Kljuc iz ROSETTE

ˇ

William Dietrich

Hčeri Heidi

Znanje ne ubijačuta za čudežno in skrivnostno.

Skrivnosti je vedno več.

ANAÏS NIN

NAPOLEON IN SVETA DEZELA, 1799

SREDOZEMSKO MORJE

ABUKIR ROSETTA GAGEOVO POTOVANJE

AleksandrijaDELTA

NILA

Kairo

Nil Rdece morje

BITKE50 MILJ

TirDamask

AkraGenezaresko jezeroHajfa

TABOR

Jafa

NEBOJeruzalem M

rtvo morje

Gaza

El Aris

Mesto duhovSINAJ

Akabski zaliv

Prvi DEL

11

1. POGLAVJE

Človek ob pogledu na tisoč mušketinih cevi, uperjenih v njegove prsi, nehote pomisli, da je ubral napačno pot. Tudi meni je ne-

kaj takega prišlo na misel ob vseh tistih odprtinah, ki so zevale vame kakor gobci potepuških ščenet s kairskih uličic. Ampak ne, že res, da sem pretirano skromen, vendar tudi vem, kdaj imam prav – in za moje pojme nisem bil jaz tisti, ki je zabredel, temveč francoska voj-ska. Kar bi lahko razložil tudi svojemu nekdanjemu prijatelju Napo-leonu Bonaparteju, če mož ne bi bil na tistih daljnih sipinah, ves vzvišen in zoprno vase zazrt, ovešen z gumbi in medaljami, ki so se bleščali v sredozemskem soncu.

Ko sem bil leta 1789, ob izkrcanju francoske vojske v Egiptu, pr-vič z Bonapartejem na neki obali, mi je rekel, da bo utopljene oveko-večila zgodovina. Zdaj, devet mesecev pozneje, na obrobju palestin-skega pristanišča Jafe, sem zgodovino delal jaz. Francoski grenadirji so se pripravljali, da me ustrelijo, skupaj z nesrečnimi muslimanski-mi ujetniki, med katere so me vrgli, in tako sem, jaz, Ethan Gage, spet enkrat tuhtal, kako prelisičiti usodo. To, vidite, je bila množična usmrtitev, in jaz sem bil sprt z generalom, s katerim sem se nekoč skušal spoprijateljiti.

Kako daleč sva prišla v teh kratkih devetih mesecih!Zrinil sem se za najzajetnejšega izmed nesrečnih otomanskih

ujetnikov, ki so bili v bližini, orjaškega črnca z Gornjega Nila, o kate-rem se mi je zdelo, da utegne biti ravno dovolj debel, da bi zaustavil kroglo iz muškete. Vse skupaj so nas nagnali kakor zbegano živino na neko slikovito obalo, bele in okrogle oči so sijale v temnih obra-zih, turške uniforme v barvi škrlata, smetane, smaragda in safirja so bile umazane od dima in krvi z divjih plenjenj. Tu so bili gibki Ma-ročani, veliki in žilavi Sudanci, divji bledikasti Albanci, čerkeški ko-njeniki, grški topničarji, turški naredniki – spremešana vojska mo-

