Univerza v Mariboru - COnnecting REpositories · Viktimologija je nedvomno zelo perspektivna veda, saj je očitno, da vsakovrstnih ţrtev v sodobnem svetu ne manjka (Kanduč, 1995)

Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Anketa o viktimizaciji v Sloveniji 2008

Patricija Pavlovič

September, 2010 Mentor: doc. dr. Miran Mitar

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem, ki ste mi pomagali

pri uresničitvi enega od mojih pomembnih ciljev

in mi na tej poti stali ob strani.

Kazalo

1 Uvod ................................................................................................................................. 1

2 Teoretska izhodišča, pojmi in metode........................................................................... 3

2.1 Viktimologija ............................................................................................................. 3

2.2 Viktimizacijske študije ............................................................................................... 4

2.3 Temno polje kriminalitete ......................................................................................... 5

3 Oris razvoja anket o viktimizaciji ................................................................................. 6

3.1 NCVS – National crime victimization survey – Nacionalna viktimizacijska študija 7

3.2 BCS - British crime survey – Anketa o viktimizaciji Velika Britanija ...................... 8

3.3 ICVS – International crime victimization surveys – Mednarodna anketa o žrtvah

kriminala ................................................................................................................ 10

4 Prednosti in pomanjkljivosti anket o viktimizaciji .................................................... 11

4.1 Pomanjkljivosti uradnih podatkov .......................................................................... 11

4.2 Pomanjkljivosti anket o viktimizaciji ...................................................................... 11

4.2.1 Omejeno zajemanje področja zajetih kaznivih dejanj ..................................... 12

4.2.2 Konceptualni problemi .................................................................................... 12

4.2.3 Metodološki problemi ..................................................................................... 13

4.2.4 Tehnični in postopkovni problemi .................................................................. 14

4.3 Prednosti anket o viktimizaciji ................................................................................ 15

5 Ankete o viktimizaciji v Sloveniji ................................................................................ 17

5.1 Analiza statističnih podatkov o žrtvah in oškodovancih ......................................... 18

5.2 Mednarodna anketa o viktimizaciji: Ljubljana 1992 .............................................. 22

5.3 Mednarodna anketa o kriminaliteti oz. viktimizaciji Slovenija (Ljubljana) 1997 .. 22

5.4 Viktimizacijska študija 2001 ................................................................................... 23

5.5 Pilotna anketa o žrtvah kriminala 2009 ................................................................. 23

6 Trendi kriminala v Sloveniji po podatkih iz anket o viktimizaciji .......................... 25

6.1 Osebna tatvina ........................................................................................................ 25

6.2 Tatvina vozila, mopeda, skuterja ............................................................................ 26

6.3 Tatvina iz/z vozila ................................................................................................... 27

6.4 Vandalski napad na vozilo ...................................................................................... 28

6.5 Tatvina kolesa ......................................................................................................... 29

6.6 Vlom v dom ............................................................................................................. 30

6.7 Rop .......................................................................................................................... 31

7 Evropska unija in viktimizacijske študije .................................................................. 33

8 Sklepi ............................................................................................................................. 34

8 Viri in literatura ........................................................................................................... 37

Povzetek

V okviru diplomskega dela sem opisala definicije pojmov, ki opredeljujejo ankete o

viktimizaciji; to so viktimologija, ankete o viktimizaciji in temno polje kriminalitete.

Raziskala sem, katere ankete o viktimizaciji so najbolj znane ter opisala tri največji ankete

o viktimizaciji na svetu, to so ankete o viktimizaciji Zdruţenih drţav Amerike (NCVS),

ankete o viktimizaciji Velike Britanije (BCS) in Mednarodne ankete o ţrtvah kriminala

(ICVS).

Namen teh študij je zbirati podatke o ţrtvah kaznivih dejanj, trendih in obsegu kriminalitete

ter posledicah kriminalitete. Raziskave in policijske evidence se dopolnjujejo in skupaj

omogočijo boljši vpogled. Študije so podatke zbrala na naključnih vzorcih drţavljanov in

gospodinjstev. Pregledne študije prikazujejo predvsem kazniva dejanja zoper premoţenje in

kazniva dejanja z znaki nasilja.

Podrobno sem opisala nekatere pomanjkljivosti in prednosti, ki jih imajo viktimizacijske

študije v primerjavi z ostalimi načini merjenja kriminalitete. Ankete o viktimizaciji so ena

boljših alternativ za merjenje količine kriminalitete saj so sposobne odkrivati temno polje

kriminalitete. Same ankete o viktimizaciji odkrijejo bistveno več kriminalitete, kot se

prijavi ali jih zazna uradna statistika policije.

Teţko je reči, kje je meja, kdaj je kriminala preveč, kdaj ga je še ''ravno prav''. Zato nam

tudi številke o stopnjah viktimizacije ne povedo veliko. Zanimanje pritegnejo šele

primerjave: tako mednarodne kot primerjave v času. Tako sem primerjala v Sloveniji

zadnjo opravljeno anketo leta 2008 z preteklimi anketami leta 2001, 1997 in prvo

opravljeno anketo pri nas leta 1992.

Ključne besede: viktimizacija, ankete o viktimizaciji, mednarodne ankete o ţrtvah

kriminala, kriminaliteta, Slovenija

Victimization survey in Slovenia 2008 - Summary

My diploma, describes definitions of concepts that declare against victims surveys; this is

victimology and victims surveys. I investigated which victims surveys are known the most

and I described three of the world’s biggest victims surveys, these are National crime

victimization surveys (NCVS), British crime survey (BCS) and International crime

victimization surveys (ICVS).

Intention of these surveys is to collect information about victims of criminal offences,

trends and range of crime and consequences of crime.Research and results police records

are compared and together allow better insight. Study gathered information on random

samples of citizens and housekepings. Transparent survey are mostly showing especially

criminal offences against property and criminal offences with sign of violence.

I described some faults and advantages, that victims surveys hold in comparison to

remaining manners of measuring criminality. Victims surveys are one of the best

alternatives for measuring the quantity of crime and are capable to discover the dark field

of crime. Victims surveys themselves discover a lot more criminality, than reported or

acknowledged by the official police statistics.

It is hard to say, where the barrier stands, when there is to much crime or when it is still

''bareable''. That is why numbers of victimization levels don't tell us much. Nevertheless the

comparisons draw interest: the international comparisons as comparison through a certain

period of time.I compared the last done survey in Slovenia in 2008 with past surveys in

2001, 1997 and first done survey in our country in the year 1992.

Keywords: Victimization, victims surveys, International crime victimization surveys,

crime, Slovenia

1

1 Uvod

Ankete o viktimizaciji so zelo pomembne, saj z njihovo pomočjo ugotavljamo raven

oškodovanosti ljudi s kriminaliteto v preučevanem okolju in druţbi. Ankete o viktimizaciji

naj bi bile boljši pokazatelj dejanske viktimizacije oz. stopnje kriminalitete v druţbi od

uradne (policijske) statistike, saj obravnavajo tudi neprijavljeno oškodovanost s

prepovedanimi dejanji.

Niti ankete o viktimizaciji, niti uradne policijske statistike niso absolutno merilo

kriminalitete v druţbi (Meško, 2002).

Razvoj in opredelitev viktimologije, kot samostojne znanstvene discipline se je pričel v

tridesetih in štiridesetih letih dvajsetega stoletja. V tem obdobju so nastajali prvi samostojni

članki na temo viktimologije in samostojna poglavja v knjigah, ki so obravnavala

kriminologijo. Od tod tudi izvira povezava viktimologije s kriminologijo. V tem času se je

namreč pri raziskovalcih pričela pojavljati ideja, kako kasnejša ţrtev kriminalnega dejanja

vpliva na storitev le tega pred njegovo storitvijo. S tem vprašanjem so se ukvarjali

predvsem Hentig, Mendelson, Schafer, Nagel, Fattah, in nekateri drugi, katere učbeniki tudi

navajajo kot začetnike viktimološke znanosti (Kanduč, 2002).

Kot tudi drugod po svetu, se je tudi pri nas viktimološko raziskovanje pričelo nekje v

šestdesetih letih prejšnjega stoletja. V tem času je bilo opravljenih nekaj raziskav o ţrtvah

kaznivih dejanj, kot tudi o drugih skupinah ţrtev.

Na začetku so se raziskave ukvarjale predvsem s prispevkom ţrtve k storitvi kaznivega

dejanja, kasneje pa tudi z njenimi lastnostmi. Prve take raziskave so ugotovile, da so najbolj

pogoste telesne poškodbe, ki so bile tedaj zelo neenakomerno razporejene na območju

Slovenije in so bile značilne predvsem za Štajersko. Prva taka raziskava v 60-ih letih je

tako ponudila podatke, iz katerih so raziskovalci lahko ugotovili, da so bili tako ţrtve kot

tudi storilci iz podobnega socialnega in poklicnega okolja ter da imajo podobne osebne

značilnosti, zato je mogoče pričakovati, da tudi reagirajo podobno. Raziskava tudi ugotavlja

2

veliko stopnjo nasilja in uţivanja alkohola v tem okolju, kar privede do sklepa, da sta dva

pojava lahko vplivala na to, da je ţrtev lahko tudi sama prispevala k lastni viktimizaciji

(Šelih, 1963, povz. po: Šelih, 1994).

Kriminaliteta je nesporno del vseh sodobnih druţb. Narašča ne glede na to, ali za njeno

merjenje uporabljamo uradne policijske podatke ali podatke iz anket o viktimizaciji.

Strah pred kriminaliteto vpliva na kakovost ţivljenja. Ljudje se nagibajo k temu, da

prilagodijo svoje obnašanje strahu pred kriminaliteto (npr. izogibajo se določenim krajem

in dejavnostim, varujejo sami sebe in svojo lastnino). Strah pred kriminaliteto vpliva tudi

na osebno učinkovitost oziroma uspešnost in produktivnost v vsakdanjem ţivljenju.

