VERBALNO NASILJE NAD OTROKI IN ODRASLIMI V VRTCUpefprints.pef.uni-lj.si/5905/1/Katja_Oman_-_diplomsko... · Verbalno nasilje nad otroki in odraslimi v vrtcu Katja Oman 1 1 UVOD Konflikti

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

KATJA OMAN

VERBALNO NASILJE NAD OTROKI IN ODRASLIMI

V VRTCU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2019

UNIVERZA V LJUBLJANI

PEDAGOŠKA FAKULTETA

PREDŠOLSKA VZGOJA

KATJA OMAN

Mentorica: doc. dr. DARIJA SKUBIC

VERBALNO NASILJE NAD OTROKI IN ODRASLIMI V

VRTCU

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2019

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Dariji Skubic za vso strokovno pomoč in nasvete med

nastajanjem diplomskega dela.

Prav tako se zahvaljujem družini in prijateljem za podporo in spodbude v času študija ter

nastajanja diplomskega dela.

Zahvaljujem se prijateljicama za pomoč pri izvajanju raziskave.

Velika zahvala gre tudi vsem vzgojiteljem in pomočnikom vzgojitelja, ki so sodelovali v

raziskavi.

POVZETEK

Nasilje se dogaja povsod po svetu, a o tem še vedno ne govorimo veliko. Verbalno nasilje je

ena izmed oblik nasilja. Večina ljudi se ne zaveda, da lahko že ena žaljiva beseda nekomu

zaznamuje življenje. Vse, kar se dogaja človeku v obdobju otroštva, lahko zelo vpliva na

njeno oz. njegovo prihodnost, zato je pomembno, da otroke vzgajamo v ustreznem vzgojnem

slogu, spodbujamo pozitivno in nenasilno komunikacijo ter jih naučimo ustreznega soočanja s

problemi. Pri vzgoji otrok ima pomembno vlogo tudi vrtec, v katerem pa se prav tako

velikokrat pojavljajo različne oblike verbalnega nasilja med otroki, med vzgojitelji in otroki

ter tudi med zaposlenimi. Veliko primerov (ne le verbalnega) nasilja ostane neopaženih in

zamolčanih. V diplomskem delu sem raziskovala, kakšna so mnenja vzgojiteljev in

pomočnikov vzgojitelja o tem, katera ravnanja so verbalno nasilje, kdo so največkrat

povzročitelji in žrtve pri verbalno nasilnih dejanjih med otroki, katere so najpogostejše oblike

verbalnega nasilja odraslih nad otroki, med otroki ter med zaposlenimi. Med drugim sem

ugotovila, da obstajajo razlike v mnenjih in izkušnjah vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja

o verbalnem nasilju v vrtcu glede tega, ali so zaposleni v zasebnem ali javnem vrtcu ter glede

na dolžino njihove delovne dobe.

Ključne besede: verbalno nasilje, vrtec, posledice verbalnega nasilja

ABSTRACT

Violence happens everywhere in the world, but people still don's talk much about it. Verbal

violence is one of the types of violence. Most people are not aware that even one offensive

word can mark someone's life . Everything that happens to a human during a childhood can

effect his or her future. Therefore it is important that we raise children in the proper way and

that we encourage a positive and non-violent communication and teach them the proper way

to deal with problems. Kindergarten has an important role to educate children. However,

verbal violence also appears very often among the children, between the teachers and the

children and between the employees in kindergarten. Unfortunately there are many times that

verbal violence remains not noticed and not told. In the diploma, we try to find out what are

the opinions of the kindergarten teachers about what verbal violence is, who most often cause

verbal violence and who are most often the victims among children, what are the most

common types of verbal violence between adults and children, between children and between

employees. We also discovered that there are different opinions and experiences about the

verbal violence in kindergartens between employees in the private or the public kindergarten

and between employees with different length of the working experiences.

Key words: verbal violence, kindergarten, the consequences of verbal violence

KAZALO VSEBINE

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 TEORETIČNI DEL ............................................................................................................ 3

2. 1 OPREDELITEV NASILJA ................................................................................................. 3

2. 2 VRSTE NASILJA ............................................................................................................... 5

2. 3 VERBALNO NASILJE V VRTCU .................................................................................... 6

2. 3. 1 Nasilje med odraslimi ...................................................................................................... 7

2. 3. 2 Nasilje nad otroki ............................................................................................................ 9

2. 3. 2. 1 Vrstniško nasilje .......................................................................................................... 9

2. 3. 2. 2 Nasilje odraslih nad otroki ........................................................................................ 12

2. 3. 3 Posledice verbalnega nasilja .......................................................................................... 16

3 EMPIRIČNI DEL ............................................................................................................. 19

3. 1 OPREDELITEV PROBLEMA ......................................................................................... 19

3. 1. 1 Cilji ................................................................................................................................ 19

3. 1. 2 Raziskovalna vprašanja ................................................................................................. 19

3. 2 METODA .......................................................................................................................... 19

3. 2. 1 Vzorec ........................................................................................................................... 19

3. 2. 2 Instrument oz. pripomoček ............................................................................................ 20

3. 2. 3 Postopek zbiranja podatkov .......................................................................................... 20

3. 2. 4 Postopek obdelave podatkov ......................................................................................... 20

3. 3 REZULTATI IN INTERPRETACIJA .............................................................................. 21

3. 3. 1 Verbalno nasilje ............................................................................................................. 21

3. 3. 2 Vrstniško nasilje ............................................................................................................ 22

3. 3. 3 Nasilje med zaposlenimi ............................................................................................... 30

3. 3. 4 Nasilje odraslih nad otroki ............................................................................................ 35

4 SKLEP .............................................................................................................................. 39

5 SEZNAM LITERATURE ................................................................................................ 43

6 PRILOGA ......................................................................................................................... 45

KAZALO TABEL

Tabela 1: Število anketirancev glede na vrtec .......................................................................... 19

Tabela 2: Število anketirancev glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ................................... 20

Tabela 3: Verbalno nasilje med otroki glede na vrtec .............................................................. 22

Tabela 4: Verbalno nasilje med otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ....................... 23

Tabela 5: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec .............................. 25

Tabela 6: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v

vrtcu .......................................................................................................................................... 26

Tabela 7: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec .................................. 28

Tabela 8: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

.................................................................................................................................................. 29

Tabela 9: Verbalno nasilje med zaposlenimi glede na vrtec .................................................... 31

Tabela 10: Verbalno nasilje med zaposlenimi glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ........... 32

Tabela 11: Verbalno nasilje vzgojitelja nad otroki glede na vrtec ........................................... 35

Tabela 12: Verbalno nasilje vzgojitelja nad otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu .... 36

KAZALO SLIK

Slika 1: Verbalno nasilje med otroki glede na vrtec ................................................................ 23

Slika 2: Verbalno nasilje med otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu .......................... 24

Slika 3: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec ................................. 26

Slika 4: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v

vrtcu .......................................................................................................................................... 27

Slika 5: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec ..................................... 28

Slika 6: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

.................................................................................................................................................. 29

Slika 7: Verbalno nasilje med zaposlenimi glede na vrtec ....................................................... 31

Slika 8: Verbalno nasilje med zaposlenimi glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ................ 32

Slika 9: Verbalno nasilje vzgojitelja nad otroki glede na vrtec ................................................ 35

Slika 10: Verbalno nasilje vzgojitelja nad otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu ....... 36

Verbalno nasilje nad otroki in odraslimi v vrtcu Katja Oman

1

1 UVOD

Konflikti nas spremljajo vse življenje. Ljudje si nismo različni le po videzu, temveč tudi po

mnenjih, vrednotah in stališčih, zato konflikti niso neobičajni. Od nas pa je odvisno, na

kakšen način bomo konflikt razrešili. To lahko storimo s pogovorom, v katerem obe osebi

povesta svoje mnenje, poslušata in spoštujeta mnenje drugega ter poiščeta skupno rešitev, ki

ustreza obema. Nekateri pa konflikte rešujejo s prepirom, ki lahko vodi tudi do nasilja. Nasilje

je prisotno pri ljudeh vseh starosti, prisotno je v družinah, v šolah in vrtcih …

Verbalno nasilje, ki je ena izmed oblik nasilja, danes predstavlja velik problem v vzgojno-

izobraževalnih institucijah. Veliko ljudi ga izvaja, pa se tega niti ne zaveda, saj nekaterih

ravnanj ljudje nimajo za verbalno nasilje. Tudi vzgojitelji so lahko izvajalci nasilja. Nekateri

ljudje se ne zavedajo, kakšne posledice lahko povzročijo žalitve, kričanje, grožnje in ostale

oblike verbalnega nasilja. Lahko pustijo dolgotrajne posledice in travme. Ljudje si najbolje

zapomnimo slabe izkušnje, zato nas lahko ena žalitev spremlja tudi vse življenje. Zanimivo pa

je, da je to, kar danes velja za nasilje, včasih veljalo za sprejemljivo. Odrasli so otroke

vzgajali z nasiljem, ker se jim je zdelo, da to otrokom koristi. Nasilje je bila vzgojna metoda.

Med nastajanjem diplomskega dela me je najbolj zanimalo, katere oblike verbalnega nasilja se

najpogosteje pojavljajo v vrtcih ter kdo so največkrat povzročitelji in žrtve. Na svetu obstaja

več različnih pedagoških konceptov in v večini je nasilje nekaj nedopustnega. Zanimalo me

je, kakšna so mnenja, stališča in izkušnje vzgojiteljev iz javnih in zasebnih vrtcev z verbalnim

nasiljem.


2


3

2 TEORETIČNI DEL

2. 1 OPREDELITEV NASILJA

Vsi ljudje imamo pravice, ki jih moramo spoštovati, saj lahko le tako družba deluje. Zavedati

se moramo, da nimamo pravic le mi, ampak tudi vsi drugi, zato pravice niso neomejene.

Nasilje je običajno namerno ter ponavljajoče ali enkratno dejanje, ko nekdo zlorabi svojo moč

v škodo drugi osebi z namenom, da bi jo nadzorovala, prevladala ter uresničila svoje interese.

Razlog nasilja je velikokrat prevlada moči nad žrtvijo, ker je ta mlajša, manj sposobna, na

nižjem družbenem položaju idr. Z nasiljem nekdo nekoga poniža, prestraši, mu škoduje, kar

povzročitelju daje občutek moči in pomembnosti, vendar je ta občutek lažen, saj se ga žrtev

boji in ga v resnici ne spoštuje (Društvo za nenasilno komunikacijo, b. d.).

Nasilje je, ko oseba z nekom ravna neskladno s tem, kar je sprejemljivo in ustrezno v družbi.

Oseba je lahko žrtev ene ali več različnih vrst nasilja hkrati. Povzročitelji nasilja nad otrokom

so običajno osebe, ki jih otrok pozna. Če odrasla oseba otroka ne zavaruje pred nasiljem,

čeprav zazna nevarnost, to prav tako velja za zlorabo (Ančić idr., 2017).

S konflikti se v življenju velikokrat srečamo. Nasilje lahko razumemo tudi kot alternativno

razreševanje konflikta, ko ostali načini ne delujejo (pogovor, kompromis). Veliko ljudi

poskuša konflikte najprej rešiti s pogovorom, vendar ne pridejo do kompromisa, zato se

pogovor lahko stopnjuje v verbalno nasilje. Nekatere ljudi pa določene situacije hitro

razburijo in včasih že takoj uporabijo nasilno komunikacijo nad sogovorcem (Helgeland in

Lund, 2017).

V literaturi se uporablja tudi izraz institucionalno nasilje nad otrokom, kar pomeni nasilje, ki

se dogaja v kateri koli instituciji, v kateri izvajajo vzgojno-izobraževalni program (šola, vrtec,

dijaški in študentski dom, ustanove za otroke s posebnimi potrebami idr.), in vključuje

katerokoli obliko nasilja. Nasilje v vzgojno-izobraževalnih institucijah ločimo na (Ančić idr.,

2017):

− osebna raven: nasilje posamezne odrasle osebe ali vrstnika;

− programska raven: neustrezen program glede na predpisane standarde ter neustrezne

metode v ustreznih programih ter


4

− sistemska raven: če v državi ni dovolj ustanov ali ustreznih programov za varstvo,

vzgojo in izobraževanje otrok ter prezasedene ustanove.

Vedno več se piše o nasilju, kaj je sprejemljivo in kaj ne, zakoni so se v zadnjih desetletjih

precej spremenili. M. Pušnik (2012) opozarja na to, da je bilo v resnici nasilje v vzgojno-

izobraževalnih institucijah vedno prisotno. Včasih so otroke kaznovali s fizičnimi kaznimi,

danes pa take metode niso sprejemljive, vendar se še vedno pojavljajo.

Do leta 1945 je bilo bistvo vzgoje stroga disciplina, otroci so morali brezpogojno ubogati

starše, zlasti očeta, ki je bil glavni v družini. Tisti otroci imajo mogoče danes večjo toleranco

do nasilja, saj je bilo to takrat normalno in jim je bil tak vzgojni slog privzgojen. Danes veliko

teh ljudi pravi, da kakšna klofuta in zmerjanje ne škodujeta otrokom, saj so tudi oni to

doživeli in so normalno odrasli. Takrat ni bilo zakonov proti nasilju nad otroki; to se je začelo

spreminjati po drugi svetovni vojni. Pojavljati so se začela razna svetovanja za žrtve nasilja,

skupine in zatočišča, telefonske linije za pomoč žrtvam ipd. Otroci so najbolj ranljiva skupina

ljudi za nasilje, saj so popolnoma odvisni od odraslih na različnih področjih (npr.: socialno,

finančno idr.). Več je stvari, pri katerih je posameznik odvisen od drugih, večja je ranljivost

za nasilje (npr. otroci s posebnimi potrebami so bolj odvisni od odraslih kot otroci brez

posebnih potreb, zato so zelo ranljiva skupina v družbi) (Lešnik Mugnaioni, 2014).

Ljudje torej vedno bolj zavračamo nasilje, nasilne vzgojne metode, vedno več stvari je

nedopustnih v šolah, vrtcih in družini, družba je vedno bolj občutljiva na take pojave. Otroke

se vedno bolj spoštuje, upošteva in jih imamo za vedno bolj enakovredne odraslim (Muršič,

2012).

