1

Slovene Female Physicists' Research

In the year of physics the contributions of Slovene female researchers in vacuum techniques

were described. The achievements of Hertha Ayrton in arc light research are mentioned.

After historical introduction we described the success of Serafina Dežman († 1896) at

measurements of pressures with barometers and other experimental techniques in Ljubljana.

She was trained by her brother Karel Dežman as his collaborator and after his death she

continued the experiments on her own. She could be considered the first important Slovene

female experimental physicists, working in the field of barometer techniques, and using

sophisticated vacuum barometers already 150 years ago.

Marija Wirgler was the first Slovenian female professor of physics, and Ángela Piskernik was

the very first Slovenian girl with Ph.D. in natural philosophy. In their time the University of

Ljubljana was established with better opportunities for Slovene female researchers. Emilija

Mlakar, married Branz was the very first woman to take a mathematical sciences degree at the

University of Ljubljana in 1928.

2

After the second word war many Slovene women entered the field of physics research with

the use of vacuum techniques. One of the first was Snegulka Detoni, famous for her work on

vibration spectrums. After her diploma and dissertation at Ljubljana University Bibijana

Dobovišek, married Čujec, began her pioneering work (1955-1966) on the new betatron at

Nuclear Institute, today Institute Jožef Stefan in Ljubljana. Danica Burg-Hanžel, as the very

first Ljubljanian engineer of physics, became the leading researcher of the Mössbauer’s

spectroscopy.

Key Words: History of Vacuum Technique, Slovenia, Female Physicists.

Slovenke raziskujejo fiziko

November 2006

3

1. Uvod

Ne glede na to, ali se komu zdi prav ali ne, se z nastopom žensk raziskovalk znanje močno

spreminja. Globina pričakovanih sprememb je podobna tistim v Newtonovem času, ko so

začeli raziskovati ljudje iz tretjega stanu brez plemiškega rodu ali cerkvenega dostojanstva.

Znanje je nenadoma postalo predvsem okras duha in ne le podedovanih prednosti. Mladina

brez modre krvi je dobila svojo priložnost, žal najprej le njen moški del. Razvila je številne

novosti po vsej Evropi in Aristotelovo fiziko je zamenjal nov pogled na svet.

Znanost počasi in obenem nezadržno napreduje. Seveda ne vemo vnaprej, kaj bo prineslo

raziskovanje ženske polovice človeštva, ki pred stoletjem še ni imela prave besede v znanosti.

Verjamemo le, da spremembe bodo. Večina napovedi predvideva zasuk v bolj

naravovarstvene vode zaradi prirojene nagnjenosti mater k delu za dobrobit lastnega

potomstva. Feministična revolucija naj bi v znanosti celo sledila Kuhnovemu modelu,

čeravno je sam Kuhn še zdaleč ni napovedal.1 Vsekakor bodo slovenske fizičarke veliko

prispevale k novostim. Zato si oglejmo vstop slovenskih deklet in žensk v fiziko in si

skušajmo iz njihovih dosedanjih dosežkov predstavljati prihodnost.

Slovenci se od nekdaj dobro zavedamo dosežkov znanstvenic ženskega spola. Novi

ljubljanski knjigarnar Janez Kersnik Mayr je ponujal Ljubljančanom matematična in

astronomska dela simpatične Marije Kunic poročene von Love že leta 1678. Med 2566

Mayrovimi naslovi je bila knjiga te prijateljice astronoma Heveliusa domala edina, ki jo je

napisala ženska roka. Marijin pomenljivi primoženi priimek je še posebej botroval njenim

uspehom.

SLIKA 1: Stran 72. Mayrjeve knjigotrške ponudbe v Ljubljani, kjer je leta 1678 ponujal

knjigo Marije Kunic v največjem formatu (folio).

Nedaleč od slovenskega narodnostnega ozemlja je prva dama matematike Maria Gaetana

Agnesi leta 1750 zasedla katedro za matematiko in naravoslovje na bolonjski univerzi.2 Pet let

pozneje je tržaški profesor matematičnih ved Franjo Orlando že nabavil njeno knjigo o analizi

za pouk bodočih ladijskih kapitanov. Orlando je učil številne Slovence; tako so naši predniki

že dolgo vedeli, da matematične in fizikalne vede niso povsem moški poklic.

Med prvimi knjigami o trdni snovi in kristalih so v knjižnici ljubljanskega Liceja nabavili

delo Elizabete Fulhame, žene dr. Thomasa Fulhameja. V visoki angleški družbi je razpravljala

z najpomembnejšimi znanstveniki svoje dobe, predvsem z Josephom Priestleyjem. Njena

razmišljanja o flogistonu so bila zelo zanimiva za Lavoisierja v Parizu. Žal je Lavoisier

izgubil glavo nekaj mesecev pred izidom Elizabetine knjige, ki je vsebovala celo zametke

poznejšega odkritja katalize. Elisabeta je bila izbrana za honorarno članico Philadelphia

Chemical Society, kjer so leta 1810 ponatisnili njeno delo. Njene poskuse je ponovil sloviti

grof Rumford.3

4

SLIKA 2: Kataloški zapis Matije Čopa o knjigi Madam Fulhame v ljubljanskem licejskem

katalogu (NUK, rokopisni oddelek)

SLIKA 3: Prva angleška izdaja knjige Madam Fulhame, ki so jo za ljubljanski licej nabavili v

nemškem prevodu.

Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se jih bo lotila kakšna dovolj prizadevna znanstvenica iz

naših domačih logov. Prevrat se je zgodil pred dobrim stoletjem. Ob ženskah so se na

univerze poznega 19. stoletja začeli množično vpisovati še tujci kot druga nova vrsta

študentov, ki je dotlej domala ni bilo. Tako se je tik pred Prvo svetovno vojno podoba

predavalnic nenadoma močno spremenila, čeprav so profesorji še dolgo ostali predvsem –

moški.

Preglednica 1: Ženske na evropskih univerzah tik pred svetovno vojno leta 1913

Dežela Število žensk na 1000 študentov

Nemčija 79

Avstrija z ozemljem današnje Slovenije 86

Francija 92

Švica 287

Švica je bila očitno daleč pred vsemi. Politehnika v Zürichu je imela še dodatno prednost:

matura ni bila predpogoj za vpis nanjo, kar je privleklo Röntgena, Einsteina in mnoga dekleta.

Prve ruske študentke so se začele vpisovati na univerzo v Zürichu leta 1863. Devet od desetih

švicarskih študentk je bilo tujk; večina med njimi je izhajala iz ruskih etničnih in verskih

manjšin. To so bile predvsem ruske Židinje in druga dekleta iz Rusije, ki pogosto niso bila

pravoslavne veroizpovedi.

V Lyonu je prva ženska dobila bakalavrat leta 1861, vendar so uradno omogočili dekletom

obiskovanje univerze šele leta 1880. Za razliko od Švice je bila na francoskih univerzah

večina študentk domačink. Seveda je v Parizu študiralo veliko Poljakinj vključno z Marijo

Sklodowsko, vendar je bilo samih Francozinj še precej več.

V Angliji so ženske znanstvenice imele nekaj podpornikov, med njimi Silvanusa Phillipsa

Thompsona. Thompson je bil elektro inženir in profesor fizike na City & Guilds tehniškem

kolegiju v Finsburyju večino svoje delovne dobe. Veliko je pripomogel k uveljavljanju žensk

v znanosti; za podporo se mu je zahvalila Phoebe Sarah Marx poročena Ayrton. Thompson je

objavil veliko del o tehniki in priljubljena življenjepisa Faradayja in Kelvina. Leta 1910 je

anonimno objavil slovito Calculus Made Easy, vendar so avtorstvo razkrili šele po njegovi

smrti.

Herthin oče je bil poljski židovski priseljenec, ki je v Angliji vodil majhno draguljarno in

urarstvo. Matematične vede je študirala v Cambridgeju, čeravno v njenem času tam ženskam

5

niso izdajali diplom, temveč je dobila le potrdilo leta 1880. Zato je morala opraviti dodatne

izpite in diplomirati na Londonski univerzi. Kmalu po diplomi je spremenila ime iz Phoebe v

Hertha in tako morda celo nekoliko prikrila svoje židovsko poreklo. Jeseni 1884 je začela

obiskovati predavanja v laboratoriju profesorja Williama E. Ayrtona s katerim se je naslednje

leto poročila. Po letih posvečenih vzgoji otrok se je od leta 1893 znova posvetila

eksperimentom. Leta 1895 je začela objavljati razprave o električni obločnici v reviji The

Electrician, leta 1902 pa je rezultate svojih poskusov z razelektritvami povzela v knjigi. Leta

1899 je postala prva članica prestižne Institution of Electrical engineers in je tam kot prva

ženska prebrala razpravo o obločnici. Dogodek je vzbudil številne odmeve celo v tisku zunaj

strokovnih krogov.

Po moževi smrti leta 1908 si je Hertha v domači hiši postavila laboratorij. Leta 1902 jo je

John Perry predlagal za članico Royal Society v Londonu, vendar je temu nasprotoval Henry

Armstrong, ki ni hotel deklet imeti niti v Chemical Society. Po poroki njena kandidatura ni

bila več mogoča, zato pa jo je londonska Kraljeva družba leta 1906 nagradila s Hughesovo

zlato medaljo za raziskovanje obločnih razelektritev. Bila je prva ženska, ki je prebrala

razpravo pred Kraljevo družbo v Londonu leta 1904 pod naslovom »The Origin and Growth

of Ripple Marks«. Od leta 1905 do leta 1910 je za mornarico razvijala standardizirane

ogljikove elektrode za žaromete. Med prvo svetovno vojno je izumila ventilator kot obrambo

pred nemškimi bojnimi plini, vendar ga armada ni sprejela. Skupaj s hčerko Barbaro poročeno

Gould je bila zelo aktivna v ženskem gibanju, leta 1903 tudi v sodelovanju z Marie Curie, ki

je bila pri njej na obisku v Angliji.4

Dekleta so v habsburški monarhiji občasno dobivala dovoljenja za poslušanje univerzitetnih

predavanj, vendar o rednem vpisu ni bilo govora. Za reden študij je bilo treba opraviti maturo,

tu pa so bila vrata dekletom v 19. stoletju še povsem zaprta. Kot da bi bila matura nekakšen

obred moške inicializacije, zrelostnega izpita primernega le za njihov spol. Prvo dekle se je

vpisalo na filozofsko fakulteto Dunajske univerze leta 1897, na dunajsko medicinsko

fakulteto leta 1900, na univerzo v Heidelberg aprila 1900, na univerzo v Gradec leta 1897/98

oziroma 1901 in na univerzo v Innsbruck leta 1904. Vendar je še posebno v Avstriji število

študentk ostajalo majhno, le na cesarskem Dunaju je doseglo 5%.

Leta 1900 je Cäcilie Wendt kot prva ženska dosegla doktorat na dunajski fakulteti znanosti in

sicer na institutu za matematiko kot tretja ženska z doktoratom na celotni dunajski univerzi.

Prvi doktorat zunaj dunajske univerze je v Avstriji ženska dosegla v Innsbrucku leta 1923,

najbolj slavna avstrijska matematičarka pa je postala Olga Taussky-Todd.

Prva slušateljica na graški univerzi je bila Hermine Findenigg, ki je v zimskem semestru

1871/72 poslušala "farmacevtski tečaj«, pozneje »lekarniško kemijo« in zdravniške nauke.

Leta 1872 je Amalia Strelin iz Münchna uspela dobiti inskripcijo za študij v Gradcu, potem

ko je zeleno luč za njen študij je dal rektor fiziolog Alexander Rollett.

Naslednje leto 1872/73 je napol Slovenka Henriette pl. Aigentler obiskovala predavanja iz

botanike in kemije. Po teh prvim hospitantkah so na univerzi v Gradcu leta 1878 vendarle

preprečili splošno dopustitev rednega študija žensk, bržkone v strahu pred tekmicami za

službena mesta.

Sprememba je sledila leta 1897/98, ko je graška filozofska fakulteta odprla vrata študentkam.

Prva redna slušateljica je postala Seraphine Puchleitner (* 1870; † 1952), ki je kot prva

ženska promovirala v Gradcu. Bila je hči knjigarnarja iz Knittelfelderja ob Muri, 50 km

6

zahodno od Gradca. Študirala je zgodovino in geografijo, ob tem pa je poslušala še filozofijo,

nemški jezik in literaturi ter pedagogiko. Kljub hudim finančnim zagatam je leta 1902

promovirala z disertacijo »Versuch einer kartographische Darstellung der

Territorialverteilung Krains unter französischer Verwaltung mit einer Einteilung über die

Civilorganisation der illyrischen Provinzen«. Končno je dobila še dovoljenje za poučevanje in

se je zaposlila kot predavateljica na liceju.

Dr. Oktavia Aigner-Rollett (* 1877; † 1959) je kot prva ženska z zdravniško prakso na

Štajerskem promovirala na graški univerzi leta 1905, nato pa se je leta 1906 zaposlila kot

pomožna zdravnica v graški splošni bolnišnici.

Po neuspešnih poskusih Tuaillonove za habilitacijo v Gradcu, je Mathulde Uhlirz poskusila

habilitirati iz srednjeevropske zgodovine na graški filozofski fakulteti, vendar ni imela

možnosti niti v tretjem poskusu. Fizičarka docentka Angelika Szekely (* 1891; † 1979) je

prva habilitirala na graški univerzi iz naravoslovnih predmetov.

SLIKA 4: Angelika Szekely (* 1891; † 1979), ki je na univerzi v Gradcu prva habilitirala iz

naravoslovnih predmetov, v družbi s sodelavcem, Nobelovcem Schrödingerjem.

Najtežje je bilo seveda Črnkam pod bremenom dvojnega rasizma; tako je prva Afro-Ameriška

študentka uveljavila svojo pravico do študija na univerzi v Oklahomi v mestu Norman šele

sredi dvajsetega stoletja po odloku najvišjega sodišča v ZDA. Seveda rasizma danes na

ameriških univerzah vsaj uradno ni več. To pa žal zgolj zunanja podoba, krinka ki vse prehitro

pade ob iskanju zaposlitve. Kratka desetletja so žal premalo za spremembe vzorcev

človeškega obnašanja do ženske enakopravnosti vseh barv.

Prva se je v dunajskih akademskih krogih uveljavila Gabriele Possaner von Ehrenthal, ki je

dobila doktorat iz medicine na univerzi v Zürichu leta 1894. Dne 2. 4. 1897 je dobila še drugi

doktorat iz medicine iz rok naklonjenega rektorja dr. Lea Meinischa na Dunajski univerzi, da

je lahko odprla zdravniško prakso v Avstriji. Novost je bila velikanska in je o njej poročalo

dnevno časopisje. Ženska z akademskim naslovom je burila duhove in vabila posnemovalke.

Vrata univerz so bila končno odprta, seveda tudi slovenskim kandidatkam.

Gabrielina mlajša naslednica Elise Richter je habilitirala na Dunajski filozofski fakulteti leta

1905. Pravico do poučevanja je dobila dve leti pozneje, izredna profesorica pa je postala leta

1921. Takoj po prvi svetovni vojni je bila zelo uspešna na Dunajskem instituti za raziskovanje

radia.5 Med letoma 1920-1930 je ustanovila in vodila Društvo Avstrijskih akademičark,

vendar kljub odmevnim jezikoslovnim razpravam ni dobila položaja redne profesorice. Po

Hitlerjevi zasedbi je leta 1938 izgubila službo skupaj s sestro Heleno Richter, raziskovalko

angleškega jezika in drame. Leta 1942 so jo spravili v koncentracijsko taborišče, od koder se

ni vrnila.

V slovenskih deželah so se akademsko izobražena dekleta seveda uveljavila še za odtenek

počasneje. Čeprav je bila Knafljeva štipendija dne 6. 11. 1678 ustanovljena brez izrecne

omejitve na moški spol, je pred prvo svetovno vojno ni dobilo nobeno dekle. Prvi sta jo v

znesku 600 fl za študij na Dunajski univerzi dobili šele Amalija Šimec leta 1915/16 na

Medicinski fakulteti in grofica Viktorija (Victoria) de Mestri na Filozofski fakulteti, leta 1918

pa še Hedwig Ebner na Filozofski fakulteti. Amalija je študij nadaljevala v Pragi, leta 1922 pa

7

je na Dunaju specializirala bakteriologijo in epidemiologijo. Delala je v Zagrebu in v

Ljubljani ter objavila številne strokovne članke.6 Hedwig je bila iz premožne družine, saj je

njen prednik stotnik Janez Krstnik Ebner že dne 1. 7. 1772 kupil graščini Žveršak pri Metliki.7

Grofica Viktorija pa je sploh spadala v najvišje plasti kranjske družbe.

Emilija Mlakar, poročena Branz je kot prva ženska diplomirala iz matematičnih ved na

ljubljanski univerzi. Študij je končala na pedagoški smeri matematike leta 1928 kot trinajsta

ljubljanska diplomantka,8 nato pa je pet let poučevala na ljubljanski klasični gimnaziji

matematiko in fiziko kot prva ženska na tem položaju. Po vojni so šle stvari vendarle strmo

navzgor. Leta 1958 je diplomirala prva ljubljanska fizičarka na pedagoški smeri, dve leti za

njo pa še njena kolegica inženirka fizike. V 1980ih letih so dekleta že presegla polovico

dunajskih študentov čeravno s slabšimi možnostmi za akademsko kariero. To pa je žal

problem, ki prav tako pesti sodobno Slovenijo, saj imajo naše znanstvenice še vedno omejene

možnosti za službo redne profesorice na univerzah. Upajmo, da ne bo večno tako. Seveda tudi

pri sosedih ni veliko boljšem, saj imajo denimo na univerzi v Gradcu danes le eno profesorico

fizike.

Po številnih opisih moškega dela slovenskih fizikov je skrajni čas, da se lotimo še naših deklet

fizikalne stroke. Slovenci imamo zaslužne žene, ki so pisale zgodovino. Naša nova država je

pravi okvir, v katerem jih je treba kar se da javno uveljaviti; sicer se nam lahko zgodi, da si jih

bodo prijazni sosednje od nas dobrohotno sposodili.

Poglejmo si prehojeno pot slovenskih fizičark in si zamislimo njihovo prihodnost. Začnimo s

prvimi znanstvenicami na tujem, ki so uspešno krmarile med Scilo kariere in Karibdo

materinstva.

2. Prve srednjeveške znanstvenice med slovenskimi fizičarkami

Pred koncem 19. stoletja je imelo dekle komaj kaj možnosti za akademsko izobrazbo. Seveda

formalne ovire nikakor niso preprečile raziskovalnega dela sposobnim ženskam, čeprav so

pogosto ostajale v senci svojih očetov, bratov in soprogov. Celotna antika se postavlja z eno

samo pomembno znanstvenico, Theonovo hčerjo Hipatio iz slovitega Muzeja v Aleksandriji.

Njena predavanja so bila zelo priljubljena, žal pa je kot poganka živela v času hudih nasprotij.

Nekaj desetletij pred njenim rojstvom je Rimska uzakonila krščansko vero. Umrla je strahotne

smrti pod kamni sovražne drhali, njena slava pa je postala pogosta tema poznejših

leposlovcev. Skupaj z njo je kmalu zamrla še tisočletna slava Aleksandrijskih učenjakov.

8

Ema Krška

Antika morda res ni naplavila v javnost ravno številnih žensk z današnjega slovenskega

ozemlja, niso pa naše prednice preveč zaostajale za drugimi vrstnicami ob Sredozemlju. Ema

Krška je razvila gradbeno dejavnost na Koroškem in Štajerskem nekaj desetletij pred

rojstvom Hermana Koroškega. Ko ji je leta 1016 umrl mož Viljem, mejni grof Savinjske

marke, je začela z odprodajo družinskih posesti zbirati denar za zidavo cerkva na Koroškem,

v dolini Savinje, Sotle in Save. Gradnje je osebno vodila z zavidanja vredno nadarjenostjo, ki

je vključevala predvsem poznavanje fizike zemljišč, gradbišč in celo statike samih stavb.

SLIKA 5: Ema Krška

SLIKA 6: Ema Krška ob svojih gradbenih uspehih

Leta 1043 je Ema vstopila v ženski samostan v Krki (Gurk), ki ga je s posebno skrbjo dala

zgraditi kar sama. Seveda je veliko polemik okoli slovenskega rodu kneginje Eme, še posebno

odkar je bila tik pred zadnjo svetovno vojno proglašena za svetnico. Vsekakor pa njeni

dosežki že tisočletje kažejo na izjemnost žensk z ozemlja poseljenega s Slovenkami.

Cesarica Barbara Celjska

Barbara je bila hči Hermana II., sestra Friderika II. in po poroki med božičem, vsekakor pa

pred 28. 12. 1405 žena cesarja Sigismunda Luksemburškega. Govorila je nemško, madžarsko,

češko, francosko in latinsko, tuji pa ji nista bili niti hrvaščina in poljščina.9 Po moževi smrti je

na češkem Kraljevem Gradcu in na vdovskem gradu čeških kraljev v Mĕlniku sodelovala s

številnimi alkimisti in delala praktične poskuse v zdravstvene in kozmetične namene. S

svojim raziskovanjem in radovednostjo je tlakovala podobna prizadevanja vladarjev Friderika

III. ter še posebej Maksimiliana I., ki je skupaj s svojimi nasledniki podpiral slovenske

znanstvenike Pergerja, Perlacha in Straussa. Prav ob začetku Pergerjevih najstniških let je

mogočna cesarica Barbara Celjska zatisnila lepe oči na obrazu posutem z rahlimi pegami,

dobrih pet let za njo pa se je za vekomaj poslovil še njen nečak knez Ulrik kot zadnji Celjan.

Eden od povodov za celjski danes in nikoli več je bila pomanjkljiva skrb za univerzitetno

izobrazbo, saj Celjani kljub silni moči in znanju niso obvladovali nobenega univerzitetnega

mesta v deželi. Tako se je Perger slaba tri leta po Ulrikovem umoru (1459) odpravil po znanje

na dunajsko univerzo, ki je prav tedaj slovela po predavanjih Peuerbacha in Regiomontanusa.

Naše dežele bodo še dolga stoletja čakale, da bodo domače univerze končno odprle vrata k

znanju fizičarkam in drugim znanstvenicam.

9

SLIKA 6: Domnevna slika Barbare Celjske

SLIKA 7: Domnevna slika Barbare Celjske v skupini vernikov

3. Ženske v slovenski fiziki Galilejeve in Newtonove dobe

Naše protestantke

Zdi se, da protestanti zaradi spleta okoliščin niso skrbeli le za enakopravnost slovenske in

drugih majhnih jezikovnih skupnosti, temveč jim je bila na kožo pisana celo pravica deklet

do izobraževanja. Štajerski znanstveniki Perger, Perlach in Strauss so pripravili naše dežele za

nastop enega največjih znanstvenikov na naših tleh, štajerskega deželnega fizika protestanta

Keplerja.

Protestantske otroke je v Ljubljani za študij sprva pripravljal Budina, ki je že leta 1533

poučeval ljubljanske srajce. Leta 1548 je odprl privatno šolo, od dne 28. 3 . 1563 do 18. 5.

1566 pa je bil prvi ravnatelj nove stanovske šole pred Bohoričem, ki je šolo vodil do dne 1. 8.

1582 in do leta 1574 dajal hrano svojemu edinemu učitelju. V šolo so otroke naučili osnov

računstva10

ob prenekateri fizikalni misli.

Stanovska šola v Ljubljani je imela od leta 1582 pet razredov, ki so jih obdržali tudi po

šolskemu Frischlinovem redu iz leta 1584. Frischlin je bil po Bohoriču od leta 1582 do leta

1584 šolski ravnatelj v Ljubljani; objavil je latinsko pisano odo o Cerkniškem jezeru, ki jo je

A. Urbas več kot tri stoletja pozneje prevedel v nemščino.11

Aritmetiko so poučevali po

šolskem programu od tretjega razreda naprej,12

vmes pa so povedali še marsikaj o fiziki.

Mestno nemško šolo za dečke in deklice v Ljubljani so obiskovali tudi plemiški otroci. Tako

so tedanje Ljubljančanke z veliko žlico zajemale iz vodnjaka znanja skupaj s svojimi vrstniki.

V prejšnjih in poznejših stoletjih so bila naša dekleta za te dobrobiti žal prikrajšana. Izjemna

spolna enakopravnost protestantskih šol doslej žal še ni bila deležna prave pozornosti v

zgodovinopisju.

10

Na ljubljanski nemški mestni šoli je poučeval Kaltenbrunner, ki se je s prvo ženo Katarino

priselil v Ljubljano iz koroškega Wolfsberga. Predaval je približno od leta 1559 do 1570, tako

da je poučeval pod ravnateljem Bohoričem. Živela sta v najeti stavbi Petra Reicherja nasproti

ljubljanske mestne hiše. Pripravil je računsko vadnico za svoje in za učence latinske šole in jo

natisnil pri Christofu Heusslerju v Nürnbergu leta 1565. Po izidu knjige so ga kranjski deželni

stanovi uvrstili na seznam deželnih provizij in mu kot deželnemu aritmetiku in vodji nemške

šole namenili 52 goldinarjev letne plače. Žal je Katarina kmalu umrla. Z drugo ženo Barbaro,

hčerjo Blaža Jauntallerja, sta leta 1570 kupila severno polovico današnje hiše na Starem trgu

28 v Ljubljani. Po Kaltenbrunnerjevi smrti se je Barbara poročila z Dalmatinom, ki je kupil to

hišo po letu 1575 z izdatno pomočjo deželnih stanov in v njej živel do smrti.13

Barbara je tako

odigrala osrednjo vlogo med slovenskimi protestanti in še posebej v njihovem ljubljanskem

šolstvu. Tri stoletja pozneje je sorodnica njenega prvega moža Hedwig Katenbrunner, žena

Petra Pavla pl. Radicsa, v Ljubljani odprla prvo zasebno javno knjižnico. Pri njej so si naše

babice lahko prebrale marsikaj zanimivega celo o novih fizikalnih dognanjih.

SLIKA 8: Pegiusova knjiga

Trpka usoda »čarovnic«

Čarovniški procesi so stoletja burili duhove tudi po slovenskih deželah; marsikatera od

obtoženih nesrečnic je prišla na slab glas ravno zaradi svojih fizikalnih in kemijskih

raziskovanj. Tudi mati samega Keplerja se je morala krepko otepati sodnikov, ki bi jo brez

sinove pomoči prav gotovo poslali na grmado. Zadnjo slovensko »čarovnico« so sežgali v

Ribnici v začetku 18. stoletja in s tem končali stoletja nasilja moških nad drugačnimi

ženskami samostojnega mišljenja.

Tedanje raziskovalke so se gibale po samem robu dovoljenega, pogosto pa so se ponašale celo

z razmeroma prikritimi Lullovimi in drugimi mednarodnimi povezavami. Katalonski filozof

in teolog Lull je uporabljal kombinatoriko za študij filozofskih, manj pa matematičnih

vprašanj pri svojih komentarjih Sacroboscove astronomije. V Lullovi tradiciji sta raziskovala

naš Polhograjčan Pegius in njegova druga žena. Pegius je bil popolna sirota, zato so ga že kot

fantička odpeljali v Mühldorf na Bavarskem. Do leta 1552 je študiral pravo v Ingolstadtu; kjer

je bavarski vojvoda Ludvik Bogati ustanovil univerzo leta 1472. V Pegiusovem času so se za

oblast na univerzi borili protestanti, vendar jo je Johan Eck izboril za katolike. Tako je v času

Pegiusove smrti univerza prešla povsem v upravo jezuitov.

Po koncu študijev v Ingolstadtu je Pegius dobil službo mestnega pisarja in odvetnika v

Mühldorfu. Seveda si je v življenju želel vse kaj boljšega. Pegiusov stanovski tovariš in

prijatelj S.T. Ecke ga je zato priporočil bavarskemu vojvodi Ernestu; le-ta je našega mladega

izobraženca nastavil za uradnika in odvetnika nadškofije v Salzburgu. Salzburg je bil v

Pegiusovi dobi pomembno križišče evropske misli, saj je prav tu leta 1541 umrl Paracelsius.

Na novem delovnem mestu se je Pegius od leta 1557 do leta 1568 ukvarjal s pisanjem knjig o

pravu in retoriki. Videti je bilo, da je pred njim mirna in zavidanja vredna pravniška kariera;

nenadoma pa se je preusmeril in obrnil k bolj poglobljenim temam. Leta 1568 je začel

11

raziskovati astrologijo in takoj objavil svoje glavno delo Geburststunden Buch polno prerokb;

vplivno knjigo so ponatisnili leta 1571 in še celo leta 1924. Pegius je namreč napisal

zemljepisne koordinate posameznih krajev in astronomske tabele kot pomoč pri uganjevanju

usode, ki je prišla nadvse prav vsakemu prizadevnemu preroku. Žal pa ni imel posebne sreče,

saj je očitno pozabil predvideti svojo lastno žalostno usodo. Leta 1582 so ga nevoščljivi

tekmeci pravniki dali zapreti, v ječo pa so vrgli še njegovo nič hudega slutečo drugo ženo –

oba so dolžili hudega čarovništva. Pegius je umrl kar v ječi, potem ko je celo desetletje vdano

čakal na sojenje; sodni mlini pač meljejo počasi, v Pegiusovem primeru kar preveč počasi.

Gospe Pegius so ločeno od soproga dokazovali krivdo z objavljenimi moževimi spisi polnimi

opisov njenih sanj in blodenj, nekaterih po naših ter drugih krajih. V gori sv. Lovrenc pri

Polhovem Gradcu naj bi škrat povedal gospe Pegius, da prebivalci podzemlja dobro poznajo

delo njenega moža in mu bodo kmalu prinesli knjige o teologiji, pravu, astronomiji, alkimiji,

zdravilstvu in drugih vedah, za katere jih je prosil. V Kranjski Gori je gospa Pegius videla

srebro, zlato, dragulje in druge dragocenosti namenjene nagrajevanju častilcev temnih sil.

V Pegiusovi podobni smeri prepletanja prerokb in astrologije je raziskoval nemški jezuit

Drexelius in za njim praški profesor matematike jezuit Knittel leta 1682 po vzoru na

Izquierda, Schotta ter Kircherjevo kombinatoriko objavljeno v Oedipus Aegyptiacus.14

Schottova in Kircherjeva dela so Ljubljančanke seveda pridno kupovale pri svojem novem

knjigarnarju Mayry skoraj stoletje po Pegiusovi smrti.

Marija Kunic med Slovenkami

Knjigarnar Mayr je leta 1678 s svojo novo knjigarno odprl širna obzorja znanja številnim

dovolj petičnim Ljubljančankam. Pri Mayru je bilo mogoče kupiti Keplerjev povzetek

Tychovih meritev položajev planetov. Seveda ni ponujal Keplerjevih ali celo Galilejevih

kopernikanskih knjig, ki v katoliških deželah niso bile dovoljene. Prodajal pa je Ernestov

povzetek heliocentričnega Aristarhovega nauka. Poleg Keplerjevih Rudolfinskih preglednic je

ponujal njihove popravke v prvi knjigi o astronomiji, ki jo je napisala ženska. Bila je to

Marija Kunic, s katero so Ljubljančani že zelo zgodaj spoznali uspešno matematičarko; njena

knjiga je štela 144 strani s skupno 286 slikami. Rodila se je v družini doktorja filozofije in

medicine Henryka Kunica v Šleziji, ki je bila med letoma 1526 in 1740 del habsburške

monarhije, dokler jo Friderik Veliki ni odvzel naši novi vladarici Mariji Tereziji. Marija

Kunic je študirala jezike in si dopisovala z astronomom Heveliusom iz Gdanska. Ko je bila

stara devetnajst let, je njeno mesto obiskal sloviti nemški matematik Elias von Love in jo je

učil na domu. Z njim se je poročila po očetovi smrti, gotovo tudi zaradi njegovega

simpatičnega priimka.

Marija ni hotela izdelati horoskopa za poljskega kralja Jana Casimirja, kar bi njen vzornik

Kepler gotovo storil. V vihri vojne je požar uničil njeno imetje razen rokopisa knjige Urania,

v kateri je popravila Rudolfinske preglednice dve desetletji po Keplerjevi smrti, vendar je tudi

sama zagrešila nekaj napak. Med vojno sata se s soprogom skrila pri poljskih cisterciancih,

vendar sta ostala protestanta. Ko se je tridesetletna vojna nekoliko vnesla, se je preselila v vas

Ołobok in pozneje na posest princev Piastov v Brzegu in nadaljevala dopisovanje s

Heveliusom ter drugimi znastveniki, tako da je leta 1650 lahko objavila svojo knjigo.15

12

Najboljšo znanstveno knjižnico v Evropi je tisti čas zbral Turjačan v Ljubljani in jo dopolnil

celo s Heveliusovimi deli. Takoj po natisu je nabavil opis kometa iz leta 1661, ki ga je istega

leta objavil koroški jezuit pater Mayrhauser. Prav tako je kmalu po natisu nabavil prvo izdajo

Heveliusovega opazovanja kometa iz aprila leta 1665. Hevelius je tam odgovoril na francoske

kritike Petita in Azouta ter objavil splošno teorijo kometov. Hevelius je knjigo izdal v

samozaložbi: to pa mu seveda ni bilo težko, saj jo je posvetil toskanskemu, po starem

etrurskemu nadvojvodi Leopoldu, podporniku florentinske akademije Del Cimento. Lahko si

mislimo, da je nadvojvoda izdatno podprl gdanskega župana, nekdanjega pivovarnarja in

astronoma, ki seveda niti ni bil ravno siromak. Hevelius je bil zadnji pomembni opazovalec

neba brez teleskopa. V starejših letih je sodeloval s Halleyem, ki je obiskoval celo naše dežele

in nam iz prve roke predstavil odkritja svojega prijatelja Newtona. V Heveliusovi senci je

nebesne pojave merila njegova druga žena Elisabetha, saj mu je samemu zaradi županskih in

drugih dolžnosti pogosto zmanjkovalo časa. Elisabetha je bila hči trgovca in se je že pred

poroko zanimala za astronomijo, po moževi smrti pa je izdajala njegova dela, med drugim

Prodromus leat 1690.16

Seveda gospa Hevelius ni bila edina znamenita astronomika; sam Tycho Brahe je ravno zaradi

svoje žene nižjega rodu odšel v Prago kjer je svojim otrokom laže zagotovil dediščino.

Pozneje se je izkazala predvsem Caroline Lucretia Herschel, sestra in sodelavka Williama

Herschela. William je odkril Uran dne 13. 3. 1781 in odkritje objavil pri kraljevi družbi dne

26. 4. 1781. Njegova sestra pa je odkrila osem kometov in izvrstno brusila leče za njune tedaj

najbolj zmogljive teleskope. Ženske znanstvenice so se tako najprej uveljavile v astronomiji

in kmalu še v meteorologiji, kjer je njihovo natančno opazovanje prišlo še posebej do izraza.

Tako se je ženskam posrečilo marsikatero odkritje še preden so se jim uradno odprla vrata do

akademskih naslovov povezanih s fiziko.

Kristina Švedska v ljubljanskih prirodoslovnih knjigah

Najbolj znamenita ljubiteljica zgodnje nove znanosti je bila kraljica Kristina Švedska, ki je

vplivala celo na naše kraje. Pri njenem prestopu v katoliško vero po odpovedi prestolu ji je

svetoval rimski jezuit Casati,17

profesor matematike na rimskem kolegiju leta 1650/51 ter med

letoma 1653 in 1655. Predaval je še teologijo, nekaj časa pa je bil rektor v Parmi. Casatijeve

knjige so bile v Ljubljani in v Gradcu izjemno priljubljene še stoletje po njegovi smrti.

13

Turjačan je za svojo ljubljansko knjižnico na prostorih današnjega NUKa v Ljubljani nabavil

številne knjige s posvetili zapisanim Kristini, saj je bila tisti čas kar najbolj bogata in vplivna.

