View
1
Download
0
Category
Preview:
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Športna vzgoja
PREVERJANJE UČINKOVITOSTI KONDICIJSKE VADBE
PRI OSEBI V KRONIČNI FAZI PO MOŽGANSKI KAPI
DIPLOMSKO DELO
MENTOR:
izr. prof. dr. Katji Tomažin
SOMENTOR:
doc. dr. Vedran Hadžić
RECENZENT: AVTOR:
prof. dr. Vojko Strojnik Tadeja Kovač
Ljubljana, 2016
2
ZAHVALA
Najprej se zahvaljujem mentorici, izr. prof. dr. Katji Tomažin za njeno podporo, strokovno
pomoč in vse nasvete pri oblikovanju diplomskega dela.
Zahvaljujem se tudi merjenki za njeno pripravljenost pri sodelovanju v programu vadbe za
potrebe diplomske naloge ter celi njeni družini, ki ji je vedno stala ob strani.
Hvala tudi vsem mojim prijateljem za spodbudne besede. Med njimi se najbolj zahvaljujem
Niki in Tjaši za pomoč pri oblikovanju diplomskega dela.
Največja zahvala pa gre moji družini, saj so mi bili v oporo tekom celega študija in so vedno
verjeli vame.
3
Ključne besede: možganska kap, vadbeni program, koordinacija, ravnotežje, moč
PREVERJANJE UČINKOVITOSTI KONDICIJSKE VADBE PRI OSEBI V
KRONIČNI FAZI PO MOŽGANSKI KAPI
Tadeja Kovač
IZVLEČEK
Možganska kap spada med žariščne možgansko-žilne bolezni in je posledica okvare
možganskih žil. Pri ljudeh, po preboleli možganski kapi, se lahko pojavijo okvare na
gibalnem ali pa na drugih področjih človekovega delovanja. Okvare se najpogosteje kažejo
kot pareza oz. plegija, motnje senzorike, motnje govora, dvojna slika, nenadzorovani gibi,
motnje izgovorjave, motnje požiranja in druge motnje. Za bolnika je zelo pomembno, da je
deležen rehabilitacijskega procesa že v zgodnji fazi, saj s tem lahko izboljša svoje stanje po
možganski kapi. Ko bolnik opravi z rehabilitacijo, je smiselno, da nadaljuje naprej tudi z
vadbo, saj z vadbo izboljšuje svoje gibalne sposobnosti in vzdržuje telesno pripravljenost.
Sama vadba, kot tudi rehabilitacija, sta uspešni zaradi plastičnosti centralnega živčnega
sistema. Prav zaradi tega dejstva smo oblikovali 8 tedenski program vadbe za osebo po
možganski kapi v kronični fazi. Vadba je potekala trikrat tedensko po 1,5 h in je vsebovala
vaje koordinacije, ravnotežja ter moči. Z merjenko smo pred izvedbo vadbe opravili testiranje
na podlagi izbrane testne baterije. Testiranje smo ponovili tudi po opravljeni vadbi. V analizi
smo primerjali rezultate, dobljene po vadbi, s tistimi pred vadbo in ugotovili, da je merjenka
napredovala pri ravnotežju in koordinaciji, ni pa napredovala v moči. Če bi želeli, da bi
merjenka napredovala tudi v moči, bi morali v program vadbe vključiti vaje na napravah oz.
vaje s prostimi utežmi, saj vadba z lastno težo zanjo ni predstavljala dovolj velike
obremenitve, ki bi povzročila adaptacijo živčno-mišičnega sistema. Diplomska naloga je bila
narejena na osnovi študije primera.
4
Key words: stroke, program of exercise, coordination, balance, power
THE ANALYSIS OF THE EFFICIENCY OF EXERCISES FOR PHYSICAL
CONDITION ON A PERSON IN HER CHRONIC PHASE AFTER A STROKE
Tadeja Kovač
ABSTRACT
The stroke is one of the main cerebrovascular diseases and is a result of the damage of
cerebral vessels. Among people having survived the stroke, the damages can appear on
motive or on some other area of activities. The damages are most frequently shown as
paresis, sensory disturbance, speech disturbance, double picture, uncontrolled movements,
pronunciation disturbance, swallowing disturbance and other disturbances. It is very
important for the patient to participate in rehabilitation process already in an early phase so as
to improve their condition after the stroke. When the patient finishes the rehabilitation, it is
reasonable to continue with the exercise thus improving his/her physical competences and
maintaining physical condition. The exercise, as well as the rehabilitation, are both successful
because of the plasticity of the central nervous system. For this reason we prepared an 8 week
program of exercise for a person in the chronic phase after the stroke. The exercise took place
three times a week and lasted one hour and a half and consisted of the exercises for
coordination, balance and power. Before the start of the exercise we did some testing with the
chosen battery that we constructed for this occasion. We repeated the testing also after the
exercise. In analysing the results gained before and after the exercise we found out that the
tested person made progress in all tests, except in those which expressed the strength. If we
wanted the tested person to make progress also in strength, we would have to include some
exercises with free weights or/and weight machines in our program, as the exercise with only
her own weight did not represent the strain big enough for her to induce an adaptation of the
neuromuscular system. The Diploma Thesis was made on the basis of a case study.
5
Kazalo vsebine
1. UVOD ..................................................................................................................................................... 6
1.1. ANATOMSKA ZGRADBA MOŽGANOV IN NJIHOVA FUNKCIJA ................................................................................ 6 1.1.1. Hrbtenjača ...................................................................................................................................... 7 1.1.2. Veliki možgani ................................................................................................................................. 7 1.1.3. Mali možgani .................................................................................................................................. 8 1.1.4. Medmožgani ................................................................................................................................... 8 1.1.5. Možgansko deblo ............................................................................................................................ 9
1.2. MOŽGANSKA KAP ..................................................................................................................................... 9 1.2.1. Dejavniki tveganja za nastanek možganske kapi............................................................................ 9 1.2.2. Dejavniki tveganja na katere, ne moremo vplivati ....................................................................... 10 1.2.3. Bolezni kot dejavniki tveganja ...................................................................................................... 10 1.2.4. Slabe razvade kot dejavniki tveganja............................................................................................ 11
1.3. OKVARE GIBANJA PO MOŽGANSKI KAPI ........................................................................................................ 12 1.4. VADBA IN MOŽGANSKA KAP ...................................................................................................................... 13 1.5. CILJI IN HIPOTEZE .................................................................................................................................... 14
1.5.1. Cilji ................................................................................................................................................ 14 1.5.2. Hipoteze ........................................................................................................................................ 14
2. METODA DELA ...................................................................................................................................... 15
2.1. MERJENKA ............................................................................................................................................ 15 2.2. POSTOPEK IN PRIPOMOČKI ........................................................................................................................ 15 2.3. TESTNA BATERIJA .................................................................................................................................... 15
2.3.1. Modificiram mini BESTest test (Rudolf in sod., 2013) ................................................................... 15 2.3.2. Največje hoteno izometrično mišično naprezanje ........................................................................ 16 2.3.3. Hitrost hoje na 10m ...................................................................................................................... 18 2.3.4. Predklon sede ................................................................................................................................ 18
2.4. PROGRAM VADBE ................................................................................................................................... 18 2.4.1. Vaje za koordinacijo ...................................................................................................................... 18 2.4.2. Vaje ravnotežja ............................................................................................................................. 20 2.4.3. Vaje za moč ................................................................................................................................... 20
3. REZULTATI IN RAZPRAVA ...................................................................................................................... 22
3.1. REZULTATI NAJVEČJEGA HOTENEGA IZOMETRIČNEGA MIŠIČNEGA NAPREZANJA .................................................... 22 3.1.1. Največja izometrična sila upogibalk prstov .................................................................................. 22 3.1.2. Največji hoteni navor iztegovalk kolena ....................................................................................... 22 3.1.3. Največje hoteno naprezanje dorzalnih upogibalk gležnja ............................................................ 23 3.1.4. Največje hoteno naprezanje iztegovalk gležnja ............................................................................ 23 3.1.5. Največji hoteni navor iztegovalk trupa ......................................................................................... 24 3.1.6. Največji hoteni navor upogibalk trupa .......................................................................................... 24 3.1.7. Povzetek in razprava sprememb v največji izometrični moči ........................................................ 25
3.2. REZULTATI MODIFICIRANEGA MINI BESTEST-A IN PREDKLON SEDE .................................................................... 25 3.2.1. Rezultati modificiranega mini BESTest-a ...................................................................................... 26 3.2.2. Predklon sede ................................................................................................................................ 27
3.3. REZULTATI TAPINGOV IN STOJ NA TENZIOMETRIJSKI PLOŠČI .............................................................................. 28 3.3.1. Taping z roko in z nogo ................................................................................................................. 28 3.3.2. Rezultati testa hoje na 10m – fotocelice ....................................................................................... 28 3.3.3. Gibanje središče pritiska (SP) med stojo v različnih pogojih ......................................................... 28 3.3.4. Povzetek in razprava sprememb v gibljivosti, ravnotežju in koordinaciji ...................................... 31
4. SKLEP .................................................................................................................................................... 34
5. VIRI ....................................................................................................................................................... 36
6
1. Uvod
Možganska kap spada med žariščne možgansko-žilne bolezni (Pogačnik, 2006) in se pokaže
kot nastala motnja v delovanju možganov zaradi prekinjene dobave krvi v možgane ali pa
zaradi krvavitve enega dela možganov. Možganske celice pri takih motnjah ne dobijo dovolj
potrebnega kisika in hrane, posledično se že po nekaj minutah lahko poškodujejo, v primeru
popolnega pomanjkanja pa lahko tudi umrejo (Povše – Trojar, 2007).
Prav možganska kap je najpogostejši vzrok invalidnosti v sodobnem svetu (Povše – Trojar,
2007). V Sloveniji prizadene možganska kap povprečno nekaj nad 4.400 ljudi letno (Strgar-
Hladnik, 2014). Posledice, ki jih pusti možganska kap pri bolnikih, so lahko gibalne ali pa
okvare na drugih področjih človekovega delovanja. Najpogosteje se kažejo kot pareza oz.
plegija (hemipareza/hemiplegija), motena senzorika, afazija/disfazija (moten govor),
diplopija (dvojna slika), ataksija (nenadzorovani gibi), dizartrija (motnja izgovorjave),
disfagija (motnja požiranja) in drugo (motnje mišljenja, čustvovanja, spomina, pisanja,
branja, računanja, poimenovanja predmetov itd.) (Grad, 2006; Stroke, 2011, v Perčič, 2012).
Omenjene okvare lahko privedejo do močno oteženega izvajanja aktivnosti vsakdanjega
življenja. Tukaj želimo poudariti, da je gibanje najosnovnejši komunikacijski sistem, ki ga
uporablja človek. Je samoiniciativno začeta, aktivna, večinoma avtomatska sprememba
telesnega položaja v okolju (Tomšič, 2011). Zato je okrevanje gibanja pomemben, če ne celo
prvi cilj bolnika po možganski kapi.
Okrevanje gibanja v kronični fazi po možganski kapi je možno zaradi plastičnosti centralnega
živčnega sistema. Gibanje oz. raba udov, ki so bili prizadeti zaradi možganske kapi, vpliva na
vzpostavljanje novih živčnih povezav in s tem vzpostavljanje okvarjene funkcije prizadetih
udov. Vadba ima tako v vseh fazah rehabilitacije po možganski kapi pomembno vlogo (Puh,
2010).
Posledice gibalnih in drugih okvar zaradi kapi se odrazijo tudi v hitrejšem upadu telesnih
zmogljivosti s staranjem. Vadba, ki je prilagojena takšnemu posamezniku, ima torej
pomembno vlogo, ne samo zaradi izboljševanja gibalnih funkcij, temveč tudi zaradi
ohranjanja gibalnih zmogljivosti in s tem preprečevanja neželenih učinkov staranja. Zato je
pomembno, da ljudje v kronični fazi po možganski kapi ohranijo ustrezen nivo gibalnih
aktivnosti, ki pa mora biti prilagojen njihovim omejitvam.
V diplomski nalogi bomo tako predstavili (1) program vadbe za osebo v kronični fazi po
možganski kapi, (2) izvedbo programa in (3) analizo njegovih učinkov ter (4) priporočila za
vadbo v kronični fazi po možganski kapi.
