UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA PORT

DIPLOMSKO DELO

JOEF IMENKO

Ljubljana, 2011

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA PORT portno treniranje Borilni porti, Fitnes

KONDICIJSKA PRIPRAVA JUDOISTOV V PREDPUBERTETNEM OBDOBJU

DIPLOMSKO DELO

MENTOR doc. dr. Primo Pori SOMENTOR prof. dr. Stojan Burnik RECENZENT prof. dr. Damir Karpljuk Ljubljana, 2011 Avtor dela: JOEF IMENKO

ZAHVALA

Zahvaljujem se prof. dr. Stojanu Burniku in prof. dr. Damirju Karpljuku za koristne nasvete pri nastajanju diplomskega dela kot tudi svetovanje v asu celotnega tudija. Hvala tudi mentorju doc. dr. Primou Poriju, ki mi je bil s svojimi nasveti in strokovno pomojo v veliko oporo v asu nastanka diplomske naloge. Njegova razpololjivost ne pozna meja. Mami, atiju, bratu, ostali druini in prijateljem se zahvaljujem za podporo med tudijem in za prenaanje vseh mojih muh, ki so me in me verjetno e spremljajo. Zahvaljujem se Simonu Mohoroviu in Borisu Rudau za demonstracije pri nastajanju fotografij. Tina, brez tvoje potrpeljivosti, iskrenosti, pogovorov, nasvetov in predvsem tvoje neizmerne ljubezni ne bi uspel.

Kljune besede: judo, kondicijska priprava, predpubertetno obdobje, motorine sposobnosti

KONDICIJSKA PRIPRAVA JUDOISTOV V PREDPUBERTETNEM OBDOBJU

Joef imenko

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za port, 2011

portno treniranje, Borilni porti, Fitnes

tevilo strani: 112; tevilo preglednic: 3; tevilo grafov: 1; tevilo virov: 42

IZVLEEK

Ustrezna kondicijska priprava ima zelo pomembno vlogo pri uspenosti portnika. V judu je kondicijska priprava poleg tehnike in taktike ena najpomembnejih sestavin, ki so potrebne za uspeno tekmovanje v judu. Vendar se kondicijska priprava za judoiste v predpubertetnem obdobju razlikuje od priprave lanske kategorije. V diplomski nalogi smo se ob upotevanju znailnosti predpubertetnega razvoja osredotoili na razvoj tistih gibalnih sposobnosti, ki bodo mlademu judoistu omogoale tekmovanje v lanski kategoriji. S pomojo dostopne literature smo podrobno opisali predpubertetni razvoj tako na telesnem kot tudi gibalnem podroju. Predstavili smo tiste gibalne sposobnosti in njihove pojavne oblike ter sredstva, ki nam jih le-te omogoajo razvijati v predpubertetnem obdobju. Zraven ustreznih kondicijskih vsebin in ob upotevanju specifinosti razvojnega obdobja je pomembno, da trener pozna posamezne une oblike ter metode dela in jih med seboj kombinira. Zato smo tiste, ki se v judu najpogosteje pojavljajo, predstavili. Vse nateto bo koristilo vsem trenerjem juda, e posebej tistim, ki so vkljueni v delo z mlajimi starostnimi kategorijami.

Key words: judo, physical preparation, prepuberty period, motoric abilities

PHYSICAL PREPARATION FOR JUDO COMPETITORS DURING PREPUBERTY

Joef imenko

University of Ljubljana, Faculty for Sports, 2011

Sports training, Martial arts, Fitness

Page number: 112; Table number: 3; Graph number: 1; Source number: 42

ABSTRACT

Adequate physical preparation plays a very important role in the athlete's performance. In judo, physical preparation next to the techniques and tactics is one of the most important ingredients needed to successfully compete in judo. However, physical preparation for the judokas in prepuberty period differentiates from the senior categories. In thesis we have taken into consideration prepuberty development characteristics while focusing on the development of those specific motor abilities that enable young judokas to to compete in the senior category. With the help of avaliable literature we described in detail the physical and motoric development during the prepuberty period. We presented the motor abilities that are important in the judo and the forms in which they manifest. Alongside we also presented means that help us develop these abilities. Beside the appropriate physical condition preparation and consideration of specific developmental characteristics is important that the coach knows individual learning technics and work methods and that he combines them. Therefore those that are most frequently in judo are presented. All this will benefit all judo coaches, especially those involved in working with younger age groups.

Kazalo

1

UVOD........................................................................................................................ 1 1.1 BIOLOKI RAZVOJ MLADOSTNIKA ................................................................. 3 Razvoj kostnega sistema ............................................................................. 5 Razvoj miinega tkiva ................................................................................ 5 Koledarska (kronoloka) in bioloka starost ................................................. 6 Razvoj ivnega sistema ............................................................................. 7 Gibalni razvoj loveka ................................................................................ 15

1.1.1 1.1.2 1.1.3 1.1.4 1.2

OPREDELITEV POJMA GIBALNE SPOSOBNOSTI.......................................... 8

1.2.1 1.3 1.4

STRUKTURA JUDA ......................................................................................... 17 STRUKTURA OBREMENITVE IN NAPORA JUDOISTOV MED BORBO ........ 22 Struktura obremenitve judoistov med borbo .............................................. 22 Struktura napora judoistov med borbo ....................................................... 24

1.4.1 1.4.2

1.5 VPLIV TEKMOVANJA IN TRENIRANJA JUDA NA MORFOLOKE ZNAILNOSTI TELESA IN FUNKCIONALNE SPOSOBNOSTI ................................ 26 1.6 ENERGIJSKI ALI PRESNOVNI PROCESI MED PORTNIM NAPOROM ...... 27 1.7 OPREDELITEV POJMA KONDICIJSKA PRIPRAVA V PORTNEM TRENIRANJU............................................................................................................. 30 1.8 OPREDELITEV POJMOV KRATKORONE IN DOLGORONE CIKLIZACIJE V JUDU 33 1.9 NARTOVANJE, IZVAJANJE IN NADZOR PROCESA TRENIRANJA V JUDU 35

1.10 TEMELJNA IZHODIA VADBE JUDOISTOV V MLAJIH STAROSTNIH KATEGORIJAH .......................................................................................................... 37 1.11 PREDMET, PROBLEM IN NAMEN DELA ........................................................ 41 1.12 CILJI NALOGE ................................................................................................. 42 2 METODE DELA ........................................................................................................ 43 3 RAZPRAVA............................................................................................................... 44 3.1 OPREDELITEV PREDPUBERTETNEGA OBDOBJA ......................................... 45 3.2 TELESNI RAZVOJ V ASU PREDPUBERTETNEGA OBDOBJA ...................... 46 3.2.1 Konstitucijski tipi in njihov vpliv na mladostnika............................................. 47

3.3 OPIS OBDOBJA GIBANJA MLADOSTNIKA V ASU PREDPUBERTETNEGA OBDOBJA .................................................................................................................. 48 3.3.1 Razvoj gibalnih sposobnosti v predpubertetnem obdobju ............................. 48 3.3.2 Razvoj aerobnih sposobnosti v predpubertetnem obdobju ........................... 50 3.3.3 Razvoj anaerobnih presnovnih procesov v predpubertetnem obdobju .......... 52 3.4 OPIS SREDSTEV ZA RAZVOJ GIBALNIH SPOSOBNOSTI, KI SO POMEMBNA V KONDICIJSKI PRIPRAVI JUDOISTOV V PREDPUBERTETNEM OBDOBJU ....... 56 3.4.1 Razvoj gibalnih sposobnosti s pomojo naravnih oblik gibanja ..................... 58 3.4.1.1 Primeri vaj za razvoj gibalnih sposobnosti z naravnimi oblikami gibanja .... 62 3.4.2 Razvoj gibalnih sposobnosti z elementi osnovne portne gimnastike ........... 88 3.4.2.1 Elementi osnovne portne gimnastike, ki se uporabljajo v vadbi juda v predpubertetnem obdobju ....................................................................................... 89 3.4.3 Razvoj gibalnih sposobnosti z elementarnimi igrami ..................................... 94 3.4.3.1 Primeri nekaterih borilnih iger, ki se uporabljajo v vadbi juda v predpubertetnem obdobju ....................................................................................... 95 3.4.3.2 Primeri nekaterih drugih vrst elementarnih iger, ki se uporabljajo pri vadbi juda v predpubertetnem obdobju ............................................................................ 98 3.5 UNE METODE IN OBLIKE DELA PRI TRENINGU JUDOISTOV ..................... 99 3.5.1 Une metode ................................................................................................. 99 3.5.2 Une oblike dela.......................................................................................... 102 4 SKLEP..................................................................................................................... 106 5 VIRI.......................................................................................................................... 108

1 UVOD

Delo z mladimi v portu predstavlja trenerjem velik in poseben izziv. Vemo, da bi se pri treniranju mlajih selekcij morali drati doloenih nael ter sistematinosti napredovanja in razvijanja doloenih motorinih sposobnosti, ampak se to v sami praksi le redko dogaja. V veliki meri se povzemajo treningi lanskih kategorij, ki pa ne ustrezajo telesnemu, motorinemu in psiholokemu stanju mladih tekmovalcev. Problem predstavlja tudi drubeno stanje porta v dananji drubi. Tukaj prevladuje predvsem prevelika tea imprejnjega in im boljega rezultata, ki pa je neposredno povezan s finannim vlokom kluba, v katerem tekmovalec trenira in tekmuje. Torej bolje rezultate, kot imajo tekmovalci, ve sponzorskih in dravnih sredstev bo dobil klub, ki bo zaradi tega vije uvren zaradi vejega tevila tekmovalcev, ki bodo dosegali svetovni, evropski, perspektivni, dravni ali mladinski razred portne kategorizacije. To pa sili sistem treningov v prezgodnjo specializacijo, preskakovanje nael sistematinosti in nesledenje nael postopnosti. Vse to prinese s seboj veliko tevilo pokodb, prevelik pritisk po hitrem rezultatu in prezgoden selekcijski postopek. Judo je goloroka borilna veina, ki je nastala leta 1882 v Tokiu na Japonskem. Njen ustanovitelj je dr. Jigoro Kano. Judo vkljuuje borbo stoje in na tleh, mete, padce, vzvode, udarcev z rokami in nogami pa judo neposredno ne vsebuje. Tako je na prvi pogled zelo podoben rokoborbi in je v osnovi ena izmed najbolj razirjenih oblik le-te. Tekmovalci so obleeni v oblailo, izdelano iz monega bombaa, imenovano judogi kimono (Judo, 2011). Med kljune cilje ukvarjanja z judom ne sodijo samo obvladovanje tehnik in doseganje rezultatov, ampak dajemo velik poudarek vzgoji lovekove osebnosti in njegovih moralnih lastnosti. Tako se skozi judo lovek naui obvladovati samega sebe.

1

Prednosti znanja juda so tevilne: judoist pridobiva na samozavesti, zanesljivosti, odlonosti, umirjenosti in samokontroli to so najizraziteje komponente lovekovega karakterja (Koak, 2006). Judo je port, ki je primeren za vse generacije od najstarejih do najmlajih. Prav najmlaji si lahko v judo vrtcih in mali oli juda s pridom pridobivajo nove motorine sposobnosti in nove gibalne sheme ter si tako gradijo iroko motorino znanje, ki jim bo podlaga bodisi za nadaljnje udejstvovanje v vijih starostnih kategorijah juda bodisi v drugih portih. Vse to se gradi na naravnih oblikah gibanja in elementarnih igrah, pri katerih je najveji poudarek na borilnih igrah. Prav zaradi vseh teh lastnosti in rezultatov v slovenskem judu se vse ve mladih odloa za treniranje juda. Prezgoden selekcijski postopek velikokrat naredi krivico mladim portnikom, ki v zaetku ne kaejo prevelikega talenta. V selekcijskem postopku je vedno veji poudarek na zgodnjem portno-motorinem talentu ter vedno manj na postopnem delu in razvoju gibalnih sposobnosti. Ustanovitelj juda dr. Jigoro Kano je resda uvedel eno izmed glavnih nael juda in borilnih vein nasploh, SEIRYOKU ZENYO, ki pomeni z minimalno mojo, dosei najvejo uinkovitost, vendar so to naelo nekateri razumeli ali si ga razloili narobe ter ga posploili in uvedli tudi v trening vzgojo mladih tekmovalcev. Vendar pri biolokem razvoju otrok ne moremo iskati blinjic do tekmovalnih rezultatov.

