UPORABA BETONA ZA STANOVANJSKE OBJEKTE

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA GRADBENIŠTVO

Laura Pinter

UPORABA BETONA ZA STANOVANJSKE OBJEKTE

Diplomsko delo

Maribor, september 2012

I

Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa


Študentka: Laura PINTER

Študijski program: univerzitetni, Arhitektura

Smer: Arhitektura

Mentor: doc. dr. Milan KUHTA, univ. dipl. inž. grad. kon.

Somentor: doc. Janko J. ZADRAVEC, univ. dipl. inž. arh.

Maribor, september 2012

II

III

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju dr. Milanu Kuhti za

pomoč in vodenje pri nastajanju diplomskega

dela. Prav tako se zahvaljujem somentorju

Janku J. Zadravcu za arhitekturne načrte ter

pomoč.

Posebna zahvala je namenjena sestrama in

staršem, ki so me v času študija podpirali,

spodbujali in verjeli vame.

IV


Ključne besede: beton, armirani beton, zgodovina betona, stanovanjski objekti, pregled, Maistrov dvor

UDK: 624.012.45+666.97(043.2)

Povzetek

Po svetu se zadnje čase gradijo pretežno konstrukcije iz armiranega betona. Beton kot

gradbeni material se uporablja že stoletja, saj ga je možno proizvesti enostavno in

poceni. Danes je tako razširjen, da ga uporabljamo pri industrijski, poslovni in tudi

stanovanjski gradnji.

V diplomskem delu je opisan razvoj betona vse od začetka razvoja do betona, ki ga

poznamo in uporabljamo danes. Opisan je tudi kot gradbeni material s svojimi

sestavnimi komponentami. Podan je zgodovinski pregled pomembnejših stanovanjskih

objektov po svetu. Poleg svetovnih objektov pa so predstavljeni tudi stanovanjski

objekti v Mariboru, ki so nastali po letu 2000. Diplomsko delo prav tako vsebuje analizo

poslovno-stanovanjskega objekta Maistrovega dvora, ki je delo arhitekta Janka J.

Zadravca.

V

USE OF CONCRETE FOR RESIDENTIAL BUILDINGS

Key words: concrete, reinforced concrete, the history of concrete, residential buildings, overview, Maistrov dvor

UDK: 624.012.45+666.97(043.2)

Abstract

In the world today mostly constructions made out of reinforced concrete are built.

Concrete as a building material has been used for centuries, as it can be manufactured

easily and cheaply. Nowadays it is so widely spread that it is used in industrial,

business, and residential construction.

In my diploma paper the development of concrete from its beginnings to the concrete

as we know and use today is described. It is also described as a construction material

with its constituent components. The historical overview of important residential

buildings in the world is introduced. Beside those buildings important residential

buildings in Maribor that were built after the year 2000 are introduced. The diploma

paper also contains the analysis of business-residential building Maistrov dvor, which is

the work of the architect Janko J. Zadravec.

javascript:ZamenjajBesedo(0,2)

VI

VSEBINA

1 UVOD ............................................................................................................... 1

1.1 SPLOŠNO O PODROČJU DIPLOMSKEGA DELA ................................................................. 1

1.2 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA .................................................................................... 1

1.3 METODE DIPLOMSKEGA DELA ................................................................................... 2

1.4 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE DIPLOMSKEGA DELA ......................................................... 2

1.5 STRUKTURA DIPLOMSKEGA DELA ............................................................................... 2

2 BETON .............................................................................................................. 4

2.1 ZGODOVINSKI RAZVOJ BETONA ................................................................................. 4

2.2 SPLOŠNO O BETONU ............................................................................................... 8

2.2.1 Vezivo ............................................................................................................ 9

2.2.2 Voda ............................................................................................................ 10

2.2.3 Agregati ...................................................................................................... 11

2.2.4 Dodatki betonu ........................................................................................... 12

2.2.5 Armatura .................................................................................................... 13

2.2.6 Vgradnja betona ......................................................................................... 15

3 ZGODOVINSKI PREGLED BETONSKIH STANOVANJSKIH OBJEKTOV .................... 17

3.1 PRIMERI BETONSKIH OBJEKTOV IZ ČASA RIMLJANOV .................................................... 17

3.1.1 Panteon v Rimu ........................................................................................... 17

3.1.2 Kolosej v Rimu ............................................................................................. 20

3.1.3 Poševni stolp v Pisi ...................................................................................... 23

3.2 PRIMERI STANOVANJSKIH OBJEKTOV OD ZAČETKA UPORABE ARMIRANEGA BETONA DO PRVIH

DRZNEJŠIH BETONSKIH ARHITEKTUR ...................................................................................... 24

3.2.1 Poslovno-stanovanjska hiša Ingalls v Cincinnatiju ..................................... 25

3.2.2 Rue Franklin – stanovanjska hiša v Parizu .................................................. 27

3.2.3 Zacherlova hiša na Dunaju ......................................................................... 29

VII

3.3 DRZNEJŠE BETONSKE MODERNE ARHITEKTURE DO LETA 1990 ....................................... 32

3.3.1 Vila Fallingwater v Ohiopyle v ameriški zvezni državi Pensilvaniji ............. 32

3.3.2 Stanovanjski objekt Unité d'Habitation v Marseillu ................................... 35

3.3.3 Najvišji stanovanjski objekt – Marina City v Chicagu ................................. 38

3.3.4 Stanovanjski objekti na Genter cesti v Münchnu ....................................... 40

3.4 BETONSKI STANOVANJSKI OBJEKTI, KI PIŠEJO ZGODOVINO V DANAŠNJIH ČASIH .................. 42

3.4.1 Najvišji betonski stanovanjski objekt v Evropi – Moskovski stolp znotraj

kompleksa City of Capitals v Moskvi ....................................................................... 43

3.4.2 Najvišji betonski poslovno-stanovanjski objekt na svetu – Burj Khalifa v

Dubaju ……………………………………………………………………………………………………………….45

4 PRIMERI SODOBNE BETONSKE STANOVANJSKE GRADNJE V MARIBORU PO LETU

2000 ....................................................................................................................... 49

4.1 STANOVANJSKO NASELJE POLJANE PRI PEKRSKI GORCI ................................................. 49

4.2 ŠTUDENTSKI DOMOVI NA LENTU ............................................................................. 51

4.3 POSLOVNO STANOVANJSKI KOMPLEKS TARA A ........................................................... 53

4.4 STANOVANJSKI OBJEKT TARA B ............................................................................... 55

4.5 STANOVANJSKI KOMPLEKS MARIBORSKA METROPOLA ................................................. 56

5 ANALIZA MAISTROVEGA DVORA ..................................................................... 59

5.1 SPLOŠNO O PROJEKTU ........................................................................................... 59

5.2 LOKACIJA IN VELIKOST PARCELE ............................................................................... 59

5.3 FUNKCIONALNA ZASNOVA ...................................................................................... 60

5.4 NAVEZAVA MAISTROVEGA DVORA NA OBSTOJEČI OBJEKT ............................................. 62

5.5 ANALIZA ARHITEKTURNE ZASNOVE ........................................................................... 63

5.6 ANALIZA UPORABLJENIH MATERIALOV IN KONSTRUKCIJE ............................................... 67

5.7 SINTEZA UGOTOVITEV ANALITIČNEGA DELA ................................................................ 69

6 SKLEP .............................................................................................................. 72

7 VIRI IN LITERATURA ........................................................................................ 75

8 PRILOGE .......................................................................................................... 79

VIII

8.1 SEZNAM SLIK ....................................................................................................... 79

8.2 NASLOV ŠTUDENTA .............................................................................................. 81

8.3 KRATEK ŽIVLJENJEPIS ............................................................................................. 81

8.4 ARHITEKTURNI NAČRTI MAISTROVEGA DVORA ........................................................... 82

Uporaba betona za stanovanjske objekte 1

1 UVOD

1.1 Splošno o področju diplomskega dela

Ljudje so že od nekdaj gradili. Vendar so se tekom zgodovine spreminjale mere kot tudi

materiali. Beton je tako v zadnjih letih postal vodilni gradbeni material v stanovanjski,

trgovski kot tudi industrijski panogi. Ena glavnih lastnosti, ki se predpisujejo betonu ter se

drugim materialom ne, je vsekakor sposobnost oblikovanja ter izjemne statične lastnosti.

Zaradi tega in še vseh drugih prednosti je beton kot gradbeni material tako razširjen.

Ker je beton za vodo drugi najbolj uporabljena substanca na svetu, smo se v diplomski

nalogi odločili predstaviti razvoj betona ter ga opisati kot gradbeni material. K temu smo

dodali še zgodovinski pregled pomembnejših stanovanjskih objektov po svetu ter v

Mariboru. Iz slednjega smo izbrali novejše in primernejše primere stanovanjskih objektov.

Vso znanje, ki smo ga osvojili v teh poglavjih, smo kasneje uporabili pri analizi

stanovanjsko-poslovnega objekta Maistrovi Dvori.

1.2 Namen diplomskega dela

Namen diplomske naloge je predstaviti uporabo betona oziroma armiranega betona za

stanovanjske objekte skozi čas ter predstaviti beton kot gradbeni material. Glavnina

diplomskega dela je narejena na predpostavki, da se celotna zgodovina uporabe betona za

stanovanjske objekte zbere v eni smiselni celoti. V ta namen smo kronološko predstavili

pomembnejše betonske objekte, ki so opremljeni s slikami ter načrti, kjer je to mogoče. Po

zgodovinskem pregledu smo smiselno povzeli še zanimivejše stavbe, ki so nastale po letu

2000 v Mariboru. Med temi stavbami je tudi objekt arhitekta Janka J. Zadravca – Maistrov

dvor, ki pa smo ga podrobneje predstavili ter analizirali v svojem poglavju.


1.3 Metode diplomskega dela

Pri pisanju diplomskega dela smo uporabili analitično in opisno metodo. Na osnovi

proučevanja pisnih in slikovnih materialov smo pridobivali informacije o objektih, kasneje

pa jih z opisno metodo opisali. Analitično metodo smo uporabili tudi pri analizi

Maistrovega dvora.

1.4 Predpostavke in omejitve diplomskega dela

Predpostavljali smo, da bo pregled vseh betonskih objektov kar obsežen, zato smo se

osredotočili le na nekatere pomembnejše. Omejitve so bile predvsem pri številu

predstavljenih objektov ter zaradi literature, saj ni veliko knjig, ki bi zgodovinsko

predstavljale uporabo betona. Veliki problem so predstavljale tudi slike oziroma načrti

betonskih objektov, ki v veliki meri zaradi svoje starosti niso dosegljivi. Največ omejitev pa

so vsekakor predstavljale dogovorjene informacije predstavljenih objektov iz Mestne

občine Maribor, ki nam niso bile posredovane.

1.5 Struktura diplomskega dela

Na začetku, v splošnem delu, je opisan zgodovinski razvoj samega materiala betona, kako

se je nadgrajeval, spreminjal ter kako so ga različno uporabljali skozi čas. Napisano je

tudi, kakšen je bil razvoj betona – vse od Rimljanov do prvega človeka, Joseph Aspdina,

ki je prijavil patent za prvi imenovani beton – „portland“ beton. V diplomskem delu smo

predstavili podatke tudi o tem, kdo je iznašel oziroma uvedel armirani beton ter seveda,

kako. Za tem delom je opisan beton, ki ga poznamo in uporabljamo danes. Našteti ter

opisani so sestavni deli betona in kako ga moremo vgrajevati.

V tretjem, bolj obsežnem poglavju, so kronološko predstavljeni pomembnejši stanovanjski

objekti, ki so predstavljeni skozi besede, slike in načrte. V prvem delu poglavja so objekti,

ki so pripomogli k nadaljnjemu razvoju betona. V drugem delu pa so predstavljeni zanimivi

ter znani objekti, ki slovijo po višini ali arhitekturi sami.


Temu poglavju sledi nizanje betonskih stanovanjskih objektov, ki so nastali v Mariboru po

letu 2000. Ker pa se je po letu 2000 v Mariboru veliko gradilo, so predstavljeni izbrani

odmevnejši objekti, ki so bili dostopni z viri.

Betonski stanovanjski objekti so v Mariboru postali prava stalnica, zategadelj smo izbrali

enega novejših mariborskih objektov, ki leži v samem centru Mariboru, na prestižni lokaciji

ter ga posebej analizirali. Izbrani objekt je Maistrov dvor, delo arhitekta Janka J. Zadravca.

V sami analizi so predstavljene pomembnejše informacije oziroma podatki stanovanjsko-

poslovnega objekta, ki so zanimivi po arhitekturi ali izjemnih dimenzijah. Poleg nizanje

informacij pa smo naredili tudi sintezo objekta ter podali svoje mnenje glede objekta.


2 BETON

2.1 Zgodovinski razvoj betona

Izvor betonskih objektov se razširja daleč nazaj v starodavne čase; začelo se je z

odkrivanjem in razvojem betonu podobnemu mineralnemu gradivu, ki se otrdi hidravlično.

Čeprav je bila tehnologija objektov s hidravličnimi materiali tiste čase zelo različna od

današnje betonske tehnologije, so bile kemijsko-fizikalne reakcije med surovinami v bistvu

enake, enaka pa je bila prav tako tudi motivacija za njihovo uporabo. Poleg uporabe lesa,

ilovice in kamenja so bile stavbe s plastičnim materialom, ki so določene v kalupih za

oblikovanje trdne monolitne mase, znane gradbenikom že v antiki, in sicer kot izjemno

ugodna metoda gradnje. Tako ni obstajalo več omejitev, ki bi omejevale načrte na papirju.

Beton je znan kot material sprememb, material metamorfoze. Spreminja se ter se pojavlja

v različnih preoblekah in različnih povezavah. Razumevanje substance betona se je z leti

spreminjalo. Od nekdaj pa je veljal tudi kot čudežni material, ki lahko reši vse težave

gradbene industrije. Beton je v mnogih pogledih postal univerzalen material, ker lahko iz

njega delamo katerekoli forme, oblike, prav tako pa tudi zaradi tega, ker sta bistveni snovi

– apnenec in kremen – na zemlji tako razširjena, da ga lahko izdelujemo kjerkoli.

Točnega datuma odkritja hidravličnega materiala ne moremo določiti. Glede na današnje

znanje pa lahko rečemo, da je bilo prvo hidravlično vezivo sestavljeno iz mešanice apna in

pucolana, ki je naravni vulkanski prah. Poimenovali so ga po vasi Puzzoli, na pobočju

Vezuve, kjer so ga prvotno pridobivali.

Znanje, da se po mešanju z vodo ti materiali otrdijo in oblikujejo umetni kamen, je bilo

uporabno že v času Rimljanov, kar lahko dokažemo s primeri iz tistega časa, ki na to

nakazujejo. Material, ki so ga Rimljani uporabljali, je dobro dokumentiran in nekatere

primere lahko vidimo še danes. Material je bil imenovan opus caementitium, njegova


uporaba pa se je razširila zelo hitro. Bil je trajen, lahek za proizvajanje, pa tudi materiali so

bili dosegljivi. Kot se je širil prevladujoči položaj Rimljanov, pa se je širila tudi rimska

metoda gradnje z betonom, ki je zajela tudi druge dele kontinenta. Primeri objektov z

opus caementitium so lahko skoraj v vseh večjih rimskih naseljih vidni še danes. Širjenje

tega načina gradnje je bilo omejeno le z dejstvom, da primerne surovine, kot sta apno in

hidravlično aktivna zemljina, niso bile dosegljive povsod.

Po tem zgodnjem obdobju objektov s hidravličnim gradbenim materialom se je veliko

znanja izgubilo v naslednjih stoletjih. Gradnja z betonom se tako ni izvajala, dokler se v 18.

stoletju niso pojavili prvi cementi. Depozit naravnega kamna cementa so odkrili leta 1796

v Angliji in se je prodajal kot „Roman cement“, rimski cement. Različne vloge naravnega

cementa so bile odkrite v Evropi in Ameriki ter so se razvijale več desetletij.

Pravi predor za beton pa se je zgodil leta 1824, ko je angleški zidar Joseph Aspdin po

dolgih in težavnih eksperimentih pridobil patent za cement, imenovan „portland cement“,

ker je bila njegova barva precej podobna kamnu, ki so ga pridobili na otoku Portland ob

angleški obali. Cement je pripravil tako, da je vzel določene količine gline in apnenca, ki jih

je zmlel v prah, jih zažigal v svojem kuhinjskem štedilniku, na koncu pa je vse to zbrusil v

fini prah. Ta čudovit izdelek je bil zelo počasi sprejet v gradbeno industrijo, vendar ni bil

uveden v Združenih državah do leta 1868; prva proizvodnja „portland cementa“ se je v

Združenih državah zgodila šele leta 1870.

Uporaba železa in jekla za gradnjo se je v tem času že širila in le majhen korak je bil

potreben, da se združita jeklo, s svojimi dobrimi nateznimi lastnostmi, in lažji beton s

svojimi dobrimi tlačnimi lastnostmi. Prva uporaba armiranega betona ni dobro poznana.

Veliko začetnega dela je bilo izvedenega pod rokami dveh francozov, Josepha Lambota in

Josepfa Monierja. Leta 1848 je Lambot zgradil čoln, ki ga je okrepil z mrežo vzporednih žic

ali palic, obloženih s cementno malto. Vendar je zasluga za armiran beton običajno

namenjena vrtnarju Monierju. Pri preizkušanju je velikokrat naletel na oviro, da so

betonske komponente razvile razpoke ali so se celo zlomile v celoti. To je odpravil s tem,

ko je železne palice nameščal v moker beton. Leta 1867 je tako dobil patent za gradnjo

betonskih cvetličnih lončkov, debeline od 1 do 4 cm, izdelanih iz betona, ojačanega z

mrežo iz železnih žic. Njegov glavni cilj pri delu s tem materialom je bil doseči lahkotnost


brez žrtvovanja trdnosti. Od leta 1867 do 1881 je Monier pridobil še patente za

armiranobetonske železniške povezave, talne plošče, loke, mostove, stavbe, zbiralnike

vode, plošče in druge postavke, tako za Francijo kot za Nemčijo.