Med drugim je Turjačan nabavil šest različnih knjig z Argolijevimi astronomskimi

opazovanji. Argoli je bil podložnik beneške Serenissime in je leta 1600 študiral pri Maginiju

v Padovi, čeprav je bil večinoma samouk in brez akademskih naslovov. Od leta 1622 do 1627

je predaval matematiko na Sapienzi v Rimu. Poučeval je Wallensteina in njegovega astrologa

Giambattista Zennoja, od leta 1632 do leta 1657 pa je bil profesor matematika na liceju v

Padovi. Tam je sodeloval s padovskim študentom Harveyem; tako je bil Argoli med prvimi,

ki le leta 1628 pisal o Harveyevem odkritju krvnega obtoka. Svoje efemeride je leta 1623

utemeljil na prutenskih tabelah Erazma Reinholda in na opazovanjih Tycha Braheja. V

Argolijeve efemeride iz leta 1648 je Schönleben vpisal eksilibris leta 1656 in sicer kar v vsak

od treh delov posebej. Knjigo hranijo danes v knjižnici Bizzell Univerze v Oklahomi.

Argolijevo delo so leta 1692 jezuiti priredili za trnavski poldnevnik in objavili v Trnavi.

Argoli je večino knjig posvetil beneškim velikašem, leta 1652 pa je dva svoja dela posvetil

lepi kraljici Kristini Švedski, ki se je pravkar pripravljala za prestop v katoliško cerkev.

Takoj po natisu leta 1668 je Turjačan nabavil prvo izdajo zelo redkega manj znanega

Voigtovega astronomskega dela. Voigt je preprostim bralcem razložil različne manj znane

znanstvene in matematične probleme v stotih vprašanjih in prav toliko odgovorih. Bil je

švedski kraljevi astronom, nekaj časa celo v službi slovite kraljice Kristine. Kot skandinavski

patriot se je seveda zavzemal za sistem Danca Tycha Braheja. Obenem je bralcem razložil še

Kopernikov sistem in v vzporednih stolpcih pregledno nanizal argumente za in proti gibanju

Zemlje.

4. Slovenke v klasični fiziki

Jožefa, mati slovenskih fizikov in matematikov Gruberjev

Jožefa Gruber je vzgojila celo dinastijo fizikov in matematikov, med katerimi so se posebej

odlikovali Gabrijel, Tobija in Anton. Gabrijel in Anton sta drug za drugim predavala fizikalne

in matematične vede v Ljubljani kar 35 let, Tobija pa je raziskoval v Temišvarju in v Pragi.

Ko so po prepovedi reda nekdanji jezuiti lahko imeli osebno lastnino, je Gabrijel Gruber 12.

10. 1774 kupil Viderčanov grad na Glincah (Rosenbüchel) za 6.500 gld od duhovnika Jožefa

Antona pl. Pancera. Za nakup je porabil svojo dediščino, pomagali pa so mu še nekdanji

sobratje baron Taufferer, Pauer, Rosenberger, Moravčer in Rozman. Grad ni imel podložnih

kmetij, od njega pa so v letu nakupa plačali zemljiški davek 20 gld 34 kr 1 d. Previdni

Gabrijel Gruber je dal pristavo prepisati na vdovo svojega očeta, Jožefo. Previdnost ni bila

odveč, saj je bilo desetletje pozneje ob Gabrijelovem odhodu iz Ljubljane njegovo

premoženje razprodano za kritje dolgov. Jožefa se je po smrti Gruberjevega očeta poročila s

pl. Schwindelom.

Gruber je na kupljeni posesti dal prenoviti grad v današnjo vilo Podrožnik na Viču. Tja so

nekdanji jezuiti radi hodili na razvedrilo.

14

Po Jožefini smrti so posest dedovali bratje Gruber, nekdanji jezuiti Gabrijel, Janez in Tobija.

Med dediči ni bilo najmlajšega Gabrijelovega polbrata Antona Gruberja, ki je naslednje leto

prevzel katedro za matematiko na ljubljanskem liceju. Anton je bil tedaj star 37 let; njegova

morebitna odsotnost gotovo ni bila vzrok za izločitev iz dediščine, saj je bil Gabrijel tačas v

Rusiji, Tobija pa v Pragi.

Dne 13. 7. 1787 so bratje Gruber pristavo pod Rožnikom prodali na dražbi. Kupil jo je

najstarejši polbrat barona Žige Zoisa, Avguštin baron Zois. Kupnina 6.969 gld je bila malo

nad ceno plačano trinajst let prej. Majhna razlika v ceni pravzaprav preseneča glede na

Gabrijelovo prenovo stavbe. Zois je sprva nameraval plačati iz svojega denarnega

fidejkomisa, kar je bilo razmeroma zamudno. Zato je posest prevzel kot zakupnik in plačeval

bratom Gruberjem pet odstotne letne obresti od kupnine. Šele dne 21. 1. 1793 je bila pristava

uradno prepisana na Zoisa.18

Pozneje je grad prevzel Robert Kollmann, po katerem stavbo pogosto imenujejo starejši

Ljubljančani. Kollmann je bil ded akademika Roberta Blinca. Danes je v stavbi protokolarni

objekt slovenske vlade na robu Rožne doline. Sprejme 200-250 gostov ob štirih apartmajih za

osem oseb, urejenem parku in teniškem igrišču.

Sofija Schulz

Leta 1827 je Karl Schulz dobil istočasno ponudbo z licejev v Ljubljani in v Salzburgu.

Vendar so na katedro v Salzburg raje povabili tamkajšnjega asistenta Adama Burga, Schulz

pa je odšel v Ljubljano dne 13. 6. 1827 in pri nas ostal do 24. 7. 1834. Nekdanji Schulzov

profesor Jenko mu je mestece ob Ljubljanici prijazno opisal, saj je med Ilirskimi provincami

nekaj časa predaval prav v Ljubljani. Prva tri leta je bil Schulz ljubljanski adjunkt in suplent,

nato pa profesor. Imel je še dodatni dveletni tečaj iz višje matematike in enoletni tečaj iz

poljudne astronomije.19

Schulzova predavanja v Ljubljani je visoko ocenil njegov učenec,

poznejši šolski nadzornik Franc Močnik v pismu z dne 28. 10. 1853. Močniku je bilo posebej

všeč Schulzovo vpletanje humorja med predavanja.

V poletnih mesecih je Schulz študente vabil celo na proslave, kjer je za gostoljubje skrbela

njegova žena Sofija Selinger, s katero sta se poročila leta 1830. Sofija je postala duša javnega

življenja izobraženih Ljubljančank. Njen starejši sin Johann je postal tajnik v kmetijskem

ministrstvu, mlajši sin Franz Leopold se je uveljavil kot sekcijski svetovalec na notranjem

ministrstvu, tretji sin Friderik pa je bil inženir na zahodni železnici. Kot žena v evropskem

merilu najpomembnejšega ljubljanskega profesorja prirodoslovnih ved v svojem stoletju je

Sofija veliko pripomogla h priljubljenosti znanosti med Ljubljančankami.

15

5. Naše fizičarke ob zori kvantne mehanike

5.1. Serafina Dežman meri v Ljubljani

Serafina je med prvimi Ljubljančankami veliko prispevala k razvoju slovenske fizike in

meteorologije. Po smrti brata Karla (11. 3. 1889) je nadaljevala z meritvami vremenskih

razmer v Ljubljani in s tem dopolnila prvo dolgoletno neprekinjeno zbirko meritev v naši

prestolnici. Merila je vse do svoje smrti leta 1896,20

samostojno torej kar sedem let. Ni se

poročila in je večino svojega dela dobesedno posvetila eksperimentalnemu delu.

Karel Dežman je februarja 1857 prevzel meteorološke meritve opazovalnice drugega reda v

Prečni ulici od ljubljanskega telegrafskega uradnika J. Zeilingerja. Osnov meteorologije je

naučil še sestro Serafino, tako da sta skupno merila dobra štiri desetletja. Med pogosto

bratovo odsotnostjo je Serafina večkrat merila namesto njega in se je tako dodobra izpopolnila

pri uporabo termometrov, barometrov in drugih eksperimentalnih priprav. Imamo jo lahko za

eno prvih ljubljanskih eksperimentalnih fizičark in meteorologinj. Udeleževala se je celo

bratovega političnega dela, saj je bil Karel od leta 1871 do leta 1873 ljubljanski župan, dolga

leta pa poslanec na Dunaju. Brat je Serafini pogosto pisal s svojih potovanj.21

Pisma je

vsakokrat naslovil z »Lieber Schwester«.

Dežmana sta se za meteorologijo zanimala že preden je Karel prevzel opazovalnico. Tako je

Karel že leta 1856 v Izvestijah muzeja objavil Zeilingerjeve meritve iz leta 1855. Zeilinger je

tedaj uporabljal predvsem tri merilne naprave za meritve od 6., 14. in 22 uri:22

- barometer v posodi po Kappellerja iz ETH v Zürichu,23

umerjen pri osrednjem zavodu za

Meteorologijo in geomagnetizem na Dunaju. Leta 1856 in 1857 je direktor Gtutl na

ljubljanski železniški postaji pri nadmorski višini 950 čevljev zapisoval kontrolne meritve

tlaka.

- Augustov psihometer postavljen na severni strani opazovalnice. Napravo je izumil

gimnazijski profesor August, ki je leta 1827 postal ravnatelj realne gimnazije v Kölnu.

- Posodo za lovljenje atmosferskih usedlin ombrometer z merilno cevjo po Kappellerju,

postavljeno na strehi ljubljanske šole.

Parni tlak sta Dežmana računala po Augustovih tabelah prirejenih na 0o Réaumurja. Do leta

1854 so v Ljubljani merili le temperaturo in tlak, vlažnosti pa še ne.24

Dne 21. 10. 1881 sta

Dežmana prejala z Dunaja termometer, merilec padavin, ki sta ga na dobavnici sicer prečrtala,

in merilec snega.

Hranila sta celo nekaj astronomskih rokopisov, med drugim zvezek Besselovih meritev

paralakse zvezde, L. Penzovo pismo direktorju astronomskega observatorija v Rimu Secchiju

datirano dne 13. 8. 1873 in zvezek popisan z italijansko razpravo Luigija Vilanija Vilanisa o

elektrolitičnem pridobivanju cinka in litografiji. Za elektrolizo sta se Dežmana gotovo

zanimala v zvezi z predavanji o podobnih temah, ki jih je v tem času izvajal profesor Mitteis

pred Muzejskim društvom v Ljubljani. Ob začetku vseh treh s črnilom popisanih dokumentov

16

je bil s svinčnikom pod levim zgornjim robom lista naveden priimek dunajskega meteorologa

Kreila, ki je verjetno Dežmanoma nabavil rokopisa. Serafina je skrbno hranila vse, kar je bilo

objavljenega o vremenu. Poleg lastnih objav v Laibacher Zeitung je shranila še kranjsko

časopisno poročilo o nenavadnem rdečem snegu leta 1846, potresu na Kranjskem leta 1873 in

o svetovni razstavi na Dunaju leta 1873.25

Ob svetovni razstavi so na Dunaju ustanovili

mednarodno meteorološko organizacijo MMO z 20 državami in prvim predsednikom Buys-

Ballotom iz Utrechta.26

Kongres je dal pobudo za raziskovanje merilnika relativne vlažnosti,

ki bi bil natančnejši od psihometra.27

O krvavo rdečem snegu je Dežman še posebej poročal pri Dunajski akademiji; »snežinke« je

Karel Dragotin Rudež, od 14. 10. 1871 lastnik četrtine ribniške graščine, poslal v Dežmanov

Deželni ljubljanski muzej. Tam sta jih Dežmana opazovala pod mikroskopom in odkrila

njihovo opalescenco, v usedlini pa barvaste delce velikosti med 2 μm in 20 μm (tisočinka in

stotinka pariške linije).

Mitteis je leta 1854 zapisoval zračni tlak barometra v dunajskih linijah (ligna, Weiner Mann,

W.M.). Mitteisovi je tudi v razpravi o potresih podatke navajal v W.M.28

V nadaljevanju je

izmenoma uporabljal različni enoti, nato pa izključno približno 12 krat manjšo pariško linijo

(linge, Pariser Mass, P.M.).29

Dežmana sta leta 1856-185730

merila v pariških linijah, leta

1883 pa sta že uporabljala mm Hg (milimetre živosrebrnega stolpa), ki se ostali v veljavi vse

do sodobnih sprememb.

SLIKA 7 (Dežman1858_14vreme): Serafinine in Karlove meteorološke meritve za leto 1857

(Dežman, 1858, 14-15).

Preglednica 2: Dežmanovi povzetki lastnih, Serafininih in J. Zeilengerjevih meritev iz let

1857 in 185831

Količina: Pogostost meritev: Enota:

Temperatura Mesečno povprečje ob 6h, 14h in 22h,

najvišja in najnižja mesečna vrednost Réaumurjeve stopinje

Tlak Enako Pariške linije reducirane na 0 stopinj Réaumurja

Parni tlak Enako Enako Padavine (megla, dež, sneg, nevihta) Po številu dni v mesecu, količinsko pa po mesecih Pariške linije

Oblačnost Po številu dni v mesecu

Smer vetra Po mesecih

Podobno so merili v Zagrebu leta 1853, brez prekinitev pa od 1. 1. 1857 v prostorih gimnazije

na Gornjem gradu. Zagrebčani so merili zjutraj in zvečer ob osmi uri. Tako so zjutraj merili

po eno uro pozneje, zvečer pa eno uro prej kot v Ljubljani v 1890ih letih.

17

Od leta 1861 dalje so v Zagrebu beležili še hitrost vetra, za katero se v Ljubljani sprva niso

zanimali32

saj niso imeli uporabnih merilnih naprav. Zagrebčani so instrumente dobili od

osrednjega zavoda na Dunaju tako kot Dežmana, vendar nam znamka prvih zagrebških

meteoroloških naprav ni znana.33

Za razliko od Ljubljane so v Zagrebu vseskozi merili

srednješolski profesorji. Od leta 1857 do 1. 12. 1861 je meril gimnazijski profesor Anton

Zeihammer. Po preselitvi opazovalnice v prostore zagrebške realke sta z opazovanji

nadaljevala Slovenec Stožir (1861-1891) in za njim Andrija Mohorovičić, ki je leta 1896/97

opazovalnico osamosvojil v Meteorologijski observatorij u Zagrebu.34

Medtem ko so od 12. 6. 1850 do 30. 6. 1851 v Ljubljani vnašali meteorološke meritve v

lastoročno narisane preglednice, sta Serafina in Karel številke že vpisovala v uradne obrazce

dvojnega A3 formata, ki so jih z Dunaja razpošiljali po vsej monarhiji.35

Do leta 1888 je

izpolnjene obrazce podpisoval Karel kot »Deschmann«, v naslednjih letih pa jih je

podpisovala njegova sestra kot »S. Deschmann«. Ob glavi preglednic sta navajala merilne

naprave, predvsem Kappellerjev barometer. Merila sta ob sedmi in deveti uri zjutraj. V

preglednico sta zapisovala namerjene tlake in temperature, med tem ko sta število vetrovnih

dni, padavine in strele posebej seštela v obrazcu desno spodaj.36

Svoje rezultate sta sproti objavljala v kratkih zapisih pri Laibacher Zeitung. Dne 28. 1. 1857

sta objavila celo stran A3 formata svojih meritev. Zgornji del po dolgem razpolovljene strani

sta napolnila z meritvami vlage, temperature v stopinjah Réamurja in padavin za posamezne

mesece leta 1856. V spodnjem delu časopisnega lista sta objavila po en odstavek o

značilnostih vremena za vsak mesec preteklega leta. Enake meritve za leti 1856 in 1857 sta

skupaj z dodatnimi podrobnostmi objavila v glasilu Muzejskega društva.37

Podobna vendar krajša poročila sta objavljala v Laibacher Zeitung ob vsakem začetku novega

leta, med drugim dne 10. 1. 1877 in dne 9. 1. 1880; tedaj je tudi Laibacher Zeitung izhajal na

manjših listih. Dežmanova sta hranila tudi poročila o vodostaju Ljubljanice dne 1. 2. 1850 in

leta 1860, ki jih je zapisal Ev. Wohlgeborten.38

Tako sta Dežmana dne 13. 12. 1860 objavila podatke o tlaku, temperaturi in drugih

značilnostih vremena na dan objave in napoved za naslednji dan, podobno kot beremo v

sodobnih časopisih. Podobno sta ponovila dne 11. 1. 1869 in pozneje.39

Seveda danes težko

ocenimo, v kolikšni meri so bile njune vremenske napovedi točne.

Serafina je že uporabljala evropske vremenske karte z izobarami za obdobje od 1. 1. 1888 do

31. 15. 1888 za Evropo in na dan 16. 10. 1872 za ZDA z izotermami narisanimi v barvah. V

letu svoje smrti (1896) je uporabljala celo zemljevid snežne odeje merjen po vsem svetu.

Zbirala je tudi meritve drugih vremenoslovcev, med njimi župnika Bizjaka na Jesenicah, ki si

je podatke o vremenu zapisoval od leta 1861 do leta 1876.40

Tako je Serafinina zapuščina kar

prava zgodovina kranjske in celo svetovne meteorologije v drugi polovici 19. stoletja.

Leta 1858 je Dežman svoje meritve v muzejskem glasilu dopolnil še s pet oziroma tri strani

dolgimi opisi posebnosti po posameznih mesecih v letih 1856 in 1857, podobno kot je to

počel pri objavah Laibacher Zeitung. Dežman je leta 1858 k poročilom o kranjski klimi vabil

zemljiške uradnike, gospodarstvenike, dijake in druge. Da bi navdušil morebitne sodelavce, je

objavil še izvleček iz pisma slovitega dunajskega profesorja in predstojnika osrednjega

zavoda na Dunaju Kreila, ki je vabil Kranjce k merjenju padavin in vetrov za boljše

spoznavanje domače klime.

18

SLIKA 8: Meteorološke meritve Serafine Dežman oktobra 1892 (AS, Privatni Arhiv Karel

Dežman, fasc. 854, šk. 17).

SLIKA 8: Meteorološke opombe Serafine Dežman oktobra 1892 (AS, Privatni Arhiv Karel

Dežman, fasc. 854, šk. 17).

Dežman ni objavil nobene od svojih znanstvenih meteoroloških razprav v slovenskem jeziku

za razliko od Wurnerja (1862), Ivana Tuška (prevod 1867) ali S. Šubica (1900). Vseeno pa je

prav Dežman pred S. Šubicom in Seidlom utemeljil strokovne meteorološke izraze v

slovenskem jeziku. Sestavil je namreč meteorološki del Wolfovega nemško-slovenskega

slovarja (1860), ki ga je med letoma 1854-1859 urejal Cigale.

Dežman je tako v Muzejskih glasilih iz let 1856, 1858 in 1862 objavil vse podrobnosti

Zeilingerjevih, Serafininih in svojih meteoroloških meritev med letoma 1855-1860. Enkrat ali

dvakrat letno je poročal Muzejskemu društvu še o Serafininih in svojih meritvah v preteklem

obdobju. Prvič (15. 1. 1856) je objavil le številke. Pozneje (10. 12. 1856 in 19. 1. 1859) je

rezultate še nazorno grafično predstavil, bržkone pod vplivom Mitteisove razprave iz leta

1854. Dne 19. 1. 1859 je Dežman zbranim poslušalcem pri Muzejskem društvu v Ljubljani

pokazal še meteorološke karte srednje Evrope za leto 1858, ki so jih izdelali na Dunajskem

osrednjem meteorološkem zavodu. Uporabil je poročila iz 115 opazovalnic v monarhiji, med

katerimi so bile tri na Kranjskem: v Ljubljani, v Novem mestu in na gradu sv. Magdalene nad

Idrijo,41

kjer je bil Dežman rojen.

Dežman je razpravo Das Klima in Krain objavil brez oznake avtorstva v knjigi zdravnika

Keesbacherja.42

Tedaj je imel 62 let; tako imamo razpravo upravičeno za krono njegovega in

Serafininega že četrt stoletja trajajočega vodenja meteorološke opazovalnice v Ljubljani. V

teh letih se je Dežman ukvarjal še z raziskovanjem grobišč rimskega mesta Neviedunuma,43

kar mu je ob objavah razprav v vodilnih avstrijskih znanstvenih časopisih, prineslo sloves

pomembnega učenjaka. Serafinina izdatna pomoč je pri tem ostala v senci.

Naslov razprave Das Klima in Krain obljublja celovit prikaz, ki pa ga v delu ni. Le poldruga

začetna stran opisuje celovito področje Kranjske, vmes44

pa je le še nekaj podatkov o

razmerah v Novem mestu. Na ostalih osem in pol straneh razprave je Karel opisal zgolj

klimatske razmere v Ljubljani, ki jih je med dolgotrajnim merjenjem s Serafinino pomočjo

seveda dodobra spoznal.

19

Preglednica 3: Dežman je analiziral svoje in Serafinine meritve naslednjih meteoroloških

veličin45

Količina: Enota: Povprečna vrednost Vsota Maksimum Minimum Število dni Smer

Temperatura Stopinje + + +

Tlak mm Hg + + +

Parni tlak mm Hg +

Vlažnost % + +

Oblačnost 1:10 +

Padavine mm + + +

Strela +

Veter Število dni +

Dežman je uporabil le svoje in Serafinine meritve iz let 1872-1881. Omejitev na ta desetletni

ciklus je nekoliko presenetljiva, saj sta tako Zeilinger kot pozneje Dežmana merila že vsaj od

leta 1857 dalje vse te količine z izjemo števila dni s strelo in gromom v posameznih mesecih

ter vlažnosti v odstotkih. Dežmana nista računala povprečne oblačnosti, temveč sta preštevala

le število oblačnih dni v posameznem mesecu.

Še večja težava je bila morda v tem, da so bile meritve do 1860ih let zapisane v Pariških

linijah (ligne, Pariser Mass) in v stopinjah Réaumurja. Zakon o metrskem merskem sistemu

so v Avstro-Ogrski sprejeli šele dne 23. 7. 1871 z obvezno uporabo od dne 1. 1. 1875, torej

dolgih tričetrt stoletja po začetnih prizadevanjih Jurija Vege.

Na straneh 19-20 je Dežman pregledal še dr. J. Jelinekovo analizo sprememb povprečnih

letnih temperatur za Ljubljano in Novo mesto po petdnevnih ciklusih. Jelinek je za Ljubljano

analiziral 14,9 letno dobo, za Novo mesto pa 9,9 letne dobe. Vendar Dežman ni zapisal, na

katero obdobje se je pregled nanašal.46

Bržkone je direktor osrednjega meteorološkega zavoda

na Dunaju Jelinek analiziral meritve, ki sta mu jih ljubljanski opazovalec Dežman in

novomeški opazovalec, frančiškanski pater Bernard Vouk, pošiljala med letoma 1862-1876.

Jelinek je bil Kreilov naslednik na položaju direktorja osrednjega meteorološkega zavoda na

Dunaju med letoma 1862-1876.

Dežman je povprečne temperature in padavine primerjal še z rezultati meritev v drugih večjih

mestih avstrijske polovice monarhije. Mimo analize namerjenih številk za Ljubljano je skušal

domače posebnosti celo pojasniti z vplivi ljubljanskega barja na spremembo temperatur.47

Najpodrobnejše je analiziral meritve temperature na poltretji strani, medtem ko je ostalih

sedem merjenih količin obdelal na skupno štirih straneh razprave.

20

Dežman je obravnaval predvsem tabelarično podane številčne vrednosti meritev, ne pa grafov

letnih sprememb tlaka in temperature podobnih Mitteisovim leta 1854 in Dežmanovim leta

1856 in 1859. V svoji razpravi Dežman prav nikjer ni omenjal Mitteisove 29 let starejše

razprave o enakih problemih. Prav tako ni omenil M. Wurnerjeve analize vremenskih razmer

na Jesenicah, tiskane leta 1872. Tako je bilo na celovitejšo analizo kranjskih vremenskih

razmer treba počakati še dve desetletji, vse do Vremenoznanstva S. Šubica..

Serafina Dežman spada med prve uspešne ljubljanske fizičarke, posebno izurjene za merjenje

tlakov v barometrskih vakuumskih ceveh. Hči Karla Dežmana je živela v Ljubljani, vendar

meritev tete Serafine ni nadaljevala; preučevanje vremena je medtem postalo poklic, sprva

seveda namenjen predvsem moškim.

5.2. Prva Slovenka študira fiziko – in postane Boltzmannova nevesta

Prva slovenska fizičarka je bila modrooka Jetti pl. Aigentler, ki je poročila največjega

tedanjega fizika Ludwiga Boltzmanna. Njena mati je bila Slovenka Goričanka Enrika Fišer,

kar so dosedanji raziskovalci premalo poudarjali. Jetti je težko študirala, saj dekleta njenega

časa še zdaleč niso imela prostega pristopa v univerzitetne predavalnice. Poglejmo njeno

poklicno pot in poudarimo njene zasluge pri moževih znanstvenih dosežkih. Zdi se, da so

iznajdljivost in druge čari lepe Jetti pripomogle k večini Boltzmannovih znanstvenih uspehov.

Zaradi hude Boltzmannove kratkovidnosti mu je brala in zapisovala znanstvene razprave. S

svojimi zvezami je pomagala možu pri pogostih menjavah katedre. Resda pod svojim imenom

ni objavljala znanstvenih del; kljub temu pa se je med tedanjimi Slovenkami v znanosti

povzpela najvišje in si dopisovala z največjimi misleci svoje dobe. Imela je rada starejšo

sestro Avgusto in nečake Šantle, ki so postali znani slovenski slikarji; pogosto so skupaj

hodili na počitnice. Tragedije svojega moža v Devinu žal ni mogla preprečiti. Pripomogla je k

uspehom svojega svaka Ludwiga Flamma in vnuka Dieterja Flamma; tlakovala je njun dvig

med najpomembnejše dunajske fizike. Slavni Boltzmann ni bil samo najboljši učenec

slovenskega fizika Jožefa Stefana, temveč je bil po ženi še tesneje povezan s slovenskim

narodom.

Mož

Dunajčan Boltzmann je objavil skoraj sto pomembnejših razprav o teoriji toplote in domala še

enkrat toliko raziskav o drugih področjih fizike. Njegovo delo je bilo tesno povezano s

številnimi življenjskimi sopotniki slovenskega rodu. Prve korake v matematične vede mu je

usmeril Korošec Jožef Stefan. Boltzmannova žena je bila na pol Slovenka Jetti. Njegov

najboljši študent v Gradcu je bil Dolenjec Klemenčič. Na njegovi katedri v Gradcu je

poučeval kritik Boltzmannove statistične mehanike Poljanec Šubic. Boltzmannov poglavitni

filozofski nasprotnik in obenem osebni prijatelj je bil Mach, katerega starši so živeli na

Dolenjskem pod Gorjanci. Med najpomembnejšimi raziskovalci Boltzmannove transportne

enačbe sta se uveljavila dva slovenska vrstnika Ivana, Kuščer in Vidav. Kuščer se je rodil na

21

Boltzmannovem Dunaju le dobrih ducat let po Boltzmannovi smrti.

Boltzmann je po Stefanovem priporočilu postal predstojnik katedre za matematično fiziko na

univerzi v Gradcu. Stefan se je prav posebno potrudil zanj, saj je pisal ministru za »uk in

bogočastje«:

»… zato z veseljem izkoriščam priložnost, da obrnem pozornost visokega ministrstva na

mladega moža, privatnega docenta in asistenta na c. k. Fizikalnem inštitutu, dr. L.

Boltzmanna. On je v kratkem času objavil vrsto matematično-fizikalnih del, ki s svojo

bistroumnostjo in z matematično-fizikalnim znanjem dajejo prepričljivo spričevalo, da lahko

človeku s takšnim izrednim občudovanja vrednim talentom ponudimo primerno priložnost.«

Med letoma 1866 in 1872 je Boltzmann raziskoval predvsem Maxwellovo porazdelitev

energije v molekulah in atomih. Jetti ni zaostajala; v pismu dne 1. 6. 1874 je Boltzmannu s

ponosom opisala lastno zavzeto preučevanje novih Maxwellovih teorij.48

Boltzmannu so bila

njena prizadevanja nadvse všeč, saj v njej ni našel le lepe spremljevalke, temveč celo sorodno

dušo s sorodnimi znanstvenimi hotenji. Kaj več skoraj ni mogel pričakovati od svoje neveste

v tistih trnovih časih začetkov akademskega izobraževanja žensk.

Po štirih letih v Gradcu je Boltzmann dve leti predaval matematiko in mehansko teorijo

toplote na Dunaju. Objavljal je meritve velikosti dielektrične konstante in drugih lastnosti

trdne snovi. Vendar ga je srce vleklo nazaj v Gradec. Zaročenkine zveze v visokih krogih so

mu pomagale pri zamenjavi Toeplerja na katedri za splošno in eksperimentalno fiziko v

Gradcu. Tam je ostal poldrugo desetletje. Boltzmannov študent Klemenčič je na univerzi v

Gradcu med letoma 1881 in 1895 nadaljeval Boltzmannovo eksperimentalno raziskovanje

dielektrične konstante. V letu 1890/91 se je Klemenčič ob Boltzmannovi podpori potegoval

za njegovega naslednika na katedri za eksperimentalno fiziko. Čeprav se je zanj pri

svetovalcu ministra za vprašanja univerze zavzel sam Boltzmann, se Klemenčičeva

kandidatura ni posrečila predvsem zaradi slovenskega rodu in mišljenja. Graške katedre niso

imele le velik znanstven, temveč celo nacionalen in z njim političen pomen.

Žena

Kmalu po drugi preselitvi v Gradec se je Boltzmann poročil dne 17. 7. 1876. Njegova poročna

priča je bil Toepler. Nevesta, zgovorna Jetti, je bila rojena v Stainzu pri Gradcu. Njen ded je

bil Slovenec Andrej Fišer iz Črnič v Vipavski dolini. Od tam se je najprej preselil v Gradec,

nato pa v Gorico, kjer se je poročil z Magdaleno, hčerjo bogatega trgovca z železnino Ivana

Tominca. Magdalena je kljub slovenskemu poreklu v domači hiši govorila le laško oziroma

furlansko. Pozneje je živela pri družini svoje hčere Enrike Fišer; najraje se je sporazumevala

kar v posebni mešanici nemščine in slovenščine.49

SLIKA 9: Boltzmannova snaha, Slovenka Enrika (Henrika) Fišer, poročena pl. Aigentler.

Enrika se je v Prvačini blizu Gorice leta 1851 poročila z uradnikom goriškega sodišča,

pravnikom Hugonom pl. Aigentlerjem, sinom apelacijskega svetnika Josipa. Mladoporočenca

sta med seboj govorila italjansko, saj Enrika sprva ni znala nemščine. Vseskozi so živeli v

22

nemškem delu Štajerske, najprej v Stainzu, od leta 1856 v Leobnu in po letu 1862 v Gradcu,

kjer je Hugon sodil pri deželnem sodišču.50

Med študijem fizike v Gradcu je v hiši Aigentlerjevih stanoval štajerski Slovenec Anton

Šantel; zagledal se je v najstarejšo hči Avgusto (Gusti) in si jo izprosil za življensko družico.

Gusti, njeni otroci Henrika, Avgusta in Saša Šantel ter materin stric Tominc so bili pomembni

slovenski slikarji. Goriška družina Šantel in njihovi svaki Boltzmanni so pogosto hodili

skupaj na počitnice. Julija 1889 sta Jetti in Avgusta skupaj z družinama letovali v Masswegu

pri Knittelfeldu, 50 km vzhodno od Gradca.51

To je bilo zadnje leto, ki ga je Boltzmann

preživel v Gradcu. Saša Šantel je kot študent na Dunaju med letoma 1901 in 1905 obiskoval

svojega takrat že močno živčnega strica Boltzmanna ob nedeljskih kosilih. Gospa Šantel v

Ljubljani še danes vzdržuje redne stike s sorodniki Boltzmanni na Dunaju.

SLIKA 10: Boltzmannova žena slovenskega rodu Henrietta (Jetti) Magdalena Katherina

Antonia Edler pl. Aigentler.

Jettina starejša sestra Wilhelmina (Mina) je bila poročena s slovenskim gimnazijskim

profesorjem slovenščine in nemščine Francom Plochlom. Žal je umrla zaradi tifusa po rojstvu

prvega sina. Boltzmann je preko svojih zvez urejeval Plochlu službo v Gorici. Zanimal se je,

ali je znanje slovenskega jezika za predavatelja v goriški šoli obvezno ali ne. O svojih

poizvedbah je poročal dne 13. 1. 1876 v pismu svoji poznejši ženi.52

Pri desetih letih je Jetti ostala brez očeta, pri devetnajstih pa ji je umrla še mati. Zato je živela

pri vplivnih sorodnikih v hiši graškega župana Wilhelma Kienzla in njegovega sina,

komponista Wilhelma Kienzla.53

Kienzli so pozneje učinkovito pomagali Boltzmannu pri

menjavanju profesorskih položajev.

Jetti študira fiziko

Po maturi na dekliškem učiteljišču je sedemnajstletna Jetti poučevala na dekliški šoli v

Mariahilf. Naslednje leto je opravila prvi izpit in leto pozneje še izpit za učiteljico fizike in

matematike na meščanskih šolah.54

Na šolskem izletu maja 1873 in v domači županovi hiši55

je spoznala desetletje starejšega Boltzmanna in se z njim zaročila.

Jetti ni posebno marala za učiteljski poklic. Bila je krhko dekle in je težko krotila vedno bolj

poreden in glasen razred. Zato se je v zimskem semestru 1872/73 odločila za izredni študij

matematike in fizike na univerzi. V tem času so prvim študentkam v Evropi dopustili

poslušanje univerzitetnih predavanj, kar je še nekaj časa burilo duhove. Ni znano, da bi

Boltzmann tej novosti nasprotoval tako kot J. J. Thomson v Cambridgeu. J. J. je podobno

Boltzmannu pozneje poročil eno svojih študentk; medtem pa je seveda povsem spremenil

mnenje o upravičenosti lepšega spola do študija na univerzi.

Leta 1873 je Jetti zaprosila in kot prva ženska takoj po Amaliji Strelin dobila dovoljenje za

obiskovanje predavanj na univerzi v Gradcu. Poslušala je tudi nekaj botanike in kemije,

čeravno so jo matematične vede bolj veselile. H dovoljenju za študij ji je pripomogel njen

zaročenec Boltzmann, predvsem pa njene vplivne zveze, med njimi nekdanji očetov

23

sodelavec, minister za šolstvo Stremayr.56

Pri začetkih Jettinega študija na univerzi v Gradcu

ji je veliko pomagal Machov naslednik Frischauf, izredni in med letoma 1867-1906 redni

profesor matematike na graški univerzi. Frischauf je bil vnet obiskovalec slovenskih gora.

Podpiral je slovenske planince, tako da je leta 1893 postal častni član Slovenskega

planinskega društva ter častni občan občin Luče in Solčava.

Jetti je redno poročala Boltzmannu na Dunaj o svojem študiju. Dne 2. 3. 1874, kmalu po smrti

matere in sestre, je žalostno zapisala svojemu bodočemu možu, tedaj še »visoko

spoštovanemu gospodu profesorju«:57

»… Svoj študij bom nadaljevala, to je zdaj edino, kar mi preostane. Iz Močnika sem že

najvažnejše postorila; algebro in ravninsko trigonometrijo sem se naučila že konec oktobra.

Gospod profesor Frischauf je bil tako prijazen, da me je novembra zasebno poučeval

kombinacijski račun…« Močnika ni izbrala le zaradi slovenskega rodu, temveč predvsem

zaradi visoke kakovosti njegovih matematičnih učbenikov.

Jetti je bila prva študentka slovenskega rodu. Žal je študij zaključila s poletnim semestrom

leta 187658

in ni diplomirala. Po poroki se ni več poklicno ukvarjala s fiziko; enaka usoda je

doletela ženo J. J. Thomsona. Ženskam se je trnova pot v fiziko izboljšala šele v naslednji

generaciji.

SLIKA 11: Boltzmannova ženitna ponudba napisana na Dunaju podpisana dne 27. 9. 1875.

