UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

KIMI DONKO

SODNA PRAKSA O POJMU GOSPODARSKA

POGODBA

Diplomsko delo

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

PRAVNA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

SODNA PRAKSA O POJMU GOSPODARSKA

POGODBA

Študentka: Kimi Donko

Študijski program: UNI-B1-PRAVO

Mentorica: dr. Vesna Kranjc

Maribor, september 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se prof. dr. Vesni Kranjc, da sem diplomsko

delo lahko pisala pod njenim mentorstvom in strokovnim

vodstvom ter za vsa navodila in nasvete.

Zahvaljujem se tudi asist. Klemnu Drnovšku za vso pomoč

in nasvete.

Hvala tudi družini, ki mi je skozi obdobje študija stala ob

strani in me podpirala.

I

KAZALO

POVZETEK .....................................................................................................................II

SUMMARY ................................................................................................................... III

1 UVOD .......................................................................................................................... 1

2 GOSPODARSKA POGODBA ................................................................................. 3

2.1 Pojem gospodarske pogodbe .......................................................................... 3

2.2 Značilnosti gospodarskih pogodb ................................................................... 6

3 GOSPODARSKI SUBJEKTI ................................................................................ 11

3.1 Opredelitev gospodarskih subjektov ............................................................ 11

3.2 Lastnosti gospodarskih subjektov ................................................................. 13

4 ANALIZA SODNE PRAKSE ................................................................................. 15

4.1 VSL, II Cp 1003/2013 ..................................................................................... 15

4.2 VSC, Cpg 60/2015 ........................................................................................... 16

4.3 VSL, Cpg 657/2010 ......................................................................................... 17

4.4 VSL, I Cp 2651/2008 ...................................................................................... 18

4.5 VSL, I Cp 155/2016......................................................................................... 18

4.6 Ugotovitve ........................................................................................................ 20

5 ZAKLJUČEK ............................................................................................................ 22

6 BIBLIOGRAFIJA ................................................................................................... 23

II

POVZETEK

Namen diplomskega dela je podrobnejša predstavitev pojma gospodarske

pogodbe in z njim povezane tematike. Pomemben poudarek je na primerih iz

sodne prakse, ki dajejo praktičen vpogled v jasno in pregledno zastavljene okvirje

teorije in nam pomagajo razumeti kompleksnost pojma gospodarske pogodbe in

gospodarskih subjektov. Teoretični del je zastavljen tako, da bralca uvede v

vsakega od pojmov, ki nas pripeljejo do praktičnih primerov. Pri razumevanju

praktičnih primerov je pomembno, da imamo izoblikovano predstavo o temi,

katero obravnavajo posamezni primeri, povzeti iz sodne prakse slovenskih sodišč.

Uvodoma so predstavljeni cilji diplomskega dela, teze, na katerih temelji

raziskovanje posameznih pojmov in metode, ki sem jih uporabila v diplomskem

delu.

Uvodu sledi prvo poglavje, v katerem je predstavljen pojem gospodarske

pogodbe ter značilnosti le-te. V nadaljnjem poglavju so opredeljeni gospodarski

subjekti in opisane lastnosti oseb, ki imajo status gospodarskih subjektov. S tem

je zaokrožen teoretični del predstavitve gospodarske pogodbe in preidemo na

praktične primere; sledi namreč analiza sodne prakse.

V zaključku so predstavljena spoznanja in ugotovitve, do katerih sem prišla na

podlagi poglobitve v predstavljeno temo.

KLJUČNE BESEDE

gospodarska pogodba, gospodarski subjekt, dualizem, obligacija, pridobitni

namen, pravnoorganizacijska oblika, odplačnost.

III

SUMMARY

The thesis aims to present to the reader in detail the concept of commercial

contract and related topics. The emphasis is placed on the cases from legal

practice which give us practical insight into clearly set theory frameworks and

helps us understand the complexity of the concept of commercial contract and

commercial entities. In the theoretical part, the reader is introduced to each of

the concepts that lead us to the cases from legal practice. To understand the

cases from legal practice it is important that we have a clear perception about

the topic which is discussed in the cases of legal practice of Slovenian courts.

In the preface, there are presented the objectives of the thesis and hypothesis

on which the research is based as also methods which are used in the thesis.

The first chapter explains the concept of commercial contract and its

characteristics. The next chapter defines the commercial entities and describes

their characteristic. That rounds up the theorethical presentation of commercial

contract, and the thesis is continued by the cases from legal practice and their

further analysis.

The conclusion presents the findings which were made from the study of

presented topic.

KEYWORDS:

Commercial contract, commercial entity, dualism, obligation, profitable purpose,

legal entity, renunciation.

1

1 UVOD

Pojem gospodarske pogodbe predstavlja pomembno vprašanje na področju

gospodarskega prava. Obligacijski zakonik1 (v nadaljevanju: OZ) izrecno in

posredno določa posebna pravila, ki jih je potrebno upoštevati ob sklepanju in

izpolnjevanju pogodb, ki so opredeljene kot gospodarske pogodbe. Gospodarska

pogodba je pogodba, ki nastane med strankama, ki sta gospodarska subjekta.

Pomembno je, da sta obe stranki gospodarska subjekta, saj v nasprotnem

primeru pogodba ne ustreza naravi gospodarskih pogodb.2

Gospodarski subjekti so subjekti, ki poslujejo v pravnoorganizacijski obliki, ki je

namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti in subjekti, katerih

pravnoorganizacijska oblika ni namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti,

hkrati pa opravljajo dejavnost s pridobitnim namenom, če je pogodba, ki se

sklepa, v zvezi s pridobitno dejavnostjo.3

V sodni praksi slovenskih sodišč se velikokrat pojavlja vprašanje, kdaj stranka

nastopa kot gospodarski subjekt in kdaj ne. Zaradi pomembnih vsebinskih razlik,

ki jih določa zakonodaja med opredelitvijo negospodarskega in gospodarskega

subjekta in s tem v zvezi s splošnimi in gospodarskimi pogodbami, je pomembno,

da sodišče jasno opredeli kdaj gre za gospodarsko pogodbo in kakšne so

posledice.

Cilji diplomskega dela so:

(1) predstaviti in pojasniti pojem gospodarske pogodbe,

(2) opredeliti pojem gospodarskih subjektov,

(3) predstaviti in analizirati primere iz sodne prakse,

(4) poiskati podobnosti med primeri iz sodne prakse in ugotoviti na katerih

področjih se največkrat pojavljajo težave s klasifikacijo gospodarskih

subjektov.

1 Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo). 2 Glej drugi odstavek 13. člena OZ. 3 Glej tretji in četrti odstavek 13. člena OZ.