Drugi Francoz, François Coignet, je že leta 1853 zgradil preprosto armirano betonsko

konstrukcijo za štirinadstropno stavbo ter razvil osnovne metode oblikovanja. Leta 1861 je

vse to povzel in predstavil različne aplikacije v svoji knjigi. Bil je prvi, ki je ugotovil, da

prevelik dodatek vode v mešanico zelo zmanjša betonsko trdnost.

Kot prvi pa je patent za armirano betonsko ploščo prejel William B. Wilkinson v Angliji leta

1954.

Leto 1875 je pomembno, ker je takrat William E. Ward zgradil prvo armirano betonsko

zgradbo v Združenih državah, natančneje v Port Chesterju, New York. Na American Society

of Mechanical Engineers (Ameriškem združenju strojnih inženirjev) je leta 1883 predstavil

listino, v kateri trdi, da je idejo o armiranemu betonu dobil leta 1877, in sicer z gledanjem

angleških delavcev, ki so se trudili odstraniti utrjen cement iz svojih železnih orodij.

Pomembni izumitelj za beton v tistem času je bil tudi Thaddeus Hyatt, Američan, ki je bil

po vsej verjetnosti prvi, ki je pravilno analiziral napetosti v armiranobetonskih nosilcih.

Odkril je pomembne lastnosti betona – da sta koeficient toplotnega raztezka za beton in

varjeno železo praktično enako velika, da sta modul elastičnosti betona in železa v odnosu

1 do 20 ter da so železne palice za armaturo gospodarnejše kot valjani profili. Vse skupaj je

zapisal v knjigi z naslovom An Account of Some Experiments with Portland Cement

Concrete, Combined with Iron as a Building Material. V tej knjigi je hvalil armirani beton

ter pravil: „Valjane nosilce je treba vzeti v veliki meri na znanje“.

Hyatt je dal velik poudarek na visoko požarno odpornost, kar je tudi ena izmed njegovih

odkritij. Odkril je namreč, da je portland cement ognjeodporen. Leta 1878 je prejel patent

za armiranobetonske konstrukcije.

Za armiran beton je pomembna tudi sama armatura; tukaj je največje izume uvedel E.L.

Ransome iz San Francisa, ki je uporabljal okrepljen beton v začetku 1870. let ter bil avtor

deformiranih oziroma zvitih palic. Patent za to je pridobil leta 1884.


Glede statike je treba omeniti nemškega gradbenega inženirja Emila Mörscha, profesorja

za statiko in masivne konstrukcije v Zürichu in Stuttgartu. Pomemben je zaradi tega, ker je

bila njegova teorija o dimenzioniranju armiranega betona, ki jo je podal leta 1902, osnova

za DIN (Nemški inštitut za standardizacijo) do leta 1971.

Od konca 19. stoletja naprej je bilo možno matematično opisati sile in obremenitve tudi

velikih in kompleksnih struktur, in sicer za oblikovanje in preverjanje teh izračunov. Vse to

je vodilo do hitrega razvoja v gradnji z armiranim betonom. Les in kamen sta bila doslej

zelo popularna materiala, bila sta veliko bolj primerna za velike arhitekturne objekte.

Vendar pa je bilo jeklo gradbeni material, povezan z visokimi stroški in visoko lastno težo.

Zaradi tega je bil kompozitni material, armirani beton, veliko bolj primeren; arhitektom je

dal tudi nove možnosti, novo svobodo.

Vse to je vodilo do intenzivne uporabe armiranega betona v vseh kategorijah gradnje.

Velike strukture so bile postavljene v kratkem času gradnje, kar je bilo včasih nemogoče.

Tudi tehnika in kakovost sta doživljali stalno izboljševanje. Vsestranskost, raznolikost in

možnosti različnih konstrukcijskih gradenj so navdihnile arhitekte ter prav tako inženirje.

Tako je na začetku 20. stoletja gradnja z betonom postala stalni element v gradbeni

industriji po vsem svetu. Po koncu 2. svetovne vojne je tehnično znanje o armiranemu

betonu postalo globalizirano z mednarodnim prenosom strokovnega znanja. Beton v

arhitekturi in inženirstvu, kot tudi razvoj betonske tehnologije, se je poučeval na številnih

mednarodnih univerzah, postal pa je tudi predmet znanstvenih raziskav in razvoja. To je

vodilo do mednarodnih standardov za metode gradnje in gradbenih materialov, ki

podpirajo arhitektovo svobodo uporabe betona in armiranega betona. Ne glede na te

standarde pa betonske strukture iz let 1960 in 1970 nakazujejo na resne pomanjkljivosti

pri načrtovanju in gradnji. Zaradi tega so bile izkušnje raziskav in prakse pod temeljnim

premislekom o kodeksu ravnanja.

V prvi polovici 20. stoletja so arhitekti uporabili svoje oblikovne možnosti za stavbe z

betonom in armiranim betonom; dobili so veliko umetniško svobodo, saj jim je bilo to s

takšnim materialom omogočeno. Beton v zadnjih letih ni postal pomemben le kot

gradbeni material, ampak je vidna betonska površina postala pomembna v okviru

celotnega koncepta arhitekture. Betonske površine ostajajo aktualne kot element


arhitekturnega oblikovanja vse do danes. Noben gradbeni material ni uporabljen za

inženirske in arhitekturne možnosti v enaki meri kot je to mogoče pri betonu.

Zaradi svoje preproste proizvodnje in splošne razpoložljivosti je beton postal gradbeni

material 20. in 21. stoletja.

2.2 Splošno o betonu

Angleška beseda za beton, „concrete“, izhaja iz latinskega glagola concrescere, ki v

slovenščini pomeni „zrasti skupaj“ oziroma „združiti se“. Pomen sam se dobro sklada z

veznimi lastnostmi betona. Če gledamo po drugi strani, pa nam beseda „concrete“ že takoj

poda asociacije kot so: konkreten, jasen, materialen. Takšne pa so tudi lastnosti betona.

Osredotočimo se bolj na sam gradbeni material. Beton je heterogeni gradbeni material,

sestavljen iz agregata, veziva ter vode. Včasih se zaradi boljših lastnosti dodajo tudi

dodatki. Najpogosteje so agregati naravni pesek in prod ali pa zdrobljen kamen, za vezivo

pa je najpogosteje uporabljen cement, hidratiran z vodo, s čimer razvije lastnosti. V

cementu sta med drugimi tudi apnenec in kremen.

Vendar pa moramo zgornji definiciji podati posebno pozornost, ker so v tej tehnološki

dobi vsako možno odstopanje raziskali ter komercialno uporabili v želji, da proizvedejo

želene lastnosti. Zaradi tega imamo veliko umetnih agregatov, kot so: razširjeni skrilavec,

pocolan in organski cement, ki se v gradbenem inženiringu uporablja v znatnem obsegu.

Včasih se betonu doda tudi en ali več dodatkov, ki spremenijo določene lastnosti betona,

kot so uporabnost, trajnost in čas utrjevanja.

Kot pri večini kamnu podobnih snovi, ima beton visoko tlačno trdnost in zelo majhno

natezno trdnost. Zaradi tega se je iznašel ter se uporablja armirani beton, ki je kombinacija

betona in jekla, v čemer jeklena ojačitev zagotavlja natezno trdnost, ki manjka betonu.

Jeklo in beton delujeta skupaj dobro, tako da med njima ni trenja. Zaradi tega bosta skupaj

delovala kot ena enota v uporu silam. Odlično pridobljena vez je posledica kemične

adhezije med materialoma, naravne hrapavosti palic in tesno razporejenega betona,

ovitega okrog jeklenih palic. Jeklena okrepitev je zmožna vzdržati sile stiskanja in se


uporablja v stebrih in drugih primerih. Beton in jeklo pa delujeta zelo dobro skupaj tudi

glede na temperaturne spremembe, saj sta njuna koeficienta toplotnega raztezanja glede

na vrednosti precej skupaj.

Beton kot sam beton se skoraj ne uporablja več, se pa namesto njega uporablja armirani

beton, ki je v zadnjem času postal najpomembnejši material za gradnjo. Uporabljamo ga v

takšni ali drugačni obliki za skoraj vse strukture – velike ali majhne stavbe, mostove,

pločnike, jeze, podporne zidove, viadukte, predore, drenaže ali namakalne objekte,

rezervoarje in tako naprej. Postal je pomemben, ker ga lahko vlivamo v kalupe, ki nam

pustijo proste roke pri oblikovanju konstrukcije. Podobno kot steklo in kovina je tudi liti

beton postal primeren za reprodukcijo kot za unikatna dela. S svojo enostavno in

prilagodljivo mineralno osnovo je beton material, ki ga je mogoče tehnično in estetsko

uporabljati v zelo velikem merilu.

Dejavniki, ki vplivajo na kakovost betona, ki ga vgrajujemo, izhajajo iz kakovosti njegovih

sestavin, medsebojnih razmerij, armature ter posebnih dodatkov in pogojev, pri katerih

vgrajujemo beton.

2.2.1 Vezivo

Za vezivo se uporablja cement, ki je proizveden z žganjem in kasnejšim brušenjem

naravnih mineralnih surovin, ki se pridobijo iz kamnolomov. To so kamnine in zemljine, ki

so primerne za proizvodnjo cementa. Najdemo jih skoraj povsod po svetu v različnih

regionalnih in nacionalnih koncentracijah.

Najbolj poznan cement je Portland cement, ki ga pridobimo v peči z žganjem na 1400 °C,

brušenjem in dodajanjem kalcijeva sulfata (gips) za nadzor utrjevanja. Čisti Portland

cement je še vedno v uporabi, vendar iz tehničnega in ekološkega vidika ni več na tekočem

s stanjem tržišča. Za to je krivo predvsem dejstvo, da je za doseganje mednarodnih

dogovorjenih ciljev potrebno zmanjšati emisije ogljikovega dioksida v proizvodnji cementa

ter dejstvo, da je izboljšanje ter kontrolo tehničnih lastnosti cementa mogoče doseči le z

dodajanjem drugih komponent mineralov.

Proizvodnja cementa za to izkorišča prah apnenca, prah pepela, zgoreli skrilavec ali druge

ustrezne snovi. Ti tako imenovani dodatki in količine le-teh so v večini primerov po

standardih.


Cementi so kvalificirani glede na tip cementa ter trdnostne razrede. Kakovost cementa, ki

jo izražamo z marko, premosorazmerno vpliva na marko in kakovost betona, v primeru, da

se pri tem ne spremenijo drugi faktorji. To velja samo za tlačno trdnost. Visoko aktivni

cementi, ki so bolj bogati z določenimi sestavinami in bolj fino mleti, zahtevajo za vgradnjo

več vode, ki pa nekoliko zniža to premosorazmernost. Trdnostni razred cementa je kritična

spremenljivka za oblikovanje trdnosti določenega tipa betona. Trdnost cementa je

primarno nadzorovana, odvisna pa od stopnje mletja cementa. Vse lastnosti, ki določajo

mešanje, vgradnjo in končne lastnosti otrdelega betona, morajo biti oblikovane v

cementu. Tehnične lastnosti različnih cementov so zajete v standardih posameznih gradiv

s postopki nadzora kakovosti med proizvodnjo.

Pri izbiri primernega cementa pa upoštevamo naslednje točke:

- način izvajanja dela,

- končno uporabo betona,

- pogoje negovanja,

- dimenzije konstrukcije,

- pogoje okolja, ki jim bo konstrukcija izpostavljena,

- potencialno reaktivnost agregata z alkalijami iz osnovnih gradiv.

(Gradbeniški priročnik, 2009)

Za doziranje se mora upoštevati, da predpisane količine cementa za armirani beton ni,

proizvajalec mora le dokazati doseženo trdnost. Prepisane pa so najmanjše in največje

količine cementa za posamezne vrste, marke betona.

2.2.2 Voda

Mešanje veziva, torej cementa, in vode naredi tako imenovano cementno pasto. Mešalno

razmerje zavzema dva dela teže cementa in en del teže vode. S tem razmerjem pridobimo

primerno cementno pasto, ki ustreza standardom, da se oblikuje hidrirani cement v

približno dveh do štirih urah. To razmerje med vodo in cementom, ki ima velik vpliv na

trdnost betona imenujemo vodocementi faktor. Vodocementi faktor je pomemben, ker

lahko glede na ta faktor razberemo tlačne trdnosti.


Mešanica mora načeloma vsebovati toliko vode, kolikor jo je potrebne za hidratacijo

cementa. Če je vode malo, ne pride do vezave, če pa bi je bilo preveč, bi iz betona

izhlapela in naredila zrahljano strukturo. Naredile bi se pore.

Voda, ki jo mešamo s cementom, ne sme vsebovati sestavin, ki bi lahko motile proces

mešanja, na primer: organske primeri (zemlja, humus, masti, olja, sladkor ...), nekatere

industrijske odpadne vode, sulfati (soli, ki med kristalizacijo povečajo volumen), kloridi

(soli, ki povzročijo korodiranje armature) in mulj, ki absorbira velike količine cementa.

Ponavadi za pridobitev betona uporabljamo pitno vodo. Vendar je pri uporabi le-te treba

paziti, da se betonarna nahaja v bližini primernega vira, kar pa seveda zahteva tudi

nadaljno testiranje vode, ker je zaradi tehničnih razlogov potrebno analizirati določene

vsebnosti določenih sestavin v mešalni vodi.

Pazljivo je treba ravnati tudi z morsko vodo, ki ni primerna za armirani beton. Le-ta zniža

trdnost betona za maksimalno 10 %. Kloridi iz morske vode namreč reagirajo na armaturo,

ki zaradi tega zarjavi.

2.2.3 Agregati

Največji del betona predstavljajo agregati. Agregati, ki se najpogosteje uporabljajo v

betonu, so naravni agregati, zaradi tega jih že enačimo s pojmom „naravni agregati“.

Naravne agregate uporabljamo za navadne betone, ponavadi za konstruktivne – nosilne

betone, nenadomestljivi pa so tudi za betone visokih trdnosti. Dobri za uporabo so naravni

agregati magmatskega izvora, agregati metamorfnega izvora na splošno niso primerni,

sedimentni pa lahko imajo različne lastnosti. Najboljše lastnosti imajo trdi apnenci in

dolomiti. Mehke in porozne apnence se ne uporablja, ker vpijajo preveč vode.

Naravne agregate glede na pridobivanje ločimo na drobljeni in kopani agregat. Drobljenec

(tolčenec) pridobimo s strojnim drobljenjem kamna iz kamnolomov. Zrna so zaradi

strojnega dela ostrorobna, njihova površina je hrapava, kar je dobro zaradi vezave z

vezivom. Čeprav je dobro za vezavo, pa so drobljenci problematični za vgradnjo, ker ima

betonska masa veliko notranjih trenj. V takem primeru se doda še več vode.

Kopani agregati so nastali z odlaganjem v različnih odlagališčih. Poznamo rečne, morske,

jezerske, jamske agregate ter peskokope.


V Sloveniji največ uporabljamo rečne agregate, ker so na splošno dobri in poceni. To pa

zaradi tega, ker jih pridobivamo v gramoznicah. V takem primeru se beton dobro vgrajuje,

ker so zrna okrogla in primerno hrapava, posledično so tudi notranja trenja majhna.

Preveč gladka površina zrnc ni dobra, ker se kristali cementa slabo zasidrajo.

V praksi uporabljamo različne klasifikacije velikosti zrn:

- fini pesek 0,0 – 0,5 mm,

- pesek 0,5 – 8,0 mm,

- prod 8,0 – 30 mm,

- grobi prod 30 – 100 mm.

Pri nas, v Sloveniji, se pri večjih konstrukcijah uporablja maksimalna velikost agregata 16

do 32 mm. Agregate ločujemo tudi glede na težo – na težke in lahke. Slednji so lahko

naravnega, umetnega ali organskega izvora.

Veliko so se začeli uporabljati tudi reciklirani agregati. Le-ti so bili v zadnjih letih odobreni

za uporabo v betonu. To ponavadi vključuje pripravljen star beton, ki se lahko uporabi v

betonu za nizke do srednje tehnične specifikacije.

Agregati za uporabo v betonu so večinoma predpisani z mednarodnimi standardi.

2.2.4 Dodatki betonu

V zadnjem času maltam ter betonu dodajamo proizvode, tako imenovane dodatke.

Dodatke, ki so kemična snov, dodajamo v zelo majhnih količinah pred ali med mešanjem,

da izboljšamo kakovost ter lastnosti betona v svežem ali trdnem stanju. Lajšajo pa tudi

delo pri vgradnji.

Pred uporabo mora izvajalec preveriti vse dodatke, saj so njihove lastnosti določene s

standardi; potrjene morajo biti z izdanim atestom.

Med dodatke štejemo prah anorganskih snovi, ki so dodane betonu v relativno velikih

količinah. V tehničnem smislu jih je treba opredeliti kot del veziva ali kot v utrjenem

betonu – v cementno matriko. Cementna matrika je hidratiran cement, skupaj z finimi

agregati.


Razlog za vedno večjo uporabo dodatkov je v tem, da so sposobni uvoza velike fizične in

gospodarske koristi v zvezi z betonom. Te koristi vključujejo uporabo betona v okoliščinah,

kjer je obstajala precejšna ali celo nepremagljiva težava.