Družina

Ludwig Boltzmann nikakor ni bil nepraktičen profesor, saj je ženi sestavil eden prvih tedanjih

šivalnih strojev, čeprav se njegova izbranka nikoli prej ni učila ročnih del.59

Ludwigu seveda

ni manjkalo posebnih muh. Tako je nekoč z graške tržnice čez celo mesto prignal domov

kravo, da bi izboljšal prehrano svoje družine. Vsi mimoidoči so se veselo muzali ob prijetno

debelušnem kratkovidnem pastirju. Pa se veliki znanstvenik kar ni dal posebno motiti.

SLIKA 12: Jetti in njen zaročenec leta 1876.

Boltzmannova sta imela dva sina in tri hčere.60

Boltzmannova najmlajša hčerka Else si je za

moža izbrala Boltzmannovega študenta fizike Ludwiga Flamma. Boltzmannov vnuk Dieter

Flamm je od leta 1973 profesor teorijske fizike na Dunajski univerzi in se rad ukvarja z

zgodovino fizike. Med drugim je poskrbel za prijetne izdajo dopisovanja med svojim slovitim

dedkom in babico Boltzmann.

SLIKA 13: Jetti Boltzmann z družino.

Po letu 1878 Boltzmann ni več veliko pisal o teoriji toplote; namesto novih idej si je zelo

prizadeval za priznanje svojega statističnega opisa entropije. Trdno je verjel v obstoj atomov

24

v nasprotju z Machom, ki je atomiste rad dražil z retoričnim vprašanjem: »Ali ste videli

kakšnega?«

Čeprav je bil Boltzmann duhovit človek, posebno pri opisih svojih popotovanj v ZDA, je

spore glede atomov jemal preveč resno in osebno. Ni zmogel angleškega humorja s katerim je

Rutherford zabelil svoj vzklik po Eddingtonovi izjavi na družabni večerji, da so elektroni

morda le zamišljeni koncepti in ne obstajajo zares: »Ne obstajajo, ne obstajajo - zakaj lahko

vidim majhne revčke tu pred mano tako jasno kot tole žlico!« takšen hudomušen pristop k

resnim znanstvenim problemom bi gotovo pomagal Boltzmannovi družini, ki so jo razdirali

viharji Ludwigove živčnosti.

Leta 1890 se je Boltzmann za štiri leta preselil na univerzo v München, kjer je imel kot

predstojnik katedre za teorijsko fiziko večje možnosti za delo in boljše študente. Po Stefanovi

smrti se je vrnil v domovino in prevzel Stefanovo katedro za teorijsko fiziko na Dunaju.

Leta 1894 je Jetti pisala matematiku Königsbergerju v Heidelberg o moževi bolezni in

pomanjkanju prijateljev znanstvenikov. Tudi na Dunaju Boltzmann ni bil srečen. Leta 1899 je

prvič odplul v ZDA v spremstvu žene, ki mu je s spremembami okolja skušala olajšati

življenje. Zato je dne 29. 4. 1899 pisala Boltzmannovemu prijatelju Ostwaldu in zgladila pot

po kateri je Boltzmann naslednje leto prevzel katedro za teorijsko fiziko v Leipzigu.61

Sredi 1890-ih let so zapovrstjo pomrli fiziki, ki so bili Boltzmannu znanstveno in osebno

najbliže: Stefan, Helmholtz in Loschmidt. Vedno bolj se je zapletal v spore s svojimi kritiki.

Zelo uspešen je bil v javni razpravi proti zagovornikom središčne vloge energije pri opisu

narave, katerih vodja Ostwald je ostal Boltzmannov osebni prijatelj. Sledila je burna

izmenjava mnenj z zagovorniki Maxwellovih idej v Britaniji in končno prepir z berlinskim

krogom Plancka in Zermella. Zaradi spora s Planckom se Boltzmann pozneje ni povsem

zavedal zmagoslavja svojih idej v kvantni mehaniki. Mileva in njen mož Einstein sta mu iz

Švice večkrat pisala in pošiljala Einsteinova pozneje znamenita dela, vendar je kljub Jettini

podpori Boltzmann v tem času žal že izgubljal stik z novimi odkritji.

Boltzmannov spor z nasprotniki atomov je bil pomemben prispevek k razvoju matematičnih

ved. Zato je leta 1902 poleg katedre za teorijsko fiziko prevzel še predavanja o zgodovini in

teoriji induktivnih znanosti na dunajski univerzi, ki jih je Mach zaradi bolezni opustil.

Boltzmann je predaval o zgodovini znanosti na Dunaju le kratek čas ob pogostih težavah z

nezadostnim številom študentov. Imel je samosvoje ideje, vendar je bil sam predmet prevelika

novost da bi študentje v njem lahko videli primerno odskočno desko za akademsko kariero.

Machov priimek je zelo pogost med Čehi. Kljub temu je Ernst Mach zelo slabo govoril češko,

čeravno je skoraj tri desetletja poučeval fiziko na nemški univerzi v Pragi, celo kot rektor.

Njegov oče, mati in tri mlajše sestre so živeli v vasi Veliki Slatnik pod Gorjanci, kjer jih je

Ernst pogosto obiskoval dokler ga ni na pol ohromela kap. Ernstova sestra Vilhelmina Mach

se je nekoliko potepala z domačim hlapcem, zato pa se je druga sestra Marija Mach izkazala

za nadarjeno pisateljico knjig o življenju domačega plemstva in ljudi pod Gorjanci, v mladih

letih pa je uspešno poučevala matematične vede..

Boltzmann je bil hudo kratkoviden mož močne postave. V starejših letih mu je Jetti pomagala

pri branju, končno pa mu je morala celo pisati rokopise.62

V zadnjih letih življenja ga je mučil

zelo žalosten strah pred predavanji, kar je najhujša težava za profesorja. Študente je pogosto

spraševal pri sebi doma in se vedel izredno živčno. Svoje življenje je prostovoljno končal med

25

septembrskimi družinskimi počitnicami ob gradu Devin (Diuino) tik onstran zahodne meje

sodobne Slovenije. Vdova Jetti je živela na Dunaju še več kot tri desetletja; umrla je kmalu po

sramotnem Anschlussu s katerim je veličina Dunaja dokončno zamrla.

Boltzmann je osrednja osebnost zgodnje statistične mehanike. Kljub temu njegova polemična

dela o teoriji plinov danes beremo bolj v zgodovinske namene, medtem ko se zdi statistična

mehanika Američana Gibbsa sodobnejša. Že Maxwell je težko bral izredno dolga

Boltzmannova dela, čeprav jih je upošteval in spoštoval. Podobne težave je imel Boltzmann

pri branju jedrnatih Maxwellovih razprav. Kljub raziskovanju sorodnih problemov sta si bila

njuna sloga povsem nasprotna.

Kot fizik in pozneje filozof je Boltzmann ob svoji Jetti raziskoval v duhovno močno

razgibanem Dunaju ob koncu stoletja, kjer so ideje vrele na vseh področjih znanosti in

umetnosti, od Freuda do Zweiga. Boltzmannovo preseganje jezikovnega in idejnega prepada

med humanističnimi in naravoslovnimi znanostmi se zdi danes še posebno pomembno ob

»Sokalovi aferi«, ki buri duhove na obeh sprtih straneh.

Zvesta Jetti je bila prva med slovenskimi fizičarkami in matematičarkami. Ni pa dolgo ostala

edina. Za njo so zrasle nove in danes se lahko pohvalimo s številnimi umnimi ženami in

dekleti, ki pomagajo krojiti napredek naših fizikalnih ved.

5.3. Madame Curie, zgodba o uspehu velike Slovanke

Poljakinja Marija Sklodowska je prišla leta 1891 na pariško Sorbonno po poti številnih

sorodnikov in rojakov, ki so jim velesile razkosale državo. V mestu polnem nasprotujočih si

interesov je znala izbrati pravega moža in obetavno področje znanstvenega raziskovanja –

radioaktivnost. Njen uspeh je bil tako izjemen med učenjakinjami njene dobe, da kar bode v

oči. S svojima Nobelovima nagradama je ženskam pokazala možnosti težko priborjene

enakopravnost na univerzah ob volilni pravici in udarnosti porajajočih se ženskih združenj.

Obenem je v znanost Germanov in Romanov odločno zarezala močno vplivno slovansko črto,

kar nam je vsem v prid.

5.4. Mileva Einstein, učenka Slovenca Benigarja

Z Marijinega Pariza se preselimo v prav tako svobodomiselni Zürich, kjer je Mileva Marić

kljub ženskemu spolu že lahko svobodno študirala na Politehniki. Prav ona je v moževem

imenu zapisala komentar k Planckovi zgodnji inačici druge teorije sevanja. Njena pomoč pri

Einsteinovih zgodnjih delih se zdi pomembna, zato Milevine zasluge lahko primerjamo z

delom Planckove asistentke Meitnerjeve.

Einsteinovi poklicni uspehi so strmo naraščali po njegovi disertaciji in obenem uničevali

njegovo ljubezen do Mileve. Milevino znanstveno raziskovanje ni doseglo ravni sodobnice

26

Lise Meitner. Lise je bila uspešnejša med svojimi moškimi sodelavci, vendar se ni nikoli

poročila in ni imela otrok.

Milevin profesor na zagrebški gimnaziji Slovenec Benigar je usmeril Milevo v fiziko. Benigar

je bil potomec tesarjev in stavbenikov Wenigarjev iz Gradca. Na reški gimnaziji ga je učil

Janez Trdina; z njim si je Benigar dopisoval še 10. 5. 1904. Leta 1864 se je Benigar vpisal na

dunajsko univerzo s pomočjo ruske in Knafljeve štipendije. Naklonjenost Rusov si je srečno

pridobil s svojim navdušenjem nad velikimi slovanskimi brati.

Med Benigarjevimi profesorji eksperimentalne fizike na Dunaju sta bila pionirja kinetične

teorije plinov Stefan in Loschmidt. Leto dni pred Benigarjem je tu študiral Boltzmann, ki pa

je že leta 1868 doktoriral in postal naslednje leto profesor na univerzi v Gradcu. Letnik za

Benigarjem je na Dunaju študiral Luka Lavtar, Benigarjev sošolec pa je bil Čebular, ki je svoj

študij med letoma 1853-1866 sicer začel v Gradcu. Leta 1870 je Benigar še kot študent

objavil razpravo o difuziji plinskih mešanic v glasilu dunajske akademije. Benigar je potem

opravil izpite za srednješolskega profesorja istega leta kot Lavtar. Služboval je sprva v

Vinkovcih in nato od leta 1876 do 1914 na gimnaziji v Zagrebu, kjer je bil obenem še kustos

fizikalnega kabineta. Med Zagrebčani je bil zelo priljubljen kot »Janez«. V Zagrebu je seveda

poučeval matematiko po Močnikovih učbenikih. Prav on je omogočil Milevi Marić, da je

izjemoma lahko obiskovala gimnazijski pouk z odlokom ministrstva za šolstvo dne 14. 2.

1894. Od leta 1872 so dekleta na habsburških gimnazijah lahko obiskovala izpite dvakrat na

leto, redni pouk pa šele leta 1907. Mileva je tako prva v monarhiji smela sedeti v razredu

skupaj s sošolci. Mature pa v domovini vendarle ni smela opraviti, tako da se je leta 1895/96

vpisal v IV. dodatni seminarski razred Višje dekliške šole v Zürichu. Končni izpit oziroma

maturo je uspešno položila spomladi 1896 na Federalni medicinski šoli v Bernu. 27. 7. 1900

pa ni uspela pri ustnem diplomskem izpitu na Politehniki v Zürichu zaradi prenizke ocene »5«

pri Minkowskem. Tako je 2. 8. 1900 skupaj z Einsteinom dobila potrdilo, na pa tudi diplome,

ki so jih bili deležni njeni moški sošolci. Diplomo iz matematike je na Politehniki v Zürichu

že 5. 8. 1896 kot prva dobila Marie Elisabeth Stephansen iz Bergena na Norveškem, pri fiziki

in tehniških vedah pa so se ženske veliko počasneje uveljavljale.63

Seveda je brez diplome

Milevina samostojna pot v znanost ostala zaprta.

Benigar je kot Stefanov asistent na dunajskem fizikalnem inštitutu leta 1870 raziskoval

difuzijo plinov skupaj z Loschmidtom in Andrejem Vrečkom (Wretschko). Tako so Stefanove

ideje preko Benigarja vplivale na Milevo in posredno celo na njenega moža Einsteina, kar je v

letu fizike 2005 vsekakor kaže posebej poudariti.

27

Pot Einsteinovih do Plancka

Benigarjev pouk je bil dober temelj za Milevine uspehe na Politehniki v Zürichu. Tam je H.E.

Weberjevo eksperimentalno raziskovanje opredelilo zgodnja razmišljanja študenta Einsteina

in njegove zaročenke Mileve o kvantni mehaniki. Leta 1887 je ruski raziskovalec Mihelson

kombiniral Stefanov zakon s svojo lastno hipotezo. Objavil je sevalno enačbo, ki je okvirno

pokrivala Langleyjeve bolometrične meritve v ZDA. Naslednje leto je Weber dokazal, da se

Mihelsonova enačba ne prilega dovolj dobro rezultatom poskusov. Zato je Weber objavil

empirično enačbo v skladu z njegovimi lastnimi poskusi. Razumel je, da dvigovanje

temperature pomika vrh spektralne distribucije proti višjim frekvencam. Žal je Weber

pomotoma uporabil napačen zakon spektralne porazdelitve. Leta 1893 je Wilhelm Wien

napredoval v smeri Weberjevih raziskovanj.64

Einstein in Mileva sta se sprva lotila

Planckovega zakona s pomočjo svojega učitelja Webra in lahko nam je le žal, da so se

izgubila njuna študentska raziskovanja termične prevodnosti.

Planck je ponovno začel raziskovati sevanje črnega telesa ravno ob koncu Milevinih in

Albertovih študijev. Temelj njegovih razmišljanja je bila entropija, ne pa energijski zakon.

Planck je edini nadaljeval z raziskovanjem Boltzmannove statistike in z njo dobro opisal

eksperimentalne rezultate. Planck in Einstein sta prva resno uporabila kinetično teorijo zunaj

področja plinov, če odštejemo objavo načelnih prepričanj samega Boltzmanna in nekaj drugih

manjših del. Planck in po njem še Einstein sta preskočila od kinetične teorije plinov proti

kinetični teoriji toplote in sta tako ustoličila novo kvantno univerzalno paradigmo.

Mileva Einstein piše Plancku - ji narekuje mož?

Planck je razveselil Einsteine s prošnjo za razlago novosti teorije relativnosti. To je bila ena

prvih reakcij na Einsteinovo »čudovito leto 1905«. Planck in drugi raziskovalci kemično-

termične tradicije so v Einsteinu prepoznali sorodnega misleca.

Dne 14. 10. 1909 se je družina Einstein vrnila v Zürich. Kmalu po novem letu 1910 je Planck

poslal Einsteinu zgodnjo inačico svoje druge teorije toplotnih žarkov. Planck je pričakoval

temeljito kritiko medtem ko se je sam počasi približeval k Einsteinovom bolj poljudnem opisu

Planckovega lastnega sevalnega zakona. Planck je prebral Einsteinov odgovor preden je

poslal dokončno inačico razprave dne 18. 1. 1910. Ohranjena je kopija odgovora Mileve

Einstein v njenem domačem zvezku na dveh papirjih s črtami. Dokumentu ne manjkajo niti

enostavne geometrijske skice. Mileva je večkrat prečrtala svoje napake, nekatere pa je

vendarle spregledala. Rokopis je verjetno nastal po nareku, sledili pa so popravki pred

pošiljanjem Plancku. Med drugimi napakami je bil prejemnik prekrščen v »Planka«.

Pravzaprav se ne zdi mogoče, da bi Einstein lahko odposlal rokopis s tako veliko, že kar

žaljivo napako. Seveda pa takšna inačica priimka ni bila povsem tuja, saj je bil Josef Plank v

čusu rojstva zakoncev Einstein asistent Jožefa Stefana na Dunaju.

Mileva je prečrtala črko “d”, verjetno kot začetek napačno uporabljenega nedoločenega člena

med besedama “Zahl” in “quantenhaftger”. Prečrtala je še besedo “kann” (more) in namesto

nje zapisala “müsse” (mora) na samem koncu pisma, ki ga sploh ni zaključila z piko, kot je

bilo od nekdaj v navadi.

28

Sredi pisma je Mileva prečrtala besedo »besteht« (pravilno) in jo zamenjala s strožjim »lasst«

v opisu nove Einsteinove teorije sevanja.

Planckova razprava iz leta 1910

Leta 1910 se je Planck znova pognal med kvantne skrivnosti z zgodnjo inačico svoje druge

teorije. Predhodne zapise svojega dela je poslal raziskovalcem tega področja ker sam že

desetletje ni objavljal o tem vprašanju. Zato je svoje ideje dal na vpogled tako Einsteinu, kot

Lorentzu dne 7. 1. 1910.

Einsteinov je svoj odgovor osredotočil na šesto stran Planckovega rokopisa.65

Planck pozneje

ni veliko spreminjal svoj članek zaradi Einsteinovih kritik. Spravljivo je dodal nekaj pohval

Einsteinovega govora v Salzburgu, kjer je Stark nastopil kot edini »član« Einsteinove stranke.

Lise Meitner se je ukvarjala s Starkovim podobnimi meritvami in je Plancku predstavila

Starkove dosežke v znanosti. Stark je povezoval Einsteinove delce svetlobe z Röntgenovimi

žarki, vendar sta Sommerfield in Planck brila norca iz Starkovih teorijskih pomanjkljivosti.66

Röntgena je to v Münchenu prav veselilo, premagani Stark pa je postal najhujši sovražnik

Röntgenovih dosežkov, Einsteinove teorije relativnosti, Lise Meitner in veh Židov.

V času Milevinega rokopisa je bila dunajska Židinja Lise Meitner že tri leta Planckova

družinska prijateljica, čeravno je bila formalno proglašena za asistentko šele leta 1912. V

spolno neenakopravnem svetu tedanje fizike sta oba začetnika kvantne teorije na nasprotnih

koncih nemško govorečih dežel imela asistentki lepšega spola: Planck fizičarko Lise v

Berlinu, Albert Einstein pa svojo ženo Milevo v Švici.

5.5. Lise Meitner, ženska in Židinja brez zaslužene Nobelove nagrade

Zgodbo o uspešnem vstopu lepšega spola v fiziko nadaljujmo v Berlinu, kjer je Meitnerjeva

raziskovala pojav pozneje imenovan po Augerju. Tako kot številna druga odkritja sodobne

fizike je bil tudi Augerjev pojav povezan s Hertzovim raziskovanjem. Hertzov fotoefekt je čez

četrt stoletja pravilno opisal Einstein, ki so mu Nobelovo nagrado za leto 1921 dodelili šele

dne 9. 11. 1922. Tisti čas je med 17. 11. in 29. 12. 1922 obiskal Japonsko, zato je nagrado

prejel šele julija 1923 in denar v celoti izročil prvi ženi Milevi. Nagrada je bila posrečen

kompromis, saj Nobelov odbor v obrazložitvi namenoma ni omenil še vedno polemične

relativnostne teorije. Meitnerjeva je bila leta 1921 gostujoči profesor na univerzi v Lundu na

Švedskem in je pri švedskih akademikih »navijala« za Einsteinovo Nobelovo nagrado. Bila je

Izraelovaga rodu tako kot Hertz in Einstein, antisemitizem pa je polagoma kazal roge med

njihovimi sodelavci po vsej Nemčiji, ob Bavarcu Starku predvsem pri Madžaru Lenardu.

Meitnerjeva je postala docentka na berlinski univerzi nekaj mesecev preden so Einsteinu

prisodili nagrado. V Berlinu se je udeleževala tedenskih fizikalnih seminarjev skupaj z

Einsteinom, Planckom, Nernstom, Lauejem, G. Hertzom, Franckom in Dunajčanom

Schrödingerjem, ki je leta 1928 prevzel Planckovo katedro. Meitnerjeva je imela možnosti za

29

eksperimentalno raziskovanje, ki jih dotlej ni dobila še nobena znanstvenica razen desetletje

starejše Mariji Curie; zato so njenemu mnenju moški radi prisluhnili.

Einstein je dne 29. 3. 1914 začel raziskovati v Berlinu, zato je njegova Nobelova nagrada med

berlinskimi raziskovalci stopnjevala zanimanje za fotoefekt in z njim povezano obstreljevanje

snovi z elektroni. Priložnost je najbolje izkoristila prav Meitnerjeva. Nadaljevala je H.

Hertzovo delo začeto v Berlinu pred tremi desetletji. Zanimal jo je potek β razpada. Pred

odhodom med vojaške bolničarke je s Hahnom in von Baeyerjem raziskovala in fotografirala

beta žarke Th in Ac.

Po vrnitvi iz vojne je Meitnerjeva merila sekundarne elektrone, ki jih beta žarki izbijajo iz

jeder. Chadwick in Ellis sta trdila, da gre za zvezni spekter beta žarkov. Poskusi Meitnerjeve

iz leta 1922 so kazali, da iz obstreljevanega jedra odletavajo elektroni s sprva točno

določenimi hitrostmi značilnimi za posamezno vrsto jedra. Zvezen Chadwickov spekter je

šele posledica drugotnih vplivov na elektron. Vprašanje je bilo dovolj zanimivo, da so

Ellisove meritve Nemci sproti prevajali.

Opis Meitnerjeve sta podprla pomembna mlada raziskovalca kvantne teorije, Rosseland in

Smekal. Dunajčan Smekal je trdil, da sekundarni elektroni odletijo po neposrednem kvantnem

prehodu brez sevanja. Leta 1922 je Rosseland napovedal beta žarke z diskretnimi energijami,

ki jih danes imenujemo po Augerju. O sekundarnih elektronih so že pred Rosselandovo

objavo razpravljali na nemških univerzah. Še pred izidom Rosselandove razprave je decembra

1922 Lenz pisal Meitnejevi o »beta žarkih, ki izhajajo iz jedra s točno določenimi

energijami«. Rosseland je svoje ideje objavil dne 31. 1. 1923, Bohr pa jih je nekaj mesecev

pozneje vključil v svojo prodorno teorijo zgradbe atoma.67

Da bi razrešila nasprotujoče si trditve in potrdila Rosselandovo napoved, je Meitnerjeva junija

1923 tarčo iz izotopa Th obstreljevala z elektroni iz radioaktivnega izotopa Bi. Elektroni so

izbijali trdneje vezane elektrone iz U jeder. Pri prehodu iz nastalega vzbujenega stanja v

vzbujeno stanje z nižjo energijo ali v osnovno stanje je U ion oddal drugotni, šibkeje vezan

elektron, ki ga je napovedal Rosseland. De Broglievi in lastni poskusi so Meitnerjevo

prepričali, da se drugotni elektron izseva iz istega atoma, ki je absorbiral elektron Bi.

Drugotni elektron je imel seveda za jedro značilno diskretno energijo, kot se je namenila

dokazati. Chadwickova domneva je tako veljala za navadno beta sevanje, ne pa za drugotne

izbite elektrone, ki jih je napovedal Rosseland in jih danes imenujemo po Augerju. Nemci so

bolečo izgubo vojne vsaj malo ublažili s popravkom Chadwickove hipoteze.

Meitnerjeva je meritve sekundarnih elektronov in prvo potrditev Rosselandove napovedi

objavila sama, čeprav sta pri predhodnih raziskavah sodelovala Hahn in von Baeyer.

Napovedala je, da bosta s Hahnom še merila potek izločanja elektronov,68

vendar morebitnih

poznejših raziskav nista objavila. Preučevalcem radioaktivnosti in teoretikom Bohrovega

kroga se pojav ni zdel dovolj obetaven. Uskladili so ga z napovedi kopenhagenske kvantne

mehanike, njegova uporaba pri raziskovanju trdne snovi pa jih v bistvu ni zanimala. Laue je v

1920-ih letih predlagal Meitnerjevo za Nobelovo nagrado glede na njena raziskovanja

spektrov beta in gama. Brez uspeha. O nagradi so slejkoprej odločali moški, če se je le dalo

kar brez sodelovanja nasprotnega spola.

30

SLIKA 14: Lise Meitner, skicirana na seji švedske kraljeve akademije znanosti dne 14. 11.

1945 (Elisabeth Crawford. September 1997. A Nobel Tale. Physics Today, str. 27).

SLIKA 15: Lise Meitner z Lauejem in nizozemskim fizikom Dirkom Costerjem sredi 1930-ih

let pred njenim institutom pri Berlinu (Elisabeth Crawford. September 1997. A Nobel Tale.

Physics Today, str. 28).

SLIKA 16: Lise Meitner (stoji tretja z leve) med vodilnimi nemškimi in britanskimi

raziskovalci na zasedanju Bunsenovega društva v nemškem Münstru leta 1932

(A.O.Staroseljskaja-Nikitina. 1967. Ernest Rutherford. Moskva: Nauka. str. 274.)

SLIKA 17: Lise Meitner

(Http://www.physics.ucla.edu/~cwp/Phase2/Meitner,_Lise@844904033.html)

SLIKA 18: Meitnerjeva z Ottom Hahnom v Berlinu (Elisabeth Crawford. September 1997. A

Nobel Tale. Physics Today, str. 32).

SLIKA 19: Meitnerjeva poleti 1954 na obisku pri Schrödingerjem na poletni konferenci v

Alpbachu vzhodno od Innsbrucka (Walter Moore. 1989. Schrödinger. Cambridge. str. 473).

SLIKA 20: Lise Meitner malo pred odkritjem »Augerejevih« elektronov ob Bohrovem obisku

v Berlinu leta 1920 (Ruth Lewin Sime. Januar 1998. Lise Meitner. Scientific American. 62).

Lise Meitner in Otto Hahn okoli leta 1910 na univerzi v Berlinu (Ruth Lewin Sime. Januar

1998. Lise Meitner. Scientific American. 59).

SLIKA 21: Lise Lise Meitner pri petdesetih (Ruth Lewin Sime. Januar 1998. Lise Meitner.

Scientific American. 58)

SLIKA 22: Berlinske merilne naprave Lise Meitner (Ruth Lewin Sime. Januar 1998. Lise

Meitner. Scientific American. 60); Schmauderer (ur.). 1973. Der Chemiker. Verlag Chemie.

Str. 320, Abb. 4.

Lise Meitner je bila rojena v židovski odvetniški družini, podobno kot H. Hertz v Hamburgu.

Ker dekletom njenega časa še nekaj let ni bilo dovoljeno obiskovanje gimnazije, je prišla do

mature po privatnem pouku. Leta 1902 je začela študirati pri Jettinem možu Ludwigu

Boltzmannu kot ena prvih študentk fizike in druga ženska, ki je dobila doktorat iz teorijske

fizike na dunajski univerzi. Dne 11. 12. 1905 je zagovarjala disertacijo o Prevajanju toplote v

nehomogenih telesih po Maxwellovih enačbah. Boltzmann in Exner sta jo ocenila odlično,

matematik Escherlich pa le zadostno. Ocene so dokončno usmerile Meitnerjevo v

eksperimentalno fiziko. Boltzmann jo je spodbujal, saj je njene probleme dobro spoznal v

svoji družini pri svoji ženi, prvi študentki fizike na univerzi v Gradcu. Tako je naša Jetti

posredno veliko pripomogla k uveljavitvi Meitnerjeve, saj je zanjo prebijala led v dotlej le

moškim namenjenim univerzam habsburške monarhije.

Po Boltzmannovem samomoru je Meitnerjeva leta 1907 odšla v Berlin, kjer ji je bilo

dovoljeno poslušati Planckova predavanja. Dunaj je tisti čas že izgubljal vodilno mesto pri

eksperimentalnem raziskovanju radioaktivnosti in ozračja, čeprav ni manjkalo odličnih

raziskovalcev, med katerimi je bil tudi Lisin mlajši vrstnik Slovenec Hugo Sirk.

31

Med strogimi Prusi je bilo Meitnerjevi še težje kot na svetovljanskem Dunaju. Profesor

Fischer ji je dovolil raziskovati v laboratorijski baraki šele ko je obljubila, da bo uporabljala

stranska vrata instituta in ne bo nikoli vstopila med delovnim časom moških. Fischer je leta

1902 dobil drugo Nobelovo nagrado za kemijo, vendar je po vojnih tragedijah naredil

samomor.

Takoj po prihodu v Berlin je Meitnerjeva začela sodelovati z Baeyerjem in predvsem s

Hahnom. Hahn je bil štiri mesece mlajši od Meitnerjeve, pri Fischerju pa je delal že leto pred

njo. Hahn in Meitnerjeva sta skupaj raziskovala nad tri desetletja in botrovala številnim

znanstvenim odkritjem. Leta 1912 je Meitnerjeva asistirala Plancku, ki se znanstvenic lepšega

spola ni tako vneto branil kot Fischer. Naslednje leto je postala stalni znanstveni član društva

cesarja Wilhelma. Prve dve vojni leti je služila kot bolničarka pri habsburški armadi. Takoj po

vojni je začela voditi lastno skupino v radio-fizikalnem institutu, skupaj s Hahnom pa sta

odkrila element protoaktinij. Meitnerjeva je leta 1926 napredovala v izredno profesorico na

berlinski univerzi, dve leti pozneje pa je Hahn postal direktor kemijskega instituta cesarja

Wilhelma.

Meitnerjeva naj bi na povabilo urednika nemške enciklopedije Brockhaus napisala razpravo o

radioaktivnosti. Urednik je mislil, da ima opravka z gospodom Meitnerjem, saj je bral le tiste

njene razprave, pod katerimi je bila podpisana z začetnico »L«. Ko je prispevek podpisala z

osebnim imenom, je zgrožen spoznal, da ima opravka z žensko. Njen prispevek je nemudoma

zavrnil. Ženske so kljub temu počasi spreminjale znanost. Meitnerjeva je vpeljala značilen red

dobre gospodinje v svojem laboratoriju in s tem marsikoga obvarovala pred tedaj še

neznanimi nevarnostmi sevanja.

Poklicnim težavam zaradi spola so se kmalu pridružile še veliko hujše nadloge. S Hitlerjevim

prevzemom oblasti je Židinja Meitnerjeva izgubila profesuro na berlinski univerzi, čeprav je

kot avstrijska državljanka lahko nadaljevala z raziskovalnim delom predstojnice fizikalnega

oddelka instituta za kemijo cesarja Wilhelma. Ko je leta 1938 Hitler priključil Avstrijo, je

morala pobrati šila in kopita iz nenadoma povsem negostoljubnih nemških dežel. Tako se ni

mogla podpisati pod razpravo o odkritju cepitve jeder, ki sta jo pripravljala skupaj s Hahnom.

Naskrivaj se je zatekla k Bohru, kjer je na kopenhaškem institutu za teorijsko fiziko delal njen

nečak Dunajčan Frisch. Ustalila se je na Švedskem in leta 1949 postala švedska državljanka.

Njene zveze s Švedsko so bile tesne že od leta 1921, saj je bila zunanja članica švedske

akademije. Leta 1960 se je preselila v Cambridge. Elegantna dama manjše rasti je še v pozni

starosti zmogla zahtevnejše planinske izlete. Umrla je neporočena le tri mesece za svojim

dolgoletnim sodelavcem Hahnom. Leta 1992 so po njej imenovali kemijski element z vrstnim

številom 109, Hahn pa je takoj po vojni dobil Nobelovo nagrado za kemijo za leto 1944.

Meitnerjeva je, žal, ostala brez nje. Evropska fizikalna družba od leta 2000 podeljuje nagrado

Lise Meitner, ki sta jo leta 2002 dobila profesorja James P. Elliot in Francesco Iachello za

raziskovanje jedra atoma.

Odkritja in pogovori na berlinskem fizikalnem seminarju so spodbudili Einsteina k globokim

razmišljanjem o fotonih nekaj mesecev po odkritjih Meitnerjeve in Comptona. Meitnerjeva je

o svojem odkritju poročala 26. 6. 1923 v Z.Phys. Čeprav je bila to vodilna nemška revija,

njenega poročila enaindvajset let mlajši Parižan Auger ni pravočasno prebral. Tako je pojav

ponovno samostojno odkril dve leti pozneje, ko je med pripravljanjem doktorata v Parizu

obseval vzorce z rentgenskimi žarki.

32

Auger in François Perrin sta že leta 1922 ocenjevala število elektronov v atomih po sledeh v

Wilsonovi celici. Med pripravo doktorata je Auger skušal v isti meglični celici ponazoriti ves

potek vzbujanja atomov plina s fotoni: nastanek fotoelektrona, izločitev kvanta sevanja in

absorpcijo kvanta z nastankom drugega fotoelektrona. Po nastanku primarnega fotoelektrona

je v isti točki opazil še dodatni elektron. Sprva je ocenil, da nastane zaradi ponovne absorpcije

kvanta sevanja v atomu iz katerega je izšel. Med priredbo doktorske disertacije za objavo je

leta 1926 ugotovil, da dodatni elektroni nastanejo zaradi prehoda brez sevanja, ki ga je

napovedal že Rosseland. Seveda nekoliko preseneča domnevno Augerjevo poznavanje

Rosselandove napovedi ob naravnost neverjetnem spregledu njene prve potrditve v meritvah

Meitnerjeve.

Augerjevi elektroni oddani pri nesevalnem prehodu imajo energije značilne za atom iz

katerega izhajajo. Pojav je dobil ime po Francozu in ne po nemški Židinji zaradi spolnih in

obenem nacionalnih predsodkov. Francozi so si skušali znova povrniti prevlado v znanosti in

berlinskim raziskovalcem niso nič kaj radi priznavali uspehov. Meitnerjeva je imela kot

ženska tudi sicer številne težave na svoji poklicni poti kljub nedvomnim sposobnostim.

Nemci jo po izgubljeni prvi svetovni vojni niso posebno vneto podpirali pri prizadevanjih za

prvenstvo pri odkritjih; kot Židinjo jo kmalu niti niso več imeli za »svojo«. Tako odkritje

Meitnerjeve in dodatni oddani elektron imenujemo po Augerju, ki ga je podpirala močna

francoska šola raziskovalcev radioaktivnosti.

5.6. Prva slovenska profesorica fizike Marija Wirgler

Jetti se je zelo trudila a vendarle ni diplomirala. Marija Curie je orala ledino za bodoče uspehe

žensk znanstvenic v svetu moških uspešnežev. Milevi je šlo sprva dobro od rok, Lise pa je

bila sploh izredna; seveda pa tu govorimo predvsem o slovenskih fizičarkah. Tako je šele

Marija Wirgler postala prva akademsko izobražena slovenska ženska v fizikalnih vedah in v

celotnem naravoslovju. Sledile so ji številne druge, med njimi Korošica Ángela Piskernikova,

ki je sprva prav tako študirala matematiko in pozneje poučevala fiziko. Na Dunaju je bila

sošolka Lava Čermelja; kaj kmalu so se ji številke zamerile in se je raje zapisala biologiji.

Ángela je bila visokorasla lepotica, zato ji je mladi radovedni Lavo na skrivaj izmaknil indeks

in pogledal s kom ima opraviti.

Ángela je imela vseskozi številne občudovalce, toda poročila se ni nikoli. Nižje šole je

končala pri koroških uršulinkah 2. 7. 1907, maturirala je v 1. državni gimnaziji v Gradcu 29.

