27,95 €

V avtonomnem okrožju Sitka, kamor so se morali zateči vsi Judje

po 2. svetovni vojni, se bližajo usodne odločitve. Čeprav je smrt

zasvojenca na videz obrobna v primerjavi s prihodnostjo Judov v

Stiki, se ločeni detektiv Meyer Landsman preiskave umora loti

resno. S strtim srcem in pogumom policista se sooči s sistemom, ki

hoče na vsak način prikriti resnico o zadrogiranem šahistu. Ampak

stvar je takšna, da pozna Landsman samo dvoje razpoloženj: delo

in smrt. Ko mu odvzamejo policijsko značko in orožje, pritisk

nikotinske diete pa postane skoraj nevzdržen, se član židovskega

policijskega sindikata znajde na zelo tankem ledu ... »Celo zelo

površen pregled dogodka, si misli Landsman, pokaže, da so časi, ki

so zelo čudni za Jude, skoraj vedno čudni tudi za piščance.«

Ameriški pisatelj Michael Chabon (1963) je leta

2001 za svoje delo prejel Pulitzerjevo nagrado za

literaturo. Židovski policijski sindikat, ki je njegova

prva knjiga v slovenščini, se bo prihodnje leto

predstavil tudi kot film bratov Coen.

ROMAN 2009

A. Paasilinna ŽUPNIKOV ZVERINSKI SLUŽABNIK

T. Eloy Martínez PEVEC TANGA

M. Ramsland PASJEGLAVEC

J. Rong VOLČJI TOTEM

C. Ruiz Zafón IGRA ANGELA

Roman noir Pulitzerjevega nagrajenca za literaturo

Foto

: Mar

cio Jo

se Sa

nche

z/AP

ZIDOVSKI POLICIJSKI oprema.indd 1 4/14/09 9:08:20 AM

[ � ]

1

Landsman je v hotelu Zamenhof preždel devet mesecev, ne da bi se kateri od njegovih sostanovalcev pustil ubiti. Zdaj pa je

nekdo poslal kroglo skozi možgane stanovalca sobe 208, Juda, ki je sam sebe klical Emanuel Lasker.

»Ni dvignil telefona, ni odprl vrat,« reče Tenenboym, nočni receptor, ko vrže Landsmana iz postelje. Landsman stanuje v sobi 505 s pogledom na neonski izvesek hotela na drugi strani ulice Max Nordau. Tisti se imenuje Blackpool, beseda, ki se rada po-javlja v Landsmanovih nočnih morah. »Moral sem vstopiti v nje-govo sobo.«

Nočni receptor je nekdanji ameriški marinec, ki se je v šestde-setih letih znebil heroinske razvade, potem ko se je vrnil iz me-sarskega klanja v kubanski vojni. Materinsko se zanima za prebi-valce Zamenhofa. Sobe jim oddaja na odloženo plačilo in poskrbi, da imajo mir, kadar ga potrebujejo.

»Ste se v sobi česa dotikali?« vpraša Landsman.Tenenboym reče: »Samo gotovine in nakita.«Landsman si nadene hlače in čevlje in si zategne naramnice.

Potem se s Tenenboymom obrneta, da bi si ogledala kljuko, na kateri visi kravata, rdeča s širokimi rjavimi črtami, vnaprej zave-zana, da se prihrani čas. Landsman ima osem ur do naslednje iz-

[ � ]

mene. Osem nočnih ur, da srka iz steklenice ali kozarca v škatli, obloženi z lesnimi ostružki. Landsman vzdihne in seže po krava-ti. Spusti si jo čez glavo in porine vozel proti vratu. Obleče su-knjič, potipa za denarnico in značko v prsnem žepu ter potreplja svoj šolem, ki ga nosi v toku pod pazduho, prisekani Smith & Wesson model 39.