1.1. Anatomska zgradba možganov in njihova funkcija
Kompleksna funkcija živčnega sistema izhaja iz njegove strukture. Živčevje delimo na
centralno in periferno. Možgane in hrbtenjačo uvrščamo med centralno živčevje. Same
možgane delimo na štiri enote: velike možgane, medmožgane, možgansko deblo in male
možgane. Ti se v embrionalnem obdobju pri človeku razvijejo iz razširitve zgornjega dela
nevralne cevi. Iz centralnega kanala nevralne cevi, ki se nahaja v notranjosti, se razvijejo
možganski prekati. Hrbtenjača pa se razvije iz preostalega dela nevralne cevi (Štiblar
Martinčič, Cvetko, Cör, Marš in Finderle, 2012).
7
1.1.1. Hrbtenjača
Most med centralnim delom in perifernim delom živčevja je hrbtenjača, ki se nahaja v
hrbteničnem kanalu. Je najenostavneje zgrajen del osrednjega živčevja. Razprostira se med
zatilnico in drugim ledvenim vretencem. V predelu vratu in ledvenem delu iz nje izraščajo
močni živci za zgornji in spodnji ud. V notranjosti se nahaja siva substanca, ki ima pri
prečnem prerezu obliko črke H z dvema sprednjima in dvema zadnjima rogovoma. V prsnem
in ledvenem delu ima tudi stranska rogova. Sivo substanco imenujemo tudi sivina, v njej
prevladujejo telesa živčnih celic in njihovi dendriti. Bela substanca ali belina objema sivo
substanco in je zgrajena iz pretežno mieliniziranih živčnih vlaken. Belina je razdeljena na tri
svežnje: sprednjega, zadnjega in stranskega (Štiblar Martinčič idr., 2012).
1.1.2. Veliki možgani
Kot že samo ime pove, so največji del možganov. So sedež človeške inteligence. Zavzemajo
uravnavanje gibanja, zaznavanje s čutili in z dotikom, zaznavanje bolečine, sposobnost
mišljenja in govora. Sestavljeni so iz dveh zrcalnih hemisfer. Vsaka od polovic je sestavljena
iz čelnega režnja, senčnega režnja, temenskega režnja in zatilnega režnja. Vsak reženj
posebej je odgovoren za določene funkcije v našem telesu (Steink in Hennerici, 1998).
Hemisferi sta zgrajeni iz sivine in beline. Sivina se nahaja na površini možganov in
predstavlja možgansko skorjo, medtem ko je v notranjosti zbrana v možganska jedra.
Največji so bazalni gangliji in pa talamus. Talamus se nahaja na meji možganskega debla in
hemisfere, bazalni gangliji pa so postavljeni lateralno od talamusa. Sivino sestavljajo telesa
živčnih celic in oporno tkivo. Sama možganska skorja ali korteks je debela približno 5 mm.
Možganska skorja je močno nagubana v številne možganske vijuge (girusi), ki nastanejo kot
posledica množitve živčnih celic. Posamezne možganske vijuge so ločene s posameznimi
žlebovi, brazdami in špranjami (Štiblar Martinčič idr., 2012).
Preostali del hemisfere je zgrajen iz beline. Belino tvorijo živčna vlakna, ki so tvorjena v
različnih smereh kot živčne proge, ki povezujejo možgansko skorjo z nižjimi predeli
centralnega živčevja. Proge so senzorične ali pa motorične. Nitje, ki pelje v možgane oz. iz
njih, se križa v nižjih delih živčevja, tako prehaja na drugo stran. Zaradi tega leva hemisfera
upravlja desno polovico telesa in obratno (Štiblar Martinčič idr., 2012).
a) Čelni reženj Čelni režen se nahaja v sprednjem delu, kjer zavzema največji del hemisfere. Tu se nahajajo
živčne celice, ki so odgovorne za gibanje. Ležijo pa v zadnjem delu čelnega režnja. Pristojni
centri, ki upravljajo z desno stranjo telesa, se nahajajo v levem čelnem režnju, centri za levo
stran telesa pa se nahajajo v desnem čelnem režnju. Razporeditev je torej vedno navzkrižna
telesu (Steink in Hennerici, 1998).
b) Temenski reženj Človek se prav zaradi temenskega režnja zaveda svojega telesa in tega, kje v prostoru se sam
nahaja. V temenskem režnju se nahaja središče za zaznavanje občutkov, kot sta npr. bolečina
in občutek dotika. Središče se vedno nahaja na nasprotni strani obravnavanega telesnega dela,
na sprednjem delu temenskega režnja (Steink in Hennerici, 1998).
8
c) Zatilnični reženj V ta reženj je umeščeno središče za vid. Iz oči pridejo vidni vtisi v zatilnični reženj, kjer so
vidni vtisi obdelani (Steink in Hennerici, 1998).
d) Senčni reženj V predelu senčnega režnja se nahaja središče za sporazumevanje in spomin (Steink in
Hennerici, 1998).
Nekatera središča se nahajajo v obeh hemisferah velikih možganov. Nekatere funkcije pa se
nahajajo pretežno samo v eni hemisferi. Pri več kot 95% vseh ljudi se središče za govor,
branje, pisanje in računanje nahaja v levi hemisferi, medtem ko se v desni hemisferi nahajajo
središča za podzavestno doživljanje ter za slikovno in prostorsko predstavo. Za dominantno
hemisfero označimo tisto polovico velikih možganov, ki je odgovorna za govor (Steink in
Hennerici, 1998).
Tako je leva polovica možganov odgovorna za največ funkcij na desni strani telesa in desna
polovica možganov odgovorna za največ funkcij levega dela telesa. Če bolnik pri kapi občuti
omrtvičenje desnega dela telesa, se predvideva, da so nastale motnje na področju leve
hemisfere velikih možganov (Steink in Hennerici, 1998) in obratno, če pride do poslabšanja
gibalne funkcije leve strani, se predvideva, da so nastale motnje na področju desne strani
hemisfere.
V teku človekovega življenja, zlasti ob nastanku poškodb na možganih, se lahko funkcije
živčnih polj možganov zamenjajo in prevzamejo nove funkcije (Steink in Hennerici, 1998).
Za možgane je tako značilna velika plastičnost. Prav to dejstvo omogoča bolnikom, da si po
kapi s pomočjo kakovostne rehabilitacije lahko zelo opomorejo.
1.1.3. Mali možgani
Mali možgani se nahajajo v zadajšnji lobanjski kotanji. Tako ležijo med zadnjim režnjem
velikih možganov in možganskim deblom (Steink in Hennerici, 1998). Mali možgani so
zgrajeni iz srednjega, vzdolžnega dela – črv (vermis) in iz večjega stranskega dela – polobli.
Zunanjo površino prekriva malomožganska skorja, ki je zgrajena iz sivine, v notranjosti pa je
jedro. Preostalo notranjost sestavlja belina. Ta povezuje male možgane, hrbtenjačo, velike
možgane, možgansko deblo in jedri organa za ravnotežje (Štiblar Martinčič idr., 2012).
Mali možgani imajo pomembno vlogo pri nadzoru ravnotežja, vzpostavitvijo drže telesa ter
napetostjo mišic. Njihova naloga je tudi natančno uravnavanje zavestnih in podzavestnih
gibov (Steink in Hennerici, 1998).
Znaki, ki se pokažejo kot posledica zmanjšane prekrvavitve malih možganov, so zapletanje
jezika pri govoru, zibajoč hoja ter nenadzorovano gibanje. Možne posledice so lahko tudi
močno tresoče se roke in dlani, ki onemogočajo kontrolirano gibanje (Steink in Hennerici,
1998).
1.1.4. Medmožgani
Medmožgani ali s tujko diencefalon se nahajajo na sredini med obema hemisferama velikih
možganov. Njihovo zgradbo sestavlja pretežno sivina. Hipotalamus, epitalamus, subtalamus
ter talamus so deli, ki sestavljajo medmožgane. Med njimi prav talamus zavzema največji del
(Štiblar Martinčič idr., 2012).
9
a) Talamus Talamus se nahaja na meji možganskega debla in hemisfere. Je jedro jajčaste oblike, ki je
parno. Sivino talamusa gradijo veliko-številčna jedra, ki so ločena s tankimi sloji beline.
Samo jedro ima izredno močne povezave z možgansko skorjo, ki so obojestranske. V talamus
vodijo proge iz več različnih čutil, npr. za dotik, bolečino, vid, sluh… kot tudi iz bazalnih
ganglijev ter malih možganov (Štiblar Martinčič idr., 2012).
b) Hipotalamus Se nahaja v stranski steni in na dnu tretjega možganskega prekata. Zgrajen je predvsem iz
sivine, ki je sestavljena v več jeder. Naloga jeder je uravnavanje delovanja vegetativnega
živčevja. Hipotalamus se povezuje s talamusom, možganskim deblom, možgansko skorjo, s
centri vegetativnega živčevja v hrbtenjači ter hipofizo (Štiblar Martinčič idr., 2012).
c) Epitalamus Sestavljajo majhne strukture na meji med zgornjo in medialno ploskvijo talamusa. Češerika
ali epifiza je njegov najpomembnejši del, spada k endokrinemu sistemu (Štiblar Martinčič
idr., 2012).
d) Subtalamus Se nahaja pod talamusom in ga po živčnih zvezah prištevamo k bazalnim ganglijem (Štiblar
Martinčič idr., 2012).
1.1.5. Možgansko deblo
Možgansko deblo predstavlja podaljšek hrbtnega mozga navzgor proti velikim možganom in
je v obliki cevi. Gledano na evolucijski razvoj je prav možgansko deblo najstarejši del
možganov (Steink in Hennerici, 1998). Možgansko deblo lahko razdelimo na tri dele:
podaljšano hrbtenjačo, most ali pons, ki se nahaja med podaljšano hrbtenjačo in srednjimi
možgani, ter srednje možgane ali mezencefalon (Štiblar Martinčič idr., 2012).
V možganskem deblu je umeščeno središče živčnega sistema, ki ima nadzor nad
najpomembnejšimi telesnimi funkcijami neodvisno od naše volje. Če pride do motenj v
možganskem deblu, so lahko posledice zelo nevarne, saj lahko pride do motenj pri dihanju,
krvnem obtoku in pri telesni temperaturi človeka. Posledice so lahko še večje, saj se v
možganskem deblu nahajajo še druge pomembne funkcije, kot so: premikanje oči, ravnotežje
ter požiranje (Steink in Hennerici, 1998).
1.2. Možganska kap
Možgansko kap prepoznamo po izgubi oz. po nepravilnem delovanju možganskih funkcij, ki
so vzrok motenj v prekrvavitvi dela možganov. Zaradi njenega pojava jo uvrščamo med
trenutne in največkrat nepredvidljivo pojavne znake izpada nekaterih funkcij možganov
(Steink in Hennerici, 1998). Strokovnjaki opozarjajo na glavne dejavnike tveganja, ki
povečujejo možnost nastanka možganske kapi.
1.2.1. Dejavniki tveganja za nastanek možganske kapi
Večjemu številu dejavnikom tveganja smo izpostavljeni, večja je ogroženost za nastanke
možganske kapi. Dejavnike lahko razdelimo v tri osnovne kategorije: (1) dejavniki na katere
ne moremo vplivati, (2) bolezen kot dejavnik in (3) slabe razvade kot dejavnik tveganja.
10
1.2.2. Dejavniki tveganja na katere, ne moremo vplivati
V to kategorijo uvrščamo spol, starost in družinsko obremenjenost. Starost je bila včasih
znana kot najmočnejši dejavnik pri razvoju možganske kapi. Res je, da število starejših
bolnikov z diagnosticirano možgansko kapjo narašča, vendar je veliko primerov, ko
zbolevajo mladi tudi za najtežjimi oblikami možganske kapi (Tetičkovič in Magdič, 2006).
Ali oboli več žensk ali več moških je težko reči, vendar je iz podatkov Inštituta za varovanje
zdravja razvidno, da v zadnjih letih oboli vse več žensk za možganskim infarktom, medtem
ko je pri moških pogosteje diagnosticirana možganska krvavitev (Tetičkovič in Magdič,
2006).
Možnost za dedovanje bolezni ni pri vseh boleznih enako visoka. Dednost v današnjih časih
nosi vedno večjo težo za razvoj ateroskleroze. Strokovnjaki so dokazali dedne motnje v
presnovi holesterola, prav tako dokazi kažejo, da so tudi krvni tlak, debelost in sladkorna
bolezen dedni (Tetičkovič in Magdič, 2006).
