39
1. OSNOVNI POJMI V ZVEZI S KRIMINALITETO IN KRIMINOLOGIJO OPREDELITEV DEVIANTNIH RAVNANJ, KRIMINALITETE IN KRIMINOLOGIJA Pojem deviantnega ravnanja (str. 15) - Družbeno življenje je predvsem produkcija in reprodukcija stvarnega življenja. v tem procesu stopamo v medsebojne odnose. Dva človeka ali več ljudi svoje medsebojne odnose podredijo določenim pravilom. Ta pravila, ki so zapovedi in prepovedi, so lahko moralna, socialna ali pravna pravila oz. norme. - Deviantna ali odklonska ravnanja: ravnanja, ki jih neka družbena skupina ali družba v celoti šteje za nenormalna oz. neobičajna, škodljiva, nemoralna, asocialna, za družbo nevarna. Družbeno negativni ali socialnopatološki pojavi (str. 15) - Deviantna ravnanja ljudi pomenijo kršitev uveljavljenih zapovedi. V družbi se kažejo kot pojavi, ki jih poimenujemo negativne ali socialnopatološke pojave. Sem prištevamo kriminaliteto, alkoholizem, nasilništvo – posebni družbeni pojavi. - Bistvena vsebina družbenega odnosa, ki je nastala s kršitvijo kake moralne ali družbene norme. Ta značilnost je nasprotovanje, je konfliktnost med posameznikom oz. med socialno kategorijo deviantov in širšim družbenim okoljem. Ta se spreobrne v odnos prisiljevanja, ki je odziv okolja ali širša družbena, državna reakcija in pomeni spremembo stanja med okoljem, družbo, državo in posameznikom pred kršitvijo družbene norme. Pojem kaznivega ravnanja (str. 16) So tista, ki jih z ustavo določeni pristojni zakonodajni in državni organi po posebnih kriterijih izberejo in določijo v ustreznih pravnih predpisih. Izraz kazniva ravnanja je skupno ime za disciplinske postopke, prekrške in KD, ki so v pravnem redu skupine ali kategorije kaznivih ravnanj (ibid). Pojem kriminalitete (str. 16) 1

Zapiski kriminologija

Embed Size (px)

Citation preview

Page 1: Zapiski kriminologija

1. OSNOVNI POJMI V ZVEZI S KRIMINALITETO IN KRIMINOLOGIJO

OPREDELITEV DEVIANTNIH RAVNANJ, KRIMINALITETE IN KRIMINOLOGIJA

Pojem deviantnega ravnanja (str. 15)

- Družbeno življenje je predvsem produkcija in reprodukcija stvarnega življenja. v tem procesu stopamo v medsebojne odnose. Dva človeka ali več ljudi svoje medsebojne odnose podredijo določenim pravilom. Ta pravila, ki so zapovedi in prepovedi, so lahko moralna, socialna ali pravna pravila oz. norme.

- Deviantna ali odklonska ravnanja: ravnanja, ki jih neka družbena skupina ali družba v celoti šteje za nenormalna oz. neobičajna, škodljiva, nemoralna, asocialna, za družbo nevarna.

Družbeno negativni ali socialnopatološki pojavi (str. 15)

- Deviantna ravnanja ljudi pomenijo kršitev uveljavljenih zapovedi. V družbi se kažejo kot pojavi, ki jih poimenujemo negativne ali socialnopatološke pojave. Sem prištevamo kriminaliteto, alkoholizem, nasilništvo – posebni družbeni pojavi.

- Bistvena vsebina družbenega odnosa, ki je nastala s kršitvijo kake moralne ali družbene norme. Ta značilnost je nasprotovanje, je konfliktnost med posameznikom oz. med socialno kategorijo deviantov in širšim družbenim okoljem. Ta se spreobrne v odnos prisiljevanja, ki je odziv okolja ali širša družbena, državna reakcija in pomeni spremembo stanja med okoljem, družbo, državo in posameznikom pred kršitvijo družbene norme.

Pojem kaznivega ravnanja (str. 16)

So tista, ki jih z ustavo določeni pristojni zakonodajni in državni organi po posebnih kriterijih izberejo in določijo v ustreznih pravnih predpisih. Izraz kazniva ravnanja je skupno ime za disciplinske postopke, prekrške in KD, ki so v pravnem redu skupine ali kategorije kaznivih ravnanj (ibid).

Pojem kriminalitete (str. 16)

- Skupek ravnanj, ki napadajo ali ogrožajo človekove temeljne vrednote (npr. življenje in telesna nedotakljivost, svoboščine in pravice, premoženje in varnost). Dejanja, ki jih v danih razmerah štejejo za posameznika in za družbo najbolj škodljiva in nevarna. Dva izraza za kriminaliteto: zločinstvenost in hudodelstvenost.

- V okvir pojma kriminalitete štejemo samo tista ravnanja, ki so v kazenski zakonodaji države zapisana kot kazniva. Poznamo dve kategoriji KD: prva so tista dejanja, katerih človeška, moralna in socialna nevrednost in nevarnost sta vsakomur očitni. Takšna dejanja imenujemo zla sama po sebi.Od teh dejanj pa razlikujemo tista, ki napadajo ali ogrožajo pomembno pravilo oz. kršijo neko zapoved, ki izvira iz trenutnih političnih, gospodarskih ali socialnih razmer. Takšna dejanja imenujemo prepovedana zla.

- Kazniva ravnanja delimo na družbene (širše kot pravne; vsebujejo protidružbeno, neetično in škodljivo vedenje) in pravne (te določajo kot kriminalna le tista vedenja, s katerimi se krši zakon) opredelitve.

1

Page 2: Zapiski kriminologija

- Kaznivo dejanje je opredeljeno kot naklepno dejanje ali dejanje iz malomarnosti, če pomeni kršitev določil kazenskega zakonika in s tem tudi terja določeno kazensko sankcijo.

- Bavcon in Šelihova: opredeljujeta kazniva dejanja kot tista človekova ravnanja, ki jih družba kot celota ali pa njen del štejeta za vredna posebne pozornosti, ker posegajo v temeljne družbene odnose in ker napadajo ali ogrožajo človekove temeljne in družbene vrednote.

- Kriminaliteto opredeljujeta kot skup ravnanj, ki napadajo ali ogrožajo človekove temeljne vrednote, kot so življenje in telesna nedotakljivost, svoboščine in pravice, premoženje in varnost, kakor tudi temeljne družbene vrednote, kot so družbena ureditev, varnost države..

Vloga kriminalitete v družbi (str. 19)

Je sestavni del vseh družb. Po Durkheimu vladajoča družbena skupina opredeljuje določene oblike obnašanja kot nezaželene in zato kaznive. Vloga kriminalitete v družbi je naslednja:

- kriminaliteta in socialna konstrukcija dobrega ter zla v družbi;- kriminaliteta omogoča veliko poklicev;- kriminaliteta združuje različne dele prebivalstva v odzivanju nanjo;- kriminaliteta lahko prispeva k učinkovitosti družbenega življenja;- kriminalistika je opozorilo, da je nekaj narobe z družbeno organizacijo v skupnosti;- določena količina kriminalnih pojavov deluje kot varnostni ventil v družbi.

Kdo je storilec kaznivega dejanja? (str. 20)

Storilec je tisti, ki je bil obsojen za KD. Različna pojmovanja prestopnikov: deviant, delikvent, storilec KD zločinec.. – najprimernejši izraz je storilec KD. Določen del obtoženih se na sodišču izogne kazni zaradi formalnih napak v kazenskem postopku, zaradi slabih dokazov ali pa, ker so obtoženi dejansko nedolžni.

Kaj je KRIMINOLOGIJA? (str. 20)

Kriminologija: veda o KD in njihovih storilcih. Bavcon – kriminologija je znanstvena disciplina, katere predmet je kriminaliteta kot družbeni in individualni pojav.

- avtorju najbližja Sutherlandova opredelitev: kriminologija obsega preučevanje nastajanja zakonov, kršenja zakonov in družbenega odziva zoper kršitelje zakonov.

- Kriminologija je torej veda, ki preučuje določene pojave interdisciplinarno, multidisciplinarno in multimetodološko.

2. RAZVOJ KRIMINOLOGIJE KOT ZNANSTVENE VEDE

Klasična šola (str. 29): začetnica kriminologije kot posebnega znanstvenega področja, ki se ukvarja s preučevanjem kriminalitete. Kriminologija se je prvotno ukvarjala s preučevanjem zakonov in učinkov zakonov na družbo.

PLATON (str. 29)

Verjel je, da je človek razumno bitje, ki išče popolnost, vendar pa ga omejujejo slabosti in nepopolnost. Menil je, da je kazen človekova pravica, ki očisti hudiča v njem. Zakone je

2

Page 3: Zapiski kriminologija

razdelil na naravne (ti predstavljajo vrednote, ki so splošno sprejete kot pravilne) in umetne (te so sprejeli ljudje, da bi uveljavljali enakost in pravičnost) zakone.

STARI RIM (str. 30)

Osredotočen na »pravico« in zakonike. Njegova dediščina je rimsko pravo, ki je temelj civilnega prava v večini evropskih držav.

SREDNJI VEK (str. 30)

Švicar Paracelzius je razložil prestopniško vedenje. Povezoval je kriminalno vedenje z vplivi zvezd in lune – položaji nebesnih teles vplivajo na vedenje ljudi, povzročajo, da se ljudje nerazumno obnašajo. V 16. stoletju so nastali prvi poskusi pozitivistične kriminološke usmeritve. Baptist d. Porta je preučeval trupla, da bi ugotovil, ali obstaja povezava med telesnimi značilnostmi in vrsto kriminalitete.

UTEMELJITELJI KRIMINOLOGIJE (str. 31)

Adolphe Quetelet, ki je uporabljal statistične podatke o kriminaliteti, izvajal kriminološke raziskave. Je utemeljitelj kartografske kriminološke šole, te so porazdelile različna deviantne pojave po Evropi. Preučeval je podatke, da bi ugotovil povezanost med družbenimi dejavniki in nagnjenostjo h kriminalnosti. Njegove ugotovitve so izhodišča za kriminološke študije. V kartografskih študijah so uporabljali podatke o populaciji, gostoti naseljenosti.

Emile Durkheim je opredelil kriminaliteto kot sestavni del vseh družb. Po Durkheimu vladajoča družbena skupina opredeljuje določene oblike obnašanja kot nezaželene in kaznive. Kriminaliteta vpliva na družbene spremembe in zagotavlja prilagodljivost družbene strukture.

Anomija: posledica sprememb in je sestavni del organizacijskih družb. Zanjo je značilna zmeda glede vlog in norm, je stanje v družbi, ko ni jasnih pravil glede vedenja in so ljudje, zlasti v urbanih okoljih, izpostavljeni pritiskom.

ČIKAŠKA KRIMINOLOŠKA ŠOLA IN NJENE NASLEDNICE (str. 33)

Robert Ezra, Ernest W. Burgess, Louis Wirth: utemeljitelji čikaške sociološke šole. So prvi empirični urbani sociologi, ki so se ukvarjali s socialno ekologijo mesta oz. urbane džungle.

