UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

IZRAŽANJE VERSKIH ČUSTEV MED MLADIMI V ČASU HOSPITALIZACIJE

( Diplomsko delo )

Maribor, 2008 Nataša Levar

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentorica: viš. predav. mag. Jadranka Stričević, uni. dipl. org. Somentorica: red. prof. dr. Jana Bezenšek, prof. sociologije

II

Religija je kot luč v raznobarvni svetilki. Vsakdo si lahko izbere svojo barvo, luč pa ostaja enaka.

Muhamad Naguib

III

KAZALO VSEBINE POVZETEK ABSTRACT 1 UVOD ................................................................................................................................. 12 RELIGIJA ........................................................................................................................... 2

2.1 Opredelitev religije, vere ............................................................................................ 32.2 Duhovnost in duhovna oskrba .................................................................................... 5

2.2.1 Duhovna oskrba v bolnišnici ................................................................................ 52.3 Prvotna verstva in vrste religij .................................................................................... 7

2.3.1 Verski specialisti .................................................................................................. 82.4 Vrste religij ................................................................................................................. 9

2.4.1 Krščanstvo ............................................................................................................ 92.4.2 Islam ................................................................................................................... 152.4.3 Budizem .............................................................................................................. 172.4.4 Judovstvo – Judaizem ......................................................................................... 192.4.5 Hinduizem .......................................................................................................... 212.4.6 Vpliv religije na človeka .................................................................................... 23

3 MLADOSTNIK ................................................................................................................ 243.1 Razvojne naloge adolescence ................................................................................... 253.2 Telesne značilnosti mladostnika ............................................................................... 273.3 Duševne značilnosti mladostnika .............................................................................. 283.4 Mladostnik in bolezen ............................................................................................... 293.5 Mladostnik in vera .................................................................................................... 303.6 Vloga medicinske sestre pri izražanju verskih čustev pri mladem v času njihove hospitalizacije ................................................................................................................. 32

3.6.1 Duhovno zdravje in bolezen ............................................................................... 333.6.2 Proces zdravstvene nege ..................................................................................... 343.6.3 Vpliv verskega prepričanja na zdravstveno nego ............................................... 35

4 EMPIRIČNI DEL – RAZISKAVA O IZRAŽANJU VERSKIH ČUSTEV MED MLADOSTNIKI V ČASU HOSPITALIZACIJE ............................................................... 38

4.1 Namen diplomskega dela .......................................................................................... 384.2 Cilji diplomskega dela .............................................................................................. 384.3 Hipoteze diplomskega dela ....................................................................................... 384.4 Opis raziskovalne metodologije ................................................................................ 39

4.4.1 Zbiranje podatkov ............................................................................................... 394.4.2 Metoda dela ........................................................................................................ 39

4.5 Rezultati raziskave .................................................................................................... 405 RAZPRAVA ..................................................................................................................... 57

5.1 Končno preverjanje hipotez ...................................................................................... 586 SKLEP .............................................................................................................................. 597 LITERATURA ................................................................................................................. 608 PRILOGA: Anketni vprašalnik ZAHVALA

IV

KAZALO SLIK, GRAFOV IN TABEL Kazalo slik Slika 1: Kapela blaženega A. M. Slomška – UKC Maribor .................................................. 5Slika 2: Verstva sveta ............................................................................................................ 7Slika 3: Glavni tokovi v krščanstvu ..................................................................................... 10Slika 4: Sv. maša pri sv. Pavlu ............................................................................................ 11Slika 5: Muslimanski otroci berejo Koran v verski šoli. ..................................................... 16Slika 6: Kip Bude Tian Tan ................................................................................................. 17Slika 7: Bar micva ............................................................................................................... 20Slika 8: Reka Ganges – sveti kraj za Indijce ....................................................................... 22Slika 9: Mladostniki ............................................................................................................ 25 Kazalo grafov Graf 1: Svetovni nazor anketiranih mladostnikov ............................................................... 41Graf 2: Predstavitev vere mladostnikom ............................................................................. 42Graf 3: Sprejeli so svetovni nazor svojih staršev ................................................................ 43Graf 4: Izražanje svetovnega nazora v javnosti ................................................................... 44Graf 5: Poznavanje zapovedi svoje vere .............................................................................. 45Graf 6: Upoštevajo zapovedi vere v vsakdanjem življenju ................................................. 46Graf 7: Vera anketirancem predstavlja način življenja ....................................................... 47Graf 8: Vera anketirancem predstavlja oporo, na katero se lahko obrnejo v času krize ..... 48Graf 9: Zmolijo molitev pred preizkušnjo v življenju ......................................................... 49Graf 10: Bi se bolj vključevali v verske obrede, če bi bili ti javno bolj sprejemljivi .......... 50Graf 11: Zasmehovanje zaradi javnega izražanja svoje verske usmerjenosti ..................... 51Graf 12: Starost mladostnika v času hospitalizacije ........................................................... 52Graf 13: Anketiranci so iskali »pomoči« v veri v času hospitalizacije ............................... 53Graf 14: Po pomoč bi se obrnili k veri, če bi težje zboleli .................................................. 54Graf 15: Želja po obisku verskega predstavnika v času mladostnikove hospitalizacije ..... 55Graf 16: Sorazmerno s težjo boleznijo bi se bolj obračali na vero ...................................... 56 Kazalo tabel Tabela 1: Normalen razvoj mladostnika .............................................................................. 27Tabela 2: Westerhoffove (1976) stopnje verskega razvoja ................................................. 32Tabela 3: Vpliv verskega prepričanja na zdravstveno nego ................................................ 36Tabela 4: V raziskavo vključene značilnosti vzorca ........................................................... 40Tabela 5: Svetovni nazor anketiranih mladostnikov ........................................................... 41Tabela 6: Vero so jim predstavili ........................................................................................ 42Tabela 7: Sprejeli so svetovni nazor svojih staršev ............................................................. 43Tabela 8: Svetovni nazor anketiranci izražajo v javnosti .................................................... 44Tabela 9: Poznajo zapovedi svoje vere ................................................................................ 45Tabela 10: Upoštevajo zapovedi vere v vsakdanjem življenju ............................................ 46Tabela 11: Vera anketirancem predstavlja način življenja .................................................. 47Tabela 12: Vera predstavlja anketirancem oporo v krizi ..................................................... 48

V

Tabela 13: Zmolijo molitev, ko so v življenju pred preizkušnjo ......................................... 49Tabela 14: Vključevanje anketirancev v verske obrede ...................................................... 50Tabela 15: Anketiranci imajo občutek, da bi jih zasmehovali vrstniki, če bi javno izražali

svojo versko usmerjenost ............................................................................................ 51Tabela 16: Starost anketiranega mladostnika v času hospitalizacije ................................... 52Tabela 17: Anketiranci so iskali » pomoč« v veri v času hospitalizacije ............................ 53Tabela 18: Anketiranci bi se obrnili po pomoč k veri, če bi težje zboleli ........................... 54Tabela 19: Želje anketirancev po obisku duhovnika v bolnišnici ....................................... 55Tabela 20: Anketiranci bi se sorazmerno s težjo boleznijo bolj obračali na vero ............... 56

VI

POVZETEK V diplomskem delu je predstavljena vloga medicinske sestre pri izražanju verskih čustev mladostnika v času njegove hospitalizacije. Namen diplomskega dela je predstaviti najpogostejša verstva v Sloveniji, s katerimi se lahko sreča medicinska sestra pri negovanju bolnika ter predstaviti sodelovanje medicinske sestre in mladostnika pri zdravstveni obravnavi na duševnem področju. V prvem delu so opisana verstva, s katerimi se najpogosteje srečamo v slovenskih bolnišnicah, njihov vpliv na način življenja posameznika ter vlogo medicinske sestre pri zadovoljevanju duhovnih potreb hospitaliziranega mladostnika. Predstavljene so značilne spremembe, ki jih mladostnik doživlja v času odraščanja in katere mora sprejeti ter zaživeti z njimi, tako na telesnem kot duševnem področju. V drugem delu je predstavljena raziskava, ki je bila izvedena med dijaki Srednje zdravstvene šole Celje in dijaki Srednje zdravstvene šole Juge Polak Maribor. Spoznati smo želeli, koliko se mladostniki versko udejstvujejo v svojem življenju in ali jim vera predstavlja oporo v stiski. V raziskavi smo ugotovili, da so mladostniki seznanjeni z vero, ki jo v večini sprejmejo od svojih staršev. Rezultati raziskave kažejo, da bi se sorazmerno s težjo boleznijo več mladostnikov odločilo poiskati oporo v veri. Za učinkovito zdravstveno obravnavo moramo zadovoljevati tudi pogosto spregledane duhovne potrebe mladostnika. Ključne besede: religija, vera, mladostnik, odraščanje, duhovne potrebe, medicinska sestra.

VII

ABSTRACT In diploma work we describe the nurses work with adolescents and their expression of religious feelings. The purpose of this diploma work was to present the most offten religions in Slovenia that nurses could meet ( or. come across ) in nursing care; and present co-operation between nurses and adolescents in nursing care on spiritual area. In the first part of diploma work are presented religions that we could meet in our hospitals and their influence on a way of life of individual and the role of nurses to satisfy spiritual needs of hospitalized adolescent. Presented are characteristics of adolescent in his time of growing up on physical and mental area. In the second part is presented the research, which was carried out with secondary school students of secondary nursig ( or. health ) school of Celje and with secondary school students of secondary nursig ( or. health ) school of – Juge Polak – Maribor. Our aim was to recognize how many of adolescents take active part in religion in their lifes and if the religion represent their support in distress times. In research we find out that adolescents are informed about religion, the most offten the religion is represented by their parents. The result showed that adolescents more offten search for help in religion if the prognosis ( of illnes ) are bad. For effective medical care we have to satisfy, often overlooked, spiritual needs of adolescent. Key words: religion, faith, adolescent, growing up, spiritual needs, nurse.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

1

1 UVOD Mladostništvo je obdobje med otroštvom in odraslostjo. To je čas intenzivnega razvoja, v katerem se ne oblikuje le telo mladega človeka, temveč se oblikuje tudi njegova osebnost. V iskanju identitete mora mladostnik postati neodvisen od staršev in drugih ljudi, ki so ga vzgajali. Obdobje odraščanja mu prinaša največ neznank, kjer mora iskati odgovore na vprašanja, kdo pravzaprav je, kaj komu pomeni, od kod prihaja, kam gre ... (Lavš, 1994, str. 94). Gre za obdobje v življenju posameznika, ki smo ga dojemali kot čas »brez bolezni«. V primeru bolezni, ko je dobro počutje ogroženo, se ljudje v glavnem osredotočajo na telesno dobro počutje, emocionalni, intelektualni in socialni aspekt pa pogosto spregledamo. Najpogosteje v celoti ignoriramo ali podcenjujemo dobro duhovno počutje oziroma duhovnosti drugače kot v odnosu z vernostjo sploh ne prepoznavamo in jo tabuiramo. Delo po procesu zdravstvene nege omogoča sistematično obravnavo vseh bolnikovih potreb. Teorija Virginije Henderson, ki je izhodišče za naše delo, izhaja iz osnovnih človekovih potreb, ki jih mora vsak človek zadovoljiti, da je zdrav. Ena od štirinajstih potreb, ki jih avtorica navaja, je tudi skrb za bolnikove duhovne potrebe. Latinska beseda »religio«, iz katere beseda religija izvira, je prvotno pomenila spoštovanje bogov ali kar malikovanje. Vendar religija pomeni veliko več kot to. V pomoč nam je, če pogledamo katerokoli religijo z različnih vidikov; nauk religije, njene obrede in njen vpliv na posameznika, njegovo življenje in na širšo družbo. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je religija opredeljena kot zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; vera, verovanje oziroma kot nazor, prepričanje, ki velja kot najvišja, najpomembnejša vrednota (Slovar slovenskega knjižnega jezika CD-ROM ). Mladi v večini prevzemajo svetovni nazor svojih staršev. Verske zapovedi jim v dobi odraščanja lahko služijo kot groba usmeritev; kako se lahko in kako naj se ne bi živelo. Skozi življenje pa si izoblikujejo svoje vrednote. V času hospitalizacije je potrebno upoštevati bolnikove vrednote in način življenja. Ne sme se mu vsiljevati naša volja, naš pogled na svet. Medicinska sestra mora mladostnika vzpodbujati, da izrazi svoje mnenje, ga usmerjati na »pravo pot«, da sam ugotovi, kaj je dobro za njega. Ustvari se krog zaupanja, ki temelji na sodelovanju in medsebojnem upoštevanju, spoštovanju, kar privede do učinkovitega zadovoljevanja vseh bolnikovih potreb.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

2

2 RELIGIJA Religija – lat. rilegare, kar pomeni »zvezati skupaj«, ali lat. relegere = znova premišljevati. Izražati odnos, povezavo med bogom in človekom. Človekova zavest o obstoju (Kocjan-Barle, 2007 str. 1798). Pomen izraza religija lahko predstavimo na dva načina. Religija je oblika zavesti, za katero je značilno verovanje v neko transcendentno, nadnaravno, sveto stvarnost; hkrati pa se izraz religija uporablja za označevanje posameznih družbeno obstoječih sistemov verovanj in predstav (v ustni tradiciji ali v svetih knjigah), normiranega obnašanja (v obredju, ritualu in religiozni etiki) in simbolov. Oba pomena izraza religije bi lahko povezali v sledečo opisno in fenomenološko opredelitev: religija je družbeno obstoječ (simbolni) sistem verovanj in predstav, obnašanj in simbolike, katerega nosilec je določena družbena skupnost ali skupina in ki ga pri vanj vključenih posameznikih spremlja doživetje svetega (Kerševan, 1989, str. 150). Skrivnost rojstva človeka in smrt pa tudi življenje samo, je vedno spodbujalo človeka, da je stremel po nečem ali nekom, ki bi lahko osmislil vse. Ljudje pričakujemo od verstev odgovore na naša vprašanja o človeškem bivanju, o smislu in cilju našega obstoja, o smislu trpljenja, kaj je prav in kaj je greh. Na vsa vprašanja o našem obstoju, na katera ne najdemo odgovorov pa jih želimo razumeti, nam religija ponuja odgovore in razlago. Na nas samih pa je, ali jih bomo sprejeli ali nadaljevali z iskanjem. Verovanje v nadnaravno obstaja v vsaki znani družbi in zdi se, da je raznovrstnost verovanj brezkončna. Vsaka opredelitev religije mora upoštevati to raznovrstnost. Religija je preprosto rečeno verovanje v nadnaravno. Ta definicija pa ne vključuje ideje, da imajo nadnaravne sile vpliv ali oblast nad svetom, pojem, ki vedno spremlja verovanje v nadnaravno. Vse definicije poudarjajo določene vidike religije, toda izključujejo druge (Haralambos in Holborn, 1999, str. 459). Enotne opredelitve religije ni. Poznamo njene različne definicije, ki so v večini vezane na področje raziskovanja določene razsežnosti religije. Filozofi pristopajo k religiji z vidika razumskega prepoznavanja Absolutnega. Teologi se ukvarjajo s samo vsebino razodetja, proučujejo verske resnice in njihov

pomen v novih okoliščinah in jih na novo izražajo. Zgodovinarji opisujejo religijo skozi očala preteklega dogajanja in v njej

prepoznavajo enega od vzrokov za določene dogodke. Etnologe zanima predvsem verska praksa, ki jo najdejo v živih skupnostih. Za antropologe je religija vzorec vedenja, ki ga lahko opazujemo kakor katerokoli

drugo človeško dejavnost. Psihologi raziskujejo vpliv religije na človekovo notranjost in na druge psihološke

dejavnike. Sociologi poudarjajo družbeno razsežnost verskih idej in v religiji vidijo predvsem

dogovorjen pogled na svet (po Šverc, 2004, str. 40–42).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

3

Z razvojem človeške kulture je potekal tudi razvoj religije, ki je sčasoma dobila dve osnovni obliki: politeistično (verovanje v več bogov) in monoteistično (verovanje v enega boga). Med monoteistične religije sodijo judaizem, krščanstvo in islam, medtem ko politeistične religije vključujejo hinduizem, starogrške in germanske religije, kakor tudi številne prvobitne religije današnjih dni (Žnidaršič, 1998, str. 459). Razlikujemo lahko tudi med objektivnimi in subjektivnimi elementi religije. K objektivnim prištevamo moralne norme, kult, nauk, skupnost in svetišče. Subjektivni elementi pa so bolj osebno, človeško, versko doživljanje, doživetje svetega ali sakralnega in čutenje ali versko čustvovanje, torej vera ali versko izkustvo. Vsekakor je religija bistveno oblikovala vse ravni človeške kulture. Kultura in religija se spletata in prepletata, včasih celo do te mere, da ju ni mogoče ločiti (npr. v islamu, v hinduizmu). Prek religije se človek uresničuje v odnosu do samega sebe, do drugega (Flere, 2005, str. 117).

2.1 Opredelitev religije, vere Diferenciacija religije v različne tipe je posledica vrste subjektivnih in objektivnih dejavnikov, ki so vplivali na določeno teorijo in tipologijo. Nekateri sociologi (na področju tipologije predvsem pa na področju analize razvoja religij so pomembno vlogo opravili tudi antropologi in zgodovinarji) delijo religije glede na stopnjo razvitosti (kulturne in primitivne religije), drugi glede na razširjenost (univerzalne – svetovne in lokalne oz. nacionalne – etične religije), tretji glede na stopnjo organiziranosti (malo organizirane in strogo organizirane religije). Našteli bi lahko še vrsto tipologij in s tem tipov religij (misijonarske–nemisijonarske, animistične–fetišistične–totemistične, politeistične–monoteistične), vendar nobena od teorij ni univerzalna in vsaka ima kako pomanjkljivost (Barle et al., 1999, str. 277). Mnogih dogodkov v življenju ni mogoče nadzirati. Nihče ne more preprečiti menjave letnih časov ali uganiti, kam bo udarila strela. Ljudje so vedno iskali razlage za te dogodke in morda so zaradi tega nastala verstva. Verstvo (religija) je skupek verovanj, ki skuša razložiti tiste vidike življenja, ki jih v celoti ne razumemo. Večina vernih ljudi veruje v enega boga ali več bogov. Bogovi so najvišja bitja, ki so ustvarila svet ali nadzirajo, kaj se v njem dogaja. Prvo verstvo je bil animizem. Animisti verujejo, da je duh ali bog v vsakem predmetu, od živali do skal. Nekatera verstva so zelo organizirana. Ljudem povedo, kako naj se vedejo, živijo. (Honigsfeld-Adamič, 1993, str. 539). Skozi stoletja so nastale različne definicije religij. Nanje so s svojimi opredelitvami vplivali tudi posamezniki. Za svetega Tomaža Akvinskega je bila religija kult, prek katerega se človek poveže z bogom. Friedrich D. E. Schleiermacher pravi, da je religija občutek odvisnosti. Za Emila Durkheima je religija družbeno dejstvo, izhaja iz družbe in je izrecno v njeni funkciji. Za Maxa Schelerja je religija odgovor človeka na delovanje boga. Karl Marx jo prepozna kot opij za ljudstvo. Zelo široko ali morda celo preširoko definicijo religije je podal Thomas Lukmann, ki pravi, da je religija vse tisto, s čimer človek osmišlja življenje. Namen religije je torej dvojen: prvi se tiče čaščenja boga, drugi pa odrešenja človeka (Šverc, 2004, str. 40–41).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

4

Parsons pojmuje glavno funkcijo religije kot pripisovanje smisla dogodkom, ki jih ljudje ne pričakujejo ali čutijo, da se ne bi smeli zgoditi: dogodki, ki so frustrirajoči in nasprotujoči. Religija »daje smisel« tem dogodkom. To omogoča intelektualno in čustveno prilagajanje (Haralambos in Holborn, 1999, str. 457). Seveda je v svetovnih religijah – akumuliranih izkustvih in spoznanjih dolgega zgodovinskega časa in širokih geografskih prostorov – že dolgo poznano temeljno etično načelo/pravilo, kako ravnati. »Zlato pravilo« – ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi storili tebi – vključujejo v različnih variacijah vse velike religije; prav tako soglašajo v osnovnih zapovedih in prepovedih glede medčloveških odnosov, pa čeprav se razlikujejo glede tega, kdo ali kaj je njihov zadnji vir, temelj, razsodnik ali sankcija. Velike religije so postale velike v času in prostoru tudi s tem, da so ta načela univerzalizirale in z njimi presegle meje etičnih skupnosti ter socialnih, spolnih, idr. delitev (Kerševan, 2005, str. 98). Nekatere družbe besede religija sploh ne poznajo. V takih družbah ne gre za posebno področje življenja, marveč za način, kako razumeti in živeti življenje samo. Ne glede na to pa je mogoče razlikovati med različnimi vidiki večine religij. Najširše sprejeta klasifikacija opredeljuje naslednje vidike: vera, kult, skupnost, nauk in kodeks. Vera je notranji, vsebinski del religije: to, kar ljudje verujejo, njihova občutja strahu in spoštovanja, oboževanja, individualna molitev in tako dalje. Kult zajema vse, kar je povezano s čaščenjem: stavbe, podobe, oltarje, obrede, nabožne pesmi, shajanja skupnosti in drugo. Skupnost je družbeni vidik religije, v to kategorijo sodijo verniki v določeni cerkvi ali templju, širša ločina ali sekta, menihi, nune in tako dalje. Nauk, vanj sodijo vsa prepričanja, načela in ideje določene religije kot celote. Vključuje vse svete spise in predstave o bogu, angelih, nebesih, peklu in odrešitvi. Kodeks sestavljajo pravila obnašanja, ki jih zahteva religija od svojih vernikov, ter vključuje moralne norme, tabuje, predstave o grehu in svetosti (Žnidaršič, 1998, str. 458). Osnovo za vse religije pa predstavljajo miti in simboli. Miti so tako različni, kot kulture, v katerih jih srečujemo. Toda njihov namen je vedno isti: pojasniti bistvena življenjska vprašanja in vrednote v neki družbi. Pogosto v podobah ponazarjajo temeljna vprašanja: človekov nastanek in smisel njegovega življenja; pa tudi kako naj se vede kot starš (kot oče, kot mater), kot zakonski mož (kot zakonska žena), kot državljan,... Verski simboli pa pomagajo vernikom, da globlje dojamejo svojo vero. Podobno kot miti združujejo razum in čustva. Simboli omogočajo posamezniku, da sprejema določene skupne verske nauke, ki jih izražajo simboli, hkrati pa mu tudi puščajo svobodo,da jim daje svoj pomen. Kristusov križ, svete knjige muslimanov, sveta krava hindujcev molčeči sedeči Buda imajo milijone zvestih privržencev. Če kdo napade ali onečasti take simbole, pride do hudega upora vernikov, kar nam kaže kako globoko so simboli zakoreninjeni v njihovem čustvenem življenju.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

5

2.2 Duhovnost in duhovna oskrba Vedno bolj se zavedamo, da je duhovnost temeljnega pomena za dobro počutje človeka. Značilnosti duhovnosti razdelimo na različne odnose do sebe, narave, drugih in do boga (Burkhardt, 1993, str. 12). Duhovnost se v horizontalni dimenziji nanaša na odnos do nas samih, do drugih in do okolja, tu gre torej za nereligiozni smisel življenja. V vertikalni dimenziji pa se nanaša na odnos do boga, ki ga nekdo priznava, vesolje ali nekaj, kar je nad njim. Oboje posamezniku pomaga, da prepozna lastne osebne vrednote in cilje ter vzpodbuja osebno integracijo telesa, razuma in duha (Skoberne, 2002, str. 24).

