59

Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

  • Upload
    emkasi

  • View
    300

  • Download
    8

Embed Size (px)

DESCRIPTION

Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

Citation preview

Page 1: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

24,94 €

Page 2: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 1 5/18/11 11:35 AM

Page 3: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

CIP - Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821-93-82

ZLATA Čebelica : najlepših petdeset / [izbral in uredil Andrej Ilc ; uvodne besede napisali Kristina Brenkova, Niko Grafenauer in Andrej Ilc ; ilustrirali Gvido Birolla ... [et al.] ; pregled izdajpripravila Ana Razberger]. - 3. ponatis. - Ljubljana : Mladinska knjiga, 2011

ISBN 978-86-11-16553-01. Ilc, Andrej256038400

Brez pisnega dovoljenja Založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, v okviru določil Zakona o avtorskih in soro-dnih pravicah.

Vse informacije o knjigah Založbe Mladinska knjiga lahko do bi te tudi na in ter netu: www.emka.si

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 2 5/18/11 11:35 AM

Page 4: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 3 5/18/11 11:35 AM

Page 5: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 4 5/18/11 11:35 AM

Page 6: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

5

Tako daleč, že pol stoletja nazaj, je, kar se je rodila Čebelica. Prva knjižica v zbirki za šolarje prvega, drugega in še tretjega razreda je prifrčala k šolarjem septembra leta 1953.

Dobrih sedem let je že minilo v svobodi, a še je bil povojni čas, čisto druga-čen čas, kot ga živimo danes. Šolske knjižnice po naši domovini so bile opu-stošene. Vse do danes nihče ni preštel, na kolikih dvoriščih štajerskih šol so že leta 1941 goreli na grmadah drobni abecedniki in knjižice za mladino. Iz gorenjskih šolskih in prosvetnih knjižnic pa so na tovornjake nametali kupe slovenskih knjig in jih vozili na pravkar zgrajeno kranjsko kopališče, kjer so jih zažigali v pečeh, da so segreli vodo.

Čebelica je dobila svoje ime v počastitev zgodovinskega spomina na Čo-povo – Prešernovo Krajnsko Čbelico, ki je pred stodvajsetimi leti izšla v treh drobnih knjižicah, še preden je pesnik France Prešeren natisnil svojo prvo knjigo Poezij.

Čebelica naj bi in je prihajala v šole desetkrat na leto, vsakega prvega v me-secu. Ljudska mala slikanica za čim več bralcev in čim cenejša! V njej pa same lepe pripovedke, pravljice in pripovedi, domače in lepo poslovenjene s

KaKo se je rodilaCebeliCa

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 5 5/18/11 11:35 AM

Page 7: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

6

celega sveta. Čebelice pa naj bi pripovedovale tudi, kako je nastala naša Ze-mlja, kako se sučejo zvezde na nočnem nebu, kako je z vulkani in brezmej-nimi oceani, o rožah in živalih, o kruhu in kamnih, o mavrici in Niagari …

Čebelice so morale biti natisnjene z izbranimi, prijaznimi črkami ravno pra-všnje velikosti, saj so jih prebirale tudi babice, ki si takrat po vojni niso mo-gle kupiti očal.

Vsako Čebelico sem si predstavljala z barvnimi podobami. A mnogobarvni tisk je bil predrag in naše ilustratorke in ilustratorji so – po nasvetih mojstrov litografov v tiskarni – risali vsako podobo na dva kopirna lista: na enega risbo, na drugega še eno barvo. Potem so jih bralci še sami dobarvali, če so imeli barvne svinčnike. Še danes mi pove kakšna znanka: »Vsako Čebelico sem pobarvala, še vedno jih hranim in tudi moji otroci jih še bero.«

Prvo Čebelico, prisrčno Rdečo kapico, je v dveh barvah na bele velike kamnite plošče naslikala slikarka Marlenka Stupica: črna risba, rdeča kapica in še kaj rdečega.

Morala bi napisati celo knjižico, da bi naštela po imenu vse imenitne ustvar-jalce Čebelic – pesnike, pisatelje, prevajalce, slikarje (bili so to prvi diplo-manti prve slovenske Akademije likovne umetnosti). Iz anonimnosti pa bom na svetlo potegnila imena ljudi, ki se jih morda ne spomnimo več, pa so nam še kako zavzeto in predano pomagali: primorska učitelja Albert Širok in Jule Kutin ter pisatelj France Bevk. Prva dva sta delala v Mladinski knjigi, vsi trije pa so med obema vojnama pobegnili izpod italijanske okupacije v matično domovino in so vedeli, kaj pomeni otrokom knjiga, natisnjena v materini govorici.

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 6 5/18/11 11:35 AM

Page 8: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

7

Po četrt stoletja mojega urednikovanja je skrb za panj s Čebelicami prevzel pesnik Niko Grafenauer, za njim Marjanca Mihelič, in sedaj živi s Čebelica-mi čebelar – urednik Andrej Ilc.

O Čebelicah bi lahko napisala zabavno knjižico s kapljo humorja, čeprav je bilo delo s Čebelicami le delček mojega uredniškega dela.

Še to: Čebelice so prevajali v srbohrvaščino, makedonščino, madžarščino, albanščino, rusinščino, litovščino, lužiškosrbščino in v esperanto. Slovenska naklada posamezne knjižice se je bližala petindvajset tisoč izvodom.

Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamemo v moč prave, dobre bese-de in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje. Vsemu navkljub!

Ljubljana, maj 2003 Kristina Brenkova

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 7 5/18/11 11:35 AM

Page 9: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

8

Ko sem leta 1973 prevzel iz rok Kristine Brenkove uredništvo slikanic in knjig za otroke na Mladinski knjigi, je štela njena našim najmlajšim name-njena zbirka Čebelica, kolikor se spominjam, blizu 170 knjižic, danes pa jih obsega s ponatisi vred že preko štiristo. Do takrat sem se občasno srečeval z njimi kot oče svojih dvojčic Eve in Nine, nisem pa bil spoznan s celotno zbirko, tako kot tudi nisem vedel tega, kar mi je dosti kasneje razkril Bruno Bettelheim v svoji knjigi Rabe čudežnega. Tam med drugim pripoveduje o tem, kako Charles Dickens v svojih zapiskih opisuje srečanje z Rdečo kapico v svojem otroštvu: »Rdeča kapica je bila moja prva ljubezen. Čutil sem, da bi, če bi se poročil z Rdečo kapico, spoznal popolno blaženost.«

Zakaj to omenjam? Zato, ker je kot prva knjižica v Čebelici izšla prav Rdeča kapica. Pa ne zaradi Dickensove »poroke« z njo, pač pa zato, ker se z njo na najrazličnejše načine »poroča« brez števila otrok po vsem svetu. Rdeča ka-pica je namreč pravljica, ki z razsežji čudežnega dogajanja v njej pravzaprav utemeljuje celotno zbirko Čebelica – pa naj gre za ljudske ali umetne pravlji-ce in pripovedi, za pesmi in uganke ali basni, za zgodbe iz neposrednega življenja, ki pa so prelite z domišljijo, kar jih vzdiguje nad golo poročilo o nekem stvarnem dogodku, ki je avtorja spodbudil k oblikovanju pripovedi ali pesmi.

