obča SRV

OBČA ZGODOVINA SREDNJEGA VEKA – 1. LETNIK

Izpitna vprašanja in odgovori

I. sklop

1. Goti in Rimsko cesarstvo (5. – 8. stoletje)

Goti so bili Germansko ljudstvo iz Skandinavije. Iz Skandinavije so se preseljevali na južno Baltiško obalo (ozemlja danažnje Poljske) in vse naprej do obrežja Črnega morja. Že leta 169 jih je cesar Klavdij II. razdelil na Vzhodne ( Ostrogote) in Zahodne (Vizigote). Nato pa so v pod vodstvom kralja Hermanariha ponovno zgradili močno zvezo, katero so v 4.stoletju ponovno uničili Huni. V 4.stoletju so se zaradi vse močnejšega pritiska Hunov začeli pomikati proti Južni in Zahodni Evropi. Tako se začne ustanavljanje germanskih držav na rimskih tleh. Vizigoti so prekoračili Donavsko mejo in prvič prodrli skozi rimski limes ter vkorakali v rimsko državo (l.410) pod vodstvom kralja Alarika I. Ob vpadu Vizigotov v katoliško in cesarsko prestolnico je sledilo trodnevno pustošenje po mestu – plenjenje. Vizigoti so prodirali proti zahodu in vzpostavili ZAHODNOGOTSKO državo v južni Franciji(Toulouse) in Španiji. Pod rimskom cesarjem VALENTINIJANOM III. (425-455) je v Rim vdrlo tudi ljudstvo azijskega porekla, Atilovi Huni, precej divjaško in okrutno ljudstvo, ki je takrat pustošilo po Evropi. Sila Hunov se konča s smrtjo Atile l. 453. Po smrti Valentijana III. je cesarsko dostojanstvo na Zahodu izgubilo vsakršen pomen – v dvajsetih letih se na prestolu zvrsti vsaj 8 cesarjev brez kakršnekoli oblasti. Leta 475 je patricij OREST, ki se je bojeval poleg Atile, odstavil cesarja Julija Nepota in na prestol postavil svojega sina ROMULA (vzdevek Avgustul). Orest je obljubljal vojakom ozemlja, a tega ni izpolnil. Tu se z zvijačo pojavi skirenski častnik Odoaker, zavrne naslov cesarja in vrne cesarska pooblastila vzhodnemu cesarju Zenonu. Dogodki leta 476 dokončajo Zahodno cesarstvo kot samostojno oblastno tvorbo. Na zahodu je padec države povzročil razcvet številnih srednje velikih barbarskih držav in videli so predvsem gospodarske interese in osvojitve upravnih enot. Odoaker je nato napadel Rugijce v Noriku, zato je bizantinski cesar poslal nadenj Amalijca Teodorika (493-526), mladega poglavarja Ostrogotov, ki so bili nastanjeni v sp. Meziji kot federati Bizanca. Sprva je bila mišljena ideja o skupnem poveljevanju Teodorika in vzhodnorimskega cesarja Zenona. Vojna za osvojitev Italije je trajala 5 let, na koncu Teodorik osvoji Ravenno in da poklati Odoakra z vsemi sorodniki. S tem ustanovi OSTROGOTSKO KRALJESTVO na polotoku, ko umori tudi Zenona in si prilasti samostojno oblast. Vseskozi se je spogledoval z mislijo, da bi spremenil rimsko cesarstvo v »gotsko«. Trudil se je, da bi si prilagodili pravo in ustanove svojih podanikov, prizadeval si je organizirati pod svojo oblastjo Zvezo barbarskih kraljev od Nemčije do Afrike. Kralji niso kazali posebnega navdušenja, Goti so bili pa oslabljeni že zaradi prejšnjih bojev. Prav tako so se pred vsemi ostalimi gremanskimi narodi spreobrnili h krščanstvu. Bili so Arijanci in širitelji Arianizma pri svojih barbarskih sosedih, zato so doživljali več odpora pri katolikih, kot če bi bili pogani. Zaradi tega so nastajala vse bolj nasprotja med Germani in Rimljani. Teodorikova politika je bila zelo živahna do drugih barbarskih narodov, ki jih je ostrogotskemu kralju uspelo navezati nase s spretno igro zavezništev, okrepljenih z dinastičnimi porokami. Z ženitvami je skušal doseči mir med raznimi germanskimi državami, vendar mu je spodletelo zaradi Franka Klodvika V zadnjih letih vladanja se je obrnil proti katolikom in proti Rimu, kar je škodovalo trdnosti Ostrogotske vladavine v Italiji. Preobrat se je zgodil leta 518, ko se je cesar Justin (da bi utrdil svojo veljavo) zbližal z rimskim škofom in sprožil vrsto preganjanj proti arijancem. Teodorik je dal papeža zapreti ter začel preganjati rimsko plemstvo.

Po njegovi smrti se po naročilu Justinjana I. pojavi vzhodnorimski vojskovodja Belizar, ki je končal uspele vojne pohode proti Vandalom v S. Afriki (535), z vojsko se je izkrcal na Siciliji in nadaljeval pot proti Rimu, s tem pa povzročil razpad celotne gotske fronte. Poskus novega ostrogotskega kralja Vitiga o osvojitvi Rima po celoletnem obleganju se ne obnesel. Medtem so že bizantinski zavezniki Franki pustošili po severu polotoka. Leta 540 se je bil Vitig prisiljen vdati in Italija se je vrnila pod vladavino Vzhodnega cesarstva. Med odsotnostjo bizantinskega cesarja je uspelo gotom pod vodstvom Totila (pridobi si naklonjenost prebivalstva zaradi osvobotitve kmetov in sužnjev) zasesti ponovno skoraj vsa izgubljena ozemlja. Belizar je bil ponovno poslan v Italijo in se premikal po celem polotoku, da bi zaustavil osvajanje Gotov. Po štirih letih se je razrešil poveljstva, nasledil ga je Narzes; ta je prek Dalmacije napadel ostrogote s severa. V veliki bitki pri Tagini (552) je bil Totila ubit. Poslednji kralj ostrogotov je bil Teja, ki je skušal obnoviti sovražnost, a je bil leta 553 premagan v bitki pri Vezuvu. Po vničenju vzhodnogotske in vandalske države, sta Afrika in Italija postali provinci vzhodnorimske države. Konec 5. In začetek 6. Stoletja je na območju S. Alp začela nastajati država Frankov pod Klodvikom (481-511), kateri so si podvrgli Tološko (po Toulousu) državo Zahodnih Gotov. V Akvitaniji se je izoblikovalo že prej Vizigotsko tološko kraljestvo. Tej so priznavali rimsko oblast in sodelovali v vojni proti Atili ter vojni proti Vandalom in Alanom v Španiji. V letih 466-484 je vizigotski kralj Eurih začel širiti svoj vpliv na vso južno Galijo in Iberski polotok. Začel se je proces počasnega porimljanjanja Vizigotov. Okoli leta 500, pod kraljem Alarihom II. je bilo vizigotsko kraljestvo na poti, da postane največja sila na celini, toda leta 507 so kralja porazili Franki in Goti so zapustili Akvitanijo. Največ se jih je izselilo na drugo stran Pirenejev in se nastanili v novi prestolnici Toledu. Kasneje so si na Iberskem polotoku Vizigoti zedinili deželo, ko so si podvrgli Svebe in odbili Bizantince (dokončno jih odženejo leta 620). Spreobrnitev vizigotskega kralja Rekareda I. V katolištvo v letih 586-589 je utrdila enotnost med Germani in iberskimi ljudstvi, a monarhija je prehajala pod vedno večji vpliv Cerkve in gotskega plemstva, povezanega z njo. Leta 639 je bil sprejet 4. koncil, ki je z zakonom uvedel volilno monarhijo – odtlej so kralja izbirali samo med Goti, med škofi in plemenitaši. V naslednjih letih sta slabljenje osrednje oblasti in preganjanje judov sprožila postopno propadanje kraljestva. Konec Vizigotov je napočil leta 711, ko so vojsko kralja Roderika porazili Tarikovi Berberi.

2. Langobardi in Rimsko cesarstvo (5. – 8. stoletje)

Po razpadu gotske države je Italijo zajel nov val barbarov; LANGOBARDI. Leta 568 so se naselili na enem izmed osrednjih ozemelj rimske države – Lombardija, po katerih dobi tudi ime. Doma so bili iz Panonije, a se tam ne počutijo več varne v zavezništvu z Avari. Aprila leta 568 so pod vodstvom kralja Alboina. Najprej so osvojili Čedad, nato Oglej, Verono in po treh letih osvajanja še Pavio, ki je postala njihova prestolnica. Langobardi se niso naseljevali po sistematičnem načrtu, temveč v farah (družinske skupnosti). Ustvarjali so široka jedra s široko avtonomijo. Ni jim uspelo pridobiti celega polotoka, tako je bilo ozemlje nekako razdeljeno na Lombardijo in Romanijo. Iz Padske nižine so se Langobardi pomikali v Tuskijo in postopoma v osrednjo in južno Italijo. Tam ustanovijo dvoje neodvisnih vojvodstev: SPOLETO IN BENEVENTO. Kralja Alboina, ki je padel leta 572 (kot žrtev zarote), je nasledil KLEF (po dveh letih umorijo tudi njega). Sledi desetletje brezpravja, ropanja in preganjanja romanskih ljudstev, dokler niso razglasili novega vodjo Langobardov kralja Avtarija (584-590). Temu uspe poraziti frankovsko vojsko Hildeberta II. in okrepiti monarhijo. Pod naslednikom Agilulfom (590-616), kateri se loti dejavne protibizantinske politike, se je začelo spreobračanje Langobardov v katolištvo. Do prave integracije med romanskimi ljudstvi in Langobardi pride šele po vladanju Rotharija (636-652), langobardskega kralja, še tesno navezanega na arijanstvo. Njegovo ime povezujejo s slavnim Rotharijevim ediktom (sestavljen iz 388 členov in razglašenim leta 643) – PRVA ZBIRKA PISNIH ZAKONOV LANGOBARDSKEGA LJUDSTVA. + vojaške odprave, ki so mu omogočile priključitev ligurskega in dela venetskega obrežja. Po izvolitvi prvega doža v Benetkah (Orso Ipatio) –

ta je najbrž pregnal Langobarde iz Ravenne je na oblast prišel Langobardski kralj Liutprand (717), zavzel Pentapolis in prodrl celo v zgorniji Lacij (728). Liutprand je začell vse bolj širiti svoja ozemlja po Italiji. Zasedel je ozemlja rimskega vojvodstva in neposredno ogrozil apostolski sedež. Papež Gregor III. se je obrnil po nasvet meniha Bonifacija in Karla Martela, ki je od leta 737 vladal Frankom kot majordom. Naslednji papež Zaharija, je bil primoran srečanja z Liutprandom. Sledilo je premirje leta 742 v Terniju in papežu je uspelo dobiti nazaj 4 lacijske gradove. Liuprandtovo politiko je nadaljeval Rathis (744-749) in naslednik Astolf (749-756), tako je prišla na oblast stranka Langobardov, ki je bila trdno odločena zediniti polotok in odstraniti vse, kar je ostalo od grške prevlade. Astolf zavzame Ferraro, Ravenno (751) in ravno ob tej priliki papež Zaharija podpre Pipina Malega (naslednika Karla Martela) in položi temelje prihodnjega zavezništva med papeštvom in Franki. Tri leta kasneje se Astolf nameni proti Rimu, papež Štefan II. pa se odpravi v Francijo in doseže od Pipina (takrat je že kralj Frankov) zagotovilo o pomoči proti Langobardom in povrnitvi vseh zasedenih ozemelj. (754)Vojaški pohodi proti Astolfu so potekali v dveh presledkih 755 in 756 in se končajo s Pipinovim darovanjem nekdaj Bizantinskih ozemelj in gradov, kar je povečalo papeško državo. Po Astolfovi smrti je bil nov kralj Deziderij (756-774), ta je bil bolj spravljiv s papežem in Franki, pozneje pa obnovi politiko svojega predhodnika in se obrne proti Rimu. Papež Hadrijan I. Je poklical na pomoč Pipinovega sina Karla Velikega – ta pa je na čelu močne vojske porazil Langobarde v soteski Susi (773), zavzel prestolnico Pavio. Po vdaji Pavie se je Karl Veliki proglasil za kralja Frankov in Langobardov in postavil cerkveno državo pod frankovski protektorat. V 8. stoletju je je kar nekaj Langobardskih vojvod zateklo k papežu proti svojim centralističnim kraljem. Kljub bojem in zmedi obeh strani (Rima in Langobardov), se je v Italiji snovalo zbliževanje obeh narodov. Langobardi, ki so gospodovali največjemu delu Italije, so bili prvotno eno najbolj zaostalih germanskih ljudstev. Pečati, ki so ga pustili v deželi, je povzročal grobo razliko med tem in vsem tistim, kar je še ostalo od tradicionalne italijanske kulture. Langobardi so med koncem 6. In začetkom 8.stoletja opustili arijansko veroizpoved, svoj tevtonski jezik in način oblačenja. Njihovo pravo se je dalj časa upiralo , vendar pa se je pomešalo z drugimi v Italiji živečimi pravnimi tokovi. (z rimskim, cerkvenim pravom in običaji, ki so nastajali iz vsakdanjega življenja). Langobardsko osvajanje je ustavila leta 652, smrt zadnjega arijanskega kralja.

3. Vandali in Rimsko cesarstvo

Leta 409 so Vandali, Alani in Svebi (Germanska ljudstva) prešli Galijo in prodrli v Španijo. Tam jim je bilo odobreno, da se naselijo kot zavezniki. Od leta 414 so Svebi, ki so zasedli Galicijo in Vizigoti, ki so razširili svojo oblast južno od Pirenejev silili Vandale, da so celo stoletje ostajali stisnjeni na najjužnejših predelih Iberskega polotoka (Betika – po njih dobi ime Andaluzija) in nato so se pod vodstvom Genzeriha (428-477) pomaknili naprej v Afriko leta 429. Po zavzetju Ipone 431 so se ustalili na ozemlju Tunizijem in 439 osvojili Kartagino. Po zavzetju Kartagine so Rimljani pustili Vandalom osvojeno ozemlje kot suvereno državo (442) – tako nastane PRVO RIMSKO-GERMANSKO KRALJESTVO. Vandali, ki so bili edini med germanskimi ljudstvi, ki so se naselili ob Sredozemlju, so si zgradili ladjevje in se posvetili morskemu razbojništvu. Več desetletij so nadzorovali velike otoke v zahodnem delu Sredozemlja (Baleari, Korzika, Sardinija in Sicilija). Delali so velike težave prevozom in nenehno ogrožali Rim, ki je bil odvisen od Afrike in Sicilije zaradi preskrbe z žitom. Leta 455 je Gezerihu uspelo osvojiti in opleniti staro prestolnico cesarstva. Vladavina Vandalov v severni Afriki je trajala približno stoletje, a odvijali so se nenehni boji med kraljem in plemiči, nepovezanost z domačimi ljudstvi in odpori izurjenih Mavrov, divja plenjenja in verska nesoglasja (Vandali so skušali s silo izkoreniniti krščansko vero) so hudo oslabili kraljestvo. Leta 534 so ga po uspešni Belizarjevi vojaški odpravi ponovno priključili bizantinskemu imperiju.

4. Frankovska država v merovinški dobi

Konec 5. in začetek 6. stoletja se je severno od Alp izoblikovala država Frankov; Klodvik (481-511), ki je združil salijske in ripuarske Franke ter si podvrgel tološko državo zahodnih Gotov. Bil je nečak salijskega kralja Merovinga, kateri je dal ime dinastiji. Pod Klodvikom so Franki osvojili vse ozemlje, ki je bilo nekoč znano kot rimska Galija. Najbolj na gosto so se naselili na severovzhodu (med Renom in Parizom). Uspeh so dolgovali predvsem dvema stvarema – svoji vojaški hrabrosti in sprejemanju latinske pravovernosti. Zgodnji merovniški kralji so privzeli nekakšno vladarsko izročilo poznega rimskega cesarstva. Razlika je bila tudi v tem, da Frankovski vladar ni imel javne blagajne za državno lastnino, temveč za svoje lastno imetje -ki ga je blio treba po njegovi smrti razdeliti med njegove sinove (v skladu s frankovskim zakonom o delitvi premoženja). Enako je bilo s kraljestvom; njegovi sinovi so postali kralji v tistih delih njegove dedne posesti, ki so jih vsak posebej podedovali. Leta 486 je Klodvik odvzel ozemlja med Somo in Loaro vse do Sene. Leta 493 se je poročil s Klotildo (katoliška burgundska knedinja), a bil je še pogan. Tudi sam se je spreobrnil h katoliški veri, po naporni bitki proti Alemanom (496), saj mu poganski bogovi naj ne bi stali ob strani. Leta 498 se je dal krstiti v Reimsu, pri škofu Remigiju. Njegovo neposredno spreobrnjenje v katolištvo, ne da bi šel skozi arijansko shizmo, mu je zagotovilo naklonjenost romanskih ljudstev in Cerkve. – dveh pomembnih opor za trdnost frankovskega ozemlja. S tem je katoliški cerkvi omogočil, da se je razširila v germanski svet zgodnjega srednjega veka, ki mu je v veliki meri dala pečat povezava rimske cerkve z germansko kulturo. Zunaj frankovskega merovniškega gospostva so ostali samo Septimanija, Armoriški polotok in neodvisna vladavina Baskov. Po Klodviku so njegovi sinovi razširili frankovsko ozemlje v čezrensko Germanijo z zmago nad Turingijci (531) in organizirali pohod vse do Zaragoze in razne roparske vpade v Italijo. Zasedli so tudi burgundsko naselitveno ozemlje ob zgornji Roni (532/534), ko so porazili Burgundce pri Autunu. Tako so od srede 6.stoletja pripadali frankovski državi tudi Bavarci. Med 6.-7.stoletjem je tudi merovniška Francija zašla v krizo. Klotar I.(558-561), zadnji Klodvikov sin, je spet zedinil vsa francoska gospostva, ki pa so jih po njegovi smrti ponovno razdelili. Za nekaj časa je bila frankovska država razdeljena na Avstrijo (Avstrazijo) (obsegala je Šampanijo, pokrajine ob Meusi in Mozeli + mesta Reims in Metz), Navstrijo( obsegala je območja med Šeldo in Loaro s prestolnico v Parizu) in Burgundijo (obsegala je ozemlje ob Loari in Roni s prestolnico Orleans), a jo je frankovski kralj Klotar II. (613-629) spet združil. Nato je zavladal kralj Dagobert, po njegovi smrti leta 639 pa se se pričele nove delitve, ki so pospešile propad merovniške oblasti. – Začne se vzpon mojstrov palače (majordomov), ki so začeli dejansko izvajati oblast namesto zakonitih vladarjev (tem se ni pač dalo več opravljati vladarskih fukcij, postali so leni, nesposobni vladanja. Imenovani tudi »kralji lenuhi« – majordomi so bli sprva njihove visoke sluge). Zadnje ostanke dinastije Merovingov je odstavil oče Karla Velikega, Pipin Mali pred začetkom Karolinške dinastije (poglavar ene izmed največjih plemiških rodbin vzhodnih Frankov.)Pipinova družinska posest je ležala bolj na vzhodu, zato se je tudi središče moči pomaknilo na vzhod – Iz Pariza v Aachen. Pipin je za svoja dejanja potreboval neke vrste odobritev in to je dobil od papeža Zaharije. Tako so se vezi vzhodnih in zahodnih Frankov še bolj zategnile. A papež jim je postavil svoj pogoj – Frankovska država je morala braniti papežev politični nadzor nad Rimom in deželo okoli mesta pred vpadi Langobardov. Tako se je vedno bolj začela uveljavljati dinastija Karolingov.

O merovniški dobi nam priča ogromno arheoloških virov. Najbolj značilna za to obdobje so grobišča, ki pripadajo naselbinam. – GROBIŠČA Z GROBOVI V VRSTAH, kjer so pokopavali v sistematično urejenih vrstah. V grobove so polagali tudi predmete – moškim so polagali njihovo orožje, ženskam pa osebno lastnino z njeno nošo in nakitom. (za nošo merovniške dobe so najbolj značilne fibule, kot funkcionalne za spenjanje ženskih oblačil ali tudi kot okras – tudi te so polagali v grobove, eno vsakdanjo, eno pa za posebne priložnosti). Najznamenitejša zapuščina merovniške dobe so zagotovo

Knežji grobovi. Ti grobovi so po cerkvah ali sredi grobov knežjih podložnikov na večjih pokopališčih. Odlikujejo jih raznoteri ali dragoceni pridatki, ki pričajo o gospodarskem bogastvu ali o gosposkem življenju vladarjev. Predvsem se razlikujejo od rimskih grobov, ločeno postavljenih v majhne družinske nekropole.

5. Frankovska država v karolinški dobi – osvajanja Karla Velikega in državna ureditev

Po odstavitvi merovniške dinastije, je vse bolj zavladala dinastija na zahodu. Propad merovniške dinastije se je začel z uveljavljanjem majordomov in dinastije na zahodu. Prvič se je izraz majordom pojavil v 7.stoletju v Avstraziji na naslednike Pipina Starejšega. Pipin II. iz Heristala, je z zmago pri Tertryju (687) nad majordomom iz Nevstrije-Burgundije, razširil svoj vpliv na vse kraljestvo. Gospostvu Frankov je bila potem priključena zahodna Frizija (689). Karel Martel -714/741 (nezakonski sin Pipina II.) je po novih bojih z Nevstrijo in Akvitanijo še enkrat združil kraljestvo in pri tem si prilastil številna sosednja ljudstva. Pred smrtjo je Karel Martel (dedek Karla Velikega) razdelil kraljestvo med svoja sinova; Karlman (vzhodni del –Avstrazija, Svebija, Turingija) in Pipin imenovan Mali (zahodni del – Nevstrijo, Burgundijo, Provanso). Akvitanija in Bavarska sta ostali združeni pod oblastjo obeh bratov. Po vrsti številčnih vojaških odprav se je Karlman leta 747 umaknil v samostan, prepuščajoč Pipinu (741-768) naj vlada sam ob nesposobnem Hilderihu II. , poslednjem merovniškem kralju, ki je imel le nazivno oblast. Zaradi odločilne podpore papeža Zaharije je Pipin vrgel s prestola Hilderiha in se dal oklicati za kralja Frankov v Soissonsu. (s tem je odstranil zadnje ostanke merovniške dinastije). Papež Štefan II. ga je prosil za pomoč proti Langobardom , tako je Pipin zase in za svoje sinove dobil naslov Patricius Romanorum (zaščitnik Rimljanov 754). Zatem se odpravi v Italijo in po dveh uspelih vojaških pohodih (754 in 756) prisilil Astjulfa (langobardski kralj), da izroči papežu ravenski eksarhat in druga bizantinska ozemlja, ki jih je osvojil. Zadnje desetletje Pipinovega vladanja je bilo posvečeno pokorjenju južne Francije in nadaljnim vojnam na vzhodni meji proti Sasom in Bavarcem. Po smrti Pipina Malega se je na oblast povzpel njegov sin Karl Veliki (768-814), ki je zaradi smrti Pipinovega brata Karlmana (771) ostal sam na oblasti. Obdobje Karla Velikega je zaznamovano z mrzlično vojskovalno dejavnostjo, saj se je udeležil vsaj 53 vojaških odprav. Najtrše so bile vojne proti Sasom (pogansko ljudstvo) - (te vojne se zaposlovale kralja več kot 30 let – 772/804). Vojni pohod se je začel z zavzetjem saške trdnjave Eresburg in s porušenjem Irminsulovega svetišča v Paderbornu. Karel je plemičem, ki so bili naklonjeni frankovskemu kraljestvu, zapovedal, da se morajo krstiti, a je naletel na hud odpor svobodnih kmetov, ki so se večkrat uprli po poveljstvom plemiča Vidukinda. Karel je ob tem poklal prebivalstvo in opustošil deželo ter jo podvrgel okupacijskemu zakonu in prisilnem pokristjan jevanju. Med letoma 773 – 774 je bilo v Italiji pod vodstvom Karla Velikega osvojeno langobardsko kraljestvO. V naslednjih letih se je spustil v boj proti Slovanom in proti Bavarcem. Precej bolj utrudljive so bile vojne odprave proti Avarom (791-796), ki so iz Panonije nenehno ogrožali zahodno Evropo. Karel Veliki si je osvojil prostrano osebno kraljestvo, ki je segalo od Pirenejev do Donave, od izliva Odre do Jadranskega morja; pogosto je pri svojih osvajanjih uporabljal silo in kruta sredstva, saj je množično izganjal in izkoreninjal ljudstva. Kralj se ni imel zgolj za vojaškega in političnega poglavarja, ampak tudi za branitelja krščanske vere. Zaradi njegovih obširnih vojaških osvojitev in sklenjenega dogovora o zaščiti katoliške cerkve, njegovega počasnega in postopnega ločevanje Zahoda od Bizanca ter zarota plemičev in rimskih duhovnikov proti papežu Leonu III., obtoženemu za prešuštovanje in krivoprisežništvo, vse to so bili odločilni dejavniki, ki so vplivali na izvolitev Karla Velikega za cesarja. Konec novembra leta 800 je prispel v Rim. Na božično noč so ga v baziliki sv. Petra uradno okronali za cesarja. Zahodno cesarstvo, ki ga je ustanovil Karl Veliki, ni bilo prava enotna država; številna ljudstva in zakoni so ohranili svoje lastne zakone. Karel Veliki je leta 806 predvidel v kapitolarju (držeč se frankovskega običaja), razdelitev svojih ozemelj na 3 dele, med svoje sinove; Karla (Avstrazijo, Nevstrijo, del Burgundije, Frizijo, Saško in Turingijo), Ludvika (Burgundijo,

Akvitanijo in Gaskonjo) in Pipina (Italijo, Bavarsko in Alemanijo). Zaradi prehitre smrti Pipina in Karla je vladarsko ozemlje pripadalo Ludviku z vzdevkom Pobožni (814-840)

+ svetovna zg. Str. 245

6. Frankovska država v karolinški dobi – Karl Veliki in cerkev

Karel je v Rim prišel da bi raziskal obtožbe proti papežu in obnovil red. Papeža Leona III. v Rimu obtožijo pred sodiščem, vendar ga Karel Veliki na podlagi prisege, da je nedolžen oprosti vseh obtožb. Karla čez dva dni, na Božič leta 800, kronajo za cesarja. To storijo po bizantinskem obredu. Politični motiv zato je vprašlijv, najverjetneje naj bi šlo zato, da bi se Cerkev, dokončno osvobodila bizantinske nadvlade ter da bi z ustanovitvijo novega cesarstva na zahodu branili interese Rimske cerkve. Ko je imenovan za cesarja si papež in Karel to različno razlagata papež ga ima za uradnega zaščitnika in branilca Rimske Cerkve, Karlu pa to daje potrditev, da ima na zahodu isto oblast kot jo je imel rimski cesar.

