17. PESNIŠKA ZBIRKA KŠDDFEBRUAR 2015

IZDANO V OKVIRU KULTURNEGA TEDNA KLUBA ŠTUDENTOV DRAVINJSKE

Slovenske KonjiceFebruar 2015

Spoštovane bralke, spoštovani bralci:

Kultura ima lahko za vsakega svoj pomen

Ustvarjalec je lahko vsakLe zavej se, da za to ne rabiši bit rojen

Tudi ti si lahko pesniški junak!

Ustvarjanje imaš v sebi

Realizacija iz glave na papir naj bo tvoj prvi korak

Naj branje te pesniške zbirke prebudi kulturnika v tebi

In ti pripelje nekaj lepega v dan tvoj vsak.

Prijetno branje,

Jure Jevšenak, predsenik KŠDD

Amadej Kraljevič

Čakanje na vstajenje jebi vetra,njegovega že davno zlomljenega skeleta,

pomanjkanje kalcijarastnega hormona

za rast kačona.

V mednožju ukleščen živec,mali sralec buržujkec,

njegov zmagoslaven met ekstazefuk iz cone sado maze.

Arheoloških anal-analizkipajočega falusa,

spraševanja eksistencena dvakratnik potence.

tip-top mašinapost-hipsterizmaneo-pragmatizma

na novo zastarelih tkanin.

Smeh iz idiotizmaali briljantnega fenomenalizma

nov -izemčaka da se šicnem,

vzkliknem:

kričim!Bljuvam ogenj

pozdravljam nočvadim pomoč.

Kričim!Do suhih ust

do aftdo bolečine.

Kričim!Daj naj že mine!

a kričal bom dalje!

Neo-post-izem

Amadej Kraljevič

S ciglo po glavi in eureka!Sestavin je prevečda bi brskal prave,en ščepec vsega

od rakave rasti piramidarjevdo kanalizacij.

Zemljo krast,za kilo petršilja

in malo ingverja,tudi vražjih krempljev se ne branim,

če jim pravilno dvorim.

Diplomatski pogovorz legvanom je bil zelo konstruktiven dialogin še razšla sva se z prijetnim pogledom

vidiš pa že spreminjam svetnekje sem vsaj začel.

Vzpostavila sva higgsov bozonza lažjo koncentracijovodeno interpretacijoborbeno imaginacijo

Daj mi plosk in hitro odidemdaj mi misli in hitro pridemdo takrat pa naj bo vse,

črno-belo.

Sestavine

Amadej Kraljevič

Lep prevod besede,ali obraz bede?

Um neznanih, je um znanja,a kdo bo delal arheologijo

brisal prašinedodal malo stelexa, mahagonjievih dišav

za lepši posluh in mjav.

rast, rast,rast…zemljo krastujet v past

ven se mi mudi.

Sončna revolucijakroženje

rahlo brožanje po možganihiskanje smisla

z skokom na glavo v mistični prahza olajšano rast,rast,rast…

Botom upali barbarstvo

tekoče tekanje avantgardetemelječih na zavesti

rast,rast,rast…

okoli okoli in gor dol zavitipiti do zavisti

in v isti luži namakat nogeobjeti v visokosti toge

znanje je direkcijakdo bo dirigent

mogoče predhodna avtomatizacijaorganska mastrubacija

nič ni vulgarnegače je vulgarno omislit smisel obstoja

potem naj bo botom upali pa botom stop!

Botom up

Amadej Kraljevič

strah in trepet Evropekričevite rdečke vstavke anekdote

v eno v en strahv pshio-analitičen dah

brutalno trpeče bruhajoče verige

katastrofalno mistično preštevanjevnebovzetje školjke in polžabolj pri srcu mi je katastrofa

od pikice spremenjenega ekonomlonca

samaražđia moj komšijadobiš pljub za svoj trud

in ščepec soli za bolj sladko živeljenje

merklinc moja železoti nataknem razbeljeno krono

ter fiksno trnje

janšček moj domoljubljub ljub ljubiti

ujet v svoji mantrida bi lahko skupaj plesala kantri

grexit grecovery greshit gremit

gre gre… enkrat mora itkdaj če ne sedaj

kdaj če gremo rožce saditi

vonj Evrope vonj svetavonj mušice in njenega vladarja

vonj misli vonj miselnega raztezanja(prej še prebutam sebe)

Iskat razglede v pogledih

ki si jih izmenjujemabolj ko vpadama

bolj čutima.

