REPUBLIKA SLOVENIJA UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MAGISTRSKO DELO

VPLIV SPREMEMBE VREDNOTENJA NA FINANČNI POLOŽAJ STORITVENEGA

PODJETJA Kandidatka: Irena Čižman Bohinc, univ. dipl.ekon. rojena leta 1964 v Ljubljani, zaposlena v Telekom Slovenije, d.d, kot samostojni strokovni sodelavec, Absolventka na smeri poslovne finance in bančništvo Tema odobrena na seji senata EPF dne 7.4.2007 Z delovnim naslovom: Vpliv spremembe vrednotenja na finančni položaj storitvenega podjetja Mentor: Majda Kokotec-Novak, prof.dr.

2

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .......................................................................................................................8 1. 1 Opredelitev področja raziskovanja in raziskovalnega problema...................................8 1.2 Namen in cilji raziskovanja .........................................................................................10 1.3 Načrt poteka raziskave ..............................................................................................11

1.3.1 Hipoteze...........................................................................................................11 1.4 Uporabljene metode raziskave ....................................................................................12 1.5 Predpostavke in omejitve.............................................................................................14

2 VREDNOTENJE GOSPODARSKIH KATEGORIJ..................................................15

2.1 Opredelitev ..................................................................................................................15 2.2 Merjenje in prevrednotenje gospodarskih kategorij .....................................................17 2.3 Davčni vidik prevrednotenja.........................................................................................24 2.4 Poštena vrednost.........................................................................................................26 2.5 Proučevanje SRS 2001 ...............................................................................................27 2.6 Proučevanje SRS 2006 ...............................................................................................36 2.7 Proučevanje MRS........................................................................................................43 2.8 Sklepne misli................................................................................................................52

3 VREDNOTENJE GOSPODARSKIH KATEGORIJ V STORITVENIH PODJETJIH NA PODROČJU TELEKOMUNIKACIJ ......................................................................53

3.1 Značilnosti vrednotenja gospodarskih kategorij v storitvenih podjetjih na področju telekomunikacij ..................................................................................................................53

3.1.1 Splošne značilnosti vrednotenja v telekomunikacijah .......................................53 3.1.2 Metoda vrednotenja po tekočih cenah (CCA) ...................................................55

3.2 Vrednotenje poslovnih učinkov po SRS 16 (2006) ......................................................57 3.3 Prikaz različnih metod alokacije stroškov v telekomunikacijah...................................60

3.3.1 Metoda popolno alociranih stroškov (Fully Alocated Costs – FAC) .................60 3.3.2 Metoda dolgoročnih dodatnih stroškov (Long Run Incremental Costs – LRIC) 61

3.4 Faze metode alokacije stroškov v telekomunikacijah ..................................................63 3.5 Sklepne misli................................................................................................................64

4 UGOTAVLJANE GLAVNIH RAZLIK MED PROUČEVANIMI METODAMI IN RAČUNOVODSKIMI STANDARDI ............................................................................66

4.1 Ugotavljanje glavnih razlik pri metodah vrednotenja poslovnih učinkov v telekomunikacijah ..............................................................................................................66 4. 2 Ugotavljanje glavnih razlik med proučevanimi računovodskimi standardi in metodo CCA ...................................................................................................................................67 4.3 Sklepne misli................................................................................................................69

5 PREDSTAVITEV PODJETJA IN OKOLJA ...........................................................71

5.1. Predstavitev podjetja ..................................................................................................71 5.2 Okolje..........................................................................................................................73 5.3 Telekomunikacijska zakonodaja ..................................................................................74 5.4 Sklepne misli................................................................................................................77

6 IZDELAVA MODELA ZA PRIKAZ VPLIVA VREDNOTENJA NA FINANČNI POLOŽAJ PODJETJA ...............................................................................................78

6.1 Opredelitev modelov za presojo finančnega položaja .................................................78 6.2 Sklepne misli...............................................................................................................83 6.3 Izdelava modela za prikaz vpliva vrednotenja na finančni položaj podjetja.................83

3

7 RAZISKOVANJE (ANALIZA) VPLIVOV VREDNOTENJA NA FINANČNI POLOŽAJ PODJETJA ................................................................................................................86 8 SKLEP ....................................................................................................................97

8.1 Povzetek zaključnih ugotovitev....................................................................................97 8.2 Povzetek ključnih predlogov ........................................................................................99

9 VIRI .......................................................................................................................100

9.1 LITERATURA ...........................................................................................................100 9.2 VIRI:...........................................................................................................................103

10 SEZNAM KRATIC...............................................................................................105 11 SEZNAM PRILOG .............................................................................................105

Priloga 1: Izkaz poslovnega izida Priloga 2: Izkaz dodane vrednosti Priloga 3: Bilanca stanja Priloga 4: Izkaz denarnega toka Priloga 5: Izkaz gibanja kapitala Priloga 6: Upoštevani trgi priloga 7: Odločbe, ki določajo obvezno stroškovno upravičenost cen Priloga 8: Rappaportov model DELOVNI ŽIVLJENJEPIS

4

Kazalo tabel

TABELA 1: VREDNOTENJE SREDSTEV PO SLOVENSKIH RAČUNOVODSKIH

STANDARDIH ...................................................................................................................22

TABELA 2: METODE ZOŽENEGA VREDNOTENJA POSLOVNIH UČINKOV.................59

TABELA 3: UGOTAVLJANJE GLAVNIH RAZLIK MED PROUČEVANIMI STANDARDI IN

METODO CCA ..................................................................................................................69

TABELA 4: KAZALNIKI USPEŠNOSTI .............................................................................88

TABELA 5: KAZALNIKI DOBIČKONOSNOSTI .................................................................89

TABELA 6: KAZALNIKI VODORAVNEGA FINANČNEGA USTROJA ..............................91

TABELA 7: KAZALNIKI STANJA INVESTIRANJA ............................................................91

TABELA 8: KAZALNIKI OBRAČANJA...............................................................................93

TABELA 9: KAZALNIKI STANJA FINANCIRANJA............................................................94

TABELA 10: KAZALNIKI ZA INVESTITORJE ...................................................................95

TABELA 11: KAZALNIKI LIKVIDNOSTI ............................................................................96

Kazalo slik SLIKA 1: POTEK RAZISKAVE .................................................................................................... 13

SLIKA 2: METODE ALOKACIJE STROŠKOV V TELEKOMUNIKACIJAH

OZ.VREDNOTENJA POSLOVNIH UČINKOV.......................................................................... 67

SLIKA 3: POLOŽAJ PODJETJA TELEKOM SLOVENIJE D.D. V SKUPINI TELEKOM

SLOVENIJE NA DAN 31.12.2005 ............................................................................................. 71

SLIKA 4: MODEL ZA PRIKAZ VPLIVA VREDNOTENJA NA FINANČNI POLOŽAJ

OBRAVNAVANEGA PODJETJA ................................................................................................ 85

5

POVZETEK V raziskavi smo proučevali vpliv vrednotenja na finančni položaj storitvenega podjetja. S proučevanjem standardov SRS 2001, SRS 2006, MRS ter metode vrednotenja po tekočih cenah (Current Cost Accounting - CCA, kot jo predpisuje telekomunikacijska regulativa, ter s primerjavo vrednotenja gospodarskih kategorij, kot jih opredeljujejo ti standardi in metoda CCA, smo raziskovali teoretično in praktično na primeru obravnavanega podjetja vpliv na njegov finančni položaj podjetja. Ugotovili smo, da poenotenje standardov ter enotna izhodišča posledično vodijo k vedno manjšim odstopanjem in medsebojni primerljivosti. Za SRS 2006 velja že v izhodišču, da ne smejo biti v nasprotju z MRS, regulativa pa ima svoje izhodišče v MRS. Delovanje podjetja je povezano s poslovnimi in finančnimi tveganji. Prav tako je vsak proces vrednotenja gospodarskih kategorij povezan s tveganji. Finančna tveganja so tveganja povezana z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti iz opravljenega posla. Nadalje gre za tveganja udenarjanja oz. presredstvenja ene vrste sredstev in s tem pripoznavanja prihodkov ter na izpolnitev obveznosti. Posebej za storitveno dejavnost - telekomunikacije velja, da se tehnologija izredno hitro spreminja ter nadomešča staro. Zelo močni so vplivi globalizacije in centralizacije. V raziskavi smo proučevali podjetje Telekom Slovenije. Ravno zato, ker ta panoga prehiteva ostale, se je na področju telekomunikacij v evropskem prostoru začela razvijati posebna regulativa. Ta je poskušala poenotiti računovodska izhodišča z direktivami in smernicami. Predpisala je osnovo vrednotenja gospodarskih kategorij, predvsem sredstev z tekočimi vrednostmi s tako imenovano metodo vrednotenja po tekočih cenah (Current Cost Accounting). V raziskavi smo proučevali metode vrednotenja poslovnih učinkov. Na vrednotenje poslovnih učinkov vpliva sistem vrednotenja gospodarskih kategorij (kakovostni vidik) kot sistem alokacije oz. razporejanja stroškov (kvantitativni vidik). Teoretično smo proučevali načine presoje finančnega položaja podjetja, pri tem smo ugotovili, da to najlažje in najbolj transparentno omogočajo kazalniki. Na osnovi teh spoznanj smo sestavili praktični model za presojo vpliva vrednotenja na finančni položaj obravnavanega podjetja. Model za presojo finančnega položaja vključuje poleg poslovnih rezultatov dobljenih po računovodskih standardih tudi druge izide poslovanja. Za večjo izraznost ter presojo še z drugih vidikov so računovodskim kazalnikom dodani še nekateri dodatni kazalniki. Ključne besede: vrednotenje, gospodarske kategorije, poslovni učinki, model prevrednotenja, model nabavne vrednosti, oslabitev, okrepitev, finančni položaj, slovenski računovodski standardi, mednarodni računovodski standardi, metoda vrednotenja po tekočih cenah, telekomunikacije, telekomunikacijska regulativa, poštena vrednost, tveganje

6

THE INFLUENCE OF THE CHANGE IN VALUATION ON THE FINANCIAL POSITION OF THE SERVICE COMPANY Summary The aim of this research was to investigate the influence of valuation on the financial position of the service company. This has been done in two ways: firstly, by researching the standards SAS 2001, SAS 2006 and method of valuation, i.e. the Current Cost Accounting (CCA) as prescribed by telecommunication regulations, and secondly, by comparing the valuation of economic categories defined by the above standards and the method CCA. Our research has been done both theoretically and practically in the case of the company we were dealing with as regards its financial position. We have discovered that the harmonisation of the standards and uniform starting points lead to a minimisation of discrepancies and to mutual comparison. As it is known, SAS 2006 must not be in contrast with IAS for regulations have their basis in the latter. Operating of the company is related to business and financial risks. In addition, every valuation of economic categories involves taking risks. The financial risks are risks related to fulfilment of the contractual obligations of a certain business. What is more, these risks refer to transformation of different assets into cash, recognizing it as a revenue and thus fulfilling the obligations. Technology evolves rapidly, especially when it comes to telecommunications. There are very strong influences of globalisation and centralisation. In our research we have examined the Telekom Slovenije company because it belongs to a line of business ahead of the others and for which special regulations have started to develop. They try to harmonise accounting issues with directives and guidelines. The regulations prescribe the base of valuating economic categories, particularly assets with the current values by the so called Current Cost Accounting method. In this research we have examined the methods of valuation of business outputs. The valuation of business outputs is influenced by the system of valuating economic categories (qualitative aspect) as well as by the system of allocating the costs (quantitative aspect ). Theoretically we have examined different appraisals of the financial position of the company and we have discovered that the easiest and most transparent way is to do this is by using the indicators. On the basis of these findings, we have made a practical model for appraising the influence of valuation on a financial position of the company we were dealing with. The model for appraising the financial position includes business results according to accounting standards as well as the other results of the company's performance. For better expression and appraisal from other aspects, other additional indicators have been added to accounting ones.

7

Key words: valuation, economic categories, business outputs, models of revaluation, model of purchase price, impairment, reinforcement, financial position, International Accounting Standards, Slovene Accounting Standards, Current Cost Accounting Method, telecommunications, telecommunication regulation, fair value, risk

8

1 UVOD

1. 1 Opredelitev področja raziskovanja in raziskovalnega problema Vrednotenje gospodarskih kategorij predstavlja pomembno postavko računovodskih izkazov podjetij. Pri tem se pojavlja naslednja dilema: »Ali prikazane knjigovodske vrednosti sredstev opravičujejo vrednost sredstev v uporabi ter kako metode vrednotenja gospodarskih kategorij vplivajo na presojo finančnega položaja?« Po Slovenskih računovodskih standardih 2001 je bilo glavno vodilo v računovodenju načelo previdnosti. Osnova za vrednotenje so bile nabavne vrednosti. Prevrednotenje na pošteno vrednost je bilo v veliki večini podjetij, razen pri zalogah, zgolj teoretična izhodišče, katero se v praksi ni izvajalo. Načelo poštene vrednosti se je podredilo načelu previdnosti. Mednarodni računovodski standardi (MRS) so po vzoru GAAP1 sprejeli vrednotenje po poštene vrednosti. Prenovljeni slovenski računovodski standardi (SRS 2006), veljavni od 1.1.2006, so v skladu z MRS povzeli pošteno vrednost kot glavno izhodišče pri vrednotenju gospodarskih kategorij. Že po prej veljavnih standardih so podjetja lahko oslabila sredstva neposredno v izkazu poslovnega izida. Prevrednotenje navzgor je bilo dovoljeno v posebnem prevrednotevalnem popravku kapitala. V načelu so bila podjetja zavezana preveriti vrednost svojih sredstev s pošteno vrednostjo, vendar sam sistem preverjanja ni bil izdelan in dorečen ter se v praksi v glavnem ni izvajal. Računovodske informacije, ki so bile posredovane poslovodstvu podjetja, niso bile zadostne. Osnova za vrednotenje gospodarskih kategorij so bile nabavne vrednosti. Sredstva so bila vrednotena po »historičnih vrednostih«. Razmere na trgu, predvsem pri kapitalsko intenzivnih podjetjih, se zelo hitro spreminjajo. Imamo hiter razvoj tehnologij, struktura stroškov se spreminja, vedno višji delež je posrednih stroškov. Posledično so sredstva podjetij prevrednotena, kar vpliva na presojo finančnega položaja podjetja in na poslovne odločitve. Vsako poslovanje pomeni tveganje in tveganje ima ceno. Zato tako lastniki kapitala kot posojilodajalci želijo za svoje vložke ustrezen donos in prave informacije. Pravne podlage kot so MRS, Zakon o gospodarskih družbah (ZGD 1), SRS 2006 ter evropska kot domača regulativa za področje storitvenih dejavnosti - telekomunikacij imajo v principu enako izhodišče. Osnovno izhodišče SRS 2006 je, da naj ne bi bili v nasprotju z Mednarodnimi standardi računovodskega poročanja (MSRP) oz. MRS. Načini pripoznavanja in merjenja prihodkov in odhodkov se načeloma ne bi smeli bistveno razlikovati. Davčna zakonodaja, veljavna s 1.1.2005 (ZDDPO-1) je priznavala za davčno osnovo tako izkaze izdelane v skladu z SRS kot MSRP. Enako ZDDPO-2, ki je začel veljati s 1.1.2007. ZGD 1 je temeljni zakon o delovanju podjetij, določa tudi način računovodskega spremljanja poslovanja ter način vrednotenja in merjenja 1 GAAP –US Generally Accepted Accounting Principles ali splošno sprejeta računovodska načela so sprejeta pravila in pooblastila računovodskega obdelovanja in poročanja predpisana za podjetja, ki delujejo v okviru ZDA. Njihov namen je pošten prikaz finančnih rezultatov in denarnega toka.

9

posameznih kategorij, izdelavo izkaza stanja sredstev in obveznosti do njihovih virov, ugotavljanje finančnega izida ter izračunavanje in izkazovanje poslovnega izida gospodarskih družb. Zakonsko so tako določeni zasnove in temelji računovodenja družb, ki jih podrobneje opredeljujejo računovodski standardi. V celoti povzema 4. in 7. evropsko direktivo. Osnova za vrednotenje gospodarskih kategorij je poštena vrednost. To je računovodski termin, ki je lahko enak iztržljivi in nadomestljivi vrednosti. Posebej za storitveno dejavnost - telekomunikacije velja, da se tehnologija izredno hitro spreminja ter nadomešča staro. Zelo močni so vplivi globalizacije in centralizacije. V magistrskem delu smo proučevali podjetje Telekom Slovenije. Na primeru tega podjetja smo poskušali v modelu praktično prikazati vplive metod vrednotenja gospodarskih kategorij na presojo finančnega položaja podjetja. Ravno zato, ker ta panoga prehiteva ostale, se je na področju telekomunikacij v evropskem prostoru začela razvijati posebna regulativa. Ta je poskušala poenotiti računovodska izhodišča z direktivami in smernicami. Predpisala je osnovo vrednotenja gospodarskih kategorij, predvsem sredstev z tekočimi vrednostmi s tako imenovano metodo vrednotenja po tekočih cenah (Current Cost Accounting). Na informacije o stroški poslovnih učinkov oz. telekomunikacijskih storitev vpliva sistem vrednotenja gospodarskih kategorij kot sistem alokacije stroškov. Nadalje so predpisani po segmentih storitev oz. trgih ločeni računovodski prikazi. Tu zasledimo skladnost z MRS 14, ki obravnava informacije po območnih in področnih odsekih. Regulator določi zahtevani donos lastniškega kapitala (strošek kapitala), ki ga mora operater upoštevati v računovodskih izkazih. Glede na tržni delež določi operaterja s pomembno tržno močjo, za katerega veljajo vse direktive in predpisi. Na osnovi vrednotenja gospodarskih kategorij po tekočih vrednostih (predvsem osnovnih sredstev), se je metoda alokacije stroškov po poslovnih učinkih, imenovana metoda dodatnih dolgoročnih stroškov (Long Run Incremental Costs - LRIC), uveljavila kot priporočljiva. S primerjavo standardov SRS 2001, SRS 2006, MRS ter metodo vrednotenja po tekočih cenah, ki jo predpisuje telekomunikacijska regulativa ter na njeni osnovi priporočen sistem alokacije stroškov poslovnim učinkom – metoda dodatnih dolgoročnih stroškov (LRIC), smo opozorili na pomembnejše značilnosti ter na njihove vplive na presojo finančnega položaja podjetja. Ugotovili smo, da poenotenje ter enotna izhodišča posledično vodijo k vedno manjšim odstopanjem in medsebojni primerljivosti. Za SRS 2006 velja že v izhodišču, da ne smejo biti v nasprotju z MRS, regulativa pa ima svoje izhodišče v MRS. Presoja finančnega položaja se izdela z analizo. Osnova zanjo so kazalniki. Ti poskušajo meriti cilje poslovanja. Cilji so se z razvojem spreminjali. Cilj poslovanja je čim večja tržna vrednost. Vendar to ni edini cilj, je pa najpomembnejši. Poslovanje podjetja opredeljuje veliko ciljev, ki so medsebojno odvisni. Tej večplasnosti sledijo tudi merila, kazalniki, ki tvorijo sistem kazalnikov kot so sistem uravnoteženih kazalcev (Balance Scorecard) in Du Pontovi kazalniki, kakor tudi Rappaportov model vrednosti.

10

Celovitost obravnavane problematike, od opredelitve in načinov vrednotenja ter vpliva vrednotenja na presojo finančnega položaja storitvenega podjetja, novosti, ki so na tem področju ter kompleksnost problema, predstavljajo izziv za proučevanje v okviru magistrskega dela. Našteti načini ocenjevanja finančnega položaja so seveda preobsežni za obravnavano problematiko, vendar so omenjeni zaradi željenega celovitega prikaza.

1.2 Namen in cilji raziskovanja Namen in cilj raziskovanja je proučiti vrednotenje gospodarskih kategorij po SRS 2001, SRS 2006, MRS in vrednotenje po metodi po tekočih cenah, ki jo predpisuje evropska in domača regulativa za storitvena podjetja s področja telekomunikacij ter ugotoviti posledice na finančni položaj in na osnovi sklepov predlagati model za optimalen pristop izkazovanja finančnega položaja z upoštevanjem zakonodaje. Raziskovali smo glavne razlike med omenjenimi standardi ter metodo vrednotenja po tekočih cenah in vpliv na finančni položaj podjetja. Glede na to, da je pri prenovljenih SRS 2006 osnovno izhodišče, da ne smejo biti v nasprotju z MRS, to dejansko pomeni, da med SRS in MRS ne sme biti bistvenih razlik, posebej ne pri merjenju prihodkov ter odhodkov ter s tem ostalih gospodarskih kategorij. Namen in cilji so naslednji:

• proučiti značilnosti vrednotenja gospodarskih kategorij po SRS 2001, SRS 2006 in MRS ter ugotoviti bistvene razlike med obravnavanimi standardi,

• proučiti značilnosti metode vrednotenja po tekočih cenah, kot jo predpisuje regulativa za storitveno dejavnost na področju telekomunikacij, razloge za njen nastanek, priporočila glede sistema alokacije stroškov na poslovne učinke oziroma storitve ter primerjavo s SRS in MRS. Zahteva regulative po ločenih računovodskih evidencah je v skladu z MRS 14 – poročanje po področnih in območnih odsekih. Namen tega standarda je, da se zmanjšuje tveganje,

• z praktičnim primerom dokazati, da se z razvojem SRS od 2001 do 2006 zmanjšujejo razlike z MRS kot tudi metodo vrednotenja po tekočih cenah, ki jo predpisuje regulativa za področje telekomunikacij. Pri tem so MRS obravnavani le teoretično, podjetje do 1.1.2007 ni poročalo po MSRP (sklep skupščine o prehodu na MSPR s 1.1.2007),

• prikazati model presojanja finančnega položaja za storitveno podjetje s področja telekomunikacij,

• preveriti model na praktičnem primeru s prikazom vpliva uporabe različnih metod vrednotenja gospodarskih kategorij na presojo finančnega položaja podjetja ter ugotoviti posledice.

Zadani cilji imajo namen celovito prikazati obravnavano problematiko od opredelitve temeljnih pojmov do praktičnega prikaza rezultatov. Temeljno načelo

11

poštene vrednosti, ki ga z veljavnostjo s 1.1.2006 sprejemajo tudi SRS 2006, je osnova, ki v prihodnosti opušča vrednotenje gospodarskih kategorij po historičnih vrednostih, to je primerjavo preteklih stroškov s tekočimi prihodki. Tudi po modelu vrednotenja po nabavnih vrednostih (model, ki je veljal tudi do sedaj) bi morale biti kategorije prevrednotene na pošteno vrednost. Po SRS 2001 je moralo podjetje obvezno oslabiti sredstva, če so za to obstojali dokazi, vendar se to v praksi zaradi nedorečenosti ni izvajalo. Posledica so bila prevrednotena sredstva ter posledično tudi kapital. Od uveljavitve SRS 2006 teoretično naj ne bi bilo velikih odstopanj med vrednostjo sredstev po neodpisani vrednosti in pošteno vrednostjo. Opustitev načela previdnosti ter uporaba načela poštene vrednosti kot temeljnega načela je v skladu z MRS ter US GAAP. SRS so vedno bolj usklajeni z MRS. Tudi v računovodstvu se odvija proces globalizacije in interdisciplinarnosti.

1.3 Načrt poteka raziskave

1.3.1 Hipoteze Glede na zahteve zakonodaje podjetje ne more prosto izbirati metode vrednotenja gospodarskih kategorij in standardov poročanja. S 1.1.2006 je podjetje obvezano poročati v skladu s SRS 2006. Po sklepu skupščine je s 1.1.2007 podjetje zavezano poročati v skladu z MSRP. Glede na opredelitev problema in zadane cilje so v raziskovalnem delu preverjene hipoteze. Hipoteza I Uporaba različne metode vrednotenja gospodarskih kategorij vpliva na presojo finančnega položaja storitvenega podjetja na področju telekomunikacij. Sprememba le-te se odraža v računovodskih izkazih in s tem na finančnem položaju. Posledica so drugačne usmeritve za poslovne odločitve managementa. Hipoteza II Predpisani postopki za vrednotenje, enaka izhodišča po US GAAP, MRS in Slovenskih računovodskih standardih 2006 ter telekomunikacijske regulative tako evropske kot domače vodijo k primerljivosti in pravilnosti računovodskih izkazov. Računovodstvo postaja interdisciplinarno. Pri vrednotenju oz. prevrednotenju sredstev je nujno potrebno sodelovanje strokovnjakov v podjetjih, cenilcev vrednosti in revizorjev. Po SRS 2006 vrednost gospodarskih kategorij ne bi smela bistveno odstopati od dnevnih vrednosti, ki se izrazijo lahko kot iztržljiva, poštena ali nadomestitvena vrednost. Z uvedbo SRS 2006 je zahtevi regulative po vrednotenju sredstev po tekočih cenah zadovoljeno. Hipoteza III Pravilno vrednotena sredstva pomenijo realni prikaz kapitala, so pravi indikator za naložbene odločitve. Za lastnike to pomeni tudi manjše tveganje.

12

Hipoteza IV Zahteve regulative na računovodskem področju za storitvena podjetja na področju telekomunikacij, ki so obvezne za operaterje s pomembno tržno močjo, niso nič novega, kar ne bi bilo že opredeljeno v računovodskih standardih, predvsem v MRS. Konkretizirajo in upoštevajo posebnosti in specifičnosti panoge. Hipoteza V Predpostavljamo, da je finančni položaj podjetja najugodnejši pri vrednotenju gospodarskih kategorij v skladu s SRS 2006. Te bomo z določenimi omejitvami enačili s MRS.

1.4 Uporabljene metode raziskave Proučevanje vpliva vrednotenja gospodarskih kategorij na finančni položaj podjetja je kompleksna naloga. Gre za poslovno raziskavo, pri čemer je uporabljen analitičen pristop in najrazličnejše druge metode raziskovanja: metoda deskripcije, metoda kompilacije, komparativna metoda, induktivna in deduktivna metoda, empirična metoda ter metoda sinteze. Raziskava je tako statična, kjer bomo primerjali stanja v določenem trenutku, kot dinamična, kjer bomo primerjali dinamične spremembe stanj v različnih trenutkih. Z deskriptivnim načinom smo z metodo kompilacije povzeli spoznanja in stališča avtorjev, ki so se z izbrano problematiko že ukvarjali. Na podlagi tega smo oblikovali določene sklepe ter njihova spoznanja uporabili v drugem delu, kjer smo z uporabo analitičnega načina in uporabo matematično-statističnih metod preverjali navedene hipoteze. Pri tem smo uporabljali komparativno, induktivno in deduktivno metodo. V zadnjem delu bomo z metodo sinteze na podlagi empiričnih spoznanj oblikovali sklepe. Naštete metode raziskovalnega dela so se medsebojno prepletale skozi ves raziskovalni proces. V začetnem delu širšega opisovanja metod vrednotenja ter prevrednotenja so prevladovale metode deskripcije, analize, kompilacije ter komparacije. V sklepnih delih pa je večji poudarek na uporabi induktivne in empirične metode ter metode sinteze, da je možno ugotoviti vpliv vrednotenja na finančni položaj. Raziskovanje je, kot je razvidno na sliki 1, razdeljeno na naslednje faze, ki se med seboj prepletajo.

13

SLIKA 1: POTEK RAZISKAVE

Proučevanje SRS 2001

Izdelava modela za storitveno podjetje

Proučevanje metod vrednotenja predpisanih za telekomunikacije (regulativa)

Proučevanje MRS Proučevanje SRS 2006

Ugotavljanje glavnih razlik med proučevanimi metodami

1. F A Z A

Po SRS 2001 Po SRS 2006 Po metodah predpisane od regulative

3. F A Z A

4. F A Z A

Raziskovanje (analiza) vplivov na finančni položaj podjetja ter sklepi

Predstavitev panoge in podjetja

Rezultati uporabe različnih standardov na temeljne računovodske izkaze in kazalnike

5. F A Z A

2. F A Z A

14

1.5 Predpostavke in omejitve Na področju proučevanja obravnavane teme je napisano ogromno literature, različni avtorji posamezne kategorije obravnavajo bolj ali manj široko, dajejo različne poudarke. Glede na razvoj se je spreminjal tudi pristop od klasičnega do sodobnega z upoštevanjem celovitosti proučevanja. V nalogi smo poskušali povzeti sodobna spoznanja ter jih vplesti v tematiko obravnavane naloge, se dokopati do razumljivih definicij glavnih pojmov oziroma izrazov z upoštevanjem zahtev telekomunikacijske regulative na računovodskem področju. Pri raziskavi je zaradi širine tematike prisotna subjektivna presoja obravnavane tematike, oz. poznavanja in razumevanja le-te. Pri obravnavanem podjetju smo z uporabo različnih metod vrednotenja gospodarskih kategorij poskušali posledično prikazali njihov vpliv na presojo finančnega položaja podjetja za leto 2005. Primerjava finančnega položaja pri metodi vrednotenja po tekočih cenah je zelo poenostavljena. Osnova za vrednotenje gospodarskih kategorij je lastna ocena gibanja cen posameznih skupin osnovnih sredstev v zadnjih letih. V podjetju se je izvedlo prevrednotenje po tekočih vrednostih s pomočjo pooblaščenih cenilcev, kar je v skladu z mednarodnimi standardi cenitve vrednosti. Zato v raziskavi dobljeni rezultati od dejanskih lahko tudi bistveno odstopajo. Namen te raziskave je pod določenimi predpostavkami, zelo omejeno empirično dokazati teoretične ugotovitve.

15

2 VREDNOTENJE GOSPODARSKIH KATEGORIJ

2.1 Opredelitev V tem poglavju smo obravnavali vrste in pripoznavanje gospodarskih kategorij in njihov pomen. Po Korošec (2007, 1) v računovodstvu spremljamo in proučujemo denarnovrednostni odsev stanj in procesov, povezanih s poslovanjem podjetja. Pri tem nas vodijo naslednja vprašanja: Katere gospodarske kategorije in njihove spremembe ponazarjajo to denarno plat poslovanja? Kakšne so njihove značilnosti? Kako jih vrednotimo v računovodstvu in kako se spreminjajo? Gospodarske kategorije, ki so predmet računovodskega spremljanja in proučevanja, delimo v dve skupini, v statične in dinamične. Statične gospodarske kategorije so sredstva in obveznosti do virov sredstev. Njihovo vrednost lahko neposredno zaznamo le v določenem trenutku opazovanja. Z sredstvi pripoznavamo vrsto in premoženjsko stanje podjetja. Z obveznostmi do virov sredstev pa pripoznavamo, čigava so ta sredstva, oz. kako so financirana. Stanja sredstev in obveznosti do virov se s poslovanjem spreminjajo. Proizvodi ob prodaji zapuščajo zaloge, na zalogo iz proizvodnje prihajajo novi. Kupci plačujejo neporavnane račune, zaradi nadaljnjih prodaj na kasnejše plačilo pa nastajajo nove terjatve. Podobno se dogaja z obveznostmi do virov. Dobaviteljem z določenim odlogom se poravnavajo obveznosti, ob novih nakupih z odlogom plačila nastajajo nove, stara posojila vračamo in najemamo nova. Stanja posameznih vrst sredstev in obveznosti do virov sredstev se tako v delujočem poslovnem sistemu praviloma iz dneva v dan spreminjajo. Dinamične gospodarske kategorije so po Korošec (2007, 2) stroški, odhodki, prihodki in poslovni izid, kot razlika med njima in jih označujemo tudi s skupno označbo poslovnoizidni tokovi. Pojavljajo se ob delovanju poslovnega sistema oziroma podjetja zaradi porabe prvin poslovnega procesa in prodaje učinkov, in ob drugih poslovnih dogodkih, ki vplivajo na poslovno uspešnost poslovnega sistema. Poenostavljeno rečeno bi lahko rekli, da z dinamičnima kategorijama stroškov in odhodkov merimo in spremljamo gospodarske »žrtve«, ki se pojavljajo ob delovanju poslovnega sistema zaradi trošenja materiala, dela, storitev, uporabe delovnih sredstev, odprodaje trgovskega blaga, proizvodov in storitev, pa tudi zaradi uničenja ali razvrednotenja sredstev. Odhodki so torej zmanjšanje gospodarskih koristi v obračunskem obdobju v obliki zmanjšanja sredstev ali povečanja dolgov in jih je mogoče zanesljivo izmeriti. Odhodki se pripoznajo tudi, če ni mogoče pričakovati gospodarske koristi. Prihodki so povečanja gospodarskih koristi v obračunskem obdobju v obliki povečanja sredstev (denarja ali terjatev zaradi prodaje blaga) ali zmanjšanja dolgov, in jih je mogoče zanesljivo izmeriti. Čisti dobiček, kot izraz uspešnosti, je razlika med prihodki in odhodki, zmanjšana za obračunani davek iz dobička ter preračunana za terjatve in obveznosti za odloženi davek.

16

Vrednost dinamičnih kategorij povezujemo z določenim obdobjem opazovanja in uspešnostjo. Medtem, ko lahko statične kategorije sredstev in obveznosti poslovnega sistema izkazujejo svoja stanja v kateremkoli trenutku, pa v povezavi z dinamičnimi gospodarskimi kategorijami ne izkazujemo trenutnih stanj, temveč le merimo njihovo nastajanje v določenem obdobju delovanja poslovnega sistema. Ob koncu poslovnega leta vrednosti posameznih dinamičnih gospodarskih kategorij, ki nastanejo znotraj tega poslovnega leta, ne moremo neposredno prenašati v naslednje poslovno leto. V naslednje poslovno obdobje posredno prenašamo le vrednosti dinamičnih kategorij, ki smo jih prenesli oziroma preoblikovali v statične. Tako lahko poslovni sistem dela čistega dobička ob koncu poslovnega leta ne razdeli in ga zato do njegove razdelitve obravnavamo kot sestavino kapitala, saj pripada lastnikom. Ob koncu poslovnega leta pa lahko najdemo med stanji sredstev tudi kaj v zalogah učinkov začasno še zadržanih ali drugače »odloženih« stroškov in med stanji obveznosti do virov kaj »odloženih« prihodkov, ki bodo vplivali na poslovni izid šele v naslednjem poslovnem letu ali celo kasneje. Sredstvo se pripozna, če je verjetno, da se bodo v prihodnosti zaradi njega povečale gospodarske koristi, in če ima ceno ali vrednost, ki jo je mogoče zanesljivo izmeriti, torej se ga da vrednotiti. Sredstva, ki jih podjetje pridobi s kapitalom ali dolgovi, imajo obliko stvari, pravic ali denarja. Podjetje jih obvladuje in iz njih pričakuje gospodarske koristi. Ob vseh sklenjenih poslih s sredstvi in dolgovi prevzamejo podjetja nase ali prenesejo na drugo podjetje eno ali več finančnih in drugih tveganj, ki so povezana z uresničljivostjo prihodkov ter pripoznavanjem ali nepripoznavanjem sredstev in dolgov. Vsa poslovna tveganja so posredno tudi finančna tveganja (likvidnostno tveganje in tveganje neizpoljevanja nasprotne stranke) in vplivajo na plačilno sposobnost. Spremenjeni tržni pogoji, s tem mislimo na spremembe cen, vplivajo na vrednost sredstev, ki jih je potrebno prevrednotiti zaradi željenega prikaza po pošteni vrednosti. Lastniki vložijo v podjetje kapital hkrati z začetnimi sredstvi v obliki denarja, stvari ali pravic ob ustanovitvi podjetja. Kasneje se povečuje z novimi vlogami in s čistim dobičkom, oziroma v posebnih primerih pa tudi s prehodnim formalnim prevrednotenjem posameznih sredstev, preden je pripoznan čisti dobiček. Kapital se zmanjšuje z vračili lastnikom ali s čisto izgubo. Kapital izraža lastniško financiranje podjetja in je obveznost podjetja do lastnikov. To je tista obveznost do virov sredstev, ki je ni mogoče obravnavati kot dolg. Po finančnem pojmovanju kapitala v slovenskih računovodskih standardih je kapital v podjetje vložena kupna moč lastnikov, ki jo je treba pri poslovanju podjetja ohraniti in povečevati. To pojmovanje sovpada s sodobno opredeljenim ciljem poslovanja, ki je obstoj in trajnostni razvoj podjetja.

17

Kapital, oziroma lastniški kapital, kot je navadno imenovan pri poslovnem financiranju, je ostanek sredstev pri odštetju vseh dolgov. Formalno je razčlenjen na osnovni kapital, ki se v delniški družbi izkazuje po nominalni vrednosti delnic. Dopolnjujejo ga vplačani presežek kapitala prek nominalne vrednosti delnic, ki so ga prav tako prispevali lastniki podjetja, nerazdeljen čisti dobiček, ki lahko zajema tudi namensko opredeljene dele kot rezerve in dele, ki še niso bili izplačani lastnikom, ter prevrednotovalni presežki kapitala. Zmanjšujejo ga neporavnane izgube. Znesek, v katerem je kapital izkazan v bilanci stanja, je odvisen od vrednotenja sredstev in dolgov. Običajno je celotni znesek kapitala naključno enak celotni tržni vrednosti delnic ali znesku, ki ga je bilo mogoče zbrati s prodajo bodisi sredstev po poravnavi dolgov po delih bodisi podjetja kot celote ob predpostavki časovne neomejenosti njegovega delovanja. Glede na prevladujoč vir financiranja ima podjetje lahko večji delež dolga ali kapitala. Pri tem izraža kapital lastniško financiranje podjetja in je obveznost podjetja do lastnikov. Dolgovi pa so sedanje obveznosti podjetja, ki jih je potrebno v prihodnosti poravnati. Njihova poravnava po pričakovanjih zmanjša sredstva, iz katerih pritekajo gospodarske koristi. Lastnike oz. delničarje, ki v podjetje vložijo svoj denar, zanima predvsem to, kakšna je resnična vrednost podjetja, v katerega so investirali. Njihov temeljni motiv za naložbo je njeno oplemenitenje, ki je odvisno od uspešnosti poslovanja podjetja. Upniki, ki podjetju posodijo denar, pa želijo dobiti povrnjeno glavnico in pripadajoče dogovorjene obresti. Njihov interes za uspešnost poslovanja podjetja, ki so mu posodili denar, je pomemben le z vidika vplivanja na tveganje glede zmožnosti povračila zneska dolga. S spreminjanjem obravnavanih gospodarskih kategorij so povezani tudi denarni tokovi, tako prejemki kot izdatki. Prejemki so povečanje sredstev v denarni obliki, izdatki pa njihovo zmanjšanje. Razčlenjevati jih je mogoče na prejemke oz. izdatke iz poslovanja, iz vlaganja (financiranja) in iz naložbenja (investiranja).