Razloge lahko najdemo tudi v pomanjkanju znanja trenerjev ali v pomanjkanju podrobno razdelane literature na podroju tovrstne tematike. V judu je bilo opravljenih e veliko raziskav in tudij ter napisano veliko literature, vendar obstaja na podroju kondicijske priprave mladih judoistov pomanjkanje strokovne literature. Sam tekmovalni in kondicijski del lanskih kategorij je dokaj dodelan, medtem ko pa je delo v mlajih kategorijah v veini prepueno samoiniciativnosti in iznajdljivosti trenerjev. Delo z mladimi tekmovalci v judo bi moralo biti bolj sistematizirano in opredeljeno.2

1.1 BIOLOKI RAZVOJ MLADOSTNIKA

Bioloki razvoj lahko oznaimo kot proces kvantitativnih in kvalitativnih sprememb, ki se zgodijo od spoetja do obdobja polne bioloke zrelosti, navadno v prvih dveh dekadah ivljenja. Tako v ojem biolokem smislu razvoj pomeni proces celinih delitev, njihovo rast (kvantitativne spremembe) in diferenciranje njihove funkcije ter s tem spreminjanje funkcije posameznih organskih sistemov (kvalitativne spremembe). Nanj vplivajo tevilni dejavniki: genetski vpliv, prehrana, telesna in portna dejavnost in tevilni drugi zunanji dejavniki, npr. mikrosocialno okolje (druina). Tudi razlike v rasi, kulturi, klimatskih razmerah in geografski lokaciji lahko vplivajo na spremembe biolokega razvoja; prav tako razline bolezni, ki lahko zmanjajo in spremenijo dinamiko biolokega razvoja (kof in Kalan, 2007). V asu rasti (od rojstva do odraslosti) se loveku povea telesna masa, povea se velikost skeleta, miic, veina organskih sistemov, povea se produkcija energije itd. ivni sistem ob rojstvu omogoa le grobe in slabo koordinirane gibe ter nekatere neonatalne reflekse, ki otroku omogoajo hranjenje in enostavne odzive na zunanje okolje. Z razvojem pa postane sposoben uravnavanja zapletenih gibalnih nalog. Razvija se sposobnost uenja, kreativnost. Ob biolokem razvoju lovek v tem obdobju razvije tudi svoj socialni in ustveni potencial (Luzar, 2011). V Scamonovem modelu (Slika 1) bioloki razvoj opredeljujejo: telesni in somatski razvoj, spolni razvoj, razvoj ivnega sistema in razvoj hormonskega sistema (kof in Kalan, 2007).

3

Slika 1. Scamonov model razvoja posameznih biolokih sistemov (prirejeno po Malina, Bouchard in Bar-Or, 2004, v kof in Kalan, 2007).

Vsak bioloki sistem ima svojo dinamiko razvoja. Za razumevanje uinkov portne vadbe in za ustrezno izbiro sredstev in metod pri razvoju razlinih gibalnih sposobnosti mladih ljudi v razlinih starostnih obdobjih je zlasti pomembno poznavanje znailnosti njihovega telesnega in gibalnega razvoja. Povedano drugae, poznati je treba dinamiko razvoja ivnega in hormonskega sistema, ki predstavljata temelj tako telesnemu kot gibalnemu razvoju. Prenaanje modelov vadbe odraslih na nije starostne skupine in poskusi prehitevanja narave, razen v ekstremnih primerih, nimajo takojnih negativnih posledic. Imajo pa izjemno negativne dolgorone posledice: nastanek pokodb, trajnih okvar gibalnega aparata, motivacijska izrpanost in nazadovanje rezultatov. To poglavje je namenjeno predstavitvi osnovnih zakonitosti biolokega razvoja v obdobju poznega otrotva in pubertete. Torej je po Tomazo-Ravnik (v kof in Kalan, 2007) predpubertetno obdobje razvojno obdobje med obdobji dojenka in malka ter obdobjem mladostnitva. Predpubertetno obdobje traja pri dekletih od 6. do 10. leta, pri fantih pa od 6. do 12. leta. Zajema srednje in pozno otrotvo, ki trajata priblino 4 leta pri dekletih (od 6. leta do 10. leta) in 6 let pri4

fantih (od 6. leta do 12. leta). S tem se predpubertetno obdobje zakljui. Osnovne znailnosti tega razvojnega obdobja so, da je to obdobje relativno stabilne in umirjene rasti ter da je to obdobje zelo hitrega razvoja ivnega sistema in osnovnih gibalnih spretnosti.

1.1.1 Razvoj kostnega sistema Tea skeleta se poveuje skladno z razvojem postave skladno s telesno viino in maso. Skelet predstavlja okrog 15 % celotne telesne mase pri novorojenku in okrog 16 do 17 % pri odraslem loveku. Pri starejih ljudeh se ta dele mase zmanja na 13 do 14 %. Skelet predstavlja najpomembneje skladie mineralov v telesu (zlasti Ca in P) (Vicente-Rodrigeus, 2006 v kof in Kalan, 2007). Rast dolgih kosti uravnava hrustanna razvojna ploa (sekundarni osifikacijski center), ki se nahaja med diafizo in epifizo dolge kosti. Kratke kosti z enojnim centrom rasti se oblikujejo prej kot dolge kosti z ve sekundarnimi osifikacijskimi jedri in navadno zakljuijo svoj razvoj v sredini drugega desetletja ivljenja. Razvoj dolgih kosti poteka dlje. Zlasti osifikacija epifiz nekaterih dolgih kosti se zakljui ele v zgodnji odraslosti (po 20. letu). Povprena osifikacija v sekundarnih osifikacijskih centrih v veini dolgih kosti se prej zane in prej kona pri dekletih kot pri fantih. Poasen in dolgotrajen razvoj dolgih kosti (zlasti sklepnih povrin) zahteva pazljivost pri obremenjevanju in s tem pazljivost v izbiri vadbenih sredstev (kof in Kalan, 2007).

1.1.2 Razvoj miinega tkiva Dele miine mase se skozi bioloki razvoj spreminja. Ob rojstvu predstavlja miino tkivo 2325 % telesne mase dojenka, mladi odrasli moki imajo povpreno 52 %, enske pa okrog 42 % miine mase. Z odraanjem ne naraa le miina masa, temve se spreminjajo tudi kemina struktura miinega tkiva, metaboline in kontraktilne znailnosti miine celice. Vzporedno z zmanjevanjem koliine vode v5

miini celici se poveuje prisotnost duika, kar stimulativno vpliva na sintezo rast miinih proteinov (kontraktilni, strukturalni in encimski). Kemina struktura miice dozori e v obdobju adolescence. Z rastjo se vsebnost zunajcelinih ionov Na in Cl zmanjuje, znotrajcelinih K in P pa poveuje (kof in Kalan, 2007). Miina celica otroka ima nije zaloge ATP in nije koncentracije glikolitinih encimov (zlasti FFK fosfofruktokinaza) kot odrasla miica. Miini glikogen je priblino enak pri otrocih in odraslih. Tudi oksidativna sposobnost miice (SDH sukcinatna dehidrogenaza) je v zelo zgodnjem obdobju otrotva nizka, vendar se e ob koncu otrokega obdobja zelo hitro razvije. Tudi raziskave na ivalih kaejo, da se oksidativna sposobnost miice v zgodnjem obdobju razvija zelo hitro, glikolitina pa poasneje. To v doloeni meri razloi razlike v uinkovitosti otrok in mladostnikov na razlinih ravneh vzdrljivosti (kof in Kalan, 2007). Vsak lovek, kot tudi vsaka njegova miica, ima specifino histokemino strukturo, zato je zelo teko govoriti o sploni porazdelitvi posameznih tipov miinih celic v organizmu. Po nekaterih podatkih (Rovvland, 1996; Malina, Bouchard in Bar-Or, 2004) naj bi imel lovek ob rojstvu okrog 40 % poasnih vlaken (tip I), 45 % hitrih (35 % tip Ha in 10 % tip llb) in 15 % nediferenciranih. V prvem letu ivljenja se nediferencirana vlakna veinoma spremenijo v poasna vlakna. Zaradi velike telesne dejavnosti je dele poasnih miinih vlaken pri otrocih (pri starosti 56 let) okrog 60-odstoten (Malina, Bouchard in Bar-Or, 2004 v kof in Kalan, 2007).

1.1.3 Koledarska (kronoloka) in bioloka starost Ob isti kronoloki starosti, zlasti v obdobju pubertete, obstaja med posamezniki zelo velika variabilnost v vseh morfolokih in fiziolokih znailnostih. Med 12-letnimi dekleti so nekatera spolno dozorela, druge so v burnem procesu dozorevanja, pri nekaterih prav tako 12 let starih dekletih pa se bo spolni razvoj zael ele ez nekaj let. Podobno situacijo razline spolne zrelosti opazimo pri fantih pri 14 letih.

6

In e en vsakdanji primer:

Slika 2. Primer koledarske in kronoloke starosti (kof in Kalan, 2007). Na Sliki 2 vidimo osnovno sporoilo obeh primerov, da koledarska ali kronoloka starost ni dober kriterij za oceno stopnje procesa biolokega zorenja oziroma da proces biolokega zorenja otroka ni nujno skladen s koledarsko oz. kronoloko starostjo (kof in Kalan, 2007).

1.1.4 Razvoj ivnega sistema ivevje skupaj s hormonskim sistemom upravlja veino nadzornih funkcij v organizmu. Osrednje ivevje sestavljajo ivne celice, ki se povezujejo v modularne (po funkciji podobne) nevronske mree, in celice glije, ki nudijo ivnim celicam prehransko, presnovno in gradbeno podporo. ivne mree so funkcionalno povezane ivne celice, ki omogoajo sprejem, obdelavo in prenos sporoil drugim ivnim mream ali pa efektorskim organom. Procese integracije in diferenciacije nevronskih mre, ki pomenijo kakovostno rast ivevja, omogoajo sledee spremembe na ravni ivne celice: (i) razvejanost ivne celice, (ii) spremembe kakovosti (bogatost strukture) sinapse ter (iii) dolina aksona in debelina mielinizacije (Kalan, 2007). Proces mielinizacije, ki ivcu omogoa hitreji in bolj teko pretok ivnih signalov, je dinamien proces, ki se spreminja (poveuje, zmanjuje) v skladu s funkcijo, ki jo ima posamezni nevron v doloenem gibu. ivevje se torej prilagaja dejavnostim, ki jih lovek izvaja. Procese stalnega spreminjanja in prilagajanja ivevja funkciji imenujemo plastinost ivevja. Gre za prilagajanje oz. tvorbo novih mrenih struktur med sicer e obstojeimi ivnimi celicami, ki prevzemajo bodisi nove moganske funkcije bodisi nadomestijo obolele ali pokodovane mrene strukture. Celoten proces kakovostnega7

zorenja ivevja je dinamien proces. Bolj ko nevronsko mreo z izvajanjem doloene naloge treniramo, moneje povezave med ivnimi celicami nastanejo. Z dolgotrajnim ponavljanjem se mrea utrdi in del te mree se fiksira v dolgotrajni spomin. Danes vemo, da se sposobnost uenja in s tem oblikovanja gibanja podaljuje v odraslo obdobje. Pri oblikovanju novih mre (za nova gibanja) so zelo pomembne izkunje e vzpostavljene mree saj gre v bistvu le za dopolnjevanje e izgrajenih, vendar pa to ne pomeni, da se zamujenega in neizkorienega v otrotvu ne da nadomestiti kasneje (Kalan, 2007). Vse natete znailnosti biolokega razvoja mladostnikov morajo biti podlaga za pripravo in nartovanje kondicijske priprave mladih portnikov. Ne smemo si dovoliti, da te razvojne znailnosti ignoriramo in trening mlajih selekcij enaimo s treningom lanskih kategorij.

1.2 OPREDELITEV POJMA GIBALNE SPOSOBNOSTI

Obstajajo razlina pojmovanja tega podsistema (fizine sposobnosti, psihofizine sposobnosti, psihomotorine sposobnosti ipd.), vendar je le termin gibalne oz. motorine sposobnosti tisti, ki natanno opredeljuje podsistem, odgovoren za gibalno izraznost loveka (Pistotnik, Pinter in Dolenc, 2002). Gibalni (motorini) razvoj je sestavni del in pomemben len razvoja loveka. Je aktivna posledica razvojnih sprememb, zlasti razvoja ivnega (motorinega) sistema (Kukolj, 2005). Je proces, v katerem otrok/mladostnik pridobiva gibalne spretnosti in vzorce (gibalne veine) ter razvija gibalne sposobnosti (mo, hitrost, ravnoteje itd.). Dinamika tega procesa, kot vseh drugih razvojnih procesov, je rezultat medsebojnega vpliva dednosti in okolja in poteka v tesni povezavi s telesnim, kognitivnim, ustvenim in socialnim razvojem (Ress, 2007).

