Upload
others
View
1
Download
0
Embed Size (px)
Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
DIPLOMSKO DELO Raziskovanje kriminologije v Sloveniji od leta 1970 do leta 1990
Ljubljana, 2009 Franc Sukič
Univerza v Mariboru
Fakulteta za varnostne vede
DIPLOMSKO DELO Raziskovanje kriminologije v Sloveniji od leta 1970 do leta 1990
Franc Sukič
december, 2009 mentor: prof. dr. Gorazd Meško
ZAHVALA
Iskrena zahvala mentorju, prof. dr. Gorazdu Mešku, za pomoč in strokovno
svetovanje pri izdelavi diplomskega dela.
Naj se zahvalim staršema, ki sta mi dala priloţnost, da se lahko učim. Hvala obema
babicama za vse molitve. Hvala prijateljem za nepozabna študentska leta in vsem
ostalim, ki so verjeli vame. Hvala tebi, Fekca, brez tebe bi vse ostalo v senci
resničnosti.
Hvala!
KAZALO
KAZALO TABEL
KAZALO SLIK
POVZETEK
ABSTRACT
1 UVOD 1
1.1 Namen in cilji diplomske naloge 2
1.2 Metode raziskovanja 2
2. RAZISKOVANJE KRIMINOLOGIJE V SLOVENIJI OD
LETA 1970 DO LETA 1990
3
2.1 Viktimološko raziskovanje 3
2.2 Raziskovanje penološke prakse 12
2.2.1 Povratništvo 18
2.3 Mladoletno prestopništvo 19
2.4 Raziskovanje ostalih pojavnih oblik kriminalitete 25
2.4.1 Poklicna in gospodarska kriminaliteta 25
2.4.2 Korupcija 28
2.4.3 Raziskovanje kriminologije na področju drog
29
3 ANALIZA RAZISKOVANJA KRIMINOLOGIJE IN
RAZPRAVA
31
4 SKLEPNO RAZMIŠLJANJE
40
5 LITERATURA 42
Kazalo tabel
Tabela 1:
Tabela 2:
Tabela 3:
Tabela 4:
Kronologija raziskovanja kriminologije od leta 1970 do
leta 1990
Kronološka ponazoritev raziskovalnih pojmov na področju
viktimologije od leta 1970 do leta 1990
Kronološka ponazoritev raziskovalnih pojmov na področju
penologije od leta 1970 do leta 1990
Kronološka ponazoritev raziskovalnih pojmov na področju
mladoletnega prestopništva od leta 1970 do leta 1990
31
36
37
39
Kazalo slik
Slika 1:
Shematski prikaz razvoja neprilagojenega vedenja pri
mladostnikih
23
POVZETEK
V diplomskem delu Raziskovanje kriminologije v Sloveniji od leta 1970 do leta
1990 sem skušal čim bolj nazorno predstaviti razvoj raziskovanja in dejavnosti
kriminologije v Sloveniji v omenjenem obdobju.
Namen diplomskega dela je, da na osnovi literature raziščem in prikaţem obstoječe
stanje raziskovalnega dela na različnih področjih kriminologije. Delo temelji na
metodi teoretičnega preučevanja, doseţenega z analizo vsebine literature in drugih
virov s tega področja. Uporabil sem deskriptivni pristop pri raziskovanju.
Po pregledu literature sem vsebino razdelil na pet najbolj raziskovanih področij
kriminologije oziroma na področja, ki so v tistem obdobju vsebinsko dale največji
prispevek kriminologiji. V osrednjem delu naloge tako na kronološki način
predstavim viktimološko raziskovanje, raziskovanje penološke prakse, mladoletno
prestopništvo, gospodarsko in poklicno kriminaliteto, korupcijo in problematiko
drog na področju kriminologije. V drugem delu s pomočjo tabele na kronološki
način zdruţim vse pomembne segmente raziskovalnega dela in jih tudi s pomočjo
samorefleksije opredelim v polje kriminološkega razvoja in raziskovanja.
Rezultati raziskovanja so pokazali, da so največji prispevek kriminologiji dali
področje viktimologije, penologije in mladoletniškega prestopništva. Hkrati pa moje
ugotovitve pripeljejo do dejstva, da kriminologija premalo pozornosti namenja
zgodovini raziskovalnega dela, brez katerega ni uspešne kriminologije. Diplomsko
delo kot celota je pokazalo, da je bilo v preteklosti posvečeno premalo pozornosti
sistematičnemu proučevanju kriminologije.
Ključne besede: viktimologija, penologija, odklonsko vedenje mladih,
kriminologija, ţrtev, kaznivo dejanje, kriminaliteta, droge, prestopništvo, korupcija,
poklicna kriminaliteta, gospodarska kriminaliteta
RESEARCHING CRIMINOLOGY IN SLOVENIA FROM
1970 TO 1990 - ABSTRACT
In diploma Researching criminology in Slovenia from 1970 to 1990 I tried to present
the development of research and activity of criminology in Slovenia in the given
period.
The purpose of this diploma is to study and present the state of research work in
different fields of criminology on a literature basis. The work is founded on the
method of theoretical examining, achieved by the analysis of literature and other
field-related sources. A descriptive approach was used in the research.
After examining the literature I divided the contents into five most frequently
researched fields of criminology or to the fields that have contributed criminology
most by means of contents in the given period. In the main part of the diploma I
have chronologically presented victimological research, penology research, juvenile
delinquency, economic and professional criminality, corruption and drug issues. In
the second part I have compiled chronologically all the important segments of this
research into a table and have defined the field of criminological development and
research by means of self-reflection.
The results of the research have shown that the biggest contributions to criminology
have proved to be the fields of victimology, penology and juvenile delinquency.
However, at the same time my conclusions lead to the fact that criminology pays too
little attention to the history of research, without which successful criminology does
not exist. This work has shown that in the past not enough attention was paid to the
systematical examining of criminology.
Key words: victimology, penology, juvenile delinquency, criminology, victim,
criminal offence, criminality, drugs, delinquency, corruption, professional
criminality, economic criminality.
1
1 UVOD
Ob začetku nastajanja diplomskega dela z naslovom Raziskovanje kriminologije v
Sloveniji od leta 1970 do leta 1990 sem po tihem iskal nasprotno logiko v zvezi s
temo, ki sem jo sprejel za diplomsko delo, še posebej, ko sem se sam doma znašel
pred tako velikim kupom literature. Najprej sem se vprašal, ali mi je res tega bilo
treba. Potem sem začel brskati po internetu. Nobenih podobnih rezultatov, da bi
videl, kakšno je stanje na tem področju v tistem obdobju. Ugotovil sem, da na
področju kriminologije res manjka prispevek, ki bi zajel pomembna stališča,
dojemanja in koncepte pomembnih slovenskih kriminologov, ki so sooblikovali
slovensko kriminologijo v določenem obdobju. To mi je dalo misliti in v tistem
trenutku je naloga dobila svojo vrednost. Dobil sem občutek, da imam na nek način
čast, da mi je mentor, prof. dr. Gorazd Meško, zaupal tako nalogo, ki sem jo začel
jemati resno. Zakopal sem se v literaturo in moje raziskovanje se je pričelo.
Med samim raziskovanjem sem razmišljal tudi o pomembnosti tovrstnega
raziskovanja in o pomembnosti teme. Menim, da je tema pomembna z vidika
pregleda kriminoloških raziskav in preučevanj pri nas, saj tako dobimo prikaz
okoliščin in problemov, na katerih rastejo temelji kriminologije. Pomen raziskovalne
dejavnosti za kriminalistični proces in kriminologijo je velik. V neposrednem
kontaktu se preverjajo teoretične misli in prenašajo osnovne teoretične postavke v
praktično policijsko delo, prav tako pa praksa deluje na oblikovanje teorije.
Pomembnost raziskovanja najbolj zaokroţi Kanduč (1988), ki pravi, da se je
potrebno vrniti nazaj, da laţje ugotovimo sedanjost in uspešneje načrtujemo
prihodnost. Preteklost naj nam bo učitelj in ne lestev, ki jo zavrţemo, ko se
povzpnemo na višjo stopnjo druţbenega razvoja.
Zavedam se, da s svojim diplomskih delom nisem odkril nove znanosti, to ni bil niti
moj namen, saj so to storili ţe drugi. Upam pa, da sem posamezniku vsaj malo
pribliţal stanje na področju raziskovanja kriminologije v Sloveniji pred pribliţno
tridesetimi leti.
2
1.1 Namen in cilji diplomske naloge
V diplomskem delu ţelim predstaviti razvoj kriminologije. Področje mojega
raziskovanja je kriminologija v Sloveniji od leta 1970 do leta 1990. Na kronološki
način ţelim preučiti, raziskati in opredeliti raziskovalno delo kriminologije v teh
dvajsetih letih. S pregledom literature povzemam ugotovitve, raziskave in
razmišljanja številnih avtorjev in na tej podlagi predstavim kriminologijo in njeno
dojemanje v omenjenem obdobju. Prikazana bodo glavna področja kriminologije,
nekatera podrobneje, druga manj podrobno. Pri pripravi in uvrstitvi seznama
raziskovalcev me je vodila ţelja, da bi se v delu našlo čim več raziskovalcev, ki so
sooblikovali slovensko kriminologijo v omenjenem dvajsetletnem obdobju.
Namen diplomskega dela je v tem, da na osnovi literature, pridobljene s pomočjo
mentorja, prof. dr. Gorazda Meška, in dodatne literature raziščem in prikaţem
obstoječe stanje raziskovalnega dela na različnih področjih kriminologije v Sloveniji
od leta 1970 do leta 1990. S svojim delom ţelim doseči naslednja cilja:
1. proučiti razvoj kriminologije v tem obdobju
2. predstaviti in analizirati dejavnosti kriminologije
1.2 Metode raziskovanja
Za raziskovanje v tem diplomskem delu, katerega cilj je raziskovanje določenih
problemov in dejstev, ki se navezujejo na kriminologijo iz obdobja med letom 1970
in letom 1990, pa je uporabljena tehnika raziskovanja in pregleda strokovne
literature, znanstvenih in strokovnih člankov. Diplomsko delo temelji na metodi
teoretičnega preučevanja, doseţenega z analizo vsebine literature in drugih virov s
tega področja. Pri tem sem izpostavil delo in razvoj raziskovanja kriminologije v
dvajsetletnem obdobju in uporabil deskriptivni pristop pri raziskovanju. V okviru
deskriptivnega pristopa se delo omejuje na metodo deskripcije, kjer pojasnjujem
pomembna dejstva.
3
2 RAZISKOVANJE KRIMINOLOGIJE V SLOVENIJI OD
LETA 1970 DO LETA 1990
2.1 Viktimološko raziskovanje
1971: Kazensko pravosodje in kazensko pravo nasploh sta se v zgodovini ukvarjala
predvsem s storilci kaznivih dejanj. Tudi kriminološka raziskovanja so kriminaliteto
obravnavala z zornega kota storilca. V zadnjem času je pozornost usmerjena tudi
ţrtvam, saj se pri personalizirani kriminaliteti med ţrtvijo in storilcem razvijajo
različne vezi (Pečar, 1971b). Mendelsohn (1963, po Pečar, 1971b) je to razmerje
med ţrtvijo in storilcem poimenoval »kriminološki par«. Na tem razmerju se razvija
viktimologija oziroma viktimološka kriminologija, kot je to razmerje poimenoval
Versele (1963, po Pečar, 1971b).
Kadar gre za kazniva dejanja, kjer imajo pomembno vlogo medsebojna razmerja, se
nam močno vsiljuje tradicionalna podoba o slabem storilcu in nedolţni ţrtvi. V
preteklosti je bila meja med storilcem in ţrtvijo ločena. Iz spoznanj viktimologije,
da je vedenje ţrtve pogosto precej drugačno, da je prispevek ţrtve pri nastajanju
kaznivega dejanja včasih zelo velik, se je razvila nova veda, ki je spremenila
predstave o ţrtvi kaznivega dejanja. Pomen ţrtve je osvetlila z zelo različnih plati.
Pomembno je dopolnjevanje spoznanj o storilcu s spoznanji o ţrtvi kaznivega
dejanja (Šelih, 1972). Tudi Pečar (1971a, 1971b) omenja pomembnost medosebnih
razmerij med storilcem in ţrtvijo, saj so le-ta med seboj prepletena. Ţrtve kaznivih
dejanj s svojim vedenjem in ravnanjem zavestno ali nezavestno napeljujejo k lastni
viktimizaciji. Pomembna je njena osebnost, njeno vedenje in ravnanje, saj je njena
vloga lahko napeljevalna, vabilna, sodelovalna itd.
Ţrtev v medsebojnih razmerjih ni vedno pasivni subjekt kaznivega dejanja (Versele ,
1963, po Pečar, 1971b). Je druga stran obraza, ki se nam kaţe pri raziskovanju
kaznivega dejanja (Pečar, 1971b). Ţrtev in storilec kaznivega dejanja nista vedno v
obratnem sorazmerju, saj napadalec ni vedno kriv in ţrtev ni vedno nedolţna
4
(Schultz, 1968 po Pečar, 1971b). V interakcijah med ţrtvami in storilci se pogosto
skrivajo globoka psihološka razmerja (Pečar, 1971). Raziskava »Uboji na
Slovenskem« je pokazala, da gre večinoma za istovrstne ljudi s podobnimi
statusnimi pozicijami, vrednotami in moralnimi normami. Kriminalni pari le v
četrtini ubojev niso imeli nič skupnega. Zdruţuje jih skupno bivanje, pogosti
medsebojni stiki in pogosti spopadi (Pečar, 1971a). Med drugim Pečar (1971a) tudi
ugotavlja, da so ţrtve ubojev večinoma moški, v enakem deleţu samski in poročeni ,
z nizko izobrazbo, fizični delavci, ţiveči v okolju, kjer je nasilje vzorec za reševanje
sporov. Tako ţrtve kot storilci oziroma »kriminalni pari«, kot jih imenuje tudi sam,
imajo veliko skupnih značilnosti.
Teoretična viktimologija proučuje predvsem razmerja v paru z različnih zornih
kotov za različne namene. Večina kriminalitete se dogaja v različnih razmerjih med
dvema stranema. Tudi v empiričnih raziskovanjih je večinoma razmerje dveh strani.
Na eni strani je oškodovanec, na drugi strani je storilec. V ţe omenjeni raziskavi
»Uboji na Slovenskem« se je pokazalo, da so se viktimogena razmerja razvijala tudi
širše, ne samo znotraj kriminalnih parov. Prisotno je sodelovanje drugih, ki pogosto
sodelujejo ţe od začetka z enim ali drugim in pomagajo oblikovati (podpihovanje,
hujskanje, ščuvanje, napletanje) njuna razmerja iz različnih razlogov (ljubosumje,
maščevanje, škodoţeljnost itd.). Gre za pomembne opazovalce, ki so aktivni
dejavnik v dinamiki kaznivega dejanja. Osebe, ki pogosto prispevajo svoj deleţ v
viktimodinamiki, so navadno ljudje, ki so blizu enemu ali obema v kriminološkem
paru. Gre za vpletene opazovalce. Opazovalci so zato, ker opazujejo razvoj
dogajanja med osebama, vpleteni pa zato, ker ne ostajajo ravnodušni nedolţni
opazovalci, saj so pogosto neposredni povzročitelji spora, vendar ostajajo v ozadju.
S svojo osebnostjo in poloţajem oblikujejo in spreminjajo interakcije med osebama
na neposredni ali posredni način (Pečar, 1971b).
