Zvon s hriba velika noč 2015

Zvon shriba

Ponižnost

Glasilo Doma sv. Jožef številka 10, Velika noč 2015www.jozef.si

2

Glasilo Doma sv. Jožef, Velika noč 2015

Kazalo

UVODNIKPonižnost - vir medsebojne obogatitve 3

PONIŽNOSTPonižal se je... 4Ponižnost kot temelj ljubezni 6Od navdušenja do ponižnega služenja 8Kaj sploh je ponižnost? 11

GOSTUJOČE PEROKrepost ponižnosti 13

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI“Pravi prijatelji so v veliko oporo...” 15Nabiralniki v Domu sv. Jožef 18“Gospod, a bi se vi malo razstrupili?” 19Koliko usmiljenja prenesem? 21SADOVI USTVARJALNOSTIŽivahna gledališka in mladinska dejavnost na hribu 23Ob materinskem dnevu 24Prva sreda z Gregorjem Čušinom 25Biti nekaj več 26

Fotografi ja na naslovnici in zadnji strani: Miha Lokovšek

Dom sv. JožefJože Planinšek CM, direktorJure LevartMiha in Lea Lokovšek, Janez MedvešekDavid VrečkoAtelje 64, d.o.o.800 izvodovmarec 2015

Izdal:Odgovarja:

Urednik:Avtorji fotografi j:

Grafi čno oblikovanje:Tisk:

Naklada:Celje,

3

UvodnikPonižnost - vir medsebojne obogatitve

Kot je sveti Vincencij svojim duhovnim sinovom priporočal ponižnost, je tudi prvim hčeram krščanske ljubezni polagal na srce, da »Bog hoče, da si prizadevajo za ponižnost, preprostost in ljubezen.« Prav tako jih je njihova soustanoviteljica sveta Ludovika de Marillac vzpodbujala, naj bodo ponižne med seboj in do ubogih, katerim služijo. Za zgled jim je postavljala ponižnost Božjega Sina in ga v molitvi prosila:»Gospod Jezus, želim se začeti vaditi v ponižnosti, da bi častila pravo in resnično ponižnost, ki je v tebi. V njej bom prejemala moč, da bom zrušila svoj napuh in prema-govala pogosto nepotrpežljivost ter si pri-dobila ljubezen in krotkost do bližnjega.«Tako bom izkazovala čast tvojemu nauku: »Učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen.«

»Želim se začeti vaditi v ponižnosti...«

Zavajajoče je mišljenje, da smo zgolj po svoji lastni naravi ponižni ali pa ne. Res je naša »zmožnost« ponižnosti v precejšnji meri pogojena z našo naravno danostjo, a ne povsem. Ludovikin zgled nas nago-varja k preprostim začetnim korakom vaje v ponižnosti! Začetnim in nadaljnjim. Lahki niso ne eni ne drugi. Sama to izkušam že do-brih 26 let, kar si kot sestra usmiljenka za to bolj prizadevam, saj ob svojih ponavljajočih se padcih in spodrsljajih ugotavljam, da sem vedno spet na začetku, da začenjam vedno znova in znova. A z leti ugotavljam, da je še dobro, dokler začenjam, pa čeprav vedno znova, da le ne odneham!

»...da bi častila pravo in resnično ponižnost, ki je v tebi.«

Jezusovo vabilo, naj se ponižnosti učimo pri njem, ki je iz srca ponižen, nas kliče k posnemanju: »Bodite tudi vi taki, kot sem jaz!« To vabilo je tudi Ludovika dojela, a je želela še nekaj več: s posnemanjem častiti Njega, ki je ponižnost sama. Tudi mi vsi, ti in

jaz smo poklicani k takemu tihemu in skrite-mu češčenju.

» V njej (Jezusovi ponižnosti) bom preje-mala moč ...«

Tudi mi lahko iz Jezusove ponižnosti pre-jemamo moč za premagovanje lastnega napuha in nepotrpežljivosti in si prido-bivamo ljubezen do bližnjega. Če bomo sami sebi priznavali tako lastne slabosti in napake kot tudi naše vrline in darove, nas bo ta realni pogled na samega sebe var-oval domišljavosti. In če bomo z enakim pogledom motrili tudi svojega bližnjega, nas bo ta nagibal k dobrohotnemu spre-jemanju drugega v njegovi enkratnosti in tudi drugačnosti. In če na mestu bližnjega vidimo svoje sodelavce, naše stanovalce, njihove svojce in druge prihajajoče v naš dom, potem je tak pogled lahko vir medse-bojne bogatitve, rasti v naših medsebojnih odnosih in tudi osebne rasti vsakega.

Francka Saje, HKL

4

PONIŽNOST

Že sama beseda, ponižnost, ki seveda ne zveni nič kaj simpatično sodobnemu ušesu, nam razodeva vsebino te kreposti. Gre za tisto spodaj ali pa celo nekje v temelju, česar nihče ne vidi, a je vendarle osnova, temelj vsemu preostalemu. Uresničena je sama v sebi, zato ne govori o sebi. O ponižnosti ne moremo govoriti, ker ni razvpita. Njena velika suverenost izhaja iz utemeljenosti v sami sebi, zato se ne razglaša, kot razum-ljivo nobena krepost ne. Bistvo vseh kre-posti, še posebej pa ponižnosti je v tem, da ne govorijo o sebi, se ne promovirajo ali obešajo na veliki zvon, temveč preprosto so. Pri nasprotnem, kar je recimo zlo, je pov-sem drugače. To, za razliko od kreposti, ni v božji zamisli, saj Bog ustvarja le dobro in zato nima pravice biti. Pri njem gre za nekaj, kar se vsiljuje in lahko obstaja le iz samo-promocije, iz svoje razvpitosti, iz kazanja in razkazovanja samega sebe. Tu lahko ra-zumemo, zakaj je v javnosti in medijih to-liko govora predvsem o zlu, o hudem, o napačnem in tako malo ali pa nič o dobrem, plemenitem, poštenem in podobnem. Sled-nje je utemeljeno v svojem bivanju, izhaja iz Boga, ki je neskončna dobrota, prvo pa je sad napuha, ki se promovira že od prvega človeka naprej in je stranpot človekove svo-

bodne volje, za katero nismo nikoli dovolj zreli in uravnovešeni. Pomanjkanje ponižnosti je neslo prve-

ga človeka in za to plačujemo davek sko-zi celotno človeško zgodovino. Njeno nasprotje gradi na napihnjenosti, oholosti in domišljavosti, na neresničnem, zato v človekovi podzavesti rojeva strah, ki človeka dela nasilnega, ogroženega in tako tistega, ki vznemirja svoje okolje in povsod ustvarja nered in razdor, daje le videz moči, sicer pa zavaja.Resnična moč in uresničenost izvira iz

ponižnosti. Celotno odrešenje je zgrajeno na ponižnosti, saj Jezus nima za plen, da je enak Bogu, temveč samega sebe poniža na raven človeka. Postane eden izmed nas, trpeč, kot kdorkoli izmed nas in še neskončno bolj, saj je Bog in mu je tega najmanj treba pa ravno to stori. To je norost križa, norost Ljubezni, ki je sad neskončne Božje ponižnosti. V duhu ponižnosti tisti, ki je v dobesednem

pomenu edini lahko usmiljen, naš Bog, na nek način bi lahko rekli, ravno to ni, temveč je sočuten. Usmiljenje namreč nehote ne-koliko sili v priviligiran položaj tistega, ki je usmiljen in v podreden položaj tistega, ki je usmiljenja potreben. Bog je usmiljen s človekom in to tako zelo, da usmiljenje za-