8

Gibanje loveka je odvisno od njegovih sposobnosti, znailnosti in znanj. Sposobnosti so naravne danosti loveka, ki so odvisne od nivoja razlinih upravljavskih sistemov v njegovem telesu in predstavljajo zmonost izkoristka teh potencialov pri doseganju zastavljenih ciljev. Znailnosti so tisti elementi, ki opredeljujejo zunanji videz loveka in njegove reakcije na okolje ter od katerih sta odvisni njegova samopodoba in gibalna uinkovitost. Spretnosti pa predstavljajo z uenjem (vadbo) pridobljena gibalna znanja, katerih realizacija bazira na sposobnostih in znailnostih loveka (Pistotnik idr., 2002). Gibalne sposobnosti so tako kot druge lovekove sposobnosti po eni strani prirojene, po drugi strani pa pridobljene (Pistotnik, 2003), kar pomeni, da je loveku e z rojstvom dana stopnja, do katere se bodo sposobnosti lahko razvile, z ustrezno gibalno aktivnostjo oziroma s t. i. treningom pa se lahko to stopnjo tudi presee. Na osnovi znanstvenih spoznanj je nastajala t. i. nomotetina delitev motorinih sposobnosti (delitev glede na splone naravne zakone), ki temelji na objektivnih rezultatih, dobljenih s preverjenimi merskimi instrumenti, ki so bili uporabljeni na velikem tevilu ljudi. Po tej delitvi obstaja v osnovi est primarnih motorinih sposobnosti (Pistotnik idr., 2002). Mo je sposobnost uinkovitega izkorianja sile miic za delovanje proti zunanjim silam. Miina sila se razvija z miinim napenjanjem, ki je lahko dinamino ali statino. Dinamino napenjanje je znailno za vsa gibanja, ker je za njihovo izvedbo treba izzvati zaporedna krenja in sproanja miic (miini pripoji se pribliujejo in oddaljujejo hoja, plezanje, skoki ipd.). Statino napenjanje pa je znailno predvsem za ohranjanje razlinih poloajev telesa ali njegovih delov (miica je napeta, pripoji pa so v stalni oddaljenosti noenje, upiranje ipd.). Glede na to, kako z miino silo obvladujemo zunanje sile, pa se mo manifestira v treh osnovnih pojavnih oblikah: kot eksplozivna, repetitivna in statina mo (Pistotnik idr., 2002). Eksplozivna mo je sposobnost za dosego maksimalnega zaetnega pospeka, ki se kae v premikanju telesa v prostoru ali v delovanju na predmete v okolici. Za to pojavno obliko moi je znailna hitra mobilizacija velike koliine miine sile v9

kratkem asovnem obdobju. Izraa se predvsem pri aciklinih gibanjih tipa skokov, kratkih sprintov in metov ali udarcev, zato je potrebno pri izbiri gibanj za razvoj eksplozivne moi to tudi upotevati (Pistotnik idr., 2002). Repetitivna mo je sposobnost za ponavljajoe se premagovanje zunanjih sil na osnovi izmeninih miinih krenj in sproanj. Za to pojavno obliko je znailno dolgotrajno opravljanje dela pod obremenitvijo. Kae se predvsem pri ciklinih gibanjih, kjer premagujemo neko submaksimalno silo, ki omogoa ugodno razmerje med hitrostjo in asom izvajanja gibov. Taka gibanja so: hoja, tek, lazenja, plazenja, plezanja, poskoki, dviganja potiskanja, vleenja, ki se v oteenih razmerah vadbe (delo z bremeni, na strminah, v razlinih vesah ipd.) tudi najpogosteje uporabljajo za razvoj repetitivne moi (Pistotnik idr., 2002). Statina mo je sposobnost za dalj asa trajajoe vztrajanje v nekem poloaju pod obremenitvijo. Pri tem razvijamo maksimalno ali submaksimalno miino silo, brez manifestacije gibanja oz. brez premikanja miinih pripojev. Statina mo pride do izraza predvsem pri ohranjanju telesnih dr, ki se pojavljajo pri noenjih, prijemih in upiranjih (Pistotnik idr., 2002). Koordinacija je sposobnost uinkovitega in usklajenega izvajanja asovnih in prostorskih elementov gibanja. Bolj kot katerakoli druga gibalna sposobnost je odvisna od delovanja osrednjega ivnega sistema. Pri oblikovanju gibalnih programov in pri njihovi izvedbi ima pomembno vlogo senzorika (sprejem informacij s utili). Brez ustreznega sprejema in razloevanja prostorskih in asovnih parametrov gibanja, brez dobrega gibalnega (kinestetinega) obutka ni mogoe izpeljati koordinacijsko zahtevnih gibanj. Opredeljenih je bilo est pojavnih oblik koordinacije: sposobnost za izvedbo celostnih programov gibanja (gibalna dojemljivost), sposobnost gibalnega reevanja prostorskih problemov (gibalna inteligenca), sposobnost uporabe gibalnih informacij (gibalni transfer), sposobnost gibalne izvedbe ritminih struktur (ritminost gibanja), sposobnost koordinacije nog in sposobnost timinga (asovna usklajenost izvedbe gibanja). Koordinacijske sposobnosti prihajajo do izraza predvsem pri gibanjih, ki po svoji strukturi niso enostavna, temve so sestavljena iz ve gibalnih delov, oz. kjer se10

pojavljajo zahteve po izvedbi gibanja z vejo hitrostjo, mojo ali natannostjo v spremenjenih ali neobiajnih okoliinah. Na njihov razvoj vplivamo z izvajanjem bolj zapletenih ali neobiajnih lokomocij (gibanje vzvratno ali bono, neobiajno zaporedje gibov ipd.) in s postavljanjem vadeih v neobiajne okoliine za izvedbo gibanja (premagovanje ovir, uporaba razlinih rekvizitov ipd.). Koordinacijske sposobnosti se zanejo razvijati e elo zgodaj, saj se mora lovek takoj po rojstvu nauiti vsega gibanja, ki ga bo potreboval za preivetje, zato so prva leta ivljenja najpomembneja pri razvoju koordinacije. V tem obdobju lahko z razlinimi gibalnimi dejavnostmi znailno vplivamo na njen razvoj in s tem ustvarimo monosti za gibalno uinkovitost v nadaljnjem ivljenju (Pistotnik idr., 2002). Hitrost je sposobnost izvesti gibanje v najkrajem monem asu. Najpogosteje se pojavlja kot hitrost reakcije, hitrost enostavnega giba in hitrost izmeninih gibov (frekvenca gibov). Pri premagovanju krajih razdalj s ciklinimi gibanji (tek, plavanje, kolesarjenje ipd.), kjer je pomembna frekvenca gibov, se pojavlja kot hitrost premikanja telesa v prostoru. Hitrost ima visoko stopnjo prirojenosti, ki je odvisna od nekaterih biolokih in fiziolokih osnov. Genski vpliv se kae predvsem v strukturi miinih vlaken (veji odstotek hitrih miinih vlaken), fizioloki pa v dobrih ivno-miinih povezavah. Izraz hitrosti je v znailnih pozitivnih povezavah z eksplozivno mojo (zaetni pospeek), s koordinacijo (znotrajmiina in medmiina usklajenost izvedbe gibanja) ter z gibljivostjo (ustrezna razteznost antagonistinih miinih skupin). Z razvojem natetih gibalnih sposobnosti se hitrost ne razvija, temve le posredno vplivamo na njen bolji izraz oz. bolji izkoristek z genskim zapisom danih monosti. Neposredni razvoj hitrosti pa doseemo s hitrim izvajanjem lokomocij, kot so: tek (po strmini, v zavetrju, z vleko ipd.), lazenja, plazenja in plezanja, ter z razlinimi manipulacijami, kot so: meti, udarci in blokade. Za takno vadbo je najprimerneji as med 7. in 14. letom starosti, ko otrok e dobro obvlada osnovne naine gibanja in pridobi mo, ivni sistem pa je e dovolj plastien, da omogoa

11

hitreje ustvarjanje ivno-miinih povezav in s tem razvoj pogojno refleksnih zvez, ki so pri hitrosti najpomembneje (Pistotnik idr., 2002). Ravnoteje je sposobnost ohranjanja ali vzpostavljanja stabilnega poloaja telesa v prostoru. Odvisno je predvsem od dobrega delovanja mnogih util (vestibularni aparat, utilo vida in sluha, taktilna utila, kinestetina utila ipd.), ki nenehno posredujejo informacije iz okolja in iz telesa v zbirni center, v malih moganih. Te informacije sproijo refleksne regulacijske mehanizme, ti pa kompenzacijske gibalne programe, na osnovi esar doseemo ustrezno miino aktivacijo za premike, ki so sorazmerni z odkloni telesa v mejah podporne ploskve. Tako se ohrani ravnoteni poloaj, e pa premiki niso sorazmerni z odkloni telesa, pride do njegovega ruenja (Pistotnik idr., 2002). Ravnoteje je zelo pomembna sposobnost, eprav se tega ne zavedamo, saj nam je ohranjanje pokonne dre telesa povsem samoumevno. Vendar je to le gibalni avtomatizem, ki se loveku obiajno izoblikuje v prvih letih ivljenja in mu omogoa hojo po dveh nogah. Pomembnosti te sposobnosti se zavemo ele, ko se pojavijo kakne bolezenske teave in je ohranjanje ravnotenega poloaja moteno. Sposobnost ohranjanja oz. vzpostavljanja ravnotenega poloaja pa pride bolj do izraza, kadar se gibljemo na zmanjani podporni ploskvi (hoja v gorah, drsanje, portna gimnastika, alpsko smuanje ipd.), kadar pri gibanju prihaja do velikih in hitrih sprememb telesnih poloajev (zaustavitev gibanja, sprememba smeri ipd.) ali po zakljuku rotacijskih gibanj (zaradi motenj v delovanju vestibularnega aparata). Sposobnost se razvija predvsem z izvajanjem razlinih lokomocij na zmanjani podporni ploskvi (hoja, tek, lazenja, vleenja, potiskanja, noenja na klopi, gredici, brvi ipd.) ali z uporabo razlinih rotacijskih gibanj za motenje delovanja vestibularjiega aparata (obrati, prevrati, premeti ipd.) (Pistotnik idr., 2002). Preciznost je sposobnost za ustrezno doloitev intenzivnosti in smeri gibanja pri vodenju lastnega telesa ali objekta, na katerega se deluje, proti doloenemu cilju (zadevanje tare ali gibanje po natanno doloeni tirnici). Osnovo preciznosti12

predstavljajo utilo vida in kinestetina utila, ki posredujejo informacije v gibalne centre osrednjega ivnega sistema, kjer se na njihovi osnovi izoblikujejo ustrezni gibalni programi za lansiranje (usmeritev) ali vodenje objekta proti cilju (Pistotnik idr., 2002). Preciznost vadimo predvsem z natanno izvedbo izbranih lokomocij, kjer odstopanje od predvidenega naina gibanja pomeni napako oz. se kae v slabem rezultatu (tek med ovirami, razlina lazenja po oznakah, skoki z doloenimi nalogami, padci brez bolein ipd.) ali z manipulacijami zadevanja cilja: meti v taro, lovljenja predmetov, udarci v oznake ali blokade udarcev (Pistotnik idr., 2002).

Gibljivost je opredeljena kot sposobnost izvajanja gibov v velikih razponih. Odvisna je od ve dejavnikov, med pomembneje pa pritevamo zgradbo sklepov in obsklepnih struktur, usklajenost delovanja ivno-miinega sistema ter temperatura telesa in okolja. Pri vsakem gibanju, pa naj bodo to vsakodnevna opravila (zavezovanje evljev, vzvratna vonja avtomobila, ometanje pajevin pod stropom ipd.) ali profesionalno delo, je potrebna doloena mera gibljivosti, ki pride e posebej do izraza pri gibanjih, ki zahtevajo veje razpone gibov (v portu ali v nujnih, tj. urgentnih gibalnih razmerah). Gibljivost znailno vpliva tudi na izraznost nekaterih gibalnih sposobnosti (npr. mo, hitrost, koordinacijo), zato jo lahko tejemo k pomembnejim dejavnikom optimalne telesne pripravljenosti posameznika. Primerna stopnja gibljivosti tako omogoa boljo gibalno izraznost, je dejavnik dobrega in sproenega poutja, kar vsekakor vpliva na kakovost ivljenja vsakega posameznika (Pistotnik idr., 2002). Gibljivost se pojavlja kot specifina sposobnost glede na topologijo gibalnega ustroja, zato v portu pogosteje obravnavamo predvsem njene tri osnovne pojavne oblike: gibljivost ramenskega obroa, gibljivost trupa in gibljivost kolnega sklepa. Drugae pa je treba vedeti, da je gibljivost specifina za vsak sklep ali sklepni sistem posebej in jo je zato treba v skladu s tem tudi razvijati. Ker pa se gibljivost lahko razvija le z doseganjem maksimalnih razponov giba v posameznih sklepih ali sklepnih sistemih, uporaba naravnih oblik gibanj za ta13

namen ni najprimerneja. Naravne oblike gibanj namre le v redkih primerih omogoajo izvedbo gibov z maksimalnimi razponi. e elimo dosei res maksimalen razpon gibov, morajo biti ti izvedeni zavestno, tj. pod monim miselnim nadzorom. Zato se naravne oblike gibanj obiajno ne uporabljajo za razvoj gibljivosti. Pogosto pa se uporabljajo za njeno ohranjanje, in to z izvajanjem gibov v velikih razponih, pri uporabi lokomocij, kot so: plazenja, lazenja in nekatere oblike plezanj (npr. plezanje s prevlaenjem skozi iroke odprtine letvenika) (Pistotnik idr., 2002). Vzdrljivost, ki jo nekateri tudi pritevajo med motorine sposobnosti, sodi med funkcionalne sposobnosti, saj je odvisna predvsem od dobrega delovanja dihalnega in krvoilnega sistema (Pistotnik, 2003).