»Grozno je, da vas moram buditi, detektiv,« reče Tenenboym. »Ampak sem opazil, da v resnici sploh ne spite.«

»Spim,« reče Landsman. Pobere brušeni kozarček, s katerim trenutno ljubimka, spominek s svetovne razstave leta 1977. »Le da to počnem v spodnjicah in srajci.« Dvigne kozarček in nazdra-vi tridesetim letom, ki so minila od svetovne razstave v Sitki, vr-hunca judovske civilizacije na severu, pravijo ljudje, in kdo je on, da bi temu oporekal? Meyer Landsman je bil tisto poletje star šti-rinajst let in je ravno odkrival čare judovskih deklet, za katere je bilo leto 1977 prav tako očitno nekakšen vrhunec. »Sedeč na sto-lu.« Izprazni kozarček. »S šolemom pod pazduho.«

Po mnenju zdravnikov, terapevtov in njegove bivše žene Land- sman pije, da bi se omamil, da bi uravnal cevčice in kristale svo-jih razpoloženj obrusil z grobim kladivom stoodstotnega slivove-ga žganja. Ampak resnica je takšna, da pozna Landsman samo dvoje razpoloženj: delo in smrt. Meyer Landsman je največkrat odlikovani šames v avtonomnem okrožju Sitka, človek, ki je od-kril, da je prekrasno Frome Lefkowitz ubil njen mož, in ujel Po-dolskyja, morilca iz bolnišnice. Njegovo pričevanje je Hymana Tsharnyja poslalo v zvezni zapor na prestajanje dosmrtne kazni, kar je bilo prvič in zadnjič, da je kazenska ovadba zoper kakšnega verboverskega pametnjakoviča dobila ustrezen epilog. Ima spo-min kaznjenca, jajca gasilca in oster vid vlomilca. Če se je treba

[ � ]

boriti proti kriminalu, Landsman teka naokrog po Sitki, kot bi mu gorelo za petami. Kot bi mu v ozadju igrala filmska glasba, bogata s kastanjetami. Težava nastopi v urah, ko ne dela, ko mu začne odnašati misli skozi odprta okna možganov kot liste iz pa-pirnatega bloka. Včasih potrebuje močan obtežilnik, da jih zadr-ži.

»Žal mi je, da vam nalagam še več dela,« reče Tenenboym. V času, ko je delal na oddelku za mamila, je Landsman pet-

krat aretiral Tenenboyma. In to je podlaga za tisto, iz česar je na-stalo to, kar štejeta za svoje prijateljstvo. In je skoraj dovolj.

»Saj to ni delo, Tenenboym,« reče Landsman. »To počnem iz ljubezni.«

»Pri meni je enako,« reče Tenenboym. »Ker sem pač nočni re-ceptor hotela za izgubljene duše.«

Landsman mu položi roko na ramo in odideta dol, da bi si ogledala preminulega, pri tem pa se zrineta v edino dvigalo v Za-menhofu ali ELEVATORO, kakor piše na medeninasti ploščici nad njegovimi vrati. Ko je bil hotel zgrajen pred petdesetimi leti, so bili vsi napisi, oznake, obvestila in opozorila natisnjeni na me-deninaste ploščice v esperantu. Večine zdaj ni več, ker so izginile zaradi zanemarjanja, vandalizma ali protipožarnih pravil.

Vrata in podboji sobe 208 ne kažejo znakov vloma. Landsman prekrije kljuko z robcem in odrine vrata z robom mokasina.

»Čuden občutek imam,« reče Tenenboym, ko sledi Landsma-nu v sobo. »Ko sem žida prvič videl … Poznate izraz ‘zlomljen človek’?«

Landsman počaka, da mu fraza prislika podobo v možgane.»Večina ljudi, za katere izraz uporabljamo, ga v resnici ne za-

služi,« nadaljuje Tenenboym. »Pri večini, vsaj po moje, sploh ni

[ 10 ]

ničesar takega, kar bi se lahko zlomilo. Ampak tale Lasker. On je bil takšen kot tiste palčke, ki jih prelomiš in se prižgejo. A veste? Za nekaj ur. In znotraj si kar slišal žvenketanje polomljenega ste-kla. Ne vem, pozabite. Samo ta čudni občutek.«

»Dandanes imajo vsi čudne občutke,« reče Landsman in si o položaju v sobi naredi nekaj zapiskov v svoj mali črn blok, čeprav so zapiski površni, saj redko kdaj pozabi kakšno fizično podrob-nost prizorišča. Landsmanu je konzilij, sestavljen iz zdravnikov, psihologov in nekdanje zakonske družice, povedal, da mu bo al-kohol ubil dar pomnjenja, vendar so se njihove napovedi za zdaj na njegovo žalost izkazale za napačne. Njegov spomin na prete-klost namreč ostaja neokrnjen. »Morali smo odpreti posebno te-lefonsko linijo, da lahko sprejmemo vse klice.«