1.2.3. Bolezni kot dejavniki tveganja
Bolezen je eden izmed takih dejavnikov, na katerega lahko v veliki meri vplivamo sami. Na
dejavnike, ki spadajo v to kategorijo, lahko vplivamo, če začnemo z zdravljenjem v zgodnji
fazi in jih skrbno spremljamo. Sem spadajo bolezni srca, visok krvni tlak, zvišane maščobe v
krvi in sladkorna bolezen. Izmed vseh naštetih je prav zvišan krvni tlak najpomembnejši
dejavnik tveganja pri razvoju arterotrobotičnega možganskega infarkta kot tudi pri
možganskih krvavitvah (Tetičkovič in Magdič, 2006).
Prav telesna dejavnost ima v vseh fazah človekovega življenja nenadomestljivo vlogo.
Človek jo potrebuje za biološki, mentalni in tudi za socialni razvoj ter za razvoj zdravja
nasploh. V zrelejših letih pa redna in primerna telesna dejavnost ohranja vitalnost človeka, ga
varuje pred boleznimi ter mu tako omogoča bolj kvalitetno življenje (Škof, 2010).
Tako lahko z redno telesno aktivnostjo preprečimo nastanek nekaterih dejavnikov tveganja
oz. v premeru, da nekatere že imamo, lahko le te omilimo.
Zvišan krvni tlak Je najpogostejši in tudi najbolj razširjen dejavnik tveganja za nastanek srčno-žilnih kot tudi
možgansko-žilnih bolezni (Žvan, 2006). Za visok krvni tlak se smatra izmerjene vrednosti
nad 160/95 mmHg (Steink in Hennerici, 1998).
Povišan krvni tak zelo vpliva na krvne žile in prav zaradi tega dejstva je uvrščen med
dejavnike tveganja. Vpliva na spremembe, ki nastajajo na malih možganskih žilah oz. na
arteriolah. Te spremembe se kažejo kot odebelitve sten, ki lahko povzročajo zaprtje žile.
Lahko pa se tvorijo tako imenovane vrečke, strokovno mikro-anevrizme, ki predstavljajo
tveganje za nastanek možganske krvavitve (Steink in Hennerici, 1998).
S telesno aktivnostjo, natančneje z aerobnimi dejavnostmi, blagodejno vplivamo na
uravnavanje krvnega tlaka pri odraslih (Škof, 2010).
Bolezni srca Najbolj ogrožajoče so tiste bolezni, pri katerih obstaja možnost nastanka krvnega strdka, saj
lahko strdek potuje do možganov, kjer pride do zapore oz. krvavitve. Najbolj so ogroženi
ljudje, ki imajo umetne srčne zaklopke. Pri mlajših bolnikih najpogosteje predstavljajo
11
tveganje prirojene nepravilnosti srčnih zaklopk, občasno tudi sekundarne spremembe
zaklopk, ki so posledica določenega vnetnega procesa. Eden izmed možnih vzrokov je tudi
motnja srčnega ritma, natančneje migetanje preddvorov (atrijska fibrilacija) (Tetičkovič in
Magdič, 2006).
Hiperlipidemija Je motnja v presnovi maščob, ki se kaže kot povečana koncentracija trigliceridov in
holesterola v krvi. Ti se prenašajo v obliki delcev, ki jim strokovno pravimo lipoproteini.
LDL smatramo kot nevarni holesterol. Vstopa v žilno steno, kjer tvori nastanek
aterosklerotični leh. Do možganske embolije lahko pride, če se lipidni material iz
aterosklerotične lehe, ki se nahaja v stenah karotidne arterije na vratu, sprosti. Strokovnjaki
opažajo, da od 20-50% ishemičnih napadov (TIA) in možganskih infarktov nastane prav na ta
način (Tetičkovič in Magdič, 2006).
Prav s telesno aktivnostjo, ki temelji na vzdržljivostni vadbi, se kažejo pozitivni učinki na
maščobnih profil odraslih (Kraus idr., 2002, v Škof, 2010).
Sladkorna bolezen Nastane zaradi motene presnove, ko inzulin popolnoma ali pa nepopolnoma primanjkuje
(Steink in Hennerici, 1998).
Visoke vrednosti sladkorja v krvi so tudi odgovorne, da se holesterol prične nalagati na stene
velikih arterij. Pri obolenju malih možganskih arterij se zaradi previsokih vrednosti sladkorja
v krvi začnejo vezivna tkiva sten krvnih žil širiti, kar vodi do zožitve ali celo zapore le teh
(Steink in Hennerici, 1998).
Že samo diabetes poveča tveganje za možgansko kap od 2-3krat, sploh če je sladkor v krvi
slabo uravnavan (Steink in Hennerici, 1998).
1.2.4. Slabe razvade kot dejavniki tveganja
V današnjem tempu življenja ljudje velikokrat pozabljajo na lastno zdravje in dobro počutje.
Skrb za zdravje prelagajo, dokler ne pride do problema. In tako se velikokrat pojavijo tudi
slabe razvade. In prav te slabe razvade so pomembni dejavniki tveganja za nastanek
možganske kapi. Na te dejavnike imamo največ vpliva prav mi sami, saj jih lahko z
ustreznimi aktivnostmi precej zmanjšamo, najbolje pa je, če jih v celoti odpravimo
(Tetičkovič in Magdič, 2006). Najpogosteje so slabe razvade naslednje: prekomerna telesna
masa, kajenje, stres in tudi telesna nedejavnost.
Prekomerna telesna masa Ena izmed slabih razvad je prekomerna telesna masa, ki jo izražamo z indeksom telesne mase
(ITM). ITM vrednost dobimo tako, da izračunamo razmerje med telesno maso v kilogramih
in kvadratom telesne višine, ki je podana v metrih (Tetičkovič in Magdič, 2006). Vzrokov za
debelost je več. Prevelik vnos hrane glede na dnevno porabo energije pa je eden izmed
pomembnejših (Tetičkovič in Magdič, 2006). Ljudje s prekomerno telesno maso imajo
največkrat težave tudi s povišanim krvnim tlakom, z neustrezno ravnjo sladkorja v krvi ter s
povišanjem krvnih maščob. Skupek omenjenih dejavnikov pa lahko poveča tveganja za pojav
možganske kapi (Steink in Hennerici, 1998).
Kajenje Nekateri opisujejo kajenje kot drugi najpogostejši dejavnik tveganja za nastanek možganske
kapi (Erjavec, 2007). Z različnimi študijami so dokazali, da je tveganje za nastanek
12
možgansko-žilnih bolezni pri ljudeh, ki redno kadijo, šestkrat večje, kot pri ljudeh, ki ne
kadijo (Tetičkovič in Magdič,2006).
Že samo nikotin zelo močno prispeva k hitrejšemu razvoju možgansko-žilnih bolezni.
Strupeni presnovki, ki jih nikotin vsebuje, poškodujejo notranji sloj žilne stene, poviša
vrednost ogljikovega monoksida v krvi, kar zmanjša kapaciteto razpoložljivega kisika v žilni
steni. Med drugim nikotin znižuje vrednost zaščitnega holesterola HDL in negativno vpliva
na mehanizem strjevanja krvi (Tetičkovič in Magdič,2006).
Stres Eden izmed dejavnikov tveganja, ki se mu človek z današnjim načinom življenja vse težje
izogne, je stres. Zaradi stresa se povečajo vrednosti serumskih maščob. Aktivira se tudi
angiotenzinski sistem, ki povzroča zvišanje krvnega tlaka (Tetičkovič in Magdič, 2006). Zato
je za kvalitetno življenje potrebno stres v največji možni meri odpraviti oz. ga vsaj omiliti.
Telesna nedejavnost Za zdravo življenje je zelo pomembna redna telesna aktivnost. Žal današnji tempo življenja
narekuje predvsem sedeči in neaktivnim tempo v kombinaciji z veliko količino stresa, vendar
prav s telesno aktivnostjo lahko izničimo ali pa vsaj ublažimo posledice sedenja in stresnega
življenja. Redna telesna aktivnost blagodejno vpliva na celotni krvni obtok, na presnovo
maščob in sladkorja, z njo ohranjamo zdravo telesno maso, poleg tega pa na človeka deluje
tudi sproščajoče (Tetičkovič in Magdič, 2006).
Človek, ki je redno telesno aktiven, se lažje in bolje spopada z vsakodnevnimi izzivi. Med
športno aktivnostjo se v telo sproščajo endorfini, ki izničujejo posledice stresa in blagodejno
vplivajo na počutje. S tem ko smo aktivni, povečujemo energetsko porabo in s tem skrbimo
za telesno maso. S telesno aktivnostjo svoje telo ohranjamo v primerni kondiciji in tako se
bolje zapostavimo učinkom staranja in ohranjamo vitalnost.
1.3. Okvare gibanja po možganski kapi
Same okvare po možganski kapi so lahko minimalne, srednje ali hude. V vsakem primeru
morajo ljudje, ki so utrpeli možgansko kap skozi kompleksen proces rehabilitacije.
Ko možganska kap prizadene motorični predel možganov, se bodo pri osebi kazala mišična
oslabelost ali ohromelost. V primeru, da oseba lahko vsaj nekaj giba, govorimo o parezi v
nasprotnem primeru pa o plegiji. Če pa so prizadeti mali možgani ali pa možgansko deblo, bo
oseba posamezne gibe z okončinami izvajala nenadzorovano, okorno in nespretno. Takrat
govorimo o ataksiji, ki se kaže kot motnja v usklajenosti gibov (Bassøe Gjelsvik, 2008, v
Tomšič, 2011).
Prav v povezavi s hemiparezo so pri bolnikih po možganski kapi pojavljajo tudi druge okvare
gibanja. Opazimo jih lahko kot asimetrično držo, motnje v propriocepciji, nenaraven mišični
tonus, težave z ravnotežjem in koordinacijo. Tudi pri hoji, ki je v vsakdanjem življenju zelo
pomembna, se pojavijo težave. Hoja postane bolj počasna in okorna. Faza opore se podaljša,
gibanje ni tekoče. To je posledica neustrezne aktivacije mišic, ki so pomembne za
koordiniran vzorec hoje. Neprimeren vzorec aktivacije agonističnih in antagonističnih mišic
privede do neekonomičnega gibanja in s tem hitrejšega pojava utrujenosti.
Okvare gibanja, ki se pojavijo po možganski kapi, lahko do neke izboljšamo oz. omilimo
zaradi plastičnosti centralnega živčnega sistema. Zato je pomembno, da je bolnik v kronični
fazi deležen vadbe. Saj z aktivacijo in uporabo udov, ki so bili prizadeti po možganski kapi,
13
vplivamo na oblikovanje novih živčnih povezav, ki lahko prevzamejo vlogo okvarjenih
možganskih predelov. Tako ima vadba v vseh fazah rehabilitacije po možganski kapi zelo
pomembno vlogo (Puh, 2010).
1.4. Vadba in možganska kap
Ker je vadba po možganski kapi smiselna prav zaradi plastičnosti centralnega živčnega
sistema, so strokovnjaki skozi študije razvijali koncept rehabilitacije za bolnike po možganski
kapi, s katerim bi bolniki po bolezni hitreje in bolje okrevali. V nadaljevanju bodo
predstavljene njihove ugotovitve.
Vpliv vadbe v vodnem okolju na ravnotežje in hojo pri bolnikih po možganski kapi. V
raziskavo je bilo vključenih 20 bolnikov. Ena polovica bolnikov je bila vključena v
eksperimentalno skupino, druga pa v kontrolno skupino. Bolniki, ki so bili vključeni v
eksperimentalno skupino, so bili deležni vodne vadbe, ki je trajala 30 min dnevno. Vadba je
potekala v bazenu, ki je bil ogrevan na 32°-34°C in je bil 100 cm globok. Bolniki so bili
deležni vadbe 5-krat na teden, 6 tednov zapored. Testna baterija, s katero so preverjali
začetno in končno stanje, je bila sestavljena iz testov za preverjanje ravnotežja (Bergerjeva
lestvica ravnotežja, test 5 krat sedi in vstani ter funkcionalni pomični test) in iz testov, ki so
ocenili kakovost hoje (test hoje na 10 m, TUG test ter funkcionalni test hoje). Vadba je
vsebovala vaje stabilizacije (stoja z zaprtimi očmi), vaje stabilizacije z dodatno nalogo, hoja v
vodi (10 m) in hoja v vodi z dodatno nalogo. Po opravljeni vadbi so rezultati pokazali, da je
relativno večji napredek pri vseh testih tistih bolnikov, ki so bili deležni vodne vadbe
(Kyoung, K., Dong-Kyu, L. in Eun-Kyung, K., 2016).
