VS Gabor Damjan 1984 07040484 - COnnecting REpositories · 2018. 8. 24. · Študent: Damjan GABOR Maj, 2009 Mentor: mag. Igor LAMBERGER [Type the document title] 3 Menedžerski prevzemi

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA vARNOSTNE vEDE

DIPLOMSKO DELO Menedžerski prevzemi z vidika gospodarskega kriminala

Ljubljana, 2009 Damjan GABOR

[Type the document title]

2 Menedžerski prevzemi

Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO Menedžerski prevzemi z vidika gospodarskega kriminala

Študent: Damjan GABOR

Maj, 2009 Mentor: mag. Igor LAMBERGER



Zahvala

Z diplomsko nalogo se zaključuje moje najlepše obdobje študijskega življenja. Zato bi to priložnost izrabil za zahvalo svojim staršem za finančno pomoč in za to, da sem danes tukaj, kjer sem. Hvala!

Posebna zahvala gre teti Tereziji Zamuda, ki si je ob svojem prepolnem urniku vedno vzela čas za pomoč pri nastanku moje diplomske naloge.

Hvala moji Mateji, ki mi je stala ob strani v času študija, me spodbujala in se veselila mojih uspehov.

Hvala vsem mojim bližnjim in prijateljem za moralno podporo.

Na koncu se najlepše zahvaljujem mentorju mag. Igorju Lambergerju, za strokovno pomoč pri pripravi naloge, dobrodošle nasvete ter mu želim še veliko dobre volje pri delu s študenti.



KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................. 8

1.1 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................................ 8

1.1.1 Namen ................................................................................................................... 8

1.1.2 Hipoteze ................................................................................................................ 9

1.2 Predpostavke in omejitve ......................................................................................................... 9

1.2.1 Predpostavke ............................................................................................................ 9

1.2.2 Omejitve .................................................................................................................... 9

1.3 Teoretična izhodišča ................................................................................................................ 9

2 MENEDŽERSKI PREVZEM, UPRAVLJANJE IN PRAVNA REGULATIVA ..... 12

2.1 Teorije prevzemov ................................................................................................................. 12

2.2 Splošno o prevzemih .............................................................................................................. 14

2.3 Menedžerske lastnosti in znanja ............................................................................................ 15

2.4 Slovenski sistem lastniškega nadzora nad podjetjem ........................................................... 16

2.5 Proces menedžerskega prevzema ciljnega podjetja ............................................................... 17

2.6 Sovražni ali prijateljski prevzem družbe................................................................................ 18

2.7 Regulatorji in upravljanje nadzora ......................................................................................... 20

2.7.1 Agencija za trg vrednostnih papirjev- ATVP ..................................................... 20

2.7.2 Urad za varstvo konkurence-UVK ..................................................................... 21

2.7.3 Banka Slovenije .................................................................................................. 21

2.7.4 Policija, tožilstvo in sodišče ............................................................................... 21

2.8 Zakonska podlaga .................................................................................................................. 22

2.8.1 Kazenski zakonik (KZ) ....................................................................................... 22

2.8.2 Zakon o prevzemih (ZPre-1) .............................................................................. 24

2.8.3 Zakon o bančništvu (ZBan) ................................................................................ 26

2.8.4 Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) ............................................................ 26

2.8.5 Zakon o varstvu konkurence (ZVK) ................................................................... 27

2.9 Etični kodeks ......................................................................................................................... 28

3 PRIMERI SPORNIH MENEDŽERSKIH PREVZEMOV ........................................ 29

3.1 BTC in Viator & Vektor ........................................................................................................ 29

3.2 Autocommerce ....................................................................................................................... 29



3.3 SCT in Primorje ..................................................................................................................... 29

3.4 Aktiva Group ......................................................................................................................... 30

3.5 Elan ........................................................................................................................................ 30

3.6 SIB Banka .............................................................................................................................. 30

3.7 Mercator in Pivovarna Laško ................................................................................................. 31

3.8 Istrabenz ................................................................................................................................. 31

3.9 Podjetja v lasti menedžerjev .................................................................................................. 33

3.10 Primer iz tujine: ameriški energetski gigant Enron ............................................................... 34

3.10.1 Epilog primera Enron ......................................................................................... 41

3.10.2 Menedžerji Enrona ............................................................................................. 41

3.10.3 Sindrom Enrona v Sloveniji ............................................................................... 42

4 OBLIKE GOSPODARSKE KRIMINALITETE ......................................................... 43

4.1 Kazniva dejanja zoper gospodarstvo ..................................................................................... 43

4.2 Menedžerske mahinacije........................................................................................................ 44

4.2.1 Kreativno računovodstvo .................................................................................... 45

4.2.2 Insiderstvo .......................................................................................................... 45

4.2.3 Prikrivanje lastništva in visokih dobičkov .......................................................... 47

5 PREPREČEVALNA VLOGA REVIZIJE .................................................................... 51

5.1 Preventivni mehanizmi .......................................................................................................... 52

5.1.1 Kontrola nadzornega sveta ................................................................................. 52

5.1.2 Kontrola eksternega računovodstva .................................................................... 53

5.1.3 Revizija ............................................................................................................... 53

5.1.4 Kontrola finančnih posrednikov ......................................................................... 53

5.2 Nagrajevanje kot mehanizem za preprečitev oportunističnega vedenja menedžmenta ......... 54

6 OMEJEVANJE GOSPODARSKEGA KRIMINALA ................................................ 55

6.1 Preprečevanje gospodarskega kriminala ................................................................................ 55

6.2 Neučinkovitost preganjanja gospodarskega kriminala .......................................................... 57

7 ZAKLJUČNE UGOTOVITVE ...................................................................................... 61

8 LITERATURA ................................................................................................................ 62

9 VIRI .................................................................................................................................. 64



POVZETEK

Vsaka gospodarska sprememba zahteva prerazdelitev politične moči in nove politične elite

pogosto brezkompromisno prerazdeljujejo družbeno bogastvo in stare podedovane pravice.

Menedžerski prevzemi slovenskih podjetij trajajo že nekaj let, najmanj od leta 2001 dalje.

Značilno je, da se pri nas v javnosti sprašujemo o tem, ali smejo menedžerji kot novi lastniki

zastaviti delnice kot zavarovanje za najete kredite, s katerimi so kupili delnice, čeprav je tukaj

veliko vprašanje pravičnosti. Pravila pravne države namreč zagotavljajo vsem posameznikom,

da lahko prosto razpolagajo s svojo lastnino. Prevzemi so izvedeni skozi zapleteno in

največkrat netransparentno serijo pripravljalnih aktivnosti koncentriranja paketov delnic, ki

poteka preko bank, borznoposredniških hiš ali t.i. prevzemnikov prijaznih podjetij. Največji

vsebinski očitek slovenskemu procesu privatizacije gre najmanj obravnavanemu, po svojem

obsegu pa daleč največjemu valu menedžerskih prevzemov, ko so menedžerji in lastniki družb

za upravljanje, po tekočem traku prevzemali pooblaščene investicijske družbe oz. iz njih

transformirane holdinge. Ne zakonodajalec, ne regulator nista ustrezno reagirala. Celo več,

zaslediti je bilo vrsto povezav med pisci zakonov in člani organov regulatorja, ki so v svojem

popoldanskem času nastopali kot odlično plačani svetovalci prevzemnikov.

Glede na namen diplomskega dela bom v prvem delu naloge preko teoretičnih izhodišč

različnih avtorjev in strokovnjakov predstavil področje menedžerskih prevzemov, menedžerje

in njihove aktivnosti za prevzem podjetja. V nalogi bom poskusil kritično oceniti nekatera

podjetja, ki so bila prevzeta s strani »iznajdljivih« menedžerjev.

V drugem delu naloge bom predstavil in opisal sam menedžerski prevzem. Ker za izvedbo

menedžerskega prevzema morajo biti izpolnjeni določeni pogoji, pogoje pa narekuje

zakonodajni organ z ustreznimi predpisi, bom predstavil zakonodajno ureditev in regulatorje,

kateri skrbijo, da potekajo menedžerski prevzemi v skladu z obsoječo zakonodajo. V

nadaljevanju naloge bom predstavil nekaj uspešno izvedenih primerov menedžerskih

prevzemov, ki so znani tudi širši javnosti.

Cilj diplomskega dela je, skušati ugotoviti ali se menedžerji pri prevzemu poslužujejo

instrumentov, kateri so predmet gospodarske delikvence. Hkrati je tudi cilj, ugotoviti

pokvarljivost slovenskih menedžerjev, tako kot pri ameriškem gigantu Enron.

KLJUČNE BESEDE: menedžer, menedžerski prevzem, gospodarski kriminal, regulatorji, zakonodaja, podjetje Enron



ABSTRACT

Every economic change brings about the redistribution of political power and new political

elites often redistribute the social wealth and the old inherited rights without compromising.

Manager takeovers of Slovenian enterprises started some years ago, in 2001 at least. The

public is asking questions, whether the managers as the new owners should be allowed to use

the stock of the company to insure the loans they have taken to buy this company. The laws of

the countries enable each individual to have their property freely at disposal. The takeovers

are usually carried out through a complicated and non-transparent series of preparation

activities of concentrating the stock over different banks, joint stock companies or the so

called takeover friendly companies. The biggest reproach to Slovenian process of

privatization goes against the at least dealt with, however, the most spread form of manager

takeovers, where the managers and the owners of the management companies took over

authorized investment companies and the holdings transformed out of them. Nor the

legislator, nor the agencies of the regulator did anything against this occurrence. Furthermore,

there were many representatives of lawgivers and members of the agencies of the regulator

who also acted as well paid advisers of the people who undertook the takeovers.

Considering the purpose of my diploma paper I will introduce the field of

managerundertaking, managers and their activity's for undertaking of the company through

the theoretical basis of different authors and experts. In this diploma paper I will try to

evaluate some companies which were undertaken by so called "resourcefull" managers.

In the second part I will describe and introduce the management undertaking. There are

specific conditions for management undertaking which have to be fulfilled, but these

conditions have to be dictated by legislation with proper regulations , so I will present

legislative regulations which are responsible for the course of management undertaking in

order of existing legislation. In continuation of my diploma paper I will also present a few cases

of successfully deduced management undertakings which are also known to wider public.

The goal of my diploma paper is to find out whether the managers are using instruments

which are objects of an economic deliquency. And my second goal is to find out about the

corruption of slovenian managers, just like in the case of american company giant Enron.

Key words: manager, manager takeover, economic crime, regulators, legislation, company

Enron



1 UVOD

Z izrazom prevzem običajno označujemo pridobitev določenega deleža lastninskih pravic v

prevzetem podjetju, ki prevzemnemu podjetju zagotavlja kontrolni delež za odločilno

vplivanje na poslovanje podjetja, ki je bilo prevzeto. Osnovno gibalo mnogih menedžerskih

prevzemov, je doseganje velikih nezakonitih dobičkih ob razmeroma nizkem tveganju.

Konfliktnost menedžerskega prevzema se kaže na začetku procesa, gre namreč za kršitev

zlorabe notranjih informacij, saj imajo menedžerji na voljo vse informacije. Bistvo problema

je v informacijah, zaradi le-teh imajo menedžerji priviligiran položaj, bodisi ker imajo dostop

do vseh ključnih informacij, ki jim omogočajo izvajanje špekulativnih poslov.

Poleg tega so menedžerji tisti, ki so dejansko odgovorni za finančno poslovanje podjetij. Z

manipulacijo prodaje lastnih delnic imajo tako v rokah vse mehanizme, da zbijajo ceno delnic

in s tem opravijo cenejši nakup. Ker prevzemne aktivnosti pomenijo zelo velik finančni

vložek za prevzemnika, se ta poveže s skladi tveganega kapitala ali drugimi menedžerji in

finančne krediti. Vsa ta povezovanja potekajo mnogokrat netransparentno.

Vse zgoraj omenjeno sodi v sporne zadeve, katere so predmet gospodarskega kriminalala.

Zato bom v nalogi poskušal izpostaviti nekaj primerov, pri katerih menedžerji s prevzemi

zaradi nedorečene zakonodaje in ekonomskih vzrokov privedejo podjetja v negotove situacije.

1.1 Namen, cilji in osnovne trditve

1.1.1 Namen

Namen diplomske naloge je, predstaviti menedžerske prevzeme z vidika gospodarskega

kriminala v Sloveniji. V nalogi želim ugotoviti vzroke, ki dopuščajo možnost izrabe

obstoječih zakonodajnih predpisov.

Cilj naloge je:

• Predstaviti teoretično podlago za menedžerski prevzem,

• kritično presoditi menedžerske prevzeme nekaterih podjetij,

• opredeliti tista zakonska določila, ki določajo pravni okvir za izpeljavo menedžerskega

prevzema,



• ugotoviti, v kolikšni meri se menedžerji poslužujejo delikventnih dejanj za

menedžerske prevzeme.

1.1.2 Hipoteze

• Menedžerski prevzemi ne vplivajo negativno na gospodarski razvoj Slovenije,

• insajderstvo je menedžerski instrument za pomoč pri prevzemu ciljnega podjetja,

• v slovenskem tržnem prostoru je možen scenarij ENRONA.

1.2 Predpostavke in omejitve

1.2.1 Predpostavke V diplomski nalogi predpostavljam, da je menedžerski prevzem izrabljanje trenutne tržne

situacije in nedorečene zakonodaje na tem področju. Menim, da si "iznajdljivi" menedžerji z

zlorabo zaupanja lastnikov pridobijo pomembne informacije, ki so jim v pomoč pri izpeljavi

menedžerskega prevzema.

1.2.2 Omejitve Pri menedžerskih prevzemih sem se omejil le na nekaj tistih družb, ki so poznane v širši

javnosti z vidika spornih menedžerskih prevzemov. Ker gre za manjši vzorec imenovanih

podjetij, moje ugotovitve niso reprezentativne narave za slovenski družbeni prostor.

Kot drugo omejitev navajam nedostopnost zaupnih podatkov, ki bi mi v primeru dostopnosti

bili v pomoč pri moji kritični oceni.

1.3 Teoretična izhodišča

V tem delu naloge se bom osredotočil na določene definicije gospodarskega kriminala,

povzete po raznih avtorjih.

Med slovenskimi avtorji, ki se ukvarjajo z vprašanjem gospodarskega kriminala, lahko

navedemo prof. dr. Janeza Pečarja, ki gospodarski kriminal opredeljuje kot "moralno-etično,

poklicno deviantno in kriminalno vedenje posameznikov iz določenih, navadno višjih plasti

družbe, ki v razgibanem družbeno-gospodarskem življenju opravljajo dejanja, ki pogosto

pomenijo zvijačno in protipravno prilaščanje raznih dobrin in vrednosti" (Pečar,1973, str.25).

Podobno umeščajo gospodarski kriminal tudi tuji avtorji, ki trdijo, da je "gospodarski

kriminal kriminalno dejanje storjeno s strani osebe iz višjih družbenih razredov, ki uživa visok



ugled v družbi, tekom opravljanja svojih dolžnosti na delovnem mestu" (Edwin H. Sutherland

1983, str. 7).

Pomemben prispevek k pojasnjevanju gospodarskega kriminala je dal Gary Green, ko je

uvedel izraz "occupational crime", s katerim je označil "vsako kaznivo dejanje, ki je bilo

storjeno zaradi možnosti, ki se je ustvarila na delovnem mestu drugega legalnega poslovanja

organizacije" (Green, 1997, str. 15). Green je gospodarski kriminal nadalje razdelil v štiri

podskupine:

• Organizacijski gospodarski kriminal (organizational occupational crime).

V to skupino sodijo podjetja, ki sicer opravljajo legalni posel, glavni dobiček pa jim prinaša

kršenje zakonodaje. Sem se umešča tudi gospodarski kriminal označen z angleškim izrazom

kot corporate crime.

• Gospodarski kriminal stroke (professional occupational crime).

Vključuje protizakonito ravnanje posameznikov, kot so odvetniki, zdravniki, psihologi in

učitelji. Do kaznivih dejanj prihaja zaradi narave poklica.

• Gospodarski kriminal položaja (state-authority occuaptional crime).

Sem se uvršča širok obseg kaznivih dejanj, ki izvirajo iz pravnega položaja posameznika. V

osnovi bi za to skupino lahko rekli, da izkorišča javno zaupanje.

• Individualni gospodarski kriminal (individual occupational crime).

Sem lahko uvrstimo vse kršitelje, ki ne sodijo v nobeno izmed zgornjih treh skupin. Sem

sodijo tako delavci, ki v podjetju ukradejo del inventarja, kot tudi posamezniki, ki oddajo

namerno napačno izpolnjeno davčno prijavo.

Obravnavana problematika v diplomskem delu je zavestna nezakonitost pri poslovanju ali

prilaščanju podjetja. Avtor (Kramar, 1984, str. 18) je povzel to vrsto problematike kot

"povzročitev kaznivega dejanja (opustitev ali pooblastitev), ki je rezultat zavestne in namerne

odločitve ali malomarnosti tistih oseb, ki zasedajo vodstvena mesta znotraj organizacije (npr.

managerji, direktorji). Na tovrstne odločitve vpliva organizacijska struktura s svojimi cilji

(prvenstveno doseganje dobička), standardnimi procedurami in kulturnimi normami.

Odločitve so sprejete z namenom povečati skupno korist celotne organizacije".



Kaj pripelje posameznika do delikventnih dejanj?

Za razumevanje razlogov, ki privedejo posameznika do določenih dejanj je treba upoštevati

(Shover, Bryant, 1993, str. 141-176):

• Storilčeve osebne karakteristike,

• zgodovino njegovega razvoja,

• socialno okolje iz katerega prihaja,

• prestopnikov finančni položaj in

• situacijo, v kateri je bilo dejanje storjeno.

(Williams, 1997, str.22) je ugotovil, da se storilci odločijo za goljufijo, če so izpolnjeni trije

pogoji:

• Potencialni storilec odkrije možnost prisvojitve v prepričanju, da samo on pozna to

možnost,

• potencialni storilec verjame, da bo zloraba zaupanja ostala skrita,

• potencialni storilec si za dejanje vnaprej izoblikuje ustrezno racionalno pozo.



2 MENEDŽERSKI PREVZEM, UPRAVLJANJE IN PRAVNA

REGULATIVA

Cilj lastnikov uspešnih podjetij je povečanje premoženja. Pri delniških družbah, ki kotirajo na

organiziranem trgu vrednostnih papirjev, se vrednost premoženja lastnikov kaže kot skupna

vrednost vseh delnic po trenutnem tečaju. Večanje vrednosti podjetja se torej odraža v višanju

realne vrednosti delnic. Pri uresničevanju tega cilja naletimo na oviro, ker cilj menedžerjev ni

večanje premoženja lastnikov podjetja. Menedžerji imajo prednost zaradi asimetričnosti

informacij. To prednost izkoriščajo tako, da sprejemajo odločitve, ki maksimizirajo njihove

lastne koristi in ne koristi lastnikov.

Seveda tako kot pri vsaki stvari obstajajo tudi pri menedžerskih prevzemih razlogi za in proti.