»Čudni časi so to za Jude,« reče Tenenboym. »O tem ni nobe-nega dvoma.«

Na vrhu laminiranega predalnika leži nekaj mehko vezanih knjig. Na mizici poleg postelje je Lasker hranil šahovnico. Videti je, kot da je partija še potekala in zmedeno obstala na sredini, črni kralj je bil napaden sredi plošče, beli igralec pa je imel nekaj figur prednosti. Šahovski komplet je cenen: kartonasta šahovnica, ki se na sredi prepogne, votle figure s koščkom plastike, ki je ostal, ko so bile odlomljene iz embalaže.

V stoječi svetilki s tremi senčniki poleg televizorja gori samo ena žarnica. Vse druge žarnice v sobi razen neonke v kopalnici so bile odstranjene ali pa so pregorele. Na okenski polici je škatlica odvajala priljubljene znamke, ki se dobi brez recepta. Okno je odprto za nekaj centimetrov, kolikor pač gre, in vsakih nekaj se-kund se kovinske žaluzije stresejo v sunkih vetra, ki piha od Alja-škega zaliva. Veter prinaša s seboj kiselkast vonj po mletem lesu,

[ 11 ]

dizelskem gorivu za čolne ter klanju in konzerviranju lososov. Pe-sem Nokh Amol, ki so se jo Landsman in vsi drugi aljaški Judje njegove generacije naučili že v osnovni šoli, pravi, da vonj vetra iz Zaliva napolni judovski nos z nadihom obljube, priložnosti in novega začetka. Pesem Nokh Amol je iz časov polarnih medvedov, se pravi zgodnjih štiridesetih let, in naj bila izraz hvaležnosti za še eno čudežno odrešitev: Še enkrat. Dandanašnji Judje iz okrožja Sitka v pesmi po navadi slišijo ironično ost, ki je menda že od nekdaj v njej.

»Očitno sem poznal dosti židov, ki so radi šahirali in uživali heroin,« reče Tenenboym.

»Jaz tudi,« reče Landsman in pogleda dol proti preminulemu ter ob tem ugotovi, da je žida že prej videval po Zamenhofu. Droben človeček. Svetle oči, šilast nos. Malo rdečice po licih in vratu, kar bi lahko bila rosacea. A ni kak hud primerek, izmeček, ne čisto zares izgubljena duša. Žid, ne prav zelo drugačen od Landsmana, razen morda glede izbire droge. Čisti nohti. Vedno kravata in klobuk. Enkrat prebral knjigo s sprotnimi opombami. Zdaj pa Lasker leži na trebuhu na zložljivi postelji z obrazom proti zidu, oblečen samo v navadne bele spodnjice. Rdečkasti las-je in rdečkaste pegice in tri dni staro zlato strnišče na obrazu. Sled dvojnega podbradka, ki ga Landsman pripiše dejstvu, da je bil možak nekoč debel deček. Oči otekle v jamicah, počrnjenih zaradi krvi. Na temenu osmojena luknjica, kapljica krvi. Nobe-nih znakov boja. Nič, kar bi nakazovalo, da je Lasker videl, kaj ga čaka, ali celo vedel, kaj bo, tik preden se je zgodilo. Landsman opazi, da na postelji ni blazine. »Če bi vedel, bi ga bil mogoče povabil na partijo ali dve.«

»Nisem vedel, da šahirate.«

[ 12 ]

»Slab sem,« reče Landsman. Ob omari na plišasti preprogi ru-meno-zelene barve pastil za grlo opazi drobceno belo peresce. Landsman na stežaj odpre vrata omare in na dnu je blazina, pre-streljena skozi sredino, da bi utišala eksplozijo plinov v naboju. »Nimam občutka za srednji del igre.«

»Po mojih izkušnjah, detektiv,« reče Tenenboym, »je vse sku-paj samo sredina igre.«

»Ne bi vedel,« reče Landsman. Telefonira, da bi zbudil svojega partnerja Berka Shemetsa. »Detektiv shemets,« reče Landsman v svoj mobilni telefon,

službeni Shoyfer AT, »tvoj partner pri telefonu.«»Pa sem te prosil, da ne počni več tega, Meyer,« zavzdihne

Berko. Ni treba posebej poudarjati, da ima tudi on do naslednje izmene na voljo osem ur.

