UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Diplomsko delo

UVEDBA AVTOMATSKEGA

INFORMACIJSKEGA SISTEMA ZA

PREVERJANJA ZNANJA ATES ZA

EVROPSKO RAČUNALNIŠKO SPRIČEVALO

April, 2016 Alen Fatur

UNIVERZA V MARIBORU

EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

Diplomsko delo

UVEDBA AVTOMATSKEGA INFORMACIJSKEGA

SISTEMA ZA PREVERJANJA ZNANJA ATES ZA

EVROPSKO RAČUNALNIŠKO SPRIČEVALO

IT Knowledge Testing Software ATES Implementation in

ECDL

Kandidat: Alen Fatur

Študijski program: Poslovna ekonomija

Študijska usmeritev: Podjetniška informatika

Mentor: dr. Igor Perko

Jezikovno pregledal: Žan-Storitve, lektoriranje in prevajanje, d. o. o.

Študijsko leto: 2014/2015

Maribor, april 2016

ZAHVALA

Iskreno se zahvaljujem mentorju dr. Igorju Perku za vse strokovne nasvete, znanje in spodbude pri izdelavi diplomskega dela.

Predvsem pa bi rad izrazil hvaležnost moji dragi Brigitki, ki je vedno verjela vame, saj brez njene podpore in ljubezni to delo ne bi nastalo. Nenazadnje tudi za vse razumevanje in pomoč, ko sem namesto na igriščih, z najinimi tremi sončki, sedel za računalnikom.

Hvala tudi staršem in teti za podporo v času študija.

POVZETEK

Vse več podjetij se odloča za prenovo informacijskega sistema. Ponudniki

informacijskih rešitev so izdelali veliko možnih rešitev, ki so specifično prilagojene

posameznim panogam, vendar to ne more rešiti osnovnih problemov pri uvajanju, kot je

sprememba poslovanja in organiziranosti v podjetju. Predvsem velika podjetja vse

pogosteje posegajo po integriranih informacijskih sistemih, ki nudijo celovito podporo

poslovanju. V diplomskem delu je predstavljena uvedba avtomatskega informacijskega

sistema ATES za preverjanje znanja za Evropsko računalniško spričevalo v Sloveniji.

Kot vsak sistem ima tudi navedeni slabosti, a se jih da odpraviti z ustreznimi rešitvami.

Preverjanje in ocenjevanje znanja sta običajni sestavini učnega procesa – zaradi

specifike opravljanja izpitov v okviru ECDL smo se osredotočili na spletno preverjanje

znanja.

Ključne besede: uvajanje informacijskega sistema, ATES, Evropsko računalniško

spričevalo, Slovensko društvo Informatika, spletno preverjanje znanja.

ABSTRACT

An increasing number of companies decide for the modernization of their information

systems. Providers of IT solutions have made a lot of possible solutions, which are

specifically tailored for specific industries – but this doesn’t solve the underlying

problems in the implementation of such as change in business and organization in the

company. Big companies in particular frequently choose integrated information

systems, which offer complete operating support. In my diploma I have presented

implementation of automatic informatic system software ATES for knowledge testing

in ECDL (European Computer Driving Licence). As each system has also mentioned

one disadvantages but they can be overcome with appropriate solutions. Assessment

and grading (evaluation of knowledge) are normal components of the learning process -

due to the specifics of taking the examinations under the ECDL I focused on online

testing.

Key words: implementation of an information system, ATES, the European Computer

Driving Licence, Slovenian Society Informatika, online testing (web assessment).

i

KAZALO

1 UVOD ............................................................................................................................ 1

1.1 Opredelitev oziroma opis problema, ki je predmet diplomskega dela ................. 1

1.2 Cilji in teze diplomskega dela ............................................................................... 1

1.3 Predpostavke in omejitve diplomskega dela ......................................................... 2

1.4 Predvidene metode diplomskega dela ................................................................... 3

2 INFORMACIJSKI SISTEM .......................................................................................... 4

2.1 Značilnosti informacijskega sistema in informatizacije ....................................... 4

2.2 Potek informacijskih procesov .............................................................................. 4

2.3 Uvajanje novega informacijskega sistema ............................................................ 7

2.4 Pomen prenove informacijskih sistemov .............................................................. 8

2.5 Proces uvajanja kot metodološki načrt izvedbe uvajanja ..................................... 9

2.6 Merilo uspeha uvajanja novega informacijskega sistema ..................................... 9

3 ZNAČILNOSTI PROGRAMSKE OPREME ZA ELEKTRONSKO TESTIRANJE

ZNANJA……………………………………………………………………………...12

3.1 Potek in vrste elektronskega preverjanja znanja ................................................. 12

3.2 Načini elektronskega preverjanja znanja ............................................................ 13

3.3 Prednosti in slabosti e-preverjanja znanja .......................................................... 14

4 EVROPSKO RAČUNALNIŠKO SPRIČEVALO ...................................................... 15

4.1 Predstavitev ECDL ............................................................................................. 15

4.1.1 Uvajanje ECDL ....................................................................................... 15

4.1.2 Programi .................................................................................................. 16

4.1.3 ECDL kot izdelek ................................................................................... 16

4.2 Zgodovina ECDL ................................................................................................ 16

4.3 Izvajalci programov in oblike programov ECDL ............................................... 17

4.4 ECDL v Sloveniji in certificiranje ...................................................................... 17

4.5 Poslanstvo in vizija ............................................................................................. 18

4.6 Cilji in prihodnost ECDL .................................................................................... 19

4.6.1 Monitoring kakovosti .............................................................................. 20

5 PREDSTAVITEV SISTEMA ATES V SLOVENIJI .................................................. 21

5.1 Delovanje informacijskega sistema ATES in ECDL v praksi ............................ 21

5.2 Uvajanje informacijskega sistema ATES v Sloveniji ......................................... 23

5.3 Težave ob uvajanju sistema ATES ..................................................................... 24

5.4 Sistem za avtomatsko testiranje SOPHIA .......................................................... 26

5.5 Ponazoritev opravljanja izpita ECDL ................................................................. 28

6 POTREBNE SPREMEMBE ZA PONOVNO OŽIVITEV SISTEMA ZA

AVTOMATSKO TESTIRANJE SISTEMA ATES .................................................... 31

6.1 Analiza trenutnega stanja in pomanjkljivosti sistema ......................................... 31

6.2 Posebnosti, ki jih je treba upoštevati ob nadgradnji sistema .............................. 31

6.3 Uvedba rešitev, ki so skladne z vizijo in cilji ECDL .......................................... 32

6.4 Potrebni koraki v IS za optimalno izvedbo ciljev ECDL ................................... 32

ZAKLJUČEK ................................................................................................................. 34

ii

LITERATURA IN VIRI ................................................................................................. 35

iii

KAZALO SLIK

Slika 1: Sestavine informacijskega sistema ....................................................................... 5

Slika 2: Demingovo kolo .................................................................................................. 6

Slika 3: Stroški uvajanja novega informacijskega sistema ............................................... 7

Slika 4: Prikaz izpolnitve podatkov v sistemu ................................................................ 22

Slika 5: Izpitno vprašanje v ATESU ............................................................................... 22

Slika 6: Navodila za izpraševalce, prva stran ................................................................. 24

Slika 7: Prijava napak v sistemu ATES .......................................................................... 25

Slika 8: Seznam sporočenih napak, ki so se pojavile med izpiti .................................... 25

Slika 9: Stran za prenos datoteke sophia.exe .................................................................. 27

Slika 10: Zaganjanje programa Sophia na računalniku .................................................. 27

Slika 11: Program Sophia ............................................................................................... 28

Slika 12: Primer izpitnega vprašanja .............................................................................. 29

Slika 13: Primer izpitnega vprašanja .............................................................................. 29

KAZALO TABEL

Tabela 1: Projektne aktivnosti in dejavniki njihovega uspeha ........................................ 11

1

1 UVOD

1.1 Opredelitev oziroma opis problema, ki je predmet diplomskega

dela

Za uspešno delovanje vsakega podjetja so nujno potrebne dobre in kakovostne

informacije, kar je še posebej značilno za sodobni čas. To je tudi glavni razlog, zaradi

katerega smo se odločili, da v diplomskem delu predstavimo novo rešitev, ki se je

pojavljala kot alternativa dosedanjemu papirnatemu preverjanju znanja in kako je

uvedba tega novega informacijskega sistema vplivala na izboljšanje sistema preverjanja

ter olajšala delo izpraševalcem. Posledično je prispevala tudi k ugledu Slovenskega

društva Informatika (SDI), saj je ta v pomembnem segmentu nadgradil svoj obstoječi

sistem.

V diplomskem delu bomo podrobneje predstavili tudi Slovensko društvo Informatika.

Ponazorili bomo, kaj vse je botrovalo odločitvi o nujnosti uvedbe informacijskega

sistema v delovanje društva SDI, kot tudi postopek, kako je potekala implementacija

tega informacijskega sistema ter nenazadnje, kakšni so rezultati uvedbe

avtomatiziranega sistema ATES. Glede na to, da smo se tudi v praksi srečali s tem

problemom, saj smo aktivno sodelovali in bili zadolženi za pripravo ter izvedbo

uvajanja novega informacijskega sistema testiranja ATES, smo se odločili, da za

področje raziskovanja in pripravo diplomskega dela izberemo temo uvedbe

avtomatskega informacijskega sistema testiranja ATES za Evropsko računalniško

spričevalo v Sloveniji. Ravno to tematiko smo namreč precej podrobno preučevali tudi

zaradi profesionalnih razlogov.

ATES je razvila neodvisna zasebna fakulteta iz Zagreba, na Hrvaškem, in je kot takšna

edina v širši regiji, ki je programirala ter razvila tovrstni informacijski sistem.

Predstavili bomo več različnih vidikov Evropskega računalniškega spričevala, kot tudi

Fundacije ECDL, v nadaljevanju pa tudi računalniško rešitev zasebne fakultete Algebra.

Pomembne izboljšave vključujejo znižanje zahtev po delovni sili, manjšo možnost

napak, takojšnje rezultate in možnost testiranja več ljudi v istem času. Zato je eno izmed

temeljnih vprašanj, ki se ob tem porajajo, smotrnost uvedbe točno tega informacijskega

sistema in kaj vse lahko podjetje oziroma zasebni zavod s tem pridobi – vprašanje

optimalne izbire deležnika.

V Sloveniji je poglavitni in obenem edini nosilec licence za certifikate ECDL

Slovensko društvo Informatika – kot takšno se lahko odloča med različnimi rešitvami

(različnimi moduli in programi). To so možnosti, ki jih konkretna informacijska rešitev

ponuja, od posameznikov in od njihovih potreb ter predznanja pa je odvisno, za katero

različico testiranja se odločijo. Ker nas še posebno zanimajo različne pojavne oblike in

delovanje informacijskih sistemov in ker to sovpada s tematiko, bomo podrobneje

predstavili tudi slednje.

1.2 Cilji in teze diplomskega dela

Namen diplomskega dela je prikaz uvedbe avtomatskega informacijskega sistema

ATES v Sloveniji. Namen je preučiti, kako je bil uveden informacijski sistem v praksi,

kakšne težave so bile ob uvajanju in po uvedbi. Pokazati elimo, kakšne možnosti ponuja

2

informacijski sistem ATES in kako se je izkazal pri uvedbi v Evropsko računalniško

spričevalo v praksi ter kakšne učinke je imel za nosilca licence Evropskega

računalniškega spričevala Slovenskega društva Informatika.

Cilji diplomskega dela so:

Predstavitev programske opreme za testiranje. Kakšna programska oprema za

testiranje še obstaja, kako se uporablja v Sloveniji, ali jo izpitni centri

uporabljajo poleg avtomatskega testiranja ATES, kako je poznana in ali je

povezana s Evropskim računalniškim spričevalom.

Predstavitev Evropskega računalniškega spričevala (ECDL) in njegovega

razvoja skozi čas, kratka predstavitev izpitnih centrov, ki izvajajo programe

ECDL. Prikazali bomo, katere nivoje certificiranja uporabljamo v Sloveniji in

kakšni sta poslanstvo ter vizija ECDL. Poskušali bomo ugotoviti, kakšni bosta

prihodnost in vloga ECDL v svetu.

Predstavili bomo sistem za avtomatsko testiranje, ki smo ga uvedli v Sloveniji.

Prikazali bomo, kako smo ga prilagodili za potrebe ECDL v Sloveniji, saj je bila

platforma razvita vnaprej. Pokazali bomo, kako sta potekala testiranje in uvedba

sistema v Sloveniji. Uspešnost oziroma neuspešnost uvedbe sistema bomo merili

s številom opravljenih izpitov kandidatov prek avtomatskega sistema za

testiranje v prvih 12 mesecih.