V iskanju strahu

Nina Medved

Dobrodošel, dan pod odejo.Sneg je nanesel kakšnih dvajset centimetrov,

a je še zmeraj tako svež, da še ni uspelpasti z vej, kjer se drži lahkotno kot

bela balerina.

Danes bom ostala doma.V roke bom vzela tisto težko, veliko knjigo,

gledala sneg iz tople notranjosti hiše,morda spila čaj iz nove skodelice,

ki sem jo prejela za božič.

Božič.Če bi sneg zapadel le par dni prej,

bi letos imeli belega. Tako pa smo obbožičnem zajtrku pogledovali ven in

se čudili zelenim tratam, rjavim grmovjem,pisanim hišam.

Zdaj je bolje. Zdaj vemo, kateri letni čas je,zdaj vemo, da se lahko za trenutek ustavimo insamo dihamo, dihamo belo paro med vihtenjem

snežne lopate.

Danes lahko zlezemo pod odejo.Vzamemo tisto debelo knjigo v roke.

Ne počnemo nič, nič, nič.

Dobrodošel, dan pod odejo.Pridi še kaj.

Dan pod odejo

Nina Medved

želim si kavarnic z dobro kavo med katerimi lahko izbiram hoditi po ulici pokončno kot kak petelin knjigarn z množico knjig ki bi me pritegnile da jih pobožam belih sten v galerijah s fotografijami

želim si sončnih žarkov ki odsevajo v izložbah lesenih klopc pod drevesi ob reki na trati zavitih uličnih svetilk

želim si zvečer priti domov sesti ob večerji ki si jo skuhal natočiti malo vina

želim si nič reči samo poslušati kako se tihi jazz ritmi lovijo s šumenjem mesta zunaj

Želim si

Nina Medved

Sivi lasje do ramen.Utrujene gubice okoli oči in ust.Počasni prsti, ki jih vodi spomin,

se dotikajo rdeče pentlje nardečem darilu.

Morda je v njem ura.Nož za pisma.Zapestnica.

Ne vem niti tega, ali jemoški za sosednjo mizo

prejemnik darila ali obdarovalec.Za trenutek je vse, kar je,samo tista rdeča pentljain prsti, ki jo obrisujejo

in droben nasmešek podelektrično modrimi očmi.

Brez naslova

Nina Medved

ob neki hiši v Hočah

starka z bajalico

leta 2014

išče vodo.

Brez naslova

Marta Šavli

Dežna kaplja nekoč boš potok, nekoč boš reka

in morje…Nekoč boš poljub

na licu dekleta in biserna rosa na travi.

In bela snežinka, ki pleše v vetru.Vse boš, le verjeti moraš.

Dežna kaplja.

Dežna kaplja

Marta Šavli

Plašč noči pokriva najini telesi

v razdajanju v prejemanju ta trenutek brez včeraj brez jutri .

Tu. Zdaj.

Ljubiva se.

Zdaj

Marta Šavli

Bregovi usahlih rekječijo v nebo.

Nebo v onemoglem besu bljuva črne vrane in jeklene strele.

Na bregu usahle reke preklana na dvoje

preklinjam svojo usodo.

Bregovi

Marta Šavli

Luči so ugasnile.Za vedno.

Temna pročelja hiš strmijo v noč.

Veter razsaja po podstrešjih.Okna brez stekel ječijo.

Nekje v daljavi rezek žvižg lokomotive.