Vpleteni opazovalci v mikrostrukturah vplivajo na nevrotičnost kriminalnih parov
in, kot pravi Ellenberger (1954, po Pečar, 1971b), ustvarjajo kriminalno gnečo.
Nenazadnje je lahko viktimogeno razmerje med ţrtvijo kaznivega dejanja in
storilcem kaznivega dejanja nastalo ravno zaradi vpletenih opazovalcev, ki
oblikujejo in spreminjajo na različne načine psihične in fizične interakcije
5
kriminalnega para. Raziskava »Uboji na Slovenskem«, ki je za slovensko območje
obsegla 271 kaznivih dejanj ubojev z 296 ţrtvami je imela 124 tako imenovanih
vpletenih opazovalcev, kar pomeni, da je skoraj pri vsakem drugem uboju
sodelovala tretja oseba. Obsojenih jih je bilo le 12, ker so skupina, ki v viktimologiji
še ni upoštevana. Običajno so to osebe, ki so v stalnih stikih in najpogosteje
sodelujejo v dinamiki razmerij para s pogostnimi spopadi. Za vpletene opazovalce v
naključnih in situacijskih spopadih so značilni agresivnost in alkoholiziranost ter
afektivno stanje v času uboja (Pečar, 1971a).
1972: Pri nekaterih kaznivih dejanjih se ţrtev kaznivega dejanja postavlja v posebni
luči. Kjer ni več črte v klasičnem pomenu besede, ampak obratno, je prav ţrtev tista,
ki kaznivo dejanje najbolj spodbuja, kjer se pojavlja konsistentnost pravnih in
zdravstvenih norm s stališči in vrednotami širše javnosti. Viktimološke raziskave
običajno vsebujejo preučevanje neposredno prizadete ţrtve. Vendar v nekaterih
kaznivih dejanjih pojem ţrtve predstavlja drugačen pomen, kot je običajno pri
klasičnih kaznivih dejanjih. Med kazniva dejanja, kjer ţrtve ni mogoče določiti na
enak način kot pri večini kaznivih dejanj, najdemo kaznivo dejanje splava,
homoseksualnost in narkomanijo. Pri kaznivem dejanju splava in homoseksualnosti
se ponavlja vprašanje razmerja med pravom in moralo. S kazenskopravne plati je
posebnost nedovoljenega splava v tem, da je poseg kazniv zmeraj, če noseča ţenska
ni v ţivljenjski nevarnosti. V pravih sistemih je nedovoljen splav sicer kazniv,
vendar je s posebnimi predpisi določeno, da ga je ob upoštevanju socialne in
medicinske, ponekod tudi pravne indikacije dopustno narediti. Zakonska ureditev
posameznega kaznivega dejanja je izhodišče, na katerem temelji uresničevanje v
praksi (Šelih, 1972). Razmerje med viktimologijo in medicino in njuno povezovanje
poraja paradoks. Kljub temu se poraja dvojna povezava (Šeparović , 1973): (1.)
medicina se včasih ukvarja z ţrtvijo kaznivega dejanja ali nesreče, (2) medicina ima
in ustvarja svoje lastne ţrtve; viktimizacijo namreč v nekaterih primerih povzročata
zdravnik in zdravstvena ustanova, in (3) medicina ter zdravstvena ustanova postajata
včasih okolje za viktimizacijo.
1973: Šeparović (1973) se sprašuje o konceptu viktimologije in njenem mestu
znotraj znanosti. Sprašuje se o njenem konceptu znotraj kriminologije in o konceptu
6
znotraj druţbenih znanosti. Ker se ukvarja z vprašanjem ţrtev , je njeno mesto
odvisno od definicije koncepta ţrtve. Trdi, da če so ţrtve samo tisti, ki trpijo zaradi
kaznivih dejanj ali prekrškov, je v tem primeru viktimologija del problema
kriminala. Po prizadevanjih, da bi viktimologijo utemeljili kot novo vedo, se
sprašuje, kaj je njen obseg, kdo je ţrtev in kaj je uporabnost viktimologije. Ker gre
za vprašanje med novo vedo in njenimi odvisnimi znanostmi , išče odgovor na
temeljno vprašanje obsega viktimologije. Da bi dobil odgovor na vprašanje ,
raziskuje pomen besede ţrtev, ki jo po Webstru definira kot: (a.) ţivo bitje, ki je
ţrtvovano kakemu boţanstvu ali pri opravljanju verskega obreda, (b.) tisti, ki ga
drugi ubijejo, mučijo ali nadlegujejo; oseba, ki je predmet zatiranja, pomanjkanja ali
trpljenja, (c.) tisti, ki umre ali je poškodovan pri svojem lastnem podjetju, (d. ) tisti,
ki je ogoljufan ali podvrţen trpljenju; tisti, ki so ga oškodovali ali opeharili.
Beseda ţrtev dramatizira, kot pravi Šeparović (1973), kritični poloţaj, v katerem se
znajdemo, in resničen problem, pred katerim stojimo, saj stojimo pred povsod
navzočo in mogočno viktimizacijo. Ţivimo v stanju, da smo ţrtev take ali drugačne
vrste. Tako jasno zastavi koncept ţrtve in viktimizacije, ki pravi: »Za ţrtev imamo
vsakogar, fizično ali moralno osebo, ki trpi bodisi zaradi brezobzirnega načrta ali po
naključju. Zato ločimo ţrtev kriminala ali prestopka in ţrtev nesreče. Ţrtve so tisti,
ki so ubiti ali poškodovani ali oškodovani pri imetju«.
Vsaka ţrtev, kot jo pozna viktimologija, je manjvredna, saj se koncept ţrtve v
kriminologiji uporablja kot tehnični termin, medtem ko v pravnem govoru zasledimo
koncept oškodovanca, ki je po mnenju Pavlovića (1990) še bolj suhoparen in bi
teţko bilo razumeti, da ne gre le za pravne vidike, saj če ţelimo zadevo obravnavati
širše, hitro spet uporabimo besedo ţrtev. Nekako samoumeven je prevod
viktimologije v slovenščino, kot vede o ţrtvi in ne vede o oškodovancu, saj za
besedo »survivor«, ki jo uporabljajo drugod po svetu, ni ustreznega prevoda
(Pavlović, 1990).
1976: Tako ob druţbenem in tehničnem napredku medicina postaja pravna,
druţbena in moralna odgovornost. Kar zadeva razmerje med viktimologijo in
medicino ter medsebojno povezavo, še vedno vzbuja paradoksalnost. Gre za dvojno
povezavo, in sicer kot prvič, medicina se včasih ukvarja z ţrtvijo kaznivega dejanja
7
ali nesreče, kot drugič pa tudi medicina ustvarja ţrtve. Zdravniki imajo veliko
odgovornost, kar lahko sklepamo iz številnih primerov (npr. razni poskusi na
človeku, premišljeno končanje ţivljenja in postopek za pospešitev smrti, invalidski
posegi v sodobni medicini). Poleg osebne odgovornosti zdravnika, leţi še večja
odgovornost na celotnem zdravniškem poklicu. Odločitve zdravnikov so dramatične,
pa vendar tudi medicina ni imuna za kazniva dejanja. Kjer gre za ţivljenje, zdravje
in smrt, lahko pride tudi do viktimizacije. Zdravnik postaja skupaj s pacientom
soudeleţen v problemu (Šeparović, 1976). Skratka, če povzamem besede B.
Mendelsohna (1956, v Šeparović, 1976): Viktimizacijo povzročajo razni dejavniki,
ki prihajajo iz raznih okolij«.
1977: Pisci in zakonodaja so po drugi svetovni vojni začeli posvečati večjo
pozornost pokrivanju škode ţrtvi kaznivega dejanja. Razlog za to je predvsem zaradi
sočustvovanja z ţrtvijo kaznivega dejanja, zaradi pričakovanja, da bo imelo
poravnanje škode prevzgojni učinek na storilca kaznivega dejanja, in s sociološkega
stališča. Pozornost, usmerjena na interakcijska razmerja med storilcem kaznivega
dejanja in njegovim okoljem, se je razširila tudi na ţrtev kaznivega dejanja. Leta
1974 so v številnih drţavah obstajali predlogi za ustanovitev javnih kompenzacijskih
skladov za različne pravne rešitve in različne vrste ţrtev kaznivih dejanj, ki so jim
skladi namenjeni. Ti skladi naj bi se uporabljali za pokritje škode, ki je bila
povzročena ţrtvam kaznivih dejanj zoper ţivljenje in telo. Udeleţenci penoloških
kongresov so se zavzemali, da je storilec dolţan povrniti škodo ţrtvi kaznivega
dejanja (Vodopivec, 1977). Povračilo škode ţrtvi je sredstvo za dosego s kaznivim
dejanjem podrtega pravnega in druţbenega ravnoteţja, kot sredstvo moderne
kriminalne politike in tudi dopolnitev kazenskopravnih ukrepov z vidika
obsojenčeve resocializacije. Učinkovito povračilo je javna naloga na podlagi zahtev
druţbene solidarnosti (AIDP, 1974 po Kobe, 1977). Novelirani Zakon o kazenskem
postopku iz leta 1977 je prinesel novosti in širok spekter moţnosti za povrnitev
škode ţrtvam kaznivih dejanj ţe pred samim začetkom kazenskega postopka ali po
njem (Vodopivec, 1977).
1978: Razvoj samopostreţnega načina prodaje je prinesel tudi moderen način
ponujanja blaga, nove oblike vplivanja na kupce in zbujanja pozornosti. Ta način je
8
postal zanimiv tudi za proučevanje z viktimološkega zornega kota, saj se trgovina
sama ponuja za ţrtev kaznivega dejanja kupcev, ki jih privablja tako materialno kot
moralno. Ob tem je nastal tudi nov pojav, v katerem trgovina sama prodaja
viktimizacijo in s tem tudi rast majhnih tatvin. Viktimološki pomen samopostreţnih
prodajaln je v tem, da način prodaje sam ustvarja priloţnost za oškodovanje, saj
prodajalna napeljuje, spodbuja, zapeljuje in izziva. Kriminogeni pomen
samopostreţnih prodajaln pa je v tem, da trgovine s svojimi sestavinami v
psihološkem in sociološkem smislu omogočajo, da kupci postajajo tatovi (Pečar,
1978).
1979: Zaradi nezaupanja v kriminalno statistiko se raziskuje tudi prikrita
kriminaliteta, kjer sodeluje viktimologija. Pojavlja se teţnja o posvečanju enake
pozornosti tako ţrtvam, kot storilcem kaznivih dejanj, o skupnem obravnavanju, saj
je do ustreznih pogledov na vsakega izmed njiju moţno priti ob poznavanju
medsebojnega učinkovanja obeh plati. Resnična podoba kriminalitete in odklonskih
pojavov se povezuje tako z ţrtvami kaznivih dejanj kot s storilci. S strani storilcev je
bolj teţko pričakovati, da bodo odprto govorili o svojem odklonskem vedenju, zato
je več upanja na strani ţrtev. Sodobna viktimologija prehaja v zanimanju od
posameznika k skupinam. Odvrnila je pozornost le na storilca. Opozarja tudi na
nenedolţne ţrtve in njihovo vlogo pri nastanku kaznivih dejanj. Vnaša nov pogled
na spoznanja o razmerjih med ljudmi. Ţrtvina krivda in storilčeva nedolţnost
postajata sodoben izziv znanostim, saj brez ţrtve ni storilca in brez viktimitete ne bi
bilo kriminalitete (Pečar, 1979).
1984: Socio-psihični dinamični procesi, ki se razvijajo med druţinskimi člani ,
povzročajo posledice. V druţini je največ odklonskosti po eni in oškodovanosti na
drugi strani, ki izhajata predvsem iz razmerij z drugimi, iz njihovih telesnih,
duševnih in čustvenih stikov med seboj. Predvsem v druţini je veliko nasilja brez
kakršne koli sankcije. Druţina je leglo deviantnosti. Znano je, da je v druţini in med
druţinskimi člani, zlasti med zakoncema, visok odstotek umorov. Še slabše se
dogaja otrokom, ki so prepuščeni druţinskemu nasilju. Najbolj vidna druţinska
patologija nastaja in se razvija v okviru nasilnosti med druţinskimi člani. V druţini
je verjetnost viktimizacije znatno večja kot kje drugje, prizadetost očitnejša in
9
usodnejša ob teţko predvidljivi prikritosti. Pri tem razločujemo oškodovanost s
pravnega vidika in psiho-socialno oškodovanost. Z viktimologijo druţine naj bi
gojili upanje, da bi tam, kjer je potrebno, bolj strokovno in nepristransko pomagali
prizadetim in ogroţenim (Pečar, 1984b).
1985: Z preučevanjem razmerij nastajajo nova spoznanja, po katerih prihajajo
ugotovitve, da z vlogami induktorjev nastajajo triadična razmerja, ki razširjajo
problematiko kazenskega para, iz katere/ih se porajajo drugačni pogledi na odnos
storilec-ţrtev. Z vlogami induktorjev pojasnjujemo različne dejavnosti, vplive in
prispevke, ki pripeljejo do kaznivega dejanja, ki v kazenskopravnem smislu ni le
»last« storilca in morebitnega prispevka ţrtve. Pomembna je udeleţenost tudi
vpletenih (Pečar, 1985).
1987: Ţe pri raziskavi »Uboji na Slovenskem« se je pokazalo, da je včasih postal
storilec tisti, ki bi moral biti ubit, in obratno, umorjeni je postal tisti, ki je ves čas
drugemu namenjal to usodo. V ţivljenju je tako, da ljudje s sabo prinašamo
medčloveške interakcije in socialne vloge, v katere se namerno ali slučajno vpletajo
»tretje osebe« ali induktorji. Mnogokrat se z njimi začne viktimodinamični in
kriminogeni proces. Raziskovanje vloge tretjih oseb ali induktorjev vodi do
spoznanja, da je potrebno nujno razvijati znanje o vseh tistih udeleţencih, ki kakor
koli poleg kriminalnega para sodelujejo in prispevajo k kriminaliteti in viktimiteti.
Viktimologija s pomočjo simboličnega interakcionizma pomaga k boljšemu
razumevanju kriminalne trojice, da gre za interakcije med tremi osebami (Pečar,
1987).
1989: Šelih (1989) pravi, da so obstoj, pojavne oblike in ocenjevanje kaznivega
dejanja posilstva povezani s številnimi druţbeno zakoreninjenimi predsodki.
Korenine segajo na lastniško področje razmerja med moškim in ţenko, čemur
prispeva tudi dejstvo, da so stoletja druţbo vodili moški, mesto, določeno ţenskam,
pa je bilo omejeno in specifično, večkrat so jih obravnavali le kot privesek moškega.
Druţbene predsodke in stereotipe v zvezi s posilstvom, ki so oblikovali naše sodbe o
storilcu in Šelihova (1989) predvsem ţenske ţrtve tega kaznivega dejanja deli v tri
skupine: (1.) ţrtev je tista, ki zavestno ali podzavestno deluje izzove storilca , (2.)
10
ţenske, ki tega noče, ni mogoče posiliti in (3.) ţenska se pogosto strinja glede
spolnega odnosa.
Ob teh predsodkih obstaja vtis, da je ţrtev pri posilstvu tista, ki spodbuja in izziva,
ki zavestno ali podzavestno ţeli biti posiljena ter da vloţi ovadbo zaradi posilstva ,
da zavaruje sebe, medtem ko je predstava o storilcu pogosto taka, da gre za
moškega, ki se ne more seksualno obvladati (Šelih, 1989).