- Čikaška šola: poudarjala je, da razmerje družbenih sil v urbanih okoljih ustvarja kriminaliteto in da nekatera okolja/soseske postanejo 'naravna' kriminalna okolja, kjer 'nastajajo' storilci KD in privlači storilce KD z drugih območij. Za ta okolja so značilni revščina, razpad družine in nemoč šolskega sistema.

- Predstavniki čikaške šole so se usmerjali na preučevanje delovanje družbenih institucij, kot sta družina in šola, na vpliv njihovega slabega delovanja na razvoj protidružbenega vedenja in območij z visoko ravnijo kriminalitete. Predstavnik čikaške šole (Walter Reckless) je trdil, da je prestopništva več med mladimi z neustrezno samopodobo, ki zmanjšuje sposobnost samokontrole in pojmovanja tega, kaj je prav in kaj ne. Kriminalno vedenje je posledica neustreznih odzivov okolja na medosebne odnose in interakcije med ljudmi.

- Kriminaliteta: pokazatelj kakovosti življenja, interakcij med ljudmi in moči družbenega nadzorstva oz. strukture. Na pojav kriminalitete vplivajo: odnos med ljudmi, pogoji za

3

Page 4: Zapiski kriminologija

življenje in porazdelitev revščine. Otroci iz ogroženih družin, v katerih prevladujejo konflikti, izobražujejo v slabših šolah in družijo s prestopniškimi vrstniki – imajo več možnosti, da postanejo storilci KD.

- Ideje: o vplivu okolja in socializacije na razvoj prestopniškega vedenja in o družbenem konfliktu, ki vpliva na razvoj prestopništva in kriminalitete.

KRIMINOLOGIJA KONFLIKTA (str. 34)

Karl Marx: zagovornik ideje o posebnih družbenih interakcijah – odnosih med delavskim razredom in buržoazijo. Njegove razlage so vplivale na razvoj kriminologije konflikta, radikalne in kritične kriminologije. Skupaj z Englesom sta razlagala nemogoče delovne pogoje delavcev v času razvoja industrijskega kapitalizma – delovanje vsake družbe razlaga način produkcije. Razprave o odnosu med kapitalisti in delavskim razredom so se razširile iz EU v ZDA. Rezultat (radikalne kriminologije) so ugotovitve, da ameriški kapitalistični produkcijski sistem podpira in vzdržuje visoko raven kriminalitete v ZDA. Radikalna kriminološka šola je najbolj odmevna kriminološka šola druge polovice 20. stoletje.

SODOBNA KRIMINOLOGIJA (str. 35)

- Razpenja se med klasično kriminologijo (ta je vplivala na razvoj sodobne teorije o razumskem izboru in zastraševanju) in pozitivistično kriminologijo (ta se ukvarja z novimi koncepti, kot so genetika in delovanje nevrotransmiterjev, sloni na spoznanjih sodobne medicine).

- Kriminološke šole poudarjajo moč bioloških in psiholoških posebnosti, ki v interakciji s specifičnim socialnim okoljem povzročajo specifično vedenje ljudi.

- Sodobne sociološke teorije poudarjajo pomen življenjskih pogojev, način življenja in družb. procese. Učenje in socializacija sta ključna pomena v razvoju prestopniškega vedenja.

- Sodobno kriminologijo sestavlja šest glavnih pogledov na kriminaliteto, ki so nastali kot posledica razvoja kriminologije (klasični, biološko-psihološki, družbeno-strukturni, družbeno-procesni, družbeno-konfliktni in razvojni pogledi).

PODROČJA DELA KRIMINOLOGOV (str. 37)

Kriminolog: visoko izobražen in usposobljen strokovnjak za znanstveno področje preučevanje kriminalitete kot družbenega in individualnega pojava ter prestopniškega vedenja. Specializira se za posamezno področje. Kriminologe zanima preučevanje kriminalitete in kriminalnega vedenja.

Področja kriminologije so: kriminaliteta statistika, sociologija prava, kriminološka teorija, tipologija, penologija in viktimologija.

Kriminalitetna statistika in merjenje kriminalitete (str. 38) Kriminalitetna statistika se ukvarja z merjenjem obsega in trendi kriminalitete.

Sociologija prava (str. 38)

Sociologija prava (del kriminologije): preučuje vlogo družbenih sil pri nastajanju pravnih norm, kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku ter povratni učinek teh zakonov na družbo.

4

Page 5: Zapiski kriminologija

Kriminologi sodelujejo pri posodabljanju kazenske zakonodaje. Sodelujejo pri sprejemanju ključnih odločitev v procesu ustvarjanja zakonov (zakon: fleksibilen, da naj bi se prilagajal značilnostim spreminjajoče se družbe).

Kriminološka teorija (etiologija in fenomenologija) (str. 39)

- Na raziskovalne pristope kriminologov vpliva njihova izobrazba. - Kriminologi s psihološko izobrazbo pojmujejo kriminaliteto kot rezultat posebne

osebnostne strukture, socialnega učenja, razvojnih posebnosti in spoznavanja. - Sociologi preučujejo družbene odnose in silnice, ki ustvarjajo prestopniško odzivanje na

življenje v družbi. Izzivi, s katerimi se ukvarjajo kriminologi: preverjanje hipotez o večanju obsega kriminalitete, kriminogenih območjih, neskladje med uradno statistiko kriminalitet, metode zbiranja podatkov o kriminaliteti.

- Teorija: skupek logičnih medseboj povezanih ugotovitev, ki razlagajo preučevani pojav. Nanaša se na znanstveno zasnovane razlage, izpolnjevati morajo določene pogoje, so obsežne. Treba jo je primerjati z družbeno stvarnostjo in jo tudi uporabljati. Kritika teorije zoži določen pojav na minimum, zato jim je mogoče očitati pretirano posploševanje in poenostavljanje.

- Preučevanje kriminalne etiologije: preučevanje človeške narave, motivov, duševnosti, socialnih pogojev in razmer.

- Multifaktorski pristop (nasprotovanje monokavzalnemu ali enofaktorskemu pojasnjevanju kriminalitete): h kriminaliteti prispevajo številne spremenljivke. Faktor ali dejavnik je bistvena prvina, ki prispeva k določenemu rezultatu. Tri kritike: prvič – povzroča zmedo glede tega, ali poznavanje nekaterih spremenljivk lahko pomeni neko novo teorijo; drugič – m.p. pozablja, da sovpadanje dejavnikov ne pomeni vzročnosti, tretjič – m.p. temelji na zmoti, da slabo proizvaja slabo.

- Biološki, psihološki in socialni dejavniki vplivajo na kriminalnost in kriminaliteto. Pojavne oblike kriminalitete so posledica součinkovanja različnih dejavnikov. Elektični pristop: poudarja identifikacijo in analizo več dejavnikov.

- Izziv za kriminologe v prihodnosti je razvoj jasne in natančne kriminološke teorije. - Klasifikacija kriminoloških teorij: poseben izziv pri razvrščanju KD v morebitne

drugačne kategorije; npr. določene v kazenskem zakoniku. Aktualnost kriminoloških problemov se ponavlja v časovnih ciklusih. Pri teorijah je pomembna njihova praktična vrednost ter razumljivost za različne uporabnike (policiste, tožilce, sodnike..). Pri ocenjevanju teorij je treba premisliti, ali teorija odgovarja na bistvena vprašanja glede kriminalitete.

- Problemi v zvezi s kriminološkimi teorijami, so problemi glede zastarelosti in relevantnosti, saj je bila večina teorij napisana pred 40-50 leti. Teorije pomagajo usmeritvi za lažjo analizo obravnavanjih problemov kriminalitete in storilcev KD.

Preučevanje prestopniškega vedenja (str. 43)

Ukvarja se z ugotavljanjem posebnosti kriminalnega vedenja. Martin Wolfgang je opravil študijo o umorih in preučeval značilnosti povezav med vrsto umora o interakcijami med storilcem in žrtvijo. Edwin Sutherland je izumil nov kriminološki pojem – kriminaliteta belih ovratnikov, da bi razložil dejavnosti storilcev gospodarske kriminalitete.

Kriminalna tipologija: študije o vedenju storilcev KD se ukvarjajo s povezavo med vrsto kriminalitete in specifičnim vedenjem storilcev KD.

Poznamo različne kategorije storilcev KD: poklicni storilci, psihotični storilci, priložnostni storilci.

5

Page 6: Zapiski kriminologija

Socialna pedagogika: pomembno prispeva na področju usposabljanja penoloških delavcev. Razvoj defektologije za motnje vedenja kaže na razvoj znanosti in umik s področja pojmovanja vzročnosti kriminalitete ter upoštevaje sodobnih psiholoških, socioloških, antropoloških, kriminoloških in pedagoških spoznanj.

Penologija (str. 45)

- Je veda, ki proučuje izvrševanje kazenskih sankcij – posebna znanstvena disciplina, ki se ukvarja z izvrševanjem kazenskih sankcij. Je t.i. penitenciarna znanost, ki obravnava izvrševanje različnih vrst kazni odvzema prostosti. Pri tem gre za okvir, v katerem naj se ukrene vse, kar je mogoče, da bi se dosegel namen kazenskih sankcij (poboljšanje storilca KD). Zadostuje sodni opomin, denarna kazen ali zaporna kazen. V drugih primerih je treba obsojenca usposobiti za normalno življenje v družbi. Včasih pa posebne strokovne postopke. V penologijo sodi tudi skrb za nekdanje obsojence po prestani kazni, ki naj prepreči njihovo vrnitev na kriminalno pot.

- Penološko preučevanje vsebuje izvrševanje kazenskih sankcij in nadzorovanje znanih storilcev KD. Danes se penologija usmerja v preučevanje kaznovalne politike in izvrševanje kazenskih sankcij.

- Iskanje novih možnosti za odzivanje na kriminaliteto vsebuje misel, da s storilci KD ljudje, ki v družbi niso mogli uspeti iz različnih vzrokov (psihološki in ekonomski pritiski).

Viktimologija (str. 46)

- Študija o žrtvah kriminalitete: delo Hans von Hentih in Stephen Schafer – za nastanek KD je ključnega pomena vloga žrtve.

- Kriminologi – viktimologi: ugotavljajo značilnosti žrtev KD v času primarne (kažejo se tveganja, ki so povezana z načinom življenja) in sekundarne (prizadevanja so usmerjena v profesionalizacijo policistov, tožilcev in sodnikov pri delu z žrtvami KD) viktimizacije.

- Mandelsohn: avtor prve kriminološke študije – študije o zvezi med storilcem in žrtvijo KD. Uporabil je izraz kazenski par – razlaga zveze med žrtvijo in kriminalcem. Ugotovil je »potencialno viktimalno receptivnost«, s katero se meri nagnjenost k viktimizaciji.

