40
Zvon s hriba Krotkost Glasilo Doma sv. Jožef številka 9, božič 2014

Zvon s hriba, Božič 2014

Embed Size (px)

DESCRIPTION

Glasilo Doma sv. JOžef, Božič 2014

Citation preview

Page 1: Zvon s hriba, Božič 2014

Zvon shriba

Krotkost

Glasilo Doma sv. Jožef številka 9, božič 2014

Page 2: Zvon s hriba, Božič 2014

2

Glasilo Doma sv. Jožef, božič 2014

Kazalo

UVODNIKKrotkost 3

KROTKOSTKrotkost si je izbral 4Osnovna vrlina 7Biti eno samo uho 9Krotkost, vrlina, ki vrača med ljudi 11Krotkost med mladimi 12

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTIMisijon - odgovor na stisko? 15Predstavitev družine Strmšek 18Hipokratov večer 20Moč nemoči 22Krščanstvo ni razumsko, je pa razumno 24Priprava na božič 26

SADOVI USTVARJALNOSTIŽivljenje se kar zgodi 29Skozi pogovore se spoznavamo 30Miklavževanje 31Otroci nas pomladijo 33Ličkanje koruze 34Adventni čas na oddelku s povečano pozornostjo 35Nikoli odposlano pismo 36Slovo od gospoda Boljke 37Nevidni živi svet 38

Fotografi ja na naslovnici in zadnji strani: Miha Lokovšek

Dom sv. JožefJože Planinšek CM, direktorJure LevartMiha in Lea Lokovšek, Sebastijan JugDavid VrečkoAtelje 64, d.o.o.800 izvodovdecember 2014

Izdal:Odgovarja:

Urednik:Avtorji fotografi j:

Grafi čno oblikovanje:Tisk:

Naklada:Celje,

Page 3: Zvon s hriba, Božič 2014

3

Uvodnik

Dragi bralci Zvona!

Ko smo se v uredniškem odboru odločili, da me bo doletela čast pisanja tokratnega uvodnika, je bila moja prva misel: »Pa ravno sedaj, ko je vodilna tema krotkost.« Z njo imam težave. Najprej, ker ne vem natančno, kaj pomeni. Pobrskam po zapiskih prvih sred in

pogledam, kaj je o tej kreposti lazaristov povedal gospod Jože. Kot vzor krotkosti je med drugim navedel tudi sv. Frančiška Asiškega. Frančišek je res prijeten svetnik! Njegovi starši ga v tistem času niso razumeli, a tudi sam Frančišek nekaj časa ni razumel sebe. Postal je ustanovitelj reda frančiškanov, prijateljeval je s sv. Klaro, ki je ustanoviteljica klaris. Svojo pot je odkril v majhni cerkvici Porciunkuli, kjer je spoznal, da ga Bog pošilja popravljat živo božjo hišo. Kasneje je v svoji skromnosti in želji, da bi tudi drugi začutili njegovo radost ob Gospodovem rojstvu postavil prve žive jaslice. V vsem je videl lepoto stvarstva in vse imenoval za svoje brate in sestre. Celo sestro mravljo je pobral s poti, da ji brat človek ne bi storil hudega!… A preden je Frančišek postal vse to, je prehodil zanimivo pot. Zapustiti je moral njemu takrat domač svet fantalinstva, obilja in udobja. Se umakniti v samoto, se prepustiti delovanju Boga in tako postati nov človek. Krotkost?Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi,

da raba te besede peša. Da je lastnost, značilnost krotkega in kot primer navede krotkost jagnjeta. A tej knjigi ne gre povsem zaupati, saj za knjižne uvaja besede, ob katerih se lomijo kopja (glej Pro et contra v Večeru 18. 10. 2014, str. 10). Zato ob pomoči modernih orodij (biblija.net), poiščem, kje vse se v Knjigi vseh knjig, pojavi beseda krotkost. Moja ženska nečimrnost se je najbolj razveselila Siraha: »Če pa ima na svojem jeziku še milino in krotkost, njen mož ni kakor drugi človeški sinovi.« (36,23). Podčrtam in podpišem, še posebej, ker gre na moški del človeške populacije. Krotkost?

V nedeljski homiliji papež Frančišek pravi: »Prosimo Gospoda, da bi nas v tem adventnem času čim bolj približal svoji skrivnosti in da bi to naredil na poti, za katero On želi, da jo prehodimo: na poti ponižnosti, poti krotkosti, poti uboštva, poti čutenja, da smo grešniki. Tako pride On, da nas zveliča, da nas osvobodi. Naj nam Gospod podari to milost.«Beseda krotkost ni več neznana. Dobiva

vsebino, zaradi katere me je plašilo pisanje uvodne misli. Nisem si je znala pojasniti, da bi o njej lahko kaj zapisala. Zdaj, ko jo slutim, pišem še težje. Kaj pa živim? Mojemu značaju ni preveč domača. Ponižnost še mogoče, a krotkost? Tudi primerjava v živalskem svetu mi ni preveč všeč. Sem pa že raje kozorog, kot pa jagnje!A advent tudi meni daje priložnost. Ponuja

mi, da čas posebnih milosti preživim ob razmišljanju, kaj mi sporočata sv. Frančišek Asiški iz 13. stoletja in Frančišek 21. stoletja. Spodbuja me, da vzamem nase svoj jarem in se učim od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen (Mt 11,29). Hvaležna sem, ker vem, da je Gospod ne le pravičen sodnik, ampak je tudi usmiljen in milostljiv. Ko se boste srečali s temi vrsticami bo

advent že za nami. Takrat bi vam lahko povedala, kako mi je uspelo. Veselim se vseh naših srečevanj in se vam tistim, ki me poznate zahvaljujem, ker me sprejemate takšno kot sem, z vsemi napakami in velikim pomanjkanjem krotkosti. Naj nam bo prebiranje Zvona v veselje

in spodbudo, da vsakdo razmisli, kaj bi s krotkostjo počel. Vas pa vabim, da spoznanja, do katerih boste prišli, delite z nami. Če ne bo šlo, se skupaj ozrimo k sv. Frančišku, da nam v svoji radosti izprosi ustrezen navdih ob rojstvu Gospoda!

Irena Švab Kavčič

Krotkost

Page 4: Zvon s hriba, Božič 2014

4

KROTKOST

Dobro in na mestu je, da zadnjim številkam »Zvona s hriba« dajejo pečat tako imenovane vincencijanske kreposti, ki so temeljne za duhovno usmeritev vseh dejavnosti nas, ki se navdihujemo ob sv. Vincenciju Pavelskem, v katerega osrednji ustanovi smo; tako sestre usmiljenke kakor mi lazaristi in posredno tudi Vincencijeve konference in še toliko drugih vej, ki živijo in delujejo tudi pri nas, ali pa sicer po svetu. Najprej je bila na vrsti preprostost, kot prva v vrstnem redu Vincencija, druga bi sedaj morala biti ponižnost, sledijo še krotkost, zatajevanje in gorečnost. S to številko se opredeljujemo za tretjo, krotkost, za katero nam Jezus pravi: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen« (prim. Mt 11, 29). Jezus nam o tej kreposti ne predava, on ta krepost je. To nam najlepše pokaže s svojim prihodom na ta svet, ko se rodi, sicer kot Bog, a vendar na najbolj možen krotak način, kot dete. Močneje in bolj nazorno nam krotkosti ne bi mogel pokazati. Pojavi se kot nebogljen otrok a vendarle je Bog. V tem nagovoru se združujeta dve neskončni skrajnosti, ki zaobjemata tudi vse vmes; vsemogočna Božja moč, in človeško gledano največja možna krotkost, dete. To presune in razneži kot nobena druga stvar ne bi mogla, ker je v tem, lahko bi rekli, neskončna moč.

Krotkost si je izbral ...

Bog s tem nagovori človeštvo v pristnem, naravnem in kmečkem okolju, v hlevu, med živino, kjer je še vse naravno, čisto in zaupno. V tako okolje moramo tudi, če hočemo resnično dojeti pravi pomen krotkosti. Že sama beseda nam sporoča vsebino te kreposti, govori nam o ukrotitvi. Ko je človek nehal biti nomad in se je počasi začel trajneje naseljevati, je postal poljedelec. Nehal je z divjimi pohodi in ropanjem narave ter se ustavil in si uredil okolje za bivanje, ki ga je očistil, obdelal in v njem vzpostavil red. Bolj učeno bi rekli, da ga je kultiviral, v bistvu pa ga je ukrotil pred divjim razraščanjem. Tako gre pojav kulture pri človeku vzporedno z oblikovanjem njegove krotkosti s tem, da ko kroti in ureja svoje naravno okolje, tako

“Jezus nam o tej kreposti ne predava, on ta krepost je.”oblikuje tudi sebe. Pri tem pa se moramo zavedati, da je tisto kar človek tako obdeluje, njegova kultura, sam pa, ki to počne, je kulturen, torej odgovoren, ker je naloga samemu sebi. Tako zaslutimo, da je krotkost krepost, ki naredi okolje iz divjega domače, ki ukroti lastni interes in vzpostavi vzajemni odnos. Ta odnos je človek vzpostavil z

Jože Planinšek, CM

Page 5: Zvon s hriba, Božič 2014

5

naravo, z živalmi, ki jih je udomačil, vendar zaradi in s sočlovekom. Močneje, ko je v njem, blagodejnejše je njegovo bivanje in močnejše je sožitje, saj moč, ki je v njem, usmerja v odnos k drugemu in k vzajemnosti. Krotkost tako ni krepost, s katero umirimo ali pa utišamo in celo uničimo energijo v sebi ter postanemo mirni. Nasprotno, z njo vsej moči, ki je v nas, damo smer v odnos; do drugega, do narave in jo pretvorimo v ljubezen. To nam pokaže Bog v Jezusu, ki se pojavi pred nami kot nebogljen otrok, da nas razneži in odpre, v njem pa je neskončna moč ljubezni, ki zmore za nas tudi na Kalvarijo in preko. Ob tem uporabi še eno prispodobo iz kmečkega življenja,

“Tako zaslutimo, da je krotkost krepost, ki naredi okolje iz divjega domače, ki ukroti lastni interes in vzpostavi vzajemni odnos.”

primerja se s trto. Oče jo obdeluje, pusti se mu obrezati, tako neha biti razraščen divjak, ki bujno raste, cvete, se širi, duši pod seboj druge rastline, po vsem tem pa na koncu ostaja brez sadu, temveč postane urejena, sicer z bolečimi rezi, a bogata za trgatev v veselje vsem okrog sebe. Ta način Božjega nagovora ni slučajen, izbran je zato, ker ga pristen človek zlahka razume,

pa ne le človek, tudi preostali živi svet. Ob jaslicah so se znašli pastirji, modri z vzhoda in menda tudi ovce, krave, vol, morda še kakšen koštrun.Jaslice, ta krotkost v njih je še vedno način

božjega nagovora. Svet, v katerega stopajo, se namreč ni veliko spremenil. Takrat in danes divjajo vojne, obstaja nasilje, še posebej pa danes iskanje lastnih interesov, tudi na brezobziren račun drugega. Dovolj razlogov imamo za občutek, kot da je vse podivjano, k temu prispeva odločilno mero

