Embed Size (px)
Citation preview
VZGOJA
MOTIVIRANIH, ZDRAVIH in
ODGOVORNIH OTROK
Priročnik za vzgojo, odnose in delo z mladimi
Maja 1953 je Hodding Carter, znan časopisni urednik in pisatelj, zapisal misel, ki mu jo je
zaupala, kot jo je imenoval, zelo modra ženska. Ta misel se je glasila: »Obstajata samo dve
trajni zapuščini, za kateri lahko upamo, da ju bomo predali svojim otrokom -
korenine in krila.«
Andrej Pešec
Vzgoja motiviranih, zdravih in odgovornih otrok
Copyright © 2020, Društvo Znanje za življenje – Pandurang
Apnenik pri Boštanju 3b, 8294 Boštanj
Vse pravice pridržane.
Naslovnica: Sabina Kurnik
Fotografija naslovnice: www.pixabay.com
Priprava platnice: Benjamin Vizjak
Lektoriranje: Vesna Gostenčnik, Špela Videnšek, Branka Puncer Laznik
Naklada: 500 izvodov.
www.facebook.com/znanjezazivljenje
www.znanjezazivljenje.si
Reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega
avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, hkrati s
fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki, je dovoljena s predhodnim
dovoljenjem avtorja, v skladu z določili Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah.
CIP - Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
37.018.1(035)
PEŠEC, Andrej
Vzgoja motiviranih, zdravih in odgovornih otrok : priročnik za vzgojo,
odnose in delo z mladimi / avtor Andrej Pešec. - Boštanj : Društvo Znanje
za življenje, 2020
ISBN 978-961-94930-0-7
COBISS.SI-ID 303381504
O AVTORJU
Andrej Pešec, univ. dipl. pol., je predavatelj in
strokovni sodelavec v preko 150-šolah, centrih
za socialno delo, vrtcih, zavodih, mladinskih
centrih, podjetjih, humanitarnih društvih ter
drugih vzgojno-izobraževalnih organizacijah v
Sloveniji in na tujem.
Njegova želja in strast je predaja uporabnih,
življenjskih znanj vsem generacijam; družinam
in posameznikom pomaga tudi kot trener. Vodi
tudi Društvo Znanje za življenje – Pandurang.
Po končanem študiju je bil nekaj časa zaposlen v osnovni šoli, nato v
mladinskem centru, od leta 2013 pa deluje kot gostujoči predavatelj. Izpeljal je že
preko 1.300 predavanj in izobraževanj za otroke, starše in strokovne delavce.
Nekateri naslovi predavanj, o katerih na roditeljskih sestankih in strokovnih
izobraževanjih najpogosteje predava strokovnim delavcem in staršem, so:
Skrivnosti vzgoje motiviranih, samostojnih in odgovornih otrok; Odnosi, komunikacija in
sodelovanje; Kako v otroku odpraviti nezanimanje, nezainteresiranost in lenobo ter v njem
razviti ljubezen do učenja, truda in dela; Vzgoja najstnika; Umetnost optimalnega poučevanja
in predaje znanja; Skrivnosti priljubljenih, spoštovanih in karizmatičnih učiteljev; Čustvena
inteligenca; Celostno zdravje; Kako se odnos med staršema odraža na otroku; Dinamika v
odnosu med strokovnimi delavci, otroki in starši; Stres in izgorelost na delovnem mestu;
Ženske so z Lune, moški so z Marsa; Premagaj stres, strah in skrbi in druge …
Otrokom v osnovnih šolah najpogosteje predava na teme: Odnosi in odgovornost;
Izzivi, pasti in priložnosti dozorevanja; Samozavest in samopodoba; Premagaj stres in strah;
Odkrij, kateri poklic ti je pisan na kožo; Skrivnosti mladih genijev in legendarnih vodij ...
Redno gostuje tudi v vzgojnih domovih in centrih za mlade z vedenjskimi
težavami ter odvisnostmi.
Predavanja (in vsebino knjige) krasijo praktični primeri, motivacija, sinteza
sodobnih znanj ter zanimive anekdote in zgodbe iz vsakdanjega življenja.
ZAHVALA in PREDGOVOR
Odkar sem prišel v stik z učenji in priporočili, ki sem jih povzel v tem priročniku,
in odkar vidim, kako močno ter praktično uporabno je to znanje v vsakdanjem
življenju, sem razmišljal o tem, kako vse to predati naprej, otroke in starše pa
opremiti z vsem, kar potrebujejo v življenju.
Otroci so naše največje bogastvo, vsak dan znova pa lahko vidimo, s koliko izzivi
se soočamo zaradi odsotnosti kvalitetnega razumevanja znanosti o odnosih in
vzgoji. V našem pristopu so več kot očitno številne rezerve.
Knjiga je napisana tako s pozicije predavatelja, strokovnega delavca kot tudi s
pozicije starejšega brata, botra in otroka. Seveda obstaja množica raznoraznih
pristopov k vzgoji, tako nikakor ne želim dodati še enega. Pišem o prijemih in
priporočilih, ki si jih nisem izmislil jaz.
Večina znanja je pridobljena iz proučevanja starodavne modrosti in s strani zelo
priznanih celostnih psihologov in pedagogov, ki jih Evropa šele spoznava, sami
pa že desetletja zelo uspešno podajajo in živijo to neprecenljivo znanje.
To so dr. V. O. Ruzov, dr. O. G. Torsunov, Aleksandr Hakimov, dr. Marina
Targakova, Shalva Amonashvili, dr. O. G. Gadetsky in drugi, katerim dejansko
gredo vse vsebinske zasluge za nastanek te knjige.
V priročniku razkrivam mnogo podrobnosti iz lastnega dozorevanja in dela z
mladimi, zato bi še posebej rad poudaril naslednje: iskrena hvala učiteljem in
trenerjem ter vsem, ki ste me vzgajali in učili, mi v letih odraščanja in učenja
nudili 108 % svojih zmožnosti ter mi dovolili, da še naprej zorim.
Posebna zahvala gre mojima staršema in vsem, ki mi tako ali drugače omogočate,
da lahko delujem na področju, ki ga obožujem − v vzgoji in delu z ljudmi.
Letvico ste mi postavili zelo visoko, saj ste mi dali veliko več, kot ste bili verjetno
realno sposobni dati.
Ničesar vas nisem prišel učit, le predal bi rad nekaj, kar smo že skoraj pozabili.
Vse, kar pišem, služi temu, da bomo lahko starši, učitelji in vsi ostali še bolj
optimalno vzgajali močne, zdrave in srečne otroke ter jih opolnomočili z vsem,
kar bodo potrebovali v življenju.
KAZALO
1. PRVIH 5 LET ........................................................................................................ 1
Priprava na otroka, spočetje in nosečnost .............................................................. 1
(Ne)zaželeni otroci ..................................................................................................... 2
Otroci z nebes? ........................................................................................................... 3
Maternica – naš prvi dom .......................................................................................... 4
Vsaka materina misel gradi telo otroka ................................................................... 5
Materialna, emocionalna in duhovna varnost ......................................................... 6
Otrok potrebuje ljubezen, objem in mir ................................................................. 7
Moja žena ne dela. Moja žena ne dela?! ................................................................... 8
Mama je ena sama ...................................................................................................... 9
Največja moč ženske ... ............................................................................................ 10
Vloga očeta ................................................................................................................ 11
Kako moški vodi? ..................................................................................................... 11
Opora družine ........................................................................................................... 12
Zaščitimo otroke – skrb za celostno zdravje otrok ............................................. 13
Kako odnos med staršema vpliva na zdravje otroka ........................................... 13
Težave z vidom in solzenjem oči ........................................................................... 14
Alergije, bradavice, mozolji ... ................................................................................. 15
Ljubezen gre skozi želodec – vitamin L ................................................................ 17
V vrtci in šolah morajo delati najboljši, sr(e)čni kuharji ...................................... 17
Naj bo hrana otrokovo zdravilo in zdravilo njegova hrana................................ 18
Čustvena inteligenca ................................................................................................. 19
Izražanje občutkov ................................................................................................... 20
Odgovornost za lastna čustva ................................................................................. 21
Mali otrok potrebuje vso našo pozornost ............................................................. 21
Majhen otrok še nima razvitega občutka za to, kaj je narobe in kaj je prav ... 23
Kaj storiti, ko otrok naredi kaj narobe? ................................................................. 23
Otrok bo navadno v takšni zavesti, kot ta, ki je z njim ....................................... 24
Ustvarimo prijetno atmosfero ................................................................................ 25
Z malim otrokom ravnamo kot s princem, princesko ........................................ 25
2. VZGOJA MED 5. IN 12. - 14. LETOM ......................................................... 27
Princ(-eska) postane učenec, sluga ......................................................................... 27
Razvajanje je ena od sodobnih oblik zlorabe otrok ............................................. 28
Disciplina ................................................................................................................... 29
Ob sobotah ... in ... ob torkih ... ............................................................................. 29
Kdo je odgovoren za vzgojo otrok? ...................................................................... 30
Odgovornost – darilo samemu sebi ....................................................................... 31
Ne verjamem, ko rečete, da lepo skrbite za otroke, če vidim, da niti zase ne . 32
Če ga na skrivaj lomimo mi ... bodo to počeli tudi otroci .................................. 32
Od otrok ne moremo pričakovati nečesa, česar ne počnemo tudi sami .......... 33
Ne slišim, kaj govoriš, toda vidim, kaj delaš ......................................................... 34
Sankcioniranje ........................................................................................................... 35
Starša sta v primeru sankcij vedno dolžna govoriti isto ...................................... 36
Fanta sankcionira oče, dekle mati .......................................................................... 38
Nikoli se ne kaznuje iz jeze – vedno iz ljubezni ................................................... 38
Življenje pomeni odnosi .......................................................................................... 39
Odnosi do starejših ................................................................................................... 39
Otroci nikogar ne poslušajo … .............................................................................. 41
Spoštovanje in uspeh v življenju ............................................................................ 42
Otrok ne sme postati glavni v hiši.......................................................................... 42
Odnosi z vrstniki ...................................................................................................... 44
Bi rad(-a) živel(-a) kot v raju? .................................................................................. 45
Otroku ne kupujmo boljših reči, kot jih imajo njegovi vrstniki ......................... 46
Odnosi z mlajšimi ..................................................................................................... 46
Otroci in odnos do planeta ter živali ..................................................................... 47
Komunikacija ............................................................................................................ 49
Govorna napaka ....................................................................................................... 50
Moč besed .................................................................................................................. 51
Poslušanje – vrlina, ki je najbolj podcenjena ........................................................ 52
Če ne bomo mi poslušali otrok, ko so majhni ... ................................................. 53
Mirno reševanje konfliktov ..................................................................................... 54
Imaš namen vse življenje živeti kot klošar? .......................................................... 54
Zakaj se največ prepiramo ravno na dopustu? ..................................................... 56
Čistost odnosov ........................................................................................................ 57
3. MOTIVACIJA IN UMETNOST OPTIMALNE PREDAJE ZNANJA... 58
Dom − ambasada učenja in razvoja ...................................................................... 58
Zakaj se otroci vse težje učijo? ............................................................................... 59
Odnosi med strokovnimi delavci in starši............................................................. 60
Komunikacija strokovnih delavcev s starši ........................................................... 61
Kako zaobiti velik ego učitelja, otroka ali starša? ................................................. 62
Učitelji in starši vpričo otrok ne bi smeli nikdar kritizirati drug drugega ......... 63
Kako učiti nekoga, ki se ne želi učiti ...................................................................... 64
Kvalificirana morata biti tako učitelj kot učenec .................................................. 65
Mami, zakaj se moramo to učiti? Kje bom to potreboval?................................. 66
Nepričakovano povabilo in konec sveta ............................................................... 67
»Andrej, zakaj se nisi naučil jezika, ko si imel možnost za to ...« ....................... 67
Čudež pozitivnega govora ....................................................................................... 69
Uči se, ker se je treba in je prav ... .......................................................................... 70
Zares kvalitetno se lahko učimo le nekaj, kar nam je naravno blizu ................. 71
Znanje mora biti praktično, aktualno, zabavno in zanimivo .............................. 71
Motivacija in otroci, ki zavzeto poslušajo in sodelujejo? .................................... 73
Entuziazem pride ... .................................................................................................. 74
Vsak mora postati psiholog ..................................................................................... 75
Motivacijski faktorji .................................................................................................. 76
Uči se, da ti ne bo treba delati ... ............................................................................ 76
Pohvala za trud, ne za ocene ................................................................................... 77
Iz napačnega sistema nagrajevanja izvira strah ..................................................... 78
Osebni pristop – vsak je edinstven ........................................................................ 79
Vzgajamo vodje − sluge ali oportuniste? .............................................................. 79
Otroka učimo dajati in doprinašati življenjem drugih ......................................... 80
V naši naravi je skrbeti za druge ............................................................................. 81
Ne primerjajmo otrok med seboj ........................................................................... 82
Nikdar kategorizirati otrok na dobre in slabe ....................................................... 82
Zares posebna šola ................................................................................................... 83
Vloga ciljev ................................................................................................................ 85
Ko bom velik, bom športnik................................................................................... 86
Sem mrtev? Hrom? ................................................................................................... 86
Starši najbolj trpijo, ko trpijo otroci ....................................................................... 87
Nimam zlatih las … ................................................................................................. 88
Blagoslov pod krinko ............................................................................................... 89
Nič ni samo po sebi ne dobro ne slabo ................................................................. 89
Vzgoja v dobi interneta, telefonov in tele-vizije................................................... 91
Modreci ali zombiji? ................................................................................................. 92
Učenje preko filmov in drugih medijev ................................................................. 93
Zgodbe, metafore in anekdote................................................................................ 94
Vsaka reč in vsaka lastnost se da uporabiti – ali zlorabiti ................................... 94
Ničesar ne prepovedujte – raje vse naučite smiselno uporabljati ...................... 95
Nauči me umetnost malih korakov ........................................................................ 97
4. ODKRIVANJE OTROKOVIH INKLINACIJ ............................................ 98
Kjer že imamo dve roki, tretja ne bo zrasla .......................................................... 99
Hoditi po tuji poti je nevarno ................................................................................. 99
Poseben si. Tako kot vsi ostali .............................................................................. 100
Poklicna usmeritev ................................................................................................. 102
Vsi poklici so enakovredni .................................................................................... 103
Kaj naj naredim z ambicijami staršev ... .............................................................. 104
Kaj si bodo pa drugi mislili ... ............................................................................... 105
Vsak ima svojo pot ................................................................................................. 105
Posojeni otroci ........................................................................................................ 106
Štirje tipi osebnosti otrok ...................................................................................... 106
Kako odkriti naravo otroka ................................................................................... 112
Kaj storiti, če otrok še ne ve, kaj bi rad počel v življenju ................................. 114
Hobiji in zanimivi ljudje......................................................................................... 115
Kaj je treba učiti koga in kako jih motivirati? ..................................................... 116
Indigo otroci in čudežni deček ............................................................................. 117
Kaj je mogoče doseči z zatajevanjem? ................................................................. 118
Kaj storiti, če je otrok zelo tekmovalen? ............................................................. 119
Tekmovalnost kot želja po dokazovanju staršem .............................................. 120
Ne boj se. Samo naprej .......................................................................................... 120
Vse pride ob svojem času ...................................................................................... 121
Življenje te tako ali drugače pripelje tja, kjer ti je mesto ................................... 123
5. ŠOLA IN ŠOLSKI SISTEM ............................................................................ 124
Izobraževanje ni polnjenje koša ........................................................................... 124
V čem je smisel vzgoje in izobraževanja? ............................................................ 125
Prave stvari ob pravem času ................................................................................. 126
Teorija ali praksa? ................................................................................................... 127
Znanje za življenje .................................................................................................. 128
Otroci so preobremenjeni ..................................................................................... 129
Naučimo jih razmišljati, in ne zgolj, kako razmišljati ........................................ 130
Možgane imamo zato, da jih uporabljamo .......................................................... 131
Kdaj in kako (se) učiti? ........................................................................................... 132
History − his story − njegova zgodba ................................................................. 132
Alternativne oblike in metode učenja za življenje .............................................. 133
Če ni ˝ foušije˝, je za vse dost' ... .......................................................................... 134
6. SKRIVNOSTI USPEŠNIH, SPOŠTOVANIH, KARIZMATIČNIH
UČITELJEV ............................................................................................................... 136
V šolah naj delajo najboljši – rojeni učitelji......................................................... 136
Učitelj se rodi .......................................................................................................... 136
Učitelj mora biti emotivno, duhovno zrela, sočutna in srečna osebnost ....... 137
Tu sem, da te spodbujam ...................................................................................... 138
Učitelj, ki sam ni učenec, ne more biti učitelj ..................................................... 138
Najpomembnejše kvalitete, ki naj krasijo učitelja .............................................. 139
Nikomur ni treba biti popoln ............................................................................... 139
Pridi predavat, prosim! Učitelji v službo prihajajo samo po denar ... ............. 140
Učitelj mora biti zgled. Javno življenje = zasebno življenje ............................. 140
Učitelj mora imeti avtoriteto ................................................................................. 141
Učitelj je tudi starš .................................................................................................. 142
Umetnost in nuja redne kvalitetne celostne regeneracije .................................. 142
Odlična jutranja duhovna priprava jamči izjemen dan – in življenje .............. 143
Rana ura, zlata ura .................................................................................................. 145
Popolna zaščita ....................................................................................................... 146
Če bi rad(-a) bil(-a) všeč vsem, ne postani učitelj(-ica) … ................................ 147
A tako ... ................................................................................................................... 147
Pozoren in ljubezniv, a nenavezan ....................................................................... 148
Če boš zares dober, ne boš prevaran, ampak preskrbljen ................................ 148
7. SAMOPODOBA, UPORNIŠTVO IN PUBERTETA ............................... 150
Uporništvo otrok in mladih .................................................................................. 150
Otroke vzgajajmo, kot da so nam jih v varstvo oddali daljni sorodniki ......... 151
Otroka ne razumem ............................................................................................... 151
Kaj naj storim, da mi bo ˝otrok˝ zaupal? ............................................................ 152
Vse, kar otroci potrebujejo, je ljubezen ... ........................................................... 153
S čim si me ˝spucal˝? ................................................................................................ 154
Otrok sebe vidi v takšni luči, v kakšni ga vidita oče in mati............................. 154
Hormoni in puberteta ............................................................................................ 155
Kako to, da se še posebej fantje včasih tako težko učijo? ................................ 155
Zakaj pa je svet tako preplavljen z energijo užitka, pohote in strahu?............ 156
Telo je sramota za dušo ......................................................................................... 157
Ni govora o slabi samopodobi, če veš in čutiš, kdo si ...................................... 158
Višji okus .................................................................................................................. 159
Kaj naj mati ali otrok storita, če dom ni dom, ampak fronta? ......................... 160
8. VZGOJA FANTOV IN DEKLET ................................................................ 162
Kje so danes pravi moški? ..................................................................................... 162
Dekleta so naravno bolj povezane z očetom, sinovi z mamo.......................... 163
Pravi moški pogovor .............................................................................................. 163
Kako vzgojiti močnega sina? ................................................................................. 164
Fant potrebuje občutek, da ga potrebujejo ......................................................... 166
Fante vzgajamo v moške, ˝gentlemane˝, dekleta pa v dame ............................ 166
Tudi ti nekoč boš mamica postala ... .................................................................... 167
Znanost o odnosih ................................................................................................. 169
Dekle potrebuje zanesljivega, odgovornega očeta ............................................. 169
Dekleta morajo biti vedno zaščitena in preskrbljena ... .................................... 170
Fantje naj gredo čim prej ˝na svoje˝ .................................................................... 171
Kako pomagati sinu, očetu ali možu, ki se drogira ali pije? .............................. 172
Enostarševske družine ........................................................................................... 174
Mati sina sama ne more poučiti, kako postati moški ... .................................... 175
Za vzgojo otroka je potrebna cela vas ................................................................. 176
Povezane družine − socialni mehanizmi ............................................................. 177
9. VZGOJA PO 12. - 14. LETU – PRIJATELJSKI ODNOS ....................... 178
Kaj naj storim s svojim sinom ... .......................................................................... 179
Navezanost staršev na otroke ... ........................................................................... 180
Odrasli otroci in zreli starši so največji medsebojni dobronamerniki ............. 181
Pričakovanja staršev. Otrok ne sme (p-)ostati vaš vir sreče ............................. 181
A gre spet ljudi flancati po svetu ... ...................................................................... 182
Vaši (posojeni) otroci niso vaši otroci ................................................................. 183
»Vse smo ti dali, ti pa nam takole vračaš ...« ....................................................... 183
Medsebojno spoštovanje – kaj to je in kaj to ni ................................................. 184
»Zaupam ti« je včasih še lepše, kot »Rad(-a) te imam« ...................................... 185
Cvetka, zaupajte v vašega sina in v ˝božji timing˝ ... ......................................... 185
Nekdo izmed vas je izbran ... ................................................................................ 188
10. ZAKLJUČEK ..................................................................................................... 190
11. VIRI ...................................................................................................................... 191
12. PRIPOROČENA LITERATURA .................................................................. 194
1
1. PRVIH 5 LET
Priprava na otroka, spočetje in nosečnost
Zelo sem bil vesel, ko sem pred meseci v Novem mestu srečal gospo, s katero sva se
preko portala za deljenje prevozov dogovorila za skupno vožnjo v Ljubljano. Že, ko
je prisedla v avto, sem začutil, da gre za izjemno žensko, saj je bilo jasno čutiti njeno
dobroto in predanost. Posebej navdušen sem bil po tem, ko mi je zaupala, da se kot
zdravnica ukvarja s proučevanjem prenatalne psihologije − s proučevanjem tega, kako
na razvoj otroka vpliva predpriprava na starševstvo in vse, kar se dogaja z otrokom,
ko je ta še v maternici. Tiho sem se nasmejal, saj sem še nekaj minut pred najinim
srečanjem v lokalni knjižnici na predavanju tudi sam govoril o tem.
Vedno znova sem začuden in presenečen, kako čudežno deluje življenje, narava,
vesolje, Bog ..., kakor vam je ljubše in bližje, saj redno srečujem ljudi, ki počnejo ali
raziskujejo podobne reči ter delujejo na podobnih področjih, kot sam. Takšen je bil
tudi dan, ko smo si na poti v Maribor, kamor sem šel predavat v eno izmed socialnih
organizacij za delo z družinami in mladimi, prevoz naključno delili jaz, dve profesorici
in dve študentki pedagoške fakultete. Že v avtu je tako potekalo malo predavanje –
debatni krog.
Prijatelj, ki ima tri krasno vzgojene otroke, je na nedavnem seminarju rekel takole:
»Ali delaš askezo, preden dobiš otroke, ali pa askezo delaš kasneje. Brez askeze preprosto ne gre.«
Z askezo je mislil na kakovostno pripravo na otroka. Dobra priprava je ključ do
dobre izvedbe. Z odlično psihofizično pripravo zmanjšamo možnosti za nepotrebne
težave. Nikdar ni vse v naših rokah, saj so vedno dejavniki, na katere ne moremo
dosti vplivati. Zelo dobrodošlo pa se je optimalno pripraviti na področjih, na katera
lahko vplivamo.
Prijateljeva hči se na rojstvo otroka pripravlja že nekaj let vnaprej, tako da vse, kar
zaužije in stori, počne zavestno in zdravo, saj se odlično zaveda svoje ključne, bodoče
vloge − matere. Del teh priprav je tudi iskrena želja, da se poveže in poroči z nekom,
ki je pripravljen prevzeti vso odgovornost v vlogi moža in kasneje očeta. Tako se na
daleč izogiba vsem moškim, ki bi se z njo želeli le poigrati.
Pred meseci sem svetoval družini iz Kočevja. Par je po daljšem uvodu o tem, kako zapleteni so
odnosi z njuno dvanajstletno hčerjo, začel takole: »Ne razumem. Sina in hčer vzgajava enako, po
istih načelih. Sin je priden, miren in angažiran, hčerka pa dela vse po svoje. Nič ji ne paše. Ne vem
2
več, kaj naj narediva z njo.« Vprašal sem ju: »Se morda spomnita, v kakšni zavesti sta bila, ko sta
vabila otroka na svet? Po domače: v kakšni zavesti sta bila, ko sta otroka spočela?« Par se je le
spogledal, zasmejal in marsikaj je bilo jasno tako njima kot meni.
Stare kulture in modrost učijo, da je osebnost otroka, ki se pojavi v družini, zelo
sorodna zavesti staršev v trenutku spočetja. To ni edini dejavnik, ki vpliva na to,
kakšen značaj bo imel otrok, je pa ključen.
Ko na predavanjih omenim to misel, se lepo opazi, kako se kakšna četrtina (še
posebej mater) vidno zamisli. Opažam, da je to dejstvo med populacijo danes zelo,
zelo slabo poznano, še posebej med mladimi pari in tudi med strokovnjaki. Vse
nikdar ni odvisno samo od nas, smiselno pa je narediti vse, kar lahko, ter čim manj
prepuščati naključjem.
»25 % tega, kdo in kakšen otrok se pojavi v družini, je odvisnih od truda staršev; ostalo je odvisno
od usode posameznika in ostalih dejavnikov ...« Dmitry Smirnou
Zanimivo zgodbo imava tudi z bratom. Ne poznam dosti bratov in sester, ki so si značajsko bolj
različni, kot sva si midva. Nihče ne bi rekel, da sva brata – razen ortodonta. Ko sva dobila zobna
aparata, sva lahko, ko sva ju vsak svojega pustila v kopalnici pred ogledalom, skorajda zamenjala,
ne da bi opazila nelagodje v nošnji. Imava enako zastavljeno zobovje in čeljust, druge predispozicije
telesa in uma pa popolnoma različne.
(Ne)zaželeni otroci
Dr. V. O. Ruzov v svojih delih piše, kako zaskrbljujoče je dejstvo, da več kot polovica
današnjih otrok ni bila zaželenih in/ali spočetih v želji spočeti zdrave in miselne
potomce. Večina je spočetih iz strasti, zabave, ob alkoholu, drogah ali, žal, celo
nasilju, kar je tudi eden od vzrokov, zakaj ima danes vse več ljudi težave z različnimi
travmami, nizko samopodobo, hiperaktivnostjo, nezainteresiranostjo, boleznimi in/ali
tesnobo, saj zavoljo tega od samega začetka otrok čuti, da je staršem v napoto. To je
eno najtežjih bremen, ki ga lahko naložimo otroku. Občutek nezaželenosti.
Dmitry Smirnou v svojih lekcijah omenja, da lahko starši otroku, ki sprva ni bil načrtovan, najbolj
pomagajo tako, da ga od prvega trenutka naprej, odkar mati začuti ali izve, da je noseča, v vseh
pogledih sprejmejo.
3
Otroci z nebes?
Zanimivo zgodbo sem slišal na seminarju v Odessi, Ukrajini (Bhakti Sangam, 2017).
Zelo edinstven in navdihujoč predavatelj je govoril o vlogi dobre priprave na rojstvo
otroka, o vlogi čistoče na vseh nivojih in o vlogi visoke zavesti staršev ob spočetju
otroka. Rekel je takole: »Z mamo imava že od nekdaj zelo sproščen odnos. Četudi mi je nekako
zamerila, da sem se ˝izneveril˝ njeni kulturi, saj že desetletja sledim drugi, sem jo pred leti šaljivo
vprašal, na kaj je mislila, ko sta me spočela z očetom, da je dobila tak biser?« Mama mi je
odgovorila: »Tiho bodi. Boga sem prosila, naj mi pošlje njegovega slugo, no, prišel si ti.«
Predavatelj je bil duhovni učitelj, menih, ki že od mladih let proučuje in poučuje
znanost o bogu. Mati je dejansko dobila to, po čemer je hrepenela – no, na nekoliko
drugačen način, kot je pričakovala.
Idealno je, če sta oba starša ob spočetju v odlični psihofizični in duhovni kondiciji, s
čimer mislim na optimalno celostno zdravje, najpomembneje pa je seveda, da se imata
zares rada ter da k spolnemu odnosu pristopita z zavestno željo spočeti zdravega
otroka. Višja, kot je ob spočetju zavest staršev, višja bo zavest otroka. Zelo se
priporočata meditacija in molitev. Kar kličeš, pogosto tudi prikličeš.
V sproščenem, zabavnem pogovoru mi je pred časom moja draga mati v smehu rekla:
»Ja, saj ti si tudi prišel ˝mimogrede˝ ...« Z nasmehom sem se ji zahvalil za iskrenost in
komentiral: »Potemtakem vama je pa še kar dobro uspelo ...«
Pred časom sem govoril z znanko, ki mi je zaupno povedala tole: »V času nosečnosti sem
upala, da ta ne bo uspešna. Nisem poskušala delati splava, iskreno pa sem upala, da otroka ne
rodim.« Njenega sina zelo dobro poznam, po njenih besedah pa mnogo lažje razumem,
zakaj ima fant že praktično vse življenje toliko težav z zdravjem, samozavestjo in s
samopodobo.
Razvoj otroka se ne začne ob rojstvu ali šele pri dveh, treh letih, kar pogosto slišimo.
Njegov razvoj se začne že v maternici in že pred njegovih spočetjem. Prvih pet let,
začenši s samim spočetjem, je najpomembnejših v življenju vsakega izmed nas.
Vsebina knjige nikakor ne služi temu, da bi karkoli obžalovali, saj imamo vsi svoje
rezerve, prav tako ga vsi lomimo, vsak po svoje. Na nas je, da se trudimo, da bo tega
čim manj. Tovrstna učenja in vsebina knjige, nasprotno, služijo temu, da sebe in
otroke opolnomočimo za polno, celostno in kakovostno življenje na vseh področjih,
kjer bomo čim manj prepuščali naključjem.
4
Tudi sami daleč najbolj trpimo ravno takrat, ko trpijo otroci. To knjigo pišem zato v
upanju, da uvidimo, kolikšno moč in potencial imata razumevanje in prakticiranje
celostne znanosti o življenju in vzgoji otrok. Nikomur z zdravo kmečko pametjo ni v
interesu, da so otroci neljubljeni, nesrečni in nepreskrbljeni. Na račun pozabe zgoraj
in nadalje v knjigi naštetih dejstev številni le na veliko služijo – tudi na račun zdravja,
sreče in življenj otrok.
»Ne trpinči se, če ne moreš storiti nečesa za otroka, pomni pa nekaj: za otroka se ne naredi dovolj,
če se ne naredi vse, kar se lahko.« Janus Korczak
Maternica – naš prvi dom
Pred leti sem, zahvaljujoč velikodušnosti svojega dragega prijatelja, ki skoraj vsako zimo odide v
Indijo, ponovno bival v njegovem blokovskem stanovanju v Celju. Skoraj vsakodnevno sem kar malo
šokiran poslušal vpitje sosedov iz stanovanj nad menoj in poleg mene, saj tega od doma, z dežele,
nisem bil vajen. Po nekaj mesecih toleriranja kričanja, razbijanja in neznosnega smradu sem zaradi
neprekinjenega glasnega (v-)pitja in očitnega družinskega nasilja v stanovanju nad menoj nekega dne
poklical policijo.
Nasilje nad šibkejšimi se ne sme nikdar tolerirati, no hkrati sem se zavedal, da družini v primeru,
da sami ne spremenijo medsebojnih odnosov, dolgoročno niti nisem bistveno pripomogel, saj se bo reč v
primeru, da ničesar ne spremenijo, gotovo ponovila. Najverjetneje še intenzivneje kot tokrat.
Sklenil sem, da dolg dan končam z vročo kopeljo, ki je ena od mojih najljubših oblik regeneracije.
Upal sem, da vsaj v kopalnici ne bom slišal vpitja sosedov, nakar sem zajel zrak in se z glavo
potopil v vodo, kjer pa je bilo na moje presenečenje vpitje slišati še glasneje. Skoraj tako jasno, kot da
sem poleg pri njih v stanovanju. Spomnil sem se dogodkov, ko sem kot otrok ležal v domači banji in
leže v vodi natančno slišal pogovor dedka in babice nadstropje nižje. Lahko bi pisal zapisnik vsega,
kar govorijo (kričijo) in poslušajo po televiziji.
Položaj otroka v maternici je zelo podoben temu: otrok je v maternici v tekočini, kar
še dodatno okrepi vse glasove iz okolja. Mati v času nosečnosti tako nikakor ne bi
smela biti izpostavljena negativnim vsebinam, neprijetnim besedam in zvokom,
agresivni glasbi, slabim novicam in črni kroniki, verbalnemu nasilju, glasnim strojem
ali čemer koli, kar je danes praktično del vsakdana, saj otrok v maternici vse te zvoke
sliši še intenzivneje kot mi.
5
Vsaka materina misel gradi telo otroka
Ko razmišljamo o palačinkah z marmelado, o sadni torti, o pici ali čokoladi ..., se v
naših ustih hitro začne nabirati slina. Enako vsaka misel v naše telo sprosti določene
spojine, no, ne nujno sline, zato je ključno, da je mati v mesecih, ko njene misli, in
vse, kar počne, gradijo telo otroka, mirna, zadovoljna in preskrbljena.
Če otrok že v prvih mesecih ali celo v maternici čuti strah preko maminih misli ali
očitkov okolice: »Ali je treba tega? Kdo ga bo pa hranil? Čigav pa sploh je?«, dečka ali
deklice ne čaka nič dobrega, saj bodo negativni vplivi gotovo vidni na zdravju
otroka. Vsaka materina misel in vse, kar čuti ter zaužije, namreč v njeno telo sprošča
hormone in snovi, ki dejansko gradijo psihofizično telo otroka.
Otrok že v maternici ve in čuti, ali je dobrodošel na tem svetu ali ne, kar se kasneje
jasno odraža v njegovem zdravju, delovanju in razmišljanju. Mati mora biti v tem času
deležna polne podpore okolice, ki naj ji kvalitetno pomaga mirno skrbeti za vse
potrebe nje in otroka. V tem času ne sme delati in živeti nekje, kjer je deležna
nepotrebnega stresa, saj bo imelo to uničujoče posledice nanjo in na otroka. Če je
prestrašena, izkoriščana ali zaskrbljena, bo telo otroka šibko; tak otrok ima navadno
težave s samopodobo in samozavestjo. Če pa je mirna, srečna in zadovoljna, bo to
prav gotovo vidno tudi na otroku.
Dr. O. G. Torsunov v svojih lekcijah pravi takole: »V času nosečnosti mora mati živeti kot
nuna.« To ne pomeni, da mora iti v samostan. To preprosto pomeni, da je daleč
najbolje, če živi v okolju, ki je mirno, spokojno in sproščeno, saj vsaka njena misel in
čustvo vpliva na zdravje ter zavest otroka.
Lahko rečete: vse to, o čemer pišeš, se lepo sliši, a mlad si še in ne veš, da je
resničnost popolnoma drugačna. Zavedam se, da sodobni način življenja ni naklonjen
pristopu, o kakršnem pišem, hkrati pa verjamem, da se vsak od nas praktično sam
odloči, na katerem planetu bo živel. Vse ima svojo ceno, najlepše pri tem pa je, da je
vsak inteligenten in vztrajen trud vedno poplačan in nagrajen; prave stvari, pravi ljudje
in prave priložnosti pridejo ob pravem času. Preverjeno.
Tako sistematičen pristop k vzgoji otrok je izjemno redko viden, a toliko bolj
navdihujoč, ko vidiš, kakšni so rezultati modrega delovanja na vseh ravneh. Dokler
nisem spoznal otrok, ki so rasli ob takšnih starših, sem bil skoraj trdno odločen, da
svojih otrok ne bom imel, ko pa sem videl, kakšne bisere lahko vzgojijo kvalificirani,
velikodušni in predani starši, sem spremenil svoje mnenje.
6
Materialna, emocionalna in duhovna varnost
Odločilno za zdravo dozorevanje je, da sta tako mati kot otrok v prvih nekaj letih
absolutno preskrbljena z vsem, kar potrebujeta. Pameten moški, ki ve, kako
pomembno za srečo in zdravje zveze ter otrok je, da je ženska mirna in zadovoljna,
bo za družino poskrbel v vseh pogledih. Otrok je navadno v takšni zavesti kot mati
(ko so srečne ženske, smo srečni vsi in obratno), zato je ključno, da ima le-ta pristen
občutek varnosti, nege in ljubezni moža, partnerja. Najbolje je, da to ni le partner,
ampak zanesljiv moški, mož, saj daje to ženski, mami večji občutek varnosti.
Pred časom sem na že zgoraj omenjenem izobraževanju v Odessi, Ukrajini, slišal še eno zanimivo
misel. Na predavanju moškega foruma o odnosih in vzgoji nas je predavatelj vprašal takole: »Koga je
treba začeti zdraviti, če je otrok bolan?« Odgovor me je povsem presenetil. »Očeta.«
Zakaj očeta? Oče je ta, ki je dolžan v vseh aspektih poskrbeti za blagostanje družine.
Oče (moški), ki ve, kako pomembno za zdrav razvoj otroka je, da je mati resnično
zadovoljna in materialno ter emocionalno priskrbljena, bo vedno naredil vse, kar je
potrebno, da ta še posebej v tem obdobju (in v času nosečnosti) ne bo doživljala
odvečnega stresa, ki bi se lahko prenašal na otroka. Ne bo kraljeval v igralnici, v
stavnici ali za šankom, ampak bo raje poskrbel, da postane resnični varuh družine v
vseh pogledih.
Oče v tem času ne sme dopuščati, da žena (mati malega otroka) zgolj zaradi potrebe
po finančni varnosti dela v okolju, ki ji ne ustreza, če seveda sama tega ne želi. Samo v
tem primeru lahko računa na to, da bo ženska sposobna dati svoj neprecenljivi
doprinos v odnose in vzgojo.
Najbolje je, če mati ves čas nosečnosti in prvih nekaj let po rojstvu otroka svoje
življenje v celoti prilagodi potrebam otroka, saj je njegov razvoj v prvih letih v vsem
odvisen od ljubeznivosti in predanosti njegovih staršev ter sorodnikov. To se lahko
sliši kot prevelika žrtev, a družina je učilnica nesebičnosti. Sam sem sprejel zaprisego,
da se poročim le z nekom, ki pozna, upošteva in sledi vse te principe, saj ima otrok
tako bistveno večje možnosti, da dozori v izjemno osebo.
Zelo žalostno in skrb vzbujajoče je dejstvo, da v nekaterih državah po svetu mame v
službo odhajajo že po treh mesecih porodniškega dopusta. Pogosto se uporablja
termin ˝socialna država˝, vendar pa je takšno ravnanje z mamami in otroki skrajno
neodgovorno, na meji organiziranega kriminala, saj so prva leta ključna za razvoj
zdravih in močnih osebnosti.
7
Prvih 5 let je zelo, zelo zaželeno, da je otroku ves čas na razpolago nekdo z velikim
srcem, ki mu lahko posveča vso pozornost, ko jo potrebuje. Daleč najbolje je, če je to
dobro pripravljena in poučena mati, ki dobro ve, kako ravnati z otrokom, hkrati pa
ima celostno podporo svoje okolice. Vedno znova sem navdušen, ko srečujem
predane in požrtvovalne matere, ki so prva leta otrokovega življenja resnično
posvetile njemu. Jasno se začuti, kako so ravno te matere nenavadno mirne,
zadovoljne in lepe. Očetov doprinos pa je predvsem v tem, da družini ves čas nudi
emocionalno, materialno in vso ostalo oporo.
V tem času je v neposrednem odnosu še posebej pomembna vloga matere, oče je tu
sicer posredno zelo pomemben, kar seveda ne pomeni, da je odsoten, pomeni
preprosto dejstvo, da je »... mati ta, ki lahko zamenja (skoraj) vsakogar, nje pa ne more
nadomestiti nihče.« Cardinal Mermillod
Besedo skoraj sem dopisal jaz, saj lahko mati res nadomesti vsakogar, a ne more
nadomestiti očeta. O tem bom več pisal v nadaljevanju.
Ljudje si vztrajno prizadevamo najti pravi mir in zadovoljstvo, ne zavedamo pa se dejstva, da je mir
nagrada za pravilen način življenja. Mir in zadovoljstvo sta nagradi za vztrajno opravljanje svojih
dolžnosti najbolje, kar znamo.
Otrok potrebuje ljubezen, objem in mir
Majhen otrok je tako občutljiv, da absorbira tón misli. Zaradi tega otrok, ko imata oče
ali mati neprijetne ali zlobne misli, joče. Preprosto čuti krivico in joče. Niti ne ve, za
kaj gre, niti se ne zaveda, kaj je pravica in kaj ne. Starši se ponavadi le čudijo in mu
prigovarjajo: »To ni prav – zakaj jočeš?« Otrok ne razume, preprosto le čuti, da oče
sovraži mamo in zato joče, ali pa joče, ker čuti, da želita oče ali mama varati. Otrok v
tem času še posebej potrebuje objem, pohvalo, dotik. Danes si izmenjamo premalo
naklonjenosti v takšni obliki.
Slišal sem tudi za poskuse, kjer so znanstveniki na opicah delali eksperimente, kjer so opazovali
vlogo fizičnega stika in objema na zdravje posameznikov. Že po nekaj tednih so začele kazati
znake, zelo podobne depresiji …
Otrok mora čutiti absolutno sprejetost, bližino, varnost in podporo, največ, kar pa
lahko starša storita za otroke je, da se imata rada.
8
Starša se vpričo otroka nikdar ne smeta prepirati. Še posebej ne, ko je ta majhen. Če
se starša prepirata, mali otrok to doživlja kot vesoljni kaos. Nikar mu ne privoščite
tega. Sporom s partnerjem se odpovejmo v dobro otrok; na inteligenten način
poiščimo rešitve, kako se dotakniti srca in ne ega partnerja.
Razvijamo se skladno z ljubeznijo, ki smo je deležni.
Moja žena ne dela. Moja žena ne dela?!
Pogovor med možem (M) in psihologom (P)
P: Kako se preživljate, gospod Rogers?
M: Računovodja sem v banki.
P: Kaj pa vaša žena?
M: Žena ne dela. Gospodinja je.
P: Kdo naredi zajtrk pri vas doma?
M: Žena. Ker ne dela.
P: Kdaj vaša žena vstane?
M: Vstane zgodaj, ker je treba marsikaj urediti. Za otroke pripravi kosilo, poskrbi za to, da so
lepo oblečeni, da zajtrkujejo, da si umijejo zobe ... Zbuja se z dojenčkom in mu menja obleke ter
plenice. Doji, pripravlja prigrizke ...
P: Kako vaši otroci pridejo do šole?
M: Žena jih pelje, ker ne dela.
P: Po tem, ko jih pelje v šolo, kaj žena dela?
M: Navadno nekaj časa traja, da ugotovi, kaj lahko postori, dokler je zunaj, da ne rabi nenehno
prestavljati stolčka za otroka. Navadno gre plačat račune, po nakupih ... Včasih kaj pozabi in
mora nazaj. Ko se vrne domov, mora otroka podojiti, pripraviti kosilo, mu zamenjati plenice, ga
uspavati, oprati perilo, pospraviti kuhinjo, počistiti hišo ... Saj veste, ker ne dela.
P: Kaj delate zvečer, po prihodu z dela?
M: Počivam, seveda. Utrujen sem po celem dnevu dela v banki.
P: Kaj pa zvečer dela vaša žena?
M: Pripravi večerjo, služi otroke, pomije posodo, še enkrat pospravi hišo ... Po tem, ko pomaga
otrokom pri domači nalogi, previje dojenčka, drugim otrokom da toplo mleko in jih pripravi za
spanje. Medtem ko počivamo, se pogosto še vstane in ponovno podoji in po potrebi previje dojenčka.
Saj veste, ker ne dela.
9
To je dnevna rutina številnih žensk po vsem svetu. Začne se zgodaj zjutraj, traja pa do
poznega večera. Temu se reče: ˝ne dela˝. Gospodinja morda nima diplome, ima pa
ključno vlogo v družinskem življenju.
»Si žena, ki dela ali si zgolj gospodinja?« Odgovorila je: »Doma delam kot žena. 24 ur na dan.
Sem mati. Žena. Hči. Budilka. Kuharica. Gospodinja. Sobarica. Gospodar. Natakar. Varuška.
Medicinska sestra. Fizični delavec. Varnostnik. Svetovalec. Nimam dopusta. Nimam bolniških.
Nimam prostih dni. Vse dni delam dan in noč. Nikoli ne zamujam. Ne prejemam plače ...
Navkljub vsemu temu pa pogosto slišim: Ampak, kaj pa delaš ves dan ...«
Ženska je kot sol: ne ostane ti v spominu, če pa je ni, je vse brez okusa (povzeto po Jaye Prade).
Spoštuj ženo, mamo, babico, teto, sestro, hčer – njihovo žrtvovanje je neprecenljivo.
Dr. O. G. Torsunov je v svojih lekcijah omenil zanimivo misel: »Delo služi moškemu, da
se razvija, ženski pa, da uživa.« To utegne marsikateri ženski zveneti neresno in žaljivo,
zato potrebuje dodatno razlago.
Od žensk se v odnosih pričakuje še več doprinosa kot od moških. Svoje potrebe
imajo otroci, starši, sorodniki, prijatelji ... Mati je ta, ki navadno spretno povezuje vse
to. Ko mati pride iz službe, je ne čaka počitek, ampak še vsaj ena izmena intenzivnega
dela. Da lahko to dolgoročno počne, ne sme trajno izgorevati v delovnem okolju, ki
jo mentalno in fizično izčrpava, saj je cena za to prevelika. Idealno je, če je njena
služba njen hobi. Najsrečnejše ženske in matere, ki jih poznam, so te, ki delajo nekaj,
kar zares rade delajo: vodijo razne centre, zasebne vrtce ali pa delujejo v delovnem
okolju, ki jim je pisan na kožo. Idealno za 4-6 ur dnevno. Ženska (in družina) to
potrebuje.
Mama je ena sama ...
Mati, ženska je hranilka in nosilka kulture, čeprav se je ta njena vloga danes že skoraj
izgubila. Mati je prvi ambasador višje sile na zemlji, danes pa ne uživa več toliko
imunitete, kot bi jo potrebovala. Mati je naša večna učiteljica. Za mater pa se smatra
vsaka ženska, zato bi jo morali tudi videti kot takšno. Posebej vsako, ki nas tako ali
drugače uči.
10
Pred 100-timi leti se je z ženskami marsikje ravnalo zelo grdo. Danes se mnogim godi
še slabše – pod iluzorno predstavo pravice in svobode. Danes številne ženske
podpirajo tri vogale hiše, na račun česar so vse bolj izčrpane, ostre in grobe, moški pa
nemotivirani in neodgovorni. Energija materinstva je večkrat že skoraj izgubljena, a
toliko lepša, kjer je še vidna v njeni pristni obliki. Nespretno smo se zapletli v začaran
krog materializma, ki je iz ženske – mame naredil žensko – spolni objekt. Moški nima
želje skrbeti za takšno žensko, ampak jo pogosto želi le izkoriščati, največjo ceno pri
vsem pa plačajo otroci.
Da bom dovolj jasen, raje zapišem še razlago: to nikakor ne pomeni, da so ženske
krive za to, kar se danes dogaja po svetu. Seveda ne, pravim pa tole: nihče ni kriv, vsi
pa s(m)o odgovorni. Usoda sveta je v veliki meri v njihovih rokah. Kdo pa bo naredil
prvi korak in pobral vse zasluga za čudežne spremembe?
Največja moč ženske ...
... je v njeni materinskosti. Za mater je zelo pomembno, da domačim pristopa na
ženski način, kot ženska. Če želi imeti moč in vpliv nad odraslimi otroci in
partnerjem, k njim ne sme pristopati dominantno. Obnašati se mora kot ženska, to
pomeni jasno kazati svojo ženstvenost, nežnost, ranljivost, mehkobo in dostojanstvo,
hkrati pa domačim ne sme dopuščati, da se jo kakorkoli izkorišča in da živijo
lahkomiselno.
Kadar sina vzgoji ljubezniva in mila mati, kasneje na ženske ne gleda kot na objekte za
izkoriščanje. Enako velja za dekleta, ki so odraščala ob zglednem očetu. Vse to bo
temeljito opisano v eni od naslednjih knjig o ženski in moški naravi. Takšna ženska
bo vedno zaščitena, ljubljena in preskrbljena. (Mentalno zdrav) moški s takšno žensko
ne more ne ravnati lepo, v odnosu do moža pa se mora ženska naučiti uporabljati
različne energije. Zelo pomembno je, da daje domačim občutek, da jih potrebuje.
Izjemne ženske še danes obstajajo. Res so vse bolj redke, a zato toliko bolj dragocene.
Mnogo bolj, kot bodo v bodoče iskali ekonomiste in pravnike, bodo ljudje iskali in
potrebovali prave matere. Prave matere, ki so ob tem seveda še vedno lahko izjemne
direktorice, zdravnice ..., a ne za ceno prvega. Za takšno žensko bi se moški boril in
garal kot lev, dan in noč, danes pa ženske moškim na njihov, moški način dokazujejo
svojo vrednost, ki nikdar ni bila sporna.
»Noben človek, ki ima božansko mater, ni reven.« Abraham Lincoln
11
Vloga očeta
Moški, ki se zaveda odločilne vloge matere v družini, bo vedno naredil vse, da njej ne
bo treba preveč garati v službah, saj bo le tako lahko dala svoj neprecenljiv doprinos v
odnosih in vzgoji. To nikakor ne pomeni, da naj bo mama le gospodinja; pomeni le,
da ji bo tako ostalo dovolj časa za pomembnejše reči, kot nenehno trošiti se na
delovnem mestu.
Glavna naloga očeta je materialno, emocionalno in duhovno skrbeti za družino. Kaj
to pomeni? To pomeni, da mora poskrbeti, da ima družina vsega dovolj. Ne preveč in
ne premalo, ampak dovolj. Žena in otroci navadno naravno želijo vedno več, ena
njegovih dolžnosti pa je znati na zdrav način zadovoljiti želje družinskih članov in
poskrbeti za to, da družina živi pošteno, odgovorno in nesebično.
Idealno je, če otroci do očeta čutijo rahlo strahospoštovanje (t.i. rešpekt), saj prevelika
familiarnost rada onemogoča razvoj pravega spoštovanja in discipline, v odnos pa
vnaša prezir. Oče otrokom ne sme dovoliti, da se obnašajo neumno in malomarno.
On je ta, ki jim je dolžan začrtati meje, do kod lahko gredo, to pa stori tako, da
intenzivno sam kultivira lastnosti, kot so mirnost, hrabrost, red in disciplina.
»Močan moški ni nekdo, ki se vsak dan dviga na drogu. Močan moški je tisti, ki ne pije, kadi,
hazardira in menja žensk. To je zares močan moški.« Vladimir Slepcov
Kako moški vodi?
Oče je ta, ki je dolžan voditi družino, no ne tako, kot si to predstavlja marsikateri
sodobni moški. Številni krogi, celo marsikatera religija, si priporočila iz svetih spisov,
ki govorijo o tem, da je oče ta, ki vodi, razlagajo po svoje ter ne podajo jasne razlage,
kaj to pomeni.
Moški ne vodi tako, da poveljuje vsem okoli sebe, sam pa ne deluje skladno s tem.
Ne. Moški vodi tako, da z lastnim ravnanjem daje zgled ter s tem pokaže, kako
delovati. Če želi, da ga bodo drugi poslušali, mora najprej on poslušati in slišati njih.
Če želi, da ga bodo spoštovali, mora najprej sam spoštovati druge. Če želi, da bodo
drugi sprejeli njega, mora najprej sam sprejeti druge, ženo, otroke in vse ostale takšne,
kakršni so. Če od otrok pričakuje disciplino, mora biti najprej sam discipliniran. Če
želi, da bodo sledili njemu, mora tudi sam slediti nekomu oz. nekaj nad njim. Če želi,
da mu bodo služili, mora najprej on služiti drugim. To pomeni pravo vodstvo.
12
Družina to notranjo moč začuti in ji naravno sledi. Takšen oče bo prav gotovo užival
spoštovanje in zaupanje domačih.
Oče otroke, sina, preko odnosa do mame uči, kako ravnati z drugimi ženskami, mati
pa otroke, hčer, s svojim obnašanjem do očeta uči, kako ravnati z drugimi moškimi.
Vsi naši odnosi z drugimi moškimi so odraz našega odnosa do očeta, vsi odnosi z
drugimi ženskami pa odraz odnosa do mame. Tudi bodoče partnerje izbiramo na
podlagi očeta, mame. Nenavadno pri tem je, da ne izbiramo nečesa, kar se zdi
popolno, ampak nekaj, kar nam je znano, zato je nujno, da otroci doma dobijo dober
primer tega.
Opora družine
Oče in mati si morata zaupati, ni pa dobro, če oče svojo nemoč in obup pogosto kaže
otrokom in ženi, saj je on ta, ki je dolžan biti še bolj čustveno in duhovno močan. Vse
to pridobi s kakovostnim delom na sebi ter z rednim stikom in zavetjem pri tistih, ki
so od njega še bistveno stabilnejši in močnejši. Tako držimo eden drugega; starejši in
mentorji oba starša, oče mamo, mama očeta in otroke ter tako naprej ...
Odprta komunikacija med staršema vsekakor mora biti prisotna, vprašanje je le, če
ženske resnično potrebujete moškega, ki vam bo redno tožil, kako ga vse boli, kako
ga v službi ne jemljejo resno ipd. Če oče vsak dan ženi in otrokom govori: »O, ljube
duše ..., vse me boli ..., v službi me stalno maltretirajo ..., ne morem več tako naprej ..., življenje je
težko ..., narod je žleht ...«, se bodo otroci nalezli mentalitete žrtve. Prav tako očetu ne
bodo zaupali svojih težav. Sam sem svoj čas iz navade še kdaj potožil materi, a zrel,
zares odrasel moški, tega ne bi smel početi. On bi moral biti ta, ki je v oporo materi,
ženi, sestri, hčerki ...
Oče ne bi smel te vloge opravljati v odnosu do sodelavk, ˝prijateljic˝ in soséd, saj čisto
prijateljstvo med žensko in moškim (ki ni njen brat ali mož) praktično ne obstaja, zato
je zelo pomembno, da partnerja vedno, v vseh aspektih, skrbita za čistočo in red v
zakonu. Če namreč otrok doživi nezaupanje in nezvestobo v družini, bo zelo težko
zaupal komur koli, saj jo je doživel s strani tistih, na osnovi katerih vidi celotno
vesolje in vse druge ljudi. Če vidi kaos doma, med staršema, bo kaotično doživljal ves
svet, če pa mu starši s primerom predajo občutek prave povezanosti, podpore,
zaupanja in brezpogojne ljubezni, bo tudi sam druge in svet doživljal v takšni luči.
13
Zaščitimo otroke – skrb za celostno zdravje otrok
Pred leti me je po telefonu poklicala zdravnica, pediatrinja s Koroške, ki ve, s čim se
ukvarjam. V solzah je rekla takole: »Upam, da mi bodo nekoč odpuščene vse napake, ki sem
jih delala v službi brez, da bi zares poznala celostno področje zdravja ...«
Ena od dolžnosti učiteljev in staršev je zaščita otrok pred naivnostjo, raznimi
sodobnimi prevaranti ter industrijami, ki se zlobno okoriščajo že na račun najmlajših.
Zdravstvo in medicina sta zelo napredovala in delata prave male čudeže na področjih,
kot so anesteziologija, stomatologija, kirurgija ..., na področju družinske medicine in
celostnega zdravja pa je njihov doprinos daleč od tega, česar je v sodobnem času
sposobna. Navkljub številnim predanim in izjemnim zdravnikom ter zdravnicam nam
generalno ni podano kredibilno znanje, ki bi otrokom pomagalo postati in ostati
zdrav, miren ter zadovoljen.
Oče medicine, Hipokrat, je učil, da naj vsak postane svoj zdravnik. To seveda ne
pomeni, da ignoriramo vse, kar slišimo od strokovnjakov. To preprosto pomeni, da
moramo sami opazovati, kaj otrok potrebuje in se zavedati dejstva, da niti prehranski
niti farmacevtski industriji zdravje otroka ni prioriteta. Ravno obratno: bolezen otroka
in nas je raznim industrijam vir prihodka in obstoja, otroci pa nikdar v preteklosti niso
zbolevali za toliko različnimi boleznimi kot danes.
Kako odnos med staršema vpliva na zdravje otroka
Dr. V. O. Ruzov v svojih delih piše o tem, da je otrokovo zdravstveno stanje v
ogromno meri odraz odnosov v družini. Zato je tako pomembno, da dom resnično
spet postane ambasada ljubezni in celostne regeneracije, sicer se bomo še naprej vrteli
v začaranem krogu iskanja miru in sreče.
Znanec je pred leti dobil otroka z dekletom, s katerim sta se začela kmalu hudo prepirati. Odnos je
presegel vse okuse zdrave meje, tako da je bilo stanje doma resnično nevzdržno. Dom ni bil dom,
ampak fronta. Prijatelj je bil zelo ustrežljiv do dekleta, a naiven. Naredil je praktično vse, kar si je
zaželela, no, ni ji uspel dati tega, kar je zares potrebovala. Sprva se ji je to zdelo privlačno in
zabavno, kmalu pa je postala zelo nesramna, groba in nezvesta. V daljšem obdobju, ko ji je dal čas
za razmislek in spremembo, ga je še naprej odkrito varala, on pa je vse to toleriral. Imela je tudi vse
resnejše mentalne težave. Za vse na svetu je skušal ohraniti zvezo, a dekle za to ni želelo niti slišati.
Poskušal je storiti celo samomor. V eni situaciji, ko ga je zasačila pri poskusu le tega, mu je rekla:
»Kaj je sedaj to? Saj si ja rekel, da se boš ubil. Se pravi eno govoriš, drugo delaš ...« Res je, da mora
14
moški, če nekaj reče, to tudi storiti, sicer ga ženska ne jemlje resno, no, tak primer je seveda izjema.
Po obupnih poskusih ohranitve zveze sta se končno odločila, da gresta vsak svojo pot (kar se sicer ne
priporoča, razen v redkih skrajnih primerih, kot je bil ta, saj je sicer ločitev, posebej z ohlajenimi
odnosi, nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi otroku).
Njuna tedaj tri ali štiriletna hči je ves ta čas bolehala za precej hudo obliko astme (ki navadno
odraža strah in zavračanje nekoga ali nečesa). Ko sem jo pred leti srečal v šoli, kjer sem gostoval, sem
jo vprašal: »Kako je s tvojim zdravjem, astmo?« Bilo je videti, kot da ne ve, o čem govorim. Kasneje
sem poklical njenega očeta in potrdil mi je, da je njena astma kmalu po maminem odhodu od doma
− povsem izginila.
Težave z vidom in solzenjem oči
Zanimivo izkušnjo z zdravjem imam tudi sam. V otroštvu sem imel veliko zdravstvenih težav;
sprva težave z želodcem, nato z očmi, bradavicami, zlomi, kožo, kostmi, sklepi ... Težave z očmi pa
so se začele nekje pri 12-ih letih. Poslabšal se mi je vid, poleg tega so me oči pekle in se močno solzile.
Zdravniki so mi predpisali nošenje očal, ki pa jih k sreči nisem nikdar zares začel nositi, saj sem bil
praktično ves čas na igriščih, stanje pa ni bilo tako slabo, da bi zaradi vida ne mogel igrati
rokometa, nogometa ali košarke. Sprva s(m)o mislili, da je vzrok tega gledanje televizije in
računalnika. Počasi sem se navadil na slabši vid in solzne oči ter to sprejel kot dejstvo. Minili pa sta
leto, dve, in težave z očmi so povsem izginile.
Nekaj let za tem sem imel zelo nenavadno srečanje z enim od družinskih prijateljev, s katerim dotlej
praktično niti nisem spregovoril, vedel pa sem, da je očetov kolega. Omenjeni gospod me je z avtom
pobral ob cesti, ob kateri sem pešačil. Znan je po tem, da je brez dlake na jeziku, neposreden in
odkrit. Kmalu po mojem vstopu v avto, mi je rekel takole: »Poba, a veš, da sta imela tvoja starša
pred leti precej resne izzive v zakonu? Takrat ti je bilo nekje 12, 13 let. Še posebej sta se potrudila
in skupaj ostala predvsem zaradi vas treh. Zaradi otrok.« Njegovim besedam sem se začudil, saj ga
niti nisem vprašal ničesar, kar bi bilo povezano s tem, vesel pa sem bil, da mi je razkril nekaj, česar
dotlej nisem vedel. Sploh, ker sem se ravno nekaj mesecev pred tem spraševal, od kod tedanje nenadno
poslabšanje in kasnejše izboljšanje vida.
Kasneje sem začel razmišljati o tem, kar sem slišal. Vsak zakon, ki traja 30 let in več,
gre skozi faze, ki so dobre in manj dobre, tako je jasno, da sta šla skozi nekaj takšnih
tudi moja starša. Še posebej v tistem času sem čutil, da bi bili družinski odnosi seveda
lahko boljši, nisem pa bil zavesten tega, da je bil odnos tako načet. Očitno pa sem to
čutil. Še pravilneje bi bilo reči, da nisem želel vedeti oz. videti, da je odnos skrhan,
tako je to najverjetneje subtilni povod mojih takratnih težav z očmi, saj so se mi
15
težave z njimi pojavile ravno takrat, ko mi je bilo nekje 12, 13 let. Nečesa nisem želel
videti, tako se mi je pred oči spustila zavesa in vid se je naravno poslabšal. Ponosen pa
sem na to, da sta starša herojsko položila vse preizkuse, ki jih je do sedaj prineslo v
njuno življenje.
Danes vidim odlično tako na blizu kot na daleč. Tudi težav s solzenjem oči nimam
več, saj skušam intenzivno delati na tem, da končam svojo vojno z resničnostjo, ki jo
tako vztrajno bije marsikdo. Ko ljudje govorijo o čem podobnem, hitro začnejo trkati
po mizi, glavi ali še kje, sam pa tega ne priporočam. Takšno početje kaže na
vraževerje, kar pomeni, da verjamemo v – vraga. Modrost uči, da ti življenje, vesolje
tako ali drugače okrepi tvojo vero, zato je tako pomembno, da jo polagaš v prave,
čiste izvore.
Čustva odločilno vplivajo na naše zdravje. Lastno telo je pravi mali zemljevid vsega,
kar nosimo s seboj. Dobro je poznati vsaj osnove tega, saj nam tako naše kot
otrokovo telo nenehno sporočata, kaj je treba posodobiti. Simptome, ki jih kaže telo,
je treba odčitati in odpraviti vzrok, nikakor ne le prekriti simptoma, kar navadno
danes delamo.
Otrokovo zdravstveno stanje v veliki meri odraža stanje odnosov v družini. Ko je otrok dlje časa
bolan, je treba začeti zdraviti vse: tako starša kot otroka.
Alergije, bradavice, mozolji ...
Pred časom sem prvič obiskal ayurvedskega zdravnika. Zaradi ˝kulturne˝ pogojenosti
sem imel precej dvomov v različne alternativne pristope k življenju in zdravju,
zdravnik pa me je navdušil s svojim praktičnim znanjem. Zgolj s tem, da me je za
manj kot minuto prijel za roko, poslušal pulz in brez, da bi pogledal v mojo
zdravstveno kartoteko ali opravil analizo urina ali krvi, je zelo točno vedel, kdo sem in
kakšno je moje psihofizično ter zdravstveno stanje.
Navdušen nad njegovimi skoraj mističnimi sposobnostmi sem ga vprašal, kako to, da
ve vse to, če pa me vidi prvič in ne ve praktično ničesar o meni. Rekel je takole: »Veš,
tvoje telo je odraz tvojega razmišljanja in čustvovanja. Tvoje telo je manifestacija tvojih misli in
občutkov.«
Omenjeno srečanje z zdravnikom, še posebej pa testiranje učenj dr. O. G. Torsunova
v praksi nekaj let kasneje, je bilo povod za val novih pozitivnih sprememb na
16
področju raziskovanja zdravja. Danes proučujem povezave čustev z boleznimi, da
lažje razumem vse, kar se je tudi v mladih letih dogajalo z mojim zdravjem, saj je bilo
tesno povezano z odnosi v družini.
Kot mladostnik sem imel na zapestjih več kot 30 bradavic, na obrazu pa pravo njivo
mozoljev in suhih aken, ki so mi sporočale, da je moje telo polno strupov. Sčasoma
sem začel bolj zdravo razmišljati, sprejel sebe in druge takšne, kakršni s(m)so, začel
jesti manj hitre hrane in mesa, prečrtal kavo, cigarete in alkohol ter začel uživati vse
več smoothijev, sadnih solat in zelenjave. Zdravje se je zelo kmalu začelo čudežno
izboljševati. Vse bradavice in mozolji so izginili same od sebe. Vzrok za slednje je bila
prevelika mera ognja in maščob v telesu ter nesprejemanje samega sebe in drugih.
Noben otrok samega sebe ne sovraži brez razloga; takšne občutke tako ali drugače
vpije iz okolja.
Kmalu zatem, ko sem izvedel, da se ne bom mogel več ukvarjati s športom, sem imel
kar naenkrat težave tudi z alergijami. Med bivanjem v bolnicah ob zdravljenju
nenadne bolezni so me testirali na razne alergije. Testi so pokazali, da sem alergičen
praktično na vse, na kar sem bil testiran. Razumljivo. V tistem obdobju se mi je uprlo
vse okrog mene, saj so se mi v hipu sesule sanje, smisel življenja, telo pa je to
pokazalo v obliki številnih alergij. Razna zdravila, ki sem jih prejemal (Claritine,
Nasonex …), niso kaj dosti pomagala. Danes ni o alergijah ne duha ne sluha.
Zdravnike je tedaj skrbelo tudi stanje pljuč in številni mejni izvidi na tuberkulozo.
Niso vedeli ali je ali ni, je, ni ... Pljuča so intenzivno povezana z žalostjo in obupom.
Samo pomislite, zakaj toliko ljudi zboli za pljučnico ravno v času, ko pred tem izvedo
za kakšno hudo diagnozo ali izgubijo koga od bližnjih ...
Meni se je to, zanimivo, pojavilo ravno takrat, ko sem zaradi bolezni prišel do točke,
na kateri je bilo očitno, da se ne bom več mogel aktivno ukvarjati s športom. O tem
bom več pisal v nadaljevanju.
»Ljubezen je najboljše zdravilo. Ne deluje? Povečaj dozo.« Neznan avtor
17
Ljubezen gre skozi želodec – vitamin L
Nekaj let nazaj sem predaval v enem izmed domov za starejše. Na predavanje, ki sem ga vodil, sem
zaradi nepozornosti zamudil skoraj celo uro ... Pričakoval sem mučno atmosfero in si mislil, da me
bodo linčali, saj je zamujanje navadno izraz nespoštovanja. Atmosfera v domu pa je bila ravno
nasprotna, prelepa. Osebje preprosto, sproščeno, nasmejano ... Pomislil sem, da se vedejo, kot da so
malce opiti, ˝fajhtni˝. Seveda zagotovo niso bili.
Spraševal sem se, v čem je vzrok tega čudovitega ambienta in vprašal: »Kdo od vas dela v kuhinji?«
Roko so nasmejano dvignile tri najbolj sijoče ženice v prvi vrsti in jasno mi je postalo, kje je ključ za
tako prijetno delovno klimo.
Vsak od nas pozna božanski okus doma pečenega, še toplega kruha ... Ali potice, ki jo
za vnučke pripravi babica ... Ruslan Narushevich je zapisal: »Moški ženskam nosite rože,
ženske pa doma pecite kruh in svet bo varen.«
Zakaj pa je doma pripravljena hrana tako okusna? Ker je pripravljena z ljubeznijo.
Zavest osebe, ki hrano pripravlja, se prenaša na nas. Kemična sestava hrane gre v naše telo, subtilna
sestava hrane – zavest osebe, ki kuha, pa gre v naš um, zato nedavnih nekaj let uživam le
kvalitetno pripravljeno, posvečeno vegetarijansko hrano in rezultati so izjemni.
V vrtci in šolah morajo delati najboljši, sr(e)čni kuharji
Med delom v eni izmed šol sem bil začuden nad tem, da so bili otroci ravno po
obrokih hrane pogosto popolnoma neobvladljivi, divji, agresivni in nervozni. Eden
izmed vzrokov tega je bila vrsta hrane, ki je bila redno na jedilniku, drugega pa sem
uvidel, ko sem spoznal šolsko kuharico.