Ponižal se je...Jože Planinšek, CM

5

PONIŽNOST

menja za sočutje. V Jezusu Kristusu se spus-ti na naš nivo, postane z božično skrivnostjo eden izmed nas, v velikonočni skrivnosti pa nam stopi ob bok, poleg nas, z nami in pred vsem za nas trpi ter nam s svojim vstajen-jem ponudi tudi naše vstajenje. To njego-vo sočutje, njegovo solidarnost velikokrat spregledamo. Pa bi morali pred njo povsem umolkniti ter v naših medsebojnih razmerjih pozabiti na usmiljenje in postati sočutni in solidarni drug z drugim. Nihče izmed nas si ne želi smiliti se drugemu in tudi nimamo ra-zlogov za to, bolj si moramo stati ob strani, se iz spoznanja lastne revščine sprejemati in dvigovati. To dela Jezus, ki ga dejstva nje-govega življenja ne silijo v to, nas pa in tako radi na to pozabljamo. Tu zaslutimo njego-vo neskončno ponižnost in iz nje izvirajočo Božjo moč. Povsem je na razpolago Očetu, s svojim: »Ne moja, temveč tvoja volja naj se zgodi.« To nam kaže, kako ponižnost nima nič

skupnega s slabotnim, nemočnim ali tako in drugače ponižujočim, kot bi v duhu časa, sredi katerega smo, lahko hitro zašli s svo-jimi razmišljanji. Ponižnost je najžlahtnejša pobožnost, saj s sprejemanjem Boga in njegovega načrta za naše bivanje, urav-navamo svoje življenje po njegovi zamisli,

po Božje, kar besedica pobožno resnično pomeni. Ponižnost je tako drža; ne sužnjev, podrejenih, slabotnih in kakorkoli drugače brezpravnih ljudi, temveč je drža ljubečih ljudi. Izraža se v služenju, v načinu življenja in ne v besedi. O ponižnosti, še enkrat, ne smemo govoriti, ta preprosto je, v ljubečem življenju človeka, v njegovi drži. S tem je verodostojna in močna. Ker je v polnosti udejanjena v Jezusu; ima z njo Jezus svojo vstajenjsko moč, ki gre preko vsega in zma-ga vse.

Turska gora, foto: Aleš Zorko

Sveti Vincencij Pavelski vse gradi na ponižnosti. Nenehno zatrjuje, kako vse, kar počne, ni njegovo delo, temveč le »Gospod dela, morda tudi po meni«, kot bi ga lahko parafrazirali. Vedno znova opozarja, da, če je kaj dobro, kar smo naredili, bodimo tega veseli, pa ne, ker je to sad našega prizade-vanja, temveč ker je to Božje delo.

“O ponižnosti, še enkrat, ne smemo govoriti, ta preprosto

je, v ljubečem življenju človeka, v njegovi drži.”

6

Ponižnost kot temelj ljubezniVid Preložnik

Družina bomo, ko bo mene zanimalo samo, kako se počutiš ti. Moje počutje bo potem le posledica tvojega – dobrega počutja. Vesel, miren in notranje izpolnjen bom šele takrat, ko bom uspel s svojim zgledom tega naučiti svojo »okolico« - svoje bližnje. Lepo, oz. po njegovo krasno, je znal to

povedati naš goriški Slavček, ki je kot večno resnico zapisal, da:

»Srečen ni, kdor srečo uživa sam!«

Naj bo to še kako res in je to spoznalo že nešteto rodov, mora do te resnice vedno znova priti vsak sam. Nauki in besede so premalo. Pomaga kakšna grenka izkušnja, ali kvečjemu kakšen res lep zgled. Pa še ta deluje bolj pri otrocih ali otroških dušah redkih odraslih, katerih mladost gre z nji-mi v pozno starost. Le taki, ki premorejo ob modrih izkušnjah let tudi mladostnost, lahko novemu rodu kaj sporočijo. Mladi ra-zumejo le svoj jezik- jezik srca.

»Okamenelo srce pa ne govori,le jezno molči ali kriči.«

Le ponižnost je tista ki deluje na dolgi rok. Premore jo le tisti, ki je poln ljubezni. Ljubezen pa je vesoljni- Božji zakon in obe-nem jezik, ki ga razume ves svet. Biti pa mora brezpogojna, torej nepreračunljiva. Taka ljubezen je edina, ki dela čudeže. Zan-

jo pa je potrebna ponižna vztrajnost. Vztra-janje, še manj pa ponižnost, pa nista mod-erni. Mogoče je sreča, da kriza le še redkim omogoča ravnanje po modi… Kljub vsemu pa ne vem, če se lahko nadejamo vračanja izgubljenih vrednot. Nas očitno ustrahuje peščica, ki ne živi v realnem svetu, ki je vedno imel družino, kot osnovni gradnik družbe. Le v družini se je iz ljubezni roje-vala ljubezen, ki je blago delovala na širšo okolico. Iz zgleda srčno povezanih družin, nam bo vzklila močna vera v prihodnost, ki bo znala poravnati tudi krivice preteklosti.Ponižen in prijazno spravljiv odnos nam bo

pri tem pokazal pot, katere cilj je ljubezen. Delajmo za mir, najprej na sebi, da ga bomo lahko dali svetu. Ali ni: »Blagor tistim, ki de-lajo za mir!«, lepa spodbuda na pot – pot miru? Ali kako lahko daš, česar nimaš? Vs-ega se naučimo le v brušenju med seboj. Zato se ne bojmo vstopati v dobronamerne odnose, ki nas edini bogatijo in učijo brezpo-gojne ljubezni. Pojdimo med ljudi. Saj je zdrav in poln človek samo človek v družbi. Omogočimo pa to tudi tistim, ki, mogoče zaradi priklenjenosti na posteljo, ne morejo ven. Njihova hvaležnost, posebej pa še nji-hova modrost, nam vse povrne. Sicer pa tudi če ne; ali ne govorimo o čisti, brezpo-gojni ljubezni, ki se začne s ponižnostjo? Lažji in preprostejši je pristop k prijaznemu in ponižnemu, kot oholemu in vzvišenemu. Poskusimo. Tudi s pomočjo poučne zgod-

PONIŽNOST

7

be, ob kateri lahko razmislimo, kateri učitelj, nam je dal več blagoslova za življenje.

osebi sprti, jezni, se njuni srci zelo oddalji-ta. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegn-eta slišati. Bolj ko sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med nji-ma velika.« Nato je vprašal učitelj: »Kaj pa se zgodi, ko

se dve osebi zaljubita? Ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuni srci sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna.« Učitelj je nadaljeval: »Kaj se zgodi, ko se še

bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta več niti šepeta. Le pogledata se in to je vse. Takšni sta dve osebi, ki se ljubita.« Potem je nadaljeval: »Kadar se prepirate,

ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgo-varjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da več ne boste našli poti nazaj.«

Kakšni učitelji smo ljudem okoli nas?

PONIŽNOST

“Ponižen in prijazno spravljiv odnos nam bo pri tem

pokazal pot, katere cilj je ljubezen.”

Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: »Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?«Učenci so razmišljali nekaj časa: »Zato ker

zgubimo potrpljenje - je odgovoril eden izmed njih - zato kričimo.«»Toda, čemu bi kričali, če je oseba poleg

tebe?« je vprašal učitelj, ali ni mogoče go-voriti potihem?« »Zakaj kričiš, ko si jezen?«Učenci so dajali še nekatere druge odgo-

vore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja.Končno je učitelj razložil: »Kadar sta dve

foto: Janez Medvešek

8

PONIŽNOST

Od navdušenja do ponižnega služenjaZaposleni smo na srečanju ob prvi sredi v skupinah razmišljali o ponižnosti iz različnih življenjskih vidikov in ob naslednjih vprašanjih:

Katere stvari me resnično navdušujejo in se jim predajam z vsemi svojimi sposobnostmi? Česa se res veselim? Je to del mojega življenja na vseh ravneh, tudi v službi in v medsebojnih odnosih na sploh? Je moje življenje najprej služenje ali prej pričakovanje, da mi bodo služili? Kakšno vlogo ima pri tem ponižnost?