- Pečar: predstavlja induktološke poglede na kazensko dvojico in dejavnike, ki vplivajo na viktimizacijo in vpletene v kriminalne dogodke.

- Induktologija: novo znanje o vzročnosti, pojavnih oblikah, lastnostih ljudi, dinamiki medsebojnih razmerij in posledicah vplivanja drugih ljudi na storilca in žrtve KD.

- Štiri kategorije ljudi, ki so idealne žrtve umorov: depresivni (bolj neprevidni, nepredvidljivi), pohlepni (bolj nagnjeni k viktimizaciji – pričakovanje lahkega zaslužka povzroča, da se vpletajo v odnose, v katerih lahko postanejo žrtve umora), konfliktni ljudje in mučitelji (znani iz primerov umorov in ubojev v zakonski zvezi).

- Pomen interakcije med storilcem in žrtvijo je osrednji predmet proučevanja v viktimologiji. Koncept podobnosti v kriminalnem dejanju med storilcem in žrtvijo – veliko kriminalcev ima psihološke predispozicije, da postanejo žrtve. Posameznik je lahko obenem žrtev in storilcev KD – ugotavlja, da je neka oseba v enem primeru lahko storilec KD, v drugem pa žrtev. Pomembna vloga nezavednega pri vzpostavljanju odnosa storilec – žrtev. Zaznava potencialnega storilca in vedenje skladno s tem lahko uresniči nezavedne impulze, ki se lahko kažejo v nasilju.

6

Page 7: Zapiski kriminologija

KRIMINOLOŠKO RAZISKOVANJE (str. 50)

Pregledne študije (ankete) je metoda za ugotavljanje stanja na nekem področju družbenega življenja. Uporabljajo se za merjenje stališč, prepričanj, vrednost in osebnostnih lastnosti. Vrste preglednih študij:- viktimizacijska študija (ugotavlja razširjenost viktimaziacije in stališč formalnega

družbenega nadzorstva – sprašujejo ljudi o njihovi viktimizaciji) - študije samoprijav (ugotavljajo obseg nekega pojava z anonimno anketo – kriminalce

sprašujejo o njihovi kriminalni dejavnosti v sedanjosti in preteklosti)- strukturirani intervjuji (intervjuvar postavlja respondentom in si zapisuje njihove

odgovore)- vzorčenje (odražati mora značilnosti populacije)- primerjalne študije (zahtevajo velike vzorce glede na spol, starost, etnično pripadnost)

Metoda pregledne študije: najbolj pogosto uporabljena metoda zbiranja podatkov v kriminološkem raziskovanju – tovrstno zbiranje podatkov omogoča statistične analize in posploševanje ugotovitev.

Študije kohort (str. 51)

Kohorta je večja skupina ljudi, ki ima skupne značilnosti v nekem časovnem obdobju. Pri študijah kohort kriminologi uporabljajo podatke različnih institucij in organizacij. Zanimajo jih šolska uspešnost, izostajanje od pouka.. Policijski podatki vsebujejo podatke o kriminalni dejavnosti, številu aretacij, vrsti KD, o žrtvah in policijskih ukrepih zoper določeno osebo. Retrospektivna študija obsojencev: znane storilce KD sprašuje o njihovem življenju v preteklosti.

Preučevanje zbranih podatkov o kriminaliteti (str. 52)

Kriminologi uporabljajo statistične podatke policije in institucij kazenskega pravosodja. Statistični podatki se uporabljajo za ugotavljanje trendov prijavljene kriminalitete, obsega dela tožilstev, sodišč in institucij za izvrševanje kazenskih sankcij.

Eksperiment (str. 52)

Kriminologi, ki želijo oceniti vpliv posameznega dejavnika na drugega, pripravijo eksperimentalni načrt in izvedejo eksperiment (metoda, s katero so ugotovili številne značilnosti v zvezi z avtoritarnostjo in delom v zaporih ter zavodih za mladoletne prestopnike).

Opazovanje in intervju (str. 53)

- Študija o načinu življenja in spoštovanju pravil v zaporu. Kriminolog opravi intervjuje z manjšim številom obsojencev in ugotovi ključne probleme življenja in dela v zaporu.

- Meško je izvajal študijo o kriminalnih karierah bivših zapornikov slovenskih vzgojnih zavodov, uporabil je metodo študije primera obsojencev na prestajanju zaporne kazni.

- Metoda opazovanja: metoda za spoznavanje kriminalnega sveta. Kriminologija uporablja številne raziskovalne metode – pri preučevanju kriminalitete in kriminalnega vedenja izbiramo kombinacijo metod, ki dajo zanesljive in veljavne rezultate o preučevanem problemu.

7

Page 8: Zapiski kriminologija

KRIMINOLOŠKI POGLEDI NA KRIMINALITETO (str. 54)

Kriminologi pripadajo specifičnim kriminoloških šolam, zagovarjajo specifične razlage kriminalitete in prestopniškega vedenja. Multidisciplinarna narava kriminologije povzroča konflikte med predstavniki posameznih kriminoloških šol. odločitev kriminologa za temeljno pripadnost kriminološki šoli je odvisna od njegovega pojmovanja kriminalitete. Kriminologe glede pojmovanja kriminalitete razdelimo – kriminologi konsenza, kriminologi konflikta in kriminologi interakcionizma.

Kriminologija konsenza (str. 54)

- Konsenz: sporoča o splošnem soglasju večine državljanov o tem, katere vrste ravnanj je treba kaznovati zaradi njihove škodljivosti posameznikom in družbi.

- Kaznivo dejanje: vedenje, ki pomeni kršitev kazenskega zakonika. Neko vedenje ni KD, če ni opredeljeno v kazenskem zakoniku – odraz prepričanj, morale in pravil, ki se jih sprejme na predpisan način.

- Družbena škoda: temeljni pojem kriminologije konsenza. Domneva, da KD povzročajo družbeno škodo (oblike vedenja označene kot čudne, nenavadne, deviantne).

- Kriminalizacija vedenja: neko vedenje označimo kot KD. Različna ravnanja so se pojavila v kazenskih zakonikih kasneje z razvojem družbe. Veliki tehnični napredek – računalništvo (novodobna kriminaliteta).

- Kriminologi družbenega konsenza menijo, da je treba področje droge kriminalizirati, da bi se zmanjšala možna družbena škoda.

Kriminologija konflikta (str. 55)

- Konflikt oz. dejstvo: kazenski zakonik zagovarja in ščiti interese vladajočih družbenih struktur ter vzdržuje ekonomske, rasne, spolne in politične razlike. Družba je sestavljena iz interesnih skupin, ki vsaka želi varovati svoje interese. Zaradi različnih interesov so te skupine v medsebojnem konfliktu.

- Kazenski zakonik: seznam nezaželenih ravnanj, ki škodijo vladajoči družbeni strukturi. – ljudje i 'nevarnega družbenega (pod)razreda' oz. tistih, ki živijo pod ravnijo revščine. Storilce kriminalitete belega ovratnika, ki povzročijo pomembno več družbene škode, oprostijo krivde zaradi nepoznavanja specialnosti kriminalnega delovanja ali formalnih napak v kazenskem postopku.

- Kriminologi konflikta: kriminaliteto in izvrševanje zakonov obvladujejo ljudje z družbeno močjo, ki določajo, katere vrednote je treba zavarovati pred kršitelji. Kriminaliteto določijo predstavniki vladajočega razreda, zato je ta politični konstrukt, ki ga oblikujejo vladajoče elite za zaščito svojih interesov in večanje politične in gospodarske moči.

Kriminološki interakcionizem (str. 57)

- Kriminologi, ki poudarjajo interakcionistični pogled na kriminaliteto trdijo, da se ljudje v skladu z lastnimi razlagami družbene resničnosti in pripisovanjem pomena stvarem in simbolom. Opazujejo reakcije drugih ter ocenjujejo in interpretirajo svoje vedenje v skladu z oceno pomena in simbolov, ki so se jih priučili.

- Interakcionistični pogled: kaže na želje in mnenje ljudi, ki imajo družbeno moč na področju oblikovanja kazenske zakonodaje.

- Storilci kaznivih dejanj so ljudje, ki jih družba izbere in označi kot kršitelje ali deviante, ker so kršili družbena pravila.

8

Page 9: Zapiski kriminologija

- Kazniva dejanja so dejanja, ki jih družba opredeljuje kot škodljiva. - Teoretiki kriminološkega interakcionizma pripisujejo ključne vloge 'moralnim križarjem'

ali 'moralnim podjetnikom', ki uporabljajo svoj politični vpliv pri oblikovanju zakonodaje na način, ki ustreza njihovemu pogledu na vzroke in odzivanje na kriminaliteto. Nekateri storilci zaradi zaznamovanosti ostanejo vse življenje na kriminalni poti. Interakcionisti poudarjajo kaznovanje storilcev KD, saj strog odziv na odklonskost vodi v kriminalno kariero.

ETIKA V KRIMINOLOŠKEM RAZISKOVANJU (str. 58)

- Dileme glede etičnosti kriminološkega raziskovanja so v političnih in družbenih posledicah rezultatov in razlagi kriminološkega delovanja. Nekateri kriminologi so uspešni pri zagovarjanju idej o povečani skrbi za ogrožene družbene skupine. Drugi menijo, da je treba storilce KD strogo kaznovati. Zaradi moči morajo kriminologi spoštovati raziskovalno etiko in zagotavljati transparentnost svojega dela.

- Vlade financirajo raziskovalne projekte (prispevek države k razvoju kriminologije), ki ocenjujejo kriminaliteto, nevarnost storilcev KD itd. To pomeni za kriminologe prilagajanje ponudbi trga raziskovalnih storitev in zahteva visoko raven profesionalnosti.

- Konflikt interesov: kriminologi ugotovijo, da se je povečalo število poslovnih goljufij in primerov korupcije državnih uslužbencev. So zelo kritični do odločitev vlade na področju obvladovanja kriminalitete, kar vodi do manjšega financiranja kriminoloških raziskav 'kritičnih kriminologov'. Ključni etični problem je izbira študije. Kriminologi, ki se usmerjajo v nižje družbene sloje, opravičujejo ukrepe države in te družbene sloje delajo za krivce vseh problemov v družbi. To vodi k večji kontroli države nad ljudmi z družbenega dna – to vodi k ustvarjanju predsodkov in stereotipov.

- Etična dilema: obveščanje udeležencev raziskovanja o namenu raziskovanja ali celo lažno predstavljanje namena raziskovanja, da bi bili udeleženci bolj pripravljeni sodelovati pri zbiranju podatkov.

3. MERJENJE KRIMINALITETE IN STRAHU PRED KRIMINALITETO

Družba je ustanovila institucije, ki se ukvarjajo s kriminaliteto in skušajo reševati probleme v zvezi z njo. Institucije očitajo zanemarjanje preprečevalnih ukrepov in nizko uspešnost preprečevanja kriminalitete.