Vadba, s katero želimo izboljšati prilagodljivost hoje situacijam iz okolja, je pomembna, saj
pri možganski kapi pogosto pride do oslabelosti te sposobnosti. Študija je bila sestavljena
tako, da je preverjala učinke na hitrost hoje in prilagodljivost hoje okolju. Želeli so preverjati
če z vadbo v navidezni realnosti, ki so jo izvajali na tekoči preprogi pride do boljših
rezultatov kot z s preventivno vadbo pred padci. V to raziskavo je bilo vključenih 40 ljudi po
možganski kapi, ki so imeli težave pri ravnotežju in hoji kot posledico hemipareze. Program
vadbe je trajal 5 tednov in bolniki so bili naključno razdeljeni v skupine. Vadba na preprogi
je bila sestavljena iz 3-8 min blokov v razponu 1,5 ure in je temeljila na različnih vajah
izogibanja vizualnim oviram. Program preventivne vadbe pred padci predvsem želi zmanjšati
možnost padca s prilagoditvijo hoje situacijam. Zato so bolniki izvajali predvsem naslednje
vaje: izogibanje oviram, pravilno postavljanje stopala po neravnem terenu in slalom v hoji.
Sama vadba je trajala 1,5 h skupaj z odmori. Rezultati so pokazali, da z vabo v navidezni
resničnosti dosežemo boljše rezultate. Najverjetneje zato, ker so bolniki pri vadbi v navidezni
resničnosti bili deležni večje količine, sama vadba pa je bolj prilagojena njihovemu
individualnemu napredku in sposobnostim (Timmermans, idr., 2016).
V naslednji študiji so preverjali učinek vadbe ravnotežja pri bolnikih, ki jim je bila
diagnosticirana hemiplegija. V raziskavi je sodelovalo 50 bolnikov, ki so bili naključno
izbrani v kontrolno ali pa v eksperimentalno skupino. Tisti ki so bili razporejeni v kontrolno
skupino so izvajali nalogo »sedi in vstani« z simetrično postavljenimi stopali. Bolniki, ki so
bili v eksperimentalni skupino, pa so izvajali nalogo »sedi in vstani« tako, da so obolelo
stopalo postavili posteriorno. Vadba je bila v obsegu štirih tednov in je zavzemala 30 min
dnevne vadbe in to 5-krat tedensko. Končni podatki so pokazali izboljšanje v eksperimentalni
skupini, saj so bili rezultati pri vseh meritvah boljši. Tako je vadba »sedi in vstani« z
obolelim stopalom postavljenim posteriorno učinkovitejša (Meng, idr., 2015).
14
Raziskave so pokazale, da je vadba ravnotežja in koordinacije po možganski kapi učinkovita,
zato je pomembno, da jo uvedemo tudi v kronični fazi. Z vadbo dvigujemo raven fizične
pripravljenosti in omilimo gibalne okvare, ki so nastale pri možganski kapi. S tem izboljšamo
kvaliteto vsakdanjega življenja. Kar posledično vpliva, da lahko bolnik več opravil opravlja
samostojen in je bolj neodvisen od pomoči svojcev.
1.5. Cilji in hipoteze
Cilj te diplomske naloge je oblikovanje programa 8 tedenske vadbe v skladu z omejitvami
izbrane osebe 4 leta po možganski kapi. Vadbeni program bomo tudi izvedli ter tako preverili
njegovo učinkovitost. Diplomska naloga je narejena na principu študije primera.
1.5.1. Cilji
1. Predstaviti omejitve izbrane merjenke za vadbo.
2. Oblikovati testno baterijo za merjenje moči, ravnotežja in koordinacije.
3. Sestaviti program vadbe na osnovi analize testne baterije.
4. Izvesti 8 tedenski program vadbe z izbrano merjenko.
5. Analizirati učinke vadbe po končanem 8-tedenskem programu.
1.5.2. Hipoteze
H1: Vadba bo izboljšala največjo izometrično moč stiska leve in desne roke.
H2: Vadba bo izboljšala največjo izometrično moč iztegovalk kolena leve in desne noge.
H3: Vadba bo zmanjšala razliko med največjo izometrično močjo leve in desne strani telesa.
H4: Vadba bo izboljšala največjo izometrično moč upogibalk in iztegovalk trupa.
H5: Vadba bo izboljšala rezultate modificiranega testa ravnotežja.
H6: Vadba bo znižala skupno hitrost gibanja središča pritiska (SP) na podlago. Hitrost
gibanja SP v anterio-posteriorni (AP) smeri in v medio-lateralni smeri (ML) pri vseh
nalogah stoje.
H7: Vadba bo zmanjšala povprečno amplitudo gibanja SP na podlago v anterio-posteriorni
(AP) smeri pri vseh nalogah stoje.
H8: Vadba bo zmanjšala povprečno amplitudo gibanja SP na podlago v medio-lateralni smeri
(ML) pri vseh nalogah stoje.
H9: Po vadbi bo število udarcev pri tapingu z levo in desno roko večje.
H10: Po vadbi bo število udarcev pri tapingu z levo in desno nogo večje.
H11: Hitrost hoje na 10 m bo po vadbi višja.
15
2. METODA DELA
2.1. Merjenka
V program vadbe je bila vključena ena oseba ženskega spola, stara 46 let. Visoka je 170 cm.
Na testiranju pred vadbo je tehtala 57,5 kg, na testiranju po opravljenem vadbenem programu
pa 57,9 kg. Merjenki je bila diagnosticirana ishemična možganska kap v povirju desne
notranje karotidne arterije, šlo je za kardioembolizem ob odprtem ovalnem oknu, ki jo je
prizadela decembra 2012.
Na zgornjih udih merjenke je tonus levo spastičen povišan v fleksorjih zapestja in prstov. Na
spodnjih udih je tonus levo blago povišan, groba mišična moč je proksimalno primerna,
omejena je dorzalna fleksija levega stopala. Hoja je samostojna vendar so prisotne blage
motnje dinamičnega ravnotežja. Razpon hitrosti hoje je nizek. Utrudljivost se pojavi hitreje,
kot pred možgansko kapjo.
2.2. Postopek in pripomočki
Na podlagi njenih izvidov in pogovora z njo smo sestavili testno baterijo, s katero smo
preverjali stanje njenih fizičnih sposobnosti in posledično učinka vadbe. Testna baterija je
vsebovala naloge, s katerimi smo izmerili jakost moči, hitrost hoje, koordinacijo in
ravnotežje. Na podlagi te testne baterije smo izvedli testiranje, s katerim smo pridobili
začetno stanje naše merjenke. Nato smo sestavili program 8 tedenske vadbe (opisan spodaj),
ki smo ga z merjenko tudi izvedli. Po opravljeni celotni vadbi smo ponovno opravili
testiranje na podlagi testne baterije. Postopek ogrevanja pred meritvami in zaporedje vaj v
testni bateriji so bili vedno enaki. Ko smo dobili rezultate testiranja po opravljeni vadbi, smo
jih primerjali z rezultati dobljenimi pred vadbo. Rezultate smo nato tudi predstavili.
Testiranje je bilo izvedeno v Kineziološkem laboratoriju na Fakulteti za šport. Ogrevanje
merjenke pred testiranjem je bilo standardizirano. Ogrevanje je trajalo 7 min. Sestavljeno je
bilo iz 5 krogov hoje v pogovornem tempu. Nato so sledile gimnastične vaje: kroženje z
rokami, s komolci in z zapestjem naprej/nazaj, kroženje z boki v obe smeri. Nato so sledila še
kroženja s kolkom, s koleni in z gležnjem naprej/nazaj. V vsakem sklepu smo zakrožili 5x v
vsako smer. Naredili smo še 10 počepov in 20 s zadržali »oporo« za aktivacijo trupa. S
standardiziranem ogrevanjem in z istim vrstnim redom vaj smo želeli zagotoviti
nepristranskost rezultatov.
2.3. Testna baterija
Da smo lahko videli sam napredek, ki je bil posledica vadbe, smo sestavili testno baterijo.
Lahko bi jo razdelili na štiri dele: (1) Modificiran mini BESTest test,(2) največjo hoteno
mišično naprezanje, (3) hitrost hoje na 10m in (4) predklon sede. Ti testi so v nadaljevanju
natančneje predstavljeni.
2.3.1. Modificiram mini BESTest test (Rudolf in sod., 2013)
Test je sestavljen iz 14 nalog. Naloge so sledeče:
- vstajanje iz sedečega položaja
- stoja na prstih
- stoja na eni nogi
16
- zaščitni korak – naprej
- zaščitni korak – nazaj
- zaščitni korak – vstran
- stoja - odprte oči, trdna podlaga
- stoja - zaprte oči, penasta podlaga
- stoja - klasična, zaprte oči
- sprememba hitrosti hoje
- hoja z obračanjem glave levo in desno
- hoja z obratom okoli svoje osi
- prestopanje ovir
- časovno merjeni test vstani in pojdi (TUG) z dvojno nalogo
V prilogi so vsi testi in njihovo ocenjevanje podrobneje razloženi.
2.3.2. Največje hoteno izometrično mišično naprezanje
Pred in po vadbi smo izmerili največji navor upogibalk prstov leve in desne roke, iztegovalk
kolena leve in desne noge ter iztegovalk in upogibalk gležnja leve in desne noge. Za vsako
meritev največjega hotenega mišičnega naprezanja smo izvedbo ponovili trikrat. Pri analizi
smo upoštevali najboljši dobljeni rezultat. Med eno in drugo meritvijo je bil odmor najmanj 1
minuto. Pri vseh meritvah je merjenka na znak merilca začela z razvojem sile. Razvoj sile je
bil takšen, da je merjenka silo razvila postopno, t.j. v 2 sekundah, in največjo silo zatem
zadržala za 2-3 sekunde. Podatki največjega izometričnega naprezanja upogibalk prstov,
plantarnega in dorzanlnega upogiba v gležnju ter iztega kolena so bili zajeti in obdelani s
sistemom PowerLab (ADInstruments, Bella Vista, Avstralija).
Za merjenje največjega navora upogibalk prstov smo uporabili digitalnidinamometer
(Noraxon, Scottsdale, Arizona). Merjenka je v roke prijela električni dinamometer in na znak
izvedla največjo hoteno izometrično mišično naprezanje. Roka je bila sproščena ob telesu,
komolec je bil iztegnjen (kot 180). Pred meritvami je merjenka postopno razvijala silo, in
sicer 40%, 60% in 80% največjega hotenega izometričnega naprezanja (vsako
submaksimalno naprezanje je trajalo 3 do 5 sekund, odmor med njimi je bil 20 sekund).
Izteg kolen smo izmerili na napravi za izteg
kolena (slika 1). Naslonjalo se je prilagodilo
glede na dolžino stegnenice, tako da je bila os
gibanja kolena poravnana z osjo izometrične
kolenske opornice. Nogo, katere moč iztega
kolena smo merili, smo pripeli okrog gležnja, da
je bila trdno vpeta v opornico. Opornica je bila
trdno fiksirana, tako da je bil kot v kolenu 60°.
Merjenko smo pripeli čez pas z varovalnim
pasom in tako smo onemogočili gibanje v
kolčnem sklepu. Merjenka se je med izvajanjem
kontrakcije lahko prijela za dve ročki, ki sta
pričvrščeni pod stolom, kar je omogočilo še
dodatno stabilizacijo. Merjenka je pred meritvijo
opravila 3 submaksimalna izometrična
naprezanja tako kot smo opisali zgoraj.
Slika 1: Izteg kolena na napravi
17
Plantarni in dorzalni upogib gležnja smo merili v posebni
opornici, ki je narejena doma (slika 2). Opornica trdno
oprime stopalo iz vseh strani. Merjenka je bila fiksirana tudi
v kolenu, da je lahko pri plantarnem upogibu gležnja razvila
največjo hoteno izometrično naprezanje. Ko je imela nogo
vpeto v opornico, je sedela na stolu, ki je bil tako postavljen,
da je bil kot v kolenu in kolku merjene noge 90°. Ob
izvajanju naprezanja se je lahko oprijela sedala, kar je
omogočilo dodatno stabilizacijo.