»Ko zmoremo stopiti v katerokoli delo s srcem in slediti notranjemu glasu, se nam na široko odpre polnost in globina življenja.Družina (ki mora biti zgled medsebojne

ljubezni, spoštovanja in podpiranja), medsebojni odnosi, pomoč sočloveku, iskrenost, dobrota, prijateljstvo, veselje, mir, zaupanje in poslanstvo, ki ga opravljamo, so stvari, ki nas resnično navdušujejo in se jim predajamo z vsemi svojimi sposobnostmi.Bistveno je, kaj bomo v življenju zares

povedali, ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji. Veselimo se življenja v vsakem njegovem trenutku, v naravi, v petju, športu, v poklicu, ki ga opravljamo, s prijatelji, ki znajo prisluhniti srcu drugega z iskrenim spoštovanjem in sočutjem. Tako bomo lahko tudi v iskrenem prijateljstvu in skrbi za sočloveka služili drug drugemu, saj služenje krepi odnose ter skupno prizadevanje za nekaj dragocenega.«

Simona Patru

9

PONIŽNOST

»Najbolj pristni in zgledno prepričljivi smo takrat, ko nam uspeva, da smo v vseh okoljih isti. Da smo to mi, kot enkratna osebnost, ki se ji ni treba pretvarjati in igrati vlog, saj nam to pobere preveč ustvarjalne energije. Nezlagana prijaznost, čeprav gre zbadljivcem v nos, še nikoli ni naredila škode. Naše pravo poslanstvo, naš pravi značaj nikoli ne bo prišel na dan, če se bomo bali pripomb zavistnežev.Spoštovanje in ponižnost pa tudi gresta z roko v roki, ko gre za služenje, ki naj bo naše

osnovno poslanstvo. Res je velikokrat težko, posebej ko gre za zahtevne in nergave ljudi – a tudi to je poplačano če se ti celo takšen nasmeji… Malo humorja, najboljše na svoj račun, največkrat pomaga. Treba pa je znati tudi poslušati. Zakaj pa imamo dve ušesi in samo ena usta? Nekdo te vedno odslovi, ker noče poslušat »jamranja«. Potožimo navadno tistemu, ki mu zaupamo. Ali ni to neke vrste poklon? In tako bi naj bilo tudi sprejeto. Minuta, dve pozornosti, lahko nekomu reši celo življenje… A kaj ko smo tako zaverovani vase in svoje delo, ki je nemalokrat prikladen izgovor, da se nadležneža znebimo. In ali ni celo v Evangeliju zapisano, da naj nosimo bremena drug drugega. Kako jih naj nosimo, če niti slišati nočemo za njih? Tudi to je merilo ponižnosti, spoštovanja, sočutja in predvsem služenja. Vprašamo se lahko tudi, kakšno je samospoštovanje takega človeka!? Po zlatem pravilu dajemo namreč s svojim odnosom drugemu zgled, kakšen naj bo do nas. Zato je gotovo prav, da najprej mi dajemo zgled služenja; najboljše brezpogojnega.

Drugače bomo vedno razočarani, ko nam vložen trud, prijaznost ali usluga, ne bodo povrnjeni. V obliki veselja, ker smo storili dobro, nam je vsekakor še kako poplačano. Če spoštujemo sebe, kot božjo stvaritev, bomo delali dobro iz lastnega nagiba; na osebni ravni bi nas stalo preveč, če ne bi. Mogoče pa kdaj čez leta, pride tudi kakšna zakasnela hvaležnost.«

Vid Preložnik

10

PONIŽNOST

»Naše življenje se začne kot služenje, saj se že v otroštvu učimo skromnosti, poštenosti, poslušnosti, strpnosti, hvaležnosti in spoštovanja. Vse te kreposti čez leta samo utrjujemo in s tem povečujemo delovno uspešnost. Zelo veliko vlogo ima pri tem ponižnost, saj nam ravno ona pomaga, da na sebe gledamo z vsemi slabimi in dobrimi lastnostmi, da se ne sramujemo svojih pomanjkljivosti in ne zanikamo svojih talentov. Vsak, kdor dela s ponižnostjo, je bolj odprt in mirnega srca, v njem ni ošabnosti in arogantnosti. Samo ponižni zmorejo priznati svojo majhnost in v vsakdanjem življenju prositi odpuščanja, se skloniti k žalostnemu, stopiti korak nazaj v sporu in katero od svojih pravic pustiti neuresničeno zaradi sočutja do drugih ljudi.«

Maida Seferović

»Veselimo se druženja, radi se smejimo in se veselimo s prijatelji in sodelavci. Ponosni smo, če uspemo pozitivno naravnanost in dobro voljo kdaj prenesti na stanovalce, velikokrat pa se zgodi tudi obratno. Posebno ljubezen in varnost nam predstavlja družina in otroci, ki s svoji srčnostjo in odkritostjo vedno znova navdušujejo. Zavedamo pa se, da dobro v življenju ne pride samo od sebe, zato ponižnost razumemo kot hvaležnost in sprejemanje. Hvaležnost za vse, kar nam je v življenju dano in za vse, kar se nam dobrega in lepega zgodi. Seveda ne gre od življenja in svojih bližnjih pričakovati in le enostransko sprejemati. Za svoje blagostanje in počutje je človek odgovoren sam, seveda pa drži, da kolikor daješ, toliko tudi žanješ.«

Urška Ocvirk

11

Zdi se, da beseda ponižnost ni ravno najbolje sprejeta v današnjem času. Morda zato, ker si pod tem predstavljamo nekaj drugega, kot v resnici je. Ponižen naj bi bil človek, ki se v vsem podredi drugim, ki na vse pristane, ki se nikoli ne pritožuje, ki ga lahko drugi povozijo, če tako hočejo. Pa je to res tista ponižnost, ki je velika vrlina? Bojim se, da ne. Nekdo jo je zelo dobro označil: to je puklasta ponižnost. Ne, takšne ponižnosti res nočemo. O tisti pravi ponižnosti sem v življenju že veliko premišljevala, sem pa za njeno oznako vedno uporabljala druge besede. V tistem pravem, pozitivnem smislu, je za vsakega človeka izredno pomembno, da zna biti ponižen. V odnosu do sebe, do soljudi in do Boga.

Življenjski realizem

Najprej mora človek zelo trezno gledati na svoje življenje in ne pričakovati nemogočega. Samo toliko zmorem in nič več, pa če bi še tako želela. To me seveda ne odvezuje od tega, da si ne bi prizadevala za več, moram pa spoznati in sprejeti svojo mejo. Sem omejeno bitje in zmorem samo toliko. Zelo nevarno je zgledovati se samo po drugih in hoteti imeti ali doseči vse tisto, kar imajo drugi. Vsak človek je svet zase in je kot tak dragocen. Dragocenost ni v tem, da si največji, najboljši, naj …, ampak,

da si pripravljen biti to, kar si. Tak človek bo tudi veliko laže živel v vsaki skupnosti z drugimi in mi vsi, kjerkoli že smo, živimo skupaj z drugimi ljudmi. Seveda pa človek svojo majhnost in omejenost najbolj občuti, ko stopi pred Boga, ki ostaja za nas velika skrivnost.

Kaj sploh je ponižnost?

PONIŽNOST

Metka Klevišar

“Najprej mora človek zelo trezno gledati na svoje

življenje in ne pričakovati nemogočega.”

Pogum za nepopolnost

Vsi bi želeli biti brez napak, v resnici pa je naše življenje polno napak, ob katerih se lahko tudi učimo. Nihče od nas ni popoln. Včasih slišim koga, ki zagotavlja, da opravlja vse stoodstotno ali še več in mi gre pri tem vedno malo na smeh. Nobena stvar ni tako dobra, da se je ne bi dalo še malo izboljšati. Poznam mnoge ljudi, ki ne znajo živeti z dejstvom, da so nepopolni in zaradi tega zelo trpijo. Kako čisto drugače je biti ob nekom, ki zna sprejeti svojo nepopolnost in si celo življenje prizadeva, da bi bilo te nepopolnosti čim manj. Človek, ki zase misli, da je popoln, je zelo nadut in gre v marsičem mimo bistvenega. Zase vem, da

12

sem se v življenju lotila marsičesa v zavesti, da opravljeno delo ne bo popolno. Ampak v tistem trenutku ni bilo nikogar, ki bi ga hotel narediti bolje. Kdor je pripravljen sprejeti svojo nepopolnost, bo veliko laže sprejel tudi nepopolnost drugih.