Glavne trditve diplomskega dela so, da je za uspešno in učinkovito testiranje kandidatov

nujno potreben ustrezno prilagojen informacijski sistem, ki ponuja ustrezno podprte

rešitve, prilagojene načinu delovanja Evropskega računalniškega spričevala. Hkrati

bomo pokazali, da tovrstna učinkovita rešitev za Slovensko društvo Informatika – kot

nosilca omenjene licence – pomeni večjo kredibilnost in olajša testiranje kandidatov v

izpitnih centrih.

Omenjene in navedene trditve bomo skušali preveriti skozi pripravo diplomskega

dela in jih v sklepnem delu tudi potrditi.

1.3 Predpostavke in omejitve diplomskega dela

Evropsko računalniško spričevalo je edini certifikat, ki ima veljavnost povsod po svetu

in je nekakšen unikum na tem področju, saj nima konkurence. Zato je vloga nosilcev

licence toliko bolj pomembna. Ravno tako se med izobraževalnimi ustanovami bije že

od nekdaj velika konkurenčnost glede ponudbe in zagotavljanja oziroma izvedbe

izobraževanja na področju računalniške pismenosti v različnih variacijah. Zato skuša

biti vsaka izobraževalna ustanova čim bolj konkurenčna in priznana kot kakovostna

izvajalka izobraževalnih programov na trgu. Ena glavnih predpostavk diplomskega dela

je zato trditev, da uvedba informacijskega sistema pri izvajanju izpitov ECDL pomeni

na drugi strani zmanjšanje možnih napak, ki nastanejo kot posledica človeškega

dejavnika, saj zaradi uvedbe informacijskega sistema ATES to poteka avtomatizirano.

Na podlagi primerjave s konkurenčnim informacijskim sistemom bomo ugotavljali, ali

je bila uvedba sistema ATES uspešna in dolgoročna rešitev. Kot glavno omejitev pri

pripravi diplomskega dela navajamo, da je bil sistem za avtomatsko testiranje razvit

vnaprej in ne bom opisali razvoja ter problemov pri razvoju informacijskega sistema.

V diplomskem delu bomo navajali točne podatke, saj slednji niso zaupne narave.

3

1.4 Predvidene metode diplomskega dela

Diplomsko delo smo razdelili na dva poglavitna segmenta – v prvem, bolj teoretičnem

delu nameravamo opisati informacijske sisteme za preverjanje znanja, njihove lastnosti

in kako so uveljavljeni v slovenskem prostoru. V praktičnem delu bomo predstavili

Evropsko računalniško spričevalo in njegove specifike, pa tudi področje delovanja ter

oblike programov. Podrobneje bomo opisali delovanje ECDL v Sloveniji in

certificiranje ter predstavili tako vizijo kot tudi cilje za prihodnost omenjenega

spričevala in fundacije. Predstavili bomo zahteve ECDL do sistema za preverjanje

znanja. V nadaljevanju se bomo posvetili predstavitvi konkretnega informacijskega

sistema ATES in uvedbi slednjega v sistem ECDL ter konkurenčni sistem, ki je bil

razvit vzporedno.

Sprva se bomo pri pripravi diplomskega dela posvetili pripravi teoretičnega dela, kjer

bomo analizirali in poiskali novejšo domačo ter tujo strokovno literaturo, strokovne

članke, pri pripravi pa se bomo dobršen del naslonili tudi na podatke, pridobljene s

svetovnega spleta. Vse pridobljene informacije s tega teoretičnega dela bomo analizirali

kot predmet raziskave diplomskega dela – to je uvedbo informacijskega sistema za

uporabnika, pri katerem smo tesno sodelovali in bili zadolženi za implementacijo.

Pri tem bomo navedli lastne zaključke, ugotovitve in mnenja.

4

2 INFORMACIJSKI SISTEM

2.1 Značilnosti informacijskega sistema in informatizacije

Informatizacija je kompleksen proces preobrazbe organizacij, ki smo ga v preteklosti

pogosto razumeli zelo poenostavljeno, zgolj kot uvajanje nove tehnologije v neko

obstoječe organizacijsko okolje, na ostale njene vidike pa smo pogosto pozabili.

Informacijska tehnologija odpira nove možnosti in priložnosti ter ima vlogo

pospeševalca prenove poslovanja. Večina avtorjev izrecno poudarja, da je treba gledati

na proces informatizacije kot na izjemno priložnost za prenovo poslovnih procesov.

Pod izrazom informatizacija nekega poslovnega sistema Vintar (2006, str. 30) pojmuje

naslednje procese, ki so med seboj «povezani in prepleteni:

uvajanje informacijske tehnologije v postopke oblikovanja, shranjevanja,

obdelave in iskanja informacij;

prilagoditev informacijskih tokov in informacijskih povezav novim tehnološkim

možnostim;

spreminjanje organizacije dela in organizacijskih struktur;

prenova poslovnih procesov in postopkov pod vplivom uvajanja ali izboljšave

informacijskih tehnologij;

razvoj področja upravljanja z informacijami in informacijskimi viri kot enim od

ključnih področij menedžmenta«.

Prvi izmed navedenih procesov zajema vse tisto, kar smo doslej pojmovali s pojmom

avtomatizacija poslovanja. Naslednji štirje pa zajemajo preostale bistvene dimenzije

procesa informatizacije, kot naj bi ga razumeli v današnjih časih. Hkrati moramo biti na

njih pozorni tudi zato, ker odslikavajo bistveni napredek, ki ga je možno doseči s

preoblikovanjem in modernizacijo poslovanja organizacij, če se informacijska

tehnologija v celotnem procesu ne uporablja izključno kot sredstvo tehnične narave z

namenom, da bi obstoječe poslovne procese avtomatizirali – pri čemer je bistven cilj

izboljšanje obstoječega stanja v poslovnih sistemih in kreativno uvajanje novih rešitev.

Takšna opredelitev je pomembna tako s teoretičnega kot tudi s praktičnega vidika, saj

narekuje, da gre za docela interdisciplinaren proces (Vintar, ibid.).

V praksi pogosto še vedno naletimo na prepričanje, češ da je informatizacija organizacij

izključno v domeni informatikov in da se to na druge stroke praktično ne nanaša, toda

hkrati vemo, da v praksi temu še daleč ni tako. Poleg računalniških znanj so za uspešne

projekte informatizacije v enaki meri potrebni tudi sociološka, organizacijska in še

veliko drugih specializiranih znanj, odvisno pač od tematike projekta. V gospodarstvu je

vodilni motiv informatizacije zagotavljanje konkurenčne prednosti poslovnega subjekta

skozi povečanje učinkovitosti, produktivnosti, zniževanje stroškov, ob povečanju

kakovosti proizvoda in storitev.

2.2 Potek informacijskih procesov

Na podoben način kot delujeta temeljni in upravljalski proces v okviru istoimenskega

sistema tudi informacijski procesi potekajo v okviru informacijskih sistemov. Zavedati se

je treba, da vsak izmed navedenih predstavlja zaključen segment različnih substanc,

narave delovanja, postopkov, oseb in delovnih sredstev. Različna je tudi tehnologija, na

5

kateri bazirajo procesi. Ni pa to strogo pravilo, kajti že v preteklosti je bilo ugotovljeno,

da imajo na številnih področjih bistveni procesi vse karakteristike informacijskega

procesa. Vsi trije sistemi – temeljni, upravljalski in informacijski procesi – so odvisni

drug od drugega ter posledično ne morejo delovati drug brez drugega (Vintar, 2006, str.

60).

Težko bi rekli, da v informacijskih procesih obstaja še veliko aktivnosti, ki niso podprte

z informacijsko tehnologijo ali pa niso avtomatizirane. Ko iščemo razlago in definicijo

za informacijski sistem, naletimo na številne razlage, ki imajo podoben pomen. Grafični

prikaz na sliki 1 pokaže bistvo sestave in funkcije informacijskega sistema:

Slika 1: Sestavine informacijskega sistema

Vir: (Drenovec, 2016).

Po mnenju Vintarja (2006, str. 68) dobivajo informacijski sistemi v procesu upravljanja

oziroma odločanja strateško vlogo. Cilj upravljanja oziroma odločanja v vsakem sistemu

je usmerjanje sistema proti zastavljenim ciljem. Ključno vlogo pri tem ima stopnja

informiranosti nosilcev odločanja. V tem okviru lahko funkcijo upravljanja in vodenja

razdelimo na tri osnovne naloge: planiranje, kontrola ter sprejemanje odločitev.

Kakovost izvajanja vseh upravljalskih aktivnosti je v veliki meri odvisna od informacij,

ki jih zagotavlja informacijski sistem.

Pomembno je določiti, kaj je cilj sistema – osrednja aktivnost planiranja je zato

postavljanje slednjih. Cilji morajo biti jasno predstavljeni skupaj s kriteriji, ki nam

pomagajo interpretirati stopnjo njihovega uresničevanja. Planiranje je osnova za

izvajanje, slednjega mora spremljati kontrola in temu sledi ukrepanje, kar najbolje

prikazuje Demingovo kolo, objavljeno v nadaljevanju.

6

Slika 2: Demingovo kolo

Vir: (MUCHVS, 2016).

Preden se dokončno odločimo nas Vintar (2006, str. 69) opozori na naslednje: za

določitev ciljev in smeri prihodnjih akcij morajo vodstveni organi razpolagati z

ustreznimi informacijami. Slednje omogočajo postavitev realnih ciljev, tj. takšnih, ki na

eni strani niso preskromni in na drugi niso previsoko zastavljeni. Vhodne informacije

omogočijo, da se ovrednotijo strateški, taktični in operativni vidiki poslovanja, da se

opravi konstruktivna sinteza in vzpostavijo temelji za določitev optimalnih ciljev. Pri

tem pa je treba vzeti v obzir še eno pomembno dejstvo: za izdelavo dolgoročnih planov

potrebujemo povsem drugačne informacije kot za operativne kratkoročne plane – zato,

ker mora biti načrtovani informacijski sistem kos specifičnim potrebam posamezne

ravni, trdi Vintar.

Le redke organizacije in podjetja se lahko pohvalijo, da imajo le en integrirani

informacijski sistem. Veliko boj realna je namreč ugotovitev, da imamo običajno v

večjih organizacijah več različnih informacijskih sistemov. Med seboj se razlikujejo po

namembnosti, kompleksnosti in obsegu. V strokovni litetaruri najdemo opise različnih

informacijskih sistemov, kot so:

vodstveni informacijski sistemi,

sistemi za podporo odločanju,

ekspertni informacijski sistemi,

upravljalski informacijski sistemi,

integrirani informacijski sistemi in

poslovni informacijski sistemi.

V našem obravnavanem primeru gre torej za poslovni informacijski sistem. Slednji je

tudi najbolj splošna zvrst, s katero se srečamo v vsaki organizaciji.

7

2.3 Uvajanje novega informacijskega sistema

Na trgu vlada čedalje hujša konkurenca – preživela bodo zgolj tista podjetja, ki se bodo

prilagodila tako trgu kot posledično tudi potrošniku. Za uspešno izvedbo tega se bodo

morala v veliki meri posluževati uvajanja novih informacijskih sistemov. Saj, kot vemo,

je informacijska tehnologija pomemben deležnik pri prenovi poslovnih procesov. Dobro

obvladovanje slednjega podjetje naredi konkurenčno, zagotovi mu celo prednost pred

tekmeci in nenazadnje tudi zmanjša stroške poslovanja. Za lastno razvijanje

informacijskih sistemov se odloči zgolj peščica podjetij, večina si na trgu poišče ustrezno

in najbolj primerno informacijsko rešitev ali ERP (angl. Enterprise Resource Planning).

Kot trdi Goettke (2016) »ERP-sistemi sicer že desetletja predstavljajo hrbtenico

poslovnih procesov v podjetjih, vendar pa novi uporabniki, spreminjajoče se potrebe

produkcijske verige, tehnični napredek in integracija mobilnih naprav spreminjajo

pričakovanja ter potrebe poslovnega sveta, zato morajo na te izzive odgovoriti tudi

ponudniki sistemov ERP«.

Glede na to, ali govorimo o podpori poslovanja v podjetju oziroma poslovni enoti (ERP)

ali nadgradnji sistemov ERP (ERPI) ali o sistemih za podporo sodelovanja med podjetji

(e-poslovanje), gre za modularno zgrajene sisteme, katerih funkcionalnost podpira

poslovanje proizvodnih in storitvenih podjetij (Roblek & Meglič, 2001, str. 1516).

Zanimivo je, da se je v praksi pokazalo, da gre za projekte z relativno visokim tveganjem

in relativno nizko uspešnostjo, kar dokazujeta tuja ter domača praksa. V svetu je

uspešnih le med 9 in 17 odstotki (Srabotič, 2002, str. 200) projektov uvajanja, večina

ostalih ni bila izvedena do konca, saj so bili predčasno prekinjeni ali pa neuspešni. Vzrok

za to gre iskati v nekajkratni prekoračitvi osnovnega izračuna stroškov za uvajanje

novega sistema. Nekatere izmed študij uvajanja novih informacijskih sistemov so

pokazale, da so izredno visoki stroški uvajanja bolj povezani s kompleksnostjo velikih

podjetij in storitev kot pa s kompleksnostjo rešitev.