Page 6: Zvon s hriba, Božič 2014

66

KROTKOST

objestni materialistični liberalizem, ki za dosego interesov močnejšega posameznika ne izbira sredstev, seveda vedno na račun šibkejšega. Kakor, da se je svet odvezal, izgubil uzdo in podivjal, vse postaja le sredstvo za plenjenje. Zanimivo; kot nekdaj, tudi danes, tako v razmerju do sočloveka, kakor do preostale narave. Težko bomo našli še kje kakšno udomačeno kravo, ki pozna in zasluti gospodarja, kakor tudi gospodarja, ki se pogovarja s svojo zemljo, nad njo moli in se zahvaljuje za blagoslov dežja in sonca. In vendar je samo to tisto, kjer se začenja in od koder raste odnos. Koliko pa jih danes še pomisli na to, da je narava, zemlja, tisto temeljno, kar nam daje Bog in od česar živimo. Delu čast in oblast so mnogi kričali. Dobilo je oblast a popredmetilo človeka in naravo. Ne gre mu zameriti, kajti po svoji

naravi je sredstvo in ne zna vladati drugače, kot po lastnem ustroju. Tako naredi za sredstvo še vse drugo, ko pa se enkrat to zgodi, padejo meje in stvari podivjajo. Tako smo spet pri začetkih. Vzljubiti in

negovati je treba prostor, ukrotiti, kar je potrebno v okolici in vzpostaviti kulturo okrog sebe in v sebi za ponoven, enakovreden odnos, ki je možen le v ljubezni. Tako je naredil nekdaj Bog v Betlehemski noči, težko bomo danes, po tolikih stoletjih, kljub prenekateri razpravi o novi evangelizaciji, našli boljšo pot. Preizkušene se bo treba oprijeti, kjer krotkost za sodobni trenutek sveta zavzema zagotovo odločilno mesto. Ta trenutek zgodovine bi lahko primerjali podivjanemu fantu, za katerega se zdi, da ga ni moč nagovoriti. Vendar, ko se znajde pred nebogljenostjo in krotkostjo svojega lastnega otroka, se razneži, odraste in postane mož, postane oče. Tu ima evangelizacija svoje začetke, svojo sedanjost in svojo prihodnost, zato in samo za to je lahko tudi nova, mi pa z njo izziv za trenutek, ki nam je dan.

Na fotografi jah so jaslice iz slame, ki jih vsako leto pripravijo člani Društva jasličarjev iz Stožic. Vir: arhiv jasličarjev iz Stožic.

Page 7: Zvon s hriba, Božič 2014

77

KROTKOST

Osnovna � lina

»Višjo stavbo, ko hočemo zgraditi, glo-blje temelje moramo postaviti. Kolikor više mora rasti drevo, toliko globlje morajo biti korenine. Temelj in korenina kreposti je ponižnost« (Tomaš Špidlik).Za vsako nadaljnjo ali vidno rast je najprej

potrebno ukoreninjenje. Tisto nevidno, a vz-trajno in dolgotrajno, ali kot radi rečemo, delo na sebi. Od mogočnosti in razvejanosti korenin, je odvisna trdnost in moč debla, ki kljub viharjem daje dobre sadove.Ponižnost je krepost, ki nam pomaga, da

najprej sebe vidimo takšne, kot v resnici smo: z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Tu nam lahko ogromno pripomorejo drugi, če jim dovolimo tako blizu, da nas usmerijo s kakšno dobronamerno, čeprav neprijetno pripombo. Vzvišeni tega ne dopustijo, zato v nerealnosti živijo. Drug drugemu smo dani ravno zaradi pomoči, rasti in tolažbe. Ko smo na tleh, se lažje poberemo ob dru-gem, ki je takrat v boljši kondiciji. Sicer pa vemo, da je ravno pomoč drugim najboljše zdravilo za nas same. Ne zapirajmo se in ne puščajmo pred vrati ravno tistih, katerim bi naša bližina lahko, celo dobesedno, rešila življenje. Adventni čas kot čas pričakovanja, je ravno namenjen temu, da si prisluhnemo. Presenečeni bomo, kako malo je včasih potrebno, da se razrešijo nesoglasja in ne-sporazumi, ki nastanejo ravno zaradi za-piranja, brezbrižnosti pa tudi strahu… Potem pa je večni izgovor čas.

Čas pa neusmiljeno odtekain prav kmalu ni več človeka …Ja, časa nam zmanjka ravno za

najpomembnejše, za sočloveka. Za lep in prijazen odnos z bližnjim, kar na koncu, pred vstopom v Večno domovino edino šteje. Pa tako malo bi bilo potrebno … Le malo ponižnosti in služenja drug drugemu. Sadovi trdnega, velikega in lepega drevesa, ki je zraslo iz ponižnosti je mir srca, odpr-tost in veselje. Le kdo si tega ne želi?Rodi pa ponižnost, kot zelo rodovitna mati,

tudi poštenost, skromnost, potrpežljivost, hvaležnost, poslušnost, spoštovanje in strp-nost. Nikoli pa ne sme biti ponižnost zani-kanje in zakopavanje naših talentov in do-brih lastnosti. Gorje nam, če ne trgujemo z njimi. Ravno zato smo na svetu, da ga obo-gatimo s svojo edinstvenostjo.

Še tako govoričenje in leporečje pa pre-kosi preprosta zgodba, katere sporočilo je vedno najbolj povedno. Poskusimo z eno:“Manjša šola se je bojevala za fi nančno

preživetje. Stavba je bila v slabem stan-ju. Učitelji in drugi zaposleni pa so bili slabo plačani.

“Ne zapirajmo se in ne puščajmo pred vrati ravno tistih, katerim bi naša bližina lahko, celo do-besedno, rešila življenje.”

Vid Preložnik

Page 8: Zvon s hriba, Božič 2014

88

Nekega dne je premožen človek obiskal to šolo in vprašal delavca, ki je čistil tla: »Kdaj bi se lahko srečal z ravnateljem?« »Od poldne naprej ga lahko dobite v nje-govi pisarni,« mu je odgovoril čistilec. Ko je obiskovalec ob tisti uri stopil v pisar-no, je v ravnatelju prepoznal čistilca, čeprav je bil sedaj drugače oblečen. Čez nekaj dni je ravnatelj prejel ček s precej visoko vsoto. To, da je ravnatelj v duhu služenja opravljal tako preprosto delo, je premožneža tako pretreslo, da je sklenil, nameniti šoli lep dar.”Advent, smo dejali, je čas pričakovanja.

Verjamimo in pričakujmo, da bodo drugi storili nam kot mi storimo njim. Če bomo v tem iskreni, se bomo vedno trudili, da bomo najprej sami dobri. Bodimo zgled za nov začetek. Ta pa se najlepše začne z molitvijo:

Gospod Bog, pomagaj nam,da se naučimo iskrene ponižnosti,

kajti bolj ko smo ponižni, bližje smo tebi.

Želimo služiti bratom in sestram zaradi tebe.

Naj to služenje navdihujetavelika ponižnost in ljubezen!

Kadar bomo čutili,da moramo biti odločni,

naj ostanemo ponižni in ljubeznivi.Opogumi nas,

da bomo prav uporabljali talente,ki si nam jih podaril.

Naj to delamo s hvaležnim srcem,v zavesti, da smo jih prejeli od tebe.Naj postanemo vedno bolj podobni

tebi,ki si »krotak in v srcu ponižen”.

KROTKOST

Foto

: Jan

ez M

edve

šek

Page 9: Zvon s hriba, Božič 2014

99

Vsak človek bi želel biti slišan, v vsem, kar govori, ne samo z besedami, ampak tudi s vso svojo nebesedno govorico. V sta-rosti se ta potreba samo še stopnjuje. Ko-likokrat slišimo tožbe starega človeka: »Saj me nihče ne posluša, saj me nihče ne sliši.« To pa seveda ne velja samo za obdobje sta-rosti, ampak za vse naše življenje, za vsa naša življenjska obdobja, prav posebno pa za trenutke, ko se znajdemo v stiski. Ko pa potem prisluhnemo pogovorom

starih ljudi, vidimo, da tudi oni največkrat ne poslušajo nič bolje kot mladi. Živimo v družbi, ki zna vedno manj poslušati in si vse svoje informacije dobiva na drug način. Spominjam se, kako smo se pred petdeseti-mi leti pri študiju medicine učili poslušati srce in pljuča s slušalkami. Nismo se pa učili poslušati govorice ljudi, ki pove navadno veliko več, kot to lahko zaznamo raznimi aparati. Morda je ena najpomembnejših stvari v

našem življenju znati poslušati. Tega se ni-smo nikjer posebej učili. Samo tisti, ki delajo v poklicih, kjer se veliko srečujejo z ljudmi v stiski, se nekaj malega učijo. Poslušanja tudi ne moreš nikoli popolnoma obvladati. Včasih ti uspeva bolj, drugič spet manj. Učiti pa se ga moraš celo življenje.Naše življenje bi bilo veliko lepše. če bi se

znali bolje poslušati. Kolikokrat se zgodi, da sicer poslušamo z ušesi, razmišljamo pa o

nečem čisto drugem in se nas povedano sploh ne dotakne. Zelo zanimivo je sprem-ljati vaje, ko človek nekomu nekaj pove in ta naj bi to povedal naprej drugemu in tako po vrsti do zadnjega. Navadno si ljudje za-pomnijo zelo malo tega, kar so slišali. To, kar pride ven na koncu, največkrat nima skoraj nič več skupnega s prvotnim sporočilom. Ko pa gre za pogovor o hudih stvareh, na primer o bolezni in smrti, so ljudje že od vs-ega začetka pripravljeni poslušati še manj.Znati poslušati je prava umetnost, ki ni

pomembna samo za tistega, ki o nečem pripoveduje, ampak nič manj tudi za tiste-ga, ki posluša. Kdor si prizadeva resnično poslušati, postaja kot človek bogatejši. Če

Biti eno samo uho

KROTKOST

Metka Klevišar

“Morda je ena najpomembnejših stvari v našem življenju znati poslušati. Tega se nismo nikjer posebej učili.”hočeš poslušati, moraš na nek način postati majhen in ubog in dati prostor drugemu. V ospredju ni to, kar hočeš ti, ni več pomem-bno, kaj ti o čem misliš, nisi ti tisti, ki drugim daje nasvete. Stiska postaja manjša zato, ker človek lahko o njej spregovori, jo ube-sedi, ne zaradi nasvetov drugega. Poslušati pomeni dopustiti, da drugi stopi v tvoj svet z vsem, kar je, tudi s stisko, o kateri želi go-

Page 10: Zvon s hriba, Božič 2014

1010

voriti. Potem pa je pomembno tudi, da znaš po koncu pogovora tega človeka izpustiti. Ostane ti v spominu z vsebino pogovora, pa ne tako, da bi te obremenjeval. Med mnogi-

človeku, ki je pred nami. Včasih nam nebes-edna govorica pove veliko več kot besede same. Pa še besede same imajo pogosto simboličen pomen, ki ga je tudi težko razu-meti. Ko začneš biti pozoren na to, začutiš, kako bogat je naš besedni in nebesedni svet, koliko nam ljudje na ta način sporočajo, ne da bi se tega sploh zavedali. Vsega tega se ne moreš naučiti iz knjig. Lahko tam o tem sicer nekaj prebereš, tako da postaneš bolj pozoren v vseh življenjskih situacijah, resnično učenje pa se odvija zelo konkretno ob ljudeh.Kdor vidi samo sebe, svojo pomembnost in

svojo stisko, ne bo nikoli sposoben poslušati druge. Tudi ne bo nikoli doživel dragocene-ga občutka povezanosti z drugimi, zaradi katere tudi hude stvari niso več tako hude.Dobro je, da se vsega tega zavemo. Potem

nam bo učenje poslušanja morda bolje us-pevalo vsak dan znova. In začutili bomo, da ob poslušanju postajamo bogatejši.