Imeti dovolj zdrave samozavesti

Človek, ki se vsega tega zaveda, veliko laže živi. Vso svojo energijo vlaga v to, kar zmore in je ne troši v prazno za to, česar nikoli ne bo zmogel. Zdi se mi, da nam vsem manjka malo več zdrave samozavesti. Kdor se zaveda samega sebe, se zaveda svoje nepopolnosti in vidi sebe takšnega, kot je, ne kot bi želel, da je. Zavedati se svoje enkratnosti in dragocenosti pred Bogom je zelo pomembno tudi za naš odnos do Boga. Krščanstvo je zame tako zelo dragoceno prav zato, ker sprejema človeka v njegovi realnosti in majhnosti. Tu se pojma majhen in velik pomešata in je lahko nazadnje velik tisti, ki je, gledano z očmi človeka, morda najmanjši in najbolj ubog. Ampak nismo mi ljudje tisti, ki bi lahko sodili o tem. spoznaš, da vsi obstanemo pred veliko

skrivnostjo, ki ji nekateri rečemo Bog, drugi morda kako drugače. Vsem pa je jasno, da nismo mi ljudje tisti, ki vse vemo in lahko o vsem sodimo. Čim več veš, toliko bolj naletiš na veliko Skrivnost, pred katero vsi obstanemo in umolknemo.

Ponižnost pred Bogom

Pred Bogom lahko samo ponižno obstanemo in smo hvaležni za vse, kar se nam dogaja. Tudi za tisto, kar nam v tem trenutku ni lahko. Hvaležni smo lahko za življenjski realizem, za pogum za nepopolnost in za zdravo mero samozavesti in seveda še za veliko drugega. Za to si sicer lahko prizadevamo, ni pa to naša zasluga. Lahko smo neizmerno hvaležni za Boga, ki je postal majhen in ponižen, da je nam pokazal, kako je vredno živeti.

PONIŽNOST

“Dragocenost ni v tem, da si največji, najboljši, naj …,

ampak, da si pripravljen biti to, kar si.”

Samo to vem, da nič ne vem Všeč so mi besede grškega fi lozofa

Sokrata: »Samo to vem, da nič ne vem.« Če pomislim, koliko ljudi se napihuje s svojim znanjem, ki je zelo pogosto samo navidezno in varljivo. Resnični znanstvenik je vedno zelo skromen in ve, da te vse, kar veš, privede do novih ugank in veš nazadnje še manj. Tudi to je ponižnost, da to spoznaš in sprejmeš. Čim več veš, toliko bolj lahko

foto

: Seb

astij

an Ju

g

13

Krepost ponižnosti

GOSTUJOČE PERO

Življenje smo ljudje kar precej zakomplicirali in otežili. Po krščansko rečemo, da smo ujeti v posledice izvirnega greha in osebnih grehov. Za človeka je bil vedno izziv, kako v tem svetu premagovati to zagonetno stanje. Vsa zgodovina kaže, da človeku samemu to ni kaj prida uspevalo; pravzaprav mu ni uspelo. Zato je ljubezen Nebeškega Očeta posegla vmes in nam poslala Jezusa Kristusa, da nam je s svojim življenjem pokazal pot iz te situacije. Zato se je tudi sam imenoval »Pot« in kristjani so se najprej imenovali »ljudje poti«. V evangelijih, ki opisujejo, kako je Jezus živel, je predstavljen njegov značilen življenjski stil: in to je ponižnost. Že učlovečenje samo, ko Bog postane človek in živita neločljivo povezani, čeprav tudi nepomešano, Božja in človeška narava, je izraz ponižnosti. Nato pa se nadaljuje v vseh izbirah, ki jih je izbral v zemeljskem življenju: za mater ima neko neznano dekle iz Nazareta, ki je med Judi že sam veljal za kraj, iz katerega ni kaj vrednega pričakovati; za prostor rojstva si je izbral hlevsko votlino, nato nekaj časa živel begunsko življenje … in tako vse do najvišjega izraza ponižnosti, ko se je ponižal do smrti in to do smrti na križu (Flp 2,8).K tej življenjski drži je vabil tudi svoje učence

in vabi kristjane vseh časov: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.«

(Mt 11, 29) Drža ponižnosti omogoča stalno zavedanje tega, kar v resnici smo: da nismo samozadostni, da se sami ne moremo odrešiti. Zato v našem življenju naj ne bi bilo mesta za napuh, za poviševanje nad druge, za iskanje časti in oblasti ter bogastva, kar daje lažen občutek moči. Jezus tudi v priliki o prvih oziroma zadnjih mestih na svatbi zgovorno spregovori o ponižnosti. (Lk 14,7–14) V njej vidi odgovor na najrazličnejše zlorabe in stranpoti v medsebojnih odnosih, saj pomeni zase izbrati zadnje mesto. A s tem izberemo Božje mesto in tam gotovo srečamo Jezusa, ki si je izbral zadnje mesto na tem svetu; že pri Jordanu se je postavil v vrsto skupaj z grešniki, čeprav je sam bil brez greha; še bolj izrazito pa je to pokazal z zadnjim mestom na križu med hudodelci.Da bi »preverili« stopnjo ponižnosti,

povzemimo nekaj njenih konkretnih značilnosti:– poznanje in sprejetje lastnih dobrih strani

in darov ter hvaležnost zanje; a tudi poznanje in sprejemanje lastnih meja, slabosti in omejenosti ter pripravljenost ob njih prositi za Božjo pomoč pri premagovanju: oboje pomeni, prav poznati samega sebe; – ponižen človek se od vsakega kaj nauči;

tudi od klošarja ali zločinca; preprosto to pomeni najprej v vsakem videti nekaj dobrega; kot svetuje Jezus, naj imamo druge

nadškof, prof. dr. Marjan Turnšek

14

GOSTUJOČE PERO

za boljše od sebe (Flp 2,3); sem sodi tudi sposobnost veselja nad uspehom drugega;– ponižnost nam pomaga napredovati

v ljubezni, kot je ljubil Jezus; ljubiti tudi svoje sovražnike: s tem najbolj rastemo v bogupodobnosti; v sebi premagujemo napuh, ki nam vse to preprečuje, saj nas oslepi, ker pod njegovim vplivom pred vse postavljamo samega sebe in zato spregledamo druge in tudi Boga; velik zgled takšnega človeka nam je sv. Janez Krstnik, ki je jasno izpovedal, da ni Kristus in da se mora on sam manjšati, Kristus pa ob njem rasti (Jn 3,30); kristjan je človek, ki svojega središča (centra) nima v samem sebi (ego/centr/izem), ampak v D(d)rugem.Pavel v Kol 3,12(-17) vključi ponižnost v

nasvet za zakonsko življenje: oblecite si čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Zakon se rodi iz dejanja ponižnosti. Nekoč so fantje prišli

prosit za roko dekleta in so pokleknili. To je gesta ponižnosti, s katero je fant priznal, da ni zadosten sam sebi; to je gesta berača, ki prosi zastonjskega daru. Brez začetne ponižnosti se ne more nadaljevati nič velikega. Temu je nasproten napuh: jaz moram biti prvi, moja beseda mora obveljati …

“Ponižnost nam pomaga napredovati v ljubezni, kot je ljubil Jezus; ljubiti tudi svoje

sovražnike”

Drža ponižnosti nas dela sposobne skupnega življenja, pa naj bo doma, v župniji, v domu starejših, v šoli, službi. Pomaga nam graditi pristne in globoke medsebojne odnose po Jezusovem vzoru.

15

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Vas je delo v računovodstvu od nekaj veselilo ali so k izbiri tega poklica vodile drugačne poti?

Ko sem se odločala o poklicni poti nikoli nisem pomislila na računovodstvo. Lahko bi rekla, da sem se začela ukvarjati s številkami čisto slučajno. Moja prva služba je bila pov-ezana s tem, spoznala sem, da mi to odgo-varja in ostala v tem.

Katere so dobre lastnosti vašega dela?/ Vam delo v Domu sv. Jožef predstavlja drugačne izzive, kot delo v kakšnem dru-gem delovnem okolju?