3

2 Teoretska izhodišča, pojmi in metode

2.1 Viktimologija

Viktimologija je veda o ţrtvah kaznivih dejanj. Kot znanost je skupek vseh metodičnih in

sistematskih znanj o pojavnih oblikah, vzrokih in poteh za preprečevanje in omilitev

trpljenja ljudi. Trpljenje postaja središče sodobne viktimologije. To lahko razloţimo s tem,

da nas je viktimologija kot znanost o ţrtvah in njihovem trpljenju opozorila na nedolţne in

malo manj nedolţne ţrtve, njihovo oškodovanost in prizadetost (Pečar, 1988: 312).

Viktimologija je znanstvena disciplina, ki se ukvarja s proučevanjem kriminalitete

predvsem z vidika ţrtve, s poudarkom na zvezi med ţrtvijo in storilcem. V zahodnih

drţavah se je po letu 1980 pojavilo intenzivnejše gibanje za ţrtve kaznivih dejanj. V tem

času se je povečala pozornost na posledice viktimizacije – torej izkušnje biti ţrtev

kaznivega dejanja. Gibanje za ţrtve kaznivih dejanj je vplivalo na razvoj viktimizacije –

znanosti o ţrtvah kaznivih dejanj, ker je prevladujoča (mainstream) kriminologija

zanemarila vlogo ţrtve in se je predvsem ukvarjala s proučevanjem kriminalcev, pojavnih

oblik in vzrokov kriminalitete (Meško; 1998).

Viktimologija je druţbena veda, katere predmet je »seveda« - ţrtev (victima).

Viktimologija je nedvomno zelo perspektivna veda, saj je očitno, da vsakovrstnih ţrtev v

sodobnem svetu ne manjka (Kanduč, 1995).

Besedo viktimologija je prvič uporabil ameriški psihiater, Frederick Wertham (1949), v

svoji knjigi »The Show od Violence«. Viktimologija je relativno mlada veda, ki se je začela

s publikacijo Hans von Hentiga v letu 1948. V 60-ih letih 20. stoletja je bil v Veliki

Britaniji, Novi Zelandiji, Kanadi in ZDA sprejet zakon, ki daje ţrtvam kriminala

odškodnine. Ta zakon je bil sprejet po zaslugi britanske sodnice Margery Fry in s

sprejetjem tega zakona so drţave sprejele delno odgovornost za storjeno škodo. Ţrtvam so

seveda odškodnine poravnale iz drţavne blagajne. V 70-ih letih so po zaslugi feminističnih

gibanj ţrtve kriminala dobile še več pozornosti drţavnih organov. Prav tako pa je mikro-

4

viktimologijo zamenjala makro-viktimologija v 70-ih letih, ko so prve pilotske študije

specifičnih vrst kriminalitete (umor, posilstvo, rop, povzročitev posebno teţke telesne

poškodbe) zamenjale bolj obseţne viktimizacijske ankete. Prvi cilj teh anket je bil določiti

obseg in stopnjo viktimizacije, število ţrtev in urediti sociodemografske karakteristike

anketirancev. Zapisana literatura o viktimologiji je ostala manjša do 80-ih let, ko je izšlo

mnogo člankov in knjig o viktimologiji in tako nakazala nov zagon razvoja te vede (Fattah,

2005).

2.2 Viktimizacijske študije

Viktimizacijska anketa temelji na reprezentativnem vzorcu. Njen cilj je anketirati

reprezentativni vzorec populacije in izbranim osebam postaviti niz vprašanj o njihovih

izkušnjah s kriminaliteto, ki so jo doţiveli v preteklem letu (Newburn, 2007)

Viktimizacijske študije so v poznih 60-ih letih 20. stoletja odkrile temno polje kriminalitete

in so pomembno vplivale na teorije o vzrokih kriminala. Omenjene teorije kot npr. teorija

vsakdanjih aktivnosti, priloţnosti in racionalne izbire so se opirale prav na podatke zbrane v

viktimizacijskih študijah. Podobno kot ostala merjenja kriminalitete (uradni podatki, samo-

naznanitvene študije) imajo viktimizacijske študije svoje prednosti in slabosti.

Viktimizacijske študije se od drugih metod merjenja kriminalitete razlikujejo po področju

in vrsti zbranih informacij. Ţe po definiciji lahko ugotovimo, da ankete zajemajo izkušnje

posameznika s kaznivimi dejanji. Viktimizacijske študije so naključnem vzorcu splošnega

prebivalstva in vprašanj, ki uvrščajo izkušnje v različne tipe viktimizacije. Viktimizacijske

ankete ne zajemajo podatkov o prostituciji, drogah, prekrških v zvezi z alkoholom, ker se

ima ta dejanja za brez ţrtev. Prav tako pa ankete ne vključujejo umora, ţrtve umora slabo

sodelujejo s sodelavci popisnega urada. Ankete prav tako ne merijo vandalizma, ker naj bi

bil preveč trivialen ter kriminalitete belega ovratnika in korporacijske kriminalitete, ker naj

bi ga bilo preveč teţko natančno izmeriti (Mosher, Miethe, Phillips, 2002).

5

2.3 Temno polje kriminalitete

Temno polje kriminalitete so vsa kazniva dejanja, ki so bila dejansko izvršena v nekem

času na nekem območju, vendar iz različnih razlogov niso bila prijavljena policiji. Temno

polje kriminalitete je moţno odkrivati z viktimološkimi raziskavami, ko se ugotavlja

stopnja viktimizacije med prebivalstvom in pripravljenost za prijavljanje kaznivih dejanj

Neprijavljeno kriminaliteto imenujemo temno polje kriminalitete, razlogi za to so, da:

ţrtev ne ţeli prijaviti dejanja,

policija sprejete ovadbe ne posreduje dalje,

gre za prikrito kriminaliteto, kjer sta tako storilec kot ţrtev zainteresirana za

skritost.

Najpogostejši razlogi za to, da ljudje niso prijavili kaznivega dejanja policiji, so bili:

da se jim je zdelo, da je kaznivo dejanje majhnega pomena,

da škoda, ki je bila povzročena, ni bila velika,

predvsem pa so mislili, da policija ne more storiti kaj veliko glede tega.

(http://www.pravna.net/phpBB3/viewtopic.php?f=39&p=62811&t=7436).

http://www.pravna.net/phpBB3/viewtopic.php?f=39&p=62811&t=7436

6

3 Oris razvoja anket o viktimizaciji

Viktimizacijske študije imajo svoje korenine v Zdruţenih drţavah Amerike, kjer se je

najprej razvilo anketno raziskovanje javnega mnenja ( ţe pred drugo svetovno vojno),

pozneje ( v šestdesetih letih 20. stoletja) pa so se razvile viktimizacijske ankete. Osnovna

motivacija za razvoj celovitih nacionalnih raziskav o ţrtvah kriminalitete v Zdruţenih

drţavah Amerike je bilo zavedanje in priznanje, da obstajajo omejitve pri beleţenju

kaznivih dejanj v uradni statistiki.

Pomanjkljivosti tako uradnih podatkov kot tudi razvoj metod na področju raziskovanja s

pomočjo reprezentativnih vzorcev so spodbudile komisijo za področje kazenskega pregona

in pravosodja (President's commission on law enforcement and administration, 1968), da je

podprla razvoj viktimizacijskih študij. Na začetku so si prizadevali izvajati tri ločene

študije: pilotno študijo v Washingtonu, študijo treh mest v Zdruţenih drţavah Amerike in

nacionalno študijo za celotne Zdruţene drţave Amerike.

Pilotno študijo so izvedli spomladi leta 1966 v Washingtonu. Preučevali so vzorec, v

katerega je bilo vključenih 511 posameznikov iz treh različnih policijskih območjih.

Opravili so 511 intervjujev, v katerih so spraševali posameznike, ali so bili ţrtve katerega

od naštetih kaznivih dejanj v času od novega leta 1965 do tedaj. Ta študija je bila

pomembna za metodološki razvoj poznejših viktimizacijskih študij, saj je pokazala, da bi

lahko ustvarila drugačno sliko o stopnji kriminalitete, kot jo prikaţe uradna statistika.

Pilotna študija je pokazala, da se je zgodilo 3 do 10 krat več kaznivih dejanj, kot jih je bilo

zabeleţenih v uradni statistiki.

Na drugi stopnji so izvedli študijo treh večjih mest v zdruţenih drţavah Amerike in sicer o

tem, kako gospodinjstva, posamezniki, pa tudi podjetja/organizacije doţivljajo

kriminaliteto. Študijo so izvedli v Bostonu, Chicagu in Washingtonu na posebej izbranih

področjih z višjo stopnjo kriminala. Ta študija je prav tako ugotovila, da je bilo dejansko

storjeno veliko več kaznivih dejanj, kot jih je bilo zabeleţenih v poročilih uradne statistike

(Mosher, Miethe in Phillips, 2002).

7

3.1 NCVS – National crime victimization survey – Nacionalna

viktimizacijska študija

Nacionalno viktimizacijsko študijo (NCVS) so začeli izvajati v Zdruţenih drţavah Amerike

leta 1972. študijo so razvili zaradi potrebe po bolj izčrpnih informacijah o obsegu in

značilnostih kaznivih dejanj. Osnovni namen te nove Nacionalne viktimizacijske študije

(NCVS), ki si jo izvedli leta 1972, je bil spremljati oziroma meriti letno spremembo v

porastu določenih (omejenih) kaznivih dejanj in preučiti nekatere socialno-ekonomske

značilnosti tako storilcev kot tudi ţrtev (Hough, Maxfield, 2007; po Kindermann, 1975).

Študijo se izvedli, ker so menili, da je uradna statistika neustrezna za nacionalno merjenje

obsega in narave kriminala, kakršen je bil v tistem času. Komisija (The President's

Commission on Law Enforcement and Administration Of Justice, 1968) je ugotovila, da

čeprav je UCR (Unform Crime Record - ameriški sistem uradnih policijskih podatkov o

kriminaliteti) vir informacij, je kljub temu nezadosten za dobro opravljanje naloge na

svojem področju, torej za pridobitev ocene o naravi in obsegu kaznivih dejanj. UCR

vsebuje le podatke o kaznivih dejanjih, ki so bila sporočena policiji; vsebuje le malo

informacij o stroških, ki nastanejo zaradi povzročitve kaznivega dejanja, o značilnostih

kaznivih dejanj in o ţrtvah kriminala. Zaradi ugotovitve, da se ne morejo stoodstotno

zanesti na uradno statistiko, da kaţe natančne informacije o trendih kaznivih dejanj, se je

komisija odločila, da za to delo uporabi pilotne študije (Hough, Maxfield, 2007: 148).