KROTKOST

“Stiska postaja manjša zato, ker človek lahko o njej spregovori, jo ubesedi, ne zaradi nasvetov drugega.”mi zgodbami ostane vtkana njegova zgod-ba in vsaka je na nek način dragocena. Ob mnogih zgodbah je tvoja samo ena izmed njih.Pred leti sem prevajala knjigo Heinricha

Pere »Razumeti umirajoče«. V njej sem našla čudovito misel: “Biti moramo eno samo uho”. To pomeni, da ne poslušamo samo z ušesi, ampak z vsemi svojimi čuti, tudi z vidom, tipom, vonjem. Vse to nam govori o

Foto: Janez Medvešek

Page 11: Zvon s hriba, Božič 2014

1111

Ko želiš človeka spraviti v zadrego, ga spomni na njegove pomanjkljivosti. No, in tako sem se počutila, ko so me pova-bili k pisanju razmišljanja o krotkosti. Že samo dejstvo, da je krotkost med ljudmi sopomenka za poslušnost in ponižnost, me vznemirja. Tako lahko glede na to rečem, da nisem krotak človek, prej obratno. Vendar so vse te trditve povezane predvsem s tem, kaj ljudje mislijo, si predstavljajo pod bese-do krotkost in kaj pričakujejo od človeka, ki je krotak. Kaj torej lahko storim s takšnimi in drugačnimi pričakovanji, ki jih usmer-jajo vame. Sem lahko krotka? Poslušna? Ponižna? Seveda, ni problema. Sem lahko vse, kar ljudje pričakujejo od mene. Lahko se imam tako, kot drugi hočejo. Vendar za kakšno ceno! Za ceno moje osebne svo-bode, ki mi je bila dana , ko sem bila ustvar-jena. In to ne od kogarkoli, temveč od sa-mega Boga! Šele zadnje leto začenjam prav ceniti to božje darilo. To mojo svobodo. To, da mi Bog vedno znova pušča odprta vrata, da se lahko vrnem kadarkoli. To, da imam dolžnost in odgovornost, da se v vs-akem trenutku odločam sama - svobodno. In če mi to svobodo daje Bog, kaj so potem pričakovanja soljudi? Mislim, da je s tem po-dobno, kot s tistimi kamni, ki so iz rok popa-dali na tla, ko je Jezus povabil, naj jih vržejo

brezgrešni v grešno. Pri drugih nas moti to, kar je moteče tudi v nas - kar je tudi naš, moj problem. Od drugih pričakujemo vse tisto, kar si tudi zase želimo, da bi zmog-li. Kakšna teža, kakšno breme! Jezus me torej ne poziva zaman, ko pravi, da naj raje izvlečem bruno iz lastnega očesa, kot pa, da se oziram po iveri v očesu brata. In če sem svobodna v svojih odločitvah, se svo-bodno odločam tudi zato, kakšno držo bom zavzela do sebe in bližnjih. Kakšen zavesten odnos bom gojila do sebe in soljudi. In zato menim, da je prava krotkost lahko le zav-estna, svobodna odločitev posameznika. In ne ubogljivost in ponižanost zaradi potrebe po tem, da ugajamo drugim - ta pot je brez konca in izčrpava. Ko Jezus pravi, naj ljubim bližnjega kakor

samega sebe, pred mene postavlja never-jeten izziv. Ljubiti namreč pomeni sprejeti. Kaj sploh pomeni imeti sebe rad? Sprejeti sebe? Kaj je vse tisto v meni, kar me moti pri drugih? Krotkost je tako zame tista vrlina, ki me preko sprejemanja sebe vrača nazaj med ljudi. In ko v teh adventnih dneh počasi leze vame zavest božiča, praznika prave krotkosti, si želim le to, da bi me Božji zgled svobodne podaritve prevzel do te mere, da bi krotkost postala tudi moja izbira.

Krotkost, vrlina, ki vrača med ljudi

KROTKOST

Sara Črepinšek

Page 12: Zvon s hriba, Božič 2014

1212

Krotkost med mladimi?

Krotkost zame pomeni iskrenost, skromnost, prijaznost, ponižnost, lahko bi jo primerjala z majhnim otrokom. Zdi se mi pomembna krščanska lastnost, ki jo potrebuje vsak kristjan. Kadar sem mirna, krotkost zlahka doživljam; ko pa me nekdo jezi, se ne znam ustav-iti. Ljudje imamo različne karakterje, zato je potrebno krotkost ves čas razvijati. Krotkost me prisili, da v drugem vidim sebe in z njim sočustvujem.

Ana Sajovic,Jožefi nke

Ob besedi krotkost najprej pomislim na ponižnost pred Bogom. Ne v smislu, da se ga moram bati, temveč da mu izkažem zaupanje, da On ve, kaj je zame najboljše. To vrlino zame poosebljajo otroci; začutim jo kot dobroto, milino, prijaznost, sočutje, nežnost in občutek, da si sprejet, takšen kot si, z vsemi napakami. Menim, da krotkost najdemo v skromnem in ponižnem odnosu tako do Boga kot do ljudi okoli nas. Da v svetu, kjer ljudje na vsakem koraku tekmujejo med seboj, pokažemo, da ne želimo biti boljši od nekoga, temveč le iskreno in brez obsojanja pomagati vsakemu, ki je pripravljen pomoč sprejeti.

Katja Peganc,Jožefi nke

Kako je s ''krotkostjo'' med mladimi, ali jo sploh še poznamo, živimo? O tem so spregovorili tudi mladi z našega hriba, dekleta iz vokalne skupine Jožefi nke, Fantje z Jožefovega hriba, učenci Orglarske šole sv. Jožefa in še nekateri.

Biti krotak oziroma ponižen je vrednota, s katero danes plavaš proti toku. Biti močan, mogočen v svojih besedah in dejanjih, biti duhovno podkrepljen so lastnosti, ki si jih želimo od vsakega človeka. Včasih pa ne znamo, si ne upamo ali ne moremo biti močni, saj nas življenje vsakodnevno preizkuša in s tem utrjuje. Graditi svojo osebnost, biti Ti pred Bogom in pred ljudmi je nekaj posebnega. V svetu, v katerem živimo, je pomembno, da si zadamo gesto ostati to, kar smo, in se ne pustiti spremeniti v tisto, kar želi svet. Biti ponižnega srca in obraza, biti potrpežljiv, majhen, a kljub temu prizemljen. Krotkost je krepost, ki nam pomaga in nas uči, da tudi sebe vidimo in sprejemamo takšne, kakršni smo v resnici, z dobrimi in s slabimi lastnostmi.

Tjaša Bedernjak

KROTKOST

Page 13: Zvon s hriba, Božič 2014

1313

Menim, da je beseda krotkost v današnjem tempu življenja veliko premalo cenjena. Gre namreč za izraz, ki predstavlja sk-romnost in ponižnost človeka, na kar v tem času dokazovanja lastne materialne in “fi zične” moči prepogosto pozabimo. Pa vendar bi se morali vsaj v tem času, v času pričakovanja pri-hoda Stvarnika med nas, vsak pri sebi malo ustaviti in pomis-liti na prave vrednote življenja in na naše bližnje. Na vse tiste, ki se v času pričakovanja borijo za preživetje, se odrekajo osnovnim dobrinam za dobrobit lastnih otrok.

Rok Lokovšek, Fantje z Jožefovega hriba

Ob besedi krotkost mi misel ponese k rojstvu Jezusa, saj je kljub svoji vsemogočnosti prišel med nas kot nebogljeno, krhko dete, ter skozi vse svoje življenje živel skromno in ponižno. Tem načelom pa tudi lepo sledi trenutni papež Frančišek, ki je kljub svoji svetosti skromen ter neposreden pri pomoči ljudem v stiski.

Sabina Primon

Krotkost je zame beseda, ki opisuje stanje bitja ali stvari. Tako im-enovano stanje je postavljeno v podrejen položaj glede na drugo bitje ali stvar. Tak položaj je pozitiven oz. negira negativno. Primer 1: KROTKA ČEBELA; je tista čebela, ki NE piči rada (negira negativno – ‘’NE piči’’). Primer 2: KROTEK PES; je pes, ki uboga gospodarja, ni napadalen (pozitiven – ‘’uboga’’, negira negativno – ‘’ni napadalen’’).Krotkost doživljam kot odnos ali čutenje bitja do neke situacije, so-

bitja ali tematike, ki izraža popolno predanost in ponižnost. Ko pomis-lim na besedo ‘’krotek’’, se najprej spomnim na dete, ki je v odnosu do matere ubogo, majhno bitje, popolnoma odvisno od nje.

Aleš Logar,Fantje z Jožefovega hriba

KROTKOST

Ob besedi krotkost se mi v mislih najprej prikaže Jezus kot ponižno, krotko jagnje. V današnjih časih moderne tehnologije, ko je med ljudmi vedno več tekmovanja in egoizma, težko najdemo ljudi, še posebej mlade, ki bi bili ponižni in bi si za ponižnost prizadevali. Velikokrat se zamislim in si postavim vprašanje: ali mladi sploh vemo, kaj je to ponižnost ter kakšno življenje Bog pričakuje od nas? Osebno menim, da je tu predvsem pomemben zgled tako staršev kot tudi vrstnikov ter predvsem medijev. Ti najbolj vplivajo tako na naše razmišljanje kot na naše vedenje. Z eksplozijo tehnološkega razvoja tako vsako leto vedno bolj in bolj pozabljamo na bistvo našega obstoja, vrednote in vrline, ki so najbolj pomembne in človeka osrečujejo; to so (vsaj zame) dobrota, ponižnost ter ljubezen drug do drugega.