2.2.1 Duhovna oskrba v bolnišnici Celosten pristop k bolniku v zdravstveni negi zahteva, da se medicinska sestra seznani z duhovnikom in pozna njegov pristop k duhovnim potrebam bolnika. Oba morata vedeti, kaj lahko pričakujeta drug od drugega, in se strinjati glede oblik pomoči, ki jo pri zadovoljevanju duhovnih potreb dajeta bolniku (Beckmann Muray in Proctor Zentner, 1989, str. 96). Vsak bolnik ima pravico do dejavnega verskega življenja tudi v bolnišnici. Predstavniki verskih skupnosti se pri obiskih ravnajo po potrebi in željah bolnikov, zdravnikovih priporočil in siceršnjemu hišnemu redu. Bolnišnice v skladu s svojimi zmožnostmi zagotavljajo prostore za opravljanje bogoslužja oziroma za nemoten pogovor duhovnika in bolnika (Pregled in pravna analiza …, 2004). V slovenskih bolnišnicah aktivno deluje 18 katoliških kapel za potrebe opravljanja različnih cerkvenih obredov. Del oskrbe bolnih je tudi duhovna oskrba v religioznem okviru oziroma bolniška pastorala, ki jo izvaja bolniški duhovnik. Le-ta vključuje duhovno in versko pomoč. Verska oskrba znotraj zdravstvenih struktur predpostavlja nujno določene prostore (kapelo in pomožne prostore), kot tudi neoviran dostop bolnikov, ki to želijo (Štupnikar, 2004, str. 75). Duhovna oskrba poteka tudi po oddelkih, in sicer je obisk duhovnika katoliške veroizpovedi enkrat tedensko v jutranjih urah. Na željo bolnikov ali njihovih svojcev pa je duhovnik na voljo tudi izven omenjenega časa. Ponekod je na mobilni številki dosegljiv tudi duhovnik islamske veroizpovedi. Po bolniških sobah pa naj bi bile dostopne vsem bolnikom zloženke z informacijami o bolniški pastorali.

Slika 1: Kapela blaženega A. M. Slomška – UKC Maribor

Vir: Lastna fotografija

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

6

V mariborskem kliničnem centru je bila pred vojno v bolnišnici kapela; ko so leta 1948 usmiljenke morale oditi, so kapelo spremenili v bolniške sobe. Nato je imel duhovnik v bolnišnici na razpolago sobico in ob nedeljah čakalnico ortopedske in urološke ambulante v pritličju prizidka stolpnice. Sedaj imajo novo kapelico blaženega A. M. Slomška v kleti nove stavbe 7. Maša za pripadnike rimskokatoliške vere je vsak dan ob 19.15 v kapelici Antona Martina Slomška, sicer pa je kapelica odprta vsak dan med 7. in 20. uro. Pacient lahko naroči zase verski obred tudi v sobo, kjer leži. Za vse želje se mora pacient obrniti na medicinsko sestro, ki poskuša zadovoljiti bolnikove potrebe in se obrne na pristojne ljudi. V večini slovenskih bolnišnic so bolniške kapele. Zaradi boljše preglednosti smo jih zbrali po škofijah, v katere spadajo: NADŠKOFIJA LJUBLJANA: Psihiatrija Begunje, Bolnišnica Golnik, Bolnišnica Jesenice, Klinični center v Ljubljani, Bolnišnica za porodništvo in ginekologijo Kranj, Onkološki inštitut v Ljubljani – stavba D, Psihiatrična bolnišnica Ljubljana – Polje, Inštitut RS za rehabilitacijo, Bolnica dr. Petra Držaja v Šiški. ŠKOFIJA NOVO MESTO: Bolnišnica Novo mesto. NADŠKOFIJA MARIBOR: Univerzitetni klinični center Maribor, Bolnišnica Ormož, Splošna bolnišnica Ptuj, Bolnišnica Slivniško Pohorje, Splošna bolnišnica Slovenj Gradec. ŠKOFIJA CELJE: Splošna bolnišnica Brežice, Bolnišnica Celje, Bolnišnica Topolšica, Splošna bolnišnica Trbovlje, Psihiatrična bolnišnica Vojnik. ŠKOFIJA MURSKA SOBOTA: Splošna bolnišnica Murska Sobota. ŠKOFIJA KOPER: Psihiatrična bolnišnica Idrija, Bolnišnica Izola, Porodnišnica Postojna, Bolnišnica Sežana, Splošna bolnišnica Šempeter pri Gorici, Ortopedska bolnišnica Valdoltra. (Duhovna oskrba in svete maše v slovenskih bolnišnicah, 2008). Vladni Urad za verske skupnosti pravi, da ima vsak bolnik tudi v bolnišnici pravico do dejavnega verskega življenja ter da se morajo predstavniki verskih skupnosti ravnati po potrebah in željah bolnikov, zdravnikovem priporočilu in hišnem redu (Pregled in pravna analiza …, 2004). Bolniška pastorala vključuje duhovnika kot osebo, ki pri bolniku izvaja duhovno oskrbo. Organiziranost duhovne oskrbe je v posameznih slovenskih bolnišnicah prilagojena potrebam znotraj ustanove. Verski obredi potekajo v bolniških kapelah, ki so bile zgrajene prav s tem namenom. Dokler status bolniškega duhovnika v Sloveniji ni pravno formalno urejen, se ta dejansko prilagaja razmeram v bolnišnicah in nima nekega ustreznega mesta v ustanovi. Sprememba v bolniški pastorali ter pri medsebojnih odnosih med zdravstvenimi delavci in duhovniki se je po Peri (1998) že začela. Duhovnik se mora vključiti v terapevtski tim. Stara delitev vlog je preživela in posamezna služba (zdravnik, medicinska sestra, duhovnik) je učinkovita in zdravilna šele v skupnem delu, se pravi v sodelovanju poklicev, ki nudijo pomoč. Bolniška kapela v bolnišnicah omogoča bolnikom eno od možnosti zadovoljevanja duhovnih potreb.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

7

2.3 Prvotna verstva in vrste religij Prvobitne religije, ki so se ohranile vse do danes, so religije nepismenih, običajno plemenskih ljudstev. V nasprotju z univerzalnimi religijami: krščanstvom, islamom, hinduizmom in budizmom, ki jih odlikuje pravo bogastvo pisanih zapisov in svetih besedil, prvobitne religije nimajo pisanih virov. Nekatere družbe nimajo več kot nekaj sto članov, medtem ko druge štejejo več milijonov ljudi. Vsaka prvobitna družba ima svojo lastno kulturo in svojo edinstveno religijo. V skoraj vseh prvobitnih religijah zasledimo predstavo o najvišjem bogu, katerega imajo včasih za tako velikega in oddaljenega, da ga ne častijo. Namesto tega častijo božanstva, ki jim pravijo duhovi in imajo izredno moč ter vsako svojo posebno vlogo. Lahko so predniki, ki so jih včasih imeli za posrednike med ljudmi in najvišjim bogom. Poleg božanstev in duhov prednikov pa večina prvobitnih ljudstev veruje še v vrsto manj pomembnih duhov, ki so lahko dobri, zlobni ali muhasti (Žnidaršič, 1998, str. 459). Splošno velja, da obstaja dvanajst glavnih svetovnih religij: krščanstvo, islam, hinduizem, konfucianizem, budizem, taoizem, šintoizem, judovstvo, sikhizem, džainizem, babizem in bahajstvo, zaratustrstvo (Langley, 1994, str. 11).

Slika 2: Verstva sveta

Vir: Šehić (2006) str. 119.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

8

2.3.1 Verski specialisti Versko življenje poteka predvsem v skupinah. Ta družbena plat verskega življenja ima različne vzorce in oblike, diferencirajo pa se tudi različni tipi specialistov za versko vodenje. Skoraj v vseh človeških družbah in kulturah obstajajo specializirani posamezniki, ki se bodisi udeležujejo verskih procesov na način, ki je drugačen od ostalih, bolj intenziven, bodisi so specializirani za verska opravila, ljudje pa jim glede tega zaupajo. Ustanovitelji so seveda vznesenci, ki pridobijo pristaše, vendar da bi versko gibanje bilo uspešno, se mora institucionalizirati, pridobiti organizacijsko funkcioniranje. Zato ustanovitelj vedno potrebuje takšnega pomočnika, organizatorja, kot je Kristusu domnevno bil sv. Peter (Flere, 2005, str. 119). V nadaljevanju bomo omenili nekaj osnovnih tipov verskih vodij. Ustanovitelji – nekatere religije seveda nimajo ustanoviteljev (predvsem ljudske religije). V nasprotju s tem so znane osebnosti Konfucij, Mojzes, Kristus, Buda, Mohamed in številni drugi ustanovitelji. Ustanovitelji sami izhajajo iz neke verske tradicije, do katere pa imajo negativen ali kritičen odnos, in zagovarjajo nek drugačen nauk od vladajočega. Ustanovitelji so praviloma osebe, za katere velja, da so v posebnem stiku z bogom, da so sredstvo, preko katerega bog deluje in jim narekuje ne samo zagovarjati resnični verski nauk, temveč tudi družbeno organizacijo in način življenja. Kot takšni praviloma počenjajo čudeže oz. so takšna prepričanja značilna za njihove pristaše. Ustno so širili svoj nauk in razodevali resnico. Za ustanovitelje velja, da so tudi poklicani rušiti dotedanjo zmotno versko in družbeno organizacijo (Keller v Flere, 2005, str. 120). Šaman – sodi med najstarejše tipe duhovnov in je prav tako izrazito specifičen. Šaman je religiozni izvedenec – lahko je moški ali ženska – ki v težavnih obdobjih občuje s svetom duhov in posreduje v korist svojega ljudstva. Svojo moč lahko uporablja za ugotavljanje in zdravljenje bolezni, pogosto so se pa nanj obračali zaradi pomanjkanja divjadi (hrane), kar je ogrožalo obstoj skupine. Šamanova moč je v njegovi sposobnosti, da pade v ekstatični trans. V trenutkih ekstaze pošlje svojo dušo v svet duhov, s katerimi komunicira. Na ta način pridobi odgovore, katere išče in pomaga svoji skupini preživeti (Žnidaršič, 1998, str. 464). Prerok – je človek, ki govori namesto boga, o bogu oz. je božji glasnik. Ukvarja se predvsem z oznanjevanjem. Verjame, da bog deluje prek njega in širi določeni nauk. V Stari zavezi so bili preroki verski in družbeni reformatorji izraelskega in judovskega kraljestva, ki so oznanjali Božjo sodbo nad Izraelom ter klicali ljudstvo, naj bo ponovno pokorno Bogu. Mohamed pa je v islamu edini prerok, ki prinaša božjo besedo in končno sodbo. Vera v prerokovo avtoriteto je sestavni del islamske veroizpovedi (Lamut, 1987, str. 427). Menihi – meništvo lahko najlažje pojmujemo kot poseben način, slog življenja, ki ga vodijo določeni nazori in vrednote, pri katerih so – kar zadeva krščanstvo – odpovedovanje, askeza, revščina, popolno posvečenje dobrodelništvu, celibat in Kristus najvišji ideali. Meništvo se organizira znotraj specializiranih ustanov, samostanov. Ukvarjajo se s fizičnim delom, molitvijo, recitiranjem Svetega pisma, ponižnostjo, puščavništvom, kar vse pomeni iskanje popolnosti, kolikor jo je pač možno doseči v tuzemskosti. Imeti morajo tudi starešino samostana (opata). Običajno obstaja obdobje priprave (noviciat), tekom katerega se kandidat socializira, opravlja duhovne vaje, se

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

9

samopreizkuša, preizkušajo pa ga tudi pripadniki meniške skupnosti. Ob koncu tega »pripravništva« je kandidat na slovesen način sprejet v skupnost (iniciacija) (Flere, 2005, str. 126). Mag ali čarovnik (vražar, vedeževalec) – sodi med najbolj zgodnje oblike specializacije – pogojno rečeno – za verske zadeve. Pogojno zato, ker se tudi magija pogojno ločuje od religije same. Niso del neke organizacije in ne delujejo na podlagi nekega nauka. Mag praviloma sprejema ekonomsko nadomestilo za svoja opravila. Lahko bi rekli, da ima magija mnoge značilnosti religije, vendar se razlikuje vsaj v enem pogledu. V večini religij gre za verovanje v takšno ali drugačno obliko suverenosti boga, gre za prepričanje, da božanskemu bitju ne moremo ukazovati, marveč nanj le poskušamo vplivati, tako da bo deloval v našo korist. Pri magiji pa gre za prepričanje, da z določenimi obrednimi dejanji lahko avtomatično povzročimo tudi fizične spremembe, kakršne si želimo. Delujejo s pomočjo magičnih sredstev za doseganje pozitivnih ali pa negativnih (škodljivih) predvsem praktičnih ciljev, ne pa z molitvijo kot duhovnik. Ta razlika med samodejnim rezultatom, v katerega verujejo izvrševalci magije (čarovnik – mag) na eni strani in posrednim rezultatom, kot ga razume večina religij, na drugi strani, nas navaja na to, da magije ne kaže uvrščati med tisto, čemur običajno pravimo religija (Žnidaršič, 1998, str. 458). Duhovnik – duhovnik je vsekakor osrednji tip verskega specialista, ki ga srečujemo znotraj zahodne civilizacije. Njegove osnovne naloge so, da znotraj verske skupnosti in organizacije opravlja dejanja, s katerimi predstavlja boga med ljudmi in predstavlja vernike pred bogom oz. višjimi silami, zopet znotraj določene verske skupnosti. Omejen je na moške. Usposobljen mora biti za opravljanje obredov ter mora biti seznanjen z vsemi ostalimi podrobnostmi obreda (čas, prostor, pomožni instrumenti itd.) in jih obvladati. Obvladati mora nauk (doktrino): seznanjen mora biti s teorijo in nazori religije. Od duhovnika se pričakuje, da na razne načine obdrži telesno in duhovno čistost, da se vede eksemplarično/zgledno (Flere, 2005, str. 122).

2.4 Vrste religij Vsako verstvo lahko razumemo le, če upoštevamo njegovo zgodovino, zgodovino ljudstev, ki so mu pripadala. V nadaljevanju so prestavljene glavne svetovne religije, njihove značilnosti, verski vodje, svete podobe in kraji, pomembni prazniki ter druge značilnosti, ki opredeljujejo posamezno religijo in jo delajo edinstveno.

2.4.1 Krščanstvo Pripadnikov krščanske vere je na svetu 2.217 milijonov, kar predstavlja 36,6 % svetovnega prebivalstva. Od teh, ki izpovedujejo vero v Jezusa Kristusa, je največ katoličanov (Rimokatoliška cerkev) : 1.057 milijona (17,5 %), sledijo protestantje (Protestantska cerkev) s 341 milijoni (5,6 %) vernikov ter pravoslavci (Pravoslavna cerkev), kateri imajo 215 milijonov vernikov (3,6 %). Drugim krščanskim skupnostim pripada nekaj nad 600 milijonov vernikov.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

10

Krščanstvo je monoteistična religija, ki temelji na naukih Jezusa Kristusa. Pripadniki krščanstva se imenujejo kristjani in verujejo, da je Jezus božji sin in odrešenik, ki je kot judovski mesija prišel na Zemljo, bil križan, umrl in tretji dan vstal od mrtvih, in je s svojo daritvijo na križu vse ljudi odrešil. Zaradi pomena Kristusove daritve za vse ljudi je simbol krščanstva križ (Čuk, 2003, str. 47). Glavni vzrok za današnjo razvejanost krščanstva sta dve zgodovinski gibanji. Prvo je bilo t. i. »veliki razkol« med Vzhodom in Zahodom, ki ga običajno postavljajo v leto 1054, čeprav se je boj med grškim in latinskim krščanstvom začel že stoletja prej. Drugo pa je bila ločitev v 16. stoletju, ki je splošno znana kot reformacija in katere dediščina je protestantizem (Lamut, 1987, str. 358).

Slika 3: Glavni tokovi v krščanstvu

Vir: Lamut (1987) str. 359. Od kristjanov se pričakuje, da hodijo v cerkev, čeprav lahko obred poteka tudi kjerkoli drugje. Cerkev je velika in trdno institucionalizirana verska skupnost. Za njeno delovanje skrbijo posebej strokovno usposobljeni kadri, v strogo namenskih prostorih. Njena organiziranost je specifično hierarhična in birokratska. Ker posameznik postane njen član že ob rojstvu, ponavadi s posebnim obredom, so njeni člani vsi člani neke družbe oz. družbene skupnosti, ne glede na svojo razredno pripadnost (Bezenšek, 1998, str. 39). Obred obsega čaščenje boga in prošnje za božjo pomoč v obliki molitev, himničnega in monotonega petja. Berejo iz Svetega pisma in poslušajo pridigo. Glavno bogoslužje je v nedeljo. Mnoge katoliške, anglikanske in pravoslavne cerkve so zelo lepo okrašene, medtem ko so protestantske preprostejše. Stolnica je glavna cerkev škofije. V katoliških in pravoslavnih cerkvah bogoslužje običajno opravljajo duhovniki. Najvišji dostojanstvenik stolnice in škofije je škof (Žnidaršič, 1998, str. 475). V Bibliji ali Svetem pismu je zapisan krščanski nauk. Obsega dva dela: Staro in Novo zavezo. Stara zaveza govori o zavezi, ki jo je po verovanju Judov Bog sklenil z njimi po Abrahamu in pozneje po Mojzesu. Nova zaveza obsega evangelije, Jezusov nauk, ki so ga povedali njegovi privrženci Matej, Marko, Luka in Janez (Honigsfeld-Adamič, 1993, str. 254). Na svetu je za kristjane zelo veliko svetih krajev. Med temi so zlasti kraji Jezusovega življenja (Sveta dežela) ter mesto Rim.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

11

Slika 4: Sv. maša pri sv. Pavlu

Vir: Sv. Maša pri sv. Pavlu (2008) Še vedno velja, da slovenski prostor ostaja večinoma krščanski, predvsem katoliški, kar je razvidno tudi iz števila verskih objektov v Sloveniji: niti ene džamije, tri sinagoge (od katerih je le ena v uporabi), tri pravoslavne cerkve in okrog 3000 katoliških cerkva (Babič, 2007, str. 71–72). 2.4.1.1 Rimokatoliška cerkev (kristjani – katoličani) Kristjani so dobili svoje ime po Jezusu Kristusu. Jezus se je rodil v Betlehemu v Judeji med letoma 6 in 4 pred Kr. pobožnima judovskima zakoncema Mariji in Jožefu, potomcem kralja Davida. Odraščal je v Nazaretu v Galileji. Ko je bil star trideset let, ga je v reki Jordan krstil prerok Janez Krstnik. Po svojem krstu je Jezus zbral okoli sebe skupino dvanajstih učencev – apostolov ter hodil po deželi, oznanjal, učil in ozdravljal bolne. Oznanjal je prihod Božjega kraljestva ter razglašal, naj se ljudje kesajo svojih grehov in verujejo veselemu oznanilu o Božjem kraljestvu (Langley, 1994, str. 75). V starosti 33 let so Jezusa rimski oblastniki prijeli s pomočjo Juda Iškarjota, ga obsodili, mučili in usmrtili s križanjem. Tri dni po svoji smrti je Jezus vstal od mrtvih in se v naslednjih štiridesetih dneh ob različnih priložnostih prikazal nekaterim izmed svojih učencev in ženam, nato pa se je vrnil k svojemu Očetu v nebesa. Križani in križ sta postala simbol trpečega Odrešenika in vstalega Gospoda. Petek in nedelja, dneva njegove smrti in vstajenja, sta postala »sveta« dneva. Kristjani verujejo, da je Jezus pred odhodom v nebesa obljubil, da bo poslal Svetega duha. Da bo pri njih, ko jih bo sam zapusti. Kmalu se je Sveti duh res spustil na učence, zbrane v Jeruzalemu, in jih navdal z novim pogumom in močjo. Odšli so med ljudi in jim oznanjali, da je bil Jezus obljubljeni mesija, in jim klicali, naj se odpovejo grehom in se dajo v njegovem imenu krstiti. Ustanovili so skupnost vernih, ki traja še danes – občestvo krščenih vernikov, imenovano »Cerkev« pod vodstvom Svetega duha (po Lamut, 1987, str. 345).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

12

Verovanja, ki so značilna za Rimskokatoliško cerkev: Priznavanje apostolskega nasledstva. Rimskokatoliška cerkev poudarja, da je božja

milost, ki je prešla z Jezusa na apostole, potem prešla s polaganjem rok pri duhovniškem posvečenju v nepretrgani verigi na današnje rimskokatoliške duhovnike in škofe. Rimski papež je tako neposredni naslednik svetega Petra, ki mu je Jezus rekel: "Ti si Peter (Skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev." (Sveto pismo nove zaveze – Mt 16, 18, 1994, str. 18).