Po evropskih standardih poznamo dva tipa dodatkov. Prvi tip so dodatki brez hidravličnih

lastnosti, torej ne prispevajo k trdnosti veziva. Takšne snovi lahko imajo pozitivni vpliv na

lastnosti mokrega in trdega betona zaradi svojega fizikalnega efekta na delce v matrici. Ti

dodatki so prah kamna in barvila.

Drugi tip po evropskih standardih je predvsem zdrobljen gorljiv pepel (PFA). Uporablja se

zaradi svojega prispevka k moči. Kakor koli pa njegove koristi ne smemo preveč izkoriščati,

ker lahko v velikih količinah zmanjša trajnost betona. Pod drugi tip spada še mikrosilk,

tehnični stranski proizvod, ki nastane ob taljenju silicija. Uporablja se predvsem za

polnjenje in krpanje špranj med delci v mokrem in trdem betonu, vse to pa zaradi tega,

ker je bolj fin kot cement. Poleg tega pa spodbuja in izboljšuje vez med agregati in

cementom, kar vodi do znatnega izboljšanja tlačne trdnosti betona.

V Sloveniji se najpogosteje uporabljajo pospeševalci, ki – kot že beseda pove – pospešijo

strjevanje betona, in gostilci, ki zmanjšajo vodoprepustnost.

Pri uporabi vseh teh dodatkov se moramo zavedati, da uporaba le-teh zahteva posebne

načrtovalne ukrepe, saj mešanje in vgrajevanje dodatkov v betonu zahteva posebno

znanje in dodatni nadzor.

2.2.5 Armatura

Zapisano je že, da samo beton pri večjih gradnjah ne zadostuje, zaradi tega beton

okrepimo, ko mu dodamo armaturo. Beton prevzema tlačne sile, nateznih pa ne. Prav

armatura pa lahko prevzame natezne sile. Kot vsi gradbeni materiali, katerih lastnosti in

obnašanje so kritični za stabilnost stavbe, so tudi lastnosti jeklene ojačitve in uporaba le-te

zajete v ustreznih mednarodnih standardih.

Od armature se pričakuje, da bo dobro sodelovala z betonom, da se bosta dobro sprijela

ter da jo bo enostavno vgraditi. Za čim boljše rezultate moramo razmišljati, kakšen

material za armature bomo izbrali, kako bomo oblikovali armature, kako bomo s krovnim

slojem betona zaščitili armaturo ter kako bomo razporedili, sidrali in stikovali armaturo. Za


material armature se največkrat uporablja jeklo. Pri oblikovanju moramo paziti na stroške

in kakovost izvršenih del armiranja betonskih konstrukcij – racionalizacija dela. Pri tem so

zelo pomembne standardne oblike posameznih palic in mrež armature, kot tudi oblike

celotnih košev armature. Ker mora biti armatura v konstrukciji ustrezno zaščitena, da ne

pride do poškodb armature, moramo upoštevati predvideno uporabo, projektno

življenjsko dobo, program vzdrževanja, vpliv okolja, vpliv obtežbe in podobno.

Krovni sloj se nanaša na razdaljo med armaturo in betonsko površino. Najmanjša debelina

le-tega mora zagotavljati sidranje palic armature ter zaščito pred poškodbami, zaščito jekla

proti koroziji in proti vplivom požara. Krovne sloje je potrebno upoštevati že pri kotiranju

armature, torej v armaturnih načrtih.

Pri razporeditvi armature je treba biti pozoren, da se armatura oblikuje pravilno ter da se

zagotovi pravilen položaj armature, da se med betoniranjem ne bo premikala. V ta namen

se uporabljajo distančniki. Pravilen položaj armature, v prečnem prerezu, je odvisen tudi

od pravilne razdalje med palicami armature, to pa zaradi tega, da zagotovimo vgraditev in

zadovoljivo zgostitev betona. Sidranje armature je pomembno – če armatura na koncu ni

dobro zasidrana v beton, ne zadosti svoji funkciji. Na sidrni dolžini se sile v armaturnih

palicah postopno prenesejo v beton. Sidrna dolžina palic je odvisna od kakovosti betona,

kakovosti jekla, premera armaturne palice in položaja armaturne palice v prečnem prerezu

med betoniranjem.

Zadnje, kar moramo še upoštevati pri armaturah, je stikovanje armature. Praviloma se

stikovanju armature s preklapljanjem izogibamo, če pa je to neizbežno, preklapljamo

palice v območju najmanjših obremenitev. Mesta preklapljanja so izmenična, tako da

stikujemo v enem prerezu največ ¼ skupne natezne armature. Stikovanje pri zvarih je

veliko bolj pogosto in enostavno, saj lahko stikujemo na katerem koli mestu. Vendar

moremo v takem primeru za varjenje uporabiti jeklo. Stike armature je potrebno na

nateznih lomih izvesti z vstavljanjem ravnih palic, ki jih sidramo v tlačno cono betona.

Preden končamo z armaturami, pa moramo omeniti še, da obstajajo različne vrste oblik

armature.


Pri nas poznamo štiri vrste oblik armature:

- gladka armatura,

- rebrasta armatura

- BI armatura,

- mrežasta armatura.

(Kresal, 2000)

Vendar pa se BI armatura in gladka armatura po novih standardih ne uporabljata več.

2.2.5.1 Rebrasta armatura. Armaturo sestavljajo palice ali žice z vzdolžnimi in prečnimi

rebri tršega jekla S400. Rebra z nespremenljivim prečnim prerezom so lahko velikosti do

14 mm, s spremenljivim prečnim prerezom v obliki srpa pa do 40 mm. Rebrasto betonsko

železo pridobivajo z vročim valjanjem naravnega trdega jekla. Valjati ga je potrebno s

posebnimi kalibrirnimi valji. Rebrasta armatura je dobra zaradi tega, ker ima močno

povečano trdnost, delo z njo pa je lahko, ker ni potrebno delati kljuk.

2.2.5.2 Mrežasta armatura. Mrežaste armature imenujemo tudi armaturne mreže in so

sestavljene iz hladno vlečenih gladkih ali rebrastih palic, ki so točkovno varjene. Mrežaste

armature ne uporabljamo v dinamično obremenjenih konstrukcijah.

Hladno vlečenje bistveno izboljša kakovost, zato je material v takem primeru bolje

izkoriščen. Uporaba oziroma polaganje je enostavno, ni rezanja in izdelave kljuk, je pa

onemogočeno izvlečenje armature iz betona.

2.2.6 Vgradnja betona

Do danes so za vgrajevanje v uporabi štirje načini:

- ročno vmetavanje za manjše količine,

- nasipavanje po žlebovih (maksimalna višina nasipa 30 cm),

- vlivanje po ceveh,

- črpanje za masovno betoniranje (do višine 5 m in dolžine 300 m).

(Kresal, 2000)


Poleg načina vgrajevanja je pomembno tudi zgoščevanje, s katerim skušamo doseči

čimbolj kompaktno maso, to pomeni brez por in čimbolj homogeno sestavo po celotni

masi, torej brez ločevanja.

Včasih so to počeli z ročnim prebadanjem in tlačenjem, dandanes pa to počnemo strojno,

z vibriranjem. S hitrim povzročanjem zaporednih udarcev spravimo betonske delce v

gibanje. Beton tako preide iz plastičnega v tekoče stanje. Vse to je potrebno delati s

previdnostjo, saj lahko z nepravilnim vibriranjem dosežemo segregacijo, ki pomeni

ločevanje – amplituda tresenja in frekvenca vibratorja morata biti usklajeni z lastno

frekvenco betona. Poznamo različne vibratorje, kot so: igle, ki se potisnejo v beton,

vibratorje, ki se položijo na opaž, vibracijske plošče ter vibratorske mize. Z vibriranjem

skušamo doseči čim boljšo zgostitev, saj s tem večamo trdnost betona.


3 ZGODOVINSKI PREGLED BETONSKIH STANOVANJSKIH OBJEKTOV

3.1 Primeri betonskih objektov iz časa Rimljanov

Kljub temu, da naslednji primeri niso stanovanjski objekti, so pomembni zaradi razvoja

betona. Pomembni so predvsem zaradi široke uporabe betona že v tistih časih. Zaradi vseh

teh stavb so kasneje razvijali beton do armiranega betona, ki so ga potem začeli

uporabljati tudi v stanovanjskih stavbah.

3.1.1 Panteon v Rimu

Ko gre beseda o betonskih objektih v času antike, prav gotovo pomislimo na Panteon v

Rimu. Objekt, ki ima obliko polkrožne kupole ter notranji premer več kot 43 m, predstavlja

vrhunec v oblikovanju, torej arhitekturi, kot tudi v tehnološkem smislu.

Panteon, ki je znan kot najbolj ohranjen objekt – z največjo kupolo tistega časa ter kot

predhodnik vseh sodobnih verskih objektov – se je začel graditi leta 27 pred našim

štetjem. Kot glavni arhitekt se navaja Apolodorus iz Damaska, ki je znan tudi po mostu na

Donavi ter Trajanovih termah. Naročnik objekta je bil Marcus Agrippa kot svetišče vseh

bogov Rima, kasneje (približno leta 126) pa ga je obnovil Hadrian. Zahvale, da lahko objekt

še danes opazujemo takšnega, kot je, gredo papežu Bonifaciju IV., ki ga je leta 609 prevzel

in posvetil v cerkev.


Arhitekturno je stavba krožna z velikim vhodom, ki je sestavljen iz granitnih korintskih

stebrov (v prvi vrsti jih je osem in dve skupini štirih stebrov zadaj). Pravokoten vetrolov

poveže verando do rotunde, ki je betonska kupola z osrednjim odprtjem na nebu.

Vhod v stavbo je z leti izgubil stopnice zaradi dviga zemlje, ki je vodila do vhoda. Pri gradnji

pa se je spremenila že višina korintskih monolitnih granitnih stebrov – iz 50 m na 40 m. Ta

zamenjava je bila verjetno posledica logističnih težav na določeni stopnji v gradnji. V

stenah na zadnjem vhodu v Panteon je mogoče videti tudi niše, ki so namenjene Juliju

Cezarju, Augustusu Cezarju in Agrippi.

Cilindrična konstrukcija s premerom 43,30 m je obokana s samonosnim masivnim

betonom. Notranjščina kupole je kasetirana in sestavljena iz treh plasti. Kljub temu, da se

volumska masa gradiva proti vrhu zmanjšuje – kar ugodno vpliva na statiko, na

horizontalne sile – tehta rimska betonska kupola skoraj 4000 ton. Kupola je osredotočena

glede na Voussoirs*1 obroč, ki meri 9,1 m v premer, premer pa tvori „oculus“, kar pomeni

okroglo okno ali luknja dežja. Debelina kupole se giblje od 6,4 m v spodnjem delu do 1,2

*1 Klinast element, navadno kamen, ki se uporablja pri gradnji lokov ali obokov.

Slika 3.1.1.1: Tloris Panteona

Vir:http://www.romanlife-romeitaly.com/image-files/roman-pantheon-plan.jpg

Slika 3.1.1.2: Pogled na Panteon

Vir:http://deviajeporitalia.com/wpcontent/uploads/El-Panteon-

de-Agripa.jpg


m ob „ocolusu“. Kljub temu, da nimamo točnih rezultatov nateznih testov za Panteon,

statiki in gradbeniki ugotavljalo, da je napetost v kupoli zelo majhna (Cowan pravi, da celo

0,128 MPa, kjer se kupola pridruži zunanji steni), predvsem zaradi uporabe zaporedoma

manj gostega agregata, kot so koščki plovca, v višjih plasteh kupole. Statika Mark in

Hutchison ugotavljata, da bi bila napetost (če bi bil beton normalne teže uporabljen

vseskozi) v kupoli tudi do 80 % večja. Težo strehe pa so zmanjšali z uporabo strukture v

obliki satovja. Če vsega tega ne bi upoštevali pri gradnji, bi lahko bila zgodovina stavbe

drugačna.

Slika 3.1.1.3: Na prerezu Panteona shematično vidimo uporabo različnih agregatov

(Vir: Beton Atlas, 1995)

Najboljša in najslavnejša naslednika, ki sta hotela kopirati veličastnost Panteona, sta Hagia

Sofija v Istanbulu, ki ima premer 33 m, in Petrova cerkev v Rimu s premerom 42 m. Kljub


temu, da sta najslavnejša naslednika, nista mogla preseči razpetine panteonske kupole, ki

meri 43,3 m.

Prvi objekt, ki je to uspel preseči, je bil zgrajen leta 1911 v Breslau, z uporabo armiranega

betona. Dvorana stoletja je presegla razpon Panteona za 21,7 m, meri torej 65 m.

3.1.2 Kolosej v Rimu

Za enega največjih dosežkov v rimski gradnji, poleg Panteona, vsekakor velja Kolosej.

Trenutno je objekt v ruševinah, a kljub temu še danes daje prelep pogled. Začelo se je tudi

restavriranje Koloseja, ki bo obiskovalcem lahko dalo še boljšo predstavo, kakšen je bil ta

veličasten objekt včasih.

Prvotno je bil znan pod imenom Flavijski amfiteater in je veljal za največji objekt rimskega

območja. Cesar Vespazijan, ustanovitelj dinastije Flavijcev, po katerih se je objekt včasih

imenoval, je z gradnjo Koloseja pričel leta 72 našega štetja. Gradnja se je končala leto dni

po njegovi smrti, leta 80, ko je Rimu vladal Vesapasianov sin Tito. Kasneje, v obdobju vlade

Dominiziana, so opravili še razne modifikacije.

Stavba je v obliki elipse – zategadelj, da premore večjo prostornost. V širino meri 156,5 m

ter v dolžino 187,5 m, obseg pa je 527 m. Notranje mere arene so 86 m x 54 m. Višina

betonskih temeljev, v katerih so v času Dominiziana naredili sobe z mehanskimi napravami

in kletkami za živali ter bojevalce, je približno 12 m. Višina, ki jo vidimo nad zemljo, se s

svojimi štirimi nadstropji danes dvigne do 48,5 m, prvotno pa je segala do 52 m. Kolosej je

lahko sprejel tudi do 55.000 gledalcev, ki so vanj vstopali skozi 80 vhodov. Objekt je primer

značilnega rimskega sloga gradnje, ki temelji na kompleksnosti zgradb z veliko krivuljami in

loki.


Slika 3.1.1: Današanji pogled na Kolosej v Rimu

(Vir:http://2.bp.blogspot.com/MsGve58d4co/TZJgnvdd_II/AAAAAAAAAEI/jfBlj9OMC9c/s1600/Colosseum.jpg)

Zunanje pročelje je, kot vsi deli Koloseja, zgrajeno iz travertina z dodatki betona. Deli se v

štiri sektorje, kar je tipično za vse rimske objekte, ki so bili namenjeni prireditvam. Vsak

izmed spodnjih treh delov je sestavljen iz 80 oštevilčenih lokov, ki predstavljajo tudi

nosilno konstrukcijo zgradbe. Najvišji, četrti sektor, pa je sestavljen iz polne stene, ki je

razdeljena na opornike, ki se ujemajo s stebri lokov. Na tem delu je vgrajenih 40

pravokotnih oken.


Slika 3.1.2: Shematski prerez Koloseja

(Vir: Beton Atlas, 1995)

Kot vidimo na fotografiji 3.1.2 so temelji iz betona, beton pa se uporablja tudi kot

dopolnilo travertinu*2 in tufu*3. Beton je uporabljen za zunanje zidove, plošče, stopnice in

za vmesne stene. Vendar pa so ga potem zaradi bogatejšega videza prevlekli z marmorjem

in travertinom. Med temelji so zgradili še odtočne kanale. Stebri so bili spodaj, v tako

imenovanem pritličju, povezani z bloki tufa, zgoraj pa z opečno strukturo.

Za zelo visoko trdnost in stabilnost so zaslužne rimske značilnosti gradnje, loki in oboki, ki

so s svojo obliko zelo povečali uporabnost objekta. Zaradi teh značilnosti lahko objekt še

danes opazujemo takšnega, kot je bil včasih; res ne v celoti, ker se je nekaj že porušilo,

vendar pa je to, kar je še ostalo, dovolj velika atrakcija za obiskovalce.

*2 Lahko luknjičava zapnena kamnina, ki jo najdemo ob slapovih in hladnih vrelcih vode.

*3 Kamnina, ki jo sestavljajo vulkanski pepel, drobci kristalov in magmatskih kamnin.


3.1.3 Poševni stolp v Pisi

Za zadnje velike konkretne stavbe v načinu rimske tradicije velja Poševen stolp v Pisi, ki se

je začel graditi leta 1173. Eventuelno pa se za konec gradnje in odprtja stolpa beleži

sredina 1300 let. Gradnja se je večkrat prekinila zaradi vojn, javnih dolgov in v času, ko so

inženirji iskali rešitev za nagib. Zaradi tega nagiba od vertikale je stavba s svojimi 56,67 m

na najvišji točki in 55,86 m na najnižji točki na koncu, svetovno znana. Kljub temu, da je

bila zasnovana kot perfektno vertikalna, se je začela med gradnjo nagibati. Vendar pa ni

zanimiva le zaradi tega, temveč je tudi brez upoštevanja tega stavba ena večjih

pomembnih arhitektur v srednjeveški Evropi.

Kot arhitekturni slog je stolp srednjeveška arhitektura v romanskem slogu. Prava identiteta

arhitektov ni znana. Najbolj verjetna arhitekta prve stopnje dela sta Bonanno Pisano in

Gherardo din Gherardo. Druga faza gradnje, ki se je začela leta 1275, pa se pripisuje

Giovaniju di Simone. Arhitekt, ki je delo končal, je Tommaso di Andrea Pisano.