Manica Godec,učenka Orglarske šole sv. Jožefa

Page 14: Zvon s hriba, Božič 2014

1414

V tem predbožičnem času me beseda krotkost spomni na jaslice. Za jagnje pogosto rečemo, da je krotko, nekako mirno in hkrati odločno v svoji drži, ob pogledu nanj pa se človek razneži. Podobno doživljamo ob pogledu na otroka, ko nas presune njegova majhnost in krhkost, a hkrati moč, da živi samostojno in pogumno, čeprav je v mnogočem odvisen od nas. Še posebej nebogljeno dete je novorojeni Odrešenik. V jaslicah imamo tako kar dva simbola, ki krotkost pravzaprav poosebljata. Menim, da je v današnjem času, kjer je tempo življenja včasih kar malo prehiter, težko opaziti krotkost oziroma smo morda ljudje celo manj krotki, kot so bili naši predniki. Na trenutke pa se nas določena doživetja brez dvoma dotaknejo in nam spremenijo mišljenje in dejanja. V življenju največ krotkosti zagotovo srečamo pri otrocih, pa tudi pri mnogih starejših in bolnih, ki se s svojo boleznijo sprijaznijo in živijo z njo. Ti ljudje najbolje vedo, kako prinašati veselje in lepe trenutke še drugim. Naj nam bodo krotki ljudje močan in lep zgled v našem življenju, še posebej pa naj nas na to vsako leto s svojo podobo opominjajo jaslice z Božjim Detetom.

Anja Kolman,Jožefi nke

Zame je krotkost izkazovanje pozornosti, velikodušnosti, je neka skromnost, ponižnost in dobra lastnost vsakega človeka, ki jo lahko gojimo do nekoga drugega. S krotkostjo vsakogar razveselimo in damo drugemu občutek topline in veselja, kjer se počuti ljubljenega; damo mu vedeti, da ni sam. Krotkost lahko danes zaznamo pri osebah, ki jim je mar za druge ljudi, ki se drugim radi posvečajo in jim izkazujejo pozornost ter so veseli vsake malenkosti oziroma skromnosti, ki jih delijo skupaj z drugimi. Doživljamo jo lahko v misijonarjih, cerkvah, bolnišnicah, v domačem okolju; od vseh, ki nam želijo dobro, lahko danes doživljamo krotkost. Menim pa, da naj bi vsak katoličan imel

krotkost, ki jo bi lahko izkazoval do drugih in s tem dajal lep zgled sebe kot katoličana in svoje vere v Boga; saj prav ta nas uči, kako živeti v odnosu z ljudmi in biti skromen ter ponižen v svojem življenju.

Iva Sajovic,Jožefi nke

Apostol Pavel nas vzpodbuja: “Prizadevaj si za pravičnost, pravo pobožnost, za vero, ljubezen in stanovitnost.” In mislim, da nas prav krotkost, ki združuje vse omenjeno, lahko pripelje do takšnega prizadevanja. To je lahko lastnost osebe, lahko je misel ali odnos, ki omogoča vsakemu, kadar nekaj daje, da ne pričakuje plačila, predstavlja skromnost ali tudi ponižnost. Kadar govorimo o krotkosti, govorimo o pripravljenosti delati dobro, smo razumni, pošteni, o nikomer ne govorimo grdo in ustvarjamo prijetno ozračje v družbi. S tem torej pokažemo sleherno krotkost vsem ljudem in smo tudi vzor vsakomur.

Lea Lokovšek

KROTKOST

Page 15: Zvon s hriba, Božič 2014

15

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Smo v adventnem času, ki nas vabi k molit-vi, še posebej, ko se pripravljamo na sveti misijon v postu.Tudi v našem času išče človek svojo

identiteto, svojo duhovno podobo, duhovno ponudbo, ki bo naredila njegovo življenje bolj smiselno. Pri tem naleti na zmešnjavo različnih ponudb. Sodobni način življenja nas neprestano pritiska k tlom, na zemljo. V poplavi materialnih problemov ne zmore-mo več videti svoje duhovne razsežnosti. Živimo v času porabniške miselnosti, v dobi, ko človeka bolj cenimo po tem, kar ima, kot po tem, kar je. Mnoge trdne in večnostne resnice in vrednote so zamenjale minljive in tuzemske. Družine razpadajo. Tistega prvot-nega družinskega življenja, ki je v preteklosti bogatilo človeka in mu dajalo zadovoljstvo in varnost, skoraj ni več. Zato tudi manjka čut za skupnost tako v civilni družbi kakor v Cerkvi. Ni več družinskega življenja, ki bi omogočalo poglobljeno versko življenje. Pozabili smo na skupno molitev in družinsko obhajanje praznikov. V takem okolju ni čudno, da človek pozablja na svojo pripad-nost Cerkvi, veliki družini v Bogu zbranih

ljudi. Vedno bolj narašča število krščenih, ki svoje vere ne živijo v vsakdanjem življenju. Podobno je z drugimi zakramenti, ki nam ne pomenijo več tiste notranje povezanosti z Bogom in jih prejemamo, da »opravimo« še to. Za sodobno družbo je značilen širok pojav raznih verskih gibanj, sekt in drugih duhovnih stranpoti, ki človeka mešajo in končno pripeljejo do verske brezbrižnosti. Veliko je liberalizma, ki ruši moralne in so-cialne norme. V imenu lažne svobode si do-voljujemo posegati na področja, ki morajo ostati sveta. V svoji naduti moči posegamo in spreminjamo življenje samo.Rezultat takega početja je nenehen strah

pred dokončnim uničenjem. Zato smo vero zaprli v ozek krog zasebnega življenja. Družbeni nauk Cerkve, ki je skozi stoletja opozarjal na socialne in gospodarske na-pake, je naša javnost preslišala. Trud, da bi Cerkev tudi socialno delovala, radi označimo z »vtikanjem Cerkve v politiko«. Zavest pri-padnosti in izkušnja preteklosti nas učita, da je samo na temelju občestva, ki ga pov-ezuje Bog, mogoče vzpostaviti pristne in poštene medčloveške odnose. Kristusov

Misijon - odgovor na stisko?

Lojze Markelj, DJ

Page 16: Zvon s hriba, Božič 2014

16

nauk nas uči pravil in drž, ki so potrebne za pravno državo in pravično civilno družbo.

KAJ JE SVETI MISIJON?

Na Slovenskem je ljudski misijon zelo stara oblika poglabljanja verskega življenja. Misi-jon je praznik. To so množične duhovne vaje za župnijo. V teh duhovnih vajah misijonarji podajo celoto verskih resnic in spodbujajo k poboljšanju, spreobrnjenju, dobri življenjski spovedi in pogostnemu prejemanju svetega obhajila. Misijon naj bi zajel celotno župnijo: odrasle, otroke, mladino, starejše, moške in ženske, dekleta in fante. Misijonski govori nudijo sintezo verskega in moralnega nau-ka. Misijon je lepa priložnost za osebni po-govor z misijonarjem in za obisk misijonarja na domu zlasti tam, kjer imajo bolnika. Tak osebni stik je možnost, da ob misijonarju ostanemo za trenutek s samim seboj in v naš najbolj notranji svet povabimo našega

Stvarnika in Odrešenika.

ZAKAJ SVETI MISIJON?

• Izkušnje mnogih so pokazale, da gre za čas milosti, za izredno dogajanje, ki lahko postane izziv današnjemu, večkrat slabokrvnemu krščanstvu in vabilo odd-aljenim, da se ponovno odprejo Kristusovi luči, obnovijo zaupanje in zvestobo evan-geliju in Cerkvi.• Potrebujemo močnejšo vero, novo

upanje, duhovno poglobitev in navdušenje za pot Kristusovega evangelija. To, da pri-padamo Kristusu in njegovi skupnosti, je za nas odrešujoče in vir notranjega veselja. Prav je, da podoživljamo zavest pripadnosti in smo nanjo ponosni. Biti Kristusov pomeni, ne več tavati v negotovosti, ampak hoditi v luči po varni, jasno začrtani poti. Zato: Ves-elimo se, ker smo Kristusovi.• Misijon je ena izmed rednih oblik pas-

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Page 17: Zvon s hriba, Božič 2014

17

toralnega dela v Cerkvi na Slovenskem.• Misijon nam s svojim dogajanjem

lahko odgrne tančico verskega neznanja in zapolni praznino, ki jo je uradni padec ko-munizma pustil za seboj in se kaže v pojavu liberalizma, tako na področju gospodarst-va, morale, politike kakor tudi verskega življenja.

KOMU JE SVETI MISIJON NAMENJEN?

Lepo bi bilo, če bi misijonsko dogajanje za-jelo vse ljudi v župniji. Po izkušnjah zadnjih let sklepamo, da misijon v prvi vrsti nago-vori kristjane, ki se več ali manj vsako ned-eljo zbirajo ob evharistični mizi. To je pre-malo. K udeležbi pri misijonu so povabljeni prav vsi, ki bi radi poživili svoje veselje do

življenja, na novo odkrili smisel svojega življenja, morda celo trpljenja, našli v svo-jem življenju novo upanje, nov zagon. Prav misijon je čudovita priložnost, da najdemo odgovor na vsaj nekaj od tisočih vprašanj, ki nas begajo. Lahko rečemo, da je misijon namenjen tistemu, ki išče svojo duhovno podobo in hoče svoje znanje in doživljanje vere, poglobiti.

NAŠI, MOJI CILJI?

Vsi skupaj in vsak posebej se moramo vprašati, kaj bomo v času priprave in med samim misijonom naredili, da ta milostni čas ne bo šel mimo, ampak bo povrnil našemu krščanstvu vedrino in pristno evangeljsko življenje. Odločitev mora biti jasna in konk-retna. Začeti moramo z majhnimi in vendar gotovimi koraki.

Dovolj je razlogov, da sprejmete naše pov-abilo in sodelujete pri misijonu: že sedaj z molitvijo, med misijonom pa z udeležbo. Povabite tudi svoje sosede in prijatelje.

MOLITEV ZA MISIJON

Nebeški Oče, v Svetem Duhu si zbral naše župnijsko občestvo in nam zaupal nalogo, da smo evangeljske priče v tem delu naše škofi je. Pomagaj nam graditi živo Cerkev Jezusa Kristusa, kjer bo vsak našel svoje mesto in bo odgovorno sodeloval v njej. Daj, da bodo naši zakonci, naše družine, naši bolniki in ostareli bratje in sestre, naši otroci in mladina odprli vrata Kristusu Odrešeniku.Poglobi našo vero, da bomo iz molitve,

sv. maše in zakramentov zajemali moč za življenje, se spravili z Bogom in med seboj ter živeli v miru in edinostiMati Marija, posreduj za nas pri svojem

Sinu Jezusu in nas vodi k Njemu. Naš zavet-nik, sv. Jožef, izprosi nam milost duhovne prenove. Amen.