2

Teze diplomskega dela so:

(1) pojem gospodarske pogodbe se pojavlja kot pomembno vprašanje v

slovenski sodni praksi,

(2) vprašanje opredelitve gospodarskih subjektov se največkrat pojavlja na

področju teka zastaralnih rokov,

(3) tudi Republika Slovenija in lokalna samouprava se lahko štejeta za

gospodarska subjekta

V diplomskem delu sem uporabila opisno (deskriptivno) metodo dela, s

preučevanjem različne literature slovenskih avtorjev ter metodo kompilacije.

3

2 GOSPODARSKA POGODBA

2.1 Pojem gospodarske pogodbe

Pogodba je obligacijsko razmerje, ki nastane med pogodbenima strankama, od

katerih ima ena položaj upnika, druga pa dolžnika. S sklenitvijo pogodbe nastane

obligacija – zaveza med pogodbenima strankama. Dolžnik je pogodbena stranka,

ki sprejme dolžnost izpolnitve obveznosti nasproti upniku, ki je le-to upravičen

tudi izterjati.4 Pravica ene stranke pomeni hkratno obveznost druge. Pojem

obligacija ima torej dvojni pomen; z vidika dolžnika je obligacija dolžnost izpolniti

obveznost, z vidika upnika pa pravico to izpolnitev terjati. Za naravo obligacijskih

razmerij je značilno, da velja avtonomija strank pri urejanju medsebojnih

razmerij. Stranki sta med seboj v enakovrednem položaju, kar pomeni, da mora

biti o vseh obveznostih in pravicah med njima doseženo soglasje, nobena izmed

strank ni upravičena drugi nalagati obveznosti. Brez soglasja strank obligacijsko

razmerje ne more nastati. OZ je temeljni pravni akt, ki ureja razmerja med

pogodbenimi strankami, v kolikor posameznih določil ne uredijo samostojno

(dispozitivnost pogodbenega prava).5

»Načelo o avtonomiji volje pogodbenih strank... pomeni, da se stranke same

odločijo, ali bodo sklenile pogodbo, s kom jo bodo sklenile in kakšna bo njena

vsebina.«6 Ker sta stranki v enakovrednem položaju, druga drugi obveznosti ne

moreta nalagati, temveč vzajemno določita pravice in dolžnosti, ki jih obsega

obligacijsko razmerje med njima. Določbe OZ se uporabljajo, če stranki

posameznih sestavin ne uredita sami in glede sestavin, kjer zakon strankam ne

dopušča svobodnega urejanja. V slednjem primeru gre za kogentne določbe, ki

omejujejo svobodo dispozitivnega urejanja pogodbenih razmerij. Med takšna

pravila spada tudi obvezna uporaba pravnih standardov – morale, vestnosti in

poštenja, dobrih poslovnih običajev, skrbnosti dobrega gospodarja, idr.7

4 Več o tem Stojan Cigoj, Teorija obligacij, splošni del obligacijskega prava, Časopisni zavod

Uradni list RS, Ljubljana 1989. 5 Povzeto po Plavšak Nina, Gospodarske pogodbe, prva knjiga, Gospodarski vestnik, Ljubljana,

1993, stran 19. 6 Vesna Kranjc, Poslovni običaji in gospodarske pogodbe, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1998,

stran 11. 7 Povzeto po Plavšak Nina (1993), Gospodarske pogodbe, strani 21-22.

4

Določbe OZ se uporabljajo za vse pogodbe, razen v delu, ko so za pogodbe, ki

imajo naravo gospodarske pogodbe, urejena posebna pravila.8

Gospodarsko pogodbeno pravo je posebna veja obligacijskega prava, ki ureja

pogodbena razmerja med gospodarskimi subjekti. Je sistem posebnih pravil, ki

urejajo pogodbena razmerja, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti. V

slovenskem pravnem redu govorimo o dualizmu pogodbenega prava. Dualizem

pomeni, da so pravna pravila urejena tako, da so za pogodbe, ki jih med seboj

sklepajo gospodarski subjekti, določena posebna pravila. Ni nujno, da so ta

pravila nomotehnično urejena v posebnem zakonu. Dovolj je, da so drugačna

pravila določena za gospodarske pogodbe – lahko tudi v zakonu, ki ureja splošna

pogodbena razmerja (kot v slovenskem pravnem redu). OZ ta posebna pravila

določa na tri načine, in sicer:

- z izrecnimi drugačnimi pravili za gospodarske pogodbe

To so primeri, ko OZ izrecno določi, da se za gospodarske pogodbe uporabljajo

drugačna pravila. Med izrecnimi določili lahko omenimo krajši, triletni zastaralni

rok, ki je določen pri gospodarskih pogodbah, domnevo solidarnosti pri sklenitvi

poroštva, rok za obvestilo kupca o očitnih napakah prodajalcu, idr.9

- z vključitvijo posebnih pravnih virov

Gre za pravne vire, ki se oblikujejo v poslovni praksi. Uporaba poslovnih običajev

je v zakonu določena kot obvezna in oblikuje nova pravila v zvezi s poslovanjem

gospodarskih subjektov.10

- z drugačno uporabo in razlago pravnih standardov v gospodarskih

pogodbah.11

Teorija in sodna praksa sta pri uporabi oziroma razlagi pravnih standardov v

veliko pomoč, saj opredeljujeta vsebino posameznih standardov. Za primer lahko

vzamemo pravni standard skrbnosti dobrega gospodarja in skrbnosti dobrega

8 Glej prvi odstavek 13. člena OZ. 9 Glej strani 9-10. 10 Glej 12. člen OZ. 11 Povzeto po V. Kranjc, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV založba, 2006, strani 24-26.

5

strokovnjaka. V splošnem prometu med fizičnimi osebami, ki nimajo položaja

gospodarskega subjekta, se pri izpolnjevanju obveznosti zahteva skrbnost

dobrega gospodarja. Kadar pa se pogodbe sklepajo z gospodarskimi subjekti (ni

nujno, da gre za gospodarsko pogodbo, torej, da sta obe stranki gospodarska

subjekta) pa pravo zahteva višjo stopnjo skrbnosti – skrbnosti dobrega

strokovnjaka. Razlog je v tem, da se od gospodarskega subjekta pričakuje, da v

pravnem prometu ravna z višjim strokovnim znanjem, saj dejavnosti opravlja s

pridobitnim namenom.12

Za pravilno uporabo omenjenih pravil je pomembno, da jasno ločimo pojem

gospodarske pogodbe od pojma splošne pogodbe. OZ jasno opredeljuje kriterije,

ki morajo biti izpolnjeni, da lahko pogodbo opredelimo kot gospodarsko pogodbo.