2.2 Merjenje in prevrednotenje gospodarskih kategorij Merjenje je ugotavljanje denarno izraženih velikosti, v katerih se pripoznavajo gospodarske kategorije v računovodskih izkazih in pred tem v računovodskih razvidih. Pri vrednotenju sredstev in dolgov moramo torej upoštevati dejavnik tveganja in trdimo lahko, da je tveganje tisti dejavnik, ki neposredno in posredno določa način ter zgornjo in spodnjo mejo prevrednotenja sredstev in dolgov (Odar 2005, 26). Razvoj sodobnega računovodstva torej teži k izkazovanju poštenih vrednosti gospodarskih kategorij. Tako k razkrivanju verjetnih ali dokazljivih okrepljenih vrednosti, kakor tudi k izkazovanju oslabljenih in »ogroženih« vrednosti zaradi zunanjih, notranjih, subjektivnih ali objektivnih razlogov (Korošec 2007, 25).

18

V Sloveniji so temeljna pravila merjenja postavk v računovodskih izkazih okvirno določena v Zakonu o gospodarskih družbah. Podrobneje pa jih nato ob upoštevanju temeljnih zakonskih pravil določa računovodska stroka sama v slovenskih računovodskih standardih. Za vrednotenje gospodarskih kategorij v letnih računovodskih izkazih ZGD 1 v svojem 67. členu navaja splošna pravila vrednotenja. Pri tem se morajo upoštevati vsa predvidljiva tveganja in izgube, nastale v poslovnem letu, ali v katerem od prejšnjih poslovnih let in tudi, če ta tveganja oz. izgube postanejo znane šele v obdobju po presečnem bilančnem dnevu do dneva izdelave letnih računovodskih izkazov. Splošna pravila za vrednotenje gospodarskih kategorij v računovodskih izkazih so po 67. členu ZGD 1 naslednja:

• predpostavlja se nadaljevanje družbe kot delujočega podjetja, • uporaba metod vrednotenja se brez utemeljenih razlogov ne sme

spreminjati iz poslovnega leta v poslovno leto (stalnost vrednotenja), • treba je upoštevati načelo previdnosti, kot je določeno s slovenskimi

računovodskimi standardi ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja,

• treba je upoštevati načelo poštene vrednosti, kot je določeno s slovenskimi računovodskimi standardi ali mednarodnimi standardi računovodskega poročanja,

• odhodke in prihodke je treba upoštevati ne glede na to, kdaj so bili plačani ali prejeti,

• sestavine sredstev in obveznosti do virov sredstev je treba vrednotiti posamično,

• začetna bilanca stanja poslovnega leta se mora ujemati s končno bilanco stanja prejšnjega poslovnega leta.

Pri upoštevanju časovne neomejenosti delovanja poslovnega sistema oziroma podjetja (going concern), katerega poslovanje je predmet računovodske obravnave, predpostavljamo, da bo poslovni sistem deloval neomejeno dolgo v prihodnje, da nima nobenega namena in potrebe, da bi prenehal delovati, ali da bi pomembno skrčil svoje delovanje.

Pri upoštevanju nastanka poslovnega dogodka (accrual) skrbimo, da zagotavljamo informacije o gospodarskih kategorijah na podlagi upoštevanja vseh poslovnih dogodkov, ki so nanje vplivali v času, v katerem jih izkazujemo. Tako na primer poslovni dogodek, kot je prodaja, upoštevamo takoj ko nastane, ne glede na to, ali je že nastalo tudi plačilo. Prav tako poskrbimo, da ob prihodkih, ki nastanejo ob prodaji, takoj upoštevamo tudi ustrezne pripadajoče odhodke.

Vrednost sredstev in dolgov določa višino kapitala, prav tako se vsako prevrednotenje sredstev in dolgov v skladu z modelom prevrednotenja, odrazi na spremenjeni vrednosti kapitala.

Slovenski računovodski standardi med sestavinami kapitala opredeljujejo splošni in posebni prevrednotovalni popravek kapitala (SRS 2001) oziroma presežek iz prevrednotenja (SRS 2006), ki odraža spremembo njegove doslej izkazane

19

vrednosti, ki je posledica prevrednotenja nekaterih drugih statičnih kategorij. Pri MRS se okrepitev sredstev odrazi na povečanih rezervah (prevrednotovalne rezerve).

Prevrednotenje kapitala je povezano z mislijo, da bi poslovni sistemi oziroma podjetja zagotavljali informacije o gospodarskih kategorijah, ki bi bile čimbolj približane njihovim trenutnim tržnim vrednostim. Presežek iz prevrednotenja se lahko pojavi zaradi okrepitve opredmetenih osnovnih sredstev, naložbenih nepremičnin in nekaterih finančnih naložb (prav tam 14).

Po Korošec (2007, 42) povzemimo najprej spoznanja o vplivih različnih metodoloških odločitev na izkazovanje vrednosti gospodarskih kategorij. Pri tem mislimo zlasti na vplive različnih:

• metod amortiziranja, • kolikostnih postopkov za spremljanje zalog in • kakovostnih postopkov za vrednotenje zalog učinkov.

Ugotovimo lahko, da z izborom načina amortiziranja vplivamo na obračunani znesek amortizacije v posameznem poslovnem letu. Večje kot so pri dani osnovi amortiziranja amortizacijske stopnje, večji je znesek stroškov amortiziranja. Če se ta prenaša najprej v zaloge učinkov, je zato tudi njihova vrednost večja oziroma, če se prenaša kar neposredno v odhodke obdobja, so ti večji in je poslovni izid manjši. Po drugi strani pa je zaradi večjega zneska amortizacije neodpisana vrednost osnovnih sredstev manjša.

Z uporabo različnih kolikostnih postopkov za spremljanje zalog po eni strani vplivamo na vsakokratne zneske stroškov ali odhodkov, ki nastanejo pri zmanjšanju opazovane zaloge, s tem pa tudi na vrednost vsakokratne preostale zaloge. Tako bodo denimo, stroški materiala pri metodi FIFO izkazani po starejših dejanskih cenah kot pri metodi povprečnih cen. Preostale zaloge materiala pa bodo pri metodi FIFO izkazane po novejših cenah kot pri uporabi metode povprečnih cen.

Poznamo tudi posledice uporabe različnih kakovostnih postopkov vrednotenja na izkazano vrednost zalog in na višino odhodkov. Izkazana vrednost enake količine zalog (pri tem mislimo na zaloge poslovnih učinkov kot je nedokončana proizvodnja, polizdelkov, proizvodov..) je tem večja, čim širša je stroškovna cena, ki jo uporabljamo za njeno vrednotenje. Vplivi različnih kakovostnih postopkov vrednotenja na odhodke pa so, kot vemo, odvisni od tega, ali se stanje zalog učinkov v opazovanem obdobju poveča, zmanjša ali pa morda ostane nespremenjeno.

Poleg navedenega se spreminjajo tudi cene prvin, ki sodelujejo v poslovnem procesu. Praviloma se zaradi tehnološkega razvoja cene opreme znižujejo.

Glede na našteto, se nam postavlja že prej omenjeno temeljno vprašanje: »Kako tedaj izkazati vrednosti gospodarskih kategorij, da bodo odražale čim bolj resnično in pošteno podobo in sicer o premoženjsko-finančnem položaju, ki ga odražajo

20

stanja statičnih kategorij in o uspešnosti poslovanja podjetja, kot ga izkazujejo poslovnoizidni tokovi?«

Za računovodsko merjenje gospodarskih kategorij so dane naslednje podlage: • izvirna vrednost, • dnevna vrednost, • sedanja vrednost, • odplačna vrednost in • poštena vrednost.

Izvirno vrednost včasih imenujemo tudi zgodovinska vrednost, saj gre za vrednost, po kateri smo izvirno izkazali posamezno gospodarsko kategorijo tedaj, ko se je pojavila v poslovnem sistemu. Izvirna vrednost sredstva predstavlja tudi njegovo prvo knjigovodsko vrednost. V zvezi s sredstvi v obliki stvari je ta enaka dejanski nabavni vrednosti ob nakupu, ko gre za material, trgovsko blago in kupljena osnovna sredstva, preden jih začnemo amortizirati, oziroma je enaka dejanski stroškovni vrednosti, ko gre za zaloge nedokončane proizvodnje, polproizvodov in dokončanih proizvodov. Dejanska nabavna vrednost je izvirna vrednost tudi za vrsto neopredmetenih dolgoročnih sredstev, kot na primer za licence pa tudi za finančne naložbe v vrednostnice (vrednostne papirje). Tudi večina terjatev in dolgov se izvirno pojavlja z zneski, opredeljenimi v računovodskih listinah, ki dokazujejo njihov nastanek: kot so računi, posojilne pogodbe in podobne listine. Dnevna vrednost je ocenjeni znesek, ki bi ga bilo treba plačati, če bi v sedanjosti kupili enaka ali enakovrstna sredstva, zato ji pravimo tudi nadomestitvena vrednost. Sedanja vrednost pa je znesek, ki predstavlja sedanjo vrednost bodočih denarnih tokov iz naslova določene gospodarske kategorije oziroma razobrestena vrednost presežka bodočih prejemkov nad izdatki, ki ga pričakujemo pri poslovanju s sredstvi v prihodnosti. Takšna je tudi vrednost sredstev, npr. osnovnih sredstev pri njihovi uporabi. S sedanjo vrednostjo najmanjše vsote prihodnjih izdatkov za najemnine izkazuje podjetje opredmetena osnovna sredstva, ki jih je pridobilo s finančnim najemom, če ta vrednost ni večja od njihove poštene vrednosti. Sedanja vrednost bodočih denarnih tokov iz poslovanja podjetja pa je tudi pomembno izhodišče za vrednotenje organizacije kot celote, kadar je ta predmet kupoprodaje. Odplačna vrednost je vrednost, ki jo uporabljamo predvsem za vrednotenje dolgoročnih finančnih naložb in finančnih dolgov iz naslova danih (in prejetih) posojil, in predstavlja znesek, s katerim takšno sredstvo (ali dolg) izmerimo ob začetnem pripoznavanju, zmanjšan za prejeto (ali posojilodajalcem plačano) odplačilo glavnice, povečan oziroma zmanjšan za nabrano odplačilo razlike med začetnim in v plačilo zapadlim zneskom ter zmanjšan zaradi oslabljenosti. Poštena vrednost (ang. fair value) je znesek, za katerega je mogoče zamenjati sredstvo ali s katerim je mogoče poravnati obveznosti med dvema dobro obveščenima in voljnima strankama v poslu, v katerem sta medsebojno neodvisni in

21

enakopravni. Poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje je znesek, ki ga je mogoče pridobiti s prodajo med strankama v takem poslu. Taka je lahko tudi nadomestljiva vrednost. Pri zalogi se s tem v zvezi pojavlja čista iztržljiva vrednost, to je znesek, ki bi ga bilo mogoče v sedanjosti pridobiti s prodajo sredstev na običajen način, to je prodajna vrednost, zmanjšana za morebitno potrebne stroške dokončanja sredstva in stroške, ki so potrebni, če naj pride do prodaje. Prvo pripoznavanje in merjenje gospodarskih kategorij (sredstev, finančnih naložb) je po nabavni vrednosti, kateri se lahko prištejejo še vsi stroški povezani z usposodobitvijo sredstva, razen trgovskih in drugih popustov. Lahko se prištejejo še stroški izposojanja. Za opredmeteno osnovno sredstvo, pridobljeno na podlagi finančnega najema, velja, da je njegova nabavna vrednost poštena vrednost ali sedanja vrednost vsote najmanjših najemnin. Pri računovodskem izkazovanju moramo z dnevnimi, sedanjimi ali poštenimi vrednostmi prevrednotiti izvirne vrednosti oziroma na podlagi izvirnih še neodpisane, če ugotovimo, da je dnevna, sedanja ali poštena vrednost sredstev nižja, obveznosti pa višja od izvirno izkazane. Na ta način, ki ga zahteva tako imenovano načelo previdnosti, zagotovimo, da izkazani zneski sredstev niso precenjeni, zneski obveznosti pa podcenjeni. Padec dnevne ali sedanje vrednosti posameznih sredstev pod njihovo dotlej izkazano knjigovodsko vrednost pomeni oslabitev vrednosti sredstev. Da bi zagotovili resnično in pošteno izkazovanje gospodarskih kategorij, moramo po Slovenskih računovodskih standardih upoštevati oslabitve sredstev pri izkazovanju njihove vrednosti. Dotedanjo izkazano vrednost sredstev moramo zmanjšati na ugotovljeno oziroma ocenjeno nižjo vrednost in za učinek tega zmanjšanja praviloma izkazati prevrednotovalne odhodke. Če ugotovimo, da je nabavna cena določenega materiala padla, moramo vrednost tedanjih zalog zmanjšati na dnevno nadomestitveno vrednost. Podobno ne moremo zaloge poslovnih učinkov pustiti izkazane po izvirni stroškovni vrednosti, če se izkaže, da bi bila njihova čista iztržljiva vrednost nižja od dotedanje knjigovodske vrednosti. Zmanjšati moramo tudi izkazano vrednost finančne naložbe, če je njena tržna cena padla. V prvih dveh primerih moramo nastalo »izgubo« vrednosti sredstev povezati s poslovnimi, v zadnjem pa s finančnimi prevrednotovalnimi odhodki. V primeru, da podjetje ugotovi, da je ocenjena dnevna vrednost določenih sredstev večja od dotedanje knjigovodsko izkazane vrednosti, lahko to okrepitev sredstev izrazi v skladu s sprejetim modelom vrednotenja. V mednarodnih računovodskih standardih sta opredeljena in na njihovi podlagi povzeta tudi v slovenskih računovodskih standardih dva modela vrednotenja gospodarskih kategorij:

• model nabavne vrednosti • in model prevrednotenja.

Pri obeh modelih kot je prikazano v tabeli 1, je obvezno izkazovati učinke morebitnih oslabitev sredstev, okrepitve pa se izkazujejo le pri sredstvih, ki jih

22

podjetje spremlja po modelu prevrednotenja. Učinki prevrednotenja zaradi okrepitve se pri različnih sredstvih različno obravnavajo, pri večini povečujejo poleg dotedanje knjigovodske vrednosti sredstva še presežek iz prevrednotenja kot sestavino kapitala. Pri finančnih naložbah, ki so izmerjene po pošteni vrednosti, pa učinki okrepitve povečujejo prevredotovalne finančne prihodke in vplivajo na tekoči poslovni izid, čeprav dobički iz prevrednotenja še niso realizirani. TABELA 1: VREDNOTENJE SREDSTEV PO SLOVENSKIH RAČUNOVODSKIH STANDARDIH

MODEL VREDNOTENJA

nabavne vrednosti

prevrednotenja/ poštene vrednosti

izkazovanje oslabitve: - učinek oslabitve povzroča obenem

obvezno povečanje odhodkov

Obvezno povečanje odhodkov ali zmanjšanje presežka iz prevrednotenja

izkazovanje okrepitve: - učinek okrepitve

povzroča obenem

- Obvezno povečanje presežka iz prevrednotenja ali povečanje prihodkov

vrsta sredstev • neopredmetena sredstva • dana posojila • poslovne terjatve • zaloge

obvezen

-

• naložbene nepremičnine, • opredmetena osnovna sredstva • finančne naložbe (razen danih posojil)

možna izbira

Vir: Korošec (2007, 45 )

Model nabavne vrednosti Po tem modelu so obračuni pripravljeni tako, da so gospodarske kategorije v računovodskih izkazih pripoznane in vključene v bilanco stanja in izkaz poslovnega izida po nabavnih vrednostih, ki se nato zmanjšujejo za pozneje nabrano amortizacijo in pozneje nabrane izgube zaradi oslabitve. Za slabitev sredstev in dolgov je podlaga MRS 36 (Slabitev sredstev), ki ga povzemajo tako SRS 2001 kot SRS 2006. Njegovo uveljavljanje v praksi zahteva upoštevanje temeljnih načel poslovnih financ, in sicer :

• pri investiranju je potrebno upoštevati pričakovano donosnost in tveganje, • temeljno sodilo pri investicijskih odločitvah mora biti čista sedanja vrednost,

ki pomeni pozitivno razliko med diskontiranim pričakovanim denarnim tokom, ki ga bo ustvarila pričakovana naložba in investicijskim vložkom,

• upoštevati je treba temeljne probleme, povezane z načelom čiste sedanje vrednosti, ki so načrtovanje denarnega toka, opredeljevanje diskontne mere, predvidevanje vplivov inflacije.

23

Vkolikor je podjetje pri investicijskih odločitvah uresničevalo načelo čiste sedanje vrednosti, je ob vsaki nabavi sredstva že pridobilo temeljne predpostavke, ki jih potrebuje pri ugotavljanju vrednosti v uporabi. Tako je v takšnem podjetju potrebno le spremljati realizacijo načrtovanih denarnih tokov ob nabavi takšnega sredstva in v primeru bistvenih odstopanj zaradi poslabšanih notranjih oziroma zunanjih sprememb pogojev gospodarjenja ugotoviti, ali obstojajo znamenja za morebitno oslabitev sredstev. Uresničevanje načela čiste sedanje vrednosti z vidika računovodstva v podjetju zahteva finančno predračunavanje in pravilno razumevanje in uporabo stroška kapitala. Ker pa je v inštitutu nadomestljive vrednosti njena alternativa tudi poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje, mora podjetje tekoče spremljati tudi tržne vrednosti svojih sredstev (Praznik 2005, 10). V skladu s tem standardom (MRS 36) se od podjetja zahteva, da po vsakem datumu bilance stanja pregleda, če so znaki o možni oslabitvi sredstev. Pregled o oslabitvi sredstev preverja, če se je nadomestljiva vrednost znižala pod neodpisano oz. knjigovodsko vrednost. Vzroki za oslabitev sredstev so lahko posledica tehnoloških sprememb ali sprememb na trgu, zastaranja sredstva, slabše učinkovitosti sredstva v primerjavi s pričakovanimi donosi, ali v nameravanem prenehanju obratovanja oz. njegovemu prestrukturiranju. Če je ugotovljeno znamenje za oslabitev sredstva, je knjigovodsko vrednost sredstva (ki je lahko opredeljena na osnovi zgodovinske nabavne vrednosti ali prejšnjih prevrednotenj) potrebno znižati na nadomestljivo vrednost sredstva, ki je višja od vrednosti sredstva v uporabi ali od njegove poštene vrednosti, zmanjšane za stroške prodaje. Vrednost v uporabi namreč odraža vrednost, ki jo sredstvo prispeva podjetju v njegovi preostali dobi uporabe in ob njegovi morebitni odtujitvi. Če je vrednost, ki jo lahko pričakujemo od prispevka delujočega sredstva nižja od tiste, ki bi jo dobili ob takojšnjem prenehanju uporabe tega sredstva in ob njegovi prodaji, moramo knjigovodsko vrednost oslabiti na to vrednost. Poštena vrednost, zmanjšana za stroške prodaje sredstva, je njegova tržna vrednost zmanjšana za razumno pričakovane stroške prodaje. Če tržne vrednosti ni mogoče določiti, lahko podjetje kot nadomestljivo vrednost opredeli vrednost pri uporabi (MRS 36.20). Model prevrednotenja Ta model dopušča podjetju alternativno rešitev. To je, da obračune pripravi tako, da se gospodarske kategorije v računovodskih izkazih preračunajo na osnovi prevrednotenih zneskov, ki predstavljajo poštene vrednosti na dan prevrednotenja. Te se kasneje prav tako zmanjšujejo za pozneje nabrano amortizacijo in pozneje nabrane izgube zaradi oslabitve. Pri tem modelu je potrebno ugotavljati pošteno vrednost tudi s pomočjo pooblaščenih ocenjevalcev, ki bodo ocenili tržno vrednost sredstev na podlagi mednarodnih standardov ocenjevanja sredstev. Prevrednotenje sredstev zaradi oslabitve je zahtevnejše kot prevrednotenje zaradi okrepitve. Oslabitev namreč neposredno vpliva na poslovni izid, razen kadar je bil za oslabljeno sredstvo prej oblikovan posebni prevrednotovalni popravek kapitala

24

po SRS 2001 oz. presežek iz prevrednotenja po SRS 2006 oziroma prevrednotovalne rezerve po MRS. Okrepitev sredstev, ki se izrazi v povečanju knjigovodske vrednosti sredstva, se pojavi le, če podjetja zanje uporablja model prevrednotenja po MRS 16 (Opredmetena osnovna sredstva). Po tem modelu se knjigovodska vrednost sredstva spremeni na njegovo pošteno vrednost, če se pokaže, da je poštena vrednost višja od knjigovodske vrednosti. Takrat pride do povečanja knjigovodske vrednost, torej okrepitve takega sredstva. Takšno povečanje knjigovodske vrednosti se prizna neposredno kapitalu kot presežek prevrednotenja. V izkazu poslovnega izida pa le, vkolikor se odpravi zmanjšanje iz prevrednotenja istega sredstva, ki je bilo prej pripoznano v izkazu poslovnega izida oz. ob odtujitvi. Presežek iz prevrednotenja opredmetenih osnovnih sredstev (SRS 2006), ki je sestavni del kapitala, se lahko prenese neposredno na zadržani čisti dobiček, ko je pripoznanje sredstva odpravljeno. To lahko vključuje prenos celotnega presežka, ko je sredstvo izločeno iz uporabe ali odtujeno. Vendar se lahko del presežka prenese tudi, ko podjetje sredstvo uporablja. V takšnem primeru je preneseni znesek presežka razlika med amortizacijo na podlagi prevrednotene knjigovodske vrednosti sredstva in amortizacijo na podlagi njegove izvirne nabavne vrednosti. Prenosi iz presežka iz prevrednotenja v zadržani čisti dobiček se ne opravijo preko poslovnega izida. Prevrednotenje gospodarskih kategorij vpliva na temeljne računovodske izkaze. Padec dnevne ali sedanje vrednosti posameznih sredstev pod njihovo dotlej izkazano knjigovodsko vrednostjo pomeni oslabitev vrednosti sredstev in je za učinek zmanjšanja potrebno izkazati prevrednotovalne odhodke, oziroma zmanjšati najprej presežek iz prevrednotenja, če so sredstva spremljana po modelu prevrednotenja. Okrepitev vrednosti, kar pomeni, da se je vrednost sredstev poveča in se za učinek te možne koristi, ki pa še ni uresničena, oblikuje prevrednotovalni presežek kapitala, na izkaz poslovnega izida pa se ti učinki krepitve prenesejo ob realizaciji, v primeru, če so sredstva spremljana po modelu prevrednotenja.

2.3 Davčni vidik prevrednotenja Učinki prevrednotenja zaradi okrepitve ne vplivajo na poslovni izid in tako niso vključeni v oblikovanje davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb. Učinki teh prevrednotenj se prikazujejo le v bilanci stanja, poslovnem izidu in kot davčna osnova se upoštevajo šele ob dejanski realizaciji prihodkov. Glede odhodkov zaradi prevrednotenja pa je Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-1) v 17. členu (sprejet leta 2004 in veljaven od 1.1.2005 do 1.1.2007) določal, da se odhodki zaradi prevrednotenja, razen odhodkov, nastalih zaradi prevrednotenja dolgov, terjatev, finančnih naložb in denarnih terjatev, ki se po SRS prevrednotijo zaradi spremembe valutnega tečaja, in odhodkov zaradi uporabe kapitalske metode vrednotenja finančnih naložb, ne priznavajo. Odprava oslabitev se je

25

upoštevala na način, da so se prihodki izvzeli, tako da niso bili vključeni v davčno osnovo. Odhodki zaradi prevrednotenja, ki se glede na zgoraj navedeno niso priznavali, so se priznali ob prodaji ali drugačni odtujitvi sredstev in ob poravnavi ali drugačni odtujitvi dolgov. Okrepitev ni vplivala na poslovni izid, ni bilo torej pripoznanih prihodkov, saj se bodo ti praviloma pojavili šele v prihodnosti. Oslabitev in prevrednotovalni odhodki iz tega naslova pa vplivajo na poslovni izid. Iz davčnega vidika pa ti odhodki niso bili priznani oz. niso bili upravičeni in kot taki niso zmanjševali davčne osnove za obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Odhodki in prihodki zaradi prevrednotenj, ki jih v računovodstvu pripoznamo takrat, ko se pojavijo (pri sredstvih je okrepitev dopustna, oslabitev obvezna), so se v davčnem obračunu upoštevali šele ko takrat, ko so dejansko realizirani. Torej so bili z davčnega vidika upoštevani (takrat, ko so realizirani), vendar z zamikom. Prevrednotovalni odhodki na podlagi oslabitev opredmetenih osnovnih sredstev so bili še v letu 2004 vrsta priznanih davčnih odhodkov, seveda če so bili realni. Ker standardi učinkov oslabitve ne obravnavajo kot amortizacijo, vrednostnih omejitev glede njihovega davčnega priznavanja ni bilo (Hieng 2004, 204). Po ZDDPO-1 pa so se odhodki zaradi prevrednotenja, ki niso bili davčno priznani v obdobju, ko so bili ugotovljeni in obračunani, priznajo se ob prodaji ali drugačni odtujitvi. Novi Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2) veljavni od 1.1.2007 prinaša precej sprememb v primerjavi z ZDDPO -1 . Pomembna novost je, da se pri določanju prihodkov in odhodkov za ugotavljanje davčne osnove v največji meri sledi prihodkov in odhodkov izkazanih v izkazu poslovnega izida. Po ZDDPO-1 so bila prevrednotenje sredstev na nižje vrednosti priznana šele ob prodaji ali drugačni odtujitvi sredstva, po novem zakonu pa ta prevrednotenja zmanjšujejo davčno osnovo. Delna omejitev glede priznavanja odhodkov iz naslova prevrednotenj je le pri poslovnih terjatvah in finančnih naložbah, slabitve vseh drugih sredstev (osnovnih sredstev, neopredmetenih dolgoročnih sredstev ter zalog) pa se kot odhodek priznavajo v obračunani višini, če je ta v skladu z določbami MSRP oziroma SRS 2006. V ZDDPO-2 so natančneje predpisani pogoji za pripoznavanje odpisa terjatev. Posebej je za finančne naložbe oziroma finančne instrumente, ki jih imajo zavezanci v posesti za trgovanje in se po določbah računovodskih standardov merijo po pošteni vrednosti prek poslovnega izida, določeno, da se odhodki iz naslova prevrednotenj priznavajo v obračunani višini. Odhodki iz prevrednotenja zaradi slabitve dobrega imena se priznajo do višine 20% začetno izkazane vrednosti dobrega imena. V zvezi s prenašanjem presežka iz prevrednotenja v preneseni poslovni izid in v davčno osnovo novi zakon določa, da se mora ta presežek iz prevrednotenja pri sredstvih, ki se amortizirajo, prenašati v davčno osnovo v davčnem obdobju v enakem znesku, kakor je obračunan znesek amortizacije od prevrednotevalnega dela teh sredstev v tem davčnem obdobju.

26

2.4 Poštena vrednost Glede na to, da je načelo poštene vrednosti sprejeto kot temeljno načelo vrednotenja gospodarskih kategorij tako standardov kot zakonodaje, smo v tem poglavju proučevali izhodišča tega načela ter vplive na temeljne računovodske izkaze. Načelo poštene vrednosti določa, da je potrebno posebno prevrednotenje nad ali pod izvirno oziroma nabavno vrednostjo opraviti, če se izkaže, da je le ta ni ustrezna. SRS so pravila za merjenje gospodarskih kategorij po pošteni vrednosti povzeli po MRS. Za pošteno vrednost velja splošno sprejeta opredelitev, da je to znesek, za katerega je mogoče izmenjati sredstvo, poravnati obveznosti ali izmenjati podeljen kapitalski instrument med dobro obveščenima in voljnima strankama v premišljenem poslu. Glede na opredelitev, da poznamo tri dnevne vrednosti, to je nadomestitvena vrednost, iztržljiva in poštena vrednost, menim, da je »prava vrednost« poštena vrednost, ki je tudi najširši pojem, nadomestitvena in iztržljiva pa sta njen najboljši približek. Iztržljivo vrednost oz. tržno vrednost je mogoče določiti le, če se s sredstvom trguje na dejavnem in plačilno sposobnem trgu. (Kokotec- Novak et al. 1998, 80) US GAAP, kateri so podlaga MRS, poznajo tri podlage za ugotavljanje poštene vrednosti (Strašek – Kotlič 2003, 53):

• tržno ceno na dejujočem trgu, • oceno, ki temelji na tržnih cenah podobnih sredstev (Mean Equivalent

Assets), • oceno, temelječo na različnih metodah ocenjevanja.

Vrednotenje in prevrednotenje zasnovano na pošteni vrednosti, vedno bolj prevladuje v okvirih računovodskega poročanja, še posebej v MSRP2. MSRP 1 govori o prvi uporabi MSRP in določa, da lahko podjetje izbere vrednotenje opredmetenih osnovnih sredstev, naložbenih nepremičnin in neopredmetenih osnovnih sredstvih po nabavni vrednosti ob prehodu na MSRP ter to prevzame kot pošteno vrednost. V primeru popolnega upoštevanja načela poštene vrednosti bi se morali vsi učinki prevrednotenja sredstev in dolgov upoštevati pri njihovem vrednotenju in takoj poračunati tudi v poslovnem izidu. SRS 2001 so sicer sprejeli to načelo, vendar je prevladalo načelo previdnosti. SRS 2006, enako kot MRS, pa upoštevajo načelo poštene vrednosti s pravilom prevrednotenja le pri vrednotenju sredstev in dolgov 2 Pri proučevanju SRS in MRS, se srečamo še z Mednarodni standardi računovodskega poročanja (MSRP), ki so širši pojem od MRS. To so standardi računovodskega poročanja za velike družbe, katerih vrednotnice so uvrščene na delujoči borzni trg, in za tiste družbe, ki izdelujejo konsolidirane računovodske izkaze. Poleg MRS in MSRP zajemajo še pojasnila. Sprejeti so bili leta 2001.

27

v bilanci stanja, ne pa tudi pri ugotavljanju poslovnega izida. Pri ugotavljanju poslovnega izida ni upoštevano načelo poštene vrednosti pri prevrednotenju. V nadaljevanju pri proučevanju posameznih standardov smo obravnavali načine vrednotenja ter vplive prevrednotenja na temeljne računovodske izkaze. Upoštevanje načela poštene vrednosti v celoti bi lahko povzročila ugotovitev čistega dobička, in zato tudi razdelitev, ki bi izvirala iz prevrednotenih sredstev in zato izkazanih prihodkov, ki pa se le enostransko pripoznajo. Problematično pa ni le pripoznavanje prihodkov in odhodkov, kajti posledično lahko to razširimo na denarne tokove. Zaradi upoštevanja načela poštene vrednosti, torej zaradi enostranskega prevrednotenja sredstev in dolgov v trenutku prevrednotenja posledično ne pride do denarnih tokov. Do njih naj bi prišlo v prihodnosti. Vendar je prihodnost povezana z vrsto negotovosti in tveganj, ki so jim izpostavljeni tudi denarni tokovi. Če bi to dejstvo zanemarili, bi na primer lahko zaradi popolnega upoštevanja načela poštene vrednosti v računovodskih izkazih ugotovili čisti dobiček. Predpostavljamo, da bi skupščina družbe sprejela tudi sklepe o njegovi razdelitvi na deleže v dobičku, ki bi bili tudi izplačani. Lahko bi nastal položaj, ko bi morala družba zaradi izplačila deležev v dobičku najeti posojilo in se dodatno zadolžiti, ko bi se kasneje na primer poštena vrednost zmanjšala (Odar 2006, str. 17). Uveljavljanje načela poštene vrednosti dejansko pomeni:

• drugačno razumevanje pomena računovodskih izkazov, metod vrednotenja in načinov ugotavljanja posameznih vrednosti gospodarskih kategorij,

• opuščanje predpostavke previdnosti in uveljavljanje načela poštene vrednosti,

• spremembe pri evidentiranju prevrednotenja (okrepitve in oslabitve), • vpliv davčnega vidika prevrednotenja, • večjo vlogo ocenjevalcev vrednosti sredstev, računovodij, revizorjev in

povečane zahteve po znanju.