Če na kratko predstavim razloge za, so iz ekonomskega vidika zaradi povečanja učinkovitosti,

zmanjšanja vpliva države v samo gospodarstvo, možnost širitve delničarstva v razpršeno

lastništvo med državljane, omejitev političnega kadrovanja. Koncept privatizacije oziroma

prevzema, ima namen izboljšati način vladanja v podjetju, glede lastništva pa tudi

povečevanje števila imetnikov delnic in posledično priliva prihrankov preko delniških trgov v

gospodarstvo. Seveda je prisotna tudi manj prijetna stran prevzema, ki lahko povzroči kar

veliko negativnih ekonomskih in socialnih škodljivih posledic. Menedžment zaradi

racionalizacije dela nameni odpustiti odvečno delovno silo, s tem pa obstaja nevarnost

monopola, še posebej na tako majhnem trgu kot je Slovenija. Problem popolne privatizacije je

tudi v tem, da zaradi premalo donosnih dobrin in storitev obstaja nezainteresiranost privatnega

sektorja. V času tranzicije politika in širša javnost v Sloveniji niso imeli jasne predstave o

poteku, kar je povzročilo usodne posledice. Družbeno premoženje se je prodajalo in

razdeljevalo pod njegovo vrednostjo, izvrševale so se namerne slabitve družbenega

premoženja in tako so se posledično zmanjševale njegove vrednosti. Primer slabitve

družbenega premoženja so bili tudi stečaji, ki so se namerno izvrševali in vse to pod plaščem

gospodarskega kriminala. Sedaj pa pridemo do bistvenega problema v konceptu privatizacije,

to je monopolna moč in s tem povezan nacionalni interes.

2.1 Teorije prevzemov

Teorije in hipoteze, s katerimi raziskovalci poskušajo pojasniti dogajanje v zvezi s prevzemi,

lahko po avtorju (Brigham, 1992, str.850) razdelimo vsaj v dve skupini:



• Prva skupina izhaja iz predpostavke, da je mogoče s prerazporeditvijo proizvodnih

dejavnikov doseči višjo učinkovitost v njihovi rabi in s tem pozitivno prispevati k

povečevanju bruto domačega proizvoda. Znotraj te skupine lahko prevzeme razdelimo na

tiste, pri katerih podjetja združijo vsaj del svojih poslovnih dejavnosti, oziroma

neposredno sodelujejo pri proizvodnji izdelkov ali opravljanju storitev ter s tem dosegajo

pozitivne sinergijske učinke.

• Na finančne prevzeme, pri katerih podjetja ne sodelujejo na področju njihovih temeljnih

poslovnih dejavnostih, ampak le pri zagotavljanju optimalnih finančnih učinkov, ki jih

omogoča nova tvorba.

Obe omenjeni skupini prevzemov lahko združimo pod skupnim naslovom- prevzemi, katerih

cilj je doseganje različnih sinergij. K tej pa Shapiro (1990, str. 932) dodaja še prevzeme,

katerih cilj je discipliniranje menedžmenta ciljnega podjetja. Teorija predpostavlja, da

menedžment v nekaterih primerih ne ravna v skladu s pričakovanji lastnikov- delničarjev

podjetja in s svojim delovanjem ne maksimira tržne vrednosti podjetja. Takšno ravnanje lahko

vključuje pretirano rast podjetja, nepotrebno in škodljivo razpršitev dejavnosti, potratnost,

previsoke plače zaposlenih in nesposobnost menedžmenta, da bi učinkovito uporabil

premoženje podjetja. Namen teh disciplinskih prevzemov je bodisi spodbuditi menedžerje k

učinkovitejšemu poslovanju ali pa jih zamenjati s tistimi, ki bodo sposobni in pripravljeni

poslovati v skladu z zahtevami lastnikov podjetja. V tem smislu je možna delitev teorij

prevzemov na skupino, ki se ukvarja z raznimi sinergijami in na skupino, ki pojasnjuje vzroke

in posledice sovražnih prevzemov, s katerimi naj bi disciplinirali menedžment (Stein, 1988,

str.61).

Prevzemi, katerih namen je discipliniranje menedžmenta, so torej po svoji naravi neprijazni.

Sinergijski prevzemi pa so praviloma prijaznejši, saj njihov neposredni cilj običajno ni

zamenjava menedžmenta ciljnega podjetja, ampak povezovanje aktivnosti podjetij, katerega

namen je maksimiranje koristi delničarjev. Možne so tudi drugačne razvrstitve, ki izhajajo iz

različnih motivov, na osnovi katerih temeljijo posamezne teorije: motivi sinergije (finančne

sinergije, različna učinkovitost managerskih skupin, ekonomije obsega, tržna moč), motivi

pozitivnih davčnih učinkov, motiv odkupa premoženja podjetja pod njegovimi

nadomestitvenimi stroški, razpršitev dejavnosti podjetja, ohranjanje položaja menedžmenta,

obrambni prevzemi (Brigham,1992, str. 841).



2.2 Splošno o prevzemih

Prevzem podjetja ali njegovega večinskega deleža se v literaturi in praksi običajno razlaga kot

dejanje, ki naj bi prevzemnemu podjetju skrajšalo čas, ki bi ga sicer potrebovalo za razvoj.

Vsak prevzem lahko ob doseganju pričakovanih ugodnih učinkov prinese tudi negativne

učinke ali ne prispeva dovolj k pričakovanim pozitivnim učinkom poslovanja.

Avtor Leon Repovž meni, da je pogoj za uspešnost pri prevzemu podjetja premišljeno

ravnanje lastnikov in vodstva podjetja pri sklepanju tega posla, urejen pa mora biti tudi pravni

sistem za kupoprodajo in prevzem podjetij (Repovž, 1996, str.30).

V Sloveniji in v svetu poznamo sicer več vrst prevzemov: horizontalni, vertikalni,

koncentrični in konglomeratni prevzem.

Najbolj pogosti so t.i. horizontalni prevzemi, ko gre za prevzem podjetja iz iste panoge.

Najpogostejši razlogi za tak prevzem je izkoriščanje obsega v proizvodnji in distribuciji z

namenom zniževanja stroškov in povečevanja konkurenčnih prednosti. Poveča se tudi tržna

moč podjetja prevzemnika. Države s protimonopolno zakonodajo omejujejo tržno

koncentracijo z namenom ohranjanja konkurenčnih trgov, ki zagotavljajo učinkovito

delovanje ekonomskega sistema. V Sloveniji to nalogo opravlja urad za varstvo konkurence.

Vertikalni prevzemi (prevzem podjetja v isti panogi ali v povezanih panogah, vendar na

različni stopnji produkcijske verige) so v Sloveniji redki, saj znižajo strateško fleksibilnost

podjetja. Podjetje lahko prevzame bodisi svojega dobavitelja (prevzem nazaj) bodisi enega od

svojih kupcev (prevzem naprej). Vertikalni prevzem je običajno posledica omejeno

konkurenčnega trga polproizvodov zaradi njihove redkosti ali kritičnosti kakovosti

polproizvodov in kontrole specifikacij vmesnih proizvodov. Taki prevzemi izključijo

pogodbeno vezanje podjetja. V primeru pogodbenega vezanja velja, da je transakcija čim bolj

specifična in čim bolj dolgoročno je pogodbeno razmerje, tem manj primerna je tržna rešitev

in tem boljše je skupno lastništvo.

Pri koncentričnem prevzemu je prevzemnik povezan s ciljnim podjetjem z osnovno

tehnologijo, proizvodnim procesom ali trgi. V Sloveniji lahko pod to vrsto prevzema štejemo

prevzeme Save Kranj.

Konglomeratni prevzem je prevzem podjetja iz nepovezane panoge, podjetji pa nimata med

seboj nikakršnih tehnoloških ali proizvodnih povezav in si ne konkurirata na istem ciljnem



trgu. Ti prevzemi so na razvitih kapitalskih trgih manj uspešni kot horizontalni, saj

prevzemnik ne pozna dejavnosti, v katero vstopa. "Najboljši primer takega prevzema v

Sloveniji je bila diverzifikacija Autocommercea." Podjetja se za take prevzeme odločajo

predvsem zato, da bi zmanjšala poslovna tveganja, ki izhajajo iz ene same prevladujoče

dejavnosti.

Sovražni prevzemi so tisti, pri katerih imajo praviloma zaradi visokih premij največ koristi

delničarji ciljnega podjetja. Če omenim praktičen primer v Sloveniji, največji zmagovalci t.i.

pivovarske zgodbe v Sloveniji so bili prav delničarji, ki so po visoki ceni prodali delnice

Pivovarne Union.

Podjetja se lahko pred sovražnimi prevzemi sicer zavarujejo z nekaterimi obrambnimi ukrepi.

Ciljna družba lahko sklene pogodbe s ključnimi delavci glede zagotovitve delovnega mesta,

velikih odpravnin v primeru uspešnega prevzema ipd. Ciljna družba lahko izda tudi nove

delnice z glasovalno pravico in jih prenese na družbo, ki je v lasti vodstva ciljne družbe, lahko

se preventivno združi z drugimi podjetji ali pa sklene dogovor z določenim delničarjem, da

odkupi delnice, lahko tudi izdane v ta namen, po ugodni ceni.

2.3 Menedžerske lastnosti in znanja

Menedžment je proces, s katerim poskušamo doseči cilje organizacije na najučinkovitejši

možni način. Pri tem uporabljamo različne resurse z namenom, da bi z njihovo strukturo

dosegli cilje in kasneje ocenili učinkovitost organizacije (Bennet, 1992).

Menedžerji imajo v podjetjih zelo pomembno vlogo. So tisti zaposleni, ki niso neposredni,

oziroma končni izvajalci delovnih nalog, ampak imajo pod seboj vrsto podrejenih, katerim

delo planirajo, organizirajo, vodijo in kontrolirajo. Glavni rezultat njihovega dela so

odločitve, bistvo njihovega dela pa usklajevanje. In prav v tem se razlikujejo od ostalih

zaposlenih. Menedžer mora v določenem obsegu poznati delo posameznikov, ki jih vodi, in z

vnaprej zamišljenim načrtom zavestno usmerjati dejavnosti posameznikov v skladu z

zahtevami celotnega podjetja. Zaradi drugačnosti dela je zaželjeno znanje in sposobnosti

menedžerjev drugačno kot lastnosti in znanja drugih zaposlenih v podjetju. Po Možini (2002,

str.56) morajo biti menedžerji predvsem sposobni ugotoviti in razčleniti probleme. Sposobni

morajo biti poiskati ustrezne specialiste, jim jasno predstaviti probleme in jih voditi in



spodbujati, da bodo te probleme rešili. Med pogosto omenjanimi lastnostmi, ki so pri

menedžerjih zaželjene, je sposobnost gledati na stvari in dogajanje z vidika celote, sistemsko.

Logično razmišljanje in sklepanje sta zlasti pomembna v fazi ugotavljanja problemov, kar je

ena ključnih funkcij menedžerjev. Naslednja značilnost menedžerstva je sposobnost

komuniciranja in motiviranja sodelavcev in podrejenih, s katero dosežejo razumenvanje

sodelavcev in pripravljenost izvesti njihove zamisli. Zaradi zahtevnosti dela so za dobrega

menedžerja pomembne izkušnje in učenje iz njih. Poleg različnih nalog, ki jih imajo

menedžerji v podjetju, se v njihovem vsakdanu pojavlja tudi nekaj vlog, ki naj bi jih znal

odigrati vsak menedžer. Definicija (Možina 1994, str.20-22) v grobem loči tri skupine vlog s

podvlogami:

• Medosebne vloge; te vloge vključujejo odnose med ljudmi, menedžerji se vedejo

različno, in sicer glede na to, ali nastopajo v zastopniški, voditeljski ali povezovalni

vlogi,

• informacijske vloge; menedžer gradi mrežo stikov, da dobiva potrebne informacije.

Tako ločimo pregledovalno, posredovalno in predstavniško vlogo,

• vloge odločanja; le-te so najpomembnejše, saj menedžerji uporabljajo informacije za

odločanje o tem, kdaj in kako pripraviti organizacijo za nove cilje in akcije. Ta vloga

vsebuje podjetniško, reševalsko in razdeljevalsko vlogo.

2.4 Slovenski sistem lastniškega nadzora nad podjetjem

Pri dvotirnem sistemu je nadzorna funkcija povsem ločena od vodenja podjetja. Nadzorni

sveti so navadno opredeljeni kot formalno samostojni organi, katerih glavna naloga je

nadziranje uprave in njenega vodenja gospodarske družbe.

Z Zakonom o gospodarskih družbah (nadalje ZGD) je uzakonjeno kompromisno izhodišče, ki

dovoljuje eno ali dvotirno strukturo organov upravljanja. Razlika med obema je oblikovanje

nadzornega sveta kot vmesnega organa med lastniki, ki zagovarjajo svoje interese tudi prek

skupščine, in poslovodnim organom oziroma upravo. Izjema so velike delniške družbe in

delniške družbe s posebnimi značilnostmi, za katere je dvotirni sistem zakonsko predpisan.

Značilno za dvotirni sistem je, da poleg skupščine delničarjev predvideva še upravo in

nadzorni svet. Dvotirni sistem upravljanja naj bi bil odgovor na vrsto konfliktov, in sicer tako,

da razlikuje podjetje od družbe, kar doseže s tem, da med organi družbe "ločuje interesne

sfere, ki jih organi predstavljajo: uprava je nosilka interesov podjetja in mora zastopati



interese podjetja pred družbo, nadzorni svet skrbi "za skupne interese družbe kot asociacije

delničarjev", skupščina delniške družbe med drugim varuje interese posameznega delničarja,

"ki jih po naravi ogrožajo večinski delničarji (Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem,

2002, str. 744-745).

2.5 Proces menedžerskega prevzema ciljnega podjetja

V procesu menedžerskega odkupa je udeleženih več oseb, ki morajo za izvedbo uspešnega

menedžerskega odkupa medsebojno sodelovati.

Glavne osebe so prodajalec, ki je lastnik podjetja; ciljno podjetje, ki je tarča prevzema oz.

katerega delnice so predmet nakupa; investitorji, ki priskrbijo manjkajoči kapital; novo

podjetje in menedžment podjetja; banke, zavarovalnice, oz. druge finančne ustanove, ki

prevzemnikom pomagajo pri finančni izvedbi operacije.

Menedžerski prevzem je dolgotrajen in zapleten proces, ki je običajno uspešno realiziran v

pol leta, sicer je pa realizacija odvisna od velikosti samega podjetja.

Proces se začne z odločitvijo menedžerjev za odkup ciljnega podjetja, katerega lastniki so

svoj delež voljni prodati. Menedžment mora verjeti v uspešno realizacijo odkupa, obenem pa

je potrebno preveriti ali obstaja nevarnost konkurenčnih prevzemnikov. Ožja ali širša skupina

menedžerjev, ki je združena z namenom prevzema podjetja, pripravi poslovni načrt, s

pomočjo katerega poišče investicijskega partnerja, ki bo pripravljen prevzeti večino

finančnega bremena za izvedbo odkupa. Čeprav se finančna struktura izvedbe menedžerskega

odkupa oblikuje skozi sam proces, je pomembno, da se začrtajo okvirji najbolj primerne

finančne strukture. Ko je shema finančne strukture začrtana, sledi faza iskanja finančnih

ustanov, ki bi bile pripravljene pomagati pri izvedbi menedžerskega odkupa. Med vsemi

stopnjami odkupa potekajo pogajanja o pogojih odkupa s prodajalci, lastniki podjetja, ki

zadevajo predvsem ceno odkupa. Ko je slednja dogovorjena, se običajno sklene dogovor o

bodoči nameri odkupa. Dogovor ni pravno zavezujoč, daje pa menedžmentu obljubo, da

lastniki podjetja v dogovorjenem obdobju ne bodo iskali drugega kupca. Preden je celoten

proces zaključen, je potrebno opraviti še skrbni pregled in pripraviti vso pravno

dokumentacijo, kar traja priblišno 3 mesece. Po uspešno zaključenem pregledu in urejeni

dokumentaciji je menedžerski odkup podjetja uspešno zaključen.



Ker je v tem primeru bila realizacija odkupa izpeljana iz mreže notranjih menedžerjev

imenujemo ta odkup notranji oziroma MBI (Bešter, 1996, str.101, 105).

2.6 Sovražni ali prijateljski prevzem družbe

Prevzem družbe pomeni torej nakup takšnega deleža delnic določene družbe, da lahko

prevzemnik prek skupščine delničarjev preglasuje druge delničarje ter pomembno vpliva na

odločitve glede vodenja družbe (kontrolni delež) ter lahko, ni pa nujno, prevzeto družbo

pripoji k prevzemni družbi ali družbi v lasti prevzemnika.

Odvisno od pravne ureditve v posameznih državah je mogoče prevzem določene družbe

izpeljati z nakupi delnic na organiziranem trgu ali z neposrednimi posli. Lahko pa se prevzem

izpelje z javno ponudbo za odkup delnic, ki je naslovljena neposredno na delničarje, po ceni,

višji kot je tržna, z določenim rokom za sprejem ponudbe ter navadno z vnaprej določenimi

pogoji (tender offer). Najučinkovitejši način prevzema družbe je gotovinski nakup (oziroma

ponudba za odkup) vseh delnic z glasovalno pravico določene ciljne družbe, lahko pa je

odkup financiran tudi z bančnimi krediti ali zadolževanjem z izdajo obveznic prevzemne

družbe. Uveljavljen je tudi t.i. dvostopenjski (two-tier) prevzem večinskega deleža delnic

ciljne družbe ter na naslednji stopnji odkup delnic od manjšinskih delničarjev pod manj

ugodnimi pogoji (squeeze-out). Ob pomanjkanju ustreznih pravnih pravil, ki bi določala, da

mora biti ponudba za prevzem naslovljena na vse delničarje, so pri dvostopenjskem prevzemu

manjšinski delničarji oškodovani ter v podrejenem položaju, kar lahko povzroči nezaupanje v

trg vrednostnih papirjev. Prevzeti je mogoče "javno družbo", katere delnice kotirajo na

organiziranem trgu, lahko pa je predmet prevzema tudi zaprta družba, katere delnic ni mogoče

pridobiti na trgu, temveč neposredno od imetnikov delnic. Razlika med obema vrstama

prevzemov je predvsem v tem, da so pri javnih družbah podatki o poslovanju družbe

večinoma javni, pri prevzemu "zaprtih družb" pa si mora prevzemnik podatke o ciljni družbi

pridobiti na podlagi dogovora in pogajanj s prodajalcem. Javnost oziroma nejavnost podatkov

o ciljni družbi vpliva tudi na ceno, po kateri bo prevzemnik kupil delnice; ta vsebuje tržno

oziroma kontrolno "premijo"- se pravi določen odstotek nad trenutno ceno delnic na trgu

(Samec, 2001).

V svetu ponudniki razvijajo zmeraj nove ter zmeraj bolj nasilne načine, da opravijo

nameravan prevzem. "Ciljne" družbe, tarče prevzemov, uporabljalo zmeraj nove ukrepe



oziroma obrambo pred prevzemom, saj je navadno cilj prevzemnika povečanje vrednosti

prevzete družbe s spremembo poslovne politike, kar večinoma pomeni zamenjayo obstoječega

vodstva oziroma menedžmenta družbe. Ta se seveda noče odreči prestižnemu položaju v

družbi, zato vodstvo ciljne družbe navadno skuša preprečiti izpeljavo prevzema ali javne

ponudbe za odkup delnic prek raznih dejanj ali pravnih poslov, ki so neposredno ali posredno

financirani iz sredstev ciljne družbe in lahko bistveno vplivajo na tekoče poslovanje družbe.