Povečal se je interes za raziskovanje kaznivega dejanja posilstva in tako se je
spremenil tudi omenjeni stereotip o storilcu. Na drugačen pristop do kaznivega
dejanja posilstva je prispevalo novo feministično gibanje, predvsem v ZDA, drugi
dejavnik pa je bil ta, da se je viktimologija v začetku sedemdesetih let začela
ukvarjati zlasti z vprašanjem pomoči ţrtvam kaznivih dejanj, saj je prodrlo
spoznanje, da je ena izmed poglavitnih nalog viktimologije predvsem oblikovanje
pomoči ţrtvam kaznivih dejanj. Viktimologija je prispevala k povečanemu
zanimanju in posledično so se začele spreminjati tudi predstave o posilstvu in razvoj
posebnih programov pomoči ţrtvam kaznivega dejanja posilstva. Nekateri rezultati
raziskav o tem kaznivem dejanju kaţejo, da vpliva na oblikovanje pogojev za
izvrševanje kaznivega dejanja posilstva splošna klima o tem, kakšen je pomen
fizične sile v določeni druţbi, prav tako pa vpliva tudi celoten odnos določene
druţbe do spolnosti in spolnega ţivljenja. Spremenila so se tudi spoznanja o starosti
in spolu storilcev teh kaznivih dejanj (Šelih, 1989).
Ker o značilnostih storilcev kaznivega dejanja ni mogoče govoriti na splošno, se je
Šelihova (1989) omejila na rezultate študije pri kaznivem dejanju posilstva, ki je bila
opravljena na storilcih tega kaznivega dejanja, ki so bili obsojeni, in sicer na
Švedskem v začetku osemdesetih let. Podatki dajo grobo podobo o tem, kakšni so
lahko storilci kaznivega dejanja posilstva. Ugotavlja namreč, da gre za mlade ljudi,
ki so na splošno slabo prilagojeni, na kar avtorica sklepa iz tega, da je mnogo
samskih, da so imeli teţave z zaposlitvijo, da so uţivali alkohol, veliko med njimi
jih je bilo tudi ţe obsojenih (Šelih, 1989).
V starejših raziskavah se je viktimologija ukvarjala z odnosi med storilcem in ţrtvijo
kaznivega dejanja, še posebej jo zanimal prispevek ţrtve h kaznivemu dejanju, saj so
raziskave o seksualnih deliktih pokazale, da je velik deleţ ţrtev, ki so same
11
prispevale k lastni viktimizaciji. V začetku sedemdesetih let se je smer raziskovanja
spremenila, saj so se spremenila tudi stališča o tem, kaj vse šteti za prispevek ţrtve.
Spremenile so se tudi norme o provokativnem vedenju ţensk. Viktimologija v teh
raziskavah ugotavlja, da aktivno upiranje ne pomeni vedno ravnanja, ki bi kaznivo
dejanje preprečilo (Šelih, 1989).
Seksualnim deliktom in posebej kaznivemu dejanju posilstva v jugoslovanskih
razmerah dolgo ni bilo posvečene posebne pozornosti. V Jugoslaviji so kaznivo
dejanje posilstva v sedemdesetih letih obravnavali skupaj z drugimi seksualnimi
delikti ali skupaj z drugimi nasilnimi kaznivimi dejanji, in se tako ravnali po
formalno pravni zakonski uvrstitvi kaznivega dejanja posilstva in tako tudi uvrščali
med seksualne delikte. Šelihova omenja eno prvih s tega področja , avtorja Stanka
Pihlerja iz leta 1976, ki ugotavlja, da je pogostost kaznivih dejanj na področju
takratne Jugoslavije, med katerimi je posilstvo najhujše, najvišja v Sloveniji (Šelih,
1989). Od srede sedemdesetih let naprej so začeli v različnih drţavah organizirati
prve posebne oblike pomoči ţrtvam kaznivega dejanja posilstva, kar je posledično
vzbudilo tudi povečano zanimanje za to kaznivo dejanje. Zaradi spoznanja, da se
predvsem ţenske ţrtve kaznivega dejanja posilstva nerade obračajo po
institucionalno pomoč splošnega tipa, so začeli ustanavljati posamezne krizne centre
ob posilstvu, najprej v ZDA (Šelih, 1989).
1990: Pavlović (1990) polemizira o razpravi Zavirškove, ki trdi, da je izraz ţrtev »s
feminističnega, antropološkega in sociološkega vidika razmerja med spoloma«
problematičen. Sam namreč ne ţeli biti »skrbnik« ţensk, kot to omenja Darja
Zaviršek, saj jih doţivlja kot dovolj močne in sposobne, da si same izborijo lastne
interese, medtem ko Zavirškova (1990) opozarja, da ţenska kot ţrtev s takim
poimenovanjem dobi pomen manjvrednosti, ali celo nima vrednosti. Beseda ţrtev
izvirno pomeni nekoga, ki stoji v nevarnem risu smrti, prisilno ali prostovoljno.
Ţrtev je tista, ki je pripravljena dati ţivljenje za neke ideje, cilje ali podobno. Ţrtve
so bili tudi tisti, ki so dajali sebe za neko prepričanje, verovanje. Biti ţrtev je vedno
imelo določen pomen za ţrtvujočega, saj je poloţaj vzbujal grozo in občudovanje
hkrati.
12
2.1 Raziskovanje penološke prakse
1971: Eden najbolj uglednih kriminologov v Evropi v sedemdesetih letih, g. Leon
Radzinowicz Wolfson, je v svojem razmišljanju o načinu izvrševanja kazenskih
sankcij, ob katerem je hkrati skušal razumeti način mišljenja in prizadevanja glede
izvrševanja kazenskih ukrepov z odvzemom prostosti slovenskih penologov ,
izpostavil pomen kratkotrajne kazni. Dejal je, da so nuja, vendar pa zahtevajo
temeljito preureditev. Ne strinja se s kritiki, ki pravijo, da kratkotrajne kazni ne
morejo prevzgojiti prestopnikov, so pa dovolj dolge, da jih lahko pokvarijo. Izkušnje
kaţejo, da je kratkotrajna časovna kazen, ki se uporablja ob pravem času, na pravem
prostoru lahko učinkovita in lahko predstavlja hiter in oster šok. Predlaga
vpeljevanje ukrepov, kot so probacija, pogojna obsodba, denarna kazen, s čimer bi
še vedno ohranili ravnovesje med teţo kaznivega dejanja in kazni, zapori in osebje
bi bili tako manj obremenjeni. Kratkotrajne kazni bi izrekali le nekaterim vrstam
storilcev, in sicer tistim, ki jim ni mogoče izreči ukrepov, ki jih je predlagal
Radzinowicz (1971).
Zaporski usluţbenec ima določene in omejene naloge, in je v nasprotju od
policijskih in socialnih usluţbencev, ki pripadajo svobodni druţbi, pripadnik dela
nesvobodne druţbe. Ob govoru o izboljšanju ţivljenjskih razmer obsojencev je
potrebno tudi misliti na razmere, v katerih ţivi osebje. Razmere in problemi
obsojencev in osebja se ne smejo obravnavati ločeno. Med njimi obstaja nenehen
medsebojni vpliv, ki ustvarja zaporsko skupnost (Radzinowicz, 1971).
Zapor lahko sprejme največ 400 do 500 obsojencev. Za dober kazenski sistem je
bistveno, da obstaja nekaj kazenskih zavodov z 200 do 250 obsojenci. Velikost
zapora je tisto, kar je v neskladju z namenom kaznovanja (Radzinowicz, 1971).
1976: Namen sodobnega poboljševalnega sistema je poboljšanje obsojenca (Brinc,
1976). Teoretična pričakovanja pa so, da kdor je bil obsojen na zapor, se ne bo več
vračal vanj, vendar praksa kaţe drugačno sliko (Brinc, 1985). Zaporniška osamitev
loči dve obdobji: (a.) prehod s prostosti v zapor in (b.) vrnitev na prostost. Obdobji
predstavljata nevarnost tako za prestopnika, kot tudi osebe v njegovem primarnem
okolju. Ker ti dve obdobji predstavljata kritičen prehod, mora obstajati v
poboljševalnem sistemu sluţba, ki posamezniku olajša te kritične prehode.
13
Pomembno je, da človeka ne pustimo samega, brez pomoči. Slovenija je leta 1973
sprejela (nov) Zakon o izpolnjevanju kazenskih ukrepov. 21. člen določa, da morajo
odpuščenim obsojencem pristojni organi, zavodi in organizacije pomagati, da se na
prostosti laţje in hitro vključijo v redno ţivljenje. Naloga kazenskega zavoda je, da
določen čas pred odpustom ugotovi, ali je obsojencu pred odpustom potrebna pomoč
in kakšna (Brinc, 1976).
Kazenski poboljševalni zavodi in socialno skrbstvo sestavljajo celoto pri
načrtovanju in uresničevanju pomoči odpuščenim obsojencem. Uspeh pomoči je
odvisen tudi od ravnanja z obsojenci med prestajanjem kazni in njihove priprave na
odpust in volje in pripravljenosti obsojenca, da bo po odpustu ţivel pošteno
ţivljenje. Pokazenska pomoč prestavlja le spodbudo in podporo. Uspeh je doseţen
le, če je obsojenec sam pripravljen na sodelovanje in spremembe. Dejstvo je, da
zapor različno deluje na ljudi v njem. Nekateri nikoli več ne storijo kaznivega
dejanja, spet drugi postanejo še hujši prestopniki. Razmere v kazenskih zavodih so
take, da obsojencem jemljejo dosti tistega, kar so imeli pred prihodom v zapor. Po
odpustu pogosto izgubijo še tisto, kar so imeli pred prihodom. Po kazni se spremeni
druţbeni status. Človek ponavadi pade še niţje kot je bil pred prihodom. S
kaznovanjem se poveča prepad med njim in tistimi, ki naj bi jim pripadal (Brinc,
1976). Pokazenska pomoč je le eno od sredstev za preprečevanje povratništva, ki pa
je prav tako relativna (Kobe, po Brinc, 1976). Nekateri odpuščeni obsojenci se kljub
učinkoviti pomoči lahko znajdejo med povratniki. V povratek jih lahko pripelje
pomanjkanje zaposlitve, prehrane ali nastanitve (Hertenvent, po Brinc, 1976).
Večina povratnikov nima po nekaj neuspelih poskusih dovolj moči, da bi v ţivljenju
poskusili dosegati uspehe še kje, razen v prestopništvu (Brinc, 1976).
1981: Izvrševanje kazni odvzema prostosti bi moglo biti usmerjeno v človeka in
njegove potrebe, teţave in stiske, ter postati druţbeni okvir pomoči človeku, ki jo
potrebuje. Potrebno mu je pomagati in dati moţnost, da si pridobi zaupanje,
samospoštovanje, da bo po odpustu zaţivel bolj polno ţivljenje. Seveda ne gre za
utopična pričakovanja, ampak pomoč k dobrim spremembam in da se vnese čim več
človečnosti, načrtnosti in strokovnosti (Brinc, 1981a).
14
Franci Brinc (1981a) je v raziskavi skušal preveriti, koliko je v resnici jugoslovanski
sistem izvrševanja kazni odvzema prostosti napreden v primerjavi s francoskim, da
bi se zavedal prednosti in pomanjkljivosti jugoslovanskega sistema. Za Jugoslavijo
je bilo značilno hitro spreminjanje zakonodaje in iskanje lastne poti, medtem ko je
Francija poznana po tradicionalni zakonodaji na kazenskopravnem področju. Pri
obeh drţavah je skupna značilnost, da prestajajo obsojenci kazni večinoma v zaprtih
kazenskih zavodih in s prevelikim omejevanjem človekovih pravic in svoboščin in
počasnim predorom demokratizacije druţbenega ţivljenja. Znano je, da kazen
odvzema prostosti prizadene storilca in tudi njegovo okolje, predvsem druţino,
starše, sorodnike prijatelje in znance. Odvzem prostosti ne pretrga le škodljivih vezi
prestopnika z okoljem, temveč tudi dobre, kar izzove nezaţelene posledice v druţbi.
Osnovne posledice kazni odvzema prostosti za obsojence (Brinc, 1981a) so:
odvzem prostosti,
prikrajšanje za materialne dobrine in storitev ter sprememba ţivljenjske
ravni,
prikrajšanje za heteroseksualne odnose,
prikrajšanje za samostojnost,
prikrajšanje za občutek varnosti.
Prikrajšanje za samostojnost pušča najslabše posledice. Obsojenec s prihodom v
zaprti kazenski zavod izgubi moţnost samostojnega odločanja o sebi in svojih
zadevah, kar prinaša izgubo samospoštovanja in samozaupanja. Ţivljenje v zavodu
je urejeno s pravili in ukazi, nenehno je pod nadzorom. Posledic ni moč zmanjšati le
s prijetnejšim načinom ţivljenja, temveč s prizadevanjem za normalizacijo ţivljenja
in razvijanjem njihove odgovornosti, zrelosti in neodvisnosti, kar pa spet zahteva
več umskega in čustvenega napora. Ukrepi za omilitev škodljivih posledic odvzema
prostosti je Brinc (1981a) razdelil v enajst vrst, preko katerih je v prej omenjeni
raziskavi spoznaval značilnosti razlike in podobnosti med Francijo in Jugoslavijo:
(1.) sprejem obsojencev, (2.) socialne sluţbe v kazenskih zavodih, (3.) obiski, (4.)
dopisovanje in telefoniranje, (5.) sprejemanje paketov, (6.) prosti izhodi, (7.)
zadovoljevanje spolnih potreb, (8.) delo in izobraţevanje, (9.) sodelovanje
prostovoljcev pri obravnavanju obsojencev, (10.) nameščanje obsojencev v odprte in
polodprte zavode in (11.) pogojni odpust, skrajšanje kazni, pomilostitev, amnestija
in izredna omilitev kazni (Brinc, 1981a).
15
Realitetni pristop v iskanju ravnoteţja v konfliktnih situacijah izhaja s stališča, da
naj bi za prestajanje kazni kazen odvzema prostosti na obsojencu puščala čim manj
škodljivih posledic, kar bi samo po sebi pomenilo tudi povečanje učinkovitega
delovanja na obsojenca in njegovo okolje tako, da se iz prestajanja kazni odvzema
prostosti postopno in načrtno izločijo vse spremljajoče škodljive in nepotrebne
posledice (Brinc, 1981a).
Za penologijo v sedemdesetih letih je osnovna teţava, kako napraviti v danih
razmerah izvrševanje kazni bolj učinkovito. Pojavlja se vprašanje, ali je boljše
povečati pozitivne učinke prestajanja kazni, odvzema prostosti, ali zmanjšanje
negativnih učinkov prestajanja kazni. Brinc (1981b) si tako prizadeva za zmanjšanje
škodljivih kazni, saj so se do takratna prizadevanja za drugo rešitev pokazala kot
neučinkovita.
Teţko je spoznati, zakaj človek postane prestopnik, še manj o razlogih, zaradi
katerih neha biti prestopnik, zakaj le peščica ljudi ne upošteva druţbenih norm, je
boljše omejevanje, ali prostost (Brinc, 1981a).