9. 1910, doktorirala pa je 28. 10. 1914 na Dunaju kot prva slovenska doktorica s področja

naravoslovnih ali matematičnih ved, medtem ko je pred njo le dr. Jenko promovirala iz

medicine v Rusiji. Dr. Ángela Piskernik je rigoroz opravila iz botanike v povezavi z

zoologijo.69

Od leta 1916 je delala v Deželnem muzeju v Ljubljani, nato pa je predavala na

gimnazijah v Novem mestu in v Ljubljani.70

SLIKA 23: Ángela Piskernik (* 1886; † 1967) v družbi z Melito Pivec

33

Marijin oče živinozdravnik Tomaž Wirgler iz Zneima na Moravskem se je poročil s Korošico

Karolino Homač. Živino je zdravil na Dolenjskem in na Hrvaškem. Stanovali so najprej v

Novem mestu, nato pa v Krškem, kjer je bilo z železnico bližje do Zagreba. Vlak je spremenil

podobo pokrajine in še bolj ljudi v njej. Marija je končala osnovno šolo v Krškem. Tisti čas

dekleta še niso smela redno študirati na gimnazijah, zato se je tri leta šolala v Uršulinskem

dekliškem zavodu in internatu v Škofji Loki; pač ni imela tako dobrih zvez kot Mileva Marić

v Zagrebu. Leta 1894 in 1895 je končala sedmi in osmi razred Uršulinske dekliške šole v

Ljubljani z odličnim uspehom. Po posebnem izpitu iz francoskega jezika se je vpisala na

ljubljansko učiteljišče in tam maturirala. Matematične in naravoslovne predmete jo je učil

Ivan Macher, od leta 1908 ravnatelj Mestnega dekliškega liceja v Ljubljani. Macher je študiral

matematiko, prirodoslovje in fiziko na Dunaju pri Boltzmannu in Stefanu ter leta 1878/79

prejemal Knafljevo štipendijo. Napisal je več učbenikov in razprav, vendar je bil kot Marijin

predstojnik vseskozi zelo strog. Šele na smrtni postelji je naročil ženi naj pove Mariji, da je

bila prav ona njegova najljubša učenka in sodelavka. Mariji so se seveda oči močno zarosile.

SLIKA 24: Marija Wirgler

SLIKA 25: Naslovnica knjige Marije Wirgler-Jezernik

Dobri odnosi z ljubljanskimi uršulinkami so Mariji Wirgler omogočili prvo službeno mesto,

saj je od leta 1899 do 1901 kot pomožna učiteljica poučevala gospodične pri ljubljanskih

uršulinkah. Podobno kot tri desetletja pred njo Jetti, se je tudi Mariji zdelo, da zmore več.

Seveda pa so se razmere medtem korenito izboljšale, saj so od leta 1897 dekleta končno smela

redno študirati na Dunajski filozofski fakulteti. Tako kot Jetti se je tudi Marija leta 1901

odločila za študij v Gradcu, kjer je tisti čas matematiko predaval Frischauf, eksperimentalno

fiziko von Pfaundler od dne 2. 4. 1891 do julija 1910, teorijsko fiziko pa redni profesor

Wassmuth od leta 1893 do 1911. Izredna profesorja sta bila S. Šubic za meteorologijo in

teorijo toplote do septembra 1902 ter von Hepperger za astronomijo od dne 1. 1. 1890. Docent

za teorijsko fiziko je bil od leta 1882 do 1911 F. Streinz, za eksperimentalno fiziko pa ob

koncu Marijinega študija od leta 1904 do 1909 Hugo Sirk, poznejši profesor fizike na

ljubljanski univerzi.

Klemenčič je šest let pred Marijinim vpisom na fakulteto odšel iz Gradca v Innsbruck. Gotovo

je postregel z dobrimi nasveti simpatični brucki, svoji dolenjski sosedi Mariji; žal je umrl

ravno med počitnicami pred začetkom Marijinega študija. Marija je dobila na ljubljanskem

učiteljišču kar dobro podlago za študij; v Gradcu je stanovala pri stari mami in redno

obiskovala predavanja fizike, matematike in prirodopisa. Trud se ji je obilno izplačal.

Po graški diplomi se je Marija leta 1905/06 zaposlila na prvi slovenski Mestni višji dekliški

šoli v Ljubljani in v I. a razredu začela poučevati matematiko, fiziko in prirodopis. Šolo so

ustanovili devet let prej na pobudo ljubljanskega župana Ivana Hribarja. Dekliške šole so v

tedanji habsburški monarhiji kmalu izpodrinili sodobnejši zavodi, imenovani liceji po

nekdanji Aristotelovi šoli v Atenah. Ljubljanski občinski svet je sprejel licejski statut leta

1905, tako da so leta 1909/10 Višjo dekliško šolo preimenovali v Licej. Za predavanja na

Liceju je morala Marija Wirgler opraviti dodatne izpite na univerzi. Po prevratu v prvo

Jugoslavijo so z odlokom Kuratorija Mestnega dekliškega liceja z dne 20. 2. 1919 pod

številko štirinajst Licej spremenili v Žensko realno gimnazijo; Marija je seveda v šoli z novim

imenom prav tako nadaljevala z uspešnim poučevanjem.

34

Marija Wirgler je predavala matematiko, fiziko, prirodopis, francoščino, nemščino in nauk o

dostojnosti v vseh osmih razredih do upokojitve leta 1926. Kot upokojenka nikakor ni zgolj

počivala in je s honorarnimi predavanji nadaljevala do leta 1933/34. Fiziko je predavala le v

Mestni višji dekliški šoli, po ustanovitvi Liceja pa žal ne več. Tako je bila profesorica fizike le

prva štiri leta. Postala je kustosinja prirodopisne zbirke, knjižničarka za sicer razmeroma

redke francoske knjige, aktivna članica podmladka rdečega križa, francoskega cercla in

ženskega društva Antena. Podobno kot v istem času dr. Ivan Lah, je Marija Wirgler prav tako

objavljala številne priljubljene pravljice o medvedih in drugih junakih, vendar pod

umetniškim psevdonimom Marija Jezernik. Zakaj si je izposodila drugačno ime pač težko

presodimo. Radovedni bralci so tako ali tako vedeli, kdo je pisateljica.

Med Marijinimi sodelavci na Ženski realni gimnaziji je bil leta 1930/31 Anton Vakselj, ki je

leta 1922 kot prvi matematik diplomiral na ljubljanski univerzi. Fiziko je v osmem razredu

učil Anton Peterlin. Pavel Grošelj je od leta 1908 do 1910 na Dekliškem liceju v Ljubljani

učil matematiko skupaj z Wirglerjevo, obenem pa je predaval še prirodopis in fiziko.71

Dr. Marta Blinc in dr. Dora Kokalj sta po upokojitvi Marije Wirgler na Ženski realni

gimnaziji poučevali kemijo in matematiko kot varuhinji kemijskega kabineta. Ljubljančanka

Marta Blinc je podobno kot Wirglerjeva diplomirala iz kemije, matematike in fizike, zato je

občasno poučevala še fiziko. Bila je teta poznejšega akademika Roberta, moža Majde

Stanovnik. Wirglerjeva se je Marte pozneje vedno z veseljem spominjala. Marta je bila

predana svojemu poklicu in je svoje navdušenje v marsičem prenesla na znamenitega nečaka.

Objavila je vrsto znanstvenih del s področja kemije in mikrobiologije. Bila je prva

predsednica Zveze mikrobiologov Jugoslavije. Prejela je Prešernovo nagrado in številna druga

priznanja. Fizika res ni bila njena osnovna usmeritev, vendar je celo vanjo vtisnila bogate

pečate svojega znanja.

6. Slovenske ženske v moderni fiziki

Uspeh žensk v slovenski fiziki je očiten šele po drugi svetovni vojni, ko so začele posegati po

diplomah in pred tremi desetletji še po doktoratih na ljubljanski univerzi.

35

Preglednica 4: Naše fizičarke na študiju v tujini

Ime in priimek Čas študija Kraj in dosežena akademska stopnja

Jetti Aigentler 1872/73 –poleti 1876 Gradec, brez diplome

Marija Wirgler 1901-1905 Gradec, profesorica matematike, fizike naravoslovja

Ángela Piskernik

1910-1914 Dunaj, profesorica naravoslovja, matematike, fizike

Devana Lavrenčič

Cannato

Okoli 1945 Rojena v Trstu, elektrotehničarka, delala v Rimu na

varnosti jedrske tehnike

Irena Cannato Fizičarka, hči Devane

Marjeta Šentjurc 1972 Zagreb, magisterij iz biofizike

Loredana Sabaz 1977 Zagreb, diploma

Mirjam Cvetič 1985 ZDA, doktorat

Preglednica 5: Ženske z diplomami in doktorati iz fizike v Ljubljani

Ime in priimek Datum diplome (mentor, somentor) Datum doktorata (mentor, somentor)

Snegulka Detoni 1944 (Peterlin) 1956 (Hadži, kemijske znanosti)

Bibijana Dobovišek Čujec 1950 (diplomski izpit: A. Peterlin) 24. 11. 195972

(Č. Zupančič?) Nemec Danila (Meteorologija) 1954 Marija Robavs (Meteorologija) 1954 Milena Bevc (Meteorologija) 1958 Jelena (Alenka) Hudoklin Božič 1958 (Pedagoška) 1968 (M.V. Mihailović)

Cvetka Bartol (Pedagoška) 1958 Alenka Kmecl (Meteorologija) 1960

Danica Burg Hanžel 1960 (A. Moljk) 1973 (A. Moljk)

Petra Beniger 1962 (I. Kuščer)

Helena Velikonja 1962 (A. Hočevar)

Ana Rudolf 1962 (R. Blinc) Marija Simonič (Pedagoška) 1963

Norma Mankoč Borštnik 1967 (M. Kregar) 1974 (M.V. Mihailović)

Marjeta Šentjurc 1964/65 (A. Moljk) 1975 (R. Blinc, M. Schara)

Seta Oblak 1966 (A. Moljk)

Marija Zupan 1967 (M. Kregar)

Marija Jamšek Vilfan 1968 (R. Blinc) 1978 (R. Blinc)

Alenka Čuk-Juhart 1968 (A. Moljk)

Nada Kmetec 1971 (F. Cvelbar)

Metka Luzar Vlachy 1972 (R. Blinc) 1982 (R. Blinc)

Vlasta Mrak 1974 (R. Blinc)

Jelka Lekić 1974 (R. Blinc)

Anica Habe (Pedagoška) 1977

Mirjam Cvetič 1979 (M. Rosina)

Tanja Žigon (Meteorologija) 1979 (Z. Petkovšek)

Lučka Kajfež (Meteorologija) 1980 (Z. Petkovšek)

36

Danila Žlender (Pedagoška) 1980

Irena Mele 1980 (R. Blinc) 1996 (J. Peternelj, M. Ravnik)

Lebar Angela 1980 (F. Cvelbar) Olga Videnšek (Pedagoška) 1981

Alenka Vengar (Pedagoška) 1982 (I. Kuščer)

Angela Nagode (Pedagoška) 1982 (A. Likar)

Lidija Okršlar (Pedagoška) 1982 (M. Rosina)

Aleška Bernot Ivančič (Meteorologija) 1982 (Z. Petkovšek)

Sonja Munih 1982 (M. Hribar) Milena Štefančič Čahuk (Pedagoška) 1983 (M. Hribar)

Vera Müller (Pedagoška) 1983 (I. Kuščer)

Majda Pešec (Pedagoška) 1983 (I. Kuščer)

Jasna Fakin (Pedagoška) 1983 diplomski izpit

Alenka Orel Marjanovič (Pedagoška) 1983 diplomski izpit

Marija Ipavec 1983 (R. Blinc)

Cvetka Lipoglavšek 1983 (J: Seliger)

Tadeja Ovsenik 1984 (M. Čopič)

Marjana Benedik 1984 (I. Kuščer)

Veronika Kralj Iglič 1984 (S. Svetina) 1993 (B. Žekš) Mojca Bizjak Čepič (Pedagoška) 1984 diplomski izpit 1993 (B. Žekš) Eva Karažija (Pedagoška) 1984

Brigita Kiselak (Pedagoška) 1984 (I. Kuščer)

Maja Remškar 1985 (M. Čopič) 1993 (V. Marinković)

Zvonka Gerdin (Pedagoška) 1985 (I. Kuščer)

Darinka Uršič (Pedagoška) 1985 (M. Hribar)

Suzana Perhavec (Pedagoška) 1985 (M. Hribar)

Metka Roethel Kovač (Meteorologija) 1985 (Z. Petkovšek)

Neja Lorenčič 1985 (P. Gosar)

Marjeta Kralj Novak 1985 (J. Seliger)

Simona Cenčič 1985 (J. Seliger) Tajda Mekinda (Meteorologija) 1985 (Z. Petkovšek)

Jana Padežnik Gomilšek 1985 (A. Kodre) 1998 (A. Kodre)

Irena Pivec (Meteorologija) 1986 (Z. Petkovšek)

Alena Krejan 1986 (B. Borštnik)

Magda Godina 1986 (A. Kodre)

Maja Lebez 1986 (P. Prelovšek)

Mira Kobold 1986 (I. Kuščer) Maruša Potokar (Pedagoška) 1986 (I. Kuščer)

Eda Okretič Salmič (Pedagoška) 1987 (A. Moljk)

Vida Kariž (Pedagoška) 1987 (M. Hribar)

Brigita Kutnjak Urbanc 1987 (A. Čadež, A. Likar) 1993 (B. Žekš) Ana Gostinčar (Pedagoška) 1988 (M. Hribar)

Sabina Šiftar (Pedagoška) 1988 (M. Hribar)

Neva Pistov (Meteorologija) 1988 (Z. Petkovšek)

Damjana Virant (Meteorologija) 1988 (A. Hočevar)

Irena Drevenšek Olenik 1988 (M. Čopič) 1996 (M. Čopič)

Nadja Železnik 1988 (J. Stepišnik)

Maja Andrea Fajdiga 1988 (R. Blinc)

37

Ana Pribakovič 1988 (I. Kuščer)

Darja Abramič 1989 (R. Blinc) 1995 (R. Blinc)

Darja Horvat 1989 (J. Stepišnik) Jasna Zaveršek (Meteorologija) 1989 (J. Rakovec)

Radež Milena (Pedagoška) 1989 (M. Hribar)

Helena Janžekovič 1989 (R. Blinc) 1995 (Ž. Šmit) Majda Tomažič (Pedagoška) 1989 (B. Borštnik)

Maja Ferle 1989 (A. Kodre)

Alenka Švab 1990 (S. Žumer) Mirijam Marljak (Pedagoška) 1990 (M. Hribar)

Jasna Ul (Pedagoška) 1990 (M. Hribar)

Špela Škof (Pedagoška) 1991 (M. Hribar)

Sonja Jejčič 1991 (A. Čadež)

Marta Klanjšek Gunde 1982 (S. Žumer) 1996 (M. Čopič)

Gordana Medin 1997 (G. Kernel)

Nataša Urbančič Kopač 1991 (R. Blinc) 1997 (R. Blinc)

Mirjana Galičič 1991 (A. Čadež) 25. 3. 1999 (A. Čadež)

Nataša Vaupotič 1991 (M. Čopič) 1998 (M. Čopič)

Janja Majhenc 1991 (S. Svetina)

Nataša Ivančič 1991 (M. Čopič)

Andreja Petšoč 1991

Mateja Peršič 1991 2. 12. 1999 (G. Pregl, M. Ravnik) Marta Arko (Pedagoška) 1992 (M. Hribar)

Sonja Kitak (Pedagoška) 1992

Maja Lopert 1992 (F. Cvelbar)

Alenka Mertelj 1992 (D. Mihailović) 1998 (M. Čopič)

Barbara Rovšek 1992 (B. Žekš) 23. 6. 1999 (B. Žekš)

Dženana Redžić 1993 (M. Čopič) Ivanka Osenovič (Pedagoška) 1993 (M. Hribar)

Marjeta Gerjevič (Meteorologija) 1992 (L. Kajfež Bogataj)

Mateja Nadrag (Meteorologija) 1992 (J. Rakovec)

Saša Gabršek (Meteorologija) 1993 (L. Kajfež Bogataj)

Mojca Urška Mikac 1993 1999 (R. Blinc)

Lucija Tepej 1993 (A. Stanovnik)

Tatjana Povše 1993 (R. Blinc)

Nina Ramšak 1994 (V. Marinković)

Barbara Čuk 1994 (M. Čopič)

Uršula Kovačič 1994 (J. Stepišnik)

Ana Groznik 1994 (J. Seliger)

Polona Verbovšek 1995 (J. Seliger, M. Šentjurc)

Anamarija Borštnik 1995 3. 3. 2000 (S. Žumer)

Katarina Peko 1995 (M. Čopič)

Alenka Čok 1995 (A. Kodre, V. Malačič)

Saša Prelovšek Komelj 1995 (M. Rosina) 19. 5. 2000 (S. Fajfer)

Andreja Gomboc 1995 (A. Čadež) 21. 9. 2001 (A. Čadež)

Barbara Vdovč 1995 (M. Čopič)

Romana Jordan Cizelj 29. 3. 2001 (B. Mavko)

Mojca Jazbinšek 1996 (M. Čopič) 22. 6. 2001 (M. Zgonik)

38

Jasna Stokanovič 1996 (M. Čopič)

Tamara Jesenko 1996 (R. Blinc, P. Cevc) Sandra Turk (Meteorologija) 1996 (L. Kajfež Bogataj)

Mojca Perčič (Meteorologija) 1996 (J. Rakovec)

Špela Pirnat (Meteorologija) 1996 (T. Vrhovec)

Lea Spindler 1996 (M. Čopič) 18. 1. 2002 (I. Drevenšek Olenik)

Špela Stres 1996 (M. Mikuž)

Mojca Studen 1996 (B. Borštnik)

Petra Golob (Meteorologija) 1997 (T. Vrhovec

Mojca Vilfan 1997 (M. Čopič) 26. 10. 2001 (M. Čopič)

Alenka Fricelj 1997 (R. Blinc)

Anja Pregl 1997 (M. Schara, M. Šentjurc)

Jasna Kržin (Pedagoška) 1997 (M. Hribar)

Andreja Šarlah 1997 (S. Žumer) 27. 10. 2001 (S. Žumer)

Tinkara Zomada 1997 (A. Kodre) Damijana Kastelic (Meteorologija) 2001 (T. Vrhovec, K. Košmelj)

Nina Jug 1. 3. 2002 (I. Muševič, A. Prodan)

Daša Grabec 20. 3. 2002 (B. Žekš, S. Svetina)

Marjetka Conradi 1998 (I. Muševič) 3. 7. 2003 (I. Muševič, M. Čopič)

Alenka Razpet 1998 (S. Svetina) 29. 10. 2000 (M. Budnar)

Vesna Ročak 1998 (R. Podgornik)

Martina Torkar 1998 (J. Seliger)

Marjeta Šon 1998 (J. Seliger, M. Šentjurc)

Mojca Pavlin 1998 (I. Poberaj, D. Miklavčič)

Tatjana Prosen 1998 (M.Čopič)

Mateja Iršič (Meteorologija) 1998 (J. Rakovec)

Alenka Vesel 1999 (A.Čadež. M. Mozetič) November 2003 (A. Zalar (Vakuumske tehnike, Maribor))

Nives Klopčar 1999 (M. Čopič, I. Drevenšek Olenik) 2005 (Fakulteta za Elektrotehniko)

Mateja Celcer 1999 (P. Križan)

Mojca Mally 1999 (B. Žekš)

Sabina Bakula 1999 (I. Muševič)

Anita Praprotnik 2000 (T. Podobnik) 10. 11. 2004 (S. Fajfer)

Alja Mrak 2000 (V. Cindro)

Urška Feguš 2000 (I. Muševič) Rahela Razpotnik (Meteorologija) 2000 (T. Vrhovec)

Marjana Marolt (Meteorologija) 2000 (T. Vrhovec)

Petra Tomše 2002 (T. Zwitter)

Saša Fratina 2002 (B. Zalar, A. Arčon)

Nada Žonta (pedagoška) 2002 (G. Planinšič) Kristina Suhadolnik (Pedagoška) 2002 (M. Hribar)

Asja Kranjc 2003 (J. Stepišnik, I. Serša)

Katarina Roškar 2003 (T. Zwitter)

Irena Dolenc 2003 (S. Korpar) Nina Ostojič (Merilna tehnika) 2003 (I. Poberaj, T. Irman Florjanc) Mateja Radkovič (Merilna tehnika) 2003 (A. Ramšak)

Sabina Markelj 2004 (M. Budnar. I. Čadež)

Barbara Šetina 2004 (I. Muševič, M. Jenko)

39

Tina Žagar 2004 (L. Kajfež Bogataj)

Dalija Jurić (Merilna tehnika) 2004 (J. Dolinšek, P. Panjan) Katrca Mivšek (Merilna tehnika) 2004 (I. Drevenšek Olenik)

Adela Žigert 2005 (J. Rakovec)

SKUPAJ 178-6(=104+38p+23m+4mt=168) 39

Na Ljubljanski univerzi je tako diplomiralo 172 do 175 fizičark, 39 pa jih je doktoriralo, kar

je blizu četrtine diplomantk. Številne so diplome opravile na pedagoški smeri, manj na

meteorologiji in merilni tehniki, nobena pa na astronomiji. Glede na skupno 272 doktorjev

fizike in 10 doktorjev meteorologije do 20. 5. 2005 je to razmeroma malo. Še slabše je med

skupno 898 diplomanti fizike, 160 diplomantov pedagoške smeri, 31 diplomantov merilne

tehnike, 85 diplomiranimi meteorologi in enim samim (sic!) astronomom. Tako imamo 172

fizičark med skupno 1175 in 38 doktoric med skupno 282 doktorati iz fizike na Ljubljanski

univerzi.

Naše fizičarke so bile v Ljubljani doslej mentorice ali somentorice pri tridesetih diplomah in

šestih doktoratih. Lahko rečemo, da njihovo sodelovanje najraje uporabijo bodoče fizičarke,

saj je bila tretjina diplomantk (10) in kar polovica doktorantk (3) naših fizičark ženskega

spola.

Resda se položaj v Ljubljani izboljšuje, vendar je razmerje za fizičarke še vedno slabo v

primerjavi z Dunajem ali drugimi tujimi univerzami.

40

Preglednica 6: Pogostejši mentorji ali somentorji diplom in doktoratov fizičark v Ljubljani

Ime in priimek Število diplom Število doktoratov

M. Čopič 14 6

R. Blinc 13 6

M. Hribar 15 0

I. Kuščer 9 0

B. Žekš 2 5

Z. Petkovšek 7 0

A. Čadež 5 2

I. Muševič 4 2

A. Kodre 5 1

A. Moljk 5 1

J. Seliger 6 0

S. Žumer 2 2

T. Vrhovec 4 1

J. Rakovec 5 0

S. Svetina 3 1

L. Kajfež Bogataj 4 0

J. Stepišnik 4 0

I. Drevenšek Olenik 2 1

T. Zwitter 2 1

M. Rosina 3 0

B. Borštnik 3 0

M. Šentjurc 3 0

F. Cvelbar 3 0

S. Fajfer 0 2

V. Marinković 1 1

M. Schara 1 1

M. Budnar 1 1

M. Kregar 2 0

A. Likar 2 0

Ž. Šmit 0 1

M. Ravnik 0 1

G. Kernel 0 1

P. Prelovšek 1 0

N. Mankoč Borštnik 1 0

R. Podgornik 1 0

D. Hadži 1 0

D. Mihailović 1 0

D. Hadži 1 (1)

M. Zgonik 0 1

M.V. Mihailović 0 1

J. Peternelj 0 1

41

Številne diplome in doktorate so fizičarke izbirale iz področja trdne snovi in biofizike pri dr.

Blincu, dr. Žekšu, dr. Seligerju, dr. Žumru, dr. Šentjurčevi in dr. Muševiču. Pri njih so skupno

opravile 16 doktoratov, torej skoraj polovico vseh. Iz tega področja so si fizičarke izbrale tudi

30 diplom kar nakazuje precejšnjo usmerjenost naših fizičark v uporabo znanosti.

Preglednica 7: Drevo doktoratov iz fizike v Ljubljani (ženske so odtisnjene odebeljeno,

somentorji niso zapisani)

1. generacija 2. generacija 3. generacija 4. generacija 5. generacija 6. generacija Hugo Sirk Nikolaj Pušin 21. 3.

1927

Hugo Sirk Dipl. Miroslav Adlešič 1930 (Pedagoška) Hugo Sirk Dipl. Josip Potokar 1930 (Pedagoška) Dušan Hadži Savo Bratož 1954 Dipl. Matematik Anton Peterlin Peter Gosar 1955 Igor Vilfan 1975 Peter Prelovšek 1975 Anton Ramšak 1990 Tomaž Rejec 2003

Janez Jaklič 1996 Aleš Zupan 1996 Dean Cvetko 1996 Darko Veberič 2001 Tomaž Kranjc 1985 Milan Čopič 10. 3.

1955

Gvido Pregl 1968 Matjaž Ravnik na

mariborski Tehniki73

Matjaž Božič 2004

Samo Korpar 1997 Marko Mavčec 1999 Mateja Peršič 1999 Črtomir Zupančič 10.

3. 1959

Bogdan Povh 1960 Janez Strnad 1962

Peter Kump 1971

Dipl. Stanislav Toš

1950 (Pedagoška)

Dipl. Bibijana Dobovišek

Čujec 1950(doktorat 1959)

Anton Moljk 1956 Jože Pahor 1961

Dipl. Sergej Pahor 1958 Tomaž Kalin 1978

Alojz Kodre 1973 Iztok Arčon 1992

Jana Padežnik Gomilšek 1998

Rok Prešeren 2000

Matej Komelj 2000

Danica Burg Hanžel 1973

Ferdinand Grešovnik 1973

Marjan Hribar 1974 Artur Mulheisen 1996

Matjaž Štuhec 1996 Robert Blinc 1958 Ivan Zupančič 1964 Janez Pirš 1975

42

Saša Svetina 1965 Milan Brumen 1985

Aleš Iglič 1995

Bojan Božič 1999

Jure Derganc 2003

Edo Pirkmajer 1965 Milan Pintar 1965 Janez Stepišnik 1971 M. Roushdy Sabry 1980

Miha Kos 1992

Gorazd Planinšič 1993

Andrej Duh 1999

Aleš Mohorič 2000

Zvonko Trontelj 1971 Janez Pirnat 1985

Vojko Jazbinšek 1994

Zvonko Jagličič 1996

Boštjan Jug 2001

Andrej Jeomen 2004

Boštjan Žekš 1972 Igor Sega 1979

Rudi Podgornik 1986 Jure Dobnikar 2000

Matej Praprotnik 2003

Veronika Kralj Iglič 1993

Brigita Kutnjak Urbanc 1993

Mojca Čepič 1993

Barbara Rovšek 1999

Daša Grabec 2002

Primož Peterlin 2002

Miha Mali 1972 Borut B. Lavrenčič 1973 Slobodan Žumer 1973 Samo Kralj 1991 Milan Ambrožič 1996 Primož Ziherl 1997 Jure Bajc 1998 Mitja Slavinec 1999 Anamarija Borštnik 2000 Andreja Šarlah 2001 Gregor Skačej 2002 Daniel Svenšek 2003 Matej Bažec 2005 Zlatko Bradač 2005 Janez Seliger 1973 France Sevšek 1988 Darko Hanžel 1992 Igor Serša 1996 Gregor Mali 2001 Pavel Cevc 1975 Radko Osredkar 1975 Marjeta Šentjurc 1975 Tilen Koklič 2004 Matija Iko Burger 1978 Marija Vilfan 1978 Martin Čopič 1979 Marko Zgonik 1987 Mojca Jazbinšek 2001

Boris Majaron 1993

Abbas Rastegar 1996

Irena Drevenšek Olenik 1996 Lea Spindler 2002

43

Marta Klanjšek Gunde 1996

Nataša Vavpotič 1998

Alenka Mertelj 1998

Marko Marinček 1999

Gorazd Poberaj 2000

Mojca Vilfan 2001

Rok Petkovšek 2003

Venčeslav Rutar 1980

Janez Slak 1980

Ludvig Čanžek 1981

Lenart Barbič 1981

Metka Luzar Vlachy 1982

Majaž Lukač 1986

Janez Dolinšek 1987 Peter Jeglič 2004

Bogdan Topič 1987

Igor Muševič 1993 Klemen Kočevar 2001

Nina Jug 2002

Marjetka Conradi 2003

Boštjan Zalar 1994

Aleksander Zidanšek 1995

Helena Janžekovič 1995

Tomaž Apih 1997

Miha Škarabot 1997

Denis Arčon 1997

Nataša Urbančič Kopač 1997

Mojca Urka Mikac 1999

Vid Bobnar 2000

Alan Gregorovič 2002

Miodrag V. Mihailović 1958 Mitja Rosina 1964 Mohamed Zaky Fahmy 1982

Bojan Golli 1983

Anton Vrbovšek 1994

Borut Bajc 1994

Damijan Janc 2004

Mitja Kregar 1965 Miloš Budnar 1983 Matjaž Kavčič 2000

Alenka Razpet 2002

Matjaž Kobal 2003

Žiga Šmit 1985 Darja Abramič 1995

Primož Pelicon 1997

Vladimir Cindro 1988 Gregor Kramberger 2001

Franc Cvelbar 1965 Andrej Likar 1976 Ivo Verovnik 1999

Saleh Ashrafi 2001

Tim Vidmar 2002

Gregor Omahen 2003

Rafael Martinčič 1980

Aleš Rokavec 1994

Tomaž Gyegyek 1996

Mladen Stojanović 1997

Alenka Hudoklin Božič 1968

Desan Justin 1971

Norma Mankoč Borštnik 1974 Metod Škarja 1999

Matjaž Poljšak 1982

Rajmund Krivec 1986

Igor Poberaj 1993

44

Tomaž Martelj 1996

Milan Osredkar 1958 Marko Vakselj

1958/1964

Darko Jamnik 1959 Uroš Miklavžič 1965 Muitja Najžer 1965/14. 1.

1966

Gabrijel Kernel 1965 Aleš Stanovnik 1980 Marko Starič 1992

Dejan Žontar 1998

Robert Jeraj 1999

Franci Sever 1984 Peter Križan 1987 Damijan Škrk 1999

Rok Pestotnik 2001

Andrej Gorišek 2003

Mark Pleško 1987 Danilo Zavrtanik 1988 Andrej Filipčič 1995

Boštjan Golob 1996

Igor Mandić 1997

Samo Stanič 1999

Borut Eržen 1999

Marko Mikuž 1988 Matevž Tadl 2001

Bojan Boštjančič 1990 Ervin Križnič 1993 Tomi Živko 1994 Tomaž Podobnik 1995 Gordana Medin 1997 Borut P. Kerševan 2000 Marko Bračko 2001 Dipl. Raša Pirc 1963 (dr.3. 7.

1968)

Matjaž Korun 1981 Dušan Brajnik 1974 Dipl. mat. Ivan Kuščer

1952

Rudolf Kladnik 1962

Janez Ferbar 1986 1965 (kemija) Velibor Marinković Viktor Kraševec 1973 Grigiss Graiss Farah 1980 Maja Remškar 1993 Đorđe Mandrino 1996 Saw Wai Hla 1997 M. Schara Franci Demšar 1987 Janez Štrancar 2000 J. Možina Miha Terzič 1989 Samo Kopač 1995 J. Peternelj Igor Jenčič 1992

Irena Mele 1996

Andrej Čadež Aleš Arnšek 1998 Dušan Babič 1999 Mirjam Galičič 1999 Andreja Gomboc 2001 Simon Vidrih 2003

45

Jurij Kotar 2003 Svjetlana Fajfer Saša Prelovšek Komelj 2000 Jure Zupan 2002

Anita Praprotnik 2004

B. Mavko Marko Čepin 1999

Andrej Prošek 1999 Matjaž Leskovar 2000 Romana Jordan Cizelj 2001 Boštjan Končar 2003 A. Ažman Branimir Borštnik 1974 Danilo Pumpernik 1978 Franci Mrzel 1999 Matjaž Žaucer 1976 Savo Poberaj 10. 3.

1959 Ahmed Turky 1981

Milan Čerček 1983 Marjan Ribarič 1959 Luka Šušteršič 1989 A. Levstik, R. Pirc Zdravko Kutnjak 1993 S. Pejovnik Janko Jamnik 1994 M. Robnik Tomaž Prosen 1995 Gregor Veble 2001 Dragan Mihailović Abdon Hassanian 1996 Aleš Omerzu 1999 Jure Demšar 2000 Griša Močnik 2002 Damjan Dvoršek 2005 S. Petelin Jure Škvarč 1998 Iztok Parzer 2001 Gregor Černe 2001 R. Ilić Marko Giacomeli 2004 A. Stritar Igor Šalamun 1998 M. Potokar Simon Širca 1999 P. Stegnar Milko J. Križman 1999 Radojko Jaćimović 2004 J. Marn Andrej Horvat 2001 J. Bonča Kristjan Haule 2002 I. Grabec Miran Kokol 2002 M. Žitnik Klemen Bučar 2004 L. Cizelj Marko Kovač 2004 F. Mesinger Jože Rakovec 1980 Tomaž Vrhovec 1991 Damijana Kastelec 2001 Mark Žagar 1999 Gregor Gregorič 2001

46

6.0. Naše fizičarke v tujini

6.1. Bibijana Čujec, jedrske reakcije in vera

Razvoj moderne fizike majhnega in hitrega je potekal nekako vzporedno s ustanovitvijo nove

ljubljanske univerze, ki je končno ponudila kolikor-toliko enakopravne iztočnice našim

fizičarkam. Med njimi se je še posebej uveljavila Bibijana Dobovišek, ki se je rodila v družini

strojnega tehnika in uradnice. Njena družina je pozneje Slovencem dala še druge prvovrstne

matematične znanstvenike. Osnovno šolo in gimnazijo je pri ljubljanskih uršulinkah končala

ravno ob koncu vojne; vera njenih mladostnih učiteljic jo je spremljala vse življenje. Po koncu

nemške okupacije je od jeseni leta 1945 študirala matematiko in fiziko pri Plemlju, Vidavu in

Peterlinu. Iz osebnega nagnjenja je prvem letniku poslušala še predavanja o starogrških

filozofih.

Po diplomi leta 1950 je Bibijana štiri leta delala na pravkar februarja 1949 ustanovljenem

Fizikalnem institutu SAZU, nato pa na njegovem nasledniku Nuklearnem inštitutu, današnjem

Institutu Jožef Stefan od leta 1955 do leta 1966.74

Pričela je z analizo jedrskih emulzij na

fotografskih ploščah, ki jih je profesor von Fresen iz Lunda na Švedskem izpostavil

kozmičnim žarkom na višini 30 km in jih je mato podaril ljubljanskim raziskovalcem. Z

meritvijo ionizacije in dosega je po sledi novoodkritega mezona K izračunala njegovi maso.

Raziskovala je fotonuklearne reakcije na novem betatronu Davorina (Darka) Jamnika, ki so ga

kupili leta 1954 kot najnatančnejšo napravo za raziskovanje jedrskega fotoefekta na

energijskem območju do 32 MeV. Prav zato so meritve Bibijano še posebej veselile. Jamnik

je diplomiral leto dni po Bibijani na pedagoški smeri ljubljanske fizike, doktorirala pa sta

istega leta, potem ko sta vse svoje študije opravila v Ljubljani.

Bibijana je najprej merila reakcije ogljikovih in kisikovih jeder v emulziji, kjer sledi delcev

alfa dajo značilne trikrake oziroma štirikrake zvezde. Te omogočijo določitev energije fotona,

ki je sprožil reakcijo, obenem pa dajo dober vpogled v potek reakcije. Zanimivo je bilo

vprašanje »giant« resonance, ki se navadno pojavi pri energijah okrog 20 MeV. Ni bilo jasno,

ali gre za kolektivno vzbujanje jedra, ali pa foton reagira s posameznim nukleonom, ga dvigne

na višji energijski nivo iz katerega se lahko potem izseva ven iz jedra ali pa absorbira nazaj v

jedro. Na podlagi lupinskega modela je dokazala, da foton reagira s posameznim protonom.

Raziskovanje jo je leta 1959 pripeljalo do disertacije z naslovom Fotonuklearne reakcije s

posebnim ozirom na Wilkinsonov model.75

Wilkins je podobno kot pred njim Rutherford

uspešno prešel iz divjine Nove Zelandije med uspešne britanske fizike. Svoj model je razvil

na Univerzi Kalifornija med študijem atomske bombe, ki pa ga je razočarala in usmerila v

raziskovanje DNA. Leta 1962 je za prispevek k odkritju DNA dobil del Nobelove nagrade iz

medicine in fiziologije. Tedaj bi si nagrado pri raziskovanju DNA seveda zaslužila tudi

fizičarka Rosalind Franklin, ki pa se ji zaradi zapostavljenosti žensk žal ni uspelo prebiti do

priznanja. Franklinova je na povabilo dr. Hadžija večkrat gostovala v Sloveniji, naša dežela se

ji je zelo priljubila.