Gospodarska pogodba je le tista pogodba, ki jo med seboj sklenejo stranke, ki so

gospodarski subjekti. Pri tem je pomembno opozoriti na dejstvo, da morata status

gospodarskega subjekta imeti obe stranki pogodbe. Ne zadostuje, da je le ena

izmed strank gospodarski subjekt.13 Pogodba, ki jo sklene gospodarski subjekt s

fizično ali pravno osebo, ki nima statusa gospodarskega subjekta in ni sklenjena

v zvezi s pridobitno dejavnostjo, se torej ne opredeli kot gospodarska pogodba.

Zanimiv primer je v reviji Podjetje in delo izpostavila dr. Vesna Kranjc. Šlo je za

pogodbo z mednarodnim elementom, ki sta jo sklenili tožena stranka (slovensko

podjetje) in tožeča stranka (fizična oseba iz Nemčije). Sporno je bilo vprašanje

glede subjekta in posledično narave pogodbe in glede zastaralnega roka. Stranki

sta sklenili pogodbo o trgovskem zastopanju, nemška stranka je na nemškem

trgu plasirala izdelke slovenskega prodajalca. Vprašanje statusa pogodbenih

strank ne bi bilo sporno, če ne bi šlo za pogodbo o trgovskem zastopanju. Kot

omenjeno, imajo določeni subjekti naravo gospodarskih subjektov po statusu

oziroma zaradi pravnoorganizacijske oblike v kateri delujejo. Ko pa subjekt ni

organiziran v pravnoorganizacijski obliki gospodarskega subjekta pa ima ta status

glede na dejavnost, ki jo opravlja. Pogodba o trgovskem zastopanju je vsekakor

pogodba, ki je sklenjena s pridobitnim namenom. Izpolnjen je kriterij, ki ga za

gospodarske subjekte zahteva tretji odstavek 13. člena OZ, zato ima omenjena

12 Povzeto po V. Kranjc (2006), Gospodarsko pogodbeno pravo, stran 26. 13 Glej VSL, II Cp 1003/2013.

6

pogodba nedvomno naravo gospodarske pogodbe. Za terjatve iz pogodbenega

razmerja velja krajši, tj. triletni zastaralni rok.14

Zakon o obligacijskih razmerjih15 (v nadaljevanju: ZOR), ki je veljal pred

uveljavitvijo OZ, je uporabil drugačno koncepcijo pri razlagi pojma gospodarske

pogodbe. V 25. členu ZOR je bila sprejeta subjektivno-objektivna koncepcija, ki

pa je bila po uveljavitvi OZ opuščena. Subjektivni in objektivni pogoj sta bili ključni

predpostavki, ki sta morali biti kumulativno izpolnjeni, da smo lahko pogodbo

opredelili kot gospodarsko pogodbo. V skladu s subjektivnim kriterijem, je

gospodarska pogodba pogodba, ki jo sklenejo organizacije združenega dela in

druge organizacije in skupnosti, ki opravljajo pridobitno dejavnost, objektivni

kriterij pa je določal, da jih med seboj sklepajo v opravljanju dejavnosti, ki so

predmet njihovega poslovanja, ali v zvezi s takimi dejavnostmi.16 OZ za razliko

od ZOR sprejema subjektivno koncepcijo, saj 13. člen OZ določa, da je

gospodarska pogodba tista pogodba, ki jo med seboj skleneta subjekta, ki

izpolnjujeta določene zahteve, da ju lahko opredelimo kot gospodarska subjekta.

2.2 Značilnosti gospodarskih pogodb

Ena izmed glavnih značilnosti gospodarskih pogodb je odplačna narava le-teh,

saj gospodarski subjekti na trgu sklepajo pogodbe zaradi pridobivanja dobička.

Gospodarske pogodbe zato sodijo med odplačne (lukrativne) pogodbe.

Pomembno je dejstvo, da v zameno za svojo izpolnitev prejmejo izpolnitev od

nasprotne stranke.17 Druga pomembna značilnost je profesionalen položaj

pogodbenih strank, saj gospodarski subjekti nastopajo na trgu kot profesionalne

osebe. To dejstvo zahteva večjo skrbnost pri sklepanju in izpolnjevanju

pogodbenih obveznosti, in sicer skrbnost dobrega strokovnjaka. Za ta razmerja

namreč veljajo strožja pravila. Subjekt mora ravnati v skladu s pravili stroke in

po običajih. Pri tem velja omeniti dejstvo, da ni pomembno ali stranka dejansko

14 Več o tem V. Kranjc, Gospodarska pogodba, gospodarski subjekt, zastaralni rok, Podjetje in

delo, 2005, št. 3-4, strani 657-659. 15 Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89 – odl. US, 57/89,

Uradni list RS, št. 88/99 – ZRTVS-B, 83/01 – OZ, 30/02 – ZPlaP in 87/02 – SPZ). 16 Glej drugi odstavek 25. člena ZOR. 17 Več o tem N. Plavšak, M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga,

stran 144.

7

razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Strokovnost in poznavanje

profesionalnega področja se predvideva. Glede na to, da dejavnost opravlja

pridobitno, z namenom pridobivanja dobička, se od nje zahteva strokovna

izpolnitev. Stranke, ki sklenejo pogodbeno razmerje z gospodarskim subjektom,

ki opravlja pridobitno dejavnost, pričakujejo, da bodo v zameno za plačilo, ti

subjekti izpolnitveno dejanje opravili strokovno in učinkovito. Kot strokovnjaka

oziroma profesionalno osebo opredeljujemo vsako osebo, ki v pravnem prometu

ponuja določene dajatve ali storitve zaradi pridobivanja dobička in za katere je

potrebno določeno strokovno znanje in usposobljenost.18

Gospodarske pogodbe so zaradi okoliščin v gospodarskih razmerjih in med

gospodarskimi subjekti, urejene drugače kot pogodbe, ki jih med seboj sklepajo

negospodarski subjekti. Na nujnost in smotrnost drugačne ureditve vplivajo

naslednje okoliščine:

(a) množičnost pri sklepanju poslov

V gospodarskem prometu je značilno, da gospodarski subjekti med seboj sklepajo

veliko število pogodb, v kratkih časovnih obdobjih. Pogosto in množično sklepanje

pogodb olajšajo in pospešijo vnaprej pripravljene tipske pogodbe in splošni pogoji

poslovanja.

(b) specializacija

Gospodarski subjekti se ukvarjajo z različnimi dejavnostmi. Ena ali več izmed

dejavnosti je glavna dejavnost, s katero se posamezen gospodarski subjekt

ukvarja, glavno dejavnost pa spremljajo še postranske dejavnosti (t.i. drugi

posli), ki le omogočajo izvajanje glavne dejavnosti oziroma predstavljajo

pomožne posle v zvezi z dejavnostjo.19 Druge posle (na primer pravne storitve,

oglaševanje, skladiščenje) pa velikokrat zaupajo drugim gospodarskim

subjektom, ki so na teh področjih specializirani. To so osebe, ki so strokovnjaki

na svojem področju, zato se od njih pričakuje tudi primerno večja stopnja

skrbnosti in strokovnosti pri izvajanju poslov. Pravna pravila iz tega razloga

18 Povzeto po Plavšak Nina (1993), Gospodarske pogodbe, stran 25. 19 Več o tem Š. Ivanjko, M. Kocbek, S. Prelič, Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih

subjektov, GV založba, 2009, stran 148.

