Uvod

FILOZOFIJA (7. st. pr.n.št. v Grčiji) – najstarejša veda; iskanje modrosti in resnice, poglobljeno in racionalno razmišljanje

vera (religija) in mitologija prvi, ki sta se ukvarjali z vprašanjem o nastanku – podobna vprašanja kot pri filozofiji, a je način odgovarjanja nanje različen

VERA, MITOLOGIJA FILOZOFIJA

naravne pojave razlaga z nadnaravnimi silami (v obliki oseb, bitij)

naravne pojave razlaga z naravnimi zakonitostmi

dogmatski način razmišljanja (nepreverljive resnice, v katere verjamemo)

kritičnost (nič se ne jemlje kot samo po sebi umevno)

verovanje vedenje in modrost

razlaga v prispodobah razumsko, poglobljeno, abstraktno razmišljanje (iskanje vzrokov in posledic)

postavljanje vprašanj

Vzroki za pojav filozofskega načina razmišljanja

radovednost, želja po znanju

iskanje smisla/bistva življenja

čudenje (Grki)

dvom v že obstoječe razlage

strah pred smrtjo, spraševanje o posmrtnem življenju

Filozofske teme, discipline in pojmi

Ontologija nauk o bivajočem (temeljna filozofske disciplina)

temelj realnosti

realnost (Katera obstaja? Katero priznavamo? Katera je najpomembnejša?) MONIZEM – filozofski sistem, ki priznava obstoj ene realnosti (materialni ALI duhovni

svet) DUALIZEM – filozofski sistem, ki priznava obstoj dveh realnosti, ki pa nista nujno enakovredni (materialni IN duhovni svet)

MATERIALIZEM – filozofski pogled na svet, ki za realen svet priznava materialen, s čutili zaznaven svet IDEALIZEM (duhovna realnost) – filozofski pogled na svet, ki za realen svet priznava idejni/duhovni svet

OBJEKTIVNI – priznavanje idejnega sveta, ki obstaja neodvisno od subjekta

SUBJEKTIVNI – priznavanje sveta, ki obstaja v človekovi zavesti

dinamika realnosti (Ali je svet večen, nespremenljiv, neminljiv ali je spremenljiv, minljiv?) – statičnost ali spremenljivost sveta

Gnoseologija spoznavna teorija – vprašanja o spoznavanju (Kaj je predmet, način, izvor, možnost,

objektivna vrednost, meja… spoznanja?)

smeri:

EMPIRIZEM – izvor spoznanja je izkustvo oz. čutno zaznavanje RACIONALIZEM – izvor spoznanja je razum SKEPTICIZEM – dvomi v možnost spoznanja (ni dokončnih trditev) AGNOSTICIZEM – zanika možnost spoznanja objektivnega sveta

Logika nauk o pravilnem mišljenju

ukvarja se z načini in metodami mišljenja, z namenom zagotoviti pravilnost spoznanja

začetnik formalne logike je Aristotel (logika je orodje, postavil pravila)

Etika nauk o morali, o dobrem in zlem

človekovo ravnanje s stališča dobrega in zla

dobro, sreča, vrline, vrednote (nekaj kar je v družbi dobro), norme (pravila v družbi, formalne in neformalne, zavarujejo vrednote), sankcije (posledice izpopolnjevanja družbenih norm, pozitivne in negativne, formalne in neformalne), iskanje smisla življenja

FILOZOFSKA – racionalna, sistematična; utemeljitelj je Sokrat PREDFILOZOFSKA

Estetika nauk o lepem, o umetnosti

področje lepega, umetnosti (splošne zakonitosti in značilnosti – nič posameznega)

začetnik je Platon

Antič na filozofija

Delitev antične filozofije (po Windelbandu)

GRŠKA (do 5 st.) HELENISTIČNA IN RIMSKA (4.-7. st.)

KOZMOLOŠKO OBDOBJE (ontološka vprašanja: izvor, spremenljivost in nespremenljivost sveta): predsokratniki

ANTROPOLOŠKO OBDOBJE (5. st. pr.n.št. – zlata doba Grčije: etika, logika, estetika): Sokrat in sofisti

SISTEMSKO OBDOBJE (prvi filozofski sistemi): Platon in Aristotel

ETIČNO OBDOBJE (helenistične šole: stoicizem, skepticizem, epikurizem, neoplatonizem)

RELIGIOZNO OBDOBJE (prevlada krščanstva)