Če je to izziv, ne vem. Vem pa, da je velika razlika v odnosu do zaposlenih v primerja-vi s prejšnjo službo, kjer si bil obravnavan bolj kot številka. Tu se počutim kot oseba, ki je spoštovana in to mi je spodbuda, da poskušam svoje delo opraviti čim bolje.

Ste tudi doma zadolženi za vodenje družinskega proračuna?

Ne. To delava skupaj z možem.

Zdi se, kot da so vsa življenjska področja sestavljena iz pozitivnih in negativnih vred-nosti. Pa naj bodo te številčne ali pa kakšne drugačne. Nam boste o teh v družinskih okvirih kaj razkrili? Morda tudi v luči os-rednje teme tokratnega Zvona, ponižnosti.

Starši se trudimo vzgajati otroke v okviru pozitivnih, predvsem krščanskih vrednot, pri tem jim poizkušamo biti tudi sami zgled. Težava nastopi, ko gredo otroci na lastno pot in ugotovimo, da so te vrednote malo odrinili. Takrat pa se ob vseh dvomih, ki jih imaš, lahko obrneš samo na Boga, ki je ljubezen in ga ponižno prosiš milosti.Ponižnost je ena od kreposti, ki se je v na-

jinem zakonu učiva zelo dolgo časa. Ne-

Tokrat smo k pogovoru povabili družino računovodkinje Vesne Kolšek Zevnik. Gospa Vesna se je z računovodstvom ukvarjala že pred prihodom v Dom sv. Jožef.

“Pravi prijatelji so v veliko oporo in ti znajo usmeriti pogled na bistvene stvari.”

Pogovor z družino Zevnik

16


prestano se brusiva v svojem »prav«, pravi odgovor pa je vedno ponižno upoštevati drugega, biti nesebičen in nikoli pozabiti na Njega, ki je bil najbolj ponižen in za nas šel na križ, za nas umrl in tudi vstal. Tudi zato vsak večer in vsako jutro, preden greva narazen, drug drugega pokrižava in blagosloviva.

Gospod Zevnik je profesor na Gimnaziji Center v Celju. Področje njegovega poklic-nega udejstvovanja sta geografi ja in zgo-dovina. Kako vaju poklicne razlike bogatijo v vsakdanjem življenju?

Vsekakor je dinamika njegovega poklica čisto nasprotje mojega. Ponavadi je, ko pride iz šole, bolj utrujen in rabi nekaj časa, da pride k sebi. Večkrat je dogajanje v na-jinih službah tema pogovorov na sprehodih, predvsem mož doživlja te sprehode in pogo-vore kot možnost sprostitve, kajti učiteljski poklic je precej stresen. Znati poslušati in biti sočuten, ker pa je tudi posebna milost.

Povprečna starost zaposlenih v Domu sv. Jožef je nekaj čez 30 let. Velik del kolek-tiva so mladi starši ali tisti, ki so še v is-kanju svojih življenjskih sopotnikov. Kako je nastala vajina družina?

Civilno sva se poročila v zgodnjih osemde-setih letih, kmalu se nama je rodila Andreja , nekaj let za njo pa še Tomaž. Z njegovim ro-jstvom smo se preselili v svoj dom in začeli živeti kot samostojna družina. V teh letih smo doživeli marsikaj. Bilo je veliko lepega, pa tudi marsikaj težkega. Preizkušnje nas krepijo in skozi nje v življenju marsikdaj na-jdemo tudi čisto nove poglede na življenje. Je pa pomembno, da v težkih trenutkih nisi sam. Pravi prijatelji so v veliko oporo in ti znajo usmeriti pogled na bistvene stvari. Tako sva tudi »našla Boga« oziroma sva postala odprta, da je lahko vstopil v naji-no življenje. Cerkveno sva se poročila šele pred trinajstimi leti in na ta račun se rada pošaliva, da sva poročena trinajst let na to-liko in toliko let podlage.

“Preizkušnje nas krepijo in skozi nje v življenju

marsikdaj najdemo tudi čisto nove poglede na življenje.”

Glede na to, da sta otroka že odrasla, je o njunem življenju težje govoriti. Tomaža smo lahko spoznali, saj je v naši kuhinji opravljal del obvezne prakse, hči pa zadnja leta živi v tujini?

Res sta že odrasla in bi si želela že kakšnega vnuka ali vnukinjo. Eno so želje, drugo pa je realnost in tudi tukaj se morava učiti ponižnosti in zaupanja v Boga. Hčera že de-vet let živi v tujini, kamor je odšla takoj po diplomi. Nadaljevala je študij in se zaposlila. Njena trenutna usmeritev je univerzitetna kariera. Sin zaključuje študij in si tudi išče zaposlitev, kar pa je danes skoraj misija nemogoče. Zanima ga marsikaj. Rad kuha, še posebej pa uživa v peki raznih dobrot. Je tudi aktiven skavt, v župniji pa pomaga pri delu z mladimi – animator pri oratoriju, birmancih… Z očetom tudi pojeta pri zboru.

17


Sta tudi voditeljski par v okviru DiŽ, sode-lujeta v zakonski skupini. Ali takšno delo-vanje bogati tudi vajin odnos, kje vidita prednosti takšnega (so)delovanja in more-bitne pasti?

Letos bo enajst let, odkar sva veliko oporo v najinem življenju našla v društvu Družina in Življenje. V zakonski skupini res veliko de-lamo na krščanskih medsebojnih odnosih. Veliko se naučimo drug od drugega, marsi-kaj si zaupamo in skupaj smo doživeli veliko lepih in manj lepih trenutkov. Skupaj smo tudi močnejši v doživljanju tega »ponore-lega sveta«, ki je neprijazen do družine in Boga.

Ob bogatem udejstvovanju je verjetno priprava na velikonočno praznovanje pri vas nekoliko drugačna?

Mogoče je priprava res nekoliko drugačna. Oba poizkušava postni čas izkoristiti za vsaj kakšen dan duhovne obnove. Ta čas nama predstavlja čas milosti, pa ne samo zaradi posta, ampak tudi za poglobitev vere, ki jo res živiva šele dobro desetletje in morava ta izgubljeni čas nadomestiti.V soboto pa pridejo na vrsto tudi šunka,

hren in pirhi, Tomaž pa naju preseneti s potico.

“Skupaj smo tudi močnejši v doživljanju tega »ponorelega

sveta«, ki je neprijazen do družine in Boga.”

Hvala lepa za pogovor. Ko bomo prebirali novi Zvon, nas bo že prevevalo velikonočno veselje. Naj tudi Vas in vaše bližnje sprem-lja božji blagoslov.

Pogovarjala se je Irena Švab Kavčič

Fotogra� ja Križanega iz španskega Javierja - rojstnega kraja Frančiška Ksaverija. “Jezus je upodobljen z rahlim nasmeškom - kot da nam želi ob trpljenju pokazati na veselje vstajenja”, dodajata zakonca Zevnik.

18


V pradavnini so bile ženske in moške vloge dosti bolj jasno določene, kot nas želijo prepričati dandanes. Bili so lovci in nabiralke. In kot v odgovor današnjemu vsesplošnemu posploševanju, kaj je od koga, se sama vedno znova odločam za nabiralništvo! Sam pojem se zdi kot nalašč za nabiranje zelišč, dišavnic, pa še kakšne solate in jagod za povrh, da lahko daš kaj na mizo. Ampak kaj ima s tem delovna terapija? Odvisno od tega, kaj misliš, da delovna terapija je!Kot delovna terapevtka resnično nabiram

vse sorte. Od zgodb, spominov, bridkih trenutkov, nasmehov, slik in tudi kakšen hud pogled ne manjka vmes. Ker pa sem po žensko radovedna, vedno izbrskam še kaj za povrh. Kakšne so spretnosti naših ljudi, kaj so radi v življenju počeli, kaj še zmorejo, kaj si sploh še želijo. Vmes se najdejo tudi takšni, ki ne bi nič več nič – no, takrat pa jaz hudo pogledam, pa res samo malo, tako za vzpodbudo. Nabiram pa tudi ideje iz vseh vetrov, da bi

našla za vsakogar nekaj, kar je težko in tudi vedno ne uspe, Bog pomagaj! Zato je moje skladišče polno raznorazne krame, papirjev, volne, raznoraznih mašinc in šablonc in kdor vstopi tja, ga gotovo zamika metla ob steni, da bi naredil red. Sem takšnih vesela, a ustvarjalni nered, ki tam vlada, ima tudi svoj namen. Prava zakladnica vam rečem!