URADNA STATISTIKA KRIMINALITETE (str. 64)

- Je vir podatkov o kriminaliteti. Dopolnjujejo jo viktimizacijske študije. Je predmet številnih kritik, saj ji očitajo nedoslednost, nenatančnost za resno analizo obsega in nevarnosti kriminalitete v družbi. Uporablja se za ocenjevanje ravni prijavljene kriminalitete v neki državi.

- Količnik kriminalitete se izračunava za KD, ki so v različnih kazenskopravnih sistemih podobno opredeljena in obravnavana. V to skupino KD sodijo: umor, telesne poškodbe, posilstvo, tatvina, vlom, rop, odvzem/tatvina motornega vozila in požig.

- Glavni vir o kriminaliteti je uradna policijska statistika. Slabost: odvisna je od pripravljenosti žrtev prijavljati KD, večina kriminalitete belega ovratnika ni prijavljena in da kriminalitetni trendi ne kažejo sprememb ob povečanju števila KD, ki ne sodijo v skupino KD za mednarodno primerjanje kriminalitete (količnik kriminalitete za omenjenih osem KD). Izračun materialne škode, povzročene s KD, je boljši pokazatelj ogroženosti.

9

Page 10: Zapiski kriminologija

Količnik kriminalitete pa zavaja, saj zajema le prijavljeno kriminaliteto, ki se jo izračunava na celotno prebivalstvo.

- Težave uradne kriminalitetne statistike:o točnost posredovanih podatkov, ki je odvisna od pripravljenosti poročanja

policijskih postaj in od pripravljenosti žrtev prijaviti KD;o kriminaliteta belega ovratnika tvori majhen delež uradne policijske statistike;o merjenje količnika kriminalitete in zanemarjanje drugih KD, ki lahko povzročijo

veliko večjo škodo kot vsa KD iz skupnega količnika kriminalitete;o prečiščevanje statističnih podatkov o kriminaliteti in upoštevanje višine materialne

škode, ki jo povzročajo KD;o zavajajoča sredstva o deležu določenih pojavnih oblik kriminalitete.

Za primerjanje kriminalitete se uporablja količnik kriminalitete oz. kriminalitetno število ali indeks kriminalitete, kazalec kriminalitete. Izračunava se na 100.000 prebivalcev. Formula: Količnik kriminalitete = št. KD/ št. prebivalcev na določenem območju * 100.000Kriminalna ura: predstavlja časovno pogostost KD za ZDA.

SAMOPRIJAVE (str. 67)

Metoda za ugotavljanje določenih oblik odklonskosti. Uporabljena so za merjenje razširjenosti mladoletniške kriminalitete. V zvezi s samoprijavami je veliko težav, saj se ne izvajajo kontinuirano, poleg tega pa je točnost podatkov vprašljiva.

UGOTAVLJANJE VRSTE IN OBSEGA VIKTIMIZACIJ (str. 67)

- Viktimizacijske pregledne študije: ugotavljajo raven oškodovanosti s kriminaliteto v določeni družbi. Vsebujejo podatke o viktimizacijskih izkušnjah posameznika ali člana gospodinjstva v določenem časovnem obdobju. Je bolj veljaven in natančnejši pokazatelj kriminalitete v družbi, saj zbirajo podatke tudi o kriminaliteti, ki ni bila prijavljena policiji.

- Žrtve (oškodovanci) ne prijavijo dejanja policiji zaradi prepričanja, da si bodo s tem nakopale dodatne stroške, prepričane so, da jim državni sitem ne more pomagati. Drugi razlogi so povezani z oceno stroškov, ki jih povzroči prijava KD žrtvam in pričam kriminalnega dogodka. Tu gre za prevozne stroške, manjši osebni dohodek zaradi odsotnosti z dela. Ti dejavniki vplivajo na uradno policijsko statistiko, ki zato kaže nižje številke, kot je dejanski obseg kriminalitete v družbi.

- Viktimizacijske študije – problemi le te: pomanjkljivo znanje o KD, slabo spominjanje dogodkov, neprimeren način postavljanja vprašanj. Viktimizacijske študije imajo večjo moč pri ugotavljanju (neprijavljene) kriminalitete in njenega obsega v družbi. Če merimo učinkovitost in dejavnost policije in pravosodja po številu obravnavanih primerov so to ukrepi države in njenih institucij po storjenem kaznivem dejanju.

4. KLASIČNA KRIMINOLOŠKA ŠOLA IN ZGODNJI POZITIVIZEM

KLASIČNA KRIMINOLOŠKA ŠOLA (str. 79)

Koncepti klasične šole so temeljili na teoriji družbene pogodbe. Načelo ugodje-bolečina je značilno za klasično šolo. Prevladuje mišljenje, da so storilci sami odgovorni za svoja hudodelstva. Kriminaliteto je mogoče zmanjšati s povzročanjem bolečine storilcu. Vrsta in obseg kazni sta odvisni od KD.

10

Page 11: Zapiski kriminologija

Načelo klasične šole: kazen mora hitro slediti dejanju, biti mora določena in služiti mora svojemu namenu. Pojem »klasična« - pomeni, da je bila ta kriminološka šola prva in da so njene ideje še vedno predmet razprave.

Klasična kriminološka šola: rezultat razsvetljenstva – razsvetljenstvo je spodbujalo optimizem, razum, strpnost, humanizem in prepričanje, da je mogoče človekove težave rešiti. Porodilo je nastanek različnih ustav in pravic posameznika. Najbolj dejavna predstavnika klasične kriminološke šole v tem času: Cesare Beccaria (podal izhodišče za razmišljanje in Jeremy Bentham. Glavni predstavniki razsvetljenstva so bili filozofi, ki so z logiko in razumom težili k odpravi problemov v družbi.

Koncept človeške narave (str. 80)

Klasična šola je človekovo naravo označevala drugače in je zanikala obstoj nadnaravnih sil, ki imajo v oblasti človekovo vedenje. Razvili so se intelektualizem, racionalizem in nastala je teorija družbene pogodbe.

Temeljne misli klasične kriminološke šole (str. 80)

Vsi ljudje svobodno izbirajo med kriminalnimi in nekriminalnimi potmi. Storilci KD se izogibajo vedenju, ki povzroča bolečino in se udejstvujejo v dejavnostih, ki

jim prinese dobiček. Pred KD potencialni prestopnik »tehta« pričakovani dobiček in pričakovano bolečino. Storilci so odgovorni za svoje vedenje, niso žrtve svojega okolja, niso nemočni, nanje ne

vplivajo nadnaravne sile in temeljito premislijo, preden se odločijo za kaznivo dejanje. Dejavniki v okolju ne silijo posameznika h kriminalnemu dejanju. Vsako kaznivo dejanje je posledica svobodne volje, storjeno je razumsko.Klasična šola je privzela idejo o svobodni volji oz. prepričanje, da se prestopnik sam svobodno odloča za storitev kaznivega dejanja. Je odgovoren za lastno vedenje. Dejanje ni kaznivo, če ni zapisano v kazenskem zakoniku.

Namen kaznovanja (str. 81)

Klasični koncept: ideja o hitrem, zanesljivem, strogem kaznovanju za storjeni zločin. Kazen mora biti v sorazmerju s storjenim dejanjem. Klasična šola zagovarja zastraševalno vlogo kaznovanja. Lestvica kazni: ideja o tarifnem sistemu, v katerem se kaznuje za storjeno KD, upošteva izvršena KD.

Glavni namen kazni: varovanje družbe.

Cesare Beccaria (str. 82)

Delo Cesare Beccaria »O zločinu in kaznovanju« - esej je pomenil upor zoper tiranijo in absolutizem v italijanski kazenski sodni praksi.

Beccaria: pristaš teorije družbene pogodbe – ljudje se odpovedo določenemu delu osebne svobode na račun skupnega življenje v družbi. Menil je, da mora biti kazen določena v zakonu, ne sme biti prepuščena presoji sodnika ter, da bi morali ljudje razumeti pomen določenih KD in da bi to vplivalo na racionalnost kazenskega postopka.

Kritiziral je sodnike, ki so zapirali obtožence na podlagi pomanjkljivih dokazov. Odločitev o zaporni kazni je v rokah sodnika. Z mučenjem so izsiljevali priznanja. Zanj je bilo pomembno, da je kazen za KD zapisana in določena.

11

Page 12: Zapiski kriminologija

Prestroge kazni povzročijo povratni učinek: ljudje storijo nova KD, da bi se izognili strogemu kaznovanju.

Zagovarjal je dosmrtne zapore – ima večji zastraševalni učinek kot smrtna kazen, ki je barbarsko dejanje.

Pojav tiranski duh: posamezniki poskušajo vzeti več, kot jim pripada – ne izkazujejo spoštovanja skupini, kateri pripadajo. Treba je določiti kazni, da bi zavarovali skupino pred posamezniki, ki jih je prevzel tiranski duh.

Takojšnje kaznovanje je pomemben dejavnik v boju proti kriminaliteti. Beccaria je pisal o pomenu zveze med KD in kaznijo. Zanesljivost kaznovanja je pomembnejša od strogosti kazni. Hujše kot je storjeno dejanje, strožjo kazen je treba izreči storilcu.

Jeremy Bentham (str. 84)

Pomemben predstavnik klasične šole. Napisal je delo »Predstavitev načel morale in predpisov«. Menil je, da je KD mogoče razvrščati in tehtati – preučeval je motivacijo za učenje. Zagovarjal je idejo o izogibanju bolečini in težnji k ugodju, kar naj bi bil tudi motivacijski dejavnik v zvezi s kriminaliteto.

Načelo utilitarnosti (praktičen odnos od filozofije, člo. narave in psihologije): ljudje se vedejo na določen način, če jim to prinese srečo in jih varuje pred bolečino.

Tlakoval je pot do razvoja kriminologije in kazenskega prava z ugotovitvami o prištevnosti in kazenski odgovornosti storilcev KD.

Zapor v Panoptikonu: njegov idealistični pogled na izvrševanje kazni. Zapor Panoptikon – shema za utopični zapor. Prispevek filozofov k penologiji. Načrt za P. je vseboval dva vidika (arhitekturo zaporov in metode za izvajanje te institucije). Cilj Panoptikona: «Morala bo izboljšana, zdravje ohranjeno, delavnost poživljena..«

Novoklasična kriminološka šola (str. 85)

Neoklasicizem: 20. stoletje – ideja o svobodni volji. Ljudje se razumsko odločajo za svoja dejanja.

Neoklasična šola: predlagala je praktične spremembe v sodstvu in izvrševanju kazenskih sankcij. Pozornost namenja mladoletnim prestopnikom, kateri niso sposobni razumskega odločanja za dejanje. Zagovarja omejeno diskrecijo sodnikov pri sojenju za KD. Poudarja pa iracionalnost v kazenskem postopku kot glavni problem pri nadzoru kriminalitete – te bi bilo manj, če bi se kazensko pravosodje hitreje odzivalo nanjo. Storilci KD se zavedajo, da bodo za lažja kazniva dejanja le opozorjeni.