D. Lešnik Mugnaioni (2012) pravi, da nasilje zelo težko opredelimo, ker je to odvisno od

norm, vrednot, prepričanj, kulture in izkušenj vsakega posameznika, zato bi lahko vsak človek

sestavil svojo definicijo nasilja. To, kar za nekoga pomeni nasilje, je za drugega lahko

normalno. Na svetu obstaja veliko različnih kultur in v nekaterih različne oblike nasilja še

vedno dopuščajo. Ne glede na kulturo ima pa tudi vsak človek svoja prepričanja glede tega,

kaj je prav in kaj ne. To je običajno najbolj povezano z vzgojo, ki so je bili deležni ljudje v

družinskem okolju.

Nasilja ne smemo zamenjati z agresivnostjo. Nasilje je antisocialno vedenje, agresivnost pa se

lahko nanaša na trenutno reakcijo ali pa na značilnost posameznika. Agresivnost lahko


5

pomeni negativno vedenje, ki ni dopustno in povzroča fizično ali psihično škodo; v takem

agresivnem vedenju je prisotno nasilje. Pozitivna agresivnost pa zajema konstruktivne oblike

agresivnosti in omogoča socializacijo, saj je v širšem pomenu agresivnost vsak aktiven pristop

do nekoga (Lepičnik Vodopivec in Hmelak, 2016). Pozitivna agresivnost zajema nekatera

dejanja, ki jih velikokrat izvajamo pri učenju, v športu, igri in drugih dejavnostih. K tej

agresivnosti spada tudi obrambna agresija, katere cilj je preživetje, zaščita sebe ali drugih

(Lešnik Mugnaioni idr., 2009).

Pri otroku so značilni izbruhi trme med drugim in četrtim letom starosti. Na ta način skuša za

vsako ceno doseči svoje. Če mu bo vedno uspelo, bo tudi kasneje v življenju vedno želel

dobiti vse, kar želi in ne bo dobro sprejel, če nečesa ne bo dobil. Trma je del otrokovega

razvoja, odrasli pa moramo pri tem ustrezno ukrepati. Za otroka se vse vrti okoli njega, želi

uveljaviti lastno voljo in je še v procesu spoznavanja, da so poleg njega še drugi, ki imajo tudi

svoje potrebe in želje. Da ne bo vedno dobil vsega, kar si želi, bo spoznal le, če bomo vztrajni,

mu ne uresničimo čisto vsake želje ter smo dosledni pri postavljanju mej in pravil. Pri vsem

tem pa nikakor ne smemo dopustiti, da nas otrokova trma spodbudi k fizičnemu ali

verbalnemu znašanju nad njim (Hrovat Kuhar, 2017).

2. 2 VRSTE NASILJA

Obstajajo različni kriteriji, po katerih lahko ločimo nasilje na več vrst (Lepičnik Vodopivec in

Hmelak, 2016):

− glede na prostor, kjer je nasilje prisotno: šola, vrtec, družina;

− glede na vpletene žrtve in povzročitelje: vrstniško nasilje, nasilje odraslega nad

otrokom, nasilje otroka nad odraslim, nasilje med odraslimi ter

− glede na obliko nasilja: zanemarjanje, fizično, psihično, spolno in ekonomsko nasilje

(verbalno nasilje je ena od oblik psihičnega nasilja).

D. Lešnik Mugnaioni (2012) ugotavlja, da veliko avtorjev pri opredelitvi nasilja zajema le

fizično in spolno nasilje ter grožnje. Ostale oblike nasilja so prišle v ospredje kasneje in

različne oblike so si enakovredne, saj imajo lahko podoben ali celo hujši učinek na žrtev.

Fizično in spolno nasilje sta bila (in sta še vedno) bolj v ospredju, ker so posledice običajno

zelo vidne vidne (poškodbe), medtem ko posledice drugih oblik nasilja pogosto pri človeku

težko opazimo, ali pa jih sploh ne opazimo.


6

J. Lepičnik Vodopivec in M. Hmelak (2016) opisujeta naslednje oblike nasilja:

− zanemarjanje otroka je lahko le enkratno dejanje, lahko pa tudi večkratno ali

dolgotrajno. Gre za zanemarjanje otrokovih fizičnih, psihičnih, čustvenih, socialnih in

drugih potreb ali za neustrezno zadovoljevanje teh potreb, otroka odrasli ne zaščitijo

pred nevarnostmi ipd.;

− fizično nasilje je zloraba fizične moči nad nekom, pri čemer so poškodbe lahko manj

ali bolj opazne, prav tako pa je fizično nasilje, če odrasel otroka namerno ne zavaruje

pred poškodbo;

− spolno nasilje je, ko odrasla (ali mladoletna) oseba žrtev prisili v kakršnokoli dejanje,

ki je povezano s spolnostjo. Če je žrtev otrok, je spolno nasilje tudi, če ga povzročitelj

zapelje v neko dejanje, ga načrtno opazuje pri kopanju in preoblačenju, se pred

otrokom slači. Namen tega je kontrola in moč nad žrtvijo in/ali zadovoljitev svojih

spolnih potreb. Povzročitelj spolnega nasilja nad otrokom je običajno nekdo, ki ga

otrok pozna, zna navezati stike z otroki in se z njimi dobro razume, zna dobro

manipulirati ipd.;

− pri ekonomskem nasilju nad otrokom gre za dejanja, povezana z denarjem, npr.:

izkoriščanje otrok za pridobitev zaslužka, ugrabitev otrok, odvzemanje denarja ali

osebnih stvari s strani vrstnikov, prekomerno delo doma idr.;

− psihično nasilje je verbalno ali neverbalno, cilj pa je prestrašiti žrtev, jo ponižati, žrtev

se počuti ničvredno, nezaželeno, dejanje negativno vpliva na žrtvino samopodobo in

občutek varnosti.

Ko nekdo nad nekom izvaja nasilje, je to velikokrat kombinacija dveh ali celo več vrst nasilja

hkrati; različne oblike nasilja se med seboj povezujejo (Lepičnik Vodopivec in Hmelak,

2016).

2. 3 VERBALNO NASILJE V VRTCU

Vrtec je eno od prvih okolij, v katerem se začenja vzgoja, otroci spoznavajo prijatelje in se

igrajo. Da se otroci v vrtcu dobro počutijo, je pomembno, da preprečujemo agresivno vedenje

in spodbujamo prijazno komunikacijo brez nasilja do kogarkoli, pri čemer so jim vzgojitelji

zgled (Helgeland in Lund, 2017).


7

Zgled vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja zagovarja tudi Kurikulum za vrtce (1999, str. 22).

Vse interakcije, ki jih imata med sabo ter z otroki v skupini, morajo biti take, da spodbujata

prijazno sporazumevanje:

− nasmehi, objemi, dotiki;

− vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja se v pogovoru z otrokom spustita na višino njegovih

oči;

− namesto kritike in povzdigovanja glasu nad otrokom ga preusmerita k ustreznejšemu

vedenju;

− odzivata se na otrokova vprašanja in jih poslušata;

− spodbujata otroke, da povejo svoja mnenja, ideje idr.

Veliko različnih načinov komunikacije lahko uvrstimo v verbalno nasilje. Sem spadajo

draženje, žaljivi vzdevki, posmehovanje, sramotenje, kričanje, preklinjanje, grožnje, šale,

obtoževanje, obsojanje, kritiziranje in ukazovanje (Brendgen et al., 2006, v Skubic, 2018, str.

104).

Oseba, ki je verbalno nasilna, običajno za svoja dejanja krivi žrtev, posledično pa bo tako

mislila tudi ona. Kdor je velikokrat izpostavljen kričanju, žaljenju ipd., sčasoma začne temu

verjeti in začne čutiti krivdo ter se vedno bolj tudi vede tako in izpolni povzročiteljeva

pričakovanja (Jurkovič, 2012).

A. Škvarč (2014) je v raziskavi ugotovila, da je veliko vzgojiteljev mnenja, da nimajo dovolj

širokega znanja o nasilju ter da niso dobro izobraženi, kako reševati situacije, v katerih je

prisotno nasilje. Več znanja o nasilju imajo svetovalne delavke, ki vzgojitelje lahko usmerijo

k ustreznemu pristopu. Nekateri vzgojitelji, ki imajo znanje o nasilju, v praksi ne vedo, kako

ravnati, ko pride do nasilja, saj niso imeli še veliko izkušenj s takimi situacijami. Avtorica

ugotavlja tudi, da ima družba še vedno visoko toleranco do nekaterih oblik nasilja.

2. 3. 1 Nasilje med odraslimi

Ko je nekdo načrtno žaljiv in sovražen do ene ali več oseb v svojem delovnem okolju, gre za

nasilje na delovnem mestu. Uporablja se tudi izraz »mobing«, ki izhaja iz angleščine in

pomeni planiti na ali napasti nekoga. Taka dejanja se običajno ponavljajo dlje časa, na žrtvi pa

lahko pusti posledice na duševnem ali socialnem področju. Povzročitelj je lahko ena oseba ali


8

več, enako velja tudi za žrtev (Društvo za nenasilno komunikacijo, b. d.). Uporablja se lahko

tudi angleški izraz »bossing« za nasilje vodstva institucije nad zaposlenimi. (Pšunder, 2012).

V Sloveniji je delodajalec dolžan zaposlene zaščititi pred kakršnim koli nasiljem na delovnem

mestu, posledice hujših oblik nasilja pa so sankcije. Povzročitelj je lahko žrtvin sodelavec ali

vodstvo institucije. Posledice mobinga ne čutijo le žrtve in povzročitelji, ampak tudi

opazovalci in vsa institucija, torej v vrtcu otroci in lahko tudi njihovi starši. Vsi odrasli so

otrokom zgled; ne samo starši, ampak tudi vzgojitelji v vrtcu. Če bo med vzgojiteljem in

pomočnikom vzgojitelja tekla nasilna komunikacija, otroci lahko to posnemajo in bodo tudi

sami reševali težave z nasiljem (Lešnik Mugnaioni, 2012).

Najpogostejše oblike verbalnega nasilja med vzgojitelji so povzdigovanje glasu, kričanje,

skakanje v besedo, zmerjanje, kritiziranje, grožnje, neprimerno govorjenje za žrtvinim

hrbtom, posmehovanje, klicanje z neprimernimi imeni ipd. Glede na raziskavo malo več kot

polovica žensk nekomu pove, da so žrtve katere od oblik nasilja in le približno tretjina

moških. Tisti, ki povedo, običajno povedo samo svojim prijateljem in družini in skoraj nikoli

dogodka ne prijavijo, saj so mnenja, da se ne bo nič izboljšalo oziroma nasilna dejanja ne

bodo trajala dolgo časa. Tisti, ki na delovnem mestu opazijo nasilje med zaposlenimi, so

običajno sodelavci in le redko vodstvo institucije (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).

Na nasilje na delovnem mestu ne vplivajo le odnosi med zaposlenimi, temveč tudi odnosi v

skupini, klima v igralnici, otroci, osebnost vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja … Stres na

delovnem mestu je prav tako lahko razlog za slabe medosebne odnose med zaposlenimi,

posledica tega pa so konflikti, ki se včasih razvijejo tudi v nasilje. To seveda odnose in

motivacijo za delo še bolj poslabša. Vse to občutijo tudi otroci. Po raziskavi so vrtci ena

izmed vzgojno-izobraževalnih institucij, v kateri se najpogosteje pojavlja nasilje med

zaposlenimi. Primeri verbalnega nasilja med zaposlenimi so: skakanje v besedo, kričanje,

žalitve, kritiziranje dela, verbalno nasilje po telefonskih ali elektronskih sporočilih, grožnje in

nejasne pripombe, a se večina vzgojiteljev strinja, da je dobra komunikacija pomembna v

pedagoškem poklicu. Za uspešno pedagoško delo v skupini otrok v vrtcu je zelo pomembno,

kakšen je odnos med vzgojiteljem in pomočnikom vzgojitelja. Če eden drugemu izpodrivata

avtoriteto v skupini (npr. eden postavi neko pravilo za otroke, drugi pa to pravilo ne

upošteva), ju otroci ne bodo upoštevali in negativno vzdušje se prenese tudi nanje. Posledično


9

se odnos med vzgojiteljem in pomočnikom vzgojitelja še poslabša, še posebej, če za težave v

skupini krivita eden drugega (Pšunder, 2012).

Potrebno je omeniti tudi nasilje med vzgojitelji in starši. Pojavljajo se vse oblike agresivnosti,

najpogosteje pa prihaja do psihičnega nasilja, torej tudi verbalnega. Primeri takih dejanj so

kričanje, grožnje, poniževanje, žaljenje, obtoževanje, vmešavanje staršev v strokovnost

vzgojitelja oziroma vzgojitelja v vzgojo staršev ipd. Starši in vzgojitelji se morajo potruditi za

dober odnos, zdravo komunikacijo, pomoč in podporo drug drugemu ter uspešno sodelovanje,

saj njihov odnos posredno vpliva tudi na otroka (Lešnik Mugnaioni idr., 2009).

2. 3. 2 Nasilje nad otroki

2. 3. 2. 1 Vrstniško nasilje

Preden za otroka rečemo, da je nasilen, moramo vedeti, da je nasilje tudi del razvojnega

procesa in se otrok nenehno spreminja. Za nasilje je značilno neodobravanje ostalih, udarci,

jeza ... Pri grobi igri je sicer prisotno agresivno vedenje, vendar je tudi veselje, tek, smeh.

Nasilje je sicer vzgojno pogojeno, vendar pa vseeno ne smemo dopustiti vseh takih dejanj.