Slika 3.1.3: Poševni stolp v Pisi

(Vir:http://www.towerofpisa.info/images/leaning%20tower%20of%20pisa%20and%20cathedral.jpg)


Stolp se je, kot že rečeno, začel nagibati v času gradnje tretjega nadstropja, leta 1178, to

pa predvsem zaradi neustrezne fundacije na terenu – ta je bil namreč na eni strani preveč

mehek za takšno težo. Na leto se stolp na eni strani poglobi od enega do dveh milimetrov.

Arhitekti in inženirji so poskušali ta naklon zmanjšati oziroma popraviti tako, da ima na

sever obrnjeno stopnišče v sedmem nadstropju dve stopnici manj. Vendar pa je zaradi

tega stolp postal ukrivljen.

Tommaso di Andrea Pisano je stolp dokončno zgradil leta 1319, pri tem pa mu je uspelo

uskladiti tudi gotske elemente zvonika z romanskim slogom stolpa.

Glavni material, ki se je uporabljal pri stolpu, je beton, ki pa so ga zaradi estetskega videza

obložili s tesno stikajočim marmorjem. Beton je uporabljen tudi v temeljih, nakdnadno pa

so malto dodajali še leta 1934, ko so utrjevati temelje. To se jim ni najbolj posrečilo, saj so

povzročili nenaden premik proti jugu za približno 1 cm.

Trenutno stolp doživlja postopne površinske obnovitve, da bi se popravile vidne poškodbe,

večinoma korozijske, ki nastajajo tudi že zaradi starosti le-tega.

3.2 Primeri stanovanjskih objektov od začetka uporabe armiranega betona do prvih

drznejših betonskih arhitektur

Skoraj natanko eno stoletje je trajalo iskanje vodotesnega veziva – pričelo se je z letom

1755 z novimi poskusi Johna Smeatonsa (1724–1792) in se nadaljevalo z eksperimenti

Johna Aspdinsa (1778–1855) in njegovo pridobitvijo patenta Portland cementa sredi 19.

stoletja. Samo pol stoletja je trajalo, da se je beton uveljavil kot gradbeni material in

gradbena dela zamenjal s predindustrijsko gradnjo; to se je zgodilo po letu 1847, ko je

François Coignet (1814–1888) iznašel kompozitno gradnjo ter vse tja do brošure Monier, ki

velja za teoretičen temelj gradnje z armiranim betonom. Na začetku je bila prisotna

zaskrbljenost, da bo beton nadomestil materiale, kot so les in kovano železo, vendar pa se

je na koncu izkazalo, da temu ni tako; beton je odprl veliko arhitekturnih in inženirskih

možnosti.


Predstavljeni so zanimivejši objekti, ki so iz armiranega betona. Primeri so bili nekakšna

prelomnica v tistem času in so zanimivi še danes, hkrati pa so bili vzor kasnejšim gradnjam.

3.2.1 Poslovno-stanovanjska hiša Ingalls v Cincinnatiju

Hišo Ingalls je dal sezidati tajkun, odvetnik in bančnik, Melvville Ezra Ingalls, ki je živel od

leta 1842 do 1914. Je prvi nebotičnik, ki konstrukcijsko ni iz jekla, temveč je bil zgrajen iz

armiranega betona. Pred letom 1902, torej pred izgradnjo te stavbe, je bila najvišja stavba

visoka le šest nadstropij. Ingalls stavba pa je bila visoka kar petnajst nadstropij, torej je bila

za kar devet nadstropij višja.

Ker ima beton zelo nizko natezno trdnost, je veliko ljudi iz javnega kot tudi strokovnega

inženiringa verjelo, da se bo konkretno visok stolp, kot je stolp Ingalls, zrušil zaradi krčenja

betona pri sušenju ali zaradi svoje lastne teže. Zaradi tega nezaupanja v beton in v sistem

Ernesta L. Ransoma, ki je vseboval livarsko zvite jeklene palice znotraj betonskih plošč kot

okrepitev, so gradbeniki na gradbeno dovoljenje čakali dve leti.

Slika 3.2.1: Posnetek stavbe Ingalls iz leta 1906

(Vir:http://www.officemuseum.com/IMagesWWW/1906_Cincinnati_skyscraper_dated_by_postmark.jpg)


Objekt je zasnoval arhitekturni biro Elzner in Anderson. Pri konstrukciji sta uporabljala

monolitno oblikovane betonske škatle, polja z debelino 200 mm sten. Betonske škatle so

se uporabile tudi pri betonskih tleh, strehi, tramovih, stebrih in betonskih stopnicah.

Dnevno so v deseturnem delavniku za gradnjo stavbe porabili kar 76 m3. Dodatno so

uporabili mokro mešanico za zavarovanje stikov z jeklom ter za enotno gostoto v stebrih.

Talne plošče so vlivali brez spojev po kar tri nadstropja na mesec. Stebre so prilagajali

glede na nadstropje, tako je v prvih desetih nadstropjih steber meril 760 x 860 mm, v

ostalih petih pa 300 x 300 mm. Od pritličja do zadnjega nadstropja se na fasadi spremenijo

trije različni slogi gradnje, kar se kar očitno vidi. Eksterier hiše je iz belega marmorja, ki je

debel od 4 do 6 cm. Prva tri nadstropja so iz glazirane sive opeke, pri najvišjem nadstropju

se je uporabila bela terakota*4, streha pa se konča s karniso.

Slika 3.2.2: Pogled na stavbo Ingalls danes

(Vir:http://www.loopnet.com/Attachments/0/B/6/xy_0B69045C-C7F5-466E-B9BE-8D03A873E94E__.JP)

Leta 1904 je eden od arhitektov, Elzner, razložil svojo odločitev za uporabo betona. Kot je

takrat povedal, je bil beton v tistem času precej cenejši od jekla. Prav tako jeklo potrebuje

veliko količino kapitala, opreme in denarja za upravljanje jeklarne. Tudi gradnja je bila

časovno zelo kratka in konkretna gradnja z betonom se je lahko začela pred dobavo jekla.

* 4

Neloščena, zelo trda žgana glina, ki je lahko glazirana ali ne.


Gradnja prvega armiranobetonskega nebotičnika Ingalls se je začela jeseni leta 1902,

končala pa osem mesecev kasneje. Končne mere stavbe so 15 x 30 m, v višino pa meri kar

64 m.

3.2.2 Rue Franklin – stanovanjska hiša v Parizu

Hiša je veljala za revolucionarno še iz časa, ko so jo konstruirali. Pariška stavba zajema

veliko historičnih stvari, vendar pa ima med prvimi tudi prvotna dela moderne arhitekture.

Čeprav ni bila prva betonska stavba v domačem okolju – gradili so jo namreč od leta 1902

do 1904 – je bila prvi primer stavbe, kjer so raziskali potencial konkretnega oblikovanja

betona. Sigurno pa je tudi prvič, da je bilo takšno oblikovanje izraženo v tako

neindustrijskem kontekstu.

Arhitekt Auguste Perret je s to stanovanjsko gradnjo dokazal svoj občutek za arhitekturo

ter pridobil ugled, saj velja za eno najboljših del arhitekture 20. stoletja. Ni samo jasno in

briljantno uporabil armirani beton (sistem Hennebique*5), ampak je stavba posebna zaradi

svojega interjerja, ki je prostega načina. Perret je namenoma naredil samo predelne stene,

ki jih lahko potem uporabnik delno odstrani ter naredi večji odprt prostor.

Stavba v obliki črke U, spredaj odprta, je bila – kot že rečeno – dobra inovacija arhitekta

Perreta. Naredil je predpisana dvorišča na fasado, ki gleda na cesto ter se tako izognil

običajno umazanim oknom. S tem je hkrati pridobil velike svetlobne površine ter

stanovanjem ponudil pogled na Eifflov stolp. Predelne stene se lahko delno odstranijo,

prekinja jih samo z vrsto samostojnih stolpcev. V vsakem stanovanju je organizirano

stanovanje s svojimi glavnimi in storitvenimi stopnicami, stanovanje ima tudi svoje dvigalo.

Kuhinja je na eni strani, glavne sobe pa na sprednji strani. Ostale sobe so razdeljene od

leve proti desni, ti prostori so za spanje, sprejem, bivanje, jedilnico, kajenje in tako naprej.

*5 Sistem francoskega inženirja, po katerem beton služi kot ognjevarna zaščita za kovano železo nosilca.


Slika 3.2.3: Shematski tloris stanovanja Rue Franklin

(Vir: http://www.afewthoughts.co.uk/flexiblehousing/admin/images/160/4.jpg)

Kot njegovi predhodniki, je tudi Perret čutil, da mora beton obleči v fasado. Tudi on je

najdel umetnika Alexandra Bigota, da je – posebej za to hišo – ustvaril ornament v

keramičnih ploščicah.

Slika 3.2.4: Pogled na vhodno fasado objekta

(Vir: http://www.kkad.org/misc/081022/misc_081022_01.jpg)


Tehnično stavba Rue Franklin ni uporabila vseh prednosti betonske konstrukcije. Zgradba

konstrukcije je bila vzeta po leseni tehnologiji gradnje in na večini mest bi lahko beton

zamenjal les. Perret ni bil nikoli preveč obseden s pritiskom tehnoloških mej betona do

meje, vendar pa je podedoval ideje francoskih neoklasicistov, kot je recimo Choisy, ki je

izvor starogrške arhitekture videl kot reprodukcijo lesenih oblik v kamnu. Perret je verjel

tudi, da je dovršena gradnja okvirja z betonom plemenitejša od kamna, ker je v

neposredni povezavi z lesom v obliki opažne uporabe. Vse to delo je bilo v povezavi s

klasicizmom v francoski tradiciji, ki je bila v stavbi Rue Franklin predstavljena s ploščicami v

motivih rastlin.

Perret s to stavbo ni pridobil samo ugleda svojega imena, ampak je z estetsko

spremenljivo rabo konkretnih oblikovanj vplival na celo generacijo mladih arhitektov.

3.2.3 Zacherlova hiša na Dunaju

Zacherlova hiša je stanovanjski in poslovni stolp, ki ga je zasnoval slovenski arhitekt Jože

Plečnik (1872–1957). Snoval ga je od leta 1900 in vse tja do konca gradnje leta 1905

(gradnja se je pričela leta 1903). Stavba spada v obdobje dunajske secesije, kot so

imenovali novi slog. Značilnost tega sloga je bila, da so arhitekti začeli zelo racionalno

ravnati z okrasjem in da so začeli uvajati velike gladke, skoraj grafično okrašene fasadne

ploskve.

To je bila ena prvih modernih zgradb, ki so bile postavljene v centru mesta Dunaj. Prav

tako pa je hiša po splošnem prepričanju Plečnikovo najpomembnejše delo dunajskega

obdobja. Njegov slikovno-simbolični izraz s hkratno inovativno analizo tehnoloških

problemov privede Zacherlovo hišo do strukture iz armiranobetonskih stebrov. Vse to

nakazuje, da se je Plečnik zgledoval po enem večjih arhitektov dunajske šole – Ottom

Wagnerjem. Upošteval je njegovo prepričanje o „koži“ hiše in zaradi tega oblekel stavbo v

fasado.


Sprva je hotel spodnji del stavbe obložiti s kamnitimi ploščami, zgornjo polovico pa izvesti

v ometu s plastičnim secesijskim okrasjem. Vendar je kasneje skeletno betonsko

konstrukcijo v spodnjem delu prevlekel s poliranim sivim granitom v vertikalnih slemenih.

Pri tem je pomembno omeniti tudi umetniško izvršen venec s človeškimi figurami, ki so

delo Franza Metznerja ter figuro angela Michaela, ki je delo kiparja Ferdinanda Andrija. S

fasado, bogatim vencem atlantov, ki podpirajo strešni napušč, pa sploh z učinkovito

izvedbo strešne partije, je Plečnik spregovoril o novem, modernem odnosu do same

stavbne zgrajenosti. Temeljito je spremenil do tedaj veljavno racionalno Wagnerjevo

kompozicijsko shemo in ji dodal močan plastični meditiranski poudarek. Jasno

komponirana fasada, obložena s temnim granitom, materialom, ki so ga tedaj uporabljali

le za spomenike in nagrobnike, je izkaz arhitektove želje po strogosti.

Slika 3.2.5: Shematski tloris nadstropja Zacherlove hiše

(Vir: http://projekti.gimvic.org/timko/plecnik2d/slike/zacherlova_palaca_tloris.jpg)


Slika 3.2.6: Pogled na fasado Zacherlove hiše na Dunaju

(Vir: http://www.baunetz.de/img/45347863_aab3e4a885.jpeg)

Plečnik je vhod prestavil v ožji del hiše, s čimer je pridobil prostor za dolgo vežo, ki se

nadaljuje v elegantno stopnišče elipsaste oblike. Stavbo je odprl s temnim marmorjem, ki

nekako takoj usmeri pogled na osrednje ovalno stopnišče, ki ima svetilko, podobno žuželki,

kar se sklicuje na insekticid, s katerimi so obogateli lastniki hiše.

Streho je Plečnik načrtoval ravno, da se lahko prebivalci povzpnejo nanjo in občudujejo

razgled, ki ga Dunaj ponuja s svojimi stavbami.

Leta 1949 so Zacherlovo hišo obnovili, saj je bila v času 2. svetovne vojne poškodovana.

Kljub obnovitvi je hiša še danes skoraj v originalu. Samo pritličje je kasneje (leta 1985)

zaradi potreb trgovin uredil še en slovenski arhitekt, Boris Podrecca.

Danes je javna zgradba, ki ima stanovanjske ter po večini pisarniške prostore. Se pa stavba

zopet delno spreminja.


3.3 Drznejše betonske moderne arhitekture do leta 1990

Res je, da so bile vse betonske gradnje, ki so se zgradile že pred letom 1935, ko so zgradili

Fallingwater, drzne. Vendar pa ti primeri, ki spadajo v to poglavje, nekako izstopajo iz

betonske arhitekture. Le kdo ne pozna Franka Lloyd Wrighta ali Le Corbusierja? Arhitekta,

ki sta znana prav po svoji drznosti v oblikovanju hiš, arhitekta, ki sta preizkušala beton do

te mere, da so že vsi mislili, da stavba ne bo dočakala niti konca gradnje. In kdo ne pozna

najvišjega stanovanjskega objekta, ki so ga zgradili leta 1964 v Chicagu?

Zaradi vseh tehničnih, konstrukcijskih ter prav tako oblikovnih prvin, ki jih predstavljajo te

stavbe, spadajo v posebno poglavje.

3.3.1 Vila Fallingwater v Ohiopyle v ameriški zvezni državi Pensilvaniji

Ko pomislimo na betonski stanovanjski objekt, vsekakor najprej pomislimo na ime Frank

Lloyd Wright ter na njegov čudovit objekt Fallingwater. Frank Lloyd Wright (1867–1959) je

ameriški arhitekt, ki je pustil največji pečat moderni arhitekturi. Poleg Guggenheimovega

muzeja in drugih individualni hiš je vsekakor najbolj zaslovel, ko je leta 1935 za uspešnega

pitsburškega poslovneža, Edgarja Kaufmanna, zasnoval vilo Fallingwater.


Slika 3.3.1: Pogled na Fallingwater

(Vir: http://thingstosave.com/wp-content/uploads/2009/01/fallingwater-1.jpg)

Investitor je hotel imeti hišo poleg slapa, ampak Wright je temu šel še dlje – hotel je, da

živijo na in s slapom. Potreboval je devet mesecev, samo da je izoblikoval svojo idejo, kako

bi ta stavba zgledala.

Ni skrivnost, da je bila zasnova vile pod velikim vprašajem še preden so jo začeli graditi.

Prva nesoglasja so bila že, ko je Kaufmann povedal Wrightu, da so mu inženirji povedali,

da bodo potrebni dodatni nosilci za hišo. Wright je bil tako prepričan v svoj dizajn in

zasnovo, da ni popustil ter dejal Kaufmannu, da lahko tudi nehata graditi, če ta ne zaupa

vanj. Kljub temu sta kasneje dobro sodelovala ter se dogovarjala vse do začetka gradnje.


Slika 3.3.2: Shematski prikaz pritličja

(Vir: http://www.jbdesign.it/idesignpro/images/organic%20architecture/MainFloor.jpg)

Aprila leta 1936 je Wright devet metrov nad slapovi postavil betonske terase, ki so videti

kot skale v bližini. Posebnost hiše je posledično tudi šumenje slapa, ki se ga sliši povsod po

vili, vendar pa ne preglasi ostalih glasov.

Prostori so majhni, stropovi nizki in vse to je narejeno tako, da se pozornost obiskovalcev

in prebivalcev preusmeri na tisto, kar je zunaj, torej na čudovit razgled na naravo, ki te

vabi na teraso ter iz terase vase.

Kljub temu, da ima vila opečne zidove, velja za eno tipičnih betonskih gradenj v moderni

arhitekturi, saj je ključni pomen projektiranja armiranobetonska plošča na vseh straneh.

Izkoriščena je konstruktivna možnost materiala, ki je skoraj radikalna, s tem pa dosega vila

prefinjeno povezovanje narave s hišo.


Slika 3.3.3: Shematski prerez vile

(Vir: http://www.paperbean.com.au/blog/fallingwater.jpg)

Po končani gradnji, ki je bila oktobra 1937, in vse tja do leta 1963 je družina Kaufmann

vilo uporabljala le kot počitniško hišo oziroma kot vikend. Leta 1963 jo je Kaufmann mlajši

podaril Western Pennsylvania Conservancy. Leta 1964, po tem ko so jo uredili, so jo odprli

tudi za javnost.