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTIFo

to: P

eter

Škr

lep

Page 18: Zvon s hriba, Božič 2014

18

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Družina smo postali pred 16 leti ob rojstvu hčere Monike. 3 mesece kasneje sva se z možem Slavkom poročila. Takrat zelo mlada in zaljubljena sva v zakon stopila nepriprav-ljena, kot bi sredi oceana skočila z ladje. Že zelo mlada, jaz sem takrat hodila še v šolo, sva vzela kredit in si kupila stanovanje. Nanj naju še danes vežejo lepi spomini. Takrat sva tudi začutila, da imava odgovornost in posl-anstvo: vzgojo. A želja po lastnem kosu zemlje in hiši je

bila dovolj močna, da sva stanovanje proda-la, kupila parcelo, se preselila k moji mami in začela graditi. Bila je volja, moč in pomoč na-jinih staršev, mojih dveh stricev z družinama ter prijateljev. Za vso pomoč sva izredno hvaležna. Vedela sva, da, če se izgubiva, im-ava podporo. Dnevi so tekli … šola, gradnja, vzgoja hčere … bilo je naporno, vendar bi, če bi bilo potrebno, ponovno šla po tej poti. Vsem

nam je to obdobje veliko dalo, povezalo nas je. Še danes, ob misli na to obdobje z možem začutiva, kako je dejansko bilo lepo. Začutila sva, da skupaj lahko narediva in premakneva vse, hči Monika pa nama je dajala moč.Ob selitvi v hišo in vstopu Monike v šolo smo

dobili novega člana, sina Miho. V hiši je za-vel nov veter. Osemletna razlika je zahtevala prilagajanja vseh nas, vendar se je ponovno izkazalo za pozitivno. Vsi smo nekaj dali in vsi smo nekaj dobili.Vsak otrok posebej nama daje moč, ob-

veznost ter seveda neverjetno odgovornost.Monika je v drugem letniku srednje šole,

Miha pa v tretjem razredu osnovne šole. Na-jini popoldnevi so zapolnjeni z vožnjami na treninge, vikendi pa s tekmami. Monika tre-nira košarko, Miha pa nogomet. V prostem času radi kolesarimo ali gremo na sprehod v naravo.

Pri vzgoji dajeva raje vzor kot neskončno dopovedovanje

Ob nalogi, da se predstavimo, so se naša razmišljanja usmerila v nekaj, kar bi bilo potrebno narediti vsakič ob tako velikem prazniku, kot je božič. Razmišljanje o nas in prehojeni poti nam je popestrilo drugo adventno nedeljo. Ob tem smo se nasmejali, zamislili in postali ponosni na naš projekt: Družina Strmšek.

Predstavitev družine Strmšek

Page 19: Zvon s hriba, Božič 2014

19

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Kljub neenakomernemu delovnemu času z možem jutro začneva z jutranjo kavo, ob kateri se hitro pomeniva, kaj je bilo in kaj bo pomembnega. Ko smo vsi skupaj, so dnevi dragoceni. Takrat postorimo kaj okrog in v hiši, si skuhamo kosilo …Družina Strmšek ni prav nič posebna

družina. Borimo se skupaj proti tempu življenja, da nas ne odnese. Srečni smo, a vemo, da je potrebno za srečo tudi kaj nar-editi. V tem duhu z možem tudi vzgajava otroka: delaj dobro in dobro se ti bo vrnilo. Pri vzgoji dajeva raje vzor kot neskončno dopovedovanje. Zavedava se tudi, da je vsak od nas enkraten in da ima pravice in dolžnosti. Za popotnico v življenje želiva dati otrokom krila in korenine, da se bosta rada vračala. Najsrečnejša bova, ko bosta postala Človeka. Pri svojih dejanjih naj up-orabljata glavo, hrbtenico in srce. Srce je tisto, kar bi morala imeti družina pred svo-jim priimkom. Vsak član svojega in enega skupnega. Zavedava se, da naju čaka še ve-liko dela, a skupaj bova zmogla, kot sva vse do zdaj. Tisti, ki me poznate, veste, da rada

stvari rešujem tudi s humorjem.Za zaključek naj tudi vsem vam zaželimo

družinske sreče, veliko moči pri premago-vanju ovir, toplo srce za sprejemanje in naj vas vodi misel, da je družina najvarnejši pristan. Hvala tudi za vaš čas ob branju in upam, da ste razumeli našo zgodbo.

Page 20: Zvon s hriba, Božič 2014

20

“Beseda, ki prihaja iz srca, prevrta granit”! “Beseda, ki prihaja iz srca, prevrta granit”! (prim. dr. Jože Felc)

Hipokratov večerV mesecu novembru smo v Domu sv.

Jožef, skupaj z Združenjem slovenskih katoliških zdravnikov, pripravili Hipokra-tov večer, ki je bil posvečen primariju dr. Jožetu Felcu, ki je zadnja leta svojega življenja bival v Domu sv. Jožef.

Ogledu fi lma »Negibni gibalec« režiserja Slavka Hrena, je sledil pogovor s Felčevimi prijatelji in stanovskimi kolegi. Pri pogovoru, ki ga je vodil Jure Levart, so sodelovali: dr. Marko Pišljar, predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija, Felčev naslednik; Jože Faganel, Jožetov mladostni prijatelj in direktor Mohorjeve družbe, ki je izdala kar

nekaj njegovih knjig; Janez Bizjak, Kapljaš, zvest Jožetov prijatelj; Slavko Hren, režiser fi lma Negibni gibalec in Metka Klevišar, zdravnica in prijateljica, ki ju je družila podobna usoda obolelosti za multiplo sklerozo. Osebne izpovedi sodelujočih pri pogovoru so lepo dopolnile izredno bogato vsebino fi lma. Čeprav smo mnogi fi lm videli že večkrat, njegova vsebina nagovarja vedno znova in znova ter gledalca vznemirja, da se ob liku primarija Felca sprašuje o bistvenih lastnih bivanjskih vprašanjih.Nekatere misli primarija Felca iz fi lma

Negibni gibalec:

Jure Levart

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Page 21: Zvon s hriba, Božič 2014

21

»Velikokrat sem v krizi, včasih na natezalnici preizkušnje, koliko biti zdravnik, koliko biti dober, koliko biti plemenit, navsezadnje, koliko znati. Pri tej dilemi mi mnogokrat pomagajo mamini nauki. Eden izmed njih se glasi, tako, kot se glasi prva zapoved Jezusa iz Nazareta: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Ta zapoved je obsesija mojega življenja, ki me nenehno spodbuja in iritira, kajti zelo lepo je imeti rad nekoga, ki ti je blizu. Ljubiš samo enega, še tistega včasih zelo težko. Imeti vse ljudi rad, tudi tiste, ki niso v nobenem smislu prijazni do tebe in jim po drugi strani celo pomagati in odpuščati, to pa je tisti boj s to mistično vizijo sveta, ki je tako rekoč moja latentna obsesija.«

»Človek je psihološka, biološka, socialna in duhovna entiteta. Na kateremkoli področju teh štirih parametrov skrene, se zamajejo vsi ostali. Zato je treba biti do ljudi, ki pridejo po pomoč, skrajno pravičen.«

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Page 22: Zvon s hriba, Božič 2014

22

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

V okviru duhovno prosvetne dejavnosti skušamo iskati odgovore na vprašanja, s ka-terimi se soočamo ljudje današnjega časa. Paliativni pristop je gotovo tema, o kateri želimo v Domu sv. Jožef spregovoriti in ji pri vsakdanjem delu nameniti dovolj pozornos-ti. Pot iskanja nas je vodila do ustanoviteljice slovenskega društva Hospic v Sloveniji in častne članice slovenskega združenja pali-ativne medicine Metke Klevišar. Naša pri-zadevanja so najprej privedla do Pogovorov o življenju in smrti. Z zdravnico Julko Žagar sta 14. 10. 2013 pripravili prvo srečanje, ki se vse od takrat odvijajo ob ponedeljkih, vsakih štirinajst dni. S pomočjo Metke Klevišar smo vzpostavili

sodelovanje z nacionalno koordinatorico pa-

liativne oskrbe mag. Matejo Lopuh. Spom-ladi 2014 smo v Domu sv. Jožef gostili šolo dodatnih znanj »Korak za korakom«, kjer je predavala tudi Urška Salobir, specialistka paliativne medicine iz Velike Britanije. V paliativnem pristopu se znanje medi-

cine še očitneje povezuje s poznavanjem in upoštevanjem etičnih načel, ki naj pomagajo pri odločanju in v komunikaciji z bolnikom in svojci. Soočanje z nemočjo človeka in močjo medicine nas je vodilo k organizaciji sim-pozija 14. 11. 2014. Strokovni simpozij z na-slovom: »MOČ NEMOČI«, etika in duhovnost pri zdravljenju in spremljanju bolnikov ob koncu življenja, je bil organiziran v sodelo-vanju z Nacionalno koordinacijo razvoja pa-liativne oskrbe v Sloveniji.

“Moč nemoči”“Moč nemoči”“Moč nemoči”Pred dobrim letom smo si v Domu sv. Jožef postavili vprašanje, kaj počnemo in kaj bi še lahko storili na področju paliativne oskrbe. V Domu se prepletajo tri dejavnosti, zato vsak nov korak odmeva v treh smereh.

Strokovni simpozij

Page 23: Zvon s hriba, Božič 2014

23

Udeležilo se ga je več kot 150 slušateljev iz različnih delovnih okolij. Uvodničarka, nacionalna koordinatori-

ca paliativne oskrbe, mag. Mateja Lopuh, dr.med., je izrazila željo, da bi nam pri delu v paliativnem pristopu bila dana moč, da bi prepoznali silno moč, ki je skrita v nemoči. Človek namreč nikoli ne izgubi duhovnih vrednot, lahko pa jih včasih ne prepozna. Trem strokovnim prispevkom je sledila ok-

rogla miza, ki jo je vodila Metka Klevišar, dr.med.V prvem prispevku je prof. dr. Anton Stres

spregovoril o temeljih človekovega dosto-janstva. Upokojeni škof nas je povabil, da razmišljamo tudi o tem, da spoštovanje človekovega dostojanstva zahteva, na-jprej, spoštovanje dostojanstva v samem sebi. Človekove pravice izhajajo iz ideje človekovega dostojanstva, ki ni stvar drugih ljudi, ampak tudi mene samega in ga moram ohranjati do konca življenja. Tudi onemogli, na koncu življenja, so nosilci absolutnega dostojanstva, spremljevalci pa jim moramo pomagati, da to zavest ohranijo. Povzetek prispevka je objavljen v tej številki Zvona.

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Prof. dr. Jožetu Balažicu smo hvaležni za razmišljanje o tem, ali medicina sme vse, kar zmore. Po kratkem povzetku dosežkov medicine v zadnjem desetletju, nas je izzval s vprašanji o tem, kaj medicina zmore in kaj sme, se z nami pogovarjal o načinih, s kat-erimi lahko pomagamo trpečemu bolniku ter opisal smerokaz zdravnikovega ravnanja ob koncu življenja. Doc. dr. Sebastjan Kristovič je odgovarjal na

vprašaje, ali življenje kdaj izgubi svoj smisel. Misli F. M. Dostojevskega, da je »človek ve-lika skrivnost«, je sledila predstavitev člove-ka kot nedeljive celote telesne, duševne in duhovne razsežnosti. Poudaril je potrebo po rehumanizaciji humanističnih znanosti ter zaključil s spoznanjem, da se v paliativni oskrbi ne moremo naučiti metod obravnave, saj je paliativna oskrba odnos do posamezni-ka, ki je v svojih vrednotah edinstven. Zbrane je povabil na naslednji cikel izobraževanj, ki bodo potekala spomladi. Sklepna misel simpozija je povabilo dr. Stre-

sa, naj delujemo tako, da bodo naša imena zapisana v knjigi življenja.