Prikaz strukture stroškov v projektu kaže, da so stroški uvajanja, vzdrževanja in

dograjevanja sistema največkrat višji od zastavljenih okvirov.

Slika 3: Stroški uvajanja novega informacijskega sistema

Vir: (Kovačič, 2002, str. 189).

Dilema, ali se naj podjetje odloči investirati in za to nameniti določen čas, da pridobi

novi informacijski sistem, ali pa se naj odloči zgolj za prenovo že obstoječega, v

nasprotju s tem, da pusti obstoječe stanje, ker nekako deluje, seveda ne bi smela biti

8

vprašljiva. Prenova ali nakup novega sistema namreč vodi k bolj učinkovitemu nadzoru

in obvladovanju procesov ter podatkov. Integrirani informacijski sistem nam lahko

ponudi največ, če naredimo reorganizacijo v poslovnih sistemih zaradi posebnosti okolja.

Hkrati so tudi na programski opremi – čeprav je standardizirana – potrebne dopolnitve in

prilagoditve. Gre za občutljivo področje, ker se tako kot informacijski sistem tudi

podjetje hitro spreminja, vse napake, ki jih naredimo, so drage in še dodatno upočasnijo

naš razvoj, trdi Srabotič (2002, str. 14).

Prednost celovitih informacijskih sistemov, kot navaja Kejžar (2011, str. 5), pred

klasičnimi je v tem, da ti sistemi združujejo celoto poslovnih funkcij podjetja in prek

celotne organizacije omogočajo integracijo poslovnih procesov. Razlika je v tem, da

tovrstni informacijski sistemi izhajajo iz procesno usmerjenih uporabniških programskih

rešitev (in ne iz programskih rešitev, ki bi bile funkcionalno usmerjene).

2.4 Pomen prenove informacijskih sistemov

Vsako podjetje, ki se odloči za prenovo ali uvajanje novega informacijskega sistema, ima

na voljo naslednje možnosti (Kovačič, 1998, str. 178–181):

da nadaljuje lasten razvoj programskih rešitev na že obstoječih temeljih:

Prednosti so:

delo z znanim in v podjetju uveljavljenim vmesnikom,

potreben je kratek čas za uvedbo novega sistema,

manjši obseg sprememb,

postopnost naložb.

Slabosti so:

drago in zahtevno vzdrževanje,

nizka stopnja kakovosti,

neustrezna uporabniška rešitev,

dilema, kako se zagotovi ažurnost podatkov,

problem z zagotavljanjem varnosti podatkov.

Lasten razvoj programskih rešitev. Potrebna je standardizacija tistih poslovnih

procesov, ki so tehnološko pogojeni s poslovanjem podjetja kot celote. Ko se

odločamo za prenovo je potrebno ustrezno celovito informacijsko orodje,

zamenjati in preoblikovati je treba obstoječo računalniško arhitekturo s

sodobnejšo odjemalca/strežnika.

Prednosti so:

vložek se obrestuje s poenostavitvijo, racionalizacijo in standardizacijo

poslovanja.

Slabosti so:

stroški niso zanemarljivi,

predelati je treba obstoječe rešitve v skladu z novim konceptom in orodji.

Nakup že izdelanih (standardiziranih) informacijskih in programskih rešitev.

Prednosti so:

skrajšanje časa razvoja,

znižanje tveganja o ustreznosti končnega rezultata,

pridobitev tujih znanj,

referenčni modeli za izvajanje poslovnih aktivnosti.

Slabosti so:

relativno visoka cena programske rešitve,

9

problematika uvajanja,

prilagajanje informacijske rešitve potrebam uporabnikov za vzdrževanje in

nadaljni razvoj informatike podjetja.

2.5 Proces uvajanja kot metodološki načrt izvedbe uvajanja

Primerno je treba izbrati in določiti tiste module, ki bodo uvedeni na novo, če ne bo

zamenjan celoten informacijski sistem hkrati (t. i. metoda big bang – kjer zamenjamo

obstoječi stari sistem z novim). Veliko različnih avtorjev opozarja na pomen izbire

primernega vodje projekta in formiranje projektne skupine, ki bo bdela nad celotnim

procesom – skupine ne smejo biti prevelike, da ne prihaja do nepotrebnih trenj, kar lahko

zavira celoten postopek. Projektne skupine ne smejo biti niti premajhne. Vse to je

odvisno tudi od velikosti podjetja in splošne razdelitve nalog že v primarnem podjetju.

Ugotovitve posameznih članov (ali skupin) je treba tako v procesu kot tudi ob koncu

uskladiti, saj bi se lahko razmišljanja med njimi razhajala. Ena izmed možnosti je tudi

uvedba posebnih združevalnih mehanizmov. Pomembno vprašanje, ki si ga moramo

zastaviti, je tudi, zakaj v podjetju potrebujemo novi informacijski sistem in kakšna je

vizija njegove uvedbe (Mlakar, 2006, str. 5).

Glavne zahteve naročnikov novih informacijskih sistemov so običajno naslednje

(Mlakar, 2006. Str. 6):

odprtost, ki pomeni fleksibilno uporabo programa, funkcionalnost, opcije

nadaljnje širitve, spreminjanje programa, možnost povezovanja z drugimi

programi;

enostavno in hitro uvajanje. Ključno pri tem je, da s procesom ne obremenimo

siceršnjega toka in procesa dela v podjetju – v velikem podjetju je nove naloge,

povezane z uvedbo, smiselno razdeliti med več ljudi, v majhnem podjetju pa je

bolje, da se s tem ne sme preveč obremeniti ključnih in vodilnih ljudi;

neodvisnost od operacijskega sistema in baz podatkov;

obvladljivo delovanje po uvedbi sistema. Bistveno je, da je po prevzemu novega

sistema naročnik in novi uporabnik sistema sposoben poskrbeti za normalno

delovanje sistema.

Možni sta dve strategiji uvajanja: že predhodno omenjena metoda big bang in postopna

strategija. Pravilna izbira ene izmed njiju kot uvajalne strategije je ključna za uspeh

uvedbe celotnega projekta. Postopno uvajanje se priporoča v primerih, ko gre za

podjetje, ki je dislocirano (ima več različnih poslovalnic na različnih lokacijah) in z

veliko uporabniki. S postopnim uvajanjem si projektna skupina, ki uvaja novi

informacijski sistem, pridobi veliko izkušenj za uvajanje drugih modulov. Slabost te

metode pa je potrebna realizacija povezav s predhodnim sistemom. Prednost metode big

bang je v tem, da se vse stare sisteme zamenja z novim istočasno. To zmanjša stroške

vzdrževanja in licenc starih programov. Obenem nam takšna možnost omogoča, da ni

treba vzpostaviti povezav med starim in novim sistemom, kar posledično pomeni tudi

manjše stroške ter krajši čas uvedbe (Mlakar, 2006, str. 6).

2.6 Merilo uspeha uvajanja novega informacijskega sistema

Ključna dejavnika za uspeh in hitro uvajanje novega informacijskega sistema sta pravilna

izbira strategije ter prepričanost, da bo novi informacijski sistem tudi v našem podjetju

privedel do posameznih izboljšav in posodobitev.

10

Devet kritičnih dejavnikov uspeha za vse tovrstne projekte, kot jih navaja Bancroft

(1996, str. 67–73), so:

Pri sestavi skupine, ki bo delala na projektu, je treba izbrati takšne

posameznike, da bo delovanje skupine uranoteženo in bo pokritih več

področij (če gre za večje podjetje), sicer lahko zadošča tudi posameznik, ki

dobro obvladuje področje.

Projektni vodja mora biti sposoben voditi pogajanja med tehničnim in

poslovnim vodstvom podjetja glede sprememb ter morebitnih težav. Glede na

to, da novi sistem prinaša nove rešitve, je treba usposobiti delavce, ki bodo

delali s sistemom in jih opolnomočiti, da ga bodo lahko uporabljali.

Izbrati je treba dobro metodologijo in pripraviti ustrezen načrt uvedbe.

Pri vsakem uvajanju novosti se pojavljajo težave, ki jih nismo predvideli in

zato moramo biti pripravljeni se soočiti z novonastalimi problemi ter jih

konstruktivno reševati.

Vodstvo podjetja mora zagotoviti podporo osebi, ki je zadolžena za uvedbo

novega sistema, ali skupini oseb, ki bo bdela nad projektom, če gre za večje

podjetje.

Posamezniki, ki so zadolženi za projekt, morajo biti tudi osebno

zainteresirani, da bodo dobro izvedli projekt (ali vsaj vodja skupine).

Ključnega pomena je tudi nenehno komuniciranje z uporabniki na vseh

ravneh in postavljanje smotrnih pričakovanj ter seznanitev s procesom.

Za uspešno uvedbo novega informacijskega sistema morata biti navzoči tudi

zelo dobro razumevanje in poznavanje delovanja podjetja, pa tudi

pripravljenost in zmožnost na spremembe (ne samo vodilni, tudi operativni

strokovni delavci morajo biti prek interne komunikacije dobro seznanjeni).

Podjetja so načeloma pripravljena spremeniti poslovne procese, a ko naj bi

prišlo do implementacije, se pogosto zatakne, ker si v začetku ne

predstavljajo, kaj pravzaprav to pomeni. Vendar pa je težke odločitve treba

kljub temu sprejeti in izpeljati.

Praksa uvajanja novih informacijskih rešitev ima že dolgo pot za seboj, področje

celovitih rešitev in uvajanja informacijskih tehnologij pa je relativno mlado. V

preglednici so prikazane dejavnosti in posamezni dejavniki uspeha po metodologiji

GDPM (Goal Directed Project Managemenet), ki prikazuje bistvene dejavnike uspeha,

ko gre za uvedbo novega sistema in so splošni za projektno vodenje ter imajo vpliv tudi

na uvajanje celovitih rešitev (kot je uvedba novega informacijskega sistema):

11

Tabela 1: Projektne aktivnosti in dejavniki njihovega uspeha

AKTIVNOST

DEJAVNIKI

Izvedba

projekta

podpora vodstva;

jasnost ciljev projekta;

usklajenost znanja in sposobnosti organizacije

tehnoloških rešitev v informacijskem sistemu.

Zasnova

projekta

nivo podrobnosti načrtov;

strukturiranost načrtov;

realnost načrtov in ocene razpoložljivosti virov.

Načrtovanje

projekta

razdelitev odgovornosti;

motivacija udeležencev;

reševanje konfliktov projektne in linijske organizacije.

Organiziranje

projekta

formalizirana komunikacija;

povezava med načrti in poročili o napredku;

pooblastila vodje projekta.

Nadzor nad

potekom

projekta

nadzor nad spremembami ciljev;

obvladovanje razlik v organizacijski kulturi

udeležencev.

Vir: (Kovačič, 2002, str. 227).

Iz preglednice je razvidno, da so za zasnovo projekta v veliki meri potrebni podpora

vodstva, pravilno zastavljeni cilji in usklajenost znanja ter sposobnost organizacije.

Ostale aktivnosti pa so v veliki meri odvisne od vodje projekta.

12

3 ZNAČILNOSTI PROGRAMSKE OPREME ZA

ELEKTRONSKO TESTIRANJE ZNANJA

Znanje učencev lahko preverjamo na dva načina, bodisi pisno ali ustno, hkrati pa za

preverjanje slednjega lahko uporabljamo še tretjo metodo, ki je elektronska. Poleg tega

obstajajo še dodatne alternativne metodologije. Strinjamo se lahko, da ima vsak izmed

omenjenih načinov svoje prednosti in slabosti. Glavni namen, da se odločimo za novo

obliko preverjanja znanja je, da vsakič ob tem težimo k temu, da ima slednja čim več

pozitivnih lastnosti. Povedano drugače, da z novo obliko odpravimo pomanjkljivosti

prejšnjih načinov preverjanja znanja (Lebar, 2010, str. 9).

Splošno znano dejstvo je, da je v današnjem svetu veliko informacijsko-komunikacijske

tehnologije (IKT), ki jo lahko uporabimo z vsemi njenimi prednostmi in nadgradimo

obstoječe stanje. Če pogledamo na trg, najdemo veliko programske opreme, ki nam

lahko pomaga pri pomembnem procesu v fazi izobraževanja, pri preverjanju

pridobljenega znanja učencev. Proces preverjanja se običajno logično nadaljuje s

procesom ocenjevanja znanja. Tudi to lahko ob ustrezni programski opremi in z malo

truda izvedemo elektronsko (Lebar, 2010, str. 12).