2.5 Proučevanje SRS 2001 Slovenski računovodski standardi so pravila stroke, ki zakonsko določena temeljna pravila in zahteve računovodenja podrobneje razčlenjujejo, pojasnjujejo in določajo način njihove uporabe. So izvirna združitev domače računovodske teorije z mednarodnimi zahtevami, zlasti MRS in smernicami Evropske unije. Njihova posebnost je, da obravnavajo računovodenje kot celoto za notranje in zunanje potrebe podjetij. V njih so obdelane splošne podlage za notranje poročanje, ki se ne razlikujejo od splošnih podlag za zunanje poročanje. Podrobnosti notranjega računovodenja niso obdelane, ker so odvisne od potreb in zahtev v posameznem podjetju. Proučevanja posameznih standardov nismo mogli izvesti izolirano, brez medsebojnega sklicevanja in povzemanja. Obravnavali in proučevali smo

28

standarde, ki so v povezavi z vidika obravnavane tematike, predvsem smo se osredotočili na standarde, ki obravnavajo statične gospodarske kategorije. SRS 2001, veljavni od 2002 do 1.1.2006, so v izhodišču razlikovali spremembe cen, ki so nastale zaradi splošnih in posebnih gospodarskih razmer in družbenih vplivov. Splošne so bile spremembe zaradi kupne moči denarja, posebni vplivi pa so bili posledica sprememb v ponudbi in povpraševanju ali tehnoloških sprememb. Posebni vplivi lahko povzročijo pomembno zvišanje ali znižanje posameznih cen, ne glede na gibanje drugih cen. Tako sta se oblikovala splošni in posebni prevrednotovalni popravek kapitala. Namen teh dveh kategorij je bil ohranitev realne vrednosti kapitala, kot tudi sredstev. Za prvo pripoznavanje (vrednotenje) gospodarskih kategorij so SRS 2001 v skladu z MRS uporabljali kot podlago nabavno vrednost s stroški, ki so se lahko neposredno pripisali usposobitvi sredstva. Gospodarske kategorije so bile pripoznane in vključene v bilanco stanja in izkaz poslovnega izida po nabavnih vrednostih, ki so se nato zmanjševale za pozneje nabrano amortizacijo in pozneje nabrane izgube zaradi oslabitve. Prevrednotenje opredmetenih osnovnih sredstvih so SRS 2001 obravnavali bistveno drugače od SRS 1993. Prevrednotenje ni več temeljilo na načelu nezmanjšane kupne moči kapitala, pač pa na potrebi po njihovem realnem izkazovanju glede na spremembe cen gospodarskih kategorij. Na tem izhodišču je bila zasnovana zamisel prevrednotenja zaradi okrepitve, ki je SRS 1993, dosledno upoštevajoč načelo manjše vrednosti sredstev in večje vrednosti dolgov, niso dovoljevali. Medtem, ko so SRS 1993 pri prevrednotenju opredmetenih osnovnih sredstvih izhajali iz njihove nabavne vrednosti, torej kosmate vrednosti, pa so se SRS 2001 osredotočili na prevrednotenje čiste knjigovodske vrednosti, pri čemer se nabavna vrednost ni spreminjala. Glede okrepitve opredmetenih osnovnih sredstev so SRS 2001 na nek način teoretično sprejeli model prevrednotenja na pošteno vrednost, kot ga opredeljuje MRS 16 ( opredmetena osnovna sredstva), medtem ko so glede oslabitve povzemali določila MRS 36 (Oslabitev sredstev), vendar brez operacionalizacije izvedbe oslabitve sredstev. Zato podjetja niso mogla izvesti oslabitve, ne da bi neposredno upoštevala določila MRS 36. Oslabitev je določal SRS 1.29. (SRS 2001), ki je določal: »opredmetena osnovna sredstva se morajo zaradi oslabitve prevrednotovati, če njihova knjigovodska vrednost presega njihovo nadomestljivo vrednost. Kot nadomestljiva vrednost se šteje čista prodajna vrednost ali vrednost v uporabi, odvisno od tega, katera je večja. Pri ocenjevanje vrednosti v uporabi se upošteva:

• ocenjevanje prejemkov in izdatkov, ki bodo izhajali iz nadaljne uporabe sredstva in iz njegove končne odtujitve, ter

• uporabo ustrezne razobrestovane (diskontne) mere pri teh prihodnjih denarnih tokovih.«

Samo, če je bila nadomestljiva vrednost opredmetenih osnovnih sredstev manjša od njegove knjigovodske vrednosti, se je njegova knjigovodska vrednost zmanjšala na njegovo nadomestljivo vrednost. Takšno zmanjšanje je bila izguba

29

zaradi oslabitve in se je štela kot prevrednotovalni poslovni odhodek v zvezi z opredmetenimi osnovnimi sredstvi, ne pa kot povečanje amortizacije. Če je bil pri njegovi prejšnji okrepitvi povečan posebni prevrednotovalni popravek kapitala v zvezi z opredmetenimi osnovnimi sredstvi, ga je bilo v takem primeru potrebno porabiti, preden se je povečal prevrednotovalni poslovni odhodek v zvezi z opredmetenimi osnovnimi sredstvi. Temeljno načelo vrednotenja gospodarskih kategorij po SRS 2001 je bilo načelo previdnosti. Vrednotenje gospodarskih kategorij je bilo po nabavnih vrednostih ali po izvirnih oz. historičnih vrednostih. Zaradi tendence padanja cen predvsem opremi, so bila posledično sredstva v izkazih prevrednotena. Merjenje računovodskih kategorij po pošteni vrednosti je bilo zgolj teoretično izhodišče. Zaradi sprememb tržnih razmer, razvoja novih tehnologij, kar je vplivalo na vrednost gospodarskih kategorij, se je oblikoval posebni prevrednotovalni popravek kapitala. Oslabitev sredstev in obveznosti se je izkazovala preko izkaza poslovnega izida v prevrednotovalnih odhodkih. To se v praksi, razen pri zalogah, ni izvajalo. V skladu z načelom previdnosti se je okrepitev sredstev izkazovala v bilanci stanja v posebnem prevrednotovalnem popravku kapitala. Uporabljen je bil model nabavne vrednosti in vrednotenje gospodarskih kategorij po nabavni vrednosti, sicer je bila dana možnost vrednotenja po pošteni vrednosti (interna pravila podjetij, cenitev z internimi strokovnjaki, kar pa se ni izvajalo, zaradi česar so bila sredstva prevrednotena). Prevrednotenje zaradi okrepitve je bilo dopustno, slabitev sredstev in krepitev dolgov je bila obvezna, kar je v skladu z načelom previdnosti. Podjetja so sama določala ali so v računovodskih izkazih povečevala sredstva ali ne. Zaradi okrepitve so se lahko prevrednotovala le opredmetena osnovna sredstva, ne pa neopredmetena dolgoročna sredstva. SRS 2001 so v izhodišču razlikovali spremembe cen, ki so nastale zaradi splošnih in posebnih gospodarskih razmer in družbenih vplivov. Splošne so bile spremembe zaradi kupne moči denarja, posebni vplivi pa so bili posledica sprememb v ponudbi in povpraševanju ali tehnoloških sprememb. Namen uvedbe splošnega popravka kapitala je bila ohranitev realne vrednosti kapitala. Splošni prevrednotovalni popravek kapitala je omogočal izražanje vrednosti kapitala v spremenjeni kupni moči, na podlagi sprememb vrednosti eura. Ta sprememba je morala biti večja kot 5,5%. Posebni prevrednotovalni popravek kapitala je zajemal predhodno knjigovodsko razvidovanje posledic okrepitve sredstev, oziroma njihovo zmanjšanje zaradi naknadne oslabitve prej okrepljenih sredstev in dolgov. Novost SRS 2001 je bila uvedba odloženih davkov. Odloženi davki izhajajo iz razlik med računovodskim in obdavčljivim poslovnim izidom. To razliko med dobički zaradi davčnih predpisov in računovodskim dobičkom popravimo z odloženimi davki. V bilanci stanja se izkaže obveznost za davek iz dobička, ki jo je treba poravnati v prihodnjih obdobjih glede na obdavčljive začasne razlike. Stalne davčne razlike, ki nastanejo npr. zaradi uporabe drugačnih amortizacijskih stopenj ter odhodkov, ki niso davčno priznani, niso predmet za oblikovanje odloženih

30

davčnih obveznosti. Namen odloženih davkov je tako prikazati pravi dobiček ne glede na to, kako davčni predpisi priznavajo prihodke in odhodke. Davčna zakonodaja je šele s 1.1.2005 (ZDDPO-1) priznala obstoj začasnih davčnih razlik, zato se te kljub možnosti, ki so jo opredeljevali SRS 2001 niso prikazovale. Bistvo odloženih davkov je sočasnost prikaza prihodkov in stroškov, ki se nanašajo na isto obdobje. Opredmetena osnovna sredstva - SRS 1 (2001) Sredstva so se pripoznavala, če je podjetje od njih pričakovalo kakšne koristi in se jih je dalo zanesljivo meriti. Standard se je uporabljal pri knjigovodskem razvidovanju, obračunavanju in razkrivanju zemljišč, zgradb, opreme in drugih opredmetenih osnovnih sredstev. Treba je bilo ločevati, pri zgradbah in opremi stvari, ki so se še gradili ali izdelovali, od stvari, ki so bile že usposobljene za uporabo. Stvari dane v finančni najem so bile sestavni del dolgoročnih finančnih naložb. Potrebno je bilo ločevati opredmetena sredstva, ki se niso uporabljala. Začetno vrednotenje osnovnih sredstev je bilo po nabavni vrednosti, ki so jo sestavljale nakupna cena, uvozne in nevračljive nakupne dajatve ter stroški, ki jih je mogoče neposredno pripisati usposobitvi za uporabo, zlasti stroške dovoza in namestitve. Med nevračljive nakupne dajatve se je všteval tudi tisti davek na dodano vrednost, ki se ni povrnil. Odšteli so se od nakupne cene vsi trgovski in drugi popusti. Donacije in državne podpore se niso odštevale od njihove nabavne vrednosti, temveč so se vštevale med dolgoročne rezervacije in so se porabile v skladu z obračunano amortizacijo. Nabavno vrednost so lahko sestavljale tudi obresti od posojil za pridobitev opredmetenega osnovnega sredstva do njegove usposobitve za uporabo. Stroški, ki so nastali v zvezi z opredmetenim osnovnim sredstvom, so povečevali njegovo nabavno vrednost, če so povečevali njegove prihodnje koristi v primerjavi s prvotnim stanjem. Neodpisana vrednost osnovnih sredstev se je zmanjševala z amortiziranjem. Ni pa smela biti večja od vrednosti, nadomestljive v preostali dobi koristnosti, oz. njegove poštene vrednosti. Sredstvo, pridobljeno na podlagi finančnega najema, je bilo sestavni del skupine, ki ji je pripadalo. Njegova nabavna vrednost je bila enaka pošteni vrednosti ali sedanji vrednosti najmanjše vsote najema, in sicer tisti, ki je bila manjša. Amortizirati se je pričelo prvi dan naslednjega meseca, ko je bilo dano v uporabo. Pri zemljiščih, zgradbah in tudi opremi so lahko ugotavljali pošteno vrednost kot čisto prodajno vrednost pooblaščeni ocenjevalci vrednosti, pri čemer so že upoštevali pretečeno dobo koristnosti. Pošteno vrednost je lahko ugotavljalo tudi podjetje samo, če je imelo v posebnem pravilniku določen način ocenjevanja vrednosti, ki temelji na slovenskih poslovnofinančnih standardih. Prevrednotiti se je morala cela skupina.

31

Pri opredmetenih osnovnih sredstvih je bila oslabitev obvezna, okrepitev pa dopustna. Neopredmetena dolgoročna sredstva - SRS 2 (2001) Neopredmeteno sredstvo je bilo tisto, ki ga je imelo podjetje dolgoročno za proizvodnjo ali priskrbovanje proizvodov oz. storitev, dajanje v najem in fizično ni obstojalo. Zajemala so naložbe v dolgoročne pravice do industrijske lastnine (koncesije, patenti, licence, blagovne znamke), dolgoročno odložene stroške (organizacijski stroški, preden se je začnelo proizvajanje ali opravljanje storitev, stroški razvijanja in podobni dolgoročno odloženi stroški) in naložbe v dobro ime prevzetega podjetja. Naložba v dobro ime je bila presežek nabavne vrednosti prevzetega podjetja in je imela določljivo pošteno vrednost pridobljenih sredstev, zmanjšano za dolgove, če tako podjetje prenehalo obstojati kot samostojna pravna oseba. Neopredmetena dolgoročna sredstva so se pripoznala, če je bilo verjetno, da bi pritekale gospodarske koristi povezane z njim in je bilo mogoče njegovo nabavno vrednost zanesljivo izmeriti. Za v podjetju ustvarjene blagovne znamke se dobro ime ni pripoznavalo kot neopredmeteno dolgoročno sredstvo. Amortizirljivi znesek dolgoročnega sredstva se je ocenil glede na dobo koristnosti. Dobro ime se je praviloma amortiziralo v 5 letih, dobo koristnosti je pa bilo mogoče podaljšati z utemeljitvami do 20 let. Dobo in metodo amortiziranja je bilo potrebno pregledovati najmanj ob koncu vsakega poslovnega leta. Spremembe dobe ni bilo treba obravnavati kot spremembo računovodske usmeritve. Prevrednotenje se je pri neopredmetenih dolgoročnih sredstvih praviloma pojavilo kot oslabitev. Oslabitev je bila potrebna, če njihova knjigovodska vrednost presegla nadomestljivo vrednost. Kot nadomestljiva se je štela čista vrednost pri uporabi. Okrepitev ni bila dovoljena, ker običajno zanje ni deloval trg. Neopredmetena dolgoročna sredstva se zaradi odprave oslabitev niso prevrednotila. Dolgoročne finančne naložbe - SRS 3 (2001) Dolgoročne finančne naložbe so bile sestavni del dolgoročnih finančnih instrumentov podjetja in so bila sredstva, da bi z donosi, ki izhajajo iz njih, dolgoročno povečevala svoje finančne prihodke. Večinoma so bile naložbe v kapital drugih podjetij (naložbe v kapitalske deleže), ali v finančne dolgove drugih podjetij (dana dolgoročna posojila, naložbe v obveznice, naložbe v izpeljane finančne instrumente, ki jih je moral imeti naložbenik v posesti v obdobju daljšem kot 1 leto in niso bile za trgovanje).

32

Dolgoročne naložbe v odkupljene lastne delnice so se štele kot trezorske delnice in so se le formalno obravnavale kot posebna vrsta dolgoročnih finančnih naložb, ker so zmanjševale vpisani kapital. Finančne naložbe v naložbene nepremičnine, ki so bile v posesti za trgovanje, ali dane v finančni najem, da bi se z njimi dolgoročno dosegali donosi, so se štele kot posebna vrsta dolgoročnih finančnih naložb (SRS 3.8). Pripoznavale so se kot sredstvo, ko so se začele ob upoštevanju pogodbenega datuma oz. datuma izdatkov zanjo ali opravljene zamenjave za njeno pridobitev obvladovati pogodbene pravice vezane nanjo. Merjenje oz. začetno vrednotenje je bilo po nabavni vrednosti, ki je bila enaka plačanemu znesku denarja ali njegovih ustreznikov, bodisi poštene vrednosti drugih nadomestil za nakup, povečani za stroške, ki jih je bilo mogoče pripisati neposredni naložbi. Nabavno vrednost je bilo treba preračunati, če je prišlo do pojava, ki je vplival na znesek nadomestila za nakup, po datumu nakupa, če je bilo plačilo zneska nadomestila verjetno, in če je bilo znesek nadomestila mogoče zanesljivo oceniti. Prevrednotenje je bilo lahko zaradi njihove okrepitev, oslabitve ali odprave njihove oslabitve. Prevrednotenje lastniških vrednostnih papirjev, dolgoročnih dolžniških papirjev in drugih povezanih finančnih instrumentov je bilo možno, če njihova dokazana vrednost pred odštetjem stroškov posla, ki so se utegnili pojaviti ob prodaji ali drugačni odtujitvi, preseglo njihovo knjigovodsko vrednost. Poštena vrednost je bila dokazana, če je bila objavljena cena na delujočem trgu borznih vrednostih papirjev, in če je lahko denarne tokove utemeljeno ocenil neodvisni ocenjevalec. V primeru okrepitve je bilo potrebno ustrezno povečati posebni prevrednotovalni popravek kapitala. Zaloge - SRS 4 (2001) Standard je obravnaval zaloge materiala, trgovskega blaga, nedokončane proizvodnje in proizvodov in so bila praviloma sredstva v opredmeteni obliki, ki so se porabila pri ustvarjanju proizvodov ali opravljanju storitev oz. pri proizvajanju za prodajo ali so bila prodana v okviru rednega poslovanja. Zaloge materiala so zajemale količine v skladišču, dodelavi in predelavi pa tudi na poti od dobavitelja, če jih je kupec že prevzel. Med zaloge se je štel tudi drobni inventar z dobo koristnosti do 1 leta, če njegova posamična vrednost ni presegala 100 eurov. Zaloga v postopku proizvajanja je zajemala nedokončano proizvodnjo in polproizvode. Nedokončana proizvodnja je lahko obsegala tudi opravljanje storitev, ki so do konca obračunskega obdobja dokončane, od naročnika pa še ne prevzete.

33

Zaloge so se pripoznavale, če je bilo verjetno, da bodo pritekale gospodarske koristi, povezane z njo, in če je bilo mogoče njeno nabavno vrednost ali stroškovno vrednost zanesljivo izmeriti. Količinska enota zaloge materiala in trgovskega blaga se je ob začetnem pripoznavanju ovrednotila po nabavni vrednosti (nakupna cena, uvozne in druge nevračljive nakupne dajatve ter neposredni stroški nabave, vključno z DDV, ki se ne povrne, ter se je zmanjšala za dodeljene popuste). Količinska enota proizvoda oz. nedokončane proizvodnje se je ob začetnem pripoznavanju ovrednotila po proizvajalnih stroških v širšem ali ožjem pomenu, lahko pa se je v utemeljenih okoliščinah ovrednotila z zoženo lastno ceno kot eno skrajnostjo oz. s spremeljivimi stroški v ožjem pomenu kot drugo skrajnostjo. Zaloge se zaradi okrepitve niso prevrednotile. Prevrednotile so se zaradi oslabitve, če je knjigovodska vrednost vključno s tisto po zadnjih dejanskih nabavnih cenah oz. stroškovnih cenah, presegala njihovo tržno vrednost. S tržno vrednostjo je bila mišljena nadomestitvena vrednost, oz. čista iztržljiva vrednost. Zmanjšanje vrednosti zalog surovin, materiala in drobnega inventarja obremenjuje stroške materiala, zmanjšanje vrednosti zalog nedokončane proizvodnje, proizvodov iin blaga pa ustrezne poslovne odhodke. Terjatve - SRS 5 (2001) Terjatev so bile na premoženjsko pravnih in drugih razmerjih zasnovane pravice zahtevati od določene osebe plačilo dolga, dobavo kakšnih stvari ali opravilo kakšne storitve. Pojavljale so se do kupcev prodanih proizvodov in opravljenih storitev, lahko pa tudi do dobaviteljev (predujmi) in do zaposlenih. Glede na zapadlost v plačilo so se razdelile na dolgoročne in kratkoročne, oboje pa so spadale med gibljiva sredstva. Vrednost terjatev je bilo mogoče varovati pred tveganjem z ustreznimi izpeljanimi finančnimi instrumenti, ki so spadali med kratkoročne finančne naložbe ali kratkoročne finančne obveznosti. Odložene terjate za davek so bili zneski davka od dobička, ki bi bili povrnjeni v naslednjih obdobjih glede na odbitne začasne razlike. Terjatve so se izkazovale v zneskih, ki so izhajali iz ustreznih listin, obresti od terjatev so bile finančni prihodki. Prevrednotile so se predvsem zaradi njihove oslabitve ali odprave njihove oslabitve. Podjetje je ocenilo glede na izkušnje in pričakovanja popravek vrednosti terjatev, za katere se je pričakovalo, da bi bile plačane v roku. Ta popravek je

34

bremenil prevrednotovalne poslovne odhodke v zvezi s terjatvami, in oblikoval ustrezen popravek vrednosti terjatev. Kratkoročne finančne naložbe - SRS 6 (2001) Kratkoročne finančne naložbe so bila sredstva, ki jih je imelo podjetje, da bi z donosi kratkoročno povečevalo svoje finančne prihodke. So bile večinoma naložbe v finančne dolgove drugih podjetij, države ali drugih, lahko pa tudi v kapital. So bile tudi terjatve, ki jih je imelo podjetje v posesti za trgovanje. Kapital - SRS 8 (2001) Celotni kapital je bila obveznost do lastnikov, ki bi zapadlo v plačilo, če bi podjetje prenehalo delovati, pri čemer se je velikost kapitala popravila na tedaj dosegljivo enoto čistega premoženja. Opredeljevali so ga zneski, ki so jih vložili lastniki, ter zneski, ki so se pojavili pri poslovanju in so pripadala lastnikom. Zmanjševala ga je izguba pri poslovanju in izplačila. Celotni kapital so sestavljali vpoklicani kapital, kapitalske rezerve, rezerve iz dobička, preneseni čisti dobiček iz prejšnjih let in prenesena izguba iz prejšnjih let. Splošni prevrednotovalni popravek kapitala je omogočal izražanje vrednosti kapitala v spremenjeni kupni moči, na podlagi sprememb vrednosti eura. Ta sprememba je morala biti večja kot 5,5%. Posebni prevrednotovalni popravek kapitala je zajemal predhodno knjigovodsko razvidovanje posledic okrepitve sredstev, oziroma njihovo zmanjšanje zaradi naknadne oslabitve prej okrepljenih sredstev in dolgov. Začetno se je meril osnovni kapital in kapitalske rezerve z denarnim in s stvarnimi vložki v podjetje. Vrednost stvarnih vložkov se je obravnavala po pošteni vrednosti. Za nominalno vrednost odkupljenih in nato umaknjenih lastnih delnic se je znižal osnovni kapital. Osnovnega kapitala in njegovega splošnega popravka kapitala ter kapitalskih rezerv in njegovih posebnih prevrednotovalnih popravkov ni bilo mogoče razdeliti med lastnike v obliki dividend ali deležev. Prevrednotenje kapitala je bila sprememba njegove knjigovodske vrednosti. Pojavila se je kot splošni in posebni prevrednotovalni popravek kapitala. Dolgoročni dolgovi - SRS 9 (2001) Dolgoročni dolgovi so bile pripoznane obveznosti v zvezi s financiranjem lastnih sredstev, in jih je bilo treba v obdobju, daljšem kot 1 leto vrniti oz. poravnati, zlasti v denarju. Dolgovi so bili lahko poslovni ali finančni. Vrednost dolgov je bilo mogoče varovati pred tveganjem z ustreznimi izpeljanimi finančnimi instrumenti, ki so spadali med kratkoročne finančne naložbe ali kratkoročne finančne obveznosti.

35

Merjenje se je ob začetnem pripoznavanju ovrednotilo z zneski iz ustreznih listin. Knjigovodska vrednost dolgoročnih dolgov je bila enaka njihovi izvirni vrednosti, zmanjšani za odplačila glavnic in prenosa med kratkoročne dolgove, dokler se ni pojavila potreba po prevrednotenju dolgoročnih dolgov. Prevrednotenje se je pojavilo zaradi njihove oslabitve pa tudi zaradi njihove okrepitve. Dolgoročni dolgovi so se morali prevrednotiti zaradi okrepitve v zvezi z dolgoročnimi dolžniškimi vrednostnimi papirji in drugimi z njimi povezanimi finančnimi inštrumenti, če je njihova dokazana poštena vrednost pred odštetjem stroškov posla, ki so se utegnili pojaviti ob prodaji ali drugi odtujitvi, bila večja od njihove knjigovodske vrednosti. Knjigovodsko vrednost je bilo treba povečati do njihove dokazane poštene vrednosti, preden so bili dokončno poravnani in za razliko povečati prevrednotovalne finančne odhodke. Zaradi oslabitve se se prevrednotili, če je njihova dokazana poštena vrednost pred odštetjem stroškov posla, ki so se utegnili pojaviti ob prodaji ali odtujitvi, bila manjša od njihove knjigovodske vrednosti. Knjigovodsko vrednost takšnih dolgov je bilo treba znižati do njihove dokazane poštene vrednosti, preden so bili dokončno poravnani ter za razliko povečati posebni prevrednotovalni popravek kapitala v zvezi z dolgoročnimi dolgovi. Dolgoročni dolgovi so se zaradi oslabitve prevrednotili tudi v zvezi z dobljenim dolgoročnim posojili, če je bila njihova po metodi veljavne obrestne mere izmerjena odplačna vrednost manjša od njihove knjigovodske vrednosti. Knjigovodsko vrednost takih dolgov je bilo treba zmanjšati do njihove odplačne vrednosti in, preden so bili dokončno poravnani, za razliko povečati tudi posebni prevrednotovalni popravek zvezi z dolgoročnimi dolgovi. Dolgoročni dolgovi so se morali zaradi odprave oslabitve prevrednotiti, če je dokazana poštena vrednost po metodi veljavne obrestne mere izmerjena odplačna vrednost presegala njihovo zaradi oslabitev zmanjšano knjigovodsko vrednost. Po dokončani poravnavi dolgoročnega dolga se je posebni prevrednotovalni popravek kapitala v zvezi z njim prenesel med prevrednotovalne finančne prihodke v zvezi z dolgovi. Kratkoročni dolgovi - SRS 11 (2001) Kratkoročni dolgovi so bili pripoznane obveznosti v zvezi s financiranjem lastnih sredstev, ki jih je bilo potrebno najkasneje v 1 letu vrniti oz. poravnati, zlasti v denarju. Delili so se na finančne in poslovne kratkoročne dolgove. SRS 11 jih je pripoznaval kot obveznost, če je bilo verjetno, da so se zaradi njihove poravnave zmanjšali dejavniki, ki so omogočali gospodarske koristi in jih je bilo mogoče zanesljivo izmeriti.

36

Prvo merjenje je bilo iz ustreznih listin o njihovem nastanku, ki je v primeru kratkoročnih finančnih dolgov dokazovalo prejem denarnih sredstev ali poplačilo. Prevrednotenje se je pojavilo zaradi oslabitev kot okrepitve, če je bila njihova dokazana poštena vrednost pred odštetjem stroška posla manjša ali večja od njegove knjigovodske vrednosti. Knjigovodsko vrednost kratkoročnih dolgov je bilo treba povečati ali zmanjšati do njihove dokazane poštene vrednosti in za razliko povečati ali zmanjšati prevrednotovalne finančne odhodke. Odprava oslabitve je bila potrebna, če je njihova dokazana poštena vrednost oziroma po metodi veljavne obrestne mere izmerjena odplačna vrednost presegla njihovo zaradi oslabitve zmanjšano knjigovodsko vrednost. Za razliko je bilo treba povečati knjigovodsko vrednost in hkrati zmanjšati posebni prevrednotovalni popravek kapitala.

2.6 Proučevanje SRS 2006 Pri proučevanja SRS 2006 smo poleg obravnave novosti glede na SRS 2001, upoštevali tudi opredelitve MRS. Ker smo že pri obravnavi SRS 2001 bolj podrobno obravnavali vrste posameznih sredstev in obveznosti ter njihovo pripoznavanje, ne bomo tega ponavljali pri proučevanju SRS 2006, razen tam, kjer so novosti. SRS 2006 so prinesli v računovodstvo veliko sprememb. Stroka se z novimi sodobnimi tokovi in prijemi vse bolj oddaljuje od tradicionalnega pojmovanja računovodstva. Hitro se spreminjajoči se trgi in vse večje zahteve uporabnikov računovodskih informacij zahtevajo nenehno izpoljevanje in prilagajanje računovodske stroke. Dinamično okolje zahteva več dinamičnosti tudi v računovodstvu. Pri tem se namenja veliko pozornost pravilu poštene vrednosti in novim računovodskim prijemom, ki ne iščejo svojih izhodišč le v preteklosti in sedanjosti, ampak dajejo poudarek tudi prihodnosti. Njihov cilj je prikazati resnično in pošteno stanje sredstev in njihovih virov na podlagi poštene vrednosti. Prenova SRS 2006 je bila vpeta med zahteve po računovodenju, ki jih določa prenovljeni Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ta povzema pravila računovodenja iz 4. in 7. direktive EU, ter teoretične podlage in izhodišča MSRP. Pomembna so bila teoretična izhodišča in strokovne podlage slovenske šole računovodenja. Prvotna postavljena izhodišča so se kasneje, predvsem pa s SRS 2001, nadgrajevala s temeljnimi izhodišči, ki so izhajala iz teoretične predpostavke vrednotenja računovodskih kategorij po pošteni vrednosti, vendar še vedno z določenimi zadržki, kot posledica upoštevanja vrednotenja sestavin računovodskih izkazov z upoštevanjem predpostavke previdnosti. Prenovljeni SRS 2006 upoštevajo spremembe mednarodnih računovodskih standardov, predvsem MRS 32, ki obravnava finančne instrumente. Pri prenovi SRS 2006 je bilo izhodišče, da prenovljeni SRS praviloma ne smejo biti v

37

nasprotju z MRSP, ter da se tako odpravijo neskladja med veljavnimi SRS in MSRP. Prenovljene SRS 2006 naj bi uporabljale vse organizacije, razen družb, ki bodo na podlagi uredbe 1606/02 in določb ZGD uporabljale MSRP. To so družbe, ki kotirajo na evropskih trgih vrednostnih papirjev ali pa je tako računovodsko usmeritev sprejela družba (skupščina) najmanj za obdobje 5 let. V vseh prenovljenih SRS 2006 je določba, kateri členi SRS se lahko nadomestijo z ustreznimi členi MSRP v primeru, če kako zadevo MSRP obravnavajo podrobneje kot SRS. Ker je Slovenija 1.1.2007 uveljavila evro kot svojo valuto, ni več potrebe po ureditvi splošnega prevrednotenja v SRS; kljub temu pa so SRS 2006 zadržali obvezno razkrivanje učinkov prevrednotenja kapitala zaradi uporabe evra oz. inflacije. Po veljavni davčni ureditvi se bodo za ugotavljanje davčne osnove uporabljali tako SRS kot tudi MSRP. Zato je po SRS ugotovljen poslovni izid ne sme biti drugačen, kot bi bil, če bi družbe izdelovale računovodske izkaze po MSRP. To pomeni, da morajo biti pravila pripoznavanja in ugotavljanja prihodkov in odhodkov v SRS enaka tistim v MSRP. Ker sta tako v SRS kot v MSRP spoštovani temeljno načelo nastanka poslovnega dogodka in pravilo dosledne stanovitnosti, je zelo pomembno, da družbe ne spreminjajo računovodskih usmeritev in so zato tudi poslovni izidi med leti primerljivi. Opredmetena osnovna sredstva - SRS 1 (2006) Novost je usredstvenje stroškov in s tem amortiziranje, ki jih je mogoče pripisati neposredno uposodobitvi sredstva za nameravano uporabo (stroški dovoza in namestitve ter stroški izgradnje), odstranitve in obnovitve ter rednega vzdrževanja. Opredmeteno sredstvo, ki izpolnjuje pogoje za pripoznanje, se ob začetnem pripoznavanju vrednoti po nabavni vrednosti, ki jo sestavljajo njegova nakupna cena, uvozne in nevračljive nakupne dajatve. Določena opredmetna osnovna sredstva se razvrstijo na naložbene nepremičnine. Njihov strošek amortizacije se prikaže med drugimi odhodki. Sredstva, ki jih podjetje ne uporablja in jih namerava odtujiti v naslednjih 12 mesecih, se razporedijo med nekratkoročna sredstva za prodajo in se ne amoritizirajo. Pri sredstvih z veliko nabavno vrednostjo je celotno nabavno vrednost sredstev možno razporediti na njegove dele in obračunati vsakega posebej, če imajo ti različne dobe koristnosti ali vzorce uporabe, in so ti pomembni v razmerju do celotne nabavne vrednosti. Posamezni deli pa bodo imeli različne amortizacijske stopnje in tudi različne davčno priznane stroške amortiziranja. To bo vplivalo na strošek amortizacije. Mogoče je uporabiti različne metode amortiziranja (enakomerno, metodo padajočega amortiziranja in metoda proizvedenih enot).

38

Za prepoznavanje denar ustvarjajoče enote, ki ji pripada opredmeteno osnovno sredstvo, ugotavljanje knjigovodske vrednosti denar ustvarjajočih enot in dobrega imena ter pripoznavanje njihovih izgub zaradi oslabitve se uporabljajo neposredno določbe MRS 36.66 do 36.108. Tudi pri tem, kdo bo ugotavljal pošteno vrednost opredmetenih osnovnih sredstev so novosti. Po SRS 1.26, naj bi se opredmetena osnovna sredstva zaradi okrepitve lahko prevrednotovala, če njihova dokazana poštena vrednost presega knjigovodsko vrednost. Poštena vrednost zemljišč, zgradb in tudi opreme se izmeri na podlagi tržne vrednosti, ki jo ugotavljajo pooblaščeni ocenjevalci vrednosti na način, ki temelji na mednarodnih standardih ocenjevanja vrednosti. Po do 1.1.2006 veljavnih SRS 2001 je pošteno vrednost opredmetenih osnovnih sredstvih lahko dokazalo tudi podjetje, če je imelo v posebnem pravilniku določen način ocenjevanja vrednosti, ki je temeljil na slovenskih poslovno - finančnih standardih. Spremembe so tudi pri prevrednotovanju. Za sredstvo, ki ga okrepimo, je sprejet model prevrednotenja (MRS 16 – Opredmetena osnovna sredstva). V primeru, da je poštena vrednost tega sredstva večja kot knjigovodska vrednost, se povečanje prizna neposredno kapitalu kot presežek iz prevrednotenja. Povečanje iz prevrednotenja se pripozna kot prihodek, in sicer če odpravi zmanjšanje iz prevrednotenja istega sredstva, ki je bilo prej pripoznano kot odhodek. Če se knjigovodska vrednost tega sredstva zmanjša, to zmanjšanje bremeni neposredno ustrezni presežek iz prevrednotenja, če to zmanjšanje ne presega zneska, ki je v presežku iz prevrednotenja v zvezi z istim sredstvom. Skladno z MRS se presežek iz prevrednotenja, ki je sestavni del kapitala, lahko prenese neposredno na zadržani čisti dobiček, ko je presežek iztržen. Celotni presežek se lahko iztrži ob odstranitvi ali odtujitvi sredstva. Vendar je del presežka mogoče iztržiti tudi ob uporabi sredstva v podjetju. V takšnem primeru je iztrženi znesek presežka razlika med amortizacijo na podlagi prevrednotene knjigovodske vrednosti sredstva in amortizacijo na podlagi njegove izvirne nabavne vrednosti. Prenos iz presežka iz prevrednotenja v zadržani čisti dobiček se ne opravi preko izkaza poslovnega izida. Na podlagi sprememb SRS 2006 je dopolnjen model prevrednotenja (SRS 1.26) takole:«Presežek iz prevrednotenja kot sestavina kapitala iz prevrednotenja opredmetenih osnovnih sredstev se lahko prenese neposredno na kapitalske rezerve sorazmerno z zneskom obračunane amortizacije od razlike med povečano nabavno vrednostjo opredmetenega osnovnega sredstva in nabavno vrednostjo pred prevrednotenjem, preostali presežek pa se prenese na kapitalske rezerve, ko je pripoznanje takega osnovnega sredstva odpravljeno. Znesek obračunane amortizacije od razlike med tako povečano nabavno vrednostjo opredmetenega osnovnega sredstva in prejšnjo nabavno vrednostjo se obravnava kot strošek.« Taka sprememba v SRS 2006 zmanjšuje poslovni izid zaradi povečanih stroškov amortizacije, učinek prevrednotenja opredmetenega osnovnega sredstva pa neposredno povečuje kapital in ne prihodkov. Če se kako sredstvo prevrednoti, se mora prevrednotiti cela skupina.

39

Neopredmetena sredstva in dolgoročne aktivne časovne razdelitve – SRS 2 (2006) Novost so razmejitve med neopredmetenimi sredstvi in časovnimi razmejitvami. Organizacijski stroški, nastali pred začetkom proizvajanja ali opravljanja storitev, tako ne izpolnjujejo več pogojev za razvrstitev med neopredmetena sredstva. Pomembna novost je, da se neopredmetena sredstva razvrstijo na tista s končnimi dobami koristnosti, ki se amortizirajo ter na tista z nedoločenimi dobami koristnostmi, ki se ne amortizirajo. Njihova vrednost se preverja konec leta in jih je treba slabiti, če več ne zadostujejo pogojem pripoznavanja. Primer je dobro ime prevzetega podjetja, ki tako sodi med sredstva z nedoločeno dobo koristnosti. SRS 2 naj bi omogočal tudi prevrednotenje neopredmetenih sredstev zaradi okrepitve, kar po prejšnjih SRS 2001 ni bilo možno (primer prevrednotenje emisijskih dovolilnic). Finančne naložbe – SRS 3 (2006) Ta standard je doživel največ sprememb. Razlog je v spremembah in dopolnitvah MRS 32, ki obravnava finančne instrumente - razkrivanje in predstavljanje in predvsem v spremembah in dopolnitvah MRS 39, ki finančne instrumente pripoznava in meri. Finančna sredstva, kot so dolgoročne finančne naložbe, je po začetnem pripoznavanju treba razvrstiti v:

• finančna sredstva, izmerjena po pošteni vrednosti skozi poslovni izid, • finančne naložbe v posesti do zapadlosti, • posojila in terjatve in • za prodajo razpoložljiva finančna sredstva.

Bistvena sprememba glede na SRS 2001 je, da se spremembe v pošteni vrednosti vseh tistih finančnih sredstev, ki so razvrščena v finančna sredstva, izmerjena po pošteni vrednosti, preračunavajo prek finančnih prihodkov in odhodkov. Ta standard določa pravila pripoznavanja dobičkov ali izgub zaradi prevrednotenja oz. kasnejšega merjenja. Tako se pripoznani dobiček ali pripoznana izguba iz spremembe poštene vrednosti finančnega sredstva, ki ni del razmerja pri varovanju vrednosti, pripozna kot :

• dobiček ali izguba v poslovnem izidu prek finančnih prihodkov in odhodkov za finančna sredstva, razvrščena po pošteni vrednosti skozi poslovni izid,

• dobiček ali izguba neposredno v kapitalu kot prevrednotovalni presežek, razen izgub zaradi prevrednotenja zaradi oslabitve in preračunov finančnih sredstev, izraženih v tuji valutah, dokler se za finančno sredstvo ne odpravi pripoznanje pri finančnem sredstvu, ki je razpoložljivo za prodajo: takrat je

40

prej pripoznani dobiček ali izgubo treba pripoznati v poslovnem izidu obdobja.