Agilnost je v literaturi pogosto opredeljena kot podvrsta hitrosti, nekateri avtorji jo uvrajo kot podvrsto koordinacije, spet drugi jo opiejo kot samostojno gibalno sposobnost. Najvekrat pa jo obravnavamo kot kombinirano gibalno sposobnost, ki je sestavljena predvsem iz moi, hitrosti in koordinacije (Pori, 2007). Kot smo e omenili, prihaja med posamezniki v gibalnem razvoju do zelo velikih razlik, zato moramo biti trenerji pri oblikovanju vadbenih vsebin zelo previdni. Za ustrezno nartovanje moramo poznati osnovna naela gibalnega razvoja (van in kof, 2007): Naelo vzajemnega delovanja. Gibalni organi v telesu so parni, med razvojem pa se vzpostavi urejen odnos med obema stranema telesa. Pogoj je harmonino delovanje miic upogibalk in iztegovalk. Tekoa menjava v prevladi delovanja upogibalk in iztegovalk je potrebna za vzpostavitev urejenega giba in se pridobi z vajo, omogoa pa somerno gibanje obeh strani telesa. Gibalne razvojne stopnje imajo svoje zaporedje. Razvoj lovekovega gibanja temelji na razvoju nevrolokih funkcij in sposobnosti. Poteka po vnaprej doloenem razvojnem vrstnem redu. Odvisen je od zrelosti ivevja, kosti in miic, sprememb razmerij v telesu in od urjenja skladnosti delovanja razlinih miinih skupin.14

Naelo nepovratnosti. Odklon od naela vrstnega reda lahko vodi do zamenjave posameznih stopenj, kar lahko pusti posledice v razvoju gibanja. e izostane le manji delek razvojne stopnje, ga je mogoe nadomestiti. Pri vejem izpadu pa pride do upoasnjenega razvoja ali do pojava patolokih gibalnih vzorcev. Razvojne smeri. Motorini razvoj poteka v tono doloeni smeri. Nadzor miic blizu trupa se razvije prej kot kontrola oddaljenih miic. Koordinacija prstov in nog se razvije e mnogo pozneje in predstavlja zadnji len v razvojni verigi. Funkcionalna nesomernost. Integracija telesnih polovic je predpogoj za unilateralnost. Obutenje tega mora biti tako integrirano, da nastane obutek skupnega pripadanja. ele zavedanje obeh strani telesa in njune razlinosti dopua razvoj prevlade ene strani telesa. Z razvojem simetrije in krianja telesne sredinice se razvije tudi rona dominantnost lateralizacija, ki temelji v obeh moganskih poloblah. e je telesna somernost urejena, lahko otroci vadijo s svojo prednostno stranjo. Motorini in senzomotorini razvoj. Gibalni razvoj poteka v doloenem vrstnem redu in je usmerjen k pridobivanju in izpopolnjevanju gibalnega vedenja. Osnovne paradigme gibalnega razvoja, (i) Gibalni razvoj poteka od glave navzdol in od sredia telesa navzven cefalokavdalna smer. (ii) Gibalni razvoj poteka od masovnih nediferenciranih do samodejnih, specifinih hotenih gibov in gibalnega nadzora. (iii) Gibalna funkcija vpliva na telesno zgradbo, kar pomeni, da uporaba ali dejavnost organa doloa njegovo fizino rast. (iv) Med posameznimi otroki obstaja velika raznolikost glede starosti, v kateri so se pojavili razvojni mejniki.

1.2.1 Gibalni razvoj loveka

tevilni avtorji med najpomembneje dejavnike biolokega razvoja uvrajo tudi gibalni razvoj. Za razumevanje uinkov portne vadbe in za ustrezno izbiro sredstev in metod pri razvoju razlinih gibalnih sposobnosti mladih ljudi je zraven poznavanje njihovega telesnega razvoja zelo pomembno poznati tudi njihov gibalni razvoj. Gibanje omogoata motorini ivni sistem ter miievje, ki neposredno izvaja v motorinem ivnem15

sistemu osnovna gibanja. Motorini ivni sistem in miievje skupaj imenujemo ivnomiini sistem (Luzar, 2010). Motorini razvoj je proces, ki se kae predvsem v spremembah gibalnega obnaanja (oblikah gibanja in gibalni storilnosti) v razlinih obdobjih lovekovega ivljenja. Je rezultat medsebojnega vpliva dednosti in okolja ter poteka v tesni povezavi s telesnim, kognitivnim, ustvenim in socialnim razvojem. Ravna se po svojih naelih (vzajemno delovanje, tono doloeno zaporedje, nepovratnost itd.) (van in kof, 2007). Gibalni razvoj loveka loimo v ve faz, znotraj katerih obstajajo razline stopnje. Gallahue in Ozmun (1998) na osnovi spremljanja gibalnega obnaanja otrok v razlinih starostnih obdobjih (in manj na osnovi eksplicitnih biolokih kazalcev) loita naslednje stopnje: I. II. III. IV. refleksna gibalna stopnja (do 1. leta starosti); zaetna zavestna gibalna (rudimentarna) stopnja (priblino od 1. do 2. leta starosti); temeljna gibalna stopnja (od 2. do 7. leta starosti); stopnja specializacije gibanja (od 7. leta naprej).

Obdobje malka in prva leta zgodnjega otrokega obdobja so namenjena pridobivanju in utrjevanju gibalnih vzorcev, medtem ko je pozno predolsko obdobje obdobje usvajanja enostavnih gibalnih spretnosti. Usvojitev in pridobivanje gibalnih vzorcev in spretnosti je osrednjega pomena za celoten gibalni razvoj, tudi razvoj portnih gibalnih sposobnosti. Obdobje poznega otrotva (obdobje po 7. letu starosti) je as usvajanja kompleksnejih gibalnih spretnosti. Upoasnjena dinamika telesne rasti v tem obdobju omogoa dobro sinhronizacijo ivno-miinega sistema in s tem ugodne okoliine za razvoj tistih gibalnih sposobnosti, pri katerih je natannost nadzora gibanja e posebej pomembna (npr. koordinacija, hitrost, ravnoteje, natannost ), zato je v tem obdobju usmerjena kar se da iroko (van in kof, 2007).

16

1.3 STRUKTURA JUDA Judo je goloroka borilna veina, ki vkljuuje borbo stoje in na tleh, mete, padce, vzvode, udarcev z rokami in nogami pa judo neposredno ne vsebuje. Tako je na prvi pogled zelo podoben rokoborbi in je v osnovi ena izmed najbolj razirjenih oblik le-te. Tekmovalci so obleeni v oblailo, izdelano iz monega bombaa, imenovano judogi kimono (Judo, 2011). Sestavljen je iz hla, suknjia in pasu. Sama tekma borba se izvaja na borilnem prostoru (tatamiju), ki za starostne kategorije kadeti/kadetinje (do 17 let), mladinci/mladinke (do 20 let), mlaji lani/mlaje lanice (do 23 let) in lanice ter lane meri 8 x 8 m, za starostni kategoriji mlaji deki/mlaje deklice (do 13 let) in stareje deke/stareje deklice (do 15 let) pa borilni prostor meri 7 x 7 m (povzeto po pravilniku tekmovanj Judo zveze Slovenije, 2006). V kategorijah male ole juda, ki zavzema starostne kategorije od 1. do 9. razreda osnovne ole, pa je velikost borilnega prostora 3 x 3 m. Cilj v judu je premagati nasprotnika in dosei konno zmago (IPPON). Ippon se dosee, e izvedena tehnika ustreza naslednjim kriterijem: kadar tekmovalec kontrolirano vre nasprotnika na hrbet z znatno silo in hitrostjo; kadar tekmovalec dri nasprotnika v konnem prijemu 25 sekund; kadar se tekmovalec preda bodisi z dva udarca ali vekratnim udarcem roke ali noge ali kadar ree maitta; kadar je tekmovalec onesposobljen zaradi davljenja ali vzvoda; e je nasprotnik diskvalificiran zaradi neaktivnosti, prepovedane tehnike ali neprimernega vedenja (Pozvek, 1999). e je po uradnem asu rezultat izenaen, se borba nadaljuje s pravilom zlate toke, ki traja 3 minute, zmaga pa tisti tekmovalec, ki na katerikoli prej opisan nain dosee toko. V primeru, da sta nasprotnika zelo izenaena in e po zlati toki ni zmagovalca, le-tega doloijo sodniki s tako imenovanim HANTEI dvigom zastavic dveh barv (vsaka zastavica predstavlja svojega tekmovalca). Trije sodniki (glavni in dva stranska) na znak17

hantei dvignejo zastavice za tistega tekmovalca, za katerega menijo, da je bil bolji. Velja veinsko pravilo 2:1 ali 3:0 (povzeto po pravilniku tekmovanj Judo zveze Slovenije, 2006). as borbe traja pri obeh spolih v kategorijah male ole juda 2 minuti, pri kategoriji mlaji deki/mlaje deklice prav tako 2 minuti, pri kategoriji stareji deke/stareje deklice 3 minute, pri kategorijah kadeti/kadetinje in mladinci/mladinke 4 minute, pri kategorijah mlaji lani/mlaje lanice ter lanice in lane pa borba traja 5 minut (povzeto po pravilniku tekmovanj Judo zveze Slovenije, 2006).

Glede na oblike motorinih struktur, ki se pojavljajo v borbi, uvramo judo v skupino polistrukturalnih aciklinih portov, kjer dominirajo aciklina gibanja, katerih konni rezultat je zmaga ali poraz (u, 2004). Za judo je znailna raznolikost gibanja, pri emer se dinamini elementi zelo hitro menjavajo, tudi v delcu sekunde. Prisotno je stalno menjavanje telesa v prostoru na rokah, nogah, klee, lee, sede. Zaradi tega lahko ugotovimo velik vpliv juda na razvoj splone koordinacije gibanja. Za uspeno izvedbo posameznih tehnik in prijemov je potrebna natanna miina aktivnost z doloeno intenzivnostjo v doloenem asu in prostoru. Vse to je pogojeno z natannim delovanjem vestibularnega aparata in receptorjev v miicah, tetivah in ligamentih (u, 2004).

V judu je veliko akrobatskih elementov, kar vpliva na sposobnost gibanja v prostoru in obvladovanje telesa v brezoporni fazi. Po uu (2004) judo razvija vse oblike moi, vendar je zanj najznailneja eksplozivna mo. Izjemen pomen predstavlja sposobnost vzdrevanja ravnoteja. Med drugimi parametri velja e posebej izpostaviti hitrost in gibljivost (u, 2004).

18

Slika 3. Znailnosti juda, prirejeno po (u, 2004). Serti in Lindi (2003) med psihomotorinimi sposobnostmi dajeta majhno prednost moi (eksplozivni, maksimalni, repetativni in statini), koordinaciji in funkcionalnim sposobnostim (anaerobni in aerobni vzdrljivosti) graf 1.

Graf 1. Dejavniki, ki vplivajo na uspeh v judu faktorska struktura juda, prirejeno po (Serti in Lindi, 2003). Napredneja judo vadba zahteva obvladovanje prvin z doloenim tveganjem. S tem vzgajamo odlonost, pogum, samokontrolo in druge pozitivne osebnostne lastnosti. Z19

judo padci razvijamo in vplivamo na koordinacijo, spretnost in orientacijo v prostoru (u, 2004).

JUDO MOTORIKA Strukturne elemente judo borbe lahko poimenujemo tudi elementi judo borbe. K judo motoriki pritevamo vse tiste aktivnosti, ki jih izvajajo tekmovalci med judo borbo. Razdelimo jo lahko na: osnovno judo motoriko, ki zajema prvi del borbe. Ta predstavlja uvodno gibanje tekmovalca do priprave borbe za gard prijem in do samega prijema za judogi (kimono) in do priprave za met (koraki, prisunski koraki, skoki, potiskanja, blokade, prijemi, vleenje ); specifino rokometno motoriko, ki zajema drugi del borbe. Ta predstavlja met nasprotnika in mono nadaljevanje borbe v parterju z namenom konnega prijema, vzvoda ali davljenja (dviganja, meti, padci, skoki ).

Po Bratuu (1998) lahko motorine lastnosti judoista opiemo na naslednji nain: uspeen judoist mora imeti hitrost sprinterja, mo dvigovalca utei, vzdrljivost tekaa na srednje dolge proge ter fleksibilnost in natannost gibanja in obutek za prostor kot gimnastiar. Prav tako mora biti inteligenten, odloen, pogumen in visoko motiviran, da bi dosegel optimalen rezultat.