Kmalu mi je postalo jasno, zakaj je temu tako. V kuhinji je bila večino časa negativno
razpoložena, zelo pogosto se je slišalo kritiziranje, obrekovanje, preklinjanje ... Če se
prav spomnim, je na izhodnih vratih redno tudi kadila. Otroci, učitelji in vsi, ki so to
hrano jedli, so njeno negativno zavest absorbirali preko hrane. Sam sem hrano v tej
šoli jedel le nekajkrat, ko pa sem opazil, kako slabo sem se počutil po obrokih, sem
hrano začel nositi s seboj. Tudi danes jem le hrano, ki jo pripravim bodisi sam bodisi
ljudje, ki to znanost dobro poznajo.
18
Pred časom sem na kosilo povabil prijatelja, učitelja, ki ima petletnega sina. Po koncu obroka smo
prav prijetno klepetali, prijateljev sicer zelo zadržani in tihi sin pa je bil neverjetno nasmejan,
sproščen in razigran. Tako me je prijatelj vprašal: »Andrej, kaj si dal v kosilo? Glej ga, kakšen je
...« Hrana, ki je pripravljena z ljubeznijo, ima čudežno moč, posebej, če jo pred zaužitjem
blagosloviš. Kar polovica učinka hrane na telo je odvisna od tega, kdo in kako to hrano pripravi ter
v kakšni zavesti je, drugo polovico pa predstavlja vsebina in kakovost sestavin.
Kuharji, ki pripravljajo hrano za otroke, so enako pomembni kot učitelji. Na enem od
nedavnih seminarjev je svetovalna delavka z ene izmed šol potrdila, da so otroci
postali bistveno bolj umirjeni po tem, ko so zamenjali kuharje. V templjih in svetiščih
po svetu hrano pripravljajo najbolj kvalificirani posamezniki, saj se dobro zavedajo
odločilnega pomena kuhanja s srcem in ljubeznijo.
Naj bo hrana otrokovo zdravilo in zdravilo njegova hrana
Poskrbimo za zdravo prehrano otrok, prilagojeno njihovim potrebam. Upoštevajmo
pa tudi, da je nekaj, kar je hrana za nekoga, lahko strup za nekoga drugega.
Kot otrok sem veljal za zelo izbirčnega, saj se mi je upiralo jesti marsikaj, kar je bilo
doma na jedilniku. Moje telo je v mladosti zavračalo goveje meso in paradižnik do te
mere, da mi je šlo na bruhanje, če sem ga skušal pojesti. Še posebej paradižnik. Danes
lažje razumem, zakaj je bilo temu tako. Doma smo jedli pretežno mesno hrano, ki mi,
razen nekaterih zelo začinjenih izjem, nikdar ni bila posebej pri srcu. Nikar otrok ne
silite s hrano, ki je ne sprejemajo. Rojeva se vse več otrok, ki že naravno zavračajo te
vsebine, ki jih telo ne potrebuje.
Skladno z učenji ayurvede imamo različne preference in potrebe glede vrste hrane, ki
jo potrebujeta naše telo in um. To, da doma jemo vsi enako hrano, ni v redu, saj
imamo telesa (doshe) in okuse različne. Nekdo potrebuje več sadja, drugi več žitaric,
tretji več mleka in zelenjave ... Tudi dejstvo, da otrokom danes obroke diktirata šolski
zvonec ali delovni odmor, je eden pomembnih povodov bolezni. Otroci morajo jesti,
ko so lačni, in ne zgolj, ker je čas za zajtrk ali kosilo.
Če majhen otrok nečesa resnično nikakor ne želi jesti, to pa je preverjeno ključno za
njegovo zdravje, ga nikar neposredno ne silite s to hrano. Raje ga lepo in
dobronamerno prevarajte tako, da mu ta sirup, zelišče ali list stisnete v kakšen sadni
smoothie in mu tako prekritega z okusom in aromo jagod, banan in borovnic, spretno
in diskretno predate.
19
Opazujte tudi, kako težko se je otrokom zbrati po zajtrku ali kosilu. Zakaj pride do
tega? Ker jim dajemo napačno hrano. Pripravljeno na napačen način. Ob napačnem
času. Če želimo, da bodo imeli otroci doma in v šoli jasen fokus, je ključno, da jedo
primerno hrano ob primernem času. Ne hrano, ki te položi na kavč, ampak hrano, ki
pomaga razmišljati.
Težka hrana, kot npr. sendviči, niso primerni za zajtrke, saj žitarice za prebavo
potrebujejo veliko energije. Najbolje jih je jesti za kosilo, ko je prebavni ogenj
najmočnejši. Optimalno je zjutraj jesti hrano, bogato z naravnimi sladkorji, oreščke,
suho sadje in sveže sezonsko sadje, ki prija vašem telesu.
Zelo priporočam temeljito študijo celostne medicine, saj bomo imeli v bodoče še več
težav z zdravjem. Obožujem dela dr. O. G. Torsunova, ki je izjemen poznavalec tako
sodobne »zahodne« kot tradicionalne, »vzhodne« medicine – ayurvede. Ena deluje
preventivno, druga kurativno, vsaj osnovno razumevanje obeh znanosti pa prinaša
prijetne spremembe na bolje že po nekaj tednih uporabe teh znanj v praksi.
Čustvena inteligenca
Se tudi vam dogaja, da pogosto pristopite do domačega hladilnika in entuziastično
odprete njegova vrata, potem pa zmedeno strmite v polne police, še sami pa ne veste
natančno, kaj želite?
Skoraj ga ni junaka, ki se ne bi prepoznal v podobni situaciji. Kje usvojimo iluzorno
prepričanje, da hrana rešuje vse težave? Od kod nam prepričanje: »Andrej, ko si pod
stresom, nervozen ..., samo najej se dobro in težave bodo rešene. Same po sebi ...« Kako to, da se v
stresnih trenutkih ne podamo v drvarnico ali v gasilski dom? Zakaj ravno hrana?
Ta navada se izoblikuje v ranem otroštvu, ko starši navadno vedno, ko otrok zajoče,
reagirajo tako, da dojenčku nekaj porinejo v usta, ne glede na to, ali takrat otrok
resnično potrebuje hrano ali ne. Otrok vsakič, ko zajoče, seveda ni lačen.
Enkrat je utrujen, drugič ima polno plenico, tretjič je vznemirjen, ker so napeti ljudje
okrog njega ... Večina z jokom tako ne sporoča hrepenenja po hrani, ampak željo po
miru, počitku, igri ali objemu.
20
Pred časom sem bil na kosilu v eni od ljubljanskih restavracij, kjer sem ta primer videl v praksi. Na
skupnem kosilu sta bili dve družini, nakar je dojenček začel precej glasno jokati. Mati ni niti
pogledala, kaj je z otrokom, ampak mu je v usta preprosto potisnila dudo in enostavno nadaljevala
pogovor. S takšnim ravnanjem se dela skoraj nepopravljiva škoda, saj so starši dolžni identificirati
in na kakovosten način zadovoljiti potrebe malega otroka ter mu tako pomagati postaviti močan
čustveni temelj odličnega samozavedanja, ki se v največji meri postavlja v prvih petih letih.
Otrok pogosto joče tudi, če se ne čuti zaželenega, če trpi bolečine (vse pogostejše so
težave s prebavo, ki je neposredno povezana s čustvi) ali če čuti, da se starša ne
marata. Posebej zaskrbljujoče je zadnje. Ko ti dojenčki nato odrastejo, se ob vsaki
stresni situaciji, s katero se srečajo, in teh ni malo, tokrat že kot velike dame in
gospodje, postavijo pred odprt hladilnik, z mislijo: »Pa saj sploh ne vem, kaj bi rad(a),« in
postajajo ljudje z zelo slabim samozavedanjem, težavami z depresijo, kajenjem, drogo
ali alkoholom.
Prvih nekaj let otrok potrebuje le občutek popolne varnosti, ljubeznivost,
naklonjenost in pozornost staršev, saj se takrat razvija njegova čustvena inteligenca.
Ključno je, da starši in učitelji razumejo in uvidijo resnične potrebe otroka. Ker pa
drugim ne moremo dati nečesa, česar nimamo in ne znamo sami, je treba v prvi vrsti
poskrbeti za to, da bomo sami znali zavestno, samoobvladano in zrelo ravnati s
svojimi čustvi ter preko njih preiti v stik s svojimi potrebami in s samim seboj.
Izražanje občutkov
Z izražanjem čustev negujemo in gradimo osebne odnose. Danes izražamo le besede
oziroma v najboljšem primeru misli, rado pa se ustavi pri izražanju čustev. Starši so
dolžni otroka naučiti zdrave komunikacije in izražanja. Otrok se to najlažje nauči tako,
da starša sama odpirata srce in um drug drugemu.
Izražanja čustev otroka najlažje uči še posebej mama, saj dame praviloma lažje
izražajo emocije. Moškim to pogosto ne gre tako dobro od rok. Danes je vse več
čustvene zaprtosti tudi pri ženskah, saj so zaradi nefunkcionalnosti družin že same
zelo ˝načete˝.
21
Odgovornost za lastna čustva
Izjemno pomembno je, da iz lastnega nezadovoljstva in nemoči otroku na nespreten
način ne vzbujamo občutka krivde. »Zaradi tebe je mami slabe volje ...« in podobne
čustvene manipulacije nikakor ne smejo biti del besedišča in mentalitete ljubečih
staršev. Nikoli ne govorimo tega otroku. Za svoje občutke smo odgovorni sami.
Otrok je lahko povod zanje, ne more pa biti vzrok. S tem njega krivimo za lastno
nesposobnost razumeti in usmerjati svoje življenje in čustva. Takšne besede pridejo še
posebej pogosto na plan v družinah, ko je otrok v zvezo morda prišel nenačrtovano
in se ga smatra kot družinsko prekletstvo.
Ne nalagajte bremen, ki ste jih dolžni nositi sami, na hrbet nemočnega otroka. Svoja
čustva vedno izražajte tistim, ki so čustveno močnejši ali vsaj enako močni kot vi.
Zelo pomembno. Obstajata samo dve glavni čustvi: strah in ljubezen. Bolj, kot bo
otrok izpostavljen pravi, brezpogojni ljubezni in miru, manj potrebe bo čutil po
dejanjih, ki izvirajo iz zlobe ali strahu.
V kakršni luči otroka vidijo starši, v takšni luči otrok dojema ves svet, zato je tako
pomembno, da s strani staršev čuti brezpogojno sprejemanje in ljubezen, ta proces pa
se začne že v trebuhu. Posebej pomembno je, da otrok v prvih letih ne čuti nobenega
občutka strahu.
Mali otrok potrebuje vso našo pozornost
»Če bi rad(a), da se otroci dobro razvijejo, vanje vloži pol toliko denarja, z njimi pa preživi dvakrat
toliko časa.« Abigail Van Buren
Pogosto imamo težave s tem, da zelo malo časa dejansko preživimo v tem trenutku,
tukaj in zdaj, saj smo večinoma zaskrbljeni ali zaposleni z mislimi glede prihodnosti ali
pa obžalujemo preteklost. Še med poslušanjem predavanja ali branjem knjige misli
rade odtavajo v preteklost ali prihodnost. Otroci teh težav nimajo. Zanje obstaja le ta
trenutek.
Zato je tako pomembno, da imajo možnost nenehne pozornosti, ki jih ščiti pred
neprijetnimi čustvi, kjer se lahko v primeru malomarnega pristopa navidezno nedolžni
dogodki hitro preobrazijo v povsem nepotrebne travme.
22
Poglejte, kako divje otrok kriči in joče, ko se udari, ali ko se starša prepirata. Otrok
pred petim letom starosti še ne more razumeti, da bosta bodisi prepir bodisi bolečina
kmalu minila. Majhen otrok meni, da bo takšna agonija trajala večno. Večno. Zato je
tako ključno, da se mu v prvih letih posveča ves čas ter hitro in učinkovito poskrbi za
njegove potrebe.
Takšno ravnanje z otrokom ne pomeni, da ga razvajamo. Takšno ravnanje z otrokom
pomeni, da se zavedamo, da je treba z majhnim, svežim semenom ravnati resnično
nežno in senzibilno, saj ga sicer lahko ireverzibilno poškodujemo ali celo uničimo. V
primeru, da otroku ne nudimo nemotivirane ljubezni, pozornosti in pristnega občutka
sprejetosti v vseh okoliščinah, bo odrasel v negotovega posameznika, polnega
frustracij in travm.
Pred leti sem pomagal srednješolki, ki je imela hude težave z bulimijo. Skoraj vsak dan se je
nekontrolirano najedla, kasneje pa bruhala. Zanimivo je bilo to, da je imelo to dekle v šoli same
petice. Nihče si ne bi mislil, da se lahko to dogaja na zunaj mirni in inteligentni najstnici. No, od
doma je nosila hude težave, saj je čutila stalno nesprejetost s strani staršev, še posebno mame.
Upam in verjamem, da sem na razumljiv način artikuliral, zakaj je tako pomembno, da
je v prvih letih, ko se inteligenca in zavest otrok še prebujata, z njimi resnično nekdo,
ki jim lahko posveča kvaliteten čas, ena na ena, prilagojen potrebam in željam
posameznega otroka.
V večini starih kultur so bili prihodi in rojstva novih otrok načrtovani in predvideni
precej bolj, kot je to v praksi danes. Pari so imeli podporo in vodstvo zrelih starejših
članov skupnosti in družbe, ki so jim bili v pomoč in oporo od samega začetka: od
priprave in spočetja otroka, do mentoriranja in asistence na področju odgovornega
partnerstva in starševstva, vse do faze, ko ˝otrok˝ zaživi samostojno neodvisno
življenje in/ali odide od doma. S tem so se izognili socialnim katastrofam (zapuščene
matere, visoka socialna bremena države, neželeni otroci ...), čemur smo lahko priča
danes.
»Če načrtuješ za en mesec, posej solato; če načrtuješ za eno leto, posadi paradižnik; če načrtuješ za
deset let, posadi sadno drevo; če načrtuješ za 100 let, izobrazi otroke; če pa načrtuješ za vedno,
izobrazi sebe.«
23
Majhen otrok še nima razvitega občutka za to, kaj je narobe in kaj je prav ...
... zato je treba biti v ravnanju z njim zelo senzibilen.
Pred vrtci, na ulicah in v trgovinah pogosto srečam matere, ki vznemirjeno kričijo na
otroke, ti pa jih samo zmedeno in šokirano gledajo, saj ne razumejo, kaj se dogaja.
Zaradi še spečega razuma ne vedo dobro, kaj je prav in kaj ne. Če otroka že tedaj
strogo verbalno ali celo fizično kaznujemo, obstaja velika verjetnost, da bo imel
ogromno podzavestnega strahu in grozno samopodobo. Zato je tako pomembno, da
ga v čim večji meri zaščitimo pred takšnimi situacijami.
Če se želimo izogniti nepotrebnim vznemirjenjem, je potrebno seveda uporabiti
razum in ustvariti okolje, kjer otrok niti ne bo imel možnosti ne videti ne delati večjih
traparij, hude škode ali nasilja. Idealno okolje, še posebej za vzgojo malega otroka do
petih let, so igrišča, igralnice in predvsem čim manjše skupine otrok. Že vnaprej ga je
dobro umakniti iz okolja, kjer so zraven otroci, ki so grobi in agresivni.
Kaj storiti, ko otrok naredi kaj narobe?
Otroku je treba redno na njemu razumljiv način in v njegovem jeziku posodabljati
razumevanje življenja ter vsega, kar je prav in kar ni. V primeru, da pride do večjih
napak, pa je treba otroku najprej predati mir, sprejetost in ljubezen, ne neposrednih
disciplinskih ukrepov, saj jih še ne more razumeti. Glavno je, da se mu ustvari
primerna atmosfera in preda emocija miru. Sankcioniranje otroka se začne šele po 5.
letu (prej ga ne smemo, ker otrok tedaj še ne more pravilno razumeti kazni ter
razlikovati, da je slabo dejanje in ne on.
Otrok v vrtcih je veliko, vzgojiteljic premalo. Številne v delo z otroki vlagajo skoraj
nadčloveške napore, ki jih zahteva večurno delo z velikimi skupinami otrok, kjer vsak
od njih nenehno zahteva svojo pozornost. Ne pravim, da vrtci niso dobra izbira;
pravim le, da sodobni zagotovo niso optimalna in da je zelo pomembno, da imajo
vzgojiteljice v vrtcu možnost in sposobnost posvetiti vsakemu otroku zares
kakovosten čas. To pomeni največ 5 ali 6 otrok na eno vzgojiteljico.
V zrelih kulturah je za posameznega otroka v njegovih prvih letih skrbelo in ga tako
ali drugače opazovalo med 15 in 25 ljudi (Smirnou, 2016). Tako so ga lahko sproti
elegantno usmerjali v to, kaj je prav in kaj ni. Danes je razmerje obratno.
24
Kolegica vodi manjši vrtec doma, kjer na zelo lep način celostno skrbi za manjšo
skupino otrok, ki jo sama izbere, saj ve, kako pomembno je, da je skupina homogena
ter da imajo otroci dobro podlago že od doma. Tovrstne male ˝obrti˝ dela z otroki so
ena od največjih sodobnih priložnosti, posebej za dame, ki so večinoma naravno
obdarjene z odličnim socialnim čutom, in seveda za vse, ki imajo takšne tendence.
Otrok bo navadno v takšni zavesti, kot ta, ki je z njim
Ali ima, ko imate hudo slab dan ženske, slab dan tudi kdo okrog vas? Vsi. Kako to?
Ženske vse doživljate bistveno globlje kot moški. Ko ste ve nemirne, smo nemirni vsi,
ko ste srečne, vse sije. Na račun tega, da imate praviloma šibkejše fizično telo, ste
močnejše mentalno – vaše čustveno stanje bistveno vpliva na okolico. To je naravni
mehanizem, ki naj bi skrbel, da se z ženskami dela še posebej lepo, saj subtilno vedno
zmaga nad grobim, podobno kot misli in čustva oblikujejo naše grobo fizično telo.
V delu po šolah in vrtcih sem opazil, kako čudežno se da z lastnimi emocijami vplivati
na počutje otrok. Nekaj časa sem bil zaposlen na eni izmed posavskih osnovnih šol.
Kadar sem bil sam miren, spočit in navdihnjen, so bili takšni tudi otroci. V dneh in
trenutkih, ko sem bil v šoli nestrpen in naveličan, je bilo delo z otroki praktično
nemogoče, saj so bili tudi sami hudo vznemirjeni in neobvladljivi.
V delu z malimi otroki niti ni tako pomembno, kaj jim govorimo. Mnogo
pomembnejše je, kakšne emocije jim nudimo. Učitelj ne vzgaja z besedami, ampak z
zavestjo. Otroka ne smemo skušati miriti s kričanjem, grožnjami ali vreščanjem,
ampak preprosto tako, da mu predamo energijo miru. V prvih letih otrok ne bi smel
čutiti nobenega strahu. Nobenega. Zato je zelo pomembno, da je ambient doma (ali v
vrtcu) kar se da prijeten in miren, saj mali otrok niti ne absorbira besed, ampak čustva
in energijo ljudi okrog njega.
V odnosu do otroka je od besed mnogo pomembnejši ton in motiv, s katerim se nanj
obračamo. Če na otroka vpijemo: »Umiri se že enkrat!«, moramo razumeti, da smo mi
tisti, ki smo se najprej dolžni umiriti. Najpomembneje je otroku predati energijo
sprejemanja, miru in veselja, ne le besede. Pedagoški mojstri in mojstrice to naredijo
tako spretno, da dobronamerno ˝manevrirajo˝ z njegovimi čustvi ter z lastno
umirjenostjo in srečo prenesejo taiste emocije še nanj.
Nihče se še ni pomiril tako, da mu je nekdo rekel, naj se umiri.
25
Ustvarimo prijetno atmosfero
Otroci so pod močnim vplivom okolice in lastnih čutil, saj se njihova inteligenca še
prebuja. Ko delam z malimi otroki, se še posebej potrudim pri tem, da ustvarim zelo
prijetno atmosfero, kjer bodo zadovoljni vsi čuti otrok. Pred vsemi delavnicami in
predavanji poskrbim, da je prostor, kjer smo, čist. Ko je to mogoče, jih najprej
pogostim – nahranim, prižgem dišečo palčko, dodaten, zelo pomemben dejavnik pri
delu z mladimi pa je tudi glasba. Glasba lahko odločilno vpliva na zavest otrok in na
počutje v prostoru.
Različni znanstveniki in tudi praktični eksperimenti so dokazali, kako zvok vpliva na
rastline, vodo ali hrano. Ko sem med delom v šoli tudi sam raziskoval, kako otroci
reagirajo na različno glasbo, sem videl, kako nujno je biti zelo selektiven pri tem,
čemur vse jih izpostavljamo.
Ko sem jim predvajal popularno, narodno ali naključno glasbo s spleta, so bili v
podobni zavesti, kot je bila glasba ... Divji, vulgarni, ˝na hojladri˝ ... Ko pa sem jim
diskretno, tiho predvajal prijetno, mirno glasbo z naravnimi zvoki, so bili bistveno
mirnejši kot sicer. Govorili so tiho, pomagali drug drugemu ...
Nikakor si ne bi smeli dovoliti nekontroliranega predvajanja radia ali televizije, še posebej ne ob
malih otrocih. Zelo priporočam redno predvajanje prijetne, mirne klasične, akustične ali meditativne
glasbe, mantre, molitve ...
Z malim otrokom ravnamo kot s princem, princesko
Vede učijo, da je v tem obdobju (0–5 let) z otroki treba ravnati kot s princi in
princesami, vzgajamo jih izključno tako, da jim v obliki ljubeznivosti predajamo
občutek zaželenosti in energijo ljubezni. Neposredna vzgoja reda in discipline se
začne kasneje. Na spreten način jih brez neprijetnih emocij in strahu prevarajte, da
dojamejo svoje lekcije, vedite pa, da je njihov razum, inteligenca še uspavana, zato ne
morejo pravilno razumeti kazni in sankcij.
Dr. Ruzov uči, da se učenje discipline otroka začne šele takrat, ko se neha bati. To prepoznaš po
tem, ko začne nagajati, krasti ... Otrok pa ne bi smeli kaznovati še posebej takrat, ko že sami
jasno kažejo očitne znake obžalovanja.
26
Na primer: otrok si želi goreče igrati z likalnikom. Bolj kot ga bomo skrivali in bolj
kot mu bomo to prepovedovali, večjo željo bo imel po tem. Inteligentni učitelji in
starši z otrokom raje kot to ustvarijo okoliščine, kjer bo lahko dojel lekcijo, da likalnik
preprosto ni zanj. Kako? Likalnik rahlo segrejejo (ne preveč, da se otrok ne opeče in
ne premalo, da ne ostane hladen), ga pustijo na takšnem mestu, da ga otrok lahko
doseže, sami pa skrivaj opazujejo otroka. Otrok se splazi do likalnika in ga zgrabi, ob
čemer se rahlo opeče. Ne toliko, da bi se poznalo, ravno prav pa, da začuti, da je
bolje, če se z likalnikom še naprej ˝igra˝ mama, sam pa, da skrbi za avtomobilčke, lego
kocke in malo živalsko kraljestvo plišastih igrač v svoji sobi.
Najbolj dragoceni dragulji, ki jih boš kadarkoli nosil okrog vratu, so roke tvojih otrok.
27
2. VZGOJA MED 5. IN 12. - 14. LETOM
Princ(-eska) postane učenec, sluga
Edina sestavina, ki jo otrok potrebuje, je ljubezen, v različnih obdobjih pa mu jo je
treba izražati na različne načine.
V prvem, od spočetja do nekje petega leta starosti, otroku ljubezen kažemo tako, da
smo do nje(-ga) zelo nežni in ljubeznivi. V drugem obdobju, tj. med 5. in 12.-14.
letom (odvisno od hitrosti razvoja posameznika), mu/ji jo kažemo tako, da smo v
vzgoji strogi (a ne grobi), disciplinirani in dosledni. Po tem obdobju pa odnos
avtoriteta/otrok preide v spoštljiv, prijateljski odnos. Leta so dana za orientacijo,
vsakemu posamezniku pa je treba pristopati prilagojeno – na njegov tempo in razvoj.
Danes v vzgoji marsikaj počnemo ravno obratno, kot bi bilo treba. V prvih letih smo
z otrokom radi prestrogi. Pogosto vidim, kako ostro ravnajo nekateri starši z
majhnimi otroki. Nato smo do njih med 5. letom in časom pubertete premehki. Tako
jih razvajamo – kar velja za eno od sodobnih oblik zlorabe otrok.
Ko kasneje ti otroci odrastejo, vidimo, da nimajo pravih navad in da so precej
nepripravljeni na samostojno življenje, in začnemo, ko imajo že 18 ali 20 let,
zategovati pas, prepovedovati in omejevati izhode, kar seveda ne da nobenega
pravega rezultata. Ravno nasprotno. Prinese pravo malo agonijo. Tako v vzgoji vse
počnemo ravno obratno od priporočil starodavne modrosti.
Pred leti sem bil (neupravičeno) jezen na starše, ker so mi, želeč dobro, skoraj vedno dali vse
(materialno), kar sem si želel. Ko je prišel čas za osamosvojitev in prevzem odgovornosti, sem naletel
na številne ovire in skrbi, saj sem pri 23-ih letih preko šole težkih udarcev uvidel, kako slabo sem
pripravljen na življenje, saj kot otrok nisem dovolj okrepil svojih karakternih mišic.
Živel sem iz danes na jutri. Nisem želel opravljati svojih dolžnosti, bežal sem pred odgovornostjo. Ko
sem naletel na težave, sem jih pogosto ˝rešil˝ tako, da sem stopil v zavetje slabih navad, kar pa
dolgoročno seveda ni rešilo ničesar, saj način, na katerega danes rešujemo težave, navadno težav ne
reši, ampak prinese še kakšno zraven. Saj veste, kako noj ˝pobegne˝ pred levom? Globoko v pesek
zarine glavo in si misli: »U, kako dobro sem se skril. To je to.«
28
Razvajanje je ena od sodobnih oblik zlorabe otrok
V ravnanju z otroki se je treba vedno zavedati, da bodo to nekoč odrasle osebe in jih
primerno pripraviti na življenje. Danes smo ravno v tem opisanem obdobju preveč
popustljivi in nedosledni, zato otroci pogosto odraščajo v zdolgočasene oportuniste
brez prave vesti in delovnih navad, kar se jim (preverjeno) maščuje kasneje, ko pride
čas za samostojno življenje. Ko uvidimo, kakšno godljo smo skuhali tako sebi kot
njim, skušamo to popravljati tako, da postajamo do njih zahtevnejši in strožji, a žal
nekaj let prepozno. Še posebej rado se to zgodi pri delu s fanti. Slišal sem za primer,
kjer je zapornik, ki je bil obsojen na smrt, svoji materi odgriznil uho, ko je ta prišla na
obisk, saj je menil, da je ona zaradi razvajanja kriva za to, da je končal kot kriminalec.
»Ne kupi mi vsega, kar si želel(-a) imeti, ko si odraščal(-a). Nauči me vse, česar si želiš, da bi
vedel(-a) in znal(-a), ko si odraščal(-a).« Neznan avtor
Pretirano razvajanje je sodobna oblika zlorabe otrok, strogost oz. natančna
doslednost v času, ko se otrok razvija, pa je izraz ljubezni. Tisti, katerih v mladih letih
družina in/ali šola ne pouči vloge odrekanja in discipline, zelo težko usvojijo lekcijo,
da ima vse na tem svetu svojo ceno in da nikdar ne moreš imeti vsega. Višji, kot pa so
naši cilji, več discipline potrebujemo v življenju.
Otrok začne sčasoma navadno prezirati starše, ki mu vedno dajo vse, kar si zaželi, ne
dajo pa mu tega, kar zares potrebuje (spoštovanje, razumevanje, ljubezen ...). Po drugi
strani občuduje starše, ki mu podarijo vse tisto, kar zares potrebuje, četudi ne dobi
vsega, kar si zaželi. Morda ne takoj, zagotovo pa kasneje, ko vidi, kaj mu dobre
navade prinašajo. Sam razumem, da so mi starši želeli dati vse tisto, česar sami niso
imeli, saj sta oba odraščala v precejšnji revščini. No, najpomembnejše za otroka je, da
začuti toplo domačo atmosfero, pravi dom.
Aleksandr Hakimov v svojih lekcijah govori o tem, kako se je hčeri opravičil, ker ji ni
mogel omogočiti primernega standarda, saj so velik del njenega otroštva živeli v t.i.
komunalki, malem tesnem stanovanju, kjer si je v Rusiji v skoraj neznosnih razmerah
več družin delilo kuhinjo in kopalnico. Hči mu je na to, takrat pri svojih 25-ih letih,
odgovorila: »Pogrešam našo malo komunalko. Bili smo tako povezani. Za nič na svetu je ne bi
zamenjala.« Zakaj ne? Ker so se imeli, in se še imajo – neverjetno radi.
»Ne gre toliko za to, kaj narediš za svoje otroke, ampak bolj za to, kaj jih naučiš, da znajo sami
narediti zase (in druge).«
29
Disciplina
Angleška beseda za učenca je neločljivo povezana z besedo disciplina (disciple –
discipline), angleško besedo za odgovornost pa lahko razčlenimo na besedi response –
ability (sposobnost odziva). Sposobnost pravilnega odziva na vse, s čimer si soočen.
Ne le takrat, ko je treba, ampak vedno, če se le da.
Doma sem bil vajen dobiti marsikaj za precej malo dela, življenje pa ni hotél, ampak
živa učilnica in precej zahteven poligon, kjer se je treba za vse potruditi. Moja ˝jeza˝ je
bila seveda neupravičena, saj starši (z žal vse bolj pogostimi izjemami) otroku nudijo
vse, kar znajo in imajo, a tudi sami pogosto niso bili deležni popolne vzgoje. Česar pa
nimaš sam, ne moreš dati drugim.
Če pravi čas zastaviš meje, na podlagi katerih otrok ve, kaj se dela in kaj ne, bo tako
vaše kot njegovo življenje lažje. V nasprotnem primeru bo neznosno, saj ga bo
življenje, tako ali drugače, učilo reda in discipline. Kaj menite, kje se naučimo lekcije
spoštovanja in discipline, če jih ne usvojimo doma? Ne vem za vas, ampak sam sem
se jih najprej, hočeš nočeš, učil pri trenerjih, sodnikih, policistih, kasneje pa pri
dekletu in šefih, ki pa za to ravno niso imeli potrpljenja, saj naj bi določene lekcije pri
teh letih moral že poznati.
V šoli lahko preskočiš kak test in lekcijo, v življenju pa to ni mogoče, saj smo nenehno v procesu.
Daleč najlaže je etična načela usvajati v mladih letih in ne kasneje, ko so naša prepričanja in ego že
tako ukoreninjena, da zelo težko spreminjamo svoje delovanje.
Ob sobotah ... in ... ob torkih ...
Na eni izmed šol sem otroke druge triade vprašal: »Dragi otroci: kdaj se navadno stuširate,
osvežite?« Eden izmed fantov je odgovoril: »Ob sobotah ... in ... ob ... torkih!« Še malo bolj
presenetljivo izkušnjo je imel prijatelj na enem izmed poslovnih sestankov. V
pogovoru z nekim poslovnežem mu je ta (zaupno) rekel: »Veš, kaj? Jaz se stuširam vsak
ponedeljek, ne glede na to, a je treba ali ne. Vsak ponedeljek.«
Čistoča vsega, telesa, uma, misli, okolja, hrane, družbe ..., je ključ za dobro zavest,
fokus in energijo, saj odločilno vpliva na naše počutje, misli in delovanje. Priporočam
čisto obleko vsak dan, kvalitetno, čisto hrano in tuširanje zjutraj in zvečer, saj tudi
zjutraj pazduha ne diši ravno po marjeticah ali sivki.
30
Zavest ljudi v hiši lahko prepoznaš po tem, kako čist je njihov dom, obleka, posoda ...
Vse to vpliva na stanje zavesti vse družine. Čisto okolje omogoča dobro regeneracijo
in lepše misli, kot življenje v mali greznici. Nekdo bo rekel: »Lažje funkcioniram v
takšnem, kot pa, če je vse čisto.« Verjamem, ja. Izgovor. Stanje čistoče našega okolja
odločilno vpliva na naš okus. Želimo imeti v življenju rezultate ali izgovore? V čem
smo boljši?
Telo pa ne sme biti edino, za čigar čistočo skrbimo. Nujno je skrbeti tudi za mentalno
higieno, tako da skupaj z otroki vsak dan znova, najkasneje zvečer, razdelamo,
odložimo in odpustimo vse neprijetno, kar smo doživeli čez dan.
Kdo je odgovoren za vzgojo otrok?
Predavanja navadno začnem z vprašanjem sodelujočim: »Spoštovani učitelji in starši. Kdo
in v kakšni meri odgovarja za vzgojo otrok?« Ne vsi, no nekateri učitelji radi zadovoljno
pokažejo na starše, številni starši pa suvereno odvrnejo, da so to učitelji. Nihče od njih
pa nima prav.
Povsod seveda ni tako, a pri delu z družinami in šolami pogosto naletim na tendenco
po prelaganju odgovornosti na druge, ki se je radi izogibajo tako starši kot učitelji.
Vsak človek odgovarja za vse, kar naredi (in tudi za to, česar ne naredi), kazanje s
prstom in izogibanje lastni odgovornosti pa je slab zgled mladim in dezertiranje
samega sebe. Naivno je pričakovati, da bodo otroci zoreli v odgovorne, samostojne in
zrele posameznike, dokler bomo sami živeli v modusu žrtve in s prstom otročje kazali
na druge.
Ključna sestavina za vzgojo samostojnih in odgovornih otrok je v tem, da se
odpovemo izgovorom in prelaganju odgovornosti na druge ter da sami razvijemo vse
lastnosti, ki bi jih radi videli pri otrocih. Izjemno vesel pa sem, ko kot odgovor na to
vprašanje slišim: vsi. Vsi.
Nujno se je dobro zavedati nečesa: za vzgojo otrok s(m)o 100 % odgovorni starši, 100 % učitelji,
100 % država in celotna družba ter 100 % vsak, ki na kakršenkoli način sodeluje pri vzgoji in
delu z mladimi.
31
Odgovornost – darilo samemu sebi
Vsi imamo radi darila. Najlepšega si lahko damo sami.
Dr. V. O. Ruzov pravi, da je: »... skrb za otroka danes postala bolj kot ne zgolj zagotavljanje
hrane, prebivališča in osnovnih potrebščin, ni pa več toliko poudarka na dajanju dobrega zgleda.
Starši otroka, namesto da bi ga poučili, mu okrepili krila ter pripravili na življenje, vzgajajo
površno. Bolj, kot otroka, s tem dejansko ljubijo svoje ˝uživanje˝, saj prava ljubezen in vzgoja
zahtevata neskončno količino discipline, potrpljenja in lastnega odrekanja ...«
Prava odgovornost ne pomeni le, da plačujemo davke, da domov prinašamo denar.
Ne. Prava odgovornost pomeni: nobenih izgovorov. To pomeni: nobenih obsojanj
drugih. To pomeni: nič več pritoževanja nad življenjem, vremenom, politiko in usodo.
To pomeni: skrb za svoje zdravje. Niti ne toliko zaradi sebe, ampak zaradi otrok. To
pomeni: popoln prevzem odgovornosti zase in svoje življenje.
Nekateri imajo resnično težko izhodišče, no življenje v položaju žrtve je diametralno
nasprotno odgovornemu življenju, kjer jasno razumeš in sprejmeš, da je vse, kar se ti
dogaja v življenju, refleksija tvojega razmišljanja in delovanja. Sreča in uspeh se
skrivata le v sferi poštenega in vztrajnega truda, vse ostalo pride ob pravem času,
samo po sebi. Da, ena od nalog staršev je otrokom vedno pomagati poiskati vzroke in
rešitve izzivov, dokler jih ne rešijo. Če starši, na primer, nenehno kritizirajo in se
pritožujejo nad svojo usodo, otroku posredno jemljejo motivacijo in navdih, saj
ustvarjajo negativno atmosfero, ki tako ali drugače nakazuje, da smo žrtev nesrečnih
okoliščin.
»Vloga učitelja ali starša ni le vloga ali poklic, ampak način življenja; če ne boš postal dober zgled,
boš postal strašno opozorilo.« Psihologija 3000
Niti ni treba posebej še enkrat omenjati, da zares odgovorna starša ne uživata nobenih
substanc (tobak, marihuana, alkohol ipd.) ali drugih sredstev, ki tako ali drugače
nezdravo vplivajo na otroka, tudi kasneje pa sta se temu dolžna odpovedati zaradi
zgleda otroku.
Obstajata samo dva načina življenja: ali si žrtev ali pa heroj. Če bomo učitelji in starši otroku
predali razumevanje, da je vse mogoče, da se vse da, če se hoče, bomo otrokom odprli možnost postati
legendarne osebnosti, pravi blagoslov za ves svet. V vsakem otroku se skriva potencialni heroj. To ne
pomeni, da mora kogarkoli osvobajati; to pomeni preprosto to, da se zave svojih sposobnosti,
dolžnosti in potenciala, s čimer osvobodi – sebe.
32
Ne verjamem, ko rečete, da lepo skrbite za otroke, če vidim, da niti zase ne
Otroci so geniji v oponašanju drugih, posebej staršev in tistih, ki jih inspirirajo in so
jim blizu. Kot otrok sem bil zmožen v nekaj minutah preučiti delovanje nekoga, ki mi
je bil všeč in začeti govoriti ter ravnati podobno kot on(-a).
Ravno zato je tako pomembno, da jim z vseh zornih kotov ponudimo odličen zgled.
Vsak ima svobodno izbiro in vsak živi, kot mu odgovarja – no, vsi tisti na položaju
učitelja in starša bi morali biti še posebej selektivni pri izbiri vseh svojih navad. Nihče
nima pravice posegati v tvoje delovanje, težave pa nastanejo, ker otroci naravno
sledijo (slabim) navadam starejših.
Primer neodgovornega ravnanja učiteljev in staršev je viden v tem, kako slabo
skrbimo za svoje zdravje. Rak in druge bolezni rade pridejo same od sebe, še toliko
prej pa, če jih vabimo v svoje življenje s popolnoma nepotrebnimi
samodestruktivnimi razvadami. Z vsemi temi razvadami dejansko kličemo smrt.
Sam sem izgubil že tri strice (stari so bili od 29 do 52 let), ki so si tudi s temi
razvadami malo po malo uničili telo. Še bolj so življenje otežili domačim, za katere so
bili odgovorni; ženam, sinovom in hčeram.
Nekdo, ki pije ali kadi, rad reče: »Delaj, kar počneš, da le ne škoduješ drugim.« Drži. Le da
škodovanje drugim pozna razne oblike. V iskanju rešitev za hude težave z zdravjem
sem tudi sam pri 16-ih letih začel kaditi marihuano. Ko sem kar nekaj let kasneje
uvidel, koliko mladih iz okolice je to začelo tudi zato, ker sem kadil ˝travo˝ tudi jaz,
sem se zavedel negativnega vpliva in prejel še en razlog več, da s kajenjem preneham.
Če želimo biti otroku dober zgled, se moramo odpovedati slabim razvadam, ker pa se zelo neradi
odpovedujemo čemur koli, preprosto priporočam: najdite si nekaj boljšega. Sam sem kavo najprej
nadomestil z vročo čokolado, belo kavo ..., kasneje pa z uravnoteženim življenjem, dobro družbo,
športom, modrostjo, višjim okusom in duhovnim znanjem.
Če ga na skrivaj lomimo mi ... bodo to počeli tudi otroci
Na eni izmed šol je pred menoj predavala gospa, ki je govorila o zdravju in odnosih.
Predavanje je bilo zanimivo, presenetila pa me je z eno od sklepnih misli, ki sem jih
prestregel. Rekla je takole: »Otrokom ne dajajte čokolade, saj nikakor ni dobra zanje. Če jo
jeste sami, to počnite na skrivaj, v shrambi, v gozdu, njim pa je ne dajajte ...« Takoj, ko sem to
slišal, sem dobil iztočnico za začetek predavanja. Kakšno?
33
Predavanje sem začel z nagovorom. »Dragi profesorji in spoštovani starši. Veseli me, da se
zavedamo, da otroku ne smemo dajati neposrednega slabega zgleda. No, če v pričo otrok delujemo
zgledno, tako kot je treba, ko pa jih ni poleg, si sami privoščimo kršiti šolske ali domače standarde,
norme ali počnemo druge hujše neumnosti, bodo to počeli tudi otroci. Vpričo nas bodo pridni,
kulturni in uvidevni, ko pa nas ne bo poleg, bodo osvobodili malo živalco v sebi, mi pa se bomo
čudili, ko nas bo presenetil klic razredničarke, ravnatelja ali policista v povezavi s prestopki našega
otroka. V takih primerih se bo otrok vpričo nas vedel zgledno in lepo, ko pa nas ne bo poleg, si bo
tudi sam privošči reči, ki jih pred nami skriva. V šoli in doma bo otrok pravi mali angel, izven tega
pa ne bo ravno tako ...«
»Ne skrbite, če vas vaši otroci nikoli ne poslušajo. Skrbi naj vas to, da vas vedno gledajo.«
Robert Fulghum
Od otrok ne moremo pričakovati nečesa, česar ne počnemo tudi sami
Prijatelj, ki je doma vzgojil tri čudovite otroke, vsem, ki se pripravljajo na razširitev
družine in rojstvo otroka, svetuje, naj pred tem nekaj časa obiskujejo šolo za dresuro
psa. Zakaj?
»Pri dresuri psa moraš biti izjemno dosleden, da v procesu dresure vse gibe več mesecev, celo let
izvajaš izjemno natančno in dosledno, brez napak, saj se pes v nasprotnem primeru ne more naučiti
lekcije. Če je treba biti tako dosleden že pri psu, kako lahko potem mislimo, da lahko s površnim in
nevzornim pristopom vzgojimo vzornega otroka – še posebej, ko je majhen?«
Če otroku rečeš, da boš nekaj naredil, moraš to gotovo storiti, in če od otroka nekaj
zahtevaš, moraš to zahtevati tudi od sebe. Če otroku povemo, da danes zvečer ne
bomo gledali televizije, ko pa odide spat, starša prižgeta TV, kažemo zelo slab lasten
primer, ki otroka tiho usmerja v govorjenje neresnice, licemerje in dvojna merila.
Če sta tvoja delavnica, kuhinja in spalnica nenehno razmetani in neurejeni, od otrok
nikar ne pričakuj reda v otroški sobi. Od otrok ne moremo zahtevati lepega
govorjenja, če sami preklinjamo kot kočijaž. Od otrok ne moremo pričakovati truda
in razvoja, če sami živimo po liniji najmanjšega odpora. Zakaj nas dvoja merila pri
drugih tako zelo motijo? Ker jih imamo tudi sami.
34
Nekoč je k znanemu zdravniku prišla zelo zaskrbljena mati. K učitelju je pripeljala sina, ki je imel
hude zdravstvene težave. Mati je obupano potožila: »Dragi gospod doktor, prosim, prosim,
pomagajte mojemu sinu! Poskusili smo že vse, zdravje pa ima vse slabše ...« Zdravnik ga je
pregledal, materi pa že po nekaj minutah odvrnil, naj se vrneta čez teden dni. Drugih navodil doktor
ni dal. Mati je zaskrbljeno odšla in se čez teden dni s sinom nervozno vrnila v ordinacijo.
Zdravnik ju je povabil, da sedeta, in začel: »Spoštovana gospa, takole je; vaš sin
naj preneha jesti sladkor. To je vse.« Gospa mu začudena, skoraj jezna, odvrne:
»Ampak, gospod doktor, zakaj mi tega niste omenili že prejšnjikrat?« Doktor je odvrnil:
»Zato, ker sem do prejšnjega tedna sladkor užival tudi sam.«
Zato je treba biti posebej strog s samim seboj. To ne pomeni, da postanemo
nevrotični perfekcionisti. To preprosto pomeni, da se zavedamo, da se bodo vse naše
pomanjkljivosti odrazile tudi na značaju otroka.
Ne slišim, kaj govoriš, toda vidim, kaj delaš
Pri nas doma je bilo precej normalno, če sem ˝ga lomil˝ na enak način, kot je to počel
kateri od staršev. Ni bilo dosti narobe, če sem se občasno ˝poveselil˝, četudi šele sedaj
vidim, da mi klasično veseljačenje ob steklenici nikdar ni bilo domače. …Prvi me je
pri nekje 10-ih letih ali še kako leto prej napil sosed, nakar sem ga zmedeno vprašal:
»Zakaj se bloki v Sevnici majejo ...« Danes v družbi, zanimivo, veljaš za malega čudaka, če
se ti pitje alkohola upira in če tega ne počneš.
Nič posebej ni bilo narobe tudi s tem, če sem že od 11. leta igral športne stave (na
skrivaj, preko telefona, s klicanjem direktno na slovensko loterijo) in druge igre na
(ne-)srečo, saj so na nekoliko drugačen način hazardirali tudi starši. Hudo narobe pa je
bilo, ko sem kasneje začel kaditi tako cigarete kot marihuano, na račun česar smo
imeli s starši veliko prepirov. Veleli so mi: »Zakaj to počneš? Kje si to videl? Nihče doma ne
kadi. Nihče v našem sorodstvu ni nikdar počel tega. Prenehaj s tem.« Starši so od mene
pričakovali podobno, kar pričakuje vsak dober starš; to, da se ne bom zlorabljal
opojnih sredstev. No, zakaj se svoj čas ni izšlo?
Zato, ker so jih tudi starši, le nekoliko drugače, kot sem to počel jaz. Njihove besede
tako niso imele moči, saj so tudi sami koristili opojna sredstva, le embalaža je bila
drugačna: oni alkohol, jaz marihuano. Oboje spada v enako kategorijo intoksikacije.
Sram nas je lahko za to, da je alkohol danes postal skoraj naš narodni ponos, četudi je
povod za praktično vsako resnejšo deviacijo, nesreče na cesti, kriminal ali družinsko
nasilje. Mi pa še naprej zagovarjamo zmernost ... Neumnost.
35
Vsak te bo skušal popeljati do nivoja, na katerem je sam, le pravi učitelj te bo usmeril
še višje od sebe – v najboljšo verzijo tebe. Če doktor sam pije, bo tudi vam svetoval
dva, tri deci frankinje dnevno. Za zdravje. Zelo redki so sposobni piti zmerno; manj kot
5 % populacije. Ostali postanejo žrtve svojih lastnih navad. Takrat nisem imel
argumentov in znanja o tem, danes pa na lastnem primeru in primerih številnih
drugih, s katerimi delam, vidim, kako je vse to povezano. Vse vpliva na vse in vse je
povezano z vsem.
Kasneje starši niso mogli razumeti mojega intenzivnega polprofesionalnega igranja
spletnega pokra. Njihove besede spet niso imele prave moči in potence, saj so tudi
sami igrali druge vrste iger na srečo (športne stave, loto ...). Starši so mi
dobronamerno seveda skušali pomagati, kar sem v veliki meri razumel že tedaj, a kar
nekaj let nismo našli skupnega jezika.
Vsaka takšna ali drugačna navada je naš poskus zadovoljevanja potreb na način, ki
nam je trenutno najbolj znan ali najbliže, saj vsi tako ali drugače iščemo srečo, vsak na
svoj način, pogosto pa to počnemo zelo nespretno. V to past sem se ujel tudi sam, saj
še nisem razpolagal z znanjem, ki mi je bilo dano kasneje. Z vsemi temi navadami sem
lahko končal, ko sem prišel v stik z nečim boljšim in z osebami, ki so sledile vsemu,
kar so govorile, hkrati pa so bile še mirne in zadovoljne.
Zapisano v tem poglavju se zdi lahko marsikomu v deželi, kjer je alkohol del narodne
identitete in skorajda novodobna vrsta religije, fanatično in nerealno. No, opazujte,
prosim, kako t.i. fizika v vzgoji in odnosih velja vedno in povsod, le da jo večina (tudi
sam tu pogosto nisem nobena izjema) raje, kot s poslušanjem in opazovanjem
rezultatov pri drugih – spoznava s palico in bolečino.
»Živi tako, da bodo otroci, ko bodo razmišljali o poštenju in integriteti, pomislili nate.«
Jackson Brown Junior
Sankcioniranje
Učitelji in starši so v odnosu do otroka dolžni vedno delati tisto, kar je prav. Ne tisto,
kar je prijetno, ampak tisto, kar je prav. Kar pa ni vedno lahko. Zaradi tega pogosto
otrok ne želimo ustrezno sankcionirati, ker to povzroči slabo voljo, napetost in trmo
ali pa zato, ker ga tudi sami ˝biksamo˝ in čutimo, da ni prav, da od otroka zahtevamo
nekaj, čemur ne sledimo niti sami.
36
Takšno ravnanje je neodgovorno, saj kaže na to, da bolj ljubimo svoje lastno ugodje
in prijeten ambient v hiši kot pa, da otroku pravilno zastavimo meje. Otrok ne bi
smeli vzgajati na mentalni ravni, ampak z ravni inteligence.
Mentalna raven pomeni delati tisto, kar je prijetno, inteligentna raven pa pomeni
delati tisto, kar je prav. Mentalni nivo zjutraj, ko je treba vstati, reče: »Samo še malo ...«,
in se zasvaljka levo in desno po postelji, nato pa se mu ves dan nekam mudi. Razum
pa reče: »Dovolj je bilo spanja. Hop. Akcija.« Mentalni nivo zvečer, pred spanjem, reče:
»Mmm, čokolada ..., keksi ..., smoki ..., čips ..., zagrabi! Frezaj, (jej)!« Intelekt pa reče: »Nikar
..., kako boš zjutraj vstal, če boš sedaj pojedel vse to? Ne bo se prebavilo. Vso noč boš sanjal.
Zbudil se boš s kislino v želodcu ... Greva spat. Bova jutri.«
Odlašajte, kolikor je le mogoče. Odlašajte? Zakaj? Odlašajte, ko vam gredo po glavi
neumnosti. Ko se želite prenajesti pred spanjem, odlašajte. Bomo jutri. Ko se že želite
spreti s partnerjem, prestavite na jutri. Ko pa je treba narediti tisto, kar je treba, niti ne
razmišljajte, da tega ne bi storili. Z občutkom.
Starša sta v primeru sankcij vedno dolžna govoriti isto
V nasprotnem primeru bo otrok zmeden, sčasoma pa bo pogosto sprl starša, ker bo
enkrat stopil na stran enega, drugič na stran drugega. Ne sme se zgoditi podobno, kar
se je rado dogajalo pri nas, ko je mama včasih govorila eno, oče pa drugo.
Spomnim se, kako sem sam v mladih letih diplomatsko izkoriščal tovrstno neodločnost,
neusklajenost in nejasnost staršev glede sankcioniranja mojega delovanja ter tako v družino vnašal
nepotrebni nemir, saj sem se oportunistično enkrat bolje razumel z enim, drugič z drugim, glede na
to, kaj sem tedaj potreboval. Oče mi, ker nisem želel pomagati pri delu doma, občasno ni dovolil
bodisi iti na igrišče bodisi igranja igric, kar sem zvito izkoriščal tako, da sem se šel potožit k mami,
rekoč: »Mami, ne smem biti edini, ki manjka na nogometu ... Jaz sem nas zbiral ... Devet jih bo ...
In ravno eden bo manjkal ... Kaj si bodo mislili ...« Skoraj vedno je popustila, rekoč: »V redu je.
Pojdi, pojdi ..., se bom jaz zmenila z očetom.«
37
Če reče oče: »V petek ne greš nikamor, doma boš,« mama pa nato sinu dovoli iti ven s
prijatelji, ker se ji trga srce, ko je sinu hudo, s tem odkrito kaže nespoštovanje do
moža, do očeta otrok. Tega si ne bi smela dovoliti, če želi, da bodo otroci spoštovali
očeta. Starša se skupaj dogovorita, kako postaviti meje in vzgojne ukrepe, najbolje pa
je, da otroka z njimi sooči oče, mati pa mu pri tem sledi tako, da stoji za to
odločitvijo.
Spoštovanje za moškega pomeni sprejeti ga takšnega, kakršen je, in spoštovati njegove
odločitve. Zelo pomembno mu je, da mu žena vpričo otrok ne nasprotuje, kar pa
danes vidimo v izjemno redkih družinah.
Po predavanju v enem izmed hotelov smo sedli na čaj z gostitelji dogodka, ki so me
nagradili z resnično zgodbo iz lastnega življenja. Vidno mirna in zadovoljna
gostiteljica je rekla takole:
»Veste, vse, kar ste predali, lahko potrdim iz prve roke. Posebej del o disciplini. Z vami bi rada
podelila lastno zgodbo. Ob koncu šole smo imeli doma zanimivo situacijo s sinom. Z njim in možem
smo se dogovorili, da v primeru, če ne bo prav dober, ne bo šel na evropsko prvenstvo v šahu. Sinu je
šlo v šoli dobro, realno je bil zelo sposoben, no, včasih je bil precej nedosleden. Ob koncu leta mu je
zaradi malomarnosti za prav dober uspeh zmanjkala ena štirica, tako je leto končal z dobrim
uspehom. Svojega moža pa zelo dobro poznam. Vem, da če nekaj reče, to tudi stori. Vso noč sem
jokala, saj sem vedela, kaj sledi. Vso noč! Sin se je dejansko uvrstil na evropsko prvenstvo, no, nanj
kasneje zaradi našega dogovora ni odpotoval. Veste, najlepše pri tem je to, da je danes ta najin sin
šahovski velemojster, naš odnos je odličen, prav tako z njim nikdar ni bilo nobenih težav. Ničesar
nam ni zameril, saj je vedel, da vse to delamo za njegovo dobro.«
Ne morem si predstavljati, kako bi se počutil in reagiral, če bi mi starši storili
podobno (brez predpriprave oz. tako načelne vzgoje od majhnega, saj bi mali
narcistični otrok, kakršen sem bil, najbrž praktično ponorel), vem pa nekaj: še danes
sem pogosto precej jezen nase in nevede verjetno še na koga, ker vidim, da mi
manjkajo močni temelji vojaške discipline, ki se jih nauči predvsem v obdobju nekje
od 5. leta pa do pubertete, saj so mi starši prevečkrat popustili, ko bi zaradi svoje
lenobe ali celo zlobe potreboval lekcijo.
Otrokom ne dajmo vsega, kar si želijo, dajmo pa jim vse, kar potrebujejo.
38
Fanta sankcionira oče, dekle mati
Aleksandr Hakimov pravi takole: »Hči se vzgaja z ljubeznijo očeta in s strogostjo mame. Za
njo je v domu pomembna čistost in atmosfera ljubezni. Sina pa vzgajamo z ljubeznijo matere in s
strogostjo očeta.«
Če fanta redno sankcionira mati, ta težko razvije zdrava čustva. Navadno postane
šibek, neoseben, nemotiviran, nesamozavesten in zamerljiv. Ko ga pravilno
disciplinira oče, sin odraste v odgovorno in disciplinirano osebo; mati pa ga navdihuje
predvsem z nežnostjo, mirom in potrpljenjem.
Če fanta, četudi dobronamerno, sankcionira mati, navadno podzavestno goji hladnost
do matere in tudi drugih žensk, saj nekako čuti, da mati ne bi smela biti ta, ki ga vzgaja
na takšen način. Poznam številne primere, kjer fantje radi gojijo jezo in zamero do
takšnih mam in se za to materi tako ali drugače maščujejo tako, da neodgovorno in
lahkomiselno ravnajo z dekleti in ženami.
V tem obdobju dozorevanja oče sinu ljubezen izraža tako, da ga uči reda,
odgovornosti in discipline. Vse to so lastnosti, zavoljo katerih morajo svojo vlogo v
vzgoji očetje kot tudi druge moške figure v življenju otroka odlično opraviti. Mati je
tista, ki mora s primerom v otroku vzbujati vestnost, nežnost in senzibilnost. Nekaj
več o tem sem zapisal v poglavju o vzgoji fantov in deklet.
Nikoli se ne kaznuje iz jeze – vedno iz ljubezni
Pri delu na eni izmed šol sem imel zanimivo izkušnjo z otrokom v posebnem programu. 7 ali 8-letni
fant je bil precej pogosto zelo težko obvladljiv. Redno smo imeli težave z obvladovanjem njegove jeze
in besa. Nekega dne je bil še posebej vznemirjen, žaljiv in nasilen do učiteljev in sošolcev. Na neki
točki me je s škarjami, brez posebnega razloga, skušal celo zabosti, nakar sem ga odpeljal v sosednjo
prazno učilnico, kjer sva v precej napeti atmosferi počakala, da napad jeze mine.
K sreči sem pred leti naletel na učenja Marshalla Rosenberga o empatični komunikaciji. Tako sem
uspel razbrati, da se za nasilnim in nesramnim vedenjem skriva preprosta potreba po varnosti,
zavetju. Strah. Ne le strah, ampak groza, zato sem bil do njega sicer strog, a razumevajoč.
Potrebovala sva nekaj manj kot pol šolske ure, da se je fant umiril, v tem času pa je jezno tekal in
razgrajal po učilnici. Skušal sem se mu približati na razne načine, hkrati pa mu preprečeval
uničevanje inventarja.
39
V določeni točki je njegova jeza postopno popustila in vrnila sva se k sošolcem v razred. Sledilo je
neverjetno presenečenje. Prišel je do mene, me objel in tiho rekel: »Oprosti.« To je storil, ne da bi bil
vmes v stiku z učiteljico, ki je bila sicer glavni pedagog v razredu. Sam sem deloval le kot dodatna
strokovna pomoč, prav tako mojih metod sama ni ravno odobravala.
Verjamem, da sem bil opravičila deležen zato, ker je začutil, da ga nisem sankcioniral in kaznoval
iz jeze, ampak iz iskrene želje pomagati, iz dolžnosti ter skrbi zanj in druge. Če bo namreč
nadaljeval z nasilnim vedenjem, bo kmalu pristal v katerem od vzgojnih zavodov, s primernim
pristopom pa se ga lahko lepo preusmeri v njegovo optimalno linijo. Opravičilo me je prevzelo in mi
dalo veliko motivacije, da skušam pomagati otrokom, ki resnično potrebujejo našo pomoč.
O svojem pravilnem pristopu sem se prepričal ob zapisu, ki sem ga kasneje zasledil pri preučevanju
meni tako dragih ruskih psihologov: »Kako vemo, da smo otroke pravilno kaznovali? Tako, da se
pridejo opravičit.«
»Glede sankcioniranja v vzgoji obstaja pravilo: pokaži palico, a je nikdar ne uporabi.«
Življenje pomeni odnosi
Danes smo se naučili marsikaj, pozabljamo pa usvojiti najpomembnejšo znanost –
znanost o odnosih. Umetnosti zastavljanja pravilnih odnosov je treba otroka naučiti
prej, kot vse ostalo – zdrav odnos do sebe in vsega ter vseh okrog je temelj, ki daje
pravo vrednost vsemu, kar na tem gradimo. Če bodo vse želene kvalitete, ki bi jih
predali otrokom, krasile nas same, niti ne bo treba nikomur ničesar posebej
dopovedovati.
Zapis iz Puran pravi, da ne boš nikoli trpel, če boš: spoštljiv do starejših, naprednejših, nadrejenih in
močnejših, prijateljski do vrstnikov in enakih, sočuten do mlajših, manj naprednih, zlobnih,
podrejenih, šibkejših ter vseh, ki imajo manj sreče, kot ti.
Odnosi do starejših
Nek znan pisatelj naj bi pred leti zapisal: »Ko sem bil star štirinajst let, sem komaj prenašal
˝starega˝ poleg sebe. Ko pa sem dopolnil 21 let, sem bil osupel nad tem, koliko se je naučil v teh 7-ih
letih.« Oče se ni kaj dosti več naučil. Bil je praktično enak kot prej. Gre le za to, da ga
je pisatelj, ko je sam nekoliko dozorel, videl v povsem drugi luči kot prej.
40
Enako lahko rečem tudi zase. V mlajših letih sem imel navkljub temu, da sem bil
izjemen športnik, skoraj vedno velike težave s trenerji. Nekateri so se mi raje
odpovedali, kot da so me imeli v ekipi, saj so videli in vedeli, da stvari rad delam
povsem po svoje, brez spoštovanja starejših, brez spoštovanja avtoritet.
Izvor te hibe? Nespoštovanje. Še posebej do očeta. Ker pa se naš odnos do očeta
kaže v odnosu do vseh ostalih moških in v odnosu do avtoritet (učiteljev, šefov ...),
naš odnos do mame pa na odnosu do vseh ostalih žensk, je tako ključno, da otroci
usvojijo zdrave osnove in etični temelj, ki jih bo držal vse življenje.
Ko sem vsaj do neke mere videl, koliko žrtvovanja in vseh svojih kapacitet je oče
vložil vame, sem mu postajal vse bolj hvaležen. Oče in mati imata v vseh kulturah
poseben položaj. Do njiju, kot tudi do vseh starejših, je potrebno biti še posebej
spoštljiv, ne glede na to, kdo in kakšni so. Kaj to pomeni? To seveda ne pomeni, da še
posebej odrasli otroci še vedno slepo delajo vse, kar jim starši rečejo ali da se
odobrava neprimerno ravnanje s strani staršev. Nikakor ne. To preprosto pomeni, da
otroci starše sprejemajo takšne, kakršni so in da so jim iz srca hvaležni za vse, kar jim
dajejo.
Spoštovanje staršev s strani otrok pomeni tudi to, da spoštujejo njihovo pravico do
delanja napak. Vsi jih delamo. Enako velja za starše. Na nas je, da jih delamo čim
manj. Naša edina napaka je ta, iz katere se nič ne naučimo. Spomnim se, kako jezen
sem pogosto bil, ko so mi vsake toliko časa očitali eno večjih nepremišljenosti, ki sem
jih storil pred leti, za katero pa mi je bilo že samemu tako žal, da me je vsako
spominjanje nanjo še bolj razjezilo.
Spoštovanje je ena najpomembnejših lekcij, ki jih otrok mora usvojiti, v največji meri
pa se ga uči od staršev. Kako? Tako, da on pri njih vidi spoštovanje do njihovih
staršev in vseh ostalih. Starši so dolžni otrokom s primerom pokazati, kaj spoštovanje
pomeni v praksi.
Če sami ne spoštujejo svojih staršev, skoraj zagotovo tudi otrok ne bo spoštoval njih.
Če mama ne spoštuje očeta, otroci prav gotovo ne bodo poslušali nobenega od
staršev. Mama pa očetu vrača to, kar da on njej. Kdaj pa mama ne spoštuje očeta? Ko
spoštovanje zahteva, sam pa ne deluje tako, da bi si ga zares zaslužil.
Spoštovanja ne moreš zahtevati, treba si ga je zaslužiti.
41
Otroci nikogar ne poslušajo …
Starši pogosto potožijo: »Otroci nikogar ne poslušajo!«
Odgovor se glasi: »Hmm ..., koga pa poslušate vi?« Če so učitelji in starši absolutna
avtoriteta samemu sebi, bodo tudi otroci takšni. Če starši ali učitelji mislijo ... »Jaz
najbolj vem, kaj je prav ...«, bodo tudi otroci sami najbolj vedeli, kaj je prav. Nikogar ne
bodo poslušali. Vsak bo živel po svoji presoji. Čeprav bo živel kot hlapec, bo mislil,
da je kralj. Tako nekako kot v norišnici. V tem primeru bo dom bojno polje, fronta treh
ali več egov, ki bodo imeli z leti vse več težav drug z drugim.
Eden od vzrokov za nespoštovanje starejših in ˝avtoritet˝ je v tem, da je včasih prav
zares težko spoštovati sodobne vodje, ko pa vidimo, kaj vse počno. Zato je ključno za
vsako družino in učitelje, da odkrivajo in sledijo vzvišena načela in ljudi, ki jim
pomagajo živeti bolje.
Podobno kot spoštujemo in ne obsojamo nekoga, ki nima rok ali nog, enako
spoštujemo in ne obsojamo nekoga, ki mu trenutno ne deluje inteligenca, kar seveda
ne pomeni, da se v vsem strinjamo z njim.
Še enkrat ponavljam: spoštovati starejše nikakor ne pomeni ne slediti svoji poti, vesti,
načelom in poslanstvu, če ga kot odraslega ˝otroka˝ ne podpirajo na poti v to smer. V
tem primeru spoštovanje pomeni preprosto spoštovanje njihovih pogledov in stališč,
a brez strinjanja z njimi.
Otroka učimo spoštovanja vseh. Vseh. Ne le lepih, bogatih, slavnih ali modrih.
Naučimo jih, da hišnika spoštujejo enako kot ravnatelja. Naučimo jih tudi, da nihče ni
slab, le da so nekateri pozabili, kako biti dober. Spoštovati svetnika ni težko. To
zmore vsak. Pravo spoštovanje pomeni spoštovati nekoga, ki si tega navidezno morda
niti ne zasluži – no, to je pravo spoštovanje.
Pomemben aspekt pri razvoju spoštovanja je tudi spoštovanje otrok s strani nas. Na
enem od predavanj v centru za gluhe in naglušne je starejša gospa vznemirjeno
govorila o tem, da je sodobna mladina povsem brez kulture, spoštovanja in načel. V
marsičem vse to seveda drži, no, ne smemo pozabiti nečesa: starejša gospa
spoštovanja mlajših ni bila deležna predvsem iz enega razloga: sama ni spoštovala njih
(otrok).
Preden začneš kritizirati mlajšo generacijo, se spomni, kdo jih je vzgojil.
42
Spoštovanje in uspeh v življenju
Zanimivo izkušnjo sem imel, ko sem začenjal s predavanji po Sloveniji.
Sprva starši niso bili najbolj navdušeni nad idejo, da živim kot ˝potujoči˝ predavatelj.
Mnogo bolj so bili naklonjeni temu, da si najdem redno, osemurno službo in živim
kot vsak ˝pošten˝ Slovenec. Njihovo željo danes mnogo lažje razumem, saj želi vsak
dober starš, da je otrok stabilno preskrbljen, kar je tudi bila glavna potreba za
njihovimi sugestijami. No, hkrati je treba razumeti in spoštovati to, da ima vsak od
nas svojo traso, svojo pot.
Sočasno s tem, ko sem staršema pristopil na pravilen – iskren, hvaležen in spoštljiv
način, so se mi kar naenkrat začele odpirati neštete nove možnosti. Spomnim se, da
sem že nekaj ur za tem, ko sva imela z mamo krasen, srčni pogovor, v katerem mi je
predala svoje dobre želje in blagoslove za vse, kar delam, prejel tri ali štiri ponudbe za
izvedbo predavanj, četudi so ponudbe za predavanja v tistem času prihajala zelo, zelo
redko. Morda ena, največ dve na teden. Kot da bi se v naravi sprostil in osvobodil
mehanizem, ki je čakal, da položim svoj zrelostni izpit. Subtilno povezavo
spoštovanja starejših in uspeha v življenju potrjujejo tudi spisi modrosti.
»Dobre želje in blagoslovi staršev imajo večjo moč od vsake astrologije.« Dmitry Smirnou
V tem je morda ena od skrivnosti, zakaj Japonci živijo dlje od večine – ker živijo v
kulturi spoštovanja. Zbiraj blagoslove. Vseh.
Otrok ne sme postati glavni v hiši
Že kot majhen otrok sem kazal sposobnosti tako ali drugače vplivati na ljudi. To sem
doma velikokrat zlorabljal tako, da sem, –ker je mati prevečkrat naivno stopila na
mojo stran, kadar je prišlo do neskladja v odnosu z očetom–, v družino vnašal
nepotrebni nemir.
Niti pod razno si ne smemo nikoli dovoliti, da otrok postane glavni v hiši. Jasno se
mora vedeti, kdo prinaša kruh na mizo in kakšne so vloge ter dolžnosti vsakega
posameznika.
Naslednji zapis se utegne zdeti kontroverzen, a mati ne sme nikdar trajno na prvo
mesto v svojem življenju, tudi pred moža, postavljati otrok. Izjava se lahko zdi kruta,
zato jo želim podrobneje razložiti.