V posamičnih računovodskih izkazih ni več dopuščeno vrednotiti dolgoročnih finančnih naložb v odvisna podjetja, skupaj obvladovana podjetja in pridružena podjetja po kapitalski metodi (za dolgoročne finančne naložbe od leta 2000 dalje). Take naložbe se bodo praviloma vrednotile po nabavni vrednosti, izjemoma tudi po pošteni vrednosti. Torej ustvarjeni dobički odvisnih družb ne bodo več povečevali dolgoročne finančne naložbe. Standard predpisuje tudi podrobna pravila razporejanja finančnih naložb in pripoznavanja dobičkov ali izgub v tej zvezi. Zaloge - SRS 4 (2006) SRS 4 je usklajen z MRS 2. MRS 2 pravi, da se lahko v primeru, če se cene v obračunskem obdobju na novo nabavljenih količinskih enot ali stroški na novo proizvedenih količinskih enot razlikujejo od cen oz. stroškov količinskih enot iste vrste v zalogi, se med letom za zmanjšanje teh količin uporablja metoda zaporednih cen (FIFO) ali metoda tehtanih povprečnih cen, vključno z metodo drsečih povprečnih cen. Metoda obratno zaporednih cen (LIFO) tako ni več dovoljena. Terjatve - SRS 5 (2006) Terjatve se vrednotijo po odplačni vrednosti po metodi veljavnih obresti, in v primeru, če obstojajo nepristranski dokazi, da je prišlo pri terjatvi, izkazani po odplačni vrednosti, do izgube zaradi oslabitve, se znesek izgube izmeri kot razlika med knjigovodsko vrednostjo terjatve in sedanjo vrednostjo pričakovanih prihodnjih denarnih tokov. Vrednost izgube bremeni prevrednotovalne poslovne odhodke v zvezi s terjatvami. Naložbene nepremičnine - SRS 6 (2006) Naložbena nepremičnina je nepremičnina, posedovana, da bi prenašala najemnino in povečala vrednost naložbene nepremičnine. Za merjenje naložbene nepremičnine po pripoznanju mora podjetje izbrati ali model nabavne vrednosti ali model prevrednotenja. Izbrani model mora uporabljati za vse naložbene nepremičnine. Kapital - SRS 8 (2006) Ta standard ne obravnava več splošnega prevrednotovanja. Prevrednotenje kapitala je sprememba njegove knjigovodske vrednosti kot posledica prevrednotenja sredstev in dolgov. Presežek iz prevrednotenja se pojavi zaradi povečanja knjigovodske vrednosti opredmetenih osnovnih sredstev, dolgoročnih in kratkoročnih finančnih naložb po modelu prevrednotenja ter ga je potrebno izkazovati ločeno glede na nastanek. Določa tudi pravila odprave posebnega

41

prevrednotovalnega popravka kapitala kot posledice prevrednotenja opredmetenih osnovnih sredstev in neopredmetenih osnovnih sredstev. Dolgoročni dolgovi - SRS 9 (2006) Tako kot za terjatve, je za dolgoročne dolgove določeno, da se praviloma merijo po odplačni vrednosti po metodi veljavnih obresti. Kot posebna vrsta dolgoročnih dolgov so obveznosti za odloženi davek. Se pripoznajo, če je verjetno, da se bodo zaradi poravnave zmanjšali dejavniki, ki omogočajo gospodarske koristi, in je znesek za njihovo poravnavo mogoče zanesljivo izmeriti. Dolgoročne rezervacije in dolgoročne pasivne časovne razmejitve - SRS 10 (2006) Ta standard obravnava dolgoročno odložene prihodke, ki bodo v daljšem obdobju od enega leta, pokrili predvidene odhodke. To so državne podpore in donacije, prejete za pridobitev osnovnih sredstev in so namenjene za pokrivanje amortizacije ter ostalih stroškov in dolgoročno vnaprej vračunane stroške oziroma odhodke. Rezervacije se oblikujejo za sedanje obveze, izhajajoč iz preteklih dogodkov in se bodo predvidoma poravnale v prihodnosti. Njihova višina je ocenjena in je ne moremo določiti z gotovostjo. Kratkoročni dolgovi - SRS 11 (2006) Novost je določba, da se kratkoročni dolgovi praviloma vrednotijo po odplačni vrednosti po metodi veljavnih obresti. Povečanje kratkoročnih dolgov povečuje redne finančne odhodke, zmanjšanje po redne finančne prihodke. Kratkoročne časovne razmejitve - SRS 12 (2006) Te se pripoznavajo kot terjatve in druga sredstva ter obveznosti, ki se bodo po predvidevanjih pojavili v letu dni, in katerih nastanek je verjeten. Njihova velikost je zanesljivo ocenjena. Terjatve in obveznosti se nanašajo na znane ali ne znane pravne oziroma fizične osebe, do katerih bodo nastale prave terjatve in dolgovi. S sredstvi pa so mišljeni proizvodi, ali storitve, ki jih bodo bremenile. Kratkoročne časovne razmejitve se ne prevrednotujejo. Odloženi davki Slovenski standardi odloženih davkov ne obravnavajo v posebnem standardu, temveč so obravnavani v posameznih standardih terjatev in obveznosti. Področje odloženih davkov je v Sloveniji v preteklosti ostalo precej neuveljavljeno. Po vstopu Slovenije v EU pa se je število podjetij, ki pripravljajo računovodske izkaze v skladu z MSRP močno povečalo. Spremenila se je tudi davčna zakonodaja. Zakon o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-1) je s 1.1.2005 in veljavo do 1.1 2007 nadomestil prejšnji Zakon o davku iz dobička pravnih oseb ter z prenovo ( ZDDPO -2) je področje odloženih davkov tako še pridobilo

42

pomen, saj prenovljena davčna zakonodaja uvaja številne novosti, ki lahko povzročajo nastanek odloženih davkov. Področje odloženih davkov v Sloveniji ne ureja poseben SRS, vendar ga omenja kar nekaj SRS, med drugim SRS 5.15 (odložene terjatve za davek), SRS 9.4 (odložene obveznosti za davek in SRS od 19.14 do 19.18 ( Žuran 2004, 83-102). Odloženi davki so neposredno povezani z osnovnim računovodskim načelom soočenja prihodkov in odhodkov, ki pravi, da se ustrezni prihodki soočijo z ustreznimi odhodki z namenom izkazovanja ustreznega poslovnega izida v obdobju poročanja. To načelo je skupno vsem računovodskim standardom; SRS, MSRP in US GAAP. V zvezi z odloženimi davki so v nadaljevanju prikazane razlike med računovodskim in obdavčljivim dobičkom. Računovodski dobiček opredeljuje MRS 12 kot celotni dobiček ali izgubo v posameznem obdobju pred odštetjem odhodka za davek iz dobička. Obdavčljivi dobiček (davčna izguba) pa je dobiček (izguba) v posameznem obdobju, ki se ugotovi v skladu s takrat veljavnimi davčnimi predpisi. Prihodki in odhodki v računovodskih izkazih (in s tem računovodski dobiček) se po Jemanovi (2006, 23) v mnogih državah razlikujejo od prihodkov in odhodkov v davčnih izkazih (in s tem od obdavčljivega dobička.) Obstojajo določeni poslovni dogodki, ki jih računovodska in davčna zakonodaja obravnavata različno in to je vzrok za nastanek razlik med računovodskim in obdavčljivim dobičkom. Razlike med računovodskim in obdavčljivim dobičkom nastanejo iz dveh vzrokov:

• nekateri poslovni dogodki so vključeni samo v obračun računovodskega dobička, ne pa tudi v obračun davčnega dobička (na primer davčno nepriznani stroški) oz. so vključeni samo v obračun davčnega dobička (npr. povečanje prihodkov iz naslova transfernih cen; te razlike so stalne,

• nekateri poslovni dogodki so vključeni tako v obračun računovodskega kot davčnega dobička, vendar v obračunih za različna obdobja (npr. v več državah se rezervacije odštevajo od računovodskega dobička v obdobju oblikovanja, od obdavčljivega dobička pa se odštevajo v obdobju izdatkov, kar je bilo po ZDDPO-1. Te razlike so začasne razlike in bodo izginile v naslednjih obdobjih.

Odloženi davki se pojavljajo kot odložene terjatve za davek ali odložene obveznosti za davek. Njihov osnovni namen je soočenje odhodkov za davek z drugimi prihodki in odhodki v računovodskih izkazih v ustreznem obdobju poročanja. Odloženi davek je sredstvo za računovodsko pripoznavanje davčnih začasnih razlik (Hieng 2004, 130-131).

43

2.7 Proučevanje MRS Mednarodne računovodske standarde je uvedel odbor za mednarodne računovodske standarde (IASC). Ustanovljen je bil leta 1973 z namenom, da bi poenotil računovodsko prakso v državah, s tem da bi razvil enotno zbirko globalnih računovodskih standardov. Od leta 1983 naprej v odboru sodelujejo vse članice IFAC (International Federation of Accountants). Leta 2001 se je odbor IASC preimenoval v IASB (international Accounting Standards Board). V uredbi 1606/02 Mednarodni standardi računovodski računovodskega poročanja zajemajo:

• Mednarodne standarde računovodskega poročanja (MSRP), • Mednarodne računovodske standarde (MRS), • pojasnila (razlage Odbora za pojasnjevanje mednarodnih standardov

računovodskega poročanja, OPMSRP oziroma nekdanjega Strokovnega odbora za pojasnjevanje - SOP),

Vse našteto lahko širše poimenujemo MSRP. O uporabi MSRP v Evropski uniji odloča Komisija, ki standarde lahko sprejme pod naslednjimi pogoji:

• če niso v nasprotju z načelom iz 2. člena Direktive 78/660/EGS in 16. člena Direktive 83/349/EGS in če koristijo splošnemu evropskemu interesu,

• če izpoljujejo merila razumnosti, ustreznosti, zanesljivosti in primerljivosti, ki se zahtevajo za finančne informacije, potrebne za sprejemanje ekonomskih odločitev in ocenjevanje upravljanja.

Evropska unija je z Uredbo (ES) 1606/02 Evropskega parlamenta in Sveta določila, da morajo družbe, katerih vrednostni papirji (delnice in obveznice) kotirajo na katerikoli trgu vrednostnih papirjev v Evropski uniji, sestavljati konsolidirane računovodske izkaze po MSRP. Standardi se redno dopolnujejo in spreminjajo ter so tako primerni in aktualni. MRS smo že delno proučevali v predhodnih poglavjih, pri modelih merjenja ter pri obravnavi SRS 2006, zlasti tistih standardov, ki MRS v celoti povzemajo. V tem poglavju bomo posebno pozornost namenili standardom, ki jih predhodno nismo obravnavali, zlasti MRS 14 ( Poročanje po odsekih), na katerega smo se sklicevali v nadaljevanju pri proučevanju metode CCA (metode vrednotenja po tekočih cenah) . Ta standard je podlaga telekomunikacijski regulativi, in katerega povzemajo tudi SRS 2006. MRS podrobneje kot SRS 2006 opredeljujejo razkritja ter varovanje pred tveganji. Opredmetena osnovna sredstva (nepremičnine, naprave in oprema) – MRS 16 Standard obravnava opredmetena osnovna sredstva in sicer njihovo pripoznavanje, prevrednotenje, amortizacijo in razkrivanje. Govori o nepremičninah, napravah in opremi.

44

Ta standard se uporablja za vsa opredmetena osnovna sredstva, razen, če je v kakem drugem MRS določeno ali dovoljeno drugače. Za pripoznavanje opredmetenih osnovnih sredstev morata biti izpoljena dva pogoja. Prvi je verjetnost bodočih gospodarskih koristi v zvezi s tem sredstvom. Drugi je možnost opredelitve nabavne vrednosti opredmetenega sredstva, tudi če se ta pridobi pod posebnimi pogoji, vzame v finančni najem ali izdela v podjetju. V takih primerih se ustrezno upoštevajo tudi ostali MRS standardi, ki obravnavajo ta posamezna področja. Kasnejša vrednost porabe povečuje knjigovodsko vrednost opredmetenega osnovnega sredstva, če se povečujejo prihodnje gospodarske koristi v zvezi s tem sredstvom. Če pa kasnejša vrednost porabe le ohranja prvotno ocenjeno stopnjo učinkovitosti opredmetenega osnovnega sredstva, se takšna poraba obravnava kot odhodek obdobja, v katerem se pojavi. MRS 16 dovoljuje poleg oslabitve opredmetenega osnovnega sredstva v okviru prevrednotenja tudi povečanje ali okrepitve vrednosti osnovnih sredstev. Pri tem je potrebno upoštevati pošteno vrednost osnovnega sredstva, ki je lahko tržna vrednost ali zmanjšana nadomestitvena vrednost. Vedno moramo v primeru prevrednotenja prevrednotiti celotno skupino, v katero obravnavano osnovno sredstvo spada. Povečanje knjigovodske vrednosti osnovnega sredstva zaradi prevrednotenja povečuje kapital podjetja, zmanjšanje vrednosti pa je odhodek podjetja. Če se prevrednoteno osnovno sredstvo izloči, se prevrednotovalni popravki oz. presežki vrednosti prenesejo direktno na dobičke iz preteklih let (ne preko izkaza poslovnega izida). Nadalje ta standard opredeljuje delitev opredmetenga osnovnega sredstva na sestavne dele. V nadaljevanju standard MRS 16 opredeljuje amortizacijo. Podjetje mora za osnovno sredstvo določiti dobo koristnosti sredstva ter preostalo vrednost, če je ta pomembna. Nato je potrebno določiti metodo amortiziranja, ki se bo uporabljala. Ta se določi glede na predvideno uporabo osnovnega sredstva. Če se okoliščine uporabe opredmetenega osnovnega sredstva ali pričakovanja spremenijo ali razlikujejo, je potrebno na novo določiti dobo koristnosti posameznega sredstva ali spremeniti metodo amortiziranja. Pri nekaterih opredmetenih osnovnih sredstvih je primerno, da razporedimo celotno nabavno vrednost na dele. S tem se reši tudi problem kjnigovodskega obravnavanja velikih popravil in menjave vitalnih sestavnih delov (SOP 23)3. MRS 16 določa razkritja za vsako skupino opredmetenih osnovnih sredstev ter dodatna razkritja, ki so pomembna za uporabnike računovodskih izkazov. V primeru spremembe dobe koristnosti je treba upoštevati MRS 38 (Neopredmetena sredstva), v primeru slabitve osnovnega sredstva pa tudi MRS 36 (Oslabitev sredstev in dolgov).

3 SOP je pojasnilo nekdanjega Strokovnega odbora za pojasnjevanje. Danes OPMSRP.

45

Neopredmetena sredstva – MRS 38 Neopredmeteno sredstvo je razpoznavno nedenarno sredstvo brez fizičnega obstoja. Se pripoznava:

• če se lahko loči ali razdeli od podjetja ter odtuji, prenese, licencira, da v najem ali zamenja, posamič ali skupaj povezano pogodbo, sredstvom ali obveznostjo,

• izhaja iz pogodbenih ali drugih pravnih pravic, ne glede na to, ali so te pravice prenosljive ali ločljive od podjetja ali od drugih pravic in obveznosti.

Dobro ime, pridobljeno v poslovni združitvi, je plačilo, ki ga da prevzemnik v pričakovanju prihodnjih gospodarskih koristi od sredstev, ki jih ni mogoče posamič razpoznati in ločeno pripoznati. Prihodnje gospodarske koristi so lahko posledica sinergije med pridobljenimi razpoznavnimi sredstvi ali sredstvi, ki posamič niso pripoznana v računovodskih izkazih. Znotraj podjetja ustvarjeno dobro ime se ne prepozna kot sredstvo. Za merjenje po pripoznavanju si lahko podjetje lahko izbere model nabavne vrednosti ali model prevrednotenja. Če se neopredmeteno sredstvo obračuna po modelu prevrednotenja, se tudi vsa druga sredstva v njegovi skupini obračunavajo po istem modelu, razen če za navedena sredstva ni delujočega trga. V tem primeru sredstva ni mogoče prevrednotiti in se to izkazuje po nabavni vrednosti, zmanjšani za amortizacijski popravek in nabrane izgube zaradi oslabitve. Podjetje oceni ali je doba koristnosti neopredmetenega sredstva končna ali nedoločena. To je takrat, ko ugotovi, da ni predvidljive omejitve obdobja, v katerem se pričakuje, da bo sredstvo ustvarjalo čiste denarne pritoke za podjetje. Če je doba koristnosti končna, se sredstvo amortizira, če je nedoločena, pa ne. Oslabitev sredstev – MRS 36 Namen tega standarda je predpisati postopke, ki jih podjetje uporablja, da bi zagotovilo, da knjigovodska vrednost njegovih sredstev ne bi presegla njihove nadomestljive vrednosti. Knjigovodska vrednost sredstva presega njegovo nadomestljivo vrednost, če presega znesek, ki bo nadomeščen z uporabo ali prodajo sredstva. V tem primeru je treba sredstvo oslabiti in podjetje mora pripoznati izgubo zaradi oslabitve. Prav tako standard določa, kdaj naj podjetje razveljavi izgubo zaradi oslabitve ter potrebna razkritja. Podrobneje smo na standard že obravnavali v začetku tega poglavja. MRS 36 ne velja za oslabitve:

• zalog (MRS 2 - Zaloge), • sredstev, ki izhajajo iz pogodb o gradbenih delih (MRS 11- Pogodbe o

gradbenih delih), • odloženih terjatev za davke (MRS 12 – Davek iz dobička), • sredstev, ki spadajo na področje MRS 39 (Finančni instrumenti –

pripoznavanje in merjenje z določbami o uporabi možnosti vrednotenja po pošteni vrednosti),

46

• naložbenih nepremičnin, izmerjenih po pošteni vrednosti (MRS 40 – Naložbene nepremičnine) in

• bioloških sredstev (MRS 41 - Kmetijstvo). • sredstev, ki izhajajo iz zaslužkov zaposlencev (MRS 19 – Zaslužki

zaposlencev) • razmejene vrednosti pridobivanja ter neopredmetena sredstva, ki izhajajo iz

pogodbenih pravic zavarovatelja v skladu z zavarovalnimi pogodbami (MSRP 4 – Zavarovalne pogodbe),

• nekratkoročnih sredstev (skupine za odtujitev), razvrščenih med sredstva za prodajo v skladu z MSRP 5 (Nekratkoročna sredstva za prodajo in ustavljeno poslovanje)

Ta standard velja za vsa finančna sredstva, ki so opredeljena kot finančne naložbe v:

• odvisna podjetja, kot so opredeljena v MRS 27 (Skupinski in ločeni računovodski izkazi),

• pridružena podjetja, kot so opredeljena v MRS 28 (Finančne naložbe v pridružena podjetja) in

• skupne podvige, kot so opredeljeni v MRS 31 (Deleži v skupnih podvigih). Za oslabitev drugih finančnih naložb velja MRS 39 (Finančni inštrumenti: pripoznavanje in merjenje). Prepoznavanje sredstva, ki utege biti oslabljeno po MRS 36, ki zahteva, da se izguba zaradi oslabitve pripozna (sredstvo je oslabljeno), če knjigovodska vrednost sredstva presega njegovo nadomestljivo vrednost. Pripoznanje izgube je možna iz zunanjih in notranjih virov. Znamenja oslabitve iz zunanjih virov:

• v obdobju se je tržna vrednost sredstva zaradi poteka časa ali običajne uporabe zmanjšala veliko bolj, kot je bilo pričakovati,

• v obdobju so se pojavile ali se bodo v bližnji prihodnosti pojavile pomembne spremembe v tehnološkem, tržnem, gospodarskem, ali pravnem okolju, v katerem deluje podjetje, ali na trgu, ki mu je sredstvo namenjeno, z neugodnim vplivom na podjetje,

• v obdobju so se povečale tržne obrestne mere ali druge tržne mere donosnosti naložb, ta povečanja pa bodo verjetno vplivala na diskontno mero, uporabljeno pri izračunu vrednosti pri uporabi, in bistveno zmanjšala nadomesljivo vrednost sredstva,

• knjigovodska vrednost čistih sredstev poročajočega podjetja je večja od njegovega tržnega usredstvovanja.

Znamenja oslabitve iz notranjih virov:

• so dokazi o zastarelosti ali fizični poškodovanosti sredstva, • v obdobju so se pojavile ali se v bližnji prihodnosti pričakujejo pomembne

spremembe obsega ali načina sedanje ali pričakovane uporabe sredstva z neugodnim vplivom na podjetje; del teh sprememb so načrti ustavitve ali

47

reorganizacija poslovanja, ki mu pripada sredstvo, ali odtujitve sredstva pred prej pričakovanim datumom;

• iz notranjega poročanja so na voljo dokazi, ki kažejo, da je ali bo gospodarska uspešnost sredstva manjša, kot je bilo pričakovano.

Finančni instrumenti - razkrivanje in predstavljanje - MRS 32 Namen tega standarda je postaviti načela pripoznavanja in merjenja finančnih sredstev, finančnih obveznosti in nekaterih pogodb za nakup ali prodajo nefinančnih postavk. Zahtevana razkritja finančnih inštrumentov so našteta v MSRP 7 (Finančni inštrumenti – razkritja). Vsa finančna sredstva in finančne obveznosti, vključno z izpeljanimi finančnimi instrumenti, morajo biti pripoznani v bilanci stanja. V standardu so določena pravila za definiranje vrste naložbe in obračunavanje varovanja pred tveganjem. Izjeme so pri:

• naložbah v odvisna, pridružena podjetja ter skupne podvige (MRS 27 dovoli uporabo naložbene metode ali po pošteni vrednosti),

• pravicah in obvezah na podlagi najemov, • sredstvih in obveznostih po programih zaslužkov zaposlencev, • pogobah o finančnih garancijah.

Finančni instrument je vsaka pogodba, na podlagi katere nastane finančno sredstvo enega podjetja in finančna obveznost ali kapitalski instrument drugega podjetja. Kapitalski instrument je vsaka pogodba, ki rezultira v preostalem deležu sredstev podjetja po odštetju vseh obveznosti. Vsa finančna sredstva in obveznosti so na začetku pripoznana po vrednosti, ki izhajajo iz ustreznih listin, vključujoč stroške posla (razen finančnih naložb in obveznosti po pošteni vrednosti). Finančna sredstva in obveznosti se pripoznajo v bilanci stanja na dan trgovanja ali na dan plačila. Stroške izdajanja ali pridobivanja lastnih kapitalskih instrumentov, ki jih je moč pripisati neposredno kapitalskemu poslu, je potrebno obračunavati kot odbitek od kapitala. Standard razvršča finančna sredstva in obveznosti na:

• finančne naložbe in obveznosti po pošteni vrednosti, • finančne naložbe v posesti do zapadlosti, • posojila in terjatve, • za prodajo razpoložljiva finančna sredstva.

Po začetnem pripoznavanju mora podjetje izmeriti finančna sredstva, tudi izpeljane finančne inštrumente, po njihovih poštenih vrednostih, brez odštetja stroškov posla, ki se utegnejo pojaviti ob prodaji ali drugačni odtujitvi, razen:

• posojil in terjatev, ki se izmerijo po odplačni vrednosti po metodi veljavnih obresti,

48

• finančnih naložb v posesti do zapadlosti, ki se ravno tako izmerijo po odplačni vrednosti,

• finančnih naložb v kapitalske inštrumente, ki nimajo tržne vrednosti ter izpeljanih finančnih inštrumentov v povezavi z navedenimi kapitalskimi inštrumenti in se izmerijo po nabavni vrednosti.

Prevrednotenje oz. kasnejše merjenje se pri navedenih finančnih sredstvih opravi po istih merilih kot prvo merjenje. Pripoznani dobički ali izgube se pri finančnih sredstvih ali obveznostih, uvrščenih skozi poslovni izid pripoznavajo v poslovnem izidu. Pri finančnih sredstvih, ki so na razpolago za prodajo, se pripoznava razlika neposredno v kapitalu, razen izgub zaradi oslabitve. Obresti izračunane po metodi veljavnih obresti, se pripoznajo v poslovnem izidu. Ravno tako se pripoznajo v poslovnem izidu dividende za kapitalski inštrument, ki je na razpolago za prodajo. Finančne naložbe in obveznosti po pošteni vrednosti V to kategorijo se lahko razvrsti vsako finančno sredstvo in obveznost (razen kapitalskih instrumentov, kjer se poštena vrednost ne more določiti). V to kategorijo se razvrščajo tudi izpeljani finančni instrumenti. Vsa sredstva so ovrednotena po pošteni vrednosti. Vsi prevrednotovalni učinki so vključeni v izkaz poslovnega izida. Sprememba začetne klasifikacije ni možna. Posojila in terjatve Predstavljajo sredstva nastala v podjetju kot posledica zagotovitve denarja, blaga in storitev neposredno dolžniku, in niso namenjena trgovanju. Ta sredstva se vrednotijo po metodi odplačne vrednosti z uporabo metode veljavne obrestne mere. Finančne naložbe v posesti do zapadlosti So finančna sredstva z določenimi ali določljivimi plačili in določeno zapadlostjo, ki jih podjetje namerava in zmore posedovati do zapadlosti. Namen in zmožnost mora biti ocenjena na koncu vsakega leta. Sredstva v tej kategiriji se vrednotijo po metodi odplačne vrednosti z uporabo metode veljavne obrestne mere. Podjetje ne razporedi v to kategorijo nobenega finančnega sredstva, če v tekočem letu in preteklih dveh letih proda več kot nepomemben del sredstev iz te kategorije, razen v izjemnih primerih. V tem primeru se morajo sredstva prerazporediti v kategorijo za prodajo razpoložljiva sredstva upoštevajoč pošteno vrednost in način vrednotenja, ki velja za to kategorijo. Za prodajo razpoložljiva sredstva To so vsa finančna sredstva, ki niso razporejena v predhodnje kategorije. Vrednotena so po pošteni vrednosti, razen če se ta ne more zanesljivo ugotoviti. Prevrednotovalne razlike vezane na glavnico se pripoznajo direktno v kapitalu do prodaje ali oslabitve, ko se celotni učinek prenese v poslovni izid. Obresti merjene po veljavni obrestni meri se pripoznajo v izkazu poslovnega izida. Tečajne razlike

49

se pripoznajo v izkazu poslovnega izida ali kapitalu, odvisno od finančnega instrumenta. Lastne delnice morajo biti v skladu s MRS 32 prikazane kot odbitna postavka od kapitala in niso finančni instrument. Za finančne naložbe veljajo posebna pravila za obračunavanje varovanja pred tveganjem. Razkrivanje pri finančnih inštrumentih obsega :

• razkritje usmeritve upravljanja s tveganji, • razkritja vezana na finančne instrumente, • razkritje obrestnega tveganja, • razkritje kreditnega tveganja in • razkritje poštene vrednosti.

Poročanje po odsekih – MRS 14 Namen tega standarda je postaviti načela za poročanje o računovodskih informacijah po odsekih oziroma informacijah o različnih vrstah proizvodov in storitev podjetja ter o različnih področjih, da bi uporabnikom pomagali:

• razumeti pretekle dosežke podjetja, • presojati tveganja in donose podjetja, • bolj utemeljeno presojati podjetje kot celoto.

Mnoga podjetja delujejo na različnih področjih in proizvajajo različne skupine proizvodov, zato se pojavijo različne stopnje dobičkonosnosti, možnosti rasti ter pričakovanj. Te informacije so pomembne pri ocenjevanju tveganj in donosov raznovrstnega podjetja ter so nujne za zadovoljevanje potreb uporabnikov računovodskih izkazov. Namen MRS 14 je doseči primerljivost informacij med podjetji, povečati njihovo razumljivost ter informirati uporabnike o tveganjih in donosih, ki so povezani s proizvodi oz. storitvami. Ta standard se uporablja v popolno objavljenih računovodskih izkazih, ki so v skladu z MSRP in ga uporabljajo podjetja, s katerih vrednostnimi papirji se trguje na organiziranem trgu, če ne trguje na borzi, pa dela po MSRP, se priporoča, da prostovoljno razkrije računovodske informacije po odsekih. Področni obseg (MRS 14.9) je prepoznavni sestavni del podjetja, ki se ukvarja s posameznim proizvodom ali storitvijo ali s skupino sorodnih proizvodov ali storitev ter je predmet tveganj in donosov, drugačnih od tistih v drugih področnih odsekih. Pri odločanju, ali so proizvodi (in storitve) sorodni, se upošteva naravo proizvoda, naravo proizvajalskega procesa, vrsto odjemalcev, metode razpečevanja proizvodov. Območni odsek (MRS 14.9) je prepoznavni sestavni del podjetja, ki se ukvarja s proizvodi in storitvami v posebnem gospodarskem okolju ter je predmet tveganj in donosov, drugačnih od tistih v drugih gospodarskih okoljih. Pri opredeljevanju

50

območnih odsekov je treba upoštevati podobnost gospodarskih in političnih okoliščin, povezavo med poslovanjem na različnih zemljepisnih območjih, bližino poslovanja, tveganja, predpise o devizni kontroli in s tem povezana valutna tveganja. Razkrivanje zavzema:

• prihodke odseka od prodaje zunanjim odjemalcem ločeno od prihodkov odseka iz poslov z drugimi odseki,

• poslovni izid vsakega odseka, o katerem se poroča, • celotno knjigovodsko vrednost sredstev vsakega odseka, • obveznosti do virov sredstev vsakega odseka, • celotno nabavno vrednost v obdobju pridobljenih sredstev, ki naj bi se

uporabljala več kot leto dni, • celotni znesek odhodkov odseka, ki se nanašajo na amortizacijo sredstev

odseka v obdobju, • celotni znesek pomembnih nedenarnih odhodkov zunaj amortizacije ter

amortizacijo, ki je vključena v odhodke odseka. Podjetju, ki razkrije denarne tokove odseka (v skladu z MRS 7 – Izkaz denarnih tokov) pa ni treba razkriti tudi amortizacije ali nedenarnih tokov. Seštevek zneskov svojih deležev v čistem poslovnem izidu pridruženih podjetij, skupnih podvigih ali drugih finančnih naložb, ki so obračunane po kapitalski metodi, razkrije po odsekih, o katerih se poroča ter se tudi seštevki finančnih naložb v takšna pridružena podjetja in skupne podvige razkrijejo po odsekih, o katerih se poroča. Ureditev notranje organiziranosti in poslovodenja v podjetju ter ureditev njegovega notranjega računovodskega poročanja ključnemu ravnateljskemu osebju sta podlaga za opredeljevanje prevladujočega vira in narave tveganj ter različnih stopenj donosa pri podjetju in zato tudi za opredeljevanje, katera oblika poročanja je temeljna in katera dodatna (območni ali področni odsek). Zaloge – MRS 2 Namen tega standarda je predpisati računovodsko rešitev glede zalog, za določanje njihove vrednosti in kasnejše pripoznavanje za odhodke. Zaloge so sredstva, ki so:

• namenjena prodaji v rednem poslovanju, • v postopku proizvajanja za tako prodajo ali • v obliki materialov, ki bodo porabljeni pri proizvajanju ali opravljanju

storitev. Zaloge morajo biti ovrednotene po izvirni vrednosti ali čisti iztržljivi vrednosti, in sicer po manjši od njiju. Vrednost zalog obsega nabavno vrednost, stroške pretvarjanja in druge stroške, ki se pojavijo. Stroški pretvarjanja vključujejo stroške, ki so neposredno povezani z proizvedenimi enotami, kot so stroški neposrednega dela. Vključujejo tudi dosledno razporejene stalne in sprejemenljive posredne stroške pri proizvajanju.

51

Nerazporejeni posredni proizvajalni stroški se obravnavajo kot odhodki obdobja, v katerem se pojavljajo. Metode merjenja vrednosti so ali metoda standardnih stroškov ali metoda maloprodajnih cen, ki se lahko uporabljajo, če se izidi približujejo nabavni vrednosti oz. stroškom. Zaloge blaga, ki ni zamenljivo med seboj, ter proizvedenih proizvodov in opravljenih storitev, namenjenim določenim projektom, se morajo obračunavati na podlagi predmetno povezanih cen. To cene, ki so pripisane posameznim postavkam v okviru zalog. Vrednost zalog se obravnava običajno na podlagi metode zaporednih cen (FIFO) ali metode tehtanih povprečnih cen. Ko so zaloge prodane, se njihova vrednost (knjigovodska vrednost) pripozna kot odhodek obdobja, v katerem je bil ustrezen prihodek obračunan. Znesek vsakega delnega odpisa zalog do čiste iztržljive vrednosti in vseh izgub pri zalogah se pripozna kot odhodek v obdobju, v katerem se pojavi. Rezervacije, pogojne obveznosti in pogojna sredstva - MRS 37 Namen standarda je zagotoviti ustrezna merila pri pripoznavanju rezervacij, pogojnih obveznosti in pogojnih sredstev ter podlage za njihovo merjenje. Osnovni princip, ki ga zasleduje ta standard je, da se rezervacija lahko pripozna samo v primeru, ko obstoja za to tudi obveznost in sicer sedanja obveznost, ki izhaja iz preteklih dogodkov. Obračunavanje rezervacij, pogojnih obveznosti in pogojnih sredstev pa ne velja za finančne instrumente izkazane po pošteni vrednosti, za neizpoljene pogodbe, za zavarovalne pogodbe in za postavke, ki jih obravnavajo drugi standardi (MRS 11 – pogodbe o gradbenih delih, MRS 12 – davek iz dobička, ki se nanašajo na obveznosti iz tekočih in odloženih davkov. MRS 17- najemi, ki se nanaša na obveznosti iz naslova najemov, MRS 19 – zaslužki zaposlencev, ki pa se nanaša na obveznosti za pokojnine in druge zaslužke zaposlencev.) Rezervacija je obveznost z negotovim rokom in zneskom, ki bo najverjetneje povzročila odtok dejavnikov.

Obveznost je sedanja obveza, ki izhaja iz preteklih dogodkov, katere obstoj bo potrjen samo s pojavom ali ne pojavom negotovih bodočih dogodkov, na katere družba nima vpliva ali možna obveznost, ki ni pripoznana, ker ni verjetno, da bo za njeno poravnavo potreben odtok sredstev ali se znesek obveznosti ne more zanesljivo izmeriti. Pogojno sredstvo je možno sredstvo, ki izhaja iz preteklih dogodkov in katerega obstoj bo mogoče potrditi samo s pojavom ali nepojavom negotovih bodočih dogodkov, na katere družba nima vpliva. Pripoznavanje rezervacije je, ko ta izhaja iz preteklih dogodkov in nastane sedanja obveznost, ko je verjetno, da bo za poravnavo potreben odtok dejavnikov in jo je mogoče zanesljivo oceniti.

52

Znesek je pripoznan (merjen) kot najboljša možna ocena izdatkov potrebnih za poravnavo sedanje obveze na dan bilance stanja. Naložbena nepremičnina - MRS 40 Naložbena nepremičnina prinaša podjetju koristi neodvisno od ostalih sredstev v podjetju. Lastniško uporabljene nepremičnine se pripoznavajo in merijo v skladu z MRS 16. Za pripoznavanje in začetno merjenje oz. vrednotenje morata biti izpolnjena naslednja pogoja. Prvi je, da je verjetno, da bodo prihodnje koristi, povezane z njo, pritekale v podjetje. Drugi pogoj je, da je mogoče zanesljivo oceniti njeno nabavno vrednost, ki jo povečamo z vsemi neposredno pripisljivimi stroški. Za kasnejše vrednotenje nepremičnin se priporoča model poštene vrednosti, razen ko se ne more zanesljivo izmeriti poštene vrednosti. Dobiček ali izgubo, ki izhaja iz spremembe poštene vrednosti, je treba všteti v čisti poslovni izid obdobja, v katerem se pojavi. Če se podjetje odloči za ta model, nepremičnin ne amortizira. Poštena vrednost je navadno tržna vrednost. V primeru, če na trgu ne obstojajo veljavne cene, se upoštevajo informacije iz več virov. Upoštevajo se veljavne cene na delujočem trgu napremičnin različnih vrst, v različnih okoliščinah ali na različnih krajih, prilagojene, da odsevajo takšne razlike. Lahko se upoštevajo nabavne cene podobnih nepremičnin na manj delujočih trgih, prilagojene, da odsevajo vse spremembe v gospodarskih okoliščinah od datumov poslov, pri katerih so bile dosežene takšne cene. Ena od možnih podlag so projekcije diskontiranega denarnega toka, ki so zasnovane na zanesljivih ocenah bodočih denarnih tokov. Drugi model je model nabavne vrednosti (MRS 16; meri po nabavni vrednosti, zmanjšani za nabrano amortizacijo in vse nabrane izgube zaradi oslabitve. V primeru uporabe modela nabavne vrednosti mora podjetje razkriti pošteno vrednost naložbenih nepremičnin.

2.8 Sklepne misli V drugem poglavju smo spoznali pomen, vrsto ter glavne značilnosti gospodarskih kategorij. Podjetje v procesu pridobivanja poslovnih učinkov z uporabo delovnih sredstev, predmetov dela in z delovno silo ustvarja prihodke ter odhodke. Rezultat tega dinamičnega procesa je poslovni izid, ki v trenutku opazovanja postane statična gospodarska kategorija, in sicer del kapitala. Način merjenja gospodarskih kategorij je odvisen od uporabe računovodskih standardov. Ti predpisujejo način pripoznavanja, merjenja ter prevrednotenja gospodarskih kategorij. SRS 2001 so bili že v veliki meri usklajeni z MRS, SRS 2006 pa so v smeri usklajenosti naredili še velik korak naprej. Potrebno se je zavedati, da se tudi MRS razvijajo ter dograjujejo.

53

3 VREDNOTENJE GOSPODARSKIH KATEGORIJ V STORITVENIH PODJETJIH NA PODROČJU TELEKOMUNIKACIJ

3.1 Značilnosti vrednotenja gospodarskih kategorij v storitvenih podjetjih na področju telekomunikacij

3.1.1 Splošne značilnosti vrednotenja v telekomunikacijah Načini vrednotenja poslovnih učinkov kot končnih stroškovnih nosilcev se z razvojem in večanjem deleža storitvenih dejavnosti v družbenem proizvodu neprestano razvijajo. Njihov razvoj pa je povezan z novimi informacijskimi tehnologijami in splošno prisotno globalizacijo ter standardizacijo poslovanja. Če na končne stroškovne nosilce prenašamo vse stroške, je uporabljena metoda popolnega vrednotenja stroškov na končne stroškovne nosilce. V nasprotnem primeru, ko na stroškovne nosilce prenašamo del stroškov, govorimo o metodah zoženega vrednotenja poslovnih učinkov. V tem primeru se iz stroškovnim mest in začasnih stroškovnih nosilcev na poslovne učinke kot končne stroškovne nosilce ne prenašajo vsi stroški. Tisti stroški, ki se ne prenašajo na poslovne učinke, so stroški obdobja. Metodo polnega vrednotenja in metode zoženega vrednotenja poslovnih učinkov smo obravnavali v nadaljevanju, kjer smo se oprli tudi na SRS 2006, in sicer na SRS 16. V dejavnosti telekomunikacije so poslovni učinki telekomunikacijske storitve. Za njihovo vrednotenje se uporabljata predvsem metoda popolne alokacije stroškov (FAC – Full Allocation Costs) in metoda alokacije spremenljivih ter dela stalnih stroškov ali metoda LRIC (metoda dolgoročnih dodatnih stroškov). Na informacije o stroških poslovnih učinkov kot končnih stroškovnih nosilcev vplivajo načini razvrščanja stroškov in metode vrednotenja gospodarskih kategorij. Razvrščanje stroškov po stroškovnih nosilcih je zaradi povečanja deleža splošnih stroškov vedno težje. Razvile so se nove računovodske metode, med katerimi so najbolj znane metode spremljanja stroškov po procesih (ABC) in metoda določanja ciljnih stroškov. Informacije o stroških poslovnih učinkov odločevalci potrebujejo predvsem zaradi odločanja in presojanja prodajnih cen, ugotavljanja poslovnega izida podjetja, ter za odločanje o izkoriščanju proizvodnih prvin in za ugotavljanje profitabilnosti nosilcev. (Kokotec-Novak et al. 1998, 78) Poleg tega pa se te informacije o stroških poslovnih učinkov potrebujejo tudi za poročanje po odsekih v skladu z MRS 14, oziroma predpisanih trgih, kot to določa telekomunikacijska regulativa. Upoštevati je potrebno, da na višino stroškov posameznega poslovnega učinka ne vplivajo samo metode vrednotenja (popolna ali zožene), to je katere stroške razvrščati (kakovostni vidik), temveč tudi kvantitativni način razporejanja stroškov

54

na poslovne učinke preko stroškovnih mest in začasnih stroškovnih nosilcev na končne stroškovne nosilce. Ta način razporejanja stroškov se iz enega nosilca prerazporeja na drugega preko bolj ali manj objektivnih kriterijev. V obravnavani dejavnosti je proučevanju stroškov namenjena posebna pozornost. Razvrščanje stroškov po nosilcih je zaradi tehnologije zelo zahtevno. Poslovni učinek kot končni stroškovni nosilec ni nekaj oprejemljivega. Na podlagi pravih, objektivnih kriterijev je potrebno razvrstiti cca 75-80% stroškov. Na konkurenčnem trgu bi cene določal trg in operaterji z višjimi stroški od tržne cene ne bi prežveli. Na trgu telekomunikacij, kjer ima konkurenca omejeno moč, pa je analiza stroškov edini način ugotavljanja osnove za določanje cen storitev. Cene storitev vplivajo na alokacijo virov in tudi na vstop novih konkurentov v panogo. Zatečeno stanje v evropskem in domačem okolju je pogojevalo nastanek regulative na telekomunikacijskem trgu. Z regulativo ter administrativno določitvijo cen določenih telekomunikacijskih storitev za naslednjih nekaj let, oziroma tako imenovano cenovno kapico, se preprečuje obstoječim operaterjem, da z prenizkimi cenami storitev poskušajo ohraniti monopolni položaj na trgu. Regulativa omejuje operaterje, ki jih prepoznava kot operaterje s pomembno tržno močjo. Več pozornosti smo posvetili regulativi, načinih regulacije telekomunikacijskega trga, ter nalogah regulatorja v poglavju 3.2. V nadaljevanju smo povzeli obravnavo stroškov z vidika pomena v telekomunikacijah kot ga opredeljujeta Sonnijeva in Wheatley. Sonijeva (1999, 4) obravnava stroške v telekomunikacijah z vidika vodstva, trga, regulatorja in novih operaterjev oziroma ponudnikov telekomunikacijskih storitev. Z vidika vodstva je analiza stroškov pomembna pri poslovnih odločitvah pri izbiri investicij, pri strateškem načrtovanju, pri cenovni politiki, pri dogovorih o medomrežnem povezovanju ter kot osnove za izračunavanje stroškov univerzalnih storitev. Poznavanje stroškov je osnova tudi na trgu, in sicer pri določanju cen za preprodajo storitev in uporabo zmogljivosti ter dogovorov med akterji pri delitvi prihodkov. Z vidika regulatorja je poznavanje stroškov osnova za določitev ali potrditev predlaganih cen, pri določanju prispevka za pokritje pri zagotavljanju univerzalnih storitev ter pri zaščiti interesov uporabnikov ter dobaviteljev. Pri prihodu novih ponudnikov na telekomunikacijski trg, je pomembno, da je ta trg reguliran za namenom preprečitve izrivanja novega ponudnika s strani obstoječih ponudnikov. Po Wheatleyu (1999, 177) je pomembno razlikovanje stalnih in spremenljivih stroškov. Prihodki od vseh prodanih storitev morajo pokriti vse stroške podjetja. Poudarja pomen ugotavljanja stroškov po aktivnostih poslovnega procesa ter dodelitvi stroškov vloženega kapitala posameznim storitvam. Z vidika cen telekomunikacijskih storitev v časovnih intervalih (redne in znižane tarife) je pomembno oceniti tudi stroške uporabe zmogljivosti.