Karel Veliki zbere okoli sebe vrsto cerkvenih svetovalcev, ki jim načeljuje Alkuin. Karel je bil prepričan, da je po božji volji izbran za vladarja božje države,. Cesarjeve naloge so bile zapisane v programski izjavi ki jo je napisal Alkuin. Ima se za Kristusovega namestnika na zemlji, Alkuin in Teodulf vidijo zgled v Savlu in starozaveznih kraljih.

Karel se kaže kot vladar, ki si prizadeva za blagor cerkve, saj skilicuje reformne sinode, iz kroga svoje duhovščine nastavlja nadzornike, ki potujejo po njegovi državi ali načeljujejo provincam.

Pravice škofov in cerkvenih posesti, vzgojo duhovščine, potrebe liturgije, skrb za majhne cerkve, svetost zakona in kazni proti pohujšanju določa zakon. Cesar pazi na verski nauk, ob treh pomembnih priložnostih je dal sam pobudo za boj proti napačnim nazorom. Karel Veliki je posegal v cerkvene službe, nastavljal duhovnike, skliceval koncile in z zakonsko močjo izvajal zakone o veri in nravnosti.

Karel v tem pogledu sledi izročilu svojega očeta, izredno sposoben in praktično usmerjen vladar zadržuje v svojih rokah izvršno oblast, ki jo opre na izobraženo duhovščino. Nad cerkvijo si pripisuje enake pravice, kot cesar na vzhodu.

7. Frankovska država v karolinški dobi – intelektualna in kulturna podoba zah. Evrope

Po učenosti in verskih merilih je bila to doba svetovljanstva. Ker so verske ideje prežemale vsako poro življenja, se je lahko tako ustvarjena skupna kultura dotaknila celo življenja tistih, ki so bili vezani na zemljo. Najmočnejša verska sila tistega časa je bila osredotočena v samostanih. Njihov neposreden vpliv na življenje ljudi je bil večji kot vpliv katere koli druge institucije v Cerkvi. V dobi, v kateri so ljudje izza vsake družbene institucije zavestno videli religiozni smisel, samostan ni mogel obdržat starega pomena.

Pojavi se novo pojmovanje samostanov kot utrdbe molitve in nenehne priprošnje. Vstopiti v samostan je pomenilo lotiti se posebne vrste družbenega poslanstva. Najbolj pomembna funkcija samostana je bilo izvrševanje vse bolj zapletenega kroga liturgičnih dolžnostih. Predpogoj za izpolnjevanje te funkcije sta bili: ustrezni darovi v obliki zemlje in pa ljudje, ki jo obdelujejo. Življenje v samostanu, polnemu svetih knjig in relikvij, je bilo onstran meja neprijetnega bivanja. V Angliji in v Loreni, pozneje tudi v Španiji in Nemčiji, so začeli samostani oblikovati redovna pravila po vzoru Clunyja. Dva najbolj znamenita opata sta bila sv. Odili in sv. Hugo. Za časa njunega življenja je bil vpliv clunyjske opatije na evropskih koncilih veliko večji kot vpliv papeža. Samostani so imeli moralni in ne politični vpliv.

Domet mišljenja in učenosti tega časa:

Pomembna je peščica učenjakov, ki jih je Karel Veliki izbral skupaj na svoji Dvorni šoli. Tako je dvor postal duhovno središče države.

Najpomembnejše ljudi svojega časa je Karel pritegnil iz vseh delov svojega cesarstva in onstran njega. Pavel Diakon je prišel in Lombardije. Bil je tajnik in učitelj na langobardskem dvoru v Paviji nato pa od 782 v Monte Cassinu, kjer spozna Karla Velikega in do 787 deluje na njegovem dvoru. Janez Scottus pride iz Irske, Alkuin, verjetno najslavnejši, pa iz Yorka. 782 je vodil palatinsko šolo na Karlovem dvoru, 796 postane opat samostana sv. Martina v Toursu.

Ta peščica samozavestnih piscev je utemeljila karolinško renesanso. Njihov cilj je bil ohraniti čim več učenosti latinske antike in dobe cerkvenih očetov. Poglobili so se v klasične tekste, pisali verze, preučevali liturgična besedila, na stare tekste so gledali s strahospoštovanjem. Alkuinova izdaja Gregorijanskega zakramentarija postane osnova srednjeveške liturgije, besedilo kanonov, ki jih je Karlu Velikemu poslal papež Hadrijan, postane temelj Rimskega cerkvenega prava. Poleg teh spomenikov, ki so jih napisali, so Karolinški učenjaki zapustili tudi pojmovanje vladarske oblasti. Vsa oblast je postavljena od boga. Verska prvina kraljevega dostojanstva se je izkazovala najjasneje v zakramentu kronanja. Po vzoru stare zaveze so duhovniki novega vladarja mazilili z svetim oljem.

Najbolj bleščeči uspeh karolinške civilizacije je bila reforma pisave. Karolinška minuskula je izpodrinila „narodne“ pisave. Pisava nima kratic, razvije se iz gotice, najpogostejša kratica je IHS.

Karel si je prizadeval tudi za gojitev ljudskih jezikov, npr. v pridigah, kar so po njegovi smrti nadaljevali v samostanih vzhodne države.

Umetniški preporod:

Umetnosti, ki ji ni bilo treba prevajati je Bizanc za časa karolinškega preporoda dobavljal rokodelce, motive in tehniko. Karolinška umetnost je izvirnejša in plodnejša kot njeno slovstvo. Sprejema namreč vse tuje vplive, izkorišča vse domače predmete, podoba človeka pa postane središče zanimanja kar je prvi korak na dolgem potu humanizma.

8. Papeštvo v času od 5. do 7. Stoletja (5-9)

Zgodovina papeštva je v tej dobi slabo poznana (glede na ostala obdobja). Med leti 604 in 701 se zamenja 20 papežev.Obdobje je v veliki meri še nadaljevanje prejšnjega. Rimska cerkev je pravno še vedno pripadala državi in je tesno povezana z cerkvijo na vzhodu. Mesto Rim si opomore po obleganjih v 6 stoletju. Rimska aristokracija je proti utež papeški kuriji. Iz nje največkrat izhajajo

papeži, aristokracija tudi vpliva na mandate s svojo močjo, grožnje z izgredi, … Duhovščina je gldede na poreklo mešana. Večina papežev je Grkov iz južne Italije ali pa so Sirci.

V času Gregorja I.(590-604) je papež že svetni vladar Rima. Papež v Rimu upravlja dohodke žita s Sicilije, Sardinije, Korzike, bil je cesarski bankir in blagajnik. Po smrti Gregorja I. Je bila srednja Italija vključnos papeškim ozemljem teoretično pod bizantinsko oblastjo.

Podaritev obsežnih zemljišč na Siciliji, Sardiniji in južni Italiji, ter Gregorjeva dediščina, naredijo papeža za najbogatejšega zemljiškega posestnika v Italiji. Od Gregorja I.naprej so bili papeži, zaradi nemoči Ravenskega eksarhata svetni in duhovni gospodarji Rima pod cesarskim nadzorom. Postavijo oboroženo vojsko, da branijo sojo posest pred Langobarskimi vpadi.

Leta 753 papež Štefan II prosi frankovskega kralja pipina za pomoč proti Langobardom in ta v boju proti njim uspe. Leta 756 Pipin papežu podari ozemlje, ki ga je iztrgal Langobardom, to ozemlje je del papeške države vse do 19 stoletja. Zahteva temelji na Konstantinovi darovnici.

V zadnjem desetletju 5. stol so v Rimu nastale simahovske ponaverbe- med njimi legende sancti silvestri, ta opisuje kako je papež Silvester ozdravil in krstil cesarja Konstantina, zato je ta papežu podaril prvenstvo nad cerkvijo s pravico posesti nad Rimom. Ta zgodba je osnova drugi-Donatio Constantini. Po tem ponarejenem besedilom je cesar Konstantin izročil papežu vsa cesarska oblačila in druga znamenja cesarske časti in oblasti, tudi svojo palačo, mesto Rim, vse italijanske pokrajine in mesta na zahodu skupaj z otoki. S tem naj bi papež postal kot drugi cesar, z enakimi pravicami nad zahodom, kot jih je imel konstantin nad vzhodom. Čas v katerem je ponarejena listina nastala, je negotov, prav gotovo pa je bila napisana v prvih letih 9.stoletja. po novih raziskavah je bila listina napisana zato da bi poziv papeša Štefana II. Pipinu (754) podprli s trditvijo, da so Langobardi oropali papeštvo pokrajin, ki jim jih je podaril Konstantin. Ta listina je bila nasprotno od legende verjetno napisana v papeški pisarni, vendar morda brez vednosti ali soglasja papeža. Darovnica je sčasoma dobila veliko veljavo in postala eno najučinkovitejših orožji v papeškem arzenalu, pri tem je popolnoma jasno da niti legenda niti darovnica nista mogli vplivati na mnogo strarejši in tradicionalni nauk da papeška oblast izhaja od sv. Petra.

V 8 stoletju je Italija razdeljena na 3 politične dele (papeška država, ravenski eksarahat in langobardsko kraljestvo), ker je cesar na vzhodu takrat grdo ravnal z rimskimi papeži in zaradi povišanja davkov se mu ti skupaj s prebivalstvom uprejo. Liutprand (712-744)napade ravenski eksarhat, ogroženo je tudi papeško ozemlje. Papež Gregor II na pomoč polkiče Karla Martela, ki pa pomoč odkloni. Nekaj let pozneje je Štefan II v nevarnosti da mu bo Aistulf odvzel še več ozemlja in Rim zato se takrat obrne na pomoč k Pipinu ta Aistulfa premaga v dveh bojnih pohodih in ga prisila da papežu vrne njegova ozemlja severno od Rima.

9. Konstantinova darovnica – vsebina, nastanek in pomen

Konstantinova drovnica je v bistvu ponaredek darovnice, ki naj bi jo cesar Konstantin ob odhodu iz Rima v »novi Rim« (Bizanc) leta 324 izdal papežu Silvestru I. (314-335). S tem dokumentom naj bi bila papežu priznana vsa oblast nad verskimi in obrednimi vprašanji. Poleg tega pa naj bi mu bila priznana suverenost nad Rimom, Italijo in vsemi deželami v zahodnem delu cesarstva (= S tem pridobil cesarsko dostojanstvo in oblast na Zahodu). Cesar bi se s tem odrekel oblasti na zahodu. Ponaredek tega dokumenta je najverjetneje nastal v drugi polovici 8. Stoletja, kmalu pa izseke besedil iz nje zasledimo v zbirki papeških odlokov. V 12. stoletju pa je v Gracijanovem Dekretumu objevljeno besedilo prav iz te ponarejene listine (Vir: L. Valla). O kraju nastanka in o avtorju obstaja več hipitez:

po mnenju nekaterih raziskovalcev naj bi listina nastala v okolju rimskega papeškega dvora v 8. Stoletju (takrat so papeži od frankovskih vladarjev res dobili darila), vendar to hipotezo izpodbija dejstvo, da jo dolgo časa ne omenja noben papež (prva ki jo sta Inocenc III. In Bonifacij VIII.). Kot možen kraj nastanka se omenja tudi samostan Saint-Denis in pa samostan San Silvestro iz okolice Rima. Avtorja zanmenite darovnice pa žal ne poznamo. Vemo le, da se je nanašal na legendo o papežu Silvestru. Pomenljiv je tudi čas nastanka darovnice, ki sovpada v čas snovanja kasnejše cerkvene države. Papeštvo se v tistem času vse bolj odmika od Bizanca in sodeluje s frankovskimi vladarji-začne se z darilom Pipina papežu, sledi maziljenje frankovskih vladarjev. S kronanjem Otona I. Za nemškega vladarja se začne obdobje temnega srednjega veka in v tem času omembe darovnice skoraj ni zaslediti. Stvari se obrnejo šele z gregorijansko reformo. Darovnica postane pomembna v času ko Inocenc III. Odloči med naslednikoma za nemški prestol in svojo odločitev utemelji s trditvijo, da so papeži prenesli cesarstvo iz vzhoda na zahod.

V 13. Stoletju svoje mnenje (Ki je zelo pozitivno)izrazi Dante v svoji Božanski komediji. Dante verjame da je dokument pristen. V 15. Stoletju se preučevanju Konstantinove darovnice postvetita predvsem N. Kuzanski in L. Valla. Oba sta mnenja, da je darovnica ponaredek. Valla se je pisanja svojega traktata lotil zaradi nezadovoljstva nad ravnanjem papeštva, odpora do sholastike in aristotelizma. Želel je, da bi se cerkev kot institucija prečistila, moralno prenovila in bolj približala preprostemu človeku.

V zadnjem desetletju 5. stol so v Rimu nastale simahovske ponaverbe- med njimi legende sancti silvestri, ta opisuje kako je papež Silvester ozdravil in krstil cesarja Konstantina, zato je ta papežu podaril prvenstvo nad cerkvijo s pravico posesti nad Rimom. Ta zgodba je osnova drugi-Donatio Constantini. Po tem ponarejenem besedilom je cesar Konstantin izročil papežu vsa cesarska oblačila in druga znamenja cesarske časti in oblasti, tudi svojo palačo, mesto Rim, vse italijanske pokrajine in mesta na zahodu skupaj z otoki. S tem naj bi papež postal kot drugi cesar, z enakimi pravicami nad zahodom, kot jih je imel konstantin nad vzhodom. Čas v katerem je ponarejena listina nastala, je negotov, prav gotovo pa je bila napisana v prvih letih 9.stoletja. po novih raziskavah je bila listina napisana zato da bi poziv papeša Štefana II. Pipinu (754) podprli s trditvijo, da so Langobardi oropali papeštvo pokrajin, ki jim jih je podaril Konstantin. Ta listina je bila nasprotno od legende verjetno napisana v papeški pisarni, vendar morda brez vednosti ali soglasja papeža. Darovnica je sčasoma dobila veliko veljavo in postala eno najučinkovitejših orožji v papeškem arzenalu, pri tem je popolnoma jasno da niti legenda niti darovnica nista mogli vplivati na mnogo strarejši in tradicionalni nauk da papeška oblast izhaja od sv. Petra.

10. Arabci in srednjeveška Evropa

- Mohamed (570-632)- trgovec, s izkušnjami (krščanstvo, judovstvo) ki jih prodobi med svojimi trgovskimi potovanji oblikuje monoteistično vero, ki se širi med plemeni okoli meke

temelji na knjigi koranu, podobnost z judovstvom in krščanstvo, zato strponost do ljudstev katerih vera temelji na knjigi, isti starozavezni preroki stvarjenje sveta...

- 15.6.622 – Hidžra, mohamed s privrženci pobegne iz meke v medino, muslimani uporabljao lunin koledar

-pet stebrov islama

1.šahada-izpovedovanje vere večkrat dnevno

2.salat-obredna molitev-liturgična, 5-krat dnevno v smeri meke

3.zakat-miloščina revnim, vsak musliman more svojo ljubezen do boga kazati tako da glede na svoj položaj pomagat drugim. Tisti ki so na oblasti morajo delovati karitativno (bolnišnice, delilnice hrane,...)

4.sijam-post v mesecu ramadanu(9.mesec islamskega koledarja), post ni tak kot v krščanskem svetu, čez cel dan se ne je, pije, kadi,... postit se ni treba onemoglim, mladoletnim otrokom, mentalno prezadeti, nosečnicam, ženskam med menstruacijo...

5.hadž-romanje v Meko, vsak muslima je enkrat v svojem življenju dožan opraviti to romanje, se poklonit pr useh svetih krajih ter kamenjati hudiča

- Tahara-očiščenje pred bogoslužnim dejanjem; absolutna cistost tudi na tak način da ne prideš v stik z nečistimi stvarmi, živalni in ženskam med menstruacijo

- Džihad-sveta vojna;musliman ima dolžnost oznanjati vero neverujočim, ljudstva knjige se sprejme v državo se jih ne nasilno islamizira, vendar plačujejo davek, ponavadi se po treh generacijah islamizira zaradi ekonomskih dejavnikov, vendar kadar se ta ljudstva upirajo...????

- suniti, šiiti-dodaten steber-imam; šiiti>ismailiti>asasini (Hasan ibn Saba)

- misticizem-sufizem

-mošeja-kibla(sveti zid tisti del molilnice ki gleda proti meki), mihrab(niša v steni ki bol natančo nakazuje smer meke), minbar(prostor kjer opravlja daritev?molitev??-podobna prižnici v krščanskih cerkvah), minaret (pojavijo se ko je vernikov toliko jih je treba klicati z višine),-osnove vsake molilnice

islam se hitro širi Obdobje vojaških kalifov(kalif je namestnik preroka na zemlji??)

Omar 634-644

- damask in sirija 635, jeruzalem 638

Otman 644-654

- flota, za gradnjo teh ladji ponucajo znanja ljudstev, judov, egipčanov, arbaci trgovsko judstvo, za svoje potrebe uvažajo les in sužnje(židovski trgovci in konsatinopel.. slovan je v takratnjem svetu razumljen kot suženj, ni kristjan)

Ali 656-661

- boj proti Ajši (mohamedova vdova), »kamelja« bitka pri Basri, takrat se center islamskega sveta premakne iz arabskega polotoka v mezopotamijo, zaradi druge dežele omogča centralizacijo..

- začetnik šiitskega gibanja

Omajadska doba (661-750)

Muavija (661-680)

- preselitev prestolnice v Damask, osvojitev Buhare, Samarkanda in Kabula( osojitev pomembnih mest na svilni poti)

- Kairouan 680 (nek prevod imena karavana, področje ki je bogato z vodo, gozdovi in živino), Kartagina 689

kalif je tisti ki ki izvaja duhovno in posvetno oblast, emir=nekakšen knez, ki pomaga kalifu pri vladanju

Valid I. (705-711)

-osvojitev na vzhod do Inda, 711 vztop na španska tla;

-Džebel al Tarik

- 718 neuspešno obleganje Konstantinopla-poraziji jih vojska Loeona III.

- 732-bitka na poti med poitiersom in Toursom (vsa krščanska propaganda to bitko označi za usodno,

osmansko osvajanje 711-32

Tarik ibn Ziyad

711 prehod prek gibraltarja

712-zmaga na viz.fot. kraljem Roderikom

715- Sevilla postane prestolnica novega emirata

718- napad na Septimanijo onstran pirenejev

arabce španski svet zanima zaradi rodovitnih področji, gojijo vse kulture ki se jih naučijo gojiti v mezopotamiji, zgraditev namakalnih sistemov

zanima jih reka ki se pri lizbomi izliva v atlantik,

zanima jeih svet kjer se srečajo z malimi krščanskimi kneževinami

vizigotov ni težko premagat saj jih je 200.000, vrhnjne plasti so spreobrnjene v pravo krščanstvo in niso arijancii kot večina ljudstva

v tem času korana ni dovoljeno prevajati iz arabščine saj bi izgubil pripovedno vlogo

Al Andalus(ime za vandale v arabščini)

Omajadska doba 756-1039

Abd ar Rahman I-emir kordobe 756

Abd ar Rahman III (912-961)

-razglasi kalifat

Al Mansur (977-1002)

-največji obseg, Cordoba je najbogatejo mesto evrope pač sveta, andaluzija pa je pokrajina ki ima največ.....

v kordobi pričnejo z gradnjo velike kalifove palače( naj bi imela 400 sob), pričnejo z gradno velike mošeje, mesto se širi poseljeno področje večje od mesta danes. Kalifi se ti ne počutijo več varno in pročnejo z gradnjo palače Medina az (ime dobi po kalifovi ljubici) mesto palača ima 20000 prebivalcev(od tega nekja tišoč slovanov), je na obrobju kordobe, veliko mesto ki naj bi imelo 700 mošej in naj bi dosegalo polmiljon prebivalcev , ob starem rimskem mostu so bile ogrome naprave ki uravanjo vodno preskrbo

Omajadska doba 756-1039

Naslednji emirat,

Abd ar Rahman I – emir kordobe 756

- mozarabi (kot arabci, krščansko ljudstvo ki prevzame arabsko pisavo, kulturo, običaje, kot arabci imajo hareme in se dajo obrezovat)

- mučeništvo (druga stran ki se upira arabskim osvajalcem, bogokletne besede proti preroku)

- secesija manjših političnih entitet (manjše države se hočejo osamosvojit, omajadski emirji jih hočejo nazaj pridružit ampak jim nekak neuspeva, tudi zaradi vpadov vikingov)

Adb ar Rahman II

- vpadi vikingov- 844 Lizbona, Sevilla (največje mesto, pa za nekaj časa celo zasedejo)

Adb ar rahman III (912-961)

- povrne odpadniške province pod emirsko oblast (nahajajo se ne jugu(portugalskem, obračajo se na morje), ali pa so na severu in mejijo na krščanske državice)

- boj proti fatimidom na jugu, flota v Almerii

- Leon na severu, 914 kralj Ordoño II napade emirat, arabska premoč

- 929 kalifat(razglasi se za kalifa): dolžnost-sveta vojna proti kristjanom

- 939- zmaga združene vojske Leona in Nevare (Ramiro II leonski in namestnica Toto, vdova Sanča Velikega navarskega) kalif je razumljen kot največja politična oblast, po vojaškem porazu vodova odpelje sina na kaifov dvor da bi ga njegovi zdravniki pozdravili kar se tudi zgodi

- 936 al zahra (Medina Azahara) – kalifov dvor v neposredni okolico kordobe (stalni poslanci evropskih vladarjev, skoz so navzoči bizantinci).. dvor je bil zgrajen iz bogastva ljubice zahre.. dvor z 20 000 ljudmi, od tega 4000 sužnjev(poljakov), ki jih prodajajo vikinški in judovski trgovci

- garda 3750 »slovanov«, vojska cca. 1 000 000 mož

- prihodki cca. 6 mio dinarjev, razporaditev: 1/3 vojska, 1/3 javna dela (tretji steber islama: v ta del je zajeto tudi delovanje kalifovega dvora), 1/3 razerva

- kordoba- »dragulj sveta« poimenovanje saške opatice (113.000 objektov; 21 predmestji-povezana so s tistim s čimer se ukvarjaš, arabski svet prevzame pravila rimske urbanizacije, nelčista predmestja so na severu zaradi močnega severnega vetra; 70 knjižnjic; 700 mošej; kopališča; tlakovane ulice in javna rasvetljava)

- ureditev: kalif, divan-kalifov svet ki je sestavljen iz vezirjev, vali-upravitelj province, kadiji-sodnik ki je podrejen kalifu, muhtasib-nadzornih, pod sabo ima policijo, gasilce, skrbi za moralno ureditev(prepoved kockanja in tega sranja)

- tkalstvo(v samem mestu naj bi živelo 13.000 tkalcev), kožarstvo, vola, svila(svlio tu kupuje zahodna evropa, saj ima bizanc monopol nad proizvodnjo in prodajo svlie, probem za Z evropo kr so na svili arabski motivi), steklo, bron, keramika, papir, rudarstvo (plemenite kovine), železarstvo in svinec v Kordobi, meči v toledu

- poljedelstvo: riž, marelice, breskve, granatna jabolka, agrumi, sladk. Trst, bombaž, žefran

- trgovina-vse do indije

- izobrazba: univerza, knižnjica s 400.000 zvezki

Al Mansur (977-1002)

- največji obseg

- 997 napade Santiago de Compostella (gorato območje, naseljeno z kristjani in nepokorjenimi baski, sever razdeljen na 4 kraljestva)

Taife 1039-1085

- razpad kalifata na kraljestva- taife(med krščanskimi in islamskimi držaami se oblikuje teritorij ki ne pripada nikomur)

Almoravidska doba (1085-1145)

- Abdalah ibn jasin-ustanovitev sekte almoravidov in mesta marakeš, so emirji in priznavajo kalife v bagdad

- Jusuf ibn Tasfin pride čez gibraltar na poziv Sevilljskega vladarja

- 1086 zmaga nad kastiljskim kraljem Alfonzom VI in se s plenom vrne v Afriko

- 1090 povratek v Španijo, zavzetje Granade, Seville in drugih velikih mest

- preganjanje mozarabov, sežig ve literature ki ni povezana z radikalim islamom

almohadska doba 1147-1238

- .....