43
Povsem jasno je, da se mati močno naveže na majhnega otroka. To je eden od
naravnih mehanizmov, ki skrbi za to, da je za majhne, nemočne otroke, dobro
poskrbljeno. Nikakor pa na dolgi rok ženska tega ne sme početi za ceno odnosa z
možem. Zakaj ne? Če to stori, se rado zgodi, da mož kasneje odide od doma, otroci
pa ostanejo, moralo pa bi biti ravno obratno. Par naj bi ostal skupaj do konca
življenja, otroci pa naj bi, ko dozorijo, šli vsak po svoje. Posebej fantje.
Zelo redke so ženske, ki zmorejo in znajo vzpostavljati zdravo ravnovesje vsega, še
posebej ob sodobnem tempu. Najti pravo ravnotežje med vsem je nekaj najtežjega, a
hkrati najbolj nujnega v življenju. Manjši indikator tega, kdo je dejansko na prvem
mestu v družini, je viden po tem, komu se najprej servira hrana. Hrano bi morala mati
najprej servirati očetu, šele nato otrokom.
Zelo pomembno je tudi, da se doma je hrana, ki je všeč vsem. Spomnim se, koliko
nezadovoljstva sem vnesel v družino s tem, ko mi je mati (dobronamerno) pogosto
ugodila s pripravo hrane, ki sem jo imel zelo rad (pice, torte, pomfrit, sadje ...), redkeje
pa smo jedli jedi, ki jih je oboževal oče.
Oče je bil na račun tega seveda nezadovoljen, saj smo moški praviloma zelo vezani na
to, kar jemo. Še posebej lažje razumem, da je bil nezadovoljen, saj je ves čas trdo
delal. Bolj, kot jaz. Tu moram dodati, da trdo delo ne opravičuje zanemarjanja razvoja
na drugih področjih življenja. Četudi garaš kot lev, za ceno tega pa morda ignoriraš
nekatere druge svoje dolžnosti, ne boš imel pravega rezultata v življenju. To pogosto
napako danes dela mnogo ljudi.
Hrana je pomemben del našega življenja, vsi v družini pa bi morali znati kuhati. V
prvi vrsti zaradi samozadostnosti, v drugi vrsti pa zato, da bo vsak znal bolj ceniti
izjemno delo, ki ga opravljajo matere. Na enem od predavanj dr. Torsunova sem
prestregel še eno nenavadno misel: beg moškega (pred svojimi dolžnostmi) se kaže v
alkoholizmu, beg ženske pa v deloholizmu.
44
Odnosi z vrstniki
V osnovni šoli smo si s prijatelji, s katerimi smo skupaj odraščali, praviloma vedno
lepo pomagali. Nekoliko pa se je začelo zatikati pred koncem osnovne šole, ko se je
začel boj za Zoisove štipendije. Razpisanih štipendij je bilo − za našo majhno šolo,
hkrati pa veliko število potencialnih kandidatov − precej malo.
Ko je postalo jasno, da vsi, ki smo precej odstopali od drugih, ne bomo mogli dobiti
štipendije, sem dobil občutek, da smo začeli bistveno bolj tekmovati med seboj, kot
smo to počeli prej. Seveda si je razumljivo prizadevati za posebne priložnosti, vendar
pa je otrokom nujno predati zavedanje, da bo v življenju v vsakem primeru vedno
vsega dovolj za vse, če se bomo le naučili deliti in sodelovati.
Spomnim se reklame izpred več let. Otroci so igrali nogomet. Z žogo so razbili eno od oken, na
katerem se je hitro pojavil jezni sosed in hud zaklical: »Kdo je bil?!« Otroci so obnemeli, po dolgem
premisleku in molku pa je eden od otrok stopil korak naprej in prevzel odgovornost. Prestrašen je
priznal krivdo za razbito steklo. Možakar na oknu je z žogo v roki še naprej jezno gledal in
razmišljal, kaj naj stori, nakar pa se je zgodilo nekaj presenetljivega. Korak naprej naredijo še vsi
ostali otroci in začnejo eden po eden dvigovati svoje roke ter priznavati svojo sokrivdo, lepše rečeno −
odgovornost.
Rad rečem, da nikdar ni nihče kriv za nič, odgovoren pa za vse, kar se mu dogaja. Fantu so grozile
sankcije, presenečenemu gospodu na oknu pa ni preostalo drugega, kot da se navkljub razbitemu
oknu, videč otroke sodelovati, kar nekoliko presenečeno zadovoljen, sprijazni z nastalo situacijo in
pozabi na vse, otrokom pa vrne žogo.
Na predavanjih rad vprašam tudi, če kdo ve, katera živa bitja na Zemlji dočakajo
najvišjo starost. To niso želve, kot odgovori večina, ampak orjaška drevesa, sekvoje. V
čem je njihova skrivnost?
Rastejo v krajih z burnim podnebjem, s številnimi neurji. Tako močnimi, da so
drevesa za divji veter, ki piha z več 100 kilometri na uro, lahek plen. Zavoljo tega so
se sekvoje zaščitile tako, da imajo pod zemljo močno povezane korenine z drugimi
sekvojami. Tako so ena drugi v oporo in pomoč. Če bi bila vsaka zase, bi jo veter
zlahka zgrabil, prelomil in uničil, tako pa vzajemno dočakajo več tisoč let ..., ob
močnem neurju pa se le primejo za roke in prijetno zibljejo, v ritmu vetra ...
45
Bi rad(-a) živel(-a) kot v raju?
Ko govorim o sodelovanju, otrokom povem tole zgodbo.
Uspešnemu poslovnežu se je bližal konec tega življenja. Ker je imel že za časa aktivnega delovanja
rad urejene in pripravljene stvari, se je odločil, da gre preverit, kaj se bolj splača: iti v nebesa ali v
pekel. Naprej se je odločil za ogled pekla.
Kmalu zatem, ko pride na toplo, na zelo toplo, vroče ..., mu v oči padejo velike skupine elegantno
oblečenih ljudi, ki sedijo ob ogromnih mizah, polnih pijače in hrane ... Zadovoljen opazi, da ni dosti
drugače kot pri nas. Misli si: »Tole pa niti ni tako slabo ...«. Že nekaj trenutkov zatem pa zazna,
da imajo ljudje na roke privezane dolge lesene palice, tako da rok ne morejo pokrčiti. Na račun tega
v svoja usta ne morejo nesti hrane s polnih krožnikov pred njimi. Predstavljajte si: lačni ste kot lev,
pred vami je polna miza hrane in pijače, ne morete pa je spraviti do ust ...
Hitro je sklenil: »Tole ni zame, niti pod razno. Pojdimo še gor, v raj ...«
Takoj po prihodu v raj ga pričaka presenetljiv prizor. Tudi tu so povsod naokrog natrpano polne
mize hrane in pijače, za njimi pa sedi množica ljudi in živali. Na njegovo veliko začudenje imajo
tudi tu vsi na roke privezane palice, tako da rok ne morejo skrčiti in z njimi vnašati hrane vase.
Pomisli: »Ljube duše. To mora biti napaka. Gotovo so se zmotili. To ni raj. To je pekel. Narobe
smo prišli ...« Že želi oditi, ko opazi nekaj posebnega: za razliko od pekla, kjer so se ljudje mučili
in na vse pretege skušali nahraniti vsak sebe, je tu vsak v svoje roke zajel hrano in jo nesel v usta
tistemu poleg sebe. Na tak način so vsi do sitega (na-)hranili drug drugega.
Ko to zgodbo na predavanjih in delavnicah povem mladim, jo praktično testiramo še
s podajanjem piškotov drug drugemu in mladi so navdušeni. V človeški naravi je
pomagati, sodelovati in se žrtvovati, danes pa je vse obrnjeno na glavo.
Modrost raznih kultur omenja, da sta raj in pekel lokaciji, ki resnično obstajata. Že na
tem planetu vidimo rajske Havaje in peklensko Sibirijo. Še pomembneje pa je vedeti,
da sta raj in pekel stanji zavesti. Nekje, kjer vsak misli samo nase, je pekel, kjer pa
imajo vsi druge še raje kot sebe, pa – raj.
46
Otroku ne kupujmo boljših reči, kot jih imajo njegovi vrstniki
Pred časom sem delal s fantom iz Štajerske, ki so ga sošolci nenehno maltretirali. Njegova mati me
je potem, ko je poslušala moje predavanje na njihovi šoli, poklicala na dom, kjer sem imel pogovor z
njo in s sinom. Že po telefonu mi je omenila, da ima velike težave z vrstniki, ki so do njega nasilni,
sama pa ne ve, zakaj prihaja do tega, saj je sam zelo miren in nevsiljiv.
Takoj, ko sem prišel na obisk k družini, se mi je zazdelo, v čem utegne biti zelo verjetni vzrok
težave, da ga sošolci tepejo, saj sem se pripeljal na dvorišče prave male graščine. Staršem sem
priporočal, naj otroku ne kupujejo boljših reči, kot jih imajo drugi, četudi si jih lahko privoščijo, saj
mu zaradi zavisti pri drugih kupujejo tudi sovražnike. Kljub obilju ga naj raje učijo, da bo
enostaven, vedno pripravljen dajati, pomagati in deliti ... Danes učimo predvsem kopičiti in jemati.
Več in pravilneje, kot pa bo otrok in vsak od nas delil vse, kar ima, manj sovražnikov bo imel.
Seveda se bo vedno našel kdo, ki te ne bo prenašal, vendar se z izogibanjem nepotrebnemu
izpostavljanju in s pravilnim dajanjem zaščitimo pred neštetimi problemi.
Druga težava fanta je bila v tem, da je imel zelo slab odnos z očetom. Vzrok za njegovo
nespoštovanje očeta smo našli v tem, da tudi mati v zadostni meri ne spoštuje moža, tako ga zelo
težko spoštuje tudi otrok.
S pomočjo te izkušnje lažje razumem, sprejemam in dopuščam idejo, da imajo otroci
ponekod po svetu še danes uniforme. Enakost za vse, brez diskriminacije.
Odnosi z mlajšimi
Med obiskovanjem I. gimnazije v Celju sem med številnimi drugimi bedarijami naredil
tudi eno, za katero neposredno sicer k sreči nisem bil kaznovan (četudi verjamem, da
sem ali pa še bom lekcijo za to dobil na drug način). Danes se sramujem tega in še
česa, kar sem storil, brez vsaj približnega razumevanja, zakaj, kako in čemu živeti.
Tako sem zabavo in popestritev iskal na tisoč in en nesmiselni način, izkušnje pa
imajo svojo ceno. Vse je seveda za nekaj dobro, treba si je znati odpustiti, a najslabše
pri vsem je, da smo neumnosti nemalokrat počeli tudi na račun drugih.
V zadnjem letniku študija so sošolci po pouku v stranišču ujeli enega izmed takratnih brucev in ga
želeli ˝krstiti˝. Srednješolska (nepotrebna) klasika. Ker je bil fant precej velik in močan, športnik,
rokometaš, se sošolcem ni dal kar tako. Ravno v tem trenutku pa sem v stranišče vstopil jaz.
Prijatelj, ki danes dela kot zdravnik, je hitro dobil inspiracijo, kako lahko ˝pritisnemo˝ na fanta.
Ravno v tistem času sem se začel briti po glavi, bil sem precej športno grajen, šel pa sem tudi skozi
fazo, ko sem v iskanju lastne identitete iskal svoje mesto v svetu. Tako sem eksperimentiral z
47
različnimi filozofijami in trendi. V toaleto sem vstopil obrit po glavi in oblečen v stare hlače na zvon
ter v zelen plašč, ki je zelo spominjal na plašče, ki so jih med 2. svetovno vojno nosili nemški
generali. Nekdo, ki te ne pozna, bi se resnično rahlo ustrašil takšne čudaške pojave, saj nikoli ne
veš, kaj lahko pričakuješ od ljudi. Ljudje s(m)o čudni. Vsak po svoje.
Ko sem videl, kaj se dogaja, sem na povabilo sošolcev pristopil do fanta in prevzel postopek
opravljanja ˝zakramenta˝. Sošolci so še dodatno podpihovali vse skupaj s tem, da so me naslavljali
kot gangsterja ter začeli govoriti o izmišljenih drznih rečeh, ki naj bi jih jaz počel, fant pa je vse to
verjel, saj me ni poznal od prej. Vse skupaj smo resnično dobro odigrali. Na telesu imam še nekaj
vidnih brazgotin, ki so dramo še okrepile.
Skoraj brez besed sem ga pripravil do tega, da je brez upiranja na dušek pojedel celotno konzervo
pokvarjene hrane, ki jo je imel sošolec prej kar nekaj dni na soncu. Tako je imela že od daleč zelo
neprijeten, ogabno pokvarjen vonj. Kasneje sem izvedel, da ga tisti dan prvič, odkar je treniral
rokomet, ni bilo na trening, saj je imel hude prebavne težave.
To zgodbo sem opisal zato, ker je fant, nad katerim smo se tedaj znesli, danes zelo
uspešen, svetovno znan profesionalni rokometaš, skratka nekdo, ki me v primeru, da
se odloči za poplačilo in maščevanje, zlahka nalomi in prelomi na pol. Po teži me je
nekje za dobro polovico njega. Res je, da sem še vedno hiter, no mirna vest je
najmehkejša blazina, zato ni potrebe po igranju z usodo, saj se v nasprotnem primeru
sama na kak drug način poigra z nami, kadar to najmanj pričakujemo.
Prava moč se ne meri po tem, koga si premagal(-a), ampak po tem, koga si zaščitil(-a).
Otroci in odnos do planeta ter živali
Otroke moramo učiti tudi to, da smo podnajemniki, varuhi planeta ter vsega, kar je na
njem, ter ne njegovi gospodarji. Otroci imajo naravno radi naravo in živali. Modrost
med drugim uči, da je vse bolj neodgovorno ravnanje s planetom in z našimi malimi
in velikimi sostanovalci eden od povodov, da postaja svet tako poln nasilja, bolezni,
hinavščine in zlobe. Vse vpliva na vse.
Danes imamo vse več težav s hiperaktivnostjo in nasilnim vedenjem otrok. Vse bolj
so nemirni in agresivni. Vzroki tega so gotovo v tovrstnih vsebinah v medijih, na
televiziji, domači atmosferi in vsem opisanem v začetku knjige, smiselno pa je
raziskati tudi druge dejavnike, ki utegnejo vplivati na velik porast deviacij.
48
Vse, s čimer pridemo v stik, močno vpliva na nas, še posebej hrana. Naša življenja
oblikuje bolj, kot si mislimo. Reče se, da si to, kar ješ. Katera vrsta hrane ob vseh
ostalih sumljivih sestavinah vsebuje največ agresije, stresa in strahu? Meso. Nikdar ga
ljudje nis(m)o jedli več kot danes.
Meso vsebuje veliko energije stresa in strahu, ki so ga živali deležne ob krutem
ravnanju z njimi, preko hrane pa se prenaša na nas in otroke. Znanost zaradi različnih
finančnih interesov to tako ali drugače spretno zavrača, no vse več je učenih ljudi, ki
sledijo poti Nikole Tesle, Leonarda Da Vincija, Alberta Einsteina in drugih, ki so
poznali vlogo optimalne prehrane.
Svoj čas si nisem mogel niti želel predstavljati življenja brez pečenih jajc, suhe salame
in pršuta, danes pa vem in vidim, da vse našteto ni ne nujen ne dobrodošel del
prehrane otrok. Marsikomu se zdi ta zapis lahko nevaren, vendar, se kdaj vprašate,
čemu vse slepo sledite in kaj vse slepo zavračate?
Sam spadam med manj inteligentne, tako sem lahko zmoto glede prehrane uvidel šele
po hudih dolgoletnih agonijah z zdravjem. Vsakdo izmed vas, ki pa bo na spreten
način skušal narediti kakšno spremembo na tem področju, bo zelo kmalu deležen
nagrade za vsak korak v pravo smer. Meso seveda ni edini vzrok za vse večje težave
otrok, je pa eden od poglavitnih.
Ne rečem, da človek ne poje česa neprimernega, kadar resnično nima drugega. Še
posebej razumljivo je bilo to pozimi nekaj desetletij in stoletij nazaj, ko še ni bilo
skrinj in trgovin na vsakem vogalu. Danes, ko pa imamo vsega na pretek, bi se človek
moral vprašati, če je to, kar smatramo za samoumevno, resnično koristno in zdravo.
Meso zelo odsvetuje tudi že vse več zdravnikov (dr. V. O. Ruzov, dr. O. G.
Torsunov, dr. M. Židanik, dr. T. C. Campbell, dr. N. Barnard, ...), ki pa imajo pri
svojih prizadevanjih zaradi ogrožanja dobičkov številnih industrij, ki trgujejo z
zdravjem otrok in nas, nemalokrat ogromno nasprotovanja ...
Kako pa se lotiti sprememb? Nihče se ne mara ničemur odpovedovati, nihče pa se ne
brani, ko predse dobi nekaj boljšega. Ni se težko odpovedati sladkorju, če nekdo pred
tebe postavi vedro medu. Podobno je pri hrani. Sam sem začel tako, da sem na
začetku jedel hrano, ki ni vsebovala sestavin, ki sem jih umaknil iz svojega jedilnika in
sem jih imel še vedno najraje. Pice, sadne kupe ... Porcije so bile ogromne, vse, kar pa
sem pojedel, sem dobro začinil. To je trajalo mesec ali dva in telo in um sta se na
povsem naraven način, brez kakršnihkoli težav, navadila na nov način prehrane.
49
Takšne slastne pojedine so začetna naložba v lažjo spremembo navad, sčasoma pa je
seveda treba poskrbeti, da začnemo vnašati dovolj različnih, telesu potrebnih vsebin.
Vse odtlej nisem niti pomislil na to, da bi se vračal na klasično prehrano, saj so
rezultati preprosto neverjetni.
Komunikacija
Odločilnega pomena pri razvoju zdrave osebnosti je komunikacija s strani učiteljev in
staršev, saj to, kako komuniciramo z otrokom, postane njegov notranji glas. Majhen
otrok verjame, da je vse, kar rečeta oče in mati, res. Če tega ne bi počel, se ne bi
mogel hitro učiti. Če bi že od začetka redno dvomil o vsem, kar mu rečemo, bi učenje
osnovnih veščin trajalo desetletja. Zato je tako pomembno, da je komunikacija staršev
(in okolice) z otroki izključno dobronamerna, prijetna, zasnovana na ljubeznivosti in
resnici.
Pred leti je na eni izmed šol pred menoj predaval znan pedagog. Skoraj vse povedano mi je bilo zelo
všeč, ustavilo pa se mi je pri tem, ko sem slišal, kako gospod naslavlja otroke: pankrt, smrklja,
mul'c ... To ni v redu. Če jih bomo naslavljali pacek mali, kekec, koza ali lenoba lena ..., bodo
takšni prav gotovo tudi postali. »Če mama pravi, da sem lenuh in stepe ..., bom pa mulc, lenuh in
stepe. Obratno bo, če bomo uporabljali nazive, kot so ˝gentleman˝, angel, princeska, vitez ...«
Nekdo, ki tako govori z otroki, jasno kaže, da jih ne spoštuje in jih, tako ali drugače,
smatra za inferiorne. To ne sovpada z načelom vzgoje, ki pravi, da je treba otroke
opolnomočiti in jim pomagati postati šampioni, junaki in heroji. Takšna oblika rasti
jim bo bistveno težje dosegljiva, če jih bomo poniževali. Ste opazili, da druge radi
ponižujemo, da navidezno dvignemo sebe, četudi sami realno ostanemo tam, kjer
smo bili ... Če druge ponižuješ, sam ne postaneš nič večji. Govor odraža stanje naše
inteligence.
Sprva se morda zdi čudno, no, preverite v praksi, presenečeni boste nad
spremembami moči pozitivnega govora. Sprememba govora je ena najlažjih in
največjih transformacijskih moči v našem življenju. Če boste lepo govorili z ljudmi in
jih poslušali, boste všeč (skoraj) vsem.
Vsak dan je treba z otrokom vsaj 10 minut govoriti o življenjsko pomembnih rečeh. Če z otrokom
komuniciraš kot z inteligentnim bitjem, bo takšen tudi postal.
50
Govorna napaka
Ko sem bil mlajši, sem imel precej motečo govorno napako. Ko je bilo treba kaj javno
povedati, sem še posebej težko govoril. Spomnim se, da sem komaj speljal, ko je šlo
zares. Prijatelj se je kasneje rad pošalil, da sem DJ in da vsake toliko malo zamiksam.
Manjše sledi tega se občasno še danes rahlo zaznajo na mojih predavanjih, še posebej,
ko želim govoriti o nečem, o čemer morda niti ni treba, ali ko se zbojim, kako bo
povedano sprejeto med publiko, ali pa, ko se dotaknem spominov in področij, katerih
pri sebi še nisem povsem razčistil in sprejel.
Na račun tega sem se na smrt bal javnih nastopov, saj nisem čutil nobene potrebe po
tem, da se po nepotrebnem redno izpostavljam in sramotim. Za ceno tega sem ob
dneh, ko bi moral v srednji šoli bodisi nastopati bodisi biti vprašan, navadno manjkal.
Sošolci so že vedeli, da me na dan, ko sem imel napovedano spraševanje, gotovo ne
bo v razredu. Tudi na fakulteti sem se v šolanju po starem sistemu čudežno izognil
govornim nastopom, kar bi bilo danes v bolonjskem študiju praktično nemogoče.
Komunikacija je povezana z izražanjem, s sprejemanjem, s čustvi. Zelo pomembno je,
da se doma pogovarjamo in da si starši vzamejo čas, da prisluhnejo mislim, izzivom in
pogledom otroka. Še posebej pomembno je, da se otrok čutiti brezpogojno sprejetega
in podprtega, ne glede na to, kako razmišlja in kakšen je.
Dandanes z govorom nimam težav. Zanimivo pri vsem tem je, da z lahkoto govorim
ne le pred skupino, ampak tudi na radiu in televiziji, česar si svoj čas nisem mogel
zamisliti. Kje pa. Več ljudi, kot me posluša, bolj sem inspiriran. Opazil pa sem nekaj;
brez težav sem pred več sto ljudmi predaval že kar nekaj let, nakar sem opazil, kako se
sled govorne napake in strah rad ponovi na nastopih na radiu ali televiziji, katera
lahko spremlja vsa Slovenija.
Ko sem kasneje razmišljal, od kod sedaj to, sem po daljšem razmisleku našel odgovor.
Radio in televizijo lahko od doma spremljata tudi starša, medtem ko drugih predavanj
in vsebin nista mogla slišati, razen če sem jih javno objavil sam. Tako sem odkril
vzrok svojih težav. Najverjetneje strah pred tem, kaj si bosta mislila o slišanem, in
strah pred tem, da ju ne bi kakorkoli razočaral.
Obstajata samo dve glavni čustvi: strah in ljubezen. Večina ljudi na življenje gleda skozi prizmo
pomanjkanja in strahu, tako nam strah paralizira telo, razum in na zdravju pusti številne
neprijetne posledice. Odkar na življenje skušam gledati skozi oči modrosti in ljubezni, so (ob pomoči
izjemnih ljudi) odšle praktično vse zavedne ovire in blokade. Še danes me je strah tega, da me pamet,
ki me je nekje pri petindvajsetih končno do neke mere srečala – ponovno zapusti.
51
Ko sem raziskoval in spoznaval znanje ter ljudi s področja modrosti, sem naletel na
primere posameznikov, ki so imeli svoj čas, podobno kot jaz, hude težave z govorom,
ko pa so prišli do učenj modrosti, so sčasoma postali izjemni govorniki (dr. John
Favors (Bhakti Tirtha Swami), Aleksandr Hakimov, Radhanath Swami ...). Zanimivo
je, da je imel John Favors, ko je že kot trinajstletni otrok predaval v cerkvi, govoril
gladko in tekoče, drugje pa je imel hude težave z govorom (Rosen, 2010).
Grlo in govor najbolj blokirata strah in laž, neresnica. Katera pa je naša največja laž?
Slepa vera v to, da nam bo materializem sam prinesel zadovoljstvo in srečo, da smo
nič več kot to telo ter da je svet, ki ga vidimo, vse, kar obstaja.
Moč besed
Jezik in besede imajo veliko moč. Lahko te naredijo in osvobodijo ali pa pogubijo. Še
posebej močno vplivajo na otroke. Satya Das, edinstveni strokovnjak s področja
družinske psihologije, je v eni izmed svojih lekcij povedal:
»Radi bi imeli heroje, vzgajamo pa slabiče. Neko družino so snemali 24 ur. Opazili so, da je dala
mama otroku v tem času preko 80 korekcij in navodil. Psihologi učijo, da je treba otroku za vsako
negativno noto dati 10 pozitivnih. V njenem primeru bi to pomenilo 800 pozitivnih ...«
Naslednja zgodba je s predavanja dr. O. G. Torsunova.
Modreci so naredili zanimiv eksperiment. Proučevali so moč besed na človeški um. Malega fanta so
izolirali od ostalih ljudi in uredili tako, da je, kamorkoli je šel, srečal enega od desetih spoštovanih
modrecev, ki so sodelovali v eksperimentu. Drugih ljudi v tem času ni srečeval.
Fant je na deželi naletel na prvega modreca in ga vljudno pozdravil, prejel pa presenetljiv odgovor:
»Sine, ti si mrtev. Duh si. Prosim, poberi se, saj strašiš ljudi.« Fant je začudeno poslušal besede
modreca, katerim seveda ni verjel, saj se je dobro zavedal samega sebe. Pomislil je: »Vedno je bil
drugačen od ostalih. Čudno, očitno se mu je zmešalo, zapeljalo,« in šel dalje.
Po petih minutah hoje ob gozdu je srečal drugega modreca. Tudi tega je, dobro vzgojen, spoštljivo
pozdravil, modrec pa mu je odvrnil: »Izgini od tu, fant! Ti si duh. Že lep čas si mrtev. Prosim te,
odidi, saj strašiš ljudi.« Te besede so fanta prestrašile. »Nenavadno. Kaj se dogaja? Ne razumem.«
Fant je vidno zmeden nadaljeval pot, na kateri je enega za drugim srečal še druge štiri modrece. Vsi
so mu rekli enako. Z vsakim nadaljnjim srečanjem je vse bolj izgubljal vero v življenje ter v solzah
52
povsem sesut obsedel ob cesti. Nasproti mu je prišel sedmi modrec. Otrok ga je vprašal: »Kdaj se je to
zgodilo? Kako sem umrl? Ničesar se ne spominjam ...« Fant je, ko je šestkrat slišal, da je mrtev,
začel v to verjeti.
Kolikokrat smo sami slišali ali pa otrokom rekli, da s(m)o grdi, nespametni, brezupni,
v napoto in neuporabni? Besede imajo bodisi kreativno bodisi destruktivno moč.
Dobro izbirajmo.
Star pregovor pravi: »Tvoje besede so hiša, v kateri živiš.«
Poslušanje – vrlina, ki je najbolj podcenjena
Na delu na sejmu v Rusiji sem se prepričal o moči ene od sposobnosti, ki je dostopna
vsem nam. Morda sem takrat prvič v življenju postal mnogo pozornejši in polno
prisoten za soljudi, s katerimi sem imel opravka. Lahko bi rekel, da sem jim bil
povsem na razpolago. Za spremembo nisem toliko razmišljal o sebi, ampak predvsem
natančno poslušal in iskal možnosti za to, kako jim lahko inteligentno prispevam.
Očaran sem bil nad novim pristopom v odnosih, saj so bili skoraj vsi, s katerimi sem
se srečal, navdušeni. Saj veste: najslabši sogovornik je ta, ki z nami govori o sebi,
najboljši sogovornik pa tisti, ki z nami govori o nas. Nekdo, ki zna poslušati. In slišati.
Poslušanje je zelo podcenjeno. Natančno poslušanje daje uvid v želje in potrebe vsakogar, s komer
smo v stiku. Če pa želimo slišati druge, se moramo najprej naučiti slišati sebe.
Na naš razstavni prostor je vsak dan prišla tudi zelo premožna družina, ki se je
ukvarjala z izdelavo in prodajo zlata in draguljev; mož, žena in sedemletna deklica.
Zelo hitro smo se odlično ujeli; družina je vsak dan vsaj na kratko prišla do nas, vidno
vesela pa sta bila starša, ko sta videla, da sem zelo dobronamerno pristopal do
njunega otroka. Že po nekaj dneh, in ne več kot skupaj 20-ih minutah druženja, so mi
ponudili možnost, da pri njihovi družini ostanem kot učitelj, mentor deklici. Živeli bi
v koči na Volgi, ne bi mi bilo težko, tudi finančno bi bil povsem preskrbljen. Nisem
čutil, da mi je tedaj mesto tam, dobil pa sem še eno potrditev več, da sem na pravi
poti.
Če bi radi osvojili srce kogar koli, lepo skrbite za njegove otroke in jim posvečajte svojo pozornost.
53
Če ne bomo mi poslušali otrok, ko so majhni ...
... oni ne bodo slišali nas, ko bodo veliki.
Marsikateri otrok, z malimi niansami, tako ali drugače, kliče na pomoč, predvsem iz
osebne čustvene stiske, a jim zaradi lastne nepozornosti, neznanja in osredotočenosti
nase pogosto ne znamo pomagati.
Na eni izmed šol je fant v 6. razredu takoj, ko je dobil besedo, začel govoriti in
govoril in govoril ... Če bi ga ne vljudno preusmeril, bi lahko govoril ure in ure ter
dejansko nič kaj dosti povedal. Njegovih staršev osebno ne poznam, no jasno je bilo,
da doma otroka skoraj zagotovo nihče ne posluša. Močno se mi je zasmilil.
Sami vemo, da imamo ogromno potrebo po govoru takrat, ko se počutimo
nerazumljene. Ko nas ne slišijo. Najverjetneje si starši ne vzamejo časa zanj, tako to
potrebo po izražanju, komunikaciji in po tem, da te nekdo posluša in sliši, kaže na
drug način, a tega učitelji pogosto ne opazijo.
Radi se pritožujemo, da nas otrok ne posluša. Odnos otrok do staršev je enak odnosu
med staršema, posebej mame do očeta. Ali mi poslušamo drug drugega? Če oče in
mama ne poslušata drug drugega, posebej, če mati ne posluša očeta, tudi oni ne bodo
poslušali njiju. Mati je ta, ki otrokom kaže, kako se vesti do očeta, oče pa je ta, ki
otrokom kaže, kako se vesti do mame. Če želimo, da bo otrok poslušal nas, moramo
tudi mi poslušati druge.
Še pomembneje kot poslušati ga, je slišati ga. Razumeti njegove potrebe. Starši
pogosto potožijo, da otrok izgubi interes zanje po tem, ko pride v puberteto. Eden od
vzrokov, da jih po tem več ne posluša, je v tem, da starši prej niso slišali njega. Če
želimo, da nas posluša otrok, ko bo star 14 let in več, ga moramo mi poslušati in
slišati že prej, od samega začetka. Zelo pomemben je tudi reden iskren družinski
pogovor. No le o politiki, vremenu ali športu. O nas. O odnosih. O življenju.
Odpiranje srca drug drugem.
Otroku je nujno dati občutek, da lahko govori s starejšimi.
54
Mirno reševanje konfliktov
Marshall Rosenberg v eni od svojih knjig, lepo opiše vprašanje, ki ga je prejel na enem
od seminarjev:
»Kje ste bili pred 20-imi leti s tem znanjem?« »Zakaj«, vpraša Marshall. »Če bi že tedaj vedel vse
to, mi ne bi bilo treba ubiti svojega najboljšega prijatelja.« Nekdo lahko cinično reče: »Se je že
moralo zgoditi.« Očitno. No, to še ne pomeni, da ne bomo vedno dali vsega od sebe, da
se izognemo mnogim težavam, za katere verjamem, da so večinoma povsem
nepotrebne in izvirajo iz preprostega pomanjkanja pravega znanja.
Obstajata pa dve skrajnosti. Nekdo pravi, da je vse odvisno od nas, drugi pa, da nič ni
odvisno samo od nas. Resnica je nekje vmes. Znan glasbenik je zapisal zgovoren
komentar te dileme: »Naša višina je naša usoda, naša teža pa naša svobodna volja.«
Spore navadno rešujemo na štiri načine. Prvi: za spor obtožimo druge. S tem
dolgoročno ne rešimo nič. Drugi, malo višji nivo je, da za spor obtožimo sebe. S tem
dolgoročno spet nič ne rešimo, saj tako kultiviramo občutek žrtve, ne da bi se skušali
povezati z vzrokom težav in rešitvami le-teh. Tretji, prvi od nivojev, do katerega je
treba priti, uči o tem, da moramo ugotoviti potrebo, ki se skriva za tem, da smo
postali sami kot otrok konfliktni. Četrti, najvišji, skoraj božanski nivo pa pravi, da
moramo skušati v konfliktu ugotoviti, katera potreba osebe, s katero smo se zapletli,
ni bila zadovoljena, da je prišlo do spora. To razumevanje me je, odkar vem zanj,
neštetokrat doma in v službi rešilo številnih hujših incidentov. Posebej se spomnim
primera z očetom ...
Imaš namen vse življenje živeti kot klošar?
Prišel sem na obisk k staršem. V dnevno sobo vstopi oče, rahlo slabe volje. Naravnost mi precej
neposredno reče: »Andrej, povej mi nekaj; a imaš namen vse življenje živeti kot klošar?« K sreči sem
bil v dokaj dobri zavesti in se nisem takoj nepremišljeno oglasil nazaj, kot bi gotovo to storil še pred
nekaj leti. Raje kot to sem se v umu vprašal: od kod očetu to, zakaj me je primerjal s klošarjem?
Katera potreba bi lahko bila za tem? Iskreno sem skušal dojeti vzrok tega in bil v hipu tudi
nagrajen v obliki odlične intuicije, ki mi je od znotraj dala namig.
Očeta vprašam: »Oči, če te prav razumem, te skrbi, da bom živel kot siromak. Da bom revež.
Drugim v napoto. Domačim pa v sramoto.« Oče z opazno bolj mirnim tonom reče: »Tako je. Kaj je
treba tega, da živiš tako? Seliš se sem in tja. Nimaš niti redne službe. Kdo te plačuje? Kje dobiš
denar?«
55
Oče ve, da živim precej drugače kot marsikdo. Posebej v tistem času, ko je prišlo do tega pogovora,
sem se resnično selil vsakih nekaj mesecev. Živel sem v stanovanjih prijateljev, ki so mi jih odstopili,
ko so šli na pot po svetu. Predaval sem na osnovi prostovoljstva in donacij, nikjer pa nisem pogojeval
plačila za nič, kar sem delal. Vedno pa sem imel vsega dovolj. Več, kot dovolj. Temu sledim še
danes. Plačilo je dobrodošlo, nikoli pa pogoj.
Vprašal sem se, katera očetova potreba se skriva za tem nesporazumom in kmalu sem uvidel, da se
za njegovimi ostrimi besedami preprosto skriva dobronamerna potreba po tem, da je njegov sin na
varnem. Samostojen in preskrbljen. To sem ubesedil in oče je odgovoril: »Seveda! A te ni škoda?
Izobražen si, sposoben si, prav tako ti lahko poskušam urediti službo na železnici ...« in v trenutku
se je atmosfera v prostoru občutno spremenila.
Lahko rečem tudi, da sem začel šele tedaj dojemati, kakšen iskreni dobronamernik je
oče; no, to kaže na zelo svojstven način. Očetu in mami sem, da ju pomirim, pokazal
razpored predavanj in jima na več načinov pokazal ter sčasoma tudi dokazal, da
nimata česa skrbeti, saj sem v dobrih rokah.
Odnose rešujemo na tri načine: najmanj zreli ljudje za vse težave krivijo druge. Vsak
zavesten človek ve, da to seveda ne drži ravno. Malo bolj zreli, –v tej kategoriji je
večina nas–, priznava, da nosi del odgovornosti, no še malo bolj kriv/odgovoren kot
mi je otrok, partner, učitelj, sodelavec ali starš. Prav tako mora prvi korak k rešitvam
zato storiti on(-a). To je vsekakor bolje kot v prvem primeru, a dolgoročno tako ne
rešimo dosti. Najvišje razviti ljudje pa spore rešujejo tako, da sami priznavajo svoj del
odgovornosti in ne krivijo drugih. To je daleč najmočnejša platforma za kakršne koli
spremembe.
To ne pomeni, da prostovoljno postajamo grešni kozli za vse, seveda ne. Dejstvo je,
da sta za vsak prepir nujno potrebna vsaj dva. To preprosto pomeni, da odrastemo in
prevzamemo polno odgovornost za svoje življenje, brez čakanja in kazanja s prstom
na druge. Najlepše pri tem je, da v primeru, ko to kvalitetno izpeljemo, temu navadno
zelo kmalu sledi korenita sprememba obnašanja tudi pri drugih, v tem primeru pri
učiteljih, starših ali otrocih.
56
Zakaj se največ prepiramo ravno na dopustu?
Prijatelj mi je pred leti rekel: »Najhujša bolezen na svetu je vrtoglavica.« Začudil sem se:
»Vrtoglavica?« »Ja,« je odgovoril. »Ko imaš vrtoglavico, se vse vrti okrog tebe.«
Ste opazili, da se navadno daleč največ prepiramo na dopustu? Kako to? Čudno.
Eni rečejo, da zato, ker smo preveč časa skupaj. Kako pa smo potem izbrali ekipo
(družino), če ne moremo preživljati časa skupaj? Res je, da moramo tudi pri druženju
poskrbeti, da ga ni ne preveč ne premalo, a prava težava se skriva v tem, da gremo na
dopust vsi uživat. Nihče tja ne gre služit. V hotelih se še nekako izide, saj nas hotelski
oprode z ameriškim nasmehom služijo z vseh strani. Zalomi se v kakšnih kampih, kjer
je treba postaviti šotor, počistiti prostor, nabaviti hrano, pomiti posodo ...
Obratno se nenavadno najbolje razumemo na sedminah, kjer smo v povsem drugi
zavesti, pripravljeni prisluhniti drugim in se (vsaj za kratek čas) žrtvovati za njihovo
dobro. No, vsaj dokler se ne začnejo pogovori o deljenju dediščine ...
Otroci staršev, ki ne skrbijo le zase in domače, ampak tudi za vse ostale, se z veseljem
vračajo domov. Še po tem, ko odrastejo. V primeru pa, da družina živi zelo ozko
usmerjeno ter skrbi pretežno in največ le za zadovoljevanje lastnih potreb, otroci to
prepoznajo in sami odrastejo v enako egoistično usmerjene posameznike. Za svoje
domače pa skrbi tudi mafija. Če našega kroga delovanja ne razširimo na druge ljudi,
malo za šalo malo zares, nismo dosti boljši od mafije. Prvi simptom sebičnosti in
pomanjkanja pravega smisla je depresija. Koliko ljudi pa je danes depresivnih?
57
Čistost odnosov
Ključen del močnih otrok je družinska pripadnost in brezpogojna medsebojna
zvestoba očeta in mame, kar pa je danes prava redkost, saj družine pogosto več niso
varna zavetja za razvoj, ampak bolj kot to prostori vzajemnega izkoriščanja. V
številnih mladih ˝družinah˝ starša en v drugem uživata, dokler jima to ustreza. Ko pa
se njuni čuti tega naveličajo, gresta naprej (nazaj), kjer največjo ceno plačajo (mali)
otroci. Takšno početje še bolj kot moškim škoduje ženskam.
Moški, z izjemo nekaterih, ki povsem degradirajo, namreč z leti navadno pridobivamo
vse boljše izhodišče, šarm in karizmo, ženske pa imajo v mlajših letih odprte
praktično vse možnosti, ki pa jih je navadno sčasoma vse manj. Še posebej, če
ostanejo same z otroki. Če prevaro (nezvestobo) doživijo že v ranem otroštvu, v
obliki tega, da starša varata drug drugega, kasneje zelo težko komur koli zares zaupajo.
Vzpostavitev močnih, čvrstih, zvestih in razumnih družin, ki se zavedajo višjih
smislov, ciljev in načel, je tako edina pot, ki lahko prepreči skrb vzbujajočo kolektivno
in individualno degradacijo, katere seme se spretno organizirano seje že med mladimi.
»Nekdo je lahko srečen v tem svetu le, če je:
velikodušen in plemenit do družinskih članov; prijazen do neznancev; ravnodušen in brezbrižen do
zlonamernih; prijateljski do pobožnih; previden s sebičnimi in prebrisanimi; spoštljiv do učenih;
pogumen do vseh, ki so mu sovražni; ponižen do starejših in strog do vseh, katere vzgaja.«
Dr. V. O. Ruzov
58
3. MOTIVACIJA IN UMETNOST OPTIMALNE PREDAJE
ZNANJA
Znanje je to, kar nam omogoča dostop do kakovostnega življenja. Da pa bo predaja
znanja optimalna, je zelo pomembno, da tako profesorji kot otroci (in starši) natančno
poznajo svojo vlogo in dolžnosti ter dinamiko v odnosih med vsemi v procesu vzgoje
in izobraževanja.
V procesu vsake predaje znanja morata biti kvalificirana tako govornik kot poslušalec,
kar pomeni, da moramo tako otroke kot učitelje in starše opolnomočiti z vsem, kar
potrebujemo, da bomo pri poučevanju in učenju učinkovitejši, kot smo dandanes.
Dom − ambasada učenja in razvoja
Ena najpogostejših tem, na katere me povabijo šole, je »Kako v otroku razviti ljubezen do
učenja, truda in dela«, saj vidimo občuten upad motivacije, samoiniciativnosti in
entuziazma mladih. Nič ne začne obstajati brez vzroka, enako je s tem.
Eden od pojavov, ki otrokom najbolj onemogoča razvoj ljubezni do učenja, truda in
dela, je v tem, da so te lastnosti vse redkeje prisotne pri učiteljih in starših. Otroci
subtilno vsrkavajo vse kvalitete, s katerimi prihajajo v stik preko vse okolice. Učitelji
in starši so pogosto na predavanjih, kamor me povabijo predavati na temo »Kako
motivirati otroka«, na začetku kar malo razočarani in jezni, ko začnem govoriti o tem, da
moramo v primeru, če želimo imeti motivirane otroke, otrokom nekje v praksi
pokazati, kaj sploh pomeni biti angažiran in motiviran ... Z drugimi besedami,
učiteljem in staršem priporočam, da moramo biti v prvi vrsti motivirani in angažirani
mi sami. Če otroci tega pri nas ne vidijo, je motivacija in prizadevnost le abstrakten
pojem, h kateremu jih usmerjamo.
Učenje doma se mi je kot otroku (razen stvari, ki so me zelo zanimale) zdelo precej
nesmiselno, saj staršev praktično nikdar nisem videl brati drugega kot revije in
časopise, niti poslušati in gledati kaj drugega kot filme, šport ali zabavno-informativne
oddaje na radiu in televiziji. Doma tako ni bilo prisotne atmosfere učenja, obratno:
energija uživanja in ambient težkega fizičnega dela.
Trdo delo je nujno in zaželeno, no treba je upoštevati različne narave otrok, kjer
enega bolj veseli delo na en način, drugega pa na drugi. Posebej v srednji šoli sem imel
navkljub prirojeni radovednosti precejšnje muke z motivacijo za učenje, starši pa
otrokom tako ali drugače postavljajo zavestno ali podzavestno merilo načina življenja.
59
Atmosfera v okolici izjemno vpliva na misli, želje in ambicije otrok, zato je treba
skrbeti za redno samoizpopolnjevanje. Vesel sem, da že z branjem te knjige kažete, da
to tudi počnete, še posebej, ker vas očitno krasi redko videna sposobnost − učiti se
tudi od mlajših, saj verjamem, da je večina, ki vas to bere, starejših od mene.
Če želijo starši, da bodo otroci doma angažirano pridobivali in usvajali znanje, morajo
doma ustvariti nekakšno oazo učenja in celostnega razvoja, v kateri bo otrok naravno
sledil tem tendencam. V nasprotnem bodo le redki biseri prebili led in odrasli v
motivirane ter samostojne posameznike, drugi pa se bodo utopili v (pod-)povprečju.
Učenja učiteljev in staršev imajo moč zgolj in le, če tudi sami sledimo temu, kar učimo
otroke, saj se znanje ne prenaša iz table v glavo, ampak iz srca v srce.
Otroci (in vsa družina) so tu, da nas ˝osramotijo˝, tako da nam razkrijejo in pokažejo vse naše
pomanjkljivosti, sicer bi to storil nekdo drug. Nevede. Nikar jih kriviti za to. Bodite hvaležni.
Zakaj se otroci vse težje učijo?
Otroci imajo doma ogromno težav. Žalostno in kruto dejstvo je, da je ogromno otrok
tako ali drugače zlorabljenih. Dr. John Favors (Bhakti Tirtha Swami) v svojih predavanjih
govori o tem, da je vsaka četrta deklica in vsak peti fant v času svojega otroštva spolno zlorabljen.
Vsak šesti celo znotraj družine. Strašno.
Že Abraham Maslow je opisal hierarhijo potreb človeka. Dokler ni zadovoljena nižja
potreba – potreba po razumevanju, odnosih in varnosti, otrok niti ne more izražati
potrebe po znanju. Učitelji se tega morajo zavedati.
Na podobne zlorabe sem po več indicih in nenavadnih vedenjih otrok posumil tudi
sam. Ko sem končno naredil korak v to smer tako, da sem na eni izmed šol, kjer sem
deloval, o tem spregovoril z vodstvom, sem bil še isti dan nenadno poklican pred
učiteljski zbor in jasno opozorjen ter opomnjen, kakšna je moja vloga v šoli.
Verjamem, da je učitelj več kot le poklic. Da smo dolžni za otroke tudi učitelji
poskrbeti enako, kot bi skrbeli za svoje otroke, je vidno po tem, v kakšni luči nas
vidijo naši učenci in varovanci, ko nas naslavljajo z ˝mami˝ in ˝ati˝, kot lastne očete in
mame, zato je na nas, da jim zaupanje primerno tudi povrnemo. Tudi za ceno lastnega
neugodja in odpovedovanja.
60
Hkrati do neke mere razumem zadržanost vodstva šole sicer zelo predanih učiteljev in
učiteljic do posegov v zasebnost družine. Ljudje izgubljajo vero in zaupanje v
izobraževalni, socialni in tudi sodni sistem, ki je zasnovan tako, da imajo učitelji vse
manj moči in pooblastil. Vseeno pa takšnega početja nikakor ne bi smeli odobravati.
Zakaj? Ker je glavna naloga učitelja slediti, govoriti in učiti resnico ter vedno in
povsod ščititi otroke. Za vsako ceno.
Pravega, rojenega učitelja prepoznaš po tem, da mu je resnica sveta in da v nobenih
okoliščinah ne odstopa od nje, deli pa jo z drugimi, ne glede na reakcijo okolja.
Najboljši to počnejo tako, da s tem preveč ne vznemirjajo drugih, vedno pa to seveda
tudi ni mogoče.
Če želimo, da bodo naši otroci delavni in kreativni, je treba najprej poskrbeti za to, da
postane dom spet varen center, ambasada ljubezni, spodbude in razvoja, sicer otrok
ne bo imel želje, motivacije in moči za učenje. Če se sami redno prepiramo, popivamo
in posedamo po kavarnah, pred televizijo in/ali živimo na račun države ali drugih, ne
moremo pričakovati, da bodo otroci znali in želeli živeti drugače.
Doma se mora jasno vedeti in čutiti, da se tudi oče in mama nenehno učita. Če bodo
otroci nazorno videli, da se tudi mi učimo (še posebej navdihujoče zanje je, če vidijo,
da se učimo celo od njih), bodo bistveno lažje prevzemali odgovornost in našli
entuziazem za učenje.
Otroci bodo počeli to, kar počnejo pomembni ljudje v njihovem življenju, če pa sami ne bomo iskreno
srečni in zadovoljni, je iluzija pričakovati, da nam bodo otroci sledili, saj vsi iščemo srečo, le metode
imamo različne.
Odnosi med strokovnimi delavci in starši
Odnosi med strokovnimi delavci in starši morajo biti zasnovani na medsebojnem
spoštovanju in skupnih vrednotah, v nasprotnem primeru bodo otroci zmedeni, saj ne
bodo vedeli, komu slediti. V svetu, kjer ima vsak svoj prav, saj skoraj več ne sledimo
skupnim, višjim načelom, imajo tudi otroci seveda vsak svoj prav. Še posebej
pomembno je, da imata skupne vrednote oče in mati, kar je danes redko. Otrokom,
zlasti tistim, katerih starša sta ločena, situacija zelo otežuje dozorevanje. Tako je vse
več otrok zmedenih, z notranjim konfliktom v sebi.
61
Urejena dinamika v odnosih na vseh nivojih je ključ, če želimo otrokom omogočiti
kakovosten napredek, razvoj in učenje od vseh nas. Odnosi med učitelji in starši pa
postanejo bistveno lažji, če se zavedamo, da imamo skupni cilj; dobrobit, uspeh in
srečo vseh otrok. Vsi danes navadno živimo zelo hektična življenja, kjer si za
najpomembnejše stvari – odnose – ne vzamemo časa. Izgovor, da ni časa, ne drži. Vsi
imamo enako časa, dobrih 24 ur vsak dan, vsak pa si izbere, kako zastavlja prioritete.
Dr. V. O. Ruzov pravi, da so »... vse, kar počnemo v življenju, le igračke, s katerimi se
zamotimo v času oddiha med proučevanjem znanosti o odnosih do vseh in vsega ...«, zato bo treba
za dvig simbioze in sodelovanja med vsemi akterji marsikaj posodobiti.
Pred leti sem se ogromno učil od starejšega para, moža in žene iz Posavja, naredil pa
sem eno kardinalno napako: oba sem začel doma postavljati nad starše, kar je v naš
odnos vneslo ogromno povsem nepotrebne vroče (in hladne) krvi. Ko sem dojel,
kakšno krivico sem delal domačim, so se odnosi zelo kmalu uredili.
Strokovni delavci morajo biti vedno izjemno natančni in pozorni, da spoštujejo delo
staršev, četudi je to daleč od idealnega. Ob tem morajo nenehno delovati kot
inteligentni dobronamerniki in iskati poti, kako vzbuditi razum sodelavcev in staršev
ter se dotakniti srca, ne ega tistih, s katerimi delajo. Med učitelji in starši ne bi smelo
priti do tekmovanja za naklonjenost otrok.
Izredno všeč mi je bil pozdrav, s katerim je Šrila Prabhupada končal svoja pisma prijateljem in
učencem: »Tvoj večni dobronamernik.«
Komunikacija strokovnih delavcev s starši
Pred leti sem predaval na eni izmed največjih slovenskih šol, na predavanje pa je
prišlo samo pet ali šest staršev. Ravnateljica je povedala, da to ni bila izjema, saj
dejansko navadno pride med 5 in 10 staršev in še to tistih nekaj, ki jim niti ne bi bilo
potrebno prihajati.
Večina ljudi je zelo občutljivih in precej nezainteresiranih za nadaljnje učenje. Številni
starši ne marajo slišati sugestij za delo z mladimi, saj nekako smatrajo, da o vsem vedo
dovolj. V otroke vlagajo ogromno truda, vendar pa trud sam po sebi ni dovolj za
dobre rezultate. Treba ga je povezati s pravim pristopom. Ravno zaradi tega je
potrebno biti v komunikaciji z njimi še posebej uvideven, sočuten in spoštljiv.
62
Čutiti morajo, da smo na isti strani, na strani otrok, prav tako morajo začutiti iskreno
dobronamernost. Če bodo starši čutili vse to, brez prisotnosti občutka večvrednosti s
strani strokovnega delavcev, jim učitelji lahko predajo marsikaj.
Nekaj let nazaj sem gostoval v enem od slovenskih popravnih domov za mlade. Fantom sem zatem,
ko sem kar nekaj časa poslušal njihove ovire in izzive, rekel: »Razumem, da ste šli skozi zelo težke
preizkušnje. Bolje, kot marsikdo, veste, kaj pomeni trpljenje. Pa vendar, imate namen vse življenje
živeti kot pupe in s prstom kazali na druge ali boste končno prevzeli polno odgovornost za svoje
življenje in naredili korak naprej?«
Ko sem se kasneje doma spomnil, kaj sem izustil, sem se začudil, da nisem bil napaden ali dobil česa
v glavo, saj sem govoril s fanti, ki so sedeli zaradi kriminala, poskusov umora ipd. Prepričan sem,
da do tega ni prišlo, ker so čutili mojo iskreno dobronamernost in žalost ob tem, ko vidim, da živijo
daleč od svojih zmožnosti.
Kako zaobiti velik ego učitelja, otroka ali starša?
Ko v komunikaciji govoriš umirjeno in sproščeno, v obliki tretje osebe, lahko s
spretno uporabo besed in zgodb malo po malo vključiš razum sogovornika. V
nasprotnem primeru naletiš na oviro v obliki (lažnega) ega. Ko deluje ego, inteligenca,
razum navadno spi.
Naj podelim primer kolegice, ki jo je v pisarni ob živce spravljalo to, da je sodelavka v skupno
omarico vedno zložila šalice za čaj, četudi so bile še mokre. Kljub temu, da ji je večkrat skušala
omeniti in jo prositi, če lahko v omarico polaga suhe, obrisane šalice, ni nič zaleglo. Sodelavka je
odtlej še z večjim veseljem v omarico odlagala mokre skodelice. Znanka me je nato obupana prosila
za nasvet. Vprašal sem jo, če je že poskusila z zgodbo.
Ko boste nekje skupaj s sodelavci na malici, čaju ..., začni mirno in sproščeno govoriti takole: Pred
dnevi sem bila na obisku pri tašči. Res imam srečo, saj je super oseba. Redko najdeš takšno taščo …
Ne razumem pa nečesa; vedno, ampak res vedno, v omarico za posodo odlaga mokre šalice, četudi še
niso suhe ... Skodelice imajo neprijeten vonj, omarica že vidno gnije ... Omarico bo zaradi tega treba
kmalu zamenjati ... Ne razumem je ... No, kdo sem jaz, da ji kar koli govorim ...
Vsi največji učitelji in geniji druge poučujejo spretno, tako da zaobidejo njihov ego.
Nekdo lahko na tem mestu vpraša: »Zakaj bi jaz morala biti ta, ki to dela? Dovolj je star(-
a), da bi lahko vedel(-a) ...« Kdo se tu oglaša? Ego. Lažni ego. Zakaj lažni? Ker nas vodi
v povsem zmotno dojemanje sebe in drugih.
63
Lažni ego nas nagovarja, da razvijamo občutek dominance in iluzijo, da smo
gospodarji ali kontrolorji otrok in drugih, kar vsaka praksa slej ko prej seveda zavrže.
Vsa modrost uči, da je naša naloga in izvorna narava, da inteligentno doprinašamo
drugim. V takšnem stanju smo lahko tudi daleč najbolj mirni, srečni in zadovoljni.
Da pa bi lahko tako komuniciral z drugimi, jih moraš imeti rad. Zelo rad.
Kolegico sem srečal nekaj let po najinem pogovoru. Vprašal sem, kako so skodelice.
Jezno je odgovorila: »Tiho bodi. Sploh ne sprašuj ... Jaz jih brišem namesto nje.« Bravo, lepo,
no posebej v odnosu do otrok je naša naloga mlade v vsem opolnomočiti in jih
naučiti peči si kruh sam, ne pa jih vse življenje zalagati z našimi hlebci. V nasprotnem
primeru bodo ostali nerazviti, nam pa bo ostal izgovor, da je vsaka generacija slabša ...
Učitelji in starši vpričo otrok ne bi smeli nikdar kritizirati drug drugega
Človek je pogosto nagnjen k temu, da v vsaki stvari in vsakem išče pomanjkljivosti.
Kot bi bil plačan za to. Prenehajmo s tem! Z lastnim zgledom moramo v otroku
vzbuditi sposobnost v vsem in vseh videti le najboljše. Učitelji in starši še posebej
vpričo otrok ne bi smeli odprto kritizirati drug drugega, saj se otroci sicer ne bodo
mogli učiti ne od enih ne od drugih.
Kaj potem storiti, če vam kdo od učiteljev ne ustreza? Kadar se imamo kaj pogovoriti,
moramo to odkrito in sproti urediti na samem. Vpričo otrok ne smemo nikdar krhati
kredibilnosti druge osebe. Nikakor ne pravim, da moramo ignorirati napake ljudi, ki
delajo z otroki, seveda ne. Pravim le, da je treba na te napake opozoriti v pogovoru na
štiri oči, med učitelji in starši.
Dobro se spomnim, kako sem pred leti poslušal in bral trače o avtorju, ki sem ga prej naravnost
oboževal, po poslušanju zlonamernih kritik na njegov račun pa nikakor nisem bil več zmožen z
zaupanjem prisluhniti njegovim predavanjem. Kar nekaj mesecev sem potreboval, da sem znova
razvil zaupanje vanj in da sem lahko ponovno poslušal njegove seminarje.
Ponavadi kritiziramo tiste, ki so tako ali drugače boljši od nas. Tiste, ki imajo nekaj,
kar bi radi imeli tudi mi, a za to naredimo premalo. Nisem še slišal človeka, ki bi
kritiziral lačne, bolne ali otroke v Afriki. Ko to sam občutim pri sebi, natančno vem,
da to prihaja naproti ljudi iz področij, na katerih sam še nisem zadosti razvil svojih
kapacitet in iz področij, na katerih bi rad deloval tudi sam. Ni se mi še zgodilo, da bi
začutil zavist do avtomehanika ali zobozdravnika.
64
Pred leti sem se ogromno vsega naučil od starejšega para, ki mi je velikodušno
pomagal začeti razvijati pravi red, disciplino, nesebičnost, odgovornost in višji okus,
saj vedno nisem živel tako kot danes. Niti približno tako. Par mi je dovolil, da se učim
od njiju; skupaj smo tako preživeli čudovitih nekaj let. Gospodu sem neki dan med
skupnim celodnevnim delom na njuni ekološki posesti odprto omenil takole: »Na
misel mi je prišlo, da te z lopato udarim po hrbtu ... Um mi pravi, da me izkoriščaš. Dejstvo pa je v
tem, da sem ti najverjetneje zavisten. Toliko vsega imaš, kar bi rad imel tudi jaz ...« Rekel je:
»Hvala za iskrenost. Če bi se rad osvobodil tega, mi pomagaj in mi služi. Zavisti se rešiš tako, da
služiš tistim, ki jim zavidaš.«
Vsak ima možnost hitrega in kakovostnega napredka, le vztrajen, inteligenten in
iznajdljiv je treba biti, najpomembnejša lastnost pa je dobronamernost.
Prosim vas, ne jemljite tega osebno, no, včasih imajo, posebej nekatere ženske,
naravni dar hitro zaznati vse napake in pomanjkljivosti. Zakaj je temu tako? To ni
hiba, to je darilo narave, ki je povezano z njeno materinsko vlogo. Ta dar materi
pomaga videti pomanjkljivosti in rezerve otroka (in partnerja) ter mu jih pomaga
spretno odpraviti, ko je otrok še majhen.
Ta dar je možno krasno uporabiti. Pred leti me je klicala kolegica. Rekla oz. skoraj
kričala je v telefon nekako takole: »Andrej! Kaj je narobe s tabo? Si pismen ali nisi? Kdo ti je
dal diplomo? Kolikokrat ti bom morala še reči: za vejico je presledek!!!« Povod za klic je bila
moja jutranja objava na Facebook-u, kjer sem za vejico pozabil dodati presledek ...
Zanimivo je, da je dekle po izobrazbi sicer lektorica, kjer naravno pride prav
sposobnost od daleč jasno zaznati napake. Tako se da ta lastnost kvalitetno uporabiti
in rafinirati, na nas je le, da najdemo primeren način za to.
Kako učiti nekoga, ki se ne želi učiti
Odkar sem bil nekaj časa zaposlen na eni od osnovnih šol, mnogo bolj spoštujem
profesorje, saj sem se osebno prepričal, kako naporno je opravljanje tega poklica v
sodobnem času. Zakaj naporno? Na predavanjih učiteljem rad rečem:
»Lahko je meni priti na šole in uro, dve predavati na teme, ki so zanimive, življenjske, doživete,
otrokom blizu. Nekaj povsem drugega pa je dan za dnem, teden za tednom in leto za letom mladim
skušati predati nekaj, česar sami ne želijo ne poslušati ne sprejeti. Otroke razumem, saj je veliko oz.
celo večina snovi, ki se poučuje, zelo nepraktična in nezanimiva.
65
Velik užitek je deliti znanje vsem, ki z zanimanjem in radovednostjo prisluhnejo vsebinam, ki jih
zanimajo, praktično nemogoče pa je učiti nekoga, ki sam ne kaže pravega interesa za učenje. To dela
učenje nemogoče in nesmiselno, saj gre za ogromno, nepotrebno količino izgube energije in časa.«
Otrok ni treba učiti brati − treba jim je predati željo in navdih za razvoj.
Kvalificirana morata biti tako učitelj kot učenec
Pred leti po nekaterih predavanjih nikakor nisem mogel razumeti in sprejeti dejstva,
da sem nekatera predavanja in seminarje izpeljal odlično, na določenih pa nikakor ni
steklo. Ni bilo prave inspiracije, energije, zanosa ... Učitelji(-ce) in predavatelji(-ce)
gotovo veste, o čem govorim.
Navkljub temu, da sem vsebino in problematiko zelo dobro, odlično poznal, bil
pripravljen in spočit, na predavanju ni bilo čutiti prave kemije, prijetnih izmenjav
emocij med menoj in udeleženci. Tako sem se lep čas čudil in obremenjeval, saj
vedno želim vse, kar počnem, izpeljati optimalno, najbolje, kar se da. Skrbi me je rešil
šele moj dober prijatelj in velika inspiracija - Edward Anobah, ki mi je rekel takole:
»V predaji znanja morata biti kvalificirana tako govornik kot poslušalec. Še pomembneje je, da je
kvalificiran poslušalec, kar pomeni, da je iskren, radoveden in spoštljiv. Če tega ni, je lahko
govornik izjemno usposobljen, a ne bo prišlo do pravega navdiha in izmenjave. To se še posebej
začuti pri predaji življenjskih dejstev.«
Ko sem to slišal in dojel, mi je postalo jasno, zakaj včasih kak pogovor ali seminar
nikakor ne steče. S tem učiteljem ne ponujam izgovorov za neuspešno izvedena
predavanja in površno delo. Zgolj opozarjam na ključen predpogoj za kvalitetno
predajo znanja.
Spomnil sem se tudi, kako mi nikakor ni šlo, ko sem bil v šoli vprašan pri kakšnem
učitelju ali učiteljici, ki me ni ravno maral(-a) in je iskal(-a) neznanje, spraševal(-a) s
prezirom in si že vnaprej mislil(-a): »Glej ga tega, sedaj bo dobil svoje ...« Vse to sem čutil,
ker že od nekdaj precej močno zaznavam zavest ljudi poleg sebe. Podobno
senzibilnih je večina otrok. Takih učiteljev ni bilo veliko – no, vedno se najde kdo.
Naloga profesorja je odlično poznati vsebine, o katerih govori ter vedno narediti vse,
kar lahko, da učenci začutijo in prepoznajo dodano vrednost v tem, kar poučuje.
Naloga učenca pa je spoštljivo in ponižno poslušanje, razmišljanje ter postavljanje
vprašanj.
66
Mami, zakaj se moramo to učiti? Kje bom to potreboval?
V šoli sem se pogosto spraševal: »Pa zakaj se moram učiti to zgradbo enoceličarjev, velikega
metljaja, paramecija, odvode in integrale ... Jaz bom nogometaš ali pa učitelj športne vzgoje! Kje v
življenju mi bo to prišlo prav?«
Žalostno dejstvo je, da velike večine podrobnosti, ki se jih učimo v šolah, nikdar zares
ne potrebujemo. S tem otrokom delamo ogromno škodo. V čem je smisel ˝piflanja˝
vseh teh formul in letnic? Je treba tega? Večina otrok se takoj nasmeji, ko na
predavanjih govorim o tem.
Takšno vprašanje je velik izziv, nanj pa brez širšega razumevanja življenja in
globokega spoznanja ni mogoče zares kvalitetno odgovoriti. Argument »uči se, ker je
treba ...«, ne prepriča niti pritegne k učenju. Nikakor ne dolgoročno. Čas je dragocen
tako nam kot otrokom, zato si je treba izmisliti kaj boljšega. Najboljše si je nič
izmišljati, ampak dejansko povedati tako, kot je, na način, da bodo otroci razumeli,
sprejeli in zaživeli. Kaj potem storiti?
Film Revni milijonar (Slumdog millionaire, 2008) skozi igro in čudovito zgodbo pokaže,
kako nam vse v življenju, kar smo slišali in doživeli, nekje prav gotovo pride prav; no,
samo če imamo odprte uči in ušesa. Priznam, da vseh podatkov, ki sem jih dobil v
šolah, še nisem praktično uporabil na terenu, a pred menoj je (upam) še vsaj polovica,
morda celo dve tretjini (tega) življenja.
Na fakulteti sem bil precej zmeden in frustriran, ko se je bilo potrebno odločiti za
učenje drugega tujega jezika, ki je bil na smeri, ki sem jo študiral (politologija –
mednarodni odnosi), obvezen. Na izbiro sem imel nemščino, francoščino,
italijanščino in ruščino. Nemščina se mi je že od nekdaj upirala; za francoščino se je
zahtevalo predznanje, katerega sem iz srednje šole prinesel tako malo (četudi sem se
vsa štiri leta francoščino učil kot drugi tuji jezik), da nisem mogel redno slediti uram.
Tako sem se, hočeš nočeš, odločil za ruščino, saj za to ni bilo zahtevano nobeno
predznanje. Samo nekajkrat sem bil na vajah, nakar sem si pri sebi mislil: »Kaj je treba
tega? Kje sem si zaslužil to mučenje, še pri teh letih ...«
Vaj in predavanj praktično nisem obiskoval. Prišel sem le na končne izpite, kjer mi je
zelo razumevajoča profesorica prej iz usmiljenja, kot za znanje, dala šestico in me
spustila v višji letnik. Preprosto me ni želela mučiti z visokimi zahtevami, saj je videla,
da za to ne kažem pravega interesa. Opravil sem osnovne pogoje minimalnega
zahtevanega znanja ruščine.
67
Včasih učitelji naravnost izživljajo svoj ego tako, da brez pravega razumevanja in
empatije otrokom grenijo življenje v obliki tega, da ne znajo preceniti situacije in
okoliščin, v katerih je vsak učenec. K sreči me je življenje zaščitilo pred takšnimi
˝učitelji˝, nimajo pa vsi take sreče.
Na fakulteti sem sprva bentil nad učenjem ruščine, ki mi je bila zares v breme, že
kmalu po koncu študija pa se je začela kazati nekoliko širša slika, katere kot di(v)jak in
študent še nisem videl. Že med pisanjem diplome, kar je trajalo dobra tri leta, sem
naletel na izjemnega avtorja pedagogije in psihologije, dr. O. G. Torsunova, ki me je
povsem očaral.
Nepričakovano povabilo in konec sveta
Bilo je leto 2012. Mnogi so napovedovali konec sveta. Zame je res prišel, vendar v
nekoliko drugačni obliki. Po 6-ih letih sva se razšla z dekletom, začel sem jesti presno
hrano, opustil slabe navade ... Kot plod sprememb ter rezultat spremenjenega okusa
za življenje sem skoraj povsem spremenil celoten način življenja in krog ljudi, s
katerimi sem se družil.
Po nekem čudnem naključju so bila predavanja zgoraj omenjenega ruskega avtorja, ki
sem ga začel intenzivno preučevati, prevedena v hrvaščino. Nekaj tednov sem jih
poslušal pozorno, kot še nič dotlej, saj sem šel skozi precej bolečo fazo življenja, v
predavanjih pa je avtor podajal izjemno uporabno znanje, ki ga prej žal nisem poznal.
Ob poslušanju njegovih lekcij sem spontano osveževal tudi znanje ruščine, nakar sem
na lepem na elektronsko pošto povsem nepričakovano prejel povabilo na razgovor za
službo. Nenavadno zato, ker se niti nisem spomnil, da bi se prijavil na razpisano
delovno mesto, iskali pa so prevajalca iz ruščine v slovenščino na sejmu v Moskvi. Po
rusko se tedaj nisem znal več niti tekoče predstaviti.