Irena Švab Kavčič

Page 24: Zvon s hriba, Božič 2014

24

V letošnjem pastoralnem letu naše tradi-cionalne torkove nagovore pripravlja upoko-jeni ljubljanski nadškof, prof. dr. Anton Stres. Nagovori imajo provokativen naslov: Ali smo res neumni, če verujemo? Predavanja so med ljudmi sprejeta izredno pozitivno, saj vsakič napolnimo kardinalovo dvorano. Na novembrskem predavanju je nadškof,

prof. dr. Anton Stres, spregovoril o odno-su med vero in razumom. Krščanstvo (katoliško) je vera, ki išče razumnost, kot je teologijo opredelil sv. Anzelm. V nasprotju z antičnim poganstvom, ki ni poznalo teologi-je, Jezusov nauk ni zgolj običaj ali tradici-ja. Jezus je rekel: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje«. Krščanstvo hoče razumeti samo sebe in svoj razumski temelj. Krščanstvo je

vseskozi stopalo v dialog s kulturo in civili-zacijo, v kateri se je pričelo pojavljati. Zato je odločilno pripomoglo k razvoju znanosti in rojstvu prvih univerz v Evropi, kjer je iska-lo skladje med razumskim znanjem in razo-deto vero.

»Jezus ni običaj, Jezus je resnica!« (Ratzinger)

Katoliško krščanstvo ni nikoli pristalo na te-orijo o dveh resnicah, ki se pojavlja že v 13. stoletju. Resnica v polnem pomenu je lahko ena sama. Če bi jih bilo več, ne bi bilo nič res. Če bi bilo več resnic, bi bilo tudi več pravic. Tedaj bi zmagala »pravica« močnejšega, kar ravno ni več pravica. Vloga države je, da

Krščanstvo ni razumsko, je pa razumno

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Page 25: Zvon s hriba, Božič 2014

25

skrbi za pravico. Če odpove, nastopi nasilje. Je pa več poti k eni sami resnici, kakor je včasih tudi več njenih zornih kotov. Do pop-olne resnice ne pridemo vedno, se pa za to trudimo.

Krščanstvo med lahkovernostjo in razumarstvom

Pri razumevanje vere lahko zaidemo v dve skrajnosti: fi deizem, ki zagovarja, da je do-volj, da verujemo na slepo, ker pač verujemo (slepa vera) in racionalizem, ki meni: »Česar ne razumem, tega ni!«Fideistično stališče podpihuje fundamen-

talizem in nevarna čustvena pretiravanja. Razumnost je treznost, preudarnost, skrom-nost. Zato je velik božji dar, ki ga nimamo pravice omalovaževati. Za Jezusa se lahko odločimo samo svobodno, to pa zahteva, da uvidimo razumnost in utemeljenost vero-vanja. Racionalizem pa postavlja razum za edi-

no in vrhovno merilo vsega. Toda vera ni

matematika. Vere si nismo (razumsko) izmislili, ampak se nam je Bog sam razodel, zato je razumno in logično, da v njej ni vse razumsko. Če je Bog res Bog, je razumno, da je večji tudi od našega razuma.

Razum vidi čez sebe

V kontekstu vere ima torej razum meje. Razum je odlično orodje za določeno področje, kot je recimo znanost. A ima še eno lastnost in tudi veličino; razum vidi čez sebe, četudi tja ne more. Podobno kot Mo-jzes, ki zre v obljubljeno deželo, v katero mu ni dano vstopiti. Razum torej nima zadnje besede, se tega zaveda in nas usmerja na področja, ki so večja od njega. Kot je zapisal Pascal: »Zadnji korak razuma je v tem, da prizna, da obstaja neskončno stvari, ki ga presegajo; slab je, če ne pride do tega.« Ali Shakespeare v Hamletu: »Med nebom in zemljo obstaja veliko več stvari, kot nas uči fi lozofi ja.«

Jure Levart

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Page 26: Zvon s hriba, Božič 2014

2626

Ob pogledu na koledar se zavemo, da se nam z nezadržno hitrostjo približujejo prazniki. V ženskih glavah se že poraja vprašanje, kako bomo uskladile službene dolžnosti s pripravami na praznike tako doma, kot tudi v službi. Danes, ko naj bi napisale nekaj vrstic na temo ''Priprava na Božič'', smo že tik pred Miklavžem, doma smo že prižgali prvo adventno svečko. S prvo prižgano svečko se pričenja čas pričakovanja in priprav na Božič.

Mi se na praznike pripravljamo tako, da pospravimo stanovanje, izde-lamo voščilnice, okraske, spečemo piškote. Ob vseh teh pripravah se družina združi in pogovor da zvezdicam, svečkam, angelom tisti pravi lesk, pomen in smisel božičnega praznika, ki ostane kot lep spomin, da ga želimo vsako leto ponoviti in tako napraviti še prijetnejši večer. Andreja Zalokar

V tem predbožičnem času si vzamemo več časa za molitev, oziroma bolj poglobljen odnos z Bogom. Da bi bil ta odnos čim bolj pristen, si je treba najprej seveda prizadevati za čim boljši odnos s tistimi, s katerimi nam je dano živeti. To pa je v družini, delovnem mestu, med prijatelji, sosedi … Pri tem prizadevanju si pomagamo z branjem duhovnih knjig, z odpovedjo nam pomembnim dobrinam, da tako krepimo telo in duha. Alojzija Jager

Priprave na božič

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Page 27: Zvon s hriba, Božič 2014

2727

Ta čas se začne z mesecem decembrom, ko s svojo družino izdelujemo ad-ventni venček, poglabljamo in utrjujemo našo vero in z molitvijo ob večerih pričakujemo rojstvo odrešenika. Seveda tudi Miklavž ne pozabi priti med nas. Simona Smogavc

V moji družini v dneh pred Božičem v svojih srcih in domu pripravljamo ja-slice za Novorojeno Dete. Vse to z željo, da nas praznik še bolj poveže, nam prinese mir v srca in družino, ter blagoslova za duha in telo. Urška Petrič

Tudi pri nas se pričnejo prazniki z izdelavo adventnega venčka. Ta nas vs-ako leto spomni, da se približuje večer, ko se družina ob večerji in okrašeni smreki, z Novorojenim Detetom pod njo, zbere v miru in upanju, da bo leto minilo vsaj tako kot je letošnjo. Jerneja Šajn

Kako lepo odmeva beseda advent v vsakdanji sivini našega življenja, ko človeka vse tako hitro utrudi in vznemiri. Iščemo smisel svojega bivanja, a v naglici hiti-mo drug mimo drugega ter ne opazimo bližnjega v stiski. Raje sledimo lažnemu sijaju in obljubam, ki nam jih ponuja zunanji svet, zato ostajajo naša srca prazna in brez upanja. Advent je čas, ki nas vabi, da se ustavimo in premišljujemo o Luči, ki prihaja. O luči, ki nam daje resnično srečo in polnost življenja. Najbolj

veseli smo takrat, ko svojo srečo delimo z obupanimi in se zavedamo, da smo ne-precenljiv božji dar drug za drugega.

Advent je čas, ki kakor jutranja zarja zasije v naših srcih in je čas veselega upanja ob pričakovanju ro-jstva našega Odrešenika Jezusa Kristusa, ki prihaja na zemljo, da bi dal smisel našemu delu, bolezni in tprljenju.Naj bo veselje ob rojstvu nove Luči, ki razsvetljuje vsakega človeka z vami v naslednjem letu.

Jelena Dokmanac

Kako lepo odmeva beseda advent v vsakdanji sivini našega življenja, ko človeka vse tako hitro utrudi in vznemiri. Iščemo smisel svojega bivanja, a v naglici hiti-mo drug mimo drugega ter ne opazimo bližnjega v stiski. Raje sledimo lažnemu sijaju in obljubam, ki nam jih ponuja zunanji svet, zato ostajajo naša srca prazna

veseli smo takrat, ko svojo srečo delimo z obupanimi in se zavedamo, da smo ne-

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

Page 28: Zvon s hriba, Božič 2014

2828

Koliko nam še pomeni v tem norem času, ko vsi nekam hitimo in pozablja-mo na najpomembnejše? Mir in toplino v duši, nasmeh in topel stisk rok. Ne pa, da imamo pospravljeno stanovanje, največjo okrašeno božično smreko in polno mizo. Nam že veliko pomeni, da smo vsi skupaj in v miru sedimo za mizo in se pogovarjamo in nikamor ne hitimo. Nada Apotekar

Advent je čas, ko se pripravljamo na rojstvo božjega sina in je čas veselja. Zato se za božič pripravljamo z nekim pričakovanjem in veseljem. To je čas za družino in molitev. Melita Mulitinović

V SLUŽENJU USTVARJALNOSTI

»Jezus nam o krotkosti ne predava, on ta krepost je. To nam najlepše pokaže s svojim prihodom na ta svet, ko se rodi, sicer kot Bog, a vendar na najbolj možen krotak način, kot dete. Močneje in bolj nazorno nam krotkosti ne bi mogel pokazati. Pojavi se kot nebogljen otrok, a vendarle je Bog. V tem nagovoru se združujeta dve neskončni skrajnosti, ki zaobjemata tudi vse vmes; vsemogočna Božja moč, in človeško gledano največja možna krotkost, dete. To presune in razneži kot nobena druga stvar ne bi mogla, ker je v tem, lahko bi rekli, neskončna moč.«

Blagoslovljen božič in srečno v novem letu!Jože Planinšek s sobrati lazaristi in sodelavci

Page 29: Zvon s hriba, Božič 2014

29

"Slovenci smo klen narod" je poznan rek in doživeti 100 let ter "dati skozi" kar obe svetovni vojni res ni mačji kašelj. Prav zato je bil letošnji november, poleg vsega zan-imivega in pestrega dogajanja, v Domu sv. Jožef, še prav poseben, saj je gospa Angela Kavčič, kot prva stanovalka, praznovala svoj visok in častitljiv jubilej. S svojo skromnost-jo, gospa Kavčič ni želela, da se ji ob njeni okrogli obletnici pripravi veliko praznovan-je; želja ji je bila v miru praznovati z njenimi najbližjimi.Gospa Kavčič, ki se je rodila 1. novembra