Vendar so v praksi takšni obrambni ukrepi pred prevzemom velikokrat le način izboljšanja

pogajalskega položaja nasproti prevzemniku. Prevzem se lahko opravi na več načinov in ne

le sovražno, kot se včasih napačno imenuje. Na splošno lahko prevzeme opredelimo kot

prijateljske (friendly) ali sovražne (hostile). Glede na način prevzema, govorimo o dveh

nasprotjih širokega spektra prevzemov. Resnično prijateljski prevzem se začne z zasebno in

zaupno ponudbo upravi ciljne družbe ali le predsedniku uprave, odvisno od prejšnjih razmerij

med prevzemno in ciljno družbo. Značilno za takšen način prevzema je tudi, da prevzemnik

dalj časa pred ponudbo ne kupuje delnic ciljne družbe, saj bi se lahko takšen nakup štel za

sovražno dejanje. Prednost "prijateljskega" prevzema je, da ima prevzemnik (navadno po

sporazumu o zaupnosti in o prepovedi kupovanja delnic brez soglasja ciljne družbe) dostop do

nejavnih podatkov glede ciljne družbe ter se lažje pogaja o morebitni združitvi s ciljno

družbo. Prevzemnik ima navadno tudi možnost pogajanj glede preprečitve uporabe t. i.

obrambnih ukrepov pred prevzemom, na primer o nadaljnji zaposlitvi ključnih delavcev ter

uprave ciljne družbe. Lažje se dogovori tudi o nadaljnjem nakupu delnic, o preprečitvi

odtujitve pomembnega premoženja družbe in drugo. Na drugi strani pa ima takšen način

poglavitno pomanjkljivost za potencialnega prevzemnika v tem, da vnaprej opozori upravo

ciljne družbe o nameravanem prevzemu ter ji tako zagotovi dovolj časa, da pripravi ustrezne

obrambne načine proti prevzemu ter v ta namen sklepa škodljive posle za družbo, lahko pa

celo najde ugodnejšega ponudnika. Pri sovražnem prevzemu prevzemnik kupuje oziroma

javno ponudi v odkup delnice ciljne družbe brez opozorila in sporazuma z upravo ciljne

družbe. Najpomembnejša prednost takšnega načina prevzema je v časovni sestavi oziroma

presenečenju in nepripravljenosti uprave ciljne družbe, glede na dejstvo , da so manjšinski

delničarji navadno pripravljeni sprejeti ponudbo. V tem primeru uprava ciljne družbe navadno

ne more vplivati na ponudbo in tudi nima dovolj časa, da bi uporabila obrambno taktiko pred

prevzemom. Na drugi strani je za prevzemnika bistvena pomanjkljivost takšnega prevzema,

da nima dostopa do nejavnih informacij glede poslovanja ciljne družbe. Med prijateljskim in

sovražnim načinom prevzema v tujini obstaja še širok spekter načinov prevzemov, pri katerih

navadno potencialni prevzemnik najprej da svojo ponudbo za prevzem neposredno ciljni



družbi s to razliko, da bo ponudbo v določenem roku javno objavil, vendar se s ciljno družbo

hkrati dogovori, da ne bo (tako kot pri sovražnem prevzemu) na trgu kupoval delnic ciljne

družbe, ne da bi prej obvestil upravo družbe ali celo, da bo delnice kupoval le s soglasjem

ciljne družbe (stand still agreement). Čeprav se lahko prevzemnik dogovori, da ne bo kupoval

delnic ciljne družbe, takšen način ni popolnoma "prijateljski", ker bodo zaradi javne objave

namena prevzema borzni posredniki navadno začeli kupovati delnice ciljne družbe (da bi jih

kasneje dražje prodali) ter tako dvignili ceno delnic do ponujene cene za prevzem ali celo čez

njo. Takšno kopičenje delnic pri špekulantih tudi poveča možnost prevzema, saj lahko (drug)

potencialni prevzemnik odkupi delnice od borznih posrednikov. V takšnih vmesnih primerih

prevzema se družbi navadno dogovorita tudi glede določenih poslov, ki bi bili lahko

''obrambni" in bi omejevali ponudbo za prevzem ali izvedbo prevzema ter navadno zahtevajo

soglasje skupščine delničarjev za morebitne obrambne posle ali dejanja uprave ciljne družbe

(Kocbek, 1999, str.329).

2.7 Regulatorji in upravljanje nadzora

Pomembno je, da so nadzorni organi politično neodvisni. Razlogi za to so: večja kredibilnost

nadzornih organov, neodvisnost je bistvena za potrošnika in industrijsko kredibilnost,

politične oblasti lahko občasno želijo vplivati na regulatorni organ z neregulatornim namenom

(lobiranje, klientelizem), politična oblast lahko išče vpliv v organu za kratkoročno politično

prednost, zagotavljanje konsistentnosti regulatornih organov skozi čas in med institucijami…

Nadzorni organi morajo biti torej politično neodvisni, a obenem tudi politično odgovorni za

svoja dejanja (Llewellyn, 2003, str 8).

2.7.1 Agencija za trg vrednostnih papirjev- ATVP

Agencija za trg vrednostnih papirjev ima po ZTVP-1 in predhodnih verzijah zakona

pomembno vlogo pri delovanju, razvoju in nadzoru trga vrednostnih papirjev (A.Dvošek,

L.Selinšek, 2005, str.21).

Prav zato je zelo pomembno, da je celoten postopek ponudbe za odkup delnic v celoti izveden

v skladu z zakoni in drugimi predpisi pooblaščenih državnih organov, ki skrbijo za nadzor nad

trgom vrednostnih papirjev in tudi prevzemov podjetij (Agencija za trg vrednostnih papirjev).

Ti predpisi določajo zahteve glede registracije ponudbe, obliko in vsebino dokumentov za

javnost in delničarje, začetek in dolžino trajanja ponudbe za odkup delnic, odstotek lastništva



nad nekim podjetjem, ki sproži obvezno ponudbo za odkup delnic v tem podjetju, sankcije,

pristojnosti in druge podrobnosti v zvezi s prevzemi. Predpisi lahko od prevzemnika tudi

zahtevajo, da vsem, tudi manjšinskim delničarjem, ponudi enake pogoje za odkup kot drugim.

2.7.2 Urad za varstvo konkurence-UVK

Urad za varstvo konkurence (UVK) se v svojih postopkih presoje koncentracije redno srečuje

s problematiko prikritega lastništva. Po izkušnjah je razlog za prikrivanje lastništva želja po

izogibanju dajanja javnih ponudb in tudi v želji po davčni utaji (www.racunovodja.com).

2.7.3 Banka Slovenije

Banka Slovenije v veliki meri spremlja izpostavljenost, ki nastaja v bančnem sistemu in je

povezana s prevzemnimi aktivnostmi. Podatkov, ki jih Banka Slovenije pridobi v postopku

pregleda in se nanašajo na individualne banke oziroma komitente, zaradi zakonskih določil

zaupnosti ne more razkriti. V Banki Slovenije pravijo, da predpisi o minimalnih jamstvih za

dodeljevanje kreditov ne obstajajo. Banke morajo v skladu s podzakonskim sklepom Banke

Slovenije, ki ureja upravljanje s tveganji, izdelati politiko sprejemljivih vrst zavarovanja in

določiti metodologijo ocenjevanja vrednosti zavarovanja.

2.7.4 Policija, tožilstvo in sodišče

To je specifična oblika kriminalitete, ki zahteva drugačen pristop kot klasična. Naša kazenska

zakonodaja ji še ni prilagojena. Preprostejše zadeve, kot so manjše poslovne goljufije,

preslepitve kupcev ali ponareditve poslovnih listin, se lahko rešijo z veljavnimi zakoni, zanje

niso potrebna posebna znanja kriminalistov, tožilcev in sodnikov. Težave so pri bolj

zapletenem gospodarskem kriminalu. Ovire so sistemske, prva so opisi kaznivih dejanj za

težje oblike tega kriminala v kazenskem zakoniku. Večina teh (ustvarjanje monopolnega

položaja, lažni stečaj, oškodovanje upnikov, preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi

papirji), pri katerih lahko nastane ogromna škoda, v praksi še ni bila uporabljena. Tožilstvo

pogosto uporabi bolj splošen člen, denimo o zlorabi položaja ali pravic, kar kaže, da zdajšnji

kazenski zakonik ne daje dovolj dobre podlage za ukrepanje. Strokovnjaki zato dodajajo, da

bi bilo to področje treba temeljito prevetriti in določiti jasne meje, kaj naj bo v tržnem

kapitalističnem gospodarstvu kaznivo. Druga ovira je preveč zapletena procesna zakonodaja.

Vse več je procesnih pravil, zaradi katerih nastajajo kupi papirjev in čedalje manj rešenih

sodnih zadev. Tretja težava je nespecializiranost policije, tožilstva in sodstva. Samo najbolj

usposobljen kader pri vseh treh organih bi lahko presegel slabosti zdajšnje zakonodaje. Pri nas



imamo na področju gospodarskega kriminala za zdaj kombinacijo ne prav dobre zakonodaje

in ne najbolje usposobljenega kadra za njeno izvajanje.

2.8 Zakonska podlaga

Ker v preteklosti tudi sodišča niso razumela koncepta delniških parkirišč, so bili do

nedavnega posamezniki vedno korak pred državo in so si z menedžerskimi prevzemi pridobili

ogromno premoženja. Spremenjeni so bili številni zakoni, in sicer zakon o prevzemih, o

gospodarskih družbah, o varstvu konkurence, o bančništvu. Sprememba zakonodaje je

prinesla mednarodno primerljive sankcije, ki ne samo, da uvajajo denarne globe ampak lahko

tudi izničijo določene posle. Prikrivanje parkirišč je za prevzemnike postalo zelo tvegano.

Zaradi sprememb zakonodaje in zaradi aktivnosti nadzornih organov se je tako razkrila vsa

obsežnost menedžerskih prevzemov. Člani organov vodenja ali nadzora v družbah lahko

odgovarjajo za elemente kaznivih dejanj, ki jih natančneje določa novi kazenski zakonik (KZ-

1) v posebnem poglavju Kazniva dejanja zoper gospodarstvo (členi 225 do 250).

V nadaljevanju diplomske naloge bom naštel le nekaj členov iz kazenskega zakonika, ki so

del tega konteksta, ter zakonske predpise, kateri so podlaga in okvir menedžerskim

prevzemom, Zakon o prevzemih, Zakon o bančništvu, Zakon o gospodarskih družbah, Zakon

o varstvu konkurence. V Sloveniji prav tako velja, da ni kaznivega dejanja in kazni brez

zakona, kar pomeni, da nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za

dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo, še preden je bilo storjeno, in za katero ni bila z

zakonom predpisana kazen.

2.8.1 Kazenski zakonik (KZ)

Zloraba notranje informacije 238.člen

Kdor notranjo informacijo, ki bi lahko pomembno vplivala na ceno vrednostnega papirja ali

drugega fiančnega instrumenta, uvrščenega na organiziran trg v Republiki Sloveniji ali vsaj v

eni državi članici Evropske unije ali za katero je bil vložen predlog za uvrstitev na tak trg, ne

glede na to, ali se z njim trguje na tem trgu ali ne, pridobi v zvezi s svojim položajem pri

izdajatelju vrednostnega papirja ali lastniškim deležem v kapitalu izdajatelja vrednostnega

papirja, svojo zaposlitvijo ali pri opravljanju dejavnosti in jo izkoristi zase ali za koga drugega

za posredno ali neposredno pridobitev ali odsvojitev tega vrednostnega papirja ali druegega

finančnega instrumenta, se kaznuje z zaporom do treh let.



Enako se kaznuje oseba, ki notranjo informacijo sporoči nepoklicani osebi ali na podlagi

notranje informacije priporoči tretji osebi posredno ali neposredno pridobitev ali odsvojitev

tega vrednostnega papirja ali drugega finančnega instrumenta.

Enako kot v prvem odstavku se kaznuje oseba, ki nepooblaščeno pride do notranje

informacije in jo izkoristi za posredno ali neposredno pridobitev ali odsvojitev tega

vrednostnega papirja ali drugega finančnega instrumenta zase ali za koga drugega.

Če je pri dejanjih iz prejšnjih odstavkov šlo za vrednostne papirje ali druge finančne

instrumente velike vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom do petih let.

Zloraba trga finančnih instrumentov 239.člen

(1) Kdor zato, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s

prepovedanim ravnanjem zlorabi trg finančnih instrumentov, tako da, sklene posel ali izda

naročilo za trgovanje, ki udeležencem trga da napačno ali zavajajočo predstavo glede

ponudbe, povpraševanja ali cene finančnega instrumenta, ali s tem ena ali več povezanih oseb

zagotovijo ceno enega ali več finančnih instrumentov na nenormalni ali umetni ravni. Pri

sklenitvi posla ali izdaji naročila za trgovanje uporabi fiktivna sredstva ali druge oblike

goljufivega ravnanja, razširja napačne ali zavajajoče informacije o finančnih instrumentih, z

istim ciljem razširja govorive ter napačne in zavajajoče novice po medijih, medmrežju ali na

drug podoben način, se kaznuje z zaporom do treh let.

(2) Če je bila z dejanjem iz prejšnjega ostavka pridobljena velika premoženjska korist ali

povzročena velika premoženjska škoda in je storilec hotel sebi ali komu drugemu pridobiti

tako premoženjsko korist ali drugemu povzročiti tako premoženjsko škodo, se kaznuje z

zaporom do petih let.

Zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti 240. Člen

Nekaj najznačilnejših kaznivih dejanj: lažni stečaj, oškodovanje upnikov, poslovna goljufija,

preslepitev pri pridobitvi posojila ali ugodnosti, preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi

papirji, preslepitev kupcev, ponareditev ali uničenje poslovnih listin, zloraba notranje

informacije, zloraba trga finančnih instrumentov in ne nazadnje najpogosteje uporabljeno

kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1,

ki se glasi: »Kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu

drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzrčil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj



ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja

gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, se kaznuje z

zaporom do petih let.«

Nove razsežnosti kaznivega dejanja:

Dejanje se lahko izvrši pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti. Nov izvršitveni

način: zloraba položaja ali danega zaupanja glede razpolaganja s tujim premoženjem,

upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti. Odpravljena je klavzula o

subsidiarnosti!

(1) Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti zase ali za koga drugega zahteva ali

sprejme nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo

take koristi, da bi zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge nedovoljene koristi zanemaril

koristi svoje organizacije ali druge fizične osebe ali ji povzročil škodo, se kaznuje z zaporom

od šestih mesecev do petih let.

(2) Storilec dejanja iz prejšnjega odstavka, ki zahteva ali sprejme nedovoljeno nagrado,

darilo ali kakšno drugo korist ali obljubo oziroma ponudbo take koristi zase ali za koga

drugega kot protiuslugo zaradi pridobitve ali ohranitve posla ali druge koristi, se kaznuje z

zaporom od treh do petih let.

(3) Storilec dejanja iz prvega odstavka tega člena, ki po sklenitvi posla ali opravljeni

storitvi ali pridobitvi druge nedovoljene koristi zase ali za koga drugega zahteva ali sprejme

nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(4) Sprejeta nagrada, darilo ali kakšna druga korist se vzamejo.

Vsa zgoraj navedena kazniva dejanja iz kazenskega zakonika, so najpogostejša pri

obravnavani problematiki menedžerskih prevzemov.

2.8.2 Zakon o prevzemih (ZPre-1)

Leta 2006 je bil sprejet Zakon o prevzemih (ZPre-1). Tranzicijski razlogi in usklajevanje z

evropsko direktivo, katera ureja področje prevzemov, je prispevalo k temu, da je bil sprejet

zakon. Z Zpre-1 se je področje uporabe razširilo z javnih delniških družb, s katerih delnicami

se trguje na organiziranem trgu, še na tiste nejavne delniške družbe, katerih delovanje je

podobno delovanju javnih delniških družb zaradi nekonsolidiranega lastništva in finančne

moči.



Poglavitni namen je torej enako obravnavanje vseh delničarjev, povečevanje transparentnosti

na trgu kapitala, zmanjševanje asimetričnosti informacij in možnost trgovanja na osnovi

notranjih informacij ter v omejevanju managementa ciljnih podjetij v dejanjih, ki bi lahko

škodovala njegovim delničarjem (Bešter, 1997, str. 61).

Cilj ZPre-1 ni onemogočiti prevzeme, pač pa varstvo investitorjev na trgu vrednostnih

papirjev in zaščita manjšinskih delničarjev pri prenosu kontrolnega deleža z nakupom delnic

delniške družbe na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.

ZPre-1 ureja načine in pogoje za nakup vrednostnih papirjev določene družbe v primeru, ko

želi prevzemnik pridobiti več kot 25 odstotkov glasovalnih pravic v tej družbi. Oseba, ki že

ima sveženj delnic, ki ji zagotavlja 25 odstotkov glasovalnih pravic, sme nadaljnje nakupe

opraviti le na podlagi javne ponudbe za odkup v skladu z ZPre-1. Pred ponudbo za odkup

mora ponudnik o svoji nameri obvestiti Agencijo za trg vrednostnih papirjev, upravo

izdajatelja vrednostnih papirjev, na katere se nanaša ponudba za odkup, ter organ, pristojen za

varstvo konkurence (Bešter, 1997, str. 43). Temeljno načelo ZPre-1 je torej enako

obravnavanje delničarjev. Pri tem ne ureja prevzema vseh družb, temveč samo prevzem

javnih delniških družb. Nadzor nad upravljanjem delniške družbe zagotavljajo samo delnice z

glasovalno pravico. ZPre-1 kot prag prevzema določa pridobitev takšnega deleža (svežnja) teh

delnic, ki imetniku zagotavljajo več kot 25 odstotkov glasovalnih pravic.

Zakon sledi ključnim načelom, ki so usmerjena zlasti v zaščito interesov vseh in še posebej

manjšinskih delničarjev ter enakost njihove obravnave, določitev pravične cene, obveznost

prevzemne ponudbe, varstvo pridobljenih pravic, pravno varstvo, transparentnost

prevzemnega postopka, obveščanje vseh strank, posebno predstavnikov zaposlenih, o vseh

ključnih elementih povezanih s prevzemno ponudbo, transparentnost obrambnih struktur.

Namen ZPre-1 ni zaščita pred tujci in pred sovražnimi prevzemi, saj je pri slednjih upravi celo

omejil možnost obrambe. Poglavitni namen je torej enako obravnavanje vseh delničarjev,

povečevanje transparentnosti na trgu kapitala, zmanjševanje asimetričnosti informacij in

možnost trgovanja na osnovi notranjih informacij ter v omejevanju managementa ciljnih

podjetij v dejanjih, ki bi lahko škodovala njegovim delničarjem (Bešter, 1997, str. 61).

Sprememba ZPre-1A pa je prinesla novo 7. točko drugega odstavka 32. člena (ki določa, kdaj

ATVP izda dovoljenje za prevzemno ponudbo): »…da prevzemnik agenciji dokaže, da za

plačilo vrednostnih papirjev, na katere se nanaša prevzemna ponudba, ni na kakršenkoli način,



posredno ali neposredno, dal ali se zavezal dati v zastavo ali zavarovanje vrednostnih papirjev

ali druge oblike premoženja ciljne družbe, ki niso v lasti prevzemnika.« To določilo

prepoveduje nekaj, kar pravno ni mogoče storiti, saj ni mogoče zastaviti vrednostnih papirjev,

ki jih nimamo. Praktično pa pomeni, da lahko ATVP odkloni dovoljenje, če prevzemnik ne

dokaže, kako bo financiral prevzem. Spremenjen ZPre-1A (Uradni list RS, št. 1/2008) in

ZPre-1B (Uradni list RS, št. 68/2008).

2.8.3 Zakon o bančništvu (ZBan)

Banke dajejo kredite na podlagi točno določenih zavarovanj. Točno je določeno, katera

zavarovanja so bolj in katera manj primerna. ZBan je (še) dovoljuje, da delnice ciljne družbe

kreditojemalec lahko zastavi za zavarovanje kredita. To je tudi eden od prijemov, ki se jih

poslužujejo menedžerji, kateri hočejo odkupiti ciljno podjetje, ki pa seveda ni niti moralno niti

pravično.

2.8.4 Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1)

Po zakonu o gospodarskih družbah ZGD-1, člen 263 morajo menedžerji in nadzorniki pri

opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega

gospodarstvenika, hkrati pa so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot

posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje

dolžnosti. Odškodninska odgovornost ni izključena, čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor

odobril neko dejanje, razen če temelji na zakonitem skupščinskem sklepu.

Skrbnost in odgovornost 263.člen

(1) Član organa vodenja ali nadzora mora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe

s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe.