Ideja: vsakdo svobodno izbira in se sam svobodno odloča za kriminalno pot, kar je vpliv klasične kriminološke misli več kot 200 let kasneje.

Primerjava med klasično in neoklasično šolo

12

Page 13: Zapiski kriminologija

Klasična šola Neoklasicizem

1. Posameznikovo motivacijo pogojuje izključno svobodna volja

1. Posameznikovo motivacijo včasih pogojuje svobodna volja, včasih pa sile, ki so zunaj nadzora

posameznika, npr. psihološke, fiziološke ali socialne silnice.

2. Temeljni vzrok za kriminaliteto je strog, barbarski in nehumani pravni red

2. Temeljni vzrok za kriminaliteto je v preblagem kaznovanju storilcev

3. Kaznovanje bi moralo biti javno, da bi bilo učinkovito

3. Kaznovanje naj bi bilo javno

4. Kazen mora biti takojšnja, da bi bila učinkovita 4. Odpraviti bi bilo treba dolge sodbe in uvesti hitro kaznovanje

5. Kazen mora biti sorazmerna s storjenim kaznivim dejanjem

5. Določena kazniva dejanja bi morala biti veliko strožje obravnavana.

6. Obravnavanje in rehabilitacije kriminalcev ne poznajo

6. Obravnavanje in rehabilitacija sta zapravljanje denarja.

7. Odprava smrtne kazni 7. Uvedba smrtne kazni

Realistična usmeritev v kriminologiji (str. 87)

Poudarjala je korupcijo v ameriški vladi, kar je zmanjšalo politično voljo za podporo tej usmeritvi. Realisti so zanikali zamisel o svobodni volji. Ideje realizma se razlikujejo od klasične šole in pozitivizma.

Realistična usmeritev zanika moč obravnave obsojencev – to utemeljuje z trditvami: obravnava storilcev KD je neučinkovita, poboljšanje ni uspešno (obsojenci na prestajanju kazni ne sodelujejo pri programih), raziskave »prikrite in neodkrite kriminalitete« kažejo, da je led del storilcev etiketiran. Ukvarjala se je tudi s pravicami obsojencev, obravnava obsojencev ni bila nič bolj humana kot v času klasične šole.

Najpomembnejše trditve: kriminaliteto je treba obravnavati večplastno; tradicionalne oblike kaznovanja ne dajo pričakovanih rezultatov; odprava kriminalitete bi uničila družbo; kriminaliteta je socialni problem; odprava KD v družbi terja spremembe do družbe in KD je treba ocenjevati glede na škodo.

ZGODNJA POZITIVISTIČNA KRIMINOLOGIJA (str. 88)

Pozitivizem: posledica realistične usmeritve in je odziv na strogo klasično kriminološko šolo. Za razliko od klasične šole pozitivisti menijo, da na ljudi vplivajo notranje in zunanje sile izven dosega posameznikove svobodne volje. Zanj je značilno znanstveno proučevanje zločina in ugotavljanje vzrokov zanj. Pozitivistična šola je plod realistične usmeritve v kriminologiji.

Augusto Comte je utemeljitelj pozitivizma. Comtov pozitivizem je zanikal metafizično in abstraktno.

Cesare Lombroso: oče moderne kriminologije, ki je označil storilce KD kot bitja na nižji stopnici v razvoju človeške vrste. Ustanovitelj pozitivistične šole, ki je poskušal uporabljati znanstvene metode pri preučevanju družbenih pojavov. Te metode je imenoval »družbena fizika«. Uporabil je združena pojma iz latinščine in grščine in novo vedo poimenoval sociologija, s čimer je označil svojo metodologijo. Za pozitivizem je značilno socialno-deterministično razmišljanje o vzrokih kriminalitete. Kazen mora biti individualno določena, da upošteva potrebe storilca.

Pozitivistično mišljenje: preobrat klasičnega mišljenja, pojmovanja svobodne volje pa so nadomestili z determinističnim konceptom.

13

Page 14: Zapiski kriminologija

Determinizem: človekovo vedenje posledica telesnih, duševnih, ekoloških in družbenih dejavnikov, ki jih prestopnik ne more obvladovati.

Empiricizem: označuje mišljenje, da se morajo vse družbene vede ukvarjati z empiričnimi raziskavami ob uporabi znanstvenih metod.

Pozitivizem v kriminologiji (str. 90)

Pozitivizem: značilna prevlada znanosti. Pozitivisti so zanikali pravne opredelitve kriminalitete,ki so jo razvili klasični kriminologi. Pozitivisti so bili pristaši determinizma. Verjeli so, da posameznika določajo družbene, psihološke in čustvene silnice, na katere sam nima vpliva. Obravnavanje storilcev KD je koncept, ki izhaja iz pozitivizma. Glavni namen kazni je ozdraviti storilca. Časovno nedoločeno kaznovanje: storilec mora biti zaprt, dokler ne ozdravi.

Glavne dogme pozitivizma so naslednje: znanost in eksperiment bosta odgovorila na vprašanja, ki zadevajo kriminaliteto; družbeni determinizem – ljudje se ravnajo po družbenih zakonitostih; dobrobit posameznika zagotavlja dobrobit družbe.

Primerjava med klasično kriminološko šolo in pozitivizmom v kriminologiji

Klasična šola Pozitivizem

1. Svobodna volja/bolečina – zadovoljstvo.1. Biološki, psihološki in socialni

determinizem.2. Vzroki kriminalitete: neenakosti v pravnem

sistemu.2. Vzroki kriminalitete: osebnosti dejavniki in

dejavniki slabega okolja.3. Storilcev KD ni treba obravnavati. 3. Storilce je treba obravnavati klinično.

4. Abstraktna/filozofska metoda. 4. Znanstvena metoda.5. Prevladuje skrb zaradi neustreznosti

družbenega sistema.5. Pretirano poudarjanje bolezni storilca.

6. Kazen zastrašuje potencialne storilce KD.6. Kazen mora biti določena individualno –

ima zdravilni učinek.

7. Abstraktna/globalna usmeritev.

7. Iskanje odgovorov na vprašanja o kriminaliteti in storilcih, ki temeljijo na

preučevanju večjih skupin ljudi.

Pozitivistična kriminološka šola, imenovana tudi italijanska kriminološka šola je povezana d deli Lombrosa, Ferrija in Garofala. Trije kriminologi, ki so v svojih delih nasprotovali biblijski razlagi izvora ljudi.

Cesare Lombroso (str. 92)

- Oče moderne pozitivistične kriminologije. Sledil je Darwinovi evolucijski teoriji, ki je omogočila sprejetost in uspeh Lombrosove teorije. Darwinova evolucijska teorija: glavna znanstvena teorija 19. stoletja.

- Družba: organizem za proučevanje katerega je bilo uporabljeno načelo evolucije organizmov. Lombroso razlaga storilčevo naravo. Prestopnik je produkt bioloških sil in ni mogoče, da bi »rojenega zločinca« spremenili. Lombroso je bil zdravnik, znanstvenik, klinik. Za merjenje lobanj storilcev KD je uporabljal znanstveno metodo. Poudarjal je pomen dednih dejavnikov.

14

Page 15: Zapiski kriminologija

- Lombrosov prispevek h kriminološki teoriji: o Teorija o atavizmu : storilci KD so evolucijski primitivni ali osebki z določenimi

prikrajšanostmi v telesnem in duševnem razvoju.o Uporaba eksperimentalne ali znanstvene metode za preučevanje storilcev KD –

prvi klinični kriminolog, ki je pregledoval lobanje in dele telesa storilcev KD.o Razvoj kriminalne tipologije : prvi sistematični poskusi kategorizacije storilcev.

Gabriel Tarde (str. 93)

- Poudarjal pomen socialnopsiholoških dejavnikov. Družba ima pomembno vlogo pri oblikovanju posameznikovega prestopniškega vedenja. Tardejev prispevek h kriminološki misli: ideja o poklicnem storilcu KD, teorija o učenju vedenja s posnemanjem. Vsak storilec gre skozi fazo vajeništva preden je sprejet v kriminalni svet.

- Predlagal je nekaj sprememb: - odbor strokovnjakov, ki bodo ocenjevali odgovornost obtoženega za KD;- kazen mora biti določena po psihološki oceni;- odpraviti je treba poroto;- posebne šole za sodnike – boljše delo sodišč in izvajanje kazenske zakonodaje;- podpiral je idejo o pogojnem odpustu.

Raffaele Garofalo (str. 94)

Garafalova kriminološka teorija: storilec KD ima moralno motno, je dedno prenosljiva. Storilce je delil na morilce, nasilne kriminalce, storilce iz strasti in tatove. Storilci KD se niso sposobni socializirati, treba jih je izločiti iz družbe. Zavzemal se je za smrtno kazen in dosmrtne zaporne kazni za tiste, ki se niso sposobni prilagoditi družbi. Lombrosovo pot je dojemal kot organsko in prirojeno.

Enrico Ferri (str. 95)

- Kriminolog zgodnjega pozitivizma, ki je v svojem delu zanikal idejo o svobodni volji. Za svobodno voljo v kazenskem pravu ni prostora. Sprejemal je idejo o družbenem determinizmu kot prvotnem vzroku kriminalitete. Storilce je kategoriziral v pet skupin: rojeni storilci, duševno bolni storilci, storilci iz strasti, priložnostni storilci KD in storilci iz navade.

- Bil je tudi družbeni reformist. Verjel je, da so ljudje, ki delajo v kazenskem pravosodju izobraženi. Vplival je na popularnost pozitivizma v kriminologiji. Svojo teorijo je izoblikoval v delu »Sociologia criminale« - teorija vsebuje znanstveno, filozofsko, kriminalitetnopolitično in kazenskopravno koncepcijo, ki skupaj sestavljajo enovito celoto.

- Znanstvena koncepcija: kriminaliteta je posledica medsebojnega učinkovanja antropoloških in biopsihičnih dejavnikov ter dejavnikov družbenega in fizičnega okolja. Kriminologija se razvija kot samostojna znanost o kriminaliteti kot družbenem in individualnem pojavu in o njegovem prepričanju.

- Filozofska koncepcija: kriminaliteta in delikventnost rezultata součinkovanja antropoloških, bioloških in psiholoških dispozicij. Pri nastajanju ne sodelujejo demonske sile (božja volja) pa tudi ne svobodna volja in moralna odgovornost. Zločin je posledica socialne in individualne patologije. Koncept družbene in socialne odgovornosti (človek živi v družbi in iz nje izvirajo zanj določene dolžnosti, ki omogočajo družbeno sožitje ljudi).

15

Page 16: Zapiski kriminologija

- Kriminalitetnopolitična koncepcija: smisel družbenega reagiranja in funkcija kazenskega pravosodja učinkovito branita družbo pred kriminaliteto. Storilec, njegova kriminalna zmožnost ali nevarnost je nevarno za družbo. Po Ferriju dve vrsti kriminalitete – atavistična (napada elementarne pogoje za družbeno sožitje med ljudmi) in druga, ki ogroža prehodne, časovno omejene odnose, vrednote in institucije določene družbe. Ukrepe je razdelil na dve vrsti – za atavistično kriminaliteto (individualne, preventivne, terapevtske, represivne, eliminatorne ukrepe) in za preprečevanje kriminalitete, ki je družbeno pogojena (socialno preventivne ukrepe).