8

določajo strožje kriterije za presojanje učinkovitosti in strokovnosti za te

gospodarske subjekte.

(c) koncentracija kapitala

Določene vrste dejavnosti se izvajajo pod nadzorom in upravljanjem vedno

manjšega števila oseb. To predstavlja večjo koncentracijo kapitala, kar spremljajo

pozitivne in negativne posledice. Pozitivne so predvsem določene ekonomske

koristi, na primer nižje cene proizvodov zaradi manjših stroškov proizvodnje. Med

možne negativne posledice lahko opredelimo monopolne položaje nekaterih

gospodarskih subjektov, kar lahko vpliva na neovirano delovanje trga. Iz tega

razloga se je med pravnimi pravili pojavila nujnost uvedbe nekaterih kogentnih

pravil v pogodbenem pravu.

(d) povezanost gospodarskih subjektov z bančnimi posli

V poslovanje med gospodarskimi subjekti so pogosto vključene velike vsote

denarja, zato je prisotna potreba po finančni varnosti. Instrumenti zavarovanja

pogodbenih obveznosti, pri katerih so izdajatelji banke in druge finančne

organizacije, predstavljajo zaradi strogih pravil pri poslovanju bank, največjo

stopnjo varnosti. V večino poslov, ki jih med seboj sklepajo gospodarski subjekti

so aktivno vključene banke.

(e) svetovna povezanost gospodarskih subjektov

Tehnični napredek in razvoj sta v zadnjih letih močno olajšala sodelovanje med

gospodarskimi subjekti na globalni ravni. Zaradi možnosti sodelovanja in

povezovanja, posledično pa širjenja svoje dejavnosti in povečevanja obsega dela,

je za gospodarske subjekte donosno in smotrno, da delujejo tudi na tujih trgih.

Vse to pa prinaša potrebo po uskladitvi pravnih pravil in poenotenju

gospodarskega pogodbenega prava.

(f) arbitražno reševanje sporov

Na področju gospodarskega pogodbenega prava predstavlja arbitraža pomemben

in učinkovit institut z zvezi z reševanjem sporov. Subjekti lažje izbirajo pravo, po

katerem bo odločeno o sporu, zahtevana je manjša stopnja formalnosti, postopki

so hitrejši, arbitražni senat pa je strokovnejši. Stranke morajo soglašati o

arbitražnem reševanjem sporov.

9

(g) večja zaščita upnika

Sklepanje pogodb med gospodarskimi subjekti zahteva veliko premišljenosti in

znanja pri sprejemanju pogodbenih obveznosti.20 Gospodarski subjekti so

strokovnjaki na svojih področjih, zato gospodarsko pogodbeno pravo z različnimi

pravnimi pravili zagotavlja večjo zaščito upniku, v primerjavi s splošnim

pogodbenim pravom.

(h) hitrost pri sklepanju in izpolnjevanju gospodarskih poslov

V točki (a) smo omenili, da gospodarski subjekti sklepajo veliko število poslov v

kratkih časovnih obdobjih. To zahteva hitro in učinkovito izpolnjevanje

pogodbenih obveznosti. Temu je potrebno prilagoditi tudi pravna pravila, zato

gospodarsko pogodbeno pravo predvideva krajše roke za uveljavljanje stvarnih

napak, krajše zastaralne roke, itd.21

Med posebna pravila spadajo predvsem:

- pravilo o uporabi poslovnih običajev, uzanc in poslovne prakse

- posebno pravilo o času, potrebnem za zastaranje terjatev iz gospodarskih

pogodb

- domneva oderuških obresti ne velja za gospodarske pogodbe

- domneva solidarnosti dolžnikov deljive obveznosti, ki je nastala z

gospodarsko pogodbo

- posebno pravilo, po katerem prenos denarne terjatve, ki je nastala na

podlagi gospodarske pogodbe učinkuje tudi, če sta se upnik in dolžnik

dogovorila, da upnik te terjatve ne bo smel prenesti

- posebno pravilo po katerem prodajna pogodba, ki je gospodarska

pogodba, nastane, čeprav kupnina ni določena oziroma določljiva, kupec

pa dolguje običajno oziroma primerno kupnino

- krajši rok za obvestilo o očitnih in skritih napakah prodane stvari

- posebno pravilo, ki se uporablja za gospodarske pogodbe takrat, kadar je

prodajalec kupcu dal večjo količino, kot je bila dogovorjena

20 Glej N. Plavšak, M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, stran 147. 21 Povzeto po V. Kranjc (2006), Gospodarsko pogodbeno pravo, strani 30-33.

10

- pravilo, da v primeru prodaje po vzorcu oziroma modelu prodajalec, če

stvar, ki jo je izročil kupcu ne ustreza vzorcu ali modelu, odgovarja po

pravilih o odgovornosti za stvarne napake

- pravilo, po katerem pri gospodarskih pogodbah posojilojemalec dolguje

obresti tudi, če niso bile dogovorjene

- pravilo, po katerem pri gospodarski pogodbi porok odgovarja kot porok in

plačnik, če ni dogovorjeno kaj drugega.22

22 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, strani 143-144.

11

3 GOSPODARSKI SUBJEKTI

3.1 Opredelitev gospodarskih subjektov

Gospodarski subjekti so pravne ali fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko

dejavnost.23 Med te osebe prištevamo gospodarske družbe in samostojnega

podjetnika posameznika. Pojem gospodarske pogodbe je tesno povezan s

pojmom gospodarskih subjektov. Da bi lahko uvrstili pogodbo med gospodarske

pogodbe je pomembno, da dobro poznamo vsebino in razumemo kriterije, ki jih

določa 13. člen OZ. Tretji in četrti odstavek 13. člena OZ jasno opredeljujeta

pojem gospodarskih subjektov. Gospodarski subjekti so subjekti, ki delujejo v

pravnoorganizacijski obliki, ki je namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti in

subjekti, katerih pravnoorganizacijska oblika sicer ni namenjena opravljanju

pridobitne dejavnosti, a ob svoji dejavnosti opravljajo dejavnost s pridobitnim

namenom, če je pogodba v zvezi s to dejavnostjo. Bistvo pridobitne dejavnosti je

pridobivanje dobička. Ti subjekti imajo torej premoženjski interes. Če subjekt, ki

sklepa pogodbo z drugim gospodarskim subjektom, ne opravlja pridobitne

dejavnosti, potem pogodbe ni mogoče opredeliti kot gospodarsko, če že sama

oblika delovanja ne nakazuje na dejstvo, da je pogodbena stranka gospodarski

subjekt. Za gospodarske subjekte je značilno, da opravljajo pridobitno dejavnost,

torej na trgu nastopajo z namenom pridobivanja dobička. Dejavnosti, ki jih

ponujajo, opravljajo strokovno – profesionalno. To je eden izmed pomembnih

razlogov, zakaj pravila pogodbenega prava različno obravnavajo pogodbe, ki jih

med seboj sklepajo gospodarski subjekti. Od njih se namreč zahteva večja mera

strokovnosti in skrbnosti.24

Med gospodarske subjekte lahko glede na kriterij pridobitnega namena uvrščamo

tudi:

- gospodarsko interesno združenje, če opravlja pridobitno dejavnost, ki je

v zvezi z dejavnostmi njegovih članov

23 Povzeto po Plavšak Nina (1993), Gospodarske pogodbe, stran 24. 24 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, strani 144-145.

12

- zavod, če opravlja pridobitno dejavnosti, ki sicer ni njegov primarni namen,

ampak je v zvezi s primarno dejavnostjo

- zadruga, pod pogojem, da opravlja pridobitno dejavnost tudi za druge

osebe, ne samo za svoje člane.25

Pomembno je tudi vprašanje položaja države in lokalnih skupnosti ob

sklepanju obligacijskih razmerij. Po mnenju pravne stroke moramo tudi

organe oblasti obravnavati kot gospodarske subjekte, kadar gre za delovanje,

ki ne predstavlja opravljanja oblastnih funkcij, čeprav je povezano z

izvrševanjem javnih funkcij.26

»Gospodarski subjekt je v smislu OZ, poleg gospodarske družbe ter

podjetnika posameznika tudi »druga pravna oseba, ki opravlja pridobitno

dejavnost«.«27

Poseben primer predstavlja tudi poklic odvetništvo. Veliko je bilo primerov, ki

so obravnavali vprašanja statusnega položaja odvetnikov. Sodišča

ugotavljajo, da v 13. členu OZ ni mogoče najti podlage, da bi lahko poklic

odvetništva uvrstili pod pojem gospodarskega subjekta, niti pod pojem

samostojnega podjetnika. Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in

neodvisna služba. Opravljajo ga odvetniki kot svoboden poklic. Pravica

opravljati odvetniški poklic pa se pridobi z vpisom v imenik odvetnikov. Te

predpostavke določa 1. člen Zakona o odvetništvu28 (ZOdv). Na podlagi teh

predpostavk pa odvetnika ne moremo opredeliti kot podjetnika posameznika.

Odvetnika tako ne moremo opredeliti kot gospodarski subjekt in pogodbe,

katerih stranka je, niso gospodarske pogodbe.29

25 Več o tem N. Plavšak, M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, strani 140-143. 26 Povzeto po Miha Juhart, Položaj gospodarskega subjekta v nekaterih posebnih primerih, Pravna

praksa, GV založba, Ljubljana, 2012, številka 48, stran 8. 27 VSK, Cpg 94/2012 z dne 6.9.2012. 28 Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14,

8/16 – odl. US in 46/16). 29 VSL, I Cpg 657/2010 z dne 30.12.2010.

13

3.2 Lastnosti gospodarskih subjektov

Ključni merili gospodarskih subjektov sta pravnoorganizacijska oblika in

opravljanje pridobitne dejavnosti. Kadar gospodarski subjekt izpolnjuje kriterij

glede pravnoorganizacijske oblike so vse pogodbe, ki jih sklepa, gospodarske

pogodbe. Če pa kot merilo za določanje gospodarskih subjektov vzamemo

opravljanje pridobitne dejavnosti pa je pogodba, ki jo subjekt sklepa,

gospodarska le, če je v zvezi s pridobitno dejavnostjo.30

(a) Pravnoorganizacijska oblika

Gospodarska družba je pravna oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno

dejavnost, kot svojo izključno dejavnost.31 Pri tem kriteriju je pomembno

opozoriti, da se pogodba, ki se sklepa med subjekti, ki so gospodarski subjekti

glede na pravnoorganizacijsko obliko, šteje za gospodarsko pogodbo, tudi če ni

z zvezi s pridobitno dejavnostjo. Razlog je v tem, da se gospodarski subjekti lahko

organizirajo v obliki, ki ni namenjena pridobivanju dobička, torej tudi če opravljajo

dejavnost, ki ni pridobitna. Gospodarske družbe se lahko organizirajo kot osebne

družbe ali kot kapitalske družbe. Med osebne družbe štejemo družbo z

neomejeno odgovornostjo in komanditno družbo, med kapitalske družbe pa

uvrščamo delniško družbo, družbo z omejeno odgovornostjo in komanditno

delniško družbo. Vse gospodarske družbe, organizirane kot gospodarske družbe,

imajo status gospodarskega subjekta. Položaj gospodarskega subjekta imajo, če

ne opravljajo pridobitne dejavnosti. Pravnoorganizacijska oblika je tudi podjetnik

posameznik. Od ostalih družb se razlikuje po tem, da mu pravo ni priznalo

lastnosti pravne osebe. Položaj gospodarskega subjekta ima le, kadar vstopa v

pravna razmerja v zvezi z opravljanjem podjema, ki je organiziran kot samostojni

podjetnik posameznik. V ostalih primerih nima položaja gospodarskega subjekta. 32

30 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, strani 140-143. 31 Glej prvi odstavek 3. člena ZGD-1. 32 Več o tem N. Plavšak, M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, stran 141.

14

(b) Opravljanje pridobitne dejavnosti

ZGD-1 v drugem odstavku 3. člena določa, da je pridobitna dejavnost vsaka

dejavnost, ki se opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička. Iz tega izhajata dva

kriterija za določitev pridobitne dejavnosti, in sicer:

- opravljanje dejavnosti na trgu,

- opravljanje dejavnosti zaradi pridobivanja dobička.

Dobiček lahko opredelimo kot pozitivno razliko med vsemi prihodki

gospodarskega subjekta na eni strani ter vsemi stroški in drugi odhodki na drugi

strani.33 Dejavnost se opravlja na trgu, če se cena proizvodov in storitev, ki jih

ponuja, oblikuje po tržnih zakonitostih – glede na ponudbo in povpraševanje.34

Med subjekte, ki poslujejo v pravnoorganizacijski obliki, ki sicer ni namenjena

pridobivanju dobička, a občasno v zvezi z opravljanjem primarne dejavnosti

opravljajo posle s pridobitnim namenom, pa recimo prištevamo javne zavode,

društva in ustanove. Pravnoorganizacijska oblika, v kateri so organizirani, ni

namenjena opravljanju pridobitne dejavnosti, vendar zanje vseeno veljajo pravila

glede gospodarske pogodbe, v kolikor sklenejo pogodbo v zvezi s pridobitno

dejavnostjo.

