Najprisrcnejsi velikan

Napisala Julia DonaldsonIlustriral Axel Scheffler

Prepesnil Milan Dekleva

Jure je bil velikan, v celem mestu najbolj razcapan.

Vedno je nosil iste rjave sandale in isto pokrpano

srajco dopetajco.

»Ko bi le ne bil najbolj razcapan velikan v mestu,«

je žalostno rekel.

Nekega dne je Jure opazil novo trgovino.

Bila je polna imenitnih oblek. Kupil si je …

»Zdaj sem najimenitnejši velikan v mestu,« je ponosno dejal.

imenitno srajco,

imenitne hlače,

imeniten pas,

imenitne nogavice

s karirastim vzorcem ob strani

in imenitne

sijoče čevlje.

imenitno dolgo črtasto kravato,

Na pločniku je stala žirafa in žalostno smrkala.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal Jure.

Svoja stara oblačila

je odvrgel v kot.

Že se je namenil domov,

ko je nekaj zaslišal.

»Moj ubogi vrat,« je odvrnila žirafa. »Zelo dolg je in zelo mrzel.

Če bi le imela dolg, topel šal!«

»Potolaži se!« je vzkliknil Jure in si razvezal dolgo

črtasto kravato. »Niti malo se ne ujema z nogavica-

mi,« je pojasnil, medtem ko jo je ovijal žirafi

okrog vratu. Postala je čudovit šal.

»Najlepša hvala!« je zadovoljno rekla žirafa.

Ko je Jure koračil proti domu, si je prepeval:

»Kravata je šal za žirafo postala.

A le poglejte me, od glave do peta –

mar nisem čeden? Vse se mi poda.«

Prišel je do reke. Na ladjici je stal kozel in glasno meketal.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal Jure.

»Brez jadra sem,« je rekel kozel,

Ne morem pluti le na vesla!«

»nevihta mi ga je odnesla.

»Potolaži se!« je vzkliknil Jure in slekel novo belo srajco.

Ko jo je privezoval na jambor kozlove ladjice, je dejal:

»Preveč zmečkana je bila, da bi jo nosil.«

»Najlepša hvala!« je zadovoljen rekel kozel.

Ko je Jure koračil naprej, si je prepeval:

»Kravata je šal za žirafo postala

in srajca po reki je odpotovala.

A le poglejte me, od glave do peta –

mar nisem čeden? Vse se mi poda.«

Prišel je do pogorišča in videl ostanke majcene hiške.

Ob hišici je stala bela miš in vse polno malih mišjih

otročičkov, ki so nežno cvilili.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal Jure.

»Ostali smo brez vsega.

Glej, le kup pepela!

»Pogorel nam je dom,«

je potožila mama miška.

Le kaj naj naredimo?

Kje je naša hiška?«