Skladnost s prostorom je definirana kot vraščenost zgradbe v okolje. Tudi današnji

arhitekturi je vzgled harmoničnega sožitja narave in arhitekture.

3.3.2 Stanovanjski objekt Unité d'Habitation v Marseillu

Po 2. svetovni vojni je bilo povpraševanje po stanovanjih zelo visoko. Tako je znani arhitekt

Le Corbusier, katerega pravo ime je bilo Charles Édouard Jeanneret, skupaj z arhitektom

Nadirjem Alfonsom zrisal stanovanjski blok Unité d'Habitation. Takšen sistem gradnje in s

takim imenom je potem skonstruiral še drugod po Evropi.

Leta 1947 je Evropa še vedno čutila posledice 2. svetovne vojne in ker se je veliko ljudi

zaradi bombnih napadov moralo preseliti, je v Marseillu zmanjkalo stanovanj. Tukaj je Le

Corbusier zgradil prvo in najbolj znano stavbo pod imenom Unité d'Habitation, bolj znana

je pod imenom Cité radieuse, ki pomeni mesto v radiju.


Slika 3.3.4: Pogled na Unite d'Habitation v Marseillu

(Vir:http://classconnection.s3.amazonaws.com/912/flashcards/564912/jpg/briey_unite_d_habitation1307498090847.jpg)

Ta objekt je bil zgrajen med letoma 1947 in 1952. Kasneje se je izkazal kot zelo vpliven in

se pogosto navaja kot prvi navdih za brutalizem v arhitekturnem slogu. Je prva stavba, ki

ima nov stanovanjski princip, ki se osredotoča na skupno življenje, to pomeni, da vsi

prebivalci v stavbi živijo v „vertikalnem vrtnem mestu“. Hotel je, da imajo stanovalci svoje

zasebne prostore, vendar da se družijo tudi zunaj zasebnega sektorja – da skupaj

nakupujejo, jedo, vadijo in se zbirajo.

Objekt sprejme približno 1600 prebivalcev, ki živijo v 337 različnih stanovanjih,

razporejenih v osemnajstih nadstropjih. Vso to težo pa nosijo veliki piloti v pritličju.

Zasnova je zahtevala inovativen pristop v smeri prostorske organizacije za sprejem

življenjskih prostorov, tako za zasebne kot javne, skupne prostore. Veliko skupnih

dejavnosti pa je Le Corbusier razporedil na streho. Ta je tako postala vrtna terasa, kjer so

klub, vrtec, telovadnica in plitev bazen. Bivanje v tej stavbi je bistvu „mesto v mestu“, ki je

za prebivalce prostorsko in funkcionalno optimizirano.

Za razliko od običajnih Le Corbusierjevih stavb pa ta objekt nima bele fasade. Ker je v

celoti armiranobetonski (grobo litega betona), se ta material nakazuje tudi na eksterjerju.


Kljub temu, da je bil beton uporabljen, ker je bil najcenejši material, bi lahko uporabo

interpretirali kot življenje po vojni – grobo, obrabljeno, neprizanesljivo.

Slika 3.3.5: Skica prereza Unite d'Habitation

(Vir: http://data.greatbuildings.com/gbc/drawings/Un_d-Habit_Section_B.jpg)

Ker je Le Corbusier znan po svojih lebdečih stavbah, je to storil tudi pri tem objektu.

Stavbo podpira veliko velikih pilotov, ki omogočajo promet, vrtove in prostore pod stavbo

ter dvorišče, ki je vključeno v fasado. Zaradi povezanosti v fasadi pa fasadni sistem

zmanjšuje višino stavbe, ki ustvarja abstraktni trak oken, ki poudarjajo horizontalnost v

tako velikem objektu.

Ena izmed najbolj pomembnih in zanimivih vidikov bivanja v takšni stavbi je tudi

prostorska ureditev. Kot prvo ima stavba vhode na vsaki strani, ozki prostori imajo dvojne

višine prostorov, balkoni imajo sistem, ki omogoča prečno prezračevanje v celotni enoti,

stavba pa ima tudi stanovanja, ki imajo odprte površine.

Ta projekt se smatra za enega izmed najpomembnejših projektov Le Corbussierja in je kot

eden izmed najbolj inovativnih arhitekturnih odgovorov za stanovanjske objekte.


3.3.3 Najvišji stanovanjski objekt – Marina City v Chicagu

Marina City je kompleks, ki je sestavljen iz dveh stolpov v obliki koruznega storža. Vsaka od

stavb ima 65 nadstropij, vključno s petimi nadstropji, ki so namenjeni še vzdrževalnim

storitvam. Stavbi stojita na platformi, od te točke in do najvišje točke pa je kar 179 m. Pod

dvignjeno platformo, na ravni reke, je majhna marina za plovila za prosti čas, po čemer je

kompleks dobil tudi ime.

Slika 3.3.6: Pogled na kompeks Marina City

(Vir: http://www.planetware.com/i/photo/marina-city-chicago-ilch118.jpg)

Kompleks je bil zasnovan leta 1959, zgrajen pa pet let kasneje, leta 1964. Pod projektom

se je podpisal arhitekt Bertrand Goldberg (1913–1997). Po končani gradnji sta bila stolpa

znana kot najvišji stanovanjski zgradbi ter kot najvišji armiranobetonski konstrukciji na

svetu. Kompleks je bil zgrajen kot mesto v mestu, ki poleg stanovanj premore tudi

gledališče, telovadnico, bazen, kegljišče, več trgovin in restavracij ter navsezadnje še

marino.


Oba stolpa imata iste tlorisne načrte. Spodnjih 19 nadstropij je rezerviranih za parkirišče,

vsak stolp upravlja s 896 parkirnimi mesti, v 20. nadstropju pa najdemo prostor s

panoramskim pogledom. Od 21. in vse do 60. nadstropja najdemo stanovanja; v eni stavbi

je tako kar 450 stanovanj V 360-stopinjskem pogledu na prostem je mogoče uživati na 61.

nadstropju ter na vrhu zgradbe. Stolpa nimata skupnega vhoda.

Slika 3.3.7: Bližnji pogled na kompleks

(Vir: http://www.cityprofile.com/forum/attachments/illinois/26101-chicago-marinac.jpg)

Apartmaji so edinstvene notranjosti, saj ne vsebujejo skoraj nobenega pravega kota. Na

vsakem nadstropju se stanovanja razporedijo okrog krožnega hodnika, ki ima v jedru

dvigalo s premerom 10 m. Apartmaji so zanimivi tudi zaradi tega, ker delujejo samo na

električno energijo. Čeprav je bil kompleks zgrajen že v modernejših časih, pa apartmaji

nimajo vroče vode, klimatske naprave ali toplote iz centralnega vira. Namesto tega ima

vsaka enota svoj grelnik vode, ogrevalne in hladilne enote ter električne peči.

Kompleks je bil takrat v nasprotju s sodobnimi arhitekturnimi koncepti ravnih linij. Valjaste

oblike je bila uporabljena, da ima veter manjši upor. Zaradi tega in zaradi oblike


apartmajev v obliki cvetnih listov je bil beton za gradnjo boljša izbira kot jeklo. Celotna

stolpa sta iz betona. Mere betonskih sten se gibljejo od 30 cm na dnu ter do 12 cm na

vrhu.

Stolpa sta podprta na treh koncentričnih obročih pilotov. Notranji obroč podpira osrednje

jedro, zunanja dva pa zunanji del stolpa.

Vsekakor je to dober primer betonske gradnje, ki je narekovala kasnejše višine ostalih

stolpnic.

3.3.4 Stanovanjski objekti na Genter cesti v Münchnu

Eden zanimivejših primerov modelarne armiranobetonske gradnje so vsekakor

stanovanjski objekti na Genter cesti v Münchnu, ki so v glavnem plod nemškega arhitekta

Otta Steidla (1943–2004). Objekti so bili zgrajeni v treh fazah; prva faza se je začela v

začetku leta 1970 ter se končala leta 1974.

Vsaka faza predstavlja kontinuiran proces prilagajanja na industrijsko-montažni sistem

gradnje; faze so različne tudi zaradi različnih delovnih sodelovanj med arhitekti. V prvi so

poleg Otta Steidla sodelovali še Doris Thut, Ralph Thut in Jens Freiberg, v drugi Otto

Steidle, Eckardt Böck in Gerhard Niese ter v zadnji fazi Otto Steidle, skupaj z Rolandom

Sommererjem in Jenom Freibergom.

Slika 3.3.8: Pogled na fasade stanovanjskega kompleksa na Genter ulici


(Vir: http://www.baunetz.de/img/44854139_5b64f4e47d.jpeg)

Medtem ko so vse tri faze konstrukcijo enake, skelete, stebri in trami so iz modulov

armiranega betona, se stavbe med seboj razlikujejo oblikovno. Vsak tim arhitektov je

drugače naredil dizajn stavbe, kar je seveda tudi smiselno.

V prvi fazi se je zgradila vrsta sedmih hiš, ki so sestavljene iz skeleta armiranega betona ter

konzol, ki se pojavljajo na vsake pol nadstropja. Sestavljeni so tudi iz dvojnih vzdolžnih

višin spodnjih tramov, prečnih nosilcev in stropnih plošč, ki so podprte preko nameščenih

jeder, izdelanih iz betona.

Druga faza, ki je za prvo fazo, je prav tako sestavljena iz sedmih hiš. Steidle je pri teh

uporabil tako imenovani skelet „Elementa“, ki se predstavlja kot poenostavljen sistem

vzdolžnih nosilcev spodaj in stropnih plošč zgoraj. Znotraj tega najdemo mokra jedra*6, ki

nudijo potrebno strukturno celovitost.

Tretja, zadnja faza pa uporablja sistem za okrepljen betonski skelet, ki je brez smeri in ima

samo stebre in stropne plošče. Montažne stenske plošče in mokra jedra so uporabljena za

podpiranje. Poleg strukturnih razlik obstajajo razlike tudi v načinu, kako je struktura

izražena in kakšne razpone ima. Stavbe se med seboj tudi različno arhitekturno izražajo,

vendar pa so prostorske možnosti enake.

*6 Sistem v stanovanjskem modulu, ki oskrbuje pralne in podobne stroje z deževnico.


Slika 3.3.9: Pogled na objekt na Genter ulici

(Vir: http://www.detail-online.com/uploads/pics/6445_heftcontent.jpg)

Stavbe, kot so na Genter ulici, s svojim vidnim strukturnim okvirjem ponazarjajo načelo

fleksibilnosti. Steidl ponuja veliko prostora že od samega začetka ali pa z gradnjo

rezervnega prostora – bodisi je to zunaj skozi stavbo, ko se gradnja oddalji od okvirja

stavbe, ali v notranjosti – tako, da se zapolni prostor med fleksibilnimi nadstropji. Znotraj

tlorisa stanovanj se lahko notranje stene prilagodijo glede na potrebe uporabnikov.

V zadnjih 30. letih se je tako spremenil obseg stavbe kot tudi notranjost in uporaba.

3.4 Betonski stanovanjski objekti, ki pišejo zgodovino v današnjih časih

Do danes se je gradnja z betonom zelo razvila ter postala številčnejša. V večini danes

gradijo betonske stanovanjske objekte, zanimive glede arhitekture, materialov, ki se

uporabljajo poleg betona ter številnih drugih stvari. Kljub vsemu temu pa ljudje še vedno

najbolj poznajo stavbe, ki so znane kot najvišje, najbolj moderne ...

V tem poglavju sta predstavljena dva stanovanjska objekta, ki sta znana predvsem po svoji

višini. Prvi objekt je trenutno najvišji betonski stanovanjski objekt v Evropi, drugi pa

najvišji poslovno-stanovanjski objekt na svetu. Poleg višine sta znana tudi po svoji

drugačni arhitekturi ter napredni tehnologiji gradnje.


3.4.1 Najvišji betonski stanovanjski objekt v Evropi – Moskovski stolp znotraj

kompleksa City of Capitals v Moskvi

Najvišji objekt je sestavni del kompleksa City of Capitals*7, ki ima vse skupaj tri stavbe.

Najvišji znotraj kompleksa je Moskovski stolp (Moscow Tower), ki ima 76 nadstropij nad

zemljo ter 6 pod zemljo; drugi je Leningrajski stolp (St. Petersburg Tower) s 65 nadstropji

nad zemljo. Najnižji objekt, ki še spada v kompleks, je Severni poslovni stolp s svojimi 18

nadstropji.

Moskovski stolp je poznan širši javnosti kot trenutno najvišji objekt v Evropi ter kot 63.

najvišji na svetu. Projekt je nastal pod ameriškim arhitekturnim birojem NBBJ. Gradnja

vseh treh stavb se je začela leta 2005, leta 2008 je bila končana najnižja, kasneje – leta

2010 pa najprej Leninov stolp in malo kasneje (tega leta) še Moskovski stolp.

Gradnja kompleksa, ki meri v višino 301,59 m, se je začela zaradi izpolnjevanja

najpomembnejših prednostnih nalog za družbene in gospodarske programe znotraj

mestnega razvoja. S to stavbo je Moskva dokazala, da se lahko kosa z vodilnimi

mednarodnimi poslovnimi in stanovanjskimi središči, kot so New York, London in Tokio. In

res, glede na mednarodne prakse je kompleks postal pravi uspeh. V zadnjih letnih so

najbolj uspešni projekti postali tisti z najbolj razvitimi objekti in najvišjo kakovostjo

storitev, ki združujejo bivalne, poslovne, trgovske in rekreacijske površine znotraj

kompleksa. In City of Capitals, ki je zgrajen po najboljših strokovnih in kakovostnih

standardih, to vsekakor je.

*7 City of Capitals imenujejo nekateri tudi Capital City.


Slika 3.4.1: City of Capitals

(Vir: http://www.urbika.com/imgs/projects/large/3878_city-of-capitals.jpg)

V najvišjih stolpih se poleg stanovanjskih storitev nahajajo tudi poslovni prostori,

parkirišča ter majhne trgovine. V severnem poslovnem bloku pa, že kot pove ime,

najdemo samo poslovne prostore, ki so nadstandardno dobro narejeni – tako tu kot tudi v

ostalih dveh stavbah.

Arhitekturna zasnova kompleksa izvira iz ruskega konstruktivizma 20. stoletja, saj so

upoštevane jasne in razločne geometrijske oblike. Celotni arhitekturni stil je

modernističen. Kvadratni stolpi so zaviti okrog vhodnega kvadrata, ki je na nivoju pritličja.

Zaviti kvadrati dajo celotni silhueti dinamično perspektivo ter popestrijo celotna stolpa.

Geometrijske oblike zagotavljajo tudi strukturno trdnost in omogočajo, da imajo apartmaji

panoramski razgled.


Slika 3.4.2: Pogled na kompleks iz žabje perspektive

(Vir:http://impressivebuildings.com/wp-content/uploads/2011/10/City-of-Capitals-Top.jpg)

Konstrukcija je v celoti iz armiranega betona in je oblečena v obešeno fasado, ki vsebuje,

prav tako kot dizajn stavbe, ideje ruskega konstruktivizma. Navpične črte so poudarjene z

„mozaikom“ temnih in svetlih črt iz terakote. Poudarjene črte so del kombinacije gladke in

grobe površine, torej stekla in terakote na fasadi.

Trenutno je to najvišja armiranobetonska stavba v Evropi, vendar pa se bo to kaj kmalu

spremenilo, saj se že gradi višji objekt s 70 nadstropji. Konec leta 2012 bo Mercury City

Tower s svojimi 332 m postal najvišji objekt v Moskvi, Rusiji ter Evropi.

3.4.2 Najvišji betonski poslovno-stanovanjski objekt na svetu – Burj Khalifa v Dubaju

Že od 4. januarja leta 2010, odkar je bila zgradba uradno odprta, slovi kot najvišja zgradba

na svetu. Gradnja kar 829,84 m visokega objekta se je pričela januarja 2004, gradnja

konstrukcije pa se je končala 1. oktobra 2009. Sprva se je stavba imenovala Burj Dubai.

Večkrat ga imenujejo tudi nova dubajska mojstrovina.


Slika 3.4.3: Trenutno najvišji objekt na svetu – Burj Khalifa

(Vir: http://diamondcake.com/wp-content/uploads/2011/12/Burj-Khalifa-Apartments-Up-for-Lease.jpg)

Glavni arhitekt je Adrian D. Smith, ki ga je zasnoval tako, da je v središču velikega obsega

mešanih rab. Stavba naj bi nastala zaradi odločitve vlade, da bi bil Dubaj znan tudi po čem

drugem kot samo po nafti. Tako se je šejk Mohammed bin Rashid Al Maktoum odločil, da

bo postavil Dubaj na zemljevid z nekaj res senzacionalnim. V začetku načrtovanja naj bi bil

Burj Khalifa v celoti stanovanjska gradnja, vendar so si premislili, ko so ugotovili, da bi bilo

to preveč stanovanj.

Arhitekturna zasnova izvira iz islamske arhitekture, saj zgradba vključuje kulturne in

zgodovinske elemente iz regije. Načrt v obliki črke Y je bila idealna oblika za stanovanjsko

in hotelsko uporabo, ker vsako krilo omogoča maksimalen pogled in naravno svetlobo.

Vsako od treh kril pa samo sebi zagotavlja stabilno konfiguracijo za konstrukcijo. Za

konstrukcijsko nosilnost in statiko skrbi tudi šestindvajset spiralnih nivojev, ki se

postopoma zmanjšujejo proti nebu.


Stolp je sestavljen iz treh elementov, ki so urejeni okoli osrednjega jedra – tudi zaradi tega,

ker so inženirji razvili nov sistem, ki poskrbi za nosilnost objekta.

