VSI MOJI OTROCIIN NJIHOVE MAME

Avtobiografski romanApolonija Klančar

Apolonija Klančar

Vsi moji otroci in njihove mame: avtobiografski roman

© 2018 Apolonija Klančar

Ilustracije: Kristina Poljanšek

Lektura: Petra Novak

Oblikovanje in prelom: Robert Grdadolnik

Tisk in vezava: Medium d.o.o., Žirovnica

Naklada: 2000 izvodov

Cena: 43,45 €

CIP - Kataložni zapis o publikaciji

Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821.163.6-312.6

KLANČAR, Apolonija

Vsi moji otroci in njihove mame : avtobiografski roman / Apolonija Klančar ; [ilustrator Kristina Poljanšek]. - 1. izd. - Žiri : Soliris, 2018. - (Zbirka Cornucopia)

ISBN 978-961-288-298-3

293950720

VSI MOJI OTROCI IN NJIHOVE MAME

Avtobiografski romanApolonija Klančar

2

ZahvaleNekje sem slišala, da se ljudje za poklic, ki vključuje različne oblike pomoči, učenja ali zdravljenja, od-ločijo zato, ker prvenstveno želijo pomagati sebi, naučiti sebe ali ozdraviti sebe. Koliko to drži za druge, ne vem. Lahko pa mirno zapišem, da zame to velja v celoti.

Zahvaljujem se svojim staršem, ki so mi omogočili vstop v to življenje. Očitno sem ambiciozna duša, ki se je odločila za radikalno obliko učenja na lastni koži. Vsekakor so me naučili najtežje lekcije: ‚Vsak človek je tak, kot pač je. Najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, je, da ga sprejmeš takega, kot je.‘ Za-radi vsake svoje solze, odrinjenosti, nesprejetosti in nerazumevanja danes lažje razumem svoje otroke.

Nadalje se zahvaljujem sinu Jakobu. Brez tebe, Jakob, bi zlahka občepela v pametni samozadostnosti. Kakšne tri četrtine sveta mi ne bi bile znane, saj ne bi imela izkušnje, kaj pomeni biti mama. Zahvaljujem se Jakobovemu očetu Damjanu, ki mi je omogočil to izkušnjo.

Knjigi je botrovala še cela vrsta ljudi in dogodkov, od katerih je nemogoče našteti vse, a jih bom vseeno nekaj.

Zahvaljujem se Meti Bizjak Eržen, ki sem jo prvič srečala na Montessori študiju kot sošolko. Kasneje me je povabila, naj tri dni tolmačim nek seminar Brain Gym. To je bilo davnega leta 2007, ko sem bila bolj mrtva kot živa in še nisem znala reči ne. Pričakovala sem, da bom po treh dneh zbolela, a z vsakim dnem sem se počutila bolje. Kar verjeti nisem mogla, da imajo lahko tako nenavadne vaje tako nepopi-sno dobre učinke. Zbudil se je moj znanstveni firbec. Nekaj let sem bila pri Meti na Brain Gym- in potem še na vseh MNRI-seminarjih. Draga Meta, hvala, ker si ta znanja pripeljala v Slovenijo!

Zahvaljujem se Damijanu, ki mi je pomagal pri zagonu podjetja. Prav tako se zahvaljujem knjižničarki Majdi, ki mi je prijazno stala ob strani, ko sem še zmotno mislila, da si bom v novi službi kruh služila z jezikovnimi izobraževanji. En velik hvala teti Nevenki in stricu Janezu, ki sta mi odstopila počitniško hiško na Krku, kjer sem v miru dokončala to knjigo.

Kot sem omenila v Šesti zgodbi, sem leta 2011 vpisala še en doktorat v upanju, da opozorim strokovno skupnost na možnost drugačne vrste pomoči osebam s posebnimi potrebami. Zbrala sem raziskovalno skupino zagnanih učiteljic, ki so bile pripravljene sodelovati v moji raziskavi z izvajanjem vaj Brain Gym in testiranj. Od doktorata sem kasneje odstopila, na svoj dolg to teh učiteljic pa nisem pozabila. Poseb-na zahvala med njimi gre Martini za pripravo testnih materialov. Drage nesojene sodelavke, namesto delavnice na vaši šoli vam poklanjam tole knjigo.

Stene onkologije ali zaporov so priča mnogim stiskam, ki se jih ne da opisati. V štirih letih dela je moj poslovni prostor videl veliko bolečin. Nemalokrat sem bila popolnoma skrušena nad velikostjo tegob mojih otrok in njihovih staršev, navidezno brezizhodnostjo, nad tem, kaj človek lahko naredi človeku … V meni je bilo toliko besa, obupa, brezpotij in zavračanja, da je bilo jasno, da knjige ne morem napisati, dokler ne pride do katarze. Nanjo sem čakala skoraj tri leta. Da pa me ni bi med pisanjem popolnoma odneslo, sem iskala učinkovit sistem prizemljitve. Vedela sem, da bo ta nujno povezan z glasbo in gi-banjem. Tako sem pristala pri plesu. Zahvaljujem se učiteljem plesa Matevžu, Petru in Boru in plesni skupnosti argentinskega tanga.

Zahvaljujem se testnim bralcem: Cvetotu, Martini, Adelini in Petru.

Zahvaljujem se lektorici Petri. Hitro sva se uspeli zmeniti glede stila in jezikovnega purizma: želim knjigo za laično publiko in ne v suhoparnem in stilno neoporečnem jeziku.

Posebna zahvala gre ilustratorki, ki se ni ustrašila, ko sem ji razlagala, kaj vse sem videla v vizijah, ko sem pisala svoje pesmi. Tvoje slike, Kristina, so čudovite! Upam, da ti tvoj ilustratorski prvenec odpre pot do nove službe, kjer boš lahko samo risala in risala.

Hvala Robertu, ki je imel posluh za to, da želim, da je ‚moja knjiga lepa‘ in jo je tako tudi oblikoval.

Hvala vsem štirim recenzentom, ki so bili pripravljeni napisati knjižno oceno hibridnega literarnega

3

prvenca neznane avtorice. Vaši odzivi pričajo o tem, da je že napočil čas, ko slovenski prostor lahko sprejme knjigo s tako vsebino.

Prednazadnje velikanska hvala mojima dobrima vilama – Adelini in Martini. S takim življenjem, izzivi in nalogo sem resnično rabila kar dve! Ni besed, s katerimi bi opisala, kaj mi pomenita vajino prijateljstvo in podpora. HVALA!

Nazadnje hvala vsem mojim otrokom in njihovim mamam. Ko se mi včasih zahvaljujejo, vedno rečem: »Hvala VAM. Če ne pridete, vam ne morem povedati. Če se ne želite naučiti, vam ne morem pokazati. Vi ste moji največji učitelji. Vi ste tisti, ki boste omogočili premik, katerega že dolgo željno čakamo. Ker je vaša ljubezen do otrok veliko večja od vaše bolečine in nerazumevanja, s katerim se srečujete. Hvala VAM za zaupanje!«

4

Objeti drugačne – danes in ne jutri

Vsi smo na istem vlaku. Za ene se ob poti vije lepa pokrajina, v katero zrejo skozi rahlo zaprašena okna in ob tem nežno sanjarijo. Za druge je potovanje le spisek postaj, ki se jim vlak približuje in jih je treba pozorno spremljati, da ne zamudijo izstopa. Povedano drugače: prvi zares potujejo, drugi le, ker morajo.

Tako je tudi v našem življenju. Nekateri se vsak dan trudijo, da bi pustili sled in komu pomagali, da bi lažje prenašal tegobe, drugi ne znajo in pogosto tudi ne zmorejo pomagati niti sebi, kaj šele drugim. Gospa Apolonija Klančar velja za borko. Za žensko, ki ji nikoli ni škoda ne časa ne truda, če je ta name-njen nemočnim, še zlasti otrokom s posebnimi potrebami. In prav njim in njihovim najbližjim je posvetila knjigo devetih tako različnih zgodb. Ob vsaki se je učila, spoznavala otroke, njihove travme, stiske in težke dileme.

Ne morem in ne smem ocenjevati tehnik, ki so bile uporabljene, niti pristopov, ki so se pokazali kot ko-ristni. To lahko storijo le strokovnjaki.

Knjiga odstira številne zgodbe na vse načine ranjenih, ki potrebujejo bližino, stik in varen dotik. Všeč mi je njena misel, da denar lahko kupi razkošno vilo z bazenom, ne more pa kupiti doma. Res je, mnogi imajo na kupe denarja, a nimajo ljubezni in prepotrebne topline. Če kdo, to potrebujejo naši otroci.

Smo družba različnih. Vsak dan se moramo učiti sprejemati celo paleto različnosti, ki nas lahko bogati, če ji dovolimo. Vsak je unikaten. Nimamo pravice soditi, kaj je normalno, ker ima vsak svoj zorni kot normalnosti.

Zgodbe otrok, ki jih avtorica postavi pred nas, so izjemne. Velja jih brati in ob njih razmišljati – z ljubez-nijo. Kajti prav drugačni otroci jo rabijo kot popotnik vodo v puščavi, da bodo stopili iz nevidnega v naš vidni svet. Tu so, le objeti jih je treba. Danes in ne jutri.

Poklon vsem njihovim mamam, ki jih tako sočutno opisuje avtorica. Ob branju se mi je postavilo vpraša-nje, kako pomagati očetom, da bi se zmogli vključiti v družinsko zgodbo. Vsakdo, še posebej pa posebni otroci, potrebuje varno in stabilno okolje ter strokovno in povsem človeško podporo in razumevanje. Njihova pot za vključitev v družbo in samostojno življenje je večinoma težja.

Zato izrekam priznanje vsem, ki zmorejo poiskati pomoč in zmagajo. In tistim, ki pomoč ponudijo. Avto-rica prav posebne knjige ne ponuja samo pomoči, ponuja tudi upanje. Mnogim ga je celo povrnila.

Kot varuhinja človekovih pravic sem vesela, da smo v Sloveniji končno dobili Zakon o zgodnji obrav-navi otrok s posebnimi potrebami. Vse preveč jih namreč v preteklosti ni dobilo pomoči ali pa je bila ta prepozna. Bili so izključeni – pa ne le oni, tudi njihovi starši. Sami in nesrečni. Družba in država sta odgovorni – tudi za jutri vseh posebnih otrok.

Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic

Svetloba v očeh otrok

Le kje sem prebrala, da so oči otrok lepe, ker vidijo stvari, ki se bodo šele zgodile?

Vem pa že zdaj: svet je lepši, ker so med nami ljudje, kot je Apolonija Klančar. Kakšne vse odločitve je morala sprejeti ta ženska, da se je usposobila za pomoč ranljivim? Hvala ji za vse trenutke, ko ni ponižno, tiho ali udobno obtičala ter varno iz dobro ogrete sobe samo opazovala življenje, ki drvi mimo. Ali poslušala prestrašenih sojenic, ki so ji prigovarjale, da to, kar dela, ni primerno. Ni sprejemljivo. Ni prav. Hvala, da se je tolikokrat odločila s svojimi izbirami poseči v življenje. ‚Besede včasih ne govorijo resnice, telo pa jo vedno,‘ zapiše v svoji knjigi. In telesa njenih otrok in njihovih mam govorijo s srcem. Njena dejanja so velika, ker so ljubeča in vztrajna.

Knjigo sem brala kot napeto detektivko. Z odkrivanjem sledi, ki se ujemajo z mojimi izkušnjami. Z zadr-žanim dihom. Okoli mene se je v času ur branja odvijalo družinsko življenje. Zadnjih trideset strani knjige

5

sem prebrala enkrat okoli tretje ure ponoči. Tega nisem delala že od srednje šole naprej, okoli trideset let. Mož in dva sinova najstnika. Marsikaj opisanega se je pokrilo z občutki, ki smo jih imeli sami. Pa smo na videz čisto navadna družina. No, večina sveta nas vidi kot bolj bohemske …

Kaj vse je knjiga sprožila v meni? Oblak odpuščanja je zavil dejanja, ki so sprožila besede vzgojiteljice v vrtcu pred desetimi leti. Za našega štiriletnika je rekla, da se mora pač prilagoditi sistemu. Pa končno sem spokojno, umirjeno in brez sramu pomislila na svoj jok in solze nemoči, ko mi je profesor zgodovine na gimnaziji dopovedoval, da moj starejši sin zelo prezira učni sistem in dela vse narobe.

Uči te ljubezen, nič drugega. In temu učitelju v sebi je na srečo prisluhnila dr. Apolonija Klančar. Priro-jene in priučene klasične pedagoške ter akademske spretnosti je nadgradila s terapevtskimi. Na srečo zna, mara in zmore o tem tudi jasno pisati.

Avtorica na začetku knjige napove, da je to njen roman. Moj stari komparativistični nos je hotel nekaj dvigati obrv – češ kaj pa ima tole poetično-dnevniško-poljudno-strokovno pisanje z romanom? S to tr-dnjavo literarne zgodovine, ki spremlja junaka, nam ga priljubi, prikaže njegov zlom oziroma preobrazbo in se iz tega lahko ob katarzi kaj naučimo? Čakaj, saj to je definicija za še bolj izumrlo zvrst, tragedijo. A po nekaj straneh branja srce bije kot ob branju romana. Tako da ni pomembna definicija. To je roman, v njem pa zgodba o ljubezni.

Umetnost danes zagledam le še tam, kjer v ravnotežju teme in luči prinaša sporočila za lahkotnejše in ljubeče korake. Korake do razmer, v katerih si pustimo, da smo, in ustvarjamo najboljše možno iz sebe, zase in za druge. Jezik vseh vrst kot nosilec sporočil pa je še vedno predmet toliko nesporazumov – ker smo njegovi nosači prevečkrat prepričani, da smo posestniki zveličavne resnice prav mi. In potem pride jasno pojasnilo:

»Občutek imam, da vsi prevečkrat pozabljamo, da je jezik samo simbolni način sporazumevanja. Be-sede so simboli in ne nadomestek za koncepte, ki jih predstavljajo. V kakšni meri lahko spoznamo in v človeškem jeziku opišemo resničnost, ki je iznad besed, je filozofsko vprašanje. Ko se bomo tega bolj zavedali, bomo morda lažje sodelovali, saj ne bomo pozabili, da imajo ‚vsake oči svojega malarja‘.« Moja resnica je moja izkušnja, lahko ti jo sporočim, ti pa mi lahko predstaviš svojo. Živim lahko samo svojo v zaupanju, da vsi gradimo boljšo skupno pot.

