Ta nastop

sicer ni bil preveč uspešen, ker so imeli fantje tremo. Potem mu je naredil



aranžma za skladbo Duša in jaz, na kar se mu je zgodilo, da mu je orkester na vaji

zaploskal. Bojan je rekel Marku, da se to njemu še ni zgodilo in tudi Marku se ne

bo ponovilo. In se mu res ni, kajti orkester je bil zelo kritičen. Skupaj sta

pripravila ploščo Coctail, toda zaradi skladbe Rdeči bar, leta ni našla odmeva, ker

se je nihče ni upal predvajati. Šele pozneje je Bojan izvedel, da so jo povsod v

Jugoslaviji pokupili. Ko jo je Igor Vidmar izdal, se je izkazalo, da je bila to

klasika in da je to ena najboljših plošč. Ta plošča je Bojana Adamiča proslavila

kot aranžerja. Kdorkoli je kdaj delal z Brecljem, je šele videl, kaj pomeni delati,

koliko stvarem se je bilo treba ukloniti, koliko kompromisov je bilo treba narediti.

Ker je vedel, da so njegove zamisli dobre, se je Adamič uklonil (Prim. nov. 1995).

Aranžiral in pisal pa je tudi popevke za Rafka Irgoliča, Marjano Deržaj, Majdo

Sepe, Jelko Cvetežar, Beti Jurkovič in druge. Njegova starejša skladba, Horuk v

nove čase, pa je v novi priredbi in izvedbi Bratov Boštjančič, skoraj ponarodela

(Mehle, 1995).



5.2.1.3. Seznam nekaterih skladb jazz in zabavne glasbe

PREGLEDNICA 2: Bojan Adamič: Seznam skladb jazz in zabavne glasbe (Adamič Alenka, 2009)

Zabavna glasba in jazz Skladbe za revijski ali plesni orkester (preko 200 skladb) Jesenski dan (1962) Sentimentalnost v ES (1963) Obvestilo (1964) 41°C vročine Vodmatska roža (1982) Suita za klarinet in plesni orkester Moja Ljubljana Tam na Gorenjskem je lepo Tip, tip, tip Uspavanka Vojak na straži Z masko Folklorne skice I-VII Pomladne radosti I-III … Album V sodelovanju z Markom Brecljem je ustvari album Coctail (1974).

Pesmice in popevke Barbara (1949) Beli kurir (1955) Breskvice Cagav fant ni še nikoli pri punci spal Cesta bela (1959) Čaj šukarije Čao Ljubljana Din-din-don Iščem očka Jesen je lepa Ko boš prišla na Bled Ko je v rovtah češnja zreva (1977) Moj zlati sin Na pomoč Oblaček in jaz O Celje, mesto belo Od ljubezni bi umrla Pastirček Pilula za srečo Prelepa si bela Ljubljana Princeska To-pa-to Prodajalka cvetja Rano popoldne Ribn’čan (1974) Starec in morje Školjka Stari mercedes Ti si mi vse Veseli štajerski pjebi (1975) Zeleni Jurij Zeleno sonce Zlati April Žvižga …

Priredbe za festivale in proslave Pisal je za naročila po celotni tedanji Jugoslaviji: Avizo Opatija Avizo Aux Champes Elyses Avizo za evropsko drsalno revijo Avizo gimnastika 69 Svetovno gimnastično prvenstvo (himna) Avizo Hockey 66 Špica za Piran 78 (Melodije morja in sonca) Mladinski avizo Titov 80. rojstni dan Avizo Hej brigade Avizo Slovenec sem Avizo Živjo Maribor Avizo za mladinske oddaje Avizo mladinski Avizo eksperimentalni Avizo za “Večer z Bojanom Adamičem” Avizo Pol ure za šanson Avizo Pušeljc Avizo Veseli tobogan Špica Pula 1983 I-II Špica za RA(dio) I-III Zvočne špice za RTV Ljubljana I-III Dan mladosti 1963 Dan mladosti 1971 Dan mladosti 1975 Lepo je v naši domovini biti mlad (29.11.1960) Avtocesta (proslava okt 1978) Župančičeva proslava 8.5.1979 (moja Ljubljana) Namizni tenis 1981 (svečana pesem) …



5.2.2. Simfonična, scenska in komorna glasba

Adamič je nekoč dejal, da so njegovo glavno delo morebiti priredbe slovenskih

ljudskih pesmi za simfonični orkester (Slov. godb., 1991).

Bojan Adamič in njegov kolega Obradović iz Pule, sta napisala scenarij za balet

Mrtvaški ples, z zelo sodobno vsebino, ki se dogaja leta 2500, na neki galaksiji.

Ob 400. obletnici beramske cerkvice, kjer so freske z motivom mrtvaškega plesa,

sta scenarij ponudila Zagrebu, vendar so ga koreografi odklonili, prav tako v

Mariboru in Ljubljani, kjer so povrhu izgubili še rokopis (Turnšek, 1994).

Bojan Adamič je za dramo napisal skoraj vse, kar je bilo na repertoarju. Režiral je

Bojan Stupica, Adamič pa je pisal glasbo. Za radio je napisal glasbo za dramo

Macbeth, skoraj celo uro simfonične glasbe. Režiral je Mirč Kragelj (Zlobec,

1992). Napisal je balet Moje ljubljeno mesto, za katerega vse predstave so bile

razprodane.

V življenju je Bojan Adamič napisal mnogo najrazličnejše glasbe. Podpisan pa je

tudi pod muzikal, ki je doživel krstno uprizoritev v Križankah, ob otvoritvi

ljubljanskega poletnega festivala, leta 1993. Scenska glasba ga je zanimala vse

življenje. Da bi to svojo željo uresničil, ni imel nikoli prave možnosti, ker ni našel

pravega besedila. Res pa je tudi, da se ni prav posebej trudil, da bi našel avtorja

besedila, ki bi ustrezalo takšnim ambicijam in željam, kot jih je imel Adamič.

Nekega dne pa se je pojavil Milivoj Šurbek, ki je prevzel vodenje orkestra

slovenske policije in dal pobudo za projekt Sneguljčica, ki je v zametkih že

obstajal. Festival Ljubljana kot producent je pokazal interes in prišlo je do

realizacije.

Kot scenaristi so našteti kar trije avtorji, Pavel Golia, Jože Humer in Ervin Fritz,

kar je glede na slovenske izkušnje s tovrstno produkcijo pravzaprav precej

nenavadno.

Avtor izvirnega besedila je bil seveda Pavel Golia. Ker pa je bilo preobsežno, ga

je Jože Humer skrajšal na tisto mero, ki je omogočila uprizoritev. Ervina Fritza so

vključili v projekt kasneje, saj je bil znan mojster songov in jih je seveda pač

glede na potrebe nekaj tudi dopisal. Sneguljčica ja bila najavljena kot muzikal,



toda po ogledu predstave bi težko rekli, da to poimenovanje povsem ustreza

tistemu, kar naj bi bil, vsaj v klasičnem smislu.

Niti sam Adamič ni vedel, kako je prišlo do tega poimenovanja. Zato bi se lahko

strinjal tudi s tistimi, ki pravijo, da gre za otroško opero, ali opero za otroke, kot si

je to tudi sprva zamišljal in predstavljal. Iz svojih dolgoletnih izkušenj pa je vedel,

da pač več ljudi več ve, in skozi delo, skozi proces nastajanja predstave se je

marsikaj izkristaliziralo in dobilo podobo, ki so jo občinstvu ponudili na premieri.

Nekaj glasbe je Adamič napisal šele nekaj dni pred premiero. Toda, ker je bil

policijski orkester zares dobro voden in v vseh ozirih skrajno profesionalen, ni

bilo pri tem posebnih težav.

Sicer pa se je zavedal, da ne gre za muzikal v klasičnem smislu, ker v predstavi ni

songa, ki bi ga žvižgal, to pa je po Adamičevem eno najbolj razpoznavnih

znamenj muzikala. Pri skladanju se je Adamič, kolikor je bilo mogoče, držal

določenega vodilnega motiva, ki pa ga je v dramaturškem smislu, v skladu z liki

ali simboli, obarval tudi izraziteje tematsko.

Morda bi po končani predstavi naredil marsikaj drugače. Toda sodelavci pri

projektu so si ves čas zaupali in skušali vsak zase po najboljših močeh opraviti

svoj del posla. Adamičevo vodilo pri delu je bilo vselej, da brez zaupanja in

medsebojnega spoštovanja nikoli ne more biti pravega rezultata (Schrott, 1993).

Predstavo Sneguljčica je občinstvo z navdušenjem sprejelo. Premiera je bila v

ljubljanskih Križankah, ljudje v dvorani so ploskali več kot 15 minut in to je bil

tisti pravi občutek zadovoljstva, se spominja Adamič. Glasbo za Sneguljčico je

pisal eno leto, napisana je bila za pihalni orkester in za pevce, traja dve uri, za

otroke pa so jo skrajšali na eno uro. Vsebina ostaja klasična, le zgodba je po svoje

narejena avtentično. Ni tragična, vsebuje precej humorja, je na nek način nora

zgodba, zato je ljudem tudi tako všeč. Sedem palčkov so nadomestili s škrati, ki

krasno plešejo. Oblačila nastopajočih so zelo smešna, princ nastopi kot

hollywoodska zvezda, oziroma junak, kraljica pa je rockerska zvezda. Sneguljčica

predstavlja napol kmetico, veliko vlogo imajo pevci, dosti je jazz glasbe, na

katero so plesali tudi plesalci Mojce Horvat22. Za Sneguljčico je napisal še opero,

22 Mojca Horvat, Leta 1983 je prejela ameriško štipendijo in študirala jazz, step in musical na Broadwayu. Od leta 1989 vodi lastni plesni studio. Podpisala je več kot 40 koreografij za dramske predstave, 6 filmov, več kot 350 TV koreografij, 12 musiclov, 8 oper, 5 kabaretov in več kot 15



kar doslej ni še nihče, to je pravzaprav naredil bolj zase, saj je neizvedljiva, ker ni

primernih orkestrov, ki bi jo zaigrali (Seme, 1994).

Bojan Adamič je bil skladatelj za izziv, ki se mu je porodil, napisati celovečerno

glasbeno scensko delo, pri katerem bi bila nosilec glasbenih vzgibov godba na

pihala. Takšnih poskusov v Evropi do takrat še ni bilo.