Pletivo čudežnega in žive življenjske izkušnje, s čimer se srečujemo v zbirki Čebelica, je namreč bistvenega pomena, saj ji skupaj z ilustracijami daje tisti

VremensKa hišiCa

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 8 5/18/11 11:35 AM

Page 10: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

9

posebni značaj, zaradi katerega otroci še danes, v času televizije, interneta, videokaset in drugih tovrstnih modernih naprav, še vedno radi segajo po njej. Knjižice v Čebelici se namreč s svojo ponudbo različnih zvrsti in s tem tudi čutno nazornih upodobitev dogodkov in doživetij, iz katerih so se poro-dile v sodelovanju z ustvarjalno domišljijo ljudstev ali avtorjev, na kar najbolj nevsiljiv in očarujoč način vpletajo v otrokovo doživljanje stvarnega sveta.

Ker otroka njegovo življenje pogosto bega, mu je treba še toliko bolj pomaga-ti pri razumevanju samega sebe v zapletenem svetu, ki se ga bo moral nau-čiti obvladovati. Če hočemo, da bo pri tem uspešen, mu moramo pomagati, da iz štrene svojih čustev razbere neki jasen smisel. Potrebuje nasvete, kako naj vnese red v svojo duševnost, da bo nato zmožen urediti svoje življenje. Potrebuje – tega nam v našem zgodovinskem trenutku ni treba posebej ute-meljevati – moralno vzgojo, ki bi mu domiselno približala prednosti moral-nega vedenja z vsebino, ki se zdi otroku otipljivo pravilna in zato smiselna.

V tem pogledu ima Čebelica zagotovo tudi vzgojno vlogo v najžlahtnejšem pomenu te besede. S tem hočem reči, da po svoji vsebinski naravnanosti nikoli ni prestopila meje, kjer se pred otrokom vzdiguje žugajoč prst ali kaj temu podobnega, pač pa je ves čas sledila tistemu nagibu, ki bi ga lahko še najbolje označil za izkušenjsko in doživljajsko svetotvornega. To pa z drugi-mi besedami povedano pomeni, da je po svojih najboljših močeh prispevala k tistim potezam v občutju najmlajših bralcev, kakršno popisuje v svojih spominih na otroštvo Pearl Buckova, ko pravi: »Morala sem imeti srečno otroštvo, ker se mi zdi, kakor da bi bilo zmerom lepo vreme.« Vprašajmo vremensko hišico te knjige, ali je tudi v njej doma takšno vreme.

Ljubljana, julij 2003 Niko Grafenauer

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 9 5/18/11 11:35 AM

Page 11: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

10

Anekdota pripoveduje, da je nekoč neka zaskrbljena mama povprašala slavnega fizika Alberta Einsteina, kakšne knjige naj bere svojemu sinu, da bi odrasel v uspe-šnega znanstvenika. »Pravljice!« je izstrelil Einstein. »Prav, a kaj še?« ni odnehala mama.»Še pravljic!« je bil odločen Einstein. »In potem?« »Še več pravljic!« je pribil Einstein in pomahal s pipo kot čarovnik, ki je naznanil srečen konec dolge pustolovščine.

Knjižnica Čebelica se je začela s pravljico, in čeprav so čez nekaj let Čebelice pričele otrokom odkrivati tudi prve sladkosti poezije, je ravno pravljica vse do danes ostala temeljni žanr zbirke. Tudi zato je v tej knjigi največ pravljic, poleg njih pa še pesmice in nekaj ugank. Od pomembnejših segmentov je izpuščen le sicer pomemben poljudnoznanstveni del, ki mu gre, tako kot sami zbirki in njeni prvi urednici Kristini Brenkovi, pionirska vloga, saj so bile to verjetno prve tovrstne knjižice pri nas.

Petdeset izbranih besedil je urejenih v kronološkem zaporedju izhajanja, ki najbolje prikaže različna obdobja, skozi katera je šla zbirka. Petdeset let je namreč dolga doba in Čebelica je v vsem tem času doživljala svoje vzpone in padce, boljše in slabše letine, s tem da so slednje praviloma narekova-le ekonomske okoliščine. Knjižna zbirka, ki se obdrži toliko časa, s svojimi

o izboru

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 10 5/18/11 11:35 AM

Page 12: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

11

spreminjajočimi se formati, vezavami, papirji, tiski in še marsičim avtentič-no odslikava lepše in grše čase v širšem okolju, in če so recimo Čebelici kar naenkrat vzeli barve in trdo vezavo ali zmanjšali število naslovov v letniku, to gotovo ni bila ideja urednika, marveč je to najverjetneje pomenilo, da so v založništvu spet nastopili hudi časi. Pričujoča antologija, ki je vsaj deloma zasnovana tudi z namenom predsta-vitve najboljšega, kar je bilo v zadnjega pol stoletja na Slovenskem ustvarje-nega za otroke, vsebuje poleg kopice klasičnih del tudi nekatera manj znana in težje dostopna.

Zgodovino Čebelice so pisali premnogi imenitni domači in tuji pisci, preva-jalci in ilustratorji. Nekateri so se podpisali pod eno samo Čebelico, so pa tudi taki, ki so jih ustvarili več kot deset. Marsikateri mladinski avtor je prav tukaj dočakal svojo prvo knjižno objavo. Če primerjam Čebelico s skoraj prav toliko staro rokovsko glasbo, potem so bile Čebelice seveda nekdanji singli, male plošče, do izdaje katerih so se ustvarjalci svojčas mukoma pre-bijali, pomenile pa so preizkus na poti k snemanju albuma, velike plošče, v našem primeru pa najpogosteje velike slikanice ali zbirke.

Čebelica je bila pogosto tudi eksperiment, nikoli pa ni bila (in ni) nekakšna tolažilna nagrada. Če ne bi bilo jasnih uredniških kriterijev, zbirke gotovo že zdavnaj ne bi bilo več.

V izbor sem skušal zajeti kar največ ustvarjalcev, seveda pa kljub temu veči-ne nisem mogel vključiti. So pa zato prav vsi navedeni v pregledu izdaj ob koncu knjige.

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 11 5/18/11 11:35 AM

Page 13: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

12

Pravljice največkrat spremlja le izbor ilustracij iz izvirne izdaje, saj bi bila drugače knjiga preobsežna. Popravki v besedilih so minimalni, nekateri prevodi so nekoliko »osveženi«, sem pa denimo upošteval tudi spremembo naslova pri zaključni zgodbi Balon velikon (prej velikan), ki je takoj po izidu prišel na misel njenemu avtorju.

In ne nazadnje: verjamem, da bo tale izbor marsikoga preprosto spomnil na to, da ena najstarejših knjižnih zbirk na Slovenskem, s katero je povezanih toliko nostalgičnih spominov, ni nehala obstajati. Namesto nekdanjih dese-tih knjižic zdaj na leto izidejo »samo« štiri, a kljub temu: srečni smo, da jo (še vedno) imamo.