12

gočnega imperija, ponižana od Francozov. In jaz, samotni Američan. Njihova babilonščina ni begala samo mene; tudi sami pogosto niso razumeli drug drugega. Drhal se je brezciljno prestopala, njihovi čast niki so bili že mrtvi, in nered teh premagancev je bil v ostrem nasprotju z brezhibnimi vrstami naših usmrtiteljev, poravnanih ka-kor na paradi. Uporni Otomani so razbesneli Napoleona – glav ogled nikov pač nikdar ne smeš natikati na kopja – in njihove sestra-dane množice ujetnikov so grozile, da bodo upočasnile njegovo na-predovanje. Nagnali so nas torej skozi nasade pomarančevcev na pe-ščeno vzpetino južno od zavzetega pristanišča, morske plitvine spodaj so se ljubko zeleno in zlato lesketale, iz mesta na vrhu hriba se je kadi-lo. Videl sem nekaj zelenih sadežev, ko so se še vedno držali prestrelje-nih dreves. Moj nekdanji dobrotnik in od nedavna sovražnik, ki je se-del na svojem konju kakor mladi Aleksander Veliki (bodisi togoten ali srhljivo preračunljiv), se bo vsak hip izkazal z neusmiljenost jo, o kateri bodo njegovi maršali na premnogih bojnih pohodih, ki bodo še prišli, zgolj šepetali med sabo. Pa vendar ni premogel niti toliko spoštljivosti, da bi se menil za nas! Rajši je prebiral enega izmed svojih morastih ro-manov, po svoji stari navadi požiral strani, jih iztrgaval in jih podajal nazaj svojim častnikom. Bil sem bos, krvav in samo dobrih šestdeset kilometrov zračne črte od tam, kjer je umrl Jezus Kristus, da bi odrešil svet. Zadnjih nekaj dni preganjanja, mučenja in vojskovanja me ni prepričalo, da je Odrešeniku ob vsem njegovem trudu povsem uspelo povzdigniti človeško naravo.

»Pripravljeni!« Tisoč mušketinih petelinov se je napelo.Napoleonovi podrepniki so me obtožili, da sem vohun in izdaja-

lec, in prav zaradi tega so me prignali z drugimi ujetniki na tisto oba-lo. Resnici na ljubo, ta moja oznaka glede na okoliščine niti ni bila povsem brez soli. Nikakor pa ne drži, da je bil to moj prvotni namen. Bil sem samo Američan v Parizu, ki se je zaradi svojega zasilnega poznavanja elektrike – in potrebe, da se izogne povsem krivični ob-tožbi v zvezi z nekim umorom – znašel leto poprej, med Napoleono-vim bleščečim zavzetjem Egipta, v družbi njegovih znanstvenikov in drugih učenih mož. Poleg tega sem se odlikoval s sposobnostjo, da se vedno v napačnem času znajdem na napačni strani. Name so stre-

13

ljali mameluški konjeniki, ženska, ki sem jo ljubil, zahrbtni arabski morilci, topiči z britanskih ladij, muslimanski fanatiki in francoski pehotni oddelki – čeprav sem čisto priljuden človek!

Moja zadnja šiba božja je bil oduren malopridnež z imenom Pi-erre Najac, ubijalec in tat, ki ni mogel preboleti dejstva, da sem ne-koč pred Toulonom, ko me je skušal oropati nekega posvečenega medaljona, streljal izpod kočije nanj. To je dolga zgodba, kot se lah-ko prepričate v prejšnji knjigi. Najac se je vrnil v moje življenje kakor neporavnan dolg in poskrbel, da sem korakal skupaj z drugimi jetni-ki, s konjeniško sabljo za hrbtom. Na mojo smrt je čakal z občutkom zmagoslavja in mržnje, kakršna prevevata človeka, preden zmečka še posebej gnusnega pajka. Žal mi je bilo, da nisem takrat nameril malo višje in dva prsta bolj proti levi.

Kot sem že omenil, se je menda vse začelo z igrami na srečo. V Parizu mi je prav igra s kartami prinesla skrivnostni medaljon in povzročila težave. Tokrat pa tako obetavni začetek – vse je že namreč kazalo, da bom, še preden me Britanci izkrcajo v Sveti deželi, do zad-njega šilinga obral pomorščake ladje kraljevega veličanstva Nevarna – ni rešil ničesar, ampak me je, prej nasprotno, kvečjemu pahnil v se-danje težave. Naj ponovim: igranje je pregreha, pa še prav bedasto se je zanašati na srečo.