55

3.1.2 Metoda vrednotenja po tekočih cenah (CCA) Z vidika telekomunikacij je predpisana oz. priporočljiva metoda vrednotenja gospodarskih kategorij na podlagi tekočih (dnevnih) cen. V nadaljevanju smo proučevali glavne značilnosti te metode. Po tej metodi prevrednotimo gospodarske kategorije (sredstva) izmerjene po izvirnih vrednostih (Historic Costs Accounting) s tekočimi cenami (Current Cost Accounting) ali s prilagojenimi historičnimi vrednostmi. Vrednotenje po izvirnih oz. historičnih vrednostih, kljub letnim popravkom vrednosti sredstev zaradi uporabe in obrabe, ne odraža realne vrednosti gospodarskih kategorij. Razlog je predvsem hiter razvoj panoge in padanje cen (nabavnih vrednosti) opreme. Regulativa je zato kot osnovo vrednotenja predpisala vrednotenje gospodarskih kategorij na podlagi tekočih cenah (CCA) oz. po prilagojenih historičnih vrednostih. Metodo vrednotenja po tekočih cenah (CCA) opredeljuje smernica evropske komisije za telekomunikacije. To metodo vrednotenja je operaterjem s pomembno tržno močjo predpisal tudi slovenski regulator - APEK4 (Agencija za pošto in elektronske komunikacije). Podjetja, ki so dolžna upoštevati direktive regulatorja, morajo prilagoditi svoje računovodske prikaze in izkaze tej metodi. Iz primerjave metode CCA in metode vrednotenja po historičnih vrednosti lahko povzamemo:

• pri vrednotenju po historičnih vrednostih (Historical Cost Accounting) ali nabavnih vrednostih oziroma izvirnih vrednostih se upoštevajo nabavne vrednosti gospodarskih kategorij. Finančno-premoženjsko stanje podjetja ne odraža poštenih, to je tržnih vrednosti. Slabost vrednotenja po nabavnih vrednostih je, da se v računovodskih izkazih primerjajo pretekli stroški s tekočimi prihodki. Poleg tega ta metoda ne upošteva tehnoloških sprememb in spremembe cen opreme na trgu, itd,

• pri vrednotenju po tekočih cenah (Current Cost Accounting) se gospodarske kategorije vrednotijo po tekočih vrednostih oziroma po tržni vrednosti. To vrednotenje lahko v skladu s računovodskimi standardi imenujemo vrednotenje po pošteni vrednosti. Za sredstva, katerih zaradi tehnoloških sprememb ni več na trgu oz. so specifična, se določi nadomestitvena vrednost. Za ohranjanje vrednosti kapitala metoda CCA omogoča dva pristopa, in sicer: • ohranjanje kapitala z operativnega vidika (OCM-Operating Capital

Maintenance). Po tem pristopu je potrebno na koncu leta ohraniti enake

4 APEK – Agencija za pošto in elektronske komunkacije. Je neodvisen regulatorni organ, ki ureja področja elektronskih komunikacij, pošte ter radijskih in televizijskih programov v Republiki Sloveniji. Temeljna vodila Agenciji so popolna liberalizacija telekomunikacijskega trga, zagotovitev odprtosti omrežij, upoštevanje koristi uporabnikov, preglednost postopkov, zagotavljanje enakih možnosti udeležencev na trgu, spodbujanje novih ponudnikov pri vstopu na trg, preprečevanje izkoriščanja prevladujočega položaja in drugih zlorab na trgu ter nadzor in reguliranje konkurence.

56

proizvodne zmogljivosti družbe kot na začetku leta. To pomeni, da je treba z ustvarjenimi prihodki najprej zagotoviti enake proizvodne zmožnosti, ostanek prihodka pa pomeni dobiček. Pri uporabi OCM koncepta se postavi zahteva, da je treba s prihodki pokriti operativne stroške, amortizacijo po knjigovodski vrednosti, dodatno amortizacijo, ki nastane zaradi vrednotenja po tekočih cenah in ustrezen donos na sredstva.

• ohranjanje kapitala s finančnega vidika (FCM-Financial Capital Maintenance). Po tem pristopu pa je potrebno ohraniti realno finančno premoženje lastnikov kapitala. Pri uporabi FCM pa je treba pokriti operativne stroške, amortizacijo po knjigovodski vrednosti, dodatno amortizacijo, ki nastane zaradi prevrednotenja po tekočih vrednostih (če podjetje uporablja prilagojeno vrednotenje po tekočih cenah) in donos na sredstva ter stroške lastniškega in dolžniškega kapitala. Uporaba principa finančnega pojmovanja kapitala je eden od pomembnih dejavnikov sodobnega poslovanja, saj se le tako doseže temeljni cilj, to je maksimiziranje vrednosti lastniškega kapitala. Regulativa priporoča finančni vidik ohranjanja vrednosti kapitala. Ta koncept je tudi v skladu s SRS 2006 in pojmovanjem kapitala v 6. točki uvoda, kjer je opredeljeno finančno pojmovanje kapitala. Ta točka pravi, da se čisti dobiček doseže takrat, ki je denarno izraženi znesek sredstev na koncu obračunskega obdobja po odbitku vseh dolgov in po odštetju vseh izplačil kapitala lastnikom oziroma po prištetju vseh novih vplačil v kapital v obračunskem obdobju večji od denarno izraženega zneska sredstev po odbitku dolgov na začetku obračunskega obdobja. Če zanemarimo vplačila in izplačila kapitala, velja, da je podjetje ohranilo kapital, če ima na koncu obračunskega obdobja toliko kapitala kot ga je imelo na začetku, njegova kupna moč pa je enaka.

Priporočeno prevrednotenje različnih vrst sredstev za telekomunikacijskega operaterja je po Andersenu (2002, 15) naslednje:

• sredstva, katera niso podvržena hitremu tehnološkemu razvoju, bi morala prevrednotiti izvirno oziroma nabavno vrednost zmanjšano za stroške obrabe in uporabe, z indeksacijo,

• sredstva, ki se modernizirajo v 3-4 letih bi morala biti prevrednotena po metodi nadomestljive vrednosti - MEA (telekomunikacijska oprema, centrale, prenosni sistemi…). Nadomestljiva vrednost (MEA – Mean Equivalent Assets) je določitev nadomestljive vrednosti za sredstva, katera se ne proizvajajo več, vendar se pri ekvivalentnemu sredstvu mora izločiti višja produktivnost ter večje kapacitete. V telekomunikacijski industriji tehnološke spremembe otežujejo določanje nadomestljive vrednosti. Nove tehnologije je težko primerjati s starimi tako po funkcionalnosti kot učinkovitosti. Vendar je po MEA vrednotenju potrebno narediti prilagoditev po tekočih cenah ter istočasno s tem prilagoditi operativne stroške. (npr. novo sredstvo potrebuje manj vzdrževanja, poraba energije je nižja in ponavadi zavzema manj prostora). Kot primer vzemimo, da za bakreni kabel izračunamo nadomestljivo vrednost z ekvivalentnim optičnim kablom. Upoštevati je potrebno, da je

57

dimenzija različna glede na obstoječi bakreni kabel in nadalje jaški ter cevi morajo biti prilagojeni optičnemu kablu. Optični kabel zahteva manj stroškov dela pri sami vgradnji ter vzdrževanju in bi to moralo biti upoštevano pri sredstvu, ki ga vrednotimo (Functionality abatments),

• za sredstva, ki imajo kratko življenjsko dobo in majhne vrednosti, se še vedno dopušča vrednotenje po izvirnih historičnih vrednostih,

• specializirane stavbe bi morale biti vrednotene po nadomestljivi vrednosti, • za ostale nepremičnine in zemljišča se uporabi cenilčeva vrednost na

osnovi tržne vrednosti, • življenjske dobe so enake pri vrednotenju sredstev po historičnih ali po

tekočih cenah, • uporablja se »Scorched Node« pristop, kar pomeni, da obstoječa tipologija

ali arhitektura telekomunikacijkega omrežja ostane nespremenjena. Tekoča vrednost je lahko nižja kot neto nadomestljiva vrednost, višja kot neto realizirana vrednost (tržna vrednost, prodajna vrednost) ali pa ekonomska (sedanja) vrednost. Nadomestljiva vrednost predstavlja vrednost sredstva za podjetje, katera je višja od neto prodajne vrednosti (net realisable value) in ekonomske vrednosti. Neto realizirana vrednost (neto prodajna vrednost) je tista, po kateri sredstvo prodamo. Ekonomska vrednost je neto sedanja vrednost prihodnjih denarnih tokov tega sredstva. Izbira metode vrednotenja za posamezno sredstvo je odvisna od vrste sredstev in od okoliščin. Če sredstva niso v uporabi in tudi ni pričakovati, da bodo v naslednjih letih, so presežna. Samo operativne kapacitete so vrednotene po tekočih cenah. Metoda vrednotenja po tekočih cenah predpisuje poleg primerjanja prihodkov z stroški, ki se nanašajo na isto obdobje (amortizacija po histiričnih vrednostih izvira iz preteklih razmer, zato je potrebna njena prilagoditev na tekoče cene) tudi upoštevanje stroškov investiranega oziroma vloženega kapitala kot eno od glavnih zahtev pri izkazovanju uspešnosti poslovanja.

3.2 Vrednotenje poslovnih učinkov po SRS 16 (2006) V poglavju 3.1 smo omenili pomen metod vrednotenja poslovnih učinkov. Od namena vrednotenja je odvisna uporaba različnih metod vrednotenja, t.j popolno ali različne metode zoženega vrednotenja poslovnih učinkov. V tem poglavju nam je kot primerno teoretično izhodišče služil SRS 2006, in sicer standard 16. Stroškovni nosilec je po SRS 16 poslovni učinek, zaradi katerega se pojavijo stroški, in s katerim jih je treba tudi povezovati. Je lahko celotna količina istovrstnih ali sorodnih poslovnih učinkov obračunskega obdobja oziroma niz poslovnih učinkov obračunskega obdobja, posamezen poslovni učinek ali del poslovnega učinka.

58

Poslovni učinki, namenjeni prodaji ali vključevanju med osnovna sredstva istega obdobja, so končni stroškovni nosilci, drugi poslovni učinki so začasni stroškovni nosilci. Kot začasni stroškovni nosilci se štejejo tudi storitve proizvajalne, nakupne oz. prodajne službe ali splošnih služb, ki se razporejajo na končne stroškovne nosilce pri obračunavanju stroškov na podlagi sestavin dejavnosti. Zaradi nadaljnega proučevanja in lažjega razumevanja različnih metod vrednotenja poslovnih učinkov in alokacije stroškov, smo v nadaljevanju na kratko podali nekaj opredelitev pojmov kot jih obravnavajo računovodski standardi. Dodatni stroški, ki nastanejo zaradi povečanja dejavnosti, so spremenljivi stroški in razlika v stalnih stroških zaradi prehoda na novo raven obsega dejavnosti. Omenjena opredelitev je v skladu z opredelitvijo oziroma alokacijo stroškov po metodi dogoročnih stroškov (LRIC) kot priporočljivi zoženi metodi vrednotenja poslovnih učinkov v telekomunikacijah, in katero obravnavamo v nadaljevanju. Okoliščinski (oportunitetni) stroški izražajo vrednost izgubljene priložnosti, ker ni bila sprejeta najboljša druga različica. Stopnja spremenljivosti stroškov je razmerje med spremenljivim delom stroškov kake vrste in celotnim zneskom stroškov iste vrste pri določenem obsegu dejavnosti. Koeficient odzivnosti (reagibilnosti) stroškov je razmerje med relativno spremembo stroškov in relativno spremembo obsega dejavnosti. Ta opredelitev velja za koeficient CVR (Cost Volume Relation) pri metodi dolgoročnih dodatnih stroškov (LRIC). Dejanski stroški so zmnožki dejanskih potroškov in dejanskih cen, pri ocenjenih stroških pa so količine in ocenjene cene. Standardni stroški so zmnožki teoretično upravičenih potroškov in prav takih cen. S poslovnimi učinki se natančneje ukvarja SRS 16 2006, ki opredeljuje:

• razvrščanje stroškov po stroškovnih mestih in nosilcih, • pripoznavanje stroškov po stroškovnih mestih in nosilcih, • začetno računovodsko merjenje stroškov po stroškovnih mestih in

stroškovnih nosilcih, • prevrednotenje stroškov po stroškovnih mestih in stroškovnih nosilcih (med

stroški v poslovnih razvidih se ne pojavljajo prevrednotovalni poslovni odhodki v zvezi z oslabitvijo opredmetenih osnovnih sredstev, neopredmetenih sredstev, zalog in terjatev),

• uskupinjevanje stroškov po stroškovnih mestih in nosilcih ter • razkrivanje stroškov po stroškovnih mestih in nosilcih.

Po SRS 16.11 (2006) je glede na potrebe mogoče na stroškovne učinke kot stroškovne nosilce obračunskega obdobja razporediti vse stroške, razen neposrednih stroškov nabave oziroma samo proizvajalne stroške v ožjem, ali širšem pomenu, ali samo spremenljivi del poslovnih stroškov. Izbira metode vrednotenja stroškov na poslovne učinke obračunskega obdobja je odvisna od tega, ali je namen dobiti podlago za vrednotenje zalog proizvodov oziroma

59

nedokončane proizvodnje ali nasprotno, podlago za postavljanje ali presojanje prodajnih cen. Metoda vrednotenja po spremenljivih stroških, kot ena izmed zoženih metod razvrščanja stroškov, izhaja iz dejstva, da stalni spremenljivi stroški nastajajo v podjetju ne glede na proizvedeno količino poslovnih učinkov, zato jih ni smiselno porazdeliti na posamezne stroškovne učinke. Smiselno pa je po stroškovnih nosilcih razdeliti spremenljive stroške, ki so odvisni od obsega poslovanja. S to metodo se ne računa lastnih cen, temveč primerne prodajne cene. Prodajne cene sestavljajo spremenljivi stroški in znesek pokritja, ki vsebuje tako stalne stroške kot predvideni dobiček. Prednosti vrednotenja poslovnih učinkov po spremenljivih stroških so:

• lažje spremljanje in dodelitev spremenljivih stroškov, • določanje spodnje meje, do katere se lahko zniža prodajna cena, • hitrejše in lažje določanje prodajnih cen, • enostavnejše načrtovanje in pokrivanje poslovnega izida, • bolj razviden vpliv stalnih stroškov na poslovni izid.

V nadaljevanju smo po Kokotec-Novak et al. (1998, 53) razvrstili stroške nastale v nekem obdobju na stroške učinkov in stroške obdobja, kar je odvisno od kakovostnega vidika vrednotenja učinkov. Pri popolnem vrednotenju bi bili vsi v določenem obdobju vračunani stroški kot stroški učinkov, stroškov obdobja v ožjem smislu pa ne bi imeli. Metode zoženega vrednotenja pa predstavlja naslednja tabela. TABELA 2: METODE ZOŽENEGA VREDNOTENJA POSLOVNIH UČINKOV

Metoda vrednotenja Stroški učinkov Stroški obdobja po zoženi lastni ceni vsi, razen stroškov

financiranja in neposrednih prodajnih stroškov

stroški financiranja in neposredni prodajni stroški

po proizvajalnih stroških proizvajalni stroški neproizvajalni stroški po spremenljivih stroških spremenljivi stroški stalni stroški po spremenljivem delu proizvajalnih stroškov

spremenljivi del proizvajalnih stroškov

stalni proizvajalni in vsi neproizvajalni stroški

Vir: Kokotec-Novak et al. (1998, 54) Metoda vrednotenja učinkov (kakovostni postopek vrednotenja učinkov) vpliva na vsebino izvedenih stroškov na ravni stroškovnih mest, ko gre za kalkulacije na ravni stroškovnih nosilcev pa tako na širino opredeljene stroškovne cene učinka kot tudi na razlike med njegovo prodajno in stroškovno vrednostjo. Tako pri vrednotenju učinkov s spremenljivimi stroški, nobenih stalnih stroškov ne prenašamo iz stroškovnih mest, kjer izvirno nastanejo, na druga. Nato v kalkulacijah za posamezne stroškovne učinke ugotavljamo njihove spremenljive stroške, kot izid pa prispevek za kritje stalnih stroškov (Kokotec-Novak et al. 1998, 54). Ta zožena metoda je razširjena v dejavnosti telekomunikacij z vključenim delom stalnih stroškov.

60

3.3 Prikaz različnih metod alokacije stroškov v telekomunikacijah Kot smo že omenili načini razvrščanja stroškov (kolikostni vidik), poleg metod vrednotenja gospodarskih kategorij (kakovostni vidik), vplivajo na informacije o stroških poslovnih učinkov kot končnih stroškovnih nosilcev. Oba vidika lahko združimo v metodo alokacije stroškov v telekomunikacijah. V nadaljevanju obravnavamo popolno alokacijo stroškov (FAC) ter metodo dodatnih dolgoročnih stroškov (LRIC) z vidika telekomunikacij, kot eno izmed metod zožene alokacije stroškov.

3.3.1 Metoda popolno alociranih stroškov (Fully Alocated Costs – FAC) Ta metoda dodeljuje vse stroške obdobja posameznim telekomunikacijskim storitvam oziroma poslovnim učinkom. V storitvenih dejavnostih, kjer nimamo zaloge učinkov niti zaloge trgovskega blaga, kjer bi se lahko vračunani stroški stroški zadržali, poznamo samo stroške obdobja v ožjem smislu. (Kokotec – Novak et al. 1998, 54). Kriteriji za razporeditev (kvantitativni vidik) posameznim končnim telekomunikacijskih storitvah so po Wheatleyu (1999, 177) na osnovi proporcionalnosti, ki je bolj povezana z idejo poštenosti in nepristranskosti kot z načinom, po katerem konkurenčni trg dejansko deluje. Za metodo popolno alociranih stroškov je po Sonijevi (1999, 11-12) značilno, da:

• vsi stroški so razdeljeni glede na dejavnike, ki povzročajo stroške, • se določi stroškovne nosilce, t.j. storitve, za katere se ugotavljajo stroški in

dobičkonosnost, • neposredni stroški se direktno razvrščajo na nosilce (v telekomunikacijah

običajno jih ni več kot 15%), • posredni stroški se delijo na podlagi ustreznega kriterija, • tehnične informacije, kot je npr. promet, kapaciteta zagotavljajo osnovo za

določitev kriterijev razdelitve posrednih stroškov, • uporaba metode izračunavanja stroškov po aktivnostih poslovnega

procesa zahteva opredelitev aktivnosti na osnovi procesov. Stroški niso več klasificirani po vrstah, temveč po aktivnostih.

Prednosti omenja avtorica (Soni, 1999, 13):

• zagotavljanje pokritost vseh stroškov, • osnova so računovodski podatki, kar zagotavlja lažjo primerljivost, • vodstvu podjetja bo z uporabo te metode lažje prepričalo delničarje o

rezultatih poslovanja. Slabosti so po Sonijevi (1999, 13):

• da spodbuja neučinkovito poslovanje podjetja, saj so pokriti vsi stroški, in ni spodbude po zmanjšanju stroškov,

61

• delitev stroškov na podlagi pribitka ali prihodka (kot kriterijev) ne odraža dejanskih stroškov storitve,

• vodstvo podjetja lahko sprejme odločitve o naložbah, ki niso skladne z dejanskimi stroški nudenja storitve.

Wheatley opozarja še na naslednje težave oziroma slabosti (1999, 178):

• veliko stroškov je treba deliti med posameznimi storitvami, • ob hitrih tehnoloških spremembah ali inflaciji pretekli stroški niso primerni, • postopki alokacije na podlagi ključev so pogosto obsežni in subjektivni, • od novih udeležencev na trgu se zahteva plačevanje stroškov, ki lahko

skrivajo tudi neučinkovitosti dominantnega operaterja. Pomembna pomanjkljivost te metode je še, da je kompleksna in potrebno jo je nenehno prilagajati zaradi pojavljanja novih storitev na trgu in tehnološkega razvoja. Poleg tega so podjetja v telekomunikacijski dejavnosti podvržena pogostim organizacijskim spremembam.

3.3.2 Metoda dolgoročnih dodatnih stroškov (Long Run Incremental Costs – LRIC) To je ena od metod zožene alokacije stroškov. Predmet alokacije so spremenljivi in del stalnih stroškov. Metoda je usmerjena je v prihodnost, saj predstavlja dolgoročni pogled na stroške. Podjetje mora načrtovati dolgoročno. Projekti v telekomunikacijah zaradi tehnoloških izboljšav vključujejo rast, vplivajo pa tudi na stroške. Ti so na dolgi rok spremenljivi. Izračunani so na podlagi učinkovitega zagotavljanja storitev z najboljšo razpoložljivo tehnologijo ter izključitve vrednotenja s preteklimi stroški ter njihove nadomestitve s tekočimi vrednostmi ali vrednostmi, ki sledijo iz predvidenih bodočih naložb (Soni 1999, 14). Metoda dolgoročnih dodatnih stroškov meri dodatne stroške, ki so povzročeni s spremembo obsega proizvodnje ali z nudenjem dodatne storitve, medtem ko se že proizvaja nek nivo storitev. Če je sprememba dodatne storitve enaka enoti storitve, so dodatni stroški enaki mejnim stroškom. Ker so dodatni stroški vezani samo na spremembo obsega outputa, so dodatni stroški zajemajo le spremenljive ter del stalnih stroškov. Dolgoročno so vsi stroški spremenljivi. Torej so dolgoročni dodatni stroški, kapitalski stroški in stroški, ki so vezani na obseg storitve. (Andersen 2002, 16). Dolgoročni dodatni stroški so zlasti pomembna osnova za izračun stroškov medomrežnega povezovanja. Predvidi se stroške posameznih elementov omrežja, pri čemer so upoštevani stroški kapitala (tako dolžniškega kot lastniškega), amortizacije in operativni stroški ter razumen del skupnih stroškov (Soni 1999, 15). Z dolgoročnimi dodatnimi stroški se meri razlika v stroških, ko operater neko storitev omogoča, in ko je ne omogoča. Dodatni stroški predstavljajo celotno storitev (Bratina 2001, 54 povzema po Inter et all, 2000, 26).

62

Prednosti uporabe dolgoročnih dodatnih stroškov so po Sonijevi (1999, 15):

• spodbuja učinkovito nudenje storitev, s pokrivanjem dodatnih stroškov na osnovi previdenih stroškov, ob upoštevanju najbolj učinkovite razpoložjive tehnologije,

• delitev stroškov poteka po načelu povzročitelja stroškov, • s povečanjem konkurence se ponudniki nagibajo k oblikovanju cen na

podlagi te metode, saj je to eden od načinov povečevanja tržnega deleža, • uporabniki plačujejo nižje cene, saj so cene na podlagi metode dodatnih

stroškov ponavadi nižje kot cene na podlagi metode popolno alociranih stroškov,

• daje regulatorju ključno vlogo pri upravljanju vstopa na trg. Slabosti so (Soni 1999, 16):

• v stroških niso upoštevana predhodna vlaganja, • alokacija stroškov je težko preverljiva, • metoda predpostavlja, da so vsi stroški spremenljivi in da je uporabljena

najučinkovitejša razpoložljiva tehnologija, kar vedno ne drži, • je zaradi nižjih cen pisana na kožo obstoječim ponudnikom, medtem ko za

nove potencialne operaterje pogosto ne zagotavlja zadostnih zmogljivosti. Pri izračunavanju dolgoročnih dodatnih stroškov lahko uporabimo dva pristopa, in sicer (Hardt 1999, 15);

• pristop od zgoraj navzdol (Top down accounts), kjer so sredstva ovrednotena po obstoječih računovodskih usmeritvah. Vrednosti kategorij se naknadno prilagodijo tržnim vrednostim, tako da odražajo najboljšo sedanjo prakso. Pomanjkljivost tega pristopa je v tem, da ocene stroškov lahko še naprej vključujejo neučinkovitosti, ki so se vtihotapile v poslovni proces podjetja,

• pristop od spodaj navzgor (Bottom up engineering), kjer se zgradi tehnološko učinkovit model omrežja in se oceni njegovo vrednost. Tako se oceni povprečne dodatne stroške za posamezno storitev. Stroškom za obratovanje omrežja je treba dodati druge stroške, kot so stroški zaračunavanja (biling), poslovodenja, kadrovske funkcije, stroške prodaje in nabave, itd. Prednost je v preglednosti in učinkovitosti, slabost pa, da lahko podceni ali celo spregleda posamezne stroške.

Pri uporabi LRIC metode je vpeljava vrednotenja po tekočih vrednostih za omrežne komponente bistvena. Predlagano je, da metodo in kriterije za vpeljavo (definiranje) omrežnih komponent postavi nacionalni regulator po pogajanjih z vpletenimi. Vpeljava metode dodatnih dolgoročnih stroškov (LRIC) poteka po naslednjih fazah:

• vrednotenje sredstev na osnovi historičnih vrednosti z prilagoditvami na tekoče vrednosti oziroma vrednotenje po tekočih cenah,

• opredelitev dodatnega izložka, dodatne storitve, • razdelitev omrežja (sredstev) na dostopovno, hrbtenično ter ostalo,

63

• opredelitev stroškovnih nosilcev oziroma telekomunikacijskih storitev, obseg storitve ter razmerja med njimi,

• določitev koeficienta odzivnosti oz. koeficient CVR, ki določa razmerje med z dodatnim obsegom storitve in stroški (Cost Volume Relationship). Koeficient odzivnosti se lahko izračuna na naslednjh osnovah:

1. simulira se tehnični model, kjer so stroški sredstvom določeni s stroški

posameznih delov in načrtovanim obsegom, in sicer z razčlembo sredstev na sestavne dele. Za vsak posamezni del se pridobijo stroški za enoto ter nato se model opremi s sredstvi,

2. uporabijo se statistične metode takrat, ko razmerja med stroški in obsegom ni mogoče zagotoviti znotraj podjetja. To razmerje med višino stroškov in obsegom (CVR) je statistično mogoče osnovati s pomočjo regresijskih analiz, z modeli razmerij, ki jih imajo drugih operaterji,

3. uporabijo se intervjuji in raziskave takrat, ko so strukturne spremembe spremenile razmerja med obsegom in stroški (CVR),

4. vsi stroški so v metodi dolgoročnih dodatnih stroškov neposredno ali posredno povezani z nudenjem dodatnega izločka oz. storitve. Določeni stroški so neposredni, medtem ko imajo ostali posredno povezavo preko posrednih gonil (cost driverjev), zato se ti opredelijo kot neodvisni in odvisni stroškovni nosilci.

• izbira pristopa ali od zgoraj navzdol ali od spodaj navzgor. Pri pristopu od zgoraj navzdol se uporabi dejanske podatke ter obstoječo arhitekturo omrežja. Temelj tega pristopa je določitev koeficinta odzivnosti (razmerja med stroški in obsegom dodatne storitve - CVR),

• mogoč je še pristop od spodaj navzgor, ki je zelo zahteven in pogojuje optimalno, idealno omrežje. Predpostavlja, da še ni zgrajenega omrežja in ugotavlja stroške dodatne storitve s pomočjo optimalnega (navideznega) omrežja,

• ocenijo se skupni stroški, • določita se zgornji in spodnji nivo lastne cene. Po metodi dodatnih stroškov

se določi najnižja prodajna cena ter po metodi »Stand alone« najvišja prodajna cena. Pri slednji obravnavamo dodatno storitev ali proizvod izolirano, kot da se proizvaja samo ta storitev.

3.4 Faze metode alokacije stroškov v telekomunikacijah Razporejanje ali alokacija stroškov na stroškovne učinke je neodvisno od metod vrednotenja poslovnih učinkov in poteka v več fazah, ki so :

• opredelitev neposrednih stroškov, • opredelitev posrednih stroškov, • opredelitev vloženega kapitala, • opredelitev pravil (kriterijev) za alokacijo skupnih in splošnih stroškov na

storitve, • opredelitev transfernih cen.

64

Način alokacije skupnih in splošnih stroškov ima lahko pomemben vpliv na ceno regulirane storitve. Pri tem je potrebno upoštevati naslednja načela:

• načelo povzročitve, • načelo objektivnosti, • načelo koesistentnosti, • načelo transparentnosti.

Načelo povzročitve alocira stroške in prihodke neposredno in posredno na učinke (storitve kot končne stroškovne nosilce), ki jih »povzročajo«. To načelo zahteva vpeljavo primerne in podrobne alokacijske metodologije, ki obsega:

• pregled in opravičenje vsake vrste stroška, vpletenega kapitala in prihodka, • določitev kriterijev na podlagi fizičnih podatkov za prerazporeditev

sredstev za posamezno storitev, • uporabo kriterijev za alokacijo vsake postavke na posamezno področje,

aktivnost omrežja ali storitve. Stanje v proučevanem podjetju V proučevanem podjetju, ki je opredeljeno kot operater s pomembno tržno močjo5, se za dodeljevanje stroškov poslovnim učinkom uporablja popolno alokacijo stroškov na osnovi metode vrednotenja po tekočih cenah oziroma prilagojenih historičnih oziroma nabavnih cenah. Vsi stroški se ob nastanku razporediijo na odgovorna stroškovna mesta in na začasne poslovne nosilce (naloge). Za namene razporejanja stroškov po procesih oziroma aktivnostih so vpeljani raznovrstni nalogi, ki se nato poravnajo na začasne stroškovne nosilce. V nadaljnem procesu se iz stroškovnih mest (odgovorna stroškovna mesta) in začasnih stroškovnih nosilcev po določenih kriterijih stroški prerazporedijo na končne stroškovne nosilce ali telekomunikacijske storitve. Ti končni stroškovni nosilci so grupirani v nivojih (npr. PSTN storitve oziroma storitve fiksne telefonije). Ti nivoji se razširijo do najnižjega nivoja, ki je npr. minuta telefonskega pogovora v Sloveniji. Podjetje ima na svoji internetni strani na zahtevo regulatorja objavljen stroškovni model, ki ga je verificiral revizor. Regulator je podjetju predpisal metodo vrednotenja po tekočih cenah - CCA ter ločene računovodske evidence za predpisane odseke.

3.5 Sklepne misli V tem poglavju smo opisali glavne značilnosti priporočene metode vrednotenja gospodarskih kategorij v telekomunikacijah. To je vrednotenje po tekočih cenah (CCA). Glavni razlog za nastanek metode CCA je bilo vrednotenje gospodarskih 5 Operater s pomembno tržno močjo – je operater, ki ga regulator na podlagi analize trga in izpoljenih kriterijev spozna za operaterja s pomembno tržno močjo.

65

kategorij (sredstev) po izvirnih, historičnih vrednostnih, ki niso sledile stanju na trgu. Na podlagi teh »napačnih« vrednosti so bila podjetja v glavnem precenjena. Te vrednosti so se posledično prenašale na poslovne učinke, na katere pa poleg načina razvrščanja stroškov, vplivajo tudi metode vrednotenja gospodarskih kategorij. Pri proučevanju vrednotenja poslovnih učinkov, katerim lahko dodelimo vse stroške (popolno vrednotenje poslovnih učinkov) oziroma delno (različne metode zoženega vrednotenja poslovnih učinkov), smo izhajali iz SRS 16 (2006), nato pa iz prakse oziroma teoretičnih podlag v obravnavani telekomunikacijski dejavnosti. Spoznali smo glavni metodi vrednotenja poslovnih učinkov v telekomunikacijah, metodo popolnega vrednotenja poslovnih učinkov (FAC) oziroma zoženo metodo vrednotenja poslovnih učinkov (LRIC), njune prednosti in slabosti. Opisali smo faze in načela alokacije stroškov poslovnim učinkom. Vse navedeno, osnovo vrednotenja sredstev, način vrednotenja poslovnih učinkov z ustreznimi objektivnimi kriteriji po opisanih fazah in uporabo načel, lahko poimenujemo stroškovni model. Z vrednotenjem poslovnih učinkov in načini alokacije stroškov smo se v 3. poglavju ukvarjali zgolj z teoretičnega vidika z namenom celovite obravnave tematike. V naši raziskavi se ukvarjamo z vrednotenjem gospodarskih kategorij v skladu z različnimi standardi ter metodo CCA.

66

4 UGOTAVLJANE GLAVNIH RAZLIK MED PROUČEVANIMI METODAMI IN RAČUNOVODSKIMI STANDARDI V povezavi s spoznanji iz prejšnega poglavja smo v tem poglavju primerjali in ugotavljali razlike pri metodah vrednotenja poslovnih učinkov, katere se uporabljajo za različne namene v telekomunikacijah. Nato smo na kratko povzeli značilnosti in razlike pri vrednotenju gospodarskih kategorij po obravnavanih standardih ter metodi CCA.

4.1 Ugotavljanje glavnih razlik pri metodah vrednotenja poslovnih učinkov v telekomunikacijah Poslovni učinki se vrednotijo lahko tudi po metodi »stand alone«, ki je širša od metode popolnega vrednotenja poslovnih učinkov. Pri tej metodi se poslovne učinke obravnava izolirano, brez povezave z drugimi poslovnimi učinki. V tem primeru morajo biti tudi vsi splošni in skupni stalni stroški pokriti z omenjenimi poslovnimi učinki. Metoda polnega vrednotenja poslovnih učinkov se razlikuje od prejšnje metode po tem, da se na poslovne učinke prerazporedi samo del splošnih in skupnih stalnih stroškov. Pri metodi zoženega vrednotenja poslovnih učinkov se na poslovne učinke razporedijo spremenljivi stroški in del stalnih stroškov, ki so povezani s to storitvijo. Še ožja je metoda vrednotenja po spremenljivih stroških, kjer se na poslovne učinke razporedijo samo zaradi njih nastali spremenljivi stroški. Vsaka od navedenih metod vrednotenja poslovnih učinkov vsebuje specifične informacije za poslovne odločitve. V podjetju je potrebno poslovne učinke obravnavati z več zornih kotov, z namenom, da se pridobi celovit pregled. Zavedati pa se je potrebno prednosti in slabosti posamezne metode.