Ker je zdaj med nami knjiga dr. Apolonije Klančar, zrem v prihodnost s še večjim zaupanjem. Številnim, ujetim v okove nesprejemanja, bo knjiga pomagala odkleniti potenciale, s katerimi smo zmožni osreče-vati sebe in soljudi. Ker ko enkrat doživiš prelivanje energije od take osebe, ki ji je dovoljeno pokazati svoje sposobnosti, talente in uspehe tudi drugim ter se ob tem čuti vredno človeškega dostojanstva, potem veš, da je to svetloba, ki hrani utripanje planeta, da na njem lahko vse raste. Naravno. Organsko in z zaupanjem, da ima narava ter z njo človek sposobnost ljubečega obnavljanja svojih virov. To je gorivo za prihodnost.

Hvala njej, otrokom in vsem mamam. In odkar je napisana knjiga, obstaja vsaj ena odlična možnost več: da se kot tista skrivnost, ki jo v pravljici o kralju nekdo šepne v luknjico v zemlji in se potem razve po vsem svetu, razve tudi tale Nacetova misel: »A se gremo igrat Apolonijo?«

Knjiga dr. Apolonije Klančar je dobra, odlična in vrhunska priložnost, ki spomni, kaj nas čaka v 3. tisoč-letju. Svetu lahko povemo, kaj naj z vsemi temi otroki, ki delujejo v sistemih kot anomalija: v resnici so dragoceni. Lahko zablestijo in ponesejo zavedanje o lepoti sočloveka po vsem svetu. Kot to dela Apo-lonija, zdrav in sposoben človek z ljubečim odnosom do šibkih in izčrpanih, ki imajo – ko dobijo pomoč – moč premikati svet na svetlo. Ki obstaja, to vem. Tja bomo našli pot.

Knjigi na pot želim, da dobi svoje zasluženo mesto ob biblijah pedagoškega, starševskega in medicin-skega branja: da najdemo sledi informacij, energije in rešitev v njej vsi, ki imamo kakor koli opravka z otroki, z našo svetlobo prihodnosti.

Tadeja Zupan Arsov, urednica in producentka

6

Objeti, sprejeti in zaznati najboljše v vsakem živem Bitju

Gospa Apolonija pošilja izvirno sporočilo predanosti življenju in obenem kliče življenje z vso njegovo veličastno podobo. V tej še posebno uživajo občudovalci njegove izvirnosti, ki je najbolj prepoznavna v odraščajočih starših in njihovih otrocih. Med vrsticami je slutiti, da gre za vzajemni proces, v katerem ni prostora za nadrejenost in podrejenost.

Videti s srcem in delovati z odprtim duševnim zakladom je prvina, po kateri vsi hrepenimo – tudi tisti, ki se je ne zavedajo. Ob prebiranju knjige sem bil ganjen nad enostjo podob in zornih kotov vzgoje, ki žarijo iz predanosti vseh staršev, otrok, učiteljev in terapevtov. To je najbrž tisto, kar nevidno prežema vsako vrstico knjige.

Objeti, sprejeti in zaznati najboljše v vsakem živem Bitju je krona avtoričinega sporočila vsem, ki ljubijo življenje in se mu čistega srca brezpogojno podrejajo.

Mag. Petar Papuga, dr. med.

Vzgajanje in učiteljevanje kot način življenja

V javnosti pogosto zasledimo mnenje, da učiteljevanje ni poklic, ampak poslanstvo. Osebno menim, da je učiteljevanje poklic, vendar ne takšen, ki ga začneš ob določeni uri zjutraj in končaš po osmih urah dela. Je način življenja. Ko gledamo televizijo, razmišljamo, kako bi lahko videno vključili v pedagoški proces; na potovanjih razmišljamo, kaj še fotografirati, da bomo s slikovnim materialom obogatili pouk geografije; na sprehodu po gozdu razmišljamo, katere liste bomo potrebovali pri pouku naravoslovja. Da je vzgajanje in učiteljevanje način življenja, najbolj vedo starši, ki imajo otroka s posebnimi potreba-mi. Njihovo življenje je prežeto z mislijo, kaj bi še lahko naredili, da bi otroku pomagali: pri odpravljanju težav, pri usvajanju drugim tako enostavnih računskih operacij, na poti k samostojnosti, na poti skozi življenje.

V avtobiografskem romanu Vsi moji otroci in njihove mame nas avtorica Apolonija Klančar popelje skozi devet zgodb, ki pripovedujejo o otrocih s posebnimi potrebami. Njihova življenja nam predstavi na po-ljuden in strokovno korekten način, z dovršenim prepletom teorije in prakse. Čeprav se poleg praktičnih problemov loteva tudi raznovrstnih strokovnih vprašanj (npr. MNRI-metode oz. integracije refleksov), je roman napisan v jeziku, ki ga bodo razumeli vsi, ki jih zanima delo z osebami s posebnimi potrebami.

Prepričan sem, da bodo bralci vztrajali ob romanu, pozorno prisluhnili njegovemu dihu, spoštljivo objeli predstavljene zgodbe in jih shranili v spomin, ki jih bo vodil po poteh srečavanj z vsemi drugačnimi.

Dr. Janez Vogrinc, dekan Pedagoške fakultete

7

8

KAZALO

NAMESTO UVODA Ključ, ki ne odklepa vrat 14

PRVA ZGODBA Tinka na bali 20Moje prvo srečanje s Tinko 20Medvedkov medvedek in pravljica o porednem škratku in lovcu 21Ozadje Tinkinih težav po domače 23 Moj otrok ne govori 25

DRUGA ZGODBA Miha med dvema ognjema 30Pismo presenečenja 30Mame drugačnih otrok: med dvema ognjema, kdaj pa tudi med tremi … 31Miha na MNRI-svetovanjih 33Učni profil in učenje s celim telesom 34Stres, siljenje, samopodoba 34Osebni trener 36Točke za izgubljeno otroštvo 36Ko te odnaša proč 37Vsi enakopravni, vsi najboljši … 37

TRETJA ZGODBA Diagnoza dispraktična disleksikalkulografija 40Disleksija v živo 41Petstopenjski model učne pomoči in odločbe o usmerjanju 41Bralno-napisovalne težave 42Utrinek z delavnice za pedagoški kader 43 Vedenjsko-kognitivna metoda za pomoč bralnim težavam? 44Iz zapisov obravnav dislektičih otrok 47Drugačen pogled na težave in načine pomoči 50

Šolske svetovalne službe 50

9

ČETRTA ZGODBA Razvojni zaostanki in prešolanje na posebno šolo 54Učiteljske diplome 54Od konkretnega k abstraktnemu 56Zavedanje telesa ali kje se me držijo roke in noge 56Enota, zaporednost in številčna predstavljivost 57Edukacijska kineziologija 58Vidno sledenje in stabilnost slike 60Nariši in podpiši se 60 Simetrični tonični vratni refleks 61Slušna pozornost, prilagoditve in inkluzija 62 Asimetrični tonični vratni refleks 63Pomoč Piki 64Šole kot tovarne 65Liza s posebne šole 65

PETA ZGODBA Nerodni Nace in nogomet 68Profesionalni nateg 68Nace na MNRI-svetovanjih 69Babica pride na obravnavo 70 Vloga refleksov 71Onkraj genetike in enterični sistem 72Babica gre domov 73Štiri zgodbe o EPI-napadih 73 Prvošolček Borut: EPI-napadi, lulanje v posteljo in govor 74 Drugošolček Ivan: EPI-napadi, nerodna hoja in jecljanje 74 Prvošolka Zala: cerebralna paraliza po cepljenju 75 Saga o Anžetu: hudi zaostanki, EPI-napadi in sum na avtizem 75Znaki zastrupitve z živim srebrom 77

10

ŠESTA ZGODBA Oda dlanem, učenju in gibanju 82Dr. Daniel Wolpert: gibalni šovinist 82Zaznavanje, gibanje in učenje 83 Simptomatska slika jezljivega Janezka 84Pozornost, učenje in delovanje 86Prevod Janezkove simptomatske slike v vzroke težav in prioritete dela 87 Senzorni in motorični homunculus 87Varnost, simptomi in samopomoč 89Stres = nevarnost 90Zakaj ste obsedeni z nekaterimi stvarmi? 92Zakaj takoj ne naredite, kar vam naročijo? 92Zakaj si s prsti in z dlanmi mahate pred očmi? 93

SEDMA ZGODBA Strahovi, stiske in travme 96Janja: zaradi paničnih napadov gre težko v šolo 97Oskar: zaradi paničnih napadov par mesecev ne gre v šolo 99Zoran: nevaren sebi in drugim 100Sandra: hude težave s spanjem in strah pred boleznijo 101Kako sploh pristopiti k tovrstnim težavam? 102Merjenje stiske prej in potem 103Kaj se je dogajalo med postopki? 104 Sodobna fizika: povezanost vsega z vsem 105MNRI in EFT: naravno, neagresivno, učinkovito 106

11

OSMA ZGODBA Prohibicija, inhibicija in integracija 110Prohibicija 110Inhibicija in stimulacija 110 Integracija 111Nesrečen najstnik in uglaševanje v tišini 113Varen dotik 114Propriocepcija, žgečkanje in skakanje 115Manj je več 116Virtuoznost: človek je bitje v razvoju 117Vprašanje normale 118

Umetna inteligenca in popolni čut 118

DEVETA ZGODBA ZGODBA, ki so jo napisale ‚moje mame‘ 122Dva brihtna otroka z odločbo in ena utrujena mamica 122Nemirnost, celi popoldneve za zvezki in težave z branjem 123Naša zgodba 124Skolioza, slaba slušna pozornost in prijem 124Izkušnja mame učiteljice 125Hiperaktivnost, branje in pisanje 126Bralno-napisovalne težave 127Zagrenjeni tretješolec in mama, ki ne zmore več 128Ob vajah branja jokata mama in hči 128Naša izkušnja z MNRI-obravnavami 129Ko dolgo časa čakaš … dočakaš 130Carski nedonošenček 131

Vsem mojim otrokom

Ko delaš z ranjenim Otrokom,

naj bodo tvoje dlani mehke,

tvoje oči zvezdnate,

tvoje misli prosojne in brez okov.

Tvoje srce naj tiho siplje

snope zlate svetlobe,

neomajna moč tvojih rok

naj govori o tvoji veri vanj.

Glej ga z očmi, ki ne poznajo časa,

in zapoj mu s srebrnim glasom.

Tvoj dotik naj bo tisoč metuljev

na trenutku brezmejne miline.

Vztrajaj ob njem, vse dokler

se njegove oči ne nasmehnejo.

Pozorno prisluhni njegovemu dihu

in spoštljivo objemi njegovo zgodbo.

Prihaja iz kraja, ki je svet,

in ti si priča plesu stvarjenja.

14

NAMESTO UVODA

Ključ, ki ne odklepa vrat

Včasih so ljudje rekli, da ko se zaprejo ena vrata, bog odpre druga ali pa celo okno, če vrat ni pri roki. Moja pobožnost je bolj svojske vrste, zato mi je bog moral vrata najprej zapreti in zakleniti, da sem sploh razumela, kaj hoče povedati. Ampak to je bilo šele nedavno …

Kar pomnim, nisem nikamor spadala; bila nikjer doma, nikomur pripadala, ustrezala nobenemu pre-dalčku, pa naj sem se še tako trudila. To je zelo bridko, še posebno za majhnega otroka, a tako je pač bilo. Ob rojstvu sicer bojda spadaš k svojim staršem, le da moji starši niso vedeli, kako poimenovati to dekletce, ki nikakor ni hotelo biti fantek.

Spomnim se, kako smo v osnovni šoli hodili na sistematske preglede in morali s seboj prinesti zdra-vstveno knjižico. Takrat je bila to namreč še knjižica, torej mala knjiga s platnicami kožnate barve. Danes je zdravstvena izkaznica, ker moramo vedno in povsod nekaj izkazovati. Ob eni izmed teh prilik sem opazila, da je karton z osebnimi podatki v moji knjižici nenavadno zmahan. In sicer samo tisti del, kjer je bilo napisano moje ime. Vsi ostali podatki so bili izpisani v lični tanki pisavi z modrim kulijem. Tam, kjer je stalo moje ime, pa je bil karton razcefran in z debelim modrim flomastrom je pisalo ‚Apolonija.‘ Tako mi je namreč danes ime.

Ena izmed stvari, ki so del moje nepopredalčkljivosti, je opažanje takih drobnarij in zastavljanje nenava-dnih vprašanj, ki ljudi večkrat kot ne spravljajo v zadrego. Skozi vsa ta leta sem se sicer že malo unesla. Spoznala sem, da ljudje v splošnem nimajo tako nenasitne želje spoznati, vedeti in razumeti kot jaz. Takrat pa sem bila še majhna. Mamo sem vprašala, zakaj je moj karton tako razcefran prav tam, kjer je moje ime. Če me spomin ne vara, je rekla, da so mi najprej hoteli dati ime ‚Barbara‘, potem pa so se premislili in me še pred krstom prekrstili v ‚Apolonijo‘. Takrat sem bila očitno dovolj pametna, da nisem izzivala in vprašala, kdo je hotel katero ime …

Kakor koli že, ob rojstvu sem bila tujka, Barbara. Beseda ‚barbar‘ ima danes v slovenščini negativne konotacije, ki jih njen izvor prvotno nima. ‚Barbaros‘ po grško pomeni zgolj ‚tujec, prišlek‘. V današnji družbi, kjer je drugačnost cenjena bolj na papirju kot v praksi, zlahka razumemo, od kod so se v njen pomen prikradli ti homofobni prizvoki. Ko sem se v času študija malce spoznala s staro grščino, sem izvedela, kako vsestranski bog je bil Apolon. Najbolj so mi všeč njegovi atributi, kot so svetloba, umet-nost, znanost, zdravljenje in skrivnostnost, ki nikoli ne more biti do konca spoznana in opisana. Veliko bolj všeč kot zgodbe o ubogi patroni sveti Apoloniji, ki so ji s kleščami populili vse zobe … Navsezadnje Apolonija zveni tudi veliko bolj bogovsko kot Barbara, mar ne?

Leta 2013 je Apolonija poučevala na osnovni šoli na podeželju. V službo je lahko šla peš, kar je bil za-njo največji plus. V službi je bila ves čas z otroki, kar je bil velik plus. Lahko je pisala, igrala, izumljala, raziskovala, se igrala: sami veliki plusi. Bila pa je tudi kolešček v sistemu, ki je znal biti resnično zoprn in krut, seveda samo po potrebi … Ta potreba je nastopila takrat, kadar je bila preveč drugačna in je preveč izstopala. To je bilo tako pogosto, da se je počasi utrujeno nehala spraševati, s čim točno je tokrat njena drugačnost nekoga izzvala.

V šolo je prihajala s šopom ključev, od katerih sta dva odklepala vrata vseh učilnic, v katerih je pouče-vala. Sedem let sta ta dva ključa delala to, kar delajo ključi: odklepala in zaklepala vrata. Osmo leto pa so se začele dogajati čudne stvari, ki jih je težko pojasniti. Za tiste, ki bi na vsak način želeli razumno razlago zanje, naj samo ponovim, da so se pač vse zgodile v letu 2013. In da ni bil vsak dan petek, to že lahko rečem.