Začetki uporabe tovrstnega načina preverjanja so morda nekoliko težji, vendar pa se nam

vloženi trud kasneje obrestuje. V nadaljevanju bomo predstavili nekaj na spletu

dostopnih aplikacij, ki nam omogočajo izvedbo takšnega preverjanja, najzanimivejše od

teh orodij bomo predstavili podrobneje, skupaj s komentarjem o njihovi uporabnosti.

3.1 Potek in vrste elektronskega preverjanja znanja

Elektronsko preverjanje znanja lahko krajše poimenujemo tudi e-preverjanje (angleško e-

testing). Neposredno je povezano z uporabo IKT in predstavlja razmeroma novodobno

obliko preverjanja, ki je sicer še v razvojni fazi, vendar pa poznamo več načinov

izvajanja slednjega. Vsekakor gre za dinamičen proces, saj se načini iz dneva v dan

nadgrajujejo in izboljšujejo – predvsem zato, ker se tako e-preverjanje kot e-

izobraževanje nezadržno širita. Z razvojem IKT imamo namreč različne možnosti

izvajanja, hkrati pa drži tudi dejstvo, da je razvoj elektronskega preverjanja odvisen tudi

od poznavanja in veščnosti uporabe IKT. Med IKT za elektronsko preverjanje znanja

sodijo tudi t. i. generatorji naključnih testov. Pri teh z ustrezno programsko opremo

sestavimo kvoto (imenovana tudi banka) vprašanj, nato pa sestavo posameznega testa

prepustimo programu, ki nam samodejsno sestavi več unikatnih preizkusov znanja

(Kaučič & Lebar, 2010, str. 385).

Med IKT za elektronsko preverjanje znanja štejemo tudi preverjanje, ki je izvedeno na

klasičen način, vendar poteka njihovo ocenjevanje avtomatizirano s pomočjo za ta

namen izdelane strojne in programske opreme. Tovrstno ocenjevanje je bistveno hitrejše

in objektvnejše od ročnega, vendar omejuje nabor možnih tipov vprašanj ter s tem

posledično odgovorov. Če pa upoštevamo strogi pomen besede, potem je elektronsko

preverjanje znanja le tisto, ki je izvedeno neposredno v elektronskem okolju. V splošnem

lahko, kot nadaljujeta Kaučič & Lebar (2010, str. 386), ločimo dve vrsti elektronskega

preverjanja neposredno v e-okolju:

asinhrono preverjanje znanja, kjer reševalec preverjanja preizkus znanja prenese s

spletne strani na svoj računalnik in ga rešuje brez povezave s spletnim mestom,

13

po končanem reševanju pa rešen preizkus naloži nazaj na spletno mesto ali ga

pošlje pedagogu;

sinhrono preverjanje znanja poteka tako, da je reševalec med reševanjem

preizkusa stalno povezan s spletnim strežnikom, na katerem se nahaja preizkus.

Takšno preverjanje znanja je ponavadi sestavljeno, v prostem žargonu rečeno, v

obliki kviza.

Kot navaja Lebar (2010, str. 14) je eden od ciljev zdajšnjega preučevanja, kako

preverjanje znanja učinkovito prenesemo v e-okolje. Gre predvsem za to, da poleg vseh

prednosti, ki nam jih ta ponujajo, obstajajo ob tem tudi določene omejitve, katerih

vsekakor ne gre prezreti. Dobro preverjanje znanja mora biti namreč v skladu s cilji, ki

smo si jih določili, in skladati se mora z metodami, ki smo jih ob tem uporabili. Dobro

preverjanje znanja mora biti predvsem veljavno. Slednje je veljavno, če z njim

preverjamo to, kar dejansko želimo preveriti: npr., če želimo preveriti uporabo znanih

postopkov v novih situacijah, ne postavljamo samo vprašanj, kjer bi pričakovali

odgovore z naštevanjem. »Dobro preverjanje mora biti tudi ekonomično: čas priprave,

čas izvajanja preverjanja in čas pregledovanja ter dajanja povratne informacije – vse to je

potrebno upoštevati,« zaključi Lebarjeva (2010, 15).

3.2 Načini elektronskega preverjanja znanja

Elektronsko preverjanje znanja lahko poteka na več različnih načinov, osredotočili pa se

bomo zgolj na tri, ki jih bomo tudi opisali:

Preverjanje znanja neposredno v e-okolju. Pri tovrstni obliki preverjanja znanja

gre za najpogosteje uporabljeno tehniko preverjanja znanja v praksi, ki je vezana

na e-izobraževanje ali uporabljena kot njegov produkt. Kandidat, ki opravlja

izpit, mora imeti ves čas opravljanja preizkusa vzpostavljeno povezavo z

internetom. Običajno je tovrstna metoda izvedena v obliki kviza, ki ga učitelj

oblikuje s pomočjo številnih aplikacij. Naj jih navedemo le nekaj (Lavtar, 2011,

str. 29–30):

QuizCenter,

EasyTestMaker,

Quibblo,

Classmaker,

MyStudio in

Quizilla.

avtomatsko ocenjevanje na papirju rešenih nalog. Sestavljalec nalog oziroma

učitelj mora sestaviti takšen prezikus, ki bo posledično omogočal avtomatsko

ocenjevanje testa. Zaradi tega mora tovrstni preizkus vsebovati že vnaprej

ponujene odgovore (bodisi pravilne ali napačne), kandidat pa mora pred pravilno

trditvijo obarvati kroge. Učitelj na koncu ocenjevalne liste pretvori v digitalno

obliko. Gre za metodo, ki je adekvatna predvsem na fakultetah in v velikih

izpitnih centrih, kjer je veliko kandidatov, ki opravljajo izpite (Lavtar, 2011, str.

28).

generiranje naključnih preizkusov znanja. Gre za metodologijo, ki se uporablja

takrat, ko je treba uporabiti veliko število testov z namenom, da bi bil vsak

izmed njih svojevrsten in drugačen, da bi na ta način zmanjšali možnost

prepisovanja med kandidati, ki opravljajo preizkus. Kdor sestavlja takšen

preizkus, že v osnovi potrebuje nameščeno primerno programsko opremo.

Zatem kreirano bazo vprašanj uredimo po segmentih (obstaja več kriterijev

14

razvrščanja: lahko so vezani na ure predavanj posamezne snovi, na težavnost

vprašanj ali na vsebinska poglavja snovi). Učitelj in sestavljalec nalog določi

tudi kvantiteto vprašanj – kolikšno število bi želel vključiti s posameznega

sklopa. Program jih nato samodejno formira. Programska oprema pa omogoča,

poleg sestavljanja izpitov, tudi ocenjevanje slednjih. Prednost pri tem je, da je

učitelj lahko bolj objektiven pri ocenjevanju izpitov in da se obenem zmanjša

tudi obseg dela z opravljanjem izpitov (Lavtar, 2011, str. 30).

Slednje je zelo pomembno za konkreten primer – če učitelj oziroma sestavljalec nalog

uporablja avtomatsko ocenjevanje, mora biti pri tem pozoren, da oblikuje vprašanja

zaprtega tipa in ne zastavlja vprašanj odprtega (esejskega) tipa, kjer bi bilo možnih več

odgovorov, ker potem ni možno avtomatsko ocenjevanje.

3.3 Prednosti in slabosti e-preverjanja znanja

Rečemo lahko, da gre za obe dimenziji – tako prednosti kot tudi slabosti (Lebar, 2010,

str. 24), kar je treba pri sestavljanju izpitov upoštevati. Prednosti so predvsem v tem, da:

tovrstna metoda omogoča hitrejše ocenjevanje;

ponuja takojšnjo povratno informacijo tako za kandidata kot učitelja;

zagotavlja svojevrstno, zanimivo in točno izkušnjo ocenjevanja;

dovoljuje ponovitev ocenjevanja in popravke.

Slabosti e-preverjanja znanja, ki bi jih veljalo izpostaviti, pa so (Lebar, 2010, ibid.):

pomanjkljive računalniške spretnosti (predvsem kandidatov – zato morajo ti

pridobiti ustrezno znanje o tovrstnem načinu reševanja izpitov že predčasno –

treba jih je opolnomočiti za takšno testno izkušnjo);

učitelj težko ocenjuje, kako je kandidat reševal nalogo – s tem mislimo

predvsem na postopek oziroma proces reševanja naloge;

vprašanja so pogosto zaprtega tipa, kajti deskriptivna opisna oblika je v

računalniški obliki nemogoča za takojšnje avtomatično popravljanje, to pa je po

mnenju nekaterih strokovnjakov preveč usmerjeno na nižje ravni znanja;

če se učitelj kljub vsemu odloči za tovrstno esejsko preverjanje znanja, potem

ocenjevanje ne more biti avtomatično, temveč mora učitelj odgovore kandidatov

preveriti ločeno;

v takšnem primeru tudi ne pride do takojšnje informacije, ki naj bi bila dodana

vrednost takšnega načina ocenjevanja.

15

4 EVROPSKO RAČUNALNIŠKO SPRIČEVALO

4.1 Predstavitev ECDL

Osnovni namen Mednarodne izobraževalne iniciative, poznane pod prepoznavno kratico

ECDL – European Computer Driving Licence oz. ICDL – International Computer

Driving Licence, je v prvi vrsti širjenje primerljive računalniške pismenosti v enotni

obliki širom sveta. Tam, kjer jo prepoznajo kot zelo uporabno in koristno ter jo

posledično uvedejo v svoj sistem, jo običajno upravlja neodvisno telo. Slovensko

društvo Informatika (SDI) je v naši državi tisto, ki bdi nad celotnim omenjenim

sistemom. Odločitev o uvedbi sistema ECDL poteka tako, da je predpogoj za izvajanje

programa izpolnitev določenih zahtev s strani družb ali ustanov. Izbor je tudi prvi korak,

s katerim določena ustanova ali podjetje pridobi naziv pooblaščenega izvajalca. Slednji

ima tako svoj izpitni center, katerega primarni namen je usposabljanje in opravljanje

izpitov iz posameznih modulov.

Ustanova ECDL (European Computer Driving Licence Foundation, ECDL-F) je

zadolžena za uvajanje in nadzor ECDL-ja. Poglavitna naloga omenjene ustanove je

krepitev prepoznavnosti ECDL in na drugi strani koordinacija razvojnih usmeritev

koncepta. Eden izmed vidnejših rezultatov in produktov je razvoj licence, imenovane

International Computer Driving Licence (ICDL). Fundacija ECDL (ECDL-F) tako

zagotavlja na eni strani ECDL kot standard in na drugi strani uvajanje ECDL širom

Evrope in po svetu z dvema karakteristikama – na enak način in pod enakimi pogoji.

Lastnik koncepta ECDL je torej Fundacija ECDL, katere poglavitni namen vzpostavitve

je bila in ostaja koordinacija uvajanja ter operativno delovanje koncepta ECDL v

Evropi. Gre za organizacijo, ki je nepridobitna in pooblasti nosilca licence v posamezni

državi, da lahko uporablja koncept ECDL ter vzpostavi program uvajanja ECDL za to

državo. Eden izmed pogojev delovanja je tudi, da so zunaj Evrope nosilci licence tiste

organizacije, ki jih Fundacija ECDL prepozna kot adekvatne. Pogoj za nosilca licence v

evropskih državah pa je, da mora biti član Sveta poklicnih evropskih strokovnih društev

za informatiko (Council of European Professional Informatics Societies, CEPIS)

(ECDL, 2008a).

4.1.1 Uvajanje ECDL

ECDL (2008b) lahko pojmujemo kot spričevalo, ki »dokazuje imetnikovo

usposobljenost za uporabo osebnega računalnika in splošnih računalniških aplikacij ter

potrjuje, da je bila oseba testirana skladno s standardom ECDL in veljavnim programom

usposabljanja ECDL. Slednje je mednarodno priznana listina in ima v vsej Evropi

podobno obliko. Za pridobitev spričevala ECDL je izhodišče indeks (ECSC). Kandidat

mora pridobiti indeks še pred prvim izpitom. Indeks je uraden obrazec, kamor se vpiše

vsak uspešno opravljeni izpit. Ko kandidat opravi naslednji izpit, se tudi ta vpiše v

indeks. Ko je opravljenih vseh sedem izpitov, pridobi kandidat pravico do spričevala

ECDL. Kandidat ali izpitni center dostavi izpolnjen indeks organizaciji, ki je v državi

pooblaščena za ECDL, ta pa indeks zamenja za spričevalo ECDL«.

Fleksibilnost sistema posamezniku omogoča, da opravlja izpite po takšnem zaporedju in

modulih kot si jih sam izbere. Še več – lahko jih opravlja v različnih izpitnih centrih in

celo v različnih državah. Univerzalnost sistema pa pomeni, da ni pomembno, v kateri

16

državi je bilo posamezno spričevalo ECDL ali indeks ECDL izdano, saj velja tudi v

drugih državah in sta oba dokumenta tudi mednarodno priznana (ECDL, 2008b).