»Nameri!«Ampak prehitevam se.Jaz, Ethan Gage, sem skušal večino svojih štiriintridesetih let pre-

živeti s čim manj težavami in čim manj dela. Kakor bi nedvomno pripomnil moj mentor in nekdanji delodajalec, rajnki veliki Benja-min Franklin, sta si ti dve stremljenji nasprotni kakor pozitivni in negativni električni naboj. Prizadevanje za slednjim, se pravi za čim manj dela, namreč skoraj zanesljivo pretehta prizadevanje za prvim, se pravi za čim manj težav. Ampak to je pač poduk, kakor glavobol, ki sledi pijančevanju ali izdaji lepe ženske, poduk, ki ga vsakič znova pozabimo. Odpor do napornega dela je okrepil moje nagnjenje do iger na srečo, iger, s katerimi sem prišel do medaljona, medaljona, ki me je pripeljal v Egipt s polovico vseh razbojnikov, kar jih je na tem svetu, za petami, v Egipt, ki me je pripeljal do moje ljubke izgubljene

14

Astize. Ta pa me je pregovorila, da morava rešiti svet pred Najacovim gospodarjem, francosko-italijanskim grofom in čarodejem Alessan-drom Silanom. Vse to me je povsem nepričakovano postavilo na na-pačno, Bonapartejevo stran. Pozneje sem se zaljubil, našel skrivni vhod v Veliko piramido in prišel do najsijajnejših odkritij, nazadnje, ko sem bil prisiljen zbežati z balonom, pa izgubil vse, kar mi je bilo drago.

Saj sem vam rekel: to je dolga zgodba.Kakorkoli že, prelestna Astiza, ki mi je zmešala glavo – moja ne-

sojena morilka, nato dekla, nato egipčanska svečenica – je padla z balona v Nil, skupaj z mojim sovražnikom Silanom. Odtlej si na vse kriplje prizadevam, da bi kaj zvedel o njuni usodi, in samo še dva-krat bolj tesno mi je ob dejstvu, da so bile zadnje besede mojega so-vražnika Astizi: »Veš, da te še vedno ljubim!« Besede, ki mi v preču-tih nočeh odzvanjajo po kotičkih misli! Kaj, hudiča, sta pravzaprav imela med sabo? Prav zaradi tega sem se strinjal in dovolil temu angleškemu blaznežu, siru Sidneyju Smithu, da me izkrca v Palesti-ni, tik pred bližajočo se Bonapartejevo vojsko, da bi se malo razpra-šal naokrog. Dogodki so si podali roko, in zdaj sem stal tu, iz oči v oči s tisočerimi puškinimi cevmi.

»Ogenj!«

Ampak še preden vam povem, kaj se je zgodilo, ko se je iz muš-ket zabliskalo, bi se moral nemara vrniti tja, kjer se končuje moja prejšnja povest, v pozni oktober 1798, ko sem se znašel ujet na krovu britanske fregate Nevarna, ki je napetih jader rezala penaste brazde proti Sveti deželi. Kako srčno je bilo vse skupaj, plapolajoče angleške zastave, zastavni pomorščaki, ki so živahno popevaje vlekli svoje de-bele konopljene vrvi, oholi častniki s svojimi dvorogeljniki, ki so ko-rakali gor in dol po častniški palubi, nasršeni topovi, orošeni s prš-cem Sredozemskega morja, katerega kapljice so se sušile v slane zvezdice. Z drugimi besedami, bil je eden izmed tistih možatih ro-parskih pohodov, ki so se mi krepko primrzili, potem ko sem za las preživel besni naskok mameluškega vojščaka v bitki pri piramidah, eksplozijo L'Orienta v bitki pri Nilu in kdove koliko izdajstev arab-skega častilca kač z imenom Ahmed bin Sadr, ki sem ga naposled po-

15

slal v njegov lastni pekel. Bil sem že malce izčrpan od obilja dogodiv-ščin in več kot voljan popihati jo nazaj domov v New York, v prijazno službico knjigovodje ali prodajalca suhe robe, ali pa bi nemara kot no-tar urejal puščobne oporoke, za katere se pulijo v črnino opravljene vdove in neizkušeno, nevredno potomstvo. Ja, pisalna miza in zapra-šene poslovne knjige – to je življenje zame! A kaj, ko sir Sidney ni ho-tel niti slišati o tem. Še slabše, nazadnje sem si prišel na jasno, do česa mi je resnično na tem svetu: do Astize. Kratko malo se ne bi mogel vr-niti domov, ne da bi poprej zvedel, ali je preživela svoj padec s tistim ničvrednežem Silanom in ali bi jo bilo mogoče kako rešiti.