»Andrej, zakaj se nisi naučil jezika, ko si imel možnost za to ...«
... sem si mislil. Ker pa se mi je v tistih mesecih začelo dogajati precej nenavadnih,
skoraj čudežnih dogodkov, sem tudi na sugestijo prijatelja sklenil: »Ne razumem. Pa kje
so me našli? Saj vendar ne znam praktično nič rusko. Ne morem se izdajati za prevajalca. No ...
Lepo pa bi bilo za nekaj časa iti na daljšo pot v Rusijo in malo zamenjati okolje. Poskusimo. Kaj
pa lahko izgubim? Akcija.«
68
Če bi ponudbo prejel nekaj mesecev ali tednov prej, bi jo prav gotovo ignoriral ali
zavrnil, saj se ne morem izdajati za prevajalca, če ne znam povezati niti dveh ruskih
stavkov.
Povsem brez pričakovanj sem odšel na razgovor v priznano ljubljansko podjetje – in
na razgovoru spoznal potencial nenavezanosti. Če bi bil vezan na to, da dobim delo,
bi gotovo ne bil tako sproščen, kot sem bil sicer. V preteklih mesecih se je začenjala
nekakšna renesansa, saj sem se začel truditi, vesti precej bolj odkrito, srčno in
človeško, kot sem to počel prej.
Mlajšemu moškemu, direktorju podjetja, ki me je intervjuval, sem odkrito povedal:
»Spoštovani. Počaščen, vesel in iskreno začuden sem, da ste me povabili na razgovor za službo, no
veste, takole je; ruski jezik sem se sicer učil na fakulteti, moje trenutno znanje pa, iskreno povedano,
nekako ne zadostuje za to, da bi se lahko smatral za kompetentnega prevajalca. Res pa, da že
nekaj tednov intenzivno posodabljam svoje znanje ruščine, katerega v primeru, da obstaja možnost
dela za vas, še dodatno pospešim in okrepim.«
Odgovoril mi je: »Iščemo nekoga, ki bi skrbel za prevajanje komunikacije s strankami na sejmu
v Rusiji. Na delo odhajamo šele čez dober mesec dni.« Precej drzno in samozavestno sem
odgovoril: »Mesec dni? To pa je več kot dovolj časa, da osvežim in se dobro naučim jezik. Če
morda ne bo primernejših kandidatov in se slučajno odločite zame, sem vam na razpolago.«
Že naslednji ali celo isti dan sem navdušen in presenečen prejel povabilo ter povrhu
vsega še odlično plačano ponudbo s strani direktorja, ki mi je predal vsa potrebna
navodila in podrobnosti odprave v Moskvo. Začel sem še z bolj poglobljenim
učenjem. Navdušen sem bil, da sem dobil nov izziv, ki ne bi mogel priti ob
primernejšem času.
Pred odhodom sem doživel še eno zanimivo srečanje. Z bodočimi delodajalci smo šli
na rusko veleposlaništvo iskat vizo, kjer nas je v pisarni sprejela − moja učiteljica
ruščine s fakultete, pri kateri sem še pred nekaj meseci ne preveč rutinirano polagal
izpit za četrti letnik. Ko me je zagledala in slišala, kam gremo ter kaj bom delal, je bila
z nagajivim nasmehom na obrazu še precej bolj presenečena kot jaz ..., profesionalno
pa je opravila svoje in nam zaželela vse dobro na poti v Rusijo in nazaj.
69
Čudež pozitivnega govora
Mesec je kmalu minil in že smo bili na letalu za Moskvo. Delovali smo na ogromnem
sejmu, kjer je bilo okrog 300 manjših do večjih stojnic ter prodajnih mest z različno
interno dekoracijo, biseri, luksuznim pohištvom, zlatom ... Na sejem so prihajali
skoraj izključno zelo, zelo premožni Sovjeti.
Večinoma so bili navdušeni nad mojim znanjem ruščine. Skrivnost odlične
komunikacije ni bila v tem, da sem ne vem kakšen retorik; glavna zlata žila
komunikacije je bila v tem, da sem zelo natančno in predano poslušal stranke,
uporabljal pa sem izključno besede s pozitivno konotacijo. Zakaj? Ker drugih nisem
niti poznal. Na predavanju, ki sem jih poslušal, predavatelj ni uporabil besed, kot so:
baraba, hinavec, lopov ... Tako teh besed niti nisem mogel uporabiti, četudi bi jih v
marsikateri situaciji lahko, saj je na sejem prišlo kar nekaj resnično sumljivih in ne
najbolje razpoloženih ljudi. V mesecu dni se nisem imel časa (niti volje) naučiti vse
mase ruskih besed, tako sem poleg osnovne slovnice obvladal le besede, ki sem jih
slišal na predavanjih izbranega avtorja.
Vsebina je bila očitno tako privlačna, da me je ena izmed strank, za katero se je
izkazalo, da je učiteljica ruščine, celo vprašala, če v Sloveniji poučujem ruski jezik.
Odgovoril sem ji: »Ne, gospa, ne. Pridite z menoj, stopiva malo na stran. Veste, tega, prosim, ne
povejte mojemu šefu, no, dejansko znam samo dobrih 500, 600 ruskih besed, ki pa so nekakšni
jagodni izbor ruskega jezika.« Zelo uglajena, prava ruska dama se je iskreno nasmejala,
kupila nekaj cvetja in mi zaželela vse najboljše ter se poslovila.
Naša ekipa je zaradi krasnega ambienta in čudovitih eksponatov slovela kot prava
atrakcija sejma, kamor se je podjetje odpravilo, saj je raziskovalo možnost, smisel in
smoter širitve na ruski trg. Sejem je potrdil veliko zanimanje za tovrstne artikle, tako
podjetje še danes uspešno deluje v Rusiji.
Med povratkom domov sem na letalu direktorju in njegovi mami, ki je bila dejansko
idejni in pravi vodja, duša podjetja, odkrito rekel takole: »Spoštovana, iskrena hvala vama
za priložnost in zaupanje ter prelepo izkušnjo v Moskvi. Zelo pa me zanima nekaj. Kako to, da ste
se odločili zame, četudi sem vam na razgovoru za službo odkrito povedal, da nisem ravno mojster
ruščine?« Direktor, sin, mi je odvrnil: »Veš, pogledali smo ti numerologijo in ostale karte ter
videli, da je pred teboj odlično obdobje. Zato smo se odločili zate.«
70
Nenavadno. In čudno. Sam do tedaj nisem prišel v pravi stik z numerologijo,
astrologijo in podobnimi ezoteričnimi področji. Mladi direktor podjetja mi je postal
sumljiv že na razgovoru za službo, ko sem videl napis na njegovi mizi, ki je bil skoraj
identičen imenu močnega slovenskega literarnega junaka, ki je tovoril sol (če se prav
spomnim, to ni njegovo rojstno ime).
Zaradi kulturne pogojenosti in izkušenj z bizarnimi članki v množičnih medijih,
povezanih s tem, sem imel do teh vsebin zelo slabo mišljenje; čas, praksa in stik z
verodostojnimi učitelji in praktikanti teh vej učenja pa so mi omogočili, da lažje
dopustim oz. kasneje v precejšnji meri sprejmem tudi ta znanja. Kvalitetna astrologija,
verodostojni mojster jyotisha (ki jih lahko v Sloveniji prešteješ na prste ene roke) je
lahko v veliko pomoč tudi pri vsem, kar se tiče odkrivanja inklinacij, narave in izzivov
otroka. O tem bom pisal še v nadaljevanju. Otrokom rad povem zgodbo o Moskvi.
Ob njej napnejo ušesa, saj so v njej zajeti potovanja, užitek, denar, uspeh in drugo,
česar še nisem imel na vidiku, ko sem mislil, da se v šoli zaman učim tuj jezik.
Mlade je zares smiselno učiti le reči, ki so nam kristalno jasne. Strokovno se takšnemu
znanju reče spoznano znanje in takšno se otrokom lažje usede v srce. Vse ostalo se
mladim zdi le informacija in jim kot kup odvečnega pohištva stoji nekje na podstrešju,
v njihovem umu. Spoznano znanje, podano na zanimiv in privlačen način, pa ponikne
globoko v srce.
Uči se, ker se je treba in je prav ...
Spomnim se, kako nenavadno in nesmiselno se mi je zdelo poslušati sugestije učiteljev
»Uči se, ker se je treba ... Ker je to prav ...«, saj nisem razumel širšega konteksta, zakaj bi to
počel. Znanje mi tedaj še ni predstavljalo vrednote. Tudi zato, ker v domačem okolju
nisem bil vzgojen na močni bazi dolžnosti, ampak bolj na ravni vzajemne osebne
koristi. Veliki vrednoti sta mi bili igra in prosti čas. Dharma oz. narava otrok je igra,
tako je treba čim več vsebin, ki jih podajamo, pakirati tako, da so lahkotne, zabavne in
zanimive.
Dharma (sanskr.) je termin, ki hkrati označuje naravo, poslanstvo, religijo, dolžnost ...
V slovenščini jo je težko prevesti na kratko. Dharma vode je recimo, da je mokra.
Sonca to, da je toplo. Soli to, da je slano ... Tega jim ne moremo odvzeti. Nikdar.
Podobno otrokom ne moremo odvzeti tega, da je neločljivi del njihovega življenja in
narave – igra.
71
Zares kvalitetno se lahko učimo le nekaj, kar nam je naravno blizu
Nekaj, kar se učimo z veliko, lastno željo po znanju in razumevanju. Kar koli se
učimo iz prisile ali celo iz dolžnosti, v naših glavah ostane le kratek čas. V osnovni in
srednji šoli me nihče ni moral siliti v to, da grem na igrišče, prav tako me danes nihče
ne sili in prepričuje, naj organiziram in izvedem predavanje, saj vse to izredno rad
počnem.
Od nekdaj sem bil velik športni navdušenec z izjemnimi športnimi predispozicijami, tako sem z
velikim zanimanjem igral in spremljal razne vrste športa. Prav nenavadno je bilo, s kakšno lahkoto
sem absorbiral ˝znanje˝ iz športnih in zgodovinskih vsebin (lahko bi rekel, da sem imel za to
skorajda fotografski spomin), saj so me te reči že od kar pomnim zelo zanimale. Že, ko sem v treh,
štirih sekundah v tujem jeziku preletel ogromno stran SN (Sportskih novosti), sem v hipu dojel
sporočilo, ki ga je marsikdo bral pet in več minut. Mama mi je pogosto rekla: »Pa se ti sploh splača
kupovati te časopise (SN in Ekipo), če jih prebereš v nekaj minutah? A ni škoda denarja?«
Prav nenavadno nasprotna situacija se je zgodila pri učenju fizike, le da tokrat na ˝mojo škodo˝. V
knjige o fiziki in mehaniki sem bil sposoben buljiti ure in ure, vse, kar pa je ostalo od učenja, so bili
˝napiflani˝ računi in enačbe, ki jih v primeru, da je nekdo zamenjal samo nekaj spremenljivk, več
nisem bil sposoben razrešiti in sem jih gledal kot ˝tele v nova vrata˝ (kot se je rad izrazil moj
nekdanji učitelj matematike).
Znanje mora biti praktično, aktualno, zabavno in zanimivo
Na zelo različne teme predavam zelo različnim skupinam. Redno gostujem tako v
vrtcih kot v podjetjih, v društvih upokojencev in domovih za starejše. Eden od
ključev, ki mi to omogoča, je dar, ki sem ga deležen, da se znam približati različnim
publikam in jim ne predati nekaj, kar bi jim rad dal sam, ampak to, kar čutim in
verjamem, da potrebujejo in iščejo oni.
Ko govorim o različnih temah, praktično predajam enako sporočilo; inteligenten
prevzem odgovornosti zase in druge; razvoj kreativnosti, iznajdljivosti in uporaba
lastnega razuma; proučevanje naravnih in univerzalnih zakonov; učenje od velikih;
celostna osebna rast; skrb za fizično, mentalno, intelektualno in duševno zdravje;
brezpogojna ljubezen do vseh in vsega ...
72
Nekdo lahko sedaj reče: »Otrok te vsebine ne zanimajo.« Razumljivo. Mene tudi niso v
njihovih letih. Tedaj so me zanimali igra, prijatelji, dekleta, šport ... Otroke v mladih
letih večinoma zanima le ta trenutek. Zdravje praviloma jemljejo za samoumevno,
dokler ga enkrat ne izgubijo. Vsaj sam sem bil takšen. Vsi apeli in učenja, ki naslavljajo
zdrav življenjski slog, so navadno precej slabo sprejeti s strani otrok in mladih.
Ker se danes vsega tega dobro zavedam, otrokom ne pridigam z neposrečenimi
izjavami, kot so »Skrbite za svoje zdravje«, »To boš potrebovala v službi«, »Uči se, da ti ne bo
treba delati ...« in še kaj podobno nerodnega. Vse to je precej izven njihove trenutne
sfere interesov, zato jih po večini ne gane. Vsebine skušam zato podajati tako, da v
njih prepoznajo praktičnosti, ki jim bodo koristile v njihovem vsakodnevnem
življenju.
Kaj to pomeni v praksi? Ko govorim o zdravi prehrani, otrokom ne naslavljam
zdravja, ampak lep videz, energijo, sposobnosti ... Večini mladim zdravje in
izpolnjevanje dolžnosti še ne predstavljata vrednot, tako pri njih ne apeliram na ti dve
področji. Raje kot to, jih vprašam: »Ja, kako pa to, da ste celi flekasti po obrazu? Kaj vam
bodo ti mozolji? Bi se jih radi znebili?« Vsi kar naenkrat natančno prisluhnejo, o čem
govorim …
V njihovih letih sem bil enak. Težave s kožo sem omenil v enem izmed prejšnjih
poglavij. Sošolcu v srednji šoli so zdravniki na obraz presadili celo kožo z njegove
zadnjice, saj je imel obraz zelo načet s strani cele njive mozoljev in aken; tudi oz.
predvsem zaradi zlorabe oz. ˝stranskih˝ učinkov anabolnih steroidov. Če bi jim govoril
o tem, da zrezki, hitra hrana in energijske pijače niso zdravi, bi šlo marsikaj mimo.
Ker pa naslovim nekaj, kar jim je zelo znano, slišano preseže informativno podajanje
znanja in preide na nivo, kjer so otroci pripravljeni slišano testirati in spraviti v
prakso.
Ključen del vsakega interaktivnega predavanja je uporaba smeha in zgodb. Pregovor
pravi: »Če bi rad govoril resnico, moraš imeti hitrega konja.« A vse je lažje, če sogovornike
spoštuješ in nasmeješ. Še posebej tiste z velikim egom. Navadno je ta največji v času
pubertete in pri učiteljih.
73
Motivacija in otroci, ki zavzeto poslušajo in sodelujejo?
Na eni izmed šol me je ravnateljica zaskrbljeno opozorila: »Andrej, vsakih 45 minut
naredimo odmor, saj otroci ne bodo mogli slediti. Navadno so zelo nemirni.« Prepričal sem jo, da
poskusimo s predavanjem brez odmorov, če pa ga bodo potrebovali, jim bomo
seveda ustregli.
Predavanje se je začelo po pouku, planirano trajanje pa je bilo 90 minut. Ko smo ga
podaljšali že na več kot 15 minut, še nihče od otrok ni kazal znakov nemiru ali tega,
da bi več ne želel poslušati. Vsebina je bila prežeta s praktičnimi primeri, resničnimi
zgodbami, anekdotami in smehom, zato jim ni bila v breme, ampak veselje.
Ravnateljica je bila navdušena in v njenem kraju smo pripravili še kar nekaj predavanj
za različne skupine, tudi za strokovne delavce in starše.
Poslušanje dobronamernih oseb, ki otrokom in mladim, v njim razumljivem jeziku,
predajajo spoznano znanje, jih lahko zaščiti pred leti učenja na napakah na svoji koži,
na predavanjih pa se vidi, kako natančno otroci prisluhnejo temam, ki se dotikajo
njihovih trenutnih interesov, izzivov in potreb. Ključno pri vsem pa je, da vse, kar
predajamo in učimo, tudi živimo.
Pred leti sem imel predavanje na eni izmed srednjih šol na Štajerskem. Seminar za dijake je trajal 6
šolskih ur, skoraj ves čas pa so zavzeto poslušali in aktivno sodelovali, saj so bile vsebine, o katerih
sem govoril, izrazito praktične narave. Med predavanjem sem se dotaknil tudi teme fantov in deklet,
ki sicer ni bila neposredno del vsebin, za katere so me prosili. Tako sem skupini približno 120
učencev omenil, da lahko – kdor želi – ostane po predavanju, kjer bomo eno uro govorili še o odnosih
med fanti in dekleti, o ženski in moški naravi. Preko četrtina dijakov, večino deklet, je prostovoljno
ostala na predavanju in aktivno sodelovala ter spraševala še sedmo uro.
Izgovor in sklep, da otrok učenje ne zanima, ni točen; ne zanima jih učenje, s
kakršnim jih soočamo in forsiramo danes. Vsi iščemo srečo, otrokom pa jo nudimo
na način, ki v skoraj ničemer ne zadovoljuje njihovih trenutnih niti bodočih potreb.
Pred kratkim mi je po povratku na eno izmed šol ena od učenk, ki je že poslušala
moje predavanje, natančno citirala, kaj sem rekel pred nekaj leti, saj se je povedano
neposredno dotikalo njenih trenutnih izzivov. Na srečanjih z otroki vse manj
presenečen opažam, kako inteligentni so, če jih vidiš kot kompetentne miselne
posameznike, in kako željno ter prizadevno sodelujejo, če so aktivno vključeni v
proces učenja in medsebojne izmenjave. Še posebej, če jim je vsebina blizu. Za takšne
vsebine imajo tudi izjemen spomin.
74
Zelo pomembno je, na kakšen način otroke v procesu učenja angažiramo. Dr. John
Favors je v eni od lekcij omenil: »Zapomnimo si 10 % tega, kar preberemo, 20 % tega, kar
slišimo, 30 % tega, kar vidimo, 50 % tega, kar vidimo in slišimo, 70 % tega, o čemer govorimo z
drugimi, 80 % tega, kar osebno izkusimo, in 95 % tega, kar učimo druge.«
»Povej mi in pozabil bom; nauči me in morda si zapomnim; vključi me in učil se bom.«
Benjamin Franklin
Entuziazem pride ...
... ko znanje postane praktično.
Na predavanjih največ govorimo o odnosih: o optimalnem odnosu do sebe, do drugih
in do življenja. Življenje predstavljajo odnosi. Učiteljica otrokom pogosto na koncu
reče: »Zakaj pa pri meni ne poslušate tako, kot ste poslušali tega gospoda?« V tem je začutiti
malo nevoščljivosti in razočaranja. No, učiteljica bi sama morala razumeti, da je treba
pozornost in fokus otrok pridobiti, ne zahtevati. Vsekakor pa je meni tudi dosti lažje,
ker me otroci ne poznajo in ker z njimi delam le občasno. Prav tako imam veliko več
svobode pri izbiri tega, o čemer bom govoril, kot učitelji, ki so vezani na učni načrt.
Od sedmih, osmih ur, ki jih otroci preživijo v šoli, z užitkom prisluhnejo morda eni
uri, velika večina vsebin, katerim so izpostavljeni, pa je zanje izrazito nezanimivih. Na
otroških šolskih parlamentih, kjer redno predavam, otroci kažejo veliko željo po
učenju občutno več praktičnega znanja za življenje: odnosi, praktična opravila,
tehnika, kuhanje, delo na zemlji, uporaba in izdelava različnih orodij, umetnost
služenja denarja ...
Na predavanjih in delu z ljudmi se izogibam strokovni terminologiji, ki jo ljudje
pogosto uporabljamo samo zato, da navidezno delujemo učeno. Veliko bolje kot to
je, posebej pri delu z mladimi in vsemi preprostimi ljudmi, komunicirati ˝po naše˝, brez
nepotrebnih dekoracij. Znanje ne služi temu, da bomo na javnih okroglih mizah
ponosno govorili v ljudem nerazumljivem jeziku, nam pa bo na čelu pisalo, da smo
zmedeni in nesrečni ter da niti sami ne vemo dobro, kako in kaj. Znanje služi le
nečemu. Temu, da človek postane srečen. Zares srečen.
75
Vsak mora postati psiholog
Učitelji pogosto preskočijo pomembne faze v procesu razvoja prave motivacije v
otroku. Na predavanjih strokovnih delavcev pogosto vidim, kako naveličani
poučevanja so učitelji in učiteljice, ker otroci ne kažejo zadovoljivih rezultatov in
polne predanosti procesu izobraževanja. S tem strokovni delavci izražajo, –bolj kot
nemarnost otrok–, svojo lastno nekompetentnost, saj verjamem, da bi slednje bilo
rešljivo z nekoliko znanja iz psihologije. Ne psihologije v smislu poznavanja vseh
letnic in teorij. Prav tako ne v smislu, da vemo, kaj je rekel on in ona ter kaj pravi ta in
ona teorija. Ne. Psihologije v luči tega, da razumemo, kako ravnati v odnosih z
drugimi in seveda s samim seboj, da postanemo nekdo z izjemno razvito čustveno
inteligenco, komunikacijskimi veščinami in velikim srcem.
Zanimivega spoznanja sem bil deležen pred leti, ko sem predaval na enem izmed centrov za duševno
zdravje. Že med predavanjem nisem mogel razumeti, zakaj predavam tako strogo in goreče, saj
skušam navadno znanje deliti senzibilno, z občutkom in raje malo nežneje kot pregrobo. Tako me je
precej skrbelo, kakšen bo odziv na srečanje. Zaskrbelo me je, da me bodo nagnali, če bom govoril
tako vehementno.
Ob koncu predavanja me je čakal pravi mali pozitivni šok: trije, štirje udeleženci, ki so na mojih
drugih obiskih navadno najbolj nasprotovali povedanemu, so sami od sebe, brez sugestije vodstva,
pristopili do mene in mi podarili prostovoljni prispevek za predavanje, četudi je bilo le-to plačano s
strani gostiteljev. Povedal sem jim, da ni potrebe po tem, pa so odgovorili: »Ne, ne ..., hvala ti ...,
ravno to sem potreboval(-a). Pridi še kaj, prosim.«
Učitelj mora iskati in poiskati način, kako pristopiti k vsakemu posamezniku. Tedaj
sem imel več sreče kot pameti, k uspešnemu razpletu je očitno pripomogla intuicija, ki
mi je bila poslana. No, odtlej sem še bolj pozoren na stopnjo zavesti udeležencev,
otrok, učiteljev in staršev, s katerimi delam.
Beseda psiha po grško pomeni duša, danes pa resničnim potrebam in globlji naravi nas
samih posvečamo mnogo manj oz. skoraj nič pozornosti, kar je tudi eden od
poglavitnih vzrokov za zaskrbljujoče stanje sodobnega človeka. Optimalen rezultat
daje celostno proučevanje delovanja in potreb telesa, uma in zavesti (srca, duše); če
preskočimo enega od teh dejavnikov, ni pravega ravnovesja in rezultatov.
Nekaj najtežjega, a nujnega v življenju, je najti pravo ravnovesje.
76
Motivacijski faktorji
Motivacijski faktorji, od najšibkejšega do najmočnejšega, so: strah, osebna korist −
užitek, dolžnost, smisel, ljubezen. Strah močno motivira na kratek rok (sposoben si
močno požreti svoj ponos, zelo hitro bežati, ... preverjeno ..., ali se učiti vso noč),
dolgoročno pa ne da pravih rezultatov – trajne motivacije.
»Uči se, da ne boš ponavljal in ne naredil razreda, letnika ...«, ne zaleže dolgoročno, saj »...
otroka sprva resnično motivira strah, boji se kazni, a motivacija se mora kvalitativno sčasoma
spremeniti. Motivirati bi ga morala ljubezen in spoštovanje do starejših. V tem primeru ne bo počel
neumnih stvari, ker ima sam rad starše in ker razume, da ga imajo radi tudi starši. Če se otrok
zgolj boji ravnatelja, ljubezen v njegovi zavesti še ni zrasla. Kontrola s pomočjo strahu pa je
neizogibna, če mentor ali učitelj ne dela na sebi.« Dr. V. O. Ruzov
Nekoga, ki ga ta trenutek skoraj nič ne motivira, (kar je pogosto stanje večine
današnjih otrok), ne moreš motivirati z ravni dolžnosti. Začeti je treba spretno, tako
da otrokom prikažeš osebno dobrobit, ki jo bodo imeli od tega. Od nekoga, ki ga
trenutno motivira le strah ali osebna korist, ne moreš pričakovati, da bo kar tako začel
delovati iz dolžnosti. Do te ravni ga je treba pripeljati spretno, upoštevajoč njegove
trenutne kapacitete in predznanja od doma, vsakemu pa je treba pomagati na njegov
način in z njegovim tempom poiskati ter slediti globlji namen in smisel v življenju.
Nujno se je treba zavedati predvsem nečesa: otrokom ne moremo sami izbirati
področij, na katerih naj bodo motivirani. Ne smemo pa obstati na nivoju, kjer otroci
karkoli počnejo samo zaradi osebne koristi, saj jih v nasprotnem primeru slej ko prej v
življenju čaka streznitev v obliki tega, da bodo zlepa ali zgrda dojeli, da nihče ne mara
oportunistov in da so tu, ne da jemljejo, ampak da dajejo. Inteligentno. Vsak po svoje.
Uči se, da ti ne bo treba delati ...
Kot otrok sem pogosto slišal: »Uči se, da ti ne bo treba delati ...« Malo v šali malo zares
sem nekaj mesecev zatem, ko sem neuspešno iskal službo po tem, ko sem diplomiral
na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, na te spodbude sorodnikov odvrnil: »Učil
sem se, sedaj pa mi očitno zares ne bo treba delati ...«, saj prvih nekaj sto prošenj za službo ni
bilo uspešnih.
Zakaj ne? Med drugim tudi zato, ker se je iz prošnje od daleč zaznalo, da želi g. Pešec
čim več zaslužiti in čim manj delati. Takšnih pa imajo verjetno tako v šolah kot v
parlamentih in ambasadah že dovolj.
77
Večina nas kar koli dela iz takšne ali drugačne osebne koristi: užitka, bogastva,
prestiža ... Navadno gre tako, da nas najprej motivirajo grobe fizične dobrobiti
(užitek), postopoma pa prehajamo na bolj subtilne aspekte uživanja (spoštovanje,
ugled, prestiž ...). Nekoga, ki ga ta trenutek motivira nič ali pa samo strah, se motivira
tako, da mu ponudiš in v njegovem jeziku predstaviš osebno korist, ki jo bo imel od
tega, kar dela oz. kar bo naredil. Ko vidiš, da je nekdo situiran znotraj tega nivoja, pa
otroka (kar seveda velja tudi za odrasle) postopno vodiš do višjih nivojev motivacije,
kjer so naslednji koraki dolžnost, smisel in končno (brezpogojna) ljubezen.
Zelo pomembno je, da otroke navdihujemo k nesebičnemu, velikodušnemu delu za
dobrobit vseh. Nekomu, ki je tega vajen, kot na primer Nelson Mandela, Mahatma
Gandhi, Nikola Tesla, Jezus Kristus, Šrila Prabhupada, Mati Tereza, Pedro Opeka ...,
motivacije več kot očitno nikdar ni manjkalo. Odkar skušam znotraj svoje narave tudi
sam delovati na nivojih zadnjih treh omenjenih vodil, sem deležen bistveno večje
odločnosti, entuziazma in zanosa v primerjavi s časom, ko sem od vsega, kar sem
počel, iskal in pričakoval osebno korist.
»Nihče v resnici ne ve, zakaj je živ, dokler ne ve, zakaj je pripravljen umreti.« Martin Luther King
Pohvala za trud, ne za ocene
Otrok navadno ne nagrajujemo za trud, ampak za ocene. Kaj to prinaša v praksi?
Probleme in strah.
Otrok se za test lahko odlično pripravi. Doma vse razume. Ponavlja. Citira. Vse mu je
kristalno jasno. Naslednji dan pred tablo pa mrk. Zakaj? Skoraj vsak ima podobno
lastno izkušnjo. Doma vse razumeš, ko prideš v šoli pred tablo ali v službi pred
sodelavce, pa blokada sistema. Kako to? Pod pritiskom se nam rada zatrese roka.
V pričakovanju uspeha, potrditve in kadar koli, ko delujemo ne iz dolžnosti, ampak iz
vezanosti na rezultate tega, kar delamo. Ironično namreč boljše rezultate dosegamo
tedaj, ko ne pričakujemo nobenih rezultatov. Samo pomislite, kako božansko
navadno poje vsak zase pod tušem, ko pa je treba zapeti javno, se to marsikomu upira.
Svetovno znan je primer vrhunskega strelca Matta Emmonsa. Pred zadnjim strelom na olimpijskih
igrah leta 2004 je imel najboljše izhodišče za zlato medaljo. Za zmago je potreboval podpovprečen
strel, nato pa je, namesto v svojo tarčo, na začudenje vseh umeril v tarčo sotekmovalca ... In ostal
brez točk. Zanj je izvedel ves svet. Ostal je brez zlate medalje.
78
Zakaj se mu je to zgodilo? Morda je začel prehitro razmišljati o nagradi. O medalji. Prestižu.
Večni slavi. Morda. Fokus tako ni bil več na trenutku, trudu in dolžnosti, ampak na nagradi,
rezultatu. Podobno se mu je pri zadnjem strelu zgodilo še na enem velikem tekmovanju ...
Včasih se učitelji čudijo otroku, ko je pred tablo in povsem odpove, še nekaj dni pred
tem pa je na vprašanja iz klopi odgovarjal jasno in točno. Zakaj pride do tega kolapsa?
Zato, ker iz klopi odgovarja sproščeno, nevezano, pred tablo pa se pojavi pritisk in
vezanost na oceno – rezultat.
Iz napačnega sistema nagrajevanja izvira strah
Kako je to povezano? Rezultati niso nikdar odvisni samo od nas. Nogometaš je lahko
v krasni formi, a če imajo vsi drugi soigralci grozen dan, ne bo pravega rezultata.
Učenec se lahko odlično nauči določeno snov, a če ga na dan, ko je vprašan, v šoli
pričaka izjemno vznemirjena učiteljica ali ga nenadoma napadejo težave s prebavo,
utegne oboje močno vplivati na oceno, ki jo bo prejel.
Vedno je več dejavnikov in na vse ne moremo vplivati: različne predispozicije,
dnevno razpoloženje, vreme, planeti ... Naša naloga je vedno delovati najbolje, kot
znamo, s primerno spodbudo k trudu, in ne k rezultatom, pa lahko otroke zaščitimo
pred strahom zaradi neuspeha, nezdravim perfekcionizmom in neizogibnimi
spodrsljaji. Prav tako se je dobro zavedati, da rezultati našega dela pogosto tudi niso
vidni (takoj). Namen učenja je znanje, ne ocene.
Otroci se morajo zavedati še enega pomembnega dejstva. Njihove ocene v šoli so v
veliki meri odvisne od njihovega odnosa z učiteljem. Spomnim se, kako v srednji šoli
nisem razumel, da sta sošolca, ki sta bila vprašana eden za drugim pri isti profesorici,
dobila enaki oceni, kljub temu, da je eden znal skoraj vse, drugi pa praktično nič. Prvi
je med poukom vedno sodeloval in se trudil, drugi pa je bil zelo sposoben, a
malomaren ... Takšno ocenjevanje sem takrat smatral za krivično. Danes učiteljem
sam priporočam enak pristop, saj je znanje le del tega, za kar učitelji vrednotijo
učence; drugi del predstavlja odnos otrok do učitelja.
79
Osebni pristop – vsak je edinstven
Vsakega otroka seveda ne moremo motivirati na enak način. Enega bo sprva veselila
nagrada v obliki čokoladice, drugega v obliki žoge ..., ob odraščanju pa je potrebno
vire motivacije še natančneje in senzibilneje prilagajati željam in sposobnostim otroka.
Znotraj iste družine imamo pogosto otroke, ki imajo zelo različne okuse in stopnjo
razvitosti, tako je treba vse to dobro razumeti in si vzeti čas za preučitev vsakega od
njih.
Pogosto strokovni delavci na seminarjih, ki jih izvajam zanje, povedo, kako razočarani
so, da otroci ne razumejo, da je treba reči delati iz dolžnosti. Sam vsekakor
zagovarjam enako stališče, da je naloga človeka, da deluje iz dolžnosti zato, ker je prav
in ne le, ker ima od nečesa osebno korist; no, večina otrok in mladih (še) ni na tem
nivoju, ker niso odraščali v takšnem okolju. Ne le večina otrok − na tem nivoju ni
večina odraslih, zato tega od otrok ne gre pričakovati.
Vzgajamo vodje − sluge ali oportuniste?
Ko sem bil majhen, so bili starši zelo instantno ustrežljivi, tako mi nikdar ni bilo treba
zares dolgo in vztrajno delati za karkoli. To se mi še danes maščuje, saj pogosto
prehitro pričakujem nagrado, rezultat. Od vsega tega sem (bil) veliko preveč odvisen.
Ko se stvari niso odvijale ugodno in hitro, sem hitro izgubil motivacijo in interes, kar
mi je hudo škodovalo pri delu in v odnosih z dekletom, prijatelji in v službah.
Z dedkom sva imela konec vsakega šolskega leta obračun – nagradil me je za moje ocene, priznanja
in medalje v tekočem letu. Kot malemu mi je bilo to zelo všeč, ena od neželenih posledic tega pa je
bila, da sem rasel v malega (beri: velikega) oportunista, saj sem vse počel zaradi raznih osebnih
koristi.
Dejstvo, da sem bil vajen nagrade za rezultate in ne toliko za trud, se mi je v življenju
pogosto maščevalo. Prvič med učenjem na fakulteti, ko je kak zahteven izpit resnično
zahteval ogromno vloženih ur in potrpežljivosti. Tega nisem bil vajen, saj sem dotlej
vse šolske obveznosti opravljal zlahka, brez posebnega truda in odpovedovanja. Telo
je na nek način pričakovalo nagrado za vse, kar sem počel, saj mi je v mlajših letih
odlično šlo malodane vse, česar sem se lotil. Prišel pa je čas, ko se je bilo treba začeti
vse bolj žrtvovati, česar nisem bil vajen. Drugič se mi je slaba navada glede
nagrajevanja maščevala v vezi z dekletom, saj nisem bil vajen ničesar narediti zares
nesebično.
80
Otroka učimo dajati in doprinašati življenjem drugih
Danes namesto miselnih slug vzgajamo oportuniste, ki v največji meri gledajo na
lastno korist. Takšnih posameznikov nihče ne potrebuje, četudi so strokovnjaki na
svojem področju. Otroka raje naučimo vedno več dati kot dobiti. Ljudje, ki
inteligentno dajejo, so najsrečnejši. Nisem še srečal depresivne, inteligentno
velikodušne osebe. Ste jo vi? Naivno velikodušne mogoče, inteligentno velikodušne
zagotovo ne.
Inteligentno doprinašanje drugim je eden od ključev do sreče. Odrasla oseba, ki ima
občutek nizke samopodobe, skoraj zagotovo premalo ali napačno pripomore k
življenjem drugih, v nasprotnem primeru bi v srcu čutila občutek izpopolnjenosti,
zadovoljstva in samozavesti. Odločilno pri tem je tudi, da živi skladno s svojo vestjo.
Nikar pa dobrote enačiti z naivnim dajanjem in dopuščanjem, da nas izkoriščajo.
Omenil sem že svoje težave pri iskanju službe, ker sem bil veliko bolj kot k dajanju,
nagnjen k jemanju.
Psihologi so že pred več kot petdeset leti opozarjali na hudo škodljiv vpliv navidezno nedolžnih
Barbik. Zakaj? Barbi in Ken imata večno mlado telo ..., avtodom ..., bazen ..., no, nobene službe
..., nobenih otrok ..., nobene ˝žlahte˝! Skratka − nobene odgovornosti. Samo uživanje. Fantazija.
Nerealno! Če se otrok več ur na dan igra s temi igračami, razvija misli, želje in ambicije skladno s
subjektom svojega fokusa.
Na kakšne načine pa otroci lahko dajejo? Pomagajo lahko domačim. Sodelujejo v
različnih društvih. Skrbijo za starejše, mlajše otroke, živali ... S tem bodo dobili
občutek, da so pomembni, zaželeni in koristni, gradili bodo zdravo samozavest in
samopodobo. Le-ta je namreč načeta, ko globoko v sebi čutimo, da ne dajemo
pravega doprinosa k življenjem drugih, ali ko dobimo občutek, da živimo zaman.
Dolgčas je med drugim tudi izraz egoizma. Vedno se najde kdo, ki mu lahko
pomagamo. Tako ali drugače. Začenši s samimi seboj.
Tvoja vrednost se ne meri po tem, kar imaš, ampak po tem, kar daš. Majhnim otrokom je v naravi,
da pomagajo drugim, še posebej, če so tega vajeni od doma.
81
V naši naravi je skrbeti za druge
Nikoli ne bom pozabil prizora z lanskega romanja po Indiji. Ustavili smo se na eni izmed
postojank in poslušali predavanje meniha iz Rusije. Sočasno s tem so enega od mladih fantov prosili,
naj nas vse rahlo poprska s posvečeno vodo iz svete reke. Med tem, ko nas je fant rahlo škropil z
drobnimi kapljicami vode, je imel na obrazu izraz edinstvene sreče, blaženosti. Modrost celo uči, da
je stanje izjemne sreče, blaženost, sanskr. ananda, naše naravne stanje, ki ga tako ali drugače iščemo
vsak po svoje, najlaže pa je dosegljivo z doslednim opravljanjem vseh svojih dolžnosti in inteligentnim
doprinašanjem svetu ter življenjem drugih.
Javnost je prepojena z diskretnim usmerjanjem v egoizem, zato se moramo vsi, ki
delamo z otroki, toliko bolj potruditi, da odtehtamo vse negativne vplive, ki jih
poberejo na raznih koncih. Najboljši ˝argument˝, da nas upoštevajo in nam sledijo je,
da sami postanemo dober primer velikodušnosti in sreče.
Družine morajo v dom redno vabiti goste. Dr. V. O. Ruzov v svojih delih piše, da v
Indiji in Bangladešu na deželi še vedno puščajo vrata domov odprta, saj vedo, da
obilje privlači tista hiša, ki gosti in sprejema goste, domačini pa ne jedo, dokler se ne
najedo gostje in lačni v bližini doma. Ponekod imajo na dvoriščih zarisane celo
stopinje nog, ki vodijo in vabijo goste v hišo. Na Zahodu imamo take stopinje
zarisane pred trgovinami ...
Dr. V. O. Ruzov pravi: »Bogastvo se prečisti z dobrodelnim delovanjem in prispevanjem za dobro
vseh. Če tega ne storimo, za to poskrbi življenje − v obliki kazni ali tatvin. Domove tistih, ki zelo
veliko dajejo, redkeje ropajo kot domove tistih, ki obilja ne delijo …«
Krasna zgodba, ki sem jo nekoč slišal, govori o izkušnji nekega antropologa, ki je
otroke v afriškem plemenu vprašal, če bi se šli neko igro. Koš sadja je postavil k drevesu,
otrokom pa je rekel: »Tisti, ki pride prvi do drevesa, bo dobil vso sladko sadje.« Ko je dal znak za
začetek igre, so otroci čvrsto zgrabili eden drugega za roko in skupaj stekli do drevesa ter začeli vsi
uživati v sladkih sadežih.
Antropolog je bil navdušen. Otroke je vprašal, zakaj so skupaj tekli k drevesu, ko pa bi lahko
vsak od njih sam pojedel vso sadje? Otroci so mu odgovorili: »Obonato. Kako je lahko nekdo srečen,
če so vsi drugi žalostni?«
Obonato v njihovem jeziku pomeni: »Jaz obstajam, ker obstajamo mi.«
Tudi zob, zanimivo, najbolj boli zvečer, ko ostanemo sami z njim ...
82
Ne primerjajmo otrok med seboj
Imel sem prav zanimivega sošolca, ki je bil neverjetno talentiran na različnih področjih, že vizualno
pa se je jasno opazilo, da je drugačen. Tudi govoril in obnašal se je precej drugače od ostalih. Pri
raznih urah mu je šlo odlično, imel je izjemen spomin, na meji fotografskega, tako kot vsi pa je imel
tudi on svoje šibke točke. Gibalno je bil daleč najmanj spreten med vsemi sošolci. Ko smo igrali
nogomet, je deloval še malo bolj zmeden kot jaz pred tablo pri fiziki ali francoščini. Kasneje sem
nepreverjeno slišal tudi, da je imel pri opravljanju izpita za avto narejenih preko 100 ur. Od tega
prvih 20 na parkirišču.
Razumeti je treba, da ima vsak močne in manj močne točke; nihče ni genij v vsem.
Vsak je edinstven. Spomnim se, kako me je mati dobronamerno primerjala z na
določenih področjih izjemnimi sošolci (danes je eden od njih doktor matematike ...),
meni pa ta veda nikdar ni bila zares blizu. Še danes jo obvladam ravno dovolj, da me
ljudje ne morejo ˝prinesti okoli˝. Bolj kot ne poznam samo osnovne matematične
operacije.
Ne primerjajte otrok z drugimi. Nihče ne mara tega. S tem se rojeva nizka
samopodoba, pretirana tekmovalnost, ljubosumje in zavist. Vsi imamo svoje uspavane
talente in hibe. Čudovito pri tem je, da genialne sposobnosti niti niso pogoj za dosego
uspeha in sreče v življenju.
»Niti ni pomembno, ali je otrok talentiran ali ne. Posebni talenti niso pogoj za uspešno in srečno
življenje. Vsak od nas pa je naravno talentiran, da na svoj način aktivno in inteligentno doprinaša
k življenjem drugih. Ko in če otrokom predaš okus za to, si svoje opravil. Z odliko. Vse ostalo pride
samo od sebe, ob svojem času.« Dr. V. O. Ruzov
Nikdar kategorizirati otrok na dobre in slabe
V svetovanju šolam in družinam pogosto slišim: »Nobenih talentov nima, brezupen primer.«
Kar hudo mi je, ko slišim takšne neumnosti.
»Otrok je sposoben narediti kar koli. Besede, kot so »hiperaktiven« ali »problematičen« (otrok)
učitelji in starši uporabljajo zato, da prikrijejo svoje pedagoško neznanje, odgovornost za to pa
prenesejo na otroka.« Alexandr Babayants
83
Danes zelo nespretno smatramo, da so vsi otroci akademiki po naravi, kar seveda ni
res. Zelo majhen delež otrok ima filozofsko naravo posameznikov, ki bi jih zanimala
filozofija, znanost in teorija ... Večina njih je praktičnih tipov, ki jih žene želja po
zabavi, igri in užitku.
Naloga učitelja je odkriti, koga imajo pred seboj. Potencial izjemnega personalnega
pristopa k vsakemu posameznemu otroku, učencu, na čudovit način prikaže indijski
film Kot zvezde na nebu (Taare Zameen Par, 2007). Aamir Khan v glavni vlogi krasno
odigra učitelja, ki z izjemnim osebnim pristopom in čustveno inteligenco pomaga
fantu, ki je bil zaradi velikih težav z branjem in pisanjem obravnavan kot nesposoben
in neinteligenten. Takšnih učiteljev je danes malo; še jih najdemo, a so vse redkejši.
Podobno čudovito sporočilo nosi tudi film Zboristi (Les Choristes, 2004).
Osebno delo, prilagojeno potrebam posameznika, je v ogromnih razredih otrok z zelo
različnimi specifikacijami, karakteristikami in izhodišči seveda težko, zato resnično
zahteva učitelja ˝supermana˝, vrhunsko kvalificiranega strokovnjaka na več področjih in
ne le nekoga, ki prihaja v šolo gledat na uro in prevzemat plačo.
Vsak učitelj in starš, ki vidi otroka kot osebo s specifičnimi kvalitetami in izzivi, je
lahko za takšnega otroka pravi blagoslov. Učitelji bi morali vsakega otroka v šoli
poznati enako ali bolje, kot ga poznajo njegovi starši. Sami veste, koliko
potrpežljivosti in vztrajnosti je potrebne, ko učiš nekoga hoditi, pisati ali brati. Tako je
tudi potrpežljiv in personalen pristop k vsakemu ključ za razvoj zdravih in močnih
osebnosti.
Zares posebna šola
Ko sem pri delu na eni izmed šol s posebnim programom opazil, kako čudovit izdelek je pri
tehničnem risanju na računalniku napravil fant, ki to šolo obiskuje, sem dojel, da bi bil v primeru,
da bi bila sposobnost tehničnega risanja eno od glavnih meril za to, kdo obiskuje prilagojeni program
in kdo v njem uči, zagotovo jaz učenec, ta fant pa moj učitelj.
Na tej šoli sem se med drugim naučil še nekaj zanimivega. Sprva sem bil precej
razočaran, ko sem videl, kdo vse obiskuje to šolo. Že od prej sem namreč poznal dva
fanta, ki sta resnično posebna po svoji preprostosti in dobroti. Nisem pa vedel, da
obiskujeta šolo s posebnim programom, saj nisem imel občutka, da bi ne bila
sposobna uspešno opraviti klasične, navadne devetletke.
84
Že po nekaj dneh prakse s temi otroki se je moje razočaranje preobrazilo v
zadovoljstvo. Nisem bil več jezen in razočaran, ker obiskujejo tak program. Bil sem
vesel, da so tu. Zakaj? Otroci so imeli bistveno manj snovi in več srčnega stika z
učitelji. Skoraj vsako jutro so mi številni nasmejani celo stekli v objem. Imeli so
razumevajočega ravnatelja, manj obveznosti, mehko srce in več igre.
Videl sem, da je skoraj vsak otrok v tej šoli predan določenemu hobiju. Simpatičen
droben fant, ki prihaja iz resnično težkega okolja, iz ogromne podeželske družine, je
ob vsakem odmoru poiskal traktor (igračko), nanj priklopil prikolico ter nalagal hlode
(flomastre). Ko je prevažal te hlode, mi je večkrat obljubil, da mi pride vsako leto z
veseljem preorat njivo, ko bom to potreboval. Imel je 7, 8 let. Ob »kmetovanju« je
naravnost žarel. Ko pa sva se učila preprosto slovenščino in matematiko, je bila
prisotna prava agonija. Postal je druga oseba. Frustriran, nezadovoljen, jezen.
Razumem, da je vsekakor dobro poznati osnove vseh teh področij, no le zakaj bi
nekoga mučili z zahtevno matematiko in drugo teorijo, če bo nekdo skoraj zagotovo
večino življenja preživel v frizerskem salonu, delavnici ali na traktorju? Naša glavna
naloga v takih primerih je, da pomagamo otroku usvoji predvsem osnovna praktična
znanja in mu dvigniti samopodobo in zavest do te mere, da povzame dobre
življenjske vzorce in prepozna ter izloči slabe, ki prihajajo, na žalost, povečini iz
družine in sorodstva.
Pri njem in še posebej pri učiteljici, ki ga je učila, sem se odvezal od ideje, da bo ta
skupina mladih biserov kdaj blestela v predmetih, ki smo jih učili. Navezal pa sem se
na idejo, da jim v teh nekaj mesecih, ko sem z njimi, ponudim nekaj, kar jih bo morda
spremljalo vse življenje; posluh za njihove potrebe z moje strani, sprejemanje takšnih,
kot so, ter predaja upanja, da lahko postane življenje zelo lepo, če si iskreno in
vztrajno prizadevamo za to.
85
Vloga ciljev
Večina mladih živi iz danes na jutri, brez vsaj približno izdelane vizije, kako želijo
živeti in kaj želijo v življenju doseči. Zelo pomembno je imeti začrtane kratkoročne in
dolgoročne cilje, ki dajo jasnost in vizijo. Na Harvardu so pred leti dokazovali, kako
pomembno je imeti jasno definirane cilje oz. smer, v katero se giblješ.
»Človek v življenju potrebuje troje: nekaj smiselnega za početi; nekaj, v kar verjame in nekoga,
kogar ljubi.« Shyamasundara Dasa
Enako nevarno kot živeti brez ciljev v življenju, je živeti z napačno zastavljenimi cilji.
Kaj želim s tem povedati? Uspeh, zdravje, družina, služba, bogastvo in šport so
vsekakor zelo smiselni in pomembni cilji, ne smejo pa postati absolutni, končni cilj
življenja. Zakaj?
Vse to nas seveda lahko zelo motivira in predstavlja marsikomu cilj in smisel življenja,
kar pa je lahko zelo nezanesljivo in ogroženo takoj, ko kateri od teh zataji. Zakaj to
pišem? Zdravje lahko slej kot prej odpove. Preverjeno. Iz izkušnje vem, kako potrt,
demotiviran in skoraj depresiven, tesnoben sem bil, ko sem bil zaradi hudih težav z
zdravjem ob svoj edini pravi cilj življenja, šport. Tudi služba pogosto enkrat je, drugič
ni. Naši družinski člani, prav tako kot mi, tu ne bodo ostali večno. Redek luksuz je
tudi brezpogojna podpora staršev, sorodnikov, otrok ... Zato ne bi smeli biti vezani
izključno na te zelo pomembne, a ne najpomembnejše cilje.
Končni, glavni cilj mora presegati nas same. Vezan mora biti na nekaj, česar nam ni
mogoče nikdar odvzeti. Poslanstvo. Smisel. Ki ni vezan na kraj, čas ali prostor.
Odkar imam jasne, smiselne cilje in delam to, v čemer zares uživam, ni nobene
potrebe po slabih navadah, ki so vir zadovoljstva toliko mladim. Nič ni pretežko, ko
življenje dobi smisel, poiskati pa ga moramo sami. Življenje postane avantura. Redno
doživljaš nenavadna presenečenja. Prave male čudeže. Deležen si občutka, da si
povezan. Življenje dobi smisel. Čutiš zaščito in podporo ter pristen občutek, da te ima
nekdo neskončno rad. Vsi potrebujemo ta občutek. Še posebej otroci in mladi.
Marsikomu se lahko sliši pregloboko in filozofsko, vendar menim, da je takšna osebna
podlaga ključna, če želimo otroke dobro pripraviti na sodobno življenje, ki zahteva
zelo močan osebni in duhovni temelj.
Zelo pomembno je pravilno zastaviti cilj življenja. Nikoli ga ne smemo vezati na nič (in na
nikogar), kar (ki) nam je lahko kadar koli odvzeto (odvzet).
86
Ko bom velik, bom športnik
Kot osnovnošolcu je moj edini cilj in smisel življenja predstavljala žoga. Šport.
Izjemno uspešen sem bil praktično v vseh športih, s katerimi so nas seznanili. Če se
prav spomnim, sem bil v devetem razredu najboljši strelec na področnih prvenstvih v
rokometu in malem nogometu, najboljši igralec pa na področnem prvenstvu v
odbojki. Odlično mi je šlo tudi v šoli, saj se mi, razen matematike in naravoslovja,
snovi zaradi dobrega spomina in inteligence praktično ni bilo treba učiti.
Spomnim se, kako sem pri skoku v daljino enkrat preskočil šolski peskovnik. Učitelj
športne vzgoje, ki me je naučil veliko vsega, je ravnatelju pred gradnjo tega
peskovnika omenil, da je prekratek, krajši od uradnih mer, nakar je danes že pokojni
ravnatelj odgovoril: »Tistemu, ki ga preskoči, bom pri njemu doma zgradil novega.« Obljube ni
izpolnil. Niti nisem pričakoval, da jo bo, saj doma s takšnim peskovnikom nimam kaj
početi. Zelo pomembno pa je, da starši in še posebej tisti, ki delajo z otroki, vse, kar
rečejo, tudi naredijo. S tem otroke učijo odgovornosti in doslednosti, s čimer krepijo
svojo moč, vpliv in karizmo, ki je danes zelo redko videna, a tako nujna pri učiteljicah
in učiteljih.
Vedno sem želel postati profesionalni športnik in/ali učitelj športne vzgoje. Vse je
kazalo, da bo moja pot dejansko takšna. Vse se je odvijalo popolno. Bil sem že na
večerji s poslovnim gospodom, ki se je, malo za šalo malo zares, ponujal, da postane
moj manager (bil sem v 8. razredu, današnji 9.).
Ob koncu osnovne šole sem v smeri svojih sanj naredil še en korak – kot daleč
najboljši po sprejemnih merilih sem bil sprejet na športni oddelek I. gimnazije v Celju.
Življenje je postajalo pravljica. Nestrpno sem že pričakoval novo okolje in začetek
naslednjega šolskega leta. Še pred prvim šolskim dnem pa so se začele težave. Ne
težave. Groza.
Sem mrtev? Hrom?
Nekega dne sem se v domači postelji presenečen zbudil s strašanskimi bolečinami po vsem telesu.
Niti ne toliko bolečinami, kot s tem, da se nekako nikakor nisem mogel premikati. Moja prva
misel je bila, da sem mrtev. Ko sem kmalu dojel, da mrtev le nisem, saj sem zaslišal očeta in mamo
iz kuhinje, sem pomislil, da sem očitno hrom. Ko sem uvidel, da nisem niti mrtev niti hrom, sem se
rahlo pomiril, no vse telo me je tako strašansko bolelo, da sem bil šokiran, kot še nikdar poprej.
Bolečina je bila podobna, kot da imam polomljene vse kosti. Vse. Eno za drugo.
87
Še prejšnji dan sem več ur igral nogomet in rokomet, le 12 ur zatem pa popolni šok! Več mesecev
sem se zelo težko premikal ... V skoraj vsem sem bil povsem odvisen od nege svojih staršev. Vozili
so me od zdravnika do zdravnika, mesece pa nismo našli nikogar, ki bi znal podati diagnozo in
rešitve za nastalo stanje. Dolgo smo iskali odgovore. Med drugim so bile vmesne diagnoze od
tuberkuloze, pa vse do cist in raka ... Mama je bila šokirana, meni pa je počasi postalo vse bolj
vseeno zame in druge, saj nisem imel pojma, kaj se dogaja.
Prvih nekaj tednov srednje šole je bilo zame neverjetno mučnih. Tako zelo sem se veselil športne
gimnazije, novih izzivov in treningov ... Skoraj vsako jutro smo imeli na urniku dve uri športne
vzgoje. Sanjsko. Jaz pa na berglah in z zelo črnogledimi napovedmi, da bo kdaj bolje. Z berglami,
brez katerih lep čas nisem mogel hoditi, v telovadnici nisem imel kaj početi. Tedni so minevali, telo
pa ni kazalo znakov izboljšanja. Mnenja zdravnikov so se gibala med tem, da ne bom mogel več
teči, drugje sem prestregel, da bom lahko srečen, če bom sploh lahko še normalno hodil ... Tudi sam
sem postopno izgubljal upanje, da se bo kaj spremenilo na bolje. Prestavljali so me iz oddelka na
oddelek, z enih zdravil na druga, od specialista do specialista, a brez pravih izboljšav. Vsako
zdravilo je pomagalo za nekaj, uničevalo pa kaj drugega. Enkrat želodec, drugič kožo ...
Končno se spomnim besed zdravnika, ki si je drznil jasno reči tisto, kar so nekateri drugi
nakazovali, a zadrževali v umu: »Andrej, zate je konec s športom. Poiskati si boš moral nekaj
drugega. Morda lahko začneš z igranjem šaha ...«
Starši najbolj trpijo, ko trpijo otroci
Ob vsem dogajanju sem spoznal, da sta mati in babica trpeli še bistveno bolj kot jaz.
Nemočno sta spremljali mojo agonijo, medtem ko sem bil sam zaradi vpliva
protibolečinskih zdravil večino časa kar rahlo odsoten. Žal sem tako nespreten in
nesrečen, da jima vsega iskrenega, predanega truda in požrtvovalnosti ne znam
ustrezno vračati. Upam in verjamem, da domačim nekje nekoč povrnem.
Izgubljal sem vso voljo do življenja, saj je bilo očitno, da bo slednje bistveno
drugačno v primerjavi s tem, kakršnega sem živel dotlej. Zakaj tu pišem o tem? Vsi
moji dotedanji cilji so padli v vodo. Ne pravim, da je bil moj cilj – postati športnik –
slab. Slabo je bilo to, da nisem imel cilja, ki bi tega presegal; takšnega, ki bi ne bil
odvisen od psihofizičnih, materialnih okoliščin.
88
Nimam zlatih las …
Ko sem že po nekaj tednih srednje šole dojel, da poškodovan in bolan na športni
gimnaziji nimam kaj početi, sem začel razmišljati o prešolanju. Tehtal sem med
različnimi možnostmi, najbolj pa sem se nagibal k odhodu na ekonomsko gimnazijo,
saj na tej šoli v programu napram splošni gimnaziji ni bilo fizike.
Ko sem se praktično že odločil, da v nekaj dneh zapustim šolo, je do mene pristopil
eden prav posebnih, izkušenih profesorjev, ki je odločilno vplival na mojo kasnejšo
odločitev in pot. Pisal se je Zlatolas. Očitno je slišal za moje vzroke za odhod, zato je
pristopil in rekel takole: »Andrej, razumem tvojo željo po tem, da greš na drugo šolo. Slišal sem,
da je eden glavnih vzrokov predvsem fizika. Poglej, razumem, da gre nekomu nekaj bolje, drugemu
slabše. Če ti fizika ne gre, ti pač ne gre. Prosim, preprosto prihajaj na ure fizike, poslušaj, trudi se in
sodeluj. Bova že nekako uredila, da se bo dobro izšlo za vse.«
Ko sem njegove besede omenil teti, je omenila, da je že v letih, ko je učil njo, sam v
šali rekel: »Dragi moji, nimam zlatih las ..., imam pa zlato srce.«
In res se je vse izpeljalo še lepše, kot bi si lahko zamislil. Zaupal sem prepričljivim
besedam nenavadnega profesorja, ostal na šoli ter navkljub težavam z zdravjem
preživel štiri čudovita leta svojega življenja. Zdravje mi je precej nihalo, kasneje se je
precej izboljšalo, a športu se nisem želel odpovedati. Eno leto sem imel status
športnika, drugo status bolnika. Imel sem krasne učitelje, prijatelje, sošolce in v teh
letih sem se po bistvenem izboljšanju zdravja lahko zopet začel resneje ukvarjati s
športom. To mi je uspelo do te mere, da sem bil član šolskih selekcij v nogometu,
rokometu in odbojki. V rokometu in malem nogometu sem postal prvi vratar
gimnazije, s katero smo v rokometu osvojili tudi naslov državnega prvaka med
srednjimi šolami. Izbran sem bil za najboljšega vratarja finalnega turnirja, četudi dotlej
praktično nikdar nisem bil branilec v rokometu, v malem nogometu pa smo bili na
državnem finalnem turnirju z nekaj smole četrti. Kasneje na fakulteti sem se kot
vratar ljubljanske univerze udeležil tudi nekaterih evropskih univerzitetnih prvenstev v
malem nogometu.
Vse se da. Če se hoče.
89
Blagoslov pod krinko
Dandanes vidim, da je bila tista bolezen dejansko blagoslov pod krinko, saj je šport
čudovita stvar, a obstajajo področja, kjer lahko zase in druge naredimo še več
dobrega, kot z žogo. Moja prva reakcija na bolezen so bili šok, obup in jeza, kar se je
z leti transformiralo v sprejemanje in razumevanje, da se vse zgodi z razlogom. Na
nas je, da se tega v vsaki situaciji zavedamo in delujemo skladno s tem.
Bolezen mi je med drugim pomagala uvideti kar nekaj lekcij, ki bi se jih sicer zelo
težko naučil. Na svoje dosežke v športu sem bil včasih zelo nezdravo ponosen, kar se
je odražalo v mojem nonšalantnem odnosu do drugih. Kdaj sem znal biti resnično
teslo, življenje pa mi je preko bolezni pokazalo, da vseeno nisem tako vsemogočen,
kot sem mislil, da sem. Postopoma sem začenjal razumevati hvaležnost, preprostost,
ponižnost in zavedanje, da nam je vse lahko v katerem koli trenutku odvzeto. Dojel
sem, da si moram odtlej cilje zastavljati nevezano na prostor in čas. Z drugimi
besedami, nase in na svet sem se moral naučiti gledati skozi oči modrosti.
Če smo že kot otroci naučeni, da se vse zgodi z razlogom (na nas pa je, da ugotovimo,
s kakšnim) in da nič ni slabo samo po sebi (ne televizija ne nesreče ne bolezni), se
lahko izognemo neštetim nepotrebnim težavam, iz življenja pa naredimo pravo malo
avanturo. Posebej otroci ljubijo izzive in igro, zato jim življenje kot takšno tudi
predstavimo, saj takšno dejansko tudi je.
Nič ni samo po sebi ne dobro ne slabo
Otroka naučimo, da nič ni samo po sebi ne dobro ne slabo. Internet ni slab. Lahko je
krasno orodje za komunikacijo, izobraževanje ... Tudi nož ni slab. Pri pripravi zajtrka
in kosila pride zelo prav. Denar enako. Revščine ne bomo odpravili tako, da bomo
sami siromaki. Zaupanje v izključno dobronamernost vsega, kar se nam zgodi, naj bo
še tako neprijetno in boleče, je to, kar dela razliko med uspešnimi in neuspešnimi
mladostniki.
Poznate kakšno znano osebo, ki je imela lahko življenje? S tem razumevanjem
otrokom podarimo barvno vizijo, ki jim bo v pomoč, da se bodo lažje zavedali
absolutne realnosti, lastnih sposobnosti, svoje vloge in moči v svetu.
90
Otroci v povezavi s temi učenji obožujejo zgodbo o kralju Akbarju in Birbalu,
njegovem bistrem ministru.
Birbal je bil znan po tem, da je bil zelo, zelo bister. Kralju je bil močno pri srcu, saj je vedno našel
odgovor na vse resne izzive, ki so doleteli kraljestvo. Med drugim je rad rekel, da ni nič slabo samo
po sebi, da je vse dobro za nekaj ter da se vse zgodi s točno določenim namenom. Kralj ga je
občudoval in si ni mogel zamisliti vladanja brez njega.
Nekega dne pa se kralj po nesreči grdo ureže v prst, tako da mu iz njega močno teče kri. Še pod
vplivom nesreče se hitro odpravi k Birbalu in mu besno zagrozi: »Birbal, večkrat rečeš, da je vse
dobro za nekaj. Samo drzni si enako reči tudi ob tej moji veliki nesreči in vrgel te bom v zapor.
Dovolj te imam!« Birbal mu odvrne: »Spoštovani kralj, zelo mi je žal, da ste se poškodovali, no kot
vaš prijatelj in svetovalec sem vam dolžan govoriti resnico. Prepričan sem, da bo čas pokazal, da je
bilo to za nekaj dobro. Za kaj, še ne vem. Počakajmo.« Kralj se še bolj razjezi in paznikom
razjarjen ukaže, naj Birbala odvedejo v keho, sam pa se na konju odpravi na lov, da se sprosti.
Ko je zašel malo globlje v gozd, so pred njega naenkrat skočili nenavadni možje, pripadniki
domorodnega ljudstva čudno oblečenih (slečenih) ljudi, ki so se že stoletja skrivali v divjini. Kralja
zgrabijo, zvežejo ter odpeljejo v svoj tabor pred poglavarja. Poglavar jim zaukaže zakuriti ogenj, ob
katerem bodo kralja Akbarja najprej darovali svojim bogovom, potem pa ga skuhali in ... pojedli.
Ne mine nekaj minut, ko se že znajde nad ognjem, privezan na čvrsto jekleno palico, brez pravih
možnosti za pobeg. Zvezan in ogorčen prosi, naj ga spustijo, a divjaki nimajo posluha za njegove
prošnje. Ko je bil kralj že na meji, da pade v nezavest, poglavar opazi, da kralju iz prsta teče kri.
Hitro zaukaže, da se obred ustavi in skliče zbor starešin. Kralj zmeden in šokiran čaka
nadaljevanje, nakar k njemu pristopi moški, ki ga je privedel v tabor in reče: »Spoštovani, žal mi je.
Ne moremo vas pojesti. Vse naše žrtve morajo biti, če želimo, da jih naša boginja sprejme,
nepoškodovane. Vam pa manjka del telesa, krvavite, zato niste primerni za ta obred. Lahko
greste.«
Kralj si oddahne, kot še nikoli, saj se je v mislih že poslavljal od tega sveta. Preden si gostitelji
premislijo, hitro skoči na konja in se vrne domov. Odjezdi naravnost v grajski zapor, do Birbala.
Pred njega pade na kolena in se mu v solzah opraviči: »Dragi moj Birbal. Oprosti mi, prosim,
oprosti mi. Spet si imel prav. Komaj sem ostal živ. Domorodci so me želeli pojesti. Pojesti! Sedaj
razumem, da je bilo resnično dobro, da sem se urezal v prst. Ne razumem pa nečesa ..., prosim,
pojasni mi nekaj. Dojel sem, zakaj je bilo dobro zame, da sem se poškodoval. Zakaj pa je bilo
dobro zate, da si moral biti zaradi moje nagle jeze ves ta čas zaprt v zaporu?«
91
Birbal mu nasmejan odvrne: »Dragi moj kralj. Hvala vam. Vsi delamo napake, vse je v redu.
Glede vašega vprašanja pa ... Kadarkoli greste jezdit, grem navadno z vami, kajne? Z vami bi bil
najverjetneje tako tudi danes in kot vidite in veste, imam vseh 10 prstov na roki povsem zdravih in
celih, zato bi v tem primeru prav gotovo pojedli mene ... Brez skrbi, vse, kar se zgodi, se zgodi v
dobro vseh. Samo naprej.«
Vzgoja v dobi interneta, telefonov in tele-vizije
Starši so otroke dolžni zaščititi pred vsemi neugodnimi vplivi, ki tako ali drugače
škodujejo zavesti otrok. To je del celostne skrbi za higieno, pravi izziv pa je vzgajati
otroke v času sodobne tehnologije in materializma. Otroci kot goba vsrkajo vse,
čemur so izpostavljeni, kar se pogosto vidi po ponavljanju kakšnih besed in gest, za
katere niti sami ne vedo najbolje, kaj sploh pomenijo. Zato jih je treba v času, ko se
njihova zavest razvija, zaščititi pred neugodnimi vplivi iz okolja.
Spomnim se, kako so mi starši med reklamami in filmi pogosto z rokami prekrivali
oči, da so me zaščitili pred negativnimi impresijami. Otrokom ne dovolite, da gledajo
neumnosti, saj vse, kar vidijo ali slišijo, tako ali drugače vpliva na njihovo zavest.
Nikakor ne trdim, da je treba otroka vzgajati v iluziji, seveda ne. Treba pa je vedeti,
kako delujeta psihologija in um otroka v različnih starostnih obdobjih, zato ga
moramo zaščititi pred vplivi in dogodki, ki jih še ne more razumeti.
Samo pomislimo, v kakšno izjemno osebnost je, na primer, zrasel Siddharta Gautama
– Buda, ki je bil prvih nekaj let zaščiten pred negativnimi vplivi iz okolja (nasilje,
prepiri, bolezen, smrt ...). Slednjih otroci ne morejo razumeti in kot takšni lahko
poškodujejo njihov um.
To je mnogo lažje reči kot storiti, saj so mediji huda konkurenca prijateljem in
staršem; otroci v hipu dobijo vse, kar iščejo. Od uresničitve želje jih loči le en klik, s
čimer se poraja nova velika iluzija, da se sreča skriva v hitrih užitkih, ne pa v
poštenem in vztrajnem trudu. Internet, telefoni in tablice nas obdajo z lažnim
občutkom, da nam je vse dostopno takoj, v realnosti pa vemo, da ni ravno tako.
92
Modreci ali zombiji?
Če imate zares radi svoje otroke, jim, prosim, nikar ne dovolite prosto gledati
televizije. Poskrbite za to, da jim sami skrbno izberete vsebine, katerim so lahko
izpostavljeni. Več izjemnih ljudi kot spozna otrok in več kot je v stiku z božanskimi
liki (literatura, zgodbe, veliki ljudje), hitreje bo razvijal izjemne kvalitete.