1983: Namen izvrševanja kazni zapora je pripraviti obsojenca, da bo po preteku
kazni na prostosti znal ţiveti in delati v skladu s predpisi in druţbenim i normami. Z
obsojenci je treba ravnati primerno, potrebno je upoštevati človeško dostojanstvo ,
varovati je treba telesno in duševno zdravje. Strokovni delavci v zavodu pomagajo
razvijati osebno zavest za njihovo ravnanje, spodbujajo jih pri prostovoljnem
sodelovanju v procesu lastne vzgoje in prevzgoje. Kazenski zavod hkrati zagotavlja
nadzor nad obsojenci kot prevzgojo kot končni rezultat. Rezultat je odvisen od
namenov, ki so pripisani kaznovanju in izvrševanju kazni zapora. Pomembno
izhodišče za kazenski zavod je, da obsojenec ne dobi občutka, da je nepoboljšljiv,
nevaren, kajti to vodi v krog negativne samopodobe, ki jo oddaja ob ponovni vrnitvi
na prostost. Osnovno načelo izvrševanja kazni ni proces sam, ampak uspeh samega
procesa. Nadzor je antidemokratični element, ki najbolj preprečuje izvajanje
terapevtskih programov (Brinc, 1983b).
Zaradi neuspešnega spreminjanja obsojencev je potrebna sprememba prakse
obravnave obsojencev, postopka in metode dela z obsojenci. Problemi v delovanju
16
kazenskih zavodov se odraţajo tudi v odnosih in vedenju med obsojenci in delavci,
ki lahko spodbujajo ali zavirajo terapevtska prizadevanja kazenskega zavoda (Brinc,
1983b).
Dobro psihosocialno vzdušje v zavodu olajša spreminjanje obsojenca. Dobro
druţbeno vzdušje, kot stanje psihosocialnih odnosov med pripadniki skupine,
povečuje povezanost med člani skupine in vpliva na vedenje in aktivnost njenih
pripadnikov, ki povratno vpliva na kakovost druţbenega vzdušja. Druţbeno vzdušje
vpliva na terapevtsko vzdušje v zavodu. Ugodno druţbeno vzdušje vpliva na
ugodnejše medsebojne odnose, ustreznejše vodenje in upravljanje kazenskega
zavoda, na boljšo organizacijo ţivljenja in delo zavoda, ugodnejše počutje in
ustreznejše vedenje delavcev in obsojencev. Raziskave kaţejo, da imajo kazenski
zavodi z ugodnejšim druţbenim vzdušjem tudi boljše uspehe ter da nesprejemljivo
vedenje obsojenca ni odraz njegovega notranjega stanja, ampak je vzroke potrebno
iskati v organizaciji zavoda. Druţbeno vzdušje v kazenskem zavodu ni neodvisno od
volje in dejavnosti delavcev in obsojencev. Vse, kar storijo delavci v korist
obsojencev, le-ti tudi doţivijo kot pomoč in to tudi vrednotijo, kot so to pričakovali
delavci pri izvajanju terapevtskih dejavnosti (Brinc, 1983b).
1987: Rezultati raziskave o druţbenem vzdušju v zavodih na splošno ne morejo biti
zadovoljivi, kar še posebej velja za velike zavode. V velike zavode je teţko uvajati
socioterapevtske metode dela. Odnosi so bolj formalni, centri socialne moči so
oddaljeni od delavcev in obsojencev. Taka situacija je ugodna za nastanek raznih
neformalnih grup med obsojenci in osebjem, ki škodujejo doseganju institucionalnih
ciljev. Za socioterapevtsko orientiranost kazenskih poboljševalnih zavodov bi bilo
idealno velike totalitaristične zavode nadomestiti z majhnimi, preteţno odrtimi,
regionalno organiziranimi in socioterapevtsko orientiranimi zavodi, saj bi se
povečale moţnosti za uspešnejši tretma obsojencev ob nezmanjšani zaščiti pred
storilci kaznivih dejanj (Mlinarič, 1987). Dotedanja pravna delitev kazenskih
zavodov na odprte, polodprte in zaprte ne ustreza teoretičnim predstavam, da je v
odprtih in polodprtih zavodih manj nadzorstva kot v zaprtih. Z raziskavo je bila
ugotovljena ena izmed moţnosti, za razlikovanje med bolj in manj terapevtsko
usmerjenimi. Nova spoznanja omogočajo bolj načrtno poseganje v organizacijo
17
(Brinc, 1983a). Čeprav odprte in polodprte institucije dajejo več moţnosti za
uveljavljanje ustavnih pravic obsojencem zunaj zavoda kot zaprti zavodi, je
bistvenega pomena reţim v posameznem zavodu, odnosi med delavci in obsojenci,
kakšna je avtonomija obsojencev ter kakšne so tretmanske usmeritve. Tudi za
ţelezno zaveso je moţnost za demokratično vzdušje, odprtost izraţanja, nudenje
pomoči obsojencem pri izvrševanju njihovih osebnih ciljev (Carli, 1987).
Kaj se dejansko dogaja na penološkem področju, je v odločilni meri odvisno od
vodilnih ljudi na tem področju, saj v končni meri oni odločajo , kaj od teorije,
zakonodaje in prakse bodo upoštevali in kako bodo ravnali z obsojenci. V delovan ju
kazenskega zavoda gre v končni fazi vedno za odnose med ljudmi , za odnose med
penološkimi delavci in obsojenci, česar pa ni mogoče določati s predpisi in navodili.
Odnosi so taki, kot jih ustvarjajo ljudje v skupnosti. Obsojencem predstavljajo
resničnost penološki delavci, s katerimi ţivijo dneve, leta ali desetletja, preko
katerih vrednotijo zakonodajo in penološko teorijo (Brinc , 1985).
Za obsojenca ni bistvena količina in vrsta nadzora, temveč je bistveno , kako se
izvaja nadzor, kakšni so ljudje, ki ga izvajajo, in kaj je namen nadzorstva. Z
raziskovanjem dogajanja v kazenskih zavodih dobimo vpogled v dejanske razmere,
stališča in predsodke zaposlenih in obsojencev. Z raziskovanjem se dejanskosti bolj
pribliţamo, kot če ugibamo, kakšno je stanje in kakšno naj bi bilo (Brinc, 1983,
1985).
Zapor predstavlja odvzem prostosti. Obsojenemu se zmanjšajo ali odvzamejo
nekatere pravice, podrejati se mora disciplini, redu in ukazom uradnih oseb v
zavodu, vendar pa mora kljub temu da je kaznovan čutiti, da je drţava, ki ga je
kaznovala, še vedno njegova drţava, prav tako drţavno pravo, pravo, ki varuje
pravice obeh, saj ţe odvzem prostosti je kazen sama po sebi (Brinc , 1988). Ţe v
198. členu ustave SFRJ je pisalo, da se osebi, zoper katero se izvršuje kazenska
sankcija, sme z zakonom določiti omejitev pravic, kolikor je potrebno, da se doseţe
namen kazenske sankcije. Vsaka samovolja, s katero se kršijo ali omejujejo
človekove pravice, je protiustavna in kazniva (Carli, 1987). Kazenski zavodi doma
in po svetu so prostor za ustvarjanje subkultur. V vsakem zavodu se nujno oblikujeta
18
dve subkulturi: subkultura penoloških delavcev in subkultura obsojencev. Slednjim
je cilj lagodno, pravično in človeško preţivetje odmerjene kazni (Brinc, 1988).
1988: Brinc (1988) ugotavlja, da je zapor bolj ideološka tvorba. Med drugim se je
tudi spraševal, kaj je namen zapora, kaj se dogaja v zaporih, saj meni, da se ve
mnogo manj, kot bi javnost morala vedeti, in je še vedno skrivnost. Takratna sluţba
za izvrševanje kazenskih sankcij je bila dolgo časa zaprta za javnost, zato javnost ni
vedela, kako poteka delo in ţivljenje tam. Javnost je predstavo dobila preko filmov,
ki pa v večini prikazujejo zapore kot nekaj slabega, medtem ko pa dokumentarni
filmi na drugi strani zadevo spet olepšajo. Največ realnosti zaporniških predstav
predstavljajo romani.
Tudi Mlinarič (1987) pravi, da so prevzgojne moţnosti v slovenskih zavodih zelo
majhne, kljub druţbenim pričakovanjem, da naj bi kazenski zavodi poleg
neposredne zaščite druţbe opravljali predvsem prevzgojno vlogo. Pričakovanja, da
zapor lahko reši drţavo pred kriminaliteto so se izkazala kot neutemeljena (Brinc,
1987).
2.2.1 Povratništvo
1981: Deleţ povratnikov v Sloveniji, ki se časovno večajo, je po ugotovitvah
raziskave »Povratništvo v Sloveniji« skoraj še enkrat večji, kot v ostalih republikah
takratne SFRJ. Povprečni deleţi povratnikov po vrstah kaznivih dejanj so bili v
obdobju od leta 1974 do leta 1976 kaznivo dejanje zoper ţivljenje in telo, kaznivo
dejanje zoper čast in dobro ime, kaznivo dejanje premoţenja ter druga kazniva
dejanja. V Sloveniji je sorazmerno največ obsojenih oseb za kazniva dejanja zoper
premoţenje in zoper varnost v prometu. Gre za dejanja, pri katerih so deleţi poročil
o kaznovanju najvišji. Raziskovanje kaznivih dejanj ima lahko za posledico višji
deleţ povratništva v Sloveniji. Eden od hipotetično ugotovljenih razlogov za višji
deleţ povratnikov v Sloveniji se navezuje predvsem na sezonske delavce, ki s časom
pridobijo stalno prebivališče v drugi republiki. Kljub teţjemu ugotavljanju
povratništva med sezonskimi delavci, obsojenci dvigujejo deleţ povratništva v
19
Sloveniji. Tretji razlog za večji odstotek povratništva v Sloveniji v primerjavi z
ostalimi republikami SFRJ pa je večja poraba alkoholnih pijač . Povprečna poraba
alkoholnih pijač na prebivalca posamezne republike za leta od leta 1971 do leta 1976
v litrih čistega alkohola: Slovenija 7,1 litra, Hrvaška 6,1 litra, Črna Gora 4,9 litra,
Srbija 3,7 litra, BIH 3,2 litra in Makedonija 2,8 litra čistega alkohola na prebivalca,
starejšega od 15 let (Vodopivec, 1981).
2.3 Mladoletno prestopništvo
Imamo dve vrsti ravnanja. Na eni strani tako, ki ni skladno z zakonom, na drugi
strani dejanje, skladno z zakonom. Ali bo kakšna oseba postala prestopna ali ne, je
zelo odvisno od pogostosti njenih stikov z določeno vrsto ravnanja (Tušek, 1979).
1970: Za začetek sedemdesetih let je značilen porast števila kaznivih dejanj
mladoletnikov. Naraščajoče je tudi število mladoletnikov, ki so povzročili kaznivo
dejanje. Podobni problemi, ki so odraz industrializacije in urbanizacije, so značilni
tudi v razvitih druţbah. Urbanizacija kot poseben način ţivljenja prinaša nasprotni
način ţivljenja v ruralnih skupnosti. Pomeni veliko mobilnost, hitre socialne
spremembe, ki prinašajo tudi hitro spreminjanje druţbenih navad, spreminjanje
norme vedenja, heterogene skupnosti, anonimno ţivljenje. Tako industrializacija kot
urbanizacija povzročata posledice, ki so sociološke narave in ob pogojih medsebojne
povezanosti in odvisnosti povzročajo psihološke učinke, ki delujejo na njihovo
vedenje in ravnanje. Ena izmed posledic urbanizacije je nastanek mestnih sosesk, ki
so obremenjene z večjim deleţem socialno patoloških pojavov, kamor spada tudi
mladinska delinkvenca. Pojavljati se začnejo prve anomalije glede nesprejemanja
obstoječih lokalnih norm in vrednot, kar je še posebej vidno pri mladoletnikih
(Šelih, 1970). Raziskava pobegov med mladoletniki, gojenci Vzgojnega doma v
Radečah, je pokazala, da je v pomembni zvezi z beganjem mladoletnikov iz zavoda
več faktorjev: splošna celostna osebnostna struktura, emocionalna in reaktivna
impulzivnost, slaba čustvena in socialna prilagojenost, občutek nepripadnosti, slabe
socialne razmere, nezadovoljenost potreb, pritiski, konflikti, trajanje bivanja v domu
in slabi medosebni odnosi. Pri beganju mladoletnikov gre za obliko reagiranja, ki je
20
povezana z razvojem in naravo celotnega osebnostnega funkcioniranja. Osnova za
beganje mladoletnikov so osebne dispozicije, pridobljene v zgodnjem razvojnem
obdobju (Musek, 1970). Beganje lahko opisno opredelimo kot kompleksno
obrambno reagiranje v situaciji, ki zajema naslednje bistvene komponente (Musek,
1970): (1.) prostorski značaj, (2.) navzočnost reaktivnega sistema s perceptualnimi
in motoričnimi kapacitetami, (3.) zadosten vir energije in (4.) navzočnost
dejavnikov, ki ogroţajo reaktivni sistem.
Naraščajoči pobegi mladoletnikov iz vzgojnih zavodov predstavljajo sorazmerno
hud spremljajoč pojav, ki moti normalen proces prevzgoje mladostnikov. Pri begu
gre hkrati za obrambno in zaščitno reagiranje v ogroţajoči situaciji in je primarnega
izvora. Človek v procesu primarne socializacije razvije prilagojene vzorce vedenja.
Pri posameznikih, ki v procesu socializacije niso ustrezno razvili ustreznih vzorcev
vedenja ali se jih sploh niso naučili, se v kasnejših razvojnih obdobjih ob
problemskih in konfliktnih situacijah bolj uveljavi manj prilagojeno reagiranje, ki se
lahko kaţe kot beganje mladoletnikov in je skoraj v celoti »manifestacija arhaične
zaščite« (Musek, 1970). Pobegi mladoletnikov iz vzgojnih zavodov sproţajo
nasprotujoče si reakcije javnosti, ki so odvisne od tega, ali so gojenci na begu
ogrozili javni red, varnost ali imetje, ali so se zatekli po pomoč in razumevanje k
različnim institucijam (Vodopivec, 1978).
Za beg iz vzgojnega zavoda se šteje vsak odhod gojenca brez dovoljenja ali
podaljšanje dovoljenega izhoda po lastni volji, če se gojenec ni vrnil prek noči do 6.
ure zjutraj (Vodopivec, 1978). To definicijo so raziskovalci uporabili pri raziskavi
»Pobegi gojencev iz vzgojnih zavodov«, kjer so opazovali pobege gojencev v času
od septembra 1971 do septembra 1972 v treh vzgojnih zavodih. Rezultati omenjene
raziskave ne kaţejo posebnih razlik v vedenjskih motnjah med begavci in nebegavci.
Večji problem se kaţe pri gojencih, ki iz zavoda ne uhajajo, so pa huje vedenjsko
moteni in napadalno naravnani proti sostanovalcem v zavodu (Vodopivec, 1978).
1971: Druţina je tista celica, s katero se posameznik najprej sreča , in prostor, kjer se
začne njegovo oblikovanje. Druţina opravlja nalogo posrednika med doraščajočimi
člani in druţbo. Njena naloga je priprava otroka za vstop v zunanji svet. Predstavlja
mu most. Če pa druţina ne opravlja dovolj dobro svoje naloge, ko se neha sklop
21
medsebojnega delovanja, pa pride do dezorganizacije druţine. Nastane stanje, ko ni
več pravil, preneha se medsebojno sodelovanje med člani druţine. Vsak druţinski
član se ravna po svoji volji, ne da bi upošteval druge druţinske člane, druţinske
norme. Druţina in njen vpliv na mladoletnika sta eden glavnih dejavnikov pri
nastajanju mladinskega prestopništva. Vpliv druţine na mladoletnikovo vedenje je
lahko velik tudi takrat, ko ni mogoče ugotoviti nobenih posebno kritičnih zunanjih
dejavnikov, ki bi povzročali neugodno ozračje za mladostnikov razvoj (Šelih, 1971).