1914 v Trstu, je odraščala v trdni družini z materjo in očetom ter dvema mlajšima bra-toma. Zaradi narave očetovega dela, so se večkrat selili na različne konce v Sloveniji, tudi v Celje. Veselje do narodno zabavne glasbe, predvsem pa plesa, je prispevalo

k temu, da je gospa Kavčič svojega moža spoznala prav na veselici. V težkih časih 2. svetovne vojne je bila sku-

paj z možem in hčerjo izgnana v Srbijo, od koder so se v izropano hišo v Celju vrnili leta 1945. V življenju je prestala težka bremena, ki so ji bila naložena ter jih premagovala vz-trajno s svojo skromnostjo, pridnostjo, odre-kanjem predvsem pa tudi humorjem. Njen dom je vedno krasilo cvetje, katerega

je zelo skrbno urejala, kot gospodinja pa je podpirala vse štiri vogale hiše. Gospa Kavčič je vsa leta delala kot blagajničarka v pod-jetju Tkanina. Svoj poklic je rada opravljala in še vedno z zanosom govori, koliko dela je bilo, kako se je bilo treba obrniti in delati, da je bilo delo dobro opravljeno. So se pa med sodelavci stkale tako močne vezi, da jih ohranjajo še danes. K temu, da jo pogos-

Življenje se kar zgodi

SADOVIUSTVARJALNOSTI

Čestitka ob 100. letnici gospe Angeli Kavčič

Page 30: Zvon s hriba, Božič 2014

30

to obiščejo v Domu veliko pripomore tudi njena hči, gospa Angelina, ob tem pa še poskrbi, da spomine na delovna leta obu-jajo ob dobri kavi in sladkih dobrotah. Veliko let je gospa Kavčič skupaj z možem

preživela tudi na vikendu v Sladki gori, kjer sta skrbela za manjši vinograd ter uživala v lepotah narave. V Sladki gori je živela tudi po moževi smrti, vse dokler ji je zdravje to dopuščalo, pri opravilih, ki jih sama ni več zmogla, pa ji je pomagala njena hči. Z leti, ki so se naložila, je postajala vse bolj nemočna in tako je lansko leto postala stanovalka našega Doma. V zadnjem letu ji je telo sicer opešalo, am-

pak gospa še vedno zbere moči in voljo, da se udeležuje telovadbe, druženj in ostalih aktivnosti. Še posebej pri srcu so ji zadnji petki v mesecu, ko po Domu odmevata ve-seli glas frajtonarice in prešerna ljudska pe-sem. Gospa Kavčič je ohranila zanimanje za dogajanje okrog sebe, njeni spomini so bo-gati, iskrivi, v naših spominih pa njen prispe-vek dragocena sled.

Ko sem se, pred pripravo tega zapisa, po-govarjala z gospo Kavčič, seveda nisem mogla mimo vprašanja, če obstaja kakšen čudežen recept, za tako dolgo življenje, ki bi ga gospa lahko podelila tudi z vami, am-pak kot pravi sama, recepta ni, življenje se je kar zgodilo, leta pa so preprosto šla dalje.

Kristina Podlesnik

Skozi pogovore ... se spoznavamo!Pogovorna skupina, ki jo vodim, se srečuje

redno vsak torek, ob 10.30 v skupnem pros-toru drugega nadstropja in je namenjena predvsem druženju, izmenjavi izkušenj ter klepetu ob dobri kavi in pecivu. Število članov se spreminja, glede na počutje stano-valcev in niha od 8 do največ 15. V skupini po številu prevladujejo stanovalke

in lahko mi verjamete, da nam tem, o katerih se pogovarjamo, nikoli ne zmanjka. Pogo-varjamo se o marsičem, o različnih ljudskih običajih in navadah, zanimivih ljudeh iz zgo-dovine in drugih aktualnih zadevah po sve-tu, drug drugemu pa si podelimo tudi čisto osebne izkušnje. Pogovorno temo običajno izbiramo skupaj. Izbiramo pa takšne, ob ka-

SADOVIUSTVARJALNOSTI

Page 31: Zvon s hriba, Božič 2014

31

terih se sprostimo in ki nas nasmejejo pred-vsem pa osrečijo. Vsako leto se dotaknemo praznikov in

takrat poklepetamo o navadah, ki so bile včasih po vaseh in hišah stanovalcev. Ob tem vsakokrat izvemo nekaj novega in za-nimivega. Skozi naše pogovore se tako medsebojno spoznavamo stanovalci pa na tak način krepijo tudi svoje socialne stike v Domu. S pomočjo skupine stanovalci aktiv-no preživljajo svoj prosti čas, obenem pa v pogovorih in obujanju spominov tudi urijo bistrost svojih misli ter krepijo koncentraci-jo.

Tudi to leto nas je na predvečer svojega godu na hribu obiskal sveti Miklavž s sode-lavci, angeli in parklji. Slednji niso imeli ve-liko dela, saj so otroci in mladi pokazali, kako znajo biti pridni in da zmorejo veliko dobrega.V naši župniji se je že večkrat izkazalo, da

imamo nadobudno mladino, z voljo in ves-eljem po skupnem ustvarjanju. Tokrat so to pokazali zlasti najmlajši, veroučenci, in nekaj starejše mladine, s katerimi smo pripravili program pred prihodom svetega moža. Na začetku programa so otroci zapeli pesem o svetem Miklavžu. Naš župnik, gospod Vla-do, je nato skupaj z vsemi prisotnimi zmolil molitev Sveti angel. Tako je vsem malo manj pridnim otrokom dal upanja, da jim bodo parklji to pot prizanesli. Sledila je igra, eno-dejanka Rok premaga sebe in parkeljne, av-torsko delo gospoda Jožeta Planinška. Ker na samem dogodku ni mogel biti prisoten, je v ta namen napisal kratko, a zelo nago-

Miklavževanje Miklavževanje Miklavževanje Miklavževanje Miklavževanje Miklavževanje

Ob lastnem doživljanju v skupini spozna-vam neprecenljivo bogastvo človeške en-ergije in življenjskih izkušenj starejše gen-eracije, ki se vse prevečkrat izgubi v nič v škodo nam in mlajši generaciji. Čutim vir moči, volje, hotenja vzeti iz tega bogast-va čim več tudi zase, za bogatitev mojega življenja.Po vsem tem lahko sklepate, da nam čas,

ki ga preživimo skupaj vsakokrat prehitro mine ter da komaj čakamo naslednjega ted-na, da si zopet povemo kaj novega.

Kristina Podlesnik

SADOVIUSTVARJALNOSTI

Page 32: Zvon s hriba, Božič 2014

32

vorljivo igro, ki so jo naši najmlajši odlično zaigrali. Glavni igralec Rok (Bor Lazar) ob pomoči lastne vesti in molitve premaga skušnjavo, v katero so ga vabili sošolci na rojstnodnevni zabavi. Tako se zave, da cig-areti in alkohol ne spadajo med mlade na takšnem dogodku, ampak je prav, da se ob takšni priložnosti veselijo ob torti in soku. S tem je Rok premagal skušnjavo in bil tako prepričljiv, da je na koncu igre na oder vs-topil sam sveti Miklavž, pohvalil njega in njegovo hrabro dejanje. Miklavž je nato s pomočjo angelov obdaril vse otroke, ki so se zbrali v dvorani, pri tem pa so izpod odra nekajkrat zarjoveli tudi parklji. Da podoba tega svetnika ni živa samo pri

otrocih, se je videlo, ko smo se sprehodili skozi varstvo starejših in obiskali varovance našega doma. Tudi te je Miklavž ob pomoči sodelavcev obdaroval in jim z majhno po-zornostjo ter obiskom na obraze pričaral nasmeh, hvaležnost in spomine na otroštvo. Miklavž se je na hribu zadržal lep del večera, zato se je moral od nas posloviti, ker ga je

čakalo obdarovanje še drugih otrok. Lepo nas je pozdravil in dodal, da prihodnje leto zopet pride.Tako smo letos praznovali predvečer godu

svetega Miklavža. Otroci so igro vzeli zelo resno, se v kratkem času naučili besedilo in enodejanko na koncu odlično izpeljali. Vsak od nas je prispeval delček, ki je na koncu oblikoval lep večer.

Urban Šajn

SADOVIUSTVARJALNOSTI

Page 33: Zvon s hriba, Božič 2014

33

V sklopu medgeneracijskega sodelovanja, ki se v današnjem času vedno bolj poudarja, smo bili povabljeni na srečanje v Osrednjo knjižnico Celje. Domski pevski zbor stano-valcev in nekaj bralcev Domske knjižnice, smo se v četrtek, 16. oktobra 2014, odpravili po hribu navzdol v naše mesto. Med krat-ko vožnjo z avtobusom smo si ogledova-li mestne ulice in ugotavljali, kje se je kaj spremenilo. Prispeli smo na Muzejski trg, kjer sedaj domuje Osrednja knjižnica in se počasi izkrcali. Pred vhodom smo nar-edili kar dolgo kolono: štiri stanovalci na vozičkih, nekaj stanovalcev z rolatorji in še tisti korajžni, samo na svojih nogah. Bilo nas je dvaindvajset. Z dvigalom smo se spustili v spodnje nadstropje, kjer so nas pričakali otroci iz vrtca Danijelov Levček. Skupaj smo pripravili medgeneracijski dogodek z naslo-vom »Mi se imamo radi.« Dopoldne smo preživeli v kreativnem

druženju, ki smo ga pokazali v pesmi, plesu in igri. Koliko prijetnih skupnih trenutkov lahko ustvarijo otroci in starejši, zbrani na enem mestu. Srečanje je imelo številne poz-itivne učinke, tako na starejše kot na mlajše udeležence. Petje je talent, ki nas spremlja od nežnih do starejših let. Z navdušenjem smo skupaj zapeli pesmi: Na planincah sončece sije, Mi se imamo radi, Čuk se je oženil. Pri plesu so bili otroci bolj razig-rani, saj so le bolj gibčni kot starejši. Opo-gumil pa se je tudi eden izmed stanovalcev in zaplesal z deklico iz vrtca. Pri igri v metu na količek so se oboji zelo dobro izkazali in pokazali obilo športnega in tekmovalnega duha. Ena od navdušenih stanovalk je vz-kliknila: »Otroci nas pomlajajo!« Skratka, ugotovili smo, da so otroci in starejši lahko popolna kombinacija, ker vedno lahko obo-gatijo drug drugega. Vladka Lukač

Otroci nas pomlajajo

SADOVIUSTVARJALNOSTI

Page 34: Zvon s hriba, Božič 2014

34

Ličkanje ali kožuhanje koruze, je spadalo med najpomembnejša jesenska opravila. Danes ličkajo le še pri redkih hišah, pa še to bolj zato, da ohranjajo tradicijo. Stari časi in različna opravila pa so še kako živa v spominih naših stanovalcev.Danes smo koruzo ličkali ozirom kožuhali

tudi v našem Domu. Vezali smo po dva ali štiri storže in ob hitrih in spretnih rokah naših stanovalcev so se koši, polni koruze, hitro izpraznili.Po končanem delu smo se, s pripravljenimi

dobrotami, povsem zasluženo še okrepčali in posladkali ter si za dobro voljo, na ves glas zapeli.