Nekega dne je Apolonija hotela odkleniti vrata učilnice, kjer je imela nivojski pouk s sedmošolci. Vtakne ključ v vrata in nič. Še enkrat in spet nič. Za njo pa truma otrok. Če delaš v šoli, se kot po tekočem traku soočaš z nepredvidljivimi situacijami, kjer moraš pogosto hitro odreagirati. Tako je Apolonija videla po hodniku prihajati kolega. Izmislila si je, da je pozabila ključ, in ga prosila, naj ji odklene učilnico. Potem

15

je odkorakala v učilnico.

Dogodek bi po vsej verjetnosti kasneje pripisala svoji raztresenosti, saj je bila Apolonija v tistem času nadvse razumno bitje. Tisti, ki jim je šla kdaj na živce, bi ji morda celo rekli zoprno razumarska.1 Ampak kaj, ko se je kmalu spet znašla pred zaklenjenimi vrati. Ključ je spet gladko zdrsnil v ključavnico, odklenil jih pa ni. Na srečo je mimo prišla čistilka in jo rešila iz zagate …

Čeprav je Apolonija odrivala nenavadno opažanje, to nikakor ni hotelo stran. Zato se je neko popoldne, naveličana izmišljevanja izgovorov, zakaj naj ji drugi odklepajo vrata, v varnem testnem okolju prazne šole lotila skoraj znanstvenega poskusa. Šla je do vrat. Pedantno je pregledala svoj ključ. Nikjer zvit, vsi zobčki ravni in celi. Ključavnica je bila videti ok. Itak je bila premajhna, da bi vanjo kdo stlačil žvečilni gumi ali kaj podobno ogabnega. Vtakne ključ v ključavnico in upa na drugačen izid poskusa. Ključ vrat ne odklene.

Naslednjega dne gre Apolonija do pomočnika ravnatelja, ki ji je ob nastopu dela pred osmimi leti izročil ključe. Apolonija najprej malo menca, ampak res samo malo, saj je bila navajena takoj ustreliti in medias res, kot se temu reče. Ker ni hotela izpasti čisto noro, mu je rekla nekaj takega: »Vem, da se vam bo zdelo čudno, ampak moj ključ vrat ne odklepa več. Sem vse preverila: ni zlomljen, ključavnica je videti ok, jaz pa ne morem odkleniti vrat. Stvar je res nerodna. A pridete prosim pogledat?«

Pomočnik ni črhnil ne črne ne bele. Gospod se je bližal upokojitvi. Obkrožen je bil s pretežno ženskim kolektivom. V času svojega službovanja je verjetno doživel še kaj bolj čudnega. Stopil je za njo. Vzel je njen ključ, ga preveril, preveril ključavnico, dal ključ vanjo in ni mogel odpreti vrat. Potem je vzel ključ iz ključavnice in ga položil na svoj ključ, tako da sta se natanko prilegala. Seveda sta se, saj je vendar šlo za duplikat! Vem, da veste, kaj je sledilo: s svojim ključem je brez težav odklenil vrata. Potem sta šla brez besed v njegovo pisarno, kjer ji je izročil nov ključ, tudi brez besed.

Ne dolgo za tem pripetljajem je Apolonija s strani dveh vodilnih uslužbencev šole doživela dve zelo ne-prijetni srečanji na štiri oči, ki sta najprej ogrozili delovanje njenega želodca, potem hormonskega siste-ma in spanja, sledili so živci. Učitelji so sicer vajeni doživljati neprimerne verbalne izbruhe s strani svojih slabovoljnih predpostavljenih kolegov, je pa zelo nerodna reč, če se komu dva taka napada zgodita v parih dneh in za povrh še s strani kolegov, od katerih tega sicer ni vajen. Kot je kmalu ugotovila, sta ji omenjena gospoda odprla oči: čas je za odhod, dokler ima še zdravje, vizijo in energijo. Za to spoznanje se jima na tem mestu zahvaljuje.

Konec šolskega leta je bil pred vrati. Apolonija je vedela, da mora oditi. In vendar, kako to izvesti? Kako zapustiti navidezno varnost službice, ki je bila v njenem primeru sinekura? Kot je namreč kmalu ugoto-vila, opcija odhoda iz poslovnih razlogov v njenem primeru ni prišla v poštev, čeprav ur za poučevanje ni bilo dovolj za vse angliste. Zaradi njene visoke izobrazbe, let, invalidnosti in statusa samohranilke bi jo po zaposlitvenem načrtu odpustili zadnjo. Od česa pa bo punca živela? A morala je oditi. Vsi znaki so kazali v to smer. Še ključi so ji nedvoumno naznanjali: tu nisi več dobrodošla. Čas je, da se pomakneš naprej.

Ker je bil v njej še živ spomin na dva čarovniška procesa, ki ju je doživela pred leti v prejšnji službi, ji ni preostalo drugega, kot da se preda: pametnejši odneha! Domišljala si je, da bo tokrat to ona … Za-gorelost bi itak morala biti posledica ležanja na plaži, ne pa rezultat obrednega sežiga na grmadi. Še najmanj pa dvakratnega, res preneumno! Tako je dala odpoved. Odšla je sporazumno z vodstvom šole in s svojo vestjo.

Dogodki, ki so sledili, presegajo najbolj divje in kičasto optimistične sanje, sladke kot baklava. Skok na glavo v črno temo brez varovalne mreže se je obrestoval izven meja takrat zamisljivega. Dogodki in na-ključja so se vrstili kot v vsakem čudovito napetem filmu, v katerem je pač treba vse stlačiti v uro in pol.

1 Preprosto povedano je bila močno predozirana s ščitničnimi hormoni in stalno zelo hiperaktivna. Njen um je večino časa deloval v najvišji prestavi, tako da so jo drugi težko dohajali, včasih pa še sama sebe ni mogla. Skratka – težka ženska. Najtežja je bila takrat, ko je imela samo 48 kilogramov …

16

Njen film je trajal kakšna štiri leta. In ga še ni konec. Bilo je vse prej kot lahko: bilo je težko, na trenutke grozno in grozljivo, pogosto smešno in naravnost bizarno, drugič spet čudovito, da se razjočeš. Kakor koli že, junija 2017 Apolonija piše tole zgodbo: na Krku in zagorela – od sonca, kakopak!

17

18

SLIKA rdečelase deklice brez ust

V začetku je bila beseda

in ta je bila v srcu deklice

Neslišno brenčanje čebel

v sadovnjakih srca.

Bronzeno modra ogrinjala sliv

in sladko zardeli cvetovi jablan.

Zaupljivi pogovori deklice z oblaki,

z brezmejnim vzorcem iz vrhov smrek,

s somerjem snopov pokošene trave.

Svetloba pronica

skozi nemirne prstke

trepetlikinih listkov.

Vse govori, žlobudra in prepeva,

se pomenkuje

in pripoveduje zgodbe.

O, da bi jih mogli slišati

s smejočimi očmi deklice

in videti njihovo

brezčasno lepoto!

20

PRVA ZGODBA

Tinka na bali

Zgodba se dogaja v idilični naravi okoli visokogorske kmetije na kakšnih devetsto metrih nadmorske višine, tam nekje na koncu Poljanske doline. Piše se mesec rožnik 2017. Kmetje hitijo kosit travo. V zraku plava nešteto vonjav trav in cvetlic, ki jih uokvirja sveže zamolkli vonj gozda. Na ravno pokošenem travniku na bali sedi debelušna deklica z očali. Ne motita je ne vročina ne veter, ki včasih prekine po-poldanski spokoj. Sedi na bali in poje. Poje na ves glas. Če ji prisluhneš, boš ugotovil, da večine njenih pesmi ne poznaš. Seveda jih ne, saj si jih deklica sproti izmišljuje in kuje rime.

Poje ptičkom, mravljicam, muham in oblakom na nebu. Poje sebi iz čistega otroškega veselja in radosti. Pela bi tudi svoji zlati mami, ko bi vedela, da jo ravno tisti hip posluša in se smehlja s srečnimi očmi. Pela bi resnično komur koli, saj ji pesmi sproti vrejo iz srca. A kot smo že povedali, poje ptičkom, mravljicam, muham in oblakom. V družbi jo je sram govoriti, še posebno pred neznanimi ljudmi. Veste, deklica Tinka pravzaprav ne govori.

Tako zelo ne govori, da je stroka že pred več kot letom odredila, da se ji odloži vpis v šolo za eno leto. Ker v letu odloga ni bilo napredka, je nedavno tudi odredila, da jeseni ne sme v nobeno drugo šolo kot posebno oziroma osnovno 'šolo s prilagojenim programom z nižjim izobrazbenim standardom' za otroke s posebnimi potrebami, kot se temu danes politično korektno reče. Na srečo je v času pisanja te zgodbe stroka spričo nenavadnega napredka svoje mnenje revidirala in Tinki odobrila vpis v prvi razred običajne šole.

Moje prvo srečanje s Tinko

Bilo je eno tistih čudnih naključij, če naključja sploh obstajajo ... Petek, 17. februarja 2017; popoldne je srečanje ponovno odpovedalo par strank. Ena bojda z razlogom, drugi se ni ljubilo priti, kdo bi vedel. Po trenutnem navdihu sem poklicala neko mamo s čakalne liste, ki mi sicer še ni poslala izpolnjenega vprašalnika, sem pa imela njeno telefonsko številko in nenavaden preblisk, da jo moram poklicati. Ra-zum je govoril, da itak ne bo prišla, saj bi se na mojih vratih morala pojaviti prej kot dve uri po klicu. Pa se je! Skupaj z možem, s Tinko in z njenim bratcem. Vse, kar je prav, preveč je preveč, sem si rekla ob pogledu na beganje bratca in očeta in ju za eno uro poslala ven na sprehod na hladno.

Naše prvo srečanje najbolj nazorno opišeta besedi 'neznanski napor'. Ko sem se vzpenjala po stopni-cah, sem najprej zagledala mamo z izmučenim nasmehom. Izčrpano in obupano, vsaj tako se mi je zdelo. Okoli nje se je vrtela in se je dotikala deklica, ki je stalno nekaj žlobudrala. Ko me je zagledala, je nerazumljivo žlobudranje za hip potihnilo. Poniknila je za mamin hrbet. Mama je vila roke in hitela pojasnjevat, da bo težko, ker je njena hči 'tako zelo navezana nanjo'. Globoko sem vdihnila, odklenila vrata in ju povabila naprej. Mami sem – kot vsem staršem na prvem srečanju – naročila, naj tiho sede v naslanjač pod draceno in med mojim delom z otrokom ne govori niti ničesar ne pojasnjuje. Izraz na ma-minem obrazu je osuplo pričal o tem, da kaj takega zaradi navezanosti deklice nanjo pač ne bo mogoče. Žal. Ponovila sem svojo željo in prosila, naj mi vseeno ustreže.

Ko je moj razum par sekund mrzlično razmišljal, kako bi bilo mogoče pritegniti pozornost deklice, za ka-tero se je zdelo, da njena zavest plava nekje daleč izven njenega telesa, je moral ugotoviti, da je odpo-vedal skoraj na celi črti. Zato je še pravočasno milostno odstopil mesto intuiciji ali kakor koli se že temu reče, češ bomo že videli, kaj lahko narediš ti. Tako ji je na srečo dal proste roke, česar res nisem vajena.

Opazovala sem deklico. Kljub debelušnosti in gumijastemu trupu, ki je nikakor ni mogel držati pokonci, je bilo na njej nekaj ritmičnega, skoraj poetičnega. Kot večina otrok, ki imajo večje težave z govorom, se je tudi ona nenavadno gibala, stalno stimulirala roke in begala po prostoru. Segla sem po ravnotežni deski, jo postavila predse in potem na varni razdalji od nje še drugo. Začela sem si tiho popevati in z ro-

Tinka na bali

21

kami zibati svojo desko levo in desno. Dr. Razum je ves čas natančno in z zanimanjem opazoval, koliko časa bom vztrajala v tem čudaškem početju.

Oba sva bila presenečena. Prej kot v minuti me je deklica pogledala. Ni še minilo pet minut, ko je sedela na svoji deski in posnemala zibanja, ki sem jih jaz izvajala na svoji. Led je bil prebit. Ura je hitro minila, tako tudi prvo opazovanje in vtisi. Večinoma nisem imela pojma, kaj Tinka 'govori', čeprav je imela skoraj sedem let. Ko sem hodila domov, sem presenečena ugotavljala, da se je vse dobro izteklo. Celo zelo dobro. Samo pomiriti moram mamo in ji dopovedati, da bo potrebno, da malo spremeni svoje ravnanje, potem pa bova lahko deklici skupaj pomagali.

Kot vsem staršem sem tudi tej mami povedala, da jaz ničesar ne zdravim. Nisem zdravnica niti zdravil-ka. Poznam pa kar nekaj načinov, kako prebuditi prirojeno modrost telesa, ki ga nauči delovati na lah-kotnejši in prijetnejši način, kjer je pred tem izkušalo stiske, napor in neuspeh. Da so ti načini nenavadni v primerjavi z intervencijami uradnega sistema, starši tako ali tako sami hitro ugotovijo. Večina jih ima namreč za seboj leta obravnav, ki se začnejo s psihologi, specialnimi pedagogi, pedopsihiatri, fiziotera-pevti, z logopedi, nevrologi, alergologi in se konča, kjer se pač konča …

Medvedkov medvedek in pravljica o porednem škratku in lovcu

Na drugem srečanju, 17. marca, mi je uspelo nahecati deklico, da je sama zlezla na masažno mizo. Še dobro, da se moja miza dviga in spušča na elektriko in ima luknjo za glavo. Prav ta 'luknja za bruhanje' – kot ji kdaj v šali rečem – me je na prvih srečanjih že večkrat spravila iz škripcev, pa seveda daljinec, s katerim se miza dviga in spušča. Videti je bilo, da so Tinki vaje oziroma masaže všeč. Njeno telo je le-žalo popolnoma sproščeno. Zame to pomeni najboljši možni začetek, saj sem našla varen dotik. Tinkina mama je bila drugačna kot na prvem srečanju. Mirno je stala ob mizi in gledala vaje. Ko sem jo povabila, naj jih ponovi, jih je izvajala, kot da jih dela že vse življenje: spokojno in učinkovito. Potem je tiho sedla in si v poseben zvezek vse zapisala in narisala.