Primarna struktura je armirani beton. Za temelje je uporabljenih kar 192 pilotov, ki so

premera 1,5 m ter dolžine 43 m. Piloti so več kot 50 m v zemlji ter so iz betona, ki ima

nizko prepustnost. Porabili so 330.000 m3 betona ter 55.000 ton jeklene armature. Na

najvišji višini so uporabili jeklo, ki je lažje od betona.

Konstrukcija je iz posebne mešanice betona, da vzdrži ekstremne pritiske velike teže

objekta. Kot je značilno za armiranobetonsko konstrukcijo, je bila tudi vsaka serija betona

preizkušena, da se zagotovi, da lahko zdrži določene pritiske. Zelo ključna pa je bila tudi

skladnost betona, ki se je uporabljala v okviru projekta. Bilo je težko ustvariti beton, ki bi

vzdržal tisoče ton in visoke temperature, ki lahko dosežejo tudi 50 °C. Zaradi tega so beton

vgrajevali ponoči, ko je zrak hladnejši in vlaga višja, poleti pa so zmesi dodajali tudi led. Pri

gradnji objekta si niso mogli privoščiti niti ene napake.

Slika 3.4.4: Pogled na Dubaj in Burj Khalifa

(Vir: http://www.utilities-me.com/pictures/gallery/News/Burj-Khalifa.jpg)

Zunanja obloga je sestavljena iz 142.000 m2 odsevnih zasteklitev, aluminija ter

oblikovanega nerjavečega jekla. Sistem oblog je zasnovan tako, da vzdržijo ekstremne


temperature, ki jih Dubaj premore v poletju. Pri snovanju so morali paziti tudi na to, da je

temperatura na vrhu za približno 6 °C nižja kot ob vhodu v stavbo.

Burj Khalifa naj bi sprejel naenkrat kar 35.000 ljudi. Skupno ima stavba kar 58 dvigal in 8

tekočih stopnic. Za tiste, ki radi hodijo, je kar 2.909 stopnic iz pritličja do 160. nadstropja.

Burj Khalifa skupno premore 163 nadstropij nad zemljo ter eno nadstropje pod zemljo.

V objektu so različne dejavnosti, od stanovanj do restavracij, hotela, parkirišča, mehanski

in komunikacijskih prostorov, fitnesi, skupni prostori za prebivalce ter še veliko drugih

storitev. Poleg objekta samega so glavne atrakcije še Burj Khalifa park, fontana Dubaj in

razgledna točka v 124. nadstropju, ki velja ta tretjo največjo razgledno točko.

Notranjost objekta je iz stekla, nerjavečega jekla in poliranega temnega kamna, skupaj s

srebrnim lehnjakom6, beneškimi štukaturami na stenah, ročno izdelanimi preprogami ter

kamnitimi oblogami. V navdih so bile lokalne kulture, ki dajejo objektu posebni pridih.

Najdemo pa tudi več kot 1.000 kosov umetnin.

Burj Khalifa je vsekakor postavil Dubaj na zemljevid ter si s tem prislužil veliko nagrad. Kot

najvišja stavba na svetu kraljuje že 2 leti, prejel pa je tudi nagrado za najboljši projekt v

Bližnjem vzhodu leta 2010.

Pri tej stavbi so bile bolj kot ne izčrpane tehnološke lastnosti armiranega betona kot tudi

višine, ki jih dosega. Sedaj čakamo (in verjetno ne bomo več dolgo), dokler ne bodo prišle

nove armiranobetonske stolpnice, ki bodo prekosile Bjur Khalifo.


4 PRIMERI SODOBNE BETONSKE STANOVANJSKE GRADNJE V MARIBORU

PO LETU 2000

Gradnja betonskih stanovanjskih objektov se je v zadnjih letih močno razširila po svetu

kot tudi po Sloveniji. Tudi srednjeveško mesto Maribor, kot mu nekateri pravijo, ni izjema.

V Mariboru je po letu 2000 nastalo kar precej novogradenj, ki spreminjajo podobo tako

imenovanega „starega“ Mariboru. Nekateri objekti so posebni zaradi višine, drugi zaradi

oblike ali pa zaradi česa drugega. V tem poglavju so predstavljeni zanimivejši primeri

betonske stanovanjske gradnje, ki imajo dostopne vire. Prvotno je bilo mišljenih več

objektov, kar pa žal ni bilo mogoče zaradi neresnosti Mestne občine Maribor.

Poglavje ni analiza objektov, ampak bolj podajanje dejstev, ki smo jih videli ob ogledu

posameznih stanovanjskih objektov.

4.1 Stanovanjsko naselje Poljane pri Pekrski gorci

Stanovanjsko naselje Poljane je zasnovano kot sosledje štirih objektov, ki skupaj premorejo

144 stanovanj. Objekti se v klinasti kompoziciji umeščajo v obstoječe zazidave. Po načrtih

arhitekta Andreja Kalamara je bil projekt zgrajen na Studencih leta 2005.

Na objektih, ki so oblikovani monolitno, so postavljene dinamične mansardne etaže. Manj

površinsko obdelan glavni volumen daje dinamični mansardi s strožjo vertikalno členitvijo

še bolj dramatičen pogled.


Slika 4.1.1: Pogled na sosesko Poljane na Studencih

(Vir: lasten)

Objekti ima arhitekturni izraz zadržan, notranje površinske obdelave so nevtralne. Tlorisi

stanovanj so organizirani tako, da so možne kasnejše fleksibilne ureditve.

Armiranobetonski objekt ima veliko okenskih površin, večina stanovanj premore tudi lože.

Vse zunanje površine so poglobljene v linijo fasade ter tako omogočajo veliko zasebnosti.

Objekti so orientirani tako, da izkoriščajo danost naravnega okolja – svetlobo. Parkovna

ureditev se odpira proti jugu ter tako ponuja pogled na Pekrsko gorco in Pohorje.

Občutki glede tega objekta so mešani. Pozitivna lastnost obeh objektov je vsekakor

lokacija. Soseska se nahaja izven centra Maribora, vendar ne tako daleč. Okrog samega

objekta so mirne enodružinske hiše in manjši večstanovanjski objekti. Objekti sami po sebi

premorejo zadovoljivo tlorisno rešitev, vendar pa je pritličje s temi terasami nekoliko

„neposrečeno“. V pritličju so si posamezna stanovanja uredila zasebne terase, ki so

povsem drugačne. Prav tako so si stanovalci po svojih potrebah uredili mansardo. Zaradi

teh kasnejših intervencij so objekti izgubili koncept dinamične mansarde ter enakost

objektov. Vendar kljub temu objekti niso prepričljivi.


4.2 Študentski domovi na Lentu

Pod to poglavje spadajo trije študentski objekti – K11, K8 ter K5 z garažami.

Slednji je bil tudi prvi izmed njih zgrajen. Gradnja se je odvijala od leta 2003 do leta 2004.

Dom K5 je sestavljen iz treh armiranobetonskih objektov, ki skupaj tvorijo obliko črke U.

Na sredini, pod južnima objektoma, se nahaja podzemna garažna hiša, ki je odprta za

študente kot tudi za ostale uporabnike. Na strehi garažne hiše so terase, ki so v uporabi

študentov, ki imajo apartmaje v pritličju. Domovi imajo pritličje ter vsak po tri nadstropja.

Komunikacije izstopajo iz fasade ter so vidni kot stekleni kubusi. Fasado poleg kubusov

popestrijo še balkoni, ki se pojavljajo izmenično. Fasada objekta na Koroški cesti je

drugačna. Severna fasada nadstropij je namreč cela zastekljena.

Slika 4.2.1:Pogled na študentske domove številka 9,10 in 11

(Vir: http://www.studentskidomovi.uni-mb.si/img/domovi/Dom10.jpg)

Kot drugi se je začel graditi študentski dom 11 in sicer med letoma 2003-2004. Objekt je

armiranobetonski v obliki črke U. Na najvišjem delu ima etažnost P+4, najnižji del pa P+2.

V kleti so parkirna mesta, ki so v uporabi študentov iz študentskega doma. Objekt od zunaj

zgleda sestavljen iz kvadrov, ki sestavljajo en objekt. Ima velike steklene površine in dobre


komunikacije. Kot komunikacije so v uporabi stopnice in dvigalo. V pritličju se nahajata dva

glavna vhoda – objekt je namreč sestavljen iz dveh blokov, med katerima pa znotraj ni

prehoda.

Slika 4.2.2: Pogled na študenski dom K11

(Vir: lasten)

Kot zadnji je bil leta 2005 zgrajen študentski dom K8. Oblikovno in tlorisno je podoben

domu K11, vendar pa ta ni sestavljen iz dveh blokov, ampak samo enega. Zaradi manjšega

števila apartmajev je K8 v obliki črke L. Kot prejšnji študentski dom ima tudi ta v najvišjem

delu P+4 ter v najnižjem delu P+2. Pod zemljo je tudi manjše parkirišče. Oba domova sta

oblikovno bolj zanimiva zaradi stekel na notranji strani, kjer so notranji hodniki do

posameznih apartmajev. Nekateri izmed apartmajev imajo tudi balkone, ki pa so

pomaknjeni v stavbo.

Za razliko od K8 in K11 ima K5 z balkoni dinamično fasado, saj se balkoni izmenjavajo

izmenično.


Slika 4.2.3: Pogled na študentski dom K8

(Vir: lasten)

Objekti so zanimivi in ne silijo preveč izven same lokacije. Oblikovno se skladajo s

Pristanom. Tlorisne zasnove objektov so dobro rešene. Notranji hodniki v etažah imajo

dnevno svetlobo, ki osvetljuje še kuhinje apartmajev. Okna ob notranjih hodnikih se na

fasadi izmenično menjavajo. Všečne so tudi barve fasade. K5 je rumene in bele barve,

medtem, ko so pri spodnjih dveh objetih uporabljene bolj zemeljske barve. Na teh fasadah

najdemo rjavo in belo barvo.

4.3 Poslovno stanovanjski kompleks Tara A

Poslovno-stanovanjski objekt je arhitekt Tomaž Kancler zasnoval kot enoviti objekt z

vmesnimi etažami in dvema nadstropjema garaž. Dimenzije objekta kot tudi orientiranost

objekta je bilo potrebno podrediti dimenzijam parcele, legi in gradbeni liniji. Objekt, ki je

dolg ter ozek, je bil zgrajen leta 2009.

Etažnost objekta je sestavljena iz 2K + P + 7. V dveh kletnih etažah so podzemne garaže, v

pritličju trgovsko-poslovni program, v sedmih nadstropijih pa izključno stanovanja. V

objektu je 110 sodobnih stanovanj različnih struktur, ki imajo neto površine od 33,68 m2

pa tja do 139,50 m2. V šestem nadstropju so dvonadstropna stanovanja, ki so nekoliko bolj


luksuzna in imajo v vsakem nadstropju tudi teraso. Komunikacije so možne preko stopnic

ali dvigala. V objektu je šest komunikacijskih jeder, vsako jedro pa je za po tri stanovanja v

vsakem nadstropju. Dostop v objekt je v pritličju ali pa iz podzemne garaže.

Slika 4.3.1: Pogled na vzhodno in severno fasado

(Vir: lasten)

Konstrukcija je armiranobetonska. Fasada na stanovanjskem delu je kontaktna, v pritličju

pa se nahaja fasadni ovoj, ki sestoji iz prezračevalne podkonstrukcije, ki ima za finalni sloj

fasadne plošče.

V pritličju je veliko steklenih površin zaradi dejavnosti, ki se dogajajo v tem nadstropju.

Zadnji dve nadstropji sta dinamični, saj se polni in prazni kubusi menjavajo. Ti dve

dinamični nadstropji služita kot popestritev celotnega objekta.

Oblika samega objekta ni preveč všečna. Všečni nista niti povsem nasprotni si vzhodna in

zahodna fasada. Zahodna fasada je čisto ravna, nezanimiva, na drugi strani pa imamo

povsem razgibano fasado. Na razgibani strani so tudi balkoni ter večje steklene površine

kot na zahodni strani. Dolgočasni sta tudi severna in južna fasada.


Neposrečeni sta prav tako najvišji nadstropji (tu se menjavajo polni in prazni kubusi), ki ne

uspeta popestriti celotnega objekta. Stanovanja tlorisno zadostujejo pravilnikom, a

posebno ne navdušijo.

4.4 Stanovanjski objekt Tara B

Objekt je zgrajen na območju Betnave v Mariboru. Projektno dokumentacijo arhitekture je

naredila družba Reichenberg arhitektura. Gradnja po teh načrtih se je začela leta 2007 ter

končala leta 2008.

Objekt leži med Ljubljansko in Jadransko ulico ter se stika z robom Betnavskega gozda.

Prostor odlikuje južna orientacija, bližina gozda pa da stanovanjskemu objektu posebno

vrednoto. Gozd je vsekakor zelo dobrodošel poleg stanovanjskih objektov saj ponuja

stanovalcem kvaliteten zunanji prostor, prostor kamor se lahko gredo sprehajati.

Zasnova objekta je, da kljubuje naravnim, organskim oblikam. Objekt ima na fasadi

različne kubuse, ki se izmenično izmenjujejo. Takšna ureditev daje objektu neko strogost,

pravilno geometrijo, ki je pravo nasprotje naravi, ki je organskih oblik.

Slika 4.4.1: Pogled na objekt Tara B

(Vir: lasten)


Tlorisna oblika podolžnega objekta omogoča organizacijo kompleksne stanovanjske

strukture. Komunikacije med nadstropji so možne s tremi vertikalnimi jedri. Stanovanjski

blok je v konceptualnem smislu vertikalno spreminjajoč – volumen različnih etaž se

spreminja. Vsaki arhitekturni enoti zagotavlja posebnost in različnost.

Stanovanja so znotraj mej dopustnega ter so orientirana v svoje zunanje prostore – lože.

Konstrukcija objekta, ki je etažnosti 2K + P + 5, je armiranobetonska.

Fasada ima kovinski ovoj, na katerem se izmenično izmenjuje steklo. V notranjosti ovoja in

najvišjih nadstropjih je kontaktna fasada bele barve.

Objekt je oblikovno povsem drugačen kot ostali primeri stanovanjske gradnje. Je razgiban,

kar se pozna tudi po tlorisni zasnovi posamezne stavbe. Kvadratura stanovanj je primerna,

nekatera so celo luksuzna. Rahlo moteče so lože, ki so v nekaterih primerih neprimerne

oblike in velikosti. Moteča je tudi steklena fasada, ki zgleda kot da ne bi bila dokončana.

Koncept dinamičnosti ni preveč dosleden. A kljub temu lahko rečemo, da je dobro izveden

ter da kot objekt deluje.

4.5 Stanovanjski kompleks Mariborska metropola

Mariborska metropola je kompleks, sestavljen iz treh stolpnic. Stolpnice so postavljene

oziroma se še dokončujejo v mestnem predelu Tabor.

Investitor objekta je družba Konstruktor Invest d. o. o., projektno dokumentacijo pa je

izdelala družba Reichenberg arhitektura d. o. o.

Namembnost stolpnic so večstanovanjski objekti s podzemnimi garažami. Vsak objekt

premore dvoetažne kletne prostore, pritličje in 17 nadstropij. V kletnih prostorih najdemo

podzemne garaže, shrambe in skupne prostore. Pritličje, razen vhodne avle, je

komukacijsko jedro in prostor za smeti. Stolpnica 1 (S1) ima največ stanovanj, in sicer 81,

ostali dve stolpnici (S2 in S3) pa imata vsaka po 78 stanovanj.


Slika 4.5.1: Pogled na stolpnice ( Stolpnica S3 je še v izgradnji)

(Vir: lastni)

Objekti so sestavljeni iz različnih stanovanjskih enot, ki merijo od 40 m2 pa vse tja do 160

m2. Enote so nanizane okrog vertikalnega jedra, ki ga tvori spreminjajoč se notranji prostor

stopnišča in dveh dvigal. Objekti so vertikalno členjeni tako, da so notranje etaže

zamaknjene za polovico višine, kar posledično omogoča medetažne stanovanjske enote.

Koncept objekta skuša uveljaviti dobro tlorisno postavitev in navzven dobro orientirane

stanovanjske enote. Uveljaviti skuša tudi notranjo vertikalo, ki jo tvori stopnišče ter dvigali.

Prostor komunikacij na poti navzgor prebije fasadni zid in ga na najbolj optimalen način

poveže z okoljem ter tako zmanjša občutek klavstrofobičnosti.

Nosilni skelet objekta tvorijo armiranobetonske stene, debeline 30 cm, oziroma 50 cm v

obeh kleteh. Notranje nosilne stene so armiranobetonske z enostransko ali dvostransko

izvedbo montažne stene. Tudi fasadne stene so armiranobetonske in so zaščitene z


ustrezno toplotno izolacijo. Na severni fasadi je kontaktna fasada, na ostalih straneh pa so

kot fasadna obloga uporabljene perforirane alu fasadne plošče in alu pločevine.

Slika 4.5.2: Pogled na konstrukcijo stolpnice S3

(Vir: lasten)

Stolpnice so že zaradi svoje višine nekaj posebnega v Mariboru. Poleg tega je zanimiva že

sama tlorisna zasnova objekta. Velik del tlorisne površine zavzemajo komunikacije. Le-te

niso oblikovane kot standarde, kakor tudi ne stanovanja. Pojavlja se veliko medetaž, ki

nudijo boljšo razporeditev stanovanj. Nekatera izmed stanovanj imajo tudi majhne lože, ki

se pojavijo na vseh straneh objekta, razen na severni fasadi, kjer je kontaktna fasada.