Horjul, avgust 2003 Andrej Ilc

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 12 5/18/11 11:35 AM

Page 14: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

To so čebelice in Čebelice.

Prve čebelice, tiste z majhno začetnico zapisane, nabirajo med. Spomladi, ko sonce ogreje travnik in se odprejo prvi cvetovi, pridejo iz svojih panjev. Spuščajo se s cveta na cvet, potapljajo se v sladke cvetne vonjave in srkajo

iz cvetov sladke sokove.

Ali je to pravljica?

Ne. To je samo misel na čebelice in na sladki med, ki so ga nabrale in se nam pocedi po bradi, ko ga ližemo in jemo s kruhom.

Druge Čebelice, tiste, ki so zapisane z veliko začetnico, vam pripovedujejo pravljice, kajti to so majhne knjige. Vsi jih poznate.

Čebelic je veliko in pravljic je veliko.

(Ela Peroci – Čebelice)100/1966

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 13 5/18/11 11:35 AM

Page 15: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 14 5/18/11 11:35 AM

Page 16: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

15

Nekoč je živela ljubka majhna deklica, in kdor jo je videl,

vsak jo je imel rad, najraje pa jo je imela njena babica, ki kar

ni vedela, kaj vse bi ji dala. Nekoč ji je podarila kapico iz

rdečega žameta, ki ji je tako lepo pristajala, da od takrat ni

marala nositi ničesar drugega več, in zato so ji vsi rekli Rdeča

kapica.

rdeCa KapiCa Jacob in Wilhelm GrimmPrevedla Polonca Kovač

Ilustrirala Marlenka Stupica1/1953

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 15 5/18/11 11:35 AM

Page 17: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

16

Nekega dne ji je rekla mama: »Pridi, Rdeča kapica, in nesi

babici kos potice in steklenico vina. Stara je in betežna, go-

tovo ji bo dobro delo in jo bo okrepilo. Odpravi se na pot, še

preden bo postalo vroče, lepo spodobno hodi in ne oddaljuj

se od poti, drugače lahko še padeš in razbiješ steklenico in

potem babica ne bo ničesar dobila. Ko prideš k njej, lepo poz-

dravi ’dobro jutro’ in ne razgleduj se po vseh kotih.«

»Bom že naredila, da bo prav,« je rekla Rdeča kapica mami

in ji dala roko.

Babica pa je stanovala daleč zunaj v gozdu pol ure hoda od

vasi. In ko je Rdeča kapica prišla v gozd, je srečala volka. Ni

vedela, kakšna hudobna žival je, in zato se ga ni nič ustrašila.

»Dobro jutro, Rdeča kapica,« ji je rekel.

»Dobro jutro, volk.«

»Kam pa kam tako zgodaj?«

»K babici.«

»Kaj pa imaš pod predpasnikom?«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 16 5/18/11 11:35 AM

Page 18: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

17

»Potico in vino. Včeraj smo pekli in tudi stari in betežni

babici je treba kaj privoščiti in jo malo pokrepčati.«

»Kje pa stanuje tvoja babica?«

»Četrt ure naprej v gozdu, njena hiša stoji pri treh veli-

kih hrastih in spodaj je leskova živa meja, gotovo si že hodil

tam,« je rekla Rdeča kapica.

Volk pa si je mislil: »Takale mlada, mehka stvarca, to ti je

tolst zalogaj, še bolj bi mi dišala kot starka, vendar moraš

zvito začeti, če hočeš obe ujeti.«

Nekaj časa je še spremljal Rdečo kapico, potem pa ji je re-

kel: »Rdeča kapica, poglej vse te krasne rože, ki rastejo tod.

Zakaj ne pogledaš malo okrog sebe? Mislim, da sploh ne sli-

šiš, kako milo pojo ptički. Korakaš, kot bi šla v šolo, v gozdu

pa je tako veselo.«

Rdeča kapica se je ozrla naokoli in ko je videla, kako med

drevesi plešejo sončni žarki in koliko lepih cvetlic je vsepo-

vsod, si je mislila: »Gotovo bo babico prav razveselilo, če ji

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 17 5/18/11 11:35 AM

Page 19: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

18

prinesem svež šopek. Saj je še tako zgodaj, gotovo bom prišla

pravočasno.«

Stekla je s poti v gozd in nabirala rože. Ko je utrgala eno, je

zagledala naprej še lepšo, stekla je k njej in tako zašla vedno

globlje v gozd.

Volk pa je šel naravnost k babici in potrkal na vrata.

»Kdo je?«

»Rdeča kapica, prinesla sem ti vino in potico, odpri!«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 18 5/18/11 11:35 AM

Page 20: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

19

»Kar na kljuko pritisni,« je zaklicala babica, »prebetežna

sem, da bi vstala.«

Volk je pritisnil na kljuko, vrata so odskočila, in ne da bi

rekel besedico, je volk planil k postelji in požrl babico. Potem

je oblekel njene obleke, si posadil na glavo njeno čepico, legel

v posteljo in vse naokrog zagrnil zavese.

Rdeča kapica pa je tekala za cvetlicami in ko jih je imela

toliko, da jih ni mogla več držati, se je spet domislila babice

in se napotila k njej. Začudila se je, ko je našla vrata odprta,

in ko je vstopila, jo je tako čudno spreletelo, da je pomislila:

»Oj, ti moj ljubi bog, kako mi je danes tesno pri srcu, drugače

pa sem bila vedno tako rada pri babici.«

Potem je šla k postelji, odgrnila zavese in tam je ležala ba-

bica. Čepico je imela potisnjeno globoko na obraz in videti je

bila prav čudna.

»O, babica, kako velika ušesa imaš!«

»Da te laže slišim.«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 19 5/18/11 11:35 AM

Page 21: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

20

»O, babica, kako velike oči imaš!«

»Da te laže vidim.«

»O, babica, kako velike roke imaš!«

»Da te laže zgrabim.«

»Ampak babica, kako grozno velika usta imaš!«

»Zato da te laže požrem!«

Komaj je volk to rekel, že je bil z enim skokom iz postelje

in je požrl ubogo Rdečo kapico.

Ko je volk tako potolažil svoje skomine, je legel nazaj v

posteljo, zaspal in pričel neznansko smrčati.

Takrat pa je mimo hiše prišel lovec in si mislil: »Le kaj sta-

ra žena danes tako smrči? Pogledati moram, ali ni kaj narobe

z njo.«

Stopil je v sobo, in ko je prišel do postelje, je v njej zagledal

volka.