Sneguljčica je postala muzikal, glasbena pravljica s poanto zrcala, v katerem se

premalokrat vidimo, kakšni smo v resnici. Glasba, ki jo je Bojan Adamič napisal

po svojem 80. rojstnem dnevu, je inventivna, polna vedrine, spevnih in plesno

lahkotnih trenutkov. Adamič je popolnoma obvladoval zvočnost velikega orkestra

pihalne godbe, v njem je znal najti najrazličnejše barvne odtenke in vsakršne

dinamične kontraste. Orkester pihal, trobil in tolkal je bil pri Adamiču zvočno

homogen, barvit in sploh ne preglasen. Ponekod se je zvok približal zvočnosti

jazzovskega bigbanda, v celoti pa je prevladovala simfonična naravnanost, ne da

bi pri tem pomislili, da orkestru manjkajo godala. Orkester je imel trdno basovsko

podlago, zanesljivo skupino tolkal, izenačena pihala in blesteča trobila. Tako je

posamezne skupine inštrumentov medsebojno povezal skladatelj in na enak način

jih je z disciplinirano igro razstavil dirigent.

Čeprav so se mnogi navduševali za cenene izdelke zabavne industrije, pa je

Adamičeva glasba drugačna, kvalitetna. Pesmi imajo prefinjena harmonska

izhodišča, melodika išče kontrapunktične variacije v orkestru, glasba je bleščeča.

Dirigent Milivoj Šurbek je bil tisti, ki je pri mojstru Bojanu Adamiču vzbudil

zanimanje in povzročil, da se je skladateljeva domišljija razrasla do celovečerne

predstave (Mihelčič, 1993).

muzikalov za otroke. Za svoje plesne skupine je ustvarila okoli 250 tekmovalnih koreografij, od katerih jih je več kot 40 osvojilo naslov svetovnih ali evropskih prvakov. (http://www.mojcadance.com/index.php?page=vsebina&id=3)



5.2.3. Seznam nekaterih skladb simfonične, scenske in komorne glasbe

PREGLEDNICA 3: Bojan Adamič: Seznam skladb simfonične, scenske in komorne glasbe (Adamič Alenka,

2009)

Scenska glasba: Za SNG Drama Cankar, I.: Bela krizantema Goldoni, C.: Krčmarica Mirandolina (1973) Inclana, V.: Božje besede (1973) Kreft, B.: Velike puntarije (1973) Linhart, A.T.: Ta veseli dan ali Matiček se ženi Moliere: Šola za žene Pavel Golja: Jurček Tavčar, J.: Luna v megli (1973) Shakespeare, W.: Romeo in Julija, Sen kresne noči, Macbeth, Hamlet, Rihard II Shaw, B.: Pygmalion (1973) Za SNG Maribor Brecht, B.: Galileo Galilei (1973) Čosić/Gombač: Apokalipsa (1975) Kohout, P.: Avgust, Avgust, Avgust (1972) Za Prešernovo gledališče Kranj Priestley: Od raja pa do danes (komedija) Sneguljčica (1954) Turandot (krstna uprizoritev ob proslavi 35. letnice igralskega delovanja Metoda Mayrja 11.3.1952) Zasanjana punčka Za narodno kazalište Avgust Cesarec, Varaždin Jean Anouilh: Ženski orkestar (1974) Za Mestno gledališče Ljubljana Arbuzov, A.N: Irkutska zgodba (1962) Beseda ni konj (1966) Predstava Zbogom Charlie (1970) Za slovensko mladinsko gledališče Waschter, F.K.: Šola za klovne (1981)

Simfonična in komorna dela: Mesečina na Travni gori za violino in klavir (1944) variacije na temo Naglo puške smo zgrabili za violino in klavir (1944) Preludij za kitaro Suita za harmoniko Zvonček in marjetica Skladbe za simfonične orkestre (večinoma na ljudske teme) Dekle ne bodi žalostno (priredba narodne) Drugi klavirski koncert Jesenski dan Ljubljanski klavirski koncert (1972) Narodni koktajl (1966) Kantata Titov naprijed Koncert za klavir in orkester (1948) Nalepke (za pihalni kvintet, 11 skladb) Po Ribniško (kvartet klarinetov) Rapsodija So še rožce žalovale (priredba narodne) Suita za klarinet in godala v 4 stavkih (1963) Tinkarin rojstni dan, za klarinet in klavir Suita (Po Sloveniji, Zelen Jurij, Po jezeru) Suita Tri novelete Suita Čez tri gore, čez tri dole 1. Suita in 2. Suita za simfonični orkester (1950) Sedem preludijev za klavir in orkester (1960) Tri študentke (1973) … Balet: Moje ljubljeno mesto (1959) Bela Ljubljana (1957) Plesalka

Muzikal: Sneguljčica

Za RTV Ljubljana Scensko glasbo za 50 oddaj, kot npr: Kako pričarati zajčka za deklico (1990); TV drama Pot domov (1975); Petrica Kerempuh (1963); Neznani naročnik; Jean Anouilh: Ornifle ali Sapica; Axelrod, G: Sedem let skomin; Axelrod, G: Zbogom, Charlie; Brenkova, K.: Modra vrtnica; Kmecl, M.: Marjetica; Kreft, B., Lavrenjev, B.A: Balada o poročniku in Marjutki; Merin, B.: Nevidljiva kapija; Miller, A.: Pogled z mostu; Miller, A.: Spomin na dva ponedeljka; Miller, A.: Smrt trgovskega potnika; Shaw, I.: Gangster; Shelagh, D.: Življenje v zagati; Sofokles: Kralj Ojdip; Wusilliam, I.: Avtobusna postaja;Zupan, V.: Če denar pade na skalo



5.2.4. Filmska glasba

Življenje s filmom je preskromna oznaka za Adamičevo filmsko glasbo za več kot

220 filmov vseh vrst. Mnogi filmi ostajajo v spominu: Ples v dežju, Samorastniki,

Idealist, Maškarada, Jara gospoda, Ne okreći se sine, Valter brani Sarajevo,

Most, Doktor, Veselica, Vesna, Dalmatinska svatba, Partizanska eskadrilja, Boj

na požiralniku, V soboto zvečer, Nasvidenje v naslednji vojni… (TABELA:4, str.

51) Takoj po vojni se je povezal s Triglav filmom in leta 1946, že napisal glasbo

za prvi slovenski dokumentarni film Mladina gradi, ki je dobil zlato medaljo na

festivalu v Benetkah.

Adamičeva filmska glasba je nastajala različno. Veliko glasbe je napisal vnaprej, s

pogojem, da je režiser vedel, kaj hoče in stvari kasneje ni spreminjal. Druga

možnost je bilo sinhrono snemanje, na primer pri Jari gospodi, ko je Mira Stupica

pela, Adamič pa jo je spremljal v živo. Tretja, normalna pot pa je bila, ko je bil

film zmontiran, dialog posnet, sta se usedla z režiserjem, nekajkrat film pogledala,

potem sta se usedla še z montažerjem, s štoparico v rokah in spremljala film po

točkah. Večina filmov je nastala tako. Najbolje je pisal glasbo pri režiserjih, ki so

vedeli, kaj hočejo. Spominjal se je zanimivega primera. Z Boštjanom Hladnikom,

ko sta se ob glasbi za film Ples v dežju tri dni prepirala. Vsak je svoje dokazoval.

Hladnik je hotel imeti neko svojo melodijo, vedel je, kaj hoče, zato je Adamiču

dopovedoval, dokler Bojan tega ni sprejel. Po sporu je bila v celoti sprejeta

Adamičeva glasba. Bojan je bil mnenja, da je bila glasba v filmu Ples v dežju ena

njegovih boljših (Zlobec, 1992).

Filmsko glasbo je Bojan Adamič delal po vsej bivši Jugoslaviji, Evropi in ZDA.

Čeprav ni bilo lahko, je z nekaterimi zelo rad delal. Na primer s Františkom

Čapom23 in Gezo von Bolwaryjem24. Z njima je rad sodeloval, ker se je od njiju v

filmski obrti največ naučil. Dajala sta mu naloge, ki so mu veliko pomagale pri

filmskem delu. S študijem njunih zahtev se je cele noči mučil. Bil je mlad in

23 František Čap, režiser, scenarist in montažer češkega rodu, Pri nas je Čap zaslovel predvsem s filmoma Vesna (1953) in Ne čakaj na maj (1957), s katerima je vnesel v tedanjo jugoslovansko in slovensko kinematografijo žanr lahkotne meščanske komedije. (http://sl.wikipedia.org/wiki/Franti%C5%A1ek_%C4%8Cap) 24 Geza von Bolwary, madžarski igralec in filmski režiser (http://en.wikipedia.org/wiki/G%C3%A9za_von_Bolv%C3%A1ry)



delaven. Bili so tudi režiserji, s katerimi je z veseljem delal, Stupica, Pretnar,

Hladnik, Gale, Štiglic in še nekateri drugi.

Kadar je delal s slovenskimi režiserji, je bilo v glavnem delo normalno. Bilo je

sicer veliko razprav, nazadnje pa so se dobro sporazumeli. Skladatelj je ravno tako

avtor filma. Če hočeš narediti dobro glasbo, moraš poznati dramaturgijo filma.

Vztrajal je toliko časa, dokler mu niso dokazali, da je njihova rešitev boljša.

V svetu govorijo z enakim spoštovanjem o režiserjih in o filmskih skladateljih,

Legrand, Marricon, Jarr. Adamič je bil mnenja, da so ti ljudje nekaj znali in tudi

nekaj pomenili. Imeli so svoj slog, vnesli so nekaj novega. Največ se je dalo

naučili pri kavbojskih filmih. To so bili klasični primeri. Moderna elektronska

sredstva so bila samo za pomoč. Hollywood je takrat še vedno delal s simfoničnim

orkestrom. Sodeloval je torej tudi z Američani. Za režiserja z nenavadnim

imenom Karl Marx, je napisal nekaj songov, ki jih je odpel Dean Martin, vendar

je namesto obljubljenih 300.000, iztržil vsega 500 nemških mark. Razlika pri delu

v Slovenji in v tujini je bila velika. Pri nas je skladatelj sodeloval od ideje naprej,

do konca filma. Vse je naredil skladatelj sam, celo note je prepisoval. V tujini pa

je bil recimo Chaplin avtor melodije, njegove skladbe so vedno dobro zvenele,

vendar mu je Čajkovski pomagal pri aranžiranju. Adamič je dvomil, ali je Chaplin

sploh poznal note, dal je samo idejo, preostalo so potem naredili drugi. Tudi veliki

slikarji so v preteklosti dostikrat imeli samo ideje, drugi pa so sliko dokončali.