Včasih je nasilno vedenje otroka predvsem želja po pozornosti, ki je odrasli velikokrat ne

prepoznajo. Na vsako tako vedenje je treba pravilno reagirati, pri čemer je zelo pomembna

vloga odraslih. Odrasli imajo dolžnost zaščititi otroke pred nasilnimi dejanji, jim zagotoviti

spodbudno okolje za učenje in razvijanje njihovih spodobnosti ter jim omogočiti, da najdejo

svojo identiteto in uporabljajo svoja znanja v družbi. Za otroke je zelo pomembna tudi prosta

igra, v kateri se lahko popolnoma prepustijo domišljiji in se sprostijo, saj so v njej aktivni,

lahko sami odločajo po različnih stvareh in imajo čas zase. Če jim ni omogočeno vse to, bodo

kasneje lahko nesamostojni, neodgovorni, težje se bodo prilagodili v družbi, vse potrebe bodo

želeli imeti takoj zadovoljene, njihovo vedenje bo moteče, agresivno. Na razvoj agresivnega

vedenja v veliki meri vplivajo različni pogoji v otroštvu (Lepičnik Vodopivec in Hmelak,

2016, str. 51–53):

− pozitiven ali negativen čustveni odnos med otrokom in starši;

− strpnost agresivnega vedenja v družini;

− uporaba nasilnih metod pri vzgoji doma ter

− otrokov značaj.


10

Vzgojitelj mora v vrtcu znati prepoznati nasilna dejanja otroke, ki so žrtve oz. povzročitelji

nasilja. Najprej mora vedeti, kaj lahko vpliva na razvoj agresivnega vedenja, poznati mora

zakonodajo, pravilnike in konvencije o pravicah. V skupini morata vzgojitelj in pomočnik

vzgojitelja spoštovati in upoštevati pravice otrok, spodbujati pravilno ravnanje, otroke

navajati na samostojnost pri vsakdanjih opravilih, napake otrok pa naj izkoristita za učenje,

saj napake niso nujno nekaj negativnega. Skupino naj ne preobremenita s preveč vodenih

aktivnosti, v prosto igro naj ne posegata po nepotrebnem in naj ne hitita pri vsakem opravilu,

sicer bodo otroci nestrpni, napeti in vse več bo agresivnega vedenja (Lepičnik Vodopivec in

Hmelak, 2016, str. 53–54).

Obstaja povezava med agresivnim vedenjem otroka v vrtcu in družinskim okoljem, v katerem

živi otrok. Nekateri otroci, ki so nasilni do vrstnikov, so sami žrtve nasilja v družini, pri

nekaterih pa je razlog nasilja določen dogodek, ki povzroča veliko stresa med ostalimi člani

otrokove družine in posredno negativno vpliva tudi nanj (npr. razveza zakonske zveze staršev,

smrt v družini, slab odnos z brati, sestrami ali starši idr.) (Jurkovič, 2012). Seveda pa moramo

vedeti, da je agresivno vedenje do drugih le eden od možnih odzivov otroka na take dogodke,

saj so si otroci različni. Vzgojitelj v vrtcu mora pri ponavljajočem agresivnem vedenju otroka

upoštevati vse možne razloge, pogovori naj se s starši o možnih vzrokih in rešitvah.

Otroci v vrtcu imajo različne vloge pri agresivnem vedenju. Lahko so samo žrtve, samo

povzročitelji, žrtve in povzročitelji nasilja hkrati ali opazovalci. Skoraj vsi otroci že vedo, kaj

je draženje, posmehovanje. Njihova razlaga je po navadi, da je ustrahovanje takrat, ko poveš

ali narediš nekaj zlobnega, ali da je ustrahovanje kot draženje, le bolj zlobno. V angleščini se

za ustrahovanje, trpinčenje idr. uporablja izraz »bullying«. Otroci se včasih igrivo šalijo,

vendar lahko igra hitro postane posmehovanje, ko iste besede uporabijo v zaničljivem ali

jeznem tonu. Velikokrat se zbadanju pridružijo tudi drugi otroci, ki so bili najprej v vlogi

opazovalca. Mogoče se na ta način želijo zaščititi, da sami ne bi postali tarča zasmehovanja,

ali pa se jim le zdi zabavno. Včasih pa otroci stopijo na stran žrtve in skušajo rešiti težavo

(Helgeland in Lund, 2017).

Ustrahovanje ali bullying v vzgojno-izobraževalni instituciji pomeni ponavljajoče in namerno

agresivno vedenje nad vrstnikom, ki je šibkejši od povzročitelja. Tudi v vrtcu se otroci

pogosto spravljajo na otroke, ki so manjši in šibkejši od njih in se ne zmorejo postaviti zase

ter se braniti (Olweus, 1993, v Skubic, 2018, str. 104).


11

Največji strah otrok v vrtcu je, da bi bili izključeni iz igre in ne bi imeli prijateljev. Sicer

večina otrok to izkušnjo doživi vsaj enkrat, vendar je razlog tega po navadi le to, da se je

njihov prijatelj igral s kom drugim in so se takrat počutili osamljene ali pa so bili ljubosumni.

Velikokrat si otroci tudi rečejo: »Ti nisi več moj prijatelj,« kar jih sicer lahko prizadene,

običajno pa so v naslednjem trenutku spet prijatelji. Otroci zamer ne vlečejo v nedogled, kot

to velikokrat počnemo odrasli. Hitro se spet pobotajo, pozabijo na slabe stvari ter pretekle

dogodke pustijo za sabo. Včasih pa nekatere otroke vrstniki stalno izločujejo iz igre zaradi

različnih razlogov (npr. velikokrat jim pokvarijo igro s podiranjem kock, so pogosto agresivni

do ostalih idr.). Raziskave so pokazale, da so lastnosti teh otrok nižje jezikovne spretnosti od

vrstnikov, pravila iger ostalih otrok so jim težje razumljiva in so na splošno v skupini manj

opazni tako s strani otrok kot tudi s strani vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja. V večini

vrtcev velja nenapisano pravilo »vsi se morajo igrati z vsemi«. Otroci se običajno s tem

pravilom strinjajo in čutijo slabo vest, če je nekdo izključen iz igre, hkrati pa se želijo igrati le

s svojim najboljšim prijateljem. Lahko sklepamo, da so to pravilo otrokom vcepili odrasli, da

bi preprečili izključevanje otrok. Za velikokrat izključenega otroka je to po eni strani dobro,

vendar pa je v taki igri lahko prisotno negativno vzdušje, saj se otroci z njim v resnici nočejo

igrati. V taki igri tudi ni nujno, da se bo otrok, ki so ga morali vključiti v igro, dobro počutil,

saj bo lahko čutil, da ga drugi ne želijo zraven (Helgeland in Lund, 2017, str. 138-139).

Otroci velikokrat tudi izzivajo drug drugega, pri čemer se nekateri le umaknejo stran ali k

odraslemu, nekateri pa se branijo z besedami ali fizično (npr.: otroka odrinejo, udarijo, mu

povejo, da mu njegovo dejanje ni všeč). Otrok, ki je nekoga izzival in se je ta potem branil,

vidi v taki situaciji le to, kar je bilo nato storjeno njemu in tega ne vidi kot posledico svojih

dejanj. Ko bo šel do vzgojitelja, mu bo poročal le o dejanjih drugega otroka. Ne razume še, da

tudi njegova dejanja lahko prizadenejo druge otroke in tudi ne poveže svojih dejanj s tem, da

se otroci z njim zaradi tega ne želijo igrati. Zelo pogost pojav v vrtcu je, da otrok uporablja

oblike fizičnega nasilja nad drugimi v povezavi z verbalnim nasiljem.

Pri otrocih, ki povzročajo nasilje, najprej opazimo agresivno vedenje. Taki otroci po navadi

niso agresivni le do ostalih otrok, ampak tudi do vzgojiteljev in staršev. Običajno so njihovi

gibi nagli in hitri, spravljajo se po navadi na otroke, ki so manjši in ki se ne zmorejo sami

braniti, poleg tega pa se večkrat kot drugi znašajo tudi nad predmeti. Prisotno je tudi

pomanjkanje empatije, pri čemer moramo biti previdni, ker je to pri teh otrocih le bolj opazno

kot pri drugih, saj je predšolsko obdobje čas, ko se empatija še razvija (Pušnik, 2012).


12

Pri otrocih nasilna dejanja velikokrat niso povezana s tem, kaj jim je druga oseba storila.

Otrok, predvsem v starostni skupini do tretjega leta, po navadi izvaja agresivna dejanja nad

drugimi otroci (ali odraslimi) v trenutkih, ko je v stiski (na prvi pogled bi opazovalec rekel, da

je otrok to storil brez razloga), in sicer nad katerim koli otrokom, ne glede na njegovo starost

in spol. To velja tudi za odrasle. Na primer če se iz nekega razloga razburimo, lahko začutimo

željo po tem, da bi nekoga (ali nekaj) udarili, čeprav ta oseba ni razlog naše stiske. Pri otrocih

pa je razlika le v tem, da sami najverjetneje ne razumejo svoje stiske in razlogov zanjo, saj še

ne zmorejo ugotoviti povezave med različnimi dogodki, ki tudi za odraslega na prvi vtis niso

povezani.

2. 3. 2. 2 Nasilje odraslih nad otroki

Z nasiljem kršimo otrokovo pravico do življenja brez nasilja. Otroci velikokrat naredijo kaj

narobe in v nobenem primeru ne smemo ravnati nasilno do njih. Za vsako otrokovo napačno

dejanje obstaja nenasilen način, kako otroka naučimo, zakaj je nekaj prav ali narobe (Lepičnik

Vodopivec in Hmelak, 2016).

Včasih otroštvo ni veljalo za nekaj pomembnega. To je bila le faza, skozi katero gre vsak

človek. Otroci so bili včasih deležni hudega kaznovanja in ustrahovanja, v šoli in doma. Na ta

način so odrasli želeli doseči disciplino in zahtevali brezpogojno ubogljivost od otrok. Šele

kasneje je otroštvo dobilo pomen, postalo je pomembno, ugotovili so, da vse v otroštvu na

različne načine vpliva na prihodnost (Škvarč, 2014).

Glede na odnos med odraslim (starši, vzgojitelj, učitelj) in otrokom poznamo tri različne

vzgojne sloge (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010):

− demokratični vzgojni slog temelji na enakosti ter pravo mero med svobodo in

omejitvami. V takem okolju so dovoljene napake, saj tak vzgojitelj ve, da se tudi iz

napak učimo, otrok lahko izraža svoja mnenja in želje. Prisotna je prava mera

popustljivosti in strogosti, upošteva pa se tudi otrokove potrebe;

− popustljivi vzgojni slog sicer izhaja iz otrokovih razvojnih zmožnosti, interesov in

želja, vendar je pretirano popustljiv in nedosleden pri pravilih. Otrok bo v takem

okolju postal sebičen, nesamostojen, brezobziren do čustev in želj drugih, vedno bo

takoj zahteval vse, česar si bo zaželel. Zaradi nedoslednosti otrok ne bo vedel, kako

ravnati, saj neko pravilo mogoče včasih velja, drugič pa ne;


13

− represivni ali avtoritarni vzgojni slog temelji na strogih prepovedih, pravilih, kaznih,

nadzoru in preprečevanju. Odrasla oseba od otroka zahteva brezpogojno ubogljivost,

ravna se po prepričanju da ima ona/on vedno prav, otrok pa ne. Otrok je podrejen in

manjvreden, ima slabo samopodobo. V taki vzgoji hitro lahko pride do različnih oblik

nasilja.

Ne smemo pomešati jeze in kričanja. Jeza je popolnoma naravno čustvo, s katerim ni nič

narobe, kričanje pa je način izražanja jeze. Če začutimo, da bomo vzkipeli, se poskušajmo

pomiriti (npr.: preštejemo do deset, globoko vdihnemo ...). Še vedno lahko v komunikaciji z

otrokom uporabimo jezen in odločen ton glasu, saj to ni nujno tudi kričanje (Hrovat Kuhar,

2017).

Po zakonodaji se kaznuje vsako nasilno dejanje odraslega nad otrokom v vrtcu, vendar je še

vedno veliko takih pojavov, ki jih večina ljudi ne obravnava. Verbalno nasilje je ena izmed

oblik, do katerih pride največkrat. Zelo običajno pri nasilnih dejanjih je tudi uporaba različnih

oblik hkrati (Lešnik Mugnaioni, 2012).

Vzgojiteljeva nasilna vedenja do otrok so lahko dejanja, katerih namen je kaznovati otroke,

manipulirati, ali pa je to način discipliniranja. Primer takih dejanj je žaljenje ali

posmehovanje. Ustrahovanje otrok s strani odraslih še ni zelo priznan problem. Po nekaterih

raziskavah je skoraj polovica vprašanih učiteljev priznalo, da so vsaj enkrat v svoji učiteljski

karieri ustrahovali učenca (Twemlow e tal., 2006, v Skubic, 2018, str. 106). Tarča nasilja

odraslih nad otroki naj bi bili pogosteje dečki kot deklice (Brendgen e tal., 2006, v Skubic,

2018, str. 114).

Ko odrasli povzdignejo glas nad otrokom ali nanj zakričijo, ob tem pogosto uporabijo tudi

neprimerne izraze, s katerimi ga ponižajo. Na ta način kritizirajo njegovo osebnost, medtem

ko bi se morali osredotočiti na otrokovo nepravilno dejanje, in sicer z odločnim tonom, ki ni

kričanje. Nekateri uporabljajo tudi čustveno izsiljevanje, npr.: »Ne maram te več, ker nisi bil

priden,« s čimer v otroku vzbudijo slabo vest in potem pravila upoštevajo, da bi ga odrasel

imel rad in ne, ker je tako prav. Problem je tudi, ker so nekateri vzgojitelji v vrtcu preveč

osredotočeni na dosego ciljev in ne v proces, otrokovi soudeležbi ne daje velikega pomena. V

vsem tem pa lahko pride do nepotrebnega hitenja ter različnih oblik verbalnega (in drugih

oblik) nasilja. Otrokom morajo biti ustrezno postavljena pravila in meje. Na začetku jih sicer

še ne razumejo in jih upoštevajo zaradi strahu pred kaznijo, kasneje pa jih ponotranjijo in


14

začnejo razumeti, zakaj je nekaj prav oziroma narobe, kar je pomembno za moralni razvoj

otroka. Te pridobljene vrednote otroka spremljajo tudi kasneje v življenju (Škvarč, 2014).