»Ha, stari grešnik, le kje te najdem!« je rekel. »Že dolgo te

iščem!«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 20 5/18/11 11:35 AM

Page 22: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

21

Že je hotel nabasati puško, ko se je domislil, da je volk

mogoče požrl babico in da bi jo nemara lahko še rešil. Torej

ni streljal, ampak je vzel škarje in pričel parati spečemu vol-

ku trebuh. Komaj je zarezal, že se mu je zasvetila iz trebuha

Rdeča kapica in še nekajkrat je zarezal, ko je deklica že skoči-

la iz trebuha in zaklicala: »Ah, kako me je bilo strah in kako

temno je bilo v volkovem trebuhu!«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 21 5/18/11 11:35 AM

Page 23: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

22

Tudi babica je prilezla še živa ven, vendar je komaj še di-

hala. Rdeča kapica je urno prinesla velike kamne in z njimi

so napolnili volku trebuh. Ko se je zbudil, jo je hotel ucvreti

stran, toda kamni so bili tako težki, da se je kar sesedel in

padel mrtev na tla.

Vsi trije so bili veseli, lovec je dal volka iz kože in je odšel

s kožuhom domov, babica je jedla potico in pila vino in si je

spet opomogla. Rdeča kapica pa si je mislila: »Svoj živi dan

se ne bom več oddaljila s poti in tekala po gozdu, če mi bo

mama to prepovedala.«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 22 5/18/11 11:35 AM

Page 24: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

23

Zivel je ubog čevljar. Ni imel ne usnja ne dela, zato pa pete-

ro otrok.

Za zadnje denarje je kupil moke. Nesel jo je domov v pe-

harju, pa je zapihal veter, zaprašilo se je in moke ni bilo ni-

kjer. Tako je prišel domov s praznim peharjem.

praVljiCa o VetruSlovaška ljudska pravljica

Prevedel Viktor Smolej Ilustriral Bogdan Grom

7/1954

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 23 5/18/11 11:35 AM

Page 25: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

24

»Kje imaš moko?« ga je vprašala žena.

»Nimam je.«

»Kje imaš denar?«

»Nimam ga.«

»Kam si ga dal?«

»Moko sem kupil.«

»In kje imaš moko?«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 24 5/18/11 11:35 AM

Page 26: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

25

»Veter mi jo je odnesel.«

»Pojdi za njim. Naj ti moko vrne.«

Čevljar je vzel palico v roke in je šel, šel v tisto stran, od

koder veter piha, dokler ni prišel v gore. Bila je že noč. Če-

vljar je iskal, kje bi mogel prenočiti.

Nenadoma je stala pred njim starka. Čevljar ji je povedal,

kaj se mu je pripetilo in koga išče. Ženski se je revež zasmilil

in ga je odvedla v svojo bajto. Dala mu je večerjo, potem pa

dejala: »Na pravi poti si. Veter res stanuje v teh hribih. Zjutraj

pojdi k njemu in naj ti plača moko. Toda ne jemlji ne denarja

ne zlata. Zahtevaj samo stari mlinček.«

Drugi dan se je čevljar odpravil dalje. Starka mu je poka-

zala pot na najvišjo goro in ga še opomnila: »Ne pozabi na

mlinček!«

Čevljar je stopal višje in višje. Na najvišji gori je bila votli-

na. To je bila velika dvorana, v vsakem kotu pa velika luknja.

Sredi sobe je sedel velikan.

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 25 5/18/11 11:35 AM

Page 27: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

26

»Kaj hočeš?« je zagrmel nad čevljarjem. Od njega je tako

pihnilo, da se je streslo vse, najbolj pa čevljar.

»Gospod veter, moko ste mi vzeli in doma nimamo kaj

jesti.«

»Ha, ti si tisti? Kaj si bil pa tako nespameten! Moko bi bil

moral s čim pokriti. Kaj hočeš zanjo?«

Čevljar se je ozrl okoli sebe. Zagledal je mlinček in rekel:

»Tistile mlinček.«

»Dobro si se odločil,« je dejal veter. »Samo pazi, da ga ne

boš takoj izgubil.« Veter mu je izročil mlinček. Čevljar se je

lepo zahvalil in že ga ni bilo več.

Starka ga je čakala: »No, si dobil mlinček?«

»Dobil,« je veselo rekel čevljar.

Starka je nadaljevala: »Kadar ukažeš: mlinček, melji, ti na-

melje, kar boš hotel. Kaj bi ti zdaj teknilo?«

»Krožnik mesne juhe.«

Starka je ukazala: »Mlinček melji!« Mlinček je zagodel in

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 26 5/18/11 11:35 AM

Page 28: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

27

že je stal pred čevljarjem krožnik mesne juhe. Čevljar jo je ta-

koj pospravil. Starka je bila vesela, da mu je juha teknila, in je

ukazala: »Dobro pogačo! Mlinček, melji!« Mlinček je zagodel

in že je stala na mizi pogača. Tako dobro se ni godilo čevljar-

ju še nikoli.

Potem se je starki lepo zahvalil. Vzel je mlinček in se od-

pravil proti domu.

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 27 5/18/11 11:35 AM

Page 29: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

28

Na poti je srečal starega vojaka, ki je na hrbtu nosil sodček.

Bil pa je v resnici veter, ki se je spremenil v vojaka. Ta je usta-

vil čevljarja in mu potožil, da je lačen.

»Kaj bi rad jedel?« ga je vprašal čevljar.

»Kruh.«

»Kaj kruh! Ne bi rajši pečeno gos? Mlinček, melji!«

Mlinček je zagodel in že je bila pred vojakom pečena gos.

»Sijajno!« je dejal vojak. »A poglej, kaj imam jaz!« Zaklical

je v sodček: »Deset vojakov ven!« In iz sodčka je planilo de-

set vojakov.

»Kaj ukazujete?« so zakričali. – »Za zdaj nič. Nazaj v sod-

ček!« In že so bili nazaj. »Vidiš, tak je moj sodček. Če rečem:

tisoč vojakov ven, že stoje pred mano. Veš kaj? Daj ti meni

mlinček, jaz pa ti dam sodček.«

Tako sta zamenjala in potem šla vsak svojo pot. Pa se čez

čas čevljar domisli, le kaj bodo zdaj jedli on, njegova žena in

otroci, ko nima več mlinčka. Postavil je sodček na tla in zakli-

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 28 5/18/11 11:35 AM

Page 30: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

29

cal: »Sto vojakov ven!« Iz sodčka je planilo sto vojakov: »Kaj

ukazujete, gospod?« – »Hitro za tistim vojakom! Prinesite

nazaj mlinček. Moj je.« Vojaki so stekli, ujeli vojaka, mu vzeli

mlinček in že so bili nazaj. »Vojaki, nazaj v sodček!« Čevljar

si je naložil spet sodček na hrbet, mlinček pa potisnil pod

pazduho. Vesel je bil, ko je imel oboje. Tako je potoval dalje.

Tedaj se je veter spremenil v potepuha. Ustavil je čevljarja

in tožil, da je lačen. Mlinček mu je namlel dobrih jedi. Potepuh

se je najedel in nato dejal: »Ker si me nasitil, ti nekaj poka-

žem.« Privlekel je na dan vrečo in jo vrgel na tla. Vreča je rasla

in rasla in bila kmalu velika kot hiša. Mimo je pritekel zajec.