47

SLIKA 26: Bibijana Čujec ob Van der Graafovem pospeševalniku na univerzi Laval (Sitar,

Sandi. 1987. Sto slovenskih znanstvenikov, zdravnikov in tehnikov. Ljubljana: Prešernova

družba. 92).

Bibijana je nato nadaljevala s preučevanjem fotonuklearnih reakcij na beriliju nanešenem na

jedrske emulzije. Prenos rahlo vezanega nevtrona v 9Be je potrekal z izredno visoko

verjetnostjo. Ugotavljala je različne reakcije in določala energijo fotona, ki jih je sprožil.

Merila je spektre protonov izsevanih iz jeder silicija, fosforja in žvepla pri obsevanju z

zavornim sevanjem iz betatrona

Po poroki je Bibijana prevzela možev priimek Čujec in ob treh hčerkah pozneje povila še

sina. Ob reorganizaciji Instituta leta 1960 se je prijavila na položaj asistentke in docentke na

fizikalnem oddelku, vendar ni imela uspeha. Zato je leta 1961 s priporočilom Črta Zupančiča

odšla na postdoktorsko izpopolnjevanje v Pittsburgh, kjer je raziskovala jedrsko strukturo s

poskusi na ciklotronu profesorja Cohena, ki je pospeševal devterone do 15 MeV. Merila je

reakcije (d, 3He) in (d, p) na različnih jedrih. Onstran morja so ji sledili še domači, mož in

hčerki.

Leta 1963/64 se je z družino preselila v bližnjo Kanado; predavala je na univerzi Alberta v

Edmondu in merila stripping reakcije (d, n) na 5,5 MeV Van de Graafovem pospeševalniku:

Naslednje leto je odšla na univerzo Laval v Quebecu, kjer so leta 1963 namestili

pospeševalnik enake vrste, ki so ga pozneje razširili na 7,2 MeV. V Quebecu je ostala vse do

upokojitve leta 1993.

Francoščino je hitro obvladala in je najprej detektirala devterone preko magnetnega

spektrometra v jedrskih emulzijah. Raziskovala je spektroskopijo jeder ob študiju jedrskih

reakcij z devteroni. Za podrobnejše preučevanje jedrskih nivojev (določitev spina, narave

elektromagnetnih prehodov in življenjske dobe nivojev) pa je bila potrebna zahtevnejša

tehnika.

Leta 1966 je bila izvoljena za izredno profesorico, leta 1970 pa za redno profesorico.

Bliskoviti uspehi so se kar vrstili. Med preučevanjem težjih jeder se je lotila še astrofizike.

Prvi dve sabatični leti je delala na Kellogg Radiation Laboratory California Institute of

Technology v Pasadeni ob preučevanju jedrskih reakcij v zvezdah leta 1971/72 in 1978/79.

Zadnje sabatično leto (1985/86) je preživela v ženevskem CERNu, kjer jo je profesor Bogdan

Povh iz Heidelberga sprejel na sodelovanje pri meritvah trkov med protoni in antiprotoni.

Kot znanstvenica Bibijani danes sledi predvsem hči enakega imena, ki si je za poklic izbrala

kardiologijo. Najmlajša hči Ana Marija Cujec je študirala fiziko po materinih stopinjah.

Bibijana Čujec starejša je po sedemdesetih znanstvenih razpravah ob letu fizike 2005 v

zanimivi slovenski knjigi opisala svoj katoliški pogled na svet fizike. Predgovor k njeni

uspešnici je napisal pomembni slovenski eksperimentalni fizik dr. Franc Cvelbar. Opisala je

razvoj znanosti in še posebej fizike od starih Grkov do sodobnih dni. Pokazala je, kako zelo je

kvantna mehaniki z načelom nedoločenosti spremenila naš pogled na svet. Tako se Bibijana

kljub dolgi odsotnosti nikakor ni odtujila slovenskemu narodu. Prej nasprotno.

48

6.2. Mirjam Cvetič

Mirjam se je rodila leta 1956 v Mariboru. Ne samo, da so njen študentski indeks krasile same

najvišje ocene; redki so bili celo kolokviji, ki jih ni opravila stoodstotno. Malo za njo je v

Ljubljani prav tako uspešno študiral njen mlajši brat Gorazd, ki je leta 1981 diplomiral pri dr.

Gabrijelu Kernelu.

Leta 1978 je bila Mirjam mesec dni na praksi v Minsku v tedanji Sovjetski Zvezi. Tam se je

hitro naučila rusko in predvsem sklenila številne mednarodne povezave, ki so razširile njena

obzorja. Diplomirala je leta 1979 s preučevanjem osnovnih delcev pri dr. Mitji Rosini in

magistrirala v Ljubljani pri dr. Normi Mankoč Borštnik.

SLIKA 27: Mirjam Cvetič v Philadelphiji

Kot strokovnjakinja za osnovne delce se je odpravila na doktorski študij v ZDA – in tam tudi

ostala. Za znanstvenico njene ravni je bila Slovenija žal premajhna. Poročila se je z

Američanom in si tako pridobila ameriško državljanstvo. Predava na univerzi Pennsylvania v

Philadelphiji in se danes ukvarja predvsem z raziskovanjem črnih lukenj. Seveda doma ni

pozabila in rada odgovarja na vprašanja slovenskih novinarjev; nedavno je povedala, kako

rada bi med svojimi študenti imela še kakšno Slovenko ali Slovenca.

6.3 Brigita Urbanc Kutnjak

Brigita Urbanc je leta 1987 diplomirala pri Andreju Čadežu in A. Likarju, istega leta pa je pri

Čadežu diplomiral še Zdravko Kutnjak. Nato je Brigita obiskovala podiplomski študij fizike

na Ljubljanski univerzi in po poroki leta 1993 doktorirala pri B. Žekšu. Uspešno raziskovalno

pot je nadaljevala v ZDA.

6.3. Mojca Jazbinšek

Mojca je kot študentka fizike sledila starejšemu bratu Vojku, biofiziku in medicinskemu

fiziku na ljubljanskem IMFM. Diplomirala je leta 1996 pri Martinu Čopiču. Po doktoratu pri

Marku Zgoniku 15. 6. 2001 s področja nelinerane optike in tekočih kristalov je odšla na

postdoktorsko izpopolnjevanje na ETH Zürich v Švici, kjer je še danes. Kljub nekajletnemu

uspešnemu raziskovanju onstran Alp se med vsakimi prazniki vedno znova rada vrača domov

na sončno stran.

Na ETH-ju je Mojca v skupini profesorja Petra Günterja na Inštitutu za kvantno elektroniko,

kjer vodi projekt o nelinearnih optičnih materialih za fotoniko in optoelektroniko, v katerega

je vključenih več podiplomskih študentov in postdoktorandov s področja fizike in kemije.

49

Njeno raziskovalno delo vključuje dinamično holografijo, optični prenos podatkov, razvoj

novih organskih nelinearnih optičnih kristalov, tankih filmov in polimerov ter njihovo

uporabo v integrirani optiki. Skupaj s profesorjem Petrom Günterjem predava predmet

Elektrooptika in vodi vaje pri različnih predmetih za študente fizike na ETH-ju. Videti je, da

je ETH tako kot pred stoletjem še danes zelo naklonjen uspešnim mladim raziskovalkam iz

slovanskih krajev.

7. Fizičarke pri slovenski vladi in upravni administraciji

Pri administraciji slovenske vlade delajo številne fizičarke, med njimi Aleška Bedrnot, Neva

Prestov, Atilla Zarvari, Mira Kobold, Tajda Mekinda-Majaron, Maja Faudigi, Tinkara

Zornadi, Mojca Pavlin in Nataša Ivančič. Dr. Nina Jug dela pri ministrstvu za zdravstvo. Pri

agenciji ministrstva za okolje in prostor delajo diplomirane fizičarke Mateja Iršič, Tatjana

Prosen, Tamara Jesenko, Metka Roethel-Kovač, Helena Janžekovič, Andreja Peršič in Nataša

Vrbančič.76

7.1. Jedrsko inženirstvo in demokratična politika Romane Jordan Cizelj

Romana je doktorirala iz fizike dne 29. 3. 2001 pri B. Mavku. Več let je razvijala jedrsko

inženirstvo na Institutu Jožef Stefan, vmes pa je aktivno posegala v politiko v prid Janeza

Janše. Po zmagi svoje stranke na volitvah leta 2004 je postala članica evropskega parlamenta,

kjer sodeluje v komisijah tesno povezanih s svojo stroko. Morda je k njenemu bliskovitemu

političnemu vzponu res pripomoglo priporočilo Evropske unije o zaželeni ženski kvoti.

Vsekakor pa je Romana izredno sposobna raziskovalka, prav takšna, kot jih v Evropski

politiki in znanosti potrebujemo.

7.2. Nadja Železnik

Nadja je leta 1988 diplomirala pri dr. Janezu Stepišniku v Ljubljani.

7.3. Marija Ipavec

Marija Ipavec se je rodila 16. 1. 1960 v Hotedršici. Osnovno šolo je obiskovala v Hotedršici

v letih od 1966 do 1970 in v Logatcu v letih od 1970 do 1974. Že v prvem razredu

osnovne šole je bil njen najljubši predmet matematika. V zadnjih letnikih pa sta se

matematiki pridružila tudi fizika in kemija. Z veseljem je reševala matematične naloge.

To pa je obrodilo sadove. Prejela je več srebrnih in bronastih Vegovih priznanj na

šolskih in občinskih tekmovanjih iz matematike. Osnovno šolo je zaključila leta 1974 z

odličnim uspehom. Šolanje je nadaljevala na gimnaziji Jurija Vege v Idriji. Ko je

50

razmišljala, kam po končani gimnaziji sem se odločala med študijem farmacije, fizike

in matematike. Za študij farmacije se ni odločila, ker so že na informativnem dnevu

povedali, kakšen bo vsip študentov. Študij matematike pa se mi je zdel nekoliko "pust".

Želela si je študirati nekaj, kjer bi matematiko in nekaj znanja iz računalništva, ki ga

je pridobila pri krožku, uporabila za opis različnih pojavov. Predstavitev študija fizike

na informativnem dnevu se mi je zdela odlična. Profesorji so bili prijazni. Pogostili so

nas še celo s piškoti in čajem. Vse to je pripomoglo k odločitvi, da se je po končani

gimnaziji leta 1978 vpisala na Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo, VTO Fizika v

Ljubljani. Ker je gimnazijo končala z odličnim uspehom, sem bila oproščena mature.

Kljub temu pa zano dnevi do 1. oktobra 1978 niso bili brezskrbni. Med počitnicami se

je znašla pred težko življenjsko odločitvijo, ki pa je bila prava, saj danes kljub težki

operaciji, ki jo je uspešno opravil eden najbolj znanih in med pacienti najbolj

priljubljenih kirurgov Onkološkega inštituta, prim. dr. Janez Novak, še vedno hodi in

dela, kot da se mi ne bi zgodilo nič. V prvem letniku fakultete ni obiskovala predavanj

zaradi zdravljenja. Profesorji Oddelka za fiziko so ji omogočili študij doma. Na

fakulteto je prišla le na ustna in pisna preverjanja znanj. Ker je pokazala dovolj znanja

iz matematike, fizike, kemije, obrambe in zaščite se je redno vpisala v 2. letnik, ko

sem začela redno hoditi na predavanja in vaje. Diplomo je pripravljala v Oddelku trdne

snovi na Institutu Jožef Stefan pod vodstvom prof. dr. Roberta Blinca. Raziskovala je

tekoče kristale in si za diplomo izbrala frekvenčna odvisnost spin-mrežne relaksacije v

holesterinskih tekočih kristalih. Kot prva študentka iz letnika 1978/79 je diplomirala dne

26.5.1983. Tekoči kristali Marije Vilfan so tako v številnih primerih postali predmet uspešnih

raziskav slovenskih fizičark.

Ker zaposlitve na področju fizike ni takoj našla, sem se 1. 12. 1983 zaposlila v Zavodu SRS za

družbeno planiranje kot pripravnica za avtomatsko obdelavo podatkov. Dne 21. 11. 1984 je opravila

strokovni izpit, ki je bil predpisan na podlagi 21. člena Zakona o pripravništvu, strokovnih izpitih in

izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju (Uradni list SRS, št.

8/80). Posebni del strokovnega izpita je opravila s področja družbeni sistem informiranja in

informatike. V času pripravniške dobe in potem, ko so jo razporedili na delovno mesto svetovalke za

avtomatsko obdelavo podatkov, je opravljala različna dela:

- s pomočjo programskih jezikov Fortran, Cobol in Datatrieve ter s programskim paketom

SPSS je obdelovala različne podatke (prihodke družbenih dejavnosti, periodične in zaključne

račune in druge podatke, ki jih je Zavod pridobival od Zavoda za statistiko in Službe

družbenega knjigovodstva),

- usposabljala je delavce Zavoda za delo z urejevalnikom besedil Runoff, po letu 1990 pa jih je

začela usposabljati za delo z osebnimi računalniki, vodila je tečaje WordStar in Quattro Pro,

- oblikovala je tabele in risala grafe za majske, jesenske in druge analize.

V šolskem letu 1984/1985 se je odločila za študij računalništva in informatike na Fakulteti za

elektrotehniko in računalništvo v Ljubljani. Ker se je v poklicnem delu srečevala tudi z

uvrščanjem občin v skupine glede na različne pokazatelje razvitosti, sem za magistrsko nalogo

izbrala veljavnost razvrstitev. Zbrala, proučila in uredila je literaturo o problemu veljavnosti

razvrstitev ter izdelala programsko podporo za ustrezne postopke. Magistrsko nalogo z naslovom

Veljavnost razvrstitev, ki jo je izdelala pod vodstvom mentorja prof. dr. Vladimirja Batagelja, je

uspešno zagovarjala dne 6.7.1992. Podiplomski študij je Marija Ipavec raje kot na fiziki

51

vpisala na smeri Računalništvo in informatika Fakultete za elektrotehniko in računalništvo.

Zdelo se ji je, morda povsem upravičeno, da bo tu pot do službe lažja.

Dne 1. 3. 1993 se je zaposlila v Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj. V Ministrstvu za

ekonomske odnose in razvoj je skrbela za pravilno delovanje strežnika in osebnih računalnikov,

nudila pomoč zaposlenim v Ministrstvu, ki so imeli težave pri delu z različnimi programskimi

orodji (Novell Perfect Office, Microsoft Office, Lotus Notes, Netscape, Slovenskim pravnim

registrom, slovarji, Recognito, programom MEORFIN, elektronsko pošto). Reševala je probleme, ki

so nastajali zaradi izmenjevanja podatkov v elektronski obliki. Nameščala sem programsko opremo.

Planirala je potrebe po računalniški opremi. Z različnimi programskimi orodji je obdelovala

različne podatke. Zaradi vključevanja Slovenije v EU je v letu 1994 začela skrbeti za

posodabljanje aplikacije SINHRO, ki je omogočala evidenco usklajevanja slovenske zakonodaje z

zakonodajo EU in reševala težave, ki so nastajale pri vnosu in izpisih podatkov. Iz leta v leto so ji

bile zaupane zahtevnejše naloge in z dnem 1.3.1996 sem bila razporejena na delovno mesto

svetovalke Vlade Republike Slovenije za avtomatsko obdelavo podatkov. Mnenje o o njenem delu ji

je sodelavec zapisal v pesmi, ki sem jo prejela, kot čestitko od vseh sodelavcev za rojstni dan.

Med muzami lirsko prijetna je Erato,

Atena ji pomaga rešiti vsako zagato,

Res slavljenka ljubi fiziko in modrost,

In med dejstvi najde hitro miselni most,

Ji vsi ki tukaj rojstni dan slavimo,

Iskre duha srečo in zdravja želimo.

Dne 1. 1. 1999 se je zaposlila v Uradu predsednika vlade kot svetovalka Vlade Republike

Slovenije s področja informatike in vodja Službe za informatiko. Zaradi reorganizacije Urada

predsednika vlade v februarju 2001 je bila do leta 2005 zaposlena v Generalnem sekretariatu

Vlade Republike Slovenije kot svetovalka Vlade Republike Slovenije s področja informatike in

vodja Oddelka za informatiko. V letu 2005 pa je prišlo do ponovne reorganizacije in

preimenovanja delovnih mest. Služba za informatiko se je razdelila na Oddelek za informacijsko

tehnologijo in na Oddelek za uporabniške aplikacije. Postala je vodja Oddelka za uporabniške

aplikacije.

V letu 1994 se je vključila v delo Skupine za aplikativno fiziko na Fakulteti za elektrotehniko.

Kot zunanja sodelavka sem pripravila več prispevkov. Za prvi kongres matematikov, fizikov in

astronomov v Cankarjevem domu v Ljubljani je pripravila poster z naslovom Tridimenzionalni

model porazdelitve tlaka v kolčnem sklepu. Poster z naslovom Stress distribution of the hip

joint articlar surface during the gait je pripravila za interdisciplinarno konferenco BIO ZNANOSTI

1995. Za šesto elektrotehniško in računalniško konferenco je pripravila kratko predavanje z

naslovom Vpliv nesferičnosti kolčnega sklepa na porazdelitev radialne napetosti v kolčni sklepni

plasti. V tem času je s sodelavci objavila tudi več člankov s področja biomehanike kolčnega

sklepa. Svoja uspešna raziskovanja je dne 18. 6. 2002 kronala z doktorsko disertacijo

Matematični model porazdelitve napetosti v kolčni sklepni plasti med hojo pod mentorstvom

prof. dr. Aleša Igliča in prof. dr. Tomaža Slivnika. Res se poklicno ukvarja z računalništvom,

toda fizike ni pozabila. Njen prosti čas je namenjen fiziki, nečaku in nečakinjam ter potovanjem

in ogledom kulturnih znamenitosti.

52

Leta 1994 se je Marija Ipavec vključila v raziskovalno delo Skupine za uporabo fizike na

Fakulteti za elektrotehniko. Za prvi kongres matematikov, fizikov in astronomov v

ljubljanskem Cankarjevem domu od 20. 10. do 22. 10. 1994 je pripravila Trodimenzionalni

model porazdelitve tlaka v kolčnem sklepu. Raziskovanja v tej smeri je nadaljevala še

naslednje leto, ko je za mednarodno konferenco BIO ZNANOSTI poročala o Stress

distribution of the hip joint articlar surface during the gait. Predavanje Vpliv nesferičnosti

kolčnega sklepa na porazdelitev radialne napetosti v kolčni sklepni plasti je pripravila za

Šesto elektrotehniško in računalniško konferenco. S sodelavci je objavila več odmevnih

razprav o biomehaniki kolčnega sklepa. Postala je vodilna slovenska strokovnjakinja za

mehaniko kolčnih sklepov. Svoja uspešna raziskovanja je dne 18. 6. 2002 kronala z doktorsko

disertacijo Matematični model porazdelitve napetosti v kolčni sklepni plasti med hojo pod

mentorstvom prof. Aleša Igliča in prof. dr. Tomaža Slivnika.77

Dr. Marija Ipavec se resda

poklicno ukvarja predvsem z računalniškimi študijami pri državni upravi, vendar je njena

ljubezen vseskozi veljala fiziki. Za slovensko fiziko je res velika škoda, da ji še vedno nismo

ponudila službe, kjer bi se lahko ukvarjala samo s fiziko.

7.4. Helena Janžekovič

Helena je diplomirala v Ljubljani leta 1989, doktorirala pa leta 1995 pri dr. Blincu. Danes

dela na URSJV, kjer seveda Slovenci pri javni varnosti potrebujemo veliko sodobnih

fizikalnih strokovnih raziskav. Ukvarja se predvsem z varovanjem pred sevanjem in z jedrsko

varnostjo v Sloveniji. Poleg nje na URSJV delata še fizičarki dr. Peršič in profesorica fizike

Milena Černilogar-Radež.

7.5. Mateja (Andreja) Peršič

Peršičeva je diplomirala leta 1991 in doktorirala dne 2. 12. 1999 pri G. Preglu in M. Ravniku

v Ljubljani s področja jedrske tehnike. Danes je dela na URSJV v Ljubljani.

7.6. Milena Černilogar-Radež

Milena je diplomirala leta 1989 pri dr. M. Hribarju na pedagoški smeri fizike v Ljubljani.

Danes dela na URSJV v Ljubljani.

53

7.7. Mirjam (Mirjana) Galičič

Mirjam je diplomirala leta 1991 pri dr. A. Čadežu, doktorirala pa dne 25. 3. 1999 prav tako

pri njem. Tako se je vseskozi zanimala za astrofiziko. Danes dela na ZRSVN v Ljubljani.

7.8. Darja Abramič

Darja Abramić je leta 1989 diplomirala pri dr. R. Blincu v Ljubljani, doktorirala pa je leta

1995 pri dr. Žigi Šmitu v Ljubljani ob izdatni pomoči dr. Marjete Šentjurčeve. Darja se je

pozneje zaposlila pri Agenciji za plačilni promet v Ljubljani.

7.9. Poslanka Eda Okretič Salmič

Eda Okretič Salmič je leta 1987 diplomirala na pedagoški smeri fizike pri dr. A. Moljku. V

prvem sklicu po demokratičnih volitvah je bila izbrana za poslanko v slovenski parlament.

Danes dela pri Zavodu za šolsvo.

7.10. Hidrologinja Mira Kobold

Korošica Mira je junija 1981 diplomirala na gimnaziji Ravne. Po diplomi pri Kuščerju v

Ljubljani je kot pripravnica delala v koprskem Tomosu, od leta 1987 do leta 1991 pa na

analizah in prognozah Hidrometeorološkega zavoda republike Slovenije. Službena usmeritev

ji je narekovala, da se na podiplomski študij ni vpisala na fiziko, temveč na hidrotehniko

ljubljanske Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, kjer je od leta 1992 do magisterija o

Določanju minimalnih pretokov vodotokov v Sloveniji po metodologiji FRIEND leta 1993

delal kot mlada raziskovalka pri Katedri za splošno hidrotehniko. Leta 1993 se je v okviru

programa TEMPUS udeležila trimesečnega izpopolnjevanja s področja geografskih

univerzalnih sistemov in modeliranja taljenja snega ter odtoka na Univerzi v Padovi. Leta

1998 je bila na desetdnevnem strokovnem obisku pri CEMAGREF-u v Lyonu, kjer je s

slovenskimi podatki preizkusila francosko metodologijo frekvenčne porazdelitve nizkih

pretokov.

Deset let od 1994 do 2004 je delala pri Agenciji Republike Slovenije za okolje v oddelki za

hidrološko prognozo sektorja za hidrologijo. Predvsem je izdelovala hidrološke študije in

uvajala konceptualne hidrološke modele za napovedovanje visokih voda in poplav, kar je v

Sloveniji danes še posebej pomembno. Znanje in izkušnje pridobljene v projektu »Evropski

poplavni prognostični sistem« leta 2002 je uporabila pri raziskavah porečja Savinje, poplavno

najbolj ogroženega območja v Sloveniji. Leta 2004 je postala vodja oddelka za hidrologijo

površinskih voda pri Agenciji Republike Slovenije za okolje. Istega leta 2004 je dobila

priznanje SZGG za najboljši dosežek na področju hidrologije v letu 2004.

8. Ženske raziskujejo fiziko na Inštitutu Jožef Stefan

54

Na Institutu Jožef Stefan že od Peterlinovih dni pomembna mesta zasedajo tudi ženske. Ne

nazadnje je med pridruženimi člani Institutu Jožef Stefan tudi dr. Fani Milia z Jedrskega

raziskovalnega središča »Demokritos« v Atenah, leta 1954 pa je na Institutu Jožef Stefan

delala prof. Dr. Alenka Dekleva, od 1953 do 1974 Majda Ostanek, od 1960 do 1995 pa

Matilda Jernejčič.78

8.1. Tekoči kristali Marije Vilfan in Mojca Vilfan

Dr. Marija (Mika) Vilfan je diplomirala leta 1968 pri dr. Blincu, doktorirala pa je prav tako

pri njem deset let pozneje, že po svoji poroki. Vseskozi dela na F5 oddelku za fiziko trdne

snovi dr. Roberta Blinca na Institutu Jožef Stefan postavila temelje prestižnemu slovenskemu

raziskovanju tekočih kristalov. Tako je vso svojo delovno dobo posvetila službi na Oddelku

za fiziko trdne snovi. Nedavno je o tekočih kristalih skupaj s sodelavcem dr. Muševičem

objavila odmevno monografijo.

Na Institutu Jožef Stefan je zaposlena tudi njena hči fizičarka Mojca Vilfan, ki dela na F7

Oddelku za kompleksne snovi.79

Mojca je diplomirala leta 1997 pri M. Čopiču, pri njem pa je

tudi doktorirala dne 26. 10. 2001. Na Institutu Jožef Stefan dela še Marijin sin Andrej Vilfan.

8.2. Maja Remškar, nanotehnologije in Zveza slovenskih fizičark80

Po maturi na Bežigrajski gimnaziji se je Maja Babič, pozneje poročena Remškar vpisala na

ljubljanski študij fizike leta 1979. Njena študijska leta niso bila brezskrbna, saj je v času

študija skrbela še za hčerko Marijo in sina Pavla. Študirala je zavzeto ter ob knjigah prebedela

mnogo noči. V drugem letniku je povila Marijo, v četrtem letniku se je rodil Pavel, Lucija pa

kmalu po diplomi. Maja je kljub naporom materinstva diplomirala sočasno z večino svojih

sošolcev leta 1985 pri dr. M. Čopiču. Po diplomi se je za dve leti zaposlila v Iskri, Centru za

elektrooptiko, kjer je bila nekaj let štipendistka in je tam izmerila eksperimentalni del svoje

diplome. Žal so ji delo dodelili na vojaškem projektu, kar je bilo v nasprotju z njenim

pogledom na svet; ni se dala ugnati in je poiskala zaposlitev na Institutu Jožef Stefan, kljub

bistveno slabši eksperimentalni opremljenosti laboratorijev.

Kot mlada raziskovalka se je leta 1987 vpisala na ljubljanski podiplomski študij fizike. Po

uspešnem magisteriju je v Ljubljani doktorirala leta 1993 na področju tunelske mikroskopije

srebra na površini plastnih kristalov pri dr. Veliboru Marinkoviću. Ker je bil nedavno

preminuli Marinković naš vodilni strokovnjak za elektronsko mikroskopijo, je tja usmeril še

Majina raziskovanja. Post doktorski študij je nadaljevala na Ecole Polytechnique Federale v

Lausanne v Švici, kjer je kot mikroskopistka sodelovala pri razvoju sončnih celic. Sočasno je

raziskovala anorganske nanocevke, ki jih je ob tehnični pomoči kemičarke Zore Škraba

sintetizirala na Institutu Jožef Stefan. Pripravljala jih je na drugačen način kot odkritelji

anorganskih nanocevk na Weizmannovem institutu v Izraelu. Njen postopek je ponujal

popolnejšo kristalno strukturo, ki je omogočila boljše razumevanje strukturnih lastnosti novih

55

nanomaterialov. Objavila je blizu petdeset izvirnih znanstvenih razprav v priznanih revijah.

Za svoj prispevek v reviji Science je leta 2001 dobila Zoisovo nagrado. Je avtorica edinega

slovenskega prispevka v prestižni enciklopediji o nanoznanosti in nanotehnologiji, ki jo izdaja

mednarodna založba Marcel Dekker, Inc.

Dr. Maja Remškar je danes ena najprodornejših slovenskih znanstvenic. Je soavtorica treh

samostojnih poglavij v monografijah in soavtorica ene monografije. O svojih dosežkih

predava po vsem svetu in je povabljena k sodelovanju v številnih mednarodnih projektih.

Maja pozna probleme, ki pestijo sodobne ženske v znanosti. Prav zato je postala ena od

pobudnic ustanovitve neformalne zveze oziroma mreže slovenskih fizičark in njena prva

voditeljica. Aktivno je sodelovala na prvih dveh svetovnih konferencah žensk v fiziki, ki sta

bili leta 2002 v Parizu in maja 2005 v Rio de Janeiru. V mednarodnih zvezah in izmenjavah

izkušenj vidi poti za večjo veljavo slovenskih žensk v fiziki in prav ta knjiga je eden od

plodov njenih prizadevanj.

8.3. Tekoči kristali Marjetke Conradi

Osnovno šolo in prvi dve leti gimnazije je obiskovala v Celju. Zadnji dve leti gimnazije je

obiskovala v Mariboru, kjer je srednje izobraževanje tudi zaključila s programom mednarodne

mature (International Baccalaureate). Nato se je vpisala na Fakulteto za matematiko in fiziko,

kjer je leta 1998 diplomirala z diplomo z naslovom Študij feroelektričnega tekočega kristala v

zunanjem električnem polju pod mentorstvom prof. dr. I. Muševiča.

Po diplomi pri I. Muševiču se je na Inštitutu Jožef Stefan zaposlila kot mlada raziskovalka in

nadaljevala s podiplomskim študijem na Oddelku za fiziko Univerze v Ljubljani na področju

tekočih kristalov v skupini prof. Muševiča. V okviru doktorskega usposabljanja je razvila

metodo transmisijske elipsometrije za analizo struktur in dinamičnih lastnosti prosrostoječih

plasti smektičnih tekočih kristalov. 3. 7. 2003 je pod mentorstvom prof. Muševiča in

somentorstvom prof. Čopiča doktorirala z delom Fazni prehodi in dinamika v plasteh

polarnih tekočih kristalov s prostimi površinami. Tako je njeno zanimanje vseskozi veljalo

tekočim kristalom.

Od leta 2003 je zaposlena na Inštitutu Jožef Stefan kot raziskovalka v skupini prof. Muševiča

(Fizika površin, moduliranih struktur in nanostruktur). Njeno delo poteka v okviru temeljnega

raziskovalnega projekta Koloidni delci v dvodimenzionalnih feroelektričnih tekočekristalnih

filmih. Trenutno raziskuje obnašanje koloidnih delcev v tekočekristalnih sistemih. Rezultate

dosedanjega raziskovalnega dela sem skupaj s sodelavci objavila v več mednarodnih revijah.

Poleg raziskovalnega dela že več let vodi še vaje iz Fizike 1 na Veterinarski fakulteti.

SLIKA 33: Marjetka Conradi

56

8.4. Ana Sepe

8.5. Urška Mojca Mikac

Dr. Mikac je diplomirala leta 1993 v Ljubljani, že šest let pozneje pa je doktorirala pri dr.

Blincu.

8.6. Jasmina Kožar Logar

Jasmina se zanima za barvno metriko in veliko sodeluje z dr. Marto Klanjšek Gunde in Zorico

Crnjak Orel pri optimizaciji delovanja sončnih celic. Preučuje debeline tankih plasti v sončnih

celicah, ki omogočajo največji energijski izkoristek.

8.7. J. Urbanija

8.8. Danica Burg-Hanžel

Dr. Danica Burg je že kot otrok razmišljala, zakaj različne oblike energij tako lepo sodelujejo

v turbini, ki je na domači reki Polskavi v Podravju vrtela mlinske kamne in majhno

elektrarno. Njeno domišljijo je spodbudil prizadevni profesor na ptujski gimnaziji z dodatnimi

poskusi in računskimi nalogami.

Po maturi na ptujski gimnaziji je študirala v Ljubljani in diplomirala marca 1960 kot naša

prva inženirka fizike. Postala je naša prva diplomirana fizičarka zunaj pedagoške usmeritve in

petinštirideseta diplomantka od vseh na »čisti« fiziki. Imela je šest sošolcev in sošolki Ančko

Rudolf in Alenko Velikonja. Obe sošolki sta diplomirali leta 1962: Ančka pri dr. Blincu,

Alenka pa pri dr. Hočevarju. Ančka se je pozneje zaposlila pri Iskri Elektrooptiki v Stegnah,

Alenka pa je do prezgodnje smrti predavala na Srednji tehniški šoli v Ljubljani.

57

Danica se je zaposlila na Institutu Jožef Stefan in tam sprva sodelovala predvsem s svojim

mentorjem, dr. Antonom Moljkom. Sodelavci iz laboratorija so ji za diplomo čestitali kar v

časopisu:

»Danici Burgovi iskreno čestitamo za diplomo iz tehniške fizike, posebno še kot prvi

inženirki fizike pri nas.«

Dve leti pred Daničino diplomo je Münchenčan Rudolf Ludwig Mössbauer (* 1929) v svoji

disertaciji odkril brezodrivno resonančno absorbcijo žarkov gama v trdnih snoveh in zanjo

med raziskovanjem na MIT leta 1961 dobil Nobelovo nagrado. Odkritje je končno porušilo

pregrado med jedrsko fiziko in fiziko trdne snovi81

in tako na eksperimentalni ravni nove

vakuumske tehnike združilo temeljne kvantne raziskave z uporabnimi preučevanji novih

materialov. Obetajoča novost je še posebej privlekla Danico, da je že pred doktoratom leta

1973 pri dr. Moljku razvila domač Mössbauerjev spektrometer. Z novo metodo je sodelovala

z več laboratoriji Inštituta Jožef Stefan ter z nemškimi in francoskimi raziskovalci Objavila je

nad sto publikacij in leta 1978 dobila prestižno nagrado Sklada Borisa Kidriča. Sodelovala je

v mednarodnih komisijah in svetovalnih odborih za uporabo Mössbauerjeve spektroskopije.

Poročila se je zgodaj, njen sin Darko Hanžel pa je danes prav tako že uspešen raziskovalec na

Inštitutu Jožef Stefan, saj je leta 1992 doktoriral pri dr. Peternelju.

8.9. Marjeta Šentjurc in biološke membrane82

Marjeta Šentjurc je diplomirala iz fizike leta 1964/65 na ljubljanski univerzi pri dr. Moljku.

Magistrirala je sedem let pozneje iz biofizike na zagrebški univerzi in iz biofizike tudi

doktorirala leta 1975 v Ljubljani pri dr. Blincu in dr. M. Schari. Takoj po diplomi se je

zaposlila v laboratoriju za biofiziko oddelka za Trdno snov Instituta Jožef Stefan. Sprva je

delala na razvoju rubinskih kristalov za uporabo v laserjih, kasneje pa je z metodo elektronske

paramagnetne resonance (EPR) raziskovala feroelektrike, tekoče kristale in fazne prehode v

njih. Ko se je v 1970tih letih odprla možnost raziskovanj, se je usmerila v biofiziko, predvsem

v preučevanje membran po svoji strukturi podobnih tekočim kristalom. V tem času je

sodelovala pri ustanovitvi Laboratorija za biofiziko, kjer raziskuje še danes.

Marjeta kot znanstvena svetnica na Institutu Jožef Stefan usklajuje delo ljubljanskih institucij,

ki za raziskovanje bioloških ved uporabljajo elektronsko paramagnetno resonanco (EPR).

Večkrat je gostovala v ZDA. Dobila je nagrado sklada Borisa Kidriča leta 1972, leta 1983 in

1987 pa nagrado Borisa Kidriča za raziskovanje v biofiziki. Leta 2001 je bila proglašena za

najpogosteje citirano žensko znanstvenico v Sloveniji.

Objavila je več kot 150 člankov v priznanih mednarodnih revijah, kot soavtorica devetih

poglavij pa je sodelovala v dveh strokovnih knjigah. Kot mednarodno priznana znanstvenica

je vabljena na številna mednarodna srečanja in vključena v številne mednarodne projekte.

Je mati treh otrok. Poleg raziskovalnega dela se ves čas aktivno vključuje v družbeno

politične aktivnosti na Inštitutu Jožef Stefan in v širšem slovenskem prostoru. Predvsem skrbi

58

za razvoj in uveljavitev interdisciplinarnih področij znanosti, zlasti biofizike. Tako trenutno

uspešno predseduje Društvu biofizikov Slovenije.