4.1.2 Programi

»Spremembe v IT-sferi in vse večje zahteve do uporabnikov ter strokovnjakov so

narekovale razvoj novih produktov. V začetku leta 2003 so bili z izdajo nove različice

učnega načrta Syllabus 4.0 posodobljeni temeljni (Core) programi ter uvedeni novi. Z

osnovnih se je program razširil na napredne in specialistične vsebine (ECDL Advanced,

ECDL CAD). Družina produktov ECDL se širi in s tem se širi tudi ECDL Community«

(ECDL, 2008c).

Sofisticirana infrastruktura in številčnost uporabnikov na vseh nivojih zagotavljata

nenehen napredek. Velika razvejanost nacionalnih operaterjev in izpitnih centrov pa

omogočata vse večjo prepoznavnost ter širjenje teh informacijskih rešitev med

uporabnike. Zavedanje konkurenčnosti na gospodarskem trgu dela prepoznava ECDL,

kot povečanje zaposlitvenih možnosti, bodisi za posameznike ali podjetja, hkrati pa

zavezuje delodajalce in izobraževalce k vzajemnemu sodelovanju v današnji

informacijski družbi.

4.1.3 ECDL kot izdelek

ECDL je oblikovan iz dveh konkretnih segmentov: iz evropskega računalniškega

spričevala in indeksa (European Computer Skills Card, ECSC), ki obenem služi tudi kot

formalno ter uradno potrdilo o opravljenih izpitih. Po tem, ko posameznik opravi

katerekoli štiri izpite po programu testiranja ECDL, prejme potrdilo, imenovano Začetni

ECDL (ECDL Start).

Omenjeno spričevalo ima enotno obliko povsod po Evropi in je mednarodno priznana

listina. Spričevalo ECDL potrjuje, da je bil posameznik testiran skladno s standardom

ECDL in splošno veljavnim programom usposabljanja ECDL, obenem pa dokazuje

imetnikovo usposobljenost za uporabo splošnih računalniških aplikacij ter osebnega

računalnika.

Po splošno veljavnih pravilih, navedenih na uradni spletni strani (ECDL, 2008d), je »za

pridobitev spričevala ECDL izhodišče indeks (ECSC). Kandidat mora pridobiti indeks

še pred prvim izpitom. Indeks je uraden obrazec, kamor se vpiše vsak uspešno

opravljeni izpit. Ko kandidat opravi naslednji izpit, se tudi ta vpiše v indeks. Ko je

opravljenih vseh sedem izpitov, pridobi kandidat pravico do spričevala ECDL. Kandidat

ali izpitni center dostavi izpolnjen indeks organizaciji, ki je v državi pooblaščena za

ECDL, ta pa indeks zamenja za spričevalo ECDL«, pojasnjujejo.

4.2 Zgodovina ECDL

Izvorna zamisel in ideja sta nastali na Finskem, leta 1994, in prišli v javnost po dveh

različnih poteh. Deloma je bila razvita kot vsebinski del priprav na članstvo v Evropski

uniji (EU), kjer so potekali intenzivni pogovori o oblikovanju »European Computer

Driving Licence, Evropskem računalniškem vozniškem dovoljenju«. Sočasno je

predstavnik mnogih nacionalnih združenj informatikov Dudley Dolan iz Dublina, v

vlogi »Vice President of the European Professional Informatics Societies«, začel s

pogovori in polemiziranjem s predstavniki EU o potrebnem dvigu nivoja informacijsko-

17

telekomunikacijskih veščin v industriji ter obenem tudi o vse večjemu pomenu

informacijske družbe.

Sledila je ustanovitev posebne skupine, ki je preverila finski model in ga kot originalno

kvalifikacijo v praksi najprej preizkusila na Švedskem, avgusta 1996, pod imenom

European Computer Driving Licence (ECDL, 2008e).

Septembra 1996 so v Franciji predstavili svojo različico istega programa. Čez štiri

mesece je bil oblikovan osrednji koordinativni organ s statusom ustanove – fundacije.

Poglavitna naloga slednjega je bila: razvoj, promocija, koordinacija in skrb nad

kakovostjo spričevala ECDL.

Pomembnost in težo projektu daje tudi dejstvo, da je bil deležen zavidljive podpore

Evropske komisije.

4.3 Izvajalci programov in oblike programov ECDL

Po trenutno veljavnih podatkih lahko posamezniki v Sloveniji »opravljajo izpite pri

enem izmed akreditiranih izpitnih centrov v Sloveniji (Agora, d. o. o., ISER, Andrej

Krajnc, s. p., Ljudska univerza Celje, Ljudska univerza Murska Sobota, Micro Team, d.

o. o., SPIN, d. o. o., in Šolski center Novo mesto). Pri tem pa velja poudariti, da Zavod

za zaposlovanje Republike Slovenije brezposelnim osebam omogoča brezplačno

računalniško uposabljanje in opravljanje izpitov ECDL« (ECDL, 2008f).

»Učni načrt ECDL je osnova za standard ECDL. Standard ECDL sestavljajo naslednji

deli (ECDL, 2008g):

učni načrt ECDL, ki je podroben opis področij znanja in področij veščin, ki jih

obsega standard;

evropska zbirka vprašanj in izpitov (European Question and Test Base, EQTB),

ki obsega vprašanja in izpite, ki se uporabljajo za ugotavljanje standarda ECDL;

smernice za izpite.«

Navedena fundacija (European Computer Driving Licence Foundation) je telo, ki skrbi

za skladnost s standardom ECDL in opravlja nadzor nad uporabo programa ECDL.

4.4 ECDL v Sloveniji in certificiranje

Slovensko društvo Informatika zadnjih 16 let pod nadzorom (vse od leta 2000) izvaja

certificiranje ECDL. Posameznik opravi izpit bodisi v slovenskem ali angleškem jeziku

(pri nas ali drugje –v matični državi je vedno dovoljen tako izvorni jezik kot tudi

nevtralna angleščina) z reševanjem nalog na računalniku ali prek avtomatiziranega

izpitnega sistema. Kandidat ima na voljo tudi izbiro poljubne programske opreme (npr.

Open Office, Microsoft Windows & Office). Pomembna odlika omenjenega

certificiranja je dejstvo, da je mednarodno priznano – verjetno ga je tudi iz tega razloga

doslej opravljalo kar 13 milijonov kandidatov iz 148 držav. Statistični podatek za

Slovenijo je prav tako dovolj zgovoren, saj je doslej tovrstno izobraževanje končalo 17

tisoč kandidatov – opravili so več kot 84 tisoč izpitov. Spričevala so prepoznavna tudi v

naši okolici, saj je certificiranje ECDL v Italiji opravljalo več kot 2 milijona

posameznikov, v Avstriji in na Madžarskem okoli pol milijona ljudi (550 tisoč v

Avstriji in 430 tisoč na Madžarskem), na Hrvaškem 60 tisoč in v Srbiji 38 tisoč

kandidatov (ECDL, 2008h).

18

Navedene številke so dovolj zgovoren podatek, kakšno težo pripisujejo certificiranju

ECDL ne samo posamezniki, pač pa tudi delodajalci in drugi pomembni deležniki na

trgu, ki menijo, da tudi to vpliva na poslovni uspeh posameznika. Temu podatku v prid

priča tudi raziskava, ki so jo objavili v Italiji. Raziskava Cena neznanja je namreč

razkrila, da »prinaša certificiranje ECDL vračilo na investicijo v višini 2.261 evrov na

osebo na leto in da se je usposobljenost povečala za kar 47 % glede na raven pred

usposabljanjem. Po raziskavi nizozemske univerze Twente pa nizozemski delavci v

povprečju porabijo skoraj 8 % svojega delovnega dne za reševanje težav pri uporabi

informacijske tehnologije na delovnem mestu. Vse več podjetij uporablja certificiranje

ECDL za doseganje višjih informacijskih spretnosti. Poglavitno dodano vrednost vidijo

delodajalci v številnih razlogih (ECDL, 2008h):

Za identifikacijo izobraževalnih potreb zaposlenih in merilo učinkovitosti šolanj.

Za uvedbo visoko učinkovitih in inovativnih modelov za oblikovanje temeljnega

IT-izobraževanja ter usposabljanja v organizaciji.

Za zmanjševanje svojevrstnih tveganj pri novincih, najetih kadrih in

napredovanjih zaposlenih.

Za motivacijo zaposlenih, naraščanju samospoštovanja in občutka uspešnosti.

Za izboljšanje produktivnosti zaposlenih, ki omogoča večje povračilo vlaganj v

IT, ob hkratnem zmanjšanju potreb po pomoči in podpori tehničnega osebja

uporabnikom osebnih računalnikov«.

Glavni razlogi, ki jih navajajo delodajalci, da med primerljivimi programi izberejo

ECDL, so (ECDL, 2009): »možnost prilagajanja potrebam podjetja, uporaba aktualnih

znanj, cenovna ugodnost glede na konkurenco, mednarodna veljavnost ter neodvisnost

od ponudnika programske opreme. S spričevalom ECDL pridobi imetnik mednarodno

veljavno dokazilo o digitalni kompetenci in s tem konkurenčno prednost na trgu dela,

delodajalec pa objektivno potrdilo, da zaposleni obvladajo delo s splošnimi

računalniškimi programi«

4.5 Poslanstvo in vizija

Bistvenega pomena, na čemer so ustvarjalci gradili celotno vizijo. je povečati stopnjo

znanja o informacijskih tehnologijah (IT). Pri uporabi osebnih računalnikov so šla

prizadevanja v smeri zvišanja nivoja kompetenc glede uporabe računalnikov kot takšnih

in tudi univerzalnih računalniških aplikacij, ki jih najpogosteje uporabljajo ljudje širom

sveta. Nadgradnja obstoječe platforme je dejstvo, da si fundacija ECDL prizadeva in

dejansko gradi sodelovanje ter partnerstva s »profesionalnimi računalniškimi združenji

v mnogih državah, da bi upravljali ECDL na način, ki olajša popoln dostop do programa

vsej lokalni populaciji. Namen je, da bi opozorili javne in zasebne, institucionalne ter

vladne odločevalce na vitalno vlogo ECDL pri promociji temeljnih IT-znanj in dejstvu,

da ECDL/ICDL postaja globalni standard IT-veščin. Namembnost ECDL/ICDL bazira

na temeljnih principih vključevanja vseh v informacijsko družbo, zato mora program

ustrezati potrebam zapostavljenih skupin v raznolikih okoliščinah« (ECDL, 2008i). Kot

navajajo na strani SDI je vključenost ECDL/ICDL »razvidna skozi nabor in različnost

ljudi po svetu, ki dostopajo do pridobitev informacijske družbe prek certifikata

ECDL/ICDL« (ECDL, 2008i).

Zavedajoč se dejstva, da ljudje v depriviligiranih okoljih, kjer vlada pomanjkanje,

potrebujejo še dodatno mero izobraževanja in opolnomočenja, je fundacija posebno

pozornost namenila temu, da bi ECDL/ICDL uspešno uvedli v tovrstna območja, kjer so

ljudje že tako potisnjeni na rob družbe in potrebni čim več stimuliranih vzpodbud tudi

19

na področju izobraževanja. ICDL – International Computer Driving Licence izhaja iz

internacionalizacije fundacije – glede na to, da se je pokazala potreba po tovrstnih

znanjih tudi v mnogih drugih državah širom sveta, kjer se države lahko poljubno

priključijo iniciativi »ECDL Society«, če izpolnjujejo vse predpisane zahteve (kar

postopek olajša v številnih pogledih).

Vendar pa bi bili pristranski, če ob vseh pozitivnih karakteristikah ne bi zapisali dveh

šibkosti, ki se jih zavedajo tudi v fundaciji. Poglavitni izziv namreč ostaja

nesprejemljivost ali sorazmerno počasno uvajanje sistema v posameznih območjih

Evrope. Razloge za to gre, navkljub vsem prednostim, ki jih sistem ponuja in njegovi

univerzalnosti, po vsej verjetnosti iskati na eni strani kot preslikavo lastnih kulturnih

karakteristik naroda in pojmovanja izobraževanja ter vzpostavljenega odnosa do

usvajanja dodatnih veščin in kompetenc. Na drugi strani pa je treba razloge iskati v

pretirano znanstvenemih karakteristikah nacionalnih ustanov informatikov, ki naj bi bili

zadolženi za promoviranje tovrstnih dosežkov in produktov, kot je ICDL (ECDL,

2008i).

4.6 Cilji in prihodnost ECDL

Cilji, ki si jih zastavljajo v okviru ECDL (ECDL, 2008j), so:

»popularizacija in vzpodbujanje splošne računalniške pismenosti;

povečevanje znanja prebivalstva Evrope in zunaj nje o IT in usposobljenosti za

uporabo osebnih računalnikov ter splošnih računalniških programov;

omogočiti vsem uporabnikom, da bi kar najbolje uporabljali osebni računalnik in

razumeli prednosti njihove uporabe;

povečati produktivnost vseh zaposlenih, ki pri delu uporabljajo računalnik;

omogočiti večje vračanje vlaganja v IT;

ponuditi osnovno usposabljanje, ki bo omogočilo aktivno vlogo v informacijski

družbi, vsem, ne glede na izobrazbo«.