S pilotnimi študijami so ţeleli raziskati moţnosti uporabe vzorčnega raziskovanja s

pomočjo katerega bi pridobili podatke o kriminalu; vključno s podatki o kaznivih dejanjih,

ki niso bila prijavljena policiji. Začetni poskusi izvajanja takšnih študij so prinesli koristne

informacije in zato upravičujejo bolj intenzivna prizadevanja za zbiranje podatkov z to

metodo, zaradi česar jih je komisija priporočila za redno uporabo nacionalnih

viktimizacijskih študij. Podatke so zbirali dvakrat letno, na nacionalnem vzorcu, ki je

obsegal pribliţno 49.000 gospodinjstev, kar znaša 100.000 ljudi. Podatki zajemajo

pogostost, značilnost in posledice kriminalne viktimizacije v Zdruţenih drţavah Amerike

(Newburn, 2007: 61).

8

Skozi 1980 leta je zaupanje v uporabi ankete in njihovih podatkov raslo s strani medijev,

raziskovalcev in oblikovalcev vladne politike, tako kot je razumevanje, da lahko študija

priskrbi oziroma zagotovi informacije o naravi nasilnih kaznivih dejanj, kaznivih dejanjih

zoper premoţenje, torej o informacijah, ki niso na voljo pri nobenem drugem viru.

Danes je študija vsesplošno sprejeta kot zanesljiv vir informacij o obsegu in naravi

kriminala v Zdruţenih drţavah Amerike, vendar pa to mnenje ni bilo tako zelo razširjeno v

začetnih letih, prav tako nihče ni pričakoval, da bo raziskava preţivela in uspela dočakati

svojo 34. obletnico julija 2006 (Hough, Maxfield, 2007: 148).

3.2 BCS - British crime survey – Anketa o viktimizaciji Velika Britanija

Prva viktimizacijska študija v Veliki Britaniji je bila vključena leta 1972 v splošno študijo o

gospodinjstvih (GHS – General household Survey). Prva večja pilotska viktimizacijska

študija s širšim poudarkom je bila prav tako narejena v zgodnjih sedemdesetih letih v treh

predelih Londona, izvedel jo je Richard Sparks s sodelavci – v veliki meri za preizkus

učinkovitosti te posebne metode ter zaradi potrebe po boljšem razumevanju nastanka

viktimizacije (Newburn, 2007, str. 61).

Kot samostojna je bila študija prvič izvedena leta 1982, nadaljnje raziskave pa so bile

izvedene v letih 1984, 1988, 1992, 1994, 1996, 1998, 2000 in 2001. od aprila 2001 naprej

se raziskava opravlja na letni ravni, glavna merila merjenja posodabljajo vsako četrtletje na

osnovi anketiranja preteklih 12 mesecev.

Britanska kriminološka (oz. viktimizacijska) raziskava e bila tako prvotno namenjena, da

(http://www.homeoffice.gov.uk/rds/bcs1.html):

prikaţe število kaznivih dejanj (tudi tistih, ki niso prijavljena policiji),

identificira dejavnike tveganja, da nekdo postane ţrtev,

prikaţe zaskrbljenost ljudi zaradi kriminala in

prikaţe morebitne teţave ljudi v stikih s policijo.

9

Čeprav je bilo anketiranje vedno znano kot britanska raziskava kriminalitete (BCS), pa sta

le prva in tretja raziskava vključevali Anglijo, Wales in Škotska. Škotska ima sedaj svojo

študijo, prav tako tudi Severna Irska. Prvo raziskavo so izvedli leta 1981/82, rezultati pa so

bili objavljeni leta 1983 (Hough in Mayhew, 1983). Na podlagi reprezentativnega vzorca

populacije v Angliji in Walesu je bila raziskava izvedena s pomočjo 10.000 anketirancev,

starih 16 let ali več (Newburn, 2007: 62).

V začetku je bilo precej eksperimentiranja, sčasoma pa so postale raziskave celovitejše, bolj

sistematične in standardizirane.

BCS opravlja ankete o ţrtvah in njihovih izkušnjah s kaznivimi dejanji. Je pomemben vir

informacij o stopnjah kriminala in odnosa javnosti do kriminala, pa tudi drugih vprašanj

kazenskega pravosodja. Rezultati igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju vladne politike.

Skozi čas je priskrbela tudi bolj zanesljive informacije o trendih kriminala.

Od samega začetka BCS zdruţuje sklop osrednjih točk, povezanih s spremljanjem stopnje

viktimizacije, poročanja o dejanjih policije ter zaskrbljenostjo zaradi kriminala. Redno

dopolnjuje zbrane informacije o temah, ki so posebnega pomena tako za raziskovalce kot

tudi za javne usluţbence. Podatki, pridobljeni z BCS, sp mnogo bolj obseţni kot katerikoli

drugi podatki o kriminalu, pridobljeni iz drugih virov, prav tako velja glede njihove

korelacije in vpliva. Ta vpliv je produkt oziroma osnova celotne raziskave.

Ţe od samega začetka študije je bila anketa zasnovana tako, da je vsebovala zelo raznolika

vprašanja, katerih so vsako leto glede na potrebe še kakšno dodali ali pa jih odvzeli. Ker je

bila raziskava natančna in dosledna, je BCS postala proţno sredstvo pri oblikovanju

kriminalistično-raziskovalne in razvojne politike.

Raziskave vključujejo kriminalna dejanja, ki niso bila prijavljena policiji, kar je pomembna

alternativa za policijsko statistiko – brez te raziskave policija ne bi imela informacij o

neprijavljenih kaznivih dejanjih. Raziskava in policijske evidence se dopolnjujejo in tako

skupaj omogočajo boljši vpogled v dejansko sliko, kako velik je obseg kriminala, česar le

10

ena stran sama po sebi ne bi uspela prikazati dovolj realno in v pravem obsegu

(http://www.homeoffice.gov.uk/rds/bcs1.html).

3.3 ICVS – International crime victimization surveys – Mednarodna

anketa o žrtvah kriminala

ICVS so namenjene predvsem mednarodno primerljivemu merjenju kriminalnega

oškodovanja z nekaterimi oblikami konvencionalne kriminalitete (tatvine, vlomi, ropi in

nasilne oblike) ter potrošniško goljufijo in korupcijo (podkupljivost) uradnih oseb, poleg

tega pa meri tudi prijavljanje tovrstnih dogodkov (temno polje kriminalitete vključno z

razlogi za (ne)prijavljanje), zadovoljstvo ţrtev in splošne javnosti z delom policije, strah

pred kriminalom in kaznovalno naravnanost javnosti (Pavlovič, 1998)

ICVS so mednarodne viktimizacijske ankete, ki so nastale po zaslugi zdruţenja več drţav,

ki so ţelele primerjati svoje podatke iz viktimizacijskih anket z drugimi drţavami. ICVS je

podatke zbirala v treh krogih. Prvi krog je bil pripravljen leta 1987 in eden leta 1989. drug

krog je bil izveden leta 1992 in tretji krog v letih 1996/97. V treh mednarodnih krogih

ankete – v prvem (leta 1989) je sodelovalo samo 11 razvitih industrializiranih deţel, potem

pa se je krog širil, zlasti z deţelami v prehodu in deţelami v razvoju – je sodelovalo ţe več

kot 50 drţav z vseh celin. Zdaj opravljajo 92 raziskav v 56 drţavah, kjer je bilo

intervjuvanih 135.465 ljudi (ICVS: International Crime Victim surveys, 2007).

ICVS je nepričakovano postala doslej najmočnejši mednarodni inštrument empiričnega

raziskovanja in dragoceno dopolnilo uradnim statistikam. Zaradi finančne omejenosti se ne

more primerjati s proračunom osmih milijonov dolarjev proračuna NCVS v ZDA, ki

obravnava 50.000 gospodinjstev. Vzorci ICVS so majhni (1.000 – 2.000 gospodinjstev), a

ravno njihovo mednarodno in longitudinalno zdruţevanje omogoča testiranje kompleksnih

kriminoloških teorij (Pavlovič, 1997).

11

4 Prednosti in pomanjkljivosti anket o viktimizaciji

4.1 Pomanjkljivosti uradnih podatkov

Uradni podatki o kriminaliteti (op.p: na tej točki je pozornost namenjena predvsem prikazu

problematike podatkov, ki jih pri svojem delu zbira policija, ne pa podatkom toţilstev,

sodišč in kazenskopopravnih ustanov) so lahko posebej pomanjkljivi (ali celo sporni) z

različnih zornih kotov. Pri podatkih o kaznivih dejanjih (kot določeni vrsti varnostnih

pojavov) obstaja določeno temno polje (o kaznivih dejanjih ve samo storilec), ki ga zaradi

različnih vzrokov (npr. smrt oškodovanca, odsotnost prič in materialnih dokazov) ni

mogoče nikoli v celoti raziskati. Potem je prisotna še različna stopnja prijavljanja s strani

prizadetih (predvsem ţrtev) (op.p.: kar je odvisno tudi od stopnje zaupanja v policijo in

različna stopnja evidentiranja s strani policije (kar je včasih odvisno od uradne ''politike''

soočanja s kriminaliteto, včasih je lahko v istem obdobju prisotna različna praksa različnih

organizacijskih enot, včasih a neka organizacijska enota zaradi različnih vzrokov – npr.

spremembe vodstva – spremeni način evidentiranja).