Meritve so bile opravljene z obema nogama. Vedno je najprej
sledilo ogrevanje po principu stopnjevane aktivacije mišic,
kot je opisano zgoraj.
Moč iztega in upogiba trupa smo izmerili s pomočjo stojala (domače izdelave), kot je
prikazano na sliki (slika 3). S pomočjo digitalne viseče tehtnice (Stynberg systems, SBS-KW-
300A) smo izmerili največji hoteno izometrično moč iztega in upogiba trupa. Na sliki je
prikaz merjenja upogiba trupa. Ko smo merili izteg trupa se je merjenka obrnila za 180° in
izvajala izteg trupa. Pred glavno meritvijo je bilo vedno najprej ogrevanje po principu
stopnjevane aktivacije mišic kot je opisano zgoraj.
Slika 3: Merjenje največjega hotenega izometričnega naprezanja
upogibalk trupa
Slika 2: Naprava za merjenje dorzalnega in plantarnega upogiba
18
2.3.3. Hitrost hoje na 10m
Pri tej nalogi smo si pomagali s fotocelicami. Fotocelice so bile postavljene v razmiku 10m.
Merjenka se je postavila pred črto, ki je označevala začetek desetih metrov. Start je bil z
mesta. Naloga merjenke je bila, da prehodi razdaljo desetih metrov kolikor hitro zmore.
Merjenka je imela na voljo tri poizkuse. Med ponovitvami je bil odmor 1min. Upoštevali smo
najkrajši čas, ki ga je merjenka dosegla. Pri tem testu smo potrebovali lepilni trak, s katerim
smo označili začetno mesto ter štiri fotocelice.
2.3.4. Predklon sede
Postavili smo dve blazini do roba merilnika predklona, tako da se je merjenka s stopali
dotikala merilne deske. Označevalec dolžine je bil pri stopalih (40cm). Merjenka je imela na
voljo tri zaporedne poizkuse. Pri tem je morala označevalec dolžine potisniti čim dlje. Pri
naslednjih treh poizkusih pa je morala z ravnim hrbtom označevalec dolžine potisniti čim
dlje. Pri obeh različicah smo upoštevali najboljši rezultat.
2.4. Program vadbe
Zasnovali smo osem-tedenski program vadbe. V vsakem tednu so bile tri vadbene enote.
Vsaka vadbena enota je trajala približno eno uro in trideset minut. Na vsaki vadbeni enoti se
je merjenka izvedla standardno nizko intenzivno ogrevanje (do 60% največje frekvence
srčnega utripa glede na Karvonenovo enačbo), ki je trajalo 10 minut (kroženja z rokami
naprej/nazaj, horizontalni in vertikalni zamahi z rokami, kroženje z gležnji, koleni in kolki,
prednoženja , zanoženja in odnoženja , diagonalno delo rok in nog - posnemanje ). Osnovna
struktura vadbene enote je bila podobna. Prvi del glavnega dela je bil namenjen razvoju
koordinacije in ravnotežja, drugi del glavnega dela pa razvoju moči po programu, ki je
predstavljen v nadaljevanji. Program je bil sestavljen tako, da so se vaje oz. njihova težavnost
iz tedna v teden nadgrajevale. Vadba je bila popolnoma prilagojena merjenki in njenemu
napredku.
Vadbeni program bi lahko v grobem razdelili v tri sklope: vadba koordinacije, vadba
ravnotežja in vadba moči.
Tabela 1: Razporeditev vsebin znotraj osem-tedenskega programa vadbe.
Teden 1 2 3 4 5 6 7 8
Datum 23.5. 30.5. 6.6. 13.6. 20.6. 27.6. 4.7. 11.7.
Koordinacija K1, K2 K1, K2 K1, K2 K1, K2 K1, K2 K1, K2 K1, K2 K1, K2
Ravnotežje R1 R1 R1 R1 R1 R1 R1 R1
Moč m1 m1 m1 m1 m1 m1 m1 m1 Legenda: K1 – razvoj koordinacije rok, K2 – razvoj koordinacije nog (celega telesa), R1 – razvoj ravnotežja; m1 –
ohranjanje moči nog in razvoj moči trupa.
2.4.1. Vaje za koordinacijo
Koordinacijske vaje so zajemale vaje za koordinacijo rok in vaje za koordinacijo nog. Vadba
koordinacije je vsebovala: taping z roko in nogo v različnih smereh (Tabela 2), dotikanje z
roko in nogo po kvadratu, hoja in stopanje po agilnostni lestvi ter hoja in stopanje po mreži
(4x10 kvadratov, stranica kvadrata 25 cm). Da smo vadbo nadgradili, smo dodali še gibalne
ali pa kognitivne naloge.
19
Tabela 2: Vaje za razvoj koordinacije z možnimi variacijami stopnjevanja zahtevnosti vadbe
Položaj
telesa: Ravnina:
Dodana gibalna
naloga Dodana kognitivna naloga
Taping P0 – sed P1 - stoja
R1 – anteriorno
posteriorno R2 – medialno
lateralno
G0 – brez G1 – gibanje rok G2 – manipulacija s
predmetom
K0 – brez K1 – verbalna naloga K2 – vidno-prostorska
naloga Dotikanje po
kvadratu P0 – sed P1 - stoja
R1 – anteriorno
posteriorno R2 – medialno
lateralno
G0 – brez G1 – gibanje rok G2 – manipulacija s
predmetom
K0 – brez K1 – verbalna naloga K2 – vidno-prostorska
naloga
Dotikanje po
agilnostni
lestvi
P0 – sed P1 - stoja
R1 – anteriorno
posteriorno R2 – medialno
lateralno
G0 – brez G1 – gibanje rok G2 – manipulacija s
predmetom
K0 – brez K1 – verbalna naloga K2 – vidno-prostorska
naloga
Dotikanje po
mreži P0 – sed P1 - stoja
R1 – anteriorno
posteriorno R2 – medialno
lateralno
G0 – brez G1 – gibanje rok G2 – manipulacija s
predmetom
K0 – brez K1 – verbalna naloga K2 – vidno-prostorska
naloga
Pri vadbi koordinacije smo bili najbolj osredotočeni na natančnost pri izvedbi naloge in temu,
da je bila le-ta izvedena z najvišjo možno hitrostjo. Koordinacijske vaje, ki jih je morala
merjenka izvajati, so se pogosto spreminjale. S tem smo želeli preprečiti avtomatizacijo ter
merjenki ponuditi čim več različnih izzivov. Tekom vadbe smo spreminjali tudi čas trajanja
obremenitve.
Tabela 3: Prikaz spreminjanja trajanja obremenitve pri koordinacijo skozi 8 tedenski program vadbe
Teden Trajanje
obremenitve (s) Št. pon. z vsako
nogo/roko Ciklus (min)
Odmor med
nalogami (min) 1 - 4 10 s 2 1 min 3 min 4 - 8 15 s 2 1 min 3 min
Ko je merjenka že nekoliko osvojila vaje koordinacije in ko ni bilo dovolj, da bi spremenili
samo nalogo, smo začeli spreminjati okoliščine in dodajati dodatne naloge. S tem smo
možgane zaposlili na več področjih hkrati in jih tako spodbujali k še večji aktivaciji.
Tabela 4: Spreminjanje okoliščin in dodajanje nalog pri vajah koordinacije
1. – 3. teden 3. - 5. Teden 5. – 8. teden
Taping roka / noga P1, R1, R2, G0, K0 P1, R1, R2, G0, K1 P1, R1, R2, G2, K0 Dotikanje / hoja po
kvadratu P1, R1, R2, G0, K0 P1, R1, R2, G0, K1 P1, R1, R2, G2, K0
Dotikanje / hoja po
agilnostni lestvi P1, R1, R2, G0, K0 P1, R1, R2, G0, K1 P1, R1, R2, G0, K1
Dotikanje / hoja po
mreži P1, R1, R2, G0, K0 P1, R1, R2, G0, K0 P1, R1, R2, G0, K1
20
2.4.2. Vaje ravnotežja
Vadbo ravnotežja bi lahko razdelili na vadbo statičnega in dinamičnega ravnotežja. Vadba
statičnega ravnotežja je vsebovala: stojo, tandemsko stojo in stojo na eni nogi (leva in desna).
Naloge za razvijanje dinamičnega ravnotežja pa so bile tandemska hoja in skoki po mreži.
Tabela 5: Vaje statičnega in pol-dinamičnega ravnotežja z možnimi variacijami za nadgradnjo oz. obremenitev vadbe
Naloga Z1 Z2 Z3
N1 Stoja Roke prekrižane na prsih + motorična naloga + kognitivna naloga
N2 Tandemska stoja Roke prekrižane na prsih + motorična naloga + kognitivna naloga
N3 d/l Stoja na eni nogi Roke prekrižane na prsih + motorična naloga + kognitivna naloga
Tabela 6: Vaje dinamičnega ravnotežja z možnimi variacijami za nadgradnjo oz. obremenitev vadbe
Naloga Z1 Z2 Z3
D1 Tandemska hoja Roke prekrižane na prsih + motorična naloga + kognitivna naloga
D2 Skoki po mreži Roke prekrižane na prsih + motorična naloga + kognitivna naloga
Pri ravnotežju smo spreminjali več dejavnikov, ki rušijo ravnotežje oz. telo silijo k
vzpostavljanju ravnotežnega položaja. Program spreminjanja nalog je prikazan v tabeli
(tabela 7).
Tabela 7: Spreminjanje zahtevnosti izvedbe nalog statičnega in pol-dinamičnega ravnotežja.
1.-2. teden 2.- 4. teden 5. teden 6. teden 7.-8. teden
N1 P1, O, Z1 P1, Z, Z1 P2, O, Z1 P2, Z, Z1 P3, O, Z1 N2 P1, O, Z1 P1, Z, Z1 P1, Z, Z1 P1, O, Z2 P1, Z, Z3
N3 d/l P1, O, Z1 P1, Z, Z1 P2, O, Z1 P2, Z, Z1 P3, O, Z1
Legenda: P1 – mehka (airex) blazina, P2 – gibljiva deska sagitalno, P3 – gibljiva deska
frontalno, O-odprte oči, Z-zaprte oči
Tabela 8: Spreminjanje zahtevnosti izvedbe nalog dinamičnega ravnotežja.
1.-2. teden 2.-4. teden 5. teden 6. teden 7.-8. teden
D1 P1, S1, S2, O, Z1 P1, S1, S2, O, Z2 P1, S1, S2, Z, Z1 P3, S1, S2, O, Z1 P3, S1, S2, O, Z2
D2 P0, S1, S2, O, Z1 P0, S1, S2, O, Z2 P1, S2, S3, Z, Z1 P3, S1, S2, O, Z1 P3, S1, S2, Z, Z1
Legenda: Smer: S1 - naprej, S2 - nazaj, S3 - v stran
Ves čas vadbe je merjenka morala zadrževati ravnotežje v določenem položaju 20 s. Pri vsaki
nalogi je imela dve ponovitvi. Med ponovitvama pa je imela 40 s odmora.
2.4.3. Vaje za moč
Pri vadbi za moč smo se odločili, da bo temeljila na vadbi z lastno težo, saj je tako vadba
lahko potekala v naravi. Sama vadba za moč je bila sestavljena iz: dviga na prste na klančini
˄ in dviga na prste na klančini ˅, hoja po petah, počepi in »opor«.
21
Tabela 9: Vaje za moč z možnimi variacijami za nadgradnjo oz. obremenitev vadbe
1.- 4. teden 4.- 8. teden
Dvig na prste
na klančini v ˄ I1 - na obeh nogah (stoja
raznožno)
I2 - na eni nogi (na levi in desni)
Dvig na prste
na klančini v ˅ I1 - na obeh nogah (stoja
raznožno) I2 - na eni nogi (na levi in desni)
Hoja po petah I1 - dvigi na peto (stoja
raznožno) I2 - hoja po ravnem
Počepi I1 - počepi z žogo za hrbtom
(stoja raznožno) I2 - na obeh nogah, kot v kolenu 100-140°
Opore I1 - opora ležno spredaj na
podlahteh I2 – stranska opora na
podlahteh
I2 – stranska opora na podlahteh I3 - opora ležno spredaj na podlahteh ,dlani
na ven
Tabela 10: Količinski prikaz vaj za moč v 8 tedenskem programu
Teden Trajanje
obremenitve:
s/ponovitve Št.ser.