(2) Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot

posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje

dolžnosti.

(3) Članu organa vodenja ali nadzora ni treba povrniti škode, če dejanje, s katerim je bila

družbi povzročena škoda, temelji na zakonitem skupščinskem sklepu. Odškodninska

odgovornost člana poslovodstva ni izključena, čeprav je nadzorni svet ali upravni odbor

odobril dejanje. Družba se odškodninskim zahtevkom lahko odreče ali jih pobota šele tri leta

po nastanku zahtevka, če s tem soglaša skupščina in če temu pisno ne ugovarja manjšina, ki

ima skupno vsaj desetino osnovnega kapitala. (4)



(4) Odškodninski zahtevek, ki ga ima družba do člana organa vodenja ali nadzora, lahko

uveljavljajo tudi upniki družbe, če jih družba ne more poplačati.

Odškodninska odgovornost zaradi tretjih oseb 264.člen

(1) Oseba, ki s svojim vplivom na družbo namenoma pripravi člane organov vodenja ali

nadzora, prokurista ali poslovnega pooblaščenca do tega, da posluje v škodo družbe ali njenih

delničarjev, mora družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo. Delničarjem mora povrniti nastalo

škodo, če so bili oškodovani, ne glede na škodo, ki jim je bila povzročena z oškodovanjem

družbe.

(2) Poleg članov organov vodenja ali nadzora je kot solidarni dolžnik odgovoren tudi tisti, ki

je s škodljivim dejanjem pridobil koristi, če je dejanje storil namenoma. Odškodninski

zahtevek družbe lahko uveljavljajo tudi njeni upniki, če jih družba ne more poplačati.

(3) Določbe tega člena se ne uporabljajo, če je bil član organov vodenja ali nadzora, prokurist

ali pooblaščenec zavezan k škodljivemu ravnanju pri uresničevanju: glasovalne pravice na

skupščini, upravičenja za vodenje na podlagi pogodbe o obvladovanju, ali upravičenja za

vodenje glavne družbe, v katero je družba vključena.

Dvotirni sistem upravljanja naj bi bil odgovor na vrsto konfliktov, in sicer tako, da razlikuje

podjetje od družbe, kar doseže s tem, da med organi družbe "ločuje interesne sfere, ki jih

organi predstavljajo: uprava je nosilka interesov podjetja in mora zastopati interese podjetja

pred družbo, nadzorni svet skrbi "za skupne interese družbe kot asociacije delničarjev",

skupščina delniške družbe med drugim varuje interese posameznega delničarja, "ki jih po

naravi ogrožajo večinski delničarji (Zakon o gospodarskih družbah s komentarjem, 2002, str.

744-745).

2.8.5 Zakon o varstvu konkurence (ZVK)

ZVK prepoveduje vsa dejanja pravnih in fizičnih oseb, ki pri opravljanju gospodarske

dejavnosti v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco na trgu ali nasprotujejo dobrim

poslovnim običajem nastopanja na trgu ali pomenijo nedovoljeno špekulacijo (splošne

določbe zakona, prvi in drugi člen). ZVK v 12. členu določa, da so podjetja, ki se nameravajo

združiti (nakup ali prodaja podjetja, združitev, povezanost obvladujočega in obvladanega

podjetja itd.), dolžna o svojem namenu obvestiti Urad za varstvo konkurence, če bi

nameravana združitev imela za posledico, da bi združena podjetja obvladovala več kot 50



odstotkov tržnega deleža določenega proizvoda ali storitve v Republiki Sloveniji. Urad za

varstvo konkurence izda odločbo o prepovedi združitve, če ugotovi, da bi bila z združitvijo

močno omejena konkurenca in bi obstajala nevarnost zlorabe prevladujočega položaja

podjetja na trgu. Zadnja dva odstavka ne veljata za majhna in srednja podjetja, kar pomeni, da

so združevanja dolžna prijaviti le velika podjetja.

2.9 Etični kodeks

Spoštovanje menedžerske etike je eden izmed pogojev za verodostojnost vodilnega

menedžmenta in dolgoročno za uspešen razvoj podjetij samih. Etična načela so pomembna

tako pri samem vodenju podjetja kot pri menedžerskem ravnanju na področju družbene

odgovornosti podjetja in samega vodilnega menedžmenta ter so v oporo pri sprejemanju

odločitev, pri pravilni presoji potrebnih vrednot in pri iskanju pravih odgovorov na mnoga

nova vprašanja, ki jih zastavljajo stalno spreminjajoče se razmere in izzivi. Ali naj se za

glavni cilj podjetja, po katerem se seveda presoja tudi njegova uspešnost, šteje samo

povečevanje vrednosti podjetja in s tem povečevanje bogastva delničarjev oziroma drugih

lastnikov, kot razume to poslanstvo slovenski kodeks upravljanja javnih delniških družb, vsi

drugi cilji pa da morajo biti posebej navedeni v statutu. Tako zadevo pojmujejo na primer v

ZDA in tudi vemo, kakšne katastrofalne posledice je podjetje Enron prineslo malikovanje vse

večje vrednosti za delničarje ravno njim in kako ruinirana je bila menedžerska etika. V naših

razmerah je najbrž bolj etično in na dolgo stezo razvojno bolj koristno, da bi bil vodilni

menedžment odgovoren za osrednji cilj, ki zasleduje učinkovito rast podjetja v korist ter v

zadovoljstvo vseh glavnih vključenih udeležencev. S tega vidika naj vodilni menedžerji

skrbijo za dinamičen napredek in neprestano izboljšanje poslovanja podjetja ter za njegovo

razvojno uspešnost v primerjavi z najboljšimi domačimi in tujimi konkurenti (Vir: Krašovec

Tone, Menedžerska etika).



3 PRIMERI SPORNIH MENEDŽERSKIH PREVZEMOV

V tem delu naloge bom predstavil nekaj slovenskih podjetij, katera predstavljajo primere

spornih menedžerskih prevzemov, še nekaj menedžerskih prevzemov pa je predstavljenih v

tabeli 1. Skozi teoretična stališča avtorice Vide Kocjan, ki je zbrala podatke spodaj

imenovanih podjetij, si bomo ustvarili mnenje o menedžerjih, ki so danes večinski lastniki

priznanih družb v slovenskem prostoru.

3.1 BTC in Viator & Vektor

BTC je danes v večinski lasti Jožeta Mermala in drugih menedžerjev. Viator & Vektor je

prevzel Zdenko Pavček, nekdanji predsednik uprave te družbe. Po prevzemu je vodilno mesto

prepustil drugi osebi, sam pa je še vedno zaposlen kot svetovalec uprave. Gre torej za

človeka, ki ga zanimajo predvsem osebni interesi.

3.2 Autocommerce

Autocommerce (AC) je danes v lasti Hermana Rigelnika in nekaterih menedžerjev. Rigelnika

se večina spomni kot t.i. železnega Hermana, nekdanjega predsednika državnega zbora in

člana združene liste v času, ko je to vodil Janez Kocijančič, danes pa SD. Adrio Mobil je

najprej s pomočjo Rigelnikovega AC prevzelo poslovodstvo te družbe, nato so prevzem

izvedli tako, da je novomeška družba prišla v last Autocommerca, katerega lastniki pa so člani

menedžerske ekipe z Rigelnikom na čelu. Zanimivost managerskega odkupa družbe ACH je v

tem, da se je zgodil pol leta pred uvrstitvijo delnic na borzo. Zaradi koncentracije lastništva se

zdaj z delnicami bolj malo trguje in so predmet velikih špekulacij.

3.3 SCT in Primorje

Zgodba o SCT in Primorju iz Ajdovščine je javnosti dobro znana. Prva je v lasti Ivana

Zidarja, ki mu na starost grozijo številne zaporne kazni, druga v lasti menedžerske ekipe pod

vodstvom Dušana Černigoja. Tako SCT kot Primorje sta družbi, znani iz akcije „čista lopata“,

v kateri so kriminalisti odvzeli prostost nekaterim vodilnim zaradi suma korupcije in dajanja

podkupnin pri načrtovani graditvi kontrolnega stolpa na Brniku. Kot sporen in dvomljiv

prevzem naj navedemo primer iztisnitve malih delničarjev iz družbe SCT. Zidar jih je izstisnil

tako, da jim je ponudil odkup lastninskih deležev (delnic) po ceni, ki ni bila niti približno

enaka njihovi dejanski vrednosti, ampak je bila najmanj desetkrat nižja.



3.4 Aktiva Group

V družbi Aktiva group, ki je v lasti Darka Horvata, je bila ena od izvršnih direktoric Nevenka

Črešnar Pergar, sporna pa je bila iztisnitev malih delničarjev. Aktiva group je po lastninskem

preoblikovanju nekdanje družbene lastnine zbirala certifikate državljanov (jih odkupovala po

minimalnih cenah), jih nato zamenjala za delnice posameznih podjetij in tako povečevala

premoženje. Družba je prefinjeno izvedla neke vrste iztisnitev malih delničarjev oziroma

tistih, ki jim delnic niso bili pripravljeni prodati po ceni, kakršno so določili v Aktivi group.

3.5 Elan

Leta 1944 ustanovljeno družbeno podjetje je bil ponos slovenskega gospodarstva. Skupaj z

uspehi smučarskih asov je podjetje cvetelo vse do 80-let prejšnjega stoletja, nato so se v

podjetju začele težave. Podjetje se je zaradi nepremišljenega vlaganja in zadolževanja

finančno sesulo in tako leta 1990 po blokadi računa šlo v stečaj. Primer Elan je po nenavadnih

zapletih sodišča, prevzela komisija državnega zbora, ki je ugotovila, da je uprava Elana

prenesla kapital in pozitivne stvari na by-pass podjetja. Elan je bil kasneje prodan Hrvatom in

sicer Privredni banki, pred stečajem ga je rešila Slovenska razvojna družba, ki je poplačala

terjatve, dala denar za ponovni zagon ter poiskala ekipo finančnih strokovnjakov, ki bi Elanu

vrnila ponos in ga rešila iz rdečih številk. Sledili so nepričakovano dobri rezultati, katerim so

nato sledili zapleti zaradi izplačevanja visokih nagrad sanacijski 5-članski ekipi z Urošem

Koržetom na čelu. Za poslovno leto 2001 so si namreč obračunali 1,15 milijarde tolarjev

nagrade. Lastnike je nagrada motila prav tako tudi ideja o izplačilu nagrade v obliki Elanovih

delnic. Nasprotna stran pa je menila, da je bila pogodba, v kateri je bila določena premija za

uspeh, nesporna, saj so podjetje dobili v stanju tik pred stečajem, z veliko neto zadolžitvijo

ocenjeno na 60 milijonov evrov, zapuščajo pa ga kot finančno in poslovno sanirano podjetje

(Križnar, 2004).

3.6 SIB Banka

Leta 1990 ustanovljeni Slovenski investicijski banki je svoj ustanovitveni kapital zagotovila

Republika Slovenija. Kljub temu pa se omenjena banka nikoli ni mogla pohvaliti s pretirano

uspešnostjo. Banka po besedah mnogih intelektualcev ni obstajala zaradi ekonomskih

razlogov, temveč naj bi njen obstoj temeljil na političnih povezavah. Leta 2001 se je Javno



podjetje Energetika odločilo za nakup večinskega deleža v SIB banki. Takratna vrednost

delnice je jeseni 2001 znašala 1000 slovenskih tolarjev, mestna oblast mestne občine

Ljubljana ter še nekateri drugi pa so se dogovorili za nakupno ceno 3000 do 3800 tolarjev na

delnico. Zanimivo je tudi to, da je Energetika delnice SIB banki plačalo prej, preden jih je

banka odkupila od svojih delničarjev. V tej situaciji so posamezniki v banki izkoristili

notranje informacije in začeli kupovati delnice malih delničarjev po nižji ceni, kasneje pa so

jih dražje prodali Energetiki. Vodstvu SIB banke očitajo tudi prirejanje računovodskih

izkazov, revizijski hiši Iteo Abeceda pa zavajajoče revizorsko mnenje, saj so prikazali, da SIB

banka posluje uspešno in ji še naprej napovedovali uspešno prihodnost (Malnarič, 2005, str.

43).

3.7 Mercator in Pivovarna Laško

Da so bili menedžerski odkupi načrtovani že precej prej, kot so se zgodili, potrjujeta primera

Mercator in Pivoavarna Laško. Paradoksalno je, da Šrot zdaj napoveduje tožbe proti Janiju

Soršaku, direktorju UVK, ki ni dovolil prodaje skoraj četrtinskega deleža avstrijski družbi v

posredni lasti banke Raiffeisen. S tem bi Šrot prišel do skoraj četrt milijarde evrov gotovine, s

katero bi lahko konsolidiral zastavljeno lastniško verigo. V Pivovarni Laško mu namreč ne

gre vse po načrtih, saj družba dosega nižje poslovne izide, manjši fizični obseg prodaje in

nižji dobiček od načrtovanega.

3.8 Istrabenz

Presoja o tem, ali je šlo za goljufijo delničarjev ali za plemenito podjetnost, je odvisna od

tega, ali so direktorji pripravljali menedžerski odkup potihoma ali na glas. Če bi se kandidati

za MBO odločili za prevzem, to oznanili vsem delničarjem in se nato lotili finančnega načrta,

zadeva sploh ne bi bila sporna.

Bavčar je bil na mesto predsednika uprave Istrabenza imenovan sredi decembra 2001,

funkcijo pa je prevzel 1. junija 2002. Kljub temu, da je Istrabenz še pod vodstvom Kosmine

dvakrat dokapitaliziral OMV Istrabenz, nazadnje januarja 2002, se je pod Bavčarjem politika

podjetja močno zasukala. Marca 2004 Istrabenz začne s pogajanji, oktobra pa že proda svojo

polovico v družbi OMV Istrabenz, ki jo je še pred dobrim letom dokapitaliziral. Kupnina: 95

milijonov evrov. Konec leta 2004 so prvič objavljeni podatki o navzkrižnem lastništvu, ki

pokažejo, da je Istrabenz denar delničarjev vložil v 19,6 odstotni delež Maksime holding, d.d.,

ta pa je v Istrabenzu udeležena s 4,19 odstotka. Ta skromni delež že v naslednjem letu 2005



poskoči na 17,28 odstotka. Istrabenz tako postane zavarovan pred nepričakovanim

prevzemom. Prijazne družbe imajo namreč skupaj z Maksimo skoraj polovico vseh delnic, kar

naredi Istrabenz odpornega pred sovražnimi prevzemi in ga s tem na pladnju servira

menedžmentu. Leta 2006 vsa navzkrižna lastništva čudežno izginejo, kar pomeni, da so

Istrabenzove naložbe prenesene drugam. Leta 2008 izvemo, da so se deleži najverjetneje

preselili v finančno družbo FB investicije, ki bo prevzela Istrabenz. Iz te kratke zgodbe je

mogoče sklepati, da je Bavčar takoj po prevzemu krmila v Istrabenzu drastično obrnil

strategijo na glavo in jo kot kaže, podredil svojim prevzemnim načrtom. To pomeni, da je vsaj

šest let vlekel poteze, ki so bile v prid njemu, ne pa delničarjem. Da je to res, v veliki meri

dokazujejo objavljeni sporazumi o "Finančnem inžiniringu" in Bavčarjevo priznanje lastništva

v podjetju FB investicije. Iz teh dokumentov izhaja jasen namen, da se podjetje Istrabenz kupi

po nizki ceni 102,5 evra tako rekoč brez prevzemne premije. Delničarji bi se, če bi se

sporazum uresničil, znašli pred dejstvom, da imajo prevzemniki v rokah polovico podjetja in

se zato sploh ne morejo pogajati za ceno, temveč so lahko samo srečni, da so sploh dobili

izhod iz podjetja, ki ga že obvladujejo prevzemniki. Kupčkanje kapitala in lastniških deležev

ter dogovarjanje med potencialnimi prevzemniki je torej imelo jasen značaj konspiracije z

namenom ogoljufanja delničarjev. Zaradi jasnih dokumentov in priznanj bi imelo tožilstvo

lahko delo pri dokazovanju goljufije, zlorabe zaupanja ter zlorabe položaja po kazenskem

zakoniku, če bi se seveda tega lotilo. Očitano insiderstvo in usklajeno delovanje bi postali le

lepotni popravki na obtožnici. Sum pa ne pada zgolj na Bavčarja, člane uprave in nadzorni

svet Istrabenza, ki nosijo največjo odgovornost, temveč tudi na vse druge vpletene, od

vodstva Maksime, d.d., do NFD holdinga in drugih družb, ki so podpisale sporazum o

skupnem nastopu pri prevzemu. Na seznamu osumljencev bi se morali znajti tudi bankirji San

Paolo IMI, nosilci bančnega konzorcija, kupci nekdanjega Istrabenzovega deleža v Banki

Koper ter drugi pravni in finančni svetovalci, ki so gradili prevzemno zgodbo in sodelovali pri

načrtovanju nezakonitega posla, ne da bi na goljufijo opozorili organe pregona.

Primer Pivovarne Laško in številni drugi menedžerski prevzemi imajo popolnoma enake

lastnosti. Tudi tam je imelo dolgotrajno načrtovanje menedžerskega prevzema vse značilnosti

goljufije: večletno prikrivanje informacij pred lastniki z namenom osebnega okoriščanja. Gre

za dejanja, ki za sabo potegnejo najhujše kazenske sankcije v razvitih kapitalističnih državah

in za katere je predvidena visoka kazen tudi v slovenski kazenski zakonodaji (Vida Kocjan,

www.demokracija.si).



3.9 Podjetja v lasti menedžerjev

Tabela 1: Slovenska podjetja katera prevzeta s strani menedžerjev

Podjetje Kdaj Kdo

Hidria 1994 Ivan Svetlik in managerji

Kras Sežana V teku že nekaj let Edvard Fonda in managerji

BTC Januar 2001 Jože Mermal in managerji

alpes 2001 Franc Zupanc in zaposleni

GV Skupina 2001 Slobodan Sibinčič in managerji

IMP Črpalke 2002 Marko Mohar

SCT April 2004 Ivan Zidar in managerji

ACH Julij 2005 Herman Rigelnik in managerji

MIP November 2005 Družina Volk

Medex ... Aleša Kandus in družina

Termo Škofja Loka ... Janez Deželak

Iskra April 2006 Dušan Šešok in 50 managerjev

Primorje Maj 2006 Dušan Črnigoj in managerji

Gorenjski tisk Maj 2006 Kristin Kobal in managerji

Viator & Vektor December 2006 Zdenko Pavček in managerji

CM Celje 2006 Marjan Vengust in notr. lastniki

Celjske mesnine 2006 Izidor Krivec in managerji

Donit 2006 Tomaž Berločnik, Božidar Likar

Amis 2006 Boštjan Košak

Creina 2006 Peter Zaletelj

Monter Dravograd Januar 2007 B. Kadiš, M.Muratovič, R.Tomaž

Prevent Februar 2007 Nijaz Hastor, Jože Kozmus

Jata Emona Marec 2007 Stojan Hergouth, Marko Močan

Lip Bled Maj 2007 Alojz Burja, managerji

Vir: http://www.finance.si/



3.10 Primer iz tujine: ameriški energetski gigant Enron

V nadaljevanju naloge predstavljam primer ameriškega energetskega podjetja Enron. Čeprav

je bil ta v javnosti najbolj izpostavljen menim, da je potrebno poudariti, da to še zdaleč ni

osamljen primer razkritja finančnih prevar.