Pomembno je poznati koncept in operacionalizacijo koncepta, ki sluţi policiji za zbiranje

podatkov, saj lahko sistematične in druge napake v konceptu in operacionalizaciji vplivajo

na kakovost zbranih podatkov in posledično na kakovost odločanja v policiji. Pogosto je

uradno statistiko moč do neke mere dopolniti z uporabo drugih metod (npr. analiza

viktimizacijskih anket, analize anket javnega mnenja, analiza črnih kronik), ki jih pri

svojem delu običajno uporabljajo znanstvene ustanove. Podatki so zaenkrat lahko uporabni

predvsem za opis značilnosti posameznih pojavov(npr. fenomenologija v kriminologiji),

manj pa za analizo vzročnosti (npr. etiologija v kriminologiji) (Mitar, 2000).

4.2 Pomanjkljivosti anket o viktimizaciji

Obseţne viktimizacijske študije so ocenjene kot alternativna mera pravega obsega

kriminalitete, ker dajejo ocene prijavljene in neprijavljene kriminalitete na nekem območju

v določenem obdobju. Podobno kot uradni podatki in samonaznanitvene študije so tudi

12

viktimizacijske študije omejene in izpostavljene konceptualnim in metodološkim

problemom, ki prispevajo k ''mismeasurement'' (nepopolno merjenje) kriminalitete.

4.2.1 Omejeno zajemanje področja zajetih kaznivih dejanj

Prvi omenjeni problem viktimizacijskih študij kot merjenja razporejenosti in narave

kriminalitete je, da viktimizacijske študije zajemajo le kriminaliteto, kjer so ţrtve

neposredno ogroţene. Kriminaliteta ''brez ţrtve'' zajema le kriminaliteto, kjer so ţrtve

neposredno ogroţene. Kriminaliteta ''brez ţrtev'' zajema prekrške zlorabe alkohola,

prostitucijo, hazardiranje in so izključene iz viktimizacijskih študij.

Iz študij so izključena tudi druga kazniva dejanja kot so: nezakonita posest oroţja,

izogibanje plačevanja davkov, umor, kazniva dejanja, v katerih so ţrtve podjetja (npr.: ropi

bank, kraje zaposlenih, vlomi v podjetja, tajni dogovori delniških zdruţb, industrijske

tatvine), prevare potrošnikov, posest ukradenega imetja, organizacija prekrškov zoper javni

red in mir (protipravno prestopanje posestev, organizacija neredov, kršitev miru, kršenje

policijske ure). Z izključitvijo večine in najbolj pogostih oblik kaznivih dejanj so obstoječe

javne viktimizacijske študije omejene na majhen obseg vključenih kaznivih dejanj (Mosher,

Miethe, Phillips, 2002).

4.2.2 Konceptualni problemi

Tudi med vključenimi dejanji osebne in premoţenjske kriminalitete v viktimizacijskih

študijah merjenje še vedno vsebuje konceptualne nejasnosti glede tega, kako so kazniva

dejanja definirana s strani raziskovalca in anketiranca. Diferencirano dojemanje zločinov

med posamezniki, ki izvira iz različne konceptualizacije kaznivega dejanja, pripomore k

napakam merjenja v razvrščanju in štetju viktimizacije.

Resen problem, ki omejuje primerjanje viktimizacijskih študij z uradnimi podatki o

kriminaliteti, je osnovna definicija kriminalitete uporabljena v vsakem viru podatkov.

Viktimizacijske študije uporabljajo več potencialnih definicij nekaterih tipov kriminalitete

13

kot policijska poročila, zato ker viktimizacijske študije vključujejo dejanja, ki so lahko

pravno opravičljiva (samoobramba pred napadom) in dejanja, ki jim manjka potrebnih

elementov za pravno krivdo (kriminalni nameni, določene poškodbe, denarne izgube). Če

štejemo za definicijo nasilnih zločinov ''kakršnikoli napad ali groţnjo ali uporabo sile

kogarkoli'' brez raziskave konteksta dogodka, nas lahko viktimizacijske študije oskrbijo z

zmedeno sliko prevlade določenih tipov kaznivih dejanj. Teţnja viktimizacijskih študij k

vključitvi mnogo ''nekriminalnih dejanj'' in trivialnih prekrškov je dobro dokumentirana.

Različne definicije kriminalnih dejanj med kulturami in socialnimi skupinami so še drug

problem viktimizacijskih študij. Obseg pristranosti vzorčenja v raziskavah ni bil empirično

ugotovljen zaradi različne interpretacije vprašanj, toda tu je nedvomno veliko variacij

pojmovanja določenih besed in fraz različnih demografskih skupin (Mosher, Miethe,

Phillips, 2002).

4.2.3 Metodološki problemi

Viktimizacijske študije imajo številne metodološke probleme, ki vzbujajo vprašanja o

natančnosti ocen o viktimizacijski stopnji, variaciji podskupin v teh stopnjah, merjenju

lastnosti obtoţencev, ţrtev in kaznivih dejanj. V te metodološke probleme so vključena

preprosta in kompleksna vzorčenja (napake vzorčenja lastnosti nesodelujočih, pristranost

vzorčenja), raziskovanja študije (vpliv interjuvanca telefonskih proti osebnemu intervjuju,

socialni ustreznosti, navedeno obdobje) in uporabljenih tehničnih postopkih v izračunu

stopnje (primerni števci in oznake, resne nesreče).

Posebej je treba opozoriti na vprašanja vzorčenja.

Nacionalne viktimološke raziskave uporabljajo odgovore vzorca prebivalstva, da ocenijo

stopnje viktimizacije za celotno populacijo. Na nesrečo, vsakič ko vzorci predstavljajo

populacijo je vedno moţnost neskladja med ocenami vzorčenja in pravilnih populacijo je

vedno moţnost neskladja med ocenami vzorčenja in pravilnih parametrih populacije. Ko je

to neskladje pričakovano pri naključnem vzorčenju, lahko to pripišemo napaki vzorčenja.

To neskladje lahko pripišemo pristranosti vzorčenja, ko le-ta ne izvira iz naključnega

14

vzorčenja. Napake vzorčenja in pristranost vzorčenja so karakteristike viktimizacijskih

študij.

Večji vzorci so bolj zaţeleni kot mali vzorci zato, ker moţnost napake vzorčenja pada, če je

vzorec večji. Nekaj virov pristranosti vzorčenja raziskav poznamo. Za primer določena

skupina ljudi manj sodeluje v viktimizacijskih študijah kot druge in izključene skupine so

bolj nagnjene k viktimizaciji. V NCVS so manj vključeni brezdomci, mladi moški, člani

manjšine in vsaka od teh skupin ima večjo moţnost viktimizacije kot starejši, ţenske ter

člani večinske populacije. Naslednja skrajnost so zelo bogati, ki so najbrţ nezadostno

predstavljeni v viktimizacijskih študijah, zato ker so se sposobni izmikati intervjujem

(Mosher, Miethe, Phillips, 2002).

4.2.4 Tehnični in postopkovni problemi

Številni tehnični problemi v viktimizacijskih študijah vplivajo na točnost merjenja

kriminalitete, ti problemi se osredotočijo na števce (število in tip kriminalitete) in

imenovalce (relevantna populacijska baza), ki se uporabljajo za cenitev stopnje in trendov

kriminalitete. Spremembe tehnike so povzročile omejeno primerjanje viktimizacije vej

oblasti skozi čas.

Spremembe definicij ''serije zločinov'' in kako jih obravnavajo so večji tehnični problem

sedanjih viktimizacijskih študij. Zaporednost mnogodelnih dejanj, ki so se zelo podobna v

malenkostih, toda anketiranec jih ne more ločiti med sabo ter o njih ustrezno poročati v

raziskavah. Na primer nasilja v zakonu, ki se ponovi večkrat v različnih časovnih obdobjih,

kjer se ţrtev ne more spomniti ne točno kdaj in kolikokrat je potekalo.

Veliko drugih tehničnih in proceduralnih problemov vpliva na številne ocene viktimizacij

iz anket.

15

Uporaba enega predstavnika gospodinjstva za poročanje viktimizacijskih izkušenj za vse

člane gospodinjstva rezultira manjše število prijavljenih izkušenj kot če vsi člani

gospodinjstva posamično poročajo.

Stopnja odzivnosti se spreminja čez nacionalne ankete in tisti, ki odklonijo sodelovanje ali

so podcenjeni na seznamu gospodinjstev (mlajše osebe, revni in brezdomci, člani etničnih

manjšin, pogosti preseljenci), imajo večinoma višjo stopnjo tveganja viktimizacije kot

sodelujoči v anketah. Premajhno vključevanje teh skupin, ki imajo visoko stopnjo tveganja

viktimizacije pomeni prenizka ocena viktimizacije (Mosher, Miethe, Phillips, 2002).

4.3 Prednosti anket o viktimizaciji

Nacionalne viktimizacijske študije so bile širše uporabljene kot alternativno merjenje.

Razširjenosti in razporejenosti kriminalitete v Zdruţenih drţavah Amerike. Največja

prednost teh študij je, da priskrbijo profil kaznivih dejanj, ki so prijavljene in ki niso

prijavljene.

NCVS ankete so bile ustvarjene za dosego dveh ciljev: da pravilno in zanesljivo oceni

obseg kaznivih dejanj v ZDA, neodvisno od uradnega beleţenja kriminalitete. Drugi cilj je,

da skrbijo proučuje viktimizacijsko tveganje, v povezavah z okoljem ter karakteristikami

tveganja povezanih kaznivih dejanj.

Največji napredek v viktimizacijskih študijah se je razvil pri selektivnih ''screen''

vprašanjih, ki so postala bolj jasna in razumljiva. ''Screen'' vprašanja v NCVS-ju so sproţila

naglo povečanje viktimizacijskih stopenj za določena kazniva dejanja (posilstvo, napad,

vlomi). Tudi metoda CATI, s centralnim nadzorom intervjujev, je bistveno povečala

prijavljeno stopnjo viktimizacije. Uporaba teh dveh metod je pa tudi nepričakovano

povečala poročanje o prekrških in trivialnih kaznivih dejanjih. Ta povečanja pa lahko

enotno vodijo k precenitvi števila kaznivih dejanj.