Nehote sem se spomnila neke bučne mame, ki je na povabilo, naj pride bližje, da bo videla, kaj delam, iz naslanjača odvrnila: »Vaje čisto dobro vidim v ogledalu. Sem vidni tip.« Rekla nisem nič, sto ljudi sto čudi … Me pa ni presenetilo, da otroku ni izvajala masaž in je kmalu nehala prihajati, ker otrok doma ni hotel sodelovati. Tinkina mama je bila njeno živo nasprotje. A po letih dela s starši nekaj zagotovo vem: vsaka mama naredi največ, kar v tistem trenutku zmore. Resnično največ, pa naj je to meni zadosti ali ne. Zato je najbolje, da opustim vse sodbe …

Na tretjem srečanju, 31. marca, smo ponovili vse vaje na hrbtu in dodali še nekaj posebnih vaj z brado in jezikom za izgovor. Sprva sem bila malo skeptična, ali jih bo Tinka sploh hotela delati, pa je šlo vse kot po maslu. Pomagala nama je ročna lutka, ki ji je Tinka dala ime Piko. Piko je nilski konj in zna fantastično zehati in spuščati spodnjo čeljust. Zeham tako temeljito, da mi pridejo solze v oči.

Na četrtem srečanju, 14. aprila, mi mama pove, da sta bili na obravnavi na Gotski v Ljubljani.2 Psiho-loginja, pri kateri sta bili, je ponovno potrdila, da običajna šola zanje odpade. Ker je Tinka začela tudi pogosteje lulati v posteljo, je gospa mami svetovala, da mora hčerka vsakič, ko se ponoči polula, sama preobleči posteljo. Od tega nasveta, ki je bil izrečen pred Tinko, je ta ponoči slabo spala in se polulala vsako noč.

Na tem srečanju me Tinka nauči pesmice Damjane Kenda Hussu. Razumem vsako njeno besedo. Kiti-ce mi je morala seveda večkrat ponoviti, da sem se jih lahko zapomnila …

2 V ta Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše, kjer pomagajo pri razreševanju učnih, čustvenih, vzgojnih, vedenj-skih, psihosocialnih in psihiatričnih motenj in težav, pogosto napotijo moje otroke, ki imajo govorne, učne in druge težave.

22

Pesmica gre takole:

Tudi medvedki si včasih želijo,da bi imeli medvedka, ko spijo.

Da bi ga objeli, če jih je strah,ko poka parket in škriplje zapah.

Medvedek medvedku bi šepetal:'Ah, saj ni nič, le prepih je nastal.

Le stisni se k meni in zapri oči,da skupaj dosanjava konec noči.'

Na petem srečanju, 12. maja, pokažem nove vaje za obraz in stopala. Mama poroča, da se šumniki vse bolj suvereno pojavljajo; da je Tinka v vrtcu prvič sodelovala pri telovadbi in vse vaje tudi pravilno izvedla; da vsi – sorodniki, sosedje in osebje v vrtcu – opažajo, da je Tinka 'čisto druga'. Je manj plaha in kdaj tudi sama pristopi k neznanemu odraslemu in začne pogovor ali za kaj prosi.

Na šestem srečanju, 26. maja, mama poroča, da sta bili s Tinko spet na Gotski. Njuna psihologinja jima je tokrat dala zeleno luč za vpis v prvi razred. Bila sem tako ganjena, da bi lahko jokala. Pa sem se zadr-žala in jokala šele potem, ko sem zgodbo pripovedovala svoji najboljši prijateljici. Na obravnavi pa sem od sreče Tinki poklonila svojo ravnotežno desko. Proslavili sva tako, da sem ji pokazala vaje na deski in nekaj vaj na žogi, vse za obvladovanje gibanja trupa.

Na sedmem srečanju, 9. junija, mi mama pove, da Tinka teče. Tudi po dva kilometra in tudi navkreber, z občasnimi postanki seveda. Tudi ponoči! Ko prideta domov, ji reče, da bi spet tekla …3 Najlepše pa šele pride: Tinka bo na predstavi ob zaključku vrtčevskega leta govorila in igrala pred celo svojo skupino in vsemi zbranimi starši. Mamo vprašam, kaj bi mi rekla, če bi ji pred šestimi srečanji obljubila tak razplet. Spogledava se. Obe si misliva isto: imela bi me za noro, kot bi se imela tudi jaz sama. Nikoli ničesar ne obljubim. Nimam pojma, koliko in kako bodo starši z otrokom delali doma in kako hitro se bo telo otroka odzvalo. Me je pa že več otrok naučilo, da jih podcenjujem tudi jaz, saj nekateri kmalu zmorejo veliko več, kot bi si sploh upala želeti.

V času, ko pišem Tinkino zgodbo, imava za seboj sedem MNRI4-svetovanj, tako je namreč ime obliki pomoči, ki jo večinoma izvajam s svojimi klienti. Nekaj o tej pomoči boste izvedeli v tej knjigi,5 več infor-macij pa najdete na moji spletni strani in povezavah na njej. Naj na tem mestu zaključim Tinkino zgodbo z dogodivščino z najinega sedmega srečanja, ob kateri se mi usta razlezejo v širok nasmeh. Zgodilo pa se je tole:

Tinko povabim, naj se uleže na hrbet. Nameravam namreč izvesti nekaj protokolov na njenem vratu in, če bo sreča mila, tudi na ušesih in obrazu. Da se pri tem ne bi dolgočasila in bi jo kako zamotila, s pog-ledom ošvrknem prostor, kaj naj ji dam v roke. To pogosto naredim, saj ima veliko mojih otrok nemirne dlani. Pogled se mi ustavi na mali plastični denarnici, ki ima zanimiv patent zapiranja za male prstke. To bi jo moralo zaposliti! Ponudim ji denarnico in rečem: »Poglej, kakšna denarnica! Povej mi prosim

3 Več o tem v sedmi in osmi zgodbi, ki govorita o tem, kako nam gibi, ki jih obsesivno izvajamo, služijo za samopomoč. Znotraj MNRI jih razumemo kot ključ do začetka avtoedukacije, ki telo uči delovati na optimalnejši način, ne pa kot nekaj nezaželenega, kar moramo na silo zatreti, prekriti ali odpraviti.4 MNRI – Masgutova Neuro-sensory-motor Reflex Integration. To kratico običajno slovenimo kot 'integracija refleksov po metodi dr. Svetlane Masgutove’.5 Zgodbo MNRI razvijam skozi celo knjigo, tako da bo bralec na koncu imel dokaj dobro predstavo, kakšna oblika pomoči je to in pri kako raznolikih težavah pomaga. Pretežno o MNRI pišem zgolj zato, ker to obliko pomoči najbolje poznam in redno izvajam. Gotovo ostajajo tudi drugi učinkoviti in neinvazivni načini pomoči, ki pa jih ne poznam.

Tinka na bali

23

zgodbo, kaj zanimivega se skriva v njej.«

Kot sem že omenila, je Tinka polna pesmic in zgodb, ki si jih sama izmišljuje. Knjige bere tako, da jih lista in gleda slike. Njene zgodbe nastajajo sproti. Večinoma pri tem ne potrebuje nobene spodbude. Njeno zgodbo zapisujem po spominu. Za vse tiste, ki bi ob njenem branju morda zmajali z glavo in poznavalsko pripomnili: »Apolonija je jezikoslovka, se vidi,« naj povem, da moj zapis ni tako bogat v besedišču in registrih, kot je bilo Tinkino pripovedovanje. Sicer pa počakajmo par let, ko bomo njene knjige lahko kupili v knjigarni …

Nekoč je živel en škratek. Bilo mu je zelo dolgčas, saj nihče že dolgo ni odprl kovčka in pogledal, kaj je v denarnici. Tako sploh ni mogel ven na potep. Nekega dne pa je našel skrivno pot ven. Majhno luknji-co.6 Šel je na pot v gozd. Na poti ni srečal nobenih otrok, kajti bil je poreden škratek in otroci so se ga bali. Vedno jim je kakšno ušpičil. Če drugega ne, jih je škropil z vodo. Tako je na svoji poti srečal samo lovca. Tudi njega je razjezil. Ukradel mu je sendviče in jih vse pojedel. To pa še ni bilo vse. Srečal je tudi nekaj živali: srnico, zajčke in medveda. A jih je splašil, da jim lovec ni mogel do živega. Na koncu pa je naščuval vse klope, naj gredo nadenj.

Ob tem nenavadnem zaključku zgodbice sem se režala, kot se sedaj verjetno tudi vi.

Ozadje Tinkinih težav po domače

Leta 2015 je imela dr. Svetlana Masgutova, avtorica oblike pomoči MNRI, v Sloveniji seminar Integracija zgornjih okončin. Protokoli, predstavljeni na tem seminarju, iz telesa izvabljajo in ga učijo vzpostavljati ustreznejše gibalne vzorce. S tem lajšajo bolečine v dlaneh, rokah, ramenskem obroču in glavi. Zelo učinkovito pomagajo tudi govornim mehanizmom. Spomnim se, kako je predavateljica nekje na sredi seminarja rekla: »Izvajajte te in druge MNRI-protokole pa boste najbolj iskani logopedi daleč naokoli.« Ko dr. Masgutova reče kaj takega, to ni obvezno laskanje predavatelja publiki. To sem imela možnost tudi sama izkusiti. V zadnjem letu me namreč zasuvajo stranke, ki imajo težave z govorom. Tinka je le ena izmed njih.

Si sploh lahko predstavljamo življenje človeka, ki svet sicer zelo močno občuti in doživlja, nima pa sredstev, da bi se izrazil na okolici razumljiv način? David Stephen Mitchell, večkrat nagrajeni pisatelj svetovnega slovesa7 in oče avtističnega dečka, je v uvodu k prevodu knjige Zakaj skačem8 japonskega trinajstletnega avtističnega avtorja Naokija Higašide med drugim zapisal tole:

'Zakaj skačem nehote ovrže tudi najpogubnejšo zmoto: ljudje z avtizmom so po splošnem pre-pričanju namreč nedružabni samotarji in nesposobni empatije. Naoki Higašida pa znova in zno-va ponavlja, da to ne drži, da zelo ceni družbo. A ker komuniciranje predstavlja goro težav, se pač zgodi, da oseba z avtizmom pogosto konča sama v svojem kotu. Ljudje, ki jo tam vidijo, potem rečejo: »Aha, klasični znak avtizma, to bo to.« Če so ljudje z avtizmom res tako neobčut-ljivi in nedovzetni za občutke drugih: kako lahko potem Naoki priča, da je najbolj neznosen vidik avtizma to, da se še kako dobro zaveda, da so zaradi njega ljudje v stresu in žalostni? Kako je lahko napisal zgodbo z naslovom Tukaj sem, prav tukaj na koncu te knjige? Zgodbo, ki se pona-ša s čustveno bogatimi liki in tako dobro zasnovano zgodbo, da se ne moremo ubraniti solz? Kot vsi spretni sesalci, ki pripovedujejo zgodbe, Naoki pričakuje čustveni odziv svojega občinstva in nanj tudi namerno vpliva. Temu pravimo empatija. Iz vsega tega jasno sledi, da sta navidezna čustvena revščina in odpor do družbe posledici avtizma in ne njegova vzroka. Pojavita se zato, ker je oseba ujeta v telo, v katerem se ne more izražati. Naša družba je žal izjemno nevedna in

6 Ob teh besedah mi pokaže komaj opazno špranjo pri patentu za zapiranje.7 V slovenščini imamo njegov roman Tuje pero, leta 2012 pa smo lahko videli film, posnet po njegovem romanu Atlas oblakov.8 Hihašida, Naoki: Zakaj skačem, Glas dečka iz tišine avtizma. Mladinska knjiga, 2017: 20-22 .

24

nepoučena o tem, kar se dogaja v avtističnih glavah.9

Vse povedano je prineslo znanje, ki je popolnoma preobrazilo moje življenje in ga povzdignilo na novo raven. Ko se zaveste, da vaš otrok hoče govoriti z vami; ko veste, da svoje okolje prav tako pozorno opazuje kot vaša neavtistična hči, pa čeprav se zdi, da njegovo vedenje dokazuje ravno nasprotno, potem ste lahko desetkrat bolj potrpežljivi, voljni in razumevajoči. Veliko lažje se sporazumevate z njim in tako lahko desetkrat bolje pomagate njegovemu razvoju. Prav nič ne pretiravam, če rečem, da mi je delo Zakaj skačem omogočilo, da se je moj odnos do sina po dolgih letih muk občutno izboljšal. Pisanje Naokija Higašide je bilo brca, ki sem jo potreboval, da sem se nehal smiliti samemu sebi. Začel se razmišljati o tem, kako hudo mora biti šele mojemu sinu. Začel sem se spraševati, kaj lahko naredim, da bi mu življenje olajšal. Krepostni krog (kot nasprotje začaranega!) je v primeru vzgoje otroka s posebnimi potrebami tako čudovita reč kot v katerem koli drugem primeru: pričakovanja do otroka se občutno dvignejo. Okrepi se moč, da se prebijemo skozi težke dni, otrok pa to seveda čuti in se temu ustrezno odzove.'

To ve David Mitchell, dr. Svetlana Masgutova in mnogo drugih, ki pomagajo ljudem ven iz sveta tišine in nerazumevanja okolice. Ti vedo, kakšne besede včasih pridejo iz ust strokovnjakov: besede, ki lahko zvenijo kot obsodba. Spomnim se ene izmed številnih zgodb, ki jih je dr. Masgutova natrosila med se-minarjem. Šlo je za hudo avtistično, neverbalno in nasilno deklico, ki je pristala na posebno intenzivni dvotedenski MNRI-obravnavi, imenovani 'družinska konferenca'. Njena mati je dr. Masgutovo v solzah vprašala, ali njen otrok sploh ve, da je ona njena mama, ali ve, kako jo ima rada. Obravnava je bila uspešna, komunikacija vzpostavljena in izkazalo se je, da je deklica matematični genij in za šalo malo množi večmestna števila.

Seveda vse zgodbe nimajo takega filmsko srečnega konca kot tukaj navedene. Za to je več razlogov. Po mojih izkušnjah so med najpogostejšimi: neustrezen čas in oblika pomoči; izmučenost staršev; pri-sotnost stalnih stresorjev, ki jih starši ne poznajo, ne zmorejo ali ne želijo odpraviti. Večina mojih strank, ki ima težave z govorom, nima diagnoze avtizem ali motnje avtističnega spektra.

Če sem čisto poštena, me oznake in diagnoze mojih otok ne zanimajo preveč. Me pa zelo zanima, kaj lahko naredim, da njim in njihovim družinam olajšam vsakdan. Olajšam njihovo življenje čisto praktično na več področjih, npr. motoričnem, čustvenem, kognitivnem. Zato vsaka stranka še pred prihodom k meni navede tri praktične cilje, na osnovi katerih bo merila učinkovitost MNRI-svetovanj. Tinkina mama si je želela, da njena hči: 1. (pravilno) govori; 2. je manj navezana nanjo; 3. pridobi samozavest.