33 Š. Ivanjko, M. Kocbek, S. Prelič, Korporacijsko pravo, Pravni položaj gospodarskih subjektov,

stran 263. 34 Povzeto po N. Plavšak, M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, strani 140-143.

15

4 ANALIZA SODNE PRAKSE

4.1 VSL, II Cp 1003/2013

Jedro: »Gospodarska pogodba je le tista pogodba, pri kateri imata obe stranki

položaj gospodarskega subjekta. Ne zadošča torej, da ima tak položaj le ena

pogodbena stranka.«35

Tožeča stranka (upraviteljica drsališča Z), je v času svetovnega mladinskega

prvenstva toženi stranki oddajala v najem dvorano. Oddajanje prostorov v najem

je pridobitna dejavnost. Sodišče je na podlagi te ugotovitve prerano zaključilo, da

gre za gospodarsko pogodbo, saj ni ugotavljalo statusa nasprotne stranke.

Primer, o katerem je razpravljalo in odločalo Višje sodišče v Ljubljani, se nanaša

na utemeljenost pritožbe tožnika v zvezi z zastaranjem terjatev iz pogodbe.

Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo, da gre v zadevnem primeru za

gospodarsko pogodbo oziroma za terjatev iz gospodarske pogodbe. Ker je imela

tožeča stranka v času sklenitve pogodbe položaj gospodarskega subjekta,

natančneje, opravljala je pridobitno dejavnost, je sodišče prve stopnje prezgodaj

zaključilo zadevo in prišlo do zaključka, da gre za spor iz gospodarske pogodbe.

Odločitev ni bila pravilna, saj sodišče sploh ni ugotavljalo statusa nasprotne

stranke v zvezi s sporno pogodbo. Višje sodišče v Ljubljani je posebej poudarilo

in opozorilo na dejstvo, da ni dovolj, da personalni kriterij izpolnjuje le ena od

strank, temveč morata položaj gospodarskega subjekta imeti obe pogodbeni

stranki, da lahko pogodbo opredelimo kot gospodarsko pogodbo in posledično

uporabljamo posebna pravna pravila, ki veljajo za gospodarske pogodbe (v tem

primeru krajši, triletni zastaralni rok). Omeniti pa velja, da je Višje sodišče v

Ljubljani, kljub zmotni uporabi materialnega prava sodišča prve stopnje, pritožbo

vseeno zavrnilo, saj se je pred vložitvijo pritožbe iztekel tudi splošni petletni

zastaralni rok. Primerov, ko se odločanje sodišč vrti okoli teka zastaralnih rokov,

je veliko. Popolnoma razumljivo je, da se ravno na tem področju pojavlja največ

vprašanj o tem ali je pogodba gospodarska ali ne, saj zakon določa krajši rok za

zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb. Primer s podobno problematiko

bomo obravnavali v nadaljevanju.

35 VSL, II Cp 1003/2013 z dne 23.10.2013.

16

4.2 VSC, Cpg 60/2015

Jedro: »Gospodarska pogodba je le tista pogodba, pri kateri imata položaj

gospodarskega subjekta obe pogodbeni stranki. V obravnavani zadevi je tožeča

stranka država, in sicer preko delovanja ki je oblastveno in povezano z

izvrševanjem javnih funkcij, z dajanjem državne pomoči oziroma sofinanciranjem

projekta na podlagi javnega razpisa Ministrstva za gospodarstvo in njeno

delovanje v obravnavanem primeru ni povezano s pridobitno dejavnostjo.

Obravnavana pogodba zato ni gospodarska pogodba in zanjo ne pridejo v poštev

določbe, ki veljajo za zastaranje gospodarskih pogodb, kot to zmotno uveljavlja

tožena stranka, temveč zanjo veljajo določbe 346. člena OZ o splošnem

petletnem zastaralnem roku, kakor je to pravilno presodilo sodišče prve

stopnje.«36

Tožeča in tožena stranka sta sklenili pogodbo, saj je bila tožena stranka izbrana

kot prejemnik sredstev na podlagi javnega razpisa za vzpodbujanje neposrednih

tujih investicij. Ker je tožeča stranka Republika Slovenija je sporno, ali sklenjena

pogodba velja za gospodarsko pogodbo, ali ne.

V tej zadevi se je sodišče izrekalo glede teka zastaralnih rokov, položaja

izvrševanja javnih funkcij države in sofinanciranja projektov. Ker je gospodarska

pogodba le tista pogodba, ki jo med seboj skleneta pogodbeni stranki, ki imata

obe položaj gospodarskega subjekta, je sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke

zaradi neutemeljenih pritožbenih razlogov. V obravnavanem primeru je šlo za

situacijo, ko je država v sklopu izvrševanja javnih funkcij, podelila državno pomoč

oziroma je sofinancirala projekt na podlagi objavljenega javnega razpisa, na

katerega se je prijavila tožena stranka. V opisanem primeru zagotovo ne gre za

pridobitno dejavnost, zato pogodba ne ustreza naravi gospodarske pogodbe. Iz

tega izhaja, da velja splošni petletni zastaralni rok. Kot smo omenili v razdelku

3.1, organi oblasti nastopajo kot gospodarski subjekti le v primerih, ko ne gre za

izvrševanje oblastnih funkcij. Podeljevanje javnih pomoči v skladu z razpisom

ministrstva je oblastna funkcija države, pri kateri ni prisoten pridobitni namen.

Sklenemo lahko, da država v omenjenem primeru ni nastopala kot gospodarski

36 VSC, Cpg 60/2015 z dne 15.4.2015.

17

subjekt in potrdimo ugotovitev, da glede zastaranja terjatev velja splošni

zastaralni rok.

4.3 VSL, I Cpg 657/2010

Jedro: »Za gospodarske subjekte v smislu OZ se štejejo tudi druge pravne osebe,

kadar se v skladu s predpisom občasno ali ob svoji pretežni dejavnosti ukvarjajo

tudi s pridobitno dejavnostjo, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s tako pridobitno

dejavnostjo. Ker v navedenem določilu ni mogoče najti podlage za ugotovitev, da

je odvetnik gospodarski subjekt, saj ni niti pravna oseba niti samostojni podjetnik,

ga ni moč šteti za gospodarski subjekt in pogodba, ki jo sklepa s strankami, ne

predstavlja gospodarske pogodbe. Zato ne pride v poštev uporaba zastaralnega

roka iz 349. člena OZ za gospodarske pogodbe, pač pa splošni petletni zastaralni

rok po 346. členu OZ.« 37

Tožeča stranka je za račun tožene stranke opravljala odvetniške storitve. Tožena

stranka v pritožbi vztraja, da je potrebno uporabiti analogijo iz 13. člena OZ tudi

za odvetnika, zato sodišče odloča o tem ali je sklenjena pogodba gospodarska ali

ne.