16

NCVS ima ogromen vzorec raziskovanja, ki predstavlja osebe in gospodinjstva v ZDA.

Intervjuvanih je kar okoli 100.000 ljudi dvakrat na leto. Več kot 90 odstotkov izbranih v

vzorec NCVS se odloči, da bo sodelovalo v teh anketah. To pomeni, da ima NCVS enega

od najvišjih odstotkov sodelujočih v socialnih raziskavah.

Več vzorcev je pridobljenih iz populacije popisnega urada in informacij iz gospodinjstev

kot pa iz naključnih telefonskih klicev. Zaradi tega podatki pokrivajo več populacij in ne

vsebujejo znanih napak pristranskosti vzorčenja pri sociodemografskih karakteristikah.

Nacionalna zastopanost, ki se nahaja v podatkih in v vzorčenju nam zbudi veliko zaupanje

v posploševanje o viktimizacijskem tveganju različnih podskupin in različnih krajev v ZDA

(Mosher, Miethe, Phillips, 2002).

17

5 Ankete o viktimizaciji v Sloveniji

Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani je dobil povabilo k sodelovanju,

kot izvajalec raziskave za Slovenijo, ob koncu leta 1991. Čeprav je bil raziskovalni

program inštituta za leto 1992 ţe narejen in raziskovalci polno zasedeni, in čeprav je bilo v

Sloveniji leta 1991 (ciljno leto, ''target year'' študije) v mogočem nenavadno (kar naj bi

utegnilo tudi glede kriminala dati izkrivljene rezultate). Poleg privlačnosti sodelovanja v

mednarodni študiji (saj je nedvomno zanimivo izvedeti, kako lastna drţava ''kotira'', glede

na kazalce kriminala v mednarodnem merilu), je bil poglavitni razlog za našo odločitev ta,

da rezultati takih raziskav dobijo polno vrednost šele ob večkratnih ponovitvah v daljšem

časovnem obdobju. Ker nam šele ponovitve podajo podobo trendov naraščanja ali upadanja

pojavov, niso ţeleli zamuditi prve priloţnosti, ki se jim je ponudila, da ''domačo''

viktimizacijo izmerijo po mednarodno primerljivi metodologiji (Pavlovič, 1992).

Vprašalnik, poleg občih demografskih, obsega dve skupini vprašanj. V prvi skupini so

''klasično'' viktimološka, torej vprašanja, s katerimi ugotavljajo, ali je bil anketiranec v

zadnjih petih letih ţrtev ropa, osebne tatvine, spolnega oz. telesnega nasilja oz. resne

groţnje, ter ali je on ali drug član njegovega gospodinjstva bil ţrtev tatvine motornega

vozila, namernega poškodovanja (vandalizma) vozila, tatvine iz oz. z vozila, tatvine

motornega kolesa, tatvine kolesa, vloma in poskusa vloma v stanovanje/hišo ter vloma v

garaţo ali druge zaprte nebivalne prostore – vsega skupaj dvanajst kriminalnih dogodkov,

ki jim je skupno, da sodijo v kategorijo t. i. ''konvencionalne'' kriminalitete. Opredelitve

dejanj so opisne in niso vezane na nobeno nacionalno kazenskopravno klasifikacijo, s čimer

je zagotovljeno istovetno razumevanje vprašanja v vseh raziskovalnih okoljih.

Če je bil anketiranec ţrtev katerega izmed navedenih dejanj, vprašalnik dalje ugotavlja, ali

(in kolikokrat) se je to zgodilo v enoletnem časovnem obdobju (z letom pred anketiranjem,

torej 1991), kje se je dejanje zgodilo, ali je bilo dejanje prijavljeno (če ne, zakaj ne; če da,

ali je bil anketiranec zadovoljen s postopki policije), ali je bil dogodek za ţrtev resen ali ne,

ter, ali je oz. kdo je ţrtvi pomagal. Vprašalnik vsebuje, za enoletno časovno obdobje, tudi

18

vprašanja o morebitnih potrošniških goljufijah ter o morebitnih zahtevah po podkupnini s

strani uradnih oseb.

Drugi del vsebuje vprašanja, namenjena vsem anketirancem, ne glede na to, ali so v

raziskovalnem obdobju bili viktimizirani ali ne. Gre za vprašanja o strahu pred kriminalom

oz. o stopnji (subjektivne) ogroţenosti, o zadovoljstvu z delom policije nasploh, o načinih

osebnega varovanja in varovanja premoţenja (posedovanje oroţja, varnostne naprave) ter o

načinu ţivljenja (stiki z razširjeno druţino, druţabno ţivljenje).

Osnovna enota vzorca je gospodinjstvo, saj je tudi večina zadevnih dejanj takih, da

oškodujejo gospodinjstvo v celoti (odtujevanje motornega vozila, vlom ipd.). Znotraj

(naključno izberemo tudi anketiranca (to bo tisti član gospodinjstva, starejši od 16 let, ki

ima prvi naslednji rojstni dan), ki dejansko odgovarja na vprašanja anketarja, in na katerega

se nanašajo vprašanja o osebni viktimizaciji. Tako se izognemo nevarnosti, da bi med

anketiranci prevladovale osebe istega spola, podobne starosti, statusa ipd. (npr. gospodinje,

ker so pač več doma).

V drţavah, kjer je telefonska mreţa dobro razvita in pokriva visok deleţ gospodinjstev, je

kot metoda najbolj (zaradi cenenosti) priljubljeno telefonsko anketiranje, ob uporabi

računalniškega programa za sprotno vnašanje odgovorov. Povsod to kajpak ni mogoče,

zaradi nerazvite telefonije, in je anketiranje treba izpeljati terensko, kar je neprimerno

draţje. Pogosto je tudi kakovost, v smislu reprezentativnosti, pri terenskih vzorcih niţja,

kajti terenski vzorec je tem boljši, čim bolj je razpršen, zato pa je tudi tem draţji; običajno

je treba izbrati kompromisno pot (Pavlovič, 1992).

5.1 Analiza statističnih podatkov o žrtvah in oškodovancih

Brvar (Brvar, 2004: 109) navaja, da policija svoje delo na področju odkrivanja in

preiskovanja kaznivih dejanj, prekrškov itd. ponazarja statistiko, ne vemo pa kakšna je

statistika o preprečevanju npr. kaznivih dejanj, saj je preprečevanje zelo pomembna naloga,

ki je esplicitno navedena v zakonu o policiji. Pri tem nihče ne zanika, da policija in drugi

19

drţavni mehanizmi dejansko ne preprečujejo kriminala, vprašanje je le koliko so pri tem

uspešni in koliko bolj bi lahko bili, če bi rezultate lahko tudi bolje analitično vrednotili.

Ker preprečevanje kriminala zajema vse tisto kar prispeva k zmanjševanju moči in obsega

tistih dejavnikov, ki kriminal vzpodbujajo (ga omogočajo), in povečuje moč in obseg tistih

dejavnikov, ki kriminalu nasprotujejo (ga onemogočajo), je konkretno preprečevanje

kriminala lahko le rezultat sistematičnega zbiranja in analiziranja – raziskovanja vseh

podatkov, povezanih s kaznivimi dejanji ter podatkov o demografskem socialnem,

ekonomskem in tudi kulturnem okolju v določenem prostoru in času.

Raziskovanje za potrebe preprečevanje se loči po glavnih objektih raziskovanja, najbolj

pogosto so to storilci kaznivih dejanj, prostor, situacije in ţrtev in oškodovanci. V bistvu

gre za kriminološki in viktimološki pristop. Prvi izhaja od kaznivega dejanja in storilca,

drugi od ţrtve oz. oškodovanca, oba pa se srečujeta na zelo obseţnem preseku

raziskovalnega polja. Po postopnih spoznanjih, da ţrtve in storilca ni mogoče postaviti

''črno-belo'' nasprotje (Pečar, 1988: 170), je tudi sta tudi ţrtev in oškodovanec kot

udeleţenca v kriminalnem dejanju postala raziskovana objekta. Pečar pravi, da ''različne

poloţajske, odnosne, duševne, telesne, gospodarske in druge razmere in silnice največkrat v

konteksu druţbenega in simboličnega interakcionizma določajo in oblikujejo kriminaliteto,

med tem ko ji ţrtve dajejo vsebinski okvir'' (Pečar, 1988: 171). Gre za to da določeni ljudje

v določenih situacijah privlačijo določeno viktimizacijo in spoznanje in moţnosti omogoča

preučevanje viktimogenih situacij tudi v smislu njihovega preprečevanja.

Raziskovalna področja sodobne viktimologije lahko delimo na:

raziskovanje karakteristih posameznih skupin ţrtev,

raziskovanje razmerij – odnosov med ţrtvijo in storilcem,

raziskovanje okoliščin, v katerih je prišlo do viktimiziranosti in

raziskovanje ravnanja – doprinosa ţrtve kriminalnemu dejanju.

20

Viri podatkov za viktimološka raziskovanja pri nas so predvsem uradne policijske

evidence, mednarodna anketa o kriminalni viktimizaciji (ICVS) in razne druge ankete o

ţrtvah in oškodovancih ter storilcih kaznivih dejanj (Brvar, 2004: 109).

Prispevek analizira nekatere podatke o ţrtvah in nekaterih oškodovancih, ki jih je policija

evidentirala hkrati s podatki o kaznivih dejanjih v Sloveniji v obdobju 2000 do 2002 z

namenom ugotavljanja tistih podatkov, ki so pomembni za načrtovanje preprečevanja

kriminalnih dejanj; gre torej za statistično-analitično ugotavljanje viktimogenih dejavnikov

v podatkih o ţrtvah in oškodovancih. Cilji analize so ugotoviti:

nekatere karakteristike ţrtev kriminala v Sloveniji: starost, spol, večkratno

viktimizacije,

verjetnost viktimizacije slovenskega prebivalca,

odnos med ţrtvijo oziroma oškodovancem in storilcem (poznanstvo) in

nekatere prostorske ter časovne okoliščine, v katerih je prišlo do viktimizacije.