»Vso pravico imaš biti jezen,« reče Landsman. »A sem mislil, da si mogoče še buden.«

»Saj sem bil buden.«V nasprotju z Landsmanom Berko Shemets iz svojega zakona

ali zasebnega življenja ni naredil popolne godlje. Vsako noč spi v naročju svoje čudovite žene in njeno ljubezen zasluži, ceni in ji jo vrača. Trdno ji stoji ob strani in ji nikoli ne daje povoda za žalost ali vznemirjenost.

»Prekletstvo nad tvojo glavo, Meyer,« reče Berko. In potem še po ameriško: »Prekleto!«

»Tukaj v mojem hotelu imam nekaj, kar je videti kot umor,« reče Landsman. »Stalni stanovalec. Ena sama krogla v teme. Pri-dušena z blazino. Zelo čista zadeva.«

»Likvidacija.«»Samo zato te motim. Zaradi nenavadne narave umora.«

[ 13 ]

Sitka, ki v podaljšanem neenakomernem mestnem jedru šteje tri in pol milijona prebivalcev, v povprečju zabeleži približno pet-insedemdeset umorov na leto. Nekateri so povezani s tolpami: ruski štarkerji, ki v prostem slogu obračunavajo drug z drugim. Večina preostalih umorov v Sitki so tako imenovani zločini iz strasti, kar je skrajšan opis za matematični zmnožek alkohola in strelnega orožja. Hladnokrvne usmrtitve so redke in jih je težko pobrisati z velike bele table v sobi na glavni policijski postaji, kjer se hranijo tudi vsi odprti primeri.

»Saj nisi v službi, Meyer. Pokliči jih. Daj zadevo Tabatchniku in Karpasu.«

Tabatchnik in Karpas, preostala detektiva, ki tvorita vod B oddelka za umore okrožne policije s sedežem v Sitki, sta ta mesec v nočni izmeni. Landsman si mora priznati, da je zamisel, kako bi pustil tega goloba, naj serje po njunih klobukih, precej privlač-na.

»No, saj bi,« reče Landsman. »Samo zgodilo se je v mojem stalnem bivališču.«

»Si ga poznal?« vpraša Berko v blažjem tonu.»Ne,« reče Landsman. »Žida nisem poznal.«Pogleda proč od blede pegaste gmote mrliča, stegnjenega na

postelji, ki se raztegne iz luknje v zidu. Včasih si ne more kaj, da se mu siromaki ne bi zasmilili, a ne sme dovoliti, da bi mu to pre-šlo v navado.

»Poglej,« reče Landsman, »vrni se v posteljo. O tem se lahko pogovoriva jutri. Žal mi je, da sem te gnjavil. Lahko noč. Povej Ester-Malke, da se opravičujem.«

»Malo čudno zveniš, Meyer,« reče Berko. »Si v redu?«V zadnjih mesecih je Landsman večkrat poklical svojega par-

[ 14 ]

tnerja ob neprimernih urah ter govoričil in brbljal v alkoholič-nem dialektu žalosti. Landsman se je pred dvema letoma osvobo-dil iz svoje zakonske zveze in aprila lani se je njegova mlajša sestra s svojim piperjem super cub raztreščila ob samotno steno gore Dunkelblum. Toda Landsman zdaj ne razmišlja ne o Naomijini smrti ne o sramotnosti svoje ločitve. Potrla ga je vizija, kako sedi v umazani hotelski veži hotela Zamenhof na kavču, ki je bil ne-koč bel, in igra šah z Emanuelom Laskerjem ali kakor mu je pač bilo v resnici ime. Drug drugemu podarjata zadnje ostanke svo-jega usihajočega žara in poslušata sladko žvenketanje polomljene-ga stekla v svoji notranjosti. In prizor ni nič manj ganljiv, če upo-števamo, da Landsman v bistvu sovraži šah.