Ciklus
(min)
Odmor med
nalogami
(min)
RPE ob
koncu
serije 1 20 s / 15 p. 2 1 min 3 min 7 2 20 s / 15 p. 2 1 min 3 min 8 3 20 s / 15 p. 2 1 min 3 min 9 4 20 s / 20 p. 2 1 min 2 min 10 5 20 s / 15 p. 3 1 min 2 min 10 6 20 s / 15 p. 3 1 min 2 min 10 7 20 s / 15 p. 3 1 min 3 min 10 8 20 s / 15 p. 3 1 min 2 min 10
Legenda: RPE – občutek napora po koncu serije.
22
-5,8
-13,5
-16,0
-14,0
-12,0
-10,0
-8,0
-6,0
-4,0
-2,0
0,0
∆(%
)
leva roka desna roka
3. REZULTATI IN RAZPRAVA
Rezultati so prikazani v treh sklopih: (1) Rezultati največjega hotenega izometričnega
mišičnega naprezanja, (2) rezultati modificiranega mini BESTest-a ter predklona sede in (3)
rezultati tapingov, hoje ter stoj na tenziometrijski plošči.
3.1. Rezultati največjega hotenega izometričnega mišičnega naprezanja
Opravili smo 4 različne meritve. Tako zmerili smo največjo izometrično silo upogibalk
prstov leve in desne roke, največji hoteni navor iztegovalk levega in desnega kolena, največje
hoteni navor upogibalk levega in desnega gležnja in največji hoteni navor iztegovalk in
upogibal trupa.
3.1.1. Največja izometrična sila upogibalk prstov
Merjenka je pred vadbo z desno roko dosegla vrednost 363,0 N z levo roko pa 356,4 N.
Vrednost stiska pesti desne roke po vadbi je bila 313,9 N, leve pa 335,9 N. Razmerje med
največjim hotenim izometričnim mišičnim naprezanjem desne in leve roke pred vadbo je 0,98
po vadbi pa 1,07. Relativna sprememba desne in leve roke je prikazana z grafom (slika 4).
Slika 4: Relativna sprememba največje izometrične sile upogibalk prstov leve in desne roke po vadbi.
3.1.2. Največji hoteni navor iztegovalk kolena
Merjenka je pri meritvi največjega hotenega izometričnega mišičnega naprezanja pri iztegu
kolena pred vadbo na desni nogi dosegla vrednost 248,6 Nm, na levi nogi pa 240,3 Nm. Po
vadbi je z desno nogo dosegla vrednost 228,3 Nm z levo nogo pa 250,5 Nm. Razmerje med
doseženimi vrednostmi leve in desne noge pred vadbo je 0,97, po vadbi pa 1,10. Relativna
sprememba desne in leve noge je prikazana z grafom (slika 5).
23
4,2
-8,1
-10,0
-8,0
-6,0
-4,0
-2,0
0,0
2,0
4,0
6,0
∆(%
)
leva noga desna noga
Slika 5: Relativna sprememba največjega hotenega navora iztegovalk kolena leve in desne noge
3.1.3. Največje hoteno naprezanje dorzalnih upogibalk gležnja
Merjenka je pri meritvi največjega hotenega izometričnega mišičnega naprezanja upogibalk
gležnja z desno nogo dosegla vrednost 31,5 Nm, z levo nogo pa 27,3 Nm. Po vadbi je
vrednost za desno nogo znašala 30,7 Nm, za levo nogo pa 24,1 Nm. Razmerje največjega
hotenega izometričnega mišičnega naprezanja desne in leve noge je bilo pred vadbo 0,9, po
vadbi pa 0,8. Relativna sprememba desne in leve noge je prikazana z grafom (slika 6).
Slika 6: Relativna sprememba največjega hotenega naprezanja upogibalk gležnja leve in desne noge po vadbi.
3.1.4. Največje hoteno naprezanje iztegovalk gležnja
Merjenka je pred vadbo z desno nogo dosegla vrednost 90,4 Nm, z levo nogo pa 67,8 Nm. Po
vadbi je bilo izmerjeno največje hoteno izometrično mišično naprezanje, za desno nogo je
bila to vrednost 99,7 Nm, za levo pa 56,5 Nm. Razmerje med levo in desno nogo pred vadbo
je bilo 0,8 Nm, po vadbi pa 0,6 Nm. Relativna sprememba desne in leve noge je prikazana z
grafom (slika 7).
-11,7
-2,3
-14,0
-12,0
-10,0
-8,0
-6,0
-4,0
-2,0
0,0
∆(%
)
leva noga desna noga
24
Slika 7: Relativna sprememba največjega hotenega naprezanja iztegovalk gležnja leve in desne noge
3.1.5. Največji hoteni navor iztegovalk trupa
Merjenka je pred vadbo dosegla vrednost 114,3 Nm, po vadbi pa 123,6 Nm. Relativna
sprememba iztega trupa je prikazana v grafu (slika 8).
3.1.6. Največji hoteni navor upogibalk trupa
Merjenka je pred vadbo dosegla vrednost 87,4 Nm, po vadbi pa 98,3 Nm. Relativna
sprememba upogiba trupa je prikazana z grafom (slika 8).
Slika 8: Relativna sprememba največjega hotenega navora iztegovalk in upogibalk trupa
-16,6
10,4
-20,0
-15,0
-10,0
-5,0
0,0
5,0
10,0
15,0
∆(%
)
leva noga desna noga
25
3.1.7. Povzetek in razprava sprememb v največji izometrični moči
Povzetek rezultatov prikaza največjega hotenega naprezanja, so prikazani v tabeli 11.
Tabela 11: Prikazuje povzetek rezultatov največjega hotenega naprezanja
Sprememba po
vadbi (%) Sila upogibalk prstov leve roke -5,8 Sila upogibalk prstov desne roke -13,5 Navor iztegovalk levega kolena 4,2 Navor iztegovalk desnega kolena -8 Navor plantarnih upogibalk leve noge -16,7 Navor plantarnih upogibalk desne noge 10 Navor dorzalnih upogibalk leve noge 11 Navor dorzalnih upogibalk desne noge -2,3 Navor upogibalk trupa 8,1 Navor iztegovalk trupa 12,5
V grobem lahko vidimo, da je moč upadla povsod, razen pri mišicah trupa. Tako ocenjujemo,
da je bila obremenitev mišice trupa ustrezna. Do izboljšanja je najverjetneje prišlo zaradi
učinkovitejših živčnih in mišičnih mehanizmov.
Pri iztegovalkah nog lahko opazimo izboljšanje leve noge (prizadete noge), torej počepi
ustrezno obremenijo levo. Pri iztegovalkah desnega kolena (zdrave noge) pa ni prišlo do
izboljšanja. Če bi želeli napredek desne noge (zdrave), bi bilo potrebno povečati
obremenitev. Saj je najverjetneje desna noga v vsakdanjem življenju tista, ki merjenki nudi
več opore, zato je posledično tudi močnejša in obremenitev samo z lastno telesno težo, ni bila
dovolj, da bi izzvali živčno-mišične spremembe, ki bi povzročile večjo moč iztegovalk
kolena desne noge.
Navor pri dvigu na prste desne noge (zdrave) se je povečal, leve noge (prizadete) pa zmanjšal
po naši vadbi. Pri izbranih vajah (dvigih na prste) je merjenka najverjetneje bolj obremenila
zdravo nogo in s tem povečala njeno breme, ki pa je izzvalo dovolj velike spremembe živčno-
mišičnega sistema, da se je moč desne (zdrave noge) ustrezno povečala. V omenjenem
primeru bi bilo bolje, da bi vajo dviga na prste izvajali samo unilateralno in ne bilateralno,
kar bi posledično preprečilo, da se merjenka opira na zdravo nogo.
Kljub temu, da je naša merjenka pri izvedbi hoje po petah in dvigih na peto imela nekoliko
težav zaradi zmanjšanje amplitude giba, saj je po možganski kapi imela zelo močno fleksijo
palca na levi nogi in so ji operativno to fleksijo zmanjšali (t.j. prerezali kiti), je vadba izzvala
povečanje moči dorzalnega upogiba leve (prizadete) noge. Pri dvigu na pete je bilo breme
dovolj veliko samo za levo nogo. Za desno, ki je zdrava in v vsakdanjem življenju
razbremenjuje levo nogo pa bi bilo potrebno povečati obremenitev, če bi želeli doseči
napredek.
3.2. Rezultati modificiranega mini BESTest-a in predklon sede
Merjenka je izvedla vseh štirinajst nalog modificiranega mini BEStest-a na testiranju pred
vadbo in na testiranju po vadbi brez posebnosti. Rezultati pa so predstavljeni v tabeli (Tabela
11).
26
3.2.1. Rezultati modificiranega mini BESTest-a
Rezultati modificiranega mini BESTest testa (Rudolf in sod., 2013) pred in po vadbi so
prikazani v spodnji tabeli.
Tabela 12: Rezultati mini BESTest testa
Naloga Pred vadbo Po vadbi Vstajanje iz sedečega
položaja Normalno: vstane brez pomoči rok
in se samostojno stabilizira Normalno: vstane brez pomoči rok
in se samostojno stabilizira Stoja na prstih Normalno: stabilno stoji vsaj 3 s z
najvišjim možnim dvigom na prste Normalno: stabilno stoji vsaj 3 s z
najvišjim možnim dvigom na prste Stoja ne eni nogi (L) Normalno: stoji gotovo > 20s Normalno: stoji gotovo > 20s Stoja na eni nogi (D) Normalno: stoji gotovo > 20s Normalno: stoji gotovo > 20s Zaščitni korak –
naprej Normalno: samostojno ujame
ravnotežje z enim velikim korakom Normalno: samostojno ujame
ravnotežje z enim velikim korakom Zaščitni korak - nazaj Blago: naredi več kot en korak, da
ujame ravnotežje, vendar to naredi
samostojno ALI naredi en korak
vendar ni gotov
Normalno: samostojno ujame
ravnotežje z enim velikim korakom
Zaščitni korak –
vstran (L) Normalno: samostojno ujame
ravnotežje z enim velikim korakom Normalno: samostojno ujame
ravnotežje z enim velikim korakom Zaščitni korak –
vstran (D) Normalno: samostojno ujame
ravnotežje z enim velikim korakom Normalno: samostojno ujame
ravnotežje z enim velikim korakom Stoja – odprte oči,
trda podlaga Normalno: 30 s, gotovo Normalno: 30 s, gotovo
Stoja – zaprte oči,
penasta podlaga Normalno: 30 s, gotovo Normalno: 30 s, gotovo
Stoja – klasična,
zaprte oči Normalno: samostojno stoji 30 s in
dobro lovi ravnotežje Normalno: samostojno stoji 30 s in
dobro lovi ravnotežje Sprememba hitrosti
hoje Normalno: opazno spremeni hitrost
hoje, pri tem ne izgubi ravnotežja Normalno: opazno spremeni hitrost
hoje, pri tem ne izgubi ravnotežja Hoja z obračanjem
glave levo in desno Normalno: obrača glavo in pri tem
ne spremeni hitrosti hoje ter ohrani
ravnotežje
Normalno: obrača glavo in pri tem
ne spremeni hitrosti hoje ter ohrani
ravnotežje Hoja z obratom okoli
svoje osi Normalno: obrne se z nogami
skupaj, HITRO (z ≤ 3 koraki) ujame
ravnotežje
Normalno: obrne se z nogami
skupaj, HITRO (z ≤ 3 koraki) ujame
ravnotežje Prestopanje ovir Normalno: stopi čez oviro brez
spremembe hitrosti in z dobrim
ravnotežjem
Normalno: stopi čez oviro brez
spremembe hitrosti in z dobrim
ravnotežjem Časovno merjeni test
vstani in pojdi (TUG)
z dvojno nalogo
Normalno: brez opazne spremembe
pri štetju nazaj v sedečem in
stoječem položaju In brez
spremembe hitrosti hoje pri nalogi
TUG z dvojno nalogo (glede na
TUG)
Normalno: brez opazne spremembe
pri štetju nazaj v sedečem in
stoječem položaju In brez
spremembe hitrosti hoje pri nalogi
TUG z dvojno nalogo (glede na
TUG)
27
Časovno merjen test »vstani in pojdi (TUG) z dvojno nalogo« je sestavljen iz dveh testov.