Namen prispevka je na primeru potrditi tezo, da so viktimološke analize nujne za

pridobivanje pomembnih podatkov za načrtovanje preprečevanja kriminala (Brvar: 2004:

110).

Analiza je zajela policijske podatke o ţrtvah in fizičnih oškodovancih zaradi kriminalnih

dejanj negospodarske kriminalitete v Sloveniji letih 2000 – 2002 (opazovano obdobje).

Osnovna populacija je vsebovala 176.901 enot ţrtev in oškodovancev. V tej populaciji je

bila vsaka ţrtev oziroma oškodovanec zapisana za vsako kaznivo dejanje, ki ga je utrpela.

Časovno je bila ta oseba lahko viktimizirana samo enkrat, vendar je policija ugotovila več

kaznivih dejanj in oseba je tudi tolikokrat zapisana. Dejansko je policija v opazovanem

obdobju evidentirala 143.029 različnih ţrtev in oškodovancev.

Prva, precej zahtevna, preureditev osnovne populacije je omogočila analizo dejanskega

števila različnih ţrtev in oškodovancev in pogostost njihovega v opazovanem obdobju po

spolu. Enota preurejene populacije je viktimizacija posamezne ţrtve oziroma oškodovanca

21

v nekem času kot posledica nekega kriminalnega dejanja. Takšno kriminalno dejanje je

lahko sestavljeno iz več kaznivih dejanj, ker pa so bila storjena kot nadaljevano-

neprekinjeno oziroma sestavljeno kriminalno dejanje v istem času oz. začeto ob istem času,

se šteje kot ena enota npr.: telesna poškodba, posilstvo, tatvina. (Brvar, 2004: 110)

Brvar (Brvar, 2004:113) je naredil izračun, verjetnosti viktimizacije ene viktimizacije v treh

letih po starostnih skupinah. Seveda gre za izračun, ki temelji na uradnih podatkih, kar

pomeni, da je verjetnost viktimizacije najmanj za tretjino večja, ker vse tuje in domače

analize o prikriti kriminaliteti, to ocenjujejo na najmanj 30%. V tabeli 1 so izračunane

verjetnosti prebivalcev RS po starostnih skupinah in spolu.

Tabela 1: Verjetnost viktimizacije (obdobje 3 let) za slovensko prebivalstvo po spolu

( v %) (Brvar, 2004:113).

Starost

Verjetnost, da je prebivalec viktimiziran najmanj enkrat v

treh letih (%)

Spol (%)

Moški Ţenski

0 – 4 0,2 0,3

5 – 9 0,6 0,5

10 – 14 2,3 1,8

15 – 19 11,4 7,1

20 – 24 14,1 9,0

25 – 29 12,7 8,4

30 – 39 11,0 7,7

40 – 49 10,6 7,1

50 – 59 9,0 5,3

60 – 69 6,5 3,1

70 – 79 4,5 2,6

80 – 84 3,6 2,3

85 in več 3,3 2,3

22

5.2 Mednarodna anketa o viktimizaciji: Ljubljana 1992

Leta 1992 je obseţno raziskavo opravil Pavlovič, ki je z mednarodnim vprašalnikom

anketiral 1000 ljubljanskih gospodinjstev. Z raziskavo je predstavil predvsem stopnjo

prijavljanja posameznih kaznivih dejanj policiji in razloge za njihovo prijavljanje oziroma

za neprijavljanje, ter primerjavo ravni viktimizacije v Ljubljani s podatki zahodnoevropskih

drţav. Kot tudi ostale raziskave, tudi ta izpostavlja policijsko statistiko, kot nepopolno

pokazateljico dejanske viktimizacije. Vprašalnik je poleg občih demografskih vprašanj

obravnaval dve skupini vprašanj. V prvi skupini so bila ''klasična'' viktimološka vprašanja,

s katerimi ugotavljamo, ali je bil anketiranec v zadnjih petih letih ţrtev kaznivega dejanja,

drugi del pa je bil namenjen vsem anketirancem, ne glede na njihovo viktimizacijo (Meško

2007).

Vprašalnik so prevedli iz angleščine, vzorec gospodinjstev pa so določili v sodelovanju z

Inštitutom za druţbene vede pri Fakulteti za druţbene vede v Ljubljani, ki je prevzel tudi

tehnično plat zajemanja podatkov, izvedbe anketiranja in primarno obdelavo podatkov. Ker

so ţeleli raziskovati učinek metode anketiranja v našem okolju na rezultate, so se odločili,

da bodo 700 enot anketirali telefonsko, 300 pa terensko (''face-to-face''); v obeh primerih so

bili podatki zajeti računalniško, na terenu kajpak s prenosnimi računalniki, kar je bilo tudi s

strani generalnega koordinatorja sprejeto kot zanimiva novost. Odziv na anketo je bil zelo

dober. Morda zato, ker Slovenija še ni bila anketno ''preutrujena'', toda bolj pomembno se

zdi, da postaja problematika kriminala zelo aktualna (tudi medijsko zanimiva), in je bilo

ljudem večinoma všeč, da se je te problematike nekdo strokovno in poglobljeno lotil

(Pavlovič, 1992).

5.3 Mednarodna anketa o kriminaliteti oz. viktimizaciji Slovenija

(Ljubljana) 1997

Leta 1997 so z vzorcem 2.053 gospodinjstev zajeli celo Slovenijo. Zaradi primerljivosti s

prejšnjim krogom so 1.020 gospodinjstev anketirali v Ljubljani, preostalih 1.033 pa

sorazmerno drugod po Sloveniji. Ankete so potekale po telefonu. V raziskovalnem

23

elaboratu so primerjali rezultate rezultati anket iz leta 1992in v mednarodnem merilu

(primerjava z enajstimi, v ta krog ankete vključenimi industrializiranimi drţavami). V

Sloveniji je bil v tem petletnem obdobju obseg premoţenjske kriminalitete razmeroma

stalen, nekoliko pa se je povečalo število nasilnih dejanj in primerov kontaktne

premoţenjske kriminalitete, vendar je še vedno pod ravnjo, ki bi jo glede na značilnosti

Slovenije (prehod, nezaposlenost, t.i. ''ekonomsko naprezanje'' ipd.) lahko pričakovati in je

v povprečju industrializiranih deţel. Glede na značilnosti ţrtev izstopajo zlasti mlajše, bolj

izobraţene in bolj dinamične skupine. Strah pred kriminaliteto je v mestnem okolju v

porastu, hkrati pa se je zmanjšala vidnost policije in zadovoljstvo z njenim delom, vendar

pa ni videti, da bi bila zato javnost kaj bolj strogo kaznovalno naravnana (Pavlovič. 1998).

5.4 Viktimizacijska študija 2001

Leta 2001 so z vzorcem 1260 gospodinjstev v Ljubljani. Podatki, ki so dobljeni z anketo se

nanašajo samo na osebe, ki so stare najmanj 16 let. Anketo so prvič opravili na Statističnem

uradu Republike Slovenije, saj na SURS-u spremljajo v okviru statistike kriminalitete vidik

varnosti iz dveh zornih kotov: z vidika storilcev in z vidika ţrtev. Z vidika storilcev

kaznivih dejanj spremljamo podatke o ovadenih, obtoţenih in obsojenih osebah in sicer

glede na vrsto kaznivih dejanja. Podatke jim sporočajo toţilstva in sodišča na podlagi

svojih administrativnih evidenc, ker so v kazniva dejanja vpletene ţrtve so se odločili da

kriminaliteto spremljajo tudi z vidika ţrtve , še posebej zato, ker precejšen del kaznivih

dejanj ostane neprijavljen.

5.5 Pilotna anketa o žrtvah kriminala 2009

Anketa je bila na opravljena na Statističnem uradu Republike Slovenije, kot tudi leta 2001.

Pilotno anketo o ţrtvah kriminala so na SURS-u izvajali od marca do maja 2009 na vzorcu

2000 oseb. Ankete so opravili le v mestni občini Ljubljana in Maribor in sicer z namenom,

da bi bilo mogoče, glede na majhnost velikost vzorca, pridobiti ustrezno zanesljive osnovne

podatke ter da bi bilo mogoče oceniti primerjati s preteklimi leti. Poleg Slovenije so v

pilotnem projektu sodelovale še Avstrija, Ciper Češka republika, Danska, Finska, Italija,

24

Katalonija, Latvija, Litva, Madţarska, Nemčija, Poljska, Portugalska, Slovaška republika,

Španija in Švedska. Pojav viktimizacije v Ljubljani od leta 2001 do leta 2008 povečal pri

nekaterih vrstah kriminalnih dogodkov. Najbolj se je povečal deleţ oseb, ki so bile ţrtev

vandalskega napada na vozilo. Precej se je povečal tudi deleţ ţrtev tatvine koles. Ljubljana

in Maribor se glede občutka varnosti statistično značilno nista razlikovala. Ţrtve

kriminalnih dejanj v Ljubljani so med dogodki, ki so se jim zgodili nazadnje, največkrat

prijavile policiji tatvine vozil, motorjev in skuterjev. Najmanjkrat so policiji prijavili

vandalske napade na vozila in poskuse vlomov. Med ţrtvami, ki so dogodek, ki se jim je

zgodil nazadnje, prijavile policiji, so bili v Ljubljani z delom policije najbolj zadovoljni

tisti, ki so doţiveli tatvino iz vozila; najbolj nezadovoljni pa so bili z delom policije v

Ljubljani tisti, ki so doţiveli tatvino koles, in tisti, ki so bili oropani (SURS, 2009).

25

6 Trendi kriminala v Sloveniji po podatkih iz anket o

viktimizaciji

6.1 Osebna tatvina

0

2

4

6

8

10

12

14

16

1992 1997 2001 2008

Delež oškodovanihanketirancev (v %)

Slika 1: Deleţ oškodovanih anketirancev (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič, 1992;

Pavlovič, 1998; Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).