GRŠKA FILOZOFIJA

Izvor geografska lega (na stičišču treh celin: Evropa, Azija, Afrika): križanje pomembnih poti,

relativna blaginja, spoznavanje novih kultur in načinov življenja, prenašanje znanja (npr. Egipčani – medicina, geometrija, arhitektura, astronomija…)

ni bilo kastnega sistema – vsi so imeli dostop do znanja

smisel za abstraktno razmišljanje

novi načini razmišljanja (6. in 7. st. pr.n.št.): gibanje 7 modrih: Tales, Solon, Brias… - ukvarjanje z etičnimi vprašanji, poudarjanje

zmernosti, nasprotovanje religioznim razlagam kozmogonije – razlage sveta med religiozno-teološkim (teolog veruje v dogme in

razlaga iz dogm) in filozofskim

ARCHÉ – prasnov, iz katere vse izhaja, sama pa je večna, nenastala, neminljiva; nadomesti boga – stvarnik ne obstaja več, obstaja snov

Kozmološko obdobje iskanje izvora sveta s pomočjo archéja:

Jonski naravoslovci: arché je prasnov iz katere vse izhaja Pitagorejska šola: arché kot pranačelo – oblike sveta, ki so kljub raznolikosti sveta

osnova vsemu; iskanje oblik, zaradi katerih se snovi med seboj razlikujejo

Jonski naravoslovci TALES (prvi filozof, ukvarjal se je z geometrijo, astronomijo): prvi se je vprašal o izvoru sveta,

za prasnov je izbral vodo (neuničljiva, večna), ker je vir življenja in je povsod

ANAKSIMANDER: arché ne more biti neka konkretna snov, poimenoval jo je apeiron (= brezkončno ali brezmejno, kozmično počelo) – nedoločna snov, ki ima lastnosti boga (večna, nenastala, neminljiva) in vsebuje vodo, zemljo in zrak

ANAKSIMEN: prasnov je zrak (neomejen, brez njega se ne da živeti), ker vključuje elemente, ki jih je Anaksimander pripisoval apeironu, z njim se da razlagati vidno k nevidnemu in prehod v različna agregatna stanja: 4 osnovni elementi, ki so temelj vsemu:

ZRAK (plinasto ag. stanje) redko, toplo: ogenj (energija)

gosto, trdno: voda (tekoče ag. st.) in zemlja (trdno ag. st.)

Pitagorejska šola števila so osnova vsemu – vse stvari v naravi se dajo meriti in šteti, med njimi obstaja

matematični odnos

PITAGORA: arché je matematično število, ki je osnova vsemu; poudarjal pomen nasprotij

(sodo liho), usklajenost tonov, harmonija glasbe in vesolja, zagovarja nauk o preseljevanju duš

Dinamika realnosti HERAKLIT:

začetnik objektivne dialektike – nauk, ki zagovarja spremenljivost sveta, ki je

neodvisna od subjekta, na osnovi nasprotij vsak pojav sam v sebi vsebuje svoje nasprotje (klanec: pot navzgor in navzdol = celota; ciklična spremenljivost, nenehno gibanje iz izhodišča v nasprotje in nazaj v izhodišče = harmonija) – enotnost nasprotij ustvarja harmonijo sveta

arché je ogenj (simbol uničenja in izvor vsega – svetloba): iz ognja vse izhaja in v ogenj se vse vrača

ELEATI: statičnost, nespremenljivost sveta KSENOFAN:

zagovornik panteizma (bog je vse, je narava), nasprotnik politeizma in antropomorfizma (upodabljanje v človeških podobah)

eno (bog) enači z vesoljem (nenastalo, neminljivo, negibno), ponazarjanje vesolja s kroglo (povsod je enako)

PARMENID: utemeljevanje teorij Ksenofana mislimo lahko le tisto, kar resnično obstaja, tisto, kar ne obstaja, se ne da misliti –

bivati = misliti (»Bivajoče biva. Nebivajoče ne biva. Bit je. Nebiti ni.«) spoznavanje: razum pripelje do resnice (če gibanje razložimo z razumom, se

zapletemo v protislovje), čutila omogočijo videz (gibanje je le čutno zaznavno) ZENON:

razlagal zakaj se gibanja z razumom ne da razložiti aporije (nerešljivo nasprotje pri logični sodbi): puščica (v vsakem trenutku miruje),