Pri moralni vzgoji je bistvo, da otrok pridobi vrednote, prepričanja, naučijo se pravilnega

presojanja o tem, kaj je prav in kaj ne. Glede na Piagetovo teorijo moralnega razvoja je

predšolski otrok v obdobju heteronomne morale, v kateri so najpomembnejši ljudje pri

disciplini odrasli, kasneje pa pride v obdobje avtonomne morale, v kateri zna človek sam priti

do ustrezne rešitve. Po Kohlbergovi teoriji je moralni razvoj razdeljen na tri faze (Retuznik

Bozovičar in Krajnc, 2010):

− predmoralna faza: značilen je egocentrizem, za posameznika je moralno to, kar ne

privede do kazni ter tisto, kar je njemu v korist;

− konvencionalna faza: bistvo je podrejanje pravilom v družbi, za posameznika je

moralno tisto, kar odobrava ožja socialna skupina ter je v skladu z družbenimi zakoni

in normami ter

− postkonvencionalna faza: za posameznika so še vedno moralni družbeni zakoni in

norme, velikokrat pa ravna v skladu s svojim osebnim etičnim kodeksom, čeprav ni

vedno usklajen z družbenimi pravili; te faze ne dosežejo vsi ljudje.

A. Retuznik Bozovičar in M. Krajnc (2010) omenjata tri koncepte moralne vzgoje:

− kulturno-transmisijski koncept: bistvo je prenašanje družbenih pravil na otroka, pri

čemer se otrok ne nauči kritičnega mišljenja;

− permisivni koncept: izhaja iz otroka in njegovih potreb, vedno je v središču

pozornosti, je egocentričen, nesamostojen, išče potrditev in naklonjenost pri drugih

ljudeh, vrednot ne ponotranjijo, zaradi česar kasneje v življenju ne spoštujejo pravil ter

− procesno-razvojni koncept: je najustreznejši koncept moralne vzgoje, saj spodbuja

otrokovo razmišljanje in izražanje z reševanjem moralnih problemov, razvoj in učenje

potekata postopoma.

Da otrok pravila in meje ponotranji, morajo biti postavljene dosledno s strani odrasle osebe.

Ko otroku postavimo prepovedi, morajo biti te smiselne, otrok jih mora razumeti in poznati

posledice kršenja. Dobro je, da mu povemo alternativo, kaj lahko počne (npr.: »Ne teci po

igralnici, tekel boš lahko zunaj na igrišču.«), razložimo pa tudi, zakaj imamo neko pravilo

(npr.: »Če boš tekel po igralnici, se lahko kam zaletiš in se poškoduješ«). Ko otrok neko


15

pravilo prekrši, se moramo najprej prepričati, ali je to pravilo poznal, sicer morda ne bo vedel,

kaj je storil narobe (Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).

Ljudje naj bi bili dolžni ukrepati, če kjerkoli zasledijo katero koli obliko nasilja, tudi

vzgojitelji v vrtcu. Veliko nasilnih dejanj pa se spregleda, ostanejo neopaženi in nihče ne

ukrepa. Razlogi so lahko naslednji (Jurkovič, 2012):

− premalo znanja o tem, kaj velja za nasilje;

− podcenjevanje posledic nasilja;

− vzgojitelj se ne zaveda dolžnosti o ukrepanju, če pride do nasilja ali če sumi nasilje;

− vzgojitelj se ne želi izpostavljati pred starši in vodstvom vrtca;

− vzgojitelj se ne želi vtikati v delo sodelavca;

− toleranca do uporabe nasilja nad otrokom (npr. kot vzgojno sredstvo);

− vzgojitelj ne ve, kako ukrepati v primeru nasilja ali suma nasilja ter se tudi ne

pozanima o tem;

− vzgojitelj želi zaščititi vrtec, v katerem je bilo izvedeno nasilno dejanje nad otrokom

(ali med osebami, ki so zaposlene v vrtcu), da ne bi bil na slabem glasu;

− v podobni pretekli izkušnji je vzgojitelj ukrepal, vendar se ni končalo dobro (npr.: ni

prišlo do nobenih nadaljnjih ukrepov s strani vodstva vrtca, ni bilo sprememb ali

izboljšanja, na koncu je vzgojitelj izpadel slabo ipd.).

Vzgojitelj v vrtcu mora torej vedeti, kaj vse velja za nasilje, zavedati se mora dolžnosti, da

mora zaščititi otroke, vedeti mora, kako ukrepati v različnih situacijah, v katerih je prisotno

nasilje. Da lahko taka dejanja prepreči, pa mora vedeti tudi, kako prepoznati osebe, ki izvajajo

psihično nasilje. Munc (2010) navaja značilnosti teh oseb:

− pogosto komunicirajo verbalno agresivno (npr.: kričanje, pretirano ukazovanje,

grožnje, posmehovanje idr.);

− svoja dejanja zanikajo ali jih opravičujejo z raznimi izgovori (npr.: »Danes sem v

stresu.« »Bilo je slučajno in nenamerno.«);

− v žrtvi vzbuja občutke krivde, jo podcenjuje ter

− njihovo razpoloženje močno niha, hitro gre lahko iz ene skrajnosti v drugo.


16

A. Škvarč (2014) v raziskavi ugotavlja, da imajo vzgojitelji med vsemi oblikami nasilja

najvišjo toleranco do psihičnega, torej tudi do verbalnega. Običajno najprej prijavijo taka

nasilna ravnanja nad otrokom, posledice katerih so vidne (fizično in spolno nasilje) ter lahko

dejanja dokažejo. Prijava po navadi poteka tako, da se opazovalec najprej pogovori z

izvajalcem nasilja oziroma ga opozori na njegova ravnanja, potem se obrnejo na sodelavce,

nazadnje pa na vodstvo vrtca. Razlogi za nasilna dejanja vzgojiteljic in vzgojiteljev nad otroki

so velikokrat spontani odzivi. V trenutku jeze ne razmišljajo o tem, kako bi morali ravnati in

se odzovejo s kričanjem, čeprav imajo lahko veliko znanja o nasilju. Ravnanja nad otroki niso

povezana le z znanjem odraslih, temveč tudi z vzgojo, ki so je bili deležni v otroštvu, njihovih

prepričanjih, vrednotah, izkušnjah idr.

2. 3. 3 Posledice verbalnega nasilja

Vsakemu se lahko včasih zgodi, da nad otrokom povzdigne glas ali zavpije. Če se to zgodi le

občasno, ni še nič narobe, če pa se to stalno dogaja, to le še bolj spodbuja k vpitju. Otroke

vzgajamo tudi z zgledom in avtoriteto, vpitje pa vzgojo poruši in otroku pove, da smo izgubili

nadzor nad sabo, zato bo lahko tudi otrok tako ravnal v situacijah, ki mu povzročijo

frustracije. Posledica veliko kričanja je tudi, da bo potem otrok ubogal iz strahu, ne ker bi

mislil, da je tako prav. Pri tem so prisotni občutki nejevolje in sovraštva, zaradi česar bo

drugič še bolj izzival odrasle (Hrovat Kuhar, 2017).

Posledice nasilja nad otroki so odvisne od več dejavnikov: starost, značaj, oblika nasilja,

dolžina časovnega obdobja izvajanja nasilja, odnos med udeleženimi osebami, odziv

udeleženih in drugih oseb, pomoč, ki je bila nudena žrtvi. Otroka z nasiljem naučimo, da na ta

način lahko izkoristijo moč nad drugimi, da je to kot vzgojna metoda sprejemljivo, da si ljudje

to zaslužijo, če naredijo kaj narobe, nezaupanja do ljudi ter da je to dober način reševanja

težav (Jurkovič, 2012).

Zaradi neprimerne vzgoje (v vrtcu ali družini) lahko pri otroku nastanejo travme, ki jih najprej

še ne razume in se posledice začnejo poznati kasneje v otroštvu ali celo v odrasli dobi

(Retuznik Bozovičar in Krajnc, 2010).

Medtem ko uspešno rešeni konflikti odnose izboljšujejo, jih nasilje uničuje. Žrtve se počutijo

manjvredne, prestrašene, doživljajo tesnobo in strah, umaknejo se vase, lahko imajo celo


17

telesne posledice (npr.: otrok neha jesti, zboli, dobi glavobole, ima težave z odvajanjem vode

in blata, ima motnje dihanja ipd.) (Društvo za nenasilno komunikacijo, b. d.).

Posledice verbalnega nasilja se lahko poznajo tudi pri vedenju in na socialnem področju:

sesanje prsta (če je otrok star več, kot pa je običajno za to dejanje), agresivno vedenje do ljudi

in predmetov, grizenje delov telesa (nohti, ustnica …), neupoštevanje pravil, strah pred

drugimi ljudmi, izogibanje ljudi, osamljenost, poškodovanje samega sebe (npr.: praskanje,

grizenje), težave pri vzpostavljanju stika z ljudmi, previsoka ali prenizka zrelost glede na

starost otroka, pretirano iskanje pozornosti ter negativen vpliv na nadaljnji razvoj (Ančić idr.,

2017).

Posledice nasilnih dejanj lahko na otroku ne pustijo hujših posledic, lahko pa se posledice

poznajo še več let. Velika možnost je, da bo otrok v kasnejših letih tudi sam nasilen do

partnerja in svojih otrok, če je bil v otroštvu izpostavljen nasilni vzgoji (verbalnemu nasilju ali

kateri koli drugi obliki). Pri otrocih, ki so nasilni do svojih vrstnikov, je lahko razlog tega tudi

doživljanje nasilja v družini. Vzgojitelj mora ugotoviti vzrok nasilnih dejanj otrok. Če je otrok

v vrtcu velikokrat nasilen do ostalih, naj vzgojitelj o tem obvesti starše, saj lahko skupaj lažje

pridejo do razloga za otrokova dejanja. Prav tako mora vzgojitelj otroke opazovati, saj je to

dober način, da spozna otroka, njegova dejanja, odzive … (Lešnik Mugnaioni, 2014).

Nekateri ljudje, ki so bili v otroštvu ali odrasli dobi žrtve nasilja, pa imajo lahko zaradi te

izkušnje še nižjo toleranco do nasilja, kot ljudje, ki v življenju niso bili deležni nasilja. Že ena

kritika bi se jim lahko zdela preveč vsiljiva. Ljudje potrebujemo meje, kaj je sprejemljivo in

kaj ne. Otroci teh mej še nimajo, zato jim moramo odrasli pomagati. Postaviti jim je treba

razumna pravila, meje, dan mora imeti ritem. Otrok, ki tega nima, bo lahko na primer že

nevsiljiv nasvet, zakaj naj nečesa raje ne počne, razumel kot grajo. Pomembno je, da

vzgojitelj v vrtcu otroka opazuje ter komunicira s starši otrok, saj bo na ta način lažje ugotovil

razloge otrokove stiske in njegovih agresivnih dejanj. Vzgojitelj mora staršem dogajanje v

vrtcu in vse okoliščine povedati, tako kot se je v resnici zgodilo.

Otroka, ki je pogosto nasilen do drugih otrok v vrtcu (različne oblike verbalnega in/ali drugih

oblik nasilja), običajno drugi ne sprejmejo v igro, ga zavračajo, posledično pa to zanj

predstavlja še več frustracij in je lahko njegovo vedenje vedno večkrat agresivno. Majhen

otrok še ne zmore ugotoviti, da ga vrstniki zaradi tega zavračajo. Ko mu drugi otrok npr. vrne


18

udarec, v mislih vidi kot žrtev le sebe. Težko mu je tudi dopovedati, da je on prvi udaril

drugega otroka, saj ne razume te povezave.

Posledice nasilja v vrtcu (in šoli) so nižji dosežki v šoli, pomanjkanje motivacije za

sodelovanje pri dejavnostih in slabše duševno zdravje. Odnos med vzgojiteljem in otrokom

zelo vpliva na socialno, vedenjsko in čustveno področje otroka (Brendgen e tal., 2006, v

Skubic, 2018, str. 106). Vzgojiteljevo agresivno vedenje otrokom tudi sporoča, da je to

sprejemljiv način socialne interakcije (Bandura, 1986, v Skubic, 2018, str.). Posledice nasilja

se lahko kažejo različno tudi glede na spol otroka. Pri dečkih se običajno kaže v jezi,

agresivnem vedenju in verbalnem nasilju (Lee bet al., 2007, v Skubic, 2018, str. 113), pri

deklicah pa se bolj kaže z depresijo, umaknejo se od družbe in kažejo različne fizične

simptome, npr. glavobol ali bolečine v trebuhu (Dehon e tal., 2010, v Skubic, 2018, str. 113).

Vzgojitelj ima veliko vlogo v otrokovem življenju, zato ga nasilje vzgojitelja zelo zaznamuje

(Skubic, 2018, str. 115).

S. Jurkovič (2012) pravi, da posledice psihičnega nasilja, kamor spada tudi verbalno nasilje,

lažje preboli odrasla oseba, ker lažje razume, kaj se ji je zgodilo kot otrok. Žrtvi bo najbolje,

če si dobro uredi življenje (ljubeča družina, partner …), kar pa žrtvam ni lahko doseči, saj je

pogosta posledica travmatične izkušnje (v odrasli dobi ali v otroštvu) težava z

vzpostavljanjem in ohranjanjem stikov in odnosov.

Nihče si ne izbira, s kom bo delal. Dobro timsko delo ter poslušanje in spoštovanje mnenj

drugega je za vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja je ključno za uspešno izvajanje

pedagoškega dela. Taka vedenja bosta posredovala tudi otrokom, saj sta jim zgled (Pšunder,

2012).


19

3 EMPIRIČNI DEL

3. 1 OPREDELITEV PROBLEMA

3. 1. 1 Cilji

Cilji diplomskega dela so ugotoviti, katere oblike vedenja vzgojitelji in pomočniki vzgojitelja

iz javnih in zasebnih vrtcev prepoznajo kot verbalno nasilje, katere oblike verbalnega nasilja

se najpogosteje pojavljajo v vrtcih ter razlike v mnenjih o verbalnem nasilju med vzgojitelji in

pomočniki vzgojitelja glede na vrsto vrtca in dolžino delovne dobe.

3. 1. 2 Raziskovalna vprašanja

RV 1: Katera dejanja po mnenju vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev spadajo k

verbalnemu nasilju?