- Emirat Granda 1238-1492

- 13. Stoletje gradnja Alhambre-rdeča trdnjava

- Granada zbirališče ubežnih muslimanov, padec kordobe in seville

EMIRAT granada 1238-1492

- dinastija nasrid

- 13.stoletje gradnja Alhambre- rdeča trdnjava; edini ki živi v primerljivo razkošni palači je sultan v carigradu

- Granada zbirališče ubežnih muslimanov, padec Cordobe 1236, Sevilije 1248

- 2. januarja 1492 abu Abdullah preda mesto Ferdinandu Aragonskemu in Izabeli Kastilijski, emir z velikim delom prebivalstva, pobegne v Fez vkljub obljubam, ki so bili postavljeni v pogojih predaje

II. sklop

1. Evropa okrog leta 1000

Gre za obdobje, po koncu arabskih, vikinških in ogrskih vpadov, ko se začne gospodarska in demografska rast - razmahne se kolonizacija in po vsej zahodni Evropi se utrdi fevdalizem. Gre tudi za čas, ko se cesarstvo vnovič utrdi z Otonsko dinastijo. Na zahodu se ob tem bojijo, da je s svetom konec, kajti mnogi pričakujejo, da se tisočletno kraljestvo na zemlji zaključuje in da bo nastopil sodni dan.

1. Na evropska tla so prodrli Muslimani

( Egejski otoki, pred vrata Rima, Sinajska obala celo do sotesk alpske Švice. V svojih pohodih so pobijali, plenili in uničevali ter požgali vse kar so dosegli. V tem času pa pride do ustavitve svete vojne Islama, saj se Bagdadski kalifat razdrobi in prične se boj za njegovo dediščin. Poleg muslimanov pa so ropali tudi Skandinavci po atlantskem, sredozemskem in črnem morju. Proti Rimu pa so se namenili tudi Ogri. V Evropi gre za čas plenjenja. Obrambne linije niso bile dovolj trdne, da bi zaustavile plenilce. Mesta in samostani so se začeli obdajati z močnimi utrdbami. Na gričih in ob rekah so se dvignili gradovi. Organizira se tudi krajevna obramba, ki postane zelo uspešna.

Muslimani so od osvajanj obdržali Sicilijo in stare posesti Iberskega polotoka. Skandinavci so ohranili Britanske posestvi in posestvi v Normandiji. Ogri pa so se naselili na istoimensko pokrajino. Slovani so se v tem času pokristjanili (boj med pravoslavnim Bizancem in zahodnimi katoliki ) in se združili v kraljestva: Poljska, Rusija, Češka in Hrvaška ter Bolgarija.

2. Kraljestva in cesarstva

V drugi polovici 10 stol pride do vzpona novega cesarstva pod vodstvom Otona 1 velikega (936-973). Oton je bil izvoljen za kralja vzhodnih frankov, kjer je že njegov oče dvignil ugled krone sam pa je ugled še povečal, ko je premagala Ogre in Slovane. Kralj zahodnih frankov mu je prepustil Lotaringijo. Cerkveni gospodje Italije pa so bili pripravljeni sprejeti novega vladarja. Oton priključi italijansko kraljestvo Nemčiji. Okrona se za cesarja. Cesarstvo se je približalo prejšnjemu karolinškemu. Prevzel je njegove politične cilje, versko organizacijo, upravne ustanove, in skrb za izobrazbo, gradbeni slog, ter prestolnici Aix-la-Chapella in Rim. Njegov naslednik Oton 2 je bil poražen v Franciji in v Kalabriji, ko je hotel povečati svojo državo. Oton 3 in papež, sta poskušala obnoviti rimsko cesarstvo in pri tem spodletela. Rimljani so imeli raje domače plemiče, kot tuje velikaše. Nemci bi raje osvojili ozemlja Slovanov. Slovani pa bi raje videli obnovo cesarstva in si zagotovili mir pred Nemci.

Francija v tem času sledijo boji med potomci Karla Velikega in poglavarji mogočnih plemiških družin. 987 izvolijo za kralja Huga Capeta. Nadzoroval je stare prestolnice Pariz, Soissons in Laon zato ga okličejo za kralja Njegove neposredne posesti pa niso večje od velikih vazalov. Kralja se ni nihče bal. Dve najbolj trdni monarhiji na zahodu sta bili Wessex in Asturija. Misel na cesarstvo ni izginila kralji Španije, Anglije in Bolgarije so si večkrat nadeli naziv imperator ali basileus. Bolgarijo je to drago stalo saj je s tem užalila Bizanc, ki jo je napadel in izgubila je svojo neodvisnost. Bizanc v tem času slavi največje zmage po Justinijanu. Pride do umstvene in umetnostne obnove.

3. Demografska obnova in razvoj Evrope

Po hemisferski kugi 742-743 se je v Evropi začela demografska obnova. Začetek družbene organizacije pri Slovanih, razvoj bizantinske in arabske trgovine, napredek Indokine in Japonske. Še posebej pa je ta porast viden v 10 stoletju. Kjer se prebivalstvo veča od Španije do Kitajske in od Švedske do Egipta. In traja do 13 stoletja. Za porast je več vzrokov. Razen gobavosti v tem času ni hudih bolezni, ki bi pretile človeštvu. Vojne so bile manjšega obsega z manj vojaki. Površine za pridelovanje hrane je bilo dovolj. Tudi podnebje se v tem času omili. Pojavijo se nove in izboljšane tehnike poljedelstva. Iz demografske revolucije je sledila poljedelska in zanjo trgovska, ki je pripeljala do industrijske.

4. Poljedelstvo

Glavne gospodarske panoge 10 stol so bile poljedelstvo, živinoreja, kmečke kovačnice, saj so je plemstvo in duhovščina preživljala od zemljiških dohodkov. Širjenje barbarskega poljedelstva, le ta ne pridela dovolj žitaric zato so potrebovali velike črede, ki so dajale mleko in meso. In tudi vzrejo jezdne živine za lov in vojno. Med najobsežnejšimi naseljevanji spadajo Norvežani. Med leti 874 in 930 so ustanovili republiko poljedelcev in ribičev na Islandiji. Pol stoletja kasneje ustanovijo 300 kmetij na Grenlandiji. Okoli leta 1000 pa so stopili na Ameriška tla. Za pridobitev poljedelske zemlje so izsekali gozdove, izsušili močvirja, in poskrbeli za namakanje pustin. Ko so je prebivalstvo namnožilo so se množice pomaknile ob mejo in se naselile v sosednje pokrajine. Najbolj so se selili kmetje. Plemstvo in duhovščina jih je ravno tako rabila na svojih posestvih, da so plačevali davke, in oskrbovali in ščitili gospodarje. Germani so s preseljevanjem in tako germanizirali ozemlje velikosti Anglije. Preseljevanje pa je potekalo tudi na iberskem polotoku in v današnji Veliki Britaniji. Poleg preseljevanja zunaj meja države pa poznamo tudi preseljevanja znotraj države tak primer je Francija., ki ni pofrancozila nobenega ozemlja zunaj lastnih meja iz 10 stol. Tudi v Angliji prebivalstvo drastično narašča 1086 je imela 1.100.000 prebivalcev leta 1348 pa že 3.700.000. Italija in Belgija sta izkoristili vsak kotiček obdelovalne površini in sta veljali kot najbolj poseljeni deželi.

5. Trgovska revolucija

Trgovina je postajala vse bolj pomembna tako za duhovnike, plemiče kot tudi za kmete. Trgovska revolucija je bila ozko povezana razvojem mest. Če so bili trgovci bogati to še ne pomeni, da so bili enakovredni plemstvu. Duhovniki so jim očitali oderuštva in barantanja. Plemstva pa njihov nizek rod ali pa nadutost. Ugled so si popravili nekoliko kasneje, ko so se plemiči podajali na trgovska potovanja, v katerih so videli priložnost za boj. Italija je ohranila trgovsko premoč pred ostalimi vsaj 4 stoletja. Zibelka novega meščanstva so bile Benetk, Amalfi in Neapelj, ki so bila odtrgana od obdelovalnih površin zato so se preusmerila v trgovino. Benetke so bile prva država, ki je živela smo od svoje trgovine. Med trgovska mesta sta se kasneje priključila tudi Pisa in Genova. Trgovina pa se je razširila tudi v mesta znotraj Italije. Ker je bila Italija gosto naseljena, saj so preseljevanje onemogočale Alpe in morje, se plemstvo ni moglo umakniti na podeželje in je tako ostalo v mestih in se začelo ukvarjati s trgovino in obrtjo. Mesta Italije so bila velika a se niso mogla primerjati z Vzhodom kjer ima Carigrad 1420ha površine, Pariz 8ha Milano 113ha. Mesta so bila tlakovana, imela so javna kopališča, sirotišnice. Trgovina v mestih drugod po Evropi se je širila počasneje kot v Italiji. Visoko plemstvo in duhovščina pa se je iz mesta odmaknila. Le nižje plemstvo se je včasih začelo ukvarjati tudi s trgovino.

6. Nova tehnika

Gre tudi za čas novih odkritij in izumov. Barbari so prinesli s seboj manjše iznajdbe od gumba do piva. In določenih vrst mila in orožja. Zaloga sužnjev je bila v Evropi v 10 stol. zelo majhna zato so težili k novim sredstvom k povečanju izkoriščanja živali in strojev. Novosti v poljedelstvu. Uporabljanje živali. Boljša prehrana in pametno križanje sta dala močnejše konje, cenejše mule, boljšo volno ovac in boljše krave mlekarice. Ko so nadomestili les z železom so naredili močnejše pluge, brane, motike in vile. Vozovi. Pridelke so povečali z gnojenjem, z namakanjem, in ponovnim okopavanjem. Dvoletno

kolobarjenje so nadomestili s triletnim kolobarjenjenjem in uporaba konj za vleko pluga na severu Evrope na jugu so ostali zvesti dvoletnemu kolobarjenju in mule so vlekle plug. .

Novosti so prišle tudi na področju pomorstva. V 10 stol. iz ladij odstranijo sužnje in na galejah uporabljajo samo svobodne veslače. Izpopolnjenje zvezdnih kotomerov v 11 stol in kompas v 12 stol., je prinesla prednost Italijanov pred atlantskimi ljudstvi. Portugalci so prvi uporabili krmilo, ki je pritrjeno na zadnji del gredlja in s tem prehiteli Italijane.

Iz Bizanca se v 10 stol prenese sviloprejka v severno Italijo. Tudi papir se preko kitajske in muslimanskih dežel prinese v muslimansko Španijo in Italijo. Iz helenske dobe začnejo ponovno uporabljati vodne mline, ki postanejo popularni tudi v fužinarstvu, pri mehu v kovačnicah, pri mehaničnih žagah in za navijanje svile.

7. Zasebna združenja

Izoblikovala so se trgovske pogodbe. Imenovane komenda ''commenda'' . pogodba med seboj veže za eno potovanje tja in nazaj tihega družabnika in potnika. Družabnik je imel v primeru uspeha ¾ dobička potnik pa ¼. Tihi družabnik se potovanja po navadi ne udeleži prispeva pa velik del kapitala. Na kopne tovrstnih pogodb ni izoblikovala pa so se bratovske družbe. Kjer po navadi sorodniki združijo kapital za določeno število let, za dosego skupnih ciljev. Izoblikovala so se tudi stanovska združenja, običajno ustanovljena za pogajanje s tujimi vladarji. Po koncu le teh pa so se razšli. Posebna oblika pa so bili cehi. Združevali so se, da bi se zaščitili pred strankami. V začetni obliki so k sebi sprejemali mnoge vajence, katerih namen je bil,da nekoč postanejo mojstri.

Suženjstvo počasi začne upadati. V krščanski Evropi so za sužnja smatrali Slovane in druge pripadnike, ki niso bili krščanske vere. Sužnji se tako rekoč prelevijo v tlačane. Sledijo obdobja kmečkih uporov.

2. Sveto rimsko cesarstvo – od Otonov do Friderika II.

Po smrti zadnjega vzhodnofrankovskega Karolinga so plemena Frankov in Sasov za kralja izvolila Konrada. Konrad I. pa je za svojega naslednika določil najmočnejšega nasprotnika, saškega vojvodo Henrika. Tako se je s Henrikom I. v Nemčiji začelo vladanje saške rodbine. Henrik je imel 4 sinove. Najstarejši je bil iz njegovega 1. zakona, ki ga Cerkev ni odobravala; najmlajšega so vzgajali za duhovnika. Henrik I. se ni držal karolinškega običaja glede delitve države in je določil Otona, najstarejšega sina iz 2. zakona, za svojega edinega naslednika.

Otona I. (936 – 973) so izvolila vsa plemena. Aachenski obred ob postavitvi Otona I. na prestol je pokazal, da se njegova kraljevska oblast drži frankovskega izročila. O tem pričujejo izbira kralja, posaditev na sedež Karla Velikega in Otonova frankovska obleka. S tem, da je bil Oton I. postavljen za kralja, je bilo končano razdobje nastajanja nemške države v visokem srednjem veku, ki se je bilo začelo z verdunsko pogodbo. V letih od 937 do 941 je vse vojvodine razen Švabske zajelo vstajniško gibanje, ki je Otona spravilo zelo hudo stisko. Vendar mu je uspelo vstajo zatreti. Potem je Oton I. z več vojaškimi pohodi posegel v razvoj na slovanskem ozemlju med Labo in Odro. Zavzel je to področje, ga izročil v varstvo mejnim grofom in začel pokristjanjevanje s tem, da je ustanavljal škofije. Sledeč karolinškemu izročilu je skušal dobiti vpliv v Burgundiji in Severni Italiji. Oton I. je 951 posegel v Italijo in ker se je Berengar, ki je že poprej hotel zavladati Severni Italiji, umaknil, je Oton brez boja zasedel glavno mesto Pavio, osvobodil Adelaido ter se z njo poročil in se naredil za kralja Italije. Kmalu po njegovem odhodu pa se je kot kralj uveljavil Berengar. Prvi pohod v Italijo je rodil slabe posledice v Nemčiji. Otonov sin iz prvega zakona, vojvoda Liudolf Švabski, je menil da so z očetovo

novo poroko ogrožene njegove pravice do dedovanja in nasledstva. Liudolf se je združil z ostalimi nezadovoljneži proti Henriku Bavarskemu in tudi proti svojemu očetu. Ker pa je v letih 954/955 pretila nevarnost madžarsekga vdora, so se uporniki uklonili. Z veliko vojsko iz vse države je Oton stopil Madžarom nasproti na Leškem polju pri Augsburgu. Uničujoče jih je porazil in ta poraz so si Madžari tako zapomnili, da niso več vdirali v nemško državo.

Da bi zagotovil nasledstvo in vladanje v Nemčiji, je dal Oton I. leta 961 izvoliti za kralja svojega komaj šestletnega sina iz drugega zakona, Otona II. (Liudolf je bil medtem umrl.) Oton I. je odšel v Italijo in prišel v Rim, kjer ga je papež Janez XII. okronal za cesarja. Po Otonovem odhodu iz Rima pa je papež prelomil prisego in prestopil na drugo stran in stopil v stik z Berengarjem. Oton se je ponovno odpravil v Rim in sklical sinodo, ki je Janeza XII. odstavila in izvolila novega papeža, ki ga je cesar potrdil. Berengar je bil med boji ujet in je umrl v izgnanstvu, Otonova oblast v Italiji pa je bila zagotovljena. Oton I. je bil prvi zahodni cesar, ki ga je Bizanc lahko resno jemal. Kako pomembna mu je bila cesarska tradicija, kažejo njegova prizadevanja, da bi ga vzhodni cesar priznal. Enakopravnost z Bizancem si je skušal Oton pridobiti s politično poroko (za svojega sina je skušal dobiti hčer bizantinskega cesarja).

Ko je Oton I. 973 umrl, je zapustil znotraj utrjeno in na zunaj zavarovano državo.

Njegov sin Oton II. (973 – 983), ki je bil že okronan za kralja in cesarja, je prevzel vladanje brez nasprotova. Za časa njegovega vladanja je spodletel poslednji poskus zahodnofrankovsekega Karolinga, da bi se polastil Lotaringije, pa tudi pohod Otona II. v Francijo je ostal brez uspeha. Cesarjev pohod proti Arabcem v Južni Italiji se je končal s hudim porazom nemške vojske (982), zato cesar ni mogel več nastopati proti vstaji Polabskih Slovanov, ki so se 983 vzdignili proti nemškim mejnim grofom in škofom. S to vstajo so Slovani dobili nazaj ozemlje med Labo in Odro, ki ga je bil osvojil Oton I. Oton II. je 983 nepričakovano zgodaj umrl v Italiji. Cesarjev sin Oton III. (983 – 1002) pa je tedaj imel komaj 3 leta. Regenstvu njegove matere Teofanu je nasprotoval Henrik II – bavarski vojvoda. V naslednjih letih se je cesarica izkazala za močno vladarico. In ko je Teafanu 991 umrla, Oton III. še zmeraj ni bil polnoleten. Do njegove polnoletnosti 994 je opravljala zanj regentske posle njegova babica Adelaida. Oton III. je bil duhovno zelo izobražen. Z letom 995 je začel državne zadeve jemati v svoje roke, za zgled pa sta mu bila cesarja Konstantin Veliki in Karel Veliki. Za sodelovanje med papežem in cesarjem po Otonovi zamisli je bilo potrebno dobro medsebojno razmerje; ob vsem sodelovanju pa je Oton III. vendarle ravnal kot močnejši: zagotovil si je namreč vpliv na postavljanje papežev in na Cerkveno državo. Cesar ni zapustil potomcev, prav tako pa si ni določil naslednika, zato so nastali spori ob volitvi novega kralja. Kako nerealistične so bile zamisli Otona III. o cesarstvu, so pokazali dogodki po njegovi smrti – Severna Italija si je postavila svojega kralja in se s tem ločila od nemške države.

Henrik II. (1002 – 1024) je zato skušal najprej utrditi oblast v Nemčiji, da bi si s tega stališča pridobil nazaj, kar je bilo izgubljeno. V dveh vojnih pohodih si je obnovil nemško oblast v Severni Italiji; v Rimu je dobil cesarsko krono, vendar se v umeščanje papežev ni nikoli vmešaval. Pomemben uspeh je Henrik II. dosegel, ko ga je burgundksi kralj, sorodnik njegove matere, postavil za dediča svojega kraljestva. Henrik II. je dopolnil Otonov državni cerkveni sistem, ki je hkrati urejal državne in cerkvene zadeve. Tesno povezavo med škofi in kraljem je Henrik okrepil s tem, da je v marsikateri škofiji postavil nedomačina – recimo Bavarca na Saškem. Henrik je tudi predsedoval cerkvenim zborom. S Henrikom II. je bilo konec saške cesarske rodbine. Za njegovega naslednika je bil izvoljen Konrad II. (1024 – 1039), ki je bil po hčeri Otona I. potomec Otonove hiše. Uspešno je nadaljeval Henrikovo politiko, s pridobitvijo Burgundije pa je bila dosežena trojnost kraljestev, ki so sestavljala srednjeveško cesarstvo: Nemčija, Italija in Burgundija. Še za časa svojega življenja je dal Konrad sina Henrika izvoliti za kralja. Ob smrti mu je zapustil trdno podprto oblast.

Pod Henrikom III. (1039 – 1056) so dobila za celotno Cerkev pomen samostanska reformna gibanja, ki so nastala že v 10. Stoletju. Henrik III. je bil prepričan, da ima njegovo kraljevanje versko poslanstvo. Kot so verjeli tisti čas, je kralja posvetilo maziljenje. Ko je uspešno končal vojne na Vzhodu, predvsem proti Ogrom se je 1045 odpravil v Italijo, da dobi cesarsko krono. Henrik III. je bil bolj kot kateri izmed njegovih predhodnikov prepričan, da je njegova kraljevska služba podobna duhovniški. Razglasil je božji mir in se zavzemal za cilje meniških reformatorjev. Kupovanje cerkvenih služb – simonijo so reformatorji šteli za enega najhujših prestopkov, kralj kot varuh Cerkve pa je imel to nalogo, da te slabosti odpravi. Na pobudo Henrika III. se je v Seutriju in potem v Rimu sešel cerkveni zbor, kjer so sklenili, da vse tri papeže, zaradi nevrednosti ali simonije, odstavijo. Na kraljev predlog so namesto njih 1046 postavili za papeža škofa iz Bamberga – Klementa II, ki je Henrika III. okronal za cesarja. S tem je Henrik za nemške kralje obnovil pravico vplivanja na postavljanje papežev, ki sta jo imela poprej že Oton I. in Oton III. Naslednik papeža Klementa II. je postal briksenški škof, njegov naslednik pa 1048 škof it Toula kot papež Leon IX (Leta 1054 umre v Rimu, njegov naslednik pa je postal Viktor II.): tako so torej postali papeži po vrsti trije škofje iz nemške države. V sodelovanju s Henrikom se je papež Leon IX. potegoval za želje reformatorjev. Poleg simonije so vedno bolj zatirali tudi duhovniške zakonske zveze. Na Zahodu se je učvrstila misel o papeževem primatu in ker so zahodni križarji s svojimi nasilstvi zbudili stud pri Bizantincih, je postal ta razdor med vzhodno in zahodno Cerkvijo dokončen.