»Žid je igral šah, Berko. Nisem vedel. To je vse.«»Prosim,« reče Berko, »prosim te, Meyer, rotim te, ne začni

zdaj jokati.«»V redu sem,« reče Landsman. »Lahko noč.«Landsman pokliče odgovornega in doseže, da postane glavni

detektiv za Laskerjev primer. Še en usran umor ne bo kaj prida izboljšal njegovega splošnega povprečja rešenih primerov v vlogi glavnega detektiva. Pa saj niti ni pomembno. Prvega januarja se bo oblast nad celotnim zveznim okrožjem Sitka, zavitim oklepa-jem skalnate obale vzdolž zahodnih robov otokov Baranof in Chichagof, vrnila v roke države Aljaske. Okrožna policija, za ka-tero Landsman že dvajset let žrtvuje svojo kožo, glavo in dušo, bo razpuščena. Sploh se ne ve, ali bo Landsman ali Berko Shemets ali kdor koli drug obdržal svojo službo. V zvezi s prihajajočo re-verzijo ni prav nič jasno in zato so to čudni časi za Jude.

[ 15 ]

2

Medtem ko Landsman čaka, da se pojavi dežurni latke, trka na vrata. Večina stanovalcev Zamenhofa je čez noč odso-

tna s telesom ali z dušo in tisto, kar spravi iz preostalih, je nekako podobno, kot če bi trkal na vrata šole za gluhe Hirshkovits. Pre-bivalci hotela Zamenhof so kopica nervoznih, jalovih, zoprnih in čudaških židov, toda nihče med njimi ni to noč videti nič bolj vznemirjen kot običajno. In nihče med njimi se Landsmanu ne zdi tip, ki bi človeku h glavi prislonil pištolo velikega kalibra in ga hladnokrvno ubil.

»S temi zgubami zapravljam čas,« Landsman pove Tenenbo-ymu. »In vi, ste prepričani, da niste videli koga ali česa nenavad-nega?«

»Žal mi je, detektiv.«»Tudi vi ste zguba, Tenenboym.«»Temu ne bom oporekal.«»Vrata za osebje?«»Dilerji so jih uporabljali,« reče Tenenboym. »Morali smo na-

mestiti alarm. Slišal bi ga.«Landsman prosi Tenenboyma, naj pokliče dnevnega receptor-

ja in dežurnega med vikendom, ki sta lepo na toplem doma v svojih posteljah. Gospoda se strinjata s Tenenboymom, da – vsaj

[ 16 ]

kolikor vesta – preminulega nihče ni iskal ali spraševal po njem. Sploh nikoli. Nikdar v vsem tem času, ki ga je človek preživel v Zamenhofu. Nobenih obiskovalcev ni bilo, nobenih prijateljev, niti dostavljača iz Manilskega bisera. Landsman razmišlja, da med njim in Laskerjem torej obstaja neka razlika: Landsman na-mreč dobiva občasne obiske iz Romla, ki mu prinašajo lumpio v rjavi papirnati vrečki.

»Pogledal bom gor na streho,« reče Landsman. »Nikomur ne dovolite, da bi odšel, in me pokličite, ko se bo pojavil lat-ke.«

Landsman se z dvigalom odpelje v osmo nadstropje in se po-tem po betonskih stopnicah z železno ograjo prebije na streho Zamenhofa. Sprehodi se od roba do roba in čez ulico Max Nor-dau pogleduje na streho Blackpoola. Pogleda čez severni, vzhodni in južni rob proti okoliškim stavbam, ki so šest ali sedem nad-stropij nižje. Noč v Sitki je oranžen zmazek, zmes megle in sve-tlobe natrijevih uličnih svetilk, prosojna kot čebula, ocvrta v kur-ji masti. Luči Judov se od pobočja gore Edgecumbe na zahodu nizajo prek dvainsedemdesetih nasutih otokov v zalivu Sound, čez Shvartsn-Yam, Halibut Point, južno Sitko in Nachtasyl, pa čez Harkavy in Untershtat, dokler na vzhodu končno ne ugasne-jo na pobočjih Baranofa. Na otoku Oysshtelung na vrhu Bucike, zadnjem ostanku svetovne razstave, utripa luč in opozarja letala ali pa ljudi. Landsman voha smrad po ribjem drobovju iz tovarn konzerv, maščobo iz cvrtnikov v Manilskem biseru, izpuhe taksi-jev, zadušljiv vonj po svežih klobukih iz klobučarske delavnice Grinspoon dve ulici proč.