Na podlagi argumentacije sodišča odvetnika po določbah ZOdv ne moremo

opredeliti niti kot pravno osebo, niti kot podjetnika posameznika. Zakon v prvem

in drugem odstavku 1. člena namreč pojasnjuje, da je odvetništvo kot del

pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo opravljajo odvetniki oziroma

odvetnice kot svobodni poklic. Sodišče v navedeni zadevi pogodbe posledično ni

opredelilo kot gospodarsko pogodbo, saj ni izpolnjen kriterij, ki ga 13. člen OZ

zahteva za gospodarske pogodbe – odvetnik po mnenju sodišča ni gospodarski

subjekt in v zvezi z opravljanjem poklica ne sklepa gospodarskih pogodb.

37 VSL, Cpg 657/2010 z dne 31.12.2010.

18

4.4 VSL, I Cp 2651/2008

Jedro: »Tudi društvo lahko opravlja pridobitno dejavnost, zato je odločitev, ali

tožeča stranka uveljavlja terjatev iz gospodarske pogodbe, za katero velja triletni

zastaralni rok, bistvena ocena, ali je organizacija dirk v speedwayu pridobitna

dejavnost tožene stranke (društva) in ali iz nje izvira račun, na podlagi katerega

tožeča stranka uveljavlja svojo terjatev. Pritožnica nima prav, da organiziranje

dirk ni pridobitna dejavnost, ker društvo ne posluje z dobičkom, saj zadostuje le

namen pridobivanja dobička.« 38

Tožena stranka (društvo kot pravna oseba zasebnega prava) in tožeča stranka

(gospodarski subjekt) sta sklenili pogodbo v zvezi z organizacijo dirk. Ker je

tožena stranka, ki dirke organizira, društvo, je bilo sporno, ali je pogodba, ki sta

jo sklenili gospodarska pogodba.

Sodišče je v podanem primeru pojasnilo, da tudi društvo, katerega namen

ustanovitve ni pridobivanje dobička, lahko sklepa gospodarske pogodbe, če so

pogodbe, ki jih sklene, v zvezi s pridobitno dejavnostjo. To določa četrti odstavek

13. člena OZ. Ker je sodišče organiziranje dirk štelo za pridobitno dejavnost, je

sklenjeno pogodbo štelo za gospodarsko pogodbo. Posledično za terjatve, ki

izvirajo iz omenjene pogodbe, velja krajši, triletni zastaralni rok. Sodišče je tudi

zavrnilo pritožbene razloge tožene stranke, ki omenja, da »pokrije stroške

prireditve brez realnih možnosti za ustvarjanje dobička«. Za presojanje glede

narave pogodbe ni pomembno, ali zavod dejansko ustvarja dobiček, dovolj je

dejstvo, da dirke organizira z namenom pridobivanja dobička.

4.5 VSL, I Cp 155/2016

Jedro: »V obravnavanem primeru glavna obveznost izvira iz gospodarske

(kreditne) pogodbe. Poroštvena obveznost deli usodo gospodarske pogodbe ne

glede na to, ali je porok fizična oseba ali gospodarski subjekt. Zakon za poroštva

h gospodarskim pogodbam določa domnevo solidarnosti (četrti odstavek 1019.

člena OZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tudi v obravnavanem

primeru toženec zavezal kot porok in plačnik – k solidarnemu poroštvu (tretji

38 VSL, I Cp 2651/2008 z dne 10.12.2008.

19

odstavek 1019. člena OZ). Pri presoji zastaralnih rokov za glavnega dolžnika in

poroka je treba zato upoštevati triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih

pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ). Po tretjem odstavku 1034. člena OZ

pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku, ki ga je ugotovilo

sodišče prve stopnje, učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano

zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim

organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega

dolžnika. Tudi to je bilo v obravnavanem primeru nesporno. Ugotovljeno je s

pravočasno priglasitvijo terjatve v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom (365.

člen OZ). Ugovor zastaranja je pravilno zavrnjen. Predlog za izvršbo je bil vložen

pred potekom triletnega roka po končanju stečajnega postopka.«39

Tožnik (kreditodajalka) in družba A, d.o.o. sta sklenila kreditno pogodbo, ki ima

naravo gospodarske pogodbe. Toženec (porok) se je zaradi narave pogodbe

zavezal kot dolžnik in porok; gre za solidarno poroštvo. Zastaralni rok ni sporen.

V navedeni zadevi je Višje sodišče v Ljubljani odločalo o poroštveni obveznosti,

ki temelji na obveznosti iz gospodarske pogodbe. Posebna pravila iz četrtega

odstavka 1019. člena OZ, ki veljajo samo za gospodarske pogodbe določajo, da

se za poroštvene obveznosti iz gospodarskih pogodb domneva solidarnost, kar

pomeni, da se porok zaveže kot porok in plačnik.

»Če se je porok zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik

za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega

dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati.«40 Pri gospodarskih pogodbah

se solidarno poroštvo domneva, zakon pa dovoljuje, da se stranke dogovorijo

drugače.41

Velja krajši (triletni) zastaralni rok za obveznosti iz gospodarske pogodbe.

39 VSL, I Cp 155/2016 z dne 20.4.2016. 40 Tretji odstavek 1019. člena OZ. 41 Glej četrti odstavek 1019. člena OZ.

20

4.6 Ugotovitve

Sodna praksa nam daje vpogled v problematiko, s katero se ukvarjajo sodišča na

področju pogodbenega prava. Opazimo lahko, da se veliko nejasnosti pojavlja v

zvezi vprašanji, kdaj druge pravne osebe štejemo za gospodarske subjekte ter z

vprašanjem, ali se za gospodarski subjekt štejeta zasebnik in država (Republika

Slovenija), kadar ta nastopa v civilnopravnih razmerjih.

Sodna praksa nam da vpogled v veliko zanimivih primerov, ki jih skozi teorijo ne

zasledimo. Eden izmed takšnih je opredelitev društva, kot gospodarskega

subjekta. Društva in javni zavodi se načeloma ne ustanavljajo s pridobitnim

namenom, kar pomeni, da njihov primarni namen ni pridobivanje dobička.

Sodišča jasno utemeljujejo zakaj pa v nekaterih primerih lahko sklenejo

gospodarske pogodbe. To so primeri, ko sklepajo pogodbe, katerih predmet je

pridobitna dejavnost, če so te dejavnosti v zvezi z opravljanjem primarne

dejavnosti.42

Zanimiva so tudi pojasnila, ki jih daje sodišče v zvezi z zasebniki. Osebe, ki

opravljajo svobodne poklice (npr. odvetništvo), po mnenju sodišča ne morejo

sklepati gospodarskih pogodb v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Kot razlog

sodišče navaja, da jih ne moremo opredeliti niti kot pravne osebe, niti kot

samostojne podjetnike. Gre za neizpolnjevanje subjektivnega kriterija, ki ga za

gospodarske pogodbe določa OZ.