Fasada objekta ni preveč posebna. Dobro je, da so uporabljene različne barve, ki poleg alu

pločevin, ki gledajo izven fasade, nekoliko popestrijo sam objekt. Na splošno je torej

objekt zanimiv, vendar arhitekturno (vsaj zunaj) ni nič posebnega.


5 ANALIZA MAISTROVEGA DVORA

5.1 Splošno o projektu

Projekt odstranitve obstoječega objekta in gradnje stanovanjsko-poslovnega objekta s

podzemno garažo je financirala družba KBM Invest d. o. o. Projektno dokumentacijo pa je

izdelala družba Zadravec arhitekti d. o. o.

Gradnja objekta se je začela konec leta 2008, končala pa oktobra 2010. Gradnjo je izvajalo

podjetje Konstruktor d. o. o.

5.2 Lokacija in velikost parcele

Poslovno-stanovanjski objekt je zgrajen na prestižni lokaciji v samem centru Maribora.

Stoji med Rakuševim trgom in Trgom generala Maistra. Po slednjem je kompleks dobil tudi

ime. V neposredni bližini se nahaja Trg svobode.

Objekt ima neposredno navezavo na javno cesto in ostalo infrastrukturo. Na severni in

južni strani sta obstoječa stanovanjsko-poslovna objekta, ki sta starejše gradnje, na

vzhodni in zahodni strani pa sta trga s parkovno ureditvijo. Objekt se na južni strani

navezuje na obstoječi objekt, in sicer na del polnilnice Vinag.


Slika 5.2.1: Situcija območja

(Vir: Zadravec arhitektura d.o.o.)

Parcela, na kateri stoji Maistrov dvor, skupaj znaša 3345 m2, od tega površina zemljišča

pod objektom zasede 2834 m2. Na sami parceli ni veliko zunanje ureditve, razen na

severni strani, kjer je tudi največji odmik od sosednjih parcel.

Nahaja se na območju centralne namembnosti, kar pomeni, da sprememba na območju ni

mogoča brez spremembe odloka in njegovih grafičnih prilog. Objekt se nahaja na parceli,

kjer je predhodno stala Vinagova polnilnica.

5.3 Funkcionalna zasnova

Objekt je po namembnosti poslovno stanovanjski s podzemnimi garažami. Sam program

znotraj posameznega nadstropja si lahko pogledate na sliki 5.3.1.


Slika 5.3.1: Funkcija nadstropij

(Vir: Osnova - Zadravec arhitektura d.o.o.)

Na zgornji sliki vidimo, da je v petem nadstropju pod zemljo (klet 5) shramba za

stanovalce, v ostalih štirih nadstropjih pa najdemo servisne in tehnične prostore ter 206

parkirnih prostorov. Med parkirnimi prostori je tudi 16 parkirnih mest za funkcionalno

ovirane osebe. V pritličju se nahajajo poslovni prostori. Na severni strani je lokal, na jugu

pa so prostori banke KBM d. o. o. in vhodi v stanovanjski del. Na nivoju pritličja je mogoč

dostop do kletnih prostorov in gostinski lokal. V prvem, drugem in tretjem nadstropju so

na severnem delu stanovanjski prostori, na južnem delu pa se nahajajo prostori banke.

Četrto, peto in mansardno nadstropje so izključno v uporabi za stanovanja.

Vsi dostopi v objektu so razporejeni po pritličju v nivoju pločnika na Razlagovi ulici ter

pločnika in zunanjega stopnišča na zahodni strani objekta. Dostop v in iz podzemne garaže

je urejen z zahodne strani. Vhod in izhod je mogoč iz javne enosmerne ulice, ki se naveže

na glavno Razlagovo ulico. Vhodi v stanovanja so s severne strani, v prostore banke z

zahodne in severne strani, v gostilniške prostore pa z zahodne in vzhodne strani. V


objektu so komunikacije omogočene z dvigali in stopnicami. Na zahodni strani fasade je

zunanje stopnišče, obloženo z naravnim kamnom, ki se postopoma prilagodijo nivoju

novega pločnika na Razlagovi ulici. Stopnišče služi kot prehod za pešce z zahoda proti

vzhodu in obratno.

Zunanje ureditve ni veliko. Na severni strani se je po gradnji obnovilo obstoječe parkirišče

ob Razlagovi ulici, ki premore 15 parkirnih mest. Uredil se je tudi del med obstoječim

pločnikom med parkiriščem ob Razlagovi ulici in tlakovano površino pasaže. Pločnik so

prav tako uredili na zahodni strani objekta.

5.4 Navezava Maistrovega dvora na obstoječi objekt

Območje objekta se nahaja znotraj mestnega jedra Maribora (cona B), ki je z Odlokom o

razglasitvi nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov na območju občine

Maribor, razglašeno za urbanistični spomenik – naselbinsko območje. Etažnost

obstoječega objekta je K + P + 1. Poleg delne porušitve in odstranitve tega objekta so pred

gradnjo porušili tudi pisarno s pomožnimi prostori na zahodni strani objekta. Objekt je

imel tlorisne gabarite 10,0 m x 5,36 m (bruto).

Starejša klet obstoječega objekta je tlorisnih dimenzij 30,91 m x 22,67 m bruto. Temelji

kleti so kamniti, nosilni zidovi, ki so debeline 1,0 m, in so opečni. Na stropu nad kletjo so

značilni mariborski opečni oboki.

Pritličje je namenjeno proizvodnji in skladiščenju vina. Del pritličja so delno odstranili do

obstoječe polnilnice, tako sedaj pritličje obstoječega objekta meri 54,96 m x 39,44 m

(bruto). Temelji pritličja so armiranobetonski, debeline 80 cm. Nosilni zidovi so opečni,

delno se pojavlja tudi opečni obok med jeklenimi profili.

Nadstropje se je delno porušilo. Sedaj ima bruto dimenzije 67,35 m x 39,44 m. Nosilni

zidovi so – kot po celotnem objektu – opečni, plošča nad nadstropjem pa je hkrati tudi

streha objekta. Ta je delno armiranobetonska plošča s prečnimi nosilci, delno pa je tudi

lesena ravna streha.


Slika 5.4.1: Stik obstoječega objekta z Maistrovim dvorom

(Vir: lasten)

Obstoječi objekt se na Maistrov dvor navezuje do prvega nadstropja. Kasneje se Maistrov

dvor nekoliko razširi nad obstoječi objekt. Ta stik lahko bolj podrobno vidimo v prilogi, na

prerezu D-D.

Nov objekt si nekoliko podredi obstoječi objekt, vendar pa se že na prvi pogled vidi razlika

med novim in starim delom. Tudi barve fasade novega (kot starega objekta) so izbrane

tako, da takoj vidimo spremembo, ki pa kljub temu ni drastična. Stik je skrbno rešen in kar

je glavno, ne izstopa preveč iz fasade.

5.5 Analiza arhitekturne zasnove

Arhitekturna zasnova Maistrovega dvora se je morala precej prilagoditi samemu

zemljišču. Zemljišče je ozko in dolgo, zaradi tega je stavba postavljena skoraj čez celotno

površino zemljišča. Tudi pri načrtovanju notranjih prostorov je to gotovo predstavljalo

veliki problem, saj je zemljišče za en stanovanjski trak predolgo, za dva stanovanjska traka

pa preozko. Zaradi tega so projektanti umestili komunikacije med dvema vzporednima


deloma, ki ju povezuje odprt notranji komunikacijski prostor. Za bolj čisti tloris so umestili

inštalacijske jaške, okrog katerih so razporejeni različni prostori.

Kleti so organizirane tako, da vsako nadstropje vsebuje vsaj 46 parkirnih mest, razen

najnižje kleti, ki ima samo shrambe za stanovalce. Tlorisi so razporejeni tako, da so na

južni strani objekta servisni prostori, komunikacije med različnimi nadstropji pa so na

sredini prostora (gledano na širino objekta). To je bolj razvidno na vseh tlorisih kleti, ki so

v prilogah.

Avtomobili prehajajo iz enega nadstropja v drugo s pomočjo rampe, ki ima najvišji naklon

13,1 % . Pešci se lahko povzpnejo ali spustijo v različna nadstropja z dvigali ali s

stopnicami.

Slika 5.5.1: Tloris podzemne garaže – klet 2


Pritličje je sprojektirano kot transparentno in prehodno za pešce. Pri sami zasnovi je bil

zelo pomemben tudi zunanji izgled vhoda in stopnišča, saj kot vemo, veliko stopnišče in

veliki vhod objektu dajeta neko posebno vrednost. Ker veliko ljudi objekte sodi prav po

vhodu ter stopnišču, je tudi pri tem objektu to zelo dobro sprojektirano in izvedeno.


Slika 5.5.2: Pritličje Maistrovega dvora


V nadstropjih se pojavijo notranji hodniki v obliki odprtih galerij, ki dajejo občutek, da je

notranji prostor odprt. Hodniki so veliki in predvsem svetli zaradi dnevne svetlobe, ki

prihaja s severne fasade in steklene strehe. Do tretjega nadstropja se dejavnosti znotraj

enega nadstropja prepletajo. Na južni strani so poslovni prostori banke, na severni pa

stanovanja. To se zgodi zaradi boljših komunikacij znotraj stanovanjskih prehodov, pa tudi

boljših komunikacij med poslovnimi prostori. V četrtem in petem nadstropju se pojavijo

samo stanovanja. Nekaj stanovanj iz najvišjega (petega) nadstropja ima dupleks

stanovanja še na mansardi. Stanovanja so luksuzna s čistim tlorisom, kar kaže na

izkušenost arhitekta.


Po projektni dokumentaciji bi moral biti Maistrov dvor etažnosti 5K + P + 6 + M, vendar se

je to v času gradnje spremenilo. Poslovnim prostorom so prostore zvišali, kar je

posledično pripeljalo do tega, da so se morali ene etaže znebiti. Zaradi vseh teh različnih

višin se je zgodilo, da so bili Maistrovi dvori glede na gradbeno dovoljenje in na okoliške

stavbe prenizki. Rešitev so takrat (v kratkem času) našli v zlatorumeni pločevini, ki sedaj

ponazarja višino, ki bi jo moral objekt imeti na začetku.

Zasnova fasade je vsekakor tudi to, da se da že na daleč razbrati, kakšen program se skriva

za fasado. Na eni strani imamo stekleno, transparentno fasado, ki nakazuje, da se znotraj

te fasade dogajajo poslovne funkcije, za katere ni nujno, da so tako zaprte. To nakazuje

tudi organska oblika fasade, ki je nasprotje ravnim linijam ostale fasade. Znotraj bolj

zadržane fasade, ki je v čistih, ravnih linijah, se torej „skrivajo“ nekoliko bolj zasebni

prostori. Tudi stekla ni toliko; kjer pa je, se pojavijo tudi senčila.

Slika 5.5.3: Tloris drugega nadstropja



5.6 Analiza uporabljenih materialov in konstrukcije

Objekt je zasnovan kot skeletna konstrukcija. Stene so armiranobetonske. Debelina sten v

nadstropjih je 25 cm in 30 cm v kleti. Stebri so skozi vse etaže debeline 70 cm. Slopi v

konstrukciji so debeline 25 cm in dolžine 200 cm. Stene skupaj s stebri in slopi zagotavljajo

konstrukciji zadostno togost, tako v prečni kot tudi v vzdolžni smeri.

Plošče objekta so armiranobetonske in debeline 25 cm, razen plošče nad prvo kletjo, ki je

debelejša (40 cm). Drugačna debelina plošče je tudi nad drugo kletjo, ki je 30 cm. Tudi pri

temeljih je uporabljena armiranobetonska plošča, ki zagotavlja enakomeren vnos obtežbe

v temeljna tla, tako da so kontaktni tlaki enakomerni in ne presegajo dopustne vrednosti

350 kN/m2.

Slika 5.6.1: Armiranobetonska konstrukcija Maistrovega dvora

(Vir:http://www.dnevnik.si/uploads/image_cache/edf09b0d752a82395c0026431ce9f85e.jpeg)

Nosilni element strešne konstrukcije je armiranobetonska plošča, debeline 24 cm. Streha

je ravna, delno zazelenjena, delno pa prekrita s prodcem. Nad komunikacijami je steklena

streha, ki je na jekleni konstrukciji. Stekleni del strehe ima prezračevalne reže za

preprečitev kondenza ter za odvod dima, služi pa tudi kot naravno prezračevanje.


Fasada na stanovanjskem delu je izolacijska, sestavljena iz fasadnih plošč. Sprememba se

pojavi samo na delu severne fasade, kjer so notranji hodniki. Pojavi se steklena fasada.

Sestavni del fasade so tudi sistemi senčil, s katerimi se zapirajo lože. Na poslovnem delu

je steklena fasada v aluminijasti konstrukciji, zaradi tega se na južnem delu uporabijo

senčila z možnostjo regulacije oziroma so zastekljena s sončno zaščitnimi stekli.

Slika 5.6.2: Pogled na Maistrov dvor

(Vir: lasten)

Različni materiali so uporabljeni tudi pri stopniščih. Notranje dvoramno požarno stopnišče

je iz betona. Debelina stopniščnih ram in podestov pri teh stopnicah znaša 16 cm. Pri

zunanjem požarnem stopnišču je uporabljeno jeklo iz vroče cinkane konstrukcije in s

pohodnim cinkanim rastrom.


5.7 Sinteza ugotovitev analitičnega dela

Arhitektura je mejna veda med tehnično in umetniško sfero, česar se velikokrat premalo

zavedamo. Pri zasnovi Maistrovega dvora je to vsekakor razvidno. Objekt velja za dober

primer betonske poslovno-stanovanjske gradnje v urbanem okolju.

Že sama zunanjost objekta takoj opozori na novejšo gradnjo. Objekt je pravo nasprotje

obstoječih stavb v centru Maribora – različni so materiali kot tudi oblika. Oblikovno je

različen zaradi vseh dodatkov na fasadi, organske oblike poslovnega dela, rešitve pritličja

ter seveda stopnišča, ki imaginarno poveže Trg generala Maistra z delom, ki je na vzhodni

strani objekta. Na zunanjosti vsekakor opazimo tudi zlatorumeno konstrukcijo, ki opozarja

na višino, ki je bila sprva mišljena. Konstrukcija je prisotna tudi zaradi tega, da zadosti

pogojem gradbenega dovoljenja.

Stik obstoječega in novega objekta je opazen že na prvi pogled, vendar si nov objekt

nekoliko podredi obstoječega. Izvedba fasade je drugačna in že zaradi tega vidimo

spremembo, ki pa ni preveč očitna.

Slika 5.7.1: Pogled na severno in vzhodno fasado

(Vir: lasten)


Tloris objekta na splošno je zelo elegantno rešen. Na eni strani imamo poslovne prostore,

na nasprotni strani pa stanovanjske. To je dobra rešitev predvsem za komunikacije med

nadstropji. Do stanovanj dostopamo preko odprtih galerij, ki nekoliko povečajo ter

osvetlijo komunikacijske prostore. Posamezni tlorisi stanovanj so uporabno rešeni ter

primerno veliki. Tlorisi nadstropij so podani v prilogah.

Skoraj toliko nadstropij kot premore objekt nad zemljo, se skriva tudi pod zemljo, kjer

imamo pet nadstropij kleti. Večino teh prostorov zavzemajo parkirni prostori. Sam model

garaže je pogojen z modelom stanovanja. Luksuz za stanovalce je prav gotovo že dejstvo,

da imajo parkirni prostor na varnem pod zemljo, do katerega lahko dostopajo preko dvigal

ali stopnic. Dobro je tudi, da lahko iz podzemne hiše zapelje na enosmerno javno cesto, ki

vodi do glavne ceste.

Slika 5.7.2: Pogled na južno fasado s Trga generala Maistra

(Vir: lasten)


Konstrukcijsko je poslovno-stanovanjski objekt skeletne gradnje. Konstrukcija je iz

armiranega betona, ki se dopolnjuje z aluminijasto konstrukcijo, ki zagotavlja nosilnost

stekla. Stopnišče v pritličju, fasada ter druge finese so narejene iz materialov, ki dajejo

objektu prestižnost in eleganco, ki je pri objektih, kot je Maistrov dvor, vedno dobrodošla.

Smo mnenja, da Maistrov dvor ustreza okusu marsikoga. Zasnova objekta je najboljša

rešitev glede na lokacijo oziroma parcelo. Oblika objekta kot tudi materiali so zelo

modernistični. Zelo dobro premišljeni so detajli na fasadi ter senčila. Fasada je zelo

zanimiva; razlika med poslovnim in stanovanjskim delom je takoj opazna, kar je dobro.

Koncept pritličja je tlorisno dobro zastavljen, všečne so tudi stopnice na zahodu, ki služijo

kot prehod.

Če povzamemo: Maistrov dvor je glede na dano lokacijo dobro arhitekturno zasnovan ter

zgrajen na pravi lokaciji.


6 SKLEP

V diplomskem delu smo obravnavali beton in njegovo uporabo skozi čas, predvsem za

stanovanjske objekte. Ugotovili smo, da se je uporabljal že daleč nazaj, v starodavnih

časih. Vse se je začelo z odkrivanjem betonu podobnemu mineralnemu gradivu, ki se otrdi

hidravlično. Točnega datuma tega odkritja ne moremo določiti, vemo pa, da so ga

uporabljali že v času Rimljanov. Prvi pravi predor za moderni beton se je zgodil leta 1824,

ko je Joseph Aspdin pridobil patent za cement, imenovan „Portland cement“. Naslednja

pomembna človeka v povezavi z razvojem betona sta Lambot ter Monier. Slednjemu

običajno namenijo zasluge za armirani beton, kljub temu, da sta bila za njegov razvoj zelo

pomembna oba. Prvo armiranobetonsko konstrukcijo za štirinadstropno stavbo je zgradil

François Coignet, in sicer leta 1853. Kasneje, leta 1875, mu je sledil William E. Ward s prvo

armiranobetonsko zgradbo v Združenih državah.