»Lepo je tam gori,« reče Landsman, ko se vrne v vežo, ki jo krasijo pepelniki, rumeneči kavči, spraskani stoli in mize, za ka-

[ 1� ]

terimi včasih vidiš kakšne hotelske stanovalce, kako ubijajo čas s kartanjem. »Večkrat bi moral gor.«

»Kaj pa klet?« vpraša Tenenboym. »Boste pogledali tudi doli?«

»Klet,« ponovi Landsman in srce v prsih mu v hipu poskoči kot šahovski konj. »Najbrž bi bilo dobro.«

Landsman je po svoje žilav možakar, pripravljen na divje tve-ganje. O njem se govori, da je prekaljen in hudičevo drzen, pravi momzer, zmešana baraba. Opravka ima s štarkerji in psihopati, nanj so že streljali, ga pretepli, ga poskušali zamrzniti in sežgati. Osumljence je zasledoval tudi že skozi špalir mestnih strelskih obračunov in globoko v medvedjo deželo. Višine, množice, kače, goreče hiše, psi, dresirani, da sovražijo vonj po policistu – ob vsem tem samo skomigne in se ne pusti motiti v svoji učinkovi-tosti. Ko pa se znajde v temnem ali zaprtem prostoru, se nekaj v živalskem bistvu Meyerja Landsmana stisne v kepo. Tega ne ve nihče razen njegove bivše žene, toda detektiv Meyer Landsman se boji teme.

»Naj grem z vami?« kot mimogrede reče Tenenboym, ampak pri pronicljivih starih mačkih, kakršen je Tenenboym, nikoli ne veš.

Landsman se narejeno zmrdne nad ponudbo. »Samo prekleto baterijo mi dajte,« reče.

Klet oddaja svoje vonjave po kafri, kurilnem olju in hladnem prahu. Landsman potegne za vrvico, ki prižge golo žarnico, zadr-ži dih in se spusti dol.

Na dnu stopnišča gre skozi sobo z izgubljenimi predmeti, opaženo z deskami, opremljeno s policami in škatlami, kjer je spravljeno na tisoče predmetov, ki so jih ljudje pustili ali izgubili

[ 1� ]

v hotelu. Čevlji brez para, kučme, trobenta, cepelin na navijanje. Zbirka voščenih gramofonskih cilindrov, na katerih so vsi po-snetki orkestra Orfeon iz Istanbula. Gozdarska žaga, dvoje koles, delna zobna proteza v hotelskem kozarcu. Lasulje, sprehajalne palice, stekleno oko, roke izložbene lutke, ki jih je v hotelu pustil potujoči trgovec. Molitveniki, molitveni šali v baržunastih vreč-kah na zadrgo, barbarski malik s telesom debelega dojenčka in slonjo glavo. Tam je tudi lesena gajbica, polna ključev, pa še ena, v kateri je cela zaloga frizerskega pribora od kodralnikov do klešč za vihanje trepalnic. Uokvirjene fotografije družin v boljših dneh. Neka čudna gumijasta stvar, ki bi lahko bila spolna igračka ali kontracepcijsko sredstvo ali patentirana skrivnost steznika. Neki človek je v hotelu pustil celo nagačeno kuno, lesketajočo se in pretkanega pogleda, s kapljico črnila v steklenem očesu.

Landsman s kulijem podreza v škatlo s ključi. Pogleda v vsak klobuk, tipa po policah za zapuščenimi broširanimi knjigami. Sliši svoje srce in voha svoj zadah, ki vonja po aldehidu, in po nekaj trenutkih tišine ga zvok krvi v lastnih ušesih spomni na ni-kogaršnji glas. Pogleda za bojlerje, ki so z jeklenimi pasovi prive-zani drug k drugemu kot tovariši v pustolovščini, obsojeni na propad.