Verovanje, da je papež najvišja avtoriteta med vsemi kristjani in da je pri odločanju o verskih zadevah nezmotljiv.

Verovanje, da je zakramentov sedem, da so nujno potrebni za prehajanje božje milosti med vernike in da lahko večino zakramentov podeljujejo samo duhovniki. Ti zakramenti so: krst (označuje sprejem novega člana v cerkveno skupnost), spoved, evharistija (ali sveto obhajilo, v kateri se posvetita kruh in vino, ki se zatem ponudita vernemu občestvu), birma, duhovniško posvečenje, zakon (poroka), bolniško maziljenje.

Verovanje, da Sveti duh ne izhaja samo iz Boga Očeta, pač pa tudi iz Sina. Verovanje, da je v evharistiji zares s telesom in krvjo prisoten Jezus Kristus. To

sicer ni prisotnost v materialnem, pač pa v duhovnem smislu, a gre za resnično prisotnost. Na tem verovanju temelji tudi čaščenje Najsvetejšega – posvečene hostije, ki pomeni pravo Jezusovo navzočnost.

Verovanje, da je prav častiti svetnike in svete podobe, če gre pri tem za molitev k edinemu Bogu preko (s pomočjo) svetnikov in podob.

Verovanje, da je prav častiti Jezusovo mater Marijo in jo klicati na pomoč za posredovanje pri Bogu ("Marija, prosi za nas Boga ...").

Verovanje, da je bila samo Marija spočeta brez izvirnega greha (brezmadežno spočetje), vsi ostali ljudje pa ob spočetju prejmejo madež izvirnega greha, ki ga izbriše šele zakrament krsta.

Verovanje, da obstajajo štiri stanja, ki jih lahko doseže neumrljiva duša po telesni smrt človeka: poleg nebes in pekla (ki ju priznava tudi večina drugih kristjanov) rimokatoliki priznavajo še vice in limb (predpekel). Po rimokatoliškem verovanju pridejo v nebesa samo tisti, ki so živeli res maksimalno v skladu z božjo voljo. Navadni ljudje morajo najprej v vice, kjer se očistijo, da bodo lahko pozneje prišli v nebesa. Res hudi grešniki pridejo v pekel. Limb ali predpekel pa je rezerviran za tiste, ki so sicer po srcu dobri, vendar pa niso bili deležni krščanskega oznanila in zakramentov (ne po svoji krivdi). Duše v nebesih uživajo in so blizu Boga; v vicah trpijo, a so blizu Boga; v peklu trpijo in so daleč od Boga, v limbu pa uživajo, a so daleč od Boga.

Vsaj nekatera od teh verovanj veljajo tudi v katoliških cerkvah vzhodnega obreda (po Žnidaršič, 1998, str. 474–475). Najbolj priljubljena podoba iz krščanske zgodovine je Jezusovo rojstvo, ki ga kristjani praznujejo ob božiču. Velika noč je največji krščanski praznik, predstavlja dan, ko je Jezus vstal od mrtvih. Pred veliko nočjo poteka post, ki se začne s pepelnico. Štirideseti dan po veliki noči je vnebohod – dan, ko se je Jezus vrnil v nebesa. Binkošti je praznovanje dneva, ko je Bog poslal apostolom svojega Svetega duha, deset dni po Jezusovem vnebohodu. Ta dan je »rojstni dan« Cerkve.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

13

2.4.1.2 Pravoslavna cerkev Na začetku je bilo krščanstvo »katoliško«, tj. vesoljno, razširjeno po vsem svetu. Leta 1054 n. š. pa se je krščanska Cerkev razdelila. Papež v Rimu in patriarh, poglavar Cerkve v Konstantinoplu (danes Istanbul v Turčiji), se nista strinjala glede vodenja krščanskega sveta. Tako sta se rimska Cerkev in vzhodna Cerkev ločili. Katoličani in člani pravoslavnih Cerkva (npr. Rusija in Grčija ) imajo veliko skupnega v verovanju. Vendar pravoslavni kristjani ne priznavajo papeževe avtoritete (Honigsfeld-Adamič, 1993, str. 255). Pravoslavne cerkve dandanes zajemajo več kot 130 milijonov krščencev. Menijo, da izhajajo neposredno od apostolov. Priznavajo prvih 7 ekumenskih koncilov. Obsegajo 4 patriarhate (je naslov, ki so ga od 6. stol. dalje uporabljali za predsedujoče škofe petih glavnih krščanskih središč) nekdanje pentarhije in versko posamičnih cerkva predvsem na evropskem vzhodu: rusko, bolgarsko, srbsko, grško, romunsko ... pravoslavno cerkev. Konstantinopelski patriarh ima naslov ekumenski patriarh, velja za »prvega med enakimi«. S tem med pravoslavnimi nima vloge, ki bi bila enaka vlogi rimskega papeža med katoličani. Pravoslavne cerkve so narodne. To pomeni, da ima vsaka etnija svojo cerkveno organizacijo, ki teži k temu, da bi obsegala celoten narod in le pripadnike tega naroda. Posamične pravoslavne cerkve so avtokefalne – samoupravne, se same upravljajo; to je pomembna razlika v primerjavi s krajevnimi cerkvami rimokatoliške cerkve, ki so podrejene nadnaravnemu centru (Smrke, 2000, str. 220). Pravoslavje se deli na dve večji skupini: 1. Vzhodne pravoslavne cerkveSem uvrščamo 15 avtokefalnih cerkva s popolnoma avtonomno notranjo ureditvijo. Med seboj se priznavajo kot enakovredne in enakopravne in so med seboj v

(ali Pravoslavne cerkve v ožjem pomenu besede).

polnem občestvu. 2. V to skupino uvrščamo 6 cerkva. Te cerkve so zavrnile doktrino, da ima

Orientalske pravoslavne cerkve ali Stare pravoslavne cerkve. Jezus dve naravi:

božjo in človeško. Temelj njihovega verovanja je, da sta v Jezusu božanskost in človeškost združeni v eno naravo. Poleg tega pa obstajajo tudi posebna verovanja oziroma verski nauki vzhodnih pravoslavnih cerkva: Priznavanje apostolskega nasledstva. Pravoslavne cerkve poudarjajo, da je božja

milost, ki je prešla z Jezusa na apostole, potem prešla s polaganjem rok pri duhovniškem posvečenju v nepretrgani verigi na današnje pravoslavne duhovnike in škofe.

Verovanje, da so pravoslavni patriarhi med seboj enakovredni. Pred velikim razkolom so priznavali tudi rimskega papeža za enega od enakovrednih patriarhov – priznavali so mu celo častni naziv "prvi med enakimi" ("primus inter pares"). Danes velja za prvega med enakimi carigrajski patriarh.

Verovanje, da je zakramentov sedem in da jih lahko podeljujejo samo duhovniki. Zakramenti se v pravoslavju imenujejo tudi svete skrivnosti, saj gre za stvari, ki očitno presegajo navadno človeško razumevanje. Zakramenti so: krst, evharistija, maziljenje z miro (birma), spoved, bolniško maziljenje, zakon (poroka), duhovniško posvečenje.

Verovanje, da Sveti duh izhaja samo iz Boga Očeta. Verovanje, da je Boga primerno in potrebno častiti s postom. Pravoslavni verniki se

postijo precej pogosteje kot večina drugih kristjanov.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

14

Verovanje, da je prav častiti svetnike in svete podobe, če gre pri tem za molitev k edinemu Bogu preko (s pomočjo) svetnikov in podob. Odnos pravoslavnih vernikov do podob (ikon) je dosti globlji kot v katolištvu.

Verovanje, da je prav častiti božjo mater Marijo. Božji materi Mariji je posvečenih tudi veliko praznikov v pravoslavnem koledarju (Pravoslavna cerkev, 2008 in po Lamut, 1987, str. 358).

2.4.1.3 Protestantska cerkev Protestantizem je krščansko gibanje, ki priznava Sveto pismo za edino avtoriteto in se je v času reformacije v srednji do pozni renesansi v Evropi odcepilo od rimskokatoliške cerkve. V začetku 16. stol so nekateri kristjani menili, da katoliška Cerkev ni več dovolj zvesta Kristusovem nauku. Te proteste je vodil nemški redovnik Martin Luther. Drugi, ki so se z njim strinjali, so se odcepili in ustanovili protestne skupine v gibanju, ki je postalo znano kot reformacija. Leta 1517 Luther nabije na cerkvena vrata v Wittenbergu 95 tez (zahtev) protestantov. Luthrove ideje so kmalu prevzeli tudi drugi evropski misleci in jih razširili po Evropi (Honigsfeld-Adamič, 1993, str. 255). Za protestante je Sveto pismo edino pravo merilo vere. Za odrešenje človeka je odločilna njegova notranja, osebna vera. Vero in hvaležnost za božjo milost protestantje izražajo z zakramenti in drugimi dobrimi deli. Znotraj protestantizma so nastale naslednje denominacije: baptizem, anglikalizem / episkopalizem, reformirani in prezbiterijci, luteranstvo ali evangeličanstvo, metodizem ter svobodne Cerkve. Denominacija je druga najvišja verska organizacija, ki jo preseže samo Cerkev (Lamut, 1987, str. 359). Glavne značilnosti Luthrove reformacije in hkrati splošne značilnosti različnih protestantskih cerkva, ki se razvijejo v naslednjih desetletjih in stoletjih, so: za glavno versko avtoriteto je šteta Biblija (zahteva po prevodu Biblije, bogoslužje

naj se opravlja v ljudskem jeziku, in ne v latinščini); odpravlja cerkveno posredništvo med bogom in človekom (nepriznavanje papeža); božja milost je tisto, kar odpušča grehe in odrešuje, ne pa dobra dela (s tem je

reformacija zavrnila odpustke); vera sama je tisto, kar odrešuje. Odrešitve se ne zasluži, ampak se doseže z vero; nastopa proti cerkvenemu, duhovniškemu posredništvu. Vsak kristjan je duhovnik

(duhovniki, so lahko poročeni); poenostavljeno obredje; zmanjšano je število zakramentov, od sedmih ohranijo dva:

krst in evharistijo. Spoved je skupinska; so proti gradnji bogatih cerkva in za odpravo samostanov (Smrke, 2000, str. 224–

225).

Cerkev predstavlja skupnost vernikov; njena naloga in s tem naloga vseh vernikov je, da z besedo in zakramenti oznanjajo božjo besedo. Cerkev ne predstavlja hierarhično ustanovo škofov in duhovnikov, kateri bi odločali o pravi veri in delili vernikom zakramente. Med verniki ni bistvenih razlik; duhovniška služba pripada vsem. Ne poznajo celibata in

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

15

redovništva, tu velja enakopravnost med spoloma, kjer lahko moški ali ženska opravlja duhovniško službo. Prebivalci najnižjih slojev so upali, da bodo z reformacijo dobili pravo krščansko ureditev, kjer bodo vsi ljudje enaki, da bo odpravljeno podložništvo (tlaka, dajatve). Meščanstvo in plemstvo sta v reformaciji videla možnost, da se polastita cerkvenega premoženja ter možnost, da okrepita svojo moč nasproti katoliškemu vladarju.

2.4.2 Islam Po številu vernikov je za krščanstvom največje verstvo islam. Z besedo islam, ki pomeni popolno predanost Bogu, označujemo monoteistično vero, ki jo je v 7. stoletju po Kr. na Arabskem polotoku oznanjal Mohamed. Islam, ki se naglo širi, šteje zdaj eno milijardo in 188 milijonov vernikov ali 19,6 % svetovnega prebivalstva (Čuk, 2003, str. 53). V 7. stoletju je prerok Mohamed v Arabiji ustanovil verstvo, ki je kasneje postala pomembna svetovna velesila. Ta vera je islam in njeni privrženci se imenujejo muslimani ali mohamedanci. Muslimani verujejo, da je Bog poslal številne preroke ali učitelje, kot sta Mojzes in Jezus Kristus, največji izmed njih pa je bil Mohamed. Klic k preroštvu je doživel, ko je bil star 40 let. Trdil je, da je bil poslan, naj oznanja dobro novico in opozarja ljudi, naj se odrečejo čaščenju malikov, da bi lahko sprejeli in priznali edinega pravega boga. Tisti, ki verujejo in se ravnajo po zakonih Korana – sveti knjigi islama, bodo nagrajeni v raju, medtem ko bodo tisti, ki zavračajo sporočilo, kaznovani v peklu (Honigsfeld-Adamič, 1993, str. 170). Muslimani verujejo v enega boga, Alaha. Islam pomeni »podreditev božji volji« in muslimani so popolnoma pokorni Alahu. Islamsko življenje temelji na skupku pravil, ki se imenuje pet stebrov islama. Prvi steber islama je izpoved vere – šahada. Ni drugega Alaha, razen Alaha, in Mohamed je njegov prerok. Z izrekanjem šahade pred pričami človek postane musliman. Drugi steber islama je molitev – salat. Musliman naj bi obrnjen proti Meki molil petkrat na dan: zjutraj, opoldne, sredi popoldneva, po sončnem zahodu in ko gredo spat. Ne zahteva se, da salat poteka v mošeji, razen ob petkih opoldne, ko naj bi se ga udeležili vsi moški. Vsako molitev sestavlja določeno število klanjanj na molilni preprogi, kjer recitirajo arabske citate in verze iz Korana. Tretji steber islama je miloščina – zakat. V Koranu je določeno, da je pomoč bogatega revnemu dejanje pobožnosti. Četreti steber islama je post – saum; Poteka v 9. luninem mescu – ramadanu. Med tridesetdnevnim postom se prebere, odrecitira celoten Koran, vsako noč ena tridesetina. Post naj bi dokazoval privrženost veri in zmožnost samonadzora. Med ramadanom se od sončnega vzhoda ne je in ne pije. Iz posta so izvzete osebe, ki so na poti, nosečnice, otroci, stari manj kot 12 let. Ramadanu sledi praznovanje ali bajram. Peti, zadnji steber islama je romanje v Meko – hadž. Vsaj enkrat v življenju naj bi musliman, ki je finančno in fizično zmožen, obiskal Meko. V Meki vernik 7-krat obkroži kaabo (za muslimana najstarejšo hišo čaščenja edinega boga) in s tem posnema Mohamedovo dejanje. Dolžnosti muslimana so tudi: ne uživati vina oz. opojnih pijač (razen kave in čaja), svinjine, ne hazardirati, ne krasti, ne lagati, ne biti napadalen (Smrke, 2000, str. 274–275).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

16

Koran je sveta knjiga muslimanov. Sestavljena je iz 114 sur – poglavij. Napisan je v arabščini, vsebuje 6236 verzov, v katerih je 2697-krat omenjen Alah. Muslimani v njej vidijo »Božje razodetje«, posnetek izvirnika, vklesanega na kamniti plošči v nebesih. Zelo spoštujejo tudi posamezne izvode Korana ter se jih dotikajo in berejo šele po obrednem očiščenju. Knjige so običajno zavite v svilo ali okrašeno tkanino in jih hranijo na dvignjenem mestu (npr. nad vrati). Mnogi muslimani se na pamet naučijo v arabščini celo knjigo, ki je skoraj tako dolga kot krščanska Nova zaveza. Muslimanski kraj molitve je mošeja. Mošeje so namenjene skupni molitvi in so središče skupnosti. Poleg glavnega prostora za molitev so še prostori za umivanje, učenje in poučevanje otrok. Ob času, določenem za pet dnevnih molitev, kličejo z minaretov izreke iz sune, pogosto tudi s pomočjo zvočnikov. To je klicanje k molitvi. Od vseh odraslih muslimanov se pričakuje, da se ob petkih udeležujejo opoldanskih molitev v mošeji. Ženske sedijo v mošeji ločeno od moških. Smer Meke je v mošeji nakazana z obokano nišo ali okrašeno ploščo na steni. Molitev vodi imam, kar pomeni modrec. Imame imenuje mošeja (Flere, 2005, str. 54–56).

Slika 5: Muslimanski otroci berejo Koran v verski šoli.

Vir: Ramazan – sveti mesec odpovedovanja (2008) Kmalu po Mohamedovi smrti se v islamu pojavijo razkoli, razne smeri in »šole«, ki trajajo še danes. Delijo se na: sunite (več kot 80 % vseh muslimanov), šiite in shizmatike. Muslimanska etika vedenja izhaja iz verovanja, da je vse živo ustvaril Alah in se mora zato spoštovati. Ta načela vključujejo mnogo socialnih odgovornosti, kot so spoštovanje staršev, sosedov in skupnosti; tudi poštenost, potrpežljivost in zanesljivost (Žnidaršič, 1998, str. 478–479). Religiozne dolžnosti muslimana so natančno opredeljene v do potankosti izdelanih pravilih za izvajanje molitev, romanja itd. Ponekod so ženske še zelo diskriminirane, nimajo volilne pravice, prepovedano jim je delo zunaj doma, ne smejo se voziti s kolesom, ne smejo voziti avtomobila ... Tudi kazni za določene prekrške so strogo določene, tako na primer amputacija roke za krajo ali pa 80 udarcev z bičem za uživanje alkohola. Družinske razmere urejajo posebni zakoni, ki določajo pogoje za poroko, ločitev, skrbništvo nad otroki in nasledstvo. Nekatere ženske se strogo oblačijo v tradicionalno islamsko oblačilo, ki pokriva vse dele telesa, tudi obraz, roke in lase. Tako se začnejo oblačiti ob prvi menstruaciji. Islamska zakonodaja predpisuje smrtno kazen za muslimana, ki »odstopi« od islamske vere.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

17

2.4.3 Budizem Budizem, misijonarsko verstvo, ki se je iz Indije razširilo najprej v jugovzhodno Azijo, nato pa še v severno Azijo, na Kitajsko in Japonsko, ima danes na svetu okoli 360 milijonov privržencev (5,6 % svetovnega prebivalstva) (Čuk, 2003, str. 55).

Slika 6: Kip Bude Tian Tan

Vir: Budizem (2008) Sidharta Gautama, ustanovitelj budizma, je živel v šestem stoletju pred našim štetjem v severni Indiji. Vzgajali so ga za kralja in ga poročili s princeso, da mu je rodila sina. Kot mladega princa ga je oče varoval vsakršnih bridkosti zunaj dvora. Vendar se je princu, ko je bil njegov sinko še čisto majhen, posrečilo priti ven, kje je srečal »štiri stvari«. Prva je bila starček, druga bolnik, tretja truplo, ki so ga nesli na pokopališče, in četrta menih – berač z obrito glavo in le v preprosti rumeni halji, pa sta od njega sijala mir in veselje. Tedaj se je Gautama odločil za »veliko odpoved«: poslovil se je od družine in od življenja v velikem udobju ter sklenil dobiti odgovor za trpljenje, ki ga je videl. Šest let je poskušal in se mu ni posrečilo, nazadnje pa je s premišljevanjem pod drevesom budnosti le dočakal »veliko razsvetljenje« in postal Buda, se pravi »razsvetljeni«. Med premišljevanjem pod drevesom budnosti je Gautama odkril »štiri plemenite resnice«: da je vsako življenje trpljenje; da so vzrok trpljenja želje (navezanost na minljive stvari); da odprava želja pomeni konec trpljenja; da je mogoče željam napraviti konec z odhodom na osmerno pot

(Flere, 2005, str. 24). V trenutku svojega razsvetljenja je Buda dosegel nirvano. To je osvoboditev iz kroga reinkarnacije in tako tudi osvoboditev od trpljenja. Budisti pravijo, da se nirvana ne more opisati z besedami, saj je onstran določljivega. Buda je živel do svojega osemdesetega leta. Ko je umrl, so ga začeli imenovati Tathagata, kar pomeni "Tako je odšel”. To opisuje stanje nirvane po smrti, ko se človek ne more ponovno roditi in zanj ni obstajanja niti ne-obstajanja. Buda sam je dvomil, ali je človeštvo pripravljeno na njegov nauk, vendar je sklenil, ko se mu je prikazal bog Brahma Sahampati, da bo prenesel nauk dalje. Prvi njegovi učenci je postala peterica njegovih prijateljev. Ko je imel 60 članov, jih je Gautama razposlal oznanjat novi nauk. Plemenita osmera pot je povzetek Budovega nauka, kako se izogniti trpljenju in najti razsvetljenje. Plemenita osemkratna steza vsebuje naslednje napotke:

• pravilno razumevanje ali znanje; to pomeni predvsem priznanje » 4 plemenitih resnic «;

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

18

• pravilen odnos ali odločnost; označuje duhovno stanje dobrohotnosti, miroljubnosti, oddaljitve od vseh čutnih želja, sovraštva in hudobije;

• pravilen govor; izključuje laž, nekoristno besedičenje in opravljanje, govorjenje mora biti modro, resnicoljubno in spravljivo;

• pravilna dejavnost; obsega vse moralno vedenje, prepovedani so umor, kraja in prešuštvo;

• pravilen način življenja; pomeni, da način preživljanja ne sme škodovati drugim; • pravilna prizadevanja; zatreti je potrebno zle nagibe in spodbujati dobre, tako da

človek lahko razvije plemenite misli, besede in dejanja; • pravilna pozornost; pomeni, da človek skrbno razmišlja in ne popusti zahtevam

želja v mislih, govorjenju, delovanju in čustvih; • pravilna ubranost in meditacija; prava zbranost duha, ki jo človek doseže z

intenzivno koncentracijo, človeka osvobodi vsega, kar ga ovira v njegovem iskanju (po Lamut, 1987, str. 235–236).