Prestopništvo je povezano tudi s časovnim simbolizmom. Pretekli, prihodnji in
sedanji čas imajo svoje razseţnosti. Zaznavanje razmerij med preteklim, sedanjim in
prihodnjim časom imenujemo časovna perspektiva, ki je v povezavi s
posameznikovo osebnostjo. Še posebej je čas pomemben pri zaprtih prestopnikih,
katerih čas je razdeljen na preteklost (čas pred vstopom v zavod), sedanjost (obdobje
bivanja v zavodu) in na prihodnost (osvoboditev). Preizkus, ki je zajel skupino
moških obsojencev, ki so prestajali kazen v ljubljanskem zaporu , je pokazal, da je
večina prestopnikov usmerjena v prihodnost, in malo manj v preteklost in sedanjost,
kar kaţe, da je prihodnost za njih izredno pozitivna, preteklost in sedanjost pa
negativni (Polič, Musek, Smrekar, 1971).
1973: Odklonsko vedenje mladih obsega številne oblike vedenja mladih, ki ga
druţba odklanja (Šelih, 1973). Obstaja sicer soglasje, da sodijo v odklonsko vedenje
mladih tri vrste ravnanja – izvrševanje kaznivih dejanj, izvrševanje prekrškov in
druge oblike asocialnega, neprilagojenega vedenja mladih (Dekleva, po Šelih 1979).
Ob govoru o mladoletniškem prestopništvu imamo navadno v mislih obseg kaznivih
dejanj v obsegu kazenskega zakonika, na podlagi katerega je zoţen obseg
odklonskega vedenja mladih, med katera K. Vodopivec (1971, po Šelih, 1973)
uvršča kazniva dejanja zoper ţivljenje in telo, kazniva dejanja in prekrške zoper
javni red in mir, kazniva dejanja in prekrške zoper osebno čast in moralo, kazniva
dejanja zoper premoţenje, tihotapljenje oroţja, tuje valute, zlata, blaga in mamil,
igre na srečo, prostitucijo, pobege z doma in manjkanje pri pouku, potepuštvo in
delomrzništvo, alkoholomanije in narkomanije in poskuse samomora in samomore.
Omenjene oblike negativnega odklonskega vedenja zajemajo tudi različne vrste
prekrškov, ki jih delajo mladoletniki. Nekateri prekrški so tesno povezani z
22
nekaterimi vrstami kaznivih dejanj in predstavljajo več kot le kršitev javnega reda.
Pogosto odsevajo osebnostno motenost (Šelih, 1973). Pri mladoletnih storilcih
prekrškov v Sloveniji leta 1973 se kaţeta predvsem dve skupni prekrškov (Šelih,
1979): (a.) prekrški zoper prometno varnost in (b.) prekrški zoper javni red in mir.
Najbolj številni prekrški so v prometu. Pri tej vrsti prekrškov se odpira vprašanje
vrednotenja s stališča negativnega odklonskega vedenja, saj so med njimi lahko tudi
takšni, ki predstavljajo le formalno kršitev. V omenjenem obdobju predstavlja 80 %
vseh prometnih prekrškov mladoletnih oseb voţnja brez vozniškega dovoljenja, ki jo
mladoletniki najpogosteje storijo na mopedu (Šelih, 1973). Temeljni Zakon o
prekrških je do marca 1973 za mladoletne storilce predvidel le kazenske ukrepe. Za
mlajše mladoletnike je določal, da se postopek proti njim ustavi, sodnik za prekrške
jih je le opomnil, naj v prihodnje ne delajo več prekrškov, ni pa nič opozoril staršev
ali šole, da bi ukrepali, kar je potrebno za vzgojo. Pri starejših mladoletnikih je isti
zakon določal, da se postopek proti njim lahko ustavi pod podobnimi pogoji kot pri
mlajših mladoletnikih, lahko pa se uporabi denarna kazen, ali izjemoma, zaporna
kazen do 15 dni. Zakon je temeljil na tem, da denarna ali zaporna kazen lahko
vplivata kot šok terapija (Šelih, 1973).
Značilnost novega Zakona o prekrških, ki je bil v veljavi od marca 1973, je bila ta,
da se mladoletniki, ki so izvršili prekrške, načeloma enako obravnavajo kot
mladoletniki, ki so izvršili kazniva dejanja. Medtem ko je temeljni Zakon o
prekrških glede mlajših mladoletnikov določal, da se postopek proti njim ustavi, je
Republiški zakon o prekrških sprejel načelo, da se proti mlajšemu mladoletniku
uporabijo vzgojni ukrepi, in sicer opomin ali stroţji nadzor, starejšim mladoletnikom
pa izjemoma tudi kazni (Šelih, 1973). Stroţji nadzor, kot najpogosteje uporabljeni
vzgojni ukrep, si je kljub pomanjkljivostim, ki se nanašajo predvsem na njegovo
dejansko uresničevanje, zagotovil svoje mesto med vzgojnimi ukrepi (Šelih, 1974).
Pri urejanju prekrškov mladoletnih oseb je prevladovalo stališče, da je prekršek
odsev mladoletnikove osebnostne ali vedenjske motenosti in se je potrebno usmeriti
v njegovo vzgojo, kot za kaznovanje (Šelih, 1973). Obravnavanje vprašanj
mladinskega prestopništva in vedenjskih motenj otrok je bilo usmerjeno v iskanje
rešitev za reševanje problemov izven pravnih rešitev, predvsem izven kazenskega
prava. Le-te so zadnje sredstvo, nekaj, kar naj, če je le moţno, ne bi bilo
23
uporabljeno. Namen rešitev je predvsem zagotovitev tistega, česar mladoletnik v
dotedanji vzgoji ni bil deleţen, in hkrati določitev obsega posegov, ki so zoper njega
dopustni, in obseg pravic, ki jih v tem poseganju zadrţi (Šelih, 1974). Spoštovanje
dogovorjenih oblik vedenja ne dosegamo z določitvijo represivnih ukrepov za
kršitelje, ampak s tem, da kršiteljem zagotovimo moţnosti za vedenje v skladu s
pravili (Šelih, 1973).
1974: V letih 1966-1971 je Inštitut za kriminologijo v Ljubljani opravil raziskovalno
nalogo »Obravnavanje mladoletnikov pred sodišči v Ljubljani« (Šelih, 1974), kjer so
na podlagi raziskav obravnavane skupine mladoletnikov med drugim ugotovili tudi
splošni okvir mladostnikov s prestopniškim vedenjem (Šelih, 1974): obravnavana
skupina je bila med obravnavo na sodišču dokaj motena. Motnje so obsegale
predvsem dve izredno pomembni socializacijski skupini; druţino in šolo. Dosti
mladoletnikov je ţivelo v neharmoničnem druţinskem okolju in je ţe navzven
kazalo pomanjkljivosti. V raziskovani skupini je bilo dosti mladostnikov, ki so
doţivljali poraze v šoli, vendar so se ta nasprotja začela kazati ţe pred obravnavo na
sodišču. Povprečna starost mladoletnika, ki mu je sodišče izreklo ukrep , je bila 16
let. Motnje povzročajo pri mladostnikih napetosti, občutke prikrajšanosti in
neuspešnosti, kar se navzven kaţe tudi v neprilagojenem vedenju, motenem in
motečem vedenju, katerega del poimenujemo z mladinskim prestopništvom.
Neprilagojeno vedenje ima za posledico posebno ukrepanje zoper mladostnika iz
vrst šolskih, socialnovarstvenih ali sodnih organov, kar ga zaznamuje in lahko pelje
k povečanju napetosti med njim samim in tudi med mladoletnikom in okoljem
(Šelih, 1974). Razvoj takšnega delovanja Alenka Šelih (1974) prikazuje tudi
grafično motnje v druţini
motnje v šoli →
napetosti → neprilagojeno
vedenje (tudi
prestopniško)
neprilagojeno
vedenje →
ukrepanje → povečanje
napetosti
zaznamovanje
Slika 1: Shematski prikaz razvoja neprilagojenega vedenja pri mladostnikih ( Šelih, 1974)
24
1978: Pri proučevanju temnega polja kriminalitete sta se oblikovala dva načina, ki
se dopolnjujeta in rešujeta različna metodološka vprašanja: spraševanje mogočih
ţrtev in spraševanje mogočih storilcev. Primer slednjih je, da naključi skupini iz
prebivalstva predloţimo vprašalnik z naštetimi kaznivimi dejanj i, na katera te
izbrane osebe odgovarjajo, če so v določenem času ta dejanja storile. Tak način se
imenuje metoda samonaznanitve, preko katere dobimo oceno, koliko ljudi je koliko
krat storilo določeno kaznivo dejanje. Ta metoda nam omogoča primerjavo uradno
potrjenih storilcev s tistimi, ki so se naznanili sami. Tak način omogoča oblikovanje
teorije in preverja hipoteze na splošni populaciji. Različni raziskovalci uporabljajo
to metodo kot merilo osebnega prestopništva, saj se pokazala kot zaupanja vredna
metoda tudi pri odkrivanju temnega polja kriminalitete (Dekleva, 1978).
1983: Mladoletno prestopništvo je predvsem skupinski pojav, saj se sam izraz
nanaša na dejstvo, da je izvrševanje kaznivih dejanj običajno vezano na več kot
enega storilca. Analiza značilnosti 46 mladinskih zdruţb, ki so bile v dveletnem
obdobju (med 1978 in 1980) na ljubljanskem sodišču, je pokazala predvsem njihovo
raznolikost. Pomembnejša skupna značilnost je predvsem ta, da so le malo
strukturirane in da se glede na vrste izvršenih kaznivih dejanj ne razlikujejo od
ostalega mladoletniškega prestopništva. Največji del zdruţb in obravnavanih
mladostnikov se zdruţuje v medosebne odnose, za katere je značilna teritorialna
določenost. V vzorcu je le malo trajnejših in tesneje povezanih zdruţb. V odnosih
med člani je le malo skupinske povezanosti. Gre za skupine, katerih podoba
implicira na preteţno neprostovoljno zdruţevanje v odsotnosti drugačnih stvarnih
ţivljenjskih moţnosti. Sestava sodno obravnavanih mladoletniških prestopniških
zdruţb v Ljubljani navaja pomembnost okolja druţbenega uresničevanja
prestopništva (Dekleva, 1983).
1986: Poglavitne vloge šole ni mogoče ločevati tudi od tistih vplivov, ki kakor koli
delujejo na vedenje, in šola je eden od pomembnih dejavnikov, vendar pa ni glavni
dejavnik, ker ne more presegati druţine in skupin, v katere je mladostnik vključen
zunaj druţine in šole. Čeprav ima prispevek k odklonskemu vedenju, je njena vloga
večja, ko je šlo za preprečevanje odklonskosti. Je socializator in kriminogeni
25
dejavnik hkrati. Vzgaja poslušnost in zbuja upiranje, ustvarja konformizem in hkrati
odklonsko vedenje (Pečar, 1986).
1987: Med vsemi oblikami neprilagojenega vedenja pri mladostnikih je nasilje
pojav, na katerega se druţba najbolje odzove. Del reakcije se pogosto zrcali na
odnos med mladimi in odraslimi, za kar obstaja veliko razlogov, ki kaţejo
ambivalenten odnos do nasilništva. Nasilna dejanja mladostnikov imajo celo vrsto
različnih pojavnih oblik, ki jih spremlja cela vrsta motivacijskih dogajanj. Nasilje je
splet socialnih, psiholoških in bioloških dejavnikov, ki se v različnem obdobju
pojavljajo v različni intenziteti. Poleg omenjenih dejavnikov pa ima svoje mesto
človekova individualna konstitucijska danost, kamor sodijo temperament,
reaktivnost, prilagodljivost in ostale lastnosti, ki barvajo oblike človekovega vedenja
in na ta način delajo individualnega v soodvisnosti od realitete (Tomori, 1987).
Številni dejavniki in okoliščine prispevajo k prestopniškemu vedenju. Predvsem
pomembni so dejavniki zgodnjega razvoja, ki ustvarijo nekakšno notranjo
pripravljenost in pogoje za odklonsko vedenje, h katerim dodajo svoj prispevek tudi
starši, ki dajejo otroku temeljne osnove in usmeritve za ţivljenje (Bergant, 1987).
V tej povezavi prestopnike delimo na tri skupine (Aichhorn v Bergant, 1987): (1.) na
tiste, ki ne vedo, kaj je prav in moralno, zato ne moremo pričakovati, da bo njihovo
vedenje skladno z moralnimi vrednotami, (2.) na tiste, ki vedo, kaj je prav in
moralno, vendar ne morajo ravnati v skladu z vrednotami in (3.) na tiste, ki vedo, kaj
je prav, pa nočejo ravnati kot terjajo moralne norme.
2.4 Raziskovanje ostalih pojavnih oblik kriminalitete
2.4.1 Poklicna kriminaliteta in gospodarska kriminaliteta
1973: Sutherland (1964, po Pečar, 1973) je z izrazom kriminaliteta belega ovratnika
poimenoval kazniva dejanja, ki so jih storili posamezniki iz svobodnih poklicev,
uradniki zoper druţbe ali podjetja in politiki sebi v prid. Pečar (1973) ob različnih
pogledih na to problematiko ugotavlja, da so druţbene silnice ob hkratni zapletenosti
26
osebnostnih dejavnikov in mnoţica kršilcev preveč nejasne in zahtevne, pogostokrat
tudi prikrite, za resnejša spoznanja o fenomenologiji kriminalitete belega ovratnika.
Zaradi tega ni moč podati teoretičnih posplošitev za boljše poznavanje profila takih
oseb v naši druţbi.
Sutherland (1964, po Pečar, 1973) našteva nekaj dejanj belega ovratnika, iz
gospodarskega poslovanja: (a.) napačen prikaz finančnega stanja druţbe , (b.)
manipulacija pri menjavi blaga, (c.) poslovno podkupovanje, (d.) podkupovanje
javnih usluţbencev, (e.) napačno predstavljanje pri oglaševanju, (f.) zloraba
nekaterih skladov, (g.) goljufanje pri meri in teţi in napačno sortiranje izdelkov , (h.)
davčne goljufije in utaje.
1979: Podjetniško-skupinska odklonskost (gospodarsko poslovna) se je s svojo
mnoţičnostjo in prepletenostjo različnih struktur pojavljala ţe pred desetletji, takrat
imenovana druţbeni kriminal. Tovrstni pojavi ob drugačnih razmerah in teţavah s
podobnimi koreninami spet predstavljajo nevarnost. Ogroţena je predvsem druţbena
lastnina. Podjetniško-skupinska odklonskost je bolj prikrita od klasične kriminalitete
belega ovratnika in gospodarske kriminalitete, saj gre v tem primeru »za
institucionalizirane skupine ljudi, ki samoupravno razmerje uporabljajo za
pridobivanje skupinskih koristi v škodo celotne druţbe«. O marsičem se ne govori
zaradi poslovnih skrivnosti, diskretnosti, zadev, ki so skrite pred konkurenco, kar
kaţe potrebe po vohunstvu, obveščevalnem delu, provokacijah itd. Zaradi
kolektivnih deviantov je potrebno tej temi posvetiti več pozornosti, ugotavlja Pečar
(1979). Raziskovalci in različni pisci, ki se ukvarjajo s tem odklonskim pojavom ,
namenjajo pozornost predvsem gospodarski kriminaliteti. Tudi OZN se spoprijema z
različnimi gospodarsko-političnimi ureditvami, o gospodarski kriminaliteti se govori
tudi na rednih drţavnih srečanjih in mednarodnih strokovnih srečanjih (Tušek,
1979).