Ahil in želva

PREDATOMISTI IN ATOMISTI (preseganje nasprotij med Heraklitom in Eleati – vključevali elemente enega in drugega) EMPEDOKEL (predatomist):

vse, kar obstaja, je sestavljeno iz štirih elementov sveta (zrak, zemlja, voda, ogenj), ki so večni, nenastali, neminljivi, nespremenljivi (Eleati), se pa med sabo združujejo in razdružujejo (spremenljivost – Heraklit), nastajajo in minevajo – vzrok sta ljubezen in sovraštvo (metafora za obstojnost in privlačnost)

raznolikost sveta ustvarjajo različni elementi ANAKSAGORA (predatomist):

homeomeri – osnovni delci (večni, nenastali, neminljivi), ki jih je neskončno mnogo in

se med seboj združujejo in razdružujejo vzrok: nous – duhovno načelo, ki sproži gibanje, potem pa se v dogajanje ne vmešava več

ontološki dualizem – materialni delci in duhovno načelo (homeomeri in nous) LEUKIP (atomist):

delci so nedeljivi in vse kar obstaja so atomi (združevanje in razdruževanje) ali prazen prostor

atomi so bivajoči, prazen prostor pa je nebivajoč (Bit je, nebiti ni.) DEMOKRIT (atomist, učenec Leukipa):

gibanje je atomom lastno in se gibljejo večno, po mehanskih zakonih duša je sestavljena iz dušnih atomov (duša ni nesmrtna, ker atomi razpadajo) spoznavna teorija (atomistično načelo): predmeti oddajajo pomanjšane podobe

sebe, ki vstopajo v naša čutila poudarjanje zmernosti, izogibanje skrajnostim

Antropološko obdobje demokracija (vladavina ljudstva)

v ospredje pride človek v odnosu do države, ljudstva, narave

SOFISTI – potujoči učitelji, ki so učili retorike, estetike, etike objektivna resnica ne obstaja, obstaja subjektivna resnica, saj se vsaka stvar vsakemu

drugače kaže PROTAGORA:

»Vseh stvari merilo je človek, bivajočih, kako so, nebivajočih, kako niso.« glede na človeka je nekaj živo ali mrtvo (subjektivna resnica) merilo vseh stvari je človek, ne bog – človek odloča o resničnosti nečesa

GORGIAS: zanimala ga je oblika govora (kako), ne pa vsebina (kaj) »Nič ni, četudi bi kaj bilo, ne bi mogli spoznati, četudi bi spoznali, ne bi mogli prenesti

naprej.«

SOKRAT: ni pisal (šele Platon), definiranje pojmov

etična vprašanja (pogovor s someščani o aktualnih moralnih vprašanjih) odgovore izpodbija (protislovje) – ljudje zgolj mislijo, da nekaj vedo, v resnici pa ne vedo ničesar

v zaporu, ker je častil druge bogove in pohujševal mlade (bali so se njegovega znanja) – ni pobegnil, ker ni upravičeno, če nekdo na krivico odgovarja s krivico (kršenje zakonov)

SPOZNAVNA TEORIJA nasprotovanje Sofistom, iskanje objektivne resnice subjektivna dialektika (majevtika, babištvo) – pomaga drugemu do spoznanja

FAZE: 1. napačno samozavedanje (navidezno znanje) 2. zadrega/protislovje 3. pripravljenost na učenje (z odkritjem napake smo bližje pravilnemu)

4. modrost ETIKA

intelektualistična etika – človek je po naravi dobro bitje, zavestno ne dela slabo – zla dejanja so posledica neznanja

pomembno je znanje: če bomo imeli znanje, bomo dobro delali in ne bomo storili tistega, kar vemo, da ni prav

filozofija = skrb za dušo

SOKRATSKE (ETIČNE) ŠOLE KINIKI: živeli pasje življenje (vrnitev k naravi: brez lastnine, zavračanje države in

zakonov) – Diogen živel v sodu KIRENAIKI: zagovarjanje hedonizma (uživanja, povezanega z znanjem) MEGARIKI: dobro je večno, nenastalo, neminljivo (po Eleatih), za dokazovanje

uporabljali aporije (plešavost), kvalitativna sprememba postane kvantitativna

Sistemsko obdobje čas pojavljanja prvih filozofskih sistemov

PLATON (plemič, Sokratov učenec, akademija) ontološki dualist (priznavanje dveh svetov), objektivni idealist (duhovni svet, ki

obstaja neodvisno od subjekta) SPOZNAVNA TEORIJA:

svet idej (večne, nenastale, neminljive; miselna bistva sveta, ideja dobrega) – razum

vedenje (objektivna/večna resnica – neodvisno od subjekta)

materialni svet (navidezen, posnetek sveta idej, minljiv) – čutila mnenja/doksa (subjektivna/navidezna resnica)

od tega, na kakšen način nekaj obstaja, je odvisno na kakšen način bomo spoznavali in kakšen bo rezultat spoznanja

PRISPODOBA Z VOTLINO: ljudje (idejni – realni svet) bivajo v votlini, ki ima v smeri

svetlobe široko odprtino nenehen pogled pred sabo (okovi okoli nog in vratu) ljudje vidijo le sence (materialni – navidezen svet) materialnih predmetov – večina ljudi pozna le sence resničnih stvari, blišč slepi pred resnico IDEJA DOBREGA (ogenj): najbolj realna (ontologija), vir spoznanja, etična funkcija (intelektualistična etika)