In ko se takole poveže vse, kar nabiram in zbiram, se utrne tudi kakšna takšna ideja, ki pripomore k temu, da se skladišče malo izprazni in da predmeti, ki so ležali tam, ne vem več od kdaj, dobijo svoje mesto in kraj. In ena takšnih zadnjih idej so nabiralniki,

ki vas čakajo na mizah v čajnih kuhinjah in so polni raznoraznih zanimivih reči. Začelo se je z zadnjim Miklavžem, ki je nabiralnike dejansko prinesel in zraven noter natresel ne samo slike, temveč tudi nekatere igrače iz davnih dni, pa klopke volne in nekaj pletilk. In kot v odgovor se je zgodilo, da so pletilke, od meni neznanih rok začele plesti vrstico na dan. Kako smo veseli opazovali, ko je na pletilki bila vsak dan ena vrstica več. Pa od koga, ljubi Bog? In smo nabirali, tokrat dokazno gradivo, da bi našli tistega, ki je ta talent skrival pred mano!In od tistih dni skrbimo, da se v nabiralnikih

vedno skriva kaj zanimivega. Vse kaj takega, kar naj prebuja spomine na minule dni, na vaše izkušnje. Kako si želimo, da bi ob tem nastale zgodbe, ki bi si jih med seboj pripovedovali. Storite to! In bom nabirala še kar naprej, da prinesem

tudi jutri nekaj zanimivega, nenavadnega in zgovornega med vas. Da se morda ob gledanju ali branju se privdigne obrv, ali šine nasmeh čez obraz, ali zgodba, ki polepša čas vsem okrog vas.

Nabiralnikiv Domu sv. JožefSara Črepinšek

19


Nedavno me je v trgovskem centru nago-vorila gospodična s širokim nasmeškom: »Gospod, a ste že kdaj razmišljali, da bi se razstrupili?« Presenečen sem obstal ob vprašanju, se nasmejal in se iz čiste pri-jaznosti in spontanosti pustil nagovoriti. Neverjetno, a pred mano je bila enostav-na, sicer debelini moje denarnice obrano sorazmerna rešitev, za vse razvade in pregre-he povezane s sodobnim načinom življenja. Najnovejši in najboljši preparat za čiščenje telesa in obnavljanje skoraj vseh notranjih telesnih organov ... Odličen izdelek, lična škatlica, enostavna uporaba … in problemi izginejo. »V redu, samo, kako pa ti veš, da sem zastrupljen?« »Sodobni način življenja, hitra prehrana, stres, premalo gibanja«, la, la, … nadaljevanje najverjetneje poznate … Priznati pa moram, da mi njeno vprašanje oziroma ugotovitev o zastrupljenosti ni dala miru. Ej, sem si mislil, točno to je problem sodo-

bnega človeka – zastrupljenost. Glede na to, da smo bili tik pred postnim časom, me je to vprašanje še dodatno nagovorilo. Veliko večja kot telesna zastrupljenost je slabokrvnost našega srca. To je to! Mi smo notranje zastrupljeni, zastrupljene so naše besede, pogledi, dejanja, odnosi … Še več, zastrupljene ali pa pokvarjene, če hočete, so tudi družbene strukture, institucije.

Vprašamo se, ali imamo zdravilo za te vrste zastrupitve? Ga sploh poznamo? Moramo že zdraviti ali še lahko preprečimo? Uf, to pa je izziv za postni čas. Zdi se, kot da se od te obolelosti v Sloveniji

vse podira in nažira naše osebno, družbeno in narodno telo. Simptomi so jasni in na dla-ni: nezaupanje v institucije, občutek nemoči, nesposobnost po izvedbi korenitih reform, kratkoročne in populistične odločitve. Po-glejmo samo zadnjo razsodbo Vrhovnega sodišča Slovenije. Ali je famozno poročilo Klemenčičeve KPK v primeru Janeza Janše, ki je leta 2013 odnesla vlado in Slovenijo potisnila v vladno krizo razveljavljeno ali je zgolj zavrženo zaradi postopkovne na-pake? Kako naj ob tem povprečni Slovenec zaupa v institucije lastne države, ki bi mo-rale delovati v dobrobit vseh državljanov? Skoraj prepričan sem, da se ob tej odločitvi Vrhovnega sodišča ne bo zgodilo popol-noma nič. Niti opravičilo, kaj šele odstop ministra Klemenčiča. Vse bo ponovno zapa-kirano v navadni medijski spin, na katerega se bodo naslanjali pravniki in politikanti, ki bodo zadevo sicer »premislili, se pogovor-ili, pretehtali«, ampak ukrepali pa ne bodo. Kaj šele, da bi kdo prevzel odgovornost. Ljudstvo pa bo ponovno zamahnilo z roko in reklo: »Pa saj so vsi isti, vsi kradejo in si polnijo žepe! Spremeniti pa se tako ali tako

“Gospod, a bi se vi malo razstrupili?”Jure Levart

20

ne da ničesar!« Ravno v tej ravnodušnosti je ost zastrupljenosti. Je kot zastrupljena limanica, na katero se Slovenci, žal prepo-gosto tudi kristjani, vse prevečkrat »nali-mamo.« Ravnodušnost pa se najprej rodi

nutne vlade, ampak smo tudi državljani pri tem procesu ključni akteriji. Demokracija ni danost, dana enkrat za zmeraj, ampak je produkt nenehnih zavzemanj in naporov. Vsaka generacija jo mora znova odkriti in se zanjo zavzemati, je cilj, ki ga nikoli ne dosežemo, ampak se nam vedno umika. Če kot državljani obstanemo in zamahnemo z roko, postane demokracija obolela in posta-rana.Kaj ima torej post, čiščenje lastnega telesa

in duše skupnega z družbenim življenjem? S postom čistimo odnos do samega sebe in s tem tudi do drugih. Jezusov post v puščavi in skušnjave, ki jih je tam zavrnil, so bile sicer res osebne, a njihova razsežnost je bistveno družbena. Oblast nad drugimi, bogastvo in užitek se najprej porodijo v našem »zastru-pljenem« srcu, a Jezus jih je gladko zavrnil. Prav je, da ga pri tem posnemamo, ali kot

pravi avtor v slavnem, skoraj dva tisoč let starem Pismu Diogentu: »Kristjani živijo v mesu, a ne po mesu. Mudijo se na zemlji, njih domovina pa je v nebesih. Pokorni so zakonitim postavam, a s svojim življenjem prekašajo ostale. Ljubijo vse, a vsi jih pregan-jajo. Ne poznajo jih in jih vendar obsojajo, more jih in jih s tem oživljajo …«


“Veliko večja kot telesna zastrupljenost je

slabokrvnost našega srca.”

v našem srcu, je osebna odločitev oziroma neodločitev, šele nato družbena. S tem so centri moči in odločanja, z njimi pa tudi in-stitucije vedno bolj oddaljeni od konkretne-ga življenja in vsakdana svojih državljanov. Celo tako oddaljeni, da nas afere odgovornih v teh institucijah niti ne ganejo več. Ta odd-aljenost pa je idealna za populistične poli-tike »stila Robin Hood«, ki se je s somišljeniki pustolovsko uprl skorumpiranemu kralju, vzel bogatim in dobrine razdeli med reveže. No, verjetno ste ugotovili, katerega pus-tolovca imam v mislih v slovenskem prime-ru. Njegov brat ravnokar bije bitko v Grčiji …Kondicija ali pa obolelost demokracije

torej v svoji osnovi ni odvisna le od tre-

21


Oče in sinova. Ločitev in vrnitev. Žalost in veselje. Usmiljena ljubezen. (Lk 15, 11-32) Ena najlepših podob iz evangelijev za

ranjene duše - nekdo vendarle je tam in čaka name, da se vrnem. Nekdo vztraja in mu ni vseeno. Misli name, čuti me, sluti mojo bolečino, ve za moje odločitve, a vendarle čaka. In se sploh ne naveliča!Tako nepojmljivo se zdi, da obstaja ta