Zapuščena vas

Kaja Bon A

Pozor vsem kraljem drame, konkurenca!Težko zasesti znova bo oblast.

Saj slavni prestol, glej ga, premetenca,zaseda znova egoizem, čast.

Življenje je burleska, oder norcev;po njem postopa človek, marioneta,

pestuje ego velikih proporcev,z jezikom nepremišljeno opleta.

Kdo lutka ta na odru je življenja?Kdo vodi jo? Napuh, sodrug časti,ki ne pozna porazov, ne trpljenja.

Ob njem prav vsako čustvo obledi.

Krutost, njegova teta, mračna starkasrce premišljeno odene v led.

Nariše novo jutro, dan brez žarkazabriše za razumom vsako sled.

Prepir brez smisla, vojna za prevlado,zbor poje tiho pesem bolečine.

Cinizem ruši most, gradi pregrado.Krik strtih čustev izzveni, pogine.

Kot ranjena žival se skriva v temi,sprašuje svet – kam vodi moja pot?

Ponos duši glas, njeni kriki nemiodmevajo v ta svet prepoln zablod.

Danes ti bil si lutkar, sel časti,jutri morda jaz njena bom poslanka.

Ponosna, na razpotju dveh poti.Kako ljubiti? Največja uganka.

Oder življenja

Kaja Bon A

Kam te vodi zlato polje,pot svilena? Do neba.

Draga, kdo ti srečo orje?Si skrivnost. Kdo te pozna?

Kam te vodi siva cesta,prah življenja, ljubica?

Sama greš v neznana mesta- brez postanka. Potnica.

Kdo je tvoje pristanišče?Kje so statve tvojih sanj?Širno polje - zatočišče,

svet na dlani, pesem vran.

Kam greš, srček? Daj, ostani.Kdo ti risal bo nasmeh?Nežen ton in zvok ubrani

en pogled - povod za greh.

Kdo bo tvoje platno, mala?Kdo te vzame tebi sami?Če te prosi, boš ostala,ko v okove te premami?

Stopaš sama, cilj – obzorje.Brez imena, srečna, skrita.

Nova cesta, novo polje,sama svoja - Afrodita.

Afrodita

Sara Vrečko

Nežni vzdihljaj zapolni vročo atmosfero,Občutek lebdenja praska po strastnem vročekrvnem telesu,Roke se bližajo nežnemu licu, ki utrpne ob njenem dotiku.

Vročina počasi duši zbledeli plamen lesketajoče sveče,Težka roka občuti oljnato bližino

Vzdihljaj počasi zamira ob stiku z globino.

Svilnata odeja se ovije okoli strastnih teles,Bolečina prodira skozi tanko namišljeno prevleko,

Moč strasti se utaplja v namišljeni kulisi nebes.

Okus potu teče po globokih oblinah,Kričeči vonj po grehu počasi izginja,

Nežna prevleka izgine ob dotiku rdečih ustnic.

Bodeča vrtnica obda drhteči telesi,Ponese ju v veliko grešno dvorano,

Vonj po ogorkih prepodi kuliso, razkrivajoče -skozi zavesi.

Vroči dotiki

Sara Vrečko

Zidarna zida zdrobjene zidove,in hkrati gladi gladke robove,

zapira zlomljene zidarske zanke,ter dela težave na proračunu banke.

Grobo treplja politične riti,katerih pamet visi na milimetrski niti,dela pregrado za davčne barabe,

kamor pospravlja odpadke brez rabe.

Levice ki ji pravijo kraljice, samo polnijo plenice,tudi desnice ki bi naj bile polne resnice čepijo na robu umazane žlice,

Pospravlja zidarna vlado za ogrado,kjer jim niti sedi, leži ali daj tačko ne prinese nagrado.

Ni več politične device saj se flaša ne igra le resnice, pristali smo v političnem razkolu zaradi utapljanja v davčnem samo-

moru,prihaja zidarna zazidati razpoke in vzeti stvari v svoje roke,

politične veljake bo vrgla v smetnjake in narod ponesla visoko v oblake.