Družba Enron je bila ustanovljena leta 1986 z združitvijo podjetij Huston Natural Gas (v

nadaljevanju HNG) in Internorth (Kovačič, 2002, str. 86). Na začetku je bilo novo nastalo

podjetje Enron močno zadolženo zaradi kreditov, ki jih je Internorth najel za plačilo

prevzemne premije HNG. Perspektivni ekonomist Kenneth Lay je bil v novem podjetju

imenovan za predsednika direktorskega odbora. Kenneth Lay je doktoriral iz ekonomskih

znanosti na univerzi v Houstonu. Energetsko podjetje Enron je dvignil med sedem največjih

ameriških korporacij. Na področje energetike je prišel leta 1973, ko je najprej zasedel položaj

podpredsednika, kasneje pa še položaj predsednika podjetja za zemeljski plin Florida Gas

Company. Kasneje je bil tudi v vrhovnem vodstvu družbe Transco Energy, dokler ni postal

predsednik in generalni direktor podjetja Houston Natural Gas. Od združitve HNG z lokalnim

energetskim podjetjem leta 1986 pa je postal vodilni mož združenega podjetja, imenovanega

Enron (Plešnar, 2002c, str. 16). Leta 1984 je Zvezna komisija za reguliranje energetike

(Federal Energy Regulatory Commission) izdala vrsto odlokov, s katerimi je deregulirala trg

zemeljskega plina. Deregulacija je povzročila, da je ponudba postala nestabilna in posledično

so bile take tudi cene. Ker je bil Enron še vedno močno zadolžen in mu deregulacija trga

najprej ni prinesla pozitivnih rezultatov, se je Lay moral domisliti novega poslovnega

pristopa, s čimer bi družbo izvlekel iz zadolženosti. Obrnil se je na svetovalno družbo

McKinsey&Company in eden izmed svetovalcev je bil Jeffrey Skilling. Skilling, svetovalec

družbe McKinsey&Company, se je domislil preproste ideje, s katero bi povrnil kredibilnost

panogi iskanja, črpanja, prodajanja in kupovanja zemeljskega plina. Skillingova ideja je bila

oblikovanje banke plina (Gas Bank). Ideja temelji na posredovanju med ponudniki in kupci

plina. Enron bi zbral množico dobaviteljev plina in ga prodajal naprej množici kupcev.

Enronov zaslužek bi izhajal iz razlik med nakupnimi in prodajnimi cenami. Ideja je bila

dobra, vendar je vključevala tveganje – Enron bi moral imeti lastno ponudbo, ki bi

omogočala izpolnjevanje pogodb. Poleg tega bi moral imeti popolno poznavanje trga in

nadzor nad njim (Čoh, 2003, str. 12).



Na začetku Gas Bank ni imela uspeha, kasneje pa je v enem samem tednu prodaja dosegla

800 milijonov USD in pogodbe so se začele množiti. Ko je posel leta 1990 zacvetel, je Lay

Skillinga povabil v Enron, kjer je dobil lastno enoto imenovano Enron Gas Services. Medtem

se je Enron začel prilagajati potrebam trga. Začel je razvijati strankinim potrebam prilagojene

produkte. Zaradi spremenljivih cen so si nekateri kupci želeli zagotoviti ponudbo za nekaj

prihodnjih let, niso pa želeli biti izpostavljeni cenovnim nihanjem. Tako je Enron leta 1989

začel svojim kupcem prodajati opcijo nakupa plina na določen dan v prihodnosti, po določeni

ceni. Stranke Enrona so plin kupile po določeni ceni na določen dan v prihodnosti, Enron pa

je plin nabavljal po plavajoči ceni. V letih 1990 in 1991 sta se zgodili še dve pomembni

spremembi, ki sta ključno vplivali na Enronovo uspešno poslovanje: leta 1990 je newyorška

trgovska borza (New York Mercantile Exchange) vzpostavila nov trg za standardizirane

terminske pogodbe za plin, kar je pomnilo širitev in poglobitev trga, kjer je Enron že bil

največji akter in kot tak določal cene, širil trg in ga istočasno tudi nadziral. Leta 1991 je Enron

pri SEC-u dosegel, da mu je le ta dovolil knjiženje trgovskih dobičkov po tržnih vrednostih.

Enron je bilo prvo energetsko podjetje, ki je zahtevalo dovoljenje za uporabo te metode. Kot

utemeljitev so navedli, da vrednost njihovih produktov niha tako, kot niha vrednost finančnih

produktov, ki so se po dovoljenju SEC-a že knjižili po tržni vrednosti. Posledica SEC-ovega

dovoljenja je bila, da je Enron lahko kupil plin po ceni npr. 2 USD, ki naj bi bil prodan enkrat

v obdobju naslednjih 10 let, po ceni 3 USD, že sedaj pa je lahko knjižil celotni dobiček.

Skillingova enota Gas Services se je naglo širila, se preimenovala v Enron Capital & Trade

Resources. Njeno poslanstvo je bilo izvajanje energetskih rešitev po svetu (Čoh, 2003, str. 13

in 14).

Značilnost Enrona je bila, da je vzpostavil vrsto svojih podružnic, preko katerih je izvajal

večje projekte. Te podružnice, in ne Enron, so si sposojale denar, kupovale sredstva, sklepale

različne pogodbe ipd. Vzroki, zakaj je Enron ustvaril množico podružnic, so bili številni (Čoh,

2003, str. 16):

• Enron ni bil odgovoren za posojila, ki so jih najemale podružnice (jamčile so same s

svojim premoženjem),

• računovodska pravila so določala, da Enronu ni potrebno konsolidirati sredstev in

obveznosti podružnic, dokler ne nadzoruje vsaj 50 odstotkov njihovega lastniškega

kapitala; Enronovo dolžnost je bila le, da te obveznosti omeni v opombah svojega letnega

poročila,



• Enron je obveznosti vezane na financiranje velikih projektov prenesel na svoje

podružnice, je sam izkazoval ugodno bonitetno sliko in si tako zagotavljal nemoten dotok

sredstev potrebnih za posredniško dejavnost.

V prvi polovici 90-ih let je Enron začel uporabljati t.i. entitete s posebnim namenom (Special

Purpose Entity), ki niso imele sedeža v ZDA in zato niso bile podvržene ameriški zakonodaji.

Preko teh entitet si je sposojal denar, vendar pa mu teh obveznosti ni bilo potrebno prikazati v

svojih bilancah. Leta 1993 je skupaj s kalifornijskim pokojninskim skladom za uslužbence

javnih podjetij (California Public Employees' Retirement System) oblikoval podjetje,

imenovano Joint Energy Development Investments Limited Partnership (JEDI), ki naj bi

investiralo v projekte, namenjene varčevanju z energijo. Oba partnerja sta vložila enak delež,

zato Enronu ni bilo potrebno konsolidirati računovodskih izkazov z novim podjetjem, saj je

zakonodaja predpisovala konsolidacijo le v primeru, da znaša lastniški delež več kot 50

odstotkov. Ko se je pričel Internetni »boom«, je Enron začel ustvarjati vtis, da je internetno

podjetje in staviti svojo prihodnost na tehnologijo in Internet. Cene Enronovih delnic so

nenehno naraščale in ker je večina vodilnih delavcev prejemala delniške opcije kot nagrado za

uspešno vodenje, so bili le ti zainteresirani za doseganju vse večjih kratkoročnih dobičkov.

Menedžerji so bili spodbujeni k investiranju v tvegane projekte, saj so bile nagrade zelo

obetavne. Zaradi prejetih delniških opcij so bili iz dneva v dan bogatejši in več kot očitno je,

da so v svojem delovanju pozabili za poklicno etiko ter na interese lastnikov.

Leta 1998 je Enron vložil 10 milijonov USD v Rhythms NeTConnections (internetno

podjetje). V prvi javni ponudbi delnic jih je Enron kupil za nekaj manj kot 2 USD, konec

prvega trgovalnega dne pa so se delnice prodajale po 69 USD, vendar pa 300 milijonov

ustvarjenega dobička Enron ni mogel takoj unovčiti, saj so predpisi začetnim investitorjem

onemogočali prodajo delnic v prvih 180-ih dneh po začetku kotizacije. Preko zapletenih

transakcij, ki pa so vse bile speljane v zakonskih okvirih, je Enronu uspelo prečrpati sredstva

iz svojih podružnic brez obveze do konsolidacije, saj so skrbeli, da je bil lastniški kapital v

podružnicah vedno manjši ali enak največ 50. odstotkom. Fastow je ugotovil, da je za Enron

ugodno, če ima veliko podružnic za izvajanje najrazličnejših transakcij, zato je njihovo število

začelo naraščati. Ustanovili so še dve družabniški podjetji LJM–1 in LJM–2. LJM-1 naj bi

kupoval Enronove proizvode, z njimi bi izvajali investicijske projekte ter sklepal derivativne

pogodbe, s katerimi bi se Enron zaščitil pred tveganji. Glavni namen ustanovitve LJM-jev pa

je bil izvedba transakcij, ki bi Enronu omogočile prodajo delnic Rhythms NeTConnectionsa

(Čoh, 2003, str. 21).



Nekoliko kasneje je Fastow ustanovil še štiri podružnice, imenovane Raptor I, II, III in IV.

Enron jih je uporabljal za napihovanje vrednosti sredstev in dobička. Način, kako je to izvajal,

je bil sledeči: Enron je Raptorjem po izredno visoki ceni prodajal manjši del določenih

sredstev. Večji delež teh sredstev je ostal v lasti Enrona in kot tak je bil tudi izkazan v bilanci

stanja, vendar pa so bila v bilanci stanja ta sredstva ovrednotena po tržni vrednosti, torej po

taki ceni, kot jo je Raptor plačal Enronu za manjši delež kupljenih sredstev. Podobno

transakcijo so izvedli tudi s podružnico LJM–2. Podatke o takih transakcijah je Enron razkril

v opombah k letnemu poročilu, vendar pa ni razkril pomembnih dejstev; kdo so bili partnerji,

katerim je bil delež sredstev prodan, ter podatka, da je bila cena transakcije v nasprotju z

ekonomskimi zakonitostmi (Partnoy, 2003, str. 316 ter Čoh, 2003, str. 22).

Vse Enronove podružnice so bile izredno zadolžene, vendar pa to ni vplivalo na izkazani

poslovni izid, saj po zakonu ni bil zavezan h konsolidaciji računovodskih izkazov. Ko je

nastopila kriza, je prezadolženost podružnic pomembno vplivala tudi na finančno stanje

Enrona. Enron Online in Enron Energy Services sta bili dve enoti, ki sta dajali videz visoke

dobičkonosnosti, v resnici pa sta ustvarjali izgube. Za razliko od Enronovih podružnic, entitet

s posebnim namenom, so bile vse transakcije zelo transparentne. Vse je bilo zajeto v ustreznih

bilancah ter v letnem poročilu, vendar pa vsi podatki niso bili resnični. Enron Online naj bi

skrbel za spletno trgovanje. Na spletni strani naj bi se srečevali kupci in prodajalci, Enron pa

naj bi v vsakem poslu vedno bil ena od strani. Do tu ni še nič spornega, sporno pa je to, da je

Enron celotne vrednosti poslov knjižil kot prihodke, čeprav je šel denar v resnici k prodajalcu.

Ti izredno visoki prihodki so Enron povzdignili med sedem največjih podjetij po ustvarjenem

prihodku v ZDA (Čoh, 2003, str. 23).

Brez navideznih prihodkov ustvarjenih s pomočjo Enron Online, bi Enron ne dosegel tako

prestižnega položaja. Enron Energy Service se je ukvarjal z zmanjševanjem stroškov energije

in povečevanjem učinkovitosti njene uporabe. Tako se je npr. zavezal, da bo s

prerazporeditvijo svetíl podjetjem zagotovil znižanje stroškov za energijo za milijon dolarjev

na leto. Običajno so bile te pogodbe dolgoročne, Enron pa je vse bodoče in negotove prihodke

nedoločljive vrednosti knjižil takrat, ko je bila pogodba sklenjena. Pri določanju višine

prihodkov so bili zelo optimistični. Tako Enron Online kot Enron Energy Service sta bili

obravnavani kot tehnološki podjetji, kar je pomembno in ugodno vplivalo na višino cene

delnic. Resnica pa je bila drugačna. Obe podjetji sta ustvarjali velike izgube, ki jih je Enron

kompenziral z dobički, ki jih je ustvarjal s trgovanjem.

Pojav krize



Čeprav se je dejanski zlom Enrona zgodil »šele« leta 2001, je že prej mogoče zaznati nekatere

dejavnike, ki so kasneje vplivali na razplet dogodkov. Dejanski začetek krize lahko beležimo

že v letu 1997. Trije ključni dejavniki, ki so se zgodili (Košenina, 2003, str. 23 in Čoh, 2003,

str.25):

• širitev na trge novih produktov (prenos podatkov po optičnih kablih in derivativi na

vreme), na katerih niso imel dovolj izkušenj,

• vzpostavitev sklada tveganega kapitala, ki je investiral v internetna podjetja, ki pa so

propadla,

• Enron je nekaterim svojim zaposlenim dovolil vzpostavljanje podružnic, katerih namen je

bil manipuliranje s finančnimi podatki.

V letu 2000 je nastopila kalifornijska energetska kriza, kar je povzročilo padec cene Enronove

delnice, vendar pa je Enron kljub kalifornijski energetski krizi ustvarjal velike dobičke.

Enronovi posredniki so krizo v Kaliforniji izkoristili tako, da so izvajali strategijo, imenovano

kroženje. V Kaliforniji so kupovali električno energijo in jo prodajali v drugih zveznih

državah. S tem so prispevali k zmanjševanju ponudbe in povišanju cen na debelo v

Kaliforniji. Strategija kroženja je javnosti postala znana šele v začetku leta 2002. Javnost se je

sicer zgražala, vendar pa so posredniki, zgolj izkoristili možnosti, ki jim jih je ponudila

država. Razmere na ameriškem elektroenergetskem trgu so bile neurejene, saj je deregulacija

v vsaki zvezni državi potekala nekoliko drugače. Zaradi odsotnosti zakonodaje na zvezni

ravni je bil otežen ali nemogoč enoten nadzor kakor koordiniranje in sodelovanje med

posameznimi državami (Čoh, 2003, str. 26).

Poletje 2001 se zgodi nov udarec: nekateri finančni analitiki so se lotili analiziranja Enronovih

poslov s povezanimi strankami. Ugotovili so, da so bili Raptorji in LJM-ji povezana podjetja

ter da je Fastowo plačilo vezano na uspešnost poslovanja LJM-jev. Oktobra 2001 je Enron

objavil umik Andya Fastowa iz LJM-jev ter hkrati razkril, da bo zaradi predčasne prekinitve

pogodbe z LJM-jem zabeležil 35 milijonov USD izgube. Obenem je objavil, da ima pri

naložbah v zmogljivosti za prenos podatkov, distribucijo elektrike gospodinjstvom skupno

izgubo v višini 1,01 milijarde USD (Partnoy, 2003, str. 331 in Čoh, 2003, str. 26).

Kapitalski trgi so na objavljene novice reagirali šele dva dni kasneje, ko je cena Enronove

delnice začela padati. Približno v enem tednu je cena padla za 30 odstotkov, na vrednost 20

USD. Bolj kot objava o izgubah je na padec cene vplivala objava SEC-a, da izvaja preiskavo

o transakcijah med Enronom in LJM-ji. Zaupanje v Enron je začelo plahneti. Istočasno s

padanjem zaupanja v Enron je padalo zaupanje v revizijsko hišo Arthur Andersen. Kljub



priporočilom kodeksa poklicne etike, da bi zunanji revizor moral biti pri opravljanju svojega

posla neodvisen, se tega niso držali. Poleg revizijskih poslov so za Enron opravljali še vrsto

nerevizijskih poslov. Tako so v letu 2000 od Enrona prejeli 25 milijonov USD za revizijske

posle, za nerevizijske pa 27 milijonov USD (Partnoy, 2003, str. 335 in Čoh, 2003, str. 27).

Kasneje se je tudi izvedelo, da so del revizijske dokumentacije uničili z namenom prikrivanja

resničnih podatkov in dejstev. Revizijska hiša Arthur Andersen zagotovo nosi svoj del krivde

pri aferi Enron, saj bi morali podrobneje analizirati vse posle, ki jih je Enron izvajal. Sicer je

težko verjeti, da revizor nepravilnosti in tveganosti vseh Enronovih poslov ni ugotovil; najbrž

je šlo za prikrivanje dejanske slike zaradi konflikta interesov. Potapljajočo se barko je

Kenneth Lay poskušal reševati tudi s pomočjo političnih zvez, vendar nikjer niso naleteli na

plodna tla. Očitno se je vsa javnost, tudi politična, zavedla, da so zadeve v primeru Enron šle

veliko predaleč in so se od njega vsi poskušali distancirati. Edina Enronova rešilna bilka je

tako ostajala kreditna boniteta. Če bi ta padla pod raven nizko tveganih dolžniških

instrumentov, bi za Enron to pomenilo težave pri priskrbi zunanjih virov financiranja ter

ostrejša določila glede poplačevanja že najetih dolgov. Do novembra 2001 so tri velike

bonitetne agencije (Moody's, Standard & Poor's ter Fitch) Enronov dolg označevale kot nizko

tvegan, vendar pa so zaradi različnih dogodkov morale svoje ratinge spremeniti.

Enron je novembra 2001 priznal, da so bili dobički izkazani v preteklih letih napihnjeni in

bonitetne agencije so se morale ustrezno odzvati. Ko so konec novembra bonitetne agencije

Enronov dolg označile kot visoko tvegan, je cena njegove delnice padla na 1 (en!) USD.

Enron je moral ustaviti trgovanje, ker ni več mogel pridobivati sredstev na kapitalskih trgih,

na tisoče Enronovih delavcev je ostalo brez dela in brez pokojnin. Tako kot večina ameriških

korporacij, je tudi Enron vplačila svojih zaposlenih naložil v Enronovo delnico. Če so

Enronovi menedžerji lahko prodali svoje delnice in zanje kaj iztržili, tega zaposleni niso

mogli storiti, ker je bil njihov pokojninski sklad v letu 2001 zaklenjen. Kasneje je bilo

vodilnim managerjem očitano, in zagotovo ne brez razloga, da so si na račun upravljanja z

notranjimi informacijami nagrabili bogastvo v škodo »navadnih« zaposlenih, ki do svojih

prihrankov niso mogli priti zaradi administrativnih ovir. Zgodbe o Enronovem uspehu je

nepreklicno konec 2. decembra 2001, ko Enron vloži zahtevo za začetek stečajnega postopka,

odpusti 4.000 zaposlenih in vloži tožbo proti Dynegyu zaradi preklica dogovora o združitvi.

Iskanje krivca

Po tako klavrnem propadu ameriškega energetskega mogotca so se začela postavljati

vprašanja kdo je kriv, kako se je moglo kaj takega zgoditi, kdo bo zaposlenim v pokojninski



sklad vrnil vloženi denar ipd. Nemogoče je najti enega samega krivca. Pravzaprav krivca ni,

je samo splet različnih okoliščin, ki je nekaterim omogočil pridobivanje velikega bogastva.

Zaključek zgodbe je tak, da so nekateri čez noč ostali brez vsega.