»Otrok bo prežet s tem, kar mu omogočamo med 7. in 14. letom. Če mu dajemo računalniške igrice,
bo postal zombi, če pa mu podajamo praktično in duhovno znanje, bo postal modrec.«
Dr. V. O. Ruzov
Računalnik ali DVD predvajalnik sta mnogo boljša izbira kot televizija, saj imamo tu
več možnosti izbirati vsebine, medtem ko nas televizija večino časa neposredno ali pa
posredno obmetava z neštetimi subtilnimi sugestijami in oglasi, ki tako ali drugače
kontaminirajo našo zavest, sumljive kakovosti pa so tudi druge vsebine. Prav tako
otroku ne dovolite, da se druži z barabami. Postavite ga pred dejstvo. Ne verjemite
raznim izgovorom: »Mami, jaz pa nisem takšna. Oni to počnejo, ne jaz.« Neumnost. S kom
se družiš, tak si.
Če so otroci vsakodnevno v šoli in pod vplivom tamkajšnjih vsebin več ur, moramo,
če želimo, da razvijejo resnično prave kvalitete ter najvišje vrednote, vpliv televizije,
šole in interneta anulirati tako, da se z njimi družimo. Ne le 15 minut ob večerji,
ampak mnogo, mnogo več ...
»Otroci ne potrebujejo vaših daril. Otroci ne potrebujejo vašega denarja. Otroci ne potrebujejo vaših
izgovorov. Otroci potrebujejo vas.«
93
Učenje preko filmov in drugih medijev
Prvorazredni učitelji, mentorji in starši iščejo učinkovite indirektne metode, s katerimi
lahko mladi na spreten način usvojijo veščino, ki bi jo morda le stežka, če bi jim
skušali o njej filozofirati.
»Vedno se rad učim, ni pa mi vedno všeč, ko me učijo.« Winston Churchill
Starejši kot je otrok, bolj se mu navadno upira neposredno učenje od drugih. Zavoljo
tega imam veliko zbirko kvalitetnih filmov, citatov, zgodb in knjig, ki jih uporabim, ko
opazim, da jim nagaja kakšna neželena lastnost ali neznanje.
Zelo priporočam ogled filmov in risank: Kot zvezde na nebu (Taare Zameen Paar,
2007) (motnje pozornosti, težave pri učenju, disleksija), Akbar Birbal (risanka,
prijateljstvo, modrost), Daj naprej (Pay it forward, 2000) (trud, vizija, smisel), Revni
milijonar (Slumdog Millionaire, 2008) (vse je za nekaj dobro), Miroljubni bojevnik
(Peaceful warrior, 2006) (tekmovalnost, sodelovanje, učenje od starejših), Zboristi (Les
Choristes, 2004) (uporništvo, prijateljstvo, empatija), Talentirana (Gifted, 2017)
(talentirani, drugačni otroci), Polyanna (2003) (srčnost), Gran Torino (2008) (rasna
nestrpnost), Generacija X (American History X, 1998) (toleranca, rasna nestrpnost), PK
(2014) (igra), Moscati (2007) (velikodušnost, pomoč drugim), Mati Tereza (Mother
Theresa, 2003), Trije idioti (Three idiots, 2009) (sodelovanje, pomoč, prijatelji), The work
(2017) (samopomoč, prijateljstvo), Koliba (The Shack, 2017) (zaupanje, vera, pogum),
Pogumni (Courageous, 2012) (odgovornost, prijateljstvo, disciplina), Življenje je lepo
(La vita e bella, 1997) (hvaležnost, igra, ljubezen), Zemljani (Earthlings, 2005) (sočutje,
živali), Sveti Frančišek Asiški (prijateljstvo, dobrota), Don Bosco, Pedro Opeka, Hare
Krišna (The Mantra, the movement and the Swami who started it all, 2017) (uporništvo,
modrost), Brat Sonce, sestra Luna (Brother Sun, sister Moon, 1972, ljubezen,
predanost), Interstate 60 (2002) (avantura, življenje), Kaznilnica odrešitve (Shawshank
redemption, 1994) (hrabrost, prijateljstvo, potrpežljivost, iznajdljivost), Mali princ (Little
princ, 2015) (zavedanje, svoboda, življenje) in drugi.
»Nikoli ne učim svojih učencev. Omogočim jim le pogoje, v katerih se lahko učijo.« Albert Einstein
94
Zgodbe, metafore in anekdote
Čudežno moč pri predaji znanja ima poučevanje v obliki zgodb. Ko na predavanjih
govorim preveč teoretično, fokus otrok že po nekaj minutah vidno pade, zato je
ogromno vsebine, o katerih govorim, zasnovanih na poučevanju preko zgodb in
primerov iz osebnega življenja. Ni predavanja, kjer ne povem vsaj 4 ali 5 zgodb. Mlajši
kot so otroci, več zgodb naj bo v učnih urah in času, preživetim z njimi.
Nekaj let nazaj sem z Zvezo prijateljev mladine letoval na Hrvaškem. Povabili so me, da vsak dan
vodim dve delavnici z otroki med 11. in 18. letom starosti. Eno zjutraj, eno popoldne, vmes pa sem
imel kratek odmor za kopanje in počitek. Na plaži so do mene prihajali otroci (predvsem tudi zato,
ker imam, kamorkoli grem, praktično vedno s seboj izjemno okusne piškote, ki jih dobim od
menihov), s katerimi smo si nato pripovedovali zgodbe, da so povsem izgubili občutek za čas in šli na
kosilo s pravšnjim negodovanjem, saj so želeli raje poslušali zgodbe in se pogovarjati o življenju.
Četudi sem jim nekatere povedal že prejšnji dan, so jih želeli slišati znova. Slišano so nato
entuziastično delili naprej.
Ko sem opazil, kako navdušeno še danes, kot 34-letnik, prisluhnem zgodbam, sem
začel s sistematičnim zbiranjem in zapisovanjem le-teh. Danes imam že zbirko preko
stotih, redno pa jo posodabljam. Pripravljeno imam zgodbo ali anekdoto za tako
rekoč vsak izziv, slabo lastnost ali razvado, ki jo opazim pri otrocih. Naj gre za
lenobo, nezainteresiranost, nehvaležnost, pretirano tekmovalnost, ponos ...
Na Kitajskem so pred leti ukinili pravljice in fantazije, ker so jih imeli za nekoristne. V
kratkem času je kreativnost drastično padla. Odlični so bili v kopiranju, ni pa bilo
kreativnosti.
»Če želite imeti inteligentne otroke, jim berite pravljice. Če želite imeti še bolj inteligentne otroke, jim
berite še več pravljic.« Albert Einstein
Vsaka reč in vsaka lastnost se da uporabiti – ali zlorabiti
Oscar Wilde je nekoč zapisal: »Uprem se lahko vsemu, razen skušnjavi.«
Če je to tako težko že za splošno znano izobraženega človeka, kaj potem reči za
otroke, ki po večini še nimajo razumevanja, da marsikaj, kar danes človek počne ali
sledi, njemu in njegovim naredi veliko več škode kot koristi. Skušnjavam se uprejo še
težje kot starejši.
95
Pehanje za denarjem, hitra hrana, življenje po liniji najmanjšega napora ... Upam si
reči, da nikdar doslej ni bilo težje odraščati kot danes, razmere pa bodo skoraj
zagotovo z leti in desetletji še težje.
Živimo v času, ko je mladim zlahka dostopno tako rekoč vse. Droga, alkohol,
tehnologija, seks ... Prepovedovanje česarkoli dolgoročno ne učinkuje, saj je želja
nekaj najmočnejšega v vesolju. Njeno zatiranje se navadno kaže v tendenci uporabe
kakšne druge karakteristike ali orodij. Reševanju te problematike je treba pristopiti na
drug način.
Otroke je preprosto potrebno naučiti vse uporabljati na primeren način. Recimo, da
otrok obožuje računalnike in internet. Prepoved le-tega bo otroka najverjetneje
usmerilo v to, da bo na internet hodil k prijateljem, v mladinske centre ali knjižnice, v
odnos pa se bosta prikradlo nezaupanje in laž. Svet gre v smeri tehnologije. To je naša
prihodnost. Žal. Oziroma očitno. Tudi sam sem veliko večji navijač preprostega
življenja, no treba se je naučiti narediti vse, kar lahko, s tem, kar imamo, tu, kjer smo.
Ničesar ne prepovedujte – raje vse naučite smiselno uporabljati
Kaj to storiti? To, da otrok občuduje internet, je čudovito, saj lahko z njegovo
pomočjo postane mojster svojega področja še pred dokončanjem ali celo vpisom na
določeno fakulteto. Nekdo, ki bo iznajdljiv in angažiran mojster uporabe računalnika
in interneta, je lahko tako zelo hitro finančno preskrbljen. Vem za primer mladega
dečka iz Hrvaške, ki se je z učenjem pri očetu v tolikšni meri izučil dela na
računalniških in omrežnih sistemih, da je bil pri 12-ih letih zanesljiv neuradni asistent
očetu pri delu na sistemih vladnih služb.
Spomnim se, kako sem si želel nekje kot desetletnik preučiti tedanje računalniške
sisteme (DOS). Občudoval sem družinska prijatelja, ki sta občasno prišla nastavit
računalnik, vendar žal nisem pokazal dovolj entuziazma, da bi te reči bolje preučil.
Lahko bi rekel, da mi starši tega niso omogočali, no s tem bi se posredno postavil v
položaj žrtve. Danes razumem, da mi to ni bilo usojeno. No, naučiti se moramo
nekaj: razmišljati izven okvirjev. Časi so drugačni. Večina v njih vidi neštete težave in
izzive, drugi v njih vidijo neskončne priložnosti.
Vsaka stvar, brez izjeme, se da odlično uporabiti ali pa zlorabiti. Številni preklinjajo televizijo in
internet kot sodobni prekletstvi, kar seveda nista. Vsekakor drži, da sta to orodji sodobnega
kapitalizma, ki pa se lahko čudovito uporabita za dobrobit sebe in drugih.
96
Fant, ki sem ga pred leti treniral nogomet, ima že od srednje šole odlično zasnovan
arhitekturni biro. Številne primere, ki jih je zasnoval, že leta objavlja na spletu.
Prepričan sem, da bo postal eden bolj prepoznavnih arhitektov v Sloveniji. Internet in
tehniko spretno uporablja zato, da razvija ter širi svoje talente in potencial.
Morda ste že slišali za primer kenijskega atleta, Yuliousa Yega, ki je pred leti prejel
medaljo na svetovnem prvenstvu. Zanimivo pri njem je, da se je veščin meta (in celo
lastne izdelave) kopja naučil preko kratkih videov na YouTubu. Tudi sam sem
ogromno znanja (in še danes) pridobil ravno preko spletnih učenj.
Otrokom zato ničesar od tega ne prepovedujte (televizija, računalnik ...), saj bo slej ko
prej, tako ali drugače, prišel do njiju. Raje opazujte njihove tendence in potrebe ter jih
naučite vse smiselno uporabljati in/ali jim ponudite boljšo alternativo. Preučite, kaj
otroka resnično veseli ter mu pokažite smiselno uporabo tega, da bo lahko prijetno
združil s koristnim.
Ogromen naval mladih na socialna omrežja in internet lahko razumemo tudi kot
manifestacijo naše naravne, prirojene potrebe, po dinamiki, raznolikosti, igri in želji
biti nenehno povezan z vsem, kar obstaja. Vse te potrebe so povsem smiselne, le
strategije malo manj. Dober starš zazna vse te potrebe, otrokom pa s primerom
pokaže smiselno alternativo. Edina zares učinkovita pot za spremembo navad je, da
jim ponudi nekaj boljšega – kakovosten celostni način življenja, osebno prilagojen
naravi posameznika.
Sam to počnem preko delovanja v skladu s starodavno modrostjo, buddhi (razum) in
bhakti (predanost, ljubezen) jogo, in vedno znova se čudim, kako naravno je bilo mogoče
spremeniti okus in slabe navade, brez katerih si nekdaj nisem mogel predstavljati
življenja. Tak pristop k življenju preprosto priporoča, da vse, kar počneš, delaš za
obče, višje dobro na področju in na način, ki je posamezniku pisan na kožo. Nekdo
kuha, drugi piše, tretji trguje ... Inteligentno in nesebično. Od nikogar se nikdar niti ne
zahteva niti pričakuje popolnost. Le trud. Upam in verjamem, da bom ta okus
sposoben učinkovito predati tudi drugim.
Otroku pomagajmo razviti zdrav okus za to, kaj je smiselno in kaj ni. V tem primeru bo vse, s
čimer se bo srečal, uporabljal in ne zlorabljal.
97
Nauči me umetnost malih korakov
V življenju so za uspeh ključne (vsaj) tri reči: entuziazem, aktivna potrpežljivost in
pravi pristop. Navdušen sem nad citatom Antoina de Saint-Exuperyja, ki v knjigi Mali
princ (2015), lepo združi vse troje:
»Gospod, ne prosim te za čudeže niti prividov, le moči, da zdržim vsakodnevno življenje.
Nauči me umetnost majhnih korakov. Napravi me bolj pazljivega in iznajdljivega, da bi ohranil
pozornost na vsakodnevnih odkritjih in izkušnjah, ki me veselijo.
Nauči me pravilno razpolagati s časom v življenju.
Nakloni mi tankočutnost, da bom zmogel ločiti glavno od drugotnega.
Prosim te za moč in vzdržljivost, da ne bi zdivjal skozi življenje, pač pa skozi pameten načrt dneva
opazil vrhove in prostranstva in včasih našel čas, da občudujem umetnost.
Pomagaj mi razumeti, da sanjarjenje ne more biti v pomoč. Niti sanje preteklosti niti sanje
prihodnosti.
Pomagaj mi, da sem tu in zdaj, da dojamem, da najpomembnejši je ta trenutek.
Obvaruj me pred naivnim mišljenjem, da bo vse v življenju lahko. Daj mi čisto zavest, da je
zapletenost porazov, padcev in neuspehov le naraven del življenja, skozi katerega rastemo in zorimo.
Spomni me, da ima srce pogosto razlog. Pošlji mi ob pravem času nekoga, da mi pogumno pove
resnico in jo preda z ljubeznijo. Vem, da se mnogo problemov reši, če ne naredimo nič. Nauči me
torej potrpljenja.
Veš, kako močno potrebujemo prijateljstvo. Dovoli mi, da postanem vreden Tvojega najlepšega in
najnežnejšega darila. Nakloni mi bogato domišljijo, da bi smel ob pravem času, na pravem kraju, s
tišino ali govoreč, dati nekomu potrebno toploto.
Napravi me v moža, ki ve, kako doseči tiste, ki so zares ˝na tleh˝.
Varuj me pred strahom, da bi v življenju kaj pogrešal.
Ne dovoli mi tistega, kar si sam želim, daj mi raje, kar zares potrebujem.
Nauči me umetnost majhnih korakov.«
98
4. ODKRIVANJE OTROKOVIH INKLINACIJ
Vsak od nas je osebnost, ki ima svojo pot, svoje poslanstvo in svoje karakteristike,
daleč najpomembnejši nalogi vzgoje in izobraževanja pa sta razvoj značaja in odkritje
inklinacij, talentov otroka. Zelo pomembno je, da to razumemo. Edina funkcija
znanja pa je otrokom pomagati postati in ostati srečen.
Učiteljica je v šoli otroke spraševala, kaj želijo biti, ko bodo veliki. Odgovori so bili različni:
frizerka, zidar, pilot ... Fant, po imenu John, pa je odločno povedal: »Srečen.« Učiteljica mu je
odvrnila: »John, mislim, da nisi razumel naloge,« John pa ji je povsem mirno odgovoril: »Ne, gospa
učiteljica, mislim, da vi niste razumeli življenja.« John (Lennon) je kasneje postal član slavne
skupine The Beatles.
Sodoben šolski sistem je zelo krivičen do številnih posameznikov, ki tako ali drugače
odstopajo od normale, s tem, da biti normalen, danes niti ni ne vem kakšen
kompliment. Prej alarm za premislek in spremembe. Danes skoraj vse mlade
usmerjamo na fakultete in akademije, ne zavedamo pa se, da večina nima tendence po
tem, da se skoraj polovico življenja formalno izobražuje. Večina otrok med poukom
komaj čaka zvonec, malico in igro, ne pa nove doze podatkov in/ali filozofije.
S tem ustvarjamo maso nezadovoljnih in frustriranih otrok, učiteljev in staršev, vsi pa
trpimo le zaradi lastnih zmotnih prepričanj in slepega sledenja delovanju, ki
preverjeno ne deluje. Srečen postane tisti, ki živi in deluje velikodušno, angažirano,
povezano z drugimi ... Eden od odločilnih dejavnikov pri tem je, da otrok odkrije, kaj
ga zares veseli.
Kdor rad dela to, kar dela in to spretno ponudi ostalim, nikdar zares ne dela.
Nekdo lahko reče: »Sanjač. Te bo življenje že še izučilo, da ni vse mogoče.« Ne strinjam se
ravno s to trditvijo. Nekdo, ki bolje razume, kako deluje vesolje, ne podlega
omejujočim prepričanjem, ki si jih radi nadenemo. Raje vlaga vase in v druge ter
redno doživlja in čuti, da je na pravi poti. Kako to ve? Nekatere stvari preprosto veš.
Sitemu ni treba posebej dokazovati, da je sit. Earl Nightingale je nekoč zapisal, da
lahko vsak, ki uro na dan vlaga v področje, v katerem je dober, v 7-ih letih postane
eden najboljših na svetu. Sam v to vlagam praktično ves dan, tako se lahko proces pri
otrocih, če začno v to vlagati še dosti prej, v rani mladosti, bistveno pospeši.
Sveti Avguštin je zapisal: »Čudeži niso v nasprotju z naravo, so le v nasprotju s tem, kar vemo o
naravi.«
99
Kjer že imamo dve roki, tretja ne bo zrasla
Številni starši se sprašujejo, kako vzgojiti samostojne in odločne otroke. Kako?
Omogočite jim, da se gibljejo v smer, ki si jo sami izberejo ter jih podpirajte pri
sprejemanju lastnih odločitev, četudi se morda kakšne od teh kasneje izkažejo za manj
dobre. Nujno pa jim pomagajte zgraditi močan osebnostni temelj. Vsi delamo napake.
Navadno bi starši radi videli odločne in samostojne otroke, hkrati pa bi jim sami radi
izbirali področja, kjer naj bodo otroci dejavni in aktivni. To ne gre. Misija nemogoče.
Koliko hrane lahko pojeste, če vam je hrana všeč? Celo goro. Kaj pa, če vam ni? Spomnim se slogana
ene izmed reklam iz otroštva: »Še natoči, gospodar.«
Prihajam iz družine, kjer se za vrlino smatra terensko fizično delo, meni pa je bilo že
od malega v veliki meri jasno (kar sem staršem tudi večkrat povedal), da denarja
najverjetneje ne bom služil na klasičen način, v obliki osemurne službe in fizičnega
dela. Zaradi tega smo imeli večkrat težave pri vzpostavitvi razumevanja in zdrave
komunikacije, saj oče nekako ni mogel razumeti, da imam drugačno naravo kot
domači. Bolj me je zanimalo delo v obliki proučevanja in predaje znanja ter skrbi za
ljudi, na račun česar sem pravzaprav od malega s strani nekaterih nosil nekakšno
etiketo lenuha. Zelo pomembno je vedeti, da imamo kot posamezniki različne
psihološke profile, ki se lahko med seboj bistveno razlikujejo.
»Vsak otrok je umetnik, umetnost pa je talent zadržati tudi, ko odrasteš.« Pablo Picasso
Hoditi po tuji poti je nevarno
Zelo pomembno za otroka je, da išče in najde to, kar ga zares veseli. Hoditi po tuji
poti je nevarno. Učenje, študij in kasneje delo na področju, ki te zares veseli, je ena
najboljših preventiv proti slabi samopodobi, odvisnostim in nezadovoljstvu.
Zanimivo je, da je po več raziskavah ob ponedeljkih zjutraj največ srčnih napadov in
težav s hrbtom. S svojo naravo morajo biti pri izbiri študija in dela še posebej
povezana dekleta. Zakaj, bom pojasnil v zadnjem delu knjige.
Otrokom v šolah in drugod rad rečem: »Poslušajte in spoštujte svoje starše. Ne pa jih
poslušati glede nečesa. Če jasno čutite in veste, kaj želite početi v življenju, kako želite živeti ...,
potem navkljub nasvetom, sugestijam, morda celo pritiskom staršev in učiteljev glede izbire
nadaljevanja šolanja, študija in načina življenja, sprejmite lastno odločitev. V pogovoru s starši
lahko poskusite takole: draga oče, draga mati, občudujem vajino skrb zame. Resnično sem vesel(-a),
da imam poleg sebe svoja večna dobronamernika.
100
Vem, da mi s predlogi finančno donosnejših in prestižnejših poklicev in šol želita izključno samo
najboljše. Rad(-a) pa bi vaju prosil(-a) nekaj: zelo si želim postati pek, gozdar, hišnik, frizerka ...
Pripravljen sem trdo delati za to, kar sem si zadal(-a). Pripravljen sem plačati ceno za to.
Sprejemam polno odgovornost za svojo odločitev. Prosim vaju za zaupanje in dobre želje, da sledim
poti, za katero čutim, da je prava zame.«
Vsak od nas potrebuje srečo in užitek; v službah nenazadnje preživimo skoraj tretjino
življenja. Če sreče nismo deležni skozi delo in izražanje, bomo to potrebo skušali
zadovoljiti na nezdrave in nesmiselne načine. Najlepše pri tem je, da je vsak naš korak
v pravo smer s strani narave, življenja, Boga ..., nagrajen tako, da vidimo, čutimo in
vemo, da se nimamo absolutno ničesar bati, razen svojih dvomov. Samo naprej.
Odkar delam to, v čemer uživam, ni potrebe več po iskanju sreče v navadah, ki so danes vir
zadovoljstva toliko mladim.
Poseben si. Tako kot vsi ostali
Še eno neprecenljivo darilo, ki ga lahko damo otroku je, da mu dovolimo biti to, kar
je. Kaj to pomeni? To pomeni videti ga kot osebnost. Videti ga kot posameznika.
Razbrati, kdo je, kaj je, kaj si želi in predvsem, kaj potrebuje. Odkriti njegovo
avtentičnost, talente in poslanstvo ter mu omogočiti vse, kar potrebuje pri razvoju v
to smer.
Dovoliti otroku biti to, kar je, ne pomeni razvajati ga do onemoglosti. Nikakor ne. To
pomeni prepoznati v njem iskro in ga okrepiti do te mere, da lahko zaživi v skladu z
vsemi svojimi potenciali. Dovoliti mu biti to, kar je, pomeni dati na stran svoje lastne
interese, kateri nam nehote nagajajo, da otroka oblikujemo tako, kot si ga želimo
videti sami. Nikar ne počnimo tega.
V odnosih veljajo tri pravila. Zlato pravilo: delaj z drugimi, kot želiš, da drugi delajo s
tabo. No, to pravilo vsebuje določene pomanjkljivosti in rezerve. Na primer, ko sem
pred leti spoznal moč znanja in celostne psihologije, sem vsem prijateljem in
domačim serijsko podarjal knjige, ki so mi odprle nov pogled na življenje, katerim
sledim še danes. Čez čas sem šokiran videl, da sestri podarjena knjiga leži doma v
kotu, prijatelj je na knjigi zvijal tobak in marihuano ... Mislil sem si: »Kaj je narobe z
vama? Sploh vesta, kaj vse vama lahko to znanje prinese, vidva pa knjigo uporabljata za ˝frkanje˝
in kot podstavek za rožo ...«
101
Dojel sem, da ima to zlato pravilo možne nadgradnje. Ena izmed njih je platinasto
pravilo: delaj z drugimi, kot želijo drugi, da delaš z njimi. To je boljše. Personalno.
Minus tega pravila se najde pri delu z mladimi, saj bi lahko ves čas jedli le sladkarije.
Dolgoročno mu torej ne moremo slediti. Tretje, diamantno pravilo, pa je: delaj z
drugimi, kot je za njih dejansko najbolje.
»Glej ga, tega,« lahko reče nekdo. »Kdo pa si ti, da veš, kaj je najbolje za druge?« Iskreno,
nimam pojma, kaj je dobro za druge. Odkar pa proučujem modrost in v praksi
testiram, kaj priporočajo učenja, ki predstavljajo smernice za življenje, se vedno znova
čudim, zakaj nimamo ljudje več okusa za proučevanje teh vsebin, saj dnevno na
terenu vidim, kako se vse, kar se učim in berem, redno odvija pred menoj v 3D obliki.
Eden od možnih vzrokov je naša uporniška narava, zaradi česar radi delamo vse po
svoje in iluzorno izkušamo svobodno voljo. Zakaj iluzorno? Po cesti lahko t.i.
svobodno norimo nekaj minut, kaj kmalu pa bodo policisti končali našo kratko
svobodo. Mnogo bolj svoboden si, če poznaš prometne zakone, svojo svobodo pa
uporabiš znotraj tega. Enako je v življenju in odnosih.
Ena od javnih skrivnosti mojega pristopa v delu z mladimi je tudi v tem, da jih ne
vidim kot smrkavce in mulce, kot jih pogosto vidijo nekateri učitelji (kar je zelo
narobe). Vidim jih kot osebe, ki imajo vsak svojo vizijo življenja in sreče ter resda še
nerazvito telo in prebujajoči razum, a hkrati izjemen potencial in že prisotne kvalitete,
ki se morajo le še osvoboditi. Zato jim pristopam na izrazito osebni način, kjer
skušam začutiti in razbrati, s kom imam opravka, kdo mi je bil poslan. Skušam mu/ji
pomagati okrepiti in razviti krila ter zaživeti, kot mu/ji je dano in kot si sam(-a) želi in
ne, kot to od nje(-ga) želim jaz.
Eden od mojih zelo dragih prijateljev ima šele 9 let. Kadar koli se srečava, se
objameva in na kratko poklepetava. Slednje je seveda mogoče, ker ga vzgajata zelo
zrela starša (poleg njega imata še dve hčeri), ki se dobro zavedata vseh načel, ki jih
opisujem v knjigi.
»Tvoj dom ni tam, kjer živiš, ampak tam, kjer te razumejo.« Christian Morgenstern
102
Poklicna usmeritev
... se v šolah začne nekje v 7., 8. razredu. Učitelji želijo otroke dobronamerno usmeriti
v službe, ki jim bodo zagotavljale delovna mesta in mirno življenje. Prav je, da se jim
pomaga pri izbiri poklica, pogosto pa pride ravno do nasprotnega efekta takšnega
usmerjanja.
Pred leti sem bil na eni od štajerskih osnovnih šol deležen odličnega spontanega eksperimenta, ki je
razkril eno veliko pomanjkljivost sodobnega šolstva. Najprej sem predaval skupini 6. razredov, nato
pa še podobno veliki skupini 8. razredov. Med predavanjem sem otrokom zastavil vprašanje: »Kdo
od vas ve, kaj bi rad počel, ko bo starejši?« V prvi skupini šestošolcev so skoraj vsi (cca. 60 otrok)
entuziastično začeli govoriti en preko drugega: eden, da bo pek, drugi kuhar, tretja veterinarka ...
Da smo lahko nadaljevali, so jih učiteljice morale umiriti, saj je vprašanje porodilo pravo navdušenje.
Naslednjo uro sem se srečal z osmošolci. Vsebina predavanja je bila podobna prvemu, le nekoliko
prilagojena starejši skupini. Pred koncem predavanja sem enako vprašanje zastavil tudi njim.
Njihov odziv pa je bil na moje veliko presenečenje popolnoma drugačen od odziva šestošolcev. V
podobno veliki skupini so sramežljivo, počasi roke dvignili le trije, štirje ... Ostali so bili začudeni,
tiho. Sprva nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da imamo na isti šoli dve skupini, kateri v večini
učijo iste učiteljice, vzgajajo jih praviloma isti starši, dva popolnoma različna psihološka profila
odgovorov na to vprašanje.
Res je, da so mladi po prihodu v puberteto včasih malo bolj odsotni in sramežljivi
(»joj, kaj si bodo pa drugi mislili, bolje, da sem tiho ...«), a v tem primeru je šlo za nekaj
povsem drugega. Otroci v osmem in še posebej v devetem razredu slišijo že toliko
teorij, šablon in statistik, da postanejo popolnoma zmedeni, naravno pa verjamejo
tistim, ki naj bi o tem vedeli več kot oni.
Veliko se govori tudi o tem, da ni služb. Pa jih res ni? Resnično verjamete, da ni služb
za sposobne, iznajdljive, kreativne in plemenite specialiste na katerem koli področju?
Prosim vas. To so neresnice. Službe so in vedno bodo, da pa bomo iskana roba na
trgu delovne sile morajo naša znanja postati praktična in zastavljena na močnem
temelju koristnih ter uporabnih osebnih kvalitet in proaktivnosti.
Ena od nujnih reči, ki jih moramo predati otroku, je neustrašnost. Zavedanje, da se
nimajo česa bati, če inteligentno sledijo svojemu srcu ter dajo vedno vse od sebe,
hkrati pa, da razumejo, da ni vedno vse odvisno samo od njih. Pomembno je, da se
učitelji in starši zavedajo tega in da znajo to predati otrokom, sicer bomo povsem po
nepotrebnem ˝zavozili˝ toliko talentov.
103
Sam sem od malega vedel, da bom šolanje nadaljeval na športni gimnaziji, tako nisem
imel večjih skrbi glede tega. Težko pa mi je videti posameznike, ki se pod pritiskom
družine in okolice odločijo za poklic, ki je daleč od tega, kamor jih vleče njihovo srce.
Zanimivo izkušnjo sem imel na eni od koroških šol. Na enem od otroških šolskih parlamentov,
katere imam možnost voditi na povabilo osnovnih šol, me je eden od učencev, ki je bil zadolžen za
fotografiranje dogodka, ustavil, prisedel in začel: »(Gospod) Andrej. Veste, imam eno veliko težavo.
V šoli mi gre odlično. Imam same petice. Že odkar vem zase, hrepenim po tem, da postanem kmet,
težava pa je v tem, da učiteljice za to nimajo nobenega razumevanja in me na vsak način usmerjajo v
gimnazijo. Meni se tja ne hodi. Kaj naj storim?«
Glavna naloga vzgoje in izobraževanja ni otrok izučiti v ambasadorje in doktorje. Glavna naloga
vzgoje in izobraževanja je otrokom pomagati razviti značaj, odkriti njihove inklinacije, okrepiti
krila, hkrati pa razumeti, da potrpežljiv, inteligenten in vztrajen trud z zaupanjem v božji ˝timing˝
vedno prinese tisto, kar je za vse najbolje. Vse ob svojem času.
Vsi poklici so enakovredni
Sodoben šolski sistem favorizira spodbujanje ekonomije, vodstva in znanosti, precej
zapostavljene pa so kategorije tistih, ki po svoji naravi zahtevajo preproste ljudi,
delavce in kmete, saj se ta dela po krivici smatrajo za nižja, kar seveda ni res. Kmet je
na vrhu prehranjevalne verige. Zemlja da vedno več, kot daš ti njej. Umetniškim
dušicam je pogosto še posebej težko, saj te veščine v šolah povečini niso dovolj
cenjene in se jih ima za neuporabne. Tudi v družbi umetnost več nima statusa, ki ga je
bila deležna nekoč.
Otrok nikar ne usmerjajmo v določene poklice zgolj zaradi višine plače ali potreb na
trgu. Starši in učitelji morajo dojeti dejstvo, da boljše plačan poklic ali lepše zveneči
strokovni naziv otroku ne zagotavljata niti malo več varnosti in sreče napram temu, če
raziskuje in dela to, kar zares rad dela. Zaupajmo jim in jim stojmo ob strani na poti,
po kateri želijo hoditi, sami pa poskrbimo za to, da odrastejo v delovne, odgovorne in
poštene ljudi. Takšni ljudje so dobrodošli povsod, še posebej, če hkrati razvijajo
strokovne sposobnosti, ki jim lahko pomagajo postati mojster svojega področja. Le
kdo ne bi zaposlil razgledanega in usposobljenega strokovnjaka na svojem področju,
ki je povrhu vsega še izjemen človek?
Vsak poklic je enakovreden, če ga opravljaš v pravi zavesti, ne le zase, ampak za vse.
104
Kaj naj naredim z ambicijami staršev ...
»... ko pa me moje želje vlečejo v povsem drugo smer?« je ena od dilem, ki najpogosteje skrbi in
muči otroke.
Ko sem bil majhen, se spomnim, kako sem za šalo nekajkrat obul čevlje mame in
očeta ter skušal hoditi v njih. Nekaj korakov mi je komajda uspelo povezati, no
nenehno sem se spotikal in padal ...
Nikdar ne nosi čevljev drugih. Vsak naj obuje svoje.
Verjamem, da je večina poskusov staršev vplivati na življenje otrok dobronamernih,
vendar nekateri starši pretirano posegajo v odločitve mladih, kar ima katastrofalne
posledice; slabe navade, hladne odnose, odvisnosti in sovraštvo ..., saj ne razumejo, da
ima vsak od nas svojo pot in dozo stvari, ki jih mora izživeti. Nihče od nas nima
pravice neprimerno posegati (četudi dobronamerno) v življenja drugih proti njihovi
volji, danes pa smo postali tako sebični, da včasih celo otroke smatramo za svojo last.
Pred leti me je na konzultacije povabila gospa iz Dolenjske. Vzrok za srečanje je bila sinova
nezainteresiranost, neodgovornost in egoizem. Z očetom in sinom smo se srečali v eni od restavracij.
Presenečen sem bil, da mati ni prišla, še bolj pa sem bil začuden nad potekom pogovora. Omenil sem,
da imam dobro uro časa, tako moramo biti kar čim bolj učinkoviti in jedrnati, kmalu zatem pa je
oče fanta začel govoriti. In govoriti ... O sebi in o vsem, kar ima. In kar je imel ... Podjetja, kapital,
šport ... In o vsem, kar bi še rad imel ... O fantu ni bilo govora. Fant je le tiho zdolgočaseno sedel
poleg. Takoj mi je postalo jasno, da bi se moral sam srečati z mamo in očetom, saj je bil sin le lutka,
marioneta v njunih rokah. Kar nekaj časa je minilo, preden smo sploh prišli do otroka, saj oče,
navkljub mojim komentarjem, kar ni želel nehati govoriti. Ko je končno dovolil, da spregovorim tudi
sam, sem fanta vprašal, kaj si misli o vsem tem in o skrbeh, zaradi katerih sem bil poklican.
Oče me je začudeno pogledal češ kaj pa mali ve, kaj mu sploh dajem besedo ... Fant je imel
približno 17 let, deloval je zelo miselno in inteligentno. Umirjeno in zbrano je odgovoril:
»Podjetništvo me ne veseli. Rad bi počel nekaj preprostega.« Oče se je vznemiril. Jasno je bilo, da
intenzivno posegajo v njegove odločitve glede nadaljevanja šolanja in študija, kar se fantu normalno
upira. Sam sem fanta v vsem podprl, kar očetu seveda ni bilo všeč. Z jasnim negodovanjem me je z
grenkim nasmehom pospremil do vrat, dvomim pa, da se je v njihovem odnosu kar koli bistveno
spremenilo. Odtlej se mi niso več oglasili.
Če mladi nimajo prostora in podpore za izvedbo ciljev in misije, za katero živijo,
obstaja velika verjetnost, da ne bodo nikdar dozoreli; utegnejo (p-)ostati nerazviti,
nedejavni in odvisni − bodisi od slabih navad bodisi staršev ali socialne podpore.
105
Kaj si bodo pa drugi mislili ...
... je ena najpogostejših skrbi in strahov, ki se skrivajo za tem, da utegne otrok živeti
drugače, kot živijo starši in sorodniki. Nesmiselni strah in blokada, ki uniči veliko
družin in posameznikov.
Prijatelj je kot otrok veliko pomagal staršem v vinogradu. Daleč najraje je kosil travo. Sčasoma je
vse več časa posvečal najprej hobijem, nato pa še vzpostavitvi lastnega življenjskega stila in pripravi
na prihodnost. Tako več ni želel niti utegnil v takem obsegu delati doma, ko pa je že prišel čas, da bi
lahko pokosil, pa ni bilo časa pokositi vsega.
Spomni se, da mu je oče ob takšnih priložnostih rekel: »Pokosi najprej ob cesti, če že nimaš časa za
ves vinograd ...« »Zakaj ob cesti?« »Ker se po cesti vozijo sosedje in drugi ...«
Danes visok aspekt sreče predstavlja prepričanje, da drugi mislijo, da smo uspešni in
srečni. Zaskrbljujoče. Skoraj bolno. Osvoboditi se je treba spon, ki smo si jih naložili,
ter začeti živeti polno življenje. Če bomo tako živeli vsi, ki delamo z otroki, bo tudi
otrokom dosti lažje.
Vsak ima svojo pot
Kolegov oče nikakor ni mogel sprejeti dejstva, da njegova otroka živita precej
drugače, kot si je to zamislil on. To je imel za nekakšno izdajo, saj ni mogel razumeti,
da prekinjata marsikatero družinsko tradicijo in živita drugače kot predniki. Posebej,
ko se je napil, je doma kot odgovor na kritike na njegovo popivanje rad rekel: »Zakaj
me ne morete sprejeti takšnega, kakršen sem? Zakaj?« Otroci očeta niso sprejeli takšnega,
kakršen je, ker jim sam ni znal pokazati, kaj to pomeni. Sam bi moral otroke sprejeti
takšne, kot so.
Nekoga ne moreš niti spoštovati niti imeti zares rad, če ga najprej ne sprejmeš
natančno takšnega, kakršen je. Če pa želijo starši, da bodo otroci spoštovali njih,
morajo starši najprej spoštovati otroke. To ne pomeni, da se jim morajo klanjati in
postati njihovi oprode, seveda ne. To preprosto pomeni, da se morajo starši vedno
zavedati, da je otrok osebnost, ki ima svoj edinstveni značaj, lastnosti in pot.
Otrok ni tabula rasa, nepopisan list; ne skušajte ga/je popisati preveč po svoje, sicer utegne iti vse
narobe.
106
Posojeni otroci
Otroci so darilo, ki nam je za nedoločen čas posojeno v varstvo in skrb, da lepo
poskrbimo zanje ter omogočimo, da se okrepi in razvije ves njihov potencial. Nujno
pa je z njimi delati skladno s tem, kaj potrebujejo oni, ne, kaj potrebujemo mi.
Kahlil Gibran je v svojem delu Prerok zapisal tole:
»Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica Življenja k Življenju so. Po vas prihajajo, a ne od
vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim
dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš,
kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.
Lahko si prizadevate, da boste takšni kot oni, toda ne trudite se, da bi oni ravnali kot vi. Kajti
življenje ne teče nazaj in se ne ustavlja ob tem, kar je bilo včeraj.
Vi ste lok, iz katerega so kot žive puščice izstreljeni vaši otroci. Lokostrelec pa vidi cilj na poti
neskončnosti in On s svojo močjo napenja lok, da bi Njegove puščice mogle leteti hitro in daleč. Naj
napetost, ki jo ustvarja v vas Lokostrelčeva roka, rodi veselje, kajti kakor ljubi puščico v letu, tako
ljubi tudi lok, ki miruje.«
Štirje tipi osebnosti otrok
V splošnem, skladno z učenji vedske modrosti, lahko značaje in inklinacije ljudi v
grobem uvrstimo v štiri kategorije:
delavci, umetniki in praktiki (sanskr. sudre),
trgovci, poslovneži in kmetje (sanskr. vaishye),
vodje, administratorji in managerji (sanskr. kshatriye),
učitelji, učenjaki in znanstveniki (sanskr. brahmane).
V vsakem od nas prevladuje ena od teh štirih tendenc, pogosto pa imamo mešane.
V zadnjih nekaj desetletjih so začeli celo na vzhodu ljudi kategorizirati glede na
rojstvo in ne glede na kvalitete, kar ni v skladu z izvornimi učenji Ved. Narava človeka
se ne vrednoti pravilno glede na njegovo rojstvo, temveč glede na njegove kvalitete.
Številčno je najmanj učiteljev, nekaj več je vodij in managerjev, še več je trgovcev in
kmetov, največ, velika večina pa je tistih, ki so jim naravno najbližje praktična dela in
podpora, pomoč drugim.
107
1. Praktik, delavec in/ali umetnik
Velika večina otrok ima takšno naravo. Šolsko znanje jih posebej ne zanima,
izjemoma morda s področja, ki jim je naravno blizu (mehanika, tehnika, umetnost ...).
Še v teh primerih pogosto želijo usvojiti le toliko, da lahko mirno in preskrbljeno
delajo in živijo, ne pa dosti več od tega.
Njihove lastnosti so: praktičnost, preprostost, spretnost. Njihovi izzivi so
neposlušnost, nespoštovanje in lenoba, najpomembnejše kvalitete, ki jih morajo
usvojiti, pa spoštovanje in marljivost.
Motivira jih varnost in užitek. Najbolj cenijo redno varno službo, kjer jasno vedo, kaj
so njihove zadolžitve in kaj lahko počnejo ter česa ne. Ne marajo nositi odgovornosti
iz službe domov. Jasno želijo imeti ločeno sfero dela in družinskega, osebnega
življenja. Najbolje delujejo, ko so polno preskrbljeni in neobremenjeni izven
delovnega časa.
Pred leti sem skušal pomagati do službe prijatelju iz Posavja tako, da sem ga povezoval s
prijateljem, ki dela v pisarni v Nuklearni elektrarni v Krškem. Ko je kolega slišal za naravo dela,
mi je rekel: »Glej, če ni druge, sem pripravljen delati karkoli, tudi v pisarni, no veš, daleč najbolj mi
ustreza, če je poleg mene stroj, s katerim delam, hkrati pa vem, da sem ob 14-ih konec službe in mir
...«
Ker danes vsem otrokom pristopamo, kot da so vsi potencialni akademiki, nad
številnimi, posebej tistimi s to naravo, pa dejansko vršimo še veliko psihično nasilje,
se to kaže v vse več slabih navadah, psihičnih motnjah in nezadovoljstvu.
2. Trgovec, podjetnik
V več centrih sem deloval kot mladinski delavec. V enega izmed njih je redno prihajal tudi fant, s
katerim sva imela krasne izmenjave, saj je (bil) zelo zrel, zabaven in bister. Redno sva se lahko
dolgo pogovarjala tudi o globljih področjih življenja; nenazadnje je pri 12. letih že prvič predaval v
lokalni islamski skupnosti. Nekega dne je prišel v MC in mi rekel:
»Veš, danes sem v šoli zaslužil 10 evrov.« »Kako ti je pa to uspelo?« sem se začudil, saj sem ga
poznal in vedel, da ne preprodaja petard ali česa podobnega. »Videl sem, da sošolci ne kupujejo
minic, pa sem jih nabavil cel rafal, sedaj pa jih doma pakiram v male vrečice in jih prodajam.«
108
Poznate kakšnega podobnega otroka, ki povsod vidi priložnost za zaslužek? To je
jasen primer otroka, ki ima naravo poslovneža, trgovca ... Takšnega ni treba učiti
matematike, saj njegova psiha deluje tako, da vedno in povsod najde dodano vrednost
v obliki dobička. Kjerkoli se bo znašel, bo našel nekaj, kar se da tržiti in prodati. V
življenju se ne bo mogel izogniti temu, da trguje.
Nekdo, ki tega ne razume, ga utegne obtožiti, da je pohlepen ali da mu gre le za denar;
no, takšna je njegova narava. Edina naloga učiteljev in staršev je njegovo tendenco po
ustvarjanju dobička pravilno usmeriti. Neumno bi bilo, da bi se šel učit kar koli
drugega, saj ne moreš iti proti svoji naravi.
Denar ni slab. Seveda ne. Če ima otrok takšno naravo, mu povejmo: »Krasno, sine. Zasluživa čim
več denarja, da bova lahko čim več denarja dala za smiselne reči, projekte in ljudem, ki ga
potrebujejo.«
Njihove lastnosti so: iznajdljivost, proaktivnost, kreativnost ... Njihovi izzivi so
nepotrpežljivost, zaletavost, oportunizem, pohlep. Njihove naloge so: ustvarjanje
dobička in dodane vrednosti, trgovanje in zaščita okolja, planeta, živali, dobrodelnost.
Motivira jih dobiček, trgovanje in/ali delo na zemlji. Zelo cenijo svobodo in prosti
čas. Takšne otroke je še posebej pomembno učiti pravilno dajati. Vsem.
Že oče v zgodbi opisanega fanta je zelo podjeten, tako ima sin to v veliki meri v krvi,
seveda pa nikakor ni rečeno, da imajo otroci vedno enake talente in naravo kot starši.
Enako naravo kot starši imajo navadno takrat, ko imata tudi oba starša podobno
naravo (se pravi, oba imata naravo bodisi učenjaka/managerja, trgovca ali delavca),
neprepoznavno naravo pa takrat, ko imata zelo različni naravi tudi starša ali pa, ko
otrok v družino pride nenačrtovano.
Navadno ni dobro, če ima mati naravo učiteljice, moški pa naravo delavca. Še
posebej, če nihče od njiju ne dela na sebi. Vzgoja in sodelovanje bosta v takšni družini
zelo težavna, saj bo mati praviloma zelo težko spoštovala takega očeta, otroci pa ne
bodo mogli slediti niti spoštovati nikogar od njiju. Če ima mati naravo učiteljice, je
zelo dobro, da je povezana z nekom, ki je po naravi učitelj. Če je moški vodja, je
najbolje, če ima podobno naravo tudi žena in tako naprej. Ni nujno, je pa zelo
priporočeno in zaželeno.
109
3. Vodja, bojevnik, administrator
Poznate kakšnega otroka, ki med malico sošolce vešče postroji v vrsto in jih usmerja
levo, desno? Obstaja velika verjetnost, da pred vami stoji naravni vodja, manager.
Sinu nekdanjega sodelavca v šoli pravijo šef, saj ima močno izražene karakteristike te
narave. Tako ga kličejo tudi učitelji. V preteklosti so otrokom bistveno prej omogočili
razvoj v smeri njegove narave. V Indiji je imel, na primer, pred 500 leti fant, po imenu
Chaitanya Mahaprabhu, že pri 15-ih letih svojo šolo in ogromno učencev. Danes
pogosto ne znamo razbrati narave otrok in jih primerno angažirati, tako so mnogi
otroci zmedeni in bolni. Njemu se to dogaja v takšni obliki, da se veliko prepira z
vsemi okrog sebe, zelo mlad, pri 12-ih letih, pa si je našel že dve leti mlajše dekle, ki ji
je bolj skrbnik kot fant. Zbolel je za artritisom, za katerega sem prepričan, da se bo
umiril, ko bo začel oz. dobil možnost na pravilen način skrbeti za druge.
Svoje narave ne moreš nikdar zatreti. Tako ali drugače, slej ko prej – ˝pogleda˝ ven.
Takšnega otroka je treba vključiti v dejavnosti, kot so šport, gasilstvo, borilne veščine,
otroški parlament, dijaške sekcije, dobrodelne in humanitarne organizacije. Zelo
pomembno je, da je vedno angažiran. Da skrbi za malo skupinico ljudi, otroke, živali
..., saj bo v nasprotnem kmalu dobil občutek, da je v napoto drugim in sebi. Če
energije, strasti ne bo usmeril v smiselno aktivnost, se bo pokazala v popačeni obliki,
v obliki nasilja, nemira, pohote ali bolezni. Vsakdo s takimi lastnostmi potrebuje malo
kraljestvo, ki mu lahko vlada. Brez tega nikdar ne bo srečen.
Motivira ga vpliv, moč. Želi skrbeti za nekoga in voditi. Krasijo ga izjemne vodstvene
sposobnosti, tekmovalnost, načelnost in karizma. Prenese lahko zelo visoko stopnjo
bolečine.
Njegove lastnosti so: junaštvo, moč, odločnost, iznajdljivost, pogum, velikodušnost in
sposobnost vodenja (Bhaktivedanta, 1998). Ne prenese krivice. Bolj kot vse ceni
pravico, zvestobo, moč in dostojanstvo. Prijateljstvo mu je sveto. Pravi bojevnik raje
izbere smrt kot sramoto.
Njegove naloge so red, disciplina, dobrodelnost, skrb za druge (glavne skupine, ki jih
mora ščititi, so otroci, ženske, starejši, modri in sveti ljudje, bolni in živali oz. vsa živa
bitja). Moč in karizmo se mora učiti uporabiti za zaščito in ne eksploatacijo.
Njegovi izzivi so trma, grobost in tendenca po izkoriščanju šibkejših.
110
Zgodovinski primeri pravih kshatriy: Aleksander Veliki, Julij Cezar, Napoleon,
Vladimir Putin ...
Posameznik s takšno naravo najbolje deluje, ko je pod pritiskom. Ko je v stanju
vojne. V bitki. Najbolje je, če se zvesto bori proti lastnim pomanjkljivostim. Če ni
aktivno angažiran v nečem smiselnem, ima občutek, da živi zaman. Izredno je
tekmovalen. Potrebuje izzive in zmage. Znan je primer boksarja, ki je leto za tem, ko je
prenehal aktivno boksati, začel pretepati svojo ženo.
Danes so pravi, plemeniti bojevniki vse redkejši, včasih pa so ta razred ljudi
predstavljali sveti kralji, ki so jih usmerjali t.i. brahmane, predstavniki skupine,
predstavljene v naslednji točki.
Sodobne službe: manager, diplomat, pravnik, politik, sodnik, direktor, vrhunski
športnik, vojak, policist, varuh človekovih pravic ...
Prijatelj je bil v mladih letih izjemno uspešen športnik. Ne glede na to, katerega športa se je lotil,
kmalu je bil v njem med najboljšimi v državi. Po mojem mnenju bi v primeru resnega pristopa k
treningom zlahka prišel v člansko reprezentanco katerega koli od glavnih ekipnih športov z žogo.
Vsak pravi, resni športnik in vodja mora v sebi imeti duh »vodje, administratorja, bojevnika«; on
ga je prav gotovo imel, a ga ni znal na pravi način uporabiti. Eden od razlogov za to je bilo
nepravilno vodstvo, učitelji in starši, drugi pa odsotnost prave, čiste želje.
Želja je izjemno močna sila. Neustavljiva. Ker ogromne količine energije in naravne danosti po
tekmovanju ter zaščiti ni uporabil, da bi postal bodisi vrhunski športnik bodisi vodja, se je ta
njegova tendenca sodelovanja v boju za pravico in red kazala na zelo nezdrave načine v obliki
nenehnih incidentov po ulicah, gostilnah in diskotekah.
Za ta profil otroka je zelo pomembno, da za nekoga oz. nekaj skrbi. Če ne bo energije
uporabil za zaščito drugih, se bo le ta uporabila za destrukcijo.
Vse se da uporabiti ali zlorabiti, nujno, nujno, nujno pa je najti svoje mesto v svetu in temu slediti,
ne glede na vse.
111
4. Učenjak, učitelj, znanstvenik, filozof
Takšen otrok obožuje pridobivanje teoretičnega in praktičnega znanja, branje,
poslušanje, gledanje dokumentarnih filmov. Vse ga zanima. Vse hoče vedeti. Postavlja
nenavadna vprašanja. V šoli se pogosto dolgočasi, saj ne dobi želene širine in globine.
Že kot otrok pogosto poučuje druge.
Njegove lastnosti so: mirnost, samoobvladanost, askeza, čistost, potrpljenje,
poštenost, znanje, resnicoljubje, modrost in okus za duhovnost, religioznost ...
(Bhaktivedanta, 1998)
Takšnemu otroku je treba omogočiti dostop do praktičnih znanj različnih vrst.
Najpomembnejša naloga staršev takega otroka je, da mu omogočijo smiselne
odgovore na vsa vprašanja. Seznaniti ga je treba z navdihujočimi ljudmi s področij, ki
ga privlačijo. To vsekakor velja tudi za zgoraj omenjene profile.
Motivira ga znanje, resnica, smisel, modrost. Ne prenese laži. Ni ga mogoče
podkupiti.
Njegov največji izziv je ponos. Prečisti ga tako, da se sam nenehno uči in razvija
ponižnost, znanje pa nesebično deli dalje ter redno prihaja v družbo naprednejših.
Nima potrebe po kopičenju materialnih stvari, če pa želimo, da optimalno
funkcionira, mora čutiti materialno varnost, da lahko kvalitetno uporablja razum.
Najbolje funkcionira v stanju miru, ko je preskrbljen. V nasprotnem primeru mu
delovanje nižjih telesnih centrov strahu onemogoča uporabo razuma. Enako velja za
večino žensk z izjemo tistih, ki imajo izrazito bojevniško naravo.
Zgodovinski primeri izrazite narave učitelja/znanstvenika: Nikola Tesla, Leonardo da
Vinci ...
Sodobne službe: učitelj, zdravnik, znanstvenik, pedagog, filozof.
Njegovo poslanstvo niti ni tako vezano na področje, kot na naravo dela. Kjerkoli bo
delal, bo naravno poučeval druge, bodisi v učilnici na fakulteti bodisi v avtomehanični
delavnici ali frizerskem salonu. Ne rabi poučevati množic. Dovolj je, da resnično
znanje preda eni osebi in počutil se bo srečno in zadovoljno.
112
Sam sem imel že kot mlad naravno sposobnost vodenja in organiziranja. Ker pa se ta tendenca ni
opazila ter pravilno usmerjala, sem te kvalitete uporabljal pri vodenju nogometnih klubov na igrici
Football manager. To igro sem bil v skoraj deset letih igranja občasno sposoben igrati tudi po 15 ur
na dan, več tednov zapored. Pogosto nisem šel niti jest niti spat, dokler nisem zaspal na tipkovnici.
Spomnim se, kako se je kombinirana tendenca po vodenju in poučevanju kazala tudi, ko smo se s
prijatelji šli zabavat. Družba je veselo žurala, sam pa sem, ko je prišlo do kakšnega pogovora (še
posebej do deklet sem bil zelo sramežljiv in zadržan), začel govoriti o stvareh, o katerih ljudje
navadno ne pridejo poslušat v diskoteke. Nekateri so me zaradi tega začeli klicati ˝oče˝.
Dokler nisem začel s predavanji in vodenji raznih projektov, se je nagnjenost k poučevanju in
vodenju kazala tudi tako, da sem skušal voditi in usmerjati ljudi, ki me niso prosili za to (starše,
brata in sestro ...). Rezultati so bili seveda pod pričakovanji. Danes uspešno počnem isto stvar, le da
to izvajam na kraju, času in slušateljem primeren način.
Kako odkriti naravo otroka
Zelo pomembno pri odkrivanju njegovih inklinacij je objektivno opazovati, kaj je
otroku blizu in opustiti lastne želje v obliki tega, da preko otroka izživimo nekaj, česar
morda nismo sami.
Najlaže je otrokovo naravo prepoznati po tem, kaj rad(-a) počne že v najmlajših letih.
Po nedavnem izjemnem uspehu Luke Dončiča v košarki na sprehodih v Tivoli redno
srečujem očete, ki s svojimi sinovi intenzivno trenirajo košarko, četudi se marsikomu
od otrok že od daleč vidi, da po gibih ni ravno za v profesionalno športno areno.
Morda se motim, a dolgoročno, menim, da trud premaga vsak talent, idealno pa je, če
pri izbiri svojih paradnih aktivnosti združimo enega in drugega.
Idealno je, če otrok najde v sebi in združi:
nekaj, kar rad počne – strast;
nekaj, v čemer je dober – nalogo;
nekaj, kar svet potrebuje – poslanstvo;
in nekaj, za kar je lahko plačan – poklic.
Če uspe povezati ta štiri področja, je odkril t.i. ikigai – razlog, zakaj zjutraj vstanemo.
113
Narava otroka se lahko zazna po več indikatorjih
1. Opazujte, kaj otrok počne v prostem času, kateri so njegovi hobiji.
2. Za kaj si prizadeva v življenju.
3. O čem govori.
4. Kaj bi počel za druge, če bi vedel, da mu ne more spodleteti in če bi bil
finančno preskrbljen.
5. Katere filme gleda in katere igrice rad igra.
Na osnovi tega lahko dobite globok uvid v njegovo podzavest. Ko sem delal v mladinskem
centru, sem šokiran videl, da otroci navkljub veliki izbiri različnih iger na računalnikih,
igrajo praktično le igre, kjer se stalno strelja in kolje. Ko sem jih bolje opazoval, poslušal in
govoril z njimi, sem žalosten spoznal, kako polni jeze, besa in obupa nad družino in
življenjem so, kar so izražali tako, da so si dali duška v dvournem ubijanju v
računalniških igrah. V tem primeru ni šlo za to, da so sami bojevniki, ampak bolj za to,
da imajo polno glavo vsega.
6. Čemu namenja denar.
7. Kako ravna v težkih situacijah: praktik išče varnost in odgovorne, krivce;
trgovec išče finančne priložnosti za zaslužek; vodja začne izražati sočutje in
pobudo za zaščito; učenjak išče filozofske vzroke in rešitve problemov.
8. Za koga skrbi: praktik za družino in zase; trgovec za interesno skupino, za
˝naše˝; vodja za državo, za narod; učenjak pa skrbi za vse, za ljudi in za vsa
druga živa bitja.
9. Kako časovno načrtuje: praktik kratkoročno; trgovec srednjeročno; vodja
dolgoročno; pravi učenjak pa za vedno.
10. Včasih so poseben test inklinacij otrokom naredili še, ko so bili čisto majhni,
stari le nekaj let. Na štiri oddaljene točke v sobi so jim postavili štiri predmete:
knjigo, denar, orodje in ščit. Naravo otroka so lahko zelo pogosto videli po
tem, h kateremu predmetu se je intuitivno odplazil.
11. Kakšnega ga vidijo sosedje, učitelji in trenerji. Še posebej dobrodošel je lahko
nasvet nekoga, ki na otroka nikakor ni vezan, saj ga tako lahko vidi v
objektivni luči.
12. Njegovo naravo se lahko zelo natančno odkrije tudi s pomočjo nasveta
verodostojnega, kakovostnega (jyotish) astrologa.
Kako preveriš, če je dober ali ne? Vprašaš ga za svojo, tebi znano, preteklost, kjer dobro
veš, kje si bil in kaj se ti je zgodilo. Če astrolog namreč pozna tvojo prihodnost, mora
poznati tudi tvojo preteklost. V vsakem primeru se priporoča, da v primeru, da se za to
114
odločite, obiščete osebo na priporočilo ljudi, ki jim zelo zaupate. V nasprotnem primeru
lahko številni sodobni prevaranti tudi na tem področju naredijo več škode kot koristi.
Naravo lahko vidimo tudi po stopnji individualne in družbene odgovornosti, ki se
praviloma stopnjuje od najmanjše pri delavcih pa do najvišje pri učenjakih. Sedma,
osma in deveta točka so podane bolj za orientacijo, saj so reakcije otrok in staršev v
opisanih situacijah zelo odvisne tudi od stopnje zavesti družine.
Zelo pomembno pri odkrivanju svoje narave je, da začnemo živeti zelo nesebično,
velikodušno. Nekdo, ki je velik uživač, egoist ali lenuh, zelo težko odkrije svoje mesto
v svetu. Dekletom je navadno naravno skrbeti za druge, še posebej pri odkrivanju
narave fanta pa je pomembno, da živi asketsko.
Aleksandr Hakimov je na enem od svojih predavanj rekel: »Moški svojo naravo lahko odkrije in
razvije le v askezi. Če živi nekako tako: dva koraka naprej televizor, dva koraka nazaj stranišče
..., to ni moški, ampak tjulenj.«
Kaj storiti, če otrok še ne ve, kaj bi rad počel v življenju
Nekateri od malega vedo, kaj želijo početi v življenju, velika večina pa nima te sreče.
Opažam, kako mladim jasno odločitev za to in intuicijo zamegli prevelika želja po
denarju, prestižu in slavi ter strah pred neuspehom in mnenjem ostalih, predvsem
domačih. Tako nimajo pojma, kaj bi dejansko radi počeli in postali. Vse dokler so
tvoji cilji usmerjeni v to troje (denar, prestiž, slava), ne moreš ugotoviti, kje ti je zares
mesto, zato se je treba odvezati od teh nazorov.
Marsikoga večkrat zanimajo preprosti tehnični poklici, a se zaradi strahov, napačnih
motivov in bojazni ne odločijo zanje. Ena iskreno najbolj vidno zadovoljnih oseb, kar
jih poznam, je moj sošolec iz osnovne šole, ki danes deluje kot smetar. Ker je iskren,
ponižen in rešen lažnega prestiža, je miren in zadovoljen. Nekateri se ženejo in
skušajo biti nekaj, kar niso. S tem namučijo sebe in druge.
Zelo pomembno pri odkrivanju svoje narave je odsotnost zavisti. Zakaj? Zaradi
zavisti želimo živeti življenja drugih. Biti nekaj, kar nismo. Kaže se bodisi v
kritiziranju bodisi v oponašanju drugih. Oboje je simptom zelo nizke samopodobe.
Ne eno ne drugo pa ne da ne miru ne sreče. Bodi to, kar si. Najdi nekaj, v čemer si
dober in to ponudi svetu. Če bi rad odkril, kje ti je mesto, začni najbolje, kar znaš,
115
delati nekaj dobrega v vsaki situaciji, v kateri se znajdeš. Sam sem začel s tem, da sem
začel skrbeti za živali, starejše, otroke in postopno tudi vse ostale.
V Sloveniji imamo redek luksuz možnosti dela preko študentskih servisov. Preko tega
se lahko preizkusimo v raznih delih in okoljih. Sam sem opravljal preko 25 raznih
služb. Kot fizični delavec, šofer, kuhar, natakar, administrator, pospeševalec prodaje,
prevajalec, organizator, vodja projektov ... Tako se je postopno razkrilo tudi, na kak
način in kje lahko dam največ.
Hobiji in zanimivi ljudje
Ena od učinkovitih praktičnih metod odkrivanja področja, ki mu je pisano na kožo, je
tudi seznanitev otroka z zanimivimi ljudmi z različnih področij in druženje z njimi.
Kot otroka me je, ko sem spoznal strica, ki je še danes priznan kemik, kar naenkrat začela veseliti
kemija. Odločen sem postal, da bom kemik. Zakaj? Stric je (bil) zelo uglajen, miren in zadovoljen.
To so bile veščine, ki jih precej redko srečaš med učitelji in starši in tako sem skušal slediti njegovi
poti. Kmalu zatem, ko sem se v šoli srečal s kemijo, mi je sicer postalo jasno, da ne bom kemik, saj
mi je bilo učenje (tudi) tega v breme, a začutil sem izjemno moč inspiriranih in srečnih ljudi.
Otroci iščejo srečo. Ponudite jim možnost spoznavati različne hobije: poskusite z
glasbeno šolo, gasilskimi vajami, skavti, taborniki ... Še posebej v času pubertete in
nekaj let pred njo. Otrok naj bo čimbolj angažiran z različnimi dejavnostmi, da ne bo
imel preveč časa za televizijo, telefon in internet. Četudi otrok za izbrane dejavnosti
kmalu izgubi voljo, ne odnehajte in vztrajno iščite nove metode. Ne izgubite upanja.
Vedno verjemite v otroka. Vedno. Glavno je, da je aktiven. Ne preveč ne premalo.
Zelo dobra izbira za otroke (posebej fante) so treningi borilnih veščin, kjer lahko
smiselno preusmerijo veliko zalogo energije in hkrati pridejo v stik z nekom, ki jih
lahko na aktiven in navdihujoč način nauči samokontrole in discipline. Dekletom pa
se še posebej priporoča ukvarjanje s petjem in plesom, če seveda kažejo interes za to.
Otroka seznanite s čim več zanimivimi, uspešnimi in srečnimi ljudmi. Pomembni so predvsem
slednji.
»Tvoj čas je omejen, zato ga ne zapravljaj tako, da živiš življenje nekoga drugega ter ne dovoli, da
hrup mnenj drugih utiša tvoj notranji glas. Najpomembneje pa je, sledi srce in intuicijo. Nekako že
vesta, kaj resnično si želiš postati.« Steve Jobs
116
Kaj je treba učiti koga in kako jih motivirati?
Zelo pomembno je, da se učitelji zavedajo karakteristik, prednosti in izzivov
posameznikov posameznih profilov, da vedo, kako jih motivirati in katerim
področjem posvečati več oz. manj pozornosti.
Je trgovca treba učiti računati, kopičiti in deliti? Niti ne. Ali je radovedneža, ki ga
zanima znanje, treba učiti brati in pisati? Ne, ker bo skoraj zagotovo sam(-a)
avtomatsko delal(-a) na tem. Je umetnika treba učiti risati? Malega vodjo učiti
ukazovati? Seveda ne.
Kaj pa jih je treba učiti? Vse je treba naučiti delovati inteligentno, njihove darove pa
uporabljati velikodušno za dobrobit vseh. Vodjo je treba učiti, kako voditi in ščititi,
znanstvenika je treba učiti vedno iskati resnico in deliti praktično znanje, delavca je
treba učiti poštenega vestnega dela in spoštovanja nadrejenih, vodilnih in avtoritet;
umetnika je treba učiti uporabljati umetnost za dvig zavesti in narediti svet še lepši,
trgovca pa inspirirati, dajati in deliti za višje dobro.
Znanje o teh štirih naravah je ključno tudi za vse lastnike in vodje podjetij, saj so
lahko ljudje dolgoročno zares učinkoviti le, če delujejo znotraj svojih področij.
Naša narava ne oblikuje v tolikšni meri polja dela kot naravo dela. Lahko delaš v
računalniškem podjetju, vendar če imaš naravo učitelja, boš tako ali drugače predajal
znanje o sistemu, programih ... Formalno ali neformalno. Če imaš naravno vodje,
lahko delaš kot smetar, vendar boš na tem delovnem mestu prav gotovo naravno tisti,
ki vodi. Četudi se sam ne boš rinil na ta položaj, te bodo tja postavili drugi. Najboljši
vodje so, zanimivo, tisti, ki ne želijo voditi. Nekdo, ki ima naravo trgovca, lahko dela
v medicini − v prvem planu mu bo dobiček in ne toliko zdravje in blagostanje ljudi.
Nekdo, ki ima naravo umetnika, rokodelca ali delavca, lahko dela na vodstvenih
položajih − v prvem planu mu ne bo toliko dolgoročna vizija in uspeh podjetja,
ampak bolj varnost, estetika in užitek.
Narava vseh nas pa je doprinašati življenjem ostalih.
117
Indigo otroci in čudežni deček
Pojavlja se vse več t.i. indigo otrok, posameznikov z nenavadno razvitim inteligentnim
mišljenjem, prirojenimi višjimi vrednotami in ideali ter povsem drugačnim okusom za
življenje.
Na prevozih sem pred dvema, tremi leti naletel na zelo nenavaden primer. Klicala me
je prijetna gospa, ki pa je prevoz iz Ljubljane do Celja naročila za svojega sina. Do tu
je bilo vse jasno, nič novega. Mame pogosto kličejo za svoje sinove študente ...
Začudil pa sem se, ko je nadaljevala: »S seboj bom zanj za v avto pripeljala otroški stolček.
Saj ga lahko privežete, kajne?« Vprašal sem: »Tedaj potrebujete prevoz za enega ali za dva?« »Za
enega, seveda,« je odgovorila. »Stolček je zanj. Sin ima osem let.«
Hm? Stolček? Ne razumem. Kaj je s to gospo? Na prevozih srečaš razne ˝kalibre˝.
Kaj, če sem resen mentalni bolnik, ki lahko otroka tako ali drugače poškoduje?
Nekajkrat sem se peljal s šoferji, kjer sem se komaj zadržal, da nisem zaprosil, če
lahko jaz vozim ali če me nekje odložijo, saj niso imeli ravno občutka za vožnjo ...
Drugič me je na dan, ko sem šel delat na eno izmed šol, voznica v avtu dobro
prekadila, saj je intenzivno kadila enega za drugim skoraj vso pot iz Celja do
Maribora, njen avto pa je bil prava mala deponija. Gospo sem kasneje vprašal, kako
to, da mi je zaupala v varstvo svojega sina. Odgovorila mi je, da me je preverila po
glasu, kjer je jasno začutila, da mi lahko zaupa, ob srečanju pa je rekla tudi: »Veste, če je
otroku nekaj namenjeno, se temu ne moremo izogniti, kar pa seveda ne pomeni, da bomo iskali
probleme in bili malomarni ...«
Med skupno potjo iz Ljubljane v Celje sem bil navdušen nad izjemno inteligenco in
zrelostjo komaj osemletnega fanta. Kmalu sem dojel, da prevažam posebno osebo.