20

Osnovno motoriko lahko razdelimo tudi glede na elemente judo borbe, ki sestavljajo dinamiko tehnike metov. Tabela 1 nam prikae elemente judo borbe stoje in motorino aktivnost. Tabela 1. Osnovna judo motorika stoje ELEMENTI JUDO BORBE (ko smo v napadu) GIBANJE DO GARDA GARD kumikata RUENJE RAVNOTEJA kuzushi VSTOP tsukuri MET kake KONTROLA META kime koraki, skoki, blokade prijemi koraki, potiskanja, dviganja, vleenja, skoki dviganja, vleenja, potiskanja, padci, noenja ... vleenja, meti, padci prijemi, potiskanja, vleenja MOTORINA AKTIVNOST

e kontrola meta ni uspena in se borba ne zakljui z ipponom, se nadaljuje v ne waziparterni tehniki, ki se izvaja samo na tleh. Elemente judo borbe na tleh in motorine aktivnosti prikazuje Tabela 2.

Tabela 2. Osnovna judo motorika na tleh ELEMENTI JUDO BORBE (ko smo v napadu, v parterju) PRIJEM USTVARJANJE NERAVNOTEJA NASPROTNIKA KONNI PRIJEMI ali VZVODI ali DAVLJENJA prijemi, potiskanja, blokade, vleenja prijemi, vleenja, potiskanja prijemi, vleenja, potiskanja prijemi potiskanja, dviganja, vleenja MOTORINA AKTIVNOST

21

1.4 STRUKTURA OBREMENITVE IN NAPORA JUDOISTOV MED BORBO Razlini avtorji so pri analiziranju obremenitev in napora judoistov med borbo dobili razline rezultate. Na razlike so predvsem vplivale razline tehnologije merjenja, raven tekme, starostna kategorija tekmovalcev

1.4.1 Struktura obremenitve judoistov med borbo Obremenitev je z vadbenimi koliinami izraena vadba. Predstavljena je z eksaktnimi ali subjektivnimi kazalci. Najpogosteje je izraena v fizikalnih enotah, saj je tudi izmerjena ali izraunana s pomojo fizikalnih meritev. Lahko govorimo o statini, dinamini in kombinirani obremenitvi pa tudi o veliki in majhni obremenitvi, e seveda definiramo tudi kriterije, glede na katere ocenjujemo obremenitev. Koliine v procesu portne vadbe, ki definirajo obremenitev, sestavljajo (Uaj, 2003): vadbeni tip (aerobni napor, anaerobni laktatni napor, anaerobni alaktatni napor), vadbena koliina (koliina opravljenega dela), intenzivnost vadbe, pogostost vadbe.

Obremenitve med judo borbo: 1. as aktivne borbe traja 5 min, velja za lansko kategorijo, mlaje kategorije od 2 do 3 min (ob vsaki prekinitvi sodnika se as zaustavi). Ob neodloenem izidu sledi podaljek, ki lahko traja e maksimalno 5 min aktivne borbe (Mlinarevi, 2007). 2. Intenzivnost je zelo visoka ves as borbe, saj se borba kona takoj, ko kateri od tekmovalcev dosee ippon (Mlinarevi, 2007). 3. Povprena frekvenca srca judoista med borbo je 180200 utripov/minuto, med prekinitvami, ki trajajo vsaj 510 sekund, se spusti do 120140 utripov/minuto (Serti in Lindi, 2003).22

4. Koncentracija laktata v krvi med borbo dosee vrednosti okoli 12 mmol/l krvi (Serti in Lindi, 2003). 5. Da bi judoist priel do medalje na turnirju v Sloveniji, mora zmagati od 3 do 4 borbe, na najvejih tekmovanjih (EP, SP, OI, svetovni pokal) pa od 5 do 6 borb, odvisno od kategorije in tevila tekmovalcev v njej. Med borbama ima pravico do vsaj 10-minutnega poitka. Bolje psihofizino pripravljeni judoist se hitreje regenerira med borbami (Mlinarevi, 2007). 6. Ker se borba lahko hitro kona, se odvija prava psiholoka vojna, zaradi katere je poraba energije e veja (Serti in Lindi, 2003).

V borbi je prisoten konstanten upor nasprotnika, zato pride do velike porabe energije. Glede na trajanje in intenzivnost obremenitev, koliino vkljuenih miic in visoke stopnje psihinega naprezanja na tekmovanju ali treningu lahko reemo, da je judo z vidika napora zelo zahteven port (Serti in Lindi, 2003). V nadaljevanju bodo predstavljeni rezultati analize ocene napora na tekmovanju v judu s pomojo analize borb, ki jo je opravil v svoji raziskavi za diplomsko delo Vojin Mlinarevi (2007). V raziskavi je proueval obremenitve slovenskih judoistov na tekmovanju v judu, v kategorijah do 66 kg in do 90 kg, ter jih primerjal. V vzorcu je bilo 93 borb v kategoriji do 66 kg in 73 borb v kategoriji do 90 kg, na petih lanskih tekmah v Sloveniji leta 2003 (Pohorski bataljon, Baumgartnerjev pas, Dravno prvenstvo, Iriev memorial, pokal Nagaoka).

23

Po konanem zbiranju podatkov in analizi so prili do naslednjih najpomembnejih ugotovitev: Povpreen as borbe vkljuno s prekinitvami je 233,68 sekunde. Povpreen as aktivne borbe je 159,42 sekunde. 21 borb je potekalo do konca rednega dela borbe, od tega so se 4 konale z zlato toko. V 86,7 % borb je bila vsaj ena prekinitev, skupaj je bilo 1021 prekinitev. Povpreen as prekinitev je 10,9 sekunde. Povpreno je bilo 7,09 prekinitve na borbo. V 166 borbah je bilo 1011 akcij v tachi wazi tehnike metov, ki se izvajajo stoje. Od 166 borb se je 131 (78,9%) analiziranih borb dogajalo tudi v ne wazi parterni tehniki, ki se izvaja samo na tleh. Skupaj 46 (27,7%) borb je bilo tokovanih v ne wazi. Povpreen as akcije v ne wazi je 12,49 sekunde. V povpreju poteka 24,7 sekunde ne waze na borbo. Maksimum je 133 sekund ne waze na borbo.

1.4.2 Struktura napora judoistov med borbo V borbi je prisoten konstanten upor nasprotnika, zato pride do velike porabe energije. Glede na trajanje in intenzivnost obremenitev, koliino vkljuenih miic in visoke stopnje psihinega naprezanja na tekmovanju ali treningu lahko reemo, da je judo z vidika napora zelo zahteven port (Serti in Lindi, 2003). Napor je odziv organizma na dano obremenitev. Ocenjujemo ga s pomojo odziva nekaterih fiziolokih in biokeminih procesov (mehanizmov), vasih pa tudi glede na obutke posameznika (psiholoki vidik). Znailno je, da lahko portniki z dolgotrajnim portnim staem zelo dobro ocenijo dejansko obremenitev in napor (fizioloke in biokemine spremembe) na podlagi svojih obutkov. Razlini portniki premagujejo enako obremenitev z razlinim naporom. To kaejo njihovo poutje in tudi nekatere funkcije njihovega organizma. Bolj vzdrljivi imajo nijo frekvenco srca pri enaki hitrosti gibanja, manjo vsebnost laktata v krvi in manji minutni pljuni volumen izdihanega zraka (Uaj, 1997).

24

Poznamo razline vrste napora glede na razline vidike opazovanja (Uaj, 1997): 1. Topografski vidik (glede na dele portnikovega organizma, ki aktivno deluje pri obremenitvi) Poznamo lokalni, omejeni in sploni napor (Uaj, 1997). V judo borbi je aktivnih veina miinih skupin, tako da lahko govorimo o splonem naporu. Lokalno so najbolj obremenjene roke in ramenski obro, vendar so tudi miice trupa in nog enako pomembne pri izvajanju tehnike (Serti in Lindi, 2003). 2. Vidik dinaminosti (glede na tip miinega krenja) V judo borbi je prisotna kombinirana obremenitev. V borbi stoje prevladuje dinamina obremenitev (ruenje ravnoteja, borba za gard), v parterju pa statina (dranje nasprotnika v konnem prijemu, obramba od davljenja in vzvodov) (Serti in Lindi, 2003). 3. Vidik motorine zahtevnosti (glede na koordinacijsko zahtevnost napora) Poznamo enostaven in zapleteni napor (Uaj, 1997). Za judo borbo je znailen zapleteni napor, kjer mora centralni ivni sistem reevati veliko tevilo hkratnih in zaporednih podatkov, ki nastajajo v senzorinih centrih (povzeto po Koirju, 2002). 4. Vidik intenzivnosti (glede na fizioloke, biokemine ali psiholoke znailnosti napora) Intenzivnost je zelo visoka ves as borbe (v fiziolokih, biokeminih in psiholokih znailnostih), ker se borba kona takoj, ko kateri od tekmovalcev dosee ippon (Serti in Lindi, 2003).

25

5. Vidik trajanja (glede na trajanje enkratnega napora in glede na ponovljivost napora) as aktivne judo borbe je pet minut in morebiten podaljek, ki traja e maksimalno tri minute. Glede na as trajanja in na znailnost poteka borbe v judu je ta z vidika trajanja napora srednje trajajo in prekinjajo napor (Mlinarevi, 2007).

6. Energijski vidik

V 5-minutni borbi v judu lahko govorimo o anaerobno-aerobnem naporu, ki presega stopnjo najveje porabe kisika. Pomembno vlogo predstavljajo tudi anaerobni laktatni energijski procesi (glikogenoliza), kjer se porablja predvsem kreatin fosfat na zaetku napora in miini glikogen v preostalem delu. Zaradi omenjenih dejstev prihaja do kopienja laktata v miici in krvi, kar povzroa acidozo krvi (kopienje laktata v krvi). Prav tako so aktivni tudi aerobni energijski procesi, ki poleg tvorbe dodatne energije porabljajo laktat kot svoje gorivo ter s tem zmanjujejo acidozo v telesu (povzeto po Koirju, 2002). Z raziskavo, ki jo je opravil Mlinarevi (2007), lahko ocenimo napor predvsem z vidika trajanja enkratnega napora in glede na ponovljivost napora. Ugotovili smo, da gre za srednje trajajo in prekinjajo napor. Uaj (1997) je opredelil srednje trajajoi napor kot napor, ki traja med dvajsetimi sekundami in tremi minutami.

1.5 VPLIV TEKMOVANJA IN TRENIRANJA JUDA NA MORFOLOKE ZNAILNOSTI TELESA IN FUNKCIONALNE SPOSOBNOSTI Proces treninga je zahteven. Judo je port, ki zahteva kompleksno kondicijsko pripravo. S pravilno nartovanim treningom se povea ivno-miina adaptacija na obremenitve. Pride do morfolokih in funkcionalnih sprememb v telesu. Poveajo se vitalna kapaciteta, pljuna ventilacija, frekvenca dihanja, anaerobne in aerobne kapacitete.26

Pride do sprememb v kostni in sklepno-miini strukturi in hipertrofije miic. Hipertrofira tudi srna miica, kar posledino povzroi poveanje volumna srca, minutnega volumna srca, utripnega volumna srca, difuzije kisika iz krvi v tkiva (Serti in Lindi, 2003).

Treba je vedeti, da majhne obremenitve ne vplivajo na spremembe v organizmu, prevelike obremenitve pa lahko vplivajo negativno. Submaksimalne (9095%) in maksimalne (95100%) obremenitve najbolj vplivajo na spremembe v razvoju organizma (Popovi, 1985). Glavni cilj procesa portnega treninga je z nartnim delom dosei portno formo za najpomembneja tekmovanja.

1.6 ENERGIJSKI ALI PRESNOVNI PROCESI MED PORTNIM NAPOROM Med vsakim telesnim naporom, naj bo portne narave ali iz vsakdanjih opravil, se v telesu sproajo razlini procesi, ki nam primarno sploh dopuajo gibanje in nam dajejo potrebno energijo za gibanje. Zato bomo v tem poglavju predstavili pomembne pojme, ki so potrebni za celostno poznavanje problematike diplomskega dela. Napor je odziv organizma na dano obremenitev. portniki premagujejo razline obremenitve na treningih in tekmah z razlinim naporom. Pri tem se v telesu portnika dogajajo razlini energijski ali presnovni procesi (Uaj, 2003). Kadar je portnik izpostavljen doloeni intenzivnosti obremenitve, je pomembno predvsem dvoje (kof, 2007a): a) uinkovitost presnovnih procesov, v katerih nastaja energija za gibanje

Za svoje ohranjanje, delovanje in premagovanje obremenitev organizem neprestano potrebuje energijo. Energijo, ki jo vnesemo v telo s hrano, se uporablja za tvorbo ATP (adenozin trifosfat univerzalno energijsko gorivo v organizmu). Ker je zaloga ATP kot vira energije za miino delo in delovanje drugih organskih sistemov omejena, zadostuje

27

le za nekaj miinih kontrakcij. Telo se zato neprestano trudi, da ta izgubljen ATP obnavlja (Pori, 2005). lovek mora torej za ivljenje in dejavnosti sproti ustvarjati potrebno energijo. ATP se ustvarja s presnovo hranilnih snovi po treh razlinih poteh (kof, 2007a): ob celinem dihanju (oksidativni ali aerobni presnovni procesi), ob mlenokislinskem vrenju (glikolitini ali anaerobni laktatni presnovni procesi), ob fosforizaciji (fosfagenski ali anaerobni alaktatni sistem).