Prihodnost ECDL kot tudi njegov razvoj in razvijanje sodobnejših ter še boljših

produktov je precej odvisno od smeri, v katero se bo razvijala celotna stroka

informatike. Hkrati je treba upoštevati tudi strateške in druge relevantne spremembe,

kot tudi potrebe nenehno spreminjajočega se trga. V tem procesu sodelujemo državljani

vseh držav oziroma še posebej zaintresirani deležniki, na katere se navedena

problematika neposredno nanaša – med prvimi in drugimi potekajo nenehni ter

nepretrgani procesi, ki so večsmerni in v smeri medsebojnega dogovarjanja. Pri

razvijanju in uvajanju novih produktov, ki so bolj dovršeni ter izpopolnjeni, so

upoštevani postopki, ki so standardizirani – pri čemer gre vse v smeri doseganja ciljev

posameznih sklopov in celotnih produktov. Ločeno in s posebnim poudarkom se

preučijo pobude nacionalnih operaterjev in ravno njihove povratne informacije so

poglavitni markerji za nadaljnje usmeritve in targiranje najbolj relevantnih področij za

načrte o novih produktih (ECDL, 2008k).

Sistem ECDL ima naslednje prioritete glede razvojnih usmeritev (ECDL, 2008k):

splošno širjenje programov za splošne in specifične ciljne deležnike;

razvijanje programov in produktov za različne končne uporabnike;

preoblikovanje strokovnih gradiv v skrčene oblike in splošno razumljiva gradiva.

20

4.6.1 Monitoring kakovosti

Dileme, kako opredeliti in konceptualizirati kakovost storitev, so v vsakdanji praksi

tako pri izvajanju storitev kot merjenju zadovoljstva posameznikov pogoste. Lahko se

strinjamo, da kakovost storitev težko izboljšamo, če je ne merimo. Šuster Erjavčeva

(2012) zato meni, da je »kakovost storitev v nasprotju s kakovostjo proizvodov težko

meriti. Kakovost storitev je namreč abstrakten in težko opredeljiv koncept in to

predvsem zaradi treh lastnosti, ki so značilni za storitve: heterogenost, neopredmetenost

in nedeljivost. Glede na to, da kakovosti ne moremo meriti z objektivnimi merili, jo

merimo s subjektivno zaznavo uporabnikov«.

V okviru sistema ECDL je za zagotavljanje kakovosti poskrbljeno s predpisanimi

standardi prek pooblaščenih strokovnih združenj v vsaki posamezni državi, kjer izdajajo

dovoljenja izpitnim centrom in bdijo nad njihovim delom.

Zaradi splošno znane spremenljivke hitrega razvoja informacijske in tehnološke družbe

ter sprememb, ki ob tem nastajajo, se je Fundacija ECDL maksimalno prilagodila temu

z nenehno nadgradnjo in izpopolnjevanjem učnih načrtov, zaradi česar gredo slednji

stalno v korak s časom. Kljub temu pa se porajajo dvomi, ki so univerzalne narave: ali

se je izobraževalni sistem sploh sposoben prilagajati stalnim spremembam tehnologije,

ker to za seboj potegne mnogo parametrov (od spreminjanja in pisanja novih učbenikov,

učne snovi, tiskanja, ogromnih stroškov itd.).

Fundacija ECDL v svoji praksi dovoljuje le splošno dogovorjene dokumente, ki so: učni

načrti, zbirka administrativnih vprašanj in kot podpora izoblikovani administrativni

podporni sistem. Ustanova stalno izboljšuje kakovost s posebnim poudarkom na

povezanosti učnega načrta in izpitnega sistema. Tako učni načrt kot vprašanja so vedno

bolj precizna. Oba sistema sta v izvirniku razvita in potrjena v angleškem jeziku ter kot

takšna merodajna, v posameznih državah se uporabljajo območne različice.

Eden izmed problemov, s katerim se bodo verjetno v prihodnosti morali srečati, je

razvijanje rešitev, ki bi podpirale ugotavljanje veščin in spretnosti, saj je to ena izmed

poglavitnih pomanjkljivosti, ker je večina sistemov namreč prirejenih zgolj za

preverjanje znanja. Iz tega razloga bi potrebovali dodaten. dober, robusten in

avtomatiziran sistem za testiranje (ECDL, 2008l).

21

5 PREDSTAVITEV SISTEMA ATES V SLOVENIJI

Avtomatski sistem za testiranje znanja ATES je v Sloveniji skupaj z nosilcem licence

ECDL, Slovenskim društvom Informatika, uvedlo podjetje Algebra iz Hrvaške, ki je

razvilo ATES tudi za hrvaški trg.

Sistem testiranja ATES povečuje kakovost in hitrost obdelave izpitov ter objektivnost

preverjanja znanja v primerjavi z ročnim testiranjem. Kandidati dobijo rezultate

neposredno po koncu testiranja. Vprašanja, ki so v izpitih, temeljijo na simulacijah dela

v aplikacijah MS Office.

Nosilec sistema ATES je tudi nosilec licence ECDL za Slovenijo, tj. Slovensko društvo

Informatika. Vsak izmed izpitnih centrov v Sloveniji ima možnost uporabe sistema

ATES. Stroški plačila sistema niso fiksni, ampak se obračunavajo po vsakem

posameznem pristopu k izpitu. Po končanem obračunskem obdobju nosilec licence

sešteje posamezne izpite in posameznim izpitnim centrom izstavi račun za število

pristopov. Cena pristopa oziroma izpita po sistemu ATES je nastavljena glede na

povprečen čas popravljanja izpitov, pomnožen s povprečno urno postavko izpraševalca

ECDL, ki ima pristojnosti za popravljanje izpitnih nalog.

Izpiti, ki jih kandidati opravijo prek sistema ATES, so enakovredni izpitom, ki se

opravljajo po ročnem sistemu. V Republiki Sloveniji sistem ATES uporabljajo le izpitni

centri. Nosilec licence in sistema ATES, Slovensko društvo Informatika, bdi nad

opravljanjem izpitov tako v sistemu ATES kot tudi pri ročnem opravljanju izpitov. Za

razliko od ročnega v avtomatskem sistemu koordinator ne ocenjuje vsebine, ampak le

način opravljanja izpita. V imenu Slovenskega društva Informatika to počne koordinator

ECDL za Slovenijo, ki opravlja nenapovedane revizije v izpitnih centrih. S tem

ukrepom se zagotavlja standard, ki ga predpisuje nosilec globalne licence, to je ECDL-

F.

5.1 Delovanje informacijskega sistema ATES in ECDL v praksi

ATES vsebuje testiranje za vseh 7 modulov, in sicer za Office 2003 in 2007. V vsakem

modulu je 36 vprašanj, za začetek opravljanja izpita pa je treba izpolniti podatke.

22

Slika 4: Prikaz izpolnitve podatkov v sistemu

Vir: (ATES, 2016a).

Po izpolnjenih začetnih podatkih kandidat lahko prične z izpitom.

Slika 5: Izpitno vprašanje v ATESU

Vir: (ATES, 2016a).

Po končanem zadnjem izpitnem vprašanju kandidat takoj prejme rezultat, skupaj s

sporočilom, ali je ali ni opravil izpita iz modula ECDL, k opravljanju katerega je

pristopil.

Za to, da izpitni center lahko opravlja izpite v informacijskem sistemu ATES, mora:

1. biti aktiven izpitni center ECDL;

2. imeti certificirano učilnico;

3. imeti certificirane izpraševalce ECDL;

4. imeti certificiran računalnik, ki ima nameščen certifikat, izdan s strani nosilca

licence ECDL;

5. imeti nameščen Adobe Flash Player 9 ali več;

6. imeti nameščen Microsoft Internet Explorer 6 ali več;

7. imeti monitor (4:3) resolucije 1280*1024 ali več;

8. imeti monitor (16:9) resolucije 1440*900 ali več;

9. imeti internetno povezavo vsaj 10 Mbit/s.

Biti aktiven izpitni center ECDL pomeni, da ima izpitni center plačano letno članarino,

ki je pogoj za to, da opravlja izpite, ne glede na vrsto (ročni ali avtomatski).

23

Certificirana učilnica pomeni, da je certificirana pri nosilcu licence ECDL. To pomeni,

da mora imeti učilnica ustrezen prostor – dostop tudi za invalidne osebe, biti mora

ustrezno opremljena, imeti mora razmik delovnih mest in osvetlitev prostora.

Certificirani spraševalci ECDL so tisti, ki jih potrdi nosilec licence. To pomeni, da

morajo imeti opravljeno delavnico in izpit. Poznati morajo protokole ECDL (preveritev

računalnikov, delovanja ure, sezname prijavljenih, kandidatom morajo razložiti testna

pravila, npr., da se ne smejo pogovarjati, gledati k sosedu, ne zapuščati učilnice brez

spremstva …). Delavnico in izpite v imenu nosilca licence opravlja koordinator ECDL.

Certificiran računalnik je tisti računalnik, ki ima nameščen certifikat, izdan pri nosilcu

licence ECDL. Certifikate podeljuje in vodi koordinator na zahtevo izpitnega centra.

Certifikat ima omejen rok trajanja in ga je po pretečenem roku treba ponovno namestiti.

Adobe Flash Player 9 ali več pomeni, da mora imeti računalnik nameščeno različico 9.0

ali novejšo.

Microsoft Internet Explorer 6 ali več pomeni, da mora imeti računalnik nameščeno

različico 6.0 ali novejšo.

Monitor 4:3 ali 16:9 z resolucijami 1280*1024 oziroma 1440*900 v praksi pomeni vsaj

17-palčni monitor.

Internetna povezava vsaj 10 Mbit/s pomeni dejansko izmerjeno internetno povezavo,

izmerjeno z orodjem Ookel ali primerljivim programskim orodjem.

Za opravljanje izpitov ne potrebujemo nameščenega paketa Office, temveč le dostop do

spleta.

5.2 Uvajanje informacijskega sistema ATES v Sloveniji

Slovensko društvo Informatika je kot nosilec licence ECDL za Slovenijo 10. novembra

2010 podpisalo pogodbo o implementaciji in uporabi informacijskega sistema ATES v

Sloveniji. Pogodbo je podpisalo z razvijalcem informacijskega sistema ATES, s

podjetjem Algebra iz Hrvaške.

Glavni cilj projekta Društva informatikov Slovenije, kot nosilca licence ECDL – uvedbe

ATES-a –, je bil posodobiti ter uvesti novi informacijski sistem, ki bi v delovanje

licence ECDL vzpostavil optimalne procese in olajšal delovanje po zgledih najboljših

praks, ki jih ATES podpira.

Pričakovane koristi so bile (razlog, zakaj smo se odločili za uvedbo novega tovrstnega

informacijskega sistema):

izboljšanje učinkovitosti izpitnih centrov;

povečanje produktivnosti in s tem povečanje konkurenčne sposobnosti;

uvedba centralnega informacijskega sistema z enotnim in posodobljenim

sistemom matičnih podatkov;

enostavno urejanje sprememb;

poenostavljeno širjenje pravil, kot jih določa licenca;

povezava poslovanja z vsemi izpitnimi centri;

uvedba kontrole nad celotnim sistemom;

24

preglednost in dodatna kakovost podatkov;

celovito upravljanje izpitnih dokumentov;

elektronsko arhiviranje.

Informacijski sistem ATES so razvili skupaj s nosilcem licence v svetu, Fundacijo

ECDL-F. Po končanem razvoju je fundacija potrdila ATES kot certificiran sistem za

opravljanje izpitov in vodenje administracije. Zahteve za odobritev certificiranega

sistema so se nanašale predvsem na vsebino vprašanj in odgovorov ter na učni načrt, ki

je uporabljen v sistemu. S tem aktom je podjetje Algebra lahko ponudilo certificiran

sistem državam, v katerih se izvajajo programi ECDL, med katere sodi tudi Slovenija.

5.3 Težave ob uvajanju sistema ATES

Nosilec licence za Slovenijo, Slovensko društvo Informatika, ni odločalo o razvoju

sistema in zahtev zanj, ampak le o prevodu besedila v slovenki jezik in navodil ter

implementacijo sistema v izpitne centre, ki izvajajo programe ECDL v Sloveniji.

Implementacija je potekala v letih 2011 in 2012. Dogovor je bil, da prevod sistema in

navodil ATES-a naredijo razvijalci opreme Algebra. Kmalu se je pokazalo, da je

slovenski jezik z računalniško vsebino ECDL pretežak za prevajalsko agencijo na

Hrvaškem. Skupaj smo se odločili, da prevod vprašanj in navodil prepustimo enemu

izmed izpitnih centrov v Sloveniji, podjetju B2, d. o. o.