20

25

30

35

40

45

50

55

1992 1997 2001 2008

Delež prijavljenih

k.d. (v %)

Slika 2: Deleţ prijavljenih kaznivih dejanj (v%) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič, 1992;


Ocenila sem, da se je kaznivo dejanje osebna tatvina z vsako generacijo anket o

viktimizaciji zmanjšala. Leta 1992 je 13,6 % anketirancev odgovorilo, da so bili

oškodovani z osebno tatvino. Čeprav se je število kaznivih dejanj zmanjšalo se je odstotek

26

prijavljenih kaznivih dejanj povečalo. Leta 2008 je bilo 33 % oškodovancev zadovoljnih z

delom policije v primeru prijave kaznivega dejanja. 11,7 % z delom policije ni bilo niti

zadovoljnih, niti nezadovoljnih. 54,3 % anketirancev, ki so policiji prijavili kaznivo dejanje

osebne tatvine z delom policije ni bilo zadovoljnih.

6.2 Tatvina vozila, mopeda, skuterja

0

0,2

0,4

0,6

0,8

1

1,2

1,4

1,6

1,8

2

1992 1997 2001 2008

Delež oškodovanih

anketirancev (v %)



0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

100

1992 1997 2001 2008

Delež prijavljenihk.d. (v %)

Slika 4: Deleţ prijavljenih kaznivih dejanj (v %) od leta 1992 do leta 2008 (Pavlovič,

1992; Pavlovič, 1998; Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).

27

Za kaznivo dejanje tatvine vozila, mopeda ali skuterja lahko rečem, da se je deleţ

oškodovanih anketirancev od leta 1992 zmanjšal za 73, 7%. Leta 1992 je bilo 1,9 %

anketirancev odgovorilo da je bilo oškodovano z kaznivim dejanje tatvine vozila, mopeda

ali skuterja; leta 2008 pa le še 0,5 % anketirancev. Odstotek prijavljenih kaznivih dejanj

tatvine vozila, mopeda ali skuterja se v Sloveniji zmanjšuje. Leta 1992 je bilo prijavljenih

kar 93% kaznivih dejanj, v zadnji anketah o viktimizaciji pa le še 72 %. Deleţ zadovoljnih

anketirancev s policijo je 61,7% kar je največji deleţ zadovoljnih prijaviteljev v letu 2008

po kaznivih dejanjih. 38,3% je bilo po prijavi kaznivega dejanja nezadovoljnih z

delovanjem policije.

6.3 Tatvina iz/z vozila

0

5

10

15

20

25

1992 1997 2001 2008




28

40

45

50

55

60

65

70

75

80

1992 1997 2001 2008

Delež prijavljenih k.d.(v %)



Kaznivo dejanje tatvine iz/z vozila se je z leti zmanjšalo. V primerjavi leta 2008 z letom

1992 se je za 74,6 odstotkov zmanjšala tatvina iz/z vozila. Odstotek prijavljenih kaznivih

dejanj se je z leti povečeval in tako je za 17 % zabeleţenih več prijav anketirancev v letu

2008. Z delom policije v primeru prijave je bilo zadovoljnih 67 % anketirancev.

Nezadovoljnih je bilo 14,9 %; niti zadovoljnih, niti nezadovoljnih pa je bilo 18,1 %.

6.4 Vandalski napad na vozilo

0

5

10

15

20

25

30

1992 1997 2001 2008




29

15

17

19

21

23

25

27

29

31

33

1992 1997 2001 2008

Delež prijavljenih k.d.(v %)



V primerjavi zadnje ankete o viktimizaciji leta 2008 z letom 1992, sem opazila, da je deleţ

vsaj enkrat oškodovanih anketirancev zmanjšal za kar 59%, kar je zelo opazna razlika.

Prijavljenih kaznivih dejanj policiji je bilo le ena četrtina vseh vandalskih napadov na

vozila. Zadovoljnih anketirancev z delom policije je 54,2%; niti zadovoljnih, niti

nezadovoljnih je 20,2%; nezadovoljnih pa jih je 25,5%.

6.5 Tatvina kolesa

0

2

4

6

8

10

12

14

16

1992 1997 2001 2008

Delež oškodovanih

anketrancev (v %)



30

30

35

40

45

50

55

60

1992 1977 2001 2008

Delež prijavljenih k.d.

(v %)


1992; Pavlovič, 1998, Umek ,2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).

Ocenila sem, da se leta 2008 deleţ oškodovanih zmanjšal za kar 59% v primerjavi z letom

1992. Zmanjšal pa se je tudi odstotek prijavljenih kaznivih dejanj tatvine kolesa, za kar

31,7%. Leta 2008 je z policijo zadovoljnih najmanj oškodovancev tatvine kolesa in to le

27,7% oškodovancev, niti zadovoljnih, niti nezadovoljnih je 37,2% oškodovancev,

nezadovoljnih pa 35,1%.

6.6 Vlom v dom

0

1

2

3

4

5

6

7

8

1992 1997 2001 2008



Pavlovič, 1998, Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).

31

50

55

60

65

70

75

80

1992 1997 2001 2008

Delež prijavljenih k.d. (v

%)


1992; Pavlovič, 1998, Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).

Pri tem kaznivem dejanju se lepo vidi, kako se deleţ oškodovancev zmanjšuje z vsako

anketo o viktimizaciji. Vendar pa sem opazila da se odstotek prijavljenih k.d. z leti

zmanjšuje; v primerjavi prve ankete o viktimizaciji leta 1992 in zadnje opravljene ankete

2008 se lepo vidi, da so v preteklosti prijavili več kot 68 % kaznivih dejanj, v zadnji anketi

o viktimizaciji pa le še 59 & kaznivih dejanj. Z delom policije je zadovoljnih 42,6 %.

Nezadovoljnih anketirancev, ki so prijavili kaznivo dejanje policiji pa je 29,8 %.

6.7 Rop

0

0,5

1

1,5

2

2,5

1992 1997 2001 2008



Pavlovič, 1998, Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).

32

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

1992 1997 2001 2008

Delež prijavljenih k.d.

(v %)


1992; Pavlovič, 1998, Umek, 2001; Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009).

Pri tem kaznivem dejanju je očiten majhen deleţ oškodovanih anketirancev; le 1,6%

anketirancev je leta 2008 odgovorilo, da so bili oškodovani s kaznivim dejanjem ropa.

Prijavljen je le vsak 4 rop, kar je zelo majhen odstotek prijavljenih kaznivih dejanj.

Zadovoljstvo s policijo je potrdilo le 31,9% anketirancev. Nezadovoljnih je bilo 26,6%; niti

zadovoljni, niti nezadovoljnih pa je kar 41,5% anketirancev leta 2008.

33

7 Evropska unija in viktimizacijske študije

Leta 2007 je bil v Stockholmu kriminološki simpozij na katerem predstavili poročilo o

spremembah na področju viktimizacijskih študijah po Evropi.

Eurostat vodi statistiko o kriminaliteti in kazensko-sodni statistiki od drţav članic EU in jo

dopolnjuje s podatki od drţav kandidatk in EFTA/EEA drţav. Do sedaj sta bili objavljeni

policijska statistika in zaporniška populacijska statistika. (Aromaa, Heiskanen, 2008, po

Tavares & Thomas 2008). Primerjave lahko temeljijo na spremembah kriminalnih trendov,

ampak ne na nivoju kriminalitete, ker so si kazensko-sodni sistemi v različnih drţavah

različni.

Poročilo o kriminaliteti in viktimizacijskih anketah vsebujejo opis o sedanjih poloţajih v

drţavah članicah EU. Podatki so iz UNECE – United Nations Economic Commission from

Europa (Zdruţeni narodi – Ekonomska komisija Evrope) in iz UNODS –United Nations

Office on Drugs and Crime (Zdruţeni narodi – Urad za droge in kriminaliteto). Ankete, ki

so bile opravljene v letu 2005 in so na razpolago za ocenjevanje izkušenosti članic EU.

Glavni cilj projekta je razviti model ankete, ki bo sprejeta na Evropski ravni in bo lahko

opravljena znotraj obstoječih študij ali pa kot samostojna anketa. Poročilo vsebuje

metodološka priporočila (vključno z načinom intervjuja, področje navodil, ocene

postopkov, ipd), kot tudi vprašalnik za podatkovno bazo. Naloga projekta je bila poročati

rezultate UNECE-UNODC ankete z prepisanim pregledom. Na kakšen način so spremljane

viktimizacijske ankete v drţavah članicah in v drţavah kandidatkah in v EFTA drţavah.

Izkušenost okoli anket o viktimizaciji je bila zelo različna, odzivnost drţave, čeprav je bila

Mednarodna anketa o ţrtvah kriminala (ICVS) vsaj enkrat prevedena v vse drţave članicah

od leta 1989 do 2005. ICVS je bila opravljena petkrat. Velika Britanija, Nizozemska in

Finska so sodelovale v vseh petih izvedbah. Te tri drţave imajo največ znanja o

Mednarodnih anketah o ţrtvah kriminala. Na drugi strani v mnogih drţavah, institucije, ki

so odgovorne za urejanje statistike o kriminaliteti so imele malo, če sploh kaj izkušenj o

viktimizacijskih anketah.

34

8 Sklepi

Posameznemu oškodovancu je vsako dejanje, ki ogrozi njegovo dobrobit, odveč. Toda ne

morem si predstavljati druţbe brez kriminala: kršenje pravil je prav tako del človekove

narave kot njihovo ustvarjanje. Druţba za razliko od posameznika prenese brez večje škode

določeno raven kršenja pravil – dokler le-te lahko obravnava kot izjeme.

Dosedanje raziskovalne ugotovitve v svetu kaţejo, da kriminal narašča, tako v razvitem

delu sveta – z izjemo nekaterih industrializiranih drţav. Vsak izmed teh svetov ima za tak

razvoj svoje strukturne razloge, a kot kaţe se prepad med razvitimi in nerazvitimi manjša,

vsaj v smislu obremenjenosti z zločinom.