Ličkanje koruze

SADOVIUSTVARJALNOSTI

Page 35: Zvon s hriba, Božič 2014

35

Na našem oddelku s povečano pozornost-jo vsako leto z veseljem pričakujemo mesec december in prihajajoče božične praznike. Ta mesec je pravzaprav najlepši mesec v letu, v tem času naše stanovalce obišče tudi več sorodnikov, znancev in prijateljev.Najprej skupaj z drugimi stanovalci doma

pričnemo izdelovati adventne venčke. Nato na predvečer sv. Miklavža pride k nam dobri mož z svojo druščino in nam razdeli darila ter nas ponese v preteklost in v nas prebudi tisto lepo čistost otroškega pričakovanja. Zaposleni na tem oddelku se skupaj z našimi stanovalci že kmalu lotimo priprave okrask-ov, s katerimi polepšamo naše prostore in okrasimo smreko na božični večer. Vsa-ko leto pečemo piškote, kuhamo domače klobase, tudi kruh smo že spekli ta mesec. Izdelujemo tudi božične voščilnice.Vsak dan po našem oddelku odmeva lepa

božična glasba, veliko tudi beremo, gleda-mo televizijo in se pogovarjamo o bistvu božičnih praznikov. Predvsem pa se trudimo, da pričaramo vzdušje, kot ga bi vsak začutil

v svojem domu - sprejetost, spoštovanje in zavedanje, da so z njimi ljudje, ki jih imajo radi. Vsi zaposleni in stanovalci našega oddelka

Vam želimo mirne, blagoslovljene praznike z veliko pozitivne energije in ne pozabite prisluhniti drug drugemu, še posebej tistim, katerih glas je mnogokrat preslišan. Ana But

Adventni čas na oddelku s povečano pozornostjo

Trudimo se za domačnost in sprejetost

SADOVIUSTVARJALNOSTI

Page 36: Zvon s hriba, Božič 2014

3636

Draga Milena!

Tisto noč so bile moje sanje ena sama mora! Vrteli sva se na podivjanem vrtiljaku, ti in jaz. Ko je bil čisto na vrhu, sva se razi-grano smejali, ko se je vrtel navzdol, sva bili v strahu, da bova padli v globino. Ti in jaz, jaz in ti!Ko sva se srečali v prvem razredu osnovne

šole, sva postali prijateljici in ostali to za vedno. Kar nekaj prelepih dogodkov me veže na tvojo družino, ki ji dolgujem veliko hvaležnost. Po končani srednji šoli sva se obe zaposlili v Narodni banki Celje. Ko sem prvič stopila v urad, sem te našla za pisal-nim strojem in zdela si se mi sijajna. Ko sva neko poletje odšli na dopust v Opatijo, si neke noči razgrnila pred mano tudi del svoje preteklosti, ki je bila zate in tvoje najdražje težka. Drobna, komaj 15 letna, si se podala v boj za tebi tako ljubo življenje, a, žal, zaman. Tesno objeti sva izlili druga drugi v naročje slap solza.Po poroki sta tvoja in moja družina stano-

vali v Trubarjevi ulici, zato smo si vabila na obiske izmenjevali kar s klici z oken. Ti si bila še vedno zelo radoživa, hotela si vid-eti čim več sveta. To se ti je v veliki meri tudi posrečilo. Tudi s Petrom sva bila istega kova. Morda sva tudi po tvoji zaslugi videla Bajkal, Petrograd, Grčijo, Egipt ...Po mnogih letih sva se obe znašli v situaci-

ji, ko je bilo treba misliti na odhod. Kam? K Sv. Jožefu! Za par dni si me prehitela in me sprejela s cvetjem, ko sem prišla. Ko si me prvič obiskala v sobi, si na vratih

zagledala napis PRI VSTOPU OBVEZNO RAZKUŽEVANJE ROK. Pa si se zaradi svoje bolezni ustrašila in predlagala, da se osebno

ne srečujeva. Tvoj pomislek sem spoštovala, čeprav me je kdaj zabolelo.Čeprav obremenjena s težavami, si v domu

Sv. Jožefa izvrstno vodila kroniko zavo-da, ljubeče negovala cvetlice, okopavala grmičevje, se udeleževala predavanj in kon-certov. Le od najinega učenja angleščine in slikanja ikon ni bilo nič! Meni zaradi moje nepokretnosti to ni bilo dano. Zgodaj zjutraj se je moja nočna mora

končala. Pomislila sem: “Milena!” Kmalu za-tem sem izvedela, da si se poslovila. V mo-jem srcu boš vedno! Sanjaj mirno, v božjem objemu in objemu svojih staršev!

Tvoja Nada

Nikoli odposlano pismo

Prispevki naših stanovalcev

Nada Simoniti, akvarel, Slap solza;

SADOVIUSTVARJALNOSTI

Page 37: Zvon s hriba, Božič 2014

3737

Govor predstavnika stanovalcev Martine hiše ob slovesu gospoda Boljke

Spoštovani, dragi in blagi gospod profesor Stanko Boljka, duhovnik – misijonar sv. Vincencija Pavelskega!Ko se danes poslavljamo od vašega

zemeljskega popotovanja se vsi stanovalci Martine hiše od srca zahvaljujemo za vaš blagi pristop do vsakega izmed nas, za Vaše besede tolaže in upanja ter za vsakodnevne molitve z nami v kapeli sv. Eme. Trdno verujemo, da bomo še naprej

povezani z Vami in da boste tudi Vi, božji, služabnik, z nebes delili nam svoj blagoslov.Bili ste nam ljubljena oseba.

Poslavljamo se z molitvijo redovnika kapucina Ignacia Larranage,

Rekviem za ljubljeno oseboTišina in mir.Odnesli so ga v deželo življenja.Čemu zastavljati vprašanja?Odslej je njegovo bivališče počitekin njegova obleka luč.Za vedno.Tišina in mir.Kaj mi vemo?

Duhovne vaje za fante, Mirenski grad 1957

Pridigar na Dobrovi, 2009

SADOVIUSTVARJALNOSTI

Page 38: Zvon s hriba, Božič 2014

38

Med živa bitja prištevamo vse rastline in živali z ljudmi vred, torej vse, kar raste, se razvija in razmnožuje. Različnih rastlin je na naši zemlji okrog 300 tisoč vrst in zanje je značilno, da skoraj vse rastejo iz zemlje in s pomočjo sončne svetlobe v svojih zelenih delih s fotosintezo ustvarjajo hrano za ves ostali vidni in nevidni svet živih bitji.Vse te rastlinske in živalske vrste se tekom časa in okolja nenehno spreminjajo, pojavljajo se nove vrste, nekatere pa tudi izumirajo, če nimajo več pogojev za življenje. Tako kot rastlinski je tudi živalski svet zelo pester in slikovit. Med najmanjša živalska bitja štejemo mikroorganizme ali mikrobe, ki so tako majhni, da jih ne moremo videti s prostim očesom. Med te mikrobe štejemo bacile ali bakterije, glive, alge, kvasovke, praživali in najmanjše viruse. Teh bitji je okrog milijon vrst, so večina enocelična, nekatera se tudi premikajo, delimo jih na več oblik, razmnožujejo pa se z delitvijo.Večina od teh mikroorganizmov je za življenje na zemlji nujno potrebnih, saj povzročajo trohnenje in gnitje, iz česar nastane gnoj, ki omogoča rast rastlin in te dajejo hrano tako tem mikrobom, rastlinam, živalim in tudi nam. Nekatere mikrobe tudi uporabljamo, da nam iz grozdnega soka naredijo vino ali kis, pivo, da naredijo jogurt, skuto, sir, da nam vzhaja kruh, da siliramo krmo itd. Seveda pa nekateri mikrobi rastlinam, živalim in tudi ljudem škodujejo, ker povzročajo razne

bolezni. Pri ljudeh povzročajo bakterije npr. kolero, gobavost, kugo, tuberkulozo, davico pa razna vnetja. Virusi pa gripo, steklino, ošpice, hepatitis, herpes, AIDS, ebolo, pa več kot sto vrst nahoda itd. Vsa ta živa bitja in tudi vsa druga, si krčevito prizadevajo za svoj obstanek, za preživetje, za razmnoževanje in nadaljevanje vrste. Ti mikroorganizmi ne napadajo človeka, da bi mu škodovali, oni samo iščejo svoj prostor pod soncem za svoje preživetje, žal pa s tem včasih škodujejo drugim bitjem. Človek je iznašel številne načine, da se ubrani teh škodljivih vsiljivcev. V prvi vrsti je pomembna zdrava prehrana, da ima človek ustrezno odpornost, potem so tu razna zdravila, zlasti antibiotiki, pri katerih so se zaradi preobsežne in nekritične uporabe žal že pojavile odporne vrste bakterij na to zdravilo. Drugo sredstvo proti tem nalezljivim boleznim je cepljenje, ki je priporočljivo vselej, kadar obstaja uspešno cepivo, tretja metoda pa je izogibanje okužbam in razkuževanje. Treba je vedeti, da če imamo kužne bolezni, kašljamo, kihamo, se rokujemo in dotikamo raznih predmetov lahko s tem prenašamo bolezen na druge. Pa tudi od nekaterih živali se lahko okužimo. Na tem področju bo treba še marsikaj postoriti, predvsem osveščati ljudi, kako in s čim vse se te viruse in bakterije prenaša od bolnikov in okuženih predmetov na zdrave ljudi, da se bomo znali varovati pred njimi.

Mirko Rutar

Nevidni živi svet

Vir:

sple

t

SADOVIUSTVARJALNOSTI

Page 39: Zvon s hriba, Božič 2014

Preljubi otrok, ki prihajaš med nas,ki prihajaš k meni.Kaj naj ti dam?

Moje roke so prazne, vsaj zdi se tako.Dala bi ti sonce, dala bi ti luno,sneg, snežinke, tople objeme, smeh, bližino, vse prav vse,a tega ne morem prijeti.Kaj naj ti dam, ko sem praznih rok?

Da jaz naj bom sonce, mi praviš,ne zate, za druge.Da jaz naj bom luna, Ne zate, za druge.Da jaz naj bom sneg, ki deželo z mirom pokrije,ne zate, za druge.Da jaz naj bom tista snežinka,ki nežno sede na dlan za veselje,ne zate, za druge.Da jaz naj bom ta objem, ki ogreje,ne zate, za druge.Da jaz naj bom ta smeh,ne zate, za druge.Da jaz naj bom ta bližina,ki varnost daje,ne zate, za druge.Da jaz naj bom ta »vse«,ne zate, za druge.

A potlej vse dala bom drugim,in ti dete premilo, tako boš kot jaz – praznih rok.A tam iz jasli smejiš se in praviš,da vse kar dam drugim, dobiš tudi ti,zato nihče več praznih rok ne obstoji.Vse dobi – tudi Ti!

Zgled sem vam namreč dal

Page 40: Zvon s hriba, Božič 2014

Božič s Slovenskim oktetomBožič s Slovenskim oktetom

Dom sv. Jožef, četrtek 25. decembra 2014, ob 16. uriVstopnice (15€) so na voljo na recepciji Doma sv. Jožef ali v trgovini Celjske Mohorjeve družbe v Celju.

DAN ODPRTIH VRAT DOMA SV. JOŽEF

sreda, 20. maja 2015, od 16. ureVABLJENI!