Slika 6: Navodila za izpraševalce, prva stran

Vir: (ATES, 2016b).

Po končanem prevodu sistema ATES smo prenesli podatke v administrativni sistem

programa ATES. Ta korak je v imenu Slovenskega društva Informatika opravilo

podjetje Algebra, in sicer tako, da so posamezne baze, ki so se nahajale v izpitnih

centrih, ti sami posredovali podjetju Algebra. Konec leta 2012 smo sistem začeli

uporabljati, navodilo Slovenskega društva Informatika pa je bilo, da je opravljanje

izpitov v sistemu ATES obvezno, razen če ni dogovorjeno drugače.

Napake in pripombe, ki so se pojavljale med opravljanjem izpitov, smo razdelili na tri

dele:

napake v sistemu ATES;

napake uporabnika sistema ATES;

neobstoječe napake (teh funkcij ATES nima).

Nekaj napak in pripomb, ki so se pojavile med opravljanjem izpitov:

25

kandidat ne more pristopiti k izpitu;

kandidata ne najdemo v bazi;

kandidat trdi, da je pravilno odgovoril na vprašanje, odgovor pa ni točkovan;

težava k pristopu v administrativni sistem ATES;

kandidati lahko opravljajo izpite le v različici Office 2007, čeprav obstaja že

različica 2010, prihaja pa tudi 2013;

ko enkrat odgovori na vprašanje, ga ne more spremeniti ali se kasneje spet vrniti

k vprašanju.

Slika 7: Prijava napak v sistemu ATES

Vir: (ATES, 2016a).

Slika 8: Seznam sporočenih napak, ki so se pojavile med izpiti

Vir: (ATES, 2016a).

Nekatere napake so bile takoj odpravljene, nekatere kasneje, nekatere pripombe pa niso

bile odpravljene. Najbolj žgoči pripombi sta bili različica, v kateri so kandidati

opravljali izpite, torej le različica Office 2007 in pa, da je pravilna le ena pot do

pravilnega odgovora.

26

Primer kopiranja in lepljenja: v sistemu ATES je bil edini pravilni odgovor oznaka

besedila, nato prehod v meni kopiraj in se to prilepi drugam. Poznamo še vsaj dve

možnosti kopiranja in lepljenja:

CRTL C in CTRL V;

desni klik na miški kopiraj in prilepi.

Če je kandidat uporabil katero izmed dveh navedenih možnosti, ni dobil točke.

Na začetku uporabe sistema ATES v letih 2012 in 2013 so izpitni centri opravili

mesečno v študijskem letu med 300 in 500 izpiti prek sistema ATES ter le zanemarljivo

število izpitov ročno. V letu 2015 so izpitni centri večino izpitov opravili ročno in le

zanemarljivo število izpitov v sistemu ATES. Eden izmed razlogov je bil, da so nekateri

izpitni centri partnerji Microsoft Certifieda, kar pomeni, da lahko uporabljajo le eno

predhodno različico. To pomeni, da danes lahko uporabljajo Office, različici 2013 in

2016.

5.4 Sistem za avtomatsko testiranje SOPHIA

Sistem za avtomatsko testiranje SOPHIA je certificiran pri nosilcu licence v svetu

ECDL-F. Omogoča testiranje modulov ECDL in vsebuje tudi administrativni del.

Deluje tako na Windows platformah, kot tudi na MAC OS X. Razvit je bil v letu 2008

in do danes je bilo prek sistema SOPHIA opravljenih preko 300 tisoč izpitov. Sistem

temelji na pozitivnih izkušnjah nosilcev licenc v posameznih državah, kot so Švica,

Albanija, Francija, Nemčija, Italija, Madžarska in druge.

Kot je zapisala koordinatorka ECDL za Švico: »High quality of tests, flexible,

customized and easy to use systems for testing and administration as well as the

consistent in-application approach are the main factors for our decision to choose

Sophia as ATS provider for the next years. We are happy to have found a reliable and

experienced partner.«

Sistem podpira opravljanje izpitov v naslednjih različicah:

Office 2007, 2010, 2013, 2016;

Microsoft Windows 7, 8, 8.1, 10;

Mozzila Firefox, Internet Explorer, Google Chrome, Safari, MS Edge.

Tehnične zahteve:

nizke zahteve za strojno opremo;

ni treba imeti administrativnih pravic;

brez zahtev Java;

nizke zahteve za hitrost interneta.

Program deluje tako, da na spletni strani prenesemo datoteko z imenom Sophia.exe.

Datoteka je velika 32 MB.

27

Slika 9: Stran za prenos datoteke sophia.exe

Vir: (Diagnose test, 2016).

Program se po prenosu zaganja na našem računalniku.

Slika 10: Zaganjanje programa Sophia na računalniku

Vir: (Diagnose test, 2016).

Program se nato odpre, kjer imamo različne možnosti testiranja, pomembno pa je, da

poleg osebnih podatkov vpišemo pravo številko indeksa, saj je nakup indeksa predpogoj

za opravljanje izpita.

28

Slika 11: Program Sophia

Vir: (Diagnose test, 2016).

5.5 Ponazoritev opravljanja izpita ECDL

Po vpisanih podatkih lahko pričnemo z izpitom, če ob tem izpolnjujemo ostale pogoje,

ki so po navodilih fundacije ECDL-F potrebni. Ti so:

1. izpit opravljamo v delujočem izpitnem centru ECDL;

2. izpit opravljamo v certificirani učilnici;

3. na izpitu so prisotni certificirani izpraševalci ECDL.

Program temelji na vprašanjih iz učnega načrta, kot je zahtevano od globalnega nosilca

licence. Prek zaslonov ne poteka slika, temveč se uporablja programe, ki so nameščeni

v računalniku, na katerem opravljamo izpit. Tako nam program pred začetkom

opravljanja izpita ponudi več različic, v katerih lahko opravljamo izpit ob pogoju, da so

te nameščene na računalniku.

Ko izberemo različico, v kateri želimo opravljati izpit, se izpit začne. Izpit se začne

tako, da nam v spodnjem delu ekrana izpiše izpitno vprašanje, npr: V dokumentu

spremenite celoten tekst v pisavo Calibri. Istočasno se samodejno odpre želena različica

Microsoft Worda, ki vsebuje besedilo. V naslednjem vprašanju od nas zahteva, da

besedilo shranimo pod določenim imenom, na določeno mesto.

29

Slika 12: Primer izpitnega vprašanja

Vir: (Diagnose test, 2016).

Primer izpitnega vprašanja od nas zahteva, da npr. odpremo določeno mesto na disku,

pogledamo zasedenost in zapišemo ugotovljeno na točno določeno mesto.

Slika 13: Primer izpitnega vprašanja

Vir: (Diagnose test, 2016).

30

Bistvena razlika z ATES-om je v tem, da SOPHIA uporablja naš računalnik in

programe. Ravno zato poti do cilja – pravilnega odgovora – niso pomembne,

pomemben je le odgovor. Na primer, če od nas zahteva, da v programu EXCEL v polje

B23 zapišemo nek rezultat, je vseeno, kako smo prišli do njega. Za program je

pomemben le rezultat. Informacijski sistem SOPHIA ne potrebuje visoke hitrosti

internetne povezave, saj potem, ko je naložen, le minimalno uporablja prenos podatkov.

Zahtevano pa je, da so na računalnikih naložene različice programov, kar predstavlja

strošek za lastnike računalnikov.

31

6 POTREBNE SPREMEMBE ZA PONOVNO OŽIVITEV

SISTEMA ZA AVTOMATSKO TESTIRANJE SISTEMA

ATES

6.1 Analiza trenutnega stanja in pomanjkljivosti sistema

Najbolj žgoči problemi so:

potem, ko je bil uspešno uveden avtomatski sistem preverjanja znanja ATES, se

trenutno večina izpitov opravlja ročno;

informacijski sistem ATES omogoča testiranje do različice programa Office 2007

in operacijskega sistema Windows 7;

problematično je tudi dejstvo, da se pri ovrednotenju pravilnih rešitev kot pravilni

odgovor upošteva samo eden, kar še zdaleč ne drži v praksi;

sistem ATES se potem, ko je bil implementiran, naknadno ni več posodabljal in

nadgrajeval;

težava je tudi v delitvi prihodkov, ki so odvisni od števila opravljenih izpitov.

Razvijalec informacijskega sistema ATES je namreč pričakoval večji prihodek s

tega naslova;

v zadnjem času se je zmanjšalo število izpitnih centrov v Sloveniji in s tem tudi

število kandidatov, ki uspešno opravijo izpit ter si pridobijo licenco ECDL.

6.2 Posebnosti, ki jih je treba upoštevati ob nadgradnji sistema

Zaradi specifike izpitno naravnane panoge je bilo treba izbrati ponudnika

informacijskih storitev, ki zadosti vsem kriterijem uporabnika SDI in izpitnih

centrov.

Za nemoteno uvajanje novega sistema ATES v sistem ECDL je bilo treba

zagotoviti ustrezno obliko za prenos administrativnega dela in ustrezen prevod

informacijskega sistema.

Poskrbeti je bilo treba za ustrezno šolanje certificiranih izpitnih centrov in

izpraševalcev ECDL.

Za uspeh uporabe informacijskega sistema ATES bi bilo treba redno nadgrajevati

sistem z novimi različicami programov in omogočanja oziroma dopuščanja

različnih poti do rešitve.

Slovensko društvo Informatika se je odločilo za informacijski sistem ATES

zaradi prednosti, sah na izpitnih računalnikih ni treba imeti naloženih programov,

potreben je le dostop do interneta.

Nosilci licenc za posamezne države ne odločajo o vsebini in razvoju

informacijskih sistemov, ampak se odločajo zgolj med certificiranimi

informacijskimi sistemi, ki jih potrjuje nosilec globalne licence, to je Fundacija

ECDL.

Na podlagi primerjave s konkurenčnim informacijskim sistemom SOPHIA smo

ugotovili, da se je v nasprotju s sistemom ATES sistem SOPHIA po končanem

razvoju še nadgrajeval do te mere, da ga danes uporablja več kot 10 držav.

Ugotovili smo še, da je bila implementacija sistema ATES sicer uspešna, vendar

ne tudi dolgoročna rešitev.

32

6.3 Uvedba rešitev, ki so skladne z vizijo in cilji ECDL

Slovensko društvo Informatika ima med strateškimi cilji začrtan dvig

prepoznavnosti in popularizacije ECDL v Sloveniji, zato je treba imeti

informacijski sistem, ki je v koraku s časom in tehnično dovršen ter uporabniku

prijazen. Slednje se nanaša predvsem na to, da mora program za testiranje znanja

vsebovati tiste različice programa, ki so pogosto v vsakdanji praksi uporabnikov.

Obenem bi bilo dobro, če bi lahko upravljali tudi napredne module ECDL v

avtomatskem sistemu ATES.

Eden izmed tako evropskih kot tudi slovenskih ciljev – dvig izobraževalnega in

kulturnega kapitala – gre v korak s ciljem SDI, saj si slednji želi povečati znanje

prebivalstva o informacijskih tehnologijah tako v Evropi kot tudi v naši državi.

To je možno le z obsežno širitvijo mreže in posledično izpitnih centrov, ki

operativno izvajajo programe ECDL. Vendar pa se na omenjenem cilju dela po

našem mnenju bistveno premalo konstruktivno, saj se število izpitnih centrov

zmanjšuje – v tem delu je potrebna nova strategija.

Eden izmed ciljev je tudi omogočiti vsem uporabnikom, da bi kar najbolje

uporabljali osebni računalnik, kar pomeni, da morajo poznati različne rešitve do

posameznega cilja in ne zgolj točno določeno rešitev, ki je upoštevana kot edina

pravilna rešitev. Zato je sistem treba nadgraditi, da bo sprejemal več različic.

SDI si želi večjih vlaganj v informacijski sektor, kar lahko dosežejo s

kratkoročnimi in dolgoročnimi projekti ter vlaganji v izgradnjo povezav ter

mreženja v sodelovanju z evropskimi potencialnimi partnerji na evropskem trgu,

kjer obstaja mnogo razpisov za projekte, povezane z digitalno in informacijsko

tehnologijo.

6.4 Potrebni koraki v IS za optimalno izvedbo ciljev ECDL

Za potrebe izpitnih centrov ECDL, ki so tudi partnerji Microsoft Certifieda, bi bilo

nujno, da program za avtomatsko testiranje ATES podpira do zadnje različice programa

Office. To sta vsaj različici 2010 in 2013. S tem bi omogočili kandidatom, da bi se

lahko sami odločili, na kateri različici želijo opravljati izpite. Ker danes večina

uporabnikov pri svojem delu uporablja Office 2010 ali novejši, so tako izpitni centri

primorani uporabljati ročno testiranje kandidatov.