RV 2: Katere so najpogostejše oblike verbalnega nasilja v vrtcu med otroci, med zaposlenimi

ter nasilja odraslih nad otroki?

RV 3: Kdo je največkrat povzročitelj in žrtev verbalnega nasilja med otroki v vrtcu glede na

otrokov spol in starost?

RV 4: Ali se mnenja in izkušnje vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja o verbalnem nasilju v

vrtcu razlikujejo glede na to, ali so zaposleni v zasebnem ali javnem vrtcu?

RV 5: Ali se mnenja in izkušnje vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja o verbalnem nasilju v

vrtcu razlikujejo glede na dolžino njihove delovne dobe v vrtcu?

3. 2 METODA

3. 2. 1 Vzorec

V raziskavi je sodelovalo 32 vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja.

Tabela 1: Število anketirancev glede na vrtec

Vrtec f f (%)

Javni 23 71,9

Zasebni 9 28,1

Skupaj 32 100


20

Tabela 2: Število anketirancev glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

Dolžina delovne dobe v vrtcu f f (%)

Do 5 let 14 43,7

5–10 let 7 21,9

10–15 let 5 15,6

Več kot 15 let 6 18,8

Skupaj 32 100

3. 2. 2 Instrument oz. pripomoček

Za pripomoček sem uporabila anketni vprašalnik, ki sem ga sestavila na podlagi zastavljenih

raziskovalnih vprašanj. Vprašanja o verbalnem nasilju v vrtcu sem razdelila na štiri sklope:

− oblike verbalnega nasilja,

− verbalno nasilje med otroki,

− verbalno nasilje med zaposlenimi ter

− verbalno nasilje vzgojiteljev nad otroki.

Vprašanja se nanašajo na mnenje in izkušnje anketirancev. Pri vprašanjih zaprtega tipa so

morali anketiranci obkrožiti odgovor, nekaj pa je vprašanj odprtega tipa, pri katerih so

anketiranci morali našteti oblike nasilja oz. napisati primere verbalnega nasilja.

3. 2. 3 Postopek zbiranja podatkov

Za izvedbo anketnega vprašalnika sem prosila za dovoljenje ravnateljev oz. ravnateljic vrtca,

ki sem jih seznanila s temo diplomskega dela ter se dogovorila, kdaj bom prevzela izpolnjene

vprašalnike. Anketa je anonimna; edina podatka sta dolžina delovne dobe v vrtcu ter

zaposlitev v javnem ali zasebnem vrtcu. Sodelujočim osebam sem v anketi zagotovila, da bom

odgovore uporabila izključno za namene diplomskega dela.

3. 2. 4 Postopek obdelave podatkov

Spremenljivki v vzorcu (dolžina delovne dobe v vrtcu, vrsta vrtca) sem prikazala s v

strukturnih in frekvenčnih tabelah. Odgovore petih vprašanj zaprtega tipa sem prikazala v

strukturnih ali strukturnih in frekvenčnih tabelah ter oblikovala stolpične prikaze odgovorov.

Vprašanja odprtega tipa sem predstavila opisno; vključila sem tudi statistične in frekvenčne

podatke. Za poimenovanje anketirancev sem v poglavju Rezultati in interpretacija uporabila le


21

splošno moško obliko (vzgojitelj, pomočnik vzgojitelja, anketiranec) ali izraz oseba. Vsi

izrazi se nanašajo na oba spola.

3. 3 REZULTATI IN INTERPRETACIJA

Rezultati so prikazani glede na vsebinske sklope v anketnem vprašalniku. Najprej me je

zanimalo, kako anketiranci opredeljujejo verbalno nasilje.

3. 3. 1 Verbalno nasilje

Sklop zajema eno vprašanje:

Kaj vse po vašem mnenju spada pod verbalno nasilje?

Anketiranci so našteli več vedenj, ki po njihovem mnenju veljajo za verbalno nasilje. Pojavlja

se 17 različnih dejanj. S statistično obdelavo odgovorov sem ugotovila, katera dejanja je

omenilo največ anketirancev:

− žaljenje z vzdevki in neprimernimi besedami (25 od 32 oseb, to je 78,1 % oseb),

− kričanje (18 od 32 oseb, to je 56,3 %),

− posmehovanje (13 od 32 oseb oz. 40,6 %),

− poniževanje (10 od 32 oseb oz. 31,3 %),

− povzdigovanje glasu (9 od 32 oseb oz. 28,1 %),

− grožnje (9 od 32 oseb oz. 28,1 %),

− zaničevanje (6 od 32 oseb oz. 18,8 %),

− izsiljevanje (5 od 32 oseb oz. 15,6 %),

− ustrahovanje (4 od 32 oseb oz. 12,5 %),

− upravljanje (3 od 32 oseb oz. 9,4 %),

− kritiziranje (3 od 32 oseb oz. 9,4 %),

− podcenjevanje (3 od 32 oseb oz. 9,4 %),

− cinizem (2 od 32 oseb oz. 6,3 %),

− obtoževanje (1 od 32 oseb oz. 3,1 %),

− negativno mnenje (1 od 32 oseb oz. 3,1 %),

− predsodki (1 od 32 oseb oz. 3,1 %) ter

− ščuvanje (1 od 32 oseb oz. 3,1 %).


22

Glede na pogostost posameznih odgovorov pri osebah iz javnega in zasebnega vrtca ter

osebah z delovno dobo do pet let, od 5 do 10 let, od 10 do 15 let ter več kot 15 let lahko

rečem, da v danem vzorcu ni povezave med dolžino delovne dobe ali vrsto vrtca in mnenjem,

katera dejanja sodijo k verbalnemu nasilju. V odgovorih so se največkrat pojavila dejanja, ki

so najbolj očitna (npr.: kričanje, ki je glasno in ga zato hitro opazimo), najmanjkrat pa dejanja,

ki so manj opazna ali neopazna.

Verbalno nasilnih dejanj je zelo veliko. Poleg zgoraj naštetih odgovorov k verbalnemu nasilju

štejemo še posmehovanje, žaljenje z vzdevki, podcenjevanje, kričanje, zaničevanje, ščuvanje

in grožnje, dodaja pa še tikanje brez dovoljenja, omalovaževanje in zafrkavanje (Mugnaioni

Lešnik, 2005, v Škvarč, 2014, str. 13).

Težko je opredeliti, kaj vse je verbalno nasilje, saj ima vsak človek drugačne poglede na svet

ter drugačne vrednote in mnenja.

Nato me je zanimalo vrstniško nasilje v vrtcu.

3. 3. 2 Vrstniško nasilje

Sklop zajema pet vprašanj:

Ali ste na svojem delovnem mestu kdaj opazili verbalno nasilje med otroki?

V tabeli 3 in na sliki 1 lahko vidimo, da so vse anketirane osebe iz zasebnega vrtca vsaj enkrat

na svojem delovnem mestu zasledile verbalno nasilje med otroki. Pri 23 vzgojiteljih in

pomočnikih vzgojitelja iz javnega vrtca je bila ena, ki se z vrstniškim nasiljem (še) ni srečala.

Ker je v obeh vrtcih najpogostejši odgovor da, lahko sklepamo, da ni povezave med

opažanjem verbalnega nasilja med otroki in vrsto vrtca.

Tabela 3: Verbalno nasilje med otroki glede na vrtec

Vrtec Skupaj

Javni Zasebni f f (%)

Da 22 9 31 96,9

Ne 1 0 1 3,1

Skupaj 23 9 32 100


23

Slika 1: Verbalno nasilje med otroki glede na vrtec

Oseba, ki verbalnega nasilja ni opazila, je zaposlena v vrtcu največ pet let, torej še nima

veliko izkušenj, kar lahko razberemo iz tabele 4 in slike 2. Vendar pa dolžina delovne dobe ni

velik dejavnik pri opažanju verbalnega nasilja med otroki, saj lahko že v zelo kratkem času v

vrtcu pride do teh pojavov. Pomembno je tudi osebno mnenje, kaj se nekomu zdi nasilno.

Glede na statistične podatke ne morem govoriti o povezavi med opažanjem verbalnega nasilja

med otroki in dolžino delovne dobe, saj je v vseh štirih skupinah najpogostejši odgovor, da so

verbalno nasilje med otroki že opazili.

Nasilje med otroki se dogaja zelo pogosto. Vzgojitelji morajo v vrtcu tako okolje, v katerem

se otroci počutijo varne in sprejete. Potrebna je ničelna toleranca do vseh oblik nasilja,

razumljivo in dosledno postavljena pravila in meje, pravilni ukrepi v primerih nasilja ter

spodbujanje pozitivne komunikacije. V vzgojno-izobraževalnih ustanovah, v katerih imajo

manj dosledna pravila ter višjo toleranco do nasilja, se agresivna dejanja pojavljajo pogosteje

(Muršič, 2012).

Tabela 4: Verbalno nasilje med otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

Dolžina delovne dobe v vrtcu (leta)

Do 5 5–10 10–15 Več kot 15

Da 13 7 5 6

Ne 1 0 0 0

Skupaj 14 7 5 6

0

2

4

6

8

10

12

14

16

18

20

22

24

Javni Zasebni

Vrtec

Da

Ne


24

Slika 2: Verbalno nasilje med otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

Napišite obliko verbalnega nasilja, ki se med otroki v vrtcu po vašem mnenju pojavlja

najpogosteje.

Anketiranci so navedli do tri najpogostejše oblike verbalnega nasilja med otroki. Pojavilo se

je 9 različnih ravnanj. S statistično obdelavo odgovorov sem ugotovila, kateri odgovori se

pojavijo najpogosteje:

− žaljenje z neprimernimi besedami in vzdevki (20 od 31 oseb oz. 64,5 % oseb),

− kričanje (6 od 31 oseb oz. 19,4 %),


− izsiljevanje (3 od 31 oseb oz. 9,7 %),


− ustrahovanje (2 od 31 oseb oz. 6,5 %),

− grožnje (1 od 31 oseb oz. 3,2 %),

− povzdigovanje glasu (1 od 31 oseb oz. 3,2 %) ter

− izločanje iz igre (1 od 31 oseb oz. 3,2 %).

Razlike v odgovorih pri osebah iz javnega in zasebnega vrtca ali pri osebah z delovno dobo

do pet let, od 5 do 10 let, od 10 do 15 let ter več kot 15 let se niso pojavile. Pri vseh skupinah

anketirancev je bilo žaljenje najpogostejši odgovor, odgovor kričanje se prav tako pojavlja v

vseh skupinah, ostali odgovori pa se pojavljajo malokrat (največ pri dveh osebah iz vsake

skupine).

0

2

4

6

8

10

12

14

Do 5 5–10 10–15 Več kot 15


Da

Ne


25

A. Helgeland in I. Lund (2017) sta ugotovili, da je najpogostejša oblika verbalnega nasilja

med otroki v vrtcu izločanje iz igre, sledijo ji žaljenje in posmehovanje. Vse tri oblike so se

pojavile tudi v moji raziskavi, a žaljenje in posmehovanje pogosteje od izločanja iz igre.

Kdo so največkrat povzročitelji in žrtve verbalnega nasilja med otroki glede na starost otrok?

Iz tabele 5 in s slike 3 lahko razberemo, da je glede na opažanja anketiranih oseb največkrat

povzročitelj starejši od žrtve, saj je ta odgovor izbralo skoraj polovica vseh oseb (48,4 %). V

javnem vrtcu je približno enako pogost odgovor, da je povzročitelj starejši od žrtve (9 od 22

oseb oz. 40,9%) ali isto star (8 od 22 oseb oz. 36,4 %), medtem ko v zasebnem prevladuje

odgovor, da je povzročitelj starejši (6 od 9 oseb oz. 66,7 %). Šest od 31 vzgojiteljev in

pomočnikov vzgojitelja (19,4 %), pet iz javnega in eden iz zasebnega vrtca, je obkrožilo dve

od naštetih možnosti, iz česar lahko sklepamo, da sta po njihovem mnenju oba odgovora zdita

enako pogosta. Vsi izmed teh so obkrožili možnosti, da je povzročitelj starejši od žrtve in isto

star kot žrtev. Ena anketirana oseba iz zasebnega vrtca ni obkrožila nobene možnosti, zraven

pa dopisala, da ne vidi povezave med nasiljem in starostjo otrok. Kot razlog nasilja navaja

stisko povzročitelja, ki ne pozna drugega načina za reševanje težav, za žrtev pa si izbere

osebo, ki je energetsko in čustveno šibkejša od njega, ne glede na starost in spol. Nikomur se

ne zdi najpogostejša možnost, da je povzročitelj mlajši od žrtve torej lahko sklepamo, da do

take situacije ne pride velikokrat.

Da je večina žrtev nasilja ne glede na starost in spol telesno in psihično šibkejša, omenja tudi

M. Pušnik (2012). Žrtve so običajno tudi bolj negotove, tesnobne, občutljive ter večkrat iščejo

pozornost odraslih.

Tabela 5: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec

Vrtec Skupaj


Povzročitelj je starejši od žrtve 9 6 15 48,4

Povzročitelj je mlajši od žrtve 0 0 0 0

Povzročitelj je isto star kot žrtev 8 1 9 29

Več od naštetega 5 1 6 19,4

Nič od naštetega 0 1 1 3,2

Skupaj 22 9 31 100


26

Slika 3: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec

V tabeli 6 in na sliki 4 vidimo, da je pri vzgojiteljih in pomočnikih vzgojiteljev, ki so v vrtcu

zaposleni do pet let, najpogostejši odgovor, da je povzročitelj starejši od žrtve (pri 8 od 13

osebah oz. 61,5 %), dvakrat manj (4 od 13 oz. 30,8%) jih je obkrožilo, da je povzročitelj isto

star kot žrtev in ena je obkrožila obe možnosti. Pri anketirancih, ki so v vrtcu zaposleni od 6

do 10 let, so se štiri opredelili z enim odgovorom, in sicer tri (42,9 %), da je povzročitelj

starejši od žrtve, in le ena, da sta iste starosti. Dve osebi sta obkrožili dva odgovora (28,6 %)

ter ena nobenega. Od vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja z delovno dobo od 11 do 15 let

je le eden obkrožil dve možnosti, pri ostalih štirih pa se enako pogosto pojavita odgovora, da

je povzročitelj starejši (2 od 5 oseb oz. 40 %) ali isto star kot žrtev (2 od 5 oseb oz. 40 %).