Ob mnoţičnih obravnavanjih gospodarske kriminalitete konec sedemdesetih let, še
vedno ni poenotenega pojma, s katerim bi poimenovali to vrsto odklonskega dejanja.
Tušek (1979) meni, da so ta poimenovanja nastala iz različnih izhodišč pri
obravnavanju problema ter da je potrebno ločiti poklicno kriminalnost, gospodarsko
kriminaliteto in kriminaliteto belega ovratnika, kljub temu da imata slednji dve v
oţjem pomenu nekatere skupne lastnosti. Predvsem gre za dejavnosti v zvezi z
27
opravljanjem poklica, za zlorabo in kršitev zaupanja, ki je povezano s storilčevim
poklicem in druţbenim poloţajem, in takrat, ko gre za storilčev visok ali višji
poloţaj (Pečar, 1982 in Tušek, 1979). Pihler (1979) pri proučevanju gospodarske
kriminalitete poudarja pomen druţbene zavesti, ki nastaja v objektivih razmerah in
je močan subjektivni dejavnik deviantnega ravnanja. Druţbena zavest, ki se pojavlja
v moralni, politični in pravni obliki, s svojo močjo deluje na prestopno ravnanje v
gospodarstvu. Vse oblike je pri opazovanju njihovega delovanja potrebno jemati v
celoti druţbene zavesti, kot je v celoti tudi potrebno jemati objektivne in subjektivne
dejavnike kriminalitete. Subjektivni dejavniki, ki so izraz nekaterih objektivnih
dejstev v druţbenem ţivljenju, tako samostojno kot tudi peko posameznih oblik
druţbene zavesti, delujejo na objektivne dejavnike.
Nevarni storilci, nepoboljšljivi, povratniki in predkaznovani, storilci iz navade ali
habitualni storilci, poklicni storilci, potujoči itd. Vse to so izrazi, s katerimi
kriminološka in kriminalistična literatura označuje, predvsem zaradi pojmovne
nerazčiščenosti, poklicno kriminaliteto in poklicne storilce kaznivih dejanj. Med
poklicno kriminalnost nikakor ne spadajo kriminaliteta belega ovratnika, poslovna
kriminalnost in kriminal ob poklicni dejavnosti. Med poklicno kriminalnost štejemo
tiste dejavnosti in storilce, ki jim zaradi moţnosti, da se jim splača, to postaja poklic
in opravljajo kot delo, zato se v to kategorijo ne more uvrščati tist ih, ki lastno
usposobljenost za legitimno dejavnost izrabljajo za kriminal, kar počenjajo ob delu
in z delom. Poklicna kriminaliteta je dejavnost, ki storilcu pomeni vir preţivetja
(Tušek, 1979).
1982: Kriminal kot delo se ne razlikuje od kakega drugega dela, razen po tem, da je
nesprejemljivo, nezakonito in nezaţeleno. Sestavine, ki določajo poklicno
kriminalnost in hkrati razlikujejo poklicne kriminalce od amaterjev, so: (1.)
samodojemanje, (2.) tehnična usposobljenost in spretnost, (3.) kriminalna
subkultura, (4.) sposobnost izogibanja pred prijetjem, (5.) pridobivanje sredstev za
preţivljanje, (6.) določen poloţaj ali sloves v kriminalni organizaciji in (7.) določene
navade (Letkemann, 1973, po Pečar, 1982). Koncept poklicnosti v kriminalu pomeni
visoko usposobljenost za izvrševanje kaznivega dejanja, kriminalnost kot
pridobitništvo in kot način ţivljenja. Relić (1975, po Pečar, 1982) deli tipologijo
poklicnih storilcev na potepuhe, prostitutke, trgovce z belim blagom, razbojnike in
28
izsiljevalce, vlomilce in tatove, ki se vtihotapljajo v stanovanja, hotele in trgovine,
tatove na ţeleznici, tatove avtomobilov in koles, ţeparje, ţenitne goljufe, poklicne
igralce na srečo, igralce goljufe, poslovne goljufe, vedeţevalce, ponarejevalce
dokumentov, tihotapce itd. Pri kaznivem dejanju se upošteva tudi stopnja teţavnosti,
usposobljenost in oblika nasilnosti, interakcijska sposobnost, navade in kariera v
poklicnosti (Gibbons, 1973, po Pečar, 1982).
Ključno za poklicno kriminalnost je pogostejša udeleţenost v kriminalu, tveganost
in pridobitnost in denar v ospredju, saj je ključnega pomena materialno pridobivanje
in iskanje koristi. Izmed vseh sposobnosti so poglavitne ostati neviden, neodkrit in
nedotaknjen. Najuspešnejši storilci porabijo večino časa za načrtovanje in priprave
za večjo učinkovitost dela in zmanjšanje tveganje pri prijetju. O poklicni
kriminalnosti in o poklicnih storilcih pri nas premalo vemo. Zaradi pomanjkanja
raziskav na tem področju se v marsičem sklepa poklicnost iz raziskav ponavljavcev
kaznivih dejanja oziroma povratništva. Zato se pojavljajo potrebe po raziskovanju te
problematike (Pečar, 1982).
1989: Tudi Alenka Ţnidaršič Kranjc (1989) desetletje kasneje meni, da ni skupnih
zaključkov o gospodarski kriminaliteti. Po številnih poskusih oblikovanja enotne
opredelitve pojma gospodarske kriminalitete nekateri avtorji zaključujejo, da je
opredelitev tega pojma nesmiselna, saj je vsaka definicija relativna, odvisna od
ciljev raziskovalca. Cilj gospodarske kriminalitete primerja s ciljem ekonomike;
zagotovitev večjega rezultata z minimalnimi stroški, naporom in na čim laţji način.
Dejansko je osnovni motiv isti, vendar gospodarska kriminaliteta krši zakonske,
moralne in ekonomske norme. Schneider (1987, po Ţnidaršič Kranjc, 1989)
ugotavlja, da je cilj posameznih dejavnosti, ki so opredeljene kot gospodarska
kriminaliteta v zahodnih drţavah, izogibanje ekonomskemu redu in pridobivanje
prednosti pred konkurenco.
2.4.2 Korupcija
1987: Golob (1987) izpostavlja problem balkanskih korupcijsko civiliziranih con,
obenem pa implicira obstoj marsičesa, kar skušajo nekateri dejavniki prikriti,
29
predvsem s tabuiziranjem tem. Zanimajo ga zunanji in notranji vplivi, ki oblikujejo
balkanske korupcijske cone, z različnih zgodovinskih in geografskih perspektiv , in
jih hipotetično predstavi v šestih točkah zunanjih vplivov . Meni, da je vse to imelo
odločilen vpliv na korupcijo in njene pojavne oblike: (1.) korupcija à la »Tu felix
austria nube!« (ki izhaja iz časa monarhije Habsburţanov, ki so si z ţenitvami
pridobivali ozemlja, za današnje oblike bolj značilno lobiranje), ki je imela učinke
tudi na današnji ljubljanski druţbi, (2.) korupcija à la »Magyarorszag« (napitninske
geste), ki je še vedno ţiva v Vojvodini in pri nas, v Prekmurju, (3.) korupcija
»Serrenissimae« (trgovsko razbojništvo turške trgovske karavane), (4.) korupcija
istanbulske Porte (spletkarjenje, klečeplazenje in pohlepnost, podkupovanje), katere
nasledki so se kazali na Balkanu, (5.) »Senza Bizanca« (krvave usmrtitve,
podkupljivost ortodoksne duhovščine), ki se je razprostrla predvsem po Makedoniji,
juţni Bolgariji in v Grčiji, in (6.) korupcija rimske oziroma papeške kurije (cerkveno
parazitstvo po ozemlju), ki je imela vpliv predvsem na Balkanu.
2.4.3 Raziskovanje kriminologije na področju drog
1971: Kazniva dejanja, specifična za narkomane, bolj ali manj znana iz klasične
literature, so odvisna tudi od kazenskih zakonikov in kaznovalne politike posamezne
drţave, in obsegajo posest mamil, izdelovanje in razpečavanje drog, nato kazniva
dejanja, ki merijo na pridobivanje drog ali denarja. Njihov obseg je povezan tudi z
neposrednimi abstinenčnimi pojavi, ki pripeljejo narkomane do vlomov v lekarne,
do različnih tatvin, poneverb itd. Poleg narkomanov pa lahko kazniva dejanja storijo
tudi osebe, ki sicer niso narkomani, so pa bile v trenutku storitve kaznivega dejanja
pod vplivom mamil (Kapamadţija, 1971).
1975: Lev Milčinski (1975) v študiji, s katero skuša pomagati k smotrnejši
klasifikaciji pojavov uţivanja drog, ugotavlja, da bi bilo potrebno za kategorizacijo
določenega primera uţivalca drog upoštevati njegovo razmerje do drog, oziroma
njegovo pogostost uţivanja, da bi ga lahko uvrstili ali med zmerne uţivalce, ali med
ekscesivne uţivalce ali med odvisnike. Vzorec uţivalcev drog, ki so bili registrirani
med leti 1970-1974, zajema 212 uţivalcev drog, od katerih omenjeni avtor analizira
30
štiri kvalitativne tipe uţivalcev drog: (1.) uţivalci opiatov, (2.) uţivalci
halucinogenov, (3.) uţivalci analgetikov in (4.) uţivalci ostalih drog.
1980: V Sloveniji konec sedemdesetih let število uţivalcev drog narašča, vendar to
stanje ni kritično, oziroma ne gre za epidemiološki pojav. Različni predeli Slovenije
so različno ogroţeni. Uţivalci drog niso le odklonski posamezniki , ampak gre za
širši krog ljudi, ki po lastnostih ne izstopajo iz povprečja. Podatki kaţejo, da gre
predvsem za uţivanje mehkih drog, v zelo majhnih količinah pa tudi trdih drog,
medtem ko je za Štajersko značilno uţivanje opiatov. Pojavlja se organizirano
trgovanje z drogami, poleg tega pa se pojavlja domača pridelava drog (Maver,
1980).
1981: Uţivanje drog je tudi druţbeno pogojeno, saj druţba uţivanje določenih vrst v
nekem trenutku dovoljuje, nekaterih drugih pa prepoveduje. Naša druţba dovoljuje
uporabo alkohola, medtem ko pa se je kritično odzvala na širjenje uporabe drugih
drog. Pri nas se je širjenje uţivanja drog med mladimi pričelo v letih 1967-1968
(Maver, 1981). Pojavljali so se prvi članki o nevarnosti narkomanije. V začetku
sedemdesetih let so izšla prva obseţna in celovita dela jugoslovanskih avtorjev,
pisanje se je razširilo tudi v medije. To je bilo obdobje, ko je uţivanje drog s polno
paro pritegnilo strokovnjake in laično javnost, in hkrati obdobje rocka, hipijev in
dolgih las. Po letu 1975 je prišlo do upadanja, saj do leta 1979 v naši strokovni
literaturi ni pomembnejših del o drogi (Maver, 1981).
31
3 ANALIZA RAZISKOVANJA KRIMINOLOGIJE IN
RAZPRAVA
Tabela 1: Kronologija raziskovanja kriminologije od leta 1970 do leta 1990
LETO
PODROČJE
RAZISKOVALNI POJMI
AVTOR
1970
PENOLOGIJA
zaporska skupnost
velikost zapora
Radzinowicz
MLADOLETNO
PRESTOPNIŠTVO
porast števila kaznivih dejanj mladoletnikov
porast števila mladoletnih povzročiteljev
kaznivega dejanja
prve anomalije glede nesprejemanja druţbenih
norm in vrednot
pobegi mladostnikov
Šelih
Musek
Vodopivec
1971
VIKTIMOLOGIJA
pomen kriminalnega para
viktimološka kriminologija
pomembnost medosebnih razmerij med
storilcem in ţrtvijo
vloga vpletenih opazovalcev
Pečar
MLADOLETNO
PRESTOPNIŠTVO
vpliv druţine pri nastajanju mladoletnega
prestopništva
Šelih
DROGE storitev kaznivega dejanja pod vplivom drog Kapamadţija
1972
VIKTIMOLOGIJA
ţrtev v drugačnem pomenu besede
paradoksalen odnos med medicino in pravom ob
vprašanju kaznivega dejanja nedovoljenega
splava, homoseksualnosti in narkomanije
Šelih
Šeparović
1973
VIKTIMOLOGIJA
koncept viktimologije
koncept ţrtve
Šeparović
MLADOLETNO
PRESTOPNIŠTVO
odklonsko vedenje mladih
sprememba Zakona o prekrških
Šelih
KRIMINALITETA
BELEGA OVRATNIKA
opredelitev kriminalitete belega ovratnika Pečar
1974 MLADOLETNO
PRESTOPNIŠTVO
motnje pri mladostnikih Šelih
1975 DROGE klasifikacija pojava uţivanja drog Milčinski
32
1976
VIKTIMOLOGIJA
povezava med viktimologijo in medicino
pomoč po prestani kazni zapora
socialna adaptacija
Šeparović
Brinc
PENOLOGIJA
pomen pomoči odpuščenim obsojencem
posledice kazni odvzema prostosti
Brinc
1977 VIKTIMOLOGIJA pokrivanje škode ţrtvam KD
sprememba kazenskega postopka
Vodopivec
Kobe
1978 VIKTIMOLOGIJA kriminogeni pomen samopostreţnih trgovin Pečar
MLADOLETNO
PRESTOPNIŠTVO
metoda samonaznanitve kot merilo osebnega
prestopništva
Dekleva
1979
POKLICNA
KRIMINALNOST
opredelitev poklicne kriminalnosti
podjetniška odklonskost
ločevanje poklicne kriminalitete in gospodarske
kriminalitete
Tušek
Pihler
Pečar
1980 DROGE naraščajoče število uţivalcev drog v Sloveniji Maver
1981
PENOLOGIJA
izvrševanje kazni kot druţbeni okvir
posledice kazni odvzema prostosti
Brinc
DROGE uţivanje drog Maver
KORUPCIJA vplivi korupcijskih con Golob
1982 POKLICNA
KRIMINALNOST
opredelitev poklicne kriminalnosti
poklicni storilci kaznivih dejanj
Pečar
1983
PENOLOGIJA
namen izvrševanja kazni zapora
usmerjenost kazenskega zavoda
druţbeno vzdušje v kazenskem zavodu
problemi v delovanju kazenskega zavoda
Brinc
MLADOLETNO
PRESTOPNIŠTVO
prestopniške zdruţbe Dekleva
1984
VIKTIMOLOGIJA
druţina; prostor za nevidno viktimizacijo
odklonsko vedenje v druţini
Pečar
INDUKTOLOGIJA pomen človeških interakcij v
viktimokrimodinamiki
Pečar
1985
PENOLOGIJA
raziskovanje druţbenega vzdušja
sestavine druţbenega vzdušja
analiza druţbenega vzdušja
Brinc
razporejanje obsojencev v kazenske zavode
odnosi med ljudmi
Brinc
INDUKTOLOGIJA pomen induktorjev Pečar
33
1986 PENOLOGIJA razlika med švedskimi in slovenskimi zapori Petrovac
MLADOLETNO
PRESTOPNIŠTVO
prispevek šole pri odklonskem vedenju Pečar
1987
PENOLOGIJA
koncept socioterapevtskega dela v zaporu
druţbena preobrazba zapora
Mlinarič
človekove pravice
kazen odvzema prostosti
Carli
MLADOLETNO
PRESTOPNIŠTVO
nasilna dejanja mladostnikov Tomori
vpliv dejavnikov zgodnjega razvoja na
odklonskost
Bergant
INDUKTOLOGIJA pomen tretjih oseb v induktulogiji
1988
PENOLOGIJA
omejitev pravic z odvzemom prostosti
zapor kot ideološka tvorba
namen zapora
Brinc
PENOLOGIJA
prevzgojne moţnosti v zaporu
1989
VIKTIMOLOGIJA
stereotipni pogledi na posilstvo
razvoj programov pomoči ţrtvam
ţrtev kaznivega dejanja posilstva
Šelih
GOSPODARSKA
KRIMINALITETA
opredelitev gospodarske kriminalitete Ţnidaršič
Kranjc
1990
VIKTIMOLOGIJA
pomen ţrtve Pavlović
Tabela 1 prikazuje pestrost raziskovanja kriminologije na različnih področjih v
dvajsetletnem obdobju, ki sem ga raziskoval. Po hitrem pregledu tabele se nam jasno
postavijo v ospredje področja, kamor so raziskovalci namenili največ pozornosti.