Skrbi za razvoj in priljubljenost biofizike v našem prostoru z aktivnim vključevanjem v

raziskave na različnih področjih bioznanosti, kjer z EPR pomaga pojasniti spremembe v

strukturi membran ali encimov pod vplivom zdravilnih učinkovin, kemoterapevtikov in raznih

škodljivih dejavnikov iz okolja. Pri tem aktivno sodeluje z različnimi fakultetami in inštituti,

ki proučujejo biološke sisteme. Pomaga pri izobraževanju mladih raziskovalcev različnih

naravoslovnih in medicinskih ved. Njeno osnovno raziskovalno področje je proučevanje

strukture in funkcije membran ter njihovih sprememb v različnih pogojih z metodo EPR. Prav

tako jo zanima razvoj ter karakterizacija liposomov za usmerjen prenos zdravilnih učinkovin

v organizem. Odkrila je, da nitrokside lahko uporabimo za metabolično aktivna kontrastna

sredstva pri slikanju z magnetno resonanco, ki selektivno označijo hipoksična področja v

tkivu in s tem pripomorejo k zaznavi patoloških procesov, kot je na primer razvoj tumorja.

Prispevala je k razvoju metode EPR za merjenje kisika v živih organizmih, kar omogoča

določitev časovnega poteka elektro-kemoterapije in radioterapije tumorjev ter meritev

učinkovitosti različnih prenašalcev zdravilnih učinkovin (liposomov, nanodelcev,

mikroemulzij) za prenos učinkovin v organizem. Njeno posebno raziskovalno področje je

obnašanje membran na ravni molekul in uporaba liposomov za zdravila.

Med sošolkami v letniku Marjete Šentjurc sta bili fizičarki Seta Oblak in Alenka Čuk-Juhant,

ki je leta 1968 diplomirala pri dr. D. Hadžiju. Marjeta je bila uspešna mentorica pri fizikalnih

diplomah številnih deklet. To so bile: Uršula Kovačič, ki je leta 1996 diplomirala pri dr. M.

Čopiču, Polona Verbovšek, ki je leta 1992 diplomirala pri dr. Schari in pri dr. Šentjurčevi,

Anja (Alja) Pregl (Pregelj), Manca (Marjeta) Šon, ki je leta 1998 diplomirala pri dr. Janezu

Seligerju in dr. Šentjurčevi, danes pa živi in dela v Bostonu in Nina Ostojić, ki je diplomirala

leta 2003 iz fizikalne merilne tehnike. Na F5 oddelku Inštituta Jožef Stefan je Marjeta

pomagala še pri doktoratih Tadeje Avsenik (Ovsenik) in Darje Abramić. Ob pomoči dr.

Schare je bila dr. Šentjurčeva dne 28. 10. 2004 mentorica pri doktoratu Tilena Kokliča.

59

Preglednica 8: Diplome in doktorati pod mentorstvom dr. Marjete Šentjurc

Ime Datum

Polona Verbovšek 1995 (somentorica pri dr. J. Seligerju)

David Dolenc 1995 (sometorica pri dr. Schari)

Klemen Kočevar 1996 (sometorica pri dr. Schari)

Andraž Oblak 1996 (sometorica pri dr. J. Stepišniku skupaj dr. Scharo)

Marjeta Šon 1998 (somentorica pri dr. J. Seligerju)

Anja Pregl 1997 (sometorica pri dr. Schari)

Tilen Koklič 2000 (sometorica pri dr. Schari), 28. 10. 2004

Aleš Ahčan 2000 (sometorica pri dr. Schari)

8.10. Vakuumske tehnike Alenke Vesel

Alenka je študirala od leta 1994 fiziko in astronomijo v Ljubljani, vendar si je za diplomo

izbrala drugačno temo in diplomirala leta 1999 pri Andreju Čadežu in Miranu Mozetiču. Tudi

Alenkina sošolka Mojca Mally je bila vpisana na študij astronomije. Med Alenkinimi

sošolkami je bila Nives Klopčar, ki je do leta 2005 delala kot mlada raziskovalka pri Jadranu

Lenarčiču na Institutu Jožef Stefan. Alenkina sošolka Anka Petrovič je diplomirala nekoliko

pozneje in je odšla v Anglijo.

Alenka Vesel se je na študij fizike vpisala leta 1994 in leta 1999 diplomirala pri

prof. dr. Andreju Čadežu in dr. Miranu Mozetiču. Sodelovanje z dr. Mozetičem je

nadaljevala in se še istega leta kot mlada raziskovalka zaposlila na Inštitutu za

tehnologijo površin in optoelektroniko (ITPO) v Ljubljani. Študij je nadaljevala na

podiplomskem študijskem programu Vakuumistike, na Fakulteti za elektrotehniko,

računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru, katere utemeljitelj je bil

zaslužni prof. dr. Alojz Paulin. V času svojega študija je nekaj časa preživela tudi

v tujini na Univerzi Paul Sabatier v Toulousu v Franciji in na Univerzi v Ioannini v

Grčiji. Leta 2003 je pod mentorstvom prof. dr. A. Zalarja doktorirala iz raziskav

karakteristik magnetronske razelektritve v ultravisokem vakuumu. Sedaj je zaposlena

na Inštitutu ˝Jožef Stefan˝, kjer se ukvarja z raziskavami s področja plazme in

plazemskimi tehnologijami.

Alenka Vesel je o svojih raziskavah objavila že več znanstvenih člankov. Na

konferencah je bila dvakrat nagrajena. Prvo nagrado je dobila za najboljši prispevek

mladih raziskovalcev na Konferenci o materialih in tehnologijah v Portorožu, drugo

nagrado pa je dobila za najboljši prispevek na Evropski vakuumski konferenci v

Madridu v Španiji.

Kot aktivna članica Društva za vakuumsko tehniko Slovenije (DVTS) in članica

izvršnega odbora društva v veliki meri vodi delo slovenskih vakuumistov. Je tudi

članica uredniškega odbora revije Vakuumist, ki jo izdaja društvo.

60

9. Fizičarke na Kemijskem inštitutu v Ljubljani

9.1. Snegulka Detoni

Rojena je bila v Begunjah na Notranjskem pri Dolnjem Malnu, nekaj kilometrov severno od

Cerknice v razmeroma odročni Menišiji. Po maturi je tik pred Drugo svetovno vojno začela

študirati na Kemijskem inštitutu Tehniške fakultete. Kljub temu je diplomsko delo opravila

pri prof. Peterlinu na Fizikalnem inštitutu in diplomirala leta 1944. Tako je postala prva

diplomantka profesorja dr. Antona Peterlina. Istočasno je poslušala matematiko (prof.

Plemelj) in fiziko (prof. Peterlin) in naredila več izpitov.

Jeseni 1945 je nastopila prvo službo na Bakteriološkem inštitutu Medicinske fakultete. Na

povabilo prof. Peterlina je bila od leta 1946 na Oddelku za fiziko Tehniške fakultete. Kot

edina asistentka je vodila vaje za vse slušatelje Tehniške visoke šole, kjer so študirali

elektrotehniki, strojniki, rudarji, metalurgi, gradbeniki in geodeti, skupno okoli 250

slušateljev vsak semester. Vodila je še vaje za slušatelje Prirodoslovno matematične fakultete,

kjer je učila fizike, matematike, kemike, geologe in meteorologe (okoli 80 slušateljev vsak

semester). Za vse je imela tudi pisni del izpitov iz fizike. Pomagala je pri eksperimentih za

predavanja iz fizike. Naredila je načrte za izdelavo Couetove kamere za merjenje tokovnega

(strujnega) dvojnega loma, ki naj bi jo izdelali na Strojniškem oddelku Tehniške fakultete.

Vendar je izdelava potekala prepočasi.

Leta 1954 je odšla na Katedro za strukturno kemijo, kjer je leta 1956 naredila doktorat iz

kemijskih znanosti pri kemiku akademiku Dušanu Hadžiju z disertacijo na stotih straneh o

Strukturi surfinskih kislin, katerih ultravijolične spektre je preučevala. Zanimala se je za

vodikovo vez in za strukturne formule sulfinskih kislin. Poročila se je s tedaj vodilnim

slovenskim fizikom dr. Antonom Moljkom in se zaposlila na Kemijskem institutu, tedaj

imenovanem po kemiku in politiku Borisu Kidriču.

Junija 1957 je bil v Ljubljani mednarodni simpozij o vodikovi vezi, kjer je sodelovala v

organizacijskem odboru. Simpozija se je udeležil tudi prof. Linus Pauling, Nobelovec, ki je

Snegulki dal s 1. 8. 1957 enoletno štipendijo za delo v njegovem oddelku na kalifornijski

univerzi CALTEC v Passadeni. To je velika čast in sreča. Žal Snegulka ni dobila

jugoslovanske vize, čeprav jo je profesor Pauling čakal celo štiri leta.

Leta 1958 je dobila osemmesečno štipendijo danske vlade za raziskovanje mikrovalovne in

infrardeče spektroskopije na Univerzi v Kobenhavnu pri profesorju Baku. Na Danskem je

imela dve predavanji o vodikovi vezi, obenem pa je objavila tri članke skupaj s profesorjem

Bakom in sodelavci.

Leta 1960 je nadomeščala prof. Hadžija, ki je bil eno leto na študiju v Ameriki. Vodila je vaje

iz njegovega predmeta in sodelovala pri eksperimentalnem delu s feroelektriki s skupino

profesorja Blinca na Inštitutu Jožef Stefan.

61

Leta 1961 je Snegulka skupaj s prof. Blincem in sodelavci prejela Kidričevo nagrado za

raziskave feroelektrikov z vodikovimi vezmi. Raziskovala je infrardeče in ramanske spektre

organskih molekul s S-O, Se-O, P-O in C-N vezmi in organske kisline z močnimi in šibkimi

OH vezmi ter objavila pomembne rezultate.

Kot asistentka, strokovna in znanstvena sodelavka je do leta 1974 vodila vaje iz infrardeče in

ultravijolične spektroskopije in teoretskih osnov organske kemije. Sodelovala je tudi pri

drugem pedagoškem delu katedre, kjer je bilo potrebno znanje fizike. Od leta 1963 dalje je

predavala Osnove kemije visokomolekularnih spojin za 4. letnik študijske smeri organske

kemije. Od leta 1976 je imela na podiplomskem študiju kemijsko tehnološke smeri

predavanja o infrardeči in ramanski spektroskopiji in rentgenski analizi polimerov. Pomagala

je pri številnih diplomskih in doktorskih delih. Na štirih mednarodnih simpozijih in kongresih

je imela referate o vodikovi vezi. Objavila je skupno 47 člankov v sodelovanju s skupinama

profesorja Blinca in profesorja Hadžija, ali sama. Sodelovala je celo v dveh v tujini

objavljenih knjigah.

Ker je imela večino pisnih izpitov iz fizike, ko je bila asistentka na Oddelku za fiziko, je v

knjigo zbrala izpitne naloge z rešitvami. Druga izdaja je bila ponatis prve. Sodelavec pri

učbeniku, inženir Skubic, je bil dolgo bolan in je umrl. V tretji izdaji je Snegulka popravila

nekaj napak in dodala veliko novih nalog. V četrti izdaji je dodala nove naloge in veliko

drugačnih nalog za preizkus znanja in razumevanja. V peti izdaji je dodala posebne naloge

skupaj z odgovori.

SLIKA 37: Naslovnica Snegulkinega učbenika fizike z nalogo o gibanju elektrona v

električnem polju.

Leta 1979 je bila habilitirana v Ljubljani, leta 1980 pa izvoljena za izredno profesorico. Žal je

prav leta 1980 umrl dr. Ažman, profesor Hadži je odšel z Univerze v tovarno Lek. Katedra za

strukturno kemijo je bila ukinjena, Snegulka pa upokojena. Sodelovala pa je še nadalje na

Oddelku za fiziko pri podiplomskem študiju usmerjenega izobraževanja za profesorje fizike

vse do leta 1988.

Snegulkino delo je bilo tako pomembno, da nekatere njene dosežke še danes citirajo.83

V

zadnjem času so bile posebej odmevne njene raziskave vibracijskih spektrov, ki jih je objavila

v sodelovanju z akademikom dr. Hadžijem in dr. Ljubom Goličem.

9.2. Marta Klanjšek Gunde

Leta 1977 je Marta izbirala med tremi študiji: matematiko, fiziko in filozofijo. Ker se ji je

zdelo, da bo lahko delala zelo zanimive konkretne reči, je izbrala fiziko. Že v prvem letniku

študija je ugotovila, da se je pravilno odločila. Za diplomo si je izbrala spektroskopijo

kristalov v infrardečem delu spektra. S to izbiro se je zapisala predvsem optiki.

62

Marta je leta 1996 doktorirala pri dr. M. Čopiču. Postala je vrhunska strokovnjakinja za

infrardečo spektroskopijo in barvno metriko ter slovenski predstavnik v CIE. Zanimajo jo tudi

različni načini pripravljanja materialov in površin, ki imajo ugoden odziv na vpadno

elektromagnetno polje, na primer za sončne zbiralnike in sončne celice, ki omogočajo največji

energijski izkoristek. Veliko poglavij je že napisala v osnovnošolske učbenike, še posebej

uspešno pa piše v National Geographic Junior. Na ta način fiziko in naravoslovje nasploh

približuje naši osnovnošolski mladini. Piše prijetno, zabavno in obenem poučno, tako kot je

sodobni mladini všeč.

Zaposlena je na Kemijskem inštitutu. Problemi, s katerimi se ukvarja, imajo skupni

imenovalec v optiki. Pri raziskavah tankih plasti je prišla v stik z mikroelektroniko. Precej let

je posvetila fizikalnim osnovam spektralne selektivnosti. Tudi premazi različnih barv so zelo

zanimivo področje dela. V najnovejšem času so se pojavili pigmenti z najrazličnejšimi

dodanimi lastnostmi kot npr. termokromni efekt, interferenca, uklon, izjemno majhni delci ...

Ni se mogla izogniti temeljitemu študiju barv in barvnih prostorov; tudi na tem področju je

dognala veliko zanimivega.

9.3. Simona Golič

Simona je hči profesorja Goliča, ki je dolga leta predaval fizikalno kemijo študentom fizike,

med drugim piscu te zgodbe. Tako ji je bilo uspešno raziskovanje fizike dano že v zibko, z njo

pa tesne povezave fizike s kemijo, ki jim je prve brazde na Slovenskem zaoral prav njen oče.

Simona je uspešno nastopila lastno pot v fiziki in je danes med najbolj uveljavljenimi

fizičarkami na ljubljanskem Kemijskem inštitutu.

10. Fizičarke na drugih raziskovalnih inštitutih

10.1. Inštitut za kovinske materiale in tehnologije

10.1.1. Kemičarka Monika Jenko, direktorica in raziskovalka vakuumskih tehnik

Kljub osnovni kemijski izobrazbi se Monikino delo v veliki meri prepleta s fiziko in še

posebej z vakuumsko tehniko. Monika je bila leta 2004 somentorica pri fizikalni diplomi

Barbare Šetina. Med Monikinimi uspešnimi sodelavkami na področju uporabe vakuuma je

kemičarka Lidija Irmaničnik-Belič.

Tako nekatere kemičarke raziskujejo danes v fiziki, nekatere fizičarke pa seveda delajo zunaj

svoje stroke, med njimi Jasna Stokanovič, ki je leta 1996 diplomirala pri dr. M. Čopiču, danes

pa njene raziskave pri HPE niso več neposredni povezane s fiziko.

63

11. Fizičarke v industriji

11.1. Elektrooptika Ančke Rudolf

Ančka je absolvirala fiziko v Ljubljani med prvimi povojnimi generacijami leta 1959. Leta

1962 je diplomirala pri Dr. Blincu v Ljubljani kot njegova druga diplomantka po Janezu

Sušniku leta 1961 in pred dr. Igorjem Levstikom leta 1962. Ančka je pripravljala diplomo le

pet let po doktoratu dr. Blinca pri dr. Antonu Peterlinu. To je bil čas velikanskih slovenskih

podjetij, ki jih je v elektroniki poosebljala predvsem Iskra. Ančka se je zaposlila pri Iskri

Elektrooptiki v ljubljanskih Stegnah, kjer so uspešno sodelovali tako pri vojaških merilnih

napravah, kot pri telekomunikacijah, denimo s poskusno uporabo optičnih fibrov na olimpiadi

v Sarajevu. Podjetje je pozneje preraslo v sodobno Fotono. Direktorica Fotone je bila dolgo

časa seveda – fizičarka Alenka Rožaj, ki je pred tem od leta 1975 do 1981 delala na Institutu

Jožef Stefan.84

11.2. Magda Gabrijelčič pri Salonitu v Anhovem

11.3. Alenka (Jelena) Hudoklin in meritve kakovosti

Hudoklinova spada v starejšo generacijo naših fizičark, saj je diplomski izpit na pedagoški

smeri fizike opravila že leta 1958 v Ljubljani. Do leta 1979 so na pedagoški smeri fizike

študij končevali z diplomskim izpitom, pozneje pa so uvedli diplomske naloge.

Kljub pedagoški izobrazbi se Hudoklinova ni odločila za delo z otroci, saj jo je bolj privlačila

industrija. Po diplomi je od leta 1958 do leta 1969 delala na Institutu Jožef Stefan in vmes

tudi doktorirala.85

Do upokojitve se je ukvarjala z meritvami kakovosti pri Iskri. Med njenimi

kolegicami v študentskih klopeh sta bili fizičarki Petra Beniger in Danica Burg-Hanžel.

11.4. Irena Mele in jedrske elektrarne

Irena je leta 1980 pripravila diplomo na F5 oddelku Institutu Jožef Stefan dr. Roberta Blinca z

raziskovanjem inkomenzurabilnih faznih prehodov. To je bila šele druga ljubljanska diploma

iz tega pionirskega področja, ki je prinesel velike uspehe slovenskim raziskovalkam in

raziskovalcem.

Kmalu se je Irena začela zanimati za jedrsko tehnologijo in je doktorirala leta 1996 pri dr. J.

Peternelju in dr. Matjažu Ravniku z reaktorja v Podgorici pri Ljubljani. Po dolgoletnem delu

na Institutu Jožef Stefan Irena danes opravlja vodstvene funkcije v državnih podjetjih za

skladiščenje in varovanje jedrskih odpadkov. O problemih, ki jih pri tem rešuje, pogosto

64

pripravlja zanimiva predavanja doma in po svetu. Zanimive dovolj poljudne razprave o

jedrskih odpadkih objavlja v Proteusu.

11.5. Marijana Ergedžija (v TELSTATu)

12. Fizičarke na Univerzah

12.1. Univerza v Mariboru

12.1.1. Nataša Vaupotič, predstojnica oddelka za fiziko

Nataša je diplomirala leta 1991 pri dr. M. Čopiču, sedem let pozneje pa je pri njem v

Ljubljani še doktorirala. Ko je Mitja Slavinec leta 2005 postal republiški poslanec, ga je

Nataša zamenjala kot nova predstojnica mariborskega oddelka za fiziko. Njeni raziskovalni in

pedagoški uspehi so tako bodli v oči, da je bilo imenovanje pričakovano. Ob njenem delu se

je bržkone izkazalo, da ima nova mariborska univerza celo več posluha za uveljavljanje žensk

v pedagoškem procesu kot njena starejša tekmica v Ljubljani.

Dr. Vaupotič (Vavpotič) raziskuje obnašanje antiferoelektričnih tekočih kristalov v

harmoničnem zunanjem električnem polju skupaj z Mojco Čepič in drugimi sodelavci. Pri

tem raziskuje zanimive fenomenološke teoretske modele.

12.1.2. Jana Padežnik Gomilšek

Jana se je vpisala na ljubljanski študij fizike leta 1979. Leta 1985 je diplomirala pri dr. A.

Kodreju, leta 1998 pa je pri njem še doktorirala. Danes veliko raziskuje tudi v tujini,

predvsem v Nemčiji. V zadnjih letih z absorbcijo rentgenskih žarkov študira tanke plasti

oksidov in keramike.

12.1.3. Lea Spindler

Lea je leta 1996 diplomirala pri dr. Martinu Čopiču, dne 18. 1. 2002 pa je doktorirala pri dr.

Ireni Drevenšek Olenik. Z Ireno in Martinom še danes sodeluje in objavlja raziskave s tehniko

NMR.

12.2. Fakulteta za fiziko v Ljubljani

65

SLIKA 38: Študentki fizike v družbi sošolcev pri laboratorijskih vajah leta 1975/76.

12.2.2. Svjetlana Fajfer

Svjetlana je poleg Norme in meteorologinje Lučke tretja redna profesorica med ljubljanskimi

fizičarkami. Izrednih profesoric fizike na Ljubljanski univerzi danes ni, imamo pa dve

docentki ki opravljata službi asistentk na ljubljanski fakulteti za fiziko.

Svjetlana se ukvarja predvsem z eksperimentalnimi raziskavami reakcij med osnovnomi delci.

Med njenimi sodelavkami je tudi dr. Saša Prelovšek. Dr. Fajferjevo ljubljanski študentje

pogosto izberejo za mentorico.

Preglednica 9: Diplome in doktorati pod mentorstvom dr. Svjetlane Fajfer

Ime Datum

Saša Prelovšek Komelj 19. 5. 2000

Jure Zupan 1998; 27. 11. 2002

Jernej Kamenik 2003

Anita Praprotnik 10. 11. 2004

Nejc Košnik 2005

12.2.3. Saša Prelovšek Komelj

Saša je hči Petra Prelovška. Leta 1995 je diplomirala v Ljubljani pri dr. Mitji Rosini, dne 19.

5. 2000 pa je doktorirala pri dr. Svjetlani Frajfer. Tako je Saša danes že uveljavljena fizičarka.

Kot docentka na ljubljanski fakulteti za fiziko predava na položaju asistentke. Ukvarja se z

raziskovanjem reakcij med osnovnimi delci, tudi v sodelovanju z dr. Fajferjevo.

12.2.4. Norma Mankoč Borštnik in osnovni delci

Norma je bila rojena slovenskim staršem onstran morja v Buenos Airesu in je tako že v

zgodnjih letih okusila čar različnih držav. V Argentino se še danes rada vrača; tako je leta

1996 odpotovala v Buenos Airesu kot gostujoča profesorica.86

Leta 1974 je doktorirala iz fizike v Ljubljani pri M.V. Mihailoviću in obenem prejela nagrado

sklada Borisa Kidriča za raziskovanje lahkih jeder z metodo generatorske koordinate. V

Ljubljani je leta 1975 postala docentka, leta 1981 izredna in leta 1986 redna profesorica. Leta

66

1985 je prejela še drugo nagrado sklada Borisa Kidriča. Leta 1996 je postala ljubljanske

profesorica s posebnim statusom in največjim možnim številom točk, leta 1999 pa častna

članica Inštituta za fiziko v Londonu. Od leta 1999 do leta 2004 je bila direktorica

Primorskega Inštituta za naravoslovne in tehniške vede v Kopru. Med njenimi najboljšimi

učenkami na ljubljanskem podiplomskem študiju je bila Mirjam Cvetič.

Norma je na ljubljanski univerzi predavala Kvantno mehaniki I in II, Teoretično fiziko I in II,

Jedrsko fiziko in fiziko osnovnih delcev, Moderno fiziko, Fiziko osnovnih delcev in polj,

Klasično fiziko, Izbrana poglavja iz fizike in Teorijo grup na podiplomskem študiju.

Preglednica 10: Diplome, magisteriji in doktorati pod mentorstvom dr. Norme Mankoč

Borštnik

Ime Datum

Mirjam Cvetič 1982?

Matjaž Kaluža 1987

Milan Golob (Pedagoška) 1987

Bojan Božič 1989

Klemen Bohinc 1994, 1998?

Bojan Gornik

Metod Škarja 1995?, 28. 11. 1999

Renato Berlantič 1999

Valentina Ločnikar

Norma je gostovala v Grenoblu (1974/75), Trstu, Saclayju (1975), Pragi (1976), Münchnu

(1981/82, 1992), Los Alamosu (1985), Stony Brooku (1987, 1990, 1991, 1993), Regensburgu

(1988), Hamburgu (1989), Coimbri (1989) in Buenos Airesu (1996). Od leta 1991 do leta

1998 je bila predsednica Nacionalnega komiteja za fiziko DMFA Slovenije. Ukvarja se s

kvantno mehaniko, fiziko jedra, hadronsko fiziko, kozmologijo, fiziko osnovnih delcev in

polj.

a) Kvantna mehanika

a1) Med kvantnomehanskimi problemi so jo posebej zanimali pojavi povezani z nastankom in

lastnostmi kolektivnih stanj, na primer koherentnih stanj v atomih in molekulah. Skupaj s

sodelavci je napovedala, da se pri trkih težkih ionov lahko vzbudijo težka deformirana jedra v

kolektivna rotacijska stanja, ki potem sevajo v sunkih. Podobno se zgodi, če z laserji pravih

jakosti in valovnih dolžin posvetimo na molekule v plinu, kadar imajo molekule lepo izražene

rotacijske spektre. Tudi molekule svetijo v sunkih. Njene napovedi za sevanje tako vzbujenih

molekul je mogoče že preveriti z najnovejšimi tehnikami. Kmalu pa bo mogoče preveriti celo

njene napovedi o sevanju jeder v sunkih.

a2) Zanimala so jo stanja enega fotona, ki ga v kvantnem resonatorju pusti atom, ko ga preleti

v vzbujenem stanju. Foton potem potuje iz enega dela resonatorja preko bariere v drugi del

resonatorja. Tam ga pobere drugi atom, ko preleti drugi resonator, ali pa atom doda k prvemu

67

fotonu še enega. Pojav je pomemben za študij kvantnih lastnosti resonatorjev, kvantnih stanj

sklopljenega sistema atoma in fotona, pa tudi za študij sistemov pomembnih za razvoj

napovedanih kvantnih računalnikov.

b) Fizika jedra

b1) Norma raziskuje kolektivna vzbujena stanja v jedrih in nastanek takšnih stanj. S posebno

teorijsko metodo razvito v ta namen, je znala v majhnem delu prostora bazičnih stanj poiskati

prave prostostne stopnje. Eksperimenti so njene napovedi potrdili.

b2) Zanimali so jo trki težkih jonov pri relativističnih energijah. Napovedala je naglo

termalizacijo jedrske snovi iz nukleonov obeh relativističnih jonov. Poskusi so potrdili tudi te

domneve.

c) Hadronska fizika

Skupaj s sodelavci je preučevala lastnosti hadronov, ki jih obravnavamo v modelu oblečenih

kvarkov. Posebej jo je zanimala jedrska sila, ki nastane zaradi barvnih sil med gručami

kvarkov. Bila je prva pri tovrstnem študiju jedrske sile. Posebej je napovedala veliko

občutljivost dobljenih rezultatov od načina upoštevanja odvisnosti sil med gručami kvarkov

od relativne gibalne količine med obema gručama. Ponudila je model za obravnavo te

odvisnosti.

d) Fizika osnovnih delcev in polj s kozmologijo

V zadnjih petnajstih letih Norma postavlja svoj predlog odgovora na odprta vprašanja

Standardnega modela elektrošibke interakcije, ob tem pa v kozmologiji pojasnjuje vprašanja

povezana z osnovnimi delci. Njen predlog dopušča poljubno število običajnih dimenzij

prostora-časa. Za notranje prostostne stopnje (brez katerih bi ne bilo nobene dinamike, saj

določajo notranje prostostne stopnje vse sile med osnovnimi gradniki snovi) privzema, da

pozna Narava eno samo prostostno stopnjo - spin. Spin v d-razsežnem prostoru-času vidimo

pri opazljivih energijah kot spin ter šibki, barvni in elektromagnetni naboj.

Sila v d-razsežnem prostoru-času je ena sama – gravitacijska. Določajo jo vektorski svežnji in

spinske povezave, ki jih opazujemo v štirirazsežnem prostoru kot običajno gravitacijsko polje

ter vsa poznana polja: elektromagnetno, šibko in barvno.

Pokazala je, da lahko spinske prostostne stopnje opisujemo z Grassmannovimi ali

Cliffordovimi objekti, da pa so v ta namen enako uporabne še diferencialne forme.

Njen predlog enotne teorije spinov in nabojev pojasnjuje, zakaj levo ročni kvarki in leptoni

nosijo šibki naboj, desno ročni pa ga ne nosijo. To je sicer ena od predpostavk, na katerih je

Standardni model elektrošibke interakcije zgrajen. Normin predlog pojasnjuje celo, zakaj

parnost zlomi šibki naboj, medtem ko ga barvni naboj ne zlomi. Razlaga od kod družine

kvarkov in leptonov ter kaj je morebitni vzrok Yukawinih sklopitev - kar Standardni model

spet samo privzema. Napovedala je štiri družine kvarkov in leptonov, maso leptonov in

kvarkov četrte družine ter verjetnosti za razpad četrte družine v znane tri.

Ob postavljanju predloga enotne teorije spinov in nabojev je treba odgovoriti na mnoga

odprta vprašanja kot so: Zakaj ima opaženi prostor-čas tri prostorske in eno časovno

simetrijo? Kako se je Narava v razvoju odločala za signaturo (število časovnih in prostorskih

68

koordinat) in kakšne lastnosti (topološke, diferencialno geometrijske, kvantno mehanske,

simetrijske in druge) večrazsežnih prostorov so vplivale na dozdevno štirirazsežnost našega

prostora-časa? Na marsikatero od teh vprašanj je Norma sama in s sodelavci odgovarjala v

objavljenih člankih in na objavljenih vabljenih predavanjih. Ob iskanju odgovorov je

predlagala zanimive tehnike za obravnavo spinorjev, ki so mnogo preglednejše in

enostavnejše od doslej poznanih.

Norma je že dolgo med najuspešnejšimi ljubljanskimi fizičarkami in prva izmed današnjih

treh rednih profesoric fizikalnih ved v Ljubljani. Morda bi si ta naziv zaslužilo še nekaj drugih

fizičark; prav naše pisanje pa je prispevek, ki naj k temu pripomore.

12.2.5. Irena Drevenšek Olenik

Irena je leta 1988 diplomirala in leta 1996 doktorirala pri M. Čopiču. Ukvarja se s fiziko

mehke snovi, optično spektroskopijo, nelinearno optiko tekočin, kristalov in polimerov. Tako

pri nas v veliki meri nadaljuje tradicijo Antona Peterlina.

Veliko dela je Irena posvetila raziskovanju tekočih kristalov. Leta 2004 je podrla še eno

trdnjavo, kjer so pred njo kraljevali predvsem moški fiziki – postala je urednica Obzornika za

matematiko in fiziko za področje fizike namesto svojega kolega pri raziskovanjih optike, dr.

Marka Zgonika. Kot urednica je stroga, pravična in uspešna.

Preglednica 11: Diplome in doktorati pod mentorstvom dr. Irene Drevenšek Olenik

Ime Datum

Nives Klopčar 1999 (somentorica ob M. Čopiču)

Matej Špindler 2001

Lea Spindler 18. 1. 2002

Dejan Preston (Merilna tehnika) 2004 (ob somentorju A. Mertelju)

Katrca Mivšek (Merilna tehnika) 2004

Uroš Brovac 2004

69

12.2.6. Andreja Gomboc

Dr. Andreja Gomboc je leta 1995 diplomirala in dne 21. 9. 2001 doktorirala pri dr. A. Čadežu

z disertacijo »Hitre spremembe izseva ob interakciji s črno luknjo«. Danes poučuje na

ljubljanski fakulteti za fiziko. Ukvarja se predvsem z astrofiziko in objavlja celo poljudne

razprave v Spiki. Poleg strokovnega dela imajo velik pomen njeni prispevki k večji

priljubljenosti astronomske vede.

12.2.7. Andreja Šarlah

Andreja je leta 1997 diplomirala pri dr. Slobodanu Žumerju, dne 27. 10. 2001 pa je pri njem

še doktorirala. Dr. Andreja Šarlah dela na ljubljanski fakulteti za fiziko kot docentka na

položaju asistentke.

12.3. Pedagoška fakulteta v Ljubljani

12.3.1. Prezgodaj umrla Metka Luzar in trdna snov

Metka Luzar je leta 1972 diplomirala pri dr. Robertu Blincu. Po poroki je prevzela še priimek

Vlachy in leta 1982 doktorirala pri dr. Blincu. Vitka svetlolasa Metka je bila ob svojem času

simbol uspešnih žensk v slovenski fiziki, tako pri raziskovanju trdne snovi, kot pri svojem

pedagoškem delu. Uspešno je reševala številne fizikalne probleme, ni pa zmogla zahrbtne

bolezni – raka.

Preglednica 12: Diploma pod mentorstvom dr. Metke Luzar

Ime Datum

Uroš Lotrič 1994

12.3.2. Tekoči kristali Mojce Bizjak Čepič

Mojca Bizjak Čepič je leta 1984 opravila diplomski izpit na pedagoški fiziki, leta 1993 pa je

doktorirala pri dr. Boštjanu Žekšu. Pri doktoratu se je usmerila v študij tekočih kristalov, ki

jih raziskuje še danes.

70

12.3.3. Reforme pouka fizike v očeh Sete Oblakove

Seta je leta 1966 diplomirala pri dr. Moljku, pozneje pa je v Ljubljani še magistrirala. Najprej

je predavala na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, nato pa je delala na Zavodu za šolstvo.

Seta je dolga leta s fizikalne strani vodila slovenske šolske reforme in obiskovala

srednješolske predavatelje po vsej Sloveniji. Marsikomu je znala na prijeten način pomagati iz

zagat, med drugim piscu te zgodbe. Rada se je zavzemala za zahodne zglede in marsikatero

tuje delo tudi prevedla v slovenščino. Ob tem je objavila še kopico lastnih dognanj, še posebej

v primerjavah med razvojem naših in zahodnih šol. Seveda je vedno znova poudarjala potrebo

po eksperimentalno podprtem pouku, še posebej v času SVIO fizike, ko je poskrbela za

zgledno opremljenost fizikalnih kabinetov slovenskih šol.

12.3.4. Nada Razpet in DMFA

Poleg raziskovalnega dela Nada predvsem skrbi za promocijo dela z mladimi. Zato je zelo

uspešen organizator dela in podpredsednik DMFA, katerega uspehe si brez njenih vedno

samosvojih prispevkov sploh ne moremo misliti.

Nada Razpet je asistentka za naravoslovje, didaktiko fizike in didaktiko matematike na

Pedagoških fakultetah na Primorskem in v Ljubljani. Raziskuje zgodnje učenje naravoslovja

ter poučevanje fizike in matematike v osnovni in srednji šoli. S teh področij pripravlja

zanimivo magistrsko nalogo. Je soavtorica učbenikov fizike za srednje šole in učbenikov iz

matematike za osnovne šole.

12.3.5. Anamarija Borštnik

Anamarija je hči Norme Mankoč Borštnik in Branimirja Borštnika. Danes je tudi sama že

uveljavljena raziskovalka. Diplomirala je leta 1995 v Ljubljani, doktorirala pa dne 3. 3. 2000

pri dr. Slobodanu Žumerju. Skupaj z Normo raziskujeta razmerje me spinom in nabojem

osnovnih delcev.

12.4. Fizičarke na ljubljanski medicinski fakulteti in na medicinskih

inštitutih

71

12.4.1. Biofizika Veronike Kralj Iglič

Veronika Kralj Iglič je se je vseskozi zanimala za biološke in fizikalne probleme v medicini.

Leta 1984 je diplomirala pri dr. Saši Svetini. leta 1993 pa je doktorirala pri akademiku

Boštjanu Žekšu.

Veronika tudi danes kot fizičarka svoje raziskovalno posveča predvsem biofiziki. Dela na

Institutu za biofiziko v Ljubljani. Njeno delo pokriva več področij, tako da raziskuje tudi

nanocevke skupaj z dr. Majo Remškar.

Ko sta Julij Nardin in za njim Sašo Svetina utemeljila fizikalna raziskovanja na ljubljanski

Medicinski fakulteti, sta tam naletela na prijazno okolje. Zdravniki so od nekdaj bolj

naklonjeni zgodovini znanosti od drugih naravoslovcev, predvsem pa gojijo manj predsodkov

do žensk zdravnic, ki so v poklicu že dolgo uveljavljene. Šolo za babištvo smo Ljubljančani

na višji stopnji razvili že v Hacquetovem času pred skoraj poltretjim stoletjem; zato so

slovenske ženske v medicinski stroki že dolgo niso nič nenavadnega. Prav zato se celo

slovenska ženska oblika poklica zdravnica ne sliši prav nič tuje, kar morda danes še ne velja

povsem za izraza »fizičarka« ali celo »matematičarka«. In to kljub temu, da prve diplomirane

zdravnice pravzaprav niso veliko starejše od slovenskih akademsko izobraženih raziskovalk

fizike.