Aerobni energijski procesi so znailni po tem, da za ohranjanje vsebnosti ATP izkoriajo dve vrsti goriv, in sicer tista, ki izhajajo iz ogljikovih hidratov (glukoza in glikogen), in tista, ki izhajajo iz maob. Tovrstni procesi prevladujejo pri naporih nizke intenzivnosti (aerobni napor). Katera vrsta goriva bo pri tovrstnih naporih prevladujoa, je odvisno od hitrosti obnove razgrajenega ATP, razpololjivosti goriv znotraj miice, razpololjivosti goriv, ki se prenaajo v miico iz krvi, in uravnavanja presnove s hormoni (Uaj, 2003). Anaerobni laktatni energijski procesi temeljijo na razgradnji glikogena, shranjenega v miicah (glikogenoliza). Tovrstni procesi nastopajo pri naporih, ki presegajo nivo laktatnega praga (aerobno-anaerobni napor) in izkljuno pri naporih, ki presegajo stopnjo najveje porabe kisika (VOmax) (anaerobnoaerobni napor). Gre za napore srednje in visoke intenzivnosti, pri katerih zane vsebnost laktata v krvi naraati (Uaj, 2003).

Temelj anaerobnih alaktatnih energijskih procesov je razgradnja kreatinfosfata (CrP). Tovrstni procesi nastopajo pri naporih najvije intenzivnosti in jih je mogoe izkoriati vse tja do 10 sekund. CrP se med tovrstnim naporom izredno hitro porablja. Na tak nain se ohranja stalna vsebnost ATP vse do trenutka, ko se CrP znia do neke kritine toke, pri kateri se zane tudi ATP znievati. To vodi do hitrega pojava utrujenosti.

28

Slika 4. asovni potek energijskih procesov pri naporu (Uaj, 2003). Slika 4 nam prikae asovni potek energijskih procesov pri naporu. Medtem ko so anaerobni alaktatni energijski procesi znailni po najveji moi in najmanji kapaciteti, pa aerobni energijski procesi delujejo z manjo mojo in zelo veliko kapaciteto. Kateri energijski mehanizem bo telo izbralo za obnovo ATP, je odvisno od intenzivnosti in trajanja obremenitve (Pori, 2005). lovekovo telo se v ta namen odloa tudi za razlina goriva, ki pa se razlikujejo po moi in kapaciteti. Mo oznauje najvejo mono hitrost poteka biokeminih reakcij v doloenem energijskem procesu (obnove ATP), kapaciteta pa koliino energije, ki jo je mogoe sproati iz doloenega energijskega vira (goriva). Gre za energijsko kapaciteto zaloge goriva (Uaj, 2003).

b) hitrost odpravljanja stranskih produktov presnovnih procesov Uspenost v premagovanju bolj ali manj dolgotrajnih naporov ni odvisna le od uspenosti presnovnih poti. Ob ustvarjanju energije, v vsakem energijskem sistemu, poleg energije ATP, nastajajo tudi stranski produkti, ki ruijo notranje ravnovesje (homeostazo) v organizmu in povzroajo ivno-miino utrujenost. Zato jih je treba iz organizma odstraniti ali vsaj omiliti njihov negativni vpliv. V prvi vrsti mora telo poskrbeti29

za: (i) ohranjanje stalne telesne temperature (termoregulacijski mehanizmi), (ii) ohranjanje acido-baznega ravnovesja (pufrski sistem), (iii) porabo laktata (kof, 2007).

1.7 OPREDELITEV POJMA KONDICIJSKA PRIPRAVA V PORTNEM TRENIRANJU Trend v judu se je v zadnjih letih mono spremenil. Tekmovalci so postali viji, moneji, hitreji in predvsem tehnino ter taktino bolj izpopolnjeni. Sama starost vrhunskih judoistov se je zmanjala, kar pomeni, da tekmovalci e zelo zgodaj dosegajo vrhunske rezultate (Ilias Iliadis, zlata medalja Atene 2004, star 17 let). S tem sta se spremenila tudi kondicijska priprava in nain treniranja juda. Sodoben model borbe se spreminja tudi s spremembami pravil, ki strmijo k bolj dinaminemu judu. Ta so se od leta 2005 redno spreminjala z manjimi popravki. Zadnja veja sprememba se je zgodila 1. 1. 2010, ko je Mednarodna judo zveza (IJF) prepovedala prijem za hlanico (dovoljen je samo pod posebnimi pogoji), ki pa je drastino spremenil samo taktiko juda in s tem posredno vplival tudi na kondicijsko pripravo judoistov.

Sodoben vrhunski judo tako od tekmovalcev zahteva visoko razvite kondicijske sposobnosti in irok spekter tehnino-taktinih sposobnosti in spretnosti (ob tem seveda ne zanemarjamo pomena psihosocialne in druge priprave). Znailnosti in zahtev, ki jih pred tekmovalce postavlja sodoben judo, bi se morali zavedati tudi pri delu z mlajimi starostnimi kategorijami. Trend treniranja bi moral predvidevati, v katero smer se bo razvijal judo z leti, ko bodo mladi tekmovalci zakljuili obdobje dela v mlajih starostnih kategorijah in se bodo prikljuili lanskim kategorijam. Izraz kondicija ima izvor v latinski besedi condicio pogoj (Slovar tujk, 1979) in je privzet po ang. condicion (Grad, kerlj, Vitorovi, 1986, v Pistotnik, 2009). Pomeni stanje oziroma pripravljenost esarkoli, lahko tudi treniranosti oz. usposobljenosti za karkoli (angl. trening je urjenje, vebanje oziroma priprava, kar je sopomenka za conditioning (Grad idr., 1986, v Pistotnik, 2009). V portu naj bi se izraz kondicija najpogosteje nanaal na pripravljenost portnika za opravljanje njegove dejavnosti. Pistotnik (2009) je30

namre mnenja, da bi morali tudi v portu, e e moremo uporabljati pojem kondicija, dodati ustrezne pojasnjevalne izraze, da bi se razumelo, o kakni kondiciji oziroma pripravljenosti sploh tee beseda. Omenjeni avtor je tudi mnenja, da so kombinacije izrazov, kot so kondicijska vadba, kondicijska priprava, kondicijski trening, kondicijski trener nesmisel (npr. pojem kondicijska priprava, kjer skupaj nastopata tujka in slovenska sopomenka in pomenita pripravljalno pripravo; podobno je tudi z drugimi pojmi). Kondicijska priprava portnika je kontinuiran, kompleksen in programiran proces razvijanja osnovnih in specifinih biomotorinih in funkcionalnih sposobnosti. To je proces, ki mora imeti vnaprej opredeljene cilje, smotre, sredstva in metode transformacije antropolokega statusa portnika (oh in Hofman, 2003). Ustrezna kondicijska priprava je kot sestavni del celostne priprave portnika eden bistvenih elementov portnega treninga in je v sodobnem tekmovalnem portu pomemben dejavnik za doseganje kakovostnih rezultatov. Sredstva in metode kondicijske priprave predstavljajo sistem za transformacijo portnikovih gibalnih sposobnosti in so usmerjena predvsem v razvoj ivno-miinih oziroma motorinih, funkcionalnih sposobnosti ter morfolokih znailnosti. Pomembni uinki kondicijske priprave so tudi pospeevanje procesa regeneracije, izboljanje zdravstvenega statusa in preventiva pred portnimi pokodbami (Luzar, 2010). Vsaka portna panoga zahteva osnovno in specifino kondicijsko pripravo. Deman in Erulj (2005) navajata, da je naloga osnovne kondicijske priprave razvijanje osnovnih funkcionalnih in gibalnih sposobnosti, ki so pogoj za visoko uinkovitost organizma v izbranem portu. Pri tej pripravi uporabljamo nespecifine gibalne aktivnosti, ki imajo drugano strukturo in aktivirajo miine skupine v druganih povezavah kot v judu. Osnovna kondicijska priprava je e posebej pomembna pri mladih judoistih.

Naloga specialne kondicijske priprave je, da razvijamo tako povezanost in usklajenost delovanja vseh pomembnih funkcij tekmovalca, ki je maksimalno prilagojena specifinim31

potrebam izbranega porta. Usklajene morajo biti kinematina, dinamina in ritmina struktura gibanja in delovanje vseh organskih sistemov. To lahko doseemo samo s specifino aktivnostjo (Deman in Erulj, 2005). Vendar je potrebno biti pri teh vsebinah zelo previden, e posebno kadar vanj vkljuujemo otroke in mladostnike. Razvoj kondicijskih sposobnosti mladih judoistov mora biti narten in premiljen. Upotevati je treba bioloke zakonitosti odraanja, ki niso pomembne le pri doseganju optimalnega napredka judoistov, temve tudi pri prepreevanju negativnih posledic nepravilnega izbora gibalnih nalog kot tudi koliine treninga. V portni praksi se pogosto dogaja, da trenani proces prehiteva bioloki razvoj otroka oziroma da trenerji nekritino prenaajo modele treningov za odrasle na mlaje starostne skupine. Zelo pomemben je dolgoroen in vsestranski kondicijski razvoj, ki omogoa iroko bazo, na kateri je mo graditi ojo specifiko. Principi treninga, njegove metode in komponente obremenitve (obseg in intenzivnost) ter njihovo stopnjevanje in sredstva morajo zato biti e posebej podvreni premisleku o specifinih potrebah juda. Glavni cilj treninga mlajih starostnih kategorij bi moral biti razvoj oziroma priprava zdravega lokomotornega aparata, ki bo im manj dovzeten na pokodbe. Tak portnik mora imeti dobro aerobno osnovo, biti mora dobro koordiniran in imeti predvsem dobro razvite proksimalne miine skupine ter ustrezno zaitene posamezne kritine sklepne dele tako z vidika moi kot gibljivosti (Luzar, 2010).

32

1.8 OPREDELITEV POJMOV KRATKORONE IN DOLGORONE CIKLIZACIJE V JUDU Uinek posameznih sredstev, metod in izbranih vadbenih koliin je odvisen predvsem od tega, kako jih razvrstimo v izbranem obdobju portne vadbe. Pri tem moramo upotevati cilje, ki jih elimo dosei, portnikove sposobnosti in njegov nain ivljenja. Osnovna naela razvranja vadbenih koliin v razlinih obdobjih procesa portne vadbe imenujemo ciklizacija (Uaj, 2003). Sodobna ciklizacija postavlja za osnovno izhodie koledarsko leto, saj traja obiajno ravno tako dolgo kot tekmovalna sezona. Ta najveji cikel pa je razdeljen na manje, t. i. makrocikle (doloeno obdobje, ki lahko traja razlino tevilo mesecev), mezocikle (obiajno traja en mesec), mikrocikle (en teden) in vadbene enote (en dan oziroma en ''trening'') (Uaj, 2003). Najpreprosteja struktura tekmovalne sezone zahteva pripravljalno, predtekmovalno, tekmovalno in prehodno obdobje in s tem navadno zajema enoletni cikel. V praksi se pojavlja tudi dvojna ciklizacija. Tekmovalna sezona je v portnih panogah z ligakim nainom tekmovanja navadno razdeljena na jesenski in spomladanski del tekmovanja. Nain dvojnega cikliziranja zagotavlja, da so portniki v asu tekmovanja v fazi poveane tekmovalne zmogljivosti, kar jim omogoa dosego uspenega tekmovalnega rezultata. Takna oblika ciklizacije je usmerjena predvsem na kratkorone cilje, hitro doseganje tekmovalnega rezultata in karseda hiter dvig portnikove portne forme, ki bi naj bila na najvijem nivoju ravno v asu predvidenih tekmovanj (Uaj, 2003). Pri delu z mlajimi starostnimi kategorijami pa tekmovalni rezultat ne sme biti merilo kakovostnega dela. e hoemo razviti vrhunskega portnika, moramo rtvovati kratkorone cilje, ki so najpogosteje povezani s portnim rezultatom in hitrim uspehom v izbranem portu. To dokazuje ve tudij, ki jih je v svoji knjigi omenil Bompa (2005). Pokazale so, da portniki, ki so bili podvreni hitri specializaciji in so dosegali dobre rezultate v kadetski in mladinski kategoriji, kasneje v lanski kategoriji teh uspehov niso33

ponovili, e ve taknih pa je opustilo izbrano portno dejavnost. Medtem ko so portniki, ki so s specializacijo zaeli pozneje, dosegli vrsto odmevnih rezultatov in odliij tako na nacionalnih kot na mednarodnih tekmovanjih. Za mlaje starostne kategorije je zelo pomembno, da kondicijska vadba ni usmerjena v kratkorono ciklizacijo, pa naj gre za osnovno ali specialno kondicijsko pripravo. Ciklizacija je lahko samo veletna in usmerjena v dolgoroni ter vsestranski razvoj in prilagojena biolokemu ter psihosocialnemu razvoju igralcev in ekipe. Temelje postavimo z vsestranskim razvojem motorinih sposobnosti, ele nato sledi specializacija v izbranem portu (Luzar, 2010). u (2004) je mnenja, da pri delu z mlajimi starostnimi kategorijami judoistov do 12. leta ni treba postavljati toge periodizacije treninga. V bistvu je ta starostna skupina ves as v fazi pripravljalnega obdobja. V lanski kategoriji se dolgorona ciklizacija uporablja le izjemoma, v kolikor se, je vezana predvsem na olimpijski cikel. Kot e sam izraz pove, gre za dolgorono postavljen cilj, saj je glavni cilj takne ciklizacije im bolja priprava na najpomembneje tekmovanje portnika, to so olimpijske igre. Glede na to, da olimpijske igre potekajo na vsaka tiri leta, je razumljivo, da gre za dolgorono nartovanje. Kratkoroni rezultati tu niso v ospredju, taknega portnika zanima predvsem uspeen nastop na olimpijskih igrah (Luzar, 2010). Pri judu lahko govorimo o enojni ciklizaciji, ki vkljuuje pripravljalno obdobje, tekmovalno obdobje in prehodno obdobje. Ker je judo olimpijski port, lahko tejemo to enoletno ciklizacijo za eno izmed tirih etap, ki vodijo portnika do nastopa na olimpijskih igrah. Podobno je tudi pri delu z mlajimi starostnimi kategorijami, kjer je merilo kakovosti dela pripraviti in usposobiti tekmovalca za napore, ki ga akajo v lanski kategoriji. To pa lahko doseemo le s premiljenim, nartnim, dolgoronim in nadziranim nartovanjem (Luzar, 2010).34