Prvi test je »časovno merjen test vstani in pojdi (TUG)«, drugi test pa je nadgradnja prvega
testa. Imenuje se »časovno merjen test vstani in pojdi (TUG) z dvojno nalogo«. Le na ta
način – z dvema testoma lahko vrednosti, ki jih dobimo z drugim testom, verodostojno
vrednotimo. Merjenka je pri TUG testu pred vadbo dosegla čas 7,24 s po vadbi pa 7,23 s. Pri
testu TUG z dvojno nalogo je na testiranju pred vadbo merjenka dosegla čas 8,78s, na
testiranju po vadbi pa čas 8,01s. Relativna sprememba je prikazana na grafu (slika 9).
3.2.2. Predklon sede
Merjenka je za test gibljivosti izvedla predklon sede. Pri klasičnem predklonu je na testiranju
pred vadbo dosegla rezultat 42cm, po vadbi pa 43cm. Pri enkam testu, vendar tako, da je
predklon morala izvesti z ravnim hrbtom, je merjenka na testiranju pred vadbo dosegla
vrednost 23cm , na testiranju po vadbi pa 26cm. Relativna sprememba obeh različic testa je
prikazana v grafu (slika10).
Slika 9: Relativna sprememba testa TUG in TUG z dvojno nalogo
Slika 10: Relativna sprememba predklona sede in predklona sede z ravnim hrbtom
-0,1
-8,8
-10,0
-9,0
-8,0
-7,0
-6,0
-5,0
-4,0
-3,0
-2,0
-1,0
0,0
∆(%
)
TUG TUG z dvojno nalogo
2,4
13,0
0,0
2,0
4,0
6,0
8,0
10,0
12,0
14,0
∆%
)
predklon sede z ravnim hrbtompredklon sede
28
3.3. Rezultati tapingov in stoj na tenziometrijski plošči
Koordinacijo smo izmerili s tapingom roke in noge ter s testom hoje na 10m. Ravnotežje pa
smo merili na s pomočjo merjenja gibanja središča pritiska (SP) med stojo v različnih
pogojih.
3.3.1. Taping z roko in z nogo
Merjenka je izvajala dve vrsti tapinga, prvega z roko, drugega pa z nogo. Taping z roko in z
nogo je izvajala levo – desno ter naprej – nazaj.
Merjenka je pri testu »taping z roko« pred vadbo in po vadbi z desno roko izvedla 30 dotikov.
Z levo roko je na testiranju pred vadbo izvedla 24 dotikov, na testiranju po vadbi pa 27
dotikov. Relativna sprememba dotikov leve roke je prikazana na grafu (slika 11).
Merjenka je pri testu »taping z nogo« pred vadbo z desno nogo dosegla 19 dotikov, po vadbi
pa 20 dotikov. Z levo nogo je pred vadbo dosegla 17 dotikov, po vadbi pa 19 dotikov.
Slika 11: Relativna sprememba tapinga z levo roko in tapinga z desno ter levo nogo
3.3.2. Rezultati testa hoje na 10m – fotocelice
Najboljši čas, ki ga je merjenka dosegla na testiranju pred vadbo, je bil 6,32s, na testiranju po
vadbi pa 5,63 s. Hitrost pred vadbo je bila 1,6 m/s, medtem ko je bila po vadbi 1,8 m/s.
Hitrost hoje na 10 m je bila za 11,0 (%) višja.
3.3.3. Gibanje središče pritiska (SP) med stojo v različnih pogojih
Hitrosti gibanja središča pritiska med stojo v različnih pogojih.
Pri enonožni stoji na trdni podlagi je merjenka z levo nogo pred vadbo dosegla povprečno
vrednost skupne hitrost gibanja SP na podlago 49,3 mm/s, po vadbi pa 46,7 mm/s. Z desno
nogo je pred vadbo dosegla vrednost 46,1 mm/s, po vadbi pa 40,0 mm/s. Povprečna vrednost
hitrosti pri stoji spetno z odprtimi očmi na trdi podlagi je pred vadbo znaša 23,1 mm/s, po
vadbi pa 14,4 mm/s. Pri nalogi, ko je merjenka stala na penasti podlagi in je imela zaprte oči,
pa je povprečna vrednost hitrosti pred vadbo znašala 63,5 mm/s, po vadbi pa 47,0 mm/s.
Relativne spremembe so predstavljene na sliki 12.
12,5 11,8
5,3
0,0
2,0
4,0
6,0
8,0
10,0
12,0
14,0
∆(%
)
leva roka leva noga desna noga
29
Slika 12: Relativna sprememba vrednosti hitrosti (SP) pri stoje na levi in desni nogi, S- stoja z odprtimi očmi na trdi
podlagi, P-stoja z zaprtimi očmi na penasti podlagi, relativna sprememba med levo in desno nogo.
Povprečna amplituda gibanja SP v anterio-posteriomi (AP) smeri je pri stoji z levo nogo na
trdni podlagi pred vadbo znašala 31,9 mm, po vadbi pa 27,7 mm. Pri stoji z desno nogo,
ravno tako na trdi podlagi, je pred vabo znašala 22,1 mm, po sami vadbi pa 21,4 mm. Pri stoji
spetno na trdi podlagi, ko je imela merjenka odprte oči, je povprečna amplituda SP v AP
smeri pred vadbo znašala 12,8 mm, po vadbi pa 8,0 mm. Ko pa merjenka izvajala stojo
spetno z zaprtimi očmi na mehki podlagi, je vrednost povprečne amplitude gibanja SP v AP
smeri pred vadbo znašala 38,1 mm, po vadbi pa 27,2 mm. Relativne spremembe so
predstavljene na sliki 13.
Slika 13: : Relativna sprememba povprečnih amplituda gibanja SP v anterio-posteriomi (AP) smeri pri stoji na levi in
desni nogi, S- stoji z odprtimi očmi na trdi podlagi, P-stoji z zaprtimi očmi na penasti podlagi, L/D- Relativna
sprememba med stojo na levi in desni nogi
Pri merjenju povprečne amplitude gibanja SP v medio-lateralni (ML) smeri je merjenka pri
stoji na levi nogi pred vadbo dosegla vrednost 31,3 mm, po vadbi pa 33,0 mm. Z desno nogo
pa je pred vadbo dosegla vrednost 36,0 mm, po vadbi pa 30,4 mm. Merjenka je ob testiranju
stoje spetno na trdi podlagi, pri kateri je imela odprte oči, pred vadbo dosegla vrednost 16,5
mm v povprečni amplitudi gibanja SP v ML smeri, po vadbi pa je dosegla vrednost 10,3 mm.
Njena povprečna amplituda gibanja SP v ML smeri pri stoji spetno z zaprtimi očmi na penasti
-5,4-13,2
-37,4
-26,0
9,0
-40,0
-30,0
-20,0
-10,0
0,0
10,0
20,0∆
(%)
leva noga desna noga (S) stoja (P) penasta podlaga l/d noga
-13,4
-3,1
-37,5
-28,7
-10,6
-40,0
-35,0
-30,0
-25,0
-20,0
-15,0
-10,0
-5,0
0,0
∆(%
)
30
podlagi je pred vadbo znašala 42,9 mm, po končani vadbi pa 32,4 mm. Relativne spremembe
so predstavljene na sliki 14.
Slika 14: Relativna sprememba povprečne amplitude gibanja SP v medio-lateralni (ML) smeri pri stoji na levi in
desni nogi, S- stoji z odprtimi očmi na trdi podlagi, P-stoji z zaprtimi očmi na penasti podlagi, L/D- Relativna
sprememba med stojo na levi in desni nogi.
Povprečna amplituda gibanja središča v anterio-posteriomi (AP) smeri je pri stoji z levo nogo
pred vadbo znašala 5,85 mm, po vadbi pa 5,58 mm. Pri desni nogi je bila povprečna
amplituda gibanja sedišča v AP smeri pred vadbo 4,57 mm, po vadbi pa 4,48 mm. Povprečna
amplituda gibanja središča v anterio-posteriomi (AP) smeri pri stoji z odprtimi očmi na trdi
podlagi je bilo pred vadbo 1,42 mm po vadbi pa 0,86 mm. Pred vadbo je povprečna
amplituda gibanja središča v anterio-posteriomi (AP) smeri pri stoji z zaprtimi očmi na
penasti podlagi znašala 11,15 mm po sami vadbi pa 7,21. Rezultati relativnih sprememb so
prikazani na sliki 15.
Slika 15: Relativna sprememba povprečne amplitude gibanja središča v anterio-posteriomi (AP)) smeri pri stoji na
levi in desni nogi, S- stoji z odprtimi očmi na trdi podlagi, P-stoji z zaprtimi očmi na penasti podlagi
Povprečna amplituda gibanja središča v medio-lateralni (ML) smeri je pri stoji z levo nogo
pred vadbo znašala 4,44 mm, po vadbi pa 6,10 mm. Pri desni nogi je bila povprečna
5,2
-15,5
-37,5
-24,5
24,4
-50,0
-40,0
-30,0
-20,0
-10,0
0,0
10,0
20,0
30,0
∆(%
)
-4,6 -1,9
-39,5-35,4
-45,0
-40,0
-35,0
-30,0
-25,0
-20,0
-15,0
-10,0
-5,0
0,0
∆ (
%)
31
amplituda gibanja sedišča v ML smeri pred vadbo 6,58 mm, po vadbi pa 5,49 mm. Povprečna
amplituda gibanja središča v ML smeri pri stoji z odprtimi očmi na trdi podlagi je bilo pred
vadbo 1,37 mm po vadbi pa 0,93 mm. Pri stoji z zaprtimi očmi na penasti podlagi je
povprečna amplituda gibanja središča v medio-lateralni (ML) smeri pred vadbo znašala 9,89
mm po sami vadbi pa 7,77. Rezultati relativnih sprememb so prikazani na sliki 16.
Slika 16: Relativna sprememba povprečne amplitude gibanja središča v medio-lateralni (ML) smeri pri stoji na levi
in desni nogi, S- stoji z odprtimi očmi na trdi podlagi, P-stoji z zaprtimi očmi na penasti podlagi
3.3.4. Povzetek in razprava sprememb v gibljivosti, ravnotežju in koordinaciji
V spodnjih dveh tabelah je prikazan povzetek Mini BESTesta, hitrosti hoje, koordinacijej
relativne spremembe vrednosti SP-ja, povprečne amplitude gibanja SP v AP in v ML smeri.
Tabela 13: Prikazuje povzetek rezultatov Mini Best-a, hitrosti hoje in koordinacije
Sprememba po
vadbi (%) Mini Best n.s. TUG z dvojno nalogo -8,8 Predklon sede 13 Hitrost hoje 11 Taping z desno roko n.s. Taping z levo roko 12,5 Taping z desno nogo 5,3 Taping z levo nogo 11,8
Legenda: N.S. – ni bilo sprememb
Mini BESTest ni bil dovolj občutljiv v našem primeru, oz. opisni sitem testa ni dovolj
natančen oz. ne omogoča vpogled v spremembe v ravnotežju. Merjenka je v ravnotežju
napredovala, kar se dobro vidi v natančnejših analizah gibanja SP na podlago med štirimi
nalogami mini BESTesta, ki so opisane v nadaljevanju (tabela 14 in 15).
37,4
-16,5
-32,1-21,4
-40,0
-30,0
-20,0
-10,0
0,0
10,0
20,0
30,0
40,0
50,0
∆(%
)
32
Hitrost hoje se je zelo izboljšala, mehanizmi pa so najverjetneje učinkovitejša medmišična in
znotraj-mišična koordinacija in izboljšanje ravnotežja.
V naši raziskavi smo uporabljali tudi bilateralno vadbo z roko in nogo (tapingi, dotikanja) s
takojšnjo povratno informacijo. Ta način predstavlja ustrezen pristop, saj dvoročna vadba
spodbuja plastičnost preko boljše aktivacije motorične skorje prej neuporabljenih povezav
poškodovane poloble in povečane uporabe povezav nepoškodovane poloble (Cauraugh in
Summers, 2008). To pa so tudi najverjetneje mehanizmi, ki so po vadbi izboljšali rezultate
tapingov, kjer je ključnega pomena učinkovita znotraj-mišična in medmišična koordinacija
agonistov in antagonistov. Ker se je izboljšala predvsem hitrost enoročnih gibov predvsem s
prizadeto roko in nogo (levo), lahko potrdimo, da je vadba izboljšala mehanizme kontrole
prizadete možganske poloble in/ali izzvala prenos mehanizmov nadzora gibanja na zdravo
poloblo.