PRISPODOBA O DALJICI: vidni svet je subjektivna resnica (spoznavamo s čutili), miselni svet pa je objektivna resnica – vedenje (spoznavamo z razumom); matematični (aksiom – očitna resnica ≠ dogma – nepreverljiva resnica, v katero verjamemo ali ne) in filozofski (hipoteza, ki jo dokažemo) način spoznavanja

RAZLAGE ZA SPREJETJE PREDPOSTAVKE O OBSTOJU IDEJ:

nepopolnost čustveno zaznavnih predmetov sklepamo in sodimo na podlagi lastnosti

obstoj znanja: da bi imeli resnično znanje, moramo predpostaviti ideje enotnost pomena imen: postavimo posamezno idejo za vsako skupino stvari ideje so predmet definicij: definicija je pravilna le tedaj, ko pravilno opiše idejo ideje so predmeti spominjanja

NAUK O PRESELJEVANJU DUŠ:

duša bivala v svetu idej (večne, nenastale…), kjer je spoznala resnico

po naselitvi v telo, jo čutila zavirajo in resnico pozabi prične se proces spominjanja, vse temelji na razumu

spoznavanje = spominjanje subjektivna dialektika – dialog pripomore k priklicu resnice

ETIKA intelektualistična etika – človek slabega ne dela po naravi, ker je dobro bitje,

delovanje ideje dobrega vrline države: modrost (vladarji – filozofi), pogum (vojaki), zmernost (delavni ljudje),

pravičnost (vsi)

vzgoja: osnove matematike, gimnastika, pesništvo, glasba (do 20. leta)

matematične znanosti (do 30. leta) filozofija (do 35. leta) praktična dejavnost v

državi (do 50. leta) vladarji – filozofi

tipi države: aristokracija (modrost, za Platona najpomembnejša) timokracija

oligarhija (bogastvo) demokracija tiranija ESTETIKA

slikarstva in kiparstva ni cenil – posnetek posnetka in oddaljeno od tistega, kar realno obstaja (ideje)

ideja lepega – razum racionalistična (razumska) estetika

cenil glasbo (harmonija) harmonija vesolja VPLIVI: Pitagora (nauk o preseljevanju duš, matematika, pomen glasbe), Sokrat (intelektualistična etika, subjektivna dialektika), Parmenid (spoznanje – razum in čutila), Anaksagora (pantološki dualizem), Heraklit

ARISTOTEL (Platonov učenec in njegov največji kritik (v nauku se nista strinjala, idealizem), učitelj Aleksandra Velikega, licej)

kritika idealizma: idealni svet lahko obstaja le v povezavi z materialnim (ni lepega, obstaja lep predmet) – splošno biva samo v povezavi s konkretnim

materialni svet je realen, je sinteza forme (oblika) in materije (snov) dve načeli, ki skupaj dasta bistvo stvari: forma (če obstaja neodvisno od materije, je najvišja/najčistejša forma – prvi gibalec) je aktivni princip, ki udejanja materijo, materija pa je pasivni princip, ki se idealizira šele v povezavi s formo (je kot možnost)

4 vzroki bivajočega (Ali ima neka stvar namen ali ne?) – da nekaj obstaja, morajo biti izpolnjeni vsi pogoji: 1. materialni vzrok (snov) 2. formalni vzrok (oblika) 3. dejavni (gibalni) vzrok (povezava med formo in materijo) 4. smotrnostni (teleološki) vzrok (smisel, namen)

SPOZNAVNA TEORIJA ob rojstvu smo nepopisana tablica: nimamo spoznanja, izvor spoznanja je čutno

zaznavanje (spoznavna dialektika) nasprotuje preseljevanju duš LOGIKA

logika je orodje za filozofijo, da so spoznanja resnična zakoni:

1. zakon istovetnosti: vsak pojav je enak samemu sebi (a = a) 2. zakon neprotislovnosti (nasprotuje Heraklitu): nekaj ne more biti to, kar je, in

hkrati svoje nasprotje 3. zakon izključene tretje možnosti: od dveh nasprotnih trditev je ena nujno

resnična (črno ali ni črno) 4. zakon prehodnosti (tranzitivnost): če iz prvega sledi drugo in iz drugega sledi

tretje, potem tudi iz prvega sledi tretje

ETIKA povezana s političnimi teorijami, z državo (različne oblike vladanja)

kritika idej ne strinja se s Platonom dobro je relativno (odvisno od okoliščin: starost, spol…), želimo si ga zaradi samega

zase; slaba so 3 dejanja: umor, prešuštvo, kraja vrline (značilnosti človeka) – srednja mera med dvema skrajnostma (npr. hrabrost