Nekateri budisti so prepričani, da te »pravilnosti« lahko dosežemo samo z dolgotrajno meditacijo in strogo moralnim življenjem. Budove nauke so zapisali šele po njegovi smrti. V začetku so jih širili z ustnim izročilom. Ena od pomembnih zbirk spisov se imenuje Tipitaka (Tri košare). Obsega Budove izreke, njihove razlage in pravila za menihe. Napisana je bila v 1. st. pr. n. š. na Šrilanki. Budistični nauk (imenovan dharma) se odlikuje pred drugimi, ker je Buda učil, da ni trajnega »jaza«. In budistični nauk dejansko poudarja, da nobena stvar ni trajna, obstaja samo nenehna sprememba. Kljub temu pa se ljudje na stvari čustveno navežejo, kot da bi bile trajne in zato ljudje, kadar se katera od stvari spremeni, če npr. kdo umre, trpijo. Celo trenutki sreče niso zadovoljivi, ker nikoli ne trajajo. Ker je spremenljivost nesprejemljivo dejstvo, lahko postanemo resnično srečni le, če se odrečemo varljivim pojmom, kot sta »jaz« ali »moj«. Budizem ima s hinduizmom skupno pojmovanje samsare, večnega cikla smrti in ponovnega rojstva, in pojem karme, prepričanja, da so posamezniki žrtve svojih predhodnih dejanj (Žnidaršič, 1998, str. 468). Ko se je budizem širil zunaj Indije, se je razvijal v dveh smereh. Pogosto jima rečejo »vodili«, ker si budistično darmo (nauk ali zakon) zamišljajo kot splav ali čoln, s katerim se ljudje peljejo čez ocean trpljenja v nirvano – v »onstranstvo« odrešitve in blagoslova. Teravado, »malo vodilo«, poveličuje življenje v premišljevanju, kakor ga imajo menihi, in zagovarja misel, da so ljudje na zemlji pravzaprav na svojem in da že s svojim prizadevanjem lahko dosežejo nirvano. Mahajana, »veliko vodilo« pa uči, da ljudje nismo sami in da moramo pomagati drug drugemu. Pomagajo pa nam lahko tudi Buda in manjši bude in bodisatve (polbude, ki čakajo pred nirvano, da priskočijo na pomoč). Budistični menihi se odpovedo večini svoje lastnine. Ohranijo samo svoja rumena oblačila, iglo, britev, cedilo za vodo in skledico za miloščino. V vseh budističnih deželah imajo templje, vendar za bogoslužje niso nujno potrebni. Nekatere budistične svete stavbe se imenujejo pagode. Poleg templjev in pagod so tudi zgradbe imenovane stupe. Stupa je zaprta, gomilasta stavba, ki naj bi vsebovala Budove posmrtne ostanke ali prepise njegovih naukov. Pogosto so zvonasto oblikovane. Obiskovalci se poklonijo Budi s hojo okrog stavbe. Menihi preživljajo dan v molitvi, poučevanju in premišljevanju. Vsak dan gredo beračit za hrano. Samostani so popolnoma odvisni od volje širše skupnosti (Langley, 1998, str. 26).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

19

Središče budističnega mišljenja ni čaščenje človeške ali božanske osebe. Buda ni bog in ne posrednik, ki bi bil poslan od boga, da bi odrešil ljudi. Pomembnejša od Budove osebnosti je ideja nauka. Budisti razumejo nauk kot nekaj brezčasnega, kar ni povezano z zgodovino in se ne spreminja. Odrešenja ne moremo pridobiti, kadar bi ga želeli, niti ga ne moremo pripisovati nobenemu božanskemu bitju. Zato budizem včasih prikazujejo kot »ateistično verstvo«. Čudeži niso pomembni in Buda je le navaden človek, ki je iskal resnico življenja, cilj življenja – nirvano.

2.4.4 Judovstvo – Judaizem Papež Janez Pavel II. je pripadnike judovske vere imenoval »naše starejše brate», kajti krščanstvo (pa tudi islam) ima korenine v judovstvu. Vseh pripadnikov judovske vere je okoli 12,5 milijona, od tega jih živi 4,840.000 v državi Izrael, drugi pa so v diaspori (raztreseni po svetu), največ (5,6 milijona) jih je v ZDA (Čuk, 2003, str. 48). Bistvo judovstva je vera, da obstaja en sam Bog, stvarnik in vladar sveta, ki presega vse ustvarjeno in je večen. Judovskem ljudstvu je razodel svojo postavo in ga izvolil, da postane vzor in luč vsemu človeštvu. Božja izvolitev se je začela, ko se je očak Abraham preselil iz Ura na Kaldejskem v Kanaan – Sveto deželo – Palestino (Čuk, 2003, str. 48). »Abraham je okoli leta 1800 pred Kr. prišel iz Mezopotamije, da bi se naselil v Kanaanu, 'obljubljeni deželi'. V času lakote je dvanajst sinov našlo zatočišče v Egiptu, kjer so pozneje postali sužnji. Nato je leta 1250 pred Kr. Mojzes odpeljal njihove potomce, Hebrejce iz Egipta. To je bil 'eksudus', izhod iz egiptovske sužnosti. Med potovanjem je Bog očakov, zdaj znan kot ' Jahve', na gori Sinaj sklenil zavezo z Izraelom. Posvetil jo je z besedilom desetih zapovedi, ki jih je Mojzes vklesal v kamniti plošči in potrdil s krvjo darovane živali. Izraelov Bog se je razodel kot Bog zgodovine: ne samo plemensko božanstvo ali duh v naravi, temveč Stvarnik, ki ima oblast nad svojim svetom. Mojzes sam ni prišel v obljubljeno deželo. Ljudstvo je v deželo, v kateri se je naselilo, vodil njegov naslednik Jozue; za njim pa so prišli sodniki (poznejši voditelji, ki jih je poslal Bog). Sledila jim je vrsta kraljev. Prvi trije, Savel, David in Salomon, so vladali Izraelu. Njihovi nasledniki so vladali razdeljenima kraljestvoma Izraela in Juda.« (Langley, 1994, str. 65). Judovstvo nima formalnega obrazca veroizpovedi, bistvo judovske vere je izraženo v Šema, kakor se imenujejo trije odlomki iz Svetega pisma, ki jih pobožni Jud bere vsako jutro in vsak večer. Vsa religiozna avtoriteta izhaja iz razodetja, ki je v tori, prvih petih knjigah hebrejske Biblije. Judovska Biblija (ki jo kristjani poznajo kot Staro zavezo) vključuje še zgodovinske in preroške knjige ter Spise, med katerimi so tako poetične in etične knjige kot Psalmi in Pregovori. Beseda tora pomeni dobesedno »navodilo« ali »zakon«, poleg tega pa se nanaša tudi na 613 zapovedi (248 zahtev, 365 prepovedi), ki so zajete v petih Mojzesovih knjigah ter na celoten sklop družbenih in religioznih zakonov, ki so se razvili v zvezi z njo (Žnidaršič, 1998, str. 472). V skladu s pravoverno judovsko postavo se Jud rodi judovski materi, čeprav je mogoče postati Jud tudi s spreobrnjenjem. Osmi dan po rojstvu judovskega dečka obrežejo. To je zdravniška operacija, ki jo opravi zdravnik, ali verski obred, ki ga izvede izučen in prijavljen obrezovalec. Ko je deček obrezan, dobi svoje hebrejsko ime, ki se bo uporabilo pri njegovi bar micva, poroki in njegovem nagrobniku. V prvih letih življenja je za versko

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

20

vzgojo otroka zadolžena mati, kasneje (po 5. letu starosti) ga pa pošljejo v sinagogo k verskemu pouku, ki se izvaja po šoli. Tam se učijo hebrejščine in študirajo verske knjige. Za deklico pa je posebno važno, da se nauči gospodinjiti v judovskem domu, saj je gospodinja v hiši odgovorna za versko čistost doma in primerno hrano.

Slika 7: Bar micva

Vir: Bat Bar micva (2008) Pri trinajstih letih deček postane bar-micva (sin zapovedi); na soboto po svojem 13. rojstnem dnevu prvič bere z zvitka Tore med bogoslužjem v sinagogi. Po bogoslužju je običajno zabava za družino in prijatelje. Od tega trenutka dalje ga imajo za odgovorno osebo. Pričakujejo, da bo izpolnjeval svoje judovske dolžnosti. Judovska deklica samodejno postane polnoletna pri dvanajstih letih in jo imajo za bat-micva (hči zapovedi). V nekaterih sinagogah imajo za to priložnost poseben obred. Središče judovskega verskega življenja je dom – celo bolj kot shodnica (sinagoga). Judje dajejo velik poudarek družini in družinskim odnosom in mnogi judovski prazniki so družinski prazniki. Najpomembnejše je tedensko praznovanje sobote (šabat). Šabat pomeni »počitek« in »sobotni dan« je tedenski dan počitka ter praznik verskega in družinskega pomena. Judovski dan se začne in konča s sončnim zahodom, zato se šabat, ki sovpada s soboto, začne v petek zvečer. Teden pa se začne v nedeljo (Langley, 1994, str. 69). Za skupno obredno molitev se zahteva minjan (starejših od 13 let) ali kvorum desetih mož, sicer se tore ne sme brati. Molijo lahko kjerkoli, na samo v sinagogi, ki jo ponavadi krasijo stari judovski simboli, kot je Davidova zvezda, menora (sedmokraki tempeljski svečnik) in obe ploščici z desetimi zapovedmi. Zbrani verniki so v glavnem obrnjeni v smeri skrinje zaveze, omare, v kateri hranijo zvitke tore, rokopise na pergamentu, in so delo posebej izučenega pisarja. Nad skrinjo, ki stoji ponavadi ob steni, obrnjeni v smer Jeruzalema, gori večna luč kot simbol večne božje prisotnosti (Žnidaršič, 1998, str. 473). Zaradi mešanih zakonov, spreobrnjenj in razpršenosti med različne narode je v teku stoletij prišlo do precejšnje razvejanosti. Posledica so bile velike kulturne razlike med Judi, kar je privedlo do delitve Judov na tri skupine:

- ORTODOKSNI JUDJE Ortodoksni Judje so tradicionalisti. Zelo so študirani in učeni ter verjamejo v zgodovinsko resničnost hebrejske Biblije.

- KONZERVATIVNI JUDJE

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

21

Tudi oni verjamejo v tradicionalne judovske vrednote, vendar so bolj odprti za moderen način vsakdanjega življenja.

- REFORMIRANI JUDJE Reformirani Judje jemljejo Biblijo zelo resno, vendar jih večina ne meni, da je čisto resnično. Pri obredih v sinagogi redko uporabljajo hebrejščino in upoštevajo samo nekatere izmed praznikov (Lamut, 1987, str. 296). Judovski zakon predpisuje zapleten niz zakonov, ki se nanašajo na pripravljanje in uživanje hrane. Samo sesalce, ki imajo razklano kopito (govedo in ovca), je dovoljeno jesti. Ribe, ki so dovoljene za uživanje, morajo imeti plavuti in luske. Mleko in meso je treba ločevati, kakor tudi vse njihove izdelke, nikakor se jih ne sme kuhati ali pripravljati skupaj pa tudi ne jesti ob istem obroku (Žnidaršič, 1998, str. 472). Judovska gospodinja, ki se drži izročil, hoče preprečiti vsako možnost mešanja mesa in mleka in zato uporablja dvoje ločenih posod, eno uporablja samo za meso, drugo za mlečne jedi. Judje se različno držijo vseh teh pravil in zakonov. Nekateri jih sploh ne upoštevajo, spet drugi ne uživajo hrane, ki je izrecno prepovedana, niso pa posebej dosledni pri ločevanju mesa in mlečnih izdelkov. Pravoverni Judje pa natančno in podrobno upoštevajo vsa pravila in imajo to za dejanje verske pokorščine.

2.4.5 Hinduizem Tretje največje verstvo sveta je hinduizem, ki ni toliko vera, kot skupek starih duhovnih izročil, ki se jih oklepa večina prebivalcev indijske podceline. Hindujcev je na svetu nekje nad 811 milijonov (13,4 % svetovnega prebivalstva), največ seveda v Indiji, navzoči pa so še v 114 državah sveta (Čuk, 2003, str. 54). Hinduizem je vera indijskih ljudstev. Čeprav nima ne ustanovitelja ne veroizpovedi, se razvija že stoletja. Sestavljajo ga verovanja in navade neštetih ras, etičnih skupin in kultur indijske podceline. Hindujci verujejo v reinkarnacijo, to je, da se duša znova rodi v drugem telesu. Življenje teče naprej skozi bivanja od rojstva skozi smrt do novega rojstva. Če je človek dober v enem življenju, je nagrajen z dobrim rojstvom v drugem. Nekje med letoma 1500 in 1200 pred Kr. – približno tedaj, ko je Mojzes vodil Izraelce iz Egipta – so s severozahoda vdrla v Indijo divja arijska plemena na vozovih in se naselila tam, kjer je danes Pandžab. Imeli so pomemben razred duhovnikov, ki so sestavljali hvalnice svojim bogovom, da so jih uporabljali pri žrtvenih daritvah. Z leti so si ljudje te hvalnice vtisnili v spomin in jih v precejšnji meri ohranili, dokler niso v poznejših stoletjih 1028 izmed njih zapisali v Rigvedo, najstarejši obstoječi spis na svetu in najsvetejšo knjigo v hinduizmu (Langley, 1994, str. 19). V hinduizmu je veliko bogov, vendar je za nekatere hindujce za vsemi brezosebni »absolutum, imenovan Bahman«, stvarnik vesolja, ki vlada svetu ob pomoči mnogih nižjih bogov. Ta je »razcepljen« v Trimurti, sveto trojico, ki jo sestavljajo Brama, Višnu in Šiva. Brama je stvarnik, Višnu veliki ohranjevalec in Šiva uničevalec, pa tudi obnavljavec (Lamut, 1987, str. 176). Prva sveta besedila, Vede, so bile delo Arijcev. V teh besedilih so opisani obredi žrtvovanja in vloge njihovih duhovnikov, brahmanov, svojih verskih voditeljev in učiteljev gurujev. Večina hindujcev veruje, da ima človek dušo, ki ne umre hkrati z njim, temveč se

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

22

seli iz telesa v telo. Ljudje, ki živijo dobro življenje, se ponovno rodijo v višjem stanju. Slaba dejanja pa vodijo v ponovno rojstvo kot žival ali žuželka (Honigsfeld-Adamič, 1993, str. 147). Pri vseh hindujcih je religioznost in družbeni vidik življenja nedeljiv. Tesno povezan s hindujsko vero in običaji je sistem kast, to je hierarhični sistem družbene in religiozne razslojitve. Vsakdo se rodi v določenih kasti in za hindujca sta kasta in življenjska stopnja tisti, ki opredeljujeta njegov način življenja. Obstajajo štirje veliki razredi: duhovniki (brahmini), plemiči (kšatriji), trgovci in kmetje (vaišji) in ročni delavci (šudri). Imajo tudi izvržence – ljudi, ki ne spadajo v noben razred. Poroka je pomembna in poročno slavje je eden najbolj slovesnih in zapletenih obredov v hinduizmu, kajti zagotavlja ne samo nadaljevanje družine, temveč tudi blaginjo njenih umrlih članov v onostranstvu. Samo sin lahko opravi pogrebne obrede, ki dajo duši njegovega mrtvega očeta novo duhovno telo, ki mu omogoča prehod v naslednje življenje (Langley, 1994, str. 25). Živeči simbol Matere – zemlje in obilja je krava. Krmljenje krave je samo po sebi dejanje čaščenja Krišne. Sveti glas OM ali AUM je večna beseda. Spregovorijo jo pred vsako molitvijo in za njo. Nekatere bogove častijo samo v določenih predelih in jih štejejo za krajevne zaščitnike. Hindujec namreč veruje, da se božansko lahko razodene v kakršnemkoli številu bogov, predmetov ali ljudi, ki s tem postanejo vredni čaščenja. Brahmanski duhovni morajo dosegati visoko raven čistosti, znanja starega sanskrtskega jezika in izvajanja obredov. Njihova naloga je voditi obrede prehajanja ob iniciaciji, poroki in smrti. Po hindujskem koledarju častijo obletnice božanstev in svetnikov, dogajanja, povezana z letnimi časi in novo leto. Ob teh priložnostih se mnogi hindujci odpravijo na romanje v bližnja sveta mesta ali večja religiozna središča, kot na primer Varanasi (Benares), da bi se okopali v svetih vodah reke Gangesa. To je tudi tisto mesto, ki ga hindujec izbere za svojo smrt v upanju, da bo dosegel dokončno odrešitev (mokša) iz večnega kroga smrti in ponovnega rojstva. Po smrti njegovo telo sežgejo. Pepel potresejo v vodo svete reke in življenje se nadaljuje (Žnideršič, 1998, str. 466–467).

Slika 8: Reka Ganges – sveti kraj za Indijce

Vir: India – impressions of Varanasi (2008)

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

23

2.4.6 Vpliv religije na človeka Religija vpliva na delovanje družbe na dva načina, posredno s svojim vplivom na ravnanje posameznika, ker lahko zadovoljuje potrebo po osmislitvi življenja, potrebo po varnosti v skupnosti … (psihološke funkcije religije), neposredno pa s svojim vplivom na delovanje celotne družbe (npr. mnoga krščanska praznovanja so razglašena za državne praznike) (Barle, 1999, str. 279). Moč religije so res včasih zlorabljali, vendar je bilo tudi mnogo gibanj in posameznikov, ki so jih religije navdihovale, da so poskušali spreminjati stvari na bolje. Verskim dobrodelnim organizacijam je pogosto omogočeno delovanje na področjih, ki so prepovedana za druge, npr. na vojnih območjih. Zgodovinsko gledano mnoge religije ženskam niso priznavale visokega položaja in so jih izključevale iz verskega življenja. To pa večinoma zato, ker ženske niso imele primernega položaja v družbah, v katerih so religije nastale. Čeprav se je tako gledanje v družbi na splošno spremenilo, se nazadnjaške verske smeri še vedno upirajo, ker menijo, da izvirajo nekatera izročila od Boga (Šverc, 2004, str. 208). Skoraj vse religije poudarjajo potrebo po vzgoji in izobraževanju ter se čutijo poklicane, da ju podpirajo. V preteklosti so duhovniki učili ljudi brati in pisati, da bi lahko sami prebirali svete knjige. Večina religij uči, da je najbolj uspešno tisto čaščenje, ki vključuje vernika kot celoto, torej njegovo telo in dušo; to je pripeljalo do skladanja in izvajanja verske glasbe in do posebnih obrednih plesov. Glasba omogoča ustvarjanje razpoloženja, v katerem lahko ljudje občutijo in izražajo svoja čustva, kot sta spoštovanje in veselje. Glasba in ples lahko pripovedujeta zgodbe in sta lahko sredstvo, ki z ritmičnimi glasovi in zibanjem omogoča vstop v zamaknjeno stanje meditacije. Spet nekatere verske skupine ne odobravajo glasbe in plesa, ker mislijo, da taki telesni užitki odvračajo od duhovnosti. Sledi religije opazimo tudi na arhitekturi, saj so pogosto cerkve in prostori, kjer častijo boga, zelo bogato okrašeni s slikami, kipi, itd., ker so na različne načine hoteli pritegniti pozornost. Religija se prepleta skozi življenja verujočih in neverujočih skozi različne faze življenja. Povezuje ljudi, jim daje oporo in jih ne pušča same. Skozi čas se je razvijala in se vedno znova prilagaja sedanjosti. Daje nam upanje in željo po boljšem jutri in vero, da se s smrtjo ne konča življenje (po Langley,1994, str. 7–8).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

24

3 MLADOSTNIK Mladostništvo (= adolescenca-lat. adolescare pomeni dozorevati) je razvojno obdobje med koncem otroštva in začetkom zgodnje odraslosti. To obdobje je približno med 11-12 in 22-24 letom. Za določitev zgornje meje mladostništva v sodobnih družbah uporabljamo enega ali več meril: pravno legalno: V SLO 18 let sociološko: zaključek obdobja, ko ima posameznik neopredeljeno socialno vlogo ekonomsko: ekonomska neodvisnost od primarne družine psihološko: (uporabljamo ga tudi v SLO): rešitev razvojnih nalog mladostništva,

doseganje relativne spoznavne, čustvene, socialne in moralne zavesti (Ovsenjak, 2006, str. 19).