Veronika je bila rojena v Ljubljani 5. 4. 1959. Osnovno šolo je obiskovala 1965-1973 v

Ljubljani in 1967 v Tel-Avivu, Izrael. Vzporedno je končala nižjo stopnjo Zavoda za glasbeno

in baletno izobraževanje v Ljubljani, oddelek klavir. Dokončala je tudi nižjo stopnjo oddelka

za klasični balet in prečne flavte. Od 1973 do 1976 je obiskovala srednjo glasbeno šolo,

oddelek klavir, a je nisem dokončala. Ukvarjala se je z umetnostnim drsanjem. Zaradi

treningov v tujini je opustila redno srednjo šolo. Bila je članica državne reprezentance med

kletoma 1972-1976, v letih 1975 in 1976 pa slovenska članska prvakinja. S tekmovalnim

drsanjem je prenehala l.1976. Ker se ji je zdelo, da nima realnih možnosti za eksistenco v

umetnostnem drsanju in da je odločitev za umetniški poklic v mojem primeru preveč tvegana,

sem se odločila, da nadaljujem s splošno izobrazbo. Gimnazijo je opravila s privatnimi izpiti v

letih 1977-1978 na VII. gimnaziji Vič v Ljubljani. Odločila se je za študij fizike, ne glede na

to, da sta bili matematika in fizika predmeta, v katerih do takrat ni bila uspešna. V okviru

srednješolske snovi so jo navdušili rezultati molekularne biologije. Zdelo se mi je, da bi se

lahko ukvarjala z raziskovanjem bioloških sistemov in da bi mi pri tem koristil študij fizike.

Predvsem se ji je pri izbiri študija zdelo pomembno, da je obstojal na Fakulteti za fiziko

podiplomski študij biofizike. Vpisala se je na Fakulteto za naravoslovje in tehnologijo,

Oddelek za fiziko, naravoslovna smer. Po drugem letniku študija je opravila počitniško prakso

na Inštitutu za Biofiziko Medicinske fakultete. Sodelavci in delo na inštitutu so ji bili zelo

všeč; želela si je , da bi bila po koncu študija tudi sama tam zaposlena.

Ker se ji je zdelo, da sem pri reševanju teoretičnih problemov bolj uspešna kot pri

eksperimentih, se je v tretjem letniku študija prepisala na matematično fizikalno smer. V tem

letu je začela sodelovati pri predmetu Biofizika na Medicinski fakulteti, kot demonstratorka

pri praktikumu. V četrtem letniku študija je pod mentorstvom prof. dr. Milana Brumna skupaj

z Alešem Igličem (slika) izdelala nalogo za Prešernovo nagrado študentom na Medicinski

fakulteti, zatem pa še diplomsko nalogo pod mentorstvom prof. dr. Saše Svetine. Po diplomi

se je vpisala na podiplomski študij biofizike. V prvem letniku je imela štipendijo

Raziskovalne skupnosti Slovenije, v drugem pa je postala mlada raziskovalka na Inštitutu za

biofiziko. Magistrirala je leta 1989, doktorirala pa leta 1993, pod mentorstvom prof. dr. Saše

72

Svetine in prof. dr. oštjana Žekša. Leta 1997 se je zaposlila na Medicinski fakulteti kot

asistentka pri predmetu Biofizika. V naziv docentke za predmet Biofizika na Medicinski

fakulteti je bila izvoljena leta 1997, v naziv izredne profesorice pa leta 2003 na isti ustanovi.

Od leta 1991 je občasno vodila vaje pri predmetih Fizika I in Fizika II na Fakulteti za

elektrotehniko v Ljubljani. Na tej ustanovi predava pri predmetu Fizika snovi na

podiplomskem študiju elektrotehnike. Od leta 1997 je bila mentorica ali somentorica pri

diplomah, magisterijih, Prešernovih nalogah in doktoratih na Fakulteti za fiziko, Fakulteti za

matematiko, Fakulteti za elektrotehniko in Medicinski fakulteti v Ljubljani, na Univerzi

Komenskega v Bratislavi in Tehnični univerzi v Pragi.

Vseskozi se je zanimala za biološke in fizikalne probleme v medicini. Leta 1984 je

diplomirala pri dr. Saši Svetini, leta 1993 pa je doktorirala pri akademiku Boštjanu Žekšu.

Leta 2003 je bila Veronika mentorica diplomantu Alešu Razingerju ob somentorjih A.

Manohinu in G. Planinšiču.

Vera tudi danes kot fizičarka svoje raziskovalno posveča predvsem biofiziki. Dela na Institutu

za biofiziko v Ljubljani. Njeno delo pokriva več področij, tako da raziskuje tudi nanocevke

skupaj z dr. Majo Remškar.

Pri svojem delu je že od študijskih let naprej sodelovala s soprogom prof. dr. Alešem Igličem,

univ.dipl.ing.fizike, ki je zaposlen na Fakulteti za elektrotehniko v Ljubljani kot učitelj pri

predmetih Fizika I in Fizika II. Vse njune objave so rezultat skupnega dela in zajemajo s

področij biofizike, fizikalne kemije, fizike snovi, medicinske fizike, biomehanike, ortopedije

in travmatologije, obravnavajo pa klasične probleme elektomagnetnega polja, statistične

fizike in elastomehanike.

Rezultati so izšli iz intenzivnega osredotočenja na probleme, ki sta jih obravnavala, o njih pa

sta se pogovarjala takoj, ko se je kateremu od njiju to zdelo nujno. Pogosto sta se o fiziki

pogovarjala na sprehodih v Tivolju. Najino delo obsega temeljne in aplikativne teoretične

raziskave, sodelovala sva tudi pri eksperimentalnem delu, predvsem pa sta se veliko

pogovarjala o eksperimentih. Izdelala sta statistično mehanski opis fosfolipidnih in bioloških

membran, kjer sta izpostavila vlogo deviatorne elastičnosti. Ta je lahko pojasnila stabilnost

membranskih nanostruktur, ki smo jih skupaj s sodelavci opazovali pri eksperimentih. Na

Ortopedski kliniki sta vpeljala biomehaniko kolka in se s sodelavci na tem področju vključila

v mednarodni znanstveni prostor. Rezultat tega delovanja je metoda za določanje kolčnega

sklepnega tlaka, ki temelji na matematičnem modelu in geometrijskih parametrih okolčja. Te

lahko izmerimo iz standardnega slikovnega materiala ob pregledu, zato ne predstavlja dodatne

obremenitve za bolnika, tlak pa je mogoče določiti v nekaj minutah z uporabo računalniškega

programa ali pa z uporabo nomogramov. Študije na populacijah kolkov z različnimi

boleznimi so pokazale, da je kolčni sklepni tlak pomemben dejavnik v razvoju okolčja in da je

metoda uporabna v klinični praksi. Razvila sta tesno sodelovanje s sodelavci na Finskem, v

Nemčiji, v ZDA in na Slovaškem, pa tudi v Sloveniji - na Ortopedski kliniki, Kliničnem

oddelku za travmatologijo, Inštitutu za biologijo celice Medicinske fakultete in Fakulteti za

elektrotehniko v Ljubljani; skupaj s sodelavci sta objavila okrog 70 del v uglednih

mednarodnih publikacijah.

Pri študiju je Veronika imela občutek, da so imele študentke nekoliko boljše pogoje kot naši

kolegi, kar je pripisovala dejstvu, da nas je bilo precej manj. Druženje s profesorji in kolegi je

bilo izjemno prijetno. Kasneje pa, ko se je želela vključiti v znanstveno, strokovno in

pedagoško delo kot avtonomna sodelavka, se je pri razdeljevanju materialnih sredstev in

73

pozicij moči počutila odrinjeno. Tega v glavnem ne pripisuje svojemu spolu. Da bi lahko

zaznali specifično problematiko fizičark, bi bila najprej nujna osvoboditev od submisivne

miselnosti, izvirajoče iz polpreteklega totalitarnega režima, ki po njenem mnenju v veliki meri

prežema slovenski znanstveni potencial. Meni, da je prispevek svobodno mislečih posameznic

in posameznikov v fiziki bistven. Pri znanstveno-pedagoškem delu se zavzema za tesno

sodelovanje med strokami in čimprejšnje vključevanje mladih v znanstveno delo.

12.4.2. Biofizičarka Janja Mahenc

Janja je diplomirala leta 1991 pri dr. Svetini, nato pa je končala še magistrski študij. Magistra

Janja Mahenc danes dela kot asistentka na Institutu za biofiziko v Ljubljani.

12.4.3. Biofizičarka Mojca Mally

Mojca je leta 1999 diplomirala pri akademiku Žekšu. Danes dela kot mlada raziskovalka na

Institutu za biofiziko v Ljubljani.

12.4.4. Biofizičarka Daša Grabec

Dr. Daša Grabec je dne 20. 3. 2002 doktorirala pri dr. B. Žekšu in dr. S. Svetini. Danes

raziskuje predvsem v medicinski fiziki, dela pa na Onkološkem institutu v Ljubljani.

12.5. Fizičarke na drugih fakultetah ljubljanske univerze

12.5.1. Urša Opara Krašovec

Dr. Urša Opara Krašovec je po osnovni izobrazbi kemičarka. Po doktoratu je dobila

postdoktorsko štipendijo Marie Curie, kjer so njeno smer raziskovanja uvrstili v področje

fizike. Njeno vsakdanje delo je multidisciplinarno in zato se seveda ukvarja tudi s fiziko.

Raziskuje na Fakulteti za elektroniko in računalništvo univerze v Ljubljani.

74

12.6. Politehnika v Novi Gorici

Med vidnejšimi ženskami fiziki na univerzi v Novi Gorici je Vida Žigman. Njena mlada

goriška univerza nadaljuje več stoletno tradicijo poučevanja fizike profesorjev jezuitov in

piaristov v teh prostorih. To ji daje še poseben čar, saj italijanska Gorica ni razvila svoje

lastne univerze.

12.7. Fizičarke v knjižnicah

12.6.1. Nina Gartner

13. Slovenske meteorologinje, naslednice Serafine Dežman

13.1. Lučka Kajfež-Bogataj

Lučkini predniki izhajajo iz Žage ob Soči, kamor so se nekaj generacij prej preselili iz Kostela

ob Kolpi. Lučka se je vpisala na ljubljanski študij meteorologije leta 1975. Diplomirala je leta

1980 pri dr. Petkovšku. Že takoj spočetka se je zanimala za globalne spremembe vremenskih

razmer in naravnega okolja. Skupaj s tri leta starejšim bratrancem, reaktorskim fizikom dr.

Matjažem Ravnikom, sta se v slovenskem okolju uveljavila kot vodilna strokovnjaka na

področju problemov spreminjanja vremena in okolja nasploh zaradi človeških posegov.

Preglednica 13: Diplome pod mentorstvom dr. Lučke Kajfež Bogataj

Ime Datum

Marjeta Gerjevič (Meteorologija) 1992

Saša Gabršek (Meteorologija) 1993

Sandra Turk (Meteorologija) 1996

Blaž Kurnik (Meteorologija) 2002

Tina Žagar 2004

Lučka je poročena z glavnim urednikom vodilne slovenske revije Gea, fiziko pa študira tudi

njuna hči. Po Normi Mankoč Borštnik je postala druga redna profesorica fizikalnih predmetov

na ljubljanski univerzi, seveda na katedri za meteorologijo.

75

13.2. Tanja Žigon Cegler

Tanja Žigon je začela študirati meteorologijo v Ljubljani leta 1974. Diplomirala je leta 1979

pri dr. Petkovšku. Ob veliki nadarjenosti za znanstveno raziskovanje jo krasi tudi dovršen

medijski nastop, ki ga lahko pogosto opazujemo ob njenih vremenskih napovedih na

nacionalni televiziji. Sodeluje in organizira številne mednarodne konference o napovedovanju

vremena.

14. Fizičarke v srednjih in osnovnih šolah

Ženske predavateljice so bil že od začetkov obveznega šolstva zelo pogoste v slovenskih

učilnicah. Težje je bilo na srednjih šolah, kjer so se po Mariji Wirgler dekleta najprej

uveljavila na višjih dekliških šolah. Ko so pouk na srednjih šolah v Sloveniji po drugi

svetovni vojni nehali ločevati po spolu, so si številne ženske začele izbirati poklic

srednješolskih profesoric fizike, pogosto v kombinaciji z matematiko, v novejšem času še s

tehničnim poukom. Tako danes na slovenskih srednjih šolah v fizikalnih kabinetih že

prevladujejo ženske, ki se rada uspešno uveljavljajo celo z objavami v pedagoškem in drugem

tisku.

14.1. Gimnaziji v Kopru

Višja šola in od srede 19. stoletja gimnazija v Kopru je ena najstarejših v Sloveniji. Danes

imamo v Kopru ločeni gimnaziji z italijanskim in s slovenskim učnim jezikom.

14.1.1. Loredana Sabaz

Inženirka eksperimentalne fizike Loredana Sabez je po diplomi na Univerzi v Zagrebu leta

1977 s področja amorfnih polprevodnikov še specializirala pedagoško smer fizike v Ljubljani

leta 1997. Leta 2004 je magistrirala z delom Teaching Thermodynamics in the High School

pri mentorjih dr. Hribarju z ljubljanske univerze in dr. Mathilde Vicentini z univerze La

Sapienza v Rimu.

Že ob začetku poučevanja na Gimnaziji z italijanskim učnim jezikom Gian Rinaldo Carli v

Kopru se je začela zanimati za stare fizikalne naprave, ki jih ta ustanova hrani. Višjo šolo v

Kopru so kot kolegij plemičev ustanovili leta 1612, sedanjo stavbo gimnazije Gian Rinaldo

Carli pa so zgradili menihi Somaski med 3. 11. 1676 in letom 1683. Tu je od leta 1704 do leta

1707 študiral filozofijo, matematiko in retoriko Giuseppe Tartini pri menihih piaristih,

pozneje pa se je med dijaki izkazal še Tartinijev mlajši prijatelj Koprčan Gian Rinaldo Carli.

Pomembna tradicija je spodbudila Loredano, da se je skupaj z dijaki lotila obnove ohranjenih

eksperimentalnih naprav. Po večletnem delu je sestavila najboljšo zbirko v Sloveniji, ki slovi

celo v tujini. Naprave je dala očistiti in opremiti z razlago, tako da so v ponos mestu in

fizikom, ki si njeno razstavo zelo radi ogledujejo. Njeni instrumenti so na ogled tudi preko

76

svetovnega spleta po zgledu pomembnih italijanskih in portugalskih univerz v Coimbri. Izdala

je CD in monografijo o muzeju fizikalnih naprav v svoji šoli.

Loredana veliko objavlja v reviji Fizika v šoli. Je soavtor delovnega zvezka Vaje iz fizike.

Dobila je priznanje Blaža Kumerdeja za inovativen pristop k poučevanju fizike na evropski

ravni. Koordinira številne projekte in predstavlja svoje ideje na pedagoških konferencah, kot

predavatelj pa gostuje tudi na univerzi v Vidmu. Loredana je blagajnik podružnice DMFA v

Kopru ob tajnici Maji Nanut in članici V. Cerkvenik.

14.1.1. Sonja Munih

Sonja Munih je leta 1982 diplomirala pri profesorju Hribarju v Ljubljani. Zaposlila se je kod

profesorica fizike na gimnaziji s slovenskim učnim jezikom v Kopru. Med poučevanjem je

nadaljevala s študijem in pri Hribarju magistrirala iz pedagoške fizike.

14.2. Gimnazija v Novi Gorici

Na gimnaziji v Novi Gorici poučujeta dve fizičarki. Sonja Jejčič je leta 1991 diplomirala pri

profesorju Čadežu, pozneje pa je pri njem še magistrirala. Njena sodelavka Mirijam (Miriam)

Pirc je prav tako magistrirala Ljubljani, vendar pri profesorju Hribarju.

14.3. Gimnazija v Novem mestu

Le redke so bile gimnazijske profesorice fizike pred drugo svetovno vojno. Med njimi je bila

dr. Ángela Piskernikova, ki je v dolenjski metropoli kot prva ženska predavala fiziko,

prirodopis in matematiko poltretje leto.

77

Preglednica 14: Profesorice fizike na gimnaziji v Novem mestu87

Ime Predavani predmeti ob fiziki Predavala od-do:

Profesor Ángela Piskernik Prirodopis, matematika 2. 9. 1933-30. 1. 193688

Profesor pripravnik Pavla Mastnak Matematika 30. 9. 1940-13. 8. 1942

Profesor pripravnik Milena Kunc Matematika 15. 6. 1942-30. 9. 1942

Profesor Darinka Zorec-Pucelj Matematika 19. 11. 1942-1943; 1944-1. 3. 1948

Predmetna učiteljica Cecilija Kodrič Matematika 10. 5. 1945-9. 9. 1946

Profesor Milena Kobe Matematika 11. 7. 1945-17. 7. 1952

Profesor pripravnik Marija Krašovec Matematika 15. 5. 1946-10. 9. 1946

Profesor pripravnik Sonja Samobor-Plevnik Matematika 23. 10. 1952-31. 8. 1957

Predmetna učiteljica Nevenka Mladenič Matematika 10. 9. 1953-13. 11. 1953

Profesor pripravnik Ana Barbič Psihologija 5. 9. 1959-30. 6. 1960

Profesor Marjeta Valentinčič Matematika 1. 2. 1965-31. 8. 1971

Večina starejših predavateljic fizike v Novem mestu je diplomirala iz matematike.

14.4. Klasična gimnazija v Ljubljani

Ljubljanska klasična gimnazija je bila ena najboljših v monarhiji. Tako so si ženske v obdobju

med obema vojnama težko priborile prestižne profesorske položaje na njej.

Preglednica 15: Profesorice fizike na klasični gimnaziji v Ljubljani do leta 1958

Ime Predavani predmeti ob fiziki Predavala od-do:

Emilija Branc-Mlakar Matematika 1932-193689

Elizabeta Kozina Matematika 1936 (-) 194790

Vlasta Tominšek / 1937-194791

Zora Vranešič Kemija, matematika 1940-194192

Dr. Ángela Piskernik Biologija, matematika 9. 8. 1939-november 194393

Ljudmila Podgornik Matematika 1941-194294

Dr. Marija Tavčar / 1945-194695

Lidija Iskrič Matematika 1952-195496

Emilija je kot prva ljubljanska diplomantka najprej zasedla pomembno profesorsko mesto

med ljubljanskimi klasiki in ga obdržala pet let. Sledili sta ji Elizabeta in Vlasta, ki sta kot

profesorici previharili celo vojno skupaj z dr. Ángelo Piskernik in Ljudmilo Podgornik. Prva

78

doktorica znanosti med profesoricami fizike je bila dr Ángela Piskernik dokler jo niso

odvlekli v zapor in koncentracijsko taborišče Ravensbrück,97

in za njo Tavčarjeva. V

modernejši dobi je dijake naše gimnazije v dolenjski metropoli fiziko in matematiko učila

Lidija Iskrič.

14.5. Realke v Ljubljani

Preglednica 16: Profesorice fizike na realkah v Ljubljani

Ime Predavani predmeti ob fiziki Predavala od-do:

Ángela Piskernik III državna realna gimnazija 13. 9. 1926-25. 6. 1932

Ángela Piskernik I državna realna gimnazija 21. 7. 1932-2.8.193398

Ángela Piskernik II državna realna gimnazija 20. 12. 1935-8. 8. 1939 (2. 9. 1936-1. 2. 1937

vršilka dolžnosti ravnateljice na ženski realni

gimnaziji)

14. 6. Fizičarke na drugih slovenskih gimnazijah in srednjih šolah

Preglednica 17: Profesorice fizike na nekaterih drugih slovenskih gimnazijah in srednjih šolah

Ime Predavani predmeti ob fiziki Predavala od-do:

Milena Štefanič Čehuk 1984-2005- Gimnazija Kočevje

Karmen Vidmar -2005- Gimnazija Jurij Vega Idrija

Gimnazija Koper

14.7. Fizičarke slovenskih osnovnih šolah

Obvezno osnovno šolstvo je bilo pri nas uzakonjeno sredi 18. stoletja in je vseskozi v veliki

meri temeljilo na delu učiteljic. Čeprav fizika sprva ni bila na predmetniku, so o njej učiteljice

vendarle pripovedovale pri pouku. Po vpeljavi osemletne in sodobne devetletne osnovne šole

se fizika predava po dve uri na teden v zaključnih dveh osnovnošolskih letnikih.

79

Preglednica 18: Učiteljice fizike na nekaterih slovenskih osnovnih šolah

Ime Predavani predmeti ob fiziki Predavala od-do:

Irena Rosa Koper

Djeni Furlanič

Oleandra Dekleva

Ljiljana Turk Lucija

15. Zaključek

Številni ljubljanski profesorji so nekoč svoje študentke kaj radi podili v kuhinje, če se jim je,

ubogim revam, v znanosti količkaj zataknilo. Niso imeli prav. Danes seveda nikomur več ne

pada na pamet javno dvomiti v sposobnosti žensk pri fizikalnem raziskovanju. V resnici pa po

tihem vendarle tlijo predsodki, podobno kot sicer pri rasistih vseh barv in velikosti. Naša

raziskava je, upajmo, kamenček v mozaiku boljšega jutri slovenskih fizičark. In z njimi

svetlejše prihodnosti slovenske fizike v celoti.

16. Kazalo oseb

Maria Gaetana Agnesi (* 1718; † 1799).

Henriette (Jetti) Magdalena Katherina Antonia pl. Aigentler, poročena Boltzmann (* 1854; †

1938).

Hugon Konstantin pl. Aigentler (* 1819; † 1864).

Enrika (Henrika) Fišer, poročena pl. Aigentler (* 1828; † 1873).

Pierre Victor Auger (* 1899 Pariz; † 1993).

Ernst Ferdinand August (* 1795 Prenzlau; † 1870 Berlin).

Phoebe Sarah Marx poročena Ayrton (* 28. 4. 1754 Portsdam; † 27. 8. 1923).

Barbara Celjska (* okoli 1387 Celje; † cesarica sv. rimskega cesarstva nemške narodnosti

1410/1417-1437; češka kraljica 1437; † 11. 7. 1451).

Ivan Benigar (Janez, * 29. 1. 1845 Trnovo pri Ilirski Bistrici; † 20. 12. 1920 Radeče pri

Zidanem Mostu).

Else Boltzmann (* 1891; † 1965).

80

Ludwig Boltzmann (* 1844; † 1906).

Lenart Budina (* okoli 1500 Tirolska; † pred 10. 9. 1573 Ljubljana).

Paolo Casati (* 1617 Piacenza; SJ; † 22. 12. 1707 Parma).

Matej Cigale (* 1819; † 1889).

Ana Marija Cujec (* 1967 Kanada).

Bibijana Cujec (* 1959 Kanada).

Marije Sklodowska, poročena Curie (1867; † 1934).

Mirjam Cvetič (* 1956).

Jakob Čebular (* 1844 Tekačevo pri Rogaški Slatini; † 193?).

Snegulka Detoni (* 22. 5. 1921 Begunje na Notranjskem pri Dolnjem Malnu).

Bibijana Dobovišek poročena Čujec (* 25. 12. 1926 Ljubljana).

Karl Dežman (Dragotin, Deschmann, * 3. 1. 1821 Idrija; † 11. 3. 1889 Ljubljana).

Serafina poročena Dežman (Deschmann, † 1896 Ljubljana).

Gabriele Possaner von Ehrenthal (* 1869; † 1940).

Albert Einstein (* 14. 3. 1879 Ulm; † 18. 4. 1955 Princeton).

Mileva Marić poročena Einstein (19. 12. 1875 Titel v Vojvodini; † 4. 8. 1948 Zurich).

Ema Krška (* 983; † 1045; svetnica 1938).

Gustav von Escherlich (* 1849; † 1935).

Franz Serafin Exner (* 1849; † 1926).

Emil Fischer (* 1852; † 1919).

Enrika (Henrika) Fišer, poročena pl. Aigentler (* 1828; † 1873).

Otto Robert Frisch (* 1904; † 1979).

Jožefa poročena Gruber, drugič poročena pl. Schwindel († 1787).

Dušan Hadži (* 26. 8. 1921 Ljubljana).

Otto Hahn (* 1879; † 1968).

81

William Herschel (* 15. 11. 1738 Hannover; † 25. 8. 1822 Slough v Buckinghamshire).

Caroline Lucretia Herschel (* 16. 3. 1750 Hannover; † 9. 1. 1848 Slough v

Buckinghamshire).

Jan Hevelius (* 1611; † 1687 Gdansk).

Elisabetha Koopman leta 1663 poročena Hevelius (* 1647; † okoli 1693 Gdansk).

Hipatia, hči Theona (* okoli 370; † 415 Aleksandrija).

Barbara Jauntaller, poročena Katenbrunner, drugič poročena Dalmatin (* okoli 1540; † po 26.

7. 1590 Ljubljana).

Romana Jordan Cizelj (* Latkova vas).

Karl Kappeller (* 1816; † 1888).

Hedwig Katenbrunner, poročena pl. Radics.

Jakob Kaltenbrunner († 1572/1575 Ljubljana).

Frederich Keesbacher (* 1831; † 1901).

Mira Kobold (* 26. 6. 1962 Slovenji Gradec)

Robert Kollmann (* 1872; † 1932).

Karla Kreila (* 1798; † 1862).

Kristina Augusta (Christina, * 1626; švedska kraljica 1632-1654; † 1689).

Marija Kunic poročena von Love (Löven, Kunitz, Cunitz, * 1610 Šwindica v Šleziji; † 1664

Brzeg 43 km jugovzhodno od Varšave).

Ivan Kuščer (* 17. 6. 1918 Dunaj; † 31. 1. 2000 Ljubljana).

Samuel Pierpont Langley (* 1834; † 1906).

Max von Laue (* 1879; † 1960).

Josef Loschmidt (* 1821; † 1895).

Metka Luzar Vlachy (* 1948; † 1996).99

Ivan Macher (* 1857; † 1919).

Norma Susana Mankoč Borštnik (* 12. 1. 1945 Buenos Aires).

Velibor Marinković (* 1929; † 12. 10. 2000 Ljubljana).

82

Lise Meitner (Elise, * 1878 Dunaj; † 1968).

Vladimir Aleksandrovič Mihelson (W. Michelson, * 1860; † 1927).

Karl Pauer († 1801).

Martin Pegius (* 1508/1528 Polhov Gradec; † 15. 8. 1593 Salzburg).

Gospa Pegius († ?1593 Salzburg).

Ángela Piskernik (* 27. 8. 1886 Lobnik; † 23. 12. 1967 Ljubljana).

Franc Plochl (* 1840 Sv. Andraž na Štajerskem).

Wilhelmina (Mina) pl Aigemtler, poročena Plochl.

René Antoine Ferchault de Réaumur (* 1683; † 1757).

Maja (Babič) Remškar (* April 1960).

Elise Richter (* 1865; † 1943).

Ignac Rosenberger (* 1724; † 1801).

Karl Rozman († 1824).

Karel Dragotin Rudež († 21. 1. 1885).

Erwin Schrödinger (1887; † 1961).

Ivan Stožir (* 1834 Rožna dolina blizu Celja; † 1908 Zagreb).

Karol (Leopold) Schulz Edler pl. Strassnitzki (Straszinski, Strasznicki, * 31. 3. 1803 Krakow;

† 9. 6. 1852 Bad Böslau pri Dunaju).

Sofija Selinger poročena Schulz pl. Strassnitzki.

Jožef Stefan (* 1835; † 7. 1. 1893 Dunaj).

Marija poročena Neumann, drugič poročena Stefan (* okoli 1835; † po 1893).

Anton Šantel (* 1845; † 1920).

Avgusta Šantel (* 1876; † 1968).

Avguste (Gusti) pl. Aigentler, poročena Šantel (* 1852; † 1934).

Henrika Šantel (* 1874; † 1940).

83

Saša Šantel (* 1883; † 1945).

Amalija Šimec (* 1893; † 1960).

August Toepler (* 1836 Pariz; † 1912).

Alenka Velikonja († 1990).

Ivan Vidav (* 17. 1. 1918 Opčine pri Trstu).

Heinrich Friederich Weber (1843; † 1912).

Maurice Hugh Frederick Wilkins (* 15. 12. 1916).

Marija Wirgler (* 24. 12. 1879 Novo Mesto).

Avguštin baron Zois (* 1731; † 1808).

17. Kazalo slik

1: Stran Mayrjeve knjigotrške ponudbe v Ljubkjani, kjer je leta 1678 ponujal knjigo Marije Kunic

2: Ema Krška

3: Domnevna slika Barbare Celjske

4: Serafinine in Karlove meteorološke meritve leta za leto 1857.

4: Meteorološke meritve Serafine Dežman iz leta 1890.

4: Boltzmannova snaha, Slovenka Enrika (Henrika) Fišer, poročena pl. Aigentler (1828-1873)

5: Boltzmannova žena slovenskega rodu Henrietta (Jetti) Magdalena Katherina Antonia Edler pl. Aigentler

6: Boltzmannova ženitna ponudba napisana na Dunaju podpisana dne 27. 9. 1875

7: Jetti in njen zaročenec leta 1876

8: Jetti Boltzmann z družino

8: Lise Meitner, skicirana na seji švedske kraljeve akademije znanosti dne 14. 11. 1945

10: Lise Meitner

11: Lise Meitner

84

12: Lise Meitner

13: Meitnerjeva z Ottom Hahnom v Berlinu

14: Lise Meitner

15: Lise Meitner malo pred odkritjem »Augerejevih« elektronov ob Bohrovem obisku v Berlinu leta 1920

16: Lise Meitner

17: Berlinske merilne naprave Lise Meitner

18: Bibijana Čujec ob Van der Graafovem pospeševalniku na univerzi Laval

19: Mirjam Cvetič v Philadelphiji

20: Študentki fizike v družbi sošolcev pri laboratorijskih vajah leta 1975/76

18. Seznam preglednic

1: Ženske na evropskih univerzah tik pred svetovno vojno leta 1913

2: Dežmanovi povzetki lastnih, Serafininih in J. Zeilengerjevih meritev iz let 1857 in 1858

3: Dežman je analiziral svoje in Serafinine meritve naslednjih meteoroloških veličin

4: Naše fizičarke na študiju v tujini

5: Ženske z diplomami in doktorati iz fizike v Ljubljani

6: Pogostejši mentorji ali somentorji diplom in doktoratov fizičark v Ljubljani

7: Drevo doktoratov iz fizike v Ljubljani

8: Diplome in doktorati pod mentorstvom dr. Marjete Šentjurc

9: Diplome in doktorati pod mentorstvom dr. Svjetlane Fajfer

10: Diplome, magisteriji in doktorati pod mentorstvom dr. Norme Mankoč Borštnik

11: Diplome in doktorati pod mentorstvom dr. Irene Drevenšek Olenik

12: Diplome pod mentorstvom dr. Metke Luzar

13: Diplome pod mentorstvom dr. Lučke Kajfež Bogataj

14: Profesorice fizike na gimnaziji v Novem mestu

85

15: Profesorice fizike na klasični gimnaziji v Ljubljani

16: Profesorice fizike na realkah v Ljubljani

17: Profesorice fizike na drugih slovenskih gimnazijah in srednjih šolah

17: Učiteljice fizike na slovenskih osnovnih šolah

19. Pomembnejše objave slovenskih fizičark v zadnjih letih

Abramič, Darja.

Bizjak Čepič, Mojca.

Cegler Žigon, Tanja.

Conradi, Marjetka.

Cvetič, Mirjam.

Černilogar-Radež, Milena.

Čujec, Bibijana (Avtor dodatnega besedila Cvelbar, Franc). 2005. Od kot smo: današnji

pogled na svet in njegov razvoj. Celje: Mohorjeva družba.

Detoni, Snegulka, Korbar, R. (risbe), Skubic, Tomislav. 1960. Naloge iz fizike: izbor nalog,

ki so bile dane pri pisnem delu izpita iz fizike na Univerzi v Ljubljani v letih 1946-1958.

Ljubljana: Državna založba Slovenije. 107 strani. Ponatis: 1965. Tretja popravljena izdaja:

1970. 123 strani. Četrta razširjena izdaja: 1974. 144 strani. Peta razširjena izdaja: 1977.

Naloge iz fizike: izbor nalog, ki so bile dane pri pisnem delu izpita iz fizike na Univerzi v

Ljubljani. Ljubljana: Državna založba Slovenije. 155 strani.

Detoni, Snegulka. 1979. The Chemistry of Functional Groups. (ur. S. Patai) Suppl. B/1,

Willey & Sons.

Detoni, Snegulka, Diop, L. Gunde, Rok. Hadži, Dušan, Orel, Boris, Potier, A., Potier J. 1979.

Vibrational Spectra and Structure of Complexes Containing the Hydrogen Dinitrate Ion.

Spectrochimica Acta. Part A, Molecular Spectroscopy. 35: 443-454.

Detoni, Snegulka, Golič, Ljubo, Leban, Ivan, Orel, Boris, Hadži, Dušan. 1985. X-Ray -

Diffraction and Vibrational Spectra of the Guanidine : Maleic Acid (1:1) Complex-Two

Crystal Forms. Journal of Crystallographic and Spectroscopic Research. 15: 215-228.

Drevenšek Olenik, Irena, Sousa, M.E., Crawford, Gregory Philip, Čopič, Martin. 2004.

Optical Diffraction gratings From Polymer-Dispersed Liquid Crystals Switched By

Interdigitaded Electrodes. Journal of Applied Physics. 96: 6207-6212.

86

Drevenšek Olenik, Irena, Jazbinšek, Mojca, Sousa, M.E., Fontecchio, A.K., Crawford,

Gregory Philip, Čopič, Martin. 2004. Structural Transitions in Holographic Polymer-

dispersed Liquid Crystals. Phys. Rev. E 69, 051703-1-10.

Drevenšek Olenik, Irena, Soria, Sivia, Čopič, Martin, Marowsky, Gerd, Rasing, Theo. 2004.

Solid-Liquid Crystal Iterfaces Probed By Optical Second-Harmonic Generation. Surfaces and

Interfaces of Liquid Crustals (ur. Th. Rasing, I. Muševič). Heidelberg/New York: Springer.

111-137.

Drevenšek Olenik, Irena, Sousa, M.E., Crawford, Gregory Philip, Čopič, Martin. 2005

Electro-Optical Properties of In-Plane Switched Polymer Dispersed Liquid Crystals. Book of

Abstracts/ ECLC 2005, 8th

European Conference on Liquid Crystals. February 27- March 4,

2004 Sesto (BZ) Italy.: 040.

Ergedžija, Marijana.

Fajfer, Svjetlana, Bećirević, Damir, Prelovšek, Saša. 2004. On the Mass Differences Between

the Scalar and Pseudoscalar Heavy-Light Mesons. Physics Letters. Section B. 599: 55-61.

Fajfer, Svjetlana, Kamenik, Jernej, Singer, Paul. 2004. New-Physics Scenarios in (Delta)S=2

decays of the B(sub)c mesons. Physical Review. D, Particles and Fields. 70: 074022-1-10.

Fajfer, Svjetlana, Pham, T.N., Praprotnik, Anita. 2004. B(sup)-(to) (phi)(phi)K(sup)-Decay

With (phi)(phi) Invariant Mass Below the Charm Threshold. Physical Review. D. Particles

and Fields. 69: 114020-1-7.

Fajfer, Svjetlana, Pham, T.N., Praprotnik, Anita. 2004. CP Violation in the Partial

sup)+K(sub)-K(sup). Physical Review. D. Particles and Fields. 70: 0340033-1-9-1-9.

Fajfer, Svjetlana, Kamenik, Jernej. 2005. Charm Meson Resonances in D (to) Pl(nu). Physical

Review. D. Particles, Fields, Gravitation and Cosmology. 71: 014020-1-6.

Gabrijelčič, Magda.