med predrznostjo in strahopetnostjo, radodarnost med razsipnostjo in skopostjo) ESTETIKA

bistvo tragedije je katarza (očiščenje) razlika med živimi bitji: rastline imajo samo vegetativni del duše, živali čutni in

vegetativni del, človek pa poleg čutnega in vegetativnega še razumski del duše vse je sestavljeno iz petih elementov: 5. element je eter – finejši element, ki se

nahaja v nezemeljskih sferah

HELENISTIČNA IN RIMSKA FILOZOFIJA

Uvod Heleni = Grki – zaznamovanost z grško miselnostjo, kulturo, filozofijo, umetnostjo

rimska filozofija je nadaljevanje helenističnih šol

filozofija poskuša postati bolj praktičnega (modrost kot nekaj praktičnega)

v ospredju etika (iskanje notranjega, duševnega miru)

delitev: fizika (ontologija) logika (spoznavna teorija) etika

štiri filozofske šole: skepticizem, stoicizem, epikurejstvo, novoplatonizem

Etično obdobje

Aleksandrijska znanost (fizika) začetek v Aleksandriji (mesto znanosti, največja in najbogatejša knjižnica starega veka)

delitev filozofov: filozofski problemi naravoslovje

astronomija: Evdoks, Aristarh, Hiparh, Eratosten, Ptolemej

Arhimed (vsestranski znanstvenik): prispodoba s krono (kralj dal preveriti, če

je krona res zlata v vodo je potopil krono in kos zlata z isto maso če bi izpodrinila enako količino vode, bi bila oba iz istega materiala)

Evklid (geometrija)

Skepticizem = tehtanje, izhaja iz Sofistov

najpomembnejša filozofska šola

kazanje značilnosti novih družbenih razmer (iskanje sreče, odpoved telesnemu ugodju…)

ustanovitelj Piron

treba se je vzdržati vsakega mnenja, saj lahko tako dosežemo duševni mir (ataraksija)

temeljno načelo: dvom v vse kar obstaja nasprotovanje dogmatskemu in nekritičnemu postavljanju nepreverljivih dejstev

nepriznavanje socialnih razlik (odpor proti razliki med gospodarji in sužnji) vpliv na zgodnje krščanstvo

pironizem – skrajni skepticizem

empirični skepticizem: glavni predstavnik je Empirik (Pironski osnutki: smisel skepticizma), priznavanje tistega, kar lahko potrdimo z izkustvom

rimski skepticizem (prednik sodobnega pozitivizma) ni bil tako oster kot grški

Stoicizem grški (ustanovitelj Zenon, Atene, okrog 300 pr.n.št.) in rimski (1. stol.)

strogi materializem (duh in telo sta eno, obstaja samo telesno; Aristotel), panteizem (Eleati: Bog je vse, vse je bog.), znanje je praktična vrlina

delitev: logika (Hrizip, Aristotel) fizika (ontologija): verovanje v usodo (determinizem = vse kar se zgodi se zgodi po

nujnosti), duša je del materialnega sveta, a s čutili nezaznavna etika: temelj je nagon po samoohranitvi, bog je dejavna moč kozmosa in narava, cilj

življenja je apatija (brezstrastje = treba je odpraviti vsa čustva, ki niso umna), živeti v skladu s seboj in naravo

ideja: enakost ljudi

Epikurejstvo izvor spoznanja je čutna zaznava, mnenja niso povsem zanesljivo spoznanje

zavračanje Aristotelove ontologije (realen je materialen svet)

delitev: fizika (iz atomistov): atomi se gibljejo neurejeno (če bi se vsi gibali v eno smer, se ne

bi mogli združevati), gibanje je nedoločeno, duša je iz atomov (po smrti se razgradi smrti se ni treba bati), vesolje je sestavljeno iz različno velikih atomov, ki se združujejo v različne sisteme

etika (iz kirenaikov): cilj je duševni mir, intelektualni hedonizem (telesno ugodje manj vredno kot duhovno), izvor spoznanja ja čutna zaznava

logika: izvor idej so izkušnje in mnenja, vse ideje so v umu

Novoplatonizem 3. st.n.št.

nadaljevanje Platona

Platin: bit (= vse kar je) razdeljena na 4 substance:

ONTOLOŠKA STALIŠČA SPOZNAVNO-TEORETSKA STALIŠČA

eno ali bog: nima oblike, mej…, je cilj razmišljanja

Intuicija (problem zaznamo v celoti):

postavljanje problema zbiranje podatkov

faza inkubacije (navidezno mirovanje) faza iluminacije (razsvetlitev)

um ali duh (ve samo za obstoj boga) samozrenje

svetovna in individualna duša razum (razumsko spoznanje je priprava na resnico)

snov ali materija: odsotnost duha, ni prave resnice

čutila

spoznavna teorija: idealizem, ekstaza = najvišja stopnja spoznanja

estetika: kozmološka, človeška (po Aristotelu)