Naslednji prostor je pralnica. Ko potegne vrvico za luč, se ne zgodi nič. V tem prostoru je za kakšnih deset stopenj bolj temno in ni videti drugega kot gole stene, odlomljene kljukice in odtoke na tleh. V Zamenhofu že nekaj let ne perejo svojega perila. Land- sman pogleda v odtočne luknje, a je tema v njih gosta in nepre-dirna. Landsman v trebuhu začuti frfotanje, črvička. Upogne pr-ste in iztegne vrat, da škrtnejo kosti. Na koncu pralnice vrata, ki niso drugega kot tri skupaj zbite deske, čez katere je diagonalno

[ 1� ]

pribita še četrta, zapirajo majhen vhod. Na lesenih vratih sta kos žice namesto zapaha in žebelj, na katerega je pripeta žica.

Skoznje bi se bilo treba splaziti. Landsmana že ob sami misli na to kar zmrazi.

Tehta možnosti, ali bi se v tistem tesnem prostoru lahko skri-val morilec določene vrste, niti profesionalec, niti resnični ama-ter, niti normalen manijak. Mogoče je, vendar bi čudak zelo tež-ko od znotraj namestil vrvico na žebelj. Že sama ta logika ga skoraj odvrne od poskusa, da bi lezel v tisti tesni prostor. Končno Landsman prižge baterijsko svetilko in si jo zagozdi med zobe. Hlačnice potegne navzgor in se spravi na kolena. Samo da si klju-buje, kajti kljubovanje samemu sebi, drugim in vsemu svetu je za Landsmana in njegovo ljudstvo zabava in dediščina. Z eno roko potegne iz toka svoj veliki mali S & W, z drugo pa zatipa zanko na žici. Potem sunkovito odpre vrata.

»Pridi ven,« reče skozi suhe ustnice in z glasom, ki je raskav kot pri kakšnem prestrašenem starem prdcu.

Vznesenost, ki jo je začutil prej na strehi, se ohladi kot odpih-njeno vlakno. Njegove noči gredo v nič, njegovo življenje in ka-riera sta zaporedje samih napak, njegovo mesto pa je žarnica, ki bo pravkar ugasnila.

S trupom se potegne v tesni prostor. Zrak je hladen in močno zaudarja po mišjem dreku. Soj žepne svetilke je šibek in meče več sence kot svetlobe. Zidovi iz žlindre, prstena tla, strop srhljiva zmešnjava žic in penastega izolacijskega materiala. Na koncu te-sni je v ravnini tal okrogel kos iverice v okroglem železnem okvir-ju. Landsman zadrži dih in skozi svojo paniko nekako priplava do luknje v tleh, odločen, da bo ostal tam notri, dokler bo mogel. Prst okrog okvirja je videti nedotaknjena. Na lesenem pokrovu in

[ 20 ]

kovinskem okvirju leži enakomerna plast prahu, nobenih odti-sov, nobenih sledi. Nič ne kaže, da bi se bil kdo česa dotikal. Landsman zarine nohte med iverico in okvir in odlomi šibki za-pah. Svetilka razkrije aluminijast jašek, ki je zavrtan v zemljo, nanj pa so priviti jekleni klini. Izkaže se, da je okvir v bistvu del jaška. Ravno dovolj širokega, da bi skozenj lahko zlezel odrasel psihopat. Ali židovski policist z malo manj fobij, kot jih ima Landsman. Oprime se šolema kot kljuke in se bori z noro potre-bo, da bi ustrelil v temno grlo. Iverko s treskom spusti nazaj na okvir. Ni šans, da bi se spustil tja dol.

Tema ga spremlja vso pot nazaj gor po stopnicah do hotelske veže, prijema ga za ovratnik in ga vleče za rokav.

»Nič,« reče Tenenboymu in se zbere. Besedo izgovori v vese-lem tonu. Morda je napoved tistega, kar bo razkrila njegova pre-iskava Laskerjevega umora, tisto, za kar je po njegovem mnenju Lasker živel in umrl, ugotovitev, kaj bo po reverziji ostalo od Landsmanovega rojstnega kraja. »Nič.«

»Saj veste, kaj pravi Kohn,« reče Tenenboym. »Kohn pravi, da po hiši straši duh.« Kohn je dnevni receptor. »Da jemlje stvari in jih prestavlja. Kohn misli, da bi lahko bil duh profesorja Zamen-hofa.«