Adolescenca je prehod iz otroštva v svet odraslih, ki ga večina izpelje gladko in brez hujših pretresov. Čeprav je to obdobje življenja polno novih potreb, nenadnih silnih želja in vznemirljivih izkušenj, ga spremljajo tudi dvomi, negotovosti in tveganja, neločljivo povezana z velikim številom novosti. Pod vplivom nagonov in poželenj, ki vznikajo zaradi številnih telesnih in duševnih sprememb, se razmeroma mirno obdobje otroštva končuje; zamenja ga vrsta sprememb in novih spoznanj, ki bodo mladostniku omogočila spoznavanje samega sebe in odnosov z drugimi. Ko bo spet našel ravnovesje, bo sposoben kar najbolje in najbolj v skladu s svojimi željami obvladovati svoje življenje prihodnjega odraslega (Braconnier, 2001, str. 5). V obdobju mladostništva se lahko posameznikova interakcija s socialnim okoljem kontinuirano spreminja. Kakovostno in količinsko se spreminja v odnosu z vrstniki, s starši in drugimi odraslimi ter se razširi v širše socialno okolje. Pri tem je potrebno poudariti, da do sprememb v mladostnikovem socialnem življenju ne prihaja nenadno in skokovito, temveč postopno (Marjanovič Umek, 2001, str. 144). Pojmovanje adolescence kot prehodnega obdobja med otroštvom in odraslostjo se spreminja. Značilno za adolescenco je viharništvo, stresi in upori mladih proti različnim avtoritetam. Kritičnost mladostništva so v zgodnjem obdobju večinoma povezovali z biološkimi dejavniki. Adolescenca sledi puberteti, dobi pospešenega dozorevanja, ko se pojavijo pomembne telesne, hormonske in druge fiziološke spremembe. Te spremembe lahko povzročijo strese in čustveno nestabilnost, tesnobo in napetost, vse to pa povečuje verjetnost za konflikte in spopade z avtoriteto. Kvaliteta družinskih odnosov odločilno opredeljuje sposobnost in zaupanje mladostnika, s pomočjo katerih lažje premaguje težaven prehod iz otroštva v odraslost. Družinski odnosi vplivajo na način spopadanja z nalogami adolescence, stopnjo problematičnega vedenja in sposobnost ustvarjanja pomembnih tesnih odnosov, ki trajajo. Pomembni aspekti družine so predvsem spodbujanje k avtonomiji in neodvisnosti, stopnja kontrole, stopnja konfliktnosti med člani družine, zaprtost družinskih vezi ter ljubezen in podpora mladostnika. Adolescenca velja za najbolj stresen stadij v družinskem življenjskem ciklu (Poljšak-Škraban, 2004, str. 7).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

25

Slika 9: Mladostniki

Vir: Dr. Clarity – Advice for Teens (2008) Družina je v adolescenci za mladostnika še zelo pomembna in na mnoge načine odločilno usmerja njegov razvoj in določa njegove življenjske razmere. Postopno osamosvajanje od družine v tem obdobju poteka vzporedno z zorenjem mladostnikove osebnosti in njegovim usposabljanjem za večjo samostojnost v psihološkem in socialnem smislu. Družinski odnosi, vrednostni sistem in način življenja se v tem obdobju vse bolj dopolnjujejo z nedružinskimi vplivi, od katerih so za mladostnika najbolj pomembni vplivi vrstnikov. Zastavljanje meja, ki je nujen del vzgoje, ob zadostni in ustrezno izraženi čustveni opori staršev za mladostnika niso travmatske in mu pomagajo pri vključevanju v družbo (Tomori, 1998, str. 21).

3.1 Razvojne naloge adolescence Adolescenca je obdobje in proces duševnega dozorevanja iz otroka v odraslega. Proces dozorevanja poteka prek medsebojnega delovanja med otrokom in njegovim predmetnim in družbenim okoljem. Od odvisnosti in zaščitenosti v lastni družini mora posameznik preiti na samostojno odločanje in delovanje ter skrb za druge, to pa zahteva reorganizacijo odnosa do sebe in sveta, pridobitev mnogih novih stališč in zmožnosti; kot obdobje privzemanja lastne spolne vloge in ponotranjenja lastne identitete, v kateri se posameznik dojema kot avtonomna in samostojna oseba, čeprav je v svojem delovanju še vedno razmeroma odvisna od svojega okolja. Različni avtorji različno razlagajo mladostništvo. Njihova mnenja se bolj ali manj skladajo s tem, da se mladostnik sooča z vrsto razvojnih nalog, ki se dotikajo naslednjih psihosocialnih področij: iskanja lastne identitete oziroma samopodobe, odnosa do lastnega telesa in oblikovanja spolne vloge, odnosov z vrstniki, s starši in drugimi avtoritetami, odnosa do prihodnosti, dela in družine, prilagajanja družbenem okolju, lastna moralna načela itd.(Ovsenjak, 2006, str.19). Horvat in Magajnova (1987) navajata razvojne naloge adolescence, ki so: • ustvariti nove in zrelejše odnose z vrstniki obeh spolov; • sprejeti in učinkovito uporabljati (obvladovati) svoje telo; • oblikovati čustveno neodvisnost od staršev in drugih odraslih; • pripravljati se na zakon in družinsko življenje; • oblikovati odnos do dela in pripraviti se na poklicno udejstvovanje; • oblikovati lasten sistem vrednot in etičnih načel; • oblikovati željo in sposobnost opravljanja družbeno odgovorne dejavnosti (Poljšak-Škraban, 2004, str. 12).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

26

Razvojna naloga je rezultat posameznikovega telesnega razvoja, družbenih zahtev v okolju ter osebnih vrednot posameznika samega in se pojavljajo v določenem obdobju njegovega življenja (pomenijo znanja, stališča, spretnosti, način vedenja,..). Uspešno reševanje razvojnih nalog vodi do posameznikovega subjektivnega zadovoljstva, sprejetja v družbi in je izhodišče za uspešno obvladovanje razvojnih nalog v naslednjih razvojnih obdobjih, ki sledijo. Leta 1978 je Coleman izvedel obsežno študijo, v kateri je ugotovil, da so za razvoj mladostnikove identitete ključna štiri temeljna področja. To so: telesni vidik samega sebe, kognitivne sposobnosti, socialni odnosi in sebstvo. Ta področja si sledijo v določenem časovnem zaporedju, povezana pa so s štirimi temeljnimi nalogami, in sicer: s telesnim, kognitivnim in socialnim razvojem ter oblikovanjem identitete. To pa pomeni, da so vse razvojne naloge medsebojno tesno prepletajo in sooblikujejo mladostnikovo samopodobo. Obstoječe razmejitve posameznih razvojnih obdobji v času adolescence so vedno bolj sporne zaradi zanemarjanja hitrih in obsežnih družbenih sprememb (Ovsenjak, 2006, str. 19-20). Hurlockova je v 50-ih letih ločila štiri faze mladostništva:

• predadolescenco (10–12 let), ki se nanaša na spolno dozorevanje posameznika, oblikovanje identitete, težnje po samostojnosti, upiranje avtoritetam, spreminjanje vrednostnega sistema, itd.;

• zgodnjo adolescenco (12–14 let), ki poleg značilnosti prehodne faze zajema zlasti postopen razvoj avtonomne morale in težnjo k popolnosti;

• srednjo adolescenco (14–17 let), ki jo lahko označujeta razvoj formalno-logičnega mišljenja in pospešen socialno-emocionalni razvoj;

• pozno adolescenco (17–20 let), čas pomirjanja s samim seboj in sveto (Poljšak-Škraban, 2004, str. 14).

Razvojne naloge, katerih izpolnitev naj bi zagotavljala odraslost in »zrelost« osebnosti, so kompleksne, težavne in zahtevne. Straši in družba zastavljajo mladostnikom zahteve, ki so – glede na njihovo raven zrelosti – lahko dejansko prevelike. Adolescenca je obdobje ogromnih potencialov za izpolnjevanje ciljev, ne pa še čas njihove izpolnitve. Je obdobje zbiranja izkušenj, učenja, poizkusov in zmot, napredovanja in nazadovanja. Vse te razvojne naloge so bile vedno del prehoda v odraslost. Le da so današnji socialni pogoji morda ustvarili težje razmere, vsaj za nekatere mladostnike. Odvisnost od staršev se podaljšuje z dolžino šolanja, večjo brezposelnostjo, torej z manjšimi možnostmi zaposlitve in tendenco, da vedno več družin razpada. Na spolno diferenciacijo vplivajo spremembe socialnih standardov, več možnosti, večje zahteve po izražanju spolnosti in več možnosti udejstvovanja v spolnih aktivnostih in raziskovanju spolnih alternativ (Poljšak-Škraban, 2004, str. 12).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

27

3.2 Telesne značilnosti mladostnika Naše telo začne rasti ob spočetju in v prvih šestih mesecih nosečnosti raste vedno hitreje. Odtlej se rast postopoma upočasnjuje skozi obdobje otroštva, v puberteti pa se za kratek čas spet pospeši. Ob koncu drugega desetletja našega življenja se rast v višino ustavi (Žnidaršič, 1998, str. 204). Najočitnejši znak, da je otrok postal mladostnik, je vidno napredovanje rasti. Deklice začnejo pospešeno rasti dve leti prej kot dečki, tako da so nekaj časa večje in težje od svojih moških vrstnikov. Zato tudi prej zaključijo z rastjo in so posledično manjše od moških ob koncu adolescence. Telesna teža se med desetim in osemnajstim letom se podvoji. Pri dečkih je ta dodatna teža pretežno v mišicah, pri dekletih pa deloma v mišicah in deloma v salu, ki se jim nabira v prsih, na bokih in ramah ter jih tako obdarja z značilnimi » ženskimi oblinami«. Ker lahko hitro pride do odstopanj v telesni teži zaradi premalo gibanja, nepravilne prehrane, itd., se pogosto zgodi, da se mladostnik v pretirani skrbi, da se ne zredi, loti skrajnih metod prehranjevanja (bulimija, anoreksija) (Fenwick, 1997, str. 17). Najbolj vidne telesne spremembe mladostnika lahko združimo v določeno starostno obdobje, kjer se pri večini mladih najpogosteje pojavijo.

Tabela 1: Normalen razvoj mladostnika DEKLETA FANTJE Obdobje hitre rasti (10 do 11 let)

Obdobje hitre rasti (12 do 13 let)

Nabrekanje dojk (10 do 11 let) Nabrekanje prsi je ponavadi prvi znak pubertete. Tkivo okrog bradavice nabrekne, bradavice izstopijo.

Moda in modnik (11 do 12 let) Koža modnika potemni, moda se povečajo. Penis (12 do 13 let) Penis se najprej podaljša, šele nato odebeli.

Sramne dlake (10 do 11 let); dlake pod pazduho in po telesu (12 do 13 let) Starost, pri kateri poženejo dlake, je lahko zelo različna.

Ejakulacija (13 do 14 let) Do prvih izlivov sluzaste tekočine pride kako leto potem, ko se penis začne daljšati. Ti izlivi sprva ne vsebujejo semenčic.

Vaginalni izločki (10 do 13 let) Ko se začne mesečno perilo, se zmanjšajo, povsem prenehajo pa ne.

Sramne dlake (11 do 12 let); dlake pod pazduho in dlake na obrazu (13 do 15 let) Starost, pri kateri poženejo dlake, se od otroka do otroka močno razlikujejo in je zelo odvisna od dednih dejavnikov. Rast dlak od trebuha do prsi se nadaljuje tudi še po tem, ko otrok odraste.

Izločanje potu pod pazduho. Ko se razvijejo žleze z zunanjim izločanjem, se okrepita tudi znojenje pod pazduho in telesni vonj.

Razvoj znojnih žlez pod pazduho (13 do 15 let) Ko se razvijejo žleze z zunanjim izločanjem, se okrepita tudi znojenje pod pazduho in telesni vonj.

Menstruacija (11 do 14 let)

Glas se zniža (14 do 15 let) Kako leto, preden se glas začne debeliti, se glasilke povečajo, razvije se lahko tudi adamovo jabolko.

Vir: Fenwick (1997) str.19.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

28

Fizične spremembe povzročajo spolni hormoni. Kakor hitro začneta jajčnika izločati dovolj estrogena, ta spodbudi večanje dojk (najzgodnejša pubertetna sprememba pri deklicah), zaradi povečanja izločanja rastnega hormona se pospeši tudi telesna rast. V tem času se zaradi cikličnih sprememb količine estrogena sluznična obloga maternice dovolj odebeli, da se ob zmanjšanem izločanju estrogena odlušči, kar povzroči krvavitev iz maternice – menstruacijo. Temu sledi še poraščenost po telesu, znojenje. Pri nekaterih mladostnikih se pojavijo akne. Pri fantih se drugotni spolni znaki pokažejo približno ob istem času, kot se pri dekletih začnejo razvijati dojke. Testosteron, ki ga izločajo moda, bolj spodbuja rast kot estrogen, zato rastejo fantje hitreje, vendar traja manj časa. Takoj ko moda začnejo izdelovati testosteron, v semenskih cevčicah začnejo nastajati semenčice. Testosteron vzpodbuja razvoj mišic in poraščenost telesa. Vse telesne spremembe se odvijajo individualno, pri vsakem mladostniku v svojem času, odvisno od prehrane, dednih zasnov, in okolja (po Žnidaršič, 1998, str. 204).

3.3 Duševne značilnosti mladostnika Na spreminjanje mladostnikovih intelektualnih sposobnosti pogosto pozabljamo, čeprav je, kot to velja za spreminjanje telesa, zelo pomembno. Pravzaprav prav zaradi sprememb kognitivnih struktur mladostnik lahko sprejema telesno preobrazbo. Adolescenca je tudi čas učenja o socialnih odnosih. Mladostnik začne dvomiti in se spraševati o svoji identiteti. Vzpostavi lasten sistem družbenih vrednot, ki je drugačen od tistega od njegovih staršev, čeprav se navdihuje pri njem. Zanimanje za etična, kulturna ali strokovna vprašanja spremlja občutek, da se razvija v samostojno osebnost (Braconnier, 2001, str. 46). V začetku mladostništva se začne večina posameznikov pri svojem razmišljanju zanašati na logiko, medtem ko se pred tem opirajo le na podatke, ki jih pridobijo z opazovanjem. Pojavi se abstraktno mišljenje, razmišljanje o možnih stvareh, hipotetično mišljenje … Posamezniki so vse bolj sposobni upoštevati poglede sebe in drugih, prijateljstva v tem obdobju postajajo bolj stabilna, vrstniki imajo v tem obdobju zelo velik vpliv na posameznika, ki proti koncu mladostništva popusti. Mladostnik se razvija na različnih področjih, ki predstavljajo duševni razvoj. Družben razvoj se kaže v pozitivnem sprejemanju samega sebe, v zmožnosti vzpostavljanja odnosov z drugimi in sodelovanja, z zmožnostjo izražanja in sprejemanja solidarnosti in empatičnega odnosa ter kritično spremljanje okolja. Spoznavni razvoj se kaže v sposobnosti izražanja svojih misli, uresničevanja idej, uporaba razumskih in intuitivnih sposobnosti. Zadovoljuje svoje interese, načrtuje svojo prihodnost in ločuje konkretno in abstraktno mišljenje. Z zmožnostjo moralnega presojanja na višji ravni, s spoštovanjem norm, dogovorov in zakonov ter spreminjanja le-teh, če niso pravilni, se razvija moralno. Čustveno se razvija z sprejemanjem čustvovanja drugih, sprejemanjem svojih čustev (doživlja in izraža svoja čustva), oblikuje ustrezno lestvico vrednot in jih tudi živi, zmožen je najti cilje in jih s primernimi sredstvi uresničiti. S svobodnim in premišljenim sprejetjem osebne odločitve glede vere in verovanja v Boga pa je sprejel skrb za svojo nenehno duhovno rast (po De Vanna, 1995, str. 70–71). Adolescent doživlja veliko pomembnih telesnih sprememb v puberteti na katere postaja vse bolj pozoren. Vse bolj se zaveda spreminjanja svoje telesne podobe, ki se vidno kaže navzven in z njegovimi občutji v notranjosti telesa. Le malokdaj je to samovšečno

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

29

občudovanje, mnogokrat je boleče tehtanje skoraj vsake posamezne telesne lastnosti posebej in celotne telesne usklajenosti. V obdobju mladostništva se mora posameznik naučiti sprejemati in obvladovati svoje telo. Vzpostavljati začenja zrelejše odnose z vrstniki, oblikovati intimne odnose, se čustveno osamosvojiti od staršev, odločiti za poklic in oblikovati odnos do dela … Pojavijo se lahko strahovi pred izgubo samokontrole (nadzora nad sabo), strahovi glede spolnosti, obremenjenost glede vrstniškega sprejemanja, nekoliko bolj kot v prejšnjih obdobjih pridejo do izraza potrtost, nesrečnost, prihaja do velikih nihanj v razpoloženju ... Ta občutja so normalna , dokler ne motijo in ovirajo posameznika pri vsakdanjem delovanju. Sposobnost za vzpostavljanje čustvenih stikov in navezav, ustrezna notranja trdnost in pozitivna samopodoba, motiviranost za dejavno obvladovanje preizkušenj, pripravljenost za razvijanje in učenje novih spretnosti in znanj, ustvarjalnost, zmožnost dejavnega reševanja stresov in obremenitev, radoveden, odziven in ozaveščen odnos z zunanjim okoljem – to so nedvomno bistveni sestavni deli zrele osebnosti odraslega. Ne smemo pozabiti, da se vse te lastnosti zastavljajo že zgodaj v razvoju. Če pa se ne, je možnost njihove kasnejše gradnje kaj majhna. Duševno zdravje mladostnika v vsem svojem celostnem pomenu je torej vpleteno v njegov razvoj, spodbuja ga, usmerja in daje ne le potrebne podpore telesnemu zdravju, ampak vpliva tudi na kakovost njegovega življenja, tako v času odraščanja kot kasneje v odraslem obdobju. Pomemben je za njegovo socializacijo, izobraževanje in za dejavno vključevanje v okolje zunaj družine (Tomori, 2001, str. 123). Mladostnik bo postopoma spoznal svoje meje na podlagi tega, kako se bodo na njegova ravnanja in dejanja odzvali družina, njegova okolica in širša družba. Da bi lahko živel v družbi, potrebuje pravila, ki določajo vedenje in jih upoštevajo vsi. Celota teh pravil sestavlja moralo ali etiko v določeni družbi. Ali ji bo sledil ali jo bo zavračal, pa je odvisno od njega in njegove dojemljivosti okolja. Prepoznavati bo začel, kdaj je ravnal pravilno in kdaj ne. Spoznaval bo, kako njegova dejanja nosijo posledice, za katere bo moral začeti odgovarjati. Izoblikoval si bo identiteto skozi napačne in pravilne odločitve in dopolnjeval svoje vrednote (Braconnier, 2001, str. 47 in Lavš, 1994, str. 94).