Dejstva

• Kenneth Lay je s prodajo Enronovih delnic zaslužil 144 milijonov USD, od Enrona je

prejel tudi veliko posojil,

• Jeff Skilling se je okoristil na račun Enronovih shem nagrajevanja: s prodajo

Enronovih delnic je zaslužil 76 milijonov USD,

• Andy Fastow je na račun nagrajevalnih shem zaslužil 30 milijonov USD, dodatnih 45

milijonov pa je v dveh letih zaslužil na račun obeh LJM-jev,

• Enronove transakcije z LJM-ji niso bile nelegalne: zato tudi ni mogoče očitati, da so

zaobšli računovodska pravila, ko v bilanci stanja niso prikazovali transakcij s posebnimi

entitetami; res pa je, da so bile transakcije v nasprotju z ekonomsko logiko in kot take

neetične, nemoralne, nepoštene,

• ni bilo dokazano, da so bile entitete s posebnim namenom oblikovane za izvajanje

nelegalnih transakcij; vse transakcije so se odvijale v okviru zakonskih in računovodskih

določil,

• Enron je svoje posle opravljal večinoma na dereguliranih trgih, zato so bile transakcije

v manjši meri podvržene zakonom (v primerjavi s transakcijami na reguliranih trgih),

• izkazalo se je, da je zakonodaja mnogokrat preveč toga, prepočasi se prilagaja

dejanskim razmeram, kar gre lahko v prid hitrim in iznajdljivim, kot je bil Enron,

• Enron je bil za revizijsko podjetje Arthur Andersen prevelika stranka, kar je globoko

načelo njegovo neodvisnost; Arthur Andersen je prekršil najmanj dve načeli etičnega kodeksa

zunanjega revizorja: prvič- Enron je bil zanj preveč pomemben partner, da bi ga lahko izgubil

(finančna odvisnost), drugič- delež nerevizijskih storitev je bil močno prevelik v primerjavi z

revizijskimi in področje nerevizijskih storitev, ki so jih opravljali, je bilo preveč vpeto v

področje, ki so ga revidirali. Arthur Andersen je bil od Enrona preveč odvisen in kot tak ni bil

več sposoben revizije opravljati neodvisno, nepristransko, skrbno in pošteno. Arthur Andersen

bi moral ukrepati takoj, že ob prvih znakih nepravilnosti, pa tega ni storil. Še več, tega niso

storili niti leta 2001, ko je bilo stanje tako kritično, da je pripeljalo do stečaja tako velikega

energetskega giganta. Andersen je potrdil številke v Enronovem poročilu za leto 2000 in

ocenili notranje kontrole kot ustrezne, kljub dejstvom, ki so vzbujala dvom v tako oceno, zato



nosi revizijska hiša Arthur Andersen velik del krivde za razsežnosti afere Enron, saj bi

nepravilnosti oziroma visoka tveganja, v katera se je Enron s svojimi posli spuščal, moral

razkriti in vlagatelje nanje opozoriti,

• niti bonitetne agencije svojega dela niso opravile tako, kot bi morale: njegovih dolgov

niso pravočasno označile kot visoko tvegane,

• Enron je bil uspešen pri lobiranju in vplivanju na zakonodajo v želeni smeri – v

zameno so precej sredstev namenil volilni kampanji G.W. Bush-a.

3.10.1 Epilog primera Enron

Obtožnice in procesi proti 29 vodilnim menedžerjem Enrona. Najbolj razvpite so nedvomno

obsodbe vodilnih menedžerjev Kennetha Laya in Jeffreyja Skillinga, obtoženih bančnih in

delniških prevar, prikazovanja ponarejenih bilanc, pranja denarja, insiderskega trgovanja itd.

Glavni proces se je začel julija 2004 in bil končan maja 2006. Lay je bil obsojen na podlagi

vseh šestih točk obtožnice na 45 let zapora, vendar je dober mesec po obsodbi umrl. Skilling

je bil spoznan za krivega v 19 izmed 28 točk obtožnice in obsojen na 24 let in 4 mesece

zapora ter plačilo 26 milijonov dolarjev v korist Enronovega pokojninskega sklada. Škandal

Enron je imel prevelike razsežnosti, da bi se politična, zakonodajna in pravna javnost ne

odzvala. Tako je bil v ZDA julija 2002 sprejet Sarabanes-Oxleyev zakon z namenom

izboljšanja revizijskih postopkov in zagotavljanja večje neodvisnosti revizorja in direktorskih

odborov. Prav tako se je na burne dogodke odzvala tudi Evropska Unija, ki je izdala

priporočila o revizorjevi neodvisnosti, kar je bilo podrobneje obravnavano že v predhodnem

poglavju.

3.10.2 Menedžerji Enrona

V primeru Enron lahko ugotovimo, da so bile sporne vse razsežnosti menedžmenta, tako v

odnosu do zunanjega okolja, v odnosu do notranjega okolja in na osebnem nivoju.

V ODNOSU DO ZUNANJEGA OKOLJA SO MENEDŽERJI ZAVAJALI :

• poslovne partnerje (banke, revizijsko hišo Arthur Andersen),

• institucije (javnost, bonitetne agencije, banke),

• konkurente.

V ODNOSU DO NOTRANJEGA OKOLJA SO MENEDŽERJI ENRONA ZAVAJALI:

• lastne delničarje (okoriščanje menedžerjev na račun delničarjev),



• zaposlene.

NA OSEBNEM NIVOJU:

• menedžerji prikrivali informacije,

• pohlep in neetično ravnanje menedžerjev,

• vase zagledani menedžerji.

3.10.3 Sindrom Enrona v Sloveniji

Tudi v Sloveniji smo priča primerom, da podjetja sistematično in načrtovano prikazujejo

navidezno ugodne poslovne izide, izvedene s pomočjo ustvarjalnega računovodstva. Gre

pravzaprav le za prerazporejanje denarja znotraj družbe, katera ima svoje podružnice, le-te pa

niso v isti državi, skupaj tvorijo skupino. Matično podjetje, katero se ukvarja z določeno

proizvodnjo, prerazporeja denar znotraj te skupine, tako da prodaja izdelke v svoje

podružnične firme, ta pa njim nakaže denar. Gre za fikcijo, ker dejanske prodaje ni bilo,

oziroma so lahko izdelki še vedno kje v skladišču ali pa sploh niso bili oddani. Matično

podjetje tako knjiži fiktivne dobičke s predpostavko, da bodo enkrat v prihodnosti te stroje

prodali. S tem, ko se večajo dobički jim raste vrednost delnice in tako delničarji pobirajo

fiktivne dividende. Problem nastane, če se je stvar vršila v času konjunkture, ko je bil ta krog

še nekako sklenjen in izdelki so se še prodajali in tako so fiktivni dobički dobili realno

podlago. Konjunktura se je ustavila, s tem posledično se je zmanjšala prodaja, dobiček od

prodaje pa je že bil vknjižen.

Iz navedenega primera ugotavljam, da zaradi goljufivega prikazovanja poslovnih izidov,

podjetje dolgoročno skoraj ne more obstati. Menim, da konjunktura in recesija, ki sta dve

skrajnosti, lahko bistveno vplivata na poslovanje in poslovni izid določenega podjetja.

Ocenjujem, da menedžerjem gre samo za dobičkonosnost, ne oziraje se na posledice njihovih

dejanj. Ugotavljam, da menedžerji pogosto zlorabljajo zaupanje, prirejajo listine, izvajajo

koruptivna dejanja, zlorabljajo informacije, skratka vršijo gospodarska kazniva dejanja. Zato

menim, da je možen scenarij Enrona tudi v Sloveniji.



4 OBLIKE GOSPODARSKE KRIMINALITETE

4.1 Kazniva dejanja zoper gospodarstvo

• ustvarjanje monopolnega položaja (225. člen),

• lažni stečaj (226. člen),

• oškodovanje upnikov (227. člen),

• poslovna goljufija (228. člen),

• goljufija na škodo Evropskih skupnosti (229. člen),

• preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi papirji (231. člen),

• preslepitev kupcev (232. člen),

• neupravičena uporaba tuje oznake ali modela (233. člen),

• neupravičena uporaba tujega izuma ali topografije (234. člen),

• ponareditev ali uničenje poslovnih listin (235. člen),

• izdaja in neupravičena pridobitev poslovne tajnosti (236. člen),

• vdor v poslovni informacijski sistem (237. člen),

• zloraba notranje informacije (238. člen),

• zloraba trga finančnih instrumentov (239. člen),

• zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti (240. člen),

• nedovoljeno sprejemanje daril (241. člen),

• nedovoljeno dajanje daril (242. člen),

• ponarejanje denarja (243. člen),

• ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev (244. člen),

• pranje denarja (245. člen),

• izdaja nekritega čeka in zloraba bančne ali kreditne kartice (246. člen),



• uporaba ponarejene bančne, kreditne ali druge kartice (247. člen),

• izdelava, pridobitev in odtujitev pripomočkov za ponarejanje (248. člen),

• davčna zatajitev (249. člen),

• tihotapstvo (250. člen).

4.2 Menedžerske mahinacije

Morebitne mahinacije so sicer eno, drugo pa je privatizacijska zakonodaja, ki je bila do

lastnikov privatizacijskih družb, zbirateljic lastninskih certifikatov, zelo prijazna - skupaj s

tem, da so si v začetnem obdobju lahko izplačevali provizije za upravljanje v takrat še

neznansko nizko vrednotenih delnicah pidov. Izkoristili so jo tisti, ki so jo razumeli in imeli

za to dovolj podjetniške žilice.

Pri menedžerskih prevzemih je ključnega pomena javnost celotnega postopka, da lahko

potencialni konkurenti postavijo konkurenčno ceno, ki je običajno precej višja od tiste, ki jo

ponudijo menedžerji in s tem ponudijo manjšinskim delničarjem bolj »pravično« tržno ceno.

Denimo s striktnim preganjanjem prakse »delniških parkirišč« pod nadzorom menedžmenta,

katerim kasneje sledijo menedžerski odkupi, ki samo legalizirajo dejansko stanje. Nekateri

menedžerji za dosego svojih ciljev izvajajo prevarantsko računovodstvo, ki je namerno ali

lahkomiselno sestavljanje pomembno zavajajočih računovodskih izkazov in/ali kreativno

računovodstvo, ki je zavestno in načrtno transformiranje računovodskih izkazov v okviru

obstoječih pravil ali pri njihovi selektivni uporabi. Neuspešni menedžerji poskušajo z uporabo

kreativnega računovodstva prikriti svojo nesposobnost in odložiti reševanje problemov v

prihodnost. Včasih uporabijo kreativno računovodstvo tudi menedžerji korporacij v času

zahtev institucionalnih investitorjev po izkazanih dobičkih. Kreativno računovodstvo

prikazuje nerealne bilančne kategorije, daje nerealne napovedi, povzroča časovne

neusklajenosti itd. Posledica dejavnosti menedžerjev, ki so izvajali prevarantsko in/ali

kreativno računovodstvo, je razvidna npr. v ZDA pri Enronu. Iz vseh teh in podobnih

primerov se kaže skupna ugotovitev, da obstojijo sistemske pomanjkljivosti v različnih

sistemih korporacijskega upravljanja. Skoraj v vseh primerih so si menedžerji na različne

načine prisvajali denarna sredstva korporacije, ki so jo upravljali. Težavnost razkritja goljufij

je povzročalo dejstvo, da so bili v sporna dejanja vključeni vodilni menedžerji. Razkriti

primeri postavljajo vprašanje, ali so menedžerji ustrezno nadzorovani.



4.2.1 Kreativno računovodstvo Po pojmovniku računovodstva, financ in revizije je kreativno ali ustvarjalno računovodstvo

tisto računovodstvo, ki ni le spremljevalec in prikazovalec poslovanja, temveč s svojimi

rešitvami, vezanimi na računovodske informacije, izboljšuje poslovne odločitve ter s tem

poslovne izide in poslovna stanja (Turk, 2000, str. 794).

Zaradi tega uporabniki računovodskih informacij dobijo drugačno sliko od dejanske. Čeprav

je v kodeksu poklicne etike računovodje navedeno, da računovodja ne sme zavestno

sodelovati v nobeni nedovoljeni ali nezakoniti dejavnosti ter pri dejavnostih, ki mečejo slabo

luč na poklic računovodje, je v praksi poznanih veliko primerov, ko so računovodje s svojim

znanjem in poznavanjem stroke pripomogli k podajanju napačne slike o dejanskem

poslovanju posameznega podjetja.

4.2.2 Insiderstvo Insiderstvo je nezakonito izkoriščanje notranjih informacij insiderjev in naključnih insiderjev

pri trgovanju z vrednostnimi papirji.

Insiderji so osebe, ki v podjetjih opravljajo razne delovne naloge pri katerih se srečujejo z

informacijami ali dejstvi, ki so ali poslovna tajnost ali pa imajo značaj informacije, ki bi lahko

vplivala na poslovanje družbe. Biti insider ne pomeni nič slabega, dokler se ta »privilegij« ne

izkoristi na nezakonit oziroma na neetičen način.

Uprave podjetij, srednji menedžment in ostali menedžment se srečujejo pri rednem delu z

notranjimi informacijami, kot so poslovanje družbe, nameravani prevzemi in z drugimi

notranjimi informacijami, ki lahko vplivajo na tečaj delnice podjetja, zato morajo podjetja v

skladu z Zakonom o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP), prijaviti Agenciji za trg vrednostnih

papirjev (ATVP) spisek oseb v podjetju, ki so v stiku z takimi informacijami, oziroma spisek

insiderjev.

4.2.2.1 Nesprejemljivost insiderstva Uporaba insiderskih informacij pa predvsem škodi vlagateljem in tako zmanjšuje njihovo

zaupanje v trg vrednostnih papirjev. Pronicanje notranjih informacij pa škodi tudi izdajateljem

vrednostnih papirjev, saj vlagatelji ne zaupajo izdajateljem, ki imajo v svojih vrstah

managerje, ki se okoriščajo z notranjimi informacijami . Nepošteno je do drugih vlagateljev,

kateri niso pridobili informacij. Nevarnost asimetrije informacij v nejavnih (neborznih)

podjetjih temelji na tem, da menedžerji in člani nadzornih svetov kot insajderji vedo o



poslovanju podjetja veliko več kot vsi preostali in lahko izkoristijo svoj položaj v podjetju in

pridobijo lastništvo pod pošteno tržno ceno od drugih slabo informiranih (malih) delničarjev.

4.2.2.2 Notranja informacija Notranja informacija je opredeljena v 243. členu Kazenskega zakonika RS in v 275. členu

Zakona o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP – 1). Za notranjo informacijo se po ZTVP - 1 šteje

vsaka natančna informacija, ki se nanaša na enega ali več izdajateljev vrednostnih papirjev ali

na enega ali več vrednostnih papirjev, ki še ni postala dostopna javnosti in ki bi, če bi postala

znana javnosti, verjetno imela pomembnejši vpliv na ceno vrednostnih papirjev. Isti člen tudi

določa, da so notranje informacije neposredno dostopne članom uprav, nadzornih svetov in

imetnikom kvalificiranega deleža pravnih oseb. Potrebno je namreč ločiti med posedovanjem

notranjih informacij, ki samo po sebi ni kaznivo dejanje, in okoriščanjem z njimi, kar je poleg

njihovega razkrivanja tretjim osebam podvrženo kazenskemu pregonu. Možnosti trgovanja na

podlagi notranjih informacij zmanjšuje predvsem pravočasno in ustrezno objavljanje cenovno

občutljivih informacij s strani izdajateljev. Pri tem zakonska in borzna določila jasno

opredeljujejo, da postane informacija dostopna javnosti v trenutku objave obvestila izdajatelja

v dnevnem časopisju ali v elektronski obliki na spletni strani borze SEOnetu. Cenovno

občutljive informacije so predvsem obvestila o vseh pomembnih poslovnih dogodkih

izdajateljev, ki jih borzna pravila razdeljujejo v posamezne sklope. Gre predvsem za

pravočasno objavo računovodskih izkazov, poslovnih poročil, ocen poslovanja izdajatelja,

podatkov o skupščini in odločanju o dividendah, poslovnih dogodkov, ki vplivajo na položaj

izdajatelja, podatkov o odločitvah in okoliščinah, ki vplivajo na njegovo kapitalsko strukturo

ter predvidenih statusnih spremembah izdajatelja. Najbolj učinkovito sredstvo proti

okoriščanju z notranjimi informacijami je gotovo takojšnje objavljanje vseh teh informacij,

saj se s tem zmanjšujejo možnosti širjenja notranjih informacij in okoriščanja z njimi. Po

zgledu mnogih tujih borz postaja prav elektronski način obveščanja javnosti eden izmed

učinkovitih sredstev, ki to omogočajo, čemur je z uveljavitvijo elektronskega načina

obveščanja sledila tudi Ljubljanska borza. Poleg pravočasnega obveščanja pa je za

preprečevanje trgovanja z notranjimi informacijami nedvomno pomembno odkrivanje

nepravilnosti in njihovo ustrezno kaznovanje. Iz tuje pa tudi naše prakse izhaja, da je

trgovanje na podlagi notranjih informacij težko odkriti, zaradi same narave dejanja pa ga je še

težje dokazati. Pri tem je zelo pomembno učinkovito delo nadzornih institucij trga kapitala,

državnega tožilstva oziroma sodnih organov.



Notranja informacija je vsaka natančna informacija, ki se nanaša posredno ali neposredno na

enega ali več izdajateljev finančnih instrumentov ali na enega ali več finančnih instrumentov,

ki še ni postala dostopna javnosti oziroma, ki še ni bila javno objavljena, in ki bi, če bi postala

znana javnosti, verjetno imela pomemben vpliv na cene teh finančnih instrumentov oziroma

na ceno iz njih izvedenih finančnih instrumentov. Ko je notranja informacija javno objavljena,

izgubi »vrednost« notranje informacije. Informacije se objavljajo navadno na SEO net-u

(http://seonet.ljse.si/).

4.2.3 Prikrivanje lastništva in visokih dobičkov Strokovnost in akademski nazivi sami po sebi nikakor niso zagotovilo za neodvisnost in

integriteto članov nadzornih svetov. Uprave gospodarskih družb, v katerih so uveljavljene

sporne poslovne prakse, skušajo nadzornike pridobiti na svojo stran, na primer s tem, da njim

osebno, njihovim organizacijam ali povezanim osebam ponudijo poslovno sodelovanje (npr.

svetovalno, razvojno, …). Pohlep člane nadzornih svetov kaj hitro ujame v lovke interesnih

mrež in korupcije. Uprave gospodarskih družb preko svojih političnih mrež lojalnim članom

nadzornih svetov pomagajo pri napredovanju v javni upravi, akademskem okolju,

gospodarstvu ali politiki, saj s tem povečujejo verjetnost, da jim bodo z naraščajočim vplivom

in močjo ti v prihodnje še bolj koristni.

In ko nadzorni organi ne opravlajo svoje dela, se začne poslovanje preko davčnih oaz,

slamnatih podjetij ali z naložbami v tujini, s tem da operejo denar. Nekateri pa, da bi prikrili

pravo lastništvo in se izognili davku na kapitalski dobiček in dividende, spletejo tako dolgo

verigo podjetij, da ob slabem davčnem nadzoru zabrišejo sledi za sabo. S pripojitvami in

oddelitvami podjetij, ki so drug drugemu lastniki, je skoraj nemogoče razplesti mrežo

lastništva. Samo v Sloveniji se lastniško lahko prepleta blizu 80 podjetij, večina od njih

obstaja zelo kratek čas. Od teh, ki ostanejo, pa se niti vlečejo v več družb v tujini: na Ciper, v

Luksemburg, na Britanske Deviške otoke, in Belize - ta je na tako imenovanem črnem

seznamu offshorov.

4.2.3.1 Fiktivno podjetje Fiktivno oz. slamnato podjetje je gospodarski subjekt, ki je registriran davčni zavezanec za

DDV in z goljufivim namenom pridobiva blago ali storitve ali to simulira, ne da bi plačal

DDV, ki ga je zaračunal na svojih izdanih računih, medtem ko dobavlja blago ali storitve z



obračunanim DDV. Prek ID DDV nato prejemniki računov za dobavljeno blago oziroma

storitve uveljavljajo odbitek oziroma zahtevajo vračilo plačanega vstopnega DDV.