- Kazenskopravna koncepcija: pojem KD je treba zamenjati s pojmom storilca; pojem moralne odgovornosti je treba zamenjati s pojmom socialne odgovornosti, pojem kazni je treba zamenjati s sistemom družbenih, socialnih, preventivnih ukrepov.

5. BIOLOŠKI POGLEDI V KRIMINOLGIJI

Biološke teorije: namen ugotoviti telesne dejavnike in ponujajo preproste rešitve. Zasnovane na domnevi, da telesna zgradba posameznika določa njegovo vedenje. Sociobiološka raziskovanja ugotavljajo zvezo med biološkimi dejavniki in socialnim delovanjem posameznika.

DEDNOST IN KRIMINALITETA (str. 107)

o Biološke teorije se delijo na teorije, ki poudarjajo primanjkljaje (frenologija, atavizem, IQ); teorije, ki poudarjajo pomen telesne zgradbe; teorije, ki poudarjajo drugačnost, motenost (PMS, vpliv hormonov, XYY sindrom, centralni živčni sistem) in teorije, ki poudarjajo vlogo in pomen prehrane na vedenje ljudi.

o Vpliv dednosti kaže življenjska zgodba mladega dekleta, katerega starši so bili samomorilski in antisocialni. Njeno vedenje je bilo normalno – vpliv aberantnega gena je spremenil njeno vedenje in ga nadzoroval. Raziskave so se ukvarjale z odkrivanjem vpliva dednosti »slabih genov«.

Študije družin – kriminalni očetje (str. 108)

- S študijami družin so si raziskovalci prizadevali ugotoviti vpliv družine na kasnejše prestopništvo.

- Dve smeri raziskovanja: prva (ugotoviti vpliv kriminalnih staršev na razvoj otroka) in druga (iskati dejavnike, ki vplivajo na razvoj prestopništva v normalnih družinah). Rezultati raziskav: 40% sinov prestopniških očetov je kriminalno dejavnih, pri nekriminalnih očetih je ta delež 13%.

Študije dvojčkov (str. 109)

- Da bi ugotovili, ali je kriminalnost genetsko določena, so raziskovalci primerjali enojajčne (enaka genska zasnova) in dvojajčne (skupna je polovica enakih genov) dvojčke. Pri enojajčnih dvojčkih sta bolj pogosto prestopnika oba dvojčka kot pri dvojajčnih dvojčkih. Za razvoj odklonskega vedenja so pomembne genetske, psihološke spremenljivke in socialne spremenljivke.

- Prestopništvo: le predispozicija genetske strukture posameznika, ki se v določenem okolju tudi razvije.

16

Page 17: Zapiski kriminologija

Študije posvojenih otrok (str. 109)

- Strokovnjake, ki so raziskovali posvojene otroke je zanimalo, kako dednost vpliva na osebnostni razvoj in na razvoj protidružbenega vedenja.

- Kriminaliteta bioloških staršev vpliva na prestopništvo njihovih otrok, kljub ugodnim razmeram v družinah posvojiteljev. Določene biološke značilnosti se prenašajo iz očeta na sina, kar poveča sinovo tveganje za kazensko obsodbo.

KONSITUCIJSKA TEORIJA WILLIAMA H. SHELDONA (str. 110)

Sheldon je razvil konstitucionalno psihologijo – ta naj bi razvijala klasifikacije glede telesne zgradbe ljudi, primerne klasifikacije za opis temperamenta ter empirično potrjevala obstoj trajnih razlik v povezavi med statističnim in dinamičnim v človeku. Statistični element je telo, dinamični pa temperament (duševnost) – povezujejo ju biološki in dedni dejavniki.

Pojavi s konstitucijsko teorijo:

I. vrste temperamentov:– viscerotonija (temperament, ki se veže na endomorfno konstitucijo); – somatotonija (tip temperamenta oz. osebnosti, ki ga označuje energičnost,

aktivnost); – cerebrotonija (tip temperamenta oz. osebnosti s kontroliranim izražanjem čustev).

II. Pozitivne koleracije:– mezomorfni tip (ima veliko mišično maso in robusten skelet), – endomorfija (kratka, čokata telesna gradnja z dobro razvitim prebavnim trakom), – ektomorfija (konstitucija, ki jo označujejo dolge in tanke kosti).

Po tej teoriji naj bi ljudje s somatotoničnim temperamentom bili bolj nagnjeni k storitvam KD.

BIOKEMIČNO RAVNOVESJE (str. 111)

Teorija o čustvenih motnjah je vzrok za biokemično neravnovesje v telesu. Neravnovesje je nastalo zaradi neustreznega delovanja žlez z notranjim izločanjem. Povečano izločane hormonov vpliva na vedenje. Več kot 30 % obsojencev je imelo motnje v delovanju žlez z notranjim izločanjem. Vpliv testosterona na prestopniško vedenje – moški so bolj agresivno od žensk, moški z višjo stopnjo testosterona so bolj agresivni od tistih z nižjo. Moška agresivnost je povezana z moškimi hormoni. Pri posameznikih, ki so zagrešili nasilna dejanja, so našli v krvi velike količine testosterona.

Predmenstrualni sindrom/predmenstrualna napetost (PMS) – str. 112

Znamenja PMS: občutljivost, zaskrbljenost, spreminjanje razpoloženja, depresija, migrenski glavoboli, vrtoglavice, alergije in telesna oslabitev. Večino nasilnih dejanj in tatvin v trgovinah so ženske storile v času menstruacije – vpliv menstruacije na storitev kaznivega dejanja.

XYY (kriminalni sindrom) in XXY SINDROM (sindrom super moškega) – str. 112

17

Page 18: Zapiski kriminologija

- Kromosomska struktura posameznika je splet genetskih zapisov, ki jih dobi človek od svojih prednikov. Kombinacija zadnjega, to je 23. para kromosomov, vpliva na spol človeka. Pride lahko do odstopanj in se namesto enega kromosoma Y, ki določa moški spol, pojavita dva Y in nastopi v zadnjem kromosomskem paru kombinacija XYY (trisomija) – mejna inteligentnost in nasilniška kriminaliteta.

- Kombinacija zadnjega spolnega para je XYY – sindrom »super moškega«. Klinefelterjev sindrom imajo moški s kombinacijo kromosomov 23. paru XXY – ti so manj inteligentni, bolj telesno agresivni, pogosteje v zaporih in psihiatričnih bolnišnicah. Lastnosti: visoka rast, fizična moč in pogosta nasilnost.

- Aberacije v zvezi s spolnimi kromosomi: 47, XXX (X trisomija – tri X kromosome, je ženskega spola, pogostost mentalnih težav je večja kot pri ženskah), 47, XYY (sindrom super moškega, večji moški nad 189cm, na videz enaki kot drugi, sterilni, veliko jih konča v zaporih/zavodih za duševno bolne), 47, XXY (Klinefelterjev sindrom, moški velike rasti, nikdar spolno ne dozorijo, imajo ženska prsa, rahlo duševno zaostali), 45, X (monosomija kromosoma X – Turnerjev sindrom, žensk, sterilne, ne kažejo znakov duševne prizadetosti).

MOTNJE DELOVANJA CENTRALNEGA ŽIVČNEGA SISTEMA (ČŽŠ) – str. 114

ČŽŠ sestavljajo možgani in hrbtenjača. Upravlja zavestno mišljenje in prostovoljno motorično dejavnost.

Upočasnjeno možgansko valovanje (str. 114)

- EEG je naprava, s katero merijo delovanje možganov z elektrokodami, ki jih namestijo človeku na glavo.

- Študije nasilnih obsojencev: pokazale so na počasnejše možgansko delovanje – določene vrste možganskih valovanj napovedujejo povratništvo pri tatovih. Pri storilcih odstopa frekvenca alfa valovanja, ki je bistveno nižja od tiste pri nedelikventih.

Poškodbe možganov (biološki dejavnik) – str. 115

- Biološke dejavnik – poškodba glave. - Študije: pri prestopnikih so ugotovili, da so v preteklosti utrpeli poškodbe glave

(možganov). Zveza med poškodbo glave in nasilništvom je lahko dvosmerna – nasilnost povzroči poškodbo ali pa poškodba nasilno vedenje. V 95 % telesne poškodbe otrok so te posledica zlorabe in nasilja v družbi.

Sindrom hiperaktivnosti s pomanjkljivo pozornostjo (str. 115)

- Ta vsebuje vedenjske vzorce, kot so impulzivnost, hiperaktivnost, agresivnost. Ti znaki se vežejo z višjo stopnjo udejstvovanja takšnih oseb v prestopništvu zaradi impulzivnosti – nepremišljenosti. Otroki, ki so težje vzgojljivi se teže prilagajajo kulturnim zahtevam okolja – so normalno inteligentni otroci, ki kažejo vrsto razvojnih posebnosti. Te jih ovirajo pri socializaciji in pri šolskem delu.

- Otrok z minimalno cerebralno disfunkcijo: slabo organiziran otrok, ki težko obvlada svoje impulze, ki je za svojo starost socialno nezrel, gibalno nemiren in je zaradi specifičnih učnih težav kljub normalni inteligentnosti neuspešen.

- Znamenja sindroma hiperaktivnosti s pomanjkljivo pozornostjo pri šolskem otroku so:

18

Page 19: Zapiski kriminologija

vedenjske in odzivne posebnosti: nemirnost, nesposobnost dolgotrajne koncentracije, impulzivnost, razdražljivost, slaba vedenjska obvladanost, neurejenost.

psihološke posebnosti: normalna splošna inteligentnost, posebne zmožnostne okrnjenosti na določenih področjih duševnega funkcioniranja.

specifične učne težave in druge storilnostne motnje: legastenija (bralno-zapisovalna motnja), diskalkulija (motnje pri računanju), gibalna nespretnost, motnje koncentracije.

nevrološke posebnosti: nespretnost pri natančnih gibih, splošna motorična okorelost. pogosta spremljajoča znamenja: nočno/dnevno močenje, blatenje, motnje v spanju, tiki.

AVTONOMNI ŽIVČNI SISTEM (VEGETATIVNO ŽIVČEVJE) – str. 117

Avtonomni živčni sistem je del živčnega sistema, ki avtonomno nadzira vitalne telesne funkcije.

Introverzija in ekstraverzija (str. 117) – vplivata na človekovo družbeno delovanje - Hans J. Eysenck: razvil teorijo o povezanosti med specifično strukturo osebnosti in med

kriminaliteto – poudarja osebnostne značilnosti. Teorija je razdeljena na dva dela:

I. del Eysenckove teorije: osebnost je mogoče ocenjevati z vidikov psihotizma (posamezniki so agresivni, impulzivni), ekstraverzije (posamezniki iščejo senzacije, prevladujejo nad drugimi – so dominantni) in nevroticizma (nizko samoocenjevanje, pretiran strah, spremenljivo razpoloženje).