Henrik III., ki je umrl 1056 je papežu in cesarici Agnezi naložil skrb za svojega sina, rojenega 1050. Ker pa je papež že naslednje leto umrl je regenstvo ostalo samo cesarici. Medtem ko je Henrik III. sodeloval z reformatorji in si ohranil vpliv na postavljanje papežev, se je zdaj zveza reformnega papeštva s cesarskim dvorom pretrgala. Naslednik Viktorja II. je postal brat Gottfrieda Lotarinškega, po kratkem pontifikatu pa mu je sledil Nikolaj II. Leta 1073 je postal po viharnih volitvah naslednik Nikolaja II., Hildebrand –kot papež se je imenoval Gregor VII. Ko je Henrik IV. 1065 postal polnoleten, je stvari vzel v svoje roke. Krepko roko je prvič izpričal ob poskusu, da dobi nazaj izgubljeno Saško. Leta 1075 je močno porazil uporne Sase. Spopad se je vnel ob vprašanju kako naj se zasede milanska nadškofija. Henrik IV. še poln poguma zaradi svojega uspeha proti Sasom postavil novega kandidata. Gregor je obnovil izobčitev kraljevih svetovalcev in na novo leto kralju zagrozil, da bo izobčil tudi njega. Henrik je nato konec januarja sklical državni zbor in sinodo v Wormsu – ta sinoda papeža pozvala naj se odpove papeževanju. Gregor pa je nato razglasil Henrikovo izobčitev. Da je sinoda, ki jo je sklical nemški kralj, odstavila papeža, se je zgodilo že pod Otonom I. in Henrikom III. Da pa je papež odstavil nemškega kralja in prihodnjega cesarja, je bilo nekaj povsem novega. Zaradi kočljivega položaja izobčenja kralja je zaživela knežja opozicija. Jeseni 1076 so se knezi zbrali, da bi si izvolili novega kralja. Henrik se je odločil in se skupaj s svojim spremstvom pozimi odpravil čez Alpe v Severno Italijo. Tu je bil odločen opraviti cerkveno pokoro, da bi dosegel preklic izobčenja in tako ga je papež Gregor spet včlenil v cerkveno skupnost. Leta 1080 pa je Gregor vnovič izobčil Henrika in za kralja priznal Rudolfa Švabskega – ta je še isto leto umrl. Potem, ko je bil Henrik vnovič izobčen je leta 1080 dosegel, da je škofovski zbor v Brixnu izvolil protipapeža. Izvoljen je bil nadškof Vibert iz Ravenne, ki je kot protipapež prevzel ime Klement III. V Nemčiji se je tako sporu za vojvodine pridružil še cerkveni spor ob vprašanju, kateri papež je pravi. Gregorju, ki je umrl 1085, niso mogli hitro izvoliti naslednika. Šele 1088 je naslednik postal Urban II. v letu po Gregorjevi smrti je bil Henrik na vrhuncu moči. V Nemčiji je ustregel potrebi po miru in dal razglasiti božji mir za vso državo. Leta 1087 je dosegel, da so knezi njegovega sina Konrada izvolili za kralja in naslednika.

1093 se je Konrad postavil proti očetu in tako se je Henrikov položaj naglo poslabšal. Do 1097 je bil osamljen v Italiji (njegovi sovražniki v Severni Italiji in Južni Nemčiji mu niso dali, da bi se vrnil). Ko pa mu je spet uspelo dobiti oblast nad Nemčijo, je upornega sina Konrada dal odstaviti in za kralja je bil izvoljen njegov mlajši sin Henrik.

Henrik IV. je 1106 umrl, svoje privržence pa pozval naj bodo poslušni njegovemu sinu in je tako omogočil, da je oblast brez trenj prešla na Henrika V. (1106 – 1125). Vprašanje o ločitvi cerkvene in svetne oblasti je ostalo še nerešeno. Tako se je leta 1122 Henrik V. pogodil z novim papežem Kalistom II. Vprašanje investiture je bilo razčiščeno tako, da je bila rešitev sprejemljiva za obe strani, namreč z wormskim konkordatom, ki obstaja iz papeževe listine za Henrika V. in cesarjeve za papeža in Cerkev. Z njim je bilo rešeno kako naj se ravna pri umeščanju škofov v Nemčiji, Italiji in Burgundiji. Ureditev umeščanja škofov sicer ni škodila razmerju med kraljem in nemško državno Cerkvijo, ves spor pa je vendarle močno omajal položaj kralja, ne samo kot vladarja, ampak tudi v njegovem razmerju do knezov. Prav knezi so naposled posredovali pri kompromisni rešitvi.

V Nemčiji se je po smrti Henrika V. pokazalo, kako se je s sporom za umeščanje okrepil položaj knezov. Za naslednika niso izbrali Henrikovega nečaka Staufovca Friderika Švabskega, ampak saškega vojvoda Lotarja Supplinburškega.

Čas Lotarjevega vladanja (1125 – 1137) je pomemben predvsem po tem, da se je pod njegovim varstvom nadaljevala nemška kolonizacija Vzhoda na severnolabskem in saškem ozemlju. Za naslednika si je Lotar izbral svojega welfskega zeta Henrika Ponosnega. Ker pa se je Henrik nekaterim knezom zdel premogočen, se je del knezov spet postavil proti nasledstvu in vztrajal pri pravici svobodne izvolitve kralja in je za kralja izvolil Staufovca Konrada.

Konrad III. (1138 – 1152) je bil hitro na široko priznan. Henrik se je sicer odpovedal svojim pravicam do krone, vendar novemu kralju ni hotel priseči zvestobe. Zato je bil Henrik državno izobčen in vzeli so mu Saško in Bavarsko. Stufovci in Welfi so se spopadli in to je na jugu Nemčije, v Bavarski in Švabski za dolga leta povzročilo razmere podobne državljanski vojni. Konrad je bil po Henriku I. prvi nemški kralj, ki nikoli ni šel v Rim in ni bil okronan za cesarja. Leta 1152 je Konrad III. umrl in ko je določal naslednika, je pri tem preskočil svojega mladoletnega sina in za naslednika predvidel nečaka Friderika Švabskega oz. Friderika I. (1152 – 1190). Zanj so se zedinili tudi knezi, ki so od njega pričakovali pomiritev spora med Staufovci in Welfi in s tem mir v deželi. Frideriku se je resnično posrečilo, da je 1156 poravnal spor z Welfi. Še preden se je Friderik poravnal z Welfi je nastopil v Italiji, kjer je zatrl komunalno vstajniško gibanje v Rimu in tako zagotovil položaj papežu, ki ga je okronal za cesarja (1155). Po letu 1167 pa je bilo težišče Friderikove politike v Nemčiji.

Cesar Friderik I. je dal že 1169 izvoliti za kralja svojega drugega sina Henrika VI. Henrik VI. (1190 – 1197) je prevzel zastopanje očeta. Henrik VI. je hotel ohraniti združitev Nemčije z normansko državo tudi pod svojimi nasledniki, zato je hotel nasledstvo v Nemčiji na novo urediti. Knezi naj bi se odpovedali pravici do volitev; za to je cesar ponujal svetnim knezom, da jim prizna dednost njihovih fevdov, duhovnim knezom pa, da se odpove pravici, da obdrži premično osebno lastnino umrlega škofa. Tega načrta Henrik ni mogel uresničiti, ker so se mu uprli nekateri knezi in tudi papež. Vprašanje je bilo še nerešeno, ko je Henrik 1197 nepričakovano umrl. Njegova nagla smrt je izzvala krizo, ki je državo močno pretresla. Za časa vladanja cesarja Henrika VI. se je vnel tudi angleško-francoski spor. Mladoletni sin Henrika VI., Friderik, je bil 1196 izvoljen za nemškega kralja. Ko je cesar umrl je bil njegov brat Filip Švabski z malim Friderikom ravno na poti s Sicilije v Nemčijo na kronanje. Ob cesarjevi smrti pa so se začele vstaje v lombardskih mestih, tako da Friderik ni mogel skozi Lombardijo in so ga pripeljali nazaj na Sicilijo, kjer je bil okronan za sicilskega kralja in se odpovedal svojemu nemškemu kraljevskemu naslovu. V Nemčiji pa so marca 1198 za kralja izvolili Filipa Švabskega. Čeprav je Inocenc III., ki je 1198 leta prišel na papeški prestol, Filipa Švabskega izobčil, je število pripadnikov le-tega v Nemčiji raslo. Leta 1208 je bil Filip umorjen in leta 1209 je bil za cesarja okronan Oton IV.

Nemški spor za prestol se je končal šele z odločilno bitko med zaveznicama nasprotujočih si strani, Anglijo in Francijo. V bitki pri Bouvinesu leta 1214 je Filip II. francoski porazil Otona IV. Friderik II., ki se bojevanja ni udeležil pa je bil 1215 v Aachnu okronan za kralja.

3. Gregorijanska reforma in srednjeveški evropski zahod

Gregorjansko prenovo, imenujemo tudi renesansa 11. in 12. stoletja. Kratko 30 ali 40 let dolgo obdobje doseže vrhunec mad pontifikatom Gregorja VII. Začetek prenove enačimo s ustanovitvijo opatije Cluny 910, Brogne v severni Lotaringiji 914in groze pri Metzu 933. Clunyska reforma-strogo spoštujejo benediktinska načela, po njih se zgledujejo tudi drugi samostani. Cluny ni bil podrejen škofom mpak neposeredno papežem zato so lahko to uresničevali pod vodstvom sposobnih opatov, imal je velik vpliv na tedanje vernike v Franciji. Reformo so v beneditnskem duhu neodvisno od Clunya uresničevali tudi lotarinški samostani, vendar pa so ti v nasprotju s Clunyem sodelovali z domačimi škofi. (strožja nravnost in religioznost v cerkvi, to so dosegal tudi s tistimi ravnimi zaklučki v carkvah pa te fore). Bendiktovo pravilo je v Italiji dobivalo vedno večji vpliv, menihi se odloćajo za strožji način življenja, pogosto celo za puščavništvo. Cistercijani, strogo spoštujejo redovna pravila, kot geslo si izberejo »pravilo do zadnje točke«. Odrečejo se posvetnim dobrinam, hoteli so skrbeti sami zase, manjava dela in molitve.

Do meniške reforme pride prej kot do splošne, začne se z menihi samimi, veliko ljudi je bilo mnenja da bi morali cerkev »pomenišiti« zaradi tega ker so se predvsem visoke cerkvene službe izgubile v družbi laikov.

Papeštvo nadzoruje nemški cesar, po smrti Otona III. 1002 in papeža Silvestra II. leto kasnje ga nadzoruje Henrik II. V Rimu na oblast pride rodbina grofov Tuskulov-Benedikt VII.(uspešen vojskovodja, sodeluje s cesarjem). Leta 1022 vnovič razgasijo celibat na koncilu v Paviji. Celibat navdihnejo fevdalno gospodarski nameni, saj želijo preprečiti odtujitev zemlje od cerkvene posesti. Po sporih, ki se dogajajo po Benediktovi smrti, Henrik III. na mesto papeža postavi svojega sorodnika, ki je bil reformi naklonjen Leona IX.

Država se v tem času ne istoveti več s cerkvijo, kot v karlovem času. Papež je v sporu z nemškim cesarjem, škofje so vezani na fevdalne dolžnosti in morajo za svoje gospodarje opravljati uradne zadeve.

Reformatorji imajo pred očmi 2 glavna problema simonijo in nikolaticizem, da bi te cilje uresničili se prvič pojavi organiziran razred duhovščine.

SIMONIJA-v tem času jo označujejo, kot kupovanje in prodajanje duhovnih ali zakramentarnih dejanj ali služb, pa tudi uslug in dolžnosti, ki so jih pri imenovanju opravljali. Tisto proti čemur se zares bojujejo je to da so laiki lahko razdajali cerkveno premoženje in službe, in da je bila cerkev od njih odvisna ali pa so jo izkoriščali, zato je izgubila moralni ugled.

NIKOLATIZEM-nevzdržnost duhovnikov, velika razširjenost med duhovniki. Posledice nikolatizma: pride do pravice podedovanja ali podritve cerkvene zemlja. Nastanejo gospodarske in socialne težave. Skoraj vse cerkve so bile last duhovnikov ali svetnih gospodarjev. Duhovniki so imeli največkrat isti sociali položaj kot sovaščani, pogosto niso imeli izobrazbe, bili so poročeni ali pa so svojo hišo delili z ženskami in otroki.

Prva reformatorja sta bila Peter Damisni in škof Wazo iz Leuvene, v prvi polovici 11.stoletja, kot odločilni čas v katerem so poskuse posameznikov zamenjali ukrepi s središča pa je teba označiti leto 1049. Takrat v Rim pride leon IX. v spremstvu Hildebranda, kmalu se jima pridruži še skupina somišljenikov iz Lotaringije. Novi papež je takoj odprl velikonočno sinodo, v Rimu ki potrdi prejšnje odločbe proti simoniji. Odpravi se na več potovanj, vodi oboroženo vojsko proti Normanom, ki so

ogrožali papeško ozemlje v Beneventu, pade v ujetništvo in tam tudi umre. Sledita mu Viktor II. in Štefan IX. med njegovo dobo izide spis, ki ga napiše Hubert Adversus Simoniacos , ki kaže nasprotovanje simoniji, jo enači s krivoverstvom, zahteva da se rezveljavi vse podeljene posvetitve in zakramente(tam kjer je bil umes denar). Kot 2 pa poskus zagotoviti kanonično volitev, s čimer bi izključili vrhovno nadzorovanje laikov. Spis je neposredni vzrok za odlok oa volitvi papeža, ki je bil izdan 13.aprila.1059, v njem je pravica do volitev pripadlaškofom kardinalom, po posvetovanju z drugimi kardinali, rimaska duhovščina in ljudstvo pa sta potrdila izvolitev, mdtem ko jo nemški kralj samo pozdravi. Izvoljen je bil firenški škof, ki je bil reformam naklonjen in se je po izvolitvi imenoval Nikolaj II. Leta 1060 je obnovil odlok o volitvah, obnovil je tudi odlok Leona IX. o simoniji in duhovniškem celibatu. Po Nikolajevi smrti je bil za papeža izvoljen Aleksander II. Užaljeni nemški škofje odlok razveljavijo in v Baslu na koncilu za papeža izvolijo škofa Cadalusa. Ko Hubert umre Petru Damiani-ju (Nikolaj II. seravna po njegovih teološki usmeritvi pri vprašanju ponovne posvetitve), uspe mu zgladiti spor, tako da je bil na konciluv Mantovi 1064 za papeža potrjen Aleksander II., ki nastopi zoper nevzdržne duhovnike in vernikom prepove udeležbo pri njihovih mašah. Medtem se je v Nemčiji pod vlado cesarice Agnes (namešča Henrika IV) simonija zelo razširila, proti čemur je papež pokazal premalo odločnosti, vendar si je prizadeval za centralizaciji, vodi španske križarske vojne in se upre poskusu ločitve Henrika IV.

Aleksander II. umre 21.aprila.1073, naslednji dan je bil za papeža izvoljen Hildebrand, kot Gregor VII, nastopi pontifikat z željo po miru in razumevanju. Za veljavo priznatudi imenovanja po laikih, volikor ta niso bila povezana z denarjem, Henrika IV odveže izobčenja, na sinodi 1074 obnovi nespremenjejne odloke svojih predhodnikov o simoniji, ter ponovi prepoved udeleževanja maš pri nevzdržnih duhovnikih. 1075 obnovi odloke iz 1074 in tudi odlok iz leta 1059, ki prepoveduje prevzem opatij ali škofij iz rok laikov. Svojo moč osredotoča na prepričanju, da ima vesolno avtoriteto in odgovornost-slabi moč višje hierarhije, omejuje pravice nadškofov, uporablja odposlance za posbne naloge. Zaradi Milanske škofije se spre s Henrikom IV. leta 1075. Leta 1076 Henrik v Wormsu skliče zborovanje kamor prispe škofje in svetovalci, ki se niso hoteli udeleževati gregorjevih sinod in izpolnjeveti njegovih odlokov, predvsem zato da bi ga odstavili. Leta 1076 Gregor Henrika izobči in na pobudo nemških knezov zahteva, da mora Henrik leta 1077 priti v Augsburg in se zagovarjati. Srečata se v gradu grofice Matilde v Canossi, kerj se Henrik pred gradom pojavi vendar ga Gregor 3 dni noče sprejeti, sprejme pa ga šele na prigovarjanje Matilde in Clunyskega opata, in prekliče izobčenje. Papeževi zavezniki v Nemčiji vidijo njegovo dejanje kot izdajo in na Nemški prestol postavijo Rudolfa Švabskega. Sledi triletno obdobje zmede, ko Henrik II. zagrozi da bo vdrl v Italijo, in ujel Gregorja, ta ga spet izobči in za kralja prizna Rudolfa Švabskega. Nemški škofje so nezadovolni in s škofi iz Lotaringije Gregorja VII. odstavijo za protipapeža pa postavijo klemena II. Rudolf umre leta 1080. Herik pa vdre v Rim in Gregorja ujame v Avgelskem gradu, kjer ga spet odstavijo in za papeža imenujejo Klemena III., ta krona 31.marca Henrika za cesarja. Dva meseca kasenje Robert Guiscard zavzame Rim, ker pa njegovi vojaki plenijo se mesto obrne proti papežu, ki nato mesto prepusti svojemu tekmecu. Gregor VII dobi zavetje v Salernu, kjer tudi umre. Pomen svojega papeževanja označi z besedami: »Ljubil sem pravico in sovražil krivico, zato umiram v pregnanstvu.«

Gregor VII. je izhajal iz zamisi o eni, do podrobnosti razčlenjeni, centralizirani Cerkvi, pravični politični tvorbi in zanjo postavi trdno politično osnovo. Cilji reforme kjub Gregorjevem porazu niso bili izgubljeni papež Leon IX., Nikolja II., in Gregor VII. so razvoj reformnega duha pospeševali po vsej Evropi. Mnogi škofje in kadrinali so bili prepričani zagovorniki Gregorjevih ukrepov, javno mnenje pa je gregorjanski reformni načrt rešilo v prihodnjih stoletjih.

4. Investiturni boj

je del prenovitvenega gibanja v zahodni cerkvi, ki zajema 100 let; boj za moralno, disciplinsko in upravno prenovo – pomeni del novega življenja in jo v idejni zgodovini označujemo kot renesanso 11. In 12 stoletja (prizadevanje je predvsem delo menihov, njen začetek je ustanovitev opatije Cluny, okoli leta 910)

papež Benedikt VIII. Je pridobil papeštvu izgubljena ozemlja in se skupaj s cesarjem bojeval proti Saracenom , leta 1022 razglasil kanon*, ki je potrdil celibat duhovnikov- z njim so hoteli preprečiti, da bi lastnina zasebnih cerkva izločili iz fevdalnih posesti (ker bi duhovniki imeli otroke in bi jim kot dediščino zapustili fevd, ki ga imajo in to potem ne bi bilo več v lasti cerkve:$)(*kanon: seznam priznanih verskih spisov)

na sinodi v Sutriju je bil odstavljen simonistični papež Gregor VI., Henrik III. Je potem postavil za papeža svojega sorodnika, reformi naklonjenega škofa kot Leona IX.- z njim se je začelo novo obdobje

v prvi polovici 11. Stoletja sta kot reformatorja delovala predvsem škof Wazo iz Leuvena in Peter Damiani, takrat je prišel v Rim Leon IX. V spremstvu mladega Hildebranda (kasnejši papež Gregor VII.). pokazal je, da ima papeštvo prenovitveno moč za vso Cerkev

cesarjem je manjkalo razgledanosti in cesarstvo ni moglo prevzeti papeževe vloge, kot sta to storila cesar Justinijen ali Karel Veliki, niti niso zahtevali, da bi vladali vsemu krščanstvu in Cerkvi- država se ni več istovetila s krščanstvom, vedno večje število narodnih cerkva se je brez cesarjevega posredovanja obračala neposredno na Rim. Papeštvo pa je bilo potrebno prenove, saj je bilo mnogo papežev nevrednih svoje službe. Vsa duhovščina se je zgubila v družbi laikov. papeštvo je bilo zavezano nemškim kraljem, škofe so nastavljaji svetni veleposestniki , zaradi katerih so bili vezani na fevdne dolžnosti, v najslabšem primeru so svojo službo kupili za denar. Duhovščina je skoraj prenehala živeti duhovno- s papežem, ki je bil rimski grof in mali vladar ni moglo biti nobene organizirane ustanove. Pojavi se splošna želja po prenovi (hoteli odpraviti simonijo in nikolaitizem (življenje duhovnikov v konkubinatu (»na koruzi«)), nastale so gospodarske in socialne težave. Škofija je bila bolj podobna zemljepisnem območju kot strnjeni enoti dušnopastirske uprave, duhovniki niso imeli nobene izobrazbe, bili so tudi poročeni

med papeževanjem Leonovega naslednika Štefana IX. Je izšel Humbertov spis Adversus simoniacos, ki je zahteval razveljavitev simonistično podeljenih posvetitev in zakramentov in uzakonitev kanonističnih volitev, ki izključuje vrhovno nadzorstvo laikov. Naslednji papež Nikolaj II. Je 13.4. 1059 razglasil odlok o volitvi papeža po katerem pravica in dolžnost do volitve pripada kardinalom, rimska duhovščina in ljudstvo potrdita izvolitev, nemški kralj pa jo le pozdravi. Užaljeni nemški škofje so se uprli, obsodili papeža in razveljavili njegov odlok. Papež je leta 1060 obnovil odlok o volitvi in duhovnikom prepovedal sprejemati cerkev iz laičnih rok. Nikolaj II. Je umrl 1061. Nato je bil kanonično izvoljen Aleksander II., takoj nato pa je nemški koncil postavil škofa Cadalusa za (proti)papeža z imenom Honorij II. Peter Damiani si je prizadeval rešiti spor in na koncilu leta 1064 v Mantovi je komisija, ki sta jo sestavljala Gottfried Lotarinški in nemški kralj, potrdila papeža Aleksandra II. In nemškega kralja kot razsodnika papeštva. Aleksander II. Si je prizadeval za centralizacijo, umrl je 21.4.1073

naslednji dan je bil za papeža kanonsko izvoljen Hildebrand- Gregor VII. Prepričan je bil, da ima vesoljno avtoriteto in slabil moč višje hierarhije. Sprva je hotel biti s Henrikom IV. V dobrih odnosih, vendar je bil sporazum zaradi različnosti mnenj izključen. Do razdora je prišlo zaradi milanske škofije, kjer je ljudstvo leta 1075 zahtevalo drugega škofa, Henrik je imenoval Tedalda in 1076 sklical zborovanje v Wormsu, kjer so hoteli odstaviti »lažnivega meniha Hildebranda« . Henrik je napisal pismo Gregorju , kjer mu je pojasnil, da je od Boga postavljen kot svetni Kristusov namestnik, na kar je Gregor odgovoril, da je bil Henrik odstavljen kot vladar, zato je njegove privržence odvezal njihove prisege zvestobe, njega pa izobčil. Nemški knezi so zahtevali, da mora kralj 2.2.1077 priti v Augsburg

in se v papeževi navzočnosti zagovarjati. Gregor se je strinjal , obljubljeno spremstvo zanj pa ni dospelo, zato se je sredi hude zime zatekel v grad Canossa, kamor ga je Henrik prišel prositi za odvezo. Papež je preklical izobčenje. Henrika pa so odstavili njegovi zavezniki v nemškem plemstvu, ker so menili, da je ravnal izdajalsko., na njegovo mesto so postavili Rudolfa Švabskega. Henrik je zagrozil, da bo vdrl v Italijo in ujel Gregorja, ta pa se je odzval tako, da ga je ponovno izobčil. Nemški škofje so bili ogorčeni in so Gregorja odstavili, za protipapeža pa postavili Klemena III. Gregor je zbežal v Angelski grad. Klemen, uradno zopet ustoličen 1084, (in Rudolf Švabski je umrl, zato ) je lahko kronal Henrika za cesarja. Gregorjev zaveznik Robert Guiscard je zopet zavzel Rim, ker pa so vojaki ropali po mestu, se je ljudstvo obrnilo proti njem. Gregor je po tem v Salernu dobil zavetje in 25.5.1085 tam umrl.