Podobni odgovori so pri osebah, ki so v vrtcu že več kot 15 let, le da sta dve osebi obkrožili

dve možnosti (33,3 %), dve osebi, da je povzročitelj starejši od žrtve (33,3 %) in dve, da je

povzročitelj isto star kot žrtev (33,3 %).

Tabela 6: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v vrtcu


Do 5 5–10 10–15 Več kot 15

Povzročitelj je starejši od žrtve 8 3 2 2

Povzročitelj je mlajši od žrtve 0 0 0 0

Povzročitelj je isto star kot žrtev 4 1 2 2

Več od naštetega 1 2 1 2

Nič od naštetega 0 1 0 0

Skupaj 13 7 5 6

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

Javni Zasebni

Vrtec

Povzročitelj je starejši od žrtve

Povzročitelj je mlajši od žrtve

Povzročitelj je isto star kot žrtev

Več od naštetega

Nič od naštetega


27

Slika 4: Starost žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

Kdo so največkrat povzročitelji in žrtve verbalnega nasilja med otroki glede na spol otrok?

Iz tabele 7 in slike 5 lahko razberemo, da je 35,5 % anketirancev odgovorilo, da sta

povzročitelj in žrtev verbalnega nasilja v vrtcu dečka, isto število oseb pa je obkrožilo več

možnih odgovorov. Pri slednjih so nekateri obkrožili vse, torej so se jim vse možnosti zdele

enako pogoste. Nekateri so obkrožili dve možnosti, in sicer, da sta povzročitelj in žrtev istega

spola in se po njihovih izkušnjah pojavlja enako pogosto pri deklicah in dečkih, ali pa obe

možnosti, pri katerih je povzročitelj deček in se po njihovih izkušnjah pojavlja enako pogosto

ne glede na spol žrtve. V zasebnem vrtcu je več možnosti obkrožila le ena od osmih oseb

(12,5 %), medtem ko je iz javnega to storilo deset od 23 oseb (43,5 %). Torej v zasebnem

vrtcu se najpogosteje pojavlja verbalno nasilje dečka nad dečkom, v javnem pa je to drugi

najpogostejši odgovor, glede na to, da je večina vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev

obkrožilo več kot en odgovor. Štiri osebe iz javnega vrtca oz. 17,4 % so obkrožile odgovor,

da sta žrtev in povzročitelj deklici, česar ni izbral nihče iz zasebnega vrtca. Da je povzročitelj

deček in žrtev deklica, je iz vsakega vrtca izbrala ena oseba. Tri od vseh 31 oseb (9,7 %) niso

obkrožile nobene možnosti: iz zasebnega vrtca je to storila ena oseba in zraven dopisala, da ne

vidi povezave med nasiljem in spolom žrtve ter dve iz javnega vrtca. Med njima je ena oseba

dopisala, da pri spolu povzročitelja in žrtve ni splošnega pravila. Nihče od anketirancev ni

obkrožil možnosti, da je povzročitelj deklica in žrtev deček; glede na te statistične podatke

lahko sklepamo, da do te situacije pride manjkrat kot do ostalih.

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

Do 5 5–10 10–15 Več kot 15


Povzročitelj je starejši od žrtve

Povzročitelj je mlajši od žrtve

Povzročitelj je isto star kot žrtev

Več od naštetega

Nič od naštetega


28

Večina raziskav na temo vrstniškega nasilja je sicer pokazala, da so v nasilna dejanja

največkrat vpleteni dečki kot žrtve in povzročitelji, ampak med njimi prevladuje fizično

nasilje, medtem ko je verbalnega (psihičnega) nasilja več med deklicami (Pušnik, 2012).

Podatki v moji raziskavi pa so pokazali, da so v verbalno nasilnih dejanjih največkrat dečki v

vlogi žrtve in povzročitelja.

Tabela 7: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec

Vrtec Skupaj


Povzročitelj deček, žrtev deček 7 4 11 35,5

Povzročitelj deček, žrtev deklica 1 1 2 6,5

Povzročitelj deklica, žrtev deklica 4 0 4 12,9

Povzročitelj deklica, žrtev deček 0 0 0 0

Več od naštetega 10 1 11 35,5

Nič od naštetega 1 2 3 9,7

Skupaj 23 8 31 100

Slika 5: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na vrtec

V tabeli 8 in na sliki 6 so prikazani odgovori o spolu žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja

med otroki glede na dolžino delovne dobe anketirancev. Da sta povzročitelj in žrtev

verbalnega nasilja dečka, je najpogostejši odgovor pri vzgojiteljih in pomočnikih vzgojitelja z

delovno dobo do pet let, in sicer sedem od 13 (53,8 %), medtem ko je ta odgovor izbrala le

ena izmed sedmih oseb z delovno dobo od 6 do 10 let, ena izmed petih oseb z delovno dobo

od 10 do 15 let ter dve od šestih (33,3 %) z delovno dobo več kot 15 let. Odgovor povzročitelj

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

Javni Zasebni

Vrtec

Povzročitelj deček, žrtev deček

Povzročitelj deček, žrtev deklica

Povzročitelj deklica, žrtev deklica

Povzročitelj deklica, žrtev deček

Več od naštetega

Nič od naštetega


29

deček in žrtev deklica se enkrat pojavi pri osebah z dobo do pet let ter enkrat pri dobi od 5 do

10 let, medtem ko nihče izmed ostalih ni izbral le te možnosti. Odgovor, da sta povzročitelj in

žrtev deklici se pojavi štirikrat in sicer pri dveh od 13 oseb (15,4 %) z dobo do pet let in pri

dveh od pet oseb (40 %) z dobo od 10 do 15 let, nihče od ostalih ni obkrožil le te možnosti.

Pri vseh štirih skupinah je vsaj ena oseba obkrožila več možnih odgovorov: največ pri dobi

nad 15 let, in sicer štiri od šestih oseb (66,7 %), pri dobi od 10 do 15 let le ena oseba, pri dobi

od 5 do 10 let skoraj polovica oseb (tri od sedmih oz. 42,8 %), pri dobi so pet let pa skoraj

četrtina oseb (tri od 13 oz. 23,1 %). Tri osebe niso obkrožile nobene možnosti, in sicer dve od

sedmih (28,6 %) z delovno dobo od 5 do 10 let in ena z delovno dobo od 10 do 15 let.

Nekateri otroci so v obeh vlogah: povzročitelji in žrtve verbalnega nasilja; ta pojav je

pogostejši pri dečkih (Pušnik, 2012).

Tabela 8: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v vrtcu


Do 5 5–10 10–15 Več kot 15

Povzročitelj deček, žrtev deček 7 1 1 2

Povzročitelj deček, žrtev deklica 1 1 0 0

Povzročitelj deklica, žrtev deklica 2 0 2 0

Povzročitelj deklica, žrtev deček 0 0 0 0

Več od naštetega 3 3 1 4

Nič od naštetega 0 2 1 0

Skupaj 13 7 5 6

Slika 6: Spol žrtve in povzročitelja verbalnega nasilja glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

0

1

2

3

4

5

6

7

8

Do 5 5–10 10–15 Več kot 15


Povzročitelj deček, žrtev deček

Povzročitelj deček, žrtev deklica

Povzročitelj deklica, žrtev deklica

Povzročitelj deklica, žrtev deček

Več od naštetega

Nič od naštetega


30

Primer verbalnega nasilja med otroki v vrtcu

Anketiranci so opisali primer verbalnega nasilja med otroki. Pojavilo se je 6 različnih ravnanj:

− prepiranje (12 od 31 oseb oz. 38,6 %),

− žaljenje (9 od 31 oseb oz. 29 %),

− izsiljevanje igrač (4 od 31 oseb oz. 12,9 %),


− izločanje iz igre (2 od 31 oseb oz. 6,5 %) ter

− primerjanje med seboj (2 od 31 oseb oz. 6,5 %).

10 od 12 primerov o prepiru je šlo za prepir med igro; v dveh od teh primerov so bile prisotne

tudi žalitve. Vzgojitelj je pomagal rešiti problem s pogovorom. V dveh od 12 primerov o

prepiru pa je šlo za prepiranje zaradi mesta v koloni; pri enem od teh je vzgojitelj rešil

problem s pogovorom. V sedmih primerih o žaljenju je vzgojitelj rešil situacijo ter potolažil

žrtev in zahteval opravičilo povzročitelja, v drugih dveh primerih žaljenja pa se je povzročitelj

v jezi branil pred otrokom z žaljivko. Štiri primeri kažejo na izsiljevanje, in sicer na tak način:

»Nisem tvoja prijateljica, če mi ne daš te igrače.« V enem primeru posmehovanja se je otrok

posmehoval dekličinim oblačilom, pridružilo se mu je nekaj otrok. Vzgojitelj je otroke ustavil

in jim razložil, da je lepo, če smo prijazni. V drugem primeru posmehovanja se je skupina

otrok posmehovala deklici, ki je vedenjsko izstopala. Vzgojitelj jo je povabil k sebi, jo

potolažil in se z njo pogovoril o nastali situaciji. V primerih o izločanju dva deklici izločili

tretjo. Situacijo je rešila ena od deklic, ki je rekla tretji, da se lahko z njima igra. V drugem

primeru izločanja iz igre je situacijo rešil vzgojitelj, ki se je pogovoril z izločenim otrokom.

Dva primera sta o primerjanju med seboj. Pri enem je vzgojitelj ustavil situacijo, saj je prišlo

do joka enega od otrok.

Lastnosti večine otrok, ki so (verbalno) nasilni do drugih, so fizično in psihično močni ter so

spretni z besedami. Tisto, ki nimajo teh lastnosti, bodo bolj verjetno postali žrtve nasilja

(Lešnik Mugnaioni idr., 2009).

Zanimalo me je še nasilje med zaposlenimi v vrtcu.

3. 3. 3 Nasilje med zaposlenimi

Sklop zajema tri vprašanja:


31

Ali ste na svojem delovnem mestu kdaj zasledili verbalno nasilje med zaposlenimi?

56,25 % anketiranih oseb je že vsaj enkrat zasledilo verbalno nasilje med zaposlenimi v vrtcu,

kar lahko razberemo iz tabele 9 in s slike 7. V javnem vrtcu se le približno tretjina oseb (še) ni

srečala z nasiljem med zaposlenimi (8 od 23 oz. 34,8 %), medtem ko v zasebnem kar dve

tretjini oseb (66,7 %) nista zasledili teh dogodkov. Glede na statistične podatke je možna

povezava med opažanjem verbalnega nasilja med zaposlenimi v vrtcu in vrsto vrtca, vendar

zaradi majhnega vzorca ne moremo posplošiti ugotovitev. Pojav nasilja med zaposlenimi tudi

ni odvisen le od vrste vrtca, temveč obstaja veliko dejavnikov.

Tabela 9: Verbalno nasilje med zaposlenimi glede na vrtec

Vrtec Skupaj


Da 15 3 18 56,25

Ne 8 6 14 43,75

Skupaj 23 9 32 100

Slika 7: Verbalno nasilje med zaposlenimi glede na vrtec

V tabeli 10 in na sliki 8 vidimo, da je pri delovni dobi do pet let enako število oseb, ki so se že

srečale z verbalnim nasiljem med zaposlenimi, ter oseb, ki ga (še) niso zasledile (50 %). Pri

dobah od 5 do 10 let in od 10 do 15 let je prav tako približno isto število obeh odgovorov, pri

dobi več od 15 let pa so se že vse anketirane osebe (100 %) že vsaj enkrat srečale z verbalnim

nasiljem med zaposlenimi. Glede na statistične podatke lahko sklepamo, da obstaja povezava

med opažanjem verbalnega nasilja med zaposlenimi in dolžino delovne dobe: daljša je

delovna doba, več možnosti je, da zaslediš verbalno nasilje, saj daljša doba pomeni več

izkušenj.

0

2

4

6

8

10

12

14

16

Javni Zasebni

Vrtec

Da

Ne


32

Nasilje med zaposlenimi se najpogosteje pojavlja v vzgojno-izobraževalnih institucijah.

Slovenskih raziskav na to temo še ni veliko, čeprav to predstavlja velik problem (Lešnik

Mugnaioni idr., 2009). Vrtec sestavlja več skupin: otroci, starši, vzgojitelji in vodstvo.

Skupina vzgojiteljev ima največji vpliv na celoten vrtec, z vsako od naštetih skupin so

vzgojitelji najbolj povezani, zato tudi pojavi nasilja med njimi ter vsa njihova dejanja najbolj

vplivajo na celoten vrtec (Pšunder, 2012).

Tabela 10: Verbalno nasilje med zaposlenimi glede na dolžino delovne dobe v vrtcu


Do 5 5–10 10–15 Več kot 15

Da 7 3 2 6

Ne 7 4 3 0

Skupaj 14 7 5 6

Slika 8: Verbalno nasilje med zaposlenimi glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

Napišite obliko verbalnega nasilja, ki se med zaposlenimi v vrtcu po vašem mnenju pojavlja

najpogosteje.

Anketiranci so našteli do tri najpogostejše oblike verbalnega nasilja med zaposlenimi prepir;

pojavilo se je 15 različnih ravnanj. S statistično obdelavo sem ugotovila, kateri so

najpogostejši odgovori:

− poniževanje (4 od 18 oseb oz. 22,2 %)

− povzdigovanje glasu (3 od 18 oseb oz. 16,7 %)

− pripombe nad delom sodelavcev (3 od 18 oseb oz. 16,7 %)

− opravljanje (2 od 18 oseb oz. 11,1 %)

0

1

2

3

4

5

6

7

8

Do 5 5–10 10–15 Več kot 15


Da

Ne


33

− prepiranje (2 od 18 oseb oz. 11,1 %),



− žaljenje (2 od 18 oseb oz. 11,1 %),

− ignoriranje (2 od 18 oseb oz. 11,1 %),

− obrekovanje (2 od 18 oseb oz. 11,1 %),

− neenak odnos do sodelavcev (2 od 18 oseb oz. 11,1 %),

− primerjanje (1 od 18 oseb oz. 5,6 %),

− prekinjanje govora (1 od 18 oseb oz. 5,6 %),

− izsiljevanje (1 od 18 oseb oz. 5,6 %) ter

− manipulacija (1 od 18 oseb oz. 5,6 %).