Nekdo, da se kot nejeverni Tomaž oziram v njegovo smer, če prav vidim. A ta mir in spokojnost, ta dotik Njegove roke na mojem srcu – nezgrešljiv. Mora biti On. In se počasi vračam v Njegovo zavetrje po

dolgem času prostovoljnega izgnanstva. Korak za korakom. Ve, da me je sram. Ve, da me je strah Ljubezni. Ve, da ne zaupam niti sebi. Ve, da me je strah priti iz mojih lukenj – iz mojih navad. Ve, da še ne znam ljubiti sebe in da zato ljubim druge iz potrebe. Ve, da vse kar hudega iz mene pride, ima v neki rani svoj začetek. On ve!Zato begam. Nekaj korakov k Njemu, pa spet

malo stran. Naprej, nazaj in vstran. Naprej, nazaj, naprej. Ker, če On vse ve, mu jaz ne morem pogledati v oči! Ne verjamem še, da me bo samo objel! Lepo vas prosim, kdo pa še to dela? Kakšno kazen si pa že zaslužim! In še malo zbežim stran. Pa vendarle mi ni dalo miru in sem šla do Njega vsake toliko časa, da se spovem. Da uredim, kar piše, da

je dobro. Pa vendarle ni bilo. Ker sem vsakič spet zbežala stran, na »varno razdaljo«. Zakaj nisem obstala ob njem, če je On

tista varnost, tisto zavetrje, ki umirja mojo bit, kjer je lažje »kolesariti« skozi življenje? Saj mi je vendarle usmiljeno odpustil? Saj pravijo, da se potem vse izbriše? Čemu torej moj beg? Čemu bežati pred Usmiljenjem? Pred Ljubeznijo? Zakaj tega ne prenesem?In sem šla, na pot do srca...

Preizkušnja, padec,spolzka skala.Na kolenih brez moči,da bi se dvignil te je premalo.Tam na tleh. In kam od tu?V globino, v srce.Na pot v srce.Mnogo jih gre s teboj,pametni so,a bolj ko v središče se prebijaš,bolj izpuščajo ti roke.

Ne vzdržijo tvoje vsebine,ki kot vroča lava razpaja ti okove.In ko še zadnji tvoj prst izpusti in zbeži,misliš, da si sam?Bolj ko gaziš v vsebino,bolj ko ogleduješ si resnico,bolj in bolj je jasna Roka,ki ti glavo drži nad gladino.

Koliko usmiljenja prenesem?Sara Črepinšek

22

Ni več vroča lava,le še ljubezen neizmernain On, ki zajema in poljublja mojo vsebino.

In zato vsem tistim izpuščenim rokamin stran bežečim pogledom iz življenjalažje rečem: "Odpuščeno je!".In grem naprej, samo naprej.Iz srca v življenje, da vstanem in povem tudi tebi,da pot v srce zdi se bolj samotna,a nevidna Roka že od pamtiveka vodi tvoja

pota...v srce. Težko je živeti sam s seboj, četudi ti grehe

odpusti sam Bog! In zato je bilo potrebno ogledati si svojo

resničnost, takšno kot je. Pogledati si v oči in sprejeti svoje slabosti ni lahko. Med soočanjem s slabostmi se kalim v ponižnosti. Saj vendarle ravno nadutost brani človeku, da bi priznal, da se moti. In tako, eno

slabost po eno, počasi, korak za korakom. Pogajanja in prepiri z Bogom, zavračanja, jeza, sprejemanje, borbe, vdanost in trma za ceno življenja, pa spet vse od začetka. Bog daje vsakemu toliko, kot zmore nositi in nikoli vsega naenkrat! In potem pride nenapovedano in nepričakovano mir v srce. Spoznanje, da nasprotnik ni to kar se zdi. Da nasprotnik je pravzaprav tisti, ki prihaja naproti in torej v pomoč. V čem mi torej hočeš nuditi pomoč, ti moja slabost? Ti moja bridkost? Ti moj križ? Katero ozadje razkrit? In tako se vsak dan učim ljubiti te svoje

zmotne slabosti, bridkosti in križ in vse kar mi prihaja naproti v pomoč. Težko je, ker je logika druga. Drugačna od tiste navade v moji glavi.Sprejeti, vzljubiti in z resničnostjo živeti me

tako vsakodnevno uvaja v držo ponižnosti. Ko sprejmem svojo resničnost, lažje sprejmem tudi Božje usmiljenje. Zato sedaj tudi spovedne besede »In jaz te odvežem...« pridobivajo čisto nov pomen.

foto: Aleš Zorko


23

Živahna gledališka in mladinska dejavnost na hribu

Ob Sleherniku, ki domuje na našem hribu že več kot štiri leta, se mladi vsako leto pod budnim nadzorom našega režiserja Jožeta Planinška zberemo v živahno skupino, s kat-ero pripravimo marsikatero resno ali manj resno gledališko uprizoritev.Tekom časa se je že nabralo nekaj besedil in

veliko verzov, ki smo jih kar nekako poose-bili in pridejo marsikdaj prav ob kakšnem krajšem pogovoru ali ob večernem pivu. Mladi z igrami in dejavnostmi res zaživimo kot eno. Veliko je sicer vaj, srečevanj in uskla-jevanj ter učenja različnih besedil, vendar ni bogastva, ki bi poplačalo občutke, ki nas navdajajo, ko pred vsako novo uprizoritvijo ali ponovitvijo stopimo skupaj, se v zaodrju postavimo v krog, zmolimo in nato podkre-pljeni z režiserjevim in Božjim blagoslovom stopimo na oder, pred ljudi, zaradi katerih vse to počnemo. In kaj je lepšega, kot še ena polna dvorana, kot nasmejani obrazi ob za-bavni veseloigri ali ob globokem sporočilu Slehernika!

V tem duhu smo lansko leto v jeseni pri-pravili tudi dve ponovitvi veseloigre Miciki je treba moža. V kulturnem domu v Šentjakobu smo na povabilo župnika g. Marka Jerom-la dvorano napolnili in publiko dodobra nasmejali. Novembra smo v Slomškovem domu v Ponikvi pri Žalcu zapolnili mesta do zadnjega sedeža, tam smo gostovali na dobrodelni prireditvi njihove župnijske Kari-tas in se nad navdušeno publiko in zbranimi sredstvi hvaležno veselili še pozno v noč.Ker pa tudi letošnjega pusta ne bi bilo brez

prave pustne burke, je naš Jože kar v rojstni hiši Janeza Jalna v Rodinah na Gorenjskem izbrskal sicer nikoli objavljeno burko Slad-oled, pod katero se je Jalen podpisal kot Janez Naplan. Burko smo mladi izvedli na pustno nedeljo v polni Kardinalovi dvorani, po igri pa se še srečali s farani ob pustnih krofi h.