Hkrati tudi vidimo, na katerih področjih se je kriminologija v Sloveniji izraziteje
razvijala v obdobju od leta 1970 do leta 1990. Vidimo, katerim vsebinam je stroka
dala največji prispevek. Najbolj obseţno raziskovano področje so predvsem tri teme,
ki sem jim tudi v predstavitvi namenil največ pozornosti; viktimologija, penologija
in mladoletniško prestopništvo. V nadaljevanju sem za ta tri področja, prav tako na
kronološki način, izdelal tabelo za vsako temo posebej, za še nazornejši vpogled. Ob
strani sem dodal tudi strokovnjake in avtorje prispevkov, ker se mi zdi pomembno
omeniti tudi avtorje konceptov, tako z avtorskega vidika kot tudi iz same praktične
uporabe.
34
Zakaj je ob vsem tem tok misli kapljičasti, si ne znam razlagati. Tudi če pogledamo
vse predstavljene tabele, je dokaj hitro razvidno, da raziskovanje na področju
kriminologije v tem obdobju ni bilo najbolj sistematično, da bi lahko specifično
opredelili obdobje in tipične smernice. Omenjeni so različni segmenti. Tudi avtorji
so usmerjeni vsak na svoje področje, kar je seveda prav, vendar je s pomočjo takih
podatkov potem teţko delati primerjavo, prav tako tudi grobi okvir raziskovanja. S
tabelami sem ţelel pribliţati raziskovanje posameznega leta, da bi dobili značilne
smernice. Nekateri koncepti raziskovanja so poglobljeni, spet drugi le nakazani,
vendar dovolj za gradnjo temeljev, na katerih raste področje kriminologije.
Razmišljanje bi povezal z naslednjimi besedami; in sicer Maver (1981) pravi, da
ljudje različno pojmujejo in ocenjujejo nevarnost kriminalnih dejanj, posledično je
različen tudi njihov odnos do ukrepov in sankcij. Dojemanje odklonskosti se s
časom spreminja, ni vedno utemeljeno le z dejansko nevarnostjo pojavov, saj je
odvisno tudi od vrste dejavnikov. Predvsem je pomembna ekonomska in politična
situacija v druţbi, kjer se odklonsko vedenje pojavlja, njihove organiziranosti,
organiziranosti druţbe proti takšnemu vedenju in tudi od človekovega čustvenega
doţivljanja, njegovih izkušenj, pogledov na svet, strokovnosti, posploševanja itd.
Viktimologija je dala največji prispevek kriminologiji v dvajsetletnem obdobju, saj
je, kot lahko v nadaljevanju iz Tabele 2 razberemo, tudi seznam dogajanja najdaljši.
Spreminjajo se stališča, čemur prispevajo obseţne raziskave, da ima ţrtev lahko tudi
kriminogeno vlogo. Veliko je poudarka na storilčevi dejanski krivdi oziroma
sokrivdi. Iščejo se moţni viktimogeni dejavniki, ki so pripeljali do kaznivega
dejanja. Razbijajo se tradicionalni pogledi na kaznivo dejanje, kjer ima ţrtev
specifičen nedolţen pomen in storilec popolno krivdno vlogo. Njuna stroga meja se
briše, saj dobivata nove razseţnosti. Oba sta postavljena pred tapeto preučevanja in
raziskovanja moţne sokrivde in zaradi različnih vezi, ki ju veţejo , sta velikokrat
poimenovana v razmerju »kriminološkega para« (Mendelsohn, 1963, po Pečar,
1971b). Iščejo se moţne vezi in razmerja, ki se ustvarjajo med storilcem in ţrtvijo.
Proučevani so različni moţni dejavniki, tudi v druţini, ki so pripeljali do tega, da je
prišlo do kaznivega dejanja (Pečar, 1984, 1985). Kaznivo dejanje ni več le trenutna
obsesija storilca.
35
Koncept ţrtve počasi dobiva svojo novo, trdnejšo obliko, ki se nekako ustali, vendar
sem dobil občutek, da se je konec osemdesetih ta trden temelj, ki se je oblikoval v
desetih letih raziskovanja, zamajal in se na koncu nekateri strokovnjaki spet
sprašujejo o konceptu ţrtve predvsem s terminološkega vidika. Ali je res termin
ţrtev pravi pojem za viktimizirano osebo? (Pavlović, 1990, Zaviršek, 1990).
Oblikovan je tudi grob profil storilca kaznivega dejanja na podlagi raziskave »Uboji
na Slovenskem« (Šelih, 1989). Omenjena raziskava je veliko prispevala k
oblikovanju teoretične viktimologije. Raziskovalci pa niso zadovoljni le s
proučevanjem storilca in ţrtve, saj so opazovani tudi morebitni vpleteni, ki vrtijo
dinamiko odnosa med storilcem in ţrtvijo kaznivega dejanja (Pečar, 1971a, 1979,
1987, Šelih, 1989). Ob vsem napredku, ki ga je deleţna viktimologija, to obdobje ni
ostalo brez vprašanja o mestu, ki ga ima viktimologija znotraj znanosti, znotraj
kriminologije (Šeparović, 1973).
Zakonodaja je eden od dejavnikov, ki vpliva na razvoj področja viktimologije. V
tem obdobju se je spreminjala zakonodaja na področju škode, ki jo imajo ţrtve
kaznivih dejanj, in sicer novelirani zakon je prinesel nove moţnosti za povrnitev
škode ţrtvam kaznivih dejanj in s tem nove moţnosti za raziskovanje. Razvijajo se
programi pomoči, čemur raziskovalci namenjajo posebno zanimanje (Šeparović,
1976 Šelih, 1972). Spreminja se druţbena zavest o pomenu viktimologije za
druţbeno dobrobit, ki jo spremlja moralna zavest, moralne vrednote, ki v tem času
še v veliki meri rišejo smernice viktimologiji in njenem razvoju. Tako poleg
zakonodaje spreminjajo tudi norme in poglede na določeno kaznivo dejanje, ki ob
spremembi zakonodaje in tudi norm, predvsem moralnih, postane s časom nekaznivo
(Šelih, 1989). Povečan je interes za raziskovanje kaznivega dejanja posilstva (Šelih,
1989).
Zanimiva je raziskava in takratni pogled na samopostreţne trgovine (Pečar, 1978) , ki
so bile takrat v obdobju razvoja. Če primerjamo z vsakdanjim ţivljenjem, je tudi
tukaj vidno, kako smo vedno znova skeptični do novosti, ki posegajo v našo sfero, in
kako s posrednim obrambnim mehanizmom delujemo v raziskovanju in proučevanju
vsake novosti. Recimo, tovrstna razprava je zelo zanimiva za primerjanje z drugimi,
podobnimi, ko se tudi na podoben način odzovemo na določene novosti, ki
spreminjajo našo druţbo. V začetku je recimo velik predvsem skeptičen odziv na
36
nekaj novega, čez čas pa ţe bolj ali manj nuja. Recimo, v mojem času je podoben
odziv doţivel tudi internet. Zanimiv je bil odziv okolice, predvsem starejše
populacije, ki je internet sprejemala kot slabost, predvsem za nas, mlade. Kar je v
določeni meri tudi res. Nenazadnje, tudi internet je kljub njegovi vsestranski
uporabnosti prostor za razvoj moţnih kriminogenih dejavnikov, ki lahko vplivajo na
viktimizacijo. Skratka, tovrstne razprave, ki so pomemben pokazatelj spreminjanja
druţbene zavesti skozi čas, nam dajejo smernice v razvoju znanosti, tudi
kriminologiji. Npr. ţe omenjeni Pečarjev (1978) članek »Viktimološke sestavine
samopostreţne trgovine« bi bilo zanimivo primerjati s podobnim prispevkom danes,
leta 2009, po razvoju najrazličnejše tehnologije, stroţjih varnostnih kriterijih in tudi
spremembi miselnosti, potreb itd. Ali, kot sem malo prej ţe omenil, viktimološke
sestavine interneta danes in ponovno čez dvajset let.
Tabela 2: Kronološka ponazoritev raziskovalnih pojmov na področju viktimologije od leta
1970 do leta 1990
RAZISKOVALNO
LETO
AVTOR
TEMELJNI RAZISKOVALNI POJMI
1971 Janez Pečar kriminalni par
viktimodinamika
vpleteni opazovalci
ţrtve ubojev
viktimogena razmerja
1972 Alenka Šelih vprašanje razmerja med pravom in moralo pri
kaznivem dejanju posilstva
1973 Zvonimir
Šeparović koncept ţrtve
koncept viktimologije
1976 Zvonimir
Šeparović razmerje med viktimologijo in medicino
1977 Katja Vodopivec
Peter Kobe pokrivanje škode ţrtvam kaznivih dejanj
1978 Janez Pečar kriminogeni pomen samopostreţnih prodajaln
1979 Janez Pečar vloga ţrtve pri nastanku kaznivega dejanja
1984 Janez Pečar druţina; leglo deviantnosti
1985 Janez Pečar induktorji
1987 Janez Pečar induktorji
kriminalna trojica
1989 Alenka Šelih ţrtev pri kaznivem dejanju posilstva
1990 Zoran Pavlović
Darja Zaviršek terminologija ţrtve
Kot je moč razbrati iz Tabele 3, se je penologija v tem obdobju ukvarjala z
ravnovesjem med teţo kaznivega dejanja (Radzinowicz, 1971) in kaznijo. Poudarjen
37
je predvsem terapevtski namen kazni odvzema prostosti (Brinc, 1981a). V ospredju
je obsojenec in omenjene so različne metode in ukrepi, da bi pa le zapor doţivljal
kot nekaj pozitivnega oziroma most, ki bi obsojencu pomagal prehoditi pot na drugo
stran reke, ki bi se po uspešnem prečkanju podrl, da ne bi prišlo do povratništva
(Brinc, 1985a). V tem obdobju je v ospredju obsojenec, njegove pravice, kljub kazni
odvzema prostosti, namen terapevtske pomoči zanj, tako v času trajanja kazni kot
tudi po preteku kazni odvzema prostosti. K skrbi za obsojenca je prispevala tudi
zakonodaja, ki je sprejela Zakon o izpolnjevanju kazenskih ukrepov in pomoči s
strani pristojnih organov, zavodov in organizacij, in je poskrbela za sodelovanje med
različnimi institucijami (Brinc, 1976). Storilec kaznivega dejanja, ki mu je bila
izrečena kazen odvzema prostosti, je obravnavan s strani različnih institucij, ki
sestavljajo celoto pri uresničevanju in načrtovanju pomoči. Osnovna teţava se kaţe
predvsem v tem, kako napraviti v trenutni situaciji izvrševanje kazni bolj učinkovito
s pomočjo različnih učinkov, s pomočjo druţbenega vzdušja, z raziskovanjem
dogajanja, ki nastaja ob prestajanju kazni (Brinc, 1981, Brinc 1983), da ne bi prišlo
do povratništva in da bi bil za obsojenca prehod iz zavoda na prostost laţji.
Tabela 3: Kronološka ponazoritev raziskovalnih pojmov na področju penologije od leta 1970
do leta 1990
RAZISKOVALNO
LETO
AVTOR
TEMELJNI RAZISKOVALNI POJMI
1971 Leon
Radzinowicz
kazen odvzema prostosti
1976 Franci Brinc pokazenska pomoč po prestajanju kazni odvzema
prostosti
1981 Franci Brinc sistem izvrševanja kazni odvzema prostosti
posledice kazni odvzema prostosti
1983 Franci Brinc namen izvrševanja kazni zapora
druţbeno vzdušje v zavodu
1987 Franci Mlinarič
Aldo Carli
Franci Brinc
druţbeno vzdušje
socioterapevtske metode dela
odnosi v zavodu
namen zapora
1988 Franci Brinc
Franc Mlinarič
zapor; ideološka tvorba
namen zapora
38
Raziskovanje penološke prakse sem doţivljal predvsem kot neko ideologijo, ki jo
ustvarjajo raziskovalci sami v tem obdobju in jo hočejo na vsak način predstaviti kot
res učinkovito terapevtsko usmerjeno institucijo, ki pomaga storilcu kaznivega
dejanja, da po prestani kazni ne bo počenjal stvari, ki so v neskladju z zakonom. Na
drugi strani pa je lokalna javnost, vključno s storilci kaznivih dejanj, ki nimajo jasne
slike o podobi zapora, in jo strokovna javnost ţeli prepričati, da je zapor »pravljica«.
Gospodarska kriminaliteta in poklicna kriminaliteta sta področji, ki se v tem času
šele oblikujeta in dobivata osnovne konceptualne temelje. Osnovna vprašanja so
predvsem ločnice med dvema različnima deviantnima dejanjema (Pečar, 1973).
Slovenski prostor v tem obdobju še ni posebej ogroţen, zato se šele razvija v
primerjavi z drugimi drţavami, kjer ţe imajo resne teţave z gospodarsko
kriminaliteto. Strokovnjaki se tako ukvarjajo predvsem s poenotenjem pojmov in
iskanjem skupnih zaključkov na tem področju (Pečar, 1979, in Tušek, 1979, Pečar,
1982, Ţnidaršič Kranjc, 1989).
V razcvetu je tudi šele raziskovanje drog. Na področju kriminologije do leta 1979 še
ni pomembnejših del o drogi (Maver, 1981). Šele po letu 1980, ko se začne v večjem
obsegu pojavljati narkomanska scena pri nas, se pričenjajo prvi zasnutki proučevanja
tega področja, ki pa so bolj ali manj le osnutki v primerjavi z gradivom po obdobju,
ki sem ga raziskoval jaz.
Modernizacijo je v dvajsetem stoletju odkrila mladost in jo ločila od ostalih
ţivljenjskih obdobij. Postala je posebno obdobje posameznikovega razvoja, zlasti po
pospešenem druţbenem in ekonomskem razvoju sodobnih industrijskih druţb.