1.9 NARTOVANJE, IZVAJANJE IN NADZOR PROCESA TRENIRANJA V JUDU

Proces portne vadbe je zaporedje nekih opravil, ki spadajo v trenerjeve naloge, izhajajo pa iz znailnosti procesa portne vadbe. Najpomembneja so tiri trenerjeva opravila: nartovanje, izvedba, nadzor in ocena vadbenega procesa (Slika 5) (Uaj, 2003). Slika 5 nam pokae povezave nartovanja, izvedbe, nadzora in ocene vadbenega procesa.

NART I.

IZVEDBANADZOR SPREMEMB SPOSOBNOSTI IN LASTOSTI PORTNIKA

OCENA

NADZOR VADBE

NART II.

Slika 5. Sistem portne vadbe, obravnavan z vidika zahtev (Uaj, 2003). Izdelava narta pomeni razvranje vadbenih sredstev in koliin znotraj izbranega vadbenega obdobja. Izbira koliin mora potekati glede na zastavljene vadbene cilje in v skladu z izhodii. Sledi izvedba vadbenega procesa, hkrati s tem procesom pa tee tudi njegov nadzor, ki je primerjava med nartovano vadbo in dejansko opravljeno vadbo. Nadzor nam pokae, ali je z opravljeno vadbo sploh mogoe dosei zastavljene cilje. Ali je opravljena vaba spremenila portnikove sposobnosti in znailnosti in kolikne so dejansko te spremembe, pokaejo testiranja in preiskave portnikov. ele s temi podatki lahko ocenimo dejanski uinek vadbe (Uaj, 2003). Proces portne vadbe mora biti zasnovan na znanstveno strokovnih naelih. Uporabljati mora izsledke razlinih ved, ki lahko po svoji vsebini seejo na podroje portne vadbe.

35

To so predvsem tiste, ki se ukvarjajo s lovekom z biolokega, psiholokega, pedagokega in sociolokega vidika (ibila, Bon in Pori, 2006).

Prav tako mora trener znati opraviti osnovne teste, s katerimi se lahko diagnosticira trenutno stanje portnikov, njihova morebitno pretreniranost ter jih analizira v skladu z varovanevimi preddispozicijami in telesnimi merami. portni delavci namre pogosto pozabljajo, da so npr. miina sila, dolina skoka v daljino, as vese v zgibi in frekvenca gibanja odvisni od telesnih mer portnika, torej od njegove viine in mase. e posebej se to nanaa na teste, ko so ti doloeni kot selektivni normativi (Luzar, 2010). Glede na tematiko diplomskega dela je treba pri nartovanju in izvajanju kondicijskih vsebin upotevati bioloke in socioloke razlike med posamezniki. Treba je poznati tudi motorini (gibalni) razvoj otrok oziroma mladostnikov v tem ivljenjskem obdobju. Tako mora biti tudi kondicijska vadba dolgorono nartovana, izbor vadbenih sredstev, metod in koliin pa prilagojen temu starostnemu obdobju. Omogoati morajo optimalni vpliv na razvoj kondicijskih, borilnih sposobnosti in znanj pri mladih judoistih. Koliko pozornosti bomo namenili kondicijski pripravi oz. kaken bo njen obseg v primerjavi z drugimi segmenti priprave judu, je odvisno od: o tekmovalne ravni oziroma kakovosti judoistov, ki jih treniramo; o razmer za treniranje in tekmovanje; o kondicijske pripravljenosti judoistov; o starostne kategorije judoistov, ki jih treniramo; o dobe treniranja in koledarja tekmovanja (prirejeno po Deman in Erulj, 2005). V nadaljevanju bodo predstavljena temeljna izhodia in naela, ki jih je treba upotevati pri kondicijski vadbi mladih portnikov.

36

1.10 TEMELJNA IZHODIA VADBE JUDOISTOV V MLAJIH STAROSTNIH KATEGORIJAH "Treniranje je umetnost, ki temelji na znanosti," je misel Petra Coea, oeta in trenerja enega najboljih tekaev na srednje proge vseh asov Sebastiana Coea. e to dri v tekmovalnem portu odraslih, e toliko bolj pri delu z mladimi portniki. Proces gnetenja in oblikovanja telesa in due mladega loveka ni in ne sme biti rutinsko opravilo je v vsakem trenutku ustvarjalno poetje, ki temelji na notranjih pedagokih darovih uitelja ali trenerja, a ga hkrati vodijo tudi njegov razum, znanje in izkunje. Pri oblikovanju vsebin in organiziranosti portne vadbe otrok in mladine so uitelju/trenerju lahko v oporo osnovne paradigme, ki temeljijo na spoznanjih o biolokem in psihosocialnem razvoju (kof, 2007): Zgoden in intenziven razvoj ivnega sistema daje optimalne pogoje za razvoj koordinacije (tehnike) kontrole gibanja e v obdobju otrotva. Zato je v predpubertetnem obdobju smiselno posebno pozornost usmeriti v uenje novih gibanj, razvoj iroke koordinacije in nalog za razvoj obutkov in natanne regulacije gibanja. Vadba tehnike razlinih gibanj (hitrosti, agilnosti) je zato zelo pomembno sredstvo za razvoj drugih gibalnih nalog (razvoj miine sile in moi, hitrosti, vzdrljivosti). Ugoden vpliv razvoja ivnega sistema podpira tudi razvoj miine sile in moi, ki je lahko uinkovit tudi e v predpubertetnem obdobju (relativna mo). Napredek v vadbi otrok temelji predvsem na ivno-miinih mehanizmih (aktivacije in medmiine koordinacije). Otroci v predpubertetnem obdobju pod vplivom vadbe kaejo viji napredek v relativni moi, po puberteti pa v absolutnih parametrih moi. Ugodni periferni pogoji (vija koncentracija encimov oksidativnega metabolizma, miina struktura t. mitohondrijev, hitra dinamika VO2) omogoajo visoko uinkovitost v vzdrevanju zmerno in srednje intenzivne dejavnosti njihova aerobna mo pa zaostaja.

37

Otroci (zlasti v predpubertetnem obdobju) so "aerobni tipi". Zmorejo dolgotrajne obremenitve, predvsem prekinjajoe, kakrna je tudi njihova igra. Niso sposobni dolgotrajnejih zelo intenzivnih obremenitev. Zaradi poveane prisotnosti rastnega hormona, testosterona in drugih hormonov ter zrelosti ivnega sistema je obdobje pozne adolescence "zlato obdobje napredka v absolutni moi, hitrosti, vzdrljivosti", tj. razvoja miine sile, absolutne aerobne in anaerobne vzdrljivosti. Ob zakljuku adolescence je organizem, z visoko razvitim ivno-miinim sistemom, z osifikacijo kostnega sistema in stabilizacijo hormonalnih in drugih biokemijskih presnovnih mehanizmov, bioloko na vrhuncu svojih sposobnosti. To je as prehoda v visoko intenzivni trening vadba se zane ravnati po naelih vadbe odraslih. Kondicijski trening otrok se torej med posaminimi portnimi panogami ne bo bistveno razlikoval. ele v kasnejem obdobju preidemo na bolj usmerjeno pripravo in izvajanje vaj, ki so specifine za posamezno portno panogo. Na splono naj bo portna vadba pri otrocih usmerjena iroko. Sredstva za razvoj posaminih gibalnih sposobnosti morajo biti splona in raznovrstna. e se naveemo na judo in na nao starostno skupino v predpubertetnem obdobju, je starost od 6. do 12. leta pri dekih in od 6. do 10. leta pri deklicah obdobje zgodnjega in intenzivnega razvoja ivnega sistema. Ta daje optimalne pogoje za razvoj koordinacije (tehnike) kontrole gibanja e v obdobju otrotva. Zato je v predpubertetnem obdobju smiselno posebno pozornost usmeriti v uenje novih gibanj, razvoj iroke koordinacije in nalog za razvoj obutkov in natanne regulacije gibanja. Vadba tehnike razlinih gibanj (hitrosti, agilnosti) je zato zelo pomembno sredstvo za razvoj drugih gibalnih nalog (razvoj miine sile in moi, hitrosti, vzdrljivosti).

38

Tabela 3. Izhodia za vadbo mladih (prirejeno po kof, 2007)FAZE Faza igre in raznovrstnih portnih vsebin Faza uenja za trening OBDOBJE 69 let POUDAREK igra, zabava in uenje ter veliko manj treninga za razvoj telesnih sposobnosti uenje in izpopolnjevanje temeljnih portnih vein oblikovanje iroke portne podkovanosti; vadba mora biti zelo raznovrstna usmerjena portna priprava in razvoj tehninih in osnovnih taktinih variant izbrane portne panoge ter bazine kondicijske sposobnosti specifina vadba tehnino-taktinih sposobnosti in stopnjevanje kondicijske sposobnosti faza vadbe za razvoj portnega mojstrstva (ozka specializacija) SREDSTVA uporaba naravnih oblik gibanja, elementarne igre

912 let

spoznavanje atletskih vaj, gimnastinih vaj (talna telovadba, orodna telovadba), elementarne igre, naravne oblike gibanja

Faza bazine portne vadbe v izbrani portni panogi

1215 let

razvoj tehninih in osnovnih taktinih variant izbrane portne panoge ter bazine kondicijske sposobnosti; vadba z lastno teo in/ali z majhnimi dodatnimi obremenitvami (teke oge, elastini trakovi )

Faza treninga za tekmovanja

1518 let

postopno uvajanje velikih bremen in nael vadbe odraslih

Faza treninga 18 let in ve za zmago

progresivno napredovanje, ki je odvisno specializacije in ciljev

Ko pregledujemo Tabelo 3 in temeljna izhodia za vadbo mladih po kofu (2007), vidimo, da je poudarek v predpubertetnem obdobju predvsem na ustvarjanju baze novih gibalnih znanj ter razvoju koordinacije (tehnike) in kontrole gibanja. Kot vemo, so za uenje novih gibanj, razvoj iroke koordinacije in nalog za razvoj obutkov in natanne regulacije gibanja zelo priporoljiva vadba naravnih oblik gibanja in elementarne igre.

39

Kondicijska priprava v tem obdobju je zelo kompleksna in je zato ne moremo tako podrobno razdeliti v posamezne etape kot pri odraslih portnikih. Predvsem njenih ciljev na doloene funkcionalne sposobnosti ne moremo namensko razvijati, saj v tem razvojnem obdobju vse gibalne sposobnosti niso razvite do te mere, da bi lahko bile specialno razvite. Z vplivom na eno gibalno sposobnost vplivamo posredno in neposredno tudi na druge sposobnosti. Zato je kondicijska priprava v tem obdobju usmerjena predvsem v irino gibalnih vzorcev, s katerimi hkrati vplivamo na veino gibalnih sposobnosti. To obdobje je kljunega pomena, saj predstavlja bazo gibalnih sposobnosti, ki jih bo otrok uporabljal v asu biolokega in portnega razvoja ter jih modificiral, prilagajal in s pridom izkorial za premagovanje in uenje novih gibalnih vzorcev. Vsa zgoraj nateta dejstva pa so podlaga za ustrezno izvedeno vadbo in gredo z roko v roki z naeli kondicijske vadbe, ki omogoajo optimalen uinek same vadbe: naelo individualizacije, naelo postopnosti, naelo neprekinjenosti, raznovrstnost in pestrost kondicijske vadbe, naelo nihajoe obremenitve, naelo sistematinosti, naelo racionalnosti (kof in kof, 2007).