Gregor je vedno izhajal iz zamisli o enotni, razčlenjeni in centralizirani Cerkvi, pravični politični tvorbi in je zanjo postavil trdne temelje. Zavaroval je papeštvo pred nadziranjem in mu zagotovil samostojno odločanje. Boj med papežem in cesarjem pa NI boj med Cerkvijo in državo, saj sta bila oba znotraj Cerkve.

Po slabotnemu Viktorju III. Je bil izvoljen Urban II., ki je skrbel za to, da bi se uresničil celotni del gregorijanske reforme. Spodbujal je tudi križarje, naj zavzamejo Jeruzalem.

Za Urbanom je prišel Paskal II., ki je obsodil laično investituro in s tem prišel v spor skoraj z vsemi evropskimi vladarji. Papež je za rešitev spora predlagal da bi se Cerkev odrekla pravici do kraljevih fevdnih posestev, kralj pa pravici do investiture. Henrik V. Je to sprejel s pogojem, da se morajo s tem strinjati tudi škofje, kjer pa se je zapletlo, saj privolitve niso dali ne škofje ne fevdni gospodje. Henrik je dal papeža ujeti in le- ta je po 2 mesecih dovolil investituro, ki pa ga je na postni sinodi leta 1112 umaknil, koncil v Lateranu pa je razveljavil privilegium, ki ga je prejel Henrik leta 1111.

Do končnega dogovora je prišlo šele 23.9. 1122 s konkordatom v Wormsu: po svobodni izvolitvi (v nemčiji ob prisotnosti kralja) naj bi sledil obred investiture s kraljevim žezlom in z izvoljenčevo poklonitvijo. To je bil politični kompromis, površno gledano pa bi lahko zadevo gledali kot neodločeno, saj se kralji niso menili za papeške ukaze.

Papež pa je kljub temu dosegel upoštevanja vredno zmago d tem, ko je vzpostavil duhovni red in vodstvo Cerkve

5. Cerkev in krivoverska gibanja v 12. in 13. Stoletju

Zahteva papeža Inocenca III. (papež je postal l. 1198, ko je bila krščanska cerkev v kritičnem položaju - vprašanje odnosov med papeštvom in cesarstvom je bilo bolj neodložljivo kot kdajkoli prej, ljudje so začeli dvomiti v politično avtoriteto rimske Cerkve in tudi v duhu so se začeli odvračati od nje, pohlep duhovščine,...) po odločanju v sporu za nemški prestol in njegove zahteve do angleškega kralja Ivana Brez dežele so bile samo ena plat cerkvenega razvoja v začenjajočem se 13. stoletju. Čas velike papeške moči je bil hkrati čas prvih velikih krivoverskih gibanj srednjega veka in verskega razmaha, ki se je izrazil v ustanavljanju novih redov. 30 let preden je Inocenc III. postal papež, so krivoverci že javno sklicevali zbore, kjer so spodbijali domačo katoliško duhovščino.

O posamičnih krivovercih poročajo iz Francije že v 1. polovici 11. st. Potem se je položaj v Cerkvi nekoliko umiril. Od srede 12. St. pa se je začelo predvsem v južni Franciji krivoverstvo naglo širiti. Izkazalo se je, da krajevne oblasti ne zmorejo obladovati položaja.

V južni Franciji pa tudi v Severni Italiji, Nemčiji, Angliji in Španiji nastopati gibanje katarov (grško=čisti), ki so po enem svojih središč, Albiju, dobili tudi ime albigenzi ali albižani. S posredovanjem bogomilov na Balkanu so se pri njih razvile dualistične predstave. Katarski nauki so bili vrsta dualistične religije (zmes krščanstva, zoroasterstva in drugih vzhodnjaških veroizpovedi). Katari so verjeli v obstoj dveh enakovrednih univerzalnih moči: Jehove in Luciferja. Njihov nauk jim je prepovedoval, da bi vzeli življenje kateremukoli bitju, zauživali meso ali tudi le jajca, plod telesnega občevanja. Prav tako je prepovedoval spolno združitev. Katari so dualistično ločili načelo dobrega in načelo zlega. Menili so, da je svet podrejen načelu zlega. Vsak stik s svetom se jim je zdel grešen, zato so zavračali zakon, delo, prisego,... Zametovali pa so tudi cerkvene zakramente, mašno daritev, čaščenje svetnikov,.. Njihovo sekto sta sestavljala dva razreda: Perfecti ( popolni) in credentes (verniki). Popolni so imeli vlogo duhovnikov. Prevladovali so verniki, ki še niso izpolnjevali asketskih zahtev in so upali, da si čistost še pridobijo. Iz občin se je nato razvila celotna katarska cerkvena organizacija s svojimi škofi.

Inocenc III. je 1209 pozval na križarsko vojno proti albižanom. Križarskega pohoda se je udeležil tudi sin francoskega kralja Filipa II. Francoski kralj je imel pri tem politične cilje, šlo mu je za gospostvo nad južno Francijo. Požari, plenitve in vojaški pohodi so zdaj pustošili gospodarstvo in in kulturo južne Francije. z uklonitvijo albižanov se je začela združitev Provanse s francoskim kraljestvom. Zmaga križarjev pri Muretu l. 1213 ni bila zmaga katolikov nad katari ampak francoska vojska je porazila toulouškega grofa in njegovega sorodnika in zaveznika, aragonskega kralja. Njen izid ni bil iztrebljenje krivoverstva, (to je pozneje dosegla inkvizicija, ki je bila posebej v ta namen ustanovljenja leta 1233), ampak podelitev večine dežel touluške grofije Simonu Montfortskemu na lateranskem koncilu, vendar njegovi rodbini jih ni uspelo zadržati. Prešle so v roke Alfonza, brata sv. Ludvika in ko je on umrl pa preidejo v roke francoske krone. Toda vojna, ki so jo oznanjali kot križarski podvig je dosegla razdedinjenje mnogih zvestih katolikov. Tičala je nevarnost za moralni ugled katoliške Cerkve.

Iz potrebe po praktični uresničitvi ideala siromaštva je nastala cerkvena skupnost valdencev, imenovana po lyonskem trgovcu Petru Waldesu. Njegovo zanikanje polnomočja duhovščine je neizogibno priklicalo nadenj in nad njegove privržence obsodbo Cerkve. Valdenci veljajo za prve prednike reformacije, ker so zahtevali oznanjanje božje besede v ljudskem jeziku, svobodno pridiganje, odklanjali so hierarhijo (to spet srečamo pri Wiclifu, Husu in Lutru). Njihova verska skupnost se je kljub večkratnim krvavim preganjanjem ohranila vse v današnje dni.

Najboljši kazalec vseh Inocenčevih dosežkov je dejavnost 4. lateranskega koncila, ki se je sestal v Rimu l. 1215, ob koncu njegovega papeževanja. Zastopane so bile vse zahodne Cerkve in vsi verski redovi. Skupaj se je zbralo nekaj podobnega predstavniškemu parlamentu vsega krščanskega sveta. Tu je predsedoval papež kot upravitelj vseh zadev – tako duhovnih kot svetnih – krščanske družbe. Sprejeti so bili ukrepi za reformo Cerkve. Njegovi odloki vztrajajo pri dolžnosti škofa, da skrbno preveri primernost kandidatov za mašniško posvetitev, pri tem, da se v vsaki stolni cerkvi imenuje učitelj, ki bo poučevaql duhovnike. Predpisani so bili postopki za ovadbo krivovercev. Opredeljene so bile obveznosti laikov do spovedi, do plačevanja desetine in pomoči cerkvenim oblastem.

Znotraj cesarstva je je bila papeška uprava Cerkve in cerkvenih oseb aktiven dejavnik. Celo denar in najemniška vojska je služila cerkvenim potrebam. Stoletje, ki je sledilo smrti Inocenca III. (1216), je bilo priča boju rimske Cerkve za ohranitev tistega vodilnega položaja v zahodnem krščanstvu, ki ga je imela v njegovem času. Zmagoslavje papeštva v njegovem času je omogočilo sposobnost Cerkve, da zadržuje in nadzira nove sile. Proti koncu 13. st. je bilo te sile vse težje zadrževati. To je bilo posebej vidno na intelektualnem raziskovanju in verskem občutju. Njuno dogajanje je bilo izraženo za krščanstvo v novih institucijah. V univerzah in uboštvenih verskih redovih. Dva pomembna nova redova sta bila frančiškanski in dominikanski.

Redovna skupnost dominikancev je želela spreobračati s pridiganjem in poučevanjem. Navdih, ki je vodil Dominika pri ustanavljanju tega reda je bila želja, da bi izšolal skupino izobraženih pridigarjev, posvečenih svetemu življneju, ki bi potolkli zgled katarskih popolnih. Ta cilj pa je terjalveliko življenjske čistosti in odrekanja združeno s svobodo gibanja. Ta red je dal najpomembnejšega teologa in filozofa 13. st. Tomaža Akvinskega. Zagovarjal je mnenje, da sta si teologija in filozofija edini in med njima ni nasprotij. Dominikanski red – in ob njem tudi frančiškanski – je prevzel tudi inkvizicijo, sodno preganjanje krivovercev.

Zavezanost siromaštvu in skrb za ubožne sta bili ideji, ki sta pripeljali k ustanovitvi reda Frančiška Ašiškega. Siromašna naj bi bila redovna skupnost kot celota, ne samo posamezen član. Frančiškani ne smejo imeti niti denarja, dobrin, knjig. Njihova oblačila so bila groba in preprosta, sandali so bili prepvedani. Poplna vera v božjo radodarnost je bila eden izmed razlogov, zakaj so prvi frančiškani naredili vtis na ljudi. Njihov način življenja je pomenil očitek takratnim duhovniškim merilom. Ker je njihovo število vse bolj naraščalo, so začeli graditi lastne cerkve in samostane. Toda med tistimi, ki so videli potrebo po prilagajanju novim razmeram (konventualci) in tistimi, ki so se držali čistosti tega reda (spiritualci), so začela nastajati huda trenja. Konec 13. St. so začeli ti spori vpletati tudi zahodno cerkev. Izgubili so spiritualci. Kot krivoverci so bili obsojeni tisti, ki so priganjali k dobesednemu izpolnjevanju Frančiškovega prvotnega vodila in kot krivoverstvo je bilo določeno verovanje, da Kristus in njegovi učenci so bili brez imetja.

Opat Joahim iz Fiore je prišel do spoznanja, da stara zaveza pripoveduje o prvem obdobju religije, čas Očeta in nova zaveza o začetku njenega drugega obdobja, čas Sina. Sv. Janez pa je napovedal še tretje obdobje. Cerkev tretjega obdobja bo nova Cerkev menihov, osvobojenih skrbi, živečih od duha,...v njihovih kraljestvih bo uresničeno kraljestvo božje na zemlji. Njegove prerokbe so tako odvrnile pozornost ljudi od zemeljske Cerkve, ki so ji predsedovali papeži. Ko je za papeža bil izvoljen Peter Murronej (nadel naziv papeža Celestina V), je kazalo, da se Cerkev približuje krizi. Izbira kardinalov je bila pogubna. Noben mož Petrovega kova ni mogel voditi institucijo, kot so jo ustvarili Inocenc III. in njegovi predhodniki.

6. Srednjeveška Evropa in Normani

NORMANI V FRANCIJI IN ANGLIJI:

Normani so bili potomci Vikingov, ki so še pred koncem vladavine Karla Velikega vznemirjali severne obmorske obale Frankovskega cesarstva. Skrivnost uspeha Vikingov je ležala v njihovi veščini ladjedelništva in plovbe. Vsaj ena skupina Vikingov je dosegla celo Severno Ameriko, drugi so iz naselbin, ki so jih ustanovili v Novgorodu in Kijevu v Rusiji, odpluli navzdol po Dnjepru in Volgi, dosegli Črno morje in Kaspijsko jezero tar navezali trgovske stike s Carigradom In Perzijo. Na zahodu so osvojili in naselili Islandijo, dele Irske in vzhodne pokrajine Anglije. Zahodno frankovsko kraljestvo je moralo več kot šestdeset let prenašati glavni sunek njihovih napadov. Pluli so navzgor po reki Seni, Loiri in Garonni in tako prodrli globoko v Francijo. Večkrat so oblegali Pariz in opustošili nešteta mesta in samostane. Ko so vikinške trume zavzele oporišča na ustju Rena, Sene in Loire, je začenjala postajati vprašljiva celotna prihodnost kraljestva zahodnih Frankov. Vendar pa so Vikingi pretrpeli tudi dva huda poraza. Leta 881 jih je pri Sancourtu premagal Karel Plešasti, deset let pozneje pa pri Leuvenu Arnulf Koroški, vendar zato vpadi in plenjenja niso ponehali. Šele leta 911 je vikinški poglavar Rollo privolil v sporazum s Karlom Preprostim, ki mu je odstopil polotok Normandijo, po čigar ozemlju so dobili ime Normani. Bili so zelo bojeviti in imeli so zelo razvito konjenico. Njihov največji dosežek je bila osvojitev Anglije. Normani so se začeli tam naseljevati že pred letom 1066,

vendar je preobrazba Anglije v normansko državo uspela šele Viljemu Osvajalcu. V 11. stoletju se je za angleški prestol spopadalo več tekmecev, predvsem zaradi ravnanja Edvarda Izpovedovalca (1003- 1066). Leta 1051 je obljubil normandijskemu vojvodi Viljemu, da bo po njegovi smrti angleški kralj. Ko pa je leta 1060 Angliji grozil vpad Vikingov, je Edvard obljubil prestol tudi danskemu kralju Svenu Estrithssonu. Prejšnji angleški kralj pa je obljubil prestol norveškemu kralju Haraldu III. Hardradu. Angleški plemiči so hoteli domačega vladarja, zato je Edvard obljubil prestol tudi Haroldu Wesseškemu. Po smrti Edvarda Izpovedovalca leta 1066 je angleški prestol zasedel Harold Wesseški. Toda naletel je na nasprotovanje, severno Anglijo je napadel Harald Hardarde. Harold je odkorakal na sever in Haralda premagal v bitki pri Stamford Bridgeu. Hkrati se je čez Rokavski preliv s svojo vojsko odpravil Viljem Normandijski in pristal na južni obali Anglije, tu je prvič uporabil novo vojaško tehniko vrste suličarjev na konjih proti tradicionalnim angleškim pešcem, ki so se borili z bojno sekiro in mečem. V bitki pri Hastingsu je Viljem premagal Harolda, ki je bil v bitki ubit in 25. decembra leta 1066 je bil kronan za angleškega kralja. Po uporih v Exetru leta 1067 in na severu 1069, katere je uspel zadušiti, je z drastičnimi ukrepi hotel utrditi svojo oblast. Svoj položaj je utrdil tako, da je svojim plemičem podeljeval zemljo in s tem zagotovil širjenje normanske oblasti po vsej deželi, gradil pa je tudi mogočne gradove s pomočjo katerih je imel oblast v deželi. Naročil pa je tudi natančen pregled angleškega premoženja, ki ga je omogočila po njegovem nalogu leta 1086 sestavljena zemljiška knjiga (Domesday Book). Po smrti Viljema Osvajalca leta 1087, sta Angliji in Normandiji vladala vsak zase njegova sinova Viljem Rufus (1087- 1100) in Robert Normandijski vendar sta bili družbi, ki sta jim načelovala ta dva vladarja, med seboj tako tesno povezani, da jima je čez nekaj let vladal en sam vladar. Normansko kraljestvo, ki so mu vladali Rufusov naslednik in uspešni Robertov tekmec Henrik I (1100- 1135) in njegovi potomci, se je obdržalo do leta 1204. Anglija je kulturno in gospodarsko zelo napredovala. Anglija je dobavljala večino volne flandrijskim tekstilnim obratom. Mnogo zemljiških lastnikov, zlasti samostanov, je imelo v lasti velika posestva- to so bili napredni poljedelci, ki so usposobili močvirja in Yorkshirske planote. Angleška mesta Norwich, Oxford in Salisbury so se hitro razvijala, največkrat okoli že obstoječih sedežev škofij in gradov. Normanska Anglija je tudi razvila umetnost vladanja. Vrsta skrbnih in sposobnih vladarjev je skušala razumno izkoriščati angleška naravna bogastva. Po smrti Štefana Bloiškega (nečaka Henrika I) je prestol zasedel Henrik II Anžujski (sin Matilde hčere Henrika I). vladal je zelo spretno, državna blagajna, porota in sodišča običajnega prava so bile ustanove, ki so v času njegove vlade redno zaživele. Vendar pa so ga zadnja leta njegove vladavine zaznamovali upori, v katere so se zapletli tudi njegovi sinovi. Po njegovi smrti se je država ohranila kot celota le po zaslugi vojaške nadarjenosti njegovega sina Riharda I. (1189- 1199), njegov brat John, ki ni imel smisla za vojskovanje, pa je že v petih letih za vselej izgubil Anglijo, ki je leta 1204 postala spet samostojno kraljestvo.

NORMANI V ITALIJI:

Pofrancozeni in pokristjanjeni Normani v Normandiji so si od začetka 11. st. iskali novo področje delovanja. Kot romarji v svetišče nad angela Mihaela na Monte Garganu so spoznali politične razmere v Južni Italiji. Ljudem željnim prigod se je tu ponujala možnost, da posežejo v vojaške spopade med Arabci, pokrajinskimi vojvodi in bizantinskimi vojskovodji ter si pridobijo slavo in posest. Velika ozemlja v Južni Italiji so si hkrati lastili Bizanc, nemški cesar in domači oblastniki. Normanske bojevnike, ki so se bojevali proti Arabcem, so južno italijanski knezi nagrajevali tako, da so jim podarjali zemljo. Tako je z Normani v Južni Italiji polagoma rasla nova politična sila. V teku enega samega stoletja so si pridobili oblast nad vso južno Italijo, Sicilijo, delom Balkana, Malto in manjšimi otoki. Rogerij II., ki se je dal leta 1130 kronati za kralja Sicilije, je vse normanske posesti v Sredozemlju združil pod svojo krono. Njegov sin in naslednik, Viljem I., se je moral spopasti s papeškimi četami, a jih je zlahka premagal in dosegel dolgotrajen mir, ki je prinesel državi obdobje blaginje in kulturne rasti. Zaradi pomanjkanja moških potomcev je normanska kraljevina nehala obstajati leta 1198, ko je s poroko Costanze d'Altavilla in Henrika VI. Švabskega bila vključena v Sveto rimsko cesarstvo.

7. Križarske vojne

NASTANEK PRVE KRIŽARSKE VOJNE

Od srede 11. st. so bizantinsko cesarstvo ogrožali Seldžuki, ki so pozneje začeli vdirati tudi v Malo Azijo. Že papeža Gregorja VII. so prosili iz Carigrada za pomoč in papež se je pripravljal, da bi vojaško nastopil, a načrta ni izpolnil. Bizantinski cesar Aleksij I. je 1095 ponovil prošnjo za papeževo pomoč in tako je papež Urban II. še istega leta na cerkvenem zboru v Clermontu poklical na pomoč ogroženim kristjanom vzhodne Cerkve in k varstvu za romarje v Jeruzalemu. Bojni pohod so nosile tri družbene plasti: lotarinško, južnofrancosko in normansko visoko plemstvo, viteštvo iz istih krajev in mali ljudje predvsem iz Lotaringije. Vojaško odločilna plast je bilo viteštvo. Idejni cilj križarjev je postalo, da z bojem osvobodijo Jeruzalem mohamedancev in ne bizantinske države Seldžukov. Urban II. je vedel, da bo verska vojna proti muslimanom dobila širok odziv, ker so se španski in francoski plemiči tako že dolgo bojevali na Iberskem polotoku; vedel je tudi, da je osvoboditev Jeruzalema hvaležen cilj, ker je bilo mesto priljubljeno kot romarski kraj in da k viteškim idealom sodi tudi boj za Cerkev in za vero. Za udeležbo pri križarskem pohodu so se odločali tudi iz želje po prigodah in v upanju na gmotni dobiček ali da bi zavladali na Vzhodu.

PRVA KRIŽARSKA VOJNA

Ločimo dve skupini križarjev: križarski pohod malih ljudi pod vodstvom popotnega pridigarja Petra Amienskega in viteški križarski pohod pod vodstvom Gottfrieda Bouillonskega, Balduina Flandrijskega, Bohemunda Tarantskega in njegovega sorodnika Tankreda, Roberta iz Normandije in Raimonda iz Toulousa. Obe skupini sta ubrali kopensko pot, le južnoitalijanski Normani so se prepeljali čez Jadransko morje in šli iz Grčije naprej po kopnem, saj so pomorsko pot čez Sredozemlje obvladovali muslimani. Skupina Petra Amienskega je bila na začetku pohoda kriva za velika preganjanja Židov v porenskih mestih, ki so imela verske, predvsem pa gospodarsko-družbene vzroke. Ta skupina je bila razbita na poti čez Balkan in Malo Azijo, saj je bila vojaško neizkušena, brez preskrbe in ko je plenila po ozemljih, so jo uničevali prebivalci, ki so se ji upirali. Viteški križarski pohod je bil bolje pripravljen in voden. Križarji so se na ozemljih, koder so korakali, preskrbovali z nakupovanjem in menjavanjem, ker pa je bila disciplina pomanjkljiva in so nastopale težave pri preskrbi, se tega niso vedno držali. Bizantinci so medtem sami opravili s seldžuško nevarnostjo. Križarji svojega boja niso pojmovali kot boj za Cerkev in bizantinskega cesarja, hoteli so spet osvojiti Palestino za Zahodno Evropo, do tega pa ni bilo bizantinskemu cesarju. Vsi križarji so bizantinskemu cesarju prisegli vazalsko in vdanostno prisego; Carigrad si je mislil s tem zagotoviti ozemlja, ki bi jih zavzeli križarji. Izkazalo se je, da ta zagotovitev ni imela velikega pomena, saj so se posamezne križarske skupine, potem ko so prišle skozi Malo Azijo, spet razšle. Razločno so se pokazali nameni voditeljev, da si pridobijo svoja gospostva. Po triletnih bojih je bil ostanek križarske vojske 1099 pred Jeruzalemom. Mesto so kot prej Antiohijo oblegali in ga zavzeli julija 1099. Že v Antiohiji so križarji strahovito gospodarili, pobijali muslimane in kristjane ter brez pomislekov ropali. Po zavzetju Jeruzalema so pomorili skoraj celotno mohamedansko in židovsko prebivalstvo. Prve križarske države Edesa, Antiohija in Jeruzalem so bile v težavnem položaju, saj so jih obdajali mohamedanski sosedje in od obrežja so bile odrezane. Razmerje Bizantincev ni bilo brez napetosti in se je poslabšalo zaradi cerkvene politike križarjev, kar se je posebno pokazalo v Antiohiji, kjer sta si vrhovno oblast lastila tako bizantinski cesar kot Bohemund. V naslednjih letih je Raimond osvojil grofijo Tripolis, križarji pa so v svoje roke dobili obrežje med

Jaffo in Haifo ter tudi Tir. Benetke so prevzele preskrbovanje križarskih držav čez morje in s tem doživele velik gospodarski razmah. Vendar so se križarske države mogle držati samo v stalnem boju. Edesa je kot prva prišla nazaj v roke muslimanom. Padec Edese 1144 je dal povod za drugo križarsko vojno.

DRUGA KRIŽARSKA VOJNA

Pobudo zanjo sta dala papež in veliki pridigar Bernard iz Clairvauxa. Pohod sta vodila dva kralja: Ludvik VII. francoski in Konrad III. nemški kralj. Udeleženo je bilo visoko plemstvo in viteštvo. V porenskih mestih so spet preganjali Žide in Bernard je nastopil proti temu. Vojske so spet korakale po kopnem do Carigrada, spet so bili priložnostni izgredi in napetosti s Carigradom. Z bizantinsko podporo sta kralja napredovala do Antiohije, vendar je bilo njuno vojskovanje neuspešno, saj Edese nista zavzela. Ostale križarske države (razen Edese) so se lahko držale, ker so si bili mohamedanski vladarji neenotni in ker se je dinastija Fatimidov (v Egiptu) izkazala za slabotno. To se je spremenilo, ko je sultan Saladin 1171 dobil v svoje roke egiptovski kalifat in 1174 zavzel Damask. Potem ko je zavzel še Mosul in Alepo, je 1187 pri Hattinu premagal vojsko križarskih držav. Palestina je tako kapitulirala in sultan je zavzel tudi Jeruzalem. Saladin pa se je pokazal velikodušnega, saj v mestu ni naredil pokola kot pa leta 1099 križarji. Padec Jeruzalema je zbudil zahodni krščanski svet in v Angliji, Franciji in Nemčiji so se začeli pripravljati za tretjo križarsko vojno.