Veliki filmski skladatelji v tujini, se dobijo z režiserjem, zaigrajo glasbo, ki jim jo

asistent posname in poskrbi za orkestracijo (Brun, 1993).

Na filmsko glasbeno ustvarjalnost je bil v Sloveniji le redko kdo pozoren, ker se

je malo kdo na to reč spoznal. Največ je še enkrat dosegel Privšek, ko so zapisali,

da jih je s svojo glasbo v filmu razveselil. Adamič pa je s tem v zvezi doživel

toliko smešnih kritik, da o tem niti v vicu ni znal spregovoriti več. V ilustracijo

samo primer. Nekoč je smel napisati glasbo za film samo zato, ker je bila prvotna

verzija nekega drugega avtorja odklonjena, v filmu pa se je po pomoti pojavilo

njegovo, in ne Adamičevo ime. Potem pa so kritiki rekli, vidiš Adamič, tako se

dela filmska glasba (Šprogar, 1981).

Bojan Adamič je delal na vse strani, nikoli ni bil brez dela. Medtem ko so njegovi

skladateljski kolegi prezirljivo gledali na filmsko glasbo, se je Adamič z



mladostnim žarom posvetil zvoku s celuloidnega traku. Občasno je postavljal

svetovne rekorde, za film Sam je glasbo napisal v 24. urah, in to v času, ko je tako

delo po navadi trajalo tudi po šest mesecev (Luković, 1988)! Ker je hitro pisal, je

pisal tudi precej grdo. Drži pa tudi, da je hitro pozabil, kar je napisal. V enem

tednu je napisal glasbo tudi za dva ali tri filme. Način dela ga je prisilil, da je

moral hitro reagirati. Adamič je bil prvi v Jugoslaviji, ki je čas pisanja filmske

glasbe skrajšal na en dan. Bojan Adamič je vedno poskušal delati takšno glasbo,

kot se mu je zdelo, da jo je zahteval film. Žal pa so nekateri režiserji imeli

popolnoma drugačno predstavo (Brun, 1993).

Nekoč je Bojan Adamič imel na želodcu rano, kot jo je imel vsak, ki se je kdaj

ukvarjal s filmom in radiom. Pri tem delu si prislužiš rano, je bil mnenja. Za

razliko od uredniškega ali drugega bolj ali manj urejenega dela, je to delo z

večnimi stresi. Že sama rdeča luč, ki pomeni snemanje, je stres, ker pomeni, zdaj

mora iti brez napake. Špico v nekem filmu so snemali 91 krat! Dokler ni bilo

dobro narejeno. To začne človeka počasi žreti. Druga stvar, zaradi katere je bil

Adamič vedno pod stresom, so bila naročila. Večno je dvomil, ali bo znal nekaj

narediti. Spraševal se je o svoji sposobnosti. Morebitna slava mu ni nič pomagala,

če naročnik ni bil zadovoljen, četudi je bil sam prepričan, da je dobro opravil.

Končni prav je vedno imel naročnik, ker je plačal (Ravter, 1989).



5.2.5. Seznam filmske glasbe – filmografija

PREGLEDNICA 4: Bojan Adamič: Filmografija (Adamič Alenka, 2009)

… - 1949: Maščujmo in kaznujmo (1946), Mladina gradi (1946) , Balkanijada v vajah na orodju (1948),Prvi maj v Trstu (1948) , Filmski obzornik 28 (1948), Zimski sportovi (1949), Bodoči čuvarji neba (1949), Vode nam bodo pokorne (1949) 1950 – 1959: Zakaj ni toka? (1950), Za novo zemljo in kruh (1950) , Sportovi na vodi (1951), Koraki v svobodo (1951), Naši lipicanci (1951), Slike iz Slovenije (1952), Vračar - trgovinsko preduzeće na veliko (1952), Jedan naš dan (1952), Vitez in koš (1952), Biser Jadrana - Dubrovnik (1953), Parna pivara "Skopje", Skopje (1953), Kroz Jugoslaviju (1953), Usoden strel (1953), Požar na selu (1953), Dedek Mraz veselja čas (1953), V. obletnica Ciril Metodijskega društva 1954 - 3. občni zbor (1954), Srebrna značka (1954), Kroparski kovači (1954), Vratio se u zavičaj (1955), Mladini šport in telovadbo (1955), IV. svetovno prvenstvo v kajak slalomu (1955), Obnova v deželi svobode (1955), Novi izdelki (1955), Bodi previden (1955), Krila mladih (1955), 1.400.000.000 kW - 10 let elektrogospodarstva (1.400.000.000 kWh) (1956), Poberi denar (1956), Otok galebov (1956), Zemlja kliče (1956), Pobuna mornara (1957), FAP (1957), Kanjon Tare (1957), Zimska radost (1957), Đura Jakšić (1957), Koliko je sati (1957), Fantastična balada (1957), Najlepši cvet (1957), Življenje ni greh (1957), Sok naše zemlje (1957), Poslednji (1957), Prekidamo emisiju (1957), Gvozdena vrata (1957), Stari kapetan (1958), Petica u snegu (1958), Beli konji (1958), Rondo (1958), Happy end (1958), On in njegovi (1958), V dolini Soče (1958), Deca sa granice (1958), Tramvaj dvojka (1958) , Partizanske kolone (1958), Ostrvo Mungosa (Monguzok szigete) (1959), Lupom pod morem (Nagytoval a tenger alatt) (1959) , Janez Cesar (1959), Kosovski boj (1959), Između dva kralja (1959), Kamenom zarobljeni (1959), Mali voz (1959), Zaštićene brazde (1959), Kraški kamnarji (1959), Štehvanje (1959), Prvi koraki (1959), Fazani (1959), Svi na more (1952), Jara gospoda (1953), Vesna (1953), Kuća na obali (1954), Am Anfang War Es Sunde (1954), Tri zgodbe (1955), Njih dvojica (1955), Trenutki odločitve (1955), Putnici sa Splendida (1956), Klisura (1956), Potraga (1956), Poslednji kolosek (1956), Zle pare (1956), Veliki i mali (1956), Ne okreći se sine (1956), Cipelice na asfaltu (Zorica - Ljutko - Gvozdeni orao) (1956), U mreži (1956), Dalmatinska svatba (1957), Quand vient l'amour (1957), Zenica (1957), Tuđa zemlja (1957), Male stvari (1957), Samo ljudi (1957), Subotom uveče (Na košavi - Doktor - Svira odličan džez) (1957), Krvava košulja (1957), Rafal u nebo (1958), Crni biseri (1958), Dobro morje (1958), Četiri kilometra na sat (1958), Te noći (1958), Kroz granje nebo (1958), Sam (1959), Viza za zloto (1959), Tri četrtine sonca (1959), Pukotina raja (1959), Pet minuta raja (1959), Campo Mamula (1959), Tri Ane (1959), Jara gospoda (1953) 1960 – 1969: Kat ratnički doboši umuknu (1960), Biće to novi grad (1960), Torzo (1960), Grad na Nišavi (1960), Nevidljiva pomoć (1960), Zaklad v dolini (1960), Requiem (1960), Dođite u Crnu goru (1960), Zeleno zlato (1960), Na rijeci smrti (1961), Svinga (1961), Rukovet (1961) , Pijana ulična lampa (1962), Prozor u svet (1962), Oklopni voz (1962), Pesma o mojoj zemlji (1962), Dobro došli u Budvu (1963), Po Sloveniji (1963), Puščica nad gladino (1963), Barve v prosekturi (1963), Kratovsko zlato (1964), Portorož - Piran (1964), Na slikoviti obali (1964), Rastanak na palubi (1964), Malo potepanje (1964), Dan mira - dogodilo se u Skopju (1965), Semenarna (1965), Zima, zima bela (1965), Kup sena (1966), Zaljubljen u tri kolača (1967), Koledniki (1967), S'm z Ribn'ce Urban (1968), Kvišku (1969), Drug predsednik centarfor (1960), X-25 javlja (1960), Partizanske priče (Crveni šal, Povratak) (1960), Veselica (1960), Ljubav i moda (1960), Signali nad gradom (1960), Bolje je umreti (1960), Parče plavog neba (1961), Prvi građanin male varoši (1961), Karolina Riječka (1961), Ples v dežju (1961), Pesma (1961), Abeceda straha (1961), Stepenice hrabrosti (1961), Sjenka slave (1962), Peščeni grad (1962), Zemljaci (1963), Radopolje (1963), Operacija Ticijan (1963), Samorastniki (1963), Dobra kob (1964), Službeni položaj (1964), Glasam za ljubav (1965), Lažnivka (1965), Mrtvim vstop prepovedan (1965), Štićenik (1966), Glineni golub (1966), Sretni umiru dvaput (1966), Diverzanti (1967), Bokseri idu u raj (1967), Dobar vetar plava ptico (1967), Mali vojnici (1967), Brat doktora Homera (1968), Bekstva (1968), Kekčeve ukane (1968), Most (1969), L'Enclos / Ograda (1961), Počitnice v Lipici (1965), Am Sonntag will mein Susser mit mir segeln gehn (1961), Gluhi mož na meji (1969), Koledniki (1967), Sedmina (1969) 1970 – 1979: Pismo (1973), Življenje po vzorcu (1973), Slovenska riviera (1973), Človek z masko (1974), Ogenj, voda in srce (1975), Puntar (1975), Sončni dnevi občana Urbana (1975), Barvna harmonija (1976), Najin sin (1976), Naredi si sam (1976), Srebrni jubilej Pule (1978), Ljudje ob Krki (1978), Maškarada (1971), Moja luda glava (1971), Ovčar (1971), Si's? Yvdiset (1972), Valter brani Sarajevo (1972), Vuk samotnjak (1972), Slike iz života udarnika (1972), Deveto čudo na istoku (1972), Doktor Mladen (1975), Pot domov (1975), Frontno gledališče - Igralska skupina IX. korpusa (1975), Devojački most (1976), Idealist (1976), Partizanska eskadrila (1979), Frontno gledališče - "Veseli teater" (1975), Bele trave (1976) 1980 – 1989: Ljudje ob Krki (1981), Nasmeh in bolečina (1982), Nasvidenje v naslednji vojni (1980), Boj na požiralniku (1982), Pustota (1982), Pismo - glava (1983), Butnskala (1985), Naš človek (1985), Christophoros (1985), Kavarna Astoria (1989), Manj strašna noč (1981), Jama (1983), Geniji in genijalci (1985), Neke nedelje (1987) 1900 - 1995: Neme podobe slovenskega filma (1995)



5.2.6. Šansoni

Sodobni šanson je oblika, ki je zelo razširjena po vsem svetu, v bistvu pa je to

pesem. To je anekdota, zgodbica v kratkem, ki ima nek smisel. Adamič je v

svojih šansonih šel bolj na kabarejski stil ali satiriko, na bolj veder način

pripovedovanja. Bistvo šansona je v tem, da človeka privlači, da do konca posluša

in mu na koncu nekaj pove. Dober šanson mora vsebovati tri komponente: dobro

besedilo, dobro glasbo in dobrega izvajalca (Turnšek, 1994).