Potepuh je zaklical: »Zajec, šup v vrečo!« In že je bil zajec v

njej. Čevljar se je začudil in je mlinček zamenjal za vrečo.

Komaj pa je potepuh odšel, je zaklical v sodček: »Vojaki

ven!« Vojaki so potepuha prijeli in prinesli mlinček nazaj.

Preoblečeni veter je od jeze zapihal, da so se drevesa sklanja-

la, in odšel v gore.

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 29 5/18/11 11:35 AM

Page 31: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

30

Zvečer je bil čevljar doma.

»Oče, kaj ste nam prinesli?« so vprašali otroci.

Čevljar je postavil mlinček na mizo in ukazal: »Otrokom

kave in belega kruha, mami pa kopico zlatih cekinov! Mlin-

ček, melji!« In že je stalo na mizi vse, kar je poželel.

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 30 5/18/11 11:35 AM

Page 32: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

31

Tako je čevljar postal najbogatejši človek v deželi. Toda

kralj, ki je tej deželi vladal, je poslal svoje služabnike, da bi

čevljarju mlinček vzeli. A čevljar se ni dal kar tako. Zaklical

je v sodček: »Vojaki ven!« In že so bili tu. Pošteno so jih nalo-

žili kraljevim služabnikom in jih pognali iz hiše.

Kralj se je razsrdil. Ni vedel, kaj naj stori. Tedaj mu je nek-

do svetoval: »Daj napraviti tak mlinček in tak sodček, kakor

ju ima čevljar.« Služabniki so odnesli nepravi mlinček in ne-

pravi sodček k čevljarju. Globoko so se mu priklonili in ga

prosili, naj se ne jezi, ker so se prvi poslanci tako grdo vedli.

Tokrat mu kralj pošilja darove. Čevljar je bil vesel takih be-

sed in jih je povabil v hišo. Mlinček je namlel izbranih jedi

in pijač. Eni so jedli in pili, drugi pa so pazili, kdaj bo čevljar

zaspal. Potem so mu vzeli pravi mlinček in pravi sodček ter

podtaknili ponarejena.

Ko se je čevljar prebudil, je hotel zajtrkovati. Zaklical je:

»Mlinček, melji!«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 31 5/18/11 11:35 AM

Page 33: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

32

Mlinček pa nič. Zaklical je glasneje: »Mlinček, melji!«

Mlinček še vedno nič. Čevljar je natančneje pogledal in vi-

del: »To ni moj mlinček! – Vojaki, iz sodčka ven!« – Vse tiho.

– »Sto vojakov iz sodčka ven!« – Nič.

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 32 5/18/11 11:35 AM

Page 34: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

33

Tedaj mu je prišlo na misel, da ima še vrečo. Takoj je vzel

palico v roke in odšel h kralju. Tu pa ga niso hoteli pustiti v

grad. Čevljar je obstal pred vrati in čakal. Ko je kralj z mini-

stri šel v cerkev, je vrgel vrečo na tla. Vreča je rasla in rasla, da

je zrasla v celo hišo. Čevljar je zaklical: »Vse v vrečo, šup!«

In že so bili v vreči kralj in vsi njegovi ministri. Čevljar je vre-

čo hitro zavezal.

»No, ali mi vrneš mlinček in sodček?« Ko je začel udriha-

ti po vreči, je kralj začel moledovati: »Izpusti me! Vse ti vr-

nem!« Kričal je tako na glas, da ga je slišala kraljica v gradu.

Pritekla je in takoj vrnila čevljarju mlinček in sodček.

Potem je imel čevljar mir pred kraljem. Pomagal je reve-

žem in živel z družino še mnogo let. Ko je umrl, je nastal

silen vihar.

In kje so mlinček, sodček in vreča?

Veter jih je odnesel.

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 33 5/18/11 11:35 AM

Page 35: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

34

Zivela je svoje dni uboga vdova, ki je imela sedem otrok,

enega manjšega od drugega, ali jesti so morali vsi. Od zore

do mraka je morala mati služiti vsakdanji kruh. Le ob dolgih

zimskih večerih je imela toliko časa, da je naredila otrokom

srajčice, da bi ne hodili goli po svetu.

Kdo je napraVilVidKu srajCiCo

Fran LevstikIlustrirala Roža Piščanec

10/1955

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 34 5/18/11 11:35 AM

Page 36: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

35

Vsak otrok je imel po eno srajčico in ko je bila starejšemu

pretesna, jo je dobil vselej mlajši. Zatorej ni moglo biti druga-

če, kot da je najmanjši otrok Videk nosil zmerom tako tanke

srajčice, da mu je sonce sijalo na golo kožo.

Videk je bil deček komaj štiri leta star, zelo bistroumen

ter je imel posebno rad živalce in cvetlice. Kadarkoli je videl

jagnje na paši, mu je brž začel nabirati najlepših dišečih rast-

lin; ako je našel mladega ptička, ki je padel iz gnezda, ga je

skrbno nesel domov. Pital ga je, dokler ni toliko dorastel, da

je mogel leteti.

Še celo pajkov ni pobijal; kadar je našel kje kakega pajka,

ga je vselej nesel ven na trato, misleč si: uboga živalca tudi

rada živi. Nekoč se mu je bila srajčica tako stanjšala, da mu

je padla z ramena, a ker je bilo poleti in je mati pridno hodila

na delo, mu ni utegnila sešiti druge. Zato je moral ubožček

skakati okrog na pol nag.

Nekega dne gre v gozd jagod nabirat.

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 35 5/18/11 11:35 AM

Page 37: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

36

Ondi ga sreča jagnjiče. Na pol golo revše se mu zelo smili,

zato ga vpraša: »Kje ti je srajčica?«

Videk žalosten odgovori: »Nimam nobene druge kakor to

strgano, a moja mati mi tudi ne utegne zdaj druge napra vi -

ti; šele ko pride zima, bom dobil novo. To se ve, da popolno-

ma nova ne bo, ker take dobiva le moja najstarejša sestri ca,

a moja bo le stara. Oj, kako rad bi imel vsaj eno novo srajči-

co!«

Zdaj mu jagnje reče: »Ubožec, smiliš se mi, ná, jaz ti dam

nekoliko svoje volne, od nje si napravi novo srajčico!« In ja-

gnje si izpuli nekoliko volne ter jo da ubogemu dečku.

Ko je šel Videk z volno mimo trnovega grma ob cesti, ga

pokliče grm in ga vpraša: »Kaj neseš, Videk?«

»Volno za novo srajčico,« odgovori Videk.

»Daj jo sem, da ti jo izmičem,« mu reče grm.

Videk mu da volno in grm mu je, sem ter tja vijoč trnove

veje, izvrstno izmikal volno.

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 36 5/18/11 11:35 AM

Page 38: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

37

»Varno jo nosi, da se ti ne zmede!«

reče grm, ko konča svoje delo in poda

volno veselemu Vidku.

Zdaj ugleda Videk pajčevino

in pajka, ki je sedel v sredi in

predel.