3.4 Mladostnik in bolezen Smo telesna, psihična in duhovna bitja, ki imamo biološke potrebe in težnjo po ljubezni, varnosti, identiteti in sprejetosti. Večino potreb zadovoljimo z odnosi in delom. Ko pa je nekdo težko bolan ali umira, se vse te stvari spremenijo. Kar je bilo nekoč zelo pomembno, ni več, in kar se je zdelo nepomembno, dobi nenadoma velik pomen (Skoberne, 2002, str. 28). Bolezen ali poškodba praviloma pomembno poseže v mladostnikovo življenje (šolanje, izbira poklica, stik z vrstniki, partnerski odnosi). Mladostnika lahko bolezen ovira ali upočasnjuje pri uresničevanju njegovih razvojnih nalog (samostojnost), postopoma pa se njen vpliv širi tudi na življenja oseb, ki so z njim tesno povezana (starši, stari starši, sorojenci, prijatelji in drugi). V tem obdobju so najbolj redka obolenja, so pa zato pogostejše poškodbe. Mednje prav gotovo sodijo nezgodne možganske poškodbe, ki so večinoma posledica prometnih nesreč, poškodb pri športu ali nasilja.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

30

Bolezen je za vsakogar neugoden življenjski dogodek, ki vpliva na življenje posameznika. Primoran je spremeniti okolje, če zdravljenje zahteva hospitalizacijo. Spremeniti prehrano, če zahteva obolenje dieto, in se dodatno seznaniti z boleznijo ter končno sprejeti bolezen. Mladostnik, ki že sam išče svoj prostor v družbi, še bolj nerazumno in s strahom doživlja bolezen. Ob spoprijemanju z boleznijo, ki v življenje vstopi nenadoma in podre ustaljeni red, lahko mladostnik občuti različna čustva. Ob doživljanju, da je situacija zahtevnejša, kot se zmore z njo spoprijeti, in izhod negotov, je v ospredju občutek strahu. Strah, kakšno bo zdravljenje, kako bo naprej. Kübler Rossova je leta 1969 opredelila naslednjih pet faz: zanikanje, jeza, tretja je prehodna faza pogajanja (z Bogom, z usodo ...), četrta faza zajema daljše obdobje depresivnega čustvovanja in peta faza realistično sprejemanje bolezni. Skozi vseh teh pet faz gre vsak posameznik, včasih tudi s »korakom nazaj«, ko zdravljenje ne poteka, tako kot bi si želeli (Smrdelj, 1991, str. 8). Neuspešno okrevanje lahko poglobi prvotne težave in postopoma vse bolj ovira mladostnika pri šolanju, zaposlitvi in vzdrževanju kakovostnih stikov z vrstniki. Huda poškodba ali bolezen, ki zahteva težko zdravljenje in rehabilitacijo, vedno močno zaznamuje mladostnikovo življenje. Spreminja se doživljanje lastnega telesa in zmožnosti, doživljanja burijo močna in pogosto boleča čustva, socialni stiki prinašajo številne tudi boleče preizkušnje. Mladi, ki uspešno premagajo to obdobje, bolj cenijo življenje in se veselijo lepot življenja, ki ga drugi morda sploh ne opazijo, postanejo samostojni in osebnostno trdni, a hkrati tudi bolj občutljivi za stiske drugih in so jim pripravljeni ponuditi oporo v hudih časih. To je neželena in nevabljena življenjska preizkušnja, ki pa mladostnika »zapusti« osebnostno bogatejšega. Bolezen ne vstopi le v življenje posameznika, ampak v življenje cele družine. Sploh če je bolnik še mladoletna oseba. Doživljanje svojcev je podobno kot pri bolniku; velikokrat pa jih v stisko spravlja tudi njihova nemoč. Mladostniku svojci omogočijo, da podeli lastno doživljanje bolezni z nekom, ki ga pozna, ki je razumevajoč, empatičen, zato se jim lažje zaupa. Pri tem je lažje, če je bil odnos že pred boleznijo skladen ter komunikacija med bolnikom-mladostnikom in svojcem taka, da ne obsega le pogovorov o zunanjih dejstvih (npr. kdaj je naslednji pregled), ampak tudi osebno doživljanje (npr. kako se počutiš ali kaj tebi pomeni ta situacija). Za svojce pa tudi zdravstvene strokovnjake je ključno, kako ponuditi pomoč in podporo tako, da jo bo mladostnik (oboleli) lahko sprejel; da mu bo v pomoč in bo zgradil vzajemni odnos zaupanja in zavezništva v boju z boleznijo (po Smrdelj, 1991, str. 8).

3.5 Mladostnik in vera Mladostnik se z vero seznani že v zgodnjem otroštvu, če izhaja iz verne družine. Skozi opazovanje dogajanja ob verskih praznikih in vsakdanjem življenju se mu postopoma prestavi vera. Kristjani ob vstopu v osnovno šolo znanje o veri nadgrajujejo z obiskom verouka v domačem kraju, kjer lahko do svoje polnoletnosti osvojijo vse krščanske zakramente. Mladostniki, ki sprejmejo vero svojih staršev ali ateizem, lahko svoj verski nazor spremenijo, ko se seznanijo z različnimi religijami tekom odraščanja, v šoli, v medijih, preko prijateljev ali predstavnikov verskih religij po ulici. Sprejmejo, njim bližji, svetovni nazor, kateremu bodo lahko sledili.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

31

Duhovna in religiozna stališča so pomembna v človekovem življenju. Vplivajo na življenjski slog, vedenje in čustva glede bolezni in smrti. Mnoge religije določajo pravila glede diet, kontrole rojstev, primernega zdravljenja, zdravstvene nege umirajočega in oskrbe trupla. Izrazit je pomen duhovnih stališč v času bolezni, ko pomagajo bolniku in svojcem sprejeti bolezen in jim olajšati njeno breme. Oboji jo lahko sprejmejo kot preizkušnjo vere in običajno ne omaja njihovega verovanja. Sposobni so načrtovati prihodnost. Drugače je, če ljudje sprejmejo bolezen kot kazen za svoje nemoralno vedenje in grehe. Verjamejo, da bodo z molitvijo, zaobljubami in pokoro znaki bolezni izginili. Določena religiozna stališča nasprotujejo medicinskemu zdravljenju in življenje bolnika je lahko ogroženo. Mnoge Jehovine priče ne sprejemajo transfuzije krvi. Religije se ločujejo med seboj glede na obrede, zakramente, praznike, dietne predpise, stališča v zvezi z rojstvom, smrtjo; vse pa le dajejo duhovno oporo in pomagajo človeku, da se sooči z življenjem in boleznijo ter ju obvladuje. Osmišljajo življenje in smrt in so izvor moči in vedrine v času kriz (Skoberne, 2002, str. 25). Religijsko izobraževanje mladine moramo kot področje razdeliti na dve kategoriji: na konfesionalno in nekonfesionalno izobraževanje. Namen prvega je skrb za predanost neki svetovni religiji (oziroma določeni veroizpovedi); drugo pa posreduje informacije o religiji (religijah), stimulira razumevanje religije na splošno in omogoča, da se učenci na podlagi informacij odločajo o svoji osebni predanosti. Razlike so vidne na vseh področjih: kje in kdaj se odvija religijski pouk, kdo ga poučuje, kje je njegovo mesto v učnem načrtu in katere metode se uporabljajo pri poučevanju in ocenjevanju (Davie, 2005, str.125). Mladi vstopajo v svet odraslih in ne vedo veliko ali ne vedo nič o religijah, niso le slabo izobraženi, temveč tudi slabo pripravljeni na prevzemanje aktivne vloge v družbi. Mladostnik, ki je dobro seznanjen s svojo religijo (tudi osebno predan) je večinoma bolj sposoben razumeti religijska prizadevanja nekoga drugega; toliko bolj v primeru, če mu je religija posredovana z zavedanjem, da to ni edina možna oblika duhovnega zadovoljstva v sodobnem svetu. Lahko pa se odvije tudi obratna kombinacija, ko učenec ne spoštuje nobene religije več in je koncept religije v celoti razvrednoten. Duhovno zdrava skupnost je produkt zdravih posameznikov, ki so pošteni do sebe in do drugih, ki se čutijo odgovorne za izide svojih odločitev in dejanj. Spoštljivo sprejemanje drug drugega ne glede na barvo kože, spol, vero, izobrazbo, kulturo ali življenjski slog. Tudi, če napravijo napako so sposobni oprostiti samemu sebi in drugim in pričeti znova (po De Vanna, 1995, str. 72). Med starostjo in religioznostjo so vidne povezave, pa vendar ni mogoče sklepati o premosorazmernem spreminjanju religioznosti glede na starost. Res je sicer, da so mlajši manj cerkveno verni kot starejši in da so starejši najbolj cerkveno verni. Hkrati pa je res, da so mlajši v povprečju enako prisotni v polju religije in cerkve, le da ju dojemajo svojsko, bolj sproščeno, bolj poljudno, kot da gre za prosto izbiro na »trgu verovanj in obnašanj«. Niso disciplinirani »cerkveni« podaniki niti niso pripravljeni ortodoksno pritrjevati cerkveni dogmatiki (Rus, 2005, str. 200).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

32

Tabela 2: Westerhoffove (1976) stopnje verskega razvoja Vir: Skoberne (2002) str. 24. Vir: Skoberne (2002) str. 24. V času odraščanja se mladostnik pogosto sprašuje o moralnih normah in tradicionalnih vrednotah. Težko pričakujemo od mladih, da bodo razumeli dogodke o katerih mediji obširno poročajo, ne da bi bolje poznali različne kulture, pogosto religijske, ki delijo svetovno populacijo. Spodbujati jih moramo k temu, da si postavljajo vprašanja o religijah, nastanku, o njihovem pomenu in k sprejemanju različnosti religij ter naj se ne pustijo voditi. Verska izkušnja, pridobljena pod vplivom ali vodstvom staršev ali drugih v zgodnjem otroštvu, se razvije v obdobju odraščanja v ponotranjeno lastno vero in usmerja posameznika v življenju.

3.6 Vloga medicinske sestre pri izražanju verskih čustev pri mladem v času njihove hospitalizacije V kodeksu zdravstvenih delavcev piše, da vsak zdravstven delavec služi bolniku, ne glede na raso, vero ali barvo kože. Etični kodeks medicinski sestri predpisuje, da vse, kar ji pove bolnik, ohrani v najstrožji tajnosti. Pogosto zato bolniki zaupajo prav njej, ker preživi ob njih največ časa. V okviru zadovoljevanja duhovnih potreb medicinska sestra pomaga bolniku, da lahko obišče verski obred ali pokliče duhovnika, da obišče bolnika; poskrbi za primeren prostor, kjer se bo bolnik lahko na samem pogovoril z duhovnikom, omogoči, da bolnik sprejme zakramente, ki jih želi … (Henderson, 1998, str. 74–75). Medicinska sestra se mora zavedati meja lastnih sposobnosti, kako v celoti zadovoljiti duhovne potrebe bolnikov, ko gre za eksistencialna vprašanja tistih, ki se soočajo z minljivostjo življenja. Nekateri takrat ne potrebujejo samo odpuščanja s strani ljudi, s katerimi so ravnali napačno. Potrebujejo tudi odpuščanje s strani Boga oziroma morajo sami sebi odpustiti dejanja, ki jih njihova vest presodi za napačna. V tem primeru je duhovnikova pomoč lahko bolj primerna za bolnika in družino. Celosten pristop k bolniku

Stopnje Starost Ravnanje Verska izkušnja

otroštvo/zgodnja adolescenca

izkustvo vere doživlja v okviru medsebojnih vezi z odraslimi, ki sledijo določenim verskim tradicijam;

Sodelovanje in pripadnost

pozna adolescenca aktivno sodelujejo pri dejavnostih, ki so značilne za določeno versko tradicijo, občutijo spoštovanje, začudenje; zavedo se pripadnosti;

Iskanje vere mladi odrasli skozi proces iskanja in verskih dvomov doseže kognitivno in emocionalno vero;

Ponotranjenost vere

srednji odrasli/starostniki

verska stališča vnaša v osebno in emocionalno delovanje in je pripravljen potegniti se za individualna stališča celo nasproti skupnosti, ki ga je vzgajala.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

33

v zdravstveni negi zahteva, da se medicinska sestra seznani z duhovnikom in pozna njegov pristop k duhovnim potrebam bolnika. Oba morata vedeti, kaj lahko pričakujeta drug od drugega, in se strinjati glede oblike pomoči, ki jo pri zadovoljevanju duhovnih potreb dajeta bolniku. Ozaveščanje medicinske sestre se prične z izobraževanjem o pomenu duhovnih načel in pravic, kot so poštenost, upanje in odpuščanje ter da negativna načela – nepoštenost, brezup in krivda nimajo mesta v terapevtskem odnosu medicinska – sestra bolnik. Če medicinska sestra ostaja osredotočena le na telesne, psihične in socialne aspekte, ne bo nikoli vedela, kaj ljudje čutijo in kako razmišljajo.

3.6.1 Duhovno zdravje in bolezen Izraz duhovnost se v literaturi razlaga na različne načine; kot način iskanja smisla, nanašajoče se na religijo, uravnavanje energij … Nas zanima, kako se duhovnost povezuje z zdravjem in boleznijo. Na kakšen način se lahko vključuje v negovanje bolnika. V odnosu medicinska sestra – bolnik se duhovnost izraža na različne načine (upanje, moč, avtoriteta, verovanje ...). Bolj pomembno za proces negovanja je odnos posameznika do zdravja in bolezni. Ko vzamemo bolezen kot motnjo, oviro v normalnem funkcioniranju človeka, lahko definiramo medicinsko sestro kot profesionalno odgovorno osebo, ki nudi oporo, vzpodbudo, pomoč in preventivno delovanje za trenutno »nemoč« posameznika. Tu mora biti pozorna na bolnikovo duhovno funkcioniranje in njegovo zdravstveno stanje. Najprej so tu navade bolnika na »vsakodnevno« duhovnost, ki bi jo morda želeli tekom zdravljenja tudi nadaljevati. Na primer: bolnik, ki je vajen moliti, meditirati, brati verske knjige in častiti na druge načine. Medicinska sestra je navsezadnje odgovorna tudi za »znosnejše« bivanje bolnika v zanj novem okolju, zato mora upoštevati tudi ta vidik bolnikovega življenja. Neozdravljiva zdravstvena stanja in drastične spremembe življenja bolnika lahko tudi privedejo do prvega ali ponovnega poglobljenega raziskovanja duhovnosti, za katero se bolnik odloči, ker želi osmisliti vse, kar se mu dogaja ali poiskati eno novo pot zdravljenja in novega upanja po ozdravitvi ali čimprejšnjemu okrevanju (po Van Leeuwen in Cusveller, 2004, str. 234–246). Medicinska sestra:

- mora biti sposobna zbrati informacije o bolnikovi duhovnosti in njegovih potrebah, - mora biti sposobna z bolnikom in člani negovalnega tima uskladiti želje in

možnosti o zadovoljevanju duhovnih potreb bolnika, - mora biti sposobna oceniti učinkovitost zadovoljevanja duhovnih potreb bolnika, - mora znati svoje vrednote in verska prepričanja »obdržati zase« in naj jih ne bi

vsiljevala ali poveličevala kot »edini pravi« način verovanja, - mora sprejemati druge vere in kulture in običaje, povezane z duhovnostjo bolnika

(po Van Leeuwen in Cusveller, 2004, str. 245). Način pridobivanja podatkov o duhovnosti in verskem prepričanju bolnika:

– s pogovorom in opazovanjem navad bolnika (prisotnost vidnih simbolov: sveta knjiga, pripomočki za molitev ...),

– s vprašanji o duhovnosti, veri, ritualih …, – pogovor z družinskimi člani,

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

34

– vključevanje družine v zadovoljevanju duhovnih potreb, – vključevanje bolniške pastorale, – sama mora imeti znanje o osnovnih religijah, s katerimi se lahko sreča pri delu.

Znanje o različnih kulturah, navadah oblačenja, prehrani … (po Van Leeuwen in Cusveller, 2004, str. 245).

3.6.2 Proces zdravstvene nege Duhovna stiska je tudi negovalna diagnoza, ki se nanaša na duhovno dimenzijo in bolnikove potrebe (Skoberne,2002, str. 25). Definicija I: Stanje, ko se poruši posameznikovo življenjsko načelo, ki prežema njegovo celotno bit oziroma dopolnjuje in presega človekovo biološko in psihosocialno naravo (Skoberne v: NANDA, 2002, str. 25). Definicija II: Stanje, v katerem posameznik ali skupina doživlja motnjo v verskem sistemu oziroma v sistemu vrednot, ki zagotavljajo moč, upanje in smisel življenja (Skoberne v: NANDA, 2002, str. 25). Značilni znaki duhovne stiske so: - spremembe razpoloženja oziroma vedenja, ki se izražajo kot jeza, jok, umik, pobitost, apatija, raztresenost in sovražnost; - spremembe v navadah spanja (opisovanje nočnih mor), nemir; - prošnje za specialne dietetične ukrepe; - povpraševanje po prostoru za verske obrede; - jeza na Boga; - prošnja medicinski sestri, da krsti otroka ali izvrši druga verska opravila; - spraševanje medicinske sestre glede njenega verskega prepričanja; - prošnja za pogovor z duhovnikom; - usmeritev jeze proti vernikom; - izražanje skrbi glede življenjskega smisla (smrti) oziroma sistema vrednot; - obešenjaški humor; - nezmožnost za sodelovanje pri običajnih verskih opravilih; - vprašanja o smislu lastnega obstoja; - vprašanja o smislu trpljenja; - vprašanja glede moralno etičnih posledic zdravljenja; - iskanje duhovne pomoči; - socialna izolacija; - izražena skrb glede odnosa do Boga; - izražen strah glede prihodnosti, vzroka in poteka bolezni; - izražanje notranjega konflikta glede vere oziroma osebnega prepričanja (po Skoberne, 2002 , str. 25 in Zorec, 2005, str. 10). Učinkovitost postopkov pomoči za zadovoljevanje duhovnih potreb je odvisna od kakovosti odnosa med medicinsko sestro in bolnikom. Nikakor pa ne pomeni, da bi medicinska sestra morala narediti stvari, ki so v nasprotju z njeno lastno filozofijo – na primer moliti z bolnikom. V tem primeru naj se bolnik sam odloči za duhovnika ali kako drugo osebo.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

35

Izvajanje duhovne pomoči v zdravstveni negi Samo z razvojem zavesti in vpogleda v duhovno dimenzijo (razčistiti mora lastna duhovna stališča) bo medicinska sestra sposobna razumeti, raziskati in nuditi duhovno pomoč bolniku. V odnosu medicinska sestra – bolnik so zato bistvene lastnosti: sposobnost komunikacije, zaupanje, empatija, samozavedanje in širina razumevanja duhovnosti. Izvajanje duhovne pomoči bolniku ni samo stvar posamezne medicinske sestre, temveč je prav, da je vključen celoten zdravstveni tim, kar zagotavlja doslednost in kontinuiteto v zdravstveni negi (Craven in Hirnle, 1992) (Skoberne, 2002, str 26). Vloga medicinske sestre je spoštovati duhovne zadeve bolnikov in pomagati njim in njihovim družinam izraziti tudi vprašanja v zvezi z duhovnostjo. Ko medicinska sestra določi bistvene duhovne probleme bolnika in postavi diagnozo duhovne stiske, načrtuje zadovoljitev te potrebe. Bolniku daje možnost, da izrazi vsako željo, ki se nanaša na določeno religijo, vključno z dietnimi prepisi. Upošteva bolnikov odnos do nabožnih predmetov, knjig slik ter ne obsoja. Spodbuja bolnika, da se sprosti z izražanjem čustev. Potrebno je spoštovati posameznikovo versko pripadnost, da jo lahko sproščeno izrazi in s tem daje možnost medicinski sestri, da zadovoljuje izražene duhovne potrebe po svojih najboljših močeh. Vrednotenje duhovne pomoči V okviru evalvacije načrta duhovne pomoči medicinska sestra primerja odgovore (reakcije) bolnikov na duhovno pomoč z načrtovanimi cilji, ki so osnova za kriterij vrednotenja. Iz tega sklepa, ali je bil načrt duhovne pomoči uspešen ali neuspešen. Kot kriterij vrednotenja ji služijo lahko tudi značilnosti, ki naznačujejo duhovno dobro počutje: - občutek notranjega miru, - sočutje do drugih, - spoštovanje življenja, - hvaležnost, - spoštovanje tako enakosti kot različnosti, - humor, - modrost, - plemenitost, - sposobnost preseči sebe, - zmožnost za brezpogojno ljubezen (Skoberne, 2002, str. 26). Cilj zadovoljevanja bolnikovih »duhovnih potreb« je dosežen, če ugotovimo duhovno dobro počutje bolnika oziroma so duhovne potrebe bolnika ugotovljene in dokumentirane in uspešno zadovoljene.

3.6.3 Vpliv verskega prepričanja na zdravstveno nego Medicinske sestre, ki so ob bolniku dan in noč, imajo največ priložnosti za to, da izvejo, kaj si bolnik želi in do kakšnih zapletov prihaja zaradi utečenih postopkov v bolnišnici. Čim več medicinska sestra ve o različnih verstvih in čim bolj verjame v njihovo zdravilno moč, čim bolj je duhovno razvita in čim bolj strpna do različnih verskih prepričanj, tem bolje bo lahko služila bolniku (Henderson, 1998, str. 76).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

36

Tabela 3: Vpliv verskega prepričanja na zdravstveno nego

ROJSTVO IN SMRT PREHRANJEVANJE ZDRAVSTVEN NEGA

BUDIZEM Rojstvo: Nimajo krsta. Smrt: Zadnji ritual pogosto izvajajo ob postelji, takoj po smrti; pokojnikova družina ali budistični duhovnik naj bi bil prisoten. Transplantacija in darovanje organov: Prepuščajo odločitev individualni presoji.

Nimajo prepovedi ali omejitev pri prehrani, nekatere sekte se prehranjujejo strogo vegetarijansko. Omejeno je uživanje alkohola in drog.

Lahko zavrnejo operacijo v času svetih dni, družina lahko izrazi željo po iskanju nasveta pri njihovem duhovniku, pri odločitvah zdravljenja. Čistoča jim je pomembna. Bolezen sprejmejo kot del razvijanja njihove duše.

MORMONI Rojstvo: Nimajo krsta, ob prvi priliki po rojstvu v cerkvi blagoslovijo novorojenčka. Smrt: Primeren je pokop v zemljo, sežig poskušajo preprečiti. Transplantacija in darovanje organov: Prepuščajo odločitev individualni presoji.

Prepoved čaja, kave in alkohola, nekateri se izogibajo čokoladi in ostalim produktom, ki vsebujejo kofein. Spodbujajo manjšo uporabo mesa. Vsak mesec se 4 ure dnevno postijo.

Verjamejo v božje zdravljenje. Medicinsko zdravljenje ni prepovedano.

HINDUIZEM Rojstvo: Nimajo krsta. Smrt: Določeni in predpisani so rituali pred smrtjo; duhovnik lahko zaveže niti okoli vratu ali zapestja in s tem izrazi blaženost; družina umije telo, pomembno je, kdo se dotakne umrlega, trupla sežgejo. Transplantacija in darovanje organov: Nimajo verskih prepovedi, presoja posameznika.

Mnogo prehrambnih prepovedi in omejitev. Ne jedo govedine in teletine. Nekateri so strogi vegetarijanci.