Poseben primer je tudi položaj Republike Slovenije. Ta je odvisen od položaja, ki

v katerem država nastopa v posameznih razmerjih. Država ima položaj

gospodarskega subjekta samo v primerih, kadar ne izvršuje oblastne funkcije. Pri

tem moramo ločiti pojma javne funkcije in oblastne funkcije. Tudi, ko izvaja javno

funkcijo, lahko gre za gospodarsko pogodbo, če je v zvezi s pridobitnim

namenom. Ko pa država izvaja oblastno funkcijo pa v nobenem primeru ne more

skleniti gospodarske pogodbe, saj v tem primeru nima statusa gospodarskega

subjekta.

42 Glej drugi odstavek 18.člena ZZ.

21

Na podlagi pregleda sodne prakse lahko potrdimo teze diplomskega dela.

Ugotovimo lahko, da se:

- pojem gospodarske pogodbe pojavlja kot pomembno vprašanje v

slovenski sodni praksi. Sodišča se v veliko primerih ukvarjajo s

pojasnjevanjem in interpretacijo pojma gospodarske pogodbe;

- opredelitev gospodarskih subjektov se največkrat pojavlja glede vprašanja

teka zastaralnih rokov;

- Republika Slovenija se lahko šteje za gospodarski subjekt, v kolikor ne gre

za oblastveno delovanje in če gre za pogodbo, ki je po svoji vsebini taka,

kot jo sklepajo gospodarski subjekti.

22

5 ZAKLJUČEK

Pojem gospodarske pogodbe je zelo kompleksen in zahteva dobro razumevanje

splošnih pojmov obligacijskega prava.

Gospodarska pogodba je tista pogodba, ki jo med seboj skleneta stranki, ki sta

obe gospodarska subjekta. OZ v 13. členu določa kriterije, ki so pomembni pri

opredeljevanju gospodarskih subjektov. Gospodarski subjekt je oseba, ki posluje

v pravnoorganizacijski obliki, katere namen je pridobivanje dobička. Med

gospodarske osebe pa po določilih četrtega odstavka 13. člena OZ prištevamo

tudi osebe, ki sicer niso organizirane v pravnoorganizacijski obliki, ki je

namenjena pridobivanju dobička, a ob svoji dejavnosti opravljajo posle s

pridobitnim namenom, če je pogodba v zvezi s temi posli.

Ob analizi sodne prakse smo dobili vpogled tudi v primere, ki niso povsem tipični.

Tak primer je na primer položaj države ob sklepanju pogodb z gospodarskimi

subjekti, položaj lokalne samouprave, zasebnikov, javnih zavodov, zadrug in

podobno. Ugotovimo lahko, da moramo raziskati oziroma opredeliti vsebino

sklenjenih pogodb posameznih subjektov, saj za gospodarske pogodbe ni

odločilnega pomena zgolj status osebe. Obstaja še vrsta pomembnih okoliščin, ki

opredeljujejo naravo gospodarske pogodbe – pridobitni namen, odplačnost,

neoblastna funkcija države in podobno.

Slovenski pravni red dosledno in razumljivo ureja pojem gospodarske pogodbe in

gospodarskega subjekta. Določila teorije pojasnjuje in dopolnjuje tudi sodna

praksa. Menim, da bi k razjasnjevanju mnogih odprtih vprašanj glede položaja

pogodbenih strank, veliko doprinesla boljša ozaveščenost gospodarskih in

negospodarskih subjektov glede samega pojma gospodarske pogodbe. To bi

pozitivno vplivalo na dvig splošne ravni poznavanja gospodarskega pogodbenega

prava, manjšo zasedenost sodišč in pospešitev postopkov.

23

6 BIBLIOGRAFIJA

LITERATURA

- Cigoj Stojan, Teorija obligacij, splošni del obligacijskega prava, Časopisni

zavod Uradni list RS, Ljubljana, 1989.

- Ivanjko Šime, Kocbek Marijan, Prelič Saša, Korporacijsko pravo, pravni

položaj gospodarskih subjektov, GV založba, Pravna fakulteta Univerze v

Mariboru, Ljubljana 2006.

- Juhart Miha, Položaj gospodarskega subjekta v nekaterih posebnih

primerih, Pravna praksa, Ljubljana, 2012.

- Kocbek Marijan (urednik), Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) s

komentarjem, druga, dopolnjena in spremenjena izdaja, avtorji Bohinc R.,

Bratina B., Knez R., Ilešič M., Ivanjko Š., Kocbek M., Pivka H.M., Plavšak

N., Prelič S., Puharič K., Turk I., Zabel B., GV založba, Ljubljana, 2002

- Kocbek Marijan, Prelič Saša, Zakon o gospodarskih družbah, uvodna

pojasnila, V založba, Ljubljana, 2006.

- Kranjc Vesna, Gospodarsko pogodbeno pravo, GV založba, Ljubljana, 2006

- Kranjc Vesna, Poslovni običaji in gospodarske pogodbe, Gospodarski

vestnik, Ljubljana, 2006.

- Kranjc Vesna, Gospodarska pogodba, gospodarski subjekt, zastaralni rok,

Podjetje in delo, 2005, št. 3-4, strani 657-659.

- Kranjc Vesna, O razlagi gospodarskega pogodbenega prava in

gospodarskih pogodb, Podjetje in delo, 1998, št. 8, stran 1343.

- Plavšak Nina, Gospodarske pogodbe, prva in druga knjiga, Gospodarski

vestnik, Ljubljana, 1993.

- Plavšak Nina, Juhart Miha (redaktorja), Obligacijski zakonik s

komentarjem, 1. natis, avtorji Plavšak N., Juhart M., Jadek Pensa D.,

Kranjc V., Grilc P., Polajnar Pavčnik A., Dolenc M., Pavčnik M., GV založba,

Ljubljana, 2003.

PRAVNI VIRI

- Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo).

- Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89 – odl. US, 57/89, Uradni list RS, št. 88/99 – ZRTVS-B, 83/01 – OZ, 30/02 – ZPlaP in 87/02 – SPZ).

24

- Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 – odl. US in 46/16).

SODNA PRAKSA

- VSL, II Cp 1003/2013 z dne 23.10.2013

- VSC, Cpg 60/2015 z dne 15.4.2015

- VSL, Cpg 657/2010 z dne 31.12.2010

- VSL, I Cp 2651/2008 z dne 10.12.2008

- VSL, I Cp 155/2016 z dne 20.4.2016