67

SLIKA 2: METODE ALOKACIJE STROŠKOV V TELEKOMUNIKACIJAH OZ.VREDNOTENJA POSLOVNIH UČINKOV

Vir: Dokumentacija Irskega Telekoma (TE) dostopna na www.eircom.ei

4. 2 Ugotavljanje glavnih razlik med proučevanimi računovodskimi standardi in metodo CCA V spodnji tabeli smo primerjali in ugotavljali glavne razlike med proučevanimi računovodskimi standardi in metode vrednotenja po tekočih cenah - CCA. Pri primerjavi smo se osredotočili na standarde, ki se ukvarjajo s pravili pripoznavanja, vrednotenja in prevrednotenja gospodarskih kategorij, kar je v skladu z obravnavano tematiko. Pri primerjavi SRS 2006 in MRS pri navedenih postavkah je razvidna popolna usklajenost. Med SRS 2001 in SRS 2006 ter MRS so razlike, predvsem pri pripoznavanju in prevrednotenju. SRS 2001 niso dovoljevali okrepitve pri neopredmetenih dolgoročnih sredstvih, z razlogom, da zanje ne obstoja trg. Nadalje so razlike med SRS 2001 in MRS 2006 pri razvrščanjem sredstev. SRS 2006 obravnavajo

Dodatni stroški

Dodatni stroški

Na storitev vezani stalni stroški

Dodatni stroški

Dodelitev vseh splošnih stroškov

Na storitev vezani stalni stroški

Dodatni stroški

Dodelitev dela splošnih stroškov

Na storitev vezani stalni stroški

Povprečni spremenljivi oz.mejni stroški

LRIC

Popolna dodelitev stroškov -FAC

Stand-Alone

68

neopredmetena sredstva skupaj z dolgoročnimi aktivnimi časovnimi razmejitvami ter rezervacije skupaj z dolgoročnimi pasivnimi časovnimi razmejitvami. V SRS 2006 je pri razvrščanju dan večji poudarek ročnosti, dolgoročna sredstva skupaj, kratkoročna skupaj s za prodajo namenjenimi dolgoročnimi sredstvi. SRS 2006 so v veliki meri usklajeni z MRS. Metodo CCA je metoda, ki temelji na MRS, povzema rešitve MRS in jih prilagaja panogi. Osredotoča se predvsem na obravnavo sredstev. Njen namen in cilj je enak kot ju imajo MRS. To je zagotoviti enotna izhodišča ter primerljivost računovodskega poročanja. Namenjena je operaterjem z pomembno tržno močjo in jo predpisuje domači regulator na podlagi evropskih direktiv. Predpisani so odseki poročanja, podlage za vrednotenje ter vgrajena zahtevana donosnost kapitala. Zaradi tega izid poslovanja ni čisti dobiček, ampak ekonomski dobiček.

69

TABELA 3: UGOTAVLJANJE GLAVNIH RAZLIK MED PROUČEVANIMI STANDARDI IN METODO CCA SRS 2001 SRS 2006 MRS CCA prvo vrednotenje

po nabavni vrednosti po nabavni vrednosti po nabavni vrednosti po nabavni vrednosti

podlage za prevrednotenje

poštena vrednost (v praksi se ni izvajalo)

poštena vrednost poštena vrednost dnevne vrednosti, nadomestljive vrednosti, vrednosti v uporabi (poštena vrednost)

krepitev Ni bila obvezna opredmetena sredstva + dolgovi, finančni instrumenti,

obvezna pri modelu prevrednotenja za opredmetena sredstva + dolgovi + finančni instrumenti+ neopredmetena dolgoročna sredstva

po modelu prevrednotenja v skladu s M RS 16: opredmetena sredstva + dolgovi, finančni instrumenti + neopredmetena sredstva

opredmtena osnovna sredstva

krepitev ni dovoljena

neopredmetena dolgoročna sredstva, denar, terjatve, zaloge, časovne razmejitve

kratkoročna sredstva kratkoročna sredstva -

krepitev posebni prevrednotovalni popravek kapitala – krepitevopred. sredstev (slabitev dolgov) je dopustna, slabitev sredstev (krepitev dolgov) obvezna, posledice krepitve samo preko bilance stanja, razen če gre za odpravo slabitve.

presežek iz prevrednotenja kot sestavni del kapitala posledica krepitve samo preko bilance stanja, razen, če je gre za odpravo slabitve.

prevrednotovalne rezerve v kapitalu, posledica le v bilanci stanja, razen, če gre za odpravo slabitev

preko dodatne amortizacije in ostalih s prevrednotenjem povezanih stroškov, preko izkaza poslovnega izida.

slabitev prevrednotovalni odhodki, preko izkaza poslovnega izida

prevrednotovalni odhodki, preko izkaza poslovnega izida.

prevrednotovalni odhodki, preko izkaza poslovnega izida

dodatna amortizacija

kapital splošni popravek kapitala, če je inflacija do € >5,5% (vpliv na dobiček, nižji) ohranja finančno vrednost kapitala

ni splošnega popravka kapitala,

- zahteva za ohranitev finančne vrednosti kapitala pri koncept FMC...

vrednotenje zalog

dovoljene vse metode LIFO metoda ni dovoljena

LIFO metoda ni dovoljena

-

dolgoročne finančne naložbe v odvisna podjetja

prosta uporaba kapitalske metode

kapitalska metoda v posamičnih izkazih ni dovoljena

kapitalska metoda v posamičnih izkazih ni dovoljena

-

poročanje po odsekih

ni predpisano, priporočljivo ni predpisano, priporočljivo

obvezno razkritje predpisano s strani regulatorja

Neopredmetena sredstva

določena amortizacijska doba, ni dovoljna krepitev.

nepredmetena sredstva se delijo na tista z določeno dobo koristnosti in tista nedoločeno dobo koristnosti, tudi krepitev

nepredmetena sredstva z določeno dobo koristnosti in nedoločeno, tudi krepitev je dovoljena

-

posebnosti predpisana donosnost sredstev, ekonomski dobiček

Vir: Lastni prikaz

4.3 Sklepne misli V tem poglavju smo primerjali različne metode vrednotenja poslovnih učinkov in vrednotenja gospodarskih kategorij. Pri vrednotenju poslovnih učinkov je potrebno upoštevati namen in cilj uporabe posameznega načina vrednotenja.

70

Pri vrednotenju gospodarskih kategorij po različnih računovodskih standardih in metodi CCA je bilo po SRS 2001 še nekaj posebnosti in neskladnosti z MRS. SRS 2006 so jih tudi zaradi spremenjenih gospodarskih razmer, kot so stabilnost gospodarstva, priključitev EU in sprejem eura kot enotne evropske denarne enote, odpravili (ni več splošnega prevrednotovalnega popravka kapitala). Razvoj metode CCA je pogojevala panoga. Hiter razvoj telekomunikacij in s tem nujnost po »pravih« računovodskih podatkih kot osnove za poslovodske odločitve, je na nek način prehitela razvoj računovodske stroke.

71

5 PREDSTAVITEV PODJETJA IN OKOLJA

5.1. Predstavitev podjetja Skupino Telekom Slovenije so na dan 31.12.2005 sestavljali obvladujoče podjetje Telekom Slovenije, d.d., in odvisna (hčerinska) podjetja, v katerih je imelo obvladujoče podjetje večinski lastniški delež ali večino glasovalnih pravic. Skupino so na dan 31.12.2005 tvorila še podjetja Mobitel d.d., SiOL d.o.o in GVO d.o.o. ter Avtenta.si d.o.o. V vseh navedenih podjetjih, razen v Avtenti.si (delež 75%), je imel Telekom Slovenije 100% lastniški delež. Omenjena podjetja z izjemo SiOLa, ki je bilo s 1.4. 2007 oz. s 1.1.2007 (obračunski datum pripojitve) pripojeno matičnemu, se vedno tvorijo glavnino Skupine. Podjetje se širi na južne trge (BiH, Kosovo in Makedonija) ter na Gibratar, kjer je lastnik 50% deleža Gibtela. SLIKA 3: POLOŽAJ PODJETJA TELEKOM SLOVENIJE D.D. V SKUPINI TELEKOM SLOVENIJE NA DAN 31.12.2005

Vir: Letno poročilo 2005 Skupine Telekom Slovenije. Dejavnost Skupine Telekom Slovenije je zagotavljanje telekomunikacijskih storitev. V letu 2005 je imela 160 mlrd prihodkov iz prodaje, kar je bila 24 % rast glede na 2004. Telekom Slovenije, d.d. je v skupini dosegel 56 % udeležbo v prihodkih Skupine. Telekom je podjetje za nudenje telekomunikacijskih fiksnih storitev. Po večini kazalcev, ki se uporabljajo pri primerjavi razvitosti, je v samem evropskem vrhu. Razvil se je iz monopolista v tržno usmerjeno sodobno podjetje. Regulator, Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK), ga je zaradi velikega tržnega deleža pri večini storitev opredelil za operaterja s pomembno tržno močjo in ga zavezal k izpolnjevanju določenih obveznosti. Te so med drugim nudenje obveznega razvezanega dostopa za druge operaterje in izdelava ločenih računovodskih evidenc po predpisanih trgih. Lastnik oz. vlada Republike Slovenje je dne 11.5.2006 sprejela model privatizacije Telekoma Slovenije imenovan »25xy«, kar pomeni, da se proda 25% delnic strateškemu ali finančnemu partnerju, zlato delnico obdrži država, 10% delnic se prosto proda na trgu. V juniju 2007 je Vlada spremenila model privatizacije

72

Telekoma Slovenije, in sicer se proda 49,3% delnic strateškemu ali finančnemu partnerju. Telekom Slovenije je slovenski nacionalni operater telekomunikacij. Nastal je leta 1995 po razdružitvi PTT Slovenije na dva samostojna poslovna subjekta, Pošto Slovenije, d.o.o. in Telekom Slovenije, p.o. V Sloveniji je namreč tako kot tudi v večini razvitih evropskih držav prevladalo spoznanje, da se le tako telekomunikacije lahko nemoteno, skladno in hitro razvijajo. Aprila 1998 je bil pravno in formalno končan skoraj štiriletni proces lastninskega preoblikovanja. Telekom Slovenije je postal javno podjetje in delniška družba z novim statutom. Dne 7. aprila 1998 je bil vpisan v sodni register kot delniška družba. Telekom Slovenije je takoj ob ustanovitvi sprejel srednjeročni program razvoja do konca leta 2000, katerega temeljni cilji so bili: 100% digitalizacija omrežja, 43% penetracija fiksnih priključkov, ukinitev vrste čakajočih na prvi priključek ter uveljavljanje sodobnih tehnično – tehnoloških rešitev in storitev. Srednjeročni program razvoja je bil konec leta 2000 uspešno zaključen. Konec februarja 2000 je Državni zbor Republike Slovenije sprejel Nacionalni program razvoja telekomunikacij (NPRTel), v katerem je bila predvidena liberalizacija trga in umik državnega kapitala iz telekomunikacij. Namen je bil večja učinkovitost poslovanja. Državno podjetje, ki je praktično imuno na grožnjo prevzema ali likvidacije, torej ni zainteresirano za dvigovanje učinkovitosti6. V letu 2001 je začel veljati nov Zakon o telekomunikacijah (Ur.l.št. 24/2001, spremenjen 2004), ki je bil sprejet v skladu s smernicami EU. Ustanovljena je bila Agencija za elektronske komunikacije in pošto. Maja 2004 je bil sprejet prenovljen Zakon o Telekomunikacijah (Ur.l.št.43/2004), ki upošteva direktive in smernice EU in je usklajen z evropsko regulativo. Strateška usmeritev Telekoma Slovenije, d.d. v obdobju do 2011, skupaj s hčerinskimi družbami, je ostati vodilni ponudnik storitev informacijskih in komunikacijskih tehnologij v Sloveniji ter postati vse pomembnejši igralec na trgih elektronskih komunikacij jugovzhodne Evrope in Sredozemlja. Iz ponudnika fiksne telefonije se bo preobrazil v ponudnika celovitih rešitev in komunikacijskih izkušenj. Ponudbo bo prilagajal potrebam uporabnikov. Z nenehnim izboljševanjem poslovnih procesov ter inoviranjem na vseh ravneh bo še izboljšal že sicer visoko kakovost in zanesljivost storitev.

6 Empirični rezultati v večini primerov potrjujejo domnevo, da zasebna podjetja po produktivnosti in donosnosti prekašajo njihove vrstnike v javnem sektorju (Novak, 2002, str 1).

73

V naslednjih letih se pričakuje močna okrepitev konkurence na domačem trgu. Zato bo večji poudarek posvečen skrbi za uporabnike in kupce. Cilji in pričakovanja bodo izpoljeni le z inovativnimi in kakovostnimi storitvami. Zato se bodo v skupini okrepile razvojne aktivnosti in na trgu ponudila paleta novih storitev. Med storitvami bodo v ospredju konvergenčne IP storitve. Z IP funkcionalnostjo se bosta nadgrajevali vodilni poslovni storitvi Centreks in Geocentreks. Naslednji korak bo združitev fiksnih in mobilnih storitev, temelječih na IP platformi, tako imenovana fiksno-mobilna konvergenca (FMC) ter ponudba VPN storitev. Organizacijsko naj bi se skupina oblikovala v smeri holdinga. Republika Slovenije je bila konec leta 2005 neposredno lastnik 62,53% delnic podjetja, posredno preko Kapitalske in Odškodninske družbe pa še 5,16% delnic. Pooblaščene investicijske družbe imajo 6,26%, domače pravne osebe 8,31% ter individualni delničarji 8,66%. Delničarji uresničujejo svoje pravice na skupščini sami ali po svojih pooblaščencih. Skupščino skliče uprava na lastno pobudo, na zahtevo nadzornega sveta ali na zahtevo delničarjev, ki predstavljajo vsaj 5% osnovnega kapitala družbe. Uprava družbe ima 5 članov, in sicer predsednika, podpredsednika, dva člana in delavskega direktorja, ki je imenovan v skladu z zakonom in ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju. Člane uprave imenuje in razrešuje nadzorni svet. Mandat uprave traja 4 leta z možnostjo ponovnega imenovanja. Nadzorni svet ima 9 članov, od tega je 6 članov predstavnikov kapitala in 3 člani so predstavniki delavcev. Člani so izvoljeni za dobo štirih let in so po preteku lahko ponovno izvoljeni. Nadzorni svet izmed svojih članov izvoli predsednika in dva namestnika. Predsednik sklicuje in vodi seje ter je pooblaščen izvajati voljo in objavljati odločitve nadzornega sveta. Vodenje in upravljanje družbe Telekom Slovenije, d.d., poteka po dvotirnem sistemu upravljanja. Poleg skupščine delničarjev imata osrednjo vlogo uprava, ki vodi, zastopa in predstavlja družbo, in nadzorni svet, katerega temeljna pristojnost je nadzorstvo nad vodenjem družbe. (Vir: Letno poročilo 2005)

5.2 Okolje Globalni trend v razvoju telekomunikacij je integracija storitev, kar je tudi strateška usmeritev proučevanega podjetja. V tem poglavju obravnavamo širše telekomunikacijsko okolje. Kljub padanju cen storitev je pričakovati, da bo celotni prihodek od telekomunikacijskih storitev v Evropi rastel 10% letno, predvsem zaradi hitrejše rasti storitev mobilnih omrežij, interneta, storitev z dodano vrednostjo in drugih novih vrst storitev. Nadalje je pričakovati povečanje deleža celotnega prihodka od telekomunikacijskih storitev v bruto družbenem proizvodu s sedanjih 2% na 6,5% v letu 2015. Pričakovati je spremembe v strukturi celotnega prihodka, in sicer

74

povečevanje deleža prihodkov v mobilnih omrežjih, omrežjih kabelskih operaterjev in interneta ter zmanjšanje deleža prihodkov od omrežja PSTN7. V informacijsko elektronskih komunikacijah smo priča velikim tehnološkim in tudi družbenim ter socialnim spremembam. Premik k IP protokolu je ustvaril novo paradigmo za digitalno vsebino v vrednostni verigi. Telekomunikacije so danes ena izmed najmočnejših gospodarskih vej. V sodobnem telekomunikacijskem in informacijskem svetu je v središču dogajanja uporabnik. Zanimajo ga predvsem storitve, aplikacije in vsebine. Uporabnik se odloča, katere informacije, kdaj in v kakšni obliki želi imeti ali posredovati. Bistvo informacijske družbe je »znati koristno uporabiti« in ne le »imeti tehnologijo«. Obseg širokopasovnega dostopa EU strmo narašča, v letu 2005 do skupno 53 mio linij, od tega je bilo 20 mio novih linij samo v tem letu. Na trgu širokopasovnega dostopa je vse več ponudnikov, zmanjšujejo se cene storitev, medtem ko hitrosti prenosa rastejo. Obseg storitev mobilne telefonije še vedno raste. Zlasti v novih državah članicah EU-ja je na splošno opaziti, da mobilne glasovne storitve prehajajo v obdobje zrelosti. Naraščanje prihodka se je nadaljevalo za ocenjenih 5,9% (EITO, 2005). V ospredju so glasovne in vsebinske storitve na 3G omrežju, ki imajo približno 15 mio naročnikov. Prihodek klasičnih glasovnih storitev še vedno postopno upada, vendar ostaja največji vir prihodkov ponudnikov fiksne telefonije.

5.3 Telekomunikacijska zakonodaja V tem poglavju opisujemo razloge nastanka telekomunikacijske regulative in s tem direktiv in smernic na računovodskem področju. Ključne značilnosti svetovnega razvoja telekomunikacij so predvsem hiter tehnološki napredek na vseh področjih telekomunikacij ter s tem povezani procesi - liberalizacija, privatizacija in globalizacija. Proces liberalizacije prinaša konkurenco na trg in omilitev omejitev za vstop na trg ter zmanjševanje prednosti, katero imajo obstoječi regulatorji. Cilj je zmanjšanje obsega priviligiranih načinov opravljanja dejavnosti, ki so javnega pomena oz. morajo bilti na voljo vsem ter uvajati trg in konkurenco na ta področja (Show 2000, 374). Proces liberalizacije mora biti tesno povezan s procesom privatizacije telekomunikacij. Cilj le-te je povečanje ekonomske učinkovitosti podjetij ter uvajanje in spodbujanje konkurence. Konkurenca na področju telekomunikacij nastopa na trgu kapitala, kjer podjetja iščejo sredstva in kjer se trguje z delnicami, in na trgu storitev, kjer obstoja konkurenca med omrežji, ponudniki storitev in proizvajalci opreme. V prehodu na liberaliziran trg se odpravlja zaščita in posebne pravice monopolnih operaterjev, ki morajo zagotavljati dostop do omrežja drugim operaterjem in nudenje javnih storitev (USO)8 na celotnem območju pod enakimi pogoji.

7PSTN - javno telefonsko omrežje, ki omogoča storitve fiksne telefonije

75

Zaradi specifičnosti panoge ni mogoče učinkovito uporabiti druge splošne zakonodaje, ki ureja odnose na trgu, zato nastaja nova telekomunikacijska zakonodaja imenovana regulativa, katera opredeluje predvsem delovanje telekomunikacijskega tržišča, zagotavlja odprtost omrežij, univerzalne storitve, zaščito uporabnikov, zagotavlja stroškovno utemeljene cene za tiste storitve, kjer ni konkurence. Telekomunikacijska regulativa velja za operaterje, ki jih regulator opredeli kot operaterje s pomembno tržno močjo. Kriteriji za pripoznanje operaterja s pomembno tržno močjo so našteti v Zakonu o elektronskih komunikacijah (ZEKom, Ur.l.43/2004). Analizo trga ter ustrezne odločbe izda regulator (APEK). Pripoznavanje operaterja s pomembno tržno močjo pomeni, da na trgu pri ponudbi določene storitve ni zagotovljene konkurence. Z regulativo predpisane zahteve po ločenih računovodskih evidencah na predpisanih trgih, so opredeljene v ZEKom-u. MRS 14 obravnava računovodska razkritja za zunanje poročanje po odsekih, kar naj bi prispevalo k boljšemu prepoznavanju in analiziranju tveganj in donosnosti, s katerimi se soočajo podjetja. SRS 2006 v standardu 19, točki 19.28 opredelujejo področni odsek kot prepoznavni sestavni del podjetja, ki se ukvarja s proizvodom oz. posamezno skupino sorodnih proizvodov oz. storitev, pri čemer se tveganja in donosi, ki se nanašajo nanj, razlikujejo od tistih v drugih področnih odsekih. SRS 2006 direktno ne opredelujejo dejavnikov, ki naj bi se upoštevali pri oblikovanju področnih in območnih odsekov. Pri tem naj bi uporabljali informacije, ki jih posreduje računovodstvo za notranje potrebe, kamor sodi tudi oblikovanje prihodkovnih mest odgovornosti, dobičkovnih mest in stroškovnih nosilcev. Dejavniki, na osnovi katerih opredelujemo in oblikujemo področne in območne odseke, so prepuščeni vodstvu podjetja in izhajajo iz njegovih potreb. Prav tako SRS ne opredelujejo sodil, na osnovi katerih se opredelujejo področni in območni odseki. Oblikovanje področnih in območnih odsekov je prepuščeno vodstvom podjetij in s tem njihovih potrebam po informacijah za poslovno odločanje, kar pa ne velja za obravnavano podjetje. Telekomunikacijska regulativa tako evropska kot slovenska, je točno predpisala te odseke. Imenuje jih trgi. APEK mora na področju zagotavljanja in izvajanja elektronskih komunikacij v skladu z načeli konkurenčnega prava in ob doslednem upoštevanju vsakokratnega priporočila Evropske komisije o upoštevnih trgih produktov in storitev na področju elektronskih komunikacij in smernic s splošnim aktom določiti produktne, storitvene in geografske trge, ki ustrezajo razmeram v državi. Pri tem agencija sodeluje z organom, pristojnim za varstvo konkurence. Podrobneje jih obravnavamo v nadaljevanju. Prav tako je na osnovi ZEKom s Splošnim aktom predpisan način vrednotenja gospodarskih kategorij (sredstev) po tekočih cenah in sistem alokacije stroškov na poslovne učinke. V letu 2006 je bila predpisana metoda popolne alokacije stroškov na stroškovne nosilce (FAC – Full Allocation Costs) V letu 2007 se bo uporabljala zožena metoda alokacije stroškov na poslovne učinke, tj. alokacije stroškov po metodi dolgoročnih dodatnih stroških (LRIC – Long Run Incremental Costs), kjer se bodo dodeli oziroma alocirali na storitev le spremenljivi 8 USO je minimalen nabor telekomunikacijskih storitev, ki morajo biti dosegljive prebivalcem na celotnem ozemlju (Republike Slovenije) pod enakimi pogoji in kvaliteto.

76

stroški, ki to storitev povzročajo in del specifičnih stalnih stroškov. Vrednotenje gospodarskih kategorij bo po tekočih cenah. Regulator zahteva še objavo na internetu ter revidiranje rezultatov, tj. izkazov, pripravljenih v skladu z zahtevami. Zakon o telekomunikacijah, ki upošteva smernice in priporočila Evropske Unije za telekomunikacije (obvezno razvezavo lokalne zanke, minimalen nabor USO storitev, ločene računovodske evidence, stroškovno orientiranost cen za operaterje, katere je določila za operaterje s pomembno tržno močjo) namreč v svojem 25. oz. 27. členu opredeljuje: »Operater s pomembno tržno močjo mora voditi računovodske evidence za določene dejavnosti, povezane z medomrežnim povezovanjem oz. operaterskim dostopom, ločeno od računovodskih evidenc za ostale dejavnosti zaradi preprečitve neutemeljenega navzkrižnega subvencioniranja. Zagotoviti mora preglednost svojih grosističnih in internih obračunskih cen. Operater mora na zahtevo agenciji predložiti računovodske evidence, vključno s podatki o prihodkih, prejetih od tretjih strank. Slovenski regulator, Agencija za pošto in elektronske telekomunikacije (APEK) lahko s splošnim aktom podrobneje uredi vprašanja, ki se pojavijo pri izvršilu tega člena (25.člen). Operater s pomembno tržno močjo ima obveznosti v zvezi s pokrivanjem stroškov in kontrolo cen, vključno z obveznostmi glede stroškovne naravnanosti cen in obveznosti glede sistemov stroškovnega računovodstva, v povezavi z zagotavljanjem določene vrste medomrežnega povezovanja oz. operaterskega dostopa. Cene morajo biti izračunane na podlagi stroškov, vključno s primerno stopnjo donosnosti naložbe. (27.člen)« Podlaga je direktiva 97/33/EC, sprejeta 30 junija 1997. Zaradi hitrega razvoja na področju telekomunikacij se je vrednotenje predvsem sredstev po historičnih vrednostih izkazalo kot neprimerno. Glavne slabosti so realen padec cen telekomunikacijske opreme zaradi hitrega tehnološkega razvoja, vgrajene neracionalnosti in neučinkovitost v preteklosti. Zaradi navedenega so neprimerna podlaga za poslovne odločitve vezane na prihodnost. Obvezno oz. predpisano je vrednotenje po tekočih vrednostih oziroma po prilagojenih nabavnih cenah, kar je v bistvu vrednotenje po pošteni vrednosti, kot jo opredeljujejo MRS (ki je s 1.1.2006 dejansko postalo tudi temeljno načelo prenovljenih SRS 2006 in je v skladu z MRS in US GAAP). Za zagotovitev enakopravnih pogojev uporabnikov je bil narejen izbor USO storitev (nabor obveznih storitev, ki jih mora operater zagotavljati na celotnem področju) ter možnost subvencioniranja na posameznih regionalnih področjih (manj razvitih oz. oddaljenih), če operater dokaže nerentabilnost storitve. Za ločene računovodske evidence je podlaga direktiva 97/33/EC oz. smernice Evropske komisije za vpeljavo stroškovnega računovodstva in na podlagi tega ločene računovodske evidence po naslednjih trgih:

• hrbtenično prenosno omrežje (wholesale), • dostopovno omrežje (wholesale),

77

• komercialne aktivnosti, povezane s ponudbo fiksne telefonije in zakupljenih vodov končnim uporabnikom (retail),

• ostale dejavnosti. Slovenski regulator je na tem področju izdal na podlagi 20.člena Zakona o elektronskih komunikacijah, Splošni akt o določitvi upoštevanih trgov. Ta akt določa produktne in storitvene trge na določenem geografskem območju oz. upoštevne trge, ki so našteti v prilogi 6. Za te trge je regulator izdal odločbe, ki določajo za posamezne trge obvezno stroškovno upravičenost cen in vzpostavitev sistema stroškovnega računovodstva po tekočih cenah in na osnovi metode popolne alokacije stroškov ter vodenje ločenih računovodskih evidenc. Odločbe, ki določajo obvezno stroškovno upravičenost cen so navedene v prilogi 7. Odločbe za upoštevane trge 8, 9, 11, 12 pa zahtevajo tudi vodenje ločenih računovodskih evidenc. Poleg regulative (osnova je Zakon za telekomunikacije iz leta 2004, odločbe za posamezne trge), mora obravnavano podjetje upoštevati tudi veljavno domačo zakonodajo, ki sloni na Zakonu o gospodarskih družbah in veljavnih SRS ter v skladu s pravili borze.

5.4 Sklepne misli V zgornjem poglavju smo spoznali obravnavano podjetje in cilje poslovanja ter okolje, v katerem deluje. Spoznali smo naloge in namen regulatorja, ki budno spremlja in nadzoruje podjetje Telekom Slovenije. Na upoštevanih trgih, za katere je podjetje spoznano kot operater s pomembno tržno močjo, ima obveznost stroškovnega določanja cen oziroma vodenja ločenih računovodskih evidenc po določeni metodi vrednotenja (CCA) in načinom alokacije stroškov (FAC). Za poslovanje na teh trgih podjetje je zavezano z odločbami. Glavni razlog za nastanek telekomunikacijske zakonodaje tako pri nas kot v Evropi je omogočiti razvoj konkurence na monopolnih trgih. Okvire ima slovenska regulativa v evropskih smernicah in direktivah, njen cilj je doseči čim večjo usklajenost z evropsko zakonodajo.

78

6 IZDELAVA MODELA ZA PRIKAZ VPLIVA VREDNOTENJA NA FINANČNI POLOŽAJ PODJETJA

6.1 Opredelitev modelov za presojo finančnega položaja Z presojanjem finančnega položaja se ugotavlja uspešnost poslovanja, ki jo opredelimo kot raven doseganja temeljnega in podrejenih ciljev. Temeljni cilj je obstoj in razvoj, kar se izrazi z ohranjanjem in povečevanjem vrednosti podjetja. Uresničevanje temeljnega cilja je predpogoj, da skupine zainteresiranih uresničujejo svoje cilje. Prav tako uresničevanje temeljnega cilja določa način in naloge delovanja zaposlenih. Z razvojem so se temeljni cilj, načini merjenja ter poti doseganja tega in njemu podrejenih ciljem spreminjali. Uspešnosti poslovanja je širši pojem od presoje finančnega položaja, ugotavljanje uspešnosti se pogosto v največji meri nanaša prav na presojo finančnega položaja podjetja. Celotno poslovanje se posledično izrazi v temeljnih računovodskih izkazih ter iz njih izvedenih meril uspešnosti kot so izvedene kategorije dodane vrednosti in kazalnikih. V širšem smislu bi lahko finančni položaj presojali z vidika potencialnih možnosti podjetja v odnosu do okolja (dobro ime, priznana kreditna sposobnost, uživanje zaupanja poslovnih partnerjev, možnosti relativno hitre priskrbe dodatnih finančnih kratkoročnih ali dolgoročnih sredstev, itd....) (Pučko 1998, 30). Finančni vidik se namreč lahko opredeli kot povezovalni člen in je torej tisti, ki preizkuša ustreznost strategije ter vseh ostalih elementov poslovodnega sistema (Brewer, Chandra 1999, 9). Finančni položaj presojamo s kazalniki9. Ti kvalitativno ovrednotijo gospodarske kategorije in so lahko povezani v sistem kazalnikov, pri čemer se med njimi vzpostavijo hierarhična razmerja. Tako povezavo od temeljnega cilja navzdol do operativnih ciljev si grafično lahko predstavljamo v obliki piramide. V piramidi lahko poiščemo razloge za odstopanja temeljnih kazalnikov in določimo kritična področja poslovanja. Na ta način je zgrajena tudi Duppontova analiza. S kazalniki ne presojamo le uspešnosti preteklega poslovanja, ampak so tudi podlaga za morebitno korektivno ukrepanje v sedanjosti in prihodnosti. Smisel presojanja je, da na podlagi spoznanja preteklosti usmerjamo prihodnje delovanje. Poleg tega so finančni kazalniki zelo uporabni tudi zaradi njihove merljivosti. Zato je potrebno mere uspešnosti podjetja opredeliti v merljivi obliki. Le merljiv cilj omogoča uporabnost, oblikovanje ustreznih informacij ter nadzor in le realizacijo 9 Kazalniki so relativna števila raznovrstnih ali istovrstnih primerljivih števil, ki na racionalen način izražajo gospodarske procese in stanja. Izražajo se kot koeficienti, indeksi ter stopnje udeležbe.

79

takega cilja je možno tudi organizacijsko in motivacijsko podpreti (Bergant 1998, 88). Izbira kazalnikov, njihove medsebojne povezave ter namen presoje so kriteriji za določanje modela za presojo finančnega položaja. Sodobno poslovno okolje namreč zahteva drugačne modele presoje finančnega položaja podjetja. Kot smo že omenili, je temeljni cilj trajnostni razvoj podjetja, ki se odraža z ohranjanjem in povečevanjem tržne vrednosti podjetja. Zaradi tega so vedno večja prizadevanja po ugotavljanju dodane vrednosti, čistega denarnega toka kot meril uspešnosti poslovanja in s tem presoje finančnega položaja podjetja. Z rastjo dodane vrednosti raste kapital podjetja, kar pomeni tudi povečevanje tržne vrednosti podjetja. Denarni tok je pokazatelj plačilne sposobnosti podjetja. Njegova prednost je, da vsebuje dejanske denarne tokove ter ni odvisen od vrednotenja računovodskih kategorij ter ostalih računovodskih ocen. V tradicionalnih modelih presoje finančnega položaja so bili kot cilji podjetja najpogosteje navajani: maksimiziranje dobička, maksimiziranje prodaje, maksimiziranje tržnega deleža, preživetje in doseganje zadovoljive ravni dobičkov (Mramor, 1997, str.15). V sodobnih modelih presoje je kot cilj pri razvitih tržnih gospodarstvih v večini primerov maksimiziranje tržne vrednosti podjetja. Ko podjetje sledi temu cilju, tudi ustrezno kombinira donosnost kot tudi tveganje svojih naložb in omogoča lastnikom vrednostnih papirjev, da maksimizirajo vrednost svoje potrošnje (Mramor, 1997, str.37). Da bi management podjetja uspešno sledil temu cilju, mora pri tem sprejemati poslovne odločitve, ki zahtevajo poznavanje teorije o vrednotenju podjetij ter osnovnih dejavnikov, ki vplivajo na vrednost podjetja. Najpomembnejši dejavniki po Rappaportu, ki vplivajo na vrednost podjetja oz. katerekoli finančne naložbe so (Maček, 1993, str. 5):

• pričakovani denarni donosi lastnikom, • časovna razporeditev denarnih donosov, • tveganje, da denarni donosi ne bodo enaki pričakovanim.

Z vidika koristnosti je namreč koristnost denarne enote potrošene danes večja od koristnosti enake denarne enote potrošene v prihodnosti. Da bi torej denarni znesek predstavljal ekonomskemu subjektu enako koristnost, mora biti znesek ob koncu obdobja temu primerno večji. V prilogi 8 je predstavljen Rappaportov model vrednosti z dejavniki oziroma determinantami vrednosti, ki vplivajo na vrednost podjetja. Izhodišče predstavljajo odločitve managementa v zvezi s poslovanjem podjetja, naložbami podjetja in financiranjem. Vrednost podjetja je odvisna od prihodnjih denarnih tokov, ki so v veliki meri odvisni od pričakovane rasti podjetja in od časovne razporeditve denarnih tokov, ter od diskontne stopnje oz. zahtevane stopnje donosa. Ta pa je odvisna od tveganja (poslovnega in finančnega). Ta Rappaportov model iz leta 1986 je bil osnova za razvoj metod za povečevanje vrednosti kapitala. Osnovna predpostavka modela je negotovost, ki je prisotna pri poslovanju podjetja. To pomeni, da ne moremo z gotovostjo napovedati prihodnjih donosov

80

podjetja. Investitorji zato zahtevajo za svoje naložbe poleg stopnje donosa za netvegane oz. najmanj tvegane vrednostne papirje še dodatno premijo za tveganje. Tako določena zahtevana stopnja donosa, ki jo uporabimo za diskontiranje, bistveno vpliva na sedanjo vrednost podjetja. Višina diskontne stopnje je premosorazmerno povezana s tveganjem. Večje kot je tveganje, da prihodnji denarni tokovi ne bodo enaki pričakovanim, višja bo zahtevana stopnja donosa, s tem pa bo nižja tudi sedanja vrednost podjetja (Brigham et.al. 1999, 168). V državah z razvitimi trgi kapitala zahtevano stopnjo donosa najpogosteje določajo s pomočjo CAPM modela10 . Zahtevano oz. pričakovano stopnjo donosa imenujemo drugače tudi strošek kapitala ali oportunitetni strošek. Z njo diskontiramo prihodnje denarne tokove, s čimer njihovo vrednost prevedemo na sedanjo vrednost ter tako pridemo do sedanje vrednosti naložbe. Podjetje lahko raste samo v primeru, ko donosnost dolgoročnih naložb podjetja preseže stroške kapitala oz. zahtevano stopnjo donosnosti. V primeru, da sta donosnost dolgoročnih naložb podjetja in strošek kapitala enaka, se podjetju vrednost ne spreminja, če pa je donosnost dolgoročnih naložb celo nižja od stroškov kapitala, potem bo podjetje izgubljalo svojo vrednost (Berk 2005, 54). Po Bergantu (1998a, 90) je pri presoji finančnega položaja potrebno upoštevati:

• poleg uspešnosti, kjer presojamo izložka sistema s ciljem, tudi presojo učinkovitosti sistema in

• poleg kratkoročnega tudi dolgoročni vidik. Tradicionalni modeli presoje temeljijo na računovodskih kazalnikih, ki so izračunani iz kategorij v računovodskih izkazih. Računovodski kazalniki se grupirajo glede na izhodišče v bilanci stanja in izkazu poslovnega izida. Slovenski računovodski standardi poznajo naslednje skupine:

• kazalniki stanja financiranja (vlaganja), • kazalniki stanja investiranja (naložbenja), • kazalniki vodoravnega finančnega ustroja, • kazalniki obračanja, • kazalniki gospodarjenja, • kazalniki dobičkonosnosti, • kazalniki dohodkovnosti.

Duhovnikova (2002, 143) meni, da navedene skupine po SRS niso dosledne in deli kazalnike na vrsto uspešnosti poslovanja, in sicer:

• ekonomska uspešnost podjetja (ocena donosnosti kapitala služi kot osnova za napovedovanje donosnosti v prihodnosti),

• finančna uspešnost poslovanja (ocena finančne stabilnosti je podlaga za presojo, ali je in bo podjetje sposobno poravnavati vse svoje obveznosti ob

10 CAPM – Capital Asset Pricing Model (model določanja stroškov lastnega kapitala)

81

njihovi dospelosti v plačilo ter, ali bo ob tem sposobno financirati tudi potrebno rast in se prilagoditi zahtevam trga.