Uporabili bi postopno strategijo uvajanja glede na to, da so izpitni centri razpršeni in

dislocirani po celotni Sloveniji. Pričeli bi z izpitnimi centri, ki izvajajo manjše število

izpitov. S tem bi dosegli, da se morebitne nepravilnosti v programu rešujejo tam, kjer je

manjši obseg in bi bilo v primeru morebitnih težav ročno testiranje enostavno

izvedljivo.

Sistem bi moral biti zasnovan odprto, kar pomeni, da bi lahko uporabniki pristopili k

izpitom tudi v drugih programih, kot je npr. Open Office, saj se po kurikulumu izpiti

ECDL lahko opravljajo tudi v takšnem programu, vendar pa v praksi doslej to ni

izvedljivo.

Za obvladljivo delovanje sistema bi bilo potrebno, da ima naročnik možnost dostopanja

do baze podatkov o kandidatih, opravljenih izpitih in hkrati možnost spreminjanja

slednjih. Ravno tako bi bilo treba, da se sistem nahaja na strežnikih, ki so v domeni

Slovenskega društva Informatika, saj bi jim to omogočalo popoln nadzor nad sistemom.

33

Pri prevzemu sistema bi moralo biti Slovensko društvo Informatika pozorno na to, da

prevzame aplikacijo (ob tem opozori na morebitne nefunkcionalnosti) in jo skupaj s

kodo vzdržuje v lastni domeni. S tem si olajša vzdrževanje, saj bi v primeru večjih

nepravilnosti ali pozneje odkritih napak to lažje saniral znotraj svojega podjetja. To pa

zato, ker se pogosto pojavlja praksa, da se aplikacije ne razvijajo v skladu s programsko

opremo, temveč neposredno iz prototipa v aplikacijo in preveč na hitro. Zaradi

navedenega prihaja do nekakovostnih produktov in nestrokovno izdelanih aplikacij, s

katerimi končni naročniki niso zadovoljni.

Zadnji element je simulacija različnih poti do pravilnega odgovora. Danes sistem ATES

omogoča le eno pravilno pot do odgovora. Kot primer smo navedli kopiranje in

lepljenje. V fazi razvoja informacijskega sistema bi namreč morali zajeti vse najbolj

pogoste poti odgovorov na izpitna vprašanja, ki so zastavljena na izpitu, saj je v

računalništvu mogoče na vsako vprašanje odgovoriti na dva načina ali več. Pri tem bi si

lahko pomagali s snemanjem izpitov. Sistem ATES ne zahteva posebnih programov na

računalniku, le brskalnik in internetno povezavo, kar je njegova velika prednost.

Velika večina navedenih korakov in potrebnih ukrepov za izboljšanje obstoječega stanja

je povezana s finančnim vložkom, kar bi se na dolgi rok izkazalo kot dobra ter

gospodarna rešitev. Toda glede na to, da o tem odloča zgolj Slovensko društvo

Informatika, kot nosilec licence ECDL, na to odločitev operativni izvajalci, to so izpitni

centri, dejansko nimajo nobenega vpliva.

34

ZAKLJUČEK

Spremembe, ki se dogajajo povsod okoli nas, so tako hitre in intenzivne, da sta uporaba

informacijske tehnologije ter stalna nadgradnja edina ustrezna pot, če podjetje ne želi

izgubiti konkurenčne prednosti na trgu. Implementacija informacijskega sistema je

odgovoren korak, ki se ga mora zavedati tudi vodstvo podjetja in k tovrstnim projektom

pristopiti z največjo odgovornostjo. Slovensko društvo Informatika se je omenjenega

izziva lotilo z vso preudarnostjo.

Dejstvo je, da je informacijski sistem ob implementaciji nudil kakovostno podporo

celotnemu sistemu ECDL v Sloveniji kot takšnemu, pa tudi izpitnim centrom, ki so

nosilci tega, saj operativno izvajajo izpitna testiranja kandidatov. Vendar sistem ATES

do danes ni bil nadgrajevan kot bi moral biti in tudi napake, na katere so opozarjali

izvajalci v izpitnih centrih, niso bile odpravljene v celoti, kar je privedlo do točke, da so

izpitni centri počasi prešli na ročno testiranje.

Uvajanje novega informacijskega sistema v podjetje ne pomeni zgolj posodobitve že

obstoječe tehnologije, temveč se to razprši na celotno delovanje in poslovanje podjetja, v

našem primeru Slovenskega društva Informatika, kar posledično vpliva na več

sprememb, ki jih to potegne za seboj in se kaže tudi v spremenjeni strategiji poslovanja.

V prvem delu diplomske naloge so predstavljena teoretična izhodišča za testiranje

programske opreme, kar je bila v našem primeru specifika, ker smo bili precej omejeni

zaradi navodil Fundacije ECDL. Nadalje smo podrobneje pojasnili delovanje SDI kot

tudi Evropskega računalniškega spričevala. Za razumevanje je bilo bistvenega pomena

tudi to, da je ECDL del širšega mednarodnega sistema, kar mu zaradi vpetosti v določene

zunanje karakteristike postavlja še dodatne ovire pri morebitnih spremembah. Te je treba

namreč vedno upoštevati in biti v fazi dogovarjanja, kaj je dopustno in kaj ne. V

predzadnjem delu smo pojasnili, kakšne so zakonitosti in kako poteka uvedba novega

informacijskega sistema. V zadnjem, ključnem delu smo ponazorili tudi konkurenčni

informacijski sistem SOPHIA.

Slovensko društvo Informatika ni odločalo o razvoju sistema in zahtev za tega, ampak

le za prevod sistema v slovenski jezik, navodila in implementacijo sistema v izpitne

centre, ki izvajajo programe ECDL v Sloveniji. Implementacija je potekala v letih 2011

in 2012. Dogovor je bil, da prevod sistema in navodil ATES naredijo razvijalci opreme

Algebra. Kmalu se je pokazalo, da je slovenski jezik z računalniško vsebino ECDL

pretežak za prevajalsko agencijo na Hrvaškem. Skupaj smo se nato odločili, da prevod

vprašanj in navodil prepustimo enemu izmed izpitnih centrov v Sloveniji, podjetju B2,

d. o. o.

Menimo, da so pri vsakem uvajanju dejansko ključni dejavniki uspeha podpora vodstva,

zainteresiranost prihodnjih uporabnikov sistema, da bi dejansko prišli do najboljše

rešitve in ne zgolj do ene izmed ponujenih rešitev, ker gre za velik korak, ki zahteva

svoj čas in predstavlja tudi velik strošek za podjetje. Končni namen je namreč, da so

prenovljeni poslovni in informacijski procesi kar se da optimalni in pozitivno vplivajo

na uspešnost ter večjo konkurenčnost podjetja in minimalizirajo ali odpravijo predhodne

težave. Če se zavedamo, kakšno orodje imamo v rokah in kakšne prednosti na več

področjih nam lahko prinese, potem se zagotovo zavedamo tudi preudarnosti ob

odločitvi, kakšen informacijski sistem izbrati, pa tudi, katerega ponudnika tovrstnih

rešitev naj izberemo.

35

LITERATURA IN VIRI

1. ATES. (2016a). Vstopna stran. Pridobljeno 2. februar 2016 iz Ates ECDL:

https://ates.ecdl.si/a_pages/admin_login.aspx.

2. ATES. (2016b). Navodila za uporabo sistema ATES. Interno gradivo.

3. Bancroft, H. N. (1996). Implementing SAP/R3: how to introduce a large system into

a large organization. Grenwich: Manning Publications.

4. Cencič, M. (2006). Prenova informacijskega sistema z uvedbo ERP sistema.

Diplomska naloga. Koper: Fakulteta za management.

5. Diagnose test. (2016). Free ECDL demo test. Pridobljeno 15. februar 2016 iz

Diagnose test: http://www.diagnosetest.ch/en/sophia-demotest/.

6. Drenovec. (2016). Informacijski sistem. Pridobljeno 15. februar 2016 iz Drenovec:

http://drenovec.tsckr.si/uvod/inf_sist.htm.

7. ECDL. (2008a). ECDL. Pridobljeno 15. januar 2016 iz OECDL Foundation:

http://www.ecdl.si/strani/ecdl-1.htm.

8. ECDL. (2008b). Uvajanje ECDL. Pridobljeno 3. februar 2016 iz ECDL Foundation:

http://www.ecdl.si/strani/ecdl-1-1.htm.

9. ECDL. (2008c). Programi. Pridobljeno 15. januar 2016 iz OECDL Foundation:

http://www.ecdl.si/strani/ecdl-1-2.htm.

10. ECDL. (2008d). ECDL kot izdelek. Pridobljeno 15. januar 2016 iz OECDL

Foundation: http://www.ecdl.si/strani/ecdl-1-3.htm#.

11. ECDL. (2008e). Zgodovina. Pridobljeno 15. januar 2016 iz OECDL Foundation:

http://www.ecdl.si/strani/ecdl-2.htm.

12. ECDL. (2008f). Izpitni centri (ECDL). Pridobljeno 15. januar 2016 iz OECDL

Foundation: http://www.ecdl.si/strani/centri-1.htm.

13. ECDL. (2008g). Standard ECDL. Pridobljeno 15. januar 2016 iz OECDL

Foundation: http://www.ecdl.si/strani/ecdl-4-1.htm.

14. ECDL. (2008h). Kako začeti? Pridobljeno 15. januar 2016 iz OECDL Foundation:

http://www.ecdl.si/strani/delodajalci-4.htm.

15. ECDL. (2008i). Vključenost. Pridobljeno 15. januar 2016 iz OECDL Foundation:

http://www.ecdl.si/strani/ecdl-3-3.htm.

16. ECDL. (2008j). Cilji. Pridobljeno 15. januar 2016 iz OECDL Foundation:

http://www.ecdl.si/strani/ecdl-5.htm.

17. ECDL. (2008k). ECDL jutri. Pridobljeno 15. januar 2016 iz OECDL Foundation:

http://www.ecdl.si/strani/ecdl-7.htm.

36

18. ECDL. (2008l). Kakovost. Pridobljeno 15. januar 2016 iz OECDL Foundation:

http://www.ecdl.si/strani/ecdl-6.htm.

19. ECDL. (2009). ECDL. Pridobljeno 15. januar 2016 iz OECDL Foundation:

http://www.drustvo-informatika.si/ecdl/.

20. Goettke, T. (2016). Trendi pri sistemih ERP. Pridobljeno 27. februar 2016 iz

Monitor PRO: http://www.monitorpro.si/86907/praksa/trendi-pri-sistemih-erp/.

21. Javornik, M. (2004). Uvajanje SAP R/3 v podjetje. Diplomsko delo. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta.

22. Kaučič, B., & Lebar, M. (2010). Programska orodja elektronskega preverjanja

znanja. V B. Zajc & A. Trost (Ured.), Zbornik devetnajste mednarodne

Elektrotehniške in računalniške konference ERK 2010, Portorož, 20.22. september,

(str. 385–388). Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

23. Kejžar, M. (2011). Prenova informacijskega sistema na primeru nabave blaga v

maloprodaji. Diplomsko delo. Kranj: B&B Višja strokovna šola.

24. Kovačič, A. (1998). Informatizacija poslovanja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

25. Kovačič, A. (2002). Celovite rešitve. Uporabna informatika, 10 (4), 189190.

26. Lavtar, T. (2011). Uporaba spletnega preverjanja znanja na primeru visokošolskega

predmeta. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

27. Lebar, M. (2010). Elektronsko preverjanje znanja. Diplomsko delo. Ljubljana:

Pedagoška fakulteta.

28. Mede, T. (2013). Prenova poslovnih procesov z uvedbo novega informacijskega

sistema v podjetju Sensor d. o. o. Diplomsko delo. Maribor: Ekonomsko-poslovna

fakulteta.

29. Mlakar, M. (2006). Uvajanje informacijskega sistema v podjetju Lip Radomlje d. d.

Diplomsko delo. Ljubljana: Biotehniška fakulteta.

30. MUCHVS. (2016). Informatika. Pridobljeno 15. januar 2016 iz Višja strokovna šola

Much: http://www.muchvs.si/files/Gradiva/Informatika/predavnje1-

informt%5B1%5D.pdf.

31. Roblek, M., & Meglič, (2001). Strokovni prispevek nadgradnje ERP sistemov.

Projektna mreža Slovenije, 4 (4), 15–20.

32. Srabotič, R. (2002). Strateško načrtovanje integriranih informacijskih sistemov v

slovenskih majhnih in srednje velikih podjetjih. Magistrsko delo. Ljubljana:

Ekonomska fakulteta.

33. Šušter Erjavec, H. (2012). Merjenje kakovosti storitev. Naše gospodarstvo, 58 (3/4),

6571.

34. Vintar, M. (2006). Informatika. Ljubljana: Univerza v Ljubljani.