Kadar govorimo o šansonu, pomislimo najprej na francoski šanson. Toda ta oblika

že dolgo ni več samo francoska, saj se je udomačila tudi pri drugih narodih. Tako

je razširila svoje izrazne možnosti, čeprav je obdržala temeljne značilnosti, ki se

kažejo v kakovosti besedila in predvsem v enakovrednosti glasbenega izraza in

besedne povednosti. Že dolgo obstaja »zagrebška šola«, ki poudarja liričnost in

sentiment, medtem ko na Slovenskem opažamo poudarjeno individualnost, ki

sega od melanholije in sožitja z ljudsko melodiko do satirike, do hudomušnega

bičanja vsakdanjih človeških in tudi družbenih napak.

Prav ta smer pa je bila blizu skladatelju Bojanu Adamiču, ki je skupaj s pevko

Meri Avsenak pripravil večer slovenskih šansonov, v koncertnem ateljeju Društva

slovenskih skladateljev. Glasbo za ves večer je napisal Bojan Adamič, kar 5

besedil pa je prispeval Ervin Fritz. Dva šansona sta na koncertu, ki je privabil

veliko poslušalcev, doživela prvo izvedbo. Najprej je bila to pesem Vinka

Möderndorferja Pesek zlat imaš v očeh, po njej pa je bila še premiera Ogenj, ki jo

je Adamič uglasbil na besedilo Lili Novy. Iz že znanega Adamičevega repertoarja

so bili še šansoni na besedila Branka Šoemna, Janeza Menarta, Barbare Hočevar,

Elze Budau, besedilo v prekmurskem narečju pa je prispeval Feri Lainšček.

Adamič je izbral satirična in hudomušna besedila, uglasbil pa jih je na svojstven,

nadvse iskriv način. Med vsemi šansoni so, zaradi imenitnih muzikalnih domislic,

izstopale pesmi Rogaška slatina, Duma in Izštevanka Ervina Fritza, pa tudi Hiška

Slovenčeva Barbare Hočevar. Adamič je prepričal z duhovito in nevsiljivo

spremljavo, skladatelj je vsa dela izvajal na sintetizatorju, pa tudi z melodiko, ki

se je tu in tam dotaknila govorjene besede. Če k vsemu prištejemo še bogastvo

harmonskih zaporedij, potem lahko ugotovimo, da je Adamič s svojimi šansoni



razvil svoj pogled na to zvrst in pri tem sledil načinu glasbenega mišljenja iz

svojega prvega mladostnega obdobja, na kar nas je na koncertu spomnil z

venčkom melodij v priredbi za sintetizator.

Vse Adamičeve šansone je pela Meri Avsenak. Pevkin glas je temno obarvan,

opazna je bila dobra dikcija, pri njenem podajanju že lahko govorimo o

interpretacijah, ki so poudarjale vsebine besedil (Mihelčič, 1990).

Adamič se je šansonu posvetil. Kot pesemsko osnovo je jemal izključno

slovenske, pogosto sodobne pesnike, če ne po letih, pa vsaj po pesniškem izrazu.

Ker je imel imenitno sodelavko, pevko Meri Avsenak, ki je bila sposobna njegove

ideje dobro izraziti, je lahko pisal res tisto, kar je sam hotel in bil popolnoma

neodvisen od naročil in pritiskov. Zato je bil še toliko bolj izpostavljen kritikam.

Za Adamiča je bil vsak šanson, ki ga je napisal, nov izziv. Velikokrat je porabil

tedne iskanja, popravljanja in ko je naposled dobil svojo obliko, se je začelo vse

znova, z iskanjem primerne interpretacije pesmi. Pri tem delu je bila Meri

Avsenak idealna sodelavka, ker je bila predvsem zelo kritična. Kasetna produkcija

jima je izdala CD-ploščo, z delom njunega programa (Brun, 1993).

Bojan Adamič in pevka Meri Avsenak sta sodelovala tako, da sta se neprestano

kregala. Vendar sta se razumela. Meri je zelo sposobna lirska pevka in večkrat

zapoje takšne stvari, ki jih nihče drug ne bi. Skupaj sta delala 16 let, na koncertih

pa sta nastopala 12 let. Poleg koncertov šansonov sta naredila veliko satiričnih

točk. Adamič je imel vse potrebne inštrumente in je vse naredil sam. Imel je tudi

elektronski studio, tako da je lahko sam snemal glasbo. Adamič je zelo rad pisal

šansone, vendar ga je jezilo, ker bi vsi radi imeli francoski šanson, slovenskega pa

ne. Adamič ni bil Francoz, zakaj bi delal tako kot drugi. On je bil Slovenec in zato

je pisal slovenske stvari, ne tuje. Prav tako je rad obravnaval pesmi slovenskih

sodobnih pesnikov, takrat živečih. Splošno pa je imel rad dela vseh pomembnejših

slovenskih avtorjev. Besedilo mu je pomenilo vse, poglobil se je vanj in o njem

razmišljal. Obseden je bil s slovenščino in za Slovence je tudi ustvarjal (Seme,

1994).

Adamič je ob pomoči svoje varovanke Marije Meri Avsenak, priredil prvi festival

šansonov v Rogaški Slatini. Ta je nato potekal vsako leto, razen leta 1991, ko sta z

Meri presodila, da ne bi bilo primerno prirejati zabavnega festivala v času, ko je



bila v Sloveniji in v sosednji Hrvaški vojna. Takrat je tudi nehal s snemanji

filmske glasbe. Posvetil se je šansonu in Meri, napisal je več kot 100 šansonov

(Mehle, 1995).

Bojan Adamič je napisal tudi glasbo za Requiem Frana Miličinskega, dolgo 40

minut. Napisal jo je zase, ker ga je besedilo zelo pretreslo, življenje gospodarja ni

bilo najlepše in ko je umrl, so bili samo trije na pogrebu. Pes je lajal in videti je

bilo, da je njemu hudo, kar dokazuje, da pasja ljubezen pogosto prekaša človeško.

Besedilo je povzeto iz svetega pisma, vendar je z besedami predelano, kar pa

smisla ne spremeni (Seme, 1994).

Tisti, ki so prezirali domačo zabavno glasbo, še posebno popevke, so morali vsaj

po izidu plošče Coctail Marka Breclja priznati Adamičevo nesporno mojstrstvo.

Plošča Odstranili bomo, ki jo je Bojan Adamič ustvaril s sodelovanjem pevke

Meri Avsenak, pa je njegovo skladateljsko in aranžersko mojstrstvo samo še

potrdilo. 19 pesmi, večinoma sodobnih slovenskih pesnikov, ki jih je mojster

izbral, uglasbil in večinoma tudi sam odigral, namreč na najboljši način dokazuje,

da je mogoče uglasbiti tudi sodobno poezijo, in to na način, ki ji ne odvzema

njenega pomenskega učinka, ampak ga nasprotno, pogosto celo poudarja.

Odstranili bomo, ni plošča za tiste, ki od glasbe pričakujejo čisti fizični učinek,

ampak gradi na prefinjenih zvočnih poudarkih, ki jih poslušalec odkriva

postopoma, ob vsakem novem poslušanju. To je najbrž res pravi, pristni slovenski

šanson, pa ne zato, ker je slovenski, marveč zato, ker vsak jezik potrebuje lasten

glasbeni izraz. In tega je mojster Adamič demonstriral v vsej njegovi barvitosti,

večplastnosti in širini. Če si je že mogoče predstavljati uglasbitev ironičnih in

včasih tudi zajedljivih pesmi Ervina Fritza ali Barbare Hočevar, potem gotovo

izjemno preseneti, da je to mogoče tudi z enako ironično Šalamunovo pesmijo

Odstranili bomo, oziroma s prekmursko otožno Lainščkovo Nikdar ne boš znala,

da o srhljivo učinkoviti uglasbitvi ljudske Zapustil je mož ženo, v kateri prideta

žametni alt in doživeta interpretacija Meri Avsenak nemara najbolj do izraza,

sploh ne govorimo. Z uspešnimi glasbenimi priredbami bi se lahko pohvalili vsaj

še Boris A. Novak, Lili Novy, France Prešeren, Elza Budau, Dane Zajc in Karel

Destovnik Kajuh.



Plošča Odstranili bomo je ena tistih redkih zabavnoglasbenih mojstrovin, na

katere bi morali biti Slovenci ponosni. Postavlja visoke standarde na področju

domačega šansona (Potokar, 1994).

5.2.7. Seznam nekaterih šansonov

PREGLEDNICA 5: Bojan Adamič: Seznam šansonov (Adamič Alenka, 2009)

Balada o človeku, Človek na sredi, Dežniki, Gasilska, Gobarska balada, Hiška Slovencev, Koline, Križem svet gredo stopinje, Ličkarica, Mefistovi kovčki, Nadomestki, Nace, šitalski fant, Ne spremljaj me do vrat, Nebeški tkalci, Naivna pesem, Nikdar ne boš znala, Nebeški tkalci, Pajkulja, Pa ne grem domov, Pustni klovn, Romanca o delu, Spomladi da, sedaj pa ne, Tri babe vkup stojijo, Zapustil je mož ženo, Zmenek, Ogenj, Preden sneg zapade, Slovo, Temna vrata, Na besedilo Frana Milčinskega je napisal glasbo za Requiem

5.2.8. Glasba za pihalni orkester

Adamiča je glasba privlačila. Pri 4 ali 5 letih, so pri sosedu Juvancu ustanovili

godbo na pihala, kjer je Bojan čepel kuhan in pečen. Zato, da ne bi ves dan stal

tam brez dela, so mu dali v roke metlo ali neko palico. Z njo je tako dobro tolkel

takt, da so res lahko igrali tiste marše in polke na njegov ritem. To so Bojanu

pripovedovali. Zdelo se mu je zelo verjetno, ne to, da je dobro tolkel, ampak da je

bil tam vseskozi zraven in da ga je to zelo veselilo. Tudi pozneje ga je najprej

pritegnila godba na pihala. Nekoč so hodili pogrebni sprevodi mimo Bohoričeve,

po Šmartinski ulici. In ker takrat o radiu in televiziji še sanjali niso, je bila to

edina prava glasba (Brun, 1993; Golubov, 2012). Bojan Adamič je utemeljitelj

slovenske zabavne glasbe. Očitno je imel že od rojstva nagnjenje za zabavno

glasbo. Vedno mu je bila všeč godba na pihala. Že ko ga je mama kot 7 letnega

fanta peljala mimo kolodvora, je ob neki taki godbi obstal in rekel, kako je to

lepo. Mama se ni mogla načuditi, da mu je to lahko všeč (Slov. godb., 1991).