40

1.11

PREDMET, PROBLEM IN NAMEN DELA

Predmet in problem diplomskega dela se nanaata na kondicijsko pripravo judoistov v predpubertetnem obdobju. Njegov namen je predstaviti bioloki razvoj judoistov s poudarkom na obdobju pred puberteto. To obdobje sovpada s kategorijami male ole juda od 1. do 5. razreda osnovne ole pri dekletih in od 1. do 7. razreda osnovne ole pri fantih. Namen je predstaviti vadbene oblike, vsebine in sredstva, ki so primerne za kondicijsko pripravo judoistov v omenjenem obdobju. Ker je treniranje v tem starostnem obdobju zelo kompleksno, vemo, da z izvajanjem vaj vplivamo na ve kot le eno gibalno sposobnost. S tem celostno vplivamo na gibalni razvoj in prinaamo vadeim nove gibalne vzorce v njihov ivni sistem. Poudarek bo predvsem na pestri in veliki izbirnosti vaj z naravnimi oblikami gibanja, ki jih bomo nadgradili z razlinimi elementarnimi igrami, katerih del so tudi borilne igre. Vsebina diplomskega dela bo tako lahko v pomo trenerjem mlajih starostnih kategorij v judu in trenerjem male ole juda, prav tako pa bo v pomo mlajim tekmovalcem juda, ki bodo hoteli izboljati svoje kondicijske sposobnosti.

41

1.12

CILJI NALOGE

Glede na predmet in problem so v diplomski nalogi zadani naslednji cilji: 1. predstaviti zakonitosti biolokega in gibalnega razvoja mladostnika s poudarkom na predpubertetnem obdobju; 2. predstaviti in opisati sredstva za razvoj motorinih sposobnosti, ki jih je smiselno uporabiti v kondicijski pripravi judoistov v predpubertetnem obdobju; 3. predstaviti ustrezne une metode in oblike dela, ki so primerne v kondicijski pripravi mladih judoistov v predpubertetnem obdobju.

42

2 METODE DELADiplomsko delo je monografskega tipa in je sestavljeno iz dveh delov. V prvem delu bomo skozi teorijo, ki je dostopna v knjinici, na svetovnem spletu in pridobljena v asu tudija na Fakulteti za port, postavili temelje kondicijske priprave za judoiste v predpubertetnem obdobju, ki bi morali biti upotevani pri pouevanju mladih. V drugem delu pa se bomo posvetili dejanski pripravi in primerom vadbe za kondicijsko pripravo mladih judoistov v predpubertetnem obdobju. Pri drugem delu bomo uporabili dostopno literaturo iz knjinic in svetovnega spleta ter izkunje in znanje, ki si ga je avtor diplomskega dela kot tudent Fakultete za port, tekmovalec v judu v mlajih kategorijah, mladinski reprezentant, tekmovalec v lanski kategoriji in kot trener v portnem drutvu Mala ola juda.

43

3 RAZPRAVA

V uvodu diplomskega dela smo podrobno predstavili in opisali pojme ter naela, ki so pomembna za nadaljnjo podrobno obravnavo kondicijske priprave judoistov v predpubertetnem obdobju. Predstavljajo teoretino osnovo znanja, ki ga mora poznati vsak trener, ki deluje v tem portu. e posebej velja to za trenerje, ki so vkljueni v delo v mlajih starostnih kategorijah. V nadaljevanju diplomskega dela se bomo osredotoili predvsem na bioloki in gibalni razvoj mladostnika v predpubertetnem obdobju in na opis ter razlago telesnega razvoja, ki je znailen za to obdobje. Razlike ne nastajajo samo med spoloma, temve tudi med vrstniki iste starosti. Poznavanje omenjenih razlik je nujno pri nartovanju in izvajanju vadbe judoistov v predpubertetnem obdobju, e posebno zato, ker je v vadbo vkljueno veje tevilo otrok navadno iste starosti, med katerimi so lahko ogromne razlike. Razlikujejo se tako po bioloki zrelosti, konstitucijskih znailnostih kot po gibalnih sposobnostih. Prav tako je pomembno imeti irok spekter znanja o poznavanju praktinih vsebin vadbe, e posebej tistih, ki so pomembne pri razvoju mladih judoistov in ki vodijo v razvoj tistih sposobnosti, spretnosti in znanj, ki mu bodo omogoale uspeno treniranje in prenaanje naporov, znailnih za tekmovanja v lanski kategoriji. Poudarek kondicijski pripravi bo na motorinih sposobnostih, ki prevladujejo v judo treningu in kasneje v sami borbi. Poudarek v razvoju motorinih sposobnosti bomo dali predvsem delu in treningu z lastno teo, torej naravnim oblikam gibanja in elementarnim igram, katerih del so tudi borilne igre, ki so kljunega pomena pri razvoju mladih judoistov in navajanja na prvi kontakt in sproanje zaetnih oblik agresije. Prepogosto se namre zgodi, da trenerji neustrezno izbirajo in kombinirajo posamezne vadbene vsebine in koliine ter modele, znailne za vadbo odraslih. Te prenaajo na mlaje starostne kategorije, kar pa vemo iz prakse in raziskav, da lahko povzroi nastanek pokodb in ima dolgorono kvaren uinek na razvoj gibalnega aparata, hkrati

44

pa ne daje elenih rezultatov. V trenanem procesu tako pride do prevelikih pokodb, prehitrega procesa selekcioniranja in posledino opuanja samega porta.

3.1 OPREDELITEV PREDPUBERTETNEGA OBDOBJA

V predpubertetnem obdobju med posamezniki prihaja do razlik v dinamiki rasti in biolokega razvoja, zato morajo biti trenerji pri oblikovanju kondicijskih vsebin zelo previdni. Posamezniku morajo biti prilagojene vadbene zahteve. Obdobje od rojstva do odraslosti biologi (Tomazo-Ravnik, 1999) obiajno razdelijo v tiri razvojna obdobja. Vsako ima svoje asovne okvire in specifine znailnosti. Loijo: 1. Obdobje dojenka in malka obsega priblino prvi dve leti in pol ivljenja oziroma do konanega prodora mlenega zobovja. Prepoznavno je po zelo hitri telesni rasti. 2. Zgodnje otrotvo traja od priblino 2 let in pol do zakljuka predolskega obdobja; do 6 let ali do prodora prvega stalnega zoba. V zgodnjem obdobju otrotva se rast zelo umiri. To je obdobje zelo hitrega razvoja ivnega sistema in osnovnih gibalnih spretnosti. 3. Srednje/pozno otrotvo je obdobje nijih razredov osnovne ole; do 10. leta za dekleta in do 12. leta za fante. To je obdobje relativno stabilne in umirjene rasti in obdobje, ko se pojavijo prvi znaki spolne diferenciacije. 4. Mladostnitvo (adolescenca) je razvojno obdobje, ki traja pri dekletih od 10. do 16. leta, pri fantih pa od 12. do 18. leta. V tem obdobju pride do polnega razvoja telesnih sistemov tako v strukturnem kot funkcionalnem pomenu. Torej je po Tomazo-Ravnik (v kof in Kalan, 2007) predpubertetno obdobje razvojno obdobje med obdobji dojenka in malka ter obdobjem mladostnitva. Predpubertetno obdobje traja pri dekletih od 6. do 10. leta, pri fantih pa od 6. do 12. leta. Zajema srednje in pozno otrotvo, ki trajata priblino 4 leta pri dekletih (od 6. leta do 10. leta) in 6 let pri fantih (od 6. leta do 12. leta). S tem se predpubertetno obdobje zakljui. Osnovne45

znailnosti tega razvojnega obdobja so, da je to obdobje relativno stabilne in umirjene rasti ter da je to obdobje zelo hitrega razvoja ivnega sistema in osnovnih gibalnih spretnosti.

3.2 TELESNI RAZVOJ V ASU PREDPUBERTETNEGA OBDOBJA

Dinamika telesne rasti je v razlinih obdobjih biolokega razvoja razlina. V obdobju srednjega/poznega otrotva se rast upoasni. Pri tirih letih je povpreni prirastek telesne viine 7 cm/leto, v obdobju srednjega otrotva pa le e 55,5 cm/leto. Prirastek telesne mase v tem obdobju je med 2 in 2,5 kg/leto. Natanno opazovanje dinamike telesne rasti posameznikov v tem obdobju pokae, da njihova rast ni enakomerna, temve da so v hitrosti rasti prisotna precejnja nihanja, ki si sledijo v dvoletnih intervalih (Clayton in Gill, 2001).

Tudi natanno spremljanje telesne rasti v krajem asovnem intervalu (npr. eno leto) pokae znatna nihanja. Spremembe telesne viine in telesne mase imajo nasprotno dinamiko. Ko se poveuje telesna viina, se masa telesa ne spreminja, in obratno. V tem obdobju se koliina podkonega maobnega tkiva glede na predolsko oz. zgodnje otroko obdobje zmanja. Med deklicami in deki ni velikih razlik v telesni viini, prav tako pa je podobna tudi njihova sestava telesa (dele maobnega tkiva; FM fat mass in puste telesne mase (FFM fat free mass) (kof, Kalan 2007).

Slika 6. Telesna viina (a) in telesna masa (b) pri slovenskih otrocih in mladostnikih od 7. do 19. leta starosti (Kalan in kof, 2007).46

Na Sliki 6 lahko vidimo, da je v predpubertetnem obdobju, ki ga na grafu zajemamo od 7. do 12. leta, obdobje zmerne rasti in da med deki in dekleti ni veje razlike v telesni viini in telesni masi.

3.2.1 Konstitucijski tipi in njihov vpliv na mladostnika Po Sheldonu loimo tri konstitucijske tipe: o mezomorfni konstitucijski tip (dominantnost miinega in kostnega tkiva), o ektomorfni konstitucijski tip (vitka postava z izjemno malo maobnega tkiva), o endomorfni konstitucijski tip (poveana prisotnost maobnega

podkonega tkiva). Splono oceno o asovnici in amplitudi biolokega razvoja, gledano z vidika pospeene telesne rasti pri razlinih konstitucijskih tipih, je mogoe strniti v naslednje zakljuke: pri ektomorfnem tipu otrok nastopi pospeena rast kasneje in traja dlje asa. Obiajno imajo dalji as odraanja; endomorfni tipi imajo zelo zgoden izbruh telesne rasti, ki pa ni tako izrazit v amplitudi prirastka telesne viine in je tudi relativno kratkotrajen; pri mezomorfnih tipih izbruh telesne rasti ni ekstremno zgoden, je pa zelo izrazit (povzeto po kof in Kalan, 2007).

47

3.3 OPIS OBDOBJA GIBANJA MLADOSTNIKA V ASU PREDPUBERTETNEGA OBDOBJA

Obdobje po sedmem letu starosti Gallahue in Ozmun (1998) imenujeta stopnja specializacije gibanja. Zaetno obdobje (od 7 do 10 let) imenujeta prehodno stopnjo (ang. transitional stage). V tem obdobju zane otrok povezovati in uporabljati temeljne gibalne spretnosti (usvojena naravna gibanja) za izvajanje kompleksnejih in specifinih gibanj. Gibanje postaja orodje, ki ga posameznik uporablja v vsakdanjem ivljenju, v rekreaciji ali v izbrani portni dejavnosti. Izvajanje gibalnih vein otroka postaja vse bolj dovreno, natanno in lahkotno, skratka uinkoviteje in uporabno v razlinih situacijah in specifinih okoliinah. Upoasnjena dinamika telesne rasti v tem obdobju omogoa dobro sinhronizacijo ivno-miinega sistema in s tem ugodne okoliine za razvoj tistih gibalnih sposobnosti, pri katerih je natannost nadzora gibanja e posebej pomembna (npr. koordinacija, hitrost, gibanja, ravnoteje, natannost). Zato v tem obdobju ni smiselna ozka omejenost vadbe le na doloene gibalne strukture ene portne panoge. Nasprotno, raznovrstnost gibalnih nalog v tem obdobju pomeni iritev gibalnih izkuenj (tvorjenje razlinih gibalnih programov v gibalnem spominu), ki bodo e kako dobrodole v nadaljnjem portnem in sicernjem razvoju posameznika. Proces gibalnega uenja zahteva tudi uporabo nemotorinih funkcij, kot so prostorska orientacija, gibalna predstava, logina kombinacija, odloitev za izvedbo giba in druge kognitivne operacije. Na gibalnem podroju se ni dovolj nauiti gibalnih vzorcev do obvladanja gibanja. Otroci in mladostniki morajo biti sposobni gibanje uinkovito izvesti v razlinih okoliinah (v tevilnih razliicah), s imer doseejo posploitev nauenega. S tem je mogoe uporabo prenesti na podobne gibalne situacije (Rees, 2007, v van in kof, 2007).

3.3.1 Razvoj gibalnih sposobnosti v predpubertetnem obdob