Pajek pokliče dečka in mu

reče: »Daj mi volno, da ti jo

osmukam in stkem; že vem, kaj

ti je treba.«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 37 5/18/11 11:35 AM

Page 39: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

38

In pajek začne pridno gibati svoje nežne nožice ter z njimi

presti in tkati. Kmalu je natkal najlepšo in najboljšo tkanino

ter jo izročil Vidku.

Veselo hiti Videk dalje ter prispe do potoka, ob katerem je

sedel velik rak. Tudi ta ga takoj povpraša: »Kam tako hitiš,

Videk? Kaj neseš pod pazduho?«

»Tkanino za svojo srajčico,« mu odgovori Videk.

»Ravno na pravega si naletel,« reče rak. »Brž mi jo daj sem,

da ti jo prikrojim.« Videk mu jo da in rak mu s svojimi veliki-

mi škarjami prav lepo prireže volneno tkanino v srajčico.

»Tako,« spregovori rak, »zdaj pa ni treba drugega, nego da

ti mati prirezane kosce sešije in srajčica je narejena.«

»Oj,« vzdihne Videk, »mati ne utegne, da bi mi skoraj sraj-

čico sešila, potrpeti mi bo treba, da pride zima.«

A komaj to spregovori, prileti ptiček, ki je v kljunu imel

dolgo nit.

Takoj jo spusti na tkanino ter zapoje: »Jaz ti srajčico sešijem!«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 38 5/18/11 11:35 AM

Page 40: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

39

Prav pridno je začel ptiček šivati in preden se je deček do-

bro zavedel, je bila srajčica narejena. Ves iz sebe od veselja

takoj obleče srajčico in ogledujoč se v potoku, veselo zavpije:

»Oj, zdaj imam srajčico, lepo novo srajčico!« Komaj čaka, da

bi bil že doma.

Bratci in sestrice so ga debelo gledali in se čudili lepi sraj-

čici. Tako lepo mehke in bele še nobeden izmed njih ni niti

videl niti imel.

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 39 5/18/11 11:35 AM

Page 41: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

40

V neki vasi je živela revna vdova s svojo edino hčerko. Sta-

novali sta v stari bajti, pokriti s strgano slamnato streho, in

pod streho sta imeli tudi nekaj kokoši. Pozimi je mati hodila

v gozd nabirat suhljad, poleti je nabirala jagode in jeseni je

na njivah pobirala klasje in ga vezala v snopke. Hčerka pa je

nosila v mesto prodajat jajca, kar so jih kokoši znesle.

lonCeK, Kuhaj!Češka ljudska pravljicaPrevedel Fran Bradač

Ilustriral Gvido Birolla14/1955

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 40 5/18/11 11:35 AM

Page 42: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

41

Nekega poletja je mati zbolela in deklica je morala sama v gozd

po jagode. Vzela je s seboj lonček, kos črnega kruha in je šla.

Ko je nabrala poln lonček jagod, je šla do studenca, usedla

se je, vzela iz predpasnika kos kruha in se spravila h kosilu.

Nenadoma pa, – le od kje, le od kod – je stala ob deklici sta-

ra ženička in v roki je držala lonček.

»Oh, zlata moja,« je rekla, »kako rada bi tudi jaz kaj pojedla.

Že od včeraj zjutraj nisem pokusila niti koščka kruha. Daj mi

no majčkeno od tvojega kosa.«

»Zakaj pa ne,« je rekla deklica. »Kar vzemite ves kruh, jaz

grem že proti domu. Le, če vam ne bo pretrd?«

»Bog ti poplačaj, zlata moja! Toda, ker si tako dobrosrčna,

ti moram tudi jaz kaj dati. Tukaj imaš lonček! Če ga boš doma

postavila na mizo in rekla: Lonček, kuhaj! ti bo skuhal sladke

mlečne kaše, kolikor je boš hotela. Če pa boš menila, da imaš

kaše dovolj, reci: Lonček, stoj! in koj bo nehal kuhati. Le nikoli

ne pozabi, kako moraš reči: Lonček, kuhaj! in Lonček, stoj!«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 41 5/18/11 11:35 AM

Page 43: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

42

Ženica je dala deklici lonček in izginila.

Ko je deklica prišla domov, je povedala materi, kaj se ji je

pripetilo v gozdu. Nato je postavila lonček na mizo in rekla:

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 42 5/18/11 11:35 AM

Page 44: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

43

»Lonček, kuhaj!«

Kaj pa, če se je gozdna ženička zlagala?

Toda, glej, v lončku je pričela vreti mlečna kaša, vrela je

in vrela, in preden si preštel do deset, je bil lonček do roba

poln.

»Lonček, stoj!« je zaklicala deklica in lonček je nehal ku-

hati. Usedli sta se z materjo k mizi in jedli. Kakšna sladka

kaša!

Ko sta se najedli, je deklica dala v košarico sveža jajčka in

jih nesla v mesto. A kupcev ni bilo in dolgo je morala čakati,

da je za majhen denar prodala, kar je prinesla.

Doma pa mati ni mogla pričakati hčerke. Lačna je bila in

spet ji je zadišala mlečna kaša. Vzela je lonček, ga postavila

na mizo in ukazala: »Lonček, kuhaj!«

Kaša je pričela vreti in mati se še okoli ni obrnila, že je bil

lonček poln.

»Še skodelico in žlico prinesem,« je rekla mati in šla v

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 43 5/18/11 11:35 AM

Page 45: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

44

izbo. Joj, ko se je vrnila, se je kaša že valila iz lončka na mizo,

z mize na klop, s klopi na tla. Mati pa je pozabila, kaj mora

reči, da bo lonček nehal kuhati.

Skočila je k mizi in pokrila lonček s skledico, a skledica je

padla na tla in se razbila. Kaša pa je vrela, vrela in že se je va-

lila po tleh kot hudournik. Hiša je bila že polna kaše in mati

je zbežala v vežo, vila je roke in tožila:

»Ta moj nesrečni otrok, le kaj je prinesel! Saj sem si koj mi-

slila, da ne bo iz tega nič dobrega.«

Zdaj se je kaša že valila čez prag v vežo, zmeraj več je je bilo

in mati ni vedela, kaj naj počne. Pa je zlezla po stopničkah na

podstrešje in tožila, kaj je ta nesrečni otrok privlekel domov.

Medtem pa je bilo sladke mlečne kaše zmeraj več in več.

Kmalu se je kot bel oblak valila skozi vrata in okenca na cesto

in še naprej na trg.

Bogve kaj bi se zgodilo, če ne bi bila prišla deklica domov

in zakričala:

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 44 5/18/11 11:35 AM

Page 46: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

45

»Lonček, stoj!«

Medtem pa je bilo kaše na cesti že tako visok kup, skoraj

že za cel hrib, da so se morali kmetje, ki so se vračali z njiv in

travnikov, pregristi skozi sladko kašo na drugo stran.