Bolezen ali poškodbe sprejmejo kot posledico grehov v prejšnjem življenju, vendar sprejemajo večino moderne medicine.

ISLAM Rojstvo: Ob rojstvu, v desno uho izgovorijo prve besede -Alah je dober … Smrt: Ob smrti se izvajajo posebni obredi (umivanje, ovijanje telesa z obleko). Nekdo iz islamske skupnosti, mora opraviti obred, preden premaknemo truplo. Transplantacija in darovanje organov: Dovoljeno, z določenimi omejitvami (nanašajo se na vrsto transplantacije, zaradi posledic na darovalcu in prejemniku).

Prepovedana je svinjina, postijo se v 9. mesecu islamskega leta (Ramadan).

Mišljenje je, da samo Alah zdravi, v Koranu iščejo ozdravitev. Sprejemajo bolnišnično zdravljenje, kot delo Alaha, ki se kaže preko drugih ljudi.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

37

JEHOVE PRIČE Rojstvo: Krsta nimajo. Smrt: Nimajo posebnih obredov ob smrti. Transplantacija in darovanje organov: Nimajo definiranih pogledov na to področje.

Ne uživajo izdelkov iz surovega mesa in krvi ; lahko jedo živalsko meso, ki je bilo izsušeno.

So proti transfuziji, vključujoč avtotransfuzijo. Lahko nasprotujejo uporabi albuminov, globulinov, cepivom. Sprejemajo plazmo brez krvi.

JUDAIZEM Rojstvo: Krsta nimajo. Obrezovanje dečkov na osmi dan. Smrt: Po tradiciji naj bi zadnji mesec življenja sorodniki in bližnji prijatelji ostali ob bolniku. Transplantacija in darovanje organov: Amputirana okončina ali odstranjeno tkivo naj bosta na razpolago družini za pogreb. Biopsijo in darovanje organov skušajo preprečiti, ampak so dovoljeni za rešitev življenja. Sežig trupla ni dovoljen.

Jedo sesalce, ki imajo razklano kopito (govedo in ovca). Ribe, ki so dovoljene za uživanje, morajo imeti plavuti in luske. Mleko in meso je treba ločevati. Mlečnim izdelkom po nekaj minutah lahko sledi meso. Če se meso zaužije najprej, se mleko ne sme uživati vsaj nekaj ur za tem. Postijo se.

Lahko zavrnejo kirurške posege med trajanjem Sabbatha (traja od sončnega zahoda v petek do sončnega zahoda v nedeljo). Nosečnicam in hudo bolnim se ni potrebo postiti. Bolezen je posledica oz. kazen za predpisane dietne režime.

KATOLIKI Rojstvo: Novorojenčka krstijo, posebno če je slaba napoved bolezni, takrat lahko izvede krst vsakdo. Smrt: Zakrament maziljenja bolnega se izvaja, če je bolnik živ in je napoved poteka bolezni slaba. Transplantacija in darovanje organov: Transplantacija je etična in moralna, darovanje organov je dobrodelnost.

Ob petkih se postijo mesa. Tradicionalna cerkev ne odobrava splava. Religija vzpodbuja maziljenje bolnika.

Vir: Hockenberry (2007) str. 51-52. Predstaviti smo želeli najpogostejša verstva in njihove značilnosti, s katerimi se medicinska sestra lahko sreča, tudi v slovenskem prostoru. V tabeli so predstavljene zapovedi posamezne religije ob rojstvu in smrti posameznika, ter možnosti transplantacije ali daritve organov. Opisane so prepovedi in omejitve glede prehranjevanja ter možne omejitve pri zdravljenju zaradi verskega prepričanja. Medicinska sestra mora, zaradi narave svojega dela, biti seznanjena z različnimi religijami in sprejemati drugačnost, da lahko uspešno zadovoljuje bolnikove potrebe.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

38

4 EMPIRIČNI DEL – RAZISKAVA O IZRAŽANJU VERSKIH ČUSTEV MED MLADOSTNIKI V ČASU HOSPITALIZACIJE Čas odraščanja je pomemben del v življenju posameznika. Ob vidnih telesnih spremembah, ki jih mladostnik doživlja, se razvija tudi duševno. Slediti začne vzorom in si oblikuje svoje norme in vrednote, katere skozi življenje samo dopolnjuje. Ob pojavu težje bolezni so primorani sprejeti misel, da so tudi oni minljivi. Začnejo se spraševati o smislu življenja, o smislu njih samih … V raziskavi nas je zanimalo, če mladostniki verujejo, v katero božanstvo ter ali iščejo oporo v svoji veri, ko so soočeni s težjimi preizkušnjami v svojem življenju.

4.1 Namen diplomskega dela Namen diplomskega dela je predstaviti najpogostejša verstva v Sloveniji, s katerimi se lahko srečamo pri negovanju bolnika ter predstaviti sodelovanje medicinske sestre in mladostnika pri zdravstveni obravnavi na duševnem področju ter raziskati potrebe, ki jih mladostnik izraža zaradi svojega svetovnega nazora v času hospitalizacije.

4.2 Cilji diplomskega dela Globalni cilj diplomske naloge je ugotoviti želje mladostnikov po verski opori v času njihovega zdravljenja, koliko poznajo zapovedi svoje vere in če jih v njihovem vsakdanjem življenju tudi upoštevajo. - ugotoviti, ali mladostniku vera nudi oporo med zdravljenjem, - ugotoviti, ali si mladostnik želi več verske opore med hospitalizacijo, - ugotoviti, ali imajo mladi željo po obisku duhovnika oziroma predstavnika njihove vere v bolnišnici, - analizirati možnosti za sodelovanje medicinske sestre in mladostnika pri zdravstveni obravnavi.

4.3 Hipoteze diplomskega dela Pri raziskovani nalogi diplomskega dela »Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije« smo si zastavili naslednje izhodiščne hipoteze: H1: Domnevamo, da se mladi v času hospitalizacije obračajo po pomoč k veri. H2: Predvidevamo, da se mladi pri težji obliki bolezni prej obrnejo na vero. H3: Menimo, da mladi sprejmejo svetovni nazor svojih staršev.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

39

4.4 Opis raziskovalne metodologije

4.4.1 Zbiranje podatkov Raziskavo smo izvedli med dijaki Srednje zdravstvene šole Celje in Srednje zdravstvene šole Juge Polak Maribor. Anketa ni omejena le na posamezen letnik dijakov, ampak zajema dijake različnih letnikov šolskega izobraževanja. Razdelili smo 120 anketnih vprašalnikov, na vsaki srednji šoli 60 anketnih vprašalnikov. Vsem anketirancem smo zagotovili anonimnost, sodelovanje v anketi je bilo prostovoljno z možnostjo odklonitve. Vrnjene smo dobili vse vprašalnike, kateri predstavljajo vzorec raziskave.

4.4.2 Metoda dela Za potrebe empiričnega dela diplomske naloge smo uporabili deskriptivno in analitično metodo družboslovnega raziskovanja. Podatke za raziskovalni del diplomske naloge smo zbrali s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil sestavljen iz vprašanj zaprtega, polodprtega in odprtega tipa. Anketni vprašalnik je vseboval 21 vprašanj; glede na posamezne kazalce so bila zastavljena vprašanja izbirnega tipa z enim ali več možnih odgovorov, nekatera s kombinacijo odprtega vprašanja. Zbrane in izpolnjene anketne vprašalnike smo analizirali, dobljene rezultate grafično in statistično obdelali ter tabelno in grafično ponazorili. Zaradi večje preglednosti bomo najprej prestavili vprašanja o verski opredelitvi mladostnika, nato sledijo vprašanja, ki se navezujejo na izražanje vere mladostnika v času njihove hospitalizacije.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

40

4.5 Rezultati raziskave V raziskavo vključene značilnosti vzorca Anketni vprašalnik so izpolnjevali dijaki stari 15 let, teh je bilo 10 %, 16 let je imelo 28,3 %, enako število odstotkov je bilo dijakov starosti 17 let in 18 let. 6 dijakov (5%) pa je bilo starih 19 let. Več kot polovica anketiranih je bila ženskega spola (68,3 %), preostanek 31,7 % pa so bili moški. 50 % anketiranih mladostnikov je bilo iz Srednje zdravstvene šole Celje in enak odstotek anketiranih dijakov iz Srednje zdravstvene šole Juge Polak Maribor. V vprašalniku je bila opomba, da izpolnjujejo vprašalnik le tisti dijaki, ki so že bili hospitalizirani v času adolescence. V raziskavi so zajeti vsi, ki so odgovorili, da so bili hospitalizirani v času adolescence in to predstavlja 120 anketiranih dijakov (100 %) (tabela 4).

Tabela 4: V raziskavo vključene značilnosti vzorca

Frekvenca Odstotki (%)

n=120

Starost:

15 let 12 10,0 %

16 let 34 28,3 %

17 let 34 28,3 %

18 let 34 28,3 %

19 let 6 5,0 %

Spol: Moški 38 31,7 % Ženski 82 68,3 % Srednja zdravstvena šola, ki jo obiskujejo:

Srednja zdravstvena šola Celje 60 50 % Srednja zdravstvena šola Juge Polak Maribor 60 50 % Hospitalizacija v času adolescence: DA 120 100 % NE 0 0 %

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

41

Verska opredelitev mladostnika

Tabela 5: Svetovni nazor anketiranih mladostnikov

1: Vaš svetovni nazor (veroizpoved) je:

Graf 1: Svetovni nazor anketiranih mladostnikov

Anketirani mladostniki so izjavili, da pripadajo krščanski veri v 83,3 % (100 anketirancev), za pravoslavno vero se je opredelilo 3,3 % (4) anketirancev; 6,7 % (8) anketiranih mladostnikov je obkrožilo islam ter 6,7 % anketirancev se je opredelilo za ateiste. Več celjskih anketiranih mladostnikov – 16,7% (10) se je opredelilo za krščansko vero, medtem ko so se mariborski dijaki večkrat opredelili za pravoslavno vero (3), islamsko vero (6) in ateizem (6).

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) krščanski 45 55 75 % 91,7 % 100 83,3 % b) pravoslavni 3 1 5 % 1,7 % 4 3,3 % c) islam 6 2 10 % 3,3 % 8 6,7 % d) ateist 6 2 10 % 3,3 % 8 6,7 % e) drugo 0 0 0 % 0 % 0 0 % skupaj 60 60 100% 100 % 120 100 %

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

42

Tabela 6: Vero so jim predstavili

2. Kdo Vam je predstavil vero:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) starši 50 54 83,3 % 90 % 104 86,7 % b) prijatelji 0 0 0 % 0 % 0 0 % c) mediji 0 0 0 % 0 % 0 0 % č) predstavniki po ulici 0 0 0 % 0 % 0 0 % d) duhovniki, predst. veroizpovedi

7 5 11,7 % 8,3 % 12 10 %

e) drugi 3 1 5 % 1,7 % 4 3,3 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 %

Graf 2: Predstavitev vere mladostnikom

Starši so bili tisti, ki so največjemu deležu anketiranih mladostnikov predstavili vero – 86,7 % (104). Preostali anketiranci so se seznanili z vero preko duhovnika oz. predstavnika veroizpovedi, kar predstavlja 10 % (12) anketiranih in 3,3 % (4) anketiranih mladostnikov se je seznanilo drugje (iz knjig).

86,7 %

0 % 0% 0 % 10 %

3,3 % 0

10 20 30 40 50 60 70 80 90

starši prijatelji mediji predstavniki po ulici

duhovnik, predstavnik

veroizpovedi

drugi

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

43

Tabela 7: Sprejeli so svetovni nazor svojih staršev

3. Ste sprejeli svetovni nazor (veroizpoved) svojih staršev:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) da 52 56 86,7 % 93,3 % 108 90 % b) ne 8 4 13,3 % 6,7 % 12 10 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 %

Graf 3: Sprejeli so svetovni nazor svojih staršev

Svetovni nazor svojih staršev je sprejelo 90 % (108) anketiranih mladostnikov, preostalih 10 % (12) anketirancev pa ne. Dobljeni rezultati med obema šolama se bistveno ne razlikujejo.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

44

Tabela 8: Svetovni nazor anketiranci izražajo v javnosti

4. Izražate v javnosti svoj svetovni nazor:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) da 11 29 18,3 % 48,3 % 40 33,3 % b) ne 49 31 81,6 % 51,7 % 80 66,7 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 %

Graf 4: Izražanje svetovnega nazora v javnosti

66,7 % (80) anketiranih mladostnikov odgovarja, da ne izražajo navzven svoje veroizpovedi, od tega je 49 mariborskih anketirancev in 31 celjskih anketirancev. 33,3 % (40) anketiranih mladostnikov pa svobodno izraža svojo veroizpoved, od tega je mariborskih anketirancev samo 11 in celjskih 29.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

45

Tabela 9: Poznajo zapovedi svoje vere

5. Poznate zapovedi svoje vere:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) poznam 52 56 86,7 % 93,3 % 108 90 % b) ne poznam 8 4 13,3 % 6,7 % 12 10 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 % Graf 5: Poznavanje zapovedi svoje vere

Zapovedi svoje vere pozna 90 % (108) anketiranih mladostnikov, 10 % (12) anketirancev pa ne pozna vseh zapovedi svoje vere.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

46

Tabela 10: Upoštevajo zapovedi vere v vsakdanjem življenju

6. Upoštevate zapovedi vaše vere v vsakdanjem življenju:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) upoštevam 18 32 30 % 53,3 % 50 41,7 % b) ne upoštevam 42 28 70 % 46,7 % 70 58,3 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 % Graf 6: Upoštevajo zapovedi vere v vsakdanjem življenju

V svojem vsakdanjem življenju 41,7 % (50) anketiranih mladostnikov upošteva zapovedi vere, prevladujejo anketiranci iz Celja, kjer je odstotek višji za 23,3 % ; preostalih 58,3 % (70) anketiranih mladostnikov pa verskih zapovedi ne upošteva v vsakdanjem življenju od tega je večje število anketiranih iz Maribora (za 23,3 %). Ugotavljamo, da celjska populacija anketiranih mladostnikov bolj upošteva verske zapovedi v vsakdanjem življenju.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

47

Tabela 11: Vera anketirancem predstavlja način življenja

7. Vam vera predstavlja način življenja:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) da 26 30 43,3 % 50 % 56 46,7 % b) ne 34 30 56,7 % 50 % 64 53,3 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 %

Graf 7: Vera anketirancem predstavlja način življenja

46,7 % (56) anketiranim mladostnikom vera predstavlja način življenja, preostalim 53,3 % (64) anketiranim mladostnikom pa vera ne predstavlja načina življenja. Rezultati se bistveno ne razlikujejo med populacijama mladostnikov obeh šol.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

48

Tabela 12: Vera predstavlja anketirancem oporo v krizi

8. Vam vera predstavlja oporo, na katero se lahko obrnete, ko ste v krizi:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) da 25 31 41,7 % 51,7 % 56 46,7 % b) ne 35 29 58,3 % 48,3 % 64 53,3 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 % Graf 8: Vera anketirancem predstavlja oporo, na katero se lahko obrnejo v času krize

V času krize bi 46,7 % (56) anketiranih mladostnikov iskalo oporo v veri, ostalih 53,3 % (64) anketiranih mladostnikov pa se ne bi oprlo na vero. V Celju bi 10 % več anketirancem vera predstavljala oporo v krizi kot anketirancem v Mariboru.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

49

Tabela 13: Zmolijo molitev, ko so v življenju pred preizkušnjo

9. Zmolite molitev, ko ste v življenju pred kakšno preizkušnjo:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) kontrolna naloga 14 18 23,3 % 30 % 32 26,7 % b) bolezen 21 19 35 % 31,7 % 40 33,3 % c) ne moli 23 15 38,3 % 25 % 38 31,7 % d) drugo 2 8 3,3 % 13,3 % 10 8,3 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 %

Graf 9: Zmolijo molitev pred preizkušnjo v življenju

Na vprašanje, kdaj molijo, so anketirani mladostniki odgovorili v 33,3 % (40), da molijo v času bolezni. Pred kontrolno nalogo moli 26,7 % (32) anketirancev. 8,3 % (10) anketiranih mladostnikov se je opredelilo, da molijo ob drugih preizkušnjah, kadar jih je strah ali ko prosijo za uresničitev želje; preostalih 31,7 % (38) anketiranih mladostnikov pa ne moli pred težjimi preizkušnjami. 15 anketiranih srednješolcev v Celju se je opredelilo, da ne molijo pred težjimi preizkušnjami, ter 23 anketirancev iz Maribora. Pri tej opredelitvi je prišlo do rahlega odstopanja v številu odgovorov, drugače večjih odstopanj med srednjima šolama ni.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

50

Tabela 14: Vključevanje anketirancev v verske obrede

10. Bi se bolj vključevali v verske obrede, če bi bili ti javno bolj sprejemljivi:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) da 13 9 21,6 % 15 % 22 18,3 % b) ne 37 25 61,7 % 41,7 % 62 51,7 % c) ne vem 10 26 16,7 % 43,3 % 36 30 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 %

Graf 10: Bi se bolj vključevali v verske obrede, če bi bili ti javno bolj sprejemljivi

Če bi bili verski obredi javno bolj sprejemljivi, bi se 18,3 % (22) anketiranih mladostnikov bolj vključevalo v verske obrede, 51,7 % (62) anketirancev se jih kljub temu ne bi vključevalo. 30 % pa se jih je opredelilo, da tega ne vedo. Do rahlega odstopanja v odgovorih je prišlo pri opredelitvi, da se anketirani mladostniki ne bi bolj vključevali v verske obrede, kjer se je 37 (61,7 %) anketirancev iz Maribora opredelilo za ta odgovor in 25 (41,7 %) anketiranih mladostnikov iz Celja. Odstopanja so tudi pri odgovoru »ne vem«, kjer se je 10 (16,7 %) anketiranih iz Maribora opredelilo za ta odgovor ter 26 (43,4 %) anketiranih mladostnikov iz Celja.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

51

Tabela 15: Anketiranci imajo občutek, da bi jih zasmehovali vrstniki, če bi javno izražali svojo versko usmerjenost

11. Imate občutek, da bi vas vrstniki zasmehovali, če bi javno izražali svojo versko opredelitev:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) da 15 11 25 % 18,3 % 26 21,7 % b) ne 35 41 58,3 % 68,4 % 76 63,3 % c) ne vem 10 8 16,7 % 13,3 % 18 15 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 % Graf 11: Zasmehovanje zaradi javnega izražanja svoje verske usmerjenosti

21,7 % (26) anketiranih mladostnikov meni, da bi bili izpostavljeni zasmehovanju, če bi javno izražali svojo versko usmerjenost in 63,3 % (76) anketirancev; od tega 10 % (6) več anketiranih v Celju, meni, da jih sovrstniki ne bi zasmehovali. 15 % (18) vseh anketiranih mladostnikov pa tega ne ve.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

52

Izražanje vere mladostnika v času njihove hospitalizacije

Tabela 16: Starost anketiranega mladostnika v času hospitalizacije

12. Starost, ko ste bili v bolnišnici hospitalizirani:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

9 let 9 5 15 % 8,3 % 14 11,7 % 10 let 5 7 8,3 % 11,7 % 12 10 % 11 let 5 9 8,3 % 15 % 14 11,7 % 12 let 12 6 20 % 10 % 18 15 % 13 let 7 5 11,7 % 8,3 % 12 10 % 14 let 4 6 6,7 % 10 % 10 8,3 % 15 let 6 12 10 % 20 % 18 15 % 16 let 3 5 5 % 8,3 % 8 6,7 % 17 let 6 4 10 % 6,7 % 10 8,3 % 18 let 3 1 5 % 1,7 % 4 3,3 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 %

Graf 12: Starost mladostnika v času hospitalizacije

Anketirani mladostniki so bili hospitalizirani v starostnem razponu od 9. do 18. leta. 14 (11,7 %) anketiranih mladostnikov je bilo starih 9 let, 10 let je bilo starih 12 (10 %) mladostnikov, 14 (11,7 %) mladostnikov je bilo starih 11 let, 18 (15 %) mladostnikov je bilo starih 12 let in 15 let. V starosti 13 let je bilo 12 (10 %) mladostnikov, 10 (8,3 %) mladostnikov je bilo hospitaliziranih v starosti 14 let in 17 let, 8 (6,7 %) anketiranih mladostnikov v starosti 16 let, ter najmanj anketirancev v starosti 18 let, ti so bili štirje (3,3 %).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

53

Vzrok njihove zdravstvene obravnave so navedli: alergije, astmo, bolečine v želodcu, bolezen žlez slinavk, klopni meningitis, boreliozo, celiakijo, bronhitis, bolezen, vnetje slepiča se je večkrat pojavilo kot vzrok zdravstvene obravnave, enako poškodbe, ki jih niso definirali. Dalje sledijo operacije kolena, ušes, kolka, opekline, omedlevica, poskus samomora, levkemija, poškodba na nogi, poškodba prsta, prometna nesreča, povišan pritisk, kožne bolezni, osebne težave, zlomljen nos, zastrupitve s salmonelo, vnetje sinusov, vnetje sečil, vnetje mehurja, ukleščen živec, rota-virus, slabokrvnost, »pruh« – kila, vrtoglavica, nedefinirane nesreče.