Ontološ ka vpraš anja

Antika

kozmološko obdobje: izvor sveta s pomočjo árcheja (Jonski naravoslovci) dinamika realnosti: Heraklit (objektivna dialektika – spremenljivost sveta, ki je

neodvisna od subjekta na osnovi nasprotij), Eleati (nespremenljivost sveta, Ksenofan: vesolje je okroglo – povsod enako, Parmenid: mislimo lahko tisto, kar resnično obstaja, razum pripelje do resnice), atomisti in predatomisti (svet iz 4 korenin sveta, ki so večne, nenastale… (Eleati) in se med seboj združujejo in razdružujejo (Heraklit))

sistemsko obdobje: Platon (objektivni idealizem – svet obstaja neodvisno od subjekta, ontološki dualizem

– materialen, ki je posnetek sveta idej in zaznaven s čutili, in idejni, ki realno obstaja, svet)

Aristotel (realen je materialen svet, ki je sinteza forme (prvi gibalec, obstaja neodvisno od materije) in materije (pasivni princip, samostojno ne obstaja), splošno biva v povezavi s konkretnim, 4 vzroki bivajočega)

Dokazi za obstoj Boga

Ontološki dokaz bog je najpopolnejše bitje, obstoj boga kot popolnega bitja je zagotovljen – če ne biva, ni

popoln

začetnik: Anzelm: 1. Bog je po definiciji najpopolnejše bitje. 2. Popolneje je bivati kot nebivati. 3. Če si mislimo boga kot najpopolnejše bitje, si ga nujno mislimo kot bivajočega (zamisel o

neobstoju boga je samoovrgljiva) 4. Torej je protislovno reči: »Bog ne biva.« 5. Torej je nujno resničen stavek: »Bog biva.«

Kozmološki dokaz Tomaž Akvinski nadgradil Descartes

temelji na shemi vzroka in učinka: v vzroku je več kot v učinku če ne bi bilo več v vzroku,

učinek ni več od vzroka prvi vzrok je najpopolnejši princip (lahko je sam sebi vzrok) to je lahko le bog

bog je ustvaril vse, je večen najpopolnejše bitje

Descartes, Meditacije Tretja meditacija:

resnično je tisto, kar smo spoznali (dojemamo jasno in razločno)

razlikovanje misli na ideje (pojmi, po njih se ne sprašujemo prirojene (matematične resnice), pridobljene (empirične resnice), narejene (npr. krilati

konj)), afekte (vzgibi duha (strah, želje…) duh obstaja), sodbe (povezave med idejami)

vse ideje so resnične, le ene so bolj resnične kot druge

če ima bog vse popolnosti, torej tudi biva (obstaja)

Peta meditacija: razmišljanje o stvareh, ki so neodvisne od njegovega razuma razmišljanje o bogu, ki ima lastnosti popolnosti (ena od teh je bivanje), neodvisne od človeka

Fizikalno-teološki dokaz vsaka stvar ima namen, ki ga je nekdo podelil vrhovni krmar po definiciji je to bog

Spremenljivost sveta

HEGEL (18. st., nemški filozof) dialektični idealizem: temelj je protislovje – izvor

potrebe po filozofiji: izhodišče je protislovje, cilj je absolutno

teza in antiteza (tezi postavlja mejo, pove kar teza ni) druga drugo določata, se opredeljujeta

sinteza: na višji ravni takoj razpade na tezo in antitezo

nadaljevanje do absolutnega duha; dialektično preseganje nasprotij med tezo in antitezo, poglobljena teza (vključuje tudi antitezo)

vse v naravi se nahaja v nasprotjih, naloga uma je, da preseže ta nasprotja – absolutni duh (preseganje nasprotij med tezo in antitezo)

filozofija naj bi se z njegovo filozofijo končala – vključuje vse predhodne filozofije

KARL MARX (19. st.) vplivi:

nemška filozofija: Heglova dialektika, Feuerbachov materializem

klasična ekonomska teorija: Smith, Ricardo teorija delovne vrednosti

utopični socializem: Owen, Fourier, Saint Simon socializem nauki: dialektični in zgodovinski materializem, ekonomska teorija, znanstveni

socializem DIALEKTIČNI MATERIALIZEM

na glav obrnjena Heglova dialektika osnova je materialni svet

človeško delo = praksa smotrno spreminjanje sveta: »Filozofi so svet samo različno interpretirali, gre pa za to, da ga spremenimo.«