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 45 5/18/11 11:35 AM

Page 47: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

46

Na vrtu mogočnega kralja je rasla hruška, tako visoka, da

ji ni bilo videti do vrha, niti ni kralj kdaj dobil kakega sadu s

tega drevesa. Zato je sklical predse najstarejše in najmodrejše

može iz širne svoje dežele in jih vprašal, ali kaj vedo, ali so

kaj slišali o vrhu te hruške in ali rodi ta hruška kak sad ali

ga je kdaj rodila. Nikdo ni vedel, nikdo se ni spominjal. Kralj

jim je ukazal, naj povprašajo še doma pri svojih starših, pri

svojih dedih, ki jim starost ni dala, da bi bili prišli pred same-

zlata hrušKaFran Milčinski

Ilustriral France Podrekar27/1957

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 46 5/18/11 11:35 AM

Page 48: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

47

ga kralja. Povpraševali so, pa tudi najstarejši se niso ničesar

spominjali zastran tega drevesa in njegovega sadu.

Zdaj je dal kralj oklicati po vsej deželi: Ako se kdo najde in

bi šel iskat te hruške v vrh in bi prinesel sad, temu obeta kralj

svojo rodno hčer za ženo in pol kraljestva.

Prihajali so ljudje od vseh strani, od vseh plati, zijali so ob

hruški gor, pa ko so čuli, da grozi kralj vsakomur s smrtjo,

kdor bi se lotil dela, a bi se spotoma skesal ali vrnil praznih

rok, so se zahvalili za obljubljeno milost in spet šli, od koder

so jih prinesle noge, konji in kolesa.

Kraljev oklic je slišal tudi mlad pastir. Pastirček, ta je znal

plezati kakor veverica, pa je drzen stopil pred kralja in pove-

dal, da hoče doseči kraljično in kraljestvo, zato pojde v hruško

in ne bo odnehal prej, da bo prilezel v vrh in odtrgal sad.

Kralj si ga je ogledal od bosih nog do kuštrave glave in re-

kel: »Velja! Toda pomni: Če ne prideš v vrh in mi ne prineseš

sadu, izgubiš glavo!«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 47 5/18/11 11:35 AM

Page 49: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

48

Pastirja ni kaj oplašila ta grožnja, ročno se je spravil v dre-

vo, plezal je kakor veverica, kmalu jim je od spodaj izginil

izpred oči.

Pleza, pleza, da mu začne v želodcu zvoniti poldne. Ozre

se naokoli pa vidi, da je priplezal do velikega mesta, belega

kakor čisto srebro. Južine sem potreben, si misli, tod jo ute-

gnem dobiti, pot bo še dolga – pa stopi z drevesa in gre v

mesto.

Mesto pa je bilo kakor mrtvo, hiše prazne in na pol razva-

ljene in nikogar na cesti. Iz prve ulice gre v drugo, iz druge v

tretjo, slednjič v deveti naleti na hišo, ta je bila cela in posta-

vljena iz rezanega kamna. Rekel si je: Tukajle izkusim svojo

srečo, – pa komaj se je dotaknil srebrne kljuke, že se je hitro

kakor blisk iz vedrega pripeljala dol prelepa gospa s svetlo

zvezdo na glavi in ga ustavila z osorno besedo: »Mrgolazen

pozemeljska, kaj te zanaša semkaj? Poberi se nazaj, od koder

si prilezla!«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 48 5/18/11 11:35 AM

Page 50: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

49

Pastir je odgovoril: »Če tako storim, izgubim svojo mlado

glavo!« In ji je povedal, kakega posla se je lotil.

Gospa mu reče: »Gorje ti, prej boš siv in star, kakor da

prideš na vrh in, če bi prišel in se v vrhu dotakneš le vejice,

kaj šele sadu, se strese vsa hruška kakor trs v viharju in sebe

pogubiš in nas. Osem krajev našega mesta je že razdejanih,

razvalil bi se še deveti. Zato ne smeš in ne pojdeš naprej in

naj te končam s to svojo roko!«

Pastir se je vdal na oko. Le prosil je prenočišča čez noč, drugo

jutro se bo spustil po hruški nazaj na zemljo – tako ji je obljubil.

Gospe so bile všeč te besede, dala mu je južine in še mu je

dovolila, da v njeni hiši prenoči, vendar je zaklenila duri, da

ji ne uide.

Pastir pa ni opustil svojega naklepa. Sredi noči je splezal

skozi okno – tiho in skrivaj, da bi smuknil prek dvorišča, po-

tem pa se pognal čez visoki plot. Pa mu je ostrmelo oko: pre-

bela luč je prihajala iz hleva, kakor bi bil notri sam svetli me-

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 49 5/18/11 11:35 AM

Page 51: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

50

sec, in uho mu je čulo prečuden šum. Stopi bliže, kaj ugleda?

V hlevu stoji bel konj, od konja prihaja svit. Privezan je pri

srebrnih jaslih, pleten povodec se mu je zamotal okoli vratu,

težko sope, trdo hrope. Pastir to vidi, žival se mu smili, pa

urno h konju in mu ročno popravi povodec.

Konj bistro zarezgeta in izpregovori: »Bodi zahvaljen za

pomoč, brez tebe bi bil skoraj že trd in mrzel. Rad bi se ti od-

dolžil, pa ne vem kako.«

Pastir reče: »V vrh hruške moram, drugih nimam želja.«

Konj odgovori: »Tej želji lahko ustrežem. Kar urno me za-

jaši, da bova do zore nazaj, preden vstane gospa! Ali poslušaj

me! Ko bova letela mimo vej, glej, da nobene ne odlomiš! V

vrhu drevesa so zlate hruške, trikrat gorje, če katero odtrgaš!

Pa trdno se drži grive, da ne padeš!«

Pastir je skočil na konja in se oprijel srebrne grive in že sta

drvela hitro kakor blisk ob hruški navzgor. Švignila sta skoz

drugo mesto, ki se je bleščalo kakor iz samega zlata, skoz

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 50 5/18/11 11:35 AM

Page 52: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 51 5/18/11 11:35 AM

Page 53: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

52

tretje, ki je milo žarelo kakor mlado jutro. Že sta letela skoz

veje drevesa, bile so iz suhega zlata in so prelepo zvenele, v

vrhu pa so visele hruške, zlate, debele kakor otroška glava.

Pastir jih vidi in še mar mu ni svarila – utrga najlepšo in si

jo porine za srajco. Ali ko jo je trgal in deval za pas, je izpustil

grivo in že je izpod njega zmanjkalo konja. Prekopicnil se je

pastir in pričel padati in padati in, ko je padal, je videl, kako

se vsa hruška ziblje kakor trs v viharju, in ko je letel navzdol

skoz rožnato, skoz zlato, skoz srebrno mesto, so se tresla vsa

mesta in se podirale hiše.

Pada, pada tri dni in tri noči, slednjič pade na zemljo in bi

bilo po njem, pa pade po sreči v kup gnoja in se zapiči vanj,

da mu ni drugega gledalo ven kakor palec desne noge.