Eden izmed razlogov, zakaj izvajam skoraj samo MNRI-protokole, je, da ne terjajo nobenih pripomočkov ali zdravil in so neagresivni. Predvsem pa zato, ker po mojih izkušnjah učijo telo, kako delovati na opti-malnejši in lahkotnejši način, kar se odraža na več področjih in je vedno celostno. Družina se na novo poveže. Njeni člani bolje razumejo sebe in svojega otroka. Vedo, kdaj in kako uporabiti katere sklope vaj.

Kot sem že omenila, je na moja vrata začelo trkati vse več otrok, ki so imeli take ali drugačne težave z govorom. Ena ura obravnave hitro mine. Nisem imela časa vsakemu posebej razlagati o tem, kaj bom delala in zakaj bom npr. delala na otrokovem trupu, rokah in stopalih, ne pa na obrazu. Nekateri me verjetno tako ali tako ne bi razumeli. Za tiste, ki pa so si želeli več razumevanja, sem napisala spodnje besedilo.

9 Del, kjer je ta nevednost še posebno pereča, se tiče problemov z zaznavanjem, o čemer podrobneje govori šesta zgodba.

Tinka na bali

25

Moj otrok ne govori

Videvam vse več otrok med drugim in sedmim letom, ki ne govorijo. Mnogi so še vedno v ple-nicah. Starši pogosto poudarijo: »Z njim je vse v redu, samo govori ne!« Zdi se, da pričakujejo par vaj, ki bodo nekako sprožile govor ali izboljšale izreko ter povečale besedišče. Vsi so bili obravnavani pri psihologu, logopedu in drugih strokovnjakih. Ti jim lahko vse do sistematskega pregleda pri tretjem letu zatrjujejo, da bo njihov otrok že (spre)govoril sam od sebe in bolj pozno vzcvetel. Ko se to ne zgodi, odložijo vpis v šolo. Tako gredo mimo leta, ko bi tem otrokom naj-lažje učinkovito pomagali. 'Tablet za govor' trenutno še ne ponujajo, 'za koncentracijo' ali 'proti lulanju v posteljo' pa že.

Starši so presenečeni, ko predstavim režim vaj: najprej delo na trupu in okončinah, potem sto-palih, vratu in dlaneh ter nazadnje na obrazu. Mnogo otrok trupa in okončin ne čuti dobro.10 Iz tega sledi, da ne zmorejo lahkotno gibati teh mišic in upravljati z njimi na prefinjene načine, ki jih terja obvladovanje govornih avtomatizmov. Govor je finomotorično opravilo, ki ga omo-gočajo dobro delujoča čutila in dobra groba motorika celega telesa. Visoko koordinirano gibanje mišic v ustih pride na koncu. Zakaj? Nadzor nad mišicami trupa je ključnega pomena za dihanje. Brez ustreznih dihalnih ritmov ni dobrega govora.

Da mišice trupa ne delujejo najbolje, lahko kažejo naslednji simptomi: plitek in pretrgan dih (za-drževanje na vdih ali na izdih); dojenček se težko prevali na bok in trebuh; slabo pase kravice; pri potegu v sedeč položaj opletata ramenski obroč in glava; se ne plazi.

Ima težave s kontrolo črevesja in mehurja; pogosto so prisotne različne alergije. Starši najpogo-steje navedejo atopični dermatitis in težave s kožo, kot so glivice, bradavice, drugi izpuščaji in kraste, kar vse govori o zelo oslabljenem imunskem sistemu.

Trup, ki 'ne drži', prizadene vrat in glavo. Dojenje je pogosto moteno: sesanje, požiranje, podira-nje kupčkov. Otrok lahko bruha; težko zadržuje slino; ne zna smrkniti; ne zna globoko zazehati, tj. spustiti spodnje čeljusti ter istočasno usločiti nebo.

Dudo naj ima le v prvem letu in čim manj, saj bo z njo v ustih težje vadil obvladovanje mišic ustne votline. Hojice odsvetujem, saj otežijo razvoj nadzora nad gibanjem medenice, iztega tru-pa, poravnave glave in refleksov nog. V nekaterih državah so jih zdravniki prepovedali.

Lupinice sicer olajšajo prevažanje, a je otrok v njih ujet v prisilni sključeni drži. Dojenčku, ki se veliko prevaža in je tudi doma ure in ure ujet v lupinico, češ da je tam varen, je zelo otežen zdrav razvoj. Če mu poleg tega ne omogočimo, da bi pasel kravice, smo izjemno zavrli razvoj mišic ramenskega obroča, vratu, glave in zaznavanja.

Vrat nosi glavo s čutili. Novorojenček gleda in posluša, a videti in slišati se mora šele naučiti. Živčne povezave, ki mu to omogočajo, se izgradijo drugače, če otrok zmore odpreti prsni koš in poravnati glavo, kot pa če tega ne zmore. Te povezave se najbolj intenzivno gradijo v prvih treh letih v določenih pozah telesa, npr. ko dojenček leži na hrbtu in obrne glavo vstran ter iztegne roko in nogo na isti strani; med pasenjem kravic; med sedenjem na petah, oprt na izteg-njene roke; med plazenjem.

Njegov ravnotežni sistem v notranjem ušesu se ves čas 'pogovarja' z vsemi drugimi čutilnimi sistemi, npr. s tipom, z vidom in s sluhom, in določa učinkovitost njihovega delovanja. Da rav-notežni sistem ne deluje dobro, najlažje opazimo iz drže, gibanja in mišičnega tonusa. Otroci s premalo dejavnim ravnotežnim sistemom ga pogosto stimulirajo s skakanjem, vrtenjem in zibanjem, tisti s preveč dejavnim ravnotežnim sistemom pa se gibanju lahko izogibajo. Ali pa se kot dojenčki ne marajo pestovati.

10 Več o tem je v četrti zgodbi pod rubriko Zavedanje telesa ali kje se me držijo roke in noge.

26

Pogosto je opazna okrnjena obrazna mimika: mišice so npr. ohlapne ali stalno zategnjene. Vča-sih so prisotne večje asimetrije obraza. Praviloma so težave z nadzorom gibanja brade: ta je zaklenjena in potisnjena navzgor ali pa ohlapno spuščena. To neposredno vpliva na okretnost jezika.

Noge nosijo trup, omogočajo dober odriv od tal, odprtje prsnega koša in pokončno držo. Naj-pogostejša težava so nedelujoči refleksi stopal. Otrok npr. zvrača noge navznoter ali hodi po prstih. Vse naštete težave neposredno vplivajo tudi na vid, zato ne preseneča pogostost noše-nja očal in drugih težav z vidom.

Ti otroci običajno slabo slišijo: ne znajo poslušati z obema ušesoma hkrati. Nekateri se kar naprej obračajo za izvorom zvoka. Pogosto se ne znajo osredotočiti na en zvočni signal, ostale pa odmisliti. Slabo slišijo določene frekvence, še posebno soglasnike.11 Napačno določijo smer izvora zvoka. Imajo težave z dojemanjem glasnosti zvoka: ali jim je vse preglasno in si pokrivajo ušesa ali pa iščejo zelo glasne zvoke, včasih oboje, odvisno od vrste zvoka.

Po mojih izkušnjah pediatri teh težav pogosto ne opazijo, saj jih sistematično ne preverjajo. Kako naj otrok govori, če ne sliši dobro, ne čuti telesa in ne obvladuje za govor potrebnih mišic, tj. nima dobro delujočih živčnih povezav za ta opravila? Kako naj komunicira, če ne more niti govoriti niti se izražati z mimiko obraza in rok?

Večina negovorečih otrok se zato zateče v jok, kričijo, grizejo, ščipajo ter mečejo stvari okoli sebe. Igra je zanje velik izziv: poleg tega da ne govorijo, se s predmeti okoli sebe (z žogo, av-tomobilčki, s sestavljankami) ne morejo igrati na enak način kot njihovi vrstniki. Slabo delujoči avtomatizmi ravnotežja, tipa, propriocepcije,12 vida in sluha jim igro zelo otežijo.

Mnogi, za govor ključni avtomatizmi se sprožajo preko refleksov rok, ki pri teh otrocih zelo slabo delujejo: otrok počne nekaj finega z rokami, npr. kaj sestavlja, odpira steklenico ali riše in pri tem zaklene brado ali jo spusti; moli jezik iz ust ali giba s čeljustjo. Včasih do šole ne 'izbere svoje glavne' roke, s katero bo pisal,13 in sega po predmetih zdaj z eno zdaj z drugo roko. Pogosto ne kaže s kazalcem, ampak s sredincem. Mnogo govorečih otrok s temi težavami gre v šolo. Tam se mučijo z branjem, s pisanjem, z govornimi nastopi, odnosi s sošolci …

Upam, da bo to besedilo pomagalo razumeti, kaj vse je potrebno, da govor gladko steče. Vsa čutila so med seboj povezana in telo moramo najprej dobro čutiti, da ga lahko obvladujemo, tj. gibamo na poljubne načine v točno določenih smereh in zaporedju. V primeru večjih težav in razvojnih zaostankov je treba iti dovolj nazaj v razvoju in pomagati nezavednim avtomatizmom ravnotežja, tipa, propriocepcije, sluha in vida, tj. telo učiti ustreznejšega zaznavanja s čutili, ne pa siliti otroka h gibom in k dejanjem, ki jih njegovo telo ne zmore, ker ni ustrezno oživčeno. Ker so nezavedni mehanizmi izven zavestnega nadzora, tako prijazno nagovarjanje kot povabilo k posnemanju in siljenje k zavesnemu naporu v teh primerih ni pomoč, ampak otrokovo stisko samo veča.

Naj povzamem: težave z držo, mišičnim tonusom, ravnotežjem, s sluhom, z govorom, vidom in s fino motoriko rok so neločljivo povezane. So odraz nezrelega in slabo delujočega osrednjega živčnega sistema. Rešujemo jih v paketu in najučinkoviteje pred vstopom v šolo, ker je otrok takrat še sredi intenzivnega učenja in razvoja. Za usmerjanje poteka zorenja in učenje njegovih refleksnih avtomatizmov je zato potrebno manj časa kot kasneje, ko so se večji razvojni mejniki že postavili.

11 Starši, ki opazijo, da otrok npr. dobro sliši zvok avtomobila, na njihove klice pa se ne odzove, to vedenje lahko razumejo kot zasanjanost ali neubogljivost in trmo.12 Še posebno prvi trije navedeni čutilni sistemi so ključnega pomena za zdrav razvoj in največkrat spregledani s strani strokovne in laične javnosti, tako glede njihove ustrezne stimulacije kot pomoči.13 Znak slabe lateralizacije in specializacije funkcij možganskih polovic. Več o tem v šesti zgodbi.

Tinka na bali

27

SLIKA dečka s harmoniko na gozdni jasi

Zdaj vem …

Zdaj vem, da so na svetu ljudje, ki ljubijo

preprosto in iskreno,

tako mimogrede,

brez velikega pompa.

Zdaj vem, da so še ljudje, ki znajo gledati s srcem,

čutiti in zdraviti dušo.

Zdaj vem, da so še ljudje,

ki jim je mar, da zanetijo v očeh žar ognja

in zbudijo radost življenja v srcu človeka.

Zdaj vem, da so še!

Zdaj vem, da sonce res sije nad dobrimi in hudobnimi,

da dobrota v ljudeh ne umira

in da bo dobrohotnosti v svetu vedno več

kakor zlobe.

Zdaj vem, da bodo vedno obstajali ljudje, ki jim je mar

in ne bodo dopustili, da se svet pogrezne v brezbrižnost.

Zdaj vem, da otopelost ne bo zmagala,

ker bo srčnost vedno našla pot v svobodo.

Zdaj vem, da so ljudje, ki znajo ljubiti!

Zdaj vem! ...

Mama Tadeja

122

DEVETA ZGODBA

Zgodba, ki so jo napisale ‚moje mame‘

Vsake oči imajo svojega malarja, tudi moje. Malo zaradi literarne raznolikosti, malo iz želje po nepri-stranskosti in malo iz radovednosti sem ‚svoje mame‘ povabila, naj še one kaj napišejo. Prosila sem, naj bralcem te knjige predstavijo svojo zgodbo.

Kako so vrsto pomoči, omenjeno v tej knjigi, videle in izkusile same in njihove družine, povedo zgodbe mam, ki so se odzvale mojemu vabilu. Čeprav vse te mame in njihove otroke osebno že dolgo poznam, so me njihove zgodbe globoko ganile. Morda tudi vas nagovorijo na svoj prav poseben način.

‚Mojih mam‘ je ogromno. Večinoma delajo v brezimni tišini in brez priznanja. Redkokdo opazi njihovo delo. Kot mi je povedala ena izmed njih, je najprej stalno poslušala očitke, kaj vse je narobe z njenim otrokom in kaj vse še mora ona narediti. Zahteve so se samo kopičile in kar je naredila, nikoli ni bilo dovolj. Ko je skoraj klecnila, so ji isti ljudje očitali, da se preveč žene, da je ena tistih modernih mam, da naj njen otrok stvari vendarle dela sam … Ko se je izjokala, je dodala, da ji je kolegica rekla, da je tako sposobna in požrtvovalna, da bo lahko izpeljala vse, kar si zamisli. Lahko postane tudi predsednica, če bi to hotela. Neka druga mama mi je povedala, da so ji nečaki izdelali zlato plaketo za najljubšo teto. Mama, katere mali otrok je zaradi ošibljenega imunskega sistema in zamašenega nosu dihal pretežno skozi usta, je povedala, da ni upoštevala navodil strokovnjakov, naj mu prelepi usta in ga tako prisili, da bo začel dihati skozi nos. Enostavno ni imela srca za to …

TO so moje mame in njihove stiske. Ta knjiga daje glas njim in njihovim otrokom.

Dva brihtna otroka z odločbo in ena utrujena mamica

Z MNRI-metodo sem se prvič seznanila v članku, ki ga je napisala dr. Apolonija Klančar in je bil objavljen v reviji Zarja 17. avgusta 2015. Članek je imel naslov Nemirnost in učne težave: pozornost je telesna spretnost. Tega je sedaj dve leti.

Preden sem članek prebrala, sem sama pri sebi mislila, da se avtorica zagotovo še nikoli ni srečala z otrokom, ki ima težave s koncentracijo v šoli. Tako je članek odležal nekaj dni in ko sem ga vendarle prebrala … no, mi je dal misliti. Razmišljala sem kar tri mesece, ko sem nazadnje povsem izčrpana pri-stala na bolniški. Takrat sta bila otroka v šoli. Oba sta imela odločbo za otroka s posebnimi potrebami. Hči je bila v tretjem, sin pa v osmem razredu.