Galičič, Mirjam.

Gartner, Nina.

Golič, Simona.

Gomboc, Andreja.

Grabec, Daša.

Hanžel (Burg), Danica, Kobe, Spomenka, Hanžel, Darko. 1986. Mössbauer Effect Study on

Non-Stoichiometric CoNiZn Ferrites. Hyperfine Interactions. 29: 1487-1490.

Hanžel (Burg), Danica, Kobe, Spomenka, Hanžel, Darko. 1986. Mössbauer Effect Study on

Non-Stoichiometric CoNiZn Ferrites. Hyperfine Interactions. 29: 1487-1490.

87

Hanžel (Burg), Danica, Meisel, W., Hanžel, Darko, Gutlich. P.C. 1990. Mössbauer Effect

Study of Time Oxidation of Vivianite. Solid State Communications. 76: 307-310.

Hanžel, Darko, Rahten, Ana, Hanžel, Danica. 1994. Synthesis and Characterization of

(N(sub)2H(sub)5(sub)2FeF(sub)5. EuropeanJournal of Solid State and Inorganic Chemistry.

31: 381-390.

Hudoklin, Alenka.

Ipavec, Marija.

Janžekovič, Helena, Vokal, Barbara, Križman, Milko. 2003. Radiation Protection Databases

of Nuclear Safety Regulatory Authority. Proceedings/ International Conference Nuclear

Energy for New Europe 2003, September 8-11, 2003 Portorož. Ljubljana: Nuclear Society of

Slovenia. 606.1-606.5.

Jazbinšek, Mojca, Drevenšek Olenik, Irena, Zgonik, Marko, Fontecchio, A.K., Crawford, G.P.

2002. Electro-optical Properties of Polymer Dispersed Liquid Crystal Transmission Gratings.

Mol. Cryst. Liq. Cryst. 375: 455-465.

Jazbinšek, Mojca, Heartle, D, Montemezzani, G., Günter, P., Grabar, A.A., Stoika, I.M,

Vysochanskii, Y.M. 2003. Sn2P2S6 Crystals for Fast Near Infrared Photorefraction and Phase

Conjugation. Proceedings of »Photorefractivs Effects, Materials and devices. Trends in

Optics and Photonics Series (TOPS). 87: 190-194.

Jazbinšek, Mojca, Montemezzani, G., Günter, P., Grabar, A.A., Stoika, I.M, Vysochanskii,

Y.M. 2003. Fast Near-Infrared Self-pumped Phase Conjugations with Photorefractive

Sn2P2S6. J. Opt. Soc. An, B. 20 (6): 1241-1246.

Jenko, Monika.

Jordan Cizelj, Romana, Mavko, Borut. 1996. Influence of Specific Data on a research Reactor

Probabilistic Model V. Reliability Engineering & Systems safety. 52: 55-63.

Jordan Cizelj, Romana. 2004. Insights Into Uncertainty Analysis of Initiating Events.

Conference Proceedings / 5th

International Conference Nuclear Option in Countries with

Small and Medium Electricity Grids, 16-20 May 2004, Dubrovnik, Croatia. Zagreb: Croatian

Nuclear Society.

Kajfež-Bogataj, Lučka. 2004. Vulnerability Assessment, Climate Change Impacts and

Adaptation Measures. Slovenia’s Second and third National Communication To the

Conference of the Parties of the United Nations Framework Convention on Climate Change

(ur. Matjaž Česen, Andrej Kranjc, Robert Špendl). Ljubljana: Republika Slovenija,

Ministrstvo za okolje.

Klanjšek Gunde, Marta, Kožar Logar, Jasmina, Crnjak Orel, Zorica, Orel, Boris. 1996.

Optimum Thickness Determination to Maximise the Spectral Selectivity of Black Pigmented

Coatings for Solar Collectors. Thin Solid Films. 277: 185-191.

88

Klanjšek Gunde, Marta, Crnjak Orel, Zorica, Hutchins, Michael G. 2003. The Influence of

Paint Dispersion on the Spectral selectivity of Black-Pigmented Coatings. Solar Energy

Materials and Solar Cells. 80/2: 238-245.

Kralj-Iglič, Veronika, Remškar, Maja, Vidmar, Gregor, Fošnarič, Miha, Iglič, Aleš. 2002.

Deviatoric Elasticity as a Possible Physical Mechanism Explaining Collapse of Inorganic

Micro and Nanotubes. Physics Letters. Section A. 296: 151-155.

Kožar Logar, Jasmina.

Lavrečič Cannato, Devana. 1999, Lavo Čermelj, slovenski fizik, znanstvenik in publicis: ob

110 letnici rojstva in 20. Obletnici smrti. Ljubljana: Prirodoslovno društvo Slovenije.

Luzar Vlachy, Metka, Rutar, Venceslav, Seliger, Janez, Blinc, Robert. 1984. 13C NMR in

Ferroelectric Liquid Crystals. Ferroelectrics. 58: 115-132.

Luzar Vlachy, Metka, Thayer, A.M., Pines, A. 1987. Zero Field N.M.R. of Iniaxial and

Biaxial Smectic Liquid Crystals. Molecular Physics. 62: 573-583.

Luzar Vlachy, Metka, Thayer, A.M., Pines, A. 1987. Quenching of Residual Fields by

Nonaxially Symmetric Dipolar Coupling in Zero- Field NMR. Journal of Magnetic

Resonance. 73: 459-466.

Mahenc, Janja.

Mally, Mojca.

Mankoč Borštnik, Norma, Nielsen, Holger B. 2002. Why Nature Has Made a Choice of One

Time and Three Space Cordinates? Journal of Physics. A, Mathematics and General. 35:

10563-10571.

Mankoč Borštnik, Norma, Nielsen, Holger B. 2002. How to Generate Spinor Representations

in Any Dimensions in Terms of Projection and Nilpotent Operators. Journal of Mathematical

Physics. 43: 5804-5814.

Mankoč Borštnik, Norma, Nielsen, Holger B. 2003. How to Generate Families of Spinors.

Journal of Mathematical Physics. 44: 4817-4827.

Mankoč Borštnik, Norma, Borštnik, Anamaria, Nielsen, Holger B. 2004. The Approach

Unifying Spin and Charges. Abstract / 16th

International Spin Physics Symposium, Trieste,

October 10-16, 2004. Trieste: Instituto Nazionale di Fisica Nucleare. 14.

Mankoč Borštnik, Norma, Nielsen, Holger B., Lukman, Dragan. 2004. An example of

Kaluza-Klein-Like Theories Leading After Compactification to Massless Spinor Coupled to a

Gauge Field: Derivations and Proofs. Presented at 7th

Workshop of What Comes Beyond the

Standard Models, Bled, 2004.

Mele, Irena.

Mikac, Urška.

89

Oblak, Seta.

Okretič Salmič, Eda, Sabaz, Loredana. 2004. Znanstveni muzeji prihodnosti: »Če znanost

postane igra«. Fizika v šoli. 3: 125-126.

Opara Krašovec, Urša.

Padežnik Gomilšek, Jana, Kozjek-Škofic, Irena, Bukovec, Nataša, Kodre, Alojz. X-Ray

Absorbtion Study of CeO2 and Ce/V Mixed Oxide Thin Films Obtained By Sol-Gel

Deposition. The Solid Films. 446/1: 117-123.

Padežnik Gomilšek, Jana, Arčon, Iztok, Kodre, Alojz. Atomic Effects in Iodine K-Edge

EXAFS Analysis of Redox I(sup)-/I(sub)3(sup)-Solid-State Electrolytes. Book of Abstracts.

14th

International Symposium Spectroscopy in Theory and Practice, Nova Gorica, Slovenija,

April 10-13, 2005. Nova Gorica: Politehnika.

Peršič, Mateja (Andreja).

Piskernik, Ángela.

Prelovšek Komelj, Saša.

Razpet, Nada.

Remškar, Maja, Tal, O., Tenne, R., Hasse, G. 2001. The Effect of Substrate Topography on

the Local Electronic Structure of WS(sub)2 Nanotubes. Chemical Physics Letters. 344: 434-

440.

Remškar, Maja, Mrzel, Aleš, Škraba, Zora, Jesih, Alolf, Čeh, Miran, Demšar, Jure,

Sadelmynn, Pierre, Lévy, Francis, Mihailović, Dragan. 2001. Self-Assembly of

Subnanometer-Diameter Single-Wall MoS(sub)2 Nanotubes. Science. 293: 479-481.

Remškar, Maja, Umek, Polona, Vrbanić, Daniel, Mertelj, Tomaž, Venturini, Peter, Pejovnik,

Stane, Mihailović, Dragan. 2002. An Effective Surfactant-Free Isolation Procedure for Single-

Wall Carbon Nanotubes. Carbon. 40/14: 2581-2585.

Remškar, Maja, Mrzel, Aleš, Jesih, Adolf, Lévy, Francis. 2002. Metal-Alloyed NbS(sub)2

Nanotubes Synthesized by the Self-Assembly of Nanoparticles. Advanced Materials. 14: 680-

684.

Rudolf, Ančka.

Sabaz, Loredana. 1993. Notizie dalle riviste di fisica Slovene e Croate. La Fisica nella scuala.

26/1: 61.

Sabaz, Loredana. 2003. The Quality of a Physics Teacher in the Opinion of Students. Quality

Development in Teacher Education and Training/ Second International GIREP Seminar, 1-6

September 2003, Udine, Italy. Udine: Forum. 183-189.

Sabaz, Loredana. 2004. Il museo scoloastico del Ginnasio Gian Rinaldo Carli Capodistria.

Capodistria: Ginnasio Gian Rinaldi carli, Koper: DMFA.

90

Sepe, Ana.

Spindler, Lea, Drevenšek Olenik, Irena, Čopič, Martin, Škerjanc, Jože, Mariani, Paolo. 2004.

Dynamic Light Scattering in 13P NMR Study of the Self-Assembly of Deoxyguanosine 5'-

monophosphate: the effect of added salt. The European Physical Journal. E, Soft Matter. 13:

27-33..

Šarlah, Andreja.

Šentjurc, Marjeta, Serša, Gregor, Kržič, Mateja, Ivanuša, Teodora, Beravs, Katarina,

Čemažar, Maja, Auersperg, Marija, Swartz, Harold M. 2001. Reduced Tumor Oxygenation

By Treatment With Vinblastine. Cancer research. 61: 4266-4271.

Urbanc Kutnjak, Brigita, Cruz, L., Buldyrev, S.V., Havlin, S., Jyman, B.T., Stanley, H.E.

1999. Dynamic Feedback in an Aggregation-Disagregation Model. Physical Review. E. 60:

2120-2126.

Urbanc Kutnjak, Brigita. 2000. E.G. Jones: Microcolumns in the Cerebral Cortex.

Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. 97: 5019-

5021.

Urbanija, J.

Vaupotič, Nataša, Čepič, Mojca, Žekš, Boštjan. 2000. Dielectric Response of Antiferroelectric

Liquid Crystals. Ferroelectrics. 245: 175-184.

Vilfan, Marija, Vuk, Martin. 2004. Nuclear Spin Relaxation Of Mesogenic Fluids in Spherical

Microcavities. The Journal of Chemical Physics. 120: 8638-8644.

Vilfan, Marija, Zalar, Boštjan, Crawford, Gregory Philip, Finotello, Daniele, Žumer,

Slobodan. 2004. Surface-Induced Order Detected By Deuteron Nuclear Magnetic Resonance.

Surfaces and Interfaces of Liquid Crustals (ur. Th. Rasing, I. Muševič). Heidelberg/New

York: Springer. 17-40.

Vilfan, Marija, Jin, Tao, Zalar, Boštjan, Lebar, Andrija, Žumer, Slobodan, Finotello, Daniele.

2005. Anchoring and Structural Transitions as a Function of Molecular Length in Confined

Liquid Crystals. The European Physical Journal. E, Soft Matter. 16: 159-165.

Vilfan, Mojca.

Železnik, Nadja.

91

20. Literatura

Abiko, Seiya. 1991. On the Chemico-Thermal Origins of Special Relativity. HSPS. 22/1: 1-

24.

Abiko, Seiya. 2003. On Einstein Distrust of the Electromagnetic Theory: The Origin of the

Light-Velocity Postulate. HSPS. 33/2: 193-215.

Agnesi, Maria Gaetana. 1748. Instituzioni analitiche ad uso della gioventu’ italiana. Milano:

Reqia-ducal corte.

Agnesi, Maria Gaetana. 1775. Traité élémentaire de calcul différential et de calcul intégral.

Paris: Jombert.

Agnesi, Maria Gaetana. 1738. Propositiones philosophicae. Milano: Joseph Richin Malatesta.

August, Ernst Ferdinand. 1825. Ueber das Psychrometer. Ann.Phys. 5: 69, 335.

August, Ernst Ferdinand. 1828. Ueber das Psychrometer. Ann.Phys. 14: 137.

Bohr, Niels. 1970, 1971. Izbranije naučnie trudi. 1-2. Moskva: Nauka.

Cooke, Roger. 1997. The History of Mathematics. A Brief Course. New York: John Willey &

Sons, Inc.

Čujec, Bibijana Dobovišek. 2000. Spomini na prva leta Instituta. Pripovedi o IJS. Ob 50-

letnici Instituta »Jožef Stefan«. (ur. Osredkar, Milan, Polenec, Natalija). 84-86.

Dežman, Karel. 1856, 1858, 1862. Naturwissenschafte in Krain. Jahresheft Krain.Museum

(Ljubljana).

Dežman, Karel. 1883. Das Klima in Krain. Krain (ur. Frederich Keesbacher). Ljubljana. 17-

25.

Dodič, Milan. 1996. Delavci šole. 250 let gimnazije Novo mesto (ur. Natalija Petakovič in

drugi). Novo mesto: Gimnazija. 211-221.

Einstein, Albert. 1966. Sobranie naučnih trudov. III. Moskva: Nauka.

Einstein, Albert. 1993. The Collected Papers of Albert Einstein. Volume 3. Princeton

University Press.

Faninger, Ernest. 1987. Izvor rodovine Zois in njeni najpomembnejši predstavniki na

Slovenskem. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike. 9: 89-107.

Flamm, Dieter (ur.). 1995. Ludwig Boltzmann Henriette von Aigentler Briefwechsel. Wien,

Köln, Weimar: Böhlau Verlag.

92

Fulhame, Elisabeth. 5. 11. 1794. An Essay on Combustion with a View to a new Art of Dying

and Painting. Wherein the Phlogistic and Antiphlogistic Hypotheses are Proven Erroneus.

London: J.Cooper. Ponatis: 1810. Philadelphia: James Humphreys. Prevod: 1798. Versuche

über die Wiederherstellung der Metalle durch Wasserstoffgas, Phosphor, Schwefel,

Schwefellber, Geschweeltes, Wasserstoffgas, Gephosphorte Wasserstoffgas, Kohle, Licht und

Sauren. Aus dem Englischen Überzetzt von A. G. L. Lentin. Göttnigen: Dieterich (NUK-

8709).

Gams, Ivan. 2003. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana: ZRC SAZU.

Höflechner, Walter, Hohenester, Adolf. 2.-17. 5. 1985. Ausstellung Ludwig Boltzmann. Graz.

Höflechner, Walter. 1994. Ludwig Boltzmann, Dokumentation eines Professorlebens. Prvi

del: Ludwig Boltzmann, Leben und Briefe. Graz: Akademisch Druck und Verlagsanstalt.

**Hojan, Tatjana. 1998. Slovenske učiteljice ob koncu 19. stoletja. Šolska kronika. 7/31: 134-

149.

**Hojan, Tatjana. 1998. Naše prve maturantke. Od mature do mature: Zgodovinski razvoj

mature na Slovenskem (ur. Mateja Ribarič). Ljubljana: Slovenski šolski muzej. 68-70.

**Janžekovič, Boža. 2000. Ženske v naravoslovnih znanostih. Zbornik Ženska v farmaciji,

medicini in naravoslovju (ur. Predin, Štefan). Maribor. 156-157.

Kašparová, Jaroslava, Mačák, Karel. 2002. Utilitas matheseos. Jezuistká matematika v

Klementinu (1602-1773). Praha: Národní knihovna České republiky.

Kokole, Jože. 1969. Disertacije iz matematike in fizike, obranjene na Univerzi v Ljubljani

1919-1967. Obzornik za matematiko in fiziko. 16/1: 30-32.

Krstić, Djordje. 2002. Mileva & Albert Einstein ljubezen in skupno delo. Radovljica: Didakta.

Dopolnjeni prevod: 2004. Mileva & Albert Einstein: theil love and scentific collaboration.

Radovljica: Didakta.

Kuhn, Thomas S. 1978. Black Body Theory and the Quantum Discontinuity 1894-1912.

Oxford - New York: Oxford University Press.

Kunic, Marija. 1650 (1654, 1659). Urania Propitia sive Tabulae Astronomicae mire faciles,

vim hypothesium physicarum à Kepplero proditarum complexae; facillimo calculandi

compendio, sine ullâ logarithmorum mentione, phaenomenis satisfaciebtes. Quarum usum pro

tempore praesente, exacto, & futuro, (accedente insuper facillimâ superiorum Saturni & Jovis

ad exactiorem, & coelo satis consonam rationem, reductione) duplici idiomate, Latino &...

Astronomische Tabellen. Byczyn (Oelsnae Silesiorum): Johann Seyffert. Ponatis: 1987.

Westbaden: Harassowitz.

Ljubljanski klasiki 1563-1965. 1999. (ur. Črnivec, Živka in drugi). Ljubljana: Maturanti

klasične gimnazije.

93

Longino, Helene. 2003. Does the Structure of Scientific Revolution Permit a Feminist

Revolution in Science. Thomas Kuhn (ur. Nickles, Thomas). Cambridge: University Press.

261-281.

Lubej, Uroš. 2002. Auerspergi in njihova grofovska palača v Ljubljani. Preobrazba Turjaške

palače. Ljubljana: Mestni muzej. 19-50.

Mayr, Janez Krstnik.1678. Catalogus Librorum qui Nundinis Labacensibus Autumnalibus in

Officina Libraria Joannis Baptistae Mayr. Venales proftant. Ponatis: 1966. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Meitner, Lise. 1923. Das beta-Strahlenspektrum von UX1 und seine Deutung. Z. Phys. 17: 54-

66.

Michelson, W.A. 1887. Essai théorique sur la distribution de l'énergie dans les spectres des

solides. Journ. De Phys. et le Radium. 6: 467-479.

Mitteis, Heinrich. 1854. Uber Meteorologische Linien. Izvestja gimnazije v Ljubljani.

Mlinarčič-Hladnik, Mirjam. 1995. Šolstvo in učiteljice na Slovenskem. Ljubljana: Znanstveno

in publicistično središče.

Ogilvie, Marilyn Bailey., Harvey, Joy Dorothy. 2000. The Biographical Dictionary of Women

in Science: pioneering Lives From Ancient Times to the mid-20th

Century. New York:

Routledge.

Ogilvie, Marilyn Bailey. 2004. Marie Curie. A Biography. Westport Conn.: Greenwood

Publishing Group.

Osredkar, Milan, Polenec, Natalija (ur.). 2000. Pripovedi o IJS. Ob 50-letnici Instituta »Jožef

Stefan«. Ljubljana: Institut »Jožef Stefan«.

**Peček, Mojca. 1993. Feminizacija učiteljevanja. Šolska kronika. 26: 61-73.

Planck, Max. 1906. Vorlesungen über die theorie der Wärmestrahlung. Leipzig: Barth.

Planck, Max. 1910. Zur Theorie der Wärmestrahlung. Ann.Phys. 31: 758-168.

Poggendorff Johann Christian. 1863-1898. Biographisch-Literarisches Hadwörterbuch zur

Geschichte der exakten Wissenschaften von J.C. Poggendorff, I-II. Leipzig: Johann

Ambrosius Barth. - Ponatis. 1965. Amsterdam: B. M. Israël N.V.

Polak, L.S. 1984. Ludwig Boltzmann, Izbranie trudi. Moskva: Nauka.

Polak, L.S. 1987. Ludwig Boltzmann. Moskva: Nauka.

Pučnik, Janko. 1979. Razvoj vremenoslovja na Slovenskem. Zbornik za zgodovino

naravoslovja in tehnike (Ljubljana: Slovenska Matica). 4: 9-104.

Rosseland, Sven. 1922. Zur Quantentheorie der radioaktiven Zefallsvorgänge. Zeitschrift für

Physik. 14: 173-181.

94

Smole, Majda. 1982. Graščine na nekdanjem Kranjskem. Ljubljana: DZS.

Stergar, Janez. 2004. Ženske skozi zgodovino. Zbornik referatov 32. zborovanja slovenskih

zgodovinarjev. Celje, 30. september – 2. oktober 2004. (ur. Žižek, Aleksander). 227-258.

Stiller, Wolfgang. 1989. Ludwig Boltzmann. Thun, Frankfurt am Main: Harri Deutsch.

Stoeger, Joannes Nepomuk. 1855. Scriptores Provinciae Austriacae Societatis Jesu ab ejus

origine ad nostra usque tempora. Collectionis scriptorum ejusdem Societatis universae.

Viennae: Typis congregationis Mechitharisticae. Tomus I-II.

Šantel, Anton. 1989, 1990. Moji spomini. Srce in oko. Obzornik Prešernove družbe. št. 6: 22.

Šantel, Avgusta. 1989. Družinska kronika. Srce in oko. Obzornik Prešernove družbe. št. 1: 55-

62; št. 2: 123-127.

**Toplak, Cirila. 2002. Prve slovenske znanstvenice. Slovenske izobraženke od prve polovice

20. stoletja. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike. 15-16: 197-210.

Verdel, Helena, Kogoj, Traude. 2003. Die hundert bedeutendsten Frauen des europäischen

Ostens. Klagenfurt: Weiser.

Vidmar, Tadej. 2000. »Obena deshela, ne meisto ne gmaina, ne mogo pres skul« – Usoda

protestantskih deželnih šol v Ljubljani, Celovcu in Gradcu. Šolska kronika. 9/33/1: 9-27.

Vodopivec, Peter. 1971. Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove. Ljubljana: Knjižnica

Kronike.

Voje, Ignacij. 2005. Slovenica Balcanica. Ljubljana: Slovenska matica.

Volarič, Božena, Lisac, Inge, Skoko, Dragutin. 1980. Osnivanje i razvoj Geofizičkog zavoda

u Zagrebu do 1900. godine. Zbornik radova drugog simpozija iz povijesti znanosti (Zagreb:

Hrvatsko prirodoslovno društvo). 2: 137-158.

Žižek, Aleksander (ur.). 2004. Ženske skozi zgodovino. Zbornik referatov 32. zborovanja

slovenskih zgodovinarjev. Celje, 30. september – 2. oktober 2004. Ljubljana: Zveza

zgodovinskih društev Slovenije.

20. Viri

Dežman, Karel. Zapuščinski arhiv. AS. fasc. 854.

95

21. Uporabljene okrajšave

AS – Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani.

CIE

DMFA - Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije.

EPR - Elektronska paramagnetna resonanca.

HPE -

IJS – Inštitut Jožef Stefan.

Knjižnica Bizzell Univerze v Oklahomi – Bizzell Library, Oklahoma University, Norman,

Ok.

NMR – Jedrska magnetna resonanca.

NUK – Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

URSJV – Uprava Republike Slovenije za javno varnost.

ZRSVN – Zavod Republike Slovenije za varstvo narave.

Povzetek

Slovenke raziskujejo fiziko (lepši spol bogati slovensko znanost)

Raziskavo začenjamo s predstavitvijo srednjeveških dosežkov naših izobraženk. Prva

slovenska študentka fizike je bila poznejša žena slovitega Boltzmanna. V širšem okviru prvih

akademsko izobraženih fizičark povezanih s Slovenijo opišemo dejanja in nehanja Slovanke

Marije Curie, učenke Slovenca Benigarja Mileve Einstein in slovite židovske znanstvenice

Meitnerjeve. Njihove zgodbe nam služijo za uvod v opis prve slovenske meteorologinje

Serafine Dežman in naše prve profesorice fizike Marije Wirgler. Po tem zgodovinskem uvodu

se lotimo sodobnih dosežkov naših žensk v fiziki. Po vrsti obravnavamo pomembne

slovenske fizičarke v tujini, v slovenski administraciji, raziskovalnih institutih, industriji in na

slovenskih univerzah.

Ključne besede: Zgodovina fizike, zgodovina meteorologije, Slovenija, ženske znanstvenice,

fizičarke.

96

Abstract

Slovene Female Physicists (Nicest Sex Enriches Slovenian Science)

We began our research with some achievements of the medieval female intellectuals

originating from the lands of later Slovenia. The very first Slovenian girl student of physics

was later wife of the famous Ludwig Boltzmann. In the broader overview of the female

physicists connected with Slovenes we repeat the story of Marie Curie, Mileva Einstein as the

pupil of Slovenian professor Benigar, and the famous Jewish physicist Meitner. After such

historical introduction we describe the success of Serafina Dežman in meteorology, Marija

Wirgler as the very first Slovenian female professor of physics, Slovene female physicists

abroad, females in Slovene administration, research institutes, industry, and universities.

Key Words: History of Physics, History of Meteorology, Slovenia, Female Scientists, Female

Physicists.

97

KAZALO

Slovenke raziskujejo fiziko

1. Uvod

2. Prve srednjeveške znanstvenice med slovenskimi fizičarkami

2.1. Ema Krška

2.2. Cesarica Barbara Celjska

3. Ženske v slovenski fiziki Galilejeve in Newtonove dobe

3.3. Naše protestantke

3.4. Trpka usoda »čarovnic«

3.5. Marija Kunic med Slovenkami

3.6. Kristina Švedska v ljubljanskih prirodoslovnih knjigah

4. Slovenke v klasični fiziki

4.1. Jožefa, mati slovenskih fizikov Gruberjev

4.2. Sofija Schulz

5. Naše fizičarke ob zori kvantne mehanike

5.1. Serafina Dežmanova meri v Ljubljani

5.2. Prva Slovenka študira fiziko – in postane Boltzmannova nevesta

5.3. Madame Curie, zgodba o uspehu velike Slovanke

5.4. Mileva Einstein, učenka Slovenca Benigarja

5.5. Lise Meitner, ženska in Židinja brez zaslužene Nobelove nagrade

5.6. Prva slovenska profesorica fizike Marija Wirgler

6. Slovenske ženske v moderni fiziki

6.1. Naše fizičarke v tujini

6.1.1. Bibijana Čujec, jedrske reakcije in vera

98

6.1.2. Mirjam Cvetič

6.1.3. Brigita Urbanc Kutnjak

6.1.4. Mojca Jazbinšek

7. Fizičarke pri slovenski vladi in upravni administraciji

7.1. Jedrsko inženirstvo in demokratična politika Romane Jordan Cizelj

7.2. Nadja Železnik

7.3. Marija Ipavec

7.4. Helena Janžekovič

7.5. Dr. Peršič

7.6. Milena Černilogar-Radež

7.7. Mirjam Galičič

7.8. Darja Abramič

7.9. Poslanka Eda Okretič Salmič

8. Ženske raziskujejo fiziko na Inštitutu Jožef Stefan

8.1. Tekoči kristali Marije Vilfan in Mojca Vilfan

8.2. Maja Remškar, nanotehnologije in Društvo slovenskih fizičark

8.3. Tekoči kristali Marjetke Conradi

8.4. Ana Sepe

8.5. Urška Mikac

8.6. Jasmina Kožar Logar

8.7. J. Urbanija

8.8. Danica Burg-Hanžel

8.9. Marjeta Šentjurc in biološke membrane

8.10. Vakuumske tehnike Alenke Vesel

9. Fizičarke na Kemijskem inštitutu v Ljubljani

99

9.1. Snegulka Detoni

9.2. Marta Klanjšek Gunde

9.3. Simona Golič

10. Fizičarke na drugih raziskovalnih inštitutih

10.1. Inštitut za kovinske materiale in tehnologije

10.1.1. Kemičarka Monika Jenko, direktorica in raziskovalka vakuumskih tehnik

11. Fizičarke v industriji

11.1. Elektrooptika Ančke Rudolf

11.2. Magda Gabrijelčič pri Salonitu v Anhovem

11.3. Alenka Hudoklin in meritve kakovosti

11.4. Irena Mele in jedrske elektrarne

11.5. Marijana Ergedžija

12. Fizičarke na Univerzah

12.1. Univerza v Mariboru

12.1.1. Nataša Vaupotič, predstojnica oddelka za fiziko

12.1.2. Jana Padežnik Gomilšek

12.1.3. Lea Spindler

12.2. Fakulteta za fiziko v Ljubljani

12.2.2. Svjetlana Fajfer

12.2.3. Saša Prelovšek Komelj

12.2.4. Norma Mankoč Borštnik in osnovni delci

12.2.5. Irena Drevenšek Olenik

12.2.6. Andreja Gomboc

12.2.7. Andreja Šarlah

12.3. Pedagoška fakulteta v Ljubljani

100

12.3.1. Prezgodaj umrla Metka Luzar in trdna snov

12.3.2. Tekoči kristali Mojce Bizjak Čepič

12.3.3. Reforme pouka fizike v očeh Sete Oblakove

12.3.4. Nada Razpet in DMFA

12.3.5. Anamarija Borštnik

12.4. Fizičarke na ljubljanski medicinski fakulteti in na medicinskih institutih

12.4.1. Biofizika Veronike Kralj Iglič

12.4.2. Biofizičarka Janja Mahenc

12.4.3. Biofizičarka Mojca Mally

12.4.4. Biofizičarka Daša Grabec

12.5. Fizičarke na drugih fakultetah ljubljanske univerze

12.5.1. Urša Opara Krašovec

12.6. Politehnika v Novi Gorici

12.7. Fizičarke v knjižnicah

12.6.1. Nina Gartner

13. Slovenske meteorologinje, naslednice Serafine Dežman

13.1. Lučka Kajfež-Bogataj

13.2. Tanja Žigon Cegler

14. Fizičarke na srednjih in osnovnih šolah

14.1. Gimnaziji v Kopru

14.1.1. Loredana Sabaz

14.1.1. Sonja Munih

14.2. Gimnazija v Novi Gorici

14.3. Gimnazija v Novem mestu

14.4. Klasična gimnazija v Ljubljani

101

14.5. Realke v Ljubljani

14.6. Fizičarke na drugih slovenskih gimnazijah in srednjih šolah

14.7. Fizičarke na slovenskih osnovnih šolah

15. Zaključek

16. Kazalo oseb

17. Kazalo slik

18. Kazalo preglednic

19. Pomembnejše objave slovenskih fizičark

20. Literatura

21. Viri

22. Uporabljene okrajšave

Povzetek

Abstract

1 Longino, 2003, 281.

2 Cooke, 1997, 371.

3 Ogilvie, Harvey, 2000, 478.

4 Ogilvie, Harvey, 2000, 63, 314.

5 Ogilvie, Harvey, 2000, 1098-1099.

6 Vodopivec, 1971, 10, 78, 103; SBL, 3: 618-619.

7 Smole, 1982, 578.

8 Krstić, 2002, 100.

9 Voje, 2005, 31.

10 SBL 1: 49, 51.

11 Gams, 2003, 13.

12 Vidmar, 2000, 10, 15, 16, 17.

13 Lubej, 2002, 25-26; SBL, 1: 117.

14 Kašparová, Mačák, 2002, 95-97.

15 Ohilvie, Harvey, 2000, 309.

16 Ogilvie, Harvey, 2000, 593.

17 Poggendorff, 1965, 1: 386.

18 Smole, 1982, 523-524, 681; Stoeger, 1855, 110; Faninger, 1987, 92-93.

19 Schematismus Laibacher Gouvernenments Königreichen Illyrie für das Jahr 1834, str. 155.

20 Pučnik, 1979, 60.

21 AS, Privatni Arhiv Karel Dežman, fasc. 854, šk. 5.

22 Dežman, 1856, 11.

23 Höflechner, 1994, 2: 84.

24 Mitteis, 1854, 7.

25 AS, Privatni Arhiv Karel Dežman, fasc. 854, šk. 20.

26 Pučnik, 1979, 97.

102

27

Šubic, 1876, 531; Šubic, 1877, 1. 28

Mitteis, 1862, 108. 29

Mitteis, 1862, 110. 30

Dežman, 1858, 3. 31

Dežman, 1858, 3-6, 12-15. 32

Dežman, 1881, 25. 33

Volarič, 1980, 137, 140. 34

Volarič, 1980, 149. 35

AS, Privatni Arhiv Karel Dežman, fasc. 854, šk. 15. 36

AS, Privatni Arhiv Karel Dežman, fasc. 854, šk. 17. 37

Dežman, 1858, 1-18. 38

AS, Privatni Arhiv Karel Dežman, fasc. 854, šk. 19. 39

AS, Privatni Arhiv Karel Dežman, fasc. 854, šk. 16. 40

AS, Privatni Arhiv Karel Dežman, fasc. 854, šk. 18. 41

Dežman, 1862, 232. 42

Pučnik, 1979, 74. 43

SBL 1925-1932, 134. 44

Dežman, 1883, 19-20. 45

Dežman, 1883, 24-25. 46

Dežman, 1883, 19. 47

Dežman, 1883 10, 21, 23. 48

Flamm, 1995, 87. 49

Av. Šantel, 1989 60. 50

Av. Šantel, 1989, 57. 51

An. Šantel, 1989, 403. 52

Flamm, 1995, 129. 53

Stiller, 1989, 16; Flamm, 1995, 113. 54

Av. Šantel, 1989, 62. 55

Stiller, 1989, 16. 56

Polak, 1987, 17. 57

Flamm, 1995, 84. 58

Höflechner, Hohenester, 1985. 59

Av. Šantel, 1989, 62. 60

Polak, 1987, 20; Stiller, 1989, 18. 61

Stiller, 1989, 32-33. 62

Stiller, 1989, 41. 63

Krstić, 2002, 28; Krstić, 2004, 28-30, 32-33, 52. 64

Kuhn, 1978, 8-10. 65

Einstein, 1993, 177; Planck, 1910, 762. 66

Planck, 1910, 761, 763. 67

Rosseland, 1922, 173, 176, 181; Bohr, 1970, 516. 68

Meitner, 1923, 62-64. 69

Stergar, 2004, 233. 70

Stergar, 2004, 227. 71

Krstić, 2002. 72

Kokole, 1969, 31. 73

Somentor Milan Čopič, ki je bil Ravniku mentor pri diplomi in magisteriju, ni pa še bil habilitiran za mentorja

doktorandom. 74

Osredkar, Polenec, 2000, 319. 75

Čujec, 2000, 84, 86. 76

Informacija dr. Marije Ipavec dne 9. 7. 2005. 77

Informacija dr. Marice Ipavec dne 16. 5. 2005. 78

Osredkar, Polenec, 2000, 315, 319-320. 79

Informacija dr. Marije Vilfan dne 6. 6. 2005 80

Informacija dr. Maje Remškar dne 6. 6. 2005 81

Sporočilo mag. Djordja Krstića dne 16. 5. 2005 in dr. Danice Burg-Hanžel, 15. 9. 2005. 82

Informacija dr. Marjete Šentjurc dne 30. 5. 2005 83

Informacija dr. Veronike Kralj Iglič dne 16. 5. 2005. 84

Osredkar, Polenec, 2000, 321.

103

85

Osredkar, Polenec, 2000, 319. 86

Informacija Norme Mankoč Borštnik dne 30. 5. 2005. 87

Dodič, 1996, 211, 214, 216, 217, 218, 220, 221. 88

Stergar ima nekoliko drugačne datume (Stergar, 2004, 243). 89

Ljubljanski klasiki, 1999, 493. 90

Ljubljanski klasiki, 1999, 496. 91

Ljubljanski klasiki, 1999, 500. 92

Ljubljanski klasiki, 1999, 501. 93

Ljubljanski klasiki, 1999, 498; Stergar, 2004, 243. 94

Ljubljanski klasiki, 1999, 498. 95

Ljubljanski klasiki, 1999, 500. 96

Ljubljanski klasiki, 1999, 498. 97

Stergar, 2004, 227. 98

Stergar, 2004, 243. 99

Osredkar, Polenec, 2000, 321.