Kriterij za delitev kazalnikov, na kazalnike za presojo ekonomske oziroma finančne uspešnosti, je v viru podatkov za njihov izračun. Medtem, ko so za ekonomske kazalnike vir kategorije iz izkaza poslovnega izida in bilance stanja, so vir za kazalnike finančne uspešnosti kategorije iz izkaza denarnih tokov in bilance stanja. V literaturi poznamo tudi delitev kazalnikov na tiste, ki se uporabljajo za presojo po računovodskem modelu oziroma ekonomskem modelu. Delitev je narejana na podlagi različne opredelitve dobička. Računovodski model predpostavlja, da je cena delnice odvisna od kombinacije čistega dobička na delnico, rasti dobička ter donosa na lastniški kapital. Osnovne mere uspešnosti, ki se v tem modelu uporabljajo, so vezane na te kategorije. To so rast prodaje, rast dobička ali iz računovodskih podatkov izvedeni kazalniki presoje dobičkonosnost sredstev, dobičkonosnost prodaje ali dobičkonosnost lastniškega kapitala. Ekonomski model predpostavlja, da investitorje zanimata zgolj dve stari: denarni tok, ki ga bo podjetje generiralo in tveganje tega denarnega toka (Erban 1998, 70). Razlika med obema modeloma je še, da je računovodski model orientiran v analiziranje preteklosti, ekonomski pa se ukvarja s prihodnostjo, to je denarnim tokom, ki ga bo podjetje realiziralo v prihodnjih obdobjih. Bistvena razlika med obema modeloma je torej v opredelitvi dobička, namenjega lastnikom podjetja. Računovodski model se osredotoča na preostali dobiček, ki je na voljo za rezidualne terjatve lastnikov podjetja, preden ti realizirajo kakršenkoli donos. Ekonomski dobiček je dobiček, ki je na voljo lastnikom potem, ko so ti že realizirali zahtevani donos, pri čemer se po morebitni razdelitvi tega dobička položaj podjetja v smislu vrednosti sredstev ne poslabša v primerjavi s predhodnim obdobjem (Dilon, Owers 1997, 34). Po Mramorju (1997, 330) je pri tradicionalnem modelih presoje finančnega položaja temeljni problem nejasna oz. napačna definicija cilja. Cilja kot sta maksimiziranje dobička oziroma optimiranja plačilne sposobnosti, ne bosta nujno vodila k maksimiranju tržne vrednosti enote lastniškega kapitala, to je cilju poslovanja z vidika lastnikov. Za dosego sodobnega cilja poslovanja je potrebna optimalna kombinacija med donosnostjo in likvidnostjo. Pri sodobnih modelih presoje je temeljni cilj maksimiranje premoženja lastnikov. Slonijo na finančnih kategorijah pričakovanega denarnega toka, ki so zamenjale računovodski dobiček, ter sodobnih konceptih poslovnih financ, kot so koncept sedanje vrednosti, teorija vpliva razpršitve finančnih naložb na tveganje premoženja in druge.

82

Bergant (1998, 92) izhaja iz šestih razvojnih stopenj modelov in meni, da večino obstoječih modelov presojanja finančnega položaja in s tem uspešnosti podjetja, lahko razdelimo v dve skupini, ki imata različni izhodiščni filozofiji:

• modeli, ki poskušajo oblikovati enotno mero uspešnosti, ki izhaja predvsem iz finančnih kategorij in

• modeli, ki poleg finančnih rezultatov vključujejo tudi druge izide poslovanja podjetja.

Rast vrednosti kapitala, in s tem tudi vrednost posameznih delnic, je odvisna od rasti poslovne osebe oz. podjetja, ki jo podpirajo novi razvojno-raziskovalni dosežki in hiter prodor na tržišča z novimi proizvodi in storitvami, ki so praviloma zelo kakovostni, relativno poceni in okolju prijazni, sočasno pa se s hitro poslovno uspešnostjo pojavijo številne borzne špekulacije, ki še dodatno dvigujejo vrednost kapitala takim podjetjem. V tej zvezi se uspešnost in vrednost podjetja merita z vidika gospodarske (ekonomske) in tržne dodane vrednosti (Koletnik 2006, 79). Izvirna zasnova dodane vrednosti je po Koletniku (2006, 80) tisti del vrednosti celotnega prihodka, ki ga je ustvarilo podjetje s svojimi potenciali v zmožnostih zaposlencev in tehničnih zmogljivostih delovnih strojev. Drugi del vrednosti prihodka predstavlja preneseno vrednost, ki so jo ustvarile druge poslovne osebe. Izvedene zasnove dodane vrednosti so gospodarska dodana vrednost (EVA), tržna dodana vrednost (MVA) ter dodana vrednost v aktivnostih. Z njimi merimo tržno vrednost kapitala. V nalogi bomo proučevali prvi dve, izvirno zasnovo in gospodarsko dodano vrednostjo (EVA). Pri izvirni dodani vrednosti govorimo o kosmati in čisti dodani vrednosti ter o posebnem izkazu dodane vrednosti, v katerem lahko prikažemo izvor in uporabo dodane vrednosti. Ena od najbolj znanih izvedenih kategorij dodane vrednosti je gospodarska dodana vrednost ali ekonomski dobiček (EVA)11. Nekateri avtorji jo poimenujejo kot ekonomski dobiček, drugi kot gospodarski dobiček oz. ekonomsko dodana vrednost (EVA), ali kot presežni donos. Njegova uporaba je večstranska. Je osnova pri ugotavljanju vrednosti podjetja, je pa tudi merilo uspešnosti ter kriterij za opuščanje nedonosnih programov ter iskanje donosnih. To je še zlasti pomembno, če je končni cilj gospodarjenja poslovnega sistema v razmerah negotovosti na nepopolnem trgu kapitala maksimiziranje tržne vrednosti. Ekonomski dobiček se razlikuje od računovodsko ugotovljenega dobička, predvsem zaradi dveh temeljnih načel (Bergant 1998, 94):

• s celotnimi sredstvi je treba ustvariti več, kot je strošek vseh obveznosti do virov financiranja, pokriti je treba torej tudi strošek (ceno) kapitala, ki je odvisna od donosnosti alternativnih možnih naložb pri enakem tveganju.

• ekonomski dobiček je odraz uspešnosti osnovnega poslovanja in ne slučajnih oz. občasnih prihodkov, saj le tak dobiček dolgoročno povečuje tržno vrednost delnice.

11 EVA – ekonomska dodana vrednost

83

6.2 Sklepne misli Povzamemo lahko, da je iz različnih klasifikacij modelov za presojo finančnega položaja in s tem uspešnosti poslovanja razvidno, da sodobna poslovna okolja narekujejo drugačen način presojanja uspešnosti poslovanja, za razliko od tradicionalnega načina, kateri je bil usmerjen le na merjenje finančne uspešnosti. Bistveno za sodobne modele je usmerjenost v prihodnost, kombinacija kazalnikov ter s tega vidika presojan finančni položaj. Vedno bolj se uveljavljajo nova merila za presojo finančnega položaja. To so kategorije dodane vrednosti, ugotavljanje čistega denarnega toka in tudi čistih prejemkov oz. čistih pritokov. Rast dodane vrednosti (izvirne kot izvedene) in velikost čistega denarnega toka posledično povečujejo kapital podjetja. Prav kapitalu, njegovim sestavnim delom, ugotavljanju njegove realne višine ter razliki z knjigovodsko vrednostjo je namenjena posebna pozornost. Pri tem gre za spoznavanje tržne vrednosti kapitala in dodane vrednosti.

6.3 Izdelava modela za prikaz vpliva vrednotenja na finančni položaj podjetja Pri izdelavi modela za prikaz vpliva vrednotenja na finančni položaj podjetja smo upoštevali opisana spoznanja. Poskušali smo prikazati sodoben model, kjer smo kombinirali računovodske in finančne kazalnike ter sodobna merila presoje. Vpliv vrednotenja na finančni položaj smo omejili na obravnavano leto, dinamične spremembe in posledice uporabe različnih računovodskih standardov in metode CCA smo presojali kot spremembe v tem letu. Ta dinamični vidik smo presojali z izkazom denarnega toka (priloga 4) ter izkazom gibanja kapitala (priloga 5). Izkaz denarnih tokov prikazuje dinamične denarne spremembe v bilanci stanja (priloga 3), kaže torej gibanje sredstev in njihovih virov ter omogoča proučevanje likvidnostnega položaja in denarnega uspeha podjetja. Statičen vidik smo proučevali z kazalniki, ki izhajajo iz bilance stanja ter kažejo finančno-premoženjski položaj na presečni dan. Namen naše presoje je presojanje vpliva vrednotenja na finančni položaj podjetja, zato smo izbrali kazalnike, kateri izražajo razmerje med gospodarskimi kategorijami ter njihove primerjave. Za osnovo so nam služili temeljni računovodski izkaz in njihove medsebojne povezave. Po Kokotec – Novak (1998, 56) namreč prihodke določenega poslovnega sistema ugotavljamo v povezavi s sredstvi in obveznostmi zanje, saj nastajajo kot posledica povečevanja sredstev ali zmanjšanja obveznosti do virov sredstev. Podobno je z odhodki. Njihovo nastajanje je posledica zmanjšanja sredstev ali povečanja obveznosti do virov sredstev. Poslovno uspešnost neposredno izkazuje izkaz poslovnega izida (priloga 1). Sestavljena je iz prenesene dodane vrednosti in dodane vrednosti. Prenesena

84

dodana vrednost so blago in materiali ter tuje storive. Dodana vrednost je lastni prispevek podjetja v obliki dela ter lastnih sredstev. Z prikazom dodane vrednosti, ki jo izračunamo iz temeljnega računovodskega izkaza, izkaza poslovnega izida, (priloga 2) bomo prikazali izvor in porabo dodane vrednosti podjetja. Z bilanco stanja proučujemo statični premoženjsko-finančni položaj. Posebno pozornost smo namenili proučevanju vpliva različnih metod vrednotenja na hitrost obračanja srestev in njihovih virov financiranja, na donosnost sredstev in vloženega kapitala. S povečevanjem donosnosti sredstev in vloženega kapitala podjetje izboljšuje svoj finančni položaj in posledično potrebuje manj kapitala in njegovi stroški financiranja so nižji. Presoja finančnega položaja podjetja s Duppontovim sistemom in sistemom uravnoteženih kazalnikov – BSC12 ter z drugimi izvedenimi merami dodane vrednosti, ki merijo tržno vrednost podjetja, je za naš namen proučevanja preobsežna.

12 BSC – uravnoteženi sistem kazalnikov uspešnosti. Gre za model merjenja uspešnosti med uravnoteženimi finančnimi in nefinančnimi informacijami. (The Balanced Scorecard)

85

SLIKA 4: MODEL ZA PRIKAZ VPLIVA VREDNOTENJA NA FINANČNI POLOŽAJ OBRAVNAVANEGA PODJETJA

Vir: Lastni prikaz Model za presojo finančnega položaja vključuje poleg finančnih rezultatov dobljenih po računovodskih standardih tudi druge izide poslovanja. Za večjo izraznost ter presojo še z drugih vidikov so računovodskim kazalnikom dodani še nekateri dodatni kazalniki.

RAČUNOVODSKI KAZALNIKI IN IZIDI k.dobičkonosnost prihodkov, stopnje udeležbe, čisti poslovni izid (računovodski dobiček) EBITDA., EBIT...

DRUGI RAČUNOVODSKI KAZALNIKI Razpoložljiva denarna sredstva, finančna moč, k.likvidnosti

RAČUNOVODSKI KAZALNIKI k.stanja financiranja, k.stanja investiranja, k.obračanja,

Stanje kapitala v začetku obdobja,spremembe kapitala v obdobju, stanje kapitala konec obdobja

RAČUNOVODSKI KAZALNIKI k.dobičkonosnosti (ROA, ROE)

Bilanca stanja

Izkaz denarnih tokov

Izkaz gibanja kapitala

DRUGI KAZALNIKI stopnje udeležbe, WACC, ekonomski donos -EVA...

DRUGI KAZALNIKI IN IZIDI dodana vrednost - izvor in uporaba, stopnje udeležbe, ekonomski dobiček,

DRUGI KAZALNIKI dobiček na delnico tržna vrednost delnice, multiplikatorji.... ROIC,

Izkaz poslovnega izida

Izkaz dodane vrednosti

86

7 RAZISKOVANJE (ANALIZA) VPLIVOV VREDNOTENJA NA FINANČNI POLOŽAJ PODJETJA Kazalniki uspešnosti Na višino poslovnih prihodkov obravnavanega podjetja (Priloga 1 - Izkaz poslovnega izida) ne vpliva način vrednotenja gospodarskih kategorij ter uporaba različnih standardov. Ta ugotovitev je bila pričakovana in kaže na usklajenost obravnavanih metod vrednotenja na merjenje in pripoznavanje prihodkov. Na strani odhodkov so nastale pri uporabi različnih metod vrednotenja razlike pri naslednjih gospodarskih kategorijah: amortizaciji, stroških dela, prevrednotovalnih poslovnih odhodkih pri neopredmetenih in opredmetenih sredstvih. Razlika v amortizaciji med SRS 2001 in CCA je nastala zaradi prevrednotenja sredstev po CCA metodi, po kateri je ocenjena vrednost osnovnih sredstev nižja. Posledično je nižja tudi obračunana amortizacija. Pri razliki amortizacije med SRS 2001 in 2006 gre za prenos dela amortizacije, ki je po SRS 2001 zmanjševala posebni prevrednotovalni popravek kapitala, ki je nastal zaradi uskajevanja knjigovodskih evidenc opreme s tehničnimi evidencami, tako imenovani uparitvi13 v letu 2005. Nabavna vrednost osnovnih sredstev se je povečala za 10 mlrd SIT. Letno se je iz tega naslova zmanjševal posebni prevrednotevalni popravek kapitala za 705 mio SIT. V skladu s SRS 2006 podjetje iz tega naslova obračunava stroške amortizacije. Po SRS 2006 obravnavano podjetje med stroške dela vkalkulira neizkoriščen del letnih dopustov za tekoče leto, neizplačan del 13.plače, nagrade poslovodstvu ter znesek odpravnin (aktuarski izračun). Tem spremembam se je prilagodil še obračun davka od dohodkov pravnih oseb. Največji čisti poslovni izid je izkazan pri izkazu izdelanem po CCA metodi, najnižji pa pri izkazu izdelanemu v skladu s SRS 2006. Odstopanja med izkazi niso velika, 7% po SRS 2006 oziroma 1% po CCA v primerjavi s SRS 2001. V izkazu poslovnega izida ( Priloga 1) so prikazani prihodki in odhodki iz poslovanja, financiranja in drugi ter pripadajoči poslovni izidi. Obravnavano podjetje je v letu 2005 generiralo 99 % udeležbo prihodkov iz osnovne dejavnosti. V čistih prihodkih iz prodaje je 96% udeležba iz prodaje storitev in se pri vseh treh izkazih ne razlikuje.Torej uporaba različnih metod vrednotenja gospodarskih kategorij in uporaba različnih standardov ne vpliva na ta kazalnik udeležbe prihodkov iz poslovanja. To kaže, da med standardi oziroma metodi CCA pri pripoznavanju prihodkov ni razlik. Udeležba prihodkov iz prodaje blaga in materiala je v vseh treh izkazih 4%. Udeležba stroškov prodajanja in splošnih dejavnosti je v vseh treh izkazih visoka, 98%. Le pri izkazu v skladu z CCA metodo se povzpe na 99%. Način vrednotenja in uporaba različnih standardov nima velikega vpliva na stopnjo udeležbe posamezne vrste stroška. Podjetje ima velik delež stalnih stroškov in odhodkov,

13 uparitev osnovnih sredstev – posamična osnovna sredstva so se združila v funkcionalne celote, knjigovodske evidence so se uskladile s tehničnimi evidencami.

87

v izkazu v skladu z SRS 2006 je njihova udeležba 88%. Visoka udeležba amortizacije ter sorazmerno nizka udeležba stroškov dela, sta značilni za kapitalsko intenzivno podjetje. Poleg tega še nizka stopnja udeležbe stroškov materiala in energije ponazarjata, da presojamo storitveno podjetje. Stroške storitev, dela in amortizacije lahko opredelimo za stalne stroške, kateri v podjetju zavzemajo okrog 65%. Stroški storitev so sorazmerno stalen strošek, ker zavzemajo stroške vzdrževanja in nadzora delovanja omrežja, pavšalnih pogodb z operateriji, stroškov iz mednarodnega obračuna, zakupa pogodb, ki niso odvisni od prihodkov oz. obsega dejavnosti. Ugotovimo lahko, da se izkazi med seboj bistveno ne razlikujejo, stopnje udeležb prihodkov po dejavnostih (poslovanja, financiranja) ter stroškov in odhodkov po vrstah med izkazi minimalno odstopajo. Poslovni izid iz poslovanja v skladu s SRS 2006 je za 10 % slabši kot pri SRS 2001, čisti poslovni izid pa dosega 93% izkazanega po SRS 2001. Med CCA in SRS 2001 je pri čistem poslovnem izidu razlika manj kot 1 odstotna točka. V izkazu izvirne dodane vrednosti (Priloga 2) ugotavljamo izvor in uporabo dodane vrednosti obravnavanega podjetja po vseh treh načinih vrednotenja gospodarskih kategorij v skladu s proučevanimi standardi. Podjetje dosega najvišjo čisto dodano vrednost pri uporabi CCA metode, najnižjo pa pri uporabi SRS 2006. Vpliv vrednotenja gospodarskih kategorij po različnih standardih in metodi CCA se odrazi v stroških amortizacije. Pri presoji kazalnikov uspešnosti (Tabela 4) je podjetje doseglo največji dobiček iz poslovanja pri uporabi CCA metode. Najnižjega izkazuje pri SRS 2006. Enako je pri čistem dobičku. Izkazan ekonomski dobiček, ki je izračunan kot dobiček iz poslovanja zmanjšan za stroške kapitala, je po vseh treh načinih negativen. Najugodnejši je pri uporabi CCA metode, najnižji je izkazan po SRS 2001. Po SRS 2001 ima podjetje največ kapitala, zato so stroški lastnega kapitala tu najvišji, kar je skladno z dejstvom, da je financiranje z lastniškim kapitalom dražje kot z dolgovi. Zahtevan donos lastniškega kapitala je višji kot obrestna mera dolžniškega kapitala, zato so posledično večji stroški lastnega kapitala (izračun po CAPM modelu) . Dodana vrednost je največja pri uporabi CCA metode, najnižja pa pri SRS 2006.

88

TABELA 4: KAZALNIKI USPEŠNOSTI Kazalniki uspešnosti SRS 2001 SRS 2006 CCA

Dobiček iz poslovanja 13.547 12.250 13.595

čisti dobiček 12.145 11.316 12.250

ekonomski dobiček = čisti dobiček - stroški kapitala -1.527 -781 -231dodana vrednost = stroški dela+davki iz dohodkov pravnih oseb+finančni odhodki+čisti poslovni izid ( v mio SIT) 31.462 30.704 32.048

dobičkonosnost prihodkov 13,0% 12,2% 13,2%

EBITDA = dobiček iz poslovanja + amortizacija (v mio SIT) 34.029 33.490 34.834

EBITDA stopnja (EBITDA/poslovni prihodki*100) 37,0% 36,5% 37,9%

dodana vrednost na zaposlenega ( v mio SIT) 15,1 14,8 15,4 Kazalniki donosnosti Pri proučevanju bilance stanja (Priloga 3) ocenimo premoženjsko-finančni položaj. Ugotavljamo primernost sestave in obsega sredstev in virov sredstev. Ugotavljamo statično likvidnost, to je tveganje, da bo podjetje lahko uspešno poslovalo tudi v prihodnje, to je poravnavalo obveznosti ter dosegalo zadane cilje. Pri uporabi različnih metod vrednotenja gospodarskih kategorij smo prikazali tri finančno-premoženjske položaje obravnavanega podjetja. Nastali so kot posledica uporabe različnih metod vrednotenja gospodarskih kategorij kot jih predpisujejo obravnavani standardi ter metoda CCA. Med SRS 2006 in 2001 so nastale strukturne in vsebinske razlike. Največja vsebinska razlika zaradi prehoda na SRS 2006 se je pri obravnavanemu podjetju pojavila zaradi odprave pripisovanja dobičkov pri dolgoročnih finančnih naložbah, ki so bili pripoznani po kapitalski metodi. Ta prilagoditev je na strani virov znižala posebni prevrednotevalni popravek kapitala in preneseni dobiček. V skladu z SRS 2006 so bile oblikovane rezervacije po aktuarskem izračunu za odpravnine pri odhodu v pokoj ter neizkoriščene dopuste v tekočem letu. Vse prilagoditve prehoda na SRS 2006 imajo vpliv na odložene davke ter se poravnajo prenesenem poslovnem izidu. Lastne delnice so se prenesle iz sredstev med vire kot odbitna postavka ter zmanjšujejo kapital podjetja. Med strukturnimi spremembami bi omenili delitev sredstev na dolgoročna in kratkoročna. Iz dolgoročnih sredstev se med kratkoročna prenesejo dolgoročna sredstva, ki so namenjena prodaji. Med neopredmetenimi dolgoročnimi sredstvi se pripoznavajo tudi dolgoročne časovne razmejitve. Dolgoročne finančne naložbe v druge delnice in deleže razporejene v skupino razpoložljive za prodajo in izmerjene po pošteni vrednosti - učinek vrednotenja znaša 640 tisoč SIT. Naložbene nepremičnine se izločijo iz opredmetenih osnovnih sredstev. Njihova obraba se evidentira med drugimi odhodki in ne med stroški amortizacije.

89

Na strani virov ni po SRS 2006 več splošnega prevrednotovalnega popravka kapitala. Ta se je prenesel na kapitalske rezerve. Posebni prevrednotovalni popravek se je preimenoval v presežek iz prevrednotenja (zaradi učinkov prehoda je nižji med drugim za odpravo dobičkov finančnih naložb, ki so bile vrednotene po kapitalski metodi). Skupni učinki zaradi prehoda na SRS 2006 vplivajo na bilančno vsoto, ki nižja za 30,6 mlrd SIT. Glavna razlika je na sredstvih, in sicer na dolgoročnih finančnih naložbah ter posledično na kapitalu, kjer se je znižal presežek iz prevrednotenja. Razlika, ki se je tudi pojavila zaradi vrednotenja gospodarskih kategorij po CCA, se odraža predvsem na višini opredmetenih osnovnih sredstvih ter posledično na kapitalu. Pri izdelavi bilance stanja pri metodi vrednotenja gospodarskih kategorij po CCA metodi smo upoštevali SRS 2006. V osnovi CCA metoda temelji na MRS. Bilančna vsota na dan 31.12.2005 pri vrednotenju gospodarskih kategorij v skladu z SRS 2001 najvišja, ter najnižja pri vrednotenju po CCA. Najvišjo dobičkonosnost kapitala izkazuje podjetje pri uporabi metode CCA. Ta trditev drži še za ostale kazalnike dobičkonosnosti kot so dobičkonosnost sredstev (BEP), donosnost investiranega kapitala ter ekonomski donos. Najmanj ugoden položaj podjetje pri kazalnikih dobičkonosnosti izkazuje pri SRS 2001. TABELA 5: KAZALNIKI DOBIČKONOSNOSTI

Kazalniki dobičkovnosti (donosnosti) SRS 2001 SRS 2006 CCA

koeficient čiste dobičkonosnosti kapitala ali ROE (%) = čisti dobiček / povprečni kapital 5,5% 5,7% 6,6%

koeficient čiste dobičkovnosti sredstev ali BEP (%) = dobiček iz poslovanja / povprečna vrednost sredstev 5,3% 5,0% 5,9%

koeficient čiste dobičkovnosti sredstev ali ROA (%) = čisti dobiček / povprečna vrednost sredstev 4,4% 4,2% 4,9%

(čisti dobiček + amortizacija) / povprečna vrednost sredstev 11% 12% 13%

Investirani kapital= obveznosti iz financiranja+kapital + rezervacije- finančne naložbe (v mio SIT) 152.391 142.686 145.493

ROIC(%) = dobiček iz poslovanja/investirani kapital (donosnost na investirani kapital) 9,6% 10,4% 10,4%

WACC = Tehtani povprečni stroški kapitala v % ( WACC v % =povprečni stroški lastniškega+ lastniškega kapitala) 10,6% 10,5% 9,4%

ROIC - WACC = ekonomski donos -1,0% -0,2% 0,9%

WACC =stroški investiranega kapitala* WACC v % 16.221 15.026 13.699

Ekonomski dobiček (dobiček iz poslovanja - stroški kapitala) (v mio SIT) -1.527 -781 -231 Kazalniki vodoravnega finančnega ustroja S kazalniki vodoravnega finančnega ustroja torej ugotavljamo statično oz. strukturno likvidnost in likvidnost sredstev v smislu preoblikovalnosti in upravičenosti sredstev ter virov. Likvidnost je sposobnost pravočasnega usklajevanja vplačil in izplačil. Ugotavljamo jo s časom vezave sredstev do zapadlosti ter razpoložljivostjo virov za njihovo poravnavo. S to presojo

90

ugotavljamo, kakšno je tveganje za normalno poravnavanje obveznosti ter možnost doseganja željenega poslovnega izida. Poslovni procesi lahko povzročajo različno inteziteto priskrbe, uporabe in porabe sredstev. Posledično se spreminja sestava sredstev, kateri se morajo prilagoditi tudi viri financiranja. Če se podjetje ne prilagaja tem spremembam, oziroma je to prepočasi, se to odrazi v nazadovanju poslovne uspešnosti in likvidnostnih težavah. Najvišjo kapitalsko pokritost osnovnih sredstev izkazuje podjetje v bilanci stanja, ki je narejena v skladu s SRS 2001. V tem položaju podjetje izkazuje največ kapitala (uporaba kapitalske metode pri vrednotenju dolgoročnih finančnih naložb ter posledično med viri posebni prevrednotovalni popravek kapitala). Kazalnik kapitalske pokritosti dolgoročnih sredstev med obravnavanimi položaji ne izkazuje velikih razlik. Med dolgoročnimi sredstvi imajo pomemben delež dolgoročne finančne naložbe, njihov delež zajema cca 37% vseh sredstev. Prav tako ni pomembnih razlik med kratkoročni koeficienti likvidnosti. Čista obratna sredstva, del obratnih sredstev, ki je financiran z dolgoročnimi viri, to je s kapitalom, rezervacijami in časovnimi razmejitvami ter dolgoročnimi obveznostmi, so v vseh treh finančnih položajih negativna. To pomeni, da podjetje s kratkoročnimi viri financira manjši del dolgoročnih sredstev. Za svoje poslovanje ne potrebuje dolgoročnega financiranja obratnih sredstev (stalno prisotnih potrebnih zalog, procesa ustvarjanja poslovnih učinkov, dolgoročnih terjatev in odloženih terjatev za davke). Neto dolg podjetja je negativen, kar pomeni, da podjetje ima več dolgoročnih lastnih virov financiranja kot osnovnih sredstev z zalogami. Podjetje je imelo 105.057 mio SIT dolgoročnih finančnih naložbe oz. 37% vrednosti sredstev po SRS 2001 oz. 78.903 mio SIT po SRS 2006 in CCA, katere se pa ne upoštevajo pri izračunu neto dolga in so financirane dolgoročno in delno tudi kratkoročno. Podjetje ima v vseh treh izkazih preko 88% dolgoročnih sredstev financiranih dolgoročno. Obveznosti, tako kratkoročne kot dolgoročne, zavzemajo od 14% (SRS 2001) do 17% (SRS 2006 in CCA) virov financiranja.

91

TABELA 6: KAZALNIKI VODORAVNEGA FINANČNEGA USTROJA

Kazalniki vodoravnega finančnega ustroja SRS 2001 SRS 2006 CCA

koeficient kapitalske pokritosti osnovnih sredstev = kapital / osnovna sredstva 1,51 1,34 1,36koeficient kapitalske pokritosti dolgoročnih sredstev = kapital / dolgoročna sredstva 0,89 0,86 0,86koeficient dolgoročne pokritosti dolgoročnih sredstev = (kapital + dolgoročni dolgovi + dolgoročne rezervacije) / dolgoročna sredstva 0,98 0,96 0,96

koeficient neposredne pokritosti kratkoročnih obveznosti (hitri koeficient) = (denarna sredstva + vrednostni papirji) / kratkoročne obveznosti 0,13 0,12 0,12

koeficient pospešene pokritosti kratkoročnih obveznosti (pospešeni koeficient) = (denarna sredstva + vrednostni papirji + kratkoročne terjatve) / kratkoročne obveznosti 0,79 0,79 0,79koeficient kratkoročne pokritosti kratkoročnih obveznosti (kratkoročni koeficient) = kratkoročna sredstva / kratkoročne obveznosti 0,84 0,84 0,84koeficient komercialnega terjatvenega-obveznostnega razmerja = terjatve do kupcev / obveznosti do dobaviteljev 0,82 0,79 0,79

čista obratna sredstva ( v mio SIT) = obratna sredstva - kratkoročne obveznosti -8.046 -9.115 -9.118neto dolg (v mio SIT) = (osnovna sredstva + zaloge) - kapital (skupaj z dolgoročnimi rezervacijami) -82.380 -56.806 -56.803

stopnja zadolženosti (%) = neto dolg / (osnovna sredstva + zaloge) -52% -37% -39% Kazalniki stanja investiranja Sestavo sredstev ugotavljamo s časom vezave v nedenarni obliki. Ločimo dolgoročna in kratkoročna sredstva. Razmerja med sredstvi presojamo s temeljnimi kazalniki stanja investiranja (navpična analiza sredstev). Omogočajo presojo o ugodnosti sestave sredstev podjetja s prikazom deleža posamezne vrste v vseh sredstvih. Vrednost kazalnika je odvisna predvsem od značilnosti podjetja, zato so ti kazalniki odvisni od dejavnosti, s katero se ukvarja podjetje. V Sloveniji ni možna primerjava z dejavnostjo, ker je podjetje edini fiksni operater v Sloveniji. Presojo o primernosti sestave sredstev bi dobili s primerjavo z tujih fiksnimi operaterji, kar pa ni v okviru obravnavane teme. V podjetju Telekom Slovenije je 55% stopnja osnovnosti pri uporabi SRS 2001 ter 59% po SRS 2006. Razlika med premoženjskima položajema je nastala zaradi spremenjenega načina vrednotenja finančnih naložb. Posledica so manjša sredstva tako po SRS 2006 kot CCA. Na drugi strani pa tudi prenos naložbenih nepremičnin iz osnovnih sredstev na svojo postavko, zmanjšuje osnovna sredstva, kar je v skladu s SRS 2006. Stopnja dolgoročnosti investiranja je 90% (SRS 2006 in CCA) ali več. Stopnja obratnosti investiranja je 7% v skladu s SRS 2001 oz. 8% v obeh drugih položajih. TABELA 7: KAZALNIKI STANJA INVESTIRANJA

Kazalniki stanja investiranja SRS 2001 SRS 2006 CCA

stopnja osnovnosti investiranja (%) = osnovna sredstva / sredstva 55% 59% 58%

stopnja obratnosti investiranja (%) = obratna sredstva / sredstva 7% 8% 8%

stopnja dolgoročnosti investiranja (%) = (osnovna sredstva + dolgoročne finančne naložbe + dolgoročne poslovne terjatve )/ sredstva 92% 90% 90%

92

Kazalniki obračanja Kazalniki obračanja prikazujejo, koliko prihodkov ustvari podjetje s sredstvi oziroma kolikokrat se sredstva v podjetju spremenijo v denar. Obračanje kaže na ravnanje s sredstvi podjetja. Čim večja je vrednost posameznega kazalnika, tem hitreje se sredstva obračajo. Obračanje sredstev vpliva na uspešnost poslovanja in čim hitrejše je, tem manj sredstev potrebuje podjetje za dosego določenega obsega prihodkov. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je hitrost obračanja različnih vrst sredstev različna, zato je smiselna le primerjava kazalnikov obračanja med sorodnimi dejavnostmi. Posledično ti kazalniki odražajo donosnost sredstev in njihovih virov. Čim hitrejše je obračanje sredstev, manj sredstev podjetje potrebuje, večja je njihova donosnost. Hitrejše obračanje sredstev pomeni tudi višje prihodke, posledično tudi višje terjatve iz poslovanja v bilanci stanja in s tem višja kratkoročna sredstva. Manj dolgoročnih sredstev in več kratkoročnih sredstev pomeni spremenjeno strukturo sredstev in s tem tudi spremenjeno strukturo virov financiranja. Podjetje potrebuje manj dolgoročnih virov in tako so tudi stroški financiranja nižji. Potrebni obseg sredstev presojamo na podlagi njihove uporabe v obdobju. Poraba sredstev je zmnožek povprečnega stanja sredstev in števila poslovnih ciklov. To je odvisno od poslovnih učinkov, ki jih bo mogoče proizvesti in prodati uporabnikom. Podjetje je zainteresirano za čim manjšo vezavo in porabo sredstev ter čim večji obseg poslovnih učinkov. Potreben obseg sredstev presojamo s kazalniki obračanja. To presojamo s primerjavo gospodarskih kategorij iz izkaza poslovnega izida ter bilance stanja. Pri tem sta pomembna dva kazalnika, donosnost sredstev (ROA) in donosnost vloženega kapitala (ROI). Rast izrabe zmogljivosti ugodno vpliva na donosnost, prihodki so večji in s tem vplačila. Donosnost sredstev (ROA) in donosnost vloženega kapitala (ROI) bosta ugodnejši. S tem se tudi zmanjšuje potreba po večjem kapitalu in posledično so nižji stroški tega vira. Hkrati bodo večja kratkoročna sredstva, in sicer zaradi večjih prihodkov bodo večje kratkoročne terjatve iz poslovanja. Če so sredstva vezana na krajši čas, potem sta namreč likvidnost in prilagodljivost podjetja večji in je manjše tudi tveganje. Med obravnavanimi kazalniki obračanja pri uporabi različnih standardov ni bistevnih razlik.

93

TABELA 8: KAZALNIKI OBRAČANJA

Kazalniki obračanja SRS 2001 SRS 2006 CCA

koeficient obračanja obratnih sredstev = poslovni odhodki/ povprečno stanje obratnih sredstev 4,22 4,15 4,08

koeficient obračanja terjatev do kupcev = prejemki od kupcev/ povprečno stanje terjatev do kupcev 5,71 5,71 5,71

koeficient obračanja sredstev = prihodki od prodaje/povprečna vrednost sredstev 0,32 0,35 0,36

koeficient obračanja obratnih sredstev = poslovni odhodki (brez amortizacije) / povprečno stanje obratnih sredstev 2,87 2,91 2,85

koeficient obračanja osnovnih sredstev = letna amortizacija / povprečno stanje osnovnih sredstev 0,12 0,13 0,14 Kazalniki stanja financiranja S temi kazalniki ugotavljamo razmerja na pasivni strani bilance stanja (navpično analizo obveznosti do virov sredstev) in ugotavljamo način financiranja premoženja podjetja. Sredstva so financirana, ali z lastnimi (kapital), ali s tujimi (dolgovi) viri financiranja. Na sestavo virov vplivajo notranji in zunanji dejavniki. Notranji so dejavnost, donosnost poslovanja (poslovni izid iz poslovanja v primerjavi s povprečno vrednostjo sredstev), poslovno tveganje in politika zadolževanja, rast podjetja, stroški posojenih sredstev, sestava, obseg in čas uporabe sredstev, politika delitve poslovnega izida ter razvojne težnje. Med zunanje dejavnike štejemo: nabavni, prodajni in finančni trg ter gospodarski razvoj. S kapitalom podjetje praviloma financira stalna sredstva in obratna sredstva, ki jih potrebuje pri normalnem uresničevanju redne poslovne dejavnosti. Ta sredstva so trajno ali vsaj dolgoročno vezana v poslovnem procesu, to je fazah razvijanja, priskrbovanja, ustvarjanja in prodajanja poslovnih učinkov. Način financiranja vpliva na finančno tveganje in na dobičkonosnost podjetja. Financiranje s kapitalom je razmeroma dražje, zagotavlja pa večjo varnost naložb upnikov in stabilnost donosov lastnikov. Pri tem se postavlja vprašanje optimalne strukture kapitala, to je razmerja med dolžniškim in lastnim kapitalom oz. finančni vzvod. Finančno ravnotežje razumemo kot zagotavljanje dveh pogojev, donosnosti in plačilne sposobnosti. Tuji viri spreminjajo stopnjo donosnosti kapitala, zato so stroški financiranja tisti poglavitni dejavnik, ki določa obseg in stopnjo udeležbe tujih virov v poslovni osebi. Dokler so mejni stroški tujih virov manjši od mejnih donosov vseh uporabljenih virov ali so jim enaki, se podjetje lahko zadolžuje. Finančni vzvod predstavlja možnost podjetja, da z dodatnim zadolževanjem poveča dobiček, ker so obresti za dolgove manjše od donosa tako pridobljenih sredstev.

94

TABELA 9: KAZALNIKI STANJA FINANCIRANJA

Kazalniki stanja financiranja SRS 2001 SRS 2006 CCA

stopnja lastniškosti financiranja (%) = kapital / obveznosti do virov sredstev 83% 79% 79%

stopnja dolgoročnega financiranja (%) = kapital + dolgoročne rezervacije + dolgoročni dolg / obveznosti do virov sredstev 90% 88% 88%

koeficient dolgovno - kapitalskega razmerja = dolg / kapital (finančni vzvod) 8% 10% 10%

stopnja dolžniškosti financiranja (%) = ( kratkoročni + dolgoročni dolg) / obveznosti do virov sredstev 7% 8% 8% Udeležba lastnega kapitala je v vseh treh premoženjsko - finančnih položajih 79% ali več. Najvišja je udeležba lastnega kapitala v premoženjskem stanju v skladu s SRS 2001, kar je vpliv vrednotenja finančnih naložb po kapitalski metodi. Dolgoročnih virov ima podjetje 88% oz. 90% po SRS 2001. Skoraj enak delež, 90% oz. 92% po SRS 2001, ima dolgoročnih sredstev (osnovna sredstva z dolgoročnimi finančnimi naložbami ter dolgoročnimi poslovnimi terjatvami). To pomeni, da mora razliko, to je del dolgoročnih sredstev, financirati kratkoročno. Kazalniki za investitorje Pri izračunih kazalnikov je bilo upoštevano število izdanih delnic, zmanjšano za lastne delnice. Kot tržni tečaj je navedena najvišja cena, po kateri so borzno-posredniške hiše odkupovala delnice podjetja na sivem trgu v zadnjem tednu obračunskega obdobja za leto 2005. Razmerje med tržnim tečajem in knjigovodsko vrednostjo delnice prikazuje, koliko so bili investitorji pripravljeni plačati za tolar knjigovodske vrednosti. Multiplikator dobička temelji na razmerju med tržnim tečajem delnice in dobičkom na delnico ter prikazuje, koliko bi bili investitorji v danem trenutku pripravljeni plačati za tolar doseženega dobička. Dividendna donosnost prikazuje, v kakšni meri so bili lastniki vloženega kapitala poplačani v obliki dividend. Kapitalska donosnost odraža dodano vrednost, ki so jo investitorji dosegli na podlagi spremembe tržne vrednost kapitala. Tržna kapitalizacija je število navadnih delnic pomnoženo s tržno vrednostjo delnice. Vpliv različnih metod vrednotenja na to skupino kazalnikov je naslednji. Knjigovodska vrednost kapitala je pomembna pri knjigovodski vrednosti delnice ter multiplikatorjem med tržno in knjigovodsko vrednostjo delnice. Višina kapitala je najnižja pri uporabi CCA metode. Metoda vrednotenja gospodarskih kategorij vpliva na knjigovodsko vrednost delnice ter na multiplikator čistega dobička. Tržna vrednost delnice ter tržna kapitalizacija sta neodvisni od uporabe standardov oz. vrednotenja gospodarskih kategorij.