Končno sem zbrala pogum in poklicala Apolonijo. Seveda se ni oglasila, a je kmalu poklicala nazaj. Med jokom sem tudi sama sebi priznala, da tako ne morem več. Ne zmorem vsega sama, v šoli pa so od mene vedno zahtevali, da naj delamo še več.

Z Apolonijo sva se dogovorili za uvodno uro. Da se spoznamo in vidimo, ali smo si všeč. Odločila sem se, da prva do Apolonije odide hči. Bila je bolj nezaupljiva, ni se hotela odmakniti od mene. V šolo ni marala hoditi, imela je velike težave: pri branju in pisanju je zamenjevala in obračala črke; pri matematiki so vsi želeli, da računa do sto brez stotičnega kvadrata in se začne učiti poštevanko; pri športu je imela težave s koordinacijo in z ravnotežjem; pri ostalih predmetih pa si je snov težko zapomnila.

Že na prvi uri pri Apoloniji je bilo kristalno jasno, da ne moremo ničesar prehitevati. Da hči ne more us-vojiti poštevanke, če ne zna najprej gladko seštevati in odštevati do sto. Da ne more brati, če črke niso pri miru in ji ves čas plešejo pred očmi. Da se ne more počutiti varno, če njena stopala ves čas iščejo tla pod nogami.

Apolonija naju je zares prijazno sprejela in predvsem mene zelo pomirila. Da sem še vedno dobra mama, da zares dam vse od sebe in da se lahko z MNRI-metodo učinkovito pomaga. Prihajali sva

Zgodba, ki so jo napisale ‚moje mame‘

123

enkrat tedensko in rezultati so bili vidni prav kmalu. Hčerkin razvoj je dobil pospešek. Učitelji športa so jo hvalili, kako dobro napreduje. Do konca šolskega leta je usvojila tako seštevanje in odštevanje do sto kot tudi poštevanko. Nekaj težav je bilo še z obračanjem črk in posledično z branjem. Vaje sva večinoma delali dnevno, saj niso tako zapletene, da se jih ne bi mogla naučiti. Hči je imela najraje masaže uhljev, čeprav se na začetku njenih ušes tudi dotakniti nisem smela.

Zanimivo je bilo opazovati, kako so se sčasoma pokazali še dobri stranski učinki svetovanj. Tako je izginila potovalna slabost, izboljšalo se je požiranje hrane, več je pila, bila navdušena nad športom …

Čez nekaj časa je tudi sin izrazil željo po MNRI-svetovanju. Še pred prihodom na obravnavo sem mu delala osnovne protokole na stopalih, ki sem jih delala že hčeri. Ko sva s sinom prvič prišla do Apolonije, me je presenetila njegova pripravljenost sprejeti nove možnosti reševanja problemov. Nekega večera mi je celo priznal, da je imel zelo odklonilno mnenje o teh svetovanjih, ki pa ga je spremenil že po nekaj obiskih pri Apoloniji.

Delo Apolonije Klančar je naši družini prineslo nov pogled na težave in njihovo reševanje. Mislim, da nam je v teh dveh letih uspelo narediti napredek, za katerega sem sicer upala, da bo prišel, vendar se je prej samo odmikal. Sedaj res napredujemo. Tudi jaz. Zato, Apolonija, iz vsega srca hvala.

Mama dveh nadvse brihtnih otrok

Nemirnost, celi popoldneve za zvezki in težave z branjem

Z MNRI-obravnavo sva se s sinom prvič srečala leta 2015. Moj sin Jon je imel veliko težav. V šoli je bil zelo nemiren otrok. Nikoli ni znal počakati na vrsto in je neprestano skakal v besedo. Pri pisanju domačih nalog je stalno cingljal z nogami. Imel je tik z usti – nenehno jih je odpiral kot riba. Težko se je skoncentriral. Imel je zelo trdo zapestje in prste, zato so bile težave s pisanjem, in še in še bi lahko naštevala. Sprva vsem tem stvarem sploh nisem posvečala nobene pozornosti. Mislila sem si, da je pač malo drugačen.

Proti koncu drugega razreda pa so se začele pojavljati prve težave. Naloge smo začeli pisati cele po-poldneve in tudi pri branju smo zaostajali. Sin je moral brati dvajset minut dnevno namesto deset minut, ker je bilo njegovo branje tako šibko. Pri matematiki je obračal števila, na primer 36 in 63. Jon skoraj ni imel prostega popoldneva za igro z vrstniki. Bila sem že čisto obupana, vsi ostali pa so me tolažili, saj bo. Branje sva vadila tudi med počitnicami.

V tretjem razredu po novem letu bi moralo biti Jonovo branje že skoraj tekoče, a ni bilo niti približno tako. Pojavile so se tudi prve negativne ocene pri slovenščini in matematiki. Zato sem morala ukrepati. Najprej sem pomoč poiskala pri šolski specialni pedagoginji. Ta je Jona testirala in ugotovila, da je delni dislektik. Svetovala mi je, naj si poiščemo kakšno pomoč, da pa naj ne zaprosimo za odločbo, ker je Jon dovolj bister fant in bi mu bila odločba samo nekakšna potuha.

Zato sva se z možem odločila, da pomoč poiščeva pri gospe Apoloniji Klančar. Prvi obisk sva z Jonom imela 19. 5. 2015. Takrat ga je Apolonija testirala in ugotovila njegovo stanje in največje težave. Na MNRI-obravnave sva z Jonom hodila enkrat tedensko po eno uro. Apolonija je na obravnavah z Jonom izvajala vaje, ki sva jih z Jonom potem vsak dan delala doma. Vsake toliko časa je Jona testirala, če je kakšen napredek. Jon je na obravnave zelo rad hodil. Tam je užival, se sprostil in zabaval.

Po nekaj mesecih so se začele pojavljati tudi prve spremembe. Ko je sedel na stolu, ni več cingljal z nogami. Pri pisanju je imel bolj mehko zapestje. Pisal je hitreje in bolj čitljivo. Branje, pri katerem si je pomagal z barvnim ravnilom, je bilo bolj razumljivo in hitrejše. Na MNRI-obravnave sva z Jonom hodila eno leto in pol. Jon sedaj hodi v šesti razred in nima v šoli nobenih težav. Je priden učenec. Pri pisanju domačih nalog in učenju moje pomoči skoraj ne potrebuje več. Vsak dan mu ostane čas tudi za igro in zabavo na prostem s svojimi vrstniki.

Veliko zaslug za Jonov napredek ima gospa Apolonija Klančar, ki je nama obema s svojim izjemnim

124

znanjem in pozitivno energijo pomagala, da sva prebrodila krizo in zaživela normalno življenje.

Kot mama vsem mamam svetujem naslednje: če imajo vaši otroci težave, zanje čim prej poiščite pomoč, kajti samo tako olajšate delo sebi in svojemu otroku. Tako bo za oba lažje. Apoloniji sem hvaležna za pomoč pri odpravljanju Jonovih težav z branjem in s pisanjem, saj sedaj lahko več časa preživi s svojimi vrstniki in mu ni potrebno cele popoldneve presedeti za zvezki. Apolonija, še enkrat hvala!

Jonova mama

Naša zgodba

Hčeri Sonji se končujejo počitnice pred vstopom v drugi razred. Veselje, razigranost in brezskrbnost pre-kine dogodek, ki jo zaznamuje. Splet okoliščin pripelje do napada in ugriza psa v predel čela, vsaj tako mi je bilo sporočeno. Sonjo pričakam na urgenci, kamor jo pripeljejo s povitim obrazom. Je pogumna in ne joka. Ko v ordinaciji odstranijo prevezo, pa meni vzame ves pogum, saj ji med očmi in nosom zazija ogromna raztrganina. Dve in polurno operacijo je dobro prestala. Strah je sicer bil prisoten, vendar je vse šlo brez večjih težav.

Večje težave so se pričele pojavljati po mesecu dni. Neutolažljiv jok pred spanjem, stiskalo jo je v prsih, ko je podoživljala napad. Prebujala se je iz težkih sanj. Grozen strah je bil prisoten na vsakem koraku. Strah pred šolo, pred tem, da se kar koli zmoti. Ni imela apetita niti nobene želje po ustvarjanju, ki jo je vedno veselilo.

K sreči takoj dobimo prost termin pri Apoloniji. Sonja je že težko čakala ta dan. Pri obravnavi se je zelo dobro počutila. Že po nekaj tednih izvajanja vaj in masaž je nastopilo izboljšanje. Na eni od obravnav hči tudi mene preseneti z izjavo, ko Apoloniji pove, s kakšno vajo si pomaga ponoči, ko se zbudi. Res je sama občutila, kako ji vaje pomagajo. Takrat sem začutila, da so to tiste prave stvari v življenju, ki človeku dajejo dodatno moč.

Po treh mesecih se je Sonja zbujala zelo redko. Vrnil se ji je apetit, strahov je bilo vedno manj. Zdaj si je že sama izbirala masažo, ki ji je v danem trenutku najbolj prijala. Ob koncu šolskega leta pa je prema-gala tudi strah pred javnim nastopom.

Naša Sonja se je vrnila! Čeprav so na obrazu še vidne sledi, je ne skrbijo. Res sem vesela in zelo hva-ležna Apoloniji, da nam je vse to skupaj uspelo prebroditi.

Sonjina mami

Skolioza, slaba slušna pozornost in prijem

Naša Ana je srednješolka. V prvem letniku je na zdravniškem pregledu dobila diagnozo skolioza. Po-vedali so nam, da je njena desna noga za 1,5 cm krajša. Ko sem se nato posvetovala z njeno osebno zdravnico, je ta svetovala posvet pri ortopedu. Rekla je, da bo Ana verjetno nosila posebne ortopedske vložke, ki ji bodo izravnali krajšo nogo, da ne bi imela težav s križem in z držo. Takšna pomoč nama s hčerjo ni bila všeč in ker sem poznala delo Apolonije Klančar, sem se obrnila nanjo.

Na prvem obisku smo naredili učni profil za Ano in zame. Ugotovili smo, katera možganska polovica je pri kateri dominantna. Presenetilo me je, da se z Ano tukaj razlikujeva, hkrati pa razjasnilo, kako vsaka od naju razmišlja. To je obema pomagalo pri reševanju medsebojnih konfliktov.

Ana je izpostavila kar nekaj težav, ki jih je v času svetovanja želela izboljšati ali celo odpraviti: drža te-lesa, boljša koncentracija pri pouku, lažje pisanje z desno roko, zmanjšanje stresa pred ocenjevanjem. Njen strah in trepet je predstavljal predmet zgodovina, pri katerem je zelo pomembna celostna slika. Apolonija je z zelo preprostim testom hitro ugotovila, kaj Ani preprečuje, da nima tega celostnega pog-leda pri zgodovini.

Zgodba, ki so jo napisale ‚moje mame‘

125

Postopoma smo začeli z vajami, ki sva jih redno izvajali tudi doma. Kmalu so se pokazali prvi rezultati. Ana je opazila, da lažje posluša predavanje učiteljev in je nasploh bolj pozorna s sluhom. To se je odra-zilo v boljših ocenah, ki so jih opazili tudi njeni sošolci. S tem je Ani zrastla samozavest.

Na svetovanju se je Ana predvsem naučila, kako si pomagati v stresu. To znanje je prenesla tudi svoji-ma sestrama. Vaje za sproščanje stresa so tako neopazne, da jih je Ana naredila kar v razredu tik pred spraševanjem ali pisanjem testa.

Tudi pri pisanju je Ana opazila napredek: manj je pritiskala na svinčnik in zato se je njena roka kasneje utrudila. Zgodovina pa se ji skoraj priljubila, saj se je naučila, kako delati dobre zapiske. To ji pomaga še danes. Naj povzamem: z vajami se je Ani veliko stvari izboljšalo, kar je verjetno ugodno vplivalo še na druge stvari.

Anina mama

Izkušnja mame učiteljice

Z MNRI sem se srečala v preteklem letu kot učiteljica in kot mama četrtošolca. Kot učiteljica razredne stopnje zadnja leta poučevanja opažam med otroki vse večji nemir in motnje pozornosti. Moje delo se je, upoštevajoč novo stanje učljivosti otrok, zelo spremenilo. Njihovo pozornost sem poskušala prebuditi na različne načine, a v glavnem brez uspeha. Prišla sem do spoznanja, da morajo otroci enostavno dozoreti. Za to potrebujejo čas, ki pa ga je v šolskem letu deset mesecev in prav nič več. Poleg tega so na koncu šolskega leta standardi, ki jih morajo doseči.

Preprosto rečeno so se mi otroci v svojem trudu in utrujenosti neskončno smilili. Začutila sem stisko staršev in občutila lastno nemoč. Tudi jaz sem se doma spopadala s slabo pozornostjo svojega sina. Usmerjala sem ga, ga nadzorovala in motivirala tako in drugače. Ob vsem tem ga nisem povsem razu-mela, zato sem ga velikokrat obsojala in si mislila, da se mu ne da: da bi se moral bolj potruditi in naj vendar ne gleda skozi okno, ko piše nalogo.

Imela sem veliko zakajev: kaj se pravzaprav dogaja, kako lahko pomagam. Odgovora ni bilo nobenega, dokler nisem srečala ge. Apolonije Klančar na naši šoli, kjer je izvedla seminar Pozornost = telesna spretnost.

Nikoli prej pozornosti nisem povezala s telesno spretnostjo v tolikšni meri. Na seminarju in pozneje na obravnavah pa se mi je vpogled na ta problem sodobnega otroštva povsem spremenil. Tukaj ne šteje teorija, ampak predvsem praktične vaje, s katerimi pomagamo otroku postopoma vzpostavljati telesno zrelost, ki se potem odrazi kot boljša pozornost.

Po nekajmesečni obravnavi in vajah doma so se pri sinu pokazale spremembe: hitreje se je pripravil na pouk, postal je bolj samostojen in odgovoren, pri pouku je pokazal več zanimanja in ga zunanji dražljaji niso tako motili … skratka, obrnilo se mu je na bolje. Vse vaje naravnost obožuje: telo ve, kaj rabi! Na sebi opažam, da se je v tem času najbolj spremenil moj odnos do sina. Zdaj ga vidim drugače. Skozi vaje sva se zbližala in vse lažje teče. Nisva še končala te poti, nekaj je je še pred nama.

Želim si samo to, da bi vsi ti nemirni otroci s svojimi starši prišli v roke Apoloniji. Ker se te težave da razumeti, predvsem pa pomagati.

Srečno!

Mama četrtošolca

126

Hiperaktivnost, branje in pisanje

Bine je zelo dobrodušen in prijazen fant dobrega srca. V vrtcu je bil zelo živahen. Spomnim se, da se je kot dojenček bolj malo plazil. Ko so me spraševali, kdaj je shodil, sem večkrat v hecu rekla, da je Bine kar stekel.