TRETJA KRIŽARSKA VOJNA

Na čelu križarske vojske je stal Friderik Barbarossa in ko je on nesrečno utonil, se je nemška križarska vojska razpršila. Vodstvo celotnega pohoda je prešlo na angleškega kralja Riharda Levjesrčnega, francoski kralj Filip II. pa se je kmalu vrnil domov. Angleška in francoska vojska sta to pot šli čez morje. Križarjem se ni posrečilo, da bi spet zavzeli Jeruzalem, pač pa je Rihard dobil v roke Ciper in pristaniško mesto Akkon. Na tem križarskem pohodu so stopila v ospredje nacionalna nasprotja.

ČETRTA KRIŽARSKA VOJNA IN RAZKOSANJE BIZANCA

Sin Friderika Barbarosse, Henrik VI. je imel v načrtu križarski pohod, vendar ga ni mogel uresničiti. Po njegovi smrti je vodstvo križarskega gibanja prevzelo papeštvo pod Inocencem III. Za financiranje pohodov so vpeljali križarsko desetino. Ta pohod je pokazal, kako so gmotne koristi dobile premoč nad križarsko versko navdušenostjo. Leta 1201 so se v Benetkah zbrale večje skupine križarjev, vendar niso mogli zbrati denarja za prevoz čez morje, ki so ga zahtevali Benečani, zato so se zavezali, da bodo najprej zavzeli za Benečane mesto Zadar, ki je bilo v ogrskih rokah-s tem naj bi bila poplačana cena za prevoz. V Zadru se je križarjem pridružil neki pretendent na cesarski prestol bizantinske države. Križarji so ustregli njegovi prošnji za podporo in iz Zadra odjadrali proti Carigradu, kjer pa se pretendent ni mogel uveljaviti, zato so mesto s silo spravili v svoje roke, ga oplenili in uničili umetnostne zaklade ter za cesarja postavili enega izmed svojih vrst. S tem je bil križarski pohod končan.

Leta 1204 so v Carigradu brez papeževe privolitve ustanovili Latinsko cesarstvo. Vzhodnorimski dvor je v Trapezuntu ustanovil protivlado in se je s pomočjo Genovežanov leta 1261 vrnil v Carigrad.

Spremembe, ki jih je povzročil četrti križarski pohod: Križarji so Grčijo po letu 1204 razdelili v majhne kneževine, ki so se jih polastili udeleženci križarskega pohoda. Benečani so si kot trgovski oporišči zagotovili Krf in Kreto, pa tudi nadoblast nad nekaterimi Egejskimi otoki in pristanišči na Peloponezu. S tem je enotna vzhodnorimska država dokončno razpadla, postala je občutljiva za zunanje sovražnike in izgubila je politični pomen, pa tudi križarske države v Palestini so izgubile oporo ob vojaško ugledni in strnjeni sili.

KRIŽARSKI POHODI V 13 .STOLETJU

Leta 1212 se je porodil otroški križarski pohod zaradi občutka nezadovoljstva nad postavljenimi cilji in vojaškim vodstvom. Otroke iz Francije in iz porenskih dežel v starosti od 8 do 16 let so v dveh skupinah poslali na pot v Sveto deželo z mislijo, da bi se moglo nedolžnim in neoboroženim posrečiti, kar je spodletelo z zločini obremenjenim vojakom. Usoda teh otrok je bila grozovita: tisti, ki so sploh prišli do vkrcevalnih pristanišč, so izgubili življenje na morju v viharjih ali pa so postali sužnji mohamedancev. Leta 1217 se je ponovno odpravila križarska vojska, ki pa ni bila namenjena nad Palestino temveč proti Egiptu. Cilj napada je bila trdnjava Damiette, vendar je po 4 letih tudi ta pohod spodletel. Friderik II. je leta 1215 obljubil križarski pohod in papeži so ga silili, naj izpolni obljubo. Leta 1227 se je vkrcal na ladjo, a se je moral zaradi bolezni vrniti. Papež tega opravičila ni priznal in ga je izobčil. Kot izobčenec se je Friderik leta 1228 ponovno odpravil na križarski pohod in dosegel pogodbo z muslimani, ki je kristjanom za 10 let zagotovila svete kraje (Jeruzalem, Betlehem, Nazaret,…). Po 10 letih so sveti kraji spet prišli v mohamedanske roke. Križarski pohod pod grofom Thibautom Šampanjskim, ki naj bi te dežele pridobil nazaj, je bil neuspešen. Francoski kralj Ludvik IX. Sveti je organiziral še dva križarska pohoda. Prvi 1248-1254 je bil naperjen proti mestu Damiette v Egiptu in drugi 1270 pa proti Tuniziji. Kralj je tudi odpotoval v Palestino, da bi utrdil Akkon, vendar je na prvem svojih križarskih pohodov prišel v ujetništvo, na drugem pa je umrl. Jeruzalem je tako ostal izgubljen. Leta 1291 je v padel Akkon-zadnja križarska trdnjava in s tem je bilo konec križarskih vojn.

SPREMEMBA KRIŽARSKE IDEJE

Že v 12. stoletju je dobil pojem križarskega pohoda širši pomen. Nemškim knezom npr. Henriku Levu in Albrehtu Medvedu je bilo priznano, da lahko njuna zaobljuba za križarski pohod velja za izpolnjeno, če se bosta, namesto da bi se udeležila drugega križarskega pohoda v Palestino, na mejah svojih kneževin bojevala proti poganskim Slovanom. Tako je postal križarski pohod vsak boj proti poganom. Pod papežem Inocencem III. in njegovimi nasledniki je bil za križarsko vojno razglašen tudi boj proti albižanom ali katarom. Na pojmovanje križarske vojne kot skupnega boja krščanskega sveta proti nevernikom se je v začetku 15.stoletja oprl kralj Sigismund, ki je upal da bo lahko na koncilu spravil krščanski svet, razdeljen z razkolom, da bi se potem lahko bojeval proti mohamedanskim Turkom, ki so ogrožali njegovo kraljevino Ogrsko.

POSLEDICE IN UČINKI KRIŽARSKIH VOJN

Razmerje med Evropo in bizantinskim cesarjem se je poslabšalo. Razkol, ki se je zgodil 1054, se je poglobil zaradi brezobzirnega ravnanja zahodnjakov v Palestini. Ko je bil v četrtem križarskem pohodu zavzet Carigrad, je vzhodnorimska država izgubila politični pomen. Na razmerje med mohamedanci in kristjani so vplivali dogodki ob zavzetju Jeruzalema leta 1099, vendar je v križarskih državah zaradi stalnih stikov zrastlo večje razumevanje za ljudi drugačne vere. Fronte so se spet zaostrile, ko so v 13. stoletju v Egiptu prišli na oblast surovejši mameluki. Med križarskimi skupinami, ki so izšle iz različnih ljudstev, so bile napetosti izredne.

Nosilci križarskih pohodov so bili predvsem francoski vitezi. Ugled, ki so ga s tem pridobili, je pripomogel k samozavesti in združevanju dežele. Položaj kraljev Ludvika VII., Filipa II. in Ludvika IX., kot voditeljev križarskih vojsk je utrdil tudi njihov položaj v domači deželi.

Križarski pohodi so pospešili gospodarske spremembe. Poglavitna pristaniška mesta Italije (Benetke, Genova, Pisa) in trgovska mesta v notranjosti Lombardije so že pred začetkom križarskih pohodov doživela velik trgovski razcvet. Benetke, ki so pripadale bizantinskemu cesarstvu, so si z meddržavnimi pogodbami zagotavljale avtonomijo. Genova in Pisa sta pripadali nemški državi. Vsa ta mesta so se udeleževala trgovine z Orientom in od 12. stoletja naprej so tudi služila s prevažanjem križarjev. V Evropo so prihajali luksuzni izdelki, začimbe, žlahtni in polžlahtni kamni, slonova kost,

dragoceno blago, umetelno izdelano orožje,… Za trgovske namene so v Evropi skovali v denar več žlahtnih kovin kot poprejposledica: v Evropi se je od 12. stoletja uveljavilo denarno gospodarstvo.

Pogani so na mnogih področjih kulturno presegali zahodne kristjane, kar se je pokazalo že v Španiji. Najstarejša in najpomembnejša šola prevajalcev arabskih besedil je bila v Toledu. S križarskimi pohodi se je povečalo zanimanje za sadove vzhodnjaškega duha. Za evropsko duhovno zgodovino je bilo najpomembnejše, da je sprejela Aristotelova dela. Čez vmesne stopnje Sasanidov in Arabcev so se spisi starih Grkov vrnili v zahodni svet. Od Arabcev so se Evropejci naučili tudi izdelovanja papirja.

Dediščina križarskih pohodov so bili viteški redovi. Ustanovljeni so bili med prvim in drugim križarskim pohodom, nemški viteški red pa med tretjim, kot red negovalcev bolnikov za preskrbo romarjev, kmalu pa so dobili v križarskih vojnah odločilen politični pomen. Redovi templjarjev, ivanovcev in nemških vitezov so se ločili od meniških redov po tem, da so imeli ob običajni zaobljubi (revščina, čistost, poslušnost) še pristavek: zavezali so se za boj proti poganom. Smeli so nositi orožje, loviti in se bojevati. Ivanovci in templjarji so bili povečini Francozi, Nemci pa so se zbirali v nemškem viteškem redu. Vsi trije redovi so si nabirali bogastva in osvajali ozemlja zunaj Palestine, na katera se je prenesla tudi njihova dejavnost. Templjarji so se v 13. stoletju umaknili v Francijo, kjer jih je francoski kralj Filip IV. obdolžil krivoverstva, da se je lahko polastil njihovih bogastev. Ivanovci so šli po padcu Akkona na Ciper, potem na Rodos in nato na Malto. Nemški viteški red si je v letih med 1226 in 1234 zastavil novo nalogo in si pridobil novo posest v poganski Prusiji.

8. Rekonkvista na Pirenejskem polotoku

Po zmagi nad zahodnimi Goti l. 711 ao Arabci v nekaj letih zavzeli Pirenejski polotok. Kristjani so obdržali le redko naseljene predele v Pirenejih in kraljestvo Austrijo severno od Kantabrijskega gorovja.

Leta 718 je legendarni Pelayo pri Covadongi prvič zmagal nad Arabci in začela se je rekonkvista, ponovna osvojitev Pirenejskega polotoka in boj proti muslimanom. S prodorom proti jugu je nastalo kraljestvo León, kamor je Ordoño II. Leta 914 prenesel dvor iz Ovieda. Leta 950 se je od Leóna odcepila nedavno osvojena Kastilija. V Pirenejih sta se izoblikovali kraljestvo Navarra in grofija Katalonija, ki je kot bivša mejna grofija Karla Plešastega l. 987 nehala priznavati oblast franocoskih kraljev.

Navarski kralj Sančo (Sancho) Veliki je Navarri pridružil León in Kastilijo, vendar so si po njegovi smrti l. 1035 državo razdelili sinovi. Kordobski kalifat, ustanovljen l. 928, je l. 1031 razpadel v več držav in ni bil več ovira za osvajalce. Alfonz VI. Kastilski, Sančev vnuk je plenil po Andaluziji, zavzel Toledo in Valencijo in si podvrgel več arabskih držav. Njegovo delo so uničili Almorávidi, afriška muslimanska sekta in dinastija, ki so prišli l. 1086 na pomoč španskim Arabcem. Njihov prodor je do svoje smrti zadrževal Ruy Diaz de Bivar, kralj Valencije, oz ljudskih pesmi znan kot Cid. Aragón, dediščina Sančeve države, se je razširjal proti jugozahodu in se je l. 1137 združil s Katalonijo (l. 1179 Kastilija in Aragón skleneta pogodbo, s katero razdelita njuno interesno območje s črto Logroño – Alicante).

Po vzponu arabske moči nad Almohadi sredi 12. stoletja in po porazu pri kraju Alarcos l. 1195 je kastilski kralj Alfonz VIII. s pomočjo zaveznikov dosegel odločilno zmago pri kraju Las Navas de Tolosa. V naslednjih letih se je arabsko ozemlje omejilo na področje Granade in najjužnejšega dela španske obale.

Začetek Portugalske sega v leto 1095, ko je kralj Alfonz VI. Odstopil svojemu zetu Henriku Bergundskemu ozemlje južno od reke Minho. Leta 1143 je Portugalska postala od Kastilije neodvisno kraljestvo in se je nato kmalu razširila proti jugu in je l. 1267 s pokrajino Algarve dobila današnji obseg.

Od nenehnih bojev in migracij prebivalstva opustošeno zemljo so skušali vladarji poseliti in zato so nudili novim polvojaškim naselbinam, tako podeželjskim kot mestnim relativno precej svobode. Mesta so v 13. stoletju že pošiljala zastopnike v cortes, srednjeveške stanovske parlamente in kmalu nudila vladarjem oporo v boju proti plemstvu. Tudi plemiči in cerkveni redovi so si v bojih z Arabci pridobili precej zemlje in s tem podlago za politično moč. Vladarje je hromil le še ne povsem uveljavljeni nasledstveni sistem, ki je prinesel več državljanskih vojn ob dedovanju prestola. Lastnosti, kot so bojevitost, verski fanatizem in svobodoljubnost, so se še v poznejših stoletjih odlikovale prebivalce Pirenejskega polotoka in križarski duh se je nadaljeval v osvajanju prekooceanskih pokrajin.

Prek Židov in Arabcev je Evropa spoznala orientalsko znanost in prek nje tudi dela mnogih starogrških učenjakov. Alfonz X. Kastilski je kot uradni jezik zamenjal latinščino s kastilščino, starejšo obliko današnje španščine. Na Portugalskem je domači jezik uvedel gospodarni kralj in pesnik Dionizij, nasprotnik cerkvenih posesti, ki je l. 1290 tudi ustanovil lizbonsko univerzo.

Ob koncu 13. stoletja je Aragón osvojil Sicilijo, medtem ko se je začela v Kastiliji nasledstvena vojna, ki je s presledki trajala skoraj celo 14. stoletje. Poskus Arabcev, da bi znova osvojili izgubljeno ozemlje, je ob sodelovanju kastilskih in portugalskih čet propadel v bitki na bregovih Salada. Katalonski pomorščaki so osvojili Mediteran in ogrožali trgovino Genove in Benetk z Levantom.

14. stoletje lahko označimo kot zlato dobo Katalonije na kulturnem, političnem in gospodarskem področju. Portugalski je z zmago nad nasprotniki l. 1385 zavladala dinastija Aviz. Pod njo se je dežela konsolidirala in je z osvojitvijo Ceute, Kanarskih in Azorskih otokov v prvi polovici 15. stoletja napovedala rojstvo kolonialnega imperija. Kastilija, kjer je Juan II. Izbojeval l.1445 zmago nad plemiško stranko Alvara de Luna, se je l. 1479 pod kraljico Izabelo združila z Aragónom Izabelinega soproga Ferdinanda. Tako nastala Španija je pod absolutistično oblastjo obeh katoliških monarhov kmalu zaigrala vlogo velesile.

9. Srednjeveška Anglija

Deli plemen Anglov in Sasov so okoli leta 400 zapustili področje južne Jutlandije ter prečili Rokavski zaliv in se začeli naseljevati na področju Anglije. To je privedlo do germanizacije osrednjega britanskega otoka. Rimska provincialna kultura je na tem ozemlju kmalu izginila. Z Angli in Sasi so prišli tudi manjštevilni Juti. Priseljenci so ustanovili 7 kraljestev: Essex, Sussex, Wessex so ustanovili Sasi, kraljestva East Anglia, Northumbria, Mercia so ustanovili Angli, Kent pa Juti. Na otoku se je razvila posebna kultura, ki je bila mešanica germanskih in pozno-keltskih elementov. Posebnega pomena je bilo versko življenje. O tej kulturi nam pričajo arheološki ostanki, med katerimi je najbolj dragocena pogrebna ladja iz Sutton Hooja, ki je služila kot vladarski grob. O povezavah Anglije z drugimi predeli Evrope nam pričajo uvoženi predmeti, ki so bili najdeni. Tako se vidi povezave med Anglijo ter celino, Skandinavijo, celo Sredozemlejm z Bizancem. V prvi polovici 9. stoletja je Wesseškemu kralju Egbertu uspelo združiti večino kraljestev pod svojo oblast. Za obrambo pred Danci je kralj Aethelred uvedel davek imenovan danski denar (danegeld).

V 9.stoletju so Anglijo ogrožali Normani. Njihovi upadi pa so se postopoma umirili, ko so se Normani naselili v Normandiji ter se pokristjanili. Konec 10. stoletja pa so se začeli novi napadi. Tokrat so bili napadalci Danci. Danski kralj Knut II. Veliki je leta 1016 osvojil Anglijo ter se okronal za njenega kralja. Tako je bila Anglija priključena Knutovi veliki nordijski državi, ki je obsegala Dansko, Anglijo in Norveško. Ta država pa je trajala le do Knutove smrti leta 1035. Oblast Dancev v Angliji pa se je obdržala do leta 1042. V času Danske oblasti je kraljeva rodbina iz Wessexa živela v begunstvu v Normandiji.

Leta 1042 se je Edvard Spoznavalec vrnil iz Normandije ter v Angliji zopet zavladal kot kralj. Po njegovi smrti so se vneli spori za kraljevo oblast. Leta 1066 je zmagal Edvardov sorodnik, vojvoda Normandijski. To je bil Viljem I. Osvajalec. Osvojil je vse Angleško ozemlje ter nase trdno privezal plemiče z ligijskim pridržkom zvestobe. Dvor in visoko plemstvo so bili Normansko-Francoskega izvora, kar se je poznalo v kulturnem razvoju. Francoščina je tako postala dvorni jezik ter poleg latinščine tudi upravni jezik. Anglosaščino je govorilo preprosto ljudstvo. Kralj je pobiral tudi davke. Tega so bili prebivalci vajeni že iz časov pobiranja t.i. danskega denarja.

Tudi v Angliji je izbruhnil spor za investituro, ki pa se je za razliko od tistega v cesarstvu, razrešil veliko hitreje. 1107 je bil spor poravnan z delitvijo med temporalijsko in spiritualijsko investituro. Še vedno pa se je ohranil vpliv kralja na izvolitev škofov.

Viljema je nasledil sin Henrik I. Angleški. Njemu je sin prestolonaslednik umrl, zato je kot naslednica bila določena hči Matilda, tedaj poročena z Geoffreyem V. Anžuvinskim, ki so ga imenovali Plantagenet. 1154 je zavladal njun sin Henrik II., ki je bil poročen z ločeno ženo francoskega kralja Ludvika VII., Eleonoro Akvitansko. Po teh dveh porokah je tako angleški kralj pridobil oblast poleg Anglije in Normandije še v Anžujski, Maini in Akvitaniji. Tako je angleški kralj postal na teh novopridobljenih ozemljih vazal francoskega kralja.

Henrika II. je nasledil sin Rihard Levjesrčni. Ta se je udeležil tretjega križarskega pohoda ter bil ob povratku ujet s strani avstrijskega vojvode ter nato predan cesarju Henriku IV. Med Rihardovo odsotnostjo je v Angliji vladal brat Ivan Brez dežele (Brez zemlje). Rihard je bil kasneje odkupljen, a je leta 1199 padel v Franciji. Nasledil ga je brat Ivan. Ta je v spopadih s Francozi izgubil skoraj vse ozemlje v Franciji. S podporo Otonu IV. se je umešal tudi v nemške zadeve. Zaradi slabega položaja so se zaostrile razmere. Ivan je v spopadih izgubil vsa ozemlja v Franciji. Ivan je potreboval denar in je zato pritiskal na Cerkev in plemstvo. Plemstvo se mu je uprlo, zato je bil leta 1215 prisiljen podpisat listino Magna Carta libertatum (Velika Listina svoboščin). S to listino so si plemstvo ter mesto London zavarovali svoje pravice. Za nadzor nad izvajanjem določil iz listine je bil ustanovljen svet 25 baronov iz katerega se je čez čas razvil parlament.

Nasprotja med Anglijo in Francijo, ki so se vlekla že vse tja od leta 1066, so znova izbruhnila v vojaškem spopadu leta 1340, ko se je začela t.i. stoletna vojna. V Franciji je izumrla glavna veja Kapetingov, zato so za naslednika določili člana stranske veje Kapetingov, Filipa VI. iz rodbine Valois. Povod za vojno je bila zahteva angleškega kralja po francoskem prestolu, saj naj bi bil kot sin kapetinške matere legitmni naslednik francoskega kralja. Vojna sreča je bila sprva na strani Angležev, ki so osvojili Normandijo. Nato pa so Francozi do leta 1380 Angleže pregnali skoraj s celotnega ozemlja. Angleški kralj Edvard III. je umrl 1377, nasledil ga je mladoletni vnuk Rihard II. Zaradi kuge, vojnih bremen in dodatnih davkov so izbruhnili nemiri, ki so višek dosegli z velikim kmečkim uporom. Kralj je postal nepriljubljen tudi med nekaterimi plemiči, ki jih je vodil Henry Bolingbroke, ki je Riharda prisilil k odstopu ter pod imenom Henrik IV. kot prvi izmed stranske veje Plantagenetov, rodbine Lancaster postal kralj. Angleži so bili dokončno pregnani iz Francije, z izjemo mesta Calais, do leta 1453. Po porazu v vojni, se je angleško plemstvo odvrnilo od kulturnega vpliva Francije. V angleški notranji politiki je nastopilo obdobje sporov med rodbinama York in Lancaster, ki se je zaključil 1485, s prihodom na oblast Henrika VII. Tudorja, sorodnika obeh rodbin.

V cerkvenem smislu je bila Anglije podrejena Rimu. Angleški kralji so tudi nekajkrat prišli v spor s papežem. En takih primerov je nastopil zaradi Thomasa Becketa. Ta je kot canterburyjski nadškof nasprotoval clarendonskim konstitucijam, ki jih je izdal Henrik II. in so zmanjševale neodvistnost angleške duhovščine ter omejevale možnost pritožbe k papežu. Zaradi tega je bil Becket 1170 umorjen s strani kraljevih pristašev. Kralj se je pokoril 1174.

Nov spor je nastal, ko sta kralj in papež prišla v konflikt zaradi imenovanja canterburyskega nadškofa. Papež Inocenc III. je razglasil interdikt nad Anglijo ter Ivana Brez dežele leta 1209 izobčil.

Pomembno je omeniti tudi delovanje teologa Johna Wycliffa na univerzi v Oxfordu. Bil je teolog, ki si je prizadeval za reforme v cerkvi, za uboštvo, pridigo in sveto pismo v ljudskem jeziku. Zavračal je Cerkveno hierarhijo ter nauk o transsubstanciaciji. S svojimi idejami je vplival tudi na Čeha Jana Husa.

10. Srednjeveška Francija

V Franciji opazimo rast absolutizma.

Vzroki za razvoj absolutizma v Franciji (za razliko od Anglije):

1. V Franciji zgodnjega 13. Stoletja ni bilo tradicije skupnega odpora zoper kraljevo upravo, kakršnega je porodila borba za Magno Charto v Angliji.

2. Francija je bila dežela večjih razsežnosti z večjo razpršenostjo lokalnih običajev in izročil.

3. Izjemna osebnost kralja, ki je vladal v Franciji, sv. Ludvika.

Kronska posest vladarjev v Franciji je predstavljala veliko bogatejšo dedno posest, kot pa jo je posedoval katerikoli angleški monarh. Tako tudi vladarji niso imeli potrebe po finančne obremenjevanju francoskega prebivalstva med vojnami, kar pripelje do tega, da se je prebivalstvo počutilo manj ogroženo.