II. del Eysenckove teorije: človekov notranji sistem nadzora se oblikuje s pogojevanjem in se kaže z notranjim lokusom kontrole (samonadzor vedenja). Otrok je od rojstva naprej nagrajevan za družbeno zaželjeno vedenje in kaznovan za nezaželjeno vedenje. Storilci KD so tisti, ki so v procesu pogojevanja bolj počasni. Ekstraverti – težje učljivi kot introverti.

- Herbert C. Quay: oblikoval teorijo o patološkem iskanju dražljajev: storitev KD povzroča občutke vznemirjenosti in napetosti. Kriminalno vedenje je posledica prestopnikovih »pretiranih potreb za naraščajočimi ali spreminjajočimi se oblikami senzornih vzpodbud. Primarna motenost je motenost psihičnega odzivanja na zunanje dražljaje.

- Osnovni ideji, da se bodoči storilec KD rodi s hiperaktivnim živčnim sistemom je dodal vplive okolja. Reagiranje staršev na otrokovo vedenje prispeva k razvoju njegove deiantnosti.

- Roditelj – otrok: ta interakcija vpliva vedenja v obdobju adolescence in se nadaljuje v odraslo obdobje, kaže se v sovražnosti in maščevalnosti.

- Dopolnjena teorija o patološkem iskanju je namenila veliko pozornost delovanju dejavnikov v okolju, družini. Prva poudarja negativno odzivanja staršev na vedenje otroka, ki pretirano išče dražljaje, osnovni pogoj za razvoj kasnejših kriminalnih nagnjenj. Druga trditev je, da otrokova duševna drugačnost povzroča težave, ker je deležen neprijetnih ukrepov zaradi svojega vedenja. Oba dejavnika prispevata k razvoju slabe interakcije med starši in otrokom, pospešujeta nastanek vedenjskega vzorca, ki se nagiba k prestopništvu.

TEORIJE, KI POUDARJAJO VPLIV PREHRANE NA VEDENJE (str. 119)

19

Page 20: Zapiski kriminologija

Znižan sladkor v krvi ali hipglikemija (str. 119)

o Neustrezna presnova sladkorja: raven glukoze se zniža in je ni dovolj za normalno delovanje možganov in telesa. Prihaja do različnih motenj.

o Hipoglikemija je običajna zdravstvena težava obsojencev. Motnja vedenja zaradi hipoglikemije se kaže kot nasilno vedenje. Povzroča vedenjske motnje, depresijo, nemirnost, občutljivost. Pri obsojencih, ki so imeli znižan krvni sladkor, so ugotovili več nasilnih dejanj.

Vitamini (str. 120)

o Večina alkoholikov in odvisnikov od mamil trpi zaradi primanjkljaja vitaminov – to se kaže pri shizofrenikih in vedenjsko motenih osebah.

o Hipovitaminoza: primanjkljaj vitaminov v telesu – možna verižna reakcija: napačno uživanje ali pomanjkanje vitaminov, porušena kemija možganov, napake v mišljenju, patološka interakcija z okolico, duševni/čustveni/duhovni propad, nasilno prestopniško vedenje.

Hiperkinetičnost (str. 120)

o Kaže se v antisocialnem obnašanju posameznika, nezanesljivem in prestopniškem vedenju. Hiperkinetičnost je poglavitni vzrok mladostniškega nemira, vodi v uživanje alkohola in drog, beganje od doma, mladoletniško prestopništvo in kriminaliteto v odraslem obdobju.

o Vzrok zanjo: pomanjkanje vitamina B3 in hipoglikemija. Dodatki v hrani vplivajo na vedenje.

Alkoholizem in kriminaliteta (str. 120)

o Problem je povezava alkoholizma s kriminaliteto. Alkohol je v zvezi s kriminalnim vedenjem na dveh področjih: vplivi alkoholnih pijač na posameznika imajo anestetični učinek z možnostjo povzročanja frustracij ter dejanja, ki so posledica zasvojenosti z alkoholom in telesne odvisnosti od alkohola.

o Dejstva o zvezi med alkoholom in kriminaliteto: kriminaliteta je povezana s prekomernim uživanjem alkohola; del kriminalitete z znamenji nasilja je povezane z alkoholiziranostjo; pod vplivom alkohola so tako storilci kot žrtve KD; prb. 75 % roparjev in 67 % posameznih žrtev je pod vplivom alkohola v času storitve dejanja; storilec ali žrtev umora je v 4 od 5 primerov pod vplivom alkohola; več kot 83 % obsojencev navaja, da so že imeli težave zaradi uživanja alkohola.

o Kemični vpliv alkohola: pri osebi odpove samonadzor in nima v oblasti svojega ravnanja, depresivno učinkuje na centralni živčni sistem. Opita oseba je bolj zgovorna, agresivna in možnost, da bo storila prepovedano dejanje, je velika.

Zastrupitev s svincem (str. 121)

o Vpliv svinca povzroči motnje v delovanju možganov. Tako povzročeno nepravilno delovanje možganov ima za posledico prestopniško in/ali nasilno vedenje. Posledica je spremenjeno vedenje, ki se kaže v zmanjšani sposobnosti premagovanja problemov in nasilja.

20

Page 21: Zapiski kriminologija

6. PSIHOLOŠKI POGLEDI V KRIMINOLOGIJI (str. 125)

o Psihološke teorije vplivajo na obravnavanje storilcev v kazenskih zavodih, na rehabilitacijo obsojencev, na razvoj penologije. Kriminologija očita psihološkim teorijam pomanjkanje dokazov za to, da so duševne in čustvene težave ključnega pomena za kriminalno vedenje. Psihološke teorije poudarjajo vpliv psiholoških spremenljivk na prestopniško vedenje. H kriminalitete prispevajo tudi psihosocialni dejavniki.

o Poskus psihološkega preučevanja storilcev KD: vsebuje analizo spremenljivk, ki so najpogostejše v psiholoških testih – ugotavljali so razlike med storilci in nestorilci. V raziskovanju iščejo povezave med človekovo osebnostjo in kriminaliteto – prevladujejo štiri smeri: iskanje razlik v osebnostni strukturi storilcev KD (raziskave potekajo v zaporih) – ugotovitve kažejo,da so obsojenci bolj impulzivni, sovražni, nezreli; iskanje možnosti za napovedovanje prestopniškega vedenja (kako kazen zapora vpliva na kasnejše vedenje); raziskovanje stopnje, do katere storilci v smislu osebne dinamike delujejo kot nestorilci; ugotavljanje, raziskovanje ter merjenje individualnih razlik med posameznimi storilci KD in skupinami storilcev.

o Med osebnostne poteze oseb s pogostejšo kriminalno dejavnostjo sodijo agresivnost, avtoritarnost, ekstraverzija, anksioznost in narcisizem.

o Psihološke teorije o vzrokih kriminalitete poudarjajo psihološke dejavnike, ki vplivajo na razvoj in nastanek odklonskega vedenja. Družina, izkušnje in vzgoja so pomembni dejavniki učenja prestopniškega vedenja.

PSIHOANALITIČNA TEORIJA (str. 127)

- Glavni predstavnik psihoanalitične teorije S. Freud – ugotovil je, da je temeljno gibalo človeka spolni nagon. Spolnost je pojmoval zelo široko. Libido, energija spolnega nagona, usmerja posameznika k najrazličnejšim oblikam in področjem nagonskega zadovoljevanja. V vsaki razvojni fazi se libido usmerja na novo področje, dokler ni dosežena normalna heteroseksualna usmeritev.

- Pri novorojenčku je osebnostna struktura rezervoar nagonskih teženj in impulzov. Med razvojem spoznavnih funkcij se izoblikuje zavestni del osebnosti, EGO – JAZ . Ego skrbi za ravnotežje med nagonskimi težnjami in zahtevami okolja. ID – ONO ter SUPEREGO - NADJAZ , katerega sestavljajo ostre in nujne zahteve ter zapovedi okolja (posameznikova notranja vest).

- Človekov osebnostni razvoj je rezultat notranje dinamike, nasprotij in konfliktov med posameznimi podstrukturami, idom, egom in superegom. Ego uravnava zavestno dejavnost posameznika in skrbi za duševno ravnovesje ter zdravje. Ustvarja ravnotežje med idom iz katerega prihajajo nagonski impulzi, ter superegom, iz koder izvirajo graja in občutki krivde. Prezahtevni superego preplavi ega z občutji krivde in strahu pred kaznijo. Posledica tega je čezmerno potlačevanje nagonskih teženj.

- Osebnostni razvoj je po Freudu posledica in splet treh temeljnih dejavnikov: delovanja spolnega nagona, ki se oblikuje v zaporednih fazah posameznikovega

razvoja; vplivov socialnega in zgodnjega vpliva; dinamike znotraj same strukture osebnosti, konfliktov ter interakcije med zavestnim

egom, podzavestnim egom in nadzavestim superegom. TEORIJE JAZA (SEBSTVA) – str. 129

21

Page 22: Zapiski kriminologija

- Novo dojemanje jaza »ne-jaz« - vsebuje lastnosti, ki jim imamo, pa zanje nočemo vedeti, ker jih ne maramo. Kadar človek skuša opisati osebo, kakršno si najmanj želi, je ta opis blizu njegovemu »ne-jazzu«. To so stvari katere drugi ne vedo, stvari o njem – »zasebni« ali »privatni« jaz.

- Negativna samopodoba je značilna za obsojence na prestajanju zaporne kazni in za nekdanje obsojence.

- Erikson je predstavnik neopsihoanalitične usmeritve – pozornost usmerja na ego, kar pomeni upoštevanje dejavnikov okolja in samostojnost ega v odnosu do ida. Eriskonova teorija je razvojna, socializacijska teorija osebnosti – psihoanalitična teorija.

- Kriza je posledica telesnega in psihičnega zorenja in socialnih zahtev, ki jih okolje postavlja posamezniku v določenih obdobjih življenja. Pomeni prehod na novo stopnjo in širitev socialnih stikov, ker jo spremljajo nezadovoljstvo in frustracije.

- Prestopniško vedenje je posledica neuspešno rešenih kriz na drugi, tretji, peti in šesti stopnji razvoja:

druga stopnja razvoja: drugo in tretje leto življenja – analna faza. Kriza tega obdobja je odnos staršev do otroka. Pozitivna rešitev krize je v razvoju občutka samokontrole, neodvisnosti. Faza je pomembna za razvoj socializiranega posameznika in za razvoj antisocialnega, kriminalnega vedenja. Če faza ni ugodno rešena se razvije sovražen odnos do okolja ter kriminalno vedenje.

tretja stopnja razvoja: od četrtega leta do začetka šolanja. Če je kriza prejšnje stopnje pozitivno rešena se okrepi občutek avtonomije. Vloga staršev je pomembna – če ti otrokovo iniciativnost omejujejo se pri otroku razvije občutek krivde.

peta stopnja razvoja: obdobje adolescence – obd. Od 11 do 12 leta. Posameznik se prične zavedati svojih lastnosti – ustvarja se psihosocialna identiteta posameznika. Oseba s tako identifikacijo ustvarja »kriminalno identiteto«, nagnjenost h kriminalnosti pa postane del njene psihične narave.