Bojan Adamič je nekoč dobil nujno naročilo iz obrambnega ministrstva.

Obrambno ministrstvo se je na mojstra obrnilo z željo, da bi jim za potrebe

bližajoče se parade zložil nekaj koračnic. Bojan jih je čez noč spisal v dixie-ritmu.

Veliko je skladal za pihalne orkestre in z njimi sodeloval (Mehle, 1995). Za

Policijski pihalni orkester je napisal muzikal Sneguljčica. Od leta 1999, Zveza



slovenskih godb podeljuje priznanja Bojana Adamiča za članstvo in dosežke na

področju godbeništva v Sloveniji (Hartman, 2011).

Zveza slovenskih godb je razglasila leto 2012, za leto Bojana Adamiča.

Adamičeva pomlad 2012, pa je naslov projekta, v katerem vidi organizacijski

odbor sodelovanje sleherne slovenske godbe. Vsaka godba naj bi na svojem

nastopu v prvi polovici leta 2012, izvajala vsaj eno Adamičevo skladbo. Vsi

podatki so objavljeni tudi na spletu in v posebni zloženki v okviru Adamičeve

pomladi. Cilj Zveze slovenskih godb je, da bi v sodelovanju z glasbeno založbo

Hartman, ki ima izključno pravico za izdajo Adamičevih del, uspeli založiti čim

več njegovih del (Hartman, 2011).

5.2.9. Seznam nekaterih skladb za pihalni orkester

PREGLEDNICA 6: Bojan Adamič: Seznam skladb za pihalni orkester (Adamič Alenka, 2009)

Beneški karneval, priredba, Čez tri gore, čez tri vode, suita, Emina, Fičfirič za pikolo in pihalni orkester, Galop za tri trobente, Iz mojega dnevnika, Igračkanje za harfo in pihalni orkester, Jesensko vezenje, Kratek izlet za trobento in pih. ork , Neusmerjeni valček , Ne glej nazaj sine za trobento in pih. ork., Od Istre do Boke,Polka, Polka–gavota, Po jezeru za trobento in pih. Orkester, Pozdravi iz Slovenije, Predigra in pobeg, Rapsodija, Rezervistova uspavanka, Slavnostna uvertura, Slovenska rapsodija, Sprenevedanja, Simbioza za orgle in pihalni orkester , Suita za pihalni orkester, Titov naprijed, Tri novelete, Zgodbica v štirih delih, Trboveljska rapsodija, Zeleni Jurij, Rezervistova uspavanja, Auf biks, Blejska polka, Cikcak za ksilofon in pihalni orkester, Dokle sam ja mali bio, I-ha-ha polka (1973), Stari Vodmat, Ta ohcetna polka, Ta žmahtna polka, Bilečanka, Če zapojemo veselo, Čuvarji miru (koračnica + moški zbor), Devojke naše čete (koračnica + moški zbor), Koračnica milica, Koračnica potepuhov, Koračnica miličniških kadetov, Koračnica v Beatu, Koračnica Kranju (za plesni orkester), Nabrusimo kose, Oj ta soldaški boben, V pozdrav (arr Emil Glavnik), Vse pokošeno – vse pomorjeno, Za Univerziado 88 (koračnica št 1, št 29), X. Gasilski kongres, 9. Maj, Tra ta ta (arr. Vilim Marković)



5.2.10. Glasba za pevske zbore

Bojan Adamič je napisal veliko pesmi za partizanski pevski zbor, ki ga je med

vojno tudi vodil. Skladal pa je tudi za mladinske in otroške pevske zbore. Znani so

tudi Adamičevi samospevi z vojno in splošno tematiko (Zadnikar, 1994).

5.2.11. Seznam nekaterih skladb za pevske zbore

PREGLEDNICA 7: Bojan Adamič: Seznam skladb za pevske zbore (Adamič Alenka, 2009)

Zborovska glasba Za pevski oktet V Gorjah zvoni, Dvanajst vinskih pesmi, Adijo ti, Bogu zaročen, Himna X. Ljubljanske brigade, Domov bom šel, Druže Tito mi ti se kunemo (ponarodela), Horuk u nove čase, Pozdravna pesem (avt. Radovan Gobec), Svi smo jedna armija (avt. Branko Karakaš), Zdravica (avt. Davorin Jenko), Zdravljica (avt. Stanko Premrl), Petnjasti diviziji, Kiša pada za zbor in orkester (1962), Partizanske pesmi za zbor in orkester (1962)

5.2.12. Glasba za otroke in mladino

Otroci si bodo Bojana Adamiča zapomnili po glasbi za radijsko in televizijsko

igrico, pravljico, Zvezdica zaspanka. Glasba za pravljico Žogica Marogica, pa je

bila napisana za lutkovno predstavo.

Adamič je bil tudi nepogrešljiv pri glasbenem projektu Veseli tobogan, ki se je

odvijal v zadnjem obdobju Adamičevega življenja. To so bile prireditve, kjer so

lahko mladi, amaterski pevci pokazali svoj talent. Bil je v vlogi skladatelja,

aranžerja in dirigenta.

Adamič je bil rad med mladimi, tudi sam se je počutil vedno mladosten in zato so

otroci in mladinci imeli radi tudi njega (Mager, 2012; Golubov, 2012).



5.2.13. Seznam nekaterih skladb za otroke in mladino

PREGLEDNICA 8: Bojan Adamič: Seznam skladb za otroke in mladino (Adamič Alenka, 2009)

Lutkovne predstave Žogica Marogica, LGL (1953) Igrica Resnična pravljica, LGL (1978) Radijske igre za otroke Brkonja Čeljustnik (1952) Tekmovanje v Zajčji dobravi Zvezdica zaspanka Skladbice za otroke Medvedki sladkosnedki na pesmi S. Kosovela Veseli tobogan Številne skladbe in priredbe za Veseli tobogan, ki ga je veliko let tudi vodil. Skladbe za radijske igre in oddaje za otroke Alkimanovo jabolko

Avtobiografija /B. Nušić Balade /F. Villon Balade Petrice Kerempuha /M. Krleža Bedim mol Božje besede Bračanje v jugoslavijo /J. Javoršek Butale /F. Milčinski Čarovnik iz Oza Češnja v vrtu /D. Čeh Čitajoča Cookova potovanja Hiše u strugi /F. Bevk Hlapec Jernej /I. Cankar Igralka /P. Zobec Odločilni dan v zgodovini /M. Kmecl Oklepni vlak /V.V. Ivanov Prehlajena Sneguljčica /Ž. Petan Smiljana, kaj spiš /M. Brijić Vesela povest o žalostni princeski /F. Miličinski Zlati ključki /A. Tolstoj



6. TALENTI, SPOMINI, NAGRADE…

6.1. Fotografija

Fotografiranje je bilo Adamiču kot glasba, samo drugačne vrste. Videl je, da je cel

kup ljudi na svetu, ki ima poleg svojega glavnega poklica še enega. Ni dovolj en

sam način izražanja, s katerim človek dela, ampak lahko to izraža tudi na kak drug

način. Fotografija ga je zanimala že od 10. leta, ko so filme še na soncu kopirali

(Turnšek, 1994).

V glasbi je Adamič vedno hotel govoriti po svoje. Ta želja je bila posledica

študija, kakršen je bil pri profesorju Ostercu. Prav tako je bilo pri fotografiranju.

Tu je želel biti neodvisen. Rad je imel nekonvecionalno fotografijo. Adamiča so

privlačile pustne maske. Iz nekaj tisoč diapozitivov si je sestavil program, ki ga je

preko dveh projektorjev vodil računalnik. K temu je napisal in posnel tudi

originalno, v glavnem elektronsko glasbo, tako da jo je lahko vsak čas predvajal

na samostojni projekciji. Vsak diaz je bil posnet večkrat in to z raznimi filtri in

različnimi objektivi. Osnovna tema pa so vedno bili kurenti. Vse je bilo posneto v

živo na terenu, nič v studiu (Brun, 1993).

Fantastika je bila vedno del Adamičeve otroške fantazije, zato se je posvetil prav

maski kurenta. Svetlana Makarovič je povedala, kaj je pravljica. Rekla je, da je

pravljica pravzaprav poetična fantastika. V Bojanu je najbrž bilo od malega tisti

del otroške fantazije, ki je postal gonilna sila. Nekaj si izmisliti, skratka,

fotografirati nekaj, česar ni še nihče, nekaj samosvojega. To je lahko delal, ker je

delal le zase in za svoj denar (Brun, 1993; Gačnik, 2004).

Pri Adamiču je bilo tako, da je ni bilo reči, ki ga ne bi veselila. Od kidanja snega,

do popravljanja vodovodne pipe, vse je bilo zanj prijeten oddih. Fotografija je bila

res na prvem mestu, mogoče zato, ker je skušal Adamič z njo nekaj povedati, kot

z glasbo. In tega, kar je počel on, vsaj z maskami, je mislil, da ni počel še nihče,

čeprav se domišljavo sliši. Delal pa je izključno zase in čisto po svoje. Začelo se

je s fotografijo po nesreči, v Budimpešti, ko je videl premaknjen posnetek nekega

saksofonista. Toliko življenja je bilo v tisti sliki, da mu je potem leta hodila po

glavi in nazadnje se je fotografije še lotil sam. Fotografiranje je zanj bila



improvizacija, na katero je bil skrbno pripravljen. Zanj je bilo to neke vrste

igranje, sploh pri maskah, ki so že enkrat vplivale na njegov primitivni otroški del

duše in ga privlačile (Šprogar, 1981).

Leta 2003, je izšla monografija Zven maske, Aleša Gačnika, fotografske

mojstrovine Bojana Adamiča ob sočasni razstavi njegovih fotografij pustnih

mask, kurentov, na Ptuju. Adamič je za razstavo pustnih mask napisal tudi glasbo

(Gačnik, 2004).