človeško delo je samoustvarjalni akt – izdelava orodja (zamisel, ki jo potem uresničiš), odlikuje ga zamisel, načrt

kapitalizem 20. stoletja (človek začne izdelke doživljati kot vladavino mrtve stvari nad njim): prišlo do odtujitve dela ali alienacije – delo postane

rutinsko, serijsko, specializirano, monotono, ponavljajoče ni ustvarjanja

izvor kapitalističnega dela: družbena delitev dela (specializacija, trgovina),

privatna lastnina proizvajalnih sredstev rešitev je brezrazredna družba (socializem)

Prostor in čas

IMMANUEL KANT pomemben pojem kritike: pot uma pelje od dvoma v kritiko TRANSCENDENTALNA FILOZOFIJA – spoznanje, ki se ne ukvarja s predmeti temveč z

našim načinom spoznavanja predmetov nasploh, kolikor je to apriorno (a priori –

vnaprej) spoznanje: a priori (ne izhaja iz izkustva, nič empiričnega, neodvisno od čutnih vtisov, velja nujno in splošno), a posteriori (izhaja iz izkustva, pove neko dejstvo, ne vključuje nujnosti in splošnosti

kopernikanski preobrat: do zdaj so se spoznavne zmožnosti prilagajale predmetom,

on pa to obrne treba je spoznati spoznavne zmožnosti (čutila, razum) priznavanje enega sveta, ki je sestavljen iz:

svet-stvari-na-sebi: svet kakršen je in ga ne moremo spoznati – agnosticizem, neodvisno v prostoru in času

svet-stvari-za-nas (svet-stvari-na-sebi + čutne forme a priori): svet pojavov čutne forme a priori: podlaga izkustvu, vse zaznavno v okviru prostora in časa:

prostor in čas – dve čutni formi, ki ne izhajata iz izkustva in ga določata (podlaga izkustva, univerzalnosti), nič si ne moremo zamisliti neodvisno od njiju

razumne forme a posteriori: 4x3 kategorij: 4 skupne – neodvisne, veljajo nujno in splošno, so predpostavka (kvaliteta, kvantiteta, relacija, modalnost), vsaka kategorija vsebuje 3

za spoznanje potrebna čutila (predstave) in razum (predstave predočimo) – eno brez drugega ne da spoznanja

vrste sodb: analitične/pojasnjevalne (nič novega ne izvemo, temeljijo na neprotislovnosti) in sintetične/razširjevalne (novo spoznanje; a priori in a posteriori)

Kvalitete oz. lastnosti stvari

JOHN LOCKE razlikoval:

primarne lastnosti: tiste, ki so v ali na predmetu, so predmetu lastne, so objektivne (predmet jih v resnici ima), zaznavanje z več čutili (oblika: tip, vid)

sekundarne lastnosti: delno subjektivne, nekaj na predmetih, da jih zazna eno čutilo (barva, vonj)

terciarne lastnosti: subjektivne – mi pripišemo lastnost (dragocen)

Univerzalije

splošni pojem

srednjeveška filozofija: patricistično obdobje: usklajevanje krščanskih naukov s Platonom sholastično obdobje: spor o univerzalijah – ali splošni pojmi resnično obstajajo ali ne

oz. na kakšen način obstajajo?

realizem: splošni pojmi (ideje) realno obstajajo, sklicevanje na Platona Anzelm

nominalizem: splošni pojmi samo imena za stvari, realno pa ne obstajajo

konceptualizem: splošni pojmi obstajajo v povezavi s konkretnim, vpliv Aristotela

zmerni realizem: Tomaž Akvinski – razlikoval dve vrsti podstati: enovite (nimajo delov, niso deljive, večne, neminljive, bolj realne, nam so težje

dostopne bog, angeli), sestavljene (imajo dele, so deljive, spremenljive,

manj resnične, človeku lažje dostopne lik + tvar (materija) bistvo stvari

Spoznavno-teoretška vpraš anja

osvobajanje filozofije od teologije

delitev glede na izvor spoznanja in metode, s katerimi pridemo do spoznanja

Racionalizem

izvor spoznanja je razum

poudarek deduktivni metodi (sklepanje od splošnega k posameznemu)

logično razmišljanje

vrojene ideje (že od rojstva) – vpliv Platona (nauk o preseljevanju duš)

Predstavniki RENE DESCARTES

zgledovanje po naravoslovni metodi, mehanističen pogled na svet, kartezični produkt 4 metode (zagotavljanje pravilnosti našega spoznanja):

1. resnično in iskreno je samo tisto, kar je našemu umu razločno, da ni nobenega dvoma