šesta stopnja razvoja: obdobje od 12 do 25 leta – »kriza intimnosti in izolacije«. Če je posameznik pozitivno prešel 5. stopnjo – adolescenco, bo sposoben postaviti temelje neodvisnega družinskega življenja. Neugodna rešitev kriz ima za posledico pretirano zaposlenost s samim seboj in nesposobnost ustvariti intimno zvezo z drugimi ljudmi – taki so psihopati, ki poskušajo manipulirati in izkoriščati druge brez občutkov slabe vesti.

- Eriksonova socializacijska teorija je pomembna za preučevanje prestopniškega vedenja, predstavlja vlogo socializacijskih dejavnikov pri oblikovanju posamičnih oblik normalnega vedenja in odklonskega oz. kriminalnega.

TEORIJA MORALNEGA RAZVOJA PO J. PIAGETU (str. 131)

J. Piaget je razdelil človekov moralni razvoj v naslednje stopnje:

1. Nastajanje obveznosti – dolžnosti: za oblikovanje občutka dolžnosti je potrebno posredovanje navodil iz okolja – splošna navodila in sprejemanje ter upoštevanje teh navodil.

2. Heteronomija: obd. okoli 7., 8. leta. Otrok se identificira s svojimi starši ali avtoriteto. Poslušnost ni brezpogojna, saj se mešajo čustva ljubezni in sovraštva.

3. Moralni realizem: otrok ocenjuje obveznosti in vrednote na podlagi pravil in se po njih ravna.

4. Avtonomija: v svojem razvoju se otrok druži z vrstniki, dosega naslednjo raven moralnih odnosov, ki temeljijo na spoštovanju med ljudmi in voljo do avtonomije.

22

Page 23: Zapiski kriminologija

Posledica medsebojnega spoštovanja je občutek pravičnosti. Na tej stopnji se razvije se avtonomija in otrok sam svobodno in samostojno upošteva moralna načela.

TEORIJA KOGNITIVNEGA MORALNEGA RAZVOJA (str. 133)

Teorija moralnega razvoja predstavlja moralni razvoj posameznika v treh glavnih stopnjah:

I. Predkonvencionalna stopnja: a) Brezpogojno podrejanje avtoriteti, močnejšemu.b) Vzajemnost ni mišljena kot znamenje uslug – gre za koristoljubje.II. Konvencionalna stopnja:

a) Dobro je takšno vedenje, s katerim pridobiš simpatije drugih in njihovo odobravanja. b) Opredeljevanje do avtoritete, utrjenih pravil in ohranjanja socialnega reda.

Spoštovanje si zasluži tisti, ki predano opravlja svoje dolžnosti. III. Postkonvencionalna stopnja:a) Po pravilih ravnamo zato, ker je to za ljudi najbolje in ker lahko na ta način uredijo

medsebojne odnose.b) Posameznik sam ustvari paleto etičnih načel, ki jih sprejme za svoje.

TEORIJA PRIKRAJŠANOSTI ZA MATERINSKE STIKE IN NAVEZANOSTI (str. 134)

- Ugotovitve kažejo, da je zgodnja ločitev od matere možni vzročni dejavnik za kasnejše antisocialno vedenje. Teorija poudarja dvoje: topli, tesni odnosi med otrokom in materjo (pomembni so za duševno zdravje otroka) ter ločitev in zavračanje otroka, ki povzročata neubogljivost, pomenita večjo verjetnost za kasnejše prestopništvo. Družinske spremenljivke so dejavniki, ki lahko povzročijo družbeno neprilagojeno vedenje.

- Za teorijo navezanosti je pomembnih sedem dejavnikov/značilnosti: specifičnost (navezanost je usmerjena na eno ali več oseb v določenem zaporedju), trajanje (navezanost traja celo življenje), čustveno investiranje (najmočnejša čustva so povezana z odnosom navezanosti), ontogeneza (smer razvoja – otroci zgradijo osnovno obliko navezanosti v prvih 11 mesecih življenja), učenje (ima pomembno vlogo v razvoju navezanosti), organizacija (navezanost je značilnost, ki je za ljudi pomembna od rojstva naprej) ter biološka vloga (to je preživetje).

TEORIJA SOCIALNEGA UČENJA (str. 136)

- Po teoriji socialnega učenja je prestopništo naučeno. Učenje z opazovanjem je oblikovanje lastnega vedenja s posnemanjem. Vedenje je naučeno, ko je spodbujevano ali nagrajevano. Učenje vedenja poteka: z opazovanjem, z neposredno izpostavitvijo in z različnimi spodbudami.

- Socializacija se opira na proces identifikacije. Socialno učenje se naslanja na čustva. Pogojuje čustveno zrelost oseb, ki norme posredujejo. Odklonsko vedenje je destruktiven in brezupen poskus, da se lastno odklanjanje in sovražnost obrne proti družbi. Bandura je ugotovil naslednje pobudnike agresivnosti pri človeku: averzivni (sovražni) pobudniki (fizični napadi, besedne grožnje, žalitve), spodbujevalni pobudniki (nagrade), zgledni pobudniki (opazovanje nasilnega, agresivnega vedenja pri drugih), instrukcijski pobudniki (opazovanje ljudi, ki dajejo navodila, kako se udejstvovati v nasilju) in zmota kot pobudnik (neobičajna prepričanja, da je nasilje potrebno in upravičeno).

23

Page 24: Zapiski kriminologija

PATALOŠKE TEORIJE (str. 137)

- Psihopatološke teorije v zvezi s kriminaliteto motnje razvrščamo v štiri večje skupine – čustvene motnje, duševne motnje, sociopatska osebnost in specifično spoznavno delovanje (spoznavni vzorci). Duševna patologija je tudi socialna patologija (nanjo vplivajo družbeni dejavniki), ki se kaže kot bolezen posameznikov.

- Psihiatri poudarjajo pomen zadovoljevanja temeljnih potreb v zgodnjem otroštvu. Dejavniki za prestopniško vedenje so pomanjkanje toplih stikov s starši, zanemarjenost in pomanjkljivo discipliniranje. Organsko pogojene duševne motnje so posledica dednosti in poškodb. Funkcionalno pogojene duševne motnje pa so brez očitne možganske patologije.

Čustvene motnje (str. 138)

Nastanejo lahko pri vsakem človeku, ko ne more več premagovati bremen vsakdanjika. Vzroki za čustvene motnje so medosebni odnosi, krize, finančne težave, nezaposlenost, bolezen in samopodoba. Pri nekaterih ljudeh se razvijejo v psihopatologijo, ki ima lahko za posledico prestopniško vedenje.

Motnje pri obvladovanju impulzov (str. 138)

Kažejo se lahko kot:- Kleptomanija: kleptomani ne kradejo zaradi trenutnih notranjih vzgibov. Pred tatvino

občutijo napetost, ki jo sprostijo, ko ukradejo nek predmet. Kleptomanija je pogostejša pri ženskah.

- Piromanija: je nesposobnost obvladati željo po požiganju, ki v ozadju nima posebnega motiva.

- Neobvladljiva eksplozivnost: nenadna napadalnost ali druge vrste destruktivno vedenje pri osebah, ki svoje vedenje na videz lahko kontrolirajo, je tudi čustvena m0otnja. Osebe obžalujejo svoje vedenje. Motnja je bolj značilna za moške, ki končajo v zavodih za prestajanje kazni zapora, ženske pa v psihiatričnih bolnišnicah.

Sociopatska osebnost (str. 139)

- Sociopatija ali sociopatska osebnostna motenost. Sociopati so v bolnem odnosu z družbo, nimajo zdravih medosebnih razmerij. Poznamo štiri oblike sociopatije: antisocialna reakcija, disocialna reakcija, seksualna deviacija in zasvojenost. Lastnosti sociopatov z antisocialno naravnanostjo: posameznik ni sposoben spoštovati družbenih pravil in se ne odziva na običajne spodbude; posameznikovo vedenje je v nasprotju z njegovimi besedami; kadar izvršuje KD je vedno v stanju impulzivnosti; oseba kronično laže, vendar jo je težko odkriti zaradi resnega videza; kaže znake anksioznosti po storjenem KD; ponavlja dejanja; oblast in kaznovalni ukrepi ne vplivajo na takega posameznika; socipat ni sposoben daljših čustvenih razmerij – vedno razočara ljudi in sposoben čakati.

- Najustreznejše mesto za rast in uveljavljanje socipata je v mladostniških prestopniških skupinah, ki so značilne za socialno dezorganizirana barakarska naselja.

Specifično spoznavanje (spoznavni vzorci) – str. 140

24

Page 25: Zapiski kriminologija

Spoznavne teorije pojasnjujejo spoznavne procese, intelekt, logiko, duševno strukturo, razum in uporabo jezika. teorije o spoznavnih vzorcih se navezujejo na razvojnopsihološke teorije. Storilci KD racionalizirajo kaznivo ravnanje. Zanje je značilno konkretno mišljenje – sebe dojemajo kot enkratne in drugačne od drugih. Razmišljanje je usmerjeno k življenju v kriminalnem svetu in doseganju ciljev.

Kriminalna osebnost po Yochelsonu in Samenowu (str. 141)

- Proučevala sta storilce, ki so bili obravnavani zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti ob storitvi KD in so bili napoteni na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico. Ugotovila sta, da je zanje značilno: kronično laganje; stališče, da nje tuje premoženje 'njihovo'; neomejen optimizem; velik energetski potencial; strah pred poškodovanjem; močna jeza in pretirano ugodna predstava o sebi.

- Glenn D. Walters: ugotovitve njegovega kliničnega in raziskovalnega dela kažejo na sekundarne motive pri nevarnejših prestopnikih. Ti so: jeza in upor, moč in nadzor, vznemirjenost in zadovoljstvo ter pohlep in lenoba. Ponudil je program za prevzgojo storilcev KD s ponovnim učenjem in spreminjanjem mišljenja ob pridobivanju novih izkušenj.

- V zaporu na Dobu je takšno študijo opravil Meško. Obsegala je razgovore z obsojenci in strokovnjaki. Ugotovitve kažejo na omenjene sekundarne motive in spoznavne vzorce, vendar pri različnih obsojencih z različno jakostjo.

- Očitki teoriji o kriminalni osebnosti so bili metodološke narave, z vidika veljavnosti in zanesljivosti ugotovitev. Očitajo jima, da sta se bolj ukvarjala z opisovanjem kriminalnega obnašanja kot pa z iskanjem vzrokov za prestopniško vedenje.

25