Življenje je bilo pač preprostejše, če se nisem menil za načela.Smith se je nosil kakor kakšen turški admiral, za čelom so se mu

grmadili načrti kakor bližajoča se nevihta. Njegova naloga je bila po-magati Turkom in njihovemu otomanskemu cesarstvu preprečiti na-predovanje Bonapartejevih čet iz Egipta v Sirijo, zakaj mladi Napoleon je upal, da si bo še sam ustvaril nekakšno vzhodno cesarstvo. Sir Si-dney je potreboval zaveznike in obveščevalce, in potem ko me je v Sre-dozemlju ujel v svojo mrežo, mi je rekel, da bo za oba dobro, če se mu pridružim pri njegovi stvari. Bilo bi skrajno nepremišljeno od mene, če bi se skušal vrniti v Egipt in se sam soočiti z jeznimi Francozi, je po-udaril. O Astizi bi lahko poizvedoval tudi iz Palestine, obenem pa se razgledal po raznih ločinah, ki bi jih bilo mogoče pritegniti v vojsko-vanje z Napoleonom. »Jeruzalem!« je vzkliknil. Je bil nor? To napol pozabljeno mesto, otomansko zakotje, žarko od umazanije, zgodovi-ne, verskih fanatikov in bolezni je, sodeč po vseh pričevanjih, prežive-lo samo z vsiljevanjem božjepotništva lahkovernih romarjev treh ver-stev. Toda če si bil angleški pustolovec in vojščak kakor Smith, je bil Jeruzalem dragocen zato, ker je bil križišče zapletene sirske kulture, poliglotski brlog muslimanov, judov, grških pravoslavcev, katoličanov, druzov, maronitov, matuvelijcev, Turkov, beduinov, Kurdov in Pale-stincev, ki niso mogli pozabiti večtisočletnih zamer.

Če povem po pravici, se nikdar ne bi podal sto petdeset kilome-trov iz tega kraja, če ne bi bila Astiza prepričana, da je Mojzes ukra-del sveto knjigo pradavne modrosti iz nedrij Velike piramide in da so jo njegovi potomci odnesli v Izrael. Se pravi, da je bil prav Jeruza-

16

lem tisto mesto, kjer je bilo vredno iskati. Ta Totova knjiga, oziroma govorice o njej, doslej niso prinesle drugega kakor težave. Toda če so bili v njej res ključi do nesmrtnosti in obvladovanja vesolja, si je ni-sem mogel čisto izbiti iz glave, kajne? Jeruzalem je bil torej, naj se sli-ši še tako sprevrženo, vendarle nekakšna smiselna izbira.

Smith me je imel za zaupanja vrednega sodelavca, in res sva si bila nekakšna zaveznika. Spoznal sem ga v nekem ciganskem taboru, potem ko sem ustrelil Najaca. Pečatni prstan, ki mi ga je dal, me je rešil pred vislicami, ko so me po tistem direndaju pri Nilu privlekli pred admirala Nelsona. In Smith je bil pravi junak, saj je Francozom požgal ladje in ušel iz pariškega zapora, s tem da je izza zamreženega okna dal znamenje enemu izmed svojih nekdanjih sojetnikov. Potem ko sem pod Veliko piramido pobral faraonov zaklad, ga nato izgubil, da bi ne utonil, in ukradel balon svojemu prijatelju in vrstniku uče-njaku Nicolas-Jacquesu Conteju, sem strmoglavil v morje in se zna-šel do kože premočen in brez prebite pare na krovu Nevarne, kjer me je usoda še enkrat postavila iz oči v oči s sirom Sidneyjem in nič manj na milost in nemilost Britancem kot predtem Francozom. Za moje lastne občutke – da imam vrh glave vojne in zakladov in da bi šel najrajši domov v Ameriko – se žalibog ni menil nihče.