Velike province, ki so tvorile francosko kraljestvo so bile zemljepisno in zgodovinsko različne. Uživale so polovično neodvisnost in imele svojo kulturno tradicijo, družbeno strukturo in običajno pravo.

Ludvik IV. ni bil genij v običajnem pomenu besede. Svetniška dejanja po katerih so ga ljudje pomnili so bila izraz neke vrste dejavne pobožnosti, ki jo priznavajo vsa obdobja. Nič nenavadnega nista avtokratska narv in njegova zavest o potrebi vladarja da živi veličastno in velikodušno. Užival je spoštovanje na mnogih področjih.

Seveda celo v pariškem okrožju Ludvik ni mogel za vse poskrbeti sam. nujno je bilo zastopstvo. Vendar pa je bilo le to pogosto neposredno in osebno in sistemu, ki ga je zgradil je dajala pečat kraljeva skrb kako zagotoviti, da se bodo njegovi uslužbenci držali načela nepristranskosti tako kot on. To je bil namen preiskovalnih komisij. Ta sistem se je zlahka spremenil v orodje zatiranja.

To postane očitno če primerjamo upravni aparat Ludvika z aparatom njegovega vnuka Filipa IV. prvo kar opazimo je rast profesionalizma. Kraljevi sodni svet je postal telo poklicnih sodnikov, parlament. Večina zdaj pomembnih upravnikov so bili možje izšolani v rimskem civilnem pravu na orleanskih in montpelierskih šolah.

Prednost pred zaščito posameznika pred krivico prevzame zdaj branjenje in ščitenje kraljevih pravic. Posledica tega je bilo neznansko povečanje števila primerov, ki so jih sedaj vlačilo pred kraljeva sodišča. V tem procesu nenehnega vmešavanja so največjo škodo utrpeli tisti, ki so imeli največ privilegijev (duhovščina in plemstvo).

V prizadevanju za bolj voljnim sodelovanjem svojih podanikov je skušal francoski kralj izboljšati odnose z njimi s posvetovanjem in javnim propagiranjem svoje politike. Tako so se v Franciji pojavili deželni stanovi. Deželni stanovi niso rešili vprašanja odobritve davkov, njihova vloga pri podpiranju kraljeve politike ni bila bistvena.

Obdavčenje je bilo v Franciji urejeno tako, da je kralj izdal odločbo, naj mu podložniki plačajo davke. Nato so se njegovi uradniki v provincah sestali z zbranimi veljaki in se pogovorili o tem kako zbrati denar. Čut za nacionalni interes se je razvijal vštric z rastjo kraljevega absolutizma, namesto da bi mu postavil meje.

Na samem izteku Filipove vladavine je v okviru provinc prišlo do složnega upora zoper kraljevo oblast. Filipovi nasledniki so zlahka opravili z ligami deželnih plemičev, ki so se oblikovale v zadnjih letih njegovega vladanja.

V spisih francozov se pogosto pojavlja reklo: »kralj je v svojem kraljestvu cesar.«. to je strokovni pravni izraz, ki pomeni, da gredo kralju v njegovem kraljestvu enake pravice vrhovne oblasti, kot pripadajo po rimskem pravu cesarjem. Predpisuje lahko zakone, ki so splošno zavezujoči, in jih spet razveljavlja. On in zgolj on lahko podeli zakonitost nezakonskim otrokom in povzdigne navadne ljudi v plemenitaše. Predvsem pa na njegovo obsodbo ni priziva, kajti v zemeljskih stvareh nima nad sabo nikogar razen boga.

11. Nemški viteški red in kolonizacija evropskega severovzhoda

Nemški viteški red je bil ustanovljen med 3. Križarsko vojno (1189-1192) v pomoč in obrambo nemških romarjev. Počasi je red bogatel in se ponašal z velikim številom članov. Svojo pozornost je usmeril predvsem na baltske dežele, saj je tam videl večji verski in materialni uspeh, kakor na vzhodu. Nekaj časa je delo nemoteno teklo, po smrti Inocenca III. pa je vstaja poganskega prebivalstva Prusije ogrozila preteklo delo. V tistem času pa se je pojavila še mongolska nevarnost iz vzhoda. Vstaja v Prusiji je povzročila dvajsetletno vojno, ki so jo bojevali nemški viteški red in njihovi zavezniki. Vojna je bila neusmiljena, saj so pobili domače pogansko prebivalstvo in ga nadomestili z nemškim iz zahodnih dežel. Po koncu te vojne je red prodrl v Litvo, kjer so se bojevali še nadaljnih sto let (1283-1383). Leta 1237 se je nemški viteški red združil z Albertovimi nosilci meča (mečarji) in sedež prenesli v Marienburg ob Visli. S to združitvijo je red pridobil večjo teritorialno oblast. Iz nove lokacije je nemški viteški red začel divjo in kruto križarsko vojno proti poganom v Litvi. (Red je imel sedež nekje med Rusijo, Poljsko in Baltikom.). Povezali so se tudi s Hanzo in skupaj z nekaterimi zavezniki na Poljskem so to deželo tudi osvajali. Njihov polažaj pa se je nenadoma spremenil ob spreobrnitvi Jagiela, velikega litovskega vojvode in njegovo poroko leta 1385 s Jadvigo, hčerko ogrskega kralja Ludvika, ki so jo ogrski plemiči leto prej kronali v Krakovu. Red se je moral soočiti z novim sovražnikom- Sigismundom (poročen z Jadvigino sestro Marijo), ki se je zanimal za nasledstvo poljskega prestola. Ta grožnja se je še okrepila, ko so češki husiti (po letu 1420 ko so porazili križarsko vojsko, ki jo je proti njim vodil Sigismund) ponudili svojo krono Jagielu. Sigismundu je to uspelo preprečiti po diplomatskih poteh. A pojavila se je nova skrb in sicer da bi vitezi sklenili zavezništvo z brandenburškim mejnim grofom (Friderik Hohenzoller) in doslejšnjim Sigismundovem zavezniku proti

Poljakom. To zavezništvo bi skupaj predstavljalo enakovredno silo , kot je bila Jagielova. Zaveznika pa je Sigismund nujno potreboval za pomoč proti Turkom, ki so vdirali na Balkan in so se po Sigismundovi smrti leta 1437 tam tudi ustalili.

V njihovi zlati dobi (v letih med 1343 in 1404) je red osvoljil in spreobrnil celo vrsto obalnih ljudstev od Estonske do Pomorjanskega. Na ozemlju Letonske je red dobil eno tretjino ozemlja ostali dve pa škofje. Na Pomorjanskem in v Prusiji so bile razmere ravno obratne. Škofje in njigovi kapitlji so bili samostojni, red pa je bil nominalno podrejen papežu. Zato je v baltskih deželah deloval fevdalizem tako kot v glavnih nemških pokrajnah. Vendar je red urejal upravo vse dežele, medtem ko so škofje in mesta imeli več svobode. Prevlada nemškega reda je počasi slabela zaradi dolgotrajne in izčrpujoče vojne proti Poljski v 15. Stoletju. Poljaki so tedaj pridobili vrhovno oblast nad Prusijo, delom Pomorjanskega in Litve, kar je zaznamovalo dogajanje na teh tleh v poznejših stoletjih. Delovanje nemškega viteškega reda je v mnogih točkah verdno obsodbe. Na začetku njihovega delovanja jih je vodil duhovni in krščanski cilj, ki pa se je kasneje spremenil v vse bolj nečloveško pokristjanjevanje. Pohvale vredni so le vojaški in upravni uspehi. Danes pa so mnenja o delovanju reda različna.

12. Kijevska Rusija

Prva ruska država (882-1245).

V tem obdobju je bila Rusija pod močnimi zunanjimi vplivi. Prvo politično tvorbo so oblikovali Vikingi s severa, krščanstvo je sprejela od Bizanca z juga, nazadnje pa so jo preplavili mongolski Tatari iz vzhoda. Ozemlje današnje Rusije je predvsem gozdnato in poraslo s stepami, zato so pomembe povezave potekale po rekah. In prva ruska država se je izoblikovala ravno zato, ker je bilo potrebno obvladovati tudi neposredno zaledje rek. Ker reke tečejo predvesem v smeri S-J, je to zelo pripomoglo k razvoju trgovine z južnimi deželami in baltikom. Torej, politične smeri in trgovske so potekale v smeri rek. Gozdni in stepni pas pa vseeno nista dopustila da bi se sever trajneje povezal z jugom. Zgodovino Kijevske rusije zaznamuje neprestan boj z nomadi, ki so se iz vzhoda stalno preseljevali na stepsko območje na J Rusije. Zato so rusi obnovili kolonizacijo gozdnatega sveta na zahodu. Glavna vodna pot, ki so jo uveljavili Vikingi, je potekala od Finskega zaliva, po reki Neve, do Ladoškega jezera, po reki Volkov, nato pa po kopnem do Črnega morja in v Carigrad. Njihova središča so postala Novogorod, Smolensk in Kijev (882). Zadnji se je hitro razvijal kot prestolnica nove države in hitro vzpostavil stike z Bizancem, najpomembnejšim trgovskim partnerjem. V času vlade vladarja Vladimirja (980-1015) so od bizantincev sprejeli krščansko vero. V času vikinškega napredovanja so potekali boji z nomadskimi Hazari, kasnej Polovci, Pečenegi. Zaradi stalnih bojev z nomadi je bila Kijevska Rusija slabotna, zato se leta 1054 razdeli v več samostojnih kneževin, ki so se pogosto bojevale med seboj. Južni predeli so se zaradi pohodov Polovcev izpraznili, severnejše in osrednje kneževine pa so se močno okrepile in se nazadnje otresele oblasti Kijeva. Med temi je bila najpomembnješa in največja (segala do Urala in še naprej) Novgorod, uspevala pa je zaradi trgovine z kožuhovino. Naglo pa se je razvijala tudi Moskva, ki je bila pomembno trgovsko središče (prvič omenjen 1147). Leta 1221 pa so se začeli Mongolski vdori (pod vodstvom Džingiskana) v Ruske stepe in 1223 ob reki Kalki premagali združene rusko-polovske sile. Leta 1237 so se vrnili in udarili v osrednji del , kamor se do tedaj niso usmerjali. V zimi 1237/38, ko so pomembne za obrambo reke zmrznile, so Tatari porazili povolške Bolgare, se obrnili v Vladimir-Suzdalj in uničili tamkajšna cvetoča mesta. Novogoroda niso osvojili, saj jih je prehitela pomlad, ki je povzročila taljenje ledu na zaledenelem močvirju. JZ Rusija je prišla na vrsto leta 1239, 1240 pa so Tatari oplenili Kijev. Naslednje leto so bili Mongoli že v Šleziji in na Ogrskem. Novgorod se je njihovem napadu izognil, a se je moral

bojevati s Švedi in Nemci v baltskih pokrajnah. Švede je porazil knez Aleksander leta 1240 na reki Nevi, dve leti kasneje pa še Nemce na zaledenelem Čudskem jezeru.

Mongolska osvojitev je imela trajne gospodarske, družbene in politične posledice. Kmečko prebivalstvo na podeželju so obremenili z mongolskimi davki, da so lahko le životarili uničena so bila mesta z cvetočo obrtno proizvodnjo, kar jih je spet pahnilo na barbarsko raven. Mongoli so se vrnili v stepe in vdirali na naseljena območja le občasno (kazenske ekspedicije). Po deželi so postavili posamezne pobiralce davkov z neomejeno oblastjo. Mestno prebivalstvo je izginili in nadomestili so jih z plemstvom, ki je prav tako imelo neomejeno oblast. Kot posledica te neomejene oblasti so rusi storili korak nazaj in postali bolj podobni krutim in brezobzirnim mongolskim vladarjem.

(Atlas svetovne zgodovine, str 109)

13. Mesta v poznosrednjeveški Evropi

Stara antična mesta kot npr. Köln, Mainz, Trier, Regensburg, Augsbrug so v dobi preseljevanja ljudstev izgubila veliko prebivalstva in tudi gospodarskega pomena. Nova mesta so nastala ob pomembnih križiščih poti, v bližini gradov ali utrdb. Prebivalci niso živeli le od kmetijstva ampak tudi od rokodelstva, trgovanja in obrti. Okoli mest (zunaj obzidja) so se raztezali pašniki in orna zemlja. Ko se je mesto gradilo so morali mestni gospodje poskrbeti tudi za ustrezno varnost, kot npr. gradnja mestnega obzidja, straženje obzidi, mestnih vrat in stolpov. Mesta, ki so nastala v 13. In 14. Stoletju so zgrajena v razdalji ok 25 km narazen. (To velja predvsem za srednjo Evropo in tudi za naše kraje.) Glavna vzroka sta dva: zaradi vse pogostejših turških vpadov, so morala biti mesta na takšnji razdalji da so se lahko med seboj obveščala (s kresovi) in pa zaradi tržnih dnevov. Tržni dnevi pomenijo, da na določen dan v tednu, mesecu v mesto pride sejem in to kilometrino ni bilo tako težko prehoditi v obe smeri v enem dnevu, se pravi iz mesta v mesto.

V času velikih epidemij kug, so mesta izgubila precejšen del prebivalstva, kmetje pa so na podeželju pridelali več kot je bilo povpraševanje, zato so se ti začeli seliti v mesta in se tam ponavadi začeli ukvarjati s kako obrtjo in vstopili tudi v rokodelske delavnice. Nekdo je načeloma lahko postal meščan, ki je določen čas bival v mestu. To vključuje tlačane, ki jih gospod ni zahteval nazaj (»Mestni zrak osvobaja«)-te so potem postali svobodni. Meščani so imeli pravico sodelovati v mestni samoupravi in ker so mesta sčasoma dobila v roke tudi sodstvo, je to prinašalo veliko privilegijev, ki jih na podeželju ni bilo. Tudi zato se je povečal dotok novega prebivalstva, kar pa je šlo v nos fevdalcem, ki so od nemškega kralja zahtevali prepoved in ta jim je nemalokrat ugodil. v poznem srednjem veku so nastala številna trgovska podjetja, ki so imela mnogo podružnic po mestih in omogočala lažjo blagovno menjavo. Med največjimi mesti so bili Bizanc, Rim, Benetke, Milano.

14. Srednjeveške evropske univerze

Predhodnice srednjeveških univerz na evropskih tleh so bile samostanske šole. Samostan je bil takrat središče znanja, saj so v svojih skriptorijih prepisovali predvsem svete spise npr. Sveto pismo. Te rokopisi niso bili namenjeni široki rabi, ampak so jih častili kot nekaj svetega in nadvse dragocenega. V 8. Predvsem pa v 9. Stoletju- čas karolinške renesanse- se je znanje nekako počasi razširilo na bogatejši sloj, na dvor Karla Velikega, a je vseeno ostalo zaprto in nedostopno ostalim slojem. Z

razvojem mest v 12. stoletju pa se počasi začne tudi razvoj univerz. Prve univerze so sutanovili Arabci na Španskih tleh že v 10. In 11. Stoletju. Tam so začeli prevajati in študirati dela antičnih piscev (Aristotela, Evklida, Ptolemaja, Hipokrata, Galiena), ki so v Španijo prišli iz vzhoda. V 12. Stoletju pa se začnejo tudi po ostali Evropi ustanavlajti univerze, kot prva je bila ustanovljena v Bologni leta 1088, sledila pa ji je univerza v Parizu (1150-90), kasneje od 1554 imenovana Sorbona. Profesorji in študentje na teh univerzah so bili meščanskega ali plemiškega porekla. Univerze so postale institucije, kjer so se izobraževali bodoči funkcionarji. Kot prvi profesor (na pariški univerzi)je najbolj znan Abelard, čigar življenje je bilo zelo pestro in zanimivo. Na pariških tleh s svojim delovanjem povzroči pravi vihar.

ABELARD (Peter) roj. 1079-

Prvi profesor, menda tudi goliard, pripadal nižjemu plemstvu, opusti poklic orožnika in se posveti študiju. Intelektualni križarski pohod ga pripelje v Pariz, tam izrazi potrebo po porušenju idolov. Napade najslavnejšega pariškega učitelja Vilijema iz Champeauxa in ga izzove, a ta izsili njegov odhod. Abelard postane učitelj in mnogi učenci mu sledijo, najprej v Melun nato pa v Corbel, kjer vzdržuje šolo. Ob bolezni se za nejkaj let umakne v Bretanjo. Nato se zopet vrne v Pariz, kjer se zopet sooči z nasprotnikom Vilijemom, ki doživi poraz in se umakne iz poučevanja. Na teh zapuščenih mestih- na griču sv. Genovefe- ga nadomesti Abelard. Ker potem tam nima nasprotnika priseže, da je teolog in odide na predavanja takrat največjega teologa Anselma, ki ga ravno tako izzove. Spet pristane v Parizu, kjer ga množica prosi naj nadaljuje s svojimi predavanji… zaljubi se v lepo in inteligentno Heloiso, ki kaj kmalu zanosi in rodi sina, ki ga poimenujeta Astrolabij. Problem poroke, saj je on klerik in ker se boji da bo zanemaril profesijo oz predavanja. ŽENSKA IN POROKA V 12. STOLETJU: Ženska se ravno osvobodi mišljenja, da nima duše, da ni samo stroj za rojevanje… poroka je razvrednotena. Tudi sama Heloisa mu v pismu svetuje naj kar opusti idejo o poroki, saj se ne bo mogel hkrati posvečati sholastičnim predavanjem in družini. A se kljub njenim prošnjam na skrivaj poročita. Težave pa povzroči njen stric, ki hoče javno razgrniti in iz tega nastane škandal. Heloiso Abelard umakne v nek samostan in jo skrije kot novinko, sma nekaj časa nadaljuje s predavanji-do škandala. Takrat se umakne v samostan Saint-Denis, da skrije svojo sramoto. NOVI SPOPADI: na prošnje študentov po novih predavanjih se odzove s razpravo o teologiji. O tej razpravljajo na koncilu in zaradi številnih nasprotnikov Abelarda obsodijo na živjenje v samostanu. Kamlu pobegne, najdejo ga spet njegovi učenci in ustanovijo pravcati sholastični tabor. Izdata ga dve učenca sv. Norbert in sv Bernard-prenovitelj cistercijanov. Ker ga zasledujejo misli pobegniti na vzhod, gre v Bretonijo. Najdemo ga spet na Griču sv. Genovefe, poveže se z Arlandom da Brescia. SVETI BERNARD IN ABELARD: spopad med njima neizogiben. Bernard se vrne v Pariz in skuša odvrnit študente od Abelarda, a zaman. Organizira nek o srečanje z Abelardom, kjer ga nekako obsodijo in izobčijo. Abelard se zateče v Cluny, kjer ga sprejme velik mož Peter Častivredni, ki nekako doseže preklic izobčenja in ga povabi v samostan Saint- Michele, kjer Abelard leta 1142 umre. Peter doseže, da njegovo truplo skrivaj prenesejo v samostan, kjer deluje opatica Heloisa in ga tam pokopljejo- na koncu le bila skupaj. LOGIKA

Abelard je predvsem logik, velik osvajalec dialektike. Pokaže nam da se moramo opreti na razum. Cerkveni očetje se niso o ničemer strinjali, zato se pokaže nujnost po znanosti jezika. Bil tudi moralist: močno vplival na spremembo pogojev pokore- ni odločilno samo grešno dejanje, temveč namen, ki je dejanje povzročil. Humanist: povdarja zavezništvo med vero in razumom. Njegov humanizem se izraža v strpnosti, v ljudeh je iskal stvari, ki so jim skupne in ne ločeval ljudi, kot mnogi drugi.

Za širjenje nove kulture sta bila zaslužna tudi Peter Lombard (Knjiga sentenc) in Peter Požeruh (Zgodovina Cerkve) =sistematična prikaza filozofskih resnic in zgodovinskih dejstev, o katerih poroča sveto pismo. Postala sta temeljna učbenika univerzitetnega učenja v 13. Stoletju.

13. STOLETJE

13. stoletje je stoletje univerz, ker je stoletje korporacij. V mestih se organizirajo cehi in skupaj branijo svoje interese, branijo monopol v svojo korist. Vrh demografskega porasta, ki se normalizira. Cela mreža novih cerkva. Univerze Bologna (1088), Pariz, Oxford; univerzitetna metoda je SHOLASTIKA. Počasi se organizirajo univerzitetni cehi. Univerze postanejo nekak center moči, ki se jih druge oblike oblasti bojijo. Univerze si avtonomijo izborijo zato, ker se bojujejo zdaj proti cerkvenim, zdaj proti laičnim oblastem.

BOJ PROTI CERKVENIM OBLASTEM

Univerzitetni člani so kleriki in te si želi podredit kraljevi škof. Povčevanje je cerkvena funkcija. Leta 1213 kancler v Parizu izgubi pravico podeljevanja licence, to dobijo univerzitetni učitelji. In leta 1301 preneha biti šolski vodja. Univerzi v Oxfordu uradno predseduje 200km oddalje škof v Linkolnu-pomaga mu njegov kancler=tajnik. Univerza kmalu doseže, da kanclerja vodi sama. V Bologni je stuacija malo bolj kompleksna. Cerkev se je izogibala pravnemu poučevanju.

BOJ PROTI POSVETNIM OBLASTEM

V Parizu si univerza pridobi samostojnost šele leta 1229, ko se študentje spopadejo s kraljevo policijo. Skoraj 2 leti ni predavanj. Leta 1231 ji sv. Ludvik in Blanka Kastiljska priznata neodvisnost ter obnovita in razširita privilegije, priznane že leta 1200 (Filip Avgust). Oxford dobi svoje svoboščine leta 1214. Univerztetni cehi so zmagali zaradi vztrajnosti, povezanosti in z groženj s stavko in odcepitvjo. Oblasti pa so v tej univer. množici videli več koristi: ekonomske in tudi nove svetovalce in uradnike.

PODPORA PAPEŠTVA

Univerzitetni svet hoče odvezat laične zakonodaje zato, da bi ga lahko navezal na svojo cerkveno zakonodajo. Zahodni intelektualci postanejo v določeni meri papeževi zastopniki.

NORANJA NASPROTJA UNI. CEHA

To je ekleziastična korporacija. Klub temu da so njeni člani daleč od tega da bi sprejemali vse redove in je njihovih vse več laikov, se uni svet prepleta s svetom klerikov; odvisen je od cerkvene zakonodaje, še več od Rima. Ceh ima cilj: lokalni monopol in se široko odpira na nacionalne ali krajevne dejavnike. Ceh nima monopola nad krajevnim trgom. Njegovo področje je krščanstvo. Zato lahko univerza prekorači okvir lastnega mesta.

ORGANIZACIJA UNIVERZITETNEGA CEHA

Tipičen je pariški. Sestavljen iz 4 fakultet (Artes, Decretum ali Kanonsko pravo, medicina in teologija), ki znotraj univerze tvorijo dodatne 4 cehe. Fakultete imenovane višje, vodijo nazivni učitelji ali regenti, ki jim načeluje dekan. Umetnostna fakulteta je zdaleč najštevilčnejša in ustanovljena na podlagi narodne pripadnosti. Profesorji in študentje se družijo po krajih iz katerih prihajajo. Pariz ima 4 narode: francoskega, pikardskega, normanskega in angleškega. Na vrhu vsakega je prokurator-izvolijo regenti. Štirje prokuratorji izvolijo rektorja, načelnika Umetnostne fakultete. Univerza se zbere po vzoru narodnih fakultet v cerkvi, v samostanu ali pa v gostilnah (jedilnici mornarjev). Tam se zbira univerzitetna generalna skupščina, ki jo sestavljajo nazivni in nenazivni učitelji. Univerzitetni vodja je rektor Umetnostne fakultete. Rektor razpolaga s financami in predseduje generalni

skupščini. Ob koncu 13, stoletja je splošno priznana glava ceha. Njegova funkcija traja ne več kot 3 mesece, lahko pa je ponovno izoljen.

V Oxfordu ni enega samega rektorja-vodja univerze je kancler. Od 1274 nimajo več delitve po narodnosti. V Bologni so posebnosti- profesorji niso del univerze. Univerzitetni ceh zajema le študente. Učitelji pa sestavljajo Doktorski kolegij, saj Bologna zajema več univerz. Vsaka fakulteta tvori poseben ceh. Vendar obe pravni uni (kanonsko in civilno pravo) močno prevladujeta, saj se tekom stoletja povežeta. Ustanovo vodi en sam rektor. Narodnosti sta povezani v dve federaciji.