Tabela 17: Anketiranci so iskali » pomoč« v veri v času hospitalizacije

13. Ste v času vaše hospitalizacije iskali »pomoč« v veri:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) sem 11 15 18,3 % 25 % 26 21,7 % b) nisem 49 45 81,7 % 75 % 94 78,3 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 %

Graf 13: Anketiranci so iskali »pomoči« v veri v času hospitalizacije

V času hospitalizacije je 21,7 % (26) anketiranih mladostnikov iskalo pomoč v veri, 78,3 % (94) anketiranih mladostnikov pa ni iskalo pomoči v veri.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

54

Tabela 18: Anketiranci bi se obrnili po pomoč k veri, če bi težje zboleli

14. Če bi težje zboleli, bi se obrnili po pomoč k veri:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) da 39 47 65 % 78,3 % 86 71,7 % b) ne 21 13 35 % 21,7 % 34 28,3 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 %

Graf 14: Po pomoč bi se obrnili k veri, če bi težje zboleli

Anketirani mladostniki bi se ob težji obliki bolezni v 71,7 % (86) obrnili po pomoč k veri. 28,3 % (34) anketiranih mladostnikov, od tega 13 anketirancev iz celjske srednje šole in 21 anketirancev iz mariborske srednje šole, se ne bi obrnilo po pomoč k veri, če bi težje zboleli.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

55

Tabela 19: Želje anketirancev po obisku duhovnika v bolnišnici

15. Bi si želeli obisk duhovnika / predstavnika vaše vere v bolnišnici:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) bi si želeli 10 22 16,7 % 36,7 % 32 26,7 % b) ne bi si želeli 50 38 83,3 % 63,3 % 88 73,3 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 %

Graf 15: Želja po obisku verskega predstavnika v času mladostnikove hospitalizacije

Obisk predstavnika svoje vere v bolnišnici si želi 26,7 % (32) anketiranih mladostnikov; od tega 20 % (12) več celjskih anketirancev ter 73,3 % (88) anketiranih mladih si obiska verskega predstavnika ne želi; od tega je 20 % (12) več anketiranih mariborskih dijakov.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

56

Tabela 20: Anketiranci bi se sorazmerno s težjo boleznijo bolj obračali na vero

16. Se vam zdi, da bi se sorazmerno s težjo boleznijo tudi bolj obračali na vero:

ODGOVOR

N MB / CE

N % MB / CE

Skupaj N

Skupaj N %

a) da 35 39 58,3 % 65 % 74 61,7 % b) ne 25 21 41,7 % 35 % 46 38,3 % skupaj 60 60 100 % 100 % 120 100 %

Graf 16: Sorazmerno s težjo boleznijo bi se bolj obračali na vero

Sorazmerno s težjo boleznijo bi se 61,7 % (74) anketiranih mladostnikov bolj obračalo na vero in 38,3 % (46) mladih anketirancev ne. Večjih odstopanj med obema srednjima šolama ni.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

57

5 RAZPRAVA Odraščanje je eno izmed najbolj stresnih obdobij v življenju posameznika. Telesnim spremembam, ki se burno in vidno odvijajo, sledi še duševni razvoj. Mladostnik se mora osamosvojiti od staršev in razviti svojo identiteto, svoj jaz ter najti samostojno pot v življenju. Tudi opredelitev glede duhovnosti spada med normalen razvoj mladostnika. Verovanje in religijo so večini anketiranih mladostnikov (86,7 %) predstavili njihovi starši. Seznanili so jih z zapovedmi vere in v 90 % so mladostniki sprejeli svetovni nazor svojih staršev, preostali (10%) so se z vero seznanili preko duhovnika ali drugega predstavnika. Med anketiranimi mladostniki prevladuje krščansko verovanje (83,3%), sledi mu islamsko (6,7%) ter pravoslavno (3,3%), nekateri pa so se opredelili za ateiste (6,7%). Vera ne predstavlja načina življenje večjem delu anketiranih mladostnikov (53,3%), niti jim ne predstavlja oporo v času krize (53,3%), vendar pa upoštevajo zapovedi svoje vere v vsakdanjem življenju (41,7 %). Pred večjimi preizkušnjami v življenju molita dobri 2/3 anketiranih mladostnikov (68,3%), bodisi pred kontrolno nalogo, ob bolezni ali drugi priložnosti, preostali (31,7%) anketirani mladostniki, pred težjimi preizkušnjami, ne molijo. Verski nazor, večina anketiranih mladih, javno ne izraža (66,7%), kljub temu nimajo občutka da bi jih vrstniki zasmehovali, če bi javno izražali svoj svetovni nazor (63,3%). Če bi verski obredi bili javno bolj sprejemljivi, bi se manjši del anketiranih mladostnikov (18,3%), bolj vključeval v verske obrede, polovica anketiranih mladostnikov (51,7%) se pa kljub temu ne bi. V času hospitalizacije večina (78,3%) anketiranih mladostnikov ni iskala opore v veri. Verjetno, ker je večina bila hospitalizirana zaradi akutnih obolenj. Obisk predstavnika njihove vere v bolnišnici si ne želi večji del anketiranih mladostnikov (73,3%), slaba tretjina anketiranih (26,7%) pa si obisk predstavnika vere želi. Anketirani mladostniki bi oporo v veri iskali, če bi težje zboleli (71,7 %) in hkrati verjamejo, da bi se s težjo boleznijo bolj obračali k veri (61,7%). Pomembno je, da medicinska sestra pri obravnavi mladostnika upošteva tudi njegovo duševno zdravje, ki je težje prepoznavno in zato prepogosto spregledano. S pogovorom in razlago mladostnikove zdravstvene obravnave mu daje možnost, da razume bolezen in jo sprejme ter se lahko sam aktivno vključuje v zdravljenje. Pomembno je sodelovanje z družino, ki mladostniku predstavlja zavetje in oporo v novem okolju, kjer je obkrožen z neznanimi ljudmi ter mu tako olajša bivanje v bolnišnici.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

58

5.1 Končno preverjanje hipotez H 1: Domnevamo, da se mladi v času hospitalizacije obračajo po pomoč k veri. Hipoteza je zavrnjena. Pomoči v veri v času hospitalizacije ni iskalo 94 (78,3%) anketiranih mladostnikov, 26 (21,7%) anketiranih mladostnikov pa je v času hospitalizacije pomoč v veri iskalo. H 2: Predvidevamo, da se mladi pri težji obliki bolezni prej obrnejo na vero. Hipoteza je potrjena. 86 (71,7%) anketiranih mladostnikov bi se obrnilo po pomoč k veri, če bi težje zboleli, 34 (28,3%) mladostnikov, ki smo jih anketirali, pa se kljub težji bolezni ne bi obrnilo po pomoč k veri. 74 (61,7%) anketiranih mladostnikov meni, da bi se sorazmerno s težjo boleznijo bolj obračali k veri po pomoč, 46 (38,3%) pa se jih vseeno ne bi. H 3: Menimo, da mladi sprejmejo svetovni nazor (veroizpoved) svojih staršev. Hipoteza je potrjena. 108 (90 %) anketiranih mladostnikov je sprejelo svetovni nazor svojih staršev, 12 (10%) anketiranih mladostnikov svetovnega nazora staršev ni sprejelo.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

59

6 SKLEP Obdobje mladostništva je obdobje nasprotij. Mladostnik je čustveno nestabilen, bolj občutljiv, ranljivejši in nepredvidljiv s svojim vedenjem. Skozi obdobje odraščanja poskuša razumeti in sprejemati spremembe ter se vključevati v družbo. V iskanju lastne identitete mora mladostnik postati neodvisen od staršev. Vprašanja bivanja, smisla tega ali onega početja, moralnih opredelitev in smrti … ga »mučijo« že takrat, ko še ni imel dovolj priložnosti, da bi si nabral vsaj najosnovnejših samostojnih življenjskih izkušenj in si s tem širil svoj pogled na življenje. Religija ima pomembno vlogo v življenju vsakega verujočega človek (vernika), saj nam s svojimi zapovedmi in zgledi kaže možen način življenja, za katerega se lahko odločimo in mu sledimo. V empiričnem delu diplomske naloge smo ugotovili, da bi se mladostniki ob soočanju s težjo boleznijo obrnili po pomoč k veri, kar dokazuje, da v veri najdejo oporo, osmislijo bolezen ter jim daje dodatno možnost upanja, da ozdravijo. Do sedaj se tega verjetno niso poslužili, ker so bili hospitalizirani zaradi lažjih in bolj obvladljivih obolenj. Sorazmerno s težjo boleznijo pa bi se bolj obračali po oporo v veri. Sodeč po dobljenih rezultatih v anketi je razvidno, da na odločitev o verovanju najbolj vplivajo starši mladostnika, ki mladostnika tudi najpogosteje seznanijo in mu predstavijo vero. Od njega samega pa je odvisno, ali bo sprejel vero staršev za svojo vero. V času odraščanja, ko mladostnik išče samega sebe, mu lahko vera nakaže meje dopustnega ravnanja, ki je sprejemljivo v družbi in mu daje osnovo, da razvije svoja načela, oblikuje svoje norme … V verski skupnosti, kjer je obdan z istomislečimi (verniki), se počuti sprejetega in varnega. Pogosto mladi niti ne razmišljajo o bolezni, smrti ..., kar je razumljivo, saj je večina v času odraščanja v najboljši fizični kondiciji z dobrim imunskim sistemom. Pojav bolezni jih zato toliko bolj prizadene. Zavejo se, da so tudi oni minljivi. Medicinska sestra lahko z vzpostavitvijo medsebojnega zaupanja vzpostavi za mladostnika varno okolje, v katerem bo upal izraziti svoje želje in potrebe ter se bo tudi sam aktivno vključeval v svoje zdravljenje. Obravnavati ga mora individualno, kot razvijajočo se osebnost, ki ima tudi duhovne potrebe, katere mu omogoči izpolnjevati. Ne glede na veroizpoved medicinske sestre, ki se morda ne sklada z bolnikovo vero, mora v zdravstveni obravnavi do bolnika pristopati profesionalno. Le tako bo vsak bolnik deležen dobre zdravstvene oskrbe, ki mu tudi pripada.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

60

7 LITERATURA

• Bat Bar – Mitzvah. Dostopno na: http://www.borisphotonet.com/Bat___Bar_-_Mitzvah.html, (11. 3. 2008).

• Babič B., Dragoš S., Zupančič R., Mala dežela velike diskriminacije. Ljubljana: KUD Priložnost, 2007.

• Barle A., Počkar M. et al., Sociologija: gradivo za srednje šole. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 1999.

• Beckamn Murray R, Proctor Zentner J. Nursing assesment and health promotion strategies throught the life span. Norwalk: Appleton & Lange, 1989: 96.

• Bezenšek J. Družboslovje – državljanska kultura. Ljubljana: DZS,1998. • Budizem. Dostopno na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Budizem, (5. 3. 2008). • Burkhardt M. Characteristic of spirituality in the lives of woman in a rural 6.

Appalachian community. J Transcul Nurs 1993; 4: 12–8. • Branconnier A. Kako razumeti mladostnika: priročnik za starše otrok, starih od 10

do 25 let. Tržič: Učila, 2001. • Cehner M. Duhovnost v času umiranja in žalovanja. Vloga medicinske sestre v

paliativni oskrbi. Zbornik predavanj s strokovnega srečanja Društva medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov Maribor. Maribor: DMSTZ, 2004; 17–24.

• Craven R, Hirnle CJ. Fundamentals of nursing: human health and function. New York: Lippincott, 1992.

• Čuk N. Verstva sveta, Ognjišče XXXIX, Koper, 2003. • Davie G. Religija v sodobni Evropi: mutacija spomina. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede, 2005. • DeLaune Sue C. Fundamental of nursing: standards & practice. Albany (ect.);

Delmar, 1998. • De Vanna U. Mladi in vera. Ljubljana: Salve 1995. • Dr. Clarity – Advice for Teens. Dostopno na:

http://www.doctorclaritytips.com/about.html, (28. 2. 2008). • Duhovna oskrba in svete maše v slovenskih bolnišnicah. Dostopno na:

www.zupnije.rkc.si/bolniska/ (16. 3. 2008). • Fenwick E, Smith T. Adolescenca. Ljubljana: Založba Kres, 1997. • Flere S. Religija, družba, posameznik: temelji družboslovne obravnave verskega

pojava. Maribor: Pedagoška fakulteta, 2005. • Glavne svetovne religije. Dostopno na:

http://sl.wikipedia.org/wiki/Glavne_svetovne_religije (26. 2. 2008). • Haralambos M, Holborn M. Sociologija: teme in pogledi. LJ: DZS, 1999: 454–505. • Henderson V. Osnovna načela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene

nege Slovenije; 1998: 43–76. • Honigsfeld-Adamič M, Konte B, Krušič M, Peček A, Trenc-Frelih I. Velika

ilustrirana otroška enciklopedija. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1993. • Hockenberry Marilyn J. Wong's nursing care of infants and children. St. Luis:

Mosby / Elsevier, 2007. • India – impressions of Varanasi. Dostopno na:

http://www.sights-and-culture.com/India-Varanasi/Varanasi-ganges.html (28. 2. 2008).

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

61

• Kaplan Paul S. Adolescence. Boston, New York: Houghton Mifflin, 2004. • Kerševan M. Svoboda za Cerkev, svoboda od Cerkve : Cerkev in sodobna družba.

Ljubljana: Sophia, 2005. • Kerševan M. Religija in slovenska kultura: ljudska religioznost, civilna religija in

ateizem v Sloveniji. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete: Partizanska knjiga, 1989.

• Kocjan-Barle M., Bajt D. Slovenski veliki leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2007.

• Krščanstvo.Dostopno na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Kr%C5%A1%C4%8Danstvo, (11. 2. 2008).

• Lavš K. Uživanje drog kot odsev mladostniškega iskanja identitete in notranje harmonije. Obzor. Zdr. N 1994; 28: 93–6.

• Lamut V. Velika verstva sveta. Koper : Ognjišče, 1987. • Langley M. Verstva sveta. Koper: Ognjišče, 1994. • Langley M. Religija. Murska Sobota: Pomurska založba. 1998. • Marjanovič Umek L., Zumančič M. Razvojna psihologija:izbrane teme. Ljubljana:

Oddelek za psihologijo Filozofske fakultete, 2001. • Osnovna načela zdravstvene nege. Ljubljana: Zbornica zdravstvene nege Slovenije,

1997. • Ovsenjak J. Notranja učna motivacija dijakov različnih vzgojno-izobraževalnih

programov. Magistrsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru: Pedagoška fakulteta, 2006.

• Pera H. Razumeti umirajoče. Praktična navodila za spremljanje umirajočih. Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana – Dravlje, 1998.

• Poljšak-Škraban O. Obdobje adolescence in razvoj identitete: izbrane teme. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2004.

• Pravoslavna cerkev. Dostopno na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Pravoslavna_cerkev, (26. 2. 2008).

• Pregled in pravna analiza veljavne zakonodaje Republike Slovenije s področja pravne ureditve verskih pravic. Inštitut za pravo človekovih pravic, Ljubljana z dne 31. 1. 2004.

• Ramazan – sveti mesec odpovedovanja. Dostopno na: http://www.triera.net/novica.php?id=A1148283 (11. 3. 2008).

• Rus V., Toš N. Vrednote Slovencev in Evropejcev. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede: IDV, CJMMK, 2005.

• Smrke M. Svetovne religije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, 2000. • Skoberne M. Duhovnost in duhovno zdravje. Obzor Zdr N 2002; 36: 23–31. • Slovar slovenskega knjižnega jezika CD-ROM. • Smerdelj D. Otrok in mladostnik z motnjami v duševnem razvoju v bolnišnici.

Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport, 1991. • Sveto pismo stare in nove zaveze.- Ekumenska izdaja. z novim prevodom nove

zaveze.- Ljubljana: Svetopisemka družba Slovenije, 1994. • Sv. maša pri sv. Pavlu. Dostopno na:

http://aktualno.rkc.si/?inc=album&p=__vsi_portali/__clanki/2008/01/20080123-ad_limina_sreda/20080123-160915-Sv._masa_pri_sv._Pavlu-1.jpg (5. 3. 2008).

• Šehić D., Atlas sveta : zbirka atlasov. Ljubljana, Dnevnik, 2006.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

62

• Šverc M, et al. Vera in kultura. 3, Kaj verujemo?: učbenik za predmet Vera in kultura za 3. letnik gimnazij. Celje: Mohorjeva družba, 2004.

• Štupnikar J. Odnos do bolnikov in bioetika. Bogoslovni vestnik: Prihodnost človeštva v luči bioetičnih vprašanj – teološki simpozij. Ljubljana: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, 2004: 561–75.

• Tomori M. Duševno zdravje mladostnika – vloga šolskega zdravnika. Zdrav. Var. 2001; 40: 123–127.

• Tomori M., et al. Dejavniki tveganja pri slovenskih srednješolcih. Ljubljana: Psihiatrična klinika, 1998.

• Van Leeuwen R, Cusveller B. Nursing competencies for spiritual care. J Adv Nurs 2004; 48: 234–245.

• Zorec J. Zdravstvena nega zdravega in bolnega otroka: učbenik za srednje zdravstvene šole za program tehnik zdravstvene nege pri predmetu zdravstvena nega in prva pomoč – zdravstvena nega otroka v 2. in 3. letniku. Maribor: Obzorja, založništvo in izobraževanje, 2005.

• Žnidaršič M, Družinska enciklopedija Guinness. Ljubljana: Slovenska knjiga, 1998.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

1

8 PRILOGA: Anketni vprašalnik ANKETNI VPRAŠALNIK

1. Spol:

Moški Ženski 2. Starost:.

a) 15 let

b) 16 let

c) 17 let

d) 18 let

e) 19 let

3. Srednja zdravstvena šola , ki jo obiskujete: a.) Srednja zdravstvena šola Celje

b.) Srednja zdravstvena šola – Juge Polak - Maribor

Spoštovani! Sem študentka Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru, kjer pišem diplomsko nalogo z naslovom: »Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije«. Prosila bi Vas , če lahko izpolnite vprašalnik, ki je pred Vami, ker potrebujem podatke za raziskovalni del moje diplomske naloge. Anketni vprašalnik je anonimen, dobljeni podatki pa bodo namenjeni izključno za izdelavo diplomske naloge. Prosim Vas, da na zastavljena vprašanja odgovarjate iskreno, saj bom le tako lahko dobila točne in uporabne podatke. Vsako sodelovanje v anketi je prostovoljno, zato lahko sodelovanje tudi odklonite. Lep pozdrav! Nataša Levar

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

2

4. Ste bili kdaj kot mladostnik hospitalizirani? ( če ste odgovorili pritrdilno prosim nadaljujte z izpolnjevanjem vprašalnika )

a.) Da b.) Ne 5. Starost, ko ste bili v bolnišnici hospitalizirani?

_____ let

6. Vzrok zdravstvene obravnave?

______________________________________________

7. Vaš svetovni nazor ( veroizpoved ) je? a.) Krščanski

b.) Pravoslavni c.) Islam č.) Ateist d.) Drugo: __________________

8. Kdo Vam je predstavil vero? a.) Starši b.) Prijatelji c.) Mediji č.) Predstavniki po ulici

d.) Duhovnik, predstavnik veroizpovedi e.) Drugi: _______________

9. Ali ste sprejeli svetovni nazor( veroizpoved ) svojih staršev? a.) Da

b.) Ne

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

3

10. Poznate zapovedi svoje vere? a.) Poznam b.) Ne poznam

11. Vam vera predstavlja način življenja? a.) Da b.) Ne 12. Upoštevate zapovedi Vaše vere v vsakdanjem življenju? a.) Upoštevam b.) Ne upoštevam 13. Vam vera predstavlja oporo, na katero se lahko obrnete, ko ste v krizi? a.) Da b.) Ne

14. Zmolite molitev, ko ste v življenju pred kakšno preizkušnjo? a.) Kontrolna naloga b.) Bolezen

c.) Ne molim č.) Drugo:______________

15. Ste v času Vaše hospitalizacije iskali »pomoč« v veri? a.) Sem b.) Nisem

16. Če bi težje zboleli, bi se obrnili po pomoč k veri? a.) Da b.) Ne

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

4

17. Bi si želeli obisk duhovnika / predstavnika Vaše vere v bolnišnici? a.) Bi si želel/a b.) Nebi si želel/a 18. Se Vam zdi, da bi se sorazmerno s težjo boleznijo tudi bolj obračali na vero? a.) Da b.) Ne 19. Izražate v javnosti svoj svetovni nazor? a.) Da b.) Ne 20. Bi se bolj vključevali v verske obrede, če bi bili ti javno bolj sprejemljivi? a.) Da b.) Ne c.) Ne vem 21. Imate občutek, da bi Vas vrstniki zasmehovali, če bi javno izražali svojo versko usmerjenost? a.) Da b.) Ne c.) Ne vem

Za Vaše sodelovanje se vam zahvaljujem.

Levar N.: Izražanje verskih čustev med mladimi v času hospitalizacije

5

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici mag. Jadranki Stričević za nasvete in pomoč pri izdelavi diplomske naloge, prav tako se zahvaljujem somentorici dr. Jani Bezenšek za nasvete in čas, ki mi ga je posvetila. Zahvaljujem se Romani Fekonja, ki je lektorirala diplomsko delo. Zahvaljujem se staršem, ki so mi s finančno in materialno pomočjo omogočili študij ter mi skozi vsa leta študija stali ob strani, me spodbujali in bodrili, ter mi omogočili izobraževanje. Zahvaljujem se vsem, ki so mi bili v oporo tekom študija in so verjeli vame. Iskrena hvala!