Kot mama na svojega otroka gledaš čisto drugače, kot ga vidi okolica. Saj je vendar tvoj in s tvojim otrokom res ni nič narobe! Že zgodaj je bil prikrajšan za marsikatero izkušnjo: ker so ga v vrtcu označili za hiperaktivnega, so ga na sprehod peljali v vozičku, čeprav je že hodil. Posedali so ga za mizo, da je mirno sedel, čeprav je težko sedel. Začelo se je prepričevanje, da je hiperaktiven, moteč, njegova igra pa razdiralna. Nobena mama si ne želi slišati tega o svojem otroku.

Ker nisem bila strokovno podkovana, sem takrat vsemu verjela. Vrtec je šel mimo. Prišla je šola in spet stara opozorila: »Vaš otrok težko sedi pri miru. A doma kaj berete? Veste, Bine zelo slabo bere. Dajte veliko vaditi branje doma. Koliko minut na dan pa doma berete? Pa njegova pisava je tudi precej neber-ljiva. Binetu ne uspe vsega prepisati s table. Predlagamo, da greste na Gotsko. Veste, z odločbo mu bo veliko lažje.«

Doma smo Bineta dobesedno mučili z branjem in s pisanjem, da bi mu le steklo. Pa mu kljub temu ni. Tisti dnevi in meseci so bili težki. Bine se je trudil z branjem in pisanjem. Vsak dan je bil za nas kalvarija. Vse se je vrtelo samo še okoli šole. Naloge smo vsak dan delali do večera. Za kaj drugega sploh ni bilo časa. Jaz tako fizično kot psihično nisem zmogla več, kaj šele Bine. Vsak dan le še prepiri okoli nalog, branja in pisanja. Nekaj je bilo treba narediti. Pritiski z vseh strani so bili tolikšni, da sem popustila in res šla na Gotsko v upanju na rešitev in razsvetljenje.

Sem se pa prej o teh težavah temeljito pozanimala in začela po spletu raziskovati o vrstah pomoči takim otrokom. Že v začetku mi ni bila všeč ideja odločbe, vendar sem bila obupana. Takrat pa je kot strela z jasnega po pošti s Cicibanom, na katerega je bil Bine naročen, prišla priloga Pogled. V Pogledu sem našla članek in oglas gospe Apolonije, ki me je prav klical. Takoj sem pogledala njeno spletno stran in ji napisala mail. Po izpolnjenem vprašalniku sva dobila termin in se odpravila.

Kot mama želim in tudi delam na tem, da moj otrok dobi najboljše – to Apolonija je. Prvo srečanje je bilo sicer zanimivo, a sem bila vseeno v dvomih, če je to to. Kaj pa Apolonija sploh počne? Jaz popolnoma nič ne razumem. Joj, ali iz tega res kaj bo? Vendar nisem obupala, sem vztrajala in še vedno vztrajam. O metodi MNRI sem si do sedaj že kar precej prebrala, čeprav nisem vsega razumela. Mnogi so mi go-vorili, da pretiravam, da igram moderno mamo in še bi lahko naštevala. Za nameček pa tudi doma nisem takoj dobila podpore, kot sem jo želela. Moj mož je bil skeptičen in me spraševal, ali je to res potrebno.

Ker nekaj časa ni bilo preboja, je že mene načenjalo, vendar nisem obupala. Ko so se pokazali prvi premiki na bolje, sem si oddahnila. Tudi mož je počasi začel verjeti. Meni najpomembnejše pa je Bine-tovo zadovoljstvo in izkušnja, da mu te vaje res pomagajo. Skupaj smo se veselili vseh drobnih korakov. Apolonija zna vse, kar počne, tudi dobro razložiti, da jo lahko razumemo tudi starši, ki nismo strokovno podkovani.

Kadar vidim Bineta, kako se trudi pri neki stvari in mu ne gre, se spomnim na njene besede, zakaj on tega ne zmore in kako mu lahko pomagamo, da bo zmogel. Kako narobe smo prej ravnali in ga silili v branje in pisanje, on pa tega ni zmogel in ni znal razložiti, zakaj ne. Zaradi Apolonijinih razlag ga veliko bolje razumem. Pomagala je ne samo Binetu, ampak celi družini. Nismo še čisto na cilju, vendar z njeno pomočjo pogumno korakamo tja.

Bine rad obiskuje Apolonijo. Tam se res dobro počuti. Tudi jaz, ki ga vozim na obravnave, se tam poču-tim odlično. Vem, da si bom tam nabrala novih moči. Apolonija te pomirja s svojo prisotnostjo. Prostor, v katerem izvaja svetovanja, je super okolje. V njem se človek dobesedno umiri in sprosti na način, ki ga težko opišem.

Hvaležna Binetova mama

Zgodba, ki so jo napisale ‚moje mame‘

127

Bralno-napisovalne težave

Zgodba, ki jo naša družina piše z Apolonijo, se je pričela aprila 2016. Takrat mi je šolska svetovalna služba priporočila obisk pri njej, ker imata naša sinova težave z branjem, razumevanjem prebranega in s pisanjem. Za Apolonijo Klančar sem slišala prvič. Kdo je to? Kaj počne? Ker so se tudi v šoli šele spoznavali z njeno obliko pomoči, mi niso znali kaj dosti povedati.

Odločila sem se, da po internetu poizvem, kaj je MNRI in kaj so vsi drugi izrazi, ki mi niso bili znani. In kdo sploh je Apolonija Klančar. Ko se mi je odprla prva stran, sem videla, da je ne bom hitro prebrala. Trajalo je. Odpirala sem zavihek za zavihkom. Zdelo se mi je, da sem našla rešitev. Ko sem na koncu videla še sliko Apolonije, sem vedela, da se bo moja pot zapeljala v njeno smer. Občutek, prežet s po-zitivno energijo in z upanjem, je poskrbel, da sem zavrtela njeno številko.

Od takrat se srečujemo. Moram reči, da je bila moja predstava o poteku svetovanja povsem napačna. Pričakovala sem malo dela s hitrimi učinki. Ali pa sem si to le tako močno želela. Vendar nič v življenju ni tako. Vsi v družini smo se začeli učiti. Od začetka je bilo nekaj šokov. Stvari, za katere sem mislila, da jih fanta zmoreta, so se izkazale za težavo. Na primer sledenje žogici z očmi brez premikanja glave, določanje smeri, iz katere prihaja zvok … Kdo pa tega ne zmore?

Od začetka smo doma vaje zares redno delali. Vsak obisk je prinesel nove. Kmalu smo zapadli v za-čaran krog, ker je vse pogosteje zmanjkalo časa zanje. K temu je pripomogel urnik moje službe, ki mi vzame veliko popoldnevov in vikendov. Ko sem bila doma, smo ogromno časa posvečali šolskemu delu in učenju, da smo sproti reševali šolske zadeve. Pri treh otrocih to vzame čas. Napredujemo. Počasi. Če bi delali več vaj, bi zagotovo hitreje. Vendar Apolonija nad nami ne obupa.

Pri Apoloniji mi je všeč, ker imam občutek, da se je vživela tudi vame. Da ne vidi in ne čuti le otrok, ki jih pripeljem na svetovanje, ampak že na vratih prebere tudi moje razpoloženje, jo zanima tudi moje po-čutje. Marsikdaj je pogovor stekel v smeri reševanja mojih problemov. Eno svetovanje je splet okoliščin namenil tudi meni. Naučila me je, da če ne bom poskrbela za svoje dobro počutje in zdravje, ne bom mogla pomagati svojim otrokom.

Tudi fanta jo rada obiskujeta. Mirno vzdušje sobice za svetovanje oba umiri. Tudi mene. Apolonijin pri-stop, ogromna potrpežljivost in izjemna prilagodljivost nas vse vedno znova privedejo k njej. Tudi v šoli imajo posluh za njena priporočila – zelo nam pomagajo s čisto majhnimi prilagoditvami, ki jih priporoča.

Za tako delo ni dovolj le izobrazba. To mora biti del človeka. Apolonija ima vse: formalno znanje in kar je še pomembnejše – živi za to, da pomaga otrokom s težavami. Žene jo želja po napredovanju in od-krivanju novih načinov, s katerimi bi pomagala. S hvaležnostjo v srcu moram reči, da sem vesela, da so se naše poti prepletle.

Hvaležna mama

128

Zagrenjeni tretješolec in mama, ki ne zmore več

Pričelo se je novo šolsko leto, tretji razred, branje pa še vedno ni steklo. Pozornost je bila vse drugje, le pri pouku ne. Vedno bolj sem se zavedala, da ima moj otrok resne težave, a mu sama nisem znala po-magati. Poslušala sem vse mogoče nasvete, vendar pozitivnega učinka ni bilo. Vsak je le še povečeval stres. Čutila sem, da to ni prava pot.

Sin je postajal vse bolj zagrenjen. Ob stiku z njim si čutil, kako ga nekaj teži, bremeni in vleče k tlom. Tega me je bilo vedno bolj strah. Nato sem v službi po naključju slišala za Apolonijo. Objave na njeni spletni strani so me prepričale, da je to to, kar hočem tudi sama. Potrebno je odpravljati vzrok. Priprav-ljena sem bila na nove obveznosti.

Dobila sva datum za prvo srečanje. Po testiranju Apolonija vpraša sina, ali bi želel še priti k njej. Bila sem presenečena: »Kako želel?! Saj ima težave! On mora hoditi! Jaz ne zmorem več!« Seveda ga je s svojo srčnostjo takoj pridobila, da je želel sodelovati še naprej. Sedaj razumem, zakaj tak pristop.

Potrebno je bilo štirinajst dni vsakodnevnih vaj, da smo vsi opazili prve spremembe. Naš otrok je zopet zaživel in postal razigran tretješolec. To mi je dalo zagon in motivacijo za naprej. Vztrajala sem in delala vaje z otrokom, ki se nam je spreminjal pred očmi. Včasih se mi je zdelo, kot da mu delam neposredno na možganih in ne na mišicah. No, kasneje sem spoznala, da je to pravzaprav res. MNRI-protokoli de-jansko odpravljajo nevrološke vzroke težav.

Bil je že junij, ko sva zopet malo preverjala branje. Bilo je zelo dobro. Ni bilo še tekoče, kot bi moralo biti, a je bilo mnogo bolje in razumel je prebrani tekst. Zelo je bil navdušen in je kar bral in bral, jaz pa sem bila najsrečnejša mama na svetu.

Zaradi obiskov pri Apoloniji sem počasi začela spreminjati svoj pogled na stvari, dogodke in odnose. Določene stvari so se postavile na svoje mesto in dobile nov smisel in pomen. Spoznala sem, da imam tri čudovite otroke in moža, ki mi stoji ob strani ob teh novih spoznanjih. Hvala, Apolonija.

Mama tretješolca

Ob vajah branja jokata mama in hči

Živimo na kmetiji. Ana danes obiskuje četrti razred. V vrtcu ni odstopala od vrstnikov. Vstopa v šolo se je zelo veselila. Opazili smo, da je nekaj časa gledala in premikala glavo levo in desno, medtem ko so bile oči zazrte v točko. Na sistematskem pregledu so ugotovili, da na daleč slabo vidi. Ko je dobila očala, se ji je odprl nov svet.

Po enem mesecu šole je doživela hud stres, ko jo je s kolesa zbila žival. Naša vesela deklice je postala nemirna in pet minut ni znala biti pri miru. Konec drugega razreda učiteljica prvič opozori, da jo skrbi za Ano, ker slabo bere, je počasna, svinčnik drži narobe, ob popravljanju pa postane jezna in trmasta. Skrivati začne beležko s podpisi, da je brez domače naloge. V tretjem razredu dobi novo učiteljico. Zgodba o branju in nerednih domačih nalogah se začne ponavljati. Z branjem ni bilo nobenega na-predka. Velikokrat se je naredilo, da sva jokali obe. Vložili smo odločbo za pomoč pri učnih težavah, na katero čakamo še danes. Psihologinja je ugotovila, da učiteljica in starši preveč pritiskamo na Ano, ki da je nadpovprečno pametna. Njena samopodoba pada. Rekla je celo, da se bo vrgla pred avto. Ko poslušaš, kako otrok psihologinji pripoveduje, da jo je strah ovc in da ima ponoči more o zombijih, vidiš njeno stisko. Ravno sedaj se iz njene sobe sliši: »Ne, nobenih žog v hiši!«

Začela sem dojemati, da šolski sistem Ani pač ne bo olajšal težav, tudi če naredi še toliko vaj. Ko sem težave zaupala sodelavki, mi je prinesla članek o MNRI-obliki pomoči. Poleti sva jih začeli obiskovati pri Apoloniji enkrat tedensko. Ko sva prišli prvič, mi je bilo hudo. Počutila sem se krivo. Potem sem Ano uzrla v novi luči. Nisem vedela, da se boji žoge zato, ker je ne zna ujeti. Tudi jaz sem se bala iger z žogo.

Gospa Apolonija je naredila nekaj testov, nato pa mi teden za tednom kazala vaje. Ana se je umirila,

Zgodba, ki so jo napisale ‚moje mame‘

129

sprostila in v novo šolsko leto zakorakala samozavestno. Do danes je še brez podpisa. Učiteljica mi je omenila, da je bolj živa in počasnejša, vendar je z njo vse v redu. Pred tednom dni mi je psihologinja je rekla, da obiskov pri njej ne bo več potrebovala. Branje in hitrost pisanja sicer še nista na nivoju četrto-šolca, vendar tudi MNRI-svetovanj še nismo zaključili.

Smo na začetku te poti. Najmlajša hči brez MNRI-masaže ne more zaspati in tudi njen govor je napre-doval. Njena trma je izginila. Ker je stara šele tri leta in pol, se pri njej rezultati še toliko prej pokažejo. MNRI-svetovanje ni pomoč samo za enega otroka, ampak znanje uporabiš za celo družino. Hvala.

Anina mama

Naša izkušnja z MNRI-obravnavami

Imam sina, ki je star osem let in pol. Pri treh letih je nekaj dni po cepljenju dobil norice in sledili so epi-leptični napadi. Bil je hospitaliziran in hitro diagnosticiran kot epileptik. Zdravniki so mu predpisali zdra-vilo Depakine. Tako se je začelo. Njegovo telo je počasi, a vztrajno začelo izgubljati nadzor, kar se je kazalo kot izjemna nerodnost pri vsakdanjih opravilih. Bil je zelo ‚štorast‘, po domače povedano. Redko katero kosilo je minilo doma, da ne bi kaj polil ali razbil, imel je težave z oblačenjem, obuvanjem, bil je precej počasen. Zdravila je jemal skoraj štiri leta. Na vsaki zdravniški kontroli so mu predpisali večjo koncentraciji zdravila, čeprav je otrok rastel in pridobival kilograme. To se je tudi zdravnikom zdelo zelo nenavadno.