!!!! Moč univerzitetnega ceha temelji:

Zakonodajni avtonomiji

Pravici do stavke in odcepitve

Monopolu nad podeljevanjem univerzitetnih stopenj

ORGANIZACIJA ŠTUDIJEV

To področje ureja univerzitetni statut. Na univerzo vstopali verjetno zelo mladi. Vprašaje, ki se tu poraja je ali so bile šole gramatike del univerze ali ne? z gotovostjo lahko trdimo, da srednjeveške univerze niso ustanove izključno visokošolskega izobraževanja. Osnovno uni učenje je trajalo 6 let od nekako 14 leta pa do 20. Študij zaključili z doktoratom. Medicina in pravo sta se zagotovo študirala pozneje 20-25. Medicina zahtevala 6 let, po tem ko so že dosegli artistično licenco (jezikovne spretnosti, matematika, astronomija, glasba in filozofija). Teologija pa je zahtevala 8 let (statut Roberta Cursona) za dodelitev diplome pa najnižjo starost 35 let. Torej 6 let je bil navaden poslušalec, 4 leta je potekala osnovna razlaga Biblije in 2 leti Sentence Petra Lombarda.

STATUTI

Statuti so omejevali in določevali praznovanja in skupinske zabave, določujejo pobožna dela, dobrodelna dejanja (ki jih mora opraviti univerzitetni ceh).

ORODJE

Član univerzitetnega ceha iz 13. Stoletja je človek obrti, zato razpolaga z vsem primernim orodjem. Uporabljajo knjige, pisalni pult, nočno svetilko in svečnik, laterna, lijak s črnilom, pisalo, svinčena nit s kraljičkom, mizica, šiba, kateder, , črna tabla, plovni kamen z gobi in kreda. Temelj poučevanja je postala knjiga.

KNJIGA KOT ORODJE

Univerzitetna knjiga se razlikuje od visokosrednjeveška. Kurziva in minuskula sta pisavi.[ Kurzivo je bila širše uporabljena kot minuskula, ki je bila namenjena predvsem literarnem sloju. Kurziva se je pojavila v drugi polovici 13. Stoletja- v času družbenega napredka.] Napredek v izdelavi koznih pergamentov omogoča uporabo manj debelih listov, hkrati pa so ti mehkejši in manj orumeneli, kot njihovi predhodniki v rokopisih. Spremeni se tudi format knjige, ki postane manjši in bolj priročen za prenašanje in pogostejšo uporabo. Starejšo pisavo nadomesti hitrejša gotska minuskula, ki se spreminja glede na univerzitetno središče (obstaja pariška, angleška, bolognska). Je odgovor na napredek tehnike, saj namesto trsk uporabijo ptičje pero (gosje). Zmanjša se okraševanje knjig, maiuskule? -pomoje mišljeno minuskule (začetnice) in miniature izdelujejo serijsko. Pravni rokopisi postanejo razkošni-pravniki pripadajo višjemu sloju. Knjige teologov in filozofov pa so okrašene le z miniaturami. Zaradi naglosti naraste uporaba kratic. Vse ima namen olajšati hitrost študija. Razmah

priročnikov, knjig ki jih lahko listamo. Knjiga ni več luksuzni objekt, postala je orodje. Postala pa je tudi industrijski izdelek, trgovsko blago. V senci univerz se razvije skupina kopistov (revni študentje) in knjigarnarjev. Znotraj univerze se počasi izoblikuje sloj univerzitetnih delavcev, ki okrepijo cehovske prihodke in ustvarijo širok krog pomožnih obrtnikov.

METODA

Glavna metoda za poučevanje je sholastika in ta temelji na gramatiki, zato se učitelji posvetijo tudi raziskovanju zakonov jezika. V srednjem veku se je pojem dialektike (veščina pogovarjanja) večidel pokrival s formalno logiko.

Učitelj je bil plačan s plačo (plačali študentje ali civilna oblast) ali nadarbino, študent pa se je tekom študija preživljal s štipendijo ali prebendo. Štipendijo je lahko podaril privatni mecen, javna ustanova ali politični predstavnik. Učitelji so se bolj nagibali k temu, da jih plačujejo študenti, saj so tako ostali neodvisni od možnega mecena. V ta problem se je vmešala Cerkev in zagovarjala stališče, da mora biti študij brezplačcen in s tem dostopen tudi revnim (III. Lateranski koncil posega na to področje). Papeštvo po letu 1179 s temi ukrepi sprejetimi na koncilu nase priklenilo intelektualce in zavrglo gibanje, usmerjeno k laičnosti. Rezultat tega- univerzitetni profesorji so postali le tisti, ki so sprejemali materijalno odvisnost od Cerkve. Kot odziv na to so se ustanavljale laične šole, ki so se omejevale na tehniško znanje namenjeno trgovcem.

V 13. In 14. Stoletju univerze zaidejo v krizo, zaradi vprašanja vloge učiteljev na univerzi. Ta problem se je pojavil s prihodom dveh novih redov frančiškanov in dominikancev. Dominikance na Pariški uni lepo sprejmejo in kmalu za njimi se pojavijo še frančiškani. Pariško uni zajemejo nemiri (1252-1290), prav tako Oxford (med leti 1303-1360). Problem je bil tudi v tem, da je sholastika ločevala intelektualno delo od dela z rokami, pripisovala mu je večjo vrednost. S tem je sama spodbijala temelje univerzitetne dejavnosti. Na začetki 13. Stoletja s pojavijo prepovedi predavanja določenih del Aristotela.

Roger Bacon vpelje pomembnost empirizma, zdravniki se ukvarjajo z združitvijo teorije in prakse. Še vedno je znanstveni jezik latinščina, ki pa se prilagaja potrebam sočasne znanosti, a znanje je zato še vedno nedostopno za sloj neizobražencev.

OD UNIVERZITETNEGA UČITELJA DO HUMANISTA

V 14. In 15. Stoletju palčo univerzitetnih učiteljev priskrbujejo njegovi študenti in te postajajo vedno bolj revni. Cerkev tega z nikakršnim odlokom ne more izboljšat. Kot upade število revnih študentov, upade tudi število študentov iz srednjega in nižjega sloja-od teh jih je le še peščica prihajala na fakultete. Univerze največ nadarbin prejmejo iz cerkvenih nadarbin in nepremičninskih dajatev. Učitelji so postali bogati posestniki in sčasoma tudi oderuhi (z obrestmi posojajo denar študentom). Zniža se vrednost fevdalnih dajatev in posestev, kar povzdroči, da marskiateri učitelj dobi za prodano zemljo manj kot prej. Usmerijo se na knežje dvore, k laičnim ali cerkvenim mecenom-razlog večji zaslužek. Profesorji postanejo skoraj poseben sloj, ki je postal zelo povzpetniški-usmerja se na plemiški način življenja. Od študentov zahtevajo nagrade za pridobitev licence-kar v statutu zapišejo da ob koncu študija poklonijo prof rokavice... profesorji se tako družbeno zelo dvignejo in uživajo kot najvišji plemiči. Vzpon univerz k aristokraciji na kaže tudi razvoj kolegijev. Kolegiji so karitativne skupnosti, zato sprva sprejeli le peščico izbrancev, niso bili pomembna študijska središča. Leta 1257 je Robert de Sorbon ustanovil kolegij, ki se je spojil s Teološko fakulteto in dal ime Sorboni. Nastane še množica drugih kolegijev, privabljali so učitelje brez svojega stana. Univerze so postale oblika oblasti, postale lastnice, katere ekonomske skrbi so prevladale nad cehovskimi vodili in skrbjo gospostva.

Med leti 1220-30 Alfonz IX. Iz Leona ustanovi Salamanco. Za njo nastanejo še druge univerze: Lizbona (1290), Lerida (1300), ... Barcelona (1450), Saragoza ( 1470).....

Prva univerza ustanovljena v Nemškem cesarstvu je bila v Pragi leta 1347, na prošnjo Karla IV, jo ustanovi papež Klement VI. Sledi uni na Duanju 1365, Erfurt 1392, Hidelberg 1385, Köln 1388, Leipzig 1409..... Krakov 1364 –ustanovi Kazimir Veliki I. , Budimpešta 1389, Švedska dobi uni v Upsali leta 1477, Danska Kopenhagen 1470. Oxford in Cambridge sta delovala v Angliji, Škoti pa ustanovijo še tri svoje uni. V Italiji se tudi odpirajo kratkotrajne uni predvsem zaradi odhoda učiteljev iz Bologne ali drugih mest: Modena, Vicenza, Arezzo, Siena... najpomembnejša je bila univerza v Padovi (1222), ki je od 1404 postala univerza Beneške republike. Piacenza 1248, Pavia 1361. Po Italiji ustanovljenih več univerz, ki so delovale pod vplivnimi družinami in ob njihovem zatonu ponavadi zamrle tudi same, ali pa so se preselile v kako drugo mesto.

V Franciji so ob pariški univerzi znane tudi Montpellier in Orleans-nastali iz sholastičnih središč pomembnih že v 12. Stoletju; potem Angres, Touluse (1229). V Avignonu je uni uspevala le v času bivanja papežev. Delitev Francije med Angleže in Karla VII. Je sprožila nastanek treh novih univerz: Cean 1432, Bordaeux 1441, obe na angleški strani in Poitiers 1431 na francoski. Pomnožitev univerzitetnih ustanov je povzročila izginjanje nacionalnih univerz iz prejšnjih stoletij.

Univerza v Pragi je ustanovljena v nemirnem času. Ker je mednarodna, privabi večje število sosednjih nemških študentov, ki pa so pripadali po večini sloju bogatega mešlčanstva in plemstva. Domače prebivalstvo oz češki študentje pa so pripadali bolj kmečkemu in obrtniškemu sloju. Ob pomoči Jana Husa, prisilijo šibkega češkega kralja Venceslava IV. Ta izda dekret leta 1409, v katerem je zapisano, da se morajo druge narodnosti na uni prilagodit Čehom in kot člani uni morajo zapriseči zvestobo češki kroni. Nemci zapustijo Prago in ustanovijo svojo uni v Leipzigu.

Velika in znana pa je predvsem univerza v Parizu. V času Stoletne vojne so iz nje odšli Angleži in Nemci in ob krizi Velike shizme je težila k temu, da bi postala francoska. V času shizme pa je odigrala veliko in pomembno vlogo rasodnice. Zahtevala je sklic koncila, kjer naj bi odstavili oba papeža in shizmo zakrpali. Na koncilu v Konstanci je imela veliko vlogo, na koncilu v Baslu ni imela velike vloge in se je končal s papeško zmago. Francoska kriza, ki je sledila, je omajala njeno vlogo. Ob razdelitvi Francije med Angleže in Francoze, je veliko učiteljev napolnilo univerzo v Poitiersu, uni v Parizu pa so zasedli burgundci.

Na univerzah so se v 14 in 15 stoletju pojavili tudi humanisti, ki pa so na nek način poučevali le za neko ožjo množico- mišljen bogatejši sloj.

15. Gospodarski in družbeni razvoj v poznosrednjeveški Evropi

V drugi polovici 14. Stoletja se je zgodil gospodarski in družbeni prelom, ki ga je medrugim povzročile epidemije kuge, ki so zzbruhnile v letih: 1347-49, 1357-62, 1370-76, 1360-83. Kuga je bila prinešena iz Kitajske in leta 1348 je že morila po zahodni in srednji Evropi. Tako silovit izbruh bolezni je bil možen predvsem zaradi slabih higienskih razmer in pomanjkljivega zdravstvenega znanja. Bolnišnice, ki jih je vzdrževala Cerkev, posamezni plemiči ali cehi, so bile slabo opremljene in v majhnem številu. Posledice so bile katastrofalne. Demografski padec-ocenjeujejo da je med veliko kugo v letih 1347-49 umrla tretjina evropskega prebivalstva. Izumirale so cele družine, kar je zamajalo socialno varnost. Kot posledica epidemij je bilo nazadovanje nemške kolonizacije na Vzhodu (imelo še druge vzroke),

povečalo se je tudi preseljevanje Židov na Vzhod, saj so jih na Zahodu krivili za pojav bolezni. Največ žrtev kuga je bilo v mestih, zato kmetje s podeželja za predelano žito kamlu niso imeli dovolj odjemalcev. Posledica tega je bil padec žitnih cen in naraščanje mezd poljskih delavcev (zardi pomankanja delavcev). Med ljudi pa je prinesla strah, negotovost in grozo, kar je pripeljalo do kmečkih uporov. Prvi upor izbruhne leta 1358 v Franciji (žakerije) in leta 1381 mu sledi še v Anglij. V Angliji so se uporniki opirali na ideje Johna Wicliffa. V nemčiji pa so verske zahteve povezovali z družbenimi. Problem pa je bil tudi v vse večjih razlikah med ljudmi, ki so obdelovali zemljo in njihovimi gospodi. V tem obdobju strahu in negotovosti se je porodila želja po polnem uživanju življenja, ki je izražena v Boccacciovem Dekameronu. Kot odziv na to željo se je povečalo povpraševanje po obrtnih izdelkih, predvsem luksuznih. Zaradi večjega povpraševanja po teh izdelkih so cene le teh naraščale, v nasprotnem primeru pa so cene kmetijskih pridelkov padale. Kot posledica tega pa so kmetje opuščali nedonosne kmetije in se odpravili v mesto, kjer je bila večja možnost za zaslužek. Mojstri so povečali število svojih pomočnikov, a ker so jih cehi omejavali pri njihovem širjenju, so v 15. Stoletju nastali nemiri. Že od 14. Stoletja naprej je bil možen prehod iz rokodelskega v trgovski stan. Kot primer naj navedem družini Medici in Fugger, ki sta se v 15. Stoletju začeli ukvarjati z denarnim trgovanjem. Še nekaj zananih družin ki so tedaj uspele: Bardi, Peruzzi (ti dve propadeta zaradi neporavnanih posojil)in Welser.To so bili začetki kapitalizma in pomenijo prehod iz srednjega v novi vek. Zemljiška posest ni bila več pomemben vir dohodka, to postane rokodelstvo, trgovina z dobrinami in denarjem. Tudi v političnem smislu je začel pomen rokodelcev naraščati, kar je postopoma privedlo do cehovskih nemirov. Ti nemiri so ponekod pripeljali cehe v mestni svet. Gospodarski razcvet je okrepil politično veljavo mest, ki so imela pomembno vlogo pri kasnejšem nastanku knežjih ozemelj in prav tako pri reformaciji.

(Svetovna zgodovina, Lj. 1976)

Konec 13. Stoletja se počasi že kaže zlom križarskih držav in hkrati se kažejo zametki nacionalnih skupnosti v Franciji in Angliji. To je obdobje, ko se je zaustavilo širjenje držav in začetek obdobja ustalitve. Nekako največja novost, ki se pojavi je vdor vlade v družbena in gospodarska razmerja. Temu pojavu je botrovalo dejstvo, da se je razmah evropske trgovine in prebivalstva že dosegel svoje meje, razvoj trgovinskih in proizvajalnih postopkov pa ne. Torej države so potrebovale boljšo poslovno organizacijo, družbeno solidarnost in pa vladno upravljanje na gospodarskem in družbenem področju. V 12. Stoletju je bilo veliko posamezikov, ki so uspeli, obogateli in si morda celo pridobili dedne posesti daleč od domačih krajev (posledica križarskih vojn). Že v 13. In predvsem v 14. Stoletju pa ni šlo le za uspeh posameznika, pač pa kar skupin. To je bila doba povezovanja, doba mestnih zvez in rokodelskih cehov, ki so se združevali, da bi lažje zaščitili svoje pravice. To pomeni le da so postale razmere v tem obdobju trše kot v preteklosti. Za pozni srednji vek je značilen razmah evropske trgovine. Najpomembnejši izvozni idelek je bil sukno, uvažali pa so: iz Orienta preko Italije svilo in začimbe, iz Baltika pa krzno, vosek in med. Središče suknarske obrti je bilo v mestih Firence, Gent, Brugge, Ypres. Pomembnejše uvozne luke pa so Benetke, Pisa, Genova, Lübeck in Gdansk. Cvetela pa so tudi mesta ob pomembnejših večjih rekah, na katerih je potekal promet (ob Renu). Ta mesta so v 12. Stoletju pridobila notranjo samoupravo. Pojavile so se potrebe po končnih proizvodih. Veliki tekmeci na trgovinskem področju v 14. stoletju sta bili Benetke in Genova. Zmago so slavile Benetke v 15. Stoletju. Probleme s konkurenco so imela tudi nemška mesta, ki so cvetela po zaslugi baltiške trgovine. Na severu je bila v 14. Stoletju ustanovljena hanzeatska zveza, katere članice so si prilastile monopol nad baltiško trgovino in trgovino v Severnem morju. Ok leta 1360, ko je bila Hansa na vrhuncu moči je združevala več kot 70 mest, ki so skupaj ustanovile državni zbor in tam odločale o nadaljni skupni politiki. Tako je bila močna, da se je lahko celo spustila v vojno z Dansko v sedemdesetih letih in z zmago dobila popoln nadzor nad Baltikom. Skupaj so ta mesta bojevala tudi vojne proti skandinavskim kraljevinam in Angliji, z namenom zadržati njihove trgovce stran od svojih tržišč. Tudi drugod po Evropi so nastale podobne mestne zveze, ki so se potem skupaj borile za svojo

dobrobit (npr. Renska mesta-švabska zveza (1376)). Cilj takih zvez je bila zaščita in pospeševanje menjave. Mestne zveze so so prizadevale še izključiti konkurenco. Urejale so tako zunanjo kot tudi notranjo politiko. Znotraj mest pa so se organizirali obrtniški cehi npr. Rokodelski. Ceh je bil neodvisna združba s svojo lastno hierarhijo uradnikov, sistemom izobraževanja in vajenstva ter s skupnimi skladi, s katerimi so poravnali stroške za upravo, vzdrževanje prostorov, pomoč mestnim bolnišnicam ipd. Monopolizem cehov je vzpodbujal in ščitil patricijsko vlado. Ceh je deloval po družinskem načelu in ko je bilo njihovo delovanje ogroženo so kmalu prepovedali vsa združenja delavcev. Če so bili rokodelci prevečkrat onemogočeni so se začeli upirati. Najbolj znan primer uporov so Firence, kjer so cehi nadzorovali mestno republikansko vlado. Upor je po nekaj letih izvenel a patricijem je ostal tisti strah pred vnovičnimi upori. Ravno ta strah pa je pripomogel k vzponu Medičejcev. V njihovem času so se Firence razcvetele in pod Lorenzom Veličastnim (1469—1492) preobrazile iz republike v knežjo državo. V flandrijskih mestih se je prav tako vnel spopad med obrtniki in rokodelci, ki je prerasel v državljansko vojno, ki se je vila čez celo 14. Stoletje. Notranji boji so se umirili šele z nastopom valoiških vojvod iz Burgundije, ki so vladali Flandriji kot grofje od 1384 do 1477. Pod njihovo vladavino so mesta uživala večjo svobodo trgovanja s sosedi, vojvode pa so spodbujali preseljevanje rokodelcev iz mest na podeželje, kamor se je razširilo tkanje platna. Tej uspešni trgovski politiki so sledili potem še v Franciji Ludvik XI. Pospeševal je tesno povezavo med monarhijo in vladajočimi rodbinami velikih mest svojega kraljestva. Izdelovalec, trgovec in do neke mere tudi delavec, so delovali pod okriljem monarhije in s tem bili deležni večje zaščite.

14. in 15. Stoletje zaznamuje izbruh velikih kug. Najbolj je trpelo podeželje, ki si je od nesreč težje opomoglo kot mesto. Posledica nesreč je bil upad kmetijskega razcveta, osiromašenje podeželja. Ponekod v Franciji in Italiji je poleg kuge in vojn kosila še lakota (najhujša v letih 1316 in 1317). Kuga je bila prinešena iz Kitajske in leta 1348 je že morila po zahodni in srednji Evropi. Posledice so bile katastrofalne: demografski padec, v gospodarstvu je močno primanjkovalo delavcev, cene so poskočile, pomankanje najemnikov, kar je vodilo v neizplačevanje najemnin. Med ljudi pa je prinesla strah, negotovost in grozo. Niti črna smrt niti delavska zakonodaja nista neposredni vzrok kmečkih uporav, a sta k njim prispevali. Prvi upor izbruhne leta 1358 v Franciji in leta 1381 mu sledi še v Anglij. Problem je bil v vse večjih razlikah med ljudmi, ki so obdelovali zemljo in njihovimi gospodi.

Poleg kmečkih uporov je pozni srednji vek tudi čas tehničnega in finančnega napredka. Pod vplivom velikih trgovskih družb Toskane v 13. Stoletju se je začelo razvijati bančništvo. Imenovali so svoje predstavnike, ki so delovali na tržiščih, kjer sta se sukno in volna prodajala in kupovala. Ker je bilo prenašanje gotovine za plačila tvegano so iznajdli kreditno pismo, ki je predstavnikom omogočalo, da dvigne v krajevno veljavni valuti enako vsoto denarja, kot jo je bil npr v matičnem mestu vplačal. Po potrebi so bančne hiše dajale tudi velika posojila knezom in vladam, kar je bilo za bankirja zelo tvegano dejanje, saj so si ponavadi izposojali vsote, ki jih niso bili zmožni odplačati. Tako sta propadli bankirski hiši Bardi in Peruzzi iz Firenc, pa tudi razcvet Medičejcev je bil na račun takih posojil ogrožen. Novost na področju vojskovanja je bila uporaba smodnika, tako da so let 1324 že ulivali bronaste topove v Firencah, kaj kmalu pa se je novost razširila po preostali Evropi. Že v 15. Stoletju je bilo težko topništvo v uporabi pri oblegovalni vojni. Leta 1453 je turški sultan Mohamed začel s težkimi topovi oblegati Carigrad, ki je utrpel veliko škode. Zaradi naprednejših oblegovalinih tehnik se je morala izboljšati tudi obramba mest, ki so vložila veliko več denarja v gradnjo obzidij in mogočnih trdnjav. Izboljšave pa je doživelo tudi ladjedelništvo, saj so ladje zaradi težkih topov morale imeti večji ugrez in večjo plovno moč. Novosti v ladjedelništvu so omogočale Henriku Pomorščaku, da je leta 1419 dosegel Madeiro in 1431 Azore. Le knezi so si lahko privoščili take izdatke povezane z vojaškimi in pomorskimi podvigi. Računali so tudi na bankirska posojila, a da so te dobili so morali biti v položaju, ki jim je ponujal jamstvo za posojila in jim omogočal odplačilo dolgov. Iz tega razloga so si sposojali še naprej. Jamstvo so pridobili z obdavčitvijo podložnikov in boljšim izkoriščanjem naravnih bogastev na svojih ozemljih. Obdavčenje je na tej točki poleg ljudi zajelo tudi izdelke. Carine je v Angliji uvedel Edvard I leta 1275, v Franciji pa je najbolj donosen postal davek na sol-solarina. Vladarji

so se zavedli, da na blagostanju podložnikov temelji blaginja celotnega kraljestva. Zato so se začeli bolj dejavno zanimati za gospodarsko in družbeno življenje podložnikov. (Keen: Srednjeveška Evropa)

III. sklop

1. 476 n. š. – prelom ali kontinuiteta?

2. Srednji vek: Rim in »barbari«

3. Srednji vek in zgodovinopisje od humanizma do danes

4. Srednji vek: cesarstvo na evropskem zahodu

5. Srednji vek: cerkev na evropskem zahodu

6. Srednji vek: meništvo na evropskem zahodu

7. Sredjeveške predstave o družbi: trije redi

8. Srednjeveške predstave o družbi: čas

9. Srednjeveške predstave o družbi: dovoljena in nedovoljena rokodelstva

10. Srednjeveške predstave o družbi: krščansko občestvo in onostranstvo

11. Srednjeveška Evropa in islam

12. Srednjeveška evropska filozofska misel

13. Srednji vek in nacionalizem v času od 19. do 21. stoletja

14. Srednji vek 476 – 1492?

15. Srednji vek in Rimsko cesarstvo