Rad začnem pogovore s sopotniki, kjer skušam podeliti, kar čutim in smatram, da bi
jim bilo uporabno in zanimivo, v tej situaciji pa sem bil sprva malo presenečen nad
tem, kako bo pot zgledala. No, dečko je kmalu s prav posebnim, radovednim in čistim
glasom začel: »Andrej, a mogoče veste, kaj so zvezde? Zakaj so tam?« Začudil sem se, ga
pogledal v ogledalo in z nasmehom razvil pogovor. Praktično vsak dan se mi dogaja,
da srečujem avtentične, nenavadne ljudi, s katerimi skoraj vedno pride do čudovite
izmenjave.
Peljal sem dosti počasneje kot sicer, saj se mi ob krasni družbi ni nikamor mudilo. V
dobri uri sva, na njegovo pobudo, govorila o času, življenju, zvezdah ..., saj sam nisem
začel takih pogovorov, ko pa je fantek za menoj sedel v stolčku za otroke! Zelo redko
118
v kakšni družbi uživam tako, kot sem v družbi tega malega bisera, ki mi še dolgo
zatem ni šel iz glave.
Naslednji dan me je poklicala njegova mama in se lepo zahvalila za lepo skrb za fanta,
ki me je, zelo zadovoljen s pogovorom in družbo, doma pohvalil staršema. Večkrat so
me povabili na njihov dom, kjer sem spoznal skrivnost uspeha. Družina se nenehno
celostno izobražuje, govori o pomembnih rečeh, starša obiskujeta razna predavanja,
otroka vidita kot osebnost ... Predvsem pa se vsi jasno zavedajo, da je vsak od nas
individuum in da ne živimo zaman.
Za takšne otroke je posebej pomembno, da pridejo v stik tudi z drugačnim pogledom
na življenje, kot je otrokom trenutno predstavljen s strani množičnih medijev in šol.
Takšne otroke naravno zanimajo teme in odgovori na vprašanja: kako delujeta narava
in čas? Zakaj smo se sploh znašli tu, kjer smo? Zakaj moramo zboleti in umreti? Je
treba tega? Ali obstaja višja realnost? Je še kaj več od tega, kar poznamo?
Podobno navdušen sem bil na enem od predavanj skupini otrok od 5 do 9 let. Na
delavnici je bilo tudi dekle, ki je imelo nekje 6, 7 let. Že po nekaj minutah delavnice
mi je bilo jasno, da bo druženje zelo posebno, saj je na moja vprašanja in izzive
odgovarjala neverjetno neodvisno, miselno, praktično in navdušujoče – do te mere, da
sem fasciniran vzgojiteljicam rekel, da naslednjič niti ni potrebno, da me vabijo, saj bi
bila ta deklica gladko sposobna sama izpeljati poučno delavnico. Ponovno smo se na
delavnici srečali pred kratkim. Njenih staršev ne poznam, a takšne sposobnosti so
prav gotovo tudi plod izjemne podlage od doma.
Kaj je mogoče doseči z zatajevanjem?
Nedavno sem imel predavanje v enem izmed društev bolnikov, na katerega je prišlo
približno dvanajst otrok in dva mentorja. Eden od mentorjev je še pred začetkom
predavanja okaral enega od fantov ter mu zažugal, naj se ne oglaša, naj ponovno ne
postavlja gore vprašanj in naj bo tiho. Že, ko sem to slišal, sem komaj čakal, da se
seminar začne, da se lahko navežem na njegove komentarje.
Otrok seveda ne more ves čas govoriti, a treba se je zavedati, da se da vsaka tendenca
in kvaliteta odlično uporabiti. Za dobro nas samih in vseh ostalih. Namesto zatiranja
in poniževanja raje poglejmo, kakšen diamant smo dobili v brušenje ter ga opremimo
z vsem potrebnim, da lahko postane to, kar bi lahko bil.
119
Morda je pred nami potencialni velik retorik, ki bo s svojim darom lahko motiviral,
spodbujal, poučeval druge ter plemenitil njihova življenja in svojega. Obstaja mnogo
govornikov, ki so bogato plačani za svoje delo in poleg tega še čudežno inspirirajo vse
okoli sebe. Nekoga, ki zelo rad trguje, naučimo, da postane najboljši v tem in da bo
trgoval za dobro vseh. Nekomu, ki rad vodi, pomagajmo, da postane najboljši, najbolj
srčen in razumen vodja na svetu. Temu nenazadnje tudi služi to, kar nam je bilo dano.
V čem je težava? Prav tako se vprašajmo, kdaj moramo sami veliko govoriti. Navadno takrat, ko
smo neslišani.
Ni je kvalitete, ki se je ne da uporabno rafinirati, mobilizirati in transformirati. Vse se
da, če se hoče. Akcija. Nobena inklinacija otroka se ne more zatreti. Kaj je mogoče
doseči z zatajevanjem? Preverjeno nič.
Veseli smo lahko, da so otroci zvedavi, zgovorni in radovedni. Postavljanje vprašanj je
simptom inteligence. Skrbeti pa nas mora, če otrok nima nobenih vprašanj. Skrbeti
nas mora, če nima kaj povedati. Skrbeti nas mora, če preprosto brez razmišljanja
naredi vse, kar se mu reče.
Kaj storiti, če je otrok zelo tekmovalen?
Naj tekmuje. Akcija! No, s kom? S seboj.
Moja draga sestra Sara je od mene mlajša 11 let. Ko smo doma sedli h kosilu, se je oče občasno
spomnil, da je treba še nekaj prinesti na mizo (iz kleti), obema z bratom (on je dobro leto dni mlajši
od mene) pa se je upiralo zapuščati poln krožnik okusne hrane. Že od malega sem bil tudi malo
diplomata in psihologa, tako sem dobro vedel, da je Sara zelo tekmovalna, kar sem spretno
izkoristil za to, da me je kar nekaj let zapored redno nadomeščala na izredni poti nekaj nadstropij
nižje. Kako sem to dosegel? Preprosto sem jo postavil pred izziv: »Sara, kakšen je tvoj rekord do
kleti in nazaj? To je to? Hitreje ne gre, a ne?« Nič ni spraševala, brez razmišljanja je stekla, med
potjo s stopnic zaklicala še: »Kaj prinesem?«, mi pa smo mirno jedli dalje. Kar nekaj let (nekje od
njenega 5. pa do 9. leta) je zelo rada pomagala pri takšni hitri dostavi hrane in pijače iz kleti.
Pristop pa na daljši rok seveda ni deloval.
Naj tekmuje tudi s tem, da bo iz dneva v dan naredil čim več dobrega za svet.
Še posebej tekmovalni so otroci narave administratorja, vodje.
120
Tekmovalnost kot želja po dokazovanju staršem
V obliki velike tekmovalnosti in dokazovanja se pri otrocih rada skrije še ena, bolj
skrb vzbujajoča lastnost. Otrok staršev, ki čuti, da z njihove strani ni deležen tolikšne
mere ljubezni, kot jo potrebuje, in da si le ti zanj ne vzamejo dovolj časa, utegne
razviti zelo nezdravo, skrajno tekmovalnost in dokazovanje. Slišal sem tudi za
primere, kjer otroci nalašč delajo neumnosti, da s tem pridobijo pozornost staršev, saj
jih ti sicer ne opazijo. Naj opišem prijateljev primer.
Kot otrok je živel za šport. Oboževal je tekmovanja in boj, precej razočaran pa je bil, ker je čutil, da
s strani očeta ni dobil dovolj prave podpore glede teh dejavnosti. Mati ga je praktično vsakodnevno
vozila sem in tja, v glasbeno šolo in na treninge, oče in dedek pa tega nista najbolj podpirala.
Zabavno pa mu je bilo slišati, kako se je dedek ponosno pohvalil gostom, ki so včasih vprašali, ko so
prišli na obisk, če so po radiu slišali fantov priimek »Ja, ja ..., to je pa naš poba.«
Zaradi zasedenosti so starši zelo, zelo redko prihajali na tekme, ki so jih sicer redno igrali v
neposredni bližini. No, če ti je nekaj zares pomembno, boš vedno našel čas za to. Ko so drugič ali
tretjič v nekaj letih le uspeli priti, je prijatelj igral kot kamikaza – s tolikšno željo, da se dokaže, da
si je palec, ki ga je imel še nekaj dni pred tekmo v mavcu, –in zaradi tega od bolečin žogo že tako
komaj držal–, dodatno huje poškodoval. Taisti prst mu še danes občasno zaskoči, kar je
najverjetneje povezano z omenjeno dodatno poškodbo in prekratkim okrevanjem.
Ne boj se. Samo naprej
Pred leti sem se sprehajal okrog sevniškega gradu, ko je izza obzidja naenkrat stopil
študent in prepeval pesem, ki jo na radiih praktično ne slišimo. »Govindam ... Adi
Purusham ... tam aham bhajami ...«
Mantra, ki jo je uglasbil tudi George Harrison. Fanta dotlej še nisem srečal, bil je nekaj
let mlajši od mene, že na videz pa je deloval kot pravo rajsko bitje, precej drugačen od
ostalih. Vprašal sem ga:
»Od kod poznaš to pesem?« »Mama mi jo je pela še, ko sem bil mali. Zakaj?« mi je odgovoril
in med pogovorom o tem povabil na pijačo. Usedla sva se na teraso in poklepetala,
kot da se poznava že od nekdaj. Videla sva, da deliva dosti skupnih interesov in
pogledov na svet. Po dobre pol ure mi je rekel:
121
»Veš, skrbi pa me nekaj. Končal sem tretji letnik umetniške šole v Firencah. Imam še nekaj tednov
do vpisa v zadnjega, mama pa mi ga trenutno ni več zmožna plačati, saj šolnina stane tri, štiri tisoč
evrov. Narisanih imam kar precej slik, ki so naprodaj, nimam pa (še) denarja za vpis ...«
Imel sem kar nekaj ˝svežih˝ izkušenj o tem, kako vse pride ob pravem času, če le
damo vse od sebe. Tako sem mu skušal predati zavedanje, da se bo tudi njemu prav
gotovo vse povezalo, če bo na inteligenten način naredil svoje. Niti še nisva zaprla te
teme, ko je v najino smer vidno navdušen pripešačil fant njegovih let. Izkazalo se je,
da se na videz poznata. »Družba, lahko prisedem?« vpraša in prisede. »Čudne stvari se mi
dogajajo,« začne. »Od sorodnikov sem podedoval visok znesek denarja, niti sanja pa se mi ne, kam
naj ga investiram ...«
Številne podobne primere, ki izkazujejo, da ne rabimo skrbeti, če gremo v pravo smer,
imam tudi sam. Podelil jih bom v kateri od naslednjih knjižic, tu pa bom na kratko
zapisal le eno.
Vse pride ob svojem času
Po diplomi me je čakalo neprijetno presenečenje, saj se podjetja niso ravno tepla
zame. Ne le, da se niso stepla zame, več mesecev so me ignorirali praktično povsod,
kamor sem poslal prošnjo za delo. Spoznal sem, da bo treba marsikaj posodobiti, sicer
me čaka mučno življenje. Začel sem intenzivno pridobivati znanje o življenju ter se
učiti od modrih ljudi.
Prijatelji so mi radi rekli, da me vidijo kot nekoga, ki vse, česar se loti, izpili do
popolnosti. Tako sem vesel, da sem se končno lotil reči, ki ima trajno vrednost, od
katerih nimam koristi bolj kot ne samo jaz. Več kot dve leti sem se kot nekakšni
vajenec prostovoljno učil pri starejšem paru iz Posavja. Pomagal sem jima pri delu na
zemlji, učil sem se vedsko filozofijo in psihologijo, samoiniciativno pa sem organiziral
predavanja raznih strokovnjakov s področij osebnostne rasti, samopomoči,
duhovnosti in odnosov, onadva pa sta mi pomagala pri tem, da me ˝civilizirata˝.
Finančno sem bil preskrbljen s sredstvi, ki sem jih prihranil še iz prejšnje službe, prav
dosti pa tudi nisem trošil, saj sem se tedaj po več letih ponovno vrnil domov k
staršem. Nekaj časa je bilo prijetno, vse bolj pa so do izraza prihajali naši zelo različni
pogledi na svet. Jasno mi je postajalo tudi, da se nikdar ne bom zares razvil, dokler
bom v veliki meri živel ob maminem krilu in na račun svojih staršev.
122
Intenzivno sem začel iskati ugodne možnosti najema preproste hišice, brunarice,
zidanice, koče, kjer bi lahko začasno živel ... Staršem je bilo kar malo nerodno, saj
imamo kar nekaj posesti, tudi hiš(-ic), vendar sem na vsak način želel zaživeti po
svoje. Vedel sem, zakaj to delam, kar se je kasneje izkazalo tudi kot zadetek v polno.
Že po nekaj dneh je za moje načrte izvedela sorodnica in mi velikodušno odstopila
svojo veliko hišo, v kateri tedaj ni živel nihče. Na moje začudenje nisem rabil plačevati
niti stroškov elektrike, lepo pa me je prosila, naj primerno skrbim za hišo.
Prišel je dan selitve. Spomnim se, da sem stal ravno pri vratih, s torbami v roki, ko je
zazvonil telefon. Po več mesecih me je poklicala svetovalka iz zavoda za zaposlovanje,
na katero sem že skoraj pozabil, in mi navdušeno povedala: »Andrej, hitro pokličite
ravnatelja šole; na voljo je delovno mesto, ki vam je pisano na kožo.«
Imel sem že nekaj prelepih ˝naključnih˝ doživetij, tako sem, niti ne tako presenečen, a
vseeno nasmejan, zavrtel telefon in se že naslednji dan oglasil na šoli. Ravnatelja sem
poznal že od prej, saj je bil priča v prometni nesreči, v kateri sem bil udeležen. Med
več prijavljenimi se je navkljub temu, da nisem imel formalne pedagoške izobrazbe,
odločil zame.
Ko sem pred meseci pošiljal prošnje na preko 500 šol in več sto drugih centrov, je
nenavadno tudi to, da prošnje nisem poslal le na peščico slovenskih šol, med drugim
tudi na to, kjer sem dobil delo, saj se na njej izvaja šolanje po posebnem programu.
Teh šol namreč ni bilo na seznamu, iz katerega sem ročno beležil elektronske naslove
ravnateljev, učiteljev in šol …
V šoli sem se imel krasno. Doživel sem toliko novega. Videl sem tudi, da so v teoriji
snovi jasne, teren pa je teren, zgodba zase. Dobro je vsaj v teoriji znati za pet, da znaš
nato na terenu vsaj za dve. Zgodba se tu ne konča. Ko sem na tej šoli končal delo za
določen čas, sem se vrnil na zavod, da me ponovno vpišejo v evidenco iskalcev
zaposlitve. Svetovalka Karmen, ki se je nekajkrat udeležila tudi predavanj, ki sem jih v
prostem času izvajal, je jezno bentila: »Joj, o joj ... Ta naš sistem ... To delovno mesto ti je bilo
pisano na kožo ... Ti si za med otroke ... Kaj boš pa sedaj ... Je treba tega. Nobenih javnih del ni
razpisanih. Nimam te kam poslati ...«
Življenje me je vedno prelepo oskrbovalo s pravimi angeli, ki so z vseh koncev tako
srčno skrbeli zame, zato sem že malo (raz-)vajen od čudežnih aranžmajev nasmejan
odvrnil: »Dosti vsega imam za delati, Karmen. Znašel se bom, brez skrbi. Kar in če mi je
namenjeno, bo že prišlo, kot delo nedavno, tako ali drugače ...«
123
Z zavoda sem se odpeljal naravnost na velik vrt, ki so mi ga pomagali zasaditi in
urediti starši, da bi zalil zelenjavo. Minilo ni niti pol ure od mojega odhoda iz zavoda,
ko mi je med nošnjo veder, polnih vode, zazvonil telefon. Klicala je Karmen. »Prosim«,
sem se oglasil. »Andrej! Hitro pokličite v Mladinski center. Odprlo se je javno delo. Mladinskega
delavca iščejo. Naravnost za vas. Hitro!« Z nasmehom sem se zazrl v nebo, se iz srca
zahvalil, zapel, nasmejal in poklical v MC. Niti nisem dvomil, da me ne bo čakala
naslednja zanimiva epizoda, saj sem z MC v preteklosti že sodeloval kot soorganizator
predavanj. In tako se je tudi izkazalo.
Sočasno z delom v mladinskem centru sem malo po malo že začel predavati tudi po
raznih krajih in zavodih po Sloveniji. Sodelavci so mi bili zelo naklonjeni. Omogočali
so mi fleksibilen delavnik in proste dni, ki sem jih namenil za izvedbe predavanj
drugod. Ker sem imel redni prihodek, nisem bil vezan na rezultate seminarjev. Tako
sem bil na njih lahko učinkovitejši in bolj sproščen. Skratka ...
Resnično nas nima kaj skrbeti. Skrbi ničemur ne koristijo. Ponavljam pa, da sem vse
svoje sile aktivno posvečal učenju, trudu ter poskusu očistiti svoje življenje. Nisem
zgolj pasivno čakal, da se stvari zgodijo same od sebe. Vse to pišem, ker menim, da je
ključno, da otrokom predamo razumevanje, da se vse da, če se le hoče in da je
življenje lahko čudovito, če smo pripravljeni plačati ceno za to in narediti kaj v tej
smeri.
Če opravimo vse, kar je v naših močeh ..., si obenem pomagamo s kakovostnim, preverjenim znanjem
in priporočili modrosti ..., hkrati pa zaupamo v naravni »timing«, smo na poti popolnosti. Vse
ostalo je samo vprašanje časa.
Življenje te tako ali drugače pripelje tja, kjer ti je mesto
Prijateljem sem rad rekel, da sem bil skorajda več ur v avtošoli kot na fakulteti.
Dejansko je to zelo blizu resnice, saj me večina učiteljev ni poznala, ker sem ujel
zadnje leto študija po ˝starem sistemu˝, kjer obiskovanje predavanj in vaj ni bilo
obvezno.
Četudi nimam formalne pedagoške izobrazbe, je nenavadno to, da danes vseeno delujem na tem
področju. Življenje te, hočeš nočeš, tako ali drugače, pripelje tja, kjer ti je mesto. Manj kot se upiraš,
bolje zate.
124
5. ŠOLA IN ŠOLSKI SISTEM
Izobraževanje ni polnjenje koša
Izobraževanje je netenje iskre. Nekateri izjemno predani in vestni učitelji ter ravnatelji
otrokom resnično razdajajo vso srce, ob vsem, kar pa sem v nekaj desetletjih videl in
doživel v delu v vzgoji ter izobraževanju, pa lahko zelo milo zapišem, da je sistem
potreben temeljite prenove, saj daleč zaostaja za časom, v katerem živimo. Verjamem,
da se s tem strinja večina, če ne celo vsak, ki je v roke dobil to knjižico. Šole nas
naučijo veliko dragocenih znanj in veščin, ki pa jih žal spremlja povsem zgrešen,
zastarel pristop za razvoj samostojnih, odgovornih in mislečih posameznikov.
V šolah se naučimo veliko koristnega, vendar pa glavni fokus vzgoje ne sme biti
pridobivanje pogosto dokaj nepraktičnih, informativnih znanj, ki otrok ne zanima.
Fokus mora biti predvsem dobra priprava otrok na življenje, odkrivanje njihovih
inklinacij, razvoj značaja in življenjskih veščin, kot so odnosi, komunikacija ...,
delovnih navad, praktičnih znanj ter ljubezni do vseh ter vsega, kar jim bo pomagalo
postati zadovoljni, uspešni in srečni posamezniki.
Znanje, ki ni zasnovano na zdravih, etičnih in kulturnih temeljih, ni le ničvredno,
ampak celo škodljivo. Znanje je moč, moč v rokah napačnih ljudi pa se je v
preteklosti že ničkolikokrat izkazala za izjemno uničujočo. V starodavnih časih znanja
niti niso predali nekomu, ki ni kazal očitnih kvalitet, da ga bo znal pravilno
uporabljati. Danes znanje delimo vsem brez premisleka in pogosto se izkaže, da so
največ škode planetu naredili ravno tisti, ki so imeli največ dostopa do t.i. znanja o
tem, kako izdelovati bombe, kako subtilno vplivati na ljudi, kako manipulirati z
množicami ...
Smisel in cilj vzgoje ter izobraževanja je razvoj karakterja. Kakšna bo korist od vseh teh
specialistov, če bodo gradili atomske bombe, ne bomo pa sledili etičnim idealom, morali in
vrednotam? V Indiji je neki zdravnik pacientom med operacijami bojda ukradel več kot 2.000
njihovih organov ...
Vzgoja in izobraževanje zahtevata osebni, prilagojen pristop k vsakemu posamezniku,
kar pa je danes, posebej v šolah, zelo težko izvedljivo. Učitelji so obremenjeni z goro
učnih načrtov. Tako zmanjka časa za najpomembnejši del vzgoje – razvoj značaja ter
za pomoč otrokom pri dozorevanju v poštene in plemenite ljudi. V šolo prihajajo
nepripravljeni otroci iz vse bolj neurejenih družin.
125
Živimo v svetu, kjer praktično nič ni zastonj. Ponekod ˝zastonj˝ dobimo pet ali deset
evrov, ki jih lahko ˝brezplačno˝ uporabimo ob prvem obisku kazinoja. Le zakaj?
Ponekod ˝zastonj˝ dobimo prvo (alkoholno) pijačo ... Praviloma pa ima vse v svetu
svojo ceno. Malo za šalo malo zares se lahko vprašamo, kako to, da je brezplačen tudi
naš šolski sistem? Nisem najbolj prepričan, če je naključno, da začetek javnega šolstva
sovpada z začetkom industrijske revolucije.
Nikakor ne želim delovati nehvaležen za vso prejeto znanje, a dejstvo je, da pozabljamo in
preskakujemo zelo pomembna področja. Šolstvo je postalo močan ideološki del državnega aparata,
sistema, kjer mladih več ne učimo živeti, ampak predvsem delati. Otroci pa ne iščejo dela, ampak
srečo. Igro in srečo.
V čem je smisel vzgoje in izobraževanja?
V šoli sem imel, kljub temu, da me zanimajo znanja z različnih področij, velike težave
pri motivaciji za učenje. Preprosto nisem videl smisla slediti poti, v katero nas usmerja
sodobna mentaliteta. Paradna miselnost večine otrok in starejših je padla pod medijski
vpliv, v duhu znane pesmi: »Smisel življenja je ležanje na plaži, z možgani na off ...«
Ljudje si ves čas prizadevamo za vzpostavitev miru, ljubezni in harmonije, česar pa v
praksi navadno nismo deležni. Zakaj ne? Sami pričakujemo mir in srečo, verjamemo,
učimo in sledimo pa teoriji kaosa, naključij in zmešnjave. Vse dokler družba, družine
in šole ne posodobijo in poglobijo svojega razumevanja življenja ter vsega ne uvrstijo
v pravilni kontekst, žal ne moremo pričakovati sprememb na bolje.
Glavna pomanjkljivost šol se skriva v tem, da skoraj ni govora o smislu in cilju
življenja. Kot da življenje ne bi imelo nobene širše in globlje komponente. V takšnem
ozračju se zdi učenje še posebej tistim otrokom, ki so zelo inteligentni, nesmiselno.
Tudi sam sem dolgo razmišljal nekako takole: »Le zakaj bi se vse dni učil, ko pa v medijih,
doma in drugod vidim, da ne učeni ne neuki ne bogati ne revni niso srečni? Le zakaj bi vase in v
druge vlagal toliko truda, če pa je vse skupaj brez veze? Zakaj si ne bi ˝poenostavil˝ življenja in v
tem trenutku užival, kolikor se le da? V igricah, cigaretih, dekletih, alkoholu, drogi ... Le zakaj bi
se učil in zapravil najboljša leta življenja, ko pa si lahko dan polepšam tako, da se napijem, da si
zvijem joint in ves dan igram video igrice?«
126
Življenje brez smisla kar vpije po nedejavnosti, degradaciji in lenobi. Dokler bomo
otroke z raznih kanalov, posebej s strani medijev, poučevali v duhu znane pesmi
sodobne materialistične mantre, » ... uzmi sve, što ti život pruža, danas si cvijet, sutra uvela
ruža ...«, bomo čas zapravljali z lepotnimi popravki, ki ne bodo dali pravega
dolgoročnega rezultata.
Kako boš ob kolektivni uživaški mentaliteti, ki povsod stimulira življenje,
osredotočeno le nase, otroku govoril: »Bodi odgovoren! Drži se reda! Odpoveduj se. Žrtvuj se
za prijatelje in sošolce.« Težko. Zelo težko. Saj se vse to v družbi smatra skoraj že kot
naivno in izguba časa. Treba bo iti globlje in na novo zastaviti temelje. Plodovi vzgoje
in izobraževanja bodo boljši šele, ko bomo zalili in okrepili korenine.
Prave stvari ob pravem času
Znanje ima izjemno moč, zato je tako pomembno, da je zasnovano na močnem
osebnostnem temelju. Otroka je najprej treba učiti zakonov etike, obnašanja, vedenja
..., šele nato se na ta, zdravi temelj postavljajo druge veščine. S tem, da otroku zgodaj
ne pomagamo postaviti pravega duhovnega temelja, delamo hudo napako. Z učenjem
slovnice in matematike začnemo, še preden usvojijo osnovne življenjske lekcije, kot
so dajanje, spoštovanje, pomoč drugim ...
Poglejmo, zakaj bi lahko bilo prezgodnje učenje matematike brez duhovnega temelja
škodljivo. Na igrišču Tim prosi deklico Rado, če mu lahko da eno od svojih dveh
jabolk, kar Rada z jasnim razumevanjem matematike zavrne, saj z naučenim v šoli
razume, da bo imela v primeru, če pokloni eno jabolko Timu, sama eno jabolko manj.
Rada se je naučila, da je 1 – 1 = 0 in to naučeno veselo tudi prakticira.
Kaj bi bilo pravilneje? Rado bi bilo še pred učenjem matematike nujno naučiti, da več
kot daš, več dobiš, še posebej, če daš na pravi način, pravi osebi, primerno
okoliščinam. V takem primeru je 1 + 1 vedno 11. Inteligentno dajanje je ena od
glavnih lekcij, ki smo jih dolžni predati mladim.
Vsak otrok, ki hodi v šolo, naj vsaj dvakrat tedensko obišče kraj, kjer lahko dobi znanje in
inspiracijo, kako živeti. Vsak dan naj vsaj deset minut govori o življenjsko pomembnih temah, zelo
pomembno pa je, da ima družbo in vzor, ki ga navdihuje. Najbolje je, da ima družbo uspešnih,
modrih in svetih ljudi.« Dr. V. O. Ruzov
127
Teorija ali praksa?
Pred leti se je učenjak, doktor večih znanosti, odpravil na potovanje na drugi konec sveta.
Potoval je na splavu, ki ga je usmerjal starejši možak, domačin. Po nekaj minutah je gost vprašal
splavarja: »Spoštovani, ali se spoznate kaj na jedrsko fiziko?« Domačim mu spokojno odvrne: »Če
se spoznam na kaj? Na kakšno fiziko? Prvič slišim ... Joj, veste, ne. Vem, da dobim kamen, če ga
vržem v zrak, slej ko prej nazaj dol. Veste, sem bolj praktične sorte. O takšni fiziki ne vem skoraj
nič.« Doktor razočarano vzklikne: »Oh, slabo, zelo slabo ... Zapravili ste 25 % svojega življenja!«
Splavar je skomignil z rameni in mirno plul naprej. Ne mine nekaj novih minut, ko gost ponovno
začne pogovor. Nekako ni mogel biti tiho. »Gospod splavar, kako pa ste kaj z mikrobiologijo?
Veste kaj o tem?« »Joj,« odgovori splavar, »nikdar se nisem zares posvečal temu. Doma imam
sadovnjak, vrt in rože ... Vse zalijem, ko je treba, drugače pa o tem, kako ste že rekli, ne vem
praktično ničesar.« Doktor zgrožen odvrne: »Joj, gospod splavar! Ne morem verjeti. Slabo, zelo slabo
... Zapravili ste 50 % svojega življenja!«
Splavar posluša in mirno pluje dalje. Ne mine spet nekaj minut, ko se gost ponovno oglasi. »Dragi
šofer, kako pa ste kaj s tujimi jeziki? Razumete francosko, angleško, nemško, špansko?« Splavar
odvrne: »O, spoštovani gost, veste, prevažal sem že ljudi z vsega sveta, no, ko pride kdo od kod
daleč, mi z rokami pokaže, kam naj peljem; levo, desno, naprej, nazaj, ˝bremzaj˝ ..., in vedno vse
gladko steče. Nikdar pa se nisem ne učil ne naučil nobenega od teh jezikov.« Doktor šokirano
zabrusi: »Kaj? Gospod splavar. Niti enega? Zelo slabo. Zelo slabo. Groza! Sram vas je lahko!
Zapravili ste 75 % svojega življenja!«
Splavar skomigne z rameni in pelje dalje. Ko pa se sopotnika počasi približujeta cilju, se miren dan
v nekaj minutah sprevrže v strašno neurje. Lije kot iz škafa, vrtinci in veter pa splav neobvladljivo
premetavajo sem in tja. Oba, doktor in splavar, padeta v reko. Splavar se že po nekaj deset
sekundah izkušeno reši na breg, doktor pa ostane v divji vodi in živalsko vrešči: »Reši me, pomagaj.
Pomaaaagaj!!!« Splavar, slišeč krike gosta, zakliče: »Gospod doktor, plavati znate, plavati?«
Doktor, skoraj že brez sape, obupan zakriči: »Ne znam! Ne znaaam!« Splavar mu zaskrbljen
odgovori: »Joj, gospod doktor ... Veste ... Zapravili ste 100 % svojega življenja ...«
Zgodba precej zgovorno oriše stanje sodobnega sveta, kjer smo se naučili marsikaj.
Delamo čudovite reči, lebdimo v vesolju, raziskujemo atome ..., določena izjemna,
praktična in nujna znanja pa smo nekako pozabili. Vso znanje je seveda dobrodošlo,
resnično vrednost pa ima le tisto, ki nam pomaga živeti dobro.
128
Nekdo lahko reče: lahko je tebi govoriti. Starši in strokovni delavci v šolah v vzgojo in
delo z mladimi vlagajo svoj maksimum, iskrena prizadevanja pa se prav zares
obrestujejo šele, ko dobre namere povežemo s pravim znanjem. Vsak se običajno
trudi najbolje, kot ve in zna. Tudi starši otrokom nudijo verjamem, še več, kot so
realno zmožni. A le razumevanje in posodabljanje znanja o tem, kako optimalno
ravnati z otroki in na kak način jim pristopati v različnih starostnih obdobjih, lahko
vsem kakovost življenja ponese na bistveno višji nivo.
Znanje za življenje
Po več kot 40 predavanjih, ki sem jih izpeljal zgolj v sklopu otroških šolskih
parlamentov, otroci izražajo željo po krajšem pouku, praktičnem znanju za življenje,
manjši količini domačih nalog, bolj personalnem pristopu k posamezniku, učenju
etike in odnosov, pravičnejšemu ocenjevanju, daljših odmorih, obsežnejši športni
vzgoji in izbirnih vsebinah, učenju v naravi, zanimivejših in zabavnejših učiteljih …
Po svetu poznamo vse številčnejše primere odličnih praks, kjer sodobni načini v
pristopu do otrok kažejo čudežne rezultate. Finska, recimo, slovi po izjemnih
pedagoških rezultatih, četudi otroci v šoli in doma mnogo manj časa preživijo za
knjigami. Kaj počnejo drugače? Otroci imajo bistveno manj domačih nalog, usmerjajo
jih skladno z njihovimi talenti, veliko več je interakcije, prostega časa in igre, v šolah
učijo izjemno kvalificirani učitelji in otroke se v prvi vrsti uči, kako postati – človek.
Navdušen sem nad zapisom izraelskega psihologa, Haima Ginotta, ki piše o pismu, ki
so ga učitelji prejeli vsako leto od ravnatelja:
»Preživel sem koncentracijsko taborišče. Moje oči so videle to, čemur ne bi smel biti priča nihče.
Plinske celice, ki so jih naredili inženirji. Otroke, ki so jih zastrupljali zdravniki. Dojenčke, ki so
jih ubijale trenirane medicinske sestre. Ženske in otroke, ki so jih postrelili univerzitetni diplomanti.
Zato sem sumničav do izobraževalnega sistema.
Prosim vas tole: pomagajte otrokom preprosto postati človek. Vaša prizadevanja ne smejo nikdar
ustvarjati učenih pošasti, usposobljenih psihopatov ali izobraženih Eichmanov. Branje, pisanje in
aritmetika so pomembni le, če otrokom pomagajo postati bolj človeški, postati ljudje.«
Najbolj začuden in razočaran ter skoraj jezen sem, ker se v šolah praktično niti ne
omenijo učenja in vsebine, ki mladim nudijo možnost življenje in svet pogledati
drugače. S tem predvsem mislim na znanja modrosti in svetih oseb iz različnih kultur.
129
Na enem od predavanj, sem slišal komentar enega od takšnih učiteljev, ki je na izjavo:
»Swami, to, kar učite, je čudovito, no, veste, ljudje tu v Ameriki živijo in razmišljajo povsem
drugače, tu nihče ne počne tega«, odgovoril: »Krasno, potem imam tu kaj početi …«
Otroci so preobremenjeni
Pogosto se učitelji in starši pritožujejo nad tem, da se otroci ne želijo učiti. To dejstvo
nikakor ni presenetljivo, če vemo, kako preobremenjeni so otroci z goro informacij s
sumljivo praktično vrednostjo, ki so ji dnevno izpostavljeni v šoli že od najmlajših let.
Človeški um ne more prenesti tolikšne količine podatkov, ki jih je še posebej težko
obdelati, če nimajo jasne uporabne vrednosti. Hkrati me žalosti dejstvo, koliko reči
otroke učimo na pamet, ne da bi sami jasno vedeli, za kaj točno gre.
Naš um je lahko zbran in osredotočen le dokaj kratek čas, največ do ure in pol, potem
potrebuje daljši odmor in počitek. Otroci potrebujejo mnogo več počitka. Praktično
nemogoče je 8 ur vpijati znanje in informacije, od katerih te 90 % teh niti ne zanima.
Vmes je nujno čas nameniti počitku in sprostitvi.
Nekatere šole na Kitajskem otrokom bojda omogočajo 20 minut počitka, kjer lahko v
šoli zadremajo, saj vidijo, da lahko nato kvalitetnejše absorbirajo znanje. Dokler v
sistem ne vpeljemo podobnih praks, lahko to storimo tako, da med odmorom v
učilnici ali zbornici namesto klepetanja sedemo ob okno in za minuto, dve zapremo
oči, globoko dihamo in se popolnoma sprostimo.
Nekaj let nazaj sem imel zanimivo izkušnjo s sestro. Vsa leta je bila zelo prizadevna na vseh
področjih življenja. Ko pa je prišla na pravno fakulteto, se je prvič srečala z izzivi, ki jim je bila
stežka kos, saj so količine snovi, ki jo morajo usvojiti študenti te fakultete, resnično ogromne.
Opažal sem, kako izmučena, izčrpana in napeta je v primerjavi z vsemi leti dotlej. Navkljub
velikemu trudu ji eno leto ni uspelo uspešno opraviti letnika. T.i. neuspeh jo je zelo razočaral, sam
pa sem drugače gledal na to, kar se ji je zgodilo.
Ko sva se slišala, sem ji rekel: »Sara, vesel sem, da nisi položila letnika. Resnično. Sedaj boš imela
končno malo časa, da se spočiješ. Časa zase.« Morda bi s tem komentarjem lahko počakal kak
dan, dva, in izbral primernejši čas, ko se neprijetni občutki umirijo, a glavno pri vsem je bilo to, da
je že nekje po tednu dni tudi sama dojela enako ter kmalu spoznala, da morda niti ni tako slabo,
da bo naslednje leto preživela drugače, kot je to sprva načrtovala.
130
Pred leti sem pri mentoriranju srednješolko komaj pripravil do tega, da se je, navkljub
očitni izgorelosti, kvalitetno spočila, saj je imela sicer slabo vest, če si je vzela nekaj
minut na dan zase. Takšne občutke so ji vzbudili domači, ki so nanjo nenehno izvajali
močan psihološki pritisk. Verjamem, da dobronamerno, no, z zelo neposrečeno,
skoraj kritično izvedbo. Najprej zdravje, potem vse ostalo.
Za dokazano učinkovito metodo sproščanja, ki bo postopno postala del redne prakse
vsakdanjega dela z otroki in mladimi, je meditacija. Meditacija ne pomeni sedeti brez
vode in hrane nekje v jami z nogami za vratom ter ves čas delati nič. Meditacija
pomeni biti sposoben prekiniti stalni tok želja in misli ter jih preprosto sprostiti, si
vzeti vsaj nekaj minut na dan samo zase ...
Za zelo kvalitetno obliko meditacije velja poskus osredotočiti se na nekaj čistega, lepega ali, najbolje
od vsega, svetega, hkrati pa vse, kar počnemo v življenju, povezati z višjim dobrim. To velja za
najvišjo obliko meditacije. Vsak dan. Malo po malo.
Naučimo jih razmišljati, in ne zgolj, kako razmišljati
Nekaj let že pomagam dekletu, ki prihaja iz družine, kjer so vedno namesto nje
razmišljali drugi. Pravilneje je zapisati, da niti niso dosti razmišljali, saj so ji večinoma
le vsiljevali svoje mišljenje (oče alkoholik, mama psihična bolnica) in z njo (verjamem,
da vseeno ne zlonamerno) delali tako, kot je to ustrezalo njim.
Večkrat je že skušala storiti samomor, bila je tudi na močnih antidepresivih. Jasno se
je dalo razbrati, da je neželen otrok, tako je bila že od malega deležna pristopa, ki ji je
zelo onemogočal normalno delovanje. Nekako je prišla do mene in do skupine
prijateljev, ki smo do nje pristopali precej drugače kot domači. Nismo je imeli za
inferiorno in za svojo last, ampak kot nekoga, ki je sposoben delati čudovite reči. Za
to potrebuje vsaj eno osebo, ki jo vidi in sprejme takšno, kakršna je, in takšno,
kakršna lahko postane.
Najbolj mi je v spominu ostala skupna pot s predavanja, kjer me je redno zmedeno in
govoreč zelo hitro ter nepovezano spraševala različne reči, v zvezi z odnosi in
življenjem. Med tem sem jo vprašal:
»Kaj pa si ti misliš o vsem tem? Kaj meniš, kaj bi bilo najbolje storiti?«
131
Presenečeno me je pogledala in po nekaj sekundah začudenja odgovorila s
popolnoma mirnim tonom, jasno in razumno, sam pa sem dobil občutek, kot da se
pogovarjam s popolnoma drugo osebo kot nekaj sekund prej. Kako to? Vključil se je
njen razum, vse dotlej pa je delovala na mentalnem nivoju, na nivoju uma, saj ni bila
vajena sprejemati lastnih odločitev in razmišljati s svojo glavo.
Kmalu je naredila izjemen korak naprej in povsem spremenila svojo pot, ki bi se
lahko sicer končala tragično. Danes odlično funkcionira brez kakršnih koli
antidepresivov (za prenehanje z njimi se je brez naših nasvetov postopno odločila
sama), sam pa sem ji preprosto predstavil različne celostne opcije. Vse se da. Če se
hoče.
Jasper Juul je zapisal: »Otroci, ki niso spoštovani, ne nehajo imeti radi staršev;
nehajo imeti radi sebe.«
Možgane imamo zato, da jih uporabljamo
Naša inteligenca je kot mišica. Bolj kot jo uporabljamo, močnejša je. V sodobnem
načinu predaje znanja se razum skoraj ne uporablja, saj um le skladišči podatke, ki so
mu dani. Glavo imamo zato, da jo uporabljamo, v hitrem tempu pridobivanja znanja
pa otroci pogosto nimajo časa kritično obdelati in ovrednotiti vsebin, ki se jih učijo.
Znanje tako ostane teoretično, ne da bi otroci poznali širši, praktični spekter možne
uporabe tega, kar so se naučili.
V fazi predaje znanja so nujne tri točke: poslušanje (sanskr. sravanam), razmišljanje o
tem, kar smo slišali (mananam) in praktična uporaba tega (niddhidhyasanam). Dandanes
zaradi ogromno snovi in hudega tempa izpeljemo le prvo in tretjo, izpustimo pa
najpomembnejšo – razmišljanje o tem, kaj slišano in videno pomeni nas in naše
življenje. Kako lahko to uporabimo v praksi? Za to otroci potrebujejo čas in možnost
refleksije slišanega, kar pa je v sodobnem tempu, ki so mu izpostavljeni, praktično
nemogoče.
Iz otrok ne delajmo ovc. Vzgajajmo vodje; sebe in drugih.
132
Kdaj in kako (se) učiti?
Za kvalitetno učenje je treba slediti vsem že opisanim načelom (želji, entuziazmu,
praktičnemu znanju, spoštovanju učitelja ...), zelo pomembno pa je tudi, da prave
stvari počnemo ob pravem času.
Zjutraj naša inteligenca deluje nekajkrat bolje kot zvečer, zato je jutro daleč najboljši
čas tako za učenje kot za pisanje preizkusov v šolah. Tedaj koncentracija deluje
najbolje (seveda, če smo primerno spočiti). Kar se učimo pozno popoldne, zvečer ali
ponoči, v naši glavi ostane le kratek čas. Izjema so reči, ki nas izjemno zanimajo, ki so
naša strast.
Pogosto predavam v Mariboru in predavanja se rada zavlečejo tja do 21. ure. Praviloma prespim
kar na Štajerskem, saj vem, da bom v primeru, da se vozim v Ljubljano, v posteljo legel in zaspal
šele okrog 23. ure. Naslednji dan tako ne bi bil zmožen zares kvalitetnega miselnega dela, saj se
naša inteligenca, razum, daleč najbolj kvalitetno spočije le med 21. in 23. uro. Večkrat preverjeno.
Kar nekajkrat sem šel spat zelo pozno, zjutraj pa skušal pisati članek ali predavati, kar sem
izpeljal zelo mehansko, brez prave kakovosti, idej in inspiracije.
V šolah je najbolje, da se testi in kontrolne naloge pišejo zgodaj zjutraj, ko je glava še
sveža, saj je globlje intelektualno razmišljanje po 11. uri praktično nemogoče oz. zelo,
zelo oteženo. Kasnejše, opoldanske ure, naj bodo idealno namenjene umetnosti,
glasbi, športu.
History − his story − njegova zgodba
Ne pozabimo pa nečesa: zgodovino pišejo zmagovalci, a njihova verzija ni nujno
vedno točna (beseda zgodovina se v angleščini glasi history, ki jo z lahkoto preberemo his
story, v prevodu njegova zgodba).
Spomnim se, kako smo med hrvaško-srbsko vojno gledali poročila na hrvaški
televiziji in na misel mi je prišlo: »Pa kaj je narobe s temi Srbi? Zakaj so takšni?« Ko sem
kasneje pogledal prispevek o istem dogodku še na srbski televiziji, sem se vprašal:
»Grozno. Pa kaj je narobe s temi Hrvati?«
Katero je najvišje število, ki ga znate zapisati z uporabo dveh števk? Praktično vsi
rečejo 99 in tudi sam sem tako odgovoril. No, odgovor je preveč očiten, da bi bil
lahko pravilen. Nekateri iznajdljivi omenijo ležečo osmico kot znak za neskončnost,
133
na več kot sto predavanjih, kjer sem to vprašal, pa sem dvakrat ali trikrat naletel na
genialen, točen odgovor, ki se glasi 9 na 9.
Učitelji so dolžni biti sposobni videti stvari drugače. Z večih zornih kotov. Mladim
omogočimo dostop do objektivne, širše in globlje realnosti. Vsem otrokom, posebej
takšnim z naravo akademika, omogočimo dostop do znanja z večih vidikov, da lahko
vse zbrano nato sami, s pomočjo lastne inteligence, zbrano povežejo v smiselno
celoto. To je tisto, po čemer marsikateri hrepeni. Posebej takšni, z izrazito in
plemenito naravo učenjaka, nikdar ne morejo biti zares zadovoljni, dokler do konca
smiselno ne sestavijo mozaika življenja.
Že peščica izjemnih, elitnih učiteljev in vodij lahko v kratkem času prinese čudežne spremembe na
bolje. Dovolj je že en sam tak biser.
Alternativne oblike in metode učenja za življenje
Seznanjanje otrok z vsebinami o izjemnih ljudeh, skušnjavah in preizkusih, ki so jih
položili, praktično vsi močni in tako ali drugače zares uspešni posamezniki, ki živijo
smiselno življenje, lahko otroke navdihne z izjemno močjo, željo in zavedanjem, kaj
vse se da, če se le hoče.
Svet je obiskalo že toliko neverjetnih posameznikov. Mahatma Gandhi, Nelson
Mandela, Steve Jobs, Nikola Tesla, Leonardo Da Vinci, Mati Tereza, Sindhutai, Rumi,
Buda, Jezus Kristus, Šrila Prabhupada ..., da bi bila velika škoda, če otrok ne bi še
podrobneje seznanili z njihovimi zgodbami in jih z njimi navdihnili. S poslušanjem
primerno podanega spoznanega znanja lahko mladim prihranimo leta učenja na
nepotrebnih lastnih napakah.
Na eni izmed šol sem med predavanjem omenil Nicka Vujicica, kot nekoga, ki je s primerom
pokazal, kaj vse se zmore, če se hoče. Takoj zatem me je dopolnila gospa ravnateljica in povedala za
čudovit primer. »Pred časom smo pogledali dokumentarni film o Nicku Vujicicu. Nekaj tednov za
tem je eden od naših učencev v nesreči izgubil nogo. Povedal je, da se je takoj po tem, ko je dojel, da
bo ostal brez noge, spomnil Nicka in si rekel: »Če se je Nick znašel brez obeh rok in nog, se bom
tudi jaz brez ene noge.«
Odlična metoda za učenje in spoznavanje novih ljudi in obzorij je tudi t.i. Živa
knjižnica. Živa knjižnica so odprti dogodki, kjer v knjižnicah namesto knjig ˝beremo
ljudi˝. Do povabljencev lahko pristopi vsakdo in jih povpraša praktično kar koli.
134
S tem, ko lahko otroci preko osebnega pogovora dobijo uvid v življenja zanimivih
posameznikov, se lahko znebijo kakšnih stereotipov, najdejo pa lahko marsikatero
novo idejo in možnost, ki se je prej morda niso zavedali.
Podoben dogodek sem organiziral v enem od mladinskih centrov. Otroci in mladi so
z navdušenjem pristopili zanimivim ljudem, ki smo jih gostili (pevka, športnik,
podjetnik, zobozdravnik ...). Zelo priporočam tudi delovne tabore, šole v naravi,
duhovne vaje, taborništvo, skavte...
Včasih mi učitelji in starši potožijo, da otroci nimajo nobenega fokusa in koncentracije.
Bi radi kaj ukrenili glede tega?
Bi.
Pripeljite mi sina na trening, dovolj bo enkrat, dvakrat ...
Kakšen?
Šla bova teči na Rožnik, skozi kostanjev gozd, bosa ... (malo za šalo, malo zares)
Otroke peljimo tudi v bolnišnico, kjer lahko vidijo in govorijo z drugimi otroki, ki so
hudo bolni. Peljimo jih v domove za starejše, kjer lahko vidijo in govorijo z ljudmi, ki
so osamljeni. Ponudimo jim vpogled v celotni spekter življenja, da ne bodo ob
telefonih in ekranih živeli v mehurčku popolne iluzije, ki z leti slej ko prej poči.
Prihajaj med tiste, ki jim gre daleč slabše od tebe, da (p-)ostaneš hvaležen. Redno pa zahajaj tudi
med tiste, ki jim gre daleč bolje od tebe, da (p-)ostaneš ponižen.
Če ni ˝ foušije˝, je za vse dost' ...
Ena najpomembnejših nalog vzgoje in izobraževanja je otroke učiti odsotnosti zavisti.
Kako to storiti? Tako, da zavist (v nekaterih krogih se enači z zlobo) ni prisotna v nas
samih.
Prijatelj mi je pred leti rekel: »Všeč mi je tvoja družba, ker se čuti, da nisi ˝žleht˝.«
Zavist se v odnosih na različnih nivojih navadno kaže na razne načine: do starejših in
uspešnejših tako, da jih namesto, da se učimo od njih in občudujemo, raje kritiziramo;
do enakih – sodelavcev, učiteljev, sošolcev ali staršev, namesto tega, da sodelujemo, z
njimi tekmujemo; do otrok, mlajših in šibkejših v tem, da jih namesto tega, da jih
ščitimo, raje izkoriščamo.
135
Nekaj let že preučujem starodavno modrost in različne duhovne znanosti. Zelo
zanimiv je, recimo, recept različnih kultur za tehniko osvobajanja od lastne zavisti.
Različne stare kulture in modrost priporočajo dobro govorjenje in čaščenje vseh, ki
nam niso najbolj všeč, še posebej petje imen in slavljenje Boga. Zakaj?
Ker se s tem postopno rešujemo neprimernega nastrojenja v odnosu do vseh. Če smo
rahlo zavistni posameznikom, ki imajo malo peščico vsega obilja, kako smo tedaj šele
na nekoga, ki mu (morda) pripada vso zlato, diamanti, bogastvo in vse, kar je lepega
na tem svetu. Navadno je zadnja reč, ki nam pride na pamet, slavljenje nekoga, ki nam
gre ˝v nos˝; no pravo zdravilo je navadno grenko.
Spomnim se, da je bil moj ego, ko je prvič skušal izgovoriti eno od molitev, mantro
(maha mantro), ki naslavlja višjo instanco, Boga, tako vznemirjen, da niti ni mogel
jasno izgovoriti sicer res ne pretežkega enega od različnih imen, saj si je ego mislil:
»Lepo te prosim, Andrej, no ... Kaj ti je sedaj? Včasih si bil normalen, sedaj pa tole ... Kakšen
Buda, Jezus, Alah, Rama, Krišna ... Prosim te ...«
Danes s sprejemanjem nekaterih pogledov, ki jih marsikdo, še posebej sodobni šolski
sistem, precej slepo zavrača, nimam več tako velikih težav. V Puranah je zapisano
tudi, da dokler je v nas prisotna zavist, ne moremo ničesar zares pravilno razumeti.
Morda se v tem skriva tudi odgovor na to, zakaj materialistična znanost na tisoč in en
način trmasto ignorira priporočila modrosti (tudi za vzgojo otrok) in išče ter obljublja
recept za srečo, kar pa je v primeru, da življenja ne postaviš v pravilni kontekst,
nemogoče. Sočasno z vsakim našim korakom v pravo smer, pa se v srce nas in
posledično otroka naselijo tudi sreča, mir in zadovoljstvo.
Lepo vzgojen ni nekdo, ki ima v šoli same petice ali nekdo, ki čudovito igra na klavir in flavto; lepo
vzgojen je nekdo, ki pozitivno reagira na uspeh drugih.
136
6. SKRIVNOSTI USPEŠNIH, SPOŠTOVANIH, KARIZMATIČNIH
UČITELJEV
V šolah naj delajo najboljši – rojeni učitelji
Pred leti sem iz Kopra v Ljubljano peljal študentko pedagoške fakultete, ki je med potjo omenila:
»... v razredu imamo samo tri sošolce, ostalo smo sama dekleta. Pa še teh treh vsebine ne zanimajo
kaj dosti ... Mislim, da so se na to fakulteto vpisali zaradi drugih interesov. Eden niti nima
zvezkov in knjig, ničesar si ne piše ...« Kar malo vznemirjen sem ji odgovoril: »Upam in verjamem,
da se takšni ˝študenti˝ čim prej poberejo iz fakultete, saj bodo v nasprotnem primeru kasneje
namučili sebe in generacije otrok, ki bodo trpele zato, ker z njimi dela nekvalificiran učitelj.« Bila je
kar malo začudena in presenečena, verjamem pa, da bo sčasoma razumela, zakaj je tako pomembno,
da na položaj učiteljev dovolimo le najbolj usposobljenim, takšnim, ki so rojeni za to.
Izjemna muka je namreč poučevati, če po naravi nisi učitelj, kaj šele takšnega učitelja
dan za dnem z vidika slušateljev poslušati. Takšnih učiteljev je po mojih ocenah danes
v šolah več kot tri četrtine, saj se številni za ta poklic odločajo le, ker menijo, da je
glede na družbene razmere relativno lahko dobiti službo in redno zaposlitev v tej
stroki za določen ali celo nedoločen čas.
Zelo lep primer države, kjer se zavedajo, kako pomembno je, da z mladimi delajo
odlični učitelji, je Finska, ki slovi po izjemno inovativnem in učinkovitem javnem
šolskem sistemu, ki daje krasne rezultate na večih področjih življenja. Ena od glavnih
kvalifikacij, kdo lahko na Finskem postane učitelj, niso ocene, ampak sprejemni izpiti,
skozi katere se v ljudeh išče predvsem pristna narava učitelja (sanskr. ˝brahmansko˝
naravo, naravo učenjaka, opisano v prejšnjih poglavjih). Finski sistem ni idealen, je pa
vsekakor daleč boljši od številnih preostalih sodobnih javnih sistemov.
Odgovorna vzgoja, kjer otroke usmerjajo vrhunsko kvalificirani – rojeni učitelji in usposobljeni,
ljubeči starši, mora postati ena glavnih družbenih prioritet.
Učitelj se rodi
Moja mati je pogosto obžalovala mojo odločitev, da se nisem vpisal na pedagoško
fakulteto, saj je že zgodaj prepoznala moje tendence po poučevanju. Sam sem zelo
vesel, da se je razpletlo, kot se je, saj lahko danes vseeno učim po šolah, nisem pa
vezan na učni načrt, s katerim se v nekaj detajlih ne strinjam. Poznam se tako dobro,
da samo zaradi denarja in eksistence ne bi mogel poučevati nečesa, v kar sam v celoti
ne verjamem, saj je učitelj vedno dolžan govoriti resnico in ji slediti.
137
To je tudi eden od razlogov, zakaj marsikdo od takšnih danes ne dela v šolstvu, saj se
vsi zavedamo, da ima sodoben šolski sistem številne rezerve in anomalije.
V času starih kultur so učitelji uživali enako spoštovanje in sloves kot zdravniki in
pravniki. Danes temu žal ni več tako, saj pravo znanje ni med glavnimi vrlinami.
Glavni cilj številnih je postal denar, v šolah pa se pogosto učijo reči, ki niso nujno
resnične in točne.
Eno od mojih javnih predavanj je na Obali nekaj let nazaj obiskala tudi zelo plemenita starejša
gospa, pri kateri se je od daleč čutilo, da je učiteljica. Očarala me je z vsem, kar je povedala in
predala, še posebej navdušen pa sem bil nad eno od njenih izjav: »Veste, po desetletjih poučevanja v
šoli nisem več mogla tolerirati nesmislov, ki so se tam dogajali, saj sem imela glede marsičesa zvezane
roke. Odločila sem se, da preneham s takšnim delovanjem in naredila izpit za avtobus ter kar nekaj
let otroke vozila v šolo in iz nje. Med prevozi smo se zabavali, pripovedovali zgodbice in klepetali.
Niti enkrat nisem obžalovala svoje odločitve, saj sem otrokom tako lahko dala še več ...«
V šolah morajo delati prvorazredni učitelji, v nasprotnem primeru ne bo prvorazrednih ljudi.
Učitelj mora biti emotivno, duhovno zrela, sočutna in srečna osebnost
Pogosto naletim na otroke, ki jih kar naenkrat začnejo veseliti novi šolski predmeti ali
hobiji, ki jih še pred leti niso marali. Skrivnost je v tem, da dobijo novega učitelja ali
učiteljico, ki znanje predaja entuziastično, iskreno in praktično, ki do svojega dela čuti
posebno veselje in strast. Otrok ne vidi le kot učence, ampak kot ljudi, ki jih je
dolžan(-na) vzgojiti in poučiti kot pravi oče ali mama.
Sami vemo, kakšen užitek se je učiti od učitelja, ki je inspiriran, izobražen in predan
temu, kar počne. V osnovni šoli smo imeli učitelja zgodovine, ki nam je redno govoril
številne zgodbe, anekdote in primere iz vsakdanjega življenja. Presenetljivo se še
danes spominjam nekaterih navidezno nepomembnih dejstev in številk, pozabil pa
sem goro teorije, ki smo jo obravnavali ob tem.
Učitelj nas je navdušil do te mere, da smo nekateri na teste napisali še daleč več, kot je
bilo potrebno, ter pogosto dobili tudi še več točk, kot je bilo mogočih. Takšni učitelji
so za učence resnično pravi blagoslov.
»Povprečen učitelj pove, dober učitelj pokaže, boljši demonstrira, najboljši pa inspirira.«
William Arthur Ward
138
Tu sem, da te spodbujam
Pred leti sem imel na obisku zanimivega potujočega učitelja, ki že 30 let proučuje in poučuje
trenerstvo ter vedsko modrost. Prosil sem ga za korekcijo in dobronamerno kritiko česa, kar lahko
popravim, on pa mi je ponudil nenavaden odgovor: »Ne bo šlo. Ni potrebe po tem. To počnejo drugi.
Jaz sem tu zato, da te spodbujam, da ti pomagam odkriti, v čem si dober ter ti z vsem, s čimer
razpolagam, asistirati, da postaneš najboljša verzija samega sebe.«
Pred dnevi mi je recimo zapisal tole: »Verjamem, da ti ne more spodleteti. Ker si iskren. Ker
trdo delaš. Verjamem, da boš bolj in bolj uspešen. Četudi pride do neuspeha, ga boš premagal.«
Blagoslovljeni s(m)o otroci, ki imajo možnost rasti ob takšnih učiteljih, mentorjih in
starših. Slišal sem tudi (nepreverjeno), da je Muhammad Ali eno od svojih medalj
podaril srednješolskemu učitelju, kateri mu je nekoč rekel: »Iz tebe nikdar nič ne bo.«
Pravi učitelj ti ne kaže svoje veličine. Pravi učitelj ti pokaže tvojo.
Učitelj, ki sam ni učenec, ne more biti učitelj
Ena od mentoric mi je pred časom rekla tole: »Andrej, v delu z mladimi in drugimi si
uspešen zato, ker se na tebi jasno vidi in čuti, da se še vedno učiš.«
Nesmiselno je pričakovati, da se bodo otroci sposobni in pripravljeni vedno učiti od
nas, če bomo sami dajali vtis, da že vse vemo. Ključna lastnost učitelja je, da se sam
nenehno uči. Sestavine, s katerimi je nujno začiniti vzgojo in delo z mladimi, so
brezpogojna ljubezen učiteljev (in staršev), predanost, ljubezen, potrpežljivost,
dobronamernost, sočutje, praktično znanje, smisel in živ primer tega, da se tudi sami
učimo. Brez tega otrok ni mogoče ničesar naučiti.
Sam se zavedam, da marsičesa ne vem. Ker praktično vsak dan oziroma vsak trenutek
znanje bodisi pridobivam bodisi delim, identiteta vseživljenjskega učenca postaja del
mene, kar ljudje, s katerimi sem v stiku, začutijo in spoštujejo. Rezultati pri delu z
mladimi in vsemi, ki so iskreno pripravljeni izvedeti in doživeti kaj novega, so zaradi
tega zelo, zelo dobri.
Zelo pomembno za učitelje je, da imajo tudi sami svoje učitelje. Na profesionalnih,
osebnostnih in duhovnih področjih. To je hkrati zdravilo proti strahu (mali otroci so
neustrašni, ker čutijo zavetje očeta ali mame) in (lažnemu) egu, ki nas vztrajno
nagovarja, da sebe, drugih in sveta ne doživljamo takšnih, kakršni dejansko so.
139
Učitelji in starši so otrokom z zgledom dolžni predati jasno zavedanje, da se učimo vse življenje, svet
pa je ena velika učilnica, ki se od šole razlikuje po tem, da imamo tu navadno vsak nekoliko
drugačne izpite in preizkuse.
Najpomembnejše kvalitete, ki naj krasijo učitelja
Da se izognemo nepotrebnim konfliktom, je nujno razvijati božanske kvalitete. Ena
najlepših je sočutje, ki je, poleg resnicoljubja, najpomembnejša lastnost, ki mora krasiti
učitelje in starše. V tem se kaže naše spoštovanje do otrok. Če učitelj znanje predaja
ponosno, od t.i. poučevanja ne bo nobene prave koristi. Preverjeno, saj sem na nekaj
ponesrečenih predavanjih sam znanje predajal zviška, misleč: »Poslušajte, da vam jasno
povem, kako, kaj in kam. Jaz vem.«
Spodrsljaji niso bili zaman, saj so mi predali dragoceno lekcijo. Za zgrešeni pristop
sem bil nemudoma, še za čas predavanja, nagrajen v obliki nemira, neposlušnosti
udeležencev in pomanjkanja navdiha s strani intuicije, ki me med predavanji navadno
zelo, zelo zvesto in spretno zalaga s pravimi besedami in energijo. V takšnih primerih
pa je nekajkrat povsem zatajila. Zakaj? Zaradi mojega napačnega odnosa, zaradi
odsotnosti ponižnosti, zaradi ponosa. Že tako sem relativno mlad, kar pomeni, da bi
moral biti v predaji znanja še toliko bolj spoštljiv do vseh, katerim delim znanje.
Kako se rešiti ponosa? S poslušanjem, druženjem in učenjem od genijev, ki so daleč,
daleč pred nami. Reden stik s takimi posamezniki, preko njihovih predavanj, vodstva
in osebne družbe, mi omogoča, da razvijam vsaj malo sočutja in ponižnosti, kar je
nujen okras vsakogar, ki je na položaju starša ali učitelja.
Kaj pa najbolj uničuje sočutje? Odsotnost kakovostne osebnostne rasti in duhovnega
življenja – temeljitega dela na sebi. Druga stvar, ki subtilno uničuje sočutje je,
−presenečeni boste−, neprimerna prehrana. Ker je danes večina učiteljev in staršev
precej ponosnih, −kar je le odraz strahu in nizke samopodobe−, so ponosni seveda
tudi otroci, saj razvijajo enake kvalitete kot ljudje, od katerih se učijo.
Nikomur ni treba biti popoln
Eden od fantov, s katerimi sem delal, je rekel takole: »Imeli smo zelo načitano učiteljico, ki
pa je nenehno skrivala svoje pomanjkljivosti. Stalno je skušala dajati vtis, da vse ve in da vedno vse
dela popolno, kar pa ji ni ravno uspevalo. Bolj, ko skušaš skrivati svoje pomanjkljivosti, bolj se
140
vidijo. Na račun tega se otroci niso mogli kvalitetno učiti, saj je navkljub znanju, ki ga je imela,
izpadlo vse skupaj bizarno.«
Učitelji, ki delujejo tako, otroke na nek način učijo, da je treba biti popoln, če želiš biti
srečen, kar seveda ni res. Nihče od nas ni popoln in tudi za srečo se je treba truditi,
inteligentno in vztrajno. Otroka naučite, da razvija željo po tem, da vedno naredi vse,
kar lahko. In še malo. To je to.
Pridi predavat, prosim! Učitelji v službo prihajajo samo po denar ...
Pred približno letom dni me je s tem nagovorom poklical ravnatelj iz ene izmed
štajerskih šol, ki je bil občutno zaskrbljen nad delom svojih zaposlenih. Denar je
vsekakor dobrodošel sestavni del življenja, učitelji pa nikakor ne bi smeli svojega dela
opravljati le zaradi osebne finančne koristi. Zakaj ne? Če učitelji v šolo hodijo samo
zaradi denarja, učenci v šolo hodijo samo zaradi ocen.
To dejstvo jasno nakazuje, da večina učiteljev, ki poučuje na tej šoli, po naravi niso
učitelji. Od kod mi ta ideja? Zato, ker nekomu, ki je rojeni učitelj, denar ni v ospredju.
V ospredju mu je možnost deljenja znanja in iskanja razumevanja, bistva, resnice, ne
pa osebna korist po varnosti, udobju ali koristoljubju.
»Denar, bogastvo in sreča so sami po sebi stranski produkti pravilno usmerjenega delovanja.«
Učitelj mora biti zgled. Javno življenje = zasebno življenje
Vse, kar sem pisal o vlogi družine, v enaki meri velja tudi za vse učitelje, ki morajo biti
v vsem, kar počnejo, drugim za zgled. Naslednja trditev pri številnih učiteljih
neupravičeno naleti na veliko nasprotovanj:
»Ne sme biti razlike med javnim in zasebnim življenjem učitelja.«
Kaj to pomeni? Vse, kar učitelj uči javno, mora slediti tudi zasebno, v nasprotnem
primeru njegovo učenje ne bo imelo prave potence, prave moči. Ker, za razliko od
večine ostalih poklicev, delo učitelja zahteva resnično veliko askezo in
odpovedovanje, so bili včasih učitelji mnogo bolje plačani in spoštovani, kot so danes.
Zakaj? Ker poklic učitelja ni le poklic, ampak način življenja. Učitelj je učitelj, ko je v
šoli in ko je doma.
141
»Otrok lahko ljubi in spoštuje samo napredno osebnost, nekoga, ki mu pokaže primer
samoobvladanosti in duhovnega razumevanja. Le kako naj otrok razvije spoštovanje do učitelja
telovadbe, če kadi in včasih celo pije med urami športne vzgoje?« Dr. V. O. Ruzov
Podobno se je namreč dogajalo tudi na šoli, ki sem jo sam obiskoval. Nekateri učitelji
so celo v šoli popivali, se drogirali, se zapletali v medsebojne ˝ljubezenske˝ afere ... Ko
sem postal zavesten vsega tega, sem izgubil veliko mero spoštovanja, ki sem jo sicer
gojil do njih, saj so eno govorili, drugo delali.
Skoraj v istem trenutku, ko sem videl, kako živijo in kaj počnejo, sem izgubil
sposobnost hitrega in učinkovitega učenja od njih. Učenci veliko bolj kot učenja
učitelja usvojijo učiteljeve osebne lastnosti, zato je tako pomembno, da so te lastnosti
kvalitetne. Tudi v tem primeru velja: »S kom se družiš, takšen postaneš.«
Nihče od nas seveda ni popoln, učitelji (in starši) pa si nikakor ne bi smeli privoščiti
določenih pomanjkljivosti. Otroke učim, naj bodo kot čebelice, ki so sposobne najti
nektar tudi v umazaniji in se učiti od vseh. Učitelji se morajo zavedati odgovornosti
svojega položaja, saj so varuhi resnice in vrlin. Nihče se jim ne izogne.
Ko otroka vpisujete v šolo ali klub, ne glejte toliko, kako prestižna ali zunanje
kvalitetna je inštitucija. Raje poglejte, kdo vse ga bo učil in vodil. Bolje je, da ga v tretji
ligi nogometa uči pošten in delaven trener, kot da trenira v prvi ligi, kjer ga bo vodil
trener, ki pije, preklinja, vara in kadi. Ko sem na eni izmed šol govoril o tem in o
navadah, je eden od učiteljev nalašč na mizo postavil tobak in ga začel zvijati, saj sem
mu očitno navkljub temu, da sem se trudil govoriti zelo spoštljivo in sočutno, stopil
na ego.
Učitelj mora biti osvobojen grobih in subtilnih slabih navad ali pa vsaj intenzivno in
iskreno delati na tem, da jih odpravi.
Učitelj mora imeti avtoriteto
Pogosto slišimo, da zaradi sistema učitelji nimajo več prave avtoritete. Delno to drži,
delno tudi ne. Zakaj ne? Ker verjamem, da učitelj (in vsak drugi človek), ki resnično
živi zgledno in plemenito, v drugih naravno vzbuja veliko spoštovanje.