6.2. Pevci in pevke

Leta 1943 je Adamič izvedel, da v Zagrebu na veliko igrajo jazz in da v hotelu

Esplanade poje neki Nino Robić, za katerega trdijo, da je popoln pevec. Bojan je

brez pomisleka sklenil z vlakom odpotovati v Zagreb, da bi ga spoznal. Vozil se je

več kot 12 ur, preko Karlovca, nekajkrat so ga legitimirale ustaške patrulje. Šele

tedaj se je zavedal, v kaj se je podal, vendar umika ni bilo. Na svojo srečo je

zvečer živ prispel v Zagreb in takoj pohitel v ovalno dvorano Esplanade.

Tam je igralo sedem orkestrov. Bil je osupel, saj so bili ti glasbeniki daleč pred

slovenskimi, pravi mojstri. V baru hotela je pel Nino Robić, s katerim se je tistega

večera tudi seznanil (Luković/1415, 1988).

Adamič je v Zagrebu leta 1957, odkril tudi Gabi Novak. Njen glas je slišal na

traku risanega filma in takoj vzkliknil, kje je ta Ženska. Hotel jo je spoznati. Takoj

ji je ponudil, da bi pela v Ljubljani, napisal je prve aranžmaje, v Zagrebu pa je

pripravil presenečenje. Gabi je potegnil iz občinstva in popeljal pred mikrofon.

Ko so v Zagrebu spoznali, da je Gabi odlična pevka, so se razburjali, ker je delala

z Adamičem. Kaj ti bo ta Slovenec, so ji očitali. Ko pa je delala v Zagreb-filmu,

pa se ni nihče zmenil zanjo, sicer ni imela opernega glasu, ampak slog, ki je

Adamiča takoj prevzel. Bila je prva pevka, ki je delala po Bojanovi duši. Poleg

tega je bila lepa in čedna.

V brskanju po spominih je Adamič omenil tudi Viceta Vukova, ki z jazzom ni

imel stičnih točk, vendar je imel prekrasen glas, sijajno tehniko, lahko bi prišel v

katerokoli opero! Na Opatiji, 1959, je prišlo do njunega spora. Adamič je bil v

žiriji in opazil neko dobro pesem, s katero pa nekaj ni bilo v redu. Kolegi so jo



vrgli v koš, vendar Adamiču ni dala miru. Odločil se je, da jo vzame in še enkrat

pregleda. Skladateljeva ideja je bila v osnovi dobra, vendar je ritmično spodrsnil.

Adamič jo je popravil, prinesel žiriji, ta pa jo je slednjič sprejela.

Šlo je za melodijo Mirno teku reke, ki sta jo pela Vice Vukov in Dušan Jakšić.

Vukov je pel z drugim orkestrom. Imel je lep glas, vendar se je drl kot vol.

Adamič je stopil k njemu in mu rekel, naj poje manj glasno in pazi na intonacijo.

Vukov je odgovoril, da to pravi kot strokovnjak, kaj pa pravi občinstvo? Pojasnil

mu je, da je občinstvu všeč obseg njegovega glasu. Da bi dokazal, da ima Adamič

prav, je Jakšiću svetoval, naj besedilo lepo pove, ob spremljavi tihe glasbe.

Tistega večera je Dušan Jakšić navdušil festival, Vukov pa je Adamiču priznal, da

je imel prav. Pozneje sta bila skupaj na festivalu v Braziliji ter postala in ostala

dobra prijatelja.

Od vseh beograjskih pevcev je Adamič bil v najboljših odnosih z Djordjem

Marjanovićem, ki so ga toliko napadali zaradi njegovega glasu. On pa ga je branil,

zaradi njegovih interpretacij. Djordje je bil človek, ki je pesem študiral, ki je točno

vedel, kaj hoče, in ki je iz vsake popevke izvlekel čim več. Glas je bil pri tem

nebistven (Luković/1418/1419, 1988).

6.3. Spominjali se ga bomo

Mladi se ga bodo najverjetneje spominjali, ker je z njimi lahko navezal stike in

jim je nesebično prenašal svoje enciklopedično znanje. Med njim in ustvarjalci,

kot sta Marko Brecelj ali Jani Kovačič, kot da ni bilo razlike v letih, niti ni bilo

kakršnihkoli nesporazumov, ko je vodil orkester na mladinskih festivalih v

Subotici. Našega Mojstra so do zadnjega trenutka zanimale vse nove glasbene

smeri in tehnologije, do konca življenja je bil radoveden kot majhen otrok,

popolnoma predan glasbi, ne glede na to, za kakšne žanre ali oblike je šlo

(Tvrtković, 1997).



Spomini novinarja Srečka Niedorferja na 70. obletnico rojstva Bojana Adamiča:

Citat (Niedorfer, 1982):

»…še hip pred tem je bil droben na odru, z rahlo povešenimi rameni, malce

sklonjen, zdaj pa je ves oder njegov, vsa dvorana. Sprehaja se po odru, kot da bi

na njem preživel prav vseh svojih spoštljivih 70 let, kot da bi ga glasba, ki jo je

kdove kdaj napisal v kakšni tihi sobi ustvarjalca, nosila po zraku, kot da mu daje

občutek popolne samozavesti to, da zdaj s to glasbo čisto intimno in nadvse

prepričevalno govori nekaj lepega slehernemu od nas v dvorani.

Odkar sem slišal zanj, so mu ljudje pravili Mojster.

Slavnostni koncert ob 70-letnici Bojana Adamiča je bila pravzaprav osrednja

prireditev Dnevov slovenske zabavne glasbe. In prvič, odkar se je ta prireditev

preselila v Cankarjev dom, je bila srednja dvorana povsem polna.

Mojster ki se je še dopoldne prevažal po Ljubljani z mopedom in z longeto na nogi

(poškodoval si jo je pri hoji), se tudi ob tej priložnosti ni odrekel obveznemu

puliju. Spomnil sem se, da ga je oblekel tudi za podelitev Prešernove nagrade in,

da ga pravzaprav nisem še nikdar videl s kravato. In čeprav je bil tudi tokrat

dobre volje, mu ni bilo kaj prida do pogovora. Samo zamahnil je z roko in se

nasmehnil, češ, kaj bi ta slavnostni koncert, koncert pač kot drugi. Malo pa ga je

skrbelo zaradi še zmeraj boleče noge najbrž, kar je potlej komajda kdo opazil, in

pa zaradi zahtevnega sporeda, ki so ga v potnih sragah vadili ves teden.

Kaj pravzaprav povedati o Bojanu Adamiču, ko pa je vse jasno! »Vsi

'muzikantarji', ki smo tukaj, smo iz njega.« je povedal Jure Robežnik. Marjana

Deržaj je dodala: »Vsem nam je bil pojem, ko še nismo niti začeli, in to ostaja še

sedaj, ko je marsikdo izmed nas že nehal. Naj bo še tako velik in pomemben in

odličen glasbenik, je Mojster vendarle na prvem mestu velik človek«. Majda Sepe

je nekaj pisala na listek, češ, to in to bom na odru povedala, in skorajda ne

verjamem, da je imela napisano to, kar mi je povedala za točilnim pultom in

potem na koncu tudi na odru: »Mojster je povezan z mladostjo zabavne glasbe, z

mladostjo filma, z mladostjo plesnega orkestra radia Ljubljana in z našo



mladostjo, mladosti pa se je zmeraj lepo spominjati. Za nas je bil zmeraj

dobrohoten in potrpežljiv pedagog, ki se je samo nasmehnil, pa smo ga še tako

lomili. Njegova zasluga je, da imamo danes v Sloveniji toliko dobrih glasbenikov

in da so mnogi med njimi že tudi pedagogi, ki nadaljujejo njegovo delo«.

Jože Privšek, dirigent PORL-a, ki ga je bil prav tako ustanovil Bojan Adamič, »Z

iskrenim spoštovanjem in najboljšimi željami«!

Igralec Janez Vrhovec je na začetku koncerta povedal nekaj o težavah glasbene

afirmacije Bojana Adamiča, a o tem mi je nekoč na dolgo in široko pripovedoval

Mojster sam. Že pred vojno je moral plačati globo, ker je igral jazz in so ga

zaradi tega hudo postrani gledali.

V narodnoosvobodilni borbi je bil referent za glasbo pri vrhovnem poveljstvu

partizanske vojske. Književnik Jože Javoršek: »Bili smo edinstvena revolucija na

svetu, tudi zato, ker smo imeli svojega referenta za glasbo«. Ampak tudi tam je

Mojstru igrala v mislih poleg koračnic in udarnih pesmi še njegova glasba, tista

mednarodna glasba, ki je most sporazumevanja med ljudmi vsega sveta. Zmeraj je

trdno verjel, da ne bi bilo nikdar vojne, če bi se sporazumevali s tem jezikom. Jože

Jarovšek: »To je glasba posebnega človeštva, ker človeka sprošča in osrečuje«.

Še zlasti huda pa so bila za Adamiča prva povojna leta, ko bi ga zaradi glasbe

malone razglasili za imperialističnega agenta. V času, ko sta v Sovjetski zvezi

blestela brata Gerasimov s svojimi portreti našminkanih politikov, na čelu s

Stalinom, ko je veljal Picasso za znamenje popolne dekadence imperializma, v

tem čudnem času umetniškega socrealizma kratko malo ni bilo prostora za

glasbo, kakršno je hotel igrati mojster Adamič, on pa druge glasbe razen tiste, ki

mu je prihajala iz srca, tudi ni hotel igrati.

Stvari so se sčasoma vendarle uredile. So se res? Mojstru spomin prav nič ne

peša in malo zajedljivo našteva: »Pred nekako 20-imi leti sem kar naenkrat nehal

biti dirigent PORLA, ne da bi mi kdo pojasnil zakaj. Na Slovenski popevki, ki mi

je zdaj namenila tolikšno pozornost, sem zmeraj 'pogorel'. Zdaj snemajo film

Kamen spotike, ki govori o prav tistih problemih, s katerimi sem se boril okrog

50-ih let, pa me niso povabili, naj napišem glasbo za ta film«…



Ta večer je predsednik skupščine RTV Ljubljana, Jože Smole, podelil mojstru

Adamiču Kalinovega Pastirja s piščalko, kot visoko priznanje RTV Ljubljana, za

»ogromen ustvarjalni prispevek pri razvoju naše glasbe«.