Prišel je ta pomemben dan, ko je naš otrok vstopil v šolo. Učiteljice tam kar niso nehale s pritoževanjem nad njim, češ da ‚hodi po razredu, težko sedi, sledi …‘

Nekega dne smo preko ene izmed sorodnic, ki tudi ima deklico z diagnozo epileptik, izvedeli za MNRI--obravnave in Apolonijo. Seveda sem nemudoma poslala elektronsko pošto in dogovorili smo se za prvo srečanje. Moram omeniti, da je bil moj mož, ki prihaja iz zdravstvenih vod, od začetka glede teh obravnav zelo skeptičen. Pustil pa mi je vso svobodo, da otroka vozim na MNRI-obravnave. Narava najinega dela je taka, da sem le jaz imela čas za izvajanje vaj ter vožnjo otroka na obravnave. Tako sem vso skrb prevzela nase. Živimo kakih petdeset kilometrov stran od Žirov in že sama logistika pripeljati in odpeljati otroka v Žiri in nazaj je zahtevala kar precej prilagajanja. A vse se da, saj sami dobro vemo. Že po enem tednu izvajanja vaj doma sem opazila pri otroku precejšnjo razliko. Bil je nenormalno miren in meni – njegovi materi – skorajda neprepoznaven. Seveda sem dobila veliko motivacijo za naprej in re-dno vsakodnevno izvajala vaje, tedensko pa otroka vozila k Apoloniji v Žiri. Medtem je imel na pediatriji spet eno izmed kontrol, kjer je nevrolog predlagal, da ga pregleda tudi psiholog. Le-ta je po srečanju z otrokom predlagal, da se otroku v šoli nudi dodatna učna pomoč in naj začnemo razmišljati o začetku postopka usmerjanja.

Nisem hotela odreagirati na omenjeni predlog. Vedela sem, da smo na obravnavah pol leta in da naj-boljše šele prihaja. Svojo odločitev sem utemeljila s tem, da bomo počakali, da otrok zamenja razred in s tem tudi učiteljico. Vmes je imel naš junak spet pregled pri nevrologu. Posnetek EEG je bil BP in nevrolog je povprašal, kakšno je stanje doma. Povedala sem, kam hodiva in da je otrok neprepoznaven. Vztrajala sem, da otrok preneha z jemanjem zdravila Depakine. Nevrolog me je pri moji odločitvi tudi s strokovne strani podprl.

Čez pol leta je otrok zaključil drugi razred. Na koncu šolskega leta mi je njegova učiteljica iz prvega razreda čestitala in rekla: »Ne morem verjeti, kaj se je zgodilo z vašim otrokom. Lahko ste vzgled vsem ostalim staršem, kaj vse se da narediti.«

Naj omenim, da se je sinu VIDNO izboljšala motorika, kontrola nad telesom, začel ga je zanimati šport. Prej nikoli ni kazal zanimanja nad igrami z žogo, zdaj je sam od sebe popoldne želel igrati nogomet. Cela družina je začela kolesariti (imamo namreč še enega otroka), prekolesarimo tudi do petdeset in več kilometrov v enem kosu. Vse to je bilo še dve leti nazaj znanstvena fantastika. Najin sin aktivno trenira plavanje in že na prvi uri plavanja ga je trener pohvalil, kako velik potencial za plavanje da naj bi imel. Nimamo več problemov s sedenjem, vsak dan, ko pride iz šole, naredi nalogo od začetka do kon-

130

ca, da je potem lahko prost za igro in kasneje za treninge plavanja. V preteklosti smo DNEVNO izgubili več časa za kreganje z njim, da naj sedi in naredi, kar mora, kot dejansko za tisto nalogo, ki jo je moral narediti.

Tudi sama vsakodnevno delam z otroki in razumem, kaj smo uspeli rešiti z našim junakom. Vidim pa ogromno ogromno otrok, katerim bi take obravnave še kako prišle prav, ker, roko na srce, v preteklosti je bilo v skupinah v vrtcih par otrok, ki so izstopali s svojim vedenjem, danes je pa v skupinah par otrok, ki so ‚normalni‘, vsi ostali imajo vsak kakšen izstopajoč primanjkljaj.

Kot mati otroka, ki so ga (poleg epileptika) skoraj označili in diagnosticirali kot otroka z motnjami v razvoju, danes pišem prispevek kot mati pogumnega osemletnika, ki ne samo, da uspešno dela šolo, ampak tudi dvakrat tedensko trenira plavanje in, najpomembnejše, ima tudi uradno s strani zdravnikov zaključeno diagnozo epilepsija. S svojim primerom želim dokazati vsem skeptičnim staršem, da se res ogromno lahko naredi za otroka, ko ga osvobodimo kemije in ga peljemo nazaj v čuteč svet njegovega telesa, ki ga je, ne po svoji krivdi, začasno, z vsemi neugodnimi posledicami vred, izgubil. Primer lastne-ga otroka in pomoči le-temu me je tako navdahnil, da resno razmišljam o tem, da bi si pridobila znanje, kot ga ima Apolonija in tudi sama pomagala otrokom, ki so te pomoči potrebni.114 Za konec pa, Apoloni-ja, hvala za vse. Ste mi odličen in odločen vzor kako in kaj. Verjamem, da se nisva spoznali po naključju.

Junakova mama

Ko dolgo časa čakaš … dočakaš

V vrtcu so me vprašali, če bi lahko mojega sina prišla opazovat strokovna delavka, ker se jim zdi dru-gačen. »NE!« je bil moj odgovor. »Moj sin pa že ni tako drugačen.« Kako težko se je spopasti s tem, da imaš ‚drugačnega‘ otroka … »Ne dovolim.« Vzgojiteljice pa so vedele, da bomo na sistematiki pri treh letih doživeli mrzel tuš …

Ker pri treh letih še ni govoril, smo prestavili sistematski pregled za pol leta … Tudi po tem odlogu še vedno ni govoril. Pa smo šli na pregled sluha in vida v Ljubljano. Tam mi med pregledom zdravnica reče, da se ji zdi, da je moj sin avtist… »KAJ ???« Kaj pa ona ve … Moje prve reakcije so res hude. Zanikanje … kako smo predvidljivi …No ja, na koncu je po vseh testih res padla diagnoza avtizem in razvojni zaostanek.

In potem? Nič ... Starši plavamo vsak po svoje, kolikor finance omogočajo in kolikor se samoiniciativno angažiramo za raznorazne terapije. Na področju terapij imamo res neomejene možnosti, samo čas in denar moraš imeti ... Problem so rezultati terapij. Nobena terapija mi ni dala 100% garancije, da bo moj otrok napredoval. Iskala sem in iskala in po dveh letih in pol – našla.

Vsi poznamo rek: ‚Ko je učenec pripravljen, pride učitelj.‘ Nam se je zgodila Apolonija s svojim edinstve-nim pristopom. Takoj sem vedela, da bo zame rešilna bilka, ki sem jo nujno potrebovala. Čakala sem, kako bo reagiral moj sin. Bila mu je zelo všeč. Hvala soncu! Bila sem srečna, saj sem vedela, da bom deležna dveh terapij v eni: ena bo za mojega sina, druga pa zame.

Kljub priporočilu psihologinje naj vpišemo otroka v redno OŠ v Ljubljani, kjer je manjše število otrok, smo zaradi oddaljenosti sina vseeno raje vpisali v OŠ kar v domačem kraju. V šolo je rad šel, vendar so se kmalu pojavili problemi. Nemir med poukom, slaba izgovorjava, pomanjkljiv besedni zaklad, zakrčenost mišic na obrazu v času stresa, stalno poseganje v razlago učiteljice, nezmožnost sledenju razlage sno-vi, konflikti s sošolci, glasno komentiranje vsega. Po odločbi ima moj sin štiri ure specialnega pedagoga na teden. Po pogovoru s specialno pedagoginjo sem se zamislila in odločila, da bo moj sin napredoval in premagal težave. Še enkrat sem si ogledala različne terapije in se odločila, da poskusim z MNRI-sve-tovanjem pri dr. Apoloniji Klančar.

114 Podobno razmišlja več mojih mam in nekatere so se že začele izobraževati. Na to sem še posebno ponosna.

Zgodba, ki so jo napisale ‚moje mame‘

131

Na spletni strani SOLIRIS-a sem si prebrala, kaj to svetovanje ponuja. Bila sem več kot zadovoljna. Samo še prvo spoznavno uro sem morala obiskati. Svetovanje daje to, kar se meni zdi smiselno. Skozi masažo in s posebnimi gibalnimi vajami ponuja sproščanje in ponovni nadzor nad telesom. Na spletu je jasno pisalo ‚rezultati samo ob redni vadbi in na dolgi rok‘. Meni je bilo to zelo smiselno.

Svetovanje naj bi sprva trajalo tri mesece, pa smo se odločili, da ga izvajamo celo šolsko leto in še nas-lednje šolsko leto. Zakaj? Ker nam je dalo več, kot smo pričakovali. Rezultati so res dobri in zdi se mi nesmiselno prekiniti nekaj, kar daje take rezultate. Pri začetnemu testiranju sem izvedela stvari, ki mi jih uradna medicina ni nikoli povedala, kaj šele da bi mi še ponudila pomoč pri odpravljanju težav.

Napredek je bil počasen, vendar viden. Vaje je potrebno izvajati vsak dan. To nam, priznam, ni vedno uspelo. So bili dnevi, ko je bilo in je še nemogoče uskladiti urnike in pripravljenost otroka na delo, vendar če se trudiš po najboljših močeh, uspeh ne izostane. Pri sinu se je popravila izgovorjava, besedni zaklad se je zelo razširil, mišice na obrazu so se sprostile, med poukom je manj nemiren, s sošolci se bolje razume, učitelje bolj posluša in uspešneje sledi razlagi.

Zdi se mi, da so Apolonijine intervencije vezni most z drugimi aktivnosti, ki jih še izvajamo. Z leti smo dodali raznorazne ‚stvari‘, ki se nam zdijo smiselne in pomagajo: bosa hoja poleti, veliko plavanja, do-mača hrana, pogovor, veliko aktivnosti na zraku. Apolonijina svetovanja so vse skupaj povezala v neko smiselno celoto.

Po petih letih plavanja v svetu avtizma danes vem, da je vsak otrok drugačen. Prav tako kakor so si otro-ci različni, smo si različni tudi starši s svojimi prepričanji. Včasih se prav nasmejim, kako smo prepričani v svoj prav, pri tem pa velikokrat pozabimo, da gre za otroka.

Ena dobra vila mi je pred leti dejala, da je avtizem darilo in da ko bom to razumela, bomo stopili na pot ozdravitve. »KAJ??? Saj se heca!« Jaz sem tako trpela, da sem imela občutek, da mi bo počilo srce. Danes vem, da je avtizem darilo. Iz srca sem hvaležna, da sem srečala to vilo in seveda Apolonijo, ki nam pomaga na poti do ozdravitve.

Ponosna mama Alenka

Carski nedonošenček

Jaša je deček, ki se je pred šestimi leti rodil v 35. tednu. Na svet je prijokal z urgentnim carskim rezom. Če se danes spomnim na ta dan, lahko rečem, da je moj sin čudežno preživel.

Po ocenah zdravnikov je bilo ugotovljeno, da je Jaša normalen deček z nekaj nevrološkimi motnjami v razvoju.

Vsako leto pa je Jaša dobival nove in nove diagnoze: nedonošenček, motnje mišičnega tonusa, z levo-stransko hemisimptomatiko, retinalna distrofija, mešane specifične razvojne motnje ...

Po vseh teh letih dela in želja, da se bo moj sin razvil v dečka, ki bo samostojen, odprt za komunikacijo, z zaupanjem do življenja ter brez strahu, kakšnih bistvenih napredkov ni bilo.

V letu 2014 je Jaša postal še bolj nemiren deček z veliko strahu in neprespanih noči. Ker smo vsi bili že čisto izčrpani in nemočni, sem si rekla, da je potrebno Jašu poiskati pomoč.

Ko sem od znanke slišala za MNRI-tehniko in Apolonijo, sem si najprej natančno prebrala njeno spletno stran. Ob branju sem začutila, da to potrebuje moj otrok.

Ko sva prvič obiskala Apolonijo, je bilo navdušenje nepopisno. Z rednim delom so se začeli za mene in mojega otroka dogajati čudeži. Po treh obiskih so bili pri Jašu vidni izjemni napredki. Jaša se je umiril,

132

koncentracija pri dnevnih opravilih se mu je podaljšala, spanje se je izboljšalo.

V vrtcu sem prvič slišala pohvale, da je Jaša umirjen, rad nastopa, je vljuden do svojih sovrstnikov. Prvič se je zgodilo, da je privolil, da ga vzgojiteljica objame. Tudi tiflopedagoginja je izpostavila napredek v koncentraciji, sledenju navodil in odprti komunikaciji.

Po petih srečanjih se Jaša danes samostojno guga na gugalnici, ima prespano noč, nemirnost počasi izgineva, strah se je razpolovil na polovico. Ob vsakem napredku sem od veselja jokala, da po šestih letih vidim neprecenljive napredke, po katerih sem vsa ta leta tiho hrepenela.

Za vse napredke, ki se dogajajo pri mojem otroku in se še bodo, sem neizmerno hvaležna, da sem se srečala z MNRI-tehniko in spoznala Apolonijo.

Jaševa mama

Zgodba, ki so jo napisale ‚moje mame‘

133

Apolonija Klančar je profesorica, prevajalka in Montessori pedagoginja. Pomaga otrokom s posebnimi potrebami in njihovim staršem. Več o njej in njenem delu na www.soliris.si

Zgodbe otrok velja brati in ob njih razmišljati – z ljubeznijo. Kajti prav drugačni otroci jo rabijo kot popotnik vodo v puščavi, da bodo stopili iz nevidnega v naš vidni svet. Tu so, le objeti jih je treba. Danes in ne jutri.

Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic

Prepričan sem, da bodo bralci vztrajali ob romanu, pozorno prisluhnili njegovemu dihu, spoštljivo objeli predstavljene zgodbe in jih shranili v spomin, ki jih bo vodil po poteh srečavanj z vsemi drugačnimi.

Dr. Janez Vogrinc, dekan Pedagoške fakultete

Objeti, sprejeti in zaznati najboljše v vsakem živem Bitju je krona avtoričinega sporočila vsem, ki ljubijo življenje in se mu čistega srca brezpogojno podrejajo.

Mag. Petar Papuga, dr. med.

Knjigo sem brala kot napeto detektivko, zadnjih trideset strani enkrat okoli tretje ure ponoči. Uči te ljubezen, nič drugega. To je roman, v njem pa zgodba o ljubezni. To je gorivo za prihodnost.

Tadeja Zupan Arsov, urednica in producentka