95

TABELA 10: KAZALNIKI ZA INVESTITORJE

Kazalniki za investitorje SRS 2001 SRS 2006 CCA

knjigovodska vrednost delnice (v SIT) 36.250 31.520 30.479

čisti dobiček na delnico (v SIT) 1.876 1.748 1.892

Tržna vrednost delnice na dan 31.12.2005 (v SIT) 44.000 44.000 44.000

Tržna kapitalizacija (v mio SIT) 286.241.032 286.241.032 286.241.032

P/E razmerje ; multiplikator čistega dobička ( tržna vrednost delnice/čisti dobiček na delnico) 23,46 25,18 23,26

M/B razmerje (tržna vrednost delnice/knjigovodska vrednost delnice) 1,21 1,40 1,44 Dinamični kazalniki likvidnosti Izkaz denarnega toka je postal eden od sodobnih meril uspešnosti poslovanja. Prikazuje dejanske denarne pritoke in odtoke v obdobju ter ni odvisen od načinov in metod vrednotenja gospodarskih kategorij. Obdobje zajema prejemkov in izdatkov je dejansko obračunsko obdobje in ni pomembno, na katero obdobje se dejansko nanaša. V prilogi 4 smo prikazali izkaz denarnih tokov izdelan po posredni metodi. Ta izkaz izhaja iz čistega poslovnega izida in s prištejem kategorij, na katere vplivajo načini in metode vrednotenja (popravki in spremembe rezervacij), pride do denarnih tokov pri poslovanju. Do teh bi lahko prišli tudi neposredni metodi kot razliki med prejemki in izdatki iz poslovanja. Na končni denarni izid vplivata še denarna izida pri naložbenju in financiranju. Slednja dva nista podvržena načinom vrednotenja, temveč so dejanski prejemki in izdatki iz naložbenja in financiranja. V SRS 2006 se je izkaz denarnih tokov nekoliko spremenil, ni več pobotanih zneskov pri financiranju in naložbenju. Tem spremembam smo prilagodili izkaz finančnih tokov oz. denarnih tokov izdelan v skladu s SRS 2001. Izkaz čistega denarnega toka kaže finančno moč in denarno uspešnost poslovne osebe. Z njegovo pomočjo spoznavamo, koliko novih denarnih sredstev je poslovna oseba znotraj redne dejavnosti pridobila. Kaže torej na notranje financiranje oz. samofinanciranje, brez prejemkov in izdatkov iz financiranja. (Koletnik, 2006, str. 65) Osnovna prednost izkaza denarnih tokov je, da denarni izid ni odvisen od izbranih načinov in metod vrednotenja opredmetenih in neopredmetenih sredstev.

96

TABELA 11: KAZALNIKI LIKVIDNOSTI

Kazalniki likvidnosti SRS 2001 SRS 2006 CCA

Koeficient pokritja obresti = (denarni tok iz poslovanja - plačani davki - plačane dividende +prejete obresti)/ plačane obresti 33,4 34,2 34,2

Koeficient pokritja dolga = (denarni tok iz poslovanja - plačani davki - plačane dividende +prejete obresti-izplačila glavnice)/ plačane obresti 17,7 18,5 18,5 S kategorijo čistega denarnega toka iz poslovanja pa pridemo do izraza, ki ga je mogoče razlagati tako z ekonomskega vidika (kot vidika uspešnosti) kot tudi z finančnega (denarnega) vidika. Z vidika uspešnosti izhaja presežek iz tržnega angažiranja podjetja in temelji na denarnem, in ne na blagovnem vidiku poslovanja. S finančnega vidika pa je to tisti presežek, ki ni zgolj zaslužen, temveč uresničen tudi v denarju. Izračunamo ga posredno ali neposredno. Posredni način temelji na podatkih iz izkaza poslovnega izida in bilance stanja. Nekateri avtorji govorijo tudi o razpoložljivem čistem denarnem toku, ki ga ugotovimo tako, da od čistega denarnega toka iz poslovanja odštejemo nujne naložbe za nadomestitev obstoječih osnovnih sredstev in izplačane dividende. Tako ugotovljeni denarni tok izraža moč rasti podjetja. V tabeli 10 sta prikazana dva kazalnika, ki ju izračunavamo na podlagi denarnega toka. Koeficient pokritja obresti kot tudi dolga sta nekoliko nižja pri uporabi SRS 2001. Razlika izhaja iz denarnega toka iz poslovanja, in sicer v prilagoditvah. Izkaz gibanja kapitala (priloga 5) pojasnjuje vse spremembe, ki jih je v časovnem obdobju doživel kapital. Izkaz gibanja kapitala se po sprejemu SRS 2006 ni bistveno spremenil. Spremembe so posledica prilagoditve postavkam v kapitalu v SRS 2006. Te so naslednje:

• lastne delnice se pojavljajo tudi kot odbitna postavka kapitala, • ni več splošnega prevrednotovalnega popravka kapitala (vrednostno je ta

postavka povečala rezerve), • posebni prevrednotevalni popravek se je preimenoval v presežek kapitala.

97

8 SKLEP

8.1 Povzetek zaključnih ugotovitev Po proučevanju različnih standardov ter izdelavi praktičnega modela vpliva vrednotenja na finančni položaj podjetja ugotavljamo, da uporaba različnih pristopov vrednotenja vpliva na finančni položaj. Ti imajo na posamezne kazalnike različen vpliv. Kazalniki uspešnosti izkazujejo najslabši finančni položaj pri uporabi SRS 2006. Izhajajo iz postavk izkaza poslovnega izida. Izjema je ekonomski dobiček (EVA oz. gospodarski dobiček), kateri upošteva še stroške kapitala - kategorijo iz bilance stanja. Ekonomski dobiček je najnižji pri uporabi SRS 2001. Kazalniki dobičkonosnosti, ki primerjajo uspešnost poslovanja s kategorijami bilance stanja, izkazujejo najslabši finančni položaj po SRS 2001. Glavni razlog je vrednotenje gospodarskih kategorij po SRS 2001 in SRS 2006. Glavna razlika je pri vrednotenju dolgoročnih naložb kar posledično vpliva na višino kapitala. Pri obravnavanem podjetju je pomenil prehod na SRS 2006 spremembo višine kapitala za cca 30 mlrd SIT oziroma nižjo bilančno vsoto. Metoda CCA izkazuje še ugodnejši finančni položaj kot pri uporabi SRS 2006, kar pa je posledica nižje vrednosti sredstev. Način vrednotenja gospodarskih kategorij določa posledično vrednost kapitala tudi preko doseženega čistega poslovnega izida. Kazalniki obračanja ne izkazujejo med proučevanimi standardi pomembnih razlik. Nadalje lahko ugotavljamo, da na merjenje prihodkov uporaba različnih standardov ne vpliva. Pri odhodkih ugotavljamo vpliv različnega vrednotenja sredstev predvsem na višino amortizacije ter stroškov prevrednotovalnega popravka. Odstopanja med vsemi tremi standardi ni veliko, kar kaže na relativno usklajenost med standardi pri merjenju odhodkov. To je pomembno tudi z vidika davčne zakonodaje, ki za svoje potrebe upošteva tako osnove, ki so v skladu s SRS 2006 kot MSRP. Predpostavlja, da pripoznavanje in merjenje prihodkov ter odhodkov po obeh standardih ne odstopa. Z proučevanjem MRS 14 smo ugotovili, da so zahteve regulative po ločenih računovodskih evidencah za storitvena podjetja na področju telekomunikacij, ki so obvezne za operaterje s pomembno tržno močjo, v skladu z navedenim standardom. Regulativa področne odseke natančno definira z upoštevanjem posebnosti in specifičnosti panoge. To tematiko smo obdelali le teoretično, z namenom celovitega vpogleda. Ta tematika bi bila glede na aktualnost ter na podlagi metode LRIC izziv za proučevanje v prihodnosti. Iz proučevanja SRS 2001 ugotavljamo, da so ti v osnovi način sprejeli model prevrednotenja na pošteno vrednost, kot ga opredeljuje MRS 16, medtem ko so glede oslabitve povzemali določila MRS 36. Le način izvedbe oslabitve sredstev ni

98

bil dorečen. Podjetja bi morala način slabitve neposredno povzemati po MRS 36, kar pa ni bila praksa. Posledično so bila sredstva, zaradi trenda padanja cen, prevrednotena. SRS 2006 so odpravili to pomanjkljivost. Prevrednotenje gospodarskih kategorij po SRS 2001 je temeljilo na načelu po njihovem realnem izkazovanju glede na njihove spremembe cen, enako kot SRS 2006, MRS ter vrednotenje po tekočih cenah (metoda CCA). Za SRS 2001 je bilo prevrednotenje sredstev – okrepitev ter slabitev dolgov dopustno in ne obvezno. Za krepitev sredstev se je oblikoval posebni prevrednotovalni popravek kapitala, kar je v skladu z načelom previdnost. Po tem načelu se pričakovane nerealizirane izgube prikažejo takoj, pričakovani dobički pa šele takrat, ko nastanejo. To načelo upoštevajo tudi MRS in SRS 2006, kjer se pri krepitvi načelo poštene vrednosti ne upošteva dosledno. Upošteva se v prihodnosti, ko bodo bodoče koristi realizirane. V nasprotnem primeru bi bili ti še nerealizirani dobički lahko izplačani, kar pa bi bilo za podjetje tveganje. Pri zakonodaji ter razvoju slovenskih standardov ugotavljamo, da se razlike med standardi zmanjšujejo. Pri proučevanju vpliva vrednotenja na praktičnem modelu ugotavljamo, da se finančni položaj pri posameznih standardih sicer razlikuje, vendar te razlike niso velike. To potrjuje našo hipotezo, da so bili tudi SRS 2001 osnovani na podlagi MRS. Uporaba različne metode vrednotenja gospodarskih kategorij vpliva na presojo finančnega položaja storitvenega podjetja na področju telekomunikacij. Različne metode vrednotenja se odražajo na vrednosti gospodarskih kategorij v računovodskih izkazih in s tem na finančnem položaju. Empirično kot teoretično smo potrdili tudi to hipotezo. V vseh proučevanih standardih je bilo v osnovi enako izhodišče - poštena vrednost. Glede na razvoj so razlike med standardi vedno manjše. SRS 2006, ki so nastali s prenovo SRS 2001 ter tudi na osnovi razvoja MRS so vedno bliže MRS. Telekomunikacijska regulativa že tako izhaja iz MRS. Razvoj računovodskih standardov ter telekomunikacijske regulative tako evropske kot domače vodi k primerljivosti in pravilnosti računovodskih izkazov. Računovodstvo postaja interdisciplinarno. Le pravilno vrednotena sredstva pomenijo realni prikaz kapitala, so pravi indikator za naložbene odločitve. Za lastnike to pomeni tudi manjše tveganje. Zahteve regulative na računovodskem področju po ločenih računovodskih evidencah za storitvena podjetja na področju telekomunikacij, ki so obvezne za operaterje s pomembno tržno močjo, se ne razlikujejo od MRS 14. V skladu s specifičnosti panoge standard konkretizirajo. Dodatno regulator določi obvezen donos na vložena sredstva. Glede na ugotovljena dejstva, lahko potrdimo tudi to hipotezo. Našo hipotezo, ki smo jo postavili na začetku proučevanja, da je finančni položaj podjetja najugodnejši pri vrednotenju gospodarskih kategorij v skladu s SRS 2006, ne moremo v celoti potrditi. Presoja finančnega položaja podjetja z izdelanimi

99

kazalniki je pokazala, da je finančni položaj podjetja najugodnejši pri uporabi CCA metode, ki temelji na usmeritvah telekomunikacijske regulative. Glede na to, da je obravnavano podjetje dolžno poročati po veljavni zakonodaji, to je v skladu s SRS 2006 ter od od začetka leta 2007 dalje po MSRP, ugotavljamo, da je finančni položaj na podlagi SRS 2006 ugodnejši kot na podlagi SRS 2001. Poleg tega so SRS 2006 v veliki meri usklajeni z MSRP, saj se za davčne namene uporabljajo tako SRS 2006 kot MSRP, med katerima pa izkazani poslovni izid ne sme odstopati, potem takem so načini pripoznavanja in merjenja prihodkov in odhodkov enaki. Med finančnima položajema, presojanima na podlagi SRS 2006 ter CCA ni velikih razlik. Telekomunikacijska regulativa je nastala kot posledica neprimerljivosti računovodskih podatkov v posameznih evropskih državah. Telekomunikacije so bile prej kot ostale gospodarske panoge podvržene globalizaciji, zato so zaradi primerljivosti nujno rabile enotno računovodsko podlago. To so bili MRS. Telekomunikacijska regulativa je bila bližnjica obravnavane ponoge do enotnih in primerljivih računovodskih podlag (to je merjenja in vrednotenja gospodarskih kategorij ter določitve odsekov) ter poročanja. Stanje razvitosti računovodstva v posameznih evropskih državah in tudi širše odraža stanje razvitosti posamezne države, ki je zgodovinsko pogojeno. Tako kot gospodarstvo je tudi računovodstvo podvrženo globalizaciji in hitremu razvoju. Vedno več držav oziroma podjetij ima za standard računovodskega poročanja MSRP. Med njimi je tudi obravnavano podjetje.

8.2 Povzetek ključnih predlogov V naši raziskavi smo ugotovili, da odstopanja izkazov in kazalnikov zaradi različnega vrednotenja gospodarskih kategorij niso velika. Podjetje je bilo v preteklosti izpostavljeno različnim cenitvam osnovnih sredstev ter preverjanju njihovih vrednosti ter korekcije le te ob odstopanjih. Povzamemo lahko, da so tudi v preteklosti računovodski izkazi ter kazalniki poslovodstvu omogočali verodostojne podlage za poslovne odločitve. Seveda pa nova spoznanja zahtevajo tudi pri presoji podjetij uvedbo novih modelov presoje ter usmerjenost v prihodnost. Dograditev stroškovnega modela, upeljava alokacije stroškov po LRIC metodi na osnovi tekočih cen, transparentost poročanja regulatorju so naloge, ki predstavljajo za poslovodstvo kot tudi zaposlene velik izziv. Poleg tega ima evropska regulatorna zakonodaja vpliv na poslovanje telekomunikacijskih operaterjev. Aktualna je razprava o nezdružljivosti infrastrukturnega dela podjetja s storitvenim delom zaradi možnosti izkoriščanja monopolnega položaja. Upoštevati je potrebno še veliko dinamiko razvoja v dejavnosti. Predpogoj za uresničenje prej navedenih ciljev je ažurno in moderno računovodstvo. Obravnavana tematika dopolnjena z presojo finančnega položaja temeljnih računovodskih in izvedenih izkazov v skladu z MRSP, nadgrajena z obravnavo predpisanih odsekov, vključno z mednarodno primerjavo, so aktualne teme, ki predstavljajo izziv za proučevanje v prihodnosti.

100

9 VIRI

9.1 LITERATURA

1. Bergant, Živko. 1998. Sodobni pogledi na ugotavljanje uspešnosti podjetja. Ljubljana: Slovenska ekonomska revija.

2. Bergant, Živko. 1998a. Sistem kompleksne analize finančnega položaja.

Ljubljana: ITEO

3. Berk, Aleš. 2005. Obvladovanje tveganja je povezano z uspešnostjo podjetij. Ljubljana: Revizor 10/05.

4. Brewer, Peter, Chandra Gyan.1999. Economic Value Added: Its Uses and

Limitations, London: Advanced Management Jurnal.

5. Brigham, F.Eugene, Gapenski, C.Luis. 1999. Intermediate Financial Management. New York: The Dryden Press.

6. Bratina, Darja: 2001. Obvladovanje stroškov v podjetju Telekom Slovenije:

ocena stanja in predlogi rešitev. Magistrsko delo. Ljubljana: EF.

7. Duhovnik, Metka. 2002. Uspešnost in učinkovitost poslovanja podjetja na podlagi ekonomskih in finančnih kazalnikov, doktorska dizertacija, Ljubljana, EF.

8. Davčno – finančna praksa, davki. 2005. Vpliv prenovljenih računovodskih

standardov na poslovni izid podjetij 2006. Ljubljana. 9. Dilon, Ray, Owers, James. 1997. EVA as a Financial Metric: Attributes,

Utilization and Relationship to NPV, Chicago: Financial Practice and Education.

10. Erbar, Al. 1998. The Real Key to Creating Wealth. New York:John Wiley

and sons.

11. Gibson, Charles H. 2004. Financial Reporting & Analysis.The University of Toledo:Thomson.

12. Hribar, Zlata. 2005. Poročanje po odsekih. Ljubljana: Revizor 5/05

13. Inter, Hank, Oliver Jeremy, Sepulveda Edgardo. 2000.

Telecommmunication Regulation Handbook. Washington: The World Bank.

14. Jerman, Saša. 2006. Pomembnejše spremembe v SRS 2006, prehod in davčne posledice, odloženi davki, Ljubljana: EF - CISEF.

101

15. Jerman, Saša. 2005. Davčno nepriznani odhodki po zakonu o davku od

dohodkov pravnih oseb. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

16. Kaplan, Robert S., Norton David P. 2006. The Balanced Scorecard –Translating Strategy into Action. Boston: Harward Business School Press

17. Kaplan, Robert S., Norton David P. 2000. Uravnoteženi sistem kazalnikov:

Preoblikovanje strategije v dejanja. Ljubljana: Gosodarski vestnik.

18. Koletnik, Franc. 2006. Proučevanje (analiziranje) računovodskih izkazov, tretja dopolnjena izdaja. Maribor: EPF

19. Kokotec-Novak, Majda, Korošec Bojana, Melavc Dane. 1998. Osnove

računovodstva z bilanciranjem. Maribor: EPF.

20. Kokotec-Novak, Majda. 1999. Raziskovalni dosežki v računovodstvu – I del, Ekonomija in poslovne vede. Maribor: EPF.

21. Korošec, Bojana. 2007. Dodatek k gradivu »Osnove računovodstva z

bilanciranjem«. Maribor:EPF

22. McIntyry, James et al. 2002. What is Your Real Cost of Capital? Boston:Haward Business Review.

23. Maček-Klančišar, Marija. 1993. Vrednotenje podjetja na primeru podjetja

Gradis. Diplomsko delo. Ljubljana: EF.

24. Mramor, Dušan. 1997. Sodobna finančna analiza podjetja. Zbornik 2. posvetovanja o sodobnih vidikih analize poslovanja in organizacije. Portorož: ZES

25. Novak, Boris. 2002. Vpliv metode privatizacije na vrednost podjetja: Primer

podjetja Telekom Slovenije d.d. Ljubljana. Magistrsko delo. Ljubljana: EF.

26. Odar, Marjan. 2005. Predvidene spremembe SRS. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

27. Odar, Marjan. 2006. Pomembnejše spremembe v SRS 2006, prehod in

posledice. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

28. Pierce, Lisa. 2002. Financial And Leadership Crisis In Telecommunications. London: Business Telecommunication Review.

29. Praznik, Bojan. 2005. Ocenjevanje vrednosti za računovodsko poročanje.

Ljubljana: Slovenski inšitut za revizijo.

102

30. Praznik, Bojan. 2005. Prevrednotenje sredstev v skladu z računovodskimi standardi (praktični primeri), Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

31. Praznik, Bojan. 2005. Problemi ugotavljanja in določanja poštene vrednosti

sredstev, Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

32. Pučko, Danijel. 1998. Ravnateljeva znanja. Portorož: ZES.

33. Rupert, Booth. 1997. Economic value added as a management incentive. London:Management Accounting.

34. Soni, Anita.1999. Principles of Cost Calculation, Cost Structure and

Allocation – Sub-Reginal. Praga: ITU.

35. Strašek-Kotlič, Andreja. 2003. Računovodstvo poštene vrednsoti opredmetenih osnovnih sredstev. Magistrsko delo. Ljubljana: EF.

36. Show, K. James. 2000. Strategic Management in Telecommunications,

Norwood: Artech House.

37. Turk, Ivan, Kavčič Slavka, Kokotec-Novak Majda. 1998. Poslovodno računovodstvo. Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev.

38. Valentinčič, Aljoša. 2004. Finančna analiza s pomočjo finančnih kazalnikov

v Sloveniji. Ljubljana: EF- CISEF

39. Vezjak, Blanka. 2005. Amortizacije delov opredmetenih osnovnih sredstev. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.

40. Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, 2002. Slovenski

računovodski standardi 2001. Ljubljana.

41. Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, 2005. Slovenski računovodski standardi 2006. Ljubljana.

42. Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, 2004. Mednarodni

računovodski standardi. Ljubljana.

43. Žuran, Mihaela. 2005. Odloženi davki. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo

44. Wheatley, J.Jeffery. 1999. WordTelecommunications Economics, London:

The Institution of Electrical Engineers

103

9.2 VIRI:

1. Andersen Arthur. 2002. Study on the implementation of cost accounting methodologies and accounting separation by telecommunication operators with significant market power. www.trai.gov.in/PDF_FileAccAnnex%201.pdf Current Cost Accounting/

2. Eircom: Current Cost and Long Run Incremental Cost Statemens, dostopno

na www.eircom.ei

3. European Commission. 2004. Draft Commission Recommendation on regulatory accounting systems applied by notified operators in the electronic communication markets, COCOM04-70. Brussells.

4. EITO – Electronic International Telecommunication Organization

publication, 2005, Brussells

5. Eurostrategies. Phare Multi-country programme. 1999. Cost Allocation of Telecommunications Services, London.

6. Franklin Bob. 2005. Telecoms costs models overview, London: IRR

conference.

7. Hieng, Romana. 2004. IKS 4 /2004.

8. www.ugodnepremicnine.com/zakoni_cenilciVrednotenje/

9. http://www.apek.si/

10. Horvat, Tatjana. 2006. Odhodki nastali s prevrednotenjem niso davčno priznani, Ljubljana: Finance- št.81.

11. IRG. 2000. Principles of implementation and best practise regarding FL-

LRIC cost modeling.

12. Office of Director of Telecommunications Regulation. Consultation Paper. 1999. The Development of Long Run Incremental Costing for Interconnection.

13. Phare Multi-country Programme: Telecommunication Tariffs. 2000.Cost of

Capital

14. Steele Roger in Wermig Karl.2003. Pricing for profits, ITU Telecom Word.

15. Splošni akt o določitvi upoštevanih trgov; APEK, Lubljana, dostopna na http://www.apek.si/

104

16. Telekom Slovenije d.d. Interna gradiva podjetja, Ljubljana.

17. Telekom Slovenije d.d. 2006. Letno poročilo Skupine Telekom Slovenije za

leto 2005, dostopno na www.telekom.si

18. Telekom Slovenije – gradiva dostopna na: www.telekom.si

19. Uradni list RS št.17/05 Zakon od dohodkov pravnih oseb - (ZDDPO-1), dostopen na www.durs.si

20. Uradni list RS št.33/06 Zakon od dohodkov pravnih oseb – (ZDDPO-

2),dostopen na www.durs.si

21. Uradni list RS. št.139/04. Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1),

22. Uradni list RS. št. 24/2001.Zakon o telekomunikacijah,

23. Uradni list št. 43/2004. Zakon o telekomunikacijah , dostopen na www.apek.si

24. Uradni list RS št. 81/2004. Splošni akt o načinu izračuna neto stroškov

univerzalne storitve.

25. Uradni list RS št. 23/2000. Nacionalni program razvoja telekomunikacij (NPRTel).

105

10 SEZNAM KRATIC MVA – Market Value Added oziroma tržna dodana vrednost, ki meri povečanje

vrednosti vloženega kapitala.

WACC – Weighted Average Cost of Capital oziroma povprečna cena kapitala

BSC - The Balance Scorecard oziroma sistem uravnoteženih kazalnikov

CAPM – Capital Asset Pricing Model (model določanja stroškov lastnega kapitala)

FAC - Full Allocation Costs oziroma metoda popolne alokacije stroškov

LRIC – Long run incremental costs oziroma metoda dolgoročnih dodatnih

stroškov

CCA – Current Costs Allocation oziroma metoda vrednotenja po tekočih stroških

APEK - Agencija za pošto in elektronske komunikacije

OCM - Operating Capital Maintenance oziroma princip ohranjanje kapitala z

operativnega vidika

FCM - Financial Capital Maintenance oziroma princip ohranjanje kapitala s

finančnega vidika

MEA - Mean Equivalent Assets - nadomestljiva vrednost

IP – Internet Protocol - internetni protokol

Centreks – medsebojno povezano telefonsko omrežje, ki omogoča med

povezanimi številkami pogovore brez tarifiranja (lokalno)

Geocentreks - medsebojno povezano telefonsko omrežje, ki omogoča med

povezanimi številkami pogovore brez tarifiranja (regionalno)

VPN – Virtual Private Network –navidezno zasebno omrežjev

EITO – European International Telecommunication Organization

PSTN - javno telefonsko omrežje, ki omogoča storitve fiksne telefonije

USO - minimalen nabor telekomunikacijskih storitev, ki morajo biti dosegljive

prebivalcem na celotnem ozemlju (Republike Slovenije) od enakimi pogoji in

kvaliteto.

11 SEZNAM PRILOG

106

Priloga 1: Izkaz poslovnega izida

107

Priloga 2: Izkaz dodane vrednosti

108

Priloga 3: Bilanca stanja

109

Priloga 4: Izkaz denarnega toka

v mio SITleto 2005 SRS

2001*leto 2005 SRS

2006

razlika (2006-2001) 2005 CCA

razlika (2006-CCA)

A. DENARNI TOKOVI PRI POSLOVANJU 32.400 32.593 193 32.511 81

a) Čisti poslovni izid 12.145 11.316 -829 12.192 -876

b) Prilagoditve 20.255 20.235 -20 19.278 958

c)Spremembe čistih obratnih sredstev (in časovnih razmejitev, rezervacij ter odloženih terjatev in -6.621 7.236 13.857 7.318 -81

č)Prebitek prejemkov pri poslovanju ali prebitek izdatkov pri poslovanju 39.021 39.829 808 39.829 0

B. DENARNI TOKOVI PRI NALOŽBENJU -19.101 -19.999 -898 -19.999 0

a) Prejemki pri naložbenju 0 2.256 2.256 2.256 0

b) Izdatki pri naložbenju 19.101 22.255 3.154 22.255 0

c)Prebitek prejemkov pri naložbenju ali prebitek izdatkov pri naložbenju -19.101 -19.999 -898 -19.999 0

C. DENARNI TOKOVI PRI FINANCIRANJU -19.861 -19.770 90 -19.770 0

a) Prejemki pri financiranju 0 0 0 0 0

b) Izdatki pri financiranju 19.861 19.770 -90 19.770 0

c)Prebitek prejemkov pri financiranju ali prebitek izdatkov pri financiranju -19.861 -19.770 90 -19.770 0

Celotni prebitek pritokov 59 59 0 59 0

d) Končno stanje denarnih sredstev 428 488 59 488 0

Denarni izid v obdobju 488 488 0 488 0

Začetno stanje denarnih sredstev 428 428 0 428 0

110

Priloga 5: Izkaz gibanja kapitala

2005 SRS 2001

KAPITALSKEREZERVE

PRENESENI ČISTI POSLOVNI IZID

v mio SIT Osnovni kapital Nevpoklicani

kapitalZakonske rezerve

Rezerve za lastne deleže

Druge rezerve iz dobička

A. Začetno stanje v obdobju 65.355 30.227 0 880 13.071 32.421 12.077

B. Premiki v kapital 0 0 0 0 0 0 0 0

C. Premiki v kapitalu 0 0 0 0 0 0 -622 622

Č. Premiki iz kapitala 0 0 0 0 0 0 0 -7.960

D. Končno stanje v obdobju 65.355 0 30.227 0 880 13.071 31.799 4.739

Bilančni dobiček 4.739

2005 SRS 2006KAPITALSKE

REZERVEPRENESENI ČISTI

POSLOVNI IZID

Osnovni kapital Nevpoklicani

kapital

Zakonske rezerve

Rezerve za lastne deleže

Lastne delnice in deleži (kot

odbitna postavka Statutarne rezerve

Druge rezerve iz dobička

A. Začetno stanje v obdobju 65.355 78.736 0 880 -880 13.071 32.421 3.523

B. Premiki v kapital 0 0 0 0 0 0 0 0

C. Premiki v kapitalu 0 0 0 0 0 0 0 0

Č. Premiki iz kapitala 0 0 0 0 0 0 -4.437 -3.523

D. Končno stanje v obdobju 65.355 0 78.736 0 880 -880 13.071 27.984 0Bilančni dobiček 0

2005 CCAKAPITALSKE

REZERVEPRENESENI ČISTI

POSLOVNI IZID

Osnovni kapital Nevpoklicani

kapital

Zakonske rezerve

Rezerve za lastne deleže

Lastne delnice in deleži (kot

odbitna postavka Statutarne rezerve

Druge rezerve iz dobička

A. Začetno stanje v obdobju 65.355 78.736 0 880 -880 13.071 32.389 3.523

B. Premiki v kapital 0 0 0 0 0 0 0 0

C. Premiki v kapitalu 0 0 0 0 0 0 -642 642

Č. Premiki iz kapitala 0 0 0 0 0 0 -3.827 -4.133

D. Končno stanje v obdobju 65.355 0 78.736 0 880 -880 13.071 27.920 32Bilančni dobiček 32

VPOKLICANI KAPITAL REZERVE IZ DOBIČKA

VPOKLICANI KAPITALREZERVE IZ DOBIČKA

VPOKLICANI KAPITAL REZERVE IZ DOBIČKA

Statutarne rezerve

111

Priloga 6 : Upoštevani trgi • upoštevani trg 1- Dostop do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji

za rezidenčne uporabnike (maloprodajni trg), • upoštevani trg 2 - Dostop do javnega telefonskega omrežja na fiksni

lokaciji za poslovne uporabnike (maloprodajni trg), • upoštevani trg 3 - Javno dostopne nacionalne telefonske storitve na fiksni

lokaciji za rezidenčne uporabnike (maloprodajni trg), • upoštevani trg 4 - Javno dostopne mednarodne telefonske storitve na

fiksni lokaciji za rezidenčne uporabnike (maloprodajni trg), • upoštevani trg 5 - Javno dostopne nacionalne telefonske storitve na fiksni

lokaciji za poslovne uporabnike (maloprodajni trg), • upoštevani trg 6 - Javno dostopne mednarodne telefonske storitve na

fiksni lokaciji za poslovne uporabnike (maloprodajni trg), • upoštevani trg 7 - Minimalni nabor zakupljenih vodov (maloprodajni trg), • upoštevani trg 8 - Posredovanje klicev s fiksne lokacije v javnem

telefonskem omrežju (medoperaterski trg), • upoštevani trg 9 - Zaključevanje klicev v posamičnih javnih telefonskih

omrežjih na fiksni lokaciji (medoperaterski trg), • upoštevani trg 10 - Tranzitne storitve v javnem fiksnem telefonskem

omrežju (medoperaterski trg), • upoštevani trg 11 - Razvezan dostop do krajevne zanke in podzanke z

namenom zagotavljanja širokopasovnih in govornih storitev (medoperaterski trg),

• upoštevani trg 12 - Širokopasovni dostop (medoperaterski trg), • upoštevani trg 13 - Dostopovni deli zakupljenih vodov (medoperaterski trg), • upoštevani trg 14 - Hrbtenični deli zakupljenih vodov (medoperaterski trg), • upoštevani trg 15 - Dostop do javnih mobilnih telefonskih omrežij in

posredovanje klicev iz teh omrežij (medoperaterski trg), • upoštevani trg 16 - Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih

mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg), • upoštevani trg 17 - Nacionalni trg za mednarodno gostovanje v javnih

mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg), • upoštevani trg 18 - Prenos radiodifuzne vsebine do končnih uporabnikov

(medoperaterski trg).

112

Priloga 7: Odločbe, ki določajo obvezno stroškovno upravičenost cen

• odločba na upoštevanem trgu 1 » Dostop do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji za rezidenčne uporabnike (maloprodajni trg)«,

• odločba na upoštevanem trgu 2 » Dostop do javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji za poslovne uporabnike (maloprodajni trg)«,

• odločba na upoštevanem trgu 3 » Javnega dostopne nacionalne telefonskege storitve na fiksni lokaciji za rezidenčne uporabnike (maloprodajni trg)«,

• odločba na upoštevanem trgu 5 » Javnega dostopne nacionalne telefonskege storitve na fiksni lokaciji za poslovne uporabnike (maloprodajni trg)«,

• odločba na upoštevanem trgu 7 »Minimalni nabor zakupljenih vodov (maloprodajni trg)«,

• odločba na upoštevanem trgu 8 »Posredovanje klicev s fiksne lokacije v javnem telefonskem omrežju (medoperaterski trg) «,

• odločba na upoštevanem trgu 9 » Zaključevanje klicev v posamičnih javnih telefonskih omrežjih na fiksni lokaciji (medoperaterski trg)«,

• odločba o upoštevanem trgu 11 »Razvezan dostop do krajevne zanke in podzanke z namenom zagotavljanja širokopasovnih in govornih storitev (medoperaterski trg)«,

• odločba o upoštevanem trgu 12 »Širokopasovni dostop (medoperaterski trg)«.

113

Priloga 8 : Rappapportov model

Vir: Maček (1993, 6) povzeto po Baker 1991

vrednost podjetja

denarni tok iz poslovanja

diskontna stopnja dolg

- vrednost - rast - trajanje

- rast prodaje - dobiček iz poslovanja - dobičkonosnost prodaje - davčna stopnja

- naložbe v obratna sredstva - naložbe v stalna sredstva

strošek kapitala

poslovanje (poslovno tveganje) naložbe

financiranje (finančno tveganje)

114

DELOVNI ŽIVLJENJEPIS Dosežena izobrazba: Univerzitetni diplomirani ekonomist

od oktobra 2001 dalje Ekonomsko poslovna fakulteta v Mariboru.

Magistrski študij ekonomije in poslovnih ved.

Vsi izpiti magistrskega študija smeri: poslovne

finance opravljeni leta 2003. Predlog

magistrskega dela z naslovom »Vpliv metode

vrednotenja na finančni položaj storitvenega

podjetja«

od 1983 do 1989 Ekonomska fakulteta v Ljubljani. Študij je bil

uspešno zaključen leta 1989 z zagovorom

diplomskega dela:

» Primerjalna ocena določenega

organizacijskega nauka (Scott and Mitchell –

Organization Theory«

Do 1979 do 1983 Gimnazija Bežigrad v Ljubljani

Neformalna izobrazba:

• strokovna izobraževanje doma in v tujini, računalništvo, tuji jeziki

• Sodelovanje v mednarodnem Phare programu kot predstavnica Telekoma

Slovenije «Cost Allocation of Telecommunications Services« (3 leta, rezultat je

bil izgradnja modela za alokacijo stroškov telekomunikacijskih storitev)

115

Delovne izkušnje SCT d.d 1989 - 1991

Stečaji 1991 -1992

Sestavljeno PTT podjetje 1992-1993

PTT podjetje 1993-1995

Telekom Slovenije 1995 naprej

Opis delovnih izkušenj Obdobje

1989 - 1991

Kraj

Ljubljana

Podjetje

SCT d.d.

Delovno mesto

Ljubljana, Alžirija

Izkušnje

Opravljeno pripravništvo, delo v Alžiriji na projektu v finančno-računovodski operativi

Obdobje

1991 -1992

Kraj

Ljubljana

Podjetje

Delo s stečajnim upraviteljem

Delovno mesto

Pomočnik stečajnega upravitelja

Izkušnje

Stečajni in likvidacijski postopki

116

Obdobje

1992-1993

Kraj

Ljubljana

Podjetje

Sestavljeno PTT podjetje

Delovno mesto

Mednarodni obračun

Izkušnje

Vzpostavitev obračunov za opravljene telekomunikacijske storitve, piprava sporazumov, spoznavanje priporočil

Obdobje

1993-1995

Kraj

Ljubljana

Podjetje

PTT podjetje Slovenije

Delovno mesto

Plansko – analitska služba

Izkušnje

Analiza računovodskih izkazov, letno in strateško planiranje, sodelovanje v projektih in delovnih skupinah

Obdobje

1995 naprej

Kraj

Ljubljana

Podjetje

Telekom Slovenije, d.d.

Delovno mesto

Plansko – analitska služba (planer- analitik), Poslovodno računovodstvo (samostojni strokovni sodelavec)

Izkušnje

Analiza računovodskih izkazov, letno in strateško planiranje, sodelovanje v projektih in delovnih skupinah

117