4.2.3.2 Značilnosti fiktivnih podjetij Na Davčni upravi RS v svojem pojasnilu navajajo nekatere skupne značilnosti teh podjetij:

Značilnosti dobavitelja je novoregistrirani davčni zavezanec za DDV (novoregistrirani

zavezanec za DDV je zavezanec v prvih dvanajstih mesecih poslovanja od pridobitve DDV

številke), ki svoje dejavnosti ne oglašuje (časopisi, TV, radio, internet), nima nobenih

referenc glede ponujenih poslov, zakoniti zastopnik družbe je mlajša oseba, brez ustreznih

strokovnih znanj o poslu, ki ga ponuja, zakoniti zastopnik je tuj državljan, ki ni registriran

oziroma nima ustreznih dovoljenj za izvajanje določenih poslov. Je brez ustreznih sredstev za

izvajanje ponujenih poslov, nima ustreznih oziroma sploh nima poslovnih prostorov, nima

osnovnih sredstev za izvajanje takšne dejavnosti, nima zaposlenih delavcev oziroma nima

ustreznega števila zaposlenih, glede na obseg in vrsto dela.

Značilnosti transakcije (posla), da je ponudba za veliko vrednost poslov brez formalne

pogodbe, v kateri se natančneje dogovorijo pravila sklepanja poslov in odgovornosti strank.

Dobavitelj ponuja posel, v katerem zavezanec (prejemnik) ne nosi nobenega tveganja, blago

je brez ustrezne specifikacije za tržišče, na katerega se dobavlja (npr. avtomobili delani za

slovenski trg se dobavljajo v Anglijo - navidezna dobava), dobavitelj zahteva neobičajne

plačilne pogoje, lahko zahteva po takojšnjem plačilu (pogosta pri plačilu fiktivnih računov),

zahteva po predplačilu (pogosta pri prodaji avtomobilov), ali ne zahteva plačila preden

zavezanec ne dobi plačilo od svojega kupca, oziroma ne zahteva plačila pred vračilom DDV s

strani države (pogosto kombinirano s plačevanjem DDV po plačani realizaciji), zahteva po

plačilu z gotovino (pogosto pri prodaji avtomobilov), nerazumna zahteva po plačevanju tretji

osebi oziroma offshore družbi (asignacije); blago, ki je predmet ponujenega posla je t.i.

tvegano blago, ki se največkrat pojavlja v utajah DDV, enaka cena blaga (marža) ne glede na

količino dobavljenega blaga (ni običajnih količinskih popustov), blago s specifikacijo, ki se

ne more uporabljati v Sloveniji, pot blaga in pot računov iz nerazumljivih razlogov različna;



4.2.3.3 Davčne oaze Za davčne oaze so značilne nizke ali ničte davčne stopnje, kar pomeni, da družbe,

ustanovljene v offshore centrih, ne plačujejo davkov oziroma bistveno nižje davke, kot bi jih

plačevale doma. Značilna so tudi stroga pravila o bančni in gospodarski tajnosti, prosto

poslovanje ter pomanjkljiva izmenjava informacij oziroma nesodelovanje s tujimi davčnimi

oblastmi.

Kot ključne lastnosti, ki jih mora imeti neko območje, da ga lahko obravnavamo kot davčno

oazo, OECD navaja:

• odsotnost davkov ali uveljavljanje nominalnih davkov. Številne davčne oaze namreč

uveljavljajo samo plačilo minimalnih pristojbin v registrih podjetij,

• pomanjkanje možnosti za pridobitev in izmenjavo informacij. Večina davčnih oaz do

nedavna sploh ni želela sodelovati v izmenjavi informacij ali so celo prepovedovale

izdajanje informacij o ustanoviteljih, direktorjih in lastnikih offshore podjetij z

različnimi zakoni o tajnosti podatkov,

• pomanjkanje preglednosti v zakonodajnih, pravnih in administrativnih določbah.

Zakonodaja davčnih oaz v glavnem temelji na splošnem pravu, ki upravne in

organizacijske postopke večinoma prepušča notranjemu vodenju knjig uporabnikov

podjetja in uveljavlja razmeroma malo zahtev po evidenci javnih listin,

• zanemarljiv obseg dejavnosti.

Razvite dežele navadno zahtevajo vplačilo določene vsote ustanovnega kapitala in fizične

dokaze o dejanski pripravljenosti za opravljanje določene dejavnosti, medtem ko davčne oaze

z nekaj redkimi izjemami nimajo predpisov o najnižjem kapitalu za opravljanje dejavnosti.

Lahko bi dejali, da so razmere v davčnih oazah usmerjene bolj k najemu registriranih pisarn,

agentov in drugega kot načinih ustvarjanja dodatnih zaslužkov za strokovni kader v davčni

oazi.

Za davčne oaze so značilne nizke ali ničte davčne stopnje, kar pomeni, da družbe,

ustanovljene v offshore centrih, ne plačujejo davkov oziroma bistveno nižje davke, kot bi jih

plačevale doma. Značilna so tudi stroga pravila o bančni in gospodarski tajnosti, prosto

poslovanje ter pomanjkljiva izmenjava informacij oziroma nesodelovanje s tujimi davčnimi

oblastmi.

Eden najpomembnejših uporabnikov offshore centrov so velike korporacije, ki si na ta način

nižajo davčne stroške. Nekdaj uspešna ameriška korporacija Enron je imela v davčnih oazah



kar 881 podjetij, od tega jih je bilo 692 na Kajmanskih otokih. Čeprav je Enron med letoma

1996 in 2000 ustvaril 1,8 milijarde dolarjev prihodkov, od tega ni plačal niti centa

korporacijskih davkov. Kar ne preseneča, saj je samo za strokovnjake, ki so mu svetovali,

kako se davčnim obveznostim izogniti, izplačal 88 milijonov dolarjev honorarjev. Seveda

Enron še ni izjema.

Denar se opere preko davčnih oaz, slamnatih podjetij ali z naložbami v tujini. Nekateri pa,

da bi prikrili pravo lastništvo in se izognili davku na kapitalski dobiček in dividende, s

pripojitvami in oddelitvami podjetij, ki so drug drugemu lastnik, spletejo tako dolgo verigo

podjetij, da ob slabem davčnem nadzoru zabrišejo sledi za sabo.

Strokovnost in akademski nazivi sami po sebi nikakor niso zagotovilo za neodvisnost in

integriteto članov nadzornih svetov. Uprave gospodarskih družb, v katerih so uveljavljene

sporne poslovne prakse, skušajo nadzornike pridobiti na svojo stran, na primer s tem, da njim

osebno, njihovim organizacijam ali povezanim osebam ponudijo poslovno sodelovanje (npr.

svetovalno, razvojno, …). Pohlep člane nadzornih svetov kaj hitro ujame v lovke interesnih

mrež in korupcije. Uprave gospodarskih družb preko svojih političnih mrež lojalnim članom

nadzornih svetov pomagajo pri napredovanju v javni upravi, akademskem okolju,

gospodarstvu ali politiki, saj s tem povečujejo verjetnost, da jim bodo z naraščajočim vplivom

in močjo ti v prihodnje še bolj koristni.

Tem podjetjem seveda ni mogoče pavšalno očitati nezakonitega ravnanja. A četudi ravnajo

popolnoma v skladu s predpisi, se zastavlja vprašanje, ali je izogibanje davkom družbeno

odgovorno početje. Države s pobranimi davki financirajo gradnjo, vzdrževanje in izvajanje

javne infrastrukture, od cest, vrtcev, šol do bolnišnic. Poleg tega so velika podjetja, ki se

izognejo plačilu davka v matični državi, s tem nekako postavljena v privilegiran položaj.



5 PREPREČEVALNA VLOGA REVIZIJE

American Accounting Association je leta 1973 revidiranje opredelila kot "sistematičen

postopek nepristranskega pridobivanja in vrednotenja dokazov v zvezi z uradnimi trditvami o

gospodarskem delovanju in dogodkih za ugotavljanje stopnje skladnosti teh uradnih trditev z

uveljavljenimi sodili in poročanje o izsledkih zainteresiranim uporabnikom" (Taylor, Glezen,

1996, str. 32).

Zakon o revidiranju je leta 1993 dal razvoju slovenske revizijske stroke formalni okvir.

Sledila je ustanovitev Slovenskega inštituta za revizijo, ki ima svoje pristojnosti določene v

zakonu in statutu, s čimer so bili podani pogoji za sprejem vseh najpomembnejših aktov

inštituta, s katerimi se ureja delovanje revizijskih družb in revizorjev pri opravljanju poklicne

dejavnosti. Leta 1994 je svet inštituta sprejel Kodeks poklicne etike zunanjih revizorjev, ki

predstavlja etično-profesionalna načela in pravila delovanja in ravnanja revizorjev pri

opravljanju svojega poslanstva.

V Sloveniji se notranja revizija pospešeno razvija. Zakon namreč zahteva obvezno notranjo

revizijo v bankah, zavarovalnicah in finančnih institucijah. Zaradi pristopa k Evropski uniji je

treba uvesti notranjo revizijo tudi v državnih službah, ministrstvih in večjih občinah. Razne

afere, še zlasti z Enronom, so utrdile spoznanje, da je treba postaviti notranje revizijske

službe, da ne bi prihajalo do bankrotov, poneverb, povezanosti uprave s politiko in da bi se

okrepilo zaupanje v računovodske izkaze.Sami smo že ves čas opozarjali na pomembnost

Zunanji nadzor, tudi s strani notranjih revizijskih služb, bi bil najbolj omogočen v primeru, da

podjetje kot notranje revizorje najame zunanje strokovnjake. Vsekakor tudi same revizijske

službe ne bi smele biti znotraj podjetij, ki bi jih tudi plačevali. Strokovnjaki so mnenja, da bi

pokroviteljstvo nad notranjimi revizorji prevzela država, ki bi nadzirala njihovo delo. Pri

nadzoru revizorjev pa bi vsekakor morali sodelovati predstavniki vseh delov slovenske družbe

tudi zaradi tega, ker je v Sloveniji povezanost med politiko in gospodarstvom izjemno močna.

Revizorji morajo delovati neodvisno, a takšno neodvisnost je nemogoče doseči ob tržnem

delovanju revizorjev. Pretirano tržno delovanje revizorjev lahko pripelje do situacije, ko

nekatera velika podjetja na videz samostojna revizorska podjetja praktično omrežijo do takšne

mere (ponavadi s korupcijo), da ta podjetja postanejo zagovorniki politike teh velikih podjetij.

Primer Enron - Andersen je najbolj znan primer. Edino država lahko zagotovi neodvisnost

revizorjev od posameznih velikih podjetij. V Sloveniji pa je zaradi povezanosti države (vlade)

in gospodarstva potrebno zagotoviti tudi splošen nadzor nad revizorji, ki ga ne bi izvajale le

ustanove, ki so pod velikim vladnim vplivom. Na takšen način bi zagotovili, da bi notranji



revizorji pridobili potrebno odvisnost in bi potemtakem predstavljali celo obliko

modificiranega zunanjega nadzora.

Zakonodajalec bi se moral zavzemati predvsem za povečanje zunanjega nadzora. Zunanji

nadzor, tudi s strani notranjih revizijskih služb, bi bil najbolj omogočen v primeru, da podjetje

kot notranje revizorje najame zunanje strokovnjake. Vsekakor tudi same revizijske službe ne

bi smele biti znotraj podjetij, ki bi jih tudi plačevali.

5.1 Preventivni mehanizmi

Kako preprečiti oportunistično vedenje?

Različni motivi in asimetrija informacij vodijo do dvoma v zanesljivost informacij. Z

oportunističnim vedenjem menedžer podjetju povzroča t.i. agencijske stroške (stroški

nadziranja, stroški vezanja). Za zmanjšanje teh stroškov in pa nasploh za preprečitev

oportunističnega vedenja agenta mora vodstvo oz. delničarji(v nadaljnjem lastnik) sprejeti

določeno obliko notranje kontrole, s katero bodo preverjali agentovo delovanje v podjetju.

Oportunistično vedenje menedžerja, lastnik prepreči z nadzornimi oz. kontrolnimi mehanizmi.

Nadzorni mehanizmi so naslednji:

• kontrola nadzornega sveta,

• kontrola eksternega računovodstva,

• revizija,

• kontrola finančnih posrednikov.

5.1.1 Kontrola nadzornega sveta

Poglavitna funkcija nadzornega sveta je nadzorstvo nad vodenjem poslov podjetja, pri čemer

je članom nadzornega sveta primaren cilj lastnika oz. delničarjev podjetja, to je ustvarjanje

dobička. Pri opravljanju funkcije nadzorstva lahko nadzorni svet pregleduje in preverja

poslovne knjige ter dokumentacijo podjetja. Nadzorni svet ima kadarkoli pravico terjati od

uprave poročilo o izvajanju vseh poslovnih funkcij, ki jih je potrebno uresničevati za

doseganje ciljev podjetja. Najpomembnejše poročilo, preko katerega nadzorni svet spremlja

poslovanje podjetja, je letno poslovno poročilo, ki obsega letno računovodsko poročilo z

računovodskimi izkazi (bilanca stanja, izkaz uspeha,…).



Uprava (menedžment) mora na zahtevo nadzornega sveta podjetja predložiti poročilo oz.

informacije o izvajanju poslov podjetja. Na tak način je menedžer dolžan posredovati vse

informacije, ki se tičejo poslovanja, tudi tiste, do katerih lastnik nima dostopa. Lahko rečemo,

da preko nadzorstva nadzornega sveta podjetja lastnik pridobi tudi tiste informacije, ki mu jih

agent do določene časovne točke prikriva in jih izkorišča za uresničevanje svojih lastnih

ciljev.

5.1.2 Kontrola eksternega računovodstva

Računovodske storitve v tem primeru izvaja menedžment. Lastnik mora tako v primeru

eksternega računovodstva izvajati učinkoviti nadzor nad računovodskimi storitvami

menedžmenta, da le-ta ne bi deloval v lastnem interesu, temveč v interesu lastnika. Menedžer

je dolžan na zahtevo lastnika predložiti vpogled poročila o opravljenih računovodskih

storitvah ter vse računovodske listine, ki se nanašajo na samo računovodstvo podjetja.

5.1.3 Revizija

Revizija je notranji nadzorni mehanizem nad ex-ante oportunističnim vedenjem menedžerja,

ki lastniku nudi razkritje vseh pomembnih informacij v zvezi s poslovanjem podjetja. Revizija

poslovanja zajema preizkušanje in ocenjevanje računovodskih izkazov ter podatkov in metod,

uporabljenih pri njihovem sestavljanju. Z revizijo poslovanja se preverja, ali računovodski

izkazi resnično kažejo stanje sredstev in obveznosti do njihovih virov ter poslovni izid

podjetja. Revizija razkrije tudi morebitne zamolčane informacije menedžerja, ki jih namerno

ne posreduje lastniku.

5.1.4 Kontrola finančnih posrednikov

Finančni posredniki so subjekti, ki na trgu kupujejo za širši krog investitorjev manj primerne

finančne oblike ter jih preoblikujejo v drugačne finančne oblike, ki so za investitorje bolj

primerne. Najpomembnejši finančni posredniki so banke, zavarovalnice, pokojninski skladi in

investicijski skladi. V primeru finančnih mehanizmov vlogo lastnika prevzame investitor,

vlogo agenta pa upravljavec finančnega mehanizma. Cilj investitorja oz. lastnika je

maksimiranje vrednosti investicijskih sredstev, to je njegov glavni interes, ki ga more

upravljavec oz. menedžer upoštevati. Vendar pa lastnik delovanje menedžerja oz. upravljavca

pogosto posebej ne nadzoruje, zato se lahko pojavi oportunistično vedenje menedžerja.



Da bi se v primeru finančnih mehanizmov preprečilo oportunistično vedenje menedžerja oz.

upravljavca, se uvede nadzor nad upravljanjem finančnega mehanizma, preko katerega lastnik

investira sredstva podjetja. Tako lastnik doseže učinkovitost upravljanj s sredstvi, vloženimi v

določen finančni mehanizem.

5.2 Nagrajevanje kot mehanizem za preprečitev oportunističnega vedenja

menedžmenta

Lastnik lahko prepreči oportunistično vedenje menedžerja oz. managerja tudi tako, da

menedžerju ponudi stimulativno pogodbo.

Lastnik mora vedeti, kaj v stimulativni pogodbi naj ponudi menedžerju, da bo s tem dosegel

dovolj veliko stimulacijo, da menedžer ne bo deloval oportunistično. Menedžerja predvsem

stimulira naslednje:

• večja marža za vložen napor,

• partnerstvo med lastnikom in menedžmentom,

• sinergija med proizvodi različnih lastnikov,

• lastnik je aktivno vključen v upravljanje.

Kadar lastnik ponudi menedžerju stimulativno pogodbo se ta več ne vede individualno,

temveč je njegovo vedenje usmerjeno v doseganje skupnih oz. kolektivnih ciljev. Podobno

kot stimulacijske pogodbe tudi kompenzacije povezujejo nivo koristi menedžerja z dobičkom

lastnika. Kompenzacija za menedžerja pomeni, da popusti na račun pridobivanja kratkoročnih

dobičkov v podjetju in se ne osredotoča samo na delovanje v podjetju na kratek rok, saj takšne

akcije ponavadi dolgoročno zmanjšujejo vrednost podjetja, temveč upošteva dolgoročno

komponento pri ravnanju s podjetjem. Vendar pa v praksi večina teh kompenzacij ne daje

najboljših rešitev. Pri nas so v zadnjem času v fokusu javnosti predvsem relativno visoke

plače in nagrade menedžerjev in nadzornikov (Jensen, 1989). Toda plače in nagrade so

drugotnega pomena v primerjavi z učinkovitostjo dela menedžerjev in učinkovitostjo nadzora.



6 OMEJEVANJE GOSPODARSKEGA KRIMINALA

6.1 Preprečevanje gospodarskega kriminala

R. V. Clarke je leta 1997 objavil model šestnajstih tehnik preprečevanja kriminala v

konkretnih situacijah, ki jih je razdelil v štiri osnovne skupine (Farell et al., 2000, str. 122-

137):

• povečanje pričakovane porabe potrebnega časa in truda za izvedbo kriminalnega dejanja,

• povečanje tveganja odkritja,

• zniževanje pričakovanj glede nagrad in

• odpravljanje izgovorov.