Tedaj pridejo mimo po opravkih hlapci in vidijo palec;

prično ga vleči, ne morejo ga izvleči. Zato reko: »Kakšen je

ta vrabec, da ne gre ven!« Prično kopati s kopači, izkopljejo

človeka, bil je bolj mrtev kakor živ in črn kakor zamorec. Ja-

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 52 5/18/11 11:35 AM

Page 54: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

53

vijo kralju, kralj ga ukaže oprati, prali so ga v desetih vodah,

zdaj ga šele spoznajo, da je pastir. Še mu postrežejo z rumeno

pogačo in sladko pijačo, da se mu je vrnila moč, potem ga od-

peljejo pred kralja in kralj ga vpraša, ali je bil v vrhu drevesa.

Pastir je vzel izza srajce zlato hruško, veliko kakor otroška

glava. Priklonil se je kralju in mu jo dal in še prosil: »Kralj,

zdaj mi daj, kar si obljubil: svojo rodno hčer za ženo in polo-

vico kraljestva!«

Kralj je imel zlato hruško v rokah, zdaj mu je bilo kaj malo

za zeta, ki so ga izkopali iz gnoja. Vendar si ni upal prelomiti

dane besede.

Pripravil je gostijo kakor za sto ljudi in peljal pastirja pred

mizo in mu rekel: »Vso to jedačo in pijačo moraš pojesti in po-

piti, potem dobiš, kar sem obljubil. Drugače izgubiš glavo.«

Pastirja je zaskrbelo, pa je prosil: »Kraljevska milost, dajte,

da grem prej uro ali dve na sprehod in pohaj, da mi slast pri-

de in mik za tolikšno gostijo!«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 53 5/18/11 11:35 AM

Page 55: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

54

Kralj je dovolil in pastir je šel na sprehod in pohàj, pa ni

drugega mislil in preudarjal, nego kako bi rešil glavo, zakaj

taki gostiji ni bil kos. Pa vidi moža, ki je oral, drugi je stopal

za njim, imel je usta kakor mernik in sproti pobiral, hlastal in

požiral brazdo.

Pastir je poskočil od veselja, objel žeruna in mu rekel:

»Mož, hodi z mano, pri meni dobiš boljše jedi, kakor je braz-

da, in toliko, da je boš sit!«

Šla sta dobre volje naprej in naletela na moža, ki je do glave

stal v vodi; usta je imel kakor kad, voda je padala vanj kakor v

brezno, vendar je kričal, kako je žejen. Tudi njega je pastir pova-

bil: »Goltun, hodi z mano, pijača te čaka, boljša in čez glavo!«

Vsi trije so se vračali proti gradu, pa so prišli mimo dolgo-

petega moža, ki je stal sredi polja na enem samem bedresu.

Pastir ga je vprašal, zakaj ne stoji na obeh, in dolgopetnik je

odgovoril: »Če se z obema dotaknem tal, že zletim in tako

hitro bežim, da ujamem vsakega zajca.«

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 54 5/18/11 11:35 AM

Page 56: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

55

Pastir je še tega zvabil s sabo. Šli so v grad in žerun je vse

pojedel, kar je bilo na mizi, komaj da je posodo pustil, goltun

je vse izpil do zadnje srage, dolgopetnik pa je obema stregel,

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 55 5/18/11 11:35 AM

Page 57: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

56

tekal je hitro kakor zajec, pa še sta se jezila, da ju bo konec od

gladu in žeje.

Ni še pretekla ura, je stopil pastir pred kralja: »Kralj, vse

sem snedel, vse popil, kar je ponujala miza. Zdaj mi daj, ka-

kor si obljubil, polovico kraljestva in hčer za ženo!«

Kralj se je čudil, šel je gledat na svoje oči, bilo je res. Pa se je

le še obotavljal. Imel je sedem divjih zajcev in je rekel pastirju:

»Teh sedem zajcev mi rano v jutru ženi na pašo, toda glej, da

se mi vrneš o mraku z vsemi do zadnjega! Če bi manjkal tudi

le eden, boš ob glavo. Drugače pa dobiš, kar sem obljubil.«

Pastir je gnal zajce in se bal za glavo, da jim ne bo kos, pa

se mu je pridružil dolgopetnik in rekel: »Nič se ne boj, jaz ti

pomorem, jaz jih bom vračal, če bi uhajali.«

Pa tudi kralja je trla skrb, da bo ob hčer in ob kraljestvo

in se je preoblekel in šel za onim. Pa je videl, da paseta vseh

sedem in da jima ni ušel ne eden. Poskusil je torej z zvija-

čo, prišel je bliže in ogovoril zajčja pastirja: »Vidva, kaj vama

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 56 5/18/11 11:35 AM

Page 58: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

57

pravim, prodajta mi enega! Koliko vama dam?«

Pastir odgovori: »Niso naprodaj. Iz kraljevega gradu so in

pod smrtjo nama je ukazano, da do zadnjega vse priženeva

domov.«

Kralj pravi: »Sto tolarjev je lep denar! Dajta mi zajca!« –

Onadva, da ne.

Kralj je prigovarjal: »Dvesto jih dam! Recita kralju, da ga je

lisica zajela!«

Onadva, da ne in da ne, ker ne smeta.

Kralj pa le ni odnehal in je ponujal tristo tolarjev.

Zdaj je pastir spoznal kralja in je bil muhast in je odgovo-

ril: »Naj bo! Za tristo tolarjev ga dava, ampak le, če poklekneš

pred mano na tla in poljubiš podplat mojega škornja.«

Kralju je predlo za hčer in za kraljestvo, rad nerad je po-

kleknil in poljubil blatni podplat, odštel tristo tolarjev in do-

bil zajca. Škripal je pa z zobmi in si mislil: Čakaj, ta poljub te

stane glavo!

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 57 5/18/11 11:35 AM

Page 59: Zlata Cebelica - Jubilejna izdaja

58

Kralj je šel, pastir pa je ukazal dolgopetnemu tovarišu:

»Hitro stegni bedro, steci, koder veš in znaš, in mi ulovi zaj-

ca, da jih bo spet sedem in polno število!«

Tako se je zgodilo. Ob mraku sta prignala zajce domov, že

ju je pri grajskih durih čakal kralj in za voglom je prežala stra-

ža, da jo kralj pokliče. Kralj je preštel zajce, pa se mu je obesil

nos: bilo jih je sedem. Zopet ni mogel pastirju do živega.

Pa si je izmislil še eno. Prinesli so prazen mernik in kralj je

ukazal pastirju: »Govori v ta mernik in kadar bo mernik poln

besedi, da ne bo šla nobena več noter, tačas dobiš mojo hčer

za ženo in poleg nje pol kraljestva! Drugače boš ob glavo.«

Bili so zbrani generali in ministri, pri durih je stal sodnik,

za durmi rabelj z golim mečem.

Prekanjenega pastirja pa ni nič skrbelo in je na glas in raz-

ločno govoril v mernik in pravil takole:

»Moj kralj in gospod mi je ukazal gnati sedem divjih zaj-

cev na pašo; pa je prišel tuj mož in mi rekel: ‘Sto tolarjev ti

01_cebelica_layout_ponatis_2011.indd 58 5/18/11 11:35 AM