Zidarna zidov

Aleš Jelenko

Sedim v kotu in opazujemsvet utopljen v norišnico mrgolečih mravelj.Poleg mene na zelenih oblazinjenih stolih

sedita zagorela možakarja s cigareto v ustihin brez občutka za okolico vpijeta italijanske besede

v črno slušalko naslonjeno na kosmato uho.Na drugi strani pa avtomobili rohnijo

po sivi cesti polni smoga in črnih črt pnevmatik,ki so plod objestnih voznikov

in njihovih narcistično-samovšečnih možganskih celic.Še moj lesen stol brez naslonjala je majav,

usnjena prevleka pa raztrgana in potrebna popravila.Na hribih v ozadju nek dimnezdrave sivo-bele barve

prekriva še tiste edine zelene barve upanja in miru.Še oblaki so takšni kot današnji morbiden dan.

Pozitivno belino namreč prekrivajočrne lise groze in obupa,

ki ne dajo prostora modrini.Sonca pa itak ni.

Skriva se,saj tukaj nima kaj početi.

Italijana ob meni pa še vedno kričita v telefonin parata živce vsem ljudem na terasi mestne gostilne;

»Allora, quella sinistra a destra!«Karkoli že to pomeni …

Pa še grozno zveneč moped se je pripeljal,in stoji, ne da bi ga jahač ugasnil.

Na bencinski pa brni prižgan tovornjakin čaka, da napolni sila požrešen rezervoar.

Dovolj bo.Plačam raje

in grem.

Momentum

Aleš Jelenko

Številka 91 je kriva za kronični bronhitististi papirji so zagotovo porazili Mercator

in Muro je pogoltnila črna luknjaiz kajmaka in marmelade

na leteči preprogi sedijo šalabajzerjipolni spranih oblek in samega sebe

s čutnim pogledom opazujejo svinjadter se samozadovoljujejo odznotraj navzven

prenovil se je celoten živalski vrttigre na levi strani ograje

so vrgli tja nekam na desnopume pa so prestavili med opice

zgodba je pravzaprav izjemno fascinantnasir in čokolada se nam smejeta v obraz

kokakola pa trosi odvečen sladkor po naših glavahCankar je že takrat vedel; slovenceljni pač

Ravnilo

Aleš Jelenko

Božal je miško. Tistočrno. Gladko.

Z jezikom mednogami. Vrti.

Vezje je ugrabilomožakarja. Brez.

Ugrabilo in skrilo.Skrilo in ugrabilo.

Potisnilo glavo zaprozorno plastiko.

Microsoft je ponosen.Klik, klik, klik.

Vrži mu papirjena glavo.

Kockasto. Čokatoin elektronsko.

Napolni mu želodec,da bo pel.

Miška v rokicveti. Ah.

Comp size

Karmen Špegelj

Trgam vezi,jokajoče nebo,

ledene kaplje padajo na obraz,negibno stojim,vendar drhtim

s tresočo roko z lica umaknemmoker pramen las...

Zazrta v temo poslušam tišino,le glas dežja in šum voda

butajoče reke v bregove njene..

Piš vetra potegne skozi drevesa,kot bi na koščke trgal nebesa...

Zamolkel grom se razlega čez gore,boleče trgam vezi,ki so spele me s tabo,trpljenje ob tebi zdaj mečem v pozabo.

Vezi

Aleš Sušak

Rapam rad,magari nism več tak mlad,še vedno prava sm žvad,

je treba neka vn dat.Rapam rad,

v sebi najdem svoj mir,pišem rime na papir,

cuzam pir,v njem se najde vir besedil.

Rapam rad,ko na odru gor stojim,

preko rim vam govorim,da podoživim,

iz starih cajtov lep spomin.Gremu ze!

Se spomnim za naze.V parku bil,v parku pil,

nikol nič kriv.Z ruzakom uleto in BUM,

liter vun,namoči klun,

Zarapaj kak komad,ostani mlad,žvad je žvad!Bla nu bo!