Beton kot gradbeni material je heterogen. Sestavljen je iz agregata, veziva in vode. Ima

visoko tlačno trdnost in zelo majhno natezno trdnost. Zategadelj so mu začeli dodajati

jeklo, saj jeklena ojačitev zagotavlja natezno trdnost, ki manjka betonu. Danes se samo

beton skoraj ne uporablja več, uporablja se armirani beton, ki je v zadnjem času postal

najpomembnejši material za gradnjo.

Pri pregledu betonskih objektov smo ugotovili, da so že 27 let pred našim štetjem zgradili

mogočen Panteon, ki sicer ni stanovanjska gradnja, a je za razvoj betona zelo pomemben.

Beton oziroma armirani beton se je začel uporabljati zelo pozno. Prvi nebotičnik, Ingalls,

je bil zgrajen šele leta 1902, prvi potencial konkretnega oblikovanja betona pa so raziskali

šele leta 1904, ko so zgradili stanovanjsko hišo Rue Franklin v Parizu. Kasneje je gradnja z

armiranim betonom prisotna že pogosteje. Beton je zelo rad uporabljal tudi slovenski

arhitekt Jože Plečnik, med drugim tudi v Zacherlovi hiši.


Kasnejši odmevnejši armiranobetonski objekt je vsekakor vila Fallingwater, pod katero se

je podpisal Frank Lloyd Wright. Ena izmed pomembnejših je tudi Unite d'Habitation v

Marseillu, ki je delo švicarskega arhitekta Le Corbusiera. Med pomembnimi kompleksi

najdemo tudi Marino City, ki je zgrajen na platformi, pod katero je še majhna marina.

Eden zanimivejših zgodovinskih primerov modularne armiranobetonske gradnje so

stanovanjski objekti na Genter cesti v Münchnu. Pogledali smo tudi trenutno najvišje

stavbe v Evropi ter na svetu. V Evropi trenutno najvišji armiranobetonski stanovanjski

objekt je del kompleksa City of Capitals v Moskvi. Najvišji objekt je Moscow tower s 76

nadstropji nad zemljo ter 6 pod zemljo. Najvišji armiranobetonski objekt na svetu je

trenutno tudi najvišji objekt na svetu, to je Burj Khalifa v Dubaju. Objekt, zgrajen 1.

oktobra 2009, je s svojimi 829,84 m delo arhitekta Adriana D. Smitha. Iz tega pregleda

smo sklepali, da so ljudje včasih bolj drzno uporabljali material. Seveda gradijo danes

najvišje objekte, vendar pa so takrat beton uporabljali za večje razpone in bolj odprte

tlorise v stanovanjski gradnji.

Po pregledu mariborskih stanovanjskih armiranobetonskih objektov smo ugotovili, da se

je v zadnjih letih v Mariboru veliko gradilo. Iz množice objektov smo jih nekaj izbrali, jih

predstavili in analizirali. Prvi predstavljen betonski kompleks je stanovanjsko naselje

Poljane pri Pekrski gorci. Soseska je sosledje štirih objektov v klinasti kompoziciji. Drugi so

predstvljeni objekti študentskih domov na Lentu in Tara A, ki je delo arhitekta Tomaža

Kanclerja. Poleg Tare A je v istem času nastajal tudi stanovanjski armiranobetonski objekt

Tara B, ki slovi po svoji dinamični fasadi. Nastale oziroma še nastajajo pa tudi tri stolpnice,

ki jih imenujemo tudi Mariborska metropola. Slednje so oblikovno enake. Objekti so

zanimivi zaradi svoje višine kot tudi zaradi svoje nekoliko bolj zadržane fasade.

Na koncu smo vso to pridobljeno znanje uporabili pri analizi Maistrovega dvora. Objekt je

zanimiv zaradi svoje oblike in tlorisnih mer. V objektu so glede na namembnost na voljo

različni prostori – od poslovnih in stanovanjskih prostorov do podzemnih garaž ter lokala.

Maistrov dvor se navezuje na obstoječi objekt, kar je vidno tudi na fasadi. Arhitekturna

zasnova objekta je dobro razdeljena na poslovni in stanovanjski del. Dobro rešeni pa so

tudi tlorisi stanovanj ter komunikacij.


Po analizi smo ugotovili, da je objekt najboljša rešitev glede na dano lokacijo.


7 VIRI IN LITERATURA

1. A Serendipitous Synergy – The Story of Fallingwater 2012, Fallingwater. Dostopno

na: <http://www.fallingwater.org/explore?to=0> [04. 08. 2012]

2. Arhitekturni načrti Maistrovega dvora. Pridobljeni s strani arhitekta Janka J.

Zadravca

3. Betnavski park, Stolpnica in blok 2012, Reichenberg arhitektura. Dostopno na:

<http://www.arhitekturni-atelje.si/slo/ra_selection.html> [28. 08. 2012]

4. Burj Khalifa 2012, The Skyscraper Center. Dostopno na:

<http://www.skyscrapercenter.com/dubai/burj-khalifa/3/> [07. 08. 2012]

5. Capital City 2012, Capital City. Dostopno na:

<http://www.capitalcity.ru/en/capital_city/architecture/> [06. 08. 2012]

6. Capital City Moscow Tower 2012, The Skyscraper Center. Dostopno na:

<http://www.skyscrapercenter.com/moscow/capital-city-moscow-tower/599/>

[06. 08. 2012]

7. Colosseum 2012, A View on Cities. Dostopno na:

<http://www.aviewoncities.com/rome/colosseo.htm> [03. 08. 2012]

8. Cowan, H. 1977, The Master Builders: A History of Structural and Environmental

Design From Ancient Egypt to the Nineteenth Century, John Wiley and Sons, New

York

9. Croft, C. 2004, Concrete architecture, L. King Publishing, London

10. Fallingwater 2012, Arhivo. Dostopno na: <http://www.arhivo.com/fallingwater>

[04. 08. 2012]

http://www.fallingwater.org/explore?to=0

http://www.capitalcity.ru/en/capital_city/architecture/

http://www.aviewoncities.com/rome/colosseo.htm

http://www.arhivo.com/fallingwater


11. Ingalls Building 2012, Wikipedia. Dostopno na:

<http://en.wikipedia.org/wiki/Ingalls_Building> [03. 08. 2012]

12. Jože Plečnik: Zacherlova hiša na Dunaju 2012, RTV Slovenija. Dostopno na:

<http://www.rtvslo.si/odprtikop/pogled-na/joze-plecnik-zacherlova-hisa-na-

dunaju/> [04. 08. 2012]

13. Kind-Barkauskas, F, Polónyi, S, Kauhsen, B & Brandt J 1995, Beton Atlas: Entwerfen

mit Stahlbeton im Hochbau. Beton-Verlag: Düsseldorf, R. Müller: Köln

14. Kresal, J 2000, Gradiva v arhitekturi: učbenik za arhitekte. Fakulteta za arhitekturo,

Ljubljana

15. Leaning Tower of Pisa 2012, Tower of Pisa, Dostopno na:

<http://www.towerofpisa.info/> [03. 08. 2012]

16. Maistrov dvor 2012, KBM Invest d. o. o. Dostopno na:

<http://www.kbminvest.si/modules/ipronweb/index.php?koda=MAIS&op=op>

[10. 09. 2012]

17. Marina City 2012, Cement. Dostopno na:

http://www.cement.org/buildings/buildings_mixed_marina_city.asp> [05. 08. 2012]

18. Marina City, Chicago 2012, Architech gallery. Dostopno na:

<http://www.architechgallery.com/arch_info/bodies_of_work/goldberg_marina_cit

y.html> [05. 08. 2012]

19. Mehta, P. K. & Monteiro, P. J. M. 1993, Concrete – Microstructure, Properties

and Materials, The McGraw-Hill Companies, Inc., Berkeley

20. Neville, A. M. 2002, Properties of Concrete. Pearson Education, Harlow

21. Odločba gradbenega dovoljenje Maistrovega dvora. Pridobljeno iz Mestne občine

Maribor [11. 09. 2012]

22. Odločba gradbenega dovoljenje soseske Poljane pri Pekrski gorci. Pridobljeno iz

Mestne občine Maribor [17. 09. 2012]

http://www.rtvslo.si/odprtikop/pogled-na/joze-plecnik-zacherlova-hisa-na-dunaju/

http://www.rtvslo.si/odprtikop/pogled-na/joze-plecnik-zacherlova-hisa-na-dunaju/

http://www.towerofpisa.info/

http://www.cement.org/buildings/buildings_mixed_marina_city.asp

http://www.architechgallery.com/arch_info/bodies_of_work/goldberg_marina_city.html

http://www.architechgallery.com/arch_info/bodies_of_work/goldberg_marina_city.html


23. Odločba gradbenega dovoljenje stolpnice S1. Pridobljeno iz Mestne občine Maribor

[11. 09. 2012]


[11. 09. 2012]


[11. 09. 2012]

26. Odločba gradbenega dovoljenje Študentskih domov na Lentu. Pridobljeno iz Mestne

občine Maribo [17. 09. 2012]

27. Odločba gradbenega dovoljenje Tare A. Pridobljeno iz Mestne občine Maribor

[17. 09. 2012]

28. Odločba gradbenega dovoljenje Tare B. Pridobljeno iz Mestne občine Maribor

[17. 09. 2012]

29. Peck, M (ur.) 2006, Concrete: design, construction, example. Edition Detail.

Birkhäuser, Basel

30. Rue Franklin Apartments 2012, Great Buildings. Dostopno na:

<http://www.greatbuildings.com/buildings/Rue_Franklin_Apartments.html>

[03. 08. 2012]

31. Stanovanjska zazidava Studenci 2012, Kalamar. Dostopno na:

<http://www.kalamar.si/smaribor.html> [27. 08. 2012]

32. Stanovanjski kompleks Tara 2012, KBM Invest d.o.o. Dostopno na:

<http://www.kbminvest.si/modules/ipronweb/index.php?koda=TARA&op=op>

[30. 08. 2012]

33. Tehnično poročilo Maistrov dvor. Pridobljeno iz podjetja Gravitas d. o. o.

[07. 09. 2012]

34. The Homes of Auguste Perret: Rue Franklin 2012, Paris invisible. Dostopno na:

<http://parisisinvisible.blogspot.com/2011/09/homes-of-auguste-perret-rue-

franklin.html> [03. 08. 2012]

http://www.kalamar.si/smaribor.html

http://parisisinvisible.blogspot.com/2011/09/homes-of-auguste-perret-rue-franklin.html

http://parisisinvisible.blogspot.com/2011/09/homes-of-auguste-perret-rue-franklin.html


35. The Pantheon: Temple of Roman Gods 2012, Italy Guides. Dostopno na:

<http://www.italyguides.it/us/roma/pantheon.htm> [02. 08. 2012]

36. The Tower 2012, Burj Khalifa. Dostopno na:

<http://www.burjkhalifa.ae/language/en-us/the-tower/design.aspx> [07. 08. 2012]

37. Tower of Pisa – Historical Facts 2012, Tower of Pisa, Dostopno na:

<http://www.towerofpisa.info/Tower-of-Pisa-historical-facts.html> [03. 08. 2012]

38. Zacherl-Haus 2012, Next room. Dostopno na:

<http://www.nextroom.at/building.php?id=2363> [04. 08. 2012]

39. Žitnik, J, Žitnik, D, Berdajs, A, Gruden, T, Jurček, R, Slokan, I, Petek, I, Jereb, S, Smolej,

B, Štembal Capuder, M & Galonja S 2009, Gradbeniški priročnik, 4. Dopolnjena in

posodobljena izdaja, Tehniška založba Slovenije, Ljubljana.

http://www.italyguides.it/us/roma/pantheon.htm

http://www.towerofpisa.info/Tower-of-Pisa-historical-facts.html

http://www.nextroom.at/building.php?id=2363


8 PRILOGE

8.1 Seznam slik

Slika 3.1.1: Današanji pogled na Kolosej v Rimu

Slika 3.1.2: Shematski prerez Koloseja

Slika 3.1.3: Poševni stolp v Pisi

Slika 3.2.1: Posnetek stavbe Ingalls iz leta 1906

Slika 3.2.2: Pogled na stavbo Ingalls danes

Slika 3.2.3: Shematski tloris stanovanja Rue Franklin

Slika 3.2.4: Pogled na vhodno fasado objekta

Slika 3.2.5: Shematski tloris nadstropja Zacherlove hiše

Slika 3.2.6: Pogled na fasado Zacherlove hiše na Dunaju

Slika 3.3.1: Pogled na Fallingwater

Slika 3.3.2: Shematski prikaz pritličja

Slika 3.3.3: Shematski prerez vile

Slika 3.3.4: Pogled na Unite d'Habitation v Marseillu

Slika 3.3.5: Skica prereza Unite d'Habitation

Slika 3.3.6: Pogled na kompeks Marina City

Slika 3.3.7: Bližnji pogled na kompleks

Slika 3.3.8: Pogled na fasade stanovanjskega kompleksa na Genter ulici

Slika 3.3.9: Pogled na objekt na Genter ulici


Slika 3.4.1: City of Capitals

Slika 3.4.2: Pogled na kompleks iz žabje perspektive

Slika 3.4.3: Trenutno najvišji objekt na svetu – Burj Khalifa

Slika 3.4.4: Pogled na Dubaj in Burj Khalifa

Slika 4.1.1: Pogled na sosesko Poljane na Studencih

Slika 4.2.1:Pogled na študentske domove številka 9,10 in 11

Slika 4.2.2: Pogled na študenski dom K11

Slika 4.2.3: Pogled na študentski dom K8

Slika 4.3.1: Pogled na vzhodno in severno fasado

Slika 4.4.1: Pogled na objekt Tara B

Slika 4.5.1: Pogled na stolpnice ( Stolpnica S3 je še v izgradnji)

Slika 4.5.2: Pogled na konstrukcijo stolpnice S3

Slika 5.4.1: Stik obstoječega objekta z Maistrovim dvorom

Slika 5.5.1: Tloris podzemne garaže – klet 2

Slika 5.5.2: Pritličje Maistrovega dvora

Slika 5.5.3: Tloris drugega nadstropja

Slika 5.6.1: Armiranobetonska konstrukcija Maistrovega dvora

Slika 5.6.2: Pogled na Maistrov dvor

Slika 5.7.1: Pogled na severno in vzhodno fasado

Slika 5.7.2: Pogled na južno fasado s Trga generala Maistra


8.2 Naslov študenta

Laura Pinter

Vas 30 c

2360 Radlje ob Dravi

Tel.: +386 (0)40 519 608

E-mail: [email protected]

8.3 Kratek življenjepis

Rojena: 30.03.1990

Šolanje: 1997 – 2005 Osnovna šola Radlje ob Dravi

2005 – 2009 Gimnazija Ravne na Koroškem

2009 – 2012 Fakulteta za gradbeništvo, smer Arhitektura


8.4 Arhitekturni načrti Maistrovega dvora

V prilogah so arhitekturni načrti Maistrovega dvora, ki so bili pridobljeni s strani arhitekta

Janka J. Zadravca.

Priloga 1: Tloris kleti 5 z označenimi komunikacijami





Priloga 6: Tloris pritličja

Priloga 7: Tloris 1. nadstropja z označenimi komunikacijami






Priloga 13: Tloris mansarde

Priloga 14: Situacija

Priloga 15: Prerez A-A

Priloga 16: Prerez B-B

Priloga 17: Prerez C-C

Priloga 18: Prerez D-D

Priloga 19: Zahodna fasada

Priloga 20: Vzhodna fasada

Priloga 21: Severna in južna fasada

LEGENDA

DVIGALA

STOPNIŠČA

Priloga1-Tloriskleti5(označenekomunikacije)

LEGENDA

DVIGALA

STOPNIŠČA


LEGENDA

STOPNIŠČE

DVIGALO

VHOD V KOMUNIKACIJE


LEGENDA

STOPNIŠČE

DVIGALO

VHOD V KOMUNIKACIJE


LEGENDA

STOPNIŠČE

DVIGALO

VHOD V KOMUNIKACIJE

Priloga5-Tloriskleti1(označenekomunikacije)Priloga5-Tloriskleti1(označenekomunikacije)

LEGENDA

STOPNIŠČE

DVIGALO

Priloga6-Tlorispritličja(označenekomunikacije)

LEGENDA

STOPNIŠČE

DVIGALO

VHOD V STANOVANJE

Priloga7-Tloris1.nadstropja(označenekomunikacije)

LEGENDA

STOPNIŠČE

DVIGALO

VHOD V STANOVANJE


LEGENDA

STOPNIŠČE

DVIGALO

VHOD V STANOVANJE


LEGENDA

STOPNIŠČE

DVIGALO

VHOD V STANOVANJE


LEGENDA

STOPNIŠČE

DVIGALO

VHOD V STANOVANJE


LEGENDA

STOPNIŠČE

DVIGALO

VHOD V STANOVANJE


LEGENDA

STOPNIŠČE

DVIGALO

VHOD V STANOVANJE

Priloga 13 - Tloris mansarde

Priloga 14 - Situacija

Priloga 15 - prerez A-A

Priloga 16 - Prerez B-B

Priloga 17 - Prerez C-C

Priloga 18 - Prerez D-D

Priloga 19 - Zahodna fasada

Priloga 20 - Vzhodna fasada

Priloga 21 - severna in južna fasada

Documents

UPORABA BETONA ZA STANOVANJSKE OBJEKTE