Empirično raziskovanje viktimizacije zagotavlja vrsto koristih informacij kajpak tudi na

oţji, nacionalni oz. lokalni ravni in za ''sprotno rabo''. Točnejša predstava o dejanskih

razseţnostih in strukturi kriminalitete, kot jo dajejo uradne statistike znanih kaznivih dejanj

je potrebna za načrtovanje strategij. Kriminalna politika, ki se ne bi ustavljala le na

kazenskem pregonu storilcev, temveč bi bila v večji meri usmerjena k reševanju druţbenih

problemov, mora iskati specifično rešitev za preprečevanje posameznih oblik kriminalitete

in specifične rešitve za zmanjševanje škode, ki jih ta povzroči. Sodelovanje drţave pri

pomoči ţrtvam, da v primerih resne viktimizacije prebrodijo kritično obdobje, postaja v

sodobnem svetu pravilo in norma, medtem ko smo se pri nas šele lotili tega dela.

Informacije o dejavnikih strahu in negotovosti v sodobnih soseskah bi kazalo izkoristiti za

ustrezno načrtovanje varnega urejanja prostora, informacije o dejavnikih (ne)zadovoljstva z

delovanjem javnih sluţb pa za ukrepe za dvig zaupanja in izboljšanje sodelovanja, ki je v

skupnem interesu, ipd.

Mednarodna primerjava kaţe, da se kriminaliteta v Sloveniji giblje okrog evropskega

povprečja, čeprav je Evropa tudi na tem področju vse prej kot homogen pojem.

Ankete o viktimizaciji imajo za policijo in vse tiste, ki se ukvarjajo z načrtovanjem

varnosti, določen pomen, saj vsaj deloma pomagajo osvetliti ''temno'' polje kriminalitete.

35

Problem pa je, da so te študije zahtevne iz izvedbenega in metodološkega vidika. Vzorec

mora biti velik, pa še tako zajame razmeroma majhen deleţ ţrtev, poleg tega pa so oblike

viktimizacije različne. Tako so zahtevne statistične obdelave nemogoče in posplošitve

vprašljive.

Leta 2009 je poskusno raziskovanje potekalo pod okriljem Evropske komisije. Namen

projekta pa je bil, da se vprašalnik prevede v jezik vsake drţave članice EU in da se prevod

vprašalnika v vsaki drţavi članici tudi testira, ter da se testirajo metode vzorčenja in načini

anketiranja. Na podlagi izsledkov testnega raziskovanja bo izdelan enoten vprašalnik in ta

bo od leta 2013 dalje uporabljal v vseh drţavah članicah EU. Za izvajanje ankete pa bo

sprejeta tudi zakonska podlaga ter pripravljene enotne metodološke zahteve.

Uradni podatki kaţejo na naraščanje števila prijavljenih kaznivih dejanj. Vzroke je po eni

strani mogoče iskati v relativnem poslabšanju varnostnih razmer, po drugi strani pa v večji

ozaveščenosti oškodovancev in zato doslednejšem prijavljanju kaznivih dejanj. Izrazit

statistični porast kaznivih dejanj po letu 1995 je mogoče deloma pojasniti tudi kot

posledico različnega tolmačenja kazenske zakonodaje glede predlaganih deliktov. Po letu

1998 se je povečalo tudi število obtoţenih in obsojenih oseb.

Analiza podatkov kaţe spremembo strukture kaznivih dejanj. Naraščajo kazniva dejanja z

elementi nasilja, zlasti zoper ţivljenje in telo ter spolno nedotakljivost. Več je tudi umorov

po naročilu, ki so posledica izsiljevanja in zastraševanja ali so storjeni iz premoţenjskih

razlogov. V zadnjem desetletju se je povečalo število prijavljenih in odkritih dejanj

spolnega nasilja, zlasti spolnega napada na otroke. Otroci in mladostniki so po podatkih

organov kazenskega pregona posebej ogroţena skupina prebivalstva, kar vzbuja skrb zaradi

moţnih izjemno škodljivih psihosocialnih posledic pogosto dolgotrajnih zlorab. Po

podatkih nevladnih organizacij je nasilje prisotno v vsaki peti slovenski druţini. V zadnjih

letih se je prav tako povečalo število prijavljenih kaznivih dejanj kršitve spolne

nedotakljivosti z zlorabo poloţaja.

36

Povečuje se tudi število statistično zabeleţenih kaznivih dejanj premoţenjske kriminalitete.

Klasična premoţenjska kriminaliteta v obliki tatvin, vlomov ter vandalizma je poleg

nasilnih in spolnih kaznivih dejanj najbolj številčna oblika kriminalitete, ki pomembno

vpliva na subjektivni občutek varnosti drţavljanov. Povečuje se število mladoletnih

storilcev premoţenjskih kaznivih dejanj, vse večji je tudi deleţ storilcev odvisnikov od

drog, v primerih hujših premoţenjskih kaznivih dejanj pa prevladujejo povratniki ter

pripadniki organiziranih kriminalnih skupin. Za mladoletniško kriminaliteto je značilno, da

storilci izvajajo predvsem kazniva dejanja zoper premoţenje ter ţivljenje in telo (Resolucija

o preprečevanju in zatiranju kriminalitete, 2006)

37

8 Viri in literatura

Brvar, B. (2004): Analiza podatkov o žrtvah in oškodovancih za potrebe preprečevanja

kriminalnih dejanj. In (ed. Meško, G.). Preprečevanje kriminalitete, teorija, praksa in

dileme. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. 109-133.

Fattah, A. E. (2005). Victimology. Wright, A. R., Miller, m. R., Encyclopedia of

Criminology. Volume 3. New York, London. Routledge. 1724-1727.

Hough, M., Maxfield, M. (2007). Surveying crime in the 21st Century. Monsey, New York,

Criminal Justice Press.

ICVS: International Crime Victim Surveys (2007). Dokument je bil pridobljen 7. 8. 2010

na http://ruljis.leidenuniv.nl/group/jfcr/www/icvs/Index.htm.

Kanduč, Z. (2002). Žrtve, viktimizacije in viktimološke perspektive. Ljubljana, Inštitut za

kriminologijo pri pravni fakulteti.

Kanduč Z. (1995). Critical victimology. Revija za kriminalistiko in kriminologijo,

Ljubljana, 46 (2), 196-202.

Košir, B. (2007). Oris in dileme viktimoloških anket. Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza

v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede.

Meško, G. (2002). Osnove preprečevanja kriminalitete. Ljubljana, Visoka policijsko-

varnostna šola.

Meško, G. (1998). Nekatere razsežnosti nasilne viktimizacije. Teorija in praksa, Ljubljana,

35 (6), 1076-1088.

http://ruljis.leidenuniv.nl/group/jfcr/www/icvs/Index.htm

38

Mitar, M. (2000). Uvod v metodologijo znanstvenega raziskovanja pojavov (splošni del).

Ljubljana, Visoka policijska-varnostna šola.

Mosher, C. J. Miethe, T. D., Phillips, D. M. (2002). The mismeasure of crime. Thousand

Oaks, London, New Delhi, Sage Publications.

Newburn, T. (2007).Criminology. Devon, Willan publishing.

Pavlović, Z. (1992). Mednarodna anketa o viktimizaciji. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, Ljubljana, 44, št. 2, s. 129-138.

Pavlovič, Z. (1997) Mednarodni viktimološki simpozij ''skrb za žrtve''. Revija za

kriminalistiko in kriminologijo, 44 (1), 454-455.

Pavlovič, Z. (1998) Mednarodna anketa o viktimizaciji – Slovenija 1997. Ljubljana, Inštitut

za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Članek je bil pridobljen 7. 8. 2010 na http://www.inst-

krim.si/upload/raziskovanje/r_120.pdf.

Pavlović, Z. (1998). Mednarodni anketi o kriminaliteti oz. viktimizaciji. Slovenija

(Ljubljana) 1992-1997 (1. del). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, Ljubljana, št. 3, s.

257-265.



30-37.



122-130.

http://www.inst-krim.si/upload/raziskovanje/r_120.pdf

http://www.inst-krim.si/upload/raziskovanje/r_120.pdf

39


(Ljubljana) 1992-1997 (4. sklepni del). Revija za kriminalistiko in kriminologijo,

Ljubljana, št. 3, s. 234-239.

Pečar, J. (1988). Formalno nadzorstvo. Ljubljana, ČZ Uradni list RS.

Resolucija o preprečevanju in zatiranju kriminalitete. (2006). Uradni list RS, št.43/2006.

SURS (2009) Pilotna anketa o žrtvah kriminala, 2009. Dokument je bil pridobljen 13. 7.

2010 na http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3035

Šelih, A., (1994). Viktimološko raziskovanje v Sloveniji. Revija za kriminalistiko in

kriminologijo, 45 (4), 356-360

Temno polje kriminalitete. Podatki so bili pridobljeni 16. 9. 2010 na

http://www.pravna.net/phpBB3/viewtopic.php?f=39&p=62811&t=7436

Umek, P., (2004) Viktimizacijska študija 2001. Ljubljana, 2004. Preprečevanje

kriminalitete – teorija, praksa in dileme. 149-162

http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=3035

http://www.pravna.net/phpBB3/viewtopic.php?f

40

Delovni življenjepis kandidata

Rojena sem leta 1988 v Kranju. Obiskovala sem osnovno šolo Marije Vere v Kamniku.

Leta 2003 sem se vpisala na srednjo ekonomsko šolo v Kamniku. Z omenjeno šolo sem

pridobila poklic ekonomski tehnik.

Po opravljeni poklicni maturi sem se leta 2007 vpisala na Fakulteto za varnostne vede v

Ljubljani, smer: varnost in policijsko delo.

Dodiplomski študij zaključujem z diplomsko nalogo z naslovom Ankete viktimizacije v

Sloveniji leta 2008.

41

Izjava o avtorstvu

Spodaj podpisana Patricija Pavlovič izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom »Anketa o

viktimizaciji v Sloveniji 2008« rezultat lastnega dela in da so rezultati korektno navedeni.

Ljubljana, 27.9 2010 Patricija Pavlovič

Documents

Univerza v Mariboru - COnnecting REpositories · Viktimologija je nedvomno zelo perspektivna veda, saj je očitno, da vsakovrstnih ţrtev v sodobnem svetu ne manjka (Kanduč, 1995)