Povečanje pričakovane porabe potrebnega časa in vloženega truda za izvedbo

kriminalnega dejanja bo istočasno povečalo riziko razkritja in posledično tveganje prijetja in

kaznovanja. Vse to pa lahko dosežemo s povečanjem:

• nedostopnosti cilja; To lahko zagotovimo s primernim varovanjem dokumentov (sef,

pisarniško pohištvo na ključ, ipd.) in prostorov,

• kontrol za omejevanje dostopa; Zaposlenim omejimo dostop v določene prostore podjetja

na podlagi njihovih pristojnosti s sistemom vhodnih kartic, lastnino podjetja fizično

zavarujemo z električno ograjo, nadzorujemo vhodne telefonske klice preko telefonske

centrale, ipd,

• kontrole nad potencialnimi prestopniki; Podjetje se s preverjanjem bonitete in poslovanja

kupcev in dobaviteljev skuša na eni strani izogniti nevarnosti neporavnanih terjatev, po

drugi strani pa si zagotoviti kakovostno in pravočasno dobavo blaga in storitev. Istočasno

pa je naloga vodstva podjetja, da zaposli kader, ki bo ravnal v interesu in za dobro

podjetja,

• kontrole uporabnikov; Slika na kreditnih karticah, elektronski podpis pri uporabi

elektronske pošte v poslovne namene, identifikacijska številka uporabnikov, ipd. S

povečanjem tveganja odkritja med samim izvajanjem kaznivega dejanja, zmanjšamo

ponudbo potencialnih kaznivih dejanj,

• kontrole nad vhodnimi in izhodnimi podatki; Notranja kontrola vhodnih dokumentov ob

dobavi blaga, kontrola ujemanja prejetih računov z naročenim in dobavljenim blagom,

nadzorovanje stanja zalog s črtnimi kodami,



• formalnega nadzora; Uporaba nadzornih video kamer, namestitev protivlomnih alarmnih

naprav ali najetje varnostne službe,

• nadzora, ki ga izvajajo zaposleni med seboj;

Pri tem mora biti podjetje pozorno, saj prevelik nadzor lahko pokvari delovno vzdušje v

organizaciji in privede do nezadovoljstva in bega delovne sile,

• naravni nadzor; Izhaja iz poslovnega okolja, panoge in narave poslovanja podjetja. če

poskrbimo za zmanjšanje velikosti pričakovane nagrade za kaznivo dejanje, se bo

želja po njegovi izvedbi pri enaki stopnji tveganja in količini vloženega truda posledično

zmanjšala,

• fizično odstranitev cilja kriminalnega dejanja; Organizacija jo lahko doseže z osnovnimi

ukrepi, s katerimi poskrbi, da zaposleni ob koncu delovnega dne (oziroma uporabe) za

seboj pospravijo delovno gradivo in drugo dokumentacijo zaupne narave v omaro, kjer je

varno zaklenjena in pod nadzorovanim dostopom,

• povečanje prepoznavnosti lastnine; To pride v veljavo predvsem pri zaščiti intelektualne

lastnine podjetja (blagovnih znamk, patentov in licenc). Prav tako lahko podjetje zmanjša

krajo svoje lastnine znotraj podjetja s primernim označevanjem (npr. inventarne številke),

• zmanjševanje 'skomin'; Pri zaposlenih lahko željo po kriminalni aktivnosti zmanjšamo

tako, da zadovoljimo njihove osnovne potrebe. To dosežemo s primernim plačilom

oziroma nagrado za njihovo delo, ustvarimo prijetno delovno klimo in delovno okolje v

podjetju, vzbudimo v zaposlenih občutek varnosti in pripadnosti, s čimer vplivamo na

zmanjšanje želje zaposlenega po škodovanju lastnemu podjetju,

• odstranitev bonitet samega kriminalnega dejanja; Tu bi predvsem lahko omenili razne

računalniške 'genije', ki s svojimi aktivnostmi gospodarstvu povzročajo ogromno denarno

škodo, po odkritju pa ostanejo velikokrat nekaznovani, z dobro plačano službo v kateri

izmed multinacionalk ali državnih institucij.

Odpravljanje izgovorov za izvedbo kaznivega dejanja je ena izmed novejših tehnik v zaščiti

pred kriminalom. To lahko dosežemo:

• z določitvijo strogih predpisov; Le ti morajo natančno opredeliti pričakovano ravnanje v

določenih situacijah. S tem odstranijo vse nejasnosti in možne izgovore zaradi

neinformiranosti ali nepoučenosti. Dober primer so carinski predpisi, ki odstranijo

izgovore pri nelegalnem uvozu blaga in storitev,



• s povečanjem osveščanja in vplivanjem na slabo vest posameznika; To dosežemo tudi s

kodeksom poklicnega vedenja in spodbujanjem pripadnosti posameznika svoji stroki na

eni strani in podjetju na drugi,

• z nadzorom nad potencialnimi prestopniki; To je eden izmed osnovnih namenov revizije

poslovanja podjetij,

• s povečanjem pripravljenosti ravnanja po zakonu.

6.2 Neučinkovitost preganjanja gospodarskega kriminala

Posledice gospodarskega kriminala so za razliko od klasičnega kriminala manj opazne in

manj zaznavne in jih je mogoče odkriti le pri pregledu poslovanja gospodarskih subjektov, kar

je zelo obsežno in zahtevno delo, prav tako pa se gospodarski kriminal lahko odkrije po

prijavi povečini anonimnih oseb ali po objavi v medijih ali naključno. Odkrivanje

gospodarskega kriminala je močno odvisno od interesa politike, sposobnosti organov

odkrivanja in pravne zakonodaje. Gospodarski kriminal je pogosto prikrit pod plaščem

običajnega poslovanja, zelo problematično pa je tudi dejstvo, da so poslovni dogodki varovani

kot poslovna skrivnost. Seveda so v posameznih primerih poslovne skrivnosti, predvsem

zaradi nevarnosti pred nelojalnimi konkurenti, upravičene, a ravno poslovne skrivnosti so

lahko tudi zelo dober skriti kotiček za gospodarski kriminal.

V Sloveniji se gospodarski kriminal povečuje, čeprav za razliko izpred petih let bolj

napreduje odkrivanje kriminala, predvsem s strani medijev in anonimnih prijav. Nekaj dejanj

gospodarskega kriminala po številu raziskanih primerov: poslovna goljufija, ponareditev ali

uničenje poslovnih listin, poneverba, davčna zatajitev, zloraba uradnega položaja,

podkupovanje, neupravičeno dajanje in sprejemanje daril, izdaja uradne tajnosti, pranje

denarja, preslepitev pri poslovanju z vrednostnimi papirji, zloraba notranjih informacij. Pri

poslovnih goljufijah je zelo veliko povratnikov - ljudi, ki so že počeli kazniva dejanja, bili

obsojeni ali vsaj osumljeni in so dejanja ponovno počeli. Najpogostejši osumljenci dejanj

gospodarskega kriminala: managerji, lastniki družb z omejeno odgovornostjo. Struktura

gospodarskih kriminalcev je zaskrbljujoča, saj gre predvsem za ljudi z visoko izobrazbo,

inteligenco, za bogate ljudi, za ljudi z veliko delovnih izkušenj, za ljudi, ki poznajo filozofijo

poslovnega sveta in vedo, kako izpeljati kazniva dejanja, da za njimi ne pustijo nobene sledi.

Prav tako je dosti teh ljudi vplivnih in imajo vpliv na politike in visoke državne uradnike.

Zanimivo pa je tudi dejstvo, da imajo ti ljudje tudi vpliv na medije in lahko na ta način



oblikujejo javno mnenje v svoj prid. Sodna praksa je pri gospodarskih kaznivih dejanjih zelo

majhna, zato večina gospodarskih kriminalcev ni kaznovanih in je pravosodje popolnoma

nesposobno procesirati le te, kot je tudi kriminalistična policija popolnoma nesposobna

dokazati posamezna dejanja gospodarskega kriminala (Pečar, 1993, str. 26).

Težave kriminalističnih služb za gospodarski kriminal:

• malo izkušenih gospodarskih kriminalistov. Nastal je velik prepad med starejšimi in

mlajšimi kriminalisti, saj je večina izkušenih kriminalistov odšla poiskat novo delo,

• občutna fluktuacija kriminalističnega kadra. Pritok kadra je sicer zadovoljiv, vendar

kriminalisti ponavadi takoj po opravljenem kriminalističnem tečaju iščejo službo drugje: v

gospodarstvu, v drugih državnih nadzornih inštitucijah (davčna, carinska uprava, devizni in

tržni inšpektoriat). Pretočnost je prevelika zaradi v spodnjih alineah opisanih težav,

• velika stresnost službe,

• premajhna ovrednotenost službe glede na zahtevnost in odgovornost le te. Enostavneje

povedano: prenizke plače in premajhna možnost napredovanja, glede na podobne poklice,

ki so dodatno v dosti primerih celo manj zahtevni. Ministrstvo za notranje zadeve bo po

novem to službo bolj ovrednotilo ter omogočilo večje napredovanje in tako preprečilo beg

izkušenega kadra,

• kopičenje nerešenih zadev oziroma veliki zaostanki,

• slaba izobrazbena struktura: zelo nizek delež univerzitetno izobraženih kriminalistov glede

na dejstvo, da so kazniva dejanja gospodarskega kriminala zelo kompleksna in njihovo

raziskovanje zahteva visoko izobraženost kadra,

• razdrobljenost državnih inštitucij (in njihovih pooblastil), ki se borijo proti gospodarskemu

kriminalu. V članku so omenjene naslednje inštitucije, ki niso povezane s policijo:

Agencija za trg vrednostnih papirjev, Agencija za pranje denarja, Urad za preprečevanje

korupcije.

Po mojem mnenju razdrobljenost ni problematična, morda bi bilo potrebno le povečati

povezanost med inštitucijami, omenjenim državnim organom, ki delujejo izven domene

policije, pa povečati pristojnosti.



Negativni učinki politike na raziskovanje in preganjanje gospodarskega kriminala:

Politika neposredno ne pritiska na policijo glede konkretnih kaznivih dejanj, ampak policiji

sistemsko onemogoča raziskovanje gospodarskega kriminala. V spodnjih alineah so opisani

negativni učinki politike na policijo:

• nezagotovitev sredstev za izvajanje strategije za boj proti gospodarskemu kriminalu.

Država je sicer oblikovala okvirno strategijo za boj proti gospodarskemu kriminalu, a za

zagotovitev sredstev za izvajanje strategije ni poskrbela. S tem je strategija dejansko le na

papirju, v realnosti pa se strategija ne izvaja,

• siromašenje kadra s posrednim povzročanjem v zgornjem tekstu opisanih težav,

• neodločenost za ustanovitev finančne policije, ki bi lahko bolj preganjala gospodarski

kriminal v državi,

• premajhna sredstva za gospodarske kriminaliste. Država ne namenja niti zadosti sredstev

za izobraževanje kriminalistov, kaj šele za povečanje njihovih plač za ustavitev fluktuacije

kadra.

Preganjanje gospodarskega kriminala je v Sloveniji na zelo nizki ravni. Večina storilcev

gospodarskega kriminala ne odgovarja za svoja kazniva dejanja in prav tako niti ne vrne

denarja, ki ga je ustvarila s pomočjo gospodarskega kriminala. Gospodarski kriminal se je v

Sloveniji še posebej razširil v času privatizacije, ki jo mnogi označujejo kot divjo, dasiravno

je bila v primerjavi z drugimi tranzicijskimi državami v določenem delu relativno v redu.

Slovenija je v času tranzicije izoblikovala gospodarsko elito, ki pa se je močno oddaljila od

normalnega, neškodljivega in nekaznivega delovanja in je počasi zaradi lastnega pohlepa

začela izpodjedati slovensko gospodarstvo.

Gospodarska elita močno nadzoruje celotno družbeno dogajanje v Sloveniji, pri tem izkorišča

vplive, ki jih ima na politiko in, kar je še posebej zaskrbljujoče, na policijo in zlasti

pravosodje. Pravni sistem v Sloveniji onemogoča obstoj pravne države zlasti na področju

gospodarstva in preganjanja gospodarskega kriminala. Slovenija bi morala razmisliti o uvedbi

finančne policije in gospodarskih sodišč, ki bi lahko uspešnejše in zlasti pomembno, brez

pritiskov ali zvez in korupcije, preganjala gospodarski kriminal. V Sloveniji zelo velik

problem predstavlja zlasti močno koruptiven kader v slovenskem pravosodju, katerega

koruptivnost in nepotizem je v veliki meri škodovala učinkovitosti pravosodja. Ravno

neučinkovitost pravosodja in drugih organov pregona, zlasti policije, katere neučinkovitost je



povzročila poleg zvez in korupcije predvsem država s sistemskim uničenjem in

onesposobitvijo kriminalistične policije, odgovorne za gospodarski kriminal, je povzročila

razrast gospodarskega kriminala v Sloveniji, saj gospodarski kriminalci zelo dobro vedo, da

jim pravosodje in policija zaradi nesposobnosti, nezmožnosti, pa tudi korumpiranosti, ne

bosta škodovala (Mag, 12.2.2003, str 28-31, naslov članka: Podzemlje z blagoslovom).



7 ZAKLJUČNE UGOTOVITVE

Glede na namen naloge, postavljene cilje in hipoteze v zaključnem delu naloge ugotavljam, da

so prevzemi sestavni del ekonomije, so izraz želje po uspehu, uspeh pa prinese tisto glavno

dobrino, to so zaslužki. Skozi tri hipoteze, katere sem si zastavil v uvodnem delu naloge, bom

svoje ugotovitve predstavil v nadaljevanju.

Glede na prvo postavljeno hipotezo ugotavljam, da menedžerski prevzemi v Sloveniji

trenutno ne vplivajo negativno na njen gospodarski razvoj. Kot izhodišče je lahko dejstvo, da

smo v Sloveniji ob osamosvojitvi doživeli obraten proces, ko so velika družbena podjetja

Sozd razpadla na manjša podjetja. V današnjem času vse bolj zaznavamo globalno

konkurenčnost, ki ponovno spodbuja podjetja, da se le-ta združujejo oziroma povezujejo,saj

bodo le tako lahko konkurenčnejša velikim gigantom. Procesi prevzemov so v dani situaciji

neizbežni in vplivajo na gospodarstvo, zato mora biti interes države transparentnost, ki naj bo

v skladu z veljavno zakonodajo. Prav slednje pomeni, da menedžerski prevzemi niso

negativno naravnani zoper slovenski gospodarski razvoj.

V uvodnem delu naloge sem med drugim tudi predpostavil, da je insiderstvo oziroma zloraba

notranjih informacij instrument, ki menedžerjem pomaga pri prevzemih podjetij. Menedžerji

v podjetjih bi morali biti nosilci in vzor etičnega ravnanja, skrbeti za etično implementacijo

moralnih vrednot med zaposlenimi in poskrbeti, da bo vsako nespoštovanje ustrezno

sankcionirano. Žal pogosto ugotavljamo, da je realnost drugačna, da se menedžerji za dosego

svojih ciljev poslužujejo nedovoljenih prijemov, kot je zloraba in okoriščenje z notranjimi

informacijami t.i. insiderstvo. Ob branju različne strokovne literature ugotavljam, da sicer

imamo zakone, razne agencije za spremljanje trga, ki vsako leto obravnavajo kar nekaj

insiderjev. Prepričan sem, da sankcije za nezakonita ravnanja niso dovolj visoka. To je razlog

več, da se menedžerji na ta račun okoriščajo saj je njihov dobiček pogosto večji od sankcije.

Predlagam, da bi država morala sprejeti ukrepe, s katerimi bi lahko preprečila marsikatero

zlorabo menedžerjev.

Pomembno vlogo bo država v prihodnje morala prevzeti tudi na področju delovanja uprav in

nadzornih svetov. V nasprotnem primeru menim, da je tudi v slovenskem prostoru možen

scenarij Enrona. V izogib tega država mora postati zgleden primer svojega delovanja, kar bi

dvignilo etično zavest, etične poslovne standarde ter zagotovilo večjo odgovornost vseh

državljanov.



8 LITERATURA

BELIČ,D. (2002). Kako se izogniti sovražnemu prevzemu? Ljubljana: Manager, št.4,str.60-64.

BEŠTER, J. (1996). Prevzemi podjetij in njihovi učinki na delničarje, managerje, zaposlene,

upnike in državo. Ljubljana: Gospodarski Vestnik, str.13-135.

ČOH, M. (2003). Korporacijsko upravljanje, primer Enron in njegova aktualnost v Sloveniji.

Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.

DVORŠEK, A. (2000). Kriminalistična strategija omejevanja gospodarskega kriminala.

Ljubljana, Pravna fakulteta.

DVORŠEK, A., SELINŠEK, L. (2007). Problemi dokazovanja v zahtevnih kazenskih

postopkih. Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta in Fakulteta za varnostne vede, str. 157.

DVORŠEK, A., SELINŠEK, L. (2005). Problematika finančnega kriminala v Sloveniji.

Univerza v Mariboru, Fakulteta za policijsko-varnostne vede in Pravna fakulteta, str.39 – 159.

JELOVAC, D. (2002). Poslovna etika. Portorož: Visoka strokovna šola za podjetništvo.

KAZENSKI ZAKONIK REPUBLIKE SLOVENIJE; 240.čl. Zloraba položaja ali zaupanja

KENDA, A. (2001). Enronovo vodstvo osumljeno prevare. Ljubljana: Finance, str.8.

KOCBEK, M. (1999). Prevzem podjetij in prevzem gospodarske družbe- pridobitev

kontrolnega deleža delniške družbe. Ljubljana: Pravnik, št. 6-8, str.321-331.

KOCBEK, M. (1997). Zakon o prevzemih s komentarjem. Ljubljana: Gospodarski Vestnik.

KOVAČIČ, D. (2002). Enron- sistematična kriza kapitalizma. Ljubljana: Finance, št.282,

str.28.

KRALJ, J. (2000). Temelji managementa in naloge managerjev. Koper, Visoka šola za

management.

MARTER, U. (2007). Kako izpeljati managerski prevzem velikega podjetja. Manager 2: 36.

MOŽINA, S. (2002). Management. Radovljica: Didakta, str.52-56 in 207-227.

LAH, R. (1999). Financiranje prevzema podjetja. Ljubljana: Kapital, str.32-33.



MIKLIČ, B. (2000). Prevzemi in kdo ima od njih koristi. Ljubljana: Kapital, str.34-36.

MRAMOR, D. (1992). Osnove poslovnih financ. Ljubljana: Gospodarski Vestnik.

NOVKOVIĆ, G. (2003). Zbogom MBO, pozdravljen MBI. Gospodarski Vestnik32: 6.

URADNI LIST REPUBLIKE SLOVENIJE. (1993). Predpisi o lastninskem preoblikovanju

podjetij. Ljubljana: Časopisni zavod.

PEČAR, J. (1993). Kriminaliteta belega ovratnika in družbeno nadzorstvo. Ljubljana. Revija

za kriminologijo in kriminalistiko, str. 25-38.

PLEŠNAR, J. (2001). Enronov največji stečaj v ameriški zgodovini. Ljubljana: Finance, str.7.

Polanič, I., Šafranič, J., Udovič, S. (2007). Naslov seminarske naloge. Problematika insiderstva pri poslovanju z vrednostnimi papirji v tržnem gospodarstvu »primer Airbus. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta.

PREMK, P. (2002). Prevzemi in ukrepi pred prevzemi. Ljubljana: Gospodarski vestnik, str.

647-652.

REPOVŽ, L. (1996). Motivi, strategije in financiranje prevzema podjetja. Ljubljana: Revizor,

str. 30-41.

TAVČAR, M. (1994). Etika in moralno delovanje managementa. Radovljica: Didakta.

TURK, I. (2002). Pojmovnik računovodstva, financ in revizije. Ljubljana: Slovenski inštitut

za revizijo, str. 1083.

VESNA, T. (1999). Financiranje prevzema podjetja. Ljubljana: Bančni vestnik, str.8-13.

VODOVNIK, Z. (2008). Pravni položaj managerjev. Univerza na Primorskem, Fakulteta za

management Koper.



9 VIRI

• Http://beta.finance-on.net/pics/cachepo/podjetja%20v%20lasti%20mana.

1181731932.gif , stran dobljena dne 08.02.2009

• http://razgledi.net/blog/2008/05/25/topi-kot-nacionalni-interes-in-menedzerski-

prevzemi/, stran dobljena dne 27.02.2009

• http://sluzisi.tuditi.delo.si/2008/08 /17/gnili-ameriski-kapitalizem/, stran dobljena dne

12.03.2009

• Zakon o prevzemih (Uradni list RS, št.79/2006). Zakonski predpis dobljen dne

16.03.2009 na http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r09/predpis_ZAKO4649.html

• Zakon o bančništvu (Uradni list RS, št.131/2006). Zakonski predpis dobljen dne

13.03.2009 na http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r00/predpis_ZAKO4300.html

• Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št.42/2006). Zakonski predpis dobljen

dne 16.03.2009 na http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_ZAKO4291.html

• Kazenski zakonik (Uradni list RS, 22.člen). Zakonski predpis dobljen dne 24.03.2009

na http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200855&stevilka=2296

• http://www.dossierkorupcija.com, stran dobljena dne 24.03.2009.

Documents

VS Gabor Damjan 1984 07040484 - COnnecting REpositories · 2018. 8. 24. · Študent: Damjan GABOR Maj, 2009 Mentor: mag. Igor LAMBERGER [Type the document title] 3 Menedžerski prevzemi