»Medtem ko boš torej iz sirske Palestine poizvedoval o tisti žen-ski, v katero si se zatrapal, Gage, boš lahko hkrati malo potipal krist-jane in jude, ali bi se bili pripravljeni upreti Bonaparteju,« mi je razlagal Smith. »Mogoče se mislijo postaviti na stran žabarjev, in če bo tako, bodo naši turški zavezniki potrebovali vso pomoč, kar je bo mogoče dobiti.« Položil mi je roko na ramo. »Kakor nalašč si za tak-šno delo, se mi zdi: bister si, priljuden, brez korenin in brez verskih in drugih predsodkov. Ljudje ti povedo vse mogoče, Gage, to pa zato, ker mislijo, da s tem nič ne tvegajo.«

»Samo to je, da sem Američan, ne pa Britanec ali Francoz …«»Točno. Kakor nalašč za naše potrebe. Džezar bo navdušen, da se

nam je pridružil celo tak puhlež, kot si ti.«Džezar, čigar ime je pomenilo 'mesar', je slovel kot okruten in de-

spotski paša v Akri, na katerega so Angleži računali, da se bo bojeval proti Napoleonu. Bil sem kajpada polaskan.

17

»Ampak arabščino le za silo tolčem in o Palestini ničesar ne vem,« sem izrazil upravičen pomislek.

»To za tako pogumnega in z vsemi žavbami namazanega agenta, kot si ti, Ethan, ni nobena težava. Krona ima v Jeruzalemu zaupnika s tajnim imenom Jeriho, trgovca z železnino po poklicu, ki je nekdaj služil v naši mornarici. Ta ti lahko pomaga iskati Astizo in delati za nas. Ima stike v Egiptu! Nekaj dni, da se izkažeš s svojo spretno di-plomacijo, priložnost, da hodiš po stopinjah samega Jezusa Kristusa, in vrnil se boš z nekaj prahu na škornjih in s sveto relikvijo v žepu, pa še vse druge tvoje težave bodo rešene. Vse skupaj bo teklo kakor namazano, boš videl! Medtem bom jaz pomagal Džezarju organizi-rati obrambo Akre, za vsak primer, če se Boni odpravi proti severu, kot si posvaril. Kot bi mignil bova oba junaka nad junaki, častna go-sta londonskih kabinetov!«

Kadarkoli ti začnejo ljudje laskati, je čas, da se spomniš na svoj mošnjiček. Ampak, pri Bunker Hillu, Totova knjiga me je res zani-mala in spomin na Astizo mi ni dal miru. Njena žrtev, da bi me reši-la, je bil najhujši trenutek v mojem življenju – pravzaprav hujši kot takrat, ko je razneslo mojo ljubljeno pensilvansko dolgocevko – in luknja v mojem srcu je bila tolikšna, da bi lahko s topom ustrelil skoz njo, pa ne bi ničesar zadel. Kakor nalašč iztočnica za začetek z žensko, sem pomislil, in želel sem si jo preskusiti na njej. Zato sem seveda rekel ja, najnevarnejšo besedico, kar jih premore angleščina.

»Ampak manjka mi oblačil, orožja in denarja,« sem opozoril. Edino, kar mi je uspelo obdržati iz Velike piramide, sta bila dva zlata serafa, klečeča angela, ki naj bi bila po Astizinem zatrjevanju Mojze-sova in ki sem ju nekam neslavno zmašil v svoje predale. Sprva sem ju že nameraval zastaviti, vendar se ju je prijela nekakšna sentimen-talna vrednost, čeprav sem zaradi tega bolj tenko piskal. Če ne dru-gega, sta bila moja zlata rezerva, in ju tako rajši nisem razkazoval. Bo že Smith segel v žep, če mu je toliko do tega, da si me pridobi.

»Tvoj okus za arabske cunje je brezhiben,« me je pohvalil britan-ski kapitan. »In od sonca si prav lepo zagorel, Gage. Dodaj še tuniko in turban v Jafi, pa boš kakor domačin. Kar pa se angleškega orožja tiče, bi te utegnilo spraviti v turške zapore, če bi te osumili vohunje-

358