2. delitev problema

3. vrstni red preučevanja: enostavno sestavljeno 4. upoštevanje podrobnosti in posebnosti

metodični dvom (dvom vzel kot metodo): dvomi v vse, da ugotovi, če obstaja nekaj

onstran dvoma (resnica, ki obstaja), dvomi tudi v to, da dvomi temelj: »Mislim, torej sem.« - dvom je resničen

BARUCH DE SPINOZA pisal na matematičen način z Descartom se ni strinjal pri poimenovanju boga

G. W. LEIBNIZ razlikoval med dvema vrstama resnic:

umske (so nam vrojene): temeljijo na načelu neprotislovnosti (nasprotje (rumena ≠ ni rumena) ni možno: 2 + 3 = 5 ali trikotnik ima tri stranice – če nima treh stranic ni trikotnik)

naključne ali slučajne (spoznamo induktivno): ne temeljijo na načelu neprotislovnosti

vnaša elemente empirizma: »Nič ni v razumu, kar ne bi bilo prej v čutilih, razen razuma samega.«

Empirizem

izvor spoznanja je izkustvo (čutno zaznavanje)

poudarek indukcijski metodi (sklepanje od posameznega k splošnemu – opazovanje, eksperiment)

človek ob rojstvu nepopisan list (spoznanja ob rojstvu ni) – vpliv Aristotela

Predstavniki THOMAS HOBBES

ukvarjal se je z naravo, družbo, človekom povezovanje indukcije in dedukcije nominalizem – pomembna je definicija pojmov (dogovorjena imena za snovi) »Nič ni v razumu, kar ne bi bilo prej v čutilih.«

JOHN LOCKE kritika racionalizma (vrojene ideje): »Človek je ob rojstvu nepopisan list papirja.« zanesljivost, obsej, meja človekovega spoznanja preučuje realnost iz nekih delcev, materialne stvari na naša čutila delujejo mehansko

s trkom izvor spoznanja je izkustvo:

zunanje: čutila in čutno zaznavanje, misli in ideje o zunanjem svetu

notranje: misli in ideje o delovanju našega duha 4 vrste idej:

dobimo z enim čutilom (zvok, vonj)

dobimo preko več čutil (oblika, velikost)

z notranjim izkustvom – premišljevanje (mišljenje, volja)

dobljene hkrati z zunanjim in notranjim izkustvom (obstoj, bolečina)

DAVID HUME obseg in razvoj razuma vsebina zavesti so duhovne zaznave:

vtisi: izhajajo neposredno iz izkustva, doživljamo bolj intenzivno (ko se zbodemo)

misli oz. predstave: posnetki vtisov, šibkejše (ko se spomnimo zboda) duhovne zaznave se v razumu združujejo v asociacijah:

po podobnosti

po prostorski in časovni stičnosti (povežemo, če se nekaj zgodi v istem prostoru ali času)

po vzročnosti (pojmu ne ustreza noben vtis nejasnost, ne moremo zaznati)

predmeti raziskovanja:

odnosi med predstavami: temeljijo na načelu neprotislovnosti

dejstva: možno je nasprotje, povedo nam obstoječe stanje

Etič na vpraš anja

FRIDRICH NIETZSCHE

središčni pojem: volja do moči pojem dobrega: vse kar v človeku poveličuje občutek moči, voljo do moči in moč samo, slabo pa je vse nasprotno

dve vrsti človeka:

»nadčlovek«: tip človeka višje oblike volje do moči, ki je premagal tradicionalno moralo, je pogumen, pokončen, svoboden, človek, ki se je

sposoben preseči (vrednote si postavlja sam) onstran dobrega in zla (ne veljajo norme, vse je dovoljeno – imoralizem)

»čredni človek«: tip človeka nižje oblike volje do moči, je pohleven, ponižen, nesvoboden

kritika krščanske morale – je protinaravna, ker zatira nagone v človeku, poveličuje šibkega človeka in napoveduje vojno nadčloveku (»Krščanstvo je največji sramotni madež človeštva.«, »Kristjan je bil samo eden – tisti, ki je umrl na križu.«)

ideja večnega vračanja – vse kar se začne, se vrne z enakimi posledicami

J. P. SARTRE eksistencialistični filozof: bistvo je obstoj, eksistenca pred esenco (obstajanje pred

bivanjem), bit kot časovno omejena eksistenca (omejeno z rojstvom in smrtjo) človek je tisti, kar iz sebe naredi

svoboda je v možnosti izbire: človek lahko in mora izbrati med vsaj dvema

možnostma – zmeraj lahko izbere (tudi neizbira je izbira) človek je obstojen na svobodo (ne moreš izbirati o svobodi)

povezava svobode z odgovornostjo (treba jo je prevzeti): posledice izbire niso vedno

predvidljive tesnoba – strah pred neznanim in negotovostjo (izbira) edina meja svobode je svoboda drugega