Na šoli, ki sem jo obiskoval, je deloval izjemno učen učitelj. Eden formalno najbolj
izobraženih pedagogov tamkajšnje šole. Imel pa je precejšnjo pomanjkljivost. Otroci
ga nis(m)o spoštovali, saj ni znal poskrbeti za red in disciplino. Spomnim se, da ga je
142
sošolec brez kasnejših sankcij enkrat celo klofutnil, ko se je pred katedrom pogajal za
boljšo oceno.
Učitelj, ki ga otroci ne spoštujejo, ne more prenašati znanja, zavedati pa se moramo tudi dejstva:
»Spoštovanja ne moreš zahtevati, treba ga je vzbuditi.«
Ironično je, da spoštovanje dobiš takrat, ko ga ne iščeš. Drugi nas pogosto ne
spoštujejo zato, ker spoštovanje zahtevamo, namesto da bi ga zaslužili. Samo
akademsko znanje, brez močnega značaja in čistega načina življenja, ni zadostna
kvalifikacija za položaj učitelja.
Učitelj je tudi starš
Materi se od daleč vidi, kako bi se razveselila vnučkov. Večkrat mi nakaže, da je prišel
čas za spremembe, sam pa ji rad rečem: »Mami (v šoli uči 1. razred), poglej, prosim, malo
okoli sebe. Vsako leto imaš po 15–20 vnučkov v 1. razredu. Kaj bi še rada? Eden gor ali dol ...«
Razumem njeno željo, vendar modrost uči tudi, da imamo več očetov in mam in ne
samo enega. Za enega od njih se smatra tudi vsak naš učitelj, ki nas uči, kako živeti.
Da človeška psihologija potrdi praktično vrednost teh trditev, zapisanih v Vedah,
lahko vidimo tudi v tem, v kakšni luči nas pogosto vidijo otroci.
Med delom v enem od centrov za mlade, je kar nekaj osnovnošolcev (in tudi njihovih mlajših bratcev
in sestric) redno prihajalo klepetat z menoj in poslušat zgodbe. V spontanih debatah so se pogosto
zagovorili in me namesto po imenu poklicali oči, ati ..., četudi seveda nisem biološki oče nikogar
izmed njih.
Vsi, ki delate z otroki, posebej z mlajšimi, prav gotovo veste, o čem govorim.
Bodi nekdo, ki si ga potreboval, ko si bil mlajši.
Umetnost in nuja redne kvalitetne celostne regeneracije
Odkar sem dobil priložnost aktivno izkusiti delo v vzgoji in izobraževanju, do
profesorjev gojim veliko večje zaupanje, kot sem ga kadar koli prej. Še posebej do
tistih, ki so svojemu delu resnično predani, vestni in dobronamerni. Zakaj? Navadno
predavam skupinam med 10 in 200 otrok, kjer imam možnost govoriti o temah, ki so
mladim zanimive in blizu. Odnosi, uspeh, šport, navade, življenjske zgodbe ...
143
Resnični užitek je predajati znanje poslušalcem, ki jih vsebine zanimajo, izjemna
umetnost in izziv pa je predajati znanje nekomu, ki ga to niti najmanj ne zanima. Že
dve ali tri ure dela v takšnem okolju izčrpajo predavatelja, niti predstavljati pa si ne
morem, kako je desetletja otroke učiti predmet, ki jim je zadnja skrb na svetu, vsak
dan, 6–8 ur dnevno, 5 dni v tednu. Spoštovanje vsem, ki jim to uspeva.
Brez kakovostne skrbi za telo, um in srce dolgoročno nikakor ni mogoče učinkovito
opravljati vloge učitelja (ali starša). Vzgojiteljice in učiteljice se po naravi še toliko bolj
čustveno vežejo na delo in ljudi ter zaradi stresa in izgorelosti navidezno delujejo
mnogo starejše, kot so sicer.
Ko sem bil na eni od osnovnih šol, sem se na lastni koži lahko prepričal, kako težko je
mladim predajati znanje, če sami nismo v optimalnem psihofizičnem stanju. Praktično
nemogoče je skoraj vsak dan, več let ali desetletij, stanovitno držati jasno
osredotočenost, kreativnost in navdih, ki so tako nujno potrebni v naši želji razdajati
se mladim in ostalim. Posebej tisti, ki uživate v tem, kar delate, lahko kar nekaj let
vztrajno držite in obnavljate entuziazem in zanos. V primeru, da pa dolgoročno redno
ne skrbimo zase, ne moremo optimalno opravljati svojega dela, saj ima telo preverjene
omejitve. Še posebej tisti, ki smo redno v vlogi učitelja, smo praktično dan za dnem v
modusu dajanja ogromnemu številu posameznikov; otrokom, sodelavcem, staršem ...,
tako je nujno skrbeti za celostno, kvalitetno psihofizično regeneracijo.
Vse je treba delati v ravnovesju z vizijo in na dolgi rok. Nujno je tako vzpostaviti redno optimalno
ravnovesje med delom, počitkom in zabavo (prijatelji, hobiji ...). Ne le tedensko, mesečno ali letno,
ampak dnevno.
Odlična jutranja duhovna priprava jamči izjemen dan – in življenje
Obožujem, ko slišim: »Andrej, čuti se, da delaš iz srca. Hvala ti.« Vesel sem, da ljudje
dobijo tak občutek, saj bi, navkljub vsem svojim pomanjkljivostim in rezervam,
resnično rad predal naprej vso dobro prakso in priporočila za delo z mladimi. Nič od
tega pa bi ne zmogel brez redne, kvalitetne celostne regeneracije.
Ena od mojih javnih skrivnosti je redna jutranja priprava na dan. Vstanem precej pred
sončnim vzhodom. Najprej se priklonim in v umu zahvalim vsem, ki so mi omogočili
vse to, kar danes znam, imam in počnem. Nato se obrijem, stuširam in osvežim,
dobro uro in pol posvetim (mantra) meditaciji in branju ali poslušanju modrosti ter
kratkih inspiracij. Eden od prevodov mantre, ki jo izgovarjam, je: »Naj bom ob pravem
144
času, na pravem mestu, v pravi zavesti.« Nato še kratko potelovadim. Brez vsega tega si
praktično ne upam iz hiše. To sem nekajkrat poskusil, a dan nikakor ni bil pravi. Bolje
rečeno, jaz nisem bil pravi. Zakaj pa je zjutraj tako težko vstati? Ker s tem
premagujemo svojo usodo.
Obstajajo tri verzije vsakega izmed nas. Pasivna, lena oz. nedejavna (guna nevednosti, sanskr.
tamas), nato aktivna (guna strasti, sanskr. rajas) ter na koncu mirna, uravnotežena in zadovoljna
(guna vrline, sanskr. satva). Z načinom življenja si izberemo, v kateri od treh verzij bomo delovali.
Sam sem približno 10 let zaradi narave svojega ˝dela˝ prebedel večino noči in na lastni
koži začutil, kako skrb vzbujajoče sem si načel telo in živčni sistem. Z leti sem imel
vse manj volje, energije, inspiracije ... Odkar zgodaj zaspim in se enako zbujam zelo
zgodaj, moje telo, um in razum delujejo bistveno bolje kot tedaj. Do ranega
dopoldneva navadno opravim toliko, kot prej v nekaj dneh. Še posebej, ko gre za
zahtevno intelektualno delo, organizacijo in pripravo na predavanja.
Če bi mi nekdo navade, brez katerih si danes ne predstavljam živeti, predlagal pred
leti, v študentskih časih, bi si najbrž mislil: »Glej ga tega, kaj pa je njemu ... Pojdi si malo
poslikat glavo k zdravniku, ali pa pri njemu ostani dan, dva, na kratkem opazovanju ...«
Pred leti sem naredil manjši eksperiment, kjer sem preveril smiselnost svoje navade, h
kateri sem bil inspiriran, ko sem prišel v stik z ljudmi, ki so živeli drugače. Za razliko
od ostalih dni sem se odločil, da en dan preverim, ali mi ta nova navada dejansko
koristi optimalno delovati ali je to le neke vrste mentalni placebo, s katerim zavajam
samega sebe. Namesto tega, da sem zgodaj vstal, se oprhal, sprehodil v naravo,
telovadil, meditiral in mirno pripravil na dan, en dan tega namenoma nisem storil.
Kot v dobrih starih časih sem se zbudil v zadnjem hipu, pohitel v kopalnico, se hitro
oprhal (tega nisem mogel preskočiti, saj ko enkrat usvojiš to navado, preprosto ne
moreš začeti dneva, ne da bi se tudi zjutraj osvežil) ter se odpeljal v službo. V šolo
sem prispel ob pol osmih, že pred osmo pa sem pogledoval na uro, kdaj bo konec
pouka ... V delu z otroki in drugimi naravnost uživam. Še posebej, ker se trudim
delovati srčno. Tega dne pa jim nisem imel kaj dosti ponuditi, saj sem bil – prazen.
Pred leti sem v Krško peljal nenavadnega gospoda, ki je že od daleč bil videti, kot da je prišel iz
nekega drugega časa. Dolg, črn plašč, visok, uglajen, na glavi klobuk ... Videl sem, da se lahko od
njega gotovo kaj naučim, tako sem ga vprašal: »Imate kakšen nasvet zame? Kaj bi mi svetovali?«
Odgovoril je: »Najpomembnejša dela dneva sta jutranji in večerni sestanek sam s seboj.«
145
Eksperiment mi je potrdil, da je kvalitetna jutranja priprava na dan nuja. Brez tega
dolgoročno ni mogoče optimalno opravljati nobenega dela, kaj šele dela učitelja.
Sprva sem začel z nekaj minutami takšne priprave, ko pa sem začutil bistveno
spremembo v počutju, zdravju in rezultatih, sem postopno doziral tempo, skladno z
lastno željo, potrebo in okusom za to.
Rana ura, zlata ura
Ravnateljica ene izmed šol, na kateri sem gostoval nedavno, mi je omenila: »Pogosto mi
učitelji pošljejo e-maile ob polnoči ali pol enih zjutraj ...« Povsem jasno mi je, zakaj njihovo
delo zato ne more biti zares kvalitetno.
Priprava na dan se začne že večer prej, tako da gremo pravočasno v posteljo, saj se
naš živčni sistem daleč najboljše regenerira med 21. in 2. uro zjutraj. Ob urah do
polnoči se naše telo spočije dvojno. Takrat je treba spati. Če vam torej zmanjkuje časa
in energije – zgodaj spat!
Vsi imamo izkušnje s ponočevanjem na zabavah, ki so se zavlekle do naslednjega jutra
... Ste opazili, kako globoki, sproščeni in filozofski so navadno pogovori v zgodnjih
jutranjih urah, ko se že začne daniti? Prijatelji in družba, od katerih tega sicer morda
nismo vajeni, in tudi mi sami začnemo tedaj kar naenkrat govoriti življenjsko
filozofijo in diskutirati o pomembnih življenjskih dejstvih. Zakaj ravno takrat?
Do tega ne pride zaradi učinka alkohola. Resnično ne. Posebej mirna atmosfera in
ambient ter specifično stanje uma je posledica t.i. ˝brahma muhurte˝ (sanskr.). To je del
dneva, ki je posebej namenjen duhovni pripravi na dan.
Ta čas je idealen za meditacijo, jogo in/ali molitev. Začne se dobro uro in pol pred
sončnim vzhodom, traja pa vse do vzhoda sonca.
Vsekakor je dobro z vstajanjem prehiteti sonce, v nasprotnem primeru ne
prestrežemo naravne doze energije in entuziazma, ki je na voljo vsem budnim ob
sončnem vzhodu.
Kdo od vas utegne oporekati, češ da to ne drži in da se motim. Razumem, seveda, a v
tem primeru poskusite biti zbrani, mirni, spočiti in osredotočeni, ne da bi v telo
vnašali razne oblike legalnih in nelegalnih poživil, kot so kava, nikotin, alkohol,
pomirjevala, droge ... Vsaka na svoj način kratkotrajno, a za svojo ceno, stimulira naš
146
živčni sistem in z umikom le-teh boste kmalu lahko sami začutili in preverili vse, o
čemer pišem in govorim.
Naš razum se daleč najbolj oz. edino kvalitetno spočije med 21. in 23. uro. Takrat je
zelo dobrodošlo spati. Poglejmo primer: trgovci nam po novem nudijo možnost t.i.
˝late night shoppinga˝, nakupovanja pozno zvečer. Povejte mi nekaj: kateremu človeku
pri zdravi pameti se da ob enajstih zvečer nakupovati oblačila? Ne poznam jih dosti.
Pravzaprav nikogar. Zakaj pa je prišlo do tega? Ker tržni psihologi vedo, da takrat
človek sprejema najslabše odločitve. Tedaj imamo največ želja in frustracij.
V tistem obdobju je daleč največ prepirov, nasilja, kriminala ... Človek tedaj
funkcionira na mentalnem nivoju. Takrat naš razum, ki služi diskriminaciji, selekciji
tega, kaj je smiselno, dobro ali slabo, spi. Za trgovca pa seveda ni boljšega, kot v
trgovino zvabiti nezadovoljnega človeka z uspavano inteligenco in velikim
nakupovalnim vozičkom ...
Jutro se začne zvečer, zgodnje jutranje vstajanje pa je ena izmed navad, ki čudežno najbolj obogati
naše življenje.
Popolna zaščita
Pisatelj iz ZDA, ki sem ga gostil pred nekaj leti, mi je povedal zanimiv primer izpred
nekaj let, ko je iz radovednosti obiskal tečaj branja auer. Ko je vodja tečaja že odčitala
auro nekaterim tečajnikom, je na vrsto prišel tudi prijatelj. Nekaj časa ga je gledala,
opazovala in naposled vprašala: »Gospod, s čim se pa vi ukvarjate?«
Odgovoril je: »Vsako jutro zgodaj vstanem, meditiram, živim čisto ... Zakaj?« »Če želite, da
pogledam v vašo auro, naslednjič, ko pridete, tega ne počnite, ker ničesar ne vidim. Kot da ste
zaščiteni,« je bil njen odgovor. Prijatelj je seveda ni ubogal. Gladko je nadaljeval preko
40-letno duhovno prakso, s katero si na svoj način redno pomagam tudi sam.
Podobno deluje tudi svetovno znani ˝influencer˝, Jay Shetty, ki je pred kratkim gostoval
v Sloveniji.
Če vas poganja zgolj kavica, špricer ali še kaj ˝močnejšega˝ ..., dolgoročno ne boste mogli
parirati učiteljem in staršem, ki poznajo in prakticirajo neštete sodobne metode, ki
prinašajo izjemno energijo, oster razum in jasen fokus. Če tega ne želite narediti zase,
to storite za druge. Za otroke.
147
Če bi rad(-a) bil(-a) všeč vsem, ne postani učitelj(-ica) …
Pri dr. Ruzovu sem pred leti prebral nasvet, da ljudem nik(d)ar ne govori, kaj naj jedo
in s kom ter kdaj naj spijo, vendar se temu ne morem izogniti, saj ključno vpliva na
naše delovanje. Naloga učiteljev je drugim predati znanje takšno, kakršno je, četudi je
resnica boleča. Dandanes lahko rečemo, da smo globoko zašli s prave poti, saj smo z
resnico začeli sklepati kompromise.
Prijatelj mi je pred leti na moje komentarje, da marsikomu kdaj težko ˝sede˝
povedano na seminarjih, povedal zanimivo misel, ki je ne bom pozabil. Pravi takole:
»Če bi rad bil všeč vsem, nikar ne postani učitelj ali vodja. Raje prodajaj sladoled.«
A tako ...
Zelo pomembno za vse učitelje je usvojiti lastnost, o kateri govori naslednja zgodba,
ki mi jo je pred leti povedal prijatelj.
V vasici ob gozdu je živel starec. V vasi je veljal za zelo bistrega, modrega in spoštovanega človeka.
Nekega dne na njegova vrata potrka mlado dekle. Starec odpre, dekle pa objokano v rokah drži
dojenčka. Starcu vznemirjeno reče: »Prinesla sem vam otroka. Vaš je. Skrbite zanj.« Starec odvrne:
»A tako ...,« dekle pa naglo odide.
Starec je v vseh teh letih čudovito skrbel za fanta. Naučil ga je hoditi, pisati, brati in mu predal vse,
kar utegne kdaj koli v življenju potrebovati. Vzgojil ga je v pravega malega gentleman-a. Vest o
starcu in otroku je seveda dosegla tudi vas in vaščane, ki so starca ostro kritizirali: »Smo vam rekli?
Nezakonskega otroka, pankrta vzgaja, vi pa ste ga imeli za svetnika ... Kakšen modrec neki,
navadna baraba je ...«
Leta so minevala, dokler se nekega dne na vratih ne pojavi isto dekle, ki je otroka pred leti pustilo
pred vrati. Tokrat je bil z njo tudi mlajši moški. Starec odpre vrata, vljudno pozdravi in vpraša:
»Kako vama lahko ustrežem?« Dekle odgovori: »Gospod ... Iz srca vam hvala za vašo
velikodušnost ... Veste, oprostite nama, prosim, pred leti sva spočela otroka ... Bila sva mlada, brez
denarja in prihodkov ... Starši bi naju ločili, če bi izvedeli, kaj se je zgodilo ... Otroka nisva mogla
obdržati ... Nisva vedela, kam naj ga dava ... Spomnila sva se na vas, saj sva vedela, da ste poseben,
zanesljiv človek ... Veste, sedaj pa imava službi ... Dozorela sva ... Otroka bi rada nazaj ...«
Starec je mirno odvrnil: »A tako ...« Šel je po otroka, ga objel, poljubil na čelo, na vratih pa mladi
družini zaželel vse dobro.
148
Pozoren in ljubezniv, a nenavezan
Eden od vzrokov izmučenosti, stresa in neučinkovitosti pri učiteljih je pogosto ravno
močna navezanost na rezultate njihovega dela. Naloga učitelja je strokovno opraviti
svoje delo in vedno dati vse od sebe, ne pa bi smeli biti vezane na rezultate. Kaj to
pomeni?
Ko predavam učencem, učiteljem ali staršem, se vedno potrudim najbolje, karseda.
Potrudim se, da predhodno odlično spoznam področje, o katerem govorim. Nato
skušam znanje narediti čim bolj praktično in zanimivo. Tretje, da sem v odlični
psihofizični kondiciji. Četrto, da nisem odvisen od sprejemanja in odobravanja oseb,
katerim to znanje predajam. To prihrani ogromno energije.
Prijatelj je nekaj časa poučeval na eni izmed zagrebških srednjih šol. Pogosto si je pel, ne glede na to,
iz katerega razreda je prišel. Ena od sodelavk je to opazila in mu skoraj zgroženo rekla: »Ja, kako
si lahko poješ po tem, ko prideš iz 3b? Nemogoči so ...« Prijatelj je nasmejan odgovoril: »Zato, ker
nisem vezan na to, kaj delajo. Sam opravim svoje, do njih pristopam dobronamerno, oni pa se
morajo odločiti, ali bodo sodelovali, –skušali opraviti letnik–, ali ne. To ni moja težava.«
Če boš zares dober, ne boš prevaran, ampak preskrbljen
Pred manj kot letom je na eno od mojih predavanj v Ljubljano prišel samo en gost. Bil sem
razočaran. Ljubljana. Več kot 250.000 ljudi. Plačal sem promocijo za dogodek, potne stroške,
prispevek za prostor ... Ves dan sem se pripravljal na seminar, nanj pa pride nato samo en gost ...
Kaj je sedaj to? Moj ego je bil užaljen. Zelo.
Že sem se odpravil proti vratom in se odločil, da edinega gosta odslovim ter se nekako opravičim. K
sreči pa mi nenavaden občutek v srcu tega ni dovolil, tako sva sklenila, da glede na to, da sva že tu,
na kratko poklepetava. Pol urice. Čas je kar letel in kar naenkrat sva opazila, da že dobro uro in
pol govoriva o raznem, kot da se poznava že leta. Nenavadno pri tem pa je, da je fant ob koncu
večera rekel takole: »Veste, vsebine se mi zdijo zelo smiselne in praktične. Dobro bi bilo, če bi jih
slišali tudi drugi dijaki v našem dijaškem domu. Bi prišli predavat k nam? Priporočil vas bom
vodstvu.«
Začuden in hvaležen sem bil zaradi povabila in že čez nekaj tednov predaval več kot 70 dijakom in
strokovnim delavcem v dijaškem domu v Ljubljani, kjer je fant bival. Dogovorili smo se tudi za
149
nadaljnje sodelovanje. Neverjetno. K sreči sem z veliko muke nekako le položil test nenavezanosti na
rezultate, ampak na opravljanje svoje dolžnosti, in takoj je prišla nagrada.
Podobne reči so se mi, malo drugače, dogajale že prej, a tako hitro pozabiš pomembne življenjske
lekcije. Dobil sem krasno lekcijo o nenavezanosti. Brez tega praktično ni mogoče delovati. Najlepše
pri tem je, da se je fant, ki je prišel na ta dogodek, nato resno angažiral na področju dela z ljudmi.
Še danes mi je v velik navdih in pomoč.
»Vsi smo odvisniki. Odvisniki od rezultatov svojega dela.«
150
7. SAMOPODOBA, UPORNIŠTVO IN PUBERTETA
Uporništvo otrok in mladih
Vse več mladih na razne načine izraža nezadovoljstvo in odpor nad domačimi in
družbenimi prijemi. Nič pa ne začne obstajati brez razloga in enako je s tem.
Pred meseci sem govoril z vidno skrbno in ljubeznivo mamo, ki je z energičnim in čudovitim
sedemletnim sinom zaskrbljena prišla na pogovor. Prej je bila pri večih psihologih, ki so jo prestrašili,
da je otrok v hudi čustveni stiski. Sam nisem dobil takega občutka. Povod za njihove diagnoze je
bilo uporništvo in hiperaktivnost v šoli ter risanje bitk in pištol na risbah, za katere so ga prosili
terapevti. Prvo; takšni karakterji zelo težko sprejemajo avtoriteto, če je le ta površna in nedosledna;
to je pogosto praksa danes v šolah, ko pa pride v stik z dobrim primerom, dobi krila. Drugo: fantu
se od daleč vidi, da je športnik, vodja, bojevnik po naravi, zato je razumljivo, da riše pištole, borbe ...
Sam sem prestal podobno pot, saj sem prvih 25 let živel kot mali disident. V šoli mi je
šlo odlično, navkljub temu pa šole nisem maral. Tako rekoč vse sem delal nasprotno
okolici. Eden od vzrokov tega je bilo iskanje sreče, za katero je bilo več kot očitno, da
je okolica in ljudje okrog niso našli. Različne metode niti meni niso dale dosti boljšega
rezultata, kar pa se je povsem spremenilo, ko sem naletel na izjemne ljudi.
Verjamem, da je sodobno uporništvo otrok in mladih preprost izraz potrebe po
spoštovanju individualnosti in kakovostnem, popolnem razumevanju, vodstvu ter
smiselni usmeritvi.
Ko je pred desetletji v Ameriko prišel modrec, Šrila Prabhupada, je v zelo kratkem času motiviral in
angažiral na stotine in tisoče hipijev, med katerimi so nekateri še nekaj dni pred tem drogirani živeli
goli na drevesih. Ko so končno naleteli na odličen primer zglednega človeka, ki odlično razume sebe
in druge ter ima veliko srce, jasen smisel in vizijo, so mu začeli zvesto slediti sami in postali
neverjetne osebnosti. Nekateri od njih še danes delijo znanje po vsem svetu.
Si upornik? Krasno. Upri se v prvi vrsti izgovorom ... egoizmu … zlobi ... lenobi …
151
Otroke vzgajajmo, kot da so nam jih v varstvo oddali daljni sorodniki
Tako bomo zanje skrbeli še bolj ljubeznivo, dosledno, tolerantno in odgovorno, brez
iluzije o absolutni avtoriteti in lastništvu nad njimi. Že nekateri naši starši so bili s
strani svojih staršev (ti pa s strani svojih itd.) obravnavani kot njihova last, tako
podobno napako ponavljajo tudi v odnosu do svojih otrok, saj drugače žal ne znajo.
Eden od povodov za velik razmah uporništva sodobne mladine je ravno to – poskus
zatiranja njihove individualnosti s strani učiteljev in staršev. Takšno ravnanje je
subtilno nasilje, ki se najjasneje pokaže ob otrokovem prihodu v puberteto. Če ga
vzgajamo kot svojo last, se odrasli otrok ne bo rad vračal domov, ko bo enkrat dobil
možnost živeti samostojno. Domov bo prihajal iz osebne koristi, za praznike, po
darila ali kvečjemu iz nuje oz. v najboljšem primeru iz dolžnosti, nekajkrat letno.
Vprašajmo se: kdo je oseba, ki mi je bila zaupana v nekajletno varstvo? Kako ga/jo lahko
optimalno pripravim na življenje in ji omogočim, da poleti v svet? Zakaj je to tako pomembno
razumeti? Ker otroci ne smejo postati absolutni vir sreče staršev, saj bodo v tem primeru eni in drugi
slej ko prej zelo trpeli.
Še en poglaviten vzrok uporništva mladih je nezavedanje, da se ego otroka smatra za
odraslo osebo, ko le ta pride v puberteto (12 – 14 let). Nujno je dinamiko odnosa
med učitelji, starši ter ˝otrokom˝ redno prilagajati skladno z zavestjo otroka in se z njim
naučiti ravnati tako, da se bomo znali pravilno dotakniti ne le njegovega ega, ampak
predvsem njegovega razuma in srca. To je znanost, ki menja življenja nas in vseh
okrog. Toplo priporočam.
Otroka ne razumem
Ste se vprašali kdaj, zakaj mama v malem otroku vidi samo najlepše? Četudi otrok po
njej lula, bruha, kaka ..., ga sama kljub vsemu vidi kot angela. Kot najlepše živo bitje.
Zakaj? Ker se mama zaveda dejstva, da je dobila nekoga, ki je odvisen od nje in ne
nekoga, ki je vir njene sreče. Nekoga, ki jo potrebuje. Nekoga, za kogar mora skrbeti.
Kam z leti rad izgine ta angelski sij malega otroka? Otrok je vedno isti, spremeni se le
odnos staršev do njega. Zakaj? Vse dokler imajo starši otroka za svojo odgovornost, v
njem vidijo najlepše. V trenutku pa, ko ga vidijo kot vir svoje sreče (delal bo, tako kot
želimo mi ..., vpisal bo to in to šolo ..., ostal bo doma, na kmetiji ...), se začne njihovo
trpljenje.
Ko v drugih vidimo le najboljše, jih vidimo takšne, kakršni dejansko so.
152
Kaj naj storim, da mi bo ˝otrok˝ zaupal?
Včasih na naših predavanjih polovica starejših gostov sedi s prekrižanimi rokami na
prsih, kar nakazuje na nezaupanje in strah. Posebej, ko govorim o osebnih temah. Ali
lahko zahtevam zaupanje in sproščenost? Seveda ne. Moram si ju zaslužiti.
Zaupanja, tako kot spoštovanja, ne moremo zahtevati, moramo si ga zaslužiti. Če
želimo, da nam bodo otroci zaupali, jim moramo najprej pristno pokazati, da jih
imamo resnično radi. To pomeni, da jih sprejemamo takšne, kakršni so, da razumemo
njihove potrebe in jih takšne, kakršni so, tudi spoštujemo. Šele nato lahko pride do
zaupanja. Vzgajaš in poučuješ lahko samo nekoga, ki ti zaupa. Najprej je treba zgraditi
zaupanje.
Zakaj prihaja do tega, da otroci srce vse pogosteje odpirajo ne staršem, ampak
sošolcem in sošolkam ter sumljivim, nepreverjenim in nekvalificiranim osebam na
internetu? Sam sem pred starši svoj čas skrival svoje slabe navade in probleme, saj
sem imel močan občutek, da ne bom naletel na empatično razumevanje in
potrpežljivo, ljubeznivo, brezpogojno podporo pri reševanju le-teh. Raje sem zaupal
drugim, ker sem zaradi različnih dejavnikov čutil, da starši morda trenutno niti niso
kvalificirani, da mi pomagajo pri tem, kar me tare.
V času pubertete je treba mladim prisluhniti še posebej potrpežljivo. Če ne bomo mi tisti, ki jim
bomo na voljo za pogovore o občutljivih temah, bodo odgovore in sogovornike iskali v lokalih ali na
internetu.
Če želite, da se vam otroci odpirajo ter vam zaupajo svoje največje izzive, dileme in
skrbi, ne jadikujete pred njimi in ne izražajte prepogosto svojega obupa in nemoči.
Vsak ima kdaj slab dan, vendar pritoževanje in obup doma trajno ne smeta biti
prisotna, če želimo vzgojiti motivirane in zdrave otroke. Starši so dolžni sprejemati
negativne emocije otrok in jim nuditi čustveno podporo. Očetu in mami, ki nenehno
odprto govorita o svojih težavah in skrbeh, se otroci ne bodo zaupali in odprli.
Otrok si misli takole: »Le zakaj bi obremenjeval starše s svojimi težavami? Saj imata polno
svojih in niti teh ne uspeta smiselno reševati ...« Čas posvečajte celostnemu izpopolnjevanju
in duhovnemu razvoju. S tem si boste zaslužili zaupanje otrok. Če otroci vidijo, da
imate sami s seboj preveč težav, vas ne bodo želeli obremenjevati še s svojimi. Še
posebej, če čutijo, da jih ne znate poslušati brez obsojanja in kritiziranja.
153
V vsakem primeru skušajte prenehati kontrolirati in nadzirati mlade, četudi so vaši
nameni dobri in iskreni. Odraslim ˝otrokom˝ pustite živeti svoje življenje, četudi je cena
za to velika. V vlogi starša kot avtoritete ste svoje opravili. Postanite in ostanite
njihovi prijatelji. Verjemite vanje. Ne potrebujejo vaše manipulacije − potrebujejo
vaše zaupanje, podporo in svobodo.
Zreli starši in zreli ˝otroci˝ so (lahko) najboljši prijatelji in največji medsebojni dobronamerniki.
Vse, kar otroci potrebujejo, je ljubezen ...
... zato je zelo pomembno, da delamo na tem, da je imamo sami toliko, da jim je lahko
v izobilju predajamo naprej. Za to moramo nujno zdraviti sebe in otroka v sebi, ki v
marsikom izmed nas še vedno hrepeni po brezpogojni ljubezni naših lastnih staršev.
Ta naravna potreba je razumljiva, deležni so je le še redki otroci, saj je niso bili niti
naši starši. Če otroci v odraščanju tega ne dobijo, jo kasneje navadno iščejo na čudne
načine. Eden od teh je sodobna manija t.i. ˝selfie-jev˝ na socialnih omrežjih.
Vsako obsojanje neprimernega ravnanja s strani staršev dolgoročno ni niti smiselno
niti zaželeno, saj je treba razumeti, da nam nihče v življenje ni poslan naključno.
Modrost uči, da je življenje večno in da ta epizoda niti ni naša edina izkušnja. Vse
okoliščine in situacije so tako ali drugače, posredno ali neposredno, povezane z nami
in našim delovanjem nekje nekoč. Vedski spisi učijo, da si celo starše izbiramo sami.
Počakaj, počakaj, Andrej, od kod pa ti to ... Ne spomnim se, da bi stal v kakšni izložbi
in s prstom pokazal: tale dva želim ... Ne na tak način. Z našim delovanjem, željami,
zaslugami in motivi. Nekdo, ki to razume in sprejme, lahko v celoti zaživi polno in
dinamično življenje v pravem pomenu besede, vsem, še posebej staršem, pa je lahko
iskreno hvaležen za vse prijetno in neprijetno, kar so mu omogočili in predali.
Stavek se lahko zdi okruten in nehuman. Še posebej, če vemo, v kakšnih nemogočih
razmerah danes odrašča marsikdo. Vedimo nekaj: to znanje ne služi, da kogarkoli za
karkoli obsoja in krivi. To znanje služi temu, da človeka postopno opolnomoči in
osvobodi. Ključno pri vsem tem je, da se ga vedno poda z občutkom, sočutno in
postopno, primerno vsaki situaciji in prilagojeno razumevanju ljudi.
Pravo sočutje ni zgolj sočustvovati z drugimi. Pravo sočutje je človeku nuditi vso potrebno oporo,
hkrati pa ga z občutkom opremiti s kredibilnim znanjem, zaupanjem in vsem, kar potrebuje za
velik korak naprej.
154
S čim si me ˝spucal˝?
Pred meseci sem iz Ljubljane v Maribor peljal nekega fanta. Že na postaji, kjer sem ga
pobral, je deloval vidno vznemirjen in zmeden. Spregovoril je: »Pravkar sem bil na
razgovoru za službo. Omedlel sem. Z rešilcem so me prišli iskat ...«
Kmalu za tem, ko je prisedel v avto, sem dobil občutek, da živi precej drugače kot
marsikdo. Kasneje je tudi sam povedal, da je aktivist za pravice določene skupine
ljudi, ki je sicer sam ne podpiram najbolj, vendar nisem ničesar pametoval, saj me ni
nihče prosil za mnenje ali nasvet.
Po nekaj minutah sproščenega, dobronamernega, prijateljskega pogovora je na svojem
sedežu mirno zaspal. Nekaj minut pred Mariborom pa se je zbudil ter glasno rekel: »S
čim si me spucal?!«
Zasmejal sem se mu in povedal, da ga nisem z ničemer čistil in da nisem nikakršen
zdravilec. Pomislil pa sem, da je najverjetneje tak mir začutil, ker sem ga preprosto
sprejel točno takšnega, kakršen je. Skoraj zagotovo sem prepričan, da tega ni (bil)
deležen pri očetu in/ali mami, saj močno dvomim, da jima je všeč način, po katerem
živi, saj poznam nekaj družin, kjer imajo podobne izzive. Še nekaj ur pred tem je
zaradi strahu, vezanosti na uspeh in to, kaj si drugi mislijo o njem, omedlel, v avtu pa
je kot plod tega, da je bil sprejet, kakršen je, mirno zaspal kot mali otrok ...
Otrok sebe vidi v takšni luči, v kakšni ga vidita oče in mati
Občutek identitete gradi na tem.
Če dobi otrok ob starših občutek, da jim je v breme, odveč, bo odraščal z nenehnim
občutkom nezaželenosti, ki se odraža bodisi kot nizka samopodoba bodisi kot ponos.
Pri obeh gre za isto težavo, za katero so v največji meri odgovorni starši. Še posebej
pomembno vlogo tu ima mati, saj okrog njega podzavestno ustvari močno psihično
ozračje, zato je ključno, da do otrok starši v času odraščanja zgradijo pravilen odnos.
Če bodo starši otroka videli kot darilo in blagoslov, bo ta to zagotovo tudi čutil in
zorel v velikega človeka. Če pa ga bodo videli kot prekletstvo in breme, ki jim je
onemogočilo brezskrbno življenje, bo otrok gotovo rasel v frustraciji in agoniji.
155
Če starši, recimo, sina še pri 14-ih letih vidijo kot malega fanta in si mislijo: »Joj, kako
se bo znašel na vlaku in v šoli, kaj bo pa jedel, ubogo dete ...,« se bo otrok v veliki meri
identificiral z mnenjem staršev in resnično deloval precej zmedeno in negotovo.
Goethe je nekoč zapisal: »Če ravnamo z ljudmi, kot da so, kar bi morali postali, jim pomagamo, da
postanejo to, kar lahko postanejo.«
Hormoni in puberteta
Prijatelj, ki živi kot menih, mi je pred časom rekel: »Eden mojih največjih strahov je, da bi
moral iti še enkrat skozi obdobje pubertete. Čuti norijo!«
Še preden hormoni ponorijo in začnejo otroci dozorevati, jih je potrebno učiti
odličnega samozavedanja. Nujno jih je na primeren način seznaniti s spremembami na
njihovem telesu, ki so še posebej intenzivne ob prihodu v puberteto, jih na to
pripraviti. Kako? Tako, da sami dobro poznamo to znanost in da smo jim na
razpolago za iskrene in odkrite pogovore o vsem. Tako jih lahko usmerimo k
optimalnemu prehodu skozi to občutljivo obdobje. Zelo pomembno jih je naučiti
pravilno usmerjati to močno energijo, ki jih v nasprotnem primeru porazi do te mere,
da v šoli nimajo nobene volje, entuziazma in samozavesti.
V tem obdobju je dobro, da so čim bolj angažirani. Ni dobro, če jim ostaja preveč
prostega časa. Ne smemo jih seveda brezumno preobremeniti s šolo, kar se po večini
danes dogaja, zelo dobrodošlo pa je, da so zelo fizično, intelektualno in kreativno
aktivni znotraj področij, ki so jim blizu. Šport, taborništvo, glasbena šola, gasilstvo ...
Omogočimo jim dostop do tega in se ne obremenjujmo, če jih kaj od tega hitro mine.
Glavno, da iščejo in poskušajo. Pred televizorjem ne moreš ugotoviti, katero področje
ti je pisano na kožo. Treba je poskušati.
Kako to, da se še posebej fantje včasih tako težko učijo?
Ena od tem, o kateri se premalo oz. sploh ne govori, je težava šolarjev s hormoni v
času pubertete, ki jih v obliki nenadnega močnega poželenja pogosto povsem
mentalno paralizira in jim onemogoči kakovostno učenje in delovanje. Mladi na
spremembe telesa niso pripravljeni, povsod okrog sebe pa so oblegani z vsebinami, ki
spodbujajo nižje telesne centre. Hormoni in posledično težko obvladljivo poželenje
156
učenje še posebej otežita fantom, saj njihov razum v primeru močnih emocij ne deluje
dobro.
Pred leti sem delal v eni od šol, kjer sem s štirinajstletnim fantom redno delal domačo nalogo. Fant je
imel že sicer veliko težav s koncentracijo, kadar koli pa je bila v razredu prisotna tudi mlada,
simpatična učiteljica, je bil fant praktično nezmožen poslušati, razmišljati in pisati, saj je z napetimi
rdečimi očmi več čas buljil naravnost v učiteljico. Če sva želela dokončati domačo nalogo, sva se
morala prestaviti v drug prostor, da se je lahko vsaj malo zbral.
Moški smo naenkrat bodisi na racionalni bodisi na sentimentalni, čustveni oz. čutni
ravni, zato je zelo pomembno, da posebej pri fantih delamo na tem, da čim bolj
zbujamo razum. V nasprotnem primeru bo le ta zelo uspavan, sami pa ne bodo
dozoreli v koristne posameznike, ampak v sužnje lastnega telesa in sveta okrog njih.
Pri dekletih vedno deluje oboje hkrati, zato se v času pubertete praviloma navkljub
nekajkrat intenzivnejšim emocijam vseeno bolje znajdejo. Njihov razum je vedno
dejaven.
To ne pomeni, da čustva zatiramo. To pomeni, da jih rafiniramo, otroke pa s tem
opolnomočimo za suvereno življenje. Fantje lahko znanje in dobre kvalitete usvajajo
zgolj in le, če imajo močno osredotočen razum in kvalitetno usmeritev v življenju. Če
nis(m)o poučeni o tem, kako nižje energije dvigniti in jih transformirati v delo,
kreativnost in razvoj, s(m)o (preverjeno) v velikih škripcih. To je velik izziv tudi za
tiste, ki se tega zavedamo in to treniramo, kaj šele za ˝otroke˝, ki ne vedo kaj dosti o
tem.
Tudi preveč pogosto druženje med fanti in dekleti v puberteti ni v pomoč temu, da
lahko bolje funkcionirajo, kar se tiče učenja, pridobivanja znanja ter osebnih kvalitet.
Časi so drugačni kot nekoč, razumljivo, a daleč najbolje je, če fantje čim več časa
preživijo s fanti, dekleta pa z dekleti, saj tako oboji ohranjajo oz. pridobivajo vse
dobre lastnosti, razvoj pa se zelo upočasni, če se družijo na neprimeren način.
Najmanj, kar lahko storimo je, da v šolskih klopeh ne sedijo mešano, ampak fantje s
fanti, dekleta z dekleti.
Zakaj pa je svet tako preplavljen z energijo užitka, pohote in strahu?
Zato, ker kapital dobro ve, da naš razum popusti, ko pride v stik z možnostjo užitka
ali strahu. Preprost primer, kako nas emocija strahu paralizira, lahko razvidimo iz že
opisanega primera otroka, ki doma dobro pozna učno vsebino, ko pride pred tablo,
157
pa močne emocije prekrijejo ves razum. Rezultati, ki sledijo, bodo skoraj vedno
neugodni.
Nikakor ne želim učiti zatiranja kakršnih koli emocij, seveda ne. Želim le poudariti, da
vse vpliva na vse in da lahko učitelji in starši z inteligentnim, sistematičnim, celostnim
pristopom odločilno pomagajo pri razvoju mladih v miselne in delavne posameznike.
Kaj to pomeni v praksi? Čustev nikdar ne smemo zatirati, treba pa jih je rafinirati;
poželenje v kreativnost in sočutje, jezo v motivacijo in toleranco in tako naprej ... Še
to: poželenje je nasprotje ljubezni. Več, kot je v otrocih prisotne pohote, manj so (bili)
deležni prave ljubezni.
Telo je sramota za dušo
Spomnim se, kako sem pri 14. letih skoraj vsako jutro zaskrbljen gledal v ogledalo in
se čudil vse bolj redkim lasem v predelu senc. Na račun tega sem bil precej
zafrustriran, saj sem svojo samozavest gradil močno na osnovi tega, kar vidim v
ogledalu. Nisem se zavedal tega, da je temelj samozavesti in samopodobe osebnost,
značaj.
Večina sodobnih ljudi je ujetih v past, v kateri se ukvarjajo le s telesom, pozabljajo pa
na bistvene aspekte življenja (značaj, srce, zavest), kar jih dela prazne. Če smo preveč
navezani na svoje telo in vso pozornost posvečamo le zunanjosti, prenehamo razvijati
svoj značaj. Stranski produkt tega je kronično nezadovoljstvo (gonilo materialnega
napredka) med mladimi in tudi vse več kožnih bolezni, ki so poleg ostalih dejavnikov
povezane s tem, da se v lastnem telesu mladi ne počutijo dobro.
Posebej so s tem obremenjeni mladi v času pubertete, zato smo jih s pravim znanjem
in tem, da jih vidimo kot osebnost in ne kot telo, dolžni zaščititi pred neizogibno
frustracijo, povezano z dejstvom, da so naša telesa in umi) tako ali drugače
nepopolna. Nekomu štrlijo ušesa, nekomu zobje, nekdo ima okrog pasu premalo,
nekdo preveč ... Ključno za razvoj samozavesti je, da jo gradimo na internih kvalitetah
karakterja, ne na eksternih lastnostih, kot so lep nos, ravne noge ali druge privlačne
poteze telesa, saj nam je vse to lahko zelo hitro odvzeto.
Dober značaj je najlepši okras človeka, njegov potencial pa ni vezan na nobene psihofizične
predispozicije.
158
Če sami sebe vidimo samo kot telo, tudi otroke vidimo kot telo. Če pa sami sebe vidimo kot
osebnost, tudi v otroku vidimo osebnost.
Zanimiva misel enega od predavateljev modrosti je, da je to telo sramota za dušo.
Duša ni vajena smradu pod pazduho. Ni vajena pozabljivosti. Ni vajena tega, da
karkoli preneha obstajati. Ni vajena nevednosti.
Ni govora o slabi samopodobi, če veš in čutiš, kdo si
Samopodoba in samozavest bosta prav gotovo boljša, če bomo otrokom dovolili, da
se gibljejo v smer, ki so jo sami izbrali. Ker delujem in živim znotraj področja, ki mi je
pisan na kožo, sem v tem precej uspešen. Nagrada za to sta seveda tudi boljša
samopodoba in samozavest napram nekoč, ko sem se v raznih delih izgubil nekje v
podpovprečju. Rad rečem, da bi bil prav gotovo zelo frustrirana oseba, če bi danes
deloval kot hišnik, modni kreator ali frizer, saj teh kvalitet preprosto nimam ...
Zares samozavesten je lahko samo nekdo, ki jasno čuti in ve, kdo je, ter kakšna je
njegova vloga. Modrost uči, da je vsak od nas kot osebnost izvorno popoln, večen,
poln znanja in sreče, ki se nenehno povečuje (sanskr. ananda) (v krščanski kulturi
slednje imenujejo blaženost).
To stanje je v tem svetu zelo uspavano oz. prekrito. Otroci in vsi malo večji otroci jo,
tako ali drugače, neuspešno iščemo v vse bolj nesmiselnih oblikah hitrih užitkov,
katere smo začeli nespretno zamenjevati s srečo, sčasoma pa se vedno sprevržejo v
nasičenje in frustracijo ter v nenavadni občutek, da ves čas nekaj manjka.
Učitelji in starši sredi stresnega življenja navadno iščejo mir, otrok pa mir ne
zadovoljuje, saj aktivno iščejo in potrebujejo srečo. Nobena količina grobe fizične
(alkohol, promiskuiteta ...) ali subtilne ˝sreče˝ (slava, prestiž, bogastvo ...) nam ne more
dati pravega zadovoljstva, ki je dostopno le v osmišljenem življenju in aktivnem
doprinosu svetu.
Takemu stanju se reče joga. Joga ne le kot telovadba, ampak joga kot način življenja,
kjer vsak aktivno in inteligentno deluje znotraj svoje narave za dobro sveta,
pomemben del česar pa je pristen občutek povezave z izvorom ter vsem, kar obstaja.
˝Simptom˝ tega je pogost občutek, da smo ob pravem času na pravem mestu.
159
Višji okus
Slišal sem, kako naj bi Whitney Houston nekoč zgovorno opisala svoje življenje v
enem stavku: »Pokopalo me je to, da mi na nič nikdar niso rekli ne ...« Prave svobode ne
najdemo v nespametnem iskanju potešitve nečesa, česar nikoli ni dovolj. Zadovoljstva
ni mogoče najti z nebrzdanim zadovoljevanjem raznih želja. Slednje je pokopalo že
množico estradnikov, glasbenikov in filmskih zvezd. Prava svoboda, moč in sreča je
svoboda od nesmislov, stvari ter navad, ki jih ne potrebujemo.
Navkljub temu, da redno poslušamo o tragičnih primerih, povezanih z uživaštvom,
danes srečo še vedno iščemo predvsem preko tega, saj mešamo srečo in užitek. Otroci
naravno verjamejo vsebinam, ki jih prestrežejo na televiziji. Poznam številne, ki so
narkomani postali že v osnovnih šolah, ter za dvanajstletnico, ki jo je mati vozila h
kolegici na svetovanje, saj se je hči redno intimno dobivala z več starejšimi moškimi.
Mladi imajo s tem težave vse prej. Tudi za promiskuiteto se skriva smiselna potreba, a
metoda, s katero jo skušamo zadovoljiti, ne da rezultatov. Ognja nikdar ne moreš
pogasiti tako, da nanj zlivaš nafto.
Pred dnevi me je klicala zelo zaskrbljena dijakinja. Vzrok klica je bil v tem, da po šoli, ki jo
obiskuje, kroži njen video, kjer je pred računalniško kamero nekdanjemu fantu zaplesala striptiz.
Fant ji je obljubil, da bo posnetek ostal med njima, danes pa se deli naokrog. Njo je seveda grozno
sram.
Podobno izkušnjo je pred leti imel tudi prijatelj. Preko spleta je spoznal dekle iz Azije. Po nekaj
pogovorih ga je nagovorila, naj se pred njo na kameri sleče. Da mu bo lažje, je s tem začela sama. Ko
je odplesal svoj krog, mu je prijazno zapisala: »Dragi moj, posnela sem te s kamero. Če ne želiš, da
posnetek pride v javnost, pred tvoje prijatelje in sorodnike, mi takoj pošlji denar.«
V obeh primerih smo z ustreznim posredovanjem preprečili še hujše. Bistveno je, da
obe osebi prihajata iz družin, v katerih je kronično manjkalo izmenjave naklonjenosti,
zato sta to na nesmiselne načine iskala drugod. Dekle je živelo brez očeta, prijatelju pa
se je od daleč videlo, da čuti, da je drugim v napoto, kar ima skoraj zagotovo korenine
v družinskih odnosih.
Otrokom predajmo razumevanje, da se sreča skriva v sferi poštenega truda in dela, ne
naivnega iskanja bližnjic in užitka. Sreča pride kot stranski produkt smiselnega
življenja. Obstaja kaj bolj prijetnega, kot leči zvečer na posteljo z iskrenim občutkom
in zavedanjem, da si čez dan napravil vse najbolje, kot si le lahko? Za vsako željo se
namreč skriva potreba. Na nas je, da jo odkrijemo in skušamo zadovoljiti na smiseln,
zdrav način. To je ena glavnih reči, ki jih moramo naučiti (sebe) in otroke.
160
Sam skušam energijo rafinirati preko tega, da sem zelo aktiven. Proučujem, kaj vse
vpliva name in se spremljam, kako delujem v različnih situacijah ... Vidim, da daleč
najbolje funkcioniram, če dan začnem zelo zgodaj ter se izogibam nepotrebnem
pogovorom in vsebinam ... Pozoren sem pri tem, kaj in kdaj jem. Prav tako vidim, da
je potreba po drogi dejansko potreba po odklopu, sprostitvi in nečem več, povečana
potreba po spolnosti, ki je razumljivo del življenja, pa pogosto manifestacija dejanske
potrebe po kreativnosti, intimi in skrbi za nekoga ter občutku, da te imajo radi.
Edini naši dejanski potrebi sta ljubiti in biti ljubljen.
Poglavitna naloga staršev je otroku z lastnim primerom omogočiti vse, kar potrebuje
za dosego popolnosti življenja, kar različni imenujejo različno; Maslow je temu rekel
samoaktualizacija in na najvišji stopnji transcendenca, Vede in druge duhovne kulture
pa to opišejo kot samospoznanje.
Kaj naj mati ali otrok storita, če dom ni dom, ampak fronta?
Številne družine danes niso družine, ampak skorajda nekakšni socialni zločin. Otroci se
pogosto nimajo kam umakniti. Doma se počutijo nepodprte in ogrožene z vseh
strani. Kaj narediti v takih primerih?
V prvem delu sem v prispevku »Moja žena ne dela« nakazal na to, kako pomembno je,
da se zavedamo žrtvovanj, ki ga zavoljo družine, pogosto očem skrito, izvajajo naše
mame. Ravno zavoljo tega je pomembno, da se postopno začnemo zavedati, da brez
mirnih, ljubljenih in preskrbljenih mater ne bo mogoče ponovno vzpostaviti
povezanih in močnih družin.
Za mlade, ki doma nimajo razumevanja, predlagam kratkoročne rešitve iz naslednjega
primera ... Dijakinji, ki sem ji pomagal, in je imela doma nevzdržne okoliščine
psihološkega pritiska, s čimer so bile seznanjene tudi socialne službe, sem svetoval,
naj bo doma čim manj časa. Večino dneva naj, dokler še živi doma, s smiselnimi
argumenti (delo za šolo ...) preživi zunaj, v knjižnici, pri prijateljih ... Dal sem ji tudi
ključe klubskih prostorov društva na Štajerskem, ki sem jih občasno uporabil za
predavanja, kamor se je lahko šla umaknit, odpočit ali pripravit za šolo. Ob prihodu
domov pa naj domačim v druženju preda čim več dobre energije in ljubezni, ki jo
očitno potrebujejo še bolj kot ona.
Nekdo lahko reče: »Spet narobe. Le kako in zakaj naj bi hči nosila to breme?«
161
Ne pravim, da mora nositi breme, nikakor ne. Pravim le, da tako predlagam, ker
verjamem, da je to v tem trenutku edina možnost na njeni strani, da naredi korak
naprej, saj lahko vidimo, da starši trenutno tega niso sposobni. Tako sebe kot druge
spodbujam vedno narediti vse, kar lahko, s tem, kar imajo. Otroku je odrešujoče, če
ima vsaj nekoga, ki ga posluša, sliši in razume. Bodimo ta nekdo, ki takšne otroke sliši,
razume in opolnomoči.
Zelo pomembna spremenljivka v družinskih odnosih je čas. Pretirano druženje in
familiarnost porajata prezir. Zato je ključno, da so domači pozorni na ta aspekt
življenja. Če mame, očetje ali odrasli otroci vidijo, da odnosi v družini niso spoštljivi
in zasnovani na pravih temeljih, naj naredijo vsaj interni korak nazaj v odnosu, ne
glede na to, za koga gre. V družine je treba ponovno malo po malo povabiti vrednote
in kulturo, v nasprotnem primeru nas ne čaka nič dobrega.
162
8. VZGOJA FANTOV IN DEKLET
Zelo pomembno za ohranitev zdravih družin in posameznikov je, da ne skušamo
zabrisati naravnih fizioloških in psiholoških razlik med spoloma, ki imajo svojo vlogo
in namen. Fantov in deklet ne bi smeli vzgajati povsem enako. Nič ni črno-belo, a
obstajajo določene razlike v optimalnem pristopu k enim in drugim.
Upam si reči, da ni le pomembno, ampak ključno, saj so danes fantje, moški vse bolj
pasivni, odvisni in nezreli, dekleta, ženske pa vse bolj ostre, izmučene in grobe. To ne
ustreza nikomur, razen trgovinam, lokalom, farmaciji in vsem, ki nam tako ali drugače
vse življenje, brez garancije in pravih rezultatov, prodajajo srečo, mi pa naivno
nasedamo.
Kje so danes pravi moški?
Otroci skorajda ne pridejo več v stik z moškimi, saj so ti vse manj prisotni doma,
bistveno premalo pa jih je tudi v šolstvu. Če pogledamo sistem vzgoje in
izobraževanja, lahko vidimo, da v šolah in vrtcih delajo skoraj izključno ženske. Moški
so tu zelo redki. To, da v vrtcih delajo pretežno ženske, niti ni narobe, saj je v vrtcih
in v prvih letih odlično, da z otroki delajo predvsem dame, kasneje pa se odsotnost
moških hudo pozna.
Tudi v osnovnih šolah imajo otroci veliko več stika z žensko kot moško energijo.
Mladi so tako ves čas izpostavljeni le ženski energiji. Pravilno bi bilo zapisati ˝popačeni
ženski energiji˝, saj opravljajo ženske danes številne vloge, ki bi jih morali opravljati
moški. Ena od njih je discipliniranje otrok. Še posebej fantov.
Ne zgodi se redko, da na šolah predavam izključno učiteljicam. Pogosto pa gostujem
na eni od šol, kjer neposredno z otroki dela (sicer le) en moški. Moj dober prijatelj. K
sreči je zelo močna osebnost, tako mladini lahko ogromno ponudi. Dejstvo je, da v
šolah potrebujemo več avtentične moške energije.
Nesmiselno bi bilo pisati, kdo je kriv za nastali položaj. Pravilno pa je spretno narediti
prvi korak, pogledati, kaj lahko naredimo s tem, kar imamo, tu, kjer smo.
163
Dekleta so naravno bolj povezane z očetom, sinovi z mamo
Mati je naravno malo bolj zaščitniška do sina, oče pa do hčere. Zato v vzgoji deklic
posebej pomembno vlogo igra oče. Največ, kar lahko oče naredi za otroke, je to, da
ima rad mamo. S tem hči dobi zaupanje v ljubezen, v zvestobo, v odnose, ki so
najpomembnejša znanost, ki jo mora usvojiti.
Deklet nikdar ne smemo kaznovati tako, da se jih pošlje v sobo in niti pod razno ne
smemo uporabiti nasilja. Vedno se vse rešuje s pogovorom. Takoj. Čim prej, tem
bolje. Fantje pa se, nasprotno, največ naučimo iz konkretnih sankcij. Opozorila
navadno ne zaležejo, saj jih ne jemljemo resno. Za dekleta je še posebej pomembno,
da so vsi odnosi vedno urejeni, sicer jim skrbi in stres uničijo telo in zdravje.
Inteligentna ženska je ženska, ki se dobro razume z vsemi sorodniki.
Moj oče je še danes do sestre zelo popustljiv, kar je prav, mati pa je sestro vzgajala
precej bolj strogo kot naju z bratom. Večkrat sem jo skušal mehčati, da bi bila
nežnejša, a je bila z njo doslednejša kot z nama z bratom, saj ni želela ponoviti
enakega razvajanja. Pred nekaj meseci je mama izjavila zanimivo misel:
»Če bi imeli še enega otroka, sem skoraj prepričana, da bi bil ta pa verjetno svetnik.« Tretja,
sestra, je v primerjavi z nama z bratom, s katerim sva staršem zakuhala marsikaj, prav
res eno čudovito bitje. Z vsakim gre na bolje. Jaz sem bil prvi ...
Pravi moški pogovor
Pri proučevanju del projekta Psihologija 3000 sem naletel na primer genialne
pedagogike Shalve Amonashvilija, legendarnega gruzijskega pedagoga:
»Moj sin je bil v petem razredu, ko je tako užalil mamo, da je začela jokati. Nisem se vmešaval.
Minil je teden dni. Sin je delal domačo nalogo, ko sem prišel do njega in mu rekel: „Pridi z menoj,
pojdiva na sprehod. Govoriti moram s teboj. Zelo pomembno je.“
V tišini sva hodila po parku. To pa ni bila prazna tišina. Včasih preprosto moraš ostati tiho, da
izraziš čustva, ki gorijo v tebi. Izobraževanje se vedno odvija v notranjem svetu, ne v zunanjem. Sin
je dojel, da se bo zgodilo nekaj pomembnega.
„Sin, potrebujem tvojo pomoč,“ sem začel pogovor. „Bil je čas, ko sem se zaljubil. 30 let nazaj.
Dekletu sem obljubil, da bom v primeru, da se poroči z menoj, storil vse, kar je v mojih močeh, da je
164
nihče nikoli več ne prizadene ... To dekle je danes moja žena, tvoja mati ... Sedaj pa potrebujem tvoj
nasvet. Kaj naj storim z možakarjem, ki je pred nekaj dnevi močno užalil žensko, ki jo ljubim?“
Sin je na kratko pomislil in mi odgovoril: „Kaznuj me.“
„Pred tem sem bil edini moški v družini, sedaj pa sva dva. Dva moška, ki bosta ščitila naše drage
ženske. Skleniva dogovor, da nihče ne izve za najin pogovor, to bo najina moška zaveza.“
Najin dogovor sva potrdila tako, da sva si čvrsto podala roki. Takšni moški pogovori, ki pokažejo
polno spoštovanje in zaupanje v otroka, nudijo izjemno spodbudo in temelj za vzgojo. Takšnih
pogovorov nimaš vsak dan in v tem je njihova vrednost – njihov učinek je mnogo močnejši in globlji.«
Shalva in njegov sin Paata že desetletja predavata po vsem svetu in vodita izjemno
uspešen projekt Humana pedagogika, ki razen nekaj kratkih prevedenih videov
zaenkrat še nima kaj dosti literature v slovenskem ali angleškem jeziku.
Kako sicer v podobnih primerih ravna večina sodobnih staršev? Do fanta pristopijo s
stavkom: »Kako si upaš! Jaz sem tvoja mama! Pacek ti mali! Zgini v sobo! Sram te je lahko!«. S
tem naredimo še več škode, saj ˝gazimo˝ njegov ego. Otrok se sicer kratkoročno
prilagodi in uboga, dolgoročno pa se z leti obnaša vse slabše.
Verjamem, da je ljubezen mnogo boljši vzgojitelj kot strah.
Posebno ega fanta nikdar ne smemo ˝gaziti˝, ampak v njem raje vzbuditi pristen
občutek, da potrebujemo njegovo zaščito, pomoč in skrb. Tako bo že zgodaj začel
kazati lepe zaščitniške kvalitete. V nasprotnem primeru utegne postati pasiven,
odvisen ali celo nasilen do staršev in drugih. Mati nikdar ne bi smela biti ta, ki
sankcionira fanta ...
Oče vzgaja. Mati neguje.
Kako vzgojiti močnega sina?
Sodobna mati navadno dobronamerno meni, da bo z odločnim, pedantnim in
močnim pristopom vzgojila močnega fanta ali celo moža, zgodi pa se ravno obratno.
S takšnim pristopom oblikuje odvisno, neodločno in šibko osebo moškega spola, ki
mu težko rečemo moški.
»Ko mati vzgaja sina, se mora zavedati, da oblikuje odnos z moškim. Če se tega ne zaveda,
moškega ne bo.« Dr. O. G. Gadetsky
165
Najbolje je, če prvih pet let večino časa z otrokom preživi mati (ali pa katera koli
druga ženska, ki zna materinsko skrbeti za otroka), nato pa naj se mati rahlo umakne
nazaj v odnosu s sinom, saj bo v primeru, če fant preveč časa preživlja samo z mamo,
postal sicer dobrosrčen in nežen, a šibek in neodločen.
Danes mame s sinovi pogosto vzpostavijo odnos dominantna mati – odvisen sin, kar
sinu onemogoča postati zares odgovorna in samostojna oseba. To opazijo tako
predstavnice nasprotnega spola kot delodajalci. Ne smemo pozabiti, da imajo ženske
zaradi bistveno intenzivnejših čustev tudi bistveno močnejši vpliv na okolico kot
moški. Njena psihična energija ga tako spremlja povsod.
Navadno tak fant nima zdrave samopodobe in prave samozavesti, težko zbere voljo
in odločnost, da naredi samostojne korake, saj se vidi v takšni luči, v kakršni ga vidijo
starši, še posebej mati. Zelo pogosto posega po slabih navadah in/ali/ter ne najdejo
volje in inspiracije v življenju. Boji se sprejemati lastne odločitve, stremi k življenju po
liniji najmanjšega odpora in ima tendenco k prikriti maščevalnosti do žensk.
Pogosto se takšni fantje kasneje slej ko prej srečajo in zaživijo s podobno
dominantnim dekletom. Takšni fantje kasneje težko razvijejo pravo samoiniciativnost,
samostojnost in suverenost, v odnosih z dekleti pa navadno najdejo dekle, ki bo
skrbela zanj kot mati, namesto, da bi sam poiskal nekoga, za kogar bi skrbel. Sprva je
takšna zveza obema zanimiva in zabavna, kmalu pa žensko spravi ob živce.
Če želi imeti ženska ob sebi močnega, angažiranega in proaktivnega moškega, mora
sama delovati nežno, odvisno, eksterno šibko in ranljivo. Fanta tako ne vzgaja v
copato, ampak v heroja. Ne sme se postavljati nad njega s položaja dominantne
osebe. Modra mati ne poskuša dominirati svojega sina. Modra mati sina osvoji s svojo
ljubeznivostjo, odvisnostjo in naklonjenostjo. Odvisnostjo v smislu tega, da domačim
pokaže, da jih potrebuje. Takšna ženska je dejansko močna, ne obratno.
Zares močna ženska ni ženska, ki se je vsi bojijo in ki gazi vse okrog; močna ženska je
ženska, ki je tako dostojanstvena, ljubezniva in plemenita, da drugi z njo ne morejo ne
ravnati lepo.
»Moški, ki z žensko ravna kot s princesko, je dokaz, da je bil rojen in vzgojen v naročju kraljice.«
Wiz Khalifa
166
Fant potrebuje občutek, da ga potrebujejo
Še posebej v fantu je treba že od malega razvijati željo po skrbi za druge in občutek,
da ga potrebujejo. Moški vedno želi skrbeti za nekoga, sicer ima občutek, da je drugim
odveč. Fant/moški to potrebuje. Brez tega čuti, da je drugim v napoto. Ženska/dekle
potrebuje občutek, da je ljubljena, moški pa, da ga potrebujejo. Ne le, da ga
potrebujejo, da je ključen za delovanje družine. Jasno oboji potrebujemo občutek, da
smo ljubljeni in da nas potrebujejo, a prvo je še posebej pomembno dekletom in
drugo še posebej fantom.
Namesto, da fantu govorite: »Spet ti in ta tvoja televizija ... in preklete igrice ...,« mu raje
pomagajte razviti pristen občutek, da ga potrebujete. Prosite ga za nasvet. Fantje to
obožujejo. Preverite sami. To, da ga vprašate za mnenje, seveda še ne pomeni, da ga
morate tudi upoštevati. Bo pa fantu zelo všeč, da ga obravnavate kot miselno
osebnost.
Prav tako ga še posebej, ko odraste, nikar slepo ne financirajte, medtem ko sam čas
zabija ob televizorju, drogi in video igricah. Čim prej naj postane samostojen in
neodvisen. S tem bo začel razvijati vse dobre kvalitete. Tako bo sin razvijal
odgovornost, kreativnost in željo skrbeti za druge. Časa ne bo zapravljal s
celodnevnim igranjem igric, temveč bo iskal odgovore in rešitve na izzive mame,
sestre, babice in drugih.
Nekdo lahko reče: »Čakaj malo. Kaj se pa greš? S tem otroku nalagaš breme, ki mu ga ni treba
nositi.« Fant to potrebuje. V fantu se lahko to obuja že zgodaj. Z občutkom, seveda,
postopno.
Fante vzgajamo v moške, ˝gentlemane˝, dekleta pa v dame
Ne v afne, ampak v dame.
Še posebej med 5. in 12.–14. letom je treba z dekleti delati drugače kot s fanti. Dobro
je, če dekleta več časa preživijo z mamo, s sorodnicami in prijateljicami. Zelo
pomembno je, da se z njimi še posebej lepo dela in da so optimalno celostno
preskrbljene od samega začetka. Samo tako bodo lahko ohranjale nežnost in
ljubeznivost, ki v svetu danes postopno izginja.
167
»Za deklice in dečke se skrbi različno. Za dekleta je treba skrbeti, v fante pa je treba verjeti. Danes
delamo ravno obratno. V dekleta se verjame, za fante pa se skrbi. Kot rezultat tega fantje namesto,
da postanejo asketski, postanejo nežni kot deklice. V dekleta pa se verjame in jim govori: »Ti to
zmoreš. Samo naprej!« Tako se dekleta pretirano osredotočajo le na delo in postajajo ostre in grobe,
ne uspejo pa posvečati toliko pozornosti tudi, da kultivirajo udobno atmosfero, harmonijo, lepoto,
prijetne misli in govor ...« Dr. Marina Targakova
Fantje v dijaških, študentskih in kasnejših letih so dandanes plod preveč permisivne
vzgoje, preveč ˝na easy˝. Na račun tega ne razvijejo svojih dobrih kvalitet, saj morajo
živeti asketsko (preveliko udobje in užitek uničujeta vse njihove dobre lastnosti,
odločnost in entuziazem). Fante (zmerni) stres mobilizira in zdravi, dekleta pa uniči.
Dekleta pa poleg šole pogosto že opravljajo delo natakarice, varuške ali hostese, s
čimer so zelo zgodaj finančno samozadostne. Tedaj pogosto dobijo občutek, da niti
ne potrebujejo nikogar, s katerim bi si kasneje ustvarile družino, saj znajo same
poskrbeti zase. Fantje po drugi strani zato izgubljajo motivacijo za trdo delo. Prav
tako ne eni ne drugi nimajo zadostne priprave na kasnejšo vlogo očeta in mame, moža
in žene v družini.
Dolgoročno to obojim prinaša težave. Fantje tako pogosto začno zoreti šele, ko so
soočeni z dejstvom, da so na življenje zelo slabo pripravljeni in ko se njihovi čuti vsaj
malo umirijo, pogosto po 35. letu. Dekletom pa rado ponagaja to, da za ceno
intenzivnega učenja, naporov, slabe družbe in dela razvijajo vse več ne-ženstvenih
kvalitet. Inteligentni moški kasneje poleg sebe seveda ne želijo karikature moškega,
ampak ženstveno žensko.
Fantom rad povem tudi to, da je eno od vzvodov bogastva in obilja lepo ravnanje z ženskami. V
sanskritu je, kot zanimivost, izraz za žensko enak izrazu za obilje, Lakshmi.
Tudi ti nekoč boš mamica postala ...
»Tudi ti nekoč ob zibelki boš stala ...,« sem pred leti zapel sestri za rojstni dan. Bila je
ganjena. Kljub temu, da odrašča v času, ko se položaj mame načrtno blati in
zasmehuje (kam smo prišli), saj na račun tega razpada vsa socialna in družinska
struktura, sem navdušen nad tem, ko vidim, kako vse bolj do izraza prihaja tudi njena
materinska narava. Najbolj naravna vloga za dekleta je, da so mame. Mame. Nikakor
ne samo mame, a predvsem mame.
168
Sestri sem večkrat rekel: »Nikomur ne rabiš ničesar dokazovati. Ne rabiš toliko garati.