In kmalu zatem je sledilo čudovito glasbeno doživetje: pianist Aci Bertoncelj je

zaigral ob spremljavi plesnega orkestra skrajšano verzijo Adamičevega

Ljubljanskega koncerta.

Če se je že šarmantni televizijski znanec in režiser Ivan Hetrich šalil o tem, da je

treba Mojstru glasbo za film le naročiti, pa jo naslednji dan pripelje, ker jo

medtem napiše na vlaku, je režiser Hajrudin Krvavac (Valter brani Sarajevo,

Partizanska eskadrilja…) govoril o tem, kako sistematično se Mojster loteva

svojega dela, kako neusmiljen je do sebe v težnji po popolnosti svojega izdelka.

Še zlasti lepa pa so bila osebna pričevanja o Mojstru. Tako je Gabi Novak

povedala, kako jo je kot risarko odkril in jo povabil na snemanje v Ljubljano, k

čemur je Arsen Dedić takoj dodal: »Jaz sem bil takrat še majhen«. Kasneje je

Arsen še rekel: »In tako se midva z Gabi ne bi nikdar poznala, če ne bi bilo

mojstra Adamiča«.

Res, česa vse ni bilo v naši zabavni glasbi, kako drugače bi nam zvenela radio in

televizija, kakšen neki bi bil naš vsakdan in še posebej njegova nenehna zvočna

kulisa, ko ne bi bilo Bojana Adamiča prav takšnega, kot je.

Kasneje sem se pogovarjal z Dejvijem Hrušovarjem, s ta čas našim

najuspešnejšim mladim komponistom, ki je prav tisto soboto praznoval svoj 35.

rojstni dan – polovico Mojstrove poti! »Mojster je brez dvoma veliki pionir

jugoslovanske zabavne glasbe, v bistvu edini, ki že veliko let velja za sinonim te

naše glasbe. Njegov opus sega na različna področja, od resne glasbe do jazza in

od popevke do filmske glasbe. Impresivno je, da lahko na vseh teh področjih še

zmeraj kreativno dela, da je še zmeraj mladenič, in če lahko zdaj, ob svojem

rojstnem dnevu , zamižim in si nekaj vroče zaželim, je želja naslednje: da bi bil

čez naslednjih 35 let vsaj na enem področju približno tako vitalen, kot je to

dandanes naš veliki Mojster«, je povedal Dejvi.

Tomaž Domicelj, »nemogoči deček naše zabavne glasbe«, pa pravi: »Brez dvoma

ne bi bilo 'yu muzike', če ne bi bilo Adamiča. A mlajši mu niso hvaležni zgolj zato,

ampak predvsem zato, ker nas je zmeraj imel za sebi enake, za kolege,ker nas je



razumel, ker je bil pripravljen zmeraj sodelovati tudi z Markom Brecljem, Janijem

Kovačičem ali z menoj. Mojster ima mlado srce«.

O srcu mu je nekaj hudomušnega povedala tudi Mira Stupica. Domicelj pa je

kasneje razlagal: »Mojster je dedec in pol – življenje ni bilo nikdar popustljivo do

njega, on pa tudi ne in zato se še kar naprej ravsata«.

A kdo bi mogel našteti, kaj vse je bilo v soboto zvečer povedano o Bojanu

Adamiču, v soboto in te dni sploh. Vse to pa se da strniti v prizor, ko mu je Arsen

Dedić na odru odprl steklenico šampanjca in mu nazdravil. Pomenilo je: imamo

te radi,spoštujemo te in ti želimo še na mnoga leta.

V spominu mi je najbolj ostala pesmica, ki jo je prav za to priložnost sestavil

Adamičev dolgoletni sodelavec in neuničljivi mojster humorja, Fran Milčinski-

Ježek. Nekako tako se je končala:

al' ti ostal si kot pred, vesele muze si poet, zato želim ti spet in spet: kol'ko taktov,

tol'ko let…!«

Konec citata.

Napisal Srečko Niedorfer (Niedorfer, 1982).



6.4. Nagrade

6.4.1. Nagrade, priznanja, odlikovanja, zahvale in diplome, ki jih je

Bojan Adamič prejel za svoje delo

1946 - Odlikovanje Prezidija Ljudske Skupščine FLRJ

1955 - Nagrada Arena: filmski festival v Pulju

1956 - Diploma Telesno vzgojnega društva Partizan Ribnica



1961 - Orden dela z rdečo zvezdo (Orden rada sa crvenom zastavom)

1962 - Priznanje Festivala Zagreb

1963 - Priznanje Festivala Zagreb

1966 - Zahvala ob 25. letnici ustanovitve JLA

1967 - Priznanje Festivala popularnih popevk Rio de Janeira

1968 - Zahvala Poveljstva garnizije Ljubljana

1969 - Diploma Festivala televizije Bled

1970 - Zlata medalja Zveze skladateljev Jugoslavije

1971 - Zahvala Festivala vojnih pesmi - Priznanje JNA

1974 - Priznanje Temeljne kulturne skupnosti Zagorje ob Savi

1975 - Zlati klopotec festivala Vesela jesen, Priznanje Delovne skupnosti RTV

Ljubljana

1976 - Zahvala Združenja glasbenikov džeza in zabavne glasbe SR Srbije

1977 - Estradna nagrada Jugoslavije, Zahvala Centra filmskih delavcev skupnosti

SR Srbije, Plaketa Glasbene službe JNA

1978 - Zlata medalja Opatije, Plaketa RTV Ljubljana

1979 - Prešernova nagrada, Priznanje Delavskega pihalnega orkestra Zagorje ob

Savi, Nagrada Festivala Jugoslovanskega dokumentarnega in kratkometražnega

filma

1980 - Priznanje Društva glasbeno scenskih delavcev SR Hrvaške

1982 - Red republike z zlatim vencem, Priznanje RTV Ljubljana- Pastirček s

piščalko, Nagrada AVNOJ-a



1983 - Plaketa Jugoslovanske Kinoteke, Red Republike z zlatim vencem

Predsedstva SFRJ

1985 - Plaketa sa poveljem Jugoslovanskega festivala Omladina 85, Zahvala za

sodelovanje ob 40. letnici osvoboditve Ljubljane

1986 - Priznanje Mestne konference socialistične zveze delovnega ljudstva

Ljubljane

Priznanje glasbenega oddelka SSNO Beograd, Srebrno priznanje OF

1987 - Priznanje Republiškega sekretariata za notranje zadeve

1988 - Častno članstvo v Združenju pihalnih orkestrov Slovenija, Zahvala ob 40.

letnici kinematografije v Bosni in Hercegovini

1989 - Priznanje Mestne zveze organizacij za tehnično kulturo Ljubljane

1990 - Nagrada vstaje slovenskega naroda, Nagrada Frana Milčinskega—Ježka

1992 - Srebrni častni znak svobode Republike Slovenije, Plaketa Papirniškega

pihalnega orkestra Vevče, Viktor za življenjsko delo

1993 - Župančičeva nagrada

1995 - Zahvala RTV Slovenija ob 50. letnici Big Banda RTV Slovenija

(Adamič Alenka, 2009)



6.4.2. Priznanja Bojana Adamiča

Zveza Slovenskih godb podeljuje priznanja Bojana Adamiča od leta 1999.

Bronasta medalja Bojana Adamiča se podeljuje godbenicam in godbenikom za

več kot 10-letno članstvo v godbi.

Srebrna medalja Bojana Adamiča se podeljuje godbenicam in godbenikom za več

kot 20-letno članstvo v godbi.

Zlata medalja Bojana Adamiča se podeljuje godbenicam in godbenikom za več

kot 30-letno članstvo v godbi.

Odličje Bojana Adamiča se podeljuje članom slovenskih godb, dirigentom in

drugim domačim in tujim osebam za izjemne zasluge na področju slovenskega

godbeništva.

Listina Bojana Adamiča se podeljuje dirigentom slovenskih godb in skladateljem

na področju godbeništva za izjemne umetniške dosežke na ustvarjalnem področju.

Plaketa Bojana Adamiča se podeljuje dirigentom slovenskih godb in skladateljem

za življenjsko delo na področju godbeništva (Hartman, 2011).



6.5. Večni optimist

Duha večnega optimista je Bojan Adamič ohranil celo življenje. Stvari je vedno

gledal z vedrejše plati, ne glede na to, kaj vse je doživel, kakšne težave je imel. In

nikoli mu ni bilo za karkoli žal. Držal se je reka, nikoli ni bilo tako, da ne bi

nekako bilo (Luković/1419, 1988).

Kljub temu, da je ustvarjal na različnih glasbenih področjih, je njegova ljubezen

ostal jazz. Tudi v pokoju je vedno ustvarjal. Nobene stvari se ni lotil mimogrede,

ampak z vso resnostjo. Vedno je iskal kaj novega, še neodkritega, zato je tudi

najbolj cenil izvirne umetnike. Bojan Adamič je bil brez dvoma mojster in

umetniška veličina brez primere, ne le po poklicu, ampak tudi kot duhovit, bister

in simpatičen sogovornik. Adamič je vedno delal stvari, ki so ga zanimale in z

ljudmi, ki so mu bili simpatični, s katerimi je rad delal. To je bil nedvomno recept,

ki ga človek potrebuje, da ne gleda na svet grdo, temveč da vidi, da je na svetu

nekaj lepega (Turnšek, 1994).

Adamič je bil eden najbolj delavnih in radovednih skladateljev. Zanimale so ga

vse oblike in vse zasedbe, lotil se je otroškega muzikala, opremljal risanke in

filme, pisal popevke, šansone, spremljal otroke, aranžiral in dirigiral. Pisal je svoj

Requiem. Adamič je prav gotovo naš najpomembnejši skladatelj filmske glasbe,

saj je napisal glasbo za več kot 220 celovečernih filmov. Pa je bil vendar eden

najbolj strastnih potnikov skozi življenje, človek, ki je izgorel sleherno minuto

svojih 83 let. Ko si bomo vzeli dovolj časa, bomo dojeli, kako bogato in močno

osebnost smo z njim izgubili (Gregorc, 1995).

Umrl je v Ljubljani, v 84. letu življenja. Bil je nestor slovenske zabavne glasbe,

skladatelj in dirigent. Za življenjsko delo je leta 1979, prejel Prešernovo nagrado.

Kljub upokojitvi je bil še vedno dejaven in je še naprej sodeloval s svojim

nekdanjim orkestrom (Prim. nov., 1995).

Bojan Adamič je bil človek za vse čase, široka, univerzalna osebnost, z velikim

občutkom za čas in prostor, hkrati pa je bil vedno raje en korak pred zgodovino.