Vuopa copa,fukni roke gor do stropa,

tu maš podporo Kujinškega tropa.

Rapam rad

Bernarda Šmon

Samo bela ladja plujetam na dnu temnega oceana,

samo jaz sem na njej-potopljena, pozabljena, pretentana.

Voda je zverinsko mrzla in sol na ranah skeli,nasmeh navzdol visi kot sidro,plavam tam nekje proti toku-

proti pastem, zgubljeno, predano.

Diham s škrgami vročega spomina,bolečina mi sopotnica je edina,

ki kljuva, grize, trga in se na vsa usta

grdo reži z zobmi, polomljenimi od žalosti,od usode, ki je kruto zabodla kremplje

v moje dni, ki so bili, a so z ladjo sreče utonili vsi.

Na dnu

Bernarda Šmon

Pogrešam te, ko se zbudim, si pomanem oči,obujem copate in stopim do okna.Pogrešam te, ko vzamem telefon

in ni več od tebe nobenega sporočila,nobene besede in obljube o najini večnosti.

Pogrešam te, ko telefon zvoni in vidim,da nisi ti.

Pogrešam te ob prvi kavi, ob prvi besedi,ob prvi misli, ki se nate spomni.

Pogrešam vse tiste najine trenutke,tako dragocene, da so v srcu staljeni v bisere,

pogrešam te v tistih trenutkih, ki so minili,a v njih nisi bil ti.

Pogrešam te na fotografijah, na katerih te več niin se objeta ne smejeva več od sreče in nore ljubezni.

Pogrešam te na vseh poteh, ob vseh ljudeh,vsakdanjih traparijah in rutinah,

kar je bilo s tabo nekaj posebnega,a je zdaj nepomembna nuja.

Pogrešam te v vsem, kar je brez tebe minilo,vse tisto, kar brez tebe še bo,

povsod bom nenamerno vedno iskala tvoje sledi,stopinje tvojih nog

in tiste usodne poglede,ki so gledali me v srce

in pisali poglavja moje pravljice.In ob tem pogrešam tudi sebe,

ker s tabo in ob tebi sem začutila,odkrila, spoznala se,

našla in občutila nasmehe čisto prave sreče.Ona mi te je odvzela, vzela mi je vse,

odšel si v njene mreže in se ulovil v njene zanke,preračunljive, zlagane in krute, a tvoje je življenje

in jaz še vedno ljubim in čakam te.Pogrešam naju, a vem, da nekje zvezde

na nebu tako so postavljene,da tudi nebo, tudi vesolje

dobro ve, da tisto, kar usojeno je –nikoli ne uide, nikdar ne zaide,

nikamor ne pobegne, nikoli ne umre.Pogrešam te!

Pogrešam te

Bernarda Šmon

V vodi sanj valovi škrlatno listje,tam daleč nekje pluje star čoln,

sklonilo k vodi se je utrujeno drevje,zrak je prepojen z upanjem, srčnih želja poln.

A tišina nedoživetega boli,preležani spomini grizejo kosti,

na zarjavelem gugalniku časa zrem v nebo,temno, in ptiči čivkajo na črno noto.

V dušo nemirno kljuva mi njegov odsev,v trebuhu me stisne, v glavi zadoni,

čutim srca bučnega odmev,

prekaša butanje vetra, čoln v vodise prekucne, tam v notranjosti gozda zagrmi,

a tudi to bo minilo, sonce posijalo bo na zgrižene kosti.

Tudi to minilo bo

Zahvaljujemo se vsem sodelujočim pri nastajanju že 17. pesniške zbirke Kluba študentov Dravinjske doline,

predvsem pa avtorjem njene vsebine:

Amadej KraljevičNina MedvedMarta ŠavliKaja BončaSara VrečkoAleš Jelenko

Karmen ŠpegeljAleš Sušak

Bernarda Šmon