V javnem vrtcu prevladuje odgovor poniževanje. Veliko je tudi odgovorov pripombe nad

delom sodelavcev, neenak odnos do sodelavcev, obrekovanje, ignoriranje, žaljenje, kričanje,

posmehovanje in prepiranje, ki pa jih anketiranci iz zasebnega vrtca niso napisali. Glede na

mnenja anketirancev iz zasebnega vrtca se poleg povzdigovanja glasu pojavljajo opravljanje

(ki ga omenja tudi ena oseba iz javnega vrtca) ter izsiljevanje in manipulacija (ki ju nihče od

anketirancev iz javnega vrtca ne omenja). Ugotovila sem, da so se pojavile razlike v

odgovorih o najpogostejši obliki verbalnega nasilja med zaposlenimi v vrtcu glede na vrsto

vrtca, težko pa zaključimo, da je to velik dejavnik, saj je predvsem vzorec oseb iz zasebnega

vrtca, ki so se že srečale z nasiljem med zaposlenimi, premajhen (le tri osebe). Glede na

dolžino delovne dobe vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev se prav tako pojavljajo razlike

v odgovorih. Povzdignjen glas, prepiranje in žaljenje so najpogostejši odgovori pri osebah z

delovno dobo do pet let, od 5 do 10 let ter od 10 do 15 let, ki pa jih osebe z delovno dobo več

kot 15 let ne omenjajo. V tej skupini prevladuje odgovor pripombe nad delom sodelavcev,

drugi so še neenak odnos do sodelavcev (ti dve ravnanji osebe iz drugih treh skupin ne

omenjajo), obrekovanje, posmehovanje, ignoriranje in poniževanje (ta štiri ravnanje omenjajo

tudi nekatere osebe iz drugih treh skupin). Sklepamo lahko, da po več letih dela v vrtcu bolj

pridejo do izraza oblike verbalnega nasilja, ki so manj opazne (prepiranje, kričanje in žaljenje

so opaznejše oblike).

M. Pšunder (2012) v svoji raziskavi prav tako ugotavlja, katera ravnanja vzgojitelji najbolj

opažajo med zaposlenimi v vrtcu: onemogočanje izražanja mnenja, prekinjanje govora,


34

kritiziranje, verbalno nasilje po telefonu in elektronski pošti, grožnje, pripombe nad delom,

ignoriranje, obrekovanje, posmehovanje ter dodeljevanje nalog, ki znižujejo samozavest. V

moji raziskavi sem ugotovila, da so najpogostejša ravnanja poniževanje, povzdigovanje glasu

in pripombe nad delom, od naštetih v raziskavi M. Pšunder pa se v moji pojavljajo tudi

prekinjanje govora, obrekovanje, ignoriranje in posmehovanje.

Primer verbalnega nasilja med zaposlenimi v vrtcu

Le tri osebe iz zasebnega vrtca so napisale primer verbalnega nasilja med zaposlenimi v vrtcu,

ostalih šest se s tem ni srečalo. Več odgovorov je od oseb iz javnega vrtca. Anketiranci so

opisovali naslednje primere:

− prepir zaradi nestrinjanja (6 od 18 oseb oz. 33,3 %),

− nesodelovanje in ignoriranje (5 od 18 oseb oz. 27,8 %),

− opravljanje (3 od 18 oseb oz. 16,7 %),

− povzdigovanje glasu zaradi nezadovoljstva z delom sodelavca (2 od 18 oseb oz. 11,1

%),

− vpitje in žaljenje osebe, ki je povzročitelj ne mara (1 od 18 oseb oz. 5,6 %) ter

− izražanje notranje stiske z verbalnim nasiljem (1 od 18 oseb oz. 5,6 %).

Prepir zaradi nestrinjanja so opisale osebe iz javnega vrtca, nobena ni navedla, da bi se v

dejanje vključili ostali sodelavci ali vodstvo vrtca. Pri primerih nesodelovanja in ignoriranja

prav tako ni prišlo do kakršnih koli ukrepov, ena oseba je dopisala, da je bila žrtev izolirana

od drugih, sama in ni več želela hoditi v vrtec; vsi ti primeri so prav tako iz javnega vrtca.

Primerov o opravljanju so trije, in sicer dva iz javnega vrtca, pri katerih ni bilo odziva

sodelavcev ali vodstva, ter primer iz zasebnega vrtca, pri katerem je žrtev na sestanku izrazila

željo, če jih bo še kdaj nekaj motilo na njej, naj se pogovorijo z njo, ne za njenim hrbtom, pri

čemer povzročiteljev ni izpostavila. Oseba, ki je napisala primer izražanje notranje stiske z

verbalnim nasiljem, poudarja, da se taki primeri nanašajo tudi na druge vrste nasilja, ne le na

verbalno.

Otroci v vrtcu pridobivajo znanja, razvijajo spretnosti in sposobnosti s pomočjo vzgojitelja, ki

mora biti dober zgled. To počne tako na zavedni kot tudi na nezavedni ravni, zato je

pomembno, da verjame v znanja, prepričanja in vrednote, ki jih posreduje otrokom. Ravna naj

tako, kot pričakuje tudi od otrok (Pšunder, 2012).


35

3. 3. 4 Nasilje odraslih nad otroki

Sklop zajema tri vprašanja:

Ali ste na svojem delovnem mestu kdaj zasledili verbalno nasilje odraslih nad otroki v vrtcu?

V tabeli 11 in na sliki 9 vidimo, da je 18 od 32 anketiranih vzgojiteljev in pomočnikov

vzgojiteljev oz. 56,25 % že zasledilo verbalno nasilje odraslih nad otroki v vrtcu, torej več kot

polovica. Dve od devetih oseb iz zasebnega vrtca (22,2 %) teh pojavov (še) nista zasledili,

medtem ko se v javnem vrtcu 12 od 23 oseb (52,3 %) ni srečala s tem. Zaradi majhnega

vzorca vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja predvsem iz zasebnega vrtca in ne zelo velikih

razlikah v odgovorih težko govorimo o povezavi med opažanjem verbalnega nasilja odraslih

nad otroki in vrsto vrtca.

Tabela 11: Verbalno nasilje vzgojitelja nad otroki glede na vrtec

Vrtec Skupaj


Da 11 7 18 56,25

Ne 12 2 14 43,75

Skupaj 23 9 32 100

Slika 9: Verbalno nasilje vzgojitelja nad otroki glede na vrtec

Devet od 14 vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev z delovno dobo do pet let oz. 64,3 % (še)

ni zasledilo verbalnega nasilja odraslih nad otroki v vrtcu, prav tako dve od sedmih z dobo 5-

10 let (28,6 %); to je razvidno iz tabele 12 in s slike 10. Od petih oseb z delovno dobo 10-15

let se tri (60 %) niso srečale s tem pojavom. Vse anketirane osebe z delovno dobo nad 15 let

0

2

4

6

8

10

12

14

Javni Zasebni

Vrtec

Da

Ne


36

so že zasledile taka dejanja. Glede na statistične podatke lahko sklepamo, da obstaja povezava

med opažanjem verbalnega nasilja odraslih nad otroki in dolžino delovne dobe.

Raziskava A. Škvarč (2014) je pokazala, da strokovni delavci skoraj vsak dan zaznavajo

psihično (torej tudi verbalno) nasilje vzgojiteljev nad otroki, in sicer večinoma manjša

dejanja, ki niso hude kršitve v primerjavi z nekaterimi oblikami nasilja. So tudi mnenja, da

nasilja ni vedno več, ampak ga zaradi vedno nižje tolerance do nasilja le hitreje opazimo.

Tabela 12: Verbalno nasilje vzgojitelja nad otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu


Do 5 5–10 10–15 Več kot 15

Da 5 5 2 6

Ne 9 2 3 0

Skupaj 14 7 5 6

Slika 10: Verbalno nasilje vzgojitelja nad otroki glede na dolžino delovne dobe v vrtcu

Napišite obliko verbalnega nasilja odraslih nad otroki, ki se po vašem mnenju pojavlja

najpogosteje.

Anketiranci so našteli do tri najpogostejše oblike verbalnega nasilja odraslih nad otroki.

Pojavilo se je osem različnih ravnanj. S statistično obdelavo sem ugotovila, katere oblike so

najpogostejše:

− povzdigovanje glasu (9 od 18 oseb oz. 50 %),

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

Do 5 5–10 10–15 Več kot 15


Da

Ne


37


− uporaba žaljivih in neprimernih besed (4 od 18 oseb oz. 22,2 %),


− poniževanje (2 od 18 oseb oz. 11,1 %),


− obtoževanje (1 od 18 oseb oz. 5,6 %) ter

− ignoriranje (1 od 18 oseb oz. 5,6 %).

Glede na vrsto vrtca je v zasebnem najpogostejši odgovor povzdignjen glas, medtem ko so v

javnem žaljive in neprimerne besede. Pri ostalih naštetih oblikah verbalnega nasilja ni velikih

razlik med vrtcema. Glede na statistiko je vrsta vrtca lahko eden od dejavnikov o

najpogostejši obliki verbalnega nasilja odraslih nad otroki v vrtcu, glede na dolžino delovne

dobe pa se niso pokazale velike razlike v odgovorih.

A. Škvarč (2014) prav tako ugotavlja, da strokovni delavci v vrtcu s področja psihičnega

nasilja najbolj zaznavajo kričanje, uporaba žaljivih izrazov ter povzdigovanje glasu,

velikokrat kombinacija dveh oblik. Avtoričina raziskava je pokazala tudi veliko prisotnost

groženj (predvsem takih, da bodo otroka peljali v garderobo ali v drugo skupino). Izmed

naštetih oblik verbalnega nasilja v moji raziskavi se v avtoričini pojavljajo še poniževanje,

zaničevanje in ignoriranje kot pogoste oblike, ne omenja pa posmehovanja in obtoževanja.

Primer verbalnega nasilja odraslih nad otroki v vrtcu

Vsak anketiranec je opisal situacijo, v kateri je bilo prisotno nasilje vzgojitelja nad otrokom v

vrtcu. Pojavile so se tri različne oblike:

− povzdigovanje glasu (7 od 18 oseb oz. 38,9 %),

− kričanje (7 od 18 oseb oz. 38,9 %) ter

− uporaba žaljivih izrazov (4 od 18 oseb oz. 22,2 %).

Pet od sedmih oseb iz zasebnega vrtca je navedlo primer povzdigovanja glasu nad otrokom,

pri čemer običajno ni bilo odziva kogarkoli, razen pri enem od teh primerov, ko je sodelavka

povzročitelju dala opozorilo in se kasneje z njim pogovorila. Drugi dve osebi iz zasebnega

vrtca sta navedli primer kričanja nad otrokom, s čimer je povzročitelj otroku dopovedal, zakaj

naj nečesa ne počne ali da bi preprečil nesrečo. V štirih primerih kričanja nad otrokom dejanja


38

sodelavci niso odobravali, v enem od teh je sodelavec opozoril povzročitelja. V enem primeru

kričanja nad otrokom se ni nihče odzival. V javnem vrtcu so štiri osebe podale primer žaljivih

in neprimernih izrazov, s katerimi je nekdo grajal otrokovo osebnost, namesto le njegovo

dejanje.

Nasilje nad otroki v vrtcu je najpogostejše pri tistih vzgojiteljih, ki so bolj osredotočeni na to,

da uresničijo zastavljene cilje, kot pa na proces, sodelovanje otrok ter njihove želje. Prav tako

so povzročitelji nagnjeni k nasilnim dejanjem ne glede na starost in spol, veliko pa je takih, ki

po takih ravnanjih posežejo, ko z ustreznimi ne dosežejo vedenja, ki ga želijo od otrok

(Škvarč, 2014).


39

4 SKLEP

Ugotovila sem, da so pojavi verbalnega nasilja v vrtcu precej pogosti, še posebej med otroki.

Med seboj smo si ljudje različni glede mnenja, kaj je verbalno nasilje. Večina ljudi sem

uvršča uporabo neprimernih vzdevkov in kletvic, kričanje, povzdigovanje glasu, grožnje,

posmehovanje, poniževanje in zaničevanje. Nekateri sem uvrščajo tudi negativno mnenje,

čeprav je to zelo odvisno od tega, na kakšen način ga izražamo. Z osebo, o kateri imamo slabo

mnenje, se lahko pogovorimo brez nasilne komunikacije, ji svetujemo ipd.; v tem primeru

negativnega mnenja verjetno večina ljudi ne bi uvrščala pod verbalno nasilje. Pomembno je,

da svojih čustev ne zadržujemo v sebi, saj bi bila v tem primeru večja verjetnost, da kasneje

pridejo na plano na agresiven in družbeno nesprejemljiv način.

V raziskavi sem ugotovila naslednje: med situacijami, ki vključujejo verbalno nasilje, so med

otroki v vrtcu najpogostejše oblike interakcij žaljenje z neprimernimi besedami in vzdevki in

kričanje. Pri verbalnem nasilju med zaposlenimi so najpogostejše poniževanje, povzdigovanje

glasu in pripombe nad delom sodelavcev. Prepir je eden od manj pogostih odgovorov; je

način reševanja konfliktov in se s kričanjem in povzdigovanjem glasu povezuje, zato ga

veliko ljudi uvršča pod verbalno nasilje. Povzdigovanje glasu je najpogostejša verbalno

nasilna interakcija odraslega nad otrokom v vrtcu.

Zanimal me je tudi spol in starostno razmerje med otroki, med katerimi je prisotno verbalno

nasilje. Največkrat je povzročitelj starejši od žrtve, zelo malo pa je takih situacij, v katerih je

žrtev starejša. Glede na spol otrok se največkrat zgodi, da je deček verbalno nasilen do

drugega dečka. Če se osredotočimo le na spol povzročitelja, je ta prav tako največkrat deček,

velikokrat pa sta v verbalno nasilnem dejanju vključena otroka istega spola.