Miha Lokovšek

SADOVI USTVARJALNOSTI

24


Kmečka izba. Otroci z materjo okrog mize pri večerji. Pravkar so odložili žlice, s katerimi so zajemali iz skupne sklede, in mati jih na-govori: »No, ljubi moji, kako ste se pretečeni teden nosili, kako ste se kaj zadržali?«Kako pomenljivo dejanje! Mati ob sobo-

tah zvečer otrokom izprašuje vest in jim s srčnim kesanjem čisti dušo za sveti Gos-podov dan, ko bodo šli k sveti maši. Otroci so na sobotni večer zbrani ob materi in mati se z njimi pogovarja o tem, kar so preživeli pretekli teden. Skupaj na glas razmišljajo o spodrsljajih, ki so se jim zgodili, in mati jim pojasnjuje posledice teh dejanj. Opominja jih na slabosti in jim z materinskim čutom za pravičnost deli nasvete, ki bodo otroke vodili k pošteni in ponižni življenjski drži ter h gotovi sreči. Kako današnji čas potrebuje takih skrbnih mater! Vzeti si čas, pogovor-iti se o tem, kar v družini doživljamo, ob-elodaniti tudi slabosti in grehe in ne zgolj

spregledati jih, češ - saj ni bilo nič takega, je že mimo! Kako veliko moč ima tak materins-ki skrbni pogovor! Otroke dela občutljive za vsakodnevne male stvari, ki oblikujejo naše medosebne odnose, da postajajo nanje po-zorni in skrbni ter odgovorni pri svojem vsa-kodnevnem ravnanju. Kako odličen način za pričakovanje in spoštljivo doživljanje ned-eljske svete maše!Ta odlično odigrani odlomek Slomškovega

prizora iz Drobtinic (1861) v priredbi Franc-eta Šmona in režiji Jožeta Planinška so nam na proslavi ob materinskem dnevu v nedeljo, 22. marca 2015, v Domu sv. Jožefa uprizorili naši veroučenci. »Kdor se od matere moli-ti ne nauči, ne bo vse žive dni prav molil,« nas opozarja Slomšek. Molitev nas uči tudi ponižnosti in sprejemanja. Božje volje, vliva nam zaupanje v Marijino varstvo, daje nam čutiti bližino njene materinske ljubezni. Go-tovo je prav Marija največji zgled ponižnosti

Ob materinskem dnevu

25


s svojim »Dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« Ob glasbi, recitacijah in zborovskih

pesmih, ki so jih pripravili otroci vseh sta-rosti, od naših najmlajših veroučencev do varovancev v domu starejših, je naše tople misli ta nedeljski popoldan čuteče in doživeto poneslo tako k našim rod-nim materam kot tudi k vsem ženam, ki nas spremljajo z duhovnim materinst-vom, pa tudi k naši skupni nebeški ma-teri in materi domovini.

Tanja Ozvatič

Vsaka prva sreda v mesecu je dan, ki ga imamo, vsi zaposleni, še posebej označenega na koledarju. Ta dan je vedno znova za nas duhovna spodbuda in opora za naše delo v Domu. Na prvem srečanju v novem letu nas je

nagovoril izvrstni igralec Gregor Čušin, z monokomedijo Evangelij po Čušinu. V njegovem pričevanju ni šlo le za prenos svetopisemskih zgodb, ampak je razmišljanje oplemenitil s svojimi izkušnjami in hudomušnostjo na svoj račun, ter nas tako popeljal od resnosti in trkanja na našo vest, do smeha v solzah. Prve srede vsakokrat znova zaznamujejo

naš hrib, saj se po razmišljanju in pogovorih pri katerih se zberemo, zaposleni Doma, v Jožefovi dvorani nato skupaj z župljani, stanovalci Doma ter ostalimi obiskovalci cerkve zberemo pri bogoslužju v cerkvi.Prva sreda v januarju pa ni posebna samo

ker je prva v novem letu, ampak tudi zato, ker imamo na ta dan po maši zaposleni svoje posebno Novoletno druženje.

Kristina Podlesnik

Prva sreda z Gregorjem Čušinom

26


Poleg potrebe po hrani, ki je na prvem mestu pri vseh živih bitjih, je pri ljudeh v ospredju še močna želja po igrah in pa biti nekaj več od drugih. Morda se niti ne zavedamo, s čim in na kakšne vse mogoče načine ljudje poudarjamo svoj jaz.Že Rimljani so zahtevali kruha in iger.

Ker kruh za mnoge danes ni več problem, so prišle v ospredje razne igre in želja po slavi. Če pogledamo v Guinnessovo knjigo rekordov, najdemo tam na stotine dejavnosti s katerimi bi bili nekateri ljudje radi prvi na svetu, pa čeprav s tem, kako daleč nekomu uspe po kolenih z nosom porivati oreh po pločniku ali kako hitro smučar med količki privijuga do cilja itd. No, če za to zasluži kaj denarja, se najbrž splača potruditi. Ne zdi se mi pa pametno, da je že kar nekaj Slovencev izgubilo življenje v himalajskih in drugih gorah, ker so hoteli priti na vrh po najbolj nemogoče smeri, samo da bi bili prvi. Najbolj domača in vsakdanja stvar pa je opravljanje, ko skušamo biti pomembni in povemo drugim kako novico ali čveko. Hudo narobe pa je, če si zraven še kaj izmislimo, da bi bili videti bolj važni in nekritično pljuvamo po drugih. To pa je že obrekovanje in kaznivo. Opravljanje in poniževanje drugih v večini primerov ni nič drugega, kot prikrito poveličevanje sebe. Načinov, kako biti čim bolj opazen želijo nekateri ljudje doseči na vsemogoče načine kot z oblačili, ličili frizuro, dragimi avti ali se izkazati na področju, kjer jih je narava najbolj obdarila. Človek pač skuša sebe vedno prikazati v najboljši luči,

svoje napake pa čim bolj prikriti.Precenjevanje sebe je lahko usodno, zlasti

v politiki in gospodarstvu, saj ti ne odločajo le o sebi, ampak tudi o državi in njenih prebivalcih. Tisti, ki so brez pomisleka zasedli visoke položaje in si domišljali, da vse vedo in znajo, a se je pozneje izkazalo ravno nasprotno, posledice pa plačujemo vsi. Starogrški modrec Sokrat (živel je 470-399 pred Kristusom), ki je veljal v svojem času za najpametnejšega, je o sebi dejal, da ve samo to, da nič ne ve. Človek mora biti zelo vsestransko razgledan, da pride do spoznanja, da je tisto, kar on ve in zna, zelo malo v primeru z tistim, česar še ne ve in ne zna. Tak človek se zato tudi ne bo silil v ospredje na vodilne položajeBiti več, je lahko tudi imeti več. V času

privatizacije so mnogi, ki so bilo na vodilnih položajih izkoristili priliko in si nagrabili denarja in imetja na nepošten način in imajo nekateri zdaj težave. Če bi upoštevali moralni nauk Cerkve, se jim to nebi zgodilo. Do bogastva, ki osrečuje sebe in druge pride človek le na pošten način. Mnogi so začeli skoraj iz nič, skromno v svoji garaži, a so z znanjem, vztrajnostjo in trdim delom uspeli ustvariti uspešno podjetje, zaposlovali vedno več ljudi in jim dajali kruh. Samo takšni podjetniki lahko Slovenijo potegnejo iz krize, seveda, če jim bo država dala dihati. Če bi socializem v preteklosti take podjetnike ne uničil, bi nam danes ne bilo treba podjetij razprodajati tujcem in tudi zato smo sedaj tu, kjer smo.

Biti nekaj večMirko Rutar

Razmišljanje naših stanovalcev

2727

Ponižnost tako za naše vsakdanje življenje pomeni varnost in gotovost. Globlje, ko je v nas in bolj, ko življenje izhaja iz nje, suverenejši smo. Z njo se namreč nič več ne zanašamo nase, temveč se povsem, predajamo služenju Očetu in v duhu poti Jezusa, tudi mi lahko gremo, ne glede na trenutek v katerem in kakršnem smo, vedno Vstajenju naproti. Blagoslovljene velikonočne praznike!

Jože Planinšek s sodelavci in lazaristi

DAN ODPRTIH VRAT DOMA SV. JOŽEF

sreda, 20. maja 2015 od 16. ure daljeVABLJENI!

DOM SV.JOŽEFVarstvo starejših

Dom sv. Jožef - varstvo starejših (Martina hiša), je del široke palete življenja na Jožefovem hribu. Zaposleni si skupaj z varovanci, njihovimi svojci, zunanjimi sodelavci ter prostovoljci prizadevamo za uresničevanje poslanstva našega ustanovitelja - lazaristov. To pomeni, da oskrbo in zdravstveno nego izvajamo s poudarkom na duhovnih vrednotah, srčnosti in medsebojnem povezovanju. Martina hiša v Domu sv. Jožef vam omogoča kakovostno preživljanje starosti, v prijetnem bivanjskem okolju.Našim varovancem poskušamo pribljižati in ohranjati način življenja, kot so ga nekoč živeli v svojem življenjskem okolju.

Zavod DOM SV. JOŽEF - Duhovno prosvetni center, Plečnikova 29, 3000 Celje

www.jozef.si

Documents

Zvon s hriba velika noč 2015