Vadba tapingov/dotikov je bila izvedena z največjo (možno) hitrostjo. In ravno intenzivnost
vadbe je pomembna za zboljšanje funkcij okvarjenega uda, saj so raziskave pokazale, da bolj
intenzivna vadba v primerjavi z manj intenzivno vadbo (Taub, 1999, v Kwakkel, 1997, v
Sisto, Forrest in Glendinning, 2002) učinkoviteje reorganizira živčne povezave (Liepert,
Bauder, Miltner, Taub in Weiller, 2000). Poleg izboljšanja tapingov leve (prizadete) roke je
prišlo tudi do velikega izboljšanja ravnotežja.
Naša vadba je povzročila največji napredek ravno v ravnotežju pri vseh stojah. Največji
napredek nadzora gibanja SP na podlago je bil v anterio-posteriorni smeri (Tabela 14 in 15),
kar lahko povežemo z učinkovitejšimi mehanizmi nadzora ravnotežja (učinkovitejšem
senzornem prilivu in njihovi učinkovitejši integraciji v centralnem živčnem sistemu ter
ustreznejšemu gibalnemu odzivu) in/ali večji moči mišic upogibalk in iztegovalk trupa. Tako
iztegovalke kot upogibalke trupa so odgovorne za premike masnega središča telesa naprej in
nazaj. Naša merjenka je moč upogibalk in iztegoval po vadbi povečala, kar pa je lahko tudi
vplivalo na zmanjšanje povprečne amplitude in hitrosti gibanja SP na podlago.
Gibanje SP v medio-lateralni smeri pa se je nekoliko povečalo predvsem pri stoji na levi
nogi, kar pa je lahko tudi povezano z nekoliko šibkejšimi mišicami goleni (m. tibialis
posterior in peronalnimi mišicami) in primikalkami ter odmikalkami kolka. Omenjene mišice
so odgovorne predvsem za premik težišča v medio-lateralni smeri. Moč omenjenih mišic pa v
naši raziskavi nismo spremljali.
Tabela 14: Prikazuje povzetek rezultatov relativnih sprememb vrednosti SP-ja, povprečne amplitudie gibanja SP v
AP in v ML smeri
Sprememba
vrednosti hitrosti
(SP) (%)
Sprememba
povprečnih
amplituda gibanja SP
v AP smeri (%)
Sprememba
povprečne amplitude
gibanja SP v ML
smeri (%) Stoja na levi nogi
-5,4 -13,4 5,2
Stoja na desni nogi
-13,2 -3,1 -15,5
Stoja z odprtimi očmi
na trdi podlagi
-37,4 -37,5 -37,5
Stoja z zaprtimi očmi
na penasti podlagi
-26,0 -28,7 -24,5
33
Tabela 15: Prikazuje povzetek rezultatov relativnih sprememb vrednosti središča gibanja SP v AP in v ML smeri
Sprememba povprečnih
amplituda gibanja središča v
AP smeri (%)
Sprememba povprečne
amplitude gibanja središča v ML
smeri (%) Stoja na levi nogi
-4,6 37,4
Stoja na desni nogi
-1,9 -16,5
Stoji z odprtimi očmi na
trdi podlagi
-39,5 -32,1
Stoji z zaprtimi očmi na
penasti podlagi
-35,4 -21,4
34
4. Sklep
Možganska kap spada med žariščne možgansko-žilne bolezni in je posledica okvare
možganskih žil. Pri ljudeh, po možganski kapi, se lahko pojavijo okvare na gibalnem ali pa
na drugih področjih njihovega delovanja. Za bolnikov napredek je zelo pomembno, da je
deležen rehabilitacije že v zgodnji fazi in potem, da nadaljuje še z vadbo. Saj tako izboljšuje
svoje gibalne sposobnosti in vzdržuje telesno pripravljenost. Rehabilitacija in tudi vadba sta
uspešni zaradi plastičnosti centralnega živčnega sistema. Bilo je narejenih že veliko raziskav
ki dokazujejo, da z ustrezno vadbo lahko izboljšujemo bolnikove sposobnosti in posledično
kvaliteto njihovega življenja.
Oblikovali smo 8 tedenski program vadbe za osebo po možganski kapi v kronični fazi in tako
izboljšati njeno stanje po možganski kapi. Vadba je bila izvajana trikrat tedensko po 1,5 h in
je vsebovala vaje koordinacije, ravnotežja ter moči. Da smo lahko izmerili napredek smo
izbrali testno baterijo in merjenko testirali pred in po vadbi. Testna baterija je vsebovala
naloge koordinacije, ravnotežja, hitrosti hoje, gibljivosti in moči.
Na osnovi analize rezultatov po vadbi lahko povzamemo, da zavrnemo H1 saj vadba ni
izboljšala največje izometrične moči stiska leve in desne roke. H2 samo delno drži, saj se je
povečala zgolj največja izometrična moč iztegovalk levega kolena, medtem ko se je največja
izometrična moč iztegovalk desnega kolena zmanjšala. H3 lahko le deloma sprejmemo. Res
da se je indeks zmanjšal, vendar ne zaradi izboljšanja leve strani, ampak zaradi oslabitve
desne (zdrave) strani telesa. Vadba je izboljšala največjo izometrično moč tako upogibalk kot
tudi iztegovalk trupa zato lahko potrdimo H4. Z vadbo smo znižali skupno hitrost gibanja
središča pritiska (SP) na podlagi v anterio-posteriorni (AP) in medio-lateralni (ML) smeri pri
vseh nalogah stoje zato lahko potrdimo H6. Vadba je zmanjšala povprečno amplitudo gibanja
SP na podlago v anterio-posteriorni (AP) smeri, vendar ne v medio-lateralni (ML) smeri pri
vseh nalogah stoje zato lahko delno potrdimo H7 in H8. H9 ki pravi, da bo po vadbi število
udarcev pri tapingu z levo in desno roko večje lahko le delno sprejmemo. Saj je število
udarcev z desno roko ostalo nespremenjeno, zvišalo se je zgolj število udarcev z levo
(prizadeto) roko. Število udarcev po vadbi z desno in levo nogo je bilo večje, tako lahko
potrdimo H10. Z vadbo smo dvignili tudi hitrost hoje na 10 m in tako lahko potrdimo tudi
H10.
Merjenka je tudi sama občutila vpliv vadbe na kakovost njenega vsakdanjega življenja.
Opažala je, da ni več toliko utrujena čez dan in da med hišnimi opravili ne potrebuje več
počitka, kar lahko verjetno pripišemo večji ekonomičnosti gibanja zaradi izboljšane
medmišične in znotraj-mišične koordinacije. Tudi počutje se ji je izboljšalo. To so njeni
subjektivni občutki, ki jih ni moč izmeriti, vendar prav ti občutki, dajo bolniku upanje in
dodatno motivacijo. Sedaj je minilo že 9 tednov, kar vadbe ne izvajamo več. Pravi, da se ji že
zelo pozna, da ne izvaja vaj saj ponovno občuti utrujenost tekom dneva.
Vadbo je bila učinkovita. Pokazale so se tudi določene slabosti obremenjevanja predvsem z
lastno telesno težo in slabost določenih merskih postopkov, kot je na primer Mini BESTest
ravnotežja, saj boljši posamezniki zelo hitro dosežejo plato in ne pokažejo več napredka,
kljub temu, da se napredek pojavi. Zaključimo lahko, da je naša vadba povzročila pozitivne
učinke na koordinacijo in ravnotežje, pri vadbi moči pa bi bilo potrebno vključiti večje
obremenitve z vadbo na napravah oz. vadbo s prostimi utežmi. Saj je bila vadba z lastno težo
v našem primeru za merjenko premalo zahtevna. In zato ni prišlo do izboljšanja moči.
35
Tudi naša raziskava 8-tedenskega programa vadbe za osebo po možganski kapi v kronični
fazi je podala nekaj smernic za naprej. Res je, da temelji zgolj na študiji primera in da na
podlagi tega stvari ne moremo enostavno posploševati, vendarle pokaže dobrobit vadbe
koordinacije in ravnotežja v kronični fazi po možganski kapi.
36
5. Viri
Cauraugh, JH. in Summers, JJ. (2008). Neural plasticity and bilateral movements: A
rehabilitation approach for chronic stroke. Prog Neurobiol
Erjavec, T. (2007).Dejavniki tveganja za možgansko kap. V J. Kelnerič (ur.), Po možganski
kapi.Ljubljana: Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije.
Kyoung, K., Dong-Kyu, L. in Eun-Kyung, K. (2016). Effect of aquatic dual-task training on
balance and gait in stroke patients. Pridobljeno iz
https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4968503/
Liepert, J., Bauder, H., Miltner ,WHR., Taub, E., in Weiller, C. (2000). Treatment-induced
cortical reorganization after stroke in humans. Stroke
Meng, L., Jin, C., Wenxiang, F., Jigsong, M., Jinlong,Z., Li, W., Jianhai, Z. inChaomin, N.
(2015). Effects of modified sit-to-stand training on balance control in hemiplegic stroke
patients: A randomized controlled trial. Pridobljeno iz
http://cre.sagepub.com/content/early/2015/08/21/0269215515600505.abstract
Perčič, P. (2012). Vpliv vadbe za zgornji ud z uporabo navidezne resničnosti na izboljšanje
gibanja po moţganski kapi: poročilo o primeru (Diplomsko delo). Zdravstvena
Fakulteta, Ljubljana.
Pogačnik, T. (2006). Razvrstitev možgansko-žilnih bolezni. V: Spoznajmo in preprečimo
možgansko kap. 1. izd. Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije, 23‒25.
Povše Trojar, M. in Grad, A. (2007). Kaj je možganska kap?. V J. Kelnerič (ur.), Po
možganski kapi.Ljubljana: Združenje bolnikov s cerebrovaskularno boleznijo Slovenije.
Puh, U. (2010). Okrevanje motorične skorje in povezanost z gibanjem zgornjega uda v
zgodnjem obdobju po možganski kapi. V: Zbornik prispevkov Znanstvenoraziskovalno
delo v visokošolskem izobraževanju fizioterapevtov, Ljubljana, 19. november 2010.
Ljubljana: Društvo fizioterapevtov Slovenije-strokovno združenje, 117−24.
Rugelj, D. (2014). Uravnavanje drže, ravnotežja in hotenega gibanja. Ljubljana: Zdravstvena
fakulteta.
Sisto, SA., Forrest, GF. in Glendinning, D. (2002). Virtual Reality Applications for Motor
Rehabilitation After Stroke. Top Stroke Rehabil.
Steinke, W., Hennerici, M. (1998). Kap: zmanjšati tveganja, lajšati posledice.
Logatec:Kele&Kele.
Strgar-Hladnik, M. (2014). Možganska kap. Združenje bolnikov družinske medicine.
Pridobljeno iz http://www.drmed.org/wp-content/uploads/2014/06/IV-31.pdf
Škof, B. (2010). Spravimo se v gibanje za zdravje in srečo gre.Ljubljana: Fakulteta za šport,
Inštitut za šport.
37
Štiblar Martinčič, D., Cvetko, E., Cör, A., Marš, T., Finderle, Ž. (2012). Anatomija
histologija fiziologija. Ljubljana: Medicinska fakulteta.
Tetičkovič, E in Magdič, J.(2006).Dejavniki tveganja za možgansko-žilne bolezni. V B. Žvan
in E. Bobnar Najžer. Spoznajmo in preprečimo možgansko kap. Ljubljana: Društvo za
zdravje srca in ožilja Slovenije.
Timmermans, c., Roerdink, M., W. van Ooijen, M., G.Meskers, C., W. Janssen, T. in J. Beek,
P. (2016). Walking adaptability therapy after stroke: study protocol for a randomized
controlled trial. Pridobljeno iz
http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5002097/
Tomšič, M. (2011). Delavna terapija na nevrološkem področju. Ljubljana: Univerza v
Ljubljani.
Žvan, B.(2006). Zvišan krvni tlak kot najpomembnejši dejavnik tveganja za možgansko-žilne
bolezni. V B. Žvan in E. Bobnar Najžer. Spoznajmo in preprečimo možgansko kap.
Ljubljana: Društvo za zdravje srca in ožilja Slovenije.
Recommended