Prav ta korak pa je bil odločilnega pomena, da je v življenju dosegel toliko

opaznih uspehov in avtoriteto pomembnega ustvarjalca ravno na področju, kjer je

uspeh večinoma kratkotrajen, kjer se lahko hitro povzpneš, a še hitreje potoneš v



pozabo. Aplavz mu je zmeraj zmamil nasmešek na obraz. Ta ni bil narejen, niti

profesionalen, bolj je bil podoben nasmešku lačnega, ki uzre kos belega kruha.

Umetnik živi od odrskih luči in od aplavza, kot da ga jé in pije. In kot da mu da

moči, da se v hipu zresni, se obrne, udari z nogo takt in prične z energičnimi

kretnjami mahati orkestru, lahko bi rekli, da prične na orkester igrati.

Na večni počitek so ga njegovi kolegi iz Big Banda RTV Slovenije pospremili z

igranjem Moonlight Serenade Glenna Millerja (Niedorfer, 1982).



7. SKLEP

Bojan Adamič je bil plodovit skladatelj, saj je napisal preko 1000 skladb,

avtorskih in priredb. Mnogi ga poznajo bolj kot skladatelja zabavne glasbe, zato je

v očeh stroke premalo cenjen. Njegova zapuščina obsega vse zvrsti glasbe, tako

zabavne (popevke, koračnice, šansoni…), kot tudi resne, klasične (skladbe za

simfonični orkester, komorne za različne inštrumente, solistične ob spremljavi

klavirja ali orkestra, skladbe za radijske igre in drame, film …) V vseh

Adamičevih delih je čutiti primesi jazza, za katerega se je boril celo svoje

življenje. Motivi njegovih skladb so ljudski, prežeti s folkloro slovenskega

naroda. Rad je imel svojo domovino, saj je kljub mnogim priložnostim za delo v

tujini, raje ostal doma. Bojan Adamič je bil odličen dirigent, cenjen na območju

celotne bivše skupne države Jugoslavije. Bil pa je tudi izvrsten pianist, imel je

veliko samostojnih koncertov in koncertov s simfoničnim orkestrom. Poleg glasbe

in hitrih avtomobilov znamke Alfa-Romeo, pa je bil velik prijatelj fotografije, saj

se je z njo ukvarjal že od gimnazijskih let. Tudi v fotografiji se kaže slovenska

folklora, rad je slikal slovenske pustne maske, še posebej podobe kurenta s

Ptujskega polja. Adamič je prejemnik številnih nagrad, odlikovanj, priznanj,

diplom in plaket, ki dokazujejo, da je bilo njegovo delo res plodovito, bogato,

izvirno in predvsem slovensko, kar predstavlja tudi Prešernova nagrada in Viktor

za življenjsko delo.

Osnovni cilj diplomske naloge je bil predstaviti glasbo, življenje in delo

slovenskega skladatelja Bojana Adamiča. Veliko je napisanega v člankih revij o

Bojanu Adamiču še za časa njegovega življenja, ki so rezultat intervjujev avtorjev

člankov o Bojanu Adamiču.

Prvi cilj je bil strniti vsebino člankov raznih revij in časopisov v eno celostno

podobo in to predstaviti v diplomski nalogi.

Drugi cilj je bil vsebinsko in kronološko opredeliti življenje Bojana Adamiča,

otroštvo, izobraževanje, vojni čas, povojni čas, ustvarjalnost, poklic, dela.

Tretji cilj je bil vsaj delno oblikovno opredeliti njegova glasbena dela in začrtati

nadaljnjo smer raziskovanja opusa Bojana Adamiča. Ogromno notnega gradiva je

bilo s strani Alenke Adamič, prinesenega v NUK-Ljubljana, kjer se z urejanjem



ukvarja muzikolog mag. Domen Prezelj. Ko bo urejanje končano, sledi naloga

glasbenih analitikov, da ovrednotijo Adamičevo glasbo.

Četrti cilj je bil prikazati udejstvovanje skladatelja v službi dirigenta in aranžerja

različnih skladb.

Peti cilj je praktična izvedba treh skladb za klarinet skladatelja Bojana Adamiča,

ker sem se tudi sam avtor diplomske naloge posvetil študiju klarineta na

pedagoški fakulteti v Mariboru pri docentu profesorju Alojzu Kovačiču.

Diplomski nastop:

Skladbe:

Adamič, B.: Suita za klarinet, čelesto in godalni orkester, 3. st. Umirjeno;

arr.: Robert Kamplet, za klavir

Adamič, B.: Po Ribniško, za kvartet klarinetov

Adamič, B.: Tinkarin rojstni dan, skladba za klarinet in klavir



8. VIRI

Adamič, A. (28.1.2009), Gradivo iz zapuščine Bojana Adamiča, Seznam, NUK in Šijanec A.

Brun, M. (1993). Stopov magnetofon, Bojan Adamič. Stop, št. 16, str. 18-20.

Gačnik, S. (4.3.2004), Zven maske, Štajerski tednik, št. 57, str. 12

Golubov, S. (2012), 100. letnica rojstva Bojana Adamiča, Lisa, 12/2012, str. 20-23

Golubov, S. (22.3.2012), Z duhom večnega optimista, Story, str. 76-79

Gregorc, J. (1995). Bojan Adamič, Dnevnik, št. 43

Luković, P. (13.11.1988 – 18.12.1988). Večni fant s trobento; Paberki iz življenja

in dela Bojana Adamiča. Nedeljski dnevnik, št. 1414 – št. 1419, str. 25

Mager, I. (13.3.2012), Note je pisal, kot bi pisal roman, Dnevnik,

Martinc, J. (5.6.1982). Bojan Adamič, sedemdesetletnik, Delo,št. 129, str. 5

Mehle, B. (1995). Bojan Adamič, Tisti slovenski Glenn Miller, Mladina, št. 14,

str. 33-35.

Mihelčič, P. (11.6.1990). Večer slovenskih šansonov, Delo plus, št. 34, str. 3

Mihelčič, P. (22.7.1993). Adamičeva Sneguljčica, nov slovenski musical, Delo,št.

167, str. 10.

Niedorfer, S. (7.6.1982). Kol'ko taktov, tol'ko let, Slavnostni koncert ob 70-letnici

mojstra Bojana Adamiča,Večer,št. 130, str. 3.

Potokar, J. (1994). Bomo res odstranili?, Kritike na kratko, Razgledi, št. 13, str.

45.

Rauch, T. (1992). Mejnik, 4 x 20 let Bojana Adamiča, Glasbena Mladina, št. 2,

str. 9.

Ravter, N. (1989). Dobre ideje so prav malo vredne, Človek s tisoč interesi, Na

obisku, 7D, št. 40, str. 14-15.

Schrott, S. (24.7.1993). Nisem pisal pesmi, ki se bodo žvižgale, Večer, 49/169

Seme, D. (5.1.1994). Pisal bo slovenske šansone, Tednik, 50/1, str. 8.

Skale, A. (12.11.1995). Mojstru Adamiču v spomin, leto 4, št. 311

Šprogar, J. (1981). Treba je zlesti iz hiške, 7D, str. 14-15.

Turk, A. (6.3.2012), Raje brez obleke kot v okovih, Ona, 2/4, str. 23-24

Turnšek, K. (1994). Moški v ogledalu. Moški svet,str. 4,5.

Tvrtković, O. (20.6.1997). V spomin Bojana Adamiča, Delo, št. 134, str. 9.



Vrabl, T. (9.11.1995). V spomin, Bojan Adamič, Novi tednik 45/50

Zadnikar, M. (15.7.1994). Intervju, Bojan Adamič: »Časi, ko so ljudje poznali

note, so že mimo«, Razgledi, št. 14, str. 6-10 + 12 – 14

Zadnikar, M. (8.4.1995). Portret tedna, Bojan Adamič, Delo, št. 82, str. 31.

Zavratnik, R. (1993), Bojan Adamič, Obstaja samo glasba, Mzin,št. 23/25, str.

24-34

Zlobec, M. (14.8.1992). Glasbenik »za vse čase«, Pogovor ob osemdesetletnici

Bojana Adamiča, Delo, sobotna priloga,št. 187, str. 24.

Zlobec, M. (4.11.1995). Umrl je Bojan Adamič, Delo, št. 255, str. 1.

Primorske novice. (12.5.1995). V življenju sem imel veliko sreče, Bojan Adamič

o glasbi, partizanstvu, Breclju in zamujeni priložnosti glasbene

retrospektive, Primorske novice, 7. val, št. 37

Slovenski godbenik. (1991). Skladateljev portret, Slovenski godbenik,1,str,11.

Uredništvo Dela, (21.6.1993), Župančičeve nagrade, Delo, št. 141, str. 6.

http://www.bojan-adamic.si

http://www.cd-cc.si/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=0201&Predstava=3083

http://www.film-center.si/index.php?module=fdb&op=people&peopleID=7

http://www.sensa.si/za-navdih/bojan-adamic-imel-je-to-energijo-da-je-moral-

ustvarjati/

http://www.silcportal.si/novice/bojan-adamic-mojster-zabavne-in-filmske-glasbe/

http://www.slovenski-godbenik.si/2012-leto-bojana-adamica-skladatelja-

dirigenta-fotografa, Hartman, E. (23.4.2011)

http://sl.wikipedia.org/wiki/Bojan_Adami%C4%8D



9. PRILOGE

Priloge so na priloženem CD-ju.

9.1. Pril. A1: Adamič, B.: Suita za klarinet, čelesto in godalni

orkester, 3. st. Umirjeno; arr.: Robert Kamplet, za klavir;

notno gradivo

9.2. Pril. A2: Adamič, B.: Po Ribniško; za kvartet klarinetov;

notno gradivo

9.3. Pril. A3: Adamič, B.: Tinkarin rojstni dan; skladba za

klarinet in klavir; notno gradivo

9.4. Pril. B1: Adamič, B.: Suita za klarinet, čelesto in godalni

orkester, 3. st. Umirjeno; arr.: Robert Kamplet, za klavir;

zvočni posnetek

9.5. Pril. B2: Adamič, B.: Po Ribniško; za kvartet klarinetov;

zvočni posnetek

9.6. Pril. B3: Adamič, B.: Tinkarin rojstni dan; skladba za

klarinet in klavir; zvočni posnetek

Documents

350a 3 skladbe za klarinet - TISK) · Šijanec A. Življenje in delo Bojana Adami ča (3 skladbe za klarinet), Dipl. delo, Univ. v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Odd. Za glasbo,