Preprosto bodi to, kar si. Poglej okrog sebe: tu je oče, jaz, Matej (brat) … Vedno boš imela vsega
dovolj … Poleg tega si zelo inteligentna … Prav tako se bodo fantje »tepli« zate, ko se boš odločila
za zvezo in družino …«
Številne ženske danes dokazujejo svojo vrednost, ki sploh ni sporna. Same opravljajo
dela, ki jih ne bi rabila, posledično pa moškim ostane več časa za posedanje po
gostilnah in klubih ... Ženskam tako zmanjka energije za svoje dolžnosti, predvsem
odnose, družino in zase, moškim pa navdiha in motivacije, da bi se angažirali in
skrbeli za delo, ženo in otroke.
Ko mi je bilo pred leti na precej mističen način pokazano, kakšne grozne posledice ima to, da danes
družine zaradi popolnoma popačene vloge sodobnih izkoriščanih žensk (in moških) niso več to, kar
so bile, sem bil skoraj pol ure v nikdar prej ne potem doživetem stanju šoka. Bilo mi je zelo, zelo
slabo ... Nisem mogel ne hoditi ne stati …
Na enem od šolskih parlamentov je devetošolka rekla takole: »Jaz tudi znam kositi z
lakserico.« Odgovoril sem ji: »Seveda, verjamem, da si sposobna kositi in še marsikaj drugega.
Če želiš, kar izvoli ... No, veš, ni ti nujno treba. Če boš že v devetem razredu v roke vzela t.i.
˝lakserico˝ in dokazovala, da si v tem dobra, boš v prvem letniku dobila t.i. ˝bečesko˝, v drugem
letniku traktor, v tretjem ˝nakladalko˝, v četrtem ˝kombajn˝, od fakultete naprej boš lahko pa že
plužila sneg po Konjicah ... Ob vsem tem boš, kot plod trdega dela, morda postala trmasta in groba,
skoraj zagotovo pa ti bo sčasoma najverjetneje zmanjkalo tudi časa, energije in volje za delo na
odnosih. Tako bo najprej fant, kasneje mož, ker boš večino dela v in okrog hiše opravila ti,
najverjetneje kraljeval po gostilnah ...«
Dekle naj seveda pluži in kosi, če želi, a skušajmo se učiti iz okolice in napak drugih ljudi ...
Modrost uči: »Bolje je opravljati svojo dolžnost, četudi nepopolno, kot pa v popolnost opravljati
dolžnost nekoga drugega.« (Bhaktivedanta, 1998)
Dekle, ki ima jasno izraženo materinsko naravo, se bo prav tako mnogo lažje znašlo v
delovnem okolju, saj moški, razen redkih izjem, ne morejo ne lepo ravnati z žensko,
ki je takšna.
169
Znanost o odnosih
Zelo pomembna znanost, ki jo morajo poznati še posebej dekleta, je znanost o
odnosih. Življenje pomeni odnosi. Nekomu, ki to znanje razume in ga živi, se ni treba
bati zase. Ljudje danes poznamo marsikaj, pozabili pa smo, kako ravnati v odnosih.
Na enem od uradov sem skoraj dve uri v pisarni govoril z zaposleno, nakar ji rečem:
»Gospa, ampak, kaj če vaši šefi slišijo, o čem govoriva?« Nisva govorila ravno o uradnih
rečeh, ampak bolj o življenju ... Z nasmehom je odvrnila: »Haha, ne boj se. Ne morejo
brez mene.« Od daleč se ji je videlo, da je neverjetna. Strokovna, profesionalna, hkrati
pa prava ženska, mati. Niti pod razno zdrav moški ne more ne lepo ravnati s tako
žensko, takšna nežna, ljubezniva energija pa je zelo dobrodošla v praktično vseh
poklicih na svetu, kjer sicer vlada tekmovalnost, borbenost in agresija.
Drugo, o čemer je treba poučiti dekleta, je dejstvo, da ima ženska lepota izjemno
kreativno ali pa destruktivno moč. Zanimivo izkušnjo mi je pred leti v pogovoru
predala študentka, s katero sva govorila le kratko, vendar odprto. Rekla je takole:
»Veš, že v srednji šoli sem se igrala s profesorji. Subtilno. Prekmalu sem se začela zavedati moči
ženske lepote.« Bila je prava lepotica, a je svojo lepoto je izkoriščala in zanimivo −
usvojila precej moških lastnosti. Postaneš takšen kot to, kar uživaš. To je tudi eden od
razlogov, zakaj so danes ženske vse bolj možate, moški pa vse bolj poženščeni.
Zelo pomembno za dekleta je, da jih naučimo lepoto pravilno uporabljati in ohranjati,
fante pa enako učiti uporabljati, in ne zlorabljati, fizično moč, ki jim je dana.
Dekle potrebuje zanesljivega, odgovornega očeta
Oče izjemno močno vpliva na hčerino samopodobo, vrednote, odnose in pogled na
svet. Zato mora biti samoobvladan, odgovoren, velikodušen in senzibilen. Zelo
pomembno je, da je zaupanja vredna, zrela osebnost. Ob takšnem zanesljivem očetu,
s katerim dekle lahko redno govori o svojih čustvih, sama mnogo lažje odraste v
samozavestno osebo, ki ni nagnjena k nizki samopodobi, stresu, depresiji, tesnobi ter
dokazovanju drugim.
Če pa oče ne zna, noče ali ne zmore prenašati čustev hčerke –ter družinskih članov –,
se le ta zapira vase in trpi. To vlogo lahko opravlja tudi njen starejši brat. Oče, kasneje
pa mož, je dolžan hčerko, žensko s svojim mirom in zanesljivostjo varovati pred
njenimi spremenljivimi in močnimi čustvi.
170
Takšnih moških danes skorajda ni, so pa zato toliko bolj dragoceni. Zato je ključno,
da starši ponovno začnejo vzgajati močne moške. Če očeta ni, najdite osebo moškega
spola, ki ji lahko s primerom preda vse to. Ženske, ki čutijo popolno varnost s strani
moža ali očeta, razvijejo skoraj čudežne, mistične, zdravilne, intuitivne sposobnosti.
Posebej v času pubertete je za dekleta neprecenljiv iskren prijateljski odnos z očetom
ali s starejšimi brati, ki ji tako lahko povedo, kako moški razmišljajo. S sestro imava
glede tega krasen odnos. Verjamem, da je bila v obliki tega, da sem z njo odkrito
govoril o tem, kakšni smo fantje, v veliki meri zavarovana pred tem, da ni šla skozi
marsikaj, kar danes preživljajo sodobna dekleta.
Odrasla dekleta je treba pravočasno naučiti videti razliko med moškim, ki ji laska in moškim, ki ji
daje komplimente. Med moškim, ki troši denar zanjo in moškim, ki vlaga vanjo. Med moškim, ki
jo vidi kot lastnino in moškim, ki jo vidi pravilno. Med moškim, ki si jo le pohotno želi in moškim,
ki jo ljubi. Med moškim, ki verjame, da je darilo ženski in moškim, ki verjame,
da je ženska darilo njemu.
Če bo njen oče ta, ki bo imel vse plemenite lastnosti iz zgornjega citata, je niti ne bo
treba česa posebnega učiti, saj bo sama naravno čutila in vedela, kaj se zdi prav in kaj
ne. Naše sinove pa je treba naučiti biti takšni moški.
Zanimivo in nenavadno je tudi to, da bo, četudi bo oče s hčerjo morda ravnal grdo,
sama kasneje podzavestno iskala ravno takšnega moškega, saj drugega načina ne
pozna.
Dekleta morajo biti vedno zaščitena in preskrbljena ...
... doma pa so to lahko seveda le, če so starši zreli in če razumejo vsebine, ki se
predajajo tudi v tej knjigi. Modrost uči, da bi morala biti dekle oz. dama vedno
zaščitena in preskrbljena, bodisi s strani zrelega očeta bodisi moža, brata ali sinov.
Zaščitena nikakor ne pomeni omejena. Zaščitena pomeni preskrbljena in zavarovana
pred negotovim sodobnim okoljem, ob tem pa seveda prosto družbeno in socialno
aktivna ter kreativna, kolikor sama želi. En element zaščite je tudi v tem, da se dekleta
pravočasno opremi z vsemi znanji, ki jih bodo potrebovala v delu z družino, otroki,
partnerjem, ljudmi ...
171
Danes ravnamo ravno nasprotno: dekleta so že kmalu neodvisna in samostojna, fantje
pa na mamini ˝kikli˝ ostajajo tudi do 30. leta in dlje. Narobe svet. Nekaj v srcu matere
namreč ne želi, da se fantje zares osamosvojijo in odrastejo, saj je draž materinske
ljubezni tako prijetna, da na račun tega fantov ne želi poslati od sebe, kar pa ima
dolgoročno zelo neprijetne posledice za vse. Ena od zlorab otrok je odtujenost, druga
pa razvajenost in pretirana navezanost.
Ker niti ne znamo bolje, ponavljamo napake učiteljev in staršev, pri tem pa dodamo
še kakšno svojo. Tako je stanje vse težje, vsak pa se lahko kadar koli odloči, da s
pomočjo modrosti izstopi iz začaranega kroga ter iz svojega življenja naredi
neskončno izmenjavo naklonjenosti in ljubezni. Najlepše pri tem je, da ne potrebuje
sodelovanja nikogar drugega. Dovolj je, da sam(-a) elegantno naredi, kar je potrebno.
Fantje naj gredo čim prej ˝na svoje˝
Pred časom sem asistiral družini, v kateri je mati po poklicu znana pedagoginja. Zaradi velike
navezanosti staršev na lastna sinova sta bila oba še pri 18., 19. letih zelo nedejavna, pasivna in
odvisna od staršev. Povsem nepripravljena na samostojno življenje. Pojav za današnji čas ni redkost,
ampak vse pogostejša redna praksa. Ob prvem obisku na domu sem jim predal lastno izkušnjo, saj
prihajam iz podobne družine, ter jim svetoval, naj postopno prevzameta vso odgovornost zase in
gresta čim prej na svoje, mama pa naj malo po malo zapre svoj ˝hotel˝. Mati je to sprva zelo težko
slišala, že po nekaj mesecih pa je bil viden občuten napredek.
Prijateljev oče je, ko sta imela prijatelj in njegov dve leti mlajši brat nekje 16 in 14 let,
pred planiranjem dopusta vprašal: »Fanta, pridita, prosim, k mizi, da vidimo, kdo vse gre
letos na dopust. Sta prihranila kaj denarja?« Omenjeno je bilo izrečeno malo v šali malo
zares, vendar sta oba fanta, ki ju je oče vzgajal zelo dosledno, danes zelo sposobni,
angažirani in odgovorni osebi. Po vseh teh kvalitetah sta izstopala že za časa šolanja.
Fantje naj postanejo pravočasno samozadostni. Dobro je, če gredo čim prej od doma,
saj lahko tako najhitreje postanejo celovite osebnosti, za dekleta pa se priporoča, da
so, dokler se ne pokaže možnost za vzpostavitev zanesljivega odnosa in družine, v
veliko večji meri oz. popolnoma preskrbljene s strani staršev, saj njihova psiha najbolje
deluje, ko čutijo polno varnost in preskrbo.
172
Kako pomagati sinu, očetu ali možu, ki se drogira ali pije?
Oče sosede je pogosto pil. Skoraj vsak dan. Nikdar ni bil nasilen, pogosto pa je bil precej nadležen
... Več let so mu redno, ko je prihajal domov, govorili: »A te ni škoda, spet si pijan ..., ti in tvoja
družba ...,« kar vse drži. A, če ženska tako komunicira z moškim, se nikdar ne bo spremenil.
Nekega dne me soseda v solzah pokliče in omeni: »Veš, Andrej, ko je včeraj oče prišel domov opit,
mu nisem ničesar poskušala pametovati, kot sem to počela včasih. Ko je prišel, sem odreagirala, kot
si mi predlagal v pogovoru pred časom. Očeta sem, ne glede na to, da je bil rahlo opit, prijazno
pozdravila in mirno odšla v svojo sobo. Nisem mu vzbujala nobene slabe vesti. Niti v mislih. V sobi
sem v postelji razmišljala o tem, kako škoda je očeta, ker pije, saj vem, da je dober človek. Začela
sem jokati. V tem trenutku oče rahlo potrka na vrata moje sobe, me pokliče po imenu in nežno
vpraša: »Kaj je narobe? Zakaj si slabe volje?«
Povabila sem ga naprej, da vstopi v sobo. Opazil je, da v postelji tiho jočem in tudi sam začne v
trenutku nekontrolirano jokati. V solzah je stopil do mene in se mi večkrat opravičil, ker pije rekoč,
da si ne more pomagati ... Kasneje sem videla, da je šel po tem kar nekaj kilometrov stran peš na
pokopališče, četudi praktično nikdar ne zahaja na podobna mesta.«
Če moški začuti, da je kriv za bolečino in agonijo plemenite ženske (mame, žene,
hčere ...), ona pa ga za to ne krivi neposredno, ga njegova intuicija, Bog v srcu,
dobesedno sesuje. Preverjeno. Ženske ste prve in večne učiteljice. Manj spretna
ženska moškega neposredno poučuje. Moški tako postane ali neke vrste njen ˝otrok˝
ali pa odide. Modra, sveta ženska na moškega vpliva tako, da spretno prebudi njegov
razum, kar stori tako, da mu kaže svojo žalost, odvisnost in nemoč.
Nekdo lahko reče: »Poglejte ga ..., hčerko krivi za to, da moški pije ...«
Nikakor ne trdim tega. Želim le pokazati na način, s katerim lahko hči, mama ali žena
daleč najlaže pozitivno vpliva na spremembe pri moškem – očetu, možu, bratu ali
sinu. Vse dokler mu neposredno kaže njegove napake in pomanjkljivosti, se moški ne
bo spremenil, ko pa nanj začne vplivati, kot je opisano, in ko v odnosu vzpostavi
zdravo distanco, lahko v nekaj mesecih doživi pravi mali čudež.
Jasno mora biti nekaj: moškemu ne bi smelo niti na pamet, da pije. Verjamem, da je
pravi moški - moški, ki se je sposoben odpovedati slabim navadam in kvalitetno
poskrbeti zase in za druge. Ker pa danes večina tega ne zna in zmore, imate dame
posebej velik izziv in hkrati priložnost. Roditi se kot ženska je eno najtežjih rojstev v
tem svetu.
173
Zelo podobno izkušnjo imam sam. Kar nekaj let sem vse bolj intenzivno kadil marihuano. Malo
zaradi zdravja, malo zaradi družbe, malo pa zaradi odsotnosti pravega smisla v življenju. Mati je
zaradi tega zelo trpela. Pogosto je bila doma prisotna slaba volja, saj smo se utapljali vsak v svojem
svetu in težavah, ki jih nismo ali želeli ali znali rešiti. Spomnim se, kako me je mati pogosto, ko
sem prišel pozno domov, v skrbeh pričakala in velela: »Pokaži mi oči. Pokaži mi oči ... Kje si spet
bil ... Je treba tega?« Počutil sem se kot bedak. Večkrat. S takšnim pristopom pa mi ni bila
bistveno v pomoč, da preneham. Vem, da je želela sam najboljše, a na ne najboljši način, zato tudi
ni bilo rezultatov.
Kaditi sem si želel prenehati tudi sam, a mi kar nekaj let to ni in ni uspevalo. Vse dokler ni prišel
čas za resnično korenite spremembe. Doživel sem nekaj neprijetnih izkušenj. Srečal sem nenavadne
ljudi z meni do tedaj nenavadnim pogledom na svet, a s smiselnimi odgovori. Misijo. Poslanstvom.
Okusom. In velikim srcem. Sprejeli so me točno takšnega, kakršen sem. Nihče ni v nič posegal,
četudi so dobro videli in vedeli, kdo sem in kako živim. Poučevali so me tako, da so me imeli
brezpogojno radi, nakar je preostanek opravila intuicija v srcu in nekaj skoraj čudežnih dogodkov.
V ključnih situacijah, ko sem nekajkrat skorajda ponovno začel s staro navado, je kot plod iskrene,
goreče želje in občutka nemoči prišla še dodatna pomoč od zgoraj in slabe navade so odpadle same od
sebe ...
Obstaja znanost, ki uči, kako ženska daleč najbolj učinkovito vpliva na moškega.
Temeljito bo predstavljena v naslednji knjigi, zelo pa priporočam proučevanje del
avtorjev, ki jih navajam ob koncu knjige.
Moški si ne bi niti smel privoščiti slabih navad, saj tako izgublja dobre kvalitete, razum in
spoštovanje, eno najbolj dragocenih znanj za dame pa je znanje o odnosih – umetnost o tem, kako
uporabljati razne energije in kako govoriti ter ravnati v raznih okoljih, z raznimi ljudmi.
174
Enostarševske družine
Mentoriram kar nekaj dečkov, starih 7, 8 let, ki živijo sami z mamo. Skoraj vsi imajo v
šoli hude težave z vedenjem in odnosi. Eden je že dlje časa tik pred izključitvijo.
Nenavadno mi je bilo, da je, ko je bil prvič pri meni z mamo, pustil krasen vtis. Bil je
zelo spoštljiv, živahen in poslušen.
Vse je bolje preprečiti kot zdraviti, zato lahko tudi v primeru, ko otrok odrašča brez
prisotnosti očeta, naredimo marsikaj dobrega. Četudi sta se starša razšla, naj oče in
mama eden o drugem vpričo otroka govorita dobro. Drug drugemu naj se vseeno
naučita, ne glede na vse, izražati spoštovanje, saj otrok sledi njunemu zgledu. V
nasprotnem primeru otrok ne bo spoštoval nikogar izmed njiju, niti učiteljev v šoli.
Zelo težko se bo od kogar koli učil. Hči utegne v primeru, da ji mati očeta predstavi v
negativni luči, tako gledati na vse moške in do njih gojiti prikrito maščevalnost, kar se
bo končno v največji meri maščevalo njej sami. Enako velja seveda tudi za fante v
obratnem primeru.
Lahko je tebi govoriti, utegne reči kdo, a prepiri in stalni konflikti med očetom in
mamo delujejo uničujoče na otrokovo psiho. Navadno se konča tako, da vsak vleče
otroka na svojo stran. Praviloma otrok nekoga vidi kot dobrega, drugega kot slabega,
kot krivega, kar seveda ni prav. Vsak je odgovoren za svoj del napakic, ki jih je storil v
odnosu.
Namesto, da dandanes starši nezrelo tekmujejo za naklonjenost otroka, naj raje rečejo:
»Sine, tvoj oče je dober človek, včasih pa naredi kaj drugače, kot bi bilo morda najbolje. Vsi delamo
napake, kajne? Jaz tudi.« Čudovit zgled polnega prevzema odgovornosti za vse, kar se
nam dogaja v življenju.
Prijatelj je poročen z dekletom, s katero sta se spoznala na fakulteti. Mama dekleta je
imela neprijetno izkušnjo z možem, ki jo je zapustil. Hčeri ni predala sporočila, da so
moški barabe – nasprotno, sama se je naučila lekcije, hčer pa poučila, kako ravnati z
moškim, da bo ostal pozoren in odgovoren. Kako? Tako, da pozna svojo vlogo in
spretno dozira intimno in druženje v odnosu, v meni pa vzbuja občudovanje vedno,
ko se je spomnim. Par je eden zelo, zelo redkih, ki je ostal skupaj še iz šolskih dni.
175
Mati sina sama ne more poučiti, kako postati moški ...
Danes številne mame otroka vzgajajo same z zelo ali povsem odsotnimi očeti. Vsak
otrok potrebuje žensko in moško energijo, obeh pa navkljub izjemnemu trudu ne
more dobiti samo od ene osebe. Mati otroku kljub iskreni želji ne more dati pravega
zgleda moškosti, enako oče otrokom ne more predati vsega, kar bi sicer naj dobili od
matere. Številne samske ženske brez tega zavedanja v dobri veri in z ogromno truda
vzgajajo dobrosrčne, a čustveno poškodovane hčere in sinove, ki jim manjka
pomemben segment življenja.
Moška figura je posebej po petem letu ključna za razvoj močne osebnosti, še posebej
fanta. V primeru, da je mati samohranilka, je dobro, če pri vzgoji fanta upošteva in
sledi nasvetom zrelega moškega. Najboljše je, če otroka seznani z nekom, ki mu bo z
zgledom predal lastnosti in veščine, ki jih ga želi naučiti. Če je mati samska, je njena
dolžnost, da poišče moškega, ki bo otroku lahko vzor. To je lahko dedek, družinski
prijatelj, učitelj, sorodnik, menih ali trener, mati pa mora temu moškemu izražati
veliko spoštovanje in nikdar izpodbijati ali izzivati njegove avtoritete. S tem otroku
omogoči, da se lahko od njega uči. Če takšnega moškega (še) nima, naj otroku
miselno zgradi figuro očeta. Dmitry Smirnou svetuje, da otroku v primeru, ko ta
naredi kaj narobe, reče: »Tvojemu očetu tole ne bi bilo všeč ... On tega nikdar ne bi naredil ...«
Moja predavanja redno obiskuje mati, ki sama vzgaja danes 12-letnega sina. Sin je bil
poleg nje le na enem izmed mojih predavanj. Vse odtlej gospa pravi, da nima z njim
prav nobenih težavic več, saj imata za merilo, kaj je prav in kaj ne, to, kar sta slišala na
predavanju. Otrok niti ne rabi biti v rednem stiku z osebo, ki nosi avtoriteto. Dovolj
je, da zanj(-o) ve, najbolje pa, če sta vsaj v občasnem stiku.
Tudi dekle, ki odrašča brez očeta, nujno potrebuje dober moški zgled, saj se v
nasprotnem primeru navadno zgodi, da zaradi podzavestne jeze, zamer in nezaupanja
mame do moža in moških tudi sama odraste z občutkom obsojanja očeta in vseh
moških, saj drugače ne zna.
Po svetu in tudi v Sloveniji je veliko izjemnih moških in žensk ter družin, ki so lahko v pomoč pri
tem. Zahajajte v krog takšnih ljudi in prav gotovo vam bo poslano to, kar potrebujete.
Kdor išče, ta najde.
176
Za vzgojo otroka je potrebna cela vas
Cela vas ne zato, ker mati in oče ne bi bila sposobna ravnati z otrokom, ampak
preprosto zato, ker tako deluje psihologija otroka. Imamo zelo različne profile. Nekdo
se lažje oči od enega, kdo drug od drugega.
Prav tako lahko zanesljivi ljudje staršem pomagajo krepiti avtoriteto, spoštovanje in
zaupanje otrok do njih in starejših, ko in če se le-to poškoduje. Če otrok ne posluša
očeta in mame, pri tem pomaga sosed ali stric: »Kaj ti pa je, dečko? Ata in mama ti želita
dobro. Poslušaj ju.« Zreli sosedje in dobronamerniki so nujna sestavina k vzgoji
odgovornih otrok. Zelo dobrodošlo je otroka vzgajati v večji, zreli ˝skupnosti˝ tudi
zato, ker v skupini poznanih ljudi mnogo lažje odkrije, kaj ga zares veseli.
Otroke so svoj čas vzgajale skupnosti povezanih, dobronamernih in sposobnih ljudi s
skupnim ciljem vzgojiti samostojne, odgovorne in zdrave otroke. Danes to velja za
redek luksuz, saj večina otrok odrašča v urbanih naseljih, kar posledično pomeni brez
pravega kritja v podobi razširjene družine sorodnikov in prijateljev.
Učitelji in starši so precej razočarani, ko otrok sliši poduk kakšne tretje osebe, ki se
mu takoj usede v srce, ko pa s(m)o mu enako lekcijo skušali predati sami leta in leta,
se ta kar ni prijela. Zakaj ne? Eden od možnih razlogov je ta, da otrok vidi, da mi eno
govorimo, drugo delamo, kar pri sosedu in prijatelju ne uspe opaziti, ali pa rečenemu
sosed, prijatelj v praksi dejansko zvesto sledi.
Zato je tako zelo pomembno, da je več podobnih staršev in družin povezanih, saj to
vsem nudi močno socialno zaščito. Vas je še bolj pomembno kot morda na ravni
dejanske skupnosti, najprej ustanoviti na ravni ideoloških kolektivov, povezanih
skupin zrelih ljudi, s podobnimi čistimi ideali in interesi.
177
Povezane družine − socialni mehanizmi
Skoraj vsak petek se nekje 7, 8 družin srečujemo pri prijateljih. Enkrat se dobimo pri
enemu, drugič pri drugemu. Povprečno ima vsaka družina dva otroka, eni več, drugi
manj. Neprecenljiva poživitev in darilo za vse je redno druženje, izmenjava in
brezpogojna podpora večje skupine ljudi, prave male dinastije, ki so povrh vsega še
zelo načelni in uspešni posamezniki, vsak na svojem področju.
Takšna druženja se izkazujejo kot odlični socialni mehanizmi tudi pri reševanju
družinskih izzivov. Ko starša kaj zamerita drug drugem, prijatelji spretno
nevtralizirajo in ublažijo težko družinsko obdobje. Ko se začne otrok čudno obnašati
ali žaliti starše, mu nekdo iz ekipe teh nekaj družin na prijateljski, dobronameren način
jasno pove in pokaže, da ga lomi in vse je veliko lažje kot sicer.
Na tak način imajo otroci odlično družbo izkušenih in raznovrstnih zrelih ljudi kot
tudi družbo vrstnikov. Vsak posebej so iskrene, globoke in plemenite osebe, kar na
zelo blagodejen način oblikuje značaje otrok. Ti otroci so tudi neprimerno bolj zdravi,
zadovoljni in zreli v primerjavi z njihovimi vrstniki v šolah.
Najbolj zanimivo pri vsem tem je, da praktično preskočijo puberteto. Prijatelju sem
omenil: »18 let imaš ... Praviloma bi moral ti v tem obdobju početi neumnosti po lokalih ... Kaj ti
pa je?« Nima okusa za to. Kako to, da ne? Ker so že od malega deležni toliko ljubezni
s strani vseh okoli, da se puberteta izrazi na zelo diskreten, nežen način.
Enega od teh sem nekaj časa mentoriral. Njegov največji izziv je bil iskanje skupnih
tem in odnosi s sošolci (devetošolci). Tega fanta namreč ne zanimajo ne računalniške
igrice ne droge ne alkohol, ampak smiselni pogovori in dobra priprava na življenje.
Našli smo pot, kako naj pomaga vrstnikom: da razvija sočutje in jim na zabaven in
praktičen način pomaga, glede na njihovo razumevanje, pokazati, kako se imajo lahko
še bolje.
178
9. VZGOJA PO 12. - 14. LETU – PRIJATELJSKI ODNOS
Ste opazili, kako dovzetni in navdušeni so mladi nad učitelji in posamezniki, ki znajo
dijakom in učencem zadnjih razredov osnovne šole pristopiti na dobronameren,
prijateljski način? Spomnim se, kako sem sam oboževal redke učitelje in starejše
kolege, prijatelje in sorodnike, ki so poznali psihologijo mladih in se mi približali na
prijateljski način, brez pretiranega poseganja v individualnost, delovanje in navade
˝otroka˝, ki psihološko to niti več ni.
Odnos z ˝otrokom˝ je treba, ko ta dopolni 14 let (danes se to priporoča še nekoliko
prej oz. glede na zavest in razvoj vsakega posameznika), iz klasičnega odnosa
avtoriteta/sin, spremeniti v odnos, ki temelji na prijateljski izmenjavi. Ego
posameznika, ki dopolni 14 let, se namreč že začne smatrati za odraslo osebo. Po tej
starosti nima smisla vpeljevati novih navad in pravil, saj smo za to prepozni.
»Nikar ne skušajte na silo menjati osebe, starejše od 14 let, saj bodo vsa ta prizadevanja obsojena
na neuspeh in nasprotno reakcijo. Takšen poskus spreminjanja karakterja že odrasle osebe je enak
zaletavanju z glavo v zid v upanju, da ga bomo razbili. Navadno se zgodi obratno: poškodujemo si
glavo, zid pa ostane takšen, kakršen je.« V. O. Ruzov
Enako lahko vidimo, kako ne le zaman, ampak celo destruktivna so vsa prizadevanja
še po tej starosti tako ali drugače usmerjati ˝otroka˝ in pretirano posegati v njegove
odločitve. Vsi vemo, da smo večinoma v teh letih zares prisluhnili le tistim, ki so do
nas pristopali prijateljsko, kategorično pa smo zavračali vsako avtoriteto. Ne le, da
smo jo zavračali: nalašč smo ravnali nasprotno od tega, kar so nam avtoritete
sugerirale, četudi je bilo to za nas slabo.
Če z ˝otroki˝ najkasneje do njihovega 14. leta ne vzpostavite spoštljivega, prijateljskega
odnosa, bo vaš medsebojni odnos odtujen in niti približno ne takšen, kakršen bi lahko
bil. Seveda se vedno ve, kdo je starš in kdo otrok, odnos pa ne sme biti več klasičen
odnos avtoritativnega starša in odvisnega otroka, ampak naj bo mnogo bolj podoben
sproščenemu prijateljskemu odnosu oz. odnosu zrelega starejšega brata/sestre do
zrelega mlajšega brata/sestre.
Ker se puberteta zaradi nespretnega načina življenja začenja vse prej, sprememba
pristopa v odnosu do otroka ne sme biti toliko vezana na starost, temveč na
konkretno stanje posameznika.
»Prvih pet let za otroka skrbiš z dotikom; drugih deset let z zgledom; nato pa v mislih.«
Aleksandr Hakimov
179
Kaj naj storim s svojim sinom ...
Ob svetovanjih družinam se rado zgodi, da naletim na značilen vzorec, kjer matere
izpovedo nekako takole: »G. Pešec, prosim vas, pridite na pogovor z mojim sinom. Ne želi se
niti učiti niti delati, nima nobene družbe, ženske se ga od daleč izogibajo ...« Ker v podobnih
primerih precej kmalu dojamem, za kaj gre, vprašam: »Gospa, koliko pa je star ta vaš
sin?« Odgovori so: »Letos bo 32,« »... 36,« »... 37.«
Zaskrbljujoče je, da je zelo velik delež teh mater po poklicu učiteljic, ki bi morale
odlično poznati znanost o delu z mladimi ter o tem, kako oblikovati dinamiko
odnosov z njimi v različnih obdobjih dozorevanja. Zaradi pomanjkanja kvalitetnega
pedagoškega znanja s tega področja žal ne znajo vzpostaviti povezave z odraslimi
otroki, posebej s fanti. To rezultira v začudenju in obupu staršev, ki vse težje najdejo
pot do mladih. Nikogar ni treba obsojati, saj smo se kolektivno pojavili v čudnem
obdobju v zgodovini, ko ljudje marsikaj delamo ravno obratno od tega, kar bi naj, kar
pa ne pomeni, da bomo pasivno dovolili, da nas tok odnese skupaj z drugimi.
Matere vse to navadno počno dobronamerno, kar ima pogosto uničujoče posledice za
vse. V prejšnjih poglavjih sem pisal o tem, kako naj mati ravna s sinom. Kaj pa storiti
v primerih, če je sin že odrasel?
Ko starši uvidijo, kako godljo so z razvajanjem in neprimernim pristopom zakuhali
sebi in otroku, začnejo nanj intenzivno pritiskati, česar ni mogoče popraviti čez noč.
Če ˝otrok˝ potem, ko odraste, ravna zelo nerazumno, je odnos najbolje prilagoditi
tako, da se rahlo čustveno oddaljimo od njega, kar je za mater sicer zelo boleče, a
spoštujmo njegovo odločitev živeti kot želi, ob tem pa modro zdravimo odnos. Če
vidimo, da fant deluje nezrelo in neodgovorno, preidemo na to, da skupaj plačujemo
stroške gospodinjstva in ga postopno preusmerimo iz gnezda. Dobro je razumeti tudi,
da moška psiha pogosto deluje le, ko gre za biti – ne biti, v nasprotnem primeru
moški ostane nerazvit, saj računa na to, da mu bodo hrbet krili starši. Nujna lastnost,
ki jo moramo za dobre odnose usvojiti v tem obdobju, je nenavezanost.
Prijateljski odnos seveda ne pomeni, da slepo toleriramo nesmisle.
Znanec je bil kar nekaj let odvisen od trdih drog. Ker ga je mama vzgajala sama, je bila do njega še
posebej popustljiva, saj se je bala, da poleg moža, ki jo je že zapustil, ne izgubi še njega. Sama je
garala kot osel, imela hkrati dve ali celo tri službe, kjer je občasno delala tudi po 16 ur na dan,
odrasel sin pa je doma lenaril ... Po kar nekaj letih agonije ga je v solzah vrgla iz stanovanja, nakar
je le enkrat spal zunaj, na klopi pred blokom ... in se takoj, vsaj za nekaj časa, nehal drogirati.
180
Navezanost staršev na otroke ...
... predstavlja veliko težavo. Izziv. Prvič, v podobi tega, da do njih ne znajo biti
objektivni in jih ne vidijo v realni luči. Drugič, na račun tega delajo kompromise, ki jih
ne bi smeli delati. To še posebej velja pri sankcioniranju. Tretjič, v času pubertete ne
znamo preklopiti na prijateljski odnos z otroki, saj jih želimo še naprej (morda
dobronamerno) kontrolirati. Četrtič, tasti in tašče zaradi nezdrave navezanosti na
˝otroke˝, ko ti odrastejo, pogosto povsem po nepotrebnem grenijo življenje mlademu
paru ali družini tako, da pretirano posegajo v njihove odločitve.
Ena od lastnosti, ki se rada skriva za slednjim, je zavist. Staršem pogosto ni všeč, da
jim je nekdo, ki ima navadno zelo podobne pomanjkljivosti kot mi sami, −zato nas
tudi tako moti–, odpeljal njihov vir sreče, otroka, ali pa jih moti celo to, da živi
bistveno bolje od njih samih. Žívi in pusti živeti.
Biti nenavezan ne pomeni biti hladen ali nezainteresiran za otroka. Seveda ne. Biti
nenavezan pomeni biti pozoren, oseben in ljubezniv, hkrati pa objektiven,
velikodušen in nepristranski.
Yasmin Mogahead je nekoč zapisala: »Ljudje pogosto mešamo ˝navezanost˝ z ˝ljubeznijo˝. Pri
navezanosti gre za strah in odvisnost. Pri navezanosti gre bolj za ljubezen do sebe kot za ljubezen do
drugih. Ljubezen brez navezanosti pa je najčistejši izraz ljubezni, saj pri tem ne gre za to, kaj ti
lahko dajo drugi, ker si sam prazen. Pri tem gre za to, kaj lahko daš ti drugim, ker si sam poln.«
Bolj kot bomo navezani na to, da bodo odrasli otroci vedno delali to, kar želimo od
njih mi, manj tega bomo deležni v praksi. Enako je z negativno navezanostjo. Do
ničesar ne bi smeli biti sovražno nastrojeni, kar pa seveda ne pomeni, da podpiramo
nesmisle in bedarije.
Zanimivo izkušnjo imam z družino prijatelja. Njegov oče je bil zelo sovražno nastrojen do drugih
kultur, religij ter istospolno usmerjenih. Prav nenavadno je, kako je prejel lekcijo, ki je vse to
odrazila v njegovem življenju. Eden od njegovih sinov sledi drugi kulturi (religiji), drugi pa ima
fanta, s katerim živita skupaj v tujini. Oče nespretno za čudaški način življenja še vedno krivi
sinova. Najverjetneje se še ne zaveda, da se mu vse to ne dogaja naključno. V primeru, da želi biti
deležen družbe sinov, je tako prisiljen trenirati potrpežljivost, toleranco in zavedanje, da je v svetu, v
katerem živimo, marsikaj izven naše kontrole ...
Življenje se zna zelo zabavno poigrati z nami. Dobronamerno. Pravijo, da v naše dobro.
181
Odrasli otroci in zreli starši so največji medsebojni dobronamerniki
Prijateljski odnos do mladih ne pomeni, da starši in otroci skupaj popivajo, razgrajajo
in ga ˝biksajo˝, nikakor ne. To preprosto pomeni, da starši ˝otroku˝ predajo
razumevanje: »Zaupamo vate. Dovolj si star(-a), da se sam(-a) odločaš, kaj boš delal(-a) in kaj
ne. Kar ne pomeni, da podpiramo neumnosti. Odgovarjaš za vse, kar narediš in česar ne, ter nosiš
posledice obojega.«
Ko na predavanjih to omenim, se starši pogosto čudijo z besedami: »To pa že ne, kako
naj bom prijateljica z njim, ko pa je tako nezrel.« Staršem, ki se iskreno sprašujejo, kako to,
da je otrok tako nezrel, ni potrebno dolgo iskati odgovora na to vprašanje. Če se jim
zdi to čudno, nemogoče in nesmiselno, še ne razumejo dinamike v odnosih ali pa
ga/je niso pravočasno pripravili na samostojno življenje. Na račun tega imamo danes
okrog sebe ogromno mladih upornikov, ki se v življenju ne znajdejo. Nedorasli pa so
v veliki meri zaradi neprimernih prijemov učiteljev in staršev v procesu vzgoje.
Marina Targakova piše, da se odnosi z otroki: »... radi zalomijo ravno, ko otroci pridejo v
leta, v katerih smo zrelostno obstali mi sami. Navadno se to pogosto zgodi ravno,
ko pridejo v puberteto.«
Pričakovanja staršev. Otrok ne sme (p-)ostati vaš vir sreče
Številni starši gojijo prevelika pričakovanja do otrok. Ker v njih vložijo toliko energije
in časa, naravno smatrajo, da bodo otroci nekoč to vrnili tako, kot to od njih
pričakujejo starši, kar pa je misija nemogoče.
»Nekatere ženske pričakujejo srečo s strani svojih otrok in ves svoj trud vložijo v skrb zanje v
pričakovanju, da bodo otroci v prihodnosti odplačali ta dolg. Nekateri ostanejo pri svojih mamah vse
življenje, nekateri pa se odločijo, da bodo živeli svoja življenja, za kar so označeni za sebične in
nehvaležne. Številni moški in ženske so preživeli vse svoje življenje s svojimi mamami kot edinim
virom sreče. To ni zdrav scenarij, saj je naloga vsakega otroka povrniti staršem tako, da postane
srečna oseba s srečno družino in otroki. Otroci niso dani staršem kot njihov vir sreče. Otroci so
priložnost učenja nesebičnosti.« Julia Gonaway
»Otrok ne more postati to, kar želite vi. Postane lahko le to, za kar je bil narejen.«
Dr. O. G. Torsunov
182
A gre spet ljudi flancati po svetu ...
V enem od nedolžnih pogovorov pred leti sem slišal, kako je eden od sorodnikov, ki
mi je zelo drag, po tem, ko je slišal, da grem predavat, rekel takole:
»A gre spet flancat ljudi po svetu ...« Flancati pomeni zavajati. Tudi ta opazka je bila eden
od vzrokov, da sem v določenih situacijah postal ponovno zadržan pred mikrofonom,
saj želi vsak otrok imeti urejene odnose s sorodniki, še posebej starši. Naši odnosi so
se po mojih letih iskanja med 14. in 25. letom končno zelo lepo uredili, zato nisem
želel tvegati ponovne ohladitve v obliki tega, da javno govorim nekaj, kar utegne
sorodnike vznemirjati. Iz tega razloga je med drugim tudi ta knjiga nastala šele sedaj,
saj lahko vsako odpiranje srca in intime sproži verižno reakcijo neprijetnih sprememb
na vseh področjih. Naša naloga je vedno z občutkom delati tisto, kar je treba in tisto,
kar je prav, tako verjamem, da bo knjižica naletela na pozitiven odziv, saj upam, da se
čuti, da je pisana v duhu iskrene hvaležnosti in spoštovanja do vseh.
Čudežna nagrada izjemne družbe učenih in svetih ljudi je takšna, da nisem več tako
vezan na mnenje drugih in da brez težav predavam vse večjim skupinam ljudi. Pri
reševanju izzivov z govorom je pomagal razvoj čustvene inteligence, družba izjemnih
ljudi in modrost. Vsi izzivi se morajo reševati na čustvenem in filozofskem nivoju. Na
čustvenem tako, da prideš v stik z brezpogojno podporo, na filozofskem pa tako, da
se seznaniš s pravim znanjem. Kombinacija obojega daje čudežni rezultat.
Dr. V. O. Ruzov piše, da če težave zdravimo samo filozofsko, s pomočjo teoretičnega
psihološkega znanja, bomo sicer marsikaj zelo lepo spremenili, srce pa zna ostati
nezadovoljno. Postali bomo ciniki. Če pa izzive rešujemo samo skozi odnose, npr.
preko ljubeznivih babičinih besed in podpore, ne posodobimo pa filozofskega
razumevanja odnosov in življenja, lahko postanemo sentimentalisti, ki bodo z leti
takšnih in drugačnih izkušenj v odnosih zavedeno sklenili, da je dobrota sirota, kar
seveda ni res. Dobrota ni sirota. Dobrota postane naivnost – če si dober na napačen
način, neprimerno glede na kraj, čas in okoliščine.
Dr. Vadim Tuneev je na enem od svojih predavanj omenil: »Ko pravilno zastaviš odnose s
starši, položiš 75 % preizkusov v svojem življenju.« Zakaj? Ker je ta odnos povezan z vsemi
ostalimi odnosi. Z odnosom s šefom, partnerjem, Bogom ...
Pravilno zastavljen odnos s starši ne pomeni nujno strinjanje z njimi o vsem. Urejen
odnos preprosto pomeni jih sprejemati takšne, kakršni so, jih spoštovati takšne,
kakršni so, ter iskrena hvaležnost jim za vse, kar so nam dali – dali pa so nam nekaj
izjemnega: življenje.
183
Vaši (posojeni) otroci niso vaši otroci
Ste že kdaj bili v kakšni vezi ali odnosu, kjer so si vas poskušali lastiti? Kakšen je
občutek? Samo pomislimo, kako se nam upira, ko si nas skuša nekdo lastiti. Enako je
z otroki. Dandanes postajamo pogosto tako sebični in nespretni, da celo otroke
smatramo za našo last, kar vodi v neštete probleme…
»Živeti, kot si želiš sam, ni sebično, ampak edino smiselno. Sebično je od drugih pričakovati, da
bodo živeli, kot to od njih pričakuješ ti.« Dr. V. O. Ruzov
S čim ravnamo lepše? Z nečim, kar smatramo za absolutno naše, ali nečim, kar imamo
na izposoji od nekoga, ki ga zelo spoštujemo? Spomnim se, kako sem vedno, ko mi je
dedek (včasih nevede) posodil motor in kasneje avto, slednja vozil zelo počasi in
previdno, ko pa sem vozil svoj skuter, je šlo precej, precej hitreje ...
Vedno znova sem navdušen, ko na predavanjih srečam starše, ki iskreno izpovedo:
»Popolnoma jasno mi je, da sem otroka dobil v nekajletno varstvo, z nalogo, da ga dobro pripravim
na življenje.«
Otroci niso naša last, ampak naša odgovornost. Ko dobiš otroka, moraš razumeti, da v tvoje
življenje prihaja učitelj, gost.
»Vse smo ti dali, ti pa nam takole vračaš ...«
... je pogosto slišati iz ust nekaterih staršev. Izražena misel jasno kaže, da starši otroku
niso nudili brezpogojne ljubezni ali pa so jo nudili na napačen način, kar se izraža v
otrokovem odnosu do staršev in ostalih.
Odnos, kjer le jemlješ, brez primernega dajanja, je odnos, ki temelji na izkoriščanju. Odnos, ki
temelji na pogojni izmenjavi, je t.i. poslovni odnos. Odnos, kjer inteligentno dajemo, brez želje po
prejemanju, pa je odnos, ki temelji na ljubezni.
Danes večina nima izkušnje brezpogojne ljubezni iz otroštva, kar se kasneje odraža v
tem, da smo v odnosih s partnerji sposobni kultivirati le poslovne odnose, trgovanja
... Ko nekaj daš in za to pričakuješ povračilo, to ni darilo, ampak posojilo. Biznis pa
nas ne more nikdar zares osrečiti ...
Otrokom nikdar ne pogojujmo ljubezni, vedno pa jim jo izražajmo na pravilen način. V prvih 5-ih
letih tako, da z njimi delamo kot s princem/princesko, naslednjih 10 let strogo (a nikakor grobo),
po 14-em letu pa tako, da smo do njih prijateljski.
184
Medsebojno spoštovanje – kaj to je in kaj to ni
Nekateri si spoštovanje radi razlagajo malce po svoje, kot orodje za manipulacijo.
Pred leti sem bil v krogu starejših ljudi označen za zelo nespoštljivega, saj sem na
določene reči v življenju gledal precej drugače kot oni.
Povsem normalno je, da imamo ljudje različne navade in poglede, nekaj
nenormalnega pa je poskus manipulacije z drugimi z namenom, da zavzamejo naše
poglede in stališča. Pod izgovorom spoštovanja. Posebej grdo je, ko se to izvaja na
subtilen, prikrit način, preko vzbujanja slabe vesti. Spoštovati pomeni preprosto ceniti
vse dobro (in manj dobro) v drugih, ob tem pa se obvezno naučiti sprejemati lastne
odločitve.
Spoštovanje do staršev pomeni, da jih ne skušamo kakorkoli učiti in spreminjati,
hkrati pa smo sami jasno situirani v tem, da se, ko odraščamo in zorimo, držimo
smiselnih načel, ki smo si jih sami izbrali in od njih ne odstopamo. To pomeni, da če
se odrasel ˝otrok˝ za nekaj odloči, ne podleže pritiskom staršev, če ga skušajo ti še
naprej (četudi dobronamerno) usmerjati, kontrolirati ter vplivati na njegove odločitve.
Vedno je treba slediti višjim principom, višjim načelom, četudi so sugestije in želje
staršev drugačne.
Ko se vrnem k domačim, oče recimo ve, kaj lahko pričakuje od mene in česa ne. Ve, da me ne bo
pripravil do ničesar, kar ni v skladu z mojimi življenjskimi nazori. No, redno me v šali testira s
povabili v klet in hlev ter preverja mojo odločnost, občutek pa imam, da tudi ve, da ravnam pravilno,
a zaradi ukoreninjenih navad sam ne dela sprememb v tej smeri. Ker se ob tem ne vznemirjam,
ampak reagiram šaljivo in spoštljivo, je naš odnos boljši kot kadarkoli prej, četudi se naši načini,
kako živimo življenja, razlikujejo bolj, kot so se kdajkoli poprej. Največjo spremembo v odnos je
vneslo prav veliko, iskreno spoštovanje. Bolje pozno kot nikoli.
185
»Zaupam ti« je včasih še lepše, kot »Rad(-a) te imam«
Pred časom sem vprašal mamo: »Mami, kaj ti razmišljaš, ko delaš v vinogradu tudi po 4, 5
ur?« Odgovorila je: »Razmišljam.« »Pet ur razmišljaš? Kaj?« »Ja, razmišljam, kaj bo s teboj, z
Matejem (z bratom), s Saro (sestro) ...«
Spomnim se, kako mi je (mati) svoj čas pogosto dobronamerno govorila: »Pazi, da se
ne boš kaj zmotil! ... Pazi, kako boš vozil ...« Ko sem slišal vse to, sem tudi sam postal
rahlo napet, s čimer se je možnost za napake bodisi pred tablo bodisi na cesti še
povečala.
Lahko je meni govoriti, ko ne vem, kako je biti mama, a otrokom staršev, ki se zelo
bojijo za otroke, se po besedah dr. Favorsa zgodi do petkrat več nesreč kot ostalim,
saj s tem okrog njih ustvarijo negativno atmosfero, ki naravnost privlači težave in
nemir. Posebej se to čuti s strani mater, ki imajo še intenzivnejša čustva in močnejši
vpliv na okolico od moških.
Nikakor ne pravim, da bomo učitelji in starši lahkomiselni, nezainteresirani in
malomarni, seveda ne. Opozarjam pa na to, da otroke raje kot v obliki pretiranih,
nenehnih bojazni ter skrbi zaščitimo v obliki dobre priprave na življenje, zaupanja
vanje ter predaje zavedanja, da bodo vedno preskrbljeni, če bodo postali nekakšni
ambasadorji dobre volje. Ne naivni ambasadorji dobre volje, ampak inteligentno
velikodušni ambasadorji dobre volje.
Cvetka, zaupajte v vašega sina in v ˝božji timing˝ ...
Zanimivo izkušnjo sem imel s pisanjem diplome. ˝Pacal˝ sem jo kar nekaj let, saj sem
bil v vmesnem času že finančno neodvisen, tako da se mi niti ni posebej mudilo
diplomirati. Tudi smer, ki sem jo študiral, me ni veselila, zato sem bil pri pisanju
diplome in že prej pri opravljanju vseh šolskih obveznosti zelo pasiven. Že, ko sem
prihajal na razne izpite, so me profesorji pogosto spraševali: »Kdo pa ste vi? A ste izredni
(študent)?« Na vajah in predavanjih me praktično namreč niso videli, četudi sem živel v
študentskem domu, nekaj nadstropij nad fakulteto.
Pri pisanju sem se najprej odločil za temo »Nedemokratične inklinacije kapitalizma«, s
čimer sem želel dokazati paradokse in nesmisle sodobne družbene ureditve in z
diplomo rešiti svet. Presenečen sem ugotovil, da ne bo šlo tako zlahka, kot sem si
sprva zamislil, saj sem tedaj živel precej neprizemljen, nekje v oblakih.
186
Prav tako sem bil z raziskovanjem in branjem o témi, ki sem jo raziskoval, vse bolj
frustriran z vsem, kar sem na novo izvedel o različnih zakulisnih lobijih in skupinah,
ki tako ali drugače ˝skrbijo˝ za (ne-)red v svetu. Več, kot sem vedel o tem, bolj sem
postajal nemočen, in naposled spremenil naslov. Dejstvo, da sem prišel v stik s
tovrstnimi védenji, mi je življenje sprva postavilo na glavo, nato pa na ˝nove˝ noge, saj
sem začel življenje in svet dojemati povsem drugače. Vedno je dobro na vse pogledati
z različnih zornih kotov.
Moja draga mati je ves čas študija dobronamerno skušala pospešiti tok dogodkov in
me vztrajno spominjala na status študenta, ki mi bo kmalu potekel, na diplomo, na
službo ..., kar pa ni posebej zaleglo. Četudi sem sam seveda imel željo, da se znebim
starih bremen, se mi je to zelo upiralo. Diploma in moj način življenja sta bila dva
velika kamna spotike, ob katera smo se v družini spotikali praktično vsakič, ko smo
bili v stiku.
Bolj ko odrasle otroke v nekaj forsirate, bolj se jim bo to upiralo. Četudi vse to počnete
dobronamerno.
Kasneje sem začel proučevati in prakticirati še presnojedstvo, vegetarijanstvo in
bhakti, kar je bilo za družino nekaj povsem novega in vse je bilo pripravljeno na velik
kaos, ki sem ga zaradi nezrelosti in črno-belega pogleda v ogromni meri zakuhal sam.
Vsaka velika sprememba na začetku rado izpade fanatično, zato se vse velike
spremembe v življenju priporoča delati v družbi ljudi, ki so prehodili že kak kilometer
dlje od nas.
Pod vtisom tega časa je bila napisana tudi diploma. Praktično sem spoznal, kako
pomembno je, da ˝otrok˝ počne nekaj, v kar verjame, v nasprotnem primeru mu bo
vse v veliko breme. Zares kvalitetno se namreč lahko učiš le nekaj, kar se učiš iz velike
lastne želje, iz ljubezni. Nekje sredi kaosa sem mati seznanil z gospo, ki jo imam še
danes za svojo drugo mati. Srečali sta se na predavanju v Boštanju. Mati je bila do nje
precej nezaupljiva, saj sem v vmesnem času delal kardinalne napake – druge sem
postavljal daleč nad svoje starše, do katerih nisem več izražal in čutil skoraj nobene
hvaležnosti in spoštovanja ...
Na srečanju je gospa Milena mami rekla: »Cvetka, zaupajte v svojega sina. Zelo je sposoben.
Vse bo prišlo ob pravem času. Potrebuje čas. Zaupajte v božji ˝timing˝.« Mami so po besedah
gospe Milene iz oči v trenutku pritekle solze. Ne solzice, ena po ena, ampak pravi
potok solz. Kot v filmu. Kar ulile so se, četudi zelo, zelo redko kaže čustva, posebej
solze.
187
Vsak ima (vsaj upam) vsaj eno takšno izkušnjo, ko so se besede dotaknile najglobljega
kotička srca. Družba izjemne (svete) osebe jo je močno ganila. Nisem je še videl
takšne. Večkrat sem bil priča temu, da so se ljudje povsem odprli, ko so prišli v stik z
ljudmi, v katerih družbo sem začel na novo zahajati sam. Družba takšnih dragocenih
ljudi, ki imajo poleg veliko znanja še ogromno srce, je neprecenljiva in edino, kar
danes svetu zares tako zelo manjka. Železa in plastike je, kolikor želiš, manjka pa
izjemnih ljudi. Priložnost za vas. Za nas.
Mati odtlej več ni odprto posegala v moj tempo, četudi si je še naprej zelo želela, da
čim prej diplomiram. Sprememba zanjo zagotovo ni bila lahka, saj je navezanost
matere na sina, posebej na prvega, ter želja, da zaživi urejeno, mirno življenje, gotovo
zelo velika. Čutil sem tudi, da mi v veliko večji meri zaupa kot pred tem. Kakšen je bil
rezultat tega?
V samo nekaj tednih sem napisal toliko diplomske naloge, da sem moral kasneje po
mentorjevih navodilih skoraj polovico izbrisati, saj je bila bistveno predolga. Ko sem
enkrat začel pisati, se več nisem mogel ustaviti. Kmalu zatem je sledil zagovor in boj,
kateremu se še pred nekaj tedni ni videlo konca, se je končal. Zmagoslavno.
Preden je šla ta knjiga v tisk, sem jo poslal v cenzuro še mami. Prejel sem takle odgovor: »Bravo,
ponosna sem nate in ni me več strah, da ti ne bo uspelo preživeti. Rada te imam in zaupam ti, da bo
vse v redu.«
Rad bi opisal še izkušnjo, ki sva jo imela z mamo nekaj let za tem. Dlje časa sem si želel, da bi bil
odnos resnično še bolj povezan, prijateljski. To pa sem želel delati nekako na silo. Brez občutka. Po
˝moško˝. Rezultatov seveda ni bilo. Poskusil sem razne pristope, a brez pravega učinka. Spomnim
pa se, kako sem nekega dne v Ljubljani na račun tega že precej izčrpan sklenil roke in izjavil:
»Poskusil sem vse, kar je bilo mogoče. Če je dano, da se še bolj povežemo, se bom tega zelo razveselil
in sodeloval ... Če pa ne, se bom tudi znašel ... Nikdar ni vse odvisno samo od nas ... Naredil sem
vse, kar je v mojih rokah ...« Nisem še do konca izgovoril, ko je zazvonil telefon. Mati. »Andrej ...,
pridi, prosim, domov. Nekaj bi se rada pogovorila s teboj ...« Filmsko. Ponovno.
Na nas je, da vedno skušamo narediti vse, kar je v naših rokah, hkrati pa se je treba
zavedati in spoštovati to, da ima vsak od nas svobodno voljo. Najlepše pri tem je, da
ko sam opraviš vse tako, kot je treba, vse na mističen način pride na svoje mesto. Za
to poskrbi intuicija, Bog v srcu, če želite, vsakega izmed nas, o tem pa več v kateri od
naslednjih knjižic.
188
Nekdo izmed vas je izbran ...
Ne glede na to, kje in komu predavam, vsebino rad povzamem z naslednjo kratko
zgodbo:
Pred leti se je v neki starejši šoli redno izobraževalo več kot 280 otrok. Pred kratkim pa je obisk
začel vse bolj upadati. Zaradi nespretnega dela v šoli so starši otroke začeli voziti v sosednje kraje.
V manj kot desetih letih je število šolarjev padlo na 70. Ravnateljico je začelo zelo skrbeti: »Če bo
šlo tako naprej, bo treba šolo zapreti ...,« zato se je končno odpravila po nasvet k ministru.
Skoraj v solzah mu je potožila: »Naša šola propada. Nobenega zanimanja več ni za to, kar
počnemo. Učitelji izgubljajo motivacijo ... Šolarjev je iz leta v leto vse manj ... Primorani bomo
zapreti.«
Minister ji odvrne: »Hvala za tvojo skrb in iskreno željo pomagati ohraniti vaš program. Glede na
to, da ste poskusili že marsikaj, imam občutek, da vam preostane samo še nekaj. Mislim, da vem,
kje je rešitev ... Veš, nekdo od vas, ki ste še ostali na šoli, je izbran za resnično neverjetne stvari.
Delal(-a) bo prave male čudeže.«
Ravnateljica je navdušena želela izvedeti, kdo to je, minister pa ji je odvrnil: »To boš izvedela sama.
Pusti času čas. Lepo, da si prišla. Srečno. Samo naprej.« Ravnateljica je vso pot domov razmišljala:
»Le kdo izmed učiteljev, staršev ali otrok je izbranec, o katerem je govoril minister ...,« a odgovora
ni našla.
V šoli je zelo pozorno opazovala svoje sodelavce in otroke, ker pa ni vedela, kdo točno je ta, o
katerem je govoril minister, se je začela do vseh obnašati še bolj uvidevno, pozorno in ljubeznivo kot
dotlej. Sprva so bili presenečeni nad njenim novim obnašanjem, sčasoma pa se je njena energija in
velikodušnost prenesla tudi nanje in tudi sami so postajali vse bolj zadovoljni in ljubeznivi.
Atmosfera v šoli je kar naenkrat postala zelo prijetna, povezana, božanska. Učitelji, šolarji in
starši so se krasno razumeli. Dober glas o čudovitem delu in ambientu na šoli se je razširil po državi
in kar naenkrat so otroke v to šolo začeli vpisovati tudi iz drugih krajev. V dveh letih je šolo spet
obiskovalo preko 300 otrok.
Ravnateljica je bila presrečna. Rahlo zdravo ponosna, navdušena in hvaležna se je odpravila prenesti
krasne vesti o spremembi v prestolnico, k ministru. Takoj po prihodu v pisarno začne: »Hvala vam
iz srca, spoštovani gospod minister. Rešili ste nas. Šola je znova polna ambasada učenja, entuziazma
in sodelovanja. Učencev imamo še več kot prej, učitelji pa so ponovno našli voljo in smisel. Hvala
vam, hvala! Povejte pa mi, prosim, nekaj: še vedno ne vem, kdo je bil izbran za te čudovite reči, ki
ste jih omenili. Mi, prosim, poveste?«
189
Minister ji odvrne. »Ljuba duša. Še vedno ne razumeš? Ti si bila izbrana. Ti. Prav tako so izbrani
tudi vsi ostali. No, vsak se sam odloči, ali bo njegovo življenje drama negodovanja, izgovorov in
iskanja krivcev ali pa zgodba o uspehu, radosti in sreči. Če le zbere okus, željo in pravi pristop za
to, je najlepše v tem, da življenje, narava, vesolje, Bog, kakorkoli temu rečeš, vsak korak v pravo
smer nagradi s stotimi takšnimi koraki k tebi in tebi v pomoč ... Vesel sem, da si prišla. Vedno
dobrodošla, samo naprej.«
190
10. ZAKLJUČEK
Hvala vam iz srca za zaupanje, posluh in branje tega priročnika.
Predlagam, prosim, skoraj zahtevam, da postanemo pri tako pomembnih rečeh, kot
sta vzgoja in delo z mladimi, še bolj sistematični, znanstveni in personalni. Otroci
potrebujejo našo pomoč. Nikar ne sledimo slepo nečemu, kar preverjeno ne
funkcionira, in poiščimo praktične rešitve, ki funkcionirajo.
(P-)ostanimo večni učenci in inteligentni dobronamerniki vseh in vsega. Odprimo
kanale za nove, krasne izmenjave ter mlade opolnomočimo za vse, kar bodo tako ali
drugače potrebovali v življenju.
Najlepše pri tem je, da ni treba ničesar na novo odkrivati. Dovolj je, da razvijamo
aktivno željo vedeti, ljubiti in razumeti ... Kako pa veš, če so domači keksi, ki jih imaš
pred seboj, dobri? Tako, da jih poskusiš. Enega po enega ... Malo po malo ...
»Naloga učiteljev in staršev ni, da otroku zagotovimo, da bo bogat, slaven in da bo imel udobno
stanovanje. Mnogo pomembneje od vsega tega je, da otrokom omogočimo vse potrebno za razvoj v
njim dano smer in jih s svojim zgledom vzgojimo v velikodušne, delavne in spoštljive posameznike, ki
se zavedajo naravnih, univerzalnih in višjih zakonov ter dejstva, da se je za vse v življenju treba
pošteno truditi. Če smo otroku pomagali do tega, smo opravili svojo dolžnost, vse ostalo pride ob
svojem času, samo po sebi ...« Dr. V. O. Ruzov
191
11. VIRI
Amonashvili, S. (b.d.). Pridobljeno s https://амонашвили.рф/.
Amonashvili, S. (b.d.). Pridobljeno s https://vk.com/amonashvilipedagogika.
Avguštin, Sv. (17. 8. 2018). Pridobljeno s https://si.aleteia.org/2018/08/17/cudezi-
niso-v-nasprotju-z-naravo-ampak-le-v-nasprotju-s-tem-kar-vemo-o-naravi/.
Bhaktivedanta, S., Bhagavad Gita, kakršna je. (1998). Nemčija: The Bhaktivedanta Book
Trust.
Bleckt, dr. R. (b.d.). Pridobljeno s http://www.ramibleckt.com.
Brown, J. H. Jr. (b.d.). Pridobljeno s https://www.brainyquote.com/authors/h-
jackson-brown-jr-quotes.
Buren, A. Van. (b.d.). Pridobljeno s https://www.goodreads.com/quotes/31873-if-
you-want-children-to-keep-their-feet-on-the.
Das, S. (b.d.). Pridobljeno s https://www.youtube.com/user/sadohov.
Einstein, A. (b.d.). Pridobljeno s https://www.goodreads.com/author/quotes/9810.
Albert_Einstein.
Favors, dr. J. (b.d.). Pridobljeno s http://www.btswami.com.
Franklin, B. (b.d.). Pridobljeno s https://www.goodreads.com/quotes/21262-tell-me-
and-i-forget-teach-me-and-i-may.
Fulghum, R. (b.d.). Pridobljeno s https://www.goodreads.com/quotes/22650-don-t-
worry-that-children-never-listen-to-you-worry-that.
Gadetsky, dr. O. G. (b.d.). Pridobljeno s http://www.ptt.life.
Goethe, J. W. (b.d.). Pridobljeno s https://quoteinvestigator.com/category/johann-
wolfgang-von-goethe/.
Goswami, B. V. (b.d.). https://www.youtube.com/channel/UCHHbJX2Q
mw5JzW8WweE6SPg.
Hakimov, A. (b.d.). Pridobljeno s https://www.ahakimov.com/archive.html.
192
Khalifa, W. (b.d.). Pridobljeno s https://www.azquotes.com/author/7961-
Wiz_Khalifa?p=2.
King, M. L., Jr. (b.d.). Pridobljeno s https://www.goodreads.com/quotes/60289-no-
one-really-knows-why-they-are-alive-until-they.
Lincoln, A. (b.d.). Pridobljeno s https://www.goodreads.com/quotes/11710-no-
man-is-poor-who-has-a-godly-mother.
McLeod, S. A. (21. 5. 2018). Maslow's hierarchy of needs. Pridobljeno s https://
www.simplypsychology.org/maslow.html.
Mermillod, C. (b.d.). Pridobljeno s https://www.quotes.net/quote/4114.
Mogahed, Y. (b.d.). Pridobljeno s https://www.azquotes.com/author/38017-
Yasmin_Mogahed.
Morgenstern, C. (b.d.). Pridobljeno s https://www.goodreads.com/quotes/161531-
home-is-not-where-you-live-but-where-they-understand.
Narada Purana. (b.d.). Pridobljeno s http://www.bhagavatam-katha.com/narada-
purana-the-narada-purana-in-english/.
Narushevich, R. (b.d.). Pridobljeno s https://www.youtube.com/channel/
UCaW6rAq4zyOZ540KD gpYr5g.
Nightingale, E. (b.d.). Pridobljeno s https://www.azquotes.com/quote/526093.
Picasso, P. (b.d.). Pridobljeno s https://www.goodreads.com/quotes/7075-every-
child-is-an-artist-the-problem-is-how-to.
Psychology 3000 – P3000. (b.d.). Pridobljeno s http://www.ptt.life.
Roots and wings. (12. 8. 2014). Pridobljeno s https://quoteinvestigator.com/
2014/08/12/roots-wings/.
Rosen, S. J. Black Lotus: The Spiritual Journey of an Urban Mystic. (2010). Washington:
Hari-Nama Press.
Rozell, M. (2. 4. 2012). So, I am suspicious of education. Pridobljeno s https://teaching
historymatters.com/2012/04/02/so-i-am-suspicious-of-education/.
Ruzov, dr. V. O. (b.d.). Pridobljeno s www.patitapavanadas.org/download.
193
Saint-Exupery, A. de. (2015). Mali princ. Pridobljeno s https://www.youtube.com/
watch?v=mL05li1vhrA.
Smirnou, D. (30. 5. 2016). Otroci in starši - preprosta pravila odnosov. Pridobljeno s
https://www.youtube.com/channel/UCDolC01EheuhkZ11pro8-
IA?sub_confirmation=1.
Targakova, dr. Marina. (b.d.). Pridobljeno s http://www.ptt.life.
The Harvard MBA Business School Study on Goal Setting (b.d.). Pridobljeno s
https://www.wander lustworker.com/the-harvard-mba-business-school-study-on-
goal-setting/.
Tirtha, B. S. (b.d.). Pridobljeno s www.btswami.com/audio.
Torsunov, dr. O. G. (b.d.). Pridobljeno s http://torsunov.ru.
Ward, W. A. (b.d.). Pridobljeno s https://www.azquotes.com/author/15291-
William_Arthur_Ward.
Wilde, O. (b.d.). Pridobljeno s https://www.goodreads.com/quotes/313493-the-
only-thing-i-cannot-resist-is-temptation.
10 commandments for parents. (2015). Pridobljeno s https://kid101.com/10-
commandments-for-parents -from-janusz-korczak/.
Anobah, E. (b.d.). Pridobljeno s https://bhutabhavana.com/.
Niranjana, S. H. H. (b.d.). Pridobljeno s https://www.niranjanaswami.net/.
The Bhaktivedanta Book Trust International, Inc. (b.d.). Pridobljeno s
www.vedabase.com.
194
12. PRIPOROČENA LITERATURA
Dr. V. O. Ruzov: https://www.patitapavanadas.org/download.
Oleg Torsunov: Zakoni srečnega življenja, Life in love, ABC of success in My destiny.
Dr. John Favors (Bhakti Tirtha Swami): https://www.btswami.com.
Bhaktivedanta Swami: Bhagavad gita, kakršna je.
Marshall Rosenberg: Nenasilna komunikacija.
Aleksandr Hakimov: https://www.ahakimov.com/
Psychology 3000: https://www.ptt.life.
Dmitry Smirnou: https://vk.com/d__smirnov.
Dmitry Smirnou: https://www.youtube.com/c/DmitriySmirnov108
Dr. Marina Targakova: https://www.ptt.life.
Dr. Oleg Gadetsky: https://www.ptt.life.
Olga Valyaeva: https://www.valyaeva.com.
Kristijan Kolega: Samoozdravljenje.
Louise Hay: Življenje je tvoje.
Helen Andelin: Fascinating womanhood.
Aubrey Andelin: Men of steel and velvet.
Shalva Amonashvili: Humana pedagogika.
KONTAKT
Spletna stran: https://www.znanjezazivljenje.si
Facebook: Andrej Pešec, https://www.facebook.com/andrej.pesec
Znanje za življenje, Knowledge for life
https://www.facebook.com/znanjezazivljenje/
Elektronska pošta: [email protected], [email protected]
Skype: pesecandrej
Youtube kanal: Andrej Pešec
Telefon in WhatsApp: 00386 40 735 644
Hvala vam,
vedno dobrodošli in vse dobro vsem, še naprej,
Andrej Pešec