»Če bi to luknjo poimenovali po meni,« reče Landsman, »bi tudi jaz strašil po njej.«

»Človek nikoli ne ve,« pripomni Tenenboym. »Sploh danda-nes.«

Dandanes človek res ne ve. Gori v Povorotnyju se je mačka sparila z zajcem in skotila ljubke spačke, katerih fotografija je bila objavljena na prvi strani časopisa Sitka Tog. Februarja lani je pet-sto prič po vsem okrožju priseglo, da so dve noči zapored v mige-

[ 21 ]

tanju severnega sija videli obrise človeškega obraza z brado in zalizci. Glede identitete bradatega modreca na nebu so se sproži-le žolčne polemike, prepirali pa so se tudi o tem, ali se je obraz smehljal (ali pa so ga samo mučili blagi vetrovi) in kaj ta čudna prikazen sploh pomeni. In prejšnji teden, sredi panike in perja v košer klavnici na aveniji Zhitovsky, se je piščanec obrnil k šohetu v trenutku, ko je ta nadenj dvignil obredni nož, in v aramejščini oznanil skorajšnji prihod odrešenika. V Togu je pisalo, da je ču-dežni piščanec napovedal še marsikaj presenetljivega, čeprav ni, preden je znova umolknil kot sam Bog, nič omenjal juhe, v kate-ri je nazadnje končal. Celo zelo površen pregled dogodka, si misli Landsman, pokaže, da so časi, ki so zelo čudni za Jude, skoraj ve-dno čudni tudi za piščance.

[ 4�1 ]

Seznam pogosto rabljenih neznanih besed v romanu

Aleinu: judovska molitevDibuk: duhEruv: pravni »trik«, s katerim se javno območje spremeni v zaseb-

noGabaj: oseba, ki nadzira branje tore, nadzornik božjega hramaGanef: lopov, baraba, nepošten človekHaskama: odobritevJarmulka: judovska čepicaKadiš: judovska molitev ob koncu bogoslužja ali ob smrti bližnje-

ga sorodnikaKreplah: vrsta testenin, podobnih raviolomLatke: pogovorni izraz za policista; sicer je to krompirjeva pala-

činka, ki se postreže na praznik hanukaMezuza: papirnati zvitek z verzi iz tore, ki ga Judje obesijo na

vhodna vrataMomzer: baraba, zaupanja nevreden človekPacer: slab šahistReb: gospod, naziv, s katerim nagovarjamo spoštovanega in uče-

nega moškega

27,95 €

V avtonomnem okrožju Sitka, kamor so se morali zateči vsi Judje

po 2. svetovni vojni, se bližajo usodne odločitve. Čeprav je smrt

zasvojenca na videz obrobna v primerjavi s prihodnostjo Judov v

Stiki, se ločeni detektiv Meyer Landsman preiskave umora loti

resno. S strtim srcem in pogumom policista se sooči s sistemom, ki

hoče na vsak način prikriti resnico o zadrogiranem šahistu. Ampak

stvar je takšna, da pozna Landsman samo dvoje razpoloženj: delo

in smrt. Ko mu odvzamejo policijsko značko in orožje, pritisk

nikotinske diete pa postane skoraj nevzdržen, se član židovskega

policijskega sindikata znajde na zelo tankem ledu ... »Celo zelo

površen pregled dogodka, si misli Landsman, pokaže, da so časi, ki

so zelo čudni za Jude, skoraj vedno čudni tudi za piščance.«

Ameriški pisatelj Michael Chabon (1963) je leta

2001 za svoje delo prejel Pulitzerjevo nagrado za

literaturo. Židovski policijski sindikat, ki je njegova

prva knjiga v slovenščini, se bo prihodnje leto

predstavil tudi kot film bratov Coen.

ROMAN 2009

A. Paasilinna ŽUPNIKOV ZVERINSKI SLUŽABNIK

T. Eloy Martínez PEVEC TANGA

M. Ramsland PASJEGLAVEC

J. Rong VOLČJI TOTEM

C. Ruiz Zafón IGRA ANGELA

Roman noir Pulitzerjevega nagrajenca za literaturo

Foto

: Mar

cio Jo

se Sa

nche

z/AP

ZIDOVSKI POLICIJSKI oprema.indd 1 4/14/09 9:08:20 AM