Glede mnenj o verbalnem nasilju med otroki v vrtcu se med vzgojitelji in pomočniki

vzgojitelja pojavljajo manjše razlike. Približno isto število oseb iz javnega vrtca meni, da je

največkrat povzročitelj starejši od žrtve ali isto star, medtem, ko so osebe iz zasebnega vrtca

večinoma mnenja, da je povzročitelj starejši. Glede na spol udeležencev pri verbalno

agresivnem dejanju ni večjih razlik med tistimi, ki so obkrožili le eno od možnosti (pri

vprašanju o tem, kdo je največkrat povzročitelj in žrtev verbalnega nasilja med otroki glede na

starost otrok), je pa v javnem vrtcu več oseb, ki so obkrožile več kot eno od možnosti kot v

zasebnem.


40

V javnem vrtcu se dogaja več verbalnega nasilja med zaposlenimi kot v zasebnem vrtcu; tudi

pri mnenjih o najpogostejših oblikah verbalnega nasilja med zaposlenimi so se sicer pojavile

razlike med vrtcema, vendar pa tega ne moremo z gotovostjo trditi zaradi majhnega vzorca

oseb iz zasebnega vrtca, ki so se že srečali s takimi situacijami. Podobno je tudi pri mnenjih o

verbalnem nasilju odraslih nad otroki v vrtcu. V zasebnem vrtcu se je večji delež oseb že

srečalo s tem, medtem ko se je v javnem vrtcu približno polovica oseb že srečala s tem in

polovica (še) ne. Tudi pri najpogostejših oblikah verbalnega nasilja odraslega nad otroki so

manjše razlike med zasebnim in javnim vrtcem, je pa vzorec oseb iz zasebnega vrtca, ki so se

s tem že srečali, majhen.

V raziskavi sem ugotovila tudi, da se med vzgojitelji in pomočniki vzgojitelja z različno

delovno dobo mnenja o verbalnem nasilju med otroki ne razlikujejo toliko, da bi dolžina

delovne dobe vplivala na to. Med otroki so take interakcije skoraj vsak dan prisotne, zato je

dovolj že krajša doba, da oseba med njimi zasledi verbalno nasilje. Pri tem so pomembnejši

dejavniki osebnost otrok in zaposlenih, vzgojni slog idr. Pri mnenjih o verbalnem nasilju med

zaposlenimi v vrtcu pa se pojavljajo razlike, iz katerih je razvidno, da je dolžina delovne dobe

eden od dejavnikov, ki vplivajo na to. Ugotovila sem, da po več letih dela v vrtcu lažje

opazim še druge, bolj prikrite oblike verbalnega nasilja med zaposlenimi. Pri mnenjih o

verbalnem nasilju odraslih nad otroki v vrtcu je dolžina delovne dobe lahko eden od

dejavnikov, saj je pri osebah z daljšo delovno dobo večji delež takih, ki so se s tem že srečale,

kot pa pri osebah s krajšo dobo. Glede najpogostejših oblik verbalnega nasilja odraslih nad

otroki pa se niso pojavile velike razlike.

Z anketiranjem večjega števila vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja iz javnih in zasebnih

vrtcev bi lahko dobila še natančnejše rezultate, ki bi jih lažje posplošila. Prav tako bi lahko

pogostost situacij z verbalnim nasiljem ter pogostost posameznih oblik nasilja ugotovila z

opazovanjem skupin iz različnih starostnih skupin ter vzgojiteljev in pomočnikov vzgojitelja.

Pomembno bi bilo opazovati ne le oblike nasilja, temveč tudi vzroke, odzive neudeleženih

oseb ter način reševanja problema.

Verbalno nasilje je vsekakor tema, ki še ni dovolj raziskana in je skupaj z ostalimi oblikami

nasilja še vedno tabu tema med ljudmi. Problem je tudi pomanjkanje znanja o nasilju, zato bi

bilo potrebno pedagoškim delavcem v vrtcih in šolah omogočiti izobraževanje o nasilju,

njegovih posledicah ter načinih reševanja problemov ter komuniciranje z otroki, sodelavci in


41

starši. O nasilju bi se morali pogovarjati in si ne zatiskati oči pred takimi dejanji, saj bomo le

tako lahko poskrbeli, da nasilna dejanja ne ostanejo neopažena in neustavljena.


42


43

5 SEZNAM LITERATURE

Ančić, K., Hrovat Svetičič, T., Hrovat, T., Sušnik, A. (2017). Nasilje nad otroki: strokovne

smernice za delo z otroki, ki doživljajo zanemarjanje in/ali nasilje. Društvo za

nenasilno komunikacijo. Pridobljeno s

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-VM0620E4/291cd4c8-9ec6-41d4-

a534-c4e164cb3514/PDF.

Bahovec, E. D. (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod

Republike Slovenije za šolstvo.

Društvo za nenasilno komunikacijo. (b. d.). O nasilju. Pridobljeno s https://www.drustvo-

dnk.si/o-nasilju/kaj-je-nasilje.html.

Helgeland, A., Lund, I. (2017). Children's voices in bullying in kindergarten. Early childhood

education journal, 45 (1), 133–141. doi: 10.1007/s10643-016-0784-z.

Hrovat Kuhar, E. (2017). Izzivi sodobne vzgoje. Dob pri Domžalah: Miš.

Jurkovič, S. (2012). Psihično nasilje nad otroki (diplomsko delo). Univerza v Ljubljani,

Pedagoška fakulteta, Ljubljana. Pridobljeno s: http://pefprints.pef.uni-

lj.si/798/1/lektorirana_diploma.pdf.

Lepičnik Vodopivec, J., Hmelak, M. (2016). Strokovni izzivi vzgojiteljskega poklica. Koper:

Založba Univerze na Primorskem.

Lešnik Mugnaioni, D., Koren, A., Logaj, V., Brejc, M. (2009). Nasilje v šolah: opredelitev,

prepoznavanje, preprečevanje in obvladovanje. Kranj: Šola za ravnatelje. Pridobljeno

s: http://www.solazaravnatelje.si/ISBN/978-961-6637-24-4.pdf.

Lešnik Mugnaioni, D. (2012). Kako celostno preprečevati nasilje v šoli. V M. Muršič (Ur.),

(O)krog nasilja v družini in šoli (str. 145–171). Ljubljana : Inštitut za kriminologijo pri

Pravni fakulteti v Ljubljani. Pridobljeno s http://nenasilje.inst-

krim.si/images/docs/inst-krim_okrog-nasilja-v-druzini-in-soli.pdf.

Lešnik Mugnaioni, D. (2014). Otroci v primežu zlorabe moči. V Š. Veselič, D. Horvat, M.

Plaz (Ur.), Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja (str. 95–107).

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-VM0620E4/291cd4c8-9ec6-41d4-a534-c4e164cb3514/PDF

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-VM0620E4/291cd4c8-9ec6-41d4-a534-c4e164cb3514/PDF

https://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/kaj-je-nasilje.html

https://www.drustvo-dnk.si/o-nasilju/kaj-je-nasilje.html

http://pefprints.pef.uni-lj.si/798/1/lektorirana_diploma.pdf

http://pefprints.pef.uni-lj.si/798/1/lektorirana_diploma.pdf

http://www.solazaravnatelje.si/ISBN/978-961-6637-24-4.pdf

http://nenasilje.inst-krim.si/images/docs/inst-krim_okrog-nasilja-v-druzini-in-soli.pdf



44

Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja. Pridobljeno s

http://www.drustvo-sos.si/modules/newsletter/uploads/prirocnik-za-deloz-zenskami-

in-otroki-z-izkusnjo-nasilja.pdf.

Munc, M. (2010). Nemoč nasilja. Maribor: De Vesta.

Muršič, M. (2012). Prekiniti krog nasilja (za varnejše družine in vzgojno-izobraževalne

zavode). V M. Muršič (Ur.), (O)krog nasilja v družini in šoli (str. 7–42). Ljubljana :

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Pridobljeno s

http://nenasilje.inst-krim.si/images/docs/inst-krim_okrog-nasilja-v-druzini-in-soli.pdf.

Pšunder, M. (2012). Problem psihičnega nasilja med zaposlenimi v vzgojno-izobraževalnih

institucijah. V E. Klemenčič (Ur.), Šolsko polje, 23 (3–4), 53–73. Pridobljeno s

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-RRPSS97M/96bfcc81-ae03-48bb-

95d6-70eec83896d8/PDF.

Pušnik, M. (2012). Nasilje v šoli v krogu nasilja. V M. Muršič (Ur.), (O)krog nasilja v družini

in šoli (str. 107–143). Ljubljana : Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v

Ljubljani. Pridobljeno s http://nenasilje.inst-krim.si/images/docs/inst-krim_okrog-

nasilja-v-druzini-in-soli.pdf.

Retuznik Bozovičar, A., Krajnc, M. (2010). V krogu življenja: pedagogika in pedagoški

pristopi v predšolskem obdobju. Velenje: Modart.

Skubic, D. (2018). Verbal abuse in kindergarten and primary school. Ars & Humanitas, 12

(1), 104–123. Pridobljeno s https://revije.ff.uni-lj.si/arshumanitas/article/view/8002.

Škvarč, A. (2014). Nasilje odraslih nad otroki v vrtcu (magistrsko delo). Ljubljana: Univerza

v Ljubljani, Pedagoška fakulteta. Pridobljeno s http://pefprints.pef.uni-

lj.si/2076/1/Andreja_%C5%A0kvar%C4%8D_MAGISTRSKO_DELO.pdf.

http://www.drustvo-sos.si/modules/newsletter/uploads/prirocnik-za-deloz-zenskami-in-otroki-z-izkusnjo-nasilja.pdf

http://www.drustvo-sos.si/modules/newsletter/uploads/prirocnik-za-deloz-zenskami-in-otroki-z-izkusnjo-nasilja.pdf


https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-RRPSS97M/96bfcc81-ae03-48bb-95d6-70eec83896d8/PDF

https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-RRPSS97M/96bfcc81-ae03-48bb-95d6-70eec83896d8/PDF



https://revije.ff.uni-lj.si/arshumanitas/article/view/8002

http://pefprints.pef.uni-lj.si/2076/1/Andreja_%C5%A0kvar%C4%8D_MAGISTRSKO_DELO.pdf

http://pefprints.pef.uni-lj.si/2076/1/Andreja_%C5%A0kvar%C4%8D_MAGISTRSKO_DELO.pdf


45

6 PRILOGA

ANKETA O VERBALNEM NASILJU V VRTCU

Sem Katja Oman, absolventka na Pedagoški fakulteti Ljubljana. Zaključujem študij

predšolske vzgoje z diplomskim delom z naslovom Verbalno nasilje nad otroki in odraslimi v

vrtcu, zato Vas prosim, da izpolnite anketo, ki Vam bo vzela približno 10 minut. Anketa je

anonimna; podatke bom uporabila le za namene diplomskega dela. Vprašanja se nanašajo na

Vaše mnenje in izkušnje z verbalnim nasiljem v vrtcu.

V katerem vrtcu ste zaposleni? Obkrožite črko pred ustreznim odgovorom.

a) V javnem vrtcu.

b) V zasebnem vrtcu.

Koliko časa ste zaposleni v vrtcu? Obkrožite črko pred ustreznim odgovorom.

a) Do 5 let.

b) Od 5 do 10 let.

c) Od 10 do 15 let.

č) Več kot 15 let.

1. Verbalno nasilje

Naštejte, kaj vse po vašem mnenju spada pod verbalno nasilje.

___________________________________________________________________________

2. Vrstniško nasilje

Ali ste na svojem delovnem mestu kdaj zasledili verbalno nasilje med otroki oz. vrstniško

nasilje? Obkrožite črko pred ustreznim odgovorom.

a) Da.

b) Ne.


46

Napišite obliko verbalnega nasilja, ki se med otroki po vašem mnenju pojavlja najpogosteje.

____________________

Kdo so največkrat povzročitelji in žrtve verbalnega nasilja med otroki glede na starost otrok?

Obkrožite črko pred ustreznim odgovorom.

a) Povzročitelj je starejši od žrtve.

b) Povzročitelj je mlajši od žrtve.

c) Povzročitelj je isto star kot žrtev.

Kdo so največkrat povzročitelji in žrtve verbalnega nasilja med otroki glede na spol otrok?


a) Povzročitelj deček, žrtev deček.

b) Povzročitelj deček, žrtev deklica.

c) Povzročitelj deklica, žrtev deklica.

č) Povzročitelj deklica, žrtev deček.

Na kratko opišite primer verbalnega nasilja med otroki: razlogi za nasilje, odziv žrtve, odziv

ostalih otrok, vaš odziv …

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

3. Nasilje med zaposlenimi oz. mobing

Ali ste na svojem delovnem mestu kdaj zasledili verbalno nasilje med vzgojitelji? Obkrožite

črko pred ustreznim odgovorom.

a) Da.

b) Ne.


47

Napišite obliko verbalnega nasilja, ki se med vzgojitelji po vašem mnenju pojavlja

najpogosteje.

___________________________________________________________________________

Na kratko opišite primer verbalnega nasilja med vzgojitelji: razlogi za nasilje, odziv in ostalih

zaposlenih …

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

4. Nasilje nad otroki

Ali ste na svojem delovnem mestu kdaj zasledili verbalno nasilje vzgojiteljev nad otroki?


a) Da.

b) Ne.

Napišite obliko vzgojiteljevega verbalnega nasilja nad otroki, ki se najpogosteje pojavlja.

___________________________________________________________________________

Na kratko opišite primer vzgojiteljevega verbalnega nasilja nad otroki: razlogi za nasilje,

odziv otroka ter ostalih otrok in zaposlenih …

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

___________________________________________________________________________

Zahvaljujem se Vam za sodelovanje.

Katja Oman

Documents

VERBALNO NASILJE NAD OTROKI IN ODRASLIMI V VRTCUpefprints.pef.uni-lj.si/5905/1/Katja_Oman_-_diplomsko... · Verbalno nasilje nad otroki in odraslimi v vrtcu Katja Oman 1 1 UVOD Konflikti