Predvsem urbanizacija je v tem času doprinesla specifično mladinsko potrošnjo,
svojstven način izkoriščanja prostega časa in zabave, ki so vir za nastanek posebnih
mladostniških vsakdanjih svetov v blokovskih naseljih, in s tem moţnost za različne
deviantnosti. Mladostniki so postali poseben projekt tako s strani drţave, medijev,
različnih institucij in nenazadnje tudi s strani kriminologije znotraj znanosti in pravi
raj za raziskovanje. Z naraščanjem števila kaznivih dejanj so se poglobila tudi
raziskovanja na tovrstno tematiko, saj, kot je razvidno iz Tabele 4, raziskovanje
mladoletniškega prestopništva ni nov pojav, osnovna dejstva so namreč ţe znana,
osnovni koncepti ţe izpeljani. V ospredju je proučevanje različnih dejavnikov, ki na
posreden ali neposreden način prispevajo k deviantnosti. V tem konceptu sta
39
proučevana šola in druţina kot socializatorja mladostnikov in njun morebitni vpliv
na trenutno stanje; naraščajoča kazniva dejanja. Bojan Dekleva (1985) v pregledu
razvoja domačega kriminološkega raziskovanja odklonskih pojavov v zvezi z
mladino ugotavlja, da je Inštitut za kriminologijo v Ljubljani do konca leta 1985
opravil 68 raziskav, od katerih je več kot ena tretjina takih, ki se ukvarjajo izključno
z odklonskostjo mladine in mladoletnikov. Tolikšen deleţ raziskav v zvezi s tem
področjem ne pripisuje druţbeni teţi pojava, ampak predvsem prijetnosti
raziskovanja ob vedno zanimivem področju. Raziskovanja je razdelil v tri obdobja ,
in tretje obdobje, v katero je vključenih devet raziskav, od katerih se pet raziskav
zaključuje leta 1985. Za to obdobje je značilna raznolikost tem in metodologij in
nekoliko drugačna naravnanost k pojavom odklonskosti. Pozornost pri raziskavah je
usmerjena tudi na druţbeno okolje, na druţbeni kontekst nastajanja in obravnavanja
odklonskosti (Dekleva, 1985).
Tabela 4: Kronološka ponazoritev raziskovalnih pojmov na področju mladoletnega
prestopništva od leta 1970 do leta 1990
RAZISKOVALNO
LETO
AVTOR
TEMELJNI RAZISKOVALNI POJMI
1970 Katja Vodopivec porast števila kaznivih dejanj mladoletnikov
pobegi mladoletnikov iz vzgojnih zavodov
1971 Alenka Šelih
Janez Musek
druţina; dejavnik pri nastajanju mladinskega
prestopništva
časovni simbolizem
1973 Alenka Šelih
Katja Vodopivec
negativno odklonsko vedenje mladih
kazniva dejanja mladoletnikov
1974 Alenka Šelih motnje mladostnikov
1978 Bojan Dekleva metoda samonaznanitve
1983 Bojan Dekleva mladoletniške prestopniške zdruţbe
1986 Janez Pečar šola kot kriminogeni dejavnik in socializator
1987 Martina Tomori
Milica Bergant
nasilna dejanja mladostnikov
prestopniško vedenje
40
4 SKLEPNO RAZMIŠLJANJE
V diplomskem delu sem predstavil razvoj kriminologije v Sloveniji od leta 1970 do
leta 1990 na podlagi raziskovanja. Predstavil sem številna konceptualna izhodišča
pomembnih del slovenskih kriminologov, ki gradijo temelje današnji krim inologiji
in ji dajejo pomembno mesto v znanosti. Kriminološke ugotovitve in razmišljanja, ki
so zapisana v številnih člankih, nam omogočajo vpogled v preteklost kriminološkega
preučevanja pri nas. Preteklost zato, ker gre za obdobje računalniškega razvoja , ki
nam danes olajšuje raziskovanje in delo nasploh. Gre za obdobje, ko so številni
prispevki še nastajali na podlagi rokopisov, zato menim, da je vsako spoznanje, vsak
podatek, vsak koncept še posebej dragocen. Iz teh prispevkov se lahko veliko
naučimo in to znanje uporabimo za razvoj določenega področja, ki spreminja ali
dopolnjuje kriminologijo skozi različna zgodovinska obdobja.
Dvajset let je primeren trenutek za razmislek. Idejo ponudimo z naslednjo
opredelitvijo: slovensko področje kriminologije, ki bo znano in prepoznavno v
evropskem prostoru tudi na podlagi preteklosti, na podlagi temeljev, ki so jih gradili
in jih gradijo pomembni slovenski kriminologi, kljub naši majhnosti. Prepričan sem,
da si je kriminologija ţe postavila višje cilje, ki se bodo še bolj uveljavili v
evropskem prostoru, saj bo s tem zagotovila prihodnost sebi in drugim vedam.
Diplomsko delo kot celota je pokazalo, da je bilo v preteklosti posvečeno premalo
pozornosti sistematičnemu proučevanju kriminologije. V prihodnje je potrebno bolj
vestno beleţiti in analizirati razvoj tega področja. Menim, da je premalo zanimanja
za zgodovino področja, kar pušča preveč praznine v našem vedenju o nas samih. Če
ţeli kriminologija kot znanost dosegati zastavljene cilje, potem mora jasno opredeliti
vlogo znanstveno-raziskovalnega dela na tem področju in tudi izven njega, v
povezavi z ostalimi sorodnimi vedami.
Potrebno je opredeliti načine, dejavnosti in sredstva za raziskovalno, svetovalno in
izobraţevalno delo; kajti le tako bo kot veda uspešno delovala na znanstveno-
pedagoškem področju. Tema je pomembna z vidika pregleda kriminoloških raziskav
in preučevanj pri nas, saj tako dobimo prikaz okoliščin in problemov, na katerih
41
rastejo temelji kriminologije. Pomen raziskovalne dejavnosti za kriminalistični
proces in kriminologijo je velik. V neposrednem kontaktu se preverjajo teoretične
misli in prenašajo osnovne teoretične postavke v praktično policijsko delo, prav tako
pa praksa deluje na oblikovanje teorije. Menim, da mora kriminologija razvijati vse
oblike raziskovalnega, svetovalnega in izobraţevalnega dela , tako na področju
viktimologije, penologije itd. in nenazadnje na področju prevencije v čim tesnejši
povezavi s sorodnimi znanostmi. Prav tako mora razvijati znanstveno disciplino z
vključevanjem izsledkov raziskovalnega in praktičnega dela v strokovni proces .
Vse moje ugotovitve tako pripeljejo do dejstva, da kriminologija premalo pozornosti
namenja zgodovini raziskovalnega dela, brez katerega ni uspešne kriminologije.
42
5 LITERATURA
1. Bergant, M. (1987). Vedenjske motnje mladostnikov v sodobnem času. V:
Druţina in vzgoja, Ljubljana zveza prijateljev mladine.
2. Brinc, F. (1976). Pomoč odpuščenim obsojencem. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 27, (3), 172-183.
3. Brinc, F. (1981). Nujnost sprememb pri izvrševanju kazni zapora. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 32, (1), 3-12.
4. Brinc, F. (1981). Določitelji druţbenega vzdušja v kazenskih zavodih v SR
Sloveniji. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 36, (4), 304-317.
5. Brinc, F. (1983). Sedanjost in prihodnost odprtih kazenskih zavodov. Revija
za kriminalistiko in kriminologijo,34,(1), 28-38.
6. Brinc, F. (1983). Kazenski zavod kot terapevtsko okolje. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 34, (4), 319-331.
7. Brinc, F. (1985). Razporejanje obsojencev na prestajanje kazni zapora. Revija
za kriminalistiko in kriminologijo, 36,(1), 16-27.
8. Brinc, F. (1988). Pravice in svoboščine zapornikov in njihovo varstvo
(koreferat).
9. Carli, A. (1987). Varovanje pravic obsojencev med prestajanjem kazni
zapora. (koreferat)
10. Dekleva, B. (1978). Preverjanje metode samonaznanitve prestopništva.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 29, (2), 96-106.
11. Dekleva, B. (1983). Mladoletniške prestopniške zdruţbe in njihova sestava.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 34, (1), 39-48.
12. Dekleva, B. (1985). Raziskovanje odklonskih pojavov v zvezi z mladino.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 36, (4), 295-303.
13. Golob, M. (1987). Problem balkanskih korupcijsko civiliziranih con. Teorija
in praksa, 24, (12), 1521-1525.
14. Golob, M. (1988). Teţavna spoprijemanja s korupcijo. Teorija in praksa, 25,
(11-12), 1570-1580.
43
15. Kanduč, Z. (1988). Pomen zgodovinskih raziskav za razumevanje sodobnih
odklonskih pojavov. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 39, (2), 108-
118.
16. Kapamadţija, B. (1971). Prištevnost narkomanov in storilcev kaznivih dejanj
pod vplivom mamil. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 22, (3), 185-
187.
17. Kobe, P. (1977). Poloţaj ţrtve v sodnem postopku s posebnim ozirom na
adhezijski postopek. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 28, (1), 3-11.
18. Maver, D. (1980). Droge na Slovenskem: poskus ponovne ocene. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 31, (3), 169-177.
19. Maver, D. (1981).Pogledi nekaterih jugoslovanskih in tujih piscev na
vprašanja uţivanja drog in narkomanije. Anthropos, 1, 69-94.
20. Milčinski, L., Grilc, A. (1975). Uţivalci drog – poskus praktične
klasifikacije. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 26, (4), 251-259.
21. Mlinarič, F. (1987). Druţbena preobrazba zapora in njegove prevzgojne
moţnosti. (koreferat)
22. Musek, J. (1970). Vzroki pobegov pri mladoletnikih vzgojnega
poboljševalnega doma v Radečah. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
21, (1), 31-37.
23. Pavlović, Z. (1990). Ţenske (in druge) ţrtve nasilja niso »ţrtve«?. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 41, (3), 239-243.
24. Pečar, J. (1971). Vpleteni »opazovalci« – viktimološka razčlemba. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 22, (3), 172 -184.
25. Pečar, J. (1971). Vloga ţrtev pri ubojih na Slovenskem. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 22, (4), 258-265.
26. Pečar, J. (1973). »Kriminaliteta belega ovratnika« in druţbeno nadzorstvo.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 24, (1), 25-38.
27. Pečar, J. (1978). Viktimološke sestavine samopostreţne trgovine. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 29, (4), 264-274.
28. Pečar, J. (1979). Ţrtve kaznivih dejanj in formalno nadzorstvo. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo,30,(3), 192-202.
29. Pečar, J. (1980). Strah pred kriminalom. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 31, (1), 30-40.
44
30. Pečar, J. (1980). Storilke kaznivih dejanj v kriminologiji. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 31, (3), 195-207.
31. Pečar, J. (1981). Strukturalna odklonskost. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 32, (4), 277-288.
32. Pečar, J. (1981). »Kriminalna politika« v »druţbeni samozaščiti«. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 24, (4), 300-313.
33. Pečar, J. (1982). »Poklicna« kriminalnost (ali kriminal kot delo). Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 33, (1), 30-40.
34. Pečar, J. (1984). Viktimologija druţine. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 35, (2), 135-150.
35. Pečar, J. (1984). »Priloţnost« v kriminologiji (in viktimologiji). Revija za
kriminalistiko in kriminologijo,35,(1), 32-42.
36. Pečar, J. (1985). Poskus tipološke klasifikacije vpletenih (induktorjev) v
»kazensko dvojico«. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 36, (2), 138-
149.
37. Pečar, J. (1986). Šola in prestopništvo. Zbornik znanstvenih razprav, 6 , 77-
92.
38. Pečar, J. (1987). Simbolični interakcionizem v induktologiji. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 39, (2), 136-147.
39. Petrovec, D. (1986). Poročilo o obisku v švedskih zaporih. natipkano
40. Pihler, S. (1979). Druţbena zavest in gospodarska kriminaliteta. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 30, (1), 15-22.
41. Polič, M., Musek, J. Smrekar, E. (1971). Časovni in časovno-prostorski
simbolizem pri skupini prestopnikov povratnikov. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 22 ,(4), 266-270.
42. Radzinowicz, L. (1971). O nekaterih sodobnih penoloških problemih. Revija
za kriminalistiko in kriminologijo, 22, (2), 76-79.
43. Šelih, A. (1970). Mladinska delinkvenca v razmerah industrializacije in
urbanizacije. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 21, (1), 10-15.
44. Šelih, A. (1971). Dezorganizacija druţine in njen vpliv na mladinsko
prestopništvo. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 22, (4), 251-257.
45. Šelih, A. (1972). Ţrtve pri nedovoljenem splavu in homoseksualnosti. Revija
za kriminalistiko in kriminologijo, 23, (2), 74-80.
45
46. Šelih, A. (1973). Prekrški mladoletnikov in načini njihovega obravnavanja.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 24, (3), 219-227.
47. Šelih, A. (1974). Moţnosti za obravnavanje mladinskega prestopništva.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 25, (2), 85-94.
48. Šelih, A. (1979). Obravnavanje mladoletnih storilcev prekrškov. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 30, (1), 3-14.
49. Šelih, A. (1989). Novejša, zlasti viktimološka spoznanja o posilstvu. Revija
za kriminalistiko in kriminologijo, 40, (1), 66-73.
50. Šeparović, Z. (1973). Viktimologija – nov pristop v druţbenih znanostih.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 24, (4), 293-299.
51. Šeparović, Z. (1976). Ţrtev in druţba, nekaj vprašanj, postavljenih z
napredkom medicine. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 27, (4), 235-
240.
52. Tomori, M. (1987). Psihodinamika nasilnega vedenja v adolescenci. Revija
za kriminalistiko in kriminologijo, 38, (4), 305-312.
53. Tušek, M. (1979). Gospodarska kriminaliteta in kriminaliteta belega
ovratnika (pojmovne opredelitve). Revija za kriminalistiko in kriminologijo,
30, (3), 173-185.
54. Vodopivec, K. (1977). Povrnitev škode ţrtvam kaznivih dejanj. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo, 28, (4), 241-257.
55. Vodopivec, K. (1978). Vzgojni zavodi in pobegi gojencev. Revija za
kriminalistiko in kriminologijo,29,(4), 257-263.
56. Vodopivec, K. (1981). Povratništvo v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 32, (4), 261-266.
57. Zaviršek, D. (1990). O nasilju nad ţenskami. Revija za kriminalistiko in
kriminologijo, 41, (2), 119-122.
58. Ţnidaršič, Kranjc, A. (1989). Nekaj izhodišč o gospodarski kriminaliteti.
Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 40, (2), 198-204.
Sukič Franc
DELOVNI ŢIVLJENJEPIS
Osebni podatki:
Ime in priimek: Franc Sukič
Datum rojstva: 03.12.1980
Kraj rojstva: Dunaj, Avstrija
Državljanstvo: slovensko
Prebivališče: Grad 116, 9264 GRAD
Šolanje in izobraţevanje:
Srednja Poklicna in tehniška šola Murska Sobota;
elektrotehnik elektronik 2001.
Absolvent Fakultete za varnostne vede, Univerza v
Mariboru; smer kriminalistika
Znanja in kompetence:
Računalništvo:
Okolje Windows
Microsoft Office: Word, Excel
Internet Explorer,
elektronska pošta: Outlook Express
Tuji jeziki:
Slovenski jezik (materni jezik)
Nemški jezik: govorjenje (tekoče), razumevanje (tekoče),
pisanje (tekoče)
Angleški jezik: govorjenje (dobro), razumevanje (dobro),
pisanje (osnovno)
Hrvaški jezik: govorjenje (zelo dobro), razumevanje (zelo
dobro), pisanje (zelo dobro)
Vozniški izpit
izpit B-kategorije
Delovne izkušnje:
- različna dela v proizvodnji
- različna terenska dela
- delo v skladišču
- sodelovanje pri tehnični organizaciji prireditev
- gostinska dela na prireditvah
- kurirska služba
- prevajanje iz SLO-NEM in obratno
IZJAVA O AVTORSTVU
Spodaj podpisani Franc Sukič, z vpisno številko 07020240, rojen 3.12.1980 na
Dunaju, izjavljam, da je zaključno delo z naslovom »Raziskovanje kriminologije v
Sloveniji od leta 1970 do leta 1990« rezultat lastnega dela in